nas nekoliko misel, da imajo mnogi v rokah izvirnik, kar je še neprimerno bolje. In sebi v tolažbo se želim s temi čitatelji nekoliko pogovoriti. 0 čem? Vsi vemo, da Dantejevo čtivo ni lahko: k a j moramo torej vedeti, če hočemo C o m m e d i O' v izvirniku s pridom citati?
Dantejev jezik seveda najprej; to se razume. Ali razen jezika se je v 600 letih nabrala cela gora stvari in okoliščin, ki nas loči od pesnika ter nam zastira pregled in raizumevanje njegove poezije, To je razloček kakor med veličastno gotsko cerkvijo tiste dobe, kjer je vse kipelo in hitelo kvišku, v en vrh, in pa med moderno — recimo — vseuči-liško zgradbo, kjer je vse diferencirano na nebroj posameznih strok ter se dela, le z mikroskopom in retorto in človek skuša le s svojim umom prodreti v globino vseh stvari. Kaj torej treba vedno pred očmi imeti ob čitanju. Commedie?
Najprej politične in socialne razmere v Evropi in zlasti v sosedni Italiji pred 600 leti. Bile so pač enake kakor v naših krajih takrat; vladale so povsod »turške« ali »albanske« razmere: bili so časi fevdalstva, pokrajine razdeljene v nebroj majhnih grofij, kneževin, nezavisnih mest; za par ur hoda, pa si bil že v drugi »državi«, pod drugim gospostvom, svetnim ali duhovskim (škofije, samostani); stoletne pravde so tekle med mejaši; vsak je hotel rasti in mogočen postati na račun svojega soseda; srednja Evropa je bila eno samo veliko pretepališče, grof zoper grofa, vitez zoper viteza, mesto zoper mesto; med premaganci so se vršile neusmiljene krutosti; nihče ni mogel potovati iz kraja v kraj razen v velikem, oboroženem spremstvu; podlložniki so obdelovali zemljo za svoje gospode pod varstvom grajskih hlapcev; pust oš en je polj in drevja je bilo na dnevnem redu;
2Q1
NAČRT UVODA
K DIVINI COMMEDII.
(ZA ŠESTSTOLETNICO DANTEJEVE SMRTI.)
Dh J. DEBEVEC.
Spodobi se, da se »Dom in Svet«, ki že od leta 19l0. prinaša prevod Divine Commedie, letos, ob šeststoletni obletnici smrti, razen s prevodom tudi z izvirnim člankom — kakršnimkoli — spomni poeta Commedie ter temu velikemu geniju ob tej priliki postavi majhen spomenik ljubezni in spoštovanja. Ljubezen in spoštovanje vseh narodov sveta zasluži ta poet kakor noben drugi: zakaj noben drugi mi s tako plamitečo besedo zagovarjal miru med narodi ter obsojal krvavih vojn, kakor on (njegova Divina Comimedia bi pač morala odprta ležati na mizi pred odposlanci svetovne mirovne konference!); in ljubezen in spoštovanje vseh krščanskih narodov zasluži ta poet, ker je prvi v veličastni pesnitvi proslavil skoro *vse resnice krščanstva.
Vseučilišča starega in novega sveta, učena društva, posamezniki, papež Benedikt XV., vse se je letos spominjalo tega velikega moža; pa^ marsikateri je letos — pod vtisom slavja — vzel v roke to nesmrtno pesnitev — v izvirniku ali prevodu — ter se poglobil vanjo, gotovo v svojo ogromno korist. Z lahkoto se ije to zgodilo pri drugih narodih, ki imajo dobrih prevodov na izbiro. Pri nas, žal, ga še nimamo celotnega in v obliki knjige; zamudili smo to lepo priliko, ki je ne bo več take do 1. 1965. S tiho žalostjo gledamo za njo, za to lepo priliko, ki je od dne do dne bolj oddaljena od nas , .. Tolaži


vsled tega tudi velike lakote; trgovine *ni bilo, denarja malo; skoro na vsakih sto korakov je veljalo drugo pravo; vsa »višja« družba se je delila v stranki gibelinov in gvelfov, in vsaka teh dveh še pcisebe v nove stranke (n. pr, v Firenci gvelfovska v »črne« in »bele«); moč nemškega cesarja je bila oslabljena, (Precej vpogleda v te razmere nam nudita z go do vinski povesti »Veliki grof« in »Pegam in Lambergar dr. Fr. Detele, dasi rišeta bolj razmere 15, stoletja; iz 13, stoletja, dobe križarskih vojn, in 14. Slovenci še nimamo — kolikor je meni znano — zgodovinskih povesti ali romanov s širokim kulturnim ozadjem, kakor imajo* n, pr, Hrvatje »Kletvo« Šenoino,)
Tudi cerkvene razmere so bile takrat silno razdrapane; vse se je pripravljalo za nesrečno shizmo 15, stoletja: papež je bival v Avignonu, v »babilonski sužnoisti«, premnogi škofje,so se smatrali le bolj za svetne vladarje ali celo vojskovodje; simonija se je bila razpasla, Vsled vsega tega je silno trpel ugled Cerkve,
Izhoda iz teh žalostnih razmer je iskal s svojim vročim srcem Dante; videl je rešitev samo v tem: en cesar naj vlada nad telesi, en papež nad dušami; oni naj skrbi za gmotni, ta za večni bla^)r človeštva; oba naj bivata v Rimu, S krepko roko naj eesiar kroti vse nepokorne kralje in kneze; lakomnosti naj papež zapre vrata v svetišče, da bo Cerkev samo evangelij oznanjevala. Tako bo zavladal m i r na svetu. Tako vidimo, da se je iz potreb časa rodilo njegovo ves svet obsegajoče reformno delo, S tega vidika pa tudi razumemo nekaj najvažniših točk v Commedii: silni, svetli plameni srda švigaijo iz njegovih tercin zoper vse tiste, ki se pregreše zoper oni najvišji oblasti, srd zoper francoskega kralja Filipa Lepega, ki je zaprtega imel papeža Bonifacija VIII, v mestecu Anagni (Vice, XX,, 86, nsl.), kakor zoper vse, ki so rušili sveto rimsko cesarstvo (Raj, spev VI,); z istega vidika razumemo, zakaj je Dante na dno svojega Pekla obsodil Rimljana Bruta in Kasija — umorila sta bila Julija Cezarja, ustanovitelja rimskega cesarstva ¦— ter Judeža Iškarijota, izda-javca Zveličarjevega; z istega vidika končno raz-umemoi vse ostre invektive (napade) zoper ne-rednosti, ki jih je Dante videl v Cerkvi,
Nobeno veliko umetniško delo ne nastane na mah in tudi ni plod enega samega uma; pripravljajo ga celi rodovi- To velja za Homera, Šek-spira, pa tudi za Danteja, V to svrho, da bi mogli presoditi, kaj ima tudi Dante odAraznih svojih pred* nikov, bi morali študirati t, zv, m i s t e r i j e , t, i. dramatično predstavljanje poslednjih reči, ki se je godilo navadno v cerkvah, in sicer tako, da je trinadstropen oder predstavljal spodaj pekel, na vrhu raj, v sredi zemeljsko življenje, V Franciji in Italiji so misterije predstavljali zlasti o veliki noči; v Firenci se je ob Dantejevem času vršila neka taka predstava na mostu čez reko Arno, Prav lahko mogoče je, da je Dante prejel vpliv od takih misterijev, morda tam v Peklu, za spev 21, in 22, (vragi, ki mučijo v vreli smoli trpeče greš-
202
nike). Sem sodijo tudi razne vizije onstran-skega sveta, ki so jih imele razne osebe že davno pred Dantejem: že Homer pripoveduje v Odiseji o potovanju Odisejevem v Tartar, za njim Vergilij o Eneju (VI, spev Eneide); mnogo teh stvari je imelo muslimansko slovstvo (prav v zadnjem času, 1, 1920,, je v Madridu odkril katoliški duhovnik Miguel Asin Palacios, profesor arabščine na vseučilišču, v* knjigi »La escatologia musulmana en la Div, Commedia« nove dokaze za vplive muslimanske mistike na Dantejevo delo); več takih zamaknjeni v oni svet vsebuje knjiga »Speculum maius«, za Danteja mnogo čitana, zlasti zamaknjenje kralja Karla Tolstega in pa irskega viteza Tundala; nedvomno' je vplival tudi spis, izdan v samostanu Monte Casino v Neaplju v začetku 14, stoletja, v katerem se popisuje, kako je devetleten deček Alberigo, sin nekega viteza, devet dni ležal v nezavesti, medtem ko je njegova duša potovala sko»zi pekel in raj), Podobno zamaknjenje v oni svet opeva (v verzih) slednjič tudi spis Tesoretto (Mala zakladnica) Brunetta Latini, ki ga je Dante gotovo čital, Saj je bil Brunetto njegov učitelj, — S tem smo se te vrste srednjeveškega slovstva, t, zv, es-hatoloških spisov, komaj doteknili; bilo jih je še več. Kaj čuda, če so v marsičem vplivali tudi na Danteja?
Tretje, kar bi za razumevanje Commedie morali vedeti, je preporod verske misli, verskega čustvovanja v 12, in 13, stoletju; zlasti trije samostanski redovi, ki so takrat nastali, so vplivali na preporod: red cistercijanov, dominikancev ter frančiškanov. Kako so na Danteja silno vplivali, se vidi v Commedii, kjer mu v poslednjih treh spevih Raja (31,—33.) ciste^cijan sv, Bernard, velik častivec Marijin, razkazuje najvišji nebes, in iz spevov 11- ter 12, Raja, kjer čitamo najlepši biografiji sv, Frančiška Asiškega ter sv, Dominika, ki sta se kdaj spisali. Versko navdušenje je takrat prešinjalo srca, iz ljubezni do Boga so tisoči žrtvovali svojo osebno svobodo s samostanskimi obljubami. Ljubezen do Boga diše iz vse Commedie, posebno iz vseh spevov Raja; tu čitamo tudi slavospev na slovesno obljubo (Raj, spev 4, in 5,), Redovniki so bili tudi nositelji verske lirike. Najslavnejši je bil pač frančiškan Jacopone da Todi (umrl 25, decembra 1306), Takrat sta nastali sloveči verskolirični pesmi Stabat Mater (zložil Jacopone ?) in Dies irae (spesnil najbrž frančiškan Tdmimaso da Celano, umrl okoli 1, 1255,), Obe sta zloženi v rimanih trivrstičnih kiticah, nekakšnih predhodnicah Dantejeve tercine. Lepo nam spričuje» vpliv frančiškanske poezije na Danteja sporočilo (morda je samo anekdota), da je bil Dante svoj Inferno začel pisati v latinskem jeziku, a da so,mu pesmi Jacoponove, zložene v narodnem jeziku (v umbrijskem narečju), pokazale pot v lepo toskanščino, ki je postala podlaga italijanskega književnega jezika-
Kdor pazno čita Commedio, kmalu zapazi, da je bil Dante v marsičem še trubadur in velik prijatelj poezije trubadurjev. In tako je bilo — četrtič
— velekoristno, študirati provensalsko trubadursko poezijo, katero je Dante tako točno poznal (saj je v 26. spev Vic vpletel tri provensalske teircine!}, poezijo, ki je uvedla češčeimje žene, ter iz nje v Bologni (v 13. stoletju) nasstaloi novo lirično strujo, tako zvano d o 1 c e stil n u o v o, ki je. v svetno liriko uvedla nekakšno mistiko, oboževanje ženske, nekakšno ekstatiko ljubezni: ljubljeno žensko bitje postane nekaj skrivnostnega, angelska prikazen, z vsemi popolnostmi, napolnjujoč vsakogar, ki jo vidi, z najblažjimi, najsvetejšimi čuvstvi. Oče te za takrat nove strirje je bil Guido Guinicelli iz Bologne (umrl 1. 1276.). Iz te struje je izrastla Dantejeva Beatrice v mladostnem spisu »Vita nuova« (t. j. Izza mladih dni). Pozneje, v zreli dobi, se je Dante vpliva struje »stilnovistov« popolnoma oprostil (nekako tako, kakor je bil Goethe v mladosti romantik in viharnik, v moški dobi pa uravnovešen klasik),
V 13. stoletju je v sv, Tomažu Akvinskem srednjeveška filozofija, t, zv, s h o 1 a s t i k a , dosegla svoj najvišji vrh. Na vseh tedanjih vseučiliščih Italije, Francije in Nemčije so jo učili, so se vršile znanstvene »disputacije« na nje podlagi, Dante je sholastiko temeljito poznal; v nekaterih spevih Raja (n, pr. v 2. in 4,) imamo skoro kar prave slike takih sholastičnih disputacij. Kdor hoče res do dna razumeti Commedio, se mora z veliko ljubeznijo poglobiti v študij zlasti dela Ak-vinčanovega Summa theologica; zakaj mnogo resnice ima v sebi izrek, da je Commedia nekakšna Summa v poetični obliki. Če ta važni činitelj Com-medie šele na petem mestu imenujemo, ni s tjem rečeno, da ne sodi morda na prvo, (Dantejev zbornik, ki izide pod uredništvom dr. Resa za 600 letnico, bo prineseil razpravo o sholastiki po Danteju izpod peresa dr., Aleša Ušeničnika.)
Dante je bil izmed najbolj učenih ljudi svoje dobe; razen sodobne filozofije je proučil vse druge vede, ki so se takrat gojile: poznal je vse latinske klasike (grških v tisti dobi v zapadni Evropi še ni znal nihče citati), vso staro mitologijo, zgodovino, zlasti pa astronomijo. Študiral je — dobesedno — noč in-dan, Zlasti tisti čas po smrti Beatnčmi (po letu 1290,); takrat je našel edino tolažbo v družbi pisateljev starodavnosti. Sam piše o svojem nočnem bedenju v 1, poglavju III, knjige Convivia: »O, koliko noči je bilo, da so oči drugih ljudi v spanju zaprte počivale, moje pa so" nepremično zrle k bivališču moje Ljubezni!« In enako v 9. poglavju iste knjige: »Is.tega leta se mi je zgodilo, da sem s premnogim čitanjem vid tako utrudil in duhove vida (gli spiriti visivi) tako oslabil, da so' se mi zvezde dozdevale vse zasenčene z belkastim, meglenim sojem. In ko sem dolgo zdel v temnih in hladnih prostorih in sem si telo očesa z mrzlo Vodo hladil^ sem izgubljeno moč spet za-dobil, tako da sem se vrnil k prejšnjemu dobremu stanju svojega vida.« In ker je pesnik imel tudi silen spomin, kaj čuda, če skoro vsaka tercina razodeva  njegovo  učenost  in načitanost,  vendar
tako, da poezija ne trpi pod težo snovi. In zato treba — šestič — v svrho lagljega razumevanja Coimmedie poznati tudi različne vede tiste dobe, predvsem tedanjo astronomijo.  Še vedno je vladal
—  že od časa Platona in Aristotela — v glavah učenjakov Ptolemajev sestav, po katerem je bila zemlja središče svetovlja, nad njo pa se je vrtilo devet nebesov, devet neizmernih, votlih, prosojnih, druga v drugi tičečih — rekli bi skoro — steklenih krogel (sfer), na katerih (prvih sedmih) so se zdeli pritrjeni planeti Mesec, Merkur, Venera, Solnce, Mars, Jupiter in Saturn; nebesi se vrte — se je tisti dobi zdelo — vsak dan okoli zemlje, dočim planeti v nasprotno smer počasi tekajo vzdolž ob svojih sferah, »kakor bi mravlja tekla ob kolesu, v nasprotno smer vrtenja« — kakor je zapisal zgoraj omenjeni učenjak Bru-netto Latini v svojem Tesoro II 40. Osmi nebes je posut z zvezdami; deveti pa — so rekli starodav-niki — ne nosi nobene zvezde, sestoji samo iz prosojne, svetle snovi in se zove kristalni nebes ali prvo okretno nebo (primum mobile); okreče se
—  so dejali — z nepopisno brzino ter kreče vseli osem, pod njim se vrtečih.nebesov. A odkod dobiva ono samo svoje gibanje? »Onstran teh devetero nebesov stavijo katoličani deseto nebo, em-pvreum, kar hoče reči: ognjeno nebo; in trdijo, da je nepremično. . . To nebo daje gibanje prvo-okretnemu, ki se zato najhitreje kreče; zakaj vsaka točka devetega nebesa se silno želi združiti z vsako točko desetega, mirno počivajočega,
.in odtod tolika brzina; in deseto nebo je sedež onega najvišjega Boga, ki se sam sebe popolnoma spoznava; in je tudi sedež blaženih duhov,' kakor uči sveta. Cerkev, ki ne more trditi laži; in tudi Aristoteles — se zdi — je tega mnenja za tistega, kdor ga prav razume, v 1. knjigi »o nebu in svetu«. Ta (deseti nebes) je najvišja zgradba sveta, ki je v njem obseženo s vetov je in naprej, zunaj njega, ni nič več; in ni v prostoru, ampak je bil ustvarjen samo v prvem Umu, ki ga Grki zovejo Praurri {ngcovovovo).« Tako razlaga Ptolemajt-v sestav, prilagoden krščanskemu naziranju srednjega veka, Dante sam v 4. poglavju II. knjige Convivia, V tej točki — astronomiji — se je v 600 letih izza smrti Dantejeve pač največ spremenilo: ljudem one dobe je bila zemlja v sredi svetovja (geo-centriško svetovno naziranije), nam izza Kopernika ni več, da, celo solnce nam ni več središče, temveč le stalnica med stalnicami- Pa razloček in razdor napram srednjemu veku gre še mnogo dalje, dalje: dočim. ves krščanski svet še vedno z Dantejem vred trdno veruje — negjlede na ovrženi Ptolemajev sestav — v nebesa, v večno življenje, v Previdnost, ki nad vsem stvarstvom vlada, je pa velik del modernega človeštva tudi to misel za vrgel, tako da — po tem nauku — plavamo na tem okrcglovzbočenem zrncu, ki se imenuje zemlja, skozi praznino, skozi nič, brez cilja, brez namena, in s kakšnimi občutki? »Nad vsemi samoustvarje-nimi razločki človeštva , , , lebdi kot grozepolna pošast občutje tragike našega bivanja, trpko ofo-
203
1
čutjie naše samote v vsemiru , . , Rojeni v skriv-nostipolni temi, smo obdani od skrivnosti niča, Z našim planetom vred smo vrženi v tisto praznino1, ki jo imenujemo svet; naša osamljenost v tem svetu je popolna, zvrhana ironija,« Tako piše Gor-kij v uvodu k »Izdaji syetovnega slovstva«, ki jo je pričela sovjetska vlada, preračunjeni na 1500 zvezkov, (Cit. v Kath, Miss,, Herder, 1921/22, štev, 1, 14, 19,] Če taki moderni ljudje Danteja čitajo — č e , pravim — ga seveda s popolnoma drugimi očmi, kakor pa ga krščanskomisleč človek: onim je vsa ogromna zgradba Dantejevega trojnega kraljestva prazna, pusta sanja, jedro jim je samo ideja, da se mora človek nravno čistiti in usovrševati; krščanskemu čitaitelju je pa tudi oni, tako čudovito plastično upodobljeni trojni svet vsaj »s 1 e d sence zarije unstranske gilor'je«. — Tudi glede ostalih ved se je seveda vse temeljito spremenilo; tako n, pr, stol takrat vse prirodoslovno znanje zajemali iz starih pisateljev, zlasti iz Plinija st, knjig »Hi-storia naturalis«. Vendar, ako bi koga ščegetal pomilovalen nasmeh nad tistim prirodoslovjem, naj paizno čita samo Dantejeve prispodobe, vzete iz prirode, bodisi iz rudninstva ali rastlinstva ali živalstva, ali iz optike (lomljenje žarkov), pa bo moral strme priznati, da je znal Dante čudovito opazovati in da v tem prav nič ne zaostaja za mojstrom Homeroim. Da, časih se nam zdi, da je slutil bodoče iznajdbe, n, pr, tam v 17, spevu Pekla, kjer pripoveduje, kako ga je Gerion na svojem hrbtu nesel v spiralah skozi zrak doli v osmi krog, krog varalic, in kakšen občutek je imel . ob tem pesnik:
Počasi doli plava zver, počasi,. .
a jaz, da kroži, spušča se, po vzgoni . spoznam le vetra, ki z lasmi igra si.
Tu se res zdi, kakor da je poet slutil vožnjo v aero-planu! (Prim, tudi Čas, 1921/22, št, 1, slika str. 17!)
—  Dobro je končno — da poudarimo še eno vedo
—   da poznamo, če se hočemo vglobiti v Com-medio, tudi vso dotedanjo zgodovino Italije, zlasti pa Firence, rodnega mesta pesnikovega, V tem oziru je dantologija prav v zadnjih letih silno napredovala, posebno odkar je nemški zgodovinar Robert Davidsohn obijavil svojo »Zgodovino Firence« v dveh zvezkih, 1898—1908, segajočo v 14, stoletje. »Šele sedaj poznamo v pravi luči razmerje Dantejevo napram rodnemu mestu in someščanom, šele zdaj razumemo dogodke onega tragičnega leta (t. j. 1301), ki ga je videlo na čelu vlade in pregnanega ter v smrt obsojenega, šele zdaj so naim jasni vzroki pregnanstva, ki je bilo morda zadnji vir njegove velike pesnitve, ki se je z njo na svoj način nad domovino osvetil. Sploh gledamo sedaj Danteijevo zemeljsko življenje in njegovo osebnost v ostrejši luči.« (K. Federn, Dante und seine Zeit, 1916, str, VI,)
Število sedem igra v Commedii veliko vlogo; in tako naj se omejimo pri naštevanju koristnih predpriprav za nje čtivo na sedmico: treba je torej — sedmič — poznati življenje pesnikovo,  od1 prvih početkov do konca, vse razne
204
vtise, ki jih je utegnil dobiti po dogodkih, osebah, krajih, osebnih doživljajih; čim podrobniše poznamo njegovo življenje, tem bolje bomo umeli pesnitev, ker »najboljši del našega genija sestoji iz — spominov«, je dejal že Chateaubriand,
Navedli smo torej sedem točk, ki sodijo v uvod v Commedio in ki jih v vsaki dobri izdaji v resnici tudi nahajamo, (Seveda bi jih našteli lehko še nekaj, n. pr. poznavanje bistva tercine.) No, in sedaj, če se z vsemi temi predpogoji oborožimo, moramo, kajne, pesnitev popolnoma razumeti? Da, približno, Zakaj preostaja nam, da razumemo največje: bistvo pesnikovega genija. In kaj je to? Kaj je tisti ogenj njegove duše, ki ogreva srca še danes, po toliko sto letih, in z vedno večjo gorkoto? En sam odgovor dobimo na to vprašanje': Poeta nascitur, Pesnik se rodi. Pogled v bistvo genija, v delavnico njegovo, nam je zaprt, tp je res; ali v neki stvari nam je mogoče približati se mu, priti mu prav, prav blizu, samo če hočemo: če si namreč prizadevamo, da obču-tirno, kar je on o b č u t i 1 , vso njegovo bolest in vso njegovo radost, njegove rane, njegov gnev, pa tudi njegovo vzhičenost. Dolžni smo mu to, ker najlepša mesta v pesnitvi njegovi so lirika, naj-silnejša lirika. Prvo r a n o je dobil ob smrti Bea-tričini; rano za rano mu je sekalo potem življenje; videl je, da »rojaki ne ljubijo svoje matere, vanje upajoče«, videl je strašne razprtije med mesti in strankami, videl hude napake v Cerkvi, in
»te videt', grje videti napake, je  srcu  rane vsekalo  krvave,
S solzami v očeh je spoznal, da domovini ni druge rešitve razen v tem, da vsak posameznik spozna veličino svojih grehov ter nastopi pot očiščevanja, poboljšanja; občutil je žalost in sočutje tudi ob premnogih, ki jih je ljudska zloba ugonobila; občutil pa je radost ob tistih, ki so se proslavili z zmago nad grehom.
»Dela velikih duhov so samo izraz, samo raz-" odet je njih trpljenja« — ta izrek Jaroslava Vrchlickega velja v prvi vrsti o Danteju kot prvem pesniku nove dobe.
EMIL   LEON.  m IVAN PREGELJ. (OB PISATELJEVI SEDEMDESETLETNICI.)
Prigodniški ta spisek—, da govorim v Tavčarja samega slovesnem besednem redu od včeraj in danes —, je precej osebna sodba o pripovedniku Tavčarju. Tudi nič ne dvomim, da bi primerneje sodila v tiste naše umetniške liste, ki jim je bil sedemdesetletni književnik sam duševni oče, urednik, sotrudnik in podpornik. Napisal pa sem svojo sodbo za »Dom in Svet« in sem prav storil, če je prav storil moj rojak veliki Šimen, ki ni hotel pisati v »Dom in Svet«, iz katerega se je šolal večji od Šimna — Oton, naš Prvi ... za Francetom , . .