:{t;oiq TOPLO IN MRZLO. (Pravljica.) Nekoč je živel mož, ki je tam daleč v temnem gozdu sekal drva. K njemu je nekega dne pristopil majhen palček, ki je bil kaj prijazen in dobre volje. Bilo pa je zelo mrzlo, saj je bilo sredi zime, in moža, ki je sekal drva, je močno zeblo v roke. Zato je sekiro večkrat odlložil, pa si je sopel v roke, da bi se segrel. Palček je to videl in je vprašal, čemu to dela. Drvar mu je razložil, da si s toplim dihom iz ust segreva premrle roke. Palček mu je verjel in je bil zadovoljen z odgovorom. Ko pa je napočil poldan, si je hotel drvar na ognju skuhati obed. Palček je bil ostal pri njem in je radovedno gledal, kaj da bo. Ko je bila jed gotova in se je še močno kadila, drvar ni hotel čakati, da bi se ohladila, ker je bil zelo lačen. Prijel je torej za žlico in je začel zajemati. Ker pa je bila jed še jako vroča, je pihal v žlico, Še preden jo je nesel v usta. Palčku se je to kaj čudno zdelo. Rekel je: »Ali jed še ni dovolj vroča od ognja, da še nanjo pihaš, kakor prej na premrle roke?« — Drvar mu je pa odgovoril, da zdaj to dela, da bi vroče grižljaje ohladil. Tega palček ni mogel razumeti. Zato je rekel: »Ti si bitje, katerega me je strah. Iz ust ti prihaja zdaj toplo, zdaj mrzlo. Ne, pri tebi mi ni obstanka!« In odšel je brzo še dalje v temni gozd. To je bil pameten palček! 6UDEN ZID. Prebivalci samotne kmetije so bili nekoč med vojno v velikem strahu. Nastopila je noč, sovražnik je hodil po tistih krajih in zdaj tu, zdaj tain je bilo nočno nebo rdeče od gorečih hiš, kakor da bi bilo s krvjo pobarvano. Vrh tega je bila še zima in vreme je postajalo čimbolj mrzlo in viharno. Ljudje na kmetiji niso bili varni niti za trenutek, da se ne bi prikazal ropajoči in požigajoči sovražnik tudi pri njih, da bi jih pognal od hiše ven v mrzlo noč. Dedek in babica, starši in otroci so ostali vso noč v sobi in so molili. Babica je čitala iz starega molitvenika. V neki molitvici z naslovom: »Molitev za čas vojne« so bile besede: »Ljubi Bog, postavi močan zid okoli te hiše, da sovražnik ne bo mogel blizu!« Hlapec, ki je bil tudi v sobi, je menil, da bi bilo vendar preveč zahtevati od Boga, naj napravi celo zid okoli hiše. Noč je prešla, a sovražnika ni bilo videti. Vsi so se temu čudili. Ko so pa v jutro hoteli skozi hišna vrata na prosto, so videli, da je veter nakopičil pred hišo toliko snega, da je bila hiša kakor z _.idom zavarovana in skrita pred aovražnikovimi očmi. Vsi 80 obCudovali božjo prevldnosti fiabica pa je rekla: »Vidite, t&k<? j<9 ljubi Bog postavil zid, da bi odvrnil sovražnike od našega doma. Res je bilo in bo: Kdor zaupa v Boga, ne zida na peščena tla!« KDO NE MOLI? Kmet je prišel v gostilno. Ko mu je gostilničar prinesel jesti, je kmet sklenil roke in je molil. Mlad gospodič se je norčeval radi molitve in je zaklical kmetu: »Pri Vas doma menda vsi molijo!« Kmet je odgovoril: »Ne vsi!« Nato gospod: »Kdo pa ne?« Kmet: »Moji konji, voli n krave gredo k jaslim brez molitve.« Mladenič se je sramoval in jq je kmalu odkuril. KAKO JE SORODNIKOM IME. Naš oče, ta je Daniel, a mali sin je Mihael, in mati je Regina, nje hčerka pa Rozina, ime je bratu Kristijan, in stricu Sebastijan, sestra nam je Ivana in teta pa Suzana, bratranca imamo Martina, sestrična je Katarina, in tašča je Emilija — zdaj znana je familija. SMEŠNICE. Modra glavica. Janezek je na cesti opsoval prav grdo svoj sestrico, ker mu je nehote bila pohodila grad, ki ga je bil Janezek napravil iz peska. Stara gospa je pristopila in fantka poučila, rekoč: »Vidiš, mali, ni prav, da tako grdo govoriš. Glej, hudi duh te podpihuje k takim besedam! Ne poslušaj hudega duha, ampak rajši angeljčka!« — Janezek: »Bom storil tako. Zdaj mi hudi duh ves čas pravi, naj Vam rečem, da ste tako grdi in da nosa skoro nič nimate, pa se že premagujem in Vam ne bom rekel nič.« Dober opazovalec. Učitelj učencu zač«tniku: »Koliko nog ima konj?« — Učenec: »Štiri, Ce mirno stoji. Če pa teče, jih ne morem več šteti!« Še en opazovalec. Otrok vidi v mestu pogreb. Uslužbenci pogrebnega zavoda imajo trioglate klobuke in na njih majhno perje. Otrok: »Mama, kako je to? Drugi ljudje imajo lase na glavi, ti možje tu pa na klobuku!« Uganka in naloga iz prejšnja številke »Za našo deco«: 1. Beseda je: Eva — Ave. 2. Knjigi stoje tako: Vidiš torej, da bi imel CrviCek od naslovne strani I. dela do zadnje II. dela samo pot 6 mm. Upam, da si sam tudi že tako računal! Nove nganke: 1. Raste na vrtu, ima zelene cevke, ter mnogo kožic in grize ljudl. Kaj je to? 2. Dve glavi, dve roki, Stiri oči, šest nog. Kaj jo toT 3. Štirje bratje tečejo drug za drugim, vsak teče hitro in kljub temu se ne dobe nikoli. Kdo sb ti bratje? 4. Kdor ga ima, je revež; komu manjka, temu je dobro; kdor ve zanj, temu pravijo, da je neumnež; kdor ga dela, je lenuh; kjer biva, tam je slabo; kdor ga čuje, je gluh; kdor ga vidi, je slep. Kdo je tisti »ga«?