Koristne reči. Haho se mora ie o pervi mladosti ravnati z očmi. Ko zapusti otrok naročje skerbue malere, začenja se mu berž novo veselje, namreč luč ali svetlobo in zrak. Ako se oziramo na različne okoliščine, ktere so pri in po rojstvu detetovem, lahko vidimo, kako velikrat se nahajajo že v zgodnji mladosti napake, ki so očeni zcld škodljive. Oostikrat se že v pervi mladosti pokažejo in tako ljudje menijo, da so prirojene, kar se pa gotovo reči mora, da ni tako res; temuč da so še le potem nastale. Nočem ravno terditi, da so oči vedno brez napak, da bi jim te ne bile ludi prirojene, in da so oči pokvarjene že od rojstva, pa hvala Bogu! da je tole redkejši, kakor pa sploh priprosto ljudstvo misli. Resnično prirojene očesne napake se opirajo ali na napačno napravo trepavnic, ktere so ali preveč odperte ali pa ravno narobe, namreč preveč zaperte, t. j. preveč zaraščene; ali pa v notranjem očesu na zaperto punčico; ali pa je skaljena kristalna lečica (siva mrena) tega kriva. Te dve napaki se dostikrat še le po, in le malokdaj pri rojstvj prikažete; torej naravo krivično obdolžujemo tega, česar so krive te človeške slabosti! — Dete odpre oči malo trenutkov potem, ko je bilo rojeno ; ali zopet jih zapre pravilno za več časa, in sicer kolikor toliko, kedar vpije in kriči, in kedar spi in včasih še celd, kedar čuje. To je že tako rekoč naravni pomiglej, kteri nas opominja okd , ta žlahtni biser, pred preveliko svetlobo obvarovati. Pa kako redkokrat ga Ijudje zapazijo in vbogajo! Nočem ravno reči, da je novorojenein detetu temota neogibno potrebna, ali toliko pa gotovo in sicer od rojstva do groba kakor svetloba in zrak. Oboje, prevelika svetloba, kakor tudi pregosta tema skodujete, torej bo gotovo srednje pravo. Soba, v kteri je novorojenec, naj bo primerno razsvelljena in posebno se mora varovati, da solnčni ali umetno napravljeni žarki ne padajo ravno deletu na obličje. Kakor škoduje in je neprijeten merzel zrak gorkemu ali vročemu telesu, ravno tako more biti neprijeten in|še celo škodIjiv deletu. Le pomisliti je treba, kako je že odraščenemu človeku neprijetno, ako pride hipoma iz tamnega na svetel kraj, koliko neprijetniši mora to še le djati detetu, ktero še popred ni videlo belega dneva. Svetloba v sobi se mora tedaj vedno bolj zvekševati ali bolj ne, nego je po navadi dan svetel. Tudi za zdravi zrak se mora skerbeti, kajti spriden zrak napolnjen z dimom in soparji je novorojenčevemu očesu na dva načina škodljiv, pervič zato, ker ga okd ni navajeno, in drugič pa, ker po njem zbole mnogokrat drugi organi in zarad njih bolehnosti tudi oči lahko obole, ker so z njimi tako natančno zvezane. — Pa ne samo spriden, temuč tudi ne zadosti gorak zrak je mladim očem škodIjiv. Merzleji zrak pa je detetu ne le saitio tako občutljiv, kakor odraščenemu, ako iz gorke v merzlejo sobo stopi, temuč tudi v tem obziru škodljiv, ker zaderžuje potrebni telesni pot, kteri je vsemu organizniu jako potreben. Ravno tako je ludi snaženje vnanje kože pri novorojencu potrebno in sicer precej po rojstvu, kajti jako je očesu skodljivo, ako ni okoli njega koža zadosti umita. Oči naj se s čisto, tnehko gobico prav skerbno omijejo. Merzla voda je kakor merzel zrak na dvojni način škndljiva: pervič zato, ker se dete labko prehladi in prehlajenje očeni jako škoduje in drugič zato, ker ona oči in kože dosti ne očisti. Potem, ko se je dete dostojno opralo, se mora v gorko pcrilo zaviti in vedno na gorkem imeti. Pa bo morda kdo djal, da se s tim dete pomehkuži. Na to se odgovori, da trenutek pri rojstvu gotovo ni namenjen k vterjevanju človeškega telesa. Da to ni tako prazna reč, kakor bi si kdo mislil, se lahko iz tega previdi, da so otroci tacih staršev, ki so jih že od mladili nog zanemarjali, dostikrat bolni, posebno pa, da jih oči bole. Izjeme se tudi tii, kakor postavim: cigansko dete ima le malokdaj bolne oči, in vendar gotovo ni nič prav posebno in izverstno postreženo. Najnavadnejša bolezen, ktera se detetovih oči prec po rojstvu loti, je blezo sledeča: Čez kakih štiri in dvajset ur ali pa čez dva ali tri dni po rojstvu dete več tako pogosto oči ne odpira, kakor poprcd. Ako ga začneš na tanko opazovati, boš videl, da se mu je naredil na očeh rudeč robček, in sicer na trepavnicah, ki je vedno večji \a večji, in tudi trepavnice pričnejo otekati. Ako ti bo oči odperlo, hitro jih zopet zapre in to je znamenje, da mu je svetloba in luč zoperna. Tedaj je čas, da zadelaš okno, kjer je njegova posteljica, s kakim zelenim ali rujavim zagrinjalom. Ako mu pazljivo in skerbno odpreš oko, boš zapazil, da je belina nekoliko rudeča; tudi bo dete vedno bolj in bolj nemirno in začne kihati. Vse to je začetek bolezni, ktera je dostikrat vzrok, da dete oslepi ali se mu oči kako drugače pokaze. Kakošna naj bo otroška soba? To je tudi preveč znanienito vprašanje, da bi se kar tako opustilo. Kajti tudi stenine barve so očem ali prijetne, ali pa škodljive. Soba, v kteri otroci prebivajo naj bode prostorna, svetla, in ne ravno prevtsč nizka, in naj bode tako napravljena, da se svetloba v njej aii lahko povekša ali pa zmanjša. Mračna svetloba je mladim očem jako škodljiva, jih stori proti njej (namreč svetlobi) preobčutIjive. Prost razgled posebno na polje ali na vert ali pa v gaj je očem jako koristen jn prijeten, ter jim daje moč. Kar se tiče barvanih sob, so najboljše višnjevo ali zeleiro pobarvane; očem neprijetne so rudečo ali bele, ali rumene sobe. Posteljica detetova naj stoji tako, da ono, ko se zbudi, ne zagleda prec prevelike svetlobe, torej niora biti od okna obernjena. Tacih reei, ki se svetijo a!i rožlajo ali kako drugače nepokoj delajo, ni koristno k posteljici na steno obešati, še manj pa k zglavji, tako postavitn derdranasto uro, ali diuge take reči, kajti otroci so jako radovedni in jih začno gledali in tako se zgorii, da se navadijo po strani gledati in so krivogledi. (P"i>. *«y«>o