ZAPISKI.
JEZIKOVNE OCENE.
Isidora S e k u 1 i č : Dakon Bogorodičine Crkve. Novela. Knjižara Z. i V. Vasica. Zagreb, 1919. Isidora Sekulič se je rodila 1877. Proučevala je prirodoslovje na tujih vseučiliščih, sedaj je gimnazijska učiteljica v Beogradu. Njena glavna dela so: Saputnici (1913), Pisma iz Norveške (1914), Iz prošlosti (1919). Šolska Srpska čitanka piše o njej, da »je jedna od književno najobrazovanijih Srpki-nja i spisateljica od dara. U svojim pripovetkama i beleškama iz života, pisanim na retko izraden i ugladen način u našoj književnosti, ona je umela da prouči duboko žensku dušu (IV. del, Beograd, 1920, 259).
Pisateljica slika samo izobražene kroge, odvetnika Nediča in njegovo hčer Ano, dijakona Irineja in zdravnika Paškoviča. Povest nam nudi pogled v jezik izobraženih krogov. Znatna sestavina tujih posebnosti je latinščina. Da nekoliko spoznamo jezik, hočemo izpisati iz prvih strani, kjer se opisujejo nastopajoče osebe, glavne tujke. Prvi nastopi Paškovič. »Čudan je svetac taj Paškovič. Sila o d tela, sila od inteligencije, a opet je van života. Neki čisto kontemplativni i anališuči, skoro neaktivni sastojak života« (2). In kakšna je Ana? »Ana Nedičeva je na-ime veoma interesovala svoje sugradane ... Stara dvadeset i tri godine, odlična partija u svakom pogledu (4). Ana, baš kao i sve druge devojke, koketuje. Nešto rafinovanije i nešto duže od ostalih, jer jo j se tako može; neka osobita čednost u glasu, autoritet u hodu i u pokretima upadali s u u oči (fielen in die Augen) i iznenadivali su. A jak muzički talent i velika muzička obrazovanost su zanosili i osvajali. Ana je neobično lepo svirala i u klavir i u violin u. Sviranje njeno u klavir bilo je vir-tuozno, fino i inteligentno« (5). Zasnubiti jo utegne kak pevec. Svaka druga kombinacija bi bila p r o f a n a. Jer gospodica Nedičeva je svirala samo ekskvizitnu višu muziku, a od vokalne muzike najviše volela crkvenu... Počela je svojom jakom muzičkom inteligenci-j o m da vrši silan upliv ne samo na krug svojih prijatelja, nego na školu i crkvu, i na čelu varoš. U društvu sa dirigentima horova i sa mladim sveštenicima reformisani su (neslovanski trpnik!) gimnazijski koncerti, a naročito pojanje u lepoj Bogorodičinoj Crkvi. Služba božja u tom hramu značila je (francosko-nemški!) od tada koliko i j e d a n raskošni koncert crkvene muzike i počela se razvijati potreba kulta tih svečanosti. Obračana je (trpnik!) pažnja sklopu i značaju bogoslužen ja, i postepeno se dol a žilo (francoski!) do poznavanja umetničke čari tih simboličnih predstava iz života i stradanja Hristova ... Veliki praznici o č e k i v a n i s u sa (7) uzbuden jem ... Birajuci i slažuči kompozicije za to bogo-služenje, Ana je živela u ekstazi. Dizala se do zvezda, do direktnog saobračaja sa duhom pesnika te drame ... Anino ime je hvaljeno i slavljeno (8).
Če spremljamo naše junake dalje, bomo videli, da znajo samo imitovati (58), disciplinovati (97), kombinovati (131), imponovati (98), ignorovati (132) itd. Polno je posebej francoskih in nemških tujk. Napravio je grimasu (154), pevci daju koncert (98), rezonovala je (242), bila je deranži-rana (242), zlatna brasleta (114), vulgarisanje (61), u mokrom galopu je stigla jesen (167), konture lica do šle su meke (131; enako 90, 167, 228 itd.); detalj po detalj, brzo i živo, redali se momenti tragične monaške ljubavi (179); kao da je tu stvar takt po takt proučavala (24); evande-lje se čitalo sa tri mesta, stav po stav teksta (60) itd.
Nemške tujke: nije lako biti riter od Svetoga Duha (252); predstoji i meni borba (steht mir \'or, 79; enako 158) •, oi\a ga ;je isme;jala (lacTate ihn aus, 231). Nad niskim vratima nalazila se slika jedna, svetac je dan, nežna jedna pojava, izmalana kao san (93); ide u jednu flašicu (86); dunuo je svež vetar, predskazajuči (voraussagen) promenu vremena (57), šarlah (192) itd. Pod tujkami trpi tudi slog, ker zavajajo v netočnost, gostobesednost in pretiravanje. Če pisatelj ne misli na prvotni pomen tujke, je ne more pravilno rabiti. Kako more reči: ja sam veči i bana 1 n i j i krivac (248) ? Banalen pomeni navaden, prazen. Sva se srca stegla pred tragedij o m starosti (131); starost ni tragedija, morda tragika. Bazgovor je tekao još neko vreme, ali se tema udaljavala od Paškoviča, u koliko se više i više izolovala na gospodici Nedičevoj (4). Če se je razgovor oddaljeval od Paškoviča, se je mogel bližati (ali podobno) Nedičevi; izolovati (ital. beseda, izvedena od i s o 1 a, otok) pomeni osamiti, ločiti. Dalje. Ana je imela tako bujne lase, da ji klobuk ni bil več prav. »Ana se gro-hotom smejala to j komičnoj proceduri« (58). Procedura pomeni prvotno: pravda, pravosodno postopanje, metaforično: postopanje. Primera je čisto napačna.
Mnogokrat se s tujkami nič ne pove, n. pr.: a p s o -lutno nije razumeo šta hoče (154). Jedan nemir ... je imperativno hteo, preteči z a p o -vedao, osvetljive misli kovao (236); da z besedo imperativno pisateljica res ni hotela nič povedati, se vidi iz tega, da pove isto še z domačo besedo   zapovedao.
Pretirano je n. pr. Vas crkva toliko apsorbuje, da su vas ljudi izgubili (152); čemu reči po-uživa, požira (= absorbuje); stavčna zveza keže, da bi se reklo odteguje. V mirnem razgovoru govori o entuziastičkom osmejku (107). Pač samo zato, ker ne misli na pravi pomen tujke.                                                   Dr. A. Breznik.
SLOVSTVO.
Tone Seliškar: Trbovlje. Založila Slovenska socialna matica v Ljubljani. Tisk tiskarne Merkur. 1923. — Šele na 39. strani mi je prvič obstalo oko in sem se ustavil skoraj za pol ure. V čem je skrivnost te lepe prve kitice Pogreba?
Z visokega hriba sem te s pogledi na tvoji krsti spremljal pod ozke, zasnežene topole v večni mir tvojega telesa.
Vzel sem svinčnik in sem si kakor petošolec na-skandiral stihe na papir. Prvi ima tri, drugI dva, tretji nobenega daktila. Več! Za »v večni mir« in pred »tvojega telesa« manjka zlog, zeva cezura-In zdaj sem se spomnil, da se mi je prav na tem mestu sklenila podoba, odprla v podobo globoka jama in da so prav v tem trenutku položili brata neznano globoko v mrak in mir. In šele zdaj sem zapazil, da leze »z visokega hriba« s pogledom tudi pogreb, leze mrtvi brat »pod ozke, zasnežene topole«, dokler ga ne postavijo na tla, ne spuste v jamo in je pri ločilu za »telesom« konec i pogrebu i pogledu, i ritmu i zvoku, i usodi enega izmed tisočev neznanih.
Priporočam to kitico vsakomur, naj si jo ogleda od te strani, ne enkrat, večkrat, in naj potem poizkusi presoditi sam, ali nima pred seboj pre-stabilizirane harmonije med besedo in svetom, ki ga ta beseda odgrinja, ali ni ta kitica sled, čeprav le bežna in rahla sled duha, ki je to, kar je povedati imel, povedal za vselej, ker drugače ni mogel in drugače ni smel. In še naj presodi, komu se je kaj takega doslej med Slovenci posrečilo? Kakopa, če berem dalje:
Ves drhteč sem  poslušal žalostno godbo  godcev, ki so ti igrali na poti v brezkončnost — in se mi je zdela flavta kakor piš zimskega vetra in se mi je zdel boben kakor utrip umirajoče nevihte
— ne najdem ničesar podobnega več. Po tem dogodku na 39. strani sem zalistal nazaj in sem pričel od kraja. Ničesar podobnega nisem našel tudi v drugih pesmih, vendar pa je med dolgočasno mahedravost, mučno šumo lovečih se besed prižganih toliko vernih poetičnih lučk, da se že zaradi njih do trde teme ne prikoplješ prav do konca, ker ti je vsa steza nalahno nastlana s svetlobnimi odsevi.
Pod visokimi  dimniki rojeni,
v sajaste zibke položeni,
s pijano besedo poljubovani,
s kamenito pestjo zaznamovani —
taki so Otroci brez mladosti gotovo šablonski, vsaj po obliki. A da se Seliškar ne blamira, če rima, nekaj pomeni v tropu učenčkov, ki jim je svobodna beseda le olajšava, ne nujnost v sili umetnostnega ustvarjanja, razpuščena sintaksa le rop na jeziku in ne ukaz v trdi borbi za obliko. In lej, za takimi verzi stoje na naslednji strani takile:
Ko so me otroci zagledali,
ki so se igrali na kupu smeti,
so se molče razleteli.
(V mojem srcu je bila bolest.)
Bazlika med temi in onimi je enostavno ta: česar tu Seliškar ni mogel povedati v tekstu, je povedal v komentarju.
Ead bi povedal, ko bi mogel, v verzih, kakor pravimo, pa ne morem.
(Namreč  nisem   pesnik.)
Še v enem in istem tematičnem stavku kedaj menja gola proza, prostaška časnikarščina z besedami za večnost, ali vsaj najdenimi enkrat za vselej. In popolnoma slepe bi morale biti oči, ki bi ne videle, da si je v eni, žal samo v eni, sledečih vrst živi duh jezika ukresal iskro.
V lobanjah prevelike, meglene oči,
v trepetajočih čeljustih strahoten izraz,
v raztrgani bradi šop sivih dni,
v pokritem okostju strah črnih jam,
na ogromnih dlaneh mozaik
okamenelih žuljev.
Prepuščam bravcu, da jo najde. Tak vam je Seliškar. Za Zimsko jutro in Dete postavi Mater, za Žabjo vas, Zimsko študijo in Šarabanko postavi Umirajoče starce, Pogrebu, Cvetočemu bezgu in še Kristu na Klečci sledi Človeštvo in Obup. Vzlic temu je knjiga nova od prve do zadnje strani, ne zategadelj, ker je v rdeče platnice ovita, tudi ne, ker je posvečena »\sem sajastim bratom in sestram, ki umirajo na našem, s krvjo omadeževanem planetu«, temveč ker so jo ti sajasti bratje in te sajaste sestre zares po Seliškarju napisale in ker ti bratje in te sestre na našem planetu in torej v Seliškarjevi knjigi zares umirajo. Le na »s krvjo omadeževanem planetu« ne, razen da je planet s krvjo omadeževal — Podbevšek.
Podbevšek kumuje tej zbirki trboveljskih poemov, in po pravici. Nekateri bodo sodili, da je oče le njenim slabostim. Podpisani poročevalec pa vidi Podbevška očeta tudi v njenih dikah. In to je Podbevškova nevenljiva zasluga, ko še ni bil žurnalist. Slovenci se bomo morali navaditi na igro prirode, ki pošlje tresk in točo in nezmiselno grmenje, preden sproži žarek svetlobe in toplote v očiščeni zrak, v sveži ozon umirjene pokrajine.
Stanko Majcen.
Ivan Pregelj: Azazel, žalna igra v štirih dejanjih. Založila Tiskovna zadruga. Natisnila Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. 1923. — Pred ozadjem najgloblje duševne krize, kar jih pozna človeški rod, pred ozadjem prve tretjine prvega krščanskega stoletja se vrše ta štiri dejanja, ti revni dogodki Pregljevega Aza-zela. Židovstvo kot pleme, s poapnenelimi verskimi oblikami, z visoko kulturo denarja, s krutim materializmom, se meša z židovstvom kot psihično konstitucijo, s tem vsesvetskim človekom brez obraza, sredi med njima pa že poje slavec probujajoče se duše, ubira harpo Gospod, novi gospod nad živimi in mrtvimi duhovnimi vrednotami.
Izrekel bi, da je Azazel usodna drama v naj-plemenitejšem pomenu besede, ali vsaj drama predestiniranih razvojev, če bi ves literarni in tehnični aparat ne govoril proti taki trditvi. Vendar je Mir jam že na 21. strani, ko vstopi v igro, na koncu svoje poti: »Nizka, sladka, zrela. Govori z nedoločeno melodijo govora, ki se kakor skriva in vendar hoče, da bi ga vsi slišali. Tožno, kakor v polsnu« — razodeva že na 21. strani, kam se bo med Ješuo in Judo odločila. Pa ali se sploh