KAZALO 
PROZA 3 Jurij Kristan 4 
Anica 4 

Dominik Lenarcic 
9 
Nov boj 9 Skok 10 

Tomo Podstenšek 11 
Kot se spodobi 11 

Nataša Skušek 14 
Odmerki 14 

DRAMA 16 Rak Potocnik 17 
Rdeca 17 

POEZIJA 26 Ana Hudobivnik 27 
* 27 * 28 

Sanja Podržaj 29 
Najem 29 November 30 Materinstvo 31 

Dona Pratnekar 32 
Neresna 32 

Eva Šubic 33 
Crni od oglja, ognja in vojne 33 

HIBRIDI 34 Rebeka Pajek 35 
Reciklaža 35 Migracija 36 


Jurij Kristan 
Anica 
Z rezkim žvenketom so kovanci zgrmeli iz kartonaste škatlice in se razkotalili po sivem tlaku na vse strani. S kletvico na ustih se je Simon po vseh štirih pognal za njimi po plocniku in uspel le za hip s pogledom oplaziti mimo hiteco peško, ki je povzocila neljubo situacijo. Prsti v prirezanih volnenih rokavicah so begali po mrzlem kamnu in skušali cim hitreje zagrabiti svetlikajoco se kovino. Ob tem je Simon s sunkovitimi gibi oprezal, da se ne bi kdo drug polastil raztresenih novcev. Toda razen nekega otroka, ki je z zacudenim pogledom izpod mamine roke spremljal kobacanje po tleh, si mimoidoci z njim niso dajali opravka. Kljub temu se ni bil vec pripravljen usesti na vhodno stopnico, kjer je ždel od jutra. Pograbil je karton, na hitro pretegnil bolec hrbet in se prestavil v sosednjo ulico – na podobno betonsko stopnico ob podobnem sivo tlakovanem plocniku. In s podobno brezimnimi postavami, hitecimi mimo njega. To pot je škatlico postavil bližje in pred seboj zopet razprl karton z napisom: LACEN SEM. Nato se je skljucen zastrmel v tla. Sedenje mu ni povzrocalo vecjih preglavic – dolgo casa je bil voznik tovornjaka – medtem ko se pozornosti še ni povsem navadil. Nekateri sotrpini, sploh tisti z daljšim »stažem«, so radi ogovarjali nakljucne ljudi, ker so si obetali vec cvenka. A Simona so pogledi še vedno neprijetno šcemeli. Kolega Boris je rad navrgel, da tako brez življenja ne bo mogel konkurirati Romunom brez nog (in sramu), toda Simon je menil, da se njegova usoda ne tice nikogar drugega. Sonce se je skušalo prebiti skozi gosto jesensko meglico in sem ter tja bi mu skoraj uspelo. Ulica je šumela v zmerno gostem vrvežu in v daljavi je zapela sirena rešilnega vozila. Simon si je pomel premrle roke in se presedel, ker so se mu hlace zajedle v zadnjo plat. Z jezikom se je pricel igrati s škrbinami v zobeh in misli so mu odjadrale proti ... 
»Dober dan tudi vam!« se je nenadoma z roba plocnika zaslišal odlocen, toda prijazen ženskim glas. Simon se je zdrznil in se zazrl v štirioglat vijolicen objekt na kolesih, ki je pridirjal mimo njega. »Upam, da se imate fino!« je nadaljeval robot, mu živahno pomahal s kratkimi plasticnimi rokami in obenem na sprednjem delu izrisal prešerno nasmejan fris. Nekaj metrov dlje je izjavil: »Tu zavijam desno!« in z okoncinami nakazal smer ter že izginil za vogalom. »Kristus, spet te anice,« se je namrgodil Simon. Takšno ime se je udomacilo za te dostavne robotske vozicke, ki so se pred kratkim raztepli po Ljubljani. Ker je bil center vse težje dostopen za vecja vozila, so zaceli peticnežem hrano in druge drobnarije dostavljati roboti. Simon je moral potlaciti misel, da bi se zapodil za tole anico ter ji odmeril (najmanj) eno krepko brco v tazadnjo. 
Dnevni izkupicek je bil bolj klavrn in kaj prida si Simon tokrat ni mogel kupiti. Na vecer se je v svojem domacem parku vrgel na standardno klop s sendvicem in plocevinko piva v roki. Morda bi si pa moral odrezati nogo ali suniti kakšnega froca in pozirati z njim, da bo privlacnejši za vbogajme? Z mrakom je zacel pritiskati mraz in možak se je skušal toplo namestiti na klopi, preden se loti hrane. V daljavi sta se glasno zravsala pes in macka. »HAHA, kaj pa imamo tukaj?!« Simon je kasiral novo glasno presenecenje. Zopet neprijetno, kajti glas je hitro prepoznal in se skremžil. Izza klopce je prilomastil Joc, malo klošar, malo diler, malo lokalni pretepac, pa vedno kup težav. Po drži in vonju je Simon hitro presodil, da je imel že steklenico ali dve merlota v riti. »Pismu, Joc, a si lahko še bolj tecen?« »A si ti lahko še vecja svinja, a? A si mislil, da bom pozabil?« je zarohnel Joc. Simon se je v tistem spomnil, da mu še vedno dolguje evro, ki si ga je sposodil pred tednom. Žal alkohol možakarju ocitno ni nacenjal spomina; kvecjemu obratno. »Ej, švoh je bilo. Tole je vse, kar sploh imam,« je Simon pokazal na pivo in sendvic, upajoc, da se bo s hrustom dalo kaj zmeniti. Moral bi bil vedeti bolje. 
»Potem pac ne boš vec imel, haha,« je odvrnil Joc in s hitrim zamahom snel Simonu iz rok plocevinko, po prerivanju pa še hrano. Upiranje je bilo brez haska; grobijan je bil vecji in mocnejši in po minuti neenakega boja je Simon brez sape obsedel na tleh, tipajoc razboleli vrat, za katerega ga je bil pred tem držal Joc. »Res si jebena pokveka, Simon,« je navrgel pijanec in s plenom odkolovratil proti centru. Toda Simon še ni vrgel puške v koruzo in z rastoco ihto v srcu se je skobacal na noge. Niti slucajno ni mislil v tem mrazu spati lacen in ce je imel biti ta vecer tisti, ko bo Joca nekdo koncno pošteno razbil, pa naj bo! Simon je vedel, da je za njegovo klopco v parku eden od drogov v ograji zrahljan; izruval je železo in se sopec namenil za sovragom, ki je bil v tistem le še zibajoca se silhueta v daljavi. Simonovi koraki so bili z vsako sekundo daljši in odlocnejši. Hitro se je bližal Jocu in stisnil je pesti. Bolecino v vratu in kruljenje v želodcu je zamenjala vrocicna jeza. Moral se je premagati, da ni s palico premlatil kar prvega kontejnerja za smeti na poti. Dvakrat je mastno zaklel za dodatno psihicno podporo ... »Dober vecer, dober vecer! Hrana na poti!« se je nenadoma zaslišalo z njegove desne. Anica je imela kot obicajno nadet vesel izraz, podoben internetnim smeškom, in jo je neutrudno mahala po plocniku. Simon je najprej za hip zmedeno obstal, presenecen nad nepovabljeno prico njegovega pravicniškega pohoda. Potem sta se ves nabrani gnev in lakota nenadoma združila v hudourniškem izbruhu, ki je presenetil celo njega samega. Anico je prvi sunek zadel kot tovorni vlak in z gromkim ropotom je pristala na cesti. Simon ni štel, ali je bilo vec brc ali udarcev s palico, toda mlatil je brez prestanka in tako silovito, da so ga kmalu bolele tako noge kot roke. Sopenje in drobeca se plastika sta polnila njegova ušesa, ko je železo na ohišju odpiralo zevajoce luknje in so deli nesrecnega robota leteli na vse strani. Naposled se je vdal notranji pokrov shrambe in iz nje so se stresli zavitki s hrano. Vonj po kitajskih rezancih in hrustljavem pišcancu je Simona zdramil iz transa in šele takrat se je dodobra zavedel, kaj se je zgodilo. Nebrzdan srd je hitro zamenjala panika. Simon je odvrgel palico in skušal urno nagrabiti cim vecškatel s hrano. Ko je imel polno narocje, se je namenil po najkrajši poti nazaj v park, od koder bo nemara bežal naprej proti Tivoliju in Rožniku. Toda po nekaj korakih ga je zmotilo tožece javkanje. »NA POMOC, NA POMOC!« Šele v tistem je Simon opazil, da robot v resnici še ni bil popolnoma kaput. Presunljive krike v sili je spremljalo kilavo mahanje ene od rok, ki še ni bila do kraja polomljena, medtem ko je razmontirana maska vozilca skušala izrisati animacijo skrivencenega obraza, ki ga tare bolecina. Ne prevec uspešno. Simon je obstal s polnim narocjem hrane, od katere se je kadilo. Vec minut je nepremicno strmel v moledujoco, utripajoco razbitino. Nekajkrat je pogledal sem in tja, globoko zavzdihnil in se vrnil k unicenemu robotu. Za silo mu je uspelo spakirati škatlice hrane nazaj v shrambo, da je sprostil svoje roke. Potem je z nekaj muke vozilce porinil nazaj na plocnik in ga odvlekel par deset metrov dalec do najbližje sprehajalne klopi. Tam je vzel enega od paketov, se utrujen usedel in zagriznil v pišcanca. Anica ob njegovih nogah je dotlej že obnemela; od sebe je dajala samo še zavijanje elektromotorjev v notranjosti. Obraz na maski je epilepticno preskakoval med dvema podobama skremženega obraza. Simon se je lotil rezancev in med grižljaji pestoval poškodovano plasticno robotovo dlan. Za silo se je najedel ravno v trenutku, ko so vanj posvetile baterijske svetilke službe za varovanje. 
*** 
»Duhove pa danes buri vcerajšnji brutalen napad na enega od ljubljanskih dostavnih robotov,« je s televizijskega zaslona žgolela svetlolasa voditeljica. »Nad eno od priljubljenih anic se je surovo znesel Ljubljancan Simon B. in jo pri tem povsem unicil. Nasilno dejanje je deloma posnela varnostna kamera. 
Opozarjamo, da je posnetek pretresljiv.« Na zaslonu se je v sivinskem 
odtenku nocne kamere odvrtela opisana eksekucija. »Storilec je lani ob uvajanju avtonomnega transporta izgubil službo šoferja tovornjaka, zato strokovnjaki opozarjajo, da gre verjetno za pojav novodobnega ludizma. Toda njegovih negativnih sentimentov do robotov ne delijo okoliški stanovalci, ki so na kraju zlocina zjutraj že prižigali svece. Na socialnih omrežjih se vrstijo sožalna sporocila, združena pod kljucnikom 'Jaz sem Anica.'« 

Dominik Lenarcic 
Nov boj 
Težke veke se mi pocasi dvignejo. Lenobne oci takoj zabode vojska soncnih žarkov – odposlancev jutra. Z dlanjo prestrežem njihov napad. Ti mater, vstati bo treba. Z rokami si dvignem trup. Rjuha se mi odlepi od hrbta. Kdaj bodo tiste budale inštalirale klimo?! Moje noge nocejo nikamor. Nikoli me ne ubogajo. Dvignem prvo nogo in jo pustim viseti cez posteljo. Isto naredim še za drugo. Z vznožja postelje privlecem vozicek. Postavim ga v položaj za najboljši možni pristanek. Dvignem svojo rit. Vržem se. Pristanem na sedišcu. Vozicek nekaj zakolne v svojem jeklenem jeziku, potem pa utihne. Sonce mi sije v obraz. Cas je za nov dan, za nov boj. 
Skok 
Moj prijatelj je bil najvecji adrenalinski odvisnik na svetu. Videl sem ga gor na mostu. Zaklical je, da bo skocil, jaz pa sem ga spodbudil. Nisem vedel, da tokrat nima vrvi. 

Tomo Podstenšek 
Kot se spodobi 
Kristijan je nekajkrat globoko vdihnil in izdihnil. Ceprav si je še pred pol ure doma govoril v ogledalo, da je vse skupaj samo formalnost, ga je rahlo zbadalo pod prsnim košem in po hrbtu so mu šcemece drsele hladne kaplje znoja. Tolažil se je, da se je samo pretoplo oblekel, to je vse – prekleta pomlad, vreme se spremeni trikrat v enem dnevu, sonce, dež, veter in spet sonce, da clovek sploh ne ve, kaj bi dal nase. Za trenutek je zaprl oci in zajel sapo; zberi se, vse bo v redu, samo zberi se … Potem je pocasi izpustil zrak iz pljuc. Globoko dihanje ga ni niti malo pomirilo, pocutil se je kot izpraznjen balon. Kljub temu je pritisnil na hišni zvonec, da bi cim prej opravil z zadevo. Ko ga je zagledal v srajci in suknjicu, ga je Patrik najprej vprašal, ali je bil na razgovoru za novo službo. »Ne, ne …« se je Kristijan zmedel in zardel. »Kaj pa potem, a gresta z Majo na kak fin koncert ali v gledališce?« »Ne, nic takega, vcasih se pac spodobi, da se clovek malo uredi …« »No ja, najbrž ni s tem res prav nic narobe,« se je Patrik s kazalcem popraskal po sivkastem strnišcu na vratu, »ceprav jaz še vedno pravim, da je notranjost pri cloveku pomembnejša od zunanjega videza.« Potem je brez nepotrebnih vprašanj vzel iz hladilnika dve plocevinki piva in ju postavil na kuhinjsko mizo. »Rad biseonecem pogovoril s tabo,« je Kristijan koncno uspel nastrgati besede iz suhega grla. »Kaj, a si v kakšnih težavah?« »Ne, seveda ne …« »A potrebuješ denar? Meni lahko poveš, saj smo prakticno ena družina, si bomo že pomagali, kolikor bo šlo.« »Ja, tocno za to gre. Hocem reci, ne, nisem prišel po denar, hvala bogu na firmi biznis zadnje mesece kar v redu laufa, ampak ja, res smo ena družina, in ce bi bilo treba, bi tudi jaz pomagal tebi ali Denisu in Zdenki, to sploh ni vprašanje …« »Ej, da ne pozabim, Zdenka je rekla, da nas vse lepo vabi na Primožev rojstni dan. Naslednjo soboto, pri njih doma.« »Koliko je star mali? Tri?« »Štiri, se mi zdi,« je Patrik odprl svoje pivo in naredil nekaj požirkov kar iz plocevinke. »Mater, kako cas beži. Midva z Majo sva tudi že šest let skupaj. In sem razmišljal … A veš, da te nikoli nisem vprašal, kako se ti to zdi?« »Saj to ni moja stvar, važno, da sta vidva zadovoljna,« je skomignil Patrik. »No, pa vseeno, nekaj si najbržže misliš o meni?« »Kaj naj recem, v redu pob si … Po pravici povedano si se mi najprej zdel malo lesen in zategnjen. Ko si prišel prvic k nam, sploh nisi hotel niti probat pijace …« »V tistem obdobju sem imel neke težave s kislino,« je opravicujoce pojasnil Kristijan. »No, saj potem sva to vse lepo nadoknadila, a ne? Cez cas, ko si se malo sprostil, sem videl, da si res v redu. Da se da s tabo pogovarjat o politiki, pa da se spoznaš na šport. O avtih sicer nimaš prevec pojma, ampak zdaj je itak vsepovsod elektronika … Za delo na kmetiji si tudi bolj švoh, si pa vsaj vzamešcas in prideš, ce te poklicem. Ne pa tako kot tisti Zdenkin, ki ima vedno neke izgovore. Ti si pa dobra družba, ni me sram, ko greš z mano v gostilno – no, razen danes, v tem reklcu te najbrž ne bi vzel s sabo,« se je Patrik na ves glas zarežal, Kristijan pa še bolj zardel, da so njegova štrleca ušesa dobila barvo makovih cvetov. »Tudi jaz se rad družim s tabo,« je tiho zamomljal in ni se zlagal; odnos s Patrikom je bil bolj podoben odnosu z malo bolj robatim starejšim bratom kot pa z ocetom njegovega dekleta. Odprl je pivo, ga narahlo privzdignil v zdravico in naredil dva dolga požirka, preden so mu pene butnile v nos, da je zakašljal in ga je moral Patrik s svojo šapo nekajkrat lopniti po hrbtu. 
»Torej,« se je Kristijan še enkrat odhrkal, ko je spet prišel do zraka. »Kot sem 
rekel, sva z Majo še šest let skupaj in, kako naj recem … No, danes je napocil ta svecani dan, ko te imam cast uradno zaprosit za njeno roko.« »Kaj praviš?« je Patrik nagrbancil celo in priprl oci, kakor da bi poskušal brez ocal prebrati casopisni clanek. »E ... Z Majo bi se rada porocila. To je, jaz bi se rad porocil z njo, ona za zdaj še nic ne ve, najprej sem hotel prosit za tvoj blagoslov, tako kot se spodobi …« »Za moj blagoslov?« »Ja, za tvoje dovoljenje in blagoslov.« Patrikov obraz je okamenel v težko dolocljivo grimaso, potem je narahlo zanihal z glavo in zamišljeno pokimal. »Veš, res sem vesel, da si prišel najprej do mene.« Kristijan se je olajšano nasmehnil. Hotel je nekaj reci, tedaj pa ga je Patrik z obema rokama že zgrabil za vrat in ga s stolom vred zabrisal po tleh. »Ja, vesel sem, da si mi pokazal, kak idiot in brezjajcni pricufukelj si v resnici!« Kristijan je poskušal vstati, a ga je dobro odmerjena brca v rebra zložila po ladijskem podu. »Pa kaj ti misliš, da smo v devetnajstem stoletju, jebem ti boga?! Kaj imaš mene za spraševat, njo bi moral vprašat, ne pa mene, butec hudicev! Maja je odrasla ženska, nimam jaz tu vec kake besede. Ampak dobro, ce si me že vprašal, ti bom pa odgovoril: ne, nocem, da je moja hcerka s takim drekom, ki že zdaj ne spoštuje njenega mnenja, ampak gre fehtarit njenega fotra, ce se lahko poroci z njo! Ajde, vstani zdaj pa marš v tri picke materine in da te ne vidim nikoli vec, ce ne te ustrelim ko zajca. Si gluh?! Odštevam: deset, devet, osem …« Kristijan je nekocže videl, kako je Patrik kar z balkona z enim samim strelom podrl dolgoušca, ki je skakljal po zelenjavnem vrtu, in ker ga ni mikalo koncati v velikem loncu za obaro, je ubogal nasvet nesojenega tasta ter jo ucvrl iz hiše. Ko je tekel cez dvorišce, je videl, da se je vreme spet spremenilo; nizki temni oblaki so obetali skorajšnjo ploho. Še preden je prišel do avta, ga je v sredo cela zadela prva debela kaplja. 

Nataša Skušek 
Odmerki 
V ponedeljek zjutraj zapre oci in si predstavlja, da je na eventu. Sedi v množici in kot vsi caka na morebitni anafilakticni šok. Božajo jo vibracije odmevov in znan vonj steklene dvorane razstavišca, spremenjenega v cepilni center. Pocakati mora dvajset minut. 
Cez tri ure jo zacenja boleti leva rama, da komaj dvigne roko. 
Zvecer vidi, da ji je otekla tudi noga. Težko jo pokrci. Bolecina prehaja, kot bi ji nekaj potovalo po ožilju. Zdepilira si dlake in z nohtov na nogah odstrani okruške laka, ce bo treba kam na hitro. 
Do konca tedna nikakor ne more vzpostaviti stika s svojo zdravnico. Medtem ko caka na zvezo, jo ima, da bi se znesla nad telefonom. Koncno izve, da njena ne dela vec in da si mora poiskati drugo. Ampak kje? 
Kasneje izsledi nek kontakt. 
Naslednje dni klice to cifro, vendar kasira samo avtomatske odgovore. 
Medtem pogugla zasebnike za ultrazvok, nevrologa, kardiologa in diagnostiko. Tudi estetska kirurgija bi ji prav prišla, ampak zdaj se ne sme zajebavati. 
Ponoci zazna zrnce, ki potuje proti pazduhi. Premika se naprej do vratu in naravnost v možgane. 
Prepozno priklice 112 pomagajte, poma 
Zjutraj dobi odpustnico in napotnico za psihologa. V bližnjem dm-ju si kupi lak za nohte. Z Apaurini bo še malo pocakala. 


Rak Potocnik 
Rdeca 
Groteska v enem dejanju (dramatika). Osebe: -Krimson; glavna oseba, mlad pisatelj, zaprt v svoje stanovanje zaradi karantene. Ves cas je v pižami, cez pižamo ima velik dolg kopalni plašc, je neurejen, saj ve, da mu ni treba nikamor; 
-Májkl; je lik propadlega barona, glavna oseba kratkega romana, ki ga piše pisatelj Krimson, oblecen je v bele hlace, ki segajo malce pod kolena, ima dolge nogavice, crne ciste cevlje z veliko zlato zaponko, bel pas, belo srajco, visok ovratnik, velik rdec in zlat plašc, ki se vlece za njim, je bogat in barocen, ima kar precejšen trebuh, je gladko pobrit, nosi lasuljo, znacilno za 
17. stoletje, pri sebi ima pištolo, zlato in lepo varovano; 
-Roza; dekle v roza obleki, tesni, z navzgor povezanimi lasmi in rožnatim klobuckom; 
-škratje; obleceni so samo v dolge bele plahutajoce obleke, kot duhovi z rdecimi velikimi špicastimi kapami; 
-zbor; ki pa je tam samo za okras, da ustvari dramaticno vzdušje. 
Napisi so na platnu nad odrom, na crni podlagi bele velike crke. 
Prvo dejanje 
Na odru je soba. V ospredju je postelja, levo ob njej copati, ob njej levo je nocna omarica z lucko in namizno uro, na desni je pisalna miza s stolom, na stolu je kopalni plašc, na mizi je kozarec s svincniki, kuliji in barvicami. Soba ima okoli sebe bele platnene stene, cisto bele, za posteljo je narisano okno in zunaj je lep dan, modro nebo, narisane so lastovke. 
Napis: [Karantena] 
Krimson leži na postelji, lepo pokrit, spi, potem vstane, se pretegne, pogleda na uro, vstane na levo, obuje copate, odide do stola, si pocasi oblece kopalni plašc, se usede za mizo, prime za svincnik in gleda, vendar ni lista nikjer. Pogleda pod mizo, nic, pogleda pod stol, nic, gleda po mizi, vstane, gleda pod posteljo, pogleda pod vzglavnik, ugotovi, da še ni pospravil postelje, zacne pospravljati posteljo, medtem gleda, kje bi lahko bil list. Gleda povsod, lista nikjer. 
Napis: [List papirja] 
Na odru se pojavi Majkl. Pride z leve, pleše in skace, pride do mize, odloži list papirja, medtem ko Krimson konca s pospravljanjem, on se usede na mizo na levo stran in ga zacne gledati. Krimson sedi zdaj za mizo, piše, malce pogleda na levo, kjer sedi Majkl, spet piše. (Krimson je vesel, Majkl ga z zanimanjem gleda.) Majkl se navelica gledanja, zato skoci z mize, zacne hoditi okoli stola, na koncu se usede na posteljo, glavo položi v roke in se zamisli, cez hip skociv zrak, gre do Krimsona in ga strese. (Krimson dobi idejo, zato je vesel/ navdušen, Majkl je vesel in poln pricakovanja.) 
Krimson vstane, gre do postelje in izpod nje potegne dva meca, enega vrže Majklu in gre na drugo stran postelje, se pripravi na boj. (Oba sta zdaj resna.) Majkl prime mec, pocasi odloži pištolo na mizo, se pripravi in boj se zacne. Zdaj se malce sabljata, potem pobegne Krimson cez posteljo, Majkl mu sledi, pade na posteljo, za hip obleži, medtem se Krimson postavi k stolu, z eno roko se ga drži. Spet se spopadeta, zdaj Krimson odrine Majkla in stece po postelji, Majkl mu sledi, vendar stece mimo postelje, tik preden bi stopil s postelje, se Krimson obrne in stece nazaj, Majkl je v tistem že na drugi strani, spet mora steci na drugo stran. Tam se spet spopadeta. (Oba sta resno pri stvari, uživata.) (Krimson uživa v boju, Majkl pa ne vec, postane malce jezen in zasanjan.) 
Majkl zasanjano obstoji na drugi strani postelje, zato Krimson stece do njega in ga udari po zadnjici, Majkl se obrne in stece za njim na drugo stran, kjer se spet spopadeta, spet se sabljata, Majkl zopet za hip odneha, zato ga Krimson spet udari in stece cez posteljo na drugo stran, kjer obstoji pri nocni omarici in ga caka. Majkl se pocasi sprehodi do njega, zato ga Krimson ves jezen udari, takoj ko ga udari, postane spet vesel, malce se spopadeta, vendar Majkl vec noce, zato stece na drugo stran. Krimson obstoji, se malce nadiha, potem pa cez posteljo stece na drugo stran. Krimson se tam spet usede na mizo, odloži mec na tla in pokaže Majklu, naj sede. Ta pride pocasi do njega, pobere mec in mu ga potisne v roke (Majkl je žalosten, Krimson uživa), ko ga zopet udari in tako se spopadeta, vendar Majkl kar naenkrat le povesi mec (Majkl je navelican), tako ga Krimson prosto udari. (Krimson se razjezi.) Udari ga, pa spet in spet, dokler Majkl ne stopi korak nazaj in (Majkl ves solzen in žalosten) spet nadaljuje. Medtem poteka boj. (Krimson neizmerno uživa in se smeji, Majkl se pocasi zacne jokati, potiho.) Kar naenkrat mocno udari po Krimsonovem mecu, spusti svojega in stece na drugo stran postelje, poklekne na kolena. (Majkl zacne srednje glasno jokati v prevleko, je potrt.) Krimson spet pobere mec, pocasi gre cez posteljo in ga položi pred Majkla. (Majkl joka naglas, Krimson presenecen.) Pocasi Majkl pobere mec, se dvigne, še vedno je objokan in udrt (Krimson vesel), zacne boj. Tako se borita, dokler ne prideta na drugo stran postelje, Majkl spet zacne jokati, vrže mec v nasprotnika in stece na drugo stran na prejšnje mesto. (Krimson ni vec vesel, ampak resno odide cez posteljo.) Z obema mecema v rokah gre do Majkla, ki spet kleci in se joka. Položi mu mec pred glavo. Majkl ga vzame, nato pa odvrže in se vrže na posteljo. (Krimsonu prekipi, jezen in nor.) Krimson vrže svoj mec na drugo stran poleg Majklovega, ga prime in ga cez posteljo zvlece na drugo stran na tla ob stol, kjer zdaj leži Majkl (Majkl naglas joce). Krimson pobere oba meca in zacne pretepati Majkla. (Krimson vesel in uživa, Majkl krici in joce na ves glas.) (Krimson pretepa Majkla, ta se še vedno dere, Krimsonovo pocutje pa gre iz veselja v žalost.) Krimson še nekajkrat mocno udari Majkla, nato pa izpusti meca, da padeta po tleh, se vrže na kolena med posteljo in mizo in jocev roke. (Oba sta žalostna, potrta, joceta na ves glas.) 
Majkl hitro vstane in še ves objokan stece na desno z odra. Vrne se z Rozo pod roko. (Majkl dostojanstven in ponosen, Roza brez izraza, Krimson še vedno žalosten.) 
Napis: [Ženska] 
Krimson vstane, si obriše objokan obraz v rob plašca obraz, premeri Majkla, še na kolenih, ki stoji pred njim dostojanstveno z Rozo pod roko. Obraz se mu spaci od jeze, vstane, potegne Rozo za roke, jo vrže na posteljo, prime Majkla za ušesa in mu jih zvije ter jih vlece navzgor. Majkl se zacne spet dreti in jokati, vedno bolj leze sam vase, bolj kot mu Krimson navija ušesa. (Majkl se dere na ves glas, Roza brez izraza, Krimson je jezen.) Roza sedi na postelji. Majkl se neha dreti in pogleda Rozo, ta vstane. (Roza je zaskrbljena.) Krimson jezno pogleda Rozo, ki zdaj stoji. Roza spet postane resna, brezizrazna, usede se nazaj na posteljo in spet caka. Krimson spusti ušesa, da se Majkl sesede na tla. (Majkl naglas zajoce.) Krimson pocaka za trenutek, sliši se le Majklovo jokanje, potem ga udari po glavi in vse utihne. (Krimson je jezen, vedno bolj.) Nekaj casa stoji v tišini, jezen in mrk. Vse je tiho. Nato odide do stola, spet prime list in piše, obraz se mu razjasni in postane spet nevtralen. Piše in piše in postaja vedno bolj in bolj jezen. Na koncu je zelo jezen, pograbi list, ga zmecka, vstane, pograbi za ušesa Majkla, ki do tedaj v tišini mirno in tiho ves objokan kleci med posteljo in mizo, Roza sedi na postelji in vse le opazuje. Krimson ga zvlece do mize, ga potegne za uho, da se dvigne, in ga posede na levo stran mize, kjer je že poprej sedel. Poravna list in spet zacne pisati, preneha biti jezen, vendar njegova jeza zopet narašca, dokler ni popolnoma nor, vstane, da stol pade, strga list, ga razmece po tleh, vrže kuli v Majkla, ga porine z mize, da nerodno pade po tleh, Roza je brez izraza, Majkl tudi, nato boksne v steno, da pade po tleh. Tako stojita le še dve steni. 
Napis: [Nova stara zgodba] 
Krimson se usede na posteljo, poleg Roze, je ne pogleda, ona ne njega. Majkl se vrže na kolena in moledujoce gleda Rozo. Majkl vstane, pobere stol in ga postavi pred posteljo, stransko, na levo stran postelje, nato prestavi še 
mizo, pri tem vrže vse, kar je na njej, po tleh in tam tudi pusti. (Majkl je prestrašen, Roza je brez izraza, Krimson je zamišljen.) 
Krimson ga gleda, kako prestavlja pohištvo, nato vstane in se usede na stol. Roza vstane, brez izraza odide z odra in se vrne s klobaso, kruhom in gorcico ter priborom. (V tem casu sta druga dva nepremicno v tišini.) Roza se vrne. (Pri tem jo Krimson gleda z mocjo in nadvlado, je brez izraza in mocan, Majkl trpi, skoraj joce in ve, da nima vec moci.) Roza položi hrano na mizo in se postavi na njegovo levo. Na rami nosi velik bel prtic. Krimson pomigne Majklu. (Na obrazu se Krimsonu riše zloben nasmeh prevlade, veselja in moci. Sadisticno uživa, Majkl postane ves prestrašen, trese se.) Sprehodi se mimo Krimsona, ne gleda ga, pocasi in s tresoco roko vzame prticek, zdaj je ves moker od strahu, trese se, pocasi stopi mimo Roze, ki nepremicno stoji in se ne premika, je brez izraza. Pocasi položi prticek nanj okoli vratu, mu ga zadaj zaveže, pri tem se zelo trese. Ko mu uspe, si oddahne in stopi na nasprotno stran mize in tam obstoji. Krimson globoko vdihne in neprekinjeno zre naravnost v Majklove oci. Roza prime za nož in vilice, pocasi se nagne naprej in odreže kos klobase, jo pomoci v gorcico in previdno položi v Krimsonova usta. (Majkl trpi, Krimson uživa.) Še vedno si zreta v oci. Krimson s slastjo in veseljem glasno in dolgo žveci, ko pogoltne, mu da Roza v usta košcek kruha, se zopet nagne cezenj in odreže klobaso ter mu jo položi v usta, ko pogoltne kruh. (Majkl se kremži, Krimson uživa.) Krimson zopet dolgo in glasno žveci hrano. Roza mu spet položi kruh v usta in se zopet nagne cezenj, da odreže kos klobase, Majkl še komaj stoji, tako je žalosten in jezen hkrati. Spet mu položi klobaso v usta. Krimson ji pomigne, da stopi k njemu, prime rob krila in ga izpusti, nato ga ona prime na istem delu in mu obriše usta, nato se odpravi proti desnemu robu, mimo Majkla, ki ga niti ne pogleda, odide z odra. Majkl se trudi pogledati Rozo, vendar ne more umakniti oci z Krimsona. Še vedno si zreta v oci, medtem ko on prežvekuje. (Majkl naglas zakrici.) Roza stopi na oder s praznim kozarcem, v skrajnem kotu vidnega polja obstoji, mimo nje v vrsti stopijo škratje, odidejo mimo nje, stopijo cez podrto steno, zavijejo proti sredini odra in gredo med mizo in Majklom, prekine se ocesni stik teh dveh. Krimson jih pogleda, oni pa le nemo odidejo mimo mize do stene, zavijejo desno do nocne omarice, podrejo steno in odidejo po njej v ozadje odra in nato z njega. (Majkl si oddahne, Krimson je malce jezen.) Roza stoji na robu odra s praznim kozarcem, tam, kjer so jo prehiteli škratje. Še vedno je brez izraza. Majkl pobere mec ter stece do mize in prisloni mec na Krimsonov vrat. Krimson ga gleda z nasmehom. Vzame vilice in nož, odreže kos klobase, ga pomoci v gorcico in jo potisne v Majklova usta. (Majklu se vse gabi, je jezen in se paci.) Vendar brez dejanskega odpora poje klobaso. Žveci, pri tem se paci, mec je še vedno prislonjen na Krimsonov vrat. Roza se nagne cezenj kot prej in odreže klobaso in jo položi Krimsonu v usta, stopi od mize, hladno odide na drugo stran in položi kozarec na mizo. Stoji na istem mestu kot prej. Majkl pogoltne klobaso in zacne kricati na ves glas, pri tem pa potisne mec mocno Krimsonu v vrat. Spozna, da ne more nic, se prestraši, dvigne mec in ga vrže vstran na posteljo. Preneha kricati. (Majkl je prestrašen in spacen, Krimson se smeji in uživa.) Krimson pogleda prazen kozarec. (Krimson se neha smehljati.) Pogleda Rozo. (Rozi zacne trzati lice, Krimson postane jezen.) Vstane, stopi do Roze, jo prime za uho in jo zvije in malce dvigne, pelje jo do desnega roba postelje, kjer jo lepo posadi nanjo. (Roza sedi mirno in brez izraza.) Medtem ko Krimson vodi Rozo, Majkl stece proti edini preostali steni, jo podre, pri tem pa pade in obleži na njej na tleh. (Majkl leži na tleh in se smeji kot norec/lunatik.) Potem ko Krimson posadi Rozo, se odpravi do Majkla, ga dvigne za roko in ga odpelje ter posadi poleg Roze na posteljo. (Ko Krimson prime Majkla, se ta preneha smejati, je resen in brez izraza, Krimson je miren in brez izraza.) 
Napis: [Grešniki] 
Krimson se pocasi odpravi okoli postelje, ko gre mimo stola ga pobere, podre, spet pobere, spet podre, spet pobere, spet podre, spet pobere, spet podre. 
Majkl: Spomin pa ni dovolj dober, da bi vedela, kdo je zmagal. 
Ravno takrat, ko Majkl rece svoj stavek, Krimson dvigne stol do polovice in ga hipoma spusti. Stece do levega roba postelje, se hitro po vseh štirih splazi po postelje in da svojo glavo med Rozo in Majkla. Obstoji za trenutek. (Roza in Majkl sta brez izraza, Krimson je zaprepaden, malce izgubljen, zasanjan in hkrati navdušen.) Skoci naprej med njiju, pri tem pade in obleži na tleh. (Krimson zacne jokati, po nekaj casa neha.) Tišina. Krimson vstane, gre do Roze, ki mu obriše solze, Majkl ju gleda. Roza vstane in odide okoli postelje do nocne omarice, vzame uro in se spet napoti nazaj. Krimson se takoj, ko Roza vstane, vrže na posteljo, pograbi vzglavnik in ga pritisne na Majklov obraz, da ta pade na hrbet na posteljo. Majkl se upira, takrat pograbi Krimson z drugo roko mec, s prvo drži vzglavnik in Majkla na postelji, ter ga zacne tepsti. (Majkl se upira, Krimson sadisticno uživa.) Roza stopi do postelje in tam obstoji z uro v roki. Krimson vstane in izpusti Majkla, ta se hipoma usede in obsedi z vzglavnikom v narocju. (Krimson se umiri, je brez izraza.) Krimson pograbi uro (postane vesel), gleda in obraca, obraz mu sije od veselja, objame Rozo in se štirikrat z njo zavrti (ona je še vedno brez izraza). Po štirih obratih jo spusti in se ves omoticen spravi do Majkla, ga poljubi na celo, se obrne, odide pred mizo, kjer pade po tleh in obleži na trebuhu. 
Napis: [Cas za odhod] 
(Majkl se zacne smejati.) Roza se usede poleg Majkla, se nasmehne, zapre oci in se nasloni na njegovo ramo. (Roza se smehlja, je vesela in mirna, izpolnjena.) Pocakata nekaj trenutkov, morda 30 sekund. Izgledata kot dva zaljubljenca. Majkl hitro skoci v zrak in odhiti do Krimsona, Roza pade na posteljo, odpre oci in obleži v istem položaju. (Roza je spet brez izraza.) (Krimson vesel vstane.) Prime Majkla za ramena, ga strese, se odpravi po uro, jo pobere in odnese do nocne omarice. Iz nocne omarice potegne kravato, zmeckano, in si jo pricne zavezovati, pri tem pa preseneceno gleda, kje so zidovi. 

(Majkl brez izraza, Krimson zacuden in hkrati vesel ter poln pricakovanja.) 
Majkl prime mizo, jo spusti pa spet prime, odide enkrat okoli nje. Dvigne stol, 
ga položi rahlo spet na tla pa ga spet dvigne in spusti, da glasno pade po tleh. Krimson si zavezuje kravato, vendar nima pojma, kaj dela. Še vedno se presenecen obraca na vse smeri. Škratje pridejo zopet na oder, odnesejo mizo in stol in sablje, za njimi ne ostane nic. Krimson konca z zavezovanjem kravate, Majkl iz žepa potegne kirurško masko in se napoti k Krimsonu, ki si jo nadene in odide do postelje, kjer še vedno v enakem položaju leži Roza. Krimson išce vrata, a jih ne najde. (Zaradi veselja postaja vedno bolj prestrašen. Postane ga resnicno strah.) Stopi do Roze in jo poljubi skozi masko na celo. Nato se obrne, odide do Majkla, ki še vedno stoji sredi odra, mu da masko. (Ves je prestrašen in žalosten.) 
Škratje se vrnejo in prinesejo mizo, stol in pištolo ter vse postavijo na prejšnje mesto. Dvignejo Rozo v narocje, eden od škratov odide do Majkla in ga pospremi v kot odra, škratje pospravijo posteljo, in jo obrnejo tako, da rob postelje gleda proti obcinstvu (stranska stranica postelje), prenesejo k vzglavju tudi nocno omarico z uro in svetilko, za zadnjim pride Krimson, zdaj sedijo v vrstnem redu od leve proti desni Roza, Krimson, Majkl. (Vsi trije so brez izraza.) 
Krimson zagleda pištolo, mracno stopi do nje, jo pobere in se usede nazaj. (Njegov izraz je temacen.) Potisne jo najprej Rozi na sence, zaigra strel (pri tem zelo uživa, prav sadisticno se reži, se zabava, ostala dva sta brez izraza), potem se obrne proti Majklu, mu postavi pištolo pod brado, zaigra strel, vse poteka pocasi, njemu v veselje, vedno bolj vesel je, ostala dva sta brez izraza, vse je narejeno v pricakovanju in vse se mora stopnjevati. Potisne si pištolo v usta in obsedijo v tišini. (Zdaj so vsi trije mirni, brez izraza in le zrejo kakšno minuto v publiko.) 
Napis: [Nov val … Morda bo zadnji (emoji skomiga z rameni)] 
Krimson vstane, vzame pištolo iz ust, jo položi v Majklove roke, ga dvigne za uho, Majkl je brez izraza, odvede ga na sredo odra, odide nazaj do postelje, prime Rozo za uho in jo odvede na sredo odra, vzame pištolo iz Majklovih rok, jo malce podrži, (se nasmehne v publiko), da pištolo Rozi v roke, jo prime za uho in jo odvede do roba postelje, odide nazaj do sredine odra, kjer spet prime Majkla za uho, ga odvede na drugo stran postelje. Gre okoli postelje in dvigne pištolo v Rozinih rokah na višino Majklovega srca, potem se uleže na posteljo in prižge luc. (Med premikanjem je Krimson brez izraza, ko se uleže, postane najprej vesel, a se hitro spaci.) Leži nekaj trenutkov, nato zopet vstane, ugasne luc, spusti pištolo v Rozinih rokah, jo prime za uho in odvede za vzglavnik, gre okoli postelje do Majkla, ga prime za uho in ga odvede k spodnjemu koncu postelje. Zdaj stojita Majkl in Roza nasproti drug drugega, stransko glede na obcinstvo. Krimson se uleže nazaj, prižge luc. 
(Spet je med premikanjem brez izraza, potem za hip vesel in nato spet spacen.) Vstane, ugasne luc, gre do Roze, zopet dvigne pištolo na nivo Majklovega srca, gre v posteljo, prižge luc in se zopet uleže. (Spet je med premikanjem brez izraza, potem za hip vesel in nato spet spacen.) Vstane, ugasne luc, gre do Roze in ji spusti pištolo tako, da zdaj meri v njegov vzglavnik. Gre nazaj v posteljo, prižge luc, se uleže. (Med premikanjem je brez izraza, ko se uleže se nasmehne in takšen tudi ostane.) Obrne se, ugasne luc (ko ugasne luc, se tudi vse luci na odru ugasnejo), se prevali na drugi bok, da kaže hrbet obcinstvu in mirno obleži/zaspi. 
Napis: [Konec] 
Zastor 



Ana Hudobivnik 
*  
nikoli  
ampak 
 res  
nikoli  
mi  
ni 
 bilo  
žal  
To si rekla že vceraj.  

* 
Ni pravicno, zakaj kolikokrat sem že umorila zaprepadene kolacke s cešnjo. Preštejva se. 
Okoli dneva in noci štejem si skrbi. Eno tebi, eno meni, ena že cveti. 
Okoljevarstveniki so si namesto vrocine izmerili številko noge. 

Sanja Podržaj 
Najem 
Odprla sem radiatorje, prvic v sezoni zakurila – a tega stanovanja ne bom nikoli ogrela. 
Sem vseljena, a ne zares. V razseljenosti mojih stvari praznino prostora polnijo predmeti nekoga drugega, tuji, a domaci hkrati. 
Vedno sem pripravljena na odhod, vedno med vrati, z eno nogo zunaj, prijavljena samo zacasno. 
V najemu sem kot Schrödingerjeva macka – tam hkrati živim in ne živim. 
November 
Novembrska otroka sva, najini duši sta polni vlage – to ju teži. 
Ti si rekel, vlada nama nezavedno – ni pomoci. 
Materinstvo 
Zbudi me otroški jok iz sosednjega stanovanja. 
Na rjuhi sveža kri. 

Dona Pratnekar 
Neresna 
- Ne prenesem resne poezije. Rožam vohice, budilkam naštimke, nazoknam štrike in pijem cavo. 

Eva Šubic 
Crni od oglja, ognja in vojne 
Zgubila sem vse kmete, kraljico, oba tekaca, obe trdnjavi in enega konja. 
Enega konja pa še imam. 
Ta se pase cisto na robu plošce, grizlja crno barvo – 
ni zadovoljen s tem, da so mu ubili družico 
(sumim, da delno krivi mene). 
In kar je najhuje, ne vem, ce so figure sploh zares igrale. Zdi se mi, da so na neki tocki naredile samomor – 
da so si trdnjave želele zvoka dinamita, da so crni tekaci mislili, da beli kmetje za hrbtom ne skrivajo vil. 
Samo še kralj je ostal, 
kralj, ki pase konja. 
(In verjetno bi tudi on že skocil cez rob plošce, ce bi ga bil le kdo na dvoru pripravljen zastrupiti.) 


Rebeka Pajek 
Reciklaža 

Migracija 


NEBULĆ – revija za sodobno književnost Letnik XI, številka 5 (december 2022) ISSN 2738-5949 Revija deluje pod licenco creative commons. 
Glavna in odgovorna urednica: Nina Kremžar 
Uredništvo za poezijo: Veronika Šoster 
Uredništvo za prozo: Alex Kama Devetak Zarja Vršic 
Strokovna sodelavka – lektorica: Karolina Zgaga 
Oblikovanje, prelom in naslovnica: Alex Kama Devetak Nina Kremžar