REORGANIZACIJA ZAVAROVALNIC
Že ustavni amandmaji v letih 1968 in 1971, še zlasti XV., imenovan tudi »delavski«, so začeli inteziven proces podružbljanja nekaterih dejavnosti, ki so bile prej v veliki meri odtujene od delavcev — nepo-
srednih proizvajalcev.
Ustava pomeni odločen korak naprej, čeprav kot najširši za-konski akt seveda ne more kon-kretno urejati posameznih na-drobnosti.
Izkušnje, ki smo si jih pridobili po sprejet;u ustave, so bile dra-gocena podlaga za sprejem zakona o združenem delu. Prav ta dokument, pogosto imenovan celo mala ustava, pa zahteva korenite spremembe odnosov v zdfuženem delu. To pa pomeni tudi temeljite spremembe odno-sov na vseh področjih družbenih dejavnosti.
Zavarovalništvo je eno izmed področij, na katerem so imeli doslej delovni ljudje kaj malo vpliva. Objektivno je bil položaj zavarovalnice tak, da smo jih pogosto   upravičeno   imenovali
»centre odtujene moči«.
Uresničevanje zakona o zdru-ženem delu na področju zavaro-valništva pomeni bistveno spre-membo ne le v organizacijskem pogledu, temveč zlasti v družbe-nopolitičnih odnosih.
Zato pomeni odločitev o orga-niziranju zavarovalništva v ok-viru petih rizičnih skupnosti (industrijska, prometna, kmetij-ska, komunalna in družbene dejavnosti ter osebna zavarova-nja) zlasti vzpostavljanje novih družbenoekonomskih odnosov, ob tem pa tudi zagotavljanje takega samoupravnega mehani-zma, ki bo omogočal delavcem v sleherni OZD in občanom v KS, da bodo razpolagali s svojimi sredstvi tudi še potem, ko jih bodo združili v zavarovalnici za
primer nesreče ali za druge po-trebe.
To je osnovni razlog, zaradi katerega smo se odločili za reor-ganizacijo zavarovalnic.
Temeljna raven samoupravne organiziranosti zavarovalništva so konference zavarovancev v občini. Konference se združujejo v temeljne rizične skupnosti, pri oblikovanju katerih sta upošte-vana dva kriterija: število zava-rovancev in ekonomska moč zavarovancev. Zato so temeljne rizične skupnosti različno obli-kovane. Sestavljajo jih delegati zavarovancev iz različnega šte-vila občin.
Temeljne rizične skupnosti so osnovni nosilci zavarovalne dejavnosti, so pravne osebe ter odločajo o odškodninskih za-htevkih zavarovancev. Zato imajo tudi svoje pritožbene komisije kot organe arbitraže.
Temeljne rizične skupnosti se
povezujejo po dveh načelih:
1.  v rizične skupnosti se pove-zujejo vse istovrstne TZS v SR Sloveniji (npr. v rizični skupnc>sti industrijskega   zavarovanja   s>o povezane vse TRS v Sloveniji);
2.  v območno  skupnost na ravni regije se povezujejp vse TRSi ki so oblikovane na ob-' močju regije. Namen tega pove-zovanja je po eni strani presega-nje zapiranja v okvire občin in regij, po drugi strani pa zagotav-Ijanje    ekonomskih    možnosti pokrivanja večjih škod.
To je tudl razlbg za povezavo v zavarovalno skupnost TrigJav in pozavarovalnico Sava ter seveda včlanjevanje v mednarodno' zavarovalništvo.
Seveda ne gre pričakoveti, da bo že sama nova organiziranost pomenila spremembo vseh odnosov v zavarovalništvu. To je proces, ki bo trajal dalj časa.