157
Trije romunski pesniki Ioan Alexandru
IZVIRI     Hite izviri skoz doline
Pod nebesom rojeni so bili Čeprav umazani od gline Iz zvezdnih so višin prišli
Naj še tako se daleč vije opoteka Naj tok ji divje je deroč Božanska je v izviru svojem reka Da ostala ogenj bi prečiščujoč
ČISTI LET
Počasi zadnja luč je ugasnila, prišla je tiha, vroča noč. In moja čista, mlada krila so dvignila me kot nekoč.
V dežele tuje, nepoznane sem letel daleč prek voda, nekje med nageljne rdeče spustil ob vodi se na tla.
Metulji zlati so plesali povsod krog moje krhke biti, premagal znova me je jok in znova želel sem ljubiti.
Prišle oči so blage k meni, prevzel vsega me njihov je odsev, in že iz bolečin in toplih solz se tkal je v meni slavospev.
POET    Beseda je meso postala,
Zgodovina je vsebino pridobila. Kjer čudežnost je zmagovala, Ne zmore nič nobena sila.
158
Katja Špur-Marius Oros
Beseda je zakrament in kruh, Njej pesnik prerok vdano službujoči, Duhoven, ki neznan mu je napuh In Logosu le ogenj je očiščujoči.
Na les razpeta srajca cela, Zanjo kocke so metali. Besedo ljudstva so sprejela. Še mrtvim bi lahko jo dali.
Poročne srajce nihče na svetu S telesa svetega ne sname. Ljubezen, v trpljenju spočeta, melje sence prazne grobne jame.
ŽREBEC     Ležim na skednju na kopici sena, v tišini. Brezdelno položil roke sem pod glavo. Budijo neljube probleme sveta mi spomini In misli brzijo mi kakor za stavo.
Živo pred očmi mi vstaja naključje enkratno. Rad bi do smrti spominjal se nanj... Bil sem na polju, nebo je postalo škrlatno, Na vzhodu je sonce mi s krikom naznanilo dan.
Na tleh je ležala kobila, pokrita s peno, Cvileče ječala, v krčih lahno hrzajoč. Zavihal sem srajci rokave, se spustil na koleno In kakor sem mogel, sem nudil kobili pomoč.
In ko je žrebiček, neroden in z mokro glavo, Z majceno grivo, naposled zagledal ta svet, Mi čuden drget spreletel je telo. Obraza mi bil je samo še pogled.
Mladič se je dvignil na eno koleno, Na drugo, nato na kopita. In že je sveta Obličje iz kaosa znova bilo porojeno. In prva njegova minuta je z zemlje odšla.
159                Trije romunski pesniki: (loan Aleksandru, Adrian  Popescu, Vasile Sav
Zrak je bil črn, a žrebiček, rojen šele. Je slutil svetlobo, že ga oblila je z vali. Drevesa v gozdovih, daleč nekje, So mučila sluh mu kot grom po vertikali:
Pridrvele so reke z odsevi neba.
Vetrovi z dišavami trav, ki jih ni pokosila
kosa, a najprej, najprej je bila
tu zemlja — skoz kopita je z njim govorila.