11
Kratkočasno berilo.
Boj za puro.
Resnice in laži za predpust.
v
Spisal S a k. „Boljši dober sosed, ko deset stricev."
Nar.  prig.
Ko so pisali židovje 6363. leto po stvarjenji sveta, strmelo in treslo se je strahu vse, kar lazi in hodi po zemlji; kajti godile so se čudne stvari. Na nebu kazalo se je ponoči pet repatih zvezd, podnevu sedem solne. Prifrfrali so iz devete dežele grozni črni tiči s človeškimi nogami in napadali so ponočne popotnike. Tako piše oče Valvazor, pa mnogo več še zamolči. Rastle so tudi na strehi bobovskega župana neke čudne gobe, kakoršnih se niso spominjale najstarše babe. Še dandanes hranjena je taka goba v ljubljanski muzeji z imenom: „Agaricus muscarius bobov-caeus." Pa bolje mimo teh gob postrašile so svet velikanske žabe, ki so nenadoma prilukale iz lukov-skih mlak. To so bile žabe, veče od gorenskih volov, in regetale so, da se je tresel kralj Matjažev prestol. Povedal mi je učen prijatel, da so bile najbrž onega žlahtnega plemena, iz kterega izvira — po mislih mar-sikterega modrijana in bedaka — sam človeški rod.
12
Taka in enaka znamenja godila so se po svetu, in zlasti po izvoljeni slovenski deželi. Kaj mar to vse pomeni? vprašal je človek človeka. Ali nobeden ni vedel odgovora, — le ta misel bila je občna, da pride sodni dan. Kar se oglasi slavni Vrbovčan Ropotač, ki je študiral črne šole vedigabog kje, in prerokuje zavzetim rodovom: „Našel sem v šembiljni knjigi zapisano , da se bo začel leta 2393 „ab urbe condita" grozoviten boj med Dravo in Savo, kakoršnega še ni bilo od stavbe babilonskega stolpa  do lanskega pusta."
Tako je djal modri Vrbovčan, in Slovencem so se lasje pokonci stavili; še brada očaka Triglava je trepetala. — In zares! imenovanega leta začel seje prepir in potlej boj med Lukovci in Bobovci, strašen boj zavoljo — pure! — Zadel sem v nekem skrivnem arhivu na prašnata pergamentna pisma, v kterih je zgodovinar Jurko BudaloviČ ta boj na drobno in široko popisal. Sklenil sem v kratkem ta popis posneti, in s tem ubožno slovensko zgodovino obogatiti; nadjam pa se tudi, da napne kmali kak slovenski „bard" strune svoje lire, da zapoje slavo lukovskih in bobovskih junakov. Po novih „epos-ih" že tak delj časa zdihujemo zastonj !
Da! tako je na svetu. Abderitje vojskovali so se nekdaj za oslovo te njo, Nemci prepirajo se zavolj cesarjeve brade, — slovenski Bobovci pa so šli nad Lukovce zavolj „bi bi bi ciak ciak ciak" pure." — Bili so naši sosedje vredni potomci starih Japodov" — piše Jurka BudaloviČ, in jaz pristavim ,,tedaj čiste slovenske krvi, kakor naši starinarji trdijo, ne pa nečiste, kakor Vrbovčan je." Stanovali so deset tisoč korakov za plešastim Grintovcem, v dolgi samotni dolini, v dveh vasčh. Že ime prve vasi „Bobovec" kaže, da so njeni prebivalci radi bob sejali, še rajši pa jedli. In enaka bila je z Lukovci. Od kralja Matjaža, kte-remu je bil bob in luk (čebulja) oblizek, dobili so mnogo privilegij. Omenim le, da so imeli Bobovci enake pravice z bobom, ko nekdaj Hrvatje s tobakom. Lukovci pa so smeli barantati s svojimi pridelki od golega Krasa do kosmatega Pohorja. Ni čuda tedaj, da so silno obogateli, in si zapisali v svoj grb: ,,Denar je moč." Bogme! to geslo ima več jedra v sebi, kakor Schmerlingovo: „Veda je moč." Tega jedra prepričali so se najbolje naši praktični sosedje; kajti prišel je sam nemški cesar k njim novcev prosit, ko mu je kukavica v žepu pela. „Dva koša srebra ti damo" — mu rečejo Lukovci in Bobovci — aka nas napraviš „frei" ali „reichsunmittelbar", kakor mnogo mest v „rajhu."
„Vaša želja se zgddi" — odgovori cesar z velicim veseljem; kajti dobro ve", da tak kup kosmatih sreber-njakov ni dobiti vsaki petek. Izroči jim veliko pismo iz oslovske kože, zapečateno trikrat z rudečim pečatom, in v njem jim zagotovi vse pravice, ktere je vžival Frankobrod, sedanja zibel nemških zmešnjav.
Tako prisijala je zlata zarija svobode v slednji kot slovenskega sveta , in pod njo rodila je zemlja Bobov-cem trikrat več boba, in prirastel je Lukoveem trikrat debelejši luk, kakor popred. — Cel teden jedli in pili so složni korenjaki na zdravje nemškega cesarja; škoda le, da nisem bil jaz med njimi!
V dobrem prijateljstvu živeli in barantali so po tej veseli prigodbi mnoga leta; vse Bobovčanke možile so se v Lukovec, vsi Lukovci ženili so se v Bobovec. Pomnožil se je njih zarod tako, da slednjič sklenejo, po izgledu starih Fenicijanov ustanoviti „kolonijo" ali naselbino. In zares! modro in srečno so svoj sklep dognali. Pa „cvet" svoje razumnosti pokažejo v djanju, večnega spomina vrednem.
Častiti   „rnetropoliu   hoteli  so namreč   mladi   hčerki
tudi ime dati — kakor mi dandanes novorojenim otrokom. „Naj se pravi Novi Bobovec", klicali so stari Bobovci. „Kaj pa še, ime mu bodi Novi Lukovec", odgovorili so stari Lukovci. In plamen je bil v strehi, prepir se je vnel. Kajti glave Bobovcev bile so trdejše od njihovega boba, glave Lukovcev pa celo celo enake. Že so si klepali kose, češ, da pokažejo o pravi priložnosti drugim, na kteri strani je pravica. Vsako nedeljo klicala sta župana srenjske svetovavce v zbor, — al zastonj belili so si izvedeni možaki glave, niso se ni-v kakor mogli poravnati. Popili so pri tem marsikteri bokal „starega", — se ve da na ,,gemajnde-unkoštinge", ali čedalje bolj pisano so se gledali; tudi kolonijo spre-leteval je strah.
Kar šine kravarju bobovskega župana srečna in modra misel v glavo. „Gospod, kaj pa bi bilo, če bi zložili imeni obeh vasi, in pravili: Boboveclukovec, ali krajše: Bobluk; po takem se ne bi godila nikomur krivica, kajti od leve proti desni stali bi zapisani prvi Bobovci, od desne proti levi pa Lukovci." Tako je djal kravar svojemu gospodarju Janku Čuku. Veselja poln objame sivoglavi župan svojega hlapca, in obljubi mu vsa črna teleta, ktera bo dobil v prihodnje od svojih krav, — ako zamolči, da je to pametno misel njegova glava rodila. — Hitro pokliče „srenjske očete" iz obeh vasi in izredno sejo, kajti bil je ravno četrtek. V dolgem jedernem govoru razloži jim, kako nevarna nevihta žuga ljubi domovini; naj se usmilijo svojih žen in nježnih otročičev. Njegov izvirni novi nasvet tedaj je: naj se imenuje kolonija ,,Bobluk", da se ne stori krivica nobeni vasi. — „Živio! Slava! Pravo!" — donelo je iz ust vseh^ možakov, in kakor v ,,triumfu" vzdignili so Janka Čuka na svoje rame. „Bobluk! živi o!" razlegalo se je iz Bobovca do zadnje koče lu-kovske, kakor „Allah" janičarjev ob bitvi. Tudi bo-bovski kokoti in žabe po lukovskih mlakah zagnale so „Bobluk." Pa kako še je le bilo veselje mlade kolonije !
Enoglasno podelili so vašcaoje izvedenemu Čuku častno ime: „pater patriae" (= rešitelj domovine). Pa še več, — postavili so mu tudi krasen spominek z napisom:
„Bobluk! Bobluk! Bobluk! Je rekel Janko Cuk, Leta: tisoč, »tiri sto, Ravno na Nikložovo. Slava večna Janki Čuki, Blagor — sreča Bobi-Luki!"
O srečen človek! okovali so tvoje ime med zvezde, častili še so tebe pozni rodovi. Zavida vreden zem-ljak, nisi podoben tisti sraki, ki se je s perjem druzih tic kinčala?^ Pa kako si povrnil zasluge svojega kra-varja? — Se črnih obljubljenih telet mu nisi dal. — Da! tako je na svetu!
Mislim, da si zdaj zvedel, častiti bravec, dovolj o starih dobrih časih, o „zlatem veku" pri Bobovcih in Lukovcih. Večkrat so gibance jedli in rumeno vince pili, kakor midva v revnem devetnajstem stoletji, ki se redi s samo „frajastjo." Pa tolaživa se, saj tako zahteva „Brencelj." Radoveden si morebiti že, slišati kaj od „boja za puro." Beri, kaj piše zgodovinar BudaloviČ — pa ne prestraši se!
(Dalje prihodnjič.)
   20
Kratkočasno berilo.
Boj za puro.
Resnice in laži za predpust.
v
Spisal S a k.
(Dalje.)
„Ni ga hujšega podjeda Od slabega soseda."
N»r. prig.
Prav prerokoval je Vrbovčan Ropotač: znamenja na nebu in na zemlji pomenila so boj , boj med Lu-kovci in Bobovci. Kajti čas se spreminja in ljudje ž njim, — čedalje slabši postajali so sinovi vrlih očetov. Al ob enem šlo je prijateljstvo, šlo je blagostanje rakovo pot, po besedah prigovora: „sloga jači, nesloga tlači." Ko se je pričel enkrat kavs in ravs med sosedi, ni ga bilo ne konca ne kraja, še veči prihajal je od leta do leta. Posebno fantje so bili v vedni »vaji, drugi so druge dražili in napadali, — največkrat pri ponočevanji.
Edini Matija Počasen, lukovski kovač, slutil je pogubo , ktera je pretila domovini. Ali glas vpijočega v puščavi bilo je njegovo svarjenje: „Videant consules, ne detrimentum capiat respublica !"*) Poprej bi bob steno predrl, kakor besede „študiranega" kovača ušesa županov, ktera sta imela iz prepira svoj dobiček. Groza sicer zgrabi bobovskega župana in celo vas, ko zagleda krvava solnca, repate zvezde in čudne gobe na strehi; — strahu ščetinijo se lasje Lukovcem, ko priskačejo velikanske žabe iz mlak. Pa vse to bila je voda v rešeto, — miru in edinosti ni bilo več nazaj!
Slednjič napoči krvavi dan, in navali veliko nevihto nad trme Bobo- in Lukovcev. Kakušen pomen! bil je ravno dan, kterega se začnejo pasji dnevi. Martinek, sin bobovskega župana, pasel je v „trebeži" pure. Pa gotovo bolje vedele bi pure lenega fantiča pasti, kakor on nje. Martinek zaspi v senci stare vrbe, pure pa grejo in ciakajo v setev Lukovca Jaka Smodiša; se ve da taka množina setev jako pomeži in poškoduje. Kar prikoraka po naključbi gospodar Jaka Smodiš, iz vinograda grede, do svoje njive. Pa ni bil sam, — naložil si je v svoji polni kleti še enega, kteri se pri Slovencih, — to jim rečem na čast! — pogostoma nahaja. „0 ti turška patalja, pet sto medvedov! kje si pastir?" zakliČe Jaka, zagledavši celi šok pur v svoji setvi; najbrž jih je videl še dvakrat več, kakor jih je bilo. In ob enem požene se s svojo gorjačo, ki mu je sicer pomagala naloženega tovarša nositi, po njivi za purami*
*) To je: „Pazite župani, da se domovini ne zgodi nesreča." — Ali po prestavi nekega akolnika, ki mu niso hoteli šolske hiše popraviti: „Skrbite cerkveni starašine, da se ne podere enkrat šola na mene in na vašo deco."                                      Pis.
Nesreča je hotela, da pri tem največo puro bobovskega župana ubije z debelo gorjačo. Gotovo bila bi ta tudi plesala po zadnji strani Martinekovi, če se ne bi bil 0 pravem času izbudil ter šiia in kopita pobral.
Pa dosta! Mrtva pura bila je iskra, ki je vžgala ne strehe, ampak kri slednjega Bobovca. Pa to se je zgodilo, kakor večidel vse hudo na svetu, po ženskah. Bes jih plentaj, — da bi jih ne bilo! — Kakor na bliskovih krilih, poči glas do županovih: „Vaša naj-veča pura je mrtva, — ubil jo je Lukovec." — ?>&aj? ubil jo je Lukovec?" — zakriči županova Marinka, ki je ravno drva v kuhinjo nesla, ter začne srdii tako trepetati, da ji celo breme pade z rok. „ Ali Lukovec jo je ubil?" — zakriči enoglasno za njo deset sosedinj , in kakor bi trenil, bila je cela kopa žensk skupaj. Vstane reget in klepet, da se sliši po celi vasi, in kmali prileti iz vseh kotov še več Adamovih hčer, potem cela vojska dece, — in slednjič mož. Bil je hrup in vriš, ko bi voda gnala sto praznih mlinskih kamnov, ko bi vzdignila cela Atilova armada bojni krik. „Taka sramota se Bobovcem še ni zgodila, kar stoji vas, — maščevanje, maščevanje!" — divjala je Marinka, in za njo vse, kar je bilo ženskega spola. Možje bili so sicer bolj hladnokrvni, — al žalibog! pri Bobovcih nosile so žene hlače. Kaj čuda tedaj , da niso mogli možje še počasno sklepati in premišljati, — ampak plesali so oni, kakor so godle one. O, vi stari Grki, ki ste čenčali o junaških Amaconkah, da bi videli vi boje-vavne bobovske hčere o tej uri! Priznali bi, da plameni v Slovenkah celo drug ognjen duh.
Med tem prinese županov hlapec krvavo mrtvo puro na dolgi rajci, in ta pogled bil je odločen: „Boj! maščevanje" — bil je sklep vsega zbora. Kakor nekdaj na rimskem kapitolu žive goske, podkurila je zdaj Jboj mrtva pura.
Se le v mraku razišlo se je ljudstvo, vsak na svoj dom, orožja si za boj pripravljat. Preobrnil se je mirni Bobovec naglo v velik tabor. Tu so brusili sekire, tam klepali kose, tam tesali planjke; ženske so si iskale največih burkelj, otroci batov in kamenja. Enakega gibanja in ropota še ni bilo v vasi, kakor ta večer.
(Dalje prihodnjič.;
21
29
Kratkočasno berilo.
Boj za puro.
Resnice in laži za p red pust.
v
Spisal S a k. (Dalje.)
Srenjski starašini sedeli so med tem pri županu Petru Kokotu zbrani. Bil je Peter nocoj nenavadno zamišljen; ni rekel ne bev ne mev; al jeza in togota bliskala mu je iz temnih oči. Tem hitrejše tekla je beseda Vidu Kolomaji, kteri je bil že v boji zoper Turka. Bil je močen ko Stempihar, zvit ko grča, gladek ko hrastova skorja, kosmate vesti ko tat na kolu; govoril je, ko bi otrobe vezal, in lagal, ko bi tolkel orehe. Balo se ga je v vasi vse, ker je bil pri vsakem prepiru, pri vsakem pretepanji, in rad je svojo pravico dokazoval s pestjo. Tudi nocoj je v zboru zvonec nosil, kričal in tolkel z roko ob mizo. „Jaz vam povem, in to mora biti, še to noč gremo nad lukovske mevže, — še prvega napada niso kos zdržati. Kakor bolhe, jih iz toplih postelj polovimo , in vse jeze in šale je konec." Al vsi drugi očetje bili so te misli: sramota je napadati sovražnike po šegi volkov, in zoper „Vol-kerrecht" je, boja ne napovedati. In zastonj je bilo brbranje in psovanje sirovega Kolomaje; sklenili so : še le drugi dan orožje v roke vzeti, popred pa poslati „parlamentarja" v Lukovec, da boj napove. To častno poslanstvo prevzel je koj Grega, županov hlapec. Nadalje imenovali so častnike nove armade; Peter Kokot bil je izvoljen enoglasno zav generala, in dobil je svojega hlapca za adjutanta. Stempihar Kolomaja ponudil se je sam za bandernika, — in željo spolnili so mu radi. Drugi srenjski starašini postali so „hotmani." In tako razdelili so vse službe, kakor je Vid svetoval, kajti on je bil izurjen vojak.
Tamburje, korporale, prostake, vse je dobila mlada vojska, — še na profoza pozabili niso; kajti leskova mast in brezovo olje je povsod koristno vračilo.
Ni ga bilo v Bobovcu človeka, ki bi bil zatisnil to noč oči, general in njegovi hotmani pa so se posvetovali o planu ali načrtu vojske do  belega dne.
Kaj pa so počenjali Lukovci? Tudi pri njih bilo je vse pokonci. Zvedeli so še o pravem času, kaj pomeni krič in šum pri sosedih. „Prav si storil, jaz bi bil vse pure poklal ko podgane!" — djal je župan Tone Drevar Smodišu, „saj imajo živino vsaki dan na naših njivah." Ko je mrak nastopil, pošljejo lončarja Cre-povca v Bobovec „na špijon." In Crepovec je imel dober nos; bil je prekanjen ko lisica. Zmuzne se tako bliao hiše bobovskega generala, da je izvohal in izdu-htal vse, še celi načrt vojskin ali „feldzugsplan." — Drugi Lukovci pripravljali so si hitro potrebno orožje; „blago in kri za domovino" všil je krojač Suš-manič v lukovsko zastavo. In to geslo je šlo iz ust do ust. Tone Drevar in drugi srenjski očetje pa so prevdarjali, kako odgnati silo s silo? Nihče ni poslušal modrega kovača, naj bi se pogodili v miru. „Boj —-boj!" zakličejo, ko jim pride bobovski adjutant vojske naznanjat, in — »boj!" odmevalo je do poslednje koče. Kakor v Bobovcu, izvolijo enoglasno župana generala, in razdelijo tudi celo armado na enak način.
Bila je med Lukovcem in Bobovcem obširna mu-žavina, in skozi njo držala je visoka cesta iz vasi v vas. Kajti zmodrila jih je bila nesreča: imeli so po-pred tako cesto, da je šel vsak voz do osi v blato, in ob času povodenj gledali so se sosedje čez vodo, ko bi se bili norih gob najedli. Po dolgem posvetovanji napravili so si to novo cesto po načrtu učenega kovača, da ni bilo lepše v celem „rajhu." Segala je od Lukovca v Bobovec, iz Bobovca pa v Lukovec, in odtod — kakor vsaka steza — v Rim. Čuda, da ne vedo naši stari-narji za njo, akoravno so jim vse rimske ceste dobro znane, — morda tudi ona na nebu.
(Dalje prihodnjič.)
30
      37
           Kratkočasno berilo
                       Boj za puro.
Resnice in laži za predpust. Spisal  Ša k. (Dalje.) To cesto prekopali  so  sredi  mužavine v črni noči ovski vojaki, in od obeh strani nastopila je v strugo voda.    »Zdaj pa pojte k nam, če morete",  zasmeje se župan Drevar,   ogledovaje  široki prekop.    „Naj se po-pred dobro plavati učijo", pristavi Nace Krcel, ponočni lukovski čuvaj.    ,,Ta prekop še  ni zadosti, gospod general; treba je pri njem še trdnjave ali kasteia, pa vojakov   notri"  —  tako   odrezal   se  je   študirani   kovač. Dobro si jo zadel, gospod hotman, brez kasteia nismo varni"   djai  je   general.    „Haloh!   junaška   kri — pri-mite za lopate in sekire!"    Hitro gibalo   se je več sto rok — kovač pa komandiral je „tu tako, in tam tako."
V  tem napoči dan, in v lepem redu vzdigne se vsa bobovska vojska proti Lukovcu. Pogum švigal je iz vseh oči, in junaško srce tolklo je ob vsake prsi. Glasno bobnali so bobnarji (namesti bobnov imeli so prazne sodce), urno sukal je Stempihar Kolomaja velikansko zastavo v zraku, z debelim glasom zapovedoval je general. — pa kdo popiše vredno to vojsko? Ce bi mi pomagali vi Demokriti, Cervantesi in Vicki Dragani, — tedaj še bi bilo, ali jaz — jaz sam? Pri tej misli pade mi srce v hlače in pero —  z rok ! —
Kako bi jih popisal, junake in junakinje iz vseh kotov bobovskega sveta? — O ti Muza ali Modrica pisarjev, ki si šepetala že v marsiktero uho bedarijo in norčijo, stopi mi na stran v tej turški sili!
Prvega pred vojsko zagledam korenjaka ponosne postave, častito skušeno glavo, — Petra Kokota. Svest si svoje visoke časti in službe, stopa res pred svojo armado, ko gospod kikiriki po dvoru, svojem haremu. Zafrknjeni klobuk kinča mu rdeč čop, podoben grebenu , in po njem pozna cela vojska svojega vodja — Kokota. V desnici drži znamenje poveljniške časti, silno žezlo, debel bet. V levici nese pa iz močnih desak narejen ščit, ki mu ima služiti za brambo pred udarci sovražnikov. — Veselja igra srce slednjemu Bosbovcu, kajti hrabrost in zmaga sije generalu iz oči. Cist in jaren je njegov glas, če zapoveda: „linx um, rehc gšaut, marš!" Toliko nemščine mu je namreč nekdanji vojak Kolomaja vtepel v naglosti v glavo.
Za županom koraka prvi banderaš Vid Kolomaja, junak od glave do pet. Divji plamen šviga mu v pogledu, z zobmi škriplje in momlja: „čajte, paglavci, 8koro vas pozobljemo!" Za orožje služi mu pol žrdi, ščit so mu duri kravjega hleva, in ob enem nese v levici veliko pisano zastavo. To je orjak, kakoršnega m bilo in ne bo na Slovenskem.
V  prvem krdelu za njim marširajo sami gospodarji,
cvet cele vojske, stebri glasovitega Bobovca. Mislil bi človek, da so veteranci kakove rimske armade, tako urno se gibljejo, tako viteško se drže". Oboroženi so s sekirami, motkami, cepiči, vilami in plankami, pa nobeden tudi ni brez lesenega ščita.
Za tem krdelom grč majhen suh možiček, z veliko mačko pod nosom — in s praznim sodcem, po kterem tolče in tere neusmiljeno; to je tambur ali bobnar Cvrk. Kolikor je listja na drevji, toliko je burek in šal v njegovi glavi, kolikor je trave na zemlji, toliko podob ali figur v6 iz svojega klobuka narediti. Ve jeziček mojstersko obračati, pa tudi ušesi gibati kakor bratec dolgouh. Tak tedaj je bobovski bobnar in humorist. Brž za njim koraka krdelo ravsarjev, — fantov in fantalinov, hlapcev in hlapčonov. Vsi hrepene* po tepenji, kakor lisica po kokoših, kajti svesti so si, da bodo danes Lukovce kozje molitvice učili. — Pa ni še konec armade; za fanti gre truma žen, na njih čelu županova Marinka. Vse nosijo — hlače svojih mož, na glavi klubuke, v rokah burkle, — strašen pogled! Tu bilo je brbranje, mrmranje, šepetanje, klepetanje, kakor bi gagalo sto tisoč gosek v enem zboru.
Za to trumo stopal je resnoben možak Andraš Godrnjalo , noseč zdravila za vse, kterim bi vtegnilo pri srcu slabo postati. To zdravilo bila je — leskova ba-tina, in vračnik bil je — profoz. Zakaj neki stopal je ravno za ženami? Za njim skakljala je vsa nadepolna zarovana bobovska deca, s ktero je bil Bobovec zmir za petdeset let naprej oskrbljen. Krikala in klicala je, da so ubogega profoza učesa bolela.
To je tedaj cela bobovska armada, gotovo nista imela Kserks in Atila veče in hujše. Obsegala je ves bobovski rod, razun dedekov, babic in — deklet. Oho! kje pa so ostale Micike, Anice in Terezike? Čujte, čujte, jokale so doma v svojih kamricah. Pa zakaj ? Ah! za — ljubčeke, ktere so imele v Lukovcu, ker so mislile: gotovo še danes jim zavijejo Bobovci vrate!
(Dalje prihodnjič.)
-----   45   -----
Kratkočasilo berilo.
Boj za puro.
Resnice in laži za predpust.
Spisal Šak. (Dalje.)
Privihravši z veliko silo do mužavine, zagleda vojska unkraj dobro oborožene Lukovce. Kar zažene vse, mlado in staro, grozen bojni krik, da so pobegnile iz slovenske dežele vse bele vrane, in jih ni nazaj do današnjega dne. Pa Lukovci se jih ne ustrašijo, čeravno so pustili žene in otroke domd. Hrabro bije jim v prsih srce, in med divjim kričanjem Bobovcev zapojo junaško pesem, ki jo je v naglosti zložil študirani kovač.
Naprej zastava slave                     Baba mi je godrnjala:
In sreče lukovske,                        Jaz ti bom že vojsko dala,
Naj vrage trmoglave                    Kričala je deca mala:
Popije muri vse!                          „Tu ostani, atec moj!"
S sekirami in bati                        Žena, deca bodi zdrava,
Mi v boj pritiskamo,                    Kliče dnes me očetnjava,
Po suhem in po blati,                 Srečna lukovska zastava:
Kaj maramo za to ?                      Hajdmo hajdmo za njo v boj!
Tako popevali so lukovski korenjaki, in če se ne motim, slišal sem enako pesem že sam pri neki slovenski „besedi." Sine jim nezmagljiva moč v ude, stali so kakor Grki pri Termopilah.
Zdaj prilomastijo Bobovci do struge in zagrade, kar obmolknejo in osupnjeni obstoje. Da bi jim sovražniki pot zaprli, te zvijače bi si ne bili v sanjah mislili. Pa niso se dolgo debelo gledali, kajti mahoma začne vsa lukovska vojska lučati debelo kamenje in drva čez vodo, da jim prihaja črno pred očmi. In glejte je, glejte! strašljive mevže, drug za drugim začno kopita pobirati, — deca in ženske so brž na begu, ko bi jih razpihnil veter.
Vstane stotero vpitje in ječanje, vse gre križem, kakor v babilonski zmešnjavi. Bob v^steno je generalov klic: „Stojte, babeži, holt!" Le Stempihar Vid in majhen trop za njim se ne dd oplašiti. Srdu rjove in se peni v&s banderaš, kakor razkačen oroslan. Ko pa ga zadene zdaj drva v nogo, ne vzdrži se več; z glasnim klicem:  „za  menoj,  kdor je mož!"   skoči v vodo
in plava prek. Vkljub vsemu kamenju, ktero mu leti v ščit kakor toča, doseže okope in podi ž njih s svojo žrdjo prestrašene sovražnike. Že mu plava več junakov na pomoč, že plezejo na šanco, kar otme v nevarnesti Lukovce nenadoma — kdo? — Vpregli bili so v sili vso živad, da bi vozila drevje in kamen za uterjenje šance — še velikega srenjskega bika. K sreči bil je ravno blizo — in „bika sem, bika sem!" zakliče v enem sto glasov. Kajti poznali so njegovo moč in divjost. Kakor bi trenil, bil je črni bik tu. Ravno za-vihti se junak Vid na okope — kar zagleda bik njegov ščit, kravje duri. En skok — en stok — en žok! in banderaš in bik ležala sta sredi struge. Na grlo zaženo Lukovci krohot, slednjemu Bobovcu pa upade srce. Mokri kakor miši izplazrjo iz vode, tudi nesrečni Vid, ves potolčen in potrt. V kratkem bil je ves bobovski rod na begu, in sledil mu je posmeh in krohot Lu-kovcev.
S pobešenimi glavami korakajo proti svoji vasi, in drugega je pred drugim sram. Kar zabobna na povelje generalovo tambur, in vsi begunci zbero se okoli njega. „Vi strašljivci, babeži, poj te drugikrat za peč sest, ali repe pipat namesti v boj! Z jeziki bi se vedeli sekati, da, z jeziki. Taka sramota še Bobovcev ni zadela, kar stoji vas, v grobu se morajo kosti naših očetov obračati, vsemu svetu bomo služili v posmeh. Pa to ne sme biti! Nihče naj se ne dotakne jedi in pijače, dokler te sramote ne izbrišemo. Tedaj halo za menoj, če ni šlo po tem potu, nam je še drug odprt. Ne bodo se dolgo veselile te bebe svoje zmage."
S takimi besedami kaznil je general Kokot svojo vojsko, pa nobeden si ni upal odgovoriti. In na povelje ,,marš" napoti se molče armada proti —- Bobluki. Ostale so domd le žene in otroci, spoznavši v prvi bitki, da „kri ni voda." In tako spričala se je resnica prigovora: „Veliko krič&lo vredno je malo", ali: „pra-zen sod ima največi glas!"
Potrebno je, da se bravec majhno bolje z bojiščem seznaniš. Mužavina segala je prek po dolini na eni strani pod visoko strmo goro, in tam ni mogel človek mimo. Na nasprotnem koncu mužavine stala je pod gorami kolonija Bobluk in skozi njo namenili so Bo-bovci udariti nad Lukovce, — tako bi se umaknili močvirju. Pa kako ostrme, zagledavši Boblukovce dobro oborožene pred vasjo.
„Ste tudi vi naši sovražniki?" vpraša general Kokot zavzet in prestrašen. „Nikakor ne" — mu odgovorijo. „Pa če se dva tepeta, najboljše je, se ne vtikati v svajo. Mi smo neutralni, in ne trpimo, da kak sovražnik stopi na našo zemljo." Tako je djal moder boblu-kovski župan Suhač, Bobovce pa jeza zgrabi, spoznavši, da so drugo pot na led naleteli. „Naprej! udarimo na izdajavce!" zagromi Kolomaja. In zares bi se bila zagnala vojska v nje , če ne bi bili med tem zagledali na uni Btrani blizo Lukovcev. — »Dva sovražnika ob enem, to je odveč" — zakliče Kokot, in med posmehom Lukovcev in Boblukovcev vrnejo se ošabni Bobovci — z neizmerno sramoto in — z dolgimi — dolgimi nosovi! — Junak Vid pa je klel, z nogo ob tla butal, in v nedru jezo kuhal.
Tako končala se je prva vojska — pa Bobovcem ni dišal domd najboljši bob, ne najslajše vince. Še ta večer pokliče gospod general vse „hotmane" v posvet: „Kako maščevati se nad Lukovci?"
Veseli zmagavci pa jedli in pili so celo noč; sklenili so tudi, srenjskega bika rediti odslej s samim senom in z najboljšo otavo.                                    (Dal. prih.)
------    46    ------
Kratkočasno berilo.
Boj za puro.
Resnice in laži za predpust.
Spisal S a k. (Dalje.)
Minuli so nekteri dnevi. V Bobovcu miruje vse orodje, in glasi se le orožje. Srenjski očetje kujejo in snujejo naklepe, drugi se ,,eksercirajo" dan na dan. Slednjič sklenejo, da postavijo na tej strani struge lu-kovskemu enak „kastel." To se zgodi v dveh dneh vkljub vsem overam sovražnikov. Neprenehoma psovali in dražili so se odslej sosedje iz svojih ograd.
Tiha črna noč nastane. Nebo bilo je zavešeno z orjaškimi oblaki, — vse je spalo, le Bobovci in Lu-kovci ne. Proti polnoči vzdigne se vsa bobovska armada in lazi Čez polje proti močvirju — tako rahlo in tiho, da bi mislil, to je zbor ponočnih pošast. Tiho spustijo se najmočnejši korenjaki v vodo in plavajo prek, — drugi in spet drugi za njimi. Zaspane lukov-ske straže skočijo še le po koncu, ko že plezajo sovražniki na šanco. Zdaj vstane grozen krik, — že vihti štempihar Vid svoje pol žrdi. Preplašeni Lukovci ne mislijo na brambo, ampak na beg, in srečno uidejo stražniki v črni temi rokam preganjavcev.
Kakor na vetrovih krilih dospe glas v Lukovec: „Gorje! Bobovci čez nas!" Bliskoma je vse po koncu, mlado in staro, moštvo in ženstvo. To bilo je ječanje, vpitje in kletje, letanje in hrup, ko bi se podiral svet. Že so bili sovražniki pred vasjo, že je divjal Kolomaja: „V prah ž njimi!" Kar se zasliši silen glas: „Bobovec gori!" — Ko bi okameneli, v prvem trenutku obstojijo in obrnejo pogled nazaj. Zdaj naglo sto glasov ponavlja: „Joj! joj! Bobovec je v plamenu." Strah in groza loti se vojske, nobeden ne misli več na zmago in Lukovce. Preč zagnavsi orodje in ščite spustijo se mahoma nazaj.    Žareči   dim   dvigal   se  je   iz  Bobovca   v
56
57
oblake, in klic: „na pomoč, na pomoč!" razlegal se je temno noč. Tako leteli niso Bobovci nikoli, kakor oc0j, — posebno pa Vid Kolomaja. Hitro vdarijo spet posrčeni Lukovci za njimi, — čuda, da so srečno kopita odnesli!
Tako spodletelo je bobovskim vitezom drugi pot; pa prav tako: netili in podpihovali so, dokler so si dobro zakurili in se opekli. Z največim trudom gasijo do belega dne, — pa vendar požre jim ogenj marsi-fctero parmo in kočo. Najhujše zadelo je kajžarja CJvrka, — ostane mu le kupček pepela in — žena. Da bi še ti s kočo vred zgorela, imel bi zdaj samo eno nadlogo" — zarezi ves pobit bobnar nad svojo staro. Prime za palico, in gre po svetu norčij uganjat in — barantat.
„Pa kdo — kdo je vžgal?" — vprašal je v Bo-bovcu človek človeka. „Kdo drug kakor ženske, ki so bile doma" — zakliče Kolomaja, in ohladi si jezo nad svojim „zakonskim križem." Njegov izgled posnemal je marsikter gospodar, tudi županova Marinka pokusila je, kako diši brezovo olje. „Ko bi vas jezičnih žensk ne bilo, ne bi bili začeli mi tega neumnega boja!" — djal je general Kokot.
Lukovci izvedeli so še tisto noč, kdo jih je otel v
 sili; bil je to njihov prekanjeni lončarček Cre-ovec. Kajti povsod je imel nos in ušesa, tedaj izvoha 3 o pravem času namen sovražnikov. V tem prikrade j, Bog ve po kteri poti, v Bobovec. Misli si: ,,sila ola lomi", in zapali vas po odhodu vojske. Zatoraj stane zmir resnica: da je veče vrednosti lisičja koža, akor levova. — Z veseljem podarijo Lukovci vsak mčarju polno krpačo luka, oprostijo pa tudi njega in jegovo deco vseh srenjskih „štiber." Dvakrat so že odvrnili pogubo od svojih koč, al oja ni še bilo konec. Kajti Bobovcev ni zmodrila voja sramota in nesreča, — vedno pleli in motali so zle naklepe, češ, brez maščevanja ni nam več živeti.
Vendar nekterim, zlasti pogorelcem, bilo je ravsa in tepežnja dosti. „Pustimo bedake, očitno je, da jim pomaga sam peklenšček. Zakaj se dalje ž njimi ukvarjati, nimamo že škode in sramote dovelj , ne bode porekel ves svet, da smo se najedli norih gob?"
 Tako odrezal se je oče Prtlikovec, in marsikdo je •ekel, da tako je pravo. — Ali general Kokot in ve-sina je djala: „Nobene stvari in zadeve se še ni po-)rijel Bobovec, da bi je ne bil srečno dovršil, tega ne rpimo tudi zdaj!" — In ni potihnil v Bobovcu glas >rožja. Se veČo stražo postavijo v „kastei", ter pokončajo vse setve Lukovcev takraj močvirja. Vid Koio-naja pa ni rekel ne bev ne rnev, ampak ležal je doma n vračil si opekline, ktere je bil skupil pri gašenji ognja. Sopet preteče nekaj časa. Izza svojih zagrad pikajo n grdijo se sovražni sosedje brez konca in kraja. Da so se dali vgnati dvakrat v kozji rog, in služijo zdaj slabšim Lukovcem v posmeh, tega Bobovci ne morejo prestati. Nejoljni Čakajo prave priložnosti, kajti njihov sklep je: ,,Ce ne leži v desetih dneh Lukovec v pepelu, ne vrnemo se nobeden v svojo hišo."
Veseli Lukovci pa djali so tako: „Dobre reči so vse po tri!   Sreča otela nas je dvakrat, zakaj bi se
 izneverila tretji pot?" — Le študirani kovač kimal je z glavo, rekoč: „Variabilis falsaque fortuna!"*) Zavidal je tudi lončarju njegovo slavo in njegov luk. — Nekega dne napreže kobilico, in odpelje se urno za sive gore, pa kam? — tega ni povedal lastni ženi. Zastonj belili so si Lukovci glave, kam jo je potegnil kovač? Kesnice pa ni izduhtal nobeden.                               (Kon. prih.)
—-------------------------
*) To je: sreča je okrogla, ali: sreča na razpotji sedi.
-----    72   -----
Kratkočasno berilo.
Boj za puro.
Resnice in laži za predpust.
Spisal Šak. (Konec.)
Pretekli so nekteri dnevi. „Pes se obesi! zviti ko-vaček pobrisal jo je morebiti na Turško in ne pride več nazaj" — govorili so Lukovci. „Nak, jaz vem, kam pes taco moli" — djal je nočni čuvaj Krcel — „le malo potrpimo!" — In ta mož jo je zadel. Neki popoldan pridrdrd voziček v vaj, kovač bil je vesel, pa njegova kobilica vsa mokra in penasta. Hitro privre* lukovski rod na kup, in ob enem vpraša deset glasov: Kje si bil? kaj si nam pripeljal, Matija?" — „In pokaže jim na vozu črno železno stvar, debelo za bedro in dolgo za lakat. „Kaj je to, kaj je to?" — vpraša ljudstvo. — „To je taka stvsr, ki premaga vse na svetu in se nikogar ne boji", — odrezal se je Počasen. Mraz šine pri teh besedah slednjemu Lukovcu po hrbtu, in marsiktera ženka prekriža se plaha. O taki stvari niso še slišali nikdar. „Zakaj neki se bojite, saj ta stvar ne grize ko medved" — zasmeja se kovač na vse grlo; „idite za mano pred \4s, da čujete njen glas."
Mlado in staro, vsevspej se za njim. Na polji kotne Matija čudno stvar raz voz, in zakriči: „Zdaj pa bežite, bežite preč!" Vsi se razkadijo, ko bi pihnil. Kovač prižge gobo in držijo k mali luknjici, ki jo je imela železna stvar na strani. Blisk — grozen pok, ko bi vdarila strela z jasnega neba — in Lukovci pocepljejo od strahu po trati, kakor muhe; ko pa se zopet predramijo strahu, s stoternim kričanjem: „Kovač se je — Bog nas vari — zapisal peklecščeku" — pobegnejo vsi v v&s nazaj. Tako prestrašili še se niso bili Bobovcev, ko te neznane železne stvari. „Tojesam „liutveren" (zmaj) — reče trepetaje Jaka Smodiš. „Ne, kovač si je od vraga izposodil gromsko strelo, — saj se je najpopredza-bliskalo in potem počilo in udarilo, —^gotovo se je po- . bratil s peklenščekom" — djal je krojač Sušmanič. Kmalo ni bilo videti človeka v vasi, vsi poskrili so se v svojih kočah. Dosta besedi in truda stalo je ubogega Matija, predno prepriča babjeverne Lukovce, da je železna stvar le delo človeških rok, in zoper Turka najboljše orožje kristjanov, ki se mu veli: kan o na. „Da, da, zdaj se še le spominjam, moj oče so mi pravili nekdaj od kanone , ki so jo videli na „šlosperki" v Ljubljani, voze tje lonce in sklede na prodaj" — djal je Cre-povec. „Prav, pa šentilski gospod fajmošter nosijo tudi škornje, ki je imenujejo „kanone" — privrže kmetic Žajdala.                                                                          j
------    73------
Tako prešel je sčasoma strah Lukovcem, še tisti večer nabijejo kanono s črnim smodnikom, ki ga je pripeljal kovač s sabo, in s kamenjem. Po celi vasi nastane veselo klicanje. Srenjski očetje pa sklenejo v posvetu: „brž jutri napademo bobovske volkove v njih lastnem brlogu, in praske bo slednjič konec."
Brž ko so zapeli lukovski kokotje „dekle dojit!" izkobacajo se korenjaki iz slame. In predno še je pri-lukalo soince izza sinjega gorovja, je vsa pogumna vojska pri močvirji, v sredi nje pa — nabita kanona. Zapazivši sovražnike blizo, zaženejo bobovski stražniki divji krik, in urno hite jim iz vasi njih tovarši na pomoč. Al zdaj oglasi se kanona: bum, —- in sopet: bum, da je zemlja trepetala. Bobovce popade groza: „Gorjč! Lukovci imajo zlodja s sabo, glejte je, črne pošasti, kako grmi in bljuje ogenj z dimom proti nam."
Tako je šlo po bliskovem iz ust do ust. In joj! ob enem se nekteri Bobovci čutijo ranjene. Zdaj ni bilo časa za premišljevanje, najsrčnejšim pade od strahu orožje z rok; mahoma je vsa ošabna armada, na begu, kakor čeda konj , ki so izvohali oroslana. Se general Kokot je dirjal kakor prestrašen zajec. Al zadej bu-čala je čedalje glasnejše črna pošast, in Lukovci, po-stavivši si hitro most, mahnejo v „šturmšritu" za begočimi.
Ko prilomastijo Lukovci v vas, najdejo že vso prazno in tiho; ljudje in podgane, vse je sedlo lesici na rep. Edini junak Vid Kolomaja sedel je na klopi pred svojo bajto, bled in suh, kajti bil je še zdaj potrt in opečen. — On se ni bal kanone , kajti marsikteri-krat je vohal v turškem boji njen prah. — Gotovo bili bi mu zdaj Lukovci vsa rebra polomili, ko ne bi zapovedal general Drvar, da se ne spodobi, jezo si hladiti nad neoboroženci. V enomer pokala je kanona, in smejal se je za njo študirani kovač, pa globljeje v temni gozd bežal je bobovski rod. — Zdaj zabobna lukovski bobnar Žajdala, in vojska obstopi gospoda generala. „Kaj nam je početi, sosedje, zdaj z Bobovcem?" — zakliče Tone Drvar. „Izplenimo , pa spremenimo ga v pepel!" — zakriči sto glasov. ,,V pepel — v pepel" — razlegalo se je v bobovske parme in hleve, da so zacvilile prašiče in zamuknile krave.
Kar se oglasi zraven svoje kanone Matija Počasen: „Možaki! mi imamo zdaj v svoji oblasti sovražnike; srečo donesla nam je naša kanona, pa pomislimo, da je sreča vkanljivka , ki ljudi le slepi. Lepo in hvale vredno je, usmiliti se tudi sovražnika. Pustimo tedaj sosedom njihova stanišča, če nam prisežejo, da ne pričnejo nikdar več sovraštva z nami."
Tako govoril je vrli kovač, in koj pritrdili so mu vsi poštenjaki, tudi gospod general. In ta je obveljala, kajti ^Lukovci bili so pametni ljudj6.
Se ta večer pošljejo lončarja Crepovca za Bobovci v gozd, naznanit jim mir in spravo. Pa mnogo truda stalo je poslanca, predno so verjeli njegovim besedam, in se dali prepričati, da kanona ni zlodjevo orožje. Pa zdaj segne jim blagosrčnost sovražnikov globoko v srce.
Pobiti in ponižni, kakor niso bili nikoli pred, pri-tavajo Bobovci v svojo vas — na čelu jim Kokot. Prijazno segne lukovski general bobovskemu v roko , in spregovori: „Ljubi Peter, bili smo bedaki, da smo se šli psovat in pikat na svojo škodo; pa bodi vse svaje odslej konec, prisezimo si večno prijateljstvo, pozabimo vse pretekle reči." — In solze polijejo sosedom oči —-objemajo se prav prisrčno. Pri rujnem vincu in dobro zabeljenem bobu ponovili so bratovsko zvezo. Peter Kokot napil pa je Lukovcem lepo zdravico, in izrekel zeljo, da bi se ženili in možili sosedje tudi v prihodnje iz vasi v vas, kakor poprej. Z veliko navdušenostjo sprejeli so Lukovci to ponudbo.
Tako končal se je boj za puro, — ravno tisti dan, kterega izhajajo pasji dnevi. Bila je zares v Bobovcu toča, pa roštala je le po skledah. — Sledeči predpust pa bilo je v Lukovcu in Bobovcu svatovščin brez konca in kraja, pri kterih so se mastili s tolstimi purami! Ni je bilo zrele dekline, ki bi bila morala ploh vleči, — najstaršo vzel je vdovec Crepovec. „Prehuda in prestara mi ni, da le ima nekaj pod palcem" — smejal se je zviti lončarček. — To bil je vesel predpust, — bogme, letošnji se je skril pred njim!
Pa ker sta oba že srečno pokopana, posloviva se, potrpežljivi bralec, od nju, od njunih norčij, — in od zgodovinarja Budaloviča. Morebiti še slednjega poiščeva drugikrat.
Omeniti še imam, da od te dobe ne nosijo v Bobovcu in Lukovcu več ženske hlač — in tedaj so možje vedno pametni in dobri prijatli med sabo. Da! kaže se odsihmal: Boljši dober sosed, ko deset stricev!