iT -A-. B Jernej Kopitar. Matija C. Dr. France Prešern. Spisal XVIII. Leto. -i--->- .... Natisnil in založil Rudolf Milic. 1880. Jernej Kopitar. Matija Čop. C. Dr. France Prešern. Spisal L XVIII. Leto. V Ljubili. Natisnil in založil Rudolf Milic. 1880. o M zbor zičenih, vedi slava, Stopi moder, bistra, glava, Vse jezike sveta, zna. Če zapoje, vse pogleda, Ncl katedru grom beseda > Zvezde šteje, pravdo da. Svet posluša modrovine, Se začudi koricu, tmine, JLdo je mar 9 Taka glava korenine Je slovenski oratar Bovan ^Ves&C - cKoseo&i. A. Jernej Kopitar. * f„Monstrum scientiarum". , J. Grimm. lovstvena zgodovina kaže, kedaj se je slovstvo pričelo, kako je napredovalo, kako dospelo do sedanje svoje vstave in oblike. — Zgodovina pojasnuje vsaktero vedo; tako tudi slovstvena zgodovina pojasnuje jezikovno vedo ali jezikoslovje. — Treba je le, da se kaže res zgodovina in prav. Kar pervo tiče, naj se kaže res zgodovina, se dan danes čestokrat laže in namestu zgodovine razlaguje le povestnica celo že po slovenskih nekterib učiliščih in listih, da bi človek vedoželjnemu mladenču klical rad: „Ne verjemi! Tolle et lege t. j. vzemi pisatelja v roke in beri ga sam!" — Opisujejo se namestu slovstvenih del ali umotvorov le slovstvovatelji t. j. pisatelji po osebnosti, po notranjščini in vnanj-ščini, po slastih in strastih. To — se ve da — mika mladino! — Osebe naj se v književni zgodovini opisujejo le, kolikor je potrebno in koristno v njeno pojasnovanje. Kar drugo tiče, naj se prav kaže slovstvena zgodovina, priporoča nam sveto pismo, naj hvalimo sloveče svoje može, pristavljaje, da njih trupla počivajo v miru (Sir. 44.); blagor mertvim (beati mortui..). — Glasoviti sedanji životopisi t. j. opisovanja živočih še tolikih junakov — so vsakdaj kočljivi, malo da ne sumljivi. „Ne hvali človeka v njegovem življenju, svetuje z bogoljubnim svetnikom nam Slovencem domoljubni Slomšek (Drobtinc. 1. 1862, str. 71.), ampak hvali ga po njegovi smerti, povzdigaj njegove zasluge, kedar je rajni, in hvalivca prilizovanje ne mika, pa tudi pohvaljenega prevzetija ne skuša". Opisujejo naj se mertvi, rajni, po starem pregovoru: »De mortuis nil nisi bene". — Pregovor ne pravi: — »nil nisi bona"; torej se smejo tudi njih Jernej Kopitar. 1 „mala". — »Facta loquuntura. -r- »Blagor mertvim ... njih dela gredo za njimi (opera illorum sequuntur illos)", uči spet sveto pismo (Razod. 14, 13). Dela — dobre in slabe — gredo za njimi kakor na unem, tako tudi na tem svetu. Razlagovati se imajo, toda vsegdar bene t. j. tako, da se dobre priljubijo, slabe pa pristudijo. Kdor drugače počenja, ne dela prav, vzbuja strasti, nareja stranke, in gorje mu naposled, kajti — ako slepec slepca vodi, oba v jamo padeta. V čislih imajoč omenjene pravila — naj pričnem spet letos z možem, kteri — doma na Kranjskem — slovi po Slovanskem — med vsim učenim svetom; z možem, čegar rojstveno stoletnico bodemo obhajali to leto; s slovanskim Kranjcem, in ta veliki učenjak, po J. Grimmovih lastnih besedah »monstrum scientiarum" je — Kopitar. Življenje njegovo je znano. Opisal ga je nekaj sam (1. 1839), in naslednik njegov dr. Miklošič že dvakrat dal na svetlobo (1. 1851 in 1. 1857); nekaj pa so ga opisali drugi in se bere v raznih naših časnikih in berilih na pr. v Vedežu, Bčeli, v Novicah 1. 1852 in 1. 1857, v Slov. Ber. gimn. VII. 1. 1858 itd. itd. — Priprost spominek ima ranjki c. kr. dvorski svetovavec in pervi varh c. kr. dvorne bukvarnice na Dunajskem pokopališču Marksovem, kjer je (cf. Wien. Ztg. dr. M. J. Fesi) v nadgrobni kamen vrezan naslednji pozlačeni napis v latinskem jeziku: Bartholomaeus Kopitar Carantanus natus in pago Repnje ad Aemonam d. 23. m. Augusti 1780 in slavicis literis augendis magni Dobrovii ingeniosus semulator obiit Vindobonse d. 11. m. Angusti 1844. Zois — Kopitar — Vodnik. Kar je bil Mecena Horacu in drugim pevateljem latinskim, to in še več je bil blagi baron Žiga (Si-gismund) Zois Vodniku, Kopitarju in mnogim tedanjim pisateljem slovenskim. Pri njem si je bil ta opomogel do velike učenosti in premožnosti. Uno je pokazal že v pervem svojem književnem delu: 1. Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Karn-ten und Steyermark. Laibach. Korn. 1808. 8°. XLVIII. 460. — Slovnica ima sicer štiri razdelke, vendar ni vravnana po slovničnih zahtevah, kar se pojasnuje iz njenega ranega spočetja (cf. Selbstbiogr.). V pervem razdelku (Einleitung III —XLVIII) govori o Slovanih, največ po Schlozerju, o Cirilu in Metodu po Nestorju, o narečjih slovanskih, posebej o slovenščini in njeni pismenosti. V drugem (Elementar - Orthographie 1—212) o Cirilo vi slovanski azbuki in o Bohoričevem latinskim pravopisu razkazuje v obilnih zgledih slovenščine naše razvijanje po stoletjih od 1584 do 1808. V tretjem (Etymologie 213-384) razklada besedo-slovje, vzlasti oblikoslovje. V četertem (Nachschrift 385—460) doveršuje z Dunaja pervo našo književno dobo in slovstveno vzajemnost po bukvah kranjskih in hrovaških v latinskem, glagoliškem in cirilskem pravopisji. — O tej slovnici piše M. Čop (cf. Šafarik's Gesch. d. siidslaw. Lit. 1864. I. str. 36): „Seine Grammatik.. . gehort zu den einflussreichsten philolo-gischen Arbeiten, die auf dem Gebiete der slawischen Literatur erschienen sind. Sie ist uberreich an hellen Blicken, tiberraschend neuen Ansichten und gesunden Urtheilen; und durch alles dieses in hohem Grade geeig-net, den Sinn des selbstdenkenden Lesers zu wecken, zu scharfen und auf neue Ideen zu fiihren". In 1. 1833 (vSlow. ABC-Krieg str. 2) pravi: ... „Bis dahin war keine slawische Grammatik erschienen, die auf der Basis allgemeiner (und namentlich altklassischer) philologischer Bildung ruhend, sich durch Beriicksichtigung aller slawischen Dialekte auf einen hohern Standpunkt erhoben hatte, und so historisch und philologisch zu-gleich gewesen ware". — Da je »Saggio grammaticale Italiano-Cragnolino composto da Vincenzo Franul de Weissenthurna v Terstu 1. 1811 v znanstvenem delu na tanko po Kopitarjevi, in sploh v kteri zgodovinski razmeri je proti prejšnjim in slejšnjim, to sem razkazal 1. 1861 v izvčstji gimnazije Ljubljanske: »Slovnice slovenskega jezika" (str.15.16 itd.). — »Grammatica nostra dialecti Slavorum interioris Austrise Labaci prodierat A. 1808, non sine fructu popularium, sine Zoilo" — pravi o njej Kopitar sam 1. 1840 (v Hesycb. Glossograph. str. 71.), in dasi je spočela se bila iz nekakega razpora med njim in Vodnikom, tolaži vendar opomba Kopitarjeva v slovnici sami (str. 388. 389: Professor Vodnik hatte die Gfite, bey meiner Abreise von Laibach, die Besorgung der weitern Correctur . . . zu ubernehmen), da sta oba, če tudi časih „inimici rei", prej in slej — po Zoisu — bila si „amici personse". — Dunaj — Kopitar — Censor. „Exeunte 1808 venimus Vien-nam, Juribusque vacavimus usque ad finem 1810, ubi ad Caesaris Bibliothecam palatinam transivimus... Annalium Litt. Vindo-bonensium redactionem... nonnisi amicorum hortatu ad anni tempus susceperamus, bene gnari quid negotium requireret majus nostris hume-ris.. Quod de magistratu nostro censorio"... O sadu te delavnosti Kopitarjeve piše spet Čop (cf. Gesch. d. siidslaw. Lit. in ABC-Krieg): „Die von ihm in verschiedenen Zeitschriften, namentlich in den Annalen der Literatur des oesterreichischen Kaiserthums, der Wiener Literatur-Zeitung, den durch einige Zeit von ihm redigierten Jahrbiichern der Literatur und selbst im oesterreichischen Beobachter zerstreuten kritisch-philologischen Aufsatze verdienten nicht nur wegen ihres durch Scharfsinn, Gelehrsamkeit, fruchtbare Ideen u. s. w. ausgezeichneten Inhalts, sondern selbst wegen ihrer originellen Darstellungsweise gesammelt und vereint herausgegeben zu werden. Eine solche Sammlung, bestimmt den kritischen Sinn anzuregen und zu befruchten, wiirde nicht nur fiir slawische Studien-freunde, sondern auch fiir andere Philologen von weiterem Umblick von Nutzen sem". — Tej pravični pa resnični želji je deloma že vstregel, deloma hoče še vstreči (in da bi skorol kajti dotlej se Kopitar v sliki doveršeni kazati ne more —) slavni naslednik njegov, priobčivši: 2. Barth. Kopitar's kleinere Schriften sprachwis-. senschaftlichen, geschichtlichen, ethnographischen und rechtshistorischen Inhalts. Herausgegeben von Fr. Miklosich. Erster Theil. Wien. Friedrich Beck's Universitsets-Buchhandlung. 1857. 8°. IV. 380. Kdor te spise zvesto prebira, čuti pač resnico Čopovih besedi, ter želi berž ko berž v roke dobiti še druge, ki jih pa pozna in izdati more le Miklošič. — Tu naj zaznamnjajo se samo še viri, iz kterih so posneti dosedaj priobčeni spiski: Annalen der Literatur und Kunst. Jahrg. 1809 —1812; Vaterlandische Blatter. Jahrg. 1812—1820; Archiv fiir Geogra-phie, Historie, Staats- und Kriegskunst. Jahrg. 1811; Wiener allgemeine Literaturzeitung. 1813; Intelligenzblatt. 1814—1816; Museum. 1812.1813; Wiener Jahrbucher. 1818. — Vuk Stefanovič Karadžid i Kopitar. Na Dunaju sta se spoznala ta dva moža, in Kopitarju gre zasluga, da je Vuk (roj. 1787, u. 1864) hitrejše zbiral serbske narodne pesni in dajal jih na svetlobo, da je spisal pervo slovnico in pervi slovar serbskega jezika po govoru prostega naroda, da je vredil serbski pravopis in narodni jezik ločil od cerkvene slovenščine ter povzdignil v književni jezik, da je postal sloveč učitelj svojim rojakom, in kjerkoli se preslavlja Vuk Stefanovič Karadžič, ondi se hvalno omenja i Kopitar. — Za znak blagodarnosti je poklonil Vuk koj svojo drugo „Narodno Srbsko Pesnarico" (u Vienni 1815) Kopitarju, češ, vi ste mene podbunili, da jih počnem izdavati, kot prijatelju serbskega knjižestva, v imenu svojem in vseh Serbov (sviju Serbalja), koji ljubijo svoje narodne pesne in svoje knjižestvo, z lastno čestitko na drugem listu: 3. „Gospodinu Jarneju Kopitaru Krajncu, kes. kraljev, pridvornome Bibliothekaru i Censoru u Vienni, i Varšavskoga je-zikoizpitateljnoga sodružestva členu, posvečena". — O tej posvečbi Kopitar sam piše: „Das zweite Bandchen hat der Herausgeber seinem zwar nicht serbischen, aber doch slavischen Landsmann, dem Hofbibliothek-scriptor Kopitar gewidmet. Letzeres, dem unlateinischen Verfasser wohl unbewusst, ganz im liberalen Geiste des Catullischen: Quoi dono lepidum novum libellum? Corneli tibi; namque tu solebas Nostras esse aliquid putare — pesnas. So steht Herr Vuk auch hierin, wie in allem iibrigen, hoch iiber dem gemeinen Haufen der Buchmacher" (cf. B. Kop. klein. Schrift. pg. 369). — Še bolj pa mu je pomagal pri slovarju, in v tem — »Srpski Rječnik, istolkovan njemačkim i latinskim riječma" (u Beču, Wien, Viennae 1818) — v predgovoru str. VIII pravi Vuk: »Što se tiče ovdje Njemačkoga i Latinskog jezika, o tom sam radio sa g. Kopitarom, č. k. dvorskim bibliotekarom; ali opet ako se dje nadje, da su koje ri-ječi rdjavo prevedene, tome sam ja kriv, što mu nijesam znao pravo značenje kazati, a ne on, što ga nije znao Njemački iti Latinski istolkovati". Joseph Dobrowsky i Kopitar. Znana menda že v Ljubljani po Zoisu sta ta dva možaka vse leta složno delovala, in Kopitarju spet gre zasluga, da je izšla za staro slovanstvo preznamenita in za tisti čas neprecenljiva knjiga: 4. »Josephi Dobrowsky.. Institutiones Linguae Sla-vicae Dialecti Veteris".. Vindobome, 1822. 8° LXVIIL 1—720. — Da je to res, pripoznava Dobrovsky v slovnici tu in tam, posebej v predgovoru, kjer se spominja tudi Zoisa (na pr. str. XXXI — diligen-tissimus et scientissimus rerum Slavicarum collector Baro Sigismundus Zois Lublanse—) in kjer na koncu (str. LXIII.IV) piše: »Optabam equi-dem opus magis elimatum prodere in publicum. Sed continuis amicorum editionem urgentium hortatibus ante tempus cedendum esse existimavi. Inter quos prseprimis nominandus mihi est e Vindobonensibus conjunctis-simus Kopitarius, bibliothecse palatinae custos, qufcorrigendis dili-genter plagulis, oblatiš e lectissima sua bibliotheca ultro, qui mihi hic deerant, libris, exquirendis, inspiciendis et sedule conferendis quum ma-nuscriptis tum impressis codicibus, qusedam etiam opportune monendo, operam meam multum adjuvit. Brevi ille, spero, Lexico Sloveno-graeco-latino, quod parat, feliciter absoluto, justiorem symbolam conferet ad accurationem penitioremque sincerse dialecti veteris scientiam". — Kopitarjevo »Grammatik der Slav. Spr." je po njegovem odhodu iz Ljubljane na Dunaj med natiskovanjem popravljal Vodnik; Dobrovskega »Institutiones" pa je po le-tega odhodu z Dunaja v Prago vredoval Kopitar ter pridejal tri dostavke, ki se nahajajo str. 705—720 pod naslovom: Epimetra Kopitarii tria (l. CodexParisinusexepistolaBobrowsky; 2. Exemplum Grammaticse Slovenicse, editao Mosquse A. 1648. communi-catum a Luc. Mušickij; 3. Steph. Vujanovski Rukovodstvo k Slavenstej Grammatice, Viennae 1793..). — Kakor Vuk Stefanovič, tako se je tudi Josef Dobrovsky (r. 1753, u. 1829) po Kopitarju soznanil s Slovenci. — Dasi mu iskren prijatelj, vendar jako spoštljivo govori vselej o njem Kopitar, češ, magister, patriarcha, summus Dobrovius itd. — Res, velike pomembe je v slovanskem slovstvu; a — kjerkoli se pre-slavlja učenjak Josef Dobrovsky, ondi se častno omenja i Kopitar. Glagolita Clozianus. Kar je o Kopitarju pisal Čop vže leta 1833 (v Slow. ABC-Krieg str. 2): »Wenn wir im gegenwartigen Aufsatze die Ansichten des Herrn Kopitar mehrmals zu bestreiten veranlasst werden, so wollen wir dadurch seiner wohlverdienten europaischen Celebritaet, die unserer Anerkennung nicht bedarf, keineswegs zu nahe treten"; — to je v istini postal po slavni knjigi: 5. Glagolita Clozianus idestCodicis Glagolitici inter suos facile antiquissimi, supparisque ad mininum exarato A. 1057 codici Cy-riliiano Ostromiri Novigradensis. Fragmentum Foll. XII. membr. servatum in bibliotheca Illmi Comitis Paridis Cloz Tridentini. Literis to-tidem cyrillicis transcriptum, amplissimis de Alphabeti Glagolitici anti-quitate et Liturgia Slavica A. 870 primum coepta in Pannonia prolego-menis historicis et philologicis; monumentis item tribus dialecti Caranta-nicae sec. X. Monachii repertis; speciminibus Slavismi Cisdanubiani ab A. 1057—1835 ; Calendario Slavico A. 1057, aliisque Ineditis; addito grseco glagolitse Interpretis nQoxsifievcp, latinaque Slavicorum omnium Interpre-tatione; linguse denique Slavorum sacrse brevi Grammatica et Lexico illustratum suo sumtu edidit et Illm0 Codicis Domino dedicavit B. Kopitar, Augustissimo Austriae Imperatori a Bibl. Palatinse custodia. Cum tab. seneis duabus. Vindobonse. Prostat ap. C. Gerold. 1836. LXXX. 86. in Folio. — Ta latinski naslov sam dokaj kaže, kar ima knjiga v sebi. Po njej je zaslovel Kopitar po Evropi, med vsim učenim svetom, kjer se bavijo z jezikoslovjem slovanskim. Poleg Dobrovskega »Institutiones" je Kopitarjev »Glagolita" poglavitna podlaga nadaljnemu znanstvenemu raziskovanju o Glagolici in Cirilici, o pervem književnem jeziku slovanskem, o njegovi domovini in razmeri proti sedanjim itd. — Nanj se sklicujejo jezikoslovci slovanski, a tudi neslovanski. — Zove se spomenik »Glagolita" t. j. pisan v glagolici, glagoljaš, glagolec, v latinski obliki kakor n. pr. Israelita, Silesita; »Clozianus" t. j. Clozov, po lastniku, kteri — grof Cloz — ga je bil Kopitarju 1. 1830 posodil v ta namen, da se priobči. — Posebno ceno omenjenemu spomeniku daje oprava, v kteri ga je on izročil svetu. — Po Kopitarju se razreduje knjiga v tri razdelke: a) Prolegomena pg. III—LXXX. V tem predgovoru se nahajajo učene razprave o spomeniku samem, o njegovem pismu in slovu, o Glagolici in Cirilici, o cerkvenem jeziku slovanskem (lingua sacra), o Karantancih in najstarših njihovih spominkih (Monumenta Frisingensia. cf. V. Jezičn. 39—44); dve priliki t. j. homilija ruska in spoved češka; evangelij (Luk. 24, 13—35) o učencih gredočih v Emavs 24krat od leta 1057—1835 (dialecto slovenica veteri, ecclesiastica, bulgarica hcdierna, illyrica rectius Serbochrovatica sive Chrovatoserbica, slovenica hodierna); koledar Ostromirov; o sv. Metodu; Anonymi Salisburgensis A. 873 seri- ptoris Historia conversionis Carantanorum (poslovenil prof. J. Majciger v Zgod. ss. Ap. Cirila in Metoda 1. 1863 str. 98—103), kar vse se sklepa s terditvijo, da Glagolica je vsaj verstnica Cirilici, ako ne stareja, in da beseda, v koji je sv. Metod v devetem veku obhajal službo božjo, je lastna bila Slovenom v Panoniji ali v širjem smislu v Karantaniji. — l) Opus ipsum pg. 1—40. Clozov (Klocev ali Kločev) spomenik sam — v pervotni skupni in drugotni razločni pisavi — tiskan z bolj občnimi čerkami cirilskimi, v staroslovenščini z gerškim virnikom in latinskim prevodom ter z nekterimi primerami, ima v sebi dva govora sv. Jovana Zlatoustega na cvetno nedeljo (cvetnico ali verbnico) in na veliki četertek, enega sv. Atanazija na veliki petek,, in enega sv. Epifanija tudi na veliki petek. Cel je le tretji. Unih sta se kasneje dobila dva lista, na svetlo dal v isti obliki dr. Fr. Miklosich 1. 1860 (Zum Glagolita Clozi-anus). — c) Epimetron pg. 41—86. Po primerjanem glagolsko-ciril-skem spominku iz XI. veka nasledva kratka slovnica in za njo kratek slovar slovanskega cerkvenega jezika z obojo azbuko slovansko. — Slovnica je vsled novih virov že mnogo popolnejša mimo Dobrovskove, vzlasti glede na pravopisje in glasoslovje, in kakor v pervih dveh razdelkih, tako se tudi v tretjem dostavku mnogotere besede kaj lepo in celo naravno pojasnujejo iz naše slovenščine, da so po tem vnanji učenjaki bolj se ozirati jeli na naš jezik novoslovenski. — Iz ktere dobe izvira hvaljeni spomenik, kaka mu je bila osoda itd., o tem je brati sim ter tje (na pr. Zlati Vek 1863 str. 284—286). Hesychii Glossographi discipulus . . — Po Dobrovskega »Institutiones" in Kopitarjevem „Glagolita" se je vzbudila nova doba v jezikoslovnem preiskovanji slovanskem, o začetji in domovji pravopisja bodisi glagoliškega bodisi cirilskega, o slovanski liturgiji itd. Odmevati so se jeli Kopitarju glasovi vgodni, a tudi nevgodni; tedaj se prikaže na dan: 6. Hesychii Glossographi discipulus et epiglossistes Russus in ipsa Constantinopoli sec. XII.—XIII. E codice Vindobonensi graecorussica omnia, additis aliis pure grsecis, et trium aliorum Cyrilliani lexici codicum speciminibus, cum appendice philologici maxime et slavi-stici argumenti, nune primum edidit et scientiarum academiis Berolinensi et Petropolitanse si quidem mereantur promovenda sistit Bartholomseus Kopitar augustissimo Austrise imperatori a biblicthecsc palatinse custo-dia et utriusque academise sodalis. Cum tabula senea grsecorussa. Vin-dobonse. 1840. Gerold. 8°. XXIV. 72. — Tudi ta knjiga se razdeljuje na troje: a) Praefatio pg. I—XXIV; h) Codicis Vindob. pars graecorussa pg. 1—24; c) Appendix Miscellanea pg. 25—72. — Bolj občne in žive pomembe je tretji razdelek, v kterem Kopitar naznanja, opisuje ter po svoje presojuje razne jezikoslovne stvari, gerške in latinske, listine ali spomenike glagoliške in cirilske, reči maloruske, poljske, češke, pa bulgarske, hrovaške, novo-slovenske. Vzlasti znamenite so razprave na pr.: De cimelio Remensi cyrilliano et glagolitico, sec. XIV; de Evangelistario Vaticano glagoli-tico, sec. XI. Assemaniano; de linguse S. Methodii liturgicae panno-nietate; de theatro apostolicorum Ss. Cyrilli et Methodii laborum; de Maciejowski polonicis ad hist. eccles. commentariis; de Ludovici Gaji novarum tabularum in Croatia duplici molimine; de Pantilio itd. itd. — Po njih so nastale med učenjaki razne hude borbe, kterih nektere še sedaj niso dognane. J. Kopitar in dr. Fr. Miklošič. — „Le roi est mort, vive le roi!" — „Ima tomu nekoliko godin, čto su naši dokazivali, kako je stari Srčm Rimu careve podavao krvi Slovinske; nu meni je bolje dokazano, piše Fr. Kurelac (v. Recimo koju. 1860. str. 6, 7.), da su Kopitar i Miklošič (i to dva cara slovinska) iz krvi naše brače potekli, nego ti carevi rimski iz naše". — „Sein beriihmter Schuler, Nachfolger und wiirdiger Erbe seines Ruhmes... Wozu Kopitar den Grund ge-legt, oder was er nur einfach projectirt oder skizzirt hatte, das ist von seinem Schuler und Freunde Miki o si ch, den wir Slovenen mit Stolz den Unseren nennen, erweitert und aufgebaut worden", terdi dr. Klun (cf. Oest. Revue II. 1864. S. 63. 65.). — Da je to res, pripoznava dr. Miklošič sam v mnozih spisih svojih. Tako na pr.: 7. Vita S. Clementis episcopi Bulgarorum 1847. Grsece. Edidit Fr. Miklosich. Vindobonge. Manibus Kopitarii gratus discipuli animus. — V „Lexicon linguse slovenicse veteris dialecti" Vind. 1850 piše v posvečbi: »Abhinc annos fere triginta Kopitarius promiserat editurum se lexicon linguse palseoslovenicse et effecerat, ut harum rerum studiosi hoc sagacissimi philologi opus magno cum desiderio ex-pectarent. At vir celeberrimus vitam finiit, quin opus, quo philologia slavica carere non potest, edidisset: quse paraverat, in bibliotheca lycei Labacensis servantur. Nos igitur ex eo tempore, quo amicum et ma-gistrum mors nobis eripuit, ut perficeremus, quse illi ad finem perducere concessum non erat, id agebamus etc.". — V predgovoru k „Monumenta linguse palacoslovenicac e codice Suprasliensi" Vindob. 1851 pravi: „Priora centum duodeviginti folia habes nune in bibliotheca lycei Labacensis, quo cum libris Bartholomsei Kopitarii venerunt... Bibliotheca lycei Labacensis servat etiam totius codicis apographum factum manu Bartho-lomsei Kopitarii". — V »Slavische Bibliothek" Wien 1851 priobčuje najprej „Bartholomaus Kopitar. Selbstbiographie" (pg. 1—18) in rekši v predgovoru: „Kopitar's prolegomena historica sind zwar in der Pariser ausgabe des Rheimser evangeliums abgedruckt, allein da dieses buch so wenig verbreitet ist, dass mir in Oesterreich nur zwei exemplare bekannt geworden sind, so glaubte ich den freunden der slavischen ge-schichte einen dienst zu erweisen, wenn ich diesen durch inhalt und form gleich ansgezeichneten aufsatz abdruckte" — kaže ga str. 57—84 z naslovom: Bartholomsei Kopitarii Prolegomena historica in Evan-gelia slavice, quibus olim in Regum Francorum oleo sacro inungendorum solemnibus uti solebat ecclesia Remensis. Caput I. Unicum liturgiae sla-vicse privilegium. II. Christianismi in Slaviš initia. III. Seculum Caroli Magni. IV. SS. Cyrillus et Methodius. V. Ulteriora liturgiae slavicse in Occidente festa. VI. Methodiani seculi recapitulatio. VII. De codice Re-mensi. — Leta 1857 priobči „Barth. Kopitar's kleinere Schriften sprachwissenschaftlichen, geschichtlichen, ethnographischen und rechts-historischen Inhalts". I., kteremu ima nasledovati še knjiga II. — L. 1860 je dal na svetlo „Zum Glagolita Clozianus" z naslednjo vpeljavo: „Zu den bedeutendsten Erscheinungen auf dem Gebiete der Slavistik seit Dobrovsky's Epoche machenden Institutiones linguse slavicse dialecti veteris Wien 1822, gehort unstreitig der 1836 in Wien von B. Kopitar herausgegebene Glagolita Clozianus, ein aus zwolf Blattern bestehendes glagolitisches Fragment von hohem Alter. Die Be-kanntmachung dieses Denkmals hat die glagolitische Frage wieder ange-regt, und dem Herausgeber gebiihrt das Verdienst einer Restitutio in integrum der Glagolica mit Erfolg angebahnt zu haben" itd. — Primeri tudi znameniti sostavek njegov „ Glagoli tisch" v Ersch- u. Grubers Allg. Encyclopadie der Wissenschaften u. Kiinste itd. in rad porečeš s Kurel-cem: »Kopitar i Miklošič — dva cara slovinska". — Kopitar — Kritika r. Zarano začne žgati, komur kopriva je mati. — Kopitar je zgodaj jel otresovati jeziček. Kakor opisuje sam, je v pervem latinskem razredu součencem na občno radost učitelju Nemcu popravil narekovanje: do, das, dare, davi, datum; avis m., in v šestem, v tedanji poeziji, je profesorju, Aeneid. IV. 611. meritumque malis ad-vertite numen — beročemu „malotf — hipoma ugovoril: „nix nutz, essetenim hiatus", na kar ga je isti prof. Penzel ponosno vpisal v zlato knjigo, češ, tako je prav, tako naj učenec umno sodeluje. — Enak „hiatustt je nastal med njim in Vodnikom o znani priliki, in vsled njega je došla Slovencem slovnica Kopitarjeva. Sreča, presreča bila je zanj, da je prišel 1. 1799 k blagemu baronu Ž. Zoisu v hišo, kjer je s perva podučeval njegovega sestrinca (e sorore nepotem), potem —' njegov knjižničar in tajnik — po doveršenih šolah gimnazijskih in licejskih — učil se samotež mnogoverstnih lepih in koristnih naukov. Po francoski se je bil navadil nekoliko že v četerti šoli, do dobrega v rodbini Zoisovi; tako tudi po laški in angleški. Latinski je znal pisati, da malokdo tako; posebno veselje je imel do gerškega jezika/ Marljivo se je vkvarjal s prirodopisjem in naravoznanstvom. Da Jernej Kopitar. 2 slovenščine pri Zoisu ni zanemarjal, to se ve, in omenjena slovnica njegova spričuje, da je Kopitar vže 1. 1808 dokaj poznal vso slovanščino. Na Dunaju je celo zgodaj prišel k znanstva najobilnejšemu viru, v pri-dvorno bukvarnico, ter je v njej dospel do pervega čuvarja. Tje so prihajali iz vseh krajev raznih jezikov in narodov učenjaki, s kterimi se je soznanil, z mnogimi res poprijaznil, da jim je dopisoval poslej malo da ne v vseh jezicih. Prijatelji so mu bili mimo slovanskih nemški nekteri velikani učenosti n. pr. Gothe, Grimm, Schlegel, Humbold (nune slavicas linguas adgreditur me duce), Bopp i. t. d. Mnogo mu je koristilo, da se je prej vsaj dve leti učil pravdarskega ali pravoslovja, in kakor modremu učenjaku vsakemu, tako je tudi njemu duhovno znanje doverševalo živo dejanje in pametno potovanje na pr. po Nemškem, Francoskem, Angleškem, Laškem i. t. d. Da se more prav presojevati Kopitarjevo dejanje, mora se vedno v čislih imeti njegovo stanje. Bistrega uma in učen, da mu malokdo bil je kos, vladal je v časti in oblasti — c. r. censor et custos — augu-stissimo Austriae imperatori a bibliothecae palatinae custodia — q dobi samoderžateljski, o kteri na pr. gledč le na posamno stroko piše Pa-lacky: „Es durfte vormals, unter der Herrschaft der k. k. Censur, nicht gesagt und nachgewiesen werden, dass es zunachst der Geist und das System der damaligen Regierung war, \vas sich dem Gedeihen und Auf-schsvung der bohmisehen Geschichtforschung und Geschichtschreibung am meisten entgegenstellte itd. (Zur bohm. Geschichtschreibung pag. 2)". — Poleg tega bila je cerkev in deržava združena tedaj -- v lastnih nazorih — o verstvu in narodovstvu. Kar je bilo dotlej — do 1. 1848 — proste in priproste svobode premalo, tote je odslej povsod menda preveč. — Kopitar je imel oster um, ostro slovo, ostro pero. — Da človek v stanu, kjer se mu vse klanja, postane ponosen, in kritik ar v strastni borbi postane »recitator acerbus, qui fugat indoetum doc-tumque (Hor. de art. poet. v. 474)", kdo bi se temu čudil? Censur a je čestokrat caesura! — „Der grosste slavisehe Kritiker unseres Jahrhun-derts, B. Kopitar" — to hvalo rojaku našemu daje dr. J. Hanuš v »Slav. Bibliothek" II. 1858 str. 201. — In v »Selbstbiogr. KI. Schrift. 12." se bere: „Nur uber die Streitschriften, denen ein eifrigthatiger Schrift-steller um so weniger entgehen mag, je hohere Interessen er bespricht, erlaube man ihm noch ein paar Worte" etc. — Koj perve leta je Kopitar v Beču razun s Slovani mnogo občeval z Novogerki, z Vlahi ali Rumunci, z Albanci. Ker je bil krepak v klasičnem in modernem jeziko-znanstvu, ga le-ti v svojih narodskih domnevah niso mogli begati. Sodija ali censor v slovanskih, vlaških in novogerških knjigah je vzlasti zanimival se o poslednjih, češ, koliki pospešniki so nekdanji Gerki bili vsem naslednjim narodom v vedah in umetnijah, v koliki živi vzajemnosti so sedanji z rojaki Slovani, in kolike pomembe je gerščina še posebej cerkvi vzhodnji. a) O gerščini nastane Kopitarju perva književna borba. — O vzbujevanji gerškega naroda v sedanjem veku vzbudila se je tudi razprava o istiniti gerški izreki. Učenjaki so se ločili na dvoje (de linguae hellenicae pronuntiatione Reuchliniana et Erasmiana). Prof. Hermann Neidlinger v Melku priobči 1. 1814 o uni sostavek v „Wien. AUg. Lit. Ztg." — Njemu nasprot oglasi se Kopitar, a jako skromno. — Profesorju se ta skromnost zazdčva slabost, in spiše v Gottingenu natisnjeno knjigo o tej ne vedoč, kdo mu je nasprotnik. — A sedaj presodi vso reč na tanko v „Wien. Jahrb." Kopitar, s kterim si je profesor prijateljsko dopisoval, in bil je — mir besedi. — Koliko se je Kopitar še pozneje zanimival o gerščini, kažeta na pr. spiska 19. in 20. v „Hesych. gloss. discip." (De linguae graecae aevo Pericleo pronuntiatione. Bona spes linguae graecae illustrandae e slavica itd.). — b) Druga književna borba bila mu je r u m u n s k a. — Vlaški protopop P. Major spiše in da na svetlo zgodovino o Vlahih ali Ru-muncih v Daciji. Kopitar jo presodi v „Wien. Allg. Lit. Ztg.", a se ne vjema s pisateljem ni o narodu ni o pravopisu njegovem. V propagandi olikovani protopop, meneč, da je presojevatelj njegove knjige razkolniški metropolit ilirski, znosi se bridko nad pravoslavnim prelatom, kedar je Kopitar bival v Parizu. Domu prišedši le-ta sporoči spisovatelju koj, da on — katoličan — je naznanil omenjeno delo, a dobi jih nato še on nekaj — grobih. — S kterimi inostranskimi t. j. neslovanskimi ljudmi se je Kopitar književno še prepiral, tukaj ne morem razkazovati; povem naj torej le o nekterih slovanskih. — O Rusih, Veliko- in Malorusih — je Kopitar marsikaj pisaril, a dokaj častno (cf. Gramm.; Glag. Cloz.; Hesych., na pr.: „sunt enim docti Russi longe justiores quia acutiores quibuscunque . . pag. 72.), in prijatelji so mu bili sloveči ruski učenjaki, na pr.: Vostokov, Pogodin itd. — Drugače je bilo s Poljaki. — c) Tretja književna borba njegova je bila poljaška, in sicer: „De trilingui (latino-germanico-polonico) psalterio San-Florianensi in Austria superiori." — Kopitar je ta spominek imel v delu, pokaže ga poljskemu grofu, in ta — comes Stanislaus Dunin-Borkowski — ga da 1. 1833 po svoje na svetlo z naslovom: „Psalterium reginae Margarethae," —Na to ga prime Kopitar 1. 1834—1835 v „Jahrb. oest. Lit." in naposled še v lastni knjižuri: „Anti-Tartar od. Herstellung des Thatbestandes in Sachen der Wiener „Editio Princeps" (1834) des altesten Denkmals der polnischen Sprache, namlich des polnischen Drittels des (nicht Margarethen — son-dern) Elisabeth-Hedwigischen Psalterium trilingue (A. 1300—1370) zu St. Florian in Oesterreich gegen den plagiarischen Roman eines Tartaren. Als Ms. fiir Freunde herausgegeben von Leberecht Hassenschelm. Stock-holm, bei A. Bonnier. Druck von Breitkopf und Hartel". (Cf. Hesych. str. 28—30. 71: . . poterat nos rectius nosse . . sive denique e nostro Antitartaro.) — Izmej Poljakov je Kopitarju nasprot pisaril Maciejowski, o veri in liturgiji slovanski, češ, da so Slovani sploh najprej bili „chri-stiani ritus graeci", potlej pa mnogi po rimskih papežih in nemških cesarjih bili prenaklonjeni „ad ritum latinum seu catholicum". — O tej stvari razpravlja Kopitar tudi v „Hesych." nekaj str. 56—58 in nekaj str. 67—71, dokaj rezno, v sostavku: „De W. A. Maciejowski ad Sla-vorum historiam, litteraturam et legislationem commentariis lingua polo-nica editis Petropoli et Lipsiae 1839, 8. voli. II." — d) Četerta književna borba mu je bila česko-slovaška, in sicer o staročeskih spominkih, t. j. o rokopisu Zelenogorskem in Kralje-dvorskem, o liturgiji slovanski in o češki povestniei. Nasprotniki so mu bili Palack^, Šafarlk, Kolar i. t. d. —S perva se je bil Kopitar jako oveselil unih spominkov, češ, to so spominki neprecenljivi v pesniškem, zgodovinskem in starinoznanskem obziru (cf. Vaterl. BI. f. ost. Kaiserst. 1819); pozneje je pa z Dobrovskim vred dvomiti jel o njihovi istinitosti. — Razun tega se v nekterih rečeh ni vjemal s Palackim, o čegar povestniei je pisaril v razne časnike pod izmišljenim imenom „Cosmas Luden", posebej v »Gersdorfs Repertorium", dokler je razprava postala strastna in celo policijska. — O njej se v „Selbstbiogr. str. 13, 14" piše nekako pikro in prikrito: „Sein .. . noch hangender Streit mit der Clique der Hyperpatrioten von Prag ist durch die gedan-kenlose oder parteiische Redaction des Leipziger Repertoriums ohne Noth gesteigert worden. Kopitar hatte es endlich nothig gefunden iiber das Treiben dieser Clique ein wohlbegriindet,es Wort zu sagen .... Er hatte namlich, wie jeder Kritiker thun muss, gesagt, dass man z. B. vom Fragment der Libuša, dessen Unechtheit Dobrovskf in den Jahrb. um-standlich ervviesen hatte, und dergleichen spuriis in der Geschichte keinen Gebrauch machen diirfe. Der unberufene -und unberechtigte Redacteur anderte diess in „keinen so ausgedehnten Gebrauch". Seit jener Zeit vergieng Kopitar die Lust, was immer in ausliindischen Blattern drucken zu lassen". — Tako je v „Hesych." brez dokazovanja oponovil svoje sumnjičenje v sostavku 16: „De veterum codicum bohemicorum inspera-tis inventionibus, non sine causa suspeetis", kjer oponaša celo: »At quid si eadem suspicione (qua Liubussae judicium; querelae ama-toriae in ripa Veltavae fluminis; fragm. evangelii S. Johannis) laborent minus diligenter examinatae Glossae bohemicae in Salomonis glossario MS. et ipsae cantilenaeReginohradecenses, simillimae, judice Grimmio, Serborum cantilenis prius editis, quarumque non injuria eas credas recentis Bohemici poetae imitationes". — Hudo, prehudo po-prijema prej imenovane pisatelje tudi v razstavku 17. in v pristavku II., češ, Kolar (Kollarius . . Pesthiensis), Šafarik (Schaffarikus, prej Safary, Szafarzyk, Ssafarzjk, Slovacus protestans i. t. d.), Palacky (Palackus, Pantilius, Cimex (cf. madj. palaszka stenica);.. homo suo judicio Bohe-miae nisi et Germaniae historicorum princeps..),.. qui quamvis nonnisi semibohemi, et heterodoxi, tamen non sine aliquo qualicunque suo merito nune praesidere videntur parnasso bohemico, imo nec hoc tam amplo Bojohemi regno contenti etiam Illyrici imperium affectant!.. Nos interim rideamus scholam historicam Bohemiae, in qua Palackus se et Schaffarikum statuit summi D o b r o v i i successoies. Videmus quidem sedentes hos ambos in cathedra unius Dobrovii, sed negamus esse successores, quales e. g. fuere Aristotelis aut Platonis, continuantes doctrinam magistri etc." — O rokopisu Zelenogorskem in Kralje-dvorskem sta 1. 1840 oglasila se skupaj Palacky in Šafarik („i)ie altesten Denkmaler der bohm. Sprache"), a razvname se o tem pravda, ktera teče še vedno. Najnovejša — vlanska — nasprotnika sta A. V. Šembera v Beču, in A. Vašek v Bernu, ktera pa češki učenjaki (na pr. Jireček, Brandl, Vymazal, Gebauer i. t. d.) verlo pobijajo. — „I)ie Frage tiber die Aechtheit der Koniginhofer Handschrift" imenuje Palacky (Zur bohm. Geschichtschr. 1871) str. 193 „die zunachst osterreichisch-polizeiliche Frage"; in str. 192 piše: „Die viel besproehene Streitfrage iiber die altbohmischen Handschriften uberhaupt ist bis heute weder abgethan, noch hinlanglich aufgeklart; von jeher hat der zelus daran mehr als die scientia Theil genommen, und zwar von beiden Seiten; ja selbst die hohe Staatspolizei blieb ihr nicht fremd". — Iz tega se marsikaj pojasnuje. — „Hanka je vitez, ako je (posito non concesso) ponaredil omenjene knjižne spomenike, in čudi naj se svet duhovitosti njegovi, in javaljne zna Vašek ali celo Šembera podati nam kaj sličnega"! mora človek na vse to reči. — Kako gorki so Čehom — Nemci pa še nekteri, o tem čivkajo vrabci po strehah. — Kopitarjevo bridkost do Čehov je nekako podedoval naslednik (cf. Entgegnung auf herrn Wenzel Hanka's albernheiten und lugen. Slav. Bibl. I. 1851. S. 267—321). — Bridko je tudi, kar pravi Palacky: „In der ganzen gelehrten Slawen-welt batte das Schicksal mir fiir meinen ganzen Lebenslauf nur zwei hervorragende personliche Gegner, ja unversohnliche Feinde besehieden: den k. k. Hof-Slavisten Kopitar seit 1830, und den Museumsbibliothekar Hanka seit 1826, beide bis zu ihrem Tode" i. t. d. — O knjižnem boju svojem se Palacky v že navedeni knjigi str. 145 — 153 na drobno spo-veduje: A. Streit mit Barth. Kopitar. 1) Antwort auf eine Re-cension in Gersdorfs Repertorium, vom J. 1838; 2) Zuschrift an Herrn F. A. Brockhaus in Leipzig (v čegar „Convers.-Lexicon der Gegenwart" je Kopitarja opisal brez Palackove vednosti dr. Kreuzberg v Pragi); 3) Beschwerdefuhrung bei der k. k. obersten Polizei - Hofstelle; in — sam sebe umiva, a vendar pomniti je tudi tukaj: Da se resnica prav spozna, Čuti je treba oba zvona. e) Peta borba njegova naj se zove karantansko-panonska ali bulgarska (bolgarska), ki se suče o pervem književnem jeziku slovanskem, v kterem sta učila, pisala ter službo božjo obhajala slovanska blagovestnika sv. Ciril in Metod, in v kterem so se nam ohranili najstarejši slovstveni spomeniki. Kopitar je ven in ven terdil, da je le-ta jezik karantanski v širjem smislu, ali panonski, t. j. jezik naših pradedov, ter je v tej dedovini z zapadnimi Sloveni najbližje strinjal vzkodnje Slo vene t. j. Bulgare. Pred njim so v istem smislu pisarili že rojaci njegovi, na pr. BI. Kumerdej, J. Japel, V. Vodnik; to je ponavljal M. Ravnikar, spričeval U. Jarnik, učil Fr. Metelko; in kar z neko sveto vnemo v vseh svojih spisih dokazuje J. Kopitar, to znanstveno dover-šuje naslednik njegov dr. Fr. Miklošič. Toda oba imata vtem nauku še dan danes dokaj nasprotnikov. — Sad novejših učenostnih preiskav o tej stvari sem priobčil 1. 1860 po gimnazijskem letniku Ljubljanskem v sostavku: »Slovanskega cerkvenega jezika pravo ime, per-votna domovina in razmera proti sedanjim slovanskim jezikom". — Sicer nam je vprav Kopitar dotlej največ povedal bil o Bulgarih in njihovem slovanstvu v „Glag. Cloz.", vzlasti v „Hesych." na pr.: De psalterio slavico Bononiensi; de Evangelistario Vaticano s. Asse-maniano (cf. Rački 1. 1865 str. CXIV.—CXV.) glagolitico familiae Bul-garicae; de tabulis bulgaricis i. t. d. f) Šesta knjižna borba bila mu je s e r b s k a (sloveno-serbska). — Serbi so pisarili v stari slovenščini, pa so jo preminjali po svojem živem narečji; vendar jim je celo v liturgiji tako ostarela, da je prosti ljudje niso več umevali, in da je težave delala že bolj olikanim. Prosti narodov govor se je lepo uterjeval, in v njem so se razširjevale mične domače pesmi. Kopitar se je zanj popolnoma vnel, in Vuku svetoval, naj po vzgledu Dositeja Obradoviča, o kterem je prav rad pisaril, prosti ljudski govor povzdigne v književni jezik serbski, kar se je tudi zgodilo. Po njegovem nasvetu in trudu je Vuk Stefanovič vredoval narodne pesni, spisal slovnico in slovar, vravnal azbuko nekoliko po latinici i. t. d. A temu nasprot so se hudovati jeli pravoslavni popi ter neznansko grajati i Vuka i Kopitarja, kteri je sproti vse Vukove knjige hvalno presojal in živo priporočal. Sicer je Kopitarju serbska stvar jako bila pri sercu. Bil je znan z mnogimi pravoslavnimi knjižniki, in nekterim cerkvenim predstojnikom celo prijatelj, in je njihove zasluge vseskozi čislal; drugi so ga zopet hudo čertili; na pr. Steph. Stratimirovič (r. 1757, u. 1836), metropolita Carlovicensis (somnium.. natum.. auctumque etiam insanabili Metropolitae in ecclesiam occidentalem odio; quo eo devenerat amentiae, ut plane negaret unquam fuisse SS. Cyrillum et Methodium, quippe qui ferrcntur Papae antiquae Romae paruisse! Pari in Romanos odio laborant et protestantes passim, minus tamen ridicule, utpote graecis facile doctiores: Schaffarik e. g. et Palackus i. t. d. Hesych. pg. 69); Lucian. Mušicki (r. 1777, u. 1837), Archimandrita monasterii Šišatovac, kterega že 1. 1822 v „Dobr. Instit. str. 706" preslavlja, češ, Serborum Horatius, et cultioris Europae literarum aeque ac suae gentis utriusque linguae scientissimus; Gerasim. Zelič (r. 1752, u. 1827), Archimandrita Krupensis in Dalmatia, čegar žitije, njim samim na svet izdano, opisuje 1. 1824 v „Jahrb. osterr. Liter." — Vže spiski, kar jih je v I. delu „Kop. Klein. Schrift. 1857" o serbščini, o Serbih, zedinjenih in nezedinjenih, v Avstriji in zunaj našega cesarstva, kažejo dovolj, kolikanj se je zanimal Kopitar zanje in za njihovo napredovanje. Znano je, koliko je občeval z Vukom Stefanovičem, za čegar slovstvo si je zdaj tudi njegov naslednik dr. Fr. Miklošič pridobil neprecenljive zasluge. Ravno omenjena zveza pa mu je naklonila grajanja brez mere pri pravoslavcih (cf. Ost u. West. 1864), in morebiti nikjer nista tako zlobovito opsovana Kopitar inVuk, kot v knjigi, natisnjeni v Parizu 1. 1858: „Les Slaves Occidentaux". Vuk je v njej opisan največe budalo, ktero ni znalo prevideti černih namer Kopitarjevih. Le-ta — v službi katoliške Avstrije — namami Vuka, da serbsko abecedo prevredi nekako po latinski ter se loči tudi v besedi od dotlej navadnega načina staro-slovenskega in ruskega, in vse to na ljubav sovraženim katolikom, za ktere se je v slovanskih rečeh poganjal Kopitar — „egalement celebre par son erudition et par 1' influence pernicieuse qu' il a exercee" (cf. Književnik I., 4.)! — g) Sedma borba njegova bila je ilirska in posebej hrovaška. — „0 bone mi Gai, quis te malus abstulit error" —vzdihuje Kopitar (v. „Hesych." 19 str. 59) ter norčevaje o njegovem prejšnjem imenu Ludovicus (clarus bellator) in o sedanjem L j ude vi t (tyranni-cus — populi debellator) kaže, da je Gaj 1. 1830 v Pešti za svoje rojake sprejel češki pravopis, češ, daje organiški, in 1. 1836 besedo dubrovniško (linguam — reipublicse olim — ragusinam), češ, to je novi jezik ilirski, in sicer po nasvetu Kolarjevem in Šafarikovem. — Sanjarili so tedaj mnogo o slovanski vzajemnosti. — Najprej so hoteli v ilirščini zediniti Hrovate in Serbe, s temi skleniti Slovence in Bolgare, Jdf vstvariti tako vsem Jugoslovanom književni jezik — ilirski, in — kedar se pridružijo Ilirom na vzhodu Rusi, na severju Poljaki in Čehi, nastanejo štirje veliki slovstveni jeziki, iz kterih se naposled vstroji vsem edin književni jezik slovanski. — Dobra, lepa misel, kaj ne? — Temu učenju in prizadevanju je vendar hudo oporekal Kopitar, češ, edin pi-semni jezik Slovanom še ni mogoč; tudi se ne stvarja po takem načinu, (sed — sive imperio sive litteratura); vseh narečij slovanskih se po Grimmu sme šteti dvanajst, in vse te dvanajstere morati v štiri velike ali glavne narečja — more se le Jure belluino". — Te in take učenjake pika tudi Prešernov seršen (str. 113): Bahači čvetero bolj množnih Slave rodov, čeh, Poljak in Ilir, Rus svoj 'zobraziti jezik, Njih le mogočni ga rod ima pravico pisat'; Beli Hrovat, Rusnjak ne, Slovak ne, z Slovenci ne drugi, Tim gre Slave pešam, lajati, tace liz&t'. Kakor to stran Donave bivajo trije rodovi slovenski: 1) Slovenci, 2) Bolgari, in v sredi 3) Ser bi, kterim stari pisatelji pravijo časih Serbi, časih Hrovatje; tako so razločevati vsaj tri lastne narečja med njimi, in — ko bi hotli ravnati po prej omenjenem načinu, potlačili bi bolgarski in panonski Sloveni v sredi Ilire t. j. Hrovatoserbe ali Serbo-hrovate; a — ker nikomur nočemo delati krivice, pišimo vsakteri v svojem domačem narečji, je primerjevaje z drugimi, vzlasti s klasičnima — ger-škim in latinskim: Hoc opus, hoc studium parvi properemus et ampli, Si Patriae volumus, si nobis vivere cari. Vse drugo izročimo Bogu, kteri venča vsakega, ki se je po postavi vojskoval. Dokaj po postavi smo se vojskovali vže skozi tri stoletja Sloveni; srečno in veselo se borijo sedaj Serbi obreda gerškega, in tudi latinskim (Ragusinis Dalmatisque) ne bodi kaj oponošeno; sed — Jure dolemus provincialem Croatiam, cujus caput est Zagrabia, tristissimo exemplo deseri a suis non solum filiis, malentibus in ragusinam silvam (Dubrovnik slavicum Ragusse nomen, est a du-brava, silva) ligna ferre, quam miserae succurrere patriae, sed etiam filias tentari ab his silvestribus Faunis ad eandem impietatem!" (Cf. Draškovičevo: „Ein Wort an Illyrien's hochherzige Tochter" i. t. d.). — To razkazuje nekako Kopitar v sostavku: „De Gaji nune Ljudeviti (olim Ludovici), duplici molimine novarum tabularum tam linguae quam seripturae Croatarum Zagrabiensium". — V poslednjem pa, kjer podaja svoje nasprotnike glede na začetje slovanske liturgije v Panoniji i. t. d., piše (str. 70): „Illi (Kollarius, Palackus, Schaffarikus) vero, mortuo suo in Carniola doctissimo quidem sed et inconstantissimo socio (t. j. Mat. Čop), in reliqua Pannonia quaerere alios; et invenere satis se dignum Gaj um, qui posteaquam magnis Croatici Phaetontis excidit ausis, horum hortatu majorem Illyrici universi currum conscendit, adjutus..." — Bilo je 1. 1835, da je Ljudevit Gaj (r. 1809, u. 1872) vesel, da Horvatska nij još propala, jel izdajati Novine Horvatske i Danico Horvatsko v kajkavščini i v tedaj običnem pravopisu; a —1. 1836 hipoma jame priobčevati v češkem priravnanem pravopisji Novine Ilirske i Danico Ilirsko v štokavščini, in —kar je naš Vodnik popeval 1. 1811 v svoji »Iliria oživlena", videl je i Gaj, da „En zarod poganja —Prerojen ves nov." - Ilirija vstaja in z njo nekdanje orjaštvo ilirsko in ž njim krepko slovstvo s svojo lastno dobo, in v njem se prikazujejo po Vodnikovih in Zupanovih popevkah verli Slovenci na pr. Jarnik, Žemla, Drobnič, Ravnikar, Kobe, Pintar, Majar, Terstenjak, Raič, Razlag,' in vzlasti goreči Stanko Vraz. — Kopitar pa hud, in to do zadnjega vzdihljeja. — Na to meri v »Zabavljivih napisih" Prešernovih (Poezije. 1847. str. 113): Danlčarjam. Dobrdvski. „Perjatel! ki 'z sveta prideš, mi povej po pravici", Dobrovius modrost praša Kopitarjovo: „A1 Dubrovničanov, serpski, al mar verli hrovaški Jezik pišejo Gaj, Gaja goreča druhal?" Kopitar. „G&j daničar, daničarska druhal? svoj pišejo jezik, Slavšine ti južnih so janičarji dežel". A —s kolikim vspehom? — Doba bila jim je krasna, zlata, a — kratka, mimo šla! — L. 1840 je sicer pisal Prešernu Stanko Vraz (Dela. V. 1877. str. 202): „Kennst Du Kopitar s letztes Werk? Es bat uns wirklich mehr genutzt als geschadet. Herr K. hat in Croatien den ganzen Credit verloren". — In 1. 1842 Muršecu (str. 325. 326): MŠta je od Macuna? — Šta, za Boga radi Caf? Več če biti doskora godina danah, što nimam od njega ni traga ni glasa. — I od Miklošiča nečuje se ništa. Čuo sam od mnogih našinacah, što su došli iz Beča, te kažu da se je s Kopitarem srepio kao Orestes i Pylades t. j. složan i jednodušan — neprijatelj ilirštine. Šteta za toliku glavu! I opet se kod njega uzistinjuju one reči: I najbolja glava bez dobroga srca nevalja". — Po teh in onih strocih diši mladinski spis: „Hrvati od Gaja do godine 1850." — Kulturno - istorijski i književni pregled. Napisao Ivan Milčetič (cf. Hrvatski Dom. Zabavnik III. 1878. str. 152 do 218.). Kopitar se opisuje v njem jako neprijazno, in o koncu veli se (str. 166): „Vidi se, kako znade gdjekad strast zavesti i učenjake. Vraz je tomu tražio uzrok u neplemenitosti srca." — Vrazu pa je v spomenico zložil Prešern (str. 113) zabavljiv napis: Narobe Katon. Od drugih manjši in časten manj rod je slovenski, Lakota slave, blaga, vleče pisarja drugam. Victrix causa Diis placuit, sed victa Catoni; Stanko Slovencov vskok, Vraz si narobe Katon. Jernej Kopitar. 3 In — oj osoda! — 1. 1851 umre Vraz, i 1. 1851 umre ilirizam nesrečno porodivši sina dva, ktera — srbizam i hrvatizam — sta ven in ven v razpertji zavolj dedine očetne ter se kruto prepirata zavolj dedine materine, kakor nekdaj rodna brata — ljuti Hrudoš i Staglav hrabri (cf. Libušin soud)! — Spominjajo nas tega razne novejše pisarije hervatske in serbske, v kojih se hervatstvu na primer preti ne le z madjarstvomTampak že tudi s serbstvom! — Tako piše Stojan Novakovič v svoji serbski slovnici 1. 1879: »Hrvati srpski jezik primili radi književ-nog jedinstva (mesto svoga oblasnog dijalekta) pa ga sad i hrvatskim zovu" (str. 23); a temu se upirajo Hrovatje! — Po smerti Vrazovi so celo javno vstanovili, naj v prihodnje edini jim jezik — samo v dveh narečjih — hervatskem in serbskem — zove se hervatskoserbski ili serbskohervatski jezik; a — sedaj veli i dr. Miklošič (Vergl. Lautl. II. 1879), da je nepravilen izraz »jezik srbski ili hrvatski", češ, to sta dva lastna jezika! — Nedavno smo trije rodovi slovanski na jugu ločili se jezično po besedicah »kaj, ča, št o" tako, da Slovenci smo kajkavci, Hrovatje čakavci, Serbje štokavci; a — sedaj terdijo Hrovatje: Vse to troje smo mi sami — štokavci, čakavci i kajkavci! — Vzlasti ne marajo slišati o tem, da' je njih kajkavsko narečje prav za prav slovensko. — »Na hervatsku književnost spada još na nčkoi način i literatura one grane našega naroda, koja u današnjoj gradjanskoj Hervatskoj stanuje, i to u županijah Zagrebačkoj, Varaždinskoj i negdašnjoj Križe vačkoj, piše A. Mažuranič (cf. Ilirska Čitanka za gornje gimnazije. I. U Beču. 1856), a to ne samo radi političnoga saveza i naravske bližine narščja, nego još večma zato, što je ta grana več od poslčdnjih 100 godinah svoje izvorno Slovensko ime, koje se izključivo u svih njezinih starih piscih (kao su: Pergošič, Vramec, Habdelič, Bšlostenec i. t. d.) nalazi, s Hervatskim imenom zamčnila". Potem se hvalijo ti Slovenci, da so v XVI. veku pričeli prav pametno z nevezano besedo, s prozo, ktera je v pravilnosti in čistoti verhunec dosegla v evangeli-staru biskupa Petretiča (1651) in v Habdeličevih knjigah (1674), da so svoje (ne dosta po zakonih štitjeno) Slovensko ime premenili na Her-vatsko: »tako opet u najnovije doba dadoše redki primer mudrosti, kad su, ponajviše potaknutjem dra. Ljudevita Gaja, ostavivši svoje prirod-jeno kajkavsko narščje, svojevoljno još i čisti hervatski jezik za svoju književnu porabu primili." — Jako znamenite so resnice, koje vtem oziru svojim rojakom drobi Frane Kurelac (v. Recimo koju. Kar-lovac. 1860.) str. VI. na pr.: »SI a v on ac ime odista je samo izvrnuto ime Slovenac; i po večoj česti današnje Slavonije govorilo se slovenski ne samo nekad, nego i sada; po nekih stranah i mužko i žensko, a po nekih samo žensko: er muževi iduče k medji turskoj na stražu, i s Hrvati se sastajuče i sa Srbiji mnogo su več od njihova jezika popri-mili, i več povse sa njihovu se navrnuli". . . . „Bile su dve Slavonije, gornja i dobja. Zvale su se jednim imenom, er se u jednoj i drugoj slovenski govorilo; nu gornja se običnije Croatia zvala, er je iza Slovenac sedio narod hrvatski; koje ime susčdni Slovenci prevrnuše u horvatski, i sebi ga prisvojivše Horvatmi se prozvaše". .. „Čudna je s Hrvati i Slovenci. Ko su oni bili 16. veka, ako biasmo mi? Tako na blizu, a kobi tako razlike! . . Za čim Gaj toliko nastojao, da nas sbije vse pod jednu knjigu, to je istom od male česti uspčlo . . A jao si ga ovci, koj svoje runo bude težko . . čim se dakle jezik naše susčdne brače tako očistio, obogatio i uzvisio; . . mi Hrvati zagazismo . . A jedne smo krvi mi i Slovenci, pa kako to, da u nas nauk nikako cvasti neče?". .Na to pripoveduje, kako mirno so se Slovenci poprijeli novega pravopisa češkega, kako hitro so se poprijemali po Gaju jezika ilirskega, da si bi po zakonih tanke filologije kaj vgodno mogle se razmakniti meje književne Slovenije. Tedaj o teh prepirih: »Kako je postupao Slovenac? . . Začto nije bučio po novinah? začto nije dokazivao, da je Habdelič, da je Prgošič i. t. d., da su vsi ti, rodjeni u današnjoj zemlji brvatskoj, svoj jezik imenovali slovenskim? da je biskup Zagrebački, Petretič, svoju crkvu zvao slovenskom? da je Kopitar za vse kaj-kavce rekao, da su Slovenci i. t. d." Pohvalivši Slovence zarad djanske modrosti in slovenščino zarad nje pravilnosti v oblikah in bogatosti v besedah veli Kurelac v I. razdelku (str. 1—13) naposled: »Ne znam knjige, kojoj Bog tako dosudio kako slovenskoj . . . dok ne planu za vremena našeg žizan tako dčvojačka, pogodna i mila, da se nje uspčhu nadivit ne možeš, uspehu uza tolike neprilike, u tolikom siromaštvu, da joj se može reči: ruža usred trnja. Ko te goji, ko te nataplja slovenska žemljice? Ko je tvoj ogradnik, ko tvoj polivčija, da je tvoj ograd tako lčpo urodio, da tvoje cvčtje tako milo diše?". . — „Mi današnji Hrvatjani, jadikuje o koncu (str. 158. 159), najbolje poznajemo narečje srbsko; bolje nego svoje, bolje nego slovensko . . Slovenac u knjiži slovinskoj homo novus . . . nu je zadnjih godin Slovenac takovim se pobornikom ukazao na borišču pismenom, da nam ga je odmah po ramenu plčsnut, i pravim ga vitezom uznat i proglasit . . Nu sada je doba, da vsaki nas — Srbin, Hrvat, Slovenac — i vsi skupa te rane izvidamo, da ozdravimo, i da ogradimo sgradu nove knjige i jedinstva našega". — Kar je o Slovencih učil Kopitar, to pripoznava A. Mažuranič, to terdi Fr. Kurelac, to kaže M. Valjavec v živih vzgledih na pr.: »Narodne pripovjedke skupio u i oko Varaždina" (1858. 8\ str. 315); isto poterjuje dr. Miklošič, ki o teh in enacih zbirkah v »Slav. Bib-liothek" (H. str. 196. 170) piše: »Die vorstehenden zwolf chorva- tisch-slovenischen Marchen sind aus einer grosseren Sammlung von Marchen entlehnt, welche Herr Mathias Valjavec in der Umgegend von Warasdin aufgezeichnet hat. Ihr Werth beruht a) auf ihrer Bedeu-tung fur slavische Mythologie . . .; b) auf ihrer Bedeutung als Proben jener Abart des slovenischen, welche durch den Einfluss des serbiscben und chorvatischen entstanden, in Provinzialcroatien gesprochen wird" (S. 151—170; Volkslieder S. 303 — 307; cf. Izgledi slovenskega jezika na Ogerskem .. Letopis Slov. Matic. 1. 1874 str. 102 — 155; 1. 1877 str. 92 — 131; Slov. Glasnik; Pučke Novine itd..). — Da so stanovniki, ki so po omenjenih krajih nekdaj zvali se Slovenci, v istini Slovenci, to spričuje še dan danes kajkavščina — njihova domača govorica. — Hervatje štokavci te Slovence opisujejo za modre in dobre, ker so iz ljubezni do narodne vzajemnosti pustili svoje starodavno ime in narečje ter sprejeli njih književno štokavščino in ime her-vatsko; s Kopitarjem vendar — Jure dolemus provincialem Croatiam, cujus caput est Zagrabia (Hesych. str. 62)1" — In to — zakaj? — Ker so nje stanovniki od tedaj malo da ne do sedaj v nekakem nenaravnem stanu. — Doma kajkavci težko umevajo javno štokavščino ter z njo verlo napredovati ne morejo. Vsled tega je nastal preširen prepad med prostim ljudstvom in učenjaki hervatskimi. — »Jao si ga ovci, koj svoje runo bude težko!" — To resnico poterjujejo tožbe hervatske, da naš „puk je neuk i siromašan" (Obzor 1880), in celo do-brotvorne naprave, s kterimi se ponašajo, na pr. družtvo sv. Jeronima, ktero si pri napol večem rodu in pri mnogo lepših podporah primeroma le malo in polagano vzmaguje. V tem smislu poprašuje Kurelac: „Kako to, da u nas nauk nikako cvasti neče?" — Nasproti pa mu je knjiga slovenska pri tolicih neprilikah in v tolikem siromaštvu pogodna i mila „ruža usred trnja" (cf. Slovenska družba sv. Mohora). — Kje je temu iskati vzroka? Ondi, kjer ga je prerokoval Kopitar (cf. Dopisovanje njegovo kajkavskemu pisatelju Kristianoviču, po Kukuljeviču priobčeno v Arkivu 1. 1875. XII. str. 53 — 56), in ž njim vred smem v tem oziru klicati vsakteremu hrovaškemu pisatelju blage volje: „Memento, quia populus es, et in populum revertere" (Klein. Schrift. 163)! In kar sem pisal 1. 1861 v gimnazijskem izvestji Ljubljanskem v sostavku: »Slovnice slovenskega jezika" (str. 24), ponavljam še danes. Naj bi bil dr. L j. Gaj v kajkavskem 1. 1835 pričetem narečji napredoval (pravopis bi se bil vredil sam po sebi), lahko bi bili Slovenci in Hervatje sedaj v književnosti vže zedinjeni, vsaj je vprav kajkavščina tisti most, po kterem le morejo Hrovatje čez Kolpo in Savo do Soče in Drave! A to resnico imajo sosedje naši bratje doslej vse premalo v čislih. Prazno in brez vspeha je vse nasprotno učeno dokazovanje (cf. Vienac 1880); poglejte le v nekdanje slovstvo in vsakdanje ljudsko (pučko) občevanje. Nas Slovence in Hrovate obrača na zedinjevanje i rod i dom i slovo i pismo i vera; S e r b e pa odvrača od Hervatov i pismo (Cirilica) i vera (pravoslavje)! To je čutil Kopitar, iskreno želeč, naj bi v pravopisji zedinili se na jugu vsi latinsko pišoči zapadni rodovi slovanski, in — kdor s tega stališča presoja njegovo dejanje in nehanje, priterjuje mu, ne sicer v zabavljivi obliki, vendar pa v stvari tudi po glasoviti borbi ilirski in posebej hrovaški. — h) Osma književna borba bila mu je novoslovenska. — Vže pervo njegovo slovstveno delo — slovnica 1. 1808 — nastalo je vsled nekake borbe z Vodnikom, kterega je v listih do svojih prijateljev rad obiral, dasiravno se ž njim očitno ni prepiral. — Vživo zdelal je v njej ubozega patra Marka Pohlina (gl. Jezičn. XIV. 1876. str. 33). Jednako pri sercu mu je bil Jan. Ne p. Primic (r. 1785, u. 1823), čegar gorečnost za slovenščine vzbujo in povzdigo hvali na pr. 1. 1812 v »Vaterland.BI." v spisku: „WindischeSprachkanzel in Graz*).. besetzt in der Person des Herrn Lycealbibliotheks - Scriptors Johann Primic mit einem jungen hoffnungsvollen Professor, den eine Vorliebe und ein Enthusiasmus fiir seinen Gegenstand beseelt, wie er jedem Professor fiir sein Fach nicht nur zu verzeihen, sondern sogar zu wiinschen ist" (Klein. Schrift. 193 — 196). V sostavku „Slavische Sprache in Innerosterreich" pa se nahaja (str. 211 — 228) razsodba, ktero je Kopitar priobčil 1.1813 v „Wien. allg. Literatztg." o knjigi: „D eutsch-slovenisches Lesebuch etc. Nemško-slovenske branja etc. Herausgegeben vonJohannNep. Primitz, offentlichem Professor der slovenischen Sprache an dem Lyceo zu Graz (1813. 146 S. 8)." —Brusi mu v njej dokaj gorke, a vmes sproti popravlja napake ter kaže, kako se to ali uno dobro glasi in piše slovensko. V prikaz in poduk bodi to-le: „Die Vodnik'schen und Jarnik'schen Gedichte ehrenvoll ausge-nommen, muss Recensent bekennen, dass er oft mehrere Seiten lesen musste, bis er auf einen durchaus echt slovenischen Satz stiess. Durch-gangiges germanisieren und Soloecismen aller Art characterisieren diese Schrift. Recensent will Beispiele geben, sovvohl um sein Urtheil zu be-griinden, als um Herrn Primitz willkommene Berichtigungen (bei seiner sichtbaren Liebe zur Muttersprache traut er ihm wirklich so viel Selbst-verlaugnung zu) an die Hand zu geben, und endlich, um die Ehre seines unter dem Volke auf dem Lande noch in voller Reinheit bliihenden, nur in Biichern durch ungeschickte Schriftsteller verunstalteten Dialekts zu retten (S. 21-3)". Po teh treh razlogih mu našteva napake glede na nemški ali nemškutarski spolnik, na osebne in svojivne zaimke, v kterih *) Gradec, Deminutiv von grad (die Burg), daher das helle a in Graz, was man durch a anzuzeigen sucht (Graz), damit diese Baiern es nicht Groz (wie Voder, i hob's g'hobt) lesen. se slovenščina lepše vjema z latinščino, na dvojino; p.: nam. te zadnje vertne vrata reci ali piši prav po slovenski: zadnje vrata na vertu ali vrata zadej na vertu; nam. skoz te velke vrata rec. pri velkih (velikih) vratih; der kleine Valentin, slov. Tinčik, Valentinčik, der kleine freund-schaftliche Josef prijazni Jožik. — »Der Begriff klein liegt ja im slo-venischen schon in dem Ausgange des Wortes čik, ič, eč, ek, wozu also nojch mali oder gar te mali? — Selbst das Kopitar'sche (Grammatik Seite 215): Ktiro kravo si drajši prodal, to pisano al to černo? ist nicht im Geiste unseres Dialektes (popravlja si sam); unser Landmann sagt: Ktero kravo si drajši prodal, brezo al dimo?.. On bode bogat, kakor pes rogat.. On je zvit ko gerča. Slov. Bo bogat kakor pes rogat . . Zvit je ko gerča..Ti mi naprej prideš s tvojim (svojim) živlenjam kakor polž; der Stockslovene sagt: Tvoje živlenje (življenje) ino pa polžje . . Die Eigenheit unseres Dialektes, vermčge welcher wir die Bezieh-ungen, die der Deutsche mit hinein, hinaus, herein, heraus, darin, daran u. s. w. gibt, mit dem personlichenFurworte ausdrucken und hiemit das personliche Fiirwort auch als relatives gebrauchen, diese Eigenheit verkennt Herr Primitz ganz und iibersetzt die genannten deut-schen Wortchen, so oft er in die Lage kommt, immer mit einem noter, vun z. B. Odprite omaro, ino dajte mi vun ene bele nogovice; die rich-tige Setzung ist: odprite omaro, ino dajte mi bele nogovice iz nje . . Freilich hort man diese noter, vun auch aus dem Munde des Slovenen schon manchmal, besonders in Stadten, aber sind sie desswegen weniger Germanismen? . . Noch weniger ist dem Verfasser der Unfug zu ver-zeihen, den er mit dem kaj za en (wortlich das deutsche wg,s fiir e i n) treibt. Dieses deutsche was fiir ein gibt der Slovene bald mit kdo, bald mit ktiri, bald mit kaj, bald mit kaki oder kakšin, und als Neben-wort mit kako ... Poznaš, kaj za eno žito je to? gut slovenisch: Poznaš, ktiro žito je to? oder poznaš to žito oder poznaš, kako se timu žitu pravi ? .. Kaj je to za en gospod ? gut slovenisch: Kdo je (hoflich kdo so) ta gospod? . . Ein unvertraglicher Soloecismus in der Schrift des Herrn Primitz ist der Accusativ statt des Genitivs bei den Zeitwortern mit der Negation. Nie hort man was solches aus dem Munde des Land-mannes; es beleidigt jedes unverwohnte slovenische Ohr. Drei solche Soloecismen hat der Herr Verfasser in den Erratis verbessert und dadurch gezeigt, dass er die Hegel theoretisch zwar weiss, praktisch aber seiner Muttersprache nicht machtig ist: Ja pa to še ni vse, mi vama nočmo to prostost le samo za jutro dati; soli heissen: Pa to še ni vse; te prostosti vama nočemo samo za jutro dati i. t. d. .. Ein anderer durch-gangiger Germanismus des Herrn Verfassers ist das Vorwort od, wo der echte Slovene den Genitiv setzt: Al nobeden od njuji.. solite heissen: Al nju nobeden . . oder sich sonst anders ausdruckt: Kadar je ktira prišla .. statt: Kadar je ena od njih .. Es scheint, als wenn dem Herrn Verfasser jedes noch so kleine deutsche Wortchen erbarmte, wenn er es uniibersetzt lassen solite z. B. v o n, da., treu iibersetzt er es mit einem tu . . Ein sehr beliebter Soloecismus ist das Uebersetzen des deutschen sollen durch imeti; gut slovenisch gibt man dieses sollen mit dem Imperativ, mit naj und dem Indicativ, mit dem Inf. mit morem, ne smem u. s. w. Das imam bedeutet bei uns so wenig wie bei dem Lateiner sein habeo ein sollen, sondern ein haben, besitzen. Ti nimaš krasti heisst nicht: Du solist nicht stehlen, sondern du hast nichts zu stehlen, es ist nichts da, was du stehlen konntest . . Dieses imam ist freilich auch schon unter den Landmann vertragen, doch meistens nur in der Katechismussprache . . durch germanisierende Geistliche. Allein wenn man alle derlei Germanismen in Schutz nehmen will, wozu braucht man denn doch noch Lehrer des slovenischen? .. Einen anderen Germanismus begeht Herr Primitz mit dem za vor dem Infinitiv . . . Ktira perprava je nar bolši za odpustike prav dobiti? Wie unslavisch ist der ganze Satz durch das blosse germanisierende za. Aber eine andere Stellung und man braucht kein za, und der Satz wird der biindigste von der Welt. So namlich: Ktira perprava, dobit prav odpustike, je nar bolši ?.. Sehr beleidigend ist das germanisieren des Herrn Primitz mit dem deutschen ausgehen, das er immer durch vun iti gibt. Der Slovene gibt das deutsche ausgehen mit vun iti nur damals, wenn jemand aus dem Zimmer oder aus dem Hause geht, ohne sich von dem Hause zu entfer-nen . .Pustil (liess) hat im slovenischen die Bedeutung des nichtwehrens, nicht aber des activen zuthuns, des franzosischen laisser, nicht des franzosischen faire . . Eden pogerje (terja) to, drugi (soli heissen eden) uno. Beides, pogerje und terja, ist germanisierend. Terjati ist nur damals fiir begehren oder fordern richtig gebraucht, wenn sich das be-gehren auf vollkommene Rechte und Pflichten griindet, z. B. bei Schulden u. s. w. und da sagt man: koga za kaj terjati, nicht kaj terjati od koga . . Znati enthalt im slovenischen nur den Begriff des verstehens, wissens, nicht des physischen konnens (morem, zamorem, lohko): Posodi mi nekoliko dnarjov. Vem, de mi jih znaš posoditi — kann man auch von solchen Leuten sagen, die keinen Kreuzer vermogen . . Pripovisti vestniga zaderžanja soli heissen moralische Denkspriiche! Welcher Slovene hatte das errathen? .. Še čez petdeset milijonov duš sliši k temu nekidaj močno slavečimu narodu nam. še nad . . je tiga nekidaj veliko slavečiga naroda. Vero gori vzeti n. vero na se vzeti. Prav dobro vun vidijo n. so prav lepo rejeni, so prav polniga lica. Kako se to pravi n. kako se temu pravi. Kaj vam še v glavo pade n. kaj vam še na misel pride.. Zdaj gresta v slovansko zemljo h knezam n. na slovansko (slovensko) ali v slovensko deželo .. Seite 99. macht der Herr Verfasser, wo er von der wortlichen Uebersetzung abgeht, die Anmerkung: „Man wnndere sich nicht, hier keine wortliche Uebersetzung zu finden; diess lasst der Genius beider Sprachen nicht zu. Hatten die bisherigen slove-nischen Schriftsteller auf diesen hochst wichtigen Umstand mehr Riicksicht genommen, so wiirde unsere Sprache jetzt nicht so sehr von unnothigen Germanismen strotzen. Wenn das bekannte »medice, curateipsum" je eine wahre Anwendung hatte, so passt es gewiss im vollen Sinne auf den Herrn Verfasser, opominja na to Kopitar (Klein. Schrift. 227.)". — V »Vaterl. BI. Jahrg. IX." je pisal Kopitar „Die Slaven i m Thale Res i a", o kterih se še dan danes zanimivajo slovanski učenjaki (cf. Rezija i Rezijane v Slavj. Sbornik. III. 1876. prof. J. Baudouin de Courtenay), ter poziva koroškega pisatelja Urbana Jarnika, naj jih opazuje itd.; tega preučenega Slovenca pa hvalno omenja nekterikrat v »Glag. Cloz." (na pr. str. XXV... de rhinesmo in Carinthia idoneum testem .. doctissimum parochum, Slavum natum ad fontes Dravi in valle Julia .. str. XLI... teste.. parocho Solvensi prope Klagenfurt.. auctore Etymologici linguae Slovenicae per Austriam Interiorem .. editi 1834..). — L. 1818 je poslal v „Laibach. Wochenblatt" št. 24 svoje poročilo (Litterarische Nachricht. K.) o Vukovih pesnih in o njegovem slovarju. — Jako spoštljivo je občeval vedno z Mat. Ravnikarjem, živo in šaljivo z dr. Jak. Zupanom (cf. Jezičn. XV. 1. 1877), resnobno prijateljsko s Fr. Metelkom (cf. Jezičn. IX —XI.), kterega je vendar 1. 1841 dovtipno popraševal: „Wie komrnt es, dass selbst Korytko's Bei-spiel, u. Ihr langes Professorat, keinen Carniolophilus im echten Sinne wecken?" — Prijatelj mu je bil M. Č o p, kar spričuje njuno vzajemno občevanje s P. J. Šafarikom. Čop je spisoval slovensko bibliografijo; Kopitar mu svetoval, naj jo sam da na svetlo. A — ker tega ni hotel, pošlje jo v celih polah do 100 strani Kopitarju in ta z nekterimi svojimi opazkami 1. 1831 Šafafiku. »Šafarik war es nebst Kopitar, der, wie Čop selbst sich ausdruckt, Interesse an Slavicis und Slovenicis so zu sagen ihm aufgedrungen". — »Es sind herrliche Beitrage, schrieb Kopitar, durch dessen Hand die Handschrift nach Neusatz be-fordert wurde, und ich z\veifle, ob Sie sonst woher eine so brave Vor-arbeit erhalten haben konnen. Čop ist ein milder Recensent und von extensivem Vergleichsgesichtskreis". — »Von Kopitar finden sich einzelne Bemerkungen in Čop's Handschrift, biindig und schlagend, wie es seine Weise war; ausserdem erhielt von ihm Šafafik brieflich einzelne Notizen, namentlich uber die Zois'sche Familie" (cf. P. J. Šafarik's Geschichte der siidslaiv. Literatur. I. 1864. Vorwort IV. V.). — A vse drugače sta se spodpadla 1. 1833 v „Illyr. BI.", kjer je v št. 27 ponatisnjen napad Kopitarjev: »Ein Wort uber den Laibacher ABC-Streit, aus einem Briefe aus Wien an Hrn. M * * * t. j. Metelko", in k št. 30 odgovor Čopov: „Slowenischer ABC-Krieg Nr. 3". — Tako je, kadar se pero poniaka v žolč in strast pravdarju narekuje besede, sem dejal v Jezičniku IX.—XI., v kterem se nahaja na tanko popisana glasovita novoslovenska Abecedna vojska ali Čerkarska pravda. — Poslej omenja Kopitar Čopa le še trikrat, in sicer v „Glag. Cloz." str. XXV.: »Audivit (de rhinesmo) suis exercitatissimis auribus doctissimus Matthias Čop (cir. č^,pu), Caesari nune a bibliotheca Lycei Labacensis, antehac humaniorum literarum professor publicus". . in v „Hesych." str. 68. 69: „Nactus . . Pantilius . . socios odii et calumnia-rum . . in ipsa patria et quasi domi nostrae . . Attamen et tunc con-tempsimus ulcisci injuriam, cum et Pantilii doctissimus Labacensis socius non solum resipiscere videretur, sed etiam paullo post periisset lavans in Savo flumine". . in str. 70: „Illi vero, mortuo suo in Carniola doetis-simo quidem sed et inconstantissimo socio, in reliqua Pannonia quaerere alios; et invenere satis se dignum Gaj um". . — Kako je mislil Stanko Vraz o Kopitarju, to sem povedal v njegovi sedmi borbi ilirski in posebej hrovaški; a gorko se je za nektere zabavljice v »Laib. ABC-Streit" znosil nad njim tudi F r. Prešern, kajti poslednjemu Čopovemu spisu v „Illyr. BI." so pridejani njegovi (1. — V.): Literarische Scherze in August Wilhelm v. Schlegel's Manier. Vom „Doctor-Dichter P.", kjer na pr. v sonetu po Plinijevi pravljici „Apel in čevljar" kaže, da „le čevlje (t. j. gramatiko, nikar pa estetike) sodi naj Kopitar" (cf. Jezičn. IX.—XI. str. 43). — Prav po tej čerkar-ski pravdi se je Kopitarju nekako priskutila novoslovenščina, da jo je poslej obravnaval skoro le vradno. — Znamenito je poslednje pismo njegovo o Novicah do kmetijske družbe v Ljubljani in oziroma do dr. J. Bleiweisa. V pismu 10. okt. 1843 svari vredništvo pred Gajevico, češ, ni boljša mimo dosedanje sostave Bohoričeve; družbi svetuje izdajati dobro kmečko pratiko; o časniku samem pa prerokuje: Kadar se privadijo bravci, potlej jim bode ta časnik tako potreben, da ne bodo mogli prebivati brez njega. Kar se mene tiče, piše naposled, za zdaj pač ne morem dajati sestavkov; al vendar sem si prihranil to, da morda poznejše tudi prinesem svojo domovinsko drobtinico. Toda nepotrebno bi bilo dajati meni poseben list, ker lahko berem tistega, ki se mora pošiljati dvorni knjižnici (Novic. 1863 1. 28 str. 224). — Po abecedni vojski novoslovenski je sicer Kopitar po vsem učenem svetu jako zaslovel po „Glag. Cloz." in deloma po „Hesych. gloss. disc."; vendar mu je Prešern gorak v zabavljivih napisih svojih glede nekako na „Hesych." pg. 71 (ipsius Gaji.. in nos .. Epitaphium) ni pozabil postaviti spomenice (Poezije . . 1847): Kopitar. Nčsil učeno glavo z častjo sim vsih premagavec; Smert in ošabnost ste zmagale mene same. Jernej Kopitar. 4 i) Deveta borba njegova je bila naboženska in posebej katoliška. — „A Jove principium" je čislal vže pogan. — „Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo (Incipe cum Deo, qui facientes adju-vat v. ABC-Streit Nr. 27. 2); z Bogom nadaljuj, srečno boš živel (Jam ad ipsius linguae sacrae grammaticam et lexicon accedamus