Vsebina januarskega zvezka: 1. Oton Župančič: Joži Bercetu v spomin ........................1 2. Alojz Kraigher: Mlada ljubezen...............2 3. Dr. Ivan Prijatelj: Pesniki in občani.............17 4. Fran Albrecht: V svetli uri.................23 5. Anton Novačan: Muri preganja vrane.............24 6. A. Novačan: Klavdij......... v '..........34 7. Ferdo Kozak: Dialog v zaledju...............35 8. Oton Župančič: Levstikova sodba o Jurčičevem .Desetem bratu- ... 40 9. Listek.........................> . 47 Oton Župančič: Namestu predgovora. — Oton Župančič: Alojzij Gradnik; Padajoče zvezde. — Dr. Jož. Glonar: Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1917. — Dr. Dragotin Lončar: Mortuos plango: Slane. Leveč, Hubad. — Jurčičev „Deseti brat" v prvotnem načrtu. — J. Š -r.: Popravek, izhaja v zvezkih po enkrat na mesec ter stane na leto 12 K, za pol leta 6 K, za Upravništvo v .Narodni tiskarni* v Ljubljani, Knaflova ulica št. 5. Redakcija tega zvezka se je zaključila 15. januarja 1917. „Lfublianski zuon" ezkih po enkrat na mesec ter stane na leto 12 K, za pol le četrt leta 3 K, za vse neavstrijske dežele po 15 K na leto. ===== Posamezni zvezki se dobivajo po 1 K 30 h. == Odgovorni urednik: Oton Župančič. Lastnina in založba .Tiskovne zadruge' z. z o. z. v Ljubljani. Tisk .Narodne tiskarne*. loži Bercetu u spomin. Rojen dne 18. marca 1883 na Gorenjskem, ranjen öne 17. oktob 1914 u Galiciji, umrl öne 12. novembra 1914 u Budimpešti, urnil u domačo zemljo dne 17. januarja 1915. Joža moj bil jc pokoncu-mož, vedno naravnost uprte oči, vedno v daljine namerjen korak . .. kam si odšel, kdaj se vrneš nam spet? — Jaz sem sedaj vodoraven mož, vedno nakvišku uprte oči, jaz sem naredil svoj zadnji korak, meni ni treba nikamor več. — Meni ni treba nikogar več, druga ne, brata ne matere, v mater pretajno sem näsel nazaj, sredi kali sem ... in dobro je. — Vaši koraki nad mano pojö, öd-njih odmeva moj temni obok, kakor v plenice v njih ritem povit, snivam ... in nočem ničesar več. Tukaj ta grob ... in okoli polje, Sava in Šmarna Gora za njo, v snegu planine in solnce na njih, zadaj Ljubljana, še dalje morje, narodi, pota ... in tukaj ta grob. „Ljubljanski zvon4 XXXVII. 1017.1. fllojz Kraigher: miaöa ljubezen. i. Tomo Žitnik se je čisto nepričakovano vrnil z Dunaja domov. Bil je v četrtem letu pravnih študij, a prvega izpita še vedno ni imel za seboj. Lani je bil komaj mislil na to; letos pa se je bil pripravljal in pripravljal, zaklinjal in rotil, nazadnje pa od samih krokarij tudi ni bil utegnil. Po binkoštih se je bil nenadoma iztreznil od popivanja in ponočevanja; v brezupnem mačku je bil izpoznal, daje za ta tečaj prepozna vsaka misel na izpit; odločil se je bil kar čez noč in pobegnil v domovino. In zdaj polega že ves teden po travi na domačem vrtu, gleda v drevje in v nebo, prisluškuje žvižgom in drdranju vlakov, malo top in kakor odsoten v duhu, nestrpno čakajoč, da se mu vrne mir in ravnovesje v dušo, da se mu zopet oživi pogum, vzbudi samozavest. Spomin na nekatere doživljaje in dolgove ga skeli; tesnobna čustva ga napadajo, — da rije s čelom in z očmi v dlani, in se zapraska z nohti med lase in v kožo, kakor bi si hotel izruvati iz čepinje to peklensko moro, ki mu tlači vest . . . Njegova mati je nesrečna in obupana, tiho očitanje jej j)reži v pogledih ... Saj bi se je ne bal: — zdi se mu celo, da je v njenih pametnih očeh več razumevajočega usmiljenja nego očitanja; — a njega je še preveč sram, da bi stopil k njej in jo poprosil... Ona šiva na verandi, z naočniki na nosu, zagledavajoč se tu-intam izpod obrvi po vrtu . . . Vitka je, Še^zmirom lepat s temnimi^ lasmi in b]edimjjcejri. Človek bi jej prisodil precej živahnosti in veselosti, v resnici pa je že dolga leta vsa turobna in pobita, kakor ptica, ki so se jej bile polomile perotnice. — Njen mož je bil sodnik in je utonil v Savi. Rekli so, da se je bil pri kopanju ponesrečil; a šepetali so, da ga je bila gnaja v smrt -^njena nezvestoba. Tomo je bil slišal to povest, a jej ni pQpoinoma verjel; Čeprav se je spominjal profesorja z lepo, svetlo brado, ki ga je bila nekdaj pozdravila na cesti s tako bleščečimi, pijanimi očmi, kakor jih ni bil videl pri njej ne prej ne slej. Takrat je bil on še majhen dijaček. Ne spominja se, da bi bil videl profesorja kedaj pri njih na domu, ali da bi bil slišal doma njegovo ime; a ta prizor na cesti: — to dolgo ^rokovanje, to ognjevito šepetanje v italijanščini, ki je ni razumel, ta zadnji srečni nasmehljaj čez ramo, ko je zavila po slovesu krog ovinka, — vse to mu je gojilo slutnjo, ki mu je pogostoma navdajala srce z bridkostjo in sovražnostjo. Parkrat se je bilo že celo zgodilo, da je nastopil brezobzirno in surovo proti njej; a vsakikrat se je premagal, še predno bi bilo moglo izbruhniti iz njega očitanje zakonske nezvestobe. In ko bi ga bil naravnost vprašal, kaj misli o tej stvari, bi bil tajil in zagovarjal mater zoper obrekovanje z vsem mladostnim ognjem, z vso sinovsko ljubeznijo . . . Mati si očita, da se premalo briga za njegovo dejanje in ne-hanje, da premalo nadzoruje njegovo učenje; a ob enem čuti, da bi jej bilo čisto nemogoče, vzeti ga odločneje v roke, — ko da se boji upora, očitanj, groženj .. . Glava se jej skloni nižje k prsim, roke jej trudne obtiče ... Že vsa ta dolga leta nima več moči ne volje, vplivati nanj ali celo ukazovati mu; — ko da jej tišči na pleča breme, ki jej mrtviči ude in jo navdaja vso s slabostjo in čudno strahopetnostjo . . . Malo je besed med njima, — četudi je dovolj ljubezni, materinske in sinovske, četudi jima vsekdar ob slovesu srci prekipevata od gorkih čustev . . . Mati na verandi, sin na vrtu, — a njuni duši hrepenita druga k drugi in zmirom večkrat se srečavajo pogledi, ozirajoči se na vrt z verande in na verando z vrta. — Počasi se je Tomo pomiril in si moralno toli opomogel, da se je lotil knjig, pregledal snov, odmeril dele, ki jih je že bil proučil, in ugotovil čas, ki bi mu bil" potreben, da se končno pripravi za izpit. In spravil se je k delu, začel študirati, in bil naenkrat v ognju, razvnet in ves navdušen, kot je odgovarjalo živahnosti in * iskrenosti njegove nravi. Učil se je igraje, če je bil pri stvari z vsem razumom in z vso pazljivostjo. In ko bi ga ne trle dunajske skrbi, bi se že čutil lahkega in razbremenjenega, pogumnega in samozavestnega. Saj zadostuje tako neizrečeno malo pridnosti in izpolnjenih dolžnosti, da se vrne v mlado dušo mir in ravnovesje. Materini pogledi so zadnje dni že čisto vdani in ljubeči; Tomo si je v svesti odpuščenja, lehkotneje mu je pri srcu. — V nedeljo po obedu ostane za mizo na verandi, široko sedeč na divanu, bingljajoč z nogo, desnico izleknjeno po naslonjalu, cigareto v ustih, v očeh poreden nasmehljaj. — Lep mladenič je, temnopolt, s kodrastimi, skoraj črnimi lasmi, pristriženimi nad čelom v podjeten čop; z okroglo glavo, nežno stisnjeno proti bradi, in z 1* gladkimi lici. Oči so mu rujave, žive, lesketajoče se od ognjevitosti in odkritosrčnosti, zanimanja in radovednosti, občudovanja in na-gajivosti. Ustnice so fino rezane, morda malo pretnesnate; zobje enakomerni, beli, skoraj brez napak; pod nosom voljne temne brčice. Rast mu je vitka in precej visoka, pleča so mu malo tesna; nekoliko suhljat je, a mišičevje mu je vendar krepko in močno. Snažno je oblečen, s skromno eleganco slovenskega dijaka. — Južen tip, s primešano furlansko krvco, ki jo je podedoval pa materi, rojeni Goričanki.>_ Konec mize sedi v fotelju stara mati, po očetu stara mati, v fotelju, ki je v njem nekdanje čase oče stoloval. Majhna, suha ženska s sivimi lasmi in strahovito nagubanim obrazom; z drobnimi očmi, ki sije iz njih nedolžnost in dobrodušnost, ki pa znajo gledati tudi pikro in strupeno. Takoj po sinovi smrti se je bila polastila tega sedeža, da bi odtod nadzirala snaho, kot večen spomin na ranjkega. A ta sovražnost je bila bolj trenotna in narejena; z vdovo sta se zinirom dobro razumeli in brez prepirov izhajali. — Stara se naslanja s komolci na foteljeve držaje in vzpenja svoj upognjeni hrbet, da bi bila večja videti. In kakor je ta velikost samo šaljiva ljubkost, je tudi njena slučajna zlobnost taka, da jej ne verjameš in da se jej prijazno nasmehljaš. Tomu nasproti sedi njegova mati. Kakih petinštirideset let ima^p Danes so jej lica malo bolj rdeča, život trdnejši in bolj pokončen nego je bil zadnje dni. Njene temne oči se ozirajo zdaj pa zdaj čez mizo v sina, vprašujoče, ljubkujoče, polne pričakovanja in bojazni. Tako samoten je njen dom, on bi ga lahko poživil; a to je kazen zanjo, da ga ne strpi na domu, da ostaja najrajši celo čez praznike na Dunaju. Samo lansko zimo je bil par mesecev doma, ko je bil v pisarni pri notarju v mestu in se je bil zaljubil . . . Vprašanje bi imela na jeziku . . . „Mama, do kdaj se bova kujala?" — se oglasi vtem trenotku Tomo. Vdova ga veselo presenečena pogleda; stara mati pa zakliče v kuhinjo: „Zdaj pa le še vina, Micka; Tomo je izpregovoril." Vsi trije prasnejo v krohot in vsi trije začno naenkrat govoriti ... In toliko je govorjenja in pripovedovanja, vprašanj in odgovorov, kakor bi ne bili že ves teden skupaj, temveč bi se bili po dolgem potovanju ravnokar sešli. Stara mati ne pride dosti do besede, čeprav je vsa nestrpna in jej prsti neprenehoma igrajo in jej utripljejo trepalnice, izmed katerih mežikajo drobna očca s pretkano hudomušnostjo: čaj, fante čaj, kako te primem! — In'ko se jej ponudi prilika, plane bliskoma: „Kaj pa, Tomo, — v mesto te kar nič ne mika?" On se komaj zmeni zanjo in se obrne zopet k materi; stara pa nadaljuje hlastno: „Kaj si ves čas na Dunaju počel? Študiral nisi, izpitov nisi delal ... Ali si obupoval, kerJLje — vere^zmanjka|o?" Tomo zardi po vsem obrazu in umakne svoj pogled na cigareto, ki jej s sumljivo temeljitostjo otresa pepel. Mati ga gleda z vdanimi in tolažečimi očmi, naslonjena na komolce, brado na sklenjenih rokah. Stara pa se naslaja ob vnukovi zadregi: „Vera, upanje, ljubezen ... Ali veš, da je Vera zaročena ?" „Kaj mi vera? Kaj nevera? Kaj mi ..vsi svetniki in svetnice božje? Svojo vero sem predvčeranjim na kol obesil/ „In tvoja Vera tebe!" „Pa ne predvčeranjim, mogoče včeraj." „Torej nisi vedel?" Stara stisne svoja očca in ga pogleda prodirljivo, kot bi iskala rešitve uganki. Tomo pa zamahne malomarno z roko in reče ne-uljudno: „Kako ste sitni, mati! Kaj se brigate za te stvari? Saj se niti jaz ne brigam ... In prav nobene olike nimate: — Ne vidite, da bi rad govoril z mamo? — Kaj sedite tukaj?" „Tomo!" — ga pokara mati. Stara pa ni nič razžaljena: „Hahaha ..." — se zaheheče raskavo, „dobro vem, kje te čevelj žuli. Le zgovorita se! Pri meni najdeš k večemu kakšno kro-4 nico — za skrajno silo." Tomo iznova zardi in pogleda poniglavo čez mizo k materi. A ta sedi s povešenim pogledom, otožna in zamišljena; pa se zdajci zdrzne, vstane in zakliče na hodnik: „Micka, pospravi z mize!" Tudi stara vstane in se odpravi; a prej se še poredno nagne k Tomu: „In tudi Mira se moži, moj ljubi. Vse te zapuščajo. Tak junak si, vidiš!" „Prašam jaz za babe!? Po grošu jih dobim, za vsakim oglom." „Le hodi s takimi po grošu, pojutrišnjem že tudi sam ne boš več groša vreden. O, Tomo, Tomo, mladost — norost, kaj ne? Ampak ono o neverni veri te je le zadelo. No, kar naženi me! Kaj bi tisto: tolažba je po grošu, a? Hahaha . . . Hahaha . . ." Njen smeh je oster, a prisrčen, sama dobrodušnost zveni iz njega. — Veranda je preprosto opremljena, a je prijazna in domača, z vrati na zaprt hodnik. Ob obeh steklenih stenah vse polno cvetk in rož v lončenih piskrih in zelenjadi v podolgovatih skrinjicah. V kotu med divanom in foteljem par polic s knjigami in časniki in drugo ropotijo, na vrhu zaprašeno razpelo. Po stenah množica razglednic in nekaj fotografijskih slik. Ob stekleni steni proti vrtu drugi fotelj in mizica za šivanje. Vdova sede k mizici in se zagleda skozi odprto okno. Roka jej mehanično seže po naočnikih, ki so malo neokusni, ki pa so jej postali skoraj neizogibni. Morda je za spoznanje daljnovidna, a predvsem jo ima neke vrste koketerija — s starostjo. Odkar je sin dorasel, se jej je začelo zdeti, da je premlada zanj. Oči so jej preveč hlepele po življenju, srce jej je zaplalo časi s tako burnostjo, da se je bala zase. Zato se je odtegnila življenju in družabnosti, živela tiho in samotno, si dokazovala starost in si pridigovala re-signacijo. In ti naočniki so ji simbol za starost; če sede h knjigi ali k ročnemu delu, se jej iztegne roka nehote za njimi. Tomo se jej približa in jej položi roko na tilnik: „Ti si še strašno mlada, mama. Greh je, da si zakopana v ti samoti. Jaz zapravljam in divjam po svetu . . Ona se naglo obrne in ga prime za roko: „Ali si zdrav, Tomo? Nisi ničesar .. .?" „Zdrav sem." — Pa se jej iztrga in stopi po verandi: „Ha, te skrbi imaš?" „Tako čuden si se bil vrnil." „Ne, mama. Jaz sem zdrav; a moja mošnja . .. vidiš?" Ustavi se pred njo in obrne svojo denarnico narobe: „Ta je bolna, vidiš!" „Koliko potrebuješ?" „Tristo kron." „Tristo kron? Za božjo voljo, kam si mislil?" A Tomo čuti, da je stvar dobljena: „Daj mi jih štiristo! Tristo jih odpošljem; nekaj pa moram imeti v žepu, da sem malo samostojnejši in samozavestnejši. Ti ne verjameš, kaka šlapa je človek s prazno mošnjo!" A odkod bi vzela? Prihranke jej je bil že vse izmolzel, pokojnine ni dovolj, obresti so izčrpane, glavnica pa mora ostati po očetovi želji nedotaknjena do Tomove samostojnosti. Sin jej izpod-bije vse pomisleke; prvič: želja ni določba, čeprav je v oporoki; in drugič: če si vzame od glavnice, si vzame kakor posojilo; v nekaj mesecih je lahko vse že zopet v redu. „Tretjič pa: — Saj sem samostojen! Za samostojnost ravno gre. Kako bom samostojen brez denarja?" Navihano se jej reži v obraz, da se nasmehne tudi ona: „Zvijač si poln: — jurist boš dober." „No, vidiš, — in celo brez izpitov!" Pa se ugrizne v jezik: — ti prokleti izpiti! Mati ga pogleda vprašujoče. „Mama, nič se ne boj! Še pred božičem napravim izpit. Saj sem že precej pripravljen; a za ta tečaj je bilo prepozno — in poguma mi je bilo zmanjkalo . . . Samozavesti, vidiš? Samostojnosti ! .. . Pa smo zopet tam! Saj je vse odvisno od tega. In samozavest in samostojnost sta odvisna od denarja. Circulus — razumeš?" „Circulus vitiosus!" „Ah! . . . Na, mama, tudi ti bi bila dober jurist." Skloni se k njej in jo objame krog vratu, pa pritisne svoje lice k njenemu: „Porednica si mama, veš? In resnično te je škoda . . ." Ona vstane in ga prime ljubeznivo za ušesa: „Zdaj sva si dobra, Tomo. Pojdi na vrt, jaz pridem takoj za tabo. Rada bi se še kaj pomenila .. ." — Tomo leži na hrbtu v travi pod drevesom in gleda v jasno junijsko nebo, ki bi mu skoraj vid jemalo, ko bi si ne hladil pogledov v zelenem listju košatih hrušk in jablan. Kakor hitro je prišel 4 od matere, je bil naenkrat ves otožen, neznano tesnobo je začutil v prsih. In ustne so mu šepetale: „Kje je vera? Kje nevera?" Zdaj pa se jezi sam nase: — Ali je nisi sam zavrgel? Ali je nisi sam odpahnil? — surovo in brezobzirno? — da bi te ne motila na tvojih grešnih potih? . . . Pravico ima, da si poišče drugega. — ,Vera je zaročena!' — Zakaj pa ne? Če je pametna, se tudi poroči. Kaj to tebe briga? Ali ti je morda žal, prijatelj? . . . Ali naj bi bila drsala kleče za 'tabo, ko si bil gazil blato vseh ostudnosti po dunajskih ponočnih ulicah? ... Če se vzpnč na oba komolca, zagleda na obzorju vrhove kamniških planin. Sinje pečine se vzdigujejo v nebo; tako prelestno snažne, s koprnečimi obrisi kipeče v jasni vzduh; kot molitev in povzdigovanje neskončno čistih, v nedolžnosti razgaljenih deviških duš. In blesketanje kristalnih solnčnih žarkov se odbija od skalovja, ko da je razgrnjena čez vse tenčica iz samih svetlih biserov, ki migljajo in plapolajo do neba .. . Tomu pa se zdi, da gleda Veri v sladke oči. Isto čustvo nadčloveškega razkošja, uživajoč najvišjo mero pozeineljske krasote, ga navdaja, kakor lansko zimo, kadar je sedel pred njo, oko v oko, s hrepenečim srcem in vriskajočo dušo, ki mu je plala in žehtela v blaženi ljubezni. Pred sabo vidi njeno temno oko z modrikasto belino in sinjim bleskom, z žametnimi trepalnicami in svilenimi veki, svetlikajoče se od nežne vlage, odsevajoče srečo in brezmejno vdanost, zaupanje in vero . . . „O, Tomaž neverni, ti je žal za vero?" Tomo skoči naglo na noge in se ozre po vrtu, malo jezen nase, da se vdaja sanjam, zmirom zopet sanjam. Vrt je precej obširen, lepo obdelan in v popolnem redu. Na tem koncu trata s sadnim drevjem; v sredi zelenjadne in cvetlične grede, preprežene s peščenimi stezicami; v ozadju lopa, obdana od obeh strani in od zadaj z mladini smrečjem. Tomo šeta okoli gred. Roke v hlačnih žepih, glavo povešeno, z mislimi na Dunaju. Nasmešek razočaranja mu igra krog ust: — O, to krokarsko, vlačugarsko življenje! Človek misli, da uživa; pa samo zapravlja, — čas, mladost in svoje sile, telesno zdravje in zdravje svoje duše. Počasi izgublja zmožnost za resnični užitek, za lepoto in dobroto, za naravo in preprostost. Glej, da se iztržeš, Tomo, hudiču in njegovim angeljem! Plačaj še teh par sto kron, pa se reši — na otok blaženih! — Otok blaženih! Nasmešek mu postane zaničljiv in trpek ... Saj si ga bil zaslutil, Tomo, ta otok blaženih; pa si mu bil pokazal hrbet! . . . Mehka roka mu seže pod pazduho ter se ga oklene: „Kaj premišljuješ, Tomo? Ali sem te prestrašila?" „Nisem bil zapazil, da si prišla, mama." Tiho in počasi šetata med gredami, vsaki v svojih mislih, kakor bi ne našla v prvem hipu besede za razgovoT. Tomo bi rad vprašal radi Vere, pa ga je sram. Materine misli so v preteklosti, pri ranjkem možu in njegovi smrti. A nenadoma je tudi Tomo v pravi smeri: „Deseto leto že poteka, mama, odkar se je bil oče ... ponesrečil." „Ti si se spomnil? Že vse te dni mi je na mislih. V enem mesecu imamo obletnico. Za svoj god, na svetega Henrika dan je bil — izvršil." Z nervozno kretnjo utrže listič z ribizljivega grma: „Jezik se ti je zataknil, ko si rekel . . . ponesrečil/ Dobro, Tomo! Saj imaš pravico, izvedeti resnico. Že davno bi ti bila povedala in razodela . .. marsikaj bi ti bila rada razložila . . Izpustila je njegovo laket. Z zamaknjenim pogledom in z valujočo duško hodi poleg njega: „Ajzadnja leta si mi bil tako neznansko tuj, sovražen, neusmiljen, — da ti nisem mogla blizu. Letos se ini zdiš dostopnejši; najbrže zato, ker si nekaj pretrpel, vsaj nekaj malega pretrpel." Tomo gleda v stran in mati nadaljuje: „Trpljenje ublaži človeka, Tomo. Nič ti naj ne bo hudo za to, kar imaš za sabo! Vse je dobro, kar izkusiš in preizkusiš. So stvari, ki ti jih nihče ne dopove, ki se jih od nikogar ne naučiš. Sain moraš priti do spoznanja. In prav je, da pride kaj trpljenja na človeka; sam se še prepričaš, da je prav. Kam pa bi z ošab-nostjo, ko bi ne dobili tuintam po prstih?" Tomu je malo sitno in vroča so mu lica; rad bi pojasnil materi, kako je bilo z Vero, — in da je on zločinec; — pa se samo nerodno zlekne v plečih, vzdihne in se ozre precej poniglavo po vrtu. „Tudi jaz sem nekaj pretrpela, Tomo. Deseto leto poteka od njegove smrti, — deseto leto moje pokore. Bila sem grešila; res sein bila kriva, Tomo. Nič ti ne tajim; dovolj si star, da me vsaj deloma razumeš. A tebi so gotovo rekli, da sem ga edino jaz pognala v smrt. Zato si mislil, da si lahko brezobziren proti meni." „Ali sem bil tako strašansko brezobziren, mama? Če sem bil parkrat malo drzen . . . mladina je objestna, mama. Kaj sem pa napravil?" „Ah ... vse ravnanje in ponašanje . . . Mnogokrat bolj raniš 4 s kretnjo in pogledom nego s psovko." „Saj sem vendar vedel, da ti nisi kriva! Oče je bil bolan. Iz strahu pred blaznostjo je zbežal iz življenja." „Vedel si? A prepričan nisi bil. Slutnje so te motile. Čustvo se ne da prevarati. Čisto razumljivo se mi zdi, da nisi prav verjel. Kdo bi ti očital?" Tomo je v zadregi; z roko zamahne in pogleda mater plaho in proseče, — pa ne najde izgovora ter reče kratko: „Odpusti, mama!" Ona se ga zopet oklene: „Dober fant si, Tomo. Če ti ne očitam, ni potreba odpuščati. — A kdo ti je povedal?" „Stara mati. Ona te je zmirom zagovarjala." — Nenadoma se zopet zmede in zardi, ter hiti nadaljevati: „Menda te je imela rajša nego očeta. Pravila mi je bila, da je bil bolan, da je bil zmirom slab na živcih. Potem pa je bil dobil še neko drugo — bolezen ... in kot posledico — pojave blaznosti. Ali ne?" „Naša stara mati — vidiš, to je dobra ženska! Koliko je ona pretrpela v svojem življenju! In zmirom boljša je postajala. Take stare mamice, to so svetnice! Le jo poslušaj, če se razjezi nad komerkoli! To je drugače kot pri meni. Tu ni nobenega sitnarjenja ali trmoglavosti ali celo sovražnosti. Pravičen srd pravičnega sodnika . . . izkušenega, razumevajočega, neskončno dobrega sodnika. — Časi te podraži, a nikoli ne iz hudobije; zmirom ima dobro misel in lepe namene s tabo. Po obedu te je bila zbadala . . ." Tomo je razmišljen in pogled mu je nestalen; mati zapazi, da je ne posluša. Stisne se tesneje k njemu: „Kaj premišljuješ, Tomo?" On jo pogleda malo zbegan in neodločen: „Eno bi rad vedel, mama. Že davno bi te bil rad vprašal. — Kdaj je bil oče zbolel? Kdaj je bil — spolno zbolel? Ne zameri mi vprašanja, majka!" — Stisne jej roko in jo pogleda s prosečimi očmi: „Samo to bjjiotel vedeti: — Ali je obolel ... Ali je obolel — pred_.. . No, pomagaj, majka!" „Po tvojem rojstvu, Tomo! Poldrugo leto ali kaj takega po tvojem rojstvu," Njen obraz postane mrk, s povešenim pogledom stopa poleg sina. „Ti^si lahko brez skrbi, podedoval nisi ničesar od te bolezni." „Hvala, mama!" Tomo si je oddahnil ... a kakor da ga tare še sto vprašanj .. Nenadoma se mati odloči: „Sčdiva tam v lopo, Tomo! Vse ti razložim." — Henrik Žitnik je bil siten človek. Nervoznost ga je mučila že iz dijaških let. Večen glavobol in slab želodec, utripanje srca in slabo spanje, — v enomer neprilike in zgaga, v šoli in drugod, prepiri in nastopi, tožbe in pritožbe. V srcu je bil morda dober človek; a sam ni mogel zase, če ga je prijelo. — Mati je imela svoje križe z njim ... in ona sama je bila opozorila sjiaho, ko se je ta tnožila s Henrikom:* „Ali ga poznaš, Helena? Ti si upaš v zakon z njim? Misliš, da preneseš vse njegove sitnosti? — Draga moja, le preudari, predno se mu zaobljubiš! Preiskusi ga, nikar ne hiti s svatbo!" Helena pa si je domišljcvala, da ga neizmerno osreči s svojo 'ljubeznijo. Prepričana je bila, da je ljubezen pri obeh neskončna. Prisegala je bila, da jej bo igrača, krotiti mu nestrpnost ln muhavost. In zdelo se jej je naravnost, da je poklicana, ozdraviti ga od bolezni, pripraviti mu gnezdo sreče, ki je sanjala o njem. A kmalu po poroki — živeli so v trgu na deželi — so se pojavila nesporazumljenja. Helena je bila preživahna, preveč življenja željna in vesela, da bi se bila mogla odreči družbi. Niti je ni bil pripravljal na kaj takega, ko je bila že nevesta. Zdaj pa je naenkrat hotel, da se popolnoma odtegne vsemu svetu, vsej družabnosti in vsem zabavam. Sam čmeren samotar, nezadovoljen z vso okolico, je zahteval, da postane tudi ona čmerna samotarka in da zabavlja vsemu svetu. — Ona je bila drugače sanjala to gnezdo sreče. Upala je bila, da bo narobe ona njega iztrgala čelarnosti in ga sprijaznila z življenjem. Motila se je bila v njem; precenjevala je bila sebe in svojo ljubezen. Sprva si ni sama sebi upala priznati, da jej postaja zo-pem, da so jej čisto izhlapela čustva, ki jih je bila gojila zanj. Šele med nosnostjo, zlasti v zadnjih mesecih, in v tistih tednih po porodu se jej je do kraja ohladila duša. Malenkostno sittiarjenje in zlobno zbadatije, najrazličnejše surovosti in brezobzirnosti so jo polagoma iztreznile. Postavila se je po robu in se pripravila na boj. Ko se je vrnila iz otroške sobe zopet v družbo, bohotnejša in lepša nego preje, mikavnejša po dozorelosti in čaru materinstva, sijajnejša po duhu in dovtipu, ga je začela mučiti s koketnostjo, mu je začela dražiti ljubosumnost. Trop čestilcev se je sukal okoli nje, njen salon je bil odprt mladini, ki je ljubimkala in rajala pod njenim varstvom. * Vozila se je v mesto nakupovat, obleke merit, zabavat se h koncertom in v gledišče, zapravljat po vseh pravilih fine in razsipne datne. Henrik jo je moral spremljati naj>}ese in na veselice in na maskerade. Rad nerad — udati se je moral z lepa; ko bi hodila sama, bi bil le on osmešen. Preklinjal je in se jezil, ko se je dolgočasil brez prave družbe, ves nestrpen in nepotrpežljiv, na milost in nemilost prepuščen razdraženosti svojih živcev. Helena ga ni varala. V začetku je celo upala, da se mož nenadoma izpreobrne in opusti odurnost svoje nravi. Pričakovala je, da jej pade k nogam, skesan in spokorjen, premagan in ugnan, do smrti žejen ljubezni njene in dobrote njene in zakonskega miru. A čim večkrat je premišljala o možnosti take sprave, tem bolj se je prepričevala, da bi jej bila zoperna, da je ne mara, in da bi se celo zgrozila pred to rešitvijo. Ne, ne, le dalje v vrvež, le vedno bolj divje v vrtinec, — da pride do poloma in razgona in do pobega iz neznosnega ujetništva ... O, kako je malo mož na svetu! Kako težko je najti njega, ki bi videl v žensko dušo — in bi jo razumel — in bi se je polastil — in bi si jo zavojeval za vse življenje s krepostjo in plemenitostjo in nesebičnostjo ljubezni žejne, ljubezen vzbujajoče moške duše! ... Ni ga bilo za Heleno . . . Niti takega, da bi mu žrtvovala le trenotek ljubkovanja . . . Saj ga ni bila niti vredna takrat! Če se spominja danes: — Ni bila prelomila zakona; a to je bilo huje nego nezvestoba ... Peklenska nezvestoba duše duši . . . Plitkost in praznota . . . Maščevalnost in sovražnost ... Za brezobzirnost dvojna brezobzirnost, za surovost dvakratna surovost . . . Hujše usode bi bila zaslužila nego je zadela njega! . . . Tudi 011 je ni bil varal. Danes si Helena očita, da je bila vse nesreče njunega zakona sama kriva. Če se je bila odločila, da ga vzame, bi jej ne bilo smelo zmanjkati ljubezni in požrtvovalnosti. On je bil kot nebogljen otrok, potreben pestunje, potreben prigovarjanja in negovanja, srčkanja in milovanja. Morda mu je bila vsa nervoznost, vsa srborita sitnost samo krinka za to potrebo. Sram ga je bilo svoje nebogljenosti, sram nazadnje tega srama samega. Zato se je moral skrivati za narejeno kretnjo. Usoda pa je tirala svojo neizprosno pot navzdol. Henrika ni bilo gnalo v grell. V ženski družbi je bil trezen in suhoparen kakor malokdo. Niti pil ni mnogo; časi po cele tedne ni pokusil vina. V nočeh pa, ko je čakal v mestu na Heleno, ki se je zabavala na plesu, je zabredel tuintam neliotoma v popivanje in pohajkovanje z najbolj slaboglasno družbo. Tudi v žensko družbo je_zašel, v družbo nočnih ptičic najdvomljivejše kakovosti. Tako se je zgodilo po zlobni ironiji porogljive usode — ni vedel ne kako ne kdaj —, da je zapadel strašni kugi razvratnega vlačugarstva ... Henrikov moralni maček po tisti usodni noči je bil tako neznosen, da se je žena sprla z možem že na povratku iz Ljubljane. In to je bila njena sreča. Imela je navado, da je ob takih prilikah po cele tedne držala šobo. f ki so doma, pa muči tisočera žalost in bridka negotovost, kako bo z nami v bodočnosti. Bali smo se, da bo število Mohorjanov nazadovalo. Letošnji koledar nam prežene vsaj to skrb: število Mohorjanov je poskočilo za 3831, tako da je družba v letu 1916 dosegla 2122 dosmrtnih in 76 023 letnih udov. Izgubo v goriški nad-škofiji (■— 2380) in v Ameriki (— 891) je bogato nadomestil prirastek v centralnih in vzhodnih okrajih. Brez vseh sledov pa vojna vendar ni šla mimo družbe. Namestu običajnih šestih knjig so dobili udje letos samo po pet knjig, drugo leto dobe celo samo po štiri. Na vojno so odšli najprej stavci in za njimi so šle še svinčene črke v kovinsko centralo. Zato tudi blago, ki ga prinaša koledar, ni tako raznovrstno kakor drugekrati. Kar Ima pesmi, niso nič boljše, pa tudi ne slabše nego druga leta, koledarsko blago, ki ga človek udano prenaša, ker je neizogibno, kakor poletna vročina in zimski mraz. Lovrenčiča »Hudič in nepošten oštir" bi bila lepa epska snov, toda kar beremo tukaj, je primitiven, potoglav koncept. Bolj tuja nego njegova osebna zaverovanost je tega poeta preverila, da je stilistična neobtesanost in nerit-mično jecljanje že poezija ali celo njegova posebna individualna nota. Pustimo to nedolžno veselje njemu in — drugim! Milčinskega .Mutasti birič" zbudi zanimanje s svojim nenavadnim naslovom in ga vzdrži do konca s svojim domačim, lahkotnim pripovedovanjem, ki kaže vseskozi bistro opazovanje in dosleden, nevzdržno se razvijajoč razvoj dejanja. Pisatelju s takimi vrlinami, takemu pristnemu, zdravemu realistu se prav nič ne poda medla simbolika, ki je skrita v naslovu in ki se naj pojasni v zadnjih odstavkih III. poglavja (str. 24). .Slednjič so vsi glasovi o zagonetnem zločinu umolknili. Umolknil pa ni mutasti birič. Čim bolj je molčal svet, tem bolj je kričal mutasti birič in terjal svojo pravdo ..." Ne vem, koliko Mohorjanov bo takoj razumelo, kdo je prav za prav ta .mutasti birič". Ali Milčinski res misli, da je dovolj, če jim par stavkov prej nastavi besedico .vest", toda v drugem * pomenu? Pri nas ni take automatične relacije med .mutastim biričem" in .vestjo", kakor je bila n. pr. pri Grkih, če jim je kdo omenil .Erinije". Zato tudi ob zadnjem stavku: .Mutasti birič je končal svojo pravdo" še ne bo vsak Mohorjan vedel, kdo je bil ta .mutasti birič". Zdi se mi, da je Milčinskega zapeljala v to nerodno simboliKO težnja, da bi za Mohorjane pisal prav po mohorjansko. Težišče zanimanja, ki bi moralo biti osredotočeno na dosledni razvoj dejanja, je po sili obrnjeno na ta postranski tehnični element in na zadnje niti ne najde popolnega odgovora. Mari bi bil kratko govoril o .vesti", pa bi bila stvarca mnogo bolj enotna, učinkovita, res umetniška. Največ prostora pa zavzema v koledarju članek .Svetovna vojska', v katerem opisuje dr. V. Šarabon pregledno in poljudno velikanske dogodke te dobe. Članek .Torpedo" je zopet dokaz, kako malo pazi odbor na pravilno slovenščino v svojih knjigah. J. Zupanca članek: .Zakaj pešajo nekateri obnovljeni vinogradi?" skrbi za gospodarski pouk Mohorjanov. V imeniku si je pomagala družba na ta način, da je priobčila pri posameznih krajih samo nove ude, le v naši dijaspori vse, tudi stare. Mogoče se bo dal konflikt med željami udov, ki se radi vidijo natisnjene, in med neprimerno visokimi izdatki za stavek in tisk v bodoče izravnati na ta način, da bi se vsako leto natisnili vsi člani dijaspore, kar ne sme nikdar izostati, in ene izmed štirih škofij, ki imajo največ udov, tako da bi vsaj vsako četrto leto našel vsak ud tudi svoje ime. Posebno pozornost zasluži v koledarju .Glasnik Družbe sv. Mohorja' (str. 111—112). V njem je priobčen .Račun za leto 1915", proračun (literarni) za 1917 in par izjav (odborovih ali čegavih?), v katerih izvemo par stvari iz družbinega programa in o njenem delu. Račun kaže v letu 1915 primanjkljaja 19.994 K 10 v, kar pa ne sme nikogar ustrašiti. Prejšnja leta je stala za običajno vsoto, ki je izkazovala običajni primanjkljaj, vsaj še opomba, da ga je pokrila tiskarna iz svojega premoženja, zadnja leta ne doživimo več te tolažbe. Ali mogoče pokriva ta primanjkljaj odbor iz lastnega žepa? Ne! — ampak šalo na stran! Povejmo, kar je vendar enkrat treba povedati: tak-le račun, kakor nam ga servira (kdo neki?) letos, je bilancijski hokus pokus, naiven do smešnosti. Družba sv. Mohorja ima lastno tiskarno in lastno knjigoveznico. Obe ti podjetji sta njena last, toda v tem računu figurirata samo s postavkami, ki so njuni dohodki (toda ne vsi!) in družbini izdatki. Tiskarna, ki je ob enem založnik, pa lahko s preprosto bilancijsko manipulacijo dokaže, da ima pri kakem svojem .artiklu* izgubo. Samo en značilen primer za karakteristiko tega .računa". Med .dohodki" iščemo zaman postavke, v kateri bi bili priobčeni (ali vsaj skriti) prejemki za inserate. Ti inserati so priobčeni v družbinem koledarju, zato spadajo pač menda vendar le med dohodke družbe, zaračunani pa so bogvekje, menda samo pri izdatkih za tiskarno ali kaj? Qui capere potest, capiat! Sploh je ves ta račun poln ugank in zagonetnosti. Od družbe pričakujemo podrobnega, jasnega in celotnega računa, o vseh njenih podjetjih, ne mogoče, ker ji ne zaupamo, ampak ker s takimi primitivnimi računi leto za letom draži našo radovednost. Tak račun je družba dolžna svojemu imenu, ne samo zato, ker upravlja leta in leta poverjene ji stotisoče, ampak tudi zato, ker se sedaj že skoro po vsem Slovenskem tudi kmetje uče knjigovodstva in znajo sestavljati in brati račune. Drugi pa vsaj vedo, kaj pomeni .primanjkljaj" in lahko bi se našla kaka boječa duša, ki bi se zbala zaupati svoje kronice podjetju, ki ima leto za letom par tisoč primanjkljaja, ali pa se začudeno vprašala, odkod primanjkljaj in kako družba vkljub temu še vedno živi. Družbin .Glasnik" piše: .po častnem koncu te svetovne žaloigre bodo drugi časi tudi za Družbo sv. Mohorja, ko si bomo iskali za nove razmere novih potov in novih sredstev." Nekoliko niže pa odgovarja nekomu, ki želi od družbe več gospodarskega pouka: ,— v vseh teh strokah potrebujemo primernih rokopisov in jih naročujemo, pa nam menda nekoliko manjka spretnih strokovnjakov. Že pride sem pa tja kak rokopis, ali Družba sv. Mohorja potrebuje spisov, ki morajo biti znanstveno pravilni in poljudni ob enem. In to je težko zadeti. Vendar pričakujemo, da se bodo učitelji naših strokovnih Šol odzvali narodovi potrebi in da nam prirede, česar potrebujemo." Zgoraj smo imeli bilancijskega, tukaj pa imamo književni hokus pokus. Da morajo biti spisi, namenjeni Mohorjanom 1. znanstveno pravilni in 2. poljudni, to je živa resnica, ki pa jo baš družba vse prerada pozabi. Da nam za one stroke, ki jih .Glasnik" navaja (poljedeljstvo, gozdarstvo, viničarstvo, vitnarstvo, trgovina, obrt) manjka spretnih strokovnjakov, to pa kratkomalo ni res. Vsaj eden tak stro- » kovnjak mora — oči v i dno! — sedeti celo v odboru družbe, ki je ocenil znanstveno pravilnost poslanih rokopisov, ki jih omenja „Glasnik", da niso ustrezali. Da namreč ni v odboru nikogar, ki bi znal ocenjevati polju d nos t spisov, ža to nam poda družba točno vsako leto vsaj en dokaz. Čemu slepe miši loviti? Vi pravite, da pričakujete, da se bodo učitelji naših strokovnih šol »odzvali narodovi potrebi" — in ste s tem pokazali svoje pravo lice. Družba mora vedeti in paziti na to, kaj so narodove potrebe, ker lahko kaj stori in mora storiti. Družba mora osebno pozvati strokovnjake, da ji napišejo to ali ono knjigo. Družba mora imeti svoj književni program za par let naprej — v resnici pa živi kakor berač od danes na jutri in mora na vrat na nos dati posloveniti kakega Ligvorijana, da izpolni obljubo, ki jo je svojim članom že dala. Družba je naš največji založnik, toda svoj posel, za katerega je vsemu narodu odgovorna, opravlja z neko budistično vzvišenostjo in naravnost polževsko podjetnostjo. Brez vsake inicijative čaka, gluha in slepa za naše kulturno življenje, kaj ji slučaj prinese. Naše potrebe pa so tako velike, da se ne smemo prepustiti glupemu slučaju, ampak moramo naše kulturno življenje uravnati s premišljeno politiko. Po vojni hoče družba za nove razmere Iskati „novih potov in novih sredstev*. Dobro! Ampak, najprej bo treba novih potov in šele potem bodo prišla noya sredstva. Na nova pota pa pri družbi očividno nihče ne misli. Molitvenik sicer za prihodnje leto izostane, toda „Glasnik" piše, da je ta „knjiga ljudem najbolj dobrodošla*, zato pa začne izhajati „življenje svetnikov božjih', ki bo izhajalo celih dvanajst let in ki ga, kakor piše družbin .Glasnik", „preprosto ljudstvo" baje že .nestrpno", pričakuje. Vse to jc napisal človek, ki preprostega ljudstva prav nič ne pozna, ki ne pozna njegove sodbe o Mohorjevih knjigah, niti njih usode, in ki s takimi besedami vara sebe, autorje in poverjenike. In vendar je našel med poslanimi dopisi stavek, ki bi mu lahko odprl oči, če bi se nad njim nekoliko razmislil. Pa je kratkomalo prezrl očitanje: „Člani Družbe včasih očitajo, da so stare knjige bile boljše" ... To očitanje se splošno čujc in če človek pazno posluša, se mu tudi pokaže bistvo tega razločka in pravi vzrok nezadovoljnosti članov. Ljudi odbija vsiljivo poučni, pridigarski ton, ki jc značilen za večino Mohorjevih publikacij. Vzemimo garnituro Mohorjevih knjig v roke, pa imamo za zadnja leta značilno sliko: 1. molitvenik, najčistejši tip te vrste; 2. kaka druga pobožna knjiga; 3. gospodarski nauki iz te ali one panoge; 4. beletrija .Mohorjevega- tipa, tose pravi z neizogibno, odkrito in vsiljivo tendenco, skratka: sami nauki, same pridige, samo dociranje ali „preceptivanje", kakor pravi moja mati. Razlika jc samo v intenziteti; zdaj se usuje na Mohorjana kar cela ploha, zdaj zopet rosi na rahlo iz nedolžne meglice, ki je obljubljala lepo vreme. To je začelo ljudem presedati. Disgustiral jih je vsiljivi ton Mohorjevih pisateljev, ki ne znajo ljudem drugače govoriti ko s prižnice. Ti naivni pisatelji mislijo, da jih bodo ljudje ravno tako potrpežljivo poslušali, kakor v cerkvi. Ta pisateljski ton je postal za Mohorjevo družbo tako značilen in naravnost sugestiven, da je letos celo Milčinski zašel v njegov stil. Saj pa ni nobeno čudo! Odbor je prepričan, da je ta ton za družbine publikacije potreben, edino dopusten; ta ton je odboru tako važen, tako ga kultivira, da niti ne gleda na to, ali je pristen ali potvorjen. Odboru je dovolj, da ga čuje; potem sprejme in priobči tudi delo razvpitega „liberalca", samo če imitira mohorjanski ton. Pravi .inohorjanski" pisatelj ne zna in ne more pripovedovati, on zna samo pridigati. Klasičen primer, ki Imenitno ilustrira razliko med nekdanjimi in sedanjimi knjigami, smo dobili baš v zadnjem času. Nekdaj je Erjavec za Mohorjane opisal domače in tuje živali, ki so jih ljudje z užitkom brali in jih še danes hranijo in bero. Družbin današnji .Erjavec" — o Bože moj! — piše .obraze iz narave", pa kar na prvi strani z razprtim tiskom tišči v oči in kriči na ušesa: .Tukaj je čudovita roka Stvarnikova, tu se kažeta božja vsegamogočnost in dobrota." — .Že spet pridiga, seveda!" bodo rekli ali si mislili Mohorjani. Nekaterim ljudem pač ni mogoče pomagati. Pridiga je lepa reč, potrebna reč, ampak na svojem mestu in ob svojem času mora biti. Kjer vedno dežuje, nc more nič rasti. Če boste ljudem kaj zanimivega pripovedovali, se jim boste prikupili in morda se bodo ravnali po Vaših besedah tedaj, kadar jim boste kaj pridigali. Vsaj poslušali Vas bodo. Privoščite našim ljudem vendar enkrat nekaj nekaljenega epičnega veselja! Naš narod namreč .. . Toda čemu še dalje, mogoče celo pozitivne predloge? Ne, takšne stvari obravnava človek z ljudmi, ki imajo smisla zanje. Tukaj je dovolj, da se pokaže vsa zastarela naivnost družbinega dela in programa. Če se ne bodo odprle oči odboru, se bodo pa članom. Dr. Jož. A. Glonar. Mortuos plango: Slane, Leveč, Hubad. Smrt ima bogato žetev: na bojnih poljanah padajo mlajši, v zaledju umirajo starejši, a ostali stojimo ob njih grobeli kakor Jeremija ob razvalinah Jeruzalema .. . Osebno sem se seznanil s Slanccm pred nekaj leti, ko se je udeležil mojega predavanja v Novem mestu, dasi si sicer nisva bila neznana. Šifra S—c v .Slovenskem Narodu" leta 1875—1878 je vzbudila mojo posebno pozornost. Ti duhoviti članki in podlistki, prepleteni s citati iz nemške literature, so obdelovali pereče vprašanje slovenske narodnosti na široki podlagi gospodarskega in družabnega dela v smislu kulture in humanitete. Občudoval sem njih premišljenost, resnost prepričevalnost. Prišel sem na to, da so Slančevi, in pokazal današnji javnosti njih pomen, kakor je to storil pred menoj v drugi zvezi dr. Prijatelj. Slane se mi je zahvalil, da je izvedel današnji rod o delu njegove mladosti, in me prosil, naj sporočim zahvalo tudi Prijatelju, kar izpolnujem sedaj javno. Slane je bil rojen publicist in žurnalist, bodisi v službi dnevnih potreb in zahtev, bodisi pri razpravljanju načelnih vprašanj. Živahen, prekipevajoč, v poznejših spisih neuglajen in neurejen, vedno pa prepričan pristaš napredka. Star po letih, a mlad po duhu je z duševno in gmotno podporo spremljal kulturna in socialna ' stremljenja svoje dobe. Zlasti je v svoji .Zadrugi" navdušeno zagovarjal zadružništvo. Šel je od nas prezgodaj, nepričakovano, simpatičen kot človek, znamenit kot publicist — eden izmed onih, ki so orali ledino na polju narodne svobode. In Leveč? Z njegovim imenom je združena najlepša doba mlade slovenske literature, razvijajoče se pod njegovim vodstvom v duhu onih sporočil, kakor jih predstavljata pri nas Prešeren in Levstik. Izhajajoč iz Stritarjeve šole, je bil Leveč kritik, estet, velik v odkrivanju in pridobivanju umetniških osebnosti in vrednot. Prvo desetletje .Ljubljanskega zvona" pomenja razdobje v zgodovini slovenskega slovstva, noseč znak njegove osebnosti, katera je spajala slovstveno teorijo z umetniško prakso. Zvonov .Slovenski glasnik" jc skoro neizčrpen vir o vsem, kar se tiče naše literature in kulture sploh. A kot literarni zgodovinar s svojimi plastičnimi in simpatičnimi monografijami o naših klasikih, ki nam ob njih čitanju postaja toplo ob srcu, išče Leveč svojega para. A Leveč ni bil saino slovstveni kritik in zgodovinar, urednik in jezikoslovec, marveč je bil po svojih družabnih zvezah posvečen tudi v naše politično življenje. Ne samo za slovstvo, v enaki meri je bil za slovensko politiko bogata zakladnica, iz katere smo zajemali vsi, ki smo bili potrebni pouka. Tudi meni ni odrekel svoje vešče pomoči, nasprotno je z zanimanjem spremljal .Naše zapiske', ko so po enoletnem prekinjenju zopet začeli izhajati v izpremenjeni obliki, in mi v političnem oziru zaupal več, nego more biti namenjeno današnji javnosti. In sedaj je zapustil, osivel v plodnem delu, to zemeljsko življenje, ki inu je bilo v marsičem prava .dolina solz' — kulturni delavec, čigar spomin ostane svetal. Šolnik Hubad je umrl nepričakovano za nas, ker smo ga sodili po njegovi krepki zunanjosti. Njegovo delovanje je bilo glavno šolskega značaja, v tem pravcu se je sukalo tudi njegovo literarno prizadevanje, ki ima v prvi vrsti didaktičen pomen. Bil je slovenski nadzornik in takemu velja moje slovö. Njegov prednik, Slovenec po rodu, a ne več po mišljenju, je imel pomisleke, ali morem postati na svoji rodni grudi stalno nameščen, ker sem gojenec češkega vseučilišča .. . Hubad je bil naš človek, ki je čutil z nami. Zato se je zanimal za nas nc le v stanovskem oziru, ampak je tudi spremljal naše literarno delo, vzpodbujajoč nas, kjer se mu je zdelo umestno, kar vem iz lastne izkušnje. Slovensko šolstvo in učiteljstvo žaluje za prerano umrlim kakor za svojcem. Dr. Dragotin Lončar. Jurčičev „Deseti brat'4 v prvotnem načrtu. Lani je minilo petdeset let, kar je izšel Jurčičev .Deseti brat" v prvem natisku. Med Jurčičevo zapuščino, ki jo je izročil pokojni Leveč mestnemu arhivu ljubljanskemu, sem našel poleg drugega tudi .črtež' za ta roman, pisan v bcljcžnico (navadni notes) s svinčnikom (samo točki 21. in 22. ter zadnji stavek točke 16. s črnilom), ki ga objavljam v neizpremenjenem prepisu. Kar je Jurčič sam prečrtal, sem del v oglate, svojih par dostavkov v okrogle oklepaje. Ta načrt je nastal gotovo pred 15. novembrom 1864. leta, kakor sklepam po nekem poznejšem datiranem zapisku Jurčičevem v isti be-lježnici. Vsekakor ni izpred leta 1863., ko je objavil Levstik svoj fragment .Deseti brat", ki je vzbudil Jurčiču po njegovem lastnem zatrdilu zanimanje za to snov. Prccejšnja nedodelanost osnutka, omahovanje glede dejanja, neodločnost v osebah in imenih nam odpira zanimiv vpogled v duševno delovanje mladega Jurčiča, dvajsetletnega gimnazijca, ki je v naslednjih dveh letih na Dunaju ta svoj načrt izvršil, ter dal Slovencem .pravo narodno knjigo', da govorim z Levčevimi besedami. Črtež. 3. Deseti brat pride v grad Piškotov do hčere čevljarja, hišnega oskrbnika. Značaj čevljarjev in žene. Zgodovina gradu in njegovega lastnika starega odljudnega moža, ki se malo peča za sina. Sin hud na desetega brata. Ga spodi. Deseti br. hud. 4. Spak gre proti vasi poje. Pride mimo Matjaža, kamnoseka, ki na solncu samoten kamenje kleplje. [Značaj.) Pesem. Zmirotn ženim druge sam sebe pa nc morem. Oba gresta groše zapit, ki jih ima Spak, v krčmi najdeta Dolfa. Ta Spaku pove o novem učeniku. Krčmar Bobek. Deseti brat popusti družbo tolaživši Matjaža, ki se jezi na grajščaka, branečega mu rake in ribe loviti, in gre v (saino|. 5. ponižno kočo kjer je stara starikava baba Mikčevka tujka. Njen vnuk ljubi čevljarjevo hči. Mlad lep človek, (kar) goreč, hodi delat na grad. Prinese mu pošto? od nje. Stari babici pak pripoveduje, kako je na gradu. Obljubi jej pripeljati Kvasa. 6. Kvas se je bil privadil na gradu. Splošne črte o značajih posebno o gospodarju — miticus, — vedno dobiti in pridelati željan. Sprehod na staro razvalino na grad s gospico Manico in Katrico z dr. Brusom. Posledn(ja) dva zad. Kv. in M. se zmenita marsikaj. Pokaže M. lepe ideje o domovini in njeni zgodovini. Pripoje lepo balado Tine mimo. O narodnem kr. (krasnem ?) pesništvu sploh. Kv. navdušen za njo. 7. Ribji lov. Matjaž med ribiči. Piškot s puško spremlja M. (Manico), ki pa govori prijazneje s Kvasom ko ž njim. Pogovor poslednjega s Tinetom, ki mu pove da je gotovo Pišk. ženin Maničin. Neka otožnost ga prevzame. Ni vesel celo lov. [Mani(ca) se zvrne]. Piškot se hoče izkazati skoči iz čolna v čoln pa pade v vodo, [zagazi] odplava, ter stopivši zabrede v blato globoko, do ust. Na krik mu pomaga prvi Kvas. Ta se mu mrzlo zahvali. VidivŠi to Manica se jej zdi ne prav, ona mu zahvali v njegovem imenu (koj?). To pa njega ravno razkači. Boj notranji... 8. Domu gredočega (gaj sreča sreča Spak. Ta mu pove: ne skrbi nič imel jo boš. Piškot bo........ 9. Tisti večer pojedina v gradu. Piškot gre domu. Mimo cerkvice tam vidi bel strah. Pade v omedlevico: To je vzrok, da nc pride več v grad. [10. Sneg je bil zapal. Lesičji lov. Povabi ga grajščak, ki se je čudil da P. ni več in ki je vendar le želel, da bi M. vzel.] 10. Drugi dan Kv. na lov v vas. Janeza dobi. Govori z babo. Njena povest. Domu grede vidi od daleč da grajski pastir žene živino z vode, ter da Manica in Piškot sprehajata se mimo vode. Bik zdivja in leti proti njima. Piškot se skrije za lipo in kliče gospico za seboj, toda ta se v strahu spotakne, pade, bik za petami puha in meče sneg v zrak — smrtna nevarnost, zdajci pokne puška Kvasova in reši Manico smrti. — Glej 11. 12. Večerna zabava v gradu. Družba, zdravnik, fajmošter [etc,] Brus, etc hvalijo pogumno delovanje Kvasovo. Dvomljivo mrzlo vedenje tega. Piškot pravi, da je bilo vsakemu dolžnost storiti to.-- Deklici sestri gresti spat. Skupaj v eni sobi. Nežni razgovor Manica razo-4 dene sestri svoje skrivnosti. Ta jo svari. 11. Sprehod na led. »Ljubim te". Deklica ne reče nič, gleda v stran, potem pak, Ljubim. Tudi pove da je Janez vzel ljubico. Učinek: Pač jima bode dobro šlo. 13. Gospici zaspiti sladko. Kar jih po noči pesem zbudi. [Piškot.] Študent poje na vrtu, krik, tepež. Manica zavpije, posluša a vse tiho in tiho po temi. Hoče se iztrgati, sestra je ne pusti. Pošlje deklo ta pregleda vse, najde kri in [študentov) učenikov [e žepne bukvicej dnevnik. Manica ga skrije. 14.) (Dnevnik bere). Drugi dan učenik resen, žalosten. Vse pusto in tiho. Pride dr. Kvas in zdravnik (odpeljejo učenikaj povedo da je Piškot ranjen, pa da ne pove kdo ga je, dasiravno ga ve on in ga vsi slutč. 15. Lesičji lov spomladi. P. razžali učenika, postavivši ga na zadnjo stajo, sebe na najboljo. Puška poči P. se zvrne v graben, .... 16. Brus da Kvasa prijeti zapreti. Izpraševanje. Sodba. Kaže se naposled da je Kv. res kriv. Obsojen. Priče za Kvasovo dobro življenje.-- 17. [Deseti brat izgine). Spak pri starem P. brat njegov mlaji. Čez [osem] pet let. Maščevanje---Stari P. umrl zapustil premoŽenje ubogim in cesarju. [18.] Katrica omožena. Grajščak ima zeta Brusa, sinovje odrasli, Manica samica otožna. 19. Nekega večera gre Janez spati. Nekdo potrka gre odpreti in noter pride postaren razmršen človek, suh, Kvas, govorjenje o gradu. Drugi dan zboli umrje zapove dati prstan z roke Manici Tam leži pokopan pod lipo perje šumi čudovito pesem nad grobom in počiva v ladni zemlji. 18. V ljubljanskem gradu jetnik se oprosti. Na mahu v mrvi spi pri kačah. V temi dalje, dalje. 14—15. Med. Puškar gluhi Mahajec v k;>či. Pride k njem deseti brat po puško. 20. Ker ga je bil brat Piškot ogoljufal za premoženje, bil je Spak hud nanj Maščevanje nad sinom, da ne bi imel premoženja na kom pustiti. Prisega da hoče ubožen ostati in bratu povrniti. 21. V sredi gre Zdravnik Stikavt s svojo hčerjo pride na grad hčer praktična prozaična zaljubi se v Kvasa rada ž njim govori in o njem, včasih vzdihne. 22. Deseti brat dobo pri sodbi Kvasa ter mu pošepeta na uho, naj bode brez skrbi vse bode on dobro naredil. Res mu v temnici ljublj. — (Tu vrinjeno med vrstice:) Strah v beli obleki .... — meče pile da bi se rešil, pa je nesrečen in [pride sam v luknjo) ga ustrele . . Zadnje besede---Jaz sem ga jaz, on ga ni ubil. Deseti brat je med lovom ranjen in bolan leži v Mahajčevi koči. Pride k njem [stara] zdravnik Stikavt in vidi se da ima Spak dosti denarja. Poprašuje kako je s Kvasom in prosi da bi skoraj ozdravel toliko da bi šel k Piškavu. Popravek. V decembrski številki lanskega .Lj. Zvona" na str. 572 objavljena .Še nenatisnjena Prešernova pesem" je prepis iz Prešernove pri-godnice Janezu N. Hradeckemu na njegovega mestnega županstva petindvajsetletnice dan" in sicer po Jurčič-Stritarjevi izdaji Prešernovih .Pesmi" J. 1866 (str. 228, v Alešovčevem ponatisu str. 224); torej so verzi že znani in podpis nI Prešernov. — Enako je o .Prešernovem servisu" poročal Jos. Lendovšek v .Lj. Zvonu" že I. 1889 str. 638: .Nekaj iz ostaline Prešernove", toda notica je ostala neznana celo posestniku Prešernovega servisa. J. S—r. ianska bledi a n h tx a M H a h] - (v lastni hiši) P LJUBLJANA, Stritarjeva ulica št. 2 Delniška glavnica 8,000.000 X. Rezervni zaklad 1,000.000 K. rf Sprejema denarne vloge na knjižice in tekoči račun H ter obrestuje po ugodnih obrestih in sicer od dneva * vlog do dneva dviga. ^ Posreduje najkulantneje nakup in prodajo vseh vrst rent, državnih papirjev, zastavnih pisem, delnic, srečk in valut ter w izvršuje vsa borzna naročila kar najtočneje. Eskomptuje in ^ vnovčuje menice, devize, kupone; daje predujme na vrednostne papirje, sprejema vse vrednote v depot in oskrbo; priporoča H ognjavarne „safedeposits" v poljub, porabo pod lastnim ključem. Preskrbuje Matije in flevinkulacije zlasti voiasklü ieoitbeoili kavcij. Izdaja promese za vse srečke k vsem žrebanjem; zavaruje srečke proti kurzni izgubi. Izvršuje plačila na vsa tu- in inozemska mesta; opozarja zlasti na stalno zvezo z Ameriko. h] :: Poslovno mesto c. kr. avstrijske razredge loterije. :: Blagovni oddelek. Podružnice v Splitu, Celovcu, Crstu, Sarajevu, Gorici in Celju. Trgovina železnine in poljedelskih strojev FRÄN STUPICÄ v Ljubljani, Marije Terezije cesta štev. 1 == priporoča svojo zalogo. = r