543 Prafaust Odlomek Johann Wollfgang Goethe NOČ Tesna gotska soba z visokimi oboki. FAUST (nemiren na svojem stolu ob pisalniku). Oh, skoz modroslovja svet in zdravilstva in pravnih ved in tudi bogoslovja sem žal se do dna z vročo ihto prignal. In zdaj sem tu, ubog bedak, od prej nič večji pametnjak. Doktor sem res in profesor celo in že kakšnih deset let bo, kar gor in dol, tja čez in sem skoz vlečem svoje učence za nos, pa vidim, da ne moremo nič vedeti, to žge, kako to na dušo leže ti. Sicer sem bolj bister od vseh nastopačev, profesorjev, doktorjev, farjev, pisačev, ne peče me vest in dvom me ne biča, ni me strah ne pekla ne hudiča. Zato sem pa tudi za vso radost opredel, ne domišljam si, da bi res kaj vedel, Johann Wolfgang Goethe ne domišljam si, da bi znal učiti, ljudi zboljševati, spreobrniti; in sem tudi brez denarja, blaga, brez časti in slave tega sveta. Še pes bi v takem naprej ne maral! Zato sem se črni šoli zaaral, morda mi jezik in moč duha preneko skrivnost lahko razvozla, da ne bom ves poten ljudem brbljal o stvareh, ki jih ne vem, da spoznam, kako ta svet je v svoji notranjosti spet, da vsa gibala in kali pregledam, nič več ne predajam se le besedam. O, da si, polne lune svit, zadnjič čez moje muke razlit, saj sem te prenekatero noč pribedel, ob tem pultu pišoč, da si čez knjige, papirje mi razlil, dragi, svoj tožni sij. O, ko bi mogel se tam po vrheh sprehajati v ljubih žarkih teh, z duhovi plavati nad prepadi, v tvojih sencah presti po livadi, ves čad vedenja odložiti, v tvoji rosi se preroditi! Gorje, še zmer tu zaprt tičim? Ta zatohli kot, k vragu ž njim! Sem se še ljubi božji dan skoz barvaste šipe vleče razklan. Zazidan med te kupe knjig, ki žro jih črvi, zaprašen, do pod visok obok navpik s papirjem okajenim založen, med stekleničke, pušice ujet, z inštrumenti vseh vrst nabit, med pohištvo dedov zarit, to je tvoj svet, to naj je svet! Pa še sprašuješ, zakaj utrip srca ti v prsih ledeni? Prafaust Zakaj življenja slednji gib nejasna bolečina ti hromi? Namesto živega sveta, ki Bog ljudi je ustvaril vanj, trohnobe dim povsod suklja, živalski koši, kup lobanj. Pobegni! V širni svet iz sten! Ti je skrivnostna knjiga knjig, ki Nostradam je pisec njen, nemara prešibak vodnik? Ko z njo odkriješ pota zvezd in te narava pouči, spoznaš, moči si dušnih svest, kako duh z duhom govori. Zaman, to mozganje suho ti svetih znamenj ne odstre. Duhovi, plavate tu nad meno, povejte, če me slišite! (Odpre knjigo in zagleda znamenje makrokozma.) O! Ta pogled, na mah kot blagoslov mi čute preobrnil je na bolje. Čutim, da v sveti sreči sem ves nov, mlad žar skoz živce mi in žile polje. Je Bog zapisal vsa ta znamenja, ki vihre notranje tešijo, srce ubogo veselijo, gibala gonov mamljena moči narave razsvetlijo? Kaj sem jaz Bog? Jasni se dan! V potezah čistih teh odgrinja se mi narava, ki s snovanjem vse prešinja. Šele zdaj vem, kaj pravi modrijan: »Ne, svet duhov ti ni zaklenjen, le čut tvoj top, srce mrtvo. Pokonci, učenec, da boš cenjen, okopaj v zarji si telo.« (Si ogleduje znamenje.) Kako se vse v celoto tke, živi, vzajemno snuje vse! 545 546 Johann Wolfgang Goethe Moči nebeških roj brez kraja si zlata vedra gor in dol podaja! Po blagoslovu jim dehtijo krila, ko iz nebes na svet hitijo, pojoč vesolij harmonijo! O, kakšen videz! Pa le videz žal! Brez mej narava, kje bi te dognal? Vas, dojke, kje? Življenja vrelec, kje je, ki zemljo in nebo poji, usahla duša po njem koprni, napajaš, vreš, in jaz naj mrem od žeje? (Nejevoljno obrne list in zagleda znamenje duha zemlje.) To znamenje ima drugačen vpliv! Duh zemlje, tebe bolj dojemam, že čutim, da se sil navzemam, žarim, ko da sem mlado vino pil. Čutim pogum in v svet želim poseči, v njegovo srečo in gorje se vpreči, viharjev sunke v boju vse prestreči, v praščanju brodolomov ne podleči. Temni se nad menoj. Luna zagrinja luč! Svetilka ugaša! Kadi se! Švigajo krog glave mi rdeči bliski. Dih leden se spušča mi z obokov in grabi me. Čutim, duh, ki te rotim, tu plavaš že! Odstri ta dim! O! To se trga mi srce! Za občutja neznana mi je duša razrvana! Do kraja, čutim, je srce ti vdano! O, moraš! Moraš! In naj je konec z mano. (Vzame knjigo in skrivnostno izgovori znamenje duha. Rdečkasto se poblisne in v plamenu se pokaže duh, v zoprni postavi.) DUH. Kdo kliče mi? 547 Prafaust FAUST (obrnjen stran). Grozna prikazen! DUH. Močno si k sebi me privil, na mojih sferah dolgo pil in zdaj — FAUST. Ne, ves pogum je prazen. DUH. Hlepeč rotiš me, da si vreden zaslišati moj glas, uzreti moj obraz, izpolnim prošenj naj ukaz. Tu sem! A kakšen strah zdaj beden te, nadčloveka, grabi! Kje duh zdaj tvoj? Kje prsi, ki svet so ustvarile si svoj in, noseč, goječ ga, v slasti trepetale, kipeč z nami duhovi tekmovale? Kje si, Faust, ki sem slišal tvoj klic? Ki na vse kriplje se ženeš k meni vnic? Ti, ki te komaj moj dih oveje, pa te že do globin preseje, ti črv preplašen, poteptan. FAUST. Naj me tebe je strah, plamenjaka? Jaz sem, jaz, Faust, in sva enaka. DUH. V sunkih življenja, v burji dejanj do tal in pod strop čolniček mi gre, rojstvo in grob, srečno morje, spreminjasto vrenje, žareče življenje! Ob statvah brnečih časa tako snujem božanstvu obleko živo. FAUST. To, da širni svet skoz snovanje tkeš, podjetni duh, kako blizu mi je. DUH. Podoben si duhu, ki ga umeš, meni ne! (Izgine.) FAUST (se zgrudi). Tebi ne! Komu pa? Jaz, podoba božja! In še tebi ne! (Trkanje.) O smrt! Saj vem, to je moj strežaj. Johann Wolfgang Goethe Zdaj bom v trenutku do tal uničen. O, da ta suhi morež jezičen mora zmotiti podob polnih slaj. (Wagner v domači halji in nočni čepici, s svetilko v roki. Faust se nejevoljno obrne.) WAGNER. Slišal sem deklamiranje! Brez zamere! Gotovo ste brali iz grške tragedije. O tej umetnosti bi rad dobil kaj bere, ker danes to v velikih čislih je. Že večkrat mi je marsikdo pribil, da bi glumač lahko še župnika učil. FAUST. Ja, če je župnik h glumačem štet, kakor se včasih res zgodi. WAGNER. Oh, če si priklenjen na svoj kabinet in komaj za praznike greš med ljudi, sploh ne veš, kako naj besedo obrneš, da pot jim k dobrim stvarem odgrneš. FAUST. Ce ne občutite, ne boste ujeli, in če vam iz globin ne privre, ne boste poslušalcem prevzeli src s prvihskostjo sle. Kar čakajte in vkup vleči te ragu iz tujih si gostij, še borni plamenček pogasite, ki v kupčku pepela vam tli! Otrok in opic strmeča zijala dobi, kdor jezik sukati zna! A vezi med srci ne bo stkala beseda, ki ne gre od srca. WAGNER. Govornikom pa je v prid način. FAUST. Način! Pri lutkah si še pomagaš z njim. Gospod magister, v roke moč! Kaj bi kot norec le zvončkljal! Dobrota, bratovstvo in kot nekoč ljubezen ne govorijo prav? Če res imate kaj povedati, je treba na besedo gledati? Vsi govori, ki se tako blešče in z njimi belite neslano juho, so pusti, kakor veter sred megle jesensko vleče skozi listje suho. 548 549 Prafaust WAGNER. O Bog, umetnost brez mej in kratko naše življenje! Čeprav skrbim za kritično mišljenje, me večkrat strah je ob misli tej. Kako je težko orodje doseči, ki z njim do virov prodreš, a še preden na pol poti dospeš, že moraš, uboga para, izpreči. FAUST. Je pergament tista studenčna sveta, ki ti za zmeraj žejo pogasi? Zaman se poživilo ti obeta, če iz lastne duše ti ne žubori. WAGNER. O, prosim! Užitek je brez kraja, če človek se v časov duha presaja in gleda, kako je mislil kakšen modrijan in do kod smo prišli današnji dan. FAUST. O ja, do samih zvezd. Prijatelj moj, preteklih dni povest je knjiga s sedmimi pečati. Kar časov imenujete duha, je v bistvu duh tega moža, ki v časih bi moral sijati. Pa je pogosto žalost sama! Samo pogledaš in zbežiš. Le sod smeti in stara krama in kvečjemu obrazce kje dobiš, pragmatičnih parol sezname, ki jih le lutka lahko v usta vzame. WAGNER. Pa svet! Človeški um, srce! Del tega vsakdo želel bi spoznati. FAUST. Ja, kar že komu to pove! Kdo sme otroka prav imenovati? Od redkih, s trohico spoznanj, ki niso polnih src noro skrivali, temveč zaupali privid drhali, je vsak od nekdaj križan, vsak sežgan. Prijatelj, prosim, noč je pozna že, za to pot morava končati. WAGNER. Bedel bi rad do jutrišnjega dne, da smel učeno z vami bi kramljati. (Odide.) 550 Johann VVolfgang Goethe FAUST. Kako da glavam upanje ne zajde, ko skoz lepijo na plehkih rečeh, pohlepno za zakladi rijejo po tleh in so veseli, če se glista najde! Prevedel Janko Moder Poldrugo stoletje po Goethejev! smrti Goethe je bil rojen sto let pred Prešernovo smrtjo in je imel ob Prešernovem rojstvu (petdesetleten) za seboj že dobršen del svojih pesmi, pesnitev, romanov, dram in razmišljanj — Gotz iz Berlichingena (1773), Clavigo (1774), Trpljenje mladega Wertherja (1774), Ifigenija na Tavridi (1779), Egmont (1788), Torquato Tasso (1790), Rimske elegije (1795), Učna leta Wilhelma Meistra (1795), Herman in Doroteja (1798) — umrl pa je v pozni starosti ob vrhu Prešernovega ustvarjanja (Soneti nesreče, Sonetni venec), potem ko so nastala še zadnja vrhunska dela — Faust (1808), Izbirna sorodstva (1809), Iz mojega življenja, Zahodno-vzhodni divan, Popotna leta IVilhelma Meistra (1821), drugi del Fausta (1833). Tako sta letnici Goethejevega življenja (1749—1832) nazorneje vpeti v slovensko kulturno dogajanje. Goethe je bil torej Prešernov starejši sodobnik in je hkrati — po svojih delih — njegov večni sodobnik in bo v tem mlajši sodobnik Prešernovih pesniških prapravnukov. Z enkratno močjo mu je bilo dano doživljati tisto »večno človeško«, ki nas privlači, in izražati tako, da je in bo v njegovi besedi pretrajalo stoletja. Koliko velikih misli, globokih spoznanj, težko ujemljivih razpoloženj in izbranih občutkov so že izrazili pisatelji in pesniki, dramatiki in misleci — in kako malo jih preživi in ostane, ujetih v besede, last rojakov ali vsega človeštva. Goethe je v marsičem preživel in postal in ostal tudi naš sopotnik, naj bo že z večno mlado Rožico, z zrelo spoznanjsko Nad vsemi vrhovi ali zlasti z nemirno iskateljskim Faustom. Spremenil se je v delček našega notranjega bogastva in v delen izraz nas samih, ker nas namreč — otroke specializiranih, razdrobljenih časov — s svojim prodornim duhom kot vse objemajoča osebnost, s katero je še zajemal vednost in znanje z vseh področij od humanizma in naravoslovja do matematičnih znanosti, zalaga z nepresahljivimi studenci, kamor hodita pit žejna človeška misel in srce, kakor se tako radi zatekamo v staro modrost. Še celo v najbolj kritičnem obdobju moderne zgodovine — med drugo svetovno vojno z njenimi barbarstvi in nečloveškim teptanjem vsega najbolj človeškega in svetega, osebne in narodne svobode — je Goethe ostal kot vzvišen starec nedotaknjen in neomadeževan, čeprav so se nekateri njegovi mlajši rojaki surovo spozabljali celo nad njegovimi idejami. In ravno Goethe je ob še nekaj trdnih stebrih dosegel, da so ljudje tudi v najtemnejši noči vztrajno upali, da tak pekel ne more zmagati. 551 Prafaust Moram reči, da je vsaj mene ravno druga svetovna vojna dokončno navezala na Goetheja. Če sem se v študentovskih in študijskih letih le bežno oziral po njem in rajši hlastal za bolj enodnevnimi in meteorsko svetlejšimi ideali, sem se med vojno kakor h knjigi knjig zatekal k Faustu in ga dan na dan prebiral in premišljeval kot svoj brevir in njegove misli poskušal izraziti v slovenščini. Svet se mi je tako kazal v luči Goethejevih polarizacij in razpostavitev sil, v luči njegovih arhetipov: znova sem ga ustvarjal iz nič in iz niča, kakor ga ustvarja vsak človek po svoji podobi in svojem dosegu, in se bojeval z uradnim mefistovsko in lucifersko samovoljnim pojmovanjem nadčloveka in nadnaroda in se z Goethejem tolažil, da je Mefisto konec koncev »del moči, ki zmeraj hoče zlo, pa zmer dobro stori«, tako da so se mi časne preizkušnje dozdevale znosnejše v upanju, da mora Mefisto kljub ihti in trenutni neomejeni oblasti uničevalcev priznavati, da ne glede na viharje, potrese in požare, ki jih seje, le zmeraj polje nova, mlada kri! Ves čas gre to, da bes te jemlje! Iz zraka, vode, zemlje na tisoče poganja klic in v hladu, vlagi, suhem rase! Da nisem ognja si zgovoril zase, bi bil kaj boren moj poklic. FAUST. Torej zaman nastavljaš živi, stvarilni moči, sebi zvest, v igri zahrbtno goljufivi hudičevo ledeno pest. Tako sem se med vojno iz dveh razlogov zavestno postavil »v trop, ki se poti in trudi« in sega od Janeza Primca, ki je že v letih okoli 1810 prevajal Goetheja, pa naprej do Mandelca, ki se je petdeset let pozneje uspešno spoprijel s Faustom, čeprav je njegov prevod ostal v rokopisu, pa naprej do Antona Funtka (Faust 1908) in Ivana Preglja (nekaj balad 1915), do Frana Albrehta (Ifigenija na Tavridi 1925) in Milene Mohoričeve (Egmont 1935), ko se je predvsem ob stoletnici Goethejeve smrti tudi pri Slovencih zgostilo več prevodov. In ostal sem mu na tihem zvest tudi po vojni. Medtem se je seveda Goethe po zaslugi naših prevajalcev in esejistov močno približal slovenski zavesti, saj so se najstarejšim njegovim oznanje-valcem in občudovalcem (Kopitar, Čop) in malo poznejšim (Levstik, Va-ljavec, Stritar, Trdina) pridružili najnovejši (Vidmar, Slodnjak, Ocvirk, Koblar, Kastelic) in starejšim prevodom pridružili novejši in najnovejši: Albrehtova antologija Pesmi (1950), pri kateri je s prevodi sodelovalo deset prevajalcev in je bila potem še nekajkrat izdana, Trpljenje mladega Wertherja (Griin 1952, Rendlova 1976), Eckermannovi Pogovori z Goethejem (Borko 1952, Vidmar 1959), Faust (Vodušek 1955), Torauato Tasso ;(Albreht 1968). Prevodi pa niso samo izhajali, temveč so bili tudi uprizarjani: Egmont (1950) v Sovretovem prevodu v Drami SNG v Ljubljani, Faust (1959) v Voduškovem prevodu v Eksperimentalnem gledališču v Ljubljani, Herman in Doroteja (1962) v Žužkovem prevodu na ljubljanskem Radiu, Torguato Tasso (1975) v Albrehtovem prevodu v Slovenskem 552 Johann VVolfgang Goethe ljudskem gledališču v Celju, Ifigenija na Tavridi (1975) v mojem prevodu v Ptuju. Svojevrsten odmev poživljenega zanimanja za Goetheja pri nas sta gotovo Ludvikova antologija Pesmi (1966) v Kondorju, ki ji je pridružen Žužkov prevod Hermana in Doroteje, in Krakarjeva doktorska disertacija {Goethe pri Slovencih 1972). V obeh knjigah je razgrnjen pregled slovenskega prevajanja Goetheja in pisanja o njem. Goethejev Prajaust (Urjaust) je nastajal v letih 1770—1775. V njem je na približno petdesetih straneh zajet sicer temeljni motiv, vendar na kratko in s posameznimi delnimi drugačnimi rešitvami in odmiki v značajih in dejanjih glavnih oseb in potekih njihovih misli, če jih primerjamo s končno redakcijo, ki obsega 350 strani z nad 12 000 verzi. Prajaust se mi zdi zanimiv po dveh straneh: kljub razmeroma dolgemu nastajanju priča o prvinski, eruptivni človekovi, torej dvakratno Goethejevi misli o bistvu sveta in njegove krone, napisani v notranjem zanosu in viharništvu »kar tako, brez koncepta«, kakor je pozneje potrdil Goethe, se pravi marsikje še brez razumskih in razumarskih popravkov in brez preobloženosti in aparata, ki zlasti v drugem delu prerašča preprosto doživljanje. Parabola o Faustu je tako v Prafaustu prišla še ostreje do veljave, celo s svojevrstnim nasmeškom in posmeškom za pehanja človeštva, kakršnega zmore še in že dvajsetletnik, ne zmore pa ga več šestdesetletnik. Goethe Prafausta ni natisnil, (izšel je šele 1887). V osemdesetih letih se je spet pogosto vračal k njemu: »Stari rokopis mi dostikrat razgibava misli, ko ga gledam pred seboj.. . tako porumenel od starosti, tako zdelan — pole niso bile sešite — tako prhel in po robovih načet, da je res videti kakor del starega kodeksa, tako da se moram spet prestavljati v preteklost, ki sem jo sam preživljal, kakor sem se takrat z mislimi in slutnjami vživljal v prejšnje čase.« Leta 1790 je natisnil Odlomek svojega novega, tako nastalega Fausta (na približno šestdesetih straneh, vendar ga rešitev še zmeraj ni zadovoljila, zato je snoval naprej, snoval do konca življenja, da se mu je v dolgih šestdesetih letih nakopičila po svoje veličastna, pa žal v marsičem nepregledna in tehnično prezapletena stvaritev, iz prvotne preproste lutkovne igrice in Faustov številnih drugih pisateljev (Marlovve) prerasla v filozofske disertacije in pesniška videnja, zajemajoča iz klasičnega in modernega vedenja o človeku in svetu. Ker sem se sam (po Čopovo) kakor dihur nekajkrat pregrizel skozi vse Goethejeve Fauste, se ob njegovem jubileju sproščeno vračam k Prafaustu, ki mi ga je pred tridesetimi leti tako vztrajno priporočal Mile Klopčič in sem se ga takrat res loteval, vendar ga šele zdaj, po treh desetletjih, prepisanega z orumenelih listov, dajem v kratkem odlomku na ogled. Nemara le zbudi koristno tekmo. Kakor se je namreč Goethe dolga desetletja vračal k faustovskemu motivu in k faustični dvojnosti v človeku, tako prevajalec v vsakem času, pri vsakem narodu in v vsakem obdobju svojega dela odkriva in more izražati zmeraj nove — objektivne in svoje — odtenke vsakokratne predloge, zato tudi pri vseh narodih toliko prevodov istih (klasičnih) del. Skoraj bi lahko rekel, da se po številu prevodov dveh ali treh ducatov vrhunskih literarnih umetnin šteje in meri tudi kultura in razvoj posameznega jezika in naroda, 553 Prafaust saj vsak prevajalec v svojem prevodu doda (ali včasih žal tudi odvzame) svoj kamenček, svoj način in v praksi razloži svoj esejistični pogled na izvirnik, izbrušen in obogaten ravno ob primerjavi s prejšnjimi prevodi istega dela in porojen na temelju sočasnega razvoja jezika in vednosti o njem. Le velikim mojstrom je dano, da svojim prevodom lahko dahnejo »sled sence zarje onstranske glorije« večnega izvirnika, da morejo, ti bežni odsevi, nespremenjeni vzdržati in pretrajati vsaj en rod in pol. Janko Moder