socialno delo letnik 35 - avgust 1996-št. 4 visoka šola za socialno delo Ijubljana izdajateljski svet Vika Beve Vito Flaloutreach« ali »streetwork« oblike pomoči in podobno. Žal so se bolj pragmatično usmerjeni programi morali razvijati zlasti zaradi strahu pred nenadzorovanim šir- jenjem aidsa in ne toliko zaradi relativne ekskluzivnosti ponudb pomoči »visokega praga«. Programi nizkega praga in »out- reach« programi nujno predpostavljajo paradigmo akceptiranja uživanja drog, ki je predstavljena v članku. Brez takega pristopa je nemogoče vzpostaviti odnos zaupanja med strokovnim delavcem in uživalcem drog. S takim pristopom lahko strokovni delavec doseže tudi tiste uživalce, ki bodisi nočejo ali ne morejo sprejeti pomoči, ki zahteva popolno vzdržnost od drog. Strokovni delavec pa mora pri tem razpolagati tudi z norma- tivno podlago za vključitev takih užival- cev med prejemnike socialnodelavske pomoči. Ne bi želel, da bi kdo razumel čla- nek kot zanikanje upravičenosti ponudb pomoči »visokega praga«. Namen članka ni razsojati o tem, ali je pomoč, ki akceptira uživanje drog, boljša ali slabša od tradicionalnih oblik pomoči. Tradi- cionalne oblike pomoči so svojo legitim- nost dokazale z uspešnimi primeri, oblike pomoči, ki akceptirajo uživanje drog, pa iščejo polje svojega delovanja pri tistih, ki se jih tradicionalni pomoči ni posrečilo doseči. Želel sem kratko malo opozoriti na tisto fenomenološko izhodišče v te- oriji socialnega dela, ki se manifestira v instrumentalni definiciji problema. Od- nosne stiske, katere simptom je lahko tudi uživanje mamil, ne moremo vstavljati v vnaprej pripravljene modele za reše- vanje problema. Akceptiranje uživanja drog nam omogoči ustvariti prostor za srečanje z avtentičnimi stiskami odnos- nega sistema in organiziranje samopo- moči pri reorganizaciji skupnega bivanja na temelju stvarnih možnosti odnosnega sistema. Socialno delo, ki akceptira uživanje drog, je pragmatično. Izhaja iz optimi- zacije sprememb odnosnega sistema. Z odnosnim sistemom, katerega član uživa drogo, se ukvarja »tukaj in zdaj«. V od- nosni strukturi in odnosni ekonomiji išče potenciale, ki lahko optimalno (nikakor ne idealno) razrešijo odnosno stisko, ki je povezana (tudi) z uživanjem drog. Smo- ter strokovnega dela tako ni enoznačno opredeljen z abstinenco, temveč je to samo ena od možnosti razrešitve prob- lemske situacije. Končni smoter je opredeljen zgolj kot socialna vključenost. Literatura P. Brajša (1982), Človek, spolnost, zakon. Ljubljana: Delavska enotnost s. Capun, s. Woodword, Drugwatch. Just, say no! J. Fuchs, P. Degkwitz (1995), Harm reduction in Europe: Trend, movement or change of para- digm? V: Selected Readings, Harm Reduction: Theory and Practice. New York: Linde- smith Center W. Glasser (1994), Kontrolna teorija ali kako vzpostaviti učinkovito kontrolo nad svojim življen- jem. Ljubljana: Taxus E. Goode (1993), Drugs in American Society. ZDA: McGraw-Hill M. Gossop, M. Grant (1992), Zloupotreba sredstava odvisnosti: Prevencija i nadzor. Zagreb: Škol- ska knjiga 299 PETER STEFANOSKI J. Herwig-Lempp, H. Stover (1992): Socialno delo, ki akceptira uživanje mamil. Iskanja, 12 (Izd. Društvo defektologov Slovenije) M. Javornik, M. Šebart (1992), Od alternative k alternativi srečnega konca... Iskanja 12 (Izd. Društvo defektologov Slovenije) A. Kastelic (1995), Kako postane droga agresivna. Viva, 24 D. Ladewig, V. Hobi, H. Dubacher, V. Faust (1973), Droge so med nami. Ljubljana: Cankarjeva založba P. Lussi (1990), Sistemski nauk o socialnem delu. Socialno delo, 1-3. Power, Jones, Kearns, Ward, Perera (1995), Networks and coping strategies. V: Selected Read- ings, Peer Support & User Education. New York: Lindesmith Center E. Springer, (1995), Harm reduction model. V: Selected Readings, Harm reduction: Theory and Practice. New York: Lindesmith Center B. Stritih (1993), Normativi in standardi v socialnem varstvu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo F. Trautman (1994), Programi Drug-Aid na Nizozemskem. Socialno delo 33, 2 S. DeVries, R. Bouwkamp (1995), Psihosocialna družinska terapija. Logatec: Firis 300 Vida Miloševič-Arnold REJNIŠTVO V INDIANI UVOD Rejništvo obstaja v vseh družbenih okol- jih, odkar obstaja monogamna družina. V neformalne oblike nameščanja otrok iz revnih družin v tuje družine, bodisi za plačilo ali za pomoč pri delu, pa je v za- četku tega stoletja začela posegati država, da bi zavarovala otroke. Glede na to, da letos v Sloveniji praznujemo že sedemdeseto obletnico organiziranega rejništva, za katerega so se zavestno odločili naši predhodniki — stro- kovnjaki na področju otroškega varstva — in ga izbrali kot najustreznejšo obliko skrbi za otroke, ki iz različnih razlogov ne morejo živeti pri starših, je nedvomno primerno, da se ozremo tudi po svetu in primerjamo dosežke na tem področju pri nas in drugje. Pred nedavnim (aprila 1996) sem mesec dni preživela v India- napolisu, v Indiani, ameriški državi Sred- njega Zahoda, z namenom, da podrobne- je spoznam organizacijo rejništva in vlo- go socialnih delavcev na tem področju. Nedvomno je, namreč, prav na po- dročju rejništva najbolj vidna odgovor- nost strokovnih delavcev za nadaljno usodo klientov, otrok, katerih razvoj je v matični družini iz kakršnegakoli razloga ogrožen. Odločitev o izločitvi otroka iz matične družine ima tako za otroka kakor tudi za ves družinski sistem pomembne posledice. Nasprotna odločitev, da otrok ostane pri starših, pa je prav tako pogosto povezana z določenim tveganjem za otrokovno usodo. Vsaka od možnih alternativnih reši- tev mora biti sprejeta na temelju nedvo- umnih strokovnih argumentov in s pomočjo tistega neopredeljivega občutka socialnih in drugih strokovnih delavcev, ki izhaja iz njihove osebne naravnanosti in jim »pravi«, kaj je v določenem primeru majboljša možna rešitev. Ravno vprašanja strokovne kompetentnosti, različnih in- tervencij, posameznih strokovnih kora- kov pri pomoči ogroženemu otroku in pogled socialnih delavcev na svojo strok- ovno vlogo pri delu na področju rejništva so bila v ospredju mojega zanimanja ob obisku v Indiani. Nekatere vidike rejništva v Indiani bom prikazala s pomočjo primerjave te oblike skrbi za otroke in tega pomemb- nega področja socialnega dela s stanjem pri nas v Sloveniji. Presenetljivo je, kot bomo videli iz opisanega, časovno uje- manje določenih ukrepov na področju rejništva pa tudi sprejetih strokovnih rešitev. RAZVOJ REJNIŠTVA V ZDA IN PRIMERJAVA A SLOVENIJO Organizirano rejništvo ima v ZDA še dalj- šo tradicijo kot pri nas. Začelo se je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja kot de- javnost dobrodelnega Društva za pomoč otrokom v mestu New York ^Children's Aid Society of New York City), katerega ustanovitelj je bil Charles Loring Brace (1826-1890). Društvo se je soočalo s ti- soči ogroženih otrok iz revnih družin, 301 VIDA MILOŠEVIČ-ARNOLD med njimi mnogih brezdomcev, ki so tavali po ulicah velemesta. Brace je bil prepričan, da je zanje edina rešitev pre- selitev na podeželje Srednjega in Dalj- njega Zahoda in njihova namestitev v kmečke družine. V podeželskem okolju so bile temeljne potrebe otrok zadovol- jene, hkrati pa so jih umaknili iz mest- nega okolja. Upoštevati je treba, da druge oblike otroškega varstva takrat še niso bile razvite. Vsa ta prva rejništva so pome- nila dokončno preselitev otrok v novo okolje, bila so torej dolgoročna, saj so bili otroci v teh družinah do osamosvojitve. V obdobju po državljanski vojni (1865-1900), za katerega je značilna hitra industrializacija, ekonomski razcvet in množične migracije, so se razvili številni socialnovarstveni programi za varstvo otrok, vključno z nekaterimi specializira- nimi institucionalnimi oblikami, pa tudi koncepti za moderno rejništvo. Vse te de- javnosti so nastajale v okviru neprofitnih dobrodelnih organizacij, saj je država na področje socialnega varstva posegla veliko pozneje. Na Prvi konferenci Bele hiše o otro- cih in mladini (1909) so sprejeli načela sodobnega rejništva: zgolj revščina ne more biti razlog za namestitev otroka v rejniško družino; rejništvo mora biti ča- sovno omejeno in organizirano v okolju, iz katerega otrok izhaja; rejniki in rejenci se morajo čim bolje prilagoditi drug drugemu; rejniki morajo za svoje delo do- bivati plačilo (rejnino). Zakon o socialni varnosti (Social Security Act) iz leta 1935 je dal tudi osnovo za uresničevanje teh načel, saj je zagotovil denarno pomoč revnim družinam z otroki in tudi plače- vanje rejnin. Kljub temu je neplačano rejništvo v praksi še dolgo obstajalo, deloma zaradi pozitivne motivacije rejniških družin, de- loma pa zaradi pomoči rejencev pri kmečkem delu. Država je tako na račun rejnikov in rejencev prihranila veliko de- narja (Galav^^ay 1990:14). Tudi v Sloveniji ima rejništvo že kar dolgo zgodovino. Država in dobrodelne organizacije so se za to obliko varstva otrok začele zanimati in urejati ta vprašanja v približno enakem časovnem obdobju kot v ZDA, namreč leta 1906. Takrat je časopis Laibacher Zeitung po- ročal o nameščanju otrok v tuje družine. Poročilo o tem je obravnaval tudi Prvi avstrijski kongres o otroškem varstvu. V obdobju po prvi svetovni vojni je bilo veliko otrok brez staršev, zato je po- stalo poleg domskega varstva pomembna oblika skrbi za te otroke tudi rejništvo. Zato je jugoslovanski Zakon o zaščiti otrok iz leta 1922 uvedel institut rej- ništva, ki je bilo namenjeno zlasti sirotam in zapuščenim otrokom brez svojcev. Slabe gmotne razmere matične družine niso mogle biti razlog za namestitev otroka v rejniško družino. Za rejnike so po zakonu izbirali »poštene« družine, od katerih se je pričakovalo, da bodo otroku zagotovile potrebno varstvo in vzgojo. Določbe zakona so veljale le za tista re- jniška razmerja, kjer je državni skrbstveni organ, ki je izdal odločbo o namestitvi otroka v rejniško družino, sklenil z rejniki posebno pogodbo in tudi nadziral potek rejništva. Državni skrbstveni organ je la- hko naloge v zvezi z rejništvom zaupal tudi humanitarnim društvom (Zupančič 1973: 94-96). Organizirano rejništvo se je pri nas začelo leta 1926. Mladinski oddelek tak- ratnega Ministrstva za socialno politiko je ustanovil Dečji dispanzer in Dečji in ma- terinski dom kraljice Marije. Otroški dis- panzer in dobrodelno društvo sta se pozneje združila, tako da je nastal Zavod za zaščito mater in otrok. Vendar pa je zavod kmalu postal pretesen za vse otroke, ki so potrebovali varstvo, zato so razvili prvo otroško kolo- nijo v Lukovici pri Domžalah. Ker se je re- jništvo izkazalo kot uspešna oblika skrbi za otroke, je Zavod za zaščito matere in otroka postopoma razvil še več takih otroških kolonij (v Ljubljani, njeni oko- lici, na Polici pri Grosupljem, v Želez- nikih in pozneje še drugje). Zaradi dobre organizacije in sistematičnega sprem- ljanja otrok v rejniških družinah v otroških kolonijah štejemo leto 1926 za začetek sodobnega rejništva pri nas. Te prve kolonije so zlasti v okolici Domžal in 302 REJNIŠTVO V INDIANI Grosupljega ustvarile rejništvo kot tradi- cionalno družinsko dejavnost, ki se v teh okoljih vse do danes prenaša iz roda v rod. Zanimivo je, da so že številne prej- šnje generacije slovenskih strokovnih de- lavcev na področju otroškega varstva dajale prednost rejništvu pred domskim varstvom. Danes je v ZDA okoli pol milijona rejencev, v Indiani pa jih je bilo konec leta 1994 3.011 (Indinana ima okoli 5 milijonov prebivalcev), predvidevanja za letošnje leto pa kažejo velik porast potreb po rejništvu, in sicer kar na 7.000 otrok (podatki Indiana Family and Social Services Administration, 1996). V Sloveniji pa je danes po podatkih Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v rejništvu 1.550 otrok. ZAKONSKA UREDITEV REJNIŠTVA V ZDA (IN INDIANI) Skrb za otroke in družino je v ZDA ure- jena z zveznim zakonom. Seveda lahko posamezne zvezne države sprejemajo do- datne predpise, s katerimi izboljšajo temeljne socialne pravice prebivalcev, vendar pa morajo zanje zagotoviti tudi us- trezne finančne vire. Zato je večina do- datnih programov zagotovljenih v okviru delovanja dobrodelnih organizacij, ki pa jih lahko država pooblasti tudi za opravljanje storitev, ki so po zakonu v njeni pristojnosti, kot je denimo rej- ništvo, posvojitve in podobno. Rejništvo je bilo v ZDA po drugi sve- tovni vojni urejeno z novelo Zakona o so- cialni varnosti iz leta 1961, podrobneje pa z Zakonom o posvojitvah in otroškem varstvu iz leta 1980. Namen programa re- jništva, v skladu z gornjim zakonom (po- glavje rV-E), je zaščita in skrb za tiste otroke, ki so izločeni iz lastnih družin. Z rejništvom želijo onemogočiti izrabljanje in zanemarjanje otrok in zagotoviti us- trezna strokovna obravnava za tiste otroke, ki potrebujejo pomoč zunaj matične družine. Zakon zagotavlja plače- vanje stroškov za vzdrževanje otroka (rejnino) in kritje stroškov zdravstvenega varstva za otroke, katerih matične dru- žine so upravičene do denarne pomoči za otroke. Program je torej namenjen otro- kom, za katere starši ne skrbijo primerno. Sodnik Mladinskega sodišča (Juvenile Court) mora ugotoviti, da: a) je bilo storjeno vse, da bi se pre- prečila izločitev otroka iz družine, ali da je bil opravljen poskus ponovne vklju- čitve otroka v matično družino in b) je namestitev v rejništvo v inte- resu otroka. Sodnik mora tudi potrditi otrokovo namestitev v rejništvo (prek agencij, ki imajo koncesijo za to dejavnost, ali pa neposredno v rejniške družine, ki imajo licenco za opravljanje rejniške funkcije), k sorodnikom ali v ustrezno institucijo. Tukaj smo že pri dveh bistvenih razlikah pri ureditvi rejništva v Sloveniji in v ZDA oziroma Indiani. Odločitev o premestitvi otroka je tam v pristojnosti sodnika za mladoletnike, ki se pri tem la- hko opira na predloge strokovnjakov, ne pa nujno. Socialni delavci, s katerimi sem se pogovarjala in jim predstavila našo ureditev, so vsi po vrsti dejali, da je naš sistem boljši, saj daje socialnim delavcem več pooblastil in moči. Seveda pa kompe- tence in moč, ki se kaj lahko sprevrže tudi v nemoč, povečajo tudi odgovornost socialnih delavcev. O tem, v kolikšni meri sodnik upošteva strokovna mnenja, si moji sogovorniki niso bili edini. Večina jih je trdila, da strokovna mnenja pome- nijo osnovo za sodnikove odločitve, če so le dovolj utemeljena, nekateri pa z upo- števanjem predlogov ukrepov niso zado- voljni. Druga pomembna razlika je v tem, da se v Indiani z rejništvom ne ukvarja le državna socialna služba na ravni okrajev (county), temveč tudi za to pooblaščene zasebne agencije. Država tem agencijam podeli koncesije, sodnik pa jim lahko zaupa otroka, če njihov program ustreza otrokovim specifičnim potrebam. Držav- na socialna služba tem agencijam storitve tudi plačuje v skladu s pogodbo. V Indiani se z rejništvom, poleg dru- gih programov skrbi za ogrožene otroke. 303 VIDA MILOŠEVIČ-ARNOLD ukvarjajo tri agencije: Children's Bureau, Pleasant Run in Villages of Indiana. V praksi te agencije skrbijo za otroke, ki potrebujejo zahtevnejšo, terapevtsko ali specializirano obliko rejništva, za rej- ništvo otrok brez posebnih potreb pa navadno poskrbi državna socialna služba. Poznajo tri vrste rejništva, in sicer: redno rejništvo (regular family foster care), namenjeno otrokom brez poseb- nih potreb, terapevtsko ali specializirano rejništvo (therapeutic family foster care) in rejništvo za nujne primere (emergency family foster care). Tretja oblika je na- menjena otrokom v času, ko so izločeni iz matične družine in še čakajo na sodni- kovo odločitev o svoji nadaljnji usodi. Rejniške družine za nujne primere so še posebej preskušene in za svojo stalno pripravljenost tudi denarno stimulirane. TERAPEVTSKO REJNIŠTVO Glede na to, da te oblike rejništva pri nas ne poznamo (z izjemo projekta, ki je po- tekal pred nekaj leti, s katerim so name- ravali v Sloveniji vpeljati specializirano obliko rejništva), jo bom tukaj na kratko predstavila. Terapevtsko rejništvo se je razvilo po dveh poteh. Prva je peljala različnih oblikah rejništva — brezplačno rejništvo, namestitev otroka v rejniški družini kot ukrep države za zaščito otroka in re- jništvo za težavne otroke. Druga pot je povezana z deinstitucionalizacijo na po- dročju varstva otrok in mladostnikov z motnjami, ki se je začela v zgodnjih šest- desetih letih. Takrat so začele številne in- stitucije za usposabljanje ali prevzgojo otrok in mladostnikov vpeljevati tera- pevtske rejniške družine kot dopolnitev ali alternativo celostni zavodski obrav- navi. Zakon o socialni varnosti iz leta 1961 je omogočil višje izdatke za otroke s posebnimi potrebami. Tako so lahko dru- žine, ki so bile pripravljene in sposobne skrbeti za otroke s posebnimi potrebami in težavami, dobile k običajni rejnini še poseben dodatek. To možnost so strokov- ne službe otroškega varstva seveda upo- rabile in tako so rejniki v zgodnjih sedem- desetih letih prejemali te dodatke kar za polovico rejencev (Galaway 1990:10). O pravem terapevtskem rejništvu la- hko govorimo potem, ko so izoblikovali in izpeljali sistematične izobraževalne programe za rejnike pred sprejemom otroka in tudi v času bivanja rejenca v nji- hovi družini. Tako so rejniki dejansko partnerji socialnim delavcem in staršem v skrbi za otroka. Bistvene značilnosti terapevtskega rejništva so naslednje: a) pomoč otroku se zagotavlja v družini na domu rejnikov, b) rejniki so izbrani in usposobljeni za pomoč otrokom in mladostnikom s posebnimi potrebami, ki izvirajo bodisi iz čustvenih, vedenjskih ali razvojnih mo- tenj, bodisi iz posebnih zdravstvenih ali kulturnih potreb, c) strokovnjaki obravnavajo ome- jeno število rejencev in rejnikom zago- tavljajo vso potrebno oporo, nasvete in redni strokovni nadzor, č) rejniki prejemajo plačilo, ki bist- veno presega običajno rejnino, d) specializirane programe rejništev vodijo bodisi posebne službe, ki so se specializirale za to dejavnost, ali pa posebne enote v okviru obstoječih služb. To vrsto rejništva lahko opredelimo takole: terapevstsko (ali specializirano) rejništvo je program, s katerim za otroke in mladostnike iz zelo neurejenih družin- skih razmer uredijo namestitev v izbranih rejniških družinah, ki so za to posebej usposobljene in imajo zagotovljeno strok- ovno pomoč in nadzor ob soočanju z vedenjskimi problemi otroka (Galaway 1990:15). Rejništvo najstnikov (od 13 do 20 let) v praksi že zaradi težavnega razvo- jnega obdobja štejejo med terapevtska rejništva. POSTOPEK NAMESTITVE OTROKA V REJNIŠTVO Denimo, da v šoli opazijo, da je z otrokom nekaj narobe. Šola je dolžna to takoj spo- ročiti pristojni službi za zaščito otrok (Child Protective Services), ki je sestavni 304 REJNIŠTVO V INDIANI del Oddelka za socialno varstvo in deluje znotraj njegove službe za pomoč družini in otrokom. Če vodja primera (case- manager) iz te službe, ki opravi vse poiz- vedbe o konkretnem primeru, presodi, da je otrok v matični družini ogrožen, ga začasno namestijo bodisi v otroški dom (Childrens' Guardian Home) ali pa v rej- niško družino za nujne primere, kjer po- tem otrok počaka na odločitev sodnika o ukrepu za njegovo varstvo in vzgojo. Otroke, ki so starejši od dvanajst let, na sodišču zastopajo posebni zagovorniki ^child's advocate), ki poskušajo uveljaviti njihove želje. Ti zagovorniki so prav tako zaposleni na oddelkih za socialno varstvo — v službi za pomoč družini in otroku. Delavec, ki je odgovoren za otroka (ime- nujejo ga case-worker ali case-manager in ni nujno socialni delavec), zbere o primeru vse potrebne podatke in skliče konferenco o primeru (case conference), na kateri sodelujejo vsi, ki so povezani s primerom: vodja primera, njegov supervi- zor, strokovna skupina za permanentne namestitve (3 vodje primerov in njihovi supervizorji), otrokovi starši ali rejniki (tisti, ki trenutno skrbijo za otroka in po- znajo njegove potrebe). Na tem sestanku skupina izoblikuje predlog najustrez- nejšega ukrepa, ki ga posreduje sodišču. Odločitve, kot smo že rekli, sprejema sod- nik, največ vpliva nanje pa ima vodja primera. Seveda je vprašanje, zakaj je case- worker le izjemoma socialni delavci. Odgovor je verjetno v tem, da je delo v državnih službah, v primerjavi z neprofit- nimi organizacijami, manj ugledno in slabše plačano, poleg tega pa so delavci neprimerno bolj obremenjeni kot v zasebnih socialnih agencijah. Do letoš- njega leta je zanje veljal normativ 70 primerov letno, sedaj so ga znižali na 35, kar pa še vedno ni primerljivo z zaseb- nimi agencijami, kjer velja normativ od 12 do 18 primerov letno Če na tem področju dela socialni de- lavec, je to praviloma tisti, ki ima nižjo stopnjo strokovne izobraze, torej »le« vi- sokošolsko, ne pa tudi magisterija iz so- cialnega dela. Sodelovala sem na timskem sestan- ku vodij primerov Službe za rejništvo v okviru Odseka za pomoč družini in otrokom Oddelka za socialno varstvo Marion County v Indianopolisu, kjer je bila edina socialna delavka vodja oddelka (hkrati tudi supervizorka ostalim). Vsaka od petih delavk (dve sta bili tisti dan od- sotni) je predstavila po en primer, kjer je želela dobiti nasvet ali pa potrditev vodje (komuniciranje je potekalo le vertikal- no). Razpravljale so predvsem o prime- rih, kjer je šlo za utemeljevanje potrebe po denarnih izdatkih (podaljšanje re- jništva, denarna pomoč družini ob vrnitvi otroka in podobno). Dobila sem vtis, da vse obravnave v državni socialni službi za pomoč družini potekajo bolj formalno in da je dejanska skrb za otroka prepuščena zasebnim agencijam, ki zagotavljajo rej- ništvo. Sprašujem se le, kako se to odraža na življenju otrok v rejništvu, ki ga zago- tavlja sama državna služba. Sicer pa je 15-letni rejenec Jimmy, eden mojih sogo- vornikov, izjavil, da je delavka, ki je zanj odgovorna na državni ravni, »lena« in »nezainteresirana za njegovo življenje«! Sodišče za mladoletnike po obrav- navi, na kateri sodelujejo vsi, ki so bili vključeni v predhodni postopek, odloči o tem, ali se bo otrok vrnil k staršem ali pa se bo zanj zagotovilo varstvo izven matične družine. V primeru odločitve, da se otroka začasno ali stalno izloči iz matične družine, so možnosti namestitev v otroški dom, stanovanjsko skupino ali rejniško družino, ali pa posvojitev. Posvo- jitev se prav tako kot pri nas dokončno uredi šele po (polletnem) poskusnem ob- dobju; dotlej je otrok pri bodočih posvo- jiteljih dejansko v rejništvu. Otroka, ki ima določene motnje ali težave, sodišče najpogosteje zaupa eni od treh zgoraj navedenih zasebnih agencij, ki se ukvarjajo z zaščito otrok na podlagi koncesije. Nekatere od teh agencij pre- vzamejo tudi vse delo z otrokovo matično družino, druge pa le delo z rejenci in re- jniškimi družinami. Opredelitev nalog posameznih služb, ki so vključene v po- moč otroku in matični družini, zadolžitev rejnikov in roditeljev, včasih pa tudi 305 VIDA MILOŠEVIČ-ARNOLD otroka (Če je starejši od 14 let), opravijo v pisni obliki kot načrt primera (case plan) na sodišču. Vodja primera mora vsake tri mesece poročati sodniku, ki ponovno presodi pravilnost prvotne odločitve. Vsake pol leta pa sodišče preverja načrt primera, ki se ga po potrebi dopolni ali spremeni. Sprejeti ukrep se spremeni, če se prejšnji iz kakršnega koli razloga po- kaže neučinkovit. Če se starši ne držijo dogovora, se sproži postopek za odvzem otroka ali za odvzem roditeljskih pravic. Ti postopki so, v primerjavi s stanjem pri nas, dokaj kratki (do šest mesecev). Zakon je ne- dvomno strožji, in roditeljske pravice avtomatično ugasnejo že, če je otrok leto in pol v rejništvu in starši kljub strokovni pomoči niso zagotovili možnosti, da bi se varno vrnil domov. Za rejence, ki iz matičnih družin od- hajajo v samostojno življenje, so socialni delavci razvili posebne programe priprav na osamosvojitev, da jim tako pomagajo prebroditi morebitne težave ob prehodu iz rejniške družine, NAČELA NA PODROČJU REJNIŠTVA To, kar je v ZDA dobro in bi nedvomno kazalo posnemati, je način oblikovanja politike na tem področju in sprejemanja oziroma spreminjanja zakonodaje. Tako ekspertne skupine opravijo ustrezne raziskave, ocenijo dotedanjo prakso in na tej osnovi izdelajo predloge za nove zak- onske rešitve. Strokovnjaki imajo tako prek raziskovalnih projektov (ki jih na- vadno naroči in financira država) in eval- vacije praktičnih izkušenj priložnost vnašati nove ideje v prakso in neposred- no vplivati na oblikovanje razmerij v za- pletenm sistemu rejenec-rejniki-matična družina-strokovna služba. Do pomembnih regulativnih in kon- ceptualnih sprememb na področju re- jništva v letu 1961, ki so omogočile bolj organizirano, sistematično vodeno in kvalitetnejše rejništvo in je pripeljalo tudi do terapevtskega rejništva, je prišlo na os- novi raziskave, ki je opozorila na tisoče izgubljenih otrok, ki so jih socialne službe namestile v rejniške družine na območju drugih zveznih držav in sča- soma nanje — pozabile! Ugotavljali so tudi številne premestitve otrok iz ene rejniške družine v drugo in iz rejniških družin v zavode. Takrat so strokovnjaki s področja socialnega dela opozorili tudi na kad- rovsko pomanjkljivost državne socialne službe, na nizke rejnine in druge po- manjkljivosti, ki so ovirali boljšo skrb za otroke v rejništvu. Načelo, ki se je izoblikovalo na pod- lagi ugotovitev iz prakse in je usmerjalo tudi še pripravljalce poznejše zakonodaje na tem področju, je bilo načrtovanje tra- jne namestitve za otroke, ki ne morejo živeti v lastnih družinah. To načelo in z njim usklajeno zakonsko določilo (ki v In- diani velja šele dve leti) pomeni, da je la- hko otrok v rejništvu le 18 mesecev, nato pa lahko staršem avtomatično odvzamejo roditeljske pravice in otrok lahko gre v posvojitev. Nadaljnje raziskave rejništva na zvezni, pa tudi na državni ravni, ki so bile podlaga za poznejšo zakonodajo na tem področju (Zakon o posvojitvah in Zakon o otroškem varstvu, oba iz leta 1980) so opozorile, da je odločitev za izločitev otroka iz matične družine pogosto pre- malo pretehtana in da ni storjeno dovolj za njegovo vrnitev k staršem. Veljavna zakonodaja temelji na načelu ohranitve družine in njene ponovne združitve (/a- mily preservation, family reunification). Tukaj gre za zelo intenzivno in vnaprej načrtovano delo z matično družino in vključitev staršev v proces pomoči otro- ku, ki poteka v obliki ustreznih terapij, rednih obiskov socialnih delavcev na domu, rednih, a kontroliranih obiskov otroka pri starših, če živi izven doma, in podobno. Cilj tega dela je obdržati dru- žino skupaj in zagotoviti vsakemu članu ustrezno strokovno pomoč. Zelo razviti in razširjeni so programi za starševstvo, s katerimi učijo starše opravljati to nalogo in konstruktivno razreševati konflikte v družinski skupini. Ne glede na to, da se je to načelo izoblikovalo na osnovi ekonomskih po- kazateljev, torej prevelike porabe na 306 REJNIŠTVO V INDIANI področju rejništva, je njegova ideja v bistvu v korist otroka, saj ima vsak otrok pravico živeti v družini, najprej seveda v svoji lastni. V praksi pa to načelo pomeni bolj poglobljeno obravnavo razmer v otrokovi družini in načrtno delo s celost- nim družinskim sistemom, da se člani družinske skupine naučijo živeti skupaj in usklajevati svoje družinske vloge. V kontekst tega načela sodi tudi za- konska zahteva in iz nje izhajajoča za- vestna strokovna odločitev, da v primeru potrebe po izločitvi otroka iz matične družine najprej poiščejo rejnike med so- rodniki. Tudi na ta način se ohranja in utrjuje socialna mreža, ki jo ima otrok s svojci. V praksi pa socialni delavci upošte- vajo še eno načelo, namreč tega, da re- jence nameščajo v družine, ki so jim kulturno blizu. To pomeni, da poskušajo otroke nameščati v družine, ki pripadajo isti rasni skupini kot otrok, saj je rasa si- nonim za kulturo. Za različne rase, ki živijo v ZDA, namreč ne moremo trditi, da živijo skupaj, lažje bi rekli, da bivajo nekako vzporedno in se tolerirajo, ali natančneje, belci kolikor toliko tolerirajo pripadnike ostalih ras. Tudi statistiko vodijo glede na rasno pripadnost obrav- navanih primerov. Kot smo že omenili, je zakonodaja v šestdesetih letih omogočila kvalitetnejši razvoj rejništva, vključitev številnih neprofitnih organizacij v to dejavnost in seveda velikansko povečanje sredstev za otroke v rejništvu. Ne glede na to pa so- cialni delavci še vedno tožijo, da imajo na razpolago premalo kvalitetnih rejniških družin. DELO Z REJNIŠKIMI DRUŽINAMI Omenili smo že, da je delo strokovnih de- lavcev (tukaj mislimo tiste v službah neprofitnih organizacij) z rejniki poglob- ljeno in načrtno. Čeprav socialni delavci pravijo, da jim rejniških družin primanj- kuje, pred namestitvijo otroka vanje vseeno dodobra pretehtajo, ali so za to primerne (imajo pa seveda na razpolago še številne druge možnosti, kot smo že navedli). Pred sprejemom otroka morajo bodoči rejniki tudi na 20-urno usposab- ljanje za rejniške družine, ki ga plača država. Vsebina tega usposabljanja je na- menjena zlasti spoznavanju samega sebe, osebni rasti in spoznavanju mehanizmov za reševanje konfliktov. V času skrbi za rejenca imajo rejniki letno še po 12 ur usposabljanja za svojo vlogo. Poleg tega pa imajo rejniki, ki se ukvarjajo s terapevtskim rejništvom, zagotovljen stik s socialnim delavcem ob vsakem času, podnevi in ponoči, kadar se za to pokaže potreba. Po programu mora socialni delavec enkrat tedensko vzposta- viti stik z rejniško družino (če ni poseb- nosti, opravi to po telefonu), vsaka dva tedna pa družino obišče na domu. Ob tako intenzivnem sodelovanju se lahko med rejniki in socialnimi delavci dejan- sko razvije medsebojno spoštovanje in poseben partnerski odnos, ki omogoča, da otroka skladno usmerjajo. Vsi rejniki, s katerimi sem se po- govarjala, sprejemajo socialne delavce kot sodelavce v procesu pomoči otroku. Nanje se obračajo vedno, kadar potrebu- jejo strokovni nasvet ali oporo zaradi vzgojnih težav z rejencem. FINANCIRANJE REJNIŠTVA Rejnine se zagotavljajo deloma iz zvez- nega proračuna in deloma iz sredstev kra- jevno pristojnih okrajev. Višina rejnine je določena po dnevih, odvisno od otro- kove starosti in njegovih specifičnih potreb, je pa neprimerno višja za otroke v terapevtskem rejništvu. Pa si oglejmo še mesečne vsote: Rejniške družine, ki so stalno pri- pravljene sprejemati otroke, tudi za kraj- šo dobo, dobivajo samo za pripravljenost 307 VIDA MILOŠEVIČ-ARNOLD 17,25 dolarjev dnevno, za otroka pa še pripadajočo rejnino. Že na prvi pogled vidimo, da so rej- niške družine v Indiani za svoje delo kar primerno nagrajene. Če vzamemo za pri- mer rejnico, ki ima v oskrbi najstnika z vedenjskimi težavami, in gre pri tem za terapevtsko rejništvo, dobiva mesečno po 817,50 dolarjev (111.180 tolarjev). Pri- merjali raje ne bomo, navedemo naj le še, da lahko rejniška družina zahteva še pose- ben dodatek za otrokova oblačila in obutev. Kolikor sem lahko spoznala med razmeroma kratkim obiskom, lahko re- čem, da tudi v ZDA socialno varstvo in so- cialno delo ne sodita ravno med ugledne in dobro plačane dejavnosti oziroma stroke. V primerjavi s stanjem pri nas pa moram poudariti nekatere značlnosti, ki izstopajo in dajejo vsem udeležencem v procesu rejništva bistveno ugodnejše možnosti. To so: a) Socialno varstvo je že dolgo zelo razvejeno in neprofitni sektor nevomno ponuja klientom in državni socialni službi veliko alternativnih možnosti. Po drugi strani pa ravno bogata ponudba iz- ven javnega sektorja v nekem smislu hromi njeno delovanje, tako da socialna služba v državni upravi deluje kot nekak- šen socialni urad. b) Socialno delo je že visoko profesionalizirano in je razvilo precizne strokovne korake za različna področja de- lovanja, torej tudi pri rejništvu, in jih primerno poimenuje (razvit strokovni jezik!). Sem sodi tudi razvita raziskovalna dejavnost na področju socialnega dela, katere rezultate zakonodajalec tudi upo- števa. Naj omenim še bogato strokovno literaturo, ki nastaja na podlagi razis- kovanja in evalviranja prakse. Nedvomno so tudi idealni normativi dosežek profe- sionaliziranosti in dobre organiziranosti socialnih delavcev. c) Med številnimi službami, insti- tucijami in posameznimi strokovnjaki po- teka dobra koordinacija, ki po eni strani zahteva visoko raven profesionalnosti, po drugi pa tudi razvito in dosegljivo tehno- logijo, ki omogoča neovirano komunici- ranje (telefonski odzivniki, računalniška mreža, pagerji, telefaksi in podobno). d) Glede na plače strokovnih delav- cev in višino rejnin lahko ugotovimo, da je delo vseh udeležencev na področju re- jništva cenjeno, kar tudi daje podlago za dobre dosežke v pomoči otrokom in nji- hovim matičnim družinam. Določene dosežke bi nedvomno kazalo posnemati, nikakor pa ne moremo sprejeti vseh rešitev. Nedvomno pa lahko začnemo v Sloveniji brez posebnih težav postopoma vpeljevati posamezne strok- ovne korake pri delu z rejenci, rejniškimi in matičnimi družinami. Literatura Encyclopedia of Social Work (1965). New York: NASW. B. Galaway (1990), The Place of Special Foster Family Care in a System of Child Welfare Serv- ices. V: International Perspectives on Specialist Foster Family Care. Saint Paul: Human Service Association. Foster Care (1996). Indiananpolis: Indiana Family and Social Services Administration. V. Milosevic (1982), Rejništvo v Sloveniji. Raziskovalno poročilo. Ljubljana: Višja šola za so- cialne delavce. K. Zupančič (1973), Pravni aspekti rejništva. Doktorska disertacija. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. 308 Franc Udovič ODMERJANJE PREŽIVNINE Z DOGOVARJANJEM Naš Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določa vzajemno dolžnost pre- življanja med starši in otroci, pod poseb- nimi pogoji pa tudi med otrokom in zakoncem njegovega roditelja. Preživnina pripada tudi nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in je ne- sposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti. Preživnina se odmeri s sodbo sodišča ali dogovorom med zave- zancem in upravičencem pri pristojnem centru za socialno delo. Omenjeni zakon sicer v svojih členih dokaj podrobno določa pogoje in elemente pri odmerjanju preživnine, ven- dar pa v praksi strokovni delavci nimajo na razpolago dovolj objektivnih podatkov (npr.: o honorarjih, dohodkih iz sive eko- nomije, čistem dohodku obrtnikov itd.), da bi lahko odmerili ustrezno (pravično) preživnino. Zato se določanje preživnine največkrat odvija po principu barantanja, ki se naslanja na približne pokazatelje (najvišja, povprečna in najnižja določena preživnina) v določenem družbenem sloju. Drugačne možnosti se nam odpirajo pri odmerjanju preživnine v procesu me- diacije (posredovanja). Osnova tega pro- cesa je odprtost in dostopnost informacij za oba partnerja (zavezanca in upravi- čenca). To pomeni, da se že pred vključit- vijo v proces mediacije oba zavežeta, da bosta v samem procesu razgrnila svojo življenjsko situacijo in v fair pogajanjih zastopala svoje interese ob upoštevanju partnerjevih. Tu gre za sodelovanje s ciljem, da najdeta tako rešitev (višino preživnine), v kateri bodo pravično zasto- pani interesi obeh. Tak samoodgovorni način dogovarjanja jima omogoča, da ohranita dostojanstvo in oblikujeta med- sebojno komunikacijo v korist skupnih otrok. Pri dogovarjanju o višini preživnine se v mediaciji upoštevajo življenjske potrebe otroka in obeh staršev. Cilj vseh razgovorov v zvezi s preživnino je zbi- ranje podatkov o dohodkih in življenjskih potrebah družinskih članov, da bi lahko razčistili naslednja vprašanja: 1. Kakšen dohodek ima posamezni partner? 2. Koliko denarja potrebuje vsak partner, da bi po ločitvi lahko živel? 3. Koliko preživnine je potrebno plačati za otroke? 4. Kako se lahko izpolni vrzel (defi- cit) med tem, koliko dohodka ima vsak partner in koliko potrebuje za svoje preživljanje? Zadnje vprašanje se zelo razlikuje od vprašanj, ki se pogosto postavljajo v pravnih postopkih (»Koliko moram naj- več dati?« ali »Koliko lahko največ izto- žim?«). Taka vprašanja utrjujejo nasprot- ne pozicije partnerjev in ju usmerjajo v boj. V mediaciji se partnerja dogovarjata o preživnini v sklopu načrtovanja gospo- dinjstev obeh partnerjev po ločitvi in je zajeta njuna celostna finančna in mate- rialna situacija. Zato se ne zgodi, da bi bila odmerjena in naložena preživnina 309 FRANC UDOVIČ zavezancu, ne da bi se predhodno ugo- tovilo, ali bo lahko zavezanec s preosta- limi finančnimi sredstvi normalno živel. V mediaciji so sprejemljive le rešitve, ki omogočajo staršem in otrokom, da lahko po ločitvi normalno živijo. To dejstvo daje partnerjem občutek varnosti in goto- vosti, ki je potreben, da so pripravljeni odkriti dejanske podatke o svoji življenj- ski situaciji. KAKŠEN DOHODEK IMA PARTNER? Za ugotavljanje dohodka prejmeta part- nerja ustrezne obrazce (gl. priloge 1, 2, 3), kjer lahko navedeta vse svoje pri- hodke in odtegljaje. Dejanski dohodek dobimo iz razlike med bruto dohodkom in vsemi odtegljaji. Obrazce izpolnita partnerja doma in jih prineseta na naslednji sestanek. Prosimo ju, da prineseta tudi davčne na- povedi in druga dokazila, s katerimi lahko dokumentirata svoje navedbe o dohodku. Prvo vprašanje mediatorja je, ali sta pri- nesla izpolnjene obrazce. Če nista, mora mediator raziskati vzroke, jih s partner- jema razčistiti ter jima ponuditi pomoč pri izpolnjevanju, če jo potrebujeta. KOLIKO DENARJA POTREBUJE VSAK PARTNER, DA BI LAHKO PO LOČITVI PREŽIVEL? Da bi lahko ugotovili življenjske potrebe partnerjev in njunih otrok, morata izpol- niti obrazce za zajemanje izdatkov (gl. prilogi 4, 5). Ti obrazci vsebujejo vse pomembnejše izdatke, ki nastajajo v vsak- danjem življenju. Pri tem razlikujemo med • nespremenljivimi izdatki in • spremenljivimi, ki jih lahko skrčimo ali celo opustimo. Tem je priložen še obrazec za načr- tovanje gospodinjstva (priloga 6), v kate- rega partnerja vneseta svoj dejanski do- hodek in seštevke izdatkov po posamez- nih stroškovnih področjih. Iz razlike med dohodkom in vsemi izdatki pa se ugotovi suficit ali deficit danega gospodinjstva. Včasih kdo iz taktičnih razlogov ne izpolni obrazca za ugotavljanje potreb gospodinjstva. Mož npr. reče: »Tega obrazca nisem izpolnil, ker mislim, da ni potrebno,« se obrne k ženi in doda: »Ti mi samo povej, koliko potrebuješ, pa bom videl, če to zmorem.« Če bi se preživnina določila na tak način, bi žena izgubila vsakršen vpliv in ne bi imela več nadzora nad primernostjo preživnine. Da bi ohra- nil nadzor nad procesom, mora mediator v takem primeru vztrajati, da oba part- nerja izpolnita obrazce. Moža lahko pri- dobi k sodelovanju s tem, da pokaže na njegove interese in poudari, da lahko pride do smiselnih odločitev le, če so obema partnerjema znani vsi podatki. Reče lahko npr.: »Ne morem dopustiti, da ne bi izpolnili obrazca, ker ne bi bilo fair do vaše žene, če ne bi dobila vseh pomembnih informacij. Seveda pa tudi do vas ne bi bilo pošteno, če bi pristali na preživnino, ne da bi poznali svoje dejan- ske potrebe. Zgodilo bi se lahko, da bi plačevali več, kot bi bilo treba glede na vaše zmožnosti. Zato ne bom dopustil, da pride do odločitve, preden ne bosta oba poznala vseh dejstev. Le tako bosta lahko oba zavarovala vsak svoje interese« (Hy- nes. Link, Mecke 1993). Če bi mož še naprej vztrajal, da ne bo izpolnil obrazca, mora mediator preki- niti mediacijo, sicer bi potekala v inte- resu samo ene osebe. Včasih klient ne izpolni obrazca, ker ne sprejema ločitve. To argumentira s tem, da si ločitve finančno ne more privoščiti. Mediator lahko ob tem pri- pomni, da ima veliko klientov enake bo- jazni, vendar moramo najprej poznati konkretne številke, če hočemo o tem so- diti. KOLIKO PREŽIVNINE JE TREBA PLAČATI ZA OTROKE? Seveda ostaja tudi po ločitvi obveznost obeh staršev, da skrbita za svoje otroke. Ta skrb se lahko kaže z redno nego in vzgojo otrok ali s plačevanjem pre- živnine. Vodilo pri dogovarjanju o višini preživnine so dejanske potrebe otrok (otrokom naj se po ločitvi staršev ne bi znižal življenjski standard) in seveda 310 ODMERJANJE PREŽIVNINE Z DOGOVARJANJEM finančne zmožnosti staršev. Dejanske potrebe otrok in zmožnosti staršev se v mediaciji ugotavljajo na podlagi realnih pokazateljev, ki jih registriramo z omen- jenimi obrazci (priloge). Drugod po svetu imajo na razpolago posebne tabele, ki določajo višino preživnine za posa- mezne starostne skupine otrok (Nemci imajo düsseldorfsko tabelo, ki jo od časa do časa spremenijo v skladu s spre- membo življenjskih okoliščin). Nam za zdaj ostaja le možnost, da starša sama sestavita listo otrokovih potreb in se nato v pogajanjih odločata o tem, kakšen življenjski standard bosta v prihodnje zagotavljala otroku. Naslednja faza poga- janja je dogovarjanje o tem, v kakšnih deležih bosta prispevala k preživljanju otroka in ali bosta pri tem upoštevala do- datno delo, ki ga opravi tisti izmed staršev, ki živi z otrokom, ali ne. Pri odmerjanju preživnine z do- govarjanjem v procesu mediacije, kjer so upoštevane realne življenjske razmere staršev in otrok, se tudi otroški dodatek pri izračunih enakovredno deli na oba starša. Primer Gospa in gospod Ačko imata sina, starega pet let, ki živi z materjo. Oče ima mesečni neto dohodek 43.000 SIT. Dogovorjena je bila preživnina za sina v višini 16.000 SIT. Mati prejema za sina otroški dodatek 6.000 SIT. Polovica tega dodatka pripada očetu (3.000 SIT), zato plačuje za sina le razliko, 13.000 SIT. Ti izračuni veljajo seveda le za primer, da eden od staršev prevzame vso nego in oskrbo otroka, drugi pa plačuje preživnino. Če pa se starša enakovredno vključujeta v nego in oskrbo otroka, se je treba bolj obsežno pogajati o finančnih prispevkih obeh staršev. KONKRETEN POSTOPEK PRI UGOTAVLJANJU ŽIVLJENJSKIH POTREB Ko so rešene vse težave z izpolnjevanjem obrazcev, vzame mediator obrazce in pri tem pazi, da vsak partner da drugemu kopijo svojega obrazca. Da bi mediator ustvaril solidno bazo podatkov za oba partnerja, na podlagi katere se bosta la- hko realno odločala, izpelje enega za drugim naslednje korake: a) zbere podatke obeh partnerjev, b) podatke preveri in c) jih prepiše na demo-blok, da jih lahko oba vidita. Mediator zbira podatke tako, da gre od točke do točke pri obeh partnerjih. Pri tem se obrača izmenoma k obema. Tako lahko npr. najprej vpraša ženo in nato moža o stroških za stanovanje. Po- tem pa se obrne najprej k možu in nato k ženi ter poizve o stroških za elektriko, vodo itn. Na ta način ostaneta oba part- nerja vključena v proces. Če bi mediator najprej razpravljal o vseh stroških z enim partnerjem, bi drugi zgolj dajal pripombe k navedbam prvega. Če pa je na enak način vključen in media- tor vprašuje tudi po njegovih podatkih, prihaja izmenoma v vlogo poslušalca in vprašanega. Mediator preveri vsak podatek na podlagi dokazil. Če se mu zdi kakšen zne- sek nenavaden, se pogovori s to osebo, kako je prišla do njega. Preverjene po- datke prenese mediator na demo-blok, na katerem je pred tem pripravil skrajšano obliko obrazca za načrtovanje gospodin- jstva (priloga 6). Pri tem ko mediator obravnava izdatke točko za točko in jih preverja, ust- varja skupno bazo podatkov, ki jih dokumentira na demo-bloku. Tako na- jvečkrat oba partnerja dobita informacije, ki jih prej nista poznala, kar krepi pozicije obeh. Če sta partnerja o kakšni navedbi različnega mnenja, mediator vztraja pri dokazilu. Dokazilo je lahko izvleček bančnega računa, račun, izračun izdatkov s kreditno kartico itn. Sporne podatke la- hko na demo-bloku posebej označimo z zvezdico in tako nakažemo potrebo po dodatnih dokazilih. Na naslednjem sestanku bodo te točke ponovno obrav- navane. Zbiranje in razkrivanje podatkov o dohodku in življenjskih potrebah bivši partnerji pogosto izkoristijo za nadaljeva- nje že dobro znanih zakonskih prepirov. 311 FRANC UDOVIČ Mediator ima pri tem nalogo, da postavlja težišče razgovora na sedanjost in prihod- nost ter tako odvrača partnerja od pretek- losti. Poleg tega usmerja njuno pozornost na dejansko nalogo; namreč, ugotoviti, koliko dohodka ima vsak od njiju in kakšne potrebe ima za normalno življenje po ločitvi. KAKO SE LAHKO IZPOLNI VRZEL (DEFICIT) MED TEM, KOLIKO DOHODKA IMA VSAK PARTNER IN KOLIKO POTREBUJE ZA PREŽIVLJANJE? Ko je znan neto dohodek, potrebni zne- sek za preživljanje in preživnina za otroke, lahko ugotavljamo, ali je vsak partner zmožen pokrivati svoje življen- jske potrebe z dohodkom, ki ga prejema. Če ni tako, se partnerja pogajata o tem, kako bi ta primanjkljaj (deficit) pokrila. PRIMER Gospa in gospod Petek imata dva otroka v starosti štiri in sedem let. Gospod Petek je obratovodja v tovarni in prejema neto plačo 120.000 SIT mesečno. Gospa Petek je zaposlena v računovodstvu in zasluži neto 60.000 SIT. Otroka živita z materjo in oče plačuje za oba preživnino v višini 36.000 SIT mesečno (za starejšega 20.000, za mlajšega pa 16.000). Starša prejemata za oba otroka otroški dodatek v višini 8.000 SIT (po sedanjih kriterijih glede na njune dohodke nista upravičena do otroškega dodatka — navajamo ga zaradi nazornosti primera). Ta znesek prejema mati. Otroški dodatek pripada obema staršema, zato se pri očetu od- tegne polovica otroškega dodatka (4.000 SIT) od preživnine. Tako mora oče plačati (36,000 - 4,000) 32,000 SIT me- sečno. Življenjske potrebe obeh staršev so bile ugotovljene s pomočjo ustreznih obrazcev in znašajo pri materi 120,000 SIT, pri očetu pa 60,000 SIT mesečno. Gospodu Petku ostane vsak mesec 28,000 SIT, ko je pokril vse izdatke. Gospe Petek pa primanjkuje za življenje 20,000 SIT mesečno, V mediaciji lahko obravnavamo ta primankljaj in iščemo možnosti, kako bi gospa Petek pokrila svoj proračunski deficit in dobila sredstva, ki so ji potrebna za preživljanje. Motivacija za to pogajanje prihaja iz nadrejenega cilja, ki je obema partner- jema skupen in jima prinaša neke koristi. Preden pride do konkretnih pogajanj, moramo ta nadrejeni cilj oblikovati (vza- jemna definicija problema). Postavitev tega cilja je odvisna od posebne situacije vsakega para. Partnerja lahko skleneta, da bosta kljub ločitvi poskušala ohraniti do- sedanji življenjski standard družine; ali pa se odločita, da si bosta izgube, ki so nastale z ločitvijo, enakovredno razdelila. Postaviti je torej treba skupen cilj, ki prinaša obema prednosti, za katere se splača sodelovati. Mediator lahko po- zneje, če pride v procesu mediacije do zastojev, vedno znova vključi te ciljne predstave. Za kritje primanjkljaja v družinskem proračunu imajo klienti naslednje alter- native: a) znižati izdatke, b) zvišati dohodek, ali c) uporabiti premoženje za kritje izdatkov, ZNIŽANJE IZDATKOV Klienti imajo zelo hitro pri roki predloge, kako bi lahko partner znižal izdatke. Pri tem skoraj neizogibno prihaja do sporov 312 ODMERJANJE PREŽIVNINE Z DOGOVARJANJEM in Spopadov. Da bi se temu izognili, pred- laga mediator, da vsakdo razmisli zase, kako bi lahko kaj prihranil. Največkrat je koristno, da damo klientom vsaj en teden časa, da lahko razmislita o možnosti znižanja izdatkov. Mediator lahko pomaga klientoma, s tem da opozori na izdatke, zajete v obrazcu za načrtovanje gospodinjstva, ki se dajo zmanjšati ali celo izpustiti (npr. izdatek za dopust). Pri tem se mora me- diator izogibati konfrontacijam s klien- tom in samo nakaže možnost izbire pri znižanju izdatkov. Če klient izkoristi te možnosti ali ne, je prepuščeno njemu, saj morajo klienti sami odločati o vsebinskih vprašanjih in ne mediator. Razen tega me- diator in klienti niso vedno istega mnenja, kateri izdatki so prostovoljni in jih lahko skrčimo, saj je to pogosto od- visno od vrednotenja posameznika in nje- govih prioritet. Nekateri pari nikoli ne gredo na dopust, imajo pa visoke izdatke za izkoriščanje prostega časa. Tukaj je pomembno, da mediator ne prenaša svo- jih vrednostnih predstav na klienta. K temu John Haynes pripominja: Spominjam se primera, pri katerem je žena izdala vsak mesec 60 dolarjev za umetne nohte. Vsak teden si je dala na novo nalepiti druge nohte in jih maniki- rati. Težko mi je bilo sprejeti ta izdatek. Opazil pa sem, da njenega moža to ni motilo. Čeprav se je meni zdel izdatek pretiran, sem sprejel, da je po njenih merilih popolnoma sprejemljiv. Da bi lažje prepoznali nujnost nekega izdatka, je koristno, če razlikujemo med željami in potrebami. Mediator lahko razlikuje med potrebami, ki bi morale biti zadovoljene (če je le mogoče), in željami, ki so sicer privlačne, njihova uresničitev pa ni nujno potrebna. Če mož npr. trdi: »Nujno potrebujem nov avto,« lahko me- diator poizveduje po vzrokih, zakaj mu je avto potreben. Navadno dobi odgovore: »da se vozim v službo,« »da napravim vtis na poslovne part- nerje,« »da sem bolj zadovoljen« ipd. Mediator lahko nato vpraša: »Ali la- hko vaš sedanji avto (dober rabljen avto) zadovolji to vašo potrebo?« To pomaga klientu razlikovati med potrebami (imeti transportno sredstvo) in željami (napraviti vtis na druge in biti sam bolj zadovoljen). Ta postopek pomaga člove- ku odstopiti od želja in preiti k potrebam (Haynes et al. 1993). Šele na podlagi identificiranih po- treb lahko razvijemo opcije, kako bi jih zadovoljili z obstoječimi sredstvi. V navedenem primeru bi lahko bila alterna- tiva nov avto srednjega razreda ali rabljen višjega cenovnega razreda za isti znesek. Odločitev se opira na to, kateri avto bi na- jbolje zadovoljil potrebe v okviru raz- položljivih sredstev. ZVIŠANJE DOHODKA Druga možnost pokritja proračunskega deficita v gospodinjstvu je zvišanje do- hodka. Tudi tukaj naj partnerja najprej vsak zase premislita, kako bi lahko zvišala svoj dohodek. Če je npr. mož pobudnik razveze, ima žena pogosto čustvene težave pri raz- mišljanju, kaj bi lahko storila za zvečanje dohodka. Morda bo zavzela to pozicijo: »On želi ločitev, naj potem tudi plača. Naj si poišče dodatno zaposlitev, da ne bodo otroci trpeli, če se bom morala sama do- datno zaposliti.« Če pa je žena pobudnica ločitve, pa bo mož morda rekel: »Ona želi ločitev. Vedno je poudarjala, da hoče biti samostojna, pa naj za to tudi dela in zas- luži denar.« Oba navedena odgovora sta osredo- točena na preteklost in je pozornost part- nerjev usmerjena v obtoževanje, ne pa v razreševanje problema. Mediator bo us- meriti poskušal pozornost partnerjev v prihodnost in na vprašanje, kako bi lahko v prihodnje dobro živela oba. Kako se lahko v mediaciji pogajamo o zvišanju dohodka, bo razvidno iz naslednjega primera, ki je povzet iz pub- likacije J. Haynesa, R. Bastine, G. Link in A. Mecke (1993). Pri tem bomo postopali po mediacijskih korakih. 313 FRANC UDOVIČ PRIMER Gospa in gospod Fišer živita sedem mese- cev ločeno in imata otroka, stara šest in sedem let, ki živita z materjo. Oče je stro- jni inženir, mati pa gospodinja. Mati je po poroki pretrgala študij pedagogike, ko je bil rojen prvi otrok. Od takrat ni bila več zaposlena. Mediacijski koraki 1. Določitev spornega predmeta: Sporni predmet, o katerem se želita partnerja pogajati, je ženina preživnina. 2. Prikaz pozicij in zbiranje dejstev: Vse navedbe o dohodkih in življen- jskih stroških partnerjev se zberejo in napišejo na demo-blok (gl. konkretno postopanje pri ugotavljanju življenjskih potreb). 3. Elaboracija interesov, ki so za pozicijami partnerjev: Mediator lahko gospe Fišer zastavi npr. vprašanje: »Če bi bilo samo od vas odvisno, kaj bi delali po dveh letih?« S tem je usmeril pozornost na prihodnost in na njene prihodnje potrebe. Navedeno razdobje je dovolj oddaljeno od sedan- josti, da ne bo prišlo do odgovora: »Živim samo iz dneva v dan.« Ni pa preveč oddal- jeno, da ne bi bilo v dojemljivi bližini. Gospa Fišer bo razmislila, kako bi lahko oblikovala svojo prihodnost, in bo strnila svoje predstave: »Torej, razmišljala sem o prihodnosti in bi rada delala kot učitelji- ca. Vedno sem se rada ukvarjala z otroki. Kot učiteljica bi bila odsotna od doma v istem času kot otroka. Poleg tega bi lahko dovolj zaslužila za preživljanje.« Izhajajoč iz njenih predstav o cilju, raziskujemo možnosti za njihovo reali- zacijo. Mediator lahko vpraša: »Kaj bi bilo potrebno, da bi se lahko zaposlila kot učiteljica?« V zvezi s tem je treba med drugim razjasniti: • Kakšno izobrazbo potrebuje? • Kako dolgo bi trajalo izobraže- vanje? • Ali obstajajo prosta delovna mesta učiteljic? • Koliko zasluži učiteljica-začetnica? Mediator poskuša s temi vprašanji dognati, kakšna sredstva so potrebna za dosego cilja (končati študij) in kakšne ko- risti bo imela ga. Fišer v tem poklicu. Nato se obrne h gospodu Fišerju in mu zastavi enaka vprašanja o njegovi pri- hodnosti, da bi ponovno vzpostavil rav- notežje moči med partnerjema. Če je moževa poklicna situacija urejena, bo ver- jetno govoril o napredovanju ali spre- membah v karieri. Mediator še vpraša moža: »Bi vam bilo všeč, če bi vaša bivša žena delala kot učiteljica in imela svoj lastni dohodek?« Če pritrdi, lahko media- tor vpraša, kakšne prednosti vidi pri tem zase. Po eni strani ne bo več odgovoren za njeno preživljanje. Po drugi strani pa bosta otroka imela boljši življenjski stan- dard, če bo skupen dohodek staršev višji. 4. Vzajemno definiranje problema: Oba partnerja imata torej občutne prednosti, če bo žena kdaj zaposlena kot učiteljica. Iz tega lahko izhaja nova vza- jemna definicija problema: Kako financi- rati ženino izobraževanje, da bo postala ekonomsko neodvisna od bivšega moža? Če oba partnerja sprejmeta to kot novo definicijo problema, sta s pomočjo mediatorja našla skupen nadrejeni cilj. Z ženinim novim poklicem (učiteljice) je postavljen cilj, ki upošteva interese obeh in jima prinaša koristi. 5. Razvijanje možnosti rešitve (op- cije, alternative) in njihovo vrednotenje: V tem koraku moramo razvijati op- cije in alternative, ki omogočajo dose- ganje zastavljenega cilja. Ker je obema partnerjema pomembno, da dosežeta cilj, bosta pri njegovi uresničitvi pripravljena sodelovati. Mediator lahko gospodu Fišerju postavi vprašanje: »Če bi vaša bivša žena v času izobraževanja potrebovala dodatno finančno pomoč, ali bi ji pomagali, če bi vedeli, da boste pozneje, ko bo zaposlena, manj finančno obremenjeni?« Mož bo seveda, da bi zavaroval svoje interese, le zadržano pristal na to rešitev. Z njegovim pristankom pa so postavljeni temelji za skupno iskanje opcij za razrešitev prob- lema, ki bo pripomogla k finančni neod- visnosti žene. Ko imamo zbranih nekaj 314 ODMERJANJE PREŽIVNINE Z DOGOVARJANJEM opcij, jih partnerja ovrednotita glede na razmerje koristi in stroškov. 6. Pogajanje Od vseh možnih opcij si vsak part- ner izbere tiste, ki pridejo zanj v poštev in ustrezajo njegovim interesom. Nato se partnerja pogajata, da bi prišla do rešitve, ki bi bila za vse udeležene v konfliktu na- jugodnejša. V tem primeru se je g. Fišer odločil, da bo poiskal honorarno zapos- litev in pomagal bivši ženi pri financi- ranju študija. Ga. Fišer pa je izjavila, da ne bo terjala preživnine zase in se bo strin- jala tudi z znižanjem preživnine za otroka v skladu s svojim dohodkom, ko bo zaposlena. V tem primeru so mediacijski koraki seveda samo nakazani. Pri dejanskem delu z mediacijo prihaja do mnogoterih (zapletenih) situacij, ki jih rešujemo s posebnimi tehnikami. Po enakih korakih pa postopamo pri reševanju vseh spornih predmetov (npr. preživnina za otroke, delitev skupnega premoženja, zaupanje otrok, urejanje stikov itn.). Ad c) Prodaja premoženja Likvidacija premoženja za pokrivanje izdatkov je lahko zelo sporna, saj bi lahko na ta način kmalu zapravili vse družinsko premoženje. Seveda pa obstajajo dolo- čene izjeme, kjer nastane iz prodanega premoženja nova (višja) vrednost (npr. poklic žene, ki bo pozneje prinašal doho- dek). Ko sta partnerja v procesu media- cije prišla do zneska preživnine, ki ustre- za potrebam upravičenca in zmožnostim zavezanca, ter sta z njim oba zadovoljna, se ta znesek skupaj z ostalimi podatki vnese v obrazec »dogovor o preživnini« pri pristojnem centru za socialno delo. S podpisi zavezanca in upravičenca ter po- trditvijo uradne osebe dobi ta dogovor pravno veljavo. Literatura j. Folberg, a. Milne (1988), Divorce Mediation. Theory and practice. New York: Guilford Press. J. M. Haynes, G. L. Haynes (1989), Mediating divorce: Casebook of strategies for successful family negotiations. San Francisco: Jossey-Bass. J. M. Haynes, R. Bastine, G. Link, A. Mecke (1993), Scheidung ohne Verlierer. Ein neues Verfahren, sich einvernehmlich zu trennen: Mediation in der Praxis. München: Kösel-Verlag & Co. H. Krabbe (1991), Scheidung ohne Richter: Neue Lösungen für Trennungskonflikte. Reinbek bei Hamburg: Rowohlt Taschenbuch-Verlag. E. M. Munch (1992), Die Scheidung nach neuem Recht. München: Kösel Verlag & Co. (7. izdaja). Familiendynamik (1992), Interdisziplinäre Zeitschriñ für systemorientierte Praxis und For- schung 17,4 (Oktober) (Thema: Familienmediation). Stuttgart: Klett-Cotta Verlag. Franc Udovič, Gradivo za usposabljanje mediatorjev v okviru projekta »Mediacija v ločits^enem procesu«. Center za socialno delo Maribor. E. H. Wrrra, J. Sibbert, S. Kesten (1992), Trennungs und Scheidungsberatung. Göttingen, Stutt- gart: Verlag für angewandte Psychologie. 315 PRILOGE Obrazce za zajemanje dohodkov Je sestavila Vlasta ŠvagelJ, dipl. iur., davčna svetovalka pri Republiški upravi za Javne prihodke, izpostava Maribor. PRILOGA 1: PODATKI O DOHODKU 316 ODMERJANJE PREŽIVNINE Z DOGOVARJANJEM PRILOGA 2: DOHODKI IZ KMETIJSTVA 317 FRANC UDOVIČ PRILOGA 3: PODATKI O DOHODKU 318 ODMERJANJE PREŽIVNINE Z DOGOVARJANJEM PRILOGA 4: PODATKI O REDNIH MESEČNIH IZDATKIH 319 FRANC UDOVIČ PRILOGA 5: PODATKI O OBCASNIH IZDATKIH 320 ODMERJANJE PREŽIVNINE Z DOGOVARJANJEM PRILOGA 6: NAČRTOVANJE GOSPODINJSTVA 321 eseja Boža Napret POTEK DEINSTITUCIONALIZACIJE V ENOTI ZA MLAJŠE INVALIDE V DOMU STAREJŠIH OBČANOV LJUBLJANA-BEŽIGRAD NAJPREJ NEKAJ MISLI O INSTITUCIONALIZACIJI IN INSTITUCIJAH O nastanku institucij in njihovi družbeni pogojenosti sicer obstajajo mnoge raz- lage, za uvod v naslovno temo pa sem izbrala tole: Institucionalizacija se pojavi vedno tak- rat, ko obstajajo vzajemne tipizacije de- janj iz navade. Drugače rečeno, vsaka tipizacija je institucija (Berger, Luck- mann 1988). Znotraj tipizacijskih shem obravnavamo tudi druge ljudi, in sicer že v neposred- nih odnosih. Posameznika lahko tako po- jmujemo kot »svetovljana«, »pridaniča«, »altruista«..., vedno pa drži, da tipizacija določa naš odnos do drugega človeka. In- stitucija se torej oblikuje na odnosu, ki preide v navado. Navajenost pa pomeni delovanje z najmanj napora. Ker se de- janja iz navade vedno dogajajo na enak način in z enakim izidom, so za po- zameznika tudi smiselna in predvidljiva. Z navajenostjo postanejo napovedljive tudi medsebojne zveze med ljudmi, zato številni dogodki za posameznika niso pre- senečenje ali potencialna nevarnost. Dovzetnost za dejanja iz navade je pri lju- deh splošna, zato ta sčasoma postanejo tudi samoumevna. Samoumevnost je M. Foucault pri- kazal kot enega temeljnih pogojev za de- lovanje institucij. Ker ima vsaka institucija tudi svojo zgodovino, ta na posameznika namreč deluje kot neko zu- nanje neizpodbitno dejstvo, danost in nespremenljivost. Posameznik je ne more odmisliti, saj je zmeraj že v njej kot epi- zoda njene objektivne realnosti. Za posa- meznikovo prepričanje o načinu delo- vanja in namenu institucij zato navadno zadostuje odgovor, »take so pač stvari«. Če tega ne razume oziroma noče ra- zumeti, mu to bolj malo koristi. Drugače povedano, ker svet institucij ni svet, ki bi ga gradil sam posameznik, pomeni, da se mora o njem poučiti. Socializacija v institucijo pa poteka za vse v istem učnem procesu: »Vsem otrokom moramo povedati natančno isto zgodbo« (Berger, Luckmann 1988). Nau- čiti jih je treba »pravilnega vedenja« in to tako, da bodo čim manj odstopali od njega, saj lahko šele tako napovedujemo in nadzorujemo vedenje. Povedano dru- gače, določeno vedenje mora biti skupno vsem članom skupnosti, in da bi ga lahko nadzorovali, moramo postaviti vnaprej definirane modele vedenja. Skupnosti, ki so sestavljene iz večjega števila ljudi, zato potrebujejo institucije z vgrajenimi me- hanizmi nadzorovanja. /Ž/e s pojavom institucije kot take nas- topi primarno družbeno nadzoravanje. /.../ Dodatni nadzorovalni mehanizmi so potrebni samo tako dolgo, dokler niso procesi institucionalizacije popolnoma uspešni (Berger, Luckman 1988). Nadzorovanje, avtoriteta in moč prisile nad posameznikom je nujna za ohranitev obstoja institucij, ki morajo delovati, kot od njih pričakuje civilna družba, s tem pa tudi nasprotovati drugim, teoretično 323 BOŽA NAPRET možnim usmeritvam. Vse, kar je neznano, mora postati spoznano, ali pa je izločeno. Zato se vsak radikalen odklon od institucionalnega reda prikazuje kot odklon od realnosti in se označuje kot moralna izprijenost, duševna bolezen ali preprosto kot ne- znanje (Berger, Luckmann 1988). Vlogo družbenega nadzora opravlja druž- bena institucija prikrito. Prikrita funkcija se kaže v tem, da mora ohranjati dru- žbeno stvarnost, zato se tudi sama insti- tucija težko spreminja. Prava družbena stvarnost je samo ena, vsaka druga je zgolj alternativa. Prevlada ene ali druge je odvisna od pozicij moči in ne od bistro- umnih teoretskih argumentov. To pomeni, da institucije težijo k inert- nosti celo takrat, ko za zunanjega opa- zovalca že izgubijo prvotno funkcional- nost ali praktičnost. Določenih stvari ne izvajamo zaradi funkcionalnosti, temveč zato, ker so pravilne, se pravi, ker so povezane z določenimi definicijami realnosti, ki so jih postavili univerzalni izvedenci (Berger, Luckman 1988). Bistveno težavo za analizo oblastnih raz- merij v instituciji je M. Foucault videl v njeni reproduktivni funkciji, saj je kratko malo težko ločiti mehanizme, ki so skon- struirani za samoohranitev, od tistih, ki so tipično oblastni zaradi oblasti same. Zato je usmeril pozornost v pozitivno produk- tivno vlogo institucij za posameznika in pokazal, da institucija ni samo nekaj, kar bi omejevalo in zatiralo, temveč je tudi nekaj, kar posameznika proizvaja. To seveda ne pomeni, da ne proizvaja posa- meznika oblastno. Povedano drugače, družbene institucije so za M. Foucaulta »brkljarije«, saj so »zbrkljane« iz vrste prvin, znotraj katerih pa najdemo tudi avtoritarne postopke, npr. v dnevnem redu, delovnih pravilnikih, razporeditvi prostorov, higienskih predpisih, peda- goških receptih, zdravstvenih navodilih in podobno. Navidez je posameznik torej najbolj svoboden takrat, kadar je sam in »neod- visen«. Dejansko pa taka svoboda pomeni izolacijo in odtujenost, saj so družbene institucije (družina, vzgojnoizobraževal- ne, ekonomske, politične, rekreacijske ipd. ustanove) del kulture, segment na- čina življenja določene družbe. Državna humanitarna skrb se začne že pred rojstvom, nadaljuje se v najnežne- jšem otroštvu prek socialne, zdravst- vene in higienične skrbi in nege, daleč od politike in v samem središču družin- skega ognjišča razpreda oblast svoje mreže z nedolžno pomočjo zaskrbljenih socialnih delavcev, vestnih pediatrov in razsvetljenih psihologov, razbremenjuje starše z organiziranim varstvom in po- družbljeno vzgojo, s predšolsko vzgojo skrbi, da bo deca brez težav prestopila državni prag na šolskih vratih — in tako naprej, do načrtovanja družine, tj. do državne populacijske politike, humani- zacije razmerij med spoloma /.../, prek obveznega predzakonskega svetovanja do domov za ostarele in obnemogle /.../ (Foucault 1984). Vsaka institucija torej streže namenu, ki izhaja iz potreb posameznika ali skupine; zato je vsakdo, hote ali nehote, vključen v institucionalni sistem in je s tem nosilec določene družbene vloge. Najnazornejši primer za protislovje, ki nastaja med insti- tucijo kot »represivnim« okvirom (ki posamezniku postavlja meje razvoja) in institucijo kot »progresivnim« okvirom (ki posamezniku omogoči, da razvije svoje potenciale), pa so ljudje z najtežjo telesno invalidnostjo; zato bom poskušala v nadaljevanju prikazati pogoje, pod katerimi funkcioniramo, kakor funkcioni- ramo, in meje institucionalne oblasti. Za tiste, ki smo »otroci države«, je torej zapisano tole: Za učinkovito reševanje vrste vprašanj pri skrbi za invalide so v vsaki sodobni družbi organizirani specialni programi pomoči, ki jih izvajajo različne, za to določene in stalno financirane insti- tucije oziroma javne službe. /.../ Mlajši 324 POTEK DEINSTITUCIONALIZACIJE V ENOTI ZA MLAJŠE INVALIDE... invalidi živijo in se usposabljajo v za- vodih za usposabljanje, odrasli pa v posebnih socialnih zavodih. /.../ Zavod- sko varstvo je potrebno v primerih, ko invalidi za ohranjanje življenja potrebu- jejo stalno strokovno pomoč in nadzor, ko je njihovo stalno bivališče preveč od- daljeno od centrov za usposabljanje in ko zaradi najrazličnejših vzrokov ne morejo živeti doma (Obvladovanje in razvoj invalidskega varstva v sodobni družbi 1990). Tako v razvitem svetu kot v Sloveniji se zavodi sicer ohranjajo, vendar pa se — zaradi številnih strokovnih razlogov — zadnji dve desetletji daje prednost t. i. bi- valnim skupnostim. Za prednosti teh namreč štejejo: relativna majhnost insti- tucije (podobna je družinski skupnosti), domačnejše okolje (izogibanje zapiranju, nadzorovanju, poudarjeni skrb za red in disciplino, administrativnemu regulira- nju in s tem odtujenemu in neosebnemu odnosu) in bližina urbanim središčem, ki veča priložnosti za posameznikovo inte- gracijo. V gradivu Izvršnega sveta Repub- like Slovenije so ta načela na podoben način predvidena tudi za zavode, le da se pri teh zaplete v tistem hipu, ko pogle- damo, kaj se tam resnično dogaja. Seveda se v zvezi s tem lahko tudi vprašamo, ali bivalne skupnosti uresničujejo vse to. Kjer država sama ne želi, ne zmore ali pa noče opravljati nalog, ki so za državljane pomembne, v skladu s sploš- nimi družbenimi interesi dovoljuje, da jih opravljajo ljudje sami, in sicer s pomočjo združevanja interesov. To pa ne pomeni, da se država odreka vloge usmerjanja, vodenja in reguliranja združenj s predpisi in s podzakonskimi akti. Osebe s telesno invalidnostjo tako združujemo interese v društvih in njihovih zvezah. Koncepcija razvojne strategije invalidskega varstva pa opredeljuje dva načina zadovoljevanja naših potreb, in sicer neodvisno življenje in samoorganiziranje. Za človeka, ki določenih življenjsko pomembnih potreb ne more opravljati sam, neodvisno življenje pomeni zlasti os- voboditev od izolacije, od institucije ali drugih kontrolizmov; pomeni torej mo- žnost izbire in samostojno odločanje o tem, kje in kako bo kdo živel ter kam se bo kdo vključeval. V tem kontekstu neod- visno življenje torej pomeni skrbeti zase. Samoorganizacija pa je za takega posa- meznika prostovoljno združevanje zaradi potreb in interesov, ki jih ne more doseči brez sodelovanja z drugimi. Iz navedenih vrednot je razvidno, da se avtonomija posameznika meri z nadzo- rovanjem in delovanjem znotraj lastnega okolja in s postavljanjem ciljev ter tehtan- jem možnosti za njihovo uresničitev. Mar- sikateri osebi z najtežjo telesno invalid- nostjo pa ni kaj dosti v oporo, če ve, kaj jo omejuje, saj se hkrati zaveda tudi tega, da je prav ta meja pogoj njenega obstoja. In ravno zaradi te nujnosti je »pomoč« izjemno dobra podlaga oblasti. Zato je do- bro, če vemo, da pomaganec ni le objekt pomaganja, temveč je lahko dejaven sub- jekt, ki s »kontrolnega« izhodišča prav tako nadzoruje, kot je nadzorovan, ter spreminja druge, kot je spreminjan sam. Najboljše zdravilo zoper zvezo hu- manizma in terorja, ki jo predstavlja po- moč, je torej avtonomni subjekt. To potrjuje tudi izraz epimeleia beatou, ki ga je M. Foucault odkril v antični morali in pomeni »skrbeti zase«; isti izraz pri Grkih pomeni tudi delati na čem ali ukvarjati se s čim. Ne gre za kakšne pozitivne antične norme, h katerim bi se kazalo vrniti, temveč za samo gesto postavljanja norm skozi subjektovo samokonstitucijo /.../ (Foucault 1984). Vez med antiko in razsvetljenstvom je za M. Foucaulta torej »jaz«, ki je za posa- meznika predmet kompleksne in težavne izdelave. Da se lahko usposobimo za urav- navanje svojega vedenja v razmerjih z drugimi, kakor tudi za uresničevanje svo- jih namer, govori dejstvo, da bolj ali manj vsi vemo, kdaj in kaj smemo in kdaj moramo »svobodo« podrediti ciljem, ki smo si jih zastavili ali si jih obetamo. Če na kaj pristanemo, tega navadno ne 325 BOŽA NAPRET doživljamo kot breme; to seveda ne pomeni, da si pri vedenju sami ne »nati- kamo uzde«. Pri izdelavi avtonomnega subjekta je torej nujno dvoje: da samo- nadzorovanje posamezniku postane po- treba, ki se še zlasti odraža v odnosu do drugih ljudi, in da samoopredeljevanje posamezniku pomeni delovanje po pobu- di, merilih in zakonitostih, ki pripadajo pretežno njemu samemu. KAKO PAJE S TEGA ZORNEGA KOTA VIDETI DEINSTITUCIONALIZACIJA? Kot pri razpravljanju o institucionalizaciji moramo tudi pri razpravljanju o deinsti- tucionalizaciji črpati z različnih področij (filozofije, zgodovine, ekonomije, socio- logije, medicine, psihologije, psihoana- lize...), saj obe temi zahtevata inter- disciplinaren pristop. Na splošno rečeno pa je deinstitucionalizacija družbeni pro- ces, ki se je precej neopazno začel med drugo svetovno vojno in se najočitneje kaže v zapiranju zavodov za določene skupine prebivalstva in v oblikovanju novih služb, ki naj bi nadomestile stare. Zahteva po razpustitvi teh zavodov ni iz- hajala iz ugotovitve, da ti ne strežejo do- volj dobro svojim deklariranim name- nom, temveč iz etične ugotovitve, da je krivično, če je del prebivalstva izključen in deprivilegiran. Kot družbeno gibanje se je deinsti- tucionalizacija najprej pojavila v obliki antipsihiatrije, kar ni naključje. Raziskava psihiatrične ustanove, ki sta jo tako E. Goffman kot M. Foucault opravila z na- menom, da bi bolje razumela delovanje ustanov tudi na drugih področjih, je nam- reč postala temelj za kritiko totalnih usta- nov (Flaker 1995> Za odpravo institucionalnih okvirov pri »skrbi« za določene skupine prebival- stva je sčasoma nastal tudi program nor- malizacije, ki je najbolj povezan z W. Wolfensbergerjem. Poleg koncepta dein- stitucionalizacije program zajema tudi pojem stigmatizacije in deviantne vloge ter se opira na sociološke teorije etiketi- ranja in simbolnega interakcionizma; druga plat deinstitucionalizacije pa je valorizacija socialne vloge (Wolfensber- ger 1983). Obe plati povezujeta vrednota svobode in dostojanstva ter sestavljata program postinstitucionalnega življenja. Protislovja in konceptualni prob- lemi, s katerimi se srečuje program postinstitucionalnega življenja, opozar- jajo, da je treba tako v teoriji kot v praksi na novo ustvariti celotno verigo norma- tivnosti; od normativnosti izločanja se je treba namreč premakniti k normativnosti vključevanja. Da pa bi se pri ustvarjanju novih vrednot izognili zankam starega normativnega sistema, moramo vztrajati pri dialogu, saj samo tako pomagamo raz- vijati in preverjati temeljne vrednote civi- lizacije. Med že ustvarjenimi novimi vredno- tami ima prvo mesto pojem vmesna struktura. Pristopamo mu ali v smislu dela z ljudmi ali pa na povsem organiza- cijsko-upravni ravni. Na organizacijsko- upravni ravni uporabljamo pojem vmes- na struktura predvsem deskriptivno in ga razumemo kot detonacijo tistih organi- zacijskih oblik za delo z ljudmi, ki so postavljene med zavodsko obravnavo (bolnišnice, zapori, vzgojni zavodi ipd.) ter oblike obravnave v civilnem življenju (ambulante, privatna praksa ipd.). Pona- vadi gre za rezidenčne ali polrezidenčne strukture (npr. stanovanjske skupnosti, dnevni centri), lahko pa sem štejemo tudi druge oblike, na primer društva in skupine za vzajemno pomoč in samopo- moč (Flaker 1995). V smislu dela z ljudmi pa pojem vmesna struktura obravnavamo v kontek- stu dveh izumov 19. stoletja, in sicer t. i. totalne ustanove in dela s posameznikom. Oba izuma sta torej močno zaznamovala vse obhke dela z ljudmi tudi v 20. stoletju. Medtem ko gre pri prvem za zajetje človeka v celoti, torej za fizično in psi- hično konfinacijo v nadzorovanem kolek- tivu in pogosto tudi za večjo ali manjšo odtegnitev občanskih pravic, pa gre pri delu s posameznikom za vzdrževanje vi- deza civilnosti in prostovoljnosti, torej za pogodbeni odnos med posameznikoma, od katerih je eden ekspert, drugi pa stranka (Flaker 1995). 326 POTEK DEINSTITUCIONALIZACIJE V ENOTI ZA MLAJŠE INVALIDE... Če oba modela malo bolje pogleda- mo, ugotovimo, da gre v bistvu za dve plati iste medalje: moč modela dela s po- sameznikom temelji na zaupanju strank v stroko, stroka v totalni ustanovi pa te- melji na moči institucije. Vez med njima je posameznik, ali še bolje rečeno, pojem individuuma. Individui oziroma njihova telesa so namreč točka, ki združi oba modela v enotno paradigmo. Iz tega iz- haja, da so vmesne strukture eden izmed načinov izhoda iz navidezne opozicije med totalno ustanovo in delom s posa- meznikom (Flaker 1995). Če pa še naprej razmišljamo o ana- logiji med institucionalnimi dispozitivi in teorijo, ugotovimo tudi to, da pri vmes- nih strukturah pravzaprav ne gre za para- digmatski zasuk, temveč za razkroj stare paradigme; te pa ne nadomesti nova, tem- več se porajajo paradigmule, drobni vzorci prestrukturiranja predmeta obrav- nave. Drugače povedano, če je bila to- talna ustanova poenoten odgovor na številne družbene probleme, ki jih je prinesla meščanska družba, je stanovanj- ska skupnost le eden izmed mnogih in raznolikih odgovorov, ki jih najdemo na pogorišču totalne ustanove. Zato vmesne strukture niso le družbene inovacije, ki jih je treba nastaviti, razvijati in opisovati, ampak so tudi kritika zgornjih dveh modelov (Flaker 1995). Ker me torej zanimajo situacije, v katerih živijo konkretni ljudje, in ker je program normalizacije v primerjavi z uporabljenimi teorijami naiven, sem pri obravnavi upoštevala tudi tista dela, ki se ukvarjajo s tako imenovanim vsakdanjim življenjem in njegovo samoumevnostjo; življenje stanovalcev enote za mlajše inva- lide v Domu starejših občanov Ljubljana- Bežigrad je namreč take narave, da pri- kaže prehajanje tipičnega zavodskega bivanja v vsakdanjik, kot ga definira obi- čajno življenje (normativni kriterij tega je družinsko življenje), hkrati pa podaja tudi kritiko »normalnega« v vsakdanjem. Razlog, da imam za izhodišče tega sestavka prikaz procesa deinstitucionali- zacije enote za mlajše invalide, pa je v tem, da ta še ni bila predstavljena na tak način, kar pomeni, da še nihče ni razložil, kaj enota za mlajše invalide kot družbeni fenomen sploh je, niti kako ravnati z njo. Zato je problematično predvsem slednje področje. S sociološkega stališča je nam- reč povsem jasno, da je treba novo social- no tvorbo opisati, pojasniti njeno delo- vanje itn., ni pa še čisto jasno, da nova tvorba narekuje tudi nova spoznanja o ravnanju ljudi ter nove teorije strokov- nega posredovanja. Razlog, da to še ni čisto jasno, je verjetno v tem, da je ta tvorba (in njej podobne) odvisna oziro- ma ozko povezana z institucionalnimi dis- pozitivi, v katerih je nastala. NASTANEK IN NAMEN ENOTE ZA MLAJŠE INVALIDE V DOMU STAREJŠIH OBČANOV LJUBLJANA-BEŽIGRAD V začetku sedemdesetih let so predstav- niki tedaj še mladega Društva mišično obolelih Slovenije že imeli pregled nad potrebami svojega članstva. Ob tem so ugotovili, da tiste težko in najtežje mišič- no in živčno-mišično obolele člane, ki želijo preživeti svoje življenje po lastni meri, ne bodo mogli zadovoljivo podpre- ti, saj tisti čas ni bilo primernih pogojev za njihovo izobraževanje, zaposlovanje in individualizacijo nasploh; o kakšni dru- gačni eksistenci najteže mišično ali živ- čno-mišično obolelega adolescenta, npr. tisti, ki jo ponujajo domovi za starejše ljudi, namreč še ni bilo niti govora. Zato je predsednik Društva videl priložnost za začetek ustvarjanja nave- denih pogojev v enem izmed socialnih ali zdravstvenih zavodov v Sloveniji, vendar v tistem, ki bi te ljudi sprejel v svoj okvir kot enoto za mlajše invalide. To pomeni, da naj bi taka enota temeljila na zavod- skem zdravstveno-negovalnem osebju, kuhinji, pralnici ipd., sodelovanje Društva pa bi osmim do petnajstim stanovalcem enote omogočalo samoudejanjanje in jih podpiralo pri tem. Prva taka enota je tako nastala z izgradnjo Doma starejših občanov Ljubljana-Bežigrad, merilo za nastanitev v enoti za mlajše invalide pa sta že od idejnega koncepta naprej 327 BOŽA NAPRET posameznikov socialni položaj in/ali nje- gova želja po samoudejanjanju. Navedeno enoto sestavlja trinajst enoposteljnih sob, čajna kuhinja s pros- torom za obede, kopalnica, prilagojena našim potrebam, in prostor za sanitarni izliv, umazano perilo, smeti ipd. Kopal- nica in sobe so preko svetlobne signalne naprave za klic zdravstveno-negovalnega osebja povezane z dežurno sobo v prvem nadstropju Doma. Razen dveh sob, ki si delita uporabo sanitarnega prostora, ima ostalih enajst svojega (stranišče in umi- valnik). Deset sob ima tudi balkon. Opremo po sobah lahko individualno do- polnjujemo ter spreminjamo (npr. kos pohištva, TV sprejemnik, hladilnik, druge zavese...), pri vzdrževalnih beljenjih sob pa lahko izbiramo poljubne barve. S pos- redovanjem Društva sta bila po vseh so- bah v enoti že v temelje instalirana priključek za interni telefon in nepo- sredni priključek na telefonske zveze; ob otvoritvi Doma smo tako imeli pet lastnih linij, z leti pa smo jih dobili vsi stanovalci enote. Danes imamo priključen tudi tele- faks, uporabljamo elektronsko pošto, teleks, sipak, MHZ, videoteks in ostale zveze s pomočjo vmesnika za računalnik ali za zvezo s središčnim računalnikom. S posredovanjem vodstva Doma smo stano- valci hiše dobili tudi priključek na kabel- sko TV s satelitskimi signali, in sicer med prvimi Ljubljančani. Stanovalci enote si s starejšimi deli- mo uporabo prostora za fizikalno terapijo in prostor, imenovan »glina«; v obeh pro- storih je prisotnost enih ali drugih pred- videna. Starejši ga uporabljajo v dopol- danskem času, in sicer za izvajanje de- lovne terapije in enkrat tedensko za pevske vaje, preostali čas pa je prostor na razpolago nam. Uporabljamo ga za nefor- malna srečanja npr. ob kavi, za pogovore in sestanke z vodilnimi delavci Doma, za razna praznovanja stanovalcev enote ipd. Že vsa leta si stanovalci enote prizade- vamo, da bi bil prostor samo v naši uporabi, saj bi ga lahko tako preuredili v prepotreben dnevni prostor. A doslej se je vsak naš poskus končal z obrazložitvijo vodilnih, da je v Domu nasploh premalo takih prostorov; drugače povedano, tri- najst stanovalcev ne more imeti enega od teh prostorov le zase. Poleg pravkar izpeljane obnovitve skupnih prostorov stanovalci enote načr- tujemo tudi adaptacijo celotne enote. Balkone tako nameravamo uporabiti za pridobitev večje površine sob; te so nam- reč premajhne, sploh pa za uporabo potrebnih sodobnih pripomočkov, kot so na primer dvižni mehanizmi za prestav- ljanje posameznika s postelje na voziček, na straniščno školjko ipd. Po dogovoru z direktorjem Doma smo štirje stanovalci enote sicer že zasteklili svoje balkone, žal pa so še vedno uporabni le za nekatere namene, STANOVALCI ENOTE MLAJŠIH INVALIDOV Poleg oblik bivanja, ki jih uvrščamo v vmesne strukture, je tudi nastanitev v enoti za mlajše invalide situacija, kjer pri stanovalcih prihaja do odtujitve in avtonomizacije od staršev in domačega okolja. Drugače povedano, tudi ta situa- cija pomeni prekinitev (in hkrati trud za ohranjanje) stikov, ki v naši družbi pred- stavljajo standard. Taka situacija pa hkrati prinaša tudi drugačno delitev kompetenc in avtoritet nad življenjskimi odločitvami. Kaj torej pomeni živeti na tak način, nas je doslej izkusilo sedemindvajset. Sta- novalci so enoto zapustili iz naslednjih razlogov: ker so se zaradi »neprilagod- ljivosti« po določenem času vrnili v do- mače okolje; ker so se s pomočjo Društva mišično obolelih Slovenije zaposlili in do- bili za svoje potrebe primerno stano- vanje; ker so umrli. Razen mišično in živčno-mišično obolelih, ki smo ves čas v večini, so v enoti tudi stanovalci z dru- gimi diagnozami. Sedanji stanovalci enote so enajst oseb z mišičnim ali živčno-mišičnim obolenjem, ena s tetraplegijo in ena s cerebralno paralizo. Struktura končane izobrazbe je taka: trije imajo poklicno šolo, pet jih ima srednjo, trije višjo, eden visoko in eden ima doktorat. Tri stano- valke se še izobražujemo in imamo status rednega študenta: dve končujeta visoko 328 POTEK DEINSTITUCIONALIZACIJE V ENOTI ZA MLAJŠE INVALIDE... Šolo, sama pa sem na tretji stopnji. Vse tri prejemamo tudi štipendijo. Od trinajstih jih je sedem redno zaposlenih. Eden je zaposlen na Inštitutu Borisa Kidriča in eden v invalidskem podjetju Birografika BORI, kamor je bil sprejet s posredova- njem Društva mišično obolelih Slovenije. Z nastopom novih družbenih razmer se je možnost zaposlitve pokazala tudi za os- talih pet. Tako je izid njihove samoinicia- tivnosti in angažiranosti ta, da so trije zaposleni v invalidskem podjetju SKIP- PER, dva pa v invalidskem podjetju Pe- Cerija; obe podjetji seveda tudi sami vodijo in upravljajo. Stroške bivanja v enoti torej pokrivajo z osebnimi dohodki in z dodatki za tujo nego in pomoč, in sicer delno (razliko poravna Center za so- cialno delo v občini posameznikovega stalnega bivališča) ali pa v celoti. Pre- ostalim šestim stanovalcem, ki nismo v delovnem razmerju, pa Centri za socialno delo v celoti poravnavajo navedene stroške. Enota za mlajše invalide je deloma formalna organizacija, deloma pa bivalna skupnost. To pomeni, da imamo z biva- njem v enoti zagotavljeno arhitekturno neovirano in trajno nastanitev, polno os- krbo in zdravstveno-negovalno oskrbo, za udejanjenje naših ostalih interesov pa v glavnem skrbimo sami. Seveda pri Dru- štvu mišično obolelih Slovenije vsa leta spremljajo in podpirajo uresničevanje skupnih in posebnih interesov stanoval- cev enote. To na primer pomeni, da razen tistih, ki so si organizirali mobilno službo v okviru SKIPPER, d. o. o., in PeCerija, d. o. o., preostali stanovalci uporabljamo službo prevozov in nege pri društvu. Ta služba prepelje posameznika na delovno mesto, predavanje, seminar, na ogled kul- turne ali športne prireditve, v gostinski lokal, na obisk k prijateljem ali k sorod- nikom in zanj tudi drugače poskrbi, če je treba (pomoč pri oblačenju, hranjenju, opravljanju fiziološke potrebe...). Večina stanovalcev enote strogo raz- likuje institucionalno bivanje od bivanja v civilnem življenju; tisti, ki so v delov- nem razmerju, se od ostalih razlikujejo na primer po tem, da vidijo stično točko med »znotraj« in »zunaj« v delu. Tovrstna dvojnost se kaže tudi v tem, da nam drobna popravila in dela po sobah (npr. zamenjavo žarnice, odmašitev umival- nika, namestitev stenskih polic...) oprav- lja hišnik; prijatelji, znanci in obrtniki pa posamezniku na primer priklopijo nov hladilnik, TV sprejemnik, računalnik, po- magajo pri prerazporejanju ali dopolnitvi pohištva v sobi ipd. Poslovni, študijski in drugi stiki se torej spletajo tudi izven enote, in sicer tako z vrstniki kot z drugimi; stiki so seveda tudi erotične narave. Večina pa nas nima stikov s prijatelji iz zavodov, v katerih smo bili v preteklosti. V tistem delu vsakdana, ki ga navadno imenujemo prosti čas, stanovalci spremljamo TV pro- gram, beremo, klepetamo med seboj in z negovalnim osebjem, sprejemamo obi- ske, se vključujemo v družbene tokove, pišemo športno napoved ipd. Poleg izo- braževanja in dela stanovalci torej poznamo tudi druge vrednote; dve med nami sta materi, ena od njiju pa je tudi slikarka in že sedmo leto prejema šti- pendijo iz svetovnega združenja umet- nikov, ki slikajo z usti ali z nogami. Naše razpolaganje z denarjem (po- trošništvo) je merljivo s kriteriji, ki veljajo v t. i. normalnem življenju; to pomeni, da si zvečine sami kupujemo oblačila, obutev, kozmetiko, prehrambene artikle, pijačo, cigarete itn., pa tudi kakšen kos pohištva, belo tehniko in podobno. Kar se tiče mode, glasbe in podobnega, se večina stanovalcev vključuje v tokove splošne popularne kulture. Odprte možnosti izbire omogočajo visoko stopnjo samodeterminacije stano- valcev enote, saj prepovedi, ki bi bile or- ganizacijsko pogojene ali ki jih ne bi srečevali tudi v civilnem življenju nas- ploh, praktično ni. Med splošnoveljavni- mi normami in običaji stanovalci najbolj uveljavljamo funkcionalne norme (npr. pospravljanje). K ustvarjanju družinskega vzdušja, k domačnosti torej, prispeva tudi možnost gospodinjenja. To pomeni, da so obroki, pripravljeni s pomočjo prijateljev, sorodnikov in partnerjev, tudi družabni dogodki dneva. Sicer smo si čas rednih 329 BOŽA NAPRET obrokov prilagodili, kar pomeni, da posa- mezen stanovalec obeduje, ko se vrne npr. iz službe, s predavanj in podobno. Kakšen obrok »na hitro« pa nam pri- pravijo tudi negovalke. Zdravstveno-negovalno osebje ni vpleteno v skupinsko dinamiko stanoval- cev enote, čeprav se med seboj zvečine ti- kamo. Dinamika skupine tudi v tej enoti oblikuje različne vloge, vendar vloge vodje in »grešnega kozla« niso tako iz- postavljene kot v večjih kolektivih. Tako se sicer pojavljajo pari in podskupinice, ki pa niso tako izrazito »za« in »proti«, kot je značilno za institucionalna okolja. Za razreševanje konfliktov poznamo različne strategije, njihova upraba pa je odvisna od ravni konflikta: na medosebni ravni se jim stanovalci najraje izognemo, ali pa razreševanje odložimo na »mirnejši čas«. V primeru, ko je posameznikovo vedenje moteče ali »škodljivo« za večino stanovalcev, konflikt rešujemo ali indi- vidualno ali skupinsko. Medsebojnega kaznovanja seveda ni, saj imajo naši kon- flikti predvsem funkcionalno in ne disci- plinsko naravo. Z leti smo se torej razvili v skupino s svojo identiteto, kar pomeni, da nimamo le svoje zgodovine, ampak tudi polno po- godbeno moč. Drugače povedano, postali smo skupina-subjekt v Guattarijevem po- menu, kar pomeni, da imamo sposobnost skupinske imaginacije svojih želja in tudi orodje za njihovo realizacijo. Poleg tega skupini ni tuja samopomoč in samoor- ganiziranje. Skratka, »prijeme«, ki sodijo v koncept neodvisnega življenja ali nor- malizacije, uporabljamo toliko, kolikor pripomorejo k ustvarjanju pogojev, ki nam omogočajo vsakdanje življenje po naši meri; pri tem dajemo poseben pou- darek na subjektivnost, saj ta model bogati in odvzema oziroma blaži zgolj ob- jektivni in instrumentalni namen takega bivanja. ODNOS OSEBJA DO STANOVALCEV ENOTE Človeška merila in učinkovitost ustanov te vrste (npr. zavodi za telesno invalidne, domovi za starejše) se razhajajo, že odkar je bila zgrajena prva, in dilemam v zvezi z upravljanjem ljudi še ni videti skorajšnje- ga konca. Mnenju V. Flakerja (1995), da osebje doživlja navedene zavode ambiva- lentno, pritrjujem, ker sem temu tudi sama priča. Za osebje je zavod nekakšno skladišče za stanovalce, hkrati pa mora skrbeti, da javnosti nudi podobo racio- nalno učinkovitega stroja za doseganje uradno priznanih ciljev, in sicer, da »skrbi za varovance«. Ambivalentnost je najbolj očitna pri zdravstveno-negovalnem ose- bju, saj imajo ti najpogostejše in najne- posrednejše stike s stanovalci zavodov. Uradni cilji so zelo pomembni pri oblikovanju dejanj znotraj teh zavodov; vsak uradni cilj namreč sproži doktrino, vsaka doktrina pa ima zagovornike in nasprotnike. Osebje doživlja pritisk tudi zaradi obstoječih standardov o humano- sti, saj za njihovo (ne)upoštevanje skrbijo razne nadzorovalne organizacije, poleg teh pa še sorodniki in prijatelji stanoval- cev zavoda. Vsak obisk namreč spomni osebje, da zavod ni le svet zase, temveč je povezan z ostalimi družbenimi struktu- rami in jim je podrejen. Priprave na obisk so torej toliko bolj temeljite, kolikor bolj je ta uraden in s tem nadzorstven. Predstavo, da živimo ne le v edini enoti za mlajše invalide, temveč tudi v najboljšem zavodu te vrste v Sloveniji, so tako podprali prav številni obiski, ki smo jih bili deležni v prvih letih delovanja enote. S posredovanjem predsednika Društva mišično obolelih Slovenije so nas obiskali predstavniki različnih organi- zacij iz številnih evropskih držav, pa tudi iz Amerike in Japonske. Da je naša enota preživela »krizna leta«, so veliko pripomo- gli prav ti obiski, saj je tedanja direktorica Doma veliko dala na ugled. Odnos med stanovalci in osebjem v teh zavodih pa najbolj nazorno predsta- vijo prošnje in pritožbe prvih in opravi- čevanje represivnih mehanizmov drugih (Flaker 1995). Vodilna oseba zavoda lahko tudi načrtno ohranja in goji represivni mehanizem oziroma sistem privilegijev, in sicer tako, da ga vztrajno prevaja v jezik uradnih ciljev zavoda; sta- novalci enote za mlajše invalide smo bili 330 POTEK DEINSTITUCIONALIZACIJE V ENOTI ZA MLAJŠE INVALIDE... priča temu več kot deset let. Pri tem pre- vajanju je igralo glavno vlogo zdravst- veno-negovalno osebje, ki je imelo za to vse možnosti. Glede na to, da različne delovne na- loge prinašajo posamezniku tudi različne moralne atribute, lahko torej v obravna- vanem primeru govorim o moralni delitvi dela. Tedanja direktorica, ambiciozna, in- teligentna, tankočutna, izbranega okusa in vedenja, je videz dobronamernosti ohranjala tako, da nam je »institucionalne zahteve« posredovalo zdravstveno-nego- valno osebje in ne ona sama. Tako je sča- soma med osebjem in stanovalci enote nastala jasno začrtana socialna meja, saj smo bili prepogosto izpostavljeni medse- bojnim zameram. V tistem obdobju je bilo besedno razčiščevanje osrednje do- gajanje v Domu. Interpretativna shema je začela delovati že ob prihodu stanovalca v enoto, saj že dejstvo, da se nekdo nas- tani v določenem zavodu, govori, da je ta človek natanko tak, kakršnim je zavod na- menjen. Napetost med uradnimi cilji in de- jansko dejavnostjo zavoda je lahko za posamezne delavce tudi vzrok stiske in razočaranj. Navadno se to zgodi tedaj, ko pri njih prevlada občutek, da svojega dela ne morejo opravljati, ne da bi ga doživljali kot dodatek k sankcijam. Tudi to je bilo najpogostejše med zdravstveno-negoval- nim osebjem Doma. Ti so namreč morali dajati vtis, da opravljajo delo po standar- dih o človečnosti, hkrati pa nadzorovati našo »primernost«, ki jim jo je narekoval »cilj zavoda«. Tisti, ki so torej sočustvovali z nami, ali pa tisti, ki so se čustveno navezali na katerega stanovalca enote, so bili solidarni in zavezani zavodu, dokler so to solidarnost in zavezanost doživljali kot nekaj skupnega, potem pa so si poiskali drugo službo. Krivci za občasno zvišano fluktuacijo v Domu smo bili seveda mi, saj »vaše zahteve presegajo človeške zmožnosti«, kot nam je ogor- čeno razlagala direktorica na t. i. zborih stanovalcev. Da njene besede držijo, nas ni bilo težko prepričati, saj je kontekst aktivnosti zdravstveno-negovalnega osebja proti- slovje, da predmet dela niso storitve upo- rabnikom, temveč uporabniki sami. Dru- gače povedano, svet osebja je deter- miniran z njihovim pogledom na ljudi kot na delovni material. Svoje delo zato doje- majo kot izpostavljenost posebnim pogo- jem, kar je sicer značilno za nevarna industrijska dela, na primer v rudnikih, kemijskih tovarnah in podobno (Flaker 1995). Tako dojemanje je eden od temelj- nih razlogov za razhajanja s stanovalci enote, saj le redki med osebjem razu- mejo, da bi lahko imeli drugačen odnos do nas, glede na to, da mi v enoti pravzaprav živimo, oni pa so obvezni biti v Domu samo v svojem delovnem času. Delovni čas zdravstveno-negovalnih delavcev je razdeljen v tri izmene, nedelje in prazniki pa zahtevajo tudi celodnevno prisotnost v Domu, kar pomeni trinajst ur skupaj. Razen ob sobotah, ko s sedem- urnim delovnikom dopolnjujejo število ur, ki je določeno kot delovni teden, jim v dopoldanski ali v popoldanski izmeni de- lovni čas traja šest ur in pol. V nočni iz- meni so v Domu po deset ur, ob nedeljah in praznikih pa po deset ur in pol ali enajst. Njihovo nadurno delo ni plačano, temveč dobijo v zameno »proste dni«. Iz različnih razlogov pa pogosto nimajo priložnosti, da bi svoje zaslužene ure izkoristili, ampak si lahko le še nabirejo nove. Utrujenost in naveličanost jim tako še bogatita doživljanje, da je njihov de- lovni čas čas, ki je vržen proč; da ne počnejo nič cenjenega, pravijo, pa vidijo po plačilu za svoje delo. In na tem mestu se frustracijski krog sklene. Ker necenjenost svojega dela zdrav- stveno-negovalno osebje doživlja kot lastno nevrednost, to seveda kompenzira tako, da gleda na stanovalce enote skozi ozke, bolj ali manj sovražne stereotipe. Za tako dojemanje pa je značilno tudi to, da je pri predmetu dela (v tem primeru sta- novalec enote) pomembno le splošno; zato osebje teži k našemu programiranju v ustrezno kodirane predmete, ki naj bi jih obdelovali z rutinskimi operacijami. Zaradi skladnosti delovanja večjih blokov ljudi je stalno prisotna tudi težnja po regi- mentaciji vedenja stanovalcev. V našem 331 BOŽA NAPRET vsakdanjem življenju to pomeni, da poleg časa za vstajanje, jutranjo nego in pos- pravljanje, ki smo si ga prav zaradi lažjega obvladovanja svojih potreb po storitvah določili sami, osebje ves čas bolj ali manj stremi tudi k temu, da bi določilo čas za opravljanje fizioloških potreb, omejilo čas našega večernega leganja v posteljo in določilo uro spreminjanja lege naših teles ponoči. Najpogosteje naveden razlog za to je, da je na razpolago premalo osebja. »Zato si ne more vsak posebej izmišljati, kdaj in kaj bi rad,« nam razlagajo. Njihova težnja po regimentaciji je zato oprta tudi na ešalonizacijo, saj brez tega, da sleherni član zdravstveno-negovalnega osebja ne bi vsaj poskušal disciplinirati stanovalce enote, seveda ne gre. Pripombe kot »Kolikokrat boš pa še pozvonila nocoj?« ali »A že spet greš lulat?« in »Ali danes ne misliš v posteljo?« so sestavni del našega vsakdana. Pred predpostavljenimi se vsa- kič, ko imajo priložnost, zgražajo, kakšne in kolikšne so naše potrebe po njihovih storitvah. Ker tako regimentacija kot ešaloni- zacija pomembno večata verjetnost sank- cij in možnost, da posameznik sčasoma zgubi nekaj osnov za samoidentifikacijo na podlagi svojih specifičnosti, se stano- valci enote obojemu dosledno upiramo; prva leta so bile naše verbalne reakcije (bolj ali manj glasne razlage, ugovori, do- povedovanja ipd.) spontane in individu- alne, torej v skladu s stopnjo ozavešče- nosti, ki jo je imel posameznik ob pri- hodu v enoto, sčasoma pa so postale vedno bolj organizirane in praviloma skupinske. V času, ko je Dom upravljala direk- torica, je naše ohranjevanje lastne integ- ritete vsebovalo tudi nenehno izogibanje »prekrškom«, saj je vsakemu sledila proce- dura za zlom posameznikove volje; za prekršek je veljal vsak obisk, ki se je v enoti zadržal nad dovoljenim časom. Uvod v proceduro je bil individualni zagovor stanovalca pri direktorici, temu pa je sledil še zagovor na sestanku, na katerem so bili poleg direktorice tudi njeni prvi podrejeni, predsednik Društva mišično obolelih Slovenije in sostano- valci. Ob vsaki taki in podobni prilož- nosti direktorica seveda ni pozabila pou- dariti, da je naše »nekultivirano vedenje« razlog za »slabo voljo in nerazpoloženje pri zdravstveno-negovalnem osebju«. Kaznovani smo bili vedno kolek- tivno, in sicer s še krajšim časom obiskov. Ker nas je to najbolj prizadelo, je s tem ukrepom računala na pritisk skupine na posameznika in seveda na razdor med stanovalci. Najhujšo sankcijo, posamez- nikov odhod iz Doma zaradi kršitve hišnega reda, pa je preprečilo posredo- vanje Društva mišično obolelih Slovenije; v nasprotnem primeru bi bila enota za mlajše invalide sčasoma ukinjena, kar je bil pravzaprav končni cilj direktorice. Po tem je bila na pobudo Društva mišično obolelih Slovenije imenovana re- publiška komisija, ki je po ogledu enote leta 1981 podala kadrovske in ubikacijske normative za njeno delovanje, postavila pa je tudi zahtevo, da se vprašanje obiskov reši našim potrebam primerno. Kot sem že omenila, prostor »glina« še vedno ni le v naši uporabi, osebja pa tudi še nimamo dovolj. Zadovoljivo smo rešili le vprašanje obiskov, pa še to se je zgodilo po odhodu direktorice. Z novim direktorjem smo se torej dogovorili za tak hišni red, ki z evidenčnim vpisom pri recepciji Doma (kot v hotelih in podob- nih ustanovah) dovoljuje obiske v enoti tudi čez noč. Močna želja, da bi stanovalce enote notranje spremenila, je direktorico pri- pravila tudi do tega, da je skušala vpeljati redno skupinsko spovedovanje stanoval- cev psihologinji Doma. Metoda se je kmalu izkazala za neučinkovito in je bila zato tudi odpravljena; navaja pa na misel, da mora prevajanje stanovalčevega vede- nja v moralistične termine, ki so seveda bolj ali manj prilagojeni instituciji, teme- ljiti na nekakšni teoriji človeške narave. Kot implicitni del institucionalne per- spektive taka »teorija« namreč omogoča in vzdržuje stereotipne poglede in sub- tilna sredstva za vzdrževanje socialne dis- tance ter opravičuje dejavnost in ob- ravnavo. Ceremonije ob prihodu novega stanovalca so za zavod pomembne zato. 332 POTEK DEINSTITUCIONALIZACIJE V ENOTI ZA MLAJŠE INVALIDE... ker prišleka seznanijo z aktualno »teo- rijo«, ki naj bi jo ta s svojim poznejšim vedenjem tudi potrdil. Pomembnejši od pravkar poveda- nega pa se mi zdi izid naše skupinske (ne)obravnave pri psihologinji, in sicer, da so se po tistem obdobju medicinsko- negovalni delavci počutili kaznovane, ka- dar so bili razporejeni v našo enoto. Ker potrebujemo veliko storitev in smo do tega, kako so opravljene, povrhu še kri- tični, se nam osebje že zato rado izogne. Tisti, ki so nam bili pred tem naklonjeni, so nas potem pričeli naslavljati z »od- pisani« (asociacija iz naslova TV nadalje- vanke), za ostale pa smo postali »kazenski bataljon« ali »kazenska enota«. Večina zdravstveno-negovalnega o- sebja ima dvoličen odnos do nas. To je bilo videti na primer takole: ko so delali v enoti, so nam zagotavljali: »V tej bajti la- hko pametno govoriš edino z vami,« na raportih, sestankih, kolegijih ipd. pa so o nas govorili: »Nemogoči so!«, kar so navadno utemeljevali z grobim in večkrat škodoželjnim obrekovanjem. O tem, kako nas je kdo od njih opisoval nadrejenim, smo stanovalci enote praviloma zvedeli od tistih delavcev, ki so bili s »klevetavci« skregani, ali pa se med seboj preprosto »niso prenašali«. Direktorica Doma je dvo- ličnost seveda podpirala, saj ji je služila kot sredstvo kontrole in merjenja moči tako pri osebju kot pri nas stanovalcih. Zadnjih nekaj let je ta navada sicer precej zbledela (verjetno bo bolj natan- čno, če rečem, da se je bolj ali manj potuhnila), kar je doseženo s pomočjo načrtnega delovanja stanovalcev in s pod- poro, ki smo jo dobili pri novih ljudeh na ključnih vodilnih mestih v Domu. In kako je to potekalo? Ker je bilo največ zapletov okrog poteka dopoldanskega dela v eno- ti, smo se stanovalci najprej lotili organi- ziranja tega. Razpored našega vstajanja in kopanja je tako sestavljen glede na kad- rovske normative in na čas stanovalčevih obveznosti; poleg tega smo določili tudi primeren čas za pospravljanje sob in ostalih prostorov. A že kmalu po uvelja- vitvi dopoldanskega razporeda dela v enoti je sprememba družbenega sistema prinesla noviteto, ki je nismo bili prav nič veseli: socialnim zavodom so znižali ka- drovske normative, kar v našem primeru pomeni pravo katastrofo. Če hočemo namreč ob vse slabših fizičnih močeh ohranjati in bogatiti doseženo socialno vlogo, moramo imeti na razpolago kve- čjemu vedno več storitev in ne manj. Zato smo se zavzeli, da bomo tudi v no- vem družbenem sistemu rešili vprašanje financiranja našim potrebam prilagojenih kadrovskih normativov. Tudi to, da bi bil za zdravstveno- negovalno osebje ena izmed storitev od- nos do nas, je šele na zašetku razvojne poti. K pospešitvi tega razvoja lahko naj- več prispeva osebje, ki je odgovorno, vestno, sposobno kritičnega reagiranja in korektno vljudnega vedenja. Da bi se izogili dialogom, ki so svojčas radi prešli v konflikte, da bi torej vzdrževali in krepili odnos med izvajalcem storitve in uporabnikom, so iste odlike zaželene tudi pri stanovalcih enote. Nesporazume, ki nastajajo v zvezi z medsebojnimi priča- kovanji, zato danes v glavnem rešujemo prek glavne medicinske sestre. V takih primerih ima glavna medicinska sestra torej »razelektritveno vlogo«, saj njeno posredovanje prispeva k vpogledu v vzrok »problematične situacije« tako pri zdravstveno-negovalnem osebju kot pri stanovalcih enote. Največji delež nesporazumov je od- padel v trenutku, ko je storitve v enoti pričela opravljati stalna delovna zasedba; vsa leta je namreč isto zdravstveno- negovalno osebje delalo tako pri starejših stanovalcih Doma kakor v enoti za mlajše invalide. Drugače povedano, od februarja 1995 je izpolnjen temeljni pogoj, da la- hko stanovalci enote vzpostavimo z osebjem tisti odnos, ki je v naši družbi iz- hodišče za deinstitucionalizirano, »nor- malno« vsakdanje življenje. Če za konec povzamem proces dein- stitucionaliziranja enote za mlajše in- valide v Domu starejših občanov z odnosom osebja in s pomočjo modelov, ki izhajajo iz definicije statusa stanovalca zavoda, lahko za prva tri ali štiri leta rečem, da so poskušali ravnati z nami po 333 BOŽA NAPRET psihoterapevtskem modelu. Ta predpo- stavlja, da je nekaj narobe s posamezni- kovo preteklostjo, vendar se to lahko popravi s ponovnim učenjem vedenja, torej z razumevanjem odnosov, in z dialo- gom. Ker pa so pri naši obravnavi črpali le iz »empiričnih virov«, se pravi, iz neposrednih izkušenj pri delu z nami, in iz »ustnega izročila«, ta model ni dal žel- jenih rezultatov. Zato so postopoma prešli k azil- skemu modelu. Pri tem je dobila glavno vlogo naša stalna potreba po storitvah, saj je osebju omogočila, da je lahko pričelo uveljavljati organizacijsko-nadzorovalno vlogo. V začetnem obdobju rabe azil- skega modela so funkcijo preglednosti, primerjave in opazovanosti opravljali tudi t. i. sestanki z nami. Model sicer v splošnem odmira, vendar pa nanj spo- minjajo stare težnje, ki so pri osebju vsaj latentne. Težnjo po nadzoru in vednosti še vedno izražajo s temj ko želijo vedeti, kaj počnemo, kaj čutimo in kaj mislimo. Da pri posamezniku ne bi prišlo do od- povedi avtonomnosti, moramo sproti ur- avnavati tudi težnjo po regimentiranju oziroma koncentriranju dela z nami, saj je tudi ta še vedno prisotna. Zadnji model, ki ga lahko izluščim iz plejade pogledov osebja na naše življenje, pa je model prizadetosti; v središču tega je posameznikova kompetentnost in kompatibilnost za »normalno življenje«. Od predhodnih dveh se razlikuje po tem, da ne poudarja, v čem je človek napačen ali kaj narobe počne, temveč, kaj mu manjka, da bi dosegel neko, recimo, povprečno raven funkcioniranja, ki bi mu omogočila vključevanje v dejavnosti, dostopne ostalim. Telesna invalidnost torej sili ljudi tudi k razmišljanju o tem, kako jo kompenzirati in kako organizirati življenje, da bi bila čim manj usodna in ogrožujoča za socialno eksistenco telesno invalidnega posameznika. In prav s po- močjo tega modela se nam je s sodelovan- jem sedanjih vodilnih delavcev Doma posrečilo, da delo zdravstveno- nego- valnega osebja dobiva storitveno naravo. To seveda prinaša tudi manj obremen- jeno medsebojno vživljanje in vsaj načeloma ugodnejšo podobo drug o drugem. Literatura P. Berger, T. Luckmann (1988), Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Cankarjeva Založba (zbirka Misel in čas) D. & A. Brandon (1992), Praktični priročnik za osebje v službah za ljudi s posebnimi potrebami. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Pedagoška fakulteta — (1994),/in in jang načrtovanja psihosocialne skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo V. Flaker (1995), Skupinskodinamična in institucionalna protislovja prostovoljnega dela: Procesi dezinstitucionalizacije služb duševnega zdravja v Sloveniji (doktorska disertacija). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede v Ljubljani M. Foucault (1984), Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana: Delavska enotnost M. Nastran-Ule(1993), Psihologija vsakdanjega življenja. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče Obvladovanje in razvoj invalidskega varstva v sodobni družbi (1990). Ljubljana: Izvršni svet Re- publike Slovenije J. Pečar (1992), Institucionalizirano nedržavno nadzorstvo. Radovljica: Didakta D. Rutar (1994), Telo in oblast Ljubljana: PZI-DAN 334 Jože Frkač PROSTOVOLJNO DELO Izraz prostovoljno delo govori o delu, ki je zasnovano na tem, da se akter oziroma delavec sam po svoji volji ali prostovoljno odloči za neko dejavnost ali delo. To delo mu lahko povzroča napore, probleme, konflikte, lahko pa mu tudi daje izkušnje, ugodje, občutek lastne vrednosti in samo- spoštovanja, lahko pa se vse to tudi pre- pleta. S tem sem si pomagal razjasniti be- sedni pojem prostovoljnega dela, kot ga razumem sam. Imam namreč nekaj iz- kušenj, in med njimi moram omeniti tudi »služenje« vojaškega roka. V JLA je bila namreč zelo pogosta fraza, »treba nam dvojica dobrovoljaca«, če jih ni bilo, pa so nas določili sami. Ob tem, kar si ne- dvomno že moral — služiti vojaški rok —, si se nazadnje še znašel v vlogi prostovolj- ca. Najbrž je šlo za neko zavestno obliko privilegijev in nezavedno, prikrito obliko prisile, da posameznik sprejme in prizna totalno ustanovo (prim. Goffmanove opi- se totalne ustanove v Flaker, Urek 1988). Sem sodijo različne delovne akcije, pro- stovoljno udejstvovanje na domu borcev iz NOB, mogoče tudi zbiranje papirja za različne takratne ustanove in vstop v pi- onirsko ali mladinsko zvezo. Tudi Tanja Lamovec začenja svoj članek v sobotni prilogi Dela s tem, da ljudje najverjetneje ne razumejo prav bistva prostovoljnega dela in ga zamenjujejo s povojnimi delov- nimi akcijami (tudi zgoraj naštetimi), ki so bile prostovoljne samo na papirju. Tako torej vrednotimo in obravnavamo ta pojem v neposredni zvezi s prejšnjo dru- žbeno ureditvijo in načinom vzgoje mlaj- ših generacij. Pojem prostovoljno delo je tako kompleksen, da se mi zdi podoben be- sedni zvezi »poljubi se na svoja usta«. S tem ga sicer ne bomo bolje razumeli, ven- dar se mi je zdelo dobro vplesti ta pojem, že zaradi prijetnejšega branja in boljšega asociiranja. In ker sem »prostovoljec« po šolski obveznosti, mi bo odpuščeno. Torej: « « ■ POLJUBI SE NA SVOJA USTA Prostovoljno delo je »pravo«, če ni zlo- rabljeno v ideološke namene in če izvira iz solidarnosti. Vključuje tudi neposred- no delo z osebami, ki so tako ali drugače hendikepirane ali deprivilegirane. Tako pridemo na področje, kjer lahko kaj storimo za ljudi, ki v svojem življenju niso imeli priložnosti uspeti ali biti sprejeti. Življenska usoda jih je potisnila na rob ali, kot radi rečemo, v marginalnost; tudi ta beseda ima prizvok brezizhodnosti. Ob njih se pojavijo ljudje, ki največkrat trpijo za podobno ali lažjo obliko prizadetosti, a so jo nekako že premagali. Ti ljudje, pros- tovoljci, razmeroma dobro, če ne najbolje razumejo stisko ali prizadetost, posle- dično odrinjenost iz družbe, zapostav- ljenost in podobno. Prostovoljci so lahko tudi iz družine prizadetega, kajti tudi oni lahko zelo dobro razumejo njihove raz- mere in življenje; to je zelo dobro obdelal M. Lačen v knjigi Bivalna skupnost. Pravi, da ob prizadetem (pa naj gre za osebo z motnjami v razvoju, za osebe z vedenj- skimi motnjami, narkomane, alkoholike, socialno ali kako drugače prizadete) ned- vomno trpijo tudi starši oziroma družine. 335 JOŽE FRKAČ Tudi ti ljudje pridejo v krizo, v položaj od- rinjenosti, že zaradi družbenih norm in vrednot, sploh v soseski, kjer živijo. Poleg tega lahko še prevzamejo krivdo nase, kar je že samo po sebi uničujoče. Tu pride do izrednega momenta v človeku, ki mu omogoča samoorganizacijo. Ljudje se zbi- rajo v društva, organizacije in skupine za samopomoč. Preveč bi se predajali humanizmu in njegovi ideologiji, če ne bi upoštevali ma- terialne vrednosti prostovoljnega dela. Skupina tovrstnih organizacij je čedalje večja, ker ljudje, tudi če ne poznajo zgoraj navedenih problemov, vidijo svoje poslanstvo v dajanju različnih oblik po- moči, čutijo potrebo, delati kaj, kar jih du- hovno bogati in jim daje smisel, jih uravnoteži pri vsakdanjih dejavnostih, v katerih ne vidijo smisla. Šele tukaj se lah- ko odločim podpreti, kar pravi Tanja Lamovec, da ne bi razvrednotil tako sub- tilne teme, kot je človeška pomoč: »Čut za človeško solidarnost obstaja onstran vsa- ke religiozne ali ideološke pripadnosti in je temelj za doživetje smisla, ki pomeni iz- polnitev želja. Ti ljudje pomagajo sebi, ko pomagajo drugim.« S pomočjo drugim posameznik tudi krepi vero vase in v svojo samopodobo. Kakor bi dejal R. Skynner, čisto izmučen vojak si na bojišču oprta na rame še ran- jenega tovariša, in bo tako zdržal daljšo pot, kot bi jo sam. Okrepila ga bo misel, da mora pomagati ranjenemu tovarišu, in ga bo kljub utrujenosti gnala naprej. Tako moje komercialno vrednotenje dobi trd- ne temelje. Vzajemna pomoč bogati obe strani, tako tistega, ki pomoč prejema, kakor tistega, ki jo daje. Toda pri tem se moramo na poti do razumevanja prostovoljnega dela neko- liko zaustaviti. Za organizacije, društva in skupine za samopomoč je značilno, kot sem omenil, da so si ljudje, ki jih združuje, nekako podobni. So pa tudi drugačne oblike pomoči in njim ustrezne organizacije, na primer Karitas, Rdeči križ, mednarodna humanitarna pomoč za begunce itn. A pri tem gre bolj za pasiven odnos do tistih, ki jim je pomoč potreb- na. B. Stritih v članku o prostovoljnem delu na področju socialnega dela omenja, da je v naši kulturi pomembno pomagati ljudem tako, da jih ne pasiviziramo. Po pomoč prihajajo ljudje, ki jim je nekje v njihovem prizadevanju zdrsnilo, in na po- dročju socialnega varstva velja, da jim je treba pomagati ohraniti upanje, da je to le stanje začasne odvisnosti. Strokovnjaki in prostovoljci naj bi torej aktivno poma- gali. Tukaj pa že trčimo ob mejo med profesionalnim in prostovoljnim delom. Od nas je odvisno, ali jo bomo vzeli kot ločnico ali kot stičnico. Če še enkrat povzamem B. Stritiha, gre za disfunkcio- nalnost tehnično zelo učinkovitih oblik pomoči. Organizacije, ki v različnih obli- kah dajejo pomoč, lahko rušilno vplivajo na že utečene oblike samopomoči. Če sem prav razumel, gre za problematiko, ki je materialno vpeta v družbeni sistem. V tem sistemu pa ne vlada kitajsko na- čelo, »ne mu dati ribe, nauči ga, kako se jo ulovi«. V teh organizacijah nedvomno dela veliko prostovljcev, kar nam omogoča, da jemljemo mejo med profesionalnim in prostovoljnim delom kot stičiče, obe obliki pa kot komplementarni. Profesion- alcem ravno zaradi objektivnosti in re- alitete ni mogoče gledati ali se vživljati čustveno. Prav zaradi tega se pojavi for- malna podrejenosti tistega, ki pomoč potrebuje, tistemu, ki jo daje. Tako imenovana strokovna distanciranost pa onemogoči prostovoljni human touch. Prav v tem iščem mesto prostovol- jnega dela. Izogniti se moram vred- notenju dela, kajti nedvomno je vse to delo in koristno je tudi. Strokovnost je pomembna prav zaradi vpletenosti v dru- žbeni sistem, ampak to še ne pomeni, da profesionalec ne more biti prostovoljec. Vendar prostovoljec dela za oba, profe- sionalec pa za plačo, če uporabim malo sarkazma. Ne moremo spregledati, da se jezi- ček tehtnice preveša na stran samopomo- či in samoorganizacije in da profesio- nalna služba včasih deluje z »negativno prakso«, kar samo poudarja drugorazred- nost tistega, ki potrebuje pomoč. Zato so 336 PROSTOVOLJNO DELO oblike vzajemne pomoči, vrstniška po- moč, kolektivno zagovorništvo, samopo- moč itn. pomembnejše od strokovnega obravnavanja, ki ti dovolj hitro prinese občutek manjvrednosti in podrejenosti, za nameček pa še kakšno stigmo. In tako se znajdemo na zadnjem vagonu družbe, pozabljeni od Boga in Alaha — ne pa od Prostovoljcev. Na predavanjih smo ugotavljali raz- lične vrste in oblike prostovoljnega dela, navedli smo kup stvari, ki smo jih v tem okviru že počeli, vendar smo težko določili svoje mesto. Kaj pomeni biti prostovoljec? Kaj moram v bistvu početi? Ali moram to, da drugemu pomagam, tudi ovrednotiti? Je to plemenito ali bi la- hko mogoče prineslo kakšno ugodnost, mogoče plačilo? Zakaj pravzaprav poma- gam, ko pa bi lahko v tem času služil z inštrukcijami? Splošnega odgovora ne bomo dobili in ga tudi ne potrabujemo, ker bi lahko odvzelo našemu delu smisel. Potrebujemo pa pomoč, ko smo v brez- upnem položaju, v krizi, neuspešni, žalostni. Sprašujem se, zakaj se na naši šoli zbira toliko ljudi, ki so se pripravljeni vključiti v organizacije kot prostovoljci. Kaj nam to daje? In kdo je ta, ki nam daje? V bistvu ves čas govorimo o dajanju, sprejemanju, o pomoči, solidarnosti, de- janjih, ki nas spodbujajo, manj pa o tem, na katere probleme pri tem naletimo, npr. ob primerih, za katere vemo, da niso rešljivi, da so brezizhodni in največkrat tragični. Ali naj se naprezamo, da bi rešili brezupen primer, da bi za vsako ceno premostili problem, za vsako ceno soočili nepripravljene z resnico? Ne, gotovo bi ga več polomili kot naredili. Privoščil si bom uporabiti C. G. Junga: »Največji in najpomembnejši problemi življenja so nerešljivi.« A če je to res, se nikakor ne morem poljubiti na svoja usta. IN KOT PROSTOVOLJEC? O vključevanju v prostovoljno delo bi la- hko rekel, da je izziv, prijeten ali nepri- jeten, spontan in nespontan. Dobil sem ponudbo za stanovanje, kjer bi v zameno opravljal nočno delo. Tako sem prišel v skupino kot »nočni«, in tako mi tudi pravijo. S tem sem prevzel funkcijo, ki jo narekuje Prehodni mladinski dom Jarše, torej zavodska institucija. Prostovoljec sem postal šele, ko smo na šoli ustanovili akcijsko skupino za Stanovanjsko sku- pino (StS) Črnuče. Nahrbtnik identitete sem sicer pri- nesel sam, napolnili pa so mi ga tudi drugi, stanovalci in osebje. Moja vloga ali bolje naloga v StS je opredeljena kot »nočni«. Kaj pa je dejansko vloga (beri naloga) »nočnega«? Ali je neke vrste pa- znik, hišnik ali podaljšana roka vzgojite- ljev, ali pa mogoče oseba, ki živi med njimi? Sami stanovalci so sprejeli naziv nočni, nekateri pravijo celo nočni vzgo- jitelj. Vendar me že prvi sestanek s skupino sooči z osebnimi pričakovanji. Verjetno bi stanovalci morali sprejeti vsakogar, ki bi jim ga predstavilo osebje. Prav tukaj pa nastane vrzel: kam me je postavilo osebje in kaj je od mene priča- kovalo. Pravila, ki bi jih moral upoštevati, in naloge, ki bi jih moral izpolniti. Takoj se postavi vprašanje, kaj in kolikšen je moj manevrski prostor za izpolnjevanje pričakovanj. V tem, prvem delu predstavitve svo- jega dela sem hotel pokazati svojo razpe- tost v skupini. Mojo osebno (tudi teles- no) identiteto zastopa moje ime, to več- krat poudarim, stanovalci jo lahko sprej- mejo kot nočnega ali kot Jožeta, podobno je pri osebju, a zanje sem lahko tudi le sredstvo in morda eden izmed njih. Sam zmeraj trdim, da sem Jože, in včasih mi to potrdijo in mi rečejo celo »moj najboljši prijatelj«! Mesto mojega dela lahko torej ra- zumemo na več načinov (»nočni«, prosto- voljec, prijatelj...), meni samemu pa se zdi pomembno prinašati svoj način življenja, svoje prijatelje itn., kar je, kot pravita M. Lačen in D. Brandon, navsezadnje le povezava s soseščino in ostalo družbo. STANOVANJSKA SKUPINA ČRNUŠKA GMAJNA StS je dislocirana enota PMD Jarše, zavod- ske ustanove s določenim načinom dela. 337 JOŽE FRKAČ K njemu sodi tudi razbijanje ustanov na manjše skupine; v okviru PMD-ja se je us- tanovila še ena StS, ki pa ni dislocirana. Osebje, ki deluje v StS, je bivše zavodsko osebje; to najverjetneje pomeni, da pose- bej usposobljenega osebja za StS skoraj ni. Toda koliko se lahko način življenja in dela spremeni, če se ne spremeni tudi osebje, ki je vrsto let delovalo v zavodu? (D. Zaviršek na predavanju Kako deluje osebje psihiatrije v StS). Zavodskega dela in življenja ne poznam, ampak to vpra- šanje se mi zdi pomembno za primerjavo in razmišljanje v prihodnje. Velika stanovanjska hiša na obronku gmajne daje vtis velike družinske hiše, ki je vldjučena v sosedsko življenje. Prav ta eksterier in interier očara ljudi, ki pridejo k nam: »Tukaj imate lepo,« »Joj, kako veliko in lepo hišo imate,« »Sem si pa čisto nekaj drugega predstavljal za stano- vanjsko skupino.« Tako se srečanja navadno začnejo in tudi končajo. Pogosto izrazijo zavist. Čeprav hiša znotraj ne daje prav domačega in toplega videza, je pomembno, da lahko stanovalci sami uredijo svoje sobe, kolikor je to mogoče. S tem si vsi, ki tam stanujemo, ustvarimo vtis domačnosti in se laže identificiramo s prostorom (Brandon 1992). StS je namenjena mladostnikom, ki so bili v družini prikrajšani ali izrabljeni, pojavljajo pa se tudi druge, velikokrat ba- nalne oblike družinskih konfliktov. Mla- dostnikov je največ osem, namenjeni pa so jim trije vzgojitelji (eden je socialni de- lavec in socialni pedagog, dve sta socialni pedagoginji) in »nočni«. Po spolu so me- šana skupina, seveda pa sta spola v sobah ločena. Na voljo jim je cela hiša z vsemi prostori, nič ni zaklenjeno, tudi prostor za vzgojitelje z računalnikom in telefo- nom ali shramba s hrano ne. Samo vhod- na vrata zaklepajo, ključ pa imajo tudi sta- novalci. Mladostniki dobivajo določeno denarno pomoč, ki je vedno premajhna, sami nabavljajo hrano in kuhajo, razen v četrtek, ko imamo skupno večerjo in sestanek. Temeljna pravila za stanovalce so predlagali in napisali prvi stanovalci. V ta opis lahko zdaj umestim svoje delo. Kot »nočni« prevzamem odgovor- nost ob desetih zvečer in traja do šestih zjutraj. Za to »funkcijo« so le približna na- vodila. Ob mojem nastopu naj bi bili vsi že v skupini (razen izjemoma, ko ima kdo kakšno obveznost) in takrat se začnejo priprave za nočni počitek. Ugašanje TV, umivanje, pospravljanje še neposprav- ljenega, tudi učenje in branje, kot ritual ali navada pa nam takrat služi pomen- kovanje o vsem mogočem. Večinoma sam zaklepam vhodna vrata in jih opozarjam na uro, kajti na to četrto dimenzijo radi pozabijo, TV pa ugašajo sami (razen po dogovoru) — mislim, da nekateri samo zato, da bi se mi prikupili. Moja naloga je pravzaprav samo to, da sem prisoten in da obveščam osebje o konfliktih in ne- spoštovanju pravil. To je zelo nehvaležno delo ali položaj, saj sem razcepljen med Nas in Njih, stanovalce in vzgojitelje, hkrati pa sem sam med osebjem in sam med stanovalci. Tako se sprašujem, kako in zakaj stanovalci upoštevajo mojo pri- sotnost, koliko moči so mi dali s to vlogo (tudi kot »enemu izmed osebja«), koliko pa jo uveljavljam sam, in tudi, kje je tu prostor za zaupanje in prijateljstvo. Na to mi odgovarjajo sami stanovalci skozi vsak- danje druženje, sprejemanje in življenje. Konzultacije z mentorico potekajo redno na ravni akcijske skupine na šoli in tudi sam imam z njo skoraj redne nefor- malne konzultacije. Na prvem srečanju nas je posebej opozorila, kako se spopri- jeti z odgovornostjo in kako realno oceniti pričakovanja. Pomembno se je soočiti s tem, da aktivnost, ki jo izvajaš, ni namenjena cilju, ampak odnosu do stano- valca. Zato se tudi nisem zanimal za samo problematiko, kajti s tem se sicer pri- bližaš osebju, a oddaljiš od stanovalca kot prijatelja. Strokovnjak tega vidika aktiv- nosti ne uporabi ža manipulacijo, ampak za pomoč. Prav tukaj pa vidim tudi mesto širšega prostovoljnega dela, kot sem poskušal nakazati v prvem delu tega eseja. Plačano in neplačano delo ju ne razmejuje dovolj dobro in je le odraz naravnanosti ekonomskega sistema. Komplementarnost strokovnega in pro- stovoljnega dela tudi dobro zavaruje upo- rabnike strokovnih služb pred tem, da bi 338 PROSTOVOLJNO DELO jih Strokovnjaki postavljah v podrejen položaj. Prostovoljno delo obsega zago- vorništvo, druženje, povezovanje osebja in stanovalcev, ohranjanje stikov z zunan- jim svetom, vpogled v notranji svet, pa tudi opozarjanje na rutinsko ravnanje osebja, kadar ti to dopustijo. Povezavo strokovnega in prostovolj- nega dela omenjam med drugim tudi zaradi tendenc na Visoki šoli za socialno delo. Ko jo končaš, si strokovno izobra- žen, in prav s prostovoljnim delom lahko razumeš pomankljivosti strokovnega dela, dobiš o njih lastno izkušnjo. Sami stanovalci, kot sem opazil, se zelo radi imenujejo gojence; to morda iz- haja iz tega, ker se veliko omenja vzgoja in vzgojitelji, lahko pa tudi kaže podobo zavodskih stanovalcev. To poimenovanje ima negativno konotacijo. Sam se temu iz- mikam; kadar moram povedati, kje delam, raje uporabim ime ali govorim o otrocih. Kakorkoli že, zaradi mojega nedefinira- nega dela in mlajšega videza me večkrat obravnavajo kot gojenca. Pogosto vpra- šajo: »Od kod je ta vaš stanovalec?« Kadar se skupaj odpravimo v mesto, sem vedno eden izmed njih in stigma leti tudi name. To je že znana stvar, omenjam jo zato, da potrdim, da plačilo ni dovolj dobra raz- mejitev. Tovrstni »stroški« se ne morejo poravnati s honorarjem, ampak je tudi to neke vrste »dela v senci« ali vernakular- nega dela; tako lahko sčasoma začnemo razumevati zdravorazumske sodbe. S tem se osvobodimo strahu prd stigmo in ga pomagamo zmanjšati tudi njim, in kar je najpomembnejše, to okrepi stik; lahko bi rekli, da gre za human touch. Vsak večer se srečam s postavljan- jem meja ali okvirov in neredko se zgodi, da sploh ne vem, ali sem kaj razumel ali sem bolj zahteval, sem uporabil moč ali sem opozoril. Vse bolj opažam, da postavljanje meja ne pomeni nekaj zahte- vati ali koga prikrajšati. Jasno postavljene meje so za vsakogar, tudi za stanovalca, pomemben orientir pri izpolnjevanju pravil, vzpostavljanju odnosov in samem življenju. Kajti če stremimo za normali- zacijo, moramo vedeti, da so take skupine prehodnega tipa, in upoštevati, da se bodo njihovi člani vključili v normalno družabno življenje, torej jih je treba opre- miti, jih seznaniti z omejitvami, na katere bo naletel v trdem življenju. Družbeno življenje temelji na pravilih in omejitvah, in za vklučevanje vanj jih je treba poznati. Ljudi spoznamo na različne načine, tudi tako, da z njimi živimo vsakdanje, monotono, banalno življenje, ki je včasih zavito v megleni ovoj nesmisla. Živim v skupini, živim, pravim, ker tam spim, jem, se kopam, zbujam, veselim in jezim; vzpostavljen je zelo intimen stik, ki ga preskušamo in poglabljamo. Mogoče je videti, da so moje predstave o takem življenju iluzorne in idealne, vendar ne zanikam nevarnosti, ki se ob tem postavljajo. Nekaterih ljudi ne moreš »ra- zumeti«, jih težko prenašaš in se kregaš z njimi, in mogoče se prav za tem skriva čar prostovoljnega dela, kajti pokažejo ti podobo tebe, ki je dosti bolj okleščena in realnejša od tvoje samopodobe. Pay-off je torej odvisen od tvojega investiranja, pa naj gre za moč, iskanje samopotrditve, zadovoljstvo v lastni pomembnosti aH za dviganje statusa. Moj pogled je za stanovalce in za osebje zelo pomemben, kajti sedaj vidim, da prispeva h korekciji odnosa na obeh straneh. Sem pomembna zveza med njimi in pravijo, da jim nekako omogočam vzdušje; delujem kot nekakšen most, včasih se oprejo name, prav tako pa tudi oni meni dajejo oporo, ko jo rabim, in to je kar pogosto. Včasih osebje vidno de- luje na temelju moči in zahtev, a se to nekako poravna na skupnih sestankih, kjer stanovalci zelo burno reagirajo na vsako dodatno zahtevo. Tako se kdaj zalomi pri delitvi denarja, ker dobijo sta- novalci mesečni obrok v štirih delih; ker vse takoj porabijo in potem nimajo nič, osebje določi, kdo bo imel roko nad nji- hovim denarjem. A to se sedaj odpravlja. NAJ SE KNJIGA NE ZAPRE... Za sklep bi lahko uporabil besede iz pisma ob koncu Tabora 87 v Hrastovcu. Rad pa bi se izognil previsokemu vre- dnotenju prostovoljnega dela, ki nas 339 JOŽE FRKAČ pripelje do tega, da določamo, kako naj bi prostovoljec izgledal, kaj in na kakšen način naj bi delal, kje so meje in kakšna je etika tega dela; kajti, če so meje in načini, so tudi cilji, ki tako spet pridejo v prvi plan, s tem pa tudi zadovoljstvo na pod- lagi doseženih ciljev in visoko vredno- tenje tega dela. Ali s tem ne izkoriščamo nesreče nesrečnega in jo uporabimo v svojo korist, za nekakšen certifikat pred drugimi? Ali lahko tisti, ki smo mu poma- gali, pozneje deli našo srečo in ugled? Kako naj mu to zmanjša stigmo in z njo družbeno nepriznavanje, pa tudi njegovo siceršnjo nesrečo? Ali smo, ko trdimo, da je dovolj, če se družimo z njimi, naredili dovolj ali bi lahko še več? Ga ne postavlja že to, da govorimo, kaj je »dovolj«, v manj- vreden položaj? Pisec omenjenega pisma pravi, naj to ne bo knjiga, ki se po branju zapre; ob tem mi pride na misel, da sta za odnos potrebna vsaj dva, in da lahko vsaj za tre- nutek rešita problem, »poljubi se na svoja usta«, če ne zapreta knjige, ampak jo sku- paj pišeta naprej. Literatura A. Brandon, D. Brandon (1992), Praktični priročnik za osebje v službah za ljudi s posebnimi potrebami. Ljubljana: VŠSD, Pedagoška fakulteta. V. Flaker, M. Urek(1988), Hrastovški anali 87. Ljubljana: RK ZSMS. M. Lačen (1993), Bivalna skupnost. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport. T. Lamovec (1995), Zastonj pa ne, raje poležavam. Ljubljana: Delo XXXVII, 74 (Sobotna priloga), 8. aprila, str. 36. B. Mesec (1984), Prostovoljno delo na področju prostovoljnih dejavnosti. Ljubljana: DUU Uni- verzum. B. SxRmH (1995), Prostovoljno delo kot prostor, v katerem se oblikujejo generativne teme. So- cialno delo 34, 1: 5-10. R. Skynner, J. Cleese (1994), Družine in kako v njih preživeti. Ljubljana: Tangram. 340 poročili OD MITOLOŠKEGA POMENA ŽENSKE ZAPOSLITVE DO PRISILNE NEZAPOSLENOSTI SEMINAR »SPOL V TRANZICIJI«, SAMARA, 24.-26. 5. 1996 Ljudmila Popkova in Irina Tartakovska, profesorici na Univerzi v Samari, sta s fi- nančno pomočjo Fondacije Soros organ- izirali tridnevni seminar Spol v tranziciji, na katerega sta povabili raziskovalke iz osmih evropskih držav. Seminar je po- tekal v obliki krajših referatov in poglo- bljene diskusije, ki je sledila vsakemu referatu posebej. Udeleženke so bile zvečine predavateljice univerz in razisko- valke inštitutov in so prihajale iz Rusije (Moskva, St. Peterburg), Belorusije, Litve, Romunije, Bolgarije, Češke, Poljske, Velike Britanije in Slovenije. Osrednja tema seminarja je bila po- ložaj žensk po padcu komunističnega režima. Večina udeleženk je v referatih poudarila dejstvo, da so se novi pritiski na ženske dejansko začeli z dramatičnim poslabšanjem ekonomskega položaja žensk po letu 1991/92. Povsem novo družbeno dejstvo je namreč posiljevanje žensk, naj ostanejo doma, kar izrecno nasprotuje dotedanjim socializacijskim vzorcem in je problem tako za ženske kot tudi za otroke, ki jim je identifikacija z vlogo matere-gospodinje povsem tuja. Prevladujoča družbena vloga ženske v nekdanjih socialističnih državah je bila vloga »delovne matere«, vse druge možne vloge so bile povsem periferne in niso bile zajete v pogodbenih odnosih med ženskami na eni ter državo oz. skupno- stjo, družino in moškimi na drugi strani. Referati so obravnavali vsa ključna področja, ki zadevajo vsakdanje življenje žensk in razmerje med spoloma: žensko plačano delo in ideologijo izrinjanja žensk iz sfere plačane zaposlitve; žensko skrb za otroke, ki v visokem številu trpijo kronične bolezni zaradi različnih vrst onesnaženosti; tipe družinskih odnosov med spoloma, na katere je vplivala tako komunistična ideologija kot postsocia- listična revščina in novi tradicionalizem; dvig novega ruskega sloja tako ienovanih »novih ruskih«; nasilje nad ženskami in spolno nadlegovanje na delovnem mestu. PREMIK OD PREVLADUJOČEGA MODELA »DELOVNE MATERE« K NOVIM MODELOM »MATERE GOSPODINJE« ALI »NEZAPOSLENE ŽENSKE« Moč familialistične ideologije, ki žensko ponovno priklepa v (praviloma) revno gospodinjstvo, je iz komunistične »de- lovne matere« naredila bodisi »mater«, ki pod krinko ženske narave zastonj oprav- lja množico del, ali pa »nezaposleno žen- sko«, ki silovito išče možnosti za pre- živetje. Ideologija družinske sreče govori tudi iz množice restrikcij, ki so naperjene na neporočene ženske brez otrok (v Litvi je bil leta 1995 odpravljen denarni pri- spevek za podporo samskih žensk). Države so izkoristile zmanjševanje rojstev za to, da navkljub pravici do izbire na različne načine onemogočajo izvajanje splavov (nekateri zdravniki nočejo delati splavov, zato se ponovno povečuje šte- vilo ilegalnih abortusov in smrtnost žensk). Nekatere ruske raziskave ugotav- ljajo, da je danes vsaka peta družina brez otrok. Če se je v preteklosti ženska social- izirala za to, da postane »delovna mati«, se je danes ta socializacija spremenila v učenje za »nezaposleno mater«, za revno žensko brez zaposlitve. To dejstvo je od- lično ilustriral referat Irine Tartakovske, ki je ugotavljala, da postajajo v procesu naraščajoče revščine vse bolj priljubjena tista ženska dela, ki so blizu izvorov hrane (čiščenje v restavracijah, čiščenje stranišč v menzah, pomivanje posode v hotelih, čiščenje tržnic). Taka dela omogočajo posameznicam, da pridejo do brezplačnih obrokov hrane in zagotovijo 341 POROČILO nekaj hrane za svoje najbližje. Gre za ten- denco, ki je v Rusiji znana že iz 80. let, ko je revščina silila ljudi, da so se selili na kmete, v bližino poljskih pridelkov. Vse več žensk v Rusiji živi od pokojnine staršev. Postati čistilka pomeni za mnoge ženske »naravni« ženski poklic. Videti je, da se ženske po eni strani identificirajo s tradicionalnim koncep)- tom ženskih del, po drugi strani pa so vanj potisnjene. Delo s stroji je rezervi- rano za moške. Avtorici tega poročila sva na moskovskem letališču Domadedov srečevali čistilke, večinoma starejše žen- ske, ki so brez rokavic pomakale krpo v vedro z mrzlo vodo in ročno čistile tla. Drug del letališkega poslopja pa je čistil mlad moški s čistilnim strojem, na kate- rem je sede obračal volan in pritiskal na pedala. Delo žensk je nedvomno veliko težje kot moško, nevarnejše za zdravje in gotovo tudi manj plačano. Referentke so ugotavljale, da ima brezposelnost pretežno »ženski obraz«, saj je na primer v Rusiji od 8 milijonov brezposelnih (1,5% po uradnih statisti- kah), ki so izgubili delo v zadnjih petih letih, kar 7 milijonov žensk. Gre za osebe, ki so bile zaposlene vsaj 10 let, kar pov- zroča pri posameznicah veliko življenjsko spremembo in čustveno travmo. V večini držav je zaslediti tudi proces, v katerem so se moški povzpeli na boljša, manj ne- varna delovna mesta, ženskam pa so os- tala najslabša, najmanj zdrava in najmanj plačana delovna mesta. Ženske iz nek- danje Vzhodne Nemčije govorijo o tem kot o procesu Schreckliche Wende, v katerem so same izgubile 65% delovnih mest. Ženske najlažje dobijo delo čistilk in večina žensk v Vzhodni Evropi lahko izbira zgolj med nekvalificiranimi zapos- litvami, ki so med najbolj izčrpujočimi. V Rusiji na primer ženske najpogosteje naj- dejo zaposlitev pri pleskanju sten in podobno. Referat Irine Tartakovske je po- kazal, da ženske v postsocialističnem oko- lju pogosto potrebujejo dovoljenje mo- škega, da lahko izbirajo med plačanimi zaposlitvami. Zaradi neznosnih delovnih razmer mnoge uporabijo obdobje pla- čane zaposlitve zato, da najdejo moškega. s katerim se poročijo ter se nato umak- nejo iz plačane zaposlitve. Včasih so de- javnik mobilnosti možje, včasih pa tudi otroci, na primer, ko se ženska odloči za delo v vrtcu, zato da je njen otrok sprejet v vrtec. V vseh državah v tranziciji je močno prisotna tudi diskriminacija po starosti (ageizem), saj se tako ženske kot moški po 35 letu starosti komajda še la- hko zaposlijo. V današnjih vzhodno- in srednjeev- ropskih državah imamo različne skupine žensk glede na njihov odnos do zapos- litve: tiste, ki opravljajo številne slabo plačane zaposlitve skupaj z neplačanih delom doma; tiste, ki so v zadnjih letih izgubile delo in se preživljajo s priložno- stnimi, najslabšimi in zdravju nevarnimi deli, s katerimi se uvrščajo na rob preži- vetja; predstavnice novega ruskega sloja (»novi ruski«), ki imajo visoko izobrazbo, ne dobijo dela, vseeno pa zaradi partner- jev pripadajo najvišjim družbenim slo- jem; tiste, ki so se podredile spolni ideologiji in iščejo delo s pomočjo svojih teles in jih raziskovalke imenujejo »nove Barbie«. Referat Bolgarke Tatjane Koceve je na primer pokazal izjemno visok od- stotek mladih srednješolk, ki so na vprašanje, kaj bi želele delati na trgu dela, dejale, da želijo postati manekenke. Elena Zdravomislova iz St. Peter- burga je v svoji kvalitativni raziskavi od- krila, da se zdijo nove institucije, ki delujejo kot borze dela, ženskam nepri- merne in žaljive: »Nisem prostitutka, da bi se ponujala na trgu dela«. Analiza njenih poglobljenih intervjujev je po- kazala, da se ženske, ki morajo zaradi naraščajoče brezposelnosti ostati doma, počutijo kot sužnje. Veliko jih je poudar- jalo, da jim plačana zaposlitev pomeni sprostitev, priložnost za izhod iz nasil- nega odnosa, priložnost za kolektivno delitev hrane, priložnost za pogovore ipd. Plačana zaposlitev za ženske pomeni pre- magovanje izolacije. Pavel Romanov je v raziskavi o ženskah iz slavne samarske tovarne čokolade poudarjal tesno nave- zanost žensk na delovno mesto, na kar opozarja ženski slogan »moja tovarna, moj dom«. Podoben slogan, »moj 342 SEMINAR »SPOL V TRANZICIJI«, SAMARA, 24. 5.-26. 5. 1996 premogovnik, moj dom«, je našla razi- skovalka Sarah Ashwin v zvezi z ženskim delom v premogovniku, kjer so ženske izjavljale, da raje delajo v premogovniku kot doma, kjer se dolge ure kuhanja izničijo v nekaj minutah použite hrane. Delo doma se je mnogim ženskam zdelo težje, saj je bila njegova značilnost at- omiziranost in brezvrednost. Delo v pre- mogovniku se jim je zdelo lažje, ker je bilo kolektivno, omogočalo je odmore, druženje, pogovore. ODNOSI MED SPOLOMA V okviru analiz, ki bi jih lahko uvrstili v moške študije, so referentke poudarjale, da je v komunizmu moški izgubil vlogo, da je »bread-winner«, saj je bila njegova plača ves čas premajhna, hkrati pa je zvečine ohranil simbolno vlogo, ki jo pa- triarhalna družba pripisuje moškemu, ne glede na dejanski položaj v družini. Kot poseben problem so nekatere udele- ženke (zlasti litvanska predstavnica Alina Žvinklena in sociologinje iz St. Peter- burga) poudarile dokaj razširjeno pre- pričanje žensk, da moški v družini sploh ni potreben. Moški in ženska sta v postso- cialistični družbi pogosto daleč narazen; videti je, kot da so mnoge ženske izrinile moške (oziroma, so se ti tudi sami izrinili) iz osebnega in družinskega življenja. Človeško bližino, čustveno in stvarno podporo iščejo ženske zlasti pri drugih ženskah, pri sodelavkah, prijatelji- cah, sorodnicah, ne pa pri možu ali part- nerju. Malo za šalo, vendar z dokaj bridkim prizvokom, so naše sogovornice tipično vlogo ruskega moškega oprede- lile s terminom »delovni otrok«. Med razlogi, ki ženske pripeljejo do pre- pričanja, da se pri osebnih in družinskih bremenih ne gre zanašati na moškega, je močno poudarjen alkoholizem moškega, ki je velik problem v vsaki četrti družini. Zanimiv referat Zoje Kotkine iz Moskve je opozoril na dramatično samo- umevnost spolnega nadlegovanja na de- lovnem mestu, ki je značilno od nekvalifi- ciranih mest pa do dela na univerzah. V raziskavi, ki je potekala v Moskvi in okolici, je vsaka četrta ženska iz okolice Moskve izjavila, da je na delovnem mestu doživela spolno nadlegovanje. Razisko- valka je poudarjala pomen spolnosti, ki povečuje plačilo, ki ga dobijo ženske kot delovna sila. Raziskava na moskovski uni- verzi je potrdila, da so ženske iz ekonom- skih razlogov ponekod prostovoljno, zvečine pa prisilno potisnjene v spolno uslužnost moškim, ki so zaposleni na uni- verzi. Spolno nadlegovanje na delovnem mestu in drugje je nova tema, ki se uve- ljavlja v zadnjih letih, mnoge ženske se tovrstnega nasilja nad sabo sploh še ne zavedajo. Naravnost tragično pa je de- jstvo, da se tako uradni organi kot javnost zelo neodgovorno obnašajo tudi do primerov zelo hudega spolnega nasilja, ki so mu ženske izpostavljene pri delu ali v javnosti, da o nasilju v družini sploh ne govorimo. Zoja Kotkina je ponazorila problem z dvema primeroma nasilja na delovnem mestu. V prvem primeru je de- lodajelec mlado delavko zadržal na delu do noči in jo nato grobo posilil. Kljub policijskemu in zdravniškemu poročilu o poškodbah, ki jih je utrpela, in kljub pod- pori ženske organizacije se je pravosodni sistem (podobno je tudi v mnogih drugih primerih spolnega nasilja nad ženskami) izkazal kot popolnoma neučinkovit. Od posilstva je minilo že skoraj dve leti, ven- dar se obtožencu ni zgodilo nič, saj je so- dišču vztrajno »nedosegljiv«. V drugem primeru je vlomilec na zelo okruten način posilil priletno čuvajko, ki je bila ponoči sama v vratarnici. O dogodku so množični mediji poročali na skrajno zas- mehljiv način, češ starka je lahko vesela, da si jo je poželel tak mladenič... Slovenski udeleženki sta opozorili na negativne posledice, ki jih ima neza- poslenost in nasilje na duševno zdravje žensk. Hkrati pa sta pokazali, da države v tranziciji za reševanje »ženskega vpra- šanja« ponovno ustanavljajo institucije, v katerih obravnavajo ženske kot del prob- lema. Taka institucionalizacija žensk je znana iz dolge zgodovine nastajanja insti- tucij, ki nikoli niso stregle le pomoči, temveč vedno tudi moralnemu nadzo- rovanju. 343 POROČILO Veliko razočaranje, ki ga je moškim in ženskam prinesel čas postkomunizma, mnoge spodbuja k temu, da bi na junij- skih volitvah volili komuniste. Preno- vljene komunistične stranke ponujajo ženskam posebne programe, v katerih obravnavajo vprašanja žensk, vendar teh programov ne predstavljajo kot feminis- tične, temveč kot socialistične programe. Ženskam se ob vsem tem ne obeta nič dobrega, saj jim grozi podvojena ideo- logija materinskosti in gospodinjstva, s katero se ekonomsko ogrožene post- komunistične države izogibajo ženske de- lovne sile, ki bi povečala število brezposelnih in ogrozila moško delovno silo. Tako vidimo, da ženske Srednje in Vzhodne Evrope nikoli niso bile in še danes niso Pepelke, na kar aludira znana knjiga Cinderella Goes to Market Barbare Einhorn (1993), ki analizira položaj žensk v obdobju tranzicije v postkomunističnih državah. Prav nasprotno, v času trdega komunizma so se ženske borile, da bi preživele družine z dolgimi čakanji v vrstah in z raznovrstnim tako »ženskim« kakor »moškim« delom. V postkomu- nizmu pa jih je trg izvrgel, ker jih v tem hipu ne potrebuje. Tudi če »Pepelka gre na trg«, na njem ne ostane dolgo. Vseeno pa ženske z Vzhoda niso nikoli čakale, da bi jih v boljše življenje popeljal plemeniti princ. To so iluzije zahodne realnosti, ki se ob srečanju z ženskami z Vzhoda spremenijo v pepel. SOCIALNO DELO - NAJMLAJŠA DISCIPLINA NA SAMARSKI UNIVERZI Organizacija konference, tudi organizi- ranje prevozov udeleženk z različnih de- lov sveta, je potekala brezhibno. V raz- merah slabo razvite infrastrukture je bilo to še toliko bolj očitno. Zasluga za to gre organizatorkama iz Samare in drugim sodelavkam lokalne fondacije Soros, ki so s svojo prizadevnostjo in gostoljubnostjo osvojile vse udeleženke seminarja. Omogočile so nam tudi ogled mesta, ki ima bogato zgodovinsko tradicijo. Kot živahno trgovsko in industrijsko središče ob Volgi se je Samara hitro razvijala zlasti ob koncu prejšnjega in v začetku tega stoletja. Rezultat tega razvoja je bila tudi ustanovitev univerze, ki je danes osrednja pedagoška in znanstvena ustanova na po- dročju Srednje Volge. Univerza v Samari je bila ustanovljena leta 1918, a leta 1927 so morali večino njenih oddelkov zaradi ekonomskega pomanjkanja zapreti, tako da je ponovno zaživela šele leta 1969. Danes jo sestavlja 8 fakultet in 42 od- delkov in sprejme 2.500 rednih in 2.400 izrednih študentk in študentov. Nazad- nje, v lanskem šolskem letu, so odprli od- delek za socialno delo. Mesto Samara, ki se je nekaj de- setletij imenovala Kujbišev (po revolu- cionarju in pesniku Kujbiševu, čigar spomenik še vedno stoji v centru mesta), je bilo še pred petimi leti zaprto za tujce. V njem je namreč veliko vojaške indu- strije, tudi take z zahtevno tehnologijo. V začetku druge svetovne vojne, ko so se nemške armade močno približale Moskvi, so v Kujbišev preselili veliko industrijskih podjetij in vladnih služb iz prestolnice, v mestu so zgradili tudi orjaški bunker, v katerega naj bi se preseHlo kremeljsko vodstvo, vendar do tega ni prišlo. Med drugim je Samara znana tudi po zelo okusnih čokoladnih in drugih izdelkih slaščičarske industrije in po avtomobilih istega imena, ki jih izdelujejo v sosed- njem Toljatiju, povolžskem središču avto- mobilske industrije. Čeprav je delo na konferenci po- tekalo zelo intenzivno, se je eni od naju posrečilo na hitro obiskati oddelek za so- cialno delo samarske univerze in otroški dom, v katerem skrbijo za nekaj ducatov otrok, ki nimajo staršev, ali pa so jih ti zapustili oziroma zanemarili. Po velikih ekonomskih, političnih in družbenih spremembah v zadnjem obdobju so se tudi v Rusiji srečali s potrebo po social- nem delu. Na samarski univerzi so tako v preteklem šolskem letu vpisali prvo ge- neracijo rednih in izrednih študentov v program socialnega dela, ki ga predavajo v okviru katedre za sociologijo in poli- tologijo. Pri izvedbi programa, ki se očitno precej opira zlasti na švedske in 344 SEMINAR »SPOL V TRANZICIJI«, SAMARA, 24. 5.-26. 5. 1996 delno na ameriške modele in izkušnje, uporabljajo domačo in prevedeno stro- kovno literaturo, ki v zadnjih letih pospešeno izhaja zlasti v okviru mo- skovskega inštituta za socialno delo. Tako se vsaj glede literature v domačem jeziku sodelavci in študenti oddelka za socialno delo samarske univerze na srečujejo z nepremostljivimi problemi. Imajo pa veliko drugih težav, zlasti s kadri, saj se trenutno s socialnim delom ukvarjajo so- ciologi, zgodovinarji, filozofi, arheologi in drugi družboslovni strokovnjaki, ki se specializirajo za to področje, težave so s praktičnim usposabljanjem in učnimi ba- zami. Zanimivo je, da se oddelek za so- cialno delo razvija pod okriljem sicer zelo konzervativno naravnanega predstojnika katedre za politologijo in sociologijo, ki ima na steni delovnega kabineta obešeno Marxovo sliko (pred nedavnim je odstra- nil Engelsovo in Leninovo), literatura kla- sikov marksizma pa dominira tudi na njegovi knjižni polici. Ne glede na to ne- navadno simbiozo, ki je morda značilna le za samarsko situacijo, pa so se v Rusiji zelo resno in učinkovito lotili razvijanja nove stroke, ki je bila v socializmu povsem zapostavljena. To je potrdil tudi obisk v otroškem domu, kjer so sodelavci pokazali izreden interes za naše izkušnje na področju rejništva in institucional- nega varstva otrok in mladostnikov. Otroški dom, ki ga pravkar na novo ure- jajo (z velikim prizadevanjem, da bi zago- tovili večjo domačnost), je eden od mnogih na tem območju. Otrok, ki potre- bujejo domsko varstvo, je po besedah so- govornikov vedno več, ne le zaradi problemov v družinah, ampak tudi zaradi vedno večjega števila zapuščenih otrok, ki jih dobesedno pobirajo z ulic. Tudi zaradi problemov otrok je pri usposabl- janju socialnih delavcev močan poudarek na delu z družino, veliko več kot pri nas pa se ukvarjajo tudi s problemom osamljenih samskih oseb, med katerimi so v vseh starostnih skupinah najbolj šte- vilčne prav ženske. Darja Zaviršek Pavla Raposa Tajnšek 345 DRUGA DRŽAVNA KONFERENCA O ZAGOVORNIŠTVU PORTOROŽ, 29.-30. 3. 1996 29. in 30. marca je bila v Portorožu druga državna konferenca o zagovorništvu z naslovom »Samostojno življenje«. Organi- zator konference je bil Sklad Silva - Dru- štvo za kakovostno življenje ljudi s posebnimi potrebami, ki združuje starše in prijatelje duševno prizadetih ljudi. Na- men prireditve je bil povezati uporab- nike psihosocialnih služb, preseči delitev ljudi po vrsti prizadetosti in obolenja (v Sloveniji je še močno prisotna, ljudi pa razporeja v institucije in jih na ta način odmika »daleč od oči in daleč od srca«), pridobiti relevantna znanja in informa- cije, prepoznati skupne interese in cilje ter pridobiti k sodelovanju strokovne de- lavke in delavce, predstavnike lokalnih skupnosti, državnih institucij in društev in na ta način okrepiti proces opolnomo- čenja ljudi s prizadetostjo. Udeleženci konference so bili predstavniki in zago- vorniki številnih marginaliziranih skupin, strokovnjaki in sami prizadeti. Uvodni referat na temo zagovorniš- tva je imela Darja Zaviršek, predavateljica na Visoki šoli za socialno delo, ki je naj- prej navedla, kakšne predstave in ideje producira razumevanje lepih teles v naši družbi, ki visoko ceni individualizem, in kako se to kaže v odnosu do ljudi s pri- zadetostmi, ki so zaradi tega pogosto še dodatno stigmatizirani. V zvezi s tem je poudarila vlogo zagovorništva, ki naj pris- peva k zmanjševanju stigme, izboljšanju življenjskih pogojev in večji izbiri, saj je pogosto ravno občutek nemoči in zmanj- šana možnost izbire vzrok osebnih kriz. Zagovorništvo na področju duševnega zdravja, ki je začelo dobivati in hkrati že upravičevati svojo vlogo v Sloveniji ob koncu 80. let, izhaja zlasti iz zahteve oz. pravice uporabnic in uporabnikov, da poznajo svoje pravice in jih uveljavljajo v obdobju hospitalizacije, pa tudi potem. ko izstopijo iz institucije in se vrnejo v skupnost. Zagovornik mora biti nekdo, ki stoji na strani uporabnika psihosocialnih služb, hkrati pa skrbi, da spremembe ne poslabšajo stanja. Zagovorništvo mora pustiti pečat na mikro (povečati občutek moči človeka s prizadetostjo, povečati samozaupanje in izbiro) in makro ravni (politične in zakonske spremembe). Poudarila je tudi pomen samozago- vorništva, ki naj bo, če le mogoče, cilj vseh vrst zagovorništva. Poleg samozago- vorništva lahko govorimo še o profesio- nalnem (plačanem) zagovorništvu — za primer je predstavila Nizozemsko, ki ima dolgoletno tradicijo plačanega zagovorni- štva, zagovorniki, ki jih imenujejo pacien- tova zaupna oseba, pa vodijo individual- ne pogovore z uporabniki in posredujejo med njimi in osebjem institucije — in o laičnem zagovorništvu, kjer gre za ne- plačano in neodvisno predstavništvo. Velik odmev je pri udeležencih kon- ference doživela okrogla miza z naslovom »Prizadetost kot problem državljanskih pravic«, pri kateri so sodelovale Jelka Škerjanc, Damjana Marijon, Beti Angelini in Tjaša Štrobelj, povezoval pa jo je pred- sednik Sklada Silva Nikolaj Mohorčič. Lju- dem, ki jim je odvzeta poslovna sposob- nost, je s tem odvzeta tudi volilna pravica, kar je kršitev temeljne državljanske pra- vice, saj slovenska Ustava v 43. členu predpisuje, da imajo volilno pravico vsi državljani in državljanke, ki so dopolnili 18 let. Ker pa zakon o volitvah iz volil- nega telesa izključuje ljudi, ki jim je bila odvzeta poslovna sposobnost, se lahko vprašamo o ustavnosti tega zakona. Eden glavnih sklepov konference je bil pred- log, da bi proučili ustavnost zakona, ki ga bodo organizatorji naslovili na ustavno sodišče, o zadevi pa bodo obvestili tudi varuha človekovih pravic. 347 POROČILO Postopek za odvzem poslovne spo- sobnosti se prične na pobudo sorodnika, zakonca, javnega tožilca ali centra za so- cialno delo; sodišče prouči poročilo pris- tojnega centra in izvedensko mnenje zdravnika in nato poda odločbo o popol- nem ali delnem odvzemu. Beti Angelini je predstavila rezultate ankete, v katero je vključila 16 centrov za socialno delo iz vse Slovenije, povprašala pa jih je o praksi odvzema poslovne sposobnosti. Rezultati kažejo veliko difuznost v zvezi z odvze- mom poslovne sposobnosti, saj se način izbire in sama izvedba postopka od cen- tra do centra spreminja. Druga zanimiva ugotovitev njene raziskave in pogovorov z direktorji in direktoricami nekaterih centrov za socialno delo in predstavniki sodišč je ta, da le malo ljudi vloži predlog za vrnitev poslovne sposobnosti, čeprav ta možnost obstaja. Žal konferenca ni razjasnila, zakaj tako, verjetno pa bi ravno zagovorništvo, ki mu je bila konferenca namenjena, tudi tu prineslo pozitivne spremembe, če ne drugače, vsaj z oza- veščanjem o sami možnosti vložitve pred- loga za vrnitev poslovne sposobnosti. S spremembo zakona, ki krati splošno volilno pravico, bodo ljudje s pri- zadetostmi, ki so izgubili poslovno spo- sobnost, posredno vplivali tudi na vsebi- no socialne politike v programih poli- tičnih strank, ki zadevajo hendikepirane. Boj za volilno pravico je politični boj, tre- nutno stanje pa je tako, da že na začetku izključi tiste, ki te pravice nimajo. S prido- bitvijo bi vsaj formalno postali zanimivi kot volilna baza in bi kot državljani postali vidni tudi za politike. Popoldansko predavanje, ki ga je imela dr. Zinka Kolarič, je bilo namenje- no socialni politiki. Predavateljica je s pri- merjalno analizo socialnih politik v svetu in pri nas opozorila na pomen države in trga pri razvoju civilnih iniciativ. Drugi dan konference sta zaznamo- vali delavnici z naslovoma Spolno nasilje in Povečanje asertivnosti pri ljudeh z di- agnozami. Prvo je vodila Darja Zaviršek, drugo pa Polona Erlah, absolventka Visoke šole za socialno delo. Spolno nasilje in spolno izrabljnje otrok nista več tako tabuizirani temi v naši družbi in verjetno nas ravno zato sta- tistika vedno znova in vedno bolj navdaja z grozo, saj se število prijavljenih in od- kritih primerov veča iz leta v leto, poleg tega pa vemo, da veliko zgodb o spolnih zlorabah ostane »varno spravljenih« med domačimi stenami. Spolno izrabljanje vedno spremljajo občutki krivde, žalosti, jeze, nevrednosti in izgube varnosti in ljubezni, zato je za žrtve pomembno, da imajo ob sebi koga, ki jih podpira. Zagovornik žrtve spolnega izrabljanja in nasilja mora razviti spret- nosti, ki pri žrtvi ne bodo še poglabljale stiske, ampak jo mora poslušati in podpi- rati. Žal v Sloveniji še ni bilo dosti trenin- gov in usposabljanj za delo z žrtvami spolnega izrabljanja, vendar pa se načr- tuje zapolnitev tudi te vrzeli, saj ljubljan- sko društvo Modra v sodelovanju s priznanimi svetovnimi strokovnjakinjami tudi letos pripravlja enotedenski trening, ki bo pripomogel k senzibiliziranju in večji osveščenosti strokovnih delavk za vprašanja spolnega izrabljanja. Pred uradnim koncem konference so se predstavile nevladne organizacije, ki delujejo ne tem področju, kar je bila tudi izjemna priložnost za izmenjavo iz- kušenj in znanja. Konferenco je obiskala tudi na novo ustanovljena Skupina za samostojno življenje iz Splita, ki je nastala po vzoru in na spodbudo koprske Skupine za samostojno življenje. Pohvale vredna posebnost konfer- ence je bila ta, da so lahko na njej sprego- vorili tudi uporabniki sami, saj taka praksa ni ravno običajna, številni strok- ovnjaki in strokovnjakinje pa najraje mo- drujejo le med seboj, brez pogleda z uporabniške perspektive. Sklepi konfe- rence so torej sad skupne akcije vseh sodelujočih in to dejstvo je še dodaten ar- gument za njihovo uveljavljanje, ki bo v naš družbeni in politični prostor prineslo več svobode, izbire in možnosti. Katarina Go rene 348 recenziji Robert Jarvis, Michael Glosen, Donald Hermann, Arthur Leonard (1991), Aids Law. St. Paul (Mn., USA): West Publishing Company; 349 str. Zaradi pandemične narave je aids pre- segel zdravstvene vidike in postal ob- sežen pravni problem. Prikaz ameriške monografije »Zakonodaja o aidsu« ima na- men opozoriti na širok spekter vprašanj, ki se bodo ali so se že pojavila tudi pri nas. Aids je v monografiji obravnavan z vidika pravne ureditve naslednjih podro- čij: zaposlovanja in dela, izobraževanja, družinskih razmerij, zavarovalništva, zdravstvenega varstva (health care), ka- zenskega prava, odškodninske odgovor- nosti, javnega zdravstva (public health) in mednarodnega prava. Na področju zaposlovanja in dela je zanimiv položaj ljudi z virusom HIV, ki ne kažejo bolezenskih znakov, ter njihova morebitna nevarnost za sodelavce in stranke. Razen posebnih dejavnosti, kjer je možen stik s krvjo, je taka nevarnost zelo majhna. Ljudje z aidsom ali z viru- som HFV sodijo po prevladujočih stališčih med invalidne osebe, zato zanje veljajo predpisi o prepovedi diskriminacije in- validnih oseb ter o zagotovitvi posebnih ukrepov, kot so prilagoditev delovnih naprav, dostopnost prostorov ipd. Ugovljanje virusa HIV pri zapos- lenih in pri kandidatih za zaposlitev ni prepovedano. Testiranje pa mora biti enako za vse, rezultati se ne smejo upo- rabiti tako, da bi povzročali diskrimi- nacijo, in zgotovljena mora biti tajnost testnih rezultatov. Glede prejemkov iz pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, ki ju orga- nizirajo delodajalci, velja stališče, da je treba aids obravnavati enako kot druge bolezni. Prizadetih ni dovoljeno izločiti iz zavarovanja. Aids zadeva tudi varnost in zdravje pri delu ter odnose med delodajalci in sindikati. Ravnanje v zvezi z aidsom postaja predmet kolektivnih po- godb. Nekateri večji delodajalci so izrecno opredelili svoja stališča do ljudi z aidsom. Večinoma navajajo, da ne bodo izvajali diskriminacije zoper tiste, ki so zmožni za delo in ne predstavljajo pomembne ne- varnosti infekcije za sodelavce ali stranke. Mnogi sprejemajo koncept koordinirane skrbi, po katerem kadrovska služba po- maga prizadetim. V sklop zaposlovanja in dela je vključen tudi problem diskriminacije strank v dejavnostih, ki izvajajo osebne usluge, npr. v kozmetičnih salonih. Prev- laduje stališče, da strank ni dovoljeno odkloniti, tudi če imajo HFV. Na izobraževalnem področju so se pojavile tri teme: pravica otrok z aidsom, da obiskujejo šolo, pravica učiteljev z aid- som, da nadaljujejo poučevanje, in vloga šol pri izobraževanju o aidsu. Pravice otrok do šolanja v javnih šo- lah temeljijo na prepovedi diskriminacije zaradi invalidnosti in na predpisih o pravici invalidnih otrok do izobraževanja. Pomembno je stališče vrhovnega sodišča, da ni utemeljenega razloga, da učenci, za katere je ugotovljeno, da imajo virus HIV, ne bi smeli obiskovati pouka. V šoli so morda še drugi otroci, ki tudi imajo virus, a se tega ne ve, in pomenijo enako, tj., minimalno nevarnost. Zakon, ki ureja pravico invalidnih otrok do izobraževa- nja, podpira integracijo invalidnih otrok. Uveljavilo se je stališče, da otrok s HFV ni mogoče imeti za invalidne, če ne kažejo znakov bolezni, saj za obiskovanje pouka ne potrebujejo posebnih pripomočkov ali posebnih izobraževalnih programov. Sporno je, ali sploh in koga na šoli 349 RECENZIJA informirati, da ima učenec HIV. Prepreče- vanje »krvavih dogodkov« je boljša pre- ventiva kot odkrivanje identitete posame- znikov, za katere je ugotovljeno, da imajo virus. Pravna podlaga za to, da učitelji s HIV delajo naprej, je sodna odločba, ki se nanaša na tuberkuloznega učitelja. Po njej ni mogoče odpustiti osebe z nalez- ljivo boleznijo, ki je sicer sposobna za delo ^otherwise qualified). »Sposobnost« se nanaša na fizične in psihične zmož- nosti posameznika in morebitno tveganje za ostale v učilnici. Posebno zanimivo je vprašanje vzgo- je in izobraževanja o aidsu. Verjetno je, da aids pri mladih odraslih izvira iz okužbe s HIV v najstniških letih. Informiranje o ne- varnostih okužbe naj bi po mnenju ne- katerih spodbujalo najstnike k spolni aktivnosti, homoseksualnosti in uživanju drog. Posega tudi v vzgojne pravice staršev in v nekatere religiozne norme. Pričakujejo spore o svobodnem izpove- dovanju vere, o pravicah staršev glede vzgoje otrok, o svobodi izražanja in o pristojnostih države v javnem zdravstvu. Aids je imel precej stranskih učin- kov na načine družinskega življenja, zlasti na neporočene in istospolne pare. Odkar se je razširil, več parov ostaja skupaj in živi v monogamni zvezi. Kot za druge nalezljive bolezni tudi za aids velja, da je posameznik dolžan opozoriti druge, zlasti zakonca ali partnerja, na nevarnost, da jih okuži. HIV pri zakoncu je utemeljen razlog za razvezo, ker predpostavlja nezvestobo ali uživanje drog. Vendar pa je sodišče do- volilo očetu, ki ima HIV, stike z otrokom, ker se aids ne prenaša z običajnimi aktiv- nostmi v gospodinjstvu. Najbolj tragične posledice ima aids pri novorojencih. Mnoge otroke z viru- som ali aidsom starši zapustijo, ker so ne- sposobni skrbeti zanje ali pa so tudi sami bolni. Za take otroke je skoraj nemogoče najti rejnike ali celo posvojitelje. V večini primerov jih čaka kratko, samotno in mučno življenje. Za ljudi z aidsom, ki živijo v netra- dicionalnih življenskih skupnostih, je pomembno, da pravočasno določijo po- oblaščenca za urejanje finančnih in poslovnih zadev. Če želijo zapustiti pre- moženje partnerju, je treba oporoko napisati čim prej, da je ne bi bilo mogoče spodbijati zaradi mentalnih posledic zapustnikove bolezni. Enako velja za želje o pogrebu, če je pričakovati konflikte s tradicionalno družino. Zadnji problem sta smrtovnica in osmrtnica, ker bi lahko imelo razkritje vzroka smrti neugodne posledice za družino. V ZDA je zdravstveno zavarovanje zagotovljeno pri zasebnih zavarovalnih družbah, s skupinskim zavarovanjem prek delodajalca ali z individualnim zdravstvenim zavarovanjem. Aids je kot draga bolezen za zavarovalnice veliko tve- ganje, ki ga poskušajo izključiti z zahte- vami po predhodnem testiranju in ugo- tavljanju življenskega stila zavarovancev. (Ne)dopustnost take prakse je v posa- meznih državah različno urejena. Ocenjujejo, da 37 milionov Ameri- čanov nima nikakršnega zdravstvenega zavarovanja. Ti so odvisni od javnega sek- torja: varstva veteranov, programa Medi- care, pri katerem je predpisana dveletna čakalna doba od tedaj, ko se ugotovi tele- sna prizadetost, in Medicaid, za katerega velja dohodkovni cenzus. Medicaid je dostopen osebam z aidsom, ki imajo ome- jene dohodke, vendar šele, ko z lastnimi sredstvi ne morejo več plačati zdravljenja. Na področju zdravstvenega varstva so najpomembnejša vprašanja: ali so zdravstvene organizacije dolžne zdraviti in negovati paciente z aidsom; ali imajo dolžnost oziroma pravico, da o okužbah poročajo organom oblasti; kakšne ob- veznosti imajo zdravstvene organizacije do svojih zaposlenih, katerim so naložile skrb za paciente z aidsom. Na splošno velja, da bolnišnice niso dolžne sprejeti vsakega pacienta, razen če gre za nujne primere. Za zdravstvene or- ganizacije, ki prejemajo zvezna sredstva, vključno z Medicare in Medicaid, veljajo zvezna pravila o prepovedi diskrimina- cije zaradi prizadetosti. Osebe s HIV so 350 JARVIS, GLOSEN, HERMANN, LEONARD (1991), AIDS LAW prizadete zato, ker so invalidne, ali pa zato, ker drugi menijo, da so nevarne nji- hovemu zdravju. Ameriško zdravniško združenje (American Medical Association) je spre- jelo izrecno stališče, da je zdravnikova etična dolžnost zdraviti osebe s HIV in aidsom. Testiranje navzočnosti HIV je dovo- ljeno, če je v zvezi z diagnosticiranjem in zdravljenjem pacienta. Sporno je, če ga iz- vajajo zato, da bi zmanjšali nevarnost okužbe zdravstvenih delavcev. Centers for Disease Control (CDC) in drugi or- gani javnega zdravstva nasprotujejo splošnemu testiranju pacientov in pripo- ročajo dosledno izvajanje ukrepov za preprečevanje okužbe. Testiranje je do- voljeno s pristankom pacienta, ki mora biti pred tem informiran, rezultate testa mu je treba pošteno pojasniti. Če so po- zitivni, mora dobiti nasvete, kako naj ravna, da ne bi okužil drugih, dobiti mora informacije o nadaljnjem testiranju, zdravljenju in dostopnosti psihiatrične pomoči. Rezultati testov so zaupni. Če osebe, ki vedo, da imajo HIV, na- menoma ali iz malomarnosti ogrožajo zdravje drugih, so za to kazensko odgo- vorne. Gre lahko za kazniva dejanja zoper življenje in telo, za ogrožanje javnega zdravja, v nekaterih državah pa so raz- lična ravnanja oseb s HIV, ki se vede an- gažirajo v aktivnostih, s katerimi bi lahko okužile druge, opredelili kot samostojna kazniva dejanja. Z aidsom so povezani številni od- škodninski zahtevki. Največ je bilo tožb oseb, ki so prejele s HIV okuženo kri ali krvne produkte. Prevladuje stališče, da je transfuzija krvi storitev oz. usluga, ne pro- daja izdelka, kar je zelo pomembno za ugotavljanje odgovornosti bolnišnic, krv- nih bank in podobnih organizacij. Bile so tudi tožbe zaradi spolnega prenašanja HIV. Ker se virusa ne da ugo- toviti takoj, je dokazovanje vzročne zveze težavno. Podobno velja za prenašanje vi- rusa HIV med uživalci drog. Poseben problem je odškodninska odgovornost za rojstvo okuženega otroka. Odškodninske zadeve, povezane z aidsom, se nanašajo tudi na obrekovanje, kršitve pravice do zasebnosti in psihično trpljenje. V ZDA ima država velika pooblastila v javnem zdravstvu. Aids je v predpisih zajet na tri načine: kot nalezljiva bolezen, kot bolezen, ki se spolno prenaša, in v posebnih določbah o aidsu. Z namenom, da bi zagotovili sodelovanje prebivalstva, je varovanje zaupnosti strogo, vendar v posameznih državah različno urejeno. Pomembno je stališče, da javni interes, zagotoviti preskrbo s krvjo, prevlada nad zahtevo po odkritju identitete krvodajal- cev v morebitnih drugih sporih. Poročanje zdravstvenim oblastem o primerih aidsa in okuženosti s HIV je v vseh državah obvezno, ker je nujno zaradi zbiranja epidemioloških podatkov, zdravstvene preventive in raziskovanja. Sporočanje osebnih podatkov o okuženih osebah je v posameznih državah različno urejeno. V 40-tih letih so z ugotavljanjem spolnih partnerjev bolnikov poskušali preprečevati širjenje sifilisa. V primeru aidsa to ni smiselno, ker je pri najbolj ogroženih skupinah neizvedljivo in ker povzroča hud vdor v zasebnost. V neka- terih državah je treba o okuženosti bol- nika s HIV obvestiti tiste, ki so ogroženi zaradi svojega dela, npr. ekipe reševalnih vozil, zdravstveno osebje v urgentnih od- delkih, ponekod tudi gasilce, policiste in pogrebnike. Karantena oziroma izolacija je dopustna le v skrajnih primerih zaradi vedenja prizadetega, nikakor pa ne zgolj zaradi njegovega stanja. Predmet mednarodnega prava so zlasti odnosi med državami in delovanje mednarodnih organizacij. Programe v zvezi z aidsom izvaja Svetovna zdravst- vena organizacija (WHO). Splošna de- klaracija o pravicah človeka vsebuje vrsto določb, ki so pomembne za osebe z aid- som, npr. splošno prepoved diskrimi- nacije, enakost pred zakonom, svobodo gibanja (vključno s potovanjem v drugo državo), pravico do zasebnosti, enak dostop do uslug javnih služb, pravico do dela in do primerne življenske ravni. V ZDA sega na to področje pravna ureditev imigracije. Med tujci, ki jim ni 351 RECENZIJA dovoljen vstop v ZDA, so tudi osebe, ki imajo kakršnokoli nevarno nalezljivo bolezen. V globalnem merilu so posamezne države na področju mednarodnih odno- sov glede aidsa sprejele različne ukrepe, »od razumnih do nelogičnih«. Med sled- njimi avtorji navajajo ponesrečen celov- ški poskus, da bi lahko dobili dovoljenje za delo samo tisti tujci, ki bi dokazali, da so HlV-negativni. Iz prikaza pravnih disciplin, ki se v ZDA ukvarajo z aidsom, izhaja, da je na tem področju veliko problemov, ki so ak- tualni tudi za socialno delo. Andreja Kavar-Vidmar 352 AWOL- časopis za socialne študije. Leto 1 (1995), št. 1-2. Izdaja YHD, Društvo za teorijo in kulturo hendikepa. 242 str. Z zadovoljstvom lahko ugotovimo, da je Socialno delo končno dobilo konku- renčno revijo z naslovom AWOL, Časopis za socialne študije. V upanju, da smo priče dogodkom, ki bodo v Sloveniji začeli bolj diferencirano in hitreje reflek- tirati polje socialnega, si oglejmo, kaj pri- naša prva številka novega časopisa. Že na prvi pogled je mogoče ugotoviti, da ne poskuša ustvariti zgolj ravnotežja med te- orijo in prakso, temveč se zavzema za teo- retsko prakso, ki omogoča tako teoretsko refleksijo realnosti kot njeno spremem- bo. Časopis postreže najprej z besedami znanih levičarsko in antiinstitucionalno usmerjenih teoretikov (Foucault, Derri- da, Rorty), nato pa se poda med sloven- ske teoretike in praktike teorij hendikepa (Dušan Rutar, Tanja Bečan, Elena Pečarič, Zora Rutar lic, Josip Šerbetar, Valerija Jan- har Černivec). Napočil je torej čas, da začnejo ljudje z izkušnjo hendikepa sami raziskovati in pisati o svojih izkušnjah. Revija prinaša tekste ljudi, ki se solidarizi- rajo z izkušnjami izključevanja, ki so pos- ledice diagnoz, obenem pa prinaša tekste tistih, katerih teoretska produkcija in praktična akcija izhajata iz lastnih iz- kušenj doživljanja procesov izključevanja. Revijo izdaja YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, ki je eno najaktivnej- ših uporabniških skupin pri nas. Tisto, kar mu še manjka, je številčnost za gibanje, ki bi poleg teoretske produkcije skupini ljudi z različnimi prizadetostmi prinesla tudi neposredno moč. Z bese- dami urednika AWOL-a: »Svoje dostojan- stvo namreč lahko ohranimo le tako, da gradimo teorijo prakse, ali drugače rečeno, na trdna tla se lahko postavimo samo tako, da prakticiramo teorijo« (str. 215). Teksti prve številke se gibljejo med demarkacijskimi točkami, ki verjetno zaznamujejo polje novega časopisa: ana- lize moči, kritike znanosti, ki so pripeljale k razvrščanju ljudi na sposobne in ne- sposobne, teorije hendikepa in telesa. Teorije analize moči lahko apliciramo tako na delovanje posameznih institucij kot na družbeno strukturo, ki temelji na izključevanju. Te analize nam med dru- gim pojasnijo abivalenten odnos posa- meznikov do današnjih institucij, v katerih zasledimo tako diskurz ljubezni do gospodarja kot masovno željo, ki je posledica pomanjkanja samorefleksije in samoraziskovanja. Institucije pa imajo svoje napajališče nikjer drugje kot pri psi- hologiji, katere imanentni elementi so od samih začetkov prav evgenične strategije razvrščanja državljanov in državljank, ki so znanstveno utemeljile izključevanje. Vštric s kritiko psihologije gre logično tudi kritika poveličevanja inteligenčnih testov, ki od svojega nastanka na začetku stoletja strežejo utrjevanju normativnega reda. Ena najboljših aktualnih analiz v AWOL-U je analiza položaja zdravnikov, ki si analogno s svojim statusom v moderni zgodovini od časa šolske medicine pridr- žujejo privilegiran položaj. Vsi poznamo slogan, da ima država pač take politike, kot si jih zasluži. To geslo se navadno začne ponavljati v času slabih družbenih razmer, korumpiranosti političnih stru- ktur in vsesplošnega socialnega nezado- voljstva. Skratka, takrat, ko je vsakomur jasno, da navaden človek ne more vplivati na delo politikov, politiki pa računajo prav na to. Ko preberete članek Tanje Bečan, boste vedeli, da je gornji slogan zastarel, saj imamo v resnici danes v 353 RECENZIJA Sloveniji predvsem zdravnike, kakršne si zaslužimo. Vendar pa tudi ta cinična pozicija ne zdrži današnjih zahtev po spremembah. Kakršna je, nas sili namreč v nedejavnost, ki je v nasprotju s pozicijo subjekta, ki se odloči za anarhistični boj, za teoretsko prakso in politično akcijo obenem. Avtorice in avtorji torej namesto razsvetljenega rasizma predlagajo dejavni boj za kulturo hendikepa, ki zahteva take pogoje za običajno življenje, ki bodo ljudem s primanjkljaji omogočili enak- ovreden položaj. Če je hendikepiranost socialna kategorija, jo je namreč mogoče bojevati le na polju socialnega. V imenu uredništva Socialnega dela ob tem dogodku izrekam čestitke ured- ništvu AWOL-a, ki ga sestavljajo Dušan Rutar, Elena Pečarič, Klavdija Poropat in Emil Bohinc, Darja Zaviršek 354 POVZETKI Sonja Žorga KAJ LAHKO PONUDIMO PROSTOVOLJCEM IN ZAKAJ MODEL MENTORSKE SUPERVIZIJE IN USPOSABLJANJA Dr. Sonja Žorga je docentka za razvojno psihologijo na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. V članku avtorica uvodoma predstavi nekatere dejavnike, zaradi katerih se prostovoljni sodelavci vključujejo v delo strokovnih ustanov ali v razne akcije in projekte, ki jih organizirajo nevladne organizacije. Učinke, ki jih ima vključevanje v prostovoljno delo, v grobem razdeli na tri področja, in sicer na učinke v smislu osebnostnega razvoja in samorealizacije, strokovnega razvoja prosto- voljnega sodelavca ter spoznavanja delovanja ustanove in strokovnjaka v njem. V osrednjem delu članka prikaže nekatere značilnosti in posebnosti vodenja, usposabljanja in supervizije prosto- voljnih delavcev ter predstavi model, ki ga je poimenovala »model mentorske supervizije in usposabljanja«. Pri tem se zavzema za integriran pristop, pri katerem je težišče dela usmerjeno na supervizijske skupine. Supervizor (ki je pogosto kar strokovni delavec, ki projekt vodi) zavzema v teh skupinah neke vrste mentorsko vlogo, pri čemer so v ospredju tako edukativna kot tudi vodstvena in suportivna funkcija supervizije. Jelka Škerjanc ZGODBA O EKOLOGIJI IN O MOČI Socialna delavka Jelka Škerjanc vodi eksperimentalni razvojni projekt »Individualizirane oblike skrbi za ljudi s posebnimi potrebami« na Obali. Avtorica obravnava problem popolne izključenosti prizadetih ljudi iz razprav, ki zadevajo njihovo življenje in njihov položaj v družbi. Dotakne se tudi vprašljivega nesorazmerja moči pri upravljanju novonastalih služb za prizadete ljudi, ki dajejo vtis sodobnih in človeku prijaznih služb, dejansko pa se ob pogledu na razmerje moči v organih odločanja pokaže, da so v tem pogledu le sestre toliko kritiziranih večjih bratov (zavodov). Opozori na nujnost spremembe razmerja moči med strokovnimi delavci in uporabniki služb, da bodo lahko prizadeti ljudje prevzeli vpliv nad svojim življenjem in nad službami, ki so vzpostavljene zanje. Peter Stefanoski SOCIALNO DELO, KI AKCEPTIRA UŽIVANJE DROG Socialni delavec Peter Stefanoski je zaposlen na Centru za socialno delo Ljubljana Šiška na področju dela pomoči ljudem s težavami zaradi uživanja alkohola in drugih drog. Je terapevt v klubu zdravljenih alkoholikov. Avtor v članku ponuja v razmislek teoretska izhodišča za možen način dela z osebami, ki uživajo droge. Opira se na pojem socialnega dela, ki akceptira uživanje drog. Vztrajati poskuša pri strokov- nem diskurzu socialnega dela in njegovi umeščenosti v podpiranju duševnega zdravja in socialne varnosti v skupnosti. Problematiko uživanja drog zato obravnava na ravni socialne vključenosti oz. socialnega izobčenja človeka, ki uživa droge. Smoter strokovnega dela tako ni enoznačno opredeljen z abstinenco, temveč je to samo ena od možnosti razrešitve problemske situacije. Končni smoter je to, kar diskurz socialnega dela opredeljuje kot socialno vključenost. Vida Miloševič-Arnold REJNIŠTVO V INDIANI Dipl socialna delavka Vida Miloševič-Arnold Je višja predavateljica na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani in specialistka supervizije v socialnem delu. Avtorica predstavlja rejništv^o v eni izmed držav ZDA, Indiani. Najprej primerja razvoj rejništva v 355 POVZETKI ZDA in v Sloveniji in pravno ureditev tega področja. Podrobneje opiše postopek za namestitev otroka v rejniško družino in posebno vrsto rejništva, tako imenovano terapevtsko rejništvo. Pred- stavi tudi načela, ki v Ameriki usmerjajo tako zakonodajo kakor tudi prakso strokovnega delovanja pri tej obliki skrbi za otroke, ki iz različnih razlogov ne morejo žived pri starših, pa tudi način nastajanja predpisov in usmeritev v strokovnem delu, ki je tesno povezan z raziskovanjem. Opisano je tudi delo strokovnih delavcev z rejniki in prikazana višina rejnin. Franc Udovič ODMERJANJE PREŽIVNINE Z DOGOVARJANJEM Pedagog Franc Udovič Je zakonslci in družinski svetovalec na Centru za socialno delo Maribor, nekdanji supervizor za področje mediacije na Inštitutu za družinsko vzgojo v Gradcu in soudeleženec pri ustvarjanju koncepta za izobraževanje mediatorjev v Avstriji. Slovenski Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ureja tudi vprašanje odmerjanja preživ- nine za upravičence in v svojih členih dokaj podrobno določa pogoje in elemente za ugotavljanje ustrezne višine preživnine. V praksi pa pogosto prihaja do težav pri določanju zneska preživnine, ki bi ustrezal upravičenčevim potrebam in ki bi bil hkrati primeren zmožnostim zavezanca. Zlasti pa so težave s pravično cenitvijo in upoštevanjem vloženega dela in časa, ki ga starša vložita v nego in vzgojo njunih nedoletnih otrok. Avtor izhaja iz tehnike mediacije, kjer se preživnina obravnava v sklopu načrtovanja gospodinjstev obeh partnerjev po ločitv^i in zajema njuno celostno finančno ter materialno situacijo. V mediaciji iščeta partnerja (zavezanec in upravičenec) s pomo- čjo mediatorja tako rešitev (višino preživnine), ki bo omogočala staršem in otrokom normalno življenje po ločitvi. Boža Napret POTEK DEINSTITUCIONALIZACIJE ENOTE ZA MLAJŠE INVALIDE V DOMU STAREJŠIH OBČANOV LJUBLJANA-BEŽIGRAD Sociologinja Boža Napret Je predsednica komisije za socialno delo v Društvu mišično obolelih Slovenije in članica upravnega odbora Birografike Bori, ki ga Je ustanovilo DMOS. Avtorica opiše svojo izkušnjo z »deinstitucionalizacijo« enote, v kateri živi, in se pri teoretski refle- ksiji te situacije opira na Foucaultovo in Bergerjevo in Luckmanovo analizo delovanja institucij. Pri tem se lepo pokaže tiste vrste »zvijačnost uma«, ki doseže, da so »spremembe« le take, da se struktura odnosov v temelju ne spremeni, vsaj ne v intend. Jože Frkač PROSTOVOLJNO DELO Jože Frkač Je študent drugega letnika Visoke šole za socialno delo in »nočni« v stanovanjski skupini Črnuče Prehodnega mladinskega doma Jarše. Avtor na podlagi osebnih izkušenj v prostovoljnem delu išče mejo ali stičnico med strokovnim in prostovoljnim, med plačanim ali neplačanim delom. Prostovoljno delo ovrednoti kot kapitalno vrednost, kjer je »dobiček« odvisen od vlaganja. Esej je tudi analiza in pregled stanovanjske skupine za mladostnike, v kateri avtor dela. 356 Editor's Notes The present issue is introduced bySonja Žorga's contribution on voluntary work, in which she also discusses the motivation for it. This is linked to the essay of volunteer (student of social work)]ože Frkač who, between the lines, responds to whether and how these expectations are fulfilled. The issue — represented byFrkac's metaphor »kiss yourself on the lips«—is far from free of contradictions, and perhaps their analysis could be useful for planning the training of, and working with, volunteers, which is also one of Žorga's topics. In her paper. Jelka. Škerjanc analyses several new services for the people with special needs and finds in them a more or less subtle continuation of the former relations of power. This does not necessarily indicate unwillingness of those services to introduce a new kind of relationships, but it certainly indicates the insistence of a certain discourse of power dominating our ideas about »how to work with users« and often contained in the very social framework determining the establishment of new services. This paper, too, has its experiential parallel in an essay: Boža Napret, among other things, studies the strategies by which the management of such a service can maintain the relations of domination, even though its aims may be different. Having mentioned ideas about »how to work with users«, we may add that a not uncommon attitude towards users of illegal drugs is »only a dead drug-user is a good drug-user«, in which »dead« has benevolently been replaced with »former«. Namely, most measures against drug-using (modelled after the treatment of alcoholism) aim at achiev- ing or maintaining abstinence. From the standpoint of social work, however, this is use- less, since, first, therapy is not within the general scope of social work, and second, social work as such is not concerned with drug-using itself but with social expulsion of the user which is to a great extent a consequence of the above attitude, as well as gener- ates further consequences for the user's conduct and life. In this respect, Peter Stefanoski presents social work that accepts using drugs, or rather, accepts and helps the person regardless of his or her taking drugs. Vida Miloševič-Arnold presents fosterage in Indiana, USA, and compares it with the situation in this field in Slovenia. An essential difference, however, does not concern the organisation of fosterage itself but its preliminaries: in Indiana, it does not seem to be based on mere political will and correspondingly impetuous action but on research of the situation, needs and possibilities. Though it can hardly be denied that political will does have the last word, an approach as rational as this will probably remain un- characteristic for the planning of services (either for children or adults) in this country for a long time yet... Finally, Franc Udovič offers some technical tools for a just assessment of alimonies for children after the divorce of their parents; they will no doubt be convenient for the professionals who have to deal with it, but generally, the paper makes it clear that ad- ministrative solutions of like problems slowly make way for the consensual ones. 357 ABSTRACTS Sonja Žorga TRAINING VOLUNTEERS AS TO THEIR MOTIVATION AND ITS OUTCOME Sonja Žorga, Ph. D., is senior lecturer of developmental psychology at University of Ljubljana Faculty of Pedagogy Introducing the paper, several factors are presented which motivate people to volunteer in pro- fessional institutions and in various actions and projects organised by non-governmental organi- sations. The effects of volunteering are roughly divided into those related to personal growth and self-realisation, professional education of the volunteer, and learning about the institution and the professional's role in it. In its central part, the paper deals with a variety of characteristics and peculiarities of guiding, training and supervising volunteers, presenting, at the same time, a model of tutoring, supervision and training. The author favours the integral approach that fo- cuses on supervision groups. Supervisor (often the professional who heads the project) has a tutoring role in these groups, bringing into play the educative as well as guiding and supportive function of supervision. Jelka Škerjanc A TALE OF ECOLOGY AND POWER Social workerJelka Škerjanc directs an experimental project called Individualised Care of People with Special Needs in the Slovenian coast region. The author focuses on the problem of total exclusion of the handicapped people from discus- sions affecting their lives and their social position. She touches upon the dubious, power-related management of some recently established services for the handicapped which give the impres- sion to be modern and user-friendly, whereas in fact, as regards power relations within manage- ment structures, they are rather like sisters of their criticised big brothers (institutions). The necessity of change within relations of power between professionals and users is emphasised, so that the handicapped will be able to take over control of their lives and of the services estab- lished for their benefit. Peter Stefanoski SOCIAL WORK THAT ACCEPTS DRUG-USING Social worker Peter Stefanoski works at Ljubljana-Šiška Social Work Centre in the field of help related to alcohol and drug using. He is also a therapist in a club of treated alcoholics. The author offers for reflection a possible approach to the work with people who take illegal drugs. His reference is social work that accepts drug-using. He insists on the discourse of social work and its roots in supporting community mental health and social security. The problem of drug-using is therefore discussed in the framework of social integration v. social expulsion of the person who takes drugs. The purpose of social work in these cases is not defined simply as achiev- ing abstinence which is merely one of possible solutions of a problem situation. The final pur- pose is what in the discourse of social work is defined as social integration. Vida Miloševič-Arnold FOSTERAGE IN INDIANA Social worker Vida Miloševič-Arnold is lecturer at University of Ljubljana School of Social Work; her specialty is supervision in social work. The paper presents fosterage in Indiana, USA. Initially, the development and the legal regulation of the field in the USA are compared to those in Slovenia. The procedure of placing a child into a 358 ABSTRACTS foster family is described in detail, as well as a special kind of fostering called therapeutic. The author presents the principles guiding US legislation and professional practice in this form of child care, as well as the way in which regulations and directions in professional work are estab- lished, all of which is strongly linked to research. Franc Udovič ASSESSING ALIMONIES BY AGREEMENT Pedagogue Franc Udovič is marital and family counsellor at Maribor Social Work Centre, former supervisor for mediation at Graz Institute of Family Education. The Slovenian Law of Marital Union and Family Relations regulates, among other things, the ques- tion of assessing alimonies and defines in detail the conditions and elements of the assessment. In practice, however, the issue is often delicate: how to determine the amount that would corre- spond to the receiver's needs as well as to the capabilities of the other side. What is particularly difficult is to justly assess and consider the work and time invested in care and education of underage children by their parents. The paper presents the technique of mediation, in which the alimony is discussed with regard to the planning of future households of each parent and in- cludes their wholesome financial and material situation. Through mediation, the former part- ners seek for a solution (the amount of alimony) that will enable both parents and children to live normally after divorce. Boža Napret THE PROCESS OF DEINSTITUTIONALISATION OF THE UNIT FOR YOUNGER HANDICAPPED WITHIN LJUBLJANA-BEŽIGRAD HOME FOR THE ELDERLY Sociologist Boža Napret is chairperson of Association of the Muscularly 111 social work commis- sion and member of the managing committee of Birografika Bori, a company founded by the Association. The author describes her experience of the »deinstitutionalisation« of the unit in which she lives. Theoretically, she refers to Foucault's and Berger and Luckman's analysis of institutional prac- tices. What is particularly revealing is the kind of »cunning of the mind« which only achieves »changes« that do not alter the fundamental structure of the relationships, at least not intention- ally Jože Frkač VOLUNTARY WORK Jože Frkač is student at University of Ljubljana School of Social Work, second year, and »night watch« at group home Črnuče, part of Transitory Home of the Youth Jarše in Ljubljana. The author, on the basis of personal experiences, seeks for the boundary, or junction, between the professional and the voluntary, between paid and unpaid work. He defines voluntary work as a »capital value«; by the same token, its »profit« depends on the investment. The essay is also a survey and analysis of the group home in which he works as a volunteer. 359 Novi izdaji: Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommeispacher, Valerie Sinason, Moira Walker Spolno nasilje Feministične raziskave za socialno delo Predgovor Darja Zaviršek Zbirka Ženske in duševno zdravje Cena 2500 SIT Traudi Mihalič, Milan Ambrož Samorazvoj za konkurenčnost organizacije Zbirka Management v socialnem delu Cena 2940 SIT Obe knjigi lahko naročite pisno ali po telefonu na uredništvu Socialnega dela Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo • Besedilo je treba oddati hkrati na disketi in v izpisu. Izpis naj ima dvojne razmake (30 vrstic na stran), 65 znakov na vrstico (veUkost znakov: 10 pik). • Besedilo na disketi naj bo zapisano v enem od naslednjih programov: WordStar, WordPerfect, Word for DOS ali Write for Windows, lahko pa tudi v formatu ASCII ali .txt, vendar brez preloma vrstic. • Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številjenja odstavkov. Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo zaznamovane na izpisu. Za citate, opombe naslove ipd. bomo uporabili naš standarden tisk. • Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte zgolj za poudarjeno besedilo, v referencah kakor na zgledih spodaj in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove, razločevanje citatov ipd. • Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi zaradi kakšnega posebnega učinka želeli, da so deli besedila v samih velikih črkah, zaznamujte to na izpisu. • Vse opombe naj bodo v formatu opomb {footnotes ali endnotes) ali pa pomaknjene na konec besedila. • Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so grafike računalniško obdelane (na disketi), se posvetujte z uredništvom. • Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako: Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem društvu. D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields. Women, men and ethnography. London: Routledge. J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.), Lectures in Experimental Psychiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press. J. Chaseguet-Smirgel (1984), ЈЂе Ego Ideal: A Psychoanalytic Essay on the Malady of the Ideal. New York: Norton. — (1991), Sadomasochism in the perversions: some thoughts on the destruction of reality./. Amer. PsychoanaL Assn., 39:399-415. G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2:54-60. Didier-Weil etaL (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Visión. A. Miller (1992), Ih-ama je biti otrok. Ljubljana: Tangram. D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: - (1975), Through Pediatrics to Psy- choanalysis. New York: Basic Books. Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. S črto na začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo ime (v zgledih zgoraj inicialke) lahko tudi izpišete. • Reference v besedilu naj bodo urejene tako: (avtorj, koavtorj leto,: stran,; avtor^, koavtor^ leto^: stran^; itn.); enako, če gre za urednika. Imena istega avtorja ali urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati. Npr.: (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Didier-Weü et al. 1988; Winnicott 1949:145; Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991: 87). Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr. ...po Millerjevi (1992:121) je... ali ...po Millerjevi {ibid.) je... Kadar je referenca izključna aU bistvena vsebina opombe pod črto, oklepaja ne pišite. • Vse tuje besede (razen imen) in latinska bibliografska napotila (ibid., op. cit ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite med poševni črti, npr.:... igra /play/ ...; s takima črtama zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: ..."/družina/ ima funkcijo..."; ...po Millerjevi je "funkcija družine /je/...". • Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v ne manj od 10 in ne več od 15 vrsticah. Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi. • Posebna datoteka, katere ime je priimek avtorja besedila, naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi). V datoteki Y bo torej pisalo: Sociologinja dr. X Y je asistentka na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce. • Če želite, da bi bili v prevodu povzetka ali informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi, jih pripišite v oklepaju. selected contents Sonja Žorga TRAINING VOLUNTEERS AS TO THEIR MOTIVATION AND ITS OUTCOME 275 Jelka Škerjanc A TALE OF ECOLOGY AND POWER 283 Peter Stefanoski SOCIAL WORK THAT ACCEPTS DRUG-USING 289 Vida Miloševič-Arnold FOSTERAGE IN INDIANA 301 Franc Udovič ASSESSING ALIMONIES BY AGREEMENT 309 Boža Napret THE PROCESS OF DEINSTITUTIONALISATION OF THE UNIT FOR YOUNGER HANDICAPPED WITHIN LJUBLJANA-BEŽIGRAD HOME FOR THE ELDERLY 323 Jože Frkač VOLUNTARY WORK 335 EDITOR'S NOTES and ENGLISH ABSTRACTS 357 Published in six issues per year socialno delo 35 (1996), 4 članki Sonja Žorga KAJ LAHKO PONUDIMO PROSTOVOLJCEM IN ZAKAJ: MODEL MENTORSKE SUPERVIZIJE IN USPOSABLJANJA 275 Jelka Škerjanc ZGODBA O EKOLOGIJI IN O MOČI 283 Peter Stefanoski SOCIALNO DELO, KI AKCEPTIRA UŽIVANJE DROG 289 Vida Miloševič-Arnold REJNIŠTVO V INDIANI 301 Franc Udovič ODMERJANJE PREŽIVNINE Z DOGOVARJANJEM 309 eseja Boža Napret POTEK DEINSTITUCIONALIZACIJE ENOTE ZA MLAJŠE INVALIDE V DOMU STAREJŠIH OBČANOV 323 Jože Frkač PROSTOVOLJNO DELO 335 poročili OD MITOLOŠKEGA POMENA ŽENSKE ZAPOSLITVE DO PRISILNE NEZAPOSLENOSTI (SEMINAR »SPOL V TRANZICIJI«. SAMARA, 24.-26. 5.1996) • Darja Zaviršek, Pavla Raposa Tajnšek 341 DRUGA DRŽAVNA KONFERENCA O ZAGOVORNIŠTVU (PORTOROŽ, 29.-30. 3.1996) • Katarina Gorenc 347 recenziji R. JARVIS, M. GLOSEN, D. HERMANN, A. LEONARD (1991 ), AIDS LAW • Andreja Kavar-Vidrлar 349 AWOL - ČASOPIS ZA SOCIALNE ŠTUDIJE. LETO 1 (1995), ŠT. 1-2 • Darja Zaviršek 353 povzetki SLOVENSKI , 355 ANGLEŠKI 357 ISSN 0352-7956 UDK 304+3Ó