D-169 Odmevi Prof. dr. Miloš F. Kobal Spoštovana gospa urednica, v Zdrav Vestn 2010; 79/10 sta Barbara Nerat in Gregor Pivec objavila članek »Fo- renzična bolnišnica skozi zgodovino kazen- skega prava in forenzične psihiatrije«. Članek zahteva nekaj dopolnitev pa tudi popravkov, ki izhajajo iz dolgoletne zgodo- vine forenzične psihiatrije na Slovenskem. Točna je ugotovitev avtorjev, da »foren- zična bolnišnica« kot samostojna ustanova v Sloveniji (še) ne obstaja. Trditev, da je ta v slovenski ureditvi »popolna neznanka«, pa terja, da jo iz njene poševnosti postavimo na vodoravnejša tla. C. kr. Avstrija je imela to področje »pri- merno urejeno«. V vsaki pomembnejši psihiatrični bolnišnici je obstajal poseben »priporniški oddelek«, ki ga je v takra- tni Jugoslaviji in tudi po l.1945 podedovala osrednja slovenska psihiatrična ustanova »Bolnišnica za duševne in živčne bolezni Ljubljana Polje«. O tem oddelku, katerega naziv je pravno in medicinsko sporen, bi mogli govoriti na podoben način, kot so bile kritike obravnanja »forenzičnih bolnikov« skozi zgodovino, kar sta avtorja podrobno pojasnila v svojem članku. Čeprav je nudila v tistih časih psihatrična bolnišnica podobo »totalne institucije«, pa je bil »priporniški odelek« najbolj beden v takrat bedni podobi psihiatričnega hospitala. Po letu 1968 smo želeli stanje korenito spremeniti. Kot takratni predsednik Repu- bliškega zdravstvenega sveta (1969–1972) sem ob izvajanju razvrstitev na sekundarne in terciarne bolnišnične dejavnosti predla- gal, da postane forenzična hospitalna de- javnost terciarna in dobi prostore v drugem nadstropju stavbe v Ljubljani, na Poljan- skem nasipu 58. Ti naj bi bili namenjenini “forenzičnim bolnikom” iz vse Slovenije. Vendar so se takšnemu predlogu odgovorni v psihiatričnih bolnišnicah uprli, češ da gre za poskus Klinične bolnišnice za psihiatrijo v Ljubljani, da si prilasti vso aktivno psihia- trično populacijo, njim pa bi ostalo ukvarja- nje s kroničnimi psihiatričnimi bolniki. Kljub vsebinskemu nesmislu takšnih ugovorov je bilo jasno, da bo poslej morala vsaka bolnišnica sama reševati obravnavanje »forenzičnih bolnikov« svojega območja. Klinična bolnišnica za psihiatrijo v Ljubljani je za svoje gravitacijsko območje ustanovi- la »oddelek za forenzično in socialno psi- hiatrijo« (v nadaljevanju »oddelek«) prav na Poljanskem nasipu 58. Probleme širšega prostora smo reševali skupaj in odlično so- delovali s prim. dr. Jožetom Felcem v Idriji in dr. Marijanom Preglem v Ormožu. Dejav- nost v teh treh bolnišnicah je dejansko pred- stavljala »forenzično bolnišnico«, ob njej pa še razvejano forenzično psihiatrično dejav- nost, zlasti v poudarjanju kar najbolj jasnih načel psihiatričnega izvedenstva. Zasilna in »začasna« organizacija se je torej obnesla. Zato sem predlagal slovenski psihiatriji uporabo istih postopkov pri vseh morebitnih »forenzičnih bolnikih«.1 Do l. 1998 na »odprtem forenzičnem od- delku« v Ljubljani in drugod ni bilo nobenih posebnih težav; zdravljenje in rehabilitacija sta bili enaki kot na sploh v psihiatriji, var- nost kot najpomembneša družbena zahteva pa je bila zagotovljena. Zato smo lahko o »oddelku« kot o uspešnem poročali v doma- či in mednarodni strokovni literaturi.2,3 Bilo bi preveč lepo, če bi si domišljal, da je bil »oddelek« pri zdravnikih in osebju Centra za mentalno zdravje, kjer je gostačil, sprejet na enak način kot pri njegovih tera- pevtih. Po desetletjih tihega soglasja in ra- zumljivih napetosti so se odločili za njegovo ukinitev. V ožji psihiatrični kliniki v Polju naj bi se »oddelek« (ponovno!) nadaljeval. V želji, da izboljšamo položaj »forenzičnih bolnikov« v varovani in intenzivni enoti v Polju, me je takratna direktorica prof. Ko- cmurjeva povabila kot svetovalca za foren- zično področje (2001–2004), sama pa je na tej enoti prevzela zdravniško delo. Enota je tako postopoma izgubljala značilnosti neka- kšnega nadomestka in tujka v okviru klinike. V letu 2010 pripada ta dejavnost intenzivni enoti (I/1) Kliničnega oddelka za klinično psihiatrijo (Polje), njen zdravnik Matjaž Košorok, dr. med., pa s primerno zavzeto- stjo skrbi za 13 bolnikov. Tudi v tem letu se v enoti kažejo nekatere značilnosti: v primer- javi s preteklostjo je manjše število bolnikov s funkcionalnimi psihozami (zlasti shizofre- nijo); razvejana zunajbolnišnična dejavnost pravočasno zajame marsikaterega bolnika, D-170 Zdrav Vestn | december 2010 | Letnik 79 Odmevi Na ta način se uresničujejo ugotovitve nekaterih, zlasti V. Jakulina, da varnostni ukrepi te vrste ne sodijo v kazenski zako- nik, saj pri storilcih družbi nevarnih dejanj ni mogoče ugotavljati krivde, in varnostni ukrep zanje ni kazenska sankcija. Ne upam si dvomiti, da soavtorica članka kot pravnica pozna dogajanje na tem področju. Ureditev tega področja je torej odprta. Nekaj logike bi bilo, da bi varnostne ukrepe kot način obravnave za nekatere psihiatrične bolnike uvrstili v Zakon o duševnem zdrav- ju. Vendar je ta v sedanji, po večini neustre- zni obliki (primerjaj A. Žmitek 6), namenjen bolj »obsodbi« psihiatrije kot nekakšne re- presivne nevšečnosti za družbo. Varnostni ukrepi v Zakonu pa bi vznemirjali psihiatriji nenaklonjene ustvarjalce, saj bi opozarjali na sicer občasno, vendar realno nevarnost posameznih bolnikov. Avtorja, če ju pravilno razumem, se za- vzemata, da naj bo namestitev storilca v »fo- renzično bolnišnico« ukrep znotraj sistema »kazenskih sankcij«, obravnavana tematika pa naj »ostane v pristojnosti kazenskega pra- va«. Ne vem, kakšne ideje še krožijo v prav- niških krogih. Navedeni člen KZ govori »do uveljavitve zakona«, torej obstaja možnost, da se psihiatrični varnostni ukrepi uredijo s posebnim zakonom, isto bi hkrati veljalo za »forenzično bolnišnico«. Verjetno pa nihče ne meni, da bi o njej in izreku ukrepov od- ločal kakšen priložnostni organ, razen sodi- šča. Sodišče bo v vsakem primeru tisto, ki bo po temeljito izvedeni preiskavi nevarne- ga dejanja, oceni izvedenstva in obravnavi, odločilo o izreku psihiatrično relevantnega varnostnega ukrepa katerekoli vrste, name- stitev v »zavod« pa je bila že dosedaj (preko mnenja posebne posvetovalne komisije pri Ministrstvu za pravosodje) nekoliko bolj za- pletena. S kolegialnim pozdravom Miloš F. Kobal ki bi lahko iz bolezni razvil nevarno vedenje. Več je torej »mejne patologije«. Ni presene- tljivo, da je bil pri pomiku k »mejnosti« pri posameznem bolniku varnostni ukrep tudi neprimeren. Pri »mejnosti« gre večkrat za neustrezno prepletanje izvedenca , odvetni- ka in sodišča, ki vidijo v neprištevnosti sto- rilca določeno prednost, v resnici pa mu je varnostni ukrep (npr. zaradi dolgotrajnosti) lahko le v škodo, pa še glede obravnave je neprimeren. Upoštevaje potrebo po poenotenju so- dnopsihiatrične dejavnosti je ob preselitvi zamisel o samostojni »forenzični bolnišni- ci« (kot enem izmed možnih naslovov) spet oživela. Prof. Ziherl je celo izdelal njen načrt kot diplomo svojega menedžerskega študija, prof. Kocmurjeva je priprave nadaljevala, osebno sem pa zamisel podpiral. Lokacijo so takrat našli v stranskem objektu bolnišnice v Polju, ki bi bil dovolj oddaljen od klinike in hkrati v povezavi z običajno psihiatrično dejavnostjo, da ne bi postala »otok norcev« (Soubiran). Nadaljnje usode teh prizadevanj ne poznam. Morda je v članku obeh avtor- jev skrita želja, da bi forenzično bolnišnico ustanovili na mariborskem področju, kar je prav tako primerno, le materializirati je tre- ba njihove zamisli. Znaten del članka je posvečen psihia- tričnim varnostnim ukrepom, pravzaprav le tistemu obveznega psihiatričnega zdra- vljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Ni omembe varnostnega ukrepa zdravljenja na prostosti, ki posebej humanizira to področje in ki daje tudi predvideni »forenzični bolni- šnici« dodatne možnosti za obravnavo, tako v hospitalu kot v zunajbolnišnični in ambu- lantni dejavnosti.4 Pri citiranju avtorja nista uporabila 3. iz- daje mojega učbenika,5 kjer bi našla navedbe o revolucionarnih spremembah položaja in uporabe teh ukrepov. Psihiatričnih varno- stnih ukrepov namreč v novem kazenskem zakoniku ni več.V čl. 376 KZ je določilo: Do uveljavitve zakona, ki bo urejal ukre- pe obveznega psihiatričnega zdravljenja ne- prištevnih in bistveno zmanjšano prištevnih storilcev, se uporabljajo določbe o varnostnih ukrepih po 64. in 65. členu ter določbi drugega in četrtega odstavka 63. čl. KZ. D-171 Odmevi Literatura 1. Kobal M. Abrnormni storilec družbi nevarnih de- janj v okvirih sodobne psihiatrije. Revija za krimi- nalistiko in kriminologijo 1974; 4: 239–46. 2. Kobal M, Žagar D. An Open Forensic Psychiatry Ward Organised as a Therapeutic Community. Therapeutic Communities 1994; 4: 265–72. 3. Kobal MF. Trideset let oddelka za forenzično in socialno psihiatrijo Psihiatrične klinike v Ljublja- ni. Revija za kriminalistiko in kriminologijo 1998; 3: 304–6. 4. Bavcon L, Kobal M, Kobe P, Kraut V, Šelih A. Položaj duševno abnormnih storilcev kaznivih dejanj v sodobnem kazenskem pravu. Ljubljana: Sklad Borisa Kidriča in Inštitut za kriminologijo, 1969. Tipkopis. 5. Kobal MF. Psihopatologija za varnostno in pravno področje. 3. izd. Maribor: Fakulteta za varnostne vede; 2009. p. 224–8. 6. Žmitek A. Zakon o duševnem zdravju. Zdrav Ve- stn 2010; 79: 537–43.