Dit zijn de namen © 2012 Tommy Wieringa.

Originally published with De Bezige Bij, Amsterdam.

Naslov izvirnika: Dit zijn de namen

© Za to izdajo: Založba Litera & Mateja Seliškar Kenda.



Vse pravice pridržane.



Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.



Knjižni program založbe Litera izhaja s pomočjo Javne agencije za knjigo RS in Mestne občine Maribor.



Ta knjiga je izšla s finančno podporo nizozemskega sklada Dutch Foundation for Literature/Nederlands Letterenfonds (NLF).





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=296333312

ISBN 978-961-7018-07-3 (epub)





Tommy Wieringa





TO SO IMENA




prevedla Mateja Seliškar Kenda





Dragima Hazel in Zoë



Učitelj je rekel: »Če so tvoji starši še živi, nikar ne potuj predaleč. Če pa že moraš na pot, jim povej, kam odhajaš.«





JESEN





Prvo poglavje





Stvar sama




Pontus Beg se ni postaral, kot si je bil predstavljal. Nekaj mu je manjkalo. Pravzaprav mu je manjkalo marsikaj. Kot fantič je imel nekaj časa navado hoditi sem in tja po očetovem dvorišču z zaščitnimi očali na nosu, z rokami, sklenjenimi na hrbtu – tako si je predstavljal življenje starega moža. Včasih se je sprehajal tudi z vejo v roki, namesto sprehajalne palice. Bolj kot karkoli si je želel biti star. Resen in premišljen, kapitan, ki mirno kljubuje neurju. Umreti kot moder mož.

Ko sta se mu na obeh straneh nosu naredili udrtinici in ga zaskeleli, je očala odložil nazaj k brusilniku v lopi in začel potrpežljivo čakati, da starost pride k njemu, namesto da bi ji sam stekel naproti.

Toda prvič se je počutil res starega, ko ga je začelo pestiti mrzlo stopalo. Triinpetdeset let je imel, bil je še premlad, da bi veljal za starca, a sam je že opažal neprijetne znake. V križu mu je preščipnilo živec. Od takrat je imel mrzlo stopalo. Kadar je zjutraj stal na tleh kopalnice, je razločno videl, da sta stopali različnih barv. Desno je bilo prekrvljeno, kot je treba, levo pa bledo in mrzlo. Če se ga je dotaknil s prsti, ni čutil skoraj ničesar. Zdelo se je, kot da bi stopalo pripadalo komu drugemu. Umiranje se začne pri stopalih, ga je prešinilo.

Takšna bo torej, tale pot h koncu: on sam in njegovo telo se bosta počasi odtujila.

Ime je gost stvari same, je dejal neki filozof iz stare Kitajske, in tako se je tudi Pontus Beg čedalje pogosteje počutil v odnosu do svojega telesa – bil je gost in njegovo telo stvar sama. In stvar sama se je več kot očitno nameravala počasi odkrižati gosta.



Dnevi se krajšajo; življenje se obrača navznoter. Ponoči se nad planjavami razdivjajo nevihte, ki vztrajajo celo večnost. Beg stoji pred oknom in opazuje vihar. V daljavi se zabliska, mreža ožarjenih razpok na nebesnem svodu. Stoji na linoleju z enim toplim in enim mrzlim stopalom, prešine ga, da bo treba popiti še kakšen kozarček, drugače mu ne bo uspelo zaspati nazaj.

Z njegovim staranjem postaja tudi spanec nezanesljiv prijatelj.



Stanuje na robu mesta. Nekdaj so načrtovali njegovo širitev na vzhod, lotili so se celo neodločnih predpriprav na gradnjo, a iz vsega skupaj ni bilo nič. Tako ima skozi okno še vedno pogled na vsevprek raztresene lope in zelenjavne vrtove ter na neskončno prostrano stepo za njimi. Čeprav gre za znak stagnacije, lahko po njegovem tako tudi ostane, razgled mu je všeč.

V mali kuhinji vzame iz zamrzovalnika steklenico Kubanskaye in si natoči šilce. Ni hud pivec, zna se brzdati, za razliko od večine na vzhodu Karpatov.

Potem se spet postavi pred okno in se brez otipljivih misli zazre v korito noči.

V spalnici zakašlja njegova gospodinja. Eno noč na mesec si jo vzame, čeprav ta izraz njunega razmerja ne opiše najbolje. Pravilneje bi bilo reči, da mu enkrat na mesec dovoli, da si jo vzame. Ona določi, katera noč to bo, vedno nekaj dni pred menstruacijo. Urnik njenih rodil mu ostaja neznan teren, o tem raje ne razmišlja. Tako pač čaka, da ga obvesti, kdaj bo spet napočil njegov dan.

Gospodinja svoje plodne dni nameni zaročencu, deset let mlajšemu šoferju tovornjaka. S kontejnerji, polnimi najrazličnejšega blaga, se iz Ljudske republike pripelje v prestolnico, od koder se poplava šare razlije v vse veleblagovnice po deželi. Zita potrpežljivo čaka, kdaj jo bo končno zaprosil za roko.

A naj se še tako trudita, zanosi ne; če bo šlo tako naprej, bo ostala brez otrok. Veliko časa prekleči v benediktinski cerkvi. Med pozlačenimi kipci svetnikov in plastičnimi rožami goreče moli za otroka. Župnik v spovednici posluša skrivnosti faranov, nato se v svojem črnem habitu počasi spusti po stopnicah, z roko zariše križ nad njeno glavo ter blagoslovi njo in druge klečeče kmetice s pisanimi rutami na glavah. Zita začuti žgoči križ na svoji glavi, naslednjo noč bo seme zagotovo vzklilo.

Na verižici okoli vratu ji poleg zlatega križca bingljajo še svetinjice najrazličnejših svetnikov, ki se jim velja priporočiti za plodnost.

Ženske, razmišlja Pontus Beg, so tovorne živali vere, na svojih hrbtih nosijo svetost v svet.

Njemu ni Zite nikoli uspelo prepričati, da bi zamižala na eno oko in mu prepustila katero od svojih plodnih noči. Bil je namreč prepričan, da je težava v šoferju, in ne v njej. Kriv je tovornjak, toliko sedenja za moškega ni dobro. Moda ti priščipne.

Otrok? Hoče reči, da si tudi on želi otroka?

»Le nič si ne domišljaj, Pontus,« mu reče.

Ne misli resno, si dopoveduje Zita, in če misli resno, naj si to kar takoj izbije iz glave.



Beg njene posteljne usluge ceni bolj kot one zunaj nje. Ni ravno dobra gospodinja. Ne čisti zares, samo pospravlja za njim. Célo leto mine, preden porabi lonček mehkega mila. Že davno je zamudil trenutek, ko bi ji to lahko očital – navada je ukalupila njun odnos, nič več ga ne more spremeniti. Tako kot je, bo tudi ostalo. Ona pospravlja za njim in on drži jezik za zobmi.



Kadar je Zita pri njem, tudi pije več kot običajno. Sedita za mizo, kadita in popivata. Pripoveduje ji anekdote, v katere se Zita povsem vživi. Smeje se in zgraža, hvaležna poslušalka je. V vseh teh letih ji je nekatere reči povedal že najmanj trikrat ali štirikrat, toda ona še vedno uživa v njegovih policijskih prigodah. Z Zito pri mizi ga alkohol ne napravi otožnega; nasprotno, postane vesel in hudomušen. Komaj čaka večerov z njo, ti so edina resnična radost njegovega življenja.

Potem gresta v posteljo. Luč ugasne.

Kadar prespi pri njem, Pontus marsikatero noč prebedi. Sprašuje se, ali ni morebiti že predolgo sam in se zato ne more več navaditi na drugo telo poleg sebe.

Zato ne spi, obstaja pa še tista druga težava.

Zita se v spanju namreč burno pogovarja s svojo mamo. Ponoči je v njegovi postelji živahno kot v panju. Po ljubljenju je nekaj časa mir, spita uro, včasih dve. Potem se začne – mati in hči nadaljujeta s klepetom, ki ga je nenadna smrt prve kruto prekinila. Beg se še dobro spominja noči, ko se je to zgodilo prvič. Nekaj časa je prisluškoval delu pogovora, ne da bi vedel, da na drugem koncu klepeče njena mama. Ne na tej ne na oni strani ni šlo za razkrivanje globokih skrivnosti, pogovarjali sta se o ceni moke, kakovosti jajc in o praznih trgovinah, ki da spravijo v obup sleherno žensko, ki je ravno pri volji, da bi kaj kupila. Pontus se je počutil, kot da bi poslušal telefonski pogovor, ki mu zlahka slediš, čeprav slišiš samo to, kar je povedano na eni strani žice.

Ko dolgočasnega čebljanja ni mogel več prenašati, jo je zbudil.

»Govoriš v spanju,« ji je rekel.

Sedla je in jezno dejala: »Pontus, zmotil si naju! Zdaj bom morala začeti od začetka! Hudo se bom morala potruditi, da jo spet najdem!«

Po tistem se je navadil, da se izmuzne iz postelje, preden ga njun klepet spravi v obup, tako kot nocoj. Na enem toplem in enem mrzlem stopalu stoji pred oknom in strmi v bliskanje nad planjavo.





Drugo poglavje





Na zahod




Nebo nad stepo je pokalo. V zavetju nizke peščene sipine se je gnetla manjša skupina ljudi, ki so se stiskali, da bi se obvarovali pred nevihto. Oblačila so imeli premočena, premraženi so bili do kosti. Kot prvi ljudje na Zemlji, ki so se skrivali pred razbes­njenim nebom, so tudi oni noč za nočjo nestrpno čakali, da se končno zdani. A noči ni in ni bilo konec. Mrak se je razlezel vse do roba sveta, zemlja se je nehala vrteti, nov dan ne bo napočil nikoli več.

Pet mož, ena ženska in otrok. Ni jim bilo več čisto jasno, čemu so se vsak dan znova prebudili in pognali na noge; samodejno so se gibali s soncem. Kakor so dihali, tako so hodili.

Naprej proti zahodu, ves čas naprej, jim je naročil možak.

Tega je bilo že davno. Takrat je na ravnicah vladala suša, sonce je zemljo požgalo do golega. Vsako jutro so polizali roso s kosov polivinila, ki so ga razgrnili po tleh prejšnji večer; preostanek dneva jih je pestila žeja, ki jih je spravljala ob pamet. Žeja, ki je preglasila sleherno misel, žeja, ki jim je pred oči slikala hladne ribnike, ki jim je v uho spuščala zvoke kapljajočih pip. Jokali so, prosili za dež. Vsaka beseda, ki so jo izgovorili, je imela okus po zarjavelem železu. Otrok, fant, se je uščipnil v podlaket in povlekel za kožo. Dvignila se je in se ni več spustila, kot da bi prepognil list papirja.

Na severu so videli grafitne oblake, a se jim nikoli niso približali.

Potem je nekega dne vendarle začelo deževati.

Najprej čisto po malem, samo nekaj kapljic, ki so jih po­zdravili kot mano z nebes. Plesali so pod oblaki, vsaka kaplja je bila molitev. Potešili so si žejo. Toda dež ni ponehal, v molitvah vendarle niso prosili za tako izdatne padavine. Zdaj so molili za suh dan, eno samo noč, ko jim dež ne bi premočil oblačil do zadnjega vlakna. Fant je žarel od vročine. Ženska je bila večkrat prepričana, da naslednjega jutra ne bo dočakal, a vsakič znova je vstal in se spet odpravil na pot. Vztrajen je bil, z močno voljo, da bo med preživelimi, med tistimi, ki jim bo uspelo.



Sanje, s katerimi je vsak od njih odšel od doma, so med potjo bledele in se končno razblinile. Že res, da so se razlikovale po velikosti in teži, v nekaterih so živele dlje kot v drugih, a na koncu so vendarle skoraj vse izginile. Sonce jih je zmrvilo v prah, dež jih je odplaknil.

Fant je gledal letala na nebu. Z očmi je sledil njihovim stezam. Letala še nikoli ni videl od blizu, je pa že slišal za čudež, ko se ljudje vkrcajo vanj na enem kraju in se nato izkrcajo na nekem drugem, in to v samo nekaj urah. V njegovi gorski vasici so bila letala na nebu videti kot pikice, za njimi so se vlekle bele črte. Neki stric je z letalom odpotoval v Ameriko in se nikoli več ni vrnil. Pozneje so se mu pridružili še teta in pet bratrancev in sestričen.

Fant je nekoč iz lesa in železne žice izdelal letalo, brat ga je vprašal: »Kako naj bi tvoje letalo letelo, če praviš, da ima reaktivni motor, dodal pa si še propelerje?«

Poskušal mu je razložiti, a je kmalu odnehal, saj tudi sam ni natanko vedel, kako vse skupaj deluje.

Brat je ostal doma. Bil je prešibek. Zato so poslali njega, čeprav je bil dve leti mlajši. Odločili so se, da je dovolj krepak za pot. Pa ne z letalom, po kopnem. Denar, ki so mu ga dali doma, je nosil v čevljih, spredaj pri prstih. Toda ta par čevljev, s katerim je odšel od doma, se je že zdavnaj obrabil in postal neuporaben. Takrat je njihova skupina štela več članov kot zdaj, na planjavi je neki mož umrl, fant si je prisvojil njegove čevlje. Previdno mu jih je potegnil z nog, bal se je, da bi mož na lepem odprl oči in začel kričati: »Lopov! Lopov!«

Toda mrtvec ni oživel in tako je fant postal novi lastnik para velikih, prašnih superg ADYDOS.



Napočilo je jutro, z umazano svetlobo. Svoja okorela telesa so spet spravili v pogon. Zjutraj je bil pesek težak in moker, trava jih je bičala po mečih.

Sredi dopoldneva je fant naletel na pomembno odkritje: zavojček cigaret, napol zakopan v pesek. Plastične vrečke veter raznaša po stepi, dokler ne obvisijo na nizkem grmovju, toda s škatlicami cigaret se to ne dogaja, na tla jo je odvrgel človek in tam je obležala. To pomeni, da so nekje še drugi ljudje. Tudi oni so šli tod mimo in zdaj je v rokah držal dokaz njihovega obstoja! Črke znamke Western so bile bledo rdeče barve. Na notranji strani celofana so se nabrale vodne kapljice. Morda bodo zdaj končno našli dolgo pričakovano vas ali pa zagledali majhno mesto, ki ga bo že od daleč napovedovala bleščeče zlata čebulasta cerkvena kupola. Z vlažnega zavojčka je otresel pesek in ga vtaknil v žep. V njem sta bila že kamen v obliki polmeseca in nožič. Tega mu je podaril brat, ki je okoli držala ovil železno žičko. Rja je v kovino rezila izžrla majhne vdolbinice. Ponoči ga je fant trdno stiskal v dlani. Drhteč od užitka si je predstavljal, kako ga nekomu zarine v srce.

S prsti je drsel po celofanu. Že je hotel ženski povedati, kaj je našel, a si je premislil in ni niti črhnil. Izničil bi čarovnijo. Znamenje je bilo namenjeno izključno njemu. Če bo molčal, bo urok deloval. Sicer ne bo. Potem bodo na vekov veke tavali po planjavi in sam si bo kriv, ker ni znal držati jezika za zobmi.

Noge so se jim vlekle po pesku. Brezkončen je bil svet, po katerem so se pomikali. Pokrajina pred njimi je bila natanko taka kot tista za njimi in tista na desni se ni v ničemer razlikovala od one na levi. Le nebo nad njihovimi glavami in tla pod njihovimi nogami sta jih vodila skozi stepo.

Njihove stopinje so se hitro zabrisale. Bili so zgolj mimoidoči, za sabo niso puščali nobenih sledi in nobenih spominov.



Ko je dolgin okoli poldneva nenadoma zaklical, da vidi vas – »Hiše! Glejte! Vas! Vas!« –, fant ni bil presenečen. Skoraj bi ga razneslo od veselja, toda presenečen ni bil.

Pohitel je naprej, k dolginu, ki je s trepetajočo roko kazal v daljavo. »Kje?« je vzkliknil.

»Tam!«

Fant ni videl ničesar, toda stekel je v smer, kamor je kazal dolgin. Ta je vse zagledal prej kot drugi, bil je izvidnica na dveh nogah.

Fant je zdirjal, skorajda poletel nad peskom. Tako je prihajal izbrani, deček, ki ga je Bog izvolil, da mu prej kot drugim zaupa Svoje načrte. Ni več občutil lakote niti utrujenosti. Trava mu je bičala noge, pljuča so ga skelela. Zagledal je prve hiše.

»Hej!« je zavpil, da bi ljudi opozoril, da prihajajo. »Ljudje!«

Vasica je bila pogreznjena v ravnico, okrogla in razjedena kot skala. Stekel je k velikemu skednju. Tramovi so bili prežrti, streha udrta kot hrbet starega kljuseta. Fant je stekel po ulici med hišami, kjer je rasla enako visoka trava kot sredi stepe. Neslišen krik je zadonel po njegovem telesu, toda možgani se še niso hoteli sprijazniti s tem, kar je videl – prazna, nema okna, s plevelom prerasle ulice.

Nikjer žive duše.

»Hej!« je kriknil. »Je kdo tukaj?«

Njegovo vprašanje je votlo odmevalo med hišami iz ilovice in lesa.

»Kje ste vsi?«

Tresel je kljuke napol razpadlih vrat. Tekal je od ene hiše do druge. Prazna. Prazna, ljudi ni bilo nikjer. Sredi vasi je planil v majhno kapelico. Šibka svetloba, ki je padala skozi visoka okna, je razkrivala razdejanje. Vsepovsod so ležale svete knjige, nekatere raztrgane, druge spremenjene v pepel: ogenj je ugasnil. Fant si je utrl pot med počrnelimi klopmi in omarami ter se povzpel k oltarju. Tam je padel na kolena. Sklonil se je naprej, si z rokami pokril obraz in tulil kot ranjena žival.

V tem položaju so ga našli ostali.





Tretje poglavje





Ekonomija




Pontus Beg je vstal ob pol sedmih. Ob postelji se je pretegnil, kot da bi se reševal iz kakšnega rokoborskega prijema.

Umil si je obraz in nekaj časa grgral ustno vodo. V zrcalu si je ogledoval čokatega moža, prsi in ramena so mu prekrivale siveče dlake. Razmišljal je o dečku, ki je plaval pri jezu – gladko, neporaslo telo. Lahkotnost; spomin na nekoga drugega.

Po ceveh je šumela odpadna voda iz stanovanja zgornjih sosedov, kot slap je privršala nadenj, ko je kdo potegnil vodo na stranišču. To je bil le eden od značilnih zvokov plimovanja zgradbe. V začetku oktobra so prižgali gretje, stavba je začela nabrekati, pokalo je, ko se je vroča voda sopeč razlila po ogrevalnih ceveh.

Skrit za eno od gub kopalne zavese je v tušu stal lonček z Zitino zgornjo protezo. Beg se je še spominjal njenih pravih zob. Čas jih je počasi barval, postajali so čedalje bolj rjavkasti. Kadar se je zasmejala, si je usta prekrila z roko. Sramovala se je svojih zob barve tobaka, a ničesar se ni bala bolj kot zobozdravnika. Beg ji je dal denar, da bi si jih dala populiti in izdelati protezo. Pred operacijo je zdravnika prosila za splošno anestezijo, nato pa je bila nekaj časa brez zob, dokler proteza ni bila nared.

Zobozdravnik je svoje delo opravil odlično: kadar se je smejala, so njena usta zasijala, kot bi odprla skrinjo draguljev.

Zobe ji lahko kupim, je pomislil Beg, njenih ust pa ne morem pripraviti do tega, da bi rekle, kar bi rad slišal.



Zita je z železno disciplino sledila načrtu, kakršne si v glavo lahko vbijejo samo ženske. Trdo je delala, ni prenašala neumnosti. Na noči z Begom je gledala kot na nadaljevanje njenega dela v hiši – brisanje prahu, pometanje tal, kuhanje kosila, pranje, likanje in šivanje njegovih spranih srajc in uniform. Vsako od teh nalog je opravljala počasi in zbrano; v postelji se mu je sem ter tja zazdelo, da celo brenči kot čebela.

Drug od drugega sta imela določene koristi, njun odnos je bil uravnotežen, nobeden od njiju ni imel občutka, da bi bil tako ali drugače prikrajšan. Begu se je njun dogovor zdel kot naravnost idealen zakon, Zita je v njem videla odlično delovno razmerje.

Stopil je v spalnico. Ostre gube okrog njenih vdrtih ust. V spanju je imela na obrazu zaničljiv izraz. Risal se ji je samo med počitkom in ni ničesar povedal o njenem resničnem značaju.

Stresel jo je za ramo.

»Ja, ja …« je zamomljala.

V kuhinji si je iz kozice na krožnik nalil nekaj juhe in jo kar mrzlo zlil vase. Vmes si je privoščil nekaj grižljajev rženega kruha.

»Srebaš,« se je oglasila Zita iz kopalnice. »Cmokaš kot pujs.«

Beg se je nasmehnil. Ja, v vseh pogledih je bilo to več kot odlično razmerje.



Ko je Beg vstopil v avlo policijske postaje, sta dva moža bliskovito skočila pokonci. Začela sta živahno govoriti drug čez drugega. Prvi je do smrti povozil ovco drugega. Šofer je trdil, da je bila vsa čreda že na drugi strani ceste, ko je za njimi na lepem pridrobencljala še žrtev, o kateri je zdaj govora. »Ovčka, gospod,« je nato dejal pastir, »taka lepa živalca!«

Beg je vedel, da je v njihovih koncih poškodovanje tuje ovce zapletena zadeva. Po stari nomadski postavi nisi bil odgovoren samo za poginulo žival, ampak si moral plačati nadomestilo zanjo še številnim bodočim rodovom – drugače rečeno, pastir je imel dober dan, ko mu je kdo povozili ovco.

»Tako lepo rejene ovce še niste videli,« je tožil pastir.

»Dovolj!« je vzkliknil Beg.

Za informacijskim pultom je Oksana na računalniku igrala pasjanso.

»Kje je Koller?« je vprašal Beg.

Oksana je dvignila pogled. »Klicala je njegova žena. Menda ima tur pod pazduho in ga tako boli, da ni spal vso noč, je rekla. K zdravniku je šel.«

»Koliko teh turov pa ima naš Koller?« je sitno vprašal Beg.

»Tisto je bila fistula. Na ta zadnji.«

»Kdo bo torej napisal zapisnik o tej ovci?«

Oksana se je ozrla čez ramo k moškima v avli. »V bistvu je danes dežuren prav Koller,« je pripomnila.

Beg je zmajal z glavo. »Kje je pa Mencov? Pokliči ga! Zbezaj ga iz postelje in mu naroči, naj se primaje sem.«



Natočil si je skodelico čaja in stopil v svojo pisarno. V sobi je bilo toplo, zavohal se je: lasten telesni vonj, pomešan s cigaretnim dimom. Vklopil je računalnik. Ekran je ostal črn. Še enkrat je pritisnil na gumb, toda naprave ni obudil v življenje. Poklical je Oksano. Na kratko je potrkala na vrata in vstopila. Krilo se ji je oprijemalo oblin, na mestih, kjer se ji je elastika zarezovala v meso, je lahko videl obrise njenih spodnjic. Zgornje gumbe bleščeče bele bluze je imela odpete. Beg je menil, da tak način oblačenja ni primeren za nekoga v vladni službi. V bordelu Morris mogoče, ne pa na sedežu policije.

Nemočno je strmel v monitor.

»A spet ne dela?« je vprašala.

S stolom se je odrinil od mize. Oksana je počepnila in pritisnila na gumb POWER. Vstala je in stopila na drugo stran. »Aha,« je rekla, »tole pa ni bilo preveč zapleteno.«

Pokazala mu je kabel z vtičem. Rekla je še, da jih bo čistilkam pošteno napela, in nato vtaknila vtič nazaj v vtičnico. Računalnik je zasopel, ekran se je zabliskal.

Beg je pogrešal svoj stari pisalni stroj.



Čez eno uro mu je prišla povedat, da se Koller in Mencov še vedno nista prikazala. Tista moža pa da še zmeraj sedita v avli.

»Povej Kollerju, da mu bom polomil obe taci, če se takoj ne zglasi tukaj. Dežurni je, zaboga. Zapisnik lahko napiše tudi s fistulo.«

»S turom.«

»Briga me.«

»Obvestila ga bom, najbrž z malo drugačnimi besedami.«



Beg je odprl majhen pisarniški sef. Na dnu so ležale plačane kazni tistega meseca: denar v vrečkah, v ovojnicah, zloženi bankovci med listi A4, zapeti s sponkami, povezani z elastikami. Denar, ki so ga policisti njegovega oddelka pobrali zaradi prekoračitev hitrosti, neupoštevanja znaka stop, vožnje z bosimi nogami – je bilo pa že kje prepovedano upravljati z vozilom brez čevljev na nogah. Potem ko si avto ustavil, si voznika vprašal, ali hoče biti zaveden kot prekrškar. To je bila iztočnica, s katero se je začela transakcija. Nihče ni hotel biti registriran kot prekrškar. Kazni so se izplačevale takoj, na kraju prestopka.

Pred njim je ležal zajeten šop bankovcev. Beg je denar preštel in ga razdelil v številne manjše kupčke ter razvrstil po činu in letih staža svojih kolegov. Zneske je nato vtaknil v ovojnice, na katere je napisal imena prejemnikov. Prvega v mesecu je vsakdo prevzel svoj delež.

V tej deželi vsakdo krade vsakomur, si je mislil. In kdor ne krade, ta berači. Kamorkoli je pogledal, je videl iztegnjene roke – nobena hiša ni bila zgrajena in nobena usluga ni bila ponujena, ne da bi se vmes vtaknile roke in zahtevale svoj delež sredstev pri transakciji. Sistem je bil vsesplošen; kolosalen preplet napitnin, podkupnin, izsiljevanja in kraje – kakorkoli si že temu hotel reči. Kot poveljnik policijske postaje je bil nekje na sredini lestvice: velike roke so izmikale velike kose nad njim, ročice spodaj so praskale za drobtinicami pod njim. Vsi so sodelovali, šlo je za ekonomsko ureditev, od katere so vsi profitirali in pod katero so vsi trpeli.



Okoli poldneva je zapustil glavno pisarno in se odpeljal do Tininega bara Bazuka na kosilo. Mihajlopol: to je bilo njegovo mesto. Devetintrideset tisoč duš, sodeč po zadnjem štetju. Nekoč je v tem obmejnem mestu imel sedež prestižen jedrsko-raziskovalni inštitut in mesto je imelo tudi uspešen hokejski klub, ki se je dve leti zapored uvrstil v finale in za las zgrešil naslov državnega prvaka. Beg se je še dobro spominjal takratnega razburjenja. Na vrhuncu, na začetku minulega stoletja, so v Mihajlopolu našteli kar sto petdeset tisoč prebivalcev. Tamkajšnja železniška postaja je celotnemu območju služila kot okno v svet, vsako uro je šlo skoznjo petnajst vlakov. Zdaj Beg ne ve več niti tega, kje so nekdaj bili položeni tiri. Jeklene tirnice so izruvali iz tal in predelali v kontejnerje in ograje. Lesene pragove so v mrzlih zimah razžagali in skurili v pečeh. Secesijsko postajno poslopje sicer še vedno stoji, toda z leti je počasi propadalo in zdaj ga ni več mogoče rešiti. V eni od pomožnih stavb si je neki grobar uredil skladišče za krste.

Propad Mihajlopola se je zgodil z enakim zagonom kot njegov razcvet. Nekoč je bilo v mestu šestnajst cerkva, pravoslavnih in katoliških, poleg njih so imeli še dve sinagogi. Maše v armenski pravoslavni cerkvi so privabljale fante iz bližnje in daljne okolice, kot muhe na med so se zgrinjali tja, kajti lepših deklet od Armenk ni bilo nikjer.

Beg se je še dobro spominjal pretepov pri izhodu iz cerkve – očetje in bratje proti kmetavzarskim teslom, ki so ciljala na njihove hčere in sestre.

Zdaj tudi armenske cerkve že dolgo ni več.



Ustavil je pred Tinino Bazuko in vstopil.

»Pontus, ljubček,« ga je pozdravila lastnica, ko je sedel k točilnemu pultu.

Ah, Tina Bazuka – še svetniki na ikonah so se v njeni bližini začeli znojiti.

S prsti je zdrsnila po hrbtu Begove roke. Navad iz bordela se ni nikoli povsem otresla.

Ravno se je vrnila z obiska pri otroku, ki stanuje pri njeni mami na jugu. Krožnik z mesno štruco je postavila v mikrovalovno pečico in mu natočila vrček piva. Na mobilnem telefonu mu je pokazala sinove zadnje fotografije.

»Spet je zrasel,« je pripomnil Beg.

»Naslednje leto ga pripeljem sem.«

Beg ji je prek pulta vrnil telefon. S fluorescentnega plišastega ovitka so bingljali plastični amuletki.

»Zakaj pa ne,« je dejal. »Tukaj je vse. Šola …«

»Ja, in kaj še?« je posmehljivo vprašala.

»Bazen.«

»Zaprt.«

»O?«

»Punce smo včasih rade hodile tja. Zdaj pri nas še plavati ne moreš več.«

Beg je iskal druge privlačne možnosti otroškega razvedrila. »Valentinov park,« je začel, »tam lahko …«

»Beži pred posiljevalci? Haha!«

»Zraven je igrišče.«

»Trinajst let je star.«

»Potem lahko igra nogomet,« je zadovoljno zaključil.

Tina se je sunkovito obrnila na petah in pohitela na drugi konec bara. Begu je postalo jasno, da ga je polomil, in takrat se je spomnil – prepozno, štor, kakršen je bil – stopala njenega sinka. Tina je deformacijo vedno pripisovala radioaktivnemu dežju; vas, iz katere je prihajala, je ležala na zloglasnem območju jedrskih poskusov. Njena prizadevanja, da bi za fanta dobila denarno odškodnino, namenjeno žrtvam atomskih poskusov, niso obrodila sadov. Še danes so tam na svet prihajale prave pravcate pošasti, mutanti; kepasta noga ni bila v primerjavi z njimi nič. Prav tako ni pomagalo, da se je otrok rodil v porodnišnici v Mihajlopolu in bil najverjetneje spočet v Klubu Morris.

Beg je žvečil mesno štruco in pil svoje pivo. S kotičkom očesa je pogledoval proti Tini. Kako je mogoče, da so tako velike? Na obilnem oprsju ji je bingljal težek zlat križ. Tina je posel opustila; Begu pa tudi vsem drugim v baru je bilo za to resnično žal.

Med njenimi strankami je krožila šala. »Vzemite ta kruh, to je moje telo,« je Jezus iz Nazareta med zadnjo večerjo dejal svojim učencem. »Vzemite to telo, to je moj kruh,« pa je nekdaj govorila Tina Bazuka svojim strankam.

Ko je odprla krčmo, jih je šla večina za njo. Njena mesna štruca je vsem izjemno teknila, toda njeno telo bi bilo seveda še tisočkrat slajše.

Na začetku so se težko privadili, ampak vsi so se trudili po najboljših močeh.

V bistvu, je razmišljal Beg, je sprememba potekala neverjetno mirno. Nihče se ni pritoževal, morda zato, ker si je prej vsakdo vzel delček Tine samo zase.





Četrto poglavje





Zapuščena vas




V tišini se razkropijo med hišami. Izropajo sobe, kuhinje in shrambe. Drug drugega kličejo iz temačnih kleti. Dolginu se na nekem črvivem stopnišču udre. V vsej vasi ni ostalo nič užitnega, ničesar ne najdejo, s čimer bi si lahko potešili lakoto. Vitalij zakolne in mizi odlomi nogo. Z njo začne razbijati po sobi. Leseno nogo vihti naokrog kot podivjan blaznež, dokler ga ne oblije mrzel pot in se trese kot vročičen. Pade na kolena, želodec se mu dviguje v silovitih krčih.

Na nekem s plevelom preraščenem vrtu ženska odkrije visoko krompirjevo ščavje. Iz vlažne prsti z rokami izkoplje nekaj zgrbančenih, drobnih gomoljev. Večina je gnilih, črni smrdljivi sok ji popacka prste.

Ko na robu vasi najdejo nekaj jablan, pohitijo po fanta. Ptice in žuželke le niso pozobale vseh jabolk, kar nekaj jih še visi na vejah. Nekatera so rjava in ponekod malo nagnita, druga so samo nagrbančena.

Fant jih pomeče na tla in tako vsi planejo na stara, napol gnila jabolka, dokler vase ne morejo spraviti ničesar več. Okoli ustnic se jim peni sok. Fant z višine pogleduje čez valujočo planjavo, z jabolka trga velike grižljaje in se smeji skozi solze.



Drug za drugim se počasi vrnejo s svojega plenilskega pohoda. Na nekem notranjem dvorišču zakurijo ogenj. Nebo je oblačno in sivo, mrzel dan je. Fant se zastrmi v svoje popotne tovariše, umazane, sestradane prikazni; zdi se mu, kot da jih vidi prvič.

Dolgin je našel velik kos pločevine, ponoči si bo pod njo uredil ležišče. Na glavo si je poveznil nekakšno čelado iz tenkih letev, na katere je napeta prosojna gaza. Nekoč so pod takim pokrovom shranjevali zelenjavo in sadje, da ju niso napadle mušice.

Divjega lovca še vedno ni od nikoder. Na ogenj sredi dvorišča zmečejo nekaj snopov prašne slame in letve polomljene lesene ograje z visokega, temnega in napol odprtega skednja. Ko se ogenj razgori, vdrto kozico napolnijo z vodo in vanjo vržejo posušeni krompir. Preden se na gladino začnejo dvigovati prvi mehurčki, mine cela večnost. Čez čas ženska polovi krompir iz kozice, drugi pa pozorno opazujejo, kako jim jih razdeli. Pihajo v gomolje, ki poskakujejo po konicah njihovih prstov, nato pa jih s kožo vred vtaknejo v usta in si opečejo jezike.



Ženska hoče ostati v vasi – en dan počitka, eno samo noč na suhem ob ognju –, a do večera je še daleč, Vitalij, divji lovec in dolgin se odločijo, da bodo šli naprej. Mož iz Ašhabada si opečena usta oplakne z mrzlo vodo.

V stavbe zmečejo goreče kose lesa. Kmalu se s streh lop in hiš dvignejo stebri dima, ki jih predirajo temno rdeči zublji. Peklu obrnejo hrbet, zapustijo vas.



Ko prispejo do roba in za sabo pustijo še zadnje hiše, se fant ozre čez ramo in vidi, kako se dim dviguje proti nebu. Kres – ognjeni jeziki se pnejo nad strehe. Zareži se. Srce mu zavriska. Evforija uničenja. Naj gre k hudiču vsa ta beda!

V žepu zatipa prazno cigaretno škatlico. Vrže jo na tla in jo z nogo zarine v pesek.

»Crkni,« šepne, »crkni!«

V daljavi komaj še razloči obrise drugih, ne sme se več obirati. Goreči vasi obrne hrbet in pohiti naprej.

Pred njim se kot privid pomika pisan sprevod čudakov, ovešenih z nenavadnimi in vpadljivimi predmeti, do katerih so se dokopali na svojih plenilnih pohodih. Zamorec z rdečo cunjo okoli glave, ženska s ponvijo, ki ji binglja z rame. Dolgin si je tisto svojo pločevino privezal na hrbet, na glavi se mu ziba čelada z mrežico proti žuželkam. V roki drži grčast držaj metle.

Kljub grenkemu razočaranju jim je vas vlila nov pogum; zdi se, da zdaj stopajo hitreje kot prej. Prav mogoče je, da vasica ni bila edina naselbina v okolici. Naselja niso nikoli čisto na samem. Naslednja vas, zdaj se misli vseh sučejo le še okoli nje. Pred sabo že vidijo traktorje na njivah, dimnike, iz katerih se prijetno kadi, pašnike. Prijazne čebelnjake na robu vasi … Samo še do tja morajo priti …

Plasti oblakov nad njihovimi glavami počasi drsijo skupaj. Skozi špranje bledo preseva bisernata svetloba. Začne pršeti. Dolgin si drži pokrov nad glavo.



Zvečeri se, ne da bi našli sanjsko vas. Sladki privid na obzorju se je razblinil z vsakim njihovim korakom. V mraku vsi pobiti posedejo v pesek. Divji lovec je izginil, nekje namešča svoje pasti. Fant razločno čuti napetost, ki lega mednje, čuti bližajoči se vihar; zazre se v obraz vsakega posebej. Nekdo bo moral plačati s krvjo.

Iz žepa izvleče jabolko in s prsti zdrsne po njegovi nagubani lupini. Jabolko – kakšno razkošje je to bilo zjutraj in kakšna uborna nagrada zvečer.

Skoraj vedno najprej poči med Vitalijem in možem iz Ašhabada. Tako je že od začetka, ko jih je usoda združila in so se vneli boji za prevlado med člani skupine.

Vitalij in mož iz Ašhabada.

Fant opazi, da se jima po glavi podijo enake misli, ve, da bo volja enega trdo zadela ob voljo drugega; železo ob železo.

Divji lovec je volk samotar, nikoli se ne vmešava v boj za prestol. Dolgin je samo vazal, sledi najmočnejšemu.

Ženska, fant in zamorec igrajo druge vloge. Plen. Žrtev. Priča. Trudijo se ostati karseda neopazni.



Kapljice glasno udarjajo ob pločevino nad dolginovo glavo. Tiho se pritožuje. »Zakaj nismo ostali tam? Dobri Bog nam je dal vas, kjer bi lahko prenočili, streho nad glavo, pa ga nismo razumeli. Nismo ga poslušali.«

»Saj si tudi ti hotel naprej,« skozi polmrak zadoni glas moža iz Ašhabada.

»Ne, jaz nisem! On je!«

Sliši se, kot da bi kdo brcnil psa. Vsi se ozrejo v Vitalija – dolginov kazalec je uperjen vanj. Vitalij sedi nepremično, s sklonjeno glavo. Napad besa pred nekaj urami ga je izčrpal.

Iz visoke čopaste trave na vsem lepem vznikne divji lovec. Nekoliko proč od drugih se poči na tla. Z rokami objame kolena in glavo povleče med ramena. Počiva kot gora.

Dolgin se zdaj spravi na fanta. »Pokaži mi, koliko jabolk imaš še. Daj, pokaži.«

»Bedak,« sikne fant. Pripravljen je, da plane pokonci in zbeži v mrak.

»Daj mi svoja jabolka, fant. Dvakrat večji sem od tebe! Zakaj ima on pravico do istega števila jabolk kot jaz? Ne prenesem prevarantov. Svoja jabolka mora dati meni!« Počasi se dvigne na noge. »Izprazni žepe, poba.«

»Samo prek mojega trupla.« Fant se nekoliko umakne.

Dolgin zaječi. »A ste ga slišali? Ste slišali to?! Premlatiti ga je treba, izgnati hudiča iz njega!« Zapre oči in zmajuje z glavo kot kaka žalujoča vdova. »Almati, oh, Almati! Oče vseh jabolk! Vseh jabolk sveta, pordelih kot dekliška lica. Raje bi me videl umreti, kot da bi mi dal svoja jabolka. V kakšnem svetu vendar živimo? Ojoj, prejoj.«

Fant prhne. »Bedak,« spet sikne.



V temi, na varni razdalji od drugih se fant zavije v kos polivinila. Našel ga je v enem od hlevov, vogal je kukal izpod kupa posušenega gnoja. Potegnil ga je ven in s kamnom spraskal gnoj z njega. Potem ga je prepognil in si ga vtaknil pod jopič.

Kaplje bobnajo po plastiki. Ne more zaspati, boji se, da bo k njemu prišel dolgin in mu ukradel jabolka. Njegove oči se v temi poskušajo oprijeti česarkoli, vrtajo skozi črnino, iščejo obrise, ki bi spreminjali obliko, gibanje, ki bi izdajalo, da se mu nekdo bliža.

Sam je. Srce mu glasno udarja v prsih. Nož trdno stiska v dlani, pripravljen, da zabode.

V poslednjem modrem soju večera je mož iz Ašhabada s sabo odpeljal žensko. Vitalij je bil preveč izmučen, da bi se boril zanjo. Fant si je nekaj časa z dlanmi zatiskal ušesa, a kriknila ni niti enkrat.





Peto poglavje





Druga polovica večera




Pontus Beg se je spravil k večerji. Iz kozice si je v krožnik nalil dve zajemalki juhe. Podlakti je naslanjal na mizo, televizija je bila prižgana, zvok izključen. Poslušal je radio. Poročila in novice, včasih glasbo. Med zobmi mu je zaškrtal košček hrustanca. Brez Zite se mu je lastna hiša zdela negostoljubna. Za vrat mu je dihal duh zapuščenosti.

Dolgo ni razumel, od kod se je vzel tisti občutek stiskanja v drobovju, in ko mu je to končno postalo jasno, ga je spravilo v slabo voljo. Ni hotel razmišljati o rečeh, ki jih ni bilo mogoče spremeniti. Pa tudi čutiti jih ni hotel. Občutja so za srečne ljudi.

Dežne kapljice so na okenski šipi puščale bleščeče sledi. Stopil je k oknu in zagrnil zavesi ter svoj odsev v steklu zaprl ven. Krožnik in kozico z juho je odnesel v kuhinjo, v lijak natočil toplo vodo, dodal milnico in v njej pomil posodo. Davno tega, ko se mu je pred očmi izrisala pot njegovega nadaljnjega obstoja, je ugotovil, da je v svoji hiši pomembno vzdrževati vsaj minimalen red. Sam si bo kuhal, vedno pojedel za mizo – počasi, ne hlastavo, kot bi ga izpod svojih košatih obrvi opazovala Zita – in potem posodo, pribor in krožnik pomil ter pospravil v omaro.

Ko se je šolal na policijski akademiji, je dobil kar dva ukora, ker so na njegovi uniformi našli drobce pepela in mastne madeže. Ob koncu njegovega urjenja je imel poveljnik Diniz govor pred celotnim letnikom. Jevgenij Diniz je bil prasec, a ko je govoril, je naravnost blestel, kot njegovi škornji. Vedel je marsikaj. Zanimala sta ga človekov um in duh, in Beg se je še spominjal, kako nenavadno se mu je to takrat zdelo za policista.

Pozorno je prisluhnil njegovemu govoru, takrat je prvič slišal za nekega starega Kitajca, ki mu je bilo ime Konfucij. Če bi v kakšni deželi imel kaj besede Konfucij, je rekel Diniz, bi najprej izboljšal rabo jezika. Kajti če je raba jezika napačna, potem tisto, kar je izrečeno, ni tisto, kar je človek želel povedati. In če izrečeno ni tisto, kar je človek želel povedati, potem se ni mogoče lotiti dela, načrti se ne uresničijo. In če se načrti ne uresničijo, potem tudi umetnost in morala ne moreta zacveteti. In če se ti dve ne moreta razcveteti, potem ni pravice in ni pravnega sistema. In če ni pravnega sistema, potem narod ne ve, kaj je prav in kaj ne. Zato pri rabi jezika ne smemo trpeti samovolje. Vse se začne in konča z jezikom.

Diniz je bil zgovoren mož, s svojimi besedami je segal daleč prek znanih obzorij. Beg je postal nestrpen. A ko se je z vlakom vračal na kmetijo svojih staršev, je nenadoma doumel prikrito družbeno kritiko v nagovoru svojega poveljnika. Besede starega filozofa niso bile mišljene kot opozorilo mladim diplomantom, ampak jih je uporabil za razmislek o stanju v družbi. Ta dežela je namreč stala na robu postopnega propada, o kakršnem je govoril Konfucij. Pričakovati je bilo le še kaos. Družbeni red je bil samo še navidezna, neprozorna plast ledu, za katero nisi mogel presoditi, kako debela je, dokler nisi stopil nanjo in se ti je pod nogami udrlo.

V nervozni paranoji se takratna nespametna oblast ni zmenila za besede kitajskega modreca.



Od tistega dne je Pontus Beg povsod opažal delovanje modela postopnega propadanja. Po navadi se je začelo z na videz nepomembno malenkostjo in se končalo s popolno zmešnjavo. Na vseh področjih življenja je bilo treba tisto malenkost identificirati, jo izolirati in onesposobiti. Zato si je vsak večer skuhal, vsak večer pojedel za mizo, opral pribor in posodo ter vse skupaj pospravil nazaj v omaro – v boju proti malomarnosti, zdrsu v nič, smrti v mukah.

Diniz je verjetno že davno umrl ali pa v kakšnem domu za ostarele šteje gumbe in z otopelim pogledom strmi v svoje medalje, ki so izgubile ves lesk.

Zaradi njega se je Beg sploh začel zanimati za vzhodnjaško filozofijo: bral je Konfucija, Čvang Cija in Lao Ceja in ni se mu zdelo strašno, da večinoma ni razumel kaj dosti.

Steklenico je odložil na mizo. Po radiu so ravno sporočili, da so nekdanjega ministra za transport našli mrtvega v njegovi dači. Dvakrat se je ustrelil v tilnik, je povedal napovedovalec.

Beg si je natočil kozarček. Zamašek se je odkotalil prek prta. »Na vas, gospod minister,« je nazdravil in se ozrl v strop. »Na edinega samomorilca na svetu, ki si je v tilnik pognal kar dve krogli.«



Pravzaprav je imel ravno dovolj dela za drugo polovico večera. Dan se je postopoma umirjal in se je zdaj popolnoma ustavil. Druga polovica večera je bila zanj nekakšna hiralnica, v kateri je stoično čakal na svoj konec. Malce presenečen, a brez pravega upanja na milost.

Popil je štiri kozarčke vodke. Štiri šilca, več ne. Uspavanka. Del njegove male rutine. Pet kozarčkov je pomenilo, da bo taval po hiši z enim mrzlim in enim toplim stopalom, se zakadil, da bo hripav, in brskal po škatlah za čevlje med pismi in fotografijami ter iskal stvari, ki jih že dolgo ni več. V knjigah bo skušal najti podčrtane stavke, da bi se dokopal do odgovora.



Učitelj je rekel:

Če človek zjutraj spozna Pot, lahko zvečer (v miru) umre.



Pet kozarčkov je pomenilo, da je prenehal šteti.

S težavo se je spravil na kolena in pod mizo iskal zamašek. Zita, je opazil, je čistila bolj optično kot higienično. Kaj to pove o času, v katerem živi, ko ženske ne vedo več, kaj pomeni čiščenje in pospravljanje? Kaj pove o tem času dejstvo, da se moški glede tega več ne pritožuje? In da zato zdaj sam molče bulji v madeže na preprogi, drobtine v predalu s priborom, kroge umazanije v hladilniku in kupe nesimetrično zloženih srajc v svoji omari? Ali tudi te reči spadajo v model postopnega propada?



Radio je igral, dokler ni odšel v posteljo. Dostikrat je pozabil, zakaj ga je prižgal, ali da je sploh prižgan, dokler ga ni izklopil. Tisto predirno piskanje v ušesih. Pestilo ga je že leta in leta. Dva komarja, v vsakem ušesu eden. Zvok se je dvigoval iz skrivnostnih globin njegove lobanje in se zapodil po školjkastih vijačnicah, kjer je visoko frekvenco razvil v top, stalen ton, za katerega se je včasih zdelo, da počasi valovi. Kakšen dan je skoraj pozabil nanj, a če je okrog njega na lepem zavladala tišina, je vedel, da ni piskanje nikoli zares potihnilo.

Ciganski muzikant, ki ga je nekoč aretiral, je menil, da gre za ton B.

»Ampak zapel sem ga niže, kot zveni v resnici, seveda,« mu je rekel Beg.

»C bi bil boljši,« je menil cigan.

»Zakaj?«

»Večina pesmi je napisanih v C-duru.«



Piskanje je prvič zaslišal na pogrebu svoje mame. Med tiho molitvijo se mu je nekako zrinilo v ušesa. Začuden mu je prisluhnil. Šumenje v ušesu je lebdelo nad pesmijo in blagoslovi, polastilo se je vseh drugih zvokov, posrkalo jih je in povsem zapolnilo prostrani prostor. Saj bo kmalu potihnilo, si je prigovarjal Beg, in se poskušal osrediniti na popove besede.

»Resnično, resnično, povem vam: če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.«

Med petjem kontakija za umrle je jokal. V ozadju je še vedno valovilo tisto nadležno piskanje. Pontus Beg je cerkev zapustil kot enainštiridesetletna sirota in z rezkim cviležem v ušesih.





Šesto poglavje





Ašhabadski pes




Etiopijec je hodil daleč zadaj za drugimi, včasih se jim je zdelo, da so ga že izgubili, a vsak večer se jim je spet pridružil. Tudi svoje ležišče si je vedno pripravil malce proč od njih. Napulil je več naročij žilave, dolge trave in jo razporedil po tleh v obliki elipse. Nato je legel nanjo. Nekateri so ga posnemali, prepričani, da jih takšno ležišče varuje pred mrazom in kačami.

Kadar so našli dračje ali kakšno samotno drevo, so zakurili ogenj. Takrat se je Etiopijec pomaknil bliže in si pogrel črne dlani.

Koža mu je ohlapno visela s kosti. Na poti je bil od pamtiveka, mršavo kljuse, ki se je vleklo po površju Zemlje, s štrlečimi rebri, ovitimi v meglico topega obupa. Po neznanih poteh je prišel iz Afrike in pristal v njihovi družbi. O njem niso vedeli tako rekoč ničesar. Le da je prihajal iz Tiopije, kot je ponavljal in pri tem s prstom kazal zdaj nase, zdaj na nekaj v daljavi. Fant je vanj strmel z odprtimi usti, bil je prvi črnec, ki ga je videl v življenju. Za Etiopijo še ni slišal. Ženska mu je povedala, da je to dežela v Afriki, celini črncev.

Nihče ni razumel, kaj jim je temnopolti govoril. Čisto na začetku jim je včasih še poskušal kaj pojasniti, a nihče ni vedel, o čem sploh govori. Pri tem je mahal z rokami in nogami, pačil se je ko zmešan; fant se ga je bal. Ko pa je Etiopijec ugotovil, da so vsi njegovi poskusi zaman, je obupal in se ni več trudil, da bi ga razumeli.

Sčasoma je postal prozoren. Ko se je na koncu dneva pojavil ob ognju in pobral ostanke že tako skromne večerje, je ostale prešinilo, da so skorajda pozabili nanj.

Mož iz Ašhabada je nekoč videl, kako je izza svoje srajce potegnil verižico. Na njej je visel križec. Pritisnil ga je k ustnicam in ga poljubil.

»Glej no, kaj takega,« je rekel mož iz Ašhabada. Fant in dolgin sta se obrnila k njemu.

»Kaj pa jé?« je vprašal dolgin.

»Križ.«

»Res? Križ?«

»Saj ga ne jé. Poljubil ga je.«

Dolgin, kratkoviden ko krt, je zabolščal v črnca.

»Križ,« je zmajeval z glavo mož iz Ašhabada. »Hudiča, ni da bi človek verjel!«

A dolgin je bil še naprej prepričan, da je možak dal nekaj v usta. Od kod neki mu hrana?

Takrat je mož iz Ašhabada prvič v življenju pomislil, da je lahko tudi Afričan pripadnik katerega od verstev. V njegovi predstavi Afrike so črnci namreč še vedno plesali, da bi priklicali dež. Častili čudne malike. Koran, Sveto pismo, judovska knjiga – v njih nimajo zamorci prav nobene vloge. In potem ti črnuh meni nič, tebi nič gre in poljubi križ. Čeprav mož iz Ašhabada ni bil ne kristjan ne musliman, ne malikovalec ognja ne častilec mrtvih, je kljub vsemu občutil globok odpor – kot da bi bil priča nečemu bogokletnemu. Zdaj je moral tistega možaka iz Etiopije obravnavati kot človeka, potem ko je nanj že gledal kot na neškodljivo žival na repu karavane, ki se jim je vsake toliko motala pod nogami za ostanki hrane in ki je zajčje kosti oglodala še bolj, kot so jih oglodali sami. (Slišali so pokljati koščice: iz njih je sesal mozeg.)

Zamorec je poljubil križ. To je uganko le še poglobilo. Kaj se mu je pletlo po glavi, kakšno življenje je imel za sabo? In če je mož iz Ašhabada razmišljal o zamorcu, potem je tudi zamorec razmišljal o njem. Take misli mu niso dale miru, škrtale so kot pesek med kolesjem. Mračile so mu um in razvnemale kri.

Sence so se počasi daljšale, fant je čepel na tleh in napenjal ušesa, da ne bi preslišal monologa moža iz Ašhabada. Zgodbe njegovega pobega.

Tudi v življenju moža iz Ašhabada ni bilo tujcev. Prihajal je iz dežele, ki je bila povsem odrezana od sveta. Čim bolj se je od nje oddaljeval, tem bolj nor se mu je zdel kraj, od koder je bežal. Nihče ni prihajal tja, nihče ni od tam odhajal. Njegova dežela je bila kot mračna pravljica, v kateri so ljudje živeli pod budnim očesom čarovnika, ki vse vidi in vse ve.

Čarovniku je bilo ime Turkmenbaši.

Dolgin je zagodel, strinjal se je z njim, slišal je že za Turkmenbašija, ki se je oklical za očeta vseh Turkmenistancev, poznal je njegov sloves.

Po zatonu Ruskega carstva je mali strankarski voditelj dal nov pomen vsemogočnosti. Veliki brat je padel, mali brat pa je prevzel vse njegove slabe navade in jim dodal še nekaj svojih.

Po novem so se morale ženske oblačiti v tradicionalne dolge, izvezene obleke. Kot Peter Veliki je tudi on ukazal, da si morajo moški obriti brade. Po srčnem infarktu je svojemu ljudstvu prepovedal kajenje cigaret. Njegovi podaniki so bili nori na zlate zobe, del svetovne zaloge zlata se je mrvil v turkmenistanskih ustih; toda oče Turkmenistancev je zlate zobe iz higienskih razlogov prepovedal.

Dežela je razpolagala z neskončnimi zalogami fosilov in mineralov – naj je bila prst še tako revna, so pod njenim površjem ležala pravljična kraljestva. Ponekod je bila zemlja tako polna nafte in plina, da so iz tal švigali plameni.

Zajeta v debele cevi, sta nafta in plin tekla čez meje v druge dežele. Od dobička je dal čarovnik narediti vodomete, ki so brizgali na blagoslovljeno zemljo Karakuma, in sebe ovekovečiti v zlatu sredi Ašhabada. Njegov zlati kip se je obračal skupaj s soncem: zjutraj ga je pozdravljal na vzhodu, zvečer ga je na zahodu spravil k počitku. Ljudstvo se je navadilo na dnevne porcije neumnosti. Ljudje so živeli kot mušice, vdani v usodo so brez besed prenašali samopoveličevanje in izpade svojega blaznega gospodarja.

Nekega dne je moža iz Ašhabada začelo srbeti, najprej samo na enem koncu, po ramenih. V ogledalu je videl rdeče kroge. Počasi so se širili, dokler mu niso prekrivali že celotnega trupa. Popraskal se je in videl, kako se je nad lijak počasi usipal nekakšen prhljaj. Praskal se je brez prestanka. V družbi se je sprva sicer še zadrževal, a kmalu mu je postalo vseeno in se je brez sramu praskal tudi v prisotnosti drugih. Zraven je tiho brundal. V remizi avtobusne družbe, kjer je delal, so se norčevali iz njega. Klicati so ga začeli ›zadnji pes Ašhabada‹ – Turkmenbaši je namreč iz mesta pregnal vse pse, do zadnjega.

Srbečica se je popolnoma polastila njegovega življenja. Zdaj ni mogel ubežati niti pogledu očeta vseh Turkmenistancev, katerega oči so povsod prežale nanj, ne besni srbečici, od katere se je zvijalo vse njegovo telo.

Kožo si je spraskal do krvi. Mazal se je s posebnimi mazili, in ko tudi to ni več pomagalo, je dobil tablete. Izpuščaji so se zmanjšali, vendar niso izginili; a nekoliko mu je vendarle odleglo. Rane so se zacelile, kožo je imel prekrito z bledim brazgotinastim tkivom. Toda po nekaj tednih so se mehurji znova pojavili in spet ga je povleklo v pekel neznosne srbečice. Pustil si je rasti nohte, da se je laže praskal.

Zdravnik v bolnišnici je grizel svinčnik, tej skrivnostni rezistenci s svojim znanjem ni bil kos. Spomnil se je, da je neki pacient ozdravel od nečesa podobnega, potem ko se je nekaj časa redno namakal v slani vodi Karabogaza.

Karabogaz!

To je bilo nekaj takega, kot če bi človeka poslal na drugi konec sveta! Karabogaz, laguna z dokazano najbolj slano vodo na Zemlji.

Poln sočutja je opazoval moža, ki se je na stolu pred njim divje praskal in tiho predel, ter sklenil, da mu tega neznanstvenega nasveta preprosto ne sme zamolčati.



Zahodno od Ašhabada, daleč od kaspijske obale, leži skrivnost­ni zaliv Karabogaz, Črno žrelo. Čez morski slap dere voda iz Kaspijskega jezera v plitko kotanjo. Pod neusmiljenim puščav­skim soncem voda v zalivu izhlapeva skoraj tako hitro, kot se steka vanj. Soli, ki jo tam pridobivajo, pravijo tudi glavberjeva sol, po nemškem kemiku, ki je odkril, da deluje očiščevalno.

Čudežna sol bo možu iz Ašhabada do čistega razjedla kožo.

Tako se mož dokoplje do prepustnice, s katero lahko odpotuje v Karabogaz. V njegov dosje pripišejo komentar, da bo teden dni upravičeno službeno odsoten iz ›zdravstvenih‹ razlogov.

Avtobus s težavo pokašljuje proti zahodu, rumena vročina Karakuma na asfalt čara lesketajoče se ribnike. Šofer si je odpel srajco, mlahavo mu visi na ramenih. Da bi preglasil motor, vpije: »Karabogaz? Tam ni nič, kolega!«

Mož iz Ašhabada najraje ne bi razmišljal o ničemer in bi samo strmel v mimo bežečo polpuščavo za šipo, a je prisiljen prisluhniti zgodbi o slanih nevihtah. Začelo se je pred dvajsetimi, petindvajsetimi leti, ko je gladina Kaspijskega jezera naenkrat drastično upadla. Največji bistrci dežele so staknili glave in iskali vzrok, ko pa ga niso našli, so zaliv Karabogaz označili za tatu jezerske vode. Ta si je namreč klokotaje ujedla strugo med Kaspijskim jezerom in Karabogazom.

Nepridiprava so kaznovali: zaliv so zaprli z jezom. Zdaj v kristalizacijske bazene voda iz jezera ni več dotekala. Po prognozi hidroloških strokovnjakov, ki je temeljila na trdnih izračunih, naj bi minilo približno dvajset let, preden se bo zaliv popolnoma izsušil.

Zaliv se je izsušil po dveh letih.

Več metrov debelo plast soli na dnu kotanje je razpihalo, veter je sol spihal na stotine kilometrov v notranjost dežele. Tla so se napojila z njo, bičajoč slani dež je ponekod za sabo pustil pravo opustošenje. Prah se je lesketal na poljih, padal na listje bombaževcev in uničil pridelek.

Ko je boljševiški imperij padel, so jez porušili.

Voda se je vrnila v stare struge in na nekdanje bregove.

Šofer je postrani pogledal svojega potnika, ki se je vztrajno praskal.

Toda srbelo ga je nekoliko manj, za malenkost manj, je presenečeno ugotavljal mož iz Ašhabada. Kot da bi se srbečica potuhnila že ob misli na solno koncentracijo, ki je bila menda tako visoka, da je bil zaliv že povsem plitek in so ladje v njem nasedale.



Razpokana zemlja je nepremično ležala pod soncem, razbeljenim kot železo. Avtobus je ustavil ob cesti. Šofer je napravil nekaj korakov po ravnici, se razkoračil in odtočil v prah.

»Še štiri ure,« je rekel, ko se je vrnil v avtobus.

Dlje od pristaniškega mesta Turkmenbašija, ki se je v preteklosti imenoval Krasnovodsk, avtobus ni vozil. Mož iz Ašhabada bo moral naslednji dan poiskati avtobus ali taksi, ki ga bo pripravljen odpeljati do rta Bekdaš, prgišča hiš nedaleč od zaliva Karabogaz. Sopihajoč in opirajoč se na vse mogoče je šofer spet zlezel na sedež, ovešen z vlažnimi brisačami.

Nekoliko naprej sta naletela na cestno zaporo – na avtobus je prihitel eden od policistov. Mož iz Ašhabada mu je izročil dokumente. Šofer se je radovedno nagnil s svojega sedeža.

»Karabogaz?« je vprašal policist.

Mož je pokimal.

»Tole … Kaj pa piše tukaj?«

Mož iz Ašhabada je pogledal na prepustnico. »Zdravstveni razlogi,« je dejal.

»Zdravstveni,« je ponovil policist. Nekaj časa je molčal. Nato je rekel: »Tam ni nobene bolnice. V Karabogazu je ni.«

»Za mojo kožo gre. Slana voda naj bi mi pozdravila kožo.«

Srbečica se je pri priči vrnila. Zdelo se mu je, kot da bi po njem zagomazela bojevita četa mravelj. Strašni občutek mu je zameglil misli. Stisnil je zobe in roke prisilil, da se niso zganile; če bi se zdaj popraskal, bi bilo videti, kot da napada samega sebe.

Vsaka razlaga, vsak gib sta izpadla naravnost bedasto, ko je vanj svoje sokolje oči uperjal možak v uniformi. Zakaj moraš tja? Kaj je tako pomembnega in neobhodnega, da greš na pot v tej vročini? Zakaj nisi ostal doma? Kaj imaš iskati tam?

Policist si je obrisal čelo. Njegovo nezaupanje je uplahnilo, umaknilo se je malodušju.

Mračilo se je. Avtobus je ves čas vozil proti zahodu. Skozi odprta okna so skozenj vele hladne sapice. Iz puščave so drug za drugim vznikali bakreni osamelci. Škrlatna svetloba je skozi okna lila v avtobus, tanek, bledikast mesec je visel nad obzorjem. V daljavi so se v kraljevsko modrem večeru že svetlikale lučke pristaniškega mesteca. In morje, njegova nespremenljiva mračnost. Bližina morja ga je pomirjala; popotnik je dihal počasi, vdih, izdih.



Beton avtobusne postaje je izpuhteval vročino celotnega dne. Izteklo olje se je lesketalo v soju neonskih luči. Mož iz Ašhabada je zapustil postajo in se podal po prašnih bankinah v mesto. V penzionu Buhara si je poiskal prenočišče. Ležal je na postelji, z rokami pod glavo je bolščal v strop, v odseve uličnih svetilk in žarometov avtomobilov, ki so vozili mimo. Šele ko so dekleta in mornarji nehali topotati po hodnikih, je končno zaspal.



Naslednji dan se je odpravil po nabrežju, pojedel lubenico in prav nič se mu ni mudilo v Karabogaz. Slišal je, da nad laguno navadno visi nekakšna nezdrava, žveplena meglica, da se solišča tako jarko bleščijo, da te domala zaslepijo, ne človek ne žival tam ne zdržita prav dolgo.

Ne, nikamor se mu ni mudilo. Prvič po dolgem času se je srbečica potuhnila.

Pred obalo je zagledal zasidrane ladje. Nad morjem je visela megla, zdelo se je, kot da bi ladjice narisala tresoča roka. Tudi bliže, ob pomolih, ki so se vlekli globoko v jezero, so bile privezane barke. Njihova imena so bledela ali rjavela. Ogledal si jih je od blizu in nato si jih je ogledal še od daleč. Nekaj žerjavov je še prestavljalo tovor, ki se je nevarno zibal v zraku. V glavi se mu je na lepem izrisal načrt – sila predrzno dejanje, ki se je porajalo v urah, ko je sedel v senci na nabrežju, jedel lubenico in sanjaril o nasprotni obali.

Takoj ko bo pristaniški stražar za trenutek zanemaril svoje delo, se bo izmuznil na krov ene od ladij. Izginil bo za prvo loputo, ki jo bo zagledal, in se prikazal šele v pristanišču daleč od tod. S seboj bo vzel vodo in kruh in nikomur se ne bo kazal, dokler ne pridejo spet do kopnega. Iskali ga bodo, on pa se bo izgubil kot kovanec med tlakovci in nikoli več ga ne bodo našli. To bo naredil. Samega sebe bo začaral, da bo izginil.

Tako je prispel v Baku.





Sedmo poglavje





Poslednji Jud




Rabin je zapustil hišo pokrit z belo rjuho, odrešen vseh tegob. Zdaj se je seveda pojavilo vprašanje, kako bi ga morali pokopati. Rabina ne moreš kar tako vtakniti v jamo, mar ne? Njegova žena je že dvajset let ležala na judovskem pokopališču v Smogiju, njuna edina hči je že dolgo tega emigrirala v Izrael. Niso vedeli, kje naj jo iščejo, kako naj jo obvestijo o očetovi smrti.

»Kako sploh veš, da obstaja?« je Pontus Beg vprašal Františka Kollerja.

»Snažilka,« je zinil Koller.

»Kako ji je ime?«

Koller je polistal po beležki. »Valerija Belenko.«

»Hčeri, ne snažilki, tepec!«

Kollerjev pogled je preletel zapiske. »Ariela Herz.«

»Drugih sorodnikov ni imel?«

»Ne.«

»Niste našli nobenega adresarja? Pisem z naslovom pošiljatelja?«

»Mogoče bi šel lahko še Jiři pogledat?«

»Povej mu, naj ne hodi nazaj brez naslova tiste hčerke in njene telefonske! In najde naj nekoga, ki ve, kako se pokopavajo Judje!«

Toda Koller je zmajal z glavo. »Snažilka mi je rekla, da zdaj pri nas ni več nobenega. Že leta ni nihče več prihajal v sinagogo. Rabin je bil zadnji Jud na našem koncu.«

Koller je nekoliko prepadeno bolščal za lastnimi besedami.

Beg je zamahnil z roko, češ da lahko odide. Nato se je zasukal na stolu in se zastrmel ven. Okno je gledalo v gol zid, in če je nekoliko iztegnil vrat, v prehod med hišami, skozi katerega je videl delček ulice. Odprtina je bila tako ozka, da si pešce ugledal samo za hip, poblisnili so na koncu prehoda, in že jih ni bilo več. Čvang Ci je rekel: »Človeško življenje med nebesi in zemljo je kot sončni žarek, ki posije skozi špranjo v zidu: trenutek, in že ga ni več.«

Beg je užival v vedrem anarhizmu Čvang Cija, kadar je iskal pravi odgovor, pa se je vseeno raje zatekel h Konfuciju. Taoisti so bili naporni fantje, neulovljivi, hlapljivi kot plin. Konfucij pa je bil človek reda, nanj si se lahko zanesel. Spoštovanje starejših, obredi in Pot, pa njegova ljubezen do jezika; včasih je Beg resnično obžaloval, da ne živi na Kitajskem v Učiteljevem času.

S prsti je bobnal po mizi. Prepričan je bil, da je v mestu še ena sinagoga. Zamrmral si je melodijo iz otroštva, pesem, ki mu jo je pela mama. Z melodijo se je počasi spomnil tudi besedila. Verze je brundal, ne da bi natanko vedel, kaj pomenijo. Menil je sicer, da gre verjetno za judovsko ljubezensko pesem o dekletu, ki ji je ime Rebeka. ›Ay, Rivkele, ven es veln zayn royzen, veln zey bliyen‹.

Zadnje čase se je spomnil kar veliko stvari iz preteklosti. Na lepem mu je bila lastna mladost dosti bližja kot v vseh letih poprej.

Dvignil je slušalko. »Oksana, povejte Kollerju, da imamo še eno sinagogo, na Krasnopolski. Tam se bo gotovo našel kdo, ki bo vedel, kako se pokopavajo Judje.«



Ceste so se lesketale v svetlobi cestnih svetilk, ko se je v polmraku vozil proti domu. Do Krasnopolske ulice je bil samo kratek ovinek, zato se je odločil, da ne bo čakal Kollerja.

Ulica je bila široka in tiha – premožno meščanstvo si je v davnih časih tod zgradilo velike vile. Nad nekaterimi vrati so bili še vedno nedotaknjeni vitraji; vpliv dunajske secesije je v tistem času segel vse do Mihajlopola.

Ko je izstopal, je lada zaškripala tako glasno, da jo je bilo slišati po vsej ulici. Menil je, da bi si zaslužil avto, ki ne bi tako škripal. Po štiriintridesetih letih zahtevne službe je imel pravico do česa boljšega. Seveda bi lahko tudi on začel uporabljati katerega od zaseženih avtomobilov, nekateri njegovi kolegi so to počeli kar naprej – naokrog so se vozili v pravih dirkalnikih, ki so bili last težkih kriminalcev. A kaj ko je pri sebi glede takih reči že večkrat opazil določeno zadržanost, nekakšno pretirano sramežljivost; lastnih načel ni mogel spregledati. Res se mu ni zdelo primerno, da bi obešal na veliki zvon, kar so ljudje vedeli vse predobro: da se zločin izplača. Da je od njega odvisen celo policist, če želi voziti vsaj kolikor toliko dostojen avto.

Stal je pred visokimi, zelenimi vrati. Zvonca ni bilo nikjer. S plosko dlanjo je udaril po podboju. Ozrl se je okrog sebe, ulica je bila ovita v sivkasto meglico. Platane so proti nebu stegovale svoje gole, blede roke. Šibek zadnji žaromet nekega avtomobila je ravno izginil za vogalom.

Beg je odšel po stezi vzdolž zgradbe, kjer je naletel na nakupovalne vozičke in smetnjake, stranski vhod v azijsko restav­racijo. Skozi zračnike je slišal, kako spodaj ropotajo z lonci in ponvami. Na koncu steze, kjer se je že ugnezdila tema, je našel službeni vhod v sinagogo. Na listku, prilepljenem s selotejpom, je pisalo nekaj v hebrejščini. Spet nobenega zvonca, še nabiralnika ne. Povzpel se je po stopnišču in močno poropotal po vratih. Stavba se je zdela hermetično zaprta. Življenje Judov je potekalo v skrivnostnem, mračnem svetu, daleč proč od sveta drugih ljudi. Ali stavbo sploh še kdo uporablja? Ali pa v Mihajlopolu res ni nobenega Juda več?

Ko so se vrata odprla in je predenj stopil star možak, se je Beg brž umaknil stopnico niže.

»Želite?« je vprašal starec.

»Pontus Beg,« se je predstavil, »višji kriminalistični inšpektor. Smem vstopiti?«

Mož ga je premeril od glave do peta in se nato ritensko umak­nil na hodnik. »Vstopite.«



Sedla sta k mizi v majhni kuhinji. Starčeva roka, prepredena z modrimi žilicami, se je tresla, ko je predenj odlagal obledeli skodelici z vročim čajem. Predstavil se je kot Zalman Eder, bil je rabin. V njegovi sicer sivi bradi je bilo mogoče opaziti madeže nikotinske barve.

»Prišel sem zaradi rabina Herza,« je začel Beg.

»Kaj je z njim?«

»Ste slišali, da je umrl?«

Zalman Eder je prikimal.

»Ste ga poznali?«

»Bolj ali manj.«

Pri tem je ostalo, ni bilo videti, da bi želel podrobneje pojas­niti svojo izjavo.

»Morda veste, ali ima tukaj sorodnike ali prijatelje?« je nadaljeval Beg. »Problem je namreč v tem … Pokopati ga bo treba. In grobarju bo treba kmalu povedati, kakšen naj bo obred.«

»Veste …« je spregovoril rabin in zraven počasi zmajeval z glavo. »Jehuda Herz in jaz … se nisva prenesla.«

Potem ko iz sebe spet nekaj časa ni spravil nič drugega, je Beg vprašal: »Kar tako ali …?«

»Ne kar tako, ne. Nič ni kar tako.« Rabin je srknil požirek vrelega čaja, a se očitno ni opekel. Nato je dejal: »Slab človek je bil. Vesel sem, da je mrtev.«

Beg je presenečeno vprašal: »Jehuda Herz?«

»Krivoverec. Njegova duša je bila kot rešeto. Zdaj bo to končno slišal tudi od Boga samega.«

Beg si je predstavljal, da bo stari rabin, kakršen je bil Zalman Eder, moder mož, očak, ki svoje ljudstvo vodi skozi puščavo, ne pa zamerljiv star Žid, ki preklinja celo duše pokojnih.

Vprašal ga je, ali v sinagogi še vedno potekajo obredi.

»Nikogar več ni tukaj,« je rekel rabin. »Razen mene.«

Oči so mu počivale globoko v jamicah in obrvi so mu štrlele na vse strani. Ko je dvignil pogled, mu je sprana modrina v očeh za hip divje poblisnila.

Beg se je spraševal, kaj neki Juda spravi tako daleč, da se veseli smrti drugega Juda. Svetu se ni in ni mogel načuditi.

»Jaz sem poslednji,« je rekel rabin, »in tudi jaz ne bom več dolgo.«

Beg je na prtu s konico prsta zbiral na kupček neobstoječe krušne drobtinice.

»Zakaj me ni kakšen human zdravnik zadušil, takoj ko sem prišel na svet?« je vprašal rabin. »Kdo sem, da Bog to zahteva od mene? Kdo pa bo molil kadiš na mojem pogrebu? Kdo se bo spominjal mene?«

Glava se mu je pogreznila še globlje med ramena. Stara želva se je povlekla noter. »Toda k meni niste prišli zaradi tega.«

»Ne.«

»Prišli ste zaradi Herza.«

»Ja.«

»Kje je zdaj, hinavec stari?«



Dogovorila sta se, da bo Eder čez dva dni vodil pogreb Jehude Herza. Po rabinovih besedah prepozno; mrtvega Juda je treba pokopati pri priči, ampak v sili še hudič muhe žre. Tako ali tako bo treba pri pogrebu improvizirati glede marsičesa, tudi judov­skega grobarja v mestu že dolgo nimajo.



Na koncu je Beg rabina še vprašal, ali morda pozna pesmico, ki se je je spomnil zjutraj.

»Rivkele?« je ponovil rabin. »Nobene Rivkele ne poznam.«

»Ne, pesem govori o Rivkele,« je pojasnil Beg.

»Zakaj me to sprašujete?«

Beg je skomignil. »Nekdaj smo jo peli doma. Pomislil sem, da bi vi lahko vedeli, o čem sploh govori, jaz namreč nimam pojma.«

»Za katero pesem, pravite, da gre?«

Beg je obotavljaje izgovoril prvi verz, besede, katerih pomena ni poznal. »Ay, Rivkele, ven es veln zayn royzen, veln zey bliyen.«

»Glasneje! Ne slišim vas, kako naj vas potem razumem!«

Beg je ponovil besedilo.

»Pa melodija?« je vprašal starec. »Zapojte jo, mogoče jo bom potem prepoznal.«

In tako se je zgodilo, da je Pontus Beg staremu rabinu zapel pesmico v jidišu.

»Dobro! Zelo dobro!« Starec je kar krakal od veselja. »Vaditi morate, nadarjeni ste!«

Beg je povesil pogled. Še nohtom in lasem je bilo nerodno.

»Veste, kaj ste pravkar zapeli? ›Ah, Rebeka, če so kje vrtnice, potem bodo cvele …‹. Ljubezensko pesem.«



Bega je pospremil do vrat. V nizkih, temačnih hodnikih je vladal vonj po vlažnem mavcu. Medla električna svetloba je osvetljevala zidove. Begu se je zdelo, da še vedno razloči sivkaste stožce, ki so jih na pepelnatih štukaturah pustile sveče. Več kot dvesto let, z nekaj mračnimi prekinitvami, je ta stavba služila ljudem kot božji hram – in zdaj je z ljubezensko pesmico na ustnicah pred njim stopal še njen poslednji skrbnik.





Osmo poglavje





Tolažnik




Težkih korakov, sklonjenih glav, praznih in slepih pogledov so se vlekli drug za drugim. Nekoč so še hrepeneče zrli proti obzorju, proti obljubljeni deželi za njim, toda oči so jim čedalje redkeje pogledovale naokrog, dokler se niso več odlepile od tal pod njihovimi nogami.

Ko se je dolgin skrušil, je presenečeno zamežikal, kot bi mislil, da ga je kdo spotaknil. Fant se ni ustavljal, šel je mimo.

»Daj, pomagaj mi,« je sopel mož. »Dam ti svoje čevlje. Prav?«

A fant je šel naprej, z neskončnim zaničevanjem v očeh.

Drug za drugim so šli mimo njega še drugi. Za njimi je gledal kot umirajoča žival.

»Hej,« je s slabotnim glasom zaklical, »počakajte me vendar.«

Njihove oči so zdrsele prek dolgina in iskale, kaj na njem bi lahko bilo še uporabnega. Čevlji, jopič. Pulover, poln lukenj. Ob večerih se je hitro shladilo.

Mar ni tudi sam nekoč oropal nekega možaka, ki so ga pustili zadaj? je prešinilo dolgina z omahujočo gotovostjo. Že davno … Tako dolgo je bilo tega, da se mu je zdelo, kot da bi to storil drug človek … Glavo mu je grobo zasukal vstran, medtem ko so drugi z njega vlekli oblačila in mu praznili žepe. Takrat je s tako silo treščil možaka po ustih, da je čutil, kako se mu je zlomila proteza.

In tako so zdaj gledali dolgina. Kot plen.

Skušal se je vzravnati, ampak noge je imel težke. Tako težke niso bile še nikoli, pa bolj suhljate že ne bi mogle biti.

Je to moj konec, tako torej izgleda? je razmišljal. Pogled od zgoraj: njegova koža, njegovo meso, on sam, ki se počasi spreminja v odtis v pesku, napol požrt od živali, napol posrkan v sipino; njegovo okostje, raztreseno po stepi.

Čudil se je kraju, kjer je ležal. Pesek in ostra rumenkasta trava; samovoljna kot dež. Tako so umirali drugi. Zavohal je vlažno prst, svoj grob.



Vsi so šli na pot sami, naključje jih je spravilo skupaj, nihče ni bil odgovoren za drugega. Dokler si lahko hodil, si spadal k skupini; dokler si lahko hodil, je bila močna. Takoj ko bi morala skupina poskrbeti za posameznega člana, pa bi postala šibka. Altruizem bi pomenil njen konec. Stroga sebičnost je večala možnost preživetja. Tega se je nagonsko zavedal celo fantič. Prav tako je odkorakal tudi mimo drugih; gluh je bil za njihove prošnje, krike za svojim hrbtom.

Včasih se je sicer pripetilo kakšno drobno dejanje usmiljenja, tako mimogrede, skoraj skrivaj. Izjeme. Nerazumne. Nespametne. Skupina ni odobravala tovrstnih kršitev golega preživetja.



Dolgin je dihal počasi in enakomerno. Ubijajoča žeja. Praspomin na bolečino, ko je bilo vse njegovo bitje še neslišen krik po materi, tolažbi. Moj ljubi otrok, je šeptala mati, moj ljubi Miša, kam te je odneslo tokrat? Tam ti vendar ne morem pomagati? Sam si, Miša, sam.

Neka dlan ga je pobožala po roki. Nasmehnil se je skozi solze, pa je le prišla … Ni ga zapustila … Tako dolgo je tega, njegova ljuba mamica, cela večnost je tega.

Odprl je oči, da bi jo videl.

Nad njim je stal Etiopijec.

Dolgin je zaječal od gorja. Mož ga je povlekel za roko, da je sedel. Bal se je zamorca, kakšne namene ima? Ne more se braniti. Le oči bo zaprl pred zlom, ki mu ga bo prizadejal bližnji.

Etiopijec je iz svoje bisage potegnil opraskano modro steklenico. Odvil je zamašek in jo naslonil na dolginove ustnice. Kamniti hlad. Voda mu je stekla v usta.

»Maj,« je rekel zamorec, in mu v usta zlil nov požirek.

»Še,« je rekel dolgin.

»Maj,« je prikimal zamorec, on pa je ponavljal za njim – maj, maj.

Dolgin je zamorcu steklenico vzel iz rok in hlastno pil vodo z okusom po prsti. Ko je je zmanjkalo, ga je zavohal: postan znoj, njegovo telesno maščobo, pokvarjen duh, ki se mu je dvigoval iz praznega želodca. Tako blizu si nista bila še nikoli. Obšel ga je občutek sramu in hvaležnosti.

Poskušal je vstati, a se je sesedel nazaj v prah. Prsti so mu trepetali, slika pred očmi meglila.

Roka Etiopijca je spet izginila v bisagi. Na plan je potegnil pravi čudež: zarjavelo konzervo. Fižol, golaž, lahko bi bilo karkoli, nalepka se je odlepila. Verjetno jo je našel v vasi, ko so brskali po hišah. Dolgin ni mogel odmakniti oči od nje. Konzerva. Zaklad. Razvratno razkošje.

Zamorec je pokleknil. Pločevinko je stisnil med koleni in po njej udaril s koničastim kamnom. Konzerva se je udrla, odprla pa se ni. Čakanje je bilo naravnost nevzdržno. Dolgin se je naslonil nazaj in koščene, rumene prste vtaknil v žep. Kmalu se je spet dvignil in Etiopijcu podal nož. Zdaj bi ga z lastnim nožem lahko ubil. Misel mu je poblisnila za očmi in nato ugasnila.

Konica noža se je zadrla v tenko pločevino. Rezilo se je sukalo in si utiralo pot skoznjo, nazobčan rob pokrova je štrlel navzgor. Dolgin se je nagnil naprej, da bi videl, kaj je notri; če bi bil pri močeh, bi Etiopijcu pločevinko povlekel iz rok. Ko je bila luknja dovolj velika, je zamorec robove zavihal navzven. Zdaj sta izmenično segala v pločevinko in s prsti iz nje zajemala želatinasto snov. Bežen okus po goveji juhi. Vsa sta se tresla, goltala sta, lizala krvaveče prste in na koncu postrgala še zadnje ostanke s stene in dna konzerve. Ko je bila čista, sta se spogledala, njune oči so bile velike in omamljene, kot da bi prihajala k sebi po ekstatičnem zločinu.

Svojo hrano je delil z mano, je razmišljal dolgin, vso hrano, kar je je imel. Velik in časten človek je. Srce kita ima, nisem vreden, da bi gledal luč v njegovih očeh.

Spodnja ustnica mu je zatrepetala, po licih so se mu razlile solze. Etiopijec mu je pokazal luč svoje duše, žarko luč; čutil je, kako je prešla tudi nanj, kot z eno svečo prižgeš drugo. Z dlanmi si je pokril oči, ramena so mu zadrgetala. Enkrat v življenju se človek zjoče nad sabo, ker se končno spozna. Enkrat v življenju se zjoče, ker spozna, da mu ni pomoči.

Zamorec je prazno pločevinko vtaknil nazaj v svojo bisago in se ozrl naokoli. Zdelo se je, kot da dolginovega joka sploh ne opazi. Vstal je in pretipal svoje žepe. Hrana mu je dobro dela, zadovoljno je zamežikal proti velikim, težkim oblakom nad stepo.

Polizal je nož in ga pomolil dolginu; ta mu ga je hlastno iztrgal iz roke.



Ko se je dolgin prebudil iz sanjskih blodenj in se ozrl k beli luni, je molil, da bi se njegovo trpljenje končalo prav tam. Rahlo je deževalo, mesec je nepremično visel za tankimi, nemirnimi kosmi oblakov. Njegova hvaležnost do zamorca se je spremenila v strupeno sovraštvo. Sramoval se je svojih misli, a prepoditi jih ni mogel. V tistih nekaj urah je molil, da bi lahko živel in da bi lahko umrl – begal je med obema skrajnostma, s tistimi svojimi dolgimi nogami, razkrečenimi v špago med življenjem in smrtjo. Toda umrl ni, ne še.

Okoli njega so ležale reči, ki si jih je nagrabil med dolgim potovanjem. Kos pločevine, čelada z zarjavelo mrežico, dolga palica, na katero se je opiral in vanjo z nožem vrezoval nerodne okraske. Naslonil se je nanjo, ko se je dvignil na noge, z okorelimi in od mraza razbolelimi kostmi. Zamorec je ležal nekaj metrov stran v svojem travnatem krogu, s sklenjenimi dlanmi na prsih kot kak mrtev vitez. Napravil je nekaj korakov proti njemu. Skozi špranjo na robu zemlje je posijal žarek rdeče svetlobe, začuden je ugotovil, da se je vrnil v življenje.

S palico je dregnil Etiopijca v bok. Zamorec je v svojih sanjah obiskal svatbo, vriskajoči možje so na konjih pridrveli v velik šotor, ženske so ploskale in pele, bil je srečen, z ognjišča se je sukal dišeč dim in jedel je lahko vse, kar si je poželel. Sploh ni hotel vstati, le ležal je tam, medtem ko so vse tiste sijajne podobe na lahnih krilih jadrale skozi njegove sanje.

Dolgin je šel po sledeh, ki jih je dež že skoraj povsem spral. S seboj je nesel le majhen nahrbtnik, vse ostalo – stvari, ki so ga obvarovale pred dežjem, komarji in zlom – je pustil. Krevsal je dalje, trava mu je šumela pod nogami. Z vso težo se je opiral na palico, svojim nogam ni več zaupal.

Ko se je vlekel skozi stepo, so ga neprijetne misli obletavale kot nadležni sršeni. Da je živ, se je moral zahvaliti pariji, možu, čigar mesto je bilo na repu skupine. Njuni življenjski niti sta se dotaknili, prepletli in obupno zavozlali. Zadolžil se je, občutek krivde mu je legel na krhka ramena. Za njegovim hrbtom se je na nebo počasi vzpenjalo bledo sonce. Nekje zadaj je bil mož, ki mu je dolgoval življenje. Ni se ozrl.





Deveto poglavje





Razbiti vrč




Jehudo Herza pokopljejo na mrzel, suh dan; poleg groba leži gomila sipkega peska. Nekoliko naprej, na klopci pod vrbo, sedijo nosači, kadijo in se tiho pogovarjajo. V daljavi odmevajo streli lovske puške.

Judovsko pokopališče leži na vzhodu mesta. Obdajajo ga nizki topoli. Veter pihlja skoz njihove veje; rahel šum, ki ne zmoti tišine. Tu Judje pokopavajo svoje pokojne že od pamtiveka, na zaplati zemlje, ki je nekdaj ležala daleč zunaj mesta. Od takrat do danes so se stanovanjski bloki vztrajno pomikali bliže in zdaj kot plaz potiskajo pred sabo zelenjavne vrtičke, lope in prikolice.

Pontus Beg se ni domislil nobenega pravega razloga, da bi se udeležil Herčevega pogreba, a je vseeno odšel na pokopališče. Morebiti zato, si je rekel, ker se mu je zdelo, da to dolguje Zalmanu Ederju. Konec koncev je rabin zdaj mrmral tiste njihove molitve na njegovo prošnjo, molitve, od katerih Beg ni razumel niti besedice. Njegov kaftan se je nežno zgibal v rahlem vetru.

Tik pred spustom v jamo, je krsta je ležala na paru prečnih tramov.

Trojna osamljenost, je razmišljal Beg. Mrtev Jud, živi Jud in policist z mrzlim stopalom in piskanjem v ušesih. V daljavi je po njivah gor in dol vozil traktor. Na zorana polja so se spuščali galebi in vrane.

Visoki, sivi nagrobniki so metali tenke sence. V kamnite podstavke so bili vklesani napisi v hebrejščini, nemščini in ruščini. Spomeniki so bili večinoma že zelo stari; nekateri so se postrani nagibali proti tlom.

Beg se je prestopil z ene noge na drugo. Če je priprl veke in pokukal skozi trepalnice, je bil kup peska ob grobu videti kot speč medved. Mamin dekliški priimek je bil Medved. Od vetra so se mu oči navlažile, po licu mu je zdrknila solza. Obrisal jo je.

Videl je že ogromno mrtvecev, pa se mu je še vedno zdelo nedoumljivo, da je razdalja med njim in pokojnimi tako velika in majhna obenem. S ceste je pobiral zmrznjene potepuhe, alkoholike, ki so se zapili do smrti, žrtve nasilja, ki so podlegle udarcu s topim predmetom (patologov žargon, ne njegov) in stare in osamljene, ki so smrt pričakali v lastni hiši. Na vsakega mrtveca, ki ga je našel, je gledal kot na pripravo na lastno smrt – prečkanje končne meje.

Rabin je predse iztegnil svoje trepetajoče roke. Zaklical je proti nebu. Usmiljenje, milost. Tudi to grešno bitje je Božji otrok, ta človek, razbit kot vrč.

Nosači so vstali, neusklajen trop. Šele ko so se bližali grobu, se je v njihove gibe vrnilo nekaj slovesnega. Pri jami je vsak od njih poprijel za en konec vrvi. Tramove so povlekli izpod krste, vrvi so bile napete. Krsta se je počasi zazibala v globino. Resice Herčevega molilnega oblačila so pri robovih visele iz krste.

»Pojdi proti koncu,« je rekel rabin, »in si odpočij! K svojemu deležu boš vstal ob koncu dni!«

Beg se je mukoma sklonil in na krsto odvrgel nekaj prgišč peska.



Rabin se je počasi sprehodil med grobovi. Včasih je pri katerem od nagrobnikov malce postal. Mendel Kanner. Alexander Manasse. Sprehaja se skozi preteklost, je pomislil Beg, ki je stopal nekaj korakov za njim. Obiskoval je prijatelje. Trava je bila visoka, stepa si je utrla pot vse do pokopališča.

Zalman Eder je pogledal čez ramo. »Naslednji bom odšel jaz. Potem se bom naselil v hiši živih.«

Nekaj vrst pred koncem pokopališča se je spet ustavil. »Moja žena, Bog jo blagoslovi,« je rekel in s prstom pokazal na nagrobnik pred sabo. »Tukaj bom ležal. Zapomnite si to, prosim.« Tiho se je zasmejal, hripavo.

Edzia Bogen, rojena v Lembergu.

Rabin je pobral kamenček in ga položil na nagrobnik.

Skupaj sta se odpravila proti izhodu in zaklenila vrata ograje, pod drevesi, polnimi šepeta duš, ki sta jih pustila za sabo.



Beg ga je odpeljal nazaj na Krasnopolsko ulico. Na koncu jezika je imel vprašanja o skrivnostnem judovstvu – Zakaj je položil kamenček na ženin grob? Zakaj je živel tako odmaknjeno? –, toda rabin je molče sedel zraven njega, s sklenjenimi rokami v naročju; vprašanja se niso zdela na mestu.

Ko sta se vozila mimo stare železniške postaje, je rabin na lepem spregovoril: »Policist ste …«

Beg se je ozrl k njemu.

»Vso mogočo umazanijo tega sveta vidite,« je nadaljeval Eder. »Vsak dan nekaj, bi rekel. Novotarije. Svet jih je poln. Novotarij. Umazanij. Kopljete se v njih, tak je vaš poklic. Ampak kaj počnete, da s sebe sperete umazanijo tega sveta? Kako se spet očistite?«

Beg je skomignil. »Taka vprašanja … Mogoče si jih raje sploh ne postavljamo.«

»Kakšno nakladanje! Taka vprašanja se vendar motajo po vsaki razumni glavi, če vam je to všeč ali ne.«

»Odgovor …« je začel Beg, »če sem čisto odkrit, bi se odgovor moral glasiti, da določene umazanije enostavno ne spraviš več s sebe. Prilepi se nate. Ne zdrgneš je več stran.«

Dekle – danes je že drugič pomislil nanjo. Našli so jo spomladi v nekem jarku ob cesti. Mogoče je tam ležala že vso zimo. Imela je polomljene kosti, nekdo jo je premlatil, zbil, ali vrgel iz avtomobila, zaradi stopnje razkroja je bilo nemogoče reči kaj natančnejšega. Vedeli so samo to, da je bilo njeno telo pred smrtjo ali po njej podvrženo nasilju.

Pri sebi je imela majhen nahrbtnik. Med strani njenega dnevnika so bile zataknjene fotografije. Med prtljago so našli nogavice, spodnjice in modrček, poleg njih še modro spodnjo majico in toaletne potrebščine. Potovala je poleti. Morda je štopala, v dnevniku so našli tudi vstopnice za neki rock koncert. Denarnice ali osebnega dokumenta ni bilo nikjer, niso je mogli identificirati. Patolog je ocenil, da je bila stara od sedemnajst do petindvajset let. Našli so le nekaj fotografij neznanega dekleta, bile so zgubane (zmočile so se in se spet posušile), predvidevali so, da je na njih ona. Eno od slik so uporabili za letake, ki so jih razobesili po mestu, in za objavo novice, s katero so po časopisih obveščali o pogrešani osebi. Nihče od svojcev ali znancev se ni nikoli javil. Zdaj je že šest mesecev ležala v hladilnici v mrtvašnici. Če ne bo nihče prišel ponjo, jo bodo spomladi pokopali.

Obraz na fotografiji je bil ovalen, z izrazitimi ličnicami. Severnjaški. Bledomodre oči so zrle naravnost v svet, s samozavestjo nekoga, ki verjame, da ga v življenju čaka nekaj dobrega in izjemnega. Beg je ta obrazek projiciral na mrtvo dekle, katerega pravi obraz je počrnel in so ga obžrli mali glodavci.

Zgodilo se je, da nekaj časa ni mislil nanjo, potem pa je spet nastopilo obdobje, ko si je ni mogel izbiti iz glave. Z mrtvimi je tako kot z živimi, nekateri ostanejo, druge pozabiš.

Kadar se je Beg spustil v mrtvašnico, je potrkal na predal z nalepko ŽENSKA – ANONIMNA, da bi ji dal vedeti, da ni pozabil nanjo.



Dekličin primer je pritegnil njegovo pozornost, šele ko je na mizi zagledal razpostavljeno vsebino njenega nahrbtnika. Na njej je bilo nekaj brezskrbnega, kar ga je presunilo; dnevnik, minimalna prtljaga. Nekaj časa si je stvari ogledoval, čeprav vse skupaj ni imelo neposredne zveze s primerom. Videl jo je, kako štopa: zaupa ljudem, h katerim prisede v avto. Od nekdaj se ji zdi, da nekaj na skrivnosten način bdi nad njo, jo varuje. Prepričana je, da ji bo vedno prizaneseno. Svobodna je, vsak dan se pogumno odpravi po novi poti.

Listi njenega dnevnika so se zmočili, ponekod je bilo črnilo povsem sprano. Besede, ki jih je še lahko prebral, so pripovedovale o njeni ljubezni do mladeniča po imenu Jurij, o smrti njene babice, skrbi, ki jih je imela zaradi sveta in planeta. Beg je domneval, da je bila stara prej sedemnajst kot petindvajset let.

Namige na prostitucijo je zavrgel – našli bi kondome, vaginalni sprej, sveže spodnjice.



Počakal je, da je Zalman Eder izginil skozi vrata na koncu ozke uličice. Je torej stanoval tam, zraven sinagoge? In kako je živel, stari mož? V Begovih predstavah je klečal v praznem in temačnem božjem hramu, ponoči pa taval po hodnikih in iskal svet, ki mu je spolzel skoz prste.



Beg je imel nočno. Oksana je prinesla večerjo. Strmel je skozi okno k ozkemu prehodu med dvema zidovoma, modrina na njegovem koncu je temnela. Oksana je odvila zamašek s pivov­ske steklenice in odstranila pokrovčke z banjic. Na krožniku je ustvarila pokrajino iz rezancev, mesa in zelenjave.

»Zakaj prašiču pravijo nečista žival?« je napol odsotno vprašal Beg, zatopljen v lastne misli.

Oksana je dvignila pogled, žlica ji je obmirovala v zraku. »Kdo to pravi?«

»Judje. Pa muslimani tudi.«

»A tako.«

»Ti veš, zakaj?«

»Ne … Ne.«

»Jaz tudi ne. Zakaj bi Bog ustvaril nečisto žival?«

Oksana je žlico vtaknila v omako in z njo prelila rezance. »Moja mama zmerom pravi, da Boga nikoli ne smeš vprašati zakaj.«

»Zakaj ne?«

»Haha.«

Beg je rekel: »Na prašiču vendar ni ničesar, kar … Doma smo imeli pujse …«

Oksana ga je pogledala, a je molčal o svojih spominih na prašiče za ogrado, na tista potrpežljiva, prijazna bitja, prijaznejša od večine ljudi. O tem, da je hotel kričati, ko so enega od njih z zadnjimi nogami obesili na tram, mu prerezali vrat in pustili, da mu je vsa kri odtekla v zarjavelo vedro, pa mu je glas na lepem zastal v grlu.





Deseto poglavje





Hladen pepel




Etiopijec se je ustavil in z roko pokazal v daljavo. Opazil je ostale, bili so še daleč, majhni in ostro začrtani kot migotave črke na listu papirja. Pomikali so se naprej skozi stepo. Dolgin je pogledal v smeri zamorčevega iztegnjenega kazalca, toda videl ni ničesar. Od žeje se mu je v ustih nabirala slina. Pomignil je, da si mora odpočiti, in se ob palici sesedel na tla. Izčrpanost je iz njega napravila starčka. Zaprl je oči. Želel si je, da bi se potopil v mrak za svojimi vekami in blažen zdrsel s tega sveta.

Pok. Osupel je odprl oči – zamorec je sedel na tleh in se s kamnom v roki sklanjal predse. Zmečkal je kuščarja. Po kolenih se je prikobacal do dolgina in predenj iztegnil dlan. Dolgin mu je dal svoj nož. Momljaje sam zase je Etiopijec zarezal v plazilčev trebuh, ga odprl in iz njega povlekel žaltavo drobovje. Nato je rezilo obrisal v svoje hlače in nož vrnil dolginu. Odrtega kuščarja je vtaknil v žep jopiča. Nato je spet počepnil, tokrat malce bolj stran, s kamnom v dvignjeni roki.

Če si ga hotel ujeti, si moral biti hiter. Najprej si moral biti čisto pri miru, dokler ti ni kri v žilah malodane zastala in potem si moral usekati hitro ko blisk. To dolginu nikoli ni uspelo. Zamorec je bil v tem dober, pa divji lovec in fant tudi. Ti so znali čakati. Da je živalca prišla bliže, znali so opazovati – kako ji iz gobčka švigne jezik in spet nazaj, njeno bitje srca pod kožo, mesnate veke, poveznjene prek zrkel – in potem so usekali.

Ta je bil majcen, z njim si ne bosta mogla dosti pomagati. Ujeti moraš velikega, ujeti jih moraš več.

Dolgin je užival v prijetnem sanjarjenju – velik ogenj, mast, ki cvrči v plamenih. Še nikoli ni s tako lahkoto živel v dveh svetovih, tako naglo preskakoval iz sveta, v katerem ga je mučilo razbolelo telo in je bil njegov duh do konca obupan, v območje sanj, blodnih in srečnih.



Zamorec je stopal za njim, kot da bi ga potiskal pred sabo; črn, izžet puščavnik iz starih zgodb. Brundal si je preprosto, ponav­ljajočo se melodijo, kot molitev.

Tri kuščarje je ujel, zamorec. Zdaj mu je pogled begal sem in tja v iskanju dračja, s katerim bi podkuril. V žep je vtaknil kos plastične vrečke, ki jo je veter zanesel v travo. Plastika, ovita okoli palice, je hitro zagorela, z njo si lahko vnel celo vlažen les.

Nekajkrat so v kotanjah naleteli na nizka drevesa, večinoma so bila mrtva. V suhem grmovju, goščavi, je divji lovec lovil ptice in glodavce. Pozneje, ko so šli naprej, so bili vsi ovešeni z lesom, skrivenčenimi vejami in kladami, čudaška kamuflaža.

A skupina je razpadla. Drugi so bili nekje pred njima – mož iz Ašhabada, Vitalij, divji lovec, fant in ženska. Skušala se jim bosta spet priključiti, glede tega sta se z zamorcem molče strinjala. Nagonsko. Nevarnosti divjine so se jima zdele večje od nevarnosti skupine.

Dolgo je že tega, kar so slišali volkove. Videli jih niso nikoli, samo njihove sledi so našli naslednji dan. Nekaj noči so zveri krožile okoli njihovega tabora, trepetali so ob zvoku razpoteg­njenega cvileža, renčanja in tuljenja tik zunaj njihovega vidnega polja. Divji lovec jim je povedal, da gre za volčje mladiče, da se jim ni treba ničesar bati, če le ostanejo skupaj.

Takrat je vsakemu od njih postalo jasno, kakšna usoda ga čaka, če bi zaostal. Nihče ni hotel izgubiti druščine.



Dolgin je bil omotičen, vrtelo se mu je. Zamorec mu je dal nekaj vode in počakal, da je lahko nadaljeval pot. Spet je hotel še več, ampak mu ni več pustil držati steklenice.

Hodila sta, dokler se ni stemnilo in so sledi izginjale pred njunimi očmi. Zamorec je po tleh razgrnil plastično ponjavo, v katero je lovil deževnico. Nato je vogale ponjave nekoliko privzdignil z zašiljenimi količki, da se je voda zbirala v sredini.

Napravil je manjše ognjišče in kuščarje nataknil na kot svinčnik ostro urezano paličico. Nad ognjem jih je kar naprej obračal, dokler jim ni koža počrnela. Notri je bilo meso belo. Zoglenela koža jima je škrtala med zobmi. Pojedla sta prav vse, z glavami in repi vred.

Dolgin je nekoliko presenečeno strmel v dlani, kot da bi se spraševal, kam neki je njegova porcija tako hitro izginila. Lakota mu je rjula v želodcu. Gledal je zamorca, kako jé. Celo njegove ustnice so bile črne. Zatopljen je bil vase in obraz mu je žarel v soju nizkih plamenov. Na koži je imel brazgotine in bilo je, kot da bi mu jih vklesali z dletom. Zamorec je bil človek kot on, toda zdelo se je, da se človečnost pri njem izraža drugače, tako kot pri oslu ali konju.

Njegova obupana hvaležnost se je razblinila, v njegovih najbolj skritih mislih je zamorec čedalje bolj postajal služabnik, suženj; nad zadnjo polovico kuščarja, ki jo je črni mož zadržal zase, je obvisela meglica krivice.

Njegove misli so se kradoma preobrazile. Ja, zamorec ga je hranil, ampak ker se svojemu deležu nikoli ni odrekel, je bil kriv, da je ostalo premalo zanj. Zamorec mu je pomagal naprej in ga je podpiral, ko ni mogel napraviti niti koraka več, toda s tem je bil tudi kriv, da njegovega zemeljskega trpljenja še vedno ni bilo konec. Hvaležnost in sovražno zaničevanje sta se lovila kot pezdirka na dnu ribnika.

Kako naj bi prenesel zamorčevo žrtvovanje? Kako se lahko sprijazniš s tem, da si svoje življenje dolžan nekomu drugemu? Kako se tega dolga znebiš?

Plameni so počasi ponikali v pepel, les in plastika sta že skoraj dogorela. Črni mož je na ognjišče vrgel še urezano paličico, plamen se je spet razžarel. Odhrkal se je in pljunil. Pljunek se je zgostil in zasikal v žerjavici.



Dolgin se je prebudil v soju tihega, belega meseca. Zadržal je dih in prisluhnil – kaj ga je prebudilo? Pomolil je glavo izpod svojega polivinila. Prst je dišala po dežju. Počasi se je skobacal pokonci, mraz se mu je zalezel v kosti.

Zamorec je spal na svojemu krogu iz trave. Dolgin se je splazil do ponjave. Luna se je bleščala v črni vodi. Tiho je pokleknil. Enega od privzdignjenih vogalov ponjave je malce spustil, da je voda stekla proti njemu. Ustnice je prislonil k ponjavi in pil sladko, mrzlo vodo, dokler je ni skoraj zmanjkalo. Za sabo je zabrisal sledi in se splazil nazaj k svojemu ležišču. Šele ko se mu je srce nekoliko umirilo, je zaprl oči.



Ob zori sta vstala, da bi sledila niti, ki jo je tema napela čez pokrajino. Dolgin si je ogledoval že skoraj povsem zabrisane stopinje, ki so jih za sabo v pesku pustili drugi; za njegovim hrbtom je zamorec v steklenico prelival tisto malo vode, ki se je je nabralo na ponjavi. Nad ravnico je lebdela mrzla, bela megla.

Že proti poldnevu sta naletela na tabor, kjer so tisto noč prespali drugi; majhno ognjišče in poležan pesek, kjer so ležala njihova telesa. Zdaj niso bili več daleč.

Zamorec je počepnil in s prsti pobrskal po sivem pepelu. Iz njega je pobral preostale koščke oglja in jih vtaknil v žep.

Šla sta po njihovih stopinjah. Morda jih dohitita še pred večerom. Tako sta se želela spet priključiti ostalim, da sta pozabila, kako šibko vlogo imata v skupini.



Nekaj ur pozneje je začelo deževati. Rumeni šopi stepske trave so bili kot nežno sijoče svetilke pod kotalečimi se sivimi oblaki. Zamorec se ni ustavljal, hodil je in iz ust molel jezik, da je ujel čim več dežnih kapljic. Videti je bilo, kot da si je opomogel, bil je vesel. Vsake toliko se je obrnil k dolginu in mu kaj rekel. Ta je skomigal z rameni, zamorec je ponovil glasneje in predirno strmel vanj s svojimi rumenimi očmi.

Dolgin je žalostno zmajeval z glavo, ni imelo smisla, nikoli se ne bosta razumela.

Zamorec mu je hotel nekaj povedati o poti, si je mislil, nekaj o vremenu ali pločevinki, ki sta si jo tovariško razdelila, o čem neki bi sicer lahko govoril? Kdo pa je še razmišljal o čem drugem? Potovanje ni pustilo nobenega prostora za drugačne misli. Postali so ljudje brez preteklosti, živeli so le še v trenutni sedanjosti.





Enajsto poglavje





Bam




Beg se je odpeljal na svojo dačo, sedemdeset kilometrov ven iz mesta, da kočo pripravi na zimo; po gredah je raztrosil še nekaj zadnjih samokolnic gnoja, pokril je vodnjak in privil polknice na oknih. Na vrtu je užival. O sebi je rad razmišljal kot o kmetu brez zemlje. Takoj ko se mu je ponudila priložnost, je pobegnil iz mesta, da je na deželi obrezoval vrtnice in vitice vinske trte napeljeval po pročelju hišice.

Zdaj se je v temi vozil nazaj domov. Sem se bo vrnil šele spomladi. Na zadnji klopi je prevažal zaboj paprike. Na starih časopisih so ležale še zadnje buče, blatne in dosti prevelike.

Bližal se je križišču, upočasnil je. Pričakoval je, da bodo na preži – in prav res je na drugi strani ceste, skrit za nizkimi vejami čakal policijski avto.

Patrolni policist je stopil iz avtomobila, Beg je zavrtel ročko in spustil okno.

»O, inšpektor!« je rekel mož in odvrgel cigareto.

»Je vse v redu?«

»Seveda, seveda. Mirno. Miren večer.« Iz ust mu je zapuhtel še zadnji oblaček dima.

»Nič posebnega torej?«

»Ne … v bistvu ne. Mirno.«



Njegovi podrejeni so od vsega najraje prežali ob cestah in delili kazni za prehitro vožnjo. Tako so prišli do svojih povišic; pisanje kazni je bil njihov najzanesljivejši vir prihodkov. Odkar so jih opremili z laserskimi merilci, so svoj dodatni zaslužek vedno upravičili s tehnološko natančnostjo. Nihče ni mogel več reči, da mu kradejo iz žepa zaradi lepšega, vsakdo se je lahko prepričal na lastne oči, številke ne lažejo.

›Igrati osamljeno kurbo‹ so pravili temu delu svoje službe, in res je bilo tako videti, ko so stali pod kakšno laterno in merili hitrost.

Odkar je postal inšpektor, Beg ni več patruljiral, in tega je že davno. Preprosto se ne spodobi, da bi mož njegovega ranga stal pod kupolo umetne svetlobe, vklesan v neskončno prostrano stepo.

Nekoč so nekega policista med prometno kontrolo ustrelili. Bolj mrtvega kot živega so našli ležati ob cesti. Kolegi so ga obiskovali na kliniki, kjer se je zdravil. Bil je slep in gluh, ni se več odzival. Fantom je pogled kar naprej uhajal k luknji, kjer je bil nekdaj njegov nos.

Kadar so takole stali v temi ob cesti, jih je preganjala misel nanj.

Beg jim je sicer prepovedal, da bi še naprej patruljirali brez partnerja, toda ukaz, da morajo biti vedno v paru, so dosledno kršili: sam si pokasiral več kot v dvoje.

Kadar je imel kateri od kolegov rojstni dan, je med njimi zakrožila stara šala.

»Kaj mu bomo pa dali?« vpraša prvi.

»Mikrovalovko,« rečejo drugi.

»Jo že ima.«

»Potem pa plazmo.«

»Jo že ima.«

»Nov mobi?«

»Ga že ima.«

»Dopust torej?«

In vsi v zboru: »Tega nam nikoli ne bo odpustil!«

Obstajalo je več variacij na to temo, ampak zaključek je bil vsakokrat enak.



Ko se je Beg zalotil, da si tiho brunda pesmico o Rebeki in vrtnicah, je zobe trdno stisnil skupaj in vklopil radio. Zakaj ga je mama naučila judovsko pesem? Tega je ni mogel več vprašati. Pesmica je bila tako neločljiv del vsega samoumevnega v njegovem življenju, da se je šele zdaj, pri triinpetdesetih, vprašal, kako se je znašla v njegovi prtljagi. Imel je starejšo sestro, ona bi morda vedela, a sta že davno izgubila stik. Tudi ona je nekdaj spadala med samoumevnosti njegovega življenja – dokler se nista nekega dne zapletla v prepir, ki ga nista nikoli zgladila, in vsa ta leta, ki so se zrinila vmes, so tišino napravila dokončno.

Daleč pred njim je vozil tovornjak. Beg je pogledal na števec. Sam je vozil sto deset, pa se mu nikakor ni mogel približati.

Dilema.

Na živce mu je šlo, da ga nikakor ne more dohiteti. Na živce mu je šel tudi ta dotrajani službeni avto. In na živce mu je šlo, da je bil pri izbiranju službenega avtomobila zmerom tak zadrt moralist.

Pedal za plin je pritisnil do konca. Počasi se mu je vendarle začel bližati.

Ne samo, da je šofer vozil prehitro, ves čas je tudi vijugal po vmesnih črtah med cestiščema.

Beg si je na streho namestil opozorilno luč, nato pa začel usmerjati šoferja proti robu ceste. Kamion se je pihajoč in cvileč končno ustavil. Minuta tišine, namerno zavlačevanje – Beg je rad raztegnil take trenutke. Kot da bi sam upravljal s časom.

Nato je izstopil, prav tako počasnih gibov napravil prvi korak, postal, segel v avto po pendrek in si ga zataknil za pas. Motor tovornjaka je bil v praznem teku. Pri vratih je pogledal navzgor, šofer je odprl okno. Beg mu je pomignil, naj izstopi.

»Tukaj je omejitev sto trideset,« je rekel možak.

»Izstopite, prosim.«

Vrata so se na stežaj odprla, šofer se je godrnjaje spustil po stopnicah. »Sto trideset je, prisežem.«

Beg je odkimal. Pokazal je na tablo za njima. »Tamle ste se peljali čez odsek, kjer je omejitev osemdeset.«

»Sam si prestavil tablo …«

»Poleg tega ste ves čas vozili po sredi ceste. Ste pili?«

»Ne, stari, jaz sploh ne pijem. Mi pokažeš osebno?«

Fant, okrog tridesetih. V kavbojkah, supergah. Nova generacija: zdrava, predrzna, s skoraj otipljivim prezirom do avtoritete. Ne vedo, kako je bilo včasih. Njim ni nikoli ničesar manjkalo, krompir so imeli, sekira jim je padla v med.

Begova značka se je bleščala v svetlobi, ki je prihajala iz kabine.

»Pa kaj je z vami kifeljci narobe?« je začel šofer. »Kaj se greste, zaboga? Zaradi vas bo šlo vse k hudiču, prav res.«

Obrnil se je in stopil na prvo stopnico pod kabino.

»Nikar ne počnite tega,« ga je opozoril Beg.

Možak je pogledal čez ramo. »Po papirje grem.«

»V roki jih imate.«

»Po druge papirje.« Napravil je še en korak, zdaj je bil že na drugi stopnici.

Beg je čutil, kako so se mu naježile dlake na vratu. Roko je položil na pendrek. »Pridite nazaj dol!«

Šofer je skočil na tla. »Ti si že tretji danes. Tretji. A razumeš, kaj to pomeni, tretji? Res ste prava banda. Organiziran kriminal. Mi pokažeš roke?«

Bega je vprašanje zmedlo. Kaj pa naj bi bilo narobe z njegovimi rokami?

»Tvoje roke,« je ponovil možak. Njegov ton je bil spravljiv, jeza, ki se je kuhala v njem, se je očitno začela umirjati. Na njem je bilo nekaj očarljivega, nekaj, zaradi česar bi mu skoraj res pokazal dlani, če ne bi bil državljan v prekršku in Beg ne javni uslužbenec. Zakaj je šofer hotel, da mu pokaže roke? Prisiliti se je moral, da ni sam pogledal k njim, že dolgo si ni zares ogledal svojih dlani.

»Za najmanj štirideset kilometrov na uro ste prekoračili hitrost v odseku s predpisano dovoljeno hitrostjo osemdeset kilometrov na uro,« je uradno zdrdral Beg. »Pri tem ste večkrat prevozili tudi sredinsko črto.« Ni mu bilo jasno, zakaj je slišati tako šibek, tako trapast. Se je sam pri sebi že začel uklanjati mladini? Je v globini svojega bitja že priznaval, da je relikvija, ostanek nekega časa, pripravljen, da izgine?

»Prosim, lahko vidim tvoje dlani?«

Kot da bi bil oropan svobodne volje, je Beg, dedek Beg, iztegnil roke, zasukal dlani in jih pomolil pred možaka. Ta se je sklonil naprej in obraz približal čisto nadnje, kot da bi jih hotel polizati. Podrobno si jih je ogledal in se nato spet vzravnal.

»Vidiš,« je dejal.

Beg si je ogledal dlani. »Kaj?«

»Vse so rdeče, od kraje.«

Beg ga je porinil ob tovornjak. Možak se je zarežal. »A zdaj me boš pa prebutal? Ker sem rekel, da kradeš?«

Beg ga je s pendrekom usekal po obrazu.

Šofer je kriknil in se zgrbil. »Nehaj, človek, nikar ne počni tega!«

Pendrek je žvižgal skoz zrak, razbeljen bes je žgal za Begovim čelom. Udrihal je po njegovem hrbtu, po njegovih nogah, šofer se je zvijal kot deževnik, poskušal se je narediti čim manjšega, se zviti v klobčič, se udreti v zemljo. Spet je kriknil – tokrat z visokim, predirnim glasom, skorajda deškim. Beg se ni mogel več zadržati.

»Svinjski« – bam – »mali« – bam – »pezde!«

Stopalo se mu je zvilo vstran, ko ga je brcnil. Pekoča bolečina je še podžgala njegov bes.

Skozi špranjo v njegovih omračenih možganih je nenadoma poblisnil žarek svetlobe: zavedel se je, da ga je sposoben ubiti.

Nehaj.

Z odporom je povesil roko. Brez sape se je naslonil na tovornjak. Fant je ležal na tleh pri prednjem kolesu. Beg se je sklonil nadenj in ga zgrabil za lase, da bi si ogledal njegov obraz. Kri in smrkelj sta mu mezela po licih. Je jokal?

»Poglej, kaj si naredil,« je sopel Beg. »Ti je zdaj jasno? Idiot.«

Dlani si je obrisal ob fantov pulover in se vzravnal. Roke je dal v bok in hrbet ter glavo iztegnil nazaj, daleč, kolikor je mogel.

Na armaturi v avtu je imel zavojček cigaret. Iz nasprotne strani je pripeljal osebni avto. Upočasnil je, bledi ovali za stekli. Beg je pomignil, naj odpelje naprej. Prižgal si je cigareto in se zazrl v fanta na tleh. Dobrodošel v resničnem svetu. Nekdo mu je moral dati lekcijo.

Zakašljal je. Usta je imel suha, cigareta mu ni teknila.

Zgoraj v kabini je našel šop evrskih bankovcev, pištolo za omamljanje, steklenico kokakole. Odvil je zamašek in napravil požirek. V mrežici zraven jogija so ležale pornografske revije. Listal je po tovornih listih. Potem je evre vtaknil v žep, iz ključavnice vzel ključe in v kabini ugasnil luč.

Spodaj se je šofer kobacal proti cesti. Beg je zaklenil vrata tovornjaka in se spustil na tla. Motor se je prasketaje ohlajal.

Šoferju je roke z vezicami zvezal za hrbet in ga odvlekel k svojemu avtomobilu. Porinil ga je na zadnjo klop med pridelke s svojega vrta. »Previdno s paprikami.«

Dlani si je do suhega obrisal v rokave. Za očmi je čutil kljuvajočo bolečino. Tega je bil kriv napor, večkrat se mu je to zgodilo. Pride dan, ko si kratko malo prestar za take reči.



Skozi tunel noči se je odpeljal nazaj v mesto. Majcena luna je visela nizko nad obzorjem – bleda, komaj vidna črta, ki je delila nebo in zemljo. Mrak nad stepo je bil snoven, antracitno moder kamen. Razmišljal je o svoji sestri. Mogoče bi moral spet navezati stik z njo, od nekdaj so jo zanimale zgodbe drugih ljudi. Predvsem starih. Včasih jih je tudi zapisala. »Ko umre star človek, se v bistvu izgubi cela knjižnica,« je nekoč dejala. Morda bi sestra vedela, od kod je mama poznala tisto pesem; od nekdaj je bila arhivarka družinske tradicije. Zbirala je zgodbe, kamenčke, papirnate sponke in ostanke volne, s katerimi ni bilo mogoče splesti ničesar več.

»K zdravniku moram,« je dejal fant na zadnji klopi.

Sprla sta se zaradi družinske hiše. Ko je oče umrl, jo je ona hotela obdržati, tako kot zgodbe, kamenčke, papirnate sponke in ostanke volne. Mogoče bi jo oddala, da bi sama prišla živet vanjo, ko bi sina spravila h kruhu, se upokojila in zapustila mesto, toda on se je hiše hotel znebiti. Ni imela denarja, da bi ga izplačala, hišo z nasadom sliv in trto vzdolž ograje sta prodala.

»Nekaj si mi polomil, človek. V hrbtenici. Zdravnika rabim, resno.«

Mala kmetija s slamnato streho in belo ometanimi ilovnatimi zidovi se je kdaj pa kdaj prikradla v njegove sanje. Prijazna modra vrata in polkna, njiva, polna porumenelih sončnic, ki so šumele v vetru, ko je nastopila jesen in je bilo za tabo še eno poletje, ne da bi se na to lahko pripravil.

Na zadnji klopi se je nekaj zganilo. Premaknil je vzvratno ogledalo, da bi bolje videl, kaj se zadaj dogaja. Fant je napol sedel. »Pomoč rabim, prisežem.«

»Poskušaj pozabiti spomine,« je Beg rekel ogledalu. »Niso tvoji.«





Dvanajsto poglavje





Kurgan




Šele pozno popoldne z Etiopijcem končno dohitita ostale. Naslonjen na svojo palico stoji dolgin v krogu med njimi in poveša glavo. Fantov pogled drsi po umazanih obrazih. Možje z zapackanimi bradami – kdaj je nazadnje videl karkoli čistega, karkoli, česar se ni dotaknila packarija?

»Nismo si mislili, da te bomo še videli,« reče mož iz Ašhabada. »Mislili smo …«

»Moj čas še ni prišel,« reče dolgin.

»Zakaj sta nas sploh lovila?! Nič nimamo za vaju!«

Vitalij.

»Nisva vas lovila,« se brani dolgin. »Ni bilo tako. Samo po vaših stopinjah sva šla.«

Vitalij se zasuka na petah in odkoraka stran. »Zmerom bolj hladno je. Hrane ni zadosti za vse. Vsi bomo umrli! Ne bi smela priti za nami!«

Pozneje, ko so spet hodili – zadnja etapa dneva –, je divji lovec rekel dolginu: »Že včeraj sem vaju videl.«



Vse skupaj se je odvilo čisto drugače, kot si je dolgin predstav­ljal. Drugim sta v breme, odveč. Ne more računati na njihovo potrpljenje, seveda ne, ko pa ne more slediti tempu, ko se mu vsake toliko stemni pred očmi in se mora kar naprej ustavljati in počivati.

Mogoče bi bilo res bolje, če bi ostal sam z zamorcem. Ta ga ne preganja, daje mu vodo in z njim deli hrano. Za trenutek v njem spet zatli hvaležnost.

Etiopijec zdaj hodi nekaj korakov za njim. Z dolginom sta še vedno zaveznika, toda z vsako uro je razkorak med njima večji. Zakon skupine ima spet glavno besedo. Povezanost njunih usod se krha, dolgin se korak za korakom oddaljuje od svojega rešitelja.



Večer. Planjava puha vanje svojo mrzlo sapo, vsake toliko v sunkih vetra zažarijo ostanki žerjavice. Zamorec brklja zunaj kroga, slišijo ga, kako puli travo za svoje ležišče. »Brez veze,« zasliši fant divjega lovca. Nagne se naprej, da bi ga bolje slišal. Nekatere kače ponoči resda spijo, pojasni divji lovec, obstajajo pa druge, ki gredo ravno takrat na lov. Toda zares nevarna je črna vdova. Njen strup pokonča celo bika.

Kopali so za divjimi čebulicami in gomolji, pa niso našli ničesar. Tisto noč so ostale prazne tudi pasti, ki jih je prejšnji večer nastavil divji lovec.

Najprej te lakota razjari, potem pa, če še kar traja in traja, postaneš brezvoljen in šibek. Vitalij in mož iz Ašhabada sta nehala tuliti na dolgina in zamorca prav zaradi lakote in mraza.



Naslednje jutro so odrinili naprej še pred zoro. Če bodo hodili, jih bo manj zeblo. Dan se je počasi razpiral za njihovimi hrbti. Trava je bila prekrita s slano.

Pod nogami je kot blisk mimo njih švignil zajec. Par jerebic je čivkajoč prifrfotal iz visoke trave pred njimi. Opoldne je divji lovec fantu pokazal čredo oslov, tako daleč, da sta jih s prostim očesom komaj razločila. Niso se slepili, da bi karkoli od navedenega lahko ujeli. Vsa hrana je stekla in odletela stran, brž ko so se ji hoteli približati. Divji lovec je pogrešal svojo puško, s katero bi lahko streljal na zajca in jerebice in celo gosi, ki so z glasnim gaganjem letale po nebu, ampak njegovo lovsko orožje je viselo doma na steni. Doma – kraj, ki se mu je zdaj zdel prijeten in ne več tako beden in obupen kot takrat, ko se je odločil oditi. Prasketanje ognja v ognjišču, mehka postelja, topla žena.

Vas je zapustil kot eden zadnjih. Čedalje redkejši so bili večeri, ko so tisti, ki so še ostali, svoje skrbi utapljali v občinski dvorani in plesali, dokler niso popadali po tleh. Možje razgaljenih prsi, ki so se predajali nekakšni skrivnostni potrebi, kakršna se polasti slehernega moškega, potem ko dovolj popije.

Včasih so šli na lov, poskakali so v starega terenca, tolpa kot opice naklanih tipov, ki so zganjali tak kažin, da so pregnali prav vse živali, do zadnje. Streljali so na sence ali svetlobne odseve, streljali so na vse, kar se je premikalo in kar je mirovalo. Vsak si je domišljal, da je vrhunski ostrostrelec. Pili so domačo žganico, prazne steklenice so se na kamnih razletele na tisoč koščkov. Nikolaj Ribalko je po nesreči ustrelil lastnega psa. Jokal je in jadikoval, kako da se mu bo to še maščevalo, kako hudo da bo še trpel, ker je ubil izdajalskega klinčevega psa. Podivjali so, kri jim je zavrela, a takoj ko je bilo akcije konec, so popadali v postelje in mirno zaspali.

To je bilo življenje, ki ga je pustil za sabo.



Na obzorju se je na lepem izrisal kurgan, grobna gomila davno izginulega ljudstva. Večkrat so jih že videli. Po navadi so se jim na široko ognili, v strahu, da bi njihova prisotnost zmotila spokoj umrlih. Tokrat pa jim je zmanjkalo energije, da bi gomilo, ki je stala na njihovi poti, zaobšli. Bila je porasla z rumenkasto stepsko travo. Fant se ji je bližal z mešanico tesnobe in razburjenja. Komaj je čakal, da se bo na vrhu razgledal. Podplat desnega čevlja se mu je odlepil in je mahedral ob vsakem koraku. Za prvo silo ga je sicer skušal pritrditi s trakovi platna, ki mu jih je divji lovec odrezal od stare torbe.

Splezal je na vrh. Zvrtelo se mu je. In obenem ga je preplavil občutek neizmerne sreče, ker se je končno osvobodil tiste groz­ljive, prostrane planjave, kot da bi ga velikanska dlan dvignila od tal.

Toda nikjer ni opazil nobenega znaka življenja. Nikjer ničesar kvadratne oblike, kar bi bilo več kot očitno delo človeških rok. Počasi se je obračal okoli: valujoča trava, rumenkasto morje.

Divji lovec in mož iz Ašhabada sta se mu pridružila. »Nič, kaj?« je dejal mož iz Ašhabada. Fant je zmajal z glavo.

Mož iz Ašhabada je zaječal. »Izgubljeni smo.«

»Vi ste. Jaz nisem,« je tiho šepnil divji lovec.

Fant je bil edini, ki je bil pozoren na njegove besede. Vedel je, da ima prav, vse bo preživel. Bil je kamen, bil je vzdržljiv.

Na vrh je prisopihal Vitalij. Potem ženska. Kot zadnji je na hrib prišel Etiopijec. Druženje z dolginom ga je spremenilo, zdaj se je obnašal kot eden od njih. Razgledal se je naokrog. Nobene razlike ni bilo med potjo, po kateri so prišli, in tisto, po kateri bodo odšli naprej. Zamorec se je ozrl v nebo, fant je sledil njegovemu pogledu. Jata gosi v vrtoglavih višavah. Letele so na jug, v formaciji so se druga drugi bližale in se spet oddaljevale.

Kaj neki vidi, je razmišljal fant, o čem tuhta?



Ko so se pripravljali, da se spustijo navzdol po griču, je zamorec iztegnil roko in pri tem po nesreči dregnil Vitalija v nadlaket. Ta je sunkovito umaknil roko. »Prste stran, pacon.«

Zamorec je pokazal na zaplato goste trave v daljavi in rekel nekaj v svojem nerazumljivem jeziku. Divji lovec in mož iz Ašhabada sta se ozrla v smer, kamor je molel svoj kazalec. Pridih zelenega v rumeni travi. Mogoče je šlo za kotanjo, kjer se je voda ob obilni suši zadrževala nekoliko dlje. Morda bodo tam našli les ali divjo čebulo.



Kot sence se vlečejo skozi stepo, vsak od njih tako shujšan, da je od daleč videti kot jermen. Še malo, pa bodo postali prosojni in se razblinili. Skrenili so s svoje poti in se obrnili proti jugu, kamor je pokazal Etiopijec. A tam ne najdejo ničesar razen nekaj grmov in šopov visoke šopaste trave. Kopljejo kot obsedeni za koreninicami in čebulicami divjih tulipanov. Ko se vračajo, so tla zaplate domala preorana, kot da bi kakšno nomadsko pleme tam kopalo za zakladom. Niti spogledajo se ne, razočaranje je neznosno.

Ženska joče brez solz. Zgrudi se na kolena in si na glavo usuje pesek. Fant vidi, kako se ji sesiplje z las na ramena.

»Pridi,« ji reče, »zaostajava.«

Prime jo za roko in jo povleče navzgor. Toda ženska se spet sesede, se vrže naprej in obraz zarije v pesek. Njeno čelo je prekrito s prahom, njen nos, njena lica. Fant jo spet potegne na noge in jo odvleče naprej. Ženska nepričakovano skoči proti njemu, fant se skloni, a prepozno, klofuta mu prileti naravnost v obraz.

Potem gre ženska mimo njega, obrne mu hrbet in se odpravi za drugimi.

Fant obstane kot prikovan, na licu čuti vsak njen prst posebej.



Vračajo se, od koder so prišli, divji lovec razmišlja, da bi se ob kurganu v njegove pasti vendarle morala ujeti kakšna divja žival. Popoldne so se utaborili v dolgi senci griča. Fant ve, da je hrib znotraj votel. Po njem begajo mrtvaki. Ponj bodo prišli. Tisto noč bodo proti njemu stegovali svoje grčaste, koščene prste, da ga za noge odvlečejo v svoje pozemno kraljestvo.

Vitalij stopi k ženski, ki sedi v pesku, in jo dvigne. Tisto noč si jo hoče vzeti, toda mednju stopi mož iz Ašhabada.

»Izpusti jo,« reče.

Vitalij jezno prhne.

»Izpusti jo, ali pa naj te zbrcam?« reče mož iz Ašhabada.

Drugi ju opazujejo. Čakajo, da bo Vitalij popustil. Stopi korak nazaj. A ne da bi se umaknil, kot bi človek mislil, temveč da bi drugemu skočil za vrat. Padeta po tleh, zasoplo se valjata po prahu. Večina udarcev useka mimo. Mož iz Ašhabada se naposled zavihti na Vitalija, tolče po njem, po njegovi glavi, njegovih prsih, po rokah, ki jih je dvignil, da bi si zaščitil obraz. Vitalij ni več pretkan ulični pretepač, kakršen je bil nekdaj. Takrat je skoraj vedno zmagal. Zdaj obleži v pesku, medtem ko mož iz Ašhabada svojo žrtev odvleče v vse gostejši mrak.





Trinajsto poglavje





Pri atamanu




Naslednje jutro je bila prikolica prazna. Razrezana ponjava je plapolala v vetru. Obvestili so prevozno podjetje, da bi nekoga poslali ponjo. Šofer je ostal v priporu, ker je vozil pod vplivom alkohola in se upiral aretaciji. Višji policist Koller je ošinil odrgnjene členke svojega šefa in si mislil svoje. Beg je bil super dedec, imel pa je svoje izpade.

Pripornik je ležal na pogradu, z obrazom ves čas obrnjen v steno svoje celice, in ni odgovarjal na vprašanja. Hrane se ni niti dotaknil. Imel je preklani ustnici, razbite zobe. Prišel je zdravnik. »Rebra ima potolčena, zlomljenega nima nič,« je ugotovil. Njegovih zob si ni ogledal, na medicini se niso učili o zobeh.

V celicah v kleti policijske postaje se je kopičila nesnaga tega sveta kot naplavine v mrtvem kotu ob kakšni rečni zapornici. Enkrat na teden so prostore počistili z lizolom, ampak vonj po kozlanju in starem znoju je vseeno pronical skozi zidove.



Med malico se je Beg zaprl v svojo pisarno in iz enega od predalov mize potegnil adresar. Knjižica je bila stara, veliko imen v njej je bilo že prečrtanih. Novega ni bilo nobenega. Tako kot se je rabin sprehajal med nagrobniki svojih dragih, je Pontus Beg listal po straneh beležnice z imeni, ki so nekoč spadala v njegovo življenje, zdaj pa so iz njega izginila. Pod črko U je našel svojo sestro Evo. Od tistega umnega ničeta Aleksandra se je sicer ločila, a je obdržala njegov priimek: Uspenski. Priimek Beg se ji je zdel preveč kmetavzarski; preveč nizek je bil, preveč stepski.

Ni vedel, ali številka sploh še obstaja. Lahko da se je preselila, ljudje so dandanes nemirni, mnogo bolj kot včasih, na vse mogoče konce jih odnaša. Samo on je ostajal na svojem mestu, nepremičen med tistimi vzdihujočimi toplotnimi cevmi in pod sosedi, ki so na njegov balkon metali cigaretne ogorke.

Dvignil je slušalko, za trenutek še okleval, nato pa vtipkal številko.

Na drugi strani je zazvonilo. Oglasil se je moški glas, ni se predstavil. Rekel je samo: »Ja?«

»S kom govorim?« je vprašal Beg.

»S kom pa govorim jaz?«

Beg je zavzdihnil. »Tadeusz, si to ti?«

Nekaj trenutkov je bilo vse tiho. »Kdo pa sprašuje?«

»Jaz sem, tvoj stric, Pontus.«

Spet tišina. »Mami ni doma,« je naposled rekel.

»O.«

»Sori.«

»Kdaj pa se vrne?«

»Ne vem.«

Odpor na drugi strani je bil skorajda otipljiv – očitno je imel nečak ravno opravek s to ali ono računalniško igrico in ga je zmotil, joj, sodobni smrtni greh.

»Lepo te je bilo slišati, Tadeusz.«

»Ja,« je rekel fant.

»Ji boš povedal, da sem klical?«

»Okej.«

»Rad bi govoril z njo.«

»Ji bom povedal.«

Potem sta odložila. Beg se je pogreznil v naslanjač. Tadeusza je zadnjič videl, ko je bil še najstnik. Zdaj pa je govoril z mlajšim moškim, ki bi mu rad rekel, da bo še vse dobro, da ni nobene potrebe za takšno malodušje in sumničavost.

Ali je res tako, ni vedel.

Eva ga je poznala bolje kot kdorkoli, drug drugemu sta bila edini priči njune mladosti. Da se bosta nekega dne v prihodnosti grenko odtujila, je bilo takrat povsem nepredstavljivo. Pa se je vseeno zgodilo. Lahko bi umrla, ne da bi eden ali drugi izvedel za to. Ampak o tem človek ne sme razmišljati predolgo, sicer postane potrt in mrk.

Oksanina natupirana, svetlolasa frizura se je pojavila nad pasom motnega stekla, ki je njegovo pisarno ločeval od hodnika. Plula je mimo kot jadrnica na obzorju. S svojimi dolgimi nogami in visokimi petami je bila edina, ki je lahko, če je stopila še na prste, videla v pisarno. Kadarkoli je šla mimo, je na hitro, skoraj kot bi šlo za tik, ošinila njegovo sobo in nato spet hitro odvrnila pogled, kot da ne bi videla ničesar. Beg je razmišljal, da bi si dal prelepiti še zgornji del steklene stene, a se na koncu ni odločil za to. Mogoče pa je po tihem cenil, da se je vsaj še kdo zmenil zanj.



Popoldne se je odpeljal na prostrano sipino zunaj mesta. Z novim režimom je tam začel nastajati nekakšen bazar, tržnica, večje Mihajlopol še ni videl. Beg je bil priča rojstvu nove različice trgovine – planska ekonomija je pobrala šila in kopita, sredi ničesar je vzniknil bazar in se razbohotil kot poljana divjih rož na vrhuncu pomladi. Zgradili so ceste, ljudje so kopali latrine – ki so jih pozneje zamenjala mobilna stranišča in še pozneje sanitarije s tekočo vodo –, pojavile so se okrepčevalnice in menjalnice. Naenkrat se je Mihajlopol znašel v središču sveta, na pomembnem križišču. Na bazar so prihajali cigani temnih obrazov in brazgotinastih glav; čez mejo so se pripeljali trgovci v starih mercedesih; kmetje so tja dovažali žito in živino in se domov vračali z vrtnimi škarjami, lovskimi puškami, brusilnimi stroji in plastičnimi rožami za grobove svojih bližnjih. Stare ženice so bile tako otovorjene z zajetnimi vrečami in torbami, da je bil pravi čudež, da se niso zgrudile pod njimi kot izčrpana kljuseta po bitki. Od danes na jutri so vsi postali trgovci. Vsak je nekaj prodajal in se zraven že oziral za novimi rečmi, ki jih bo kupil, preden odrine domov. Star možak, ki je prodajal sladoled, je rekel, da ga bazar spominja na tržnico v Krakovu po veliki vojni – razvraten izbruh nakupovalne vročice, ki je po dolgotrajni lakoti in grozi življenje spet spravila v pogon.

Med ladijskimi kontejnerji so se smukali menjalci denarja, bivši zaporniki, ki si jih prepoznal po načinu, kako so se čepeč naslanjali h kakšnemu zidu – tako so dolga leta preživeli po zaporniških dvoriščih. Vohal si milo in kruh, jedke vonjave čistil in pečenega mesa, odpravil si se nekaj sto metrov po prehodu, polnem živopisnih plastičnih igrač, nakar si se na lepem znašel sredi ulice radijskih sprejemnikov, med stolpi kaset, ilegalnih kopij zgoščenk in najrazličnejših predvajalnikov. Moški z brezovimi metlami so pometali ulice, nanje so tulili trgovci, ki so zaradi prahu hiteli z rjuhami prekrivati svojo robo.

Vsakdo je hrepenel po bogastvu, naravnem koncu vseh skrbi. Ljudje so hlepeli po denarju, ki so ga zaslužili s hitrimi transakcijami. Zidali so si hiše z malto svoje domišljije, hiše, ki so kričale ›Glej, tukaj živi bogataš!‹, čudaške konstrukcije v vseh slogih sveta – samarkandske kupole so se naslanjale na jonske stebre, na notranjih dvoriščih so klokotali damaščanski vodometi. Vsak dan je na bazar prišlo več kot tisoč malih lakomnežev, prepričanih, da jih tam čaka čudež.

Kadarkoli se je Pontus Beg sprehajal med tamkajšnjimi stojnicami, je pomislil na svojega očeta, razmišljal o njegovem nebogljenem preziru do trgovine. Trgovina, to ni nobeno delo, je trdil, trgovina je okoriščanje z delom drugih. Pena trgovine je bolj cenjena od loja dela; to je bila grenka lekcija, ki mu jo je oče vbil v glavo. Staremu Begu je bila nedosegljivo kraljestvo, opravka je imel le z njenim obrobjem – kadar je prodajal mleko in meso zadrugi ali ko so prišli po njegovo žito s tovornjakom. Nikdar mu ni bilo čisto jasno, kako so določali odkupne cene mleka, mesa in žita, zagotovo je vedel le to, da so drugi z njimi zaslužili več kot on.

Tudi Begu, ki je bazar obiskal skoraj vsak teden, je trgovski posel ostal skrivnost. Kako je lahko nekdo, ki je včeraj kupil kontejner kitajskih ur s kukavico, vedel, da bo trideset kilometrov naprej zanje dobil dvakrat toliko? Zakaj cena ur s kukavico tam ni bila enaka ceni tukaj? Kako so tam lahko vedeli, da bo danes tukaj takšno povpraševanje po urah s kukavico?

Kdor je na bazarju zadel terno, jo je pri priči pobrisal. Zaprl se je za visoko ograjo v veliki hiši, njegove posle pa so vodili podaniki.

Eden od njih je bajno obogatel že v času, ko je bil bazar še v povojih, a mu je kljub temu ostal zvest: ataman Čiop. Bil je najbogatejši od vseh. Pontus Beg je bil namenjen k njemu. Ataman Čiop: 168 kil žive teže, močan kot medved. Ljudje so govorili, da je nekoč sedel na res krepkega konja in mu zlomil hrbet.

Čeprav so na tistem območju imeli mobilno policijsko postajo, ni nobena roka segla tako daleč kot roka atamana Čiopa. Noben menjalec ni brez njegove vednosti menjal zlotov v evre in griven v rublje, noben izdelek ni zamenjal lastnika, ne da bi pri tem še sam zaslužil nekaj centov. Pri vsaki od tistih nekaj tisoč transakcij dnevno je en cent vedno izginil v žep trgovca in eden v žep atamana Čiopa. Vsi ti centi skupaj so se sčasoma nakopičili v goro in na tej gori je zdaj posedal ataman Čiop. Z vrha je s svojimi sokoljimi očmi zrl na bazar z neštetimi prehodi, kjer so vsi hlepeli po bogastvu, kakršnega si je nagrabil sam.



»O, glej ga, našega Pontusa!« je vzkliknil ataman, ko je ta vstopil v njegovo pisarno, v kavarno na robu bazarja. »Pridi bliže, Pontus, sedi. Vladimir, prinesi mojemu gostu kozarec.«

Beg se je spustil na stol nasproti njega.

Govorilo se je, da iz kavarne vodi skriven predor do neke barake, daleč proč od bazarja, in da tam vedno stoji pripravljen avtomobil za morebiten pobeg, ampak Beg tega ni verjel. Ataman je bil preobilen za predore, zagozdil bi se v njih kot plutovinast zamašek v vratu steklenice.

»Na zdravje, Pontus!«

Dvignila sta kozarčka in trčila. Beg je že večkrat opazil, da ga ataman rad kliče po imenu, in to vse od njunega prvega srečanja, kot da bi bila stara prijatelja. Zdaj mu ni mogel več reči, naj neha, bilo je prepozno. Sam ga je takrat poklical ›ataman‹, s čimer je bil njun odnos zakoličen za vse večne čase. Prvi se je moral zadovoljiti z imenom, drugemu je bilo določeno mesto v hierarhiji.

Jedla sta vložene kisle kumarice in suho meso, zraven pa pila vodko. Na prvi pogled sta bila videti kot dva prijatelja, ki klepetata o dnevnih novicah.

Beg se je zazrl v atamanovo čelo, v sive ščetinaste lase nad njim. Nihče ne bi vedel povedati barve njegovih oči, globoko pogreznjenih v zamaščene veke.

»Včeraj sem ustavil neki tovornjak,« je začel Beg.

Zazvonil je atamanov telefon. Na hitro je ošinil ekran in rekel: »Samo moment, Pontus.«

Beg je roki položil na mizo in čakal.

»Zaključi pri trideset,« je rekel ataman. »Potem sem za.«

Tišina.

»Največ trideset,« se je spet oglasil ataman. »Ampak začni pri dvajset.«

Poklopil je mobilnik in ga vtaknil v ovitek za pasom.

»Kaj si mi hotel povedati, Pontus?«

»Včeraj zvečer sem ustavil neki tovornjak,« je ponovil Beg.

»Lepo,« je odvrnil ataman. »Zakaj mi to praviš?«

»Danes zjutraj je bil tovornjak prazen.«

Ataman je dvignil oči proti stropu, nato pa jih je spet uperil v Bega. Globoko je zavzdihnil. »Res strašno, kako danes vsi kradejo. Povsod so sami lopovi, povsod. Ljudje so postali leni, delo jim ne diši več.«

Beg je vedel, da je napočil trenutek, ko je bolj pametno molčati. Zastrmel se je v moža nasproti in se čudil, kako je vendar mogoče, da človeška glava tako zraste – pozabljena velikanska buča na robu njive. Uboga mama, ki ga je morala spraviti na svet, si je mislil, čeprav si je bilo resnično težko predstavljati, da je tega orjaka sploh rodila ženska.

»Kaj bi rad, da naredim, Pontus? Oprezal bom za lopovi, evo, to bom naredil. To se razume samo po sebi.«

Telefon je spet zacingljal. Dvignil je, nekaj časa poslušal, nato pa rekel samo: »Zdajle ne morem. Pokliči me proti večeru.« Odložil je.

Beg si je postregel s kumarico, si jo na kratko ogledal in jo nato vtaknil v usta.

»Kje sva ostala, Pontus?«

Medtem ko je žvečil, je Beg dejal: »Težki časi so. Vsak bi kdaj rad kupil kakšno darilce za svojo drago ali se odpeljal na izlet do morja. Dober občutek je, če ti v žepu zašušti pravi denar, ne plastičen. Plastika ni denar. Povej, ali misliš, da ima ataman bančno kartico? Da ne bom crknil od smeha! Ataman zaupa samo gotovini, to je pravi denar, pameten mož je. Bankam ne zaupa, tam je tvoj denar v njihovih rokah, vsake toliko izpade elektrika in vsi ti gledajo pod prste. Nekega dne bi ti v banki lahko celo rekli: ›Dragi ataman, tale tvoj posel nam pa ni preveč všeč, davčne službe hočejo, da ti do konca preiskave zamrznemo račun.‹ In potem je konec.«

Ataman je zmajal z glavo. »Pontus, za kakšnega človeka me pa imaš? Moj posel je uvoz-izvoz in časi so težki, trgovina je na psu.«

»Lahko vzamem še zadnjo kumarico?« je vprašal Beg.

»Kar izvoli.«

Prijetno mu je škrtala med zobmi. »Vsi moramo nekako preživeti,« je zamišljeno dejal Beg, »glede tega ima ataman prav. Nekateri pač preživimo laže kot drugi. So ljudje, ki vidijo kovanec že na kilometer, drugi ga ne opazijo, pa če se spotaknejo obenj. Ataman vidi novce vsepovsod. Novci kar sami priletijo k njemu, za novce je pravi magnet. Že od daleč ga slišiš prihajati, tako lepo mu žvenketajo v žepih.«

Ataman je z dlanmi udaril po mizi. Kozarčka sta presenečeno poskočila. »Pontus! Pontus! Nehaj! Od kod ti takšne izjave?! Kaj si vendar domišljaš? Trgovina je na psu, ti pravim. Ni mi lahko. Ne morem ti pomagati!«

Beg je zvrnil drugi kozarček in si s hrbtom roke obrisal usta. »Tisti tovornjak …« je spet počasi rekel.

»Je bil skoraj prazen,« je z povišanim glasom rekel ataman. »Material za paketiranje. Nekaj palet pralnih praškov. Ni bilo vredno vsega truda, verjemi. Bi pralni prašek? Za belo perilo? Pisano? Vsega vzemi.«

»Bela tehnika in elektronika,« je rekel Beg. »Sodeč po tovornih listih.«

»Ah, nekaj malega, skoraj nič. Ni omembe vredno.«

Toda Beg je vedel, da se bo bazar v naslednjih dneh utapljal v pralnih strojih, sušilnikih za lase, CD-predvajalnikih. Miele, Braun, Sony; znamke, ne škart. Ataman ni maral, da bi ga ljudje spraševali, od kod so se tiste reči znašle tam, nič bolj kot ni maral, da bi ga spraševali, od kod so tja prišle težke droge ali orožje, kar si prav tako brez težav našel na bazarju.

Beg je počasi zmajal z glavo. »Nekdo je ob cesti pustil darilce in nekdo drug je prišel in ga odvil. Bilo bi sila zoprno, če bi morali to darilce vzeti nazaj.«

Ataman je smrknil in prhnil, nato pa glavo zasukal proti baru in zaklical: »Vladimir!«

Vladimir je pristopil k mizi. Šef mu je pokimal in mož je iz notranjega žepa jopiča potegnil ovojnico.

»Pontus,« je dejal ataman, »spet si me obral do suhega. Na, kupi kaj čednega svoji punci.«

Beg je pospravil kuverto in vstal. Rekel je: »Veš, mogoče jo bom pa res odpeljal na morje.«





Štirinajsto poglavje





V iskanju sreče




Trinajst jih je bilo. Po tajnem dogovoru so se zbrali pri skladiščih. Bil je vroč, soparen popoldan. Od vsega so si najbolj želeli, da bi bili nevidni, celo njihove sence so jim bile odveč.

Nagnetli so jih v pisarnico nad enim od skladišč. Vsake toliko so vstopili moški, razdelili so steklenice vode in zavitke piškotov. To jim bo moralo zadostovati, štiriindvajset ur drugega ne bodo dobili. Vsak je smel s sabo vzeti eno torbo s svojimi stvarmi. Neka ženska je jokala, odreči se je morala kovčku s pesmaricami in prtom, ki ga je izvezla njena babica.

Moški so bili osorni, nepopustljivi.

V druščini je bil tudi črnec, vsi so osuplo bolščali vanj. Sedel je nekoliko ob strani in ni bilo videti, da bi opazil njihove predirljive poglede. Pri sebi je imel culico, povezano s pasom, vanjo je zvil vso svojo lastnino.

Ob njem so se jim porajala osnovna vprašanja. Od kod prihaja? Kako se je znašel tukaj? Kako mu je ime? Kam gre?

Vprašanja, ki mu jih ni nihče postavil.

Odpeljali so jih k tovornjaku. Stisnili so se v sprednji del prikolice, v ozek prostor za paletami, ovitimi v plastično folijo. V kotu je stalo vedro, kamor naj bi opravljali svojo potrebo. Kajenje je bilo prepovedano, ves čas poti mora v prikolici vladati smrtna tišina, ne glede na okoliščine. Kdor je imel mobilni telefon, ga je moral izročiti možakom.

Šef operacije je bil oblečen v belo trenirko, zlato se mu je bleščalo okoli vratu in zapestij. Poleg tovornjaka je stal njegov beemve, vrata so bila odprta, iz njega se je razlegala bučna glasba. Ko so se namestili, so v prikolico naložili preostali tovor, z rokami so si zatiskali ušesa pred oglušujočim hrupom viličarja.

Počasi jih je zagrnila tema. Ne bodo samo molčali, še sapo bodo zadrževali in prenehali obstajati, dokler ne pridejo čez mejo.

Glasovi zunaj so zveneli pridušeno, zaprli so loputo prikolice. Z nečim težkim so še zadnjič udarili po njej. Z očmi so predirali temo, a razločili niso ničesar.

Motor je zabrnel, prikolica se je sunkovito stresla. Tovornjak je tako nekaj časa miroval na mestu, nato je speljal. Oster ovinek – zapuščal je parkirišče. Nekoliko pozneje so se v enakomernem ritmu vozili po cesti. Njihove misli so se nekoliko pomirile. Vse bo v redu, zdrsnili bodo skozi šivankino uho in se obnašali, kot da je sreča njihov najboljši prijatelj. Zakaj bi ujeli prav njih, zakaj ne koga drugega? Takih, kakršni so oni, je bilo nešteto, pa naj druge sreča pusti na cedilu! Nihče je ne potrebuje bolj kot oni!

Toda vsakokrat, ko je tovornjak zavrl, jim je srce divje poskočilo v grlu.

Vožnja naj bi trajala približno dvanajst ur, je povedal možak. Sem ter tja se je bledo zasvetila številčnica kakšne zapestne ure. Niso vedeli, kako dolgo traja dvanajst ur v temi. Neskončna noč brez spanca. Ura, ki je tekla tukaj notri, ni bila enaka tisti zunaj! Kazalci so se zatikali, vlekli so se naprej po številčnici kot muhe, ujete v medu.

Fant je že nekajkrat pomislil, da se bo v hlače, ampak potreba vsakič znova potihne. V odrevenelo nogo mu uspe vdahniti nekaj življenja in ozre se po drugih, ki se tako kot on s hrbti naslanjajo na palete. Sence. Nesnovne, kot zrak. Ne pozna jih, drugih. Kolikor je lahko ugotovil, je med njimi en zakonski par, ostali potujejo sami.

Ve, da so vsi izvidniki, da utirajo pot svojim družinam, svojim vasem, svojim skupnostim. Po njihovih sledeh potuje nevidna skupina očetov, mater, bratov, sester, stricev in tet, nečakov in nečakinj. Vanje polagajo svoje upe. So pionirski zasevek – vse nadloge lahko prikličeš nadnje, lakoto, žejo, vročino in mraz, vse bodo preživeli.

Fant razmišlja o svojem očetu in mami, o svojem bratu, ki je prešibek, da bi šel na pot. Zdaj so neskončno daleč. Ve, da ne more več nazaj. Njegova pot je enosmerna.

Jokal je, ko so mu povedali. Obriši si solze, mu je rekla mama, saj hočeš biti mož, kajne? In mož nosi, kar mu je naloženo, in se ne pritožuje.

Fant je stisnil zobe in ni več jokal.

Tisto jutro, ko je odšel, je bilo še temno. Odpeljal se je z nekim neznancem, v drdrajočem poltovornjaku sta se spustila v dolino in opazovala, kako se je za gorami počasi danilo. Mož ga je odložil na avtobusni postaji in mu zaželel, naj ga bog spremlja na njegovi poti.

Fant se je z avtobusom odpeljal na zahod in je bil že zvečer dlje od doma kot kdajkoli prej. Ponavljal si je nasvete, s katerimi so ga ovesili kot s talismani. Ne pogovarjaj se s tujci. Na široko se ogni policajem. Ne zapravljaj. Izogibaj se ljudi z rdečimi lasmi.

Okoli vratu mu je visela vrvica, na kateri je viselo oko iz modrega stekla, ki ga bo varovalo pred zlobnim očesom.

Prespal je v kotu avtobusne postaje. Počepnil je k zidu in se skril v zavetje svojih rok.

Prebudil ga je čuvaj. Odpeljal ga je v kavarno zraven terminala ter mu kupil začinjen slan žepek in čaj. Ko se je na nebu začela počasi razpirati sinja modrina, so na postajo pripeljali prvi avtobusi. Fant je srkal čaj in se v čuvajevi družbi za kratek čas počutil varnega.

Po njegovih napotkih je odpotoval naprej. V naslednjem mestu je poiskal kavarno Darius. Neznanci so mu pokazali pot.

Natakarja je vprašal po Nacerju Gülu. To ime so mu dobesed­no vbili v glavo; če bi ga pozabil, bi bil izgubljen.

Natakar ga je pospremil v zadnje prostore, kjer je moral med vedri in škatlami počakati na Nacerja Güla. Gül je bil nebeški ključar, brez njega ni nihče prečkal meje. Fant je čakal, dokler mu misli niso obnemele in je pozabil na čas.

Z veliko hrupa se je Nacer Gül vendarle pojavil – topotanje nog, ukazovalen glas. Vrata so se sunkovito odprla. Glavo je imel obrito, kot so brili glave otrokom v fantovi vasi. Na čelo je imel nasajena velika sončna očala.

»Pozen si, poba. Skoraj bi odšli brez tebe.«

Zasmejal se je. Fant se ni zganil.

»Denar,« je rekel Gül.

Fant mu je pomolil zvitek, dolgi prsti s prstani so prešteli šelesteče bankovce. Nato je Gül denar pospravil v žep svoje trenirke. Z denarjem je delal brezbrižno, letel mu je na kup, zanj mu ni bilo treba narediti prav nič. Fant si bo zapomnil vse, kar bo videl; takšen bo nekoč tudi sam, tudi v njegove žepe bo letel denar sam od sebe in njegova mama bo ponosna nanj, na svojega sina, ki se je sam podal na dolgo pot in premagal vse ovire.



Mrak v prikolici se je zgostil, najbrž je sonce že zahajalo. Pod njimi je drsela reka asfalta, cesti ni in ni bilo konca. Včasih so zadremali, s hrbtom naslonjeni na tovor, a večino časa so z odprtimi očmi strmeli v temo. Vse bo še v redu. Bog je z nami.

Kdor je prej imel osebni dokument, ga zdaj ni imel več. Nacer Gül je rekel, da morajo vse svoje papirje raztrgati. Pametneje je priti na drugo stran brez dokumentov. Človek brez imena in izvora zmede protokol. Procedure se zataknejo, možnost, da boš smel ostati, se poveča. In tako so uničili papirje, do katerih so se tako težko dokopali. Odslej je bilo vse negotovo, razen besed Nacerja Güla, ki so bile trdne kot kovanci.



Odslej niso nihče več. Ženska, ki je morala za sabo pustiti kovček s pesmaricami, presenečeno in žalostno gleda nazaj na svoje življenje. Živi s hrbtom obrnjena proti prihodnosti, na spomine na težko življenje doma pa že lega nežen sij domotožja.

Možje so pripravljeni pozabiti. Če bi lahko, bi v dlani Nacerja Güla poleg svojega denarja in usode položili tudi spomine. Hočejo naprej. Pripravljeni so se izgubiti, svoje življenje preščip­niti na pol kakor črva.

Nekoč so bile dežele in kontinenti odprti za tiste, ki so iskali srečo, meje so bile mehke in prepustne – zdaj so bile ulite v beton in obdane z bodečo žico. Nešteti popotniki so kot slepi tipali po zidovih, da bi našli šibka mesta, razpoko, luknjico, skozi katero bi se lahko zrinili na drugo stran. Človeški val je vztrajno pljuskal ob tiste zidove, bilo je nemogoče zadržati prav vse do zadnjega. Bilo jih je nešteto in vsak od njih je živel v upanju in pričakovanju, da spada med srečneže, ki bodo dosegli drugo stran. Vedli so se kot živali, ki potujejo v tropu – zavedali so se izgube posameznih članov, a verjeli so, da bodo kot vrsta preživeli.



Tovornjak je nekoliko upočasnil. V prikolici so poblisnile beločnice njihovih široko razprtih oči. Šofer je vozil po polžje, zaslišali so glasove. Moške glasove in pasji lajež, nato je tovornjak povsem ustavil. Motor je še tekel. Kako so si lahko domišljali, da so nevidni? Samo tanko platno ponjave jih je ločevalo od mejnih stražarjev in psov. Kako bi psi ne mogli zavohati njihovega jedkega znoja, ki je zaudarjal po strahu, in slišali njihovih razbijajočih src? Loputa se lahko vsak trenutek odpre, možje bodo skočili v prtljažnik, v njihove hrbte bodo uperili predirne snope svojih žepnih svetilk. Čisto zadaj jih bodo našli, izčrpane od strahu.

Kaj se zunaj dogaja? Zakaj se smejejo? Se smejejo njim? Ali hočejo muko nalašč podaljšati?

Pramen svetlobe se je drzno prerinil noter, kot da bi šel v izvidnico, preden bodo v prikolico vdrli možje. Od brnenja motorja se je vse treslo. Slišati je bilo, da se oni zunaj oddaljujejo. Fant se je počasi dvignil, sosed ga je zgrabil za roko, da bi ga zadržal, ampak fant se ga je otresel. Zrinil se je skozi špranjo med dvema kupoma palet in se znašel ob ponjavi. Stopil je na prste in pogledal skozi luknjico v platnu ter glavo skoraj pri priči sunkovito umaknil. Čez čas je spet pokukal, tokrat je zdržal dlje. Potem se je odplazil na svoje mesto, ves čas je pazil, da se ne bi spotaknil. Srce mu je poskakovalo po prsih kot žabica. Sedel je in obraz položil na v komolcu pokrčeno roko, da bi udušil težko dihanje. Glasovi so se vrnili. Psi so divje lajali, kot da bi zavohali kri.

Stražarji so bili zdaj tako blizu, da so lahko razumeli skoraj vse. O, nagonska želja, da bi enostavno vstal in se razkril, da bi napravil konec temu razjedajočemu strahu! Da bi naredil konec tej izčrpavajoči negotovosti. En sam kih, en sam kašelj in vse bi bilo izgubljeno. Njihovo življenje se je skrčilo na to ozko polico, lahko padejo, lahko pridejo na drugo stran, a vse skupaj ni bilo več v njihovih rokah.

Klic, vrata, ki se zaprejo. Premik! Tovornjak se zgane, najprej vozi počasi, potem vedno hitreje. Pnevmatike lahkotno brnijo po asfaltu, nobeden od popotnikov si še ne upa verjeti v nemogoče.

Globlje in globlje se peljejo v noč. Zdaj so prepričani: prečkali so mejo! Previdno si dovolijo razmišljati o sreči, ki se jim je pravkar nasmehnila.

Neki mož se z obrazom skloni k fantu in mu zašepeta v uho: »Kaj si videl?«

»Vojake!« šepne fant.

Malce pomisli, se spet nagne k moževemu ušesu in doda: »Ograjo, avtomobile.«

Mož sporočilo preda naprej, tih refren potuje od ušesa do ušesa, njihovo razburjenje zapolni temo. S težavo zadržujejo svoje veselje.

Vsak se v temi nestrpno ukvarja z lastnimi predstavami, svoje življenje tihotapskega blaga hoče čim prej zamenjati za življenje živega bitja, ki sámo odloča, kam gre in kaj počne, kdaj govori in kdaj molči.

Tovornjak začne ustavljati, ovinek, potem makadamska cesta. Počasi zapelje po luknjastem kolovozu. Celo večnost se tako kobacajo naprej, dokler se tovornjak končno ne ustavi. Zamolkli udarci, loputa se spusti, hlad zaveje po prikolici.

»Hej!« zakliče možak. »Pridite. Prišli smo.«

S svojih nog otresejo spanec, se pretegnejo in splezajo čez tovor svobodi naproti.

Noč je jasna, sveža. Šofer se reži in naokoli deli cigarete. »Skoraj sem se posral!« nekajkrat zapored reče. »Tam notri ste sigurno mislili, da vas bo pobralo od strahu, kaj? Si sploh predstavljate, kako šele je bilo strah mene?!«

Nerodno kot živina, ki spomladi zapusti hlev, so stali pod sveže spranim zvezdnatim svodom, in se počutili, kot da bi se ponovno rodili.





Petnajsto poglavje





Za imeni




»Dvigni noge,« je Zita rekla Begu. Dvignil je noge. Podnje je zdrsnila šoba sesalca.

Nekoliko pozneje je vprašala: »Kaj je to? Ga lahko kam pospravim?«

Dvignil je pogled. Na mizi je ležal paket, ovit v časopisni papir.

»Zate je,« je rekel. »Darilo.«

»Pontus!«

»Saj je samo malenkost.«

Zita se je namrščila. »Da ne bi slučajno mislil …«

»Nič ne mislim.«

»Čez nekaj dni bova spet.«

»Vem.«

»Potem pa v redu.«

Odvila je darilo.

»Fen,« je veselo rekla. »Kako lepo.«

»Saj ga zaslužiš.«

Z dlanjo se je na kratko dotaknila njegove rame. S sušilcem v roki je odšla v kuhinjo. Kako lepo se ziblje njena zadnjica, je pomislil; rad jo je gledal. Njeni lasje so bili nekdaj vranje črni, z leti so jih začeli prepredati sivi. Še malo, pa si bo morala misel na otroka za vedno izbiti iz glave. Včasih, v objemu noči, je prosjačil zanj. »Otroček. Tvoj in moj? Zakaj ne?« Ni preslišal trpkosti v njenem smehu. »Daj, Pontus, ne govori takih reči.« Obrnila se je, stisnil se je k njej in eno dlan položil na njeno dojko pod spalno srajco. Bolj kot sama potešitev sle mu je bilo pomembno prav to; čutiti, kako njeno dihanje postaja počasnejše in globlje, z eno dlanjo objemati njeno dojko in medenico prijetno pritiskati k njeni zadnjici. Tako je zdrsnil v spanec, pomirjen. Ampak nobena noč z Zito ni minila, ne da bi ga prebudil njen pogovor z mamo na drugem svetu. Fanatično sta čebljali o vsem mogočem. Pri Ziti je prenašal prav vse, razen klepetanja o boleznih tega ali onega, »Pa veš, da bo imela Vajda še enega? Sedmega, si predstavljaš! Uboga reva. Pa se dobro drži, ne morem reči, da se ne. Saj veš, kaj pravijo: Težji križ boš nosil, močnejši hrbet ti nameni Bog.«

Tega ne bi mogel preslišati, pa če bi si v ušesa natlačil vse čepke tega sveta, tako da je raje vstal in se umaknil v dnevno sobo, dokler nista mama in hči potihnili. Sedel je v temi, pokadil cigareto in spil še en kozarček, medtem ko je iz njegove spalnice donel Zitin glas.



»Pontus, telefon!« je zaklicala Zita iz kopalnice. V dnevni sobi je že nekaj trenutkov začudeno strmel v aparat. Nihče ga ni klical domov. Vstal je iz naslanjača in stopil k telefonu, prepričan, da bo stvar utihnila, ko bo prispel do nje.

Dvignil je slušalko in prisluhnil, kot da bi uho pritisnil k školjki, da bi zaslišal šumenje morja.

»Pontus? Eva tukaj.«

Glas njegove sestre. Nenavadna bridkost. Razen njega edini preživeli njegove preteklosti. Naučila ga je brati. Česa pa ga ni naučila v tistih rosnih letih?

»Pontus? Reci kaj.«

»Živijo, Eva. Kako si?«

»Zakaj si klical? Tadeusz je rekel, da si klical.«

»Ja, sem … Listal sem po svoji beležki … po starem adresarju … Zagledal sem tvoje ime, pa sem si rekel … Zakaj pa ne.« Za trenutek je premolknil. »To je v bistvu to.«

»A tako,« je rekla sestra. »No, midva sva v redu. Glede na vse skupaj.«

Mednju je pljusknila tišina.

»Tadeusz se uči za mehanika,« je nato dejala. »Ugotovil je, da delo varnostnika ni zanj.«

Beg si je oddahnil, ni ji bil odveč kot njenemu sinu.

»V službi je zmerom zaspal.«

»Kdo?«

»Tadeusz, kdo pa. Nočne, ni jih prenesel.«

Prav tak lenuh kot njegov stari, je pomislil Beg.

Eva je še vedno vozila tramvaj; ni ji bilo lahko sami vzgajati otroka in zraven delati ob tako nemogočih urah, ampak zdaj ko je Tadeusz odrasel, uživa v svoji samostojnosti.

»Nikdar več ne bom živela z moškim,« je pribila. »Vsi so navadni otročaji.«

Nista govorila o stvareh, zaradi katerih sta se oddaljila, nobeden od njiju jih ni hotel pogrevati. Mogoče, si je mislil Beg, je vzrok postal trivialen. Mogoče pa je enako osamljena kot on.

Potem ji je povedal za pesmico o Rebeki in vrtnicah, ter rekel: »Včasih si jo pojem, čisto trapasto, vem, kar na lepem mi je prišla na pamet. Se je ti spomniš?«

Prijetno je bilo slišati njen smeh. »Že leta nisem pomislila nanjo!«

»Šele zdaj razumem besedilo. Nekdo mi je povedal, da gre za ljubezensko pesem. Ti boš gotovo vedela, ali nama jo je mama res prepevala, sem si rekel. Ti si takšne reči zapomniš. Judovska je.«

»Prav imaš,« je dejala. »Mama nama jo je prepevala, v jidišu.«

»Zanima me, kje se je ona naučila judovske pesmice?«

Za hip je bilo vse tiho, nato je rekla: »Zaradi pesmice me torej kličeš.«

Beg je molčal.

»Res ne bi vedela,« je nato rekla. »Kako hecno, da si se je spomnil. Pravijo, da se preteklost začne vračati k tebi, ko se staraš, pa če to hočeš, ali ne. Si zaradi tega prepevaš pesmice iz mladosti, Pontus?«



Po pogovoru s sestro se je želel stisniti k Zitini široki zadnjici in zariti nos v njene lase, ampak ni še bil njegov dan. Enkrat samkrat jo je hotel kupiti, eno samo dodatno noč, pa je v trenutku zmrznila in otrdela in rekla je: »Nisem kurba, Pontus. Menda ne misliš, da sem kurba?«

»Ne, ne, seveda ne,« je planil, čeprav takole na hitro ne bi znal povedati, v čem natanko je razlika. Njun odnos je bil v marsičem zapleten, o njem ni hotel preveč razmišljati.



Pogovor s sestro ni povsem potešil radovednosti v zvezi s tisto pesmico. Saj ni pomembno, si je rekel, ne zares. Šlo je samo za to, da je štrlela v zrak kot odparana nitka – sitna nitka, ki jo je nehote smukal med prsti in vlekel zanjo; neškodljivo početje, drobno razvedrilo. Prijetna posledica je bila brez dvoma ta, da je po dolgih letih spet govoril s svojo sestro, edino, s katero je delil spomine na gost dim, ki se je dvigal nad njivami, ko so kurili ostanke žetve, ob katerem se ti je zadrgnilo grlo in se je stemnilo sonce, na sončnice, ko se je ulil dež, na to, kako so sklanjale glave, kot ujetniki, ki se vračajo iz bitke … Tudi ona se spominja pesmice o Rivkele in tudi ona ne ve, kje se je je mama naučila. Preteklost je zabrisala sledi, naučiti se bosta morala živeti s spoznanjem, da obstajajo velika in majhna vprašanja, na katera ne bosta nikoli dobila odgovorov.



Koller mu je prišel povedat, da je klicalo transportno podjetje. »Šoferja hočejo nazaj. Poslali bodo odvetnika.«

»Do tega imajo vso pravico.«

Koller je motril obraz svojega šefa, niti sanjalo se mu ni, kako naj si razlaga njegove besede. Vprašal je: »Kaj hočeš, da naredim v zvezi s tem?«

Beg je pogledal iznad računalniškega ekrana. »Ne moremo ga izpustiti brez zapisnika, ni res? Pa ga že imamo? Je sploh že odprl usta? Ne. Torej ne gre nikamor.«

Koller je razmišljal o možaku v celici. Prav taka trma kot Beg. Z glavo skozi zid. Dve furiji. Ampak Beg ga bo že dobil, zlomil ga bo s svojo brezbrižnostjo, drugače pa s silo.

Ko je Koller naslednje jutro prišel na postajo, mu je Beg rekel: »Pripravljen je na zaslišanje.«



Ko je Koller vstopil v njegovo celico, je šofer zvit kot zarodek ležal na lesenem pogradu. Višji policist je s pendrekom udaril po kovinskih vratih, toda mož se ni premaknil. Stresel ga je za ramo, napol v pričakovanju, da je mrtev, ampak šofer je vendarle dvignil glavo iz zavetja svojih rok. Oči so mu izginile za oteklinami in krastami. Beg ga je očitno zlomil s silo. Ena od vek se je odprla. Koller mu je ponudil kozarec vode. Mož se je počasi dvignil in vzel kozarec. S tresočimi se rokami si ga je primaknil k ustom. »Zdajle bova šla gor na zaslišanje,« je rekel Koller. »Potem boš spet svoboden mož.«

Kozarec mu je vzel iz rok. Obraz, spačen od bolečine. Koller ni mogel verjeti, a razločno je videl, da je možak zmajal z glavo. Ne. Preklani ustnici je trmasto stiskal skupaj. Koller je občudoval njegovo neomajnost, rekel je: »Samo še v slabši položaj se boš spravil. To ni pametno, verjemi, niti najmanj ni pametno.«

Mož ga je pogledal. »Krivica,« je izdavil.



Nekoliko pozneje Koller pokuka izza vogala v šefovo pisarno. Roko naslanja na kljuko, telo ima na hodniku. »Tisti pezde še kar noče spregovoriti.«

Beg pokima in reče: »To pa ni lepo.«

Po teh jedrnatih besedah se Koller povleče nazaj za vrata. S težkim korakom oddrsa k svoji mizi, utrujen kot polje, na katerem so se vojske borile do smrti. Premišljuje, da bi jutri sporočil, da je zbolel.



Beg čaka, da Kollerjeva senca izgine za motnim steklom. Potem iz miznega predala vzame list papirja, na katerem so zapisane besede, ki ga že ves popoldan navdajajo s silnim vznemirjenjem. Gre za kopijo iz knjige Za imeni profesorja Janosza Urbana. Knjigo je našel v majhni lokalni knjižnici, ki jo vodi nekaj starejših ženic. Tam sedijo in berejo ob sivkasti svetlobi, ki pada skozi okna, vse nosijo očala, pritrjena na kovinske verižice. Koliko časa je minilo, odkar je bil zadnjič v kakšni knjižnici? Počutil se je, kot da bi vstopil v čudaški, paralelni svet, povsem odmaknjen od vsakdanjega življenja.

Ena od žensk mu je pokazala polico z rodoslovnimi izdajami. Knjiga profesorja Urbana je bila stara, a je ni še nihče vzel v roke, lepilo na hrbtu je popokalo, ko jo je odprl. Šlo je za raziskavo o izvoru najpogostejših priimkov – od kod prihajajo in kako so se razvili do današnje oblike. Beg je sledil neizrečeni možnosti, tako kot sledni pes sledi šibkemu vonju. Vanj se je ugnezdila v tistih nekaj lebdečih trenutkih, tik preden te zajame spanec. Prej ji ni namenjal pretirane pozornosti. Zdaj pa, ko je sled pri njegovi sestri zatavala v slepo ulico, je bila ta možnost zadnje, kar mu je še preostalo.

Listal je po knjigi Za imeni in iskal črko M.

Markowski. Martin. Maslak. Matula. Našel je priimek, ki ga je iskal: Medved. Mamin dekliški priimek. Razširjen je bil po vsej vzhodni Evropi, bil pa je tudi dokaj pogost vzdevek.



MEDVED. Imenovanje za velikega, močnega in nekoliko nerodnega posameznika. V nekaterih primerih skrajšana oblika ukrajinskega ali beloruskega priimka Medvedjev. Tudi judovsko (aškenaško).



Ko sedi za pisalno mizo v svoji pisarni, mu oči kar naprej uhajajo k opisu, ki nekoliko površno zaključuje geslo. Tudi judovsko. Ta stavek je kriv za njegovo razburjenje, od njega mu gorijo ušesa. Tudi judovsko …

Beg ni imenoslovec in tudi genealog ni, ampak zdaj je prepričan, da je bila njegova mama asimilirana Judinja, ki je prikrivala svoje judovske korenine, razen otroške pesmice in priimka.

S tem odkritjem bo šel k rabinu Zalmanu Ederju. Vprašal ga bo, kaj si o tem misli on. Kajti če je bila Judinja njegova mama, potem je Jud tudi sam, toliko pa že ve o judovski postavi.





Šestnajsto poglavje





Vitalij




Vitalij se je rodil kot potepuški pes in bo brez dvoma kot tak tudi umrl. Dolga leta se je uril v nasilnem nadlegovanju, blefu in sarkazmu, če je bil nasprotnik močnejši od njega, pa je izbral strategijo nizkotnega oportunizma in izogibanja. Ne, o Vitaliju ni bilo mogoče povedati nič lepega, treba pa mu je bilo priznati, da mu je do danes nekako uspelo preživeti. Za vsako brazgotino se je skrivala druga zgodba. Tukaj nož, tamle bejzbolski kij. Polomljene kosti, potem ko so ga premlatili na žive in mrtve in ga kot mrtveca tudi pustili ležati v krvi. A je še zmeraj živ, četudi je poškodovan človek, nesposoben kakršnihkoli čustev razen morda sentimentalnosti.

Njegovo idealno življenjsko okolje je bilo od nekdaj mesto, strdek človeštva. Potreboval ga je, tako kot parazit potrebuje gostitelja. Bližnji mu ni pomenil drugega kot možnost, da se z njim okoristi. Če si je zapomnil tvoje ime, si se moral nenehno ozirati čez ramo.

Znotraj svojega družbenega razreda je veljal za uspešneža. Vsako leto, ki ti ga je uspelo preživeti v njegovem svetu, je pomenilo zmago nad okoliščinami. Veliko takih, kakršen je bil on, je umrlo v plesnivih kleteh opustošenih zgradb, ki jih po veliki vojni niso nikoli podrli; zmešalo se jim je od lepila, spida in heroina, cepali so za aidsom, od prevelikih odmerkov in metilnega alkohola; na kratko, običajen pejsaž v kloaki po razpadu Sovjetske zveze.

Vitalij je že zgodaj ugotovil, da je pametneje biti ponudnik kot odjemalec. Saj je bil tudi sam džanki, a ni izgubil glave. Pri sebi je vedno nosil klešče. Tistim, ki niso poravnali svojih dolgov, je populil zlate zobe. Tistim, ki niso imeli več zlatih zob, je odščipnil prst. Prst so smeli obdržati za spomin.

Sam je izgubil dva prsta, ker je kradel velikemu šefu. V solzah je kruleč prosil odpuščanja, ampak samo nekaj mesecev pozneje je ukradel kilo heroina, ga še isti dan preprodal, mimogrede pomislil: sem pa res nepoboljšljiv, in se pobral iz mesta.

V tovornjaku Nacerja Güla je prečkal mejo in vedel, tako kot fant, da se nikoli ne bo mogel vrniti tja, od koder prihaja – tudi njega je cesta vodila samo še naprej.

Na poti se je odvajal. Kar pojasni njegovo kronično zateženost.

Zaradi pomanjkanja vitaminov je imel razbolele noge, na mestih, kamor se je tolikokrat zadrla igla, predvsem na rokah in v dimljah, je imel velike, boleče mehurje in pod kožo črnikasto-modre otekline. V tovornjaku se je kar naprej tresel in včasih bljuval žolč. Ko so jih izpustili iz prikolice, se je umaknil nekoliko na stran in kozlal kot vidra.



Šofer jim je pokazal, v katero smer morajo, ves čas proti zahodu. Le dve, tri ure hoda daleč jih je čakal obljudeni svet. Ob cestah so bile kontrole, zapore; bolje je bilo tja priti peš in se nato razkropiti po mestu.

Nad planjavo so lebdele meglene črte. Malo pozneje je na obzorju za njimi zažarel rdeče-vijoličast svetlobni trak; dohitel jih je omahljiv, lahkoten škrlat jutranje zarje. Omotični so bili od utrujenosti in evforije, preplavljala sta jih negotovost in sreča hkrati, še malo, pa bodo stopili v nov svet. Sonce se je katapultiralo na nebo, jutranji hlad se je pri priči umaknil vročini. Nihče ni vzel vode s sabo. Molče so hodili pod razgretim, odprtim nebom, oči so jim pordele od bolščanja proti obzorju, kjer se njihove trmaste sanje niso in niso hotele udejanjiti. Hodili so že precej več kot nekaj ur.

Začeli so jih obhajati dvomi. Najprej vsakega posebej, čisto po tiho, čez čas pa so glasno privreli na plan. »Nategnili so nas!« je zakričal neki mož.

Njegove besede so sprejeli z olajšanjem. Zdaj so se lahko udarili s svojimi najhujšimi strahovi. »Ni res!« so govorili. »Samo v napačno smer smo šli. Tja moramo!«

S prsti so kazali v vse smeri.

Zdaj so govorili drug čez drugega, prisluhnili bi le tolažbi in potrditvi.

»Kaj si videl?!« so spraševali fanta. »Kaj natanko si videl?«

»Barake,« je preplašeno odvrnil fantič. »Pse. In vojake. Pištole so imeli, tule.« Z roko se je prijel za bok.

»Kaj še?!«

»Luči, avtomobile. Kako naj vem?« Ob vseh tistih očeh, ki so vztrajno vrtale vanj, mu je postalo nerodno.

Njegovi odgovori so jih pomirili, opisal jim je mejo, o tem ne more biti dvoma. Šofer jih je narobe usmeril, to je vse.

Nalašč, je menil prvi.

Tudi on ni imel pojma, je pripomnil drugi.

Nekateri so govorili: »Vrniti se moramo, od koder smo prišli, vrnemo se lahko po svojih sledeh.«

Drugi so bili proti: »Saj hodimo že ves dan! Če gremo naprej, bomo že nekam prišli!«

Zamorec se je držal ob strani, ni se vmešal v prepir. Strmel je nad stepo, z dvignjeno brado, kot da bi iz daljave videl prihajati reči, ki so drugim ostale prikrite. Fant ni mogel odvrniti oči od njega. Etiopijec je bil prvo od mnogih čudes, ki jim bo še priča na svojem potovanju. Njegovi svedrasti lasje so bili sivi od prahu, nihče ni vedel, kako dolgo je že na poti. Se mu je sploh sanjalo, kam je namenjen? Kdo je njemu pokazal, kam naj gre? In kako se je znašel med njimi? Z vsakim novim vprašanjem se je uganka samo še poglabljala. Bil je kot lik iz pravljice, skrivnosten potepuh, toda ali je dober ali hudoben duh, fant ni mogel uganiti.

Pričkanje za njegovim hrbtom je prešlo v kričanje. Iti naprej ali se vrniti, beseda je tekla le še o tem. Nekaj mož je demonstrativno zakorakalo proti zahodu. »Tam ni ničesar,« so še zaklicali čez ramo, »vsi boste pomrli. Sami si boste krivi!«

Za njimi sta nejevoljno odšla zakonca. Potem še ženska in fant.

Dva moža sta se obrnila in odšla v drugo smer. Nihče jima ni sledil.

Tisti, ki so odšli naprej proti zahodu, so se počasi spet strnili v gručo. Pridružil se jim je tudi zamorec, je opazil fant, ko je pogledal čez ramo.



Vse to se je zgodilo že davno. Kot so pozabljali posamezne dneve, so pozabili tudi ljudi, ki so jih pustili v stepi. Žensko, ki je objokovala svoj zapuščeni kovček, so še pokopali, mož je z lastnimi rokami izkopal grob zanjo. Druge so preprosto pustili tam, kjer so obležali. Živi so imeli večje skrbi kakor mrtvi.



Kaj so vedeli o Vitaliju? Njegove tetovaže so pričale o življenju obstranca, njegove manire o surovi in klepetavi mestni barabi. O njem nisi hotel vedeti preveč, bal si se, kaj vse bi še lahko prišlo na dan.

Vitalij je bil prvi, ki je okradel truplo. Naslednji dan mu je okoli vratu bingljal par dodatnih čevljev. Kakšna sramota, so se zgražali nekateri, drugi so se od njega povsem odvrnili. Toda naslednjega, ki se ni mogel več spraviti na noge, so oropali kar trije, navsezgodaj zjutraj. Nekaj časa so stali ob njem in ga gledali, kako se je valjal v pesku. »Pomagajte mi vendar,« je tiho dejal. »Lahko grem naprej … Enkrat ko vstanem …« A je spet padel po tleh, v njegovih očeh se je zrcalil smrtni strah. »Saj lahko … Saj bom zmogel,« je sopel. Planili so nadenj, Vitalij, mož iz Ašhabada in dolgin. Slednji mu je glavo grobo zasukal vstran ter mu z dlanjo pokril nos in usta. Druga dva sta mu slekla jopič in sezula čevlje, iz žepov pobrala denar in druge dragocenosti. Vžigalnik. Cigarete. Telo se je upiralo s poslednjimi močmi, napadalci so sopihali in preklinjali, potem je bilo vsega konec. Mrhovinarji so se pobrali stran.

Sredi stepe leži napol golo telo. Iz oči mu tečejo solze, spolzijo mu mimo ušes in naprej v lase. Sonce se počasi vzpenja na nebo. Za zaprtimi vekami mu trepeta rdeča svetloba. Muhe se sprehajajo po njegovem mesu, odlagajo jajčeca v njegove očesne jamice, v ušesa in nos. Hodijo po njegovih ustnicah, mož nima več moči, da bi jih odpihnil.

Ko tistega popoldneva umre pod visokim, peklenskim soncem, se kvasovke, glive in bakterije na njegovem telesu začnejo nezadržno razmnoževati. Naslednje jutro se iz mušjih jajčec že razvijejo ličinke, zdaj gomazijo v njegovem podkožnem tkivu, svoji hrani. Telo je postalo prizorišče bakanalij, mikroorganizmi ga pretvarjajo v energijo, sami pa se razmnožujejo s svetlobno hitrostjo, skozi gnijoče tkivo si pot utira na tisoče in tisoče ličink, dokler ne pride še rdeča lisička, ki se najé do sitega. Truplo je zdaj marmornato-škrlatno-modre barve, koža se je že ločila od kosti. Ustnic nima več. Obsceno se reži v brezizrazno nebo.



Zdaj peša tudi Vitalij. Proti možu iz Ašhabada je izgubil bitko za žensko. Razjede na nogah so se odprle, povil jih je s trakovi blaga, ki so se zrasli z mesom, da jih zdaj tuleč vleče stran.

Pozna ta vonj. Vse predobro ga pozna. Vohal ga je v kleteh in sobicah, kjer so džankiji ležali pod grobimi koci in gnili. To je vonj po obupu; ko ga je enkrat zavohal, je vedel, da lahko ›sklene posel‹. Večina strank je prihajala k njemu, nekatere tipe je obiskoval sam – tiste, ki so bili v tako slabem stanju, da niso mogli več do vrat. Votlih pogledov kot kakšni taboriščniki so ležali in čakali nanj. Lahko bi odprl zastavljalnico z vsemi rečmi, ki so mu jih ponujali v zameno za en sam odmerek. Starinskim predmetom ni zaupal, ni poznal njihove vrednosti, zato se je omejil na čisto zlato in drage kamne. Med njegovimi strankami je bila smrtnost visoka, ampak so jih kmalu nadomestile nove. Posel je cvetel, zanj mu ni bilo treba delati reklame, ni se mu bilo treba niti prilizovati niti klečeplaziti.



Divji lovec čedalje pogosteje hodi spredaj. Njegova vzdržljivost je neverjetna. Nikoli se ni vpletel v boj za prevlado, sam sebi je čisto zadosti. Prebija se skozi visoko travo, drugi mu sledijo. Vitalij se praska po razjedi na nadlakti. Zjutraj si je slekel pulover in si ogledal globoko rano, iz katere se grdo cedi. Nastala je na vsem lepem, kot da bi ga zadela krogla belega fosforja. Obdaja jo živo rdeč kolobar. Na mestu, kjer se mu je naredila razjeda, se ga je pred nekaj dnevi dotaknil zamorec. Zgoraj na tistem kurganu, ko jim je nekaj kazal v daljavi. Razjeda je nastala prav na tistem mestu, ne kje drugje, ne na trebuhu ali zadnjici, ne, natanko tam, kjer se je eno telo dotaknilo drugega. Zamorec je s prstom vanj vžgal gnijoč krater. Vitalij se ga zdaj na daleč izogiba, že samo njegove oči so lahko nevarne. Noče, da bi se ga črnuh še kdaj dotaknil ali ga pogledal. Zlobno oko ima; njegove roke imajo čarobno moč. On je tisti, ki je nadnje priklical nesrečo, vse nadloge so njegovo maslo. Mar jim ni sreča obrnila hrbta že prvi dan? Ni tako, da jih nesreča spremlja že od začetka potovanja? Takoj bi ga morali ubiti, razbiti bi mu morali betico – namesto tega pa so tavali naprej in tavali bodo vse do dne, ko jih bo stepa pokončala.

Tako meljejo in meljejo Vitalijeve misli v ritmu njegovih korakov; umirajoči stroj, ki proizvaja le še strah in sovraštvo.





Sedemnajsto poglavje





Nova duša




»Vprašanje je,« je dejal rabin, »ali ste bili donošeni pod judov­skim srcem ali ne. V tem je vsa skrivnost. To je vse, kar šteje. Druge možnosti ni, razen če se podate na gijur in se v judovstvo spreobrnete. Ampak to bi vam odsvetoval. Postopek je izjemno zahteven. Tega ne spodbujamo. Bolje je biti dober goj kot slab Jud, je govoril rabin Stiefel. Večja verjetnost je, da bo ubogal sedem Noetovih zapovedi, kot da bo živel po Mojzesovih šeststo trinajstih.«

Pontus Beg, ki mu je bilo zaradi svojega vprašanja nekoliko nerodno, je rekel: »Hotel sem samo vedeti, ali je moja mama … No, ali je bila Judinja ali ne.«

Ob tej besedi je komaj opazno zahlastal za zrakom. Zdela se mu je tako blizu žaljivke, počutil se je, kot bi pred rabinom na glas zaklel. Za to besedo se je vleklo silno trpljenje sveta. Norčevanje je krinka za temeljno pomanjkanje razumevanja. Za ponižanje. Tako mu je zvenela ta beseda. Ampak tukaj, v kuhinji rabina Ederja, se je umazanija s sveta sprala in se je beseda povrnila k svojemu prvotnemu pomenu: hči Izraelovega ljudstva.

Rabin je nepotrpežljivo zmajal z glavo. »Ne morete kar takole meni nič, tebi nič spraševati česa takega o svoji mami! Kadar sprašujete o njej, sprašujete o sebi. To sem vam že razložil. Če je Judinja ona, ste Jud tudi vi. Potem imate celo pravico do izraelskega potnega lista, pa če si ga želite ali ne.«

Beg je vzravnal hrbet, kot da bi se hotel izmotati iz vloge počasnega, nekoliko omejenega študenta. »In kaj se zgodi, če nisi pretirano goreč vernik? Je v tem primeru kaj drugače?«

»Človeka lahko do Boga pripelje tudi njegov razum,« je odvrnil rabin. »Ali veste, da dete v maternici zavzame položaj, kot da bi bral Toro?«

»Vzhodnjaških reči preberem kar veliko. Knjig, v katerih Boga ni.«

»Jud je Jud, tudi brez Večnega. Mi … mi smo vrv, samostojne niti smo, skupaj prepleteni v vrv. Tako smo povezani. Smo, kar nas povezuje.« S prsti si je šel skozi brado.

Begu je na lepem postalo jasno, od kod mu tisti tesnobni občutek: v sobi ni bilo oken. Edina svetloba je prihajala od golih žarnic na stropu. Sem ni nikdar posijal sončni žarek; po sobah ni nikoli zavela sapa. Tu in tam je nabrekal mavec na stenah. Vlaga. Stavba s trohnečim vonjem trupla.

Bega je zanimalo, kako so videti drugi prostori, kakšna je razporeditev v tem labirintu. Vrata, ki so se odpirala na cesto, so vodila k sinagogi; rabin je stanoval v sosednjih prostorih, v katere si prišel po ozki ulici. Stavba je bila skrivnostna kot orientalski bazar. Nekje je mož vendarle moral imeti svojo posteljo, tako kot so nekje pač morala biti vrata, ki so od znotraj vodila v molilnico.

»Rabin Eder, kdo vam kuha?« je vprašal Beg.

»Sosedje,« je čemerno odvrnil stari mož. »Kitajska hrana, vsak večer. Še malo, pa bom dobil poševne oči tudi jaz. Odkar je moja kuharica umrla, nisem več Jud. Kuhinja je Judom katedrala, dragi gospod.«

Beg je prikimal.

»Po tri dni žulim eno porcijo,« se je namrdnil rabin.

Ali se potem sploh še drži obrednih predpisov o prehrani, če vendar vsak večer jé kitajsko hrano, si Beg ni upal vprašati. Mogoče vso stvar spodkoplje pomanjkanje nasledstva, si je mislil. Mogoče ga vse skupaj niti ne briga več kaj dosti, saj nima nikogar, ki bi mu še dihal za ovratnik.

»Ne morem vam povedati, ali je bila vaša mama Judinja ali ne,« je nenadoma rekel rabin. »To boste morali ugotoviti sami. Vprašajte ljudi, ki so jo poznali, če so še med živimi. Pri njih boste našli odgovor. Ampak kako ste sploh prišli na to idejo?«

»Zaradi njenega priimka, Medved.«

»Aja.«

»In tiste pesmice.«

»Katere pesmice?«

»Ljubezenske pesmice. O Rebeki.«

Rabin je zmajal z glavo. »Nobene pesmice o Rebeki ne poznam.«

»Saj sem vam jo zadnjič zapel!«

»Pa jo dajte še enkrat, potem se bom gotovo spomnil.«

In tako se je zgodilo, da je Pontus Beg staremu rabinu že v drugo zapel ljubezensko pesmico v jidišu.

»Zelo dobro,« je ta zadovoljno pripomnil, ko je končal. »S petjem smo bliže Bogu.« Glavo je šaljivo pozibaval sem ter tja, kot na kakšni plesni zabavi. »To vam je torej prepevala vaša mama? Ko ste bili majhni? Ampak to je prav res nenavadno! Zakaj bi vam pela pesmico v jidišu? Morda veste?«

Beg si je rahlo obupano pomel oči. »Ne. Prav zato sem tukaj,« je odvrnil.

»Ampak v rokah bi morali imeti še kaj več. Dokaze.«

»Priimek, na primer,« je hitro rekel Beg. »Njen priimek. Tule …«

Na plan je potegnil rodoslovno knjigo profesorja Urbana, poiskal ustrezno stran in nato knjigo potisnil čez mizo k rabinu.

»Kaj naj bi si tukaj ogledal?«

Beg je s kazalcem zdrsnil na mamin priimek.

»Brez očal sem slep ko krt,« je jezno rekel rabin. »Kje sem jih spet pustil?«

»Na glavi jih imate,« je dejal Beg.

Rabin je očala pomaknil s čela na nos in zamomljal: »Starec, zberi se vendar.« Nagnil se je naprej in bral iz knjige, ki jo je predenj molel Beg. »Res, tudi judovsko,« je rekel. »Aškenaško, ja. Visoka nemščina.«

Dvignil je pogled. Njegove bledo modre oči so se sprehodile čez Begov obraz. »Vaša mati je priimek seveda dobila po očetu. To ne pove še ničesar. Če je bila njena mama Judinja, je bila Judinja ona in ste Jud vi. Za vašo babico po mamini strani gre – če je bila Judinja ona, ste tudi vi. Kaj veste o svojih starih starših?«

»Nič kaj dosti. Nisem jih poznal. Patrioti da so bili, je govorila mama. Moj ded je umrl … v zadnjem letu vojne, na Nisi, med zadnjo veliko ofenzivo. Babica je mamo vzgajala sama. Čez čas se je sicer še enkrat poročila, ampak o njenem drugem možu ne vem skoraj nič … Ne spomnim se ga preveč dobro. Oficir je bil, če se ne motim.«

»Kako lahko tako živite? Brez kakršnekoli zgodovine? Mi Judje … smo silno občutljivi in naš spomin sega štiri tisoč let nazaj! Nekaterim ljudem … nekaterim je čisto vseeno, od kod prihajajo. Svojo preteklost založijo, ne govorijo o njej, in potem ko umrejo, se na lepem nekdo spomni in zine: ›Ni tako, da ga moramo pokopati po judovskih običajih?‹ In so vsi čisto preč, ves ta čas ni nihče vedel, da je pokojnik Jud. Zakaj, vas vprašam? Razlogov je cel kup. Večni nas ni samo blagoslovil, ampak nas je tudi preklel.« Za trenutek je premolknil. »Kaj pa boste s tem razkritjem? Jud, nejud – vam je to res tako pomembno?«

»Je,« je odločno zatrdil Beg, ne da bi vedel, kaj bo še rekel. »Razlika je.« In po krajšem oklevanju dodal: »Čeprav težko razložim, kakšna.«

Da bi se dokopal do odgovora, je moral zagrebsti globlje vase, kot je bil vajen. Slutil je, kaj bi lahko v globinah našel – osam­ljenost, ki mu je bila tako domača kot mrzle noge in piskanje v ušesih. Že davno se je odločil prenašati življenje, kakršno je, in od njega ne pričakovati preveč. Tudi vzhodnjaške šole so predpisovale ponižnost kot življenjsko naravnanost. A včasih je celo v betonski razpoki vzklilo kakšno semence – tam ni imelo kaj iskati, pa je vseeno raslo, potiskalo svoje korenine naravnost skozi beton …

Vprašanje o njegovem izvoru je postajalo nekakšno hrepenenje.

»Saj se nič ne mudi,« je dejal rabin. »Edini pravi odgovor je odgovor v pravem trenutku. Prišel bo sam od sebe.«

Vstal je in oddrsal h kuhinjskemu pultu. S tresočimi se rokami si je v skodelico vlil čajni koncentrat in prilil vročo vodo iz samovarja. Pod njegovo tenko, rumenkasto kožo so se vile modre žile. Dolgi nohti. Starostne pege na zunanji strani roke.

»Potrebujeva kaj več, mogoče kakšne dodatne dokumente. Nekaj neizpodbitnega. Listine so najboljši dokaz. Se lahko dokopljete do papirjev?«

»Kakšnih papirjev?«

»Do listin, ki bi dokazovale, da izhajate iz judovskega rodu. Žal naš sistem vodi samo evidence po očetni liniji. To lahko zadevo zaplete.«



Rabin je gosta vprašal, ali bi želel videti sinagogo, in oddrsal pred njim po sivih kamnitih ploščicah. Labirint hodnikov je bil videti kot podzemni bunker, kamor se nikoli ne prebije dnevna svetloba – svet duhov, kjer si postajal čedalje manj telesen in čedalje bolj senčen, zradirana črta s svinčnikom. Pred manjšimi vrati je rabin postal, zatipal pod jopič in na plan privlekel šop ključev. Dvignil ga je v zrak in pod žarnico začel pregledovati ključe drugega za drugim, dokler ni našel pravega.

»Počakajte malo,« je rekel.

Vrnil se je s kipo. »Tole si nataknite.«

Beg si je čepico posadil na teme in za rabinom vstopil v sinagogo. Visok, odprt prostor je bil kot privid – po vsem tistem mraku se je zdelo, kot da bi se pred njima nenadoma odprla nebesa. Stebri, ki so podpirali streho, so bili obloženi s kraljev­sko modrimi in zlatimi mozaičnimi ploščicami, skozi visoka okna je lila popoldanska svetloba. Vse naokrog je lebdel vonj po prostoru, ki ga več ne poživlja človeška navzočnost. Lesene klopi in omare vzdolž zidov so bile ovite v mreže sivkaste svetlobe. Rabin je roke sklenil za hrbtom in se razgledoval naokoli – turist v staroveški ruševini. Beg je zakorakal po sredini svetišča, mimo omare, zakrite z zaveso, in naprej h kamnitemu stopnišču, ki je vodilo na zgornji podest. Pojma ni imel, o čem tukaj teče beseda in kaj se počne v tem skrivnostnem svetu, kjer se pri življenju ohranja spomin na potovanje izpred več tisoč let. Tukaj se je potovanje torej končalo in pred njim je stal še poslednji popotnik in čakal, da se konča tudi zanj.

Rabin mu je pomignil. Stopila sta skozi manjša vrata, ki so se odpirala na ozek hodnik. Na njegovem koncu so bila druga vrata. Odprl jih je, za njimi je bilo temno. Ko sta prižgala luč, je Beg zagledal manjši prostor, ki je spominjal na sobico z lesenimi klopmi vzdolž zidu. Vse skupaj je bilo videti kot oblačilnica v kakšni telovadnici. Rabin se je prvi spustil po kamnitem stop­nišču na nasprotnem koncu prostora. Stopnice so bile zlizane, da je odmevalo. Globoko v tleh je bil v skalo vklesan razpoteg­njen pravokotnik – kad pod opečnatim obokom. V bazenu je zastajala nepremična, sanjava bistra voda. Stopnice so izginjale pod gladino in se nadaljevale vse do dna kadi. Begu se je zdelo, da je kraj, kamor se je spustil rabin, še pomembnejši od same sinagoge: sveto srce skrivnostnega kulta. Luč z vrha stopnišča je odsevala na vodni gladini. Beg bi se je najraje dotaknil, jo zganil, ampak za svoje bogokletno dejanje bi bil kaznovan, požgalo bi mu nečisto kožo.

Po stenah je mezela voda. Sivi kamen se je lesketal.

»Predniki so molilnico zgradili na izviru žive vode,« je povedal rabin. »Kakor Mojzes so jo izsekali iz skale.«

Tu sta se po stopnicah gola in sama spuščala judovski mož ali judovska žena. Med telesom in vodo ni smelo biti ničesar – nobenega oblačila, obliža niti nakita, odstraniti je bilo treba celo najmanjšo smet za nohtom. Šele potem si bil očiščen.

»Nekakšen krst, torej,« je pripomnil Beg.

Rabin ga je užaljeno pogledal. »Tistih nekaj kapljic vode! Cel se moraš potopiti vanjo, cel! Pa ne enkrat, vedno znova in znova. Kako bi se drugače lahko očistil?«

Molče sta strmela v kakor steklo gladko gladino. Znašla sta se globoko v zemlji, svet je bil daleč stran. Zdaj je rabinov glas zvenel mehkeje: »To ni krst, to ni kopel v smislu mila in vode. Kdor se potopi v mikvo, postane nov človek. Dobi novo dušo.«

V vodo je pljusknila kapljica. Begu je zastalo srce; že celo večnost ni slišal tako spokojnega zvoka. Valovi na gladini so kmalu zamrli. Želel si je, da bi se lahko slekel, se spustil po stopnicah vse do dna kadi, se z vsem telesom potopil v vodo in se očistil vse umazanije sveta. Tako bi zdrgnil stran celó umazanijo, ki je voda sicer ne očisti. Dobiti novo dušo – tam, globoko v zemlji, pri čudežni vodi, se je kaj takega zdelo povsem mogoče. Kako prijetna, tolažilna misel … odložiti svojo staro dušo, tisto scefrano, obrabljeno stvar, in namesto nje prejeti novo. Kdo si tega ne bi želel? Kdo bi kaj takega zavrnil?





Osemnajsto poglavje





Sodba




Vitalij je razgalil nadlaket in jim pokazal rano. Fant se je od gnusa obrnil stran, ob pogledu na razjedo, prekrito z zelenim poprhom, se mu je obračal želodec.

Torej je imel zamorec res čarobno moč. Saj se mu je zdelo, da jo ima. Še vedno pa si ni bil čisto na jasnem, ali je dobri ali zli čarovnik; če se nad Vitalija zgrne nekaj slabega, je to prav lahko tudi delo dobrega čarodeja. Hudobne pse je treba zbrcati.

»Pravi, da se ga je na tem mestu dotaknil zamorec,« je drugim povedala ženska. »Da se mu je zaradi tega naredil tale ognojek. Nekaj takega … no, je pa …« Iskala je besede, a jih ni našla.

Fant se ni zmenil zanjo, Vitalijeve klofute še ni pozabil. Razgledal se je okoli sebe, toda temnopoltega moža ni videl nikjer. Za vsak primer se ga bo raje izogibal. In imel oči ves čas na pecljih.

Spomnil se je nečesa, kar mu je nekoč povedala mama. Bil je še majhen, rodila se je ena od sestric in po maminih besedah naj bi takrat rekel: »Dojenčki ne morejo govoriti, ker ne smejo izklepetati skrivnosti o nebesih.«

Prav, je zdaj razmišljal, torej še dolgo ne bom spoznal nebeških skrivnosti, bom pa zato toliko natančneje raziskal zemeljske.

Med tem potovanjem je videl in spoznal prav neverjetne reči, več kot v vseh letih prej. Če bo preživel, ga bo pot za zmeraj spremenila in zaznamovala.

»Prišel je kot zadnji,« je rekel mož iz Ašhabada.

»Kaj če se dotakne še nas?« se je oglasila ženska. »V spanju?«

Mož iz Ašhabada je zmajal z glavo, ni ji znal odgovoriti.

»Ne, ni prišel zadnji,« se je vmešal fant. »Že od začetka je bil zraven, skupaj z nami.«

»Zakaj govoriš takšne neumnosti?« je grenko rekla ženska. »Zakaj lažeš?«

»Zadnji je prišel,« je vztrajal Vitalij. »Nihče ni videl, od kod se je pojavil, kar na lepem je bil tukaj, da nas spravi v nesrečo …«

»Kot kak zli duh,« je zinila ženska.

Fant je bil prvič priča, da se je ženska pogovarjala z možem iz Ašhabada, čeprav je bila skoraj vsako noč njegov plen. Enkrat je celo pljunila vanj, takrat je rekla, da ga bo ob prvi priložnosti ubila, ampak očitno je zdaj na to pozabila. Fant je raje držal jezik za zobmi, zdelo se mu je, da bo to zanj bolj pametno; njuna nenadna sloga ni prenesla ugovora.

Čeprav to ni bilo v njegovi navadi, se je v pogovor vpletel še divji lovec. »Ti si ga pripeljal nazaj k nam,« je rekel dolginu. »Končno smo se ga otresli, pa si se nam prilepil na pete in ga pripeljal s sabo. Tako vse skupaj vidim jaz.«

»Samo za njim sem šel!« se je uprl dolgin. »On je našel vaše sledi.«

Divji lovec je skomignil z rameni. »Samo povem, kar sem videl.«

Vitalij je divje prikimaval, vročično in s smrtnim strahom v izbuljenih očeh. Kmalu se bo moral posloviti od življenja. Njegovo dihanje je težko, zdaj hoče najti le še grešnega kozla za svojo nesrečo. Zamorca mora kaznovati, ga v svojem propadu zvleči s sabo. To je še edino, kar mora postoriti na tem svetu. In za to nalogo bo porabil ves strup, kar ga še premore.



Večer. Sedijo v vlažnem pesku, nad njihovimi glavami se gnetejo zajetni, zaobljeni oblaki. Daleč naprej iz škrlatno modrega neba nad stepo bliskajo strele.

»Hej, prekla!« je na lepem zaklical Vitalij. »Kaj natančno pa sta vidva počela tam zadaj, ti in tvoj zamorski kolega?«

Dolgin je odsotno skomignil.

»Pustili smo te, prepričani, da je konec s tabo, pa si spet na nogah, ves krepak, in prav nič ti ne manjka. Kaj ko bi nam pojasnil, kako je kaj takega mogoče?«

Drugi so mu pritegnili; ja, kaj natančno se je zgodilo?

Dolgin je povesil pogled. »Nič,« je tiho dejal.

»Traparija,« je dejal Vitalij. »Najprej krepaš tam v pesku, čez dva dni pa že priplešeš za nami!«

Ženska se je tesneje ovila v plašč. Fant si je ogledoval iztrošene obraze mož okoli sebe, izbočene ličnice nad njihovimi bradami, oči, globoko pogreznjene v jamice; sodniki v capah. Vsi so bolščali v dolgina. Ne bi se smel vrniti. Ostati bi moral tam zadaj, in ker ni, so mu zdaj sodili. Najhujšega suma sicer še niso izrekli, a je že stal v vrsti in čakal, da napoči njegov trenutek: da je namreč šlo za čarovnijo, zaroto, črno magijo. To je bila sodba, ki jo bo sodišče na koncu izreklo: fant je to slutil. Dolgin se temu ne bo mogel izogniti, ne bo se mogel zagovarjati: sum je bil hkrati že obsodba. Temne postave pred njim, zavozlane v klobčič strahu in besa. Pomaknil se je nekoliko nazaj. Njegovi dolgi prsti so zatipali kamen. Pobral ga je in ga približal k očem; gladek kamenček, bisernato bel kot školjke na plaži. Je bila stepa nekoč morje? Črne ribe so neslišno zdrsele mimo njegovega telesa. Temne sence alg so zalebdele pred njegovimi očmi, pred očmi ubogega utopljenca na dnu oceana.

»Dal mi je hrano,« je rekel dolgin.

»O, kaj pa sta jedla?« se je porogal Vitalij. »Juhico z belim kruhom?«

»Imel je konzervo.«

»In kaj je bilo v konzervi? Kaviar?«

»Pasja hrana. Mislim, da je bila pasja hrana.«

»Kako pa je prišel do nje?«

Dolgin je zmajal z glavo. »Kako naj vem …«

»Saj je vendar tvoj prijatelj?« je zavreščala ženska.

Njegov tihi glas: »Ni moj prijatelj.«

»Hočeš reči, da ti je pomagal zaradi lepšega? In ničesar ni hotel v zameno?«

Za njimi je skozi oblake švistnila strela. Čez nebo se je zakotalil grom. Kmalu je nežno zaškrabljal dež.

Vitalij je pokazal na svojo nadlaket in vprašal, ali se je zamorec dotaknil tudi njega.

»Za božjo voljo,« je planil dolgin, »kaj hočeš reči s tem?«

»Tukaj!« je z zobmi škrtal Vitalij. »Tukaj se me je dotaknil s svojim prstom!«

Pulover je povlekel čez glavo in pokazal svojo nadlaket. Vsi so se zgroženi zastrmeli v rano, ki je utripala kot žareče sonce med pobledelimi tetovažami. Kolobar okoli nje se je razširil, videti je bilo, kot da bi se krater v sredini še poglobil.

»Ne,« je rekel dolgin, »ni se me dotaknil. Ali pa se me je, najbrž, ja, ko mi je pomagal vstati.«

»Pokaži,« je ukazal Vitalij.

»Prste stran!«

»Pokaži!«

»Av, teslo, nehaj že!«

Ampak njegova obramba je bila prešibka. Vitalij se je spravil pokonci in začel vleči za njegova oblačila. »Pokaži, hudiča!«

Dolgin je začel divje mahati okoli sebe in se pomikati ritensko. Na varni razdalji je počasi začel slačiti puloverje in majice, sloj za slojem. Nato je gol obstal pred njimi, trepetajoča travna bilka v dežju. Ob pogledu nanj so prestrašeno obnemeli. Vedeli so: tako shujšani so tudi sami. Vrh trupa mu je štrlela grodnica, pod tanko, papirnato kožo so se dvigovala in spuščala razločno izrisana rebra. Dolgin si je ogledoval telo in iskal morebitna znamenja in rane. »Hej,« je rekel, ko je zagledal vnete pike uši na svojem trebuhu.

»Vidite, vidite,« je kriknil Vitalij.

Drugi niso mogli odvrniti oči od njegove pohujšljive golote, podobe lakote. Koža, nohti in dlake.

Dolgin si je drugo za drugim spet nataknil oblačila, počasi, kot kak podhlajen reptil.

Somrak je razsvetlila mreža prepletenih strel.

»In oni tamle,« – mož iz Ašhabada je s prstom pokazal na kraj, kjer si je črni mož pripravil svoje ležišče – »se nam s svojim preklemanim polnim vampom ves čas roga v fris!«

Kakšna neznosna misel, žalitev njihove obupane lakote.

»Ima kaj hrane ali je nima?« je Vitalij vprašal dolgina.

»Ničesar drugega nisem videl.«

»Ampak vidva sta jedla, ni tako? Torej ima gotovo še kaj za pod zob, ni res?«

»Mogoče, ja, čisto mogoče.« Dolgin je zdaj divje opletal s svojimi dolgimi rokami. »Kako naj vem?!«

Mož iz Ašhabada se je dvignil na noge, skupaj z Vitalijem sta odšla k zamorčevemu ležišču. Drugi so šli za njima. Previdno so se mu približali, v strahu pred močjo, ki so si jo napletli v svoji domišljiji.

»Hej, Afrika,« je začel Vitalij in brcnil v ležečo postavo. Mož pod polivinilom se je zganil, dvignil glavo.

»Hrano!« je zatulil Vitalij. Roko je približal k ustnicam.

Zamorec se je nervozno zasmejal.

»Tamle imaš hrano,« je rekel Vitalij. Spet ga je brcnil.

Zamorec je zlezel izpod ponjave in se začel umikati od skupine.

Na mokra tla so izpraznili njegovo torbo in privzdignili polivinil, da bi videli, ali pod njim morda česa ne skriva. Zamorec je zmedeno gledal, kako so brskali po njegovih rečeh – prazna pločevinka, Sveto pismo, ki ga niso znali brati (prepoznali so samo srebrn križ na naslovnici), zvitek časopisa, prazni vžigalniki in žvenketajoča zbirka vdrtih kovinskih zamaškov. Računali so na skrivno zalogo hrane, zdaj pa so osuplo strmeli v njegovo skromno premoženje. Razbrcali so travnato ležišče, a tudi v njem niso našli ničesar. Etiopijec je pogledal dolgina – pogled, ki je prosil pomoči, besede, ki bi sprostila napetost –, ampak ta je pogledal stran. Molče so bolščali v Afričana, temni stebri, premočeni od dežja. Obrnili so se in se vrnili na svoja mesta.





Devetnajsto poglavje





Anonimni




S kljuvajočim obžalovanjem je Beg sledil rabinu navzgor po stopnicah, iz votline, izdolbene v zemljo, nazaj na površje, kjer se je ponovno združil s svojo staro dušo. Zdaj je bilo v sinagogi temno, razkošna modrina na stebrih je obledela.

Stari mož je mrmraje poravnal prt pred omaro z zvitki Tore. Beg je hotel domov, stran od vprašanj, na katera ni bilo odgovorov, nazaj v svoje prejšnje, utečeno življenje. Rabin mu je obračal hrbet, vsake toliko je malce privzdignil glavo. Beg se je usedel v klop v prvi vrsti. Kdo je sedel tukaj pred njim? Kakšni so bili ti ljudje? Kako neverjetno se mu je na lepem zazdelo, da bi bil lahko eden izmed njih! O njih ni vedel nič, enako tuji so mu bili kot Eskimi! Ali bolje, je pomislil, kot mrtveci, saj je bil živ samo še eden: kapitan, ki bo ladjo zapustil zadnji.

Prekrižal je nogi. V molilnici je vladala grobna tišina. Slišal je le zvonko piskanje v svojih ušesih – v njegovi glavi še zdaleč ni bilo tiho. In tudi nikoli več ne bo. Pred leti je v okolju, podobnem temu, prvič zaslišal tisto kovinsko piskanje. Ni hotel razmišljati o tem, tako se je odločil, živel je naprej, čeprav s čedalje hujšimi okvarami. Ampak zdaj, v sinagogi – kjer je odsotnost zvokov spominjala na nežno mrmranje v praznini stepe – ga je zaradi izgube tišine obšla rahla, spokojna otožnost.

Dolgo se je bal, da je zvenenje v ušesih naznanilo bližajoče se gluhote. Izguba sluha se mu je zdela nekaj strašnega. Gluhi, je menil, je bolj osamljen od slepca, saj je njegov svet omejen zgolj na tisto, kar vidi. Slepi še vedno lahko sliši, kaj se nad njim, za njim dogaja, gluhemu pa je svet za njim brezno. Gluhi o svetu okoli sebe lahko pove manj od slepega, je bil prepričan, kar je nekoč preveril v svoji pisarni, ko si je ušesa zamašil s kosmi vate. Vrvež policijske postaje je pri priči izginil, kot da bi kdo zamahnil s čarobno paličico. Zvonjenje telefona je bilo pridušeno, tako kot trkanje na vrata. Klepet na hodniku, Oksanino trapasto čenčanje, tulež pijanega pripornika: vse je izginilo. Pa vrata, ki so se odpirala in zapirala, avtomobili na notranjem dvorišču, posamezni stavki pogovorov, gruljenje golobov na okenski polici. Svet brez zvoka je ploska površina, iz njega izgine sleherna globina.

Rabin se je vzravnal in obrnil. Svojemu gostu je pomignil, naj pride za njim. Ob izhodu je Beg opazil tapiserijo, na kateri je bil upodobljen svečnik, izvezen z zlato nitjo. Obstal je. V glavi mu je poblisnil spomin, zatipal je za njim, a se mu je izmuznil. Napel je oči, kot da bi s tem lahko zbistril davno podobo. In res se je pred njim izrisala mama, v korito je prašičem ravnokar stresala vedro olupkov. Potila se je, lasje so se ji lepili na vrat. Ta spomin je bil živ, tako drugačen od njenih fotografij, ki jih je hranil doma; portreti velikokrat prekrijejo žive spomine na ljudi, dokler dokončno ne prevzamejo njihovega mesta. Ampak zdaj je videl, kako je odložila vedro, se vzravnala in roke uprla v bok; s hrbtom dlani si je pogladila pramen, ki ji je izpod rute silil na oči.

Prva stvar, ki jo je po mamini smrti pozabil, je bil njen vonj. Nato je pozabil njen glas. In nedolgo zatem si pred oči ni mogel več priklicati njenih kretenj in mimike.

Vse to so nadomestile besede. Da je bila ljubeča in zanosna, materinska in gospodovalna. Na njenem pogrebu, se je spominjal, so rekli, da je znala delati kot konj in je imela železno voljo. Brez njene vztrajnosti in praktičnosti, so govorili ljudje, bi bila družina pogubljena. (Kajti glava družine je bil zguba, k hiši ni prinesel ničesar, jih je slišal razmišljati.)

Sčasoma se je njegova mama skrčila na prgišče pridevnikov: življenje v ključnih besedah.

Besede so jo nadomestile.

Zdaj pa je stala tam in s priprtimi očmi strmela čez polje; za njenim hrbtom je v hišo tiho smuknil njen sin, vsiljivec v lastnem spominu. Skozi kuhinjo, naprej po temnem hodniku, po prstih v spalnico svojih staršev, škripajoče deske pod njegovimi koraki – prepovedano območje. Tam je steklena kotna kredenca; za šipami iz gladkega stekla mama hrani družinske dragocenosti. Njena poročna fotografija v srebrnem okvirju, zraven fotografija njenih staršev: oče v poletni uniformi infanterista, mama v belem, z venčkom cvetlic v vranje črnih laseh. Žadasta kameja, lasna sponka iz slonove kosti – bogastvo kmečke ženske. Za njima, prekrit s tančico, ki jo je nosila ob poroki, stoji majhen, sedmeroramni svečnik.

Bil je natanko tak kakor svečnik, ki ga je gledal zdaj.



Beg je stal na ozki ulici in si na glavo poveznil čepico. Zadnja vrata restavracije so bila odprta, na pragu je neka ženica lupila čebulo. Olupki so padali v vedro med njenimi nogami. Iz kotička ust ji je bingljala cigareta, eno oko je imela zaradi dima priprto. Drugo oko je sledilo vsakemu njegovemu gibu, medtem ko so njene roke mehansko lupile dalje. Za njo so se v soju halogenskih svetilk po kuhinji smukali Azijci.

Beg je v restavracijo vstopil pri glavnih vratih, skozi žvenketajočo zaveso nanizanih korald. Izza pulta sta se enako brezizrazno kot ženska ob prehodu vanj zazrla neki moški in mlajše dekle.

Sedel je za mizico ob oknu in začel listati po jedilniku s fotografijami jedi, a bile so čudnih barv in posnete iz nenavadnih perspektiv, kot da bi kakšen pilot napravil serijo fotografij pokrajine pod sabo. Karamelizirana raca se je mamljivo lesketala. Beg je dvignil pogled k dekletu in pokazal na raco. »Tole bom.«

Pokimala je.

»In kokakolo,« je še dodal.

Gledal je za njo. Kitajci, je ugotavljal, so enako skrivnostni kot Judje. Noge pod mizo so mu nervozno trzale.

»Tole … tale reč, kaj je to?« je vprašal Zalmana Ederja, ko sta za nekaj trenutkov postala pred svečnikom.

Rabin mu je povedal, da je menora skupaj s skrinjo zaveze eden najpomembnejših simbolov judovstva.

Beg je razmišljal o bridkosti, ki ga je obhajala in ni bila dosti drugačna od tiste, ki jo je občutil med pogovorom s sestro. Marsikaj se je izgubilo, ga je prešinilo, in včasih se je nekaj izgubilo v celoti. Sestrin glas ga je popeljal nazaj, od koder je prihajal, v čas, ko je še vse imelo svoje stalno, naravno mesto in takrat ni nobeden od njiju predvidel prihodnosti, ko človek pozabi, kje je njegovo mesto. Obsojen na leta zraka in prahu, lahko nestanovitnost poraziš le z železno rutino. Čedalje manjša je bila razlika med njim in brezimnimi, ki so jih včasih našli v mestu – anonimneži, ki so jih s trohico človeškega dostojanstva izročili zemlji. Sestrin glas je bil rešilna vrv, ki mu je bila vržena iz preteklosti, da ne bi pozabil, kdo je in od kod prihaja.

Svečnik mu je pokazal njegovo mesto v preteklosti in mu podaril prostor v sedanjosti. Spomnil ga je na otroka, kakršen je bil, ko se je tihotapil po spalnici svojih staršev in si v spomin vtisnil predmete iz kotne kredence, ter mu dopovedoval, da je rojen iz judovske ženske, ki je svoj izvor prikrivala – tako kot je s tančico prekrila menoro. Zdaj ni več dvomil. Mora biti Jud – ne, zagotovo je Jud. To je bilo njegovo pravo mesto na tem svetu, pripadal je čisto določenemu ljudstvu, čisto določeni skupnosti. Izumrli skupnosti, pa vendar.

Spoznanje, da nečemu pripada, ga je ganilo in obenem vznemirilo.



V kitajski restavraciji je podrobneje razmislil o svojem življenju. Fant, ki je skočil z mostu nad zapornico: Jud. Pontus – sin: Jud. Pontus – kadet: Jud. Inšpektor Beg: Jud. Tokrat je zgodovina, ta proces erozije, za spremembo nekaj pridodala, in ne odvzela. Nič se ni spremenilo, in vendar je bilo vse drugače kot prej. Zdaj je pripadal drugemu ljudstvu, izvoljenemu in prekletemu hkrati, kot je dejal rabin.

Minulo stoletje je s tako surovostjo zgrmelo nad njihovimi glavami, da je ostal le še eden, pravzaprav dva. Ko bo Zalman Eder umrl, bo Beg poslednji Jud v Mihajlopolu. Zaradi njegovih trzavih nog se je majala cela miza.

Pogromom so sledila taborišča. Tudi v Mihajlopolu so imeli tak lager, ljudje so govorili, da so tam usmrtili od sto do dvesto tisoč taboriščnikov, v glavnem Judov, ampak tudi vojnih ujetnikov Rdeče armade. Leta 1943 so Nemci začeli uničevati dokaze: množična grobišča so odkopali, sonderkommandosi so trupla nagrmadili na kup in jih zažgali. Dolge mesece je gorelo. Po vojni so sovjetska poročila opozarjala, da so tla do neverjetnih globin prepojena s sokovi trupel in stopljenega človeškega maščevja.

Dekle je na mizo postavilo grelnik in v njem prižgalo čajne svečke.

Od taborišča ni prav dosti ostalo. Preraslo ga je grmovje, drevje. Pred leti so namestili spominsko ploščo na kraj, kjer je bil nekdaj vhod v lager. Ampak ljudje so ploščo uničili in povsod naokrog narisali kljukaste križe. Kar je še stalo zidov, so bili do zadnjega popackani s svastikami. V Mihajlopolu s preteklostjo nikoli niso ravnali častno.

Kitajka je na grelnik postavila skodelici z bamijem in raco. Beg si je naložil rezance, nato pa skledico z raco nagnil, da je skupaj z omako zdrsnila na krožnik. Prišel je v leta, ko je pristno srečo občutil le še med seksom in ob velikih količinah hrane. Vse drugo je otopelo; srce je bilo motor, ki je naglo pešal.

Pa vendar so ga odkritja v zvezi z njegovim izvorom napolnjevala z nespornimi občutki, ki so vsaj spominjali na srečo; ali pa bi bilo razburjenje primernejša beseda, morda napeto pričakovanje. Kot da se bo zdaj zdaj začelo nekaj novega – čustvo, ki se ga je spominjal iz otroštva. Le da se ni mogel niti slučajno domisliti, kaj bi se sploh lahko novega zgodilo. Bil je Jud, to pa je bilo tudi vse. In še kako dobro se je zavedal, da to dejstvo ne bo spremenilo in rešilo ničesar. Obratu bo sicer sledil, ni pa se nadejal, da bi s tem kakorkoli oplemenitil svoje življenje.

Kitajci za pultom bi o taki strategiji verjetno imeli povedati marsikaj modrega, če ne bi tako trmasto prisegali na molk, ki je del njihove narave. Živeli so za čarobnim svilenim zastorom, nevidni in nedoumljivi. V kriminalnih dosjejih Mihajlopola jih tako rekoč ni bilo. Beg se ni mogel spomniti, da bi kdaj prijeli kakšnega Kitajca. Seveda bi jih prav zdajle v kuhinji našel kar nekaj brez dokumentov, ampak v resnici niso imeli prav nobenega razloga, da bi nadnje poslali inšpektorje. Nikomur niso bili v napoto. Zdelo se je, da se Kitajci izogibajo slehernemu, še tako majhnemu javnemu prekršku.

Če bi se več etničnih skupin izogibalo prestopkom, bi bilo njegovo delo veliko preprostejše. Res pa je, da bi s tem postal tako rekoč odveč. Udinjal bi se ob prometnih nesrečah, reševal male sosedske spore, sicer pa bi živel mirno življenje kot kak administrator v provinci Lu, tam v daljnem šestem stoletju pred Kristusom.



Zavesa je zažvenketala. Vstopil je rabin, in ne da bi se ozrl čez ramo, stopil k prodajnemu pultu. Naročil je. Beg je mehanično žvečil raco in ga opazoval. Stal je nepremično, z rokami, oprtimi na pult, dokler mu skozi loputo niso potisnili obroka. Kitajka je banjice ovila v srebrno folijo in jih položila v plastično vrečko. Rabin je počasi naštel denar iz denarnice.

Ko se je namenil k izhodu, je Beg iztegnil roko in pozdravil: »Gospod Eder.«

Rabin je dvignil glavo, zmotil ga je, nekaj je tuhtal. Pristopil je k njegovi mizi.

Pogovarjala sta se, rabin stoje, s pogledom uprtim na opustošenje na Begovem krožniku. Šele zdaj mu je Beg povedal za mamin svečnik. Samega sebe je slišal, kako pripoveduje. Spalnica, steklena kredenca, tančica. Potem je rabin rekel: »Težko se ločimo od menore. Nekaj … zelo pomembnega je. Sedem rok nas vleče k našemu izvoru.«

Potem je spet ošinili Begov krožnik in rekel: »Vaš prvi obrok, ki ste ga naročili kot Jud, in že ste se pregrešili.«

Beg je presenečen pogledal ostanke race.

»Svinjina,« je pripomnil rabin. »Trejfa.«

Beg ga ni razumel.

»Ni košer,« je bil natančnejši rabin.

V bamiju so bili trakovi rožnate šunke, Beg jih prej sploh ni opazil.

Rabin je zaničljivo ošinil še svojo vrečko s hrano.

»Ampak, ja …«

Skoraj je že stopil skozi vrata, ko je Beg vstal s stola in rekel: »Samo še ena stvar, eno vprašanje.«

Zalman Eder je nervozno zakrilil in se vrnil k mizi.

»Sprašujem se,« je dejal Beg, »kaj če gre pri vsem skupaj za zmoto. Vse tiste zapovedi … Kaj če je vse samo naključje, kaj potem?«

Na rabinovih ustnicah se je zarisal pretkan nasmešek. Rekel je: »Naj vas vprašam: v nekem mestu je deset mesarjev, od tega jih je devet košer. In potem na cesti zagledate zavitek mesa. Slastnega mesa, veseli ste, da ste ga našli. Toda ali je košer ali ni? Odpravite se k rabinu po nasvet. Kako velika, bi rekli, je možnost, da je košer?«

»Verjetnost je devet od deset,« je rekel Beg.

»Verjetnost, da je meso košer, bi rekel jaz, je dovolj velika, da ga v miru lahko pojeste.«

»Kaj pa če vseeno ni košer?«

Rabin se je zasmejal: »Potem se pač pretvarjamo, da je! In kdor bi hotel dokazati nasprotno, bi moral biti preklemano brihten.«

Kitajci so se hahljali skupaj z njim, tam izza svojega pulta, čeprav niso razumeli niti besede.





Dvajseto poglavje





In potem jih je bilo še šest




Fant se je skobacal izpod ponjave. Zazrl se je v dan nizke megle in vode – kamorkoli si pogledal, povsod dežne zavese in oblačne vlečke. Popotni tovariši so ležali razkropljeni tu in tam, temne gmote, neprepoznavne v svoji nočni opravi iz polivinila in starih plaščev. Mož iz Ašhabada in ženska sta ležala najdlje od ostalih. Fant je pogledal v smer, kamor so bili namenjeni – raven pas zemlje, monotona pokrajina, kot da bi isti pohod začenjali vsak dan znova, večno vračanje enega in istega. Stepa je bila nenehno ponavljanje, topoglava, zlajnana melodija; utrujala in izčrpavala jih je, vsak dan si jih je privoščila malce večji košček, dokler jih ne bo končno zmlela v prah. Včasih je razmišljal, da bi šel naprej sam, poskusil srečo brez drugih – kolikšna je bila možnost, da bo kot edini prišel v obljuden svet? In kolikšna je bila možnost, da bodo tja prispeli oni, brez njega?

Se je dovolj naučil od njih, da bi se znašel tudi sam? Bi znal posnemati taktiko divjega lovca? Je vedel, kje mora kopati, da bi našel užitne čebulice? Še bolj mora biti pozoren, da bo nekega dne lahko preživel tudi brez njih.

Še pred nekaj tedni so bili na nogah še pred sončnim vzhodom, takrat so bili osvajalci; zdaj jih zjutraj nisi spravil pokonci, tudi če si vanje drezal s palico. Z gromkimi kletvicami so zapuščali svoje sanje. Praskali so se po ranah od ugrizov uši in si meli utrujene oči. Nikoli niso bili videti bolj izgubljeni kot zjutraj, ko so se zbujali in jih je planjava, ki se je razgrnila pred njimi, spravljala v obup.

Zvili so svoje spalne potrebščine, si vrgli cule na rame in zakorakali v nov dan. Mokra stepska trava jim je premočila hlačnice. Nihče se ni pomenkoval. Fant je z zevajočim podplatom desnega čevlja zajemal pesek. Razpršili so se in se vsak zase prebijali skozi visoko, mrtvo travo.

Fant se je ozrl čez ramo. Afrike in dolgina ni bilo nikjer. »Hej!« je zaklical drugim, in stekel nazaj k taboru. Podplat mu je med tekom mlahavo mahedral. Vrtelo se mu je, a je tekel dalje.

Slutnja.

Zamorec je klečal ob dolginovem ležišču. Ponjava je bila odgrnjena. Dolginova usta so bila na široko odprta, kot da bi se zadušil sredi besede, ki je ne bo nikdar izgovoril do konca. Njegove pivovsko rumenkaste oči so bile uprte v nebo nad njim, dežne kapljice so mu polzele v sivo brado.

Zamorec je miže mrmral molitev. V dlani je držal križ, ki mu je na verižici visel okoli vratu. Fant je začel odvijati plastiko pri dolginovih nogah, previdno, pripravljen, da pri priči odskoči, če bi bilo treba. Hlačnice je imel nekoliko privzdignjene, fant je videl njegovi štrleči, modri golenici, do kosti ožrti od uši. Drugi so že prihajali, pohiteti je moral. Bile so samo stare superge in smrdele so kot kuga, ampak bile so še cele. Leva je bila že odvezana, on pa je nujno potreboval desno. Toda čevelj se ni vdal, vezalke so bile trdno zategnjene. Fantu se je preveč mudilo, da bi razpletel vozel, zato je z vso silo povlekel za peto. Dolginovo telo se je divje stresalo od njegove grobosti in napora.

Almati, oh, Almati! Poglejte, kam gre ta svet! Ajaj, ubogi jaz!

Ko je čevelj končno popustil, je fanta vrglo na hrbet. Drugi so bili že skoraj pri njem, hitro je pograbil še levi čevelj in z obema v naročju stekel stran. Ni bil močan, ampak v teku mu nihče ni bil kos.

Na varni razdalji se je obrnil. Stali so okoli trupla. Zamorec je še vedno klečal, glavo je dvigoval proti ostalim. Fant je sezul svoje čevlje in si nataknil dolginove. Preveliki so mu bili, seveda, a če je tesneje zavezal vezalki, mu jih je uspelo obdržati na nogah.

Čevlji so bili življenjskega pomena. Brez čevljev si bil izgub­ljen. V njihovi mali ekonomiji so čevlji pomenili pravo bogastvo – vredni so bili več od hlač ali jopiča. Na prvem mestu je bila voda, potem čevlji. Bil je ponosen na svojo novo pridobitev. Bil je pametnejši od drugih, hitrejši. Predvsem je šlo za to, da je premagal Vitalija, najbolj pretkanega od vseh. In premagal ga je zlahka.

Nekdaj si je en par čevljev delil z bratom. Kdor je imel čevlje, je smel v šolo. En dan jih je obul on, drugi dan njegov brat. Ko je odšel, so starši dali čevlje njemu. Zdaj njegov brat ni mogel več v šolo.

Odkar je na poti, so te superge že njegov tretji par. V daljavi vidi moža iz Ašhabada, ki z dolginovo palico useka po Afriki. Ga je zadel? Afrika se zakotali stran, plane na noge, brž zgrabi še svojo culo ter steče proč.

Fant mu sledi s pogledom, njegovemu teku, ki je podoben frfotanju – nespretna ptica, ki se nikakor ne more odlepiti od tal.

Vitalij in mož iz Ašhabada potegneta ponjavo z dolginovega telesa in začneta z rutinskim pregledom trupla. Roke mu na silo potegneta izpred prsi. Telo se ne vda zlahka, stresa se pod njunimi sunkovitimi kretnjami. Ni videti, da bi našla kaj pretirano vrednega. Mož iz Ašhabada vzame s sabo samo dolginovo palico. Z njo bo lahko podrezal v žerjavico ali usekal Afriko.

Fant počaka, da mu izginejo izpred oči, in se nato še sam odpravi naprej. Ko gre mimo, s pogledom ošine oskrunjeno truplo; srajca odpeta in raztrgana, hlače potegnjene navzdol, vse do kolen. Kosti. Nohti in dlake. Za druge roparice ni ostalo kaj prida. Zaradi bledega uda med sivimi sramnimi dlakami ga dolgin manj spominja na stvar, kot bi bilo fantu všeč.

Negibno leži in vabi, da ga raztrgajo. Fant se zave, da se je njegovo lastno življenje postavilo v obrambni položaj; stisnjene pesti proti vsemu, kar se mu lahko zgodi. Mir ne obstaja. Za vsem kakor iz senc preži nevarnost. Nervozna žival je, vsakokrat se mora odpraviti iskat hrano daleč na odprto, a v vsakem njegovem gibu je tudi že čutiti pripravljenost na beg. To je postala njegova druga narava. Tega ga je naučila pot.

Občasno se fant ozre čez ramo in opazi Afriko, ki vznika iz visoke trave. Pes na repu karavane. Pes – naj ga še tako tepejo, se vedno znova vrača k njim, kot da bi prosjačil za njihovo pozornost in milost. Še huje ga bodo tepli, dokler mu ne bo postalo jasno, da ne spada k njim. Da je tujec, nosilec skrivnostnega. V skupini ni več prostora zanj, potovanje bo moral dokončati sam. Sploh zdaj, ko je dolgin mrtev. Končno bo moral dojeti, da je v skupini v večji nevarnosti, kot če po širjavi tava sam; da se njegov čas izteka.

Fant občuduje in zaničuje njegovo vztrajnost. Zakaj dopušča, da ga vsi ponižujejo? Kako ne razume, da mu bodo storili kaj hudega, če bo tako nadaljeval? Obrne se in zakriči: »Stran pojdi! Pojdi že stran!« Zamorec proti njemu iztegne svojo roko. Približa se mu. Fant zasika »Ššššc, šššc!«, kot če bi podil čredo nadležnih koz. Mož mu pokima in se nasmehne.

Fant se obrne. Potem pa sebi pripiši, bridko pomisli. Opozoril sem te. Nikar ne reci, da te nisem opozoril.

Ogleduje si svoje nove čevlje. Čevlje odraslega moža. Komaj kakšno luknjico imajo, pete so še cele. Komu jih je dolgin sunil? Napenja možgane, a se komaj še spominja onih, ki so jih pustili zadaj. A naj bo kakorkoli, zdaj ima nove čevlje on. Rešil jih je pred bitko. Njegova mama bi bila ponosna nanj.

Nikar ne razmišljaj o mami. Raje ne.

Njene dlani, ki so bile dostikrat trde, včasih pa tudi mehke, na primer ko ga je objela okoli vratu in ga pobožala po glavi.

Slabe misli. Neumne misli. Sovraži solze.



Zdaj se je moral nujno približati skupini, neopazno, po malem, da bi bilo videti, kot da se ni nikoli ločil od njih. Če bi se pojavil na hitro, bi se spomnili, zakaj je zaostal za njimi; nekdo bi lahko rekel: »Daj sem tiste čevlje, lopov mali!«, in že bi mu jih vzeli. Ampak tokrat niso dvignili glav in niso opazili kratkih pospeškov, s katerimi jim je fant vsakokrat prišel nekoliko bliže. Z njihovih hrbtov je skušal razbrati izraze na obrazih; so bili napeti in napadalni ali vdani v usodo?

Če bi mu čevlje hotel vzeti Vitalij, bi ga udaril po njegovi rani, ugriznil bi vanjo. Ja, ugriznil, to bi bilo še najboljše – skozi rokav njegovega puloverja bi zadrl zobe v tisto gnusno rano, možak bi kričal, da bi paralo ušesa. Tako bi se mu maščeval za vse klofute, žalitve, za vso hrano, ki mu jo je izmaknil in jo požrl namesto njega – Vitalij, najgloblje dno tega sveta. Ja, kar naj mu poskusi vzeti čevlje! Možakovo tuljenje bo najlepša glasba za njegova ušesa.

Proti drugim možem je bil nemočen, čeprav se divjega lovca ni imel pretirano bati, bil je nevtralen kot mrtvak. Možu iz Ašhabada ni zaupal, ta je imel svoje izpade, kar premetavalo ga je. Največkrat se je sicer brigal zase, potem pa ga je na lepem razneslo. Bil je močan, imel je debela zapestja. Ko so odšli, je bil zajeten možak, imel je zaobljen trebuh. Ves čas je sopihal, kot sopihajo debeluhi. Toda stepa mu je trebuh vzela. Zdaj je bil enako mršav kot drugi. Koža se mu je kakor prt gubala okoli okostja.



Spet niso imeli s čim zakuriti. Pasti so ostale prazne, grebli so po prsti, ampak našli niso ničesar. Zdaj niso jedli že toliko časa, da so zavidali mrtvecem, ki s hrano niso imeli več skrbi.



Ženska, z obrazom v senci, je rekla: »Sedel je ob njem in se sklanjal nadenj, kot da bi mu hotel izpiti kri. Ogabno.«

»To počnejo, ja. Oskruniti hočejo naša telesa,« je prikimal mož iz Ašhabada.

»Pekel je bilo zadnje, kar je videl, revež,« je pripomnil Vitalij.

»Grozljivo,« je zavzdihnila ženska.

Iz teme se je pojavil divji lovec. Našel je zajčje luknje. In videl je Afriko, je povedal. Ležal je v travi nedaleč stran.

Ženska je tiho zaječala.

»Kje?« je vprašal mož iz Ašhabada.

Divji lovec je pokazal s prstom. »Videl me je. Ampak se nisem ustavil.«

»Je kaj poskušal?« je vprašal Vitalij.

»O čem govoriš, človek?«

Toda vsi so vedeli, kaj je hotel povedati. Kako se je hranil z mrtvimi in je z enim samim dotikom spremenil Vitalijevo roko v suho vejo. Z njimi je bilo vse huje. Z njim čedalje bolje. Razločno so videli, kako jih je pehal v krog črne magije, ga stiskal, vse tes­neje, kot kakšno mrežo.





Enaindvajseto poglavje





Lea




Rabin ga je vprašal, iz katerega okrožja je bila njegova družina. Oblast Grünewald, je odvrnil Beg. Mamina družina pa je izvirala iz vasi Brstice, kolikor mu je znano, so od nekdaj živeli tam. Rabin je pokimal, za Brstice je že slišal, pisal bo tamkajšnjemu rabinu in ga prosil za dodatne informacije o družini Medved. Morda bo s tem na površje priplaval dokončni dokaz.

»Če je tako, potem bova vse izvedela tam,« je skrivnostno dejal.

Begu se je v glavi kar zvrtelo od sreče, čeprav niti sam ni dobro razumel, zakaj.

Kdaj je bil zadnjič tako poln upanja in pričakovanja? Vprašanje ga je poneslo daleč v preteklost. Inšpektor Beg – naglo je napredoval. Ponosno je nosil odlikovanja na bordo rdečih reverjih. Sprehajal se je z roko v roki z dekletom, s katerim se je vse začelo. Na promenadi je bilo več takih, kakršna sta bila onadva, ampak žarometi so bili uperjeni samo vanju. Spodaj, vzdolž nabrežja, je temna reka hitela proti morju. V vodi so se zgibali počasni, steklasti vrtinci, kot če bi se tik pod gladino prekopicevala kakšna velika žival. Pri kavarni s teraso je igral kvintet, zvok klarineta je spominjal na čivkanje jate lastovk. Toplota zgodnjega poletja je vse spravila v brezskrbnost in radost. Prijela ga je za roko in rekla: »Pridi, Pontus, zaplešiva!« Odklonil je. Tisti skromni plesni tečaj na akademiji iz njega ni naredil dobrega plesalca. Iz rok mu je vzela kozarec in preprosto rekla: »Pridi.« Popeljala ga je za sabo pod lučke, napeljane prek vej platan. Medved je plesal, ni je bilo stvari, ki je ne bi naredil njej na ljubo.

Z roko je segla za svoj hrbet in nekoliko razrahljala njegov prijem.

»Oprosti,« je rekel Beg.

»Zapri oči,« je dejala, »nikogar drugega ni tukaj.«

Zaprl je oči. Za vekami so v rdečem žaru mimo drsele lučke.

Študirala je rudarstvo v Murmansku, del svojih študijskih let je preživela v tovarniškem laboratoriju, kjer so spreminjali apatit v superfosfat. Kako je izgovarjala tiste besede – Beg še ni slišal lepše muzike.

Njen oče je bil predsednik regionalnega partijskega komiteja in je vodil eno od jeklarn ob Volgi. Novodobno plemstvo, ki je vzniknilo po padcu starega režima in redistribuciji sredstev.

Ah, zaljubljenec, ki misli, da je ta očaranost njegovo resnično, naravno stanje; kakšna krivica, da je bil večino časa prikrajšan zanjo! Kako je lahko živel brez nje? Zdaj so mu plašnice padle z oči, zdaj, ko ve, kako je s tem v resnici, tega ne bo več izpustil, odslej bo njegovo življenje takšno. Nadaljeval bo v tem žaru, v tej omami.

Nasmešek na ustih zaljubljenca ti daje vedeti, da je prišel do dna pomembne skrivnosti, zdaj je posvečenec: opiat ljubezni mu je dovolil pokukati za sive tančice vsakdanjosti. To je čas pričakovanja. Skozi špranjo pod vrati mu v stanovanje še vedno silijo enake vonjave po hrani, na hodniku kričijo otroci, nad njegovo glavo sosed posluša koračnice, čeprav je premlad, da bi lahko bil vojni veteran. Ampak vse te reči so zdaj drugačne. Mar ni res, da ga motijo manj kot včasih? Se mu ne zdijo zvoki tišji in vonj po pečenem mesu in zeliščih tadžikistanskih izgnancev v sosednjem stanovanju dosti manj vsiljiv kot nekdaj?

Osemindvajset let pozneje – v drugi hiši, v drugem mestu – sedi Pontus Beg za svojo mizo v dnevni sobi in strmi v svoj odsev v temnih oknih. Razmišlja, kako srečno življenje vedno vzbuja pričakovanje, pa naj kitajski modreci še tako pridigajo o praznini in popolni odsotnosti pričakovanja. Pod šumečim bambusom ob žuborečem potočku je laže gojiti odsotne misli kot pa takole v šestem nadstropju, zraven klokotajočih cevi centralnega ogrevanja in vode, ki se steka v kanalizacijo in iz hiše odnaša iztrebke zgornjih sosedov. Obut v nogavice, pod mizo podrsava po preprogi. Njegovi edini spomini na določeno slo po življenju so tesno povezani s spomini na pričakovanje in hrepenenje – blaženost ob še enem novem dnevu. Tudi on je bil nekoč sposoben tovrstnih čustev. Čeprav si danes tega nihče ne more predstavljati, je tudi on grulil ljubezenske pesmice, ko se mu je zdelo, da ga nihče ne sliši, in vsake toliko je celo nerodno poskočil v kakšni zapuščeni uličici.

Toda tega je že davno, zdaj si še sam težko predstavlja, da so se mu nekoč dogajale tudi vznemirljive stvari. Ko je bil izgnan iz raja – kar se je zgodilo postopoma, da je komaj opazil –, je svoje življenje ogradil od bolečine in nelagodja. Omejevanje kaosa: pomivanje krožnikov, vzdrževanje reda. Kaj potem, če je en dan tako zelo podoben drugemu, da se ne spominja nobenega posebej; vztraja v sredini, enako oddaljen od dna kot od vrhunca, čeprav je kdaj ljubosumen na alkoholike in džankije in njihovo trampolinasto življenje, zdaj gor, zdaj dol, pa od dna do vrha, vse dokler nimajo niti enega zoba več in umrejo počasne, bedne smrti. Svoje občane vztrajno varuje pred njimi. (Rad ima besedo občani, namiguje na svet, v katerem ima vse svoje stalno mesto, tako kot zvezde na nebesnem svodu.) Obupanci plenijo hiše in trgovine, v odročnih krajih mimoidočim grozijo z noži, motijo red s svojo ekstazo in obupom. On, Pontus Beg, pa brani pravico do mirnega življenja brez tovrstnih skrajnosti, po svojih najboljših močeh in kolikor je sploh mogoče. Svet je zmešan, ljudje se brezobzirno pehajo za lastnimi interesi. Vztrajanje pri zmernosti je edina garancija za vsaj približno umirjeno in urejeno življenje.



Ima še vedno njena pisma? Seveda ima še vedno njena pisma. Zvečer popije štiri kozarčke, več ne. Noče topotati po sobi z enim mrzlim in enim toplim stopalom, noče odpirati pisem, gledati fotografij, vzdihovati ob lažnem, melanholičnem spominu. Alkoholik iz hrepenenja. Ti so najhujši, tudi Puškin tako pravi.



Pred njo so bile še druge ženske. Včasih se je zaljubil. Nobena od njih ga ni prav dolgo zanimala. Ena je imela pokvarjen zadah, druga se je smejala kot hijena. Največkrat je šlo za malenkosti, a še danes se je spominjal grenkega razočaranje zaradi njihove nepopolnosti. Navadno je od danes na jutri obmolknil. Z jezika je spravil le še najnujnejše.

Kadar je molčal, so govorile one. Oh, tista njihova vprašanja!

O čem razmišljaš?

Zakaj nič ne rečeš?

Zakaj molčiš?

Tisti razočarani, bledi obrazki, negotovost, ki jih je počasi glodala. On pa je molčal. Bilo je preveč boleče. Same so morale priti do usodnega zaključka. Sledila je še faza pregovarjanja in hlinjenja, potem je bilo končano. Na srečo je bil spet sam.



Lea ni imela pokvarjenega zadaha. Ni se smejala kot hijena. Nič na njej ga ni motilo. Bila je popolna. Znala se je pogovarjati in bila je lepo vzgojena, toda obdržala je nekaj tiste neukročenosti, spontanost, ki ju je pognala na temačno rečno nabrežje, kjer sta se ljubila. Ponoči sta poslušala Radio Free Europe. Bilo je nelegalno in razburljivo, vedel je, da krši zakon, a kako bi to sijajno dekle lahko storilo karkoli napačnega?

Prišlo je poletje, podarila mu je Jevgenija Onjegina in Prvo ljubezen, prvič je bral leposlovje.

Odraščal je na deželi, kmečki fant je, oče je v službi kolhoza, popoldne in zgodaj zvečer obdelujejo lastno zemljo. Tistega četrt hektara, od njega jedo.

Pontus se odpravi na njive in z macolo zabija v tla kole na pašnikih za vse kmete v okolici. Ramena postajajo široka, prsi izklesane.

Ko stopa po očetovem dvorišču, piščanci stečejo k svoji mami in – šc, šc! – izginejo pod njo; koklja tiho kokodaka, ko razpira svojo pernato obleko in počepne. Sledi mu s kratkimi, sunkovitimi pomigi glave. Vsi piščanci so pod njo, odličnejšega zavetišča si mladi Pontus ne more zamisliti.

Pozimi kokljo zakolje, v stoku najde še eno, povsem célo jajce. To izgine v ponvici, nič užitnega ne gre vnemar.

Ah, Lea. Spodnji del telesa je privil k njeni zadnjici, obraz je obrnila k njemu in šepnila: »Nikar me tako močno ne stiskaj.«

Popustil je prijem okoli njenega trupa, oprijem utopljenca okoli hloda. Še sam ni vedel, kaj ga je prijelo.

»Saj je v redu,« je dejala, ko se ji je še enkrat opravičil, »če me boš le manj trdno držal.«

Spet je bil sam s svojimi mislimi, njeno dihanje je postajalo globoko in umirjeno.

Da le ne misli, da ima Beg pokvarjen zadah ali da se reži ko hijena! Poskušal je molčati, da bi prikril svojo neuglajenost. A ko sta pila, je na molčečnost pozabil in prav takrat se mu je najbolj smejala. Da se ji zdi zabaven, je rekla, in ni si mogel predstavljati večjega užitka na svetu, kot da to dekle pripravi do smeha.

»Mislim, da je humor najvišja oblika inteligence,« je rekla.

»Obstajajo tudi pametni ljudje brez smisla za humor,« je pripomnil.

»Moj oče!«

Njenega očeta ni poznal, ni ga še predstavila svojim staršem. Tudi ni bilo videti, da bi to kaj kmalu nameravala.

»Pa neumni ljudje s smislom za humor, ali ti obstajajo?« je vprašala.

Pomislil je na večino svojih kolegov, za katere se je mu je včasih zdelo, da se drug z drugim lepo zabavajo. Skomignil je. Mogoče imajo oni drugačne vrste humor.

»Drugačne vrste humor … Seveda, to je mogoče. Ampak na srečo si ti zelo duhovit.«

Če se ji je zdel duhovit, se ji je morda zdel tudi inteligenten. Do tega sklepa je prišel bliskoma. O sebi ni še nikoli razmišljal na tak način. Na policijski akademiji je zlahka pririnil do višje stopnje, saj so pri tem testirali tudi njegove intelektualne sposobnosti, ampak v glavnem je bil poudarek na sposobnosti ustrezne presoje in hitrosti ukrepanja. Spadal je med najboljše, ampak inteligenco je še vedno pripisoval biokemikom v njihovih laboratorijih in jedrskim fizikom v raketnih bazah. Ne pa drugorazrednim kriminalistom s šestletnimi delovnimi izkušnjami.



Januarja, tretjo sezono njune ljubezni, je postala molčeča. »Zime so krive,« je rekla. »Tako dolgo trajajo. Potrejo me.«

Velikokrat ni niti dvignila telefona. Včasih je po dolgem času vendarle dvignila slušalko in rekla: »Pravkar sem te hotela poklicati nazaj.«

Hrepenel je po pomladi, ko se bo njegova ledena kraljica spet odtajala in bosta lahko nadaljevala, kjer sta ostala. Oči se ji bodo spet bleščale, ko ga bo gledala. Spet se bo smejala, kajti naj se je zadnje čase še tako šalil, je njen gromki smeh izginil. Namesto njega se ji je na ustnicah zarisal žalosten, drobcen nasmešek. Pogosto je raje ostala sama doma. »Ne počutim se najbolje, Pontus, nocoj bi bila raje sama. Mogoče mi bo jutri že bolje.«

Kadar ni bila sama, je bila dogovorjena s prijateljicami, katerih imen ni še nikoli omenila.

›Jutri‹ je postal središčna točka njunega odnosa, spomnil se je na pavliho, ki je na zid za barom akademije napisal ›jutri gratis vodka‹. Jutri, gratis vodka, ja, gratis.

Takrat je zaslutil, da jo bo izgubil, ampak redke noči, ki sta jih še preživela skupaj, so ga držale v utvari, da bo še vse v redu. Ko bi le že prišla pomlad. Jutri. Jutri gratis vodka.

Rekel je »kako si tiha« in »o čem razmišljaš« in vedel, da se ne bo nikoli več odtajala. Še preden se bo stalil led na reki, ga bo zapustila.

Ko mu je končno po telefonu povedala, da ima vsega dovolj (pravzaprav je rekla: »Ne morem več,« kot da bi njun odnos od nje zahteval izjemen fizični napor), je to sprejel kot zgolj formalnost, in vedel, da nikoli več ne bo tako srečen.





Dvaindvajseto poglavje





Zemlja




Sredi noči je fanta zbudil oblak, ki se je utrgal nad planjavo. Dež je glasno sikal. Pokukal je izpod ponjave, ampak še ni opazil svetlega soja, ki bi naznanjal jutro. Hitro je povlekel glavo nazaj pod plahto. Na nekaj koncih je puščala, skušal je ležati tako, da se ne bi zmočil. Debele kaplje so ropotale nad njegovo glavo. Mraz se mu je zalezel globoko v kosti, nikdar več se ne bo pogrel. Zdelo se je, da lahko prenesejo vse, da jih lahko življenje tepe v nedogled. Le smrt jim lahko prepreči, da ne bodo vsak dan znova brezciljno odtavali čez prostrano stepo.

Razmišlja o dolginu, ampak spomin na njegovo obsceno goloto že začenja bledeti. Pesek ga je že skoraj povsem prekril.

Fant se zvije v klobčič in z odprtimi očmi čaka jutra.



Zamorec je vsakokrat prišel nekoliko bliže. Počasi se je spet priključeval skupini, najprej z roko, potem še z nogo.

Toda njegovo približevanje ni ušlo nikomur. Ženska se je dostikrat ozrla čez ramo. Ostajala je v bližini moža iz Ašhabada.

Dež, nič drugega kot dež. Nobeden od njih ni imel na sebi niti krpice suhega oblačila več. Fant je videl sključene postave za sabo – bili so kot duhovi umrlih, ki so se zbudili iz svojega večnega spanca.

Temne, drseče sence so se vedno znova vračale v njegove nočne more, polne strahu.

Kako daleč lahko hodiš, ne da bi naletel na cesto ali vas? Zdelo se je, da so začeli že svoj drugi krog okrog zemlje. Morda pa je svet propadel, ne da bi oni to vedeli. Je še kje kakšna živa duša? se sprašuje fant. Kje se skrivajo? Že če bi naleteli na eno samo kozo ali kravo, bi bilo to pravo odkritje! Radost! Najprej bi kravo zasuli s poljubi in blagoslovi, nato bi jo zaklali in požrli. Eno kravo, ah, ko bi le našli vsaj eno samcato kravo! Če bi jo prvi našel on, bi sedel nanjo in odjezdil. Druge bi pustil zadaj in bi na kravjem hrbtu sam odjahal v novi svet. Pred sabo je že zagledal ulice, okrašene s prapori, ljudje hitijo iz hiš, vzklikajo in pozdravljajo njega, ki je preživel stepo – kravji hrbet ovešajo s piškoti in bankovci, slastnimi slaščicami in rožnimi venci. Krava se ustavi pred hišo ženske s sijočimi lasmi, tam je doma. Ženska ga okoplje, ovije v mehak lan in ga položi v posteljo, mehkejšo od vseh, v katerih je kdaj ležal.

Sedem dni in sedem noči bo samo spal …

Ne da bi opazil, se je znašel daleč pred drugimi. Ozrl se je. Mož iz Ašhabada je na široko zamahoval z rokami, z dolginovo palico v dlani. Nov pretep? Niso bili res nikoli preutrujeni za prepir? Nekdo se je ločil od skupine in naprej odkorakal sam. Divji lovec. Sledila mu je ženska, potem še druga dva. Fant je priprl oči – opazil je, da se je nekoliko stran od drugih nekaj zganilo. Zamorec. Ni odnehal. Zakaj še kar vztraja? Nikoli več ne bo del skupine, strah je zmagal. In če se jim bo preveč približal, ga bodo premlatili do smrti.

Deževnica se je zbirala v velikih lužah. Fant se je z levico oprl ob tla, z desno dlanjo pa je zajel vodo in jo ponesel k ustom. Po vsakem požirku je na kratko pogledal okoli sebe in nato pil naprej. Zaslišal je glas, dohiteli so ga. Videl je, kako so se iz sivega dežja ena za drugo pojavljale lobanje votlih oči, zavozlanih las, ki so se jim v pramenih lepili na glave. Molče so odtavali mimo njega.

Fant je stopal nekaj korakov za žensko, zatopljen v svoje misli.

Vsake toliko se je ženska ustavila. Nagnila se je naprej in nekaj pobrala. Tisto si je nato ponesla k ustom. Ko se je spet sklonila, je bil fant v enem skoku pri njej. »Kaj imaš v roki?! Kaj ješ?!«

Na njegovo osuplo presenečenje je videl, da je v dlan zajela vlažno prst, ki jo bo zdaj pojedla do zadnje mrvice. Pesek se ji je lepil na ustnice. S težavo je pogoltnila prvi grižljaj, ko je v usta že nosila drugega. Fant jo je zgrabil za ramo, obraz se mu je spačil od gnusa. »Nehaj!«

Ni se zmenila zanj.

»Ne smeš jesti peska! Ljudje ne jemo peska!«

Ženska si je obrisala usta.

Skušal jo je spraviti k pameti. Zakaj jé pesek? jo je spraševal. Da to ni dobro zanjo, nehati mora. Bi rada umrla?

Bežno se je nasmehnila in ga pogledala, ne da bi ga zares videla. »Pusti me,« je rekla. »Vse bo v redu. Če Bog tako hoče.«

Nad njihovimi glavami so se sem ter tja kotalili kot črnilo temni oblaki. Zdaj je fant spet hodil sam, mrk in potrt od črnih misli. Zapisani so bili smrti. Zanje ni bilo več nobenega upanja.

Pa vendar, pa vendar.

V njem je tlela nenavadna gotovost, da bo preživel. On se bo rešil.

Toda ženska je jedla pesek. Z njo je bilo konec. Peska se ne sme jesti. To je znak poraza.



V njegovi vasi je živelo nekaj družin. Od pamtiveka so gradili terase v bregove gričev, kamnite škarpe do višine prsi, ki so jih polnili z zemljo. Brez tistih korit, obloženih s kamni, bi prst pri priči spralo z razjedenega pobočja. Ker na tisti nadmorski višini ni rodovitne zemlje, so po prst hodili v dolino. Rodovitno zemljo so spodaj naložili na hrbte oslov, na kesone poltovornjakov in malih tovornjačkov, še žepe so si nabasali z njo, preden so se odpravili na dolgo, vijugasto pot nazaj proti domu. Po malem so tako počasi znosili svojo zemljo gor, v gore. Zanje ni bilo nič dragocenejšega od tiste črne prsti, ki iz sebe iztisne krmežljave zeljnate glave, buče, krompir in čebulo.

Fantje stražijo na lesenih odrih. Posušeni koruzni listi šelestijo, s fračami streljajo kamenčke v vrane. Kadar katero zadenejo, jo obesijo z glavo navzdol na palico, v opozorilo njenim tovarišicam.

Če jih kdo vpraša, zakaj to počnejo, zakaj živijo na kraju, ki je pravzaprav primeren samo za gorske vrane in bradate jastrebe, na kraju, ki si ga je treba podrediti, potem skomignejo z rameni in povedo, da to počnejo, odkar pomnijo.

Gore izoblikujejo trde, zgrbljene ljudi, živijo in umirajo še vedno na način, kot so to počeli njihovi predniki, medtem ko se je v dolini začelo novo stoletje. Novi čas prodira k njim po drobcih, v nenavadnem, nelogičnem sosledju. Vzbuja jim strah, a tudi pričakovanja – mar nova doba pomeni, da jim ne bo treba na vekov veke nositi gor polnih vreč iz raševine, da bi nadomestili prst, ki jo je odpihnil veter ali spral dež?

Prva družina izbere in opremi pionirja za pot v daljni svet. Sledi mu drugi. Nikoli prej niso mladi ljudje zapuščali vasi, da bi se podali na tako dolgo potovanje, s tako negotovim izidom.

Tisti, ki so ostali doma, molijo in čakajo; napeto čakajo prvih novic o obilju.

Daleč stran si neki fant utira pot skozi svet. Navezanost na zemljo je zamenjal za življenje potepuha, veter ga nosi čez planjavo. Danes je videl žensko, ki je jedla zemljo. Koliko zemlje je na lastnem hrbtu odnesel v breg – a da bi jo jedel? Nikoli. Umazana je, to se ne sme, grešno je, že ne more biti drugače. In med potjo je videl skoraj vse grehe, kar si jih človek lahko zamisli, koliko več jih je, kot si je bil predstavljal!

Ve, da ne bo mogel nikoli več domov. Zlezel je skozi luknjico v ključavnici in nikoli več ne bo mogel nazaj.



»Hudiča,« je zvečer zaklel mož iz Ašhabada. Začuden je gledal v zob, ki ga je držal med palcem in kazalcem. V njegovi z zlatom obloženi zgornji čeljusti je zazevala luknja. Previdno je zatipal čez preostale zobe. »Vse bi lahko takole potegnil ven,« je žalost­no dejal.

Vitalij je legel ter se zavil v polivinil in cunje. Čedalje globlje se je pogrezal vase. Ves dan ni rekel niti besede, bolečina se ga je povsem polastila. Njegovo bitje se je zgostilo na žgoči madež, ovijalo se je okoli njega in o drugih rečeh ni več razmišljalo; bolečina je nedeljiva in samotna.

Nedaleč stran se je nekaj oglasilo. Planili so na noge. V daljavi so zagledali zamorca, med njimi in njim se je dvigovala dežna zavesa. »Hudiča,« je spet zaklel mož iz Ašhabada. Oklenil se je palice. »Afrika!« je zakričal. Ni dobil odgovora. Dlani je prislonil k ustom in jih sklenil v nekakšen megafon. »Hej, Afrika!«

Zamorec je razgrnil svojo ponjavo in izginil za travnatim obzorjem.

»Kaj hočeš od nas?!« je še kar tulil mož iz Ašhabada.

Planjava ga je preglasila.

Divji lovec in mož iz Ašhabada sta napravila nekaj korakov proti njemu, a v njunih gibih ni bilo nobene moči. Ženska in fant sta strmela v njuna neodločna hrbta.

»Dajta ga,« se je izpod plastike oglasil Vitalijev glas. »Jebenti, samo dajta ga, do konca ga dajta!«

Mož iz Ašhabada se je obrnil. »Drži gobec, podgana. Pridi sem in ga daj sam!«

»Drekača!« se je zaslišalo izpod temnega kupa.

Fant je začutil, kako ga preveva čedalje močnejše hrepenenje – da bi mož iz Ašhabada pograbil svojo palico in z njo zamahnil po kupu, potem pa bi po njem zamahoval toliko časa, da bi vendarle napravil konec temu toku gnusnih, brezbožnih besed. Da bi videl, kako izpod ponjave priteče Vitalijeva kri, in bi bil končno mir.

Divji lovec je gledal proti mestu, kjer je zamorec izginil v travi. Samo stal je tam in kot vedno ni nihče vedel, kaj se mu plete po glavi. Bil je povsem negiben, kot osel. Mogoče so ga obhajale enake misli.





Triindvajseto poglavje





Teološka razprava




»Zakaj ne začnete že enkrat brati,« je razdraženo dejal rabin. Vprašanjem njegovega gosta ni bilo konca ne kraja. Beg je iz sinagoge odnesel domov kup knjig. Za mizo v dnevni sobi se je spravil k branju. Ni dolgo trajalo, pa so mu noge že začele trzati. Potem ga je zasrbelo lasišče. Ker mu rabin ni hotel pomagati, ga ni usmeril v nič natančnega, in tako je bral vsevprek, brez vsakršnega sistema, dokler se mu ni začelo vrteti. V tistih knjigah je bila razgrnjena štiritisočletna zgodovina, vključno z ljudskim vraževerjem, prilikami in nasveti rabinov. Ponekod je naletel celo na kaj sila zabavnega. Tako je zdaj vedel, da devico prepoznaš tako, da jo z zadnjico posadiš na vinski sod in potem mora dahniti vate – če zavohaš vinske hlape, ni več devica. Tako so to počeli, stari rabini.

Na teološki ravni se je zapletel v kakofonijo mnenj, razlag in komentarjev komentarjev; rabini se niso strinjali o ničemer, vsak je razmišljal po svoje, na prav nobeno vprašanje ni dobil preprostega odgovora. Vse skupaj je spominjalo na bolšjak. Še tega mu ni uspelo ugotoviti, ali smeš omeniti Božje ime ali ne in kako naj bi Boga sploh pravilno naslavljal – G'd, JHVH ali Hašem? Uporabljali so cel kup različnih imen, vse skupaj je bila prava godlja.

Ni mu bilo jasno, kako so sploh prišli do Tore.

Prvi je pisal, da jih je Bog izvolil; drugi, da jih je Bog prisilil, da so sprejeli Njegovo sveto knjigo. Zagrozil jim je, da bo nanje prevrnil goro, če bi ga zavrnili, in pod pritiskom so popustili. Ampak pri mistiku Jehudi Haleviju je prebral, da je Izraelsko ljudstvo uživalo Njegovo naklonjenost že od začetka.

Z užitkom je prebiral Halevijevo knjigo Kuzari, pogovor med judovskim modrecem in kraljem Hazarov, ki se je skupaj s svojim ljudstvom spreobrnil v judovstvo. Toda preden je to storil, je rabina zaslišal po dolgem in počez. Bil je prav tako neveden kot Beg, njegov dialog z judovskim modrecem je bil bister in duhovit. Ko je kralj modreca podražil, da so Judje vendar častili zlato tele, je rabin odvrnil, da je prav dejstvo, da je Bog zaradi tega pobesnel, več kot očiten dokaz, kako zelo je bil Judom naklonjen.

›Pa kaj še,‹ je dejal kralj. ›Čaščenje teleta je vendar najhujši greh, kar jih obstaja, ni res?‹

›Kar počasi,‹ mu je odgovoril modrec, ›in pokažem vam, zakaj je Bog izbral Izrael za Svoje ljudstvo.‹



Vsak goj, ki se nam pridruži brez pomislekov, bo z nami delil tudi našo srečo, čeprav nam ne bo nikdar povsem enak. Če bi nas Postava zavezovala samo zato, ker nas je ustvaril Bog, bi nam bili enaki tudi beli in temnopolti ljudje, saj je tudi njih ustvaril po svoji podobi. Toda Postava je bila dana nam, ker nas je On popeljal iz Egipta, in z njo smo povezani, ker smo izbranci.



Beg je še enkrat prebral obrazložitev in sklenil, da gre za staro pesem: kdor je poskušal definirati sebe, je to v principu počel na račun drugega.



Nikomur, ki našo vero prevzame zgolj teoretično, na podlagi besed, ne dovolimo, da bi bil enakovreden član naše skupnosti, temveč od njega zahtevamo resnično darovanje samega sebe, čistost, znanje, obrezovanje in izvajanje premnogih verskih obredov. Spreobrnjenec mora v popolnosti prevzeti naš način življenja. Bog nam je predpisal obrezovanje, ki je božanski simbol, da bi poudaril, kako moramo brzdati svoje poželenje, da je vse spočeto lahko vredno božje milosti. Bog tistemu, ki krene po njegovi poti, kot tudi njegovemu potomstvu dovoli, da se Mu kar najbolj približa. Vendar tisti, ki se v judovstvo spreobrnejo, nikoli nimajo enakega statusa kot rojeni Izraelovi sinovi; samo ti lahko dosežejo preroško raven, medtem ko lahko spreobrnjenci postanejo le pobožni ali učeni Judje, nikdar pa preroki.



Beg že dolgo ni tako intenzivno študiral; bral je, dokler mu črke niso začele plesati pred očmi. Končno se je zleknil v svoj naslanjač in puhnil dim proti stropu. K tej čudežni skupnosti je torej zdaj pristopil tudi sam; izjemnost mu je godila in ga hkrati spravljala v slabo voljo. Kristjan si postal brez težav, prav tako musliman, Jud pač ne. Nikoli povsem. In za to si se moral še hudičevo nagarati – pri čemer si lahko postal samo pobožen ali učen, tisto zadnjo malenkost, po kateri si tako hrepenel, pa so obdržali zase. V tem je bilo vsekakor nekaj krivičnega, toda za zdaj ga je še grelo prepričanje, da spada med izbrance. Nošen je bil pod judovskim srcem, bil je član te družine, ne da bi za to kaj posebnega naredil. Iz usedlin spomina se je dvignil srebrn zračni mehurček, na površju je počil, njegova ušesa so ujela pesmico, ki je ušla iz njega.

Česa vsega se ni na lepem spomnil, odkar ga je pestilo mrzlo stopalo. V sanjah in sanjarijah je podoživljal dogodke in kraje iz svojega življenja. Nobene neposredne zveze ni bilo med njegovim mrzlim stopalom in spomini, čeprav bi tudi lahko rekel, da se je z mrzlim stopalom vse skupaj začelo, in zdaj je čepel pred kupom knjig in študiral judovski nauk.

Ura je bila že krepko čez polnoč. Radia sploh ni vklopil.



Krasnopolska ulica se je navadila na belo lado, parkirano na pločniku. Tudi Azijci se niso več menili za policista, ko je zavil v ozko uličico. S plastično vrečko v roki je Beg čakal pod stopniščem, ki je vodilo k sinagogi. Za starega moža je s sabo večkrat prinesel čaj in piškote. Zdelo se mu je prav, poleg tega pa se o verskih zadevah laže razpravlja ob sladkih piškotih in aromatičnem črnem čaju iz Krasnodarja.

Od rabina je hotel izvedeti, zakaj spreobrnjenec nikoli ne more postati popoln Jud, ampak bo za vedno ostal drugorazreden vernik.

»O tem ne razmišljajo vsi enako,« je dejal rabin, ko sta končno sedla za kuhinjsko mizo.

»Bi rekel,« je mrko pripomnil Beg.

»Na splošno boste na to stališče prej naleteli med ortodoks­nimi Judi.«

»Bral sem Halevijevo knjigo.«

»Véliki Halevi.«

»Sinoči sem jo prebral do konca.«

»Pomembno delo.«

»Ampak prav on pravi, da spreobrnjenec ni čisti Jud.«

»Osebno se z njim strinjam,« je dejal rabin. »Prozelit je 99-odstotni Jud. Nekaj mu zmanjka.«

»Preroški element, kot temu pravi on.«

»Ki se je prenašal iz roda v rod, od očakov pa vse do danes. Z Adama na Seta, z Lameha na Noeta, z Abrahama na Izaka in z Izaka na Jakoba. Z Jakoba na njegove sinove. Mojzes in Aron sta štirideset let nosila luč skozi puščavo in jo predala naprej svojim naslednikom. Kako bi goj lahko imel to luč? Konec koncev ni potomec očakov.« Pogledal je Bega. »Drugorazredni, pravite. S tem se že zapletete v polemiko. Jaz pravim samo, da gre za lastnost, ki se lahko prenaša zgolj dedno, tako kot se v nekaterih družinah pojavljajo rdeči lasje in v drugih nikoli.«

Beg je zaprl oči, globoko je moral razmisliti. »Pravzaprav pravite … da za vedno ostane razkorak. Preroki so Judje, blizu Bogu so, On skrbi za njihova videnja. Prozelit pa te občutljivosti nima, judovstvu se sicer lahko približa, ampak nikoli ne bo postal popoln Jud. Tisti odstotek pomeni razdaljo, ki jo Bog ohranja med sabo in nejudi. In ta razkorak je nepremostljiv.«

»Bog nam je vedno blizu, torej velja tudi obratno. Goj lahko prečka most, toda drugega brega ne bo nikoli dosegel. Rabin Halevi v Andaluziji in rabin Eder v Mihajlopolu se glede tega strinjata. Bi še čaja? S sabo vedno prinesete čaj, predvidevam, da ga imate grozno radi?«

Beg je pokimal.

»Vam res ni jasno?« je nato vprašal rabin. »Ravno zato nas drugi tako težko razumejo, nekateri nas celo ne prenesejo. Bog, ki bdi nad nami, pošilja nadloge nad Egipt, na naši poti stopa pred nami, za nas premika oblačne stebre in pred nami umika ognjene stebre, Bog, ki nam spregovori na gori Sinaj – kakšna zaveza! Kakšen razglas!«

V skodelici je nalil vročo vodo. Roke so se mu najhuje tresle prav pri drobnih kretnjah.

»Če ima oče najljubšega sina,« je dejal in pri tem Begu obračal hrbet, »bo v hiši vedno zavist. Jakob je imel najraje Jožefa – njegovi bratje so ga hoteli pokončati. Zavist! Tudi Jožef je imel videnja, sanjal je o resnici, ki se je imela šele zgoditi. Podedoval je preroški element, in naj so ga še tako preganjali, takšnega ognja ni lahko pogasiti. Njegova luč je žarela iz ječe in vse do faraonovih soban …«

Beg se je spomnil zgodb iz Stare zaveze, ki jima jih je s sestro prebirala mama – večina se jih je sprijela v nekakšno vzdušje, nekaj imen, polovične pripovedi, toda Jožefove zgodbe, vodnjaka, v katerega so ga vrgli bratje, se je še vedno spominjal, in žitnic, ki jih je v faraonovi službi dal zgraditi za prihajajoča leta lakote.

»Najprej morate prebrati Toro,« je rekel rabin. Njegovo dihanje se je zdelo rahlo hropeče. »V njej piše vse. Vse drugo je interpretacija.«

Vroč čaj mu je pljusknil na prste, ko je skodelico postavil na mizo. »Mojzes ni nikoli vstopil v Sveto deželo, toda Jožefove kosti so pokopane tam. Otroci Izraela so mu morali priseči, da bodo takrat, ko bodo odšli na pot, njegove kosti odnesli s sabo. Štirideset let so jih nosili skozi puščavo, dokler niso vstopili v Sveto deželo. Tudi naš spomin krepi našo vero. Ampak mnogi od nas … Svete dežele ne bomo dosegli prej kot na poslednji dan. Ste opazili, da sem na grob rabina Herza potresel nekaj peska? Pesek je bil iz Izraela, znamenje naše zaveze. Naše kosti so raztresene povsod po svetu, kot je to v sanjah videl Ezekiel.



Rekel mi je: ›Sin človekov, te kosti so vsa Izraelova hiša. Glej, govorijo: 'Naše kosti so usahnile, naše upanje je splahnelo, uničeni smo.' Zato prerokuj in jim reci: Tako govori Gospod BOG: Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo. Spoznali boste, da sem jaz GOSPOD, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov, o moje ljudstvo. Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, GOSPOD, govoril in storil, govori GOSPOD.‹



In glejte,« je šepnil rabin, »oni tvorijo nepregledno množico.«

Zakrčene prste je sklenil okoli skodelice in z globokim glasom rekel: »Spet vas postavim na vašo zemljo … To sem govoril in storil …«





Štiriindvajseto poglavje





In potem jih je bilo še pet




Dolgin je bil videti kot kakšen insekt, skozi svet je koračil na velikanskih nogah – bile so stotisočkrat povečane, segale so mu vse do neba. Tam zgoraj, visoko visoko, si videl njegov obraz, otožno, pobito obličje v pričakovanju razočaranj, ki jih je imelo življenje še pripravljena zanj. Njegove stopinje so za sabo puščale kraterje, ki so se polnili z vodo. Drug za drugim so se opletajoč in čofotajoč okrog sebe utapljali v njegovih stopinjah, dokler niso pristali na dnu. Valujoča trava.

S temi sanjami se je fant prebudil, na premočenih tleh, v dežju, ki so ga silni sunki vetra podili po pokrajini. Vstal je. Čelo je imel prepoteno; na majavih nogah je čakal, da se je vrtoglavica umirila.

Nos je pomolil v zrak kot kakšna žival. Njegova čutila so se v stepi izostrila, razvil je nervozno občutljivost, ki sta jo podžigala lakota in izčrpanost. Zapustil je krog spečih tovarišev in se sprehodil k vzpetini, ki se je dvigovala nekoliko naprej, nekakšna sipina. Pesek se mu je ugrezal pod nogami, ko je lezel nanjo. Razgledal se je naokoli. Na robu vidnega polja je zemlja trepetala, prelivajoč se prehod zemlje v nebo, kot v meglo zaviti obronki oddaljenega gorovja.

Potem je šel nazaj dol in nekaj časa brskal po travi, da bi našel kaj za pod zob. Tako je nekoč našel kadaver zajca. Oglodal je posušene ostanke.

Po taboru je krožil v čedalje manjših krogih, dokler ni zagledal šopov trave, s katerimi si je ponoči postiljal zamorec. Obstal je. Razdalja med njimi je v zadnjem, razmeroma kratkem času postala nepremostljiva. Še ne dolgo nazaj si je skupaj z njimi grel roke ob istem ognju.

»Hej!« ga je tiho poklical.

»Hej, Afrika!« je poklical še enkrat, tokrat glasneje.

Nato je pobral kamenček in ga vrgel proti zamorcu. Padel je na tla zraven njega. Pokleknil je in po pesku zatipal za še več kamenčkov, pri čemer ni odmaknil pogleda od spečega telesa. Strah in razburjenje sta se mu pognala skoz ude, ko ga je zadel. Toda mož je še kar spal in se ni zganil. Fant je napravil nekaj previdnih korakov proti njemu. »Hej, Afrika!« Še nekaj korakov. Trup je imel razgaljen. Fant je zakričal, toda krik mu je zastal v grlu. V pesku je ležal mrtvec. Ena od očesnih jamic je bila polna krvi, drugo oko je bilo strgano in je izteklo. Fant je pozabil dihati. Za počenimi ustnicami je zagledal razbite zobe. Kri se je že strdila, toda globoko v ranah je bilo meso rdeče kot njegovo.

To so bila dejstva, do katerih se je dokopal z bežnim pogledom na umrlega. Potem se je sesedel v pesek. S kotičkom očesa je opazil večji kamen, na njem počrnelo kri. Poskušal se je skobacati na noge, toda tla mu je spodneslo pod nogami kot preprogo.

Hlastajoč za zrakom se je odplazil proč od mrtvaka. Srčni utrip mu je donel v ušesih. Pokončali so ga! Afrika! Glasno je donela beseda v njegovi glavi – zdelo se mu je, kot da bi jo slišal prvič. Nihče ni opravil tako dolge poti kot on! Glavo so mu razčesnili s kamnom. Jutranja zarja je razkrila zločin.

Pa prav on ga je moral najti. Nihče drug kot on. Spet to skrivnostno zavedanje, da je izbranec!



Počasi so se prebudili še drugi in se začeli pripravljati na odhod. Fant se je prikradel iz visoke trave in stopil k njim. Napel je prsi in z najnižjim glasom, kar ga je premogel, rekel: »Afrika je mrtev.« Pokazal je čez ramo. »Nekdo ga je ubil.«

Divji lovec in mož iz Ašhabada sta pogledovala zdaj drug k drugemu, zdaj k fantu, ženska pa je padla na kolena in zavriskala: »Hvala bogu!«

Vitalij je sedel na tleh in šklepetal z zobmi. Čelo mu je žarelo. Trup je počasi zibal sem in tja, kot da bi poslušal oddaljeno glasbo.

»Ga niste slišali?« je rekla ženska. »Zamorec je mrtev.«

Vitalij je med palcem in kazalcem mencal ščepec peska.

»Bog blagoslovi roke, ki so ga pokončale!« je vzkliknila ženska.

Vitalijeve oči so nemirno begale sem in tja. Z belim jezikom si je oslinil ustnice. Bil je nekje, kamor mu ni mogel nihče več slediti. Fant ga je zaradi njegove šibkosti sovražil še bolj kot prej.



Može je odpeljal na kraj, kjer je našel Afriko. Muhe so se prebudile, izvidniki v sijočih oklepih. Lezle so mu v očesno jamico in stopale čez počeno zrklo: ob pogledu nanje te je zaščemelo. Kaj kmalu bo zamorec prekrit z brenčečim prtom muh. Mož iz Ašhabada je pograbil kamen in si ga ogledal. Vsi so molčali. Truplo so pustili razgaljeno. To je bil drugačne vrste mrtvak.

Za njimi je prišla ženska. Fant jo je slišal glasno sopsti. Pljunila je na mrtvo telo, bela pena iz njenih od prsti umazanih ust. Brcnila ga je, truplo se je streslo. »Opica!« je hropla, ko je brcala vanj. »Umazana opica!«

Tokrat se ga je prvič dotaknila, je prešinilo fanta.

Divji lovec jo je potegnil stran, z nogami je še naprej brcala v prazno. »Dovolj!« je rekel divji lovec. »Nič več nam ne more!«

V njegovem oprijemu se je umirila. »Zažgite ga,« je rekla. »Poskrbite, da se nikoli več ne vrne.«

Divji lovec jo je porinil v smeri, od koder je prišla. »S čim? S peskom in travo? Kje imaš pamet, ženska?«

Mož iz Ašhabada se ni zmenil za hrup. Nepremično je strmel v mrtveca. Oči so mu drsele prek razcapanih cunj, zamolklo črne kože – sledile so vrsti brazgotin na njegovih rokah in prsih, naprej prek izsušenega vratu in prašne brade do izmaličenega obličja.

O, ogabne muhe. Popraskal se je po rdečih gubah na vratu, prsih. Vse življenje je preganjal muhe s svojega obraza, rok, gležnjev, nekega dne pa so si končno prilastile njegovo telo, ki so ga po malem okušale že dolgo. Sesedel se je na pete in odložil kamen v pesek. Počasi je segel k zamorčevim prsim in izza srajce potegnil vrvico, ki mu je visela okrog vratu. Prijel je križec, ki je zdrsnil pod zamorčevo pazduho in ga podržal med palcem in kazalcem. Prečki sta bili zbiti skupaj z žebljem. Les je bil naoljen s telesno maščobo. Križec je bil lepo obdelan, vanj je bil vrezan vzorec nekakšnih kit, ki pa je ob nenehnem drgnjenju ob kožo in oblačila že skoraj zbledel.

Enkrat je videl, kako je zamorec križec poljubil. Takrat je prvič videl verno opico. Ob tem je bil zgrožen. Bog ni bil bog oslov in psov in opic.

Gnus, ki ga je občutil takrat, se je na lepem razblinil. S kazalcem je zdrsnil po narebrenem lesu. Tako kot je on nosil palico, je zamorec nosil križ in z njim odganjal nesrečo.

Kakšne so že bile razlike med njimi? Ni se jih mogel več spomniti. Pa je vendarle morala obstajati, tista temeljna razlika, toda njegove misli so tipale v prazno. Zdaj ko je spoznal svojo zablodo, je sprevidel, kako enaki so si bili v svojem trpljenju in obupu.

Križec je položil nazaj na zamorčeve prsi. Kaj naj človek s podobnimi mislimi, če jih ni vajen? Oprl se je na roke in vstal. Fant ga je ves ta čas predirno motril. Morda je razumel, kaj se mu podi po glavi. Morda bi mu on lahko razložil, kaj njegove misli pomenijo.



Odpravili so se naprej v dan, ki se ni razsvetlil vse do večera, vsak s svojimi mislimi o zamorcu, ki so ga pustili sredi pustinje. Nekdo od njih mu je razčesnil lobanjo. Drugi so si predstavljali, kako se je to zgodilo. Kako se je morilec po prstih odtihotapil skozi travo, da se ne bi izdal, s kamnom v dlani, in nato dvignil roko.

Se daroval za druge. Jih odrešil.

Zdaj je bilo tudi že jasno, kdo bo obležal naslednji. Tiho ječanje za njihovimi hrbti, ki so ga vsake toliko prekinjali besni monologi. Vitalija so preganjali njegovi lastni demoni. Globoko v njem ga je gnala nagonska sila, da jim je še sledil, toda sence, ki so ga obletavale, so ga že vlekle nazaj v preteklost. Njihov oprijem je bil čedalje močnejši, z vsakim korakom je bolj zaostajal za svojimi popotnimi tovariši. Toda ti se niso ustavljali, v istem ritmu so hodili dalje. Vitalij jim nikoli ni dal razloga za sočutje; nobenega čuta ni imel za dejanja človeškega usmiljenja. Pustili ga bodo zadaj in nanj kar najhitreje pozabili.

Dvignil se je veter in padlo je tudi nekaj dežja. Ženska si je usta nabasala s prstjo. Njene čeljusti so počasi mlele. Fant je stopil hitreje, da mu ni bilo treba gledati, kako je grižljaj za grižljajem goltala prst, praznega pogleda kot slepec.

Daleč stran, kjer se je izza oblakov zlivala medeno rumena svetloba, so nad površjem poplesovale velike, prosojne krogle stepske možine, glavinca in solinke, ki jih je po pustinji podil veter. Visoka kot hiše, so se kolesa počasi kotalila čez stepo, kot v počasnem posnetku, sanjski prividi. Srca popotnikov so poskočila, ko je katero od krogel dvignilo v zrak in jo nato spet pognalo naprej. Stegovali so roke proti njim, a druga za drugo so jim izginile izpred oči in za sabo pustile le boleče hrepenenje. Kam so se kolesa vendar tako lahkotno kotalila, tako daleč v tisti rumenkasti svetlobi?

A še pred večerom so popotniki obraze spet uperili v tla. Neskončno ponavljanje istega jih je znova zazibalo v spanec. Lahkotni ples krogel je bil že pozabljen. Vse je bilo pozabljeno.





ZIMA





Petindvajseto poglavje





Lakota




Prvi klic so prejeli zgodaj zvečer: neka ženska se je pritožila nad potepuhi, češ da so po ulici prevračali smetnjake. Okoli osme so prejeli drugega: spet ženska, ta je jokala, skupina klošarjev, ki jo je srečala, ji je nagnala strah v kosti. »To so mrtveci,« je dejala.

Na poziv se je odzvalo vozilo 37, četrt čez osmo se je policist Ivan Budnik odpravil na ulice. Klinčevi košarji, si je mislil. Vsake toliko katerega premlatiš, to pa je tudi vse, kar lahko narediš.

Sredi ulice, med bloki, kjer je bila razsvetljava skromna in šibka, jih je ujel v snop svojih žarometov. Soj utripajoče luči se je v enakomernem ritmu odbijal od njih. Budnikovi možgani niso doumeli, kar so videle njegove oči: sence, ločene od svojih teles. Hotel jim je zalajati ukaz po megafonu, a so mu besede zastale v grlu. Zazdelo se mu je, da je na njihovih umazanih licih opazil solze. Jokajoče prikazni. Ljubi bog. Usnjata koža okoli njihovih kosti, skorajda mumificirana. Črne očesne jamice.

V capah, obrabljenih do poslednjih vlaken, so se prikazali iz mraka izpred davnih stoletij. Dva sta sedela na tleh in s počas­nimi, mehaničnimi gibi brskala po raztrganih vrečah za smeti pred njima. Njune čeljusti so mlele zmrznjene ostanke hrane. Okoli njunih glav so se razprostirale perjanice pare. Ker so bili njegovi možgani nepredušno zaklenjeni, se je Budnik prisilil, da je klasificiral, kar je videl – začetek razumevanja. Videl je otroka, verjetno dečka; videl je dva moža in eno žensko. Videl je, da se ne odzivajo na njegovo prisotnost. Iz grmovja je nato prišel še eden. Moški, izžet puščavnik, z brado, ki mu je segala do sredine prsi. Z objokanimi očmi je bolščal v žaromete – potem so tudi njegove roke začele brskati po vreči za smetmi.

Zakaj so jokali? Od kakšne bridkosti? Ali je šlo za kaj drugega? Budnik niti v sanjah ni hotel zapustiti avtomobila. Poklical je centralo.

»Ne slišim te, vozilo 37,« je dejala ženska v centrali.

»Pošljite okrepitev, jebenti!« je zašepetal malenkost glasneje.

Medtem ko je čakal na kolege, je situacija v grobem ostajala nespremenjena. Klateži so praznili smetnjake in trgali vreče. Ulica je bila posuta s smetmi. Redki pešci, ki so slučajno prišli mimo po drugi strani ceste, so hitro stekli stran.

Ob deveti uri je v ulico zapeljal že drugi patruljni avto. Ustavil je zraven Budnikovega. Izstopil je policist Toth. Šele zdaj je iz avta stopil tudi Budnik, z makarovom v roki.

»Sveta Marija,« je zajecljal kolega. »Kdo so ti ljudje?«

Po Budnikovem kimanju je sklepal, da situacijo obvlada. Ker je bil tukaj že nekaj časa, je imel seveda določeno prednost. Ta pribitek mu je dal pravico do vodenja – ko bi le vedel, kaj naj stori.

Stala sta nekaj metrov od prizora, osvetljenega z njunimi žarometi. »Kdo ste?« je zaklical Budnik. Zmrznjen polivinil je glasno pokal. Zaslišala sta še nekaj zasoplih vzdihov in pridušen jok.

»Niso od tukaj,« je tiho dejal Budnik.

»Rekel bi … da jih aretirajva,« se je oglasil kolega.

»Ja, ja,« je odsotno dejal Budnik. Pogledal je vstran. »Zakaj pravzaprav?«

Odpor, gnus ob misli, da bi se morala dotakniti razcapancev. Z njimi sedeti v istem avtomobilu, dihati isti zrak kot oni. Ja, zakaj pravzaprav? Tistih nekaj smetnjakov. Če je tako, bi morala odpeljati še vse druge, ki so se klatili po mestu, vso noč bi trajalo. Poskušal se je zbrati in razmisliti. Oceniti tveganje. Sta naredila vse ali sta kaj pozabila, kar bi jima pozneje lahko očitali?

»Zakaj jokajo?« je šepnil Toth.

Budnik je skomignil. Krepkeje je stisnil kopito svoje službene pištole. Neodločnost je šibkost. A vdaja kdaj obvelja za modrost. Stopil je korak nazaj – korak, s katerim se začne umik.

»Pridi,« je rekel, »greva k Tini.«



Naslednje dni so jih videli zdaj tu, zdaj tam. Ob pogledu nanje so šli razburjenim meščanom lasje pokonci. Nedotakljivi so trmasto vztrajali kot osrednja tema govoric; po prehodih bazarja in ulicah mesta se je novica o njih širila od ust do ust kot virus. Opisi so bili tako živi, da se je zdelo, kot da bi jih že vsi videli na lastne oči. Nihče ni vedel, kje so se nastanili in od kod so prišli; na splošno so se ljudje strinjali, da so verjetno pritavali iz stepe. Bilo je, kot bi v mesto dobili gobavce. Njihovo število je variiralo od pet do petnajst. In zdelo se je, kot da so na vseh koncih hkrati. V kolektivni domišljiji so po zaledenelih ulicah Mihajlopola korakale cele legije živih mrličev. Ljudje so strmeli vanje, gledali za njimi, nihče pa si jih ni upal ogovoriti.

Poročali so o tatvinah. Kokoši so izginjale iz kokošnjakov, gosi so splahnele iz ograd. Ponoči se je temperatura spustila tudi do dvajset stopinj pod ničlo, nihče ni vedel, kam so se zavlekli spat. Ključavničarjem na bazarju je posel cvetel. Bilo je sredi decembra, mrzlo sonce je viselo nizko nad ledeno modrim obzorjem. Na pisalni mizi Pontusa Bega je zacingljal telefon. »Župan vas kliče,« je povedala Oksana.

Semjon Blok je bil kot župan Mihajlopola sredi drugega mandata. Svoj imperij si je zgradil na avtomatih, zlasti igralnih. Povsod si naletel na njegove naprave. V politiko je šel, da bi ga cenili tudi v omikanem svetu, svetu ljudi, ki so zahajali v Bolšoj in le redko zapravljali čas in denar na avtomatih. Njegov vzdevek je bil Mister Cash; med kampanjo je sodelavce plačeval z rolicami kovancev. Kot Mister Cash je bil izvoljen z udobno večino – trd materializem, ki ga je utelešal, je bil zgled ljudem s ceste. Ali se bo s tem res zrinil v kroge, ki zahajajo v Bolšoj, pa je bila še stvar debate.

»Pontus, nekaj sem slišal,« je začel.

»Poslušam,« je dejal Beg.

»Klošarji, Pontus. Skupina – kako naj rečem … Sestradancev. Dobil sem že kup pritožb. Hodijo naokrog in kradejo. Ljudje pravijo, da česa takega še niso videli. Kdo so, je tebi kaj jasno? Kaj počnejo tukaj? Potrebujemo odgovore, Pontus. Ne poznamo jih, in to ne gre. Moramo vedeti, kdo je kdo pri nas. Transparentnost, Pontus, to je moj moto. Polovi jih, neredi kaj, kaj jaz vem, kaj.«

Tako kot ataman Čiop je imel tudi Blok zoprno navado, da ga je klical izključno po imenu – tako kot če bi se kužku poscal na glavo, da bi te ubogal. Ali bi ga lahko prosil, naj neha s tem? Pisno, mogoče. Pa ni bil prepričan.

»Obvestila prihajajo tudi k nam,« je rekel. »Ne spustimo jih iz oči.«

Globok vzdih. »Pa misliš s svojimi fanti kaj narediti v zvezi s tem? Polovite jih vendar. Spravite jih z ulic.«

Beg je vedel, da bi župan najraje poslal nadnje nekaj fantov iz svojega spremstva. In prav verjetno je, da bi jih ti ujeli prej kot policija. Poslovni svet je veliko učinkovitejši od uradniškega.

Obljubil je, da se bo zadeve lotil prioritetno, in odložil.



V Tininem baru Bazuka sta Budnik in Toth pripovedovala o srečanju z njimi – grozljiva zgodba. »Kakšna lakota,« je rekel Budnik, »česa takega še niste videli.«

»Pa da so tako jokali,« je pripomnil Toth, »to se mi je zdelo še najbolj … Čisto pravi jok je bil. Tako jokaš, samo če … no ja.«

Poslušalci so strmeli predse. »Tudi take stvari se dogajajo,« se je oglasil eden od njih, drugi so molčali, saj niso vedeli, kaj naj rečejo; policista sta bila priča nečemu, česar nista mogla doumeti, zato sta pobegnila. Opisovala sta izgubljenost, ki se ni zdela od tega sveta, grozo, za kakršno ni bilo besed.

Stvari, ki jim nista bila kos.

»Tina!«

Tina je prišla bliže in vsem dolila kar iz steklenice.

»Glavo gor, fantje,« je rekla. »Tako hudo že ne more biti.«

Budnik in Toth sta se bežno nasmehnila in vedela, da bosta našla vsaj kanček utehe v pogledu na njeno oprsje. In ko je takole hodila sem ter tja za točilnim pultom, tudi v pogledu na ozko usnjeno krilo, v katero je nekako stisnila svoje obline. Premlada sta bila, da bi jo poznala še v času njenega javnega udejstvovanja, a njuno domišljijo so burile že zgodbe, ki so jima jih pripovedovali kolegi – zgodbe, ki so jima razvnemale kri in ju vsakič znova potrle zaradi prikrajšanosti, ki je nikoli ne bosta mogla nadoknaditi.



Racija se je začela na ukaz od zgoraj – po vsem mestu so začeli loviti klateže in jih trpati v ječe. Celice v kleti policijske postaje so pokale po šivih. Izbruhnili so pretepi. Enega od pripornikov je nekdo zabodel v vrat s kulijem, ki so ga stražarji spregledali. Z ulic so pospravili skoraj vse potepuhe, tistih, ki so jih zares iskali, pa ni bilo med njimi – kot bi izginili z obličja zemlje. Obvestila, ki so jih o njih sprejemali na postaji, so bila preveč različna, da bi lahko bila vsa resnična.

Morda, sta na sestanku razpravljala Beg in Koller, so odšli naprej in se poskušali prebiti čez mejo.

»Če je tako, bomo kmalu spet slišali zanje,« je rekel Koller.

Meja je bila nepredušno zaprta. Vsak avtomobil, vsak tovornjak in vsak vlak so temeljito pregledali vsaj dvakrat – najprej na tej, potem na drugi strani. Tehnologija čez mejo je bila na nivoju znanstvene fantastike. Razpolagali so z detektorji srčnega utripa, senzorji ogljikovega dioksida, ki so človeka izdajali zaradi njegovega dihanja, z infrardečimi kamerami in nočnimi daljnogledi – vsa njihova tehnološka iznajdljivost je bila usmerjena v izdelavo pripomočkov za izsleditev ilegalnih prebežnikov. Vizume so dodelili le v izjemnih primerih; kdor je želel na drugo stran, se je moral zateči v ilegalo. Nešteti so obtičali na meji. Mihajlopol je postal dom številnih, ki so jih zajeli in poslali nazaj. In pogosto so ostali pri njih in se niso več vrnili domov.

Čeprav je bil Beg bolj naklonjen težavam, ki so se rešile same od sebe, se je vanj prikradlo obžalovanje ob misli, da morda nikdar ne bo izvedel, kdo so bili shirani klateži. Poročilo, s katerim mu je postregel Budnik, mu ni in ni dalo miru.

»Kot da bi stali na materinem grobu, tako so jokali,« je rekel policist.

Beg ga je vprašal, zakaj so jokali.

»Kar tako. Glavo sem si razbijal, da bi to ugotovil, zakaj tak jok, pa mi še zdaj ni jasno.«

»Mogoče zaradi bolečine? Nisi opazil nobenih vidnih poškodb?«

»Zaradi bolečine, brez dvoma. Ampak ne takšne, kot če jih kdo faše. Za drugačno bolečino je šlo.«

»Mi lahko opišeš, kakšni so bili videti?« Beg je sklenil dlani, nanje naslonil brado in zaprl oči, da mu ne bi bilo treba gledati policista, ki se je kar naprej zibal na stolu.

»Kot Židje iz kakšnega taborišča, gospod inšpektor. Takšni so bili videti. Drugače ne znam povedati.«

Beg je odprl oči. »In kakšni so bili po tvojem videti Židje?«

Opazil je, kako je mož – pravzaprav še mladenič – iskal besede, ki bi opisale podobe v njegovi glavi.

»Saj veste, strašni,« je naposled odvrnil.

»Od kod prihajaš, policist?«

»Iz Barzana, gospod.«

»Barzan spada pod oblast Grünewald, ni tako, ali pa se morda motim?«

Policist se je sramežljivo nasmehnil. »Tako je, Grünewald, ja. Dvajset kilometrov naprej od Brstic. Poznate tisti konec?«

A Beg je roko, ki jo je iztegnil proti njemu, umaknil in mu rekel, da lahko odide. Mladenič ja salutiral in izginil. Pravzaprav ga je hotel Beg ošteti zaradi njegove malomarnosti tistega večera na ulici, ampak ob narečju svojega rojstnega okraja se mu je srce omehčalo.

Kollerju bo naročil, naj se loti zadeve. Prestrašene patrulje niso za nobeno rabo.





Šestindvajseto poglavje





Nemrtvi




Iz pomožne stavbe zraven stare železniške postaje se je vil sivkast dim. Skozi okno je molela kovinska cev, da se je dim dvigoval naravnost nad streho, kjer ga je razpihal veter. Lev Krasnik, preprodajalec starega železa, je svoj motor s prikolico prislonil k zidu in stopil do skladišča. Radovedno je pritisnil nos k šipi. Steklo je bilo umazano, z notranje strani je bilo k oknu nekaj prislonjeno – ničesar ni videl skozenj. Krasnik je stopil k vratom in jih narahlo odsunil. Ker se niso premaknila, je moral potisniti močneje, in takrat se je za njimi nekaj zganilo. Zdaj je bila špranja dovolj široka, da je lahko pokukal skoznjo. Prostor je bil globok in mračen, notri je zaudarjalo.

»Halo?« je poklical. »Je kdo tukaj?«

Z vso težo se je naslonil na vrata in se naslednji hip znašel v skladišču. Strašen smrad po gnilobi, izločkih in dimu mu je zaprl sapo. Pri oknu je stala provizorična peč, iskreči se plameni iz njenega trebuha so osvetljevali krste, ki jih je nekdo pospravil tja. Pred pečjo sta ležala dva iztegnjena omota – napel je oči. Človeka, tam sta ležala človeka! Tudi v dveh odprtih krstah na tleh je razločil človeški postavi. Hotel je pobegniti, a je v polmraku obstal, kot bi primrznil na mestu. Nato je zraven peči opazil še en par oči, ki so bolščale vanj – oči moža, ki je sedel na tleh. Ovit v odeje je nepremično opazoval Krasnika. »Sveta Marija,« je dahnil preprodajalec starega železa in se pokrižal.

Možak je vzravnal hrbet in na kup pometel lesene trske. Nato jih je vrgel na ogenj. Plameni so se razvneli. Krasnik je nato povsod opazil kose lesa, ki so razmetani ležali naokrog: razsekali so krste, da bi si podkurili z njimi.

Usta moža ob ognju so se odprla in iz njih so prišle besede, ki jih ni razumel. Glas je bil star, zvenel je kot počena lončevina. Krasnik je pogoltnil gosto slino in rekel: »Oprostite, nisem vas razumel.«

»Zaprite vrata,« je dejal mož. »Mrzlo je.«

»Ja, seveda, ja. Oprostite.«

Izkoristil je priložnost in naglo zapustil prostor. S tresočimi rokami je zaprl vrata za sabo, ampak ključavnica je bila vlomljena in vrata se niso povsem zaprla. Krasnik je napravil korak v prostor in s tal pobral trsko.

»Oprostite,« je rekel, se priklonil in zabolščal v polmrak, »kar naprej se odpirajo.«

Spet se je znašel zunaj, kjer je trsko zataknil med vratno krilo in prag. Zdaj so vrata ostala zaprla.

Na motorju, oškropljenem z zmrznjenim jesenskim blatom, je oddrvel na policijsko postajo. Med potjo se je spraševal, čemu je tolikokrat rekel ›oprostite‹. Očitno se človek samodejno začne opravičevati, ko se znajde iz oči v oči z bitjem iz somraka.



K stari železniški postaji se je pripeljalo pet policijskih avtomobilov, nekateri prej, drugi pozneje, pa vendar, vseh skupaj je bilo pet, kar je potnikom zbujalo neobičajen občutek, da gre za urgenten primer. Poveljstvo je prevzel višji policist Koller. Tisto jutro je šel v službo s kljuvajočo bolečino v spodnjem delu križa, pozneje se je hotel iti pokazat fizioterapevtu, a še preden mu je uspelo smukniti iz pisarne, ga je presenetilo neprijetno obvestilo, da so verjetno našli klateže.

V glavni pisarni je bilo kot v čebelnjaku, ves dan so naokrog brenčale zgodbe, velike in male. Koller je vedel, da bo odigral odločilno vlogo v eni najbolj razvpitih ta hip, o kateri se je na široko in nemalokrat strahoma govorilo tudi v javnosti.

Iz avtomobila je opazoval dim, ki se je dvigoval iz cevi. Akcija, si je dopovedoval, vendar je ob tej besedi občutil le neskončno utrujenost. Za hip je pomislil, da bi jih iz stavbe pregnal s solzivcem, a kaj, ko za tak skrajen ukrep ni imel razloga.

Nekoliko pozneje je v skladišče planilo šest mož. Snopi žepnih svetilk so švigali po mračnem prostoru. Kot zadnji je vstopil Koller. Pritisnil je stikalo pri vratih. Na stropu se je prižgala halogenka.

Eden od policistov je mahal s svojo pištolo in v brezupnem strahu kričal na žensko v krsti. »Pridi ven, jebenti!«

Vseh skupaj je bilo pet. Moške so vklenili, žensko in fanta so izvlekli iz krst in pahnili na tla. Ležišči sta si obložila s slamo in cunjami.

»Moj bog, kako tukaj smrdi,« je pripomnil neki drugi policist. Koller je prikimal. V prostoru je visel vonj po trohnobi, smrti.

Fantova zapestja so bila tanka kot palčke. Volčji mladič – divje je zamahoval okrog sebe, da so ga komaj ukrotili. Pljuval je in preklinjal.

»Zalepite ga,« je ukazal Koller.

Fantova usta so izginila za samolepilnim trakom.

Drugi se niso upirali aretaciji. Nihče od njih ni spregovoril besede. Iz zalepljenih ust je bilo slišati le še fantove grlene glasove. Koller je zmajeval z glavo – kam gre ta svet, če se že otroci tako grdo obnašajo …

Tisti popoldan je v panju brenčalo še glasneje kot običajno. Vsi so jih hoteli videti; jetniški blok še nikoli ni bil tako obiskan. A ni jih iz tira vrgla njihova zanemarjenost, konec koncev je na policijsko postajo nenehno naplavljalo najrazličnejše izmečke. Ne, šokirala jih je njihova sestradanost.

Ko so se spodaj zvrstili že vsi, se je v klet spustil še Beg. Njegovi koraki so odmevali po betonskem stopnišču. Nekatere stopnice so bile že malce okrušene, moral si paziti, kam stopiš. Zraven celic je bilo strelišče. Streli so glasno odmevali po hodnikih. Opozorilna rdeča luč nad vrati, ki bi morala goreti vsakokrat, ko je strelišče kdo uporabljal, je bila še vedno pokvarjena.

Ko je pozvonil, je v ključavnici zaškrtalo in vrata jetniškega kompleksa so se odprla.

»No, pokaži mi, kaj imamo,« je Beg rekel stražarju.

Možak je snel zaščitne slušalke. »Kaj?«

»Pokaži mi klateže.«

Stražar se je pred njim odpravil po hodniku. Obrnil se je k Begu. »Dva sta tukaj. No, kar sami si poglejte.«

Vrata so se na stežaj odprla.

»Kristus, kakšen zrak!« je dahnil Beg.

»Koller mi ni dovolil, da bi jih spral. Ne, dokler jih ne boste prišli pogledat vi, mi je rekel.«

Budnikova primerjava z Židi v taborišču je bila osupljivo točna. Moža sta ležala na pogradu in bila sta živa, to je bilo pa tudi vse, kar si o njiju lahko rekel. Ko je Beg vstopil, je eden nekoliko privzdignil glavo in si ga ogledal; oči je imel rdeče in vnete. Drugi se ni niti zganil. Mrtvaška glava. Iz njunih brad so štrlele zašiljene ličnice.

»Je s temle vse v redu?« je vprašal Beg.

»S temle? Tale samo poležava.«

»Ste jima dali kaj jesti?«

»Takole ležita, odkar so ju pripeljali noter. Niti premakneta se ne.«

»Še ničesar niso pojedli?«

Stražar je pogledal na svojo uro. »Saj so jih pripeljali šele pred nekaj urami.«

Beg si ju je natančneje ogledal. Dvoje, troje hlač sta imela z vrvmi zavezane okoli mršavih ledij. Okoli upadlih vratov je opazil neštete ovratnike majic in puloverjev. Cape, z luknjami, kjer so se strgale, obrabile. Toda mraz sta preživela.

Od njiju je vel kiselkast smrad.

Na strelišču je zaropotala brzostrelka. Beg se je besno obrnil k stražarju. »Povej jim, naj takoj nehajo streljati!«

Njegove oči so drsele po njunih cunjah, umazanih dlaneh in obrazih, njunih približkih obuval. Čevlji, ki jo jih skupaj držale železne žice in vrvi, so jima tako rekoč zgnili na nogah. Pričali so, da sta lastnika trpela drugačno pomanjkanje kot mestni brezdomci – pomanjkanje v divjini. Ju je mraz prignal v mesto? Sta sorodnika? Kaj imata skupnega?

»Kdo sta?« se je sam pri sebi spraševal.

Ropotanje brzostrelke je potihnilo. Moža sta bila bolna, vročino sta imela, slišal je, kako hropeta.

Stražar se je vrnil, Beg je zapustil celico. Skozi linico je pogledal v sosednjo ječo. »Saj to ni res,« je rekel.

Stražar je dvignil pogled.

»Mislil sem, da ste ga že poslali domov,« je rekel Beg.

»Tegale? Ne, gospod nam še kar delajo družbo.«

Beg je spet pokukal k šoferju. Ležal je na pogradu z rokami, spodvitimi pod glavo.

»To pa ni lepo,« je dejal Beg.

»Bi moral domov? Nobenih papirjev nisem videl, da naj ga izpustim.«

»Lahko gre,« je pribil Beg. »Potem bo za božič doma.«

»Prav, ampak bo šel kar bos. Čevlje so mu ukradli.«

»Kdo?«

»Tisti klošarji včeraj, kdo pa. Kuli so mu zadrli v vrat in mu sunili škarpe.«

Na lastno presenečenje se je Beg dobro spominjal šoferjevih čevljev – modnih belih superg. Naval besa ga je tako iztiril, da si je skoraj premislil in bi možakarja najraje zaprl do nadaljnjega. Globoko je zavzdihnil. »Lahko gre,« je naposled dejal. »Poskrbi, da bo imel dovolj denarja za avtobusno karto do doma.«

V naslednji celici je na pogradu sedel fant. Celico je delil s starejšim moškim, ki je spal.

»Zdravo, mladenič,« je pozdravil Beg.

Oči umazanega fanta so bruhale ogenj. A v njih je bilo več življenja kot v očeh drugih. Lasje so mu štrleli na vse strani, bil je ko shiran levček.

»Ime mi je Pontus. Kdo pa si ti?«

Fant je glasno posmrkal in zabolščal v prste na nogi.

»Verjetno si že zelo lačen,« je rekel Beg. »Rekel bom, naj ti kaj prinesejo. Kaj bi jedel?«

Fantov pogled se je razjasnil. Takoj nato je roke osramočeno sklenil okoli kolen in sklonil glavo, da bi pred Begom skril svoje široko razprte, izdajalske oči.

Obrazne poteze njegovega sojetnika so bile pod brezbarvno brado ostre kot nož. Šklepetal je z zobmi.

Beg se je nagnil na hodnik in rekel: »Prinesi jim odeje in hrano. In kje hudiča je zdaj tisti doktor?«

»Bi moral poklicati zdravnika? Nisem vedel.«

»Pa kje imaš pamet, človek?«

Za zadnjimi vrati je našel žensko. »Pomagajte,« je rekla.

Z rokami je objemala svoj trebuh. Beg si je oddahnil, da je vsaj eden iz sebe spravil kakšno besedo. »Kako vam lahko pomagam?« je vprašal pretirano vljudno.

Sedela je stisnjena v dve gube, solze so puščale sledi na zamazanih licih. »Pomagajte mi.«

Beg se je ozrl čez ramo k stražarju. »Kaj je narobe z njo?«

Stražar je skomignil. »Pravi, da je noseča. Ampak to težko verjamem. Mislim, poglejte jo, pa vi povejte …«





Sedemindvajseto poglavje





Z bliskom in gromom vse pride na plan




»No, to pa je dobra novica, Pontus,« je po telefonu rekel Semjon Blok. Med pogovorom je moral početi še nekaj drugega, nekaj, kar je zahtevalo napor – telefon je stiskal med brado in ramo, da preostalemu telesu ni bilo treba prekiniti z delom. »Za to te plačujem, za dobre novice.«

Beg mu še ni mogel povedati, kdo prišleki so in od kod prihajajo; iz njih so izvlekli šele komaj kakšno besedo.

»Torej molčijo? Je to tisto, kar bi mi rad povedal, Pontus? Tujci so, človek, ne razumejo te! V tem je problem s temi tiči. V lastnem jeziku so mogoče uporabni, lahko jim celo zaupaš kakšno nalogo, ko pa enkrat pridejo čez mejo … Obiranje paprik, ja, to še gre, kaj drugega pa ne.«

V ozadju se je nekdo zasmejal. Ko imaš moč, je prešinilo Bega, se ljudem zmerom zdiš zabaven. Koller in Oksana se dostikrat smejeta stvarem, ki jih sicer on misli čisto resno.

»Ne zdiš se mi preveč zgovoren človek, kaj, Pontus? Mogoče bi morala iti kdaj skupaj muharit, ti in jaz, da se bolje spoznava. Kaj praviš?«

»Nisem kaj prida ribič.«

»Saj ne gre samo za ribarjenje, ampak za reči, ki spadajo zraven,« je razlagal župan. »Najboljše konce poznam. Postrvi, človek, kakršnih ni nikjer drugje. Moral bi me videti, vse ti potegnem iz vode, eno za drugo. Ti rečem, v primerjavi z mano so športni ribiči navadni amaterji. Ali pa si bolj lovski tip? Te zanima težka artilerija? Potem bova šla streljat medveda. Si že kdaj ustrelil medveda, Pontus?«

Beg se je spraševal, kaj Blok počne ves čas njunega pogovora. Je s prosto roko sekal drva?

»Še nikoli nisem ustrelil medveda.«

»Ah, človek, jaz sem jih ustrelil že toliko, da sem jih nehal šteti. Verjetno sem najboljši lovec na medvede, kar si jih kdaj srečal. Jaz znam razmišljati kot medved, veš. Previden moraš biti. Čakati. Čakati. In potem čakati še malo. Na voljo imaš en sam strel. Medved je še bolj nevaren, če je ranjen. Kaj misliš, kam ga je treba zadeti, v srce ali med oči?«

»V srce, bi rekel.«

»Ja, dobro, ampak kam natančno, veš tudi to?«

»O medvedih ne vem nič.«

»Okej, pa vseeno povej – kam misliš, da ga je treba zadeti?«

Beg je molčal. Gledal je skozi okno, v ozek prehod med dvema stavbama. En sam korak; to je bil čas trajanja pešca na koncu prehoda.

»No, Pontus? Kaj ti najprej pade na pamet? Kar reci.«

»Človeško življenje med nebesi in zemljo je kot sončni žarek, ki posije skozi špranjo v zidu: trenutek, in že ga ni več.«

»Kaj praviš?«

»Z bliskom in gromom vse pride na plan; z mrakom in molkom ponikne nazaj. V enem hipu si, v drugem te več ni.«

»Si pil, Pontus? Sprašujem te, kam bi ustrelil medveda.«

Beg je ošinil slušalko. »Ustrelil bi ga od spredaj, naravnost v prsi.«

»Napaka!« je zavriskal Blok. »To pravijo vsi, ki še nikoli niso streljali na medveda! S strelom naravnost v prsi imaš od petnajst do trideset odstotkov možnosti, da ga zadeneš iz prve. In če ga ne, imaš hud problem. Zato ciljaj na njegovo ramo, nad prednjo taco. Levo ali desno – ni pomembno. Prsna votlina – srce, pljuča, vse naenkrat. Beng, pa je šel še eden!«



Semjon Blok je sam svoj aplavz, je prešinilo Bega, ko je odložil slušalko. In ploskal si je kar naprej, da je paralo ušesa. Za svojo srečo v življenju ni potreboval drugega kot uho, v katero je tulil o svojih zmagah. Misel, da bi moral na lov ali loviti ribe s tem možem, ›ki pozna najboljše konce‹, mu je bila naravnost odvratna. In kaj je mislil s tistimi rečmi, ›ki spadajo zraven‹? Saj je slišati ko kak jebeni peder!

Rahlo je snežilo, svetla, monotona sivina. Vstopila je Oksana s kosilom. Rezanci in meso, kozarec kvasa. »Ni svinjina,« je dejala. Zadnjo prehranjevalno kaprico svojega šefa je sprejela kot še eno njegovih posebnosti. V znamenje, da jo je slišal, je Beg na kratko dvignil pogled iznad bloka, kamor je pisal pismo.



Županu, spoštovanemu gospodu Bloku,

na podlagi pravkaršnjega telefonskega pogovora o medvedih in muharjenju bi vas želel prositi, da moje osebno ime izpuščate me ne kličete več z osebnim imenom. Gre za zoprno navado, ki jo lep običaj med prijatelji in sorodniki, ki se med seboj nazivajo po osebnem imenu, a kolikor mi je znano, midva nisva ne eno ne drugo tovrsten prijateljski odnos med nama trenutno ni mogoč, saj se še ne poznava dovolj dobro.

Cenil bi, če bi v vsakodnevnih stikih lahko vzpostavila določeno formalnost, da bo ločnica moči med nama jasno vidna tudi najinim podrejenim.

Itd. Itd.



Pozno popoldne, s še vedno nedokončanim pismom na pisalni mizi, se je spet odpravil v jetniški blok. Jedli so, mu je povedal stražar. »Kot volkovi.«

V umivalnici se je slačil prvi pripornik. »Obleke v vrečo,« je rekel stražar, ki si je natikal tanke plastične rokavice. Premajhne so bile za njegove debele prste, pihnil je vanje, da so se raztegnile. Ujetnik je gol sedel na pručki, nad njegovo glavo se je tresel strojček za striženje. Brnenje je odmevalo med betonskimi stenami. Ostri zobje aparata so po koži vrh glave vleki rdeče proge, na tla so padale kepe umazanih, zlepljenih las.

»Brado gor.«

Strojček je razkril upadel obraz, brezzoba usta. Ko so bili odstranjeni vsi lasje in vse dlake, mu je stražar pokazal kot, kamor se je moral postaviti. Sključen je stal tam, s peklensko belo lučjo na bledi, zgubani koži. Koža in kosti. Globoka vdrtina v medenici, kot skodela. Stražar je odvrgel rokavice v smetnjak in odprl požarno cev. Mož v kotu se je zdaj tresel še huje, še bolj se je sključil, roki je hitro pomaknil pred svoj ud. Sila vodnega curka ga je vrgla ob zid.

»Obrni se!«

Nobene zadnjice ni imel več, le še kožne gube.

Curek je ugasnil.

»Namili se, prijatelj. Tamle je milo.«

Z šibkimi prsti se je mož namilil po telesu. Bil je okorel, neprožen ko deska. Dlan z milom je segla do kolen, niže se ni mogel skloniti, če bi se, bi se verjetno prelomil na dvoje. Stražar je spet zasukal ročko, vodni curek ga je zadel naravnost v moda.

Ko sta končala, mu je stražar vrgel brisačo. Njegova kolena so bila širša od stegen. Pod tanko kožo so se mu v ostrem reliefu risale kite.

Dobil je cunje od Karitasa, pleten pulover s kitami in obledelo trenirko. Na hrbtu jopiča je pisalo ENERGIE COTTBUS.



Samo ženski so prizanesli s spiranjem s požarno cevjo. Vse druge so obrili in jih pošteno oprhali. Beg je v svoji pisarni čakal na prihod zdravnika. Bral je časopis in kadil cigareto. Na mizi je ležal oglas, v nekem podjetju so iskali varnostnike. Prihodnost je bila v varovanju. In to se je že kar nekaj časa pripravljalo. Če nič drugega, je bila plača veliko boljša. Imeli so manj pristojnosti, ampak več možnosti. Potrebovali jih bodo, veliko: bogataši niso več računali na policijo, sami so morali poskrbeti za svojo varnost. In bogatašev je bilo čedalje več. V njihovi senci je cvetel ceh možakarjev s slušalko v ušesu in polavtomatskim velikokalibrskim Desert Eaglom pod jopičem. Na njihov račun je izgubil že veliko fantov. Včasih je še sam razmišljal, da bi dezertiral, a je ostalo pri sanjarjenju. Navada ga je prikovala za njegovo mizo. Udobje njegove pozicije.



Stražar je prišel ponj, preden se je lotil zadnjega. Skupaj sta si ogledovala bledo telo, polno tetovaž. Bivši kaznjenec. Med hrbtnimi lopaticami je bila upodobljena cerkev, na goleni je imel svastiko in povsod drugje srčke in bodečo žico; kodiran jezik jetnišnice. Beg je vedel, da vsaka kupola katedrale na njegovem hrbtu predstavlja eno obsodbo, pomen večine drugih podob mu je ostal skrivnost.



Zdravnik je bil novinec, ženska. Beg jo je videl prvič. Izobražene ženske so mu na splošno zbujale neprijeten občutek.

Kmalu je prihitela iz celice ženske in razdraženo vprašala: »Rokavice iz lateksa, jih imate?«

Samo minuto pozneje je prihrumela v pisarno še bolj razburjena. »Visoko noseča je! Sploh ne bi smela biti tukaj!« Skušala je prikriti svoj bes, ampak Begu je bilo jasno, da jih bo slišal.

»Takoj jo moramo sprejeti v bolnico. Kako dolgo je že tukaj?«

»Nekaj ur.«

»Takoj hočem videti še druge!«



Ko je čez čas prišla iz jetniškega bloka, je bila uničena. »Žejna sem,« je rekla.

Stražar je odvil zamašek s steklenice in ji v skodelico natočil vodo.

»Kdo so ti ljudje?« je zaprepadeno vprašala.

Beg je skomignil z rameni.

»Tudi fant mora v bolnico. Podhranjen je. Saj so vsi, ampak njega in žensko je treba nujno začeti hraniti intravenozno. Drugi lahko pod določenimi pogoji ostanejo tudi tukaj. Bolni so, dala sem jim zdravila proti vročini. Potrebujejo posebej prilagojeno hrano, nevarno bi bilo, če bi jedli kar vsevprek. Ali tale telefon dela?«

Pozneje tisti popoldan so fanta in žensko odpeljali iz njunih celic v psihiatrično bolnico, kjer so ju vtaknili vsakega v svojo sobo. Zdravnica je dala natančna navodila za hranjenje preostalih in rekla, da se vrne naslednji dan. Njene visoke pete so donele po stopnišču.

»Huda teta,« je dejal stražar.



Ravno takrat enkrat je v čebelnjaku završalo od razburjenja. V prtljagi klatežev so našli moško glavo. Šele ko se je po sobah in hodnikih začel širiti ogaben smrad, so se domislili, da bi bilo morda dobro preiskati njihove bisage, in tako so našli tisto odtajano glavo. Z dlanjo ali krpo pred nosom in usti so si ogledovali škrlatno, izmaličeno stvar. Bila je trdo povita s polivinilom, in ko so ga odtrgali stran, so bili nos in usta še vedno nekoliko potlačeni. Zgornja ustnica je bila na enem koncu privihana in je razkrivala par razbitih, rumenih zob. Zrkla so počila in iztekla. Enemu od mož se je obrnil želodec.

Ko je vstopil inšpektor, so se fantje odmaknili od mize. Beg je prijel brisačo, ki so jo porinili predenj. Glava se je zakotalila rahlo vstran. Naj si se še tako trudil, naj si počel karkoli, temu se nisi privadil. Lahko si se odločil, kakšno stališče boš zavzel glede takih reči, ampak notranjemu pretresu se nisi mogel izogniti.

Na mestu, kjer je bil vrat ločen od telesa, so bili vidni grobi vrezi.

Imeli so samo glavo, drugih delov telesa niso našli.

Glava, jebenti, je razmišljal Beg. Kdo neki vendar prenaša s sabo človeško glavo? Tako počrnelo, zloveščo reč. Videti je bila kot rak. Tudi smrdela je kot rak.

Je glava pripadala črncu ali je počrnela od trohnobe? Na njihovem koncu so bili temnopolti redkost. Razmere jim niso bile naklonjene. Kadar je kateri vendarle zataval v mesto, so ga zmeraj premlatili. Nekega didžeja iz kluba Tarot so na ulici zabodli do smrti. Tukaj črncem ni bilo lahko, ne, hitro so se pobrali naprej.

Beg je glavo natančno popisal. Rane vrh nje in na licih, prebita arkada. Mraz in tesno povit polivinil sta razkroj upočasnila – zdaj bo šlo hitro naprej. Šele ko je prispel na hodnik, si je z nosu odmaknil brisačo.





Osemindvajseto poglavje





To bodi znamenje zaveze med menoj in vami




Beg je zaspal med branjem napotkov, ki jih je Večni zapustil Svojemu ljudstvu. Zadal si je, da bo prebral vse, kar mora vedeti, in se nato odločil, ali postane resničen, veren Jud ali zgolj Jud po rojstvu. Naivno je upal, da bo odgovor prišel na dan kar sam od sebe, če bo le vztrajno bral tiste knjige in dokumente. Šlo je za orjaško delo. Bral je počasi, ničesar ni hotel izpustiti, vse je bilo morda pomembno za njegovo dokončno odločitev.

In zdaj je torej zaspal nad tretjo knjigo Tore. Iz nje je vel vonj po plesni in kadilu. O življenju Abrahama, Izaka in Jakoba je prebiral z veseljem. Sonce Svete dežele mu je grelo obraz, slišal je blejanje daritvenih ovnov in glavo je položil na kamen k počitku.

Leviatan pa njegove pozornosti ni pritegnil za dolgo. Večni je bil precej natančen v Svojem pisanju, ničesar ni prepuščal naključju. In Njegova dosledna natančnost je Bega zazibala v sen. Nitke sline so visele med njegovimi usti in mizo. Sapa se mu je s težavo prebijala v usta in iz njih, tako da se je na koncu predramil zaradi nelagodja. Na utišanem televizijskem ekranu se je nekemu transvestitu z dolgo vlečko publika smejala na vsa usta. Zakaj so bili danes vsi tako trapasti na tega moškega v ženskih oblekah? Človek bi rekel, da so ga vrteli na vseh programih. Karneval z enim samim norčkom, ponesrečen klovn, bučen in kmetavzarski, rojeno žrtveno jagnje. Bil je boksarska vreča in grešni kozel, mlatil si lahko po njem in ga preklinjal, kolikor si hotel, tulil je in krulil, a se je zdel povsem imun na nasilje, ki so ga izvajali nad njim.

Bilo je že čez enajsto. Beg si je s hrbtom dlani obrisal usta. Stopil je k televizorju. Zadnje čase sta ga med vstajanjem čedalje pogosteje zaboleli ahilovi tetivi. Bilo je, kot da bi se med spanjem skrajšali, bal se je, da se bosta nekega dne preprosto strgali. Povečal je glasnost na televizorju, po sobi se je razlil smeh. Transvestit je tekel po studiu, a še preden je lahko pobeg­nil za kulise, ga je trdno zgrabil nekakšen bodibilder v kričeči trenirki. In že se je prerivanje in zasmehovanje začelo od začetka. »Gospoda! Gospoda!« je kričal voditelj … in z opolzkim pogledom v kamero dodal: »Ali pa bi moral reči gospa in gospod?!«

S tribun se je spet prikotalil krohot.

Beg je včasih mislil, da se potreba po vseh mogočih oblikah nasilja in zasmehovanja drugih poraja samo pri ubogi raji, ki sama veliko trpi. Bolečina drugih jih odvrača od lastnega trpljenja, zaskrbljenosti nad lastno eksistenco. Ampak Koller mu je povedal, da si na Japonskem na televiziji lahko ogledaš še veliko bolj nasilne programe, na internetu je našel nekaj odlomkov – pa so Japonci civiliziran, cvetoč narod. Nikjer na svetu, je zatrdil Koller, se ne smejejo tako glasno bolečini drugega kot prav tam, in s tem je bilo konec Begove teorije – ko jo je soočil z resničnostjo, se je zdruznila kot ponesrečen puding.



Umil si je zobe in si podrobno ogledal svoj obraz v ogledalu. Zavil je z očmi in odprl usta. Glavo je zasukal levo in desno, kolikor je le šlo – vse je še delovalo. To pa je bilo tudi vse, kar je lahko rekel: vse še deluje.



Pozno popoldne je prispelo poročilo mrliškega oglednika: najdena glava je resnično pripadala črncu. Sledi razkroja so pričale, da je nekaj časa ležala na prostem nezaščitena. Kako dolgo, je bilo težko reči. Jasno je bilo, da je moža – zdaj pa pride, je prešinilo Bega, njegova najljubša formulacija – pokončal grob udarec s topim predmetom.

Jutri bo zaslišal enega ali dva, pa naj bodo še tako izčrpani. Zajeli so jih in jih dali pod ključ zaradi motenja javnega reda in miru, ampak zdaj, ko se je k temu priključil še zločin, je temperatura primera dosegla vrelišče.



V postelji so bile njegove misli še vedno poskočne in budne. Zločin jih je povezal ali pa obvezal. Dokaz, glavo, so nosili s sabo. Spominjala jih je na zločin. Zakaj bi hoteli, da bi jih spominjala nanj? Čemu? To vprašanje mu ni dalo spati. Oči so mu begale po stropu in se naposled ustavile na bledem madežu, ki bi lahko bil oddaljen cel kilometer ali pa le dva metra. Lahko bi vedeli, da bodo glavo našli, enkrat že, nekega dne. Brez dvoma jim je bilo jasno, kakšne bodo posledice. To pa pomeni, da je bila glava pomembnejša od posledic. Nekaj je predstavljala, bila je simbol nečesa.

V vseh letih svoje službe je Beg naletel na izmaličenja vseh velikosti in oblik. Vedno znova je prišel trenutek, ko nekdo ni več razmišljal o posledicah svojih dejanj, o kazni, ki ga bo doletela, ampak je le še sledil svoji naravi.

Prejšnjo zimo na primer: dva klateža sta pojedla psa. Nekateri so v njem videli hišnega ljubljenčka, drugi slasten prigrizek – ločnice niso bile za vse enake. Lastnik psa je odkorakal v park in klatežema s sekiro razčesnil glavi. Potem se je mirno pustil aretirati, pripravljen je bil plačati ceno za to, ker je sledil svoji naravi. »Nista se imela pravice dotikati mojega psa s svojimi umazanimi parklji,« je rekel in vsi na postaji so razumeli, kaj jim je hotel povedati. Svet je krut, otroci in domače živali predstavljajo nekakšno poslednjo nedolžnost, roke proč od njih.

Vsesplošna simpatija do moža s sekiro je Bega zaskrbela. Zavedati se je treba, kako blizu anarhije si, če se postaviš na stran nekoga, ki drugemu razbije glavo, ker mu je pojedel psa. »Stisni skupaj palec in kazalec, da mednju prodre komaj kaj svetlobe, pa ti bo jasno, kako blizu je kaos,« je govoril svojim možem. In njihova naloga je bila, da bdijo nad tisto malo svetlobe, tisto drobceno režo – vedno, povsod in za vsako ceno.

Misli so mu krožile v čedalje širših krogih, dokler ni utonil v spanec in sanjal stvari, ki jih bo naslednje jutro spet pozabil. Nikoli si ni zapomnil svojih sanj.



Navsezgodaj se je oprhal in odtočil kar v odtok kabine. Samo zjutraj, ko je vstal, je bil curek enako močan kot včasih.

Če se bo spreobrnil, se bo moral dati obrezati. O tem ni bilo dvoma, Večni je to zahteval.



To je moja zaveza, ki se je držite, zaveza med menoj in vami ter tvojimi potomci za teboj: vsak moški pri vas naj bo obrezan! Obrežite si meso svojih prednjih kožic! To bodi znamenje zaveze med menoj in vami!



Abraham je imel devetindevetdeset let, ko mu je bilo to oznanjeno. Obrezal je vse moške pod svojo streho in nato še sebe. Večni je hotel vžgati znamenje v telesa svojega ljudstva, zahteval je kri in bolečino, zaveza ni bila samo duhovna, ampak tudi telesna.

Kako bi se zdelo Ziti, če bi njegova kožica naenkrat izginila? Že zdaj je lahko slišal, kako bi se jezila. Tako kot ni razumela, zakaj je miza v dnevni sobi na lepem polna knjig.

»Poglej,« ji je rekel, »teh knjig ne bereš od spredaj naprej, ampak takole … začneš na koncu.«

Ogledovala si jih je, kot bi ji predstavil nadvse sumljivo novotarijo.

Knjige so mu služile kot priprava na naznanilo, da se v njegovi hiši kmalu ne bo več jedla svinjina, to naznanilo pa kot priprava na njegovo morebitno obrezanje. Ni ji pripovedoval o svojih srečanjih z rabinom niti o dejstvu, da po novem pripada judovskemu ljudstvu. S takimi rečmi je treba ljudi seznanjati po kapljicah. Postopnost se mu je zdela najboljša strategija. Šok bi lahko imel neželene posledice. Lahko bi mu na primer rekla: ›Si zmešan, Pontus, jaz sem katoličanka, jaz že ne grem v posteljo z Židom! To bi pa že lahko vedel!‹

To mu ni in ni dalo miru. Najbolj se je bal njene mrtve matere. Tista coprnica z onstranstva je svoji hčeri prišepetavala same slabe nasvete. Ni dobro, če imajo mrtvi še vedno besedo pri tuzemskih zadevah. Mrtvi naj se lepo ukvarjajo z mrtvimi in živi z živimi.

Ni si mogel dovoliti, da bi izgubil Zito. Saj so obstajale še druge ženske, ki bi jih lahko plačal, Morris jih je bil poln, ampak z nobeno drugo ne bo tako sproščen kot z Zito. Vsaka bi najbrž imela tudi kakšne čudaške muhe. Žvečilni gumi. Sublimna telesa. Besede, ki jih on ne bi razumel.

Njihovega nezanimanja ne bi prenesel.

Tina! Ja, Tina že, ampak ona je svoj posel opustila. Specializirala se je za mesne štruce.

Ko je Zita vstopila v njegovo hišo, si je sezula čevlje in jih zamenjala za par copat, ki jih je hranila v omari na hodniku. V njegovi kuhinji je bila domača kot v svoji. Obrisala je štedilnik in pristavila vodo za juho. Počasi je vrela, ko je pospravljala po hiši, čez nekaj ur je bila juha nared in Zita je končala z delom. Nobeni od njiju se ni mudilo.

Njegove uniforme so oprane in zlikane visele v omari, prišila mu je gumbe na pasove hlač (nosil je pas in naramnice, kot bi se bal, da hlače ne bodo ostale na svojem mestu), in vsaka dva meseca je v omarah zamenjala vrečke proti moljem.

Tiste večere, ko prespi pri njem, se na mizi znajde steklenica. Preostanek transakcije se zgodi v rahli meglici. Zadržujoč sapo posluša njegove zgodbe o zločincih in zasledovanjih, ki jih je vse slišala že večkrat. Včasih doda kakšen nov zaplet, spremeni na primer kraj zločina ali malce popestri dogajanje, zaradi česar zgodba spet postane nova. Zgodi se, da rezultat preseneti celo njega. Potem skupaj gledata televizijo, dokler ni čas za v posteljo.

Umakne se v kopalnico in nekoliko pozneje pride nazaj v živo rožnati spalni srajci, ki ji sega vse do gležnjev. Odide še na stranišče in nato smukne med rjuhe. Isto pot opravi tudi on, a veliko hitreje. Medtem ga ona potrpežljivo čaka.

Ugasne luč.

Zdaj slišimo le še šelestenje rjuh, premetavanje teles, preden zdrsneta v pravi položaj, hlastave pripombe v mraku, kot ›počakaj še malo, Pontus‹. Čuti, kako od poželenja postaja neverjetno težak, prekucnjena ladja. Potem njegovo telo na njenem, njuna trebuha, ki udarjata drug ob drugega. Šuštenje, njegov glas, ki zašepeta: »Česa vse nimaš na sebi, ženska?«

In njen, ki reče: »Av! Pa saj nisi soldat, Pontus?!«

Ampak v resnici je soldat. Soldat, ki se je pravkar vrnil z bojišča, tako dolgo že ni ob sebi čutil ženskega telesa. Prikrajšani ljubimec je, svoje opravi v pičlih nekaj minutah.





Devetindvajseto poglavje





Nemirne noge




Soba za zaslišanje je v drugem nadstropju. Litoželezni radiatorji žarijo. V kartoteki prvega pripornika piše ›moški, ime neznano, starost neznana‹.

Mož je v sobi sam. Ne more umiriti nog. Njegove noge so še na poti, medtem ko se je preostalo telo ustavilo v sobi za zaslišanje. Zvezane roke mu počivajo v naročju. Roke so mirne. Te ne gredo več nikamor.

Ko v sobo vstopi Beg, noge za hip umiri, a še preden inšpektorju uspe priti do mize, mu že začnejo spet trzati.

Beg sede. Na mizo odloži mapo in iz nje vzame papirje. Razgrne jih predse in iz prsnega žepa potegne kemični svinčnik. Črno črnilo. Ima tudi kuli z rdečim in modrim črnilom.

S pritiskom na gumb iz njega šine konica.

»Torej,« začne, »najprej ime.« Dvigne glavo. »Ime?«

Mož strmi vanj in molči.

»Nimaš imena,« reče Beg. Globoko zavzdihne in se s komolci nasloni na mizo. »Moje ime je Beg,« nato reče. »Sem poveljnik te policijske postaje.«

Mož bolšči v točko na steni za njim. Jopič trenirke, v katero so ga oblekli, mu visi na ramenih kot na obešalniku. Težko si je predstavljati, kakšen bi bil možak videti z mesom na kosteh.

Beg je opazil zbledele tetovaže na njegovem telesu. Ikone bivšega kaznjenca. Pa tudi brazgotine od igel. Zato je prvi na vrsti. Z džankiji se ni težko pogajati.

»Torej,« spet reče Beg, kot da bi nadaljeval s pogovorom, ki ga je moral za trenutek prekiniti. Mož se ne zgane. Da še vedno nima imena, je nerodna zadeva. Igra se vedno začne z imenom: z njim lahko hvališ ali grajaš, je začetek slehernega medsebojnega odnosa. Pogajanje. A kaj ko pri nobenem od njih niso našli osebnih dokumentov.

»Našli smo glavo,« je rekel Beg. »Kdo od vas jo je nosil s sabo?«

Tišina.

»Je bila torba tvoja?« Tleskne s prsti. »Hej, halo!«

Možakove oči se počasi odlepijo od zidu, a le za hip, takoj zatem spet šinejo k točki za Begovim hrbtom.

»In zaradi te glave imamo problem,« povzame Beg. »Kakšne načrte ste imeli, težko rečem, ampak tista glava …«

Mož molči, vsake toliko se mu oči zaprejo. Tako je, kot da ne bi spal že več let.

Beg se spomni stavka iz nekega učbenika na policijski šoli: ›Žrtev je mrtva, če je glava trajnostno ločena od trupa.‹

›Trajnostno‹, za to je šlo, kako so se, kadeti, takrat smejali.

Beg z nohtom popraska po izboklinici na mizi. Zdaj takole sedita že deset minut. Ampak Beg se ne vznemirja. Če je v čem dober, potem je dober v molčanju. Čakanju in molčanju. Nikamor se mu ne mudi.

Pred njim, se je Beg naučil na akademiji, je sedelo bitje, ki je razmišljalo o svojih grehih. Čedalje glasneje je v njem odmeval zločin, ki ga je zagrešil. Iskal je špranjo, skozi katero bi se lahko izmuznil in na vse grlo zakričal, da je kriv. Četudi se je zločin zgodil v najgostejši temi noči, ga je zdaj videl pred sabo v najbolj žarki svetlobi dneva. O ničemer drugem ni mogel več razmišljati. Skoraj si lahko videl, kako se mu pod vekami prizor odvija znova in znova. Njegovo telo je sprožilo vse mehanizme, da bi slabo vest utišalo, le še duh se je upiral. Toda telo ga bo izdalo. Duha je pripravljalo na kapitulacijo.

Beg opazuje moža nasproti sebe in začnejo ga obhajati dvomi. Ni videti, da bi bil možak zares prisoten, prej se zdi resnično daleč stran.

»Cigareto?« vpraša.

Sam si prižge cigareto in potisne zavojček z vžigalnikom na drugo stran mize. Džanki se redko predaja samo eni zasvojenosti.

Mož z obema rokama seže k zavojčku, toda lisice so priklenjene k obroču za mizo in ga ne doseže. Na desnici mu manjkata dva prsta. Beg mu zavojček z vžigalnikom potisne bliže. Možak izvleče cigareto, jo vtakne med ustnici in prižge. Kolesce zapraska po kresilnem kamenčku, iz vžigalnika šine plamen, tiho prasketanje papirja in tobaka. Z zaprtimi očmi globoko v pljuča vsrka dim. V njegovo življenje se je vrnil užitek. Zahvaljujoč temu možu. Tega še ne ve, a v njem sta hvaležnost in odvisnost sklenila zavezo – čeprav nerada, ga bosta pripravila na režim korenčka in palice. Hvaležen bo za oboje, zaslužil je tako kazen kot plačilo.

Izboklinica na površini mize je trdovratna. Beg je z nohtom ne more odpraskati.

V sobi ni pepelnika, stožec pepela na koncu Begove cigarete pa je vse daljši. Vstane in stopi k vratom. S stopalom jih zadrži odprta in po hodniku zakliče, naj mu prinesejo pepelnik.

Na polovici cigarete začne možak grozljivo kašljati. Videti je, kot da bi se dušil.

»Že dolgo nisi kadil, kaj?« ga vpraša Beg, ko pride malo k sebi.

Možak pokima, oči ima polne solz.

»Kako dolgo?« vpraša Beg.

Mož se nasmehne in skomigne z rameni. Dolgo.

»Nekaj mesecev? Pol leta?« se ne da Beg.

Nasmešek zbledi. Na njegovo mesto se prikrade izraz neskončne žalosti. Nagne se naprej in cigareto ugasne v pepelniku. Z dimom se razblini tudi vprašanje.

»Od kod prihajaš? Imaš koga, ki mu lahko sporočimo, da si tukaj? Ženo, otroke, družino? Nimaš nikogar, ki bi hotel vedeti, kje si?«

»Nimam družine,« s tresočim glasom reče mož.

»In od kod prihajaš?«

Možak zmaje z glavo. »Goščava … groze.«

»Kaj je to?«

»Divji lovec pravi … pravi, da moramo skoznjo, potem bomo doma.«

»Kdo je divji lovec?«

Mož molči.

»Ali veš, kje si zdaj?«

A možak se je spet pogreznil vase, kjer ga Beg ne more doseči.

»Tukaj si, ker so med vašo prtljago našli človeško glavo,« pojasni Beg. »Vsi ste osumljeni umora, razen če mi poveš, kdo mu je razčesnil glavo. Potem boš kmalu zunaj.«

Mož molči.

»Tista goščava … Povej mi, kako je videti?«

Toda na drugi strani je vse tiho. Beg bobna s prsti po mizi. Zgornji okni sta sivi kot televizijski ekran. Sinoči je spet snežilo. Ko je zjutraj stopil iz hiše, je bilo mrzlo, pihalo ni.

Možu se je brada povesila na prsi. Globoko, enakomerno dihanje. Je mar spet zaspal?



Ko je zjutraj prišel na postajo, mu je Oksana rekla: »Župan je tukaj.«

Slabše se dan že ne bi mogel začeti. Oksana je zavila z očmi.

»Spodaj v kleti je.«

Kadar je Oksana zavila z očmi, je Beg vedel, da se obetajo težave.

Blok je prišel na postajo s še dvema svojima možema in enemu od Begovih fantov naročil, naj jih odpelje dol. Ko je Beg vstopil, je ravno poslal po jetnike. Trepetaje so stali pred njim.

»Pontus!« je zaklical Blok.

Vrata za njim so se zaklenila. Stal je in jih gledal. Gledanje je upočasnilo dogajanje, pridobil si čas, da si razmislil, kaj boš storil.

»Kakšne vreče kosti, človek,« je pripomnil Blok. »In kaj slišim? Da so pri sebi imeli glavo? Glavo?! Pontus, poslušaj … Zakaj me ne pokličeš glede takih reči? Samo telefonček zavrtiš, ne?« S palcem in mezincem je posnemal telefon. Beg si je sam pri sebi beležil: živčen, klepetav. Rdeče oči, zenice kot ključavnične luknje.

Priporniki so se povešenih, obritih glav zgnetli v usmiljenja vredno gručo. Polomljene sončnice.

S kratkimi, zadržanimi zamahi rok je Beg jetnike usmeril nazaj v njihove celice.

»Hej, Pontus, kaj pa delaš, hej, človek!«

Beg se je ozrl. Semjon Blok je stopil k njemu, kot da ga hoče odriniti. Beg je zavohal viski. Vso noč so prekrokali s pijačo in kokainom. In potem se jim je zahotelo malo razvedrila. Zabave še ni bilo konec.

»Zdaj pa vsi ven,« je odločno rekel Beg. »Tole ni modna revija.«

Blok mu je s kazalcem požugal pred obrazom. »Ne, Pontus, tega si se pa čisto narobe lotil. Saj nimaš ti zadnje besede.«

Beg se ni niti premaknil. Bes mu je utiral pot, zdaj ni mogel več nazaj. »Alo,« je rekel, »vsi ven.«

»Pontus, Pontus …« Semjon Blok je zmajeval z glavo, ampak njegova odločnost je popustila, naenkrat je postal tako strašno utrujen. Se ne bi mogel kje tukaj malo uleči?

»Si pa upaš, Pontus,« je še rekel. »Si pa upaš.«

Pomignil je spremljevalcema. Stražar je pritisnil na zvonec, vrata so se odklenila. Blok je zapustil klet s šibkim, nejevernim nasmeškom na ustnicah, s ponižanjem kot opico na rami.

Stražar je zakašljal. »Gospod inšpektor, bojim se, da ste jih vtaknili v napačne celice.«

Beg je s kazalcem zavrtal v zrak. Zdaj je bilo pa zadosti. Stražarjeva usta so se sunkovito zaprla kot gobec psa, ki je šavsnil muho.



Tega mu Blok ne bo nikoli odpustil. Nekoč, v nekem trenutku nepazljivosti, bo usekal nazaj in Beg se bo spomnil tega jutra.

Županstvo je Semjonu Bloku podelilo domala absolutno moč. Mihajlopol je njegova zasebna last. Svoj črni cadillac escalade parkira kar na pločnikih, prehitro vozi, ne meni se za semaforje. Odkar je župan, se je njegovo bogastvo v nepremičninah podvojilo. Nihče se mu ne postavi po robu; mož stoji nad slehernim zakonom.

Že res, da so protekcija lastnih interesov, podkupnine in nepotizem del svojevrstnega sistema, a kaj ko je ta kratkoviden in ima svoje pomanjkljivosti. Beg je opazoval, kako se je zadnjih deset, petnajst let v mestu vse nekako upočasnilo, vsi posli so padli pod urok pristranskosti in grabežljivosti: nobeno zemljišče se ne proda, nobena hiša ne sezida brez sumljivih dovoljenj in modrih kuvert pod mizo – kar pomeni, da se dostikrat raje sploh nič ne zgradi. Poslovni odnosi so se pogreznili v blato korupcije; nihče ne more nikogar pozvati k odgovornosti, ker imajo vsi umazane roke. Nihče ne vidi onkraj lastnega interesa. Niti poslovnež niti vladni funkcionar ne mislita več na dolgi rok. Gre za sistem, ki od tebe zahteva sodelovanje; če se vanj ne vključiš, sam sebe vržeš iz igre. Naposled sistem skorumpira še tako čisto dušo in s tem zgnije vse.

Danes zjutraj ni ranil samo ponosa Semjona Bloka, ampak je iz tira vrgel tudi celoten sistem. Pa ne za dolgo. Za to se mu bo maščeval. Izključil ga bo, nekje, v nekem trenutku, verjetno prav kmalu. Spodkopali bodo njegov ugled in moral se bo umakniti. To mu je jasno, tako te reči delujejo. Sistem te ščiti, dokler mu ne obrneš hrbta.

Vseeno mu je, enkrat se je pač moralo zgoditi. Ob odkriti sovražnosti med njim in Blokom si je na neki način oddahnil. Konico noža je zaril v ognojek in smrdljivi gnoj, ki je primezel iz njega, ga je spomnil na dostojanstvo, ki ga je že davno izgubil.

Pozneje tistega dne bo Blok prejel njegovo pismo.



Odloči se, da bodo pripornike razporedili v različne celice. V izolaciji se bodo prej osvobodili čudaškega uroka, ki jih povezuje.





Trideseto poglavje





Astro Boy




V senci psihiatrične bolnišnice stopa proti glavnemu vhodu. Pod čevlji mu škriplje sneg. Mavec na stenah se lušči, stavba boleha za luskavico. Okna so visoka in obokana, v nišah na vsaki strani vhoda bdita jezdeca iz peščenjaka, upodobljena s profila, obraza jima skoraj povsem prekrivata čeladi. Dejstvo, da je vpliv Dunaja nekoč segal vse do Mihajlopola, Bega vedno znova presune.

Fant leži v svetli sobi z visokim stropom. Infuzija mu v žilo kapa visokokalorična hranila. Njegova polt ima temnejši ciganski, morda arabski pridih. Glavo ima pogreznjeno v blazine, spi. Medicinske sestre ga razvajajo, prinašajo mu sladkarije in lectova srca. Na nočni omarici je steklenica kokakole, čisto prave, ne ponaredka. Še nikoli ni pil kokakole, je povedala sestra. Po stenah so mu nalepile risbe jelenov in gusarjev, ki so jih izrezale iz pobarvank, čeprav se zdi zanje malce prestar. Dečkova zgodba je ganila njihova stvarna bolničarska srca. Vedo, da je jedel iz smetnjakov. Tudi novica o problematični glavi je dosegla bolniš­nico, a si ne morejo predstavljati, da bi fant – njihov ptiček – komurkoli storil kaj žalega. Tudi nosečnica naprej po hodniku ne. In poleg tega sta bila v družbi več moških, ni tako? Moški pa so poguba tega sveta.

Beg opazuje dečka skozi okence v vratih. Nenadoma za preostalimi vrati začne kričati več norcev hkrati – živalski vrt. Fant se v spanju namršči. Ob nečloveških krikih gredo Begu lasje pokonci.

Fant daje videz, kot da bo podlegel neki pradavni bolezni, tako mršav je. Skoraj prozoren.

»Pa govori?« je Beg vprašal bolničarko.

Ženska prikima. »Včasih.«

»Ime? Je povedal, kako mu je ime?«

»To ne. O drugih rečeh govori. Vse smo zapisale, kot ste nam naročili. Ampak nič posebnega ni bilo, veste. Da še v življenju ni spal v mehkejši postelji. In da ima brata. Da prihaja iz kmečke družine. Dober fantič je.«

Sestra odklene vrata in pred njim vstopi v sobo. »Obisk imaš,« reče. Fant se z velikimi očmi zazre v Bega. Sestra preveri infuzijo in nato zapusti sobo.

Inšpektor je s sabo prinesel nekaj stripov, odloži jih na posteljo. »Gotovo se dolgočasiš,« reče. Stripi so japonski, pripovedujejo o Astro Boyu, robotskem dečku s čisto pravim srcem. Beg je enega prelistal; Astro Boy se bori proti zlu na zemlji in v vesolju, kadar leti, so njegove noge upodobljene kot dvoje plamenov, kakršni bušnejo za lovskim letalom. Fant pomede stripe s postelje in jih vtakne pod odejo. Pomanjkanje, pomisli Beg.

K postelji primakne stol, vendar ne sede nanj. Roki sklene na hrbtu in se skozi zamrežena okna zastrmi v bleščeče bel park. Severna stran dreves je posejana z drobnim snegom. Morda pa bi lahko postal vrtnar, ko bo njegovo delo pri policiji končano – mož s samokolnico in motiko. Nekaj malega že ve o vrtnarjenju in letnih časih. Njegove cvetlične grede bi bile pacientom v uteho.

»Snežilo je,« pove. »In snega bo še več. Ravno pravi čas ste se umaknili na suho.«

Obrne se, stopi k postelji in sede. Ob brezbrižnem hladu v fantovem pogledu mu postane neprijetno. Otroci mu včasih zbujajo občutek krivde, kot bi jih s tem, ko je odrasel, izdal. Spet tisti bledi spomin na fanta, kakršen je bil takrat pri zapornici: mršavo, učinkovito telo, še brez maščevja in brez spominov, trdno vpeto med odriv in doskok; tako triinpetdesetletni mož vidi trinajstletnega dečka, z razdalje, ki je velika in majhna obenem.

Fantu v postelji o takšnih rečeh ne more pripovedovati, ne bi mu verjel. V njegovem svetu so odrasli vedno takšni, kot so zdaj; zgodnejše različice so nedoumljive.

»Kako ti je ime?« vpraša.

Nobenega odgovora.

»Od kod prihajate?«

Nekoliko se začudi, ko sliši fanta reči: »Ne vem.«

Visok, jasen glas, skoraj dekliški.

Beg se nagne naprej, komolci mu počivajo na kolenih. »Kako to misliš? Saj menda veš, od kod si?«

Fant skomigne s suhljatimi rameni – ptičje koščice. Nato reče: »Videl sem te, ko me je tisti moški bril po glavi.«

»Drži,« prikima Beg. »Šef policijske postaje sem.«

Fant se s prosto roko pogladi po pobriti glavi.

»Pojma nimaš, kako so bili lasje umazani,« reče Beg. »Kako dolgo si jih nisi umil?«

»Mila nismo imeli s sabo,« prizadeto odvrne fant.

»To je res,« prikima Beg. Odhrka se. »Ampak še zmeraj ne vem, kdo si in od kod ste prišli.«

»Ni te bilo zraven,« reče fant. »Torej ti tega tudi ni treba vedeti.«

Beg se namuzne. »Rad bi se strinjal s tabo, ampak v vaši prtljagi smo našli človeško glavo. Si vedel zanjo?«

Fant se ne zgane.

»Nekdo od vas je tistemu možaku razčesnil glavo,« nadaljuje Beg, »in mu jo potem še odrezal. In s tem ste stopili na moj teren, na teren zločina. Samo to me zanima, kdo je to storil, in zakaj. Potem greste ostali lahko domov.«

Na fantove oči je legla nekakšna koprena. »Ni te bilo zraven,« je šibko ponovil.

»Prav zato mi moraš povedati, kaj se je zgodilo, ker mene ni bilo zraven. In prej ko mi boš, prej boš šel lahko od tod. Saj nočeš ostati tukaj, kajne?«

Fant zmaje z glavo. Pogled mu zdrsne prek zidu.

»Domov bi šel rad, ni tako?« vztraja Beg.

Fant našobi ustnice in skoraj neopazno odkima. Nekje se začne dreti eden od norcev. »Zapri! Gobec! Zapri! Gobec! Zapri! Gobec!« zakriči neki drugi.

»Takole tulijo noč in dan,« tiho reče fant. »Zakaj kričijo?«

»Včasih norci to počnejo. Nihče ne ve, zakaj.«

Fant s stopali podrsa pod odejo.

»Kako ti je ime?« ga vpraša Beg. »To mi pa že lahko poveš, ni tako?«

»Nikomur ni treba vedeti, kako mi je ime.«

»Meni je. Jaz preprosto moram izvedeti. Brez imena ne grem iz tvoje sobe.«

»Nacer Gül,« reče fant.

»Torej ti je ime Nacer Gül,« počasi ponovi Beg. »In od kod prihajaš, Nacer Gül?«

»Rekel si, da boš odšel iz sobe.«

»Počasi, fant. Rekel sem, da ne bom šel iz sobe brez imena, ne pa tudi, da bom šel iz sobe, ko izvem, kako ti je ime.«

Na fantovem obrazu opazi, da ga njegove besede zabavajo. Besedna igra mu je všeč.

»Kdaj pa boš potem odšel?«

»Ko izvem vse.«

Globok vzdih. »Šele takrat?«

»Šele takrat.«

»Vse skupaj se nikogar ne tiče. Nikogar razen nas, ki smo bili zraven. Tega ne znam razložiti. Tebe ni bilo zraven.« Pogleda Bega. »Torej ne moreš razumeti.«

Ob vznožju postelje se sem in tja premikata dve grbi.

»Nikar me ne podcenjuj,« reče Beg. »Marsikaj lahko razumem. Tudi stvari, pri katerih me ni bilo zraven. Štiriintrideset let sem že pri policiji, marsikaj sem že videl. Grozne, strašne reči, pa tudi zelo smešne. Mogoče razumem celo preveč.«

»Kaj je bilo najhujše, kar si kdaj videl?«

»Pri tem ne gre za tekmovanje, so samo stvari, ki jih pozabiš, in druge, o katerih še naprej razmišljaš.«

Nekaj trenutkov je vse tiho, potem nadaljuje: »Dostikrat razmišljam o določenem dekletu. Domnevamo namreč, na podlagi reči, ki smo jih našli pri njej, da je štopala. Poletje je bilo, oblečena je bila v poletna oblačila. Našli so jo v jarku ob cesti. Celo zimo je ležala tam. V njeni torbi so bili dnevnik, fotografije, vstopnice za rock koncert. Dekle, kot vsa druga dekleta, mogoče malo bolj lahkomiselno kot druga dekleta … Malo preveč je tvegala, bi rekel. Ampak kdo je – tega najbrž nikoli ne bomo izvedeli.«

Za trenutek premolkne, malce pomisli in nato reče: »To se ne bi smelo zgoditi, me razumeš?«

Ne ve natanko, kaj mu pri tej zgodbi ne da miru. Mogoče izgubljena nedolžnost, morda neizživeto življenje …

»Njen oče in njena mama ne vesta, kje je?«

Beg odkima. »Še zmeraj jo čakata. Nekdo, ki se ne vrne domov, ni mrtev. Vrata vedno puščaš priprta.«

»Ja,« se strinja fant.

»Ja,« reče tudi Beg. Na dečkov nos pritisne prst, da je zdaj nekoliko postrani. »Pa ti?« nato vpraša. »Tudi tebe nekdo čaka. Brata imaš, sem slišal. Tvoja starša – sta še živa?«

Fant prikima.

»Prepričan sem, da bi radi vedeli, kje si. Lahko jim sporočim, da si na varnem.«

»Kdo pa pravi, da sem na varnem?«

»Jaz. Jaz tako pravim. Mogoče ti tukaj ni preveč všeč, ampak si na varnem. Tukaj si tisočkrat bolj varen kot zunaj.«

»Tukaj je strašno.«

»Si predstavljam, ja.«

»Ponoči kričijo še huje. Ne vem, zakaj ste me vtaknili sem. Nič nisem naredil narobe.«

»To je dobro vedeti, potem mi moraš povedati samo še to, kdo je tisti, ki je naredil nekaj narobe. Če mi poveš, bom poskrbel, da te čim hitreje spravim ven. Ko prideš malo k sebi, seveda. Ko si spet nabereš moči.«

»Nič nisem naredil narobe,« besno vztraja fant. »Zakaj moram potem ostati tukaj?«

»Tak je postopek,« mu odgovori Beg, »ampak lahko ti raz­ložim. Hoteli ste čez mejo, imamo prav? Brez potnega lista ali česarkoli. Ilegalno prečkanje meje pa je prekršek. Kaznivo je.«

Fantove čeljustne mišice se napnejo.

»Ampak to še ni najhujše, zaradi tega te ne bi prav dolgo zadrževal, dandanes vas toliko poskuša priti čez. Afričanova glava, no, to pa je nekaj drugega. Tista glava je resen problem, zaradi katerega ti ne morem pogledati skoz prste.«

Stopali pod odejo se nemirno pomikata sem in tja.

Beg reče: »Zgodile so se stvari, ki se mi jih ne upaš povedati, ker se bojiš drugih, imam prav ali ne?«

Ničesar ne reče, ničesar ne naredi, kar bi bilo videti kot potrditev.

»Tukaj si varen, ničesar se ti ni treba bati. Drugi ti ne morejo do živega.«

Fant zmaje z glavo.

»Kaj bi mi rad povedal?«

»Za nekaj čisto drugega gre,« tiho reče fant.

»Za nekaj čisto drugega?«

»Ah, pozabi.«

Beg ponovi vprašanje, ampak fant molči.

»Če je tako, boš ostal tukaj,« pove Beg, medtem ko vstaja. »Marsikaj lahko naredim zate, ampak šele, ko se odločiš in mi pomagaš.«

Spet stopi k oknu in roke sklene na hrbtu. Z dreves vsake toliko pade kepa bleščečega snega. Razen tega se v parku ne zgane nič. Svež sneg – tako je bil svet videti sedmi dan.

Za sabo zasliši globoko dihanje, fant je zaspal.

Ko se mu v ušesih spet oglasi monotoni žvižg, zapusti sobo in za sabo tiho zapre vrata. Bolničarka vstane s stola na hodniku in s škripajočimi gumijastimi podplati prihiti k njemu. Cingljanje njenega šopa ključev mu glasno odmeva v ušesih. Zaklene vrata. Zvok kovine ob kovino, večkratno ojačan.





Enaintrideseto poglavje





Spomni se, kaj ti je storil Amalek




»Šahirate?« ga je nekoč vprašal rabin in po tistem sta večkrat odigrala partijo šaha, ki je postala nekakšen uvod v duhovne razprave. Ure z rabinom Ederjem so bile Begu zelo dragocene, pomenile so mu edino fizično vez z judovstvom. Pila sta črni čaj iz Krasnodarja, jedla sladke piškote in razmišljala o naslednjih potezah. Žarnice na stropu so bile šibke, v njihovi svetlobi ni bilo mogoče prav dobro razločiti med predmeti in njihovimi sencami.

Rabin je žrtvoval konja.

Razgibati hoče šahovnico, je pomislil Beg, ki rabina še nikoli ni premagal. Enkrat samkrat mu je uspelo izsiliti pat, to je bilo pa tudi vse. Zdaj ko je bil za spremembo v res dobrem položaju, pa se je spet zgodilo nekaj takole nepričakovanega. Razočarano je napravil požirek čaja.

»Hecna poteza,« je zamomljal.

»Če je tako, ne razumete bistva te igre,« je dejal rabin.

Po dolgem premisleku je Beg vprašal: »In kaj naj bi bilo potemtakem bistvo šaha?«

»Bistvo je v tem, da svojega nasprotnika zvabiš v temen gozd, kjer je dve in dve pet – pot, po kateri gozd lahko zapustiš, pa je dovolj široka le za enega od vaju. Tako je dejal velemojster Talj.«

»A tako.«

Tudi ta igra je bila torej izgubljena. Rabin je že zapuščal gozd, Beg pa je še vedno taval globoko med drevesi.

Pospravila sta figure. »Vidi se, da z mislimi niste bili čisto pri stvari,« je dejal rabin. »Običajno se bolj zagrizeno upirate.«

Beg mu je začel pripovedovati o pogovoru, ki ga je imel z žensko, potem ko je obiskal fanta. Rekonstrukcija dogajanja v stepi je počasi dobivala jasnejše obrise.

»Predstavljajte si,« je rekel, »célo premoženje so plačali, da bi prišli čez. Dolge ure sedijo v tovornjaku, dokler ne prispejo do meje. Psi, obmejni stražarji, v hlače se podelajo od hudega. Ko se spet odpeljejo naprej, bi najraje tulili od strahu in sreče. Noč je, ko jih spustijo ven. Šofer jim pokaže, v katero smer se morajo odpraviti naprej, češ da bodo kmalu prispeli v mesto. Zdani se, hodijo in hodijo, ampak do mesta nikakor ne pridejo. Skupina se razdeli, nekaj mož se odloči, da se vrnejo, večina gre naprej. Ves čas proti zahodu. Ampak nikoli nikamor ne pridejo. Nikjer ni več obljudenega kraja, znajdejo se v divjini. Brez vode in hrane. Ničesar nimajo, s čimer bi se lahko zaščitili, podnevi pred soncem, ponoči pred mrazom. Ljudje umirajo. Takole je povedala ženska: drug za drugim so umirali in vsak od nas bi lahko bil naslednji. Na koncu jih ostane še pet. Mesece in mesece so tavali po stepi.«

Beg je zmajal z glavo.

»Celo sredi zime. Pravi čudež je, da so preživeli.«

Spomin na tisto žensko, njen betežen, nemočen glas, ki mu je monotono kot sama stepa opisoval njihovo pot. Pod odejo ji je otekal nosečniški trebuh, grozljiva nakaza na njenem izčrpanem telesu. Na vprašanje, kdo je oče, mu ni odgovorila. Kot grob je molčala tudi o glavi temnopoltega moža. Da je bil z njimi od začetka, je bilo vse, kar mu je o njem povedala.

»Ne razumem,« je pripomnil rabin. »Prečkali so mejo, ste rekli.«

Beg je odrinil stol nekoliko nazaj, vstal in si pretegnil hrbet. »Kar vam bom zdaj povedal … Česa takega si ne moremo predstavljati. Ženska je zatrdila, da so šli čez mejo, fantič je videl barake, stražarje, zapornice in pse. Drugim je opisal, kar je videl. In vsi so jih tudi res slišali, moške glasove, pasji lajež, ni bilo dvoma. Pa vendar jih ni bilo nikjer. Ves ta čas so tavali po nikogaršnji zemlji, v razmerah, ki so nam povsem nepredstavljive.«

Stal je pred rabinom. Vohal je starca. Vlažno žimnico, na kateri je spal, jopič, ki ga je nosil že predolgo. »In potem so prispeli v mesto,« je nadaljeval. »Hiše, avtomobili, ljudje – in uresničila se jim je najhujša nočna mora: sploh nikoli niso prečkali meje … Nobene nove dežele nikjer, ves ta čas so bili enostavno tukaj!«

»Kaj pa se je zgodilo z mejo?« je nepotrpežljivo vprašal rabin.

»Mejo?! Meje sploh ni bilo! Bila je samo produkt zlobne domišljije: kopija neke meje, uprizorjena meja! Meja, ki so jo postavili trgovci z ljudmi! Ljudem so morali prodati mejo, in seveda prepričanje, da imajo srečo – kakšen riziko.«

»Človek …« je zamomljal rabin.

»Genialnost česa tako predrznega! Da greš in mejo uprizoriš. Nekdo se je tega moral domisliti!«

»Slišati je, kot da bi ga občudovali zaradi tega.«

»Ne, nikakor. Ali pa, ja, gnusi se mi in obenem ga občudujem.«

»Perverzno je občudovati nekaj takega.«

»Samo zaradi domišljije, zaradi ničesar drugega. Kot sem občudoval vašo potezo, ko ste žrtvovali konja. Ampak tole … Zlo je umetnost, se bojim.«

»Zlo preveč olepšujete. S tem segate onkraj Tore.«

»Ne zamerite, ampak v Tori je toliko zločina …«

»Zločina in kazni. Zločin se zgodi, da lahko Večni določi višino kazni. Skozi zločin podaja Svoje zakone. Brez zla ne spoznamo dobrote.«

»Vi človeka poznate,« je rekel Beg. »Vi veste, da obstaja na tisoče načinov, kako obiti določeno prepoved. In človek vedno najde tak ovinek.«

»V tem primeru deluje proti postavi. Vaši zemeljski postavi in moji postavi, ki je od Boga. Človek je rojen prekrškar. In namen najinih postav je v osnovi ta, da ne skrene s prave poti.«

Kako nemočna sva s svojimi strogimi zakoni pred brezmejno domišljijo hudodelstva, je pomislil Beg. Sedel je in se z rokami naslonil na mizo. »Zrl sem v oči morilcev in posiljevalcev otrok,« je dejal, »in neverjetno je to, da zlobe v njih nikoli ne prebereš. Za nobene posebne značajske lastnosti ne gre. Ni jih mogoče prepoznati. Mogoče samo včasih opaziš, da v njihovih očeh nekaj manjka. Da vate strmi nekakšna praznina. Ampak kako lahko prepoznaš praznino v človeku? Kako jo meriš?«

»Govori se, da naj bi Rabba bar bar Hana nekoč odšel na potovanje z ladjo,« je dejal rabin. »Ko so mornarji zagledali ptiča, ki je stal do gležnjev v vodi in stegoval glavo proti nebu, so mislili, da je voda plitka in primerna, da se v njej ohladijo – dokler niso zaslišali glasu iz nebes, ki jim je dejal, naj nikar ne hodijo v vodo, kajti pred sedmimi leti je nekemu tesarju vanjo padla sekira in vse do danes ni dosegla dna! Tako brezdanji je tudi brezvestni človek, ki ga vi poznate bolje od mene.«

»In potem so še vse druge okoliščine,« je rekel Beg. »Pijača, vročina, človek, ki izgubi nadzor. Svojo človečnost je za hip odložil, ven pa izpustil zver, ki biva v njem, kot temu pravi moj kolega. In potem začuden in osramočen pogleduje nazaj in razmišlja: nisem bil jaz, zver je bila.« Nekoliko je pomislil. »Ampak osebno, kar se mene tiče … nov vrhunec, ali bolje, najnižja dosežena točka je vendarle posnemanje mejnega prehoda. In da jih pošlješ v stepo, vedoč, da bodo tam poginili. Kaj takega …« Zmajal je z glavo. »Ne, nikoli si nisem mislil, da je kaj takega mogoče.«

Rabin se je nagnil čez mizo. »Potem ste pozabili, kaj je storil Amalek …«

»Ja?« je vprašal Beg.

Rabin je recitiral vrstice iz Tore:



Spominjaj se, kaj ti je storil Amalek na poti, ko ste šli iz Egipta; kako te je na poti napadel in pobil pri tebi vse, ki so opešali in zaostali za teboj, ko si bil izčrpan in utrujen, in se ni bal Boga!



Globoko je vdihnil in nadaljeval:



Ko ti torej Gospod, tvoj Bog, nakloni mir pred vsemi tvojimi sovražniki okrog in okrog v deželi, ki ti jo Gospod, tvoj Bog, daje, da jo kot dediščino vzameš v last, izbriši spomin na Amaleka izpod neba! Ne pozabi!



»Amalek nas je napadel, ko smo bili najšibkejši,« je dodal. »Njegovo ime je kletvica.«

Za rabina preteklost ne obstaja, je prešinilo Bega. Zanj je enako živa kot sedanjost; nizkotno dejanje nekega očaka v puščavi se zrcali v izdaji trgovcev z ljudmi, s katerimi se je zdaj seznanil sam. Predvčerajšnjim ali pred tri tisoč leti njemu ne pomeni nobene razlike.

Ta nedoumljiva brezčasnost se je prenašala tudi nanj, na Pontusa Bega, kadar je prebiral o življenjih Mojzesa, Arona in Jozueta v puščavi, in se na skrivnosten način počutil povezanega z njimi. Zdaj ni bil več tako sam. Ljudje so šli pred njim, tako kot bodo drugi ljudje prišli za njim. Ali si bo res vsako jutro okoli rok vezal usnjene molitvene jermene, sicer ni vedel, toda z vsako besedo, ki jo je prebral, in z vsakim obiskom pri rabinu je – z gotovostjo, ki ga je vznemirjala – čutil, da se približuje svojemu cilju.

Ni vedel, ali je to prav, a še bolj kot po Večnem je včasih hrepenel po obredni kopeli v mikvi, kamniti vdolbini globoko v zemlji, kjer bo živa voda prenovila njegovo dušo.





Dvaintrideseto poglavje





Akmuhamed Kurbankilijev




Ko so se znašli na robu mesta in se jim je posvetilo, kam so prišli, je divji lovec planil v jok. Ni se mogel potolažiti. Ženska ni prenesla njegove bridkosti, tudi po njenih licih so zdrknile debele solze. Kot bi šlo za nalezljivo bolezen, kot bi drug drugega okužili, so zdaj jokali vsi, solze so jim brez prestanka lile iz oči. Vse skupaj je bilo zaman. Vse. Prečkali so puščavo v iskanju nove dežele, tam pa so ugotovili, da to sploh ni bila nova dežela, temveč nočna mora večnega ponavljanja.



Takoj po pogovoru s fantom je Beg na psihiatriji obiskal še nosečnico. Sedel je na stol zraven postelje. Povedala mu je tri imena.

Fantu je bilo ime Said Mirza.

»Meni je rekel, da je Nacer Gül,« je zamomljal Beg.

Nacer Gül, mu je povedala ženska, je bil mož, ki jih je skoraj pognal v smrt. Nacer Gül s svojim belim beemvejem in sončnimi očali, ki jih je nosil tudi v mraku. Nacer Gül – izdajalec, hinavec.

Za Vitalija in fanta je vedela, kako jima je zares ime, za druga dva ne. Ni bilo razloga, da bi.

»Si bila noseča, ko si šla na pot?« je vprašal Beg.

Kratek, oster pogled. Zmajala je z glavo.

»Kdo je oče tvojega otroka?«

Povesila je oči.

»Ne veš, kdo je oče?«

Ob njenem vztrajnem molku je nejevoljno pihnil skozi nos­nici. »Če je tako, sam vidim … tri možnosti, drži?«

A čeprav mu je povedala vse o uprizorjeni meji, je Samira Ujgun o dveh stvareh molčala kot grob: o življenju v svojem trebuhu in o smrti črnca.



Beg je kupil cigarete, zavojček žvečilnih in nekaj steklenic energijskega napitka. Z nakupovalno vrečko v roki je odšel na policijsko postajo. V drugo nadstropje se je povzpel kar po stop­nicah; dvigalo je célo večnost lezlo iz nadstropja v nadstropje. Z dlanjo je drsel po držalu ograje in počasi stopal navzgor. Nekaj bo moral storiti glede svoje kondicije, je prvič v življenju pomislil. V prvem nadstropju je bila soba za fitnes. V njej so se počasi kopičili polomljeni pisarniški stoli in zaboji praznih steklenic sodavice.

V sobi za zaslišanje je vse stvari odložil na mizo. Zavojček žvečilnih je vtaknil v notranji žep jopiča. Cigarete in steklenice je prestavljal sem ter tja, dokler ni bilo vse na svojem mestu, kot si je zamislil. Še zdaleč ni preprosto razporediti stvari tako, da se zdi, kot da o tem sploh nisi razmišljal.

V sobo so pripeljali moža brez zob. Beg je skušal uganiti, koliko je star, a kaj, ko bi jih zlahka imel štirideset ali petinpetdeset. Ko je sedel, se je mož sklonil karseda nizko, da se je lahko z vklenjenimi rokami dotaknil prsi in se popraskal. Njegovi prsti so obsedeno grebli po tkanini puloverja. Lisice so rožljale. Beg je začudeno opazoval, s kakšno strastjo se je predajal praskanju, kako je pri tem odsotno strmel v tla, kot v transu.

Čez čas se je zazdelo, da mu je odleglo, vzravnal se je in se naslonil nazaj.

»Si končal?« je vprašal Beg.

Mož je pokimal. Beg je pobrskal za modrim kemičnim svinčnikom. »Kako ti je ime?« je vprašal.

»Akmuhamed Kurbankilijev.«

Konica pisala je obvisela nad papirjem. »Še enkrat, prosim,« ga je izpod čela pogledal Beg.

»Akmuhamed Kurbankilijev.«

»Veš kaj, kar sam ga zapiši.« Svinčnik in papir je potisnil čez mizo proti njemu. Moževa roka se je tresla, ko je zapisoval svoje ime.

»Od kod prihajaš?«

»Iz Ašhabada.«

»Prav iz Turkmenistana, torej.«

»Tiste norišnice.«

»Daleč od doma si, prijatelj.«

»Dlje kot sem, bolje zame.«

Z levico se je začel praskati po desni rami. Jezus, kako ta možak trpi.

»Bolhe?« je vprašal Beg.

Mož je odkimal. »Težave s kožo.«

»A.«

Z rokami v lisicah se je praskal po trupu. Beg se je trudil, da se ne bi zmenil za to, vendar si ni mogel pomagati. Prsti so grebli v tkanino puloverja kot sestradane živali.

»Lahko za trenutek prenehaš?« je vprašal Beg.

Mož je zmajal z glavo. »Ko bi le lahko …«

»Ampak?«

»Nekaj časa je bilo čisto v redu …« Zaprl je oči, kot da bi se skušal spomniti občutka. »Iz tiste norišnice sem odšel, da bi se pozdravil. In čim dlje sem prišel, tem bolje sem se počutil. In vso pot – nič, nobenih težav.«

»In potem?«

Mož je zmajal z glavo. »Tole. Tukaj.«

»Kaj?«

»Že tale uniforma. Vse me srbi.«

»Srbi te zaradi moje uniforme?«

Kurbankilijev je prikimal. »Tole, zidovi, ti, vsi. Vse.«

»Na žalost ti pri tem ne morem pomagati.«

»Sem si kar mislil, da mi ne boš mogel.«

»Lahko slečem suknjič, če bo potem kaj bolje.«

»Ne, kar pusti.«

»Pogovarjala se bova o glavi,« je rekel Beg. »Našli smo jo v vaši prtljagi. Kaj mi lahko poveš o njej?«

Mož je skomignil. »Nič.«

»Nekdo od vas ga je ubil. Nekdo od vas mu je odrezal glavo. Kaj mi lahko poveš o tem?«

»Ni me bilo zraven.«

»Tole je tvoja edina možnost, da si rešiš kožo, če si nedolžen.«

»Hočem nazaj svoje zobe.«

»Zobe?«

»V hlačnem žepu sem jih imel. Shranil sem jih.«

»Bojim se … Vaša oblačila …« Beg je zmajal z glavo.

»Kaj je z njimi?«

»Zmetali smo jih stran. Bila so naravnost svinjska.«

»Slekli so nas, potem pa mi je tisti sunil zobe.«

»Zakaj bi ti kdo hotel ukrasti zobe?«

»Zaradi zlata, kaj pa drugega.«

»Pozanimal se bom, kako je s tem.«

»Preden še kaj rečem, jih hočem nazaj. Moji zobje so. Da se mi ne dotika mojih zob s svojimi parklji.«

»Kdo? O kom govoriš?«

»O tistem stražarju, tistem debelem.«

»Trenutek,« je rekel Beg.

Odšel je na hodnik. V eni od sob je našel telefon in poklical dol.

Deset minut je trajalo, preden so se odprla vrata dvigala in je iz njega izstopil stražar. V roki je imel zavojček, ovit v časopisni papir. Dal ga je svojemu nadrejenemu. Beg je odvil papir in v njem našel skoraj celotno zobovje Akmuhameda Kurbankilijeva z zlatimi kočniki in zobmi, vtaknjenimi v zlat okvir.

»Tukaj so,« je rekel in pri tem nagnil glavo ko kaka kokoš.

»Kaj si pa mislil …«

Stražar je trapasto skomignil. »Samo pospravil sem jih.«

Beg ga je strogo premeril, stražar je nervozno mencal s prsti.

»Prosto,« je pribil Beg, mož si je vidno oddahnil in smuknil nazaj v dvigalo.



V sobi za zaslišanje je Beg položil zavojček na mizo in ga potisnil pred pripornika. Ta se je nagnil naprej in zavojček odvil. S konicami prstov je zdrsel prek svojih zob. Pogledal je Bega. »Pravi so.«

»Kar dobro si jih oglej, vzemi si čas,« se je nasmehnil višji kriminalistični inšpektor.

Mož je pokimal. Videti je bil vesel, da spet vidi svoje zobovje. Beg je odvrnil oči od rjavkastih zobnih korenin. Prižgal si je cigareto in se pogladil po spodnji čeljusti. Strnišče na njegovi bradi je zašuštelo. »No,« je naposled rekel, »zdaj pa na delo.«

Možak je protezo previdno spet zavil v papir.

»Česa sem pravzaprav osumljen?« je vprašal Kurbankilijev.

Beg se je nagnil nazaj in prekrižal roke na trebuhu. »Poskusa ilegalnega prečkanja meje in umora. In skrunitve trupla. Ampak ker nisi od tukaj in do meje sploh nikoli niste prišli, prva obtožba verjetno ne pije vode.«

»To je lepo.«

»Ampak zanemarljivo. Drugi dve obtožbi … Če bi bil na tvojem mestu, bi se posvetil njima. Dodelili so vam odvetnika. Pravico imate do njega. Ampak žal ga ni tukaj. Ni jim ga še uspelo priklicati.«

»Kdaj pa pride?«

»Enkrat pač.«

Kurbankilijev je prikimal, vdan v usodo.

»Glava,« je spet začel Beg.

»Ne vem, kdo je to storil.«

»To je nemogoče, mesece in mesece ste bili skupaj na poti.«

»Žal mi je.«

»Čigava je glava?«

»Od Afrike. Od Etiopijca.«

»Zakaj pa je moral umreti?«

»Nimam pojma. Zato pač.«

»Nisi me razumel,« je dejal Beg. »Zate bo bolje, če me ne podcenjuješ.«

Spet tisto guganje. Kadar se Kurbankilijev ni praskal, je potresaval z nogami.

»Etiopijec,« je ponovil Beg.

»Ja, iz Etiopije je prihajal, to pa je tudi vse, kar nam je uspelo izvedeti. Nismo se veliko pogovarjali z njim. Razen dolgina, nekaj časa.«

»Kdo je to?«

»Ne poznam ga. Drug o drugem nismo vedeli skoraj nič. Enkrat nam je sicer povedal, kako mu je ime, ampak …«

»Kje pa je ›dolgin‹ zdaj?«

»Mrtev je, a ne. Ko hlod.«

»Kako pa je umrl?«

Posmehljiv pogled. »Naše naravne smrti: od lakote, kot vsi ostali.«

»Koliko vas je bilo?«

»Na začetku štirinajst, petnajst. Dva sta šla takoj nazaj domov. Ta dva sta bila brihtna, ta dva sta imela še vse koleščke v glavi. Mi pa ne. Mi smo šli v čisto napačno smer.« Pokimal je. »Štirinajst nas je bilo, ne petnajst.«

Beg je zapisal številko štirinajst in jo še odebelil. Nato jo je še obkrožil. Vprašal je: »Zakaj je Etiopijec mrtev?«

»Mene tega nikar ne sprašuj.«

»Pa te vseeno vprašam še enkrat.«

Beg je s konico svinčnika tapkal po mizi in izpod čela strmel v moža pred sabo. »Zakaj je mrtev?«

»Kaj pa vem. Jaz s tem nimam nič.«

»Jebenti,« je mirno zaklel Beg. Stol je odmaknil nazaj, vstal in zapustil sobo. Nekoliko pozneje se je vrnil, v roki je imel kladivo. Odložil ga je predse na mizo.

Kladivo je bilo zdaj središče celotnega prostora, zunaj njega ni bilo ničesar.

»Takole,« je dejal Beg, »pa poskusiva še enkrat.«

»Kaj bi sploh rad?« je rekel Kurbankilijev. »Ničesar ne vem.«

Njegov glas je bil nekoliko hripav.

Beg se je nagnil nad mizo in k sebi povlekel zavojček z zobmi. Odvil ga je in iz proteze iztaknil enega od prednjih zob. Imel je zlat okvir. Skozi sklenino je presevala rjavkasta korenina. Segel je po kladivu.

»Še enkrat: kdo je to storil, in zakaj?«

»Res ne vem, prisežem,« je vztrajal Kurbankilijev. Globoko se je namrščil. »Bi rad, da si kaj sočnega izmislim, ali kaj?«

Kladivo je z glasnim pokom udarilo ob mizo in zdrobilo sekalec Akmuhameda Kurbankilijeva.

»O, jebenti!« je ta zakričal. Skočil je pokonci, a so ga lisice okoli zapestij spet potegnile nazaj. »Zakaj si to storil?! O, jebenti!«

Zob se je spremenil v kupček zlatastega drobirja. Beg je previdno odložil kladivo na mizo. Časopisni papir je ovil okoli proteze in zavojček dvignil v zrak. »Tole,« je rekel, »naj bi te prisililo, da bi mi povedal, kaj se je v resnici zgodilo. Ampak vse kar slišim, so neumnosti.«

»Moj zob, človek,« je javkal Kurbankilijev. »Ah, jebela.«

»Vsakdo se mora držati svojega dela kupčije. Potem se take stvari ne dogajajo. Cigareto?«

Škatlico je potisnil na drugo stran mize. Kurbankilijev je iz nje vzel cigareto in si jo prižgal. Od silnega kašlja se je zvil v dve gube. Z rdečimi, objokanimi očmi se je čez čas vzravnal in znova povlekel. Naslednji napad kašlja mu je uspelo potlačiti.

»Kakšna se ti zdi?«

Prikimal je in s stisnjenim glasom rekel: »Dobra.«

Beg je ošinil škatlico. »Marlboro. Svoboda.« Obrnil jo je in prebral napis na hrbtni strani. »Je res, da naj bi bile cigarete tako škodljive?«

Kurbankilijev je kadil in molčal.

»Pa taka svoboda,« je glasno razmišljal Beg, »če zaradi nje umreš.«

Glava na drugi strani mize je bila ovita v oblak dima. Takole se je kadilo okrog Večnega, ko je spregovoril z Mojzesom na gori Sinaj. Včasih je hrepenel po Njem – nenadno, ekstatično hrepenenje, ki ga ni razumel in mu je naganjalo strah v kosti. To je bila podoba: ladja, ki se odmika od brega, in tja priteče on, Pontus Beg, v obupu maha z rokami, zgrešil bo; razdalja med ladjo in bregom se vztrajno veča – krikne, skoči.

Morda to pomeni, da ga On kliče. Da je na dobri poti. Da je skoraj nared za očiščevalno kopel mikve, za vodo, ki čaka nanj, za temačno kotanjo, kamor se bo spustil, dokler ga ne bo zalila živa voda.

Ampak morda tudi ne.

Zavojček je spet odložil na mizo. »Osupljiva podobnost, kaj?« je dejal. »Da si hotel svobodo, pa si zaradi nje skoraj umrl. Tako kot pri cigaretah.«

Kurbankilijev se je nagnil k pepelniku in ugasnil cigareto. Ovohal je prste.

»Povsod je boljše kot tam,« je naposled rekel. Pomignil je proti zadnji steni z linami visoko pod stropom. »Povsod.«

»Celo v stepi, na robu smrti?«

Kurbankilijev se je popraskal po prsih. »Po mojem, ja.«

»In to velja tudi za Etiopijca?« ga je vprašal Beg.

»Ne vem, zakaj se je on odpravil na pot.«

»Njega ni ubilo hrepenenje po svobodi,« je pribil Beg.

»O tem ne vem nič.«

Beg je ošinil zavojček s protezo.

»Ves ta čas je glavo nosil Vitalij,« je dejal Kurbankilijev. »On je bil nosec.«

»Zakaj on?«

»Tako je bilo določeno.«

»Kdo ga je določil?«

»Zamorec. On ga je izbral.«

»Ne razumem. Etiopijec je določil, kdo mora po njegovi smrti nositi njegovo glavo?«

»Ko je bil še živ, ja. Takrat ga je izbral. Na hribu. Vanj je vžgal resnico.«

»In rekel mu je ›Ti boš nosil mojo glavo, ko umrem‹? Ne zafrkavaj me.«

Mož se je naslonil nazaj, oči so mu begale po stropu.

»Hej!« ga je poklical Beg. Tlesknil je s prsti. »Nekaj sem te vprašal.«

»Saj sem te slišal.«

»Potem pa odgovori, prosim.«

»Pokazal je nanj. S prstom. V njegovo roko je vžgal nekakšno luknjo. Še zdaj jo lahko vidiš. Tako se je zgodilo. Več pa ne vem povedati.«

»In kdo mu je razbil glavo?«

»Bilo je nujno.«

»Zakaj?«

»Ni šlo drugače.«

»Zakaj ne?«

Tišina.

»Zakaj ne?« je ponovil Beg.

»Stran je moral, zato da smo šli mi lahko naprej.«

»Tako se ti je zdelo? In potem si ga ubil?«

»Ne.«

»Kdo pa? Povej že!«

Kurbankilijev je počasi zmajal z glavo, skoraj pomilujoče. »Tega nisem storil jaz,« je rekel in se grenko nasmehnil. »Vsi smo ga ubili.«





Triintrideseto poglavje





Mi smo mrtveci




Ko je Bega tisto jutro pred zadnjim zaslišanjem poklical inšpektor Matuszak, je namrščil čelo. Ker je pri primeru šlo tudi za tihotapljenje ljudi, so prebežnike prijavili Sektorju za organizirano kriminaliteto in Matuszak se je pri priči lotil dela. Bega je prizadevnost in učinkovitost njegove službe popolnoma presenetila.

Inšpektor je hotel vedeti vse o uprizorjenem mejnem prehodu. Da kaj takega obstaja, so domnevali že dlje časa; v stepi so našli trupla, nekatera so klečala v pesku, druga so roke roteče iztegovala proti nebu – posmrtni kipi. Tokrat pa so prvič našli preživele.

»Javil bom, naj jih premestijo k nam,« je rekel Matuszak, »pa jih ne boste imeli več na grbi.«

Beg mu je povedal, da je ženska tik pred porodom. Drugi so bolni in podhranjeni.

»Kdaj boste končali preiskavo?« ga je vprašal Matuszak.

»Odvisno,« je skomignil Beg.

Omenil mu je glavo, o kateri je še vedno vedel premalo. »Dogovorili so se, da mi o njej ne povedo ničesar.«

Vedel je, kaj si mora sogovornik na drugem koncu žice misliti o njem: Ubogo provincialno teslo, res ne znaš narediti ničesar tako, kot je treba?

Bilo mu je vseeno, samo svoje delo je hotel končati. Njegovo življenje je bilo po novem neločljivo povezano s prebežniki in s potjo, ki so jo imeli za sabo. Kot Judje so tavali skozi puščavo in kot Judje so s sabo nosili okostje enega od svojih – Begov razum je okamnel spričo grozljive podobnosti. S sabo so nosili glavo, tako kot so Judje pred tri tisoč leti nosili s sabo kosti Jožefa, ki je umrl v Egiptu, potem pa so ga balzamirali in položili v krsto.



Gotovo vas bo Bog obiskal. Takrat odnesite moje kosti s seboj od tod!



Minilo je na stotine let, ampak na svojo obljubo niso pozabili. Dokaz zvestobe, je temu rekel rabin.

›Takrat odnesite moje kosti s seboj od tod –,‹ tako je bila zgodovina Begovih prednikov prepletena z zgodovino skupine izgubljenih v stepi.

Predvčerajšnjim ali pred tri tisoč leti, v čem je bila razlika?

Rabin je rekel, da mora vsak Jud, naj se kadarkoli znajde kjerkoli na svetu, nase gledati kot na pregnanca, kot na brezdomca sredi puščave, tako pomemben je bil odhod iz Egipta in štirideset blodnih let v divjini za izraelsko ljudstvo. Vsak korak je Juda spominjal na njihov eksodus in ga popeljal nazaj k rojstvu njegovega ljudstva v puščavi. Tam jim je Bog dal svoje zapovedi in je vera Vanj dobila trdno obliko.

Na skrivnosten način so zaslišanja Begu približala eksodus, pred očmi se mu je projicirala zgodovina – včasih je imel celo občutek, da se zgodba beguncev prikazuje posebej zanj. Takrat je bil Večni tako blizu, da ga je obhajal neizmerni občutek sreče.

Ampak kaj je o tem vedel inšpektor Matuszak? Samo svoje delo je opravljal, globlje povezave ga niso zanimale.

»Čez približno tri, štiri tedne,« je rekel Beg, »takrat bodo dovolj pri močeh, da jih bomo premestili. Takrat bo končana tudi moja preiskava.«

»Danes … dva tedna, 22. decembra jih pridemo iskat.«

»Z vsem spoštovanjem, inšpektor Matuszak, glede datuma se ne bom pogajal. Prvega januarja so vaši.«

»Ni v vaši pristojnosti, da bi jih zadrževali.«

»Morali bi jih videti. Potem bi me razumeli. Nekdo od naših jih je opisal kot Jude iz taborišča. Trenutno nikakor niso v stanju, da bi odšli na pot.«

Preden sta odložila, je Matuszak dejal, da ga bo čez nekaj dni spet poklical. S tem se je končal njun prvi pogovor.



Beg je sedel v sobi za zaslišanje, prekrižane roke je naslanjal na trebuh. Po kosilu naj bi predenj pripeljali še zadnjega prebežnika. Počasi je zaprl oči.

Šele zdaj, ko je takole sedel v tišini, se je zavedel zvokov stavbe. Slišal je mijavkati kable dvigala v jašku ter šumenje zraka in klokotanje vode v ceveh. Od nekod je prihajalo še nekakšno drdranje, ki si ga ni znal razložiti. Pa loputanje vrat, koraki ljudi, ki so hiteli po hodnikih. Že skoraj dvajset let se je potikal po tej stavbi in še nikoli prej ni opazil, da zveni kot organizem, ki hlasta za sapo.



Ko so mu pripeljali še zadnjega pripornika, se je Beg sunkovito predramil iz dremeža. Ko je opazoval, kako so moža priklenili h kovinskemu obroču, je odprl zamašek na steklenici energijskega napitka. Na dušek ga je izpil. Stražar je zapustil sobo, moža sta ostala sama.

»Ti si še zadnji iz vaše skupine, s katerim se bom pogovoril,« je začel Beg. »Veliko stvari že vem, ampak mogoče še ne čisto vsega. Zdaj imaš priložnost, da mi poveš svojo plat zgodbe.«

Ker je možakar še kar molčal, je zamašek počasi privil nazaj na prazno steklenico in rekel: »Ali razumeš, kaj sem pravkar rekel?«

Mož je prikimal.

»Dobro,« je rekel Beg. »Tvoje ime, starost in poklic, prosim.«

Aleksander Haç je svojo zakotno vasico na Uralu zapustil, da bi si na tujem ustvaril boljše življenje. Mesar povsod najde službo, si je mislil. Star je bil sedeminštirideset let.

»Osumljen si poskusa ilegalnega prečkanja meje,« je rekel Beg, »ampak ker v resnici meji niste prišli niti blizu, si predstav­ljam, da bomo ta sum ovrgli. Nikakor pa ne morem spregledati moške glave, ki smo jo našli v vaši prtljagi. Umor, si mislim, bo zaključil tožilec. In skrunitev trupla, če vas bo hotel še dodatno zašiti.«

Mož je skomignil. »Saj veste, kaj pravijo. Da je zakon kača, ki piči samo tiste brez čevljev.«

»Že mogoče, ampak pozabljaš na glavo. Zaradi nje vam bodo sodili.« Popraskal je izboklinico na površini mize. Prešinilo ga je, da bi lahko šlo za ostanek lepila. Dvignil je glavo. »Razen če mi poveš, da s tem nimaš nič.«

»Tega pa ne morem,« je odkimal Haç. »Kriv sem. Tako kot drugi.«

»Česa si kriv?«

»Tega, česar sem osumljen.«

»Strinjanje z obtožnico je nekaj drugega kot sam zločin,« je dejal Beg. »Česa si pravzaprav kriv?«

Ampak Haç se je odločil, da bo molčal. Dlake na podlakteh so se mu ježile. V sobi je bilo toplo, ampak možak je imel kljub temu kurjo polt. Še vedno ga je bila sama kost in koža, ni se mogel ogreti.

»Veš,« je rekel Beg, »pravijo, da sem potrpežljiv človek. Navadno na zaslišanjih ne uporabljam sile. Kolegi se mi zaradi tega posmehujejo. Nasilje je vendar veliko bolj … učinkovito. Ampak kmalu vas bodo odpeljali stran, zaslišali vas bodo kriminalisti Sektorja za organizirano kriminaliteto. In oni vedo, kaj je bolečina. Zato so hodili v šole. Spomnili se boste poročnega datuma svojih starih staršev, če bodo tako hoteli. In potem si boste vsi želeli, da bi mi odgovorili, namesto da ste pustili, da je prišla zadeva tako daleč.« Zleknil se je v svojem stolu in desno roko položil na mizo. »Zakaj se smeješ?« S prsti je začel tapkati valček.

»Praviš, da sem zadnji, s katerim se pogovarjaš,« je rekel Alexander Haç. »Kako je potem mogoče, da še vedno ne veš, s kom imaš opravka?«

»Kako to misliš?« je presenečeno vprašal Beg.

»Sanja se ti ne, koliko večerov smo zaspali v prepričanju, da ne bomo dočakali jutra. Mi smo mrtveci. Ne moreš nam priti do živega.«

Begu se je tiho spahnilo. Po ustih se mu je razpršil sladkoben okus energijskega napitka, ki ga je spominjal na žvečilni gumi. »Dovoli, da zdajle povem nekaj precej čudaškega,« je rekel. »V bistvu me ne zanima zares, kdo ga je ubil in kdo mu je odrezal glavo in take reči. To bodo ugotavljali na Sektorju za organizirano kriminaliteto, ko vas premestijo tja. Zame je bolj bistveno vprašanje … Zanima me …« Za trenutek je premolknil. »Mogoče bi te vseeno najprej vprašal tole,« je nato dejal. »Si veren? Verjameš v boga?«

Možev pogled se je pomračil. Skomignil je.

»Jaz osebno,« je dejal Beg, »sem šele pred kratkim stopil na pot, ki vodi k Večnemu. Marsičesa še vedno ne razumem, ampak lahko rečem, da … sem, ja, sprejel vero. Dolga zgodba je, vse skupaj je še zelo novo, ampak gre za to, da …«

Začel je pripovedovati o potovanju iz Egipta. Kako so Izraelce čez dan vodili oblačni stebri in ponoči ognjeni. Morje se je razdelilo, da so ga lahko prečkali. Štirideset let je nanje deževala hrana, vsakokrat ravno dovolj za en dan. »Vsi poznamo to zgodbo,« je dejal Beg, »nisem pa vedel, da so ves ta čas s sabo nosili kosti enega svojih očakov. Jožefa, ki so mu morali obljubiti, da ga bodo pokopali v obljubljeni deželi … več sto let pozneje, in obljube niso pozabili. Takšna zvestoba, takšna dih jemajoča zvestoba …«

Čutil je, kako mu oči gorijo.

»In?« ga je vprašal mož. »So ga res pokopali v obljubljeni deželi?«

Beg je pokimal. »Prispel je v obljubljeno deželo. On je … Mojzes ni, pa bi si od vseh najbolj zaslužil. Ampak razlog, zakaj ti to pripovedujem … je tisti vaš Etiopijec. Zakaj je moral umreti? In zakaj vam je bilo tako pomembno, da ste ga vzeli s sabo? In pomembno vam je bilo zagotovo, sicer česa takega ne bi naredili. Povej, zakaj vam je toliko pomenil. Samo to bi rad vedel.«

Haç je sedel povsem nepremično. Zdelo se je, kot da ne diha.

»Začeli so se dogajati čudeži,« je nato počasi dejal. »Naenkrat so bili povsod okrog nas in po dolgem času nismo več dvomili o svoji usodi. Teh reči se enostavno ne da povedati. Nekaj pomenijo samo tistim, ki so bili zraven. Ki so šli skozi goščavo groze.«

»Kje je ta goščava groze?«

»Sprašuješ in sprašuješ, kot da za vse obstaja odgovor.«

»Ti si omenil goščavo groze, jaz te samo sprašujem, kaj je.«

Ampak mož nasproti njega se je pogreznil vase. Videti je bilo, kot da bi taval med svojimi spomini, morda celo nekoliko presenečen nad tem, kar je v njih videl.

Begove slutnje, da gre za nekakšen obred čaščenja, so dobivale čedalje jasnejše obrise – šlo je za nekaj, o čemer niso mogli govoriti, saj pod ledenim reflektorjem v sobi za zaslišanje vsaka vera vztrepeta od strahu in se zapre ko školjka.

»Ko smo ga umorili,« je nenadoma rekel mož, »je fant začel sanjati. Sanjal je o naši poti. Ženska je rekla, da sanje prihajajo od njega. Znala jih je razložiti. Fant ji jih je povedal in ona jih je razumela.«

»Od koga, praviš, da so sanje prihajale?«

Mož se je nasmehnil. »Od Afrike. Od koga le? Pošiljal nam jih je, da bi vedeli, katero pot moramo ubrati. Prisežem! In šli smo naravnost tja, kamor je rekel.«

»In kam ste šli?«

»Ženska je rekla, da moramo proti jugu. Dolge mesece smo hodili proti zahodu, zdaj pa smo naenkrat morali na jug. Sam sem bil proti; ko se enkrat odločiš za smer, se je moraš držati, sicer se ti do konca zmeša. Ampak tako prepričani so bili, da imajo prav. Pa sem pomislil … kaj pa, če je res … da jim res govori skozi fantove sanje … kdo sem potem jaz, da … In potem smo našli tisto vas. In to nas je rešilo.«

»Praviš torej, da je fantu sanje pošiljal zamorec?«

»Začele so se, ko je umrl.«

»Ampak zakaj je moral umreti, če je bilo to, kar je storil za vas, dobro?«

»Ne razumeš. Ni bilo zmeraj tako. Na začetku je bil v službi zla. Slabe stvari je počel. Prisesal se je na dolginovo telo in jedel od njega. Zamorec ga je zaklel, trpel je hude bolečine, vsi smo to videli. In na mestu, kjer se je dotaknil Vitalijeve roke, mu je ta začela gniti. Gniloba se je prežirala skoznjo, da bi mu skoraj odpadla. Če zdaj pomislim, je bilo vse naše potovanje …«

»Praviš, da je jedel od telesa nekoga drugega?« je vprašal Beg. Trudil se je, da bi potlačil stud, tisti globoko zakoreninjeni odpor.

»Ja, svoje zobe je zaril vanj, o ja.«

»In to ste videli na lastne oči?«

»Ljudožerci so, ni tako? Zamorci. Že od pamtiveka. To je v njih, pa pika.«

Vsake toliko je bilo Begu dano, da je za hip uzrl goščavo groze – samo kratek preblisk, ki je zamrl, še preden se ga je polotil obup. Rekel je: »Pripoveduj mi o vasi.«





Štiriintrideseto poglavje





Petelin




Trije od štirih so bili za, samo on, divji lovec, je bil proti. Vitalij ni več štel, v glavo ga je zadelo. Prvič po več mesecih so zavili z začrtane poti in se odpravili proti jugu. Sledili so sanjam, prividu odrešenja – če bi se pokazalo, da so sanje laž, bi žensko in fanta ubili. Bližala se je zima, zjutraj je njihova telesa prekrivala slana.

Ko se je petega dne začelo mračiti, so v daljavi zagledali nekakšen drevored, ki je počasi vznikal iz ravnice. Visoka debla topolov. Nasad. Nekdo jih je posadil, voda iz jarka je bila speljana do njihovih korenin. Topoli so stali tam, na prvi bojni črti, na skrajnem obroču zaščite pred vetrom in peskom s stepe.

Toda drevesa so bila mrtva.

Za njimi so našli zapuščene hiše. Tavali so po ulicah naselbine, veter je žvižgal skozi odprta okna in vrata. Nikjer ni gorela nobena luč, nikjer ni bilo opaziti žive duše. K zidovom je nanosilo kupe peska, trava in grmovje s stepe sta se razrasla vse do ulic.



Na ilovnatih tleh v eni od hiš so si zakurili ogenj. Ob plamenih so si pogreli roke. Zakaj so ljudje zapustili domove? Kakšna nesreča jih je pognala v beg? Kam so šli?

Njihove sence so poplesovale po zidovih. Našli niso ničesar za pod zob, a tisto noč vsaj niso zmrzovali na prostem.



Bilo je še temno, v pepelu so se smodili še zadnji koščki oglja. Tedaj pa so v spanju zastrigli z ušesi. Tisti zvok … Ni bilo dvoma …

Petelin. Nekje je zakikirikal petelin. In še enkrat. Nekdo se je kobacal na noge, drugi so se nemirno premetavali po tleh.

Slišali so petelina. Poslednjega petelina na zemlji.

»Hudirja,« je v temi rekel divji lovec.

Opiraje se na tla je zlezel pokonci in odšel iz hiše. Ženska je na ogenj naložila polena in razpihala žerjavico. Drug za drugim so vstali, polomljeni, otrdeli; podhranjeno telo jé samo sebe, najprej požre lastne mišice.

Skozi umazana okna je prodirala motna svetloba, zunaj je vsake toliko zakikirikal petelin. Mož iz Ašhabada je na podstrešju izdiral deske, da bi si podkurili z njimi; delo je bilo naporno. Drugi so sedeli spodaj in se dušili v oblaku črnega, lepljivega prahu. Ogenj se je razplamtel. Vitaliju se je bledlo.

Divji lovec se je vrnil v hišo, z mrzlimi potnimi sragami na čelu.

V daljavi je kikirikal petelin.

»Nisem ga mogel uloviti,« je sopel. Sedel je, roke naslonil na stegna in počival. »Dva bova morala nadenj. Krepak je, vrag.«

Pomaknil se je k ognju, besen od ponižanja.

Čez čas je fant spregovoril. Vprašal je: »Kdo pa pravzaprav skrbi za tistega petelina?«

Mrzel preblisk med njihovimi očmi – spoznanje, da perjad zime ne more preživeti sama od sebe, da je nekje nekdo, ki kokoši in petelina hrani in zvečer zapre kurnik, da jih ne dobijo plenilci. Vitalija so pustili ležati ob ognju, sami pa so se odpravili preiskat hiše in drvarnice. Do sitega so se najedli napol zmrznjenega, gnilega sadja, ki so ga našli pod redkimi skrivenčenimi drevesi. Fant je na tla metal drobna jabolka, ki so obvisela na vejah. Od vrelega sadja se jim je začelo rahlo vrteti.

Nabrali so les, fant je našel vile z dvema rogljema. Prečesali so sleherno hišo in lopo zraven nje. Niso mogli ugotoviti, ali so vaščani odšli od doma v naglici ali mirno, drug za drugim, se z leti izselili.

Ko so na obledeli zaplati trave zunaj vasi zagledali več kokoši, ki so brskale po prsti, so obstali kot prikovani. Prizor izobilja. Preplavila jih je evforija, a niso prav dobro vedeli, česa naj se lotijo najprej, naenkrat je bilo vsega preveč.

»O, o, o,« je vzklikal mož iz Ašhabada.

Opotekali so se na šibkih nogah, nikdar ne bodo dovolj hitri, da bi jih ujeli. Sredi svojega harema se je šopiril petelin, petelin prvak, z visokimi nogami in z ognjeno rdečo rožo na glavi. Tu se bo njegovo življenje končalo; zobje so jih zaskeleli od lakote.

Takrat pa so zagledali hišo.

Stala je nekoliko stran od vasi, napol skrita za nasipom. Okoli nje je raslo nekaj mršavih topolov.

Iz dimnika se je sukal ozek stebrič dima.

V nobeni od njihovih predstav ni bila rešitev videti kot v pravljici.

Oklevaje so stopili proti njej, v strahu, da se bo pred njihovimi očmi razblinila, takoj ko se ji bodo začeli približevati. Ilovnate stene so bile nekoč bele, na polknih, podboju in okenskih okvirih je bilo še vedno opaziti modro barvo, značilno za kmečke hiše. Vrata in okna so bila vsa nekoliko vegasta, kot bi hišo nekaj premaknilo in bi se počasi pogrezala v zemljo.

Neodločno so postali pred vrati.

»Halo! Je kdo doma?« je zaklical divji lovec.

Odsunil je vrata in vstopil v hišo. Drugi so šli za njim. Znašli so se v temačnem prostoru in obstali pod nizkim stropom. Cev, speljana od peči v dimnik, je puščala, zidovi so bili pokriti s sajami. Videti je bilo, kot da bi vstopili v notranjost starega, obtolčenega kotla. Zadaj, pri pipi, je stala stara ženica. Lase je imela spete v kite. Njena brezzoba usta so se osuplo povesila.

»Hrana,« je dejala ena od prikazni, ki so vstopile v njeno hišo.

»Hrana,« so zdaj ponovile še ostale.

Starka se je s hrbtom naslanjala na lijak. Na elastikah v njenih laseh so se svetlikale rdeče lesene češnje.

»Hrana! Lačni!« so zdaj prikazni kričale druga čez drugo. Krilile so z rokami in jih približevale ustom, kot da bi vanje nosile hrano. Iz njenih omar so vlekle pločevinke, jih odpirale in kar z rokami začele zajemati njihovo vsebino. Golaž. Fižol. Pilav. Pili so mleko, slajšega v življenju še niso okusili. Žrli so in se basali, dokler se niso začeli grabiti za trebuhe in so, zvijajoč se in ječe od bolečine, obležali na tleh v lastnih izbljuvkih.

Starka se ves ta čas ni niti zganila. Potem se je ogrnila v plet, stopila čez telesa na tleh in odšla iz hiše. Iz enega od sodov je zajela zrnje in poklicala: »Pipipipipi! Pipipipipipipi!« Kokoške so z glasnim kokodakanjem pridrobencljale k njej in začele kljuvati zrnje pri njenih nogah.

Prikazni so druga za drugo zapustile hišo.

Gledala je za njimi, ko so se vzpenjali na nasip in se odmajali k hiši nekoliko naprej, obloženi s konzervami in plastenkami pasteriziranega mleka. Njeno zimsko zalogo.



Ogenj je ugasnil. Vitalij je izginil. Podrezali so v ognjišče in zaplenjeno hrano spravili v svoje bisage.

Vitalij svoje torbe ni vzel s sabo. Ležala je med njimi, prek nje so bile navlečene neštete plastične vrečke, blatna kepa, umazana; ogabna koža, iz katere je pobegnila še sama žival. Fant jo je potegnil k sebi in začel razvozlavati vrvico, s katero je bila povezana. Končno jo je odvezal in bisago obrnil, da je vse iz nje zletelo po tleh. Čisto na koncu je s topim udarcem iz nje padlo nekaj težkega.

Fant je s pridušenim krikom skočil ritensko, med njegovimi nogami je ležala zamorčeva glava. Po rokah in nogah je odkoracal stran. Mrtvi obraz je buljil vanj, nepoškodovana veka je bila napol odprta.

Ženska si je v šoku z dlanmi pokrila usta.

»Hudirja,« je že drugič tisti dan rekel divji lovec. Odtajano glavo je prijel za lase, stopil k vratom in jo zalučal na ulico.

Ženska je vstala. Prerinila se je mimo njega skozi vrata in se vrnila z glavo v hišo.

»Ste pozabili,« je sopla, »kako nas je pripeljal sem? Mu tako izkazujete hvaležnost? Za tole? Za streho nad glavo, ogenj, hrano v želodcu?«

Glavo je podržala pred obrazom divjega lovca. Iz vratne rane so mezele brezbarvne, prozorne kapljice. »Vodil je Vitalijevo roko, da mu je z njo odrezal glavo, da je lahko bil še naprej z nami. Tudi v smrti nas ni zapustil.«

Fant je že zajel sapo, da bi nekaj pripomnil, ampak so mu besede zastale v grlu. Divji lovec je bolščal v ogenj.

»Nekaj je res na tem,« je oklevaje pripomnil mož iz Ašhabada. »Neverjetno, kakšno srečo imamo, odkar smo se obrnili na jug.«

»To ne more biti naključje,« je rekla ženska.

Fant je pogledal divjega lovca, hotel je vedeti, kaj si misli on.

Ženska je pokazala na fanta.

»Ste že pozabili njegove sanje?«

Niso pozabili njegovih sanj.

Divji lovec je rekel: »Priznam, da sem bil proti, ampak jasno je, da nam je pokazal pravo pot.«

Drugi so prikimali, v tej misli so našli tolažbo in varnost.

Ženska si je spet izborila besedo, pojasnila jim je, kaj se je pravzaprav dogajalo. Od zamorčeve smrti in fantovih prvih sanj se je čas spremenil v njihovega zaveznika; okoliščine so se naenkrat obrnile njim v prid. Prekletstvo, ki jim je že od samega začetka viselo nad glavo in potovalo z njimi, se je razblinilo, odpihnilo ga je. Tesnoba, skala na njihovih prsih, je izginila. Kdo lahko trdi, da je vzrok za to kaj drugega kot zamorčeva glava? Sama ni dvomila, njegova smrt je bila tista, ki jih je odrešila. On, ki je tesnobo prinašal, jo je zdaj tudi odvzel.

»Ne razumem prav dobro,« je rekel mož iz Ašhabada. »Ampak ne vem, kaj drugega bi bilo lahko vzrok za našo srečo.«

»Saj ti ni treba razumeti vsega,« je rekla ženska. »Dovolj je, da se je zgodilo. Nemogoče je, da bi vse razumeli. Samo hvaležni moramo biti.«

»Da se je nam …« je zamomljal divji lovec, »prav nam … zgodilo kaj takega. To je vendar …«

Drugi so prikimavali, ja, bili so izbrani. Fant je z velikimi očmi gledal okrog sebe in začudeno opazoval, kako se je nenavadno prepričanje počasi polaščalo druščine, kako so se ob zamorčevi glavi zbližali, zedinili. Njegova smrt je zgladila nasprotja. Polastila se jih je evforija. Vse je neizogibno vodilo k temu zaključku. Vse se je zgodilo zato, da je bil temu priča, da bo pozneje o tem lahko pripovedoval.

Divji lovec je zmajal z glavo. »Kdo bi si mislil, da je kaj takega mogoče.« Podrezal je v ogenj in rekel: »In kaj zdaj? Kaj se zdaj pričakuje od nas?«

»Da mu sledimo,« je dejala ženska, »in da ne dvomimo.«

Rekla je, da jih bo glava vodila; bati so se je morali in jo častiti in nikoli pozabiti, kar se jim je hudega zgodilo.

V osrčju njihove male skupnosti se je zamorčeva podoba preoblikovala, postala je neoprijemljiva in dvoumna. Njegova domnevna nasilnost se je prepletala z njegovo domnevno milostjo.

Kako se je hranil z mrtveci.

Nenadoma je fant z rezkim glasom dejal: »Najprej nisem mogel verjeti, bolj ko sem o tem razmišljal, pa … kako bi lahko bilo drugače?«

Ženska je prikimala. »Hranil se je z nami.«

»Zato je vedno zaostajal!« je vzkliknil fant.

»Ali bi preživel on ali mi, za to je šlo,« je pripomnil mož iz Ašhabada.

Njegova smrt je bila neizogibna, tako kot mora zrno pasti na zemljo in umreti, da spomladi spet lahko obrodi. Divji lovec, ženska in fant prihajajo iz kmečkih družin, vedo, kako je s temi stvarmi. Poznajo večni krogotok. Kako iz mrtvega vzklije novo življenje.

Sedijo okoli ognja in si pripovedujejo vse, česar se spominjajo. Vrh kurgana je pokazal na Vitalija, s prstom je vžgal vanj svoje znamenje. Spomnijo se tudi razžirajočih garij na dolginovem telesu, razpravljajo, kako je iz nič pričaral hrano za tovariša, ki so ga pustili v pesku, da bi tam v miru umrl. Spregovorijo o strahu in razkolu, ki ju je zasejal mednje.

Kakšna sreča, da so ga ubili! Kakšna modrost! Živ bi jih pognal v pogubo, mrtev jih je rešil. S hvaležnostjo in studom so strmeli v glavo, tisto odurno stvar, razsvetljeno stvar.



Vitalij? Kje je Vitalij?!

Iskat ga gredo, zdaj ga ne smejo izgubiti, zdaj ko vedo, da je on nosec, da so rešeni.



Divji lovec ga najde, šele ko se že mrači, na pokopališču zunaj vasi. Med vegastimi nagrobniki si je v mrzla tla izkopal jamo. Zdaj z zaprtimi očmi in z rokami, sklenjenimi na prsih, leži in čaka na smrt. Ta bi gotovo tudi res prišla ponj, če ga ne bi divji lovec nagnal iz groba, še preden se je znočilo.

Zdaj sključen sedi pri ognju. Vsake toliko vtakne roko v pločevinko s fižolom in oblizne prste. Vitalij je že onstran lakote. Na njihova vprašanja ne odgovarja več.





Petintrideseto poglavje





Nazaj ga hočejo




»Divji lovec laže,« je fant rekel Begu. »Sam je to storil. Potem ko smo šli nazaj.«

»Kam?«

»K Afriki.«

»Zakaj?«

»Nismo se mogli več premikati. Kot da bi imeli svinec v čevljih. Ni nas hotel izpustiti.«

»Haç, ki mu ti praviš divji lovec, trdi, da si sanjal stvari, zaradi katerih ste se namenili proti jugu.«

Fant je nataknjeno prekrižal roki na prsih. Na rjuhi so ležali novi stripi, ki mu jih je prinesel inšpektor. S prsti je zdrsel čez pisane naslovnice. Glavo mu je prekrival puh črnih las.

»Gosi,« je nato dejal, kajti prej ko se bo Beg pobral, prej se bo lahko lotil svojih stripov.

»Gosi,« je ponovil Beg.

»Videl sem jih, na nebu, visoko nad nami so letele. O njih sem sanjal večkrat. Najprej so bile samo gosi, potem letala. Vprašali so me, kam so letele, tiste gosi. Tja dol, sem rekel. In tako se je zgodilo. Tudi njena stara mama je sanjala gosi, je rekla. Vse je hotela izvleči iz mene.« Prhnil je. »Ženska je zmešana.«

»Se je to zgodilo, preden ste se vrnili k truplu črnca, ali potem?«

»Približno sočasno. Ne vem več natančno.«

»In ko ste se vrnili, je Haç črncu odrezal glavo.«

»Ja.«

»Si to videl?«

»Ja.«

»Ste bili vsi zraven?«

»Ja.«

»Vsi so to videli?«

»Ja.«

»Kako je to storil?«

»Z nožem od Afrike. Našel ga je v njegovem žepu. Prej je bil dolginov, tisti nož.«

»Zakaj pa mu je bilo treba odrezati glavo?«

»Pfff.«

Obrnil je enega od stripov in ga nato spet odložil na posteljo. »Ženska je trdila, da zamorec sanja v moji glavi, tega se nisem spomnil jaz.«

»In, je bilo to res ali ne?«

Fant je zaprl oči. Beg je ponovil vprašanje.

»Imaš ti boljšo razlago?« ga je vprašal fant. »Če pogledaš, kaj vse se je potem dogajalo? Kar naenkrat smo imeli tako srečo. Govorila je, da ga moramo obdržati pri sebi, da nas bo vodil, in take reči. Ampak saj ga menda nismo mogli celega prenašati s sabo. Torej …«

Beg je prikimal, fant si tega ne bi izmislil. In on je razumel njihovo stisko. Bogovi niso hoteli uslišati njihovih molitev. Gluhi in nemi so gledali dol nanje. In tako so jih zamenjali.

»Še zmeraj je ležal tam,« je pripovedoval fant, »ampak ne vprašaj, kakšen. Zveri so se preglodale naravnost skozi njegova rebra. Požrle so mu jetra, vse notranje organe. Svinjsko.«

»Kdo pa mu je razbil glavo, mogoče veš?«

»Mene takrat ni bilo zraven. Jaz sem ga samo našel, že mrtvega.«

»Kdo pa misliš, da mu jo je?«

Fant je skomignil z drobnimi rameni. »Vsak bi ga lahko treščil po glavi. Tako težko spet ni.«

Očitno nagonsko razumejo, da je molk njihova najboljša strategija, si je mislil Beg. Na ta način je bilo krivih vseh pet, tako kot jih je vseh pet tudi nedolžnih.

Fant se je nagnil naprej. Nekaj je hotel še reči, ampak je okleval.

»Kaj je?« ga je vprašal Beg.

»Nič,« je odkimal fant.

»Kar mirno povej.«

»Kje je zdaj?«

»Kdo?«

»Zamorec.«

»V hladilnici. Kjer je tudi tisto mrtvo dekle.«

»Sta skupaj?«

»V istem prostoru, ja.«

»A, okej.«

»Zakaj te to zanima?«

»Kaj boste naredili z njim?«

»Nič. Pokopali ga bomo, čez nekaj časa, bi rekel. Če ne ugotovimo njegove identitete.«

Fant je počasi zmajal z glavo. »Vi res nič ne razumete … Nazaj ga hočemo.«

Beg je planil v smeh.

»Saj ni vaš,« je vztrajal fant. »Naš je. Nazaj ga hočemo.« Črne oči so se mu besno bleščale.

Beg se je nehal smejati. »In kaj boste počeli z njim?«

»Nazaj ga hočemo.«

»To ni noben odgovor.«

Fant je zaničljivo skremžil zgornjo ustnico. »Drekač!«

»Če boš takole govoril z mano, jih bom odnesel kar s sabo.« Beg je pobral stripe s postelje in jih zvil. S težavo je prikrival svoje razočaranje. Na fanta se je navezal. Smilil se mu je. Beg si je želel, da bi bila naklonjenost obojestranska. Če imaš za prijatelja otroka, si med izbranci.

Nazaj ga hočemo.

Še zdaj je imela glava čudežno moč, še zmeraj jih je držala bolj ali manj skupaj. Morda, je pomislil Beg, to tudi pojasnjuje njegovo očaranje nad tem, da se je znašel tako blizu začetka nečesa novega. Samega izvora. Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal.

Bilo jih je premalo in čas ni bil pravi za take stvari, ampak v kakšni prejšnji dobi bi se to zares lahko zgodilo, nekaj novega, sveta skrivnost – kri, kazen, odrešitev.

Začetek trdne vere.

Krst, očiščenje, zakaj ne?

Sneg med zarezami v profilu njegovih službenih škornjev se je stopil v majhne luže na linoleju.

»Ženska je danes ponoči rodila,« je Beg čez čas povedal fantu. Pogledal je na uro. Bil je 19. december.

To so mu povedale sestre, ko je tisti popoldan prišel na oddelek.

Fant je prikimal. »Slišal sem jo kričati. Odpeljali so jo.« Globoko je vdihnil in se pod odejo popraskal po nogi. »Nisem vedel, da so jo odpeljali zaradi poroda.«

»Nedonošenček, ampak zdrav, človek komaj verjame,« je pripomnil Beg. Kako lahko okostnjak donosi zdravega otroka?

»Mi daš stripe?«

Beg je odsotno odložil stripe nazaj na posteljo. Fant je enega od njih odprl in začel listati po njem.

Otrok še ni imel imena, so mu povedale sestre, ko je vstopil v bolnico, spraševale so ga, kaj naj vpišejo v register.

»Said Mirza,« je ustrelil. Navdih. Nagonska odločitev. Začudeno so ga pogledale. Rekel jim je: »Vprašale ste me, kako naj mu damo ime? No, potem naj bo tako. Said Mirza je njegovo delovno ime. Kar zapišite ga. Saj ni važno, če sta dva.«

Sestra je na list papirja napisala Said Mirza in ni več postav­ljala vprašanj.

»Kmalu jo bom šel pogledat,« ji je rekel Beg.

»Nima več veliko časa,« mu je dejala sestra. »Na intenzivni leži.«



Tako se je zgodilo, da sta bila na lepem v bolnišnici dva dečka z imenom Said Mirza.



Said Mirza Prvi je napeto strmel v strip. Sploh zna brati? se je vprašal Beg. Bil je spreten s katapultom, vedel je, kako poseješ koruzo in kje paseš koze, ampak ali je poznal pisano besedo? Kdo naj bi ga tega naučil, tam v gorah? Zunaj njegove rojstne vasi zanj ni življenja, če ne bo znal brati. Lahko se bo preživljal kot pomivalec posode, mogoče, ali kot črna živina na bazarju, ampak zaradi take prihodnosti že ni odšel na pot. Za to ni tvegal svojega življenja. Da bi pristal med rajo. To bi bila škoda, to bi bil poraz, fant je bister. Brez znanja pa bo samo nadarjen glodavec, ki se ne bo izučil za nič drugega kot za male goljufije. Za hitre, ničevne posle in tu in tam kakšen pretep.

»Sploh znaš brati?« je vprašal Beg.

»Seveda znam brati,« je odvrnil fant, ne da bi dvignil pogled iznad stripa.

Beg je stopil k oknu. Pred nogami mu je ležal park v svoji beli nedolžnosti. Mračilo se je, sence so se prikradle iz svojih skrivališč. Skozi okna je na sneg v vrtu lila rumenkasta svetloba. Bela, težka drevesa so stoje počivala. Za njegovim hrbtom se je vsake toliko obrnila kakšna stran, šelest papirnatih kril. Pozneje bo šel k rabinu v tisto njegovo blagoslovljeno klet in ga med plesnivimi relikvijami obremenjeval s stvarmi, ki mu ležijo na duši.



Zdi se, kot da pod napetimi rjuhami ni nikogar. Pod njenimi očmi črni kolobarji. Vsak vdih se sliši, kot bi se po zrak dvigovala iz silnih globin. Beg nehote vztrepeta. Šla je do konca svojih moči za otroka, ki ga je nosila, in zdaj bo sama umrla pod to rjuho. In ona to ve. Beg pozna pogled živali, ki sluti, da ji življenje odteka. Obup in pomirjenost drsita skoznjo kot mrzel in topel vodni tok.

»Moj sin,« reče, »kje je?«

Beg pokima. »Rekel jim bom, naj ga prinesejo.«

Vrne se na hodnik. Nekoliko naprej opazi sestro, pokliče jo. Ona položi prst na ustnice. Pomigne ji in pove, da mora po otroka.

»Ampak ne moremo …«

Beg zmaje z glavo. »Morate. Takoj.«

»Nedonošenček je,« vztraja sestra. »Sedem, osem tednov prezgodaj je prišel na svet. Zelo je ranljiv.«

»Žal mi je, ampak to se mora zgoditi,« pribije Beg.

»Na vašo odgovornost,« reče sestra, njena usta so ostra kot papir.

Nekoliko pozneje v sobo prinesejo dojenčka, ovitega v bombažno odejico, iz katere štrli njegova lutkasta glavica. Megličasto bled, voščen obrazek, krtačasti črni lasje. Zdi se, kot da oči sploh še ni odprl. Dolge, lepke solze polzijo po maminih licih. Počasi se obrne na bok in vzame štručko v naročje.

Beg ostane sam z mamo in otrokom, močno zavedajoč se svoje težke, nediskretne prisotnosti. Mama nepremičnemu otroku šepeče s tihimi, mehkimi glasovi. Zunaj te zveze ne obstaja nič. Beg umakne pogled, ko ženska razgali prsi, razdrapani kožni gubi. Bradavico mu potisne k ustom. Ustnice se ne razprejo, otrok spi. Bradavico mu vtakne med ustnice. Zdaj fantič začne z eno prvih nalog, ki jih je vanj vsadila narava, sesanje; sprva vleče šibko in potem čedalje močneje.

Ženska zatisne oči, nasmehne se.

Otročiček začne tiho jokati. Meketajoča, osamljena tožba.

»Ššš, ššš,« mu šepeta ženska.

Ko otrok še kar joka, ženska nemočno pogleda Bega.

Na hodniku ne najde nikogar. Poražen se vrne v sobo.

Otrokovo razočaranje je neznosno, neutolažljiv je.

»Vzemi ga,« mu šepne ženska.

Beg sam pri sebi zakolne. »Kako …«

»Vzemi ga!«

S svojimi velikimi dlanmi Beg dvigne otročička iz maminega objema. Podrži ga pred sabo. O, nelagodje, kdaj je zadnjič držal v rokah kakšnega otroka?

Dečka počasi stisne k svojim prsim in ga zaguga; plešoči medved pod pisanimi lučkami ob reki.





Šestintrideseto poglavje





Šabat




Pontus Beg je čedalje pogosteje pogledoval proti sivemu snež­nemu nebu in razmišljal o Bogu. Nevodljiva misel, a povsem nekoristna le ni bila. Trdna vera, je menil, temelji na železnem ponavljanju obrazcev. Ponavljanje te spravi na kolena.

Velikokrat je razmišljal samo o besedi ›bog‹, saj ni natančno vedel, kako naj razmišlja o Njem, o judovskem bogu z neštetimi psevdonimi, niti ni vedel, po čem se On pravzaprav razlikuje od pravoslavnega Boga njegovih rojakov, razen po Njegovi posebni naklonjenosti judovskemu ljudstvu.

Opazil je, da si Ga je postopoma začel predstavljati v povsem drugačnem okolju – ne v sijočem pravoslavnem razkošju, ampak v žgoči vročini puščave; njegov bog je taval med razjedenimi skalami, stebri iz rdečega granita, nemirnimi peščenimi planjavami.

Rabin je rekel, da se Večni izmika definiciji. Brezmejen je – trditev, je dejal rabin, ki pa ga vseeno omejuje, kar pomeni, da tudi ta ni povsem ustrezna.

Beg je z razočaranjem ugotavljal, da svojih predstav o bogu ni mogel potisniti proti nesnovnemu, njegov bog je imel vedno človeško podobo. Še bolj ga je spravljalo v obup, ker si ga očitno ni zmogel predstavljati brez brade. Proti tem otroškim predstavam je bil nemočen.

Po krvi je bil Beg zraščen z Bogom Tore, kar je – čim globlje se je spoznanje, da je Jud, ugnezdilo v njem – utišalo marsikateri nesmiseln dvom. Bil je Jud iz tretjine naključja in dveh tretjin odrekanja. Naučil se je moliti v hebrejščini in vstopil v vzvišen univerzum ponavljanja. Vedel je, da lahko ponavljanje obrazcev pripelje do ekstaze in da te ekstaza lahko približa misteriju. V svojem življenju ni imel nobenega judovskega zgleda, sledil je lahko le svojemu rabinu, ampak ta ni več daroval maš in se tudi ni več držal kot pijanec plota vseh tistih neštetih predpisov. Utrujen je bil, jarem ponavljanja mu je padel z ramen in zdaj je čakal le še na smrt.

»Zame boste morali kadiš moliti vi,« je rekel Begu. »Toliko stvari vas moram še naučiti.«

»Dolgo boste še živeli.«

»Dolgo življenje ni nobena milost. Naj mi bo prihranjeno. Ste že kdaj srečali srečnega starega človeka? Zadovoljnega starca? Starost je zoprna zadeva. Tako je, kot če bi vse nadloge samo čakale, da se končno zgrnejo nadte, in to hkrati.«

Prste desne dlani je pokrčil v kremplje in z njimi zapraskal po zraku.



Pred obedom se je rabin z negotovim korakom spustil v globino mikve. Beg je čakal v sinagogi. Vrata v prostor s kopeljo so bila priprta, skozi špranjo se je po tleh razpotegnil trak rumenkaste svetlobe.

Zavesa pred skrinjo zaveze je bila v senci. Zlate in srebrne bordure so se lesketale v soju sveč. Angelske roke so skrinjo dvigovale v nebo.

Iz senc so se mu začele bližati postave. Mama, zakaj se skrivaš? Zakaj nič ne rečeš? Babica, od kod prihajamo? A obe sta šli brez besed mimo – sključen je sedel na klopi in glavo naslanjal na dlani. Prsti so zatipali h kipi, zdrsnili čez šive, kjer je bila zarobljena, k napol obrabljenemu žametu. Včasih se je počutil tako trapasto, kot slab igralec pred stoletnim občinstvom; občinstvom, ki se mu vse skupaj ni zdelo vredno niti toliko, da bi se mu posmehovalo. Ko je tako strmel v polmrak, je bil Jud iz ene polovice dvoma in ene polovice sramu.

Vrata so se na stežaj odprla. Rabin je še nekaj brkljal po prostoru, čez čas pa je stopil pred Bega.

»Ne greste noter?« je vprašal.

»Kam noter?«

»V mikvo?«

»Jaz vendar ne … jaz …«

»Zakaj pa ne?«

Beg je bil zbegan, mislil je, da je potreben dokončen dokaz njegovega judovstva, preden se sme spustiti v mikvo.

»Šabat je,« je dejal rabin. »Veliko judovskih mož gre v mikvo, preden se začne šabat.«

»Raje bi še malo počakal,« je zajecljal Beg. »Nisem vedel, da bi že lahko … Raje kdaj drugič.«

»Kakor želite,« je rekel rabin. »Obvezno ni.«

Beg je bolščal v konice svojih škornjev. Spet je razmišljal o rabinovem vprašanju, kako s sebe spere umazanijo sveta, kako se spet očisti. Takrat, preden je izvedel za sveti kraj globoko v zemlji, je bil prepričan, da nekatere umazanije preprosto ni več mogoče spraviti s sebe. Morda pa ni tako. A vseeno je hotel počakati na pravi trenutek, da se očisti v mikvi, morda počakati na sporočilo rabina iz Brstic (čakal je že tako dolgo). Morda do dne, ko svojega spreobrnjenja ne bo več doživljal kot sleparstva.



V košarici je ležal kruh. Bil je navaden, sivkast hlebec, in ne običajen pleten. Pa vendar je Zalman Eder nad njim izrekel svoj blagoslov. Jedla sta juho, žlici sta trkali ob porcelan. Rabin se je z usti sklanjal tik nad krožnik. Tako sta praznovala začetek šabata. Begove ustnice so se zganile in skupaj z rabinom je zapel pesem za blagoslov jedi. Rabinov glas je škripal, melodija se je izgubljala:



»Šalom aleihem malahei ha-šaret malahei Eljon,

mi-meleh malahei ha-melahim ha-Kadoš Baruh Hu.«



Če me ne bi bilo tu, je pomislil Beg, ne bi nihče vedel, da je starec še med živimi. A tudi tedaj bi sedel tukaj, v soju dveh sveč; privid, ki je v svoji osamljenosti postal prozoren. Nekega dne bi se nekdo spomnil starega Juda in našli bi ga v njegovi postelji ali pod stopniščem, ki vodi h kopeli … In nihče ne bi vedel, da je bilo z njegovo smrtjo po več kot šeststotih letih konec judovstva v Mihajlopolu.

Iz terine si je v skodelico nalil še eno zajemalko kitajske juhe z rezanci in rekel: »Ženska je nocoj umrla. Na srečo sem še lahko govoril z njo – bila je samo še senca sebe. Toda njen otrok se zdi zdrav. Njegova mama je živela od zraka in prsti, vse je prenesla … tega ne morem doumeti, zdi se mi odločno preveč za enega človeka. Ampak videla je, da je z njim vse v redu, da bo njen otrok preživel.«

»Svet se je z njenim žrtvovanjem znova zavrtel,« je prikimal rabin. »V talmudu piše, da kdor reši življenje, reši človeštvo. Piše sicer ›judovsko življenje‹, ampak ne vem, zakaj to ne bi veljalo tudi za goje.«

Beg je pomislil na fantička, ki je tako strašno jokal v njegovem naročju, ni in ni odnehal. Šele potem ko se je Beg spomnil sesalnega refleksa pri teličkih, kako so ti s svojimi slinastimi, brezzobimi čeljustmi krčevito sesali dlan – oh, tisti namigujoči občutek, ki spominja na ščemenje, ki se ti požene skoz moda –, je naposled posegel po skrajnem izhodu v sili in otroku v usta vtaknil svoj mezinec, nakar je deček končno utihnil. Ženska ju je gledala, preveč izčrpana, da bi njen obraz izrazil še karkoli. Njene koščene ličnice in zašiljen nos so že dobili mrtvaške poteze. Prebila se je skozi goščavo groze in otroka varno prinesla na drugo stran.

Beg je z nogo primaknil stol čisto k postelji in sedel, da je bil dojenček blizu svoje mame. Počasi je spustil omot v njene roke. Včasih so se njene oči zaprle, a se je prisilila, da jih je spet odprla. To je bil ves čas, ki ga bo preživela s svojim otrokom.

Naposled jo je premagala utrujenost in je zaspala.

Beg je sedel ob njej s fantičem v svojem naročju in ga pestoval.



Rabin je blagoslovil tudi vino. Beg ni bil vajen vina. Obrisal si je usta. Gladina v steklenici se je naglo nižala. Beg je iztegnil noge pod mizo in opazoval odsev gorečih sveč na srebrnem trebušastem samovarju. Rekel je: »Povedali ste mi, da se šabat praznuje tudi v spomin na odhod iz Egipta …«

Jecljajoč, z glasom, ki je bil včasih hitrejši od misli in je včasih za njo zaostajal, mu je povedal, kaj mu leži na srcu. Mar ni bilo ironično, je rekel, da se mu je prav zdaj, ko je napravil prve korake proti Večnemu, zgodilo nekaj takega: skupina ljudi, ki je na neki način podoživela potovanje generacije skozi pustinjo, z ničemer nad glavo razen z nemim nebom? Pobegnili so pred revščino in zatiranjem, kot ljudstvo, ki je bežalo čez puščavo, da je ušlo egipčanskemu suženjstvu. Drugače, neprimerljivo, pa vendar podobno. V divjini izgubljeni človek, ki v obupu zre v nebo: Gospod, pomagaj nam, varuj nas.

Gospod?

Brez težav si je lahko predstavljal obup zapuščenih, ko se Mojzes ni vrnil z gore. Vstajo in evforijo. Ples in kričanje in preklinjanje iz strahu v divjem obredu.

»In kaj če se Mojzes prav zares ne bi vrnil s Sinaja?« je vprašal Beg. »Bi zdaj častili zlato tele? Zakaj ne – človek je v uveljavljenih religijah častil že vse mogoče: ogenj, sonce, bike, polbogove …«

»Vse te religije so propadle,« ga je s porogom v glasu prekinil rabin. »Pokažite mi eno obstoječo religijo, ki bi temeljila na čaščenju sonca ali ognja. Ali temu podobnega. Eno samo!«

»Propadle so,« je prikimal Beg, »ampak šele po stotih, mogoče tisoč letih. Ves tisti čas pa so ljudi tolažile – nudile so jim uteho, mir in obljubljale življenje po smrti. Vse, po čemer hrepeniva tudi vi in jaz.«

Rabin je v zrak dvignil kazalec. »Tako daleč bolščite, da ne vidite čisto nič več! Pred tri tisoč petsto leti nam je Večni podaril Svojo Toro, v njej je zapisano vse, kar naj bi človek vedel. To morate raziskati! Vse odgovore boste našli pri Njem!«

»Ampak oni tam v stepi niso od neba prejeli nobenega odgovora, nebesa so molčala kot grob. Njihova domišljija je ustvarila sveto pošast, pošastnega svetnika. Samo na glas razmišljam, o okoliščinah, drugačnih, kot so zdaj, v nekem drugem času, kjer bi kaj takega … lahko dobilo večji pomen, če bi imelo možnost, da se razširi med množice.«

»Pa se ni zgodilo, sveta nebesa!« V rabinovih očeh se je vžgal ogenj vina. »Upoštevajte to, kar obstaja, ne neobstoječega! V mejah Tore je dovolj prostora za dvom in diskusijo. Z dvomom se spopadamo z učenjem, to je metoda, treba se je učiti! Preiskujte vero, ne nevere.«

Beg je skomignil. »Mislil sem, da to tudi počnem. Hočem reči, da drugega sploh ne počnem. Ampak misli gredo svojo pot. Kako naj ne bi opazil podobnosti?«

»Ali poznate zgodbo o nevernikih, ki so prišli k rabinoma Šamaju in Hilelu? Ne?«

Rabin je začel pripovedovati, kako je neki neverni mož rabina Šamaja prosil, naj ga uči Tore, medtem ko bo sam stal na eni nogi, in Šamaj ga je besen poslal domov.

Pa je šel mož k rabinu Hilelu in ga znova prosil: »Učite me Tore, medtem ko bom stal na eni nogi.« Rabin Hilel mu je odgovoril: »Česar nočete, da drugi naredijo vam, tudi vi ne naredite njim. To je edina zapoved. Ostalo so interpretacije. Zdaj pa pojdite in se učite.«

»Pojdi zdaj in se uči,« je ponovil Beg. Pokimal je. »To bom tudi storil. Ampak ne morem si zatiskati oči pred neverjetnim … izjemnim dokazom neke vere, ki nastaja domala pred mojimi očmi. Seme … sveti trenutek in štirje, pet ljudi, ki mu sledijo. Ki iskreno verjamejo v tisto, kar mislijo, da vidijo …«

»Kar vidite, je poganstvo. Človek, ki časti drugega človeka, sebi enakega. Čaščeno perverzijo samega sebe. Upam, da je vaše zanimanje izključno intelektualno.«

Beg se je namuznil. »Pijva na dolgo življenje in dobro zdravje, kajti kot ste vi nehali biti Jud, ko je umrla vaša kuharica, bom sam nehal biti Jud, ko vas ne bo več.«

Zalman Eder se je zasmejal in hkrati zmajal z glavo. Dvignil je kozarec k ustnicam in pil. Zabaval se je. Bil je buden.





Sedemintrideseto poglavje





Pečen piščanec




Preselili so se v hišico kokošje ženice. Do sitega so se najedli njenih zalog in se niso ukvarjali z dolgo zimo, ki je trkala na vrata. Tla so bila nasmetena s praznimi pločevinkami, škatlami in kartonasto embalažo. Oplenili so njeno garderobno omaro in ves tekstil, kar so ga našli, razgrnili okrog peči. Ležali so na tleh in predli kot preobjedene mačke. Njeno posteljo s slamnato žim­nico in pernato blazino si je v niši za pečjo prisvojil divji lovec. Kokošja ženica se je zavlekla v star naslanjač; skozi reži priprtih vek je opazovala shujšane prikazni, ki so zasedle njeno hišico. Bili so lačni in zaspani. V razbeljeno peč so metali polena, ki so jih prinašali s skladovnice zunaj pod nadstreškom, in drugi za drugo zavijali vrat kokošim. Počrnela ponev v goreči peči je bila središče njihove sreče. Česa slastnejšega od piščanca, ki je cvrčal v masti, si niso mogli predstavljati.

Ko so se najedli, so pospali okoli peči.

Na zunanjem podboju vrat je visela torba s skrivnostnim predmetom, ki jih je privedel do tolikšnega obilja. Ko so odhajali ali prihajali v hišo, so se vedno ozrli k njemu, mu prikimali in se mu mrmrajoč zahvalili.

Ženska je vsake toliko pokleknila predenj, podboj ovesila z venčkom amuletov in čarobnih besed. Nihče ni več dvomil v moč, ki jo je utelešala nesrečna glava. Črnca so izobčili in umorili po ukazu neizrečene skupinske volje, zdaj so bili z njegovo glavo intimno povezani. Bila je živa, oddajala je tiha sporočila. Ženska jih je razumela in iz njih napletala kult skupine. Drugi so ji počasi sledili. Naposled je pred glavo zamaknjeno pokleknil celo najbolj trmoglavi brezverec med njimi, mož iz Ašhabada.

Edino Vitalij, ki je še komaj kdaj pritaval iz kraljestva senc, se ni pridružil novemu kultu.

Divji lovec je glavi izkazoval čast z enako premišljenostjo, kot je počel vse drugo: s trdno odločnostjo in izključitvijo vsega, kar bi ga lahko zbegalo. Včasih je govoril o goščavi groze, večno trajajočem trpljenju pod trdo roko okoliščin. Okrepiti si se moral, se trpljenje naučiti prenašati.

Z glavo so se pogovarjali tiho, vsak zase, šepetaje, da jih drugi ne bi slišali, njihovi glasovi pa so skupaj zveneli kot pridušeno brenčanje. Po tej trepetavi mreži so ji pošiljali svoje sanje in tožbe. Zračna pošta. Prošnje za uspešen konec svojega potovanja.

Kokošja ženica je stopala čez sključene postave na mali, leseni verandi in nemoteno živela svoje običajno življenje, kot bi se nič ne zgodilo. Njen glas so slišali le še z dvorišča, ko je klicala svoje kokoši: prigovarjala jim je s tihimi zvoki, ki niso pripadali človeškemu jeziku.

V hiški so ženica in novi stanovalci drseli drug mimo drugega kot ribe v ribniku – ko jo je kdo vprašal, kako se imenuje vas ali kam so odšli drugi vaščani, se je tako prestrašila, da so jo čez čas nehali ogovarjati.

Divji lovec je zunaj vasi opazil kolesnice. Globoke, zamrznjene sledi so izginjale proti zahodu. Pot je bila v rabi razmeroma pogosto, ponekod so se kolesnice križale z drugimi sledmi. Vas je tu in tam obiskal nekdo s terencem, ki je kokošji ženici pripeljal nove zaloge živeža.



Divji lovec je zaskrbljeno pogledoval proti svinčeno sivemu nebu na severu. Iz ust se mu je izvilo neodobravajoče mrmranje. O tem so že govorili: ali – in če, kdaj – bi se morali odpraviti naprej. Kmalu, pohiteti bo treba, je dejal divji lovec, preden sledi izginejo pod snegom.

Zdaj je skupaj s fantom stal na robu vasi. Pred njima se je raztezala zmrznjena planjava z visoko belkasto in pokljajočo travo. Divji lovec se je popraskal po bradi in priprl oči. S pogledom, uprtim v daljavo, je rekel: »Ne smemo več čakati.« Para iz njegovih nosnic se je hitro razblinila.

»Torej?«

»Jaz odhajam jutri navsezgodaj.«

Zasukal se je in se skoz visoko travo odpravil nazaj proti hiši. Fant je gledal za njim, v prsih ga je žgal nemočen bes spričo njegovega dezerterstva. Divji lovec jih je bil pripravljen zapustiti in pri tem ni pokazal prav nobenega obžalovanja. Še pred koncem dneva bo pozabil nanje. Živel je s pogledom, uprtim v obzorje, druge je prenašal s potrpežljivostjo vlečne živali.

Ženska in mož iz Ašhabada sta mu ves čas prigovarjala, naj vsi skupaj še malo ostanejo, da pridejo k sebi, toda fant je stavil na treznost divjega lovca. Če bo začelo snežiti, bodo obtičali v hiši s kokošjo ženico, hrane pa ne bo dovolj, da bi preživeli zimo.

»Kaj pa Afrika?« je fant zaklical za divjim lovcem.

Obrnil se je. »Ta je za žive,« je zaklical mož in izginil.



Tisti večer se je divji lovec lotil priprav na svoje potovanje. Skupaj je sešil dve vreči iz jute. Nosil ju bo čez rame. Spodnji del si je z vrvjo zavezal okoli pasu, da ga vreči ne bi ovirali med hojo. Vanju je vtaknil pločevinke in kozarec vložene zelenjave. V svetlobi oljenke je bil videti kot duh kakšnega puščavnika. Delal je molče in učinkovito. Ko je naramnico snel z rame in izginil v ledeno noč, je fant rekel: »Afriko bova vzela s sabo.«

»Ne, ne bosta,« se je uprla ženska.

»Je že ni več.«

Prav je imel; glava je izginila.

Divji lovec se je vrnil z nekaj kokošmi v vreči. Zavil jim je vrat in jim začel puliti perje. Ni se zmenil za besne poglede ženske. Na koncu je ta rekla: »Kje je? Vrni jo, naša je.«

»Kmalu bo začelo snežiti,« je odvrnil divji lovec, ne da bi odvrnil oči od svojih kokoši. »Živi se odpravijo naprej; mrtvi ostanejo tukaj.«

»Tam, zunaj, tam je smrt,« je planila ženska. »Hoditi, ne da bi vedeli, kam naj gremo – to je smrt!«

Divji lovec je počasi zmajal z glavo. »Glava služi živim. Vi kar ostanite tukaj, če želite, a kako nameravate preživeti štiri, pet mesecev z zalogo živeža za enega? Kokoši je samo še peščica. Ostale so tule v torbi. Sami si izračunajte, kakšne možnosti imate, da preživite.«

Zdaj je sobo zapustil fant. Napravil je nekaj korakov po dvorišču, mraz je bril po njegovih nogah. Tipajoč je stopil v kurnik, v nosnici mu je bušnil skeleč vonj po kurjih iztrebkih in žaganju. Korak za korakom se je pomikal naprej skozi temo, vse do desk, na katerih so spale kokoši. Poskušal je zatipati, katere so najbolj rejene, z mršavimi si ne bo mogel dosti pomagati. Počasi, da ne bi prestrašil zgrbljenih kokoši, je segel po prvi na deski. S tihim kokodakanjem je zdrsnila na dno vreče. »Jaz sem smrt,« je šepnil fant, »pridem sredi noči.«

Vzel je štiri kokoši in za sabo zaprl kurnik. Tla so škripala, ko se je vzdolž golih topolov vračal k hiši. Dim iz dimnika se je sukal navzgor po zamrznjenem mlečnem steklu noči. Kako bodo preživeli zimo sredi puste stepe? Zmrznili bodo, njihova okamnela, trda telesa bodo nedostopna tako za bakterije kot za plenilce. Šele spomladi bosta sneg in zmrzal njihova telesa končno izpustila iz svojih krempljev, sonce bo posijalo v njihove mrtve oči …

Ne! Zaupati mora! Zamorec jim bo pomagal, kot jim je pomagal prej. Pokazal jim bo pot, prišli bodo do obljudenega sveta. Ni se bal. Ne bo se bal. Ne sme se bati. Tako daleč je že prišel …



Ob peči je kokošim zavil vrat, jih oskubil, odprl in iz njih izvlekel drobovje. Hiša se je kopala v vonju po pečenem piščancu. Ženska in mož iz Ašhabada sta sicer vztrajala pri svojem tihem dogovoru, sčasoma pa čedalje bolj obupana tehtala svoje možnosti. Vitalij je ležal zraven peči in spal. Kokošja ženica je smrčala v svojem naslanjaču.

»Mislim,« je naposled mož iz Ašhabada nagovoril žensko, »da moramo naprej. Ne gre drugače.«

»Zakaj?!« je vzkliknila ženska. »Lahko bi … mogoče bo kdo prišel mimo. K njej, nekdo, ki … njena družina, njeni otroci?!«

»Pravkar so ji pripeljali zaloge,« se je oglasil divji lovec na drugem koncu sobe.

Fant je poslednji živež zložil na pult in si vzel svoj delež. Mož iz Ašhabada se je zganil. Zbral je oblačila in jih začel eno za drugim vleči nase. Tudi fant si je vzel oblačil s kupov, ki so ležali po tleh. Razvila se je prava tekma, vsi so se grebli za majice, puloverje, že se je skoraj vnel prepir za volneno spodnje perilo, po katerem je segel fant; končno je mož iz Ašhabada popustil in umaknil roko.

Ženska se je začela kujavo pripravljati na zadnjo etapo potovanja. Ni hotela ostati sama z ženico. Počasna smrt zaradi lakote jo je navdajala z večjim strahom kot smrt pod prostranim nebom, sredi širne stepe.

Mož iz Ašhabada je potegnil oblačila izpod Vitalija. »Spravi se stran, pes leni,« je zamomljal. Ženski je podal pulover in cunje, da si je z njimi povila čevlje.

Poklali so vse kokoši do zadnje. Na koncu je bil na vrsti še petelin. Peč je divje zažarela, ko so v cvrčečo mast na dnu ponve vrgli novo kokoš. Noč je bila polna vznemirjenja in nekakšnega zloveščega veselja, ki je lahko trajalo, dokler so še sedeli ob topli peči. Vsak si je s kupov jemal svojo zalogo živeža in oblačil, skupaj so poskrbeli, da bo vsega dovolj tudi za Vitalija.

On bo nosil glavo, luč, ki jih bo vodila skozi neskončno noč. Divji lovec se je zavlekel v spalno nišo za pečjo, s svojo prtljago na dosegu roke. Bil je pripravljen. Drugi so še preverjali, ali imajo s seboj dovolj stvari, da bodo varni pred mrazom, ali bodo njihove vreče zdržale, ali je teža enakomerno porazdeljena.

»Največ nekaj dni,« je dejal mož iz Ašhabada. »Dlje ne more trajati.«

»Imamo sled,« je samozavestno dejal fant. »Kolesnice. Če se te nekje začnejo, se morajo nekje tudi končati. Drugače ne gre.«

»Če On tako hoče,« je pripomnila ženska.

Mož iz Ašhabada je pokazal na piščanca. »Ta je že pečen.«

Fant ga je dvignil iz ponve za eno od nog. Do jutra je bilo še daleč.





Osemintrideseto poglavje





Sneg in led




»Pa kokošja ženica?« je vprašal Beg. »Ste jo pustili kar samo?«

»Kaj pa naj bi naredili z njo?« je vprašal fant. »Bila je grozno stara.«

»Krut odgovor. Njej se imaš zahvaliti, da si še živ. Zakaj nisi malo bolj hvaležen?«

Fantove noge so bingljale čez rob postelje. Rešil se je infuzije, svobodno se je lahko gibal po sobi.

»Kaj misliš, kaj se je zgodilo z njo?« je vprašal Beg.

»Kako naj vem.«

»Pa si lahko misliš, ni tako?«

»Mogoče res. Ampak zakaj bi razmišljal o njej?«

»Zato, ker ste jo oropali vsega in jo pustili tam čisto samo, zato.«

»Bila je nora.«

»O, in to opraviči vse? Potem je pa vse v redu?«

Fant je skomignil z rameni. Bil je krute, uporniške volje. »Nikar se ne prepričuj, da nam je bilo lahko. Ali ona ali mi, za to je šlo, razumeš?«

Z bosimi nogami je podrsal po linoleju.

Touché, si je moral priznati Beg. Pustil se je zapeljati sočutju, misli na počasno, samotno smrt stare ženice z lesenimi češnjicami v laseh.



Divji lovec je povedal še nekaj drugega, postregel je s pojasnilom, namigom, ki je razkril nekaj o značaju glave, nekaj o njeni osebnosti. Ko je beseda nanesla na zapuščeno ženico, je dejal: »Naprej smo šli lahko zato, ker je bila tam ona. Res misliš, da smo bili v položaju, da bi lahko zavrnili pomoč?«

»Ničesar ne mislim, samo sprašujem.«

Mož nasproti njega je zaprl oči in si s konicami prstov masiral čelo. »Tam se nismo znašli po naključju,« je čez čas dejal. »Sprejeli smo, kar se nam je ponudilo. Tam je bila zaradi nas, zato da smo šli lahko naprej. Kot v divjini plen obstaja zaradi lovca. Tako na to gledam jaz.«

»Še zmeraj?«

Čez čas: »Še zmeraj.«

»Glava vas je pripeljala k njej …«

Divji lovec je prikimal.

»Da ste preživeli.«

»Ja.«

»Starka se je za vas pravzaprav žrtvovala? Bila je neprostovoljna žrtev?«

Divji lovec je zaprl oči. »Besede, besede,« je momljal.

»Glava je bila na vaši strani, služila je samo vam. Ne neki trčeni starki, samo vam. Glava je bila na vaši strani in dovolila vam je, da ženico oropate vsega, kar je imela, imam prav ali ne? Ali pa se morda motim?«

»Ti se kar norčuj, meni je vseeno.«

Pa vendar Begu prav to vprašanje ni dalo miru. Bog, ki svojemu ljudstvu daje prednost pred drugimi: ne obstaja za vse ljudi, ne, obstaja samo za svoje ljudstvo, kar pa je konec koncev mogoče primerjati z nepotizmom Semjona Bloka. Tudi z Begovim Bogom ni bilo prav nič drugače, tudi on si je izbral svoje ljudstvo. Ta luč se je po več tisoč letih prižgala tudi v njem, Pontusu Begu – in občutek je blagodejen, to si mora priznati, brez njega ne bi več hotel živeti. Nihče s svojo odrešitvijo ne ravna podcenjujoče.



Njeno hišico so zapustili zgodaj zjutraj. Ženica je spala, usta je imela rahlo odprta. Elastike so se razrahljale, njeni sivi lasje so razpuščeni padali na naslonjalo stola. Tla je prekrivala preproga perja in drobovja, zunaj ni bilo nobene kokoši več.

Kot zadnji je hišo zapustil fant. Za sabo je zaprl vrata. »Hudiča,« je zaklel in zacepetal na verandi. Nekaj trenutkov so vsi stali tam, zbegani, kot da ne bi mogli verjeti, da so se res odrekli varni toplini hišice. Divji lovec je že izginil. Kot klecave ovce so se zganili in pri priči začutili, kako se jih je začel oklepati mraz. Ne bi bilo morda pametneje izbrati stradanja ob peči kot podhladitve sredi prostrane stepe, se je spraševal fant. Mraz je bil fizični nasprotnik, da si se mu lahko uprl, si moral biti močan in krepak. Oni pa so bili shujšani in šibki, niso mu bili kos. Zadnja dva tedna žrtja tega dejstva nista spremenila.

Stopali so skozi vas – procesija senc. Iz neke napol porušene lope se je prikazal divji lovec, v rokah je nosil torbo z zamorčevo glavo. Skozi naramnico je vtaknil Vitalijevo roko in mu vrečo z glavo obesil okrog vratu. Tako je bilo mišljeno: glava in nosec sta bila združena, kratek, a svet trenutek. Pljusk upanja jim je zaklokotal po žilah, bleda obljuba – možnost, da se še vse dobro izteče.

»Čas je,« je izza šala s pridušenim glasom rekel divji lovec in Vitalija prijel za roko. Brez upiranja se mu je pustil odvleči naprej, zvesti hlapec.

Prišli so do roba vasi. Obstali so, kot bi hoteli zbrati še zadnje drobtinice poguma. Okoli čevljev so si privezali cunje in okoli vratov ovili odeje, iz katerih so kukali samo njihovi puhajoči nosovi. Svet si je nadel emajlno nočno modrino, ledeni kristali so se spustili na travne bilke. Pred njimi se je razpirala širna in temačna planjava. Kot prej z mrazom, so zdaj zbrali pogum, da se soočijo s prostrano praznino. Končno so se premaknili, na repu kolone je stopal fant. Noge so se mu ugrezale v belkasto ledeno skorjo med sledmi pnevmatik.

Njihovi koraki so praskali po zamrznjeni plasti snega. Mraz se je vztrajno prebijal skozi njihova oblačila, tipal je prek njihovih udov in skozi kožo drsel v njihove mišice in kosti. Šele začelo se je daniti, pa so bili že premraženi. Vas za njimi se je razblinila, lep privid. Vsa tista sreča, vse tisto udobje – niso si ju mogli več niti predstavljati.

V jutranjem polmraku se je tanki sneg obarval modrikasto. Po pokrajini se je razlila bleda svetloba, sonce je ostalo nad pepelnato sivim pokrovom oblakov. Pred njimi je hodil divji lovec. Skrbel je, da se ni Vitalij nikoli preveč oddaljil od njega. Drugi so ju komaj dohajali. Glava je živahno bingljala na Vitalijevem hrbtu, mahala jim je. Fanta so poslali naprej, bil je vezni član skupine, divjega lovca je šel prosit, naj tempo nekoliko upočasni, težko so mu sledili.



Šele ko se je stemnilo, so se spet znašli skupaj. Divji lovec in Vitalij sta sedela v luknji ob ognju in nista dvignila glave, ko so se k njima ječe primaknili še drugi, stegujoč svoje hrepeneče roke proti plamenom. Divji lovec je v eni od kozic stopil sneg. Hlastavo so pili.

Jedli so zmrznjenega piščanca in fižol, dokler jih niso pekle čeljusti. Niso vedeli, kako naj razdelijo svojo zalogo, saj niso vedeli, kako dolgo bodo še na poti. In ker je bilo nepredstavljivo, da bodo zunaj preživeli več kot le nekaj dni, so se nažrli, da so še komaj sedeli. Potem so po zmrznjenih tleh pogrnili karton in preproge ter se ovili v cunje in odeje. Zlezli so v jamo in se stisnili tesno skupaj. Bilo je oblačno in temno, zvezd ni bilo. Ob ugašajočih ostankih ognja je ležala zamorčeva glava. Njej so pošiljali svoje prošnje in natančne predstave o odrešitvi. Fant je ležal na zunanji strani skupine, ni hotel spati zraven Vitalija. Čeprav so se možgani možaku zdruznili v kašo, fant ni pozabil, kakšen je bil nekdaj. Zver je še vedno tičala nekje v njem.

Spal je slabo. Na trdih, mrzlih tleh so ga bolele kosti. Skušal je razmišljati o hiši, kjer bo živel, ko bo vsega tega konec, o veliki hiši za vso družino – ko bi si pred oči le lahko priklical obraze svojega očeta in mame in brata! Kar naprej so se mu izmikali, vsake toliko se je spomnil le še kakšne podrobnosti: pobliska očesa, sem ter tja smeha, maminih kril. In bradatih jastrebov, ki so krožili nad dolino. A njih ni videl nikjer.

Kje ste?! je nemo kriknil v noč. Pridite ven, ne vidim vas!

Vendar je bil že predolgo zdoma, njegovo novo življenje je pod sabo pokopalo staro. Jokalo je samo njegovo srce, prave solze bi pri priči zmrznile in se kot biseri skotalile z njegovega obraza.

Nekega dne, si je obljubil, ko bo končno na varnem, bo izkopal svoje staro življenje. Pod peskom je čakalo nanj, nepremično, nespremenjeno.



Otrdeli kot marionete so kopitljali skoz dan. Slišali so gosi nad svojimi glavami, vendar jih niso videli. Popoldne je rahlo snežilo. Nekaj ur so z neba naletavali majhni snežni kosmi. Še vedno so sledili svoji življenjski črti – zamrznjenim kolesnicam, ki so jih za sabo pustile pnevmatike. Nekam vendar morajo voditi, od nekod namreč prihajajo.

Tako so se pomikali naprej čez zamrznjeni planet, ledeni kamen. Oblaki so se čedalje bolj gostili. Zdaj je sneg padal nepretrgoma, siv kot pepel. Skozi špranje šalov in odej, v katere so si zavili obraze, so mežikali v mračen dan. Pred očmi se jim je vrtinčil sneg. Da so šli spet na pot, je bila največja napaka v njihovem življenju. Glava jim je nehala prinašati srečo, njena luč je ugasnila.

Ampak nazaj niso mogli, vas je bila že predaleč. Lahko so šli le še naprej.

Počivali so nekaj ur, zasnežene kopice sredi planjave. Njihovo štetje časa se je skrčilo na dneve, na ure.



Še pred zoro so bili spet na nogah. Gazili so v visok sneg. Kot prvi je hodil divji lovec, še vedno je sledil kolesnicam. Kadar so za hip postali, jim je tišina neusmiljeno pritiskala na ušesa. Sneg je prekril svet in udušil njegove zvoke.

Slika pred očmi se jim je čedalje bolj drobila, zdaj so videli le še nekaj metrov pred sabo.

Vitalij je padel na kolena in občepel v snegu, prešibek, da bi napravil en sam korak. Zmrznil bi tam, če se divji lovec ne bi vrnil ponj, ga zbrcal pokonci in preklinjajoč gnal pred sabo. Za njima sta prihajala ženska in mož iz Ašhabada. Fant je hodil na repu kolone.

Ure so počasi minevale. S povešenim pogledom je sledil stopinjam v snegu. Tako se je zgodilo, da jo je zagledal zadnji: luč v daljavi, migotav žaromet, ki je brlel v temi in snežnem metežu.

Avto.

Najprej avto. Nato dolgo ničesar drugega. Potem mesto.





POMLAD





Devetintrideseto poglavje





Mali Mojzes




Tla so se odtajala, mrzlo opoldansko sonce je sijalo skozi svetlozeleno listje topolov. V daljavi je odmeval globok, vztrajen lajež. Pop se je odkašljal. Pokopal je brezimno deklico. Pičle podatke, ki jih je imel o njej, mu je priskrbel drugi mož ob grobu. Bil je višji kriminalistični inšpektor, trezno in iskreno mu je povedal, kar je vedel o dekletu brez imena. Inšpektor je s seboj pripeljal fantiča. Sina? Zakaj bi hotel, da se takšnega žalostnega dogodka udeleži tudi sin? V šibki sapi, ki se je valila čez pokopališče, je bilo čutiti sledi zimskega hladu in vedre spomladanske topline. S sabo je nosila neštete vonjave, ki so ti v starem srcu prebudile spomine davnih hrepenenj – nejasnih in vendar tako silnih. Blag vetrič je mlade ljudi zapeljal v največje neumnosti in največjo srečo. Živo si si lahko predstavljal, kako je deklica nekega dne, kot je bil ta, zapustila hišo svojih staršev in se odpravila na pot, na pustolovščino. ›Nikar!‹ je skozi čas kriknil Beg, ›ostani vendar doma, svet je poln nevarnosti!!‹ – a ga ni slišala. Z razbijajočim srcem od razburjenja se je postavila k robu ceste, ni trajalo dolgo, že je ustavil prvi avto …



Na koncu stezice so se poslovili, nedaleč od grobov Poljakov. Pop je gledal za njima, za čokatim policistom in slabokrvnim dečkom s srnjimi očmi. Potem se je vrnil v kapelo, okoli nog so mu plapolala črna krila.



Beg je zapeljal iz mesta, vozila sta po praznem podeželju, mimo razmajanih barak sredi razraščenega grmovja in plevela; razpotegnjen rep mesta. Okno je imel priprto, veter je privzdignil žalostne misli o deklici in jih odpihnil. Fant je vrtel gumbe na radiu. Tu in tam sta ujela košček pogovora, krpe glasov, kovinsko rožljanje, glasbo radijske postaje z druge strani meje. Fant je imel rad naprave, če so le imele gumbe. Ni se zdelo, da bi mu šel hrup na živce. Pri Begu doma se ni mogel upreti televiziji in glasbenemu stolpu. Zdaj je inšpektor iztegnil roko in odločno ugasnil avtoradio. Slišala sta le še brnenje motorja in žvižganje vetra skozi okno.

»Ne maraš poslušati glasbe?« je čez čas vprašal deček.

»Rad jo poslušam, ampak ne tako na glas.«

»Potem bi jo lahko samo malo stišal, ni res?«

Beg mu ni odgovoril, skozi prednje steklo je gledal proti gričem v daljavi. Cesta se je rahlo vzpenjala.

»Nekaj bi ti rad pokazal,« je rekel. »Ni več daleč.«

»Si s sabo vzel kaj kruha?«

To je bila tista druga stvar: fant je bil kar naprej lačen, kot da bi imel v želodcu luknjo. A v tem trenutku se Beg ni kaj dosti menil za njegovo lakoto. »Ko se bova vračala v mesto, se bova ustavila in kupila kaj za pod zob.«

Fant je odprl predal pod armaturo. Lisice in sončna očala, daljnogled, vezana knjižica za beleženje prekrškov in kazni, pisala in papirji – nič, kar bi potešilo njegovo lakoto.

»Zakaj voziš tako star avto?« ga je zanimalo. »Saj si vendar šef policije?«

Beg je od strani ošinil fanta. »Dolga zgodba,« je nato dejal.

Pognal je v hrib. Izogibal se je luknjam na cesti. Na nekem križišču so rjaveli pokvarjeni gradbeni stroji. Zapeljal je s ceste in zavil na kolovoz pod drevesi. Počasi sta se spuščala niže, avto je poskakoval čez kamne. Gozd se je redčil, Beg je parkiral na majhni ploski štrlini. Izstopila sta.

Okrog njiju je bilo vse tiho, iz gozda je vel mrzel zrak. Pesek in kamenje sta škrtala pod podplati njunih čevljev, ko sta stopala proti robu police. Gričevnat hrbet ni bil drugega kot daljši osamelec v stepi, ob njegovem vznožju se je spet nadaljevala prazna, prostrana širjava. Pušča, do koder ti je seglo oko. Mrtva, rumenkasta trava se je umikala novim poganjkom, zelen poprh se je širil po pokrajini. Veter se je zaganjal čeznjo, trava je valovila. Oblake so predirali snopi sončnih žarkov. Obzorje je bilo megličasto, nejasno.

Fant ga je pogledal. Kje sta? Kaj počneta tukaj?

Beg je pokazal nekam daleč. »Meja,« je rekel.

Tišina.

Daleč spodaj je vijugala meja, nekdaj je bila na tej strani močno zavarovana in nadzorovana. Na begunce so streljali dobro skriti ostrostrelci. Zdaj je nadzor meje prevzela druga stran.

Beg je iz avta vzel daljnogled in ga dal fantu. Pogledal je skozi leči in nato daljnogled nekoliko odmaknil od oči.

»Tukajle,« mu je pokazal Beg, »zavrtiš kolesce, dokler ni slika tik pred tvojimi očmi – ne, ne odmikaj ga … in zdaj zavrti. Dokler ne boš videl čisto razločno.«

»Je tisto ograja?« je čez nekaj časa vprašal fant.

»Na tej strani je ograja. Tam naprej, proti severu, mejo nadzorujejo z infrardečimi kamerami, mobilnimi enotami, celo sateliti. Uporabljajo tudi daljnoglede za nočno gledanje. Meja je nepropustna.«

Fant je prhnil. »Zame že ne.«

»Tudi zate.«

»Lahko se naredim čisto majhnega …«

»Nevidnega pa ne.«

Fant je pregledoval obzorje. »Hiše!« je presenečeno vzkliknil.

Obljubljena dežela še nikoli ni bila tako blizu. Zdelo se je, kot bi se je lahko dotaknil, samo roko je moral iztegniti …

»Avtomobili! Tamle!«

A najbolj ga je presenetilo, da je bilo življenje na oni strani videti prav takšno kot na tej: enaka trava, enaki avtomobili, enake hiše. Zavzdihnil je. Oblak je zdrsnil pred sonce, stepa je zbledela v pepelnato sivino.

Mali Mojzes, je pomislil Beg, tako daleč je prišel in zdaj končno vidi svoj cilj.

Pravo mučenje, kajti tu se je pot zanj končala.

Z daljnogledom pred očmi je fant vprašal: »Je res tako težko priti čez?«

Beg je pokimal. »Zelo težko.«

Fant je vsrkaval svet na drugi strani. Ničesar si ni želel bolj, kot da bi bil tam. Tam ni nobenih težav. Bilo je nemogoče, da bi tam imeli težave, pa naj ga drugi še tako prepričujejo, da ni nič drugače.

»Si že kdaj slišal za Izrael?« ga je vprašal Beg.

Fant je zmajal z glavo.

»Država je, daleč od tod.« Beg je zamahnil z roko, kretnja, ki je segla daleč čez obzorje. »Sončna dežela, ob morju.«

»Kaj je z njo?«

»Mogoče bi moral začeti razmišljati, da bi šel tja. Razvita dežela je. Ne tako kot tukaj. Puščavo so vztrajno namakali, v njej zdaj gojijo dateljne in grozdje in mange. Pozneje ti lahko pokažem fotografije.«

Globoka guba na fantovem čelu. »Kako pa bi lahko prišel v tisti …«

»Izrael.«

»Je daleč?«

»Zadnjič sem malce razmišljal o tem,« je rekel Beg. »Predstavljaj si, da prideš tukaj čez mejo. Nekoč bi ti najbrž uspelo, mogoče že ob prvem poskusu, mogoče šele ob desetem, dovolj si bister, dovolj si vztrajen. Ampak potem še zmeraj ne boš nič drugega kot tujec, ki ga nihče noče. Ne rabijo te tam, veš, res ne. To moraš vedeti. Toliko je že takšnih, kot si ti. Prestati boš moral marsikatero ponižanje. Mogoče boš prodajal časopise na železniški postaji, mogoče boš prenašal škatle in gajbe na tržnici ali pral posodo v restavraciji; velika verjetnost je, da boš spal v sobi s še kakšnimi sedmimi možaki. Spali boste v izmenah.«

Opazil je, da njegove besede fantu niso prišel do zavesti. Opisoval mu je resničnost, ki je bila namenjena drugim, ne njemu. On je vendar anomalija, iluzorna izjema neštetih, neobčutljiva na statistiko in verjetnostni račun.

»Prav,« je nadaljeval Beg, »predstavljaj si, da je to, kar ti pripovedujem, resnica, poskušaj si predstavljati, prav? Tam si ilegalni priseljenec, v vsakem trenutku te policija lahko ujame in deportira, od koder si prišel. Kar naprej se moraš ozirati čez ramo, živiš kot zločinec. Saj nočeš tega, kaj?«

Fant je nepotrpežljivo zmajal z glavo. Hotel je slišati samo konec Begovega razmisleka, ne pa same poti do njega.

Beg je prikimal. »Zato sem se domislil Izraela,« je počasi rekel. »Vem, tega nisi imel v načrtu. Druga pot. Ampak tisočkrat boljša od tiste, ki si si jo zamislil ti.«

»Potem greva pač tja, ne?«

»Žal imava manjšo težavo: biti moraš Jud, da smeš živeti v Izraelu. Veš, kdo so Judje?«

Fant je odkimal.

»Tako kot imaš Ruse in Američane, imaš tudi Jude. Ti živijo v Izraelu, to je njihova dežela.«

»O.«

»Prav,« je nadaljeval Beg. »Ti nisi Jud, torej moraš Jud postati.«

Globoka guba na fantovem čelu mu je pripovedovala: Izgubil si me, stari mož, zanaša te.

»O tem moraš torej razmisliti: ali si želiš postati Jud,« je rekel Beg, »ali ne.«

»Jaz si želim vse mogoče,« je dejal fant. »Samo povej mi, kaj moram narediti.«

Beg je bolščal v svoje škornje. Zjutraj jih je zdrgnil, da so se bleščali. Zdaj so bile konice spet popršene z rumenim prahom.

»No?« je vanj drezal fant.

»Za začetek …« je rekel Beg. »Kako naj ti to povem? Obstaja administrativna ovira. Da bi postal Jud … bi moral biti moj sin … Hočem reči, postati moj sin … Da bi lahko zaprosila za izraelski potni list.«

Beg je govoril počasi, nerodno mu je bilo kot kakšnemu šolarju. Rekel je: »Moral bi biti tvoj oče. Ne pravi oče, seveda, samo na papirju. Ker nisi Jud in jaz nisem oče. To bi torej morala postati. In je čisto mogoče, hočem reči, da je to mogoče urediti. Administrativno. Da izhajaš iz judovske družine. Moj rabin je pameten mož, razume svet. To bi nama lahko uspelo, ta administrativna plat vse zadeve. Enkrat si že izginil na papirju.«

Fant ga je pogledal, nasmehnila sta se ob skupnem spominu. Kako je on, Pontus Beg, dva tedna starega dojenčka z imenom Said Mirza odredil za transport in kako si je nato oddahnil, ko so mu dovolili, da dojenček ostane v bolnišnici. Tako so enega Saida Mirzo zabeležili kot novorojenčka, ga pustili v bolnišnici v Mihajlopolu, resnični Said Mirza pa je bil s tem rešen pregona in je izginil z obličja zemlje. Ko bodo to ugotovili – če sploh kdaj bodo –, bo fant že daleč stran.

»Je to vse?« je vprašal fant.

»Žal ne,« je priznal Beg. »Še marsikaj pride zraven. Moral se boš naučiti hebrejščine. Če ne znaš hebrejsko, ne moreš v Izrael. Razkrinkali bi te, pri priči … Tudi sam se je skušam naučiti, jezik je zelo težek. Ampak moji možgani so stari, tvoji pa mladi, ti se hitreje učiš kot jaz.«

Priprl je oči. »Dober Jud boš, Said Mirza. Potoval si čez puščavo, veš, za kaj gre.«

»In ko bom Jud, kaj potem?«

»Vsak Jud, kjerkoli na svetu, ima pravico do izraelskega potnega lista. Potem se lahko usedeš na letalo, imel boš papirje, ne bo ti treba živeti kot begunec.«

Fant je zavzdihnil kot žalosten pes. »Letalo? Res ne gre drugače?«

»Tja vendar ne moreš peš.«

»Meni bi uspelo.«

»Ja, tebi bi mogoče res uspelo.«

»Pa ti, greš z mano?«

»Jaz? Ne, jaz bom ostal kar tukaj. Navajen sem te zmešnjave. Včasih mi pošlji kakšno razglednico, kako ti gre.«

»Bom.«

»Ampak najprej se nauči hebrejsko.«

Fant je prikimal.

»In postani dober Jud.«

Fant je spet pokimal.

»Zvesta kopija. Priden in moder.«

»Prav, prav.«

»In ko bom nekega dne umrl, mogoče prideš nazaj, da me pokoplješ.«

»Prav, jasno.«

Veter je nežno zašelestel vzdolž pobočja. Na lepem je postalo precej bolj sveže. Beg si je zapel zadrgo jopiča. Fant ni občutil mraza. Stal je tam, s soncem obljubljene dežele na obrazu, in strmel čez valujočo travo v daljavi, čez rumeno morje.





Novodobni eksodus




Tommy Wieringa spada med pisatelje, ki na Nizozemskem uživajo domala zvezdniški status. Je reden gost televizijskih okroglih miz in radijskih oddaj o književnosti, navadno je v prvi ekipi predstavitev na tujih knjižnih sejmih, pohvalne recenzije njegovih knjig najdemo tako v najuglednejših nizozemskih časopisih kot v flamskih alternativnih revijah, intervjuje z njim pa tako v eminentnih literarnih zbornikih kot tudi v tabloidih. Iz njih izvemo marsikaj o avtorjevi nenavadni življenjski poti, kar vsaj delno razloži tudi nekatere smernice v njegovem literarnem ustvarjanju.

Wieringa se je rodil leta 1967 na Nizozemskem. Starši so bili pripadniki razvpite hipijevske generacije, ki je zagovarjala svobodnega duha, veliko potovala, se udeleževala in prirejala razburljive zabave, prisegala na svobodno vzgojo, na zvestobo pa malo manj. Ko je bilo Tommyju dve leti, je oče, ki je služboval kot učitelj, dobil delo na Arubi, takratni nizozemski koloniji. Družina je na otoku ostala do Tommyjevega desetega leta, tam sta se rodili tudi njegovi mlajši sestri. Za Wieringo je bilo življenje na Karibih idilično. Bil je premlad, da bi pogrešal Nizozemsko, na otoku je hodil v šolo nekoliko više na hribu, kjer je prijetno pihljalo, bolj razpihan pa je bil tudi učni program. Wieringa se je s prijatelji rad potikal po divjini, in ko so se leta 1977 vrnili na Nizozemsko, je doživel pravi kulturni šok: turobno nebo, dež, ravnina, urejena družba … Nizozemske vse do triintridesetega leta starosti ni dojemal kot svoje domovine. Da je bilo vse skupaj še huje, so se starši pri njegovih dvanajstih letih ločili in sodišče je vse tri otroke dodelilo mami. To se Tommyju, ki se s frivolno mamo ni najbolje razumel, ni zdelo pravično in se je preselil k očetu ter pristal v zmedenem moškem gospodinjstvu v nizozemski provinci Twente. Gre za idilično, že skorajda bukolično pokrajino z zelenimi ravnicami, polderji in značilnimi jarki, kamor na oddih radi prihajajo Nizozemci iz natrpanih mest, toda pokrajina je v resnici prazna in Wieringo, vajenega divjine, je vedno gnalo proč. Vsak dan se je vozil uro in pol daleč v ›Svobodno šolo‹, ki je sledila waldorfskemu programu, in čeprav si je Tommy tam našel prijatelje, se mu je šola do konca zamerila: »Svobodna šola je navaden sektaški, gnil klub, iz katerega mezi samo oduren, rasistični nonsens. O njej lahko rečem pozitivnega le to, da znam zaradi Svobodne šole zapeti cele odlomke iz Pasijona po Mateju. Razen tega pa sem do danes razvil le neverjeten odpor do antropozofov.«

Oče je bil zelo razgledan mož ter izjemno duhovit in optimističen človek, ki je sinu nudil predvsem čustveno varnost, sicer pa popolno svobodo. Tako se je fant potepal po Nizozemski, kadil travo v Amsterdamu, si dal preluknjati ušesa v Utrechtu, v mestih kradel in razgrajal po železniških postajah ipd., doma pa je pisal zgodbe in dnevnike ter kot obseden bral. Jezik je razumel kot svoje edino orožje, z njim se je boril proti depresiji, v katero ga je vleklo zaradi domotožja po Karibih in ločitve staršev. Punkovski vandalizem, kot avtor temu pravi sam, je bil kriv, da so ga vrgli iz šole. Takrat, pri sedemnajstih, je zapustil očeta in se vselil k enemu od svojih prijateljev. Njegova mati je bila trdna ženska, ki je na pravo pot spravila vse okoliške zablodele pobe. Fant je v samo treh letih opravil maturo in sprejemne izpite na fakulteti ter vpisal zgodovino na univerzi v Groningenu, pozneje pa v Utrechtu še novinarstvo. Nato je pisal reportaže, kolumne, se preživljal kot branjevec na tržnici in prodajalec vozovnic na železniški postaji. Ko je zbral dovolj denarja, je odšel po svetu, na štop, z ladjo, včasih je bil zdoma tudi pol leta, dokler ni pri triintridesetih ugotovil, da tava že predolgo. Nizozemsko je končno sprejel za svoj dom in se ustalil. Danes je poročen, njegova žena je odvetnica za človekove pravice, imata dve hčerki, živijo na podeželju, Wieringa pa s svojim pisanjem zasluži toliko, da je s plačilom davkov že zdavnaj poravnal vso škodo, ki jo je na javni lastnini povzročil kot smrkavec.



Objavljati je začel v devetdesetih letih, vendar sta prva dva romana (Dormantiqueov manko, 1995, in Amok, 1997) kmalu utonila v pozabo. Njegova tretja knjiga Vse o Tristanu (Alles over Tristan, 2002) se je odrezala bolje, z njo se je uvrstil celo na dolgi seznam nominirancev za nagrado AKO. Toda pravi preboj je dosegel leta 2005 z romanom Joe Speedboot, za katerega je prejel nagrado F. Bordewijka, prinesel pa mu je tudi nominacije za najuglednejše literarne nagrade, kot so AKO, gouden uil in libris.

Joe Speedboot ima danes na Nizozemskem status kultnega romana, enega najboljših zadnjega desetletja, ki je Wieringo izstrelil med najpomembnejša imena nizozemske književnosti. Razvojni roman z spastičnim, na invalidski voziček priklenjenim štirinajstletnim pripovedovalcem Fransjem Hermansom je iskrena, udarna in vitalna pripoved, ki kar poka od domišljije in svežega humorja, njeno gonilo pa je Joe Speedboot, podjeten prijatelj pripovedovalca in seveda njegovo nasprotje.

Roman je sijajen dosežek tudi na slogovni ravni: Wieringov jezik je svež, dialogi duhoviti, podobje drzno, nenavadno. Vse to pa so prvine, ki zaznamujejo tudi njegova nadaljnja dela. Med pomembnejšimi so zbirka popotnih zgodb Nikoli nisem bil v Isfahanu (Ik was nooit in Isfahaan, 2006) ter romani Caesarion (2009), To so imena (Dit zijn de namen, 2012), Lepa mlada ženska (Een mooie jonge vrouw, 2014) in Sveta Rita (De heilige Rita, 2017).

Popotnik v mladosti je popotnik tudi v svojih delih, in tako ni nič nenavadnega, da nas s svojimi romani popelje daleč od doma, vse do Maroka in Alžirije (Dormantiqueov manko), Paname (Caesarion) in v izmišljene kraje, kot sta Lomark v romanu Joe Speedboot ali otok Lago nekje v Sredozemlju (Vse o Tristanu). Pa vendar so vsi izmišljeni kraji povsem verjetni; Wieringa zna namreč mojstrsko priklicati vzdušje, ki ga določa naravno okolje, lahko bi rekli, da romane tudi slogovno uglasi skladno s temperamentom dežele in njeno pokrajino. A noben od romanov ni tako popoten in z nobenim se ni bolj oddaljil od Nizozemske, kot prav z delom To so imena (Dit zijn de namen), ki je pri ugledni založbi De Bezige Bij izšel leta 2012 in s katerim avtorja prvič spoznavamo tudi pri nas. Zaradi zapletene zgradbe, natančnosti, motivnih ter simbolnih povezav in izjemnega sloga je avtor leta 2013 za roman prejel nagradi libris in gouden boekenuil, knjiga pa je poleg romana Joe Speedboot Wieringovo najuspešnejše delo tudi na tujem.



Roman ima dve pripovedni liniji. Dogajanje se deloma odvija v Mihajlopolu, od boga pozabljenem, izmišljenem obmejnem mestu nekje v srednjeazijski stepi. Mesto propada zaradi korozivne korupcije, ki se je razbohotila po razpadu Sovjetske zveze, ko je »Veliki brat padel, mali brat pa prevzel vse njegove slabe navade in jim dodal še nekaj svojih«. Vzdušje je duhamorno, mesto je leglo vsega nizkotnega in zakotnega in se je dodobra zataknilo v razvoju. Osrednji junak, policijski inšpektor Pontus Beg, ni nič kaj živahnejši, in čeprav je »super dedec«, ima tudi on svoje »izpade«. Samskega petdesetletnika pestijo mrzlo stopalo, piskanje v ušesih in spoznanje, da se stara. Z družino nima stikov in se oklepa vsakodnevne rutine, da v življenju ohranja vsaj navidezen red. Ta se sicer dokončno poruši, ko se junak na lepem spomni pesmice v jidišu, ki mu jo je v otroštvu prepevala mama. Ko po brskanju v knjižnici odkrije še, da bi bil materin dekliški priimek lahko tudi judovskega izvora, se odločno poda na pot iskanja svojih (judovskih?) korenin.

Ob njegovi zgodbi pa avtor vzporedno pelje še drugo pripovedno linijo o nenavadni skupini prebežnikov, ki se prebijajo skozi stepo v iskanju boljšega življenja. Poglavja z obema zgodbama se enakomerno izmenjujejo, junaki, med katerimi bi našli več vzporednic, stopajo vsak po svoji poti skozi jesen, zimo in pomlad, mimo občasnih pripovednih slepih ulic. Vsem junakom je skupno iskanje novega začetka – Beg išče odrešitve v judovstvu, prebežniki hočejo na novo zaživeti na tujem, v ›obljubljeni deželi‹. Bralcu se počasi razkriva podel načrt, ki se je spletel v ozadju njihovega bega, ko jih je tihotapec – vsakega s svojo zgodbo in hrepenenji – v kamionu prepeljal čez lažno mejo in izpustil v stepi. Petnajstčlanska druščina se počasi redči, ko tedne in mesece brez hrane in vode tavajo po divjini. Čedalje večji dvom v odrešitev sproži samoohranitveni nagon, ki uduši sleherno sočutje, obup pa se preobrazi v norost, da zapustijo in celo odstranijo najšibkejše.

Wieringa je v nekem intervjuju dejal, da je o takem primeru uprizorjene meje dejansko bral v nekem časopisu, in sicer več kot deset let pred izidom romana. Zgodba ga je osupnila, zlasti dejstvo, da je človeški um lahko izprijen do te mere, da se sploh domisli lažne meje. Ob objavi romana se tudi ni zavedal, da bodo njegovo delo označevali za preroško že samo nekaj let po izidu, potem ko se je osupla Evropa soočila z valom beguncev, ki so drli na njene meje. In res se bralec danes očitno osredini prav na vprašanje begunstva, naklade zlasti italijanskega prevoda so ob nedavni krizi namreč poskočile v nebo. Pa vendar Wieringov roman še zdaleč ni pripoved o (izključno) begunski krizi. Gre za precej kompleksnejše delo, četudi ima brez dvoma marsikaj skupnega s sodobnim eksodusom ljudi, ki zapuščajo domovine v upanju na boljše življenje. Delo namreč nenehno prehaja iz enega žanra v drugega, iz razvojnega romana v urbano komedijo, temačno pravljico in celó svetopisemsko parabolo. Svetopisemski namig seveda ni naključen: Eksodus je naslov Druge Mojzesove knjige, ki se začne z besedami: »To so imena Izraelovih sinov, ki so prišli v Egipt …« Wieringa spretno sledi svetopisemski pripovedi, po eni strani z druščino (brezimnih) prebežnikov, po drugi strani z zgodbo Pontusa Bega, ki išče svoje korenine. Policijski inšpektor ob pomoči zadnjega rabina v mestu namreč raziskuje bogato judovsko izročilo in je z vsakim dnem bolj prepričan, da je Jud tudi sam. V določenem trenutku, ko obe zgodbi in njune protagoniste združi nenavaden zločin, pa se začne pripoved zapletati. Iz umirjenih teoloških razprav in bolj ali manj monotonega popotnega romana pademo v razburljivo kriminalko, ki se na nenavaden način spet prelevi v prastaro svetopisemsko parabolo. Zamorčeva glava, vsekakor vezana na zločin, v skupini usodno povezanih in obupanih popotnikov dobi nenavadno podobo odrešitve in prerase v simbol povsem nove religije. Pontus Beg se ob tem sprašuje, v čem se prenašanje zamorčeve glave razlikuje od tega, da so Judje na poti iz Egipta prenašali Jožefove kosti v Obljubljeno deželo. Mar ne gre v resnici za nekaj podobnega, za vero oziroma za zametek vere, ki bi se lahko razvila kot vsaka druga uveljavljena religija, če bi bilo njenih privržencev več, ne le pet?

Rabin to možnost odločno zavrne, čeprav v njegovo sinagogo ne prihaja več nihče in je bilo v Mihajlopolu nekdaj šestnajst cerkva, danes pa cerkveno občestvo šteje le še nekaj ženic, ki s takšnimi in drugačnimi tegobami v cerkev zahajajo po blagoslov. S tem ko rabin vero prišlekov zaničljivo označi za poganstvo, pa se postavi vprašanje elitizma. Wieringa se namreč zaveda, Pontus pa sluti, da se zagrizeno zagovarjanje superiornosti določenih religij kmalu lahko prelevi v nestrpnost ›izvoljenega ljudstva‹ do manj privilegiranih. Inšpektor pri tem prizna: občutek pripadnosti ›izbranim‹ je veličasten, življenje na lepem dobi nov, višji smisel, avtor pa izpostavi naslednji paradoks: »Bog, ki svojemu ljudstvu daje prednost pred drugimi: ne obstaja za vse ljudi, ne, obstaja samo za svoje ljudstvo, kar pa je konec koncev mogoče primerjati z nepotizmom Semjona Bloka. Tudi z Begovim Bogom ni bilo prav nič drugače, tudi on si je izbral svoje ljudstvo. Ta luč se je po več tisoč letih prižgala tudi v njem, Pontusu Begu – in občutek je blagodejen, to si mora priznati, brez njega ne bi več hotel živeti.«

Duhovnost in religija sta se že kdaj prej prikradli v Wieringove romane, nikoli pa ni bila njuna vloga tako izrazita in očitna. Odgovor o smislu religije je treba iskati pri Pontusu, ki sicer ne ve, v katerega boga naj veruje, saj je poimenovanj zanj odločno preveč, vsaka religija ga predstavlja po svoje in si ga prilašča. Zato pa verjame v samo vero, v ritual, v vse pozitivno, kar religija predstavlja, v očiščenje, ki ga obljublja, končno odrešitev. In če pustimo ob strani Pontusove osebne verske dileme, je Wieringov namen vzporejanja obeh zgodb jasen: ponavljanje zgodovine je gonilo sveta, spremlja vznik, razcvet in propad civilizacij. S soočanjem splošno znane preteklosti in osupljivih fenomenov sodobnosti odkriva skupne točke, ki zaznamujejo razvoj človeštva, ter obenem opozarja na večne hibe človeške nravi in človeških skupnosti, kot so ksenofobija, egoizem, nestrpnost, korupcija. To nam Wieringa pove dovolj razločno, z jedrnatimi, jasnimi zaključki, in seveda s kančkom humorja in zanj tako značilne samoironije. V tem pogledu seže roman dosti dlje od Joeja Speedboota in je ne le po slogovni plati, temveč tudi po svoji sporočilnosti odraz avtorjeve osebne zrelosti in kritičnosti do sodobnega sveta, ki v svoji zaslepljenosti in sebičnosti znova drvi v pogubo. A tudi ob tem spoznanju svojemu junaku vlije dovolj poguma in seveda optimizma, vere, da se zazre v prihodnost, da ponudi možnost za nov začetek nekomu drugemu. S Pontusovim vztrajnim zasliševanjem, brskanjem po njihovi preteklosti, poizvedovanjem o njihovi neverjetni poti brezimni prebežniki končno dobijo spet svoja imena. Povežejo se s preteklostjo in njihovo življenje se znova utiri. Tako kot se njemu samemu z iskanjem korenin, obujanjem spominov in razmislekom o lastnem bivanju uspe vsaj nekoliko izkopati iz svojega monotonega, osamljenega življenja in zrasti v zrelega, odgovornega moža, ki na gori pokaže izbranemu dečku pot v Izrael. In to je ime: Said Mirza – ime dveh dečkov, ki ju mati in junak pospremita v svet, upajoč, da bo njima, njunima generacijama morda vendarle uspelo zaživeti človeka dostojno življenje.



Mateja Seliškar Kenda





Tommy Wieringa

TO SO IMENA





knjižna zbirka: babilon

urednica: Tanja Petrič

prevedla: Mateja Seliškar Kenda

spremna beseda: Mateja Seliškar Kenda

jezikovno pregledal: Aleš Učakar

tehnično uredil: Primož Žerdin

fotografija na naslovnici: Anton Vukulenko

izdajatelj: Založba Litera, Maribor 2018

za založbo: Orlando Uršič

1. elektronska izdaja