107
Zlate bukve.
Naj oznanijo Novice žalostno prigodbo, ki se je pripetila 10. dan pretečeniga mesca v rudni jami dve uri in pol nad Kam no Gorico na Gorenskim , in naj oznanijo v zlatih bukvah verliga junaka, ki se je v 66 sežnjev (klafter) globoko jamo podal, svojiga nesrečnika tovarša, akoravno že mertviga, na dan spravit. Poslušajte dragi bravci žalostno prigodbo:
Pavel Pantar, Andrej Petočnik in Juri Zvon-tar, rudarji iz Kamne Gorice se podajo 10. Rožniga cveta v rudno jamo na Dernčevim rovtu na Ilovei, predeh pregledat, do kteriga so ravno perkopali. Pavel Pantar, okoli 46 let star, zakonski mož in oče dveh otrok, si tukaj upa v nevarni predeh od unih dveh na vervi spušen, ktera se je čez dve skali operlo svinko dričala, z dvema lešerbama, eno v rokah eno na glavi. V globočini 14 sežnjev se odveze, okopuje na kraji jame in se med tem s svojima tovaršama pogovarja! Na enkrat v jami vse vtihne. Tovarša kličeta in kličeta v jamo, pa le votli jek njih groženja jima iz globočine doni, ktero je nesrečni rudar, naj že bo, de mu je spodletelo , ali de ga je omotica napadla, do dna premeril. Neutegama leteta imenovana rudarja vDrašgoše družili tovaršov na pomoč klicat, ki urno pridejo in eden izmed njih se je še 17 sežnjev globokeje v jamo podal.
108
kakor je poprej Pantar stal. Tode vse je bilo zastonj — Pantarja nI mogel doseči. Drugi dan — na sv. Rešnjiga Telesa dan — ob dveh popoldne prideta dva rudarja in Pantarjeva žena vKa m no Gorico k gospodu fajmoštru Uršiču, žalostno prigodbo oznanit. Ljudomili gosp. faj-mošter začnejo možama pergovarjati, naj bi rudarji z združeno pomočjo pa s posebno previdnostjo in skerbjo še enkrat poskusili, nesrečniga tovarša iz jame dobiti. Njih besede so veljale in drugi dan zjutrej — 12. Rožniga cveta — se spravi 11 rudarjev sku-pej, ki so se z mnogoterimi perpravami k jami podali. Med vsimi, ki so jih pov vervih v jamo spustili, je šel nar globokeje Gregori Zoler, po domačim imeni Ko-kolčov, rudar in hišnik Nr. 81 iz Krope; on je šel 66 sežnjev globoko v jamo in je nesrečniga tovarša mertviga na dnu globočine našel, na herbtu ležečiga, z vso razbito glavo, trikrat zlomljeno levo roko i. t. d. Na verv pervezano mertvo truplo so pomagavci potem z Žolerjem vred iz jame potegnili. Verli Zoler je bil bled ko zid, in omotčen od podzemljskiga zraka. Dno jame je Žoler popisal silno veliko, tako de bi lahko srednja cerkev notri stala, na dveh straneh jame pa je zopet velik prostor; tudi rude ima ta globočina dovolj, ktero bojo morebiti rudarji — bolj srečni ko rajnki Pantar — tukaj enkrat kopali.
Zoler se je spustil v nevarnost svojiga življenja v grozno globočino, svojiga tovarša — mertviga iskat. Od taciga junaka je v vsaki nesreči pomoči perčakovati in njegovo ime zasluži razglašeno biti.
Ko trombe glas, ko zvon doni Od verliga moža spomin; Kdor je enake vrednosti, Ga plača pesem, ne cekin.
Ne moremo žalostne prigodbe brez opombe skleniti, de se bolj varujte rudarji in de varniši ravnajte v svojim nevarnim in težkim rokodelstvu. Stoterne nevarnosti vam žugajo — bodite pazni, če vam vaše življenje kaj vec velja kot ruda, naj bi tudi  zlata bila.
Kamnogorski.