Bor »Šola noči« OSEBE AHRIMAN, mentor DELMONDO, njegov prijatelj ORMAST VARJA 1RMA VALENS LARI RAUL TORNADO SIMON ADI HIŠNICA Nekaj ljudi na cesti člani »Šole noči« Čas: sodobnost Kraj: sodoben (Objavljamo vsebinsko zaokrožen odlomek prvega dela drame.) AHRIMAN: LARI: AHRIMAN: LARI: AHRIMAN: LARI: AHRIMAN: LARI: SOBA PRI AHRIMANU V sobi Ahriman. Lari vstopi Kako je? Nič. Še zmerom noče? Ne. Strah ga je. Česa? Vsega. Najbolj pa tega, da ga ne bi bilo več strah in da bi konec koncev le napravil tisto, kar mora. Kje je? Vsepovsod. Na vseh vogalih in vseh ulicah, v slednji krčmi, vsakem baru, 1170 ja, celo na predavanjih, samo tam ne, kjer bi že moral zdavnaj biti — čeravno si je že izkopal jamo. AHRIMAN (celo on je presenečen). Kako — izkopal? LARI: Vzel je grobarju iz rok lopato in medtem, ko je grobar sedel in gledal, kopal jamo sebi. — Sklenil je, da se, ko jo dokoplje, ustreli na njenem dnu — AHRIMAN: Ta fant je imel že od veliko domišljije. In potem? LARI: Potem si je premislil. Kakor vem, je samokres prodal in kupil zanj dežnik — AHRIMAN: Dežnik? Zakaj? LARI: Ne vem. Bil je pac dež in ga je kupil. AHRIMAN: Se mar norčuje iz nas? LARI: Ne ne, nikakor. Strah ga je pač, in kadar nas je strah, se obnašamo drugače kot takrat, kadar nas ni. AHRIMAN: In ker je Arona zmerom vsaj malce strah, se vedno obnaša vsaj malce čudno. LARI: Kakor mi vsi skup. S to našo šolo vred. AHRIMAN: Res je, moj Lari, vse, kar presega okvir vsakdanjosti, je malce čudno. — Pojdi zdaj in glej, da boš povsod za njim. Medtem nastopita Simon in Adi SIMON: Ne bo več treba. AHRIMAN: Ne? Je torej — SIMON: Ja. Končano je. LARI: Kako? SIMON: Pognal se je pod vlak. LARI: Sta bila zraven? ADI: Ves čas. AHRIMAN: Še kdo drug? SIMON: Nobeden razen Irme. Preden se je pognal pod vlak, ji je — veš, kaj? Pokazal jezik. AHRIMAN: Imenitno. Zakaj pa jezik? Matej Bor 1171 »Šola noči SIMON: Kaj vem jaz, zakaj. ADI: Morda je hotel s tem povedati, da jo prezira. AHRIMAN: In zakaj naj bi preziral ravno njo, ko je na svetu še toliko prezira vrednih žensk? O, sta rabutala? (Vzame, kar mu ponudi Lari.) Okusne slive. Imena jim ne vem, vem pa, da niso zato nič slabše. Navsezadnje ni dobro le to, kar ima ime. Nastopijo Ormast, Valens, Raul VALENS: Dober dan, mentor AHRIMAN (s posebno pozo, ki jo ima nalašč za svoje gojence). Kako je? Ste tu vsi? Razen Tornada — VALENS: Ne, nismo. AHRIMAN: Kdo pa manjka? VALENS: Jaz. AHRIMAN: Kako? Mar nisi tu? VALENS: Ne, Ahriman. Prišel sem do zaključka, da me ni. In ker me ni, me tudi tu ni. AHRIMAN: Sedite. Prav. In kako si, Valens moj, prišel do svojega zaključka? VALENS: Kaj preprosto. Zaprl sem oči in gledal vase in ko sem gledal vase, sem dognal, da v meni ni ničesar. To, kar je, je že bilo, še preden se zavem, da je: kar bo, pa šele bo, se pravi, da v meni ni ničesar tale hip in ker ni, me pač ni. — Ker pa me ni, bi bil vsak poskus, da se znebim sam sebe, ničen: Nič, ki naj izniči nič — to ni nič. AHRIMAN: Ne, Valens, to ni nič, Človek ni nič, kar pa še ne pomeni, da je kaj več kot nič. VALENS: Če ni nič več kot nič, je nič. AHRIMAN: In če je manj ko nič? 1172 Matej Bor VALENS: AHRIMAN: LARI: AHRIMAN: VALENS: AHRIMAN: VALENS: AHRIMAN: VALENS: AHRIMAN: LARI: AHRIMAN: LARI: AHRIMAN: To ni mogoče. Ne? Kaj pa je človek, ako ne nič z dodatkom, ki bo moral postati nič? In ker si to ne upa, je manj kot nič. In če si upa? Potlej je več kot Nič, ker je premagal Nič. In kaj je Nič? Edino, kar lahko postaviš proti Vsemu. In ker je Vse nesmisel, tudi edino, kar lahko premaga in preseže ta nesmisel. Kdo pravi, da je vse nesmisel? Vse. Ali vsaj vse, kar nam je znanega o Vsem. In ker nam Vse ni znano ¦— Je nesmisel RAUL (mračno) vsega še večji, ker nam skriva smisel, skrit za nesmislom — Res je, le zakaj vsa ta prikritost? Saj ni nič prikrito. Kako, da ne? Le zdi se nam, da je, v resnici pa je Vse še dosti bolj brezupno, pusto, prazno, kakor si predstavlja domišljija, ki Vse olepša. Za vsem je skrit le Nič in Nič je še najboljši od vsega, ker ne zahteva od nas nič več, kot je sam — torej nič. Zavestno bivanje, ki je najbolj aboten del Vsega, pa terja od nas vse — ja, prav vse. In kaj je pri vsem tem najbolj brezumno? To, da ta brezumnost, brezumnost bivanja, zahteva od nas prav vso razumnost, kar je imamo v sebi. Zato je tudi tisti, ki živi v skladu z razumnostjo kot nihče drug, brezumen bolj kot drugi, ker je dal brezumnosti življenja v službo več razumnosti kot drugi. : . Torej nam ostane le še eno, to, da se odrečemo življenju? 1173 »Šola noči« AHRIMAN: Mislim, da. Življenje je hotenje in hotenje je zlo, ker vsaka želja, ki se v nas rodi, zahteva, naj ji strežemo. Kdor je pripravljen streči, in čeprav le svojim lastnim željam, pa je strežnik. Služabnik — To se pravi človek, ki ni svoboden — Ker pa je svoboda osebnosti pogoj osebnosti, nas vsaka želja, ki zahteva, naj ji ustrežemo, oropa za najbolj bistven pogoj samouresničevanja. RAUL: Mar tudi želja, da bi bil svoboden pred svojimi željami? AHRIMAN: Prav gotovo. Saj je ta želja ena tistih želj, ki nas lahko najbolj zasužnijo. Boj zoper svet želja, ker je ves človek sestavljen iz želja, moj dragi Raul, to je brezupen boj, ker zaposli preveč moči, tako da tudi če v tem boju zmagaš, nimaš več moči uživati to zmago nad seboj. Nastopi Varja, drobno dekle. O, glejte no, kdo pa je to? Pa ne da bi bila to naša Varja? Torej si kljub vsemu prišla? VARJA: Kot vidite. AHRIMAN: Bog ve, da sem te komajda spoznal, čeprav sem te, ko si bila še manjša kakor zdaj, na rokah nosil — VARJA (ki jo moti, da ni večja): Mar sem tako majhna? AHRIMAN: Recimo drobna. Kakor je bil Aron. Tudi sicer sta si podobna, veš. Ta dolga, rjava griva in ta pogled, se vam ne zdi? — ki je v njem obenem nekakšna ogorčena prisotnost in začudena odsotnost — je pa vendar med vama bistvena razlika: on je že pol ure mrtev, ti pa že pol ure nisi mrtva. VARJA: Ne razumem. 1174 Matej Bor AHRIMAN: Ne? S tem, da si se vključila v naš krog, si smrt premagala. Dokler je ne, smo mrtvi, ker nas ima smrt v rokah, ko jo, smo živi, ker jo imamo mi. VARJA: Razumem, gospod mentor. AHRIMAN: Brez gospoda. Veš, tu se tikamo. VARJA: Razen tega pa obračate besede na glavo — AHRIMAN: In ker jih obračamo na glavo, gledamo, kaj neki se skriva pod njimi. (Smeh.) LARI: Moške zmerom mika vse, kar je prikrito. ADI: Pa čeprav samo pod kakšnim krilom — VARJA: Kakor vidim, tudi kvantate. AHRIMAN: Včasih. No, zakaj si se ti, hčerka take veličine, kot je tvoj oče — mislim, da me je izpustil iz zapora ravno on — hvaležen sem mu, veš, bil pa bi mu še bolj, če ne bi bil on tudi tisti, ki me je dal zapreti. {Smeh. Iz sosednje sobe vstopi Irma, kar v domači halji in priključi električni mlinček za kavo.) Ampak to je zdaj postranska stvar — zanima me, kaj neki je dekle iz take hiše zaneslo sem med nas. VARJA: Želim si umreti. AHRIMAN: Zakaj? VARJA: Ne vem. Kljub vsemu pa me je umreti strah. In zdaj želim, da me vi, ki ste mojstri smrti, naučite, kako se umre, ne da bi prej umrla od samega strahu. — Bo danes žreb? AHRIMAN: Bo, Varja. VARJA: In če pade name, kdaj bom morala umreti? IRMA: Najkasneje V dveh mescih, Varja. ^ 1175 »Šola noči VARJA: In če ne bi umrla? RAUL: Bi te umrli. VARJA: Umrli? Kaj je to? AHRIMAN: To? Neprehoden glagol, ki je tu v tej naši šoli, in ne le v naši šoli, postal prehoden — VARJA: Mene ne bo treba umreti, brez skrbi, jaz bom umrla sama, le tega še ne vem, kako premagati strah — In zakaj želiš umreti, če te je strah? (Ji pokroviteljsko stisne lica.) VARJA (srdito zaradi njegove geste): Ker ne prenesem misli, da bi se me še kdaj dotaknil kdo s tako roko. Zbogom! LARI (ji zastavi pot k vratom): Punca, počakaj malo. Naša šola je resnejša stvar, kot misliš: kdor je enkrat notri, je notri — AHRIMAN: Pusti jo, moj Lari. Prepričan sem, da bo prišla nazaj — če sploh odide. (Vzame iz predala nek zavojček.) Glejte. LARI: Kaj je to? VALENS: Hašiš? AHRIMAN: Ne. LSD. LARI: Hudiča! Tega še nisem videl ne okusil. Daj sem. Pokaži. VARJA: Mojbog — že dva tedna bežim pred tem in zdaj je tu — Ah, dajte, pustite me, naj grem — Ne, saj ne morem Zdaj vem, da bom ostala. AHRIMAN: In zakaj ne bi ostala? VARJA: Ker vas vse sovražim. Vse zapovrstjo — najbolj pa vas, vi, mentor. AHRIMAN: V takem sovraštvu je zmerom vsaj kal ljubezni. 1176 VARJA: AHRIMAN: VALENS: LARI: VALENS: AHRIMAN: VARJA: AHRIMAN: VARJA: AHRIMAN: VARJA: AHRIMAN: VARJA: Če hočete, da ostanem, mi brž dajte to tu, da se zgubim — vsaj za par ur — nato pa, če izbere usoda mene, za celo večnost. — In potem — potem, ko večnost mine, vi, ki veste vse, kaj je potem? Potem pač mine vse, ker se izčrpajo do zadnjega vse možne variacije — Mogoče pa se vse začne na novo in poteka do pičice tako, kot je nekoč, ko je potekala poprejšnja večnost. Hm, po tej hipotezi pravzaprav nikoli nisi mrtev — Ne? Zakaj? Ko umreš, se zate neha vse. — Zate je en hip isto kakor cela večnost in cela večnost isto kot en hip — Zato se, dasi mine cela večnost, zbudiš na novo pravzaprav še isti hip, ko umreš — Wiederkunfttheorie. Ubogi Nietzche se je zanjo ogrel že tam na pragu blaznice. Sicer bi mu najbrže ne prišlo na pamet, da bi s tako hipotezo dajal nesmislu ne le eno večnost, temveč kar celo večnost večnosti. To je neumnost. In kaj ni neumnost? Tvoje oči. Te gledajo tako pametno v svet — In vidijo kljub temu samo nespamet. Gledati nespamet je tudi zanimivo. Ni, če se pojavlja v taki obliki, kakor se pred mano ta trenutek. Kaj te moti na tej obliki? Njena brezobličnost. In zdaj mi končno dajte devet ur sanj, gospod. No, jih dobim, čeravno sem bila hudobna z vami? Matej Bor 1177 »Šola *noči« ORMAST VARJA: ORMAST: VARJA: ORMAST: VARJA: ORMAST: VARJA: ORMAST: VARJA: ORMAST: VARJA: LARI: SIMON: VALENS: VARJA: (bled fant z brado d la Cavour, ki je doslej sedel skromno v kotu in molčal — mirno): Ne, Varja, ne dobiš jih. Kdo to pravi? Jaz. Kdo si ti? Jaz sem Ormast. Ormast? Kaj čudno ime. Hm, če bi ga pojedla, bi se mi zataknilo v grlu kakor kost. Zakaj si rekel, da ne bom dobila teh svojih par ur sanj? Zato, ker sem jaz zoper sanje. Kakšne sanje? Vsake. Mar ni vse življenje sen? Je, razen tistega dela, ki mu je uspelo, da se je dvignil nadenj in dognal, da je vse skup le sen. In kot vsak sen nesmiseln. Če smo sklenili, kot smo, zavreči sen, ki mu je ime življenje, ker je ta sen nesmiseln, čemu se vdajati sedaj še novim snom, ki so še bolj nesmiselni kot ta, ki ga želim zavreči? Kdo je rekel, da so še bolj nesmiselni? Pa tudi če bi res bili — prisegli smo umreti, ko bomo izžrebani, nihče pa ni prisegel, da ne bo ta čas počel vseh norosti, kar si jih izmisli. Zakaj ne bi še te? Daj, mentor, daj, razdeli že, kar nudiš, in potem na potovanje — Prav. In koliko ur bo to trajalo? Devet. Ah, celih devet ur blaženosti! Ormast, do zdaj imam za sabo že sedem potovanj. Daj, pojdiva na osmo skupaj. Videl boš stvari, 1178 Matej Bor ORMAST: ORMAST: VARJA: AHRIMAN: VARJA: AHRIMAN: ki jih ne slutiš — Najbolj čudna stvar pa boš ti sam. To vidim tudi tam v ogledalu — VARJA (spogledljivo): Slabo ogledalo. Izkrivljeno. Kakor vsa ogledala človeškega duha. Vendar tako kot to nobeno. Videl boš. No, daj. Ne, ne tako. Kako pa? Je bil že kdo od vas pri obhajilu? IRMA (medtem ko servira črno kavo). Jaz sem bila. Enkrat. Hodila sem zjutraj po ulicah in ko sem cula petje v cerkvi, sem vstopila. Tam sem videla par žensk, ki so klečale pred oltarjem. Šla sem tja in še jaz pokleknila. In potem je prišel naokoli star gospod v nekakšni nočni srajci in nam je potisnil v usta nekaj... kaj vem kaj — Bilo je brez okusa. Ampak ženskam je dobro delo. Videlo se jim je na obrazih. Ko sem jih vprašala, kaj smo pojedli, takrat pa so se — O ti mojbog, kako sem jih prestrašila! Kasneje sem zvedela, da nam je tisti mož v nočni srajci dal pojesti nič več in nič manj kot meso in kri gospoda Jezusa Kristusa. V redu. Torej, kot pri obhajilu. Samo da bomo tokrat zaužili hudiča, ne Boga. AHRIMAN (si ogrne pregrinjalo, ki ga pobere s kavča, v pozi duhovna): No, pokleknite. Rekel sem — tako kakor pri obhajilu! LARI: AHRIMAN SIMON: (Vsi pokleknejo, oponašajoč vernike, razen Ormasta. Ah-riman jih obhaja.) V imenu očeta, ki hoče biti vse, in sina, 1179 »Šola noči- ki noče biti nič — in svetega Duha, ki govori kitajsko — ORMAST: Ne! To je izdaja! LARI: Kakšna izdaja? ORMAST: Če smo izbrali smrt, smo jo izbrali kot filozofi, ki so osveščeni bolj kot nefilozofi in zato vedo, da je smrt še najmanjše zlo od vseh, ki so ljudem na razpolago — vsaj danes —> VALENS: Ne pa kot skupina bednih obupancev. Da, to je res, kar pravi. ORMAST: Mi vračamo naturi mandat življenja, ki smo ga dobili, ne da bi zanj prosili, po vsestranskem, treznem premisleku: bodočnost, ki čaka človeštvo, zlasti tisti del človeštva, ki ima manj ko dvajset let, je žalostna — tako smo ugotovili — Ali bo človek uničil svojo lastno civilizacijo ali pa bo civilizacija uničila njega. V prvem primeru: zemlja, spremenjena v novo luno, vso prevrtano s kraterji groze, v drugem pa planet, preobtežen z ljudmi, ki bodo imeli drug drugega v želodcu — dobesedno — in da bi mogli preživeti vse te milijarde lakotnih Zemljanov, bo ves planet, obdan z okuženim ozračjem, spremenjen v en sam pošasten, fantastičen sistem kasarn, klavnic in kibernetičnih brezumnosti, človek, ki je nekoč sanjaril o nadčloveku, pa v podčloveka, ki mu bo bivanje tem bolj neznosno, ker bo imel večino dni na teden prostost, ne pa prostosti, da bi jo prosto uporabil; če pa jo bo imel, ne bo dovolj omikan, da bi jo uporabil za kaj drugega kot za uničevanje omike. Mirno in trezno smo to ugotovili in izbrali namesto teh dveh žalibog edinih oblik bodočnosti — smrt, kadar pade kocka na nas. 1180 AHRIMAN: ORMAST: VARJA: ORMAST: VARJA: ORMAST: VARJA (se ORMAST: LARI: AHRIMAN: IRMA: VARJA: LARI: VARJA: IRMA: AHRIMAN: Res je, Ormast moj dragi, nikakor pa ne vem, zakaj ne bi dotlej, dokler ne pade, odkrivali novih vidikov bivanja? Brez mene. Jaz grem. Kam? Ven. Ne, pojdi raje z mano na pot v svet, ki ga še ne poznaš. Samo enkrat. Oh, daj, potuj z menoj. Devet ur traja, veš, pa je kot večnost — brez konca in brez kraja, vendar pa vsa polna blaženosti in blaznosti. Na zadnjem potovanju sem bila kraljica vseh rek, kar jih je le kje na tem planetu — in ko sem po njih tavala sama in gola, kljub temu pa obkrožena od tisočev samot in tisočev golot — Norost! oklene njegovih nog): Seveda, Ormast, norost, vendar pa čudovita — onstranska in predsmrtna — Kje bi našel boljšo uverturo v smrt? Oh, daj, potuj z menoj — samo nocoj — Ne, ne — jaz grem. (Ormast odhiti.) Ga boš pustil oditi kar tako? Naj gre — Saj se bo kmalu vrnil — brž ko bo ta snov, ki duha razširja, tudi njegovega razširila. S kavo jo je popil. Oh! Torej moram za njim, da bova potovala vkup. Ne hodi. Danes bomo žrebali. Vesela bom, če pade name. Zbogom. Jaz grem za njim. (Varja odide.) Potreboval jo bo. Dobil je dvojno dozo. In sedaj obhajam še sam sebe — Matej Bor 1181 OSTALI: »Šola noči« (Vzame »hostijo«.) Srečno pot, popotniki v neznano. (Skrivaj izpljune, kar je vzel, v robec.) Srečno pot. DREVORED V MESTU Nekaj ljudi okoli Ormasta ORMAST: Stran, stran! Vi, sloni, ne teptajte me! To tu je moja glava! Glava, beži! Ne, jaz ostanem tu. Ti pa odtod! Odtod! Teptajo me, lomastijo po meni! Sto slonjih nog! In zdaj še rilci! Rilci! Ne, nočem, nočem, nočem, nočem, nočem! GLASOVI: Slabo mu je. Odpni mu ovratnik. — Zraka mu manjka. Napil se je, to je vse. — Spet eden tistih huliganov. — Ali hipijev. — Ne, ta je bolj podoben sestradanemu študentu. — Bruhal bo. — Fantazira. Slišite? Prihiti Varja VARJA: Kaj se godi tu? GLASOVI: V bolnico bo moral. — Daj, pokličite rešilni voz! VARJA: Ne, ne, ni treba. Moj brat je. Poznam bolezen, ki jo ima. Le nekaj koščkov sladkorja, pa bo dobro. Na, Or- mast, vzemi bonbone. No, daj, odpri že usta. Par bonbonov pa bo minilo. (Mu potisne bonbone v usta.) Vi lahko greste, Jaz se pobrigam zanj. Moj brat je, veste. GLASOVI: Njen brat? Ze vemo, kakšen brat. — No, pojdimo. (Ljudje se razidejo.) i VARJA: Kako je, Ormast, ti je bolje? ORMAST (jo pogleda): Bolje. O kakšen čuden mir. Pa kar naenkrat. Kdo si ti? VARJA: Varja. Mar me ne poznaš? ORMAST: Poznam te, pač. Kaj je bilo z menoj? VARJA: Nasuli so ti tisto tam, veš, v kavo. ORMAST: V kavo? Oh, capini. A sedaj je spet lepo. In tudi ti si lepa. 1182 Matej Bor Vsa si osijana od mene. Reci mi, sem mar jaz luč? VARJA (sedeč na tleh ob Ormastu, naslanjajoč se na klop in nanj). Seveda si. Vsaj zame. ORMAST: Odkar sem te zagledal, je ta svet drugačne barve — ves vijoličast. (Strmeč ves zamaknjen v njen čevelj.) In bolj širok, kot je bil prej. Oh, kakšen čeden čolnič je to — VARJA: Večkrat se vozim z njim po brezkončnosti. ORMAST (zamaknjen v novo vizijo): Sij, pesem, sij. Sipaj sam sebe skozi sito smisla. O, ko bi imel tudi jaz takšen čoln. Bi mi odstopila enega? No, daj. VARJA: Odstopim ti ga, brat moj. Mili brat. ORMAST: VARJA: ORMAST: VARJA: ORMAST: VARJA: (Ji sname čevelj z noge in ga ziblje v rokah.) Šume drevesa. Reka pa se joče. Ker čoln hiti naprej — ne da bi se še menil zanjo — dalje, dalje, dalje. O barka zlata, nosi me s seboj iz ene večnosti skoz drugo večnost, ko pa boš tam na koncu, veš, izstopim in te pustim nazaj — In ko se vrneš, pripelji s sabo njega — (Zapre oči in blodi.) Pantagruelion. Ni to zapisal nek pisatelj? Je. Nekoč — kaj vem že kdaj je to zapisal in zdaj ne ve nihče več, kaj je to. Kako lepo, da nihče več ne ve, kaj je Pantagruelion. Le jaz in ti. Ti, Varja — Vstani, Ormast. Greva. Kam? ORMAST: Po ulicah. Boš videl, kakšni so ljudje, če gledaš vanje iz večnosti — Krive nosove imajo in sploh so krivi, vsestransko krivi in ko skrivajo to svojo skrivljenost, se še vse bolj krivijo — Smešno. 1183 -šola noči« VARJA: Kaj je smešno? ORMAST: To, da lahko en sam bonbon prestavi človeka iz pekla v paradiž. Srečen sem, Varja, srečen, srečen, srečen! VARJA: In jaz nesrečna. ORMAST: Res? Zakaj? VARJA: Zato, ker si pojedel vse bonbone. ORMAST: Torej jih pojdiva iskat. VARJA: Ja, pojdiva iskat sladkost. Loteva se me blaznost. znorela bom, če ne dobim takoj bonbonov. Candy-man! Where are you, Candy-man! (Odideta. Varja poje Donovanovo psihadelično pesem o Candy-manu.) SOBA PRI AHRIMANU Prvi svit. Po tleh, kavču, naslanjačih leže gojenci »Šole noči«. Z ulice odmevi zgodnjega prometa. Zvonovi. AHRIMAN (gledajoč naokoli). Pravzaprav jih imam rad. Ampak jaz nisem zasanjana in koprneča človekoljubnost — Hm, lepota in resnica sta zame samo drugotnega pomena: smisel prve (s pogledom na Irmo, ki leži v njegovem naročju napol gola) je lepšati oblast in smisel druge je oblast utrjevati, to se pravi laži pomagati — (poboža Irmo.) IRMA (se zbudi): Oh, kakšna noč — VALENS: IRMA: ADI: IRMA: Noč? Saj to ni bila noč, temveč kaj vem kaj — Kje smo bili? Na potovanju — Kakšnem? Jaz ne vem. Vem pa, da je bilo lepo — in da je zdaj — fej — moja glava — 1184 Ali je res ali se mi le zdi, da sva se s temle norim Ahrimanom ljubila tu pred vsemi vami? Oh, oh — saj sem že zdaj — (Si popravi obleko.) AHRIMAN: Kar pusti. Pusti da bom v tem sivem jutru lahko gledal vsaj nekaj lepega. VALENS (sede in se zastrmi nekam predse). Boli me glava — a to, kar sem doživel, res presega vsa pričakovanja. Zdelo se mi je, da sem trikotnik in da je ves svet sestavljen iz trikotnikov, ki se vrte okrog hipotenuze. IRMA: Hipotenuze! Joj, zdaj sem se spomnila, da moram danes še napisati nalogo — Fantje, saj je menda danes nedelja? LARI: Menda je. IRMA: Naš Bebibef — LARI: Kdo pa je to? IRMA: Moj oče. Ta gotovo že kolne, ker me ni. Povabil me je na izlet. LARI: Kam? IRMA: Nekam daleč. V hribe — da tam, kot pravi, odloži edino, kar mu je ostalo od dolgoletnega »zalaganja«. LARI: In kaj je to? IRMA: Ugani. RAUL: Vamp. IRMA: Ne: skrbi — in jaz zavzemam menda med njimi prav posebno mesto. RAUL: Zakaj te potemtakem jemlje s sabo? IRMA: Zato, da me mori. Njega skrbi, on pa, da se maščuje, mene — svojo največjo skrb. Najrajši pa predava o temle tu {pokaže na Ahrimana), da bi mi ga očrnil. Med vojno, pravi, ko je imel oblast nad tujimi življenji, se je z njimi igral kot maček — Dvakrat je bil na tem, da ga ustrele, Matej Bor 1185 »Šola noči« RAUL: IRMA: RAUL: IRMA (smeje): VALENS: IRMA: VALENS: LARI: VALENS: IRMA: VALENS: LARI (začuden) VALENS: LARI: VALENS: LARI: VALENS: LARI: VALENS: IRMA: VALENS: IRMA: VALENS: LARI: in če ga niso, se lahko zahvali le njemu — In kako mu zdaj plačuje? S tem, pravi, da zlorablja položaj, ki ga ima, in me zavaja v greh. Je rekel greh? Ja, greh. Kaj pa je to? Ne vem — gotovo pa kaj takega, kar sapo jemlje. Tudi očetu jo. Koliko pa je ura pravzaprav? Ne vem in tudi nočem vedeti. Pri nas je vse narobe. Kje? Doma. Kje pa naj bo narobe, fant, če ne doma? Odkar sta se ločila, je moja mama od jutra do večera v postelji — In šiva — Pri spuščenih zavesah — V mraku. Oh! Po cele dneve -Kako sovražim to — Da imam dovolj moči, bi jo nahrulil. Je še nisi? Samo zato, da bi že enkrat spustila iz roke to šivanko — To šivanko — In veš, kaj krpa? Ne. No, pa me tudi nič ne zanima. Ne? Ko ti povem, te bo — No, kaj? Veš, krpa moje obleke. In kaj zato? Nič — če bi te obleke ne bile stare zdaj že nekaj več kot petnajst let — Nosil sem jih, še preden sem začel hoditi v šolo. Mogoče jih proda? Kje pa! Nikdar. Prej bi vse drugo, oh! Kaj pa potem? Kaj — krpa jih pač. Krpa krpa krpa. Pa naj jih, pusti jo — 1186 LARI (zazeha): VALENS: LARI: Ampak, dragi moji, VALENS (kot bi si ga šele zdaj dobro ogledal). Le kaj je tebe, Lari, zaneslo k nam? Zakaj se misliš obesiti? Ker sem že vsega sit. Vsega sit, ker imaš preveč vsega. Dva avta — vilo — in očeta, ki sedi menda že od rojstva v komiteju, kjer, kot vemo, ni še nikoli izustil nobene pametne — Tako kot jaz. Vrgel sem se po njem. AHRIMAN (se zdrami): Kaj pa imata? Sta se sporekla? Ne, sporazumela. Vsaj v eni stvari. Tudi to je nekaj. Ugotovila sva, da Larija, tudi če se obesi, ne bo konec. Zakaj ne, Valens? Ker je prelahak. AHRIMAN (se zasmeje). Dober domislek ¦ kaj smo počeli to noč? Tu smo ležali, kakor zdaj, vso noč in potovali — vsak po svojem svetu. Razen nas dveh. Midva sva potovala skupaj. Se še spominjaš? Ne. Ne?! Se norčuješ? Saj to ni mogoče. Jaz se nikoli ne spominjam sanj. Vem pa, da sanjam. Tudi jaz. Včasih si mislim, da bi bilo nenavadno poučno, če bi mogli izumiti stroj, ki bi znal vse sanje, ki se jih mi ne spominjamo, posneti kakor filmska kamera — Mogoče žive ljudje, ki se nam zde povprečni, v resnici pa so genialni ustvarjalci — pisatelji, slikarji, muziki — vsaj v svojih sanjah, le da ne bo nihče nikoli vedel za to in spoznal njih dela — niti oni sami ne. IRMA: To niso bile sanje. LARI: VALENS: AHRIMAN VALENS: AHRIMAN VALENS: LARI: VALENS: IRMA: AHRIMAN IRMA: AHRIMAN VALENS: Matej Bor 1187 AHRIMAN: IRMA: AHRIMAN: IRMA: AHRIMAN: IRMA: AHRIMAN: IRMA: AHRIMAN: »Šola noči« IRMA: AHRIMAN: IRMA: AHRIMAN: IRMA: AHRIMAN: IRMA: AHRIMAN: Morda pa so le bile in da se ti le zdi, da si me objemala. In kako veš, da sem te objemala, ako se res nič ne spominjaš? Pravila si sama. Torej si se le delal, kot da spiš? Seve. Zakaj? Bilo je prav zabavno ležati z glavo v tvojem mehkem krilu in te poslušati — Saj nimam krila. Pa v tvojih hlačah. — in poslušati čenče o meni, ki jim ti, kot vidim, nočeš verjeti. In zakaj jim ne bi? Mar misliš, da je revolucija otroška igra? Vsak, ki je bil v nji, ima krvave roke in če jih nima, je bil v nji le na videz — kot na primer tvoj oče, Irma. Ta, veš, je sedel vsa leta v bunkerju in pisal s tinto, kar smo mi pisali s krvjo. Čigavo? Svojo. In tujo. Ampak raje s tujo. Preveč natančna si. Ti pa premalo. Ne maram te. Lagal si mi, da spiš. In zdaj mi lažeš, da se ne spominjaš. Zakaj? Zato, ker si najbolj mikavna, kadar si divja. Takrat se ti vžge v očeh tak ogenj, da bi lahko kuhal žgance na njih. Ali vsaj črno kavo. No, nam jo skuhaš? Moje oči pa žganci! Prav, skuham jo. Naj bo. (Vstane in začne pripravljati kavo.) Lah, to noč? Kaj si doživel? 1188 Matej Bor LARI: AHRIMAN: VALENS: AHRIMAN: VALENS: Oh, nič prijetnega. Domišljal sem si, da sem strašno žejen -mogoče pa sem tudi bil, no, in ko sem nazadnje le prišel do vode po dolgem, čudnem tavanju, se je skazalo, da ne morem piti, ker nimam ust. Takrat sem videl, da nisem iz mesa in krvi kot drugi, temveč iz stekla. Bil sem lep, sijoč, ves mavričen kakor muranski svečnik, da se je vse oziralo za mano, zato pa žejen — žejen — žejen — žejen kot steklo —- Šele ko sem končno prišel do tistih par bonbonov, sem se odžejal, ker sem spet postal meso in kri. Fej. Kaj pa ti? Kaj si doživel ti? Jaz? — Konec kozmosa. Vse je izginilo — vse tja do zadnje zvezde in galaksije — ostala sva le Nič in Jaz. In dialog med nama. Kakšen je bil ta dialog? To vam povem kdaj drugič. Samo to: lahko bi bil spočel iz sebe spet nov kozmos kot Jehova nekoč, pa sem se raje premislil in se izpremenil v nič tudi jaz sam. — Ampak se vam ne zdi, da je že čas? Res, čas je — (Vsi vstanejo.) Tu. Kje so listki? In imena? Že napisana. Prav. AHRIMAN: RAUL: AHRIMAN: RAUL: AHRIMAN (vzame listke): LARI (Valensu): si izbereš, če boš ti na vrsti? Plin bom odprl in medtem ko bo mama šivala — Če bi padlo name, jaz ne bom čakal kakor Aron, Melita in Santo, temveč se ubijem pri priči — tu pred vami. Tudi jaz. Kakšno smrt VALENS: AHRIMAN IRMA: 1189 »Šola noči« LARI: Kje pa! Čakala boš do zadnjega, punca, in še takrat boš tuhtala, kako bi se izvlekla. IRMA: Jaz? Nikoli. LARI: No, bomo videli. (Nastopi Tornado, zelo hrupno, medtem ko Irma servira kavo.) TORNADO: Zalibog nisem mogel snoči. Stric, ki misli, da se da doseči vse z zapiranjem, me je zaklenil v sobo, da bi se gulil. Ker pa se je bal, da se kljub temu izmuznem, je postavil pred vrata stol in tam do polnoči reševal križanko. In pil. LARI: Kaj? Viski? TORNADO: Kje pa. Kamilice! Heroji so utrujeni in pijejo le še kamilice. — Bil sem pri Ormastu in ta mi je povedal, da ste najbrž še zmerom tu. Ves besen je na vas, češ da ste mu nasuli v črno kavo nekakšno drogo. LARI: LSD. TORNADO: Sijajno! Kje pa ste ga staknili? — In zato, je rekel, da izstopa iz naše šole. LARI: Izstopa! Ali ne pozna pravil? TORNADO: In razen tega se je fant zaljubil. IRMA: V Varjo? TORNADO: Pa kako! Bila je z njim menda vso noč. Rešila ga je, pravi — IRMA: Česa? AHRIMAN: O tem kasneje. Zrebajmo. Kdo bo igral Usodo? i LARI: Raul. AHRIMAN: Raul? Ste vsi zato? (Vsi molče prikimajo.) RAUL: Metali bomo kakor ponavadi. Vse listke hkrati v zrak. In tiste listke, ki padejo na tla, obrnjeni z imeni navzgor, bomo vrgli znova 1190 Matej Bor in tako dalje, dokler ne obleži na tleh le eno samo ime. Začni. {Napetost. Vse oči so uprte v Raula, ki vzame listke v obe dlani in jih vrže v zrak.) LARI: Kako je padlo? IRMA: Dobro. Moje ime je obrnjeno navzgor. Pa tudi tvoje. In še pet drugih. AHRIMAN: Torej nadaljuj. (Raul vrže znova. Vse je še bolj tiho kot prej.) AHRIMAN (igraje ravnodušnost, ko obleže listki na tleh): Irma — Ormast — Ahriman — Kar dober tercet smrti. RAUL: Naj spet vržem? ADI: Prav — vrzi že. IRMA: Mar ni zabavno? AHRIMAN: le — do neke mere — kakor vse na svetu. Celo smrt. (Raul spet vrže listke.) AHRIMAN (skrivajoč olajšanje): Irma in Ormast. IRMA: VSI HKRATI: IRMA: Le dva sva še ostala. Če izbere usoda mene — (Raul vrže zadnja dva listka.) Irma! (Dolga pauza.) Torej le jaz ¦— Mi daš pošten požirek kakšne pijače — (Pije.) In zdaj še pištolo. Kje naj jo vzamem? Tu. Jo vidiš? AHRIMAN: IRMA (odpre predal) AHRIMAN: sem, da ne veš — IRMA: Ne maraš, da se ubijem kar tu pri tebi? In če bi mi s tem pomagal onkraj? AHRIMAN (zelo nerad): Dobro. IRMA: Zbogom, fantje. Ne, ne — storite mi še eno uslugo. Mislil 1191 »Šola noči« LARI: IRMA: VSI (v zboru): Odštevajte tako kot v Houstonu, ko spuščajo zemljane v neznano. Od sedem nazaj. V redu. Naj začnemo? Kar začnite. Sedem-šest-pet-štiri-tri-dva-ena-nič! (Ko pridejo do nič, lrma sproži. Vendar pištola odpove. Nekaj trenutkov molka.) IRMA: Kaj to pomeni? Je pištola prazna? AHRIMAN: Prazna? Kje pa — (Ji vzame pištolo in izvleče iz nje naboj.) Prebit. Poglej. IRMA (se zlomi pod vtisom presunljivega dogodka): Ne, to ni prav. Ni prav, ni prav! Ni prav! AHRIMAN: Zakaj ne? S tem si ti prestala preizkušnjo. Za nas si mrtva. IRMA: Zase pa še ne. Jaz sem hotela umreti! Umreti in zdaj nimam tu v sebi več moči za to. AHRIMAN: Saj je ne potrebuješ. Ti si s tem že opravila — Nihče več te ne more prisiliti, da bi ponavljala, kar si že enkrat storila — Kajti smisel tega je v tem, da smrt premagamo. In ti si jo premagala. Sedaj lahko živiš naprej, ker si močnejša kakor sta tvoja dva sovražnika smrt in življenje vkup. Ko bomo znova vadljali za te naše glave, tebe izločimo — IRMA: Ne, ne, nikakor ne. AHRIMAN: Zavezala si se, da umreš enkrat — ne dvakrat. IRMA: Saj še nisem umrla. AHRIMAN: Si. Vsaj za nas. IRMA: Ah, to je okrutno. AHRIMAN: Kaj? To, da te ne pustimo drugič umreti? IRMA: Ne. To, da bom spet morala domov — domov — domov — 1192 Matej Bor AHRIMAN: Na, daj — še en požirek viskija. SIMON: In zdaj — Kaj naj storimo? LARI: Naj spet mečemo? AHRIMAN: Mislim, da ni potreba — Ker je Irmin primer izjema, se lahko, seveda vsi sporazumno, odločimo za izjemen postopek v primerih, kot je ta. LARI: Kakšen postopek? AHRIMAN: Ta, da se v primerih kakor je naš, ne meče znova, temveč da mora umreti tisti, ki je bil drugi zapovrstjo — Ste vsi za to? (Molk.) Ce ste, ugotovimo, kdo od nas je bil predzadnji — LARI: Ormast. AHRIMAN: Ormast? Seveda, on je bil. VALENS: On. AHRIMAN (Raulu): Torej stopi k njemu in mu povej — In zdaj vas prosim, da greste. — Rad bi spal. (Vsi odidejo. Razen Irme.) IRMA: Povej mi nekaj. AHRIMAN: Kaj, Irma? IRMA: Ta naboj je bil prebit že prej. Za koga pa si ga pripravil? Zame verjetno ne. AHRIMAN: Torej me imaš za strahopetca. Ali pa lisjaka. Vendar pustiva to. In raje lezi sem k meni, da prebijeva vkup še kaj drugega. IRMA (hladno): Kaj pa? AHRIMAN: Recimo, nekaj nedeljskih ur. IRMA (leže k njemu): Oh, ko bi vedel ti, kako strašno mi je bilo. — Ti, Ahriman. Priznaj mi nekaj. AHRIMAN: Kaj? 1193 »šola noči« IRMA: Ko si obhajal nas, sam nisi vzel mamila. Ti si nas ves čas samo opazoval. AHRIMAN: In če bi vas res bil, mar te to moti? (Jo objame?) Te to moti? Ne, to pa me ne moti. Ne? IRMA: AHRIMAN: IRMA (se mu smeje izvija): Ne, ne. SOBA PRI ORMASTU VARJA: ORMAST: VARJA: ORMAST: VARJA: ORMAST: VARJA: V sobi Varja in Ormast Danes je zadnji dan. Poteklo je dva mesca — Kaj boš storil? Živel bom. Odkar sem srečal tebe, svet ni več tak, kot je bil. Nenadoma je v njem to, kar sem prej pogrešal, in naj bo konec sveta že jutri; če bi ne, odkar stoji, rodil nič drugega kot najino ljubezen, Varja, ima opravičilo zase. Ne, svet ni nesmisel, če pa je, je le, dokler ne vstopi vanj ljubezen — Ah, Ormast, Ormast moj — Varja — (Objem.) Kaj so neki vse tiste žalostne in nore omame v primeri s to — Ljubezen ni omama, ljubezen je polet — ljubezen je blažena prebujenost — ples globin, vendar v višinah, kjer ne čutiš več privlačnosti zemlje, čeravno je od tam najbolj privlačna — Ah, Ormast, ti si me urekel. 1194 ORMAST (v njenem objemu): Kot si mene ti. Če sem bil prej tak, kot bi bil zmašen iz samih hipotez, tez — VARJA (se smeje): In protez — ORMAST: Res, in protez, saj sem bil invalid, pa kakšen! — Če sem bil, kar sem pač bil, z eno besedo grd konglomerat brezumne logike in logične brezumnosti, sem zdaj — Kaj sem zdaj? VARJA: Ogenj, ki me požira kot suhljad. Ne slišiš, kako vsa prasketam — Ampak Ormast — ORMAST: Kaj je? VARJA: Nekdo je Oni so. Seveda — oni. Ah, bojim se zate. Skrij se. ORMAST: Zakaj? VARJA: Saj veš, zakaj — (Vstopijo Lari, Tornado in Raul.) ORMAST: Vi? Kaj počnete tu? LARI: Prišli smo pač. VARJA: Zakaj? LARI: Sta pozabila, da se danes izteče rok? ORMAST: Jaz ne priznavam več nobenih rokov. LARI: Slišite? ORMAST: Najmanj pa takšne, kot so vaši. LARI: Kdor je vstopil v Šolo noči, prijatelj, je ne more več zapustiti. TORNADO: In ti, kot vemo, si vstopil vanjo — ORMAST: In iz nje izstopil. Še kaj? Če ne, adijo. Nimam časa. TORNADO: In kaj počneš. ORMAST: Jaz? Ljubim. LARI: Koga? TORNADO: Sam sebe? ORMAST: In življenje. (Se oklene Varje.) zunaj. 1195 »Šola noči TORNADO: Pa ti, Varja, mar tudi ti ljubiš življenje? VARJA: Tudi. LARI: In pa Ormasta. VARJA: Kaj pa je Ormast dragega kot življenje? RAUL: Kandidat smrti — ORMAST: Ubiti se? Ne, to so blodnje. Kako neskončno dolgo se je mučil kaos, da je iz sebe ustvaril kozmos, in kozmos, da je ustvaril eno samo oko, ki gleda vanj in eno samo uho, ki sliši — in kako neskončno dolgo, da je ustvaril na podlagi njunih zaznav le eno samo majhno misel o svetu. Ubiti se, pomeni ubiti delo, ki je trajalo nič manj kot celo večnost. Vsaka smrt, kakršnakoli, je poraz življenja, samouničenje pa je sramotna izdaja nad razumom. Ha, izdaja! Življenje je sestavljeno iz hotenj, duh pa jim mora streči. In prav zato se je razvil v to, kar je — No, kaj? Zavest vesolja. — In ker so hotenja človeštva brez meja, jih tudi duh ne sme poznati. Duh brez mej pa je svoboda — Potemtakem nas življenje, čeravno je sestavljeno iz hotenj, ne zasužnjuje, kot trdite vi, pač pa osvobaja, ker ne da, da bi naš duh počival in zaspal — tako kakor je vaš. LARI: Ti pridigaš, Ormast, da bi se izmotal. RAUL (po kratki pavzi): Hm, morda pa ima naš Ormast prav — TORNADO: Prav? Misliš resno, Raul? RAUL: Resno. Že nekaj časa se mi zdi, da je to, kar počenjamo, še bolj VARJA: ORMAST: RAUL: ORMAST: RAUL: ORMAST: 1196 Matej Bor nesmiselno, kot je življenje samo — če je zares nesmiselno — Ormast me je prepričal, da ni — TORNADO: Bravo, Raul! Naš mentor, ta te bo zelo vesel. RAUL: Vesel ali pa ne — TORNADO: Poslušaj, Raul. RAUL (mu skrivaj pomežikne). Ne bom poslušal. Meni je dovolj vse te morbidnosti. Teh oslarij. Kar pojta k Ahrimanu in povejta, da se jaz ne grem več — Dovolj te igre. Jutri se vpišem v veslaški klub — ali pa med košarkarje — pač nekam, kar je čim dalj od tega Ahrimana in pa njegovega pogrebnega zavoda — Zginita odtod — TORNADO (ki je medtem nekaj zašepetal Lariju na uho). Prav, Raul, ampak nikar ne misli, da smo s tem opravili — RAUL: Ne, nismo. Zdaj se bo šele začelo. TORNADO: Kaj pa? RAUL: Boš že videl. (Lari in Tornado odideta) VARJA: Sijajno, Raul — Hvala ti. Greš z nama? RAUL: Kam? VARJA: Kamorkoli, da se bomo skupaj smejali — ves dan — RAUL: Ves dan! Bravo, Varja. Sicer pa se lahko že zdaj — kar tu! Ha — ha! (Vsi trije se začno smejati.) VARJA: Nehajta, nehajta! Dovolj, dovolj! (Smeh, medtem ko se objemajo — do onemoglosti.)