Štev. 9.	V Mariboru, 10. maja 1889.	X. tečaj.
[■/.Iiii.ia tO. in s>s. dan vsakega meseea, ter velja sa celo loto 8 gld., pol leta I gld. «0 kr. — l'osame>!iic številko dolilrajo se po 15 kr. —Na aiiunim« dopise se ne ozira. — Kokopisi in ua oceno poslane knjige sc ne vračajo. — Spisi in dopisi naj se blagovolijo pošiljati (frankiranil uredništvu; naročnine, oznanila in reklamacije pa upravništvn: Keisnrstrasse S v Mariboru —/.a oznanila plačuje se od navadne vrste, če se
enkrat natisne 15 kr.
Vsebina. Prvo zborovanje „Zave7.e" itd — Nekoliko črtic iz domače vzgojo v prostih Slovencih. — CuieHji. — Marka Fabija Kvintiljana govorniški pouk. — Književno poročilo. — V zadevi slov. uč. društev. — Dopisi. — Razne stvari. — Spremembe pri učiteljstva. — Natečaj.
Prvo zborovanje „Zaveze" slov. učiteljskih društev
v Ljubljani,
dne 22. in 23. aprila 1889.
Letošnji velikonočni prazniki so bili za slovensko učiteljstvo prevelike važnosti. Z novoprerojeno naravo je se prerodila tudi naša stanovska vzajemnost, ki si je postavila v „Zavezi" svoje gojišče, svoje trdno središče, iz katerega imajo dobivati „Zavezni" posamezni udje primerno spodbudo, da se oklenejo trdneje drug drugega v pravi bratovski ljubezni, uvažajoč staro resnico. da „v slogi je moč!"
Kar je zavedni del slovenskega učiteljstva vže dolgo želel, to sedaj imamo. Lik češkim in hrvatskim »rtfitfih .-Ana in o tudi mi, slovenski učitelji svojo „ Zavezo". Čuvati nam jo le bode in gojili, da vselej ostane res tudi trdna „zveza", trdnjava, ki bode vsigdar zoperstala sovražnim navalom, naj pridejo od katere strani koli. V to pomozi Bog !
Preidoč k poročilu o I. zborovanju „Zaveze" nam je navesti, da so v pondeljek. 22. aprila zborovali delegati, mod tem ko se je glavni zbor vršil 23. aprila.
V pondeljek okolu 6. ure zvečer napolnila se je mestna dvorana delegatov in mnogo drugih gg. učiteljev - gostov. Točno ob šestih se je začelo zborovanje.
Gospod Zumer pozdravi delegate in učitelje, došle iz vseh krajev slo venskih k današnjemu velevažneinu shodu, na katerem naj vsakdo prosto svoje mnenje izraža, svoje nazore naglasa, da se bode vspeh obravnav združil v gotov okvir. Posebno v imenu »Slovenskega učiteljskega društva" pozdravlja zbo-rovatelje, ter izraža gorko željo naj bi bilo vse delovanje le v prid slovenskemu učiteljskemu stanu.
Predsedništvo prevzame potem načelnik osnovalnega odbova ,g. Gradišnik, učitelj v Hrastniku, pozdravlja slovenske učitelje ki so prišli od Jadranskega morja, nemškoštajerske meje in iz drugih pokrajin ter obžaluje, da jedino tužni slovenski Korotan ni poslal nobenega zastopnika. Načelnik gosp. Gradišnik pozove potem tajnika, naj prebere imena delegatov in imena in število udov k zavezi pristopivših učiteljskih društev. Tajnik gosp. Kocbek to stori.
in podlega. Kako se veseli človek, ako najde v sedanji dobi krepko, zdravo, zlato zrno, ki naj bode seme za hujše čase. Da, v sedanjem času, ko socija-lizem z mogočno, železno pestjo bije ob d veri, trepečemo nalik Rimljanom pred zivom: „Hannibal anto portas!" „Socialisinus tinte portas!" pretresa dandanes vsakega rodoljuba. Državniki in vsi možje z iskrenim domoljubjem motre in motre svoj narod, iščeči pomočkov. da bi ga rešili pogina. Socijalno vprašanje je na dnevnem redu pri velikih in malih narodih. Vprašaj dandanes neolikanea, kaj meni o sedanji dobi. „Tako ne more biti več dalje!" odgovoril ti bode.
Šolstvo so močno dotika socijalnega vprašanja. Pokojni Rajč izustil je pomenljiv stavek: „Dajte mi učilnice v roke, in gibal bodem z vsemi močmi!" Moralna stran socijalnega vprašanja je naloga cerkvi in šoli.
Kar so Liechtonstein-ovci jo-li posvotljevati tudi v naše šolstvo, trdno poudarjam, v naše slovensko šolstvo, (kar jim ni bilo potreba), naperili so ostre puščice tudi naši narodni šoli in sicer tako slepo, da nesrečno stanje v družabnem življenju, osobito v našem kmetu pripisujejo narodni šoli, ter jej nakladajo ta vnebopijoči greh na njen grešni hrbet, nepomisleči, da so sedaj razni odnošaji, ki ovirajo napredek novi šoli v moralnem oziru, odnošaji, s katerimi so njihovi „srčkani" stari šoli ni bilo treba bojevati. Z užaljeno dušo pa moramo poslušati brezbrojno pritožbo: »Dobri ljudje ginejo — današnja narodna šola!" — Zlobnež je zapadel ostrej svelnoj pravici — današnja narodna šola! Blagostanja, sreče, Božjega blagoslova ni — današnja narodna šola!"
Se ne čuje li-to kakor Faust in Mefisto? — Svet je bil dober kakor Faust, a satan je poslal Meiisto — sedanjo narodno šolo — in okužila ga je. — Potrpelo bi se še to, ako bi se napadala le šola, a zalezuje in črni se ubogi slovenski učitelj, ako le izusti, da ni Liechtenstein-ovec. Iz tega imena se sklepajo njegova verska načela, njega katoliško mišljenje. Kako bi strmeli ljuti sovražniki narodno šole, zoperniki onih učiteljev današnje šole, ki so odšli v boljšo deželo, a bi se odprla pred njimi življenja knjiga pokojnega učitelja — trpina, ki je marsikaj daroval za deco, ki mu je bila izročena, kot v oren sin naroda, zvest sin svete vere......
Nazori, ali kako bi se drugače izrazil, menjajo se z veliko hitrostjo. A vzgajati pa moramo po pedagogiškem načelu: Vzgojuj po obstoječej kulturi! Toda Ahil-ovih nog bi bilo treba, da bi dotekavali dobro, s čimur drvi naša sedanja prosveta naprej. Rekel sem poprej: Nazori se menjajo. Tej trditvi v podporo samo jeden vzgled zadevajoč šolo. Kje so časi, akoravno ni davno, da so minoli, ko nam je čitajočim čisto priproste povesti plala duša v veselju in žalosti. Daj deci dandanes tako knjigo v roke! Razvnela jej ne bode ognja v nedolžnem srcu, veselil se bodeš le, da čita, akoravno s hladno dušo. Mladina zahteva iste duševne hrane, a v drugi posodi. Cemu torej toliko ropoto proti naši šoli v moralnem oziru! Vsaj naša šola ne r*rpi petine stoletja. Dobra vzgoja v našem narodu stare šole bi ne smela tako hitro izginiti, temveč podpirati vzgojo sedanjej šoli. Kajti znano je-vsakemu naobražencu, da domača vzgoja mora pomagati šolski vzgoji. Ako pa stara šola ni bila tako dobra, tedaj pa velja drug zaključek: »Današnja šola je tako malopridna, da je v tem kratkem času pokvarila, zadušila vse, kar je stara šola vstvarila.
Tedaj pa sino mi učitelji brezvestni, brezvestni oni, ki so skovali zakone novi šoli, ker smo prizadeli milemu narodu rane v moralnem oziru. Kes, to je več od Herostratove slavo !
Odslej bode moralo učiteljstvo in duhovništvo z vsemi močmi pospeševati domačo vzgojo. Z veseljem sem todaj pozdravil misel izbornega učitelja, da se bode kmalo morala oskrbeti knjiga domačega vzgojstva.
Namen tem črticam je, da vzbudim veselje svojim tovarišem do onega dela. Blagovolite oprostiti moj malo predolgi uvod, ter prijazno vsprejeti te črtice, ki res niso drugega nego črtice brez vsake celote, ki sem jih v naglici načrta! na papir.
I. Pospeševalka v domaČi vzgoji je mejsebojua ljubezeu v rodbini.
Podajmo se v hišo slovenskega kmeta ali drugega prostega Slovenca! Kako trdne vezi združevajo to rodbino! Ivoje so te vezi? To je mejsebojna ljubezen, ona neprisiljena, nenadičena ljubezen, ki ne vsahno nalik umetno vzgojeni cvetici prišedši na ostri zrak. To je ljubezen, ki jo je vcepil Božji stvarnik v človeško srce. ljubezen, ki jo naletavamo samo pri nepopačenem rodu. Tujec, ki je živel nekoliko časa v našem narodu, posmehnil bi se mi: „V prostem narodu slovenskem nisem našel znakov ljubezni. Čudim se le tem mrzlim, ledenim srcem, koji h no ogreva niti iskrica blažene ljubezni". Videti je v resnici taka; saj piše znani češki rodoljub Jan Lego o Slovencih: „Naj se rodbina še tako goreče ljubi, kaže vpričo tujca mnogokrat jako hladno od-merjenost med seboj, in če kdo ne znajoč te strani rodbinskega življenja na Slovenskem, nagloma stopi v hišo, mogel bi soditi, da je tu malo poprej vihrala domača nevihta".
Ako hočeš videti rodbinsko ljubezen v prostih Slovencih, idi v času nesreče, nezgode v njih hišo. Tedaj bodeš čutil to ljubezen, srce ti bode utripalo, da-si ne bodeš gledal strastnih prizorov, joka in srda, ne one stoične vdanosti v osodo. Glej ga slovenskega kmeta, kakor grča trdega, a vidiš, solzu mu je prirosila na lice. Glej jo, slovensko mater, ki ni ljubkovala svojega sina, ki sedaj odhaja v vojake; samo roko mu stiska in solza jej blesti na veku. Toda ta obraz, kako bi ga mogel opisati, z neokretnim peresom, kako težko s slikarskim kistom navdihniti mu oni žar ljubezni, ki pregreva v tem trenotju srci slovenskih roditeljev, ter se izraža na potezljejih njunih obličij. — To je oni činitelj v slovenski vzgoji, kojega ne smemo prezreti.
II. Nekoliko karakterističnih posebnostij iz domače vzgoje v Slovencih.
Očividna sta dva znaka v vzgoji prostih Slovencev: 1. krščanska, 2. ne-mehkužna izreja. Odgoja otrok pripade obema roditeljema. Vse se vrši nekako samo od sebe. Slov. oče in mati ne poznata nikakoršnih točk in norm. Kar sta videla pri svojih roditeljih, to je tudi nju vodilo. Vso njihovo praktično vzgojo vglajuje, vtrjuje in poostruje cerkev in šola in nekoliko primerne knjige. Slušajmo zopet Leg-a: „Dobra je vzgoja v Slovencih, če pomislimo, da je bilo še do nedavno po kmetih na Slovenskem jako malo osnovnih šol: zato se moramo vpny čuditi razmerno velikemu številu mož, vzišlih iz najnižjih vrst slov. naroda." To je po mojem mnenju pripisovati značaju, ki se otroku vže z malega vtruje.
„Zavezna pravila" so torej potrjena in slavnej delegaciji bode danes nalog, da izreče o njih svoje mnenje, t. j. da jih vsprejrae, predrugači, dopolni ali pa — zavrže.
Koso bila „pravila" potrjena, misliti jo bilo, „osn. odboru", na prireditev I. glavnega zborovanja. V to sta se določila sprva 14. in 15. sept. 1838. 1. — Zato je opozoril „osn. odbor" p. n. uč. društva naj sigurno vpošljejo skrajno do 1. avg. 1888 svoja pravila in imenike, do 10. avg. pa naj naznanijo izvoljene delegate kakor tudi govore, ki bi naj prišli na dnevni red glav. zborovanja. — A kakor Vam vsem znano, se nam ta namera ni posrečila!
Eaznodobne vel. počitnice v posamnih slov. pokrajinah bile so vzrok, da je „osn. odbor" moral glavni zbor „zaveze" odložiti na Božični čas.
Sednj je težil „osn. odbor" po tem, da kolikor toliko vnema in navdušuje slov. učiteljstvo za nameravano /zavezo", bodi si, da vže obstoječa društva prijavijo svoj pristop, bodi si, da si sodrugi v okrajih, kjer še lastnega društva nimajo, tako osnujo.*) V ta namen sestavil je ,,osn. odbor" poseben poziv, kojega je objavil v „Pop.", „Uč. Tov." in „Slov. Nar." **) A tudi posebej ga jo dal natisniti ter ga doposlal vsem šolam Ornomeljskega, Kamniškega, Kočevskega, Kranjskega, Novomeškega, Postojinskega in Radovljiškega okraja, v drugih okrajih Kranjske pa — ker je zmanjkalo tiskovin — le večrazred-nicam. Le „pravila" pa je „osn. odbor" poslal vsoin uč. društvom v več izvodih z namenom da je si. načelništva razdele mej gg. delegate.***)
Bližal se je Božič in ž njim I. „zaveznega" zborovanja čas!
A tudi zdaj je ni bilo možno sklicati! „Osn. odboiu" došlo je od posameznikov, društev i. dr. toli ugovorov proti zboru o Božiču (daljna pot, huda zima, — orgljanje), da je bil znova — kakor neljubo tudi — prisiljen, zborovanje preložiti na velikonočni čas 1S89. 1. A za trdno jo sklenil, da takrat skliče zbor brezpogojno.
*
* *
Odslejno delovanje „osn. odbora" obstojalo je v tem, da pripravi in osigura vse, česar je treba v redno zborovanje „zavoze" o Vel. noči.
Došel mu je od okr. gl. Celjskega d. ddo. 16. okt. 1S88, št. 30.312 ukaz, naj se izkaže o stanju društva (ukaz se prečita).
Redno je oznanil „osn. odbor" političnej oblasti dan 1. zbora „zaveze" in kraj, kjer se bode vršil; isto tako jo prijavil si. magistratu Ljubljanskemu čas zbora. (To se je godilo v času od 10.—17. aprila).
Pri tej priliki mi je sveta dolžnost, da v imenu „osn. odbora" izrekam preiskreno zahvalo g. dr. Iv. Dečku v Celju, ki nam jo vselej radovoljno postregel se svojim izkušenim pravnim svetom: kako nam je postopati napram pol. oblastnijam itd. Upam, da se bode tudi častita delegacija odvzala v istem smislu imenovanemu gospodu! (Zivio! Slava!)
*) Kakor sem s posebnim veseljem poizvedel, neki nameravajo sodriigi Kamniškega in Kranjskega okraja vstanoviti svojo društvo. Upajmo, da bodeti obe društvi kmalu v kolu naše „Zaveze".
**) To se je zgodilo v prvi polovici mos. novembra 1888. 1.
***) Tu gre posebna hvala g. Norat-u, ki je „osn. odboru" blage volje oskrbol natis napoininjanih tiskovin ter tudi njih razpošiljatev.
Nadalje je „osn. odb." stopil v dogovor se si. odborom „Slov. uč. društva" v Ljubljani, da bi ono blagoizvolilo preskrbeti „Zav." zboru pristojno zbirališče ter tudi sicer vkrenilo potrebno v v naj no povzdigo shoda. Slavni odbor seje tej prošnji veledušno odvzal (dotično pismo se prebere) in ponosen je lahko na to, da je (ako sijajno povspeševal namero ves. učiteljstva slovenskega. Prisrčna Vam hvala, č. gospoda „Slov. uč. društva" za skazano sodiužno ljubav in prijaznost!
Naposled pa še najsrčneja hvala vsem, ki so na kakoršni način koli po-vspeševali težavno delo „osn. odbora", vzlasti pa še vrlima šol. listoma „Pop." in „Tov.", ki sta vselej „Zavezne" zadeve točno objavijevala ter 1. našemu dnevniku „SI. Narodu", ki je vsikdar rad svoje predale odprl razvoju „Zaveze", kedar koli se je „osn. odbor" obrnil do njega. (Zivio! Slava-klici.)— „Zaveza" bode pa to v boboče sigurno vedela tudi dostojno ceniti. (Dobro! dobro.)
Sedaj naznani g. predsednik imena izvoljenih delegatov in pozove g. Koebek-a, da poroča o denarstvenih razmerih osnovalnega odbora.
Gospod Kocbek prečita potem račun o dohodkih in stroških „Zaveze" od 2. novembra 1887. do 20. aprila 1889. Dohodkov je bilo 49 gld. 30 kr. stroškov pa 46 gld. 91 kr., tako da je ostalo v blagajnici 2 gld. 39 kr.
Gospod Kibnikar nasvetuje, da se račun odobri in izreče osnovalnemu odboru, gg. Arminu Gradišnik-u in Fr. Kocbeku presrčna zahvala, kateremu predlogu zbor z odobravanjem pritrdi. Predsedništvo začasno prevzame sedaj starosta učiteljev g. A. Praprotnik, kateri se zahvali na tej časti in izjavi, da za kratek čas rad prevzame vodstvo zbora „Zaveze", a za daljši čas mu to zaradi drugih obilih poslov ni mogoče.
Gospod Nerat iz Maribora nasvetuje, da bi se pravila „Zaveze", ki so udom itak znana vsprejela „en bloc". Predlog obvelja. Vršiti se ima sedaj volitev odborova.
Gospod Kibnikar predlaga, naj bi vsako društvo imenovalo jednega odposlanca in ti skupno naj bi sestavili kandidatno listo za odbor. Ko so se udje imenovali, izvolijo se slednjič po vskliku: Predsednikom gosp. Feliks Stegnar, podpredsednikoma gg. Razinger in Fr. Praprotnik, učitolj v Puščavi; tajnikoma gg. Majer in Ferlan; denarničarjom: g. Kokalj; kot odborniki za Štajersko: gg. Kavkler, Gradišnik in Kocbek. Za Primorsko: gg. Kanle, Bogateč in
Krašovec, za Kranjsko: gg. Kibnikar in Romih.	(Dalje prih.)
-««=--
Nekoliko črtic iz domače vzgoje v prostih Slovencih.
(Predaval v celjskem učiteljskem društvu 7. marcija t.
Ivan Stukelj.
Podoba živa naše dobe Si ti, oj zimski dan; Kot ona poln svetlobe, Kot ona mrzel in hladan.
S. Gregorčič.
Tako obsoja pesnik našo sedanjo dobo. Stritar jo imenuje dobo „fraze". Kako težavno je torej razsojevati pravo od nepravega, vzvišeno od malopridnega
Od 70 delegatov bilo je že pri čitanju 31 navzočnih, pozneje jili je prišlo še 17. »Zaveza" imela je začetkom 1. 1889. že 711 članov, in sicer v nastopnih učiteljskih društvih: Brežiško-Sevniško učiteljsko društvo 26, Celjsko učiteljsko društvo 28, Gorenjegraško učiteljsko društvo 17, Okrajno učiteljsko društvo v Ljutomeru 19, Okrajno učiteljsko društvo v Ormožu 23, Savinjsko učiteljsko društvo 19, Slov iegraško učiteljsko društvo 10, Šmarsko Rogaško učiteljsko društvo 14, Učitelj- v društvo za Mariborsko okolico 35, Učiteljsko društvo za Ptujski okraj 32, Dfu o učiteljev in šolskih prijateljev šolskega okraja Logaškega 70, Pedagogišlo v -uštvo 151, Slovensko učiteljsko društvo 80, Učiteljsko društvo za Postojinski !flf(raj 47, Tominsko učiteljsko društvo 30, Učiteljsko društvo za Goriški šolski okraj 45, Učiteljsko društvo za Koperski šolski okraj 26, Učiteljsko društvo za Sežanski šolski okraj 39 članov. — Od teh članov biva jih na Štajerskem 223, na Kranjskem 348, na Primorskem 140, na Koroškem 0 . . Ker jo učiteljev na slovenskem Štajerskem 543, na Kranjskem 486, na Primorskem 141, na slovenskem Koroškem 150, vkupe 1420 učiteljev, je razvidno, kako izredne važnosti in kako globokega vpliva je slovensko uči-teljstvo v življenju narodovem.
Načelnik osnovalnega odbora g. Gradišnik potem slika zgodovino ustanov-ljenja „Zaveze slovenskih učiteljev", tako-le :
Ob predavanju g. Kocbeka pri mesečnem zboiy< '..nju »Celjskega učiteljskega društva", dne 2. nov. 1887. 1. »O zavezi učit. društev" stavil je g. predavatelj predlog, naj „Celjsko učit. društvo" prevzame osnovanje ,,zaveze slov. učit. društev" ter v to izvoli poseben odbor. Predlog le ta bil je jednoglasno sprejet in v osnovalni odbor bodoče »zaveze" izvoljeni so bili po navzočih gg. društvenikih naslednji trije gg.: Brezovnik Anton, Kocbek Frančišek in Gradišnik Armin. (Jednoglasno.)
Le-ti pooblaščenci lotili so se takoj resnega dela. Sestavil se je primeren »Poziv" do raznih učit. društev, v katerem se je ob kratkem — v glavnih potezah — označil namen »Zaveze" ter potem meseca decembra 1887. 1. in januvarija 1889. 1. doposlal s prošnjo, naj se si. društvo izjavi, namerava li pristopiti »zavezi" ali ne, — naslednjim p. n. učit, društvom:
»Učit. društvu za brežiško-sevniški okraj", »Konjiškemu uč. dr.", »Savinjskemu uč. društvu", »Šmarijsko rogaškemu uč. dr.", »Ljutomerskemu uč. društvu", — „Uč. dr. za mariborsko okolico", »Okrajnemu si oven je-bistriškemu uč. dr.", »Št. Len a rt s ke mu okr. uč. dr.", »Uč. dr. za Ptujski okraj", »Okr. uč. dr. ormoškemu", »Okr. uč. dr. Slovenjegraškemu, »Šaleškemu uč. dr."; (Vsi na Štajerskem.) — »Slov. uč dr. v Ljubljani", »Pedagogičnemu društvu na Krškem", »Narodni šoli" (Kranjsko); »Uč. dr. za Goriški okraj", „Tominskemu uč. društvu", »Slov. uč. društvu za Koprski okraj", »Uč. dr. za Sežanski uč. okraj." — (Zavsem torej 19 skv. uč. društvom.)
Temu pozivu so se društva — na čast bodi rečeno zavednemu slov. učiteljstvu — odzvala — izjemom par slučajev častno iti moško.
Oglasila pa so svoj pristop k »Zavezi" po kronologičnem redu uč. dr. tako le:
„Celjsko uč. društvo" (kot osnovatelj), 2. nov. 1887. 1.
»Slov. ne. d i-,u .š t v o" v Ljubljani, dne 24. jan. 1888. 1.
»Pedagogieno dr." na Krškem, dne IG. febr. 1888. 1.
„ P tujsko u e. društvo, dne 1(3. febr. 1888. 1.
»Učit. dr. za Goriški okraj", dne 14. febr. 1888r,9l.
,,Š m a r i j s k o - r o g a š k o u č. dr.", dne 17. febr. lfj^if 1.
»Uč. dr. za Sežanski okraj", dne 17. febr.	1.
„T o m i n s k o uč. društvo", dni? 24. febr.	i-
„Slov. uč. društvo za Koperski okraj", 27. febr. 1888. 1.
»Ljutomersko uč. društvo", dne 5. marcija 1888, 1.
»Savinjsko uč. dr." dne 8. marcija 1888. 1.
»Ormoško u č. društvo", dne 8. aprila (ta pot, pogojno, definitivno: 10. jan. 1889. 1.
»Logaško dr. uč. in šol. prijateljev", dne 7. jun. 1888. 1.*)
„Uč. dr. za Postojinski okraj", dne 5. jul. 1888. 1.*)
»Gornjegraško uč. dr.", dn<Š 6. avg. 1888. 1.
»Uč. dr. za Mariborko okolico", dne 10. jan. 1889. 1.
»S 1 o v e n j e g r a š k o uč. društvo", dne 10. marcija 1889. 1.
»Brežiško-Sc .'ko u č. dr.", dne 4. aprila 1889. 1.
Za vsem je tedaj'; 'prijavilo svoj pristop 18 uč. društev na Slovenskem k „zavezi", število, katerega se »osnovalni odbor" nikdar nadjal ni. To očitno kaže, da je „zave'za" bila potrebna ter da ima opravičen up do krepkega življenja. Slava zavednosti slov. učiteljstva!!
Ko je „osnovalni odbor" bil prepričanja, da bode »zaveza" lahko osnov-ljena — prijavljena društva bila so mu kažipot — tedaj se jo lotil sestavljanja »Pravil" ter jo vže v 7. štev. »Pop." z dne 10. aprila 1888. 1. objavil »Načrt pravil ,zaveze slov. uč. društev"' slov. učiteljstvu v občo presojo ter posamna društva ob jednem prosil, naj izrazijo svoje pomisleke proti pravilom vsaj do 15. junija 1888. ].**)
Uvažuje izražene pomisleke — bili so v obče malostni — predelal je »osn. odbor" pravila ter je potom okr. glavarstva Celjskega vposlal vis. name4-niji v Gradec v daljno predložitev dne 16. junija 1888. 1. „Osn. odbor" je obrnil, a namestnija pa je obračala. Poslala nam je pravila nazaj, češ, naj je naravnost predložimo vis. ministerstvu za notranje zadeve.
Kaj nam je bilo početi sedaj? Nič drugega, nego omisliti si novih pre pisov, je znova kolekovati ter je odposlati na Dunaj.
To se je zgodilo 7. avg. 1888. 1. Rešitev pa nam je došla potom okr. gl. Celjskega, dne 8. sept. 1888. 1. in sicer ugodna.
*) »Logaško" in »Postojinsko" uč, tir. ste se vstanovili mej snovanjem »zaveze" a takoj ste po konstituviranju prijavili svoj pristop k »zavezi", kar je sigurno laskavo za vrle sobrate na kršnem, a zavednem Notranjskem.
**) Tej prošnji so ugodili: „Sav. uč. dr.", »Ptujsko ue. dr.", »Gornjegraško uč. dr.'S (ta društva so se izjavila, da nimajo ugovora napram objavljenemu načrtu »pravil"); pomisleke proti njim pa so pismeno izjavili osn. odb. tale ue. dr.: »Šinarijsko-rogačko dr.", »Uč. dr. za Goriški okr.", „Ljnt. ue. dr.", »Slov. ue. dr. za Koperski okraj" in ,,Uč. dr. za Sežanski okraj".
a) Značaj. Značaj otroku vtrjevati jo jako tehtna naloga v vzgoji. Značaj pa se mora vzdelovati v domači družini in primerni družbi. Splošno se meni, da otrok še malo, ali nič značaja ne prinese v šolo stopi vsi črez šolski prag; saj pravi lord John Eussell: „Javna učilnica še le vtrjuje značaj. Iz očetovske hiše, kjer je bil poprej deček prenjegovan milček, kjer je njegova budalost veljala za dovtipnost, njegova trma — duha krepost, odtrže ga šola in privede na kraj, kjer zavzema mesto po svojih pravih krepostih in talentih. Je li čemeren, puste ga v miru; se razjezi, dobi zaušnico. Tako se njegov značaj pripravlja za udarce v poznejšem življenju ; za trudapolne boje pravnika, parlamentarja ali bojevnika. To pa je veče tehtnosti od vseli golih znanostij. Mnogo mož je pričelo sloprav v dvajseti dobi pridobivati si znanosti, malo jih pa izpremeni svoj značaj z dvajsetim letom".	(Dalje prih.)
---«<!«•---
Čmerlji.
(Črtice iz njihovega življenja.)
(Dalje.)
V gospodarstvu naravinem so čmerlji velikega in prevažnega pomena. Kakor znano, so pri mnogih rastlinah cvetne razmere takšno, da se dotične rastlino nikdar ne morejo same oploditi, kakor n. pr. vrbe, topoli, brinje i. dr., ki so dvodomne: eno drevo ima v cvetih same pestiče, drugo le prašnike in drevesi stojita mnogokrat eno uro in še dalje drugo od drugega. Kako bi prišel tukaj iz prašnikov cvetni prah, s katerim se oplodi ženski cvet, na pestično brazdo, ako bi ga žuželke in med njimi čmerlji tja ne prenašali. Druge rastline spet imajo sicer moške in ženske cvete na istem individuju, a ne skupaj v istem cvetu n. pr. leska, jelše, smreke i. dr. Tudi tukaj posredujo (poleg vetra) žuželke — med njimi pridni čmerlji — oplojbo. Pa tudi take rastline, pri katerih se nahajajo prašni ki in pestiči v istem cvetu drug poleg drugega, se ne morejo vse-krat same oploditi, ker so ženski in moški cveti ali neugodno razpostavljeni, (pestiči stoje više od prašnikov, cvetni prah pada pa le navzdol), ali tako med seboj ali z drugimi cvetnimi deli vzraščeni, da je samooplojba nemogoča. Kdo posredi pri teh rastlinah oplojbo? Kdo drugi, kakor žuželke, pri nekaterih rastlinskih vrstah izključljivo čmerlji. Kdo ne pozna tako imenovanih sirotic (Stiefmiitter-chen, Viola tricolor), ki cvete v raznih barvah, od bele do črne, po naših vrtih. Cvet te rastline je tudi tako urejen, da se rastlina ne more sama oploditi. Njena vonjava pa ugaja le čmerljem, drugim žuželkam ne. Zato jo tudi le čmerlji obiskujejo ter oplojenje posredujejo. Darvvin trdi, da bi izginile sirotice s sveta, ako bi čmerlji izmrli.
Vsakdo pozna belo in ludečo deteljo, Trifolium repens in Trifolium pra-tense. Ti dve detelji se tudi ne morete sami oploditi. Belo deteljo obiskujejo čmerlji, bučele, sploh raznovrstni kožokrilci in druge žuželke.
Zgoraj imenovani angleški učenjak prirodopisee naredil je ta-le poskus: 20 glavic bele detelje je tako postavil na svoj vrt, da so jih obiskovale bučele, čmerlji itd., 20 drugih glavic te detelje pa je zavil v tanek pajčevlan ter tako zabranil žuželkam dohod. Od prvih 20 glavic dobil je 2290 semenskih zrnc, od drugih 20 niti jednega ne.
Kadeč o deteljo pohajajo ter oplojbo pograjajo skoraj jedino lo čmerlji, zlasti takšni, ki imajo posebno dolg rilec, kakor Bombna hortorum, B., Rajellus in B. lapidarins. Čebele te detelje 110 iščejo tako rade, ker s svojim krajšim rilč-kom ne pridejo tako lahko do mednikov. Vidimo jih sicer, da pridno porivajo rilčke v rudečo glavice, toda če jih na tanko opazujemo, najdemo, da čez nekoliko časa jezne in nevoljne odbrenče, ker na glavici nič ne opravijo. Darvvin je dobil iz 100 glavic rudeče detelje, katere so obiskavali čmerlji in druge žuželke 2700 semenskih zrnc; iz drugih 100, do katerih čmerlji niso mogli, pač pa druge žuželke, niti jednega ne. Darwin zato misli, če bi izmrli čmerlji, bi izginila tudi rudeča detelja.
Ko so se Angleži naselili v južnovzhodnji Avstraliji, so zaredili tam doli tudi našo domačo živino (Avstralija nima razen vrečarjev nobenih sesalcev) posebno goveda in ovce. Zasejali so koj tudi rudečo deteljo, toda čuda, semena niso mogli od nje nikdar dobiti. Vzroke neplodovitosti rudeče detelje na avstralski zemlji jeli so iskati veščaki, ter konečno našli, da Avstralija nima žuželke, ki bi bila v stanu posrediti oplojbo pri rudeči detelji, kajti čmerljev tam ni. Pozneje so jih tja zanesli in tam zaredili Angleži in pred dvemi leti (1887) dobili so baje blizo Syttleton-a prvokrat deteljno seme. Tako bi se dalo še mnogo slučajev navesti, ki bi dalje kazali, kako važno vlogo igrajo čmerlji v gospodarstvu naravinern.
Čmerlji imajo mnogo sovražnikov. Nekaj je takih, ki živalice ali v gnjezdu ali zunaj na paši roparsko napadajo, drugi pa pritihotapijo v naselbino ter se tukaj žive od njihove zalege ali pa podjedajo stanovnike, hraneč se od njihovih zalog. Gnjezda razdirajo ter čmerlje z zalego in satovjem vred žro lisice, jazbeci, dihurji, podlasice, krti, rovke, miši, vrane, srake, kokoši i. dr. Polkovnik Neumann, ki se je več let bavil s študijami čmerljev, trdi, da miši razdero dve tretjini pričetih čmorljskih naselbin. Tudi človek vniči mnogo čmerljskih gnjezd, seveda navadno nehote. Pri košnji in kadar se grabi po gozdih stelja, razneseta kosa in grablje veliko število gnjezd. Dečki, kateri hodijo k čmerljem strd srkat in kateri jih spravljajo v panjiče, motijo živali v njihovem delovanju in uničijo marsikatero društvo. Tudi ni vselej varno srkati čmerljevo strd, ker je včasih strupena. Bral sem, da jo nekje na Švicarskem umrla deklica, ki je pila strd iz čmerljevega satovja. Najbrž je bila zadela naselbino vrste Bombus Gerstaeckeri Mor., katera se zlasti v Šviciji pogosto nahaja in baje izključljivo znano stru-penko omej (Aconitum Napellus) obiskuje.	(Konec prih )
-»r«-
Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk.
Iz latinskega jezika preložil prof. Fr. Breznik.
(Dalje.)
Ednajsta knjiga.
Spomin.
Spomin so nekateri zm.it.rali le za dar prirode in brezdvomno ima ona največi vpliv na njega, toda kakor vse drugo se tudi spomin z vežbanjem jači; in vse prizadevanje, o katerem sem do zdaj govoril, je brezvspešno, ako ne
zborovanja nista mogla vdeležiti. Naprošenec je ta poziv radostno sprejel in svojo nalogo tudi tako častno rešil, da je splošnjo polivalo žel. Nja čisti govor, oslajen z jako primerno humoristi ko je vse vlešil.
Na to vršila se je volitev novega odbora. Predsednikom bil je enoglasno zopet g. Ivan Ivelc, učitelj pri Novištifti, voljen; istotako tajnikom gosp. Matej Dedič, učitelj v Vočni. Podpredsednik postal je g. Fran Žolgar, nadučitelj na Rečici, odbornika pa gg.: Fran Kocbek, učitelj na Rečici in Tone Žagar, učitelj v Gorici. — Po splošnej izjavi odloči se še binkoštni torek za prihodnje zborovanje v Gornjemgradu.
Ob 1/2%. uri se zborovanje sklene in podali smo se k skupnemu obedu v g. Fran Fischer-jevo gostilno, kjer smo bili prav dobro in tudi po ceni po gosteni, za kar bodi gostilničarju tem potom zahvala izrečena.
Po prav živahni zabavi do večera v okrepčalnej, kolegijalnej ljubezni razšli smo se z nado, da se binkoštni torek zopet — v Gornjemgradu snidemo, — v kar pomozi Bog! —
Želeti je, da se točnost in vdeležba še zboljša!	— ....č
S Krasa, 4. maja 1889. (Glavno zborovanje učiteljskega društva za Sežanski okraj.) Vsled ukrepa odborovega smo se zbrali v dan 2. t. m. v Sežani udje našega vrlega društva, da „svojci med svojci" prebijemo nekoliko ur skupaj v resnem delovanju in v veseli radosti in da si zopet pridobimo kaj potrebnega in koristnega za naše nadalnje delovanje. Bilo nas je 16 in med temi dva gg. društvenika iz okraja Voloskega: Debenjak in Martelanec. Gospod Benigar, društveni predsednik, nas pozdravi se srčnim: »Dobrodošli!", navede v kratkih potezah glavne momente društvenega delovanja; omenja hude in britke nezgode, ki je zadela mogočno Avstrijo vsled nagle smrti nadepolnega cesarjeviča Rudolfa in nas vabi, dav znamenje sožaljenja vstanemo raz sedežev; kar smo takoj storili s tužnim vsklikom: „Blag mu spomin!" — Društveni tajnik prečita na to zapisnik zadnjega zborovanja. G. Fakin opomni, daje zapisnik površno sestavljen, ker ni v njem vse natančno navedeno, kaj in kako se je debatovalo. G. Strekelj odvrne na to, da bi si morali najeti stenografa, ko bi hoteli v zapisniku vse do pičice navesti. G. Kante je dostavil, da morajo biti v zapisniku le predlogi posameznikov natančno stilizovani, glede drugega se pa napišejo le glavne točke. S tem smo se vsi strinjali in naposled se je zapisnik odobril.
Ker ni bilo g. nadzornika, da bi bil predaval o računstvu, so je radostno vsprejela ponudba g. Luznik-a, izumitelja didaktofona, da nam o istem predava in s pomočjo čvetero učencev pokaže, kako se človek lahko v majhnem času nauči na tem godbenem stroju gosti in peti. — Vešče pero bode o tem znamenitem instrumentu v vrlem našem „Popotniku" obširneje pisalo*).
Toliko pa mi bodi za zdaj dovoljeno reči, da smo bili vsi preseneteni, čudili smo se in strmeli. In kaj bi ne? V jednej uri so dečki stroj tako dobro spoznali, da so na njem, nepoznano jim pesmico, godli in peli. — G. izumitelju se je čestitalo in izrekla se je le jedina želja: Bog daj g. Luznik-u srečo, da bi mnogo, mnogo teh strojev razprodal, slovenskemu učiteljstvu v ponos, človeškemu rodu pa v korist in napredek. — Za tem nastopi vrli naš sotrudnik g. Janko Štrukelj in nam s krepko besedo poroča o prvem zborovanju „zaveze slov. učit. društev" v Ljubljani. Poročilo njegovo smo z veliko pazljivostjo poslušali; veseli smo bili, ko nam je kaj radostnega poročal; a ko je prišel do volitve predsednika našej zavezi, smo postali resni in tužni. Kaj takega se v Ljubljani nihče ni nadejal! — G. predsednik se v našem imenu zahvali g. referentu, priznavši veliki trud, ki ga je imel se sestavo obširnega poročila. — Na to prebere tajnik svoje letno poročilo o društvenem delovanju, ki se je z odobravanjem vsprejelo.
Prosimo.
Uredn.
Iz poročilu blagajnikovega smo povzeli, da je naša kasa precej trdna in g. predsednika predlog, da se gotovina naloži v poštnej hranilnici, smo radostno vsprejeli. — G. pevovodja z veseljem beleži, da se pevske vaje marljivo goje in da petje vrlo napreduje.
Ko smo dospeli do točke: volitev društvenega vodstva, predlagajo posamezni gospodje, da ostane dosedanji odbor. Ker je bila velika večina za ta predlog, je stari odbor zopet prevzel vodstvo za bodoče leto.
Dospevši do točke: razni predlogi, poprime g. Kante za besedo in predlaga, naj so voli poročevalec za naš „Popotnik", ki ima postati glasilo zaveze. Vsled tega predloga je bil izvoljen g. Ivan Bauo poročevalcem „ Popotni k-ovim".*) — G. Kosovelj predlaga, naj se zbere (udi poročevalec za kak politični list. Po kratkej debati smo se vsi odločili za „Slovenski Narod" in poročevalcema sta bila voljena gg. Kosovelj in Štrukelj.
Na to prosi besede g. Bano; omeni velikih zaslug, ki jih ima vrlo „Celjsko učit. društvo" za osnovanje naše zaveze, dostavi, da to društvo baš danes zboruje v Eimskih Toplicah, kjer slavi 20-letnico šolskega zakona in predlaga, naj se vrli naši sotrudniki telegrafično pozdravijo. Z burnimi: »Živeli!"-klici se je ta predlog vsprejel in koj se jo odposlala le-ta depeša: „Danos zborujoče učiteljsko društvo Sežansko kliče Vam osnovateljem učiteljske zaveze in slaviteljem 20-letnice šolskega zakona: Živela zavednost! — G. Debenjak praša, kako misli naše društvo 20-letničo šolskega zakona slaviti.
Po predlogu g. Benigar-ja dobi odbor nalog, da za to potrebno ukrene. Po dovršenem zborovanju se je odbor podal k volitvi posameznikov; izid je bil sledeči: Predsednik g. Benigar, podpredsednik g. Kante, tajnik g. Bano, blagajnik g. Sila, pevovodja g. Kosovelj, tajnikov namestnik g. Starec in odbornik g. lvorsič.
Na poti iz šolskega poslopja srečamo pismonošo, ki nam prinese depešo vrlega „Celjskega učit. društva". Glasi se tako-le: „Vrlim zborujočim sobratom presrčni odzdrav. Živela stanovska zavednost!"	J. B.
--«13*--—
Movice in razne stvari.
[Iz c. kr. štaj. dež. šolsk. sveta.] Dež. šolski svet je v svoji seji, dne 25. aprila 1889. vzel poročilo o okr. učit, konferencah I. 1888. na znanje in odobril nasvete, ki so se o tem stavili, je sistemoval potrebna učiteljska mesta, da se aktivira nova dekl. mešč. šola v Wieland-ovih ulicah v Gradcu, je objavil prov. 3. razred v Rušah definitivnim in je privolil, da se dosedanja paralelka v Burgau-u spremeni v prov. 3. razred.
[Zaloga knjig za ljudske in meščanske šole na Dunaju] bode za prihodnje šolsko leto oddala knjig za ubožne učence na Kranjskem šolskemu okraju Ljubljana za 105 gld. 20 kr., Postojina 124 gld. 84 kr., Kočevje 142 gld'. 48 kr., Krško 171 gld. 58 kr., Kranj 186 gld. 46 kr., ljub-janska okolica 155 gld. 16 kr., Litija 105 gld. 12 kr., Logatec 117 gld. 48 kr., Radovljica 82 gld. 50 kr., Novo Mesto 151 gld. 68 kr, Kamnik 105 gld. 3 kr., Črnomelj 123 gld. 80 kr.
[Dvorni s v h t n i k dr. vitez F. M i k 1 o s i c h] postal je tajni svetn ik.
[Gospod dr. Gustav Ipavic] je poklonil »Slovenskemu pevskemu društvu" dve novi skladbi za mešani zbor. Skladbi ste krasni in se boste peli pri velikem pevskem zboru dne 4. avgusta t- I. Odbor je dal potrebne glasove tiskati, kateri se bodo v kratkem razposlali.
*) Vilj.
Uredn.
prešinja spomin ostalih delov, kakor duša. Saj je spomin podlaga vsakemu pouku in brez vspeha se poučujemo, ako vse, kur koli slišimo, zgine; in baš taista moč nam daje obilico vzgledov, postav, razsodeb, rekov in dejanj, katerih mora govornik vedno obilno pripravljenih imeti. l'o vsej pravici se imenuje zakladnica zgovornosti. Toda ne samo zvesto obdržati ampak tudi naglo razumeti mora oni, ki hoče mnogo govoriti, ne le z opetnim čitanjem zapomniti si zapisano tvarino, ampak držati se tudi v tem, kar je bil premišljeval, sporeda stvarij in besedij spominjati se stvarij, katere je nasprotnik navel, in teh ne oprovrgavati v tistem redu, v katerem so bile povedane, ampak postaviti jih na primerno mesto. Meni se pač vidi, da izhaja nepripravljen govor le iz dušne živahnosti. Kajti dokler druge stvari govorimo, je vže treba na to paziti, kar govoriti nameravamo. Kar tedaj duh vedno premišljuje naprej hiti, shranjuje vse, kar koli med tem najde, nekako v spominu, kar od pazljivosti vzprejema in v izražanje podajo neka, rekel bi, sredna roka. Pa jaz menim, da mi ni treba pri tej točki zadrževati se, v čem da sestaja spomin; čeprav premnogi mislijo, da se duhu nekatera znamenja vtisnejo, katera ohrani, kakor vosek vtiske pečatov. Tudi nisem tako lahkoveren, da bi menil prepričan, ka postaja spomin zdaj slabši zdaj boljši, da je duh odvisen zlasti od take mehaničnosti. Večega občudovanja vredna je vzmožnost spominjati se davnih dogodkov in jih ponoviti; pa ne le tedaj, kedar jih iščemo, ampak včasih tudi svojevoljno, ne le, kedar bedimo, ampak tudi v mirnem spanju. To je še tem bolj čudovito, ker se tudi živali, ki nam se zdijo brez razuma, stvarij spominjajo, jih zopet vzpoznavajo in se vračajo, da-si po dolgih potovanjih odvedeue, vendar na priljubljena bivališča.
Ni-li to čudna izprememba, da novo i/, spomina izgine, staro pa se ohrani? da se, pozabivši včerajšnih dogodkov, spominjamo stvarij iz otroške dobe? da se innogokatere stvari, kedar jih iščemo, skrivajo in slučajno prikazujejo? da nas spomin zapusti, pa se včasih zopet vrne? Vendar ne bi poznali divne moči spomina, ako ne bi bil toliko vplival na zgovornost. Kajti 011 sam ne podaje le reda stvarij, ampak tudi besedij; pa ne samo to malenkost je sestavil, ampak traja tudi vedno, in pri prav dolgih govorih gine preje potrpežljivost poslušalcev nego govorniku zvestoba spomina. Tudi to služi v dokaz, da je v njem neka ročnost in da se pospešuje prirodnost z umetnostjo, ker moremo poučeni to storiti, brez pouka in vaje pa ne. Sicer pravi Platon da raba črk spomin
') Platon pripoveduje v dialogu Fedru (pag. 275), da je iznašel egipetski bog Tevt črke in prišel li kralju Tamu v egipetske Tebe svojo iznajdbo priporočat. Ko ga je kralj po koristi črk vprašal, rekel je Tevt, da bodo Egipčane modrejše in bo'j pomljive storile, kajti one so bilo iznajdene v prospeh painčenja in modrosti. Kralj pa mu odvrne: „0 preumetni Tevt, drug zamore stvari umetnosti iznajti, a drug korist in škodo njihove porabe presoditi. Tako si tudi ti kot izumnik črk iz gole nagnenosti trdil nasprotno temu, kar povzročajo. Kajti ta tvoja iznajba bodo povzročila pozabo v dušah učečih se vsled zanemarjenja pametve, ker bodo pamtili, zanašajo se na pisavo, od zvenaj po tujih znamenjih, ne znotraj iz samega sobe. Torej nisi našel pomočka za pamčenje ampak za vzpominjanje. V oziru modrosti pa ponujaš učencem le domišljavost, ne pa resnico; kajti oni bodo mnogo slišali, pa no učili se, in si bodo domišljovali, da mnogo vejo, da-si navadno nevedni in v obhoji osorni, ker so v domišljiji ne pa v resnici modri postali". — Cezar (de b. G. VI, 14) poroča o poučni metodi Druidov (ki so bili duhovniki starih Keltov v Galiji in Britaniji), da-si ne sme nobeden učenec naukov (ki so v verzih sestav-
ovira; se ve da, ker lo, kar smo zapihali, tako rekoč nehamo pamtiti in zbog brezskrbuosti pozabimo. Brezdvomno velja v tem oziru največ pazljivost duha in tako rekoč bistrost očij, ako na stvari pazi, na katere gleda. Odtodi prihaja, da duh to pamti, kar zaradi učenja na izust skozi več dni pišemo.
Umetnost spomina pa je baje prvi učil Simonid2). Povest o njem je znana: Ko je za dogovorjeno plačilo bil pesen skoval na venčanega "borca, kakoršna se navadno zmagalcu na čast zloži, bil mu se je del plače pridržal, ker je po pesnikom zelo priljubljeni navadi pesen podaljšal v proslavljenje Kastorja8) in Poluksa. Zatorej mu se je velelo ostali dol plače od onih zahtevati, katerih čine je bil slavil. In oni so mu to, kakor ljudstvo pripoveduje, izplačali. Kajti ko je k slavostnemu obedu na čast taiste zmage tudi Simonid povabljen bil, ga je nek sol ven poklical, češ da želita dva mladeniča, ki sta bila prijahala, ž njim o zelo važni stvari govoriti. Teh sicer ni našel, vendar je izprevidol iz izida, da sta mu bogova hvaležna. On je bil namreč komaj čez prag stopil, ko se soba na goste zruši in jih tako razmesari, da niso sorodniki obrazov in udov, katere so za pogreb iskali, na nobeden način inogli vzpoznati. Nato je Simonid vzpo-minjajoč se reda, po katerem so pri obedu sedeli, trupla sorodnikom nazaj dal. A sporočitelji se nikakor ne strinjajo, je-li pesen bila zložena na Glavkona Karistijskega ali na Leokrata ali na Agatarha ali na Skopo; je-li ta hiša v Farzalu') bila, kakor Simonid sam na nekem mestu naznanja in kakor so sporočili Apolodor "'), Eratosten, Evforjon in Evripil Lariški, ali v Kranonu, kakor sporoča Apola Kalimah, po katerem je Cicero to povest dalje razširil. Da je Skopa") imeniten Tesalec, pri tem obedu poginil, je gotovo; pristavlja se še, da je tudi sin njegove sestre bil ubit; misli se tudi, da je bila večina gostov zarod drugega Skope, ki je bil starejši. Sicer pa mi se dozdeva, da je vsa povest o Tindaridih izmišljena, in pesnik sam to stvari nikjer ne omenja, da-si tega za njegovo slavo toliko važnega dogodka gotovo ne bi bil zamolčal.
(Dalje prih.)
------
Književna poročila.
Godec. Poleg narodne pravljice o Vrbskem jezeru. Spisal Anton Funtek. V Ljubljani. Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. 1889. Gotovo je vsakega
Ijeni) zapisati. To se pa zgodi, kakor Cezar meni, iz dveh vzrokov: Prvič, ker se na ta način najlože tajnost drnidskih naukov ohrani, in drugič ker se učenci no zanašajo na zapiske in se vsled tega pridno na pamet uče. — V taistem smislu trdi tudi modrec Seneka (Ep, 88, 32), da je ono pamčenje najbolj močno in zanesljivo, ki nima izven sebe nobene zaslombe.
2)	Simonid Kejski, čegar pesniška dela smo vže v X, 1 omenili, je izumil mneuio-niko (Cic. de orat. II, 86); kakor sam v neki napisnici trdi, imel je Iše v 80. 1. dober spomin.
3)	Kastorja in Poluksa, imenovana Dioskura = Zenoviča, imeli so Grki za sinova ali Žena in Ledo, ali po starejši pravljici za sina špartanskega kralja Tyndareja. Bila sta junaška mladenča, izmed katerih je slovel Kastor kot vrl konjenik in Poluks kot izvrsten borec s pestmi. V Sparti sta veljala kot varuha države in predstojnika telovadbe.
4)	Farzalos in KranOn sto bili mesti v Tesaliji.
6) O Apolodoru, Eratostenu in Evforjonu prim. I, 1, 16; II, 15, 12; X, 1, 56.
6) Skopadi so bili tesalski knezi v Kranonu. Tukaj omenjeni Skopaš je slovel zaradi
b ogastva in gostoljubnosti v šestem stoletju pr. Kr.
[Odbor »Slovenskega pevskega društva"] vabi svoje izvršujoče člane, da so vdeleže Vodnikove slavnosti ob Binkoštili v Ljubljani. Kdor se kot ud »Slovenskega pevskega društva" hoče te slavnosti vdeležiti iu sodelovati, naj to nemudoma naznani odboru, da mu preskrbi od »Glasbene Matice" potrebne glasove slavnostne kantate.
[Poboljšek ljudskih učiteljev na če s kam.] Iz Prage se 30. m. m. javlja: Deželni šolski svet vkrenil je za ljudske učitelje 4. plačilnega razreda postaviti v proračun za 1890. 1. osobno dokiado letnih 100 gld. »SI. N."
[Obiskovanje ljudskih šol] vršilo se je v raznih državah Evrope t ako-le: Na 10.000 prebivalcev pride učencev v Nemčiji 1570, v Franciji 1471, v Švedskej 14GO, v Norvegiji 1407, v Angliji 1367. Nizozemskej 1340, Belgiji 1260, Danskej 1230, Avstriji 1187, Ogrskej 1129, Španskej 1060, Italiji 515, Portugalskej 460, Rusiji 232 in Srbiji 200.
[Cerkev in šola na vlaku.] Opraviteljstvo zakavkaške železnice namerava vstrojiti dva posebna voza. V enem teh vozov bode cerkev, v drugem pa šola. V poslednjem bodo tudi oddelki za stanovanje in druge učitelju potrebno shrambe. Voza se bodeta vse leto vozila od mesta do mosta ter se vstavila tam, kjer bode potrebno, zlasti v krajih, v katerih otroci želez, služabnikov blizo postaj nimajo potrebnih šol.
[Kje je najmanj šol?] Islandija je pravi Eldorado za vse prolivnike omike. Mimo tega, da je tam 70.000 prebivalcev, ne skrbi nihče za nastavljenje učiteljev, a to vsled tega ne, ker učiteljev ne poznajo. Vkljub temu znajo vendar vsi prebivalci čitati in pisati ter imajo dosti bogato narodno slovstvo v pesmih in poezijah. Otroke poučujejo stariši sami.
[Najdaljši telefon.] Med Vraclavo in Berolinom napravila se je tele« fonična proga. Izdelek kaj izborno služi; izrazi govorečega v Berolinu zamorejo se slišati jako razločno in glasno. Proga ta je najdaljša od vseh dosedanjih v Nemčiji, meri namreč 360 kilometrov, ali 48 mil. Namesto jeklenih in medenih žic, uporabile so se bronceve, katere najbolje odgovarjajo svojemu namenu.
Vabilo. „Konjiško učiteljsko društvo" zborovalo bode dne 16. maja t. 1. v šolskem poslopju v Konjicah in ob jednem praznovalo dvajsetletnico novih šolskih postav. Po zboru je skupni obed v gostilni gosp. A. Stanzer-ja, po katerem bo koncertirala godba konjiških učiteljev. K mnogobrojni vdeležbi vabi
najvljudneje	odbor.
--------
Spremembe pri učitelj stvu.
Gospod Radoslav Škoflek, naduč. v Mozirju, prišel je za nadučitelja v Braslovče; gosp. Fran Gostinčar, poduč. v Šoštanju, postal je deftnitiveu na svojem mestu. — Gosp. Karol T ros t, prov. učitelj v Mokronogu, imenovan je detin. učiteljem za tretjo, in bivša učiteljica v I)ragotušu, gospa Kristina Iiuralt, roj. Železnik definitivna učiteljica za IV. učit. službo v Št. Jarneju (Kr.). — Gospod Ivan Nekerman, učitelj v Marezigali pri Kopru imenovan je nadučiteljem v Podgradu (Volovski okraj); gosp. Zdravko Preložnik, učitelj v Borštu, je radi bolebnosti vzel odpravnino.
"	i>VrJT JS OV.I.
štv ,426	Podučiteljski mesti.
V Mariborskem šolskem okraju so iimcščajo: a) podučiteljsko mesto na dvorazredni ljudski šoli v Radvanju z dohodki III. plač. razreda iu prostim stanovanjem, ter h) podučiteljsko mesto na dvorazredni ljudski šoli v Lehnu z dohodki IV. plač. razreda
in prostim stanovanjem.
Prosilci naj svoje prošnje do konca t. m. dotičneinu krajn. šolskemu svetu pošlj.jo.
O k r. šolski svet v Mariboru, dne 1. maja 1889.
Predsednik: /leiti r.
Izdajatelj in urednik M. Nerat.
Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru.