PURIZEM IN PRAVNIŠKI JEZIK
Slovenski znanstveniki, posebno še pravniki, ki jim radi očitajo, da so se premalo brigali za pravilnost znanstvenega izrazoslovja, niso prevzemali tujih strokovnih imen v slovenščino kar na slepo, marveč so termine pazljivo vejali in se odločali zanje le, če za tiste pojme ni bilo domačih izrazov. 2e nekaj časa pa se dogaja, da skušajo posamezniki nadomeščati nekatere ustaljene tuje izraze, ki so stroki neogibno potrebni, z domačimi, ki pa onim niso enakovredni. Deloma gre za prave tujke, zelo pogosto pa za srbohrvatske izposojenke ali celo za izraze, ki samo na videz niso slovenski.
V naslednjem hočemo osvetliti nekoliko značilnih primerov take skrbi za »čistost« našega jezika.
1. Interes in interesent. Po SP 1950, 324, pomeni 'interes prid, korist, zanimanje, in ima obenem z izpeljankama 'interesent in Tinteresirati (se) označbo, da se ji je v skrbnem jeziku ogibati. Pomensko pa stvar zdaleč ni tako preprosta, kakor jo slika SP. Interes nima le teh treh pomenov, marveč še nekatere druge: deležnost (Teilnahme, con-tagio alcjs rei), udeležba (Beteiligung, societas alcjs rei), zadevnost (Rücksichtnahme, relatio ad alqd), prizadetost (Mitleidenschaft, conscientia), zlasti pa še prizadetost, če gre za bodočo korist, se pravi za korist, ki še ni eksistentna. V temle poslednjem primeru gre za važen pravni termin pravdnega prava. Da bi mogla stranka odvrniti od sebe pretečo izgubo bodoče koristi, ji zakon priznava pravico, zahtevati od sodišča s posebno, tako imenovano tožbo za ugotovitev, da se ugotovi obstoj njene pravice ali njenega pravnega odnošaja, oziroma neobstoj pravice ali prava. Ko tožnik vlaga tožbo za ugotovitev, pa mora sodišču izpričati, da ima že zdaj pravni interes na ugotovitvi obstoja (neobstoja) pravice ali pravnega odnošaja. Pri tej tožbi gre za zavarovanje bodoče koristi, torej za prizadetost, ker tožniku preti izguba te koristi. Strokovni izraz pravni interes izraža to tožnikovo prizadetost in se ne da nadomestiti z nobenim drugim strokovnim izrazom.
Beseda interes je nastala iz tretje osebe ednine latinskega glagola intersum, Interesse, ki mu je prvotni pomen biti vmes. Sta pa tudi še dva prenesena pomena, in sicer razlikovati se in biti prisoten (pri čem ali v čem), biti udeležen. Neosebna edninska oblika interest se preneseno rabi v pomenih razlikuje se ter to je važno, pomembno. Na tej podlagi so se v vseh modernih jezikih razvili izrazi za pojme deležnost, udeležba,
23
zadevnost in prizadetost, tako n. pr. v nemščini v obliki das Interesse, v francoščini l'interet, v slovenščini interes, saj noben jezik ne premore lastne domače besede, ki bi nadomestila ves pomenski obseg tujke.
Enako je z izpeljanko interesent. Tudi zanjo ne premore ne slovenščina ne drugi jeziki polnovrednega domačega izraza. Ko nastane potreba, da napišemo besedo interesent, pogosto ne vemo, kakšne vrste je zadevni interes, ker nam bo to jasno šele, ko bo pravni položaj razjasnjen. Pa tudi tedaj, kadar od vsega začetka vemo, kakšen je strankin interes, ga bomo težko označili z dobro domačo besedo. Na voljo so nam zgolj prisiljene novinke ali pa niti te ne. Subst. koristnik beremo čedalje pogosteje, toda nadomestilo termina interesent to ni. Podobnih izpeljank, ki bi se naslanjale na subst. prid in zanimanje, pa sploh nimamo.
Skratka, tujki interes in interesent sta s svojimi sorodnicami vred izraza, ki sta slovenščini potrebna.
2. Inozemski, zamejski, tuj. Nekateri so mnenja, da je ruska izposojenka inozemski v slovenščini odveč, češ da nam popolnoma zadostuje naš domači pridevnik zamejski. Sklicujejo se na SP 1950, 889, kjer beremo pod geslom zamejen, -jna, -o po Plet. II, 851 posneto pojasnilo, da gre pri tej besedi in izpeljankah iz nje za nekaj, kar je za mejo (zamejnik, zamejniški, zamejec, zamejski, zamejstvo). Vendar nam že samostalnika zamejnik in zamejec povesta, da je treba razumeti to skupino besed v pomenu nečesa, kar je neposredno onkraj meje. Sosed gospoščine za mejo se je imenoval Zamejec, ker je mejilo njegovo kmečko posestvo na tla gospoščine. Cafov zamejanec je po Pleteršniku der Anrainer einer Provinz, pokrajinski sosed. Pri izpeljankah, tvorjenih na osnovi samostalnika meja, gre z nekaj izjemami, ki ne sodijo semkaj, zmerom za tako imenovano Grenznachbarschaft, mejno sosedstvo. Medtem ko je torej zamejsko samo tisto, kar je takoj za mejo, pa je inozemsko vse, kar ni v naši državi*. Predlog Pravnika 1958, 463, naj se opustijo besede, tvorjene iz osnove inozem, in nadomestijo s tuj, tujina ipd., pa je prav tako nesprejemljiv, ker sta to dva pojma; tuj, fremd, pere-grinus — inozemski, ausländisch, externus. Z izgubo besed inozemski, inozemstvo, ino-zemec itd. bi se slovenski jezik osiromašil, stroka pa bi zgubila važen termin, ker b; se dva natančno diferencirana pojma po sili združila v eni besedi.
3. Cin, stopnja, vrsta, red. SP 1950, 129, je po pravici označil s križcem besedo čin s sorodnicami, kadar pomeni dejanje (junaški čin, činiti, činjenica, činovnik), toda glede na dejansko jezikovno stanje je vendar potrdil samostalnik činitelj ter dovolil rabo besede čin v pomenu stopnje (čin ministra). Pri tem pa gre pravzaprav za vprašanje, kako naj prevajamo nemški pravni termin der Rang. SP 1950, 669, je rešil stvar tako, da priporoča zanj tri izraze: čin, vrsta, red.
Subst. vrsta in red nista primerna. Obe besedi izražata druge, natančno določene pojme: vrsta pomeni die Reihe, ordo, red pa die Ordnung, po latinsko tudi ordo. Srbi so se odločili za tujko rang, ki jim je ljubša kakor čin (prim. Ristič-Kangrga, 1936, 1148, kjer beremo zanj rang, čin, položaj, (raz)red, vrsta). Ker ima lang v SP 1950 križec, nam ostane samo še hrvatslci čin. Ivan Babnik ga je vpeljal v svoji Pravni terminologiji, 1894, 526 si., in mu dodal lepo vrsto sestavljenk in rekel: .ustanovitev čina, činovni razred, razdelba po činu, činovni spisek, činovni red, činovni razkaz, priznava činovnega reda, razvrstiti v red po činu. Babnikovo imenoslovje je prešlo tudi v splošne slovarje. Anton Bartel je potem ves zadevni pojmovni kompleks pravilno takole uredil: Ordnung = redj Charge (Charakter) = čin; \Vürde = dostojanstvo; Grad = častna stopnja; Vorrang = prvenstvo, prvo mesto; ein Mann von Rang = mož imenitnega stanu; Rangbestimmung = določba dostojanstva, častne stopnje, ustanovitev čina; Rangklasse = činovni razred; Rangliste = činovni imenik; Rangsordnung = činovni red, dostojanstveni red, razredba. Spričo tega jasnega, dobrega in ustaljenega imenoslovnega stanja pa preseneča predlog Pravnika 1958, 60, naj se namesto besede čin uporablja stopnja.
Beseda stopnja, die Stufe, gradus, ne ustreza pojmu čin, der Rang, ker ima drug, natančno določen pomen, ki nima neposredne zveze s pojmom, ki o njem govorimo. Važni termin die Rangstuffe, gradus loci (honoris), bi bil Slovencem neprevedljiv in odpravljen iz pravnega izrazoslovja, če bi se uresničil Pravnikov predlog. Zato pa bi raven slovenskega pravnega izrazoslovja zdrknila za okoli 100 let nazaj, saj bi ostala cela vrsta nepogrešljivih strokovnih izrazov pravnoorganizacijskega značaja brez ustreznega imenoslovnega nadomestila, to pa izrazov, ki so popolnoma udomačeni. Zaradi tega naj stvar ostane taka, kakor jo je rešil SP 150, 129 in 669.
* Op. uredništva: V vsakdanji knjižni slovenščini se rabi včasih zamejski, zamejstvo ipd. v pomenu inozemskega: doma in v zamejstvu.
24 .
4. Predel, pokrajina. Sledeč Pleteršniku II, 284, je potrdil SP 1950, 603, samostalnik i predel kot izraz za oddelek v vlaku, v hlevu ipd., toda označil ga je z zvezdico za ostale i primere, če bi šlo za pomen pokrajine, kraja, okolice (najlepši 'predeli naše domovine). ; Pomenoslovno gre za razloček med geografskim terminom regija, die Region, regio, ter i občnim imenom pokrajina, die Gegend, locus. Pleteršnik se je lotil problema pod t. 4 \ takole: »die Region (geogr.) (Cigale v Terminologiji); die Gegend novo knjištvo; hs.« i On in Anton Bartel sta zabeležila besedo v obliki gorski predel, das Scheideck, torej ', kot geografski termin. i
Po Pleteršniku bi bil izraz predel dovoljen v zemljepisnem pomenu regija, v po- i menu pokrajina pa ne, češ da je taka raba pod vplivom srbohrvaščine. Pri tej kritiki ' potemtakem ne gre, kot se navadno misli, za grajo izposojene besede, ampak za vpra- ', sanje, ali se sme geografski termin rabiti tudi kot občno ime.
Toda strokovni izraz predel ni potreben le zemljepisni vedi, temveč tudi zgodovini 1 prava. Termin pravni predel je izraz, s katerim loči zgodovinar prava ozemlje, ki si je j ohranilo svoj prvobitni domači red, od ozemelj, čez katera je zavladal zmagovalni gospo- j dujoči razred. Govoreč o pravnih predelih slovenskega ozemlja v srednjem veku, raz- i laga znanstvenik svojim bralcem jasno in natančno, da ima v mislih tiste nepofevdaljene I slovenske pokrajine, ki so si ohranile svojo lastno ali — tako pravijo Nemci — nadanjo ! (bodenständig) pravno ureditev tudi še dlje časa pod fevdalci. Za poimenovanje takih ¦ neodvisnih predelov ne morejo priti v poštev občna imena kraj, pokrajina, območje, i del ipd. Občno ime del je neustrezno zlasti zaradi tega, ker pri pravnih predelih ne gre \ za dele ozemelj, recimo za dele gospoščin, ampak vselej za prava ozemlja, ki so bila po i velikosti enaka pokrajinam ali celo deželi. ]
Besede, ki rabijo več strokovnim izrazom, postanejo često občna imena, če so ¦ nekateri primeri rabe že po naravi stvari same taki, da se ne ve, ali gre še za strokovno J ali pa že za občno ime v splošni rabi. Kot takšno občno ime se nam predstavlja beseda j predel v najnovejših spisih Antona Melika: Savinjski predel (Stajerslia s Prelimurjem, ! 1957, 421 si.), zgornji predeli Slovenije [Posavska Slovenija, 1959, 19) itd. Ni razloga, da i ne bi smeli tako pisati tudi leposlovci. !
Pravnik 1958, 388, se je čutil poklicanega, svetovati pravnikom, naj se ogibajo izraza predel, češ da je izposojen iz srbohrvaščine. Iz gornjega pa izhaja, da to ni z ničimer upravičeno. i
5. Razprava, obravnava. Strokovni izraz razprava pomeni po SP 1950, 682, študijo (spis) ali pa obravnavo zadeve, vprašanja, na sodišču; glagol razpravljati pa isto kot obravnavati (preiskovati). Termin razprava je Plet. II, 299, označil za srbohrvatsko izpo- i sojenko, ki v tem jeziku pomeni die Abhandlung sowohl vor Gericht als auch in einer i Schrift. Slovenski pravni pisci so se še pred Pleteršnikom odvrnili od domačega termina i obravnava in njegovih izpeljank, ker je pomen termina razprava mnogo bolj splošen od ; termina obravnava, saj pomeni tudi plod funkcije (spis), ne pa zgolj dejavnosti, in tudi! zato, ker se je v pravniških krogih utrdilo mnenje o funkcionalni razliki dveh pomenov. { Medtem ko se nanaša pojem obravnavanja predvsem ali celo zgolj na uradni postopek s pooblaščenega organa, pa zadeva pojem razpravljanja pravdopravno dejavnost vseh oseb, nastopajočih pred organom, ki je pooblaščen za postopek. Vrhu tega je morda prišel v poštev še moment, da je razprava obča slovanska beseda, medtem ko je obrav- j nava slovenska posebnost. Ko se je konec prejšnjega stoletja ob vpeljavi takrat novega i civilnopravdnega postopka pojavil novi nemški termin die mündliche Streitverhandlung, : se Karel Štrekelj kot urednik Državnega zakonika ni niti malo pomišljal nazvati ta postopek ustno sporno razpravo, ker je bil pomen postopka v nemškem izvirniku nedvomno prenesen od uradnega obravnavanja po starem na razpravno dejavnost pravdnih strank. Izrazoslovni razvoj našega pravdoslovja je bil skratka takšen, da je izposojenka razprava domala spodrinila domačo obravnavo. ;
Nedavno so se pojavili jezikovni uredniki z nenadnim mnenjem, naj izposojeno i razpravo kratko in malo nadomestimo z domačim terminom, ki da je po krivici zapo- '¦ stavljen. Stanje našega zadevnega izrazoslovja se poluradno (Pravnik 1958, 463) pred-j stavlja tako, da je strokovni izraz razprava via facti že nadomeščen s terminom obrav- • nava v novih kazenskih predpisih in da zaradi tega ni upravičenega razloga, da bi v ' takih primerih še naprej trdovratno pisali razprava. Praksa pa je pokazala, da ta beseda.' nikakor ni omejena samo na kazensko področje. Piscu pričujočih izvajanj popravljajo • uredniki termin razprava brez izjeme v besedilih razprav, ki niso s področja kazenskega ' prava. Lahko se reče, da je termin razprava sploh prepovedan, tako da bi se morali v ; pravnem izrazoslovju držati samo besed, tvorjenih na osnovi samostalnika obravnava,    i
i
251
Naši priznani poznavalci pravnega izrazoslovja Ivan Babnik, Karel Strekelj in Danilo Majaron, od leksikografov pa Cigale, Janežič in Caf (Plet. II, 399) ter celo Fran Levstik sam (razpraven in razpravilo), so enodušno potrdili besede, tvorjene na osnovi termina razprava, in to v njega najširšem pomenu, ne zgolj v pomenu spisa. V splošnih slovarjih se je to besedje utrdilo na tej podlagi tako, da je Anton Bartel za besedo verhandeln sicer še navedel oba glagola (razpravljati in obravnavati), toda za termina die Verhandlung in die Hauptverhandlung je zapisal samo razprava, glavna razprava, za termin die Tagsatzung pa razpravni dan (narok). (Se bo nadaljevalo.)
Dr. France Goršič
Ocene, poročila, zapiski
PURIZEM IN PRAVNIŠKI JEZIK
(Nadaljevanje in konec)
Poznamo čedno vrsto izrazoslovnih sestavljenk, ki se jim prilega le pridevniško določilo razpraven, medtem'ko bi pridevnik obravnaven tu zvenel prisiljeno. Govorimo zgolj o razpravnem jeziku, zakaj če bi govorili o obravnavnem jeziku, bi nastal dvom, ali ne gre morda za način formalnega izražanja pred sodnikom, kakor je bilo v Rimu, kjer je pretor obravnaval le po določenih obravnavnih formulah. Ce bi rekli obravnavna soba, bi to pomenilo sobo, v kateri se vršijo zgolj sodni naroki, medtem ko oznaka razpravna soba pove, da gre za prostor, v katerem so različni sestanki, posveti in pretresi (cf. konferenčna soba). In kako naj imenujemo po slovensko die Verhandlungsmaxime? Za ta pojem pride v poštev edino termin razpravna maksima, saj je samo ta izraz nasprotje 'obravnavni maksimi, ki se kot termin sicer res ne rabi, a je možna oznaka za pravdopravno dejavnost sodnika, ki deluje po svoji spodbudi brez pravdnih predlogov strank. Ce je pravdni postopek popolnoma ali deloma pismen, to se pravi, če vlagajo pravdne stranke svoje spise in predloge pismeno, tedaj se pač ne more reči, da sodnik pismeno obravnava s strankami, pač pa se lahko reče, da razpravlja s strankami samo pismeno. Sodilo, o katerem govorimo, nujno sili izrazoslovca k izključni rabi terminov, ki so determinirani s pridevnikom razpraven, zlasti terminov: dnevi, spisi, predlogi, zapisniki, poročevalci ipd. Ali je bilo res treba od mrtvih zbuditi toliko izrazoslovnih vprašanj, ki so mirno počivala skoraj sto let?
Upoštevajoč dejstvo, da je najnovejša kazenska zakonodaja kot izključno uveljavila besede, izpeljane iz termina obravnava, smo zaradi prepotrebne stalnosti pravnega izrazoslovja za to, da pri tem ostane, ker termin obravnava dobro ustreza procesni dejavnosti sodnika, ki po uradni dolžnosti ugotavlja dejanska stanja, za katera potem uporabi zakonske predpise. Pojem obravnava je dejansko blizek tistemu, kar je bistveno pri inkvizicijskem postopku, tak pa je kazenski postopek po svoji veliki večini. Toda menimo, da je besede, tvorjene na osnovi termina obravnava, treba strogo omejiti na področje kazenskega prava. Civilnemu pravdnemu postopku so potrebni izrazi, ki izhajajo iz termina razprava, katerega neslovenski izvor je že zdavnaj popolnoma zabrisan. Potrebnost takih izrazov je razvidna ob glagolu razpravljati, ki edini ustrezno izraža pravno dejavnost strank pred pravdnim sodnikom. Glagol obravnavati je za ta namen neustrezen, ker bi dejansko pomenil ravnanje (das Ebnen), to je pravdno dejavnost, ki jo dandanes izražamo z glagolom poravnavati. Pravdni sodnik sicer res tudi poravnava stranke, toda njegova zakonita dolžnost je kontradiktorno razpravljati z njimi, kolikor ga pač k temu pozovejo stranke same.
Slednjič je tu še en razlog. Sedanja ustna razprava sicer ni več ustna sporna razprava, ker je v veliki meri usvojeno načelo pismenosti, toda ostala je isto, kar je bila, naprava pravdopravne ustnosti. Njeno nasprotje je pismena razprava. To pa je pojem, ki oznake pismena obravnava ne pienese, ker je le-ta contradictio in adjecto, a tudi kot izraz ni točna, saj sodnik ne obravnava, marveč samo razpravlja s pravdnimi strankami, ki vlagajo pismene predloge.
6. Ublažiti in umiliti. Nadaljnji primer skrbi za »čistost« jezika je glagol ublažiti, ki se je proti njemu izrekel Pravnik 1958, 388, češ da se ga ie treba ogibati in rabiti samo glagol umiliti (omiliti je očiten lapsus). Na splošno veljata glagola ublažiti in umiliti za soznačni besedi, toda pravno izrazoslovje ne more pogrešati ne tega ne onega glagola.
Osnova glagola blažiti in njegovih izpeljank je pridevnik blag (izpeljanke so blažen, blaženost, blaženstvo, blaženec, blažitelj, blažiteljica, blažilo, blažilen, blažilnost; SP 1950, 96). Razen tega so sestavljenke z blago- (blagodejen, blagodušen, blagoglasen, blagohoten itd.) Pridevnik blag ni tuja, ampak pristna domača beseda. V pravu se srečujemo z izrazom blagopravnost (die Billigkeit, aequitas), za katerega ima Andrej Recelj (1582) na področju gorskega prava izviren termin spodobščina, za razliko od ostre pravde, das peinliche Verfahren (Zapovedni list iz leta 15^0). Gre za uporabo blažjega prava, ki individualizira kazen (ius aeguum) v nasprotju s strogim pravom (ius strictum). Načelo blagopravnosti je v tem, da je sodnik pooblaščen izreči blago kazen namesto predpisane stroge kazni.
Bistvo blagopravnosti potemtakem ni v tem, da se izrečena kazen umili, marveč
50
v tem, da se izreče druga, blažja kazen namesto redne strožje kazni. Ivan Babnik v svoji Pravni terminologiji tega ni upošteval, temveč je prevedel term'n aequitas zelo ohlapno 2 besedama primernost in pravičnost. Ta pomanjkljivost slovenskega pravnega izrazoslovja je postala sčasoma zelo neprijetna.
Na srečo je SP 1950, 827, ohranil g'agol ublažiti in njegove izpeljanke (ublažen, ublažitev, ublaževati, ublažavanje, ublužilen). Pleteršnik II, 706, netočno prevaja ublažiti z mildern, besänftigen, mild stimmen, torej lat. mitigare, placare, lenire, kar pomeni umiliti. Toda Pleteršnik je vedel, da gre za izviren slovenski novoknjižni razvoj, in glagola ublažiti ni označil za izposojenko.
Našim slovarjem ni znano sodilo, da blaga kazen nadomešča strogo zakonsko kazen, mila kazen pa da je konkretno odrejena kazen, ki je v mejah zadevnih sankcijskih določb umiljena, to se pravi zmanjšana ali kako drugače olajšana. Le sodnik more kazen ublažiti, to se pravi izreči ob danih pogojih drugo, blažjo kazen namesto redne stroge kazni, ki jo določa zakon, seveda pa je tudi pooblaščen kazen, ki jo je določil, zaradi važnih olajševalnih okolnosti umiliti. Umiliti pn je mogoče tudi pravnomočno kazen v stadiju njenega izvrševanja, kolikor so za to, n. pr. za pogojni odpust in druge olajšave, pooblaščeni organi, ki jim je poverjena kazenska izvršitev. Takih umilitev je dolga vrsta, vse pa so pojmovno daleč od ublaževanja kazni, ki je prerogativa sodečih sodnikov.
Pridevniku mil (SP 1950, 356) pripisuje Pleteršnik (I, 581) troje pomenov, od katerih je za naš predmet važen zgolj prvi, ki se nepričakovano glasi barmherzig, gnädig, misericors, lenis, To je menda zapeljalo Ivana Babnika, da je termin die milde Strafe (st. 447) napačno opredelil za milostno, namesto pravilno za milo kazen.
Nesprejemljiv je nasvet, da naj opustimo glagol ublažiti kot pravnikom nepotrebno besedo, češ da je edino uporaben glagol umiliti. Razločevanje pojmov blaženje kazni in miljenje kazni je na področju kazenskega prava osnovne važnosti. Stvar pa ne zadeva samo pravnega izrazoslovja, ampak je pomembna tudi za knjižno slovenščino nasploh, saj bi bila brez potrebe oropana pristne slovenske besede, ki je živa in splošno razširjena.
7. Usposobiti (se), izučiti (se) in izuriti (se). Pravnik 1958, 388, je sprožil vprašanje, ali ua bi kazalo opustiti glagol usposobiti (se) in ga nadomestiti z domačima izučiti (se) in izuriti (se). 2e Ivan Babnik je sprejel v svojo Pravno terminologijo splošni termin befähigen = usposobiti oziroma qualifiziert sein = usposobljen biti, izrazov izučiti (se) in izuriti (se) pa ni upošteval, ker jih je očitno imel za besedi, ki s pravnim izrazoslovjem nimata zveze. Besede, kot so ausbilden, auslernen, ausstudieren, geübt machen, einüben ipd., zaman iščemo v Babnikovi terminologiji. Ivan Babnik je dobro čutil, da gre v tem primeru za izraze splošnega besedišča, ne pa za vprašanje znanstvenega izrazoslovja.
Glagol usposobiti je zabeležil tudi Plet. II, 734, hkrati z izpeljankami usposobilo, usposobitev, usposobljenost in usposoblj^nje. Navedene so kot besede, ki jih rabijo Cigale, Državni zakonik in nova književnost. Anton Bartel ima glagole sposobiti, usposobiti in usposabljati, pridevnik usposobljen ter samostalnike usposobljenost, sposobnost, usposobitev, izpit usposobljenosti, sposöbnostni izpit. Tudi SP 1950, 316, navaja za pojem kvalificirati usposobiti, oceniti, dalje ima samostalnike sposobnost, usposobljenost, ocena, ter posebej (str. 839) še glagol usposobiti (koga, se) in izpeljanke usposobljen, usposobljenost, usposöbljenosten (usposöbljenostni izpit), usposobitev, usposob-Ijenec, usposöbljenka in usposobljenje. Spričo takega stanja stvari ni mogoče razumeti, zakaj bi se morali glagolu usposobiti odpovedati.
Glagoloma izučiti (se) in izuriti (se) se sploh ne bi dala podeliti veljava tako absolutno abstraktnega pomena, kakršnega imajo prej navedeni glagol usposobiti in izpeljanke. Termin usposobljenost ima splošen pomen. Zato se usposöbljenostni izpit, ki je vseskozi v rabi, niti slovniško niti izrazoslovno ne more nadomestiti s kakim izuče-nostnim ali izurjenostnim izpitom. Tudi glagolnika izučenje (die Erlernung, ediscere) in izurjenje (die Ausbildung, excolere) nimata take prožnosti. Vrh tega dovoljuje dovršnik usposobiti tvorbo nedovršnika usposabljati, medtem ko bi izražal nedovršnik izučevati zgolj trajnost dejanja, nedovršnik izurjevati pa bi bil neroden neologizem z isto hibo, saj bi pomenil to, kar izražajo glagoli uriti, vaditi in vežbati.
Navedli smo nekoliko, vendar dovolj razlogov, ki govorijo v prilog nadaljnji rabi glagola usposobiti in njegovih izpeljank*.
* Op. uredništva: Prepričani smo, da tudi brez navajanja razlogov ne bi bilo mogoče s predpisom ali priporočilom ukinjati besede, ki so že desetletja last živega knjižnega jezika.
51
8. Zaščita in varstvo.' Čudna usoda se piše v zadnjem času besedi zaščita, ki jo imajo za našemu izrazoslovju nepotrebno srbohrvatsko izposojenko, češ da izraža prav isto kot domača beseda varstvo (Pravnik 1958, 388). Toda na indeks so postavili izraz, ki je potreben ne le pravnemu izrazoslovju, temveč tudi knjižni slovenščini naspioh.
Glagol ščititi je pristna domača beseda, ki je bila le nekaj časa pozabljena (Anton Breznik, Slovanske besede v slovenščini, 1909, 28). Pri izpeljanki zaščita potemtakem ni govora o posodi. Plet. II, 883, jo je izrecno potrdil in od njega jo je vzel Anton Bartel. Z vsemi njenimi nadaljnjimi izpeljankami jo je priznal tudi SP 1950, 900.
Prav tako velika zmota je v trditvi, da sta pravna pojma zaščita in varstvo istovetna in da zato termin zaščita ni potreben. Strokovni izraz zaščita pomeni pravno, lahko bi se reklo načelno ali teoretično zavarovanje, der Schutz (Schirm), praesidium (Patrimonium), medtem ko se nanaša izraz varstvo, die Obhut, tutela, na pojem dejanske, praktične varstvene skrbi za človeka ali stvar, ki je predmet varovanja. Zakoni, oblastva, sodniki in pravni zastopniki vseh vrst nudijo državljanom zaščito njihovih pravic, ne nudijo jim pa osebnega varstva, ker skrb za varstvo ščitencev ne sodi v njihovo pristojnost. Zgodovina uči, da fevdalni gospodarji in njihovi organi niso dajali podložnikom varstva, temveč zaščito. Dolžnost sodno pooblaščenega varuha pa je, da daje svojemu varovancu varstvo tako, kakor mu ga nalagata zakon in varstvena oblast, ki sama varovancem seveda ne moreta nuditi varstva, marveč le pravno zaščito. Razlikujemo socialno varstvo, kolikor gre za varstvo ljudi, ki niso samopravni in potrebujejo osebno oskrbo, od socialne zaščite, kolikor gre za zavarovanje drugih interesov zaščitenih ljudi, zlasti za upravo njihovega premoženja brez čuvanja njihovih osebnosti. In celo kadar gre za varnostne naprave zaradi varstva delavcev pri strojih in v tovarniških prostorih, govorimo o zaščiti zdravja, telesa in življenja, o osebni zaščiti pri delu in o zaščitnih ukrepih, n. pr. o zaščiti pri delu z radioaktivnimi izotopi. Skratka, o varstvu v tehničnem smislu govorimo le tedaj, kadar je predmet skrbi čuvanje osebe, če pa ne gre za tako čuvanje, obstoji le dolžnost, nuditi zaščito, pa najsi je ogrožena tudi osebna varnost ljudi.
Strokovni izraz zaščita je poleg termina varstvo znanstvenemu izrazoslovju neogibno potreben, ker je nenadomestljiv in ustaljen. Nasprotna trditev nekaterih puristov je strokovno in jezikovno neutemeljena.
9. Sklepna beseda. Bralcu smo predočili nekaj ekstemporiranih primerov prizadevanja, da se po mnogih letih mirne rabe odpove slovensko gostoljubje nekaterim domačim besedam, zlasti pa mnogim dodobra udomačenim slovanskim izposojenkam. Določeno število srbohrvatskih terminov v slovenskem znanstvenem jeziku je naravna posledica sosedstva z deželo, ki je bila v izrazoslovnem oziru v marsičem pred slovenščino. Lahko bi navedli še več drugih, v tej študiji neobravnavanih primerov. O pojmovnem razločevanju glagolov odgovarjati in ustrezati na primer je bilo zaradi odklonilnega stališča urednikov SP 1950, 448, ki so kratko in malo zavrgli srbohrvatsko izposojenko odgovarjati, že dosti razpravljanja v JiS V, 93 in 156, ter je zadeva dognana tako, da se ta glagol spet rabi za izražanje in opis nepravšnje primerjave soodnosnosti v prostoru in času. Na zahtevo nekaterih drugih jezikoslovcev se zadnji čas v slovenščini vedno bolj opušča srbohrvatska izposojenka imovina, čeprav je ta beseda s svojimi izpeljankami vred od leta 1880 (Cigaletova Terminologija) potrjena in priznana tako od leksikografov kakor tudi od pisateljev (Fran Levstik je celo skoval novinko imovnik, der Besitzer, possessor). Zdaj beremo že na vseh področjih slovenske književnosti o »premoženju<, ki da je mestno, komorno, deželno, državno, skupno, občinsko, javno in obče, pa o premoženju, ki da je pravna oseba, ter o premoženjski plati pravnih ustanov in o premoženjskih kaznih. Ce smo se pod vplivom priznanih pojmov premožen in premožnost morali končno vdati rabi kalka pre-m.oženje = Ver-mögen, pa moramo to besedo in njene izpeljanke vsekakor omejiti na pojem zasebne imovine (Privatgut, bona), kakor smisel besede jasno zahteva, nikakor pa ne smemo besed imovina in imovinski nadomeščati v znanstvenem izrazoslovju z besedama premoženje in premoženjski, kadar gre za pojme, ki niso s področja ožjega zasebnega prava, n. pr. za pojme pravo, davek, gospodarstvo, interes, kazen, osnova, popis, predmet, pregled, prenos in prenosnina, razmere, Btan, vprašanje, zmožnost ipd.
Podobne že popolnoma usvojene srbohrvatske novinke zamenjujejo nekateri naši strokovni in jezikovni uredniki brez predhodnega anketiranja le prečestokrat s takimi domačimi besedami, ki niti po duhu niti po obliki zdaleč niso tolikanj ustrezne kakor dosedanji strokovni izrazi, ki so se docela obnesli. Takšno prizadevanje more dobiti
* Pričujoča študija je bila napisana prej, kakor je Boris UrbanCič v JiS VI, 243 si., obsodU opuščanje ustaljenih izrazov: socialno skrbstvo, zdravstvena zaščita in otroško varstvo.
52
celo značaj zoprnosti, če privede do tega, da se spravi slovenščina ob diferencirano pojme tako, da bi morali poslej rabiti samo en termin za dva različna pojma. Čistilcem jezika, ki ne spoštujejo zlatega reka quieta non movere, kličemo v spomin svarilo Antona Bajca (JiS V, 134), da se mora gledati na vprašanje slovanskih izposojenk celotno, ne pa posamezne izmed njih trgati iz vrste in jih neupravičeno postavljati na-sramotni oder. Dr. France Goršič