DISTRIBUTOR ISSN 1318 - 7279 APRIL 21 / 2015 / 2 • Jubilej • Ventil na obisku • Diagnosticiranje napak hidravličnega motorja • Spremljanje kakovosti v proizvodnji papirja • Brezkontaktni merilni sistem • Robotsko mikrokovanje • Linearizirani model sinhronskega generatorja • Letalstvo – intervju • Bionika Impresum 93 Beseda uredništva 93 ¦ DOGODKI – POROČILA – VESTI 96 ¦ NOVICE – ZANIMIVOSTI 102 Seznam oglaševalcev 170 Znanstvene in strokovne prireditve Naslovna stran: OPL Avtomatizacija, d. o. o. BOSCH Automation Koncesionar za Slovenijo IOC Trzin, Dobrave 2 1236 Trzin Tel.: + (0)1 560 22 40 Fax: + (0)1 562 12 50 FESTO, d. o. o. IOC Trzin, Blatnica 8 1236 Trzin Tel.: + (0)1 530 21 10 Fax: + (0)1 530 21 25 OLMA, d. d., Ljubljana Poljska pot 2, 1000 Ljubljana Tel.: + (0)1 58 73 600 Fax: + (0)1 54 63 200 komerciala@olma.si Poclain Hydraulics, d.o.o. Industrijska ulica 2, 4226 Žiri Tel.: +386 (04) 51 59 100 Fax: +386 (04) 51 59 122 info-slovenia@poclain­-hydraulics.com www.poclain-hydraulics.com PARKER HANNIFIN Corporation Podružnica v Novem mestu Velika Bučna vas 7 8000 Novo mesto Tel.: + (0)7 337 66 50 Fax: + (0)7 337 66 51 IMI INTERNATIONAL, d. o. o. (P.E.) NORGREN HERION Alpska cesta 37B 4248 Lesce Tel.: + (0)4 531 75 50 Fax: + (0)4 531 75 55 170 SICK, d. o. o. Cesta dveh cesarjev 403 1000 Ljubljana Tel.: + (0)1 47 69 990 Fax: + (0)1 47 69 946 office@sick.si www.sick.si MIEL Elektronika, d. o. o. Efenkova cesta 61, 3320 Velenje Tel: +386 3 898 57 50 Fax: +386 3 898 57 60 www.miel.si www.omron-automation.com VISTA Hidravlika, d. o. o. Kosovelova ulica 14 4226 Žiri Tel.: 04 5050 600 Faks: 04 5191 900 www.vista-hidravlika.si PS, d.o.o., Logatec Kalce 30 b SI-1370 Logatec Tel.: 01 750 85 26, Faks: 01 750 85 29 www.ps-log.si S3C, d. o. o. Tržaška c. 116, 1000 Ljubljana Tel.: +386 1 423 22 22 Faks: +386 1 423 22 00 www.landefeld.si OMEGA AIR, d. o. o. C. Dolomitskega odreda 10 1000 Ljubljana Tel.: +386 (0)1 200 68 63 Faks: +386 (0)1 200 68 50 www.omega-air.si ¦ JUBILEJ Visoko cenjeni učitelj prof. dr. Franc Gologranc je januarja letos dopolnil 95 let 94 ¦ VENTIL NA OBISKU PPT Commerce, d. o. o. 112 ¦ DIAGNOSTIKA V HIDRAVLIKI Franc MAJDIČ, Jakob PINTAR: Diagnosticiranje napak hidravličnega motorja 116 ¦ KAKOVOST V PROIZVODNJI Tom BAJCAR, Andrej ŠINKOVEC, Aleš MALNERŠIČ, Brane ŠIROK, Lovrenc NOVAK: Metoda za spremljanje kakovosti izdelka v proizvodnji papirja 120 ¦ MERITVE V INDUSTRIJI Jure REJC, Marko MUNIH: Zasnova in testiranje brezkontaktnega merilnega sistema za nadzor raztezanja membrane mehanskega termostata 126 ¦ SINHRONSKI GENERATORJI Jožef RITONJA, Martin PETRUN, Danilo KLASINC: Identifikacija lineariziranega modela sinhronskega generatorja 134 ¦ ROBOTSKO MIKROKOVANJE Matej MIKLAVČIČ, Mitja MUHIČ: Robotsko mikrokovanje 142 ¦ LETALSTVO – INTERVJU Kako bo vozil letalo, če pa še izpita za kolo ni naredil – Jaro Koritnik, kopilot v Wizz Airu 148 ¦ ALI STE VEDELI Priprava kakovostnega stisnjenega zraka (OMEGA AIR) 152 ¦ BIONIKA Janez ŠKRLEC, Robert HARB: Bionika in slovenski razvojni trendi 155 ¦ AKTUALNO IZ INDUSTRIJE Standardni ventil VSNC – nova generacija v liniji NAMUR (FESTO) 156 Podjetje NI predstavlja prvi vgrajeni krmilnik PXI na osnovi procesorja Intel Xeon in ohišje z najvišjo pasovno širino (NATIONAL INSTRUMENTS) 157 Varnostni krmilnik MOSAIC (PS) 158 Temperirne naprave SMC (SMC Industrijska avtomatika) 160 Vektorski frekvenčni regulatorji za AC-motorje – PowerFlex 525 E300 (TEHNA) 161 ¦ NOVOSTI NA TRGU Industrijski roboti EPSON LS3 in LS6 (DAX Electronic Systems) 162 Prvi jermensko gnani linearni komplet DryLin brez kovinskih delov (HENNLICH) 163 Združeni lastnosti linearnega vodila in navojnega vretena – GLIDE SCREW™ (INOTEH) 163 Linearni verižni voziček za gredi (RoundWay Linear Roller Bearing Product) (INOTEH) 164 Gumijasta prijemala – Value Line (INOTEH) 164 Enote za nadzor porabe energije (MIEL Elektronika) 165 Prenosna naprava za vzdrževanje olja – Parker Sentinel™ (PARKER HANNIFIN) 166 Merjenje profilov z merilnikom razdalje s kratkim dometom – Profiler™ 2 (SICK) 167 Čudežni čistilni robčki BIG WIPES (S3C) 168 ¦ LITERATURA – STANDARDI – PRIPOROČILA Nove knjige 169 ¦ PROGRAMSKA OPREMA – SPLETNE STRANI Zanimivosti na spletnih straneh 170 Visoki honorarji © Ventil 21 (2015) 2. Tiskano v Sloveniji.Vse pravice pridržane.© Ventil 21 (2015) 2. Printed in Slovenia.All rights reserved. Impresum Internet: http://www.revija-ventil.si e-mail: ventil@fs.uni-lj.si ISSN 1318-7279 UDK 62-82 + 62-85 + 62-31/-33 + 681.523 (497.12) VENTIL – revija za fluidno tehniko, avtomatizacijoin mehatroniko – Journal for Fluid Power, Automation and Mechatronics Letnik 21 Volume Letnica Številka 2015 2 Year Number Revija je skupno glasilo Slovenskega društva za fluidnotehniko in Fluidne tehnike pri Združenju kovinske industri­je Gospodarske zbornice Slovenije. Izhaja šestkrat letno. Ustanovitelja: SDFT in GZS – ZKI-FT Izdajatelj: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za strojništvo Glavni in odgovorni urednik: prof. dr. Janez TUŠEK Pomočnik urednika: mag. Anton STUŠEK Tehnični urednik: Roman PUTRIH Znanstven-strokovni svet: prof. dr. Maja ATANASIJEVIČ-KUNC, FE Ljubljana izr. prof. dr. Ivan BAJSIĆ, FS Ljubljana doc. dr. Andrej BOMBAČ, FS Ljubljana prof. dr. Peter BUTALA, FS Ljubljana prof. dr. Alexander CZINKI, Fachhochschule Aschaffenburg, ZR Nemčija doc. dr. Edvard DETIČEK, FS Maribor prof. dr. Janez DIACI, FS Ljubljana prof. dr. Jože DUHOVNIK, FS Ljubljana izr. prof. dr. Niko HERAKOVIČ, FS Ljubljana mag. Franc JEROMEN, GZS – ZKI-FT , je upokojen izr. prof. dr. Roman KAMNIK, FE Ljubljana prof. dr. Peter KOPACEK, TU Dunaj, Avstrija mag. Milan KOPAČ, POCLAIN HYDRAULICS, Žiri izr. prof. dr. Darko LOVREC, FS Maribor izr. prof. dr. Santiago T. PUENTE MÉNDEZ, University of Alicante, Španija doc. dr. Franc MAJDIČ, FS Ljubljana prof. dr. Hubertus MURRENHOFF, RWTH Aachen, ZR Nemčija prof. dr. Gojko NIKOLIĆ, Univerza v Zagrebu, Hrvaška izr. prof. dr. Dragica NOE, FS Ljubljana dr. Jože PEZDIRNIK, FS Ljubljana Martin PIVK, univ. dipl. inž., Šola za strojništvo, Škofja Loka prof. dr. Alojz SLUGA, FS Ljubljana Janez ŠKRLEC, inž., Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije prof. dr. Brane ŠIROK, FS Ljubljana prof. dr. Željko ŠITUM, Fakultet strojarstva i brodogradnje Zagreb, Hrvaška prof. dr. Janez TUŠEK, FS Ljubljana prof. dr. Hironao YAMADA, Gifu University, Japonska Oblikovanje naslovnice: Miloš NAROBÉ Oblikovanje oglasov: Narobe Studio, d.o.o., Ljubljana Lektoriranje: Marjeta HUMAR, prof., Brigita Orel Računalniška obdelava in grafična priprava za tisk: Grafex, d.o.o., Izlake Tisk: PRESENT, d. o. o., Ljubljana Marketing in distribucija: Roman PUTRIH Naslov izdajatelja in uredništva: UL, Fakulteta za strojništvo – Uredništvo revije VENTIL Aškerčeva 6, POB 394, 1000 Ljubljana Telefon: + (0) 1 4771-704, faks: + (0) 1 2518-567 in + (0) 1 4771-772 Naklada: 1500 izvodov Cena: 4,00 EUR – letna naročnina 24,00 EUR Revijo sofinacira Javna agencija za raziskovalno dejavnostv Republike Slovenije (ARRS). Revija Ventil je indeksirana v podatkovni bazi INSPEC. Na podlagi 25. člena Zakona o davku na dodano vrednost spada revija med izdelke, za katere se plačuje 8,5-odstotni davek na dodano vrednost. V zadnjih tednih nas zaposlujejo novice o vi­sokih honorarjih, ki so jih v zadnjih letih pre­jeli nekateri srednješolski in visokošolski uči­telji ter univerzitetni profesorji. Med temi so tudi zaposleni v srednjih šolah, bolnišnicah, občinskih upravah, sodiščih, prevajalskih or­ganizacijah, na Radioteleviziji Slovenija in v drugih javnih ustanovah. Prav neverjetno je, da lahko neka srednja šola izplača za več kot 6 milijono evrov avtorskih honorarjev. Za številne, ki delamo v visokošolskih orga­ nizacijah in ne prejemamo takšnih avtorskih honorarjev, je bila ta novica pravi šok. Prvič zato, ker so to res visoki zneski in jih je z delom težko zaslužiti. Drugi, še bolj pomemben šok doživljamo vsak dan, ko se v industriji pogovarjamo o sodelovanju in nam predstavniki podjetij očitajo prav visoke honorarje, prido­bljene iz javnih sredstev. In prav na račun teh novic bi industrija in podjetja želeli, da zanje delamo brezplačno, ker zaposleni na univerzi dovolj zaslužimo. Pri teh visokih plačilih so zanimive in pomembne tri stvari, ki jih naši novinarji, diplomanti FDV-ja, ne znajo ali nočejo razkriti in objaviti. Prvič je zanimivo, da so visoki honorarji izplačani na netehničnih fakultetah; torej na fakultetah, iz katerih prihajajo ministri za naše vlade že 25 let. Ali ne gre tu za sistemsko korupcijo, za notranje informacije, za ustvarjanje »umetnih del«, kot so razna izobraževanja, raziskovanja in podobno za javno upravo. In drugo, kar se mi zdi še veliko bolj pomembno. Zakaj novinarji ne raziščejo, kaj je bilo za ta denar narejeno. Prejemniki visokih honorarjev stalno ponavlja­jo, da je bil to tržni denar in da so ga zaslužili s popoldanskim in nočnim delom ter z delom med vikendi. Verjamem. Toda ljudje božji, kakšno delo je to, ali so rezultati tega dela dvignili bruto nacionalni dohodek, ali so zaposlenim v javni upravi izboljšali in olajšali delo, ali je s tem javna uprava bolj učinkovita, bolj vitka, ali smo uporabniki teh storitev bolj zadovoljni itd. Tretje vprašanje se nanaša na javni denar. Kaj sploh je javni denar? Če smo zaposleni v ustanovi z dobrim imenom in če kot posamezniki zaradi ustanove dobimo posel v podjetju, bi to moral biti javni denar. Če fakulteta izvaja izo­braževanje za javne sulužbence, ki se tega izobraževanja morajo udeležiti, je to javni denar. Po naši oceni se na javnih ustanovah lahko štejejo kot tržni denar le naročila povsem zasebnih podjetij, plačila študentov za študij iz lastnega žepa ali žepa zasebnega podjetja, v katerem so zaposleni. Nekoliko bolj razumljivo bi bilo, da so tako visoki honorarji izplačani na teh­ničnih in delno tudi na ekonomskih fakultetah za dela v realnem sektorju, ki so povezana s tehnološkimi inovacijami, z izboljšanjem delovnega okolja, dvigom konkurenčnosti, zvišanjem produktivnosti, zmanjševanjem stroškov itd. Poglejmo primer. Koliko zasluži profesor, ki v podjetju v realnem sektorju izbolj­ša proces izdelave nekega produkta in skrajša dobo izdelave za 1000 %. Do sedaj so naredili 4 produkte na uro in imeli okoli 15 % izmeta. Profesor izboljša proces, da naredijo 40 izdelkov na uro in praktično brez izmeta. Z novo tehno­logijo je ukinil 10 težkih in zdravju nevarnih delovnih mest in jim omogočil laž­je in zdravju prijetnejše delo. Verjetno se vsi strinjamo, da mu pripada najmanj še ena mesečna plača za ves čas izdelave tega produkta in prodaje na trgu. Če bi naši novinarji stvari predstavili, kot je opisano, bi verjetno vsi razumeli, kdo zasluži in kdo le blefira. In kako naprej, se mnogi sprašujemo? Kako nagraditi in nagrajevati mlade sposobne in inovativne raziskovalce? Ali bodo te novice o visokih honorarjih naredile uravnilovko? Bojim se, da bo tako. Bojim, da bodo prav ti mladi in spo­sobni še naprej odhajali v tujino. Najbolj pa se bojim, da bo v javnem sektorju prevladala in se uresničevala krilatica: nikoli me ne morejo plačati tako malo, kot lahko malo naredim. Janez Tušek Visoko cenjeni ueitelj prof. dr. Franc Gologranc je januarja letos dopolnil 95 let Profesor Franc Gologranc, dolgoletni priljubljen pedagog, velik in priznan strokovnjak za preoblikovanje kovin, prijeten sogovornik, upokojeni redni profesor Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani, je letos januarja do­ polnil častitljivih 95 let. Profesor dr. Franc Gologranc se je ro­dil leta 1920 v Slov. Konjicah. Že kot gimnazijec je pokazal talent in željo po strojništvu, kar je izrazil v eni od šolskih nalog na klasični gimnaziji v Mariboru. Leta 1938 se je vpisal na strojni oddelek Tehniške fakultetev Ljubljani in jo zaradi vojne vihre za­ključil z diplomo šele februarja 1950. Prvo zaposlitev po diplomi je dobil v železarni na Jesenicah, a le za dober mesec, potem pa je bil po naročilu ta­kratnih oblasti premeščen v Centralni projektivni biro Ministrstva za težko industrijo v Ljubljani, kjer je konstru­iral opremo za železarne in strojnetovarne. Želja po pridobivanju no­vega znanja ga je vodila v tujino. V tovarni obdelovalnih strojev Waldri­ch in Schiess v takratni ZRN je opravil specializacijo. V letih 1952–1958 je tri leta študiral in delal kot konstruktor v dveh velikih tovarnah za težke obde­lovalne stroje v Zahodni Nemčiji. Leta 1952 je bil imenovan za asi­stenta na Inštitutu za mehansko tehnologijo na takratni Tehniški fa­kulteti v Ljubljani. V šolskem letu 1959/60 je prišlo do reforme študijskih programov. Leta 1961 je bil Gologranc izvoljen v do­centa za več predmetov. Predaval je predmete Tehnika preoblikovanja na prvi stopnji in Teorija plastične­ga preoblikovanja in Preoblikovalni stroji na drugi stopnji študija. V za­četku šestdesetih let je za študente pripravil in izdal prvi učbenik. Sredi šestdesetih let je na Fakulteti za strojništvo ustanovil prvi labora­torij za preoblikovanje, v katerem so kmalu zatem stekle prve sistema­tične raziskave hladnega masivne­ga preoblikovanja jekel. Industrijski partnerji so mu podarili mehansko in hidravlično stiskalnico, z državni­mi sredstvi pa je kupil univerzalni preizkuševalni trgalni stroj, ki ga je večinoma tudi sam spravil v pogon. Laboratorij je do svoje upokojitve tudi dopolnjeval, razvijal in vodil. V tistem času je navezal stike z lju­dmi, odgovornimi za preoblikova­nje na Univerzi v Stuttgartu. Tam se mu je ponudila možnost za izdelavo doktorske disertacije, ki jo je pod vodstvom svetovno priznanega Prof. dr. Franc Gologranc Prvi učbenik za področje preoblikovanja, ki so ga poleg Doktrorska dizertacija prof. Gologranca študentov s pridom uporabljali tudi v slovenski kovinski industriji profesorja dr. Kurta Langeja s temo določevanja krivulj plastičnosti za tanke pločevine leta 1975 uspešno zaključil in zagovarjal. S pedago­škim, strokovnim in znastvenim delom je v sedemdesetih letih na­daljeval na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani. Znanstvenoraziskovalno delo je razširil na področje identi­fikacije tanke in debele pločevine, preoblikovanja z visokimi tlaki ter v razvoj računalniško podprte ekspe­rimentalne opreme za ugotavljanje preoblikovalnih karakteristik. Plod njegovega dela je bila izvolitev v rednega profesorja na Fakulteti za strojništvo v letu 1982. Do upokojitve leta 1989 je bil men­tor preko 100 diplomantom na do­diplomskem in podiplomskem štu­diju strojništva. Prof. Gologranc je bil nosilec šte­vilnih raziskovalnih in aplikativnih nalog za industrijo. Doma in v tujini je objavil 50 samostojnih člankov in razprav. Leta 1963 je napisal učbe­nik Tehnika preoblikovanja, nekaj let kasneje Uvod v preoblikovanje, Preoblikovanje 1. del in Preobliko­vanje 2. del. S svojimi diplomanti, podiplomci in z drugimi pomembnimi strokov­njaki je imel zelo uspešne projekte s področja preoblikovanja tankih pločevin. Tako lahko ugotovimo, da je profesor Gologranc pomembno prispeval k razvoju novih tehnolo­ških metod, uvedbi vnaprejšnjega ocenjevanja stabilnosti procesov v podjetjih, kot so Saturnus, TAM, IMV, EMO, TOMOS, ter še v vrsti manjših, a zelo prilagodljivih zaseb­nih dejavnostih. Ostalo je še veliko tem in rezultatov nesebičnega dela profesorja s svo­jimi do- in podiplomskimi študenti med študijem in kasneje na odgo­vornih delovnih mestih v industriji ali v drugih ustanovah, o katerih bi se dalo veliko napisati. Ob koncu tega kratkega opisa njegovega dela na Fakulteti za strojništvo v letih 1960–1989 bi še poudarili, da smo z njegovo pomočjo gradili vezi s tu­jimi univerzami, instituti in industri­jo, do katerih bi bilo težko priti brez njegove podpore ali priporočil. Spoštovanemu profesorju ob viso­kem jubileju, v imenu bralcev re­vije Ventil, vseh treh avtorjev tega prispevka in celotnega uredništva revije iskreno čestitamo, želimo ve­liko zadovoljstav, zdravja in osebne sreče. Dr. Karl Kuzman – upokojeni redni profesor Dr. Zlatko Kampuš – upokojeni izredni profesor Prof. dr. Janez Tušek Univerza v ljubljani, Fakulteta za strojništvo Dnevi industrijske robotike 2015 V tednu med 30. marcem in 3. aprilom je Fakulteta za elektro­tehniko gostila že devete Dneve industrijske robotike (DIR). Tako kot vsako leto smo študentje fakultete združili robote iz in­dustrije in njihovo delovanje predstavili na atraktiven način. Na prizorišču smo imeli veliko obiskovalcev, od najmlajših in najstarejših, zlasti pa je bilo ve­liko študentov. V ponedeljek 30. 3. se je dogodek slovesno odprl z nagovori. Najprej je spregovoril študentski vodja eki­pe DIR Marko Sitar, sledila pa sta mu dekan prof. dr. Igor Papič in mentor ekipe DIR ter predstojnik Laborato­rija za robotiko prof. dr. Marko Mu­nih. Uvodnim svečanostim so sledila predavanja. Najprej je nastopil prof. dr. Jadran Lenarčič, direktor inštituta Jožef Štefan, ki nam je približal de­lovanje paralelnih robotov in prika­zal primerjavo zgradbe paralelnih robotov in delov človeškega telesa. Občinstvo je zatem lahko prisluhni­lo predavateljem iz štirih slovenskih podjetij. Predavali so: iz podjetja Yaskawa Erih Arko, iz Plastike Ska­za Darko Pajevič in Polona Tratnik, iz podjetja ABB Robert Logar in iz podjetja OneDrone Janez Nebec. Po predavanjih je nastopila razglasitev najboljših na tekmovanju Robot-challenge –tekmovanje v »offline« programiranju robotskih celic v pro­gramskem okolju RobotStudio pod­jetja ABB. Naloga je bila sestavljena iz več podproblemov, vsebina pa se Na info točki so obiskovalci lahko dobili več informacij o samem dogodku in razporeditvi aplikacij je nanašala na robotsko obdelavo delov multikopterja. Prvo mesto sta že drugo leto zapored zasedla štu­denta Fakultete za strojništvo Dejan Knez in Armin Drozg. Ponedeljek se je zaključil z druženjem s sponzorji in s prikazom delovanja aplikacij. Sledili so trije dnevi zelo podobnega programa. Dopoldne so na ekskur­zije prihajali dijaki srednjih šol (ŠCKrško Sevnica, Vegova, ŠC Celje, DIZ Jožef Stefan iz Trsta), popoldne pa so si robotske aplikacije lahko ogledali ostali obiskovalci. Vsak dan so bili na sporedu štirje termini za delavnice. Na njih smo želeli prijavljenim čim bolj podrobno predstaviti delova­nje celice, obenem pa jim omogo­čiti, da tudi sami poizkusijo vodenje robota ali preprosto programiranje. Kot vsako leto so nas tudi letos obi­skale skupine iz vrtcev. Predstavitev aplikacij je potekala na bolj zabaven način in vsi so bili nad videnim zelo navdušeni. Predstavljenih je bilo devet različnih aplikacij. Vse so bile zelo zanimive in lahko rečemo, da so si uspeh v veliki meri delile in da je bila v ospredju več kot le ena aplikacija. Udeležen­ci dogodka so se lahko okrepčali na kar dveh aplikacijah. Na prvi so si lahko privoščili mafin in kavo, na drugi pa se osvežili z okusnim bre­zalkoholnim koktejlom. Nato so se lahko s pomočjo simulatorja in očal za navidezno resničnost preizkusili v vožnji z dirkalnim avtomobilom ali pa so s pomočjo haptičnih vmesni­kov Omega vodili mobilno Kuko. Na ostalih aplikacijah so se lahko igrali križce in krožce ali štiri v vrsto, po­gledali, kako robot polaga kompo­nente na tiskano vezje, kako zna s pomočjo žarilne žice izrezati letala iz stiropora, lahko so se slikali ter pre­pustili robotu, da jih nariše na ma­jico, ali pa si pogledali sestavljanje različnih oblik iz lego kock. Tudi tokrat smo DIR v petek, 3. 4., zaključili z ekskurzijo. Na njej smo si ogledali dve podjetji z avtoma­tizirano proizvodnjo. Najprej smo obiskali podjetje Odelo v Preboldu, kjer zelo uspešno proizvajajo siste­me in komponente zadnjih luči za različne prestižnejše znamke avto­mobilov. Med ogledom smo lahko videli veliko zanimivih robotov. Ti so opravljali delo natančneje, kot bi ga zmogel človek. Za tem smo si ogle­dali tovarno podjetja BSH Hišni apa­rati, kjer razvijajo in proizvajajo male hišne aparate na motorski pogon in termične naprave za pripravo toplih napitkov. Zelo smo bili navduše­ni nad avtomatizirano proizvodnjo DC-motorjev, ki jih vsebujejo njihovi proizvodi. Za konec smo se ustavili na Trojanah, kjer nam je Gostinsko podjetje Trojane postreglo z okusni­mi krofi. Številni udeleženci in njihovi pozitiv­ni odzivi nas zelo veselijo in prepri­čani smo, da je bil dogodek ponov­no zelo uspešno izpeljan. Ekipa DIR se najlepše zahvaljuje vsem spon­zorjem in ostalim, ki so pomagali pri organizaciji. Vljudno vas vabimo k ponovnem sodelovanju tudi priho­dnje leto! Ekipa DIR 2015 Ventil 21 /2015/ 2 Poroeilo o konferenci AIG’15 Letošnja konferenca AIG’15 je, tako kot tudi prejšnja pred dvema letoma, potekala v kon­gresnem centru hotela City v Mariboru. Od leta 1999 smo izpeljali že devet konferenc z naslovom Avtomatizacija v in­dustriji in gospodarstvu. Kot vedno do sedaj nas je tudi le­tos vodil osnovni cilj povezati uporabna znanja – ljudi iz go­spodarstva z znanostjo. Po preštetju vseh prijav in z upo­števanjem obiskovalcev, ki so prišli na okroglo mizo na osnovi vabil v sredstvih javnega obveščanja, je bilo na konferenci okoli 160 udele­žencev. Od 47 avtorjev prispevkov jih je bilo 15 iz izobraževalnih usta­nov, 21 iz industrije in 10 študent­skih (11 avtorjev). Ko preštejemo vse udeležence, ugotavljamo, da jih je 45 % prišlo iz gospodarstva in 55 % iz izobraževalnih ustanov. Ne moramo razvozlati razloga, zakaj so tisti, ki jim je ta dogodek v prvi Razstavni prostor s pokrovitelji vrsti namenjen, v manjšini. Ta pro­ces se na podoben način ponavlja že vsa leta. Bilo pa je letos opazno več študentov kot v preteklosti. Po­trudili smo se in poleg študentske sekcije pripravili še borzo kadrov, ki je bila dobro obiskana. Po otvoritvenem nagovoru pred­sednika AIG’15 dr. Borisa Tovornika smo poslušali 5 izjemno zanimivih predavanj v angleškem jeziku, saj je večina predavateljev prišla iz tujine. Po impresivnih uvodnih predava­njih je popoldanski čas zapolni­la okrogla miza, ki je bila osrednji dogodek konference. Naslovili smo jo: Potrebe in pričakovanja visoko­tehnoloških podjetij. V razgovorih so sodelovali direktorji uspešnih podjetij s področja avtomatizaci­je, župani Maribora in Miklavža na Dravskem polju, dekan FERI, direk­tor Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS in direktor tehnološke mreže TVP. Pokazalo se je, da ima Slovenija zelo uspešne in visoko usposobljene podjetnike, ki so bili v vseh zahtev­nih situacijah sposobni najti pravo rešitev za svoje podjetje in ga v kri­znem času obvarovati. Rezultate do­segajo s pridnim in poštenim delom. Je pa ključ do uspeha tudi v tem, da so vsa ta podjetja visoko inovativna. Prav sposobnost inovativnega raz­mišljanja pomaga pri premagovanju prav vseh težav, pa tudi pri reševa­nju v času gospodarske krize. Želijo si pa več naklonjenosti politike, da bi se lažje in hitreje širili. Prav tako se je v času konference pokazalo, da Slovenija razpolaga z veliko izjemno nadarjenih specialistov različnih strok, ki so sposobni kreirati nove rešitve in nove izdelke, le če jih zna­mo uporabiti. Prav tako je pomembno, da obsta­ja skrb za mladi rod. V ta namen je tehnološka mreža Tehnologija vodenja procesov, letos že tradicio­nalno, podelila nagrade za najbolj­še diplomske naloge. Na konferenčni večerji v restavraciji hotela City smo razglasili najboljše prispevke študentskega tekmova-nja. Vseh 10 udeležencev je prejelo d. o. o., iz Velenja dodatno prejel priznanje in nagrado, ki jo je za-programabilni krmilnik PLC z ustre­gotovilo podjetje National Instru-znimi programi. ments – licenčni program LabView. Avtor prvonagrajenega študent-Podelili smo še eno drugo in dve skega članka je od podjetja MIEL, tretji nagradi. Zanje je poskrbelo podjetje EmSiso, d. o. o., iz Mari­bora in vsakemu od njih podarilo napravo za študij zahtevnejših pro­cesov vodenja. Predsednik Društva avtomatikov dr. Nenad Muškinja in dr. Drago Matko, ki je pred mnogimi leti dal idejo in pobudo, da se ustanovi društvo DAS, sta razglasila zaslužna člana DAS. To sta postala: zaslužni profesor dr. Ka­rel Jezernik in mag. Peter Šega. Ne samo uvodna predavanja, štu­dentski prispevki ali industrijski forum, pač pa predvsem predsta­vitve ostalih 25 prispevkov, ki smo jih poslušali v petek dopoldne, so pokazali visoko stopnjo strokovno­sti in inovativnosti v rešitvah, ki so jih predstavljali. Vsakega posebej je bilo zanimivo poslušati. To nam po­trjuje, da je bila naša odločitev, da organiziramo AIG’15, pravilna. Predsednik konference AIG’15 Boris Tovornik YASKAWA Slovenija d.o.o. T: + 386 (0)1 83 72 410www.yaskawa.eu.com Sejem prilo.nosti 2015 Na Fakulteti za strojništvo UL je v organizaciji Kariernih cen­trov Univerze v Ljubljani in štu­dentov Fakultete za strojništvo letos že drugo leto zapored potekal dogodek, ki smo ga poimenovali Sejem priložnosti. Glavni namen dogodka je bil povezovanje študentov stroj­ništva in slovenskega gospo­darstva, bistvo dogodka pa je bilo v t. i. »hitrih razgovorih« med študenti in predstavniki podjetij. V hitrih razgovorih se je preizkusilo 55 študentov in vsak od njih je imel možnost »vaje v razgovoru« s tremi predstavniki podjetij. Vsi študenti so se predhodno udeležili pripra­vljalne delavnice, ki smo jo v ta na­men pripravili Karierni centri UL in je bila pogoj za udeležbo študen­tov na hitrih razgovorih. Študenti so na dogodku nabirali nove izkušnje, se mrežili s pred­stavniki podjetij, se, kot je bilo že omenjeno, preizkusili v razgovorih za delo ter navezovali stike za mo­rebitne prihodnje poslovne prilo­žnosti in sodelovanja. Delodajalci so mladim nadobudnim študentom predstavili podjetja, njihovo vizijo in jim med drugim tudi pojasnili, kakšen kader si želijo v prihodnje. V okviru sejma in »vaje v razgovoru« pa so morda med kandidati prepo-znali kakšnega bodočega štipendi­sta oz. sodelavca. Tako kot lani je tudi letos dogodek dosegel svoj namen – zadovoljni študenti, polni vtisov, novih izku­šenj, in nove kakovostne povezave. Delodajalci so bili na koncu vsi eno­tnega mnenja, da je tak dogodek odlična priložnost za povezovanje in sodelovanje med študenti Fakul­tete za strojništvo UL in slovenskim gospodarstvom ter da bi si vsi žele­li, da postane tradicionalen. Dogodka se je udeležilo 100 študen­tov in predstavniki podjetij – Danfoss Trata d. o. o., Kolektor d. o. o., Yaska­wa Slovenija d. o. o., Siliko d. o. o., Podkrižnik d. o. o., Plastika Skaza d. o. o., Gorenje d. d., Hidria d. o. o., Letrika d. d. in Akrapovič d. o. o. Andreja Jurček, karierna svetovalka na Fakulteti za strojništvo Univerza v Ljubljani foto: Rok Dernikovič 100 let podjetja DE-STA-CO DE-STA-CO je letos prazno­val stoto obletnico inovacij na področju avtomatizacije. Pra­znovanje je potekalo na sejmu Automate konec marca 2015 v Chicagu, kjer so predstavi­li zgodovino podjetja in nove inovativne izdelke za proizva­jalce originalne opreme (OEMs) in končne uporabnike »DE-STA-CO ima dolgo zgodovino inovacij, ki vključujejo izum in patent za prvo ročno preklopno vpenjalo,« je dejal Darren Greene, direktor globalnega trženja in poslovne in­teligence v DE-STA-CU. Darren Gre­ene je že pred sejmom napovedal, da bodo na njihovem razstavnem prostoru predstavljeni zgodovinski izdelki, literatura in tudi video retro­spektiva, ki prikazuje razvoj podje­tja. Prikazano pa bo tudi, kako se je podjetje razvijalo in postalo vodilno na področju standardne vpenjalne tehnike. Dodal je tudi, da lahko s ponosom gledajo na zgodovinske dosežke, ki nazorno kažejo, da je podjetje vedno iskalo dobre rešitve za njihove kupce. Na sejmu so pred­stavili tudi več novosti, ki so jih obi­skovalci videli v delovanju. Ventil 21 /2015/ 2 DE-STA-CO je na razstavnem pro­storu predstavil najnovejše kom­ponente, ki so bile razvite za linijo lahkih orodij Accelerate® Collection in vključujejo nove komponente za pretočne linije stiskalnic, nova vpe­njala in nove možnosti montaže. Ti novi elementi so bili oblikovani z na­menom, da zagotovijo strankam več možnosti za povečanje hitrosti avto­matiziranih linij pretočnih stiskalnic. Elementi iz Accelerate Collection se uporabljajo pri gradnji lahkih prije­malnih enot, ki zagotavljajo poveča­nje hitrosti delovanja naprav do 30 odstotkov. Na sejmu so bili predstavljeni tudi novi delilniki E-Series znamke CAM­CO, ki so sicer še v razvoju. Prika­zano je bilo njihovo delovanje in demoprogramiranje. Za prikaz zmo­gljivosti dveh rešitev naenkrat je bil v testni aplikaciji delilnik MDE, ki je namenjen za srednje obremenitve, nameščen na vrhu servognanega delilnika HDE za velike obremeni­tve. Delilniki E-Series so namenjeni za premikanje široke palete izdelkov in komponent v natančnih časovnih intervalih na natančno določene lo­kacije. Na razstavnem prostoru DE-STA-CA so bili prikazani tudi drugi demoiz­delki, kot so nova pnevmatsko gna­na paralelna prijemala Robohand G100 Series in vpenjalne naprave s pnevmatskim pogonom 82M-3E Series. Osnovni podatki o podjetju DE­STA-CO DE-STA-CO je globalni ponudnik opreme za avtomatizacijo in delov­nih vpenjalnih naprav, ki zagotavljajo rešitve za povečanje produktivnosti v izdelovalni industriji že vse od leta 1915. Kakovost, inovacije in storitve so postavile DE-STA-CO na vodilno mesto v oblikovanju in proizvodnji, ki stremi k stalnemu zmanjševanju stroškov in k fleksibilnim rešitvam avtomatizacije za stranke po celem svetu. Družba DE-STA-CO prisega na timsko filozofijo s progresivnim pristopom v poslovanju, ki se osre­dotoča na zagotavljanje doslednega določanja standardov storitev in iz­delkov za vsako stranko, ne glede na geografsko lokacijo. DE-STA-CO je tako danes vodilno podjetje na po­dročju inovacij, projektiranja, izdela­ve in podpore na področju vpenjal, prijemal, delilnikov, vodilnih enot, transporterjev, robotskih orodij in strege na daljavo za potrebe na de­lovnih mestih in v avtomatizaciji. Dr. Mihael Debevec, Univerza v Ljubljani Fakulteta za strojništvo vir: www.destaco.com DE-STA-CO predstavlja svoj proizvodni program s promocijskim kombijem 31. marca se je v okviru svoje pro­mocijske poti po Sloveniji na Fa­kulteti za strojništvo v Ljubljani ustavil promocijski kombi podje­tja DE-STA-CO (www.destaco.com). Kombi je preurejen tako, da je pro­izvodni program podjetja obisko­valcem prikazan na zelo nazoren način. Glavni namen njegovega uveljavljeno podjetje, letos pa pra­znuje že 100-letnico obstoja. Skozi proizvodni program podjetja DE-STA-CO sta nas popeljala dva predstavnika podjetja. Prvi je bil Robert Kasalo, ki je vodja projek­tov tehničnih aplikacij v podjetju DE-STA-CO Europe GmbH iz Nem­žnostmi vgradnje, dodan pa je še en velikostni razred vpenjal. Za ta vpenjala sta nam predstavnika pri­kazala načine vgradnje in njihovo praktično delovanje. dr. Mihael Debevec, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za strojništvo obiska je bil, da zaposlene na fakul­teti in študente strojništva, ki po­stajajo inženirji, seznanimo s pro­gramom standardnih enostavnih in učinkovitih vpenjalnih naprav, ki jih odlikujejo zanesljivost, natančnost, dobra ponovljivost gibov ter dolga življenjska doba. Na tem področju je DE-STA-CO dobro poznano in čije. Drugi pa je bil Drago Lah, ki je komercialist prodaje v podjetju Halder, d. o. o., ki na slovenskem tržišču zastopa proizvodni pro­gram blagovne znamke DE-STA­-CO. V promocijskem kombiju sta nam najprej pokazala in predsta­vila skupine izdelkov, kot so ročna in pnevmatično gnana vpenjala, komponente za avtomatizacijo, prijemala, prijemalni prsti in prise­ski. Za najzanimivejše in najnovejše razstavljene komponente sta nam prikazala njihovo delovanje in var­nostne sisteme naprav. V promocijskem kombiju je bila na ogled tudi zadnja novost proi­zvodnega programa podjetja DE­-STA-CO, ki spada v serijo 9500 in predstavlja zasučna vpenjala. Ta so najbolj primerna za uporabo v apli­kacijah, kjer je na voljo zelo malo prostora za gibanje. Ta prenovljena serija vpenjal tako predstavlja reši­tev z mnogo bolj fleksibilnimi mo- Institut Jo.ef Stefan in OZS si .elita še tesnejšega sodelovanja Da bi pobližje spoznali delovanje in dosežke Instituta Jožef Stefan, so predstavniki Obrtno-pod­jetniške zbornice Slovenije, na čelu s predsednikom Brankom Mehom in predsednikom Od­bora za znanost in tehnologijo pri OZS Janezom Škrlecem, 9. 4. 2015 obiskali posamezne odseke inštituta in laboratorije, ogledali pa so si tudi jedrski re­aktor in ionski pospeševalnik v Podgorici pri Ljubljani. Predstavnike OZS je sprejel direktor instituta prof. dr. Jadran Lenarčič, ki je med drugim izpostavil vlogo insti­tuta na področju raziskav in razvoja novih materialov, na katerem v več primerih prehitevajo svetovno kon­kurenco, ter na področju razisko­vanja okolja in evropskih projektov. Ob tem je poudaril, da sodi Institut Jožef Stefan med prvih pet evrop­skih institutov po številu evropskih projektov, v katere so vključeni. Prof. Lenarčič je v svoji predstavitvi posebej pohvalil predsednika odbo­ra za znanost in tehnologijo pri OZSJanez Škrleca, predvsem za zasluge za dobro dosedanje sodelovanje. OZS je dogovor o sodelovanju z In­stitutom Jožef Stefan podpisala že leta 2006. V tem času so sodelovali že na več kot 50 različnih dogodkih: na teh­noloških in nanotehnoloških dnevih, konferencah in sejemskih priredi­tvah (MOS v Celju, LOS v Ljubljani, IFAM-Intronika v Celju), največkrat v povezavi z Odborom za znanost in tehnologijo pri OZS, ki že več kot devet let povezuje gospodarstvo z znanostjo in si prizadeva za hitrej­ši prenos znanja z znanstvenega področja v gospodarstvo. »Sode­lovanje med institutom in OZS je zelo uspešno že vrsto let, za kar gre zahvala tudi vodstvu zbornice, ki je bilo temu vedno naklonjeno. V pri­hodnje pa bo potrebno razmisliti in premisliti, kako do skupnih projek­tov. Mislim, da bi bilo treba doseči vrnitev raziskovalnih vavčerjev, ki lahko za manjša podjetja, ki si težko privoščijo raziskovalne projekte, po­menijo velike spremembe,« je dejal Lenarčič. Predsednik OZS Branko Meh je poz­dravil pripravljenost instituta, da predstavi svoje delo in laboratorije tudi obrtnikom in podjetnikom. »Ta­kšni obiski so zelo pomembni, saj sta nam potem znanje in znanost bližje, znanstveni dosežki so nam tako bolj dostopni, pot do izdelkov, ki prinašajo dodano vrednost, pa se skrajša. Želimo si, da bi bilo v priho­dnje med institutom in gospodar­stvom še več sodelovanja, tudi v do­mačih in mednarodnih projektih,« je še dodal Meh. www.ozs.si Eezmejni projekt MARATON Projekt MARATON se izvaja na obmejnem območju Slovenije (Podravska in Pomurska regija) in Hrvaške. Njegova predno­stna naloga je spodbuditi go­spodarski in socialni razvoj ob­mejnih regij. Osem partnerjev, povezanih v projektu, je razvilo projektno idejo MARATON kot možno rešitev zaznanih ovir pri inoviranju, ustvarjanju večje dodane vrednosti in krepitvi konkurenčnosti podjetij. Podjetja navajajo kot eno večjih ovir za inovacijsko dejavnost iska­nje ustreznega razvojnega kadra, ki bo sposoben poglobljenega uvida v potrebe podjetja ob upo­števanju poslovne logike in poli­tike podjetja. Pri praktično vseh podjetjih je skupna ugotovitev, da do kvalitetnih kadrov zelo tež­ko pridejo, ker ne poznajo pravih študentov. Hkrati se zaradi toge zaposlovalne zakonodaje nekoliko bojijo zaposlovati visoko izobraže­ne tehnične kadre, saj ni drago le njihovo delo, temveč tudi njihovo usposabljanje. Zato je pomembno, da imajo podjetja možnost izbrati dobre študente in jih preskusiti na konkretnih nalogah. Na drugi stra­ni pa dobri študenti nimajo dovolj informacij in zadostnega dostopa do raziskovalnih izzivov v podjetjih in zato najboljši velikokrat iščejo izzive v tujini. Z boljšim informi­ranjem in vzpostavitvijo komuni­kacijskega kanala med študenti in podjetji bi bilo možno najboljše kadre zadržati v regiji. Projekt MARATON spodbuja sode­lovanje gospodarstva in RR-insti­tucij s kreiranjem stičišča v obliki uporabniku prijazne borze razvoj­nih in raziskovalnih tem in nalog, ki zanimajo podjetja. V te naloge se bodo vključili študenti in dijaki zato, da opravijo študijske obve­znosti, navežejo stik in se s kvalite­tnim delom izkažejo pri potencial­nem delodajalcu; mentorji, ki želijo sodelovati z gospodarstvom, ter podjetja in organizacije, ki pridobi­jo priložnost za preskus potencial­nih zaposlenih za razvojne naloge pri konkretnem delu ter možnost vpeljave potencialnih zaposlenih v organizacijske in poslovne procese podjetja še pred zaposlitvijo, kar skrajša prilagoditveni čas ob mo­rebitni zaposlitvi. Poleg ciljanih povezav podjetje ­študent - raziskovalec bo možno sklepati tudi povezave podjetje ­podjetje, kar dodatno prispeva k bilateralnemu povezovanju pod­jetij v Sloveniji in Hrvaški zaradi enakih ali podobnih razvojnih iz­zivov. Podobno velja za povezave med raziskovalci. Vzpostavljene povezave lahko sprožijo domino učinek nadaljnjega povezovanja obmejnega projektnega območja. Dodani vrednosti projekta sta pri­spevek k uspešnejšemu iskanju in zaposlovanju razvojnih kadrov in čezmejna izmenjava poslovnih idej in kadrov. Projekt MARATON bo tako prispe­val k razvoju konkretnega sodelo­vanja med MSP in RR-institucijami za izboljšanje izdelkov, storitev in tehnologij, večjo inovativno de­javnost podjetij, razvoj izdelkov in storitev z večjo dodano vrednostjo, razvoj podpornega okolja (stičišča) za MSP; za boljše medsebojno po­slovno sodelovanje ter večjo kon­kurenčnost na trgih zaradi inovacij in kvalitetnih kadrov; prispeval bo k spodbujanju podjetniškega duha in izmenjavi izkušenj ter informacij med gospodarstvom, raziskovalci iz visokega šolstva in študenti kot po­tencialnimi zaposlenimi; k zmanjše­vanju bega možganov iz obmejnih območij v večja mesta. On-line borza raziskovalnih nalog Nova spletna platforma, imenova­na On-line borza raziskovalnih na­log (www.studentsforindustry.eu), je spletno socialno omrežje, ki po­vezuje naslednje akterje pri razisko­valnem delu: inovativno naravnana podjetja in organizacije, študente in dijake (kot potencialne bodoče zaposlene), raziskovalce v razvojnih oddelkih podjetij in raziskovalce mentorje v visokošolskih zavodih. Gre za spletno socialno omrežje, ki vzpostavlja stik med podjetjem ali organizacijo (ki opiše svoj ra­zvojni izziv), študentom ali dijakom (ki se loti reševanja izziva) in razi­skovalcem mentorjem (ki s svojim znanjem pomaga pri rešitvah). Ti trije akterji se bodo povezovali z namenom, da sodelujejo pri za­ključnih nalogah (npr. diplomska ali magistrska naloga), seminarskih nalogah ter drugih raziskavah. Prav tako se bodo lahko povezali za delo na projektu ali za pomoč pri iskanju prakse, prevajanju in lektoriranju. On-line borzo raziskovalnih nalog v okviru projekta MARATON razvija interdisciplinarna ekipa študentov, povezanih v Združenje za interdi­sciplinarno povezovanje (Združenje IP), v sodelovanju s partnerji pro­jekta in izbranim zunanjim izvajal­cem MVM Servis, d. o. o. Partnerji projekta MARATON bodo podjetja na obeh straneh meje spodbujali k objavi novih razisko­valnih izzivov v On-line borzi razi­skovalnih nalog. Izbrani študent se bo lahko lotil reševanja problema samostojno ali pa se bo po pomoč obrnil na mentorja iz visokošolske­ga zavoda, ki bo s svojim znanjem pripomogel k rešitvi izziva. On-line borza ne bo omogočala le povezav podjetje – študent – raz­iskovalec, temveč bo možno skle­pati tudi povezave med študenti, podjetji ali raziskovalci samimi. S tem večsmernim povezovanjem bo projekt MARATON omogočil zado­voljitev želja vseh treh skupin upo­rabnikov. Borza je zasnovana po principu sa­modejnosti, kot je praksa pri drugih spletnih stičiščih (npr. www.avto. net in www.auti.hr). Podjetja obja­vljajo raziskovalne naloge, na kate­re se prijavljajo študenti. Raziskovalci iz visokošolskih insti­tucij so vključeni kot mentorji, ki jih študenti morajo izbrati po kuriku­lumu. Študent ali dijak si bo prido­bil dragocene izkušnje, ki mu bodo pomagale pri študiju in širše, hkrati pa se bo s svojim delom lahko iz­kazal pri potencialnem delodajalcu. Mentor bo lahko vzpostavil nove NOVICE - ZANIMIVOSTI pedagoške pristope in navezal sti­ke z gospodarstvom. Podjetja bodo lahko vpeljala študente ali dijake v svoje delovne procese in s tem pre­izkusila potencialne zaposlene pri konkretnem delu. Poleg spletne aplikacije so pripra­vljene tudi aplikacije za pametne telefone in tablične računalnike (iOS za izdelke Apple in Android za ostale), po katerih bodo študenti in dijaki dodatno obveščeni o no­vostih na On-line borzi. Napreden pristop povezovanja, ki ga omo­goča On-line borza, ne bo povečal sodelovanja le znotraj mest in regij, temveč bo olajšal tudi čezmejno sodelovanje. Slednje bo vodilo tudi k izmenjavi poslovnih idej in novih kadrov. On-line borza raziskovalnih nalog je brezplačna in odprta za vse, sodelovanje med uporabniki pa je tudi čezmejno. Vabimo vse zainteresirane študen­te in dijake ter podjetja in organi­zacije, da se nam pridružijo pri pre­magovanju izzivov in spodbujanju podjetniškega duha ter se registri-rajo v On-line borzo raziskovalnih nalog na spletnem naslovu: http:// www.studentsforindustry.eu. Akronim MARATON Prednostna naloga Gospodarski in socialni razvoj / Ra­zvoj podjetništva Trajanje projekta 18. 12. 2013 – 17. 6. 2015 Vrednost projekta 359.477,83 € Partnerji projekta Znanstvenoraziskovalno središče Bistra Ptuj TehnoCenter Univerze v Mariboru d. o. o. Tehnološki center za električne stroje TECES Razvojni center Murska Sobota Tehnološko-inovacijski centar Međimurje d. o. o. Zagorska razvojna agencija d. o. o. Agencija za razvoj Varaždinske županije d. o. o. Univerza v Zagrebu ...več o projektu MARATON Plemenitimo mlade kadre za razvojne oddelke v podjetjih – vzpostavitev podporne storitve za podjetja v obliki On-line bor­ze raziskovalnih študentskih na­log v podjetjih. Projekt MARATON se izvaja v okviru evropskega teritorialnega sodelova­nja Slovenija- Hrvaška 2007–2013 in ga sofinancirata Evropski sklad za re­gionalni razvoj in Služba Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. TehnoCenter UM, d. o. o. Slovenija še korak bli.je k polnopravnemu elanstvu v Metrski konvenciji V četrtek, 15. 1. 2015, je Vlada RS na svoji redni seji sprejela pobudo Urada RS za meroslovje za pristop Republike Slovenije k Metrski konvenciji. V sredo, 21. 1. 2015, pa je bila pobuda potr­jena tudi na Odboru za zunanjo politiko Državnega zbora RS. S tem se bo Republika Slovenija po 24 letih ponovno polnopravno vključila v Metrsko konvencijo, v ka­tero je trenutno vključenih že 55 dr­žav, 41 držav pa ima status pridruže­ne članice. Metrsko konvencijo je že leta 1875 v Parizu podpisalo 17 dr­žav. Dopolnjena in spremenjena leta 1921 predstavlja osnovo mednaro­dnega sporazuma o uporabi mer­skih enot, danes znanih v okviru SI sistema enot. Pristop k Metrski kon­venciji bo Republiki Sloveniji poleg možnosti odločanja v njenih orga­nih omogočil tudi sodelovanje Ura­da RS za meroslovje ter z njegove strani priznanih nosilcev nacional­nih etalonov v ključnih primerjavah CIPM (Mednarodna konferenca za uteži in mere), ki so nujno potrebne za zagotavljanje svetovno primerlji­vih meritev v RS. Prav tako bo lahko slovenski meroslovni sistem zagota­vljal sledljivost na področjih mase, električnih veličin, časa in frekvence ter ionizirajočega sevanja neposre­dno, na najvišjem nivoju in brezplač-no preko BIPM (Mednarodni urad za uteži in mere). Pomen meroslovja v sodobni družbi Z meroslovjem in merjenji se v ži­vljenju srečujemo vsak dan, na vsakem koraku, čeprav se tega niti ne zavedamo. Merjenja predsta­vljajo nepogrešljiv in pomemben del vsakega industrijskega in tudi drugih poslovnih procesov. Mero­slovje podpira kakovost izdelkov in učinkovitost procesov preko hitrih, točnih in zanesljivih merjenj, s čimer omogoča dvig produktivnosti. Mer­jenja igrajo ključno vlogo pri spre­jemanju znanstvenih in tehnoloških inovacij, pri zasnovi in učinkoviti proizvodnji izdelkov, ki so skladni s potrebami trga, in pri ugotavljanju ter preprečevanju neskladnih izdel­kov. Meroslovje zagotavlja osnovno podporo za zdravstvo in varnost, varstvo okolja in zdravo hrano ter je osnova za pošteno trgovanje na na­cionalni in mednarodni ravni. V razvitih ekonomskih sistemih, še posebej v državah, ki usmerjajo svo­je napore v obstoj in prodor na tuje trge, med katere sodi tudi Slovenija, predstavljajo merjenja v najširšem pomenu besede od 3-do 6-odstotni delež v bruto domačem proizvodu. V RS ocenjujemo, da se na letni ravni na podlagi meritev pridobi najmanj 8.500.000.000 evrov prihodkov, kar predstavlja letni proračun RS oziro­ma vsaj 12 % vseh prihodkov slo­venskega gospodarstva. Nacionalni meroslovni sistem, za katerega je pristojen Urad RS za meroslovje, zagotavlja v Sloveni­ji sledljiva in globalno primerljiva merjenja, reguliran sistem nadzo­ra na področjih javnega interesa v podporo tehnološkemu in trajno­stnemu razvoju družbe. S podpisom Metrske konvencije se bo sloven-ski meroslovni sistem neposredno vključil v mednarodni meroslovni sistem na najvišji ravni. Mag. Dominika Rozoničnik, Urad RS za meroslovje Nov naein pridobivanja revolucionarnega materiala, nanoceluloze – prilo.nost za industrijo Na Kemijskem inštitutu so raz­vili nov, inovativen in poceni postopek za pridobivanje na­noceluloze – po najmanj 5-krat nižji ceni od dosedanje. Medtem ko je veliko govora o ču­dežnih materialih, ki bodo krojili našo prihodnost, kot so ogljikove nanocevke, grafen itd., veliko oblju­blja tudi nanoceluloza, ki jo mnogi povezujejo z novo industrijsko re­volucijo. Gre namreč za povsem na­raven material, ki je biorazgradljiv in se pridobiva iz surovin obnovlji­vih virov, kot so lesna biomasa ter lesni in celulozni odpadki. Njegove izjemne mehanske lastnosti (na­noceluloza je 5-krat lažja in 5-krat močnejša od jekla, je iz obnovljivih virov in je biorazgradljiva) omogo­čajo uporabo v medicini, avtomo­bilski, papirni, lesni, gradbeni in drugi industriji. Doslej je drag in energetsko zahteven proizvodni proces omejeval njegovo široko uporabo, zahvaljujoč novemu po­stopku pridobivanja so sedaj mo­žnosti široko odprte. Danes v svetu poznajo predvsem dva postopka pridelave: s hidrolizo z žveplovo kislino, pri čemer upora­bljajo kislino v koncentraciji 60 % in več, in z mehanskim mletjem. Oba postopka sta energetsko zahtevna, zaradi uporabe žveplove kisline pa neprijazna za okolje. Zato je tudi cena, če je nanoceluloza sploh do­stopna, izjemno visoka. Novi postopek je nastal na osnovi izkušenj in spoznanj pri raziskavah, povezanih z utekočinjanjem lesa oz. biomase, ki potekajo že več kot deset let. Ugotovili so, da lahko prav ta postopek uporabijo za pri­dobivanje nanoceluloze. Postopek utekočinjanja so v teh letih raziskav optimirali in prišli do novih znan­stvenih spoznanj, ki so objavljena v vrhunskih revijah s tega področja. Novi postopek omogoča prido­bivanje nanoceluloze po najmanj 5-krat nižji ceni, brez obremenitve okolja, s preprosto, tehnološko ne­zahtevno tehnologijo. Pri raziskavah so tesno sodelovali s slovensko industrijo in deloma tudi z Univerzo v Ljubljani. Mednaro­dna presoja patentne prijave (PCT) je ocenila novi postopek kot ino­vativen in uporaben za industrijo, kar se ne zgodi pogosto. Postopek bo objavljen v ugledni znanstveni reviji, cilj pa je pridobiti tudi sred­stva za nadaljnje raziskave na tem področju. Namen oz. cilj projekta: proizvodnja nanoceluloze iz naravnih virov z visokim izkoristkom Nanoceluloza je predmet intenziv­nih raziskav po svetu, saj je naravni material, biorazgradljiva in ima izje­mne mehanske lastnosti. Prav zato so že znane aplikacije, v katerih so jo uporabili kot ojačitev v polimer­nih kompozitih, kot nosilca zdra­vilnih učinkovin, v papirništvu in premazni industriji. Ker so do sedaj razviti postopki zahtevni in dragi, proizvodnja do danes še ni povsem zaživela. Večina znanih proizva­jalcev je v fazi pilotnih preizkusov. Zato je tudi cena, če je nanocelulo­za sploh dostopna, izjemno visoka. Novi postopek omogoča pridobiva­nje nanoceluloze po najmanj 5-krat nižji ceni, brez obremenitve okolja, s preprosto, tehnološko nezahtev­no tehnologijo. V Sloveniji že ne­kaj časa govorimo o novih načinih uporabe lesa, o boljšem izkorišča­nju lesne biomase, o izboljšanem položaju slovenske lesne industrije. Ta postopek je idealna prilika za to. Kemijski inštitut je vsa leta sodeloval z industrijo, kar se odraža tudi v sku­pnih patentnih zaščitah, v novih ali izboljšanih izdelkih, ki so plod tega sodelovanja. Zato želijo, da bi tudi proces pridobivanja nanoceluloze zaživel v industrijskem merilu. Vse­kakor je postopek tako inovativen, da bo odmeven v svetovnem merilu. Danes v svetu poznajo predvsem dva postopka: s hidrolizo z žveplovo kislino, pri čemer uporabljajo kisli­no v koncentraciji 60 % in več, in z mehanskim mletjem. Oba postop­ka sta energetsko zahtevna, zaradi uporabe žveplove kisline neprijazna za okolje, zato je novi postopek še toliko bolj inovativen in predstavlja izjemno priložnost za gospodarstvo. Rezultati so dobro izhodišče tudi za slovensko lesno industrijo, saj omogočajo uporabo lesne bioma­se, lesnih odpadkov in celuloznih odpadkov na nov način, za izdelke z visoko dodano vrednostjo. . Kako je prišlo do odkritja? Postopek je nastal na osnovi izku­šenj in spoznanj, ki so jih pridobi­vali od leta 2003, ko so se začeli ukvarjati z utekočinjanjem lesa oz. biomase. Pred dvema letoma so ugotovili, da lahko prav ta posto­pek uporabijo za pridobivanje na­noceluloze. V teh letih raziskav so optimirali postopek utekočinjanja in prišli do novih znanstvenih spo­znanj, ki so objavljena v vrhunskih revijah s tega področja. Rezultat sta tudi dve doktorski deli, ki sta nastali na Kemijskem inštitutu. Brez odličnega sodelovanja z industrijo in deloma tudi z Univerzo v Ljublja­ni to ne bi bilo mogoče. . Zanimivost Ko so pripravljali utekočinjeni les kot gorivo za turbinski motor (za pridobivanje električne in toplotne energije), so se kar naprej pojavlja­li problemi z mašenjem filtrov. To je pravzaprav tista iskrica, ki jim je dala idejo, da imajo morda opravka s celuloznimi nanodelci. . Sodelujoči pri raziskavah in od­kritju: Delo je potekalo v Laboratoriju za polimerno kemijo in tehnologijo. Sodelovali so: -nosilec raziskav: dr. Matjaž Kuna­ver, prejemnik Puhove nagrade za izume, razvojne dosežke in upo­rabo znanstvenih izsledkov za ob­novljive vire in njihovo uporabo namesto surovin iz surove nafte; -ostali sodelujoči: dr. Ema Žagar, dr. Alojz Anžlovar, dr. Miroslav Huskić, dr. Tomaž Kos, dr. David Pahovnik. Pri tem so sodelovali z GGP Postoj­na in Navodnik, d. o. o. Prvi ima pi­lotni reaktor, ki je služil za izdelavo večje količine nanoceluloze, drugi pa je pomagal pri izolaciji in čišče­nju produkta. Brigita Pirc Kemijski inštitut Ljubljana Kaj je natančnost, hitrost, zanesljivost? Stäubli roboti zagotovilo za optimalne rešitve v vseh industrijskih panogah. Kontaktni podatki: Brane Čenčič, Tel: 00386 4 511 73 55, E-mail: brane.cencic@domel.si, www.staubli.com A. Stušek, uredništvo revije Ventil Pribor za hidravliene in pnevmatiene naprave Revija Fluid nadaljuje s poseb­nimi izdajami, ki so namenjene posameznim področjem . uidne tehnike. V juliju 2014 je tako med drugimi izdala poseben zvezek, namenjen priboru za hidravlične in pnevmatične naprave z naslo­vom Fluid technik – Zubehör für Hydraulik und Pneumatik. Vsebina v obsegu 146 strani je razdeljena na štiri sklope. Najprej je na 90 straneh objavljenih okoli 30 strok­ovnih prispevkov avtorjev iz posa­meznih uveljavljenih izdelovalcev pribora za hidravliko in pnevma­tiko. V nadaljevanju je na 15 straneh objavljen seznam izdelovalcev in dobaviteljev z izčrpnimi podat­ki o njihovih naslovih, vključno z logotipi. Na koncu pa so na 26 straneh predstavljene preglednice posameznih izdelkov in njihovih izdelovalcev oz. dobaviteljev. Skozi vse gradivo pa so navedeni številni reklamni prispevki (okoli 110) s podrobnejšim prikazom njihovih lastnosti in področij uporabe.Številni strokovni prispevki pa ob­segajo naslednje vsebine: 1. Panorama . Aktualno – Poročilo o raziskavah, trgu in branži 2. Gibki cevovodi . Katastrofalni izidi – Intervju s S. Könnom in N. Van Loeyem, Gates . Če so gibki cevovodi v nuji – Pregled služb za hidravliko v nuji . Vedno na osi – Z monterji Pirteka pri servisu gibkih cevovodov . Stiskalnice s sistemom – Kakovost izdelave gibkih cevovodov odvis­na od celotnega procesa izdelave . Vsi gibki cevovodi niso enaki – Parkerjev novi hidravlični gibki cevovod 692PU 3. Tesnilke . Višje, hitreje, ceneje – Ko klasične tesnilke dosežejo mejo učinkovitosti . Z dvojnim brisalnim obročkom 846 je sistem tesen – Intervju z A. Ko­eneckejem, Dichtelemente Hallite . Dvojna zveza – Izmenljivo part­nerstvo pri Trelleborgu in Arburgu 4. Tehnika povezovanja . Ko se javijo gibki cevovodi – Modul­na gradnja napravi tehniko povezo­vanja v .uidni tehniki prilagodljivo . Prirobnice ali utori – Primerjava različnih načinov povezovanja ce­vovodov . Dvojna uporabnost – Varnostno ustrezna predelava pnevmatičnih sestavin . Sveže pocinkano – Adapterji: pri­merjava dveh strategij . Zarezni obročki v sekundnem tak­tu – Izboljšana serijska izdelava cevovodov . Hitrejše oblikovanje – Nova gen­eracija strojev za preoblikovanje cevovodov pri Eatonu . Cevni priključki in armature s kli­kom miške – Žarišče in detajli: trgovine Schwer-Shop s 30.000 artikli online 5. Armature . Varnost pred vsem? – Pister-arma­ture zdržijo visoke tlake 6. Hidravlika . Poznati porabo – S programsko opremo podprto snovanje siste­mov s črpalkami . Tiho kot v tovornjakih – Nizka notranja hrupnost s hidravličnimi črpalkami Silence Plus . Dodatni deli s sistemskimi izkušnjami –Hänchen – hidravlični pribor po individualnih zahtevah . Novo iz Kühltheke – Visokosposob­ni hladilni sistemi za hidravlične pogone . Okolju prijazna hidravlika – PHO­biološka olja zmanjšujejo okolje­varstvene probleme 7. Avtomatizacija . Naslovna tema: Višek z druge strani –ifm electronic z novim senzorjem tlaka PNF . Majhno, toda oho! – I/O-gradniki z varčevanjem prostora in lažjim ožičenjem . Inteligenca . uidov – Krmiljenje gibanja za hidravlične pogone Rexroth . Jasna prozornost za Dampfkessel & Co. – Detektor motnosti kot si­stemski izdelek 8. Pnevmatika . Otoki s priključkom – Ventilski otoki kot prilagodljive sestavine pnevmatične avtomatizacije . Izdelovati okolju prijazno – Zelena tovarna izdeluje z zelenimi vpen­jalnimi tehnikami Tünkers . Vprašanje nastavljanja – Povišanje produktivnosti z zasukom vijaka 9. Aplikacije . Sinergija za boljše performance – Manjša poraba energije pri stro­jih za ulivanje z brizganjem Vir: Fluidtechnik – Zubehör für Hydraulik und Pneumatik 2014 – Sonderausgabe der Zeitschrift Fluid 47(2014) – Zal.: Verlag Moderne Industrie, Justus-von-Libig-str. 1, 86899 Landsberg, BRD tel.: +08491/125-0 faks: +08 191/125-4 44 journals@mi-verlag.de www.mi-verlag.de A. Stušek, uredništvo revije Ventil Dvostopenjski kompresorji ueinkovitejši Dvostopenjski kompresorji .rme Voight prepričajo lastnike gosp­odarskih vozil z visoko energi­jsko učinkovitostjo, s pogonom, ki se redko pokvari, z manjšo težo in daljšimi intervali potrebnega vzdrževanja. Osnova teh prednosti je njihova dvostopenjska izvedba z vmesnim hlajenjem, ki zagotavlja visoko kakovost zraka in občuten prihranek goriva. Daljša življenjska doba je dodatna prednost takšnih kompresorjev, kar izkoriščajo tudi uporabniki avtobusov in tovornih vozil. Ker je med sesalno in tlačno komoro lahko še vmesna komora s hlajenjem, znižana temperatura stisnjenega zraka omogoča višje stopnje vključenosti, celo do 85 %, in tako zviša razpoložljivost zraka ob sočasno povečani energijski učinkovitosti, saj vmesno hlajenje zagotavlja nižjo temperaturno raven kompresijskega procesa. Z delovan­jem vmesnega hladilnika se zniža potrebna pogonska moč in tako se prihrani tudi gorivo. Zaradi lahke gradnje z aluminijskim ohišjem je kompresor v primerjavi s konvencionalno enostopenjsko gradnjo za sedem kilogramov lažji, kar omogoča dodatno znižanje po­rabe goriva. Dodatni samodejni sis­tem prostega teka pa še dodatno znižuje porabo goriva. V mestnih avtobusih je poraba stisnjenega zra­ka posebno visoka, zato je Voightov dvostopenjski kompresor posebno učinkovit. Prihranek je lahko celo do 1 litra dizelskega goriva. Najnovejši kompresorji generacij LP 725 in LP 490, ki so razstavljeni na zadnjem avtomobilskem sejmu, te­meljijo na tehnologiji aluminijskega tlačnega liva. Serijsko se že vgra­jujejo v tovorna vozila Mercedes-Benz Actros, Artos in Arcos, v av­tobuse Travego, Citaro in Setra in v generacijo motorjev Euro 6. Po Fluid 47 (2014) 11–12, str. 14 PPT Commerce – zastopanje podjetij ter projektiranje hidravlienih sistemov Dragica NOE Za kakovostno delovanje in vzdrževanje sistemov v vseh vejah industrije kakor tudi v kmetijstvu, geologiji in logistiki sta dober servis in oskrba s komponentami ključnega pomena. Pogovarjali smo se s podjetjem PPT Commerce, ki oskrbuje uporabnike v slovenskem prostoru s hidravličnimi in pnevmatičnimi komponentami, s komponentami za procesno tehniko različnih podjetij in jih tudi servisira. Del njihove dejavnosti pa je tudi projektiranje sistemov s komponentami matičnih firm. Ventil: PPT Commerce je trgovsko podjetje, ki je nastalo na temelju so­delovanja s podjetjem Prva petolet­ka, ki je bilo pomemben proizvajalec komponent in sistemov fluidne tehni­ke. Lahko poveste kaj več o začetkih? PPT Commerce: Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1993. Osnovano je bilo pravzaprav zaradi dolgo­letnega zastopanja podjetja prva Petoletka iz Trstenika na področju hidravlike, industrijske pnevmatike, zavorne tehnike in drugih progra­mov s področja fluidne tehnike. »Po končanem študiju na Fakulteti za strojništvo v Zagrebu je bila moja prva zaposlitev v podjetju Rade Končar (energetsko podjetje) in prvi projekt, pri katerem sem sodeloval, je bila obnova obločne peči v jeklar­ni RAVNE na Koroškem. Mehansko gnana obločna peč je bila obnovlje­na z novim hidravličnim sistemom. Pri tem projektu sem se spoznal z oljno in vodno hidravliko ter servo­hidravliko. Uspešno zaključenemu prvemu projektu so sledili še drugi, pri katerih smo opremili s hidra­vličnimi sistemi novo in obnovili še druge obločne peči. Očitno me je hidravlika zasvojila in ostal sem na tem področju. Kmalu sem začel de­lati kot zastopnik podjetja Prva pe­toletka. Delo pri podjetju Rade Kon­čar, v Prvi petoletki in Jeklarni Ravne mi je dalo dovolj strokovnega zna­nja in poguma, da sem stopil na sa­mostojno pot in ustanovil podjetje PPT Commerce, ki danes zaposluje šest ljudi,« je dejal direktor in lastnik podjetja Sava Ignjatović. Ventil: Katera so tista področja, na katerih je podjetje dejavno danes? PPT Commerce: Zastopamo različ­na podjetja s področja procesne in fluidne tehnike. Pomembne dejav­nosti so svetovanje, projektiranje, dobava in servisiranje. Tako zasto­pamo M+S Hydraulics (počasi tekoči hidromotorji, servokrmilja, batno­-aksialni motorji in črpalke ...), LINDE Hydraulics (batno-aksialne črpalke in motorji), MOOG (elektrohidra­vlični servosistemi, proporcionalni ventili, radialne batne črpalke), Par­ker (program hidravlike in dodatne opreme ...) in sisteme Bürkert (venti­li, senzorji) za avtomatizacijo proce­sov, kjer so mediji voda, para, kisli­ne, olja, goriva, kakor tudi podjetje Emerson (pogoni EL-O-Matic za av­tomatizacijo industrijskih ventilov). Več kot dvajsetletno sodelovanje z omenjenimi podjetji je zgledno tako na strokovnem in finančnem področju kakor tudi pri servisiranju dobavljene opreme. Ventil: Zastopate podjetje Bürkert. Prosim, predstavite podjetje in nje­gove najpomembnejše komponente, značilnosti in prednosti. PPT Commerce: Podjetje Bürkert, ki je bilo ustanovljeno v Nemčiji leta 1946, je proizvajalec inteligentnih iz­delkov, kot so posamezni ventili, vi­sokotehnološki senzorji in sistemske rešitve za krmiljenje pretoka in tlaka, merjenje nivoja tekočine, merjenje temperature ter opreme za analize v procesni industriji. V kombinaciji vizije, inovacij in ogromne energije je podjetje Bürkert danes vodilno v svetu v proizvodnji krmilnih in kon­trolnih sistemov za tekočine. Štirje razvojni centri zagotavljajo stalno izboljševanje izdelkov in prilagajanje potrebam in zahtevam trga. 2100 visoko usposobljenih strokovnjakov dela na področju raziskav, razvoja, Naprava za analizo vode - Bürkert 8905 nadzora kakovosti in storitev za sve­tovanje, skrbi za proizvode Bürkert v smislu kakovosti, zanesljivosti in funkcionalnosti. Ventil: V kateri industriji je vaše pod­jetje prisotno v slovenskem prostoru? PPT Commerce: S programom iz­delkov firme Bürkert smo prisotni v živilski industriji, proizvodnji vode, v tekstilni, papirni, kemični industri­ji, v industriji zdravil in v medicini. Kot primer odličnega izdelka pred­stavljamo modularni sistem TIP – spremljanje vseh pomembnih para­metrov vode na eni platformi. To je naprava za neprekinjeno merjenje pH-vrednosti, prevodnosti, tempe­rature, indikator za raztopljene vse­bine in drugo. Kakovost potrjuje dejstvo, da se izdelki in sistemi Bürkert uspešno uporabljajo tudi za opremo v najbolj zahtevnih primerih, kot so sateliti, vesoljski laboratoriji, jedrski reaktor­ji in raziskovanje morskih globin. Danes s programom Bürkert dose­gamo največjo rast prodaje, tudi do 50 % na leto. Ventil: Izdelki podjetja MOOG so spe­cifični in poznani po svoji kakovosti. Kje je vaše mesto v tem programu? PPT Commerce: Podjetje MOOG je znano kot vodilni proizvajalec na področju servo- in proporcionalnih hidravličnih ventilov, servoelektro­motorjev in po številnih specifič­nih rešitvah v industrijskem okolju. Poudarek je na področju preobli­kovanja kovin, predelavi plastike, energetskih sistemih, sistemih za testiranje in simulacijo in posebnih namenskih izdelkih. MOOG je v proizvodni program dodal še radialne batne črpalke tipa RKP. V Sloveniji izdelke MOOG najpo­gosteje srečamo v industriji kovin in predelavi plastike ter v termoe­lektrarnah (regulacija pretoka pare na turbino). Naše podjetje dobavlja rezervne dele in jih po potrebi tudi servisira. Za servis črpalk MOOG smo pooblaščeni servis (šolani v to­varni MOOG), ostale ventile pa ser­visiramo v sodelovanju s tovarno. Ventil: Zastopate tudi podjetje in komponente EL-O-Matic? PPT Commerce: Podjetje EL-O­-Matic razvija in izdeluje pogone za avtomatizacijo industrijskih ven­tilov. Proizvodni program vključuje pnevmatične in električne pogone in širok nabor nadzornih enot, kot so naprave za indikacijo položa­ja, magnetne ventile in regulator­je položaja za natančen nadzor in upravljanje pogonov. V bistvu se pnevmatični pogoni uporabljajo za zapiranje in odpiranje ventilov, pip in loput. Večja funkcionalnost se doseže z dodajanjem komponent za spreminjanje hitrosti odpiranja in zapiranja loput, za signalizacijo položaja in krmiljenje položaja po­gona za odpiranje. Vse pogone je mogoče povezati z elektronskimi enotami za komunikacijo, s fieldbu­som in drugimi digitalnimi sistemi. Z združitvijo podjetja EL-O-Matic s skupino Emerson smo dobili do-stop do več kot tristo podjetij (med ostalim Fisher, Bettis ...), kar nam omogoča dostop do velike skupne baze podatkov o razvoju in proi­zvodnji izdelkov skupine Emerson. Ventil: Katere značilnosti njihovih izdelkov pomenijo prednost pred drugimi proizvajalci? PPT Commerce: Bistvena značilnost EL-O-Maticevih pogonov je enostav­na konstrukcija, ki omogoča hitro dobavo iz zalog ter preprosto nad­gradnjo krmilnih enot. Izdelki morajo biti enostavni za montažo in morajo takoj zagotoviti brezhibno delova­nje ter dolgo življenjsko dobo brez okvar. Zagotavljati morajo delovanje takoj pri prvem zagonu in pogosto v zelo težkih pogojih delovanja. Visoke temperature in korozivna okolja zah­tevajo, da so pogoni izdelani iz naj­sodobnejših kakovostnih materialov. Ventil: Kakšne so vaše izkušnje pri vgradnji EL-O-Maticovih pogonov? PPT Commerce: Pnevmatični ak­tuatorji so uporabni pri širokem spektru uporabnikov. Zaradi visoke in stalne kakovosti EL-O-Matice­ve (Emerson) izdelke vgrajujemo v različnih industrijskih vejah, kjer so pogoji delovanja izredno zahtevni, npr. kemična industrija, farmacija in naftna industrija. Pred letom smo izdelali in dobavili Naftni industriji Srbije (NIS) kroglič­ne pipe z EL-O-Maticevimi in Bet­tisovimi pnevmatičnimi pogoni ter ustrezno krmilno opremo. Montaža Bettisovega pogona je bila za nas nova izkušnja, predvsem zaradi ve­like mase vgrajenih komponent pri zahtevanem velikem momentu za pogon. Ta dobava nam je odprla vrata za sodelovanje pri investiciji Južni tok, žal je projekt prestavljen na druge čase. Ventil: Na katerem področju hidra­vličnih sistemov ste še dejavni, še po­sebno pri projektiranju in montaži? PPT Commerce: Naše podjetje je tudi pooblaščeni zastopnik za Lin­de Hydraulics in lahko pomaga pri izvedbi celotnega projekta pogon­skega sistema stroja od zasnove do dobave komponent ter prvega za­gona sistema. Za celoten program Linde Hydraulics nudimo tudi servis in dobavo rezervnih delov. Linde Hydraulics je globalno podje­tje na področju razvoja in izdelave modularnih pogonskih sistemov, sestavljenih iz hidravlike, prenosni­kov moči in elektronike. Kot vodilno podjetje na področju visokotlačne hidravlike je s svojimi pogonskimi sistemi postavilo nove standarde v smislu pomembnega znižanja porabe goriva in izpustov CO2. Proizvodni program podjetja Linde Hydraulics obsega visokotlačne hi­dravlične batne črpalke in motorje, hidravlične ventile, elektronske kr­milnike, rotacijske pogone in elek­tromotorje. Pogonski sistemi Linde Hydraulics so najpogosteje vgrajeni v mobilnih strojih, povečuje pa se tudi njihova uporaba v industrijskih postrojenjih. V svojem prodajnem programu in oskrbi uporabnikov ima naše pod­jetje še komponente podjetja M + S Hydraulic (Bolgarija), ki je vodilni proizvajalec hidravličnih motorjev in dodatnih elementov za krmiljenje v Evropi. Pokrivajo približno 70 % evropskega trga. Razen hidromo­torjev imajo v programu servokr­milja (mobilna hidravlika), v bližnji preteklosti pa so razvili program batno-aksialnih črpalk in hidromo­torjev. Njihove izdelke odlikujejo izjemno visoka kakovost in izredno sprejemljive cene. S komponenta­mi M + S Hydraulic pokrivamo po­dročje kmetijske mehanizacije, ko­munale in lesne industrije za prvo vgradnjo in kasnejši servis. Tako kot sestavljamo komponente Emerson v celovite delovne enote, smo poznani tudi po montaži raz­ličnih hidravličnih črpalk. Na zalogi jih imamo v izvedbi KIT in jih sesta­vljamo po zahtevah naročnikov. Ventil: Načrti za prihodnost? PPT Commerce: Servis, proizvo­dnja, projektiranje in trgovina zah­tevajo ustrezen poslovni prostor. Upam, da bomo uspeli najti rešitev za razširitev v čim krajšem času. Pri svojem delu želimo zadovoljiti svo­je naročnike tako s kakovostno in hitro dobavo komponent kot tudi s servisom. V prihodnosti bi se radi še bolj usmerili v reševanje celovitih projektnih nalog na področju, ki ga že sedaj obvladujemo. V program dela pa bi radi vključili še proizvo­dnjo kompletnih enot s področij hi­dravlike in procesne tehnike. Smo majhno podjetje, ki je nekoliko bolj konzervativno, kar pomeni, da vse obveznosti redno plačujemo, nimamo dolgov niti do dobaviteljev niti do bank, imamo izredno visoko boniteto in tako bi želeli poslovati tudi v prihodnosti. Ventil: V imenu uredništva in bral­cev hvala za pogovor ter uspešno delo še naprej. Izr. prof. dr. Dragica Noe UL, FS – uredništvo revije Ventil Preše za avtomobilsko industrijo, opremljene z MOOG hidravliko Diagnosticiranje napak hidravlienega motorja Franc MAJDIČ, Jakob PINTAR Izvleček: Hidravlični stroji in naprave se uporabljajo skoraj v vseh vejah tehnike. Ena od široko uporabljanih hidravličnih sestavin so hidravlični motorji, med drugimi tudi zobniški, tipa gerotor. Prispevek predstavlja odkrivanje napak na hidravličnem motorju s pomočjo precizne merilne opreme. Na del drsne površine rotorja hidravličnega motorja je bila namenoma vnesena napaka. Z natančnim inkrementalnim magnetnim kotnim dajalnikom smo to napako zaznali in dokazali, da je mogoče zgodnje odkrivanje napak s pomočjo tovrstne merilne opreme. Ključne besede: mobilna hidravlika, hidravlični motor, meritve, diagnostika, inkrementalni kotni dajalnik ¦ 1 Uvod Hidravlični sistemi se uporabljajo za krmiljenje in prenos energije na različnih področjih, od raznovrstne industrije, avtomobilizma, gradbene mehanizacije, kmetijske mehaniza­cije, ladjedelništva do letalstva itd. V splošnem hidravlični pogonsko­-krmilni sistemi izvajajo kontroliran prenos hidravlične energije v line­arna in rotacijska gibanja. Linearna gibanja izvajamo s hidravličnimi va­lji, rotacijska pa z zasučnimi valji in s hidravličnimi motorji. Obstaja več konstrukcijskih izvedb hidravličnih motorjev, in sicer, batne, lamelne in zobniške. Med zobniške izved­be sodi tudi izvedba gerotor [1, 2]. Prednost omenjenih hidravličnih motorjev gerotor je v veliki iztisnini glede na njihovo velikost, v visokem vrtilnem momentu, majhnem šte­vilu sestavnih delov in razmeroma nizki ceni. To so bili razlogi, ki so Laboratorij za fluidno tehniko so­delujočega industrijskega partnerja (KGL d. o. o.) vodili k odločitvi za ra­zvoj in serijsko izdelavo [3]. Med razvojem hidravličnega mo­torja tipa gerotor smo se pogosto Doc. dr. Franc Majdič, univ. dipl. inž., Jakob Pintar, dipl. inž., oba Univerza v Ljubljani, Fakulteta za strojništvo srečevali z obrabo drsnih površin in z različnimi okvarami. Za določitev okvar in obrab je bilo treba hidra­vlični motor večkrat razstaviti in vi­zualno pregledati, kar pa je bilo ča­sovno zelo potratno. Iz omenjenega razloga smo se odločili, da zgradimo preizkuševališče, ki bo merilo ka­rakteristike hidravličnega motorja v odvisnosti od kota zasuka med de­lovanjem v obremenjenem stanju. Primernost novega preizkuševališča in njegove merilne verige smo pre­verili z namensko vneseno napako. Na vrh drsne površine enega izmed devetih zob rotorja smo zarezali ka­nal in z meritvami preverili vpliv te poškodbe na delovne parametre hi­dravličnega motorja. ¦ 2 Testirani hidravlični motor Glavna prednost hidravličnih mo­torjev tipa gerotor je torej v velikih navorih pri nizkih vrtljajih pogon­ske gredi. V mobilni hidravliki so take potrebe pri kolesnih pogonih, prenosnikih rotacijskega gibanja, gozdarskih dvigalih, gozdarskih kleščah, mešalnikih betona ipd. Testirani hidravlični motor (sl. 1) ima naslednje glavne sestavne dele: gred, rotor, rotorjev obroč, ohišje, ventilsko in pritisno ploščo, krožni­kasto vzmet, dva tlačno omejilna ventila, statična in dinamična viso­kotlačna rotacijska tesnila ter dva aksialno radialna ležaja. Rotor se centrično vrti na dveh ležajih, med­tem ko rotorjev obroč le oscilira med zobmi rotorja in ohišja. Rotacija gredi hidravličnega motor­ja in navor na gredi nastaneta zaradi dveh dejavnikov. Prvi, manj vpliven, je v razliki površin, ki v prid smeri vrtenja prinese le 5 % od celotnega navora motorja. Glavni izvor rotaci­je in navora na gredi hidravličnega motorja pa je v odrivanju rotorja od rotorjevega obroča zaradi so­časnega delovanja tlaka v treh tlač­nih komorah. Posledica odrivanja je kotaljenje rotorja po rotorjevem obroču. Navor, ki je posledica odri­vanja rotorja od rotorjevega obro­ča, izračunamo po enačbi (1) [4]. (1) V enačbi (1) za računsko izbrani po­ložaj rotorja proti obroču rotorja veljajo vrednosti: kot . = 48°; kot ß = 10°; kot . = 25°; je največji polmer rotorja [mm]; rRmax h je višina zoba rotorja [mm]; b je ši­rina rotorja [mm] in p je tlak [MPa]. Opisani parametri so že bili natanč­neje pojasnjeni v prispevku [4]. Kot je znano, nižanje volumetrič­nega izkoristka ne vpliva na navor hidravličnega motorja. Upoštevaje to dejstvo, smo namensko vnesli poškodbo na vrh zoba rotorja (sl. 5). To je mesto, kjer je »kovinsko te­snjenje« med rotorjem in njegovim obročem, tu je le nekaj mikrometr­ska reža. Ta minimalna višina reže predstavlja tesnjenje med komo­rami z na eni strani visokim in na drugi strani nizkim tlakom znotraj hidravličnega motorja. Natančno smo merili parametre v odvisnosti od zasuka gredi in posledično nje­ne kotne hitrosti. Iztisnino hidra­vličnega motorja izračunamo po enačbi (2) [2]. Povprečni oziroma konstantni, a dejansko pulzirajoči iztok hidravlične kapljevine iz mo­torja pa izračunamo po znani šte­vilski enačbi (3). (2) V enačbi (2) je qHM [m3/vrt.] iztisnina hidravličnega motorja, e [m] višina zoba rotorja (od kinematičnega ra­dija do vrha zoba), b [m] debelina rotorja, d2 [m] kinematični premer rotorja in z2 [m] število zob rotorja. (3) V enačbi (3) je QHM [l/min] iztočna količina hidravlične kapljevine iz hidravličnega motorja v povratni vod, qHM [cm3/vrt.] iztisnina hidra­vličnega motorja, [vrt./min] nHM vrtilna frekvenca pogonske gredi hidravličnega motorja in .vol,HM [/] volumetrični izkoristek. Hidravlični motor deluje tako, da dovedemo hidravlično kapljevino sočasno v tri tlačne komore med rotor in rotorjev obroč (slika 1). Na drugi strani kotalnega stika rotor­ja v rotorjevem obroču pa se olje po treh povratnih komorah umi­ka ven iz hidravličnega motorja. Omenjene komore se med rotacijo neprestano premikajo po obodu. Ko se ena tlačna komora zapre, se odpre nova. Prav tako je s povra­tnimi komorami. Za opisano premi­kanje tlačnih in povratnih komor po obodu pri rotirajočem rotorju skrbi ustrezno zasnovana ventilska plo­šča z izmeničnimi, to je tlačnimi in povratnimi izvrtinami. Ključ do funkcionalnega delova­nja hidravličnega motorja se torej skriva v pravilnem odpiranju in zapiranju rež, za kar skrbita rotor in ventilska plošča. V enem obratu rotorja in posledično gredi hidra­vličnega motorja se reže tlačnih iz­vrtin tridesetkrat sinhrono odprejo in tridesetkrat zaprejo »po zaslu­gi« desetih lukenj v ventilski plošči. Enako je tudi z režami povratnih izvrtin. Zelo pomembno je, da so tlačne komore dobro tesnjene, saj to vpliva na volumetrični izkoristek motorja in posledično na vrtilno frekvenco gredi. Ventil 21 /2015/ 2 117 Tehnični podatki testiranega hidra­vličnega motorja [3]: . iztisnina: 403 cm3/vrt, . najvišja dopustna tlačna razlika med vstopnim in izstopnim pri­ključkom: 300 bar, . dopustno število vrtljajev gredi: od 0,5 do 30 vrt./min, . navor: do 1200 Nm pri tlačni raz­liki 300 bar. ¦ 3 Merjenje karakteristikhidravličnega motorja 3.1 Zgradba preizkuševališča Hidravlična shema preizkuševališča je prikazana na sliki 2. Za krmiljenje preizkuševališča in zajemanje iz­merjenih podatkov z zaznaval (poz. 12, 13, 14, 15 in 16) smo uporabi­li nadzorno-merilni sistem CRIO podjetja National Instruments. Elektromotor (poz. 1) poganja čr­palko s spremenljivo iztisnino (poz. 2). V črpalko vteka hidravlično olje ISO VG 46 iz 200-litrskega rezer­voarja (poz. 11). Črpalka olje tlači v tlačni vod po tokovnem ventilu (poz. 10), zaznavalu pretoka (poz. 12) in temperaturnem (poz. 16.1) ter tlačnem (poz. 15.1) zaznavalu do testiranega hidravličnega mo­torja (poz. 3). Olje se iz testiranega hidravličnega motorja vrača mimo tlačnega (poz. 15.2) in temperatur­nega (poz. 16.2) zaznavala po ceveh nazaj v rezervoar. Dopustni sistem­ski tlak je nastavljen s tlačnim ome­jilnim ventilom (poz. 8). Rotacijska obremenitev hidravličnega motorja je zagotovljena s hidravlično zavoro (poz. 4 in poz. 5). Tlak zaviranja in posledično zaviralni navor se na­stavi s tlačnim reducirnim ventilom (poz. 7). Zavora se vklopi, izklopi in razbremeni z elektromagnetnim monostabilnim 4/3 potnim venti­lom (poz. 6). Položaj gredi merimo z inkrementalnim kotnim dajalni­kom (poz. 14), navor pa z zaznava­lom navora (poz. 13). Tlačno raz-bremenitev pri zagonu zagotovimo s krogelnim ventilom (poz. 9). Glavni del preizkuševališča je prika­zan na sliki 3, kjer so vidni testirani hidravlični motor (sl. 2, poz. 3), nasta­vljiva hidravlična zavora (sl. 2, poz. 4, 5, 6 in 7) ter zaznavala (sl. 2, poz. 12, 13, 14, 15 in 16). Hidravlični motor je povezan z zavoro, ki predstavlja ro­tacijsko obremenitev hidravličnega motorja. Zaznavala so vgrajena na mestih pred vstopom in po izstopu hidravlične kapljevine iz hidravlične­ga motorja. Tako je mogoče jasno določiti vplivne parametre hidravlič­nega motorja med delovanjem. Za zajem podatkov iz zaznaval smo uporabili strojno in program­sko opremo proizvajalca National Instruments. S to opremo zaje­mamo podatke do 20 kHz in več. Zaradi visoke frekvence zajemanja smo v glavnem izbrali zaznavala z analognim izhodnim signalom. Za razliko od zaznaval z digitalnim iz­hodnim signalom pa je hitrost zaje­manja podatkov omejena, saj so ti podatki v diskretni obliki (0–1). Pri merilniku kota zasuka smo imeli na voljo samo digitalna zaznavala. Zato smo izbrali merilnik, ki je pri­meren za takšne hitrosti zajemanja podatkov. Izbrali smo inkremental­no linearno magnetno zaznavalo LM10 proizvajalca RLS [5]. To zazna­valo kotnega zasuka je sestavljeno iz inkrementalnega magnetnega dajalnika in magnetnega traku. Dajalnik mora biti vpet na nepre­mično mesto, magnetni trak, skle­njen v krog, pa se namesti na mesto, kjer želimo meriti kot zasuka gredi. Dajalnik nato v neposredni bližini magnetnega traku bere njegovo pozicijo in vrtilno hitrost. V našem primeru je magnetni trak nameščen na valj premera 350 mm, trak ima resolucijo 5 µm, največja dopustna hitrost vrtenja pa je 120 vrt./min. 3.2 Postopekprepoznavanja napak Za preizkus delovanja opisanega preizkuševališča hidravličnih mo­torjev smo na drsno površino ro- Ventil 21 /2015/ 2 torja vnesli znano napako – vrh enega izmed zob smo zarezali po širini rotorja. Tako smo dobili hi­dravlični motor z napako, saj smo z zarezo umetno povečali notranje puščanje med dvema komorama in poslabšali volumetrični izkoristek. Nato smo izmerili karakteristike de­lovanja motorja z znano poškodbo na rotorju. ¦ 4 Rezultati meritev karakteristik z napako Povečanje notranjega puščanja za­radi namenske poškodbe rotorja se najbolj odraža na kotni hitrosti obremenjene gredi hidravličnega motorja. Tako kot pri večini hidra­vličnih motorjev je tudi za obrav­navane motorje gerotor značilno, da kotna hitrost neprestano enako­merno niha. Iz meritev pri kotni hi­trosti 28 vrt./min (sl. 6) je razvidno, da je nihanje povprečne kotne hi­trosti ponovljivo. Vsak izmerjen vrh kotne hitrosti predstavlja posame­zen rotorjev zob. Ob natančnejšem pogledu na rezultate meritev (sl. 6) pa ugotovimo, da je vsak deveti vrh pri kotni hitrosti najmanjši. Na sliki 6 so s puščicami označeni nižji vr­hovi kotnih hitrosti, ki predstavljajo namenoma poškodovano drsno po­vršino na enem izmed devetih vrhov zob rotorja. To pomeni, da je v tistih pozicijah hidravlična kapljevina bolj puščala iz ene v drugo komoro, kar ima za posledico nižjo kotno hitrost. ¦ 5 Zaključek Zasnovali in izdelali smo komple­ksno hidravlično preizkuševališče za določitev karakteristik hidravlič­nih motorjev. Z ustrezno merilno opremo je mogoče diagnosticirati morebitne napake in jih odkriti še v zgodnji fazi nastanka. V prispevku prikazujemo uspešno uporabo na­tančnega merilnika zasuka gredi. Ta nam lahko točno locira napako zno­traj hidravličnega motorja. Tak pri­stop vodi h kvalitetnejšemu napo­vednemu vzdrževanju, ki zmanjšuje število rezervnih delov v skladišču. Glavni namen takega vzdrževanja pa so, poleg zanesljivega delovanja, predvsem nižji stroški obratovanja. Literatura [1] Pezdirnik, J., Majdič, F.: Hidravlika in pnevmatika, 2011. [2] Ivantysyn, J., Ivantysynova, M.: Hydrostatic pumps and motors: Principles, Design, Performance, Modelling, Analysis, Control and Testing; Akademia Books International, 2001. [3] KGL, Kataloški list hidravlične­ga rotatorja Modularis drive 5 t, Litija, 2013. [4] Majdič, F., Voje, R., Ljoki, A.: Nov hidravlični rotator »modularis drive« nosilnosti 5 in 10 ton, Ventil, vol. 19, 2013. [5] RLS, Kataloški list LM10 Linear Magnetic Encoder, dostopno na: http://www.rls.si/lm10-line­ar-magnetic-encoder-system. Error Diagnostics of Hydraulic Motor Abstract: Presence of hydraulic devices and machines are almost in all branches of technics. One of wide use hydraulic components are hydraulic motors, also gear type gerotor. Article presents fault diagnostics on hydraulic motor with precise measuring equipment. The one part of hydraulic motor rotor sliding surface has been intentional damaged. Error on the rotor was detected with precision incremental magnetic encoder. It has been proven that the early detection of faults on the hydraulic motor is possible with an angular encoder. Key words: Mobile hydraulics, Hydraulic motor, Measurements, Diagnostics, Incremental angle sensor Zahvala Avtorja se zahvaljujeva podjetju RLS Merilna tehnika, d. o. o. za donacijo inkrementalnega linearnega magne­tnega zaznavala LM10. Metoda za spremljanje kakovosti izdelka v proizvodnji papirja Tom BAJCAR, Andrej ŠINKOVEC, Aleš MALNERŠIČ, Brane ŠIROK, Lovrenc NOVAK Izvleček: Predstavljena je vizualizacijska računalniško podprta metoda za spremljanje kakovosti papirja med njegovo proizvodnjo. Metoda temelji na obdelavi posnetkov papirne mase pred vstopom v sušilnik in papirja po izstopu iz njega. Vlaknasta struktura papirja je bila spremljana v izbranih opazovalnih oknih z velikostjo, ki se je prilagajala hitrosti potovanja papirja skozi stroj. Obdelava posnetkov je bila izvedena s pomočjo osnovnih statističnih metod, kar omogoča hitro odzivnost opazovalnega sistema. Prikazana metoda je sposobna zaznati anomalije v papirni masi in papirju po časovnih vrstah povprečnih jakosti sivin v opazovalnih oknih. S prikazanimi relacijami je omogočeno tudi ugotavljanje primernosti vstopne papirne mase za doseganje želene gramature končnega proizvoda. Razvoj metode se kaže v smeri prilagajanja velikosti opazovalnih oken, optimiranja napovedi pri nizkih gramaturah in določevanja tolerančnih meja znotraj posamezne gramature. Ključne besede: papir, vizualizacija, nadzor kakovosti ¦ 1 Uvod Papir predstavlja pomemben proiz­vod za različne uporabe v industriji ali človekovem vsakdanu, od emba­lirnega sredstva, pisarniškega ma­teriala do osebne higiene, zato ne kaže, da se bodo potrebe po papir­ju zmanjšale. Zaradi velikih potreb, pa tudi zaradi porabe surovin in energije, ki so značilne za proizvod­njo papirja, je potrebna nenehna optimizacija procesa. Slednje vp­liva ne le na zmanjšanje stroškov in povečano kakovost izdelka, pač pa tudi na zmanjševanje neugodnih vplivov na okolje. V zvezi s tem se je v zadnjih dveh desetletjih pojavilo kar nekaj metod, Doc. dr. Tom Bajcar, univ. dipl. inž., Univerza v Ljubljani, Fakul­teta za strojništvo; Andrej Šin­kovec, univ. dipl. inž., Inštitut za celulozo in papir, Ljubljana; Aleš Malneršič, univ. dipl. inž., prof. dr. Brane Širok, univ. dipl. inž., dr. Lovrenc Novak, univ. dipl. inž., vsi Univerza v Ljublja­ni, Fakulteta za strojništvo ki služijo spremljanju celotnega pro­cesa proizvodnje papirja v zvezi z odkrivanjem mehanskih napak (npr. trganje papirnega filma [1]) ali pa spremljanju kvalitete papirja. V zvezi s slednjim je bilo izdelanih nekaj študij in patentov, ki so se usmerile predvsem na brezdotične optične računalniško podprte metode spremljanja vlaknaste strukture pa­pirja med proizvodnjo z uporabo nevronskih mrež [2], frekvenčne [3] ali frekvenčno-časovne [4,5] analize ali multivariacijske slikovne analize posnetkov papirja [6]. Navedene metode omogočajo spremljanje vrste parametrov papirja, ki vplivajo na njegovo kakovost, med drugim tudi na obliko anomalij in usmer­jenost vlaken v papirju. Težava teh metod je v kompleksnih algoritmih, ki zahtevajo obsežnejše izračune in otežujejo spremljanje procesa v re­alnem času. Pri proizvodnji papirja je pogosto pomembna hitra odzivnost pri is­kanju napak (anomalij), hkrati pa je marsikateri parameter ali po­datek, ki ga posredujejo komplek­sne metode, manj pomemben v določenem segmentu procesa. Namen tega članka je v iskanju osnovnih relacij, ki omogočajo ugotavljanje kakovosti papirja. Predstavljena je računalniško pod­prta optična metoda, namenjena spremljanju ključnih informacij o trenutnem stanju v procesu proizvodnje papirja, pri čemer je poudarek predvsem na robust­nosti uporabljene opreme in hitri odzivnosti sistema. ¦ 2 Eksperimentalni del Eksperiment je bil izveden na Inštitutu za celulozo in papir v Ljubljani na stroju za proizvodnjo papirja, in sicer s pomočjo snemanja plasti (filma) papirne mase pred vs­topom v sušilnik stroja in nato suhe­ga papirja po izstopu iz sušilnika. Slika 1 prikazuje shemo eksperi­mentalne proge. Papirna masa iz rezervoarja prehaja na mrežni trak, kjer se razporedi s periodičnimi prečnimi nihanji traku. Od tu potuje naprej skozi sušilnik, iz njega izstopi kot trak suhega papirja. Za snemanje je bila uporablje­na digitalna videokamera Fastec HiSpec 4, ki omogoča snemanje črno-belih slik in se krmili s pomočjo osebnega računalnika. Frekvenca zajemanja slik je bila nastavljena na 300 slik/s. Osvetlitev je bila izve­dena s pomočjo štirih vrst tračnih LED-diod, ki so bile pritrjene na letev, ta pa je bila položena pod premični mrežni trak (pred vsto­pom v sušilnik) ali pod plast papirja (na izstopu iz sušilnika) pravokotno na smer premikanja papirne mase ali papirja. Svetloba je bila dovolj močna, da je presvetljevala papirno maso in papir ter s tem omogočila opazovanje in snemanje vlaknaste strukture. Pri eksperimentu so bile upo­rabljene tri različne vrste papirne mase, ki so se razlikovale po gostoti (t. i. gramaturi) končnega proizvo­da – papirja. Končni proizvod, ki je izhajal iz sušilnika, je imel glede na posamezno uporabljeno papirno maso gramaturo 50 g/m2, 110 g/m2 ali 210 g/m2. Posnetih je bilo 6 zaporedij (sekvenc) posnetkov, in sicer za vs­ako gramaturo na vstopu in izsto­pu iz sušilnika. Posamezna sekven­ca je vsebovala 500 posnetkov. Na sliki 2 so prikazani tipični posnetki strukture papirja ali papirne mase pred vstopom v sušilnik in na izs­topu iz njega. Vlaknasta struktura se na posnetkih lahko razbere po sivih območjih različne jakosti. Jakost sivine ima lahko 256 sto­penj, in sicer od nič (črna) do 255 (bela). Če privzamemo, da se ho­mogenost vlaknaste strukture na sliki 2 kaže v enovitosti (enakomer­nosti) lokalnih jakosti sivin in s tem prosojnosti na posameznem pos­netku, je opazno, da se homoge­nost vlaknaste strukture papirne mase veča s povečevanjem grama­ture papirja. Še bolj je to opazno v končnem produktu – papirju, ki izstopa iz sušilnika. Za vsako zaporedje (serijo) pos­netkov so bili izbrani segmenti kvadratne oblike (opazovalna okna), v katerih se je spremljalo spreminjanje vrednosti sivine med trajanjem celotnega zaporedja. Zaradi spreminjajoče se intenzitete osvetlitve po celotnem posnetku posameznega zaporedja so bila izbrana tri opazovalna okna: na sredini posnetka in na skrajnih me­jah v prečni smeri posnetka (slika 3). Velikost posameznega opazovalne­ga okna je bila izbrana tako, da je njegova izmera v smeri premikanja papirne mase ali papirja ustrezala premiku, ki ga papirna masa ali pa­pir opravita med dvema zapored­nima posnetkoma. Na ta način so bile zajete vse spremembe v sivinah na izbranem mestu na posnetkih, nastale med zajemanjem sekvence posnetkov. Po drugi strani pa se dobljena informacija s posnetkov ni nikoli ponavljala. Z izbiro več oken na isti sekvenci posnetkov (vzorcu) in povprečenjem rezultatov med njimi se je poskušalo nadomes­titi tudi ponavljanje snemanja pri različnih vzorcih iste gramature, saj je kamera omogočala le okoli 2 s snemalnega časa na sekvenco. Vrednosti sivine v vsakem opa­zovalnem oknu so bile statistično obdelane. Posamezno opazovalno okno je zajemalo več slikovnih točk, v vsaki točki pa se je lahko določila vrednost sivine. Srednja vrednost jakosti sivine A v opa­zovalnem oknu na posameznem posnetku se določi v skladu z na­slednjo enačbo [7]: A kt ¦¦E l m  (1) lm kjer je k označba opazovalnega okna na posameznem posnetku (središčno ali skrajni okni), t pa označuje posnetek v sekvenci. E označuje jakost sivine v posamezni slikovni točki, l in m pa sta koordi­nati položaja posamezne slikovne točke v opazovalnem oknu k. Ker je že s posnetkov na sliki 2 raz­vidna razlika v prosojnosti strukture glede na gramaturo papirja, je bila Slika 2. Struktura papirne mase (levo) in papirja (desno): vrsta a – gramatura 50 g/m2, vrsta b – gramatura 110 g/m2, vrsta c – gramatura 210 g/m2 Slika 3. Postavitev opazovalnih oken kot cenilka uporabljena tudi stand­ardna deviacija jakosti sivine s v posameznem opazovalnem oknu čez celotno sekvenco posnetkov [8]:   n s k ¦ A kt  A k (2) n  t  A k  ¦ nA kt   (3) n t  kjer je n število posnetkov v sekvenci, A(k) pa je srednja vrednost jakosti sivine v k-tem opazovalnem oknu za celotno sekvenco posnetkov. ¦ 3 Rezultati Slika 4 prikazuje časovne vrste sred­njih vrednosti jakosti sivine A(k,t) pri sekvenci posnetkov gramature 110 g/m2 pred vstopom v sušilnik in po izstopu iz njega. S slike 4 je raz­vidno, da se srednja vrednost sivine v sekvenci med posameznimi okni nekoliko spreminja, kar je posledica predvsem nekoliko neenakomerne osvetlitve prečno na glavno smer premikanja papirne mase in papirja. Signali med opazovalnimi okni so si sicer precej podobni, prav tako so si podobni odzivi pred sušilnikom in po njem, pri čemer so amplitude nihanja srednje vrednosti sivine posameznega posnetka nekoliko nižje v slednjem primeru. Močnejši skoki v jakosti sivine običajno pomenijo prisotnost neželenih vključkov ali anomalij v papirni na posnetkih 70–90, kjer se sred­nja vrednost jakosti sivine občutno zniža, v oknu k = 2 pa ne; anomaliji v obliki temnih lis, kot sta z belima puščicama označeni na sliki 5, sta se pojavili le na skrajnih delih posnet­kov. Podobna anomalija se pojavi tudi npr. v oknu k = 3 na posnetkih 255–275 pred sušilnikom (slika 4). Razlika v časovnih vrstah jakosti sivin v opazovalnih oknih med različnimi gramaturami je opazna na sliki 6, kjer je prikazana primerjava med grama­turama 50 g/m2 in 210 g/m2 po izs­topu iz sušilnika. Glede na velikost amplitud nihanja srednje vrednosti jakosti sivine posameznega posnet­ka okoli srednje vrednosti celotne sekvence je opazno višje v primeru manjše gramature. Pričakovano naj bi bil tudi večji raztros in s tem višja vrednost standardne deviacije sred­nje vrednosti jakosti sivine v prim­eru manjše gramature. Na sliki 7 je prikazan diagram standardne de­viacije povprečne srednje vrednosti jakosti sivine (tj. povprečje med vs­emi tremi opazovalnimi okni v posa­mezni sekvenci) za vse tri različne gramature. Z diagrama na sliki 7 je razvidno, da se na izstopu papirja iz sušilnika povprečna standardna deviacija jakosti sivine v opazovalnih oknih značilno manjša z naraščanjem gramature. Pri gramaturah 110 g/m2 in 210 g/m2 to velja tudi za papir­no maso pred vstopom v sušilnik, pri čemer je razvidno, da so vred­nosti standardne deviacije pri odgovarjajoči gramaturi v tem prim­eru nekoliko višje od vrednosti na izs­topu iz sušilnika. Posnetki papirja po sušenju so namreč prosojnejši, zaradi večje suhosti so lokalne spremembe v jakostih sivine manj izrazite. Izstopa pa vrednost povprečne stand­ardne deviacije jakosti sivine pred masi. Tako je npr. pred sušilnikom Slika 4. Primerjava časovnih vrst jakosti sivin v posameznem opazovalnem na sliki 4 opazen pojav anomalije oknu k pri gramaturi 110 g/m2 pred vstopom v sušilnik (zgoraj) in po v opazovalnih oknih k = 1 in k = 3 izstopu iz njega (spodaj) 122 Ventil 21 /2015/ 2 Slika 6. Primerjava časovnih vrst jakosti sivin v posameznem opazovalnem oknu k na izstopu iz sušilnika pri gramaturi 50 g/m2 (zgoraj) in gramaturi 210 g/m2 (spodaj) sušilnikom v primeru gramature 50 g/m2. Tu so vrednosti bistveno nižje kot na izstopu iz sušilnika. Razlog je zelo verjetno v mrežnem traku pred vstopom v sušilnik (slika 1). Struktura traku ima izrazite, gosto posejane linije pod kotom pribl. 85o glede na smer premikanja papirne mase. Ta struktura deloma zastira svet­lobo iz svetlobnega vira in povzroči navidezno povečanje enakomer­nost jakosti sivine (prosojnosti) na posnetkih papirne mase, kjer je ta redka (nizke gramature). Zato se povprečna standardna deviacija ja­kosti sivine v opazovalnih oknih zniža in doseže vrednost, ki je bistveno nižja od tiste na izstopu iz sušilnika pri isti gramaturi. ¦ 4 Zaključki V prispevku je bila prikazana izhodiščna metoda kot možnost spremljanja kakovosti papirja med proizvodnjo na papirnem stroju od izstopa papirne mase iz rezervoarja do izstopa končnega produkta iz sušilnika. Kakovost papirja je v tem primeru predstavljala stopnja ja­kosti sivine – prosojnost vlaknaste strukture na izbrani površini, ki se je ugotavljala s pomočjo posnet­kov papirne mase pred vstopom v sušilnik papirnega stroja in posnet­kov papirja na izstopu iz sušilnika. V ta namen so bile uporabljene statistične metode na izbranih opazovalnih površinah (oknih) na posnetkih traku s papirno maso ali končnega produkta – papirja. Rezultati so pokazali, da sta sred­nja vrednost jakosti sivine v iz­branih opazovalnih oknih in njena povprečna standardna deviacija v sekvenci posnetkov lahko upo­rabni kot merilo za ugotavljanje kakovosti papirja. Časovna vrsta povprečnih jakosti sivin v izbranih opazovalnih oknih lahko služi za odkrivanje prisotnosti anomalij, njihovih lokacij in velikosti v pa­pirni masi ali papirju. Standardna deviacija jakosti sivin kot merilo za raztros okoli srednje vrednosti daje informacijo o kakovosti vlaknaste strukture in s tem o primernosti želene gramature končnega proiz-voda. Eksperiment je pokazal, da se z višanjem gramature zmanjšuje standardna deviacija jakosti sivin na izbranih opazovalnih mestih sekvence posnetkov papirne mase ali papirja. Prav tako je standardna deviacija jakosti sivin nižja po izs­topu iz sušilnika kot pred njim. Predstavljena metoda je zaradi zgoraj navedenih značilnosti, ro­bustne opreme in preprostih upor­abljenih statističnih algoritmov (hit­er odziv) lahko uporabna za sprem­ljanje primernosti uporabljene papirne mase za proizvodnjo pa­pirja želene gramature ter za hitro odkrivanje anomalij v papirju med njegovo proizvodnjo. Za praktično uporabo pa bi bila v prihodnje potrebna še dodatna optimizacija metode v zvezi z vključitvijo in preučitvijo dodatnih gramatur, op­timiranjem velikosti opazovalnih oken, določitvijo sprejemljivih meja standardnih deviacij za posamezno gramaturo papirja ter odstranitvijo določenih pomanjkljivosti, ki so se pokazale predvsem pri obdelavi podatkov pri najnižji gramaturi. Literatura [1] Trunkhardt, M., Wiericks, C., 2012. Faster and More Accurate Decision-making Using Integrated Solutions Throughout the Paper Manufacturing Process. O Papel 73, str. 69–73. [2] Lampinen, J., 1994. Optimization and Simulation of Quality Properties in Paper Machine with Neural Networks. Proc. IEEE World Congres on Computational Inteligence, Orlando, Florida, June 28–July 2,1994, str. 3812–3815. [3] Bernié, J.-P., Murray Douglas, W. J., 2001. Paper quality determination and control using scale of forma­tion data. United States Patent, Patent No. US 6,301,373 B1. [4] Reis, M. S., Bauer, A., 2009. Using Wavelet Texture Analysis in Image-Based Classification and Statistical Process Control of Paper Surface Quality. 10th International Symposium on Process Systems Engineering – PSE2009, Rita Maria de Brito Alves, Claudio Augusto Oller do Nascimento and Evaristo Chalbaud Biscaia Jr. (Editors), str. 1209–1214. [5] Reis, M.S., Bauer, A., 2009. Wavelet texture analysis of on­line acquired images for pa­per formation assessment and monitoring. Chemometrics and Intelligent Laboratory Systems 95, str. 129–137. [6] Facco, P., Masiero, A., Bezz, F., Barol, M., Beghi, A., 2011. Improved multivariate image analysis for product quality monitoring. Chemometrics and Intelligent Laboratory Systems 109, str. 42–50. [7] Širok, B., Blagojević, B., Novak, M., 2002. Influence of blow away velocity field on the primary lay­er fibre structure in the mineral wool production process. Glass Technology 43, str. 188–194. [8] Sachs, L., 2003. Angewandte Statistik – Anwendung statistisch­er Methoden. Springer, Berlin. Method for monitoring product quality in paper production process Abstract: The paper presents a computer-aided visualization method for monitoring of paper quality dur­ing paper production process. The method is based on processing of images of paper mass layer before it enters the drier, and of paper after it exits the drier. Fibrous structure of the paper was monitored in selected observation windows with the size that was adapted to the paper mass velocity through the paper machine. Image processing was carried out by applying some basic statistic methods, which enable quick response of the monitoring system. The presented method is able to detect anomalies in paper through time series of average greyscale level intensities in observation windows. Presented relations enable the determination of suitability of the raw paper mass to achieve the desired gramature of the end product. Further development of the method shall focus on adjustment of observation windows’ size, on optimization of prediction for low gramatures and on determination of tolerance limits for different paper gramatures. Keywords: paper; visualization; quality control Zasnova in testiranje brezkontaktnega merilnega sistema za nadzor raztezanja membrane mehanskega termostata Jure REJC, Marko MUNIH Izvleček: Članek opisuje izbiro ustreznega merilnika za merjenje raztezka membrane diastata v fazi polnje­nja s polnilnim oljem. Izbrali smo brezkontaktni merilnik razdalje, ki dimenzijsko ustreza vgradnji na obsto­ječe rotacijske polnilne naprave. Merilnik izmerjene vrednosti posreduje v obliki analogne napetosti, zato smo v ta namen razvili tudi mikrokrmilniški sistem z namensko programsko opremo, ki je skrbela za zajem, statistično analizo in posredovanje meritev centralnemu računalniku. Detajlna testiranja so pokazala, da je celoten merilni sistem sicer podvržen temperaturnemu lezenju, vendar so časovne konstante veliko večje od časa polnjenja enega diastata. Nelinearnost merilnega sistema se je izkazala za preveliko glede na podane zahteve, zato je bila v mikrokrmilniški program vnesena kompenzacija nelinearnosti. Celoten merilni sistem je del večjega regulacijskega sistema, ki je podjetju znatno znižal proizvodne stroške, predvsem pa dvignil kvaliteto napolnjenosti diastatov. Ključne besede: raztezanje membrane, brezkontaktno merjenje razdalje, nelinearnost, temperaturno lezenje ¦ 1 Uvod Članek opisuje metodologijo in re­zultate preverjanja parametrov me­rilnika oddaljenosti za izvajanje toč­nih meritev razdalje v industrijskem okolju za podjetje ETA Cerkno, člani­co nemškega koncerna E.G.O. Merilni sistem je del večjega implementira­nega sistema za nadzor polnjenja sistema, imenovanega diastat, s po­sebnimi olji na rotirajočih napravah. Dandanes podjetja razvijajo in v proizvodne sisteme vgrajujejo ra­zne napredne sisteme za izboljšanje kvalitete svojih produktov, znižanje količine slabih kosov zaradi vhodnih surovin ali slabe proizvodnje [1] in tudi da zadostijo zahtevam medna- Dr. Jure Rejc, univ. dipl. inž., prof. dr. Marko Munih, univ. dipl. inž., oba Univerza v Lju­bljani, Fakulteta za elektroteh­niko, Laboratorij za robotiko rodnih standardov, kot recimo ISO. Mednje sodijo računalniško podprta proizvodnja [2], razni merilni sistemi [3] in sistemi za umetni vid [4]. Na področju industrijskih meritev je najbolj želeno področje izvajanja meritev med 0,01 m in 40 m [5], kjer prednjačijo ultrazvočni merilniki, me­rilniki na principu laserske triangula­cije [6] in merilniki na principu laser­ske interferometrije [7]. Vendar pa se v proizvodne procese množično vgrajujejo tudi naprave, ki omogoča­jo merjenje izredno majhnih razdalj z zelo veliko merilno točnostjo [8]. V predstavljenem delu smo upora­bili objavljeno literaturo in ustrezen merilnik razdalje ter testirali njego­vo delovanje. Primerjalne meritve smo opravljali s cetrificiranim mi-krometrom in realnimi objekti. Ker s karakteristikami izbranega meril­nika nismo bili zadovoljni, smo nje­gove karakteristike z matematič­nimi pristopi znatno izboljšali, kar ponazarjamo s podanimi rezultati. ¦ 2 Uporabljena oprema a) Diastat Diastat je najpomembnejši del ka­pilarnega termostata, ki se mno­žično uporablja v vsakodnevnem življenju, predvsem v elementih bele tehnike kot glavni regulacij­ski temperaturni element [9, 10]. Termostati se razlikujejo po svo­ji zgradbi in namenu uporabe. Podjetje ETA Cerkno ima v svojem programu 6 različnih družin termo­statov, s katerimi pokrivajo regula­cijska področja temperature med –5 °C in +550 °C. Diastat je sklop, ki ga sestavljajo membrana, kapilara in čutilo (slika 1). Sklop je napolnjen s posebnim oljem, polnjenje pa poteka na rotira­jočih polnilnih napravah, kjer je v fazi polnjenja naenkrat 48 diastatov. Če je število družin termostatov nizko, pa je število različnih tipov diastatov zelo veliko, saj le tako lahko dosega­jo regulacijo različnih temperaturnih območij. Različnih tipov diastatov je okrog 3200, na letni ravni pa se jih naredi 15,000.000. Najpomembnejši del diastata je membrana, ki s svojimi mehanskimi zasnovami in dimenzijami omogoča pretvarjanje spremembe tempe­rature olja v linearne raztezke oz. skrčke. Izdelujejo in vgrajujejo se predvsem membrane s keramičnim gumbom, poleg njih pa se v manjših količinah vgrajujejo tudi take s ko­vinsko sijočo ploščico, vendar razlika ne vpliva na delovanje termostata. Na rotirajočih polnilnih napravah se polnijo diastati z enim in drugim tipom membrane v mnogo kombi­nacijah z različnimi dolžinami čutil ter kapilar. Za pravilno delovanje termostata v pravem temperatur­nem območju je potrebno zagoto­viti ustrezno napolnjenost diastata z ustreznim oljem. Za pravilno na- Ventil 21 /2015/ 2 polnjenost diastata je potrebno pri izmerjeni polnilni temperaturi olja z ustreznim tlakom v sklop potisniti olje in sklop, ko je membrana ustre­zno raztegnjena, zapreti s stiskanjem in točkanjem konice čutila. Zaradi zagotavljanja večje kvalitete polnje­nja se je pojavila težnja, da bi se med samim polnjenjem meril raztezek membrane in glede na meritve pri­lagajal polnilni tlak. Detajli, povezani s teorijo pravilne napolnjenosti dia­stata, presegajo temo tega članka. Evropski standard EN 14597 [11] na področju kvalitete temperaturnih regulacijskih elementov predpisuje, da je lahko največje odstopanje ter­mostata od nastavljene temperatu­re ±5 %, kar pri temperaturi 200 °C pomeni tolerančno območje ±10 °C. V podjetju so zaradi težnje po iz­polnjevanju standarda svoje interne tolerance postavili na ±8 °C. Na to­lerančno območje regulacije tempe­rature mehanskega termostata vpli­va predvsem izdelava mehanskih delov, najbolj pa pravilna napolnje­nost diastata. Ozke tolerance smo morali upošte­vati pri zasnovi merilnega sistema. Namreč: raztezek membran je pri polnjenju na polnilni napravi med 0,07 mm in 0,5 mm, odvisno od upo­rabe termostata. Če raztezke mem­brane preračunamo na temperatur­no območje najpogostejšega peč­niškega termostata, potem raztezek membrane za 0,01 mm pomeni spre­membo temperature za okrog 3 °C. Ta podatek narekuje merilno točnost vgrajenega sistema v območju vsaj ±5 µm, kar predstavlja napako tem­perature od 1 °C do 2 °C. b) Dinamika raztezanja membra­ne med polnjenjem Pri izbiri ustreznega merilnika je potrebno upoštevati tudi dinami­ko merjenega sistema. V ta namen smo z merilnikom, ki ima sicer pre­veliko merilno glavo, na posebni pripravi izmerili polnilno karakteri­stiko za izbrani diastat in polnilno olje. Uporabili smo merilnik podje­tja Micro-Epsilon, tip ILD2200-10, z mejno frekvenco 10 kHz in meril­nim območjem 10 mm. Iz množice posnetih polnilnih ka­rakteristik smo izbrali tisto, ki ima najbolj strmo polnilno karakteristi­ko. Tak diastat je napolnjen z zelo tekočim polnilnim oljem. Nastavljeni polnilni tlak je bil 7,0 bar, temperatu­ra polnilnega olja pa 27 °C. Prvotno smo hoteli karakteristiko opisati s sistemom 1. reda, vendar smo pri analizi opazili, da imajo vse karakteristike prevojno točko, ki pa je značilna za sisteme višjih redov. Za matematični opis karakteristike polnjenja smo uporabili Strejčevo metodo [12], ki temelji na določa­nju značilnih parametrov: ojačenja K, časa zakasnitve TZA in čas izrav­nave TIZ oziroma umiritveni čas. Z omenjeno metodo smo določili na­slednje parametre: red sistema je 2, ojačenje 0,06043, časovna konstan­ta (.) 0,19819 s in mejna frekvenca približno 5 Hz. S polno črto na sliki 2 je označena dejanska polnilna karakteristika, z rdečo črtkano črto pa prenosna funkcija sistema. Na sliki 2 vidimo matematični opis polnilne karakte­ristike s sistemom 2. reda, ki je za naše potrebe povsem zadovoljiv. c) Izbira ustreznega merilnika razdalje V našem primeru smo pri izbiri ustreznega merilnika poleg merilne točnosti, ustrezne dinamike ter me­rilnega območja morali upoštevati tudi dejstvo, da dodelujemo starej­še polnilne naprave z zelo omeje­nim prostorom. Pri izbiri merilnika je imela odločilno vlogo tudi odlo­čitev, da se v začetni fazi izbira in testiranje merilnika podvržeta ka­rakteristikam diastata s keramičnim gumbom zaradi večjega števila iz­delanih diastatov tega tipa. Za izvajanje točnih meritev je najpri­mernejši pristop v obliki kontaktne­ga merilnika, kjer bi ob vstavljanju čutila diastata v poseben nosilec vstavili tudi membrano ter prima­knili kontaktni merilnik. Po tehtnem premisleku smo zaključili, da upo­raba kontaktnega merilnika zah­teva eno operacijo preveč oziroma da je trajanje cikla polnilne naprave prekratko. Poleg tega je bil vprašljiv tudi prostor namestitve, saj bi me­rilnik že segal v območje naslednje polnilne glave. Ta dva razloga sta bila dovolj, da smo posegli po brez­kontaktnem pristopu merjenja raz­tezka. Ena izmed možnosti je vide­okamera, vendar bi tudi tak sistem zasedel preveč prostora. Tako smo našli rešitev v triangulacijskem me­rilniku razdalje. Največja težava teh je običajno v zelo veliki merilni glavi in v laserskem izvoru svetlobe, kar v skrajnih primerih lahko povzroči ne­varnost za delavce [13]. Obe prepre­ki smo premostili z izbiro triangula­cijskega merilnika Keyence PT-165. d) Merilnik Keyence PT-165 Izbrani merilnik zadosti tako zah­tevi po velikosti merilne glave kot po varnosti, saj kot vir svetlobe uporablja običajno rdečo LED­diodo. Sprejemni element ni CCD (Charge Coupled Device), ampak PSD (Position Sensitive Device) [14]. Merilna glava je velika samo 36 × 39 mm in ima oznako PT-165, priključe­na pa je na analogni krmilnik z ozna­ko PT-A160. Merilnik ima 4 mm me­rilnega območja oziroma ±2 mm s sredino območja oddaljeno 22 mm od merilne glave. Proizvajalec nava­ja, da je njegova ponovljivost merje­nja 3 µm na beli papirnati površini. Temperaturno delovno območje je med 0 °C in 50 °C ter pri relativni vlažnosti med 35 % in 85 %. Proizvajalec navaja tudi tempera­turno odvisnost za merilno glavo in krmilnik. Temperaturna odvi­snost je definirana kot sprememba analognega napetostnega izhoda glede na spremembo temperature okolice za 1 °C. Za merilno glavo je temperaturna odvisnost na celo­tnem merilnem območju 0,1 %/°C (4 µm), za krmilnik pa 0,05 %/°C (2 µm). Žal pa proizvajalec ne navaja izredno pomembnega podatka, in ta je linearnost meritev, kot tudi ne stopnje zaščite merilne glave ter kr­milnika (IP – Ingress Protection). Merilna glava je priključena na kr­milnik, ki z dvema potenciometroma uporabniku omogoča nastavljanje izhodne vrednosti 0 V in tudi na­klon ojačenja izhodne karakteristike. Krmilnik omogoča podajanje meritev le preko napetostnega analognega izhoda, ki je v območju ±2 V, torej povsem sorazmeren merilnemu ob­močju. Na krmilniku je nameščeno tudi majhno stikalo, s katerim lahko spreminjamo frekvenčni odziv meril­nika. Možnosti sta dve, in to 1 ms in 10 ms, sami pa uporabljamo le 1 ms. Frekvenčni odziv je mišljen v smislu hitrosti spreminjanja merjene razda­lje, kar se odraža na napetostnem iz­hodu meritve. Proizvajalec navaja, da je slabljenje izhodnega napetostne­ga signala –3 dB za nastavitev 1 ms pri frekvenci 400 Hz, za nastavitev 10 ms pa pri 40 Hz. e) Mikrokrmilniški sistem za zajem analogne izmerjene vrednosti Ker merilnik podaja izmerjene vre­dnosti v analogni napetostni obliki, je bilo potrebno realizirati pretvor­bo v digitalno obliko. V ta namen smo razvili povsem namenski mi­krokrmilniški sistem za vsako izmed šestih polnilnih naprav, ki služi za zajem analognih vrednosti, njihovo obdelavo in nadaljnje brezžično po­sredovanje z vsake polnilne naprave posebej. Tako je tudi mikrokrmilniški sistem postal del merilnega sistema. Srce mikrokrmilniškega sistema je 8-bitni mikrokrmilnik Mega8 proi­zvajalca Atmel, v katerem teče na­menski program. Sistem zajema analogno vrednost s konstantno frekvenco 1 kHz, jo statistično oz. matematično obdela in pošilja cen­tralnemu računalniku s frekvenco 20 Hz. Programska oprema omo­goča tudi vnos parametrov kom­penzacije nelinearnosti v obliki koeficientov polinoma. Za pretvor­bo analognih izmerjenih vrednosti v digitalno obliko smo uporabili 12-bitni AD-pretvornik. Ker so največji polnilni raztezki membran do 0,5 mm, smo se od­ločili, da uporabimo samo polovico merilnega območja merilnika, torej od 0 mm do 2 mm (0 V do 2 V izho-dne napetosti). Glede na vgrajeno notranjo referenčno napetost AD­pretvornika 4,096 V in uporabljeno polovično merilno območje 2,048 V smo dosegli ločljivost analognega signala 0,5 µm na bit. f) Referenčni kontaktni merilnik Slika 3 kaže testni sistem brez mikro­krmilniške enote. Sestavlja ga meril­na glava PT-165, umerjen kontaktni mikrometer Mitutoyo MHD-164­161 z merilnim pogreškom ±2 µm in ločljivostjo 1 µm. Med obema merilnikoma je namenska mehan­ska priprava, ki omogoča premik drsnika med obema merilnikoma. Mehanski sistem je izredno točno izdelan, skoraj brez zračnosti, ven­dar vseeno brez vodil in mazil, pa vseeno lahek za premikanje. Drsnik na eni strani potiska mehanski mi­krometer v smeri brezkontaktnega merilnika Keyence. ¦ 3 Metodologija a) Določanje nelinearnosti meril­nika Keyence PT-165 Proizvajalec v katalogu za izbrani merilnik podaja mnogo karakte­ristik, vendar ne navaja zelo po­membnega parametra – linearnosti merilnika. Linearnost merilnika je običajno standardni podatek takih merilnikov, ki ga od proizvajalca ni­smo dobili. Opisali smo že zelo ozko dovolje­no območje pogreška in zato smo podatek o linearnosti merilnika po­trebovali ter ga izmerili. V merilni verigi ni samo merilnik, ampak tudi mikrokrmilniški sistem. Tako smo določali linearnost merilnika sku­paj z mikrokrmilniškim sistemom v določenem delovnem področju od 0 mm do 2 mm. V ta namen smo uporabili mehanski sistem (slika 3), shematično predstavljen na sliki 4. Postopek določanja nelinearnosti smo pričeli tako, da smo premični mehanski sistem, opremljen s ke­ramičnim gumbom, z merilnikom Mitutoyo premikali toliko časa, da je merilnik Keyence s pripadajočo ele­ktroniko vračal 0 V oziroma 0,000 mm. V tej poziciji smo na 0,000 mm nastavili tudi mehanski mikrometer. Z vrtenjem gumba mikrometra smo ga premaknili za 2,000 mm v smeri merilnika Keyence. V tem trenutku smo opazovali izhod merilnega sis­tema, ki običajno ni kazal 2,000 mm. Da bi merilni sistem kazal pravo vre­dnost, smo s priloženim plastičnim izvijačem vrteli potenciometer na krmilniku PT-A160. S tem smo ka­rakteristiko merilnega sistema vpeli med 0,000 mm in 2,000 mm. Da smo določili karakteristiko linear­nosti merilnega sistema med tema dvema točkama, smo z referenčnim mikrometrom premikali premični sis­tem s keramičnim gumbom. Premiki so bili po korakih približno 0,1 mm. Pri vsakem koraku smo odčitali vre­dnost referenčnega mikrometra in vrednost, ki ga vrača merilni sistem z merilnikom Keyence. Postopek smo večkrat ponovili brez nastavlja­nja potenciometrov krmilnika, tudi z daljšimi časovnimi premori. b) Stabilnost merjenja fiksne raz­ dalje z merilnikom Keyence PT-165 Kljub navedenim podatkom proi­zvajalca glede temperaturne stabil­nosti meritev smo te v proizvodnih prostorih opravili tudi sami. S tem smo v meritve hoteli zajeti tudi vse vplivne parametre iz proizvodnje: spremembe temperature, vibra­cije, morebitne elektromagnetne motnje, spremembe vlažnosti itn. Zanimala nas je predvsem kratko­trajna stabilnost, saj je opravljanje meritev raztezka membrane rela­tivna, in to za čas okrog 2 minut, kar je cikel polnjenja enega diasta­ta. Meritve smo opravljali z vsemi komponentami, ki sestavljajo me­rilni sistem na polnilni napravi: . triangulacijski merilnik oddalje­nosti Keyence, . mehanski sistem z zaklenjenim drsnikom, . mikroprocesorski sistem, . brezžični WLAN-oddajnik Moxa NPort W2150. Komponente smo postavili na ro­tirajočo polnilno napravo, ki je bila v običajnem delovanju, torej je na njej potekalo polnjenje diastatov. Podatke smo prejemali in shranjevali na prenosnem računalniku, kjer smo jih analizirali s programom Matlab. Merilni sistem smo, s predhodnim vnosom potrebnih parametrov v mikrokrmilniški sistem, linearizirali. Meritve so trajale več ur, temperatu­re prostora pa nismo zajemali. ¦ 4 Rezultati a) Določanje nelinearnosti meril­nika Keyence PT-165 Slika 5 kaže merilno karakteristiko merilnika Keyence PT-165, merjeno skupaj z mikrokrmilniškim sistemom v primerjavi z umerjenim mikrome­trom. Na abscisni osi je vrednost mikrometra Mitutoyo v µm, na ordi­natni osi pa pogrešek merilnega sis­tema glede na mikrometer. Izrisane so štiri meritve od več opravljenih. Največji pogrešek znaša 17 µm, meritve pa so izredno ponovljive, tudi v časovnem obdobju nekaj dni. Največje odstopanje med izmerje­nimi karakteristikami je namreč le 4 µm. Na sliki je opaziti tudi debelejšo črto črne barve, ki predstavlja apro­ksimacijo navedenih štirih karakteri­stik s polinomom 4. stopnje. Omeniti velja, da je prikazana karak­teristika določena na enem komple-tu merilnega sistema za eno polnil­no napravo in ni popolnoma enaka pri drugih kompletih merilnega sistema, zato omenjeni polinom ne opiše stanja merilne karakteristike vseh izdelanih kompletov. Skupno vsem kompletom je, da je mogoče vse merilne karakteristike dokaj do­bro opisati s polinomom 4. stopnje. Omenjeno je že bilo, da je največji raztezek membrane v fazi polnjenja v območju do 0,5 mm. Zato je po­trebno pri ugotavljanju pogreška upoštevati merilno okno 0,5 mm in ne celotnega merilnega območja merilnika oddaljenosti. Glede na obliko karakteristike in okno 0,5 mm je pomembno, kje v karakteristiki je to merilno okno. Če upoštevamo okno od 0,0 mm do 0,5 mm, je po­grešek 11 µm, pri oknu od 0,8 mm do 1,3 mm pa je pogrešek le 3 µm. Ker je pogrešek lahko večji od že­lenega, smo se zaradi dobre po­novljivosti karakteristik odločili, da vpeljemo kompenzacijo nelinear­nosti merilnika s polinomi. V prid kompenzacije govori tudi dejstvo, da je v proizvodnji zelo težko za­gotoviti popolno ponovljivost vpe­njanja diastatov, torej zagotavljanje merilnega območja znotraj okna z nizkim pogreškom. Z enačbo polinoma s slike 5 smo kompenzirali druge izmerjene me­rilne karakteristike, kar kaže slika 6. Na abscisni osi so navedene vre­dnosti mikrometra, na ordinatni pa pogrešek merilnega sistema glede na referenčni mikrometer. Vpeljana kompenzacija omeji pogrešek zno­traj območja 4 µm na celotnem merilnem območju 2 mm. b) Stabilnost merjenja fiksne raz­ dalje z merilnikom Keyence PT-165 Značilno merilno karakteristiko fi­ksne razdalje v daljšem časovnem obdobju kaže slika 7. Na horizontal­ni osi je podan čas v urah, merjena razdalja v mikrometrih pa je na ver­tikalni osi. Čas merjenja je dobrih 8 ur. Karakteristika je zanimiva, ker lahko opazimo ne samo naraščanje merjene razdalje zaradi ogreva­nja prostora, ampak tudi padanje. Prvotna merjena razdalja je znašala 790 µm, nato je narasla na 810 µm. Ta sprememba znaša 20 µm v času nekaj ur. Vendar se je v prostoru zaradi odprtja okna temperatura zelo hitro znižala, saj so meritve potekale v zimskem času. Ker smo poznali čas začetka meritev, smo lahko tudi določili, da se je dogo­dek z odprtim oknom zgodil med menjavo izmene, ko so zaposleni prezračili prostor. Tako se je mer­jena razdalja spremenila z 806 µm na 791 µm. Meritve so nazorno pokazale, da je merilni sistem temperaturno obču­tljiv, vendar v veliko daljših časov­nih intervalih kot traja dvominutni proces polnjenja diastata. Meritve so demonstrirale možnost velikih težav zaradi odpiranja oken, kar vpliva na temperaturo polnilnih olj in še bolj utemeljuje potrebo po izdelavi in vpeljavi avtomatskega merilno-regulacijskega sistema za nadzor polnjenja diastatov, ki bi meril in upošteval tudi temperaturo polnilnega olja. ¦ 5 Zaključek Razvili smo brezkontaktni me­rilni sistem za merjenje raztezka membrane v fazi polnjenja sklo­pa, imenovanega diastat, s polnil­nim oljem. Glavni del tega sistema je merilni del, ki je sestavljen iz brezkontaktnega merilnika razda­lje Keyence PT-165, analognega krmilnika PT-A160 in mikroproce­sorskega sistema za zajem in po-sredovanje izmerjenih podatkov na centralni računalnik. V osnovi je bil sistem razvit za membrane diastata s keramičnim gumbom, ki se jih v primerjavi s takimi s kovinsko plo­ščico izdela 3-krat več, vendar pa smo med vpeljavo sistema v pro­izvodnjo našli rešitev tudi za mer­jenje raztezka membran s kovinsko ploščico. Vgrajeni merilni senzor je bil izbran zaradi svoje kompaktnosti in dobrih merilnih karakteristik. Obstoječe polnilne naprave so rotacijske in omogočajo polnjenje 48 diastatov naenkrat. Izkazalo se je, da merilne karakteristike izbranega merilnika skupaj z mikrokrmilniškim siste­mom niso bile povsem zadovoljive, zato jih je bilo potrebno izboljšati. S kompenzacijskim polinomom smo kompenzirali nelinearnost celotne­ga merilnega sistema in tako zago­tovili pogrešek pod 4 µm na meril­nem območju 2 mm. Poleg merilne točnosti smo testirali tudi tempera­turni vpliv na meritve v daljšem ča­sovnem obdobju. Merilna točnost merilnega sistema na posamezni napravi se testira vsakih 14 dni in v primeru merjenja izven toleranc se ponovi postopek kalibracije, ki pa presega tematiko članka. Ustreznost celotnega merilnega sistema skupaj s celotnim regula­cijskim sistemom je v daljšem ča­sovnem obdobju pokazala, da je rešitev dobra in zato so se pokazali tudi ekonomski učinki, predvsem v obliki večje kvalitete napolnjenosti diastatov ter posledično manjšega števila reklamacij. Po oceni podje­tja ETA Cerkno sistem na letni ravni privarčuje podjetju vsaj 130.000 € zaradi povečanja kvalitete napol­njenosti diastatov. Literatura [1] K. Vacharanukul, S. Mekid, »In­process dimensional inspection sensors«, Measurement, Vol. 38, No. 3, 2005, pp. 204–218. [2] Hossein, Golnabi, »Role of la­ser sensor systems in automati­on and flexible manufacturing«, Robotics and Computer-Integrated Manufacturing, Vol. 19, No. 1–2, 2003, pp. 201–210. [3] J. Rejc, J. Činkelj, M. Munih, »Dimensional measurements of a gray-iron object using a robot and a laser displacement sensor«, Robotics and Computer-Integrated Manufacturing, Vol. 25, No. 1, 2009, pp. 155–167. [4] R. T. Chin, C. A. Harlow, »Automated visual inspecti­on: A survey«, Pattern Analysis and Machine Intelligence, IEEE Transactions on PAMI, Vol. 4, No. 6, 1982, pp. 557–573. [5] J. Thiel, T. Pfeifer, M. Hartmann, »Interferometric measurement of absolute distances of up to 40 m«, Measurement, Vol. 16, No. 1, 1995, pp. 1–6. [6] Z. Ji, M. Leu, »Design of optical triangulation devices«, Optics & Laser Technology, Vol. 21, No. 5, 1989, pp. 339–341. [7] R. Bapna, R. Verma, D. Joshi, »Interferometric inspection of glass shell laser targets«, Optics & Laser Technology, Vol. 24, No. 1, 1992, pp. 51–53. [8] X. Xing, M. Li, S. Ozono, J. Kato, G. Bai, W. Zheng, C. Li, »High accura­cy microdimension measurement system by using laser and CCD«, Measurement, Vol. 5, No. 2, 1987, pp. 91–95. [9] T. Peffer, M. Pritoni, A. Meier, C. Aragon, D. Perry, »How people use thermostats in homes: A re­view«, Building and Environment, Vol. 46, No. 12, 2011, pp. 2529– 2541. [10] European standard EN 60947-5­1, Low-voltage switch gear and control gear, Part 5–1: »Control circuit devices and switching elements – Electromechanical control circuit devices« (IEC 60947-5-1:2003), Chapter 4: Characteristics, 4.2.1. (2003). [11] European standard EN 60335­1, »Household and similar electrical appliances – Safety, Part 1: General requirements« (IEC 60335-1:2001, modified), Chapter 4: General require­ments. (2001). [12] M. Alexik, »Tutorial 2: Precise pa­rameter identification of dyna­mic systems verified by simu­lation experiments«, Computer Modelling and Simulation, UkSim 13th International Conference, pp. 28–30. [13] European standard EN 60825­1:2007, Edition 2, »Safety of laser products – Part 1: Equipment classification and requirements«, (2007). [14] M. K. Shin, H. S. Yoon, K. H. Park, »Study on comparing the signal processing of a li­near ccd with a psd for dis­placement measurement«, Intelligent Signal Processing and Communication Systems ­ISPACS 2004, Proceedings of 2004 International Symposium, pp. 762–766. Evaluation of the Contactless Distance Measuring System for Membrane Expansion Abstract: The article describes how a suitable micrometer range distance sensor for diastat membrane expansion measurements during diastat oil filling was chosen. The contactless distance sensor was chosen for its dimensions that were appropriate for mounting on the existing filling rotary machines. The distance measurement is given as an analog voltage and that is why a dedicated microprocessor with dedicated soft­ware was also developed. This system samples analog voltage as input data, performs statistical calculations and transmits the data to the central computer. Comprehensive testing of the developed measuring system demonstrated that the time constant of the whole system temperature drift is much higher than the time of a single diastat filling process. The tests also showed that the output of the entire measuring system is nonlinear and for this reason nonlinearity compensation was added to the microprocessor system. The entire measuring system is part of the main control system which has significantly decreased the manufacturing costs and raised the quality of diastat filling with the special oil. Keywords: membrane expansion, contactless distance measurements, non-linearity, temperature drift Identifikacija lineariziranega modela sinhronskega generatorja Jožef RITONJA, Martin PETRUN, Danilo KLASINC Izvleček: Članek predstavlja uporabo rekurzivne identifikacijske metode najmanjših kvadratov z eksponen­cialnim pozabljanjem za identifikacijo parametrov poenostavljenega lineariziranega vhodno-izhodnega mo­dela sinhronskega generatorja, ki obratuje v sinhronizmu z močnim elektroenergetskim sistemom. Uporaba identifikacijske metode nadomesti potrebo po poznavanju ali meritvah konstrukcijskih podatkov sinhronske­ga generatorja in povezovalnega voda. V članku je prikazana podrobna analiza vpliva parametrov identifika­cijske metode na hitrost in natančnost identifikacije. Na osnovi analize so postavljene smernice za izbiro pa­rametrov identifikacijske metode. Uporabnost dobljenih rezultatov je potrjena s primerjavo časovnih odzivov nelinearnega dq-modela in identificiranega lineariziranega vhodno-izhodnega modela sinhronskega gene­ratorja z napetostnim regulacijskim sistemom, ki obratuje sinhrono z močnim elektroenergetskim sistemom. Ključne besede: sinhronski generator, identifikacija, rekurzivna identifikacijska metoda najmanjših kvadratov ¦ 1 Uvod Za gospodarno in zanesljivo delo­vanje sinhronskih generatorjev v elektroenergetskem sistemu je po­trebno uporabiti ustrezne regula­cijske sisteme [1]. Za načrtovanje in sintezo teh regulacijskih sistemov je potrebno poznavanje ustreznih matematičnih modelov sinhronskih generatorjev. Razvoj, klasifikacija in izpeljava najpogosteje upora­bljanih dinamičnih matematičnih modelov sinhronskih generatorjev, priključenih na omrežje sinusne napetosti konstantne amplitude in frekvence, so podrobneje predsta­vljeni v članku [2]. V [2] je prikazano, da so znani ma­tematični modeli v primeru pozna­nih podatkov primerni za analizo, simulacije, načrtovanje in sintezo regulacijskih sistemov sinhronskih generatorjev. V praksi pa je njiho­va uporabnost velikokrat omeje- Izr. prof. dr. Jožef Ritonja, univ. dipl. inž., dr. Martin Petrun, univ. dipl. inž., oba Univerza v Mari­boru, Fakulteta za elektrotehni­ko, računalništvo in informatiko; Danilo Klasinc, univ. dipl. inž., Dravske elektrarne Maribor na zaradi nepoznavanja številnih konstrukcijskih in funkcionalnih podatkov sinhronskih generator­jev in regulacijskih elementov, ki so potrebni za izračun parametrov teh matematičnih modelov. V [2] je kot predlagana rešitev predsta­vljena kombinirana iterativna upo­raba teoretičnega modeliranja in identifikacije. V ta namen je bil iz­peljan matematični model sinhron­skega generatorja, ki je priključen na omrežje sinusne napetosti kon­stantne amplitude in frekvence. Ta model smo imenovali poenosta­vljen lineariziran vhodno-izhodni model sistema SMIB (SMIB = single machine connected to the infinite bus). Za določitev parametrov tega modela ni nujno poznavanje kon­strukcijskih in funkcionalnih podat­kov sinhronskega generatorja, am­pak je možna določitev parametrov s pomočjo identifikacijskih metod. Predstavljeni model zadovoljivo opisuje strukturo sinhronskega generatorja, priključenega na ne­skončne zbiralke. Na osnovi po­znane strukture sistema lahko iz­beremo identifikacijsko metodo, s pomočjo katere izračunamo para-metre modela. Tako dobljen model je primeren za razvoj regulacijskih sistemov sinhronskega generatorja. V članku je podrobno predsta­vljena parametrična identifikacij­ska metoda najmanjših kvadratov z eksponencialnim pozabljanjem. Predstavljen je osnovni algoritem identifikacijske metode in izposta­vljeni so parametri, ki vplivajo na kvaliteto identifikacije. Temeljito je analiziran in predstavljen vpliv identifikacijskih parametrov na hi­trost in natančnost identifikacije. Za sinhronski generator z napetostnim regulacijskim sistemom so predsta­vljeni rezultati simulacij popolnega nelinearnega dq-modela 7. stopnje in identificiranega poenostavlje­nega lineariziranega vhodno-izho­dnega modela 3. stopnje. ¦ 2 Poenostavljen lineariziran vhodno­izhodni model sistema SMIB Za uspešno uporabo parametričnih identifikacijskih metod je potreb­no čim bolj natančno poznavanje zgradbe vhodno-izhodnega mo­dela identificiranega sistema. V [2] izpeljan poenostavljen lineariziran vhodno-izhodni model sistema SMIB z napetostnim regulacijskim sistemom je predstavljen s šestimi prenosnimi funkcijami, ki opisujejo povezavo med dvema vhodoma in tremi izhodi. Vhoda modela sta odstopanje mehanskega navora pogonske turbine T m.(t) in odstopa­nje referenčne vrednosti statorske napetosti Vt,ref.(t), izhodi modela pa so odstopanje statorske napetosti Vt.(t), odstopanje električnega na­vora T e.(t) in odstopanje rotorske kotne hitrosti ..(t). Podroben opis odvisnosti parametrov modela od podatkov sinhronskega generator­ja in napetostnega regulacijskega sistema je podan v [2]. Takšna struktura matematične­ga modela omogoča neposredno uporabo parametričnih identifika­cijskih metod za določitev njegovih parametrov. Uporaba identifika­cijskih metod ne zahteva odklo­pa sinhronskega generatorja od omrežja in je možna med njegovim koristnim delovanjem. Na ta način je možna enostavna, hitra in poceni določitev poenostavljenega mode-la sistema SMIB. ¦ 3 Uporaba identifikacijskih metodza določitev parametrovmatematičnih modelov V nasprotju s teoretičnim modelira­njem, ki temelji na podlagi fizikalnih zakonitosti, temelji eksperimen­talno modeliranje ali identifikacija na sintezi matematičnih modelov s pomočjo meritev. Pri tem so zelo dobrodošla tudi predhodna znanja o procesu, ki jih lahko pridobimo tako s teoretično analizo kot tudi z eksperimenti in izkušnjami. Ta znanja nam omogočijo ter olajšajo načrtovanje in izvedbo identifika­cijskega procesa. Na podlagi meritev vhodne u(t) in izhodne veličine y(t) procesa lahko s pomočjo identifikacijskega po­stopka določimo parametre ma­tematičnega modela. Za vzbujanje procesa, ki ga želimo identificirati, lahko v določenih primerih upo­rabimo naravne vzbujalne signale (signale, ki sami po sebi nastopajo v procesu), v večini primerov pa so potrebni ustrezni umetni preizkusni signali, ki zadostno vzbudijo proces za potrebe identifikacije. Rezultat identifikacije je vhodno-izhodni matematični model [3], [4]. Parametri v eksperimentalnem mo­delu so le številčne vrednosti, katerih funkcijska povezava s fizikalnimi po­datki o procesu ostane neznana. Prav tako lahko z meritvijo vhodnih in iz­hodnih signalov dobimo samo vho­dno-izhodne modele, ne pa tudi mo­delov, ki opisujejo notranjo zgradbo procesov. Kljub temu pa imajo do­bljeni vhodno-izhodni modeli visoko uporabnost in kar nekaj prednosti. Z njimi lahko običajno točneje opiše­mo trenutno dinamično obnašanje procesa, model procesa pa dobimo enostavneje in z manjšimi stroški. Potrebno je tudi bistveno manj znanj (podatkov) o procesu, ki ga modeli­ramo. Identificirani model sicer velja le za raziskovalni proces in določeno stanje obratovanja, zato pa lahko to stanje opišemo relativno točno. Ker je postopek identifikacije nezahteven in hiter, lahko matematični model prilagajamo z različnimi stanji obra­tovanja in delovnimi točkami, kar je velika prednost pri kompleksnih in nelinearnih procesih, kot je na primer obravnava sistema SMIB. Najprimernejši matematični mo­del za modeliranje obravnavanega sistema je parametrični, časov­no diskretni model, ki omogoča sprotno (on-line) ocenjevanje parametrov modela. Takšen mo­del lahko zapišemo v obliki diskre­tne prenosne funkcije G p(z-1) (1), kjer sta red modela m in mrtvi čas d predhodno izbrana. yz  u Gz 3 uz  m bbz   bz  m d  m   amz z (1) az   m bb  z  bz d  m z  m   amz az  V enačbi lahko predpostavimo, da je b0 = 0, saj so sistemi z možnostjo skočne spremembe v praksi izje­mno red ki, če ne nemogoči, zago­tovo pa to ne velja za sisteme SMIB. Slabost izbire parametričnega mo­dela je, da moramo poznati struk­turo in red modela, ki ga želimo identificirati. V primeru obravnave sistema SMIB lahko strukturo in red modela določimo na podlagi teo­retičnih modelov, ki so predstavlje­ni v [2]. V praksi se lahko potrebni red modela za identifikacijo siste­ma SMIB tudi spremeni, za ugotav­ljanje ustreznega reda pa obstajajo določeni praktični postopki, ki so podrobneje opisani v [3]. Kot najboljša parametrična identi­fikacijska metoda za ocenjevanje parametrov modela SMIB sistema se je izkazala rekurzivna meto­da najmanjših kvadratov z ek­sponencialnim pozabljanjem (RLSFF). Izbiro te metode upravi­čujejo naslednje prednosti: . je zelo enostavna in računsko nezahtevna in omogoča sprotno ocenjevanje parametrov modela, . je robustna in zelo dobro konver­gira, . je dolgo poznana in temeljito preizkušena v mnogih različnih aplikacijah, . potrebuje krajši čas za uspešno identifikacijo parametrov kot druge metode, . ima dobre numerične lastnosti, . omogoča identifikacijo parame­trov v zaprti zanki ipd. ¦ 4 Rekurzivna identifikacijska metodanajmanjših kvadratov z eksponencialnim pozabljanjem Za potrebe regulacijskih sistemov potrebujemo sprotno ocenjevanje parametrov matematičnega mode-la, saj potrebujemo ocene parame­trov že med meritvijo. Z uporabo metode RLSFF lahko parametre na novo ocenimo po vsakem koraku meritev, pri tem pa ni potrebno shranjevanje podatkov prejšnjih meritev, kot je to potrebno pri nerekurzivnih metodah. Metodo RLSFF lahko zapišemo z enačbami (2) do (4), podrobnejša izpeljava metode je prikazana v [3]. . k . k (2) ky k\7 k. ko. a   ¬1 . 3 k \ kk \ 3 k\7 k  (3) 7 \k 3 k\ k  O 3 k (4) 7 a k\ k ,. o3k  ¬1 O V enačbah (2) do (4) predstavljata .T podatkovni vektor (5) in . vek­tor ocenjenih parametrov (6), ki sta odvisna od predpostavljene struk­ture in reda modela m. (5) 7 >yk    yk m _ \k   ukd ukd    m @ (6) . k >a  a _ b  b@  m  m Parameter . predstavlja faktor poza­bljanja [3]. Za faktor pozabljanja mora veljati 1 .. > 0. Izbira vrednosti je kompromis med boljšim sledenjem spremembam procesa, vendar ve­čjo občutljivostjo na motnje (.› 0) ali počasnejšim sledenjem ter manj­šim vplivom motenj (.› 1). Pri ve­čjih vrednostih dosežemo tudi boljšo konvergenco. V praksi se uporabljajo vrednosti med 1 .. > 0.9 [3]. Fak­tor pozabljanja . je lahko konstan­ten, lahko pa metodo priredimo tudi tako, da se faktor pozabljanja . med procesom identifikacije spreminja. Pri ocenjevanju parametrov naj­prej izračunamo korekturni vek­tor .(k), podan z enačbo (3), nato nove ocene parametrov .(k + 1) z uporabo enačbe (2). Izračunu ocen parametrov .(k + 1) nato sledi iz­račun kovariančne matrike za na­slednji korak P(k + 1) po enačbi (4). V naslednjih korakih se zaporedje izračunov ponavlja. Vrednosti ko­rekturnega vektorja . in ocenjenih parametrov . na ta način dobimo takoj po zajemu novega para po­datkov izmerjenih vhodne in izho­dne spremenljivke procesa u(k) in y(k). Tako imamo nove ocene para­metrov na razpolago takoj po vsa­kem zajemu novega para meritev. V začetku rekurzivnih algoritmov moramo poznati še začetni vredno­sti .(0) in P(0). Začetni vrednosti lahko določimo na več načinov, kot sta na primer start identifikacijske­ga algoritma z nerekurzivno meto­do ali uporaba ocen iz predhodnih znanj [3], [4]. Vendar je v splošnem enostavneje in primerneje, če na podlagi poznavanja teoretičnega ozadja identifikacije enostavno iz­beremo ustrezne začetne vredno­sti [3]. Matriko začetnih vrednosti lahko podamo z izrazom (7): P(0) = .I (7) kjer je I enotska matrika, . pa izbra­na začetna vrednost kovariančne matrike. Iz analize, pobliže predsta­vljene v [3], je razvidno, da je izbi­ra . obratno sorazmerno odvisna od kvadrata sprememb signalov u(t) in y(t), ki jih uporabimo za po­trebe identifikacije. To pomeni, da lahko ob velikih spremembah si­gnalov uporabimo manjše začetne vrednosti ., če pa merimo majh­ne spremembe signalov, moramo uporabiti velike vrednosti .. Pri izbiri začetnih vrednosti je kri­tična izbira začetnih vrednosti ko­variančne matrike P(0), medtem ko so začetne vrednosti ocenjenih parametrov .(0) bistveno manj po­membne in jih lahko zaradi eno­stavnosti postavimo na .(0) = 0. Začetna vrednost kovariančne ma-trike namreč določa vrednost oja­čanja .. Če bodo začetne vredno­sti matrike velike, bo to pomenilo visoko začetno ojačanje ., kar bo povzročilo hitre spremembe vre­dnosti ocenjenih parametrov . v naslednjem koraku. Če pa bodo začetne vrednosti P(0) majhne, se bodo ocenjene vrednosti . le malo spremenile. Z drugimi besedami lahko zapiše­mo, da začetne vrednosti P(0) do­ločajo, koliko zaupamo začetnim vrednostim .(0). Če imamo točne začetne vrednosti .(0), lahko P(0) vsebuje majhne vrednosti .. V tem primeru ne potrebujemo velike spremembe ocen parametrov . v naslednjih korakih, saj smo že bli­zu pravih vrednosti. Če pa imamo neznane vrednosti .(0), ki so po­tencialno daleč od pravih vredno­sti, pa je smiselno izbrati ustrezno visoke začetne vrednosti . kova­riančne matrike P(0). Na ta način se bomo hitreje približali pravim vrednostim ocenjenih parametrov. Kot vidimo, imamo z izbiro začetnih vrednosti P(0) neposreden vpliv na hitrost spreminjanja parametrov. S tem lahko dosežemo tudi ustrezno konvergenco parametrov. Vendar moramo biti pozorni, da vrednosti niso previsoke, saj lahko to povzro­či prevelik skok v izbiri ocenjenih parametrov v naslednjem koraku. V [3] je na primer izpostavljeno, da je v splošnem dobra začetna izbira . med 100 in 10000, vendar je za določitev optimalne začetne vre­dnosti pogosto potrebna eksperi­mentalna analiza. ¦ 5 Analiza vpliva parametrovidentifikacijskemetode na kvaliteto identifikacije V tem poglavju so sistematično prikazani vplivi posameznih para­metrov, ki neposredno vplivajo na delovanje identifikacijskega algo­ritma. Na podlagi analize v tem po­glavju so začrtane smernice in pri­pravljeni napotki za izvedbo iden­tifikacije na realnem sistemu SMIB. Pri analizi vpliva parametrov iden­tifikacijske metode na kvaliteto identifikacije so izbrana naslednja izhodišča: . čas vzorčenja T s = 0,005 s, . dolžina simulacije = 10 s, Tsim . red matematičnega modela m = 4, . zakasnitev izhoda d = 0, . začetni pogoji identifikacije . = 1010, .(0) = 0, . faktor pozabljanja . = 0,99 . identifikacija prenosne funkcije med referenčno napetostjo re­gulatorja u(t) = Vt,ref.(t) in izhodno močjo y(t) = T e.(t), . delovna točka SG P = 1, cos. = 0,85, . zanemarimo pojav motenj v me­rilnih signalih. V nadaljevanju je prikazana siste­matična analiza vpliva variacij posa­meznih parametrov identifikacijske metode na kvaliteto identifikacije, kjer so vrednosti ostalih parame­trov nespremenjene. 5.1 Preizkusni vzbujalni signali Poenostavljen lineariziran model sistema SMIB (v nadaljevanju kraj­še PLM sistema SMIB) z regulacijo napetosti ima red m = 4. Za uspe­šno vzbujanje takšnega sistema je potreben vzbujalni signal, ki zago­tavlja stalno vzbujanje reda najmanj m = 4 [3]. V nadaljevanju sta pred­stavljena dva umetna vzbujalna si­gnala, kjer znaša amplituda obeh uporabljenih signalov 5 % glede na referenčno vrednost statorske na­petosti: . prvi vzbujalni signal je sinusne oblike u(t) = 0,05sin(2.t) (slika 1a); . drugi vzbujalni signal je psev­donaključen binarni signal (PRBS), pridobljen s pomočjo premikalnega registra s šestimi stopnjami (slika 2a). Takšen signal ustvari binarno vsebino dolžine N = 63, kar pomeni, da zagoto­vi stalno vzbujanje reda m = 63. Za takt signala je uporabljen čas ß = 0,1 s. Na naslednjih slikah ai1,2,3,4 in bi1,2,3,4 označujejo parametre identificirane prenosne funkcije, ar1,2,3,4 pa pred­stavljajo parametre referenčne pre­nosne funkcije, ki jo identificiramo. Iz rezultatov je razvidno, da sinusni vzbujalni signal PLM sistema SMIB ne vzbudi dovolj, zato v tem prime­ru ocenjeni parametri, pridobljeni z identifikacijsko metodo, odstopajo od pravih vrednosti (slika 1d). Po­sledično odstopa tudi frekvenčna karakteristika diskretne prenosne funkcije identificiranega modela, ki je prikazana na sliki 3. Na sliki 2a in 2b sta prikazana vzbu­jalni PRB signal in posledično niha­nje električne moči SG okoli de­lovne točke. Analiza konvergence ocenjenih parametrov pokaže, da le-ti zelo dobro in hitro konvergira­jo k pravim vrednostim in jih v času 4 s tudi dosežejo (slika 2d). Posle­dično se zelo dobro ujemata tudi frekvenčni karakteristiki identifici­ranega modela in obravnavanega PLM sistema SMIB (slika 3). Manjša odstopanja v fazni karakteristiki se pojavijo nad 10 Hz, kar pa je fre­kvenčno področje, ki ni zanimivo za delovanje večine regulacijskih sistemov sinhronskih generatorjev. Identificirani model je zato prime­ren za načrtovanje regulacijskih sis­temov sinhronskih generatorjev. Rezultati analize so tako potrdili te­oretično predpostavko, da je PRB signal najbolj primeren za vzbu­janje sinhronskih generatorjev za potrebe identifikacije, zato bo ta­kšna oblika preizkusnega signala uporabljena tudi v vseh analizah, ki sledijo v naslednjih podpoglav­jih. Uspešna izvedba identifikacije modela je mogoča tudi pri manjših amplitudah PRB signala, npr. 1 %. 5.2 Čas vzorčenja Čas vzorčenja T s ima velik vpliv na identifikacijo modela [3]. Ker je uporabljen PRB vzbujalni signal s taktom ß = 0,1 s, so za analizo izbra­ Slika 1. Sinusni vzbujalni signal, posledično nihanje Slika 2. PRB vzbujalni signal, posledično nihanje Te. T e. okoli delovne točke ter ocenjeni parametri diskretne okoli delovne točke ter ocenjeni parametri diskretne prenosne funkcije v odvisnosti od časa t prenosne funkcije v odvisnosti od časa t Slika 3. Primerjava frekvenčnih karakteristik PLM in identificiranih modelov ni trije karakteristični časi vzorčenja glede na T s = ß/k, in sicer k = 1, 2 in 20. Tako dobimo T s = 0,1 s (naj­daljši smiselni čas vzorčenja glede na takt PRB signala), T s = 0,05 s in T s = 0,005 s. Izbira takšnih časov je dodatno utemeljena v nadaljeva­nju. Na sliki 4 so prikazani izmerjeni vhodni in izhodni signali za identifi­kacijo s časoma vzorčenja T s = 0,1 s (slika 4c) in T s = 0,05 s (slika 4a), ki imajo daljša časa vzorčenja kot vho­dni in izhodni signal s T s = 0,005 s na sliki 2. S pomočjo analize frekvenčnih karakteristik na sliki 5 dobimo mejne vrednosti časov vzorčenja T s. Od časa vzorčenja je namreč odvisno tudi frekvenčno območje, na katerem je identificirani model definiran. Za načrtovanje regula­cijskih sistemov sinhronskih ge­neratorjev je zanimivo frekvenčno področje do 10 Hz, kar pomeni, da je lahko najdaljši čas vzorčenja T s = 0,05 s. Daljši čas vzorčenja od mejnega (T s = 0,1 s) ne zagotovi ustreznega modela v diskretnem prostoru, pojavijo pa se tudi od­stopanja frekvenčnih karakteri­stik. V primeru nadaljnjega pove­čevanja časa vzorčenja (T s > 0,1 s) bi prišlo do pojava prekrivanja (angl. aliasing). Prav tako lahko določimo najmanjši ustrezni čas vzorčenja; le-ta znaša T s = 0,05 s. Pri takšnem času vzorče­nja je model v diskretnem prostoru definiran do 100 Hz (slika 5), njego­ve frekvenčne karakteristike pa se odlično ujemajo s karakteristikami modela v frekvenčnem področju do 10 Hz. Nadaljnje zmanjševanje časa vzorčenja (T s < 0,005 s) pa lah­ko povzroči numerične težave in pogreške pri izračunu ocen para­metrov modela, saj s tem povzro­čimo premajhno spreminjanje vho­dnih veličin identifikacijske metode med posameznimi koraki izračuna. 5.3 Red modela Kljub znanemu redu PML sistema SMIB (m = 4) je smiselno opraviti tudi analizo vpliva reda identifici­ranega modela na kvaliteto iden­tifikacije. Glavni razlog je ta, da se lahko v primeru identifikacije real­nega sistema SMIB zaradi nemo­delirane dinamike red modela, ki je potreben za uspešno identifikacijo, spremeni. Na simulacijskem mode­lu so bili identificirani modeli redov m = 2, 3, 5 in 10. Ustrezna primer­java frekvenčnih karakteristik iden­tificiranih modelov in referenčnega PLM je prikazana na sliki 6. Slika 4. PRBS vzbujanje in odziv PLM: a) Ts = 0,05 s in b) Ts = 0,1 s Slika 5. Primerjava frekvenčnih karakteristik PLM Slika 6. Frekvenčne karakteristike identificiranih in identificiranih modelov z uporabo različnih časov modelov različnih redov v primerjavi s frekvenčno vzorčenja signalov Iz frekvenčnih karakteristik je razvi­dno, da nastanejo odstopanja od­zivov dobljenih modelov, ki imajo premajhen red (m < 4). Odstopa­nja so tem večja, čim manjši je red identificiranega modela. Najbolj odstopa frekvenčna karakteristika, kjer smo predpostavili red mode-la m = 2, medtem ko model reda m = 3 že skoraj dobro opiše obna­šanje PLM sistema SMIB v dokaj ši­rokem frekvenčnem območju. Če predpostavimo red modela višji od dejanskega reda (v obravnava­nem primeru m > 4), tako identifici­rani model dobro opiše obnašanje modela SMIB v celotnem frekvenč­nem območju. Slednjo lastnost uporabimo v primerih, če moramo karakteristiko PLM red modela povečati zaradi motenj v merjenih signalih. 5.4 Začetni pogojiidentifikacije Ker postavitev začetnih vrednosti ocenjenih parametrov .(0) ni tako problematična (dodatno je te zače­tne vrednosti v realnosti težko oce­niti), so predpostavljene začetne ocene parametrov .(0) = 0. V nada­ljevanju je analiziran vpliv začetnih parametrov kovariančne matrike, in sicer za primere . = 104, 107 in 1010 (slika 7). Ker so začetne vrednosti ocenjenih parametrov .(0) = 0 pre­cej oddaljene od pravih, je za hitro spreminjanje novih ocen in hitrejšo konvergenco potrebna visoka vre­dnost začetne vrednosti . = 1010. 5.5 Faktor pozabljanja Na sliki 8 je prikazan vpliv faktor­ja pozabljanja . na konvergenco ocen parametrov identificiranega modela .. Razvidno je, da z manjšanjem fak­torja . ocene parametrov bistveno hitreje konvergirajo. Ob uporabi fak­torja . = 1 (slika 8a) identifikacijski algoritem potrebuje veliko časa, da ocenjene vrednosti parametrov mo­dela dosežejo prave vrednosti (več kot 50 s), zato je uporaba faktorja pozabljanja smiselna. Vendar pa se -0,05 0 0,05 Vt,ref. (pu) a) -0,1 0 0,1 Vt. (pu) b) -0,005 0 0,005 b i c) 0 2 4 6 8 10 -5 -2,5 0 2,5 5 t (s) a i d) -0,05 0 0,05 V t,ref. (pu) a) -0,01 0 0,01 .. (pu) b) -2e-005 -1e-005 0 1e-005 b i c) 0 2 4 6 8 10 -5 -2,5 0 2,5 5 t (s) a i d) Slika 9. Odziv spremembe izhodne napetosti Vt.(t) Slika 10. Odziv spremembe kotne hitrosti ..(t) na PBRS vzbujanje in konvergenca identificiranih na PBRS vzbujanje in konvergenca identificiranih parametrov parametrov moramo zavedati, da z manjšanjem sti ..(t) na enak vzbujalni signal. Iz funkcijo. Vendar pa je iz rezultatov faktorja . zelo povečamo občutlji-primerjav potekov ocenjenih para-razvidno tudi, da se oba opisana iz­vost izračuna na motnje, ki so v re-metrov diskretne prenosne funkci-hodna signala sinhronskega gene­alnih primerih vedno prisotne. Zato je vidimo, da lahko iz obeh veličin ratorja (Vt.(t) in ..(t)) bistveno manj je priporočena vrednost faktorja uspešno identificiramo prenosno spreminjata ob istem vhodnem si­na začetku . › 1, dobro izhodišče pa je . = 0,99. Z eksperimentalnimi preizkusi identifikacije se lahko nato določi smiseln faktor . glede na mo­tnje v merjenih signalih. 5.6 Identifikacija različnih prenosnih funkcij PLM sistema SMIB Model sinhronskega generatorja lahko identificiramo iz različnih iz­hodnih signalov PLM sistema SMIB, pri tem pa kot vhod vedno upora­bimo referenčno vrednost regu­latorja napetosti (u(t) = Vt,ref.(t)). V nadaljevanju sta prikazana primera identifikacije iz statorske napetosti y(t) = Vt.(t) na sliki 9 ter kotne hi­trosti vrtenja y(t) = ..(t) na sliki 10. Na sliki 9 je prikazan odziv spre­membe izhodne napetosti Vt.(t) na PBR vzbujalni signal, na sliki 10 pa odziv spremembe kotne hitro­gnalu v primerjavi z delovno močjo T e.(t), prikazano na sliki 2. V praksi bi zaradi relativno manjših signal­nih sprememb prišlo do zmanjšanja razmerja signal/motnje, kar neugo­dno vpliva na identifikacijski pro­ces. Prav tako je v primeru merjenja kotne hitrosti .(t) merilnik le-te v veliko primerih premalo natančen. Zato je identifikacija modela sis­tema SMIB na osnovi sprememb izhodne moči T e.(t) dosti bolj smi­selna kot identifikacija z merjenjem statorske napetosti vt(t) ali kotne hitrost .(t). ¦ 6 Rezultati identifikacije sinhronskega generatorja Zaključki analize, predstavljene v prejšnjem poglavju, so bistve­ni pri načrtovanju identifikacije na realnem sistemu SMIB. Delovanje identifikacijskega algoritma pa lah­ko preverimo tudi na nelinearnem dq-modelu sistema SMIB, saj ta predstavlja boljši približek real­nemu sistemu kot poenostavljeni linearizirani model sistema SMIB. Rezultati identifikacije na primeru nelinearnega dq-modela sistema SMIB so za dve različni delovni toč­ki prikazani na sliki 11. Iz rezultatov, prikazanih na sliki 11, je razvidno, da se frekvenci in du­šenji odzivov identificiranega in ne­linearnega modela v obeh delovnih točkah zelo dobro ujemata, pojavi pa se pogrešek v stacionarnem sta­nju. Ker je za potrebe načrtovanja in sinteze regulacijskih sistemov sinhronskih generatorjev pomemb­no predvsem dinamično obnašanje identificiranih modelov, pogrešek v stacionarnem stanju ne predsta­vlja večjih ovir. Identificirani modeli predstavljajo dobro osnovo za na­črtovanje in sintezo regulacijskih sistemov sinhronskih generatorjev. ¦ 7 Zaključek V članku je predstavljena uporaba rekurzivne identifikacijske metode najmanjših kvadratov z eksponen­cialnim pozabljanjem za identifi­kacijo parametrov matematičnega modela sinhronskega generatorja z napetostnim regulacijskim siste­mom. Predstavljena identifikacijska metoda je računsko nezahtevna in robustna. Njena uporaba omogoča hitro določitev parametrov mate­matičnega modela in ne zahteva prekinitve koristnega obratovanja sinhronskega generatorja. Podrobna analiza vpliva identifi­kacijskih parametrov na hitrost in natančnost identifikacije je podala smernice za izbiro najpomemb­nejših identifikacijskih parametrov. Podana so priporočila za izbiro di­namike preizkusnega signala, časa vzorčenja, stopnje identificiranega modela, začetnih vrednosti in fak­torja pozabljanja. Uporaba identifikacijskih metod za izpeljavo parametričnega matema­tičnega modela sinhronskega ge­neratorja se je izkazala kot zelo pri­merna. Tako dobljen model dobro opisuje vse pomembne dinamične lastnosti sinhronskega generator­ja in je primeren za simulacije in analizo dinamičnih lastnosti ter za načrtovanje in sintezo regulacijskih sistemov sinhronskih generatorjev. Viri [1] Ritonja, J., Polajžer, B., »Regu­lacijski sistemi sinhronskih ge­neratorjev«, Ventil, let. 20, št. 6, 2014. [2] Ritonja, J., Petrun, M., »Mate­matični modeli sinhronskega generatorja«, Ventil, let. 21, št. 1, 2015. [3] Isermann, R., Münchhof, M., »Identification of dynamic sy­stems: An introduction with ap­plication«, Springer-Verlag, Ber­lin, 2011. [4] Ljung, L., »System identification: Theory for the user (second edi­tion), Prentice Hall, PTR, 1999. Identification of synchronous generator linearized model Abstract: The paper presents the use of the recursive least squares identification method with the expo­nential forgetting to identify the parameters of the simplified linearized input-output model of the synchro­nous generator connected to the infinite bus. The application of the identification methods replaces the need for knowledge or measurement of construction's data of the synchronous generator and the transmis­sion line. The article presents a detailed analysis of the influence of the identification method parameters on the speed and accuracy of the identification. Based on this analysis the guidelines for the selection of identification method parameters are developed. The applicability of the results is confirmed with the time responses of the nonlinear dq-model and the identified linearized input-output model of the synchronous generator connected with the transmission line to the infinite bus. Keywords: synchronous generator, identification, recursive least square identification method Robotsko mikrokovanje Matej MIKLAVČIČ, Mitja MUHIČ Izvleček: Kontroliran postopek mikrokovanja (angl: Shot Peening) je že dlje časa znana površinska obdelava v hladnem, uporabljena predvsem pri izdelavi dinamično obremenjenih mehanskih komponent. Mikrokovanje je močno kontrolirana obdelovalna operacija, s katero se povečajo trajne dinamične trdnosti in korozijske odpornosti obremenjenih površin elementov. Za doseganje želene produktivnosti, učinkovitosti, ponovljivosti in praktične uporabnosti obdelanih izdelkov je pri samem postopku potrebno spremljati procesne parametre, ki opisujejo obdelovanec, in parametre same obdelave. Tovrstni sistemi so za aplikacije v letalski industriji strogo speci.cirani po aktualnem standardu SAE AMS-2432. Uporaba računalniško vodenega robotskega mikrokovanja omogoča proizvajalcem komponent doseganje strogih zahtev, ki jih narekuje proces. To še posebej velja za področje izdelave visoko učinkovitih turboreaktivnih motorjev, kjer se zaradi kompleksnih geometrij in vse strožjih zahtev klasične metode ne uporabljajo več. Ključne besede: mikrokovanje, zaprtozančna regulacija, robotska manipulacija, ponovljivost, . eksibilnost, učinkovitost, procesno vodenje, zajemanje podatkov, procesna zgodovina ¦ 1 Uvod Proces obstreljevanja površine s sferičnimi delci je pomembna in že dolgo poznana površinska obdela­va v hladnem. Osnova procesa mi­krokovanja je obstreljevanje površi­ne obdelovancev s sferičnimi delci z visoko hitrostjo. Vsak strel, ki za­dene predmet, posledično ustvari plastično deformacijo površinskega sloja, podobno kot udarec majhne­ga kladiva. Intenzivnost posame­znega udarca je funkcija kinetične energije delca in kota, pod katerim delec zadene ob obdelovano povr­šino. Na površinski plasti obdelo­vanca prihaja do povečanja trdote, nastajanja kompresijskih zaostalih napetosti, spremembe površinske topografije in v nekaterih primerih do možnosti strukturnih sprememb (razpad zaostalega avstenita). Vse to vodi k povečanju dinamične tr­dnosti elementov, ki so bili obdela­ni s postopkom mikrokovanja. Vpliv prej omenjenih učinkov na poveča- Matej Miklavčič, Ferročrta­lič, d. o. o., Dolenjske Toplice; doc. Dr. Mitja Muhič, Fakulteta za industijski inženiring Novo mesto, Novo Mesto nje dinamične trdnosti ni odvisen samo od trdnosti izpostavljenega materiala, ampak tudi od procesnih pogojev samega postopka. Za razliko od klasičnega peskanja, ki se uporablja za čiščenje površi­ne obdelovancev s curkom drobnih abrazivnih delcev, pa se mikroko­vanje uporablja za učvrstitev oz. izboljšanje površine. To se izvaja z reguliranim curkom majhnih kro­gelnih delcev, ki so lahko iz jekla, litega železa, stekla in keramike. Obvladovanje procesa obdelave je vse prej kot enostavna tehnolo­gija, saj je za doseganje ustrezne produktivnosti, učinkovitosti, po­novljivosti in praktične uporabnosti obdelanih izdelkov pri samem po­stopku potrebno natančno reguli­rati procesne parametre, ki opisu­jejo obdelovanec in obdelavo [1]. ¦ 2 Standard SAE AMS-2432 Sodobni obdelovalni stroji za mi­krokovanje temeljijo na večosnih avtomatiziranih CNC ali robotizi­ranih sistemih, ki morajo zadoščati strogim kriterijem specifičnih indu­strijskih standardov, kontroli, regu­laciji, ponovljivosti in natančnosti sicer težko obvladljivega obdelo­valnega postopka. Tovrstni sistemi so za aplikacije v letalski industriji strogo specificirani po aktualnem standardu SAE AMS-2432. Ta specifikacija določa zahteve za računalniško vodeno mikroko­vanje obdelovanih površin, ob­streljevanih z jeklenimi, stekleni­mi in keramičnimi delci. Uporaba računalniškega vodenega po­stopka zagotavlja ponovljivo do­gajanje želene intenzivnost in pokritosti obdelovanih površin. Mikrokovanje po standardu SAE AMS2432 dosega ali presega zah­teve podrejenega standarda SAE AMS 2430, ki ureja klasično avto­matsko mikrokovanje [2]. V tehničnih zahtevah se stan­dard poleg vseh ostalih definira­nih področij posebno orientira na opremo oz. obdelovalne stroje in specificira, da mora oprema za mi­krokovanje delovati samodejno in biti računalniško nadzorovana oz. vodena. Obdelovalni stroj mora biti opremljen z računalnikom za nenehno spremljanje in beleženje specificiranih parametrov, prikaza­ Tabela 1. Tabela specificiranih parametrov Parameter Enota Procesna toleranca Plus ali minus Meja izklopa Pretok medija kg/min 10 % (za vsako posabezno šobo) Zračni tlak kPa >20 psi 10 % (za vsako posamezno šobo <20 psi 20 % Hitrost centrifugalnega kolesa obr/min >2000 1 % <2000 20 Hitrost pomika šobe ali centrifugalnega kolesa mm/min 10 % Hitrost pomika deflektroja mm/min 10 % Čas izklopa šobe ali kolesa s 1 Hitrost vrtljive mize obr/min 10 % Hitrost obdelovanca mm/min 10 % Hitrost transportne proge mm/min 10 % Čas obdelovalnega cikla s 1 Pozicija šobe ali kolesa mm/° 1,57 / 5 Pozicija vrtljive mize ali kosa mm/° 1,57 / 5 ¦ 3 Vloga robotike v računalniško vodenem mikrokovanju Uporaba računalniško vodenih ve­čosnih robotov je proizvajalcem opreme omogočila sledenje vse strožjim zahtevam in standardom, kot npr. SAE AMS 2432, ki jih na­rekuje proces mikrokovanja. Pred uveljavitvijo robotov in večosnih CNC-manipulatorjev se je postopek zanašal zgolj na »trdo avtomatiko«, največkrat samo z enoosno mani­pulacijo obdelovalnih šob. Posledica tega sta bili preveč intenzivna obde­lava enega območja obdelovanca zaradi doseganja ustrezne pokritosti preostalega dela ali nezadostna ob­delava težje dostopih območij. V naj­boljšem primeru so bile specifikacije mikrokovanja mnogih kritičnih kom­ponent ogrožene, saj konvencional­ne metode niso mogle zagotoviti nih v tabeli 1, ki morajo biti ves čas Poleg navedenih parametrov in enakomerne plasti tlačnih napetosti procesa v navedenih tolerančnih zahtev, ki so omejeni na nadzor, po celotni obdelovalni površini. [3] mejah. Sistem shranjevanja in arhi-regulacijo, ponovljivost in arhivi­viranja podatkov mora biti v tiskani ranje postopkov, standard opre-Zaradi velikega zanašanja na ope­oz. fizični formi ali alternativni obli-deljuje še vrsto zahtev s področja raterjev občutek in izkušnje pri na­ki zapisa, ki jo odobri odgovorna opremljenosti, verifikacije in speci-stavljanju obdelovanih šob je po­inženirska organizacija. Stroj mora fičnih lastnosti postopka mikroko-sledično bil večji del procesnega omogočiti regulirano pospeševanje vanja. Prispevek se bo osredotočil časa porabljen za pripravo stroja sferičnih delcev s stisnjenim zrakom na zagotavljanje parametrov, po-kot za obdelavo samo. Poleg pro­proti obdelovancu in hkrati zagoto-vezanih z gibanji, zračnim tlakom blema nadzora kakovosti, pri ka­viti nadzorovano enakomerno gi-in masnim pretokom obdelovalne-terem dva operaterja nista nikoli banje bodisi obdelovanca skozi cu-ga sredstva. popolnoma enako nastavila šob, rek delcev bodisi curka delcev čez obdelovanec, gibanje pa naj bi bilo translatorno, rotacijsko ali kombini­rano. Obdelovanec med procesom ne sme biti podvržen kakršnemu koli poljubnemu in nekontrolirane­mu gibanju. Stroj mora imeti spo­sobnost nenehnega reproduciranja želene intenzitete obdelave. Obdelovalni sistem mora prekiniti cikel v manj kot eni sekundi, če ka­teri od parametrov gibanja, zračne­ga tlaka ali masnega pretoka me­dija ni več v tolerančni meji. Sistem mora shraniti v spomin in izpisati pogoje prekinitve za parametre iz tabele 1 ter nadaljevati operacijo za dokončanje procesnega cikla od točke zaustavitve dalje. Med pre­kinitvijo mora biti procesirani ob­delovanec identificiran na poročilu operacije ali računalniškem izpisu. Ventil 21 /2015/ 2 je bilo veliko podjetij prisiljenih v nabavo nekaj enakih strojev za ob­delavo enakih kosov, saj je dejanski aktivni čas opreme bil zelo nizek. Za namestitev vseh potrebnih ko­tov obstreljevanja, ki bi zagotovili polno pokritost obdelovancev, so klasični sistemi potrebovali vsaj eno šobo za vsak kot, kar pa je po­sledično pomenilo zelo okorno, ne­fleksibilno in kompleksno skupino. Robotska manipulacija obdeloval­nih šob je proizvajalcem omogočila obravnavo postopka mikrokova­nja podobno kot vsak drugi CNC nadzorovan postopek, z absolutno predvidljivimi časi obdelovalnih ciklov, rezultati in stroški na posa­mezni cikel. S tipično ponovljivostjo postopka od ±0,05 mm na vseh li­nearnih oseh in ±0,5° na rotacijskih oseh, robot zlahka s samo eno šobo v programu sledi zunanjim kontu­ram velikih in kompleksnih obde­lovancev in v drugem programu pozicionira majhne rotirajoče šobe v zahtevne tehnološke odprtine. Robotski manipulator za mikrokova­nje je mogoče programirati brez di­rektne povezave oz. s pomočjo CAD­orodij za simulacijo in nato prenesti program v robotski kontroler. Vseeno pa večina operaterjev oz. progra­merjev najraje vidi dejanski relativni položaj šobe glede na obdelovanec, zato se večina programov razvija s pozicioniranjem robota vzdolž želene poti gibanja s pomočjo ročnih upra­vljalnih panelov. Daljinski ročni panel programerju omogoča vnos podat­kov iz notranjosti obdelovalne celice, kot so npr. oddaljenost šobe od ob­delovanca, vpadni kot in hitrost po­mika, direktno v robotski kontroler, ki je pozicioniran zunaj celice. Tako pripravljen program se lahko hrani v spominu robotskega kontrolerja, na poljubnem spominskem mediju ali naloži na gostiteljski računalnik. Poznejši klic posameznega obdelo­valnega programa se lahko opravi z ročnim vnosom serijske številke obdelovanca na nadzornem raču­nalniku ali z enostavnim odčitava­njem črtne kode, s katero je opre­mljen izdelek. Čeprav na tržišču obstaja veliko različnih robotskih manipulatorjev, jih je le malo ustrezno prilagojenih zahtevnemu in neprizanesljivemu procesu mikrokovanja. Zaradi agresivnosti okolja, v kate­rem deluje robotski manipulator, sta vzdržljivost in zanesljivost glav­ni merili pri izbiri opreme. Vsi giblji­vi deli, tako znotraj kot tudi zunaj obdelovalne celice, morajo biti do­bro zaščiteni pred abrazivnim delo­vanjem, značilnim za mikrokovanje. Poleg dejstva, da je robot primeren za mikrokovanje, vzdržljiv in zane­sljiv, mora biti hkrati zelo natančen, ponovljiv in enostaven za programi­ranje. Robot mora zagotavljati širo­ko območje delovanja in zadostno svobodo gibanja, da sledi konturi celotnega obdelovanca, še posebej pri reaktivnih motorjih, kjer so zah­teve po obdelavi velikih zunanjih in majhnih notranjih radijev. Po drugi strani pa večina obdelovancev rotira ali se premika pred obdelovalnimi šobami, zato je zahtevana velika hi­trost njihove manipulacije. Običajno zadoščajo linearne hitrosti 4–5 m/ min in rotacije okoli 720°/min. ¦ 4 Zaprtozančna regulacija procesnih parametrov Ne samo, da so robotski manipu­latorji omogočili superiorno meto­do manipulacije obdelovalnih šob v primerjavi s klasično avtomatiko, bili so ključnega pomena pri izbolj­šanju celotnega postopka mikroko­vanja. Natančnost in ponovljivost, ki jo nudijo roboti, sta proizvajalce opreme prepričali s pokritostjo, in-tenziteto in nasičenostjo, ki jih zah­teva postopek. Z uporabo inkrementalnih dajalni­kov na servopogonih vseh robo­tovih osi je mogoča zaprtozančna povratna zveza, ki jo ves čas nadzi­ra robotski kontroler. Zaprtozančna kontrola in regula­cija doziranja stisnjenega zraka in masnega pretoka obdelovanega medija sta ravno tako pripomogli k zagotovitvi zanesljivega sistema mikrokovanja, ki lahko deluje brez nadzora cikel za ciklom. Danes so na trgu različne tehno­loške rešitve za regulacijo ome­njenih procesnih veličin. Naj samo omenimo zaprtozančno regulacijo masnega pretoka feritnega obde­lovalnega medija (slika 3), ki temelji na njegovih magnetnih lastnostih. Tovrstna regulacija se izvaja nepo­sredno z magnetnimi ventili. Magnetni regulacijski ventil, pri­kazan na sliki 4, je normalno zaprt ventil, ki regulira pretok jeklene­ga granulata ali žičnih sekancev v sistemih zračnega mikrokovanja. Vgrajeno tipalo meri masni pretok skozi magnetni ventil in skupaj z lo­čenim kontrolerjem zagotavlja na­tančen in ponovljiv pretok. Enostavna konstrukcija ventila vse­buje močen in stabilen permanen­tni magnet za normalno zaprto Ventil 21 /2015/ 2 stanje in elektromagnet za nepo­sredno regulacijo pretoka. Tovrstni magnetni ventili so lahko tovarni­ško kalibrirani za različne vrste in velikosti medijev [4]. Podobni zaprtozančni sistemi, se­stavljeni iz proporcionalnega venti­la oz. regulatorja in pilotnega venti­la, kot je prikazan na sliki 5, se upo­rabljajo za natančno in ponovljivo regulacijo zračnega tlaka. V primeru okvare katerega od nadzorovanih sistemov, se izvaja­nje programa nemudoma ustavi in tako prepreči morebitna poškod­ba obdelovanca. Ko je neželena situacija ali okvara odpravljena, se proces lahko nadaljuje od točke za­ustavitve dalje in tako nadaljuje ob­delava v skladu s specifikacijo. Postopki mikrokovanja tehnično zahtevnih letalskih komponent na­rekujejo posebne zahteve težko ob­vladljivega obdelovalnega postop­ka. Iz navedenih zahtev postopka je edina logična in sprejemljiva rešitev uporaba robotske tehnologije za manipulacijo obdelovalnih šob in najsodobnejših sistemov za zapr­tozančno regulacijo masnega pre­toka medija in delovnega zračnega tlaka. Celoten cikel obdelave je podprt s sistemom za reciklažo in upravlja­nje jeklenega obdelovalnega medi­ja, ki vsebuje čiščenje, klasifikacijo velikosti in avtomatsko polnjenje tlačnih posod. Sodobni sistemi so zasnovani tako, da omogočajo de­lovanje z dvema ali več različnima velikostma obdelovalnega medija. Za nadzor nad celotnim obdelo­valnim procesom skrbijo sodobni PLC-krmilniki z namensko izdela­nim programskim paketom, ki je podprt s SCADA-sistemom za vizu­alizacijo procesa na industrijskem PC-računalniku (slika 6). Sama za­snova sodobnih SCADA-sistemov omogoča različne funkcionalnosti, kot so: . vizualizacija procesa, . spremljanje parametrov v real­nem času, . parametrično programiranje in klicanje programov, . beleženje zgodovine in tiskanje poročil, . fleksibilnost servisnih manipulacij in simulacij obratovanja. Med njimi pa najdemo prav tiste iz zahtev standarda SAE AMS 2432, ki se nanašajo na shranjevanje in ar­hiviranje procesnih parametrov ter njihovo poznejšo obdelavo. ¦ 5 Zaključek Z nenehnim razvojem procesne teh­ nike in avtomatizacije oz. robotike je tehnologija mikrokovanja dobila svo­ je aplikacije v proizvodnih procesih in vzdrževanju mnogih strojnih kompo­ nent avtomobilske, letalske, proce­ sne in druge industrije. Z vse večjimi prizadevanji letalske in avtomobilske industrije, da bi razvila izdelke z daljšo življenjsko dobo, se pojavljajo strožje in natančnejše zahteve za mikrokova­ nje. Robotski sistem za mikrokovanje je novo orodje, ki zagotavlja optimal- no izboljšanje in podaljšanje življenj-Slika 6. SCADA-vizualizacija robotske obdelovalne celice ske dobe komponent. V članku opisani sistemi omogoča­jo mikrokovanje izjemne kakovosti v popolnoma nadzorovanih in po­novljivih procesih. Robotski sistemi procesnih potreb površinskega učvr­ščevanja s tehnologijo mikrokovanja. Literatura [3] De Clark, Bruce: The Role of Robotics in Computerized Shot peening, Shot Peening Theory and Appl., IITT Intl., 1991. za mikrokovanje se danes uspešno uporabljajo za obdelavo zahtevnih komponent, vgrajenih v vojaška in komerciala letala[5] in s svojimi učinki pripomorejo k vsesplošni varnosti letalskega prometa. [1] Miklavčič, Matej: Uporaba Shot Peening postopka za po­daljšanje dobe trajanja varje­nih spojev. Avtomatizacija in robotizacija v varilni tehniki : [4] [5] Electronics Inc: 24 Vdc Series MagnaValves, URL: http://www.electronics-inc. com/24vdcseries.html. Sylvain Forgues, Major Jean Brosseau: Evolution of Shot Robotska oprema je tako pomemben in bistven korak k pripravi bodočih [2] zbornik predavanj (2014). SEA AMS 2430 Rev D. Shot pee­ning, Computer monitored. 2012. Peening on the CF-18 – From OEM to Robotic, Conf Proc: ICSP-9 (pg 36–41). Robotic Shot Peening Abstract: A controlled process of shot peening is long known cold working process of surface treatment pri­marily used in the production of dynamically heavy stressed mechanical components. Shot peening is essentially a highly controlled surface treatment operation with the aim of increasing fatigue and corrosion resistance of surfaces of stressed components. In order to achieve the required productivity, efficiency, repeatability and practical utility of processed produc­ts it is necessary to monitor process parameters which are describing the workpiece and the parameters of the treatment itself. Such systems for applications in the aerospace industry are strictly specified by the current SAE AMS-2432 standard. The use of a computer-controlled robotic shot peening allows manufacturers of components to achieve the strict requirements imposed by this process. This applies particularly in the field of manufacturing of highly efficient turbo-jet engines, where classical methods are no longer used due to a complex geometries and stricter requirements. Keywords: Shot peening, closed-loop control, robotic manipulation, repeatability, flexibility, efficiency, pro­cess control, data acquisition, process history. Kako bo vozil letalo, ee pa še izpita za kolo ni naredil – Jaro Koritnik, kopilot v Wizz Airu Aleksander ČIČEROV Ne vem, kdo je imel večjo tremo, študentje ali jaz, ko smo se srečali na mojih predavanjih o mednarodnem letalskem pravu in nacionalni letalski zakonodaji Republike Slovenije. Ko sem jih opazoval, ex catedra, sem dobil občutek, da me ne jemljejo preveč resno. Pa ni bilo tako! Malo so me tudi preverjali z vprašanji, odgo­vori pa naj bi pokazali, iz kakšnega testa sem. Morda se celo malo razumen na letalstvo. Danes imamo pred seboj iskrive in, na podlagi izkušenj, zapisane odgovore enega mojih študentov. Ni izstopal, pazljivo me je opazoval, kaj vprašal in si mislil svoje. Poklic letalca mu je pisan na kožo. Odločil se je za poklicno pot, ki ni lahka, in ko uspeš, te nagradi! Ventil: Kdaj ste spoznali, da želi­te postati pilot? Kako so to sprejeli starši, prijatelji? Jaro Koritnik: Za poklicno pot pilota sem se odločil v 3. letniku srednje šole, vendar sem o tem razmišljal že prej. Moj daljni soro­dnik (Mirko Anžel) je namreč pilot, ki je imel bogato letalsko kariero. Najprej kot vojaški in testni pilot v Jugoslaviji in kasneje v JAT-u in drugih letalskih družbah po svetu. Sicer se je že upokojil, vendar še vedno dela kot inštruktor, letalski nadzornik in testni pilot, je namreč edini Slovenec, ki je končal šolo za testne pilote l'Epner v Franciji. Med drugim je tudi eden izmed Sloven­cev, ki so Titu predali štafeto. Nje­gov vpliv je bil vedno nekje v ozad­ju. Čas moje osnovne in srednje šole je bil tudi začetek dobe raču­nalnikov, ki so postajali zmogljivejši in sočasno se je začel razvijati tudi Microsoftov simulator letenja. Tako sem za računalnikom preživel kar precej časa v virtualnem svetu le­talstva. Vse skupaj je potem vodilo do odločitve o poklicni karieri v le­talstvu. Starši so si verjetno mislili, da “naj poskusi, pa bomo videli, če bo kaj iz tega". Prva dva letnika sre­dnje šole nisem ravno blestel (imel sem tudi popravni izpit iz matema­tike na koncu 2. letnika). Poleg tega sem pa v osnovni šoli "pogrnil" na izpitu za kolo, tako da so si verje­tno mislili "kako bo vozil letalo, če pa še izpita za kolo ni naredil". Na izpitu za kolo se mi je sicer zgodila krivica, ocenjevalka v nekem križ­išču ni videla, da sem dal signal z desno roko, ker jo je nekdo ogo­varjal! Za slabe ocene v prvih dveh letih gimnazije pa prevzamem vso odgovornost. Prijatelji so bili verje­tno podobnega mnenja in ne bi me čudilo, če bi bilo kakšnega sošolca iz srednje šole še danes strah lete­ti z mano. Bi se pa na tem mestu rad zahvalil staršem za podporo, še posebej moji mami. Ventil: Trenutno ste zaposleni pri letalski družbi Wizz Air. Nam lahko predstavite družbo, vaš položaj v ko­kpitu in kaj je bilo potrebno storiti, da ste se zaposlili v Wizz Airu? Jaro Koritnik: Wizz Air je največji srednje- in vzhodnoevropski niz­kocenovni letalski prevoznik, ki ima trenutno v floti 54 letal tipa Airbus A320. Letimo na več kot 110 desti­nacij iz 20 operativnih baz. Trenu­tno je v Wizz Airu zaposlenih okrog 2200 ljudi. V letu 2014 smo prepe­ljali 15,8 milijonov potnikov. Trenutno letim kot starejši kopilot in se spogledujem z napredovanjem na mesto kapitana v naslednjem letu. Naloge v kokpitu so deljene na pilota, ki leti, in na pilota, ki ne leti. Tako si s kapitanom razdeliva “leteče in neleteče” lete v razmerju 50 % : 50 %. Vse naloge v kokpitu, vključno s tem, kdaj kdo kaj reče, so podrobno opisane v naših operativnih priroč­nikih. Tako da tudi posadka, ki se pr­vič sreča, sodeluje brez težav. Sam sem že imel letalsko kariero v poslovni aviaciji, preden sem se za­poslil v Wizz Airu. Ob prijavi v Wizz Air sem namreč že imel okrog 1500 ur letenja. Danes je minimum za prijavo za službo (kopilot priprav­nik) v Wizz Airu 300 ur letenja. Jaro Koritnik ima trenutno 3000 ur naleta od tega 2300 ur na jet letalih (A320 in C550/560), 300 ur kot inštruktor letenja. Diplomiral na Fakulteti za strojništvo - smer letalstvo, najboljši študent 2. in 3. letnika smer letalstvo. Od junija 2009 do avgusta 2010 inštruktor letenja za licenco PPL, od avgusta 2010 do maja 2013 kopilot na letalih Cessna Citation C550 in C560, od maja 2013 do danes starejši kopilot na Air Busu A320 Wizz Air s trenutno bazo v Wroclavu. Moje delovno mesto Ventil: Zakaj ste se odločili za delo v tujini? Kje vidite prednosti in slabosti take odločitve? Jaro Koritnik: Po končani fakulteti (decembra 2008) je nastopilo dol­go obdobje, ko Adria Airways ni zaposlovala novih kopilotov. Če se ne motim, je to trajalo do lanskega leta, ko so znova začeli zaposlovati, kar pozdravljam, ker je veliko laž­je dobiti službo v tujini in ustvariti kariero, če dobiš prvo zaposlitev doma. Po diplomi na fakulteti in pri­dobljeni licenci komercialnega pilo­ta (CPL) pa sem vendarle dobil po­nudbo letalske šole Adrie Airways, da se zaposlim v njihovi šoli kot inštruktor letenja. Za to ima velike zasluge kapitan Primož Jovanovič, ki je obdržal letalsko šolo pri življe­nju. Tam sem ostal eno leto, prido­bival izkušnje in kasneje kandidiral na razpisu za kopilote v podjetju GIO poslovna aviacija, kjer sem do­bil službo kot kopilot na poslovnem letalu Cessna Citation C550. GIO je imel vsa letala v tujini (slovenski trg je na žalost premajhen, da bi zago­tavljal dobiček), tako da sem letel iz Milana in Kijeva. Na podlagi izkušenj in naleta sem potem kandidiral na razpisu v Wizz Airu, kjer sem dobil službo v začetku leta 2013 na letalu Airbus A320. Ra­zlogov za odhod v tujino je več, re­cesija je hudo prizadela poslovno le­talstvo, ki se je v Evropi skrčilo za vsaj 30 %. Po drugi strani pa sem si želel novih izzivov na večjih potniških leta­lih. Za dosego tega cilja je bil odhod v tujino edina pot, kajti Adria Airways ni zaposlovala, poleg tega pa so še skrčili floto letal Airbus. Trenutno letalski prevozniki v tujini ponujajo več kot doma. Napredo­vanja v nizkocenovnih prevoznikih so hitrejša kot v nacionalnih prevo­znikih. Razlogov za to je več. V tujini je tako, da ni sindikatov, od tebe se pričakuje, da delaš profesi­onalno in skrbiš samo za stvari, ki so tvoja pogodbena obveznost. Če gre kaj narobe (v finančnem smislu) ali pa, če nisi več potreben, boš kot tujec prvi na listi za odpis. Ventil: Bili ste študent Fakultete za strojništvo UL v Ljubljani. Ste za vaš poklic dobili ustrezne informacije in potrebno znanje? Česa je bilo preveč ali premalo? Jaro Koritnik: Iz pogovorov z vr­stniki sem razbral, da imajo vse fa­kultete v Sloveniji isti problem. In sicer je vez med gospodarstvom in fakultetami precej šibka. Vse skupaj še poslabša odsotnost neke realne razvojne vizije. Zakaj je temu tako, ne vem, mogoče so togost sistema, zasanjanost in počasno prilagajanje času glavni razlogi za naš zaostanek. Letenja se ne da naučiti samo s te­orijo, tukaj je najbolj pomembna praksa. Torej čim več ur letenja. Fa­kultetna izobrazba ni potrebna za poklic pilota, vendar opažam, da kolegi brez diplome nimajo širšega tehničnega razumevanja. Kar pa ni­kakor ne pomeni, da so slabši piloti. Definitivno te Fakulteta za strojni­štvo nauči delovnih navad in kako se pravilno „sede za knjige“. Sam bi si želel več strokovnih pre­davateljev, torej pilotov, ki bi na Fa­kulteti za strojništvo predavali del letalskih predmetov. Ventil: Civilno letalstvo in še pose­bej mednarodno je danes izposta­vljeno številnim izzivom – mislimo na ugrabitve, mednarodni terori­zem, nalezljive bolezni. Kako se spo­prijemate s tem? Jaro Koritnik: Na območju, kjer mi letimo, je situacija precej mirna, tako da temu ne posvečamo ka­kšne večje pozornosti. Ventil: Kakšen je vaš delovnik, ka­kšne so možnosti za napredovanje, izobraževanje in izpopolnjevanje? Jaro Koritnik: Naš delovnik je na­čeloma 6/4, kar pomeni 6 dni na delu in potem 4 dni počitka. Obi­čajno ne letimo vseh 6 dni, v pov­prečju letimo 4–5 dni in vmes en ali dva dni „standby“ (8 ur), kar pome­ni, da moraš imeti telefon ob sebi in biti v primeru klica v eni uri na letališču. Delovni dan se lahko začne zjutraj ali popoldne. Jutranji delovni dan se začne ob 5. uri (vstanem ob 4. uri), popoldanski pa se običajno začne okrog 14. ure. Časi se seveda malo razlikujejo od baze do baze. Po evropski zakonodaji smo lahko na delu 12 ur oziroma s “podaljški” tudi do 14 ur, kar je izredno napor­no, še posebej, če v tem času opra­vimo 4 lete. Izobraževanja imamo precej, teo­retično v učilnici in izobraževanje na simulatorju, kjer smo vsakih 6 mesecev. Naš simulator traja 2 dni (prvi dan 4 ure in drugi dan 3 ure), potem imamo še enkrat letno tako imenovani “line check”, to je izpit na letalu, na običajnem letu, kjer nas ocenjevalec oceni kot posadko, in sicer obnašanje in sodelovanje ter normalno letenje. Na simulator­ju se namreč vadijo samo izredni postopki. Nizkocenovni prevozniki vedno nu­dijo napredovanja zaradi širitve flote. V primerjavi z nacionalnimi prevo­zniki so naša napredovanja hitrejša, pri čemer so zahtevane izkušnje pri­bližno enake. Preden postaneš kapi­tan v nacionalnih prevoznikih, lahko traja od 8 pa tudi do 17 let. Pri nas je povprečen čas približno 3–5 let (odvisno od predhodnih izkušenj). Seveda pod pogojem, da uspešno opraviš selekcijski postopek. Ventil: Pravijo, da so roboti že za­vladali na Zemlji. Kako je z roboti v zraku, pri letenju? Ali se robotizaciji v letalstvu lahko izognemo? Je dile­ma človek ali stroj še aktualna? Jaro Koritnik: V zraku so še precej neizkušeni! Ne dolgo časa nazaj so komaj zares shodili na Zemlji, tako da bo še trajalo nekaj časa, preden bodo obvladovali letala z 200 po­tniki na krovu. Naše letalo je recimo primer sodobne tehnike (čeprav je zasnova letala stara že 30 let), ima namreč 7 t. i. flight control com­puter (računalnik za nadzor leta) in zna tudi samo pristati na steze, ki so za to posebej opremljene. Tako imenovani avtomatski pristanek uporabljamo v pogojih zmanjšane vidljivosti, kadar je vidljivost med 550 m in 75 m, kar je naš minimum, pod katerim ne smemo pristati. Torej avtomatizacija na našem leta­lu lahko vodi letalo od 30 m višine po vzletu pa do pristanka na za to posebej opremljeni stezi, ampak samo pod pogojem, da pilot leta­lu vse pove (vnese podatke v raču­nalnik za vodenje letala in v enoto za nadzor letenja). Letalo samo kot tako ne zna ničesar. Da niti ne go­vorimo o primerih, ko gre kaj na­robe. Človeški faktor je v letalstvu prisoten povsod, od vzdrževalcev, zemeljske oskrbe letal, kontrole zračnega prometa do pilotov. Vse omenjene skupine delajo napake, ena izmed glavnih nalog posadke je, da te napake pravočasno opazi in prepreči razvoj dogodkov, ki bi lahko vodili do nesreče. Ni enostav­nega recepta za vsesplošno avto­matizacijo letenja. Dilema je naslednja, ali bo imel ro­bot, ki ga bo ustvaril človek, tudi človeške napake (latentne sistem­ske napake itd.). Na tem mestu pa bi se dotaknil druge teme. V osnovi so današnja letala zasnovana na principu pre­tvarjanja kemične energije goriva v potisno silo, ki pospeši krilo do hitrosti, pri kateri sila vzgona pre­maga silo teže in omogoči začasno (čas je odvisen od količine goriva) letenje. Ta zasnova je dosegla ma­ksimum svojih zmogljivosti leta 1962, ko je prvič poletelo letalo SR­71 Blackbird, ki ga je zasnoval le­gendarni Kelly Johnson. To letalo je letelo na višini do 26 km s 3,5-kra­tno hitrostjo zvoka in dosegom do 5000 km. Za resnično transformaci­jo letenja (in še česa drugega) mo­ramo poiskati nove oblike energije. Zdi se mi, da so določeni ljudje na­menoma pozabili na znanstvenike/ izumitelje, kot so dr. Nikola Tesla, Edwin V. Gray, dr. T. Henry Moray, T. Townsend Brown, dr. Meyl itd. Ventil: Vam poleg letenja ostane še kaj časa zase? S čim se ukvarajate v prostem času? Jaro Koritnik: Precej prostega časa preživim seveda v družbi svojih le­talskih kolegov in kolegic, večino­ma vsi radi dobro jemo in včasih tudi kaj spijemo. Potrudim se, da grem 2-krat tedensko v „fitness“ in na bazen, ker večino časa v službi presedim, kar ni najbolj dobrodo­šlo za zdravje. Preden sem začel z letenjem, sem dirkal v motokrosu, kar danes ne počnem več, se pa še vedno rad vozim z gokart dirkalniki, kadar mi čas to dopušča. Po televi­ziji si rad ogledam dirke Formule 1, Moto GP in motokrosa. Kadar sem v Sloveniji, igram košarko z bratom, ki pa se je v zadnjem času malo ”ojačal”, tako da je običajno boljši nasprotnik. Ventil: Letite v mednarodnem letal­skem prometu. Ali menite, da bi se morala ICAO spremeniti, posodobiti oziroma prilagoditi sodobnim raz­meram v mednarodnem civilnem letalstvu? Kako vi vidite ukrepe, ki posegajo v osebno svobodo, da bi omejili zračni terorizem in zagotovili večjo varnost potnikom in posadkam civilnega letalstva? Jaro Koritnik: Premalo poznam samo organizacijo ICAO, da bi lah­ko o tem sodil. Sistem, ustvarjen po 11. septem­bru, globalno gledano, deluje. Iz­vajanje istih varnostnih ukrepov se seveda razlikuje od regije do regi­je. Predvsem so občutljivi v ZDA in Veliki Britaniji. Po mojem mnenju dodatni posegi v osebno svobodo niso potrebni. Dejstvo je, da je bilo zelo malo storjenega za odstranitev razlogov in povodov za teroristična dejanja. Največja svetovna industrija (vo­jaška/obrambna in varnostna) ima seveda svoje interese tudi v civil­nem letalstvu, tako da me dodatni posegi v osebno svobodo v priho­dnosti ne bi presenetili. Ventil: Kaj bi svetovali mladim, ki žele postati poklicni piloti? Jaro Koritnik: Trenutno letalske šole ali organizacije mladim rade povedo zgodbo o potrebah po ti­sočih pilotih v Aziji in na Bližnjem vzhodu. To sicer deloma drži, samo pozabijo povedati dejstvo, da so potrebe po kapitanih in pa izkuše­nih kopilotih (vsaj 1500 ur letenja in vsaj 500 ur na tipu). Kopiloti zače­tniki so vedno domači ljudje in ne tujci. Migracija omenjene skupine pilotov iz Evrope v Azijo sicer spro­sti nekaj delovnih mest v Evropi, Saj bom še malo zrastel vendar v bistveno manjšem ob­segu, kot je to predstavljeno (tre­nutno v Evropi največ zaposlujejo nizkocenovni prevozniki). Pri tem seveda pozabijo tudi na dejstvo, da traja osnovno šolanje najmanj 18 do 24 mesecev. V dveh letih se lahko razmere bistveno spremeni­jo. Trenutna množična naročila letal se bodo zaključila tam nekje okrog leta 2020. Kdor želi izkoristiti trenu­tno situacijo, mora čim prej začeti s šolanjem. Problem je, da poklic pilota postaja privilegij bogatih. Osnovno šolanje stane od 45.000 do 120.000 EUR, odvisno od šole in države. Poznam ljudi, ki odplačuje­jo kredit za šolanje v višini 160.000 EUR (plus obresti). Pri tako velikih vsotah se je potrebno vprašati, če ni bolje investirati denar v študij na kakšni dobri univerzi izven letal­stva. Poleg tega je služb pilotov, kot jih poznamo iz starih časov, čedalje manj, večina letalskih prevoznikov „izkoristi“ pilote do maksimuma (900 ur letenja letno, to je recimo 1800 delovnih ur skupaj s pripravo na let in postanki na tleh), pri čemer ti potem planirajo minimalen poči­tek do naslednjega delovnega dne. Trend minimalnega počitka je tudi, če spimo nekje zunaj, nikoli več kot 24 ur izven baze. Dobiti prvo službo kot kopilot je bil in vedno bo hud boj. Šolanje je dra­go, zagotovil ni, služba enkrat je, drugič je ni, odhod v tujino je prej ali slej nujen. Če ima nekdo finanč­ne zmožnosti in če si to res želi, po­tem naj poizkusi. Moj edini nasvet je, da naj pridobi čim več informacij od ljudi znotraj industrije, ki že ne­kaj časa letijo (doma in/ali v tujini). Ventil: Kako gledate na proces digi­talizacije v letalstvu, kakšne so vaše izkušnje? Jaro Koritnik: Digitalizacija je v le­talstvu zelo pozitivna in prispeva k večji varnosti. Na naših letalih ima­mo t. i. less paperless cockpit (kokpit z manj papirja). To pomeni, da ima­mo na dveh tabličnih računalnikih vse letalske priročnike, operativne priročnike, navigacijske karte itd. Za ilustracijo: samo eden od priročni­kov za letalo A320 ima 5500 strani. Najlepša stvar avtomatizacije je, da je vse na dosegu klika, v nekaj se­kundah pod pogojem, da poznaš priročnike in veš, kje kaj iskati. Ventil: Kje se vidite v naslednjih de­setih letih? Jaro Koritnik: Na to vprašanje tež­ko odgovorim, kajti v letalstvu se zadeve hitro spreminjajo in je za kaj več kot 2 leti naprej težko načrtova­ti. Skoraj z gotovostjo lahko trdim, da ne bom letel v Sloveniji. Naslednje leto me čaka selekcijski postopek za napredovanje na me­sto kapitana in to je tudi moj tre­nutni cilj, ki bi ga rad dosegel. S ka­kšno daljno prihodnostjo se še ne obremenjujem. Ventil: V imenu revije Ventil se vam za vaše iskrene in iskrive odgovore najlepše zahvaljujemo in vam želi­mo, da si v prihodnjem letu prislužite še eno zlato črtico na vaši unformi. Mag. Aleksander Čičerov, univ. dipl. prav. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za strojništvo Priprava kakovostnega stisnjenega zraka Določeni proizvodni procesi ali avtomatizacija proizvodnje zahtevajo stisnjeni zrak. Za ka­kovosten in cenovno ugoden energent je potrebno investi­rati v kakovosten in energetsko varčen kompresor ter zagotovi­ti ustrezno pripravo – filtracijo in sušenje stisnjenega zraka. Zakaj je potrebna priprava stisnje­nega zraka? V stisnjenem zraku je veliko nečistoč, med katerimi so najpomembnejši trdni delci, voda in olje. Glede na specifične zahteve posameznih uporabnikov je vseb­nost nečistoč potrebno znižati na ustrezno raven. V zraku, ki nas obdaja, so vedno tudi trdni delci. Lahko so naravnega iz­vora, kot na primer cvetni prah, ali pa so posledica človekovih aktivno­sti (promet, razni industrijski procesi itd.). Kompresor te trdne delce sesa skupaj z zrakom in jih tako vnaša v sistem. Delci so običajno velikosti 0,001 do 50 µm. Trdni delci negativ­no vplivajo na obrabo pnevmatič­nih naprav in orodij ter na kakovost končnega produkta oziroma proce­sa. Za odstranjevanje ali za zmanj­ Shema priprave stisnjenega zraka: 1. Kompresor, 2. Ciklonski separator kondenzata, 3. Tlačna posoda, 4. Sušilnik zraka, 5. Odvajalec kondenzata, 6. Filter, 7. Stolp z aktivnim ogljem, 8. Ločevalnik olja iz kondenzata, 9. Kondenzni vod, 10. Merilni sistem. Razredi kakovosti stisnjenega zraka po ISO 8573-1 ševanje koncentracije uporabljamo filtre za stisnjeni zrak različnih filtra­cijskih stopenj. Okoliški zrak vsebuje tudi vodo v plinastem agregatnem stanju. Ma­ksimalna vsebnost vodne pare v zraku je pogojena s temperaturo, dejansko vsebnost vodne pare pa opisujemo s pojmom relativna vla­žnost. Tudi vlago kompresor skupaj z zrakom sesa iz okolice. Vsebnost vlage in tekoče vode oziroma kon­denzata negativno vpliva na kako­vost končnega produkta, obenem pa krajša življenjsko dobo celotne­ga sistema. Vlaga iz zraka se ločuje s ciklonskimi separatorji in sušilniki, iz sistema pa se odvaja z odvajalniki kondenzata. Olje se za razliko od trdnih delcev in vlage običajno ne pojavlja v okolj­skem zraku, pač pa je posledica olj­no mazanih kompresorjev, ki poleg stisnjenega zraka izpihajo tudi dolo­čeno količino olja v obliki oljnih ae­rosolov. Proizvajalci sicer deklarirajo, da je vsebnost olja v izpihanem zra­ku okoli 2,5–5 mg/m3, vendar se v praksi ta koncentracija lahko dvigne tudi čez 20 mg/m3. Vsebnost olja pri nekaterih aplikacijah negativno vpli­va na kakovost, zato ga je običajno potrebno odstraniti oziroma znižati koncentracijo na sprejemljivo raven. Za to se uporabljajo t. i. koalescentni filtrski vložki. Priprava stisnjenega zraka poteka v kompresorski postaji. V tem prime­ru govorimo o centralizirani pripravi zraka. Možna je tudi decentralizi­rana priprava, običajno za majhne porabnike zraka, ki zahtevajo višjo kakovost oz. specialno pripravo. Ta­kšno pripravo imenujemo priprava na mestu porabe. Primer take pri­prave je zrak za laserski rezalnik, zrak za senzoriko, zrak za dihanje … Za doseganje želene točke rosišča s sušenjem stisnjenega zraka običajno Ventil 21 /2015/ 2 potrebujemo sušilnik zraka. Točka rosišča pomeni 100-odstotno rela­tivno vlažnost pri določeni tempera­turi. Če se zrak še nekoliko ohladi, se presežne količine vode začnejo iz­ločati v obliki tekoče vode. Ta pojav se imenuje kondenzacija. Glede na tlačno točko rosišča poznamo več tipov sušilnikov, in sicer hladilniški, adsorpcijski in membranski tip. Za doseganje nižjih točk rosišča uporabljamo adsorpcijske sušilnike, v katerih poteka sušenje tako, da se molekule vode pod tlakom vežejo na adsorbent, ki je običajno mole­kularno sito, silikagel, … Adsorbent je v obliki kroglic in ima izjemno porozno strukturo. Običajno dose­gajo adsorpcijski sušilniki točko ro­sišča pri –40 °C, lahko tudi do –70 °C. Adsorbent je v dveh vzporedno vezanih kolonah. V eni koloni pod tlakom poteka adsorpcija, medtem ko je druga kolona odzračena in v njej poteka regeneracija z manjšo količino že posušenega zraka ali s toploto. Adsorbent je izjemno obču­tljiv na olje, zato je zelo pomembno, da pred adsorpcijski sušilnik name­stimo mikrofilter (koalescentni fil­ter), ki vsebnost olja v zraku zniža na manj kot 0,01 mg/m3. Zaradi nihanj tlaka se proces imenu­je PSA (pressure swing adsorption). Izgube med delovanjem so relativ­no velike, zato je predvsem pri ve­čjih pretokih bolj racionalna investi­cija v toplo regenerirani adsorpcijski sušilnik, ki za regeneracijo uporablja vroč zrak. Pri načrtovanju kakovostnega sti­snjenega zraka moramo upoštevati: . specifične zahteve procesov ali končnih uporabnikov, . klasifikacijo po standardu ISO 8573-1, . držimo se načela ravno toliko, kot je potrebno. www.omega-air.si Bionika in slovenski razvojni trendi V Sloveniji bionika že dobiva identiteto, opazni so prvi re­zultati in uspešni projekti. Vse­eno pa je mogoče potrebno uvodoma še enkrat pojasniti, da je bionika veda, ki posnema naravo in išče rešitve v gradnji sistemov in naprav, ki so kar najbolj podobni tistim reši­tvam, ki nam jih ponuja narava sama. Posnemanje narave, ki ga danes poznamo pod poj­mom bionika, se je začelo pred leti, ko so strokovnjaki začeli sistematično spremljali kon­strukcijske rešitve narave in jih uvajati v tehnične procese. Pred kratkim je bila javnost obve­ščena, da so strokovnjaki Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljublja­ni napravili velik korak na področju bionike. Skupaj z evropskimi kolegi so razvili novo robotsko bionsko tehnologijo, ki pomaga osebam z amputacijo nog vrniti čim bolj na­ravno gibanje. Gre za pripomoček, ki je kombinacija robotske bion­ske tehnologije, s katerim osebi s protezo močno olajšajo gibanje. V triletnem projektu so razvili aktiv­no ortozo za sklep kolka, aktivno protezo za amputirani ud, senzorni sistem za zaznavanje stanja in ak­tivnosti uporabnika ter sistem za posredovanje povratne informaci­je uporabniku. Ne dolgo tega so v svetu razvili bionične ročne proteze, ki jih je moč krmiliti oz. upravljati z mislimi. Prav tako je zaznaven izje­men napredek na področju drugih bioničnih naprav, kot so očesne in slušne proteze, inzulinske črpalke, sodobni bionični vzbujevalniki srčne mišice in drugo. V marcu pa smo bili priča prvi javni predstavitvi izjemnih inovativnih rešitev, ki jih na podro­čju bionike ustvarjajo študenti višjestrokovne šole Šolskega Centra Ptuj. Kmalu pričakujemo podobno pred­stavitev tudi na visoki šoli za bioni­ko, prav tako na Ptuju. Po mnenju strokovnjakov je bionika veda, ki nam bo najbolj pomagala pri razvoju energetsko učinkovitih naprav, sodobne protetike, vsad­kov, življenjsko pomembnih pri­pomočkov, medicinskih tehnologij in drugod. Z dobrim opazovanjem narave bomo namreč začeli siste-matično spreminjati konstrukcijske rešitve in v tehnološke izdelke in procese s pridom uvajati naravne rešitve, ki nam bodo prinesle ener­getsko varčnost, velik prihranek v materialih in velik prihranek truda v raziskovalnih procesih. Če bomo bioniko prepoznali kot rešilno vedo za našo prihodnost, bodo bionič­ni izdelki narejeni s kar najmanjšo porabo materiala in energije, kar bo veljalo tudi za celoten življenjski cikel izdelka v nasprotju s številnimi tehničnimi izdelki, ki jih poznamo danes. Cilj bionike je, da bi bil izde­lek po uporabi razgradljiv in bi se vrnil v naravni proces kroženja sno­ vi. Bionika je lahko priložnost, da spremenimo razmišljanje, navade in začnemo graditi okolju in ljudem bolj prijazen in naraven svet. Vse­kakor pa si želimo, da bomo spo­sobni v Sloveniji ustrezno izobrazi­ti inženirski kader in da mu bomo sposobni zagotoviti zaposlitev, ki je pogoj za uspešen razvoj vsakega poklica in tudi vede. Vso podporo razvoju tega poklica v Sloveniji je dala tudi Obrtno-podjetniška zbor­nica Slovenije in drugi številni pred­stavniki gospodarstva. Janez Škrlec, inž. mehatronike, Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije Robert Harb, univ. dipl. inž. str., Višja strokovna šola Ptuj Standardni ventil VSNC – nova generacija v liniji NAMUR Standardni ventil VSNC v liniji NA­MUR je certificiran po vsem svetu v skladu z običajnimi standardi eksplo­zijske zaščite in se lahko uporablja v številnih segmentih industrije in v mnogih aplikacijah. Njegove razpo­znavne značilnosti so: moderna obli­ka, trajna kakovost, preizkušena teh­nologija in materiali. Izdelek odlikuje tudi zelo privlačno razmerje cena/ zmogljivost. To je tisto, kar mora so­dobni NAMUR ventil tudi biti! Enostransko ali dvostransko delujoč? Ne glede na to, ali potrebujete enostransko ali dvostransko de-I variante in Div. I elektromagnetne sisteme v skladu z NEC 500. Enostavno upravljanje z nizkimi stroški komponent Naročite lahko vnaprej sestavlje­ne ventile ali pa jih sestavite sami: s preizkušenim vmesnikom, votla cevna armatura zmanjša potrebo po vzdrževanju zalog številnih delov. Lahko določite ustrezno napetost tuljave in tuljavo samo namestite. V nasprotju z diskretnimi procesi v industrijski avtomatizaciji, avtomati­zacija procesov pomeni neprekinje­ne procese, večinoma mešanje ali Standardni ventil VSNC v liniji NAMUR lujoč pogon, vam VSNC ponuja pravo rešitev v enem ventilu. Vse, kar morate storiti, je, da zavrti­te tesnilo na vmesniku NAMUR in iz 3/2-potnega ventila postane 5/2-potni ventil. Eksplozivno okolje? Tudi tu ni problema! Paleta izdelkov VSNC vključuje IEC EX certificirane magnetne sisteme za cone 1 in 2, CL fermentiranje tekočin, materialov v razsutem stanju, plinov itd. Za nad­zor pretoka v teh procesih se upo­rabljajo procesni ventili, ki so sesta­vljeni iz naslednjih komponent: . glavni ventil (npr. metuljčni ventil VZAB), . pogon za izvajanje četrtinskega obrata (npr. DFPB), . senzorski sklop, ki označuje polo­žaj preklopa (npr. DAPZ), . pilotni ventil VSNC za pnevmatsko proženje aktuatorja. Primer procesnega ventila Vmesnik NAMUR je idealen za upo­rabo s procesnimi ventili v različnih industrijah in v mnogih aplikacijah, kot so na primer kemična industrija, biotehnika in farmacija, industrija za pripravo vode, upravljanje z odpa­dnimi vodami in v prehrambni indu­striji. Vir: FESTO, d. o. o. Blatnica 8, 1236 Trzin tel.: 01 530 21 00, faks: 01 530 21 25 info_si@festo.com, www.festo.com g. Bogdan Opaškar Podjetje NI predstavlja prvi vgrajeni krmilnik PXI na osnovi procesorja Intel Xeon in ohišje z najvišjo pasovno širino Osemjedrni procesor in 3. ge­neracija tehnologije PCI Express zagotavljata do dvakrat večjo zmogljivost, saj surove podatke spremenita v realno sliko doga­janja. Podjetje NI (Nasdaq: NATI), ponu­dnik rešitev, ki inženirjem in znan­stvenikom pomagajo pri reševanju največjih inženirskih izzivov na sve­tu, je danes napovedalo krmilnik NI PXIe-8880, ki temelji na procesorju Intel® Xeon®, in ohišje NI PXIe-1085, ki je prvo s tehnologijo PCI Express 3. generacije. Kombinacija osem­jedrnega procesorja Intel® Xeon® E5-2618L v3 za strežnike in polne sistemske pasovne širine 24 GB/s predstavlja preboj na področju zmogljivosti za računsko intenzivne in zelo vzporedno delujoče aplikaci­je, na primer pri preizkušanju brez­žičnih sistemov in polprevodnikov ter pri izdelavi prototipov sistemov 5G. Kupci lahko izkoristijo prilago­dljivost platforme PXI, da zamenjajo krmilnike prejšnjih generacij s krmil­nikom NI PXIe-8880 in si tako za­gotovijo dvojno zmogljivost svojih aplikacij za preizkušanje in merjenje. »V zadnjih dveh desetletjih smo pri avtomatiziranem preizkušanju priča postopnemu premiku s standardnih instrumentov na platformo PXI,« je povedala Jessy Cavazos, vodja pa­noge za meritve in instrumentaci­jo pri podjetju Frost & Sullivan. »Z uvedbo tehnologije procesorjev Intel® Xeon® pričakujemo še večjo uveljavitev platforme PXI za viso­kozmogljive aplikacije.« Podjetje NI je sodelovalo s podje­tjem Intel, da je lahko na trg pre­izkušanja in meritev prineslo moč strežniških procesorjev Intel® Xeon®. Vgrajeni krmilnik ima osem jeder, do 24 GB pomnilnika DDR4 in 24 kana­lov povezav PCI Express 3. genera­cije za povezovanje s perifernimi napravami. To zagotavlja inženirjem in znanstvenikom do dvakrat večjo procesno moč ter pasovno širino v primerjavi s krmilniki prejšnje gene­racije. Novo ohišje z 18 razširitveni­mi mesti poleg tega vključuje teh­nologijo PCI Express 3. generacije z osmimi kanali na razširitveno mesto, kar zagotavlja usklajeno skupno pa­sovno širino sistema 24 GB/s, da bo mogoče sisteme za preizkušanje in merjenje širiti še dolgo v prihodnost. »Uporaba najnovejših procesorjev Intel® Xeon® je nov mejnik našega sodelovanja s podjetjem NI,« je po­vedal Shahram Mehraban, direktor razvoja trga za industrijske interne­tne stvari v podjetju Intel. »Internet stvari zahtevajo najvišjo možno pro­cesorsko moč, saj se s tem skrajša čas do trga in znižajo stroški pre­izkušanja. Pristop podjetja NI z vo­dilom PXI je kritičen korak do tega cilja.« Ta kombinacija krmilnika in ohišja PXI nove generacije s programsko opremo za načrtovanje sistemov LabVIEW daje inženirjem in znan­stvenikom potrebna orodja, da 24 GB/s podatkov iz preizkušanja in merjenja spremenijo v realno sliko dogajanja. Za več informacij o novem vgraje­nem krmilniku PXI Express in ohišju PXI Express obiščite: www.ni.com/ white-paper/52566/en/ http://slovenia.ni.com/ Varnostni krmilnik MOSAIC MOSAIC je nov modularni in pro­gramirljivi varnostni krmilnik pod­jetja ReeR za zaščito strojev in na­prav. Varnostni krmilnik MOSAIC omogoča istočasno kontrolo več varnostnih elementov in izvajanje ukazov za popolno zaščito. Na var­nostni krmilnik MOSAIC lahko pri­klopimo varnostne zavese, izklop v sili, dvoročne vklope, laserske skenerje, fotocelice, varnostne za­klepe in ostale varnostne kompo­nente. Mosaic varnostni krmilnik Krmilnik MOSAIC ima modularno zasnovo, ki nudi možnost uporabe razširitvenih modulov, kar omogo­ča popolno prilagodljivost in inte­gracijo v sam varnostni del aplika­cije. Na voljo je tudi nov vmesniški modul MCT, ki omogoča povezo­vanje vhodnih in izhodnih razširitev po povezavi MSC. Ta rešitev omo­goča povezovanje več varnostnih funkcij na različnih strojih v eno proizvodnjo linijo. Programiranje varnostnega krmil­nika MOSAIC poteka s pomočjo programa Mosaic Safety Designer (MSD), ki je dobavljiv z vsakim var­nostnim krmilnikom in omogoča enostavno nastavitev krmilnika v nekaj preprostih korakih. Upora­ba funkcije »povleci in izpusti« je s svojo funkcionalnostjo zelo olajša­la delo na samem krmilniku, saj ji lahko izberete in nastavite različne funkcije varnosti, ki so prikazane z ustreznim simbolom. Med pro­gramiranjem vas že sam program opozori na morebitne napake in nelogične povezave, kar omogoča visoko stopnjo varnosti in prepre­čevanje napak pri programiranju. Mosaic Safety Designer (MSD) omogoča nastavitev različnih nivo­jev zaščite z gesli za dostop poo­blaščenih oseb v sam krmilnik, kar pripomore k dodatni varnosti. Za programiranje in nastavitve varnostnega krmilnika MOSAIC se uporablja priloženi USB-kabel. Vse aplikacije, narejene na varnostnem krmilniku, se lahko dodatno shra­njujejo na spominsko kartico MCM, ki omogoča shranjevanje in prenos shranjenega programa na druge varnostne krmilnike MOSAIC. Standardne lastnosti: . stopnja varnosti: SIL 3 PL e, Cat. 4, . brezplačna programska oprema za nastavitev krmilnika MSC (Mo­saic Safety Designer), . majhne dimenzije (posamezne dimenzije modulov so 22,5 x 99 x 114,5 mm), . možnost 128 vhodov in 16 OSSD parov, . možnost priklopa največ 14 raz­širitvenih modulov na en krmilnik (master unit), . komunikacija med moduli po hitri komunikaciji MSC (Mosaic Safety Communication), . enostavna diagnostika z vgraje­nimi LED-diodami ali programom MSD, . odstranljiva spominska kartica za prenos in shranjevanje. Moduli: . MI8O2 – razširitveni modul z 8 var­nostnimi vhodi in 2 paroma OSSD, . MI8 in MI16 – razširitvene enote z 8 in 16 varnostnimi vhodi, Mosaic razširitvene enote Mosaic Safety Designer (MSD) . MI12T8 – razširitvena enota z 12 varnostnimi vhodi, . MO2 in MO4 – razširitvene eno­te z 2 ali 4 pari OSSD z ločenim EDM in programirljivim statusnim izhodom Start/Restart, . MR2 in MR4 – relejska enota z 2 ali 4 varnostnimi releji, . MO-R4 – razširitvena enota z re­lejskim izhodom, . MB – razširitvena enota za pri­klop na najpopularnejše komuni­kacijske protokole: BP-PROFIBUS DP, MBEI-Ethernet IP, MBEC­-EtherCAT, MBEP-Profinet, MBD­-DeviceNet, MBC-CANopen MBU (Universal Serial Bus). Vir: PS, d. o. o., Logatec Kalce 30b, 1370 Logatec tel.: 01/750-85-10 ps-log@ps-log.si www.ps-log.si/ produkti.php?m_skupina=104 g. Andrej Zupančič Temperirne naprave SMC SMC, vodilni proizvajalec pnev­matične opreme, je globalno podjetje, usmerjeno v izdelavo celovitih rešitev na področju av­tomatizacije tovarn in procesov. Temperirne naprave SMC imajo več kot 20-letno zgodovino. Začeli smo z dobavljanjem temperirnih enot proizvajalcem strojev in opreme za polprevodniško industrijo. Do da­nes smo prodali že več deset tisoč naprav. Lastno blagovno znamko za splošno industrijo smo dali na trg leta 2006. Temperirne naprave SMC uporablja­jo zanesljivo tehnologijo, saj izhajajo iz zahtev polprevodniške industrije. Primerne so za uporabo v medicini, farmacevtski proizvodnji, analitični opremi in avtomobilski industriji. Uporabljajo se v vseh industrijskih procesih, v katerih morajo biti proi­zvodni procesi temperaturno stabil­ni oziroma nadzorovani. SMC ima danes v svoji ponudbi tem­perirne enote, ki za svoje delovanje uporabljajo kompresorsko tehnolo­gijo, tehnologijo Peltier in vodno hla­jene enote. Pri temperirnih enotah s kompresorjem in hladilnim plinom lahko za hlajenje kondenzatorja iz­beremo vodni ali zračni način hlaje­nja. Značilni predstavnik te serije je model HRS s temperaturno stabil­ a) nostjo ±0,1 °C in hladilno močjo do 6 kW oziroma do 24 kW. Predstavnik temperirnih enot s tehnologijo Pe­ltier serije thermo-con je HEC, ki je na voljo tudi v 19" rack verziji. Serijo dopolnjujejo še termokopeli HEB ter thermo-con za kemikalije (slika 1). Temperaturna stabilnost te serije je ±0,01 °C, hladilna moč pa do 1 kW. Predstavnik vodno hlajenih enot je HRW s temperaturno stabilnostjo ±0,3 °C in hladilno močjo do 30 kW. Skupne značilnosti: . izjemna zmogljivost in tempera­turna stabilnost, ki prispevata k doseganju zahtevane kakovosti končne kupčeve aplikacije, . kompaktna in lahka izvedba tem­perirnih enot olajša samo monta­žo, prihrani prostor – zmanjšajo potrebne velikosti instalacijskih mest, možnost montaže k sami steni proizvodnje, gibljiva kolesa omogočajo enostavno mobilnost enot, . širok izbor priključnih napetosti omogoča priklop kjerkoli po svetu, . energetsko varčna temperirna enota (zaradi funkcije samoogre­vanja ni potreben dodatni grelec, tudi kadar je temperatura okolja nizka; časovna funkcija, ki omo­goča nastavitev izklopa, ko ni po­trebno delovanje), . enostavna uporaba, kar omogoča velik digitalni prikazovalnik s pri­kazom alarmov (vizualni nadzor funkcij po displeju), . zmanjšani stroški vzdrževanja zaradi integrirane funkcije samo­diagnostike in displeja (31 tipov alarmov), kar omogoča lažjo iden­tifikacijo vzrokov alarmov ter po­navljajoče se napake, b) . zmanjšan čas zastoja v primeru izpada električnega napajanja s funkcijo samodejnega ponovne­ga zagona brez potrebnih ročnih vklopov ali ukaza po daljinskem dostopu, . enostavnost vzdrževanja (čiščenje filtra brez orodja, enostaven nad­zor nivoja hladilnega medija), . omejen dostop nepooblaščenim osebam do nastavitev z uporabo funkcije zaklepanja, ki preprečuje dostop in hkrati tudi spremembe nastavitev po pomoti, . nadzor na daljavo s pomočjo vgrajenih komunikacijskih portov (serijska komunikacija RS232C in RS485 ter I/O-kontakti), . dodatne funkcije, kot npr. nizek nivo hladilnega medija v rezer­voarju, funkcija za preprečevanje zamrzovanja ali izhodni signal pripravljenosti enote, še izboljšajo uporabniško izkušnjo temperirnih enot SMC. Primeri uporabe: . temperiranje varilnih klešč pri toč­kovnem varjenju v avtomobilski industriji, . temperiranje laserskega vira pri procesu izdelave tiskanin, . temperiranje orodja na blister pa­kirnih enotah v farmaciji, . temperiranje odvzetih vzorcev v analitičnih laboratorijih. Vir: SMC Industrijska Avtomatika, d. o. o. Mirnska cesta 7, 8210 Trebnje tel.: +386 7 3885 421 M.: +386 40 471 006 faks: +386 7 3885 415 p.jarc@smc.si, www.smc.si c) Izvedbe temperirnih naprav: kompresorska zračno hlajena – a, model Peltier thermo-con 19" rack – b, standardni model Peltier thermo-con – c. Vektorski frekveneni regulatorji za AC-motorje – PowerFlex 525 Nov model frekvenčnega pre­tvornika Allen-Bradley Power-Flex 525 ima modularno kon­strukcijo. Nastavitveni modul s prikazovalni­kom in tipkovnico lahko snamemo z naprave, priklopimo na računalnik z vgrajenim USB-priključkom in opra­vimo nastavitve – parametriranje. Nastavitveni modul je enak za vse razrede moči, kar poenostavlja iz­biro rezervnih delov. Standardno so vgrajeni Ethernet/IP in komunikaci­ ja Modbus RTU (RS-485) ter var­nostni izklop (PLd, SIL2/ Cat 3). Na voljo pa so tudi druga industrijska vodila, npr. redundančni Ethernet/ IP (dvoje vrat z obročno topologijo DLR – Device Level Ring): Lastnosti: . USB-priključek za PC-povezavo (omogoča tudi napajanje modu­la), . z dodatnimi karticami so možne povezave Profibus, DeviceNet in druge, . vektorska odprto- ali zaprtozanč­na regulacija, . pozicioniranje z dajalnikom (po­trebna je dodatna kartica za pri­klop enkoderja), . podpira motorje s permanentni­mi magneti, . temperaturno območje delovanja do 70 °C (potreben je ventilator), . razpon moči od 400 W do 22 kW, napetost 230 VAC/1ph in 400 VAC/3ph , . mogoča je montaža v pokonč­nem ali ležečem položaju, brez razmika med napravami, . vgrajen EMC-filter, . primeren za zahtevnejše aplika­cije, . odlično razmerje med ceno in funkcionalnostjo. Povezave: http://ab.rockwellautomation.com/ Drives/PowerFlex-525, http://www.youtube.com/watch? v=3nVgW5fEb4s Vir: Tehna, d. o. o. Tehnološki park 19, 1000 Ljubljana tel. +386 1 28 01 775 fax:. +386 1 28 01 760 www.tehna.si g. Žiga Petrič Industrijski roboti EPSON LS3 in LS6 Podjetje EPSON je na trgu industrij­skih robotov prisotno že desetletja. Med vodilnimi proizvajalci štiriosnih robotov SCARA si položaj utrjuje s kakovostjo, zanesljivostjo, visoko hitrostjo manipulacije in preprosto­stjo programiranja. Epsonovi roboti SCARA so za kupca odlična izbira, kadar se zahtevajo najkrajši delov­ni takti in najvišja kakovost. V široki paleti modelov, nosilnosti, dosega in opcij se zanesljivo najde najpri­mernejša kombinacija krmilnika in manipulatorja za vsako zahtevano nalogo. Poleg vodilne serije G sedaj Epson ponuja še serijo robotov LS – Light Scara. Roboti LS so alternativa za stroškovno občutljivejše primere, kjer zahteve po hitrosti manipu­lacije niso najstrožje. Roboti LS z zmogljivim krmilnikom RC90 imajo vse prednosti, ki odlikujejo robote Epson višjega kakovostnega razre­da: velika natančnost pozicionira­nja, isto in neokrnjeno programsko razvojno okolje RC+, opcijske razši­ritve I/O, RS-232, DeviceNet, Profi­bus-DP (Slave ali Master), EtherNet/ IP, CC-Link, Profinet, Vision, Conve­yor Tracking, Force Sensing, API in GUI Builder. Zagotovljeni so enaka garancija, podpora, vzdrževanje in servis. Robot EPSON LS3 ima delovni ra­dij 400 mm in nominalno nosilnost 3 kg, LS6 pa ima doseg 600 mm in nosilnost 6 kg. Oba modela sta v iz­vedbi za horizontalno namizno na­mestitev, na voljo sta tudi v izveden­ki CleanRoom ISO 4. Roboti EPSON LS s krmilnikom RC90 so dobavljivi iz zaloge v kratkih dobavnih rokih. Priporočena cena LS3 je 9.900,00 EUR, za večji LS6 pa 12.900,00 EUR (brez DDV). Vir: DAX, d. o. o. Vreskovo 68, 1420 Trbovlje tel.: +386 3 563 0500 faks: +386 3 563 0501 www.dax.si g. Darko Koritnik Prvi jermensko gnani linearni komplet DryLin brez kovinskih delov Gre za kombinacijo tribološko op­timiziranega linearnega kompleta DryLin® ZLW. Sklop je izdelan iz karbona z vgrajenimi polimernimi elementi dry-tech® in z zobatim jermenom. Tako je ZLW-0630-P prvi linearni komplet popolnoma brez kovinskih delov. Zaradi čvrste plastične konstrukcije in z uporabo krogličnih ležajev xiros® (kroglice, narejene iz plastike ali stekla) je sis­tem zelo lahek in ne potrebuje vzdr­ževanja, ker lahko vsi vgrajeni ležaji delujejo brez mazanja. Prednosti novega sistema: . zelo lahek, . popolnoma brez kovinskih delov, . brez mazanja in vzdrževanja, . nemagneten, . pogon: armirani neoprenski zoba­ti jermen, . z maksimalno dolžino do 1.000 mm. Vir: HENNLICH, d. o. o. Podnart 33, 4244 Podnart tel.: (0)4 532 06 05 faks: (0)4 532 06 20 www.hennlich.si drobnic@hennlich.si g. Stojan Drobnič Zdru.eni lastnosti linearnega vodila in navojnega vretena – GLIDE SCREW™ Glide Screw™ je kombinacija linear­nega vodila in navojnega vretena, ki zagotavlja visoko zmogljivost, hitro vgradnjo in manj kompleksnosti – še posebno pri majhnih dimenzijah. Značilni primeri uporabe: . 3D-printanje, . fluidne črpalke, . pipetiranje fluidov / 3-osna avto­matizacija v laboratorijih. Enota Glide Screw™ je oblikova­na tako, da prevzeme momente in stranske obremenitve brez doda­tnega linearnega vodila ali druge podpore. Zaradi združitve lastnosti linearne­ga vodila in navojnega vretena je vgradnja enostavnejša in vključuje manj sestavnih delov. Vzdrževanje ni potrebno, saj ima vgrajen mazalni blok, ki nudi zadostno mazanje vso življenjsko dobo. Podjetje Thomson, ki vodila izdeluje, je prepoznavno na področju tehno­logije mehanskega gibanja že več kot 60 let. Kot del Danaher Motion je podje­tje Thomson sposobno zagotavljati kompletne sistemske rešitve. Vir: INOTEH, d. o. o. K železnici 7 2345 Bistrica ob Dravi tel.: +386 (0)2 673 01 34 fax: +386 (0)2 665 20 81 www.inoteh.si g. Gregor Podlogar Linearni verieni vozieek za gredi (RoundWay Linear Roller Bearing Product) Novost proizvajalca THOMSON so verižni linearni vozički za gredi – RoundWay Linear Roller Bearing. Ti vozički zagotavljajo: . do 20-krat večjo nosilnost (6.000 do 155.000 N) od konvencional­nih linearnih krogličnih ležajev, . odlikuje jih tog dizajn, ki zago­tavlja veliko natančnost tudi pri velikih nenadnih obremenitvah, ki se pogosto pojavljajo v aplika­cijah, . koeficient trenja 0,005, . samoizravnalna zmožnost, ki skrajšuje čas vgradnje in zmanj­šuje stroške, . dobavljivi so z vgrajenim brisal­cem, ki ščiti pred umazanijo in zagotavlja mazanje, . primerni za hitrosti do 30 m/s in pospeške do 137 m/s2, . primerni za uporabo v okolju z visokimi temperaturami – do 260 °C. Več informacij dobite pri podjetju INOTEH. Vir: INOTEH, d. o. o. K železnici 7, 2345 Bistrica ob Dravi tel.: +386 (0)2 665 11 31 fax: +386 (0)2 665 20 81 info@inoteh.si www.inoteh.si Gumijasta prijemala Podjetje PIAB ima številne izku­šnje na področju »primi in odloži« (»pick & place«). Poznani so po re­šitvah za prijemanje od najmanjših bonbonov do ravnanja z velikimi in težkimi paketi. Izdelki podjetja PIAB omogočajo povečanje produktivnosti, zmanj­šanje porabe energije in izboljša­nje delovnega okolja. Razvoj nove linije izdelkov z imenom Value Line pa pomeni dobre zmogljivosti pri nizki ceni. Nova linija je izdelana za primere, ko hitrosti in površine za prijemanje niso posebno zahtevne, – Value Line npr. pri pripravi embalaže za paki­ranje, dodajanju pločevine ali pri tlačnem livu. Izdelki so primerni za ravnanje z materiali, kot so karton, gladka pla­stika (0–60/80 °C) in suhe pločevi­ne pri majhnih in srednjih hitrostih prenašanja. Prisesne gume Value Line so primer-ne za standardne oziroma osnovne aplikacije. Program je sestavljen iz različnih modelov: ravnih ali konkav­nih, z mehi in dolgimi mehi. Prise­sne gume imajo dobre sposobnosti glede na njihovo ceno. Imajo dolge, tanke ustnice za dobro tesnjenje na rahlo ukrivljenih površinah. Vakuumski ejektorji imajo majhno maso in dimenzije ter integrirane »push-in« priključke. Prvi model je v obliki črke T in dovoljuje odvod odpadnega zraka s cevmi, drugi pa je tipične linijske oblike. Ne glede na to, da gre za cenovno ugodnej­šo linijo izdelkov, bodo ejektorji prihranili približno 30 % energije v primerjavi s podobnimi konkurenč­nimi ejektorji s šobo 0,7 mm. Izdelki Value Line so dobavljivi glo­balno in direktno s police, posamič­no ali s popustom v paketu za 30 oziroma 100 kosov. Več informacij o Value Line in dru­gih izdelkih proizvajalca PIAB dobi­te pri podjetju INOTEH. Vir: INOTEH, d. o. o. K železnici 7, 2345 Bistrica ob Dravi tel.: +386 (0)2 665 11 31 fax: +386 (0)2 665 20 81 info@inoteh.si www.inoteh.si Enote za nadzor porabe energije V ponudbi so Omronove enote za nadzor energije, s katerimi je možno meriti, prikazovati in optimirati vaš račun za energijo. Kombinacija stroj­ne opreme, programske opreme in Omronovega strokovnega znanja omogoča učinkovito upravljanje porabe energije brez zmanjšanja proizvodne kapacitete ali kakovosti in hkrati ustreza zahtevam direktive EU 27/2012 in ISO50001. Na voljo so napredne enote za nad­zor energije s prikazovalnikom, ki hkrati merijo električne in neelek­trične veličine. Zagotavljajo hkratno merjenje napetosti in toka ter veli­čine, kot so moč, jalova moč, reak­tivna moč, faktor moči, frekvenca, … Enote za nadzor energije lahko pri­klopimo na PC in s pomočjo brez­plačnega programskega orodja enostavno parametriramo, bele­žimo in z grafi spremljamo trende porabe. Na voljo je tudi oddaljena enota za beleženje in spremljanje porabe, preko katere lahko do 31 enot za nadzor energije povežemo v mrežo (komunikacija RS-485 ali z uporabo brezžičnega pretvornika). Nastaviti je možno različne intervale beleženja, ki se shranjujejo na SD­-kartico. Na enoto lahko dostopamo tudi preko povezave LAN. Vir: MIEL Elektronika, d.o.o. Efenkova cesta 61, 3320 Velenje tel.: +386 3 898 57 50 (58) fax: +386 3 898 57 60 www.miel.si info@miel.si Prenosna naprava za vzdr.evanje olja – Parker SentinelTM Parker Hannifin, divizija HFDE (Hy­draulic filtration Division Europe), je predstavil novega in hkrati najmanj­šega člana v družini prenosnih na­prav PVS za vzdrževanje olja – mo­del SentinelTM. Naprava tako rekoč »straži« (od tod tudi ime) hidravlični sistem in je zasnovana za merjenje vsebnosti vode v olju in za izločeva­nja vode. V praksi je čiščenje najbolj učinkovito pri temperaturi olja 70 °C. Z napra­ vo SentinelTM je namesto segrevanja celotnega hidravličnega sistema po­trebno segreti le vakuumsko komo­ro, kar bistveno pripomore k varče­vanju z energijo. V primerjavi z dosedanjimi napra­vami PVS ima vgrajen elektronski PLC-vmesnik Parker IQAN. Z nje­govo pomočjo izbiramo različne načine delovanja. SentinelTM ima tri načine delovanja. Pri standardnem načinu je delovanje neprekinjeno s čiščenjem vzorcev olja v dvominu­tnih intervalih. Pri načinu SentinelTM se postopek čiščenja prične v tre­nutku, ko nivo vode preseže pred­nastavljeno vrednost. Vzorčni način pa ugotavlja trend kontaminacije vode z merjenjem treh vzorcev olja. SentinelTM deluje na principu uve­ljavljene tehnologije vakuumske dehidracije s pretokom 12 l/min in je priporočljiv za sisteme, ki vsebu­jejo do 3000 l olja z relativno vla­žnostjo <2 %. Vir: Parker Hannifin Ges.m.b.H. Wiener Neustadt, Avstrija – Podružnica v Sloveniji tel.: 07 337 66 50, faks: 07 337 66 51 parker.slovenia@parker.comwww.parker.si, Miha Šteger Merjenje profilov z merilnikom razdalje s kratkim dometom – Profiler™ 2 Spremljanje višin, kotov in radijev ukrivljenosti, merjenje vrzeli, obli­ke in robov, pregledovanje količine materiala, npr. pri nanosu lepila, so številni primeri uporabe, kjer Profiler™ 2 navdušuje s svojo na­tančnostjo, konceptom uporabni­ku prijazne samostojne naprave, z vgrajeno nadzorno ploščo z barv­nim zaslonom in ugodnim razmer­jem med ceno in zmogljivostjo. Vse v eni napravi: merjenje profi­lov, vrednotenje, prikazovalnik in nadzorna plošča – Profiler™ 2 je prvi dvodimenzionalni senzor za merjenje oddaljenosti, zasnovan kot ena naprava. Merjenje profilov, vrednotenje, prikazovalnik in nad­zorna plošča so združeni v enem robustnem ohišju, ki je izdelano iz trpežne, na udarce odporne plasti­ke in dosega stopnjo zaščite IP67. Princip delovanja senzorja temelji na principu dvodimenzionalne tri­angulacije. Svetla izostrena laser­ska linija se projicira na površino objekta v merilnem območju med 75 mm in 125 mm in se nato pre­slika na sprejemni element CMOS. Profiler™ 2 pretvori profilno linijo iz objekta v visoko natančne x- in y-koordinate izmerjenih vrednosti, kjer so razlike v spremembah viši­ne odvisne od oblike objekta. Sen­zor dosega resolucijo 2 µm v z-osi. Vgrajena elektronika generira in shranjuje dvodimenzionalni profil predmeta iz izmerjenih vrednosti, ki je prikazan na LCD-zaslonu sen­zorja ali preko programske opreme na PC ali nadzornem terminalu. Če sta ciljni objekt in senzor vzpore­dna, se lahko ustvari tridimenzio­nalni profil objekta z nanizanjem posameznih dvodimenzionalnih svetlobnih odsekov. Kombinacija natančne laserske linije in inteligentni procesi vrednotenja omogočajo zelo zanesljive meritve, neodvisno od barve, materiala ali strukture površine predmetov, še posebej, ker senzor nudi ustrezne programske načine za najrazličnej­še površine. Dodatni ukrepi so bili izvedeni na optiki in procesu ob­delave signala za zmanjšanje vpliva svetlobe iz okolice. Spreminjanje svetlobnih razmer v merilnem ob­močju, širokem med 17 mm in 27 mm (odvisno od oddaljenosti mer­jenja), tako minimalno vpliva na merilne rezultate merilnika Profi­ler™ 2. To se še posebej pozna na najbolj problematičnih visoko od­bojnih površinah. Profiler™ 2 je trenutno cenovno naj­bolj ugodna senzorska rešitev te vr­ste na trgu. To je posledica zasnove samostojne naprave, ki namenoma deluje brez ločene zunanje enote za vrednotenje. Tak koncept omo­goča, da je strojna oprema za sen­zor za približno 50 % cenejša. Ker nista potrebna montaža in ožičenje dodatnih komponent, se še doda­tno zmanjša strošek namestitve. S Profiler™ 2 je na tak način mogoča izvedba cenovno ugodnih aplikacij za kontrolo kakovosti. Spremljanje velikosti večjega števila robov in vrzeli na vratih ali pokrovu motorja in prtljažnika na avtomobilski šasiji je tipična uporaba v avtomobilski proizvodnji. Lepljenje komponent je postal osnovni proces v konstrukciji vozil kot tudi na številnih drugih po­dročjih industrijskega sestavljanja. Profiler™ 2, dvodimenzionalni me­rilnik razdalje, lahko spremlja nana­šanje lepila za pravo količino upora­bljenega materiala in preprečevanje vrzeli. V predelovalni industriji se lahko zelo natančno izmerijo kot in krivulje ukrivljene pločevine, alumi­nija ali plastičnih profilov. Kontrola dolžine in višine tiskanih vezij in dru­gih sestavljenih komponent so tipič­no področje uporabe za Profiler™ 2 v elektronski industriji. Senzor omogoča zanesljivo kon­trolo roba med obdelavo nepreki­njenih materialov, kot so papir ali netkani materiali. http://slovenia.ni.com/ Eude.ni eistilni robeki BIG WIPES Podjetje S3C, d. o. o., je v svoj prodajni program uvrstilo tudi čudežne čistilne robčke BIG WI­PES podjetja Sycamore UK Ltd., ki se uporabljajo tako v industriji (profesionalna uporaba) kot doma in tudi za čiščenje notranjosti av­tomobilov. Delavci si v proizvod­nji hitro umažejo roke, ki jih zelo težko očistijo. S čistilnimi robčki BIG WIPES je odstranjevanje uma­zanije zelo enostavno in učinkovito. Namenjeni so za odstranjevanje različnih snovi, kot so barve, laki, pene, silikoni, tesnila, lepila, olja, masti itd. Z njimi je mogoče očistiti roke, orodja in druge površine. Proizvajalec zagotavlja, da so čistilni robčki BIG WIPES najboljši v svojem razredu, saj praktično ni konkurenčnega izdelka, s kate­rim bi bilo mogoče odstraniti to­liko različnih snovi. Robčki hkrati preprečujejo izsušitev rok, saj ohr­anjajo vlažnost, zaščitijo kožo in so dermatološko testirani. Vsi izdelki podjetja Sycamore so ekološko pri­jazni, razgradljivi, vsebujejo narav­ne sestavine, so brez toksinov in fosfatov, mogoče jih je reciklirati in niso bili nikoli testirani na živalih. Za ponudbo čistilnih robčkov ali ostalih izdelkov s področja hidrav­like, pnevmatike in industrijske ar­mature pošljite sporočilo na info@ s3c.si, pokličite 014 232 222 ali obiščite stran www.landefeld.si. Veselimo se sodelovanja z vami. www.landefeld.si Nove knjige [1] Bergada, J. M., Kumar, S.: Flu­id Power, Mathematical Design of Several Components – Fluidna tehnika, matematično konstruiranje nekaterih sestavin – Zal.: Nova Sci­ence Publishers, 2014; ISBN: 978-1­62948-316-0. [2] Tuma, J.: Vechicle Gearbox No­ise and Vibrations: Measurment, Signal Analysis, Signal Proces­sing and Noise Reduction Measu­res – Hrupnost in vibracije pri me­njalnikih na vozilih: meritve, analiza signalov, procesiranje signalov in načini za zmanjševanje hrupnosti – Zal.: Wiley, 2014; ISBN: 978-1-118­35941-9. [3] Lim, Y. S., Venugopal, R., Ulsoj, A. G.: Process Control for Sheet Metal Stamping – krmiljenje procesa pre­oblikovanja pločevine – Zal.: Sprin­ger, 2014; ISBN: 978-1-4471-6284-1. [4] Ulsoj, A. G., Peng, H., Cakmaker, M.: Automotive Control Systems – Krmilni sistemi na vozilih – Zal.: Cambridge university press, 2014; ISBN: 978-1-1076-8604-5. Raspberry PI Programirajte s Python programom www.svet-el.si Zanimivosti na spletnih straneh [1] Kondicioniranje hidravlične­ga olja – www.hydraulicspneu­matics.com/bit-ly/HP1412-Cle­anOil – Za povečanje življenjske dobe hidravličnih naprav je po­trebno zagotoviti čisto in hladno hidravlično olje. To je stara in zna­na resnica. Toda pri hidravliki je tako, da vsaka praska na površini lahko povzroča več težav, kot jih lahko vidi oko. [2] Pnevmatika pospešuje razvoj robotike – www.hydraulicspne­umatics.com/bit.ly/HP1412-Ro­botics – Pekovska enota pospešu­ je produktivnost, varčuje z ener­gijo in zmanjšuje število okvar, zahvaljujoč rekonstrukciji orodja na koncu robotske roke. Avtoma­tizirani sistem omogoča izpolnje­vanje vseh pekovskih nalog – od mešanja testa in peke do pakiranja in natovarjanja. The 4th Scandinavian 20.–22. 05. 2015 Znastvene International Conference Tampere, Finska on Fluid Power (SICFP 2015) in strokovne – 14. Skandinavska mednarodna Informacije: konferenca o fluidni tehniki. – www.tut.fi/sicpf prireditve – sicpf@tut.fi Oglaševalci AX Elektronika, d. o. o., Ljubljana 169 CELJSKI SEJEM, d. d., Celje 125 DAX Electronic Systems, d. o. o., Trbovlje 89 DOMEL, d. d., Železniki 109 FESTO, d. o. o., Trzin 89,172 HALDER, d. o. o., Hoče 106 HAWE HIDRAVLIKA, d. o. o., Petrovče 171 HENNLICH, d. o. o., Podnart 168 HYDAC, d. o. o., Maribor 162 ICM, d. o. o., Celje 133 IMI INTERNATIONAL, d. o. o., Lesce 169 INDMEDIA, d. o. o., Beograd, Srbija 170 IPRO ING, d. o. o., Ljubljana 159 JAKŠA, d. o. o., Ljubljana 151 MIEL Elektronika, d. o. o., Velenje 89 OLMA, d. d., Ljubljana 89 OMEGA AIR, d. o. o., Ljubljana 89 OPL AVTOMATIZACIJA, d. o. o, Trzin 89,169 PARKER HANNIFIN (podružnica v N. M.), Novo mesto 89 POCLAIN HYDRAULICS, d. o. o, Žiri 89,90 PPT COMMERCE, d. o. o., Ljubljana 111 PROFIDTP, d. o. o., Škofljica 92,107 PS, d. o. o., Logatec 89 S3C, d. o. o., Ljubljana 89 SICK, d. o. o., Ljubljana 89 STROJNISTVO.COM, Ljubljana 110 SUN Hydraulik, Erkelenz, Nemčija 165 TEHNA, d. o. o., Ljubljana 166 UL, Fakulteta za strojništvo, Ljubljana 147,154,156 Univerza v Mariboru 105 UM, Fakulteta za strojništvo, FT2015, Maribor 132 VISTA HIDRAVLIKA, d. o. o., Žiri 89 YASKAWA SLOVENIJA, d. o. o., Ribnica 99