Še enkrat pravni zastopnik učiteljstva. S člankom pod gorenjim naslovom je ,,Učiteljski Tovariš" zadel struno, ki je zabrnela v srcih vsega učiteljstva, ki ima le trobico ponosa v sebi. Nešteto in nestetokrat bi bili že posamezni člani potrebovali pravnega zastopnika, in mnogo paragrafov bi se danes drugače tolmačilo, nego se to sedaj godi. Kolikokrat so se teptale pravice posameznikov, kolikokrat pravice vsega stanu, ker smo bili navezani le nase, ker nismo imeli pravnika, ki bi bil oblastvom z juridicnega stališča pojasnil zadeve. Koliko eksistcnc je bilo že popolno uničeuih, ker si niso upale nastopati, ali pa niso stvari prijele na pravem koncu, da so sc v kaki formalni strari nekoliko zadcle ob §. Da, treba nam je pravnega zastopnika, ker se pogosto eden in isti § tolmači tekom leta celo dvakrat drugače. Zato hočemo navesti le en slučaj. Voditelj šole si ne sme dati sam dopusta, (niti preložiti ne sme šolskega dneva, četudi se gre za občni blagor vse dežele, na pr. na narodnogospodarskem polju). Če stori to, mu izreče dotično šolsko oblastvo grajo, lahko najstrožjo grajo. Drugi voditelj pa si kar pred pričetkom šolskega leta da dopust za vse leto, in sicer vsak teden po ves popoldan s teni, da strogo zaukaže podrejenemu učitelju, da ta prevzame v njegovem razredu nekaj ur. Ta učitelj se upre, in sedaj pravi § in z njim tudi c. kr. okrajni šolski svet: Če ne slušaš §-a 26. šolskega in učnega rcda in se upiraš voditelju, boš discipliniran, dasi je ta voditelj kršil zakon v svoje zasebne namene. Prvi si ni krajšal pouka, ampak samo preložil ga je in je bil discipliniran, drugi učitelj pa bi bil skoro dobil odlikovanje zato, ker si je dal dopust kar za vse leto naprej na debelo. Roko na srce, čuvaji zakona! Ali ni to v nebo kričeča krivica! To je pa faktum in povedano le s kratkimi besedami, ker mogoče pridemo ob svojem času še na to afero, ki je važna za vesoljno učiteljstvo, in se bo bržkone v kratkem z njo bavilo vse avstrijsko učiteljstvo, ker baje pride celo pred upravno sodišče. Zakaj neki ne rekurira proti taki samovolji, bi kdo ugovarjal. To je lahko rečeno, a težje storjeno. Oglejmo si zgodovino takih rekurzov. Pravil nam je kolega o svojem rekurzn. V nekem odloku mu je bilo rečeno, da lahko v 14 dneb vloži rekurz. Svest si svoje pravice je res v postavnem roku vložil rekurz, in sicer dobro s §§ podprt rekurz. A glej spaka! Rekurz je korporaciji, ki je izdala prvi odlok, tako ugajal, da si ga je vtaknila za ogledalo, in pretekli so menda že 3 semestri, a rekurz se še ui ganil z mesta, in dotičnik še danes ne ve, kje je rekurz, četudi mu je dobro znano, da leži zaprašen na kraju vložitve in tesno združen z aktom, proti kateremu se glasi. Drug učitelj je dobil rcšen svoj rekurz črez več let z opazko: dait der Erlass schon langst rechtskraftig geworden ist. Ali se ne pravi to iz učiteljstva norce briti? Takih slučajev imamo precej zapisanih. Ako bi pa učiteljstvo imelo svojega zastopnika, bi si oblastva pač premislila, uganjati take šale in nezakonitosti.