smo prodirali proti vrhu. In končno smo bili no najvišji točki, vse naokrog so strma pobočja in ostri grebeni hiteli nekim v globoke doline, vrh Oltarja, gore, ki je med najbolj zapuščenimi v Julijcih. Kaj smo občutili takrat? Silno sprostitev, ki ji ni enake v navadnem življenju, srečo nad nenavadnim dogodkom. Verjetno se nam je zdelo, da smo pustili vse spone dolinskega življenja daleč spodaj med zelenimi gozdovi in da smo tukaj v nekem drugem svetu, svetu brez razočaranj, kjer ni norm, ki bi črtale našo življenjsko pot. Razgled z vrha je pred nas postavljal mnoga nerešena vprašanja. Kaj vse se vidi od tod? In zopet je bil Uroš tukaj in nam je z očetovsko potrpežljivostjo razlagal to širno lepoto. Polovico obzorja je zakrival Triglav s svojo ogromno severno steno. Kako prav je imel Kugy, ko je dejal, da Triglav ni gora, ampak kraljestvo. Globoko pod nami pa smo ogledovali našo gaz, ki se je vila nekam v skalovje pod nami. Bivak se nam je zdel od tu tako majhen kot igračka iz otroške domišljije. Na drugi strani pa smo v divjem zatrepu Velike Dnine, tam pod previsna steno Velike Mortuljške Pance slutili bivak 1, ki pripet z jeklenimi vrvmi v steno daje zavetje samotnemu popotniku. Tik pred nami pa kipi v nebo škrlatica s svojo severno steno, ki se v divjih skokih poganja v globino. Do tja drži nazobčan greben, po kote• rem drži plezalna smer. Vsi smo si jo želeli spoznati, ko bomo alpinisti, sposobni premagovati težave, ki nas čakajo na tej poti. Toliko lepot se nam je razvrstilo, da smo bili v svoji mladostni nerazvajenosti kar opojeni. Gledali smo in naša srca so vriskala v iskrenem veselju. Nismo se mogli sprijazniti s tem, da moramo nazaj v dolino in da bomo že jutri v šolskih klopeh razmišljali o tej uri kot minuli. Vse bi radi doživeli naenkrat, vendar nas je Uroš iz sanj postavil no trdna tla in ukazal sestop. Za nami je ostajala gora, prva na naši gorniški poti. Hvala njemu, ki nam je pokazal to pot. Ko danes po desetih letih razmišljam o tej turi, se mi zdi, kot do se je zgodilo včeraj. In tu