letnik 14, št. 2/03
Kušar, D. (2000) Izobraževanje, delo in odgovornost stavbenika v srednjem veku. V: Zbornik 22. zborovanja gradbenih konstruktorjev Slovenije, Bled. Slovensko društvo gradbenili konstruktorjev, Ljubljana. Kušar, J. (1983) Prefabrikacija zgradb ali prefabrikacija elementov? Njun vpliv na urbanizem. Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, FAGG,
Kušar, J. (1987) Redimenzioniranje gradbenih elementov v merskem sistemu po Jus, U, A9, 003 (doktorska disertacija). Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana,
Mal, J. (1957) Stara Ljubljana in njeni ljudje. Mestni muzej v Ljubljani, Milić, B. (1995) Razvoj grada kroz stoleća (il, srednji vijek), Školjska knjiga, Zagreb,
Mohorič, I, (1957) Zgodovina obrti in industrije v Tržiču, DZS, Ljubljana.
Pahor, Ivi. (1987) Statut piranskega komuna od 13. do 17. stoletja. SAZU, Ljubljana,
Paolo Santonino (1991) Popotni dnevniki (prevod Simoniti, R), Mohorjeva družba, Ljubljana,
Patent cesarice Marije Terezije objavlja novi ognjegasni red za Kranjsko, Ljubljana, 19. februar 1773,
Postava sa volo ogna na kmetih. Ljubljana, 28, januar 1795,
Postava sa volo ogna v mejstih, inu tergih na Kranjskem, Ljubljana, 28, januar 1795
Rupel, M, (1951) Valvasorjevo berilo. Mladinska knjiga, Ljubljana,
Sagadin, M. (1997) Ajdna nad Potoki, Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, Ljubljana,
Smith, M., R, (1994) Does Technology drive History? MIT Cambridge, Statut grada Dubrovnika 1272, Dubrovnik, 1990.
Valenčič, V, (1970) Gozdarstvo (v: Gospodarska In družbena zgodovina Slovencev), SAZU, DZS, Ljubljana, Vilfan, S, (1970) Kmečka hiša (v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev), SA2U, DZS, Ljubljana,
Zadnikar, M, (1982) Romanika v Sloveniji, DZS, Ljubljana.
900 let Kranja (Spominski zbornik). Občinski ljudski odbor, Kranj, 1960,
Lara SLIVNIK
Sprememba namembnosti londonskih kristalnih palač
članek predstavlja arhitekturo in uporabo obeh londonskih kristalnih palač. Prva je Kristalna palača v Sydenhamu, druga pa Aleksandrina palača na Muswellskem griču. Imata nekaj skupnih značilnosti. Osnovni železni konstrukcijski sistem obeh so uporabili že za dve svetovni razstavi, po končani prireditvi pa so ju razstavili in isti konstrukcijski sistem znova sestavili v nekoliko drugačno obliko. Lokacija obeh je bila zunaj središča Londona, na razgledni točki sredi prostranega parka. V obeh so prirejali kulturne, izobraževalne in športne prireditve, zaradi katerih sta postali najbolj obiskani londonski zabavišči v drugi polovici devetnajstega stoletja. Naštete so arhitekturne prednosti in slabosti kristalnih palač kot arhitekturnega tipa, in poudarjena vloga kristalnih palač v vrtnem mestu Ebenezerja i-iowarda.
The architecture and use of both London crystal palaces, namely Crystal Palace at Sydenham and Alexandra Palace on Muswell Hill are described. They share some common characteristics. Built for two World Fairs, their iron structure was later disassembled, remodelled and consequently rebuilt slightly modified at another location. Both v/ere located outside the city centre, at a central viewpoint Mf/i/n a vast park. Both hosted cultural, educational, and sports events and in the second half of the nineteenth century became the fivo most visited London leisure time attractions. Advantages and drawbacks of the crystal palace as a building type are reviewed and the role of crystal palaces in Ebenezer l-ioward's Garden City is stressed.
Kristalna palača
Aleksandrina
palača
Crystal Palace Alexandra Palace
1. Uvod
s socialnimi spremembami, ki so sledile industrijski revoluciji, je postala zabava sestavni del vsakdanjega življenja meščanske družbe. V drugi polovici devetnajstega stoletja
se je zato razširil nov arhitekturni tip javnega prostora, M je omogočal različne družbene aktivnosti in so ga poimenovali kar po obliki: kristalna palača (Slivnik, 2003b). Prva takšna stavba je bila zgrajena, pravzaprav sestavljena, leta 1851 v Lon-
donu za pivo svetovno razstavo in se je je zaradi videza prijelo ime C?y-stal Palace - Kristalna palača (Slivnik, 2003c). Kmalu so podobne, a manjše j^alače postavili še v Manc-hestru, Bathu in Plyniouthu v Angliji, To so bile zgradbe z železnim
nosilnim konstrukcijskim sistemom. Če so jih liostavili v milem podnebju z razmeroma toplimi zimami in hladnimi poletji, so imele stekleno fasado in streho, tiste z manj ugodno klimo pa leseno ali celo zidano fasado oziroma streho. Zaradi ugodne klime so se v Angliji druge polovice devetnajstega stoletja razširili tudi steklene arkade, tržnice in zimski vrtovi. Tako obstaja več različnih načrtov za graditev posebnih sanatorijev za pljučne bolezni in v Londonu celo Ciystal Way ter The Gì'cat Victorian Way. to sta načrta za bulvar - široko velemestno ulico, prekrito s stekleno streho, ki bi povezovala vse londonske železniške postaje s središčem mesta.
Vse to so bili načrti in realizacije, že v drugi polovici devetnajstega stoletja, kako približati mesto ljudem in jim hkrati ponuditi zabavo. V Londonu so zato in hkrati zaradi izobrćize-vanja družbe postavili dve takšni stavbi. Piva je bila že omenjena Crystal Palace, zgradba svetovne razstave iz leta 1851, dvvxgüi])^ Alexandra Palace, zgradba za svetovno razstavo leta 1862, Obe so po končanih razstavah podrli in ju preselili na drugi lokaciji: Kristalno palačo v južni del Londona, v Sydenham, Alelcsandrino palačo pa v severni del Londona, na Musv/ellsiš:! grič (Muswell Hill).
2. Prva svetovna razstava v Hyde Parku
Največji londonski dogodek sredine devetnajstega stoletja je bila pi-va svetovna razstava Gi-eat Exhibition of the Works of Indiistiy of all Nations V zgradbi v Hyde Parku, ki so jo zaradi neverjetne količine vgrajenega stekla poimenovali kar Kristalna palača. Zanimanje za razstavo je bilo izredno in je preseglo vsa pričakovanja. V manj kot pol leta si jo je ogledalo več kot šest milijonov obiskovalcev (Findling, Pelle, 1990). Prišli so z vsega sveta, da bi videli izbrane surovine, stroje, industrijske izdelke iii izdelke umetne obrti. Privlačila je tako vladarje kot podložnike, premožne in revne, omikane in neomikane. Kraljica Viktorija si jo je ogledala petin tridesetkrat! To je bila razstava, ki jo je bilo mogoče zaradi mnogo predmetov obiskati večkrat in vedno odkriti kaj novega. Postala je prostor druženja in je pomenila v družbenem in socialnem pogledu velik prelo]Ti. Vsi so si želeli ogledati številne zanimivosti in novosti: od znamenitega največega diamanta Kob-i-Noor, umetnih zob in ene izmed pivih pištol zn^mike Colt do telegrafa in veliko novih, nenavadnih strojev (Werner, 1970: 55).
Slika 1 : Kristalna palača s parkom v Sydenhamu nekoč.
(vir; http://65,107.211.206/art/architecture/feist/35.html)
Že med svetovno razstavo je potekala v britanskem jDarlamentu živahna razprava, kaj storiti z vse bolj priljubljeno stekleno stavbo. Glavni načrtovalec zgradbe, vrtnar Joseph Paxton, je predlagal, naj jo po končani razstavi spremenijo v »ljudski« zimski vrt. Palači bi v tlorisu dodali polkrožni zaključek in tako bi med drevesi in zelenjem večnega poletja dobil prostor za vožnjo s kočijami, za jahanje in promenado. Poleg tega bi lahko poleti celotno fasado pritličja odstranili in ustvarili neprekinjen pogled čez Hyde Park. Zimski vrt bi postal dnevna soba Londončanov. Napovedal je tudi obratovalne stroške in pričakoval pozitivno poslovanje [McKean, 1994: 44-45], a parlament je njegov predlog zavrnil in zahteval, da začasno stavbo odstranijo iz Hyde Parka.
Bilo je tudi mnogo drugih predlogov. Paxton je predlagal tudi sanatorij Crystal Palace za zdravljenje pljučnih bolnikov, ki jih je bilo takrat zaradi onesnaženega zraka zelo veliko, Charles Burton je v časopisu The Builder objavil sliko, ki prikazuje ponovno uporabo materiala za sedeminštiridesetnadstrop-ni stolp, visok tisoč čevljev, oziroma več kot 320 metrov [Peters, 1996: 262]! Predlagali so še preselitev palače v Battersea Park ali Kew Gardens, vendar se je to zaradi visokih stroškov zdelo nesmiselno.
2.1 Zabava in izobraževanje — preselitev v Sydenham
Kljub visokim stroškom so se odločili za prestavitev zgradbe. Podjetje Fo.x Henderson & Co, ki je izdelalo železne sestavne dele palače, je odkupilo celotno palačo. Kupilo je tudi več kot 200 juter oziroma več kot 80 hektarov veliko zemljišče ob železniški progi med Loiidonom i]"i Brightojiom, v Sydenhamu. Sir Joseph Paxton je obliko tlorisa delno spremenil i]i palačo povišal. Vzdolžni del je bil krajši, skupno je imela tri prečne dele in dva dvanajstkotna
vodna stolpa. Na vsakem koncu glavne ladje sta bili dve prečni ladji, dolgi 102 metra, s katei'ima je Pax-ton uravnotežil celotno kompozicijo. Nova glavna ladja je merila v dolžino 490 metrov in v širino 117 metrov. Dodal je dve etaži, tako je imela palača skupaj šest nadstropij. Vse najvišje strehe posameznih delov so bile polkrožne. Nova palača je imela še enkrat več uporabnega prostora kot njena predhodnica (slika 1).
Območje, kamor so jo preselili, je bilo strmo. Zgraditi so morali močne temelje in klet, da bi dobili čvrsto pritličje. Prvi steber so postavili 5. avgusta 1852. Palača je bila tehnično mnogo bolj zapletena kot original n Hyde Parku, zato je tudi gradnja trajala dlje. Najpomembnejši dodatek je bila centralna kurjava z vročo vodo. Ogrevali so jo z dvaindvajsetimi kotli, ki so bili v kleti. V primerjavi z neogrevano zgradbo v Hyde Parku je to močno povišalo stroške gradnje in predvsem vzdrževanja. Po dveh le-tili gradnje in z enoletno zamudo jo je kraljica Viktorija odprla 10. junija 1854.
Ideja, da naj bi park okoli zgradbe presegal lepoto versaillskega parka, je bila Paxtonova. Da bi dobili dovolj visok pritisk vode za vodomete, je Isambard Kingdom Brunei načrtoval dva mogočna vodna stolpa, visoka 86 metrov, oba postavljena vsak na svojo stran velike glavne ladje, tako da sta ustvarila simetričiio kompozicijo in sta bila hkrati dimnika za kotle in parne stroje, ki so črpali vodo. Pritisk vode so uporabljali za številne vodomete, ki so bili tako v palači kot v parku. V parku so bili razstavljeni modeli prazgodovinskih živali, predvsein dinozavrov v naravni velikosti. Ena izmed zanimivosti je, da so 31. decembra 1853 postregli silvestrsko večerjo za 22 ljudi v iguanodonu, enem od teh dinozavrov (Pevsner, 1976: 245). Nekateri od njih so danes edini ohranjeni del Kristalne palače in parka okoli nje.
Med stalnimi postavitvami v notranjosti je ena še posebej nakazovala viktorijanski čas historiciz-ma: uredili so različne ambiente, vsak od njih pa je prikazoval določen slog: egipčanskega, grškega, pompejskega, rimskega, bizanthi-skega, romanskega, gotskega, renesančnega ... iji celo kitajskega. Nekatere je načrtoval Matthew Digby Wyatt, glavni organizator londonske razstave (Pevsner, Games, 2002). To je bila ena izmed prvih izobraževalnih zanimivosti.
Sydenhamska Kristalna palača je postala najbolj priljubljeni izletniški kraj Londona. Poleg stalnih postavitev in dogodkov so prirejali še koncerte, razstave, polete z baloni, ognjemete, pasje razstave in športne prireditve. To je privabljalo tudi tuje kraljeve družine in člane tujih vlad, kot so ]ia primer perzijski šah, Giuseppe Garibaldi in pruski cesar Wilhelm II. (Friemert, 1984). Tako so aprila 1855, še pred pariško svetovno razstavo. Kristalno palačo obiskali kraljica Viktorija, princ Albert, francoski cesar Napoleon III. in njegova žejia, cesarica Evgenija. Večkrat je prišel tudi ruski car.
V začetku junija 1855 je bila horti-kulturna razstava, ki je v enem dnevu privabila 30.000 obiskovalcev Čez dve leti so v palačo postavili orgle in julija organizirali prvi Händlov festival, First Great Handel Festival, kjer je sodelovalo več kot 2000 pevcev, 386 gla.sbenikov z iiištruinenti in je vsako predstavo videlo povprečno 13-000 poslušalcev. Imeli so tudi uradnega zrako-plovca, ki je popeljal potnike v balonu do višine 6IO metrov.
Šestdeseta leta devetnajstega stoletja so prinesla Kristalni palači silne težave. Izredno močan veter jo je zelo poškodoval februarja I86I, druga svetovna razstava v Londonu, ki ji je odvzela mnogo obiskovalcev, je bila leta 1862, snovalec in arhitekt Joseph Paxton je umrl 8. junija I865, nazadnje pa je 30. decembra 1866 ogenj razdejal del
severnega prečnega krila. Uničeni so bili kraljeve sobane, knjižnica, več umetnostnih ambientov in prostori prirodoslovne zbirke. Po požaru so Kristalno palačo temeljito obnovili, lesene dele so zamenjali z železnimi in popravili vodne stolpe. Del severnega krila, ki je popolnoma zgorel, so odstranili, prenovljeni del palače pa so znova odprli februarja 1868.
PiTi ognjemet so priredili leta 1865 in nato vsako leto, z izjemo med letoma 19IO in 1920. Pi-vo razstavo zrakoplovstva so priredili leta 1868. Prikazali so od balonov in zmajev do načrtov nezgrajenih plovil ter modelov motorjev, Čamilo Pisarro je leta 1870 naslikal nekaj slik Kristalne palače in njene okolice. Akvarij so odprli leta 1872. V prvih treh desetletjih je bil povprečni letni obisk dva milijona obiskovalcev, vendar so delnice celo kljub takšni priljubljenosti izgubljale vrednost (Heller, 1999: 51).
Razvoj tehnike v dvajsetem stoletju je bilo mogoče videti tudi pri dejavnostih Kristalne palače. Električno napeljavo so vgradili leta 1891. Pitì letalski polet s pilotom v Veliki Britaniji je bil izveden leta 1902 prav na travnatih površinah ob njej. Leto kasneje je bil organiziran prvi sejem avtomobilov, kjer so predstavili kar 180 modelov Leta 1904 so objavili, da je sydenhamsko palačo v petdesetih letih obstoja obiskalo več kot 125 milijonov ljudi.
Toda zanjo so se začeli slabi časi. Družba Crystal Palace Company, ki jo je vodila, je slabo poslovala i]i zato je morala leta I909 skoraj polovico posestva prodati. Na prodani polovici so zgradili stanovanjske hiše. A niti s tem se niso rešili iz težav, družba je leta 191I razglasila bankrot. Pred propadom jo je rešil plymouth-ski vojvoda, saj je kupil palačo s posestvom vred. A sreča tudi njemu ni bila naklonjena. Spet je zagorelo 6. junija 1911, tokrat v kadilnici in sobi za biljard. Škoda je bila majhna, le na leseni oblogi, balkonu in tleh.
Kristalno palačo so leta 1913 znova prodali, tokrat jo je kupil sklad King Edivard National Memorial Fund. Med piTo svetovno vojno so jo uporabljali kot središče za vojno usposabljanje. Sočasno je bilo v njej nastanjenih do trinajst tisoč vojakov angleške mornarice, ki so se urili v bojnih veščinah.
Palača je spet zagorela 9- februarja 1920, tala'at v gledališkem sidadišču. Obnovljeno so jo za javnost odprli junija, dodab' so razstavo vojaške zbirke novoustanovljenega vojnega muzeja (Imperial War Museimt). Na osprtju sta bila tudi angleški kralj Jurij V. in kraljica Marija. Že čez tri leta je bil še en požar, Tedaj
Slika 2: Kristalna palača v Sydenhamu med požarom.
(vir: http ://www. C rystal p al aceco noe rts. com/h i sto ry. htm )
Slika 3: Palača ljudstva na Musweliskem griču nekoč.
(vir: http://www.alexandrapalace.com/history.htm)
je zagorelo v južnem prečnem krilu, kjer so bile sobe za osebje in del vojaške zbirke.
Julija 1933 so jo začeli uporabljati tudi kot televizijski studio izumitelja televizije Johna Logieja Bairda. Najeli so 3700 kvadratnih metrov prostora v glavni stavbi, uporabljali pa so tudi južni stolp, rotundo in bližnjo School of Art.
Zvečer 30, novembra 1936 je izbruhnil nov požar. Zagorelo je v osrednjem delu, v prostorih za osebje. Plamen sta odkrila upravitelj stavbe in njegova hčerka, ki ji je bilo ime Crystal, Nemogoče je bilo pogasiti ogromno količino lesa, skupaj 65.000 ton, ki se je v hipu vnela [Allwood, 2001: 24]. Zgorela je tudi vsa električna napeljava in uničene so bile vse televizijske naprave. Močan veter s severozahoda je v pol ure sprejnenil prečno ladjo v ogromen plamen. Ognjeni zublji so dosegli zgornja nadstropja, ki so bila gasilcem nedostopna. To je bil zadnji prizor, grozljiv, a hkrati veličasten konec, ki so si ga lahko vsi ogledali. Požar je bilo videti iz Londona iii še dlje, celo iz Cambridgea na severu in Brightona na jugu. Kristalna palača je do jutra pogorela do tal (slika 2).
Vse ostanke so počistili leta 1937, pustili so le oba vodna stolpa in del južnega krila, ki ga požar ni dosegel. Stolpa so i^odrh leta 1942 iz varnostnih razlogov, da ne bi bila oi'ientacijski točki za nemška bombii iška letala ob bombardiranju Londona. Po drugi svetovni vojni, 24. oktobra 1950, je požar uničil še zadnje ohranjene ostanke južnega dela palače in School of Art.
D;ines nas na Kristalno palačo spominja le ostanek parka. Nekateri od dinozavrov so edine ohranjene priče preteklosti palače in parka okoli nje. Vendar je Kristalna palača, ogromna struktura iz železa in stekla, stala polnih dvainosemdeset let.
letnik 14, št. 2/03
3. Svetovna razstava v South Kensingtonu
Svetovna razstava leta 1862 ni imela takšnega uspeha kot njena mestna predhodnica in je danes skoraj pozabljena. Tudi zgradba ni zbujala takšne pozornosti. Vsi so še imeli v sj^ominu velikansko stekleno palačo sredi prostranega parka, a tokrat so zgradili opečno stavbo sredi South Kensingtona - predela južno od Hyde Parka, ki so ga kupili z dobičkom razstave 1851 in namenili novemu kulturnemu in muzejskemu središču Londona. Načrtoval jo je vojaški inženir Francis Fowke (Dixon, Muthesius). Imela je dve ogronuii stekleni kupoli, večji kot pri St. Paulu, ki pa zaradi lokacije skoraj nista bili vidni. Konstrukcija strehe in galerij je bila iz litega in kovanega železa, a vseh teh materialov na zunanji fasadi ni bilo videti. Zgradba je bila obložena z masivnim opečnim zidom, s pilastri in slepimi okenskimi okvirji. Po lahkotni Kristalni palači je delovala zelo okorno in mnenje tako obiskovalcev kot novinarjev je bilo v veliki večini negativno. Razstavo je obiskalo več kot šest milijonov obiskovalcev, a je vseeno imela izgubo.
3.1 Zabava hi izobraževanje — preselitev na Muswel! Hill
Po končani razstavi so palačo podrli in jo po delih preselili na sever Londona, Muswell Hill, kjer je bila najprej znana pod imenom The People's Palace (slika 3), danes pa Yoi Alexandra Palace, 'llidi tam so
na lepi razgledni točki kupili ogromno zemljišče, le malo manjše od sydenhajnskega, veliko 196 juter oziroma skoraj 80 hektaim Dostopno je bilo z železniško povezavo, s kočijami in tudi peš. Palačo so na novi lokaciji odprli leta 1873 in naj bi jo uporabljali predvsem za razvedrilo. A že šestnajsti dan prireditev se je ogenj razširil v kupoli in ni ga bilo mogoče pogasiti. Palača je v celoti pogorela.
Takoj so jo začeli obnavljati. Nove, delno spremenjene načrte je naredil J. Johnson in palačo so lahko odprli že dve leti kasneje, 1. maja 1875. Nova zgradba je prekrivala sedem juter oziroma skoraj tri hektare. V ogromni osrednji dvorani, imenovani Great Hall, z velikimi orglami, je bil prostor za vsaj 12.000 sedežev in morda še dodatnih 2000, odvisno od prireditve. V drugih prostorih so bile občasne razstave, muzej, galerija 2 razstavljenimi sUkaini, kipi in voščenimi lutkami, predavalnica in knjižnica, dvorana za bankete in dvorana za koncerte s 3500 sedeži, ki so jo lahko spremenili v dvorano za drsanje, ter gledališče s 3000 sedeži. Kljub temu je bilo v njej manj kulturnih prireditev kot v Sydenhamu, Priljubljenost palače je rasla do konca devetnajstega stoletja. Najbolj je bila privlačna okolica, saj je od tam prelep razgled, ob njej pa veliko površin za (tipično angleške) športne dejavnosti. Tako so v parku igrišče za kriket, hipodrom, jezera za veslanje s kanuji in ribarjenje ter zabavišče z vrtiljaki.
Po nekaj finančnih težavah ob začetku dvajsetega stoletja je parlament ustanovil Alexandra Palace
and Park Trust, ki so ga vodile lokalne oblasti. Še naprej so prirejali koncerte, sejme, razstave in druge dogodke. Zaliodni del zgradbe so leta 1935 dah v najem družbi British Broadcasting Corporation, BBC, Id je pmč začela oddajati tele-vizijslà program leta 1936. Palača je bila tako med letoma 1936 in 1939 ter od leta 1946 do 1956 glavno oddajno središče za televizijsko oddajanje BBC, takrat so ob njej zgradili tudi visok televizijski oddajnik. Od leta 1956 jo uporabljajo predvsem za snemanje televizijskih novic.
10. julija 198O je v njej drugič izbruhnil požar Popolnoma je uničil Great Hall, dvorano za bankete, drsališče in pomožne prostore gledališča, skupaj skoraj polovico vseh površin. Prostori, ki sta jih zasedala BBC in Palm Court, dvorišče s palmami, niso bili poškodovani. Spet so jo takoj začeli obnavljati, in končali 17. marca 1988. Fasada palače tudi po prenovi še vedno ponuja nenavaden vtis. Njena zunanjost je povsem neorenesančna, zidana iz kamna in opeke. Hkrati je notranjost, posebno osrednja dvorana, ena od najbolj vtis zbujajočih ohranjenih notranjosti inženirske arhitekture devetnajstega stoletja. Odlika je tudi njena velika prilagodljivost, zato je primerna tako za razstave in srečanja kot za koncerte ali drsanje. V ogromnem parku lahko vsak še danes najde razvedrilo. Tli so ribniki, otroško igrišče, hipodrom, igrišče za kriket ali pa le razgled na osrednji del Londona. Palača je zato spet priljubljeni izletniški kraj Londončanov, V njej prirejajo vsakoletne razstave avtomobilov, kongrese, sprejeme in novoletiie zabave (slika 4).
vìi, -r*

^_
h .1 (b^f'^Mv m
tii iffi^^' 1' '"Im li'-,
Slika 4: Palača Alexandra na Muswellskem griču danes (vir: http://www.alexandrapalace.com/)
letnik 14, št. 2/03
4. Sklep
V meščanskih družbah zahodnega sveta druge polovice devetnajstega stoletja so zabavišča postala zelo priljubljena. To je arhitekturni člen, ki je dotlej manjkal, zdaj pa je spodbudil željo po druženju in jo omogočil. Največkrat so bila zabavišča v kristalnih palačah, ki so nadomestile oziroma prevzele vlogo javnih parkov Sydenhamska Kristalna palača je postala prototip za takšno gradnjo. Združila je skoraj nezdružljivo: bila je vse leto ogrevan rastlinjak, hkrati pa še javni park, prireditveni prostor in muzej. Z raznovrstno ponudbo, od zabave do izobraževanja, je privabljala množice obiskovalcev
Kristalno palačo so posnemali v mnogo krajih severne Evrope in Amerike, kjer so i^odnebne razmere dopuščale in pogojevale takšne stavbe. Tako so samo v prvih treh letih po njenem odprtju postavili podobne še v Amsterdamu, Dubli-nu, New Yorku, Münchnu [Kresal, 2000: 127], celo v Torontu in še marsikje drugje, V Dublinu in New Yorku sta bili leta 1853 svetovni razstavi, zgradbi pa sta bili po obliki podobni Kristalni palači [Slivnik, 2003a]. Posebno tista v New Yorku je tudi po konstrukcijskem sistemu spominjala na londonsko.
Glavne arhitekturne značilnosti kristalnih palač lahko združimo v stavek: to so velike zgradbe, ki stojijo sredi parka ali ob njem in so namenjene preživljanju prostega časa. Poleti so ob nenadnem deževju dajale zatočišče, pozimi prijetno tropsko klimo. Vrhunec priljubljenosti so dosegle proti koncu devetnajstega stoletja. Tako je Ebenezer Howard v svoji razpravi o vrtnih mestih (Garden Cities of toìnor-roiu) [I-Joward, 1970] v shemah natančno opredelil celotno zgradbo mesta. V diagramu segmenta vrtnega mesta je osrednji del namenjen centralnemu parku [Capuder, 1993: 28]. Po njegovem celotnem zunanjem obodu so zgrajene kri-
stalne palače, ki se s steklenimi arkadami odpirajo na park. Takšna palača bi bila veliko trgovsko središče, hkrati pa zimski vrt, ki bi bil ob slabem vremenu zatočišče.
Žal so bile kristalne palače zaradi materialov, iz katerih so bile narejene, predvsem lesa in železa, slabo odporne proti ognju in jih je zato skoraj vse uničil požar. Nikoli pa ni bilo med obiskovalci žrtev, čeprav so bile ob izbruhu polne ljudi. To je bilo mogoče zaradi hitre evakuacije in svobodnega tlorisa brez vmesnih sten,
Kristalna in Aleksandrina palača sta pomembni tako z arhitekturnega kot z družabnega vidika, Z višanjem števila prebivalstva, hitrim razvojem mest in vse boljšim gmotnim položajem srednjega meščanskega razreda so ljudje začutili potrebo po druženju in izrabi prostega časa. Takšne palače so bile torej hkrati razstavni, izobraževalni, družabni in zabaviščni prostor, zato so bile tudi v sociološkem smislu zelo pomembne - zaradi mešanja družbenih razredov Bile so ideahie za preživljanje prostega česa v dobi, ko še ni bilo ne kina in ne velildh nakupovalnih središč, kakršne poznamo danes.
Asist. Lara Slivnik, univ, dipl. inž arh., Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo
E-pošta: lara.slivnik@arh.unl-lj.si
Zairvala
Članek je nastal med doktorskim delom na Pakidteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Pri delu mi je pomagal mentor prof. dr. Jože KiLŠar. Tu se mu zahvaljujem za pomoč.
Literatura in viri
Allwood, J. (2001) Great Exhibitions: 150 Years. Exhibition Consultants, London. Capuder, T, (1993) Vrednotenje kompozicijskih odnosov med obstoječimi in novimi prostorskimi strukturami (doktorska disertacija). Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo - Šola za arhitekturo. Univerza v Ljubljani, Ljubljana,
Dixon, R,, Muthesius, S. (1985) Victorian Architecture: With a Short Dictionary of Architects (World of Art). Thames and Hudson; London.
Findling, J,E., Pelle, K.D. (1990) Historical Dictionary of World's Fairs and Expositions, 1851-1988. Greenwood Press, Westport. Friemert, C. (1984) Die Gläserne Arche -Kristallpalast London 1851 und 1854. Pre-stel-Verlag, München.
Heller, A. (1999) World's Fairs and the End of Progres, (an Insider's View), World's Fair, Corte Madera,
Howard, E. (1970) Garden Cities of To-mor-row, Faber and Faber, London.
Kresal, J, (2000) Gradiva v arhitekturi : učbenik za arhitekte. Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana.
McKean, J. (1994) Crystal Palace (Joseph Paxton and Charles Fox). Phaidon, London.
Peters, T,F (1996) Building the Nineteenth Century. MIT Press, Cambridge, Mass.
Pevsner, N. (1976) A History of Building Types. Thames and Hudson, London, arhitekturo, Ljubljana.
Pevsner, N. Games, S. (2002) Pevsner on Art and Architecture: The Radio Talks. Met-huen Publishing.
Slivnik, L. (2003a) Dve obletnici - 1853 -Dublin in New York / Two Anniversaries -1853 - Dublin and New York. Gradbeni vestnik 52: 87-93.
Slivnik, L, (2003b) Kristalna palača - nov arhitekturni tip javnega prostora / The Crystal Palace - A New Architectural Type of Public Space. AR Arhitektura, raziskave 2003/1: 46-51
Slivnik, L. (2003c) Stavba za pn/o svetovno razstavo (raziskava 2002), Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana.
Werner, E. (1970) Der Kristallpalast zu London 1851. Werner-Verlag, Düsseldorf.