kronika 73 � 2025 2 | 307–338 � prof. dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Ljubljana, Slovenija, boris.golec@zrc-sazu.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0003-0367-0141 1.01 izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.2.06 cc by-SA bORIS GOLEc� Usoda soavtorja Pisanic Janeza Miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov IZVLEČEK Poudarek prispevka je na zadnjih dokumentiranih letih življenja Janeza Miheliča (1750–ne pred 1796), soavtorja prvega slovenskega pesniškega almanaha Pisanice in zbiratelja pregovorov. Njegovo rokopisno zbirko Kraynski Pregovori, prvo samostojno zbirko slovenskih pregovorov, poznamo samo iz poročila Miheličevega mentorja Marka Pohlina, v prispodobah pa pred tem o njej govorita tudi Miheličeva in Pohlinova pesem v Pisanicah (1779). Doslej ni bilo znano, da je Mihelič trpel za hudo preganjavico ter zato pri 40-ih izgubil službo župnika in dekana na Svibnem pri Radečah. Umaknil se je v južnotirolski škofiji Briksen in Trident, kjer je spet služboval kot duhovnik. Od leta 1796 se za njim izgubi vsaka sled. Njegovo zbirko pregovorov, za katero se je zanimal utemeljitelj slavistike Josef Dobrovský, je leta 1809 po posredovanju Jerneja Kopitarja na Gorenjskem zaman iskal Žiga Zois. KLJUČNE BESEDE Janez Mihelič, duhovnik, Svibno, Ljubljana, preganjavica, zbirka pregovorov Kraynski Pregovori, pesniški almanah Pisanice, Marko Pohlin, Južna Tirolska, Št. Jurij pod Kumom/Podkum ABSTRACT THE FATE OF THE CO-AUTHOR OF PISANICE JANEZ MIHELIČ AND OF THE FIRST INDEPENDENT COLLECTION OF SLOVENIAN PROVERBS The article centres on the last documented years of Janez Mihelič (* 1750, † not before 1796), the co- author of the first Slovenian poetry almanac Pisanice od lepeh umetnost and collector of proverbs. The existence of the manuscript collection Kraynski Pregovori, the first independent collection of Slovenian proverbs, was merely acknowledged in the report written by Mihelič’s mentor Marko Pohlin, and before that, it was metaphorically alluded to in the poem by Mihelič and Pohlin in Pisanice (1779). Until now, it has been an unknown fact that Mihelič suffered from severe paranoia, which cost him his positions as the parish priest and dean of Svibno near Radeče at the age of forty years. He retreated to the South Tyrolian dioceses of Brixen and Trento, where he returned to his service as priest. In 1796, every trace of him was lost. In 1809, Žiga Zois, prompted by Jernej Kopitar, tried in vain to locate Mihelič’s collection of proverbs, which was also of interest to the founder of Slavic studies, Josef Dobrovský. KEY WORDS Janez Mihelič, priest, Svibno, Ljubljana, paranoia, collection of proverbs Kraynski Pregovori, poetry almanac Pisanice, Marko Pohlin, South Tyrol, Št. Jurij pod Kumom/Podkum 308 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov Janez Mihelič (* 1750, Spodnja Dobrava pri Kropi, † ne pred 1796, neznanokje), duhovnik in pesnik iz Pohlinovega preporodnega kroga, je v biografskih geslih in drugi literaturi označen kot »nabiratelj pregovorov«,1 »prvi zbiratelj sloven- skih pregovorov«,2 in določneje kot avtor »prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov«, ki »velja za izgubljeno«.3 Znana je samo ena njego- va slovenska pesem (in ena nemška),4 objavljena leta 1779 v prvem slovenskem pesniškem almana- hu Pisanice, ki jo literarna zgodovina označuje kot elegijo o pregovorih in literarno poslanico Marku Pohlinu. Kot odgovor nanjo je Pohlin objavil pe- sem, s katero je Miheliču vrnil pohvalo z novim, še zgovornejšim panegirikom.5 Miheličeva izgub- ljena rokopisna zbirka zbranih pregovorov z nas- lovom Kraynski Pregovori, ki jo je avtor hranil pri sebi, je omenjena v Pohlinovi Biblioteki Kranjske (Bibliotheca Carnioliae), posthumno objavljeni le- ta 1803. Pohlin o avtorju govori še kot o župniku v Radečah, kar je bil Mihelič med letoma 1781 in 1788. Iskanje rokopisa, ki se ga je na željo Josefa Dobrovskega in s posredovanjem Jerneja Kopi- tarja leta 1809 lotil Žiga Zois, pa ni obrodilo sa- dov.6 Literarnega dela Janeza Miheliča se bomo v nadaljevanju samo dotaknili, saj je osrednji pred- met naše obravnave vprašanje, zakaj sta njegova končna usoda in usoda njegove zbirke pregovo- rov do danes ostali neznanki. Do nedavnega je veljalo, da je zadnja vest o Miheliču iz leta 1792, ko je imel Pregljev beneficiat pri ljubljanski stol- nici in je tam domnevno tudi služboval.7 Literar- ni zgodovinarji očitno niso slutili, kaj se je z njim dogajalo leta 1790, ko je prenehal biti župnik in dekan na Svibnem pri Radečah, ter kakšne posle- dice je imelo to dogajanje za preostanek Miheli- čevega življenja.8 Pričujoči prispevek je razdeljen v tri dele. V prvem bomo Janeza Miheliča pospremili od 1 Kidrič, Mihelič Janez, str. 112. 2 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 412; isti, Do­ brovský, str. 176. 3 Stanonik, Pregovor, str. 276. 4 O doslej neznani nemški pesmi z akrostihom, nastali leta 1788 in posvečeni novoimenovanemu prvemu ljub- ljanskemu nadškofu Mihaelu Brigidu, gl. v nadaljeva- nju. 5 O tem zlasti: Legiša, Pisanice 1779–1782, str. 422–425; Gspan, Cvetnik, str. 292–295. 6 Kidrič, Mihelič Janez, str. 113; isti, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 412–413. 7 Kidrič, Mihelič Janez, str. 112; isti, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 263. Po Kidriču naj bi umrl okoli leta 1793 (prav tam, str. 350). 8 Miheličevih zadnjih let sem se leta 2020 dotaknil v mo- nografiji o dvorcu Podšentjur (Golec, Slovenska posebnost, str. 221–223). rojstva do spodletelega vrhunca poklicne karie- re v 40. letu življenja, ko ni postal novomeški prošt. Pri tem se bomo posvetili predvsem manj osvetljenim vprašanjem: socialnemu izvoru, so- rodstvu, ki ni bilo samo preprosto kmečko, saj je imel vsaj še dva brata duhovnika, in šolanju. Dru- gi, težiščni del bo natančneje obravnaval njegova zadnja dokumentirana leta, ko je zaradi psihičnih težav moral zapustiti mesto svibenskega župnika in dekana ter se podati na tuje, nato pa so se sledi za njim zabrisale. V dogajanju na začetku 90. let 18. stoletja leži ključ za razumevanje, zakaj konec življenja Janeza Miheliča in usoda njegove zbir- ke pregovorov še naprej ostajata zavita v temo. V tretjem delu se bomo ustavili še ob možni usodi Miheličeve do danes pogrešane zbirke Kraynski pregovori, katere iskanje je že pred več kot dvesto leti obtičalo v slepi ulici. OD KMEČKE ZIBELKE DO SVIBENSKEGA ŽUPNIKA IN DEKANA O družinskem in socialnem ozadju Janeza Miheliča je bilo doslej znanega malo, ključna po- datka o času in kraju rojstva pa zmotna oziroma nepopolna. France Kidrič je leta 1933 v Slovenskem biografskem leksikonu kot datum rojstva navedel 14. januar 1750 in kot rojstni kraj Dobravo pri Kropi (s pojasnilom, da je vas tedaj spadala še v župnijo Mošnje), v skladu z začetno prakso leksikona pa v biografsko geslo ni vključil podatkov o starših in socialnem izvoru.9 Njegove navedbe povzema tudi digitalna Slovenska biografija.10 Dobrava, kjer je Mihelič prišel na svet, de- jansko ni eno samo naselje, ampak obstajajo tri Dobrave – Spodnja, Srednja (s sedežem župni- je Dobrava) in Zgornja –, nanizane na plodni sončni planoti nad dolinama Lipnice in Save. Domoznanska literatura, tako Krajevni leksikon Dravske banovine (1937) kakor za njim Krajevni le­ ksikon Slovenije (1968), je za Miheličev rodni kraj zmotno razglasila Zgornjo Dobravo,11 Wikipedija pa ga postavlja na Srednjo Dobravo.12 V resnici se je rodil na Spodnji Dobravi, v zaselku Pece, po domače pri Pecarju (od oštevilčenja hiš leta 1770 hišna št. 7).13 Na svet ni prišel 14. januarja, temveč 9 Kidrič, Mihelič Janez, str. 112. 10 https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi365368/ 11 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 544; Krajevni leksi­ kon Slovenije I, str. 292. – Razloga za pomoti sta najbrž ta, da je priimek Mihelič pozneje živel na Zgornji Dobravi in da je sedež župnije na Srednji Dobravi. 12 Geslo Mihelič Janez (https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_ Miheli%C4%8D). 13 Hišna številka 7 je prvič izpričana ob smrti njegovega očeta Valentina 10. junija 1772 (NŠAL, ŽA Mošnje, Matič- ne knjige, M 1771–1785, fol. 2v). 309 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov 14. junija 1750, deset dni pred praznikom svojega godovnega zavetnika Janeza Krstnika.14 Kot roj- stni kraj so v krstni matici navedene Pece (ex Pez), rojstna ura deveta zjutraj, imeni staršev pa Valen- tin in Uršula Mihelič (Mihelitsh). Novorojenca je istega dne v Mošnjah krstil subsidiar Jernej Zev- nik (Seunig), botrovala sta mu Luka Košir in Mina Benko (Wenkula) v navzočnosti prič Uršule Justin in Mine Fajfar.15 Bodoči duhovnik Janez Mihelič je odraščal na trdni celi hubi (kmetiji), podložni gospostvu Radovljica,16 kjer je oče Valentin (1699–1772), ki se je tu že rodil,17 gospodaril vsaj od smrti svojega očeta Janeza Miheliča (1742),18 če ne že od poro- 14 Kot Janez Krstnik se v virih pojavlja izjemoma, tako med letoma 1772 in 1775 ob kleriških posvečenjih v ordinacij- skih protokolih ljubljanske škofije (Volčjak, Ordinacijska protokola ljubljanske (nad)škofije 1711–1824. 2. del: 1761–1824, str. 77, 81, 85 in 87). Sam se je s polnim imenom podpisal redko, tako na primer pod prošnjo za podelitev župnije Svibno leta 1788: »Johann B. Mihellitsch« (NŠAL, NŠAL 2, ŠAL 2, Spisi, fasc. 40, Nastavitve duhovnikov 1788, št. 31, 16. 5. 1788), sicer pa vedno le kot Johann. 15 NŠAL, ŽA Mošnje, Matične knjige, R 1731–1753, pag. 284. 16 Valentina Miheliča so v urbarju in terezijanskem kata- stru iz neznanega razloga, očitno administrativne nara- ve, vodili pod zaselkom Mišače: SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 246, N 282, No. 7, reparticijski iz- vleček, s. d., urad Dobrava, vas Mišače; SI AS 1074, Zbir- ka urbarjev, II/17u, štiftni register gospostva Radovljica 1750–1754, urad Dobrava, vas Mišače. 17 Valentina, sina Janeza in Helene Mihelič, so krstili 12. fe- bruarja 1699. Kot kraj rojstva je v mošenjski krstni matici navedena Dobravica (ex Dobraveza), kot je z alternativ- nim imenom večkrat navedena Spodnja Dobrava. Trije priimki botrov in prič, po takratnem običaju sosedov, so enaki kot pri krstu sina Janeza Krstnika 51 let pozneje: Benko, Fajfar in Justin. NŠAL, ŽA Mošnje, Matične knji- ge, R 1679–1703, pag. 220. O času Valentinove smrti gl. op. 13. 18 Janez Mihelič z Dobrave (ex Dobrava) je bil pokopan 9. marca 1742, mrliška knjiga pa pušča prazen prostor za ke dobrih deset let prej. Oba Valentinova starša sta se pisala Mihelič, pri čemer se je oče, prav tako doma z Dobrave, priženil k materi v Pece.19 Priimek Mihelič je sicer na Dobravi, kolikor je znano, prvič izpričan v radovljiškem urbarju le- ta 1579, ko je na tamkajšnji celi hubi gospodaril Jakob Mihelič.20 Janezov oče Valentin Mihelič je približno de- set let mlajšo ženo Uršulo Papler (ok. 1708–1777) našel v bližnji Češnjici pri Kropi, sosednji vasi onstran doline potoka Lipnica, ki je tedaj spadala v obsežno župnijo Šmartin pri Kranju. V odda- ljenem Šmartinu sta se Valentin in Uršula 29. ja- nuarja 1731 tudi poročila.21 V naslednjih 21 letih se navedbo starosti; ženo Heleno s Pec (ex Pez), staro oko- li 70 let, so k večnemu počitku položili 12. januarja 1750 (prav tam, M 1735–1762, fol. 26v in 48v), pet mesecev pred rojstvom vnuka Janeza. 19 Starša sta se poročila 3. februarja 1697, pri očetu Janezu je naveden samo kraj (ex Dobraua), pri materi Heleni do- ma iz Pec (ex Peizze) pa še očetovo ime Jurij Mihelič (prav tam, P 1649–1756, fol. 43v). 20 SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, brez signature, urbar gospostva Radovljica 1579, pag. 206. 21 V šmartinski poročni matični knjigi je poleg imen mla- doporočencev in prič, Jurija Rozmana in Valentina Pa- plerja, naveden samo kraj Češnjica (In Zheſsenzha). Či- gava hči je bila Uršula Papler, ni mogoče reči s popolno gotovostjo. Terezijansko ljudsko štetje ji leta 1754 daje 50 let (Gorenjske družine, str. 408), kar pomeni da bi se rodila leta 1714 in šla k poroki pri 17-ih, ob smrti 25. aprila 1777 pa so njeni domači navedli starost 69 let (NŠAL, ŽA Moš- nje, Matične knjige, M 1771–1785, fol. 9v), glede na katero bi bila rojena leta 1708. V tem času so se na Češnjici roje- vali samo otroci Andreja in Jere Papler: Matevž (kršč. 10. 9. 1706), Neža (kršč. 31. 10. 1710) in Franc (kršč. 2. 10. 1713) (NŠAL, ŽA Kranj-Šmartin, Matične knjige, R 1699–1720, fol. 68r, 105v in 132r). Zaradi neprimerno večje bližine so enega otroka tega para, Heleno, 26. aprila 1708 krstili v Kropi (NŠAL, ŽA Kropa, Matične knjige, R 1704–1714, fol. 59r); namesto kraja rojstva je v krstni matici navedeno le, da je krščenka iz šmartinske župnije, navzoči priči pa Pecarjeva domačija na Spodnji Dobravi, kjer se je Janez Mihelič rodil (foto: B. Golec, marec 2020). 310 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov je zakoncema v Pecah na Spodnji Dobravi rodilo dvanajst otrok. Janez je bil predzadnji, a v družini dejansko Benjamin, saj je najmlajši otrok umrl v zgodnjem otroštvu.22 Ob terezijanskem ljudskem štetju leta 1754 so doma živeli še štirje, dve od- raščajoči dekleti in dva fanta. Štirje ali pet jih je umrlo prej, vsi v otroških letih, trije fantje, ki jih bomo še srečali, pa so medtem že odšli zdoma, in sicer vsi v šole. Mošenjski župnik je tako v Mihe- ličevi družini popisal šest oseb: 60-letnega očeta Valentina (dejansko starega 55 let), 50-letno ma- ter Uršulo, 8-letnega (v resnici 9-letnega) Matijo, našega 3-letnega Janeza (starega 4 leta), 16-letno Marijo (v resnici 18-letnico) in 14-letno Elizabeto (dejansko staro 16 let).23 Po vsem sodeč je bil za naslednika na kme- tiji predviden Matija, o katerem pa je omemba ob ljudskem štetju zadnji znani podatek. Ker ga v mošenjskih in poznejših dobravskih poročnih in mrliških maticah pogrešamo, je zelo verjetno umrl v časovnem razponu 1762–1771, za katerega ni ohranjena mrliška knjiga župnije Mošnje.24 Miheličeva kmetija je v vsakem primeru osta- la brez moškega naslednika, zato se je po smrti 73-letnega očeta Valentina († 1772) skupaj s svojo mlado družino k ovdoveli materi Uršuli († 1777)25 pozneje srečamo tudi kot botra pri zadnjem Paplerjevem otroku. Morda je Valentin Papler, prav tako iz šmartinske župnije in krščen v Kropi 27. januarja 1710 kot sin Miha- ela in Marjete, istoveten z Valentinom, ki je šel leta 1731 za poročno pričo Uršuli Papler, svoji sestri ali sorodnici; krstna botra sta pri njem ista kot pri Heleni (prav tam, fol. 108v). Uršula Papler, poročena Mihelič, je bila torej bodisi krščena v neki drugi župniji, vendar ne v Mošnjah (prim. NŠAL, ŽA Mošnje, Matične knjige, R 1703–1730), bodisi je vpis njenega krsta izostal. 22 Pri krstih in pokopih Miheličevih otrok je bivališče iz- menično navedeno kot Dobrava in kot Pece (ex Pezah, ex Peezh, ex Pez, ex Pezh). Otroci so si sledili takole: 1) Gašper, poznejši duhovnik, rojen 31. 12. 1731 in krščen 1. 1. 1732, 2) Jurij, krščen 1. 4. 1733, najbrž umrl v času vrzeli v mrliških maticah (med 4. 2. 1733 in 4. 1. 1735), 3) Ignac, poznejši študent, rojen in krščen 5. 7. 1734, 4) Marija, ro- jena in krščena 15. 10. 1736, še živeča doma ob ljudskem štetju 1754, 5) Elizabeta, krščena 5. 11. 1738, še bivajoča do- ma ob ljudskem štetju 1754, poročena 7. 1. 1768 z Antonom Stritihom, 6) Valentin, rojen in krščen 11. 2. 1741, pokopan 16. 12. 1746, 7) Blaž, poznejši duhovnik, rojen in krščen 27. 1. 1743, 8) Matija, rojen 5. 2. 1745 in krščen naslednji dan, še izpričan doma ob ljudskem štetju 1754, 9) Nikolaj, ro- jen 3. 12. 1746 in krščen naslednji dan, pokopan 13. 9. 1747, 10) Marjeta, krščena 3. 7. 1748, pokopana 20. 8. 1749, 11) Ja- nez Krstnik, bodoči duhovnik in pesnik, rojen in krščen 14. 6. 1750, 12) Marija, rojena 26. 6. 1752 in krščena nasled- nji dan, pokopana 3. 9. 1753. NŠAL, ŽA Mošnje, R 1731– 1753, pag. 12, 25, 42, 79, 114, 153–154, 183, 208, 233, 254, 284 in 314; M 1735–1762, fol. 38v, 40v, 47r in 60r; P 1757–1771, fol. 11v. 23 Gorenjske družine, str. 408. 24 NŠAL, ŽA Mošnje, M 1735–1762, M 1771–1785, P 1757–1771, P 1771–1785; ŽA Dobrava, Ind M 1788–1812, M 1788–1812, M 1812–1839, M 1840–1895. 25 Valentin Mihelič je umrl 10. junija 1772, Uršula pa 27. vrnila hči Elizabeta, omožena z Antonom Stri- tihom v Ljubnem v sosednji župniji Podbrezje. Nemara je izguba brata Matije sploh spodbu- dila Elizabetino razmeroma pozno poroko pri 30-ih (1768).26 Njena dve leti starejša sestra Marija je ostala samska in umrla dve desetletji pozneje kot župnijska gospodinja pri bratu Janezu v Ra- dečah (1787).27 V letih, ko je Janez Mihelič zaključeval bogo- slovni študij in postal duhovnik, je torej izgubil oba starša, na njegovem rodnem domu pa so za- gospodarili Stritihi, sestrina družina. Z njo je bil, kot bomo videli, tesno povezan prek dveh neča- kov in nečakinje, ki so mu tako kot sestra Marija sledili na Dolenjsko, v kraje pod Kumom. V zvezi z Miheličevim rodnim okoljem ni mo- goče prezreti, da so ga nekateri sodobniki imeli za Kroparja, čeprav se je rodil v sosednji mošenj- ski župniji. Pohlin je v Biteški pesmi, napisani kot odgovor na Miheličevo elegijo in objavljeni v Pisanicah (1779), uvodoma opisoval gorenjsko žeb- ljarsko okolje, od koder je prišel Miheličev glas »iz hribov gorenskeh«,28 v svoji Biblioteki Kranjske (Bibliotheca Carnioliae) pa je Janeza Miheliča do- ločno označil kot Kroparja.29 Še več, Zois je neod- visno od tega podatka, ki ga tedaj še ni poznal – o tem več v nadaljevanju –, leta 1809 dal iskati Mi- heličevo pogrešano rokopisno zbirko pregovorov v Kropi.30 Dobravsko kmečko okolje je v resnici povsem drugačen, drug svet kakor Kropa, tako da se gruntarski sin s Spodnje Dobrave v Ljublja- ni nikakor ne bi predstavljal kot Kropar. Vendar povezovanje s Kropo v Miheličevem primeru ne more biti zgolj pomota. S kroparskim okoljem je moral biti dejansko tesneje povezan. Kot logič- no se ponuja sklepanje, da je morda tam dobival aprila 1777 (NŠAL, ŽA Mošnje, Matične knjige, M 1771– 1785, fol. 2v in 9v). Mošenjska mrliška matica daje Valen- tinu 79 let in 4 mesece, kar je šest let preveč (gl. op. 17), Uršuli pa 69 let. 26 Anton Stritih iz Ljubnega in Elizabeta Mihelič z Dobra- ve sta se poročila 7. februarja 1768 v Mošnjah, Anton kot sin že pokojnega Jurija Stritiha in Elizabeta kot hči še ži- večega Valentina Miheliča (NŠAL, ŽA Mošnje, Matične knjige, P 1757–1771, pag. 170). Prvi trije otroci so se jima med letoma 1768 in 1772 rodili še v Ljubnem (NŠAL, ŽA Podbrezje, Matične knjige, R 1758–1771, fol. 56v in 63v; R za Ljubno 1770–1775, fol. 71v), pred rojstvom četrtega pa se je družina preselila na Spodnjo Dobravo, kjer so med letoma 1774 in 1777 prišli na svet še trije sinovi (NŠAL, ŽA Mošnje, Matične knjige, R 1771–1785, fol. 19, 25, 32). 27 Radeška mrliška knjiga ji ob smrti 26. junija 1787 daje 53 let, kar je dve leti preveč (NŠAL, ŽA Radeče, Matične knjige, M 1784–1803, fol. 30). 28 Legiša, Pisanice 1779–1782, str. 22–25. 29 Pohlin, Bibliotheca Carnioliae – Faksimile, str. 380. Na Pohlinovo pomoto je prvi opozoril F. Ilešič (Ilešič, Kom- petenti, str. 22). 30 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 412. 311 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov začetni pouk pred vstopom v latinsko gimnazijo, bodisi od duhovnika bodisi od koga drugega. Do Krope je imel ne nazadnje bliže kakor do doma- čega župnijskega središča v Mošnjah na drugi strani Save. Še več, morda je v Kropi v mladosti več let preživel pri kakih sorodnikih ali znancih. Posebno pozornost zasluži spoznanje, da Ja- nez ni bil prvi in edini, ampak nič manj kot četrti sin, ki so ga starši poslali študirat, pri čemer so tri- je postali duhovniki. Da gre res za brate, dokazu- jejo podatki o župniji izvora, izpričana starost ter čas šolanja in kleriških posvečenj. Nihče od njih sicer ni naredil posebej bleščeče kariere, še najvi- še, do mesta dekana, se je povzpel Janez. Prvi je šel v šole prvorojenec Gašper (1731–ne pred 1763, neznanokje), ki je po ljubljanski jezuitski gim- naziji obiskoval višje jezuitske študije v Gradcu in Ljubljani31 ter bil med letoma 1757 in 1761 pos- večen v duhovnika, najverjetneje v Ljubljani.32 Leta 1761 ga srečamo v službi sacelana, grajskega duhovnika, na gradu Turn pri Črnomlju in dve leti zatem, 1763, kot vzgojitelja otrok žumberške- ga glavarja na novem gradu v Žumberku,33 nato 31 Gašperja Miheliča najprej srečamo leta 1749 med novimi člani ljubljanske jezuitske kongregacije Marije Vnebov- zete (Caspar. Michelitsch) kot petošolca (Poëta), zraven pa pripis, da je postal duhovnik (SI AS 1073, Zbirka rokopi- sov, II/51r, pag. 684). Naslednje leto, 1750, ga v zadnjem gimnazijskem razredu, na retoriki, najdemo v Gradcu, kjer je šolanje še tri leta nadaljeval na višjih jezuitskih študijih – 1751 na študijski stopnji logika, 1752 na fiziki in 1753 na metafiziki – in je v univerzitetni matriki vsako- krat označen kot Kranjec, doma z Dobrave, preprostega rodu (Carniolus, Dobraviensis, Plebejus) (Andritsch, Die Matrikeln der Universität Graz, str. 221, 356, 365 in 375). Ka- zuistiko je nato poslušal v Ljubljani; ob ljudskem štetju spomladi 1754 je namreč izpričan kot 22-letni kazuist in domači učitelj, inštruktor (instructor casista), v vicedom- skem dvorcu (die Burg) pri družini Andreja (pl.) Novaka, knjigovodje bankalne administracije za Kranjsko (Ljub­ ljanske družine, str. 23; prim. Golec, Terezijansko ljudsko štetje, str. 19). 32 V Ljubljani je 13. septembra 1753 prejel tonzuro in prve štiri kleriške redove, subdiakonat pa 29. marca 1755 na mizni naslov posesti Andreja Zupanca v vrednosti 3000 goldinarjev (ad titulum fundorum exemptorum, An- dreae Supanz, valoris 3.000 florenos), pri čemer je obakrat označen kot Mošnjan (Möschnachensis) (Volčjak, Ordi­ nacijska protokola ljubljanske (nad)škofije 1711–1824. 1. del: 1711–1756, str. 199 in 204). Listino o podelitvi miznega naslova je Zupanc izdal na naslov svojega mlina in dru- gih svobodniških zemljišč 16. septembra 1754 v Radovlji- ci (NŠAL 1, ŠAL 1, fasc. 45/2, Titulus mensae 1751–1760, 1754, 16. 9. 1754). Diakonsko posvečenje je Mihelič dobil s privoljenjem ljubljanskega škofa 17. decembra 1757 v Gorici (Volčjak, Ordinacijska protokola goriške nadškofije 1750–1824. 1. del: 1750–1764, str. 120). Ker v goriškem ordi- nacijskem protokolu ni zapisa o mašniškem posvečenju, mu ga je gotovo podelil njegov krajevni škof, vendar ljubljanski ordinacijski protokol ni ohranjen ravno za čas od 1. novembra 1756 do 14. februarja 1761. 33 Volčjak, Vizitacijski zapisniki, str. 153 in 348. pa se za njim izgubi vsaka sled razen zaznambe v kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete, da je umrl, po vsem sodeč še mlad.34 Ne vemo, kako je bil povezan z 18 let mlajšim bratom Janezom. Ni izključeno, da je Janez del slovenskih pregovorov, ki so po njegovih lastnih besedah deloma izvira- li z Dolenjskega,35 dobil med počitniškimi obiski pri bratu oziroma na poti k njemu in nazaj, če je Gašper tedaj še živel. Še več, Gašper Mihelič je bil na jezuitski gimnaziji sošolec Antona Feliksa Deva (1732–1786),36 poznejšega pesnika ter glavne- ga avtorja in urednika Pisanic,37 v katerih prvem zvezku je Janez Mihelič leta 1779 objavil svojo edi- no znano slovensko pesem. Drugi brat Ignac (1734–ne pred 1754) je izpri- čan samo kot ljubljanski gimnazijec do zadnjega, šestega letnika, retorike, ko mu je bilo 20 let.38 Gotovo so tudi njemu namenili duhovniški stan, a iz neznanega razloga najverjetneje nikoli ni bil posvečen.39 34 Pri njegovem vpisu leta 1749 v ljubljansko kongregacijsko knjigo Marije Vnebovzete je časovno nedoločljiv pripis, da je umrl in da je bil duhovnik (SI AS 1073, Zbirka ro- kopisov, II/51r, pag. 684). Po letu 1763 njegovega imena ni v nobenem vizitacijskem zapisniku kranjskih arhidia- konatov (prim. Volčjak, Vizitacijski zapisniki), vsekakor ga leta 1771 ni bilo več v župniji Žumberk (prav tam, str. 786–788). Prav tako ga ne najdemo v vizitacijah savinj- skega arhidiakonata (Ožinger, Vizitacijski zapisniki). Leta 1788 ga ni bilo med duhovniki ljubljanske nadškofije (Po- korn, Šematizem duhovnikov, str. 275), malo prej v veliki meri izenačene z deželnimi mejami Kranjske. 35 O zbranih pregovorih v svoji Mili pesmi pravi: »na Go- renskem so te, te na Dolenskem doma« (po objavi v: Gspan, Cvetnik, str. 221). 36 V kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete je Dev (Anton Dev) leta 1749 enako kot Gašper Mihelič vpisan kot peto- šolec (SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, kongregacijska knjiga Marije Vnebovzete, pag. 662). 37 Kidrič, Dev Feliks, str. 130–131. 38 V kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete je Ignac Mi- helič (Michelitsch Ign.) vpisan leta 1753, ko je obiskoval predzadnji razred, poetiko (SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 685). Tako kot za druge člane iz tega časa ni navedeno, od kod je izviral. Da gre za enega od bratov s Spodnje Dobrave, je mogoče skleniti na podlagi dejstva, da leta 1734 rojenega Ignaca pozneje v domačih krajih pogrešamo in da mu terezijansko ljudsko štetje leta 1754 daje 20 let. Tedaj je bil v Ljubljani v zadnjem razredu gimnazije, na retoriki, in je prebival pri družini tiskarja Adama Friderika Reicharda, kjer se je preživljal kot in- štruktor njegovega 13-letnega sina gimnazijca (instructor dominus Ignatius Michelitsch rethor) (Ljubljanske družine, str. 87). 39 V kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete pogrešamo poznejši pripis, da bi postal duhovnik (AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 685). Njegovega imena prav tako ni med posvečenimi kleriki v Ljubljani in Gorici, obstaja pa teoretična možnost, da bi vse kleriške redove prejel v Ljubljani med letoma 1756 in 1761, za katera ni ohranjen ordinacijski protokol (prim. Volčjak, Ordinacijska proto­ kola goriške nadškofije 1750–1824. 1. del: 1750–1764; isti, Or­ dinacijska protokola ljubljanske (nad)škofije 1711–1824. 1. del: 312 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov Samo za tretjega, od Janeza sedem let starejše- ga brata Blaža (1743–1784), vemo, kje se je njegova življenjska pot iztekla. Ob ljudskem štetju 1754, ko mu je bilo dobrih 11 let, ga ne zasledimo več pri starših,40 vendar (še) ne v Ljubljani, kjer sta tedaj študirala starejša brata Gašper in Ignac,41 ampak se je nekje pripravljal na latinske šole. Skoraj brez dvoma je tudi Blaž obiskoval jezuitsko gim- nazijo v Ljubljani,42 kjer je nato prejel vse kleriške redove do mašniškega posvečenja leta 1769.43 Ni znano, kje je služboval do začetka leta 1776, ko je postal vikar novoustanovljene hribovske župnije Sv. Florijan ob Boču na Štajerskem. Tam je osem let pozneje kot župnik tudi umrl, star šele 41 let.44 Ni naključje, da se je njegova župnija odcepila od župnije Rogatec,45 kjer je svoje prvo duhovniško mesto, službo beneficiata in kaplana, leta 1777 na- stopil naš Janez, vsekakor na Blaževo priporočilo. Nato sta brata štiri leta, do Janezovega odhoda v Radeče, službovala v sosednjih župnijah. Janez Mihelič je torej imel dva starejša brata duhovnika. Ko je leta 1764 pri 14-ih prišel na ljub- 1711–1756; isti, Ordinacijska protokola ljubljanske (nad)škofije 1711–1824. 2. del: 1761–1824). 40 Gorenjske družine, str. 408. 41 Ljubljanske družine, str. 23 in 87. 42 Evidence dijakov ljubljanske jezuitske gimnazije so za ta čas nepopolne. V gimnazijskih katalogih, ki se začenjajo leta 1764, njegovega imena ni (SI AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek, šk. 66, lit. S, No. 4, Vol. 1, katalog ljubljanske gimnazije za leto 1764), katalog alum- nov in konviktorjev jezuitskega kolegija pa preneha že z letom 1739 (Ljubljanski klasiki, str. 43). V kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete se vpisi novosprejetih članov končajo leta 1762, ko je bil Blaž 19-letnik in bi že lahko obiskoval peti ali šesti razred gimnazije, v katerih so pris- topali novi člani (SI AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 685–686). Pogrešamo ga tudi med dijaki in absolventi frančiškanske gimnazije v Novem mestu (SI AS 7, Dežel- no glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek, šk. 66, lit. S, No. 4, Vol. 1, katalog novomeške gimnazije 1764; Dodič, Absolventi novomeške gimnazije, str. 400–401) in med učenci latinske šole v Rušah (Mlinarič, Seznam imen, str. 245–246). 43 Tonzuro in štiri nižje redove je prejel 20. decembra 1766, subdiakonat 9. decembra 1767 skupaj z miznim nas- lovom Lazarinijevega gospostva Jablanica (pri Ilirski Bistrici), diakonat 10. decembra 1768, prezbiterat (maš- niško posvečenje) pa 15. decembra 1769; v ordinacijskem protokolu je vsakokrat označen kot Mošnjan (Carniolus Möschnachensis) (Volčjak, Ordinacijska protokola ljubljan­ ske (nad)škofije 1711–1824. 2. del: 1761–1824, str. 58, 61, 64 in 68). Listina o podelitvi miznega naslova je bila izdana 24. marca 1767 v Jablanici, kot izhaja iz potrdila nadzornika mestne blagajne Antona Ekla, da jo je leta 1818 dobil od škofijskega ordinariata (NŠAL 1, ŠAL 1, fasc. 45/3, Titulus mensae 1761–1770, 1767, 26. 3. 1818). 44 Za vikarja v Sv. Florijanu ob Boču je bil umeščen 1. janu- arja 1776 (Orožen, Das dekanat Rohitsch, str. 302). Umrl je kot župnik 7. septembra 1784 za jetiko, po mrliški knji- gi star 44 let (NŠAM, Župnija Sv. Florijan ob Boču, M 1776–1794, fol. 13), v resnici pa v 42. letu starosti. 45 Orožen, Das Dekanat Rohitsch, str. 300. ljansko jezuitsko gimnazijo, v deželni prestolnici ni bil brez znanstev – tam je tedaj zelo verjetno študiral tudi brat Blaž. Upravičeno lahko sklepa- mo, da se je, če ni bil konviktor ali alumen jezuit- skega seminarja, preživljal z inštrukcijami ter stanoval pri eni ali več družinah svojih učencev, tako kot ob ljudskem štetju 1754 brata Gašper in Ignac.46 Vseh šest gimnazijskih razredov je med letoma 1764 in 1770 opravil na jezuitski gimnaziji v Ljubljani, kjer je v katalogih naveden kot človek preprostega rodu, doma s Kranjskega, z Dobrave (Plebeius Carniolus Dobraviens). Vsakič je dosegel najboljši uspeh (Ratio progressus: 1ma), razen v zadnjem, retoričnem razredu, ko so ga po uspe- hu uvrstili eno stopnjo niže (2da). Vsa leta se je izkazoval tudi z lepim vedenjem (Ratio morum: Bona).47 Kot razberemo iz njegove karakteristike iz leta 1788,48 je celoten nadaljnji študij absolviral v Ljubljani: moralno in pastoralno teologijo, do- gmatiko, hermenevtiko, patrologijo, kanonsko pravo in cerkveno zgodovino, vse z odliko (semper primam classem cum eminentia).49 Samo deloma ohranjeni katalogi višjih jezuitskih študijev sicer razkrivajo, da je filozofijo (1771) končal z uspehom tretje stopnje (Profectus in litteris Classis: 3) in z ze- lo lepim vedenjem (Mores: Valde boni), moralno teologijo (1773) pa z uspehom druge stopnje in odličnim vedenjem (Optimi). Kot študent filozo- fije je naveden kot Kranjec in Mošnjan (Mösch­ nachensi), kot moralni teolog pa že kot klerik s prejetimi nižjimi kleriškimi redovi (Minorista) in pomotoma kot Kranjec iz Dupelj (Duplacens.).50 Tonzuro in prve štiri redove je prejel leto poprej, 9. decembra 1772, od škofa Karla Janeza Herbersteina, nato 8. marca 1774 subdiakonsko posvečenje, 1. aprila 1775 diakonsko in 23. sep- tembra istega leta mašniško.51 Ordinacijski proto- kol ga vsakič označuje po župnijski pripadnosti, kot Mošnjana, ob subdiakonskem posvečenju pa izvemo, da so mu mizni naslov podelili pod- ložniki Velesovega (ad titulum subditorum Michel­ stätensium),52 gospostva dominikank. V rokopi- 46 Gl. op. 31 in 38. 47 SI AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični od- delek, šk. 66, lit. S, No. 4, Vol. 1, katalogi ljubljanske gim- nazije za leta 1765, 1766, 1767, 1768 in 1769; prav tam, Vol. 2, katalog ljubljanske gimnazije za leto 1770. – Zanimivo je, da je Mihelič vsa leta voden kot dve leti mlajši od de- janske starosti, star od 13 do 18 let. 48 O viru, rokopisnem katalogu duhovnikov, gl. Pokorn, Še- matizem duhovnikov, str. 3–4. 49 Ilešič, Kompetenti, str. 21. 50 SI AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični od- delek, šk. 66, lit. S, No. 4, Vol. 1, Vol. 2, kataloga višjih ra- zredov ljubljanske gimnazije za leti 1771 in 1773. 51 Volčjak, Ordinacijska protokola ljubljanske (nad)škofije 1711– 1824. 2. del: 1761–1824, str. 77, 81, 85 in 87. 52 Prav tam, str. 81. – Listina o podelitvi miznega naslova 313 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov snem šematizmu nadškofa Mihaela Brigida iz le- ta 1788 je zapisano, da ima mizni naslov kmetov iz Vogelj (Titulum mensae habet a rusticis ex Voglje),53 kar pa je samo natančnejša krajevna opredelitev velesovskih podložnikov, ki bi bili zanj dolžni poskrbeti v primeru nezmožnosti stanu primer- nega vzdrževanja. Po posvečenju je še slabi dve leti ostal v Ljub- ljani, kjer je, kot pričata potrdili dveh njegovih profesorjev s konca maja 1777, najprej poslušal kanonsko pravo in cerkveno zgodovino pri Fran- cu Pogačniku (1775), nato pa dogmatiko pri Jožefu Juriju Lenacu (Lenaz) (1775–1777).54 Literarna zgodovina v Miheličeve študijske dni postavlja začetek njegovega zbiranja sloven- skih pregovorov na pobudo bosonogega avguštin- ca o. Marka Pohlina (1735–1801), v čigar preporod- ni krožek in slovenistično šolo prišteva tudi njega kot enega prvih Pohlinovih aktivnih učencev.55 V prvem zvezku Pisanic od lepeh umetnost, natisnje- nem leta 1779, je Miheličeva pesem na čast pre- govorov med skupno šestimi pesemskimi teksti objavljena na tretjem mestu, za dvema Devovima – hvalnico cesarju Jožefu II. in epigramom – ter pred edino Pohlinovo, ki je odgovor na Miheli- čevo verzifikacijo.56 Naslovljena je (z verzalkami) kot Mila pesm, katero je J. M. k hvali teh pregovorov pejl.57 Janez Mihelič je tako kot drugi avtorji (razen enkrat Dev) podpisan s kraticama (inicialkama),58 pesem pa je elegija – »mila pesem« v Pohlinovi terminologiji – le po metričnem kriteriju, ker je spesnjena v elegičnih distihih.59 Po mnenju Jožeta Koruze je bila namenjena za nekakšen predgovor k zbirki pregovorov, za katere natis pa ob njenem nastanku sredstev nista mogla dobiti ne Mihelič ne njegov mentor Pohlin.60 O obsegu zbirke je iz ni ohranjena (prim. Visočnik, Škofijski arhiv Ljubljana, str. 304). 53 Ilešič, Kompetenti, str. 21. Po istem viru je navedbo pov- zel F. Pokorn: »na naslov kmetov v Vogljah« (Pokorn, Še­ matizem duhovnikov, str. 233). 54 Ilešič, Kompetenti, str. 15. 55 Kidrič, Mihelič Janez, str. 112–113; Koruza, Značaj pesni­ škega zbornika, str. 57. 56 Dve pesmi in epigram je prispeval Janez Damascen (An- ton Feliks) Dev, po eno pa Marko Pohlin in dva njegova učenca, Janez Mihelič in Valentin Vodnik (Koruza, Zna­ čaj pesniškega zbornika, str. 70). 57 Kritična objava: Legiša, Pisanice 1779–1782, str. 14–17, z opombami na str. 423–424. Prim. faksimilno izdajo: Pi­ sanice od lepeh umetnost, zvezek Pisanice od lepeh umet- nost 1779 in 1780, fol. 2v–4v (str. 6–10 faksimile), in objavo: Gspan, Cvetnik, str. 220–221, z opombami na str. 293–294. 58 Legiša, Pisanice 1779–1782, str. 392. Kot avtorja pesmi je Pohlin Miheliča izrecno imenoval v svoji Biblioteki Kranj­ ske (Koruza, Značaj pesniškega zbornika, str. 54). 59 Koruza, Spremna beseda, str. 28; isti, Značaj pesniškega zbornika, str. 55. 60 Koruza, Značaj pesniškega zbornika, str. 58. Pohlinovega verzificiranega odgovora nanjo kljub metaforičnemu kontekstu mogoče sklepati, da je število zbranih pregovorov znašalo več kot sto,61 iz Miheličeve pesmi pa, da so bili vsaj povečini v verzih, torej ne kakršni koli pregovori.62 Mihelič sam jih umešča na Gorenjsko in Dolenjsko (»na Gorenskem so te, te na Dolenskem doma«), če pa je katera prinesena »s ptuje dužele«, »ima že ta prave, ja krajnske svoj gvant«.63 Posredno tudi po- ve, da ga je k zbiranju pregovorov spodbudil Poh- lin. Svojega mentorja sicer ne imenuje z imenom, ampak kot avtorja Krajnske gramatike.64 Po Francetu Kidriču je Mihelič na Pohlinovo pobudo kot prvi začel zbirati slovenske pregovore še pred pomladjo 1775, ko je njegov mentor odšel na Dunaj, in »isti dobi pripada najbrž« tudi pe- sem.65 Nanjo je Pohlin odgovoril s pesmijo, ki v Pisanicah sledi objavi Miheličeve: Biteška pesm, katero je zložil P. M. D. unemu na odgovor, katire je njemu na čast hvalo teh pregovorov pejl.66 Konec te Pohlinove pesmi pove, da ga je k pisanju spodbu- dil Mihelič (»Ti se me k temu podvizal«), in tega imenuje »kranjski Apolon«: »Ti se krajnske Ja- son«, na drugem mestu pa »naš Jason«.67 Poleg te- ga mu pred tem daje še epiteto modrega Belineža, kar je Pohlinov sinonim za Apolona,68 imenuje pa ga tudi »več kot Salomon« – ta naj bi po Knjigi kraljev zložil tri tisoč pregovorov69 – in preprosto »mojster pregovorne«. Ko je Miheličeva Mila pesm izšla v Pisanicah, je bil njen avtor že dve leti v Rogatcu, od poletja 1777 tamkajšnji beneficiat in zatem vikar.70 Tja mu 61 Prav tam, str. 60. 62 Prav tam, str. 58 in 61. 63 Prav tam, str. 58. 64 Prav tam, str. 56. 65 Kidrič, Mihelič Janez, str. 113; po njem: Legiša, Pisanice 1779–1782, str. 386 in 392. Prim. Koruza, Značaj pesniškega zbornika, str. 57. – Da je bil Mihelič še bogoslovec, ko je pesem nastala, kaže po Ilešiču Pohlinova oznaka zanj v Biteški pesmi: en Kristusov Jogr (Ilešič, Kompetenti, str. 23). O času nastanka najverjetneje priča tudi uvrstitev Miheličeve Mile pesmi pred Vodnikovo pesmijo ob Poh- linovem odhodu iz Ljubljane na Dunaj leta 1775, ki je v prvem zvezku Pisanic objavljena zadnja. 66 Kritična objava: Legiša, Pisanice 1779–1782, str. 21–29, z opombami na str. 424–425. Prim. faksimilno izdajo: Pisa­ nice od lepeh umetnost, zvezek Pisanice od lepeh umetnost 1779 in 1780, fol. 4v–6r (str. 10–13 faksimile), in objavo: Gspan, Cvetnik, str. 222–223, z opombami na str. 294–295. 67 O pomenu poimenovanja Jason: Koruza, Značaj pesni­ škega zbornika, str. 78; Legiša, Pisanice 1779–1782, str. 424 in 425; Gspan, Cvetnik, str. 295. – Ilešič je Jasona zmotno imel za grškega mitološkega Jazona (Ilešič, Kompetenti, str. 24). 68 Koruza, Značaj pesniškega zbornika, str. 78. 69 Prav tam, str. 60–61; Legiša, Pisanice 1779–1782, str. 425. 70 V Rogatcu je prvič izpričan kot beneficiat 1. julija 1777 v mrliški matici, kot vikar pa v vlogi krščevalca 22. aprila 1778 in odtlej redno z vikarskim naslovom; njegov pod- 314 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov je, kot rečeno, z dobro besedo gotovo pomagal priti brat Blaž, vikar in nato župnik v sosednji župniji Sv. Florijan ob Boču. Iz Rogatca, kjer sta mu trški sodnik in nadžupnik pred odhodom iz- dala pohvalni spričevali, svojega pa je dodal še celjski opat,71 se je Mihelič po štirih letih vrnil na Kranjsko, kjer je pozno jeseni 1781 pri 31-ih nasto- pil mesto župnika v Radečah ob kranjsko-štajer- ski deželni meji, prav tako v trškem okolju.72 V Radečah je ostal nekaj manj kot sedem let, tam mu je do svoje smrti gospodinjila sestra Marija (1736–1787),73 pri njem pa sta živela in se šolala tu- di dva nečaka, Andrej in Jožef Stritih, od katerih je drugi pri dvanajstih letih umrl (1784).74 Skoraj pis zadnjič najdemo 5. aprila 1781 v krstni matici (NŠAM, Župnija Rogatec, Matične knjige, M 1754–1808, pag. 82; R 1754–1808, pag. 153 in 179). 71 Ilešič, Kompetenti, str. 16. 72 V radeški krstni matični knjigi je 7. novembra 1781 pod- pisan še prejšnji župnik Lovrenc Vertovšek, novi župnik Mihelič pa prvič v mrliški matici 18. novembra (NŠAL, ŽA Radeče, Matične knjige, R 1749–1784, pag. 460; M 1749–1784, pag. 186). Zadnjič je v maticah izpričan 12. aprila 1788 (prav tam, R 1784–1794, pag. 18). Nasledil ga je dotedanji kaplan Franc Pec (Peetz), kot kaplan podpi- sovan do 25. julija in kot župnik od 10. avgusta 1788 (prav tam, R 1784–1794, pag. 63). 73 Gl. op. 27 in 72. 74 Andrej Stritih je v Radečah izpričan 1. decembra 1787, ko je šel pri 19-ih za krstnega botra in se je v krstni mati- ci sam podpisal, kar je bila izjema (NŠAL, ŽA Radeče, Matične knjige, R 1784–1794, fol. 17). Bil je prvorojenec, rojen 18. novembra 1768 v Ljubnem in krščen istega dne v Podbrezjah (NŠAL, ŽA Podbrezje, Matične knjige, R 1758–1771, fol. 56v). Mlajši brat Jožef, kot zadnji od Striti- hovih otrok rojen 27. februarja 1772 še v Ljubnem (NŠAL, ŽA Podbrezje, Matične knjige, R za Ljubno 1770–1775, fol. 71v), je umrl 23. avgusta 1784 v radeškem župnišču, mrliška matica mu daje 13 let (NŠAL, ŽA Radeče, Matič- ne knjige, M 1749–1784, pag. 201). gotovo je že v tem času k stricu prišla tudi njuna sestra Jera, ki jo srečamo nekaj mesecev po njego- vem nastopu službe župnika in dekana na Svib- nem, ko se je tam omožila (1788).75 Iz Miheličevega radeškega obdobja, ki je traja- lo do junija 1788, gre opozoriti na dve stvari: prvič, da se je posebej posvetil šolstvu, se temu ustrezno izobrazil na celjski glavni šoli, vsa leta poučeval verouk na radeški trivialki in brezplačno tiste, ki so se pripravljali za latinske šole. Preden se je poslovil, je o tem in drugih pozitivnih lastnostih pridobil spričevala tamkajšnjega mitninskega prejemnika, nadžupnika v Laškem in lastnika ra- deškega gospostva barona Galla.76 Druga, za nas neprimerno pomembnejša stvar je Pohlinova na- vedba v njegovi Bibliotheci Carnioliae, dopolnjeva- ni skoraj do smrti (1801) in posthumno objavljeni leta 1803,77 da Janez Mihelič, »Kropar, župnik v Radečah«, hrani pri sebi rokopis Kraynski Pre­ govori, v četverki pravilnega volumna.78 Na pod- lagi tega je Kidrič zapisal, da je Mihelič »zbirko pregovorov po vsej priliki vsaj še v Radečah do- polnjeval« in da je Pohlin z njim »v času svojega ponovnega bivanja v Lj.[ubljani] 1781–4 pač obče- 75 NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, P 1777–1800, fol. 14r. 76 Ilešič, Kompetenti, str. 16–18. 77 Zadnja letnica v Bibliotheci Carnioliae je 1799, leto izda- je pridige Jožefa Pinhaka pri Kleinmayrju v Ljubljani (Pohlin, Bibliotheca Carnioliae – Faksimile, str. 391). Pred smrtjo 4. februarja 1801 je rokopis izročil prijatelju Frančišku Herbicu, kustosu Terezijanske akademije, leta 1803 pa ga je objavil knjižničar akademije Josef Sartori (Faganel in Vidmar, Redakcijsko poročilo, str. 644–645 z navedbo literature). 78 Pohlin, Bibliotheca Carnioliae – Faksimile, str. 380; Vid- mar, Kritični prevod, str. 516. Miheličeva Mila pesm v pesniškem almanahu Pisanice od lepeh umetnost iz leta 1779 (po faksimilni izdaji: Pisanice od lepeh umetnost, zvezek Pisanice od lepeh umetnost 1779 in 1780, fol. 2v (6)). 315 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov val«.79 Vse kaže, da Marko Pohlin, ki je Miheličev izvor zmotno postavil v Kropo, ni imel informacij o njegovi poznejši življenjski poti, saj bi ga sicer imenoval vsaj še župnik in dekan na Svibnem. Med Miheličevim župnikovanjem v Radečah so bile izpeljane obsežne jožefinske cerkveno- upravne reforme – preureditev škofij in župnij ter ustanovitev dekanij. Župnija Radeče je s tem prešla iz goriške nadškofije v ljubljansko ško- fijo, povzdignjeno v nadškofijo, in v dekanijo s sedežem v sosednji, pretežno hribovski župniji Svibno, ki je v ljubljansko škofijo spadala že vse od njene ustanovitve.80 Ko se je s smrtjo Anto- na Rusa 14. aprila 178881 izpraznilo mesto tam- kajšnjega župnika in dekana, je Mihelič zanj 16. maja uspešno kandidiral in bil od komaj ustoli- čenega nadškofa Mihaela Brigida potrjen kmalu zatem, ko ga je stolni kapitelj 11. junija izvolil za svibenskega župnika in dekana.82 V novo župnijo, na svoje zadnje službeno mesto župnika ter prvo in edino mesto dekana, se je namreč preselil naj- pozneje 20. junija.83 V zvezi s kandidaturo za župnijo Svibno kaže opozoriti na to, da je Janez Mihelič 16. maja 1788 skupaj s prošnjo nadškofu za prezentacijo priložil tudi pesem hvalnico svojemu novemu ordinariju. Brigido je bil ravno maloprej, 25. aprila, imenovan za prvega ljubljanskega nadškofa in metropolita, umeščen pa 8. junija.84 34-vrstična nemška hval- nica v dokaj gladkih heksametrih ima akrostih »Brigido, knez in nadškof naj živi!« (BRIGIDO/ FÜRST/UND/ERZBISCHOF/SOLL/LEBEN) in je izpisana lepopisno. Mihelič je lastnoročno dodal le zaključno voščilo s podpisom, in sicer 79 Kidrič, Mihelič Janez, str. 113. 80 Slovenski zgodovinski atlas, str. 122–123; Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 233–237. O zgodovini župnije Svibno: Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 190. 81 NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, M 1777–1787 [1777– 1788], fol. 15v. 82 Prošnjo za prezentacijo na izpraznjeno mesto je naslovil na nadškofa 16. maja 1788 v Radečah; ohranjen je le do- pis brez prilog – raznih potrdil oziroma spričeval (NŠAL, NŠAL 2, ŠAL 2, Spisi, fasc. 40, Nastavitve duhovnikov 1788, št. 31, 16. 5. 1788). Stolni kapitelj ga je 11. junija po izvolitvi za župnika in dekana prezentiral Brigidu v kon- firmacijo, do katere bi lahko prišlo že naslednji dan, ko je bil dopis kapitlja nadškofu prezentiran (prav tam, št. 34, 11. 6. 1788). 83 Mihelič je bil na Svibnem vsaj od 20. junija 1788, ko je tam datiral dopis nadškofiji, v katerem se je zavzel za oh- ranitev kaplanskega mesta pri svibenski župniji (NŠAL, NŠAL 2, ŠAL 2, fasc. 40, Nastavitve duhovnikov 1788, št. 37, 20. 6. 1788). V krstni matični knjigi je 5. junija podpi- san še župnijski upravitelj Ksaver Vilfan, Janez Mihelič pa kot župnik in dekan prvič 11. julija (ŽA Svibno, Matič- ne knjige, M 1777–1787 [1777–1788], fol. 24v). 84 Kidrič, Brigido Mihael, str. 60. v svoji značilni nelični pisavi.85 Gre za njegovo doslej neznano edino literarno besedilo v nem- ščini. Kakšen vtis je naredilo na Brigida in koliko je prispevalo k Miheličevi uspešni kandidaturi, je mogoče le ugibati. Ne svibenska župnija ne dekanija nista spadali med velike,86 skupaj z mestom župnika in dekana pa je Janez Mihelič za pokojnim župnikom Ru- som prevzel tudi Pregljev beneficij v ljubljanski stolnici,87 ki mu je pripadala podložniška posest na območju Svibnega in so ga praviloma uprav- ljali svibenski župniki.88 Miheličevo novo mikro- okolje na Svibnem je bilo nekoliko specifično, saj župnišče ni stalo pri župnijski cerkvi sv. Križa v zaselku Svibno – ta je v lokalnem okolju še vedno veljal za trg – pod ruševinami starega svibenske- ga gradu in ob njegovi naslednici, manjši grašči- ni. Že več kot sto let prej so ga namreč prenesli k dobre četrt ure oddaljeni podružnični cerkvi sv. Janeza Evangelista na Počakovem, kjer se mu je pridružila tudi kaplanija.89 In tu se je leta 1790 za- čela Miheličeva osebna kalvarija. Na Svibno je novi župnik in dekan Mihelič pripeljal mlajša sorodnika, nečaka in nečakinjo, ki sta odraščala na njegovem rodnem domu na Spodnji Dobravi pri Mošnjah. 6. oktobra 1788 je 18-letno nečakinjo Jero Stritih (1770–1814) poročil s 25-letnim »gospodom« Jožefom Čopom, malim graščakom, lastnikom bližnjega dvorca Podšent- jur v Št. Juriju pod Kumom (danes Podkum).90 85 NŠAL, NŠAL 2, ŠAL 2, Spisi, fasc. 40, Nastavitve duhov- nikov 1788, št. 31, ad 16. 5. 1788. 86 Dekanija je obsegala župniji Svibno in Radeče ter tri no- ve dušnopastirske postojanke, nastale na tleh svibenske župnije: vikariat Dobovec, lokalijo Št. Jurij pod Kumom in lokalijo Konjšica (Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 233–237). Brez omenjenega vikariata in lokalij se je žup- nija Svibno – po Miheličevih besedah takoj po nastopu službe župnika – raztezala dve uri daleč in imela 700 duš (NŠAL, NŠAL 2, ŠAL 2, fasc. 40, št. 37, 20. 6. 1788). 87 Tako pravi upravitelj (administrator) blagajne stolne cerkve v dopisu kapitlju 30. maja 1792 (NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihelič Janez, zapuščin- ski spis, 30. 5. 1792), medtem ko je deželno glavarstvo v svojem sklepu 16. marca 1793 zapisalo, da je beneficij Mi- heliču podelil že pokojni škof Karel Janez Herberstein (prav tam, 16. 3. 1793); ta je sicer umrl že 7. oktobra 1787 (Kidrič, Herberstein Karel Janez, str. 303), ko Mihelič še ni bil svibenski župnik. 88 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 220, RDA, L 39, No. 4, s. d.; No. 5, 18. 8. 1754. 89 Prim. Golec, Svibno, str. 44. 90 Mihelič je poroko vpisal pod sosesko sv. Janeza in hišno št. 1, ki jo je imelo svibensko župnišče; da bi nečakinjo stanovsko približal njenemu ženinu, jo je v poročni matici naslovil z gospodično, njenega kmečkega očeta Antona Stritiha pa zavajajoče imenoval gospod (NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, P 1777–1800, fol. 14r). Prim. Golec, Slovenska posebnost, str. 215–217. – Jera Stritih je luč sveta zagledala 27. februarja 1770 v Ljubnem, tedaj v župniji Podbrezje, kot hči Antona Stritiha in Miheličeve 316 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov Njenega brata Andreja Stritiha (1768–1812), po- zneje upravitelja pri svaku in sestri Čopovih v Podšentjurju,91 pa je zaposloval kot svojega po- močnika, saj ga je leta 1790 imenoval »moj pisar« (meinem Schreiber).92 Fant prejkone ni imel spo- sobnosti ali volje za študij in duhovniški poklic, kar je bil gotovo stričev namen, ko ga je vzel k se- bi, tako kot njegovega mlajšega, zgodaj umrlega brata Jožefa. Po dobrem letu dušnega pastirstva na Svib- nem je ambiciozni Mihelič poskusil srečo še s prijavo na razpis za izpraznjeno mesto prošta ko- legiatnega kapitlja v Novem mestu, a tokrat brez uspeha. K prošnji je priložil vsa zgoraj omenjena priporočila in potrdila skupaj s spričevalom rav- natelja ljubljanske normalke, da je obiskoval ka- tehetska predavanja in si je tako pri katehezi kot pri nemškem šolskem pouku prislužil »prvo kla- so« (1789).93 Čeprav je zamudil šesttedenski rok za prijavo na razpis, objavljen 25. septembra 1789, je s posebno prošnjo cesarju dosegel, da so ga tako kot še enega zamudnika naknadno uvrstili med sestre Elizabete (NŠAL, ŽA Mošnje, P 1757–1771, pag. 170). S starši je na Spodnjo Dobravo prišla stara dve do štiri leta (gl. op. 26). V zakonu z Jožefom Čopom, v katerem je rodila štiri otroke, je preživela dobrega četrt stoletja in umrla pri 44-ih, dve leti pred možem, 2. marca 1814 v Podšentjurju (Golec, Slovenska posebnost, str. 224–225 in 231–232). Zakonca Čop sta bila sicer petkrat-prastarša av- torja pričujočega prispevka. 91 O Andrejevem rojstvu in njegovem bivanju v Radečah gl. op. 74. Od leta 1791 ga večkrat srečamo ob boku sva- ka Jožefa Čopa. Mrliška matica župnije Št. Jurij pod Kumom ga ob smrti 11. januarja 1812 v Čopovem dvorcu Podšentjur imenuje Guthsadministrator (Golec, Slovenska posebnost, str. 223). 92 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 74, 24. 2. 1790. 93 Ilešič, Kompetenti, str. 15–18. skupno pet kompetentov.94 Toda nadškof Mi- hael Brigido je bil prav njemu najmanj naklo- njen, saj je v poročilu vladi 10. februarja 1790 za- pisal, da bi ga med predlaganimi dal komajda na zadnje mesto, ker nima lastnosti, kakršne zahte- vata župnija in mesto prošta.95 Fran Ilešič (1904) je o teh Brigidovih besedah menil, da se je nadškof »osobito neugodno izrazil o onem, kojega jožefin- stvo valjda ni bilo čisto stvarno in izvirno, o Mi- heliču« ter v svojem prvem predlogu priporočal Janeza Krstnika Rodeta, »ki je bil očividno najbolj jožefinskega duha«.96 V škofijskem rokopisnem šematizmu iz leta 1788 ni o Janezu Miheliču nobene kritične pri- pombe, če izvzamemo zapis, da sovražniki na njem vidijo veliko napak in slabosti, prijatelji pa nobenih (Inimici multa vitia et defectus vident, ami­ ci nullos). Vse bogoslovne študije naj bi končal »s prvo klaso« ter bil izvrsten govornik in nadarjen človek. Duhovniško službo v Rogatcu in Radečah je opravljal »summa cum laude«, bil priljubljen pri ljudeh in zglednega življenja.97 Ilešič, ki je zmotno mislil, da si je takšno oceno napisal Mi- 94 Prav tam, str. 9. – Del dokumentacije je v prepisih tudi med spisi dekanije Svibno: Miheličeva prošnja cesar- ju, datirana 3. novembra 1789, ki še ni prošnja po izteku roka za prijavo, nadalje vloga nadškofu z datumom 19. november ter v prilogah overjeni prepisi spričeval in po- trdil, ki jih je 2. novembra 1791 izdelal uradnik deželne pravde v Ljubljani (NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 54–58). 95 Ilešič, Kompetenti, str. 10. 96 Prav tam, str. 25. – Nazadnje je bil za prošta imenovan kandidat Nikola Peršić iz Istre, ki ga je naknadno predla- gal graški gubernij (prav tam, str. 9) in naj bi bil po Ileši- ču »odločen jožefinec« (prav tam, str. 25). 97 Prav tam, str. 21–22. Prim. Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 233. – Rokopisnega šematizma, ki ga je uporabljal Po- korn (1908), danes v Nadškofijskem arhivu Ljubljana ni v evidenci. Svibno na jožefinskem vojaškem zemljevidu, 1784–1787; župnišče (Pfarr) je odmaknjeno od župnijske cerkve pod gradom (Slovenija na vojaškem zemljevidu, sekcija 202). 317 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov helič sam, je iz navedbe, kaj o njem sodijo sov- ražniki, sklepal: »Očividno je bil častihlepen in domišljav.«98 Neuspeh s kandidaturo za prošta ni imel ne- posredne zveze z Miheličevim ravnanjem v prvih mesecih leta 1790, ki je časovno sovpadalo z Bri- gidovim negativnim mnenjem, saj zanj takrat niti ni mogel vedeti. Znamenja preganjavice so se prejkone kazala že veliko prej. Kot je pozneje, jeseni 1790, iz svojega zatočišča v Briksnu zaupno pisal gvardijanu kapucinskega samostana v Ljub- ljani,99 naj bi imel videnja o bodočem preganja- nju že v prvih dneh duhovništva.100 Koliko so te besede resnične in koliko morda samo plod tre- nutne domišljije »preganjanca«, bo za vselej osta- lo zavito v meglo. Dejstvo je, da je Miheličevo ne- navadno vedenje prišlo do izraza najpozneje prve dni leta 1790 ter da je februarja in marca privedlo do dejanj, ki so ga najprej stala mesta svibenske- ga župnika in dekana, julija istega leta pa še mož- nosti za bivanje na Svibnem in, pogojno rečeno, tudi osebne svobode, ko je moral na »okrevanje« v ljubljanski kapucinski samostan. ŽALOSTNA USODA »PREGANJANCA« O dejanjih Janeza Miheliča ter dogajanju okrog njega v usodnem letu 1790 in deloma še pozneje je ohranjenih veliko pričevanj v ljubljanskem kapi- teljskem in nadškofijskem arhivu, med njimi tudi nemalo Miheličevih lastnih pisanj. Naslavljal jih je predvsem na nadškofa in stolni kapitelj, ki je bil patron svibenske župnije in ta njegova menzalna posest.101 Največ dokumentov je v Miheličevem za- puščinskem spisu v kapiteljskem arhivu,102 precej pa tudi med spisi svibenske dekanije (nad)škofij- skega arhiva.103 Dogajanje bi lahko obravnavali na dolgo in široko, a se bomo skušali omejiti na glav- na dejstva in najnazornejše izseke. V Miheličevi korespondenci z nadrejenimi prve nenavadne oziroma nelogične poteze zazna- mo v začetku leta 1790, ko se je zapletel v spor s svojim kaplanom Hieronimom Vechijem, Fur- lanom, ki je prišel v župnijo leto dni prej, konec leta 1788 ali v začetku 1789.104 Vechija šematizem 98 Prav tam, str. 22. 99 Doslej ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je bil tedaj gvardi- jan. Kronika ljubljanskega kapucinskega samostana je uničena. Za pomoč se iskreno zahvaljujem p. dr. Vinku Škafarju. 100 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 14. 11. 1790. 101 Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 190. 102 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis. 103 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793. 104 Hieronim Vechi je izviral iz Vileša (it. Villesse) in bil nadškofa Brigida leta 1788, ko je kaplanoval še v Šmartnem pri Litiji, označuje kot značajnega mo- ža, ki je sicer težko govoril slovensko, zaradi česar ni bil všeč ljudem. Obnašal se je lepo, le v pros- tem času ni rad sedel doma, kar ni ugajalo njego- vemu župniku.105 Vechijeva očitno živahna narava je, kot bomo videli, kasneje motila tudi njegovega novega predstojnika na Svibnem. Sredi marca 1790 je Mihelič na zaslišanju o svojem sporu z Vechijem povedal, da je s kapla- nom prvič prišel navzkriž (Uneinigkeit) pred dese- timi meseci, torej maja prejšnje leto, medtem ko po Vechijevih besedah med njima ni bilo večjih nesoglasij (beträchtliche Uneinigkeit) do začetka februarja 1790. Razlog zanje je bil po kaplanovem mnenju ta, da mu je župnik pred vsemi svetimi (1. novembra) 1789 ustno odrekel brezplačno hrano, sicer pa mu predstojnik ni očital ničesar, kar bi vodilo v nesoglasja.106 Mihelič je najprej res odprl vprašanje stro- škov vzdrževanja svojega kaplana, ker se ga je hotel na vsak način otresti. Tako je 9. januarja 1790 ljubljanskemu stolnemu kapitlju kot patro- nu župnije pisal, da zaradi velikega zmanjšanja prihodkov in težkih časov kaplanu ne bo več mo- gel brezplačno nuditi hrane. Kapitelj naj privoli, da se Vechi poslej prehranjuje sam ali pa njemu, župniku, za hrano in drugo plačuje 150 goldinar- jev na leto.107 Takšno željo je – skupaj z drugimi, zadevajočimi težave župnijskega gospodarstva – deset dni pozneje ponovil v pismu kapiteljskemu »administratorju«108 in jo še podkrepil v dopisu kapitlju 14. februarja.109 Dva dni prej, 12. februarja, je v pismu nad- škofu Brigidu ubral drugačne strune. Svojemu ordinariju je sporočil, da kaplan Vechi noče več ostati v službi na Svibnem ter da želi za svoj dušni blagor in dobro ime iz nujnih razlogov zapusti- leta 1788 star 34 let (Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 21–22). Mašniško posvečenje je prejel 29. maja 1779 v Gorici (Volčjak, Ordinacijska protokola goriške nadškofi­ je 1750–1824. 2. del: 1765–1824, str. 199–200). V svibenski krstni matici je prvič podpisan 5. februarja 1789, njegov predhodnik kaplan Franc Ksaver Vilfan pa zadnjič 24. novembra 1788 (NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, R 1788–1800, fol. 1). Vilfan naj bi novo službeno mesto na- stopil leta 1789 (Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 233), kar bi pomenilo, da ga Vechi najbrž ni nasledil pred kon- cem prejšnjega leta. V Šmartnem pri Litiji, kjer je Vechi kaplanoval pred tem, je v matičnih knjigah zadnjič pod- pisan 26. novembra 1788 (NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, Matične knjige, M 1788–1796, fol. 67). 105 Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 22. 106 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 82 in 83, 16. 3. 1790. 107 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 9. 1. 1790. 108 Prav tam, 19. 1. 1790. 109 Prav tam, 14. 2. 1790. 318 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov ti župnijo. Še več, če ga nadškof ne bo prestavil drugam, bo odšel sam. Tako je prejšnji dan že hotel spakirati svoje stvari in jih odpeljati, a ga je Mihelič zadržal, naj toliko počaka, da on z njego- vo zahtevo seznani nadškofa. Na koncu pisma je Mihelič izrazil mnenje, da bi kaplana res kazalo nemudoma prestaviti, drugo pa naj pojasni Vechi sam, če želi.110 Hieronim Vechi je štiri dni pozneje v Ljubljani izjavil in zapisal, da župnije ni name- raval zapustiti prostovoljno, ampak bi bil v to pri- siljen, ker mu je župnik v nasprotju s pravico vseh dotedanjih kaplanov odrekel brezplačno hrano.111 Na podlagi tega je nadškofijski ordinariat Miheli- ča 20. februarja 1790 pisno pozval, naj samovolj- no ne krši kaplanove pravice.112 Nenavadno obnašanje svibenskega župnika in dekana so nadrejeni v Ljubljani – v kapitlju in na nadškofijskem ordinariatu – nemara zaznavali že nekaj časa. Spomnimo, da ga je nadškof Brigi- do le deset dni prej, 10. februarja, med kandidati za mesto novomeškega prošta uvrstil na zadnje, peto mesto z obrazložitvijo, da za to službo nima ustreznih lastnosti.113 Prav 20. februarja, ko so na nadškofiji glede brezplačne hrane kaplanu dali prav Vechiju in ne njemu, je pri svibenskem župniku Janezu Mi- heliču prišlo do preloma. Kaj se mu je zgodilo, je opisal štiri dni zatem v dvorcu Zavrh, sedežu gos- postva in deželskega sodišča Svibno,114 kamor je pobegnil pred vsem hudim (ich hieher in der Flucht begriffen war). Pri deželskosodnem gospostvu je 24. februarja v navzočnosti treh oseb – gospoščin- skega upravitelja Matije Žagarja, okrožnega ra- nocelnika Janeza Schleiferja in radeškega tržana Mihaela Fockeja – dal preliti na papir obsežno pritožbo (Klage) zoper kaplana Hieronima Vechi- ja. V njej je svibensko deželsko sodišče prosil, naj jo posreduje (zu begleiten) nadškofu, da mu poma- ga kar najhitreje doseči prestavitev »tako zlobne- ga kaplana« (des so bösen Kaplans), sicer se bo pri- siljen obrniti na višje kazensko sodišče v Celovcu. Dokler je namreč Vechi na Svibnem, Mihelič po lastni izjavi ne more domov.115 Glavni razlog za Miheličev strah je bilo zastrupljanje s strani kaplana Vechija. 20. februar- ja zvečer naj bi mu Vechi izpod prstov desne roke med nalivanjem juhe vanjo stresel strup. To se je 110 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 69, 12. 2. 1790. 111 Prav tam, No. 71, 16. 2. 1790. 112 Prav tam, No. 72, 20. 2. 1790. 113 Ilešič, Kompetenti, str. 10. 114 O dvorcu Zavrh kot sedežu gospostva in s tem deželske- ga sodišča gl. Golec, Svibno, str. 48. 115 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 74, 24. 2. 1790. dotlej zgodilo že pogosto, nakar ni mogel spati in je čutil bolečine najprej v želodcu, nato še v čre- vesju in drobovju, tokrat pa naj bi šlo bodisi za večjo mero strupa bodisi za močnejši strup. Zara- di slabega počutja je šel Mihelič kmalu v posteljo, kjer so ga vso noč pestile vročina in pekoče bole- čine, klical je na pomoč, a ga ni nihče slišal, nato pa je v smrtnem boju padel v nezavest. Bruhanje, bolečine po vsem telesu, mrzel pot in omedlevice naj bi trajali 24 ur, tako da le po čudežu ni izpustil duše. V nedeljo zjutraj si je Vechi brisal solze, da bi pokazal, kako hudo mu je za omedlelega Mihe- liča, v ponedeljek, ko se je ta že počutil bolje, pa ga je tolažil, da bo z njim bolje, kar je po Miheli- čevem prepričanju pomenilo, da je kaplan poznal njegovo stanje. Za Vechijev »zločin« naj bi vedel in ga podpiral tudi tretji svibenski duhovnik, sub- sidiar Mihael Springer.116 Vechi naj bi do Miheliča gojil smrtno in kot Lah (!) (als ein Wälscher) nepo- mirljivo sovraštvo, kar je čez in čez (überflüssig) po- kazal z besedami in dejanji. Tako naj bi že januar- ja 1789 hotel od ranocelnika Janeza Peca (Peetz) v Radečah kupiti strup, kar je Pec Miheliču povedal sam. Zaupal mu je tudi to, da je kaplanu namesto strupa prodal vinski kamen (Weinstein). Razlog, ki ga je Mihelič videl za Vechijevo sovraštvo do njega, naj bi bilo župnikovo nasprotovanje pogo- stim obiskom poimensko navedenih lepih deklet pri kaplanu. Hudo sta se sporekla 11. februarja, ko naj bi Vechi svojega župnika obtožil, da ga je ime- noval roparski volk (lupus rapax), in napovedal, da bo šel v Ljubljano po odpust (premestitev), na katerega čaka že pol leta, tam pa je potem zoper njega gotovo natresel veliko klevet, da bi opravičil sebe. Mihelič je bil o vsem tem pripravljen pričati pod t. i. glavno prisego (Haupteid), kot priče pa je imenoval deset svojih poslov (Dienstbothen) brez imen, radeškega beneficiata in štiri Radečane, med njimi omenjenega ranocelnika Peca.117 A kot bomo videli, je nazadnje prav Pecevo pričevanje 116 Springerja nasploh redko najdemo v svibenskih ma- tičnih knjigah, kot subsidiarja od 17. aprila 1789 do 20. januarja 1790, nato kot vikarja 18. junija 1790, 8. junija 1791 pa je prvič izpričan vikar Martin Muhovič (NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, R 1788–1801, fol. 1, 3, 26, 27 in 41). Čeprav je bilo Springerju leta 1788 že 39 let, po F. Pokornu dotlej ni nikjer služboval v dušnem pastirstvu. Rodil se je v Črnomlju in deloma študiral na Hrvaškem, kjer je bil očitno tudi posvečen v duhovnika. Pokorn ni imel o njegovem nadaljnjem življenju nobenih podat- kov (Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 234), kakor tudi ne V. Kragl, ki navaja, da je bil pohabljen (NŠAL 580, Za- puščina Viktor Kragl, šk. 1, Duhovniki ljubljanske škofi- je, umrli od l. 1788 do 1841, s. p.). Šematizem ljubljanske nadškofije za leto 1793 ga ne pozna več (Catalogus cleri Archi-dioecensis Labacensis anno 1793, s. p., črka S). 117 Gl. op. 115. 319 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov v veliki meri pretehtalo, da Miheličeve obtožbe kaplana Vechija niso bile spoznane za resnične. Naslednji dan, 25. februarja, je upravitelj Ža- gar Miheličevo pritožbo poslal nadškofijskemu ordinariatu (Officium),118 Mihelič pa iz Zavrha na Svibno dve pismi, nemško svojemu nečaku in pi- sarju Andreju Stritihu ter latinsko kaplanu Hie- ronimu Vechiju. Kaplanu je ukazal, naj se iz žup- nišča preseli v kaplanijo in počaka na odločitev iz Ljubljane,119 Stritihu pa je naročil, naj Vechija po potrebi spravi iz župnišča s silo. Kaplanu naj odslej nosijo hrano v kaplanijo, da ne bo mogel komunicirati s kuharico, ki mora poslej spati z drugimi dekleti, Stritih pa naj medtem preišče njene stvari.120 Kot je Vechi 28. februarja poročal ordinaria- tu, se je glas o škandaloznem dogajanju v župni- ji Svibno medtem razširil po vsem Dolenjskem. Razglasil se je za povsem nedolžnega, prosil za nepristranskega komisarja, ki bo zadevo preiskal in o njej razsodil, ter med drugim povedal, da je Mihelič v Zavrhu ostal do sobote (27. februarja), ko je odšel k Čopu,121 tj. v dvorec Podšentjur v Št. Juriju pod Kumom k nečakinji Jeri in njenemu možu Jožefu Čopu. Iz Št. Jurija, kjer je ostal slaba dva tedna, do 11. marca zvečer,122 je poslal več pisem. Najprej je že 118 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 74, 25. 2. 1790. 119 Prav tam, No. 90, 25. 2. 1790. 120 Prav tam, No. 91, 25. 2. 1790. – Na pismu, ki je ohranje- no v prepisu, ni navedbe naslovnika, ampak le nagovor »Liebster Andreas!«. 121 Prav tam, No. 78, 28. 2. 1790. 122 Sam je na zaslišanju 16. marca 1790 pred Francem Grei- serjem izjavil, da je bil v Št. Juriju (zu St. Georgen) od 24. februarja do 11. marca (prav tam, No. 82, 16. 3. 1790), ven- dar je šel najprej v Zavrh, kjer je še 25. februarja datiral 28. februarja pisal nadškofu Brigidu o svojem sta- nju in o tem, kaj skupaj napletajo njegovi sovraž- niki. Kaplan Vechi naj bi na svoji strani zbral več ljudi, da bi ga spravili do padca (mir den Sturz zu­ zubereiten). Mihelič je posredno obtožil celo upra- vitelja Žagarja, s katerim naj bi se Vechi pogovar- jal in si izmenjeval pisma. Nato je opisal, kako se je s kaplanom 11. februarja kar tri ali štiri ure grdo prepiral, potem ko je Vechija motil pri ljubimka- nju (Liebshandel). Ker ga je zatem napadla huda bolezen z vročino in zmedenostjo (Verwirrung), glede na indice ne more verjeti drugega, kakor da ga je kaplan zastrupil. Na spravo z Vechijem nikakor ni mogoče misliti, svojemu kaplanu ne želi nič slabega, nadškofa pa prosi, naj ga zame- nja z drugim kaplanom, vendar naj ta nikakor ne bo Lah (nur keinen Welschen). Miheličevo zdrav- stveno stanje se še ni popravilo in bo še potre- boval zdravljenje (ich muß mich kurieren). Zaradi »poškodbe celega telesa« (wegen Verwundnug des ganzen Körpers) ga je ponoči in podnevi mučila nespečnost, po britju ga je dolgo peklo, obraz mu je otekel in boleli so ga vsi zobje. Že prejšnji dan (ko je iz Zavrha odšel v Št. Jurij) bi se sicer vrnil domov, a so mu to odsvetovali tukajšnji duhovni- ki, »ker so jim Lahove grožnje in bes znani bolje kot meni«.123 dve pismi (gl. op. 119). Kot je v poročilu ordinariatu za- pisal Greiser, je Miheličeva odsotnost s Svibnega trajala od 24. februarja do 11. marca zvečer (prav tam, No. 81, 18. 3. 1790). 123 Prav tam, No. 78, 28. 2. 1790. – S tukajšnjimi duhovniki (die alhiesigen Kuraten) so bili mišljeni trije duhovniki lokalije Št. Jurij pod Kumom in morda tudi lokalist na Konjšici (prim. Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 236– 237). Staro svibensko župnišče pri podružnici sv. Janeza Evangelista, naslednik stavbe, v kateri je prebival župnik in dekan Janez Mihelič v letih 1788–1790 (fotografija iz prve polovice 20. stoletja je last Jožeta Potrpina). 320 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov Štiri dni zatem, 4. marca, je Mihelič radeške- mu ranocelniku Janezu Lovrencu Pecu (Peetz) napisal pismo, ki je naslovnika, kot bomo vide- li, močno razbesnelo. Svibenski župnik je Peca ogovoril s prijateljem in se mu zahvalil za to, kar naj bi mu povedal na obisku pri njem januarja prejšnjega leta 1789. Kaplan Vechi naj bi hotel od Peca kupiti strup, ranocelnik pa ga je ukanil tako, da mu je namesto strupa prodal vinski ka- men (Weinstein). Mihelič je bil Pecu nadvse hva- ležen za njegovo razsodnost in previdnost, kajti ta vinski kamen, domnevni strup, mu je ženska oseba N. (župnijska kuharica) po lastnem prizna- nju vse leto občasno dajala v sirotko. Peca je zdaj spomnil na to, ker ga bodo morda o strupu izpra- ševali. In tu je Mihelič spremenil ton. Ranocel- niku je zagrozil, da bo, če bo pri zaslišanju svojo pripoved morda hotel zanikati (beim Examen Ihre Erzählunmg abläugnen wollen), zoper njega pričal pod t. i. glavno prisego (einen Haupteid wider Sie ablegen), ker je to od njega resnično slišal. Tedaj je Mihelič ležal v postelji, Pec pa se je smejal temu, kako modro je ukanil Vechija. In Mihelič je svo- jega kaplana opravičeval, češ da je kupil strup za miši, čeprav je v srcu mislil povsem drugače. Med letom se je večkrat spomnil teh besed in se začel bati pravega strupa. Dan in noč je molil, prosil za zaščito Boga in vse svetnike, dokler ni nenadoma hudo zbolel. Ker v župnišču ni zaupal nikomur več, je po enem tednu še vročičen vstal in odpo- toval v Zavrh.124 Dan po pismu ranocelniku Pecu je Mihelič 5. marca napisal še eno pismo nadškofu, v katerem je svojega ordinarija prosil, naj Vechijevo »ro- manco« (die Romanz des Vechi) blagovoli kmalu preiskati ali povsem odpraviti s kaplanovo presta- vitvijo. Kuharico, ki jo je prav tako treba pritegniti v preiskavo, bo takoj po vrnitvi domov odpustil, ker mu je po lastnem priznanju od časa do časa v sirotko dajala domnevni strup, ki ga je Vechi ku- pil od ranocelnika v Radečah. Vechi naj bi prej- šnji dan Miheliča v Št. Juriju celo obiskal, drug drugemu naj bi vse odpustila, kaplan pa je še iz- javil, da ne želi več ostati na Svibnem. Že 11. fe- bruarja je župniku povedal, da mora stran, ker bo sicer onesrečil njega in sebe (unglücklich machen würde). V čedalje bolj nekonsistentnem pismu je Mihelič med drugim še zapisal, da bolj ko bi La- ha podžigali (je mehr man dem Wälschen zu heitzen würde), bolj bi bilo ogroženo njegovo, Miheličevo življenje (in desto grösserer Gefahr ist mein Leben). Vechija naj bi od sprave z njim, za katero je ka- plan prosil, odvrnil gospoščinski upravitelj Žagar. Navrgel je še, da so kaplana na začetku obiskova- la dekleta iz Šentvida pri Stični in Šmartnega pri Litiji (v teh dveh krajih je namreč prej služboval), 124 Prav tam, No. 88, 4. 3. 1790. Zadnja stran zaslišanja Janeza Miheliča 16. marca 1790 na Svibnem z njegovim lastnoročnim podpisom in pripisom (NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 82). 321 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov kar je prenehalo tako, da je on, župnik, začel z de- kleti grobo ravnati (sie grob zu behandeln).125 Na ljubljanskem nadškofijskem ordinariatu so po prejemu treh pisanj iz Zavrha – Miheličeve tožbe, Žagarjevega spremnega pisma in še enega Miheličevega pisma – ter pisma kaplana Vechi- ja ukrepali v nekaj dneh. Za preiskovalnega ko- misarja (Untersuchungs=Kommissär) so 3. marca imenovali Franca Greiserja, župnijskega vikarja na sosednjem Dobovcu. Naročili so mu, naj na podlagi priloženih spisov zasliši tožnika in obto- ženega, ki naj svoji izjavi lastnoročno podpišeta, ter ugotovi, na čigavi strani je krivda.126 Medtem ko je Franc Greiser preučeval spise, ki so mu jih poslali z ordinariata, ter pripravljal zaslišanje tožnika in toženca, je Miheličeva od- sotnost pri domačih župljanih in v sosednjih župnijah zlasti med preprostim ljudstvom (beÿ dem Volck von niedern Klasse) vzbujala vedno več pozornosti in spotike. O tem je nadškofijskemu ordinariatu 10. marca pisal upravitelj svibenske- ga gospostva in deželskega sodišča Matija Žagar, ki je še vedno čakal na odziv cerkvene oblasti na Miheličevo prijavo oziroma ovadbo (Anzeige), po- dano gospostvu 24. februarja in dan pozneje pos- lano naprej v Ljubljano. Spraševal je, ali bo zade- vo (das factum) preiskala cerkvena oblast sama ali jo bo prepustila svetni.127 Kot smo videli, se je Mihelič naslednji dan, 11. marca zvečer, po 15 dneh odsotnosti vrnil v svi- bensko župnišče. Tam je dobovški vikar Franc Greiser 16. marca opravil zaslišanje obeh strani, posebej kaplana Hieronima Vechija kot obto- ženega (als Beklagter) in posebej Janeza Miheli- ča kot tožnika (als Kläger). Ljubljančan Greiser, nekaj let starejši od Miheliča, po sodobnih pri- čevanjih pošten in značajen mož,128 je preiskavo opravil temeljito in vestno, z natančnimi vnaprej pripravljenimi konkretnimi vprašanji, ki so se opirala na Miheličeve pisne obtožbe. Pogovor z Vechijem je opravil hitro, najbrž šele potem, ko je izprašal Miheliča. Kaplan je o obiskih deklet po- jasnil, da so k njemu prihajala iz različnih razlo- gov, tako iz duhovnih kot svetnih. Zanikal je oči- tane mu grobe besede, ki naj bi jih rekel župniku, in navedel drugačne, glede zastrupitve prežgan- ke 20. februarja zvečer pa povedal, da je to de- janje le plod župnikove domišljije (Einbildung). 125 Prav tam, No. 79, 5. 3. 1790. 126 Prav tam, No. 75, 3. 3. 1790. 127 Prav tam, No. 80, 10. 3. 1790. 128 Greiser je bil Ljubljančan, rojen leta 1742 in posvečen v duhovnika leta 1766; umrl je leta 1800 kot župnik na Brdu pri Lukovici (Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 235; NŠAL 580, Zapuščina Viktor Kragl, šk. 1, Duhovniki ljubljanske škofije, umrli od l. 1788 do 1841, s. p.). Od ranocelnika Peca ni nikoli kupil ne strupa ne česa drugega niti ni nikdar vstopil v njegovo hi- šo, kar mora ta pisno potrditi (Er muß schriftlich dieses attestiren). Greiser je nato Vechiju pokazal Pecovo pisno pričevanje (attestat), ki bo priloženo zaslišanju skupaj z ranocelnikovim pismom. Na zadnje vprašanje, kaj zahteva s svojimi odgovori, je kaplan odgovoril, da izgubljeno dobro ime, si- cer pa je Miheliču vse oprostil in odpustil, kakor naj mu tudi Bog.129 Zaslišanje Janeza Miheliča je bilo daljše, tudi zato, ker je Greiser vmes poklical nekaj prič, ki jih je predlagal tožnik. Ta v zvezi z obiski deklet pri kaplanu ni mogel povedati nič slabega, kar bi vi- del na lastne oči, ampak se je skliceval le na spo- takljivost in govorice. Najsi so bili razlogi za obi- ske taki ali drugačni, so bili po Miheličevem mne- nju dovolj slabi (genug übel), da so iz tega nastali (kaplanovo) skrajno zaničevanje, preganjanje in sovražnost. Med prepirom 11. februarja naj bi mu Vechi med drugim rekel, da na svetu ni slabšega človeka od njega, ko se je potem vrnil iz Ljublja- ne, pa, da je nadškof nad njim zelo ogorčen. Ko je Mihelič nato videl, kako mu je kaplan nalival juho, in je takoj zatem zbolel, si ni mogel misliti drugega, kakor da mu je vanjo vmešal strup. Na Greiserjevo vprašanje, ali ima vse v tožbi nave- dene dokaze za resnične, je odgovoril pritrdilno, na vprašanje, ali lahko njegove navedbe potrdi- jo priče, pa je imenoval subsidiarja (duhovnega pomočnika) Mihaela Springerja in župnijskega hlapca Jakoba Drobneta. Springer je potrdil, da je enkrat res povedal priliko o nekem misijonarju in hiši, ki ni hotela zagoreti, pri denarju, ki ga je prejel od Vechija, pa je šlo za posojilo, da bi si ku- pil potrebno obleko. Hlapec Drobne je na vpraša- nje, kaj posebnega je videl pri kaplanu, ko je tis- tega sobotnega večera delil prežganko, odgovoril le, da je Vechi prijel zajemalko na sredi ročaja in župniku nalil prvemu, česa drugega pa ne ve. Na- to je Greiser izprašal kuharico, na kakšen način je župniku pripravljala sirotko in ali ji je kaplan dal kako stvar, da bi jo župniku zamešala v jed ali pijačo, kar je ta zanikala, kakor tudi, da bi bi- la kdaj sama s kaplanom. Sledila so še zaslišanja preostalih poslov iz župnišča, ki so vsi zanikali, da bi pri kaplanu v hiši ali zunaj nje kdaj opazili kaj nespodobnega ali spotikljivega. Ko je Greiser nato Miheliča vprašal, ali zdaj, ko so bile vse njegove obtožbe ovržene, še ved- no meni, da je kaplan »videti resnično tako črn in zlovoljen, kot ga opisuje«, je ta odvrnil, da po- 129 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 83, 16. 3. 1790. 322 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov sli vendar ne morejo vedeti vsega, kar se dogaja pri mizi, glede obiskov deklet pri kaplanu pa, da doslej še niso bili izprašani vsi njegovi posli. Nato je na Greiserjevo vprašanje, kaj se je dogajalo pri mizi, izpričal, kako je kaplan med nalivanjem ju- he migal s prsti, on pa je takoj pomislil, da mu vsi- pava strup. Brž ko je juho použil, je zbolel, in ker je bilo to tako nenadoma in stanje tako hudo, ni zaupal nikomur, niti svojim poslom. V vročici je pričakoval gotovo smrt, zato ni videl druge rešit- ve, kakor da je še vročičen vstal in poiskal zaščito in varnost. Svojo hudo stisko je zaupal upravitelju gospostva Svibno (Matiji Žagarju v Zavrhu), ta pa mu je rekel, naj svoje pritožbe zapiše (ich soll mei­ ne beschwerde aufsezen), kar je tudi storil, ko se je še vedno boril s smrtno vročično boleznijo. Vsi so se zaman trudili, da bi mu jo izbili. V takem sta- nju ni mogel domov ter si zaradi dolgotrajnih in hudih bolečin ni želel drugega kot smrt. Ničesar se ni bal bolj kakor vrnitve domov, zato je od 24. februarja (dejansko 27.) do 11. marca ostal v Št. Ju- riju. V tem času se je moral zaradi zelo hudih na- padov bolezni in pričakovanja smrti dvakrat spo- vedati, kaplanu pa je vse odpustil in mu odpušča tudi zdaj. Kar je zdaj izpovedal, ni storil zato, da bi tožil kaplana, ampak da bi branil sebe, ker si hoče kaplan Vechi povrniti čast in dobro ime. Zanimivo je, da Greiser Miheliča med zasliša- njem ni seznanil z vsebino pričevanja ranocelni- ka Peca. To pa je storil naknadno, saj je Mihelič pod svoj podpis, v katerem se je imenoval »tožnik in zagovornik v protitožbi« (als Kläger und, in der Wiederklage Vertheudiger), dodal naslednji po- menljiv pripis: »P. S. Kot vidim, je ranocelnik (der Chyrurgus) v Radečah brez vročične bolezni večji norec (ein größerer Thor), kakor sem bil jaz v vro- čični bolezni, ker me je 21. februarja videl ležati v izjemni vročini (in einer außerordentlichen Hitze), ko nisem govoril drugega kakor o smrti, umoru in zastrupljanju. Priča tega je gospod Kolovič,130 ki se je več kot uro trudil, da bi mi jo izbil [vročino], a ni opravil ničesar, ker od vročine in »gona fantazi- je« (von Hitze und Triebe der Phantasie) nisem mo- gel toliko misliti in govoriti, da bi se spovedal. Kaj bi mi bilo storiti šele zdaj, če bi tožil vse volkove, medvede idr., ki so prišli nadme? Zdaj bi me goto- 130 Marko Kolovič, po rodu Radečan, je bil posvečen v maš- nika leta 1765 in od leta 1782 kaplan v domači župniji, kjer je leta 1810 tudi umrl (Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 234–235). Zelo verjetno mu je prav Mihelič kot radeški župnik od leta 1781 pomagal priti do kaplanskega mesta v Radečah, saj sta se poznala od prej, ko je Kolovič sedem let služboval v Sv. Križu pri Rogatcu (Rogaška Slatina) (prav tam, str. 235), Mihelič pa sočasno štiri leta v sosed- njem Rogatcu (1777–1781). vo požrli. To je razvoj [zaključek] te stvari (Dieses ist die Entwicklung dieser Sache).«131 Miheličevo jezo na radeškega ranocelnika Ja- neza Peca je povzročilo pismo, ki ga je ta prejšnji dan, 15. marca, skupaj z uradnim pričevanjem (attestat) poslal vikarju Greiserju. V neohranje- nem atestatu je Pec zanikal vse, kar je Mihelič tr- dil v zvezi s strupom, v pismu pa je svibenskega župnika ves ogorčen označil za brezsramneža in lažnivca, ki ga je spravil ob dobro ime. Če za te- ga »hudobnega človeka« ne bo dosegel primerne kazni pri ordinariatu in dobil zadoščenja za širje- nje laži, se bo obrnil še na svetno sodišče.132 Vikar Franc Greiser je v vlogi preiskovalnega komisarja nazadnje 18. marca na Dobovcu nad- škofijskemu ordinariatu podal poročilo, ki je bilo za Miheliča več kot neugodno. Tožnik ni mogel dokazati ničesar, nasprotno pa so vsi, celo nje- govi posli, neustrašno, ne glede na njegove grož- nje, pokazali na neresničnost vseh točk obtožbe. Greiser je bil do Miheliča skoraj do konca prei- skave sočuten in imel celo nekaj iskric zaupanja v njegove besede, dokler ni od ranocelnika Peca dobil zahtevanega atestata in pisma, ki sta spod- kopala vse temelje Miheličeve zgodbe o zastrupi- tvi. A Mihelič se je urno znašel, dodal pripis (Post Scriptum) zoper ranocelnika in upal, da mu bo sklicevanje na domnevne fantazije med bolezni- jo pomagalo iz težav (noch was aus dem Gedränge bringen). Greiser je pikro sklenil takole: »In res, če nočemo vseh njegovih intrig (Ränke) pripisati izbrani zlobi, ni mogoče misliti nič drugega, kot da že dolgo fantazira; zato potrebuje ranocelnika, da bi mu očistil glavo, in vrtnarja, da bi mu malo pristrigel pisalno pero in jezik.« Sprti strani, ki se zdaj zdita med seboj dokaj spravljeni, bi bilo naj- bolje ločiti drugo od druge, ker se kaplan ne mo- re več zanašati na župnikovo nestanovitnost. Ob kaplanovi dokazani nedolžnosti je Greiser »brez pristranskosti« zapisal, da je Vechi dober, marljiv in pri župljanih priljubljen duhovnik, ki (v žu- pniji) opravlja vsaj tri četrtine dušnopastirskega dela.133 Za Miheliča je bilo več kot neprijetno tudi pis- mo, ki ga je istega dne, 18. marca 1790, podpisal ranocelnik Pec, sestavil pa mu ga je pisanja veliko bolj vešč človek. Pec je razkril, da mu je Mihelič pisal, naj mu pomaga tako, da mu izstavi atestat (ein hitzig entschuldigendes Attestat), v katerem bo vsa njegova dejanja opravičil, češ da so bila stor- jena v vročičnem stanju. Tega Pec zaradi vesti in 131 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 82, 16. 3. 1790. 132 Prav tam, No. 85, 15. 3. 1790. 133 Prav tam, No. 81, 18. 3. 1790. 323 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov časti nikakor ne more storiti. Izvirnik Miheličeve- ga pisma ima pri sebi in ga lahko vedno pokaže, ordinariatu pa pošilja (njegovo prejšnje) pismo, ki dokazuje ravno nasprotno. Pec je od ordinaria- ta pričakoval, da bo Mihelič ustrezno kaznovan, če pa se to ne bo zgodilo, ga bo pri ordinariatu uradno tožil in zahteval zadoščenje zaradi priza- dete časti.134 In vendar Mihelič še ni odnehal, ampak je tri dni zatem, 21. marca, v pismu nadškofu Brigidu podal krajšo »repliko« (die Replik), v kateri je med drugim vztrajal, da je na lastne oči videl, kaj je kaplan ob natakanju juhe počel s prsti. Pisanje je zanimivo predvsem zato, ker pisec v njem navaja slovenski dialog med seboj in hlapcem Jakobom Drobnetom ob odhodu v Zavrh (20. februar- ja). Hlapec naj bi Miheliču tedaj dejal: »Kaj neki Goſpud koplan takrat dellajo, kir njim Shuppo taljajo, kir toku gor nad talerjam nekej ſ perſtmi menzajo.« Mihelič pa naj bi mu odvrnil: »Toku ſi tudi ti tu vi­ duv? Ti ſe vender en ſhikan zhlovek, kir tudi ſhe kej samerkaſh, kir ſe tudi ſhe kej poahtaſh.«135 Drobne je tako bojda govoril vpričo radeškega tržana Mi- haela Fockeja, in ko so ga v Zavrhu o tem izpra- šali, naj bi izjavil, da je vedno pripravljen priseči, kaj je videl.136 Sicer pa je Janez Mihelič v prvih mesecih leta 1790, ko so se te reči dogajale, očitno brez vidnej- ših težav vodil župnijske gospodarske in druge zadeve. Kapiteljskemu administratorju je, deni- mo, pisal o podložnikih in davkih tudi iz svojega zatočišča v Št. Juriju pod Kumom, le da ob datu- mu 5. marec ni navedel kraja.137 Kot se je izkazalo pozneje, je pri gospodarjenju že prej močno po- pustil, saj, denimo, ni redno odvajal davkov, tako da se je nakopičilo nemalo davčnih in drugih za- ostankov. Ti so, kot bomo videli, nazadnje breme- nili Miheliča osebno in so jih pokrili iz prodaje njegovih premičnin. O izsledkih Greiserjeve preiskave, s katero je bil kaplan Vechi oproščen vseh Miheličevih ob- tožb, so ljubljanski stolni kanoniki razpravljali 23. marca. Njihova mnenja, pripisana Greiserjevemu sklepnemu poročilu z 18. marca, so bila različna, od tega, da je treba za dušno pastirstvo nesposob- nega in duhovništva nevrednega Miheliča takoj odstaviti, do tega, da bi zadoščalo strogo opo- zorilo. Tudi obiski deklet pri Vechiju niso ostali prezrti. Po mnenju enega od kanonikov bi morali 134 Prav tam, No. 84, 18. 3. 1790. 135 Mihelič je te besede napisal v standardni bohoričici (Japljevega prevoda Svetega pisma), ne v Pohlinovem črkopisu, v katerem je bila objavljena njegova pesem v Pisanicah. 136 Prav tam, No. 86, 21. 3. 1790. 137 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3 5. 3. 1790. kaplana prestaviti v kak odročen kraj, kjer še ni toliko znan.138 Odločitev o Miheličevi nadaljnji usodi je bi- la sprejeta po štirih tednih, 21. aprila 1790, ko je nadškof in metropolit Mihael Brigido stolni kapi- telj pisno obvestil, kakšno kazen je svibenskemu župniku naložil zaradi obrekovanja dveh duhov- nikov in ranocelnika ter javnega pohujšanja, ko je za 15 dni zapustil župnijo iz razlogov, ki so se porodili v njegovi domišljiji. Odvzel mu je dušno pastirstvo (die Seelsorge abzunehmen) ter ga razgla- sil za popolnoma nesposobnega (gänzlich unfähig) za službo župnika, dokler ne bo svojih obtožb zo- per nedolžne osebe preklical ter s stanovitnim, razumnim in duhovniškemu stanu primernim vedenjem dokazal, da mu je zopet mogoče zaupa- ti dušno pastirstvo. Najsi je obrekovanje povzro- čila blaznost ali hudobija (aus Wahnwiz oder aus Bosheit), je bil Mihelič odstavljen in za župnijske- ga administratorja (upravitelja) postavljen kurat- ni duhovnik Matija Böhm. Ta bo moral odstav- ljenemu župniku v župnišču brezplačno dajati hrano, Mihelič pa se bo dolžan ravnati natanko po njegovih navodilih, sicer mu bo prepovedano tudi maševanje.139 Janez Mihelič je tako na svoji župniji postal gost novega administratorja Matije Böhma.140 Koliko je še ostal vključen v redno pastoralo, ne vemo. Po odstavitvi z mesta župnika je v matič- nih knjigah podpisan le še dvakrat, 24. aprila in 15. maja 1790, obakrat kot krščevalec.141 Njegov najzgodnejši odziv na nadškofovo odločitev, da ni več župnik in dekan, najdemo v pismu, ki ga je 16. maja 1790 poslal Liberatu Vo- dopivcu, lokalistu na Konjšici v domači dekani- ji. Najprej se je razpisal v zvezi z nameravanim zaprtjem cerkve sv. Lenarta na Rodežu, nato pa prešel na svoj primer: »Kot slišim, se moji sovraž- niki že veselijo moje odstavitve. Ko bodo prišli gospodje komisarji, bodo že videli, kdo se v svoji fantaziji (in seiner Phantasie) bolj moti, ali jaz, ker sem imel v svoji zaradi bolezni povzročeni fanta- ziji takšne stvari za resnico, ali oni, ki bi pri zdra- 138 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 81, 23. 3. 1790. 139 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 21. 4. 1790. – Koncept pisma v: NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, s. n., 21. 4. 1790. 140 V župnijskih maticah Böhmovo ime prvič zasledimo šele 26. julija 1790 (NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, R 1788–1800, fol. 34), vendar je nasploh redko krščeval, poročal in pokopaval. Bil je malo starejši od Miheliča (leta 1788 star 43 let), doma iz Stične, pred prihodom na Svibno je kaplanoval v Dobrepolju, nato pa na Blokah, kjer je leta 1797 umrl kot župnijski upravitelj (Pokorn, Še­ matizem duhovnikov, str. 186). 141 NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, R 1788–1800, fol. 4. 324 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov vem telesu in razumnosti (Denkungskraft) zoper mene sklenili nekaj nepravičnega.« Zapisal je še, da se ne boji, ker je bil Bog vedno njegov pomoč- nik, ter izrazil neizmerno zaupanje, hvaležnost in ljubezen do njega. Kot kaže, je – najverjetneje le v svoji domišljiji – pričakoval prihod nove preisko- valne komisije, ki bo o zadevi odločila njemu v prid, svoje obtožbe zoper Vechija pa je opraviče- val s takratnimi bolezenskimi prividi. V tem pismu je prvi zbiratelj slovenskih prego- vorov citiral tudi dva pregovora, enega v italijan- ščini in drugega v nemščini, oba v zvezi z rodeško cerkvijo. Za nemškega je zapisal, da je njegov, kar koli že to pomeni: »Ich habe keine Kirche aufgebaut (ist mein Sprichwort), so werde ich auch keine speren und exſecriren.« [»Nobene cerkve nisem postavil (je moj pregovor), pa tudi nobene ne bom zaprl in desakraliziral.«]142 Upanje, da bo spet umeščen za svibenskega župnika in dekana, ga ni zapustilo, vendar je bilo za kaj takega čedalje manj možnosti. V začetku julija je v razmiku dveh dni ljubljanskemu stol- nemu kapitlju poslal dve pismi. Prvič se je pod- pisal samo kot duhovnik (Priester), drugič pa kot zdaj suspendirani župnik (derzeit Suſpendirter Pfarrer). V prvem pismu z datumom 1. julij, ki ga je namenil neimenovanemu naslovniku, nekomu iz stolnega kapitlja, je le na splošno opisoval svojo usodo in nesrečo, ne da bi povedal kaj konkretne- ga.143 Dva dni pozneje, 3. julija, ko se je obrnil na celotni kapitelj, pa je bil neprimerno bolj stvaren in njegovo pismo bolje strukturirano. Kot pravi na začetku, je po dolgem bolehanju od Boga po- novno prejel zdravje. Tako je spet sposoben pasti svoje ovčice in skrbeti za vse drugo, zato prosi, naj kapitelj sprejme odredbo (die Anstalt zu treffen), s katero ga bo ponovno postavil na prejšnji položaj (in den vorigen Stand zurückzusetzen). V podporo temu je navedel osem razlogov, na prvem mes- tu, da si ne zasluži tako težke kazni zaradi stva- ri, ki jih je storil ljudem med vročično boleznijo iz nepremagljivega napačnega prepričanja (aus unüberwindlichen Mißbegriffen). Zatem je pouda- ril, da kapitelj ravno teh in drugih okoliščin ni preiskal in ni ugotovil resnice. Ni namreč dovolj poslušati le obrekovanja, ampak tudi drugo stran. Ostali razlogi so bili gospodarske narave ter so 142 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 96, 16. 5. 1790. – Italijanski pregovor se glasi: »Scherza coll´infanti, me läſsia i Santi!«, v dobe- sednem prevodu: »Šali se s fanti (otroki, fantalini, tudi hlapci), pusti pri miru svetnike« in v smislu: o svetih stva- reh šala ni primerna. 143 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 1. 7. 1790. – Naslovnika imenu- je samo: »Hochwürdigsten Gnaden! Gnädiger Herr und Patron!«. zadevali davke, obdelovanje zemljišč, Miheličev vložek v popravilo župnijskih stavb in podobno. Pri zadnjem razlogu je izrazil upanje, da je samo za nekaj časa (nur eine Weile) odstavljen (abgesetzt) od dušnega pastirstva in ne tudi z župnije ter da kapitelj ne bo prekršil nadškofovega sklepa. Na- zadnje je zapisal, da »knežja milost« (nadškof ) gotovo ne bo še naprej nenaklonjena odpravi suspenza nad njim (mich von der Suſpension loszu- sprechen), ker ga je v te okoliščine pahnila bole- zen, čemur je priča Bog.144 To Miheličevo pisanje je na Svibnem nastalo zadnje. V naslednjih dneh, pred 21. julijem, se je moral namreč tudi fizično posloviti od župnije, kjer je do aprila župnikoval slabi dve leti. Ome- njenega dne je namreč iz Ljubljane radeškemu učitelju Jožefu Glaserju poslal potrdilo, da ima ta pri njem še 7 goldinarjev terjatve; na podlagi predloženega potrdila naj svibenski župnijski ad- ministrator Glaserju to vsoto izplača v žitu, vinu, hruškah oziroma v čemer bo hotel sprejeti.145 Na- to je 9. avgusta, prav tako v Ljubljani in podpisan kot nekdanji svibenski župnik, sestavil v prepisu ohranjeno pismo o poravnanih obveznostih dveh podložnikov.146 Ni dvoma, da je Mihelič tedaj že prebival pri ljubljanskih kapucinih (na dana- šnjem Kongresnem trgu), kamor ga je, kot izvemo nekaj mesecev pozneje, napotil nadškof Brigido, da si povrne spodkopano zdravje.147 Iz kapucinskega samostana se je nato konec septembra in v začetku oktobra s tremi pismi obr- nil na kapitelj v zvezi z urejanjem svojih stvari na Svibnem.148 Župnijski administrator Matija Böhm je o tem malo prej, 25. septembra, pisal proštu ali kanclerju kapitlja,149 in sicer, da bo treba oceniti, koliko je Mihelič vložil v stavbe, in ugotoviti, ali njegovo premoženje pokriva dolgove. To pa ni mogoče drugače, kot da naslovnik pisma pride sam na Svibno ali tja pošlje pooblaščenega ko- misarja. Enako velja za Miheliča, ki naj bo bodi- si navzoč osebno ali pa naj za to pisno pooblasti 144 Prav tam, 3. 7. 1790. 145 Prav tam, 21. 7. 1790. 146 Prav tam, 9. 8. 1790. 147 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 18, fasc. 37, Nadškofija 1789– 1793, No. 51, 24. 11. 1790. 148 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mi- helič Janez, zapuščinski spis, 26. 9. 1790, 30. 9. 1790 in 2. 10. 1790. – Kapucinski samostan je v dataciji naveden v prvem in tretjem pismu, v drugem pa samo Ljubljana. 149 Prošt stolnega kapitlja je bil tedaj (od 1771 do smrti 1796) Rajmund Franc Orfej grof Auersperg (Pokorn, Šemati­ zem duhovnikov, str. 6), kancler pa Frančišek Borgia ba- ron Raigersfeld (NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihelič Janez, zapuščinski spis, 2. 10. 1790, 21. 1. 1792), kanonik od leta 1788 in hkrati stolni župnik, od 1795 do smrti leta 1800 pa tudi pomožni škof in generalni vikar (Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 7 in 11). 325 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov drugo osebo.150 Vest je takoj dosegla Miheliča, ki je že naslednjega dne, 26. septembra, iz kapucin- skega samostana pisal (očitno istemu kanoniku), da je izvedel za njegovo nameravano pot na Svib- no, in ga prosil, naj morebitnih tamkajšnjih ter- jatev do njega (wenn einige Fo[r]derungen aldort an mich vorkommen) nima za veljavne (nicht für gel­ tend annehmen). Nato je še navedel, koliko so dru- gi dolžni njemu, a jih zaradi svoje odsotnosti ne more terjati. K naslovniku, ki ga je imenoval »Va- ša milost«, bi Mihelič prišel sam, »ker pa vidim, da so mi vsi tako nenaklonjeni in nočejo drugega kakor me še bolj zatirati, se izročam Bogu«; Bo- ga ljubi, četudi ga Gospod »pusti od vseh strani preganjati«. Naslovnika je nazadnje prosil, naj bo iz usmiljenja prizaneseno njegovi uboščini. Iz njegovega premoženja bo mogoče poplačati vse, če mu bodo pustili obleko, knjige, posteljnino in prte, saj bi od njihove prodaje dobili malo, njemu pa bi prizadejali še večjo škodo, ko je že tako ali tako dovolj prizadet in uničen (beschädiget, und zu Grund gerichtet).151 Štiri dni zatem, 30. septembra, je obsežnejše pismo naslovil na celoten stolni kapitelj. V njem je izrecno zapisal, da ne more nič zoper to, kar je »storil v svoji vročični bolezni, skrajnem strahu in zmedenosti (Verwirrung)«, in da si ni mogel po- magati, ko svojih fantazij, ki jih je povzročila ome- njena bolezen, ni mogel ločiti od resnice. To naj bi bilo znano vsem, le njegovi sovražniki nočejo vedeti in imajo od tega korist. Potožil je nad svojo krivično usodo, da mora zdaj živeti od miloščine tistih, ki sami živijo od miloščine (tj. ljubljanskih kapucinov), in izrazil upanje, da se bo lahko čim- prej vrnil v župnijo. Če bo to šele ob jurjevem (24. 150 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis,, 25. 9. 1790. 151 Prav tam, 26. 9. 1790. aprila naslednjega leta) – zdi se, da so ga s tem to- lažili –, bo za župnijsko gospodarstvo teže, kakor če se vrne takoj. Kapitelj je najponižneje prosil, naj se zanj zavzame pri nadškofu, da ga blagovoli spet postaviti na prejšnje mesto.152 V tem pismu srečamo za našo problematiko pomenljive besede, edine, ki se v Miheličevih pis- mih in z njim povezanih dokumentih nanašajo na njegovo literarno ustvarjanje. O tem, kakšne spise je imel v mislih, ki naj bi jih dal oblasti v presojo, lahko le ugibamo, kakor tudi o tem, ali so bili plod njegove domišljije. Ni namreč znano, da bi po objavi edine pesmi v Pisanicah (1779) natis- nil še kar koli drugega, ni pa izključeno. Vsekakor se je zaradi svojega pisanja počutil potrjenega in zaslužnega. V prevodu pravi takole: »Zoper to [njegovo uso- do] so še druge okoliščine [razlogi], namreč nekaj spisov, ki sem jih napisal za splošni blagor in srečo ljudi; tako upam veliko bolj in zagotovo v večno plačilo za svojo vnemo, trud in korist, ki še vedno nastaja [izhaja/prihaja] iz njih. Kako naj ima zdaj svet pravico, da me tako hudo kaznuje? Posebej, ker svojih pisanj nisem razširjal, ampak sem jih dal oblasti, da jih je bodisi zavrgla bodisi sprejela in odobrila, ker jih je priznala kot koristne za dob- ro in blaginjo neizmerno veliko ljudi.«153 152 Prav tam, 30. 9. 1790. – Podpisan kot: »derzeit vom Pfarr- amte entsetzt«. 153 »Sollen noch andere Umstände dagegen seyn, als nämlich ei­ nige zum allgemeinen Wohl, und Glückseligkeit der Menschen von mir verfaßte Schriften, so hoffe ich vielmehr ganz gewiß die ewige Belohnung für meinen Eifer, Mühe, und Nutzen, welcher daraus noch immer entsteht. Wie soll nun die Welt berechtiget seyn mich deßselben so härbe zu bestrafen, be­ sonders da die Schriften nicht von mir ausgestreüet, sondern nur an Gehörde gegeben worden, von welcher sie entweder verworfen, oder angenommen, und begnehmiget worden, weil sie für gut, und zur Wohlfahrt ungemein vieler Men­ schen dienlich anerkannt worden sind« (prav tam). Nekdanji kapucinski samostan na današnjem Kongresnem trgu v Ljubljani, od koder je Mihelič jeseni 1790 pobegnil v Briksen, kolorirana jedkanica Aloisa Schaffenratha, okoli 1817 (Kopriva, Ljubljana skozi čas, med str. 144 in 145). 326 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov Že naslednji dan, 1. oktobra, je Mihelič prejel naznanilo kapiteljskega kanclerja Frančiška Bor- gie barona Raigersfelda, da bo v kratkem odšel na Svibno pooblaščeni komisar z namenom, da, ko- likor je mogoče, uredi z Miheličem povezane za- deve, ta pa naj se nemudoma izreče, ali ima svo- jo navzočnost pri tem za nujno ali bo za to koga pooblastil. Mihelič je dan zatem v kapucinskem samostanu napisal odgovor, da ne more priti osebno »zaradi svoje sedanje ovire, namreč kaz- ni« (wegen meiner dermalighen Hinderniß, nämlich der Strafe), poleg tega pa bi bil lahko zaradi svo- jega preveč popustljivega vedenja pri marsičem odrinjen in oškodovan. Zato pooblašča (odvetni- ka) dr. (Jožefa) Lukmana154 in prosi, da komisijo odložijo, dokler se ta ne vrne s Hrvaškega. Mihe- lič je bil prepričan, da so njegovi dolgovi oziroma neplačani zaostanki podložnikov že poravnani, saj naj bi novi župnijski administrator samo z žit- no desetino pobral okoli 1000 goldinarjev. Kar pa zadeva njegove stvari na Svibnem, je prosil, naj razen žita in vina ne prodajo ničesar, ker bo vse še potreboval. Ker ima veliko terjatev do drugih, bo primanjkljaj, ki bi ga morda še bremenil po prodaji žitne in vinske zaloge, skušal hitro porav- nati, ko bo spet postavljen na prejšnji položaj svi- benskega župnika.155 Zavedanje, da se ga bodo na Svibnem odkri- žali in da je inventura njegovega tamkajšnjega imetja zadnje dejanje njegove župniške in de- kanske zgodbe, je bilo za Miheličevo duševno zdravje očitno prehudo breme. Počutil se je vse bolj ogroženega in preganjanega, zaradi česar je nekega oktobrskega dne skrivaj zapustil ljubljan- ski kapucinski samostan in se slednjič znašel v tirolskem Briksnu. Od tam je samostanskemu gvardijanu 14. novembra poslal pismo, v katerem je pojasnil svoje dejanje, ki ga je povsem določno imenoval beg (Flucht). Kot pravi na začetku, ga je Bog iztrgal iz rok sovražnikov in rešil pred smrtjo. Na Kranjsko se ne bo vrnil in tam ne bo več du- hovnik. Vse okoliščine preganjanja, celó leto, ko se bo to zgodilo, naj bi mu Bog razodel že v prvih dneh duhovništva (!), nato ponovno pred dvema 154 Zapriseženi odvetnik dr. Jožef Lukman je po kranjskem deželnem šematizmu za leto 1795 stanoval nedaleč od kapucinskega samostana, v Slonovi ulici (Elephantengas­ se), današnji Čopovi (Schematismus für das Herzogthum Krain 1795, str. 78). Otroci so se mu tu rojevali od leta 1793 (NŠAL, ŽA Ljubljana–Marijino Oznanjenje, Matične knjige, R 1792–1796, fol. 16 in 64). 155 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 2. 10. 1790. – Pismo je ohranje- no v prepisu, opremljeno samo z datumom, brez kraja nastanka, Mihelič pa je podpisan kot: »der Zeit noch mit der Suſpension behafteter Pfarrer«. letoma in pol (torej sredi leta 1788), pet dni pred njegovim nedavnim begom iz Ljubljane pa jih je potrdil z besedami: »Če pride k tebi mestni žup- nik,156 tedaj beži, moj sin!« In tako je Mihelič na Božji ukaz tudi storil. Zdaj upa, da bodo njegovi sovražniki nehali divjati in besneti, ko bodo mo- rali jasno spoznati, kako krivično so ga preganjali, gvardijana pa prosi, naj to zadrži zase. Kje se na- haja, razkrije na koncu v prošnji gvardijanu, naj njegova spričevala (atestate), ki jih nujno potre- buje, nemudoma pošlje briksenskemu škofu ali jih izroči dr. Lukmanu, če je ta že prišel domov.157 O tem, v kakšnem stanju in okoliščinah ter kdaj je odstavljeni svibenski župnik Janez Mihelič pri- šel v Briksen, zgovorno priča dopis briksenskega škofa ljubljanskemu nadškofu z datumom 19. no- vember 1790, pet dni po nastanku Miheličevega pisma kapucinskemu gvardijanu. Škof Jožef grof Spaur je ljubljanskemu kolegu, nadškofu Mihae- lu Brigidu, poročal, da je 1. novembra prišel k njemu Janez Mihelič, ki trdi, da je župnik in de- kan na Svibnem na Kranjskem. Pojavil se je bole- hen in povsem izčrpan (kranklicht und an Kräften ganz entschöpft), ko pa si je nekoliko opomogel, je škofu zaupno povedal, da je iz Ljubljane, kjer se je zadrževal v kapucinskem samostanu, ušel iz strahu pred smrtno nevarnostjo, in sicer zaradi nekega svojega pisanja zoper celibat, ki ga je že pred desetimi leti izročil komornemu prokura- torju v Gradcu. V Briksnu, kamor je prispel po stranpoteh in preko strmih gora, so spoznali, da pomilovanja vredni duhovnik (bedaurungswürdi­ ger Priester) nima utemeljenega razloga za strah, ampak da ga je do tega koraka privedlo stanje nerazsodnosti (Sinnesverwirrung) ali že dlje časa trajajoča depresija (Schwermut). Briksenski škof je želel vedeti, kako bi še vedno skrajno prestra- šenega in dokaj zmedenega duhovnika spravili nazaj domov (in sein Kirchsprengel), če pa se mora ta resnično bati kazni, se je zanj zavzel, naj bo- do do njega milostni in popustljivi.158 Pismo je v Ljubljano prišlo v treh dneh, Brigidov odgovor pa je sledil že dva dni zatem, 24. novembra. V njem je prosil, naj Miheliča spravijo iz Briksna domov z rednim poštnim vozom ali na kak drug varen način, da bo zopet prišel v oskrbo ljubljanskih kapucinov. Nekaj znamenj nerazsodnosti, čerav- no dvoumnih, je kazal že kot svibenski župnik in 156 Mestni župnik je bil v tem času kanonik Frančišek Bor- gia baron Raigersfeld (NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1771–1790, pag. 246/524 in 250/528), si- cer kapiteljski kancler. O njem gl. tudi op. 148. 157 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 14. 11. 1790. 158 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 18, fasc. 37, Nadškofija 1789– 1793, No. 50, 19. 11. 1790. 327 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov dekan, zato ga je nadškof napotil (angewiesen) v tamkajšnji kapucinski samostan, da bi si povrnil spodkopano zdravje.159 Mihelič se kljub temu ni vrnil v Ljubljano, čeprav je briksenski škof ljubljanskemu nad- škofu 13. decembra poročal, da se je medtem skoraj povsem otresel zmedenosti (von seiner Gemüthsverwirrung beynahe ganz befreuet sey) in da od slednje ni mogoče opaziti nobenih sledov več. K temu so največ prispevala zdravila, prija- zen sprejem in poduk. Tako je po zdravnikovem mnenju obstajalo utemeljeno upanje v popolno okrevanje (gänzliche Herstellung), nasprotno pa nevarnost poslabšanja, če bi moral na pot v tem surovem letnem času. Briksenski škof je Brigidu obzirno predlagal, naj Miheliču pomaga s podpo- ro v obliki pokojnine (Pension) iz njegove župnije, z nadarbino ali na kak drug način. Škof gostitelj tudi ni imel nikakršnih pomislekov, da Miheliču dovoli maševati.160 Nadškof Brigido se je predzadnji dan leta 1790 briksenskemu kolegu lepo zahvalil za vso skrb in mu sporočil, da je nezasedene nadarbine, ki jih je Miheliču že pred njegovim odhodom (vor seiner Entfernung) namenil pri ljubljanski stolni cerkvi (an meiner Metropolitan Kirche), pustil nezasedene, določitev časa duhovnikove vrnitve pa popolno- ma prepušča škofovi presoji.161 Z nadarbinami je imel očitno v mislih Pregljev beneficij pri stolnici, ki Miheliču uradno še ni bil odvzet. Janez Mihelič se je 31. januarja 1791 na svojega ordinarija obrnil s prošnjo, naj zanj pri stolnem kapitlju izposluje, da mu iz njegovega premože- nja pošlje 100 goldinarjev, ki jih potrebuje za pla- čilo hrane, obleke in drugega ter za pot domov. Ocenil je, da njegovo premoženje gotovo presega 1000 goldinarjev, iz česar naj pokrijejo 266 gol- dinarjev zaostalega plačila davka in dajatev. Ne pusti pa si vzeti 200 goldinarjev, ki jih je zahteval za povrnitev gradbenih stroškov (Baureparation), saj naj bi v zadnjih dveh letih na Svibnem za po- pravilo župnišča, hlevov in drugih stavb porabil najmanj 500 goldinarjev.162 Miheličeva prošnja je v Ljubljano pripotovala kot priloga priporočila briksenskega škofa.163 Medtem je stolni kapitelj pospešeno ure- jal njegove premoženjske zadeve. Svibenski gospoščinski upravitelj Matija Žagar je 3. in 4. januarja 1791 skupaj z dvema cenilcema v župni- šču na Svibnem izvedel inventuro Miheličeve- ga premičnega premoženja, ki so ga ocenili na 159 Prav tam, No. 51, 24. 11. 1790. 160 Prav tam, No. 52, 13. 12. 1790. 161 Prav tam, No. 53, 30.12. 1790. 162 Prav tam, No. 57 1/2, 31. 1. 1791. 163 Prav tam, No. 57, 7. 2. 1791. dobrih 631 goldinarjev. Od tega je največji delež, slabih 186 goldinarjev, odpadel na terjatve pri posameznikih (Aktiv Schulden), vrednost knjig, ki so jih popisali samo sumarno, pa so, denimo, pavšalno ocenili na 25 goldinarjev.164 Ko je Žagar nato kapitelj spraševal, ali naj gre na dražbo vse ali samo del predmetov, je izrazil mnenje, da bi Miheliču pustili obleko in nabožne knjige (gei­ stliche Bücher) ter da bo iztržek na licitaciji vsaj za četrtino večji.165 Brez Miheličevih terjatev, oblačil in knjig so nato na dražbi 18. in 19. januarja, prav tako pod Žagarjevim vodstvom, iztržili dobrih 535 goldinarjev. V promet so šli tudi žito, vino, suho sadje, kmečko orodje in dve glavi živine.166 Dru- gi seznam, popis stvari, ki so jih Miheliču pustili za lastno uporabo, njihova skupna vrednost pa je znašala 77 goldinarjev in pol, je precej krajši: ob- lačila, perilo, prti, posteljnina, kuhinjsko posodje in dva kosa t. i. hišne opreme – skrinja iz mehke- ga lesa in potovalni kovček.167 Ne na prvem ne na drugem seznamu ni knjig in Miheličevih pisanj (osebnega arhiva), a lahko upravičeno sklepamo, da mu je ostalo tudi to – prvič zato, ker so knjige sumarno popisali ob inventuri, in drugič zato, ker so izrecno omenjene na hrbtni strani seznama predmetov, ki so mu jih pustili (Ausweiß der dem Hrn Michellitsch belassenen Kleidung, bücher und andern einrichtung). Pri obeh postopkih, cenitvi in dražbi, je bil poleg Žagarja in dveh cenilcev ves čas navzoč Miheličev nečak Andrej Stritih.168 Končni račun (Rechnung) o premoženjski »masi« Janeza Miheliča, datiran 28. marca 1791, so sestavili tako, da je njegovo imetje skupaj z izter- janimi dolgovi dosegalo vrednost 653 goldinarjev in 12 krajcarjev, izdatki pa natanko toliko, od tega največ, 400 goldinarjev, izplačanih stolnemu ka- pitlju.169 Vseh terjatev do Miheliča je bilo precej več, za dobrih 1188 goldinarjev: 695 je zahteval stolni kapitelj, 138 nadžupnik v Laškem, 285 upra- vitelj Pregljevega beneficija v Ljubljani in 68 An- drej Stritih, ki je označen kot Miheličev sorodnik (Vätter). Po odbitku poravnanih dobrih 677 gol- dinarjev obveznosti je Miheličev skupni dolg do upnikov nanesel 511 goldinarjev in 6 krajcarjev.170 164 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 5. 1. 1791. 165 Prav tam, 8. 1. 1791. 166 Prav tam, 18.–19. 1. 1791. 167 Prav tam, 21. 1. 1791, popis predmetov. 168 Prav tam, 21. 1. 1791, pobotnica. 169 Prav tam, 28. 3. 1791, Rechnung. 170 Prav tam, 28. 3. 1791, Forderungen. – V prilogi s 30. sep- tembra 1790 (prav tam, priloga B, 30. 9. 1790) je laški nadžupnik Jožef Kazimir pl. Führenberg likvidacijski komisiji sporočal, da nekdanji svibenski župnik Janez Mihelič deželnim stanovom ni odvedel davkov in drugih deželnoknežjih dajatev od njegovega imenja Konjšica 328 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov Ko je Žagar celotno dokumentacijo pošiljal kapit- lju, je predlagal, naj tiste stvari, ki so jih Miheliču pustili, prevzameta v hrambo njegova sorodnika (seinen befreinden) Jožef Čop in Andrej Stritih v Št. Juriju (dvorcu Podšentjur), saj bi se lahko zaradi vlage poškodovale in propadle, če se gospod Mi- helič ne bo kmalu vrnil.171 Pričakovanje Janeza Miheliča, da bi iz »mase« svojega premoženja na Kranjskem dobil zaproše- nih 100 goldinarjev, se je torej izjalovilo, saj de- narja ni bilo na voljo. Nadškof Brigido je 8. aprila v odgovoru na dopis škofa Spaura s 7. februarja kratko zapisal, da Miheličevo premoženje po ugotovitvah stolnega kapitlja še zdaleč ne zadoš- ča za pokritje njegovih dolgov.172 Nato se je Mihe- lič 20. aprila iz Briksna na nadškofa obrnil s pro- šnjo, naj za izplačilo 100 goldinarjev posreduje pri kapitlju, in potožil, kako kapitelj trdo ravna z njim. Pri tem je s številkami dokazoval, da njegovi dolgovi od neplačanih davkov in drugih obvezno- sti niso tako visoki in da so drugi njemu dolžni več, tako samo za popravila stavb pri župniji 500 goldinarjev.173 Šest dni zatem je v Ljubljano, naj- verjetneje nadškofu, poslal še pooblastilo (Voll­ macht) Jožefu Čopu in Andreju Stritihu, da jima izroča v hrambo vse svoje stvari, ki so na Svibnem in drugje, tj. perilo, posteljnino, knjige, obleko in aktivne dolgove (Aktiv Schulden), ter ju pooblašča, da slednje izterjata in razen 100 goldinarjev po- rabita za svoje potrebe. Teh 100 goldinarjev pa naj stolni kapitelj pusti njemu in mu jih pošlje.174 Prepis pooblastila je nato prek kapitlja prišel v roke svibenskega gospoščinskega upravitelja Matije Žagarja, ki je 24. junija odgovoril, da čaka ukaz, ali naj Miheličeve stvari izroči omenjeni- ma Miheličevima sorodnikoma ali ne.175 Da je do izročitve nedvomno prišlo, priča Žagarjev dopis kapiteljskemu kanclerju baronu Raigersfeldu 21. januarja 1792, v katerem je zapisano, da bi Mihe- ter od desetine na Kranjskem in Štajerskem za leto 1789, ki jo je imel od njega v zakupu, da pa jih je od podložni- kov »pod roko zvijačno pobral« (unter der Hand meüchle­ risch eingehoben). Führenberg ga je zaradi tega pogosto opomnil, tudi prek nadškofijskega ordinariata, a je os- talo le pri Miheličevih obljubah. Skupaj z obrestmi se je nabral zaostanek v višini 138 goldinarjev, 54 krajcarjev in en pfenig. 171 Prav tam, 28. 3. 1791, dopis kapitlju. 172 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 18, fasc. 37, Nadškofija 1789– 1793, No. 57 1/3, 8. 4. 1791. 173 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 20. 4. 1791. 174 Prav tam, 26. 4. 1791. – Pooblastilo je ohranjeno v prepisu, ki je najverjetneje priloga, o kateri govori Brigido v krat- kem dopisu kapitlju 4. maja 1790 kot o ponovnem Mi- heličevem pisanju, poslanem prek briksenskega škofa (prav tam, 4. 5. 1791). 175 Prav tam, 24. 6. 1791. ličev sorodnik (Vetter) Andrej Stritih želel prev- zeti tudi (sic!) Miheličevo obleko in druge stvari, ki so ostale za njim v ljubljanskem kapucinskem samostanu, za kar bo potreboval napotilo (Anwei­ sung) bodisi nadškofijskega ordinariata bodisi stolnega kapitlja. Kanclerja je prosil za izstavitev takega dokumenta, da bo Stritih »te malenkosti« lahko dvignil (zur behöbung dieser kleinigkeiten).176 Če se je to res zgodilo – in razlogov proti ni videti –, so se torej vse Miheličeve osebne stvari, ki jih je pustil na Kranjskem, znašle v Čopovem dvorcu Podšentjur v Št. Juriju pod Kumom, od njegovih tamkajšnjih sorodnikov pa je bilo odvisno, kako so z njimi ravnali odtlej. Briksenski škof Spaur se je pri ljubljanskem nadškofu Brigidu za Miheliča še enkrat zavzel v pismu 16. maja 1791, ki ga je deset dni pred smrtjo podpisal že z močno tresočo roko. V njem spo- roča, da je duhovniku Janezu Miheliču svetoval, naj odpotuje v domačo nadškofijo uredit svoje stvari. Mihelič je 9. maja škofa pisno prosil, naj mu dovoli ostati, dokler ne prejme potnine (Rei­ sezehrung) iz svojega premoženja – za pešačenje 50 milj daleč je namreč prešibek – ali pa od Brigi- da prejme odgovor na svojo prošnjo z 20. aprila. Spaur je prosilca podprl in še zapisal, da bi bila Miheličeva prisotnost v Ljubljani, kot pravi on sam, nujna za poravnavo dolgov in zavrnitev ne- pravičnih zahtev do njega.177 Medtem so se na Kranjskem z zahtevami do Miheliča oglašali še novi upniki, zato je kapitelj zadevo 14. junija 1791 uradno predal v nadaljnjo obravnavo civilnemu sodišču, ki je po novem imelo jurisdikcijo nad duhovnimi osebami, tj. ljubljanskemu mestnemu magistratu.178 Do po- membne spremembe je kmalu zatem prišlo tudi v Miheličevi nekdanji župniji Svibno, saj se je od nje avgusta ali v začetku septembra poslovil kaplan Hieronim Vechi.179 Še pred njim je najpo- zneje spomladi odšel drugam pohabljeni subsi- 176 Prav tam, 21. 1. 1792. 177 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 18, fasc. 37, Nadškofija 1789– 1793, No. 58, 16. 5. 1791. 178 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 14. 6. 1791. 179 Vechi je na Svibnem zadnjič krščeval 14. avgusta 1791, od 25. septembra pa srečujemo ime njegovega naslednika (NŠAL, ŽA Svibno, Matične knjige, R 1788–1800, fol. 27). Le kratek čas je opravljal službo župnijskega vikarja na Dobovcu, kjer ga najdemo od 9. do 27. septembra (NŠAL, ŽA Dobovec, Matične knjige, M 1776–1812, fol. 33–34). Kot subsidiar in kaplan je zatem služboval v Šentvidu pri Stični, kjer je bil kaplan že v osemdesetih letih, in kot kaplan v Žužemberku, po letu 1796 pa ga ne najdemo več med duhovniki ljubljanske nadškofije (Catalogus cleri Ar­ chi-dioecensis Labacensis anno 1793, s. p., črka V; 1794, str. 22; 1795, str. 27; 1796, s. p., črka V; 1797; 1798; 1799; 1800; Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 22). 329 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov diar Mihael Springer,180 Miheličev nečak Andrej Stritih pa ni več mogel ostati pisar, ampak se je ob stričevem odhodu s Svibnega (julija 1790), če ne že prej, preselil k sestri in svaku Čop v Pod- šentjur.181 Za Janeza Miheliča se je marsikaj spremenilo sredi leta 1791, po smrti briksenskega škofa Jožefa grofa Spaura 26. maja.182 Škofova okolica mu po vsem sodeč ni bila več tako naklonjena kakor pod Spaurom in glede na neugodno gmotno stanje, v katerem se je znašel, si je moral sredstva za pre- živetje poiskati sam. Kmalu se je preselil v drugo južnotirolsko škofijo Trident (Trient/Trento), v gorsko župnijo Karneid (it. Cornedo) nad Boz- nom (Bolzano). Od tam je svojemu ordinariju 22. avgusta 1791 poslal prošnjo za odpust iz ljubljan- ske nadškofije (mir die Entlassung zu ertheilen), ker je doma tako zelo »zavržen« (da ich aldort sosehr verworfen bin), in bi dušno pastirstvo poslej želel opravljati v kateri drugi škofiji. Kot naj bi bilo nadškofu Brigidu dobro znano, so ga v skrajno bedo privedli izjemna »dušna vnema« (Seelen­ eifer), zlobni sovražniki in zaradi raznih nespo- razumov še njegovi nadrejeni, za odpust pa tedaj ni prosil šele prvič, temveč ponovno (abermal).183 Karneidski župnik Johann Franz Mayr, pri kate- rem je Mihelič prebival že nekaj mesecev (einige Monate), je njegovo prošnjo pospremil s potrdi- lom, da se vede povsem primerno ter da zgledno in vneto pridiga in katehizira, tako da bi ga želel obdržati in mu pomagati v njegovi »tegobni uso- di«.184 V Karneidu je Mihelič izjemoma tudi krstil otroka, in sicer 17. julija 1791, podpisan preprosto kot duhovnik (Priester).185 Ni znano, kdaj natanko in zakaj je Karneid zapustil ter kdaj ga je Brigido uradno odpustil iz ljubljanske nadškofije. Oboje se je zgodilo pred 16. februarjem 1792, ko se je nekdanji svibenski župnik in dekan na svojega – zdaj že nekdanje- ga – ordinarija obrnil z novim pismom, datiranim v kraju Wangen (Vanga) nad Boznom. Iz pisma, pod katerega se je podpisal kot »duhovnik pod nemškim viteškim redom«186 (Priester unter dem 180 O njem gl. op. 116. 181 O njegovem bivanju v Podšentjurju: Golec, Slovenska po­ sebnost, str. 223. 182 https://de.wikipedia.org/wiki/Joseph_von_Spaur 183 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 18, fasc. 37, Nadškofija 1789– 1793, No. 60, 22. 8. 1791. 184 Prav tam, No. 59, 20. 8. 1791. 185 SLA/APB, STKB online, KB_Karneid_Cornedo, Registro dei battesimi 1747–1826, fol. 107/25. – V poročni matici Mi- heliča ne srečamo kot duhovnika poročevalca (prav tam, Registro del matrimoni 1747–1827, fol. 31–31), v mrliški pa v tem času niso vpisovali imen duhovnikov pokopaval- cev (prav tam, registro delle morti 1749–1826, pag. 59–61). 186 Župnija Wangen/Vanga je še danes inkorporirana nem- škemu viteškemu redu (https://de.wikipedia.org/wiki/ deutschen Orden), izvemo, da mu je Brigido med- tem izdal »odpust za večne čase« (die Entlassung zu ewigen Zeiten), ni pa mu dal tudi »dobrega pri- poročila« (keine gute Empfehlung), ki si ga je po svojem prepričanju v vsakem pogledu zaslužil. Nadškofa je zdaj prosil, naj »popusti v najbridkej- šem preganjanju« (von dieser bitterster Verfolgung nachlassen) in mu ponovno pomaga.187 Sočasno z Miheličem je na ljubljanski nadškofijski ordi- nariat naslovil prošnjo wangenski župnik Josef Puntleitner – v župnijo je prišel šele konec ja- nuarja188 –, ki je tridentinski ordinariat malo prej prosil, naj Miheliča izpraša v dušnem pastirstvu, da bi pri njem zasedel mesto duhovnega pomoč- nika. Vendar so mu z ordinariata odgovorili, da je Janez Mihelič sicer predložil več dokumentov s prošnjo, da bi smel spovedovati, ki pa niso zados- tovali, ampak mora pojasniti razlog svojega od- hoda iz ljubljanske nadškofije. Ko ga dobijo, za iz- dajo dovoljenja ne bo več ovire. Župnik Puntleit- ner je zdaj prosil v Ljubljano, naj mu sporočijo zakoniti razlog Miheličevega odhoda, ki ga bo nato posredoval tridentinskemu ordinariatu.189 V konceptu ohranjen kratek odgovor nadškofa Mihaela Brigida z datumom 22. marec 1792 pravi, da je po župnikovanju v Radečah in na Svibnem nabiral zdravje pri kapucinih, potem pa pod težo težav zapustil ljubljansko nadškofijo.190 Vse kaže, da v Tridentu z odgovorom niso bili povsem zadovoljni, saj je 10. maja nadškofu Bri- gidu pisal še kanonik Simone Albano Zambaiti. Iz pisma izvemo, da Mihelič že nekaj časa po- maga wangenskemu župniku pri cerkvenih op- ravilih in da bi se zdaj želel zaposliti v dušnem pastirstvu. Za pridobitev potrebnih dovoljenj je predložil spričevala, posebej omenjenega žu- pnika, ki je Miheliča pohvalil, ne toliko njegove nravi (costumi), ampak sposobnosti in vnemo za dobrobit duš. Kljub temu so v tridentinski škofiji želeli od Brigida dobiti njegov opis, da bi z goto- vostjo vedeli, ali ga lahko zaposlijo kot dušnega pastirja.191 Odgovor iz Ljubljane z datumom 29. maj 1792, ki ga poznamo spet samo v kratkem konceptu, je bil očitno precej lakonski. Mihelič je dve leti op- ravljal službo župnika in dekana na Svibnem, ne da bi dajal povod za pritožbe. Zapustil jo je, ko Wangen_(Ritten). 187 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 18, fasc. 37, Nadškofija 1789– 1793, No. 61, 16. 2. 1791. 188 Puntleitner je v krstni matični knjigi prvič vpisan 26. ja- nuarja 1792 (SLA/APB, STKB online, KB_Wangen_Van- ga, Registro dei battesimi 1744–1795, pag. 153). 189 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL 3, šk. 18, fasc. 37, Nadškofija 1789– 1793, No. 62, 16. 2. 1791. 190 Prav tam, No. 63, 22. 3. 1792. 191 Prav tam, No. 65, 10. 5. 1792. 330 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov so se pokazala nedvoumna znamenja duševne zmedenosti. Nato je pobegnil v Briksen k zdaj že pokojnemu škofu, čigar zdravnik je zagotovil, da obstaja upanje v popolno ozdravitev.192 Janeza Miheliča so v župniji Wangen nemara zaposlili še pred prispelim odgovorom iz Ljub- ljane. Ko je 26. februarja 1792 prvič krščeval, je v krstni matici (z župnikovo roko) naveden kot supernumerarius, naslednjič, 28. aprila, pa že kot duhovni pomočnik oziroma kaplan (cooperator). Odtlej je bil zelo pogost krščevalec, označen kot cooperator (alda) in Hilfspriester,193 poročil pa je tu- di tri zakonske pare.194 V župniji Wangen je ostal več kot štiri leta, do pomladi 1796, in dobil med- tem dva nova predstojnika.195 Vendar se njegova 192 Prav tam, No. 66, 29. 5. 1792. 193 SLA/APB, STKB online, KB_Wangen_Vanga, Registro dei battesimi 1744–1795, pag. 153–164; Registro dei batte- simi 1795–1847, pag. 1–6. 194 Prav tam, Registro del matrimoni, pag. 57–58. – V mrliški knjigi v tem času ni imen duhovnikov pokopavalcev (prav tam, Registro delle morti 1723–1846). 195 Puntleitnerja je, kot pričajo matične knjige, konec leta 1792 zamenjal župnik Johann Eunmoser (prav tam, Re- gistro dei battesimi 1744–1795, pag. 156), tega pa v začetku pričakovanja v novem okolju očitno niso izpolni- la, pojavljala sta se domotožje in želja po vrnitvi v domovino. Tako je 25. marca 1793 nadškofu Brigi- du poslal čustveno nabito pismo s prošnjo, naj ga ponovno sprejme v svojo nadškofijo. Konkretnih razlogov za takšno željo ni navajal, ampak je zgolj tožil nad jarmom svoje nadvse grenke usode in se skliceval na svetopisemske prilike.196 Če nič dru- gega, vsebina pisma kaže na piščevo nestanovit- nost in razpoloženjska nihanja. Ni znano, kaj mu je njegov nekdanji ordinarij odgovoril, če mu je sploh, omenjeno Miheličevo pismo pa je njegovo zadnje znano osebno pisanje. Vemo sicer še za eno pismo, a gre le za lapi- daren regest v repertoriju nadškofijske pisarne za leto 1795. Notica brez datuma se v slovenskem prevodu glasi: »Mihelič N. prosi, da bi ga v tej škofiji 'začasno prenašali' (einstweilen geduldet zu werden) in da bi smel maševati, odločitev (die leta 1794 Josef Mayr (Registro del matrimoni, pag. 57). Ne Puntleitner ne Eunmoser nista umrla v Wangnu (prav tam, Registro delle morti 1723–1846, pag. 193, 194–195). 196 NŠAL, NŠAL 3, ŠAL, šk. 16, fasc. 34, Dekanija Svibno 1789–1793, No. 151, 25. 3. 1793. Briksenski škof Jožef grof Spaur (1718–1791) (wikipedija)). 331 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov Äusserung) pa naj se mu pošlje v Lož.«197 Žal v fa- sciklu, na katerega se repertorij sklicuje, danes ni mogoče najti dokumenta, ki bi zadevo natančne- je osvetlil.198 Tako tudi ni znano, ali je nadškof Brigido prošnji ugodil. Bolj ali manj gotovo je le to, da se je Mihelič za nekaj časa vrnil na Kranj- sko in se omenjenega leta zadrževal v Ložu, prej- kone pri župniku Jakobu Neboisu v Starem trgu pri Ložu;199 starotrška župnija se je namreč tedaj uradno še imenovala Lož.200 Drugih pričevanj o njegovem tamkajšnjem bivanju ni. V matičnih knjigah ni nikoli podpisan kot krščevalec, poro- čevalec ali pokopavalec.201 Miheličeva prisotnost na Kranjskem je trajala le nekaj tednov ali mese- cev in jo moramo postaviti v čas, ko v wangenski krstni matici ni nastopal kot krščevalec, tj. med 7. aprilom in 6. septembrom 1795.202 V župniji Wangen je ostal do pomladi 1796; 25. aprila je še zadnjič naveden kot krščevalec in tamkajšnji duhovni pomočnik oziroma kaplan (cooperator alda).203 Kam ga je vodila nadaljnja živ- ljenjska pot in kje se je končala, za zdaj ni znano. Prvi šematizem duhovnikov tridentinske škofije po njegovem odhodu iz Wangna je bil natisnjen leta 1803 in Janeza Miheliča ne pozna več.204 Sa- mo ugibati je mogoče, ali je medtem umrl kot du- hovnik v kateri drugi tamkajšnji župniji ali pa je odšel v drugo škofijo. To zagotovo ni bila škofija Briksen, ker ga v njenih šematizmih ni.205 Vseka- kor tudi ni več služboval v ljubljanski nadškofiji, 197 NŠAL, NŠAL 4, ŠAL 4, Repertoriji, šk. 108, repertorij 1794–1795, s. p., M. 198 Prav tam, šk. 74, fasc. 14. 199 Jakob Nebois je bil Jeseničan, posvečen v duhovnika leta 1762 (Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 259; Kebe, Loška dolina, str. 53). Umrl je 28. junija 1796 v Starem trgu, po mrliški matici star 58 let (NŠAL, ŽA Stari trg pri Ložu, Matične knjige, 1784–1804, pag. 119). 200 Kebe, Loška dolina, str. 34. 201 NŠAL, ŽA Stari trg pri Ložu, Matične knjige, R 1784– 1804, P 1784–1804, M 1784–1804. 202 V vmesnem času so bili v Wangnu samo trije krsti, in sicer 25. maja ter 1. in 8. julija (SLA/APB, STKB online, KB_Wangen_Vanga, Registro dei battesimi 1795–1847, pag. 1–2). 203 SLA/APB, STKB online, KB_Wangen_Vanga, Registro dei battesimi 1795–1847, pag. 5. – Na naslednji strani (pag. 6) je Mihelič z župnikovo roko naveden kot krščevalec 5. aprila. Morda gre za napako in je bil mišljen 5. maj. Naslednji krst je sledil šele 8. julija. 204 Catalogus cleri saecularis, et regularis. – Po informaciji tri- dentskega škofijskega arhiva (Archivio Diocesano Tri- dentino) avtorju z dne 12. februarja 2024 ne obstajajo šematizmi za vmesni čas. Naslednji šematizem je šele iz leta 1826 in v njem ni Miheličevega imena. 205 Po informacijah briksenskega škofijskega arhiva (Diöze- sanarchiv Brixen) avtorju z dne 11. novembra 2024 in 24. februarja 2025 imena Janeza Miheliča ni v šematizmih škofije Briksen za leta 1797, 1800, 1803 in 1806, kakor tudi ne v arhivskih podatkovnih bazah (Archiv-Datenban- ken). saj njegovega imena ni v njenih tiskanih šematiz- mih.206 Morda je na Kranjskem še kdaj prebival ali umrl ali pa je za stalno ostal v tujini. Kot živ je torej izpričan štiri leta pozneje, kot smo misli- li doslej. Po Kidriču je bila poslednja ohranjena vest o njem iz leta 1792, »ko je imel Pregljev bene- ficij pri ljubljanski stolnici«.207 V resnici je tedaj in še naslednje leto zgolj tekel postopek v zvezi z njegovimi dolgovi do kapitlja iz naslova Preg- ljevega beneficija.208 Nikakor pa ne drži, da bi po odhodu s Svibnega kdaj kot beneficiat »menda« živel v Ljubljani, kot je previdno sklepal Kidrič209 in kar je za njim že kot gotovo dejstvo povzel A. Gspan.210 Komaj je mogoče verjeti, da bi o Miheličevi nadaljnji usodi kaj več vedel tedaj že več let (od 1784) na Dunaju živeči Marko Pohlin, prej na- sprotno. Čeprav je Pohlin svojo Bibliotheco Carnio­ liae dopolnjeval skoraj do smrti (1801),211 Miheliča 206 Catalogus cleri Archi-dioecensis Labacensis anno 1796; 1797; 1798; 1799; 1800; 1801; 1802; 1803; 1804; 1806; 1808; 1809. 207 Kidrič, Mihelič Janez, str. 112. – Kidrič je ta podatek opiral samo na navedbo v registru deželne vlade (v takratnem državnem arhivu pri Narodnem muzeju) za leto 1792 o terjatvi dobrih 285 goldinarjev do nekdanjega svibenske- ga župnika Miheliča iz naslova Pregljevega beneficija (wegen von dem Preglischen Beneficium); sam spis je bil te- daj že škartiran (Kidrič, Dobrovský, str. 196, op. 91). Zado- voljil se je z ugotovitvijo škofijskega arhivarja F. Pokorna, kaj in kje je bil Pregljev beneficij, izpričan od leta 1717, in s spoznanjem, da Miheliča »ni v nobeni lj. župniji med umrlimi« (prav tam), po gradivu v ljubljanskem škofijskem arhivu pa ni posegel. F. Ilešič je že pred tem ugotavljal, da Miheličevega imena ni več v šematizmu duhovnikov ljubljanske nadškofije za leto 1793 (Ilešič, Kompetenti, str. 22). 208 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mi- helič Janez, zapuščinski spis, 30. 5. 1790, 25. 8. 21792, 18. 9. 1792, 16. 3. 1793 in 10. 4. 1794. 209 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 263. 210 Gspan, Cvetnik, str. 292–293. 211 Gl. op. 77. Geslo o Janezu Miheliču v Pohlinovi Kranjski biblioteki (po: Pohlin, Bibliotheca Carnioliae – Faksimile, str. 380). 332 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov v njej imenuje župnik v Radečah, kar ta ni bil že od leta 1788. Podatek, da Mihelič zbirko kranjskih pregovorov hrani pri sebi, se je zagotovo nanašal še na osemdeseta leta, potem pa Pohlin o zbirki in njenem avtorju ni več imel vesti. France Kidrič je menil, da je bil Mihelič po vsej verjetnosti že mrtev, ko je Pohlinova Bibliothe­ ca Carnioliae leta 1803 doživela natis,212 a tudi to ni gotovo. Sklepamo lahko le, da najbrž ni bil več živ leta 1809, ko se je začelo iskanje njegove zbirke pregovorov.213 Tako je Miheličevo smrt mogoče z ustrezno mero previdnosti postaviti v časovni razpon med letoma 1796 in 1809, medtem ko je kraj smrti še vedno neznanka. Vemo le, kateri kraji to niso. Potrjeno ni umrl v župniji Lož,214 kjer se je mudil leta 1795 in kamor bi se še lahko kdaj vrnil; prav tako ne na rodni Spodnji Dobravi,215 v rodni župniji Mošnje216 in v bližnji Kropi,217 kjer je dal Žiga Zois leta 1809 zaman iskati njegovo po- grešano zbirko pregovorov, misleč, da je bil Mi- helič povezan s tem krajem.218 Njegova življenjska pot se tudi ni končala v dvorcu Podšentjur v Št. Juriju pod Kumom pri nečakinji Jeri Čop, njenem možu Jožefu in nečaku Andreju Stritihu,219 kamor so leta 1791 in 1792 prišle njegove osebne stvari. Postavlja se vprašanje, ali je (lahko) uveljavljal pravico do stanu primernega vzdrževanja, ki mu jo je jamčil mizni naslov velesovskih podložnikov v Vogljah.220 V škofijskih repertorijih ni o tem ni- kakršnega zapisa,221 njegova smrt pa ni vpisana ne v mrliških maticah župnije Šenčur, pod katero so spadale Voglje,222 ne v Velesovem.223 Prav tako jo zaman iščemo v mrliških maticah ljubljanskih župnij.224 Verjetno je sicer, ne pa tudi rečeno, da 212 Kidrič, Mihelič Janez, str. 113. 213 O iskanju: Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 412– 413. 214 NŠAL, ŽA Stari trg pri Ložu, Matične knjige, M 1784– 1804. 215 NŠAL, ŽA Dobrava, Matične knjige, M 1788–1812. 216 NŠAL, ŽA Mošnje, Matične knjige, M 1785–1856. – Da ni umrl v župniji Mošnje, je pisal že Kidrič (Dobrovský, str. 196, op. 91). 217 NŠAL, ŽA Kropa, Matične knjige, M 1771–1812. 218 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 412. 219 NŠAL, ŽA Šentjurij–Podkum, M 1787–1798, M 1798–1812. 220 Gl. op. 52 in 53. 221 NŠAL 4, Škofijski arhiv Ljubljana IV, šk. 109, repertorij 1796–1798; šk. 110, repertorij 1799–1800; šk. 111, repertorij 1801–1802; šk. 112, repertorij 1803–1804. 222 NŠAL, ŽA Šenčur, Matične knjige, M 1784–1806, M 1807– 1828. 223 NŠAL, ŽA Velesovo, matične knjige, M 1784–1822. 224 NŠAL, ŽA Ljubljana–Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1771–1812; ŽA Ljubljana–Sv. Peter, Matične knjige, M 1779–1812; ŽA Ljubljana–Marijino Oznanjenje, Matične knjige, M 1791–1802, M 1803–1825; ŽA Ljubljana–Sv. Ja- kob, Matične knjige, M 1785–1808, M 1808–1832; Ljublja- na–Trnovo, Matične knjige, M 1785–1798, M 1798–1812. – O odsotnosti njegove smrti v ljubljanskih mrliških ma- je bil Mihelič res že več let pokojni – tako Kidrič –, ko je Zois leta 1809 po Gorenjskem zaman po- izvedoval za njim in iskal njegovo zbirko prego- vorov.225 Z gotovostjo lahko zapišemo le, da je bil še živ 25. aprila 1796, ko mu je bilo nekaj manj kot 46 let in je zadnjič krščeval v Wangnu pri Boznu. USODA MIHELIČEVE ZBIRKE PREGOVOROV Na koncu se pomudimo še pri Miheličevi po- grešani rokopisni zbirki pregovorov Kraynski Pre­ govori. Poleg namigovanja v njegovi in Pohlinovi pesmi v Pisanicah (1779), da takšna zbirka že na- staja, je edino neposredno pričevanje o njej Poh- linovo geslo o Miheliču v njegovi literarni zgodo- vini Kranjske z naslovom Bibliotheca Carnioliae.226 Kot rečeno, Miheliča imenuje župnik v Radečah, kar je bil ta v letih 1781–1788, navaja pa dve nje- govi deli: pesem v Pisanicah (1779) in zbirko pre- govorov. O tej v slovenskem prevodu, narejenem po objavi Biblioteke Kranjske iz leta 1803, pravi: »Kraynski Pregovori (Kranjski pregovori).227 Roko- pis v četverki pravilnega volumna [Mihelič] hrani pri sebi. Če bi jih urejene po vrsti ali sistemu ob- javil, bi kranjski književnosti izkazal nemajhno uslugo.«228 Na ta zapis je leta 1808, le malo po prihodu na študij na Dunaj, postal pozoren tedaj 28-let- ni Jernej Kopitar. Kot je 5. decembra med dru- gim sporočal v pismu svojemu mecenu Žigi Zoi- su, je (nedavno) sklenil znanstvo z Jeseničanom, duhovnikom Frančiškom Herbicem, kustosom Terezijanske akademije, ki je bil dober znanec Marka Pohlina in je od tega dobil rokopis Biblio­ theca Carnioliae. Nato je Herbičev predstojnik Jo- sef Sartori rokopis zoper njegovo voljo objavil v katalogu Terezijanske biblioteke (1803).229 Kopitar je iz Herbičevega izvoda te redke objave zase in za Zoisa izpisal 21 zanimivih notic, med njimi tudi to, da ima radeški župnik Janez Mihelič rokopis Krajnski pregovori: »Pfarr. in Ratschach Joann. Michelitsch, hat in MS: Krainſki pregovori (ada- gia Carniol.).«230 Dva meseca zatem, 3. februarja 1809, je Zoisu poročal, da je, kot se zdi, Josefu Do- brovskemu zelo veliko do te zbirke in da bi bilo ticah prim. tudi: Kidrič, Dobrovský, str. 196, op. 91. 225 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 412. 226 O rokopisu in objavi gl. op. 77. 227 V izvirniku: Adagia Carniolica (Pohlin, Bibliotheca Car- nioliae – Faksimile, str. 380). 228 Po: Vidmar, Kritični prevod, str. 516. Celotno latinsko be- sedilo gesla v objavi (1803) in primerjavo z rokopisnim izvirnikom (po Kopitarjevem prepisu) gl. v op. 236. 229 Kidrič, Zoisova korespondenca, str. 72–73; Kidrič, Zgodovi­ na slovenskega slovstva, str. 468. 230 Prav tam, str. 76. 333 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov morda mogoče, če je Mihelič mrtev, izvedeti, kam je šel rokopis: »Nach der Bibl. des P. Marcus soll ein gewisser Pfarrer Mihélizh in Unterkrain ei- ne Sammlung Krainischer Sprichwörter, woran dem Dobrowsky soviel zu liegen scheint, im Ms. haben. Falls er todt seyn sollte, so wäre vielleicht doch zu erfahren, wo das Ms. hingekommen.«231 Zois je nato k besedi Unterkrain pripisal Kropp,232 očitno zato, ker je imel napačen podatek, da je bil Janez Mihelič doma iz Krope. Ta podatek mu je morda dal Valentin Vodnik.233 Vsekakor ga ni do- bil šele od Kopitarja, ki ga je šele 16. marca 1809 prepisal iz rokopisnega izvirnika Pohlinove Bi­ blioteke in mu ga istega dne posredoval v pismu.234 Že v konceptu odgovora Kopitarju, nastalem od 9. do 12. februarja, je Zois namreč zapisal, da je v zvezi z Miheličem pisal oziroma bo pisal v Kro- po: »item Sprichwörter des Pf. Mihelitsch nach Kropp schreiben«.235 8. marca pa je Kopitarju sporočil, da tudi na Gorenjskem o »nekem žup- niku Miheliču« in njegovih pregovorih ne more odkriti najmanjšega sledu: »Auch in Oberkrain kann ich von einem Pf. Michelitsch, und seinen Sprichwörtern nicht die geringste Spur entdec- ken!«236 Tako je Kopitar 7. aprila pisal Dobrovske- mu, da so ga kranjski pregovori župnika Miheliča v rokopisu stali že veliko neuspešnega iskanja, vendar ne bo odnehal (»Pfarrer Michelitsch kraini­ sche Sprichwörter im Ms. haben mich schon manch´ vergebliches Nachsuchen gekostet: werde jedoch nicht nachlassen etc.«). Kidrič je sklenil, da Zois, tudi ko mu je Kopitar 16. marca poslal »točen prepis beležke o prvem zbiratelju slovenskih pregovo- rov«,237 na tej osnovi problema ni mogel rešiti ter 231 Prav tam, str. 151. 232 Prav tam, str. 151, op. 49. Prim. Kidrič, Zgodovina sloven­ skega slovstva, str. 412. 233 Vodnik je Miheliča dobro poznal in tako tudi Pohlinovo Biteško pesem v prvem zvezku Pisanic (1779), ki Miheliča postavlja v gorenjsko žebljarsko okolje; objavljena je bila skupaj z Vodnikovo pesmijo, posvečeno Pohlinu ob od- hodu na Dunaj (1775). 234 Kidrič, Zoisova korespondenca, str. 184. 235 Prav tam, str. 156. 236 Prav tam, str. 176. 237 16. marca 1809 je Kopitar Zoisu pisal, da mu je tega dne končno prišlo na misel odpreti Pohlinovo Biblioteko Kranjske v Dvorni biblioteki (auf der Hofbibl. nachzuschla­ gen) (Kidrič, Zoisova korespondenca, str. 184). Dejansko je imel rokopis v rokah v Terezijanski biblioteki, ne v Dvorni, kot je pomotoma zapisal. Sam je namreč 17. ja- nuarja 1809 Zoisu sporočal, da je rokopis v Terezijanski biblioteki (Prijatelj, Pohlinova »Bibliotheca Carnioliae«, str. 87). Tam ga je istega leta primerjal z objavo in dopol- njeval Janez Anton Zupančič, ne da bi delo dokončal (prav tam, str. 88–91). Iz Herbičevih besed Kopitarju je znano, da je v Sartorijevi objavi iz leta 1803 veliko napak: »der Abdruck sei voll Fehler« (prav tam, str. 88). Da je Kopitar v pismu Zoisu citiral rokopis, pričata odsto- panje zapisa o Miheliču z onim v Sartorijevi objavi in da poznejša ohranjena pisma med Kopitarjem in Zoisom o Miheliču ne govorijo več.238 Če smo natančni, se je utemeljitelj slavistike Josef Dobrovsky (1753–1829) prvotno pri Kopitarju zanimal le za to, ali imajo Kranjci »tiskano zbirko pregovorov«,239 in mu je šele Kopitar razkril, da bi po Pohlinovem pričevanju morala obstajati ro- kopisna zbirka Janeza Miheliča. Zoisovo poizve- dovanje za Miheličem in njegovo zbirko v Kropi (in drugod po Gorenjskem?) najbrž ni obrodilo sadov že zato, ker Janez Mihelič sploh ni bil Kro- par. Kidrič je o tem zapisal: »Ker pa je Mihelič iz Mošenj v Kropi po vsej verjetnosti le mimogrede živel, čeprav ga tudi Pohlin imenuje Kroparja, a je bil 1809 že več let med mrtvimi, Zoisovo iskanje ni imelo uspeha.«240 Zois iz Krope najverjetneje ni dobil niti po- vratne informacije, da se je Mihelič rodil na Spo- dnji Dobravi in ne v župniji Kropa. Ne vemo, kaj bi opravil, če bi njegovi informatorji prišli v stik z Miheličevo tedaj na njegovem rodnem domu še živečo 71-letno sestro Elizabeto Stritih (1738– 1813)241 ali z njenim sinom Francem, takratnim gospodarjem.242 Od dobravskih Stritihov bi tež- ko izvedel, kje in kdaj približno je Janez Mihelič umrl. Za zbirko pregovorov pa bi ga na kmetiji pri Pecarju v najboljšem primeru napotili na svoje Kopitarjeva negotovost, ali je prav prebral Miheličevo osebno ime: »(Joannes glaub´ ich)«. Kopitarjev prepis v nadaljevanju soočamo s Sartorijevo objavo; neujema- joča mesta so podčrtana. Po Kopitarju (Kidrič, Zoisova korespondenca 1808–1809, str. 184): »Mihelizh (Joannes glaub´ ich) Carn. Croppensis, parochus in Radzhah, scripsit a) Milo peſm, katero je on na hvalo pregovorov pȩl, quae exstat in Piſanize lepeh umetnoſt 1779. b) Krajn- ſki pregovori (Adagia Carniolica) in 4. justi voluminis, servat apud se, quae si publicaret, magnum adferret literaturae Carn. emolumentum.« Po Sartorijevi obja- vi (Pohlin, Bibliotheca Carnioliae – Faksimile, str. 380): »MICHELITSCH (Joan.) Carn. Kroppenſis Parochus in Radzhah cecinit: a) Mila pesm, Katiro je on k´hvali teh Pregovorov pejl. Ext. in collectione elegantiorum Carn. litteraturum, ſeu ſkupſpravlanje etc. lab. Typ. Eger. 1779. in 8. maj. B) Kraynski Pregovori (Adagia Carniolica) MS. in 4. juſti voluminis, ſervat apud ſe, quae ſi in ordinem, ſeu ſyſtema redacta evulgaret, Carniolicae litteraturae non modicum praeſetaret beneficium.« 238 Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 412–413. 239 Prav tam, str. 412. 240 Prav tam. 241 O Elizabetinem rojstvu in družini gl. op. 22 in 26. Eliza- beta Stritih je umrla 19. julija 1813 na Spodnji Dobravi 7; v mrliški matici je pomotoma imenovana Marija, stara 68 let (popravljen zapis) namesto 75 (NŠAL, ŽA Dobrava, Matične knjige, M 1812–1839, fol. 2). 242 Franc Stritih, prvi Elizabetin otrok, ki se je rodil že pri Pecarju na Spodnji Dobravi in bil krščen 3. oktobra 1774 v Mošnjah (NŠAL, ŽA Mošnje, Matične knjige, R 1771– 1785, fol. 19), je umrl prav tam kot nekdanji gospodar, preužitkar, 28. marca 1861, star 87 let, po mrliški matič- ni knjigi pa 91 (NŠAL, ŽA Dobrava, Matične knjige, M 1840–1895, fol. 29). 334 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov sorodstvo v dvorcu Podšentjur v Št. Juriju pod Ku- mom, kjer sta živela Elizabetina hči in Janezova nečakinja Jera Čop (1770–1814), omožena z malim graščakom Jožefom Čopom (1764–1816), ter njen brat, Čopov upravitelj Andrej Stritih (1768–1812). Takšna sled bi lahko bila vroča in bi utegnila pri- vesti do želenega cilja. Spomnimo, da sta Čop in Stritih po Miheličevem odhodu s Kranjskega prevzela njegove osebne predmete. In če je bila zapuščina Janeza Miheliča leta 1809 še v Podšent- jurju, bi v njej s precejšnjo verjetnostjo našli tudi iskani rokopis. Pravzaprav bi bil Zois na vroči sledi, če bi sledil Kopitarjevemu izpisu iz Pohlinove Biblio­ teke Kranjske v pismu s 5. decembra 1808, da je bil Mihelič župnik v Radečah.243 O njegovi na- daljnji poti bi se moral samo pisno pozanimati pri radeških duhovnikih, tako pa se je zanašal na zmoto, da je Mihelič izviral iz Krope, in je za njim poizvedoval na Gorenjskem. V Radečah je namreč leta 1808 župnikoval Miheličev neposre- dni naslednik Frančišek Julij Pec (Peetz), ki je bil prej tam njegov kaplan in je kot radeški župnik umrl šele leta 1821.244 Še več, do svoje smrti leta 1810 je v Radečah kaplanoval tudi Marko Kolovič, domačin, tu kaplan že od leta 1782245 in leta 1790 v Zavrhu neposredna priča Miheličeve vročice. Pec in Kolovič sta dobro vedela, kaj se je dogajalo z Ja- nezom Miheličem, in sta morala poznati njegove podšentjurske sorodnike – zakonca Čop in neča- ka Andreja Stritiha –, h katerim bi zlahka napo- tila Zoisa, če bi se obrnil nanju. Na Svibnem se je duhovščina medtem (od leta 1790) sicer v celoti zamenjala,246 kar pa pri iskanju Miheličeve zapu- ščine ne bi bila ovira. Tudi če omenjena radeška duhovnika Žige Zoisa ne bi opozorila na Miheličevo sorodstvo v Podšentjurju, bi znameniti baron do informacij o Miheliču zlahka prišel na drug, še lažji način. Gospostvo Svibno in posest Zavrh, kjer je imelo gospostvo sedež, sta bila namreč v lasti rodbine Zois, v tem času posest zblaznelega Avguština, nečaka barona Žige. Zakupnik gospostva je bil Matija Žagar, ki smo ga v času Janeza Miheliča srečali v vlogi gospoščinskega upravitelja.247 Kot 243 Kidrič, Zoisova korespondenca, str. 76. 244 Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 234. – Po Pokornu je bil radeški župnik Pec leta 1788 star 36 let (rojen torej okoli 1752) in posvečen leta 1778, doma pa iz Škofje Loke, vendar njegovega krsta ni ne v škofjeloški ne v starološki krstni matici, kjer sicer v tem času najdemo priimek Pec (NŠAL, ŽA Škofja Loka, Matične knjige, Ind R 1736–1789, fol. 100). Enak priimek je imel tudi radeški ranocelnik, pri katerem naj bi Hieronim Vechi hotel kupiti strup. 245 Gl. op. 130. 246 Prim. Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 233–234. 247 Golec, Svibno, str. 48. O sorodstvenem razmerju med smo videli, je Žagar natanko vedel, kaj se je zgo- dilo z Miheličevo zapuščino v svibenskem župni- šču in ljubljanskem kapucinskem samostanu. V krajih pod Kumom torej 19 let po Miheličevem odhodu s Svibnega ni manjkalo zanesljivih in- formatorjev, le da njihovo védenje očitno ni bilo izkoriščeno. Možnosti, kaj bi se lahko z zbirko pregovorov Janeza Miheliča zgodilo, je sicer več. Kot smo videli, je ni v inventarju njegovih stvari, popisa- nih v začetku leta 1791 v svibenskem župnišču, kakor tudi ne na seznamu tistih predmetov, ki so jih prodali na dražbi, in na popisu onih, ki so mu jih pustili. Ker rokopisi za razliko od tiskanih knjig niso imeli nikakršne tržne vrednosti, je to povsem razumljivo. Poleg tega na Svibnem niso popisali niti Miheličevih knjig, čeprav je potrje- no, da so mu ostale. Ne nazadnje je tudi zbirka pregovorov, kot je zapisal Pohlin, imela obliko knjige, kar pomeni, da bi spadala mednje. Mihe- lič sam v ohranjenih pismih nikoli ni izrazil skrbi za usodo svojih pisanj. Nič tudi ne kaže, da bi jih v duševni zmedenosti uničil, če upoštevamo, da se je v pismu kapitlju 30. septembra 1790 skliceval na svoje spise (Schriften), ki jih je napisal »za splo- šni blagor in srečo ljudi«.248 Tedaj je bil na okre- vanju pri ljubljanskih kapucinih, od koder je ok- tobra »v smrtni nevarnosti« pobegnil v Briksen. Postavlja se vprašanje, ali je spise vzel s seboj, ko je poleti s Svibnega odšel v Ljubljano in ko je od tam jeseni bežal. Vsekakor je moral imeti pri sebi v kapucinskem samostanu spričevala (atestate), saj je 14. novembra 1790 iz Briksna gvardijana pi- sno prosil, naj jih pošlje briksenskemu škofu ali izroči odvetniku dr. Luckmannu.249 Ali je v Ljub- ljano poleg spričeval odnesel s seboj tudi druga pisanja, med njimi pesmi in zbirko pregovorov, je bilo odvisno od več dejavnikov, predvsem od tega, koliko so mu pomenila. Malo je verjetno, da nečak Andrej Stritih in nečakinjin soprog Jožef Čop po 24. juniju 1791, ko sta na Svibnem prevze- mala Miheličeve osebne stvari, med njimi knjige, ne bi v Podšentjur odnesla vsega, kar je imel v svibenskem župnišču, saj je še bilo mogoče priča- kovati njegovo vrnitev na Kranjsko. 26. aprila 1791 jima je Janez Mihelič s poslanim pooblastilom sam izročil v hrambo vse svoje stvari, ki so bile na Svibnem in drugje (sic!). Še več, kot smo videli, je Stritih v začetku leta 1792 prosil za dokument, na podlagi katerega bo dvignil tudi (sic!) stričevo obleko in druge stvari, ki so za njim ostale v kapu- Zoisoma gl. Preinfalk, Plemiške rodbine, str. 194–195, 252– 255. 248 NŠAL, NŠAL 100, KAL, Spisi, fasc. 275/3, snopič 4, Mihe- lič Janez, zapuščinski spis, 30. 9. 1790. 249 Prav tam, 14. 11. 1790. 335 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov cinskem samostanu v Ljubljani. Na podlagi tega lahko upravičeno sklepamo, da je celotna zapu- ščina Janeza Miheliča prišla v Podšentjur, tam pa jo je rodbina Čop izgubila oziroma uničila, kar se je zgodilo bodisi po njegovi smrti bodisi po sko- rajšnji smrti Andreja Stritiha ter zakoncev Čop (med 1812 in 1816).250 Pri tem gre spomniti, da se pri hiši, ki je še danes v lasti Čopov (vse od leta 1748), ni ohranil noben dokument iz podšentjur- skega graščinskega arhiva.251 Malo je verjetno, da bi Mihelič svoje spise, med njimi Kraynske Pregovore, ob begu iz Ljublja- ne vzel s seboj, saj vemo, da je v Briksen prišel celo brez najnujnejših dokumentov, da bi z nji- mi izkazal svojo identiteto. Do svojih pisanj bi lahko prišel, ko se je leta 1795 ponovno mudil na Kranjskem, kjer je izpričan v Ložu, od tam pa bi šla z njim v južnotirolski Wangen in naslednje le- to neznanokam. Upanje, da bo rokopis Kraynski pregovori nekoč nekje vendarle prišel na površje, še tli, a je zelo majhno. Glede na vedno lažjo do- stopnost digitaliziranih matičnih knjig smemo imeti neprimerno več zaupanja v odkritje, kdaj in kje se je končala življenjska pot Janeza Miheli- ča, Pohlinovega »kranjskega Jasona« (kranjskega Apolona). Financiranje Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6- 0052 (Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti), ki ga iz javnega proračuna sofinancira Javna agencija za razi- skovalno dejavnost Republike Slovenije. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAL 1, ŠAL 1 – Škofijski arhiv 1 NŠAL 2, ŠAL 2 – Škofijski arhiv 2 NŠAL 3, ŠAL 3 – Škofijski arhiv 3 NŠAL 4, ŠAL 4 – Škofijski arhiv 4 NŠAL 10, ŠAL Ž – Škofijski arhiv župnije NŠAL 99, ŠAL razno – Škofijski arhiv razno NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn NŠAL 580, Zapuščina Viktor Kragl ŽA – Župnijski arhivi: Dobovec, Dobrava, Kranj– Šmartin, Kropa, Ljubljana–Sv. Nikolaj, Ljubljana– Sv. Peter, Ljubljana–Marijino Oznanjenje, Ljublja- na–Sv. Jakob, Ljubljana–Trnovo, Ljubno, Mošnje, 250 Andrej Stritih je umrl 11. januarja 1812, Jera Čop, rojena Stritih, 2. marca 1814, njen soprog, graščak Jožef Čop, pa 18. maja 1816 (Golec, Slovenska posebnost, str. 223, 231–232). 251 O arhivu: Golec, Slovenska posebnost, str. 38. – V šentju- rijskem župnijskem arhivu se je ohranil samo gostilniški protokol dvorca Podšentjur z začetka 19. stoletja, ki je tja prišel leta 1891 (prav tam). Podbrezje, Radeče, Svibno, Šenčur, Šentjurij–Pod- kum, Škofja Loka, Šmartno pri Litiji, Velesovo. NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Župnija Rogatec Župnija Sv. Florijan ob Boču SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko AS 1073, Zbirka rokopisov SLA/APB – Südtiroler Landearchiv, Archivio provin- ciale di Bolzano STKB online – Südtiroler Kirchenbücher online: KB_Karneid_Cornedo KB_Wangen_Vanga OBJAVLJENI VIRI Andritsch, Johann: Die Matrikeln der Universität Graz. Band 4. 1711–1765. Graz: Akademische Druck- u. Ver- lagsanstalt, Universitätsbuchdruckerei und Uni- versitätsverlag, 2002. Catalogus cleri Archi-dioecensis Labacensis anno 1793; 1794; 1795; 1796; 1797; 1798; 1799; 1800; 1801; 1802; 1803; 1804; 1806; 1808; 1809. Catalogus cleri saecularis, et regularis Diocesis Tridenti­ nae: Anno 1803. Tridenti [Trient/Trento]: Typis Jo- annis Baptistae Monauni, 1803. Gorenjske družine v 18. stoletju (ur. Lovro Šturm). Celje: Društvo Mohorjeva družba; Celjska Mohorjeva družba; Ljubljana: Inštitut Karantanija: Slovenska matica, Ljubljana 2016. Kidrič, France: Zoisova korespondenca 1808–1809. Lju- bljana: Akademija znanosti in umetnosti, 1939 (Ko- respondence pomembnih Slovencev 1). Ljubljanske družine v 18. stoletju (ur. Lovro Šturm). Ce- lje: Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba; Ljubljana: Inštitut Karantanija: Slovenska matica, 2018. Ljubljanski klasiki 1563–1965 (ur. Živka Črnivec). Ljublja- na: Maturanti Klasične gimnazije (1941–1958), 1999. Mlinarič, Jože: Seznam imen iz latinske kronike. Ruška kronika (ur. Josip Teržan). Ruše: Krajevna skupnost, 1985, str. 133–247. Ožinger, Anton: Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidia- konata goriške nadškofije 1751–1773. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete, Znanstveni inštitut Filozof- ske fakultete, 1991 (Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa 1752–1774, zvezek 2). Pisanice od lepeh umetnost (ur. Jože Koruza). Ljubljana: Mladinska knjiga 1977 (Monumenta litterarum Slo- venicarum, 14). 336 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov Pohlin, Marko: Bibliotheca Carnioliae – Faksimile. V: Pohlin, Marko: Kraynska grammatika; Bibliotheca Carnioliae. Znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Za- ložba ZRC, ZRC SAZU, 2003, str. 319–432. Pokorn, Frančišek: Šematizem duhovnikov in duhovnij v ljubljanski nadškofiji l. 1788. Ljubljana: Knezo-škofij- ski ordinariat ljubljanski, 1908. Schematismus für das Herzogthum Krain 1795 mit verschie- denen nützlichen Nachrichten geographischen und sta­ tistischen Inhalts. Laibach: Ignaz Merk, [1795]. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Opisi, 2. zve­ zek (ur. Vincenc Rajšp). Ljubljana: Znanstvenoraz- iskovalni center SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 1996. Vidmar, Luka: Kritični prevod Biblioteke Kranjske. V: Pohlin, Marko: Kraynska grammatika; Bibliotheca Carnioliae. Znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Za- ložba ZRC, ZRC SAZU, 2003, str. 433–584. Visočnik, Julijana: Škofijski arhiv Ljubljana: inventar fonda ŠAL I: fasc. 1–51. Ljubljana: Nadškofija. Arhiv, 2012 (Priročnik 4). Volčjak, Jure: Ordinacijska protokola goriške nadškofije 1750–1824. 1. del: 1750–1764. Ljubljana: Arhivsko dru- štvo Slovenije, 2010 (Viri, 31). Volčjak, Jure: Ordinacijska protokola goriške nadškofi­ je 1750–1824. 2. del: 1765–1824. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2012 (Viri, 34). Volčjak, Jure: Ordinacijska protokola ljubljanske (nad)­ škofije 1711–1824. 1. del: 1711–1756. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2013 (Viri, 36). Volčjak, Jure: Ordinacijska protokola ljubljanske (nad)­ škofije 1711–1824. 2. del: 1761–1824. Ljubljana: Ar- hivsko društvo Slovenije, 2016 (Viri, 39). Volčjak, Jure: Vizitacijski zapisniki kranjskih arhidiako­ natov goriške nadškofije 1761–1771. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2023 (Vizitacijski zapisniki goriškega nadškofa Karla Mihaela grofa Attemsa 1752–1774; zv. 6). LITERATURA Dodič, Milan: Absolventi novomeške gimnazije 1746– 1971. 225 let novomeške gimnazije (ur. Jože Sever). No- vo mesto: Gimnazija, 1971, str. 397–476. Faganel, Jože in Vidmar, Luka: Redakcijsko poročilo. V: Pohlin, Marko: Kraynska grammatika; Bibliotheca Carnioliae. Znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Za- ložba ZRC, ZRC SAZU, 2003, str. 639–650. Golec, Boris: Slovenska posebnost – dvorec Podšentjur v Podkumu. Od nenavadnega nastanka do desetih rodov rodbine Čop. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2020 (Thesaurus memoriae, Dissertationes, 14). DOI: https://doi.org/10.3986/9789610504733 Golec, Boris: Svibno – fenomen propadlega trga. Kronika 73, 2025, št. 1, str. 33–60. DOI: https://doi. org/10.56420/Kronika.73.1.03 Golec, Boris: Terezijansko ljudsko štetje leta 1754 kot vir za ljubljansko šolstvo. Šolska kronika 32, 2023, št. 1–2, str. 7–25. Gspan, Alfonz: Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stoletja. I. knjiga (pregledal in dopol- nil Anton Slodnjak). Ljubljana: Slovenska matica, 1978. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjože­ finskih župnij na Slovenskem: Kranjska. Ljubljana: Viharnik, 2015. Ilešič, Fran: Kompetenti za mesto novomeškega pro- šta leta 1789. in 1790. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 14, 1904, št. 1–2, str. 8–25. Kebe, Janez: Loška dolina z Babnim Poljem. Zgodovina župnij Stari trg pri Ložu in Babno Polje. Ljubljana: Družina, 1996. Kidrič, France: Brigido Mihael. Slovenski biografski leksi­ kon. Prva knjiga. Abraham–Lužar. Ljubljana: Zadru- žna gospodarska banka, 1925–1932, str. 60. https:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi149921/ Kidrič, France: Dev Feliks. Slovenski biografski leksikon. Prva knjiga. Abraham–Lužar. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1932, str. 130–131. https:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi172059/ Kidrič, France: Dobrovský in slovenski preporod njegove dobe. Ljubljana: Znanstveno društvo v Ljubljani, 1930 (Razprave znanstvenega društva v Ljubljani 7, Historični odsek 1). Kidrič, France: Herberstein, Karel Janez. Slovenski bio­ grafski leksikon. Prva knjiga. Abraham–Lužar. Ljub- ljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1932, str. 303–313. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi227919/ Kidrič, France: Mihelič Janez. Slovenski biografski leksi­ kon. Druga knjiga. Maas–Qualle. Ljubljana: Sloven- ska akademija znanosti in umetnosti, 1933–1952, str. 112–113. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi365368/ Kidrič, France: Zgodovina slovenskega slovstva. Od začet­ kov do marčne revolucije. Razvoj, obseg in cena pismen­ stva in literature. Ljubljana: Slovenska matica, 1929. Kopriva, Silvester: Ljubljana skozi čas. Ob latinskih in slovenskih napisih in zapisih. Ljubljana: Borec, 1989. Koruza, Jože: Spremna beseda. Pisanice od lepeh umet­ nost (ur. Jože Koruza). Ljubljana: Mladinska knjiga 1977 (Monumenta litterarum Slovenicarum, 14). Koruza, Jože: Značaj pesniškega zbornika »Pisanice od le­ peh umetnost«. Maribor: Obzorja, 1993. Krajevni leksikon Dravske banovine: krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinski­ mi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi po­ datki vseh krajev Dravske banovine. Ljubljana: Upra- va Krajevnega leksikona Dravske banovine, 1937. Krajevni leksikon Slovenije. I. knjiga. Zahodni del Sloveni­ je. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1968. 337 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov Legiša, Lino: Pisanice 1779–1782. Die Gedichtsammlun­ gen Pisanice 1779–1782. Ljubljana: SAZU, Razred za filološke in literarne vede, 1977 (Dela 34). Orožen, Ignaz: Das Dekanat Rohitsch: mit den Haupt­ pfarren Hl. Kreuz bei Sauerbrunn und St. Bartho­ lomäus, dann mit den Pfarren St. Maria in Kostreiniz, St. Hemma, St. Peter im Bärenthale, St. Florian am Boč, St. Rochus an der Sotel, St. Michael in Schiltern und St. Anton in Stoperzen. Marburg: Selbstverlag, 1889 (Das Bisthum und die Diözese Lavant. VII. Theil). Preinfalk, Miha: Plemiške rodbine na Slovenskem. 18. sto­ letje. 1. del. Ljubljana: Viharnik, 2013. Prijatelj, Ivan: Pohlinova »Bibliotheca Carnioliae« v rokopisu licejske knjižnice. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 15, 1905, št. 3–4, str. 84–91. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt, Marko Vi- dic). Ljubljana: Nova revija, 2011. Stanonik, Marija: Pregovor. Enciklopedija Slovenije. 9. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995, str. 275– 276. SPLETNE STRANI Wikipedija: https://de.wikipedia.org/wiki/Wangen_(Ritten) https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Mihe- li%C4%8D https://de.wikipedia.org/wiki/Joseph_von_Spaur SUMMARY The Fate of the Co-Author of Pisanice Janez Mihelič and of the First Independent Collection of Slovenian Proverbs While still a seminarian in Ljubljana, the priest Janez Mihelič (* 1750, Spodnja Dobrava near Kropa, † not before 1796, place unknown) was a member of the revivalist circle of the grammarian Marko Pohlin (1735–1801) and later co- -author of the first Slovenian poetry almanac Pisanice od lepeh umetnost (Belletristic Writings; Ljubljana, 1779). In his Slovenian poem, published therein and the only one that literary historians describe as an elegy on proverbs and a literary epistle to Marko Pohlin, he made an indi- rect reference to his collection of Slovenian proverbs. In response, Pohlin published a poem in the same almanac and returned the praise to Mihelič with a panegyric, dub- bing him “Carniolan Apollo”, among other distinctions. In his literary-historical work Bibliotheca Carniolae (publi- shed posthumously in Vienna in 1803), Pohlin later con- firmed that Mihelič had indeed compiled a collection of Slovenian proverbs, titled Kraynski pregovori, and kept it with him. He referred to Mihelič as the parish priest in Radeče, even though he had not held this position since 1788. The mention of the manuscript collection of pro- verbs in Pohlin’s publication first caught the attention of the Slovenian grammarian Jernej Kopitar (1780–1844), and it was also of great interest to the founder of Slavic studies, the Czech scholar Josef Dobrovský (1753–1829). The search for Mihelič’s manuscript that Žiga Zois initi- ated in 1809 in Mihelič’s native village in Upper Carniola at Dobrovský’s request and on Kopitar’s intervention bore no fruit, and the first independent collection of Slovenian proverbs is considered lost. Just as the fate of the collection remains unknown, no research has been done on the life of Janez Mihelič after he ceased to serve as the parish priest and dean of Svibno near Radeče in 1790. The first part of the article focuses on the lesser-known questions regarding his life until 1790, particularly his social background, kinship (which compri- sed more than simple peasant farmers, given that two of his brothers were also priests), and education. The second and central part of the article offers a detailed discussion of his last documented years, when his worsening mental health caused him to leave his positions as the parish pri- est and dean of Svibno and move abroad. This detail has previously been unknown to literary historians. The third and last part of the article addresses the question of what fate may have befallen his missing collection of proverbs. Many documents on the actions taken by Janez Mihe- lič and events surrounding him in partly beyond the fated 1790 have been preserved in Ljubljana’s cathedral chapter as well as archdiocesan archives, including quite a few of his own writings. The first signs of his declining mental state probably appeared early on and escalated in Februa- ry 1790, when he officially accused his chaplain of having poisoned him for some time. The investigation discredi- ted Mihelič’s allegations, and he was removed from his offices as parish priest and dean. In July that same year, Michael Brigido, Archbishop of Ljubljana, arranged for him to recover at the Capuchin monastery in Ljubljana. In October, Mihelič, believing that he was in mortal danger, fled from the monastery to Brixen (It. Bressanone) in So- uth Tyrol, where he received help from the local bishop. With proper care, Mihelič’s health improved, and no later than between 1792 and 1796, he already resumed his pa- storal service as chaplain in two South Tyrolian parishes under the Diocese of Trient (It. Trento). Meanwhile, after his request to be released from the Ljubljana archdiocese was granted, in 1793, he unsuccessfully petitioned Archbi- shop Brigido to be admitted back into its fold. In 1795, Mi- helič briefly returned to Carniola, and in April 1796, after he left the South Tyrolian parish of Wangen (It. Vanga), every trace of him was lost. What is certain is that in 1803 he no longer served in the Diocese of Trient. Most of Mi- helič’s movable property in Svibno was already auctioned off in 1791 to compensate for his debt, and a small porti- on, including books, was taken into the possession of his nephew Andrej Stritih and his niece’s husband Jožef Čop. The latter owned a small manorial estate Podšentjur not 338 | kronika 73 � 2025 2 boris golec | usoda soavtorja pisanic janeza miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov far away from Svibno, whereas Stritih served as Čop’s ad- ministrator. This makes it quite likely that the collection of proverbs was also transferred to the Čop’s manor Podšen- tjur and subsequently lost there at an undetermined time. There is no doubt that, in 1809, Žiga Zois was not looking in the right place, trying to locate it in Upper Carniola.