410
ANTON MEDVED
ŠIBRE.
17.
Oatira stopa med ljudmi, pogumno ji gore oči. Na kogar se obregne, za lase jo potegne,
vsa kri po žilah mu zavre. A kogar ne zadene, na hrbtu roke sklene in meni:  „Pametno dekle!'
li
Kvišku, Ljubljana! Po konci, vsi rodoljubi z dežele ! Cirkus naznanjajo zvonci. Videli bodete slone,' opice, jezdece, konje silne in majhne ko tele.
Milega naroda sini, tukaj ste vendar edini Nič se ne čudi, sveti Martin, da se potapljaš v pozabo! Rajši vržejo tebe ven, nego konja pod tabo.
19.
Odkar si, poezija ti, ,deklica za vse', zdaj venec ti ovija, zdaj te na križ pribija, kar za svoj narod mre.
Igrača si opolzna nasičenim ljudem. sanjavcem deva solzna, bukvarjem krava molzna, bojnikom meč in šlem.
20.
Nikdar ugnan
kakor cigan ti si, nesrečni zemljan! Vedno za polnimi lonci s praznimi segaš rokami, z delom si hitro pri konci, nikdar pri konci z željami.