442
Posavski: Slutnja.
tokavi sva ostali poldrag dan. Teta nam je pravila o sv. Feliksu veliko lepega, pa sem že pozabila. Prav dobro pa pomnim pripovedke, s katerimi nas je kratkočasila najmlajša sestrična. Nekatere so take, da vas bodo gotovo mikale,  ker se govori v njih o potov-
skem svetniku.
(Konec prih.)
Sveti Feliks.
Narodna; zapisal Fr. Zoreč v Št. Lovrenci na Dolenjskem.
>vet' Feliks se je na svet rodil, "Sam Jezus se ga je veselil.
Feliks je bil star dvanajst let, Že je bil na vojsko vzet.
Feliks se je jokal tako, Da se sliš' v sveto nebo.
Feliks je trikrat v vojski bil, Vse trikrat je vojsko dobil.
Že se je enkrat primer'lo, Da Feliksu glav'co vzemo.
Pokopan je bil tja na gmajinco, Kamer ta neumna živinica.
Iz groba so zrastle rož'ce tri, Kož'ce tri, oj lilije.
Vsak, kdor je mimo šel, je djal: „Tukaj gvišno en svetnik leži."
Prišli so trije duhovniki. Al' duhovni, al' fajmoštri.
En majh'no trav'co prizdignejo In notri Feliksa vidijo.
En' pisemce v rokah drži, In gor' je b'lo zapisano:
„V Smihelu je rojen bil,
V  kapiteljnu je krščen bil,
V Novem mest' s' je prebivališče zbral, Kjer bo romarjem gnade dajal;
Vsem unanjim romarjem, In tud' domačim farmanom."
fr
Slutnja.
lasna so nebesa sinja, Polje bojno se razgrinja, Ljut v šotorih dvojih roj Kuha v srci srd in boj. Bliskajo se ljuti meči, Vojnikom žare oči, Vriskajo: Kri mora teči, Vražja kri, osvete kri! Bojna se razlega tromba, Iz topov preti smrt bomba: Vojska vojski smrt pi-eti.
Dva prijatelja slonita Orla dva, oba molčita; Saj srce, skrbno srce, Trikrat več jima pove! Z jeklom prsi so pokrite, Vender rahlo je srce Trde in krvave kite, Vender sezata v roke. Celo polno brige, mraka, Vender mlada sta junaka, Mlado žar oči žare
Posavski: Slutnja.
443
Milan vzpne oči ljubeče, Milo Ljuboju šepeče: ,,Ljuboj, Ljuboj, mili mi! Kak mi bleda polt bledi! Ah, kak čudni so mi čuti! Kak nemirno zbija kri! Kak mi srce nekaj sluti, Kak nečesa se boji!" Trdneje se ga oklene, Na srce mu glavo dene, V mislih, čutih se topi.
Kar med vojsko hrup nastane!
Tromba poje črez poljane:
Kvišku! meč zgrabite! v boj!
Vražji že se bliža roj!
Vojska nastane in vihra velika
Konj in orožja in mož in kosa,
Roj se za rojem v boj strašni pomika,
Vojske grom, kretanje sem in pa tja !
„Ljuboj, Ljuboj! čuj! na strani
Cuj, na strani mi ostani,
Skupaj da vojujeva!"
Drug sočutno ga pogleda, Ranila ga je beseda! Da dejal mu na srce Milan ljube ni glave: Moral zanj bi se prijeti! Tak pa le molče oko Od solzic se mu zasveti, In s tresočo le roko Milanu lase pogladi. V tugi in v ljubezni mladi Mu oči bleskečejo.
Kakor trde, silne skale Blizu morja, kraj obale Mož mogočen zid stoji, Meri mož moža z očmi. Smrt zre iz cevi krvave — Dolga vrsta je cevij — V vetru plahuta zastava, Tiho, grozno vse molči. Milan, Ljuboj skup stojita Kakor hrasta v tla pribita, Smrt noseča pred pestmi.
Top zagrmi, topov gromi vzbude se, Zemlja ječi, pod nogami se trese: Vrag je krvavi boj prvi začel. Grom in žvižganje,  sikanje  in strel! Kam je palo prvo zrno ? —
V  prsi ah, Milanove! Zgrudi se na zemljo črno, Ljuboj bled ves trese se. K mrtvemu vleko ga želje Toda: ,,V boj!" grmi povelje
V  boj obupen vrže se.
Posavski.