VČASIH JE KULTURA EDINI MOST K JEZIKU str. 3
BREZI POMAUČI BI NEJ ŠLAU str. 4-5
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 13. junija 2002
Leto XII,
št. 12
ETNOLOŠKO DELO MED PORABSKIMI
SLOVENCI
24. maja je v Slovenskem domu v Monoštru potekal posvet »Etnološko delo medporabskimi Slovenci s poudarkom na muzejskih zbirkah« v organizaciji Slovenskega etnološkega društva, Muzeja Savaria in Zveze Slovencev na Madžarskem. Ta posvet je bil drugi v okviru projekta muzejske zbirke v treh zamejstvih (Italija, Madžarska, Avstrija) Slovenskega etnološkega društva v sodelovanju z zamejskimi ustanovami.
Predstavitvi, podrobnejšim informacijam o »Projektu treh zamejstev ter muzejskim zbirkam v Italiji« je bil namenjen prvi referat na posvetu, katerega je v odsotnosti Martine Repinc, vodje delovne skupine za zamejske Slovence pri Slovenskem etnološkem društvu, prebrala Polona Sketelj. Projekt treh zamejstev je bil zasnovan z namenom, da bi Slovensko etnološko društvo pregledalo in proučilo, kako je z muzejskimi zbirkami in etnološkim delom v Italiji, na Madžarskem in v Avstriji. Osrednji del referata je vsebinsko predstavil strokovno ekskurzijo v Italiji ter posvet o muzejskih zbirkah, ki je potekal lani oktobra. Izkušnje (tako ekskurzije kot posveta) so bile dokaj negativne
(pomanjkanje profesionalnega etnologa, prostorov za shranjevanje in razstavljanje predmetov; problematično je restavriranje predmetov v zbirkah; italijanska država oziroma njene strokovne institucije finančno ne podpirajo zbirke ipd.).
In kakšna je etnološka podoba Porabja? Na to vprašanje smo dobili odgovor iz referatov Marije Kozar CPregled etnološkega dela pri Slovencih v Porabju v zadnjem desetletju) in Katarine Munda Hirnok (Predstavitev Muzeja Avgusta Pavla). Podatki o sistematičnem raziskovanju etnološkega dela (to vključuje
raziskovanje etnologov iz Slovenije', poklicnih etnologov v Porabju in njihovo vključevanje v projekte v Sloveniji, na Madžarskem in tudi v mednarodne projekte ter nenazadnje ustanovitev in delovanje slovenskega muzeja v Monoštru s pomočjo finančnih sredstev Madžarske) so potrdili, daje etnološka podoba Porabja bistveno drugačna v primerjavi s tisto v Italiji.
Glavni nosilki sistematičnega etnološkega dela sta Marija Kozar in Katarina Munda Hirnok. Marija Kozar se je vključila v vseslovenski projekt Način življenja Slovencev v 20. stoletju
in v osemdesetih letih izdala topografijo in monografijo Slovensko Porabje in Gornji Senik, sredi devetdesetih pa Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem. S tako bero se ne more pohvaliti nobeno območje niti znotraj Slovenije niti v zamejskem prostoru. Leta 2000 je izdala monografijo o Gornjem Seniku v madžarski seriji Knjižnica stotih madžarskih vasi v letu tisočletnice madžarske državnosti in leta 2001 dvojezično knjižico o Dolnjem Seniku. Druga porabska etnologinja Katarina Munda Hirnok je od 90. let 20. stoletja zaposlena na Inštitutu
za narodnostna vprašanja. V svojih razpravah se je ukvarjala s sezonstvom, vlogo ljudske kulture in načina življenja pri opredeljevanju in ohranjanju narodne identitete porabskih Slovencev, poimenovanjem Slovencev na Madžarskem, etnološkim raziskovanjem manjšin v Sloveniji in zamejstvu ter sestavlja kronološko etnološko bibliografijo Slovencev na Madžarskem.
Svojevrstno etnološko delo opravljajo manjšinski mediji, časopis Porabje in Radio Monošter. Franček Mukič je govoril o etnoloških podatkih v slovenskih radijskih oddajah. Po njegovem mnenju oddaje niso informativne, temveč je njihov namen, da ljudem dajo možnost, da slišijo slovensko govorico, hkrati pa so tudi poučne narave. Snemani pogovori in pripovedi ljudi na terenu vsebujejo veliko podatkov o načinu življenja porabskih Slovencev, lahko pa so tudi dragocen vir za dialektologe.
Po referatih so si udeleženci posveta ogledali dokumentarni film Kak nejga zeleno-ga konja tak nejga čednoga Slovenca, nato je sledila diskusija.
(nadaljuje se na 2. strani)
2
Od vesi do vesi
Etnologi iz Slovenije so sé meli paut z Gorenjoga Sinika Gospa Jasna Vidakovič od prvi den (23. maja) pelali od na Verico.) Na Verici par lon- ljubljanskoga radia pa je vse vesi do vesi, ka bi vidli, gde čari je že stau eden bus z gordjamala.Eškegnesnaden
živimo in kak živimo v Porabji. Najoprvin smo sé pelali prauti Gorenjom! Siniki, prejk Slovenske vesi, paulek Sakalovcev in prejk Dolenjoga Sinika. V busi smo vsikšo ves malo nutpokazali. Na Gorenjom Siniki smo njim pokazali razstavo v starom farofi. Tam smo srečali Vero Gašpar, štero so trnok čakali gospaud dr. Julijan Strajnar in gospa Alenka Ložar. Uni so oprvim ojdli pri nas 1971. leta. Parkrat so nazaj Prišli in so na magnefon gorvzeli v naši slovenski vesnicaj več kak2000 pesmi. Od te pesmi njim je par spejvala Vera Gašpar tö. Drügi so bili vsi starejši lidgé, šteri so že pokojni.
Na Gorenjom Siniki sé je naš bus mogo obrnauli, nazaj pelali v Monošter in tak tadale v Števanovce in na Verico. (Vüpamo sé, ka kleti mo že
Murske Sobote. Na srečo so uni že vö na dveri šli, ka ovak bi vsi nej meli mesto par lon-čari. Dončec Karči bači so meli volau eške gnauk nutpo-kazati pa tapovödati, kak sé redi pütra. Eške profesorge so z očami pa lampami poslüšali, tak na žmani so gučali.
bi tam poslüšali vsi, če bi njim nej pravli, ka nas čakajo na Verici v krčmej. Veričke ženske iz drüštva slovenski upokojencev so nas čakale s kug-lofom in dosta fele paukara-jom, pa s piti. Dosta nas je bilau, pa smo donk nej mogli vse zesti pa spiti. Tak sé je vsikšoma vidlo tam, ka so ranč nej steli tadale titi. De pa mujs njim je bilau, ka v Monoštri v muzeji sta nas že tö čakale Miri pa Irma.
Vsikšoma, šteri ste nas tak lepau gorprijali, sé v imeni organizatorov in etnologov iz Slovenije lepau zavalimo.
Marija Kozar I
Porabje, 13. junija
Na podelitvi Cankarjevih priznanj
Slavistično društvo Prekmurja in Prlekije je 28. maja v sinagogi v Lendavi podelilo zlata in srebrna Cankarjeva priznanja za učence 7. in 8. razredov osnovnih šol in vseh letnikov srednjih šol s celotnega pomurskega območja. Prireditve se je udeležilo čez sto učencev ter njihovihf mentorjev in nekateri ravnatelji.
Prireditev je potekala na območju, na katerem živi madžarska manjšina v Sloveniji, zato so se v društvu odločili, da bodo priložnost izkoristili za predstavitev manjšinske problematike na obeh straneh meje.
Po pozdravnem nagovoru predsednika društva Štefana Kardoša je lendavsko občino podrobneje predstavil gospod Franc Laj, direktor občinske uprave Lendava. Judit Zagorec Csuka, prekmurska madžarska pesnica, se je predstavila z dvema pesmima v madžarskem in slovenskem jeziku. Organizatorji so iz Porabja povabili Marijano Sukič, urednico časopisa Porabje, ki je na kratko nanizala položaj Slovencev na Madžarskem, za obstoj katerih se trudita dve osrednji organizaciji, Zveza Slovencev na Madžarskem, ki se uveljavlja na kulturnem, založniškem in informacijskem področju, med tem ko je politični zastopnik manjšine Državna slovenska samouprava.
Irena Barber, literarna ustvarjalka iz Porabja, je učencemin dijakom na kratko povedala, kdaj in zakaj je začela pisati, o čem govorijo njene pripovesti. Blagozvočni porabščini so navzoči lahko prisluhnili s pomočjo odlomka iz zgodbe Črejvli.
Cankarjeva priznanja je podelila predstojnica Zavoda za šolstvo RS OE Murska Sobota Irena Kumer. Pomurski osnovno in srednješolci so osvojili 17 zlatih in 72 srebrnih priznanj, Jana Bohar, dijakinja Ekonomske srednje šole iz Murske Sobote, pa je absolutna slovenska zmagovalka tekmovanja.
(nadaljevanje s 1. strani)
Na koncu posveta je bilo sprejetih kar nekaj konkretnih predlogov za uspešno etnološko delo v zamejstvu: vzpostavitev mreže muzejskih zbirk in institucij v zamejstvu v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem; organiziranje potujočih razstav o zamejski kulturi v Sloveniji in v za-' mejstvu; izdaja skupne zloženke muzejskih zbirk v zamejstvu; izdaja zbornikov treh posvetovanj o muzejskih zbirkah v Italiji, na Madžarskem in v Avstriji; čezmejno sodelovanje etnologov in iskanje sredstev na natečajih PHARE; ustanovi-
tev regionalne raziskovalne skupine s sodelovanjem slovenskih, madžarskih in avstrijskih etnologov. Udeleženci so opozorili še na medlo zavest o zamejstvu v Sloveniji. Zato so bdi mnenja, naj Slovensko etnološko društvo predlaga vključitev spoznavanja Slovencev v zamejstvu v učni načrt izobraževalnih ustanov v Sloveniji. Na Madžarskem so bili narejeni že prvi koraki v zvezi s tem, kajti v šolah imajo predmet spoznavanja ljudstev, pri katerem učenci spoznavajo Madžare na tujem in manjšine na Madžarskem.
KMH
2002
3
Papiri pripovejdajo
Namesto pintara pop
Gnauk sem že pisala o slovenskom plebanoš! vVasvá-ri Konradi Glašiči. Parmi-nauči keden sem mejla priliko dojparšteti, ka je napiso o zgodovini samostana v Vasvári. Glašič je tau zgodovino dojspiso v esperan-to geziki, na vogrsko je dojobmo eden Vogrski Profesor v Nemčiji. Glašič ne piše samo o samostani, liki o svojom življenji, o svojoj mladosti tö. Konrad Glašič sé je naraudo 21. februara 1848. leta v Kranji, paulek Ljubljane. Tistoga ipa so tisti Slovenge slišali cü Avstriji, Slovenci so bili avstrijski dr-žavljani. Konrad je biu peü sin v držini, vse vküper je bilau 11 mlajšov. Oča je biu srmački pintar, bečke je redo. Konrad je v Kranji odo v šaulo, pa z bratom Al-binom sta duga lejta bila dvomika. V šauli sé nej najbole dobra včü, zatok je Oča što, ka bi un tö pintar grato. Konrad pa bi sé rad včiu z bratom vred. Oča ma je pravo, ka samo tak leko odi v gimnazijo, ka nauve knige ne dobi, bratove knige de mogo nücati. Paulek toga pa sé je mogo za pintara tö včiti. (Oča je brodo, ka tak bukne, pa té de donk delo.) V tretjom letniki je brat vujšo iz gimnazije pa nutsta-no za Sodaka. Oča ga je domau parštölo pa je mogo par njama v pintariji delati. Konrad je tö volau daubo, ka bi šaulo tam njau pa bi za tišlara üšo. Nej so ga pistili, mogo sé je tadale včiti. Preveč lagvi pojep je prej biu. Gda je 15 lejt star biu, sé je
gnauk z edni naužcom špilo. Eden drügi pojep ga je süno, pa je Konrad sam sebé v prsi smekno z naužcom. Tak ma lagvo gratalo, ka so dühovnik zvali, naj ma da slejdje mazanje. Hvala Baugi ma baugše gratalo, za en keden je že pa po drejvaj plez-do. Od petoga razreda gimnazije sé je včiu v Ljubljani. Sestre ljubljanskoga püšpe-ka so bile dobre prijateli Konradove mame, tak ka sé je Konrad v püšpekovoj pa-íači zdržavo. V Kranji so sé nemški in slovenski včili, v Ljubljani pa samo nemški. Tau njama nej najbole šlau. Škonik za nemščine ma je tak pravo: “Na maturi buk-neš, zatok najbaukše bau, če boš üšo za meniha (szerze-tes)”. Té je premišlavo, pa je brodo ka Zvün kapucinarov pa frančiškanov nikšoga reda ne pozna. Tej so sé pa ma nej vidli. Po sedmom razredi je üšo malo vandri-vat. Pejški je üšo od Ljubljane do Gradca. Po pauti sé je nutsproso v samosta-ne, tam je spau pa djo. V Gradci je najoprvim nuts-klonco pri dominikancaj. Gda so ma goroprli, so ga Včasik pitali, če ške notstaupo k njim? Un pa pravo, ka ja. Té je oprvin čüu, ka takši sploj gestejo. Vö so ga spitavali pa ga domau poslali, naj čaka na pismo, s šterim ga nutzovejo. Doma so sé trnok čüdivala smejali so sé ma, samo mama je rada bila. Prišlo je pismo pa je leko üšo v Gradec. Trnok dobra sé je počüto tam, samo tau sé ma nej vidlo, ka so
malo geli. Masau samo trikrat naleto. Dostakrat je biu lačen. V Gradci so ma pravli, ka sé eške nikše gezike more navčiti, ne dojde če nemški, slovenski pa malo taljanski zna. Slovaški ali madžarski sé je leko včiu. Madžarski jezik je vöodebro. V Gradci je niške nej znau madžarski, iz knig sé je včiu. Na kraci je prišo v Somboteu, depa tam so sé pa latinski včili. Konrad pa dva padaša, s šterima je prišo v Somboteu, so nej najbole -süji bili. Nej so tak vögledala kak sarmački me-nihi, šteri sé postijo. Padar njim je zapovödo, ka ne smeja pivo piti, pa dosti süji s/iv morejo gesti. Gda so nazaj v Gradec Prišli, sé je tadale včiu madžarski. 1879- leta so ga posvetiu za dühovnika, pa je gorvzöu meniško ime Egyed. Za eno leto je prišo v Somboteu. Tü je začno gučati pa predgati madžarski, depa Sprvoga ga niške nej razmo. Püšpek je znau, ka je Sloven, zatok ga je poslo v Košice (Kassa), ka bi tam Slovakom predgo. Püšpek je brodo, ka če Stoj slovenski zna, tisti slovaški tö zna. 1876. leta je prišo v Vasvár, gde sé je lepau navčo madžarski pa eške es-peranto. Piso je pa što. Gučati je gnauk emo priliko. 8.-9. junija 1924 je biu VI. esperanto kongres na Madžarskom v Somboteli. Tü je emo predgo v esperanto geziki 77 lejt stari Egyed Glašič. Mrau je 1927. leta v Vasvári.
Marija Kozar
12. maja je madžarski veleposlanik Gábor Bagi obiskal Monošter, kjer sé je sestal s predsed-nikoma Zveze Slovencev na Madžarskem in Državne slovenske samouprave, Jožetom Hirnö-kom in Mašinom Ropošem. Pogovor sé je udeležil tudi direktor in glavni urednik Radia Monošter Francek Mukičem je veleposlanika seznanil s položa-jem slovenske radijske postaje, ki sé še zmeraj ubada s finančnem težavami. Radio Monošter bo 23. junija star dve leti.
Sornbotel: VIL mednarodni slavistični dnevi
Včasih je kultura edini most k jeziku
Visoka šola Daniel Berzsenyi v Sombotelu je pripravila mednarodne slavistične dneve. Na letošnjih VU. se je zbralo prek 200 udeležencev iz enajstih držav, na prvih pred dvajsetimi leti pa le okoli 30. Po vsebini in številu aktivno sodelujočih sodi sombotelsko srečanje na prvo mesto med zborovanji slavistov na Madžarskem. V uvodnem plenarnem delu je med tremi avtorji bila tudi dr. Zinka Zorko z mariborske Pedagoške fakultete, in sicer z referatom Besedje v porabskem andovskem govoru. V dveh dneh se je po sekcijah zvrstilo prek sto predavanj in razprav. Kot je povedal rektor VŠ Daniel Berzsenyi dr. Karel Gadanyi, bodo razprave objavili v zborniku in na ta način ohraniti ugotovitve in razmišljanja udeležencev v Sombotelu.
Zelo dobro je bila zastopana tudi slovenska slavistika in slovenistika, zlasti z udeleženci iz mariborske Pedagoške fakultete. Nekaj naslovov: Šenoov Nagelj s pesnikovega groba v hrvaški in slovenski perspektivi, Nekatere slogovne in jezikovne značilnosti porabskega rokopisa „Sibilska knjiga”, Sodobna slovenska proza v Avstriji -stičišče in presečišče, Slovenski pravopis v protistavi z madžarskim, O panonskem slovenjegoriškem besedju, Tvorjenke v rokopisu z Gornjega Senika.
Evropsko listino o regionalnih ati manjšinskih jezikih je predstavil Jožef Lipnik z mariborske Pedagoške fakultete. Listino je pred dvema letoma ratificirala Slovenija in tudi vse njene sosede. Kaže se, tako Jožef Lipnik v zaključku referata, velika razlika pri uresničevanju vsebine. Listina je sestavljena tako, da podpira razvoj manjšinskih jezikov na različni področjih, denimo v šolstvu, sodstvu, državni upravi in države lahko podpisujejo posamezne dele in ne podprejo celote. Kar 30 let so pripravljati listino, ki si jo države lahko in si razlagajo po svoje. Denimo Avstrija s 6 manjšinskimi jeziki, seveda tudi slovenskim, ampak ne za Slovence v zvezni deželi Štajerski. To pa zato, ker država presodi, kje živi manjšina in Avstrija pravi, da na njenem ozemlju ni štajerskih Slovencev. Kljub temu da 7. člen avstrijske Državne pogodbe opredeljuje enake pravice Slovencev na Koroškem in Štajerskem ter Hrvatom na Gradiščanskem.
Slavističnih dnevov se je četrtič udeležila dr. Herta Maurer-Lausegger z Univerze v Celovcu. Ocenjuje, da je dobro, da se srečujejo slavisti, kroatisti in rasisti zato, da izmenjajo informacije o tem, kaj novega kdo raziskuje. Pripravila je razpravo Narečje in kultura na sloven-sko-germansko-romanskem jezikovnem stičišču in ugotovila, da imajo mejna območja veliko skupnega, denimo, kjer kultura zamre, tudi jezika ni več. Včasih pa je kultura edini most k jeziku, recimo pri Lužiških Srbih, kjer precej ljudi jezika ne govori, prihajajo pa na kulturne prireditve, ki še koga vzpodbudijo, da se začne učiti jezik prednikov.
eR
Porabje, 13. junija
2002
4
Porabje, 13. junija 2002
Slovenska zveza že 11. leto organizira Porabske dneve furt slejdnjo soboto pa nedelo majuša. Ne vejm, ka bi v tej lejtaj vsevküper telko pro-blemov meli pri organizirali programov, kak sé ji je letos vtjüper nabralo. Tak smo si brodili, če so Porabski dnevi,
Vaške igre smo zatok planirati na Gorenjom Seniki, ka je v tau vesi že tradicija, ka „naš” Lujzek Hanžek s svojimi pomočniki vsakšo leto vküper napela vaške igre za ves. On tau že vse v malom prsti ma, kak sé trbej na tau pripravlati, Odkec leko vtjüp
te naj v več mejstaj mamo različne programe. Za mladine od Slovenske vesi do Gorenjoga Senika smo dali vaške igre na Gorenjom Seni-
spravi potrejbna dela, na koga sé leko obrne v vesi, stere špile so najbole smejšne, mladina, stere ma najbola rada itd. Lujzek je član predsedstva Zveze, steri s srca rad včini vse, ka ga človek zaprosi, guči pa pravo žmano seničko rejč. Etak bi sé na baugšoga Se-ničara mi tü nej mogli obrnauti. Samo, na žalost, keden dni pred programom je Lujzek prišo v špitale. Etak smobilinanuli. Vala Baugi, v Števanovci je vse vredi bilau, bajaje samo tau bila, ka je naš Karči pauleg br-sanje par dni po enoj nogej mogo skakati.
ki, večer pa veselico. V drügom tali Porabja v Števanovci za »mlade” moške futbal, za vse generacije, za cejlo Porabje, smo steli v Varaši meti dvojezično sveto mešo pa kulturni program.
Rano sprtolejt so mi že gos-paud varaški dekan na znanje dali, ka v Varaši gli tau nedelo majo fermo, potrdja-vanje. Dobro, eno leto vönja-mo s programa sveto mešo, vej pa tau je vejn döjn nej taši veltji grej. V kulturnom pro-
grami smo meli za goste madrigaliste iz Ljubljane. Gvüšni smo bili, ka de tau popejvanje, do te pesmi težke za naše lidi, zatok smo dali štja števanovske gledališko skupino v program. Oni so sé tomi fejs veselili. Žau, tri dni nazaj je s toga veseldja velka žalost postale ka je ena igralka na vekoma zgibila svojoga moža. Vejdla sam, ka iz Prekmurja ne more pridti gledališka skupina, nej s Trdkove pa nej iz Puconec. Etak smo dati v program gledališko skupino Nindrik-indrik, kljub temu ka so že gnauk špilali v Varaši.
Steri organizirano prireditve, dobra vejmo, kaše briga je tau, če bau zavole lüstva za publiko ali nej. Tau je štja skur bola važno, kak tau, kak sé posreči program. Zatok smo pa posaba pozvali vse porabske kulturne skupine,
sé je gledališka dvorana nej
Zdaj sé pa nazaj obmem, kak smo leko vküp prinesli vaške igre. Samo tak, kamijenasrečo več lidi staupiti) redno na pomauč. Laci Bajzek je naredo le-sene table za vsakšo ekipo. Kakše špile naj mamovtaupro-grami, mije največ tanačov dau Karči Holec, z Gornjega Seni-1 ka pa Andraž Sukič, Joži Gyeček pa Eva Lazar. Tau istina, ka sé že v vesi vös-probana igre nej stejla, tiste naj ostanejo za ves. Etak je štja bola težko bilau v takšnom kratkom časi brezi izkušenj vözbroditi dobre, zanimive igre. V petek večer sta Andraž pa Jožij pelala delo, na dvauri šaule. Mi drüdji, Eva Lazar, Vera Takač, Monika Dravec s svojo materdjov smo njima pa delali pod rokau. V soboto je Gyeček Joži dola pripelo kaule s svojim traktorom, stere je Andraž skaklivo od svojoga brata oz. svojij starišov.
V soboto smo sé že v dvej vöri j dobili, naj vse pri cajti mamo] pripravim). Joživa Gyečeka| biciklin je tak vögledo kak okinčan krispan. Privlejko jej kromple, kanglo, vauže..., ne vejm, ka so si mislili njagvi doma. Vsakšo ves so čakale
Drüštvo Porabski penzini-stov pa štja 90 drügi gostov iz Porabja pa Slovenije, prejk medijev, plakatov pa vsakšoga. Ce bi leko meli mešo v Varaši, bi sé od toga tü nej bojali. Dapa te, gda je vekši tau Varašancov pa Slovenča-rov velko dužnost emo pauleg potrdjavanja, smo vedli, ka na nji ne moremo računati. Zvöjn toga je kulturni daum v Varaši mlašeči den držo, kam je pá en tau starišov šlau. Mejšani pevski zbor Avgust Pavel, na steroga smo najbola računati, pa sami madrigalisti tü, je emo nastop v Boreči. V Sakalauvci je prvo prčiščavanje bilau. Pa sé je döjn čüda zgodila! Istina, ka
napunila, dapa bilau nas je kaulek 80 gledalcom gda so madrigalisti gorstaupili.
BI NEJ ŠLAU
lerence seničke šaule, Eva Lazar, Irma Filip, Vera Takač, Ibolya Neubauer, stere so njim pri igraj bile na pomauč. Gda so sé ekipe na svojo mesto postavile, je tabla „Slo-venska ves” na samom stala kak en pen. Škoda! Ekipe so dobile 12 nalog za rešüvat. Skur vsakšo igro sta nota pokazala Andraž pa Joži. Mladina je vö leko sprobala, kak sé da skakati v žakli, bejžati z »živi” taligi, nakla-ti-sprazniti kaule z deskami tak, naj sé ne zgibijo med potjauv. Vö so leko sprobali, kak daleč sé da ličiti s pej-skom napunjen žatjau, poto-čiti labdo, cvek nota vdariti v pen, s kromplami cilati itd. Vauže so pa s takšno močtjauv vlekii, ka so sé vauže raztrgale. Na konci je pitanje bilau, stera ekipa vlejé več vode v balonček v dolauče-nom časi tak, ka sé ne razpa-uči. Ja, samo ka so balončki kaple vode nej pistili v sé. Sto vrag je brodo na tau, ka so balončki nej gnaki, eni sé
dajo napuniti z vodauv, drügi nej. Zatau sam pa ge Sama kriva, ka sam naprej nej vösprobala. Na tau pravijo, ka sé čeden človek vči s kvara drügi lidi, nauri pa s svojoga kvara. Tak sé Zdaj že naleki vönajde, stera sam ge. Preveč sam zadovolna z mladinov, stera sé je špilali Vej pa ni-Štje sé nika nej svajüvo, nej gunčo grdau. Vsakšo ekipo bi
leko zapeldo postavili, kak sé trbej ponašati, obnašati na tekmovanji. Vsi so bili dobri, pridni, najbola Gorenji Senik, po tejm Kuzma, Dolenji Senik pa Sakalovci. Mladina, Čestitamo vam!
Prauti konca so sé gledalci tü lepau zbrati. Med njimi smo posaba leko pozdravili gene-ralnoga konzula dr. Zlatka Muršca, predsednika Turisti-
čnoga drüštva v Kuzmi Srečka Kalamara pa predsednika Državne slovenske samouprave, zenim seničkoga žu-pana Martina Ropoša. Dobro vejm, ka na vesi delo v soboto trbej najbola pritisniti, tau tü, ka gda ves ma svoje igre, je skur cejla ves taum.
Dapa ne pozabimo, taum sé pet domanji ekip, drüštev špila, toj pa samo pet domanji mladi. Meni so z drüdji vasnic falili mladi, s Senikom sam dja zadovolna. Večer smo pa meli ples z ansamblom Trio Prekmurd. Cejlo brigo pleša je prejk vzeo mladi krčmar Tomaž Škaper. Dja sam več tašni lidi čakala, od stere
vejm, ka radi plešejo pa odijo na veselje. Steri so biti taum, tistim nej bilau žau.
Na konci sé trno lepau zahvalim vsakšomi, Sto nam je kakoti maloga pomogo ati prišo poglednit naše programe.
Klara Fodor
Porabski „nogodnevi" v Števanovci
Tau leto je Zveza Slovencev na Madžarskem na tri mejstaj organizirala Porabske dneve. V Monoštri kulturni program, na Gornjem Seniki vaške igre, v Števanovci pa mati nogomet, gde so sé štiri vaši igrale, Andovci, Budinci, Števanovci in Verica. Prvo tekmo so Andovci in Budinci igrati. Kak sausada ves, Büdinčari so tau prajti, ka oni do malo pomagati Andovčanom pa pistijo, naj zmagajo Srmačke, Vej je pa tak mala ves. Pa je rejsan tak bilau. Oni so en gol brsnili, mi smo pa tri nikak notrazmantrati. Pri tejm, ka smo mi zmagati, so nam dosta pomagati naš najbaukši büdinčarski prijatel, Re-mon. Med tekmov, gda sam že cejlak vöposeno, so mi prinesti edno pivo. Tistomi pivi sam bola rad bijo, kak če bi sledkar pet škatle prinesti. Sprvuga sam tak mislo, ka sé samo dja tak mantrale dapa gda sam na Djür-
vinoga pogledno, že sam vedo, ka sam nej sam. Djezik ma je tak viso, kak če bi baršan emo zvezanoga. Zato sam sé pa dolamejno, nej ka bi dja tö tak prišo. Nam, steri sé na leto gnauk brsa-mo, je dvakrat dvajsti minutov sploj dosta. Namesto name je Kovačin Tibi üšo gor na igrišče. Za deset minutov mi že kriči, naj dem
gor, ka on več tö ne lada. »Vejš ka, pojap, če zmagati štješ, te sé malo mantrati tö trbej! Za šenki nika ne dajo,” - si mislim pa ma kažem, naj sé špila tadala, ka name nau-ga boli.
Drugo tekmo je Verica špilat s Števanovčari. Tau vejm, ka so Števanovčare zmagati,' dapa kelko so brsnili, tau ne vejm, zato ka
sam te čas pri büfeji stau. Dapa tau sam zato vido, ka je na tisti tekmi najbaukši igralec Sabatin Endre (gol-man) bijo z Verice. Z menov vred je nej leki, dapa tak sé je noso pred vrati kak eden Ftič. Istino, ka si je lače vse vküpstrgo pa naslejdnje že skur v spaudnji lačaj sé noso po lufti, dapa on je biu najbaukši gohnan. Za tretjo mesto sta sé tistiva dva špilali šteriva sta vödobila na prvoj tekmi. Tau so Verica pa Budinci biti. Tü pá ne vejm, kelko so brsnili, samo tau vejm, ka so Büdinčarge zmagali. Zato ka te čas smo mi jelenove rogauve gledati. Te rogé je Kmetušji Pišti vö iz gauštje prineso. Dapa tak velke, ka so vejn devet rasov meti. Vsakši ga je spitavo, ka gde je najšo.
„Pa gde? Pa v gauštja,” pravi on.
„Pa ka si ti v gauštja isko, gda sé tü brsamo?”
„Pa ka? Če je gnauk name
prišlo, mogo sam leteti, če sam Sto ati nej,” - pravi Pišti. „Že sam skur nanje seu, gda sam vpamet vzejo,” pa rogauve visiko vkumas zdigno.
„Ti,” pravi nekak po noriji, „tau nej iz tebe vöspadnilo?”
„Idte nikam,nauri ste,” pravi Kmetuštji Pišti, pa jim rogé vö iz roke vzeme.
Slejdnja tekma je bila za prvo mesto. Mi, Andovčani, smo sé igrati s Števanovčari. Na telki so steli tisti pokal (kupa), ka bi še vejn svojo mater odati za njega. Zato smo jim pa za pet škatel piv püstiti, naj zmagajo. Etak so te prvi gratali Števanovčar-ge, drügi (steri so zato naj-boljši bili) Andovčane, sploj dobri so še biti Budin-čarge, steri so nam pomagati, pa so zato tretjo mesto dosegti. Štrti so Veričanci gratali, steri so najbaukšoga golmana meli.
Karči Holec
Porabje, 13. junija 2002
6
16 predsednikov držav v Sloveniji
Predsedniki 16 srednjeevropskih držav so na 9- srečanju, ki ga je na Bledu in Brdu pri Kranju gostil slovenski predsednik Milan Kučan, poudarili predvsem potrebo po odprtem in argumentiranem dialogu z državljani v vseh evropskih državah, tako članicah kot kandidatkah in drugih državah. "Treba je pojasnjevati smisel evropskega združevanja, smisel institucionalnih sprememb in njihov vpliv na vsakdanje življenje prebivalcev, saj ljudje potrebujejo informacije, da bi razumeli nujnost teh sprememb, sicer se jih polaščajo negotovost, strah pred izgubo socialne varnosti, zmanjšanjem kakovosti življenja, bojazen pred izgubo lastne kulture, identitete in izključenostjo iz procesa sprejemanja odločitev. To pa lahko ustvarja odpor, ozračje za nacionalne ego-izme, ksenofobijo, kar s pridom uporabljajo nasprotniki širitve," je na sklepni novinarski konferenci dejal predsednik Kučan, ko je strnil rezultate dvodnevnih premišljanj visokih udeležencev. Prihodnje leto bo sledilo jubilejno, 10. srečanje v Salzburgu, kjer se je tudi rodila zamisel teh srečanj; gostil ga bo avstrijski predsednik Thomas Klestil.
Kučan obiskal Portugalsko
Slovenski predsednik Milan Kučan je Lizbono obiskal na povabilo portugalskega predsednika Jorgea Sampaia, ki ga je kot zaključnega govornika povabil na seminar Politični model za Evropo 21. stoletja. Predsednik Kučan se je v okviru dvodnevnega delovnega obiska na dvostranskih pogovorih srečal tudi s predsednikom Sampaiom. Vodilna tema njunih pogovorov je bila prihodnost Evropske unije in njena načrtovana širitev. Predsednika sta na srečanju poudarila, da bosta imeli Slovenija in Portugalska kot majhni državi v EU podobne interese, ko bo Slovenija postala članica unije. Poudarila sta tudi načelo enakopravnosti držav v uniji, ne glede na njihovo velikost ali gospodarsko moč.
Veseli vaški den na frejlovo v Števanovci
la zase. Mlajši so špilali kratko igre, skeče v vogrskoj rejči, pevski zborček je emo slovenski program, njij vodi üčiteljica, prcerkorca Eva Kukor, pa igre je tü ona navčila nota. Če smo že v Števanovci, ne morejo falili s programa domanje ljudske pevke, stere so lejpe, nauve, karažne porabske naute zapopejvale pod vodstvom gospe glasbene peda-goginje Marije Rituper.
Po kultumim programom je gorastaupila populama, ijrašnja romska skupina Romantik z Budimpešte. Na te čas nas je že telko bilau, kak mravle v mrvlinjaki, na pauti sé je človek skur samo pejštji leko mekno, telko av-tonov je parkiralo v dolini. Ne vejm, Sto kak je bio zadovole^ meni je žau, ka je pevec „Győző” falijo, ka bi z njim gvüšno več valati pa bi štja vejn mikrofoni nej prišlo viša delat.
Malo po tejm je začno špilati ansambel Nautilus z Dolenjoga Senika, na stero muziko sé je vsakši redno lekovönapleso.
Tak brodim, ka je nikoma nej bilau žau za te den. Od najmlajšoga do najstarejšo-
Pa kak žmano nöjcajo gos-paud kaplan slovensko rejč! Če bi nej vejdla, ka sé oni kumar štja samo leto dni spoznavajo s slovenstji djeziki, bi mislila, ka so Slo-ven. (H)vala lejpa njim zatau, ka tak pomagajo nam goradržati našo materno rejč. Gvüšna sam, ka do znanci, žlata, padaši prejk granice tü s srca radi odti k meši v Števanovce, če do v svojoj rejči malo tü leko boga moliti. Tau nedelo smo svetiti katotičani tejlovo,
pravili pogmjene Stole pa domanji pokaraj. Gda sé je začno program, smo vsi z lampi pa z očami poslöjšali, gda je županja dr. Dorina Dončec svoj svetešnji gonč najprvin v Slovenskoj rejči začnila:
»Spoštovane dame, spošto-vani gospodje!
Ob našem vaškem dnevu vsakega, ki sé je udeležil našega programa, lepo pozdravlali Na podlagi odlo-čbe sveta samouprave, da-nes že četrtič organiziramo
stere so takšne pokaraje, pe-civa, pogače, perece spekle, ka so sé štja nam zandrti, steri smo ovak nej zatau.
V kulturnom programi so letos v glavnem domanji mlaj-ši staupiti gora. Najprvin vekši ndajši z vrtca Vogrski pa slovenski, po tejm je pa osnovna šaula redno vödja-
ga si je vsakši leko najšo1 program. Organizatori so na pogostitev obiskovalcov tü misliti. Trno sam Vesela, j ka je cejla ves tak ostanila. K tomi vsakšomi s srca gratulejram, čestitam!
Klara Fodor
2. juniuša je Števanovska samouprava svetek držala za svojo ves. Tau je ves sve-dočila s tejm, ka je domanjo lüstvo od najmlajšoga do najstarejšoga vse vörutjivale. Pa štja tjelko lüstva je bilau s sausadni pa z drüdji Porabski krajini Od Gorenjoga Senika do Sakalauvec, Varaša, z vogrstji vasnic pa ka je trno važno, s Če-pinec tü. Med gosti sta bila generalni konzul RS dr. Zlatko Muršec pa poslanec vogrskoga parlamenta István Bebes. Ne paunim, gda sam vidla oslejdnjim telko lüstva na kakšnom vaškom dnevi.
Te den me je doseglo dup-lansko prijetno preseneče-nje (kellemes meglepetés). Najprvin pri svetoj meši, stero so mešüvati gospaud kaplan Tibor Tóth z Varaša, oni so Vogrin. Meša sé je začnila v Slovenskoj rejči, Očenaš sé je molo slovensko, svete pesmi so sé tü popejvale v slovenskom djeziki, božo tejlo smo dobiti kak „Kristušovo tejlo”.
etak je po meši bila štja procesiji Lüstvo sé je med tejm lepau ponašalo, tak sé je držalo, kak so tau gospaud prosili pri meši.
prireditev, katero je uteme-ljil še bivši Svet Cilj naše prireditve je, zabava, praz-novanje, skupni pogovor! Zdela bi, da naj vsak za
Po tejm sta avtobus pa vaški kombi čakala na lüstvo, ka sta ji taprejk odpelala k leteli Apat, gde sé je program nadaljevau. Es je že zavolo lejpe pokrajine, okotice, dobroga lüfta, lejpoga hotela vrejdno pridti. Organizatori so vanej za lüstvo pri-
nekaj ur pozabi svoje vsa-kodnevne skrbi, Skupaj sé naj Veselijo mladi in starejši, tukaj živeči in bivši prebivalci ter gostje, ki so s svojo prisotnostjo počastiti našo prireditev...” Zahvalila sé je vsakšomi, Sto je na kakšenkoti način, formo kaj pomogo pri tejm, naj sé posreči vaški svetek v Števanovci, posaba sé je zahvalila Vsejm ženam,
Porabje, 13. junija 2002
7
Za en den oprejta mejo
ma arugo svetovne Dojno j Dolenji Senik emo dva male obmejna prehoda z Avstrije enoga pri graubišči (cintori] drugoga pri mlini. Po druj bojni sé je granica zaprla, p tistim so sé leko znanci pa žlat samo gledali prejk draut; eden do drügoga so nej mogli. Pred edenajste! lejtami sé j granica prvič odprla med Doli njim Senikom in Št. Martinor v Avstriji. Dvej samoupravi št podpisati sporazum o kultui nem, športnom in tudi gospe darskem sodelovanji. Tau so s tö zgučali, ka do na leto na menje gnauk oprejto mei granico.
Letos je lokalna samouprav bogati program ponüdil
tistim, ki so sé zbrati. Po svetoj meši v madžarskom in neinš-kom jeziki je biu kulturni pro-
gram, na šterom so gorstaupiti mlajši Varaške šaule (István Széchenyi), sakalovska folk-
lorna smipma, nemsKe pevae Dolenjoga Senika pa skupina i Austrije. Po kulturnom prej rami sé je odprla razstava anu terskega slikara Jožefa Kem* steri je rojeni na Dolenjor Seniki, Zdaj živi v Monoštri. Popoldne so gasilci na špon nom igrišči pripraviti vašk igre.
Prireditev je počastil tudi gem ralni konzul R Slovenije v Me noštru, dr. Zlatko Muršec. Oprejto granico so trno ve ponücali Austrijci, steri sé rad vozijo z biciklini. Tisti den, č sé je človek pelo na Senik a] prauto Varaša, je vsigdar srce kakšo skupino biciktisto\ Mlajše, mlade, starejše...
Napobudo in s posredovanjem požrtvovalnega ravnatelja vrtca iz Murske Sobote, Daneta Katatiniča, je konec maja na Gornjem Seniku potekala ustvarjalna pedagoška delavnica za vzgojiteljice in učiteljice prvih razredov OŠ. Predavatelj, izr. prof. dr. Amand Papot-nik, predavatelj didaktike tehnike na Pedagoški fakulteti v Mariboru, je skupaj s sinom Juretom, ki je lastnik podjetja za izobraževalno tehnologijo IZOTECH, predstavil različne načine, kako lahko pedagoški proces v vrtcih in nižjih razredih OŠ popestrimo z drugačnim, ustvarjalnim delom in sredstvi.
Predavatelj je udeleženkam delavnice prikazal preproste in zanimive postopke izdelave različnih izdelkov iz papirja, granulata (umetna plastična snov v raznobarvnih zrncih, ki se, ogreta na 270 stopinj, da oblikovati v različne okrasne
predmete) in moosgumija (to je mehak in lahek material, ki se oblikuje s škarjami in lepen-karskim nožem, da se luknjati in lepiti). Same so lahko poskusile izdelati kaj zanimivega,
npr. majhne torbice, broške, obeske za ključe ati preproste okraske. Bilo je zelo zanimivo, skorajda je zmanjkalo časa za realizacijo vseh dobrih idej. Toda - ustvarjalno delavnico
lahko ponovimo, če bo zanimanje.
Dr. Papotnik pa je tudi avtor treh zanimivih knjig, priročnikov za ustvarjanje, ki bi lahko biti v veliko pomoč ustvarjalnim vzgojiteljicam, učiteljicam in učencem. To so: 101 izdelek iz papirja, Izdelujmo izdelke iz moosgumija in Izdelujmo izdelke iz granulata. Knjige in tudi šterilne materiale ter druge pripomočke je mogoče dobiti pri podjetju IZOTECH. Seveda vse nekaj stane, a cene so zelo ugodne. In sem razmišljala: kaj če bi npr. katera od organizacij, recimo državna samouprava, za konec (ati začetek) šolskega leta vrtcem namenila nekaj denarja, da kupijo vsaj kakega od teh pripomočkov, v veselje otrok in za razvijanje ter spodbujanje njihove ustvarjalnosti? Bilo bi zelo priporočljivo...
Valerija Perger
Porabje, 13. junija 2002
Manjšine! pri premieru
6. junija je predsednik nove madžarske vlade Peter Med-gyessy sprejel predsednike državnih manjšinskih samouprav, ki so ga seznaniti s tem, kaj pričakujejo manjšine na Madžarskem od nove vlade.
V gradivu, ki so ga manjšinski predsedniki sestaviti pred obiskom, so poudariti naslednje: »Manjšine na Madžarskem pričakujejo od nove vlade, da bo vodilapolitiko, ki bo zagotovila obstoj in razvoj vseh manjšin, naštetih v zakonu, ne glede na njihovo število oziroma enak status vsem manjšinam.
Nova vlada naj posveča več
pozornosti manjšinam na Madžarskem, naj ukrepa v interesu izboljšanja njihovega položaja ter v interesu reševanja njihovih zahtev, ki se Že dalj časa pojavljajo. Naj ne odlaša z zagotovitvijo pogojev manjšinske kulturne
avtonomije, z izgradnjo manjšinskih inštitucij oziroma z rešitvijo manjšinskega parlamentarnega zastopstva.
Od nove vlade pričakujemo, da upošteva pravico mnenja oz. soglašanja državnih manjšinskih samouprav pri pripravi oz. sprejemanju zakonov.«
Programi, prireditve
•	7. junija se je v Monoštru v Slovenskem kulturnem in informativnem centru ustanovilo Društvo slovensko-mad-žarskega prijateljstva.
•	7. junija so v razstavni dvorani Slovenskega doma odprti likovno razstavo Lasla Ker-nerja.
•	15. in 16. junija se bo tradicionalnega pevskega tabora v Šentvidu pri Stični udeležil mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gornjega Senika.
•	Od 17. do 19. junija bo potekal tabor za porabske malčke, mamice in vzgojiteljice v Vrtcu v Murski Soboti. Tabor organizirata Državna slovenska samouprava in Vrtec v Murski Soboti, stroške tabora bosta skupaj pokriti dve osrednji slovenski organizaciji.
8
Najlepše je doma
Tihinec, steri k nam v Porabje „zablaudi”, tak pravi, ka je Porabje lejpo. Vsakša ves ma svoj čar (varázs). Istina, ka steri tüj Živemo, nam je tau nej čüda, mi tau vsakši den vidimo. Delati pa po tej brgaj pa po dolaj je ranč nej tak
leko. Pa itak. Gestejo lüdje, steri s tejm vred radi majo svojo ves, radi so doma. Etognauk sam odla v svojoj rojstnoj vesi na Verici, pa sam sé tam malo pogučava^ z ed-nov ženskov. Irena Kle-meni Talaber žive z možom na Verici.
• Z menov vred si več tü nej mlada. Kakje tau, ka si ostar la doma na Verici?
»Nigdar sam nej stejla od doma oditi. Naši starišje so štiri dekle meli. Ove so vse odišle z daumi, ge sam ostala s starišami. Mauž mi je iz Farka-šovec, ta sam nej stejla titi za cejli svejt nej. Dja sam tak kak eden hišni zavec. Meni je samo tüj lepau. Pa je nej leko bilau. S starišami smo eške malo gazdijo pelali, krave smo meli pa sva z možom v fabriko tü ojdla. Oča so mi rano, 1967.1etamrli,matisopa eške po tistim 25 lejt živeli. 93 lejt so stari bili, gda so 1992. leta mrli. Na starejše dni so Večkrat obetežali pa sam je mogla čuvati, skrb meti. Moja mati so sé do smrti gibati, tüj pa tam kaj djali, nej so sé tazanjati. Spominjam sé, ka pred nistarnimi lejtami, gda je že k nam tü prišla ta moda, ka redno kavo pijemo, so gnauk etak prajli: »Naj bi zlaudi vzejo tistoga, steri je kavo gor najšo. Vej pa telko
šatic moram vsigdar prali.«”
• Kak sé pa kaj spominjaš na tvoja mlada lejta? Kak je te bilau?
Jaj, tau ranč naprej ne nosi! Kak je tau lepau bilau, gda smo k meši ojdti. Peški Vzimi, vleti, 7 km ta pa 7 nazaj do
števanovske cerkvi. Pa tau je tü dobra vedeti, ka Verica z dva dela stoji. Mi smo tüj go-renji, drugi tau so pa kautar-ge. Oni so prejk po lesej Prišli na glavno paut prauti Števanovce. Pa te smo sé pri Mraza-covom križi vsigar srečali pa etak tadala šli do cerkve. Nigdar ne pozabim, paut je puna bila z lüdami, telko nas je šlau k meši. Po pauti smo si pa pripovejdali, kaj ^spravlati pa smo ranč nej vpamet vzeli, ka smo že pri cerkvi. Pa te je naš zvaun začno vküpzvoniti. Te zvaun čüjem, če je meša, če je kakšo zdavanje pa buma žalost tü. Gda so mi mati mrli pa so jim vözvonili, na ves glas sam doma djaukala. Nepozableni so stari fašenki. Kak je tau veselo bilau! Naš Oča so že zadvečarka v tretjoj vöri vöspolagati. Te smo doma djeli pa hajde v krčmau k Rövcini. Štjednjarski fudaš je lepau igro. Naš Oča je furtprvi plesalec bio. Te so pa Prišli fašenki tü pa smo prašili skurok do paunauči. Te pa domau, ka smo eške gnauk malo mesa djeli, ka po paunauči je nastano post”
• Na Verici vsakši Vej, ka so tvoja mati dobra küjati pa pekli. Na gostüvanje so je tü zvali küjat. Tau tü dobra vejm, ka si sé tipo njij vrgla, fajn znaš pečti, küjati. Tvoji
kuglofi so hirešnji zatok, ka sije že pekla vsenakraje pa so sé vsakšomi dopolniti. Gde si sé tak fajn navčila tau delati?
»Tau je istina, ka so moja mati fejst vedli küjati, pečti. Tisti pereci, tisti reteške, ka so oni pekli, so mi eške gnes v spo-mini. Ge sam napona nastrej-gala mater, kak tau ati tisto delajo. Kuglof so me tü oni navčili pečti. Gda sam oprvin probala, so me oni gledati pa so mi na konci razložili, ka sam dobra delala pa ka nej. Tau je meni veselje, če spečem pa sé komi tau vidi.”
•	Z možom vred si že upo-koj en k apa sta Obadva člana društva Porabski upokojencev. Vericaje mala ves, depa ta vaša upokojenska ekipa (csapat) je trno aktivno. Meli ste goščice lüpanje, Vidim vas v vesi, če sé kaj godi, tam ste nej samo navzauči, liki pomagate tü. Dostakrat smo že pripelali v ves goste za eden autobus valaun, depa na Verici nas vsigdar lepau sprejmete. S /»raznim sto/om ste nas nigdar nej čakali. Zakoj vi tau etak lepau delate?
»Prajla sam že, ka dja sploj rada sam tüj doma. Ves, svoj daum rada mam pa sam Vesela, če za ves tü leko kaj napravim. Zdaj eden keden je, ka je Slovenska zveza pa pripelala iz Slovenije goste. Name so zaprosili, naj bi kuglof spekla. Dja sam pa tak mislila, ka tej drugi do tü gvüšno kaj pekli, če njim povejm. Pa je tak bilau. Vsakši je prineso pokaraj. Brez rejči so sé pot-rüdile ženske tak, ka so gosti - tau je videti bilau - sploj zadovolni bili. Ge tak držini, ka s tejm smo tauj maloj vesi sprajti nikši rekt. Tej lüdje, gda so domau Prišli, so gvüšno pripovejdali, ka so na Vogrskom v ednoj maloj slovenski vesi tau pa tau dobiti. Pa tau nas veseli.”
•	Kak si pravla, sta z mo-žom penzionista, doma si kaj opravlati!pa etak Živeta. Šegau mata kama potovati?
»Vsigdar sva radiva, gda našo društvo upokojencev ma kakšno prireditev. Če sva nej be-težniva, müva sva tam. Tau so
trnok dobri dnevi za naš. Pa ovak je tü tak, ka včasin včasin sé človek more malo vödjeniti z doma. Takšoga reda malo pozabiš svoje probleme pa mauč dobiš za tisto, ka te eške čaka.
Nej dugo ka sam pri starejši sestričnaj ojdla v Budimpešti. Rade so bile, vse so pred me znosile, lepau je bilau. Istina, ka sam dugo nej ostala, kak
sam že prajla, dja sam takša kak hišni zavec. One so Vesele, rade tomi, ka dobijo naš časopis Porabje. Človek si pa samo tau želej, naj zdravje ma. Mava Obadva penzijo, če rejsan nej visiko, depa mava, na nikoga nama nej trbej čakati. Če de gdakoti kaj trbelo pomagati, mi smo tüj na Verici kreda za tau.”
I. Barber
Pismo iZ Sobote
Sobota v Soboti
V mojom varaši, v Soboti je šesti den v kedni, sobota rejsan vcejlak ovakšen den kak kakši torek ali pa četrtek ali pa celou nedela. Sobota je v Soboti nekše fele mali svetek. Pa nej zavolo toga, ka se varaš zove ranč tak kak te šesti den v kedni, nej zavolo toga. Te nikši fele mali svetek si naredimo lidge sami.
Kak prvo! Sobota je v Soboti tak puna z autoni, kak če bi se vsi autoni iz cejle krajine prišli v varaš gledat. Po tistom, gda človek dvej vori iške parkplac, je že tmo zmantrani. Ka njemi ostane drugoga, kak pa ka si v krčmej nika malo spige.
Kak drugo! Sobota je nikši takši den, ka vsikši človek ranč na te den mora vse ka vidi, pokipuvati. Baute so tak pune, kak če bi se pripravlo sodni den. Lidge odijo eden po drugom in nej čudno, če so te tak zmantrani, ka si morajo v krčmej neka malo spiti.
Kak tretjo! Ranč na te den zgrabi lidi nikše fele ftrglivost. Gda si dole sede, te tak žmetno gori stane, kak če bi njemi korenje pognalo. In če zdaj tou prvo, drugo pa tretje vkiiper dejemo, te brž vidite, ka so krčme v Soboti na te šesti den, ka se zove sobota, pune do vreja pa ške više. Zatok je sobota v Soboti rejsan nekše fele mali svetek. Od toga nikše fele maloga svetka majo največ haska bautoši, krčmari in tisti, ka za parkiranje kaserajo. Naše žepke pa bukse se pa počiitijo svetašnje. Najbole zadvečera, gda trbej domou oditi. Te so tak žepke kak bukse vcejlak prazne in od te praznine je za nji svetek, ka njim več nika nej trbej nut v sebi držati pa nositi. Nikše male fajte svetek je ta sobota v Soboti za vse tiste v krčmaj to. Zakoj? Vej se pa vej zakoj! Zato, ka se je v glavej naredila takša oumana megla. Gda pa človek gleda na te iagvi svejt skozi takšo meglo, je po tistom svejt dosta bole lejpi.	'
Tak mamo v Soboti nekše fele mali svetek vsikši keden. Moram pa o tom za istino povedati ške nika. Nemarno ranč čistak vsi takši mali svetek. Edni ga nemajo. Edni ga neščejo meti ali pa ga ne morejo meti, kak se vzeme. Tou je pa zato, ka edni nedejo v soboto v varaš Soboto. Ranč tej lidge so na tiste, ka vsikšo soboto slavijo kak svetek, najbole čemerni. Inče povem ške tadale po istini, toga ne morem razmeti. Ne morem razmeti moje žene, zakoj se vsigdar kori z meuv, gda tak lepou pridem domou tam ob šesti zadvečera. Ge bar vsigdar domou prinesem, ka kupim. Moj pajdaš Erni je eto slejdnjo soboto nin pozabo krii, mesou pa špilo za mlajše. Žena ga je poslala, naj zišče, ge je tou pusto. Eške zdaj ga nega nazaj. Leko, ka ške itak iške, gde je vse tisto zatepo. Leko pa čaka nouvo soboto pa te pride domou.
Miki
Porabje, 13. junija 2002
9
Izlet na Goričko, gledani iz zadnjoga tala autobusa
Državna manjšinska samouprava je 18. majuša organizirala izlet na Goričko za člane Občnega zbora. O tom ste šteli „uradni” zapis v našoj prejšnjoj številki. Dapa iz zadnjoga tala busa je te izlet malo ovak vögledo.
Zazranka v sedmoj vöri smo štartali od hotela Lipa. Mi z „Gorenjskoga” (Andovci, Verica, Števanovci) smo sé z kombijom dali notrapripelati v Varaš. Tak je bilau zgučano, ka z Verice pride kombi v Andovce, potistim prejk Števanovec mo sé pelali notra v Varaš. Prvin kak je šest vöra bila, je Kovačin Tibi že tam bijo pri meni. Gvüšno ka gvü-šno, nej ka bi zamüdo. „Pijo’š kaj?” - ga pitam, „nej ka bi vöposeno na tauj dugoj pauti.”
„Nej, Zdaj nej, bola...” Ka je, te je betežen? - si mislim. Tašo on še nikdar nej pravo.
..bola pri sesfözdeši. On tašoga reda nam vsigdar dobra palinko vöprinese.” Na, dobra, si mislim, vej ti mojo palinko več tö ne’š koštavo. »Dobro,” ma pravim, „te mo pili pri Bedi Joškani.”
Kak sva sé etak pogovarjalo kombi že tö prišo. Šófer še tak sneni bijo, ka je od Sonca, stero je pomalek začnilo goratiti pa ma je v oči svejtilo, še nika dosta nej vido. Kovačin s sestrov, dja pa z ženov notra-sedemo v kombi pa sé pelamo v Števanovce k Joškani pa nam že sline naprej tečejo zavolo palinke. Gda smo stanili, te že zato malo špajsno bilau. Nej nas je Čako pri pauti! Tak za deset minut, gda smo že sausede tü vse zbidila kak smo cingaU, te smo že vedli, ka ga nejga doma. Gvüšno sé je z autonom odpelo. Dobro, te demo v Otkauvce po Merkli Joškana. Gda smo stanili z autonom, Kovačin že vpamet-vzejo, ka so kokauši venej na dvaura.
„Oni so že tü nej doma,” pravim. „Kak je pa te organizirano bilau? Vidiš,” pravim Ko-vačinoma, »baukše bi bilau, če bi pri nas nika spili, Zdaj
brezi palinke tak drveno mo ojdli cejli den kak mački.” Gda smo pri Lipi stanili, Kruc iz Sombotela si je že bájüsi šlato.
»Vidiš, te je že nika vugno, müva pa sediva toj kak dva srmake”
Prejk smo seli na velki bus pa smo sé pelali proti Gorenjo-mi Seniki. Na busi sé je nika važnoga nej godilo, Zvün tistoga, ka sta si Feri Kranjec pa žena mesto nej najšla. Vsakši kilomejtar do Senika sta na drugi sic sedla. Na Seniki nas je že čakala banda. Pa, baugi vala, palinka tö naprej prišla. Istino, ka je Kruc sploj skaupo natako. Pa ranč nej njegvabila! Ne vejm, kaje s predsednikom Državne samouprave, z Marcijom bilau, dapa cejli cajt dočas smo na Seniki bili, nišoga psa gono. Kak sam potistim čüjo, niše črejvle ma je pes vkradno. Leko ka ga je pes tak gora-potegno, dapa na mejnom prehodi sé je s carinika tö nika svajüvo. Ne vejm, Zaka, gda smo samo edno vöro čakali. Na Goričkem, kak vsigdar, Zdaj smo sé tö pri ..profesori
jablan”, Vladoji Smodiši, stavili najprvin. Tü smo meli zajtrik, ka sé je vsakšomi sploj vido. Istino, ka je Vlado od terasa dala nej prišo notra, ka
prej smrdi, zato ka je škro-pijo. Dapa tau tak nej dau valati niške nej. Vnoči sé je dosta mantrau pa je zato vö-zušfico, so prajli tisti znanci, steri sé na tau razmejo.
Od Smodiša smo sé zravan v Radgono pelali, gde smo si poglednili vinsko klet, gde šampajnci zrejlijo. Že smo pred vrati stali, gda mi Marci pravi, ka naj dem nazaj na autobus pa naj prinesem darilo za tisto žensko, stera nas je tam vodila. Dja vejn ne zab-laudim, pravi. Kak sam gor na bus staupo, Vidim, ka naš šofer, Bruž sé z nikim mantra. Gda skrajej pridem, te Vidim, ka je tau. Jaj, mati boža v ne-besi! Taše klobasi ma v rokej, ka če bi s tistimi psa vdaro, gvüšnokabi zgino.
„Ka delaš?” ga pitam.
„Pa ne vidiš, ka djejm.”
„Vej pa dobimo obed tö.”
„Nej baja, gvüšno je tisto, ka človek že v žalaudci ma.”
Gda sam z darilom notra v klejt staupo, drügi so že tak trpetali kak šiba na vodej. Rejsan je sploj hladno bilau. Telko šampajncov je bilau tam, ka sam telko še v živlenji nej vido.
Jaj, če bi sé sé gnauk nutra leko spravo,” so sé žaurgali Gabi bači zark za menov. Potejm smo v tašo klejt šli, gde je vretina bila. Prvin kak bi k vratam staupila meni pa Kovačinomi je ženska, ka nas vodila, en-en velki klüč dala. Kovačin je bijo prvi ključar, dja pa drugi. Srmak Kovačin je niski, klüč pa tak dugi bijo, ka ga je vlejko za seuv. Dvej vrata so bile! Prva je prvi ključar mogo odprejti, tau je Kovačin bijo. Gda je on aupro, te ženska meni pravi, naj od-prem drüge vrata. Klüč notra potisnem pa ga kauti obrnejo, dapa vrata sé ne odpre-jo. Probam še gnauk, še gnauk, dapa vrata sé ne od-prejo. Te ta ženska k meni staupi pa tak pravi: „Ne vejte, ka vsakšo dobar štjir do konca trbej potisne?” Name malo sram bilau, dapa ka leko na tau povej? Še sreča, ka drügi, taši Gabi bačindja, so nej čüti. Gda smo šampajnec spiti, ka smo ga dobiti, smo pomalek nazaj na autobus šli, gde je Bruž že klobasi tazmantrau. Pelali smo sé v Radence. Tam je vse lejpo pa dobra bilau, samo edna baja bila, ka smo sé nej mogli kaupati. Zato je najvekšo veselje tisto bilau, gda smo vöseti na teraso pa smo pivo piti.
V Moščanci na Španovi domači smo meti obed. Nej sam dau valati, dapa Bruž je pa k najvekšoj sklejci dola sejo. Po obedom je vsakši malo trüden grato pa sneni tö od velke vročine. Zato pa, gda smo v Gornji Slaveči v evangeličanskoj cerkvi sejdti, več jih je malo tazadrejmalo. Dja sam najbola zar sejdo pa sam vido, ka gnauk ednoma, gnauk drügoma glava spadne dola. Bijo taši, steri z glavauv skur edno sojo vöpöno, kak ma je vcujkloncnila. Zvöjn
Franceka Mukiča je niške nej emo pitanja k dühovnik. Ati so sneni bili ati so pa nej Prišli do rejči, zato ka je Francek eden za drügim spitavo. Na konci je Martini Ropoši že tö više prišlo pa pravo, ka nega več pitanja, demo v Grad. Gda smo sé proti Gradi pelali, Irinka Štere je vsigdar samo Smodiša gledala na autobusi. „Ka je? Vidi sé ti ati ka vraga ga gledaš telko?” smo go pitati.
„Pa poglente, kakšne lače ma.”
»Zaka, kakšne ma?”
„Niše zelene.”
„Pa ka te?”
»Dosta odi k nam, dapa te lače sam še nikdar nej vidla na-njem.”
„Leko, ka zranja prvo obha-jilo baude pa zato si je küpo te lače.”
„Ne mislim, ka bi si zelene gorpotegno, gda k meši de,” pravi Irinka. Telko smo sé pogučavali od lač, ka je Vlado vpamet vzejo pa znak prišo. „Na, ka je, ka sé smejete?” pita.
„Tau je prajla Irinka, ka tvoja čer nišo tašo formo nejma kak ti,” pravim.
Na, na tau nikanej mogo prajti, obrno sé je pa nazaj naprej üšo. Irinka pa zato tijo gratala, ka je čemerna bila, Zaka sam tašo pravo, ka ona ranč nej prajla.
Grad je sploj lejpi pa velki, dapa najbola je vsakšoga tisti pen brigo, steri je znautra na dvauri. Vodička je prajla, ka s tistoga penja energija vödé. Pa dosta lidi tau pozna, čüti tö. Če roke više pena držijo, te tak čütijo, kak če bi mravle odle po njij. Pa kak je sledkar prajla, ta energija pomaga moškom tö, če stoj ta stane, bola aktivni baude pri ženskaj. Gabi bači so cejli cajt ozark stali, dapa gda so tau čüti, včasin so bola naprej staniti.
Leko, ka bi eške Zdaj tam stali, če bi nej trbelo domau titi. Karči z zadnjoga sica
Porabje, 13. junija 2002
10
V Gradi v grad
Iz gornjeseniškega vrtca
• Kak leko lidge poglednejo v Gradi grad? smo pitali ŠtefkoFujs. Morejo sé zglasili ali gdakoli leko pridejo? Ka vse trbej eške vedeti o gradi?
„Če Stoj ške videti grad, sé mora prva zglasili na občini in te ge kak vodička idem pa njim razkažem grad. Zemlo okoli današnjoga grada je vklüčo v Vogrski rosag kralj Bela III., pa ga te leta 1183 dau za dar cistercijanskomi samostani (apátság) v Varaši. Te so pa tü gospodarile madžarske fevdalne rodbini Te rodbine so bile tü, do-čas je nej razpadnila avst-ro-ogrska monarhija. Grad so zidali templarji (templo-mos lovagok), tö so bili po-potniki. Med prvo in drugo svetovno bojno je grad emo Geza Hartner, eden bogati človek iz M. Sobote. Lidge tak pravijo, ka njega je nej brigo grad, samo lejs, šteri je biu tü okoli, ker je biu ve-lik trgovec, šefto je z lesom. V tistom časi je biu grad želo dobra opremljen. Po drugi svetovni vojni je bila tü še rusuška soldačija. Po taujoj vojski pa še tü bila predvoja-ška, policija pa zadruga (szövetkezet). Grad je biu te že obsojen na propad. Slovenija je tak mislila, da sé ga ne splača popravlati. Zdaj mamo srečo, ka financira tau obnovo grada Evropska Unija, program Phare, ki je že dosta pomagala. Verjet-no tü bau središče Naravno-ga parka Rab-Goričko-Őr-ség. Ta ideja je prišla na pamet študentom na Dunaji (Bécs), ka bi sé te tri države, štere so že zgodovinsko bile povezane, znauva zdrüžile, pa ka bi tü bilau središče. Meli bi svoje sejne sobe pabi bile nutpokazene domače škeli, štere so že davnik pozabili, kak kovaštvo, čma
künja, lončarstvo.
Grad je zozidani okauli ska-le. Tau skalo so odrezali pa so nücali za gradbeni mate-rial. Bilau je pa tü tüdi vul-kansko območje, zatau je te bazaltni kamen ostano za zidanje. V sklopi tega grada je eške bila grobnica (krip-ta), približno en kilometer kraj od grada. Tista je tö čistak prazna, vöporoblena. Grad ma tri štuke, so pa pod zemlauv še bila tri nadstrop-ja, sé pravi kleti, vauze, mu-čilnice. Znautra v dvorišči je eške eden stüdenec, dvajset meter glopek. Gda so bile bojne, je fejs važen (fontos) biu, ka gda so na dugi cajt zaprli dvere v gradi, te so s toga leko nücali vodau. Zvüna je pa eške eden stüdenec, šteri je osemdeset meterov glopek. Grad je biu v naj vek-šom razcveti v 18. stoletji in te je dobiu tau formo, kak je Zdaj. Tü je srednjoveško (középkori) jedro, večina je pa barok v 17. stoletji.”
• Če kakša vojska prišla, kak so sé lidge braniliproti njim?
»Leko povejmo tau tö, ka je znano, ka je grad nej na naj-vekšom brejgi tü kauti. Malo je na nižišem, samo je pa biu dobra zavarovani. Na enoj strani je lejs pa te so včasin nej mogli gorpridti. Meli so pa strelne Ime. Tau je takšna krugla in zgoraj je križ, tau je venak iz prejšnji časov. Templarji, šteri so bili tü, križ je pa njino znamenja bilau. Tak ka skauz te strelne line so že daleč leko vidli, če sé je kakšni sovražnik prib-ližavo. Pravijo tau tö, ka je vhod v grad biu prva na drügoj strani, kak je gnesden in ka je kauti biu vodni jarek z mostom, steroga so leko zdignili. Tak ka samo prejk mosta so leko Prišli notri v
grad. Značilnost je pri gradi tüdi tau, ka so v enom deli v živo skalo sklesali takšo globko grabo, gde so notri čistak na dnü meli led in te led naj bi celo leto zdržo, ka bi sé nej stopiu in tam notri so meli mešo zmrznjeno. Tau je tö istina, ka je te grad fejs bogati biu bije leko živelo notri gezerodvejsto lüdi tö. Tau so mi pripovejdati Danijela Krpič z Grada.”
• Elizabeta Klement, vi Znate kaj o tom, kakše Škodaje gratala v gradi, gdaje bojna bila?
»Tau je pa taša žalostna stvar, ka ne morem povedati! Med bojnov so sé lidge menjavali in te so odnesli vse vrejdnosti. V gradi je drugo trnok nej bilau kak tepihi, pohištvo. Toga so pa dosti domači lidge tö odnesli pa spokradnili, ka so Rusi tam njali. Vse so na kaule pakivati in so samo odpelati. Najbola za tisto velko knjižni«) je Škoda, gde so skor cejle knjige vse pokü-riti. Nistarne stvari so odpelati taprejk na Vogrsko. Gestejo v Somboteli v knjižni« pa mogauče v Budimpešti. Ati tau, ka kelko knjig so tü zažgati, tau je najvekši kvar. S tatigami so vövoziti pa kü-riti, pa nej ka bi domači kaj obraniti. Vej pa istina, ka so sé nej vüpali. Te sé je vse naaupek zgudilo tistoga ipa 45. leta. Vej pa te, gda je tü štab biu notri v gradu, ka so meti vojsko, mrtve lidi so samo v stüdenec metali, namesto ka bi je domau odpelati. Telko Znam povedati, ka so lidge nej biti zavole batrivni, domači so nika nej vüpali, ka je vlada taša bila. Žalostno je bilau tau, ati Zdaj sé več ne da pomagati.”
M. Dravec
Zahvaljujemo se Društvu PRO KULTURA SLOVENICA iz Švice za njihov prispevek k ohranjanju slovenskega jezika v vrtcu na Gornjem Seniku. Vsako leto se člani društva spomnijo na vrtce v Porabju, kjer se otroci učijo slovenski jezik. Z njihovo pomočjo smo v vrtcu Gornji Senik v prejšnjih letih nabavili didaktični material, igrače in veliko plezalo, ki je postavljeno v igralnici in ga veliko uporabljamo v hladnih dneh, ko se otroci ne morejo igrati zunaj.
Na Gornjem Seniku v otroškem vrtcu že več let izvajamo program, na podlagi katerega povabimo v vrtec mamice] očke, babice, dedke. Oni nam pokažejo kakšno domačo obrt ali opravilo.
Naš cilj je, naj se slovenski jezik ne zgubi. Otroci naj tudi od staršev slišijo slovensko besedo. Do tega časa so nam babice (Vogrinčič-Škaper) pokazale, kako se delajo papirnate rožice, Lojzek bači nam je pokazal,
Letos sem se posebej razveselila pomoči iz Švice. Z denarjem, ki smo ga dobiti je ga. Valerija Perger v Sloveniji nabavila slovenske knjige, videokasete, glasbene kasete in didaktični material, vse v slovenskem jeziku, kar bo pri našem delu, učenju slovenskega jezika v veliko pomoč.
Hvala vsem, ki se tudi v tujini spomnite na nas, Slovence, ki živimo v Porabju na Madžarskem.
kako se pletejo košare, babica Micka nam je pletla cekarje, mamica Marjana je pa naredila fino sadno solato. Vsi otroci so pomagati.
V tem šolskem letu smo povabiti mamico Agico Sukič, naj nam za božič speče figice. Otroci so z veseljem delali, valjali, rezali, v pekač devati figice. Okrasiti smo jih s čokolado.
Vzgojiteljica Irena Mukič in otroci
Porabje, 13. junija 2002
11
^Pripovejsti iz Črnoga lauga
Po tistom, gda je čalejrski kralici Zarivani zobar vöskübno, kak brüs velki mouder zoub, ga je začala nositi v čalejrski turbi. Brezi njega bi zgibila cejlo svojo čalejrsko mauč. Dapa te njeni, kak brüs velki mouder zoub, je biu žmeten, ka jo je k * zemlej vlejko. Tou pa sé takšoj kralici dun ne šika, ka bi takša mlada pa lejpa ojdila tak püklava zavolo žmeče njenoga zoba. Rejsan, doj jo je vlejko in njeni hrbet sé je po neka vöraj vujgno kak vr-bina vejka. Nej trbej povedati, kak So sé vsi čalejri pa čaralice začali trno sekerati.
-	Buma, buma, tou sé nam in našoj kralici nikak ne šika, - je čemerasto grizla Črno mrke-fco čaralica Zobata in kcuj plüvala vse kouli sebe.
-	Dapa ge ne morem biti brezi zoba! Vej sé pa ške spomnite, kakšo nevolo smo meli po tistom, gda mi ga je zobar vöskübno? Do tistoga mau smo sploj nej vedli, ka smo čaralice in čalejrge brezi moudroga zoba sploj nej tou, ka smo. Sploj ne moremo več čistak nika zazvörčiti, - si je Zazrankoma ravnala boleči hrbet tam srejdi Črnoga tauga.
Tak so sé nevole s čalejrsko kralico vlekle ške tadale. Njeni mouž kral Vodislav pa si je na glas brodo, ka tou tak mora biti. Vej pa ženske so zato na toum svejti, ka so z njimi nevole. Brezi ženski nevol pa bi biu na tom svejti velki dugicajt. Pa ka si nete brodili, kak so sé ženske z njim svadile. Sploj nej. Vsi poprejk so sé smejali, ženske pa ške najbole. Smejala bi sé kra-lica Zarivana tö, dapa preveč so jo bolela pleča. Vseeno pa so ške prva, kak so šli vsi vküper spat, zapovedati nji-hovomi najbole moudromi čalejri, naj si neka od. toga zoba vözbrodi. Čalejr Zapleteni je obečo, ka de v senjaj brodo od
toga.
Prišo je večer in zbiditi so sé vsi, samo Zapleteni je spau tadale. Tak je vövidlo, ka ške vsigdar brodi. Pistili so ga, naj ške spi in si brodi. Tam kumaj kouli pounouči sé je Prebüdo.
-	Najšo sam, zbrodo sam si, najšo sam tisto, ka sam isko! -je začo skakati po Črnom lau-gi, kak če bi njemi stoj nut v lače Spüsto žerjavo vauldjal-dje.
Kumaj so ga dole stavili. Na, te njim je pa ta raztumačo. Pravo nji je, ka njeni velki mouder zoub dolsemelejo. S toga praja sküjajo velki koteu teja in kralica ga leko lepo spi-ge. Tak čalejrska mouč nazaj nut v njou pride in je več nigdar ne zgibi.
-	Dapa, tou je ške nej vse! Tou de tak velki koteu teja, ka ga Sama kralica nede mogla spiti. Tou pa poumni eške tou, ka mo leko meti tej za navadne lidi. Če mo škeli meti nove ča-lejre in čaralice, njim ga samo naskrivoma vlegemo v župo ati vvodou ati pa vkakšo drugo pijačo.
Ja, tou si je najbole mouder čalejr iz Črnoga tauga Zaple-teni rejsan trno dobra vö-zbrodo. Sküjati so tej za cejlo malo ves. Kralico Zarivano so pleča več nej bolela, v ništerni vasaj pa so ništerni lidge doubili čüdno mouč.
Par krapel čalejrskoga teja so vlejati v gulaž bautoša Kaíma-na tö. In Zgodilo sé je tak, ka sé je neka koriu z edno žensko. Korila pa sta sé zato, ka njemi je ženska pravla, ka je krüj že stari, un pa je cejli čas gučo, ka je čistak friški. Na konci sé je tak svado, ka je ženski pravo:
-	Te krüj je tak friški, ka je ške vrouči. Če je tomi nej tak, naj sam včasi nagi!
In ena, dva, tri je bautoš Kalman grato brezi ednoga fala-ta gvanta na sebi. Vsi v bauti so sé smejali, un pa je lejto es pa ta in isko nikši kout, gde bi sé leko skriu. Dapa Kalman je nej biu edini, ka je spiu čalejrski tej.
Milivoj Roš
V poklicni šoli Bela III
Ati je sploh kdo v Porabju, ki še ni slišal za srednjo strokovno šolo v Monoštru?
To je šola, ki je nekdaj bila le poklicna šola. Kot inštitucija obstaja že več kot sto let. Zmeraj so vzgajati v njej ljudi, ki so pozneje postati znani mojstri svojega poklica. V starih časih so velikokrat izobraževati za več vrst poklicev kot danes. Brati smo v knjigi, ki jo je napisal nekdanji direktor monoštr-ske gimnazije dr. Laszlo Szabo, da so v Monoštru vzgajati zlatarje, natakarje, frizerje, ključavničarje, krojače, urarje in še celo vrsto delavcev za razne panoge gospodarstva. Dolgo let je pouk potekal v stavbi na trgu Szell Kalman, kjer imata danes svoj sedež lokalna televizija in mestna knjižnica. Že takrat je šolo obiskovalo veliko porabskih deklet in fantov, ki so se učiti za mizarje, strugarje, mehanike, za
tkalce in tkalke. Mislimo, da tudi oni ohranjajo lepe spomine na svoja mlada leta, ki so vsekakor povezani tudi s šolskimi »štorijami«.
Leta 1990 je monoštrska poklicna šola končno dobila svojo novo stavbo in postala v celoti samostojna. Takratno vodstvo šole ter monoštrska samouprava sta se odločiti, da napravita še eno spremembo in to v strukturi šole: čez leto dni je bila »ustanovljena« srednja strokovna šola, ki vzgaja informatike, elektrotehnike, nekaj let tudi naravovarstvene strokovnjake, naslednje leto pa začnejo učenje lesnoindustrijski tehniki. Tisti ki se učijo na tej stopnji srednje šole, lahko tudi maturirajo ter nadaljujejo študij na visokih šolah ati univerzah.
Srednja strokovna šola Bela III. je že eno leto tudi za nas -lahko bi rekli - drugi dom, ki
Spet v Budimpešto
Mesec maj pomeni za učence in za dijake veliko deta, obenem pa tudi zabavo. Sonce je posijalo, temperatura se približuje 20 stopinjam Celzija, mi pa sedimo v šolskih klopeh. Moramo se učiti, ker moramo zbrati vse naše moči za čimboljše šolske ocene. Šolski izleti so pred vrati in smo brezmejno vznemirjeni zaradi njih. Vse leto čakamo in se pripravljamo na te ekskurzije. Največje vprašanje je vedno, kam naj gremo.
Naš razred ni zavlačeval časa, nismo se prepirati, kajti takoj smo znali, kam bomo šli. Pred dvema letoma smo preživeli dva lepa dneva v glavnem mestu Madžarske. Zdaj smo se odločiti za štiri dni v Budimpešti. 16. maja ob štirih smo se napotili na dolgo pot. Potovali smo z vlakom, in nismo bili utrujeni. Biti smo skupaj in mislim, da je to najbolj pomembno. Brez učbenikov, brez profesorjev, enostavno brez šole. Bili smo kot velika družina, razredničarka in trinajst dijakov.
V četrtek ob pol enajstih smo bili že na našem prenočišču. Ni bil hotel s petimi zvezdicami, toda imeti smo vse, kar mladina potrebuje, posteljo in
kopalnico.
Naš program je bil zelo zanimiv, zabaven in poučen. Zdaj se že lahko spominjamo na moreče trenutke v Hiši terorja, brezskrbne ure v živalskem vrtu, krasne trenutke v razglednem stolpu Erzsebet, Tropi-karij, Park Milenaris, Planetarij, na brezkončne noči.
Vsaka reč le nekaj časa traja in tudi naš izlet se je iztekel. Srečni smo, da smo lahko spet šli na ekskurzijo. Za to se zahvaljujemo našim staršem pa tudi razredničarki. Upamo, da bo naslednje leto spet tako lepo.
Žuža Šulič Gimnazija Monošter
Lep aprilski vikend Pred enim letom se je ustanovilo Društvo slovenske mladine na Madžarskem, katerega članica sem tudi jaz. Pred nedavnim smo se odločili, da bomo en vikend preživeli v Sloveniji, v Mariboru.
Izlet je bil od 19. do 21. aprila. 19. aprila smo imeli v šoli tudi dijaški dan, na katerem so nastopali vsi dijaki gimnazije z različnimi skeči. Zelo veliko smo se smejali in se dobro počutiti. Ampak dneva še ni bilo konec. Od tod smo krenili ob štirih v Maribor. Mejo smo
Porabje, 13. junija 2002
ga radi obiskujemo. Vsi trije se učimo za mizarje. Tudi ta smer bo štiriletna, kot tudi ostale smeri, na katerih se učijo prodajalci, šivilje, strugarji, ključavničarji.
Šola je velika, v njej se uči 498 dijakov. Večina je madžarskega porekla, smo pa tudi Slovenci. Žal, malo nas je, ki se učimo slovenski jezik. Letos nas je bilo vse skupaj 12. Dobro bi bilo, če bi se nam naslednje leto pridružiti še drugi, da bi lažje organizirati izredne ure, izlete in tudi taborjenje.
Veselo je na naši šoti. Imamo dobro opremljene učilnice, delavnice, in čeprav so učitelji zahtevni, so tudi zelo prijazni z dijaki. Radi hodimo v poklicno šolo. Pridite še tudi vi!
Norbi Gyeček, Gabor Šomenek, Attila Koles
prestopiti na prehodu Bajan-senye-Hodoš. Med potjo smo si ogledati več lepih mest in pokrajin. Pozno zvečer smo prispeti na prenočišče. Dobiti smo večerjo, potem smo šli spat Seveda nismo spati, ker fantje nas niso pustili. Celo noč smo se pogovarjali in se veliko smejati. Zjutraj smo zajtrkovati in kreniti na škofijo. Ogledali smo si cerkev, potem pa šli na kosilo, ki je bilo zelo okusno. Po kosilu smo obiskati mariborsko Univerzo. Bilo je zanimivo, meni je bilo zelo všeč. Zvečer smo šli v eno zabavišče. Veliko smo plesati. Ob zori smo šli na prenočišče. Zjutraj smo se težko zbuditi, po zajtrku pa smo se šli kopat v Hotel Habakuk. Po kopanju smo se preko Murske Sobote peljali domov. Izlet je bil super. Dobro smo se počutili, družba je bila dobra. Upam, da bomo še večkrat šli z Društvom slovenske mladine na Madžarskem na takšne izlete in preživeli takšen lep vikend. Hvala organizatorjem!
Anita Vajda
Gimnazija
Monošter
Pevski zbor v Škofji Loki
Nej je samo pokrajina čüdovita
Mešani pevski zbor Avgust Pavel je v etoj sezoni, stera drži vskašo leto od Septembra do junija zadnje dni, dosta nastopov emo. Med tejmi nastopi smo doma, v Porabji ranč tak sé meli priliko notpokazati kak v Sloveniji pa eške indrik tü.
Vsakšo leto z edno lejpo prireditvi^ zapremo sezono, tau je Sentvid. Letos nas jé pa pred Šentvidom nika takšo zaojdlo, ka žmetno bomo pozabili. Lani smo mi pozvali iz Škofje Loke eden pevski zbor k nam pa smo sé meli priliko spoznati. Letos so pa naš zbor pozvali k njim. Tak je naš zbor 1. junija 2002 potovau v Škofjo Loko. Lani smo že meli priliko spoznati člane zbora, ki so čüdovite lüdje. Vidli smo, da sé njim vidi vse tau, ka so pri nas vidli, ka so pri nas preživeli tisti par ur, kelko so sé tüj zadržavajo Vse ji Le zanimaío, čüdno je njim bilau, ka na Vogrskom ti|žpe-jo Slovenci. Za tau srečanje njij je pa navdušila Metka Brinjavec, ki je naša dugole-tna prijatelica. Pred lejtami smo meli stike s Podku-mom, gdeje bila predsednica zbora. Živi pa v Škofji Loki, etak je pa mestni upoko-
jenski pevski zbor onapove-zala z nami.
Kakši den smo pa preživeli v Škofji Loki? Tau je nej za povedati. Gda smo Prišli v mesto malo trüdili, zman-trani, nas je naša Metka pelala v stari del mesta, ki je
čüdovite lejpi. Tam so pa nas že nepotrplivno čakali naši partnerge, pevci. Gda smo sé obrnili na lejpi trg, so prauto nam stali, čakali. Gda smo blüzi Prišli, so začeli spejvati. Lüdje, ki so sé po mesti šetali, so stanili, gledali, ka sé pa Zdaj tüj dogaja. Gda smo Prišli do nji, so nas objeli, so nam na biuze, srajce denili cvetlice, kakše so oni že meli na prsaj. V tistoj minuti je človek čüto, ka smo edni. Na-
prej so Prišli mali sendviči pa pecivo, pijača. Po tistim smo sé pa pelali na kosilo. Po našem bi tak leko pravla, na eden breg, Odkec sé lepo vidi Varaš.
Po obedi smo si poglednili srednjeveško cerkev Mariji-
nega oznanjanja. Po tejm smo sé paškili k Župani, ki je nas pozdravo v gradi. V toj zidini je muzej tü. Župan sam nam je pokazo eden mali del muzeja, gde smo sploj dosta lepote, vrejdnosti vidli. Pa te je brž grato skurok že večer. Po probi so sé lüdje zbirali v kulturnom daumi, v ednoj lejpoj, staroj dvorani. Tau velko dvorano so lüdje napunili tak, ka bi edno iglo nej mogo doj püstiti.
Lejpi gestuš je pa biu od nji, ka smo na skupnom koncerti mi bili glavni. Naš nastop je emo velki uspeh, sploj pa te, gda smo popejvali pesem »Slovenec sem«. Ploskanje je dugo nej enjalo, lüdje so sé skonzili. Etakšo razpoloženje človek sploj rejdko leko doživi. Pa smo te eške itak nej tak njali. Te smo peli skupne pesmi, ka so nam oni odebrau pa smo sé doma navčili. Publika je nej stejla domau titi. Med skup-nimi pesmimi je edno pesem dirigerála naša zboro-vodkinja, Marija Trifus.
Tak čütimo, pa je tak tü, da v Škofji Loki nej samo pokrajina čüdovita, nej so Samo zidine, vrejdnosti čüdovite, liki najbole tisti lüdje, šteri tam živejo.
Lepo sPzavalimo Slovenskoj zvezi, da nam je pokrila potne stroške, Državnoj Slovenskoj samouprava da nam je pokrila druge stroške, Martina Ropoši, seni-čkomi Župani, da nas jespre-vodo na tau paut. ŠanaUva-mo pa, da je Jože Hirnök nej mogo z nami pridti, pa so ga tam čakali.
I. Barber
Takšo nauro pitanje Mali Bela v šaulo odi. Školnikj matematike ga etak pita: „Ka misliš? Če edno sonžet trgé ko-sci eden den doj pokosijo, te tau sonžet eden kosec kak doj go kosi?”
Mali Bela si dosta ne premišla-j va samo vövdari: »Gospod školnik, nigdar nej.”
„Pa Zakoj nej?” ga pita of.
„Vej pa če je sonžet že doj po-] košena, ka de te te eden srmak] tam kosijo?”	I.B.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1,
P P- 77,
tel.: 94/380-767 * e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada ' za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.