Pavliha n XI. Modri ✓rez dolgo let sva spet se sešla. Pod Himalajoj tam nekje Na kolodvoru sem ga našel. Z menoj vred vlaka čakal je. Široko sedel je na zofi, Z zelenim turbanom pokrit, V kaftanu svilenem in pestrem — Moj maharadža Sol i m an. Nad glavoj muhovnik je velik Mu držal črn in suh evnuh In neprestano hlad mu pihal In branil sitnih ga je muh. Takoj mc spoznal je mogočnik: »Iloho, Pavliha, dober dan! No, sedi bliže!« mc povabi Ter seže mi celo v roko. Ta roka drobna in okrogla! Na prstu vsakem prstan zlat, ln ti briljanti, dijainanti — Kako se to iskri, iskri! In sedel tam sem mu nasproti In knežji hvalil mu obed, Ki vžival ga pred nekaj leti Za njega mizoj sem ga jaz. i Jutrovem. maharadža. In dobro del jc maharadži Moj prostodušni hvalospev; Črez tolsto, rjavkasto obličje Smehljaj sijal mu je sladak. In pušila sva papiroske Pa menila se to in to . . . Zdaj mir po tvojih jc deželah r O maharadža! vprašam jaz. Saj veš, kako je bilo takrat, Ko bil sem zadnjikrat tvoj gost: Upor krvav divjal nekje jc V deželi gorski tiste dni. Jaz sam sem boje videl tiste, Saj sam potoval sem onod; In vem, zakaj ubogo ljudstvo Jo vzdignilo se bilo tam. Glad bil" jc kriv nemirov strašnih: Premalo kruha — preveč ust! O kaj ljudi pomrlo takrat Od lakote jc! To jc strah! . . . In zdaj spet mir jc, kakor slišim. In v kratkem si napravil mir! O saj sem vedel, saj sem vedel — Vladar jc moder Soliman. Gotovo dal~si vstašem kruha, Nasitil lačne si ljudi; Zakladnice odprl si svQje, Bogastvo razdelil med nje . . . Potem pa vvedcl si reforme V deželah svojih, to se ve! Izgnal krivičnost si za mejo, Pravičnost posadil na tron. In odložili so orožje Uporniki, scve, sami; Odpustil si jim veledušno . . . Tako naredil ti si mir . . . In topo gledal maharadža In s trudnimi mc je očmi; In dolgočasi) se jc vidno, Ko to govoril sem pred njim. »Ha-ha, prijatelj moj, Pavliha!« Mi zagrohoče se na glas — »Tako krotil bi ti upore? Tako pri vas se dela mir?! Ha-ha, ha-ha, ha-ha, ha-ha-ha! Drugače delam mir pa jaz! Čemu imam vojake svoje? Čemu topove in smodnik?! Moj ljubi, to jc šlo prekrasno! V par dneh zadušil sem upor: Vse postrelit sem dal jih vstaše, Do zadnjega vse dal pobit!« XII. Hadži Hilmi. X)adži Ililmi živel jc pobožno, Sveto živel jc, bogaboječe. Vsako leto je potoval v Meko, Vsako leto šel na grob prorokov. Čista bila duša je njegova, Čista, kakor sneg na novo padli. Lahka bila duša je njegova, Lahka kakor ptička brzokrila; Težka bila lc so dobra dela, Dela, ki jih Hilmi je ostavil. Kajti mrtev že je hadži Hilmi, Mlad umrl jc, in pred leti tremi Preselil se v raj je k Mohamedu... Roma ljudstvo rado na gomilo, Na gomilo Hilmija svetnika. Zmerom zelen grob njegov je sveži, Zmerom zelen in lepo obdelan. Rož vsajenih jc na njem dišečih, Rož vse leto pisano cvetočih. In dišava sladka in opojna, Ki jo rože dihajo iz čašic, Ni dišava to cvetlična zemska —■ Čednosti so marveč ljubeznive Lepe duše hadžijeve mlade .. . Roma ljudstvo rado na gomilo, Na gomilo Hilmijevo slavno — Samo žensk ne vidiš nikdar tamkaj! Nikdar ženska ne približa noga Hadžijevi se gomili, nikdar. Toda danes! ... Spet vse polno ljudstva. Ob gomili množica se gnctc. Spet so prišli Hilmiju se klanjat Romarji iz daljnjih krajev vztočnih. Sami moški v pisanih kaftanih, S pisanimi turbani na glavah; Sami moški, mladi in pa stari, Bogatini in pa siromaki. Tod stojijo v krogu ob gomili Pa molitve šepetajo tihe, Prebirajc jagode na molkih. Glej, kdo bliža romarjem se zdajle? Dolga vrsta — žensk! Je-li mogoče? Pristopile tiho so h gomili, Snele z lic so jašmakc si bele . . . A! prekrasne romaricc mlade! Ena lepša, bogme, kakor druga. »Kaj pomenja to, v proroku bratje?« Vprašajo se romarji strmeči, Sred molitve zmoteni obstavši. Vseh uprte so oči v mladenke, Ko uganko živo jih motrijo . . . »Radovedni ste, pokaj smo prišle« — Oglasi se romaric vodnica — »Radovedni, moslemi ste dragi? Prvikrat smo tukaj in pa zadnjič, Prišle smo, da vam odgovorimo! Mlade smo, kaj ne? in lepe tudi! In še vam pogodu smo nemara . . . Ni pogledal pa nas Hilmi mladi, Lepi hadži, dokler je še živel. Ni ozrl se nikdar v nas nobeno, Ni pogledov vračal vročih naših, Ampak hladno nas jc on preziral! A ljubile vse smo ga po vrsti! Kajkrat pač smo srečale ga nalašč, Kajkrat me za njim smo vzdihovale! Vse to vedel Hilmi jc pokojni. Brez srca pa bil je lepi hadži, XIII. Allah 'J!cdnc tri že trajc vojna, Vojna divja in krvava. Koder hodiš, sama groza! Strah, trepet in beda vlada. I deželo sultanovo I državo šahovo je Opustošil handžar bojni. In kopita kruta konjska Poteptala so livade, Pomandrala polja žitna . . . Padlo tukaj, padlo tamkaj Že vojakov je veliko. Vojna pa šc nima konca, Bil se ni šc boj veliki, Odločilni boj poslednji .. . Kdo bo zmagal? Sultan Mehmcd? Ali Mirza-šah ? Koderkoli sem potoval Po deželi Mehmedovi, Džamije so bile polne, Hodžc brali so molitve. Na kolenih pa klečalo Ljudstvo je in pa molilo In na ves glas jc prosijo Allaha za zmago slavno . . . In potem sem šel v deželo Brez krvi je bil in pa brez čuvstva! Vprašamo: bil to li ccl je človek, Ki ga ženska lepa ni genila? Ki ni vedel, kaj jc tO — ljubezen?. . . Zatajeval jc prirodo samo In grešil jc zoper red njen sveti!« To so rekle krasoticc mlade, Obrnile hrbet in odišlc. Nikdar niso romarji šc culi Misli takih smelih in odkritih. In naj starši so možje med njimi Dvomiti res danes žc začeli, Dvomiti na tihem, a boječe: Bil Ii res jc pravi človek Hilmi? Je-li svctcc res pokojni hadži ? . . . v zadregi. Mirzovo šc tja sosedno: Džamije so bile polne, Hodže brali so molitve, Na kolenih tudi tukaj Ljudstvo j c na glas prosilo Allaha za zmago slavno!.. . O ubogi ti moj Allah! — Jaz na tihem sem si mislil Zdaj v resnici si v zadregi! Komu zmago bi naklonil? Prosi zanjo sultan Mehmcd, In šah Mirza prosi zanjo! In seveda in seveda Vsaki njiju ima pravo, Vsaki njiju jc nedolžen. Čc preliva kri zdaj ljudstvo. Kriv ni vojne niti Mehmcd In ni kriv jc niti Mirza. Oh, oba sta miroljubna In obadva sta pobožna. In pa eden bolj ko drugi Klečeplazi zdaj pred taboj In berači te za zmago . . . Ne, na tvojem mestu, Allah, Jaz bi zdaj nc hotel biti . . . A. Aškerc. Napoleonov samovar. Enodejanka. Spisal Radoslav Murnik. Osebe: Ivan Drenovec, bogat zasebnik. Ljudmila, njegova hči. Zlatoust Otrobar, meščan. Ambrozija, njegova žena. Peter Neroda, trgovec. Vladimir Vernik, sodni adjunkt. Juri Jesihar, meščan. Kraj: malo mesto. — Čas: sedanjost. Soba pri Drenovcu. — Srednja vrata, stol na desni in levi. Stranska vrata in stojalo za obleko na levi zadaj. Na desni spredaj, diagonalno proti levemu zadnjemu kotu dolga, zeleno pregrnjena miza s petimi stoli. Na mizi svečniki s svečami, knjige, kaseta, zvonec. Na levi spredaj zofa, obrnjena proti desnemu zadnjemu kotu; preproga; okrogla mizica, na nje vaza s cveticami; kraj zofe dva nizka stola brez naslanjal. Poljubno na stenah, na policah in križema po sobi razne starine: meči, sulice, sekire, ščiti, oklepi, puške, samokresi, majolike. žare, kipi, podobe, knjige, obleka, orodje. Desno in levo veljaj igravcu. Prvi prizor. Vernik pri srednjih vratih. Ljudmila na levi. Vernik. Ali ljubica —! Lc verjemi mi, da bo prav! Ljudmila (v dekliškem, nekoliko kratkem krilu, kito z rdečo zanko na hrbtu; kazavec hitro na ustnice). Pst! Ne tako na glas! Papa imajo zvečer društveno sejo in so take dni vselej silno razburjeni. Oprosti, ljubi moj Vladimir, bolje je, da . . . te nc vidijo. Ä Vernik (ji stopi bližje) Saj bi sc jim samo predstavil in jih prosil, naj mc sprejmejo v svoje »Društvo za starine«. (Jo prime za roko.) To jih bo vendar veselilo ? — Nc, Ljudmila? (Ji poljubi roko.) Ljudmila. Drugikrat gotovo, lc danes ne! Zameril bi se jim, ako bi jih motil. Tam (z glavo proti levim vratom) v tretji sobi sede in si prirejajo svoje govore. — Ah, Vladimir, ako pridejo —! Ako naju zdajle takole najdejo —! (Mu odtegne roko in izbeži na sredo odra spredaj.) Vernik (na levi za njo). Kar tako pa vendar nc pojdem! Ljudmila, naglo! (Jo poljubi.) A — to je bil sladak poljub! Takoj Šc enkrat ... še večkrat! (Se poljubljata.) Drenovec (na levi za odrom, srdito). Ljudmila! (Močneje.) Ljudmila! (Za odrom njegovi krepki koraki in jezne besede.) Ljudmila (skoči med tem od Vernika; prestrašeno). Vladimir . . . to jc papa! Ah — že gre! (Proti levi.) Tukaj sem, ljubi papa! Vernik. Z Bogom, ljubica! (Hoče oditi.) Ljudmila (ga zadrži). Prosim tc, raje ostani; zdaj je žc prepozno! Drugi prizor. Ljudmila na desni. Vernik sredi. — Drenovec z leve. Drenovec (kriči). Ljudmila! — (Ju zagleda.) A ... a ... a! (Potegne naočnike na čelo in prihaja bližje.) Kaj se pa vidva tukaj gledata ? (Roke na hrbet.) Ljudmila (v zadregi; menca s predpasnikom). Ti se motiš, dragi papa! Vernik. Klanjam se, gospod Drenovec! Dovolite, da se vam predstavim: Vladimir Vernik, adjunkt. Drenovec (se zadere). Mc prav veseli! — Hotel sem reči ... to mc kaj malo zanima! Pa tudi nc utegnem! Z Bogom, gospod adjunkt. (Se obrne proti levim vratom.) Ljudmila. Dragi papa, ne bodi vendar tako osoren, lepo te prosim! Vernik. Oprostite, ako sem vas motil! Prišel sem se vpisat v vaše »Društvo za starine«, o katerem sem slišal žc toliko imenitnega. Prosim vas, gospod predsednik, da bi mc blagovolili sprejeti med svoje člane. Drenovec (ga gleda od strani). Mojc društvo vam ni prav nič mar! (Glasneje.) Radi bi nas hodili zasmehovat semkaj in si dolgčas preganjat, kaj ne? O — poznam, poznam takele mlade ptičke! Ni še tega tako dolgo, da smo imeli enakega uda. (Se obrne k Verniku.) Same burke jc hodil uganjat z nami! (Plane k veliki mi/i, popade meč in škorenj izpod nje ) Vidite, tole tukaj (jezno) je meč slavnega kralja Matijaža, tole pa levi škorenj vrlega generala Lavdona! Vse pristno po zgodovinskih dokazih! Pa kaj jc bilo to onemu mlademu petelinu? Ljudmila. Ah — papa! Drenovec. Izmislil si jc, da je hodil s to sabljo rajni naš birič vrabce plašit, tale škorenj brez para pa da je zapustil kak razcapan berač za grmovjem. Vernik. Čestitam vam, da imate tako lepe in redke stvari v svoji zbirki! Drenovec (razkačeno). Lepe stvari? Kaj lepe stvari?! Koliko pa vi o tem razumete? (Gre z mečem nadenj.) Meni se zdi, da se norčujete že zdaj! Ljudmila (se ga oklene) Ali ljubi papa! Nikar sc tako nc huduj! Vernik. Gospod Drcnovcc, meni gotovo ni do tega, da bi sc norčeval! Drenovec (vihti meč). Saj vam pa tudi nc bi svetoval tega! (Rine Vernika proti srednjim vratom) Nič nc bo z nama, nič, očka! Priporočam se! Ljudmila (proseče). Ah, preljubi moj papa! Drenovec (jo oponaša). Papa! Papa-a 1 — Vsaj ti me ne draži! Vernik (med vrati) Oprostite mi, da sem vas nadlegoval, gospod predsednik! Klanjam se! (Odide v sredi.) Tretji prizor. Drenovec. Ljudmila. Drenovec (za Vernikom). Jaz tudi! (Ljudmili.) Ti, Ljudmila, pojdi, pojdi malo sem k meni! (Nese meč in škorenj nazaj.) Ljudmila (za njim na levi). Kaj izvoliš? Drenovec (prekriža roke na prsih, strogo). Kaj pa je bilo to? (Mlaskne večkrat z ustnicami, oponašajoč prejšnje poljube.) Ljudmila (se obrne v stran, skloni glavo). Preveč me je sram, da bi ti povedala! Drenovec (ji zažuga). Moraš! (Jo prime za laket.) Poglej mi v oči! Govori! Ljudmila (sramežljivo, naivno). Ah — bonbone sem jedla! (Si zakrije obraz z rokami. Drenovec (godrnja). Bonbone? Bonbone! Ha! Ha! Čakaj, jutri ti kupim novo punčko! — Taka velika gospodična — pa še bonbone je! IIa! Ha! Ljudmila. Ah, papa, ti ne veš kako so bili sladki! *— Nc drži se vendar tako strašno jezno! (Se mu ovije okolo vrata.) Saj nisi tako grozno hud, kakor se delaš. (Ga gladi po licu.) Hu! Kako znaš grdo gledati! Kar strah me je! Drenovec (maje z glavo na desno in levo; renči) M-m-m-m-m! Ljudmila. Ne misli več na sejo in govore, bodi zopet dobre volje in zdaj pa poglej svojo Ljudmilo bolj prijazno! No —! Prav lepo me poglej! Drenovec (kakor prej.) M-m-m! (Se nasmehne in jo pogleda.) Ljudmila. Vidiš, zdaj že ne moreš več tako pisano gledati — hahahahal — O ... saj se žc cclo malo smejaš — bravo, haha-haha! Zdaj si zopet moj dobri, dobri papa! (Ga poljubi na čelo.) Takoj ti pripravim kavo. (Odide skokoma na levo.) Drenovec. Ta prisrčni otrok ima res prav. (Njuha.) Čemu bi se pa pravzaprav kislo držal in sitnosti prodajal ? Bodimo prav zidane volje! Neroda (potrka zunaj na srednjih vratih.) Četrti prizor. Drenovec. — Neroda. Pozneje Ljudmila z leve. Drenovec. Le naprej! Neroda (skozi sredo; plešast, redke kozje brade; hodi plazeče, vedno klanjajoč se: priliznjeno) Bog daj dober dan! (Odloži palico in klobuk na stolu pri vratih.) Drcnovec. Servus, Neroda! — Kaj si pa ti tako zgodaj prišel! Naša seja je šele ob petih! Neroda. Vem, ljubi Drcnovec! Toda ves dan mi že ne da miru — to se pravi, že od nekdaj ne — Drenovec. Sediva! (Porine Nerodo na zofo in sede sam proti gle-davcem na stolec, Neroui na desno) Torej, kaj mi boš povedal ? Neroda (sladko). ljubi moj Drenovec, ti si moj prijatelj? Drcnovec (pokima). Prijatelj! Neroda. In ti me dobro poznaš? ' Drenovec (nemirno). Poznam. Ncroda. Ali mc hočeš torej poslušati ? Drenovec (vstane nevoljno). Ali tc morebiti nc? No, ali bo kaj ali nič? (Sede zopet.) Ncroda (roke pred usta, Drenovcu v uho). Oženil bi se rad! Drenovec. Tvoja glava, tvoj svet. (Se odmakne od njega.) Neroda. Dolgo sem to reč premišljeval in naposled dejal: Pošten in premožen mož sem, mladostna vihravost me jc žc minila, in za ženitev sem dozorel dodobra; izberem naj si torej pripravno nevesto, lepo, mlado, pridno, iz dobre hiše ... In res, kaj misliš, (hitro) katero sem si izvolil? Drenovec (vstane in gre v ozadje po sulico). Nc zameri mi, dragi Neroda, to so privatne zadeve, ki mene nc brigajo kratkomalo nič. (Prinese sulico.) Oglejva si raje tole sulico! Neroda. Imeti jo hočem na vsaki način, naj bo, kar bo! Drenovec. Jaz je pa ne dam! Nikomur, po nobeni ccni! Neroda. Preverjen sem, da je ne boš prodajal! Pa saj jo jaz tudi ne kupujem! Drenovec. Tedaj jo zahtevaš kar tako zastonj ? Neroda. Ali, ljubi moj prijatelj, jaz — jaz jo ljubim iz vsega srca in vse življenje jo bom nosil na rokah. (Vstane, stopi Drenovcu na levo.) Drenovec. IIa! Ha! Vsi ljudje bi se ti smejali. Saj jc tudi pretežka zate. Pomisli, da je železna (tehta sulico), in sam kralj Nebu-kadnccar, silno močan junak, jo je le s težavo sukal, ko jc gnal jude v babilonsko sužnost in razdeval Jeruzalem. Neroda. A — ti govoriš o svoji sulici, meni pa jc bila na mislih — tvoja hčerka Ljudmila! Rad bi jo vzel za zakonsko ženo. Drenovec (osuplo.) Ti pa Ljudmila — ? (Maje z glavo.) Ona jc šc premlada, preotročja! (Dene sulico na prejšnje mesto.) Ncroda (brzo). Zato sem pa jaz nekoliko starejši. Drenovec. Počakajmo šc par let! Neroda (vsiljivo). Da pride med tem kdo drugi! (Ga prime za obe roki.) Drcnovec, nikdar nc bo rte nji, ne tebi žal, ako mi jo daš. Pri meni bo živela kakor v devetih nebesih! Vsako najmanjšo in največjo željo ji izpolnim, ako mi bo lc mogoče. Pomisli, da je ne- izkušena, in da se lahko vjame v kako past, ker nc pozna zlobe tega sveta. Drenovec. Hm, to je res. Ljudmili jc treba resnega in skrbnega varuha, ker jc tako živa. Jaz pa tudi nc morem vedno za njo čepeti in jo stražiti . . . Neroda. No vidiš! Ali nisem jaz kakor nalašč za njo? (Mu položi desnico na ramo.) Daj, daj, (ga prime zopet /.a obe roki) obljubi mi jo, meni, svojemu najboljšemu prijatelju! Drenovec (odločno). Dobro! Naj bo! — Bolje tako, kakor pa da bi se mi zapredla v kako tako imenovano nesrečno ljubezen in sc zagledala v mladega metulja, ki se lovi povsodi, kamor ga veter zanese. (Mu poči v desnico.) Ljudmila bo tvoja tako gotovo, kakor si ostaneva prijatelja! (Kratko.) Stvar je urejena. Neroda (se klanja). Hvala, hvala, tisočkrat hvala. Ljudmila (z leve). Papa, tvoja južina je žc pripravljena; ali izvoliš? (Nerodi.) O — dober dan, gospod Neroda! Neroda (se neprestano in nerodno klanja). ';r'Drenovec. (Nerodi.) Zdajle se lahko prcccj zmeniš z njo; jaz grem kavo pit. Ljudmila, le pridna bodi! (Odide na levi.) Peti prizor. Ljudmila. Neroda na levi. Ljudmila (stopi čisto blizu k Nerodi; nagajivo). Čast mi je, da vas morem prav vdano pozdraviti, gospod Neroda! (Gre par korakov nazaj in se mu globoko prikloni) Neroda (se zopet klanja). Dober dan, gospodična — klanjam se vam! Ah! Prečastita gospodična! Velerodna gospodična! Ah —1 Ljudmila. I kaj vam pa vendar jc, da tako milo zdihujete? Pa tako nekam slovesno mc pozdravljate? (Roke v bok; maje z glavo.) Neroda (plašno). Gospodična, ali veste, kaj je — kaj je pamet ? Ljudmila (se smeje). Neroda. K ne, ne! Oprostite mi, prosim — hotel sem vam povedati nekaj čisto drugega! Ljudmila. No . . . kaj pa —? Strašno sem radovedna! Neroda. Ne zamerite, vi bi sc gotovo radi omožili ? Ljudmila (živo). ,0 takoj! Danes raje kakor jutri! Neroda. Tako jc prav, gospodična! In zato vam izjavljam, da se vam ponujam za — za — moža! Ljudmila (ploska z rokami in udari v presrčen smeh). Gospod Neroda! — Hahahahal — Bežite no, bežite — hahahaha — to je izvrstna šala! Vi ste rojen igravec! — Hahahaha! Vi bi mene vzeli? Vi — mene? Zakaj pa niste mislili trideset let prej na ženitev ? Neroda. Ker — ker — sem čakal vas! Ljudmila. Hahahaha! Vedno bolje! Mene ste čakali — hahahaha šc preden — hahahaha, hahahaha — še preden sem prišla na svet! (Roke na prsi). Ah — vse me žc boli od samega smeha! (Sede na stolec pri zofi). Neroda (hitro). Mojc besede niso šala! Gospod papa so mi žc obljubili, da mi dajo vas za ženo. Ljudmila. Lepo vas prosim, nehajte s svojimi dovtipi! Jaz vaša žena! Veste kaj, (vstane in stopi pred Nerodol zdaj morava pa takoj malo zaplesati! Izvolite, gospod Neroda! (Prikloni se mu po moški k plesu) Neroda (se ji umika). Kaj pa mislite, gospodična! Jaz — jaz da bi plesal —! Ljudmila (za njim). No, no, ljubi gospod Neroda! Eno samo polko! Lepo, lepo prosim, gospod Neroda, pojdite! (Ga ujame.) No! Neroda. Bojim se, da vam nc stopim na nožico in ne strem prstkov! Ljudmila. Nikar se vsaj nc izgovarjajte! (Poskuša z njim plesati in ga vleče parkrat naokolo.) La - lalala - la - lalala - la - lalalala - la . . . Neroda (med plesom). To ni zame, pa ni! — Ponižno vas prosim, izpustite mc vendar! — Komaj žc diham! — Hu! IIu! IIu! Draga gospodična, jaz sc bom šc prehladil! — Sapa mi pohaja, joj — joj — ojoj! (Pade na stol.) Ljudmila. Tako? Moj mož hočete biti, pa še plesati ne znate? Neroda. Znam že ... pa nočem! (Si briše pot raz obraz.) Ljudmila. Ne znate ne! O —lep ženin! Ženin brez polke! Smc-jajmo se! Hahahaha! Hahahahal Šesti prizor. Ljudmila. Neroda. — Drenovec z leve. Drenovec (v sredo). Kakšne pogovore pa imata vidva ? I — kaj pa jc tebi, Neroda, da sopihaš tako čudno? Ljudmila. Polko sva plesala, ali — po pravici rečeno, gospod Neroda se je le drsal za menoj. — Papa, ali si mc res obljubil temu čudnemu mladeniču za ženo ? Neroda (hitro). Res, gospodična, res. (Shrani robec.) Drenovec. Obljubil sem te mu kot svojemu prijatelju in ostanem mož beseda! Njegova boš! Vesela bodi, da dobiš tako pametnega in varčnega soproga! Ljudmila (na jok) Ali papa —! To ni mogoče! jaz ga ne maram! (Sede k veliki mizi, si zakrije obraz z robcem in se joka.) Drenovec. Glej jo no! Treba se ti je jokcati, punčka mala! Neroda (se ji je približal in ji položi roko na ramo). No, no, gospodična, no, no! Nc jokajte se! Ljudmila (se ga jezno otrese). Ne maram ga ne, in če bi bil od samega zlata! — Ah . . . raje umrjem ... in — in . . . pokopali mc bodo ... in ... (Se joka.) Drenovec. Kaj pa! In zagorski zvonovi ti bodo peli (Jo oponaša.) Huhuhu — huhu . . . jemnasta vendar, kako jc vse to skupaj žalostno! Neroda (kakor prej). Ljuba moja gospodična! Ljudmila (vstane togotno; hitro). Nič »ljuba4 nc! Nič ,vaša' nc! (Si briše oči in se šiloma pomiri; samozavestno) Niso nc šc svatje zbrani za naju dva! Vaša nc bom nikdar ne, slišite? (Zocepta z nogami.) Nc in nc in stokrat ne! Tudi jaz ostanem mož beseda! Klanjam sc vam, mladeniški gospod ženin! (Se prikloni.) Veste kaj? Ilahahaha! Plesati se učite, plesati! Hahahaha! Pa kaj plesati! Molitvenik v roke pa pokoro delat! Z Bogom, ženin brez polke! Hahahaha, hahahaha! (Odide na levi.) Sedmi prizor. ff''' Drenovec na desni. Neroda. Drenovec (vzame tobačnico). No, vidiš, kakšna ti je! Ali ti nisem pravil, da je še vsa otročja? (Njuha.) Neroda. Kako naglo se je pojokala! Drenovec. Ona naredi vse tako hitro. To dekle ti je kakor strela! Dosti opravka boš imel z njo, preden jo ukrotiš! No — po-četkoma se vsaka brani. Neroda. Bolj pogostokrat se ji bom moral pokazati; polagoma se bo potem že zaljubila vame. — Zdaj se pa priporočam. (Gre po klobuk in palico.) Drenovec. Ostani še teh par minut do seje tukaj. Neroda. Ne utegnem, ker moram zaradi pošte v štacuno. Toda stoj —! Nekaj bi bil kmalu pozabil! Vesela novica zate, Drenovec! Vedno si želel dohiti kako relikvijo Napoleona prvega — in v moji hiši stanuje gospod, ki ima Napoleonov samovar. Neki Anglež mu je ponujal štirideset tisoč zanj! Drenovcc (veselo). Odloži, odloži in govori, ljubi Ncroda! (Mu hoče odvzeti klobuk in palico.) Ncroda. Ne, ne, hvala lepa! Saj ti lahko vse kratko povem! Oni gospod je rekel, da bi rad pristopil našemu društvu, in jaz sem mu svetoval, da naj gre takoj k tebi s tistim dragocenim samo-varjem. Drcnovcc (razburjen). Hvala, hvala! (Ga prime za roko.) In kako jc ime temu srečnemu možu? Ncroda Vladimir Vernik, adjunkt. Drcnovcc. Kaj —? On —! (Bega z velikimi koraki po sobi.) A — to je preveč! A — to j c od sile! O ima ... on — pa ravno on! Ncroda. Kaj se pa vendar tako razburjaš? Drcnovcc (se postavi brzo predenj). Ncroda! Rcci mi, da sem (kratko) tcpec! — Rcci mi, da sem butcc, lepo tc prosim, Ncroda! — Gospod Vernik je bil pred kratkim tukaj pri meni, in jaz — jaz sem ga tako rekoč pahnil skozi vrata. O — zdaj ga nc bo več nazaj. (Koraka zopet gori in doli.) Seveda ne . . . saj ni neumen! Ncroda. Čakaj no, Drenovec, to prav lahko popravimo. Pa jaz malo k njemu skočim in ga pogovorim, če je le doma. Stavim kaj, da se vrne prcccj semkaj; prej nc odjenjam. Drcnovcc (mu poda roko) O ti blaga duša, ne morem sc ti zadosti zahvaliti. Hodi tako dober in stori mi to. — Vidiš, jaz sem ga zavrnil, ker nc maram mladih ljudi v hišo. Saj razumeš . . . zaradi Ljudmile! Ncroda. Zaradi Ljudmile sc nič nc boj! Gospod Vernik mi je sam povedal, da jc že zaročen, in mc prosil, naj tega nc povem nikomur, ker njegova ljubezen ne sme na dan. V Ljubljani nekje jc izgubil srcc, kakor mi jc pravil. — Torej ni več nevaren! Drcnovcc. Potem jc vse dobro. Samo glej, da ga sem spraviš! Ncroda. Z največjim veseljem! Na svidenje pri seji! (Odide v sredi.) Drenovcc. Scrvus! Scrvus! Osmi prizor. Drenovec. - Pozneje Ambrozija skozi sredo. Drenovec (sam). Da bi se lc res vrnil! (Njuha) Ne verjamem... Preveč sem ga užalil, in mladi ljudje so občutljivi! — Tega jc kriva lc moja nagla jeza. (Shrani tobačnico; roke sklene na hrbtu.) Pa Napoleonov samovar ima! Hm . . . da bi bil jaz to prej vedel! — Zdaj pa lc rokavice na roke, Drenovcc! Ambrozija (malomestno, staromodno oblečena, plane pred Drenovca in maha nervo/.no s solnčnikom). Kje pa je? O — vi sami ste ga skrili! Drcnovec (se ji umika, čudeč se). Dober dan, gospa Otrobarjcva! Ambrozija (vedno za njim, razkačena). Naravnost k vam jo jc potegnil. Ha! Mislil si je, da ga nc najdem! Dobro vem — Tukaj jc! Kam se je potuhnil? Drcnovec (se umika). Kdo, gospa, kdo? Ambrozija (za njim). Kdo! Kdo! Kaj šc vprašujete! Moj mož! (Zavihti solnčnik nad Drenovcem.) Ves popoldan ga žc iščem po gostil-nicah in krčmah. Drenovcc (sam zase). Ta jc šc hujša kot jaz! (Glasno.) Gospoda Otrobarja ni bilo nič tukaj. Prosim, bodite malo bolj vljudni z menoj, saj vidite, da sem prijazen človek! (Se umika.) Ambrozija. Zapcljivci so vsi prijazni — in vi zapeljujete mojega moža! Drcnovec (se umika). Jaz zapeljujem vašega moža? Ambrozija (kriči). Nikar nc tajite! Čemu pa so vam tiste vaše neumne »seje« ? Zato, da imate izgovor za pijančevanje! Vsi ste enaki! Toda jaz svojega moža ne pustim več v tako razuzdano druščino. — Drcnovec. Oho! Dovolite mi, gospa, to jc pa malo preveč! Ambrozija (vihti zopet solnčnik) Premalo, premalo! (Kriči na vse grlo) Jaz bi jih vam vsem žc dobro povedala, pa ne morem, ker sem sc ravno prej od same jeze ugriznila v jezik, in pa ker sem bolna na pljučih. Drenovcc (zase). No, Bog se usmili, kadar jc ta zdrava! (Glasno.) Sprejmite izraz mojega odkritosrčnega sočutja; želim vam iz vsega srca, da bi sc prav kmalu ozdravili na pljučih kakor tudi na jeziku. Ambrozija (ljuto). Kaj ? Norčevali se pa nc boste z menoj! Midva sc bova žc šc enkrat pisano pogledala! (Leti proti srednjim vratom.) Aha —1 (Posluša.) To so njegovi koraki! (Se postavi na levi pri vratih in vzdigne solnčnik, da bi udarila) No — lc čakaj, ljubi mož! Tega dneva mi nc pozabiš zlepa! Drenovec (hiti za njo) Stojte — lepo vas prosim! (Ji lovi solnčnik.) Vernik (potrka zunaj). Deveti prizor. Ambrozija na levi. Drenovec na desni. — Vernik skozi sredo. Ambrozija. O — lc naprej! Lc naprej! Vernik (odpre vrata in ujame solnčnik. s katerim je bila zamahnila Ambrozija.) Drenovec (srdito Ambroziji). Ali ste obsedena ali kaj! Zdaj mi jc pa žc zadosti vaše zabave, madame sans gene! (Verniku.) Oprostite, dragi gospod, saj ni bilo vam namenjeno! Blagorodna gospa so sc izvolili lc malo zmotiti. Vernik. Pardon, milostiva! (Se ji prikloni.) Ambrozija (piha med tem od jeze) To sta mi vidva nalašč naredila! Vsi ste zmenjeni zoper mene! (Roke v bok.) Pa kateri moški jc bil kdaj kaj prida? Za drugo niste na svetu, kakor da nas ženske jezite in mučite. (Jima žuga.) O . . . lc potrpite, mi se bomo žc Šc spet videli I (Odhaja Obstane zopet.) To je — nesramno! (Odide v sredi.) Deseti prizor. Drenovec. Vernik. Drenovec (ploskne z rokama). Hvala Bogu, huda ura jc minila. (Mu dene klobuk na stojalo, prime Vernika pod pazduho in gre z njim k zotl. Med tem:) Jako drago mi je, da ste me zopet počastili, gospod Vernik! Prosim, sedite! Vernik. Hvala, gospod predsednik! (Sede na zofo) Drenovec (sede na stol, Verniku na desno). Nikar mi ne zamerite, da sem bil početkoma morebiti prehladen proti vam! Moj prijatelj Neroda vas mi jc dobro priporočil; zdaj sem preverjen, da niste izmed tistih mladih gadov, ki radi burke uganjajo, ampak, da imate blago srce, ki ljubi — Vernik (hitro). Da jaz ljubim iz vsega srca — (vzdihne) Ljudmilico! Drenovec (sumljivo). Kaj ste rekli ? Vernik. A — nič! Zaletelo se mi jc, oprostite mi! Drenovec. Gospod Neroda mi jc tudi povedal, da imate Napoleonov samovar! O vi presrečni človek! Čestitam, čestitam! (Mu poda roko; veselo, razburjeno.) Kje pa ste ga dobili? In kje ga hranite? Vernik. Doma. Naročil sem, da mi ga pošljejo sem k seji, kjer vam bom vse povedal — saj se smem nadejati, da mc sprejmete v svoje »Društvo za starine« ? Drenovec. Našemu društvu bo le na čast, da bo imelo takega člana. (Potegne naočnike z nosa na čelo ) Ako izvolite, vam takoj pokažem svoje starine. (Vstane.) Vernik (vstane). Vi ste preljubeznivi! Enajsti prizor. Drenovec na desni. Vernik sredi. — Ljudmila z leve. Ljudmila (rdečo rožo na prsih; vstopi hitro na levi). | Drenovec. To je moja hči Ljudmila. [ (Obenem.) Vernik. Ali gospodične vendar nc bomo šteli med starine? (Se ji prikloni.) Ljudmila (odzdravi hladno). Ali me nisi klical, papa ? Drenovec. Nisem — toda le tukaj ostani. Dobili smo novega društvenika, gospoda Vladimirja Vernika! Ljudmila I . »r •» ; (sc priklonita). Vernik | Drcnovec. Mojo zbirko si je prišel ogledat — čaj no! — kje pa so moji naočniki ? (Obrnjen proti desnemu zadnjemu kotu, išče naočnike v miznici velike mize. Med tem) Ljudmila, dokler jih ne najdem, pokaži ti gospodu pristavu, kar misliš, da mu bo najbolj ugajalo! Ljudmila (komično poudarjajoč). Prosim, izvolite, gospod Vernik! (Ga povabi za seboj pred zofo spredaj na levo. Poluglasno) Pomisli, Vladimir! — Stari oderuh Neroda me je ravnokar zasnubil — in papa so mu mc obljubili! Vernik (nji na levi, gleda proti Drenovcu). Naj! — Nič se nc boj, ljubica! (Ji vzame rožo in jo sebi vtakne.) Zdajle nc gledajo sem — en poljub! — Hitro! (Jo poljubi.) Ljudmila (se plašno ozre na Drenovca). Pusti mc, Vladimir! Drenovec (razmetava in rožlja po predalu) Kam sem jih pa vendar vtaknil ? Vernik. (Ljudmili roko okoli vratu). Brž, brž, ljubica! Šc enkrat! No! (Jo poljubi.) Ljudmila (kakor prej). Ah, kako si ti predrzen! Vernik. Trije morajo biti, drugače nič nc velja! (Jo poljubi) Živio! Drenovec (kakor prej). Gospod Vernik, ali vas moja Ljudmila dobro zabava ? Vernik (navdušeno). O — izborno, divno! To se nc da popisati, gospod predsednik! Kaj takega more človek lc čutiti! (Segače Ljudmilo z njeno kito po obrazu.) Ljudmila (se tiho smeja). Drenovec (kakor prej). Veseli mc, da sc nc dolgočasite! To so zanimljivc stvari, kaj nc? Vernik (ognjevito). Prczanimljive! (Prime Ljudmili obraz v obe roki in ji gleda v oči.) Jaz bi jih ves dan gledal in občudoval — (jo objame) — in pritiskal na srce. (Se poljubujeta s prav čvrstimi mlaski.) Drenovec (se naglo obrne proti njima). Ljudmila, Ljudmila — ali mi nc greš ? Ljudmila j narazen^ predno ju je videl.) Drenovec (žuga Ljudmili). Ali žc spet bonbone ješ? Kaj bo pa gospod Vernik mislil o tebi, ti' sladkosneda! - Pomagaj mi, da naj-deva naočnike! Ljudmila. Ilahahaha! Saj jih imaš nad očmi, na čelu! Drenovec (potegne naočnike na nos). Ti presneta reč vendar, saj je res! Ali mi nisi mogla tega prej povedati? — Tako, gospod adjunkt, zdaj pa lahko takoj začneva! Ljudmila, ti pa pojdi in pripravi vse za sejo; moji člani pridejo takoj! (Vzame kaseto z mize.) Ljudmila (se prikloni in odide na levi). | ,/■ •, /•• - b \ (Obenem. Vernik (ji namezikne). j Drenovec. Tukaj imam redke dragocenosti. Vse pristno! (Odpre kaseto, bere z lista na pokrovu in pokaže vsako stvar.) Vodnikov svinčnik! — Valvazorjcva rokavica! — Tintnik, ki ga jc zagnal Martin Luther za satanom! — Pero Shakcspearjevo! — Šivanka kraljice Klcopatrc! — Manšeta kralja Menclika! — In Kolumbovo jajce! Kaj pravite? Vernik. Jaz nc morem najti pravih besed in sc samo čudoma čudim! Čestitam vam, da hranite take redke posebnosti! Drenovec. O — saj imam šc več takih stvari. Pa kaj jc vse to proti Napoleonovemu samovaru! — 'I oda — (Posluša.) (Krepki koraki in glasne besede za odrom ) Vernik. Nekdo prihaja. Drenovec (veselo). Aha —! To so udje našega društva! (Dene kaseto nazaj, pogleda na uro.) Pet jc! (Olpre srednja vrata.) O — dobro došli! Izvolite, gospoda! Dvanajsti prizor. Drenovec. Vernik. — Skozi sredo: Neroda, Jesihar (rdečega vinskega obraza, štrleče, kratke, sivkaste brade; pipo v žepu, predolgih hlač) in Otrobar (cilinder po strani, dolgih pesniških las, visečih brkov, z rdečo kravato, črno suknjo z dolgimi škrici, z modrim ali kariranim telovnikom, z belimi hlačami, desna hlačnica je zadaj za črevclj zatlačena, črcvlji rumeni; glavo drži po strani ali kvišku, kadar govori; genialno, vzvišeno kretanje). Pozneje Ljudmila z leve. Neroda (sladko). Sluga sem! (Na levo.) Jesihar (vinjen, ne pretirano; hodi široko; govori razgrajalno). Dober dan, slavni ljudje! (Na desno.) Otrobar (tudi nekoliko natrkan; se med tem odkrije in vrže lase nazaj na tilnik; na desno spredaj). Vernik. Dober dan! (Na levi spredaj). Stoje: Drenovec * Jesihar * * Ncroda Otrobar * * Vernik Drenovec (predstavlja) Gospod Vernik, adjunkt — gospod Jesihar — gospod Otrobar! Jesihar. Jaz sem zmeraj v opoziciji in uganjam obstrukcijo! Otrobar (počasi, mirno in dostojanstveno; desnico na srce). Jaz sem tisti čudni duh, Ki je poln predpustnih muh! (V sredo, proti občinstvu.) Od nog do glave Prav zale sem postave, Pisane in bele. — (Kazavec na čelo.) Kako bom soldat, Ko dan se zaznava? (Obraz proti stropu.) To mi, ljub'ca, povej, povej! — (Stresa glavo, brani z roko.) In ne šivaj Sarafana več! (Obstane nepremično. Pozneje se prikloni.) Vernik Jesihar (obenem) Dobro, gospod Otrobar! Dobro! Prav dobro! Ncroda Drenovec (Verniku) Gospod Otrobar je največji pesnik našega mesta in govori samo v verzih že priznane veljave. Le v najhujši sili 26 si pomaga z izvirno prozo. — Zdaj pa prosim, gospoda moja, odložite in sedite! Vino bo takoj tukaj. (Odlože na stojalo.) Jesihar. Pet litrčkov dobre merice sva ga žc danes popoldne z Otrobarčkom, toda moja žeja — ostane stanovitna in značajna, kakor nalašč za dober zgled. Sedejo za veliko mizo: Jesihar * * Vernik (na gornjem koncu) Drenovec * * Otrobar Neroda * Ljudmila (z leve s Štefanom vina in kozarci) Dober dan, gospoda! Tukaj sem vam prinesla vina, da bodo vaši govori tekli tem gladkcjc! (Verniku na levi; postavlja na mizo. nataka; med tem: O — gospod Otrobar! To je pa kaj lepo, da ste nas obiskali tudi vi! Otrobar. Sem dolgo upal in se bal! (Plašno.) Slovo težko sem ženi dal. (Vstaja.) Raztresene sem ude zbral Trudne — pozne — ure že . . . (Tleskne s palcem.) Bliz Triglava Čolnič plava, Solnce mrka, Luna trka, Da ne morem . . . spat' doma! (Sede.) Ljudmila Vernik Drenovec Neroda (mu ploskajo). Dobro, prav dobro! (Smeh.) Ljudmila (stiska skrivaj Verniku roko.) Hahahaha! Saj vendar ni še tako pozno, gospod Otrobar! Otrobar. Luna sije . . . (Vstaja, se opira na mizo.) Noč je temna! Kralj ubežni iskre kuje, S konja skoči — in umre! (Se prikloni in sede.) Vsi (se mu smejajo in ploskajo). Ljudmila (razdeli kozarce). Ta je vaš, gospod Otrobar! — Zdaj pa nočem več motiti. (Se prikloni, odide na levo.) Trinajsti prizor. Prejšnji brez Ljudmile. Otrobar (vstane vzdigne kupico). Kcdor jc možak, Strupene se kupe ne brani! Vsi. (vstanejo, trkajo s čašami). Živio! Slava našemu društvu! Živio! (Fijo, sedejo.) Drenovcc (vstane, potrka s kozarcem na mizo). Slavni zbor! Potrjujoč sklepčnost, otvarjam petnajsto redno sejo našega »Društva za starine« in vas prisrčno pozdravljam. Besedo ima naš podpredsednik, tajnik in blagajnik, gospod Neroda, da nam prebere zapisnik prejšnje seje. (Sede, nalije kozarce.) Neroda (liste pred seboj, svinčnik v roki; vstane). Vclcsijajni zbor naj mi blagovoli oprostiti, da sem pozabil spisati zapisnik. Prihodnjič ga prinesem z današnjim vred. (Sede.) Drenovec (vstane). Slavni zbor! Javljam vam, da želi pristopiti našemu društvu nov član, gospod adjunkt Vernik. Ako ima kdo od vas kaj zoper to omeniti, naj vstane.--Ker so vsi zadovoljni, pozdravljam našega mladega uda in upam, da se bo kmalu udomačil v našem krogu in nam vrlo pomagal pri naši težavni nalogi. Vsi (kakor prej). Štirinajsti prizor. Prejšnji. — Ljudmila z zavitkom skozi sredo. Ljudmila. Oprosti, papa! (Verniku na levi.) Nekdo jc prinesel tole za gospoda Vernika. (Odda zavitek Verniku.) Vernik (vstane, izmota iz zavitka samovar in ga da Drenovcu). Prosim, gospod predsednik — Napoleonov samovar! (Sede.) Drenovcc (vstane, ogleduje spoštljivo samovar; razburjeno). Slavna gospoda! Na veliko čast in nepopisno veselje mi jc, da vam morem javiti veselo novico 1 Jcsihar. Čujmo! Čujmo! (Naliva pridno Otrobarju in sebi.) Posluh! Drcnovec (ginjeno). Ta dan bo zapisan z zlatimi črkami v zgodovini našega društva, ki tako bujno procvita in se tako rapidno širi, kakor smo videli ravnokar danes. Zastonj bi se trudil izraziti čuvstva, ki me navdajajo. Razodcncm naj vam lc, da jc to — sam — pravi — Napoleonov samovar! Neroda Jcsihar Otrobar (glave skupaj; ogledujejo samovar) A! Al A! Ljudmila j . . name;jjPoscči nam jc nekoliko let nazaj« — ta ali vsaj podoben izraz sc nahaja večkrat v njegovih povestih. * * * Kersnikove povesti se gibljejo vse na rodnih tleh. Priznal mi je sam, da bi mu bilo mučno opisavati n. pr. kak kraj, katerega ni v istini videl na svoje oči. Znano je, da delajo nekateri pisatelji tudi drugače; po izkušnjah, ki jim jih je podalo življenje, si ustvarjajo sami svoje ljudi, in takisto si po potrebi prikrajajo kraj in svet, kjer se vrši njih povest . . . Kdor bo ocenjeval Kersnikove spise, bo moral tudi zasledovati, kako in v čem jc Kersnik napredoval; določiti bo moral značaj njegovih povesti. Sicer je istina, da je bil Kersnik takoj od začetka realist. Toda med Gocthcjcvim in Zolovim realizmom na pr. je tako velikanski razloček, da se da med tema krajnikoma razločevati nešteto stopinj realizma, in v resnici sc nahajajo tudi v Kersnikovih povestih različne nuance realističnega pripovedovanja. To se nam takoj jasno pokaže, ako primerjamo, postavim, njegov roman »Cyclamen« s kako njegovih poznejših povesti, n. pr. s povestjo »Očetov greh«. V »Cyclamnu« ni težko dognati, da služijo pisatelju razne osebe v ta namen, da nam skozi njih usta razlaga svoje nazore, in dostikrat je naravnost očito, da so misli, ki jih izreka n. pr. dr. Hrast, Kersnikove misli, oziroma, da dr. Hrast govori prav tako, kakor bi govoril Kersnik sam, če bi bil v njegovem položaju. V »Očetovem grehu« pa zopet naravnost čutimo, kako se jc Kersnik približeval oni vrsti realizma, ki je Zoli vzor, in ki obstoji v tem, da se izgubi pisateljeva individualnost popolnoma v ozadje, da pisatelj nikakor ne izdaja svojih čuvstev, da ne kaže niti simpatij niti antipatij do svojih junakov, temveč da s popolno ravnodušnostjo in brez vse osebne deležnosti opisuje to, kar so v resnici videle njegove oči, da tako rekoč življenje portretuje . . . Kersnik se je zmeraj trudil, da bi napredoval z duhom časa. Čital je mnogo in se učil: poznal je vse najnovejše slovstvo. Nc samo da jc imel sam krasno knjižnico, katero je bil začel leta 1893. z veliko vnemo urejevati, kakor sem posnel iz nekega pisma, ki mi ga je pisal v Radovljico, temveč bil jc tudi v zvezi z neko družbo, če se ne motim berlinsko, ki mu je proti plačevanju gotovih prispevkov dopošiljala za čitanje najnovejše slovstvene proizvode . . . Bas radi tega pa, ker je Kersnik stremel po napredku, ni izključeno, da bi bil zdaj, ko se je one vrste realizem, ki smo ga označili zgoraj, preživel, in ko se zopet od vsakega pisatelja zahteva pred vsem, da nam podaje v svojih spisih sam sebe, t. j. svojo notranjost, krenil zopet na drugo pot . . . Dasi pa se je Kersnik učil, dasi si je prizadeval, da bi stopal vzpored z epohalnimi literati drugih narodov, vendar jih ni hlapčevsko posnemal in ni v svojih spisih nikdar zatajil popolnoma svoje individualnosti, svoje osebnosti. To se vidi pred vsem na načinu njegovega spisovanja, ki je ostal v bistvu neizpremenjen do konca. On si ni nikdar prisvajal tistega modernega sloga, za katerim se skriva dandanes v vseh slovstvih toliko duševne revščine in plitvosti, temveč njegov slog je ostal, kakršen je bil, značilen, skladen z njegovo individualnostjo. * # * S tem sem povedal menda vse, kar sem si bil namenil povedati. In zdaj mi bodi dovoljeno le šc par besed o svojem razmerju do Kersnika. Da sva si bila prijatelja, to jc posnel čitatelj lahko žc iz vsega, kar sem tu napisal; toda to, kar sem čutil za Kersnika jaz, ni bilo samo prijateljstvo, temveč tudi neko višje spoštovanje. Navzlic vsi njegovi prijaznosti in vljudnosti se ne spominjam, da bi se bil zavedal kdaj poleg katerega drugega človeka tako živo, nego poleg njega, da stojim daleč pod njim v vsakem oziru . . . In potem Šc nekaj: bil sem ponosen nanj, kakor še nikdar na nobenega človeka! Ne v tem zmislu, ker jc bil moj prijatelj, in ker sem si res smel kaj domišljati na njegovo prijateljstvo, temveč z narodnega stališča. V nam sovražnem taboru jc imel Kersnik več in hujših nasprotnikov, nego sc vobče domneva, pač radi tega, ker jim jc bil vsled svojih izrednih lastnosti posebno nevaren. Seveda jim tudi on ni prizanašal, čc jc bilo treba. Značilno za njegovo vladno prijaznost, katero so mu toliko očitali, jc to, da ni živci z nobenim načelnikom političnega okrajnega oblastva v kdo vc kako prijaznih odnošajih. Skoro z vsakim jc izvo-jcval kak boj. O dr. Zaplotniku jc bil govor žc zgoraj. Sc manj pa sc je razumel z Zaplotnikovim naslednikom, dr. Russom; tega jc n. pr. v nekem prizivu, tikajočem sc mostu na moravški ccsti črez Ra-domljo, neusmiljeno raztrgal. Ja', sem ta priziv, ki ga je napravil 27* Kersnik v imenu cestnega odbora, čital večkrat z veliko slastjo. V njem je pokazal, v kako obili meri jc razpolagal z ironijo in sarkazmom, in obžalovati jc le, da te svoje moči tudi v svojih spisih ni bolje uporabljal . . . Kot politični uradnik sem imel večkrat priliko čuti, kako so se zadirali v Kersnika; a pri takih prilikah, čc se žc nisem mogel potegniti zanj, sem si mislil vsaj po tihem: Reveži! Kaj ste pač vi vsi skup njemu nasproti! Pokažite koga, če ga imate, ki jc njemu enak! — Ta moj ponos je segal tako daleč, da sem ga vselej, kadar sva se sešla, z istin i ti m veseljem meril od nog do glave. Pa saj je bila tudi res že njegova zunanjost veličastna in na vso moč prikupljiva! Kdor ga je poznal, in kdor ljubi naš narod, ne more nič iskre-nejšega želeti, nego da bi nam poslalo nebo še več po svoji zunanjosti in po svoji duševni zmožnosti tako odličnih mož, kakor je bil Kersnik! Drobne pesmi Dežju. jX^egla zavija hrib in plan; Prši, prši dežek droban . Le rosi, dežek, iz megle, Poživi travnik in polje! Da ljubljeni bo fantič moj Do mene mogel šc nocoj! Pa željo, prošnjo mojo čuj: »Nikar se curkoma nc vsuj! A, ko bo moj prestopil prag, Takrat utrgaj se oblak, Poplavi vse, razderi pot, Da mogel več ne bo odtod! Na vrtu. cvetovi in listi kostanja Večerna sc sapa igra; Mladenič na klopici sanja O sreči srca in sveta. Srcc bi ustvarilo rado Iz sveta vesoljnega — raj, A samo zagreblo je nado, Da bilo bi srečno kedaj. Tiha sreča. l^o bil bi jaz plani: In planšarica ti, Sama bi v tihi koči Živela srečne dni. jaz planinar Da otok nenaseljen Leži sred morskih dalj, Kraljica ti mu bila, In jaz mu bil bi kralj. Z. Fata morgana. Piše Evgen Štefanič. (Dalje.) XVIII. o so izstopili, so sc pozdravili ter razšli vsaki po svojih opravilih. Oni trije brez Zdenke so si napovedali sestanek za šesto uro popoldne, da se odpeljejo zopet skupaj domov. Rošer je imel mnogo posla in se jc moral prav podvizati, da bi izvršil vse opravke do napovedane ure. Urno idočega ga sreča popoldne v glavni ulici Perič. Ko mu je Rošer odzdravil, je hotel hitro mimo njega, toda inženir mu jc prišel naproti s takim veselim, vedrim, smehljajočim se licem, da se je Rošer moral ustaviti. Perič je takoj povedal, da jc imenovan po »prokteciji visokih oseb« za mestnega inženirja. Rošer mu ie čestital in dostavil, da ima on, Perič, vprav fenomcnalno srečo. »In zakaj je nc bi imeli, gospod Rošer, ko smo še tako mladi in tako veseli!« je vzkliknil Perič. Govoril je z Rošerjem, kakor se nc bi bilo nič dogodilo, ali kakor da bi bilo razmerje z RoŠerjevo rodbino še vedno takisto prijazno kakor nekdaj. Ker mu je Rošer omenil, da se mu mudi, se je Perič naglo obrnil ter se ponudil, da ga spremi. Zapazil ni, da to Rošcrju ni baš všeč, ampak mu je jel hlastno praviti, da se mora braniti na vse pretege, da ga skrbne mamice ne ulove v mreže, ki mu jih nastavljajo one in njih nadobudne hčerke. Vabijo ga sedaj sem, sedaj tja, toda on da ne mara nikamor, ker — ker — se jc obotavljal Perič, menda nalašč, češ, da bi Rošer mislil, da meni, kako mu je nemožno pozabiti Dane. Rošer pa je rekel: »Ker, no, ker ste menda stalen gost »pri Lizi«. »Pač ne samo tam!« jc odgovoril inženir, navidezno nekoliko užaljen, ter dodal: »Čemu pa bi tudi hodil po hišah, kjer stavijo na tehtnico vsako besedo; kjer opazujejo vsaki pogled ter je človek, če se le zine beseda »ljubezen«, že zaročen. Saj jc vendar šc lepih punc in žena, s katerimi ni treba takoj sklepati zakona.« —• Perič jc bil rdeč, oči so mu bile izbuljene, in iz njih so švigale poredko iskre. »Ali ste danes praznovali svoje imenovanje?« ga je vprašal hudomušno Rošcr. »Da, prav sedaj, ko sem vas srečal, smo vstali od mize.« — »Zdelo se mi je nekaj takega,« jc dejal Rošcr z najnedolžnejšim glasom ter mu ponudil roko v pozdrav; potem se jc naglo poslovil in stopil v vežo svoje lepe dvonadstropne hiše sredi mesta. V veži je postal, ko je Perič odšel, ter rekel sam sebi: »Moj Hog, kaka sreča, da jc moja Dana ušla temu domišljavemu in razuzdanemu fantalinu, ki nas je začasno vse preslepil. No!« — je mislil, stopajoč počasi po stopnicah — »tudi dobra lekcija! Hvala Bogu in zdravemu instinktu moje hčerke, da se je izteklo brez škode!« Perič je bil prejšnji dan res imenovan za mestnega inženirja, dasi se poleg vse svoje domišljavosti sam ni nadejal take sreče. Zato pa je moral tudi danes pri napitnicah večkrat slišati bolj ali manj prikrito čestitko, da ima on, Perič, pač več sreče nego pameti. Odkar ni zahajal več k Rošerjevim, in odkar mu je Dana na njegovo dolgo pismo odgovorila, da naj se nc trudi, ker bi bil vsaki poskus zastonj — tedaj je jel živeti kakor prej, a o svoji »nedolžni golobici«, jc govoril le šc drugim v zabavo in posmeh ter se s tem delal duhovitega »pri Lizi« in drugod, kamor jc zahajal po svoji stari navadi. Razen svoje stroke ni znal nič druzega, a sc tudi ni bavil z ničimer ter čital le par humorističnih časopisov; sam pa je razpolagal z obilico neslanih, podlih commis- voyagcurskih dovtipov, katere jc razprodajal pri vsaki priliki, tako da so jih njegovi znanci znali že na pamet . . . Oficijal Nemec, ki je često srečal Periča, jc zavidal tega srečneža. V svojem nikdar zadovoljnem, sebičnem in mcfistofelskcm srcu si jc mislil: »Evo ti poosebljene neumnosti in sreče; nc mučijo ga niti skrbi, niti želje, ne vznemirjajo ga nobene misli ... In kdo ve, ali mu ne prileti še kaka neumna bogata goska tako nenadejano kakor sedaj dobra službica.« Le-ta zadnja misel je Nemca, ki ni po ničemer bolj hlepel nego po bogati nevesti, navdajala šc s posebno trpkostjo in zavistjo. Zategadelj jc bil tudi skrajno nezadovoljen v »malem gnezdu« — kakor je sam imenoval malo mesto — ker je kmalu spoznal, da tu bogate neveste ne more dobiti. Zelja po bogastvu, sijaju in razkošju, ki ga je opazoval in okušal v imenitnih hišah, po katerih je nekdaj poučeval, mu ni dala miru; mučila ga je po dnevi in po noči, a ti želji sc ni ustavljal, niti jc krotil, ampak jo celo negoval in netil z neko čudovito fatalsko gotovostjo, češ, da se mu ta želja mora izpolniti. Ko se je vrnil neki večer, kmalu potem, ko ga je bila Dana zavrnila, domov, je dobil na mizi pismo od svoje ostavljene ljubice. Premišljeval je nekaj časa, bi li pismo odprl in jc čital, ali bi jc vrnil neodprto ali zažgal. Naposled prereže naglo rob in sname iz zavitka dve gosto popisani poli ter čita. S kraja ga jc lepo prosila in mu budila spomine, katere jc bil on žc davno ravnodušno pokopal; zatem ga je rotila in mu obenem zatrjevala, kako ga še vedno ljubi, kako misli o njem in samo o njem; potem jc prešla na dete in pisala o njem materinsko milo, a govoreč o njem, se je čedalje bolj razburjala, dokler mu ni naposled zapretila, da sc gotovo osveti, ako bi se on oženil z drugo. ». . . Bodi prepričan, da to niso lc prazne besede, ampak da, kar obetam, tudi izpolnim« — tako je završila list . . . Ko je tisti večer legal v posteljo, se jc jezil sam nase, da ga je ljubkovanje z ono deklico dovcdlo v take neprilike. V postelji ležeč, jc premišljeval, kako bi se rešil iz hude zadrege; res je sklenil še tisto noč, kaj mu jc storiti. Zjutraj je potem še pregledal in popravil vrsticc, katere je bil sinoči sestavil, da jih pošlje v časnik, ki je bil v boljših krogih najbolj razširjen. In žc drugi dan jc prinesel tisti dnevnik to-le dobro premišljeno ženitno ponudbo: »Mlad uradnik lepe, prijetne vnanjosti, omikan in olikan, sc želi oženiti s prav bogato vdovo ali dekletom. Ker mu je največ do tega, da bi bila srečna oba, ne vpraša niti po lepoti, niti po letih, ampak edino le po dobrem, plemenitem srcu.« Vedel je dobro, da radi »dobrega srca« se oglasi marsikatera nelepa in ne več mlada žena, ker se nikomur v srcc ne vidi. In ni se varal. Izmed petih mu došlih ponudb je izbral najbogatejšo nevesto, ji odpisal, da se mu je prikupila žc po svojem slogu, ter je takoj začel dopisovati z njo. Bila je nad štirideset let stara vdova — nekdaj lahkoživka. Mož ji je bil umrl, ko jc imela šele petindvajset let, a potem se ni hotela več možiti. Sedaj je pa želela po večletnem burnem, razkošnem življenju dobiti moža — slugo, nad katerim je hotela izvrševati svoje gospostvo na podlagi svoje gmotne dote. In potuhnjena Nemčcva pisma, katera so bila videti tako ponižna, so ji svedočila, da je naletela na pravega, s katerim bode živela mirno življenje v kakem mirnem zavetju; kajti svet ji je že presedal. Ko se jc Nemec odpeljal v mesto, kjer je bivala vdova, ter sc prepričal o realnosti njenega imetja, sta se natihoma zaročila in sklenila, da se poročita takisto natihoma že jeseni. Nekega dne pa, ko sc jc je nadejal najmanje, ga je posetila v uradu. Naglo jc moral dobiti kolego-namestnika, ostaviti urad in iti z njo. Bila jc visoka, za žensko previsoka, pa stasita. Lase in obrvi si je črnila, da so napravljali ugoden kontrast z njeno belorožnato poltjo in modrimi očmi. O Ncmčevi zaroki ni taČas šc nihče vedel. Ko pa sta tisti dan zaročenca šla skupaj skozi mesto, sc jc zgodilo Ncmcu, kar se navadno pripeti vsakemu, ki nc želi srečati znancev. »Druge krati prehodim lahko vse mesto, nc da bi srečal kakega znanca, osobito ne, čc ga iščem,« sc jc jezil in klel na tihem sam pri sebi Nemec; »a danes mi jih sam vrag vodi naproti.« Pravil jc siccr znancem, ki so ga srečavali ter ga vpraševali po oni dami, da je le-ta neka daljna sorodnica, a to ni pomagalo čisto nič; kmalu so vedeli vsi, da jc Ncmec zaročen. Ko je videl, da nc more prikriti prav do poroke svoje zveze, a ni hotel, da bi njegov brat zvedel stvar po drugih, tedaj se jc podvizal ter mu naznanil svojo zaročitev, ko ga je profesor posetil, pripeljavši se z Rošerjem, kaplanom in Zdenko v mesto. Profesor jc bil taČas — kakor čestokrat brez pravega vzroka — baš prav slabe volje ter jc to novico sprejel kar najhladnokrvncjc. XIX. Ko so se vozili Rošer in njegovi znanci iz incsta nazaj, je bil kaplan zamišljen in pobit — izgovarjal sc jc pa, da je utrujen; profesor sc je pa le iz uljudnosti silil govoriti z vedno živahnim Rošerjem. Dospcvši v vas, so se ustavili pred Rodičcvo hišo, in Rošcr jc čakal, da bi ona dva poklicala zdravnika, ter da bi šli vsi skupaj na Rošcrjcv dom na imenitne postrvi, katere jc bil pripeljal Rošcr iz mesta. Kaplan se jc izgovarjal nekaj časa, da nc more z njimi, češ, da ima še opraviti brevir, toda ker je Rošer le silil, je obljubil, da se vrne takoj, ko pogleda, ali je v župnišču kaj novega. Ko so že davno vsi sedeli pri Rošcrjevih v obednici, a kaplana še vedno ni hotelo biti, tedaj ni mogla Dana več strpeti; oddalila se jc počasi ter namignila Olgi, ki je gledala za njo, naj ostane. Zunaj v veži se je tiho naslonila na vrata ter nestrpno poslušala, aH se žc nc slišijo Zorkovi koraki. Večer jc bil lep, hladen, in nebo jasno, polno zvezd, toda brez meseca. Žabe so rcgljale v glasnem zboru, in murni in cvrčki so sc oglašali enakomerno. Iz obcdnice doli jc slišala nerazločne glasove in tu in tam smeh; iz kuhinje je slišala cvrčanje jedil, sporekanjc med deklami, gori po hodniku pa jc hodila Rošerica. Dolgo jc tako stala v temni veži, nc da bi se odzvala, ko jo jc gori na hodniku klicala Rošerica. Čula je Dolenčeve korake in se ni hotela ganiti. Srcc ji jc utripalo, in vse njeno bitje je sililo naproti prihajajočemu, toda ganila se ni. Šele, ko jc vstopil, mu jc stopila nasproti in ga vprašala: »Kje ste bili — Zorko?« ga je vprašala z rahlo očitajočim glasom. »Kaj bi vam prikrival, Dana? Najine tihe sreče je konec — jaz moram od tod,« jc dejal z zamolklim glasom, iz katerega pa jc razločno zvenela pridušena trpkost. Ko pa sta slišala, da nekdo prihaja, sta se naglo razšla; on jc stopil v obcdnico, ona pa dalje gori v svojo sobo; hotela in morala je biti sama. »Da bi sc šalil?« je premišljevala sama s seboj. Zato jc bil njegov glas preresen, a da bi ji povedal naravnost tako grozno resnico, se ji tudi ni zdelo možno. »Razumela sem ga slabo,« si jc zopet mislila. — Pomudila se jc Šc nekoliko v svoji sobi, da njen prihod takoj za kaplanom nc bi zbudil preveč pozornosti, potem pa jc šla, nekoliko pomirjena, k drugim v obcdnico. Ko jc tiho priscdla k Olgi nasproti kaplanu, jc nadaljeval zdravnik Rodič začeti pogovor: »Drugače ne dosežem ničesar, ako jih ne zatožim — in tožil jih bom gotovo, ker jc to že drugi slučaj.« »Ali, ljubi gospod doktor, kaj pa mislite doseči s tožbami ?« se jc oglasil Rošer. »Pač nič drugega nego to, da vas bodo ljudje gledali šc bolj pisano, da sc vas bodo še bolj bali in vas kleli!« »Ali to je vendar moja sveta dolžnost; ako jo izvršujem, morem in moram le koristiti tem nespametnikom. — Današnji slučaj je bil hujši od prvega, kajti da so mc poklicali za Časa, bi bil otrok prav gotovo ozdravel, sodeč po simptomih, katere so mi navedli. Lečili so ga sami, neka babica mu je zagovarjala bolezen; ko so uvideli, da to nič nc pomaga, so ga jcli kncippati po navodilih neke knjige. Ko pa jc bil otrok že skoro mrtev — in so se bali kazni, ako umrje brez zdravnika, tedaj so pritekli pome, in ko sem jim povedal, da z otrokom ne bo nič, so se spogledavali, kakor bi bili hoteli reči: No, vidite, saj smo rekli, da tudi doktor nič nc zna! Dva taka slučaja v par dneh, odkar sem tukaj — to je vendar preveč!« »No, oni starec,« je rekel Rošer, »je res bolehal žc dolgo, in na jesen umirajo navadno taki žc dolgo hirajoči bolniki. Hog ve, kako dolgo se vam nc bo treba sedaj več jeziti, ker v našem izredno zdravem okraju zboli le redkokdaj kdo.« Kaplan jc bil žalosten in pobit, kar jc potrjevalo Dani, da jc pač res, kar ji je dejal. Srce se ji jc stiskalo pri ti misli, in dejala jc trdo z nenavadnim glasom: »In za otroka, gospod doktor, je tudi boljše tako; Hog ve, kaj bi ga bilo Šc čakalo na svetu, da ste ga vi ozdravili, tako jc vsaj rešen vseh muk in vsakega trpljenja.« Rošer jo jc strmeč pogledal; tako nenavadne so se mu zdele Danine besede, in posvaril jo jc: »Kako pa govoriš, Dana !« »Tako, kakor mislim, papa! Ali jc res vredno, da se toliko brigamo za enega človeka življenje ? Tako življenje jc pač mala stvar, ki nc izpremeni ničesar na svetu.« Rošcrja so tc besede, govorjene s posebnim rezko-trpkim glasom, zadele še huje; bile so mu popolnoma neumljive tem bolj, ker je bil vajen videti svojo hčer že dolgo lc veselo. Tem bolje pa sta Danino govorjenje umela Olga in profesor Nemec, katerima ni ostala prikrita kaplanova pobitost. — Vstopila je Rošerica ter prisedla, krščenici sta pa jcli pripravljati mizo za večerjo. Ko sta krščenici odšli in so bili za trenotek vsi tihi, se je je oglasil profesor Nemec. »Rodič, Rodič, ti kot zdravnik ne bi smel biti tako idealen! Ali si nisi ob raztelešanju trupel utrdil živcev?« »Idealen? To se ne pravi biti idealen; jaz hočem lc izkoriščati svojo vedo drugim v prid ... Da sem se varal, to sem uvidcl že na Dunaju in sedaj sem se tu vnovič uveril. Toda upam, da me skoro mine ta kriva ali, kakor ti praviš, idealna vera, z le-to pa mi izgine kakor fata morgana menda tudi tisto koprneče čestihlepje, s katerim sem namerjal utešiti obenem svojo samoljubnost ter po- spcŠcvati blaginjo svojih bližnjikov, zlasti svojih rojakov. Kadar pa se to zgodi, tedaj postanem navaden filister, kakršni so malone vsi zdravniki na deželi.« »Oženiti bi se morali,« je jovialno opomnil Rošer, »potem bi manj mislili na svoje poslanstvo kot zdravniški mesija.« Rodič mu ni odgovoril, a Rošcrica je dejala: »Saj se bo; ali misliš, da jc unesel svobodno srcc zapeljivim Dunajčankam?« »Do zdaj sem, milostiva, res malo utegnil misliti na take reči«, je odgovoril Rodič; pri tem jc pogledal Olgo, ki mu jc sedela nasproti, ter zapazil njeno zdravo barvo. RoŠcr pa se je obrnil h kaplanu ter ga vprašal: »Hej, kaj pa jc vam, da ste tako tihi? Saj to ni vaša navada.« Nc da bi bil čakal odgovora, je nadaljeval gospodar: »Zdi se mi, kakor da nam jc mesto vzelo vso dobro voljo — meni sicer ne, toda vama dvema.« »Jaz sem malo vreden za zabavo in družbo,« je pripoznal profesor sam . . . Večerja jc bila na mizi, in začelo se je ponujanje. Profesor Ncmcc jc sedel poleg Rošericc ter je moral vselej zajeti prvi. V tem, ko je čakal, da zajmejo vsi drugi, jc dejal, da bi pretrgal molk: »Moj brat mi jc danes povedal, da je zaročen, in da sc kmalu poroči.« »Ah, oho, a!« so sc začudili vsi, a Olga je položila vilicc, s katerimi je hotela zajeti, nazaj na veliki krožnik. »Ali je zaročenka domačinka?« je vprašala črez trenotek. »Ne — iz Gradca jc menda,« jc odgovoril profesor ter si mislil: »Glej, taka mala stvarca, pa jih jc tako vznemirila!« »Bravo, čestitam!« je dejal Rošer. »Meni? Meni pač ni treba čestitati — kvečjemu, da bom s svojim bratom morda zadovoljnejši, nego sem bil doslej — ako ga zakon izpamctujc.« Zatem je zopet prenehal razgovor, in slišalo sc jc lc nepreglasno rožljanje nožev in vilic. Olga in Dana sta se pomenljivo pogledali, a Rošerica je naposled rekla: »To jc pa šlo jako hitro.« »Nc vem, kako j'o je dobil —«je rekel s kislim obrazom profesor. In zopet se je slišal nekaj trenotkov lc dcccntni žvenket jedilnega orodja in posodja. »Saj pa je tudi najboljše tako« — se je zareklo črez nekaj časa Rošcrju, a takoj sc jc spomnil, da je bilo prav dobro, da z Dano in Peričem ni šlo tako hitro, in naglo jc dostavil: »Vselej seveda tudi naglica ni pridna.« — Hišna jc nosila jed za jedjo na mizo, in Rošerica jc gostom pridno nakladala, v tem ko jim jc Rošcr prav tako marljivo natakal kupice. Obrazi so se bolj in bolj razjasnjevali, oči so jim jele žareti; vsi so postajali glasnejši, in pogovor jc bil vedno živahnejši. Tudi na kaplanovcm obrazu se jc umaknila polagoma ona grozna pobitost; jel se je mešati v pogovor, pri sebi misleč, češ: »Kaj pa hočem? Ali sem mari res mislil, da bode tako večno trajalo? . . . Zagorje pa tudi ni daleč, in prav mnogokrat jo bodem lahko videval . . .« Doktor Rodič je pogledoval Olgo ter se čudil njenemu dobremu humorju, s katerim jc znala odbiti vsaki napad; tu jc bila kakor v svojem elementu; njena dialektika je bila vprav briljantna ter je celo čemernemu profesorju izvabila semtertja kak rahel smehljaj. Rošerica pa jc opazovala Dano, ki sc ji jc zdela nekam čudna; krog ustnic ji je bil legel nenavaden, ironski, skoro hudoben izraz. V nji pa jc tudi vse kipelo, osobito ko je videla, da jc tudi kaplan oživel z drugimi vred, da je postal kar mahoma ves drug, zato je dejala glasno in strupeno: »No, gospod kaplan, ali ste že povedali, da ste prestavljeni?« Vsi so pogledali strmeč najprej Dano, ki jc bila zardela do las, potem pa kaplana. »Časa jc šc dovolj za take neprijetne misli,« je rekel kaplan; »vsaj še ne pojdem tako hitro!« »Ali jc to res? ali je mogoče?« se je čudil Rošer. »Res — v Zagorje — toda šele novembra ali z začetkom prihodnjega leta, ker je zagorski prosil, da sme ostati na starem mestu dotlej, dokler nc bode na njegovem domu zgrajena hiša, v kateri misli živeti sedaj, ko je upokojen.« »Do tedaj se pa lahko šc vse preobrne,« je tolažil Rodič. »Izprcmcniti se ne da nič več,« je odgovoril kaplan; »toda časa je še, da se še kaj pogovorimo in poveselimo — za žalovanje bo potem še dovolj časa!« Pogledal jc Dano s svojim najmilejšim pogledom, da ni mogla drugače, nego da ga mu je vrnila s takisto milim, ljubim pogledom in se mu nasmehnila tako nežno, da mu je zaigralo krog srca. »Zakaj pa so vas prestavili tako hitro, ko ste tukaj komaj leto dni ?« — je vprašal Rodič. »Niso mi povedali, zakaj; rekli so lc, da jc zagorski upokojen, mene pa niso vprašali, sem-li zadovoljen z Zagorjem ali ne.« »Privilegij in protekcija — kakor povsod,« jc modroval Rošcr, ki ni slutil pravega vzroka. »Govorili so o mnogih drugih krivičnih in samovoljnih naredbah višjih oblasti; kaplan se je posebno ogreval ter popolnoma pozabil profesorjeve lekcije na vozu. Računali so, kako daleč je do Zagorja, ter uvideli, da ne bo možno, da bi se tako često videvali. Pri teh pomislekih se je pa tudi kaplana lotevala neka srditost, ki je pa Dano veselila, in tako se je naposled umirila. — Ko so odhajali, je bil kaplan zopet tako potrt, da mu je morala poŠepetati: »Pogum, pogum!« Ko je prišel Zorko v svojo sobo, je bil toliko razburjen, da šc dolgo ni mogel zaspati. Profesor Nemec pa jc vzel naglo, ko je bil sam v svoji sobi, brevir v roke in jel čitati; vmes pa je mislil o kaplanu in o mnogih nevrednih svečenikih; a stopala mu je pred oči tudi Dana . . . Toda šiloma sc je zopet zdramil ter čital, a med vrstami jc mahoma zagledal Zdenkine velike, umne oči, ki so ga zjutraj gledale tako občudujoč in pritrjujoč. Stresel jc glavo, da bi se iznebil nove prikazni; pokleknil je in jel moliti. (Dalje prihodnjič.) Brez ^ore in doline Temna krije noč, Na prirodo trudno Lega sen cvetoč. miru. Brez miru le potok Črez polje šumlja, Brez miru lc listje V logu šepeta; Glasna vtešil grla Pticam jc večer, Po vasi zatvoril Sleherno že dver. Borut. Brez miru v višave Duh moj hrepeni; Kaj so mu daljave, Kaj temne noči . . .! W. E. Gladstone. Spisal Fr. Svetič. nc 19. velikega travna t. 1. je izdihnil na svojem posestvu Havvardnu v visoki starosti mož, katerega smemo prištevati najbolj slovečim dušnim delavcem tega stoletja. In med temi delavci jc bil Gladstone morda najmarljivcjši. Malokdo je živel tako bogato življenje; človek bi dejal, da je bil Gladstone izmed tistih redkih mož, katere previdnost božja pošlje zdaj pa zdaj na svet, da z nenavadno, neverjetno marljivostjo in vztrajnostjo pri duševnem delu zadoščajo za dolg ogromne množine tistih, ki nc delajo nič. Kot triindvajsetlcten mladenič je žc stopil na javno pozorišče, in od tedaj naprej si ni privoščil več počitka in celih šestdeset let jc delal za domovino in človeštvo; Šele, ko jc dosegel petinosemdeseto leto, ga je primorala huda bolezen, da se je umaknil, ali najbrže s tiho nado, da sc mu ne bode treba dolgo odtegovati svojemu mnogostranskemu poslu. Z njim jc izginila s svetovnega prizorišča ena izmed najbolj znanih in imenovanih, najbolj slavljenih in seveda tudi mnogo napa-danih oseb. Čitatelj novin bode sedaj pogrešal v listih Gladstoneovo ime, katero se je zadnjih šestdeset let pač tako pogosto, rekel bi vsaki dan nahajalo v časopisih, prav kakor n. pr. Bismarckovo. Nič manj nego štirikrat je imel Gladstone krmilo britanskega kraljestva v rokah; poprej in v presledkih pa je bil sedaj finančni minister, sedaj »državni tajnik« za naselbine in ves čas svojega javnega delovanja jc bil neutruden kot parlamentarec, govornik in agitator za svobodomiselno stvar. Ko se je bil ločil od toryev in se pridružil liberalni stranki, je postal takoj njen voditelj in jc ostal njena glava do svoje smrti, čeprav jc začasno odložil voditeljstvo in se posvetil modroslovnim in jezikoslovnim, včasih cclo bogoslovnim vedam. Dorastel v konservativni okolici in vzgojen v torystiskih naukih, je bil Gladstone v prvem času svojega parlamentarnega delovanja tory, toda šc kot torycvcc sc često ni strinjal z nazori svoje stranke ter pokazal pri tem ali onem vprašanju svobodno in samostalno mišljenje, govoreč in glasujoč proti svojim tovarišem v imenu pravice in človekoljubja. Čim resneje in temeljiteje pa se je zaglabljal v državne in družabne probleme, tem bolj se jc vdajal duhu časa, ki nalaga vestnemu državniku kot najimenitnejšo dolžnost skrb za blaginjo in svobodo Širjih slojev narodovih. Njegovo ljudomilo srce ga jc približalo ubožccm in stiskancem; zapustil jc za vedno vrste sebične boga-tinske stranke in odsehmal je posvečeval svoje sile narodu in človeštvu; postal jc libcralcc v najlepšem pomenu besede, nc »liberalec«, kakršne poznamo pri nas. Gladstoneov liberalizem jc bil take vrste, da so ga napadali ne samo njegovi konservativni nasprotniki na Angleškem in drugod, ampak tudi naša »liberalna« glasila na Dunaju in v Budimpešti, posebno takrat, kadar se jc mož z zgovorno besedo in spretnim peresom potegnil za turške kristjane; takrat so bile »liberalne« novine vse na strani Gladstoneovcga tekmeca Disraclija. Kot finančni minister v Abardccnovem in kasneje v Palmcr-stonovem ministrstvu jc zaslovel Gladstone s svojo davčno pre-naredbo, katero je znal izvesti tako, da je odpravil nekaj sitnih davkov ter razbremenil ubožnejše obdačence, obenem pa vendar v red spravil britanske finance in zmanjšal državni dolg. Ko je bil po svojem prvem ministrskem predsedovanju odstopil 1. 1874., jc izjavil na shodu v Birminghamu z veseljem in ponosom, »da je odstop njegove stranke časten, ker zapušča tak prebitek v javnih blagajnicah, kakršnega šc ni bilo, in da je tak poraz sijajnejši od zmage.« — Pravicoljubu in narodovemu prijatelju Gladstoneu je bilo posebno pri srcu razširjenje volilne pravice. Po njegovem naporu se je znižal 1. 1866. census tako, da se je povišalo število britanskih volivcev za okroglih 400.000. Sc večji uspeh jc imel 1. 1884., ko se je sprejel njegov novi volilni zakon, po katerem je dobilo okoli dveh milijonov britanskih državljanov svojo najimenitnejšo pravico. Gladstone sc jc z vsemi silami trudil še za celo vrsto svobodomiselnih predlogov, katere pa jc parlament odklonil, n. pr. raz-državijenje cerkvc, omejitev oblasti gorenje (gosposke) zbornice; predlog, naj bi se poslancem plačevale dnevščinc; svobodnejši položaj katoliške cerkvc na Angleškem, prepoved kupovanja častniških služb, okrajšanjc delavskega časa i. dr. Pri vsaki priliki sc jc potegoval, da sc zboljša položaj narodovih množic, in da postane dosežno tudi ubožnejšim slojem to, kar je do sedaj pristopno samo malemu številu privilegovancev. Pogumno sc jc sprijcl s sistemom, ki je na svobodnem Britanskem bolj razvit in ukoreninjen nego na kontingentu. Ogromno narodno premoženje jc tam vcčjidcl v rokah razmeroma kaj majhnega števila srečnih bogatinov. Cclo poslanske klopi so do-sežne samo tistim, ki imajo dovolj novccv, da si najmejo pristašev. Vendar na Angleškem ni prehudih socialnih kriz, morda zato, ker ima kraljestvo v prostranih in bogatih naselbinah po celem svetu dovolj pripravnih ventilov. Še večji pogum jc pokazal Gladstone s tem, da se je usmilil nesrečnih Ircev. Z vsem ognjem, da ne rečem, z nekako plemenito strastjo je zastavil svoje moči za korenito zboljšanje žalostnih razmer na Irskem. In da se razume, kaj se to pravi, in koliko pogumnega prepričanja in volje je bilo treba za tako početje, je premisliti samo to, da je bilo anglosaškemu plemenu neusmiljeno zatiranje in odiranje po narodnosti in veri tujih mu Ircev več stoletna, globoko ukoreninjena tradicija. Angleži, ki so spravili Irce v pravem pomenu besede na beraško palico, pač še dandanes zaničujejo in črtijo prebivavce »zelenega otoka«, kakor n. pr. pri nas Nemci zasmehujejo in sovražijo Slovane, pred vsemi Cehe. Kar jc nemškemu Dunajčanu v burkah in anekdotah tipični češki »Wenzel«, to jc Angležu irski sodržavljan »Paddy« (Patrik). — Gladstone se ni ustrašil predsodkov angleške družbe; v zadnjih letih mu je bila najimenitnejša naloga pomiritev in zadovoljitev irskega naroda. Sedaj si pa mislimo pri nas državnika nemške narodnosti, kateremu bi bila resno pri srcu enakopravnost slovanskih narodov, in kateri bi pri svojili rojakih obudil pravicoljubjc, da bi bili po svoji večini pripravljeni dovoliti drugim narodom odločevanjc v svojih rečeh! Ni čuda, da se naši »liberalci« niso mogli sprijazniti z nazori liberalnega angleškega državnika. Najpreje je Gladstone skrbel, da sc kolikor moči zboljša žalostno gmotno stanje irskega ljudstva. Posrečilo se mu je v vesti nekaj preosnov; uveljavil jc zemljiški zakon za Irsko, padla pa sta predloga, da sc preuredi zakupništvo, in da bi vlada pokupila in razkosala velika posestva na Irskem. In ko jc predložil Gladstone zakon, naj se na Irskem v vede samouprava in zopet o t v o r i v D u b 1 i n u poseben parlament (»homc-rulc«), jc sprejela sicer spodnja zbornica ta predlog s prcccjšnjo večino, gorenja zbornica pa ga jc odbila. Manj zanesljivi člani liberalne stranke so se bili ločili od Gladstonca in se kot »unij011 isti« zvezali proti njemu s konservativci; Gladstone jc preveč zaupal njih liberalnemu prepričanju in jih izkušal prehudo. Kajpada, v časih, ko cvete izkoriščanje gospodarski šibkejših slojev po močnejših, v časih, ko centralizem duši prostejše gibanje posameznih delov državnih, jc bilo v očeh konservativem in cclo manj zanesljivih libcralccv drzno in opasno počenjanje Gladstonea, ki je izkušal gmotno pomagati Ircem, jim zrahljati spone in dati nekoliko besede v lastnih zadevah. Očitali so Glad- stoneu, da nepremišljeno razdira edinost in celokupnost britanskega kraljestva. Mož pa si ni dal iztrgati prepričanja, da imajo ne lc posamezniki, ampak tudi narodne in verske individualnosti pravico do svobodnega dihanja, in da jc bolj koristno državi, ako se sporazume s skupinami, katerih ne more raztopiti, in katere ji delajo težave in jo slabe s svojim odporom, ki raste s pritiskom. Prav tako kakor notranja politika Gladstoneova je bila tudi njegova zunanja politika v soglasju z njegovimi pravičnimi in Ijudo-milimi načeli. »Izšolani« diplomat bi morda sodil, da jc bila zunanja politika Gladstoneova slaba stran, da je prepuščal čutom preveč vpliva ali kaj takega. Nasprotniki so mu očitali, da ima v zunanjih opravilih nesrečno roko, in da je on kriv nekaterih neuspehov angleške politike za časa njegove vlade. Ilumanski Gladstone se jc tudi v zunanji politiki pogumno postavil v nasprotje s svojimi rojaki in z načelnim stališčem angleških vlad napram zunanjim vprašanjem. Angleži vobče nc morejo zatajiti anglosaske in normanske grabljive in brezobzirne narave. Zatiranim narodom pomagati z besedo ali z dejanjem ni angleška navada. In kako malo so izbirčni v pomočkih, kadar gre za dobiček, ali kadar se sprimejo z nasprotnikom, jc znano iz zgodovine. Gladstone je častna izjema. Oglasil se jc zoper krimsko vojno; predlagal je tudi, da se javno s parlamentovskim sklepom obsodi način vojevanja na Kitajskem. Šc več: ko so se vzdignili turški Slovani, je bil Gladstone njih najboljši zaščitnik in jc delal zanje z besedo in s peresom. »Ncizustne« Turke pa — »the unspeakable Turk« — in njih grozodejstva je obsojal s svetim srdom ter pisal brošure — n. pr. »Bulgarian horrors« — v katerih jc ljubeznive Osmanc in obenem njih zagovornike, posebno Disraelija, živo ožigosal pred angleškim in drugim omikanim svetom. Pa šc nekaj več: Gladstone, on, Anglež, se jc strinjal — horribile dietu! — z Rusi, ko so začeli dejanski nastopati proti tlačiteljem balkanskih narodov. To jc bilo skoro preveč za angleške rojake in drugo »omikano« Evropo. Turško gospodarstvo na Balkanu jc bilo Angležem »noli me tangcrc«; evropskemu »ravnotežju« na ljubo se ne bi smel nihče vtikati v notranje razmere štambulskega carstva, niti se preživo zanimati za usodo uboge raje. Kdo bi bil pričakoval, da mogočni angleški državnik povzdigne svoj glas za turške kristjane ter izjavi s srditimi besedami, da je turško gospodarstvo evropski škandal, da ta državnik obsodi popustljivo stališčč velesil napram turškim grozodejstvom in sc z ljubeznijo potegne za krščanske trpine na Balkanu, dokazujoč, da jc skrajnji čas, da sc Turek odpravi iz Evrope, in da sc Balkan izroči balkanskim narodom ? Kak anahro-nizem, se dandanes potegovati za kristjane pod mohamedanskim jarmom in klicati Evropo na boj proti Azijatom, kakor v davnih časih, ko je bil krščanski zapad solidaren nasproti mohamedanstvu, in ko je bila še živa krščanska ljubezen in je kristjan prihajal na pomoč kristjanu proti moslimu. Gladstone torej ni bil državnik, kakršnih smo vajeni; kajti da bi državnik uravnaval svoje postopanje po zahtevah pravice in človekoljubja, to je prav redko. Vsiljuje se mi misel, da bi ga primeril z Bismarckom, njegovim največjim sovražnikom na državniškem torišču. Bismarck jc dovršil brez dvoma večje delo, ker mu je bilo nemško carstvo šele ustvariti in potem utrditi proti domačim in zunanjim ncprijatcljcm; sprijemati seje moral z močnimi sosedi pruske in nemške države, in da je dandanes Nemška močna znotraj, mogočna zunaj, je seveda njegova zasluga. Gladstone pa je prevzel iz rok svojih prednikov državen organizem, ki je bil v stoletjih utrjen in urejen kakor dobro sestavljen in namazan stroj, ki gladko teče; njemu ni bilo premagovati zunanjih ovir pri državniškem poslu, on tudi ni mnogo dejanski nastopal na vnanje. Glede diplomaŠke modrosti radi priznavamo Bismarcku prvo mesto; vendar bi se smel Gladstone, kakor mislim, pokazati tudi poleg Bismarcka. Morda je imel celo širje obzorje in višje, naprednejše ideje o državnem in sploh človeškem življenju; njegove deloma izvedene, deloma nameravane preuredbe so dokaz razsvetljenega duha in plemenitega srca. Blagi Gladstone ni poznal sovraštva, maščevanja in spletk, Bis-marekova zgodovina pa jc polna sile in brezobzirnosti, jeze in sovraštva, stiskanja in preganjanja. Je-li izrek: »Sila pred pravico« res Bismarckov, ali ne, je brez pomena; ravnal se je gotovo po njem. Gladstone je izmed najmilejših in najsimpatičnejših zgodovinskih mož, in dejal bi, da tudi o njem velja, kar se je reklo o Titu, da je »airror et dcliciae generis humani«. — Vkljub najčistejšemu liberalizmu se je držal cclo življenje nekih konservativnih načel, o katerih je bil prepričan, da so koristna za posameznika in za družbo. Tudi v tem se kaže samostalnost njegovega duha. Premišljeval je mnogo o medsebojnem razmerju cerkve in države (prim, njegovo razpravo: »The state in its relations with the church«) in prišel je do spoznanja, da bodi država urejena na versko-nravstveni podlagi. Gladstone je bil ves čas svojega dolgega življenja veren kristjan in celo pobožen mož. Rad se je bavil tudi z bogoslovskim raziskavanjem, Srpoš: Ulomki. 435 ki jc pri Angležih zelo priljubljeno; to je angleška posebnost, in menda ni nikjer toliko posvetnjakov-bogoslovccv nego na Angleškem. Kot pravi humanist se jc Gladstone obilo pečal s starimi klasiki in si je tudi kot učenjak v jezikoslovni stroki pridobil sloveče ime. Najljubši predmet mu je bila »homerologija«, kakor je sam pravil. O Homerju in starogrških odnošajih je napisal več zelo čislanih knjig. Toda kot razumen, praktičen Anglež se ni ukvarjal samo s kritiko tekstov, niti si belil glave zgolj s »konjekturami«, ampak preiskoval in presojal je starogrške državne, družabne in rodbinske odnošaje, po katerih se je grški narod povzpel do slave in velikosti. Gladstone je mislil pri svojem preiskovanju na koristno stran in premišljeval je, kaj bi se dalo posneti iz starogrškega življenja in v prid obrniti za sedanjost. Vidi se, da Angležu veda ni mrtva in nc samo breme za možgane. Znanemu »temeljitemu« narodu bi bila morda angleška šolska učenost nezadostna; toda Angleži so imeli svojega Bacona in Benthama in so kmalu razumeli »utilitarizem« v vedi. Sicer pa so tudi Nemci v novejšem času krenili na drugo pot. Približal sem se koncu tega sestavka, nc da bi bil omenil z bcscdico tudi zmot in slabosti Gladstoncovih; samo hvalil sem ga in slavo pel njegovim redkim prednostim. Ali je to nepristranska sodba ? ali jc bil Gladstone kar čist vzor brez madeža ? — Kajpada jc imel tudi svoje slabosti, saj jc bil človek — oprostite to vsakdanjo frazo! — Da odkrito povem: jaz nc vem, katere napake je imel, katerim zmotam jc bil vdan. Tem bolje. Saj nisem poklican, da bi poudarjal, kaj ga je vrstilo med druge ljudi, ampak kaj ga jc odlikovalo. Vsekakor jc Gladstone tudi za pesimista zelo tolažljiva prikazen v ti solzni dolini, in najnovejši pokopancc v Westminstrski opatiji se vsekakor odlikuje tudi med prestavnimi sopokopanci, in njegovo ime se bode svetilo tudi poleg imen največjih sinov zavidanja vredne Britanije. & Ulomki. X)a sem lahek ptiček, Bi razpel peroti; V pesmi glasni vzplaval Ljubici naproti. Pel bi ji na jutro, Pel ji celi danck, Pel bi j j po noči V vseblažilni sanck. Srpoš. Kotanjska elita. Spisal Premec. (Dalje.) V. akc so bile razmere, ko so neko jutro zbudili prebi-vavce v Travnovi vili bučni glasovi vojaške koračnice. Vmes se je slišalo enakomerno teptanje na stotine nog, prhanje častniških konj in peketanje njih kopit, od zadaj pa ropotanje voz. V vili je vse hitelo k oknom in na vrata. Spodaj pa se je vrstila mimo vrsta za vrsto trudnih, zaprašenih vojakov, svetile se v jutranjem solncu sablje častnikov, rdeli potni obrazi navadnih vojakov, razgreti od težkih pušk in napolnjenih tc-lečnjakov. In te pisane, velike druščine nikakor ni hotelo biti konec. Traven je stal na vrtnih vratih ob ccsti in zrl z zanimanjem ta slikoviti prizor. Ko jc bil že skoro ves polk mimo njega, je Traven namah videl pred seboj mladega častnika, ki je jezdil mimo njega, hipoma ustavil konja in ga pazljivo motril. «Tristo — menda se vendar ne motim ?« jc vzkliknil nadporočnik Pavel Pavlovič. »Gospod profesor Traven?« Traven ga je takoj spoznal. Veselo jc stopil k njemu in mu podal roko. »Dobro došli v našem mcstccu, gospod nadporočnik! Toda, kako to, da prihajate s tem polkom ?« »Oh, usoda, usoda!« je viknil Pavlovič. »Ze dve leti je, kar sem premeščen semkaj. In tako romam po svetu — kakor Ahasver, prav kakor Ahasver! Toda, na svidenje, profesor!« »Posctitc me, tukaj stanujem,« je pristavil Traven. »Izborno, izvrstno! Kdo bi si bil mislil, da najdem tukaj starega znanca! Hvala za vabilo — bržčas je izkoristim že nocoj!« In razšla sta se. Pavlovič je izpodbodel konja, in ta je Šinil dalje, da se jc kar prašilo za njim. Od zgoraj v vili pa sc jc tačas odmaknila od okna Travnova soproga Matilda. Videla jc, da se soprog pogovarja s tujim častnikom, in to je zbudilo v nji radovednost, brez katere ni bila niti ona. Takoj nato jc stopil v njeno sobo Traven. Ali ona je čakala, da ji pove sam novico. Zato se jc malomarno kakor sicer naslonila na naslanjač, in oni trudni izraz ji je zopet legel na licc, ki je bilo žc nekoliko časa vedno bledo. »Pomisli, dušica,« jc dejal Traven vstopivši, »starega znanca sem našel zdajle med častniki!« »Kdo pa jc?« izpregovori polglasno in leno ona. »Nadporočnik Pavel Pavlovič. Najino znanje jc žc precej staro. Šc kot kadet jc bil pri polku v P., kjer sem služboval jaz, in slednji večer smo se shajali skupaj v kavarni. Mladi mož se mi je bil takrat zelo priljubil, in prav vesel sem, da sem ga zdaj naletel. Povabil sem ga na večer k nam! Torej, dušica, kaj nc, da se tudi ti udeležiš nocoj te družbe ? Nočem tc siliti, ali dobro bi ti delo!« jc dejal rahlo Traven in sc ji približal. Matildi pa jc bila tedaj šinila nova misel v glavo. Oko ji je za hip zažarclo, in skoro vesel izraz ji jc šinil po obrazu. »Ali pride tudi doktor Lovrin ?« jc vprašala naglo. »Skoro gotovo,« je menil Traven. »Dobro — morda pridem doli!« Kdo jc bil zdaj srečnejši od Travna?! Pristopil je k ženi, ji pogladil licc in ji sedel nasproti v mehki naslanjač. * # * Mrak je bil legal po dolini, in hladnejša sapica jc zibala dozdaj razbeljeni vzduh. V vrtni lopi Travnove vile pa so sedeli: Traven, dr. Lovrin, nadporočnik Pavel Pavlovič, Severica in Matilda. Črez dolgo jc bila prišla zopet v družbo. Matilda jc bila videti nocoj izredno dobre volje. Sedela je prav zraven nadporočnika, da sc ga jc skoro dotikala. Pavel Pavlovič pa jc pripovedoval zgodbe svoje, odkar sc nista bila videla s Travnom. Znal je pripovedovati izborno in šegavo, in Matilda ni obrnila oči od njegovih ust. In vsaki hipec sc je veselo zasmejala. Za Maksa se niti ni zmenila, kakor da ga nc bi bilo v družbi. Severica jc premišljevala, kaj pomeni nocojšnjc vedenje Matildino; razbijala si je glavo in res — prišla do pravega zaključka. »Ljubosumnega hoče storiti Maksa in mu s tem vrniti razžalitev!« je mislila sama pri sebi ter — privoščila Maksu to sladko čutilo. »Tu je pretesno v ti lopi,« je menila Matilda, ko je nehal pripovedovati Pavlovič. »Pojdimo raje po vrtu do večerje!« Vstali so. Tedaj je ponudil Pavlovič Matildi roko, in ta se je takoj brez obotavljanja naslonila obnjo. In stopala sta naprej, a ostala družba je postajala, si ogledovala različne nasade in se pogovarjala. »V taki tihoti, v takem idilskem miru, milostna, v takem bi hotel živeti! Ah, kako vam zavidam! — Ali naše nestalno življenje je podobno ciganskemu; oprostite, milostna, da se drznem izprego-voriti pred vami to plebejsko besedo!« je govoril poltiho nadpo-ročnik Pavlovič in ji pri tem večkrat pogledal v velike, sanjavo zroče oči. »Ah, kako srečen mora biti človek, ki sme zraven takega posestva imenovati svojo tako ljubeznivo, tako dražestno, tako krasno gospo,« jc nadaljeval in ji krepkeje stisnil žametasto roko. In ona mu je ni odtegnila. Za velikim jasminovim grmom se mu jc ostavila noga, kakor nehote. In postala sta. »Moj Bog, kaj vam jc, gospa? Ali so vas morda cclo besede moje razžalile, da imate solzne oči?« Res je bila stopila Matildi solza v oko, sama ni vedela, spričo česa. »Ah, nikakor nc, gospod Pavlovič,« jc dejala naglo in segnila po robec, da se obriše. »Ali spomnila sem se . . .« Toda on ji ni pustil govoriti, niti si otreti solze. Naglo se je sklonil ter ji s poljubom posrkal kapljo, ki ji jc že bila pripolzela na lice. Zardela jc pod tem žarkim poljubom, se zopet oprijela njegove roke, in stopala sta dalje; kajti bližali so se glasovi izmed zaostale družbe. »Gospod nadporočnik, tukaj semle pojte, tukaj je krasno!« je zaklical Traven. Matilda in Pavlovič sta se obrnila in stopala proti onemu kraju. »Ali vas smem večkrat obiskati ?« je hušknil Pavlovič. Njegovo oko je viselo žareče in koprneče na nji. Ozrla se je k njemu, in pretreslo jo jc, kakor bi bila zavela ledena sapa raz gorske robove. Takoj je povesila oko in odgovorila tiho, a naglo, da je jedva razumel: »Kadar vam drago in vam dopušča čas . . .« Pridružil se jima jc Traven. A zadaj sta stopala Scverica in Makso. »Kaj ne, gospod doktor, lep in zanimiv mož, ta Pavlovič?« je vprašala zlobno Scverica in sc ozrla v Maksa. Makso jc čutil, kam merijo te besede. Nasmehnil sc jc porogljivo in dejal popolnoma mirno, skoro ciniški: »Prav pravite, gospa, izredno interesanten mož!« * * * Odzdaj je bil Pavlovič vsakdanji gost pri Travnovih. Matilda ni več počepala v svoji sobi; njena otožnost jc bila izginila, rdcčica sc je zopet pojavila na njenih licih, in postala je zopet prejšnja, lepa in dražestna gospa. In proti Travnu jc začela biti še bolj pozorna, celo laskala se mu je včasih in radovoljno in z nasmehom se je lotila zdravljenja, katero ji je bil ukazal dr. Lovrin. — Celo taka skrb za soproga se je je lotila, da mu jc svetovala, naj se večkrat razvedri, naj začne zahajati tudi v mesto med znancc, naj gre včasih cclo v Ljubljano, da obišče stare prijatelje. In Traven je v vsem lepo slušal lepo in ljubljeno svojo soprogo; kakor v vsem, ji jc tudi v tem ustregel, in tako se je dogajalo, da jc včasih vstal res v mestu Še pozno v noč, in da je prišel domov, kadar je poslala soproga kočijo ponj. V tem času se jc seveda Matilda kaj izborno zabavala s Pav-lovičem, ki jc stavil ves prosti čas nji na razpolaganje. Sprva je hotela Matilda s tem dražiti Maksa; hotela mu jc pokazati, da so na svetu vendar še moški, ki je ne prezirajo kakor on. In ako se ji je zazdelo, da je včasih Maksu šinila temna senca preko čela, da je bil videti nekako ljubosumen, tedaj je bilo njeno veselje popolno. Ali igrala se je z ognjem! Pavlovič je bil lep in strasten mož. Kaj čuda tedaj, da je ginila v občevanju z njim Maksova podoba vedno bolj iz njenega srca, da je nazadnje gospodoval v njem edini Pavlovič. Samo kakor v snu, od daleč, ji je Še včasih zasvetil spomin na Maksa — liki zvezda — rešilnica mornarju . . . In zlobnih jezikov ni bilo treba iskati, da so si začeli sikati v ušesa najnovejše dogodke v vili in slastno obirali kost, ki se jim je tu ponudila. Take vesti so seveda naposled prišle na ušesa tudi Maksu. Ta jih s početka ni verjel, ker jih je imel za golo obrekovanje; kajti sam ni bil opazil ničesar, kvečjemu kak žareč pogled med Matildo in nadporočnikom, kak slučajen dotikljaj njiju rok in take malenkosti. Ali vse to je pripisoval le temu, da se hoče Matilda njemu osvetiti . . . Toda oni večer, ko je videl, ob kaki uri je zapuščal Pavlovič vilo, in je tudi vedel, da je bil tisti večer Traven v Ljubljani, tedaj so mu padle luskine raz oči. In to ga je tako razburilo, tako pretreslo, da bi bil kmalu provzročil največji škandal in si uničil cclo svojo cksistcnco. Edini Traven ni videl nič, ni slišal nič. Živel je v takem zadovoljstvu, kakor še nikoli, in Maksu in svojim ožjim prijateljem je pripovedoval včasih o svoji sreči. (Dalje prih.) LISTEK. Prvi slovanski časnikarski shod, poroča IvanKunšič.!) Velikanska, veličastna je bila slavnost Fr. Palackega minole dni v Pragi, pomenljivejša pa še veliko bolj radi tega, ker se je pri ti priliki vršil prvi shod slovanskih časnikarjev v Avstriji, ki je bil velike važnosti za razvoj slovanskih narodov. Mi Slovenci pa smemo biti šc posebe ponosni, da je temu pomenljivemu shodu predsedoval Slovenec, Ivan Ilribar; njegovim zmožnostim, energiji in znanju slovanskih jezikov se jc zahvaliti, da se je shod vršil gladko in točno v veselje in čast vsega Slovanstva. Shod se je vršil dne 19. m. m. popoldne na staro-mestni radnici; udeležilo se ga je 138 časnikarjev slovanskih. Predsednik je bil Jvan Hribar, prvi podpredsednik Michal ChyliAski, glavni urednik »Czasov« v Krakovu, drugi podpredsednik pa dr. Šimc Mazzura, glavni urednik »Obzorov« iz Zagreba. Predsednik je pozdravil prisotnikc najprej slovenski, potem češki, poljski, ruski in hrvaški. Na vrsti so bila najprej zanimiva poročila o žurna-listiki raznih slovanskih narodov. Karel Salva jc poročal o tisku slovaškem, dr. Aleks. Mitrovič o srbskem, dr. Š. Mazzura o hrvaškem, Gregor Kupčanko o maloruskem, za Andreja Gabrščcka E. Klavžar o slovenskem, dr. Ant. de Bcauprč o poljskem, za Jož. Kummcrja JUG Kronbauer o češkem. Potem so prišle na vrsto resolucije, o katerih se jc od začetka živahno razpravljalo, vendar so se sprejele z malimi izpremembami — izpustila se je zadnja, t. j. šesta o prepovedi poštnega vvoza. Sklenilo se je končno še, da se bode vršil prihodnji shod drugo leto v Krakovu. — Shod jc trajal črez pet ur; gotovo je, da se v tem kratkem času o mnogih važnih in potrebnih rečeh ni moglo govoriti. Pa >) G. Ivan Kunšič, stud. phil., je zastopal na Palackcga slavnosti v Pragi »Ljubljanski Zvon« — na prošnjo urednika, ki jc bil službeno zadržan. G. Kunšiču izrekamo pri ti priliki na ti vljudnosti iskreno zahvalo! če se ne bi bilo doseglo nič drugega, storjen je vsaj začetek skupnega slovanskega dela, tako da smelo rečemo: Dne 19. ržčnega cveta 1. 1898. ni bil le položen temeljni kamen za spomenik velikega Palackega, ampak tudi temeljni kamen veliki slovanski organizaciji, ki poraste od leta do leta v večjo duševno silo slovansko.1) Slavje stoletnice rojstva Františka Palackega jc združilo koncc mi-nolega mcscca vse stranke in vse sloje češkega naroda in pa vse slovanske narode, da so izkazali čast spominu moža, mimo katerega ni v novi češki zgodovini slavnejšega in zaslužnejšega. Pred 100 leti, v dan 14. junija 1798. 1., jc bil rojen v tihi moravski vasici, v Hodslavicih, pod veličastnim Radhoštom Františck Palacky, najznamenitejši buditelj in vodnik svojega naroda. Kdor je posetil češkoslovansko narodopisno razstavo v Pragi, njemu je v spominu zibelka, v kateri jc nekdaj pod streho nizke hišicc zibala v spanje svojega sina uboga žena vaškega učitelja, nevedoč, kaj da bode njen sin svojemu narodu, narodu, ki jc bil takrat pogreznjen šc v topo nezavednost, od vseh zavržen, in ki se je dozdevno bližal le svojemu neizogibnemu pogubljenju. Saj so bili takih nazorov celo možje kakor Dobro vsky, ki jc še 1. 1825. izrazil v prijateljskem pogovoru z grofom Sternberkom svoj obup nad češkim narodom. A mladega 27lctnega Palackega so razvneli taki nazori h krepkemu odporu, in zavrnil jc takrat Dobrovskega, kateremu je očital, zakaj da ne izdaja svojih del v češčini, z znanimi pomenljivimi besedami: »Bo-demo-li vsi taki, bo pač zamrl češki narod od duhovnega gladu; jaz saj bi smatral, čeprav bi bil ciganskega rodu, in še takrat, če bi bil zadnji tega rodu, za svojo dolžnost, da storim vse, da se ohrani o njem v zgodovini človeštva saj časten spomin.« In po teh besedah se je ravnal: vse njegovo življenje jc bilo navdušeno delo za rešitev in povzbudo češkega naroda. Ob jako ugodnih okolnostih je prišel Palack£ 1. 1823. v Prago potem, ko je bil dovršil študije na požunskem liceju in jc več let poučeval v plcmc-nitaških rodovinah na Ogrskem. Seznanil se jc v Pragi z Dobrovskym in po njegovem posredovanju z grofoma Gašperjem in Frančiškom Štcrnberkom; to znanje je bilo za njegovo bodočnost odločilnega pomena. Žc prej je bil Palack£ narodnostno probujen; prelagal je na češčino Ossiana, pisal je za časopis »Krok«, izdal je skupaj s Šafafikom »Počctkc češkega pesništva, zlasti prosodijc« in bavil se jc poleg leposlovja tudi s češko zgodovino. Zlasti ga je zanimala husitska doba; saj jc bila i Palackega rodovina češkobratovska in je vztrajala v ti veri na tajnem do leta tolerančnega patenta, kateri jo jc prisilil, da sc jc priglasila k avgsburškcmu izpovedanju. Palacky jc prišel v Prago le, da prouči vire husitske zgodovine, toda grofa Šternbcrka sta ga pridržala za trajno, ko sta mu naročila, naj spiše zgodovino njih rodovine. S tem spisom je bil Pa-lack$' krenil na pot, na kateri jc izvršil pozneje svoje nesmrtno delo. Prišel jc pa Palack£ v Pragi v tesno zvezo in v stalno dotiko s prvimi zastopniki češke dežele, posebno s češkimi plemenitaši in si je pridobil s takim občevanjem jasen pregled politiških razmer, in le-to ga jc usposobilo sčasoma za duševnega voditelja vse češke politike. *) Sprejete resolucije in pa podrobnosti o referatih, nasvetih i. dr. priobčimo na platnicah »Zvonovih«. Ime Palackega je spojeno z življenjem vsega češkega naroda. Saj je Pa-lacky razkril češkemu narodu njegove slavne zgodovine pravo jasno podobo, posegel je pa tudi dcjansjci v razvoj najnovejšega obdobja češke zgodovine. Iz obsežnega in žilavega njegovega delovanja v predmarčni dobi naj poudarimo samo, da je bil on ustanovitelj »Časopisa Češkega Muzeja« in glavni soudeleženec pri ustanovitvi »Matice češke«; imela je pa le-ta za širjenje češkega zavedanja nepregleden pomen in je bila dolgo dobo središče vsega češkega prizadevanja. In ko se je 1. 1848. probudil češki narod tudi politiški, se je Palack£ udeležil tega delovanja toli odlično, da je stopil po obnovi avstrijske ustave 1. 1860. žc kot priznani vodnik na čelo politiške češke čete. Ni pa pozabil skrbeti i za druge stroke narodnega življenja; posebno češko pisateljstvo jc Palackcmu dolžno hvalo za ustanovitev pisateljskega društva »Svatobora«, katero je ustanovil Palacky. Da, popolnoma si jc zaslužil Palack^ častni priimek »oče narodov«! Poleg vsega svojega politiškega in drugovrstnega delovanja je pa gradil Palack£ neprenehoma svoje največje epohalno delo, svojo »Zgodovino češkega naroda«. V ti »Zgodovini« je spisal Palacky na podstavi mnogoletnega, razsež-nega in skrajno marljivega proučevanja domačih in tujih virov strogo vednostno in v klasiškem slogu češko preteklost od prvih početkov pa do dobe Habs-buržanov. Vplivalo je to delo, posebno pa popis husitske dobe, na vse narodno življenje velikansko. Narod je v ti zgodovini prvič sam sebe spoznal; videl je šele sedaj, kakšna mu jc preteklost, kako je bil deležen napredka obče prosvete in omike, in kakšno stopnjo zavzema spričo svoje zgodovinske preteklosti v vrsti drugih narodov. Ni jc knjige, ki bi imela toliko globokega in trajnega vpliva na češko narodno gibanje, kakor Palackega zgodovinsko veledelo, katero je bilo njegovim vrstnikom kakor nova prikazen, kakor evangelij novega zavednega narodnega življenja. Ime Palackega žari nad češko preteklostjo; svetilo jc mnogo let kot zvezda vodnica sedanjemu boju za češke narodne pravice, bode pa tudi večno ohranjeno v spominu hvaležnega češkega ljudstva. »Kvity«. Knjižna naznanila. Z ocenami knjig, ki nam jih dopošiljajo gg. pisatelji ali založniki, smo nekoliko zaostali spričo vedno nam nedostajajočega prostora. Ako pa kake poslane nam knjige iz kateregakoli vzroka ne moremo takoj primerno oceniti, je preje niti ne naznanimo, ker sodimo, da je za prvo potrebo dovolj obveščeno občinstvo po kratkih naznanilih, ki jih prinašajo o vsakem književnem pojavu naši dnevniki, zlasti popolno »Slovenski Narod« pod za-glavjem »Književnost«. To načelno postopanje pa se nam jc od neke strani očitalo kot namišljeno preziranje nekaterih knjižnih podjetij. Da se temu, četudi neupravičeniemu očitku ognemo, naj naznanimo tu vendar na kratko vse knjige in knjižice, ki so nam doslej došlc, a jih še nismo nič omenili, pridržujoč si nekaterih obširnejšo oceno za pozneje, a nekaterih sploh ne ocenimo, ker jih ne bi mogli oceniti — ugodno, a nočemo z neugodno, dasi pravično ocenitvijo škodovati podjetjem, ki so sicer vrlo zaslužna. Sapicnti sat! — Slovenske knjižnice Gabrščekove je med tem časom priraslo že dokaj številk. Snopič 57—59 so prinesli »Povesti s potovanja« Ane Rehakove (v prevodu A. Dcrmöte inj. K u n š i č a) in »Korotanske po. vesti« Gabriele Prcissovc (v prevodu Dcrmötovcm). -—V snopičih 62—63 jc izšla v prevodu Vinka Vinica povest Ljube Babica (Gjal-skega): »Mär i ca«. — Snopiča 73. in 74. pa sta nam prinesla kar dve izvirni drami, namreč Ivana Benka :Strahomir«, izvirno dramatiško igro v petih dejanjih, in Milovanovo »Mlado Zoro«, romantiški igrokaz v treh dejanjih (glej njiju occno v 126. in 127. letošnji številki »Slov. Naroda«). — Snopič 75. pa je pričel Jana Klecandc epizodo iz laške vstaje leta 1848. — »Na bojišču« — ki jo je »iz češčinc po drugi izdaji poslovenil« Ivan Rejec. — Ista podjetna založarnica jc izdala M. M. 11 o s t n i k a »Ročni r u s k o - s 1 o v e n s k i slovar« (str. 378) in istega pisatelja »Kratko slovnico ruskega jezika« (str. 85). Kosijcve »Zabavne knjižnice za slovensko mladino« je izšel VII. zvezek (str. 47) s slično vsebino kakor prejšnji. Iz založništva Janeza Giontini ja nam jc došlo kar dvoje knjig, namreč »Sto narodnih legend«, ki jih je slovenski mladini in preprostemu narodu v pouk in zabavo nabral in priredil Anton Kosi (str. 234), in pa povest »Na različnih potih« — primerna dečkom od 11. do 14. leta — ki jo jc nemški spisal Kran c Frisch, a »za Slovencc priredil« znani pisatelj Janko Leb an, nadučitelj na Trebclncm pri Mokronogu. Isti pisatelj (Janko Le ban) je priredil in izdal pri J. Krajcu v Novem mestu dr. Antona Pogačnika (zdravnika v Gorici, specialista za pljučne bolezni) razpravo »o j etiki, sušici ali dčri« (str. 42, cena 25 kr„ po pošti 28 kr.); knjižica se dobiva pri lastniku Janku Lebanu). V Petrograd. Potopisne črtice. Posvojeni opazovanju in po raznih virih sestavil Lj ude vit Stiasny. V Gorici 189 8. Tiskal in založil A. Gabršček, 304 str., 16°, cena 7 2 kr. — To jc naslov knjigi, katera jc kot 69.-72. snopič Slovanske knjižnice izšla pred nekaterimi tedni. Pisatelj pravi v »predgovoru«, da so tuji pisatelji pač že mnogo pisali o Rusiji, toda njih spisi so se bavili največ s senčnimi stranmi ruskega življenja, o hvalevrednih lastnostih ruskega narodnega značaja so raje molčali. Tudi Slovenci poznajo Rusijo in Ruse premalo. — Pisatelj jc opisal nekatere dele ruske države nekoliko po svojem opazovanju, nekoliko po raznih virih. V knjigi čitamo, kako se je vozil iz Bclgrada po Donavi navzdol, dokler ni prišel do ruske meje pri Reni. Od tod je potoval nekoliko po železnici, nekoliko po svojem kolesu, dokler ni prišel v Odeso. Iz tega mesta se je obrnil proti jugovzhodu na krimski polotok, kjer je videl več znamenitih krajev. S Krima se jc obrnil proti severu ter prišel v Ukrajino med Malorusc. Odtod sc je napotil proti Moskvi, potem v Nižnji Novgorod ter nazadnje črez Rybinsk v Petrograd. Pisatelj jc zanimivo narisal to in ono. Posebno rad se je pomudil pri šolah: tu in tam tudi pri cerkvah. Zlasti radi ga poslušamo, kadar nam pripoveduje kaj takega, kar j e n j e ga sa m c ga dole tel o na po tu. Fr. Kos. Ottöv Slovnik Naučny. Leta 1829. so se združili Palack£, Jungmann in Prcsl, da bi izdajali velik enciklopedičen slovar v češkem jeziku. L. 1830. je bila ustanovljena češka »Matica«, da bi podpirala izdavanje dobrih čeških knjig. A mnogo denarja se je- izdalo za Jungmannov slovar in za Šafafikove »Staro-žitnosti«; vrhu tega pa je nedostajalo tudi znanstvenih moči za tako veliko podjetje. L. 1844. in 1845. so se začele v »Matici« zopet priprave in isto tako 1. 1850.—52., ko je zastavil Palack^ svoje moči, da bi »Matica« začela z delom, za katero je bila zlasti ustanovljena. Sestavil se je popolen seznamek člankov, in tudi rokopisi so bili deloma že pripravljeni, a dobra stvar ni uspela. — Palackega prizadevanje ni rodilo sadu! L. 1859. pa se je začel s pomočjo omenjenih priprav pod Riegrovo redakcijo izdajati »Slovnik Naučn£«. Kober, lastnik cclega podjetja, je preskrbel redakciji bogata sredstva (potrebno knjižnico, prostore, stalne plače za glavne delavce v uredništvu itd.). — Riegrovcga »Slovnika« je izšlo 11 zvez. (X. in XI. obsegata dopolnila). Prva knjiga ima letnico 1860, zadnja 1874. Ko jc po letu 1860. stopil Ricgcr v politično življenje in delovanje, mu jc nedostajalo časa za uredništvo, in od IV. knjige je jc vodil J. Maty — »spolnircdaktor«. Motto jim je bil: »V präci a včdčni — je naše spasem«. Redakcija jc gledala, da bodi »Slovnik« češko delo, samostojni članki domačih sil, ne navadne kompilacijc. Da jc bilo mnogo težav, je samo ob sebi umevno; saj jc bilo to prav tako podjetje v malem narodu, ki si jc jedva priboril nekaj kulturnih zavodov. Tudi javnost je nasprotovala, da se jc moralo uredništvo braniti v IV. in X. zv. A delo jc vendar napredovalo in jc bilo končano po petnajstletnem neumornem, napornem delu in trudu. Sodelovalo je 247 sil! Zlasti važni so članki o slovanskih narodih od Jagiča, Perwolfa i. dr., po katerih jc posneto tudi »Slovanstvo« naše »Maticc«. Toliko o prvi izdaji »Slovnika Naučnega«. Pokazala pa se je sčasoma potreba, kontrolovati veliko delo ter je po-popolniti v marsikaterem oziru. Saj je med tem časom napredovala vsaka stroka znanstva, in marsikatero vprašanje jc dobilo povsem drugo licc. Podjetni knjigar Otto v Pragi je torej prevzel povsem novo izdajo tega monumcntalnega dela: »Ottftv Slovnik Naučn£. Illustrovand cncyklopaedie obecn^ch včdomosti. Majitel, vydavatel a nakladatel J. Otto.« Prvi sešitek je izšel 15. januarja 1. 1888., a mcscca februarja t. 1. je bilo delo pri XIII. zv. Podjetje je zasnovano na najširši podlagi, in prvaki literarnega delovanja slovanskega so obljubili svojo pomoč. Nad 500 sotrudnikov je tiskanih v prospektu, a pozneje se jih je oglasilo šc nekaj. Za motto ima delo: Qui seit, ubi sit scientia, habenti est proximus. V prospektu se čita med drugim: »Närod, kteryž dovede samostatnč si poriditi a všeobeenč potfebč podati v£bor všech včdomosti lidsk£ch, närod takov£ dokazuje co ncjjasnčji, že se již zmoenil cclcho pokladu včdcckčho jod stoleti nastfidančho a osvčdčuje co ncjzfejmčji, žc patfi mezi ndrody kulturni, na v£ši moderni vzdčlanosti stojici. Proto snaha rcdakcc a nakladatclstva k tomu se pončsc, aby Ottüv Slovnik NaučnJ, stoje na v^ši naši doby pokročilč, podäval v^slcdky včdcckčho bädäni a vsčstrannčho tohoto pokroku ve formč lahodne, i širšfmu obeccnstvu pHstupne. Pfi tom ovšem pfihliženo bude pfedevšim a dostatečnou mčrou k včccm slovanskem vfibec a k našim česk^m včcem zvlaštč« . . . Moj namen ni poročati o velikem delu samem, kolikor ga je doslej izšlo, in ki zasluži tudi s strani Slovencev največjega zanimanja, temveč opozoriti sem hotel svoje rojake na članke, ki se tičejo našega naroda. V XIII. zvezku prinaša »Slovnik« pod skupnim zaglavjem »Jihoslovanč« tri članke o Slovencih: »Närodopis« (str. 365—367), »Jazyk slovinsk^« (str. 391—397) in »Dčjinv slo- vinskč literatury« (str. 403—421); vsi ti članki so iz spretnega peresa našega neumornega prof. dr. Murka! V narodopisnem oddelku poroča g. pisatelj o prvotnih in današnjih naselbinah slovenskih, podaja statistične date, omenja zgodovinske in verske od-nošajc in razvija nekak političen program za bodočnost slovenskega naroda ter misli: »Zfiženf krälovstvi Slovenie« . . . bylo by možnč jen na zdkladč prdva ndrodnostniho. Temu vsak priči se (nasprotuje) již autonomistick£ a fcdcrali-stick£ programm Čcchfl, Polakü a Chorvatü. Pfi provedeni uplnč autonomic »krälovstvi a zcmi'« vedlo by sc Slovincum zle, pončvažd maji ve sv£ch rukou jen Krajinu a na snčmč gorickčm drži se v rovnovaze s Vlachy.« Za Slovence v drugih deželah pa bi sc moralo urediti kakor za Nemce na Češkem . . . V drugem članku podaja dr. Murko pregledno karakteristiko slovenskega jezika v glasoslovnem in oblikotvornem oziru, omenjajoč vsa dosedanja važnejša, v to stroko spadajoča dela; bavi sc s klasifikacijo slovenskih narečij, govori o zgodovinskem razvoju jezika in njega vvedenju v urade in šole ter omenja naposled zgodovino slovenskega pravopisa. Oba članka sta pisana temeljito, jedrnato in jako pregledno. Najzanimivejši pa je vsekakor tretji članek — kratka, pregledna »zgodovina slovenskega slovstva«. V splošnem vvodu omenja dr. Murko, da jc bila slovenska literatura do II. pol. XVIII. stol. večinoma cerkvena, do 1595. 1. protestantska, potem pa do 1765. katoliška; novo življenje pa jc prinesla doba evropskega prosvitljenja in demokratskih idej francoske revolucije, katere vpliv so spoznali tudi Slovenci za Napoleonove vlade. V teh letih pa je začela vplivati tudi nemška romantika, ki pa je prodrla šele 1. 1830., ko se je zbral krog pesnikov okoli »Čebelice«. Njih nastop in pesniški plodovi Prešernovi tvorijo epoho v slovenskem prerojenju, ki je bilo pod vplivom scveroslovanskim, zlasti češkim. Poglobilo se je to delovanje z novimi svetovnimi idejami: z nastopom Stritarjevim in njegovih sodobnikov. Pravi realizem in naturalizem pa sc širi šele v poslednjih letih. Dr. Murko je vzel naslednjo razdelitev: »doba reformatorsko - protestantska«, »doba katoliškega slovstva«, ki je dobila pravo moč s prihodom jezuitov v Ljubljano (1590), »doba prosvitljcna in predromantična« (1765—1830), »doba romantično-narodna od Prešerna (1830) do 1. 1870.« in »najnovejša doba od Stritarja (1870). Predaleč bi zašel, ako bi hotel navesti vse opazke, katere omenja dr. Murko naštevajoč razne pisatelje in pojasnjujoč razvoj vsega delovanja, omejiti se hočem torej samo na važnejše. Zlasti zanimivo in posebne hvale vredno jc, da pojasnjuje dr. Murko pri vsakem važnejšem pisatelju njegovo odvisnost od tedanje duševne struje ali od posameznih pisateljev. Tako omenja n. pr., da je imel Linhart svoje domorodno mišljenje od Klopstocka, in da je v njegovemu duhu spisana tudi njegova »Zgodovina«. Zoisa imenuje po pravici središče vsega tedanjega literarnega delovanja v Ljubljani; Volkmcr jc pel v duhu Gcllcrtovcm, Gleimovcm in Lcssingovcm. L. 1830. se začenja v Slovencih mogočno literarno gibanje, »odpovi-dajici liplnč českč vlastcncckč škole«; stalo je pod Vplivom češkim, poljskim in srbskim: »Mocnč püsobily srbske ndrodnč pisnč Vukovy a slovanskč Čcla-kovskčho, Šafafikova »Gcschichte der slavisehen Sprache und Literatur«, »Časopis českeho Musea«, Čclakovskčho bdsnickd činnost na lublafisky a Kollarova na hradcck£ (graški) kroužek, Mickiewicz a vübcc polskd literatura na oba po-stfcdnictvim polsk^ch emigranti}«. Ker so se učili tudi tujih, zlasti romanskih jezikov, je dobila literatura ne samo narodni, temveč tudi svetovni obraz; tako ima Prešeren vse romanske in germanske, da, celo orientalske oblike; 1. 1822. sta dala Rückert in Plasten Nemcem gazele, in 1. 1833. nam jih je dal že tudi Prešeren . . . Zanimiva je karakteristika Prešernova, katero zaključuje Murko: »Jednim slovem: nevclka kniha Preščrnov^ch »Poezii« je celou slovinskou poetikou . . . Preščren se učil od lidu — a v närodnim duchu pfi vši vclkč basnickč vzdčla-nosti a formalni rozmanitosti a virtuosnosti spivana jest každa jeho basefi (pesem) . . . Tim zpusobem obešel nebezpečenstvi romantismu a stal se närodnim a rcalistick^m bdsnikem jako Čclakovsky a j i ni slovanšti romantikovč« . . . Precej obširno razlaga pomen Bleixveisovih »Novic«, o katerih pravi, da so »pravem repertoirem slovinskč literatury«. Dobro je označil avtor tudi Kose-skega s paralelo o Schillerju ter poudarja zasluge Janežičeve, ki je razširil literarni in znanstveni obzor Slovencev z izdajanjem prvega literarnega lista in prve zbirke domačih in tujih pesniških in beletriških plodov«. — O Levstiku pravi, da je nastopil zoper Koseskega ter sledil Prešernu in njegovim učiteljem: Riickcrtu, Platenu in zlasti Goetheju, kmalu pa tudi Ilcineju. S Prešernom se ne more meriti glede duševnega obzorja in bogastva oblik, a preseza ga v plastiki slik iz narave in življenja slov. naroda; nedosežno je to v otročjih pesmih, »pro kterč mälo podobn^ch bäsnikü psalo i ve vclkych literaturach« . . . Pri Jenku se vidi vpliv Kollarjcv: »Jenko jest siln£ milostny a vlasteneck£ lyrik v narodnim duchu a prostč närodni forme, ali vclky pessimista v duchu Byrona a Heinea.« — O Jurčiču pravi, da je bil »v ličeni domaciho života realistou.« O Stritarju je izrekel jako laskavo sodbo, da je »najobsahlejši slovinsk£ spisovatel«; podaril je svojemu narodu pesmi vsake vrste, novele, romane, dramatične obrazce, kritično-literarne študije, satire in humoreske. »Všudc vystupuje jako muz s evropskem rozhledem (obzorjem) a slovanskem srdccm, jenž hläsä (oznanuje) sv^m krajanom, žc musi etiti umčni a zvlästc poesii, ktcrä ma byti »pani« a ne »služkou«, vdžiti si ideitlu svčtla, pravdy a slobody . . .« Učil sc je Stritar od prednikov, vendar glede čutstvene sile nc doseza Prešerna in Jenka, niti glede naivnosti Levstika, pa prekaša jih glede svetovnega obzorja in pa z lahkim in polnoglasnim jezikom . . . »Vclk£ idealista pohoršil (jezil) se zvldštč Zolou a v poslednich lčtech pozoroval s nechuti (nevoljo) jak se naturalistickč proudy chytajf takč mlactych slovinsk^ch spisovatelu.« Zadnje menda ne bode treba prehudo jemati, ker je Stritar žc sam večkrat pokazal, da se jc sprijaznil z novo strujo, in da sc ustavlja lc njenim izrodkom! — Gregorčič je refleksivni, elegični in idilični lirik, ki se čuti nesrečnega v svojem stanu ter hrepeni po svobodi . . . Kontrast nežnočutečemu Gregorčiču pa je bojeviti Aškerc, katerega imenuje Murko prvega znamenitega pesnika v kulturni zgodovini štajerski in ga jedrnato ocenjuje. »Njegova največja zasluga jc, da j c realist ruskega tipa v slovenski poeziji in da vvaja v njo vsa človeška vprašanja. V poslednjih letih nastopajo, kakor nekdaj Gregorčičevi tudi Aškerčevi učenci, ki »kažejo že s svojimi ruskimi psevdonimi (Nikolajev, Saveljev, Mihajlov!), da prodira vpliv ruskega realizma tudi v Slovence«. — Dobro bi bilo, da bi bil gosp. pisatelj pri vseh pesnikih omenil izdajo njihovih pesmi, n. pr. Funtek, Gestrin, kakor je storil pri nekaterih. Če je omenil Lujizo Pcsjakovo in Pavlino Pajkovo, zaslužila bi tudi Märica, da se imenuje. Saj je glede kvalitete svojih spisov vsaj istovredna z omenjenima dvema, zlasti pa še od nje mnogo pričakujemo, ker je marljiva in se uči. Omcnivši Tavčarja, Kersnika i. dr. se spominja tudi slovenske »moderne«: »Od r. 1895. objevujf se u mladych spisovatclfi silnč naturalisticki proudi. Najvfce vynikaji v »Ljublj. Zvonu« Radosl. Murnik, ostr£ a duvtipn£ satirik, Karol Dolenc a Fran Govčkar, jehož romän »V krvi« (1896) vzbudil silnou polemiku proti »novostrujarüm, jimž se vsak již nyni musi pfiznati, že piši stkvčlym (sijajnim) slohem«. O »Dom in Svetu« pravi, da se v njem pridno neguje pesništvo z nabožno-moralno in didaktično tendenco; med njegovimi pesniki bi bilo treba omeniti tudi Hribarja. — Končno govori Murko še o dramatični in znanstveni literaturi. Z veseljem moram konstatovati, daje dr. Murko sijajno rešil svojo nalogo. Za to nam jamči že njegovo ime; Murko je literaren historik v najidealnejšem pomenu besede, ki zna pisati tako, da zbudi v vsakem zanimanje; on pozna temeljito vse slovanske in nemško literaturo, kar je že večkrat in z večjimi deli dokazal. Njegovi članki v »Slovniku Naučnem« so velezanimivi, jedrnati in pregledni. Bratom Čehom jc naslikal naše kulturno in duševno življenje tako, da smemo biti zadovoljni. Zato je izvestno povsem upravičeno, da sem navel o glavnih pisateljih njegovo sodbo, ki bode marsikoga zanimala, komur »Slovnik« sam ne pride v roke. Dr. Murko jc torej podal Čehom pregled slovenske literarne zgodovine; dobimo li tudi mi kdaj od njega zgodovino slovenskega slovstva?! Dr. Vidic. »Prosvjeta«, ki izhaja v Zagrebu, in katero smo v našem listu že večkrat priporočali, je prinesla v svojem VI. letniku za Slovence zelo zanimivo zgodovinsko študijo Ban Ivan Vito vac (sp. E. L u sz o \v s k y). Prav toplo jo priporočamo našemu naraščaju zgodovinarjev, ki je začel vendar »tandem ali-quando« krepko nastopati. Gospodu pisatelju pa moramo očitati, da se ni potrudil ter poiskal slovenskih imen za Ossiach, Gurk, Radmannsdorf, Sann, Montprcis, Rohatsch itd., da nc govorim o Sannccku, Wallenburgu, Herbcrgu, Königbcrgu itd., ki imajo tudi slovenska, čeprav manj znana imena. — V istem letniku je priobčil Fr. S. Kuhač za primorske Slovence zanimivo študijo o italijanskem glasbeniku Tartiniju (* v Piranu 1092, f 1770), ki je sprejemal v svoje skladbe hrvaške narodne napeve, samo da jih je prilagodil in priredil po zahtevah italijanske glasbe, nc da bi s tem plagijatc delal. Znano je, da jc Kuhač nekaj enakega v Havdnovih skladbah dokazal. Mislim pokojnicama hrvatskim pedagozima i učiteljima. Sveska prva. Spjevao Ljudevit Varjačič. Dio čistoga prihoda namijenjen jc spomeniku Ivana Filipoviča. U Varaždinu. Troškom i nakladom pisca. 1898. 12° 60 str. Cijena 30 novč. Listnica uredništva. B: »Zvon« je objavil zadnjič nekaj Vaših dekadentnih pesmi, ker bije v njih prava in nežna lirska žila. Ker ste nam spet poslali nekaj stvari v tem »modernem« Žanru, naj Vam pojasnimo svoje stališče glede te najnovejše lirske oblike! Naj radikalnejši dekadentje se nc» brigajo nc za metrum, nc za stik. Tako smo čitali lani v češkem časopisu »Naše doba«, in dr. Förster je v našem listu objavil temeljit essay o dekadcnci. V formalnem oziru je po našem mnenju dekadenca nekaka reakcija proti puhlemu formalizmu, kije gledal in še gleda v prvi vrsti na gladko sestružen in politiran verz in zvonek stik, v drugi vrsti šele na duh, na vsebino. Tako so se rodile tiste historične stalne lirske oblike, o katerih je že večkrat govorila naša listnica. Vsakdo, ki je spisal kak »sonet«, »ritornel«, kako »sestino«, ali kako se še zovejo vse tc umetne umetnosti, je mislil, da je njegov izdelek že zarad oblike lirika, poezija. To jc seveda čudna zmota! Pravi liriki in poetje sploh se niso nikdar uklanjali formalizmu. »Duh je, ki si ustvari obliko«, bi lahko rekli. Poleg drugih vzrokov je tudi najnovejša dekadentna struja nekak protest proti vsaki formalistični pc-danteriji v stihotvorstvu. Toda — sunt certi denique fines! Naj povemo na kratko! Vse naše listnice počenši z 1. 1895. pričajo, da nismo nikakršni formalisti, in da nc pripoznavamo nikakršnih »stalnih« oblik. Prepričani smo, da v poeziji nikakor ni neogibno potreben stik, zlasti v epiki nc. Stik ima vobče dvojen pomen. Prvi jc muzikalni in je na svojem mestu posebno v takih pesmih, ki se pojo; drugi pomen stika pa jc, da markira kako misel ali pointo v verzu. Zato pa tudi ni vsaka beseda v verzu vredna, da bi se »stikala« ali »rimala«; zato pa stik, kakor jc žc Stritar svoj čas to reč prav po domače razlagal, ni zgolj pusta igrača. Vendar stik ni neobhodno potreben niti v liriki. Tisti poetični aroma, ki se v pravi liriki in v poeziji sploh niti analizirati ne da, ampak ga moremo samo občutiti in uživati, jc pristopen duši, ki je sploh sposobna uživati poezijo, tudi brez vsakega uho božajočega stika. Tudi kak določen verz ni baš predpisan; ni neizogibno potrebno, da bi moral imeti verz ravno toliko in toliko stopov. Ni potrebno, da bi morala imeti kaka kitica ravno toliko in toliko verzov, ker delitev kake pesmi v strofe žc a priori ni potrebna. Ne pripoznavamo absolutne veljave »asonanc« in »alitcracij«. Tako daleč se strinjamo z vsemi svobodnimi stikotvorci, z vsemi anti-formalisti in tudi z »dekadenti«. Toda nekaj pa vendar poudarjamo in pripoznavamo: to je nekak razviden in dosleden ritem, ki daje verzu pravo življenje. Lepo tekoč ritem (metrum) jc baš tisto, po čemer se razlikuje poetična beseda (da ne rabimo izraza »oblika«) od tako zvane »proze«. Tisti pravi entuzijazem, tisti pravi duševni polet provzročujc v sestavljanju besed neko določeno, redovito valovanje, neko skladnost in neko »mero«. Besede pa se pravemu poetu izlivajo v ritmično soglasje same od sebe. Ritem (metrum) sam pa jc zopet tisti konj, ki »nosi« poeta in njegovo dikcijo. Ako se torej zavrže šc metrum, kakor so ga zavrgli nekateri ekstremni dekadentje, v čem se potem razlikuje poetična dikcija od tako zvane proze? Po ti poti, ki so jo nastopili najskrajnjejši dekandentje, pridemo v pravo metrično anarhijo ter zaidemo v nasprotni ekstrem! Formalistom je bila in je stalna, pedantična verzna in strofna oblika skoro- prvi znak poezije, najekstremnejšim dekadentom pa jc pravo obeležje pristne poezije — kaos. Tu se dotičemo dekadentske poezije seveda samo z ozirom na verzifikacijo; o idejni strani tc tako zvane moderne struje govoriti ni danes naš namen, niti ni prostora v listnici. Priporočati smo hoteli slovenskim dekadentom samo to, naj ohranijo v svojih verzih vsaj šc poglavitni moment pravega verza, to je metrum, ki izražanju poetične misli ne jemlje svobode — kar potrjuje menda dovolj zgledov iz svetovnih literatur in tudi iz naše domače . . .