358 IN MEMORIAM Obituaries JO@E KASTELIC 1913–2003 Mojstrstvo besede ... Sintagma, ki se mi vriva v misli že vse od dneva, ko smo izvedeli, da je preminul Jože Kastelic Najbrž bi ta opredelitev veljala zanj tudi, ko bi ga ne zazna- movalo vse, za kar ga razglašajo: arheolog, zgodovinar, književnik, umetnostni in literarni kritik, muzealec, akademski učitelj. V mojstra besede je namreč zorel že mnogo prej, predno je izšla njegova zbirka Prve podobe in je urejal antologijo slovenskega pesništva. To mojstrstvo besede, ta Kasteličev prepoznavni znak ga je spremljal, kjer koli je deloval. Spominjam se let, ko je veljal za arbitra besedne uglajenosti med prvimi slovenskimi muzealci in so mu na srečanjih s pozornostjo prisluhnili tudi kolegi iz drugih delov nekdanje skupne države. Ubesedo- vanje zgodovine, njenih dognanj, nemara še posebej likovnih ni naloga, ki bi ji bili meritorno kos kar vsi, ki so se zapisali humanističnemu pokli- cu in konkretno muzejstvu. Slej ko prej ostajata še tako zgovorna izko- panina ali naslikana podoba do neke mere enigmatični, če ju dodatno ne pojasni ali pa morda sploh šele razloži varuh, ki sta mu starini zaupani. In dr. Jože Kastelic je to prelivanje arheoloških in umetnost- nozgodovinskih skrivnosti v razumljivo govorico obvladal s suverenos- tjo, ki se je znala ogniti samozadostnemu akademizmu in populizmu. Ničkolikokrat je v govorih ob muzejskih razstavah v Narod- nem muzeju, ki ga je vodil vrsto let, še izraziteje pa v spremnih besedi- lih razstavnih katalogov izpričal, kako zelo prerašča ozko specialnost in se je v pravem pomenu besede sprehajal po širjavah kulturne zgodovi- ne. Pri razstavi Napoleonove ilirske province je, denimo, po številu ekspo- natov sicer nekoliko redkobesedno prireditev obogatil z lucidno napi- sanim uvodom. Naslov Slike ob razstavi je domiselno spremenil po Mu- sorgskem, v uvodu pa je kleno, a slikovito predstavil šest zgodovinskih segmentov in tako razstavo smiselno uokviril s potrebno pričevalnostjo. Izvolitev za univerzitetnega profesorja se je zdel logičen korak v karieri človeka s Kasteličevim diapazonom. Ker mi je bilo dano, da sem se po 19/358-359 kas letnice- prelom 15.11.2004 09:53 Page 358 IN MEMORIAM letih sodelovanja v muzejstvu z njim ponovno več let srečaval v drušči- ni univerzitetnih učiteljev, mi je ostalo v spominu marsikaj, kar ga je profiliralo kot izrednega pedagoga. Nekoč sem na vlaku ujel pogovor dveh študentov, očitno romanista in arheologa. Zapomnil sem si slednjega, zato ker je vznese- no opisoval Kasteličeva predavanja. »Moral bi ga poslušati« je dejal. »Tebi se najbrž zdi, da arheologi samo rijemo po zemlji, ne moreš pa vedeti, kako zna Kastelic arheologijo vpeti v čas in prostor!« Čas in prostor pa sta zaživela v pogovoru z dr. Kastelicem tudi, kadar je beseda nanesla na umetnostno zgodovino. In če pustimo ob strani težaško plat arheologije in umet- nostne zgodovine, izkopavanja na eni in konservatorske skrbi okoli sanacije spomenikov na drugi strani, med strokama v bistvu ni mej. Prav to si začutil v pogovorih s Kastelicem: z enako goreč- nostjo in uglajeno lahkotnostjo je govoril o kakem šempeterskem satiru ali nimfi kot na primer o motivu Rojstva na eni od naših fresk. In če smo se pogovarjali o baroku, sem ga občudoval, kako zlahka je v njem našel vzporednice z antiko. Nič drugače ni bilo s sodobno umetnostjo. Z leti, ko je odšel v pokoj, smo ga redkeje videvali. Seveda smo sklepali, da duhovno ne miruje. Vendar, kakšen finale! Pri petinosemdesetih je zablestel z zajetno Simboliko mitov, dve leti zatem s Prešernom in antiko, pa še z objavo svojih pesmi. Leta 1999 je brez slehernega zapisa moderiral več kot uro trajajočo predsta- vitev Šumijevega zbornika. Vsa Slovenija pa je bila priča iskrivosti nje- govih misli v televizijski oddaji pred dobrim letom dni. Ko je odšel za zmeraj, smo na ekranih spremljali, kako se profesorjeva roka kot v slovo dotika šempeterskih reliefov, o katerih je imel toliko povedati. Kar sama se nam ponuja misel, da si je osebnost, ki je kot malokdo razvozlavala sporočila rimskih nagrobnikov, že zdavnaj postavila lasten epitaf. Na njegovi virtualni podobi bi morda lahko uzrli Ganimeda na poti k Zevsu, morda pa gosposvetsko poštno kočijo, ki pelje v drugi svet Mi pa bi si pri Prešernu, Jožetu Kastelicu tako dragem pes- niku, izposodili dve misli. Najprej tisto o svetlobi, ki da bo iz pokojni- kovih del, »gorela še onkraj Karonovga broda«. In pa drugo, da »naj se učenost in ime, čast tvoja, rojak, ne pozabi ...« Sergej Vri{er Govor ob komemoraciji 4. junija 2003 na Filozofski fakulteti 359 19/358-359 kas letnice- prelom 15.11.2004 09:53 Page 359