—    75    —
Popis
v
smreke u Vitinjski fari na Štajarskem, na kateri so si nekteripodobo matere bokje viditi domišljevali.
Menda ga ni več na Slovenskem kota, kjer bi še De bili zaslišali koliko toliko čudovitega pripovedati o neki smreki u Vitinjski fari naštajarskem, h kateri je lansko leto jezero in jezero ljudi, mladih in starih , zdravih in bolnih, posebno iz kmetiškega stana od vsih slovenskih krajev romalo. Ker se je pri njej mnogo popotnikov zavedlo in očitno spoznalo, da je temu romanju samo dobičkarija pot napeljala, se je sploh mislilo, da bo spomin na smreko za vselej zaspal, da bo romanja do nje za naprej konec, berž ko bo zima s svojem belem pertom trudno zemljo zakrila. Pa zemlja še ni bila letos svojega lica pridno izpod merzle odeje pomolila, glej! smo vidili sopet novih romarjev, ki pritekajo, kakor lastovice u pervi spomladi. Ker je po takem čutiti, da se za temi prihodniki še veliko družin giblje, ki so na toplejo letino svoj prihod do naše smreke odložili, jim hitim prijateljski na proti in jim te lističe za popotnega tovarša priporočim. Želim, da bi se vsi, ki so se na ta pot namenili, ali clo zaobljubili, z njimi dobro soznanili, in scer nekoliko pred, ko bo popotnica pečena. — Ker se ta tovarš ni le en dan ali le nekoliko ur pri smreki mudil, kakor drugi romarji, temuč je celih šest mescov okolo nje opraviti imel, vam bo to, kar se je pri njej godilo, tako na tenko vedil povedati, da noben romar, nobena be-račica tako. Ako bi ga morebit nekteri po strani glede, njemu vkljub ravnali, obljubim , da ga bodo serčno objeli , kadar se bojo na dom vernili.    Cujte popis!
Binkoštno saboto lanskega leta, to je, 7. junia 1851 , se je na doljnem Štajarskem u Vintinjski fari 5 ur nad Celjem, visoko u Pohorski kmetški okolici Paki, iz Berložnikove hiše glas zagnal, da ste njegove naj mlajši hčeri Tereza, kije 12 let, in Jerčika, ki je 9 let stara, u domačem gaji, kjer ste ovce pasle, čudovito prikazen matere božje vidile. Pripoveduje se namreč, da je Tereza bila zagledala belkastega goloba, ki se je ravno med razsohe dvaverhnate smreke bil vsedel, in ko ga je svoji sestri Jerčiki kazala, rekoč: „glej, glej lepega goloba!" ji je Jerčika odgovorila: wto ti ni golob, to ti je le mati božjaa. Tereza ni nobene matere božje vidila, Jerčika pa je od tiste dobe terditi začela, in še dan današnji terdi, daje na dvaverhnati smreki u domačem gaji mater božjo vidila, in da ji je mati božja tri reči povedala, katere pa nobeni živi duši na svetu razodeti ne sme *).
To prigodbo so Berložnikovi začeli sosedom raz-glasovati,   sosedje so jo dalje raznesli,   in ob   kratkem
*) Nekiga dne sim Jerckino mater prašal: »Alj vam je Jerčika že razodela. kar ji je mati božja povedala?« »»Tega ne sme ona nikomur povedati««, je bil odgovor. »Pa to bote vi vender vedili, ako ji je Maria kaj dobrega in veselega, ali žalostnega povedala«, jo dalje prasam. »>Nič žalostnega, temuc samo dobrih in veselih reci««, mi Jerčkina mamka odverne. In nekaj minut pozneje sim pa clo zvedil tiste tri reči, katerih Jerčika nobeni živi duši povedati ne sme. Perva reč je: da bo na njihovi njivi nekoliko niže od smreke cerkva Matere božje in pa kapelica postavljena. Druga, da bo za naprej pri njenih stariših revšina se u bogastvo spremenila. Tretja, da bo Jerčika enkrat ravno zravno Marije u nebesih sedela.
je glas o tej prigodbi ves slovenski svet prešinil in jezero in jezero ljudi zmezil, da so, kakor sim že gori povedal, sami gledat hodili, kar se jim je pripovedovalo o imenovani prikazni.
Mesca julia in augusta so bile tri ceste, vse steze in poti, ki se u Vitinji stikajo, radovednih in pobožnih popotnikov tako polni, da so se teško eden drugemu ogibali. Ko deželski orožniki (žandarji) to nenavadno shajanje na Pako zapazijo, grejo tudi oni gledat, kar je ljudstvo gledat hodilo na dvaverhnato smreko. Ker pa na njej niso ničesar čudovitega vidili, so jo u pričo obilnega ljudstva posekali.
S tem bi bil gotovo konec vsemu shajanju na Pako storjen, —ali popotniki, ki so to smreko obiskovali, so obilno dnarjev na Paki zapustili. Berložnikova Jerčika je veliko lepih darov bila dobila; njeni sta-riši se niso nikolj tako dobro počutili, ko ravno ob teh srečno napeljanih shodih. Pa tudi njegovi sosedi, in sploh cela Vitinjska fara je na lepem na premnogi gro-šič naletela, o katerem se ji pred nikdar ni sanjalo. Pačani so tedaj hitro zapopadli, da jim je Berložnikova smreka in njegova Jerčika zlati izvirk u njih okolico napeljala bila. Da bi se jim ta izvirk s poseka-noj smrekoj ne posušil, je bila Jerčika naprošena, na drugi smreki Marijo zagledati. Jerčika, katera svojo mater u teh rečeh rada uboga, je ljudem še tisti dan na drugi tamkej stoječi smreki Marijo kazala, katere pa nihče drugi ni vidil. Pa ljudstvo je bilo zadovoljno, da jo je le Jerčika vidila.
Da bi ta nova smreka ljudstvo ravno tako na se vlekla, kot ga je poprejšnja, so domači Pačani pa tudi unanji obiskovavci Pake si veliko prizadeli. Pačani so bili kmalo glas zagnali, da se je žandarju, ki je dvaverhnato smreko posekal, desna roka posušila; da je Vitinjskih duhovnov jeden oslepel, ki je ljudi razgovar-jal, da naj ne hodijo na Pako; da je veliko bolnikov pri novi smreki ozdravelo; da so sedanji Lavantinski škof zato zboleli bili, ker shodov na Pako podpirali niso, in da so sopet ozdraveli, berž ko so se bili k smreki na Pako zaobljubili, in da so svojo zaobljubo, u kmetiško oblačilo preoblečeni, nek dan pri smreki dopolnili itd.
Vse to so presne laži, katere malopridni po svetu trosijo. Žandar, ki je smreko posekal, je še dan današnji čisto zdrav, kakor je bil. Duhovnov u Vitinji, pa tudi na dalječ od Vitinje ne vemo nobenega, da bi bil telesno oslepel. Bolnikov, ki so iz daljnih krajev na Pako prilezili, ni tamkej nobeden ozdravel, ampak njih mnogi od težavnega pota izdelani in vtrudeni so se veliko bolj bolni iz Pake na svoj dom vernili. Kar milo-stivega knezoškofa Lavantinskega zadene, je res, da so bili na svojem apostoljskem potovanju lansko jesen u Celji po božjem naklučji zboleli, in so po božji milosti tam sopet ozdraveli. Da bi bil pa kdo Njih zaobljubo k smreki na Pako slišal, ali Njih pri tisti smreki na Paki vidil, tistega še dozdaj ni nobena človeška mati rodila.
Največo laž o imenovani prikazni je nek dobič-karski zaplotnik s tem po svetu pokadil, da je veliko jezer podob natisniti dal, na katerih se na smreki bela podoba matere božje vidi. Ker je ta lažnjivi prerok u ovčjem oblačilu brezštevilno teh tablic že razprodal, brez da bi se hotel Slovencem razodeti, je čutiti, da bo on svoje sleparstvo še dalje gonil, dokler bo lehko-verno ljudstvo njegove podobe kupovalo.
Na to bi mi utegnil kdo prigovoriti, da jih je jezero in jezero, kateri so pripravljeni pri živim Bogu priseči, da so u resnici podobo matere božje na večkrat omenjeni smreki vidili. — Poterpite nekoliko in preberite moj popis do kraja.    (Dalje sledi.)
—   82   —
Popis
v
smreke u Vitinjski fari na Stajarskem, na kateri so si nekteri podobo matere božje viditi domišljevali.
(Konec.)
Kar sim ob tem trojnem obiskanju smreke zvedil, je bilo zlata vredno; vender me je se skerbelo zvediti, kako se je ta reč začela, in to zvediti sim še pozneje dvakrat smreko in Pačane obiskal in scer zadnjikrat 27. januara 1852. Obadvakrat sim nekoliko ljudi pri smreki našel, podobe pa  nisim na njej nobene več zapazil.
Zravno tega, da sim ta široko razglašeni čudež sam na Pako preiskavat hodil, sim tudi Berložnikove ljudi in njegove sosede na tenko izpraševal za vsem; karkoli se mi je dozdevalo, da bi me mojemu cilju bliže pomakniti utegnilo.
Ob tem izpraševanju in zvedavanju sim na neverjetno sirovo neznanstvo, na tako gosto slepoto u ker-šanskih rečeh zadel, in toliko o tem debelih laži slišal, da bi z njimi lahko cele bukve napolnil. V tej njih slepoti in temi se je včasi kako zerno zasvetilo, katero sim hitro pobral, ter ga svetu na ogled položim.
Berložnikova rodovina znese vkupno 12 oseb. Njih   najstareja   oseba  ima   69,  najmlajša  7   let.    Te
ljudi je, pred ko so se shodi u njih gaj bili začeli, terdo> siromaštvo stiskalo. Polni nabožnega prazno verstva, so samo v njim pomoči iskali si svojo revšino izboljšati, zatorej so se delu svojega stana skoro čisto odvadili. Ker jim praznoverske misli zmirom po glavi rojijo, so se že pretečene leta večkrat med saboj pogovarjali in si želje razodevali, da bi Bog vender tudi na njih dva-verhnati smreki hotel kak čudež storiti, kakoršni se je na dvaverhnati smreki na Oslovi gori pri Belili Vodah u Škalskem okraju pred nekimi leti godil, kamor se iz Pake prav lepo vidi. Berložnik mi je pripovedal, da Bog na dvaverhnatih smrekah posebno rad čudeže dela. Za poterjenje tega mi je povedal, da je na Oslovi Gori dvaverhnata smreka stala, da se je med njenima razsohama svet križ prikazeval, pred katerega je nekega kmeta vol klečat hodil. To je sprožilo obilne shode do tiste smreke, in ljudje so pri njej toliko dnarjev ubogaime dajali, da so pred tremi leti na tistem mestu , kjer je dvaverhnata smreka stala, začeli veliko cerkvo svetega križa zidati.
Neki Pačan mi je razodel, da so tudi Ber lož ni-ko vi med razsohe svoje dvaverhnate smreke vsako-verstne podobe svetnikov postavljali, so krave in ovce k tisti smreki gonili, pa nobeno živiuče ni hotlo tam pokleknovati. (Berž ko ue , da še ti ljudje niso bili zve-dili, da goveda in ovce gotovo pokleknejo, ako u kaki jamici soli najdejo, katere drugač doseči ne morejo).
Berložnikovi so tudi že prejšne leta pripovedovali, da sta na njih zemlji, nekoliko pod dvaverhna-toj smrekoj nekdaj nunski klošter in pa cerkva Matere božje stala, katera so ajdovski Francozi nekdaj dolgo poderli! !!
Pred tremi leti na svete Višarje grede so Berložnikovi ljudje tudi Bokersdorf na Koroškem obiskali, ker se je govorilo, da se tamkaj u nekem gaju Mati božja pastirjem prikazuje. Berložnikovi niso tam tiste prikazni vidili, ali to so bili zapazili, da so romarji tiste pastirje lepo darovali.
V njih pogostnem, že privajenem praznovanju so jim njih dvaverhnata smreka, sveti križ na Oslo vi gori in Bokersdorf vedno u mislih in na jeziku bili. Pastirji u Bokersdorfu so jim luč prižgali, kako bi se shodi tudi na Pako u njih gaj napeljali.
Lansko leto je bila teden pred Binkoštmi stara Berložnica sopet na sv. Višarjih, od kodar je binkoštni pondeljk domu prišla. Ko domu pride, zve, da ste njeni vnukinji prigodbo o golobu in Materi božji sosedom že razglasile. Ta prigodba se je bila pod Berložnikovoj strehoj nekoliko dni popred, ne pa u njegovem gaju izlegla. Ko so se sosedje in drugi okolj njegove smreke shajali, je ona hinavsko jim pripovedovala, da so Zab-nički gospod tehant v četertek pred Binkoštmi na sv. Višarjih vsim romarjem oznanili, da se bo na Pa k i na neki smreki na binkoštno saboto velik čudež godil, da se bo na njej Mati božja prikazovala, katero bojo pa le tisti vidili, ki so v posebni gnadi božji!!!
Berložnikov sin J., zdaj 23 let star, je poprejšne leta, dokler je še pastir bil, večkrat za kratek čas u skoro domačih smrek z nožičem vsačih kak križec, včasih kako hišo, ali cerkvo, včasih kako človeško podobo zarezal, in je vidil, da se take podobe, kadar smolo spustijo, na soncu prav lepe prikažejo. Da bi toraj ra-zun njegove sestre Jerčike tudi drugi obiskovavci na smreki kako podobo zagledali, je J. tedaj pa tedaj visoko na njenim steblu enake podobice napikal. Ob večerih, kadar ni bilo veliko unajnih romarjev vkup, je on Iampice na smreko nosil, in vošene svečice na veje pritikal in zažigal, je včasi kako vošeno, včasi kako papirnato podobo na smreko pritisnil; — in te čisto naravne reči,   katere   so   priprosti  obiskovavci  rajši   za   čudež
—   83   —
vzeli, kot da bi se bili o njih sleparski malovrednosti prepričali, so pretečeno leto najmanj stotavžent romarjev iz Štajarskega, Koroškega, Krajnskega in Horvat-skega k sebi privabile!!! — Zarajtanih denarjev od teh romarjev je na Paki 1135 goldinarjev, nezarajtanih pa lehko da še več ostalo.
Tega dobička Pačanom nezavidim , žalim pak, da poglavarji niso glasovitega čudeža odkraja ojatro|pretresti dali, dokler še ni bilo toliko sveta osleparjenega.
Pačani bi za letos več ne vedili, kako bi ljudstvo k svoji smreki mamili, ako bi jim neke dekline iz Ruš (Maria Rast) za Dravoj ne bile čedne podobe matere božje lansko jesen darovale. Ta podoba iz lesa, 12 palcev visoka, v svitlo belem oblačilu, s pozlačenoj kronoj na glavi, s poobešenemi rokami, od katerih se ji pozlačeni žarki na tla spušajo, z rudečimi jagodami (koravdami) okoli vrata, stoji blizo smreke na oltarji u kapelici, katero je Berložnik iz desek nalaš za njo napravil. Letošnji prihodniki, (kateri imajo vero za gore prestavljati!) so si dali od Pačanov dopovedati, da se je ta podoba lani na smreki prikazovala! — Pred njoj stoji bel glinast krožnik za denarje nabirati, iz katerega jih Berložnik vsaki dan po večkrat ogreblje, brez da bi za nje komu odgovor moral dajati. — In s temi denarji, katere laž in sleparstvo u plajšupobož-nosti goljufanim popotnikom nemilo iz žepov muzga, s temi denarji bi si Pačani radi cerkvo ? hišo božjo? postavili! — Kdor pomisli, da je naš izveiičar Jezus Kristus svoji cerkvi resnico za uklado podložil—resnico, za katero je svoje življenje na križu pustil — resnico, kateri za ljubo so tudi njegovi a posteljni in učenci najstrašneje muke — smert voljno preterpeli: tistega mora strah in groza obhajati, slišati, da si tukaj nekteri prizadevajo na uklado laži z izgoljufanimi denarji božjo hišo staviti!
Pa vender, mislimo si, da bi se tukaj v resnici cerkva postavila, bomo pa vender zategli verovati, da bi katoljška cerkva tacega duhovnika izmogla, kateri bi se prederznil najsvetejši ofer sv. maše u cerkvi opravljati, za katero je osnova u peklu narisana bila, pod katero je sam peklenski satan svoj pervi vogelni kamen vložil, katera bi na ukladi laži in sleparstva stala!
Iz tega bo vsak lahko posnel, da tisti, ki na P ako k smreki romajo, brez vsega dušnega dobička, samo grešno sleparstvo v njegovi hudobii poterdujejo in podpirajo, in po takem Bogu popolnoma — nasprot stopajo.