Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

107172


/




)

Zgodovina
svete katoliške cerkve

za

slovensko ljudstvo.

Spisal

dr. Ivan Križanič,

profesor bogoslovja in podvodja v kn.-šk. duh. semenišču v Mariboru.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

I. zvezek.

(Drugi natisek.)

D.S.M.

1910 .

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

_Q_

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

107172


Uvod.

Kako se je svet na Kristusa

§  pripravljal?

damovi otroci so večjidel vsi zgubili Boga in res¬
nico. Pogani so se trudili štiritisoč let najti Boga,
pa so se končno prepričali, da si iz svoje lastne
moči pomagati nikakor ne morejo. Tedaj so pričakovali od
drugod pomoči, in so se ozirali za nekom, ki bi jim naj
roko podal in jih potegnil iz zmot, v katere so zašli. Pogani
so jeli dvomiti na resničnosti svojih verskih nazorov, in
Ciceron pravi, da o njegovem času nobena ženska ni več
verjela basni o tartaru (peklu), in o veselju v eliziju (ne¬
besih). Ker pa je vera propadala, še s jp tudi njih nravno
življenje neizrečeno popačilo. Zabiedli- so tako globoko,
da so z najgršimi pregrehami častili svoje bogove. Iz
teh grešnih globočin so si tedaj tem bolj želeli Odrešenika.
„Iz globočin sem klical k tebi, o Gospod, Gospod usliši moj
glas! 11  (Ps. 129.)

Pogani so resnico izgubili. Njihovi bogovi jim niso
več zadostovali, tedaj so hrepeneli po drugem, po živem
Bogu, katerega še sicer niso poznali, kateremu pa so vendar
že stavili oltarje. Sv. apostel Pavel je v Atenah našel oltar
z napisom: »Nepoznanemu Bogu.“  (Dej. ap. 17.) Najimenit¬
nejši modrijani so izpovedali, da je treba božjega preroka
za resnico, da ne bi iz ene pomote zabredli zopet v drugo.
Prvi veseli glas ali evangelij, da bode ženin zarod kači
glavo strl, se je ohranil skoraj pri vseh poganih, in tedaj
so pričakovali časa odrešenja, čeravno ne vselej v pravem

4

smislu. In to brlečo luč upanja, ki je svetila poganom, je
Bog gojil, in je vzbujal preroke tudi med njimi, kakor je
bil prerok Balaam. Tudi so pogani v slednjih stoletjih
pred Kristusom od razkropljenih Judov zvedeli jasneja in
natančneja judovska prerokovanja, in so tedaj iz ,,jnt-rovega“
pričakovali odrešenja in iz Judovega roda Odrešenika.
„Zarod Jakobov bo v sredini mnogih ljudstev, kakor rosa od
Boga, kakor kapljice na zelišču (Mih. 5.)

Judovsko ljudstvo je bilo sicer v starem veku izvoljeno
ljudstvo Božje, izvoljena posoda, v kateri je Bog branil in
ohranil pravo spoznanje Boga Jehove, vendar tudi judovska
vera je bila takrat močno spačena. Judje so bili ločeni v
dve stranki. Farizeji so bili pobeljeni grobi, na videz pra¬
vični, od znotraj pa polni grešnega smradu. Ni se tedaj
čuditi, da si je ljudstvo želelo notranje pravičnosti, in da je
klicalo pravičnega, rekoč: „Nebesa rosite Pravičnega, oblaki
dežite ga.“  (Iz. 45.) Saduceji niso bili, kar se vere tiče,
niti topli, niti mrzli, ampak topi; tedaj tudi ljudstva niso
mogli za vero ogreti. Razumljivo je tedaj, da se je ljudstvo
željno oziralo po oni zvezdi, ki bi naj iz Jakoba izhajala
in pa razsvetila vsako temo. Pa Judje so imeli tudi božja
prerokovanja, ki so se, in sicer sedaj, morala izpolniti. Sedem¬
deset Danijelovih letnih tednov je dotekalo in tempel, ki gaje
Zorobabel dozidal, je pričakoval Onega, ki ga bo s svojo
pričujočnostjo bolj počastil, kakor je častila temna megla,
podoba božje pričujočnosti, Salomonov tempel. In ker je
tudi tujec Herod izvil Judovi rodbini žezlo, tedaj je moral
po Jakobovem prerokovanju vstati Mesija.

Slednjič je bilo tudi politično stanje prihodu Mesije-
vemu prilično. Ves svet se je takrat uklanjal vrhovni rimski
oblasti. Tedaj ni nobena meja zavirala poti oznanovalcem
Jezusove vere. Ves svet je bil takrat miren in je priča¬
koval kralja miru. Vsa rimska država je govorila en jezik,
kar je oznanovanje sv. evangelija močno pospeševalo. Takrat
je prinesel angel Gabriel Mariji veseli glas iz nebes, da
bode Jezusa  spočela od sv. Duha.

Prvi vek.

Prva doba.

Od Kristusovega rojstva do cesarja
Konstantina Velikega 1. 313.


Razširjanje krščanske vere.

Jezus Kristus.

ij£X e s e d a je meso postala in med nami p r e -
bivala ! 11  Devica Marija je Jezusa rodila v
Betlehemu za časa rimskega cesarja Avgusta,
je Sin Božji in sin Marijin, je Bog in človek ob
Po svoji materi je Davidovega kraljevskega rodu,

- Božji je od svojega nebeškega Očeta od vekomaj.

Marija je dala svojemu Sinu ime Jezus,  kakor ji je ne¬
beški Oče po angelu Gabrielu bil naročil. Novorojenemu
detetu na čast so peli angeli, pastirji so ga molili, modri
so mu darovali dragih darov, Simeon se je razveselil nad
njim in vdova Ana ga je poveličevala. Ko je kralj Herod
o novorojenem kralju zvedel, se je prestrašil in ves Jeru¬
zalem ž njim. Ukazal je umoriti vse dečke v Betlehemu
in v betlehemski okolici, ki so bili po dve in manj kakor
dve leti stari. Pa Oče nebeški je čul nad svojim Sinom
in je naročil Jožefu, katerega je Bog dal svojemu Sinu za

Jezus
enem.
a Sin

6

krušnega očeta in za variha, bežati z detetom v daljni
Egipet. Po Herodovi smrti sta se Jožef in Marija vrnila v
svojo domovino in sta prišla z Jezusom v Galilejsko mesto
Nazaret. Tukaj je dete Božje na tihem in skrivnem rastlo
in napredovalo v modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh,
in odtod ime „Nazareški“. Ko je bil Jezus dvanajst let
star, šel je s svojimi stariši v Jeruzalem na praznik, in je
v templu poslušal učenike in pismarje, jih izpraševal, pa
jim tudi tako modro odgovarjal, da so se vsi čudili. Po
prazniku so se vrnili v Nazaret nazaj, kjer je bil svojim
starišem pokoren, dokler ni bil trideset let star.

Preden je Odrešenik sveta začel očitno učiti, mu je
sv. Janez Krstnik pot pripravljal. Janez je bil sin Caha-
rijev in Elizabetin. Ostro in spokorno je živel; imel je
obleko iz velblodove dlake in okoli ledij usnjat pas; živež
njegov je bila strd divjih čebel in kobilice. Petnajstega
leta vlade cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat cesarski
poglavar v Judeji, in Herod četrtnik v Galileji, ko sta bila
velika duhovna Ana in Kajfa, je prišel Janez oznanovat pokoro:
„Rodite torej vreden sad pokore!“  (Luk. 3.) Tedaj je za¬
hajal k njemu ves Jeruzalem in vsa Judeja in vsa okolica
Jordanska. On pa jih je krščeval v Jordanu s krstom vode
v znamenje notranjega očiščevanja; tudi Zveličarja je Janez
v Jordanu krstil. Med krstom pa so se nad Jezusom odprla
nebesa, in sv. Duh se je prikazal v podobi goloba. Z nebes
pa se je zaslišal glas: „ To je moj ljubljeni Sin, nad katerim
imam. svoje dopadenje.“  Janeza so imeli nekateri ljudje za
obljubljenega Odrešenika, a on jih je zavračal in je rekel,
da ni Kristus. Ko pa je ugledal Jezusa med ljudstvom, ga
je vsem pokazal ter rekel: „Glejte, jagnje božje, ki odjemlje
grehe sveta, ta je Sin Božji.“  Herod pa je Janeza na vso
moč črtil, ker ga je svaril zavoljo grešne zveze, katero je
imel s Herodijado, ženo svojega brata Filipa. Vsled tega
je bil Janez vržen v ječo, in Herod ga je na svoj rojstni
dan dal obglaviti. Učenci Janezovi so svojega učenika
lepo pokopali, a potem so se večinoma Jezusu pridružili.

Od Jordana peljal je sv. Duh Jezusa v puščavo. Tam
se je štirideset dni in noči postil, potem je pristopil k njemu
hudi duh in ga je izkušal. A Jezus je premagal skušnjavca
in mu velel: „Poberi se, satan!' 1 '  Tedaj se je vrnil v Gali¬
lejo in trideset let star je začel očitno učiti. Določno je
povedal, zakaj da je prišel na svet: „Prisel je Sin človečki
iskat in zveličat, kar se je zgubilo prišel je, da nas po

7

svoji smrti pogubljenja odreši: „ Sin človeški je prišel , da z
življenjem svojim odkupi mnoge“  (Mat. 20); prišel je pa tudi,
da nam pokaže naš resničen poklic na zemlji, in pa pravi
pot k večni sreči: „Jaz sem pot, resnica in življenje Od
ljudi je terjal, da ga spoznajo Boga in obljubljenega Od¬
rešenika: „Kdo pravite vi, da sem jaz?“ Simon Peter od¬
govori ter reče: „Ti si Kristus, Sin živega Boga.“ In Jezus
mu odgovori: „Blagnr ti, Simoni  Da bi svoje božanstvo
dokazal, se je skliceval na svoje čudeže: „Ce tudi meni ne
verujete, verujte pa delom,“  in pa na prerokovanja, ki so se
nad njim izpolnila: „Danes se je izpolnilo to pismo.“  (Luk. d.)
Jezus je v preprosti besedi in v prelepih prilikah govoril,
da se izpolni, kar je rečenega po preroku, ki pravi: „V
prilikah bom odprl svoja usta, in pripovedoval. Icar je bilo pri¬
krito od začetka svetal  Njegova beseda je bila mogočna in
veličastna: „ Čudilo seje  ljudstvo njegovemu nauku, kajti učil
jih je, kakor kdor ima oblast, a ne kakor pismarji.“  (Mat. 7.)

Kristus ustanovi sveto cerkev.

Kristus je na svet prišel, da podre kraljestvo greha
in da ustanovi božje kraljestvo na zemlji: „Jezus je jel
učiti in govoriti: Spokorite se, kajti približalo se je nebeško
kraljestvo.“  (Mat. 4.) Kraljestvo božje na zemlji pa je
sveta cerkev Jezusova. Prav o tej cerkvi govori Jezus in
pravi Petru: „Ti si Peter , in na tej skali bom sezidal svojo
cerkev, in vrata peklenska je ne bodo premagala.“  (Mat. 16.)
Izbral si je sedemdeset učencev in iz njih dvanajst apostolov;
dal jim je oblast sveto vero oznanjevati, sv. zakramente
deliti in njegovo cerkev vladati: „Kakor je Oče mene posl'd,
tudi jaz vas pošljem. 11  (Jan. 20.) Dvanajsterih apostolov
imena pa so: Prvi Simon,  ki se imenuje Peter, in
Andrej,  brat njegov; Jakob,  sin Zebedejev in Janez,
brat njegov; Filip in Jernej; Tomaž in Matevž;
Jakob,  sin Alfejev in Lebej  s priimkom Tadej; Simon,
Kananičan in Juda  Iškarijot. Izmed apostolov pa je Kristus
izvolil Petra poglavarja svoje cerkve ter mu izročil ključe
nebeškega kraljestva, njemu je naročil pasti jagnjeta in
ovce, ter je za Petra posebno molil, naj bi ne pešala nje¬
gova vera, a on naj bi svoje brate v veri potrjeval. Sled¬
njič je še obljubil apostolom svojo pomoč, da se v verskih
rečeh ne zmotijo: „Glej, jaz sem z vami vse dni do konca
svetal  (Mat. 28.) Ljudje vstopijo v cerkev po sv. krstu

8

v imenu Očeta, Sina in sv. Duha, kdor se pa krstu ustavlja,
ostane zunaj cerkve in je zgubljen. Od vernikov Jezus terja,
da apostole poslušajo, kakor njega samega: „Kdor vas po¬
sluša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene zaničuje
(Jan. 10.)

Jezusova obsodba, trpljenje in smrt.

Jezus je obhodil judovsko deželo ter oznanjeval sveti
evangelij; delil je dobrote, ozdravljal bolnike, ker je bil
Bog. Nekoliko ljudstva, posebno galilejskega, mu je verjelo
in obljubljenega Odrešenika spoznalo. Farizeji in pismarji
pa so ga na vso moč sovražili in iskali pogubiti, ker je
pregrehe neusmiljeno grajal. Ko je bil Jezus od mrtvih
obudil Lazarja, in je zavoljo velikega čudeža vse ljudstvo
drvelo za njim, je jeza pismarjev in starešin prikipela do
vrha, in po nasvetu visokega duhovna Kajfe je veliki zbor
sklenil Jezusa umoriti. Dotekla je tudi njegova ura, in
rekel je svojim apostolom: „V Jeruzalem gremo, in dopol¬
nilo se bo vse, lmr so preroki napisali o Sinu človekovem.“
Mnogo ljudstva ga je v mesto spremljalo, mu je oblačila
na pot pogrinjalo in z vejami obsipalo stezo ter klicalo pred
njim: „Hosana sinu Davidovemu! 11  Jezus pa je
sklenil svoje delovanje, in se je razjokal nad Jeruzalemskim
mestom in se mu pogrozil, govoreč: „ Prišli bodo dnevi, ko
te bodo obdali sovražniki, in te stiskali od vseh strani. Raz¬
bili bodo tebe in tvoje otroke v tebi, in ne kamena ne bodo
pustili na kamenu.“

O veliki noči je Zveličar zbral svoje apostole in je ž
njimi jedel velikonočno jagnje. Pri večerji se je v premilih
besedah od njih poslovil in jim dal lep zgled ponižnosti ter
jim je umival noge. Postavil je tudi zakrament Rešnjega
Telesa in jim zapovedal, ponavljati čisto daritev novega
zakona v njegov spomin. Po večerji je Jezus molil na vrtu
Getsemani in je v smrtni bolesti krvavi pot potil. Potem
se mu je približal Juda Iškarijot, ga poljubil ter ga tako
izdal hlapcem, ki so ga peljali na sodbo pred Kajfo, kjer
so bili starešine^ zbrani. Pa izpovedanja plačanih prič se
niso strinjala. Šele ko ,je Jezus sam očitno in slovesno
priznal, da je Sin živega Boga, ga je obsodil zbor, češ, da
je s to prisego Boga klel. Veliki zbor je tožil Kristusa še
pri rimskem namestniku Ponciju Pilatu, da se kralja dela,
da brani cesarju dajati davek in da ljudstvo ščuva. Pilat

9

pa ni nobene krivice našel na njem. Trudil se je Jezusa
rešiti. Postavil je zraven njega hudodelnika Barabo in
rekel ljudstvu: „Katerega hočete, da vam izpustim? 4 '
Ljudstvo je zahtevalo, da jim izpusti Barabo, a Jezusa je
terjalo na križ. Pilat se je ljudstva ustrašil, si umil roke
ter se izgovarjal, da ni kriv krvi tega pravični a, a na
križ ga je vendarle obsodil. 'Rimski vojaki so Jezusa prijeli,
mu križ naložili in so ga peljali na morišče, n agoro Gol-
gato. Na križ pribit je umrl Zveličar med dvema razboj¬
nikoma, kakor jagnje, ki se ne zglasi, kadar ga ženejo v
klavnico. Jezusove slednje besede so bile: »Dopolnjeno
je! Oče v tvoje roke izročim svojo dušo!"  Takrat
se je pretrgalo v templu pregrinjalo na dvoje od vrha do
tal, zemlja se je tresla, skale se razpokale, solnce otemnelo.
Tudi grobi so se odprli in trupla mnogih so vstala. Pre¬
plašen je rimski stotnik vzkliknil: „Resnično je bil ta
Sin Božji!"  Bogat človek iz Arimateje, Jožef po imenu,
si je od Pilata izprosil Jezusovo truplo, in ga položil v
svoj novi grob.

Jezusovo vstajenje in vnebohod.

Kristus je potrdil svoj evangelij z največjim čudežem,
ko je tretji dan, kakor je bil prerokoval, iz lastne moči od
mrtvih vstal. Začetnika življenja si smrt ni mogla pridržati.
Po vstajenju se je Jezus zaporedoma prikazal Mariji, po¬
božnim ženam, Mariji Magdaleni, Petru, dvema učencema
na poti v Emavs in vsem apostolom skupaj. Pozneje se je
svojim učencem še v Galileji večkrat prikazal, ter jim pri¬
povedoval vse, česar je bilo treba, da so dobro osnovali
in vladali njegovo cerkev. Poslednjič se je svojim apo¬
stolom štirideseti dan po svojem vstajenju v Jeruzalemu
prikazal, kjer jim je ukazal ostati v Jeruzalemu, dokler jim
ne pošlje sv. Duha: „ Prejeli boste moč, ko pride sv. Duh va
vas, in boste mi priče v Jeruzalemu , in po vsej Judeji in
Samariji in do konca zemlje.“  Ko je to izgovoril, jih je
peljal na Oljsko goro. Tukaj je še enkrat spregovoril in
jim dejal: „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji,
torej pojdite in učite vse narode, in krsčujte jih v imenu
Očeta, Sina in sv. Duha; učite jih spolnovati vse, karkoli
sem vam ukazal, in glejte, jaz sem z vami vse dni do konca
sveta . 11  In povzdignivši svoje roke, jih je blagoslovil, vzdignil

10

se je vpričo njih in oblak ga je vzel izpred njih oči. Tako
je šel Jezus v nebo, kjer sedi na desnici božji.

Delovanje apostolov.

Prve binkošti. — Prvi Judje in pogani stopijo v cerkev.

Pri Kristusovem vnebohodu je imela njegova cerkev
blizu petsto bratov v Galileji, a tudi v Jeruzalemu je sto¬
ti vajset učencev z Marijo, Jezusovo materjo v neki hiši
pričakovalo sv. Duha. Tiste dni je Peter vstal in priču¬
jočim oznanil, da je treba namesto izdajalca Juda izvoliti
novega apostola. Vržejo tedaj kocke za pravičnega Jožefa
in Matija, in kocka pade na Matija,  in ta je bil prištet
enajsterim apostolom. Deseti dan po Kristusovem vnebo¬
hodu, ko je bil ravno binkoštni praznik judovski, okoli
devetih dopoldne, prišumi iz neba velik šum, kakor pihanje
silnega vetra in napolni vso hišo. Tudi plameni v podobi
ognjenih jezikov se prikažejo vsakemu nad glavo, in vsi so
bili napolnjeni s sv. Duhom in so jeli govoriti različne
jezike. Precej tisti dan je Peter povzdignil svoj glas in je
Judom oznanjeval besedo božjo, pa jim tudi očital, da so
Odrešenika umorili. Na prvo besedo apostola je prosilo
blizu tritisoč mož sv. krsta. S tem je cerkev Kristusova
stopila na svetlo, in ti krščenci so bili njeni prvenci.

Število vernih je po velikih čudežih in znamenjih, ka¬
tere so apostoli delali, precej narastlo na pettisoč. Verniki
so se shajali po odločenih krajih, da bi poslušali nauk božji,
da bi molili in sv. skrivnosti obhajali. Mnogi so svojo last
prodajali, in kar je kdo potreboval, je iz občnega premo¬
ženja dobil. Ko so se kristjani že zelo pomnožili in apostoli
z delom niso več opravili, so Grki godrnjali zoper Hebrejce,
da se pri vsakdanji razdelitvi miloščine njih vdove zane¬
marjajo. Tedaj so apostoli, kakor je bil Peter nasvetoval,
izvolili sedem mož, polnili sv. Duha, ki bi zanaprej oskrbo¬
vali mizo in delili miloščino. Med izvoljenimi diakoni je
bil tudi sv. Štefan. Sprva je sinedrij, veliki judovski svet,
vse, kar se je v Jeruzalemu godilo, preziral; pa končno
je jel Kristusovo cerkev preganjati. Ko sta Peter in Janez
čudežno ozdravila hromega moža, so starešine oba zaprli
ter jima prepovedali zanaprej v imenu Jezusovem učiti. Pa
apostola se nista zbala. Ko sta zopet v templu učila, so
ju po sili tirali pred sodnijo, kjer so ju bičali in potem

11

zopet izpustili. Veliko slabeje bi se jima bilo godilo, ko
ne bi miril razdraženih Judov spoštovani G-amalijel, učenik
postave, rekoč: „Če je to delo od ljudi, razdrlo se
bo; če je pa od Boga, ne morete  ga  razdreti. 11
Ker tedaj bičanje in pretenje nič ni izdalo, in se je število
vernih vsak dan množilo, so judovski poglavarji nastopili
s silo. Tako je v cerkvi nastalo prvo preganjanje. Prvi
je trpel sv. Štefan, ki je bil ves navdušen za sveto vero,
in je delal velike čudeže in znamenja med ljudmi. Vstalo
jih je namreč nekaj iz sinedrija in se prepirali s Štefanom;
a niso se mogli upirati njegovi modrosti. Štefan je stare¬
šine imenoval trdovratnike, neobrezane na srci in na ušesih,
ter je Judom našteval vse njihove pregrehe, tako, da so se
togotili in škripali z zobmi in zatikali svoja ušesa. On se
je pa ozrl v nebo in dejal: „01 e j, vidim nebesa od¬
prta, in Sina človekovega stati na desnici  božji.“
Takrat so planili nanj, ter ga peljali iz mesta in ga ubili
s kamenjem; on pa je molil Boga za svoje sovražnike in je
Jezusu izročil svojo dušo. Vendar Judje niso dosegli svojih
namenov, le razširjati so pomagali krščanstvo. Po prega¬
njanju razkropljeni kristjani so se namreč po celi deželi
razšli in povsod oznanjevali sv. evangelij.

Kmalu se je v Jeruzalemu vzdignil nov sovražnik
zoper sv. cerkev. Takrat je cesar Klavdij odstavljenemu
kralju Herodu Agripi, vnuku velikega Heroda, kraljestvo
povrnil. Da bi se Judom prikupil, je Herod Jakoba, brata
Janezovega, umoril z mečem, Petra pa je dal v ječo. A
sv. Peter je bil po angelu čudežno iz ječe rešen, ter je odšel
v druge kraje ; Heroda pa je angel Gospodov udaril, in
sneden od črvov je umrl.

Apostolom je bilo jasno, da so tudi pogani v sveto
cerkev poklicani, pa kdaj in na kak način bi jih spreje¬
mali, jim ni bilo razvidno; a ravno o tem je Bog sv. Petra
po neki čudežni prikazni poučil. Peter je namreč videl
nebesa odprta, in nekako posodo, kakor velik prt, za četvere
vogle privezano, ki se je spuščala na zemljo, v kateri so
bile razne živali, čiste pa tudi nečiste. Bog je Petru za¬
povedal: „ Vzemi in jej! u  Peter se je pa branil ter se je
izgovarjal, da nikoli ni jedel kaj nečistega. Bog pa ga je
zavrnil, rekoč, da ni nečisto, kar je on sam očistil. Ob
tisti uri je poslal poganski rimski stotnik Kornelij iz
Cezareje ponj, naj bi mu oznanoval besedo- božjo, in Peter
je spoznal, da nečiste stvari pomenijo pogane, in da je

12

volja božja, da tudi pogane sprejema v cerkev. Tedaj je
krstil Kornelija in njegovo rodbino. Prva večja srenja iz
pokristjanjenih poganov pa je nastala v velikem mestu
Antijohiji.

Sveti Pavel.

„Več, kakor vsi drugi apostoli sem delal,“
pravi apostol sam o sebi, in zaradi tega postavimo nje¬
govo delovanje na prvo mesto. Savel, potem Pavel ime¬
novan, doma iz Tarza v Ciliciji, je bil učenec Gamalijelov
v Jeruzalemu. Izprva je strastno črtil in preganjal kristjane,
tako, da je šel k velikemu duhovnu pisem prosit za Damask,
ako bi tam našel mož in žen Jezusove vere, da jih zvezane
pripelje v Jeruzalem. A ko se je bližal Damasku, ga hi¬
poma obsije svetloba iz neba, in zasliši se glas: „Savd,
Savel, kaj me preganjaš? Jaz sam Jezus, katerega preganjaš!“
Po tej prikazni je duhovnik Ananija v Damasku spreobrnje¬
nega Savla krstil in mu razodel njegov poklic: da naj Je¬
zusovo ime nese pred pogane, pred kralje in otroke Izraelove.
Precej je Pavel oznanjeval po shodnicah Jezusa, Sinu
božjega. Preden pa je začel svojo pravo apostolsko delo¬
vanje, podal se je v Arabsko puščavo, da bi tam samoten
se pripravljal na svoj visoki poklic. Vrnivši se v Damask
je Judom dokozoval, da je Jezus obljubljeni Mesija. Tedaj
so razdraženi Judje noč in dan pri mestnih vratih stražili,
da bi ga umorili; a učenci so ga spustili črez zid. Precej
je hitel v Jeruzalem, da bi tam Petra videl, in ko se je
bil tamkaj petdeset dni mudil, odšel je domov v Tarz, in. od
Barnaba poklican, je prišel v Antijohijo. Tukaj sta celo
leto učila, ter mnogo ljudstva pridobila sveti veri, in njih
učence so v Antijohiji najprej zvali „kristjane“. Zaradi
velike lakote v Judeji sta pri učencih miloščino zbirala ter
jo nesla v Jeruzalem; a zopet sta se vrnila v Antijohijo.
To pot zapove sv. Duh duhovnim predstojnikom krščanske
občine: „ Odločite mi Barnabo in Savla za delo , na katero
ju kličem. 1 '  Tedaj so se postili in molili, ter roke na nju
položili in nju odposlali.

Pavel je takoj pričel spreobračati nevernike (45—48).
Povsod je oznanjeval sv. evangelij najprvo Judom; ker so
se pa zveličanju ustavljali, obrnil se je k nevernikom. Začela
sta z Barnabo na otoku Cipru pridigovati, kjer je bil ta
doma. Ko sta bila že po vseh krajih sv. evangelij oznanje-

13

vala, ju še k sebi pokliče namestnik, Sergij Pavel po
imenu. Želel je namreč slišati besedo božjo. Bil je pa pri
njem nek Jud, Barjezu imenovan, vražar in kriv prerok,
ki se je apostoloma ustavljal, in je namestnika od vere
odvračal. Tedaj je Pavel ostro vanj pogledal in rekel:
„Sin hudičev, ali ne boš nehal prevračati potov Gospodovih?
Oslepel boš, in ne boš videl solnca do časa.“  In ko bi trenil,
pade tema na vražarja in tipajoč okoli sebe je iskal, da bi
mu kdo podal roko.

Iz Cipra sta se napotila v južno Malo Azijo ter sta
prišla v deželo Pizidijo, kjer sta v mestu Antijohiji učila.
Šla sta v judovsko shodnico prvo in drugo soboto. Pavel
je govoril o križanem Jezusu, ki je od mrtvih vstal, in da
je le od Njega upati odpuščenje grehov. Njegov govor je
poslušalcem segal globoko v srce, in veliko ljudstva se je
zbiralo, da bi ga slišali. Posebno so pa pogani bili veseli
glasu, da je Jezus postavljen za luč in zveličanje ne le
Judom, ampak tudi njim. Tedaj so Judje ščuvali nekaj
ljudi zoper Pavla in Barnabo, in izgnali so ju iz mesta. A
ona sta otresla prah raz svojih nog in sta prišla v Listro
na Likaonskem. Tukaj je Pavel pridigoval nevernikom na
javnem trgu. Med poslušalci je bil tudi nek hrom človek,
kateri ni nikoli po svojih nogah hodil. Ko ga je Pavel
zagledal in videl da ima vero, rekel mu je glasno: „Stopi
na svoje noge po koncu!“  In hromi je precej skočil
na svoje noge in je hodil. Ljudstvo je videlo čudež ter
ostrmelo in je mislilo, da sta bogova prišla doli na svet.
Pripeljali so vola in prinesli vencev, da bi jima darovali,
kar sta jim apostola komaj zabranila. Med tem so ju došli
Judje iz Antijohije in so zdražili ljudstvo na Pavla, da so
ga kamenjali, ter izvlekli iz mesta, meneč, da je mrtev. Ko
se je pa ljudstvo razšlo, prišli so njegovi učenci in ga ža¬
lostni obstopili. Pavel pa je precej vstal in se ž njimi vrnil
v mesto. Se v mestu Derbi sta Pavel in Barnaba oznanje¬
vala besedo božjo. Postavila sta tudi vsem občinam stare¬
šine ali duhovnike s pokladanjem rok. Slednjič sta se
prepeljala po morju nazaj v Antijohijo.

V Antijohiji je nastal prepir med kristjani iz Judov
in med kristjani iz poganov. Prvi so namreč zahtevali, da
morajo pogani, preden se pokristjanijo, k judovski veri
prestopiti. Ta prepir je cerkev močno vznemiril; Pavel in
Barnaba sta se podala na pot v Jeruzalem, da bi apostoli
vprašanje rešili. Zbrani apostoli so sklenili (1. 50.) po na-

14

svetu Petrovem in Jakobovem, da pokristjanjenih poganov
nikakor ne veže Mojzesova postava; le malikom darovanega
naj se zdržujejo, isto tako tudi krvi in zadavljenega in ne¬
čistosti; tako, so rekli apostoli, se je dopadlo sv. Duhu in njim.

Črez nekoliko časa je Pavel s Silo nastopil drugo
svoje apostolsko potovanje (52—55). Z veliko navdušenostjo
je obhodil Sirijo in skoraj vse dežele Male Azije, Pavel
sam ni vedel, kam bi se naj še obrnil. Pa videl je v
spanju moža macedonsko oblečenega, ki ga je prisrčno
prosil, rekoč: „Pridi v Macedonijo in pomagaj  nam.“
Pavel se je prepeljal v Evropo, in je srečno dospel v Filipe,
glavno macedonsko mesto. Tukaj je prva verovala žena
Lidija, trgovka s škrlatom, in se je dala krstiti z vso svojo
družino. Ali kmalu so se tudi tukaj javili sovražniki res¬
nice, in so razdražili ljudstvo na Pavla. Ko je Pavel šel
nekega dne v shodnico molit, sreča ga deklica, ki je imela
hudega duha, in je svojemu gospodarju veliko dobička pri-
vedeževala. Ta deklica je šla za njim in je neprenehoma
vpila, da je Pavel služabnik Boga najvišjega in da ozna¬
njuje pot zveličanja. Apostol se je nevoljen obrnil, in je
zapovedal hudemu duhu, naj deklico zapusti. Vsled tega
so gospodarji godrnjali, ker jim je zginilo upanje dobička
in so ujeli Pavla in Sila, ter ju peljali pred sodnike, ki so
ju dali bičati in v ječo vreči. A o polnoči, ko sta Pavel
in Sila molila in hvalila Boga, nastal je velik potres, tako
da so se odprla v ječi vsa vrata, in je jetnikom železje
odpadlo. Čuvaj ječe se je prebudil in videl je vrata odprta;
izdrl je meč in se je hotel umoriti, misleč, da so jetniki
pobegnili. Ali Pavel je na glas zaklical: „Ne stori si
nič žalega, vsi smo tukaj.“  Jetničar je zdaj hitel v
ječo, poklonil se je pred Pavlom do tal, in ko ga je apostol
poučil o Zveličarju Jezusu, se je dal krstiti z vso svojo hišo.
Pavel in Sila pa sta imela pravico rimskih meščanov, ka¬
terih nikdo ni smel brez sodbe kaznovati. Ko so sodniki
zvedeli, da sta ta moža rimska meščana, so se prestrašili
ter šli sami k njima prosit odpuščenja. Pavel je obiskal
še več grških mest in prišel tudi v Atene. Na javnem
trgu je začel oznanjevati pravega Boga in Sina njegovega,
Jezusa Kristusa. Prišli so modrijani, in so ga peljali v
areopag, to je v zbornico, da bi zvedeli, kakšna je njegova
vera. Pavel je stopil pred zbor in govoril: „Možje, Atenci!
Okrog sem hodil in ogledoval podobe vaših bogov, in našel
sem na nekem oltarju napisane besede: nepoznanemu bogu.

15

Kar tedaj častite, dasiravno vam je nepoznano, to vam jaz
oznanjujem, edino pravega Boga.“ Govoril je tudi o vsta¬
jenju od mrtvih, kateremu nauku so se nekateri smejali, a
drugi so rekli, da ga o tem hočejo poslušati drugokrat. Iz
Aten je Pavel prišel v Korint, Tudi tukaj so mu Judje
nasprotovali; obrnil se je tedaj k poganom, katerih večina
je verovala in se dala krstiti. Poldrugo leto je Pavel ostal
v Korintu, potem se je prepeljal v Azijo, in se je preko
Efeza vrnil v Antijohijo.

Pavel se je le nekaj časa mudil v Antijohiji, potem
je nastopil v tretje svoje misijonsko potovanje (57—58).
Zopet je obhodil več krajev Male Azije in je prišel tudi v
Efez, glavno mesto rimske Azije. Tukaj je Pavel ostal
dve leti in tri mesece in je učil, tako da so se z Jezusovim
naukom seznanili vsi prebivalci Male Azije. Pavel je bil
po svojih čudežih toliko čislan, da so potne rute in pasove
njegove pokladali na bolnike, in so jih tako ozdravljali.
Strah je obšel vse, ki so gledali take reči, in prišli so ter
se spovedali svojih grešnih dejanj; prinesli so tudi svoje
vražarske bukve in so jih sežgali. Tudi tukaj je beseda
božja na sovražnike naletela. V Efezu je namreč stal slovit
tempel boginje Dijane. Nek srebrar pa, Demetrij po imenu,
je delal srebrne podobice Dijaninega templa, in je imel pri
tem delu s svojimi tovariši dobrega zaslužka. Demetrij in
njegovi tovariši so se tedaj razsrdili in so na glas vpili:
„Velika je Dijana Efežanska!" Vse mesto je bilo na nogah.
Hrup je slednjič utihnil, Pavel pa je vzel slovo od Efežanov
in je šel v Macedonijo in na Grško, kjer se je tri mesece
mudil v Korintu. Domov grede je prišel zopet v Troado.
V nedeljo so se sešli vsi verniki v neki hiši, da bi lomili
kruh, to je obhajali sveto daritev. Pavel jim je do polnoči
pridigoval. Na oknu pa je sedel nek mladenič Evtih. Ta
je zaspal in padel iz tretjega nadstropja na cesto ter se
ubil. Pavel ga je zopet oživil. Drugo jutro se je Pavel
vkrcal in prepeljal v Milet. Tu se je prelepo poslovil od
starešin cerkve Male Azije, rekoč: „Vi veste, od prvega
dne, ko sem prišel v Azijo, kako sem ves čas bil z vami,
kako nisem ničesar opustil, kar vam je v prid ter sem vas
očitno učil vere Gospoda našega Jezusa Kristusa. In glej,
sedaj grem v Jeruzalem, ne vedoč, kaj me v njem čaka,
razim, da mi sveti Duh priča, da me ječa in stiske čakajo.
Ali življenje mi ni drago, da le dokončam svoj tek in
službo, katero sem prejel od Gospoda Jezusa. Jaz vem, da

16

ne boste več videli mojega obličja. Zato vam pričujem
današnji dan, da sem čist krvi vseh, ker nisem se umaknil,
da vam ne bi bil oznanjeval vse volje božje. Pazite torej
nase in na vso čredo, v kateri vas je postavil sv. Duh, da
vodite cerkev božjo, katero je pridobil s svojo krvjo. Vem
tudi, da bodo po mojem odhodu prišli med vas grabljivi
volkovi, in izmed vas samih bodo vstajali možje, kateri
bodo napačno govorili. Zato pa čujte, spominjajoč se, da
tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati vsa¬
kega izmed vas. In sedaj vas, bratje, priporočam Bogu in
milosti njegovi. 11  In ko je to povedal, je pokleknil in molil
ž njimi vsemi. In velik jok je nastal med njimi. Objemali
so Pavla in ga poljubovali, žalostni najbolj zaradi tega, ker
je rekel, da ne bodo več videli njegovega obličja. Potem
je vstopil v ladjo in se je prepeljal v sveto deželo v mesto
Cezarejo. Tukaj se je mudil več dni v hiši diakona Filipa,
kamor je prišel tudi judovski prerok Agab. Ta vzame
Pavlov pas in si roke in noge zveže, rekoč: „Moža, kojega
je ta pas, bodo tako zvezali Judje v Jeruzalemu.“ Verni
so mu tedaj branili hoditi tja, a ker mu niso mogli zabra-
niti, so se vdali v božjo voljo. Precej prve dni bi bili razdra¬
ženi Judje Pavla v templu ubili, ko bi ga rimski vojaki ne
rešili. Tedaj se je več kakor štirideset Judov zarotilo, ne
jesti in ne piti, dokler ne umorijo Pavla. Zopet ga je
rešil rimski poveljnik Klavdij Lizija, ter ga je odposlal
deželnemu, poglavarju Feliksu v Cezarejo. Dve leti je bil
Pavel tukaj ujet, vendar so verniki smeli k njemu zahajati.
Celo Feliks in žena njegova, Družila, sta poklicala Pavla,
da bi ga slišala o Kristusovi veri govoriti. Ker je pa go¬
voril o pravičnosti in o čistosti in o prihodnji sodbi, se je
Feliks splašil in ga odpustil, češ, da ga v ugodnejšem času
zopet pokliče. Feliksov naslednik Porcij Fest je Pavla, ko
se je na cesarja skliceval, poslal v Rim cesarju. Vožnja
po morju je bila zelo neugodna. Zavozili so na skalnato
pobrežje otoka Malta, razbila se je ladja, a vsi so se rešili
na breg. Mokri in zmraženi so napravili ogenj. Tudi
Pavel je zagrabil kup hoste in jo je dejal na ogenj. V suh¬
ljadi pa je bil skrit gad, ki se mu je obesil na roko. Pavel
pa je kačo otresel v ogenj in nič hudega se mu ni pripetilo.
V spomladi leta 61. ali 62. je prišel v Rim.

Tukaj je Pavel, zastražen od rimskega vojaka, v svojem
stanovanju dve leti sprejemal vse, kateri so dohajali k
njemu, in jim je oznanjeval kraljestvo božje. Ob novem

17

letu (64) pa je bil zopet oproščen in je prišel do „zahodne
nieje“. ,,Zahodna meja“ je najbrže Hispanska dežela; iz
lista do Rimljanov je razvidno, da je bil sv. Pavel namenjen
potovati tja. Iz Hispanije se je apostol vrnil v Malo Azijo
in Macedonijo, a zopet ujet, je bil drugikrat v Rim pripeljan,
in pod cesarjem Neronom dne 27. junija 1. 67. obglavljen.
Apostol sam o sebi priča, da je oznanjeval Jezusa od Jeru¬
zalema noter do Ilirije, tedaj sem do našib pokrajin. Ali
je v Iliriji pridigoval, se ne da natanko določiti.

Sveti Peter.

Sv. Peter je takoj po vnebohodu Kristusovem nastopil
najvišjo oblast, katero mu je Jezus v svoji cerkvi izročil.
Najprej je priredil volitev, pri kateri se je namesto izdajalca
Juda izvolil Matija  za apostola. Na binkoštni praznik
je Peter prvi povzdignil svoj glas, in je oznanjeval besedo
božjo; prvi je storil čudež in je ozdravil hromega; prvi je
na zboru apostolov v Jeruzalemu nasvetoval, naj bi se ver¬
nikom iz poganov ne nalagalo breme judovske postave.
Peter je razširjal sv. evangelij po vseh pokrajinah svete
dežele in je povsod ustanavljal krščanske občine. Najime¬
nitnejšo cerkev pa je ustanovil v Antijoliiji, katero je tudi
kratko časa vladal kot škof. A zopet se je vrnil v sveto
deželo. Tukaj je Herod apostola Jakoba starejšega umoril,
in ker je vedel, da je Judom s tem ustregel, je tudi Petra
ujel ter zaprl v ječo. Sv. Luka nam stvar takole pripo¬
veduje: „Herod je Petra izročil štirim četvoricam vojakov,
naj ga varujejo, in hotel ga je po Veliki noči privesti pred
ljudstvo. Petra so torej sicer varovali v ječi, a cerkev je
neprenehoma molila zanj k Bogu. Ko ga je pa menil Herod
privesti, je spal Peter tisto noč med dvema vojakoma
vkovan v dvojne verige; a varihi pred vratmi so stražili
ječo. In glej, angel Gospodov pristopi, in svetloba se za¬
sveti v ječi; udaril je Petra v rebra, zbudil ga, govoreč:
Vzemi pas in obuj svoje črevlje in ogrni plašč in pojdi za
menoj. In šel je za njim, in ni vedel, da je res, kar se je
godilo po angelu, menil je, da vidi prikazen. Ko sta bila
mimo prve straže prišla in mimo druge, prideta do železnih
vrat, katera so držala v mesto, in ta se jima sama od sebe
odpro, ter prideta v neko ulico, in precej stopi angel od
njega. Ko se je Peter zavedel, dejal je: Sedaj vem res, da

Zgodovina sv. kat. cerkve. I. 2

18

je G-ospod svojega angela poslal in me je otel iz rok He¬
rodovih. In odšel je v drug kraj.“ Ravno v tem času,
kakor nas celo verjetna poročila zagotavljajo, je prišel Peter
za cesarja Klavdija (41—54) prvikrat v Rim in je tam,
kjer je bilo središče poganstva, postavil svojo apostolsko
stolico, iz katere je vladal vso Kristusovo cerkev. Tako je
Rim postal središče krščanstva, in nasledniki sv. Petra na
rimskem škofovskem stolu so bili poglavarji svete katoliške
cerkve. Vendar kakor povsod, je tudi tukaj v Rimu večina
Judov sv. evangelju nasprotovala. Cesar Klavdij prognal
je Jude iz Rima, ker Rimljani kristjanov od Judov niso
razločevali, imeli so kristjane le za judovsko stranko. Med
izgnanimi je bil tudi Peter, ki se je sedaj zopet vrnil v
Jeruzalem, kjer je nekoliko pozneje zboroval zbor apostolov.
Po opravljenem zborovanju je Peter obhodil in spreobrnil
še veliko sveta, a za gotovo le toliko vemo, da. je bil v
Antijohiji in v Korintu. Ko je pa vladal krvoločni cesar
Neron rimsko državo, pride Peter drugokrat v Rim. Hotel
je namreč sv. Peter v tem nevarnem času osebno pasti čredo,
v kateri ga je sv. Duh škofa postavil. Krvavo preganjanje
kristjanov se je začelo; Peter in Pavel sta bila ujeta. Pra¬
vijo, da je Peter nekoliko časa omahoval in menil pobegniti
ter si tako življenje oteti. Na poti ga je srečal Jezus s
križem na rami. Peter ga je vprašal: „Gospod, kam gre
tvoja pot?“ Jezus mu je odgovoril: „V Rim, da me zopet
križajo!“ Peter je razumel Gospodove besede, vrnil se je
in se vdal preganjalcem. 29. junija L 67. je umrl mučeniške
smrti. Na križ je bil obsojen, in kakor je iz ponižnosti
sam zahteval, je bil križan z glavo obrnjen navzdol.

Drugi sveti apostoli.

Apostolsko dejanje razlaga le delovanje svetih apo¬
stolov Petra in Pavla natančneje, delovanja večine drugih
apostolov pa niti ne omeni. Apostoli niso nikdar želeli, da
bi svet kdaj občudoval slavna njih dejanja, trudili so se
širiti sv. cerkev najdalje, in Jezusovo ime zanesti v svet.
Kar tedaj vemo o delovanju ostalih apostolov, je le malo
in še to legenda.

Jakob mlajši,  sorodnik Gospodov, je bil prvi škof
v Jeruzalemu. Bil je vsled svoje pravičnosti celo od Judov
visoko spoštovan. Vernim Judom je pisal apostolski svoj

19

list, v katerem jih opominja, da naj vero kažejo v dejanju,
ter jih zagotavlja, da je vera brez dobrih del mrtva. Na
povelje višjega duhovna je bil Jakob kot zaničevalec Moj¬
zesove postave kamenjan (63).

Apostol in evangelist Matevž  je sprva razlagal besedo
božjo doma Judom, a potem tudi drugim narodom v Arabiji.

Filip  je sklenil svoje življenje v mestu Hierapolji v
Frigiji, in je bil v Mali Aziji, kakor tudi njegove tri hčere,
katerih dve ste ostali devici, dolgo v blagem spominu.

O Tomažu  pravijo, da je v Mediji in Perziji, o
Jerneju,  da je v Indiji, in o Judu Tadeju,  da je pri
knezu Abgaru v Edesi učil. Simon  je neki v Egiptu in
v severni Afriki, a Matija  je deloval v Etijopiji. Andrej
je najprej oznanjeval Kristusa v Kapadociji in v Bitiniji,
pozneje se je prepeljal črez Črno morje v Ščitijo in od tam
je prišel v Abajo, kjer je v glavnem mestu Patri sv. vero
potrdil s smrtjo na križu. Poroča se, da so vsi apostoli,
razim sv. Janeza, umrli nmčeniške smrti. Evangelist Marko,
ki  je spočetka Pavla in Barnabo spremljal, in je kasneje
deloval v Rimu zraven Petra, je ustanovil krščansko občino
v Aleksandriji in je bil njen prvi škof.

Spominjajmo se še Marije,  prečiste Device, matere
Zveličarjeve. V ustnem izročilu nahajamo o nji dve prav¬
ljici: prva, ki pravi, da je leta 45. ali 47. v Jeruzalemu
umrla vpričo vseh apostolov; druga, ki trdi, da je Marija
apostola Janeza spremljala v Efez ter tam mirno umrla.

Judovska vojska in razdejanje Jeruzalema.

Rimski namestniki v Cezareji so Jude hudo stiskali.
Izvoljeno ljudstvo božje se je čutilo ponižano in potlačeno
ter mislilo na osveto. Lakomni rimski namestnik Cesij
Florus (64) je ljudstvo nesramno odiral, a prevzetni vojaki
njegovi so očitno zasramovali judovske verske in narodne
običaje, tako, da so Judje zgrabili za meč. V celi deželi
je bilo ljudstvo pokonci, povsod so se skušali z Rimljani,
dokler so do dobrega užugali in pogubili rimsko vojsko Gala
Cestija. Zmaga je Jude storila še srčnejše, in sklenili so,
popolnoma osvoboditi ljudstvo tujega jarma. Vendar se je
že bližal Judom strašni dan pravične sodbe, ker so bili
Prezrli dan milosti. Moralo se je izpolniti, kar je Sin božji
mestu Jeruzalemu prerokoval: ,.Prišli bodo nad te dnevi,

20

ko te bodo obdali sovražniki z nasipi in te bodo oblegali
in stiskali od vseh strani. Razbili bodo tebe in tvoje otroke
v tebi, in ne kamena na kamnu ne bodo pustili. “ Cesar
Neron je poslal poveljnika Vespazijana zoper Jude. Z veliko
vojsko je udaril v Galilejo in vzel je hitro močno trdnjavo
Jotopato. Štiridesettisoč Judov je bilo ubitih. Zmagonosni
rimski vojaki so koprneli, precej razdejati tudi Jeruzalem.
A razumni poveljnik je svoje vojake brzdal: čakal je ugod¬
nejšega časa. Previdno je rimska vojska napredovala in
počasi si je Vespazijan podjarmil celo deželo (68). A ravno
tedaj je dobil poročilo, da je proglašen za rimskega cesarja;
vrhovno poveljstvo v Judeji je zdaj izročil svojemu sinu Titu.

O Veliki noči (70) pripeljal je Tit svojo vojsko pred
Jeruzalem. Mesto samo je bilo razdvojeno. Trezni in pre¬
vidni ljudje so ubogali višjega duhovna Eleazarja; a prilo¬
mastil je Janez iz Gišala, ki je vodil nezvedeno, prenapeto,
pa za boj vneto mladino, in prisiljen ga je Eleazar moral
spustiti v Jeruzalem. Tudi roparski druhali nekega Simona,
ki se je klatila po deželi, so morali odpreti mestna vrata.
Sedaj je Tit mesto obsedel. Ker je bila ravno Velika noč,
je število ljudstva v Jeruzalemu narastlo veliko nad en
milijon. Le kristjani so bežali črez Jordan in so se rešili
v mesto Pelo, spominjajoč se Gospodovih besed: „Kadar
boste videli, da Jeruzalem oblega vojska, tedaj vedite, da
se je približalo razdejanje." Tit je imel osemdesettisoč
mož in med njimi mnogo vajenih, izkušenih in zanesljivih
častnikov. Koliko vojakov je štela judovska vojska, ni za¬
pisano; gotovo,pa je, da se je izredno dobro in hrabro
vojskovala. Precej, ko je Tit mesto ogledoval, bi bil kmalu
ujet; le hitri njegovi konj in hrabri spremljevalci so ga
oteli smrti.

Jeruzalem se je razširjal po štirih gričih, in mesto je
obdajalo trojno trdno zidovje. Rimljani so zid z velikan¬
skimi stroji na vso moč razbijali, a Judje so do smrti branili
vsak kamen; le po strašnem klanju so Rimljani vzeli pred¬
mestje. Sedaj je Jožef Flavij v imenu Tita Hebrejce večkrat
izlepa nagovarjal, naj se vdajo rimski sili; pa besede be¬
gunca Jožefa so Jude vselej razdražile, da so se zagnali iz
mesta in sovražniku povzročili veliko zgube. Tudi Tit sam
je večkrat govoril ter jim obljubil milost. A vsakokrat so
mu odgovorili: rajši smrt nego rimski jarem. Tedaj je Tit
v treh dneh dozidal zid, ki je celo mesto obkolil, da bi mesto
izstradal. Že so tudi v mestu nastale kužne bolezni, ker

21

so nepokopani mrliči okuževali zrak, in narastka je strašna
lakota. Sestradani ljudje iskali so po hišah kruha. Ako
so kje našli kaj živeža, so ljudi pretepali, ker so jim bili
živež zakrivali; kjer pa niso našli nič, so ljudi do krvavega
trpinčili, češ, da so hrano poskrili. Nekega dne je zadela
takšna druhal na odlično gospo, ki je lastno dete zaklala
in spekla. Voljno jim je podala, kar ji je še deteta ostalo,
rekoč: „Moj otrok je, snejte, tudi jaz sem jedla.“ Strašni
dogodek se je precej razglasil po vsem mestu, pa tudi v
rimskem taboru. Nekateri Judje so zbežali iz mesta, da bi
ušli tolikim nadlogam; a v rimskem taboru so našli strašno
smrt. Tam je stalo križev brez števila, na katerih so viseli
ujeti Judje in trpeli strašne muke. Po osemsto jih je Tit
na dan velel na križ prihiti. Rimljanom je zmanjkalo pro¬
stora, kjer hi križe stavili, in lesa, da hi begune križali.

Neko noč so judovske straže utrujene zaspale. Rim¬
ljani so tedaj vdrli v mesto in po krvavi bitki zasedli
spodnje mesto na Akrskem griču.

Judje pa so trdno mislili, da so nepremagljivi, dokler
tempel božji stoji, a tempel si bode Bog sam pred sovraž¬
niki hranil. Po neprestanih napadih so se splazili Rimljani
tudi na okrožno zidovje templa. Tit je želel ohraniti tempel,
čudež lepote in bogastva, pa se mu ni posrečilo. Razdražen
rimski vojak je zgrabil goreč ogor, zlezel je tovarišu na
rame, ter vrgel ogenj skoz okno v tempel, ki je bil ves
natlačen ljudstva. Tit bi si bil rad notranjo lepoto in
krasoto templa ogledal, pa ni mogel več vstopiti, ker je že
vse gorelo.

Zdaj se je krvava borba kmalu končala. Judje so se
poskrili po podzemeljskih vodotokih in studencih in po za¬
prtih hramih. Kar so jih Rimljani našli na ulici, so jih
Pobili, kar je bilo skritih, so našli smrt pod razvalinami.
Na jeruzalemskih stolpih je vihrala rimska zastava. Po¬
veljnika Janez in Simon sta izstradana prilezla iz pod¬
zemeljske jame, ter sta se vdala Rimljanom. Hranili so
nju za Titov slavnostni vhod v Rimu. Tako so tudi naj¬
lepši in najimenitnejši mladeniči bili odbrani za slavnostni
sprevod. Druga nad sedemnajst let stara mladina je morala
v egiptovske rudokope, kar jih je bilo še mlajših, so jih
Prodali v sužnost. Kar so si Judje prosili: »Njegova kri
uaj pride nad nas in naše otroke," se jim je hitro, a
strašno izpolnilo. Razkropili so se Judje odslej po celem
svetu.

22

Judovska vera je bila le priprava na Kristusovo vero,
in ko je Kristus prišel na svet, je obledela Mojzesova po¬
stava, kakor obledi luna pred solncem, ali kakor beži senca
pred lučjo. Pa dokler je še stal Jeruzalem in dokler je
še stal judovski tempel, so se krščeni Judje pred drugimi
kristjani s svojo postavo hoteli nekoliko ponašati, in zmeraj
je bila nevarnost, da se judovski nauki krščanskim prime¬
šajo. Tako je judovska postava zadrževala hitri in mirni
razvoj evangelija, in šele zdaj, ko je bil tempel, središče
judovskega bogočastja, razrušen in Jeruzalem razdejan, se
je cerkev Kristusova prosteje širila.

Sv. Janez evangelist.

Kakor drugi apostoli, je tudi sv. Janez sprva deloval
v Jeruzalemu in v sveti deželi sploh, posebno pa v Sama¬
riji. Apostolsko dejanje ne pove več o njem. Ustno iz¬
ročilo pa ve, da je pozneje zapustil Jeruzalem, ter se podal
v Efez, kjer je nadaljeval delovanje sv. Pavla. Slednjič je
prišel v Rim, kjer je bil za cesarja Domicijana vržen v
kotel vrelega olja, iz katerega je pa izstopil nepoškodovan.
Potem je bil prognan na otok Patmos.

Sv. Janeza zovemo učenca ljubezni,  ker ga je
Jezus bolj ljubil kakor druge apostole, in ker je neki naj-
raji govoril o ljubezni. Ko mu njegova velika starost ni
več dovolila niti hoditi, niti dolgo govoriti, so ga kristjani
v cerkev nosili, kjer jim je zmeraj le pridigoval: „Otročiči,
ljubite se med seboj.“ Učenci so ga vprašali, zakaj jih
zmeraj le eno uči? On pa jim je odgovoril: »Gospodova
zapoved je, in kdor jo spolnuje, zadostuje." Duha ljubezni
so se pri njem navzeli tudi njegovi učenci: sv. Ignacij, škof
v Antijobiji, sv. Polikarp, škof v Smirni, in škof Papija.
Klemen aleksandrijski pripoveduje lep zgled apostolske go¬
rečnosti sv. Janeza. V nekem mestu blizu Efeza izročil je
škofu nadepolnega, a še nekrščenega mladeniča, rekoč: ,.Mla¬
deniča ti izročim v varstvo vpričo Jezusa in krščanske
občine." Škof je mladeniča vzgojeval z očetovsko ljubeznijo,
a mladenič je zašel v slabe tovarišije, spridil se ter zabredel
v največje pregrehe. Končno je postal tat in ropar in
celo poglavar tolovajev. Pri neki priložnosti je sv. Janez
terjal od škofa izročenega mu mladeniča. Škof je globoko
vzdihnil in pravil, da je mladenič umrl. Janez vpraša:

,,Kakšne smrti ?“ „Umrl je duševno, postal je ropar, tolovaj.“
Sv. Janez je zdaj šel roparja iskat. Ko ga je ropar ugledal,
zbežal je pred njim. Janez pa ga ljubeznivo kliče: „Sin,
zakaj bežiš pred svojim očetom? Usmili se me, moj sin,
ker zate bom moral Jezusu odgovarjati! 4 ' Mladenič je zdaj
obstal, vrgel orožje od sebe, se skesal, prosil ponižno od¬
puščen j a in se popolnoma spreobrnil. Še neka povest se
pripoveduje o sv. Janezu: Starčka so telesne moči zapuščale,
in ni mogel več opravljati svoje službe. Zaradi tega je
pogostoma sedel pred svojo hišo, da se je na pomladanskem
solncu grel in krepčal. Nekega dne gre lovec mimo njega
in se čudi častitemu starčku, ki je ptico golobico gladil in
božal. Ko svetnik to zapazi, vpraša lovca: „Kaj nosiš v
svoji roki?" „Lok nosim." „A zakaj ga nimaš napetega?"
„Ker bi se struna pretegnila," pravi lovec. „Dobro,“ od¬
govori nato sv. Janez, „zato pa se tudi nikar ne čudi, ako
jaz svojemu duhu dajam malo počitka, da ga zopet za delo
okrepčani."

Apostol Janez je spisal sv. evangelij  zoper krivo¬
verce Ebijonite, ki so tajili, da bi Kristus bil Bog. V pre¬
gnanstvu na otoku Patmu pa je spisal ,,skrivno razodetje",
v katerem popisuje po prikaznih, koje je v duhu videl, pri¬
hodnjo razširjanje sv. cerkve, njeno trpljenje in preganjanje
zlasti v prvih časih krščanstva, njeno bodočo zmago nad
vsemi sovražniki, njeno gospodovanje na zemlji, in poslednjič
njeni prestop v večno kraljestvo nebeško ob drugem Kri¬
stusovem prihodu. Umrl je v visoki starosti okoli 1. 100.

Cerkev se bori s poganstvom.

Krvavo preganjanje (od Nerona do Decija 251).

Poganstvo se je z vso silo ustavljalo razvoju krščanske
vere. Sv. cerkev se je namreč silno naglo širila po rimski
državi. Pogani so tedaj segli po meču, da si ohranijo svojo
vero. A poganski meč se jim je skrhal na skali, na katero
je Jezus postavil svojo cerkev. Sv. Avguštin pravi, da ona
žena, pijana od krvi svetnikov in od krvi mučencev Jezu¬
sovih, o kateri govori sv. Janez v skrivnem razodetju,
pomeni rimsko državo, napojeno s krvjo prvih kristjanov;
a zver, rdeča kakor škrlat, na kateri žena stoji in ki ima
deset rogov, da pomeni deset velikih preganjanj cerkve božje.

24

Neron.

Prvi je preganjal kristjane kruti in nesramni rimski
cesar Neron  (55 — 68). Cesar bi bil rad videl goreti veliko
mesto. Zapovedal je tedaj rimsko mesto zažgati in sam je
iz okna svoje kraljevske palače gledal požar, ter je, kakor
gledališčni godec preoblečen, pel o požaru mesta Troje, in
je zraven sviral na harfo. Vsled tolike propalosti je
rimsko ljudstvo cesarja sovražilo in zaničevalo. Da bi tedaj
Neron opravičil samega sebe, je kristjane obdolžil požara
in tako srd ljudstva navalil nanje. Ujeli so neznano mno¬
žino kristjanov in grozovito jih umorili. V živalske kože
so jih vsili ter psom metali, na križ so jih pribijali in v
reki Tiberi utapljali. Včasih so jih s smolo povlekli in jih
po noči po mestnih ulicah in cesarskih vrtih namesto sve-
tilnic užigali. Cesar sam je v ta namen svoje vrte odprl
in se radoval nad takimi prizori. Ljudstvo pa je že pomi¬
lovalo uboge kristjane, ker niso bili, kakor Tacit pravi,
zavoljo občnega blagra kaznovani, marveč divjosti cesarjevi
darovani. Za cesarja Nerona sta trpela prvaka apostolov
Peter in Pavel.

Vespazijan  in njegov sin in naslednik Tit kristjanov
nista preganjala. Tit je bil sploh blagega značaja, da so
ga imenovali „ljubezen in slast -1  človeškega rodu. Nikogar
ni preganjal, češ, da bi raje komu življenje dal nego vzel;
nikomur ni odrekel prošnje, ker se ne spodobi, da bi kdo
žalosten od vladarja odšel. Ko se je nekega dne pri obedu
spomnil, da še tisti dan ni nič dobrega storil, je vzkliknil:
Prijatelji, dan sem izgubil!

Domicijan.

Domicijan  (81—96), mlajši Titov brat, ki si je
prisvojil ime „Boga in Gospoda", je šele v predzadnjem
letu svojega vladanja začel preganjati kristjane. Flavij
Klemen, oženjen s cesarjevo sestro Domicilo, je bil, ker je
tajil poganske bogove, obsojen; Domicilo je prognal cesar
na otok Pandatarijo in neko drugo sorodnico na otok Pancijo.
Zgodovinarji pravijo, da je še veliko drugih ravno iz tistega
vzroka bilo pomorjenih, ali so jim vsaj uplenili njih premo¬
ženje. Sploh so cesarji in velikaši kristjane preganjali
tudi iz tega namena, da se bogate z uplenjenim premoženjem
kristjanov.

25

Domicijan je tudi skrbno poizvedoval po potomcih
Davidovega rodu, ker so neverni Judje iz tega rodu še
zmirom pričakovali mogočnega Mesija, ki jim bo odvzel
jarem rimske države. Pripeljali so mu v Rim dva vnuka
apostola Tadeja. Cesar sam jih je zaslišal ter zvedel, da
sta iz Davidovega rodu, da posedata njivo in da si s trdim
delom služita kruh. Cesar je videl njune žulje in ju je
odpustil, ker se mu preprosta moža nista zdela nikakor ne¬
varna.

Tr a j a n.

Cesar  Trajan  (98—117) je izdal postavo, po kateri
so bila tajna društva prepovedana. To postavo so na kri¬
stjane obračali, ki so na skrivnem obhajali službo božjo.
Neka že stara rimska postava pa je branila, katerega si
bodi boga sprejeti, ki ga senat še ni odobril; tudi po tej
postavi so bili kristjani krivi. Prvo odločno kazensko po¬
stavo zoper kristjane pa je povzročil Plinij, cesarski na¬
mestnik v Bitiniji. Plinij je imel mnogo sodnijskih obravnav
zoper kristjane, pa ni imel prave in določne postave, po
kateri bi jih sodil. Pismeno se je tedaj obrnil do cesarja,
naj bi mu naročil, kako se ima do kristjanov vesti, da ravna
postavno. Plinij je pisal: „Gospod, vajen sem, se v vseh
dvomljivih rečeh nate obračati. Kdo bi tudi zamogel mene
nevednega bolj poučiti? Pri razpravah zoper kristjane še
nikdar nisem bil, tedaj tudi ne vem, kako bi jih kaznoval
in kaj bi naj obravnave obsegale? V zadregi sem bil, ali
bi se bilo ozirati na starost? Ali bi razločeval med žen¬
skami in moškimi? Ali bi skesanim odpustil? Ali je že
ime kazni vredno, ali le zločinstva, ki se s tem imenom
družijo? Do sedaj sem z zatoženimi kristjani tako-le ravnal:
Vprašal sem jih, ali so kristjani? Kateri so se spoznali
kristjane in so stanovitni ostali, sem jih obsodil k smrti.
Zdelo se mi je namreč, da naj verjamejo, kar že hočejo, da
se taka trdovratnost in trmoglavost itak kaznovati mora.
Rimske meščane pa, ki so take vere, sem v Rim odposlal.
One pa, kateri so bogove molili, in kateri so tvoji podobi
darovali dišavo in vino in zasramovali kristjane, sem menil,
da jih moram izpustiti. Zopet drugi med ovajenimi so pri¬
znali, da so kristjani, pa precej so zopet tajili in rekli, da
so kedaj bili, a sedaj niso. Zagotavljajo me, da obstoji vsa
njih krivda in zmota v tem, da se določene dni pred solu-

26

cem zbirajo in Bogu Kristusu na čast prepevajo svete pesmi,
da se tudi slovesno zavežejo, ne krasti, ne ropati, ne lomiti
zakona, ostati mož-beseda in ničesar izročenega ne zatajiti.
Potem se razidejo, a zopet se snidejo k skupni večerji, ka¬
tere pa se sedaj ne udeležujejo več, kar sem skrivna društva
prepovedal. Predno kaj odločim, se tedaj k tebi zatečem,
zdi se mi vredno, da se reč dobro premisli, zlasti zaradi
števila zatoženih. Vsake starosti namreč in vsakega stanu
in obojega spola jih je mnogo ovajenih. Ne le mesta, tudi
vasi in deželo je ta prazna vera okužila; vendar menim,
da je še mogoče upreti se jej in jo zatreti."

Na ta list je Trajan odgovoril: „Pri obravnavah z
o vaj enimi kristjani si pravo pot zadel. Tukaj se namreč
ne morejo staviti splošna načela, ki bi veljala za vsak
slučaj; zasledovati jih ni treba; ovajeni pa in obsojeni se
morajo kaznovati. Kdor tedaj trdi, da ni kristjan, in de¬
jansko našim bogovom služi ter se nanje sklicuje, naj se
oprosti. Zatožb pa, ki niso podpisane, se naj ne sprejema,
ker to bi bil nevaren zgled in mišljenju naših časov na¬
sprotno." Kako krivična in polovična je ta kazenska postava
zoper kristjane, vsak lahko sprevidi. Ako so kristjani zlobni
ljudje, jih je treba poiskati in kaznovati, ako pa niso krivi,
zakaj so kaznovani?

Pravega krščanskega junaka se je v tem preganjanju
pokazal sv. Ignacij,  antijohijski škof. Trajan si je pod¬
jarmil sovražne Parte. Prišedši v Antijohijo, je poklical
Ignacija, ki je bil za Petrom in Evodijem tretji škof an¬
tijohijski, pred svoj sodni stol. „Kdo si, hudobni duh," je
Trajan zagrmel nad njim, „ki moje zapovedi preziraš in
še druge v nesrečo tiraš?" Mirno je odgovoril Ignacij:
„Nikdo ne imenuje onega, ki nosi Boga v svojem srcu,
hudobnega duha." Cesar vpraša: „Kdo pa nosi Boga v
svojem srcu?" Ignacij pravi: „Oni, kateri ima Kristusa v
svojih prsih!" „Meniš li,“ pravi Trajan, „da mi ne nosimo
svojih bogov, ki so nam pomočniki zoper sovražnike, v
svojih mislih?" „Krivo je," nasprotuje mu Ignacij, „da hu¬
dobne duhove imenuješ bogove. Le eden Bog je, ki je
ustvaril nebo in zemljo in morje z vsem, kar je v njem; in
eden je Kristus, edinorojeni Sin božji." ,,Misliš na onega,"
ga vpraša cesar, „ki je za Poncija Pilata bil križan?" „Na
onega mislim in v njegovo kraljestvo želim priti," odgovori
Ignacij. Tedaj ga je Trajan obsodil in rekel: „Velim Igna¬
cija, ki pravi, da v svojem srcu nosi križanega, odvesti

27

zvezanega v Rim, naj se na veselje ljudstva vrže divjim
zverinam. 11  Zaslišavši sodbo, je sv. Ignacij vesel vzkliknil:
,,Hvala ti, o Gospod, da si me počastil, da smem s tvojim
apostolom Pavlom nositi železne vezi.“ Svojo žalujočo občino
je izročil pastirju Jezusu ter se napotil v Rim. Ves pot
do Rima je sv. Ignacija stražilo deset vojakov, ki so ga
neizrečeno trpinčili. Služabnik božji sam piše Rimljanom:
„Od Sirije do Rima se vojskujem z divjimi zverinami na
morju in na suhem, po dnevu in po noči, uklenjen na deset
levov, t. j. vojakov, ki so moji stražniki, kateri so tem div-
jejši, čim več jim dobrega storiš. 11  Na tem križevem potu
ga je pa tudi marsikaj razveseljevalo. V Smirni, kjer je
ladja prvokrat obstala, je videl svojega prijatelja Polikarpa,
in bližnje občine iz krščanske okolice so pozdravile mučenca
po svojih škofih in duhovnikih. Niso ga pomilovali, marveč
eastitali so mu k slavni mučeniški kroni in zavidali so mu
lepi mučeniški venec. On pa se ni zanašal na svoje moči,
temveč na pomoč Jezusovo, ter je vernike prosil, naj ž njim
molijo za milost stanovitnosti do konca, da bi postal pravi
mučenik Kristusov. V posebnih listih se je pozneje zahvalil
občinam za njihovo ljubezen in tolažbo ter jih opominjal k
pravičnosti. Posebno se v listu do Rimljanov vidi, kako je
bil Ignacij sama ljubezen in pravi učenec sv. Janeza, ljub¬
ljenca Jezusovega. Zvedel je, da ga hočejo verniki v Rimu
osvoboditi. Boječ se, da bi mu bratovska ljubezen ne branila
k Jezusu, jim piše: „Molčite o meni, da postanem božji;
več ne terjam od vas, kakor da bodem Bogu darovan, dokler
je oltar pripravljen. Rotim vas, da mi ne skazujete nepri-
lične dobrote; naj bom hrana divjih zverin, po katerih
pridem k Bogu. Božje žito sem, naj me zobje divjih zverin
zmeljejo in zdrobe, da bom čist kruh Kristusov. Želim, da
bi zveri že prežale name, ne da bi se me ustrašile, in
kakor nekaterih, ne dotaknile. Jaz jih bom božal, da me
hitro požro, in ako me nočejo pograbiti, bom jih jaz silil.
Odpustite mi, bratje, jaz vem, kaj mi to hasne. 11  Dne
20. grudna 107 so prišli v Rim. Ignacija so dali kar v
amfiteater. Ko zasliši rjovenje levov, zakliče: „Ali slišite
trobento mojega kralja, ki me kliče na boj in na zmago? 11
Hipoma planeta dva leva nanj ter ga raztrgata. Kristjani
so mučenikove ostanke lepo pobrali in nesli s seboj v An-
tijohijo. To je najstarejši zgled češčenja svetih relikvij.

Ker je cesar postopal s kristjani tako kruto, se ve,
da jim tudi cesarjevi namestniki po deželah niso prizanašali.

28

V Jeruzalemu je trpel škof Simeon,  brat in naslednik
sv. apostola Jakoba. Stodvajsetletni starček je bil več dni
zaporedoma tako mučen, da so se celo Rimljani njegovi
srčnosti čudili, in naposled je bil, kakor njegov Gospod, na
križ pribit. V Italiji je umrla mučeniške smrti devica
D o m i t i 1 a.

Cesar  Hadrijan  (117—138) kristjanov nikakor ni
sovražil. A pogansko ljudstvo je bilo na kristjane že tako
naščuvano, da so sodniki prisiljeni obsojevali kristjane, ker
vsega, kar je rimsko državo zadelo hudega, so dolžili kri¬
stjane. Tertulijan piše: „Ako Tiber naraste nad rimsko
zidovje, ako v Egiptu Nil ne izstopi na polja, ako se zemlja
trese, ako je suša, lakota, kuga, takoj kristjane mečete
levom.“ Tako postopanje se je studilo poštenemu Granijanu,
cesarskemu namestniku v Aziji, ki je o tej stvari cesarju
poročal. Njegov naslednik Fundan je dobil ukaz, da se
smejo kaznovati le oni kristjani, katerim se zločinstva do¬
kažejo. Kdor pa kristjane po krivem toži, naj se ostro
kaznuje. Ko je bil cesar pozneje v Atenah, sta mu škof
Kvadrat in modrijan Aristid izročila pisma, v katerih sta
kristjane zagovarjala, in tako je bil cesar kristjanom še
bolj naklonjen. Pozneje pa je začel kristjane sovražiti in
preganjati. Dal je mater Simforozo nepopisno trpinčiti in
potem v reki potopiti, njenih sedem sinov pa je velel na
kolo vplesti.

Že za cesarja Trajana so se Judje v Egiptu in na
Kirenskem uprli zoper Grke in Rimljane ter so ž njimi
ravnali baje nečloveško in grozovitim. Metali so jih iz¬
stradanim zverem, žagali so jih, in Kasij pravi, da so jedli
njih meso, ž njihovo krvjo se polivali, celo ž njihovimi ko¬
žami se oblačili. Samo na Kirenskem je nad dvestotisoč
poganov bilo pobitih. V Palestini so se Judje šele 1. 131.
spuntali, ko je Hadrijan prepovedal obrezovanje in judovsko
svetišče s tem oskrunil, da je na mestu svetišča sezidal
tempel bogu Jupitru. Ljudstvo je slepil novi Mesija, ki se
je imenoval Barkohba, to je „sin zvezde", ker je nase obračal
besede preroka: „Zvezda bode izhajala iz Jakoba."
Pravega Zveličarja so bili Judje zavrgli, sedaj so se pa
lovili za senco in „sina zvezde" imeli za Zveličarja! Vse
ljudstvo je zgrabilo za orožje. Rimski poveljnik Julij Sever
je šele v tretjem letu zadušil punt. Vzel je petdeset trdnjav,
razdejal do tisoč večjih sel, in v neštevilnih bitkah je šest-
stotisoč Judov pobil. Število onih pa, ki so poginili za

29

lakoto, za kugo in v ognju in ki so bili v sužnost prodani,
je nepoznano. Na jeruzalemskih razvalinah je sezidal cesar
mesto „Elijo Kapitolino", v katero Judje niso smeli priti.
Tako so Judje izgubili obljubljeno  deželo, ker so že
davno_ poprej tudi nehali biti izvoljeno  ljudstvo.

Še bolj, kakor Hadrijan, je bil njegov naslednik An-
tonin  Pij  (138 — 161) prijazen kristjanom. To pričajo
najbolj pisma do nekaterih grških mest, v katerih kristjane
celo zagovarja. Cesar tedaj ni bil kriv, da se je v Mali
Aziji prelivala kri kristjanov, ki jih je divje pogansko
ljudstvo dolžilo, da so vzrok potresov, požarov in vseh ne¬
zgod in ujem.

Mučenik sv. Justin  je pri cesarju pisni eno zagovarjal
kristjane. Bil je sin poganskih staršev. Že kot mladenič
je bil silno ukaželjen, prečita! je vse slovite modrijane,
pridno je obiskoval različne šole. A ves nauk ni zadovoljil
mladega srca, ker mu ni pokazal pravega Boga, ki edino
zamore človeško srce utešiti. Kar pa sam ni mogel najti,
mu je pokazal nek starček. Nekoč se je Justin ves za¬
mišljen sprehajal kraj morja; tu ga sreča starček resnob¬
nega a vendar prijaznega lica, ki mu je priporočal bukve
prerokov, v njih da bode našel resnico. Tako se je Justin
pokristjanil. Tujega starčka Justin pred in pozneje več
videl ni. Morebiti je angel božji oblekel človeško podobo,
da privede mladeniča do resnice. Justin je kristjane pis¬
meno zagovarjal pri cesarju. V pismu je zavračal laži,
kakor bi bili kristjani brezbožni, nečistosti vdani in
državi nevarni ljudje.  „Sicer,“ pravi Justin, iz¬
mišljenih in napravljenih bogov ne molimo, a molimo Očeta
pravice in resnice, stvarnika vseh stvari, Sina  njegovega
in sv. Duha.  Tudi so med nami osebe obojega spola, ki
so šestdeset in sedemdeset let stare, ki so nedolžne ostale,
in ponosno pravim, da iz vsakega stanu takih poznam. Kaj
še bi le rekel o neštevilni množici tistih, ki so bili prej
vaši, zdaj pa so naši, in so se nečistosti popolnoma odpo¬
vedali ! Tudi pošteni državljani smo, ter se trudimo, da
prvi plačujemo davke." Justinova beseda je cesarja Anto-
nina do dobrega sprijaznila s kristjani.

Mark Avrelij,

Za Antoninom je vladal Mark Avrelij,  posinovlje-
nec njegov (161 — 180). Bil je modrijan stojik.  Le-ti

30

stojiki so učili, da je vrhunec človeške modrosti, ne veseliti
se sreče, ne žalovati v nezgodi, kajti sreča ni nič in ne¬
sreča tudi nič. Človek bi mislil, da hi se morali ti modri¬
jani čutiti kristjanom nekoliko sorodne, a nikakor! Sovražili
so kristjane in jim očitali, da so državi in domači veri
nevarni. Cesar je zapovedal kristjane zasledovati in jih
tožiti, da so brezverni, da jedo človeško meso in da pre-
šestujejo v rodu. Kristjane so najprej strašno trpinčili in
mučili, da bi zatajili Boga in sv. vero, in če so ostali sta¬
novitni, so bili slednjič v smrt obsojeni. Cesarski namestniki
so poželeli po premoženju kristjanov, in nastalo je krvavo
preganjanje po vsi rimski državi. Sardski škof Melito se je
pri cesarju pritožil in tudi Justin je kristjane drugič zago¬
varjal, a brez uspeha. Največ so kristjani trpeli v Rimu,
v Mali Aziji in v Galiji.

V Rimu je neustrašljivi zagovornik kristjanov, sv.
Justin,  prvi storil smrt. Sodnika, ki ga je vprašal, ali
misli, da bode v nebesa prišel, je krepko zavrnil, rekoč:
„Tega ne mislim samo, to gotovo vem“; in prepevaje božjo
slavo, je dal svojo glavo. Takrat je trpela tudi Felicitas
in njeni sedmeri sinovi. Aleksander, ki je bil še otrok, je
rekel sodniku: „Hlapec sem Kristusov, njega imam v ustili,
njega nosim v srcu, njega neprenehoma molim. Mlada
moja leta imajo modrost sive starosti, ako edinega Boga
častim.“ Natanka poročila imamo o smrti smirnskega škofa
Polikarpa.  Ker sovražnik ni mogel razkropiti in pokon¬
čati ovac, dokler je živel pastir, je poslal pastirja v smrt.
Na prošnjo vernikov se je Polikarp skril v nekem selu. Tu
se je z gorečo molitvijo pripravljal na boj in zmago. V
spanju se mu je zdelo, kakor da bi mu zglavnik gorel, in
precej je prerokoval, da bode živ sežgan. Od nekega fanta,
ki. so ga mučili na natezalnici, so zvedeli skrivališče sv. škofa.
Pozno zvečer so ga zgrabili; bil bi se jim še lahko ognil,
pa ni hotel. Pogostil je svoje sovražnike in jih je le še
prosil, da ga pustijo celo uro moliti. Molil je celi dve uri
in neprenehoma govoril, tako da so se biriči čudili, in je
bilo nekaterim žal, da so šli starčka lovit. Ko je dotekel
čas molitve, so ga odvedli v mesto in v amfiteater. Ko je
brez strahu stopil v areno, zaslišal je glas iz nebes: ,,Močen
bodi in ohrabri se, Polikarp!“ Kdo je govoril, nikdo ni
vedel, pa glas so kristjani slišali. Cesarski namestnik se
je dolgo trudil pregovoriti Polikarpa, naj priseže pri sreči
cesarja in naj Kristusa prekolne. Tedaj povzdigne škof

31

svoj glas in navdušeno odgovori: „Sestinosemdeset let že
Kristusu služim in nikoli mi nič žalega storil ni; kako bi
zamogel preklinjati svojega kralja, ki me je odrešil. Zastonj
mi groziš z ognjem, ki le malo časa gori, potem pa ugasne;
pa ognja ne poznaš, ki večno gori.“ Potem je bil Polikarp
na grmado obsojen. Zgibalo se je sto in sto rok; nanosili
so iz hiš potrebnih drv. Pogumno stopi škof na grmado.
Hočejo ga pribiti na kol, a brani se, rekoč, da mu bode
Bog dal mirno ostati na grmadi. Le roke so mu na hrbet
zvezali, in tako je bil pripravljen Bogu prijeten dar. Še
enkrat povzdigne častitljivi starček svoje oči v nebesa in
moli na glas:- „Gospod, vsemogočni Bog, Oče ljubljenega in
blaženega Sinu Jezusa Kristusa, hvalim te, ker mi ta dan
in to uro milostljivo dovoliš piti iz kupe Kristusove.“ Pri¬
žgali so grmado, da je s plamenom gorela. In glej, čudo!
Plamen se sv. mučenca ne dotakne, marveč se nad njega
vzpenja, podoben ognjenemu oboku ali po vetru napetemu
jadru. Sredi ognja stoječi Polikarp je bil podoben kruhu,
ki se peče, ali zlatu in srebru, ki se v peči' čisti. Okrog
in okrog se širi prijeten duh, kakor bi gorele same dišave.
Tolik čudež je celo pogane omamil in splašil. Sodnik zapove
biriču, Polikarpa prebosti z mečem. Iz smrtne rane je
priteklo tako obilno krvi, da je ves ogenj pogasila. Mrtvega
trupla nespametni pogani niso pustili kristjanom, češ, da bi
kristjani Križanega popustili ter začeli častiti Polikarpa.
Le večje kosti so kristjani pobrali in hranili na častnem
kraju, kjer so obhajali obletnice, in kjer so se spominjali
sv. mučenika ter se po njegovem zgledu utrjevali v sv. veri.
Tako slavno je končal svoj tek poslednji učenec apostolov
(166). Kristjani so, ponosni na svojega sv. škofa, natanko
popisali njegovo smrt in jo razglasili vsem krščanskim
občinam po okrožnem listu.

Leta 174. se je cesar Mark Avrelij moral vojskovati
s sovražnimi Markomani in Kvadi, a v vojski nikakor ni
bil srečen. Sovražniki so ga od vseh strani obkolili in
potisnili v pusto Balkansko gorovje, kjer ni bilo vode. Gotov
pogin je pretil cesarjevi vojski. Med polki je bil eden, v
katerem je bilo vse moštvo krščansko. V tej skrajni sili
so ti kristjani začeli moliti svojega Boga. In čudo! Nebo
se je zakrilo s črnimi oblaki, vsul se je močen dež. Čudom
so se čudili Rimljani, veseli so jemali čelade raz glav in
jih polnili z deževnico in pili. Po sovražniku pa je udrihala
toča, blisk jih je pobijal in tresk strašil. Rimljani so se

32

tedaj ohrabrili ter planili na nasprotnika in ga popolnoma
zmagali. Krščanski polk je odslej dobil ime „legio fulmi-
natrix“, „bliskovi polk“. Očividna božja pomoč, ki so jo
sprosili krščanski vojaki, je cesarja s kristjani nekoliko
sprijaznila; a dolgo ta prijaznost ni trajala, ker je cesar
zadnja leta svojega vladanja grozneje kakor kdaj kristjane
preganjal.

G-alija je takrat poslala celo vrsto mučenikov v nebesa.
Najbolj slovijo devetdesetletni škof F o t i n, mlada sužnja
Blandina  in petnajstletni mladenič Pontik.  Fotina je
divje ljudstvo bilo s pestmi, suvalo z nogami in le malo
živega so vrgli v ječo, kjer je za dva dni umrl. Blandina,
mlada kakor jutranja rosa, je bila tako nežnega telesa, da
se je njena gospa bala, bode-li prestala strahovite muke?
Od ranega jutra do poznega večera so jo trpinčili, a vendar
je bila veselega lica, Na kol so jo privezali in jej roke
razpeli, a Blandina se je radovala, da posnema svojega
ženina Jezusa. Dejali so jo v ječo, da jo ohranijo za novo
mučenje. Blandina in mladenič Pontik sta morala več dni
gledati vse grozovitosti, katere so počenjali z drugimi
kristjani, a nista se ustrašila in nista zgubila poguma. S
sladkimi besedami nebeške tolažbe je Blandina Pontika
izpodbujala, dokler ni izdihnil junaške svoje duše. Naposled
so sv. devico povezali v mrežo ter jo nastavili divjemu biku,
ki jo je premetaval po tleh in teptal. A šele oster meč
končal je njeno življenje. Tako je hitela junakinja po pal¬
movo vejico k svojemu ženinu Jezusu, ki jo je vabil, rekoč:
„Pridi, prijateljica moja, krasna moja, pridi, bodeš venčana.“

Za Markom Avrelijem je vladal njegov sin Komod
(180 — 192), ki je bil po vsem drug človek, nego njegov
oče. Ne da bi mu bilo kaj mar za modrovanje, marveč raji
je lovil divje zverine in se boril z gladijatorji. Zoper
kristjane ni izdal novih naročil, akoravno jih je bilo neko¬
liko že na cesarskem dvoru. Celo Marcija, cesarjeva žena
je bila baje kristjana, ali vsaj kristjanom prijazna. Vendar
so nekateri cesarski namestniki kristjane po prejšnjih po¬
stavah obsojali, in prav v Rimu je moral trpeti Apolonij
za Jezusovo vero.

Septimij Sever.

Po Komodu si je cesarsko čast prilastil Septimij
Sever  (193—211), ki je bil rodom Afrikanec. Sprva je

33

še prizanašal kristjanom, ker ga je krščanski suženj Prokul
čudežno ozdravil neke bolezni. A cesarjevo mišljenje se je
popolnoma sprevrglo. Leta 202. je Sever ostro prepovedal,
da nihče ne sme prestopiti h krščanski veri. Precej se je
po vsem cesarstvu vnelo tako grozovito preganjanje, da so
verniki že mislili, časi antikrista so prišli. V Kartagu so
privedli dvanajst kristjanov pred sodnika, med njimi tudi
tri žene. Prokonzul jim je ponujal milost, ako zataje vero
in počaste bogove. Pa eden dvanajsterih, Separat po imenu,
.jih je pogumno zagovarjal ter je rekel, da se nikogar in
ničesar ne bojijo, kakor Boga samega, ki v nebesih kraljuje,
in da za ves svet ne odstopijo od. vere Gospoda Jezusa
Kristusa. Sodnik se je posebno trudil pregovoriti žene; pa
tudi žene so ostale stanovitne. Na smrt obsojene so peljali
na morišče, kjer so sv. mučeniki pokleknili in molili: „Hvala
ti, večni Bog, ki nas danes blagovoliš vzeti med svoje
mučenike v nebesa." Vsi so bili obglavljeni.

V Kartagu ste bili zavoljo krščanske vere zaslišani
tudi dve mladi gospi, Felicitas in Perpetua.  Felicitas
je bila v drugem stanu, a Perpetua je imela dojenca na

prsih. Perpetuin stari poganski oče je hčer milo prosil,

naj bi od krščanske vere odstopila. Ko mu je odločno in
mirno povedala, da tega nikakor ne more storiti, zaleti se
divji oče na njo, da bi jej izdrl oči. Zopet se je umiril ter
odšel, in Perpetua je imela nekaj dni mir. V tem času je
kila krščena. Kmalu za tem je bila Perpetua radi krščanske
vere vržena v ječo. Sama priznava, kako jo je v ječi pre¬
strašila tema, vročina in hlap, ker je bila ječa natlačena z

ljudmi; vendar otroka ni dala iz rok, in kmalu ji je ječa

postala ljubša, kakor dom.

Perpetua pripoveduje sama v spisu o svoji usodi:
»Precej sem spoznala, da me čaka mučeništvo ter sem
pustila vso zaupanje na svet. Po nekaterih dneh se je
reklo, da bodemo zaslišani. Iz mesta je prišel oče, da bi
me na odpoved spravil ter mi je od žalosti in skrbi ves
potrt, dejal: „Usmili se, hči, mojih sivih las! Usmili se
svojega očeta, če sem vreden, da me tako zoveš. Ali te
nisem jaz odgojil do tako cvetoče starosti; tudi odlikoval
sem te nad tvoje brate. O ne spravljaj me v sramoto pred
svetom! Poglej svoje brate, svojo mater, poglej svojega
sinka, ki brez tebe ne bode mogel živeti. Ne bodi svoje-
glavna, da nas vseh ne pogubiš." Tako je govoril moj oče
očetovsko milo ter mi je poljuboval roke; k nogam se mi

3

Zgodovina sv. kat. cerkve. I.

!4

je vrgel ter me s solznimi očmi zval ne hčer, ampak svojo
ljubico. Pomilovala sem sive lase svojega očeta, ker se
edini v celi rodbini ni veselil mučeniškega venca; trudila
sem se utolažiti ga, a žalosten je odšel.

Drugi dan že so nas vlekli na sodišče. Ko se je to
zvedelo v bližnjih ulicah, je od vseh strani navrelo veliko
ljudstva. Stopili smo na vzvišen lesen oder. Prišla je vrsta
name, da se odpovem svoji veri. Prikazal se je zopet oče
z mojim sinkom; za eno stopnico me je šiloma potegnil iz
mosta ter me milo prosil: „Usmili se svojega otroka!" Še
sodnik sam je rekel: „Pomiluj bele lase svojega očeta, po¬
miluj svoje dete, ter daruj za blagor cesarja!" Pa odgo¬
vorila sem: „Ne storim tega, kristjana sem!“ Ko me je
sedaj oče iz mosta hotel potegniti za seboj, ga je sodnik
velel suniti doli in s palico so ga tepli. To me je bolj
bolelo, kakor bi bila tepena jaz in pomilovala sem njegovo
starost. Precej nas je prokonzul obsodil pred divje zveri;
mi pa smo veseli stopili raz odra in se vrnili v ječo."

Enako stanovitna kakor Perpetua je bila sv. Felicita;
druga ste drugo s svojim lepim zgledom izpodbujali. Fe¬
licita je že porodila ljubeznivo deklico, ki jo je izročila
svoji sestri v vzgojo. Napočil je slednjič tudi dan zmage,
in veseli, kakor bi šli v nebesa, ste šli iz ječe na morišče.
Iz oči jima je svetila sveta radost, na obrazu.jima je kra¬
ljeval mir, srce jima je gorelo ljubezni. Vstopivši v amfi¬
teater je Perpetua zapela veselo pesem. Obe svetnici ste
bili nastavljeni divji junici. Perpetuo je žival hitro podrla;
a sramežljiva žena se je zopet zavedla ter se usedla in si
hitela popravljati svoje krilo in svoje lase. Potem vstane
in zagleda Felicito, kakor bi mrtva ležala; hiti ji na pomoč,
ji poda roko in jo zravna. Tako ste na morišču skupaj
stali dve junakinji, in ta prizor je tudi divje ljudstvo toliko
potolažil, da ju niso več tirali pred zverino. Felicita je
sklonila svojo glavo pod meč, kakor jagnje, in ni odprla
svojih ust. Perpetuo pa je zabodel mlad gladijator, ki se
je tukaj vadil gledati kri. Neskušen še, jo je zadel z mečem
med rebra. A svetnica ga je prijela za roko in sama si
nastavila meč na grlo, in tako je umrla.

Tudi v Egiptu je tekla krščanska kri. „V Aleksan¬
driji," pravi Klemen, „vidimo vsak dan kristjane goreti.
Trpel je med drugimi L e o n i d a s, oče O r i g e n a, slavnega
krščanskega učenjaka, ki je bil takrat šele sedemnajst let
star. Ko so očeta Leonida odpeljali v ječo, bil je mladenič

35

kakor ogenj in plamen, ter je goreče poželel, tudi trpeti in
umreti za Jezusa. Mati je komaj zabranila, da se ni pre¬
naglo sam izdal zatiralcem sv. vere. Oblačila mu je morala
doma poskriti, da ni mogel vun na trg. Tedaj pa je očetu
pisal v ječo ter ga za božjo voljo prosil, naj ga skrb za
svoje nikakor ne zmoti, da bi se odpovedal Kristusovi veri.
Pismo je očeta močno potolažilo, ker ljubil je svojega sina
Origena, kakor nekdaj očak Jakob svojega Jožefa. Leonid
je bil obglavljen. — V Galiji v mestu Lyonu je pod mečem
umrlo veliko tisoč kristjanov, da je kri neki kar potokoma
po ulicah tekla. Ondi je bil sv. Irene  j,  škof v Lyonu, po
raznih mukah obglavljen.

Za Severom je zasedlo več cesarjev cesarski stol, ki
jim nobena vera ni bila všeč; vsled tega so se trudili iz
vseh verskih izpovedanj novo vero skovati. Krščanska vera
jim je tedaj bila tudi le krpa, s katero bi izkrpali kako
luknjo nove svoje verske suknje. Tak cesar je bil Kara¬
kala  (211—217), ki je bil kristjanom dober; tak je bil
Heliogabal  (218—222), ki se je na vso moč trudil, da
bi kristjane s pogani zedinil. — Poseben prijatelj kri¬
stjanov je bil Aleksander Sever  (222—225). Ta cesar
je vzel iz vsake vere tiste nauke zase, ki so se mu dobro
dopadli, in torej je tudi iz krščanske vere tisto posnel, kar
mu je bilo všeč. Postavimo, dal je na svojo palačo napisati
besede Kristusove: „Kakor hočete, da ljudje vam
delajo, tako jim tudi vi storite . 11  Tudi Kristusa
je častil, pa le kakor druge bogove, in je njegovo podobo
v svojem domačem svetišču postavil zraven podobe Orfeja
in dr. Cesarjeva mati Julija Mameja je poklicala Origena,
da bi jo naučil sv. krščanske vere. Sever se je zavezal,
vsak dan kaj dobrega storiti; vsako jutro je v svojem
svetišču ostal več ur ter svoje bogove molil. Imena svojih
namestnikov je dal očitno na steno pribiti, da se je vsak
lahko pritožil zoper imenovanega. Cesar je namreč dejal:
Slabo bi bilo, ako bi imenoval namestnike, ki jim je izro¬
čeno blago in življenje ljudi, in bi ne storil, kar storijo
Judje in kristjani, ki tudi prej proglasijo imena tistih, ki
jih v duhovnike posvečujejo.

M a k s i m i n.

Maksi  m in  (235—238), kmetski sin iz Trakije, je že
zaradi tega sovražil kristjane, ker jim je prizanašal njegov

36

prednik, ki ga je on bil odstranil. V tem čašo je bilo tudi
več potresov, kar je veliko škodo napravilo zlasti v Kapa-
dociji in v Pontu, kjer je cela mesta zrušilo in veliko ljudi
ubilo, česar seveda so bili zopet kristjani krivi. Začetek
preganjanja pa je zadolžil krščansk vojak, ki se je pri neki
slovesnosti branil venca, ker je menil, da se bo tako mali¬
kovanja udeležil. Najhuje je bilo preganjanje ob Renu in
v Rimu, kjer sta dva papeža, An ter in Poncijan,
postala mučenika • a vseh rimskih dežel preganjanje ni
obsegalo, ker surovega trinoga niso povsod spoznavali za
vrhovnega oblastnika.

Za Maksiminom je vladalo po različnih deželah ce¬
sarstva več cesarjev, ki so se med seboj pobijali, ki pa niso
imena vredni. Končno je bil Filip Arabec  (244—249)
od vojakov za cesarja proglašen. Filip je bil kristjanom
tako naklonjen, da se je govorilo, da je tudi sam bil kristjan;
vendar očitno svoje vere ni spoznaval in v dejanju se ni
kazal kristjana. Pač pa je slavni Origen njemu in ženi
njegovi Severi dopisoval.

Krvavo preganjanje od Decija do Konstantina Velikega

( 251 — 312 ).

Kristjani so tedaj blizu štirideset let uživali blagi mir,
izvzemši kratke dneve, v katerih jih je cesar Maksimin
preganjal. Najhujša sumničenja zoper kristjane so se po¬
mirila, in kristjani so se zelo pomnožili. Ker pa sedaj ni
bilo več nobene nevarnosti, pridružili so se gorečim kri¬
stjanom mlačni in mrzli ljudje.

D e c i j.

Decij  (249—251) je hotel rimsko državo iznova po¬
živiti in ponoviti njeno staro slavo. Država je bila trdna
in močna, dokler je ljudstvo verovalo še v bogove ter je
začela propadati, ko je brezverstvo prešinilo ljudske mase.
Cesar je hotel staro slavo, a ni spoznal, da se ljudstvo za
staro zmoto ne da več pridobiti. Izdal je tedaj postavo,
da morajo vsi državljani stare bogove moliti; če bi se pa
kdo branil, naj ga izlepa nagovarjajo, ali naj mu pretijo
in ga prisilijo. Bil je določen čas, da pridejo vsi pred
sodnike in tam darujejo. Kdor se je branil, je bil na nate¬
zalnico napet in strašno mučen. Takrat je sv. cerkev doživela

37

žalost, da je bilo veliko omahljivcev, ki so odpadli od vere,
ali pa so vero vsaj na videz zatajili. Nekateri so bogovom
trosili kadilo, drugi so si priskrbeli pismenih spričeval,
kakor da bi bili darovali, akoravno niso, drugi so se sveti
veri sploh odpovedali. Odpadnike je večkrat zadela nagla
kazen. Sv. Ciprijan pravi, da je nekdo precej postal nem,
ko je bil njegov jezik Jezusa zatajil. Neko ženo je takoj
po odpovedi obsedel hudi duh in vsa besna si je jezik
zgrizla. Neka deklica je Kristusa zatajila, a vendar se je
vernikom pridružila, ko je škof Ciprijan opravljal sv. daritev,
ter je z drugimi sprejela sv. obhajilo. Pa kakor bi bil
angelski kruh strup za njo, stresla se je na celem telesu
ter se mrtva zgrudila na tla.

Sodniki so v prvi vrsti zasledovali škofe kot voditelje
krščanske črede. Prvih eden je umrl mučeniške smrti sv.
papež Fabijan;  starček Aleksander,  škof jeruzalemski,
je v verigah umrl, kakor tudi antijohijski škof Babilas,
ki je bil, kakor je sam prosil, z verigami pokopan.
Petinšestdeset let stari Origen  je bil ujet in grozovito
mučen. A ostal je stanoviten. Ude so mu sicer razdrli, pa
vezi ljubezni, ki ga je vezala na Jezusa, svojega Odreše¬
nika, niso mogli raztrgati. Precej potem je Origen vsled
tolikega trpinčenja umrl. — Slavno je Origenovo ime med
cerkvenimi učeniki in pisatelji. Že v svojem sedemnajstem
letu je postal predstojnik katehetske šole v Aleksandriji.
Bil je izredno nadarjen in zelo pobožen ter tako učen,
da se mu je ves svet čudil, češ, iz njega govori sam sveti
Duh. Njegovi učenci so mu bili tako vdani, kakor bi bili
zrastli za njega, sploh so ga imenovali „zlatega“ ali bi¬
sernega" Origena. Njegovi spisi so tako obširni, da jih
Epifanij šteje šesttisoč zvezkov. Največ se je trudil z raz¬
laganjem sv. pisma. Celo besedilo grškega sv. pisma stare
zaveze je popravil po prvotnem hebrejskem besedilu.

V Kartagu je pogansko ljudstvo terjalo škofa Cipri¬
jan  a v smrt; pa doslej za sv. škofa v nebesih venec mu-
čeništva še ni bil dopleten; Bog je svojega zvestega delavca
potreboval še v svojem vinogradu. Ciprijan je iz mesta
zbežal ter se preganjalcem umaknil. Iz svojega zavetja je
vladal svojo škofijo, in je svojim vernikom pismeno naročeval,
kako naj se pripravljajo na vojsko, in kako jim je treba
biti previdnim, da se po nepotrebnem ne izpostavljajo ne¬
varnosti. Le po dva duhovnika, jim je naročal, naj gresta
v ječo kristjane obiskovat in sv. daritve opravljat, in da se

38

ne zasledita, naj gresta vsak dan druga dva. Ko je pre¬
ganjanje prenehalo, vrnil se je pastir k svojim ovčicam.

Sv. Gregor,  čudodelnik, je bil škof v Novi Cezareji.
Po njegovih pridigah in čudežih, in ker je bil sam najlepši
zgled krščanskega življenja, se je število kristjanov zelo
pomnožilo. Ko je bil postal škof, bilo je v Cezareji le
sedem vernikov, a ko je umrl, so našteli le še sedem ne¬
vernikov. Kakor Ciprijan, se je tudi Gregor spominjal besed
Kristusovih: „Kadar vas v enem mestu preženo, bežite v
drugo,“ ter je bežal iz mesta v samotno gorovje. A so¬
vražniki so ga zasledili. Preiskali so vso goro, a škofa
niso našli. Bog jih je oslepil, da so v mraku prišli mimo
škofa in njegovega diakona, a so mislili, da je dvoje dreves.

Nepopisne muke je prestal v Smirni duhovnik Pij oni j.
Dali so mu vrv na vrat in ga vlekli v tempel, da bi ga
bili skoraj zadrgnili. Že je stal pred oltarjem omahljivi
škof, ki se je bil sv. veri odpovedal, a Pijonij se je stano¬
vitno branil darovati bogovom. „Katerega Boga pa tedaj
moliš ? 11  ga vpraša sodnik. Pijonij odgovori: „Tistega, ki
je ustvaril nebo in ga je okinčal z zvezdami, ki je zemljo
napravil in jo s cvetlicami in z drevesci olepšal . 11  Za ne¬
koliko dni pozneje ga je cesarski namestnik Prokul obsodil
na grmado. Pribili so ga na kol in nagrmadili okrog
njega drv. Ljudstvo je bilo ginjeno ter ga je nagovarjalo,
naj se vda; Pijonij pa je dejal: „Občutim žreblje, a bodite
prepričani, da bomo enkrat zopet vstali . 11  Grmada se
prižge, Pijonij moli tiho zase. Zdaj dvigne glavo, vesel
pogleda v žerjavico ter vzklikne: „Amen! Gospod, sprejmi
mojo dušo ! 11  Ko je dogorelo, je Bog čudežno poveličal svo¬
jega sv. duhovnika. Truplo je bilo belo in mlado videti,
niti lasje se niso osmodili; usta so se smehljala in iz lica
je sijala rajska miloba. Pogani so kar strmeli, a verne je
napolnila sveta radost.

V Siciliji slovi sv. devica Agata,  ki je po velikih
mukah srečno dopolnila svoj tek. V Aleksandriji je trpela
devica Apolonija,  katero so tako kruto bili v obraz, da
so ji izbili vse zobe; umrla je na grmadi. Serapijon
je bil v svoji lastni hiši mučen; polomili so mu vse kosti.
Kdor bi hotel vseh imena vedeti, ki so trpeli pod Decijem,
moral bi pogledati v bukve življenja, tam so vsi zapisani.
Toliko žlahtne pšenice je izmlatil kruti preganjalec, a-vsa
se je shranila v nebeških žitnicah.

39

Iv zgodovinskim dejstvom dodala je domišljija še
poezije v legendah. V Efezu se pripoveduje legenda o
»Zaspancih": Sedem kristjanov iz Efeza se je skrilo, da si
ohranijo življenje, v neko votlino blizu mesta. Pogani to
zvejo in zazidajo luknjo. Beguni pa so v duplini zaspali
in so se zbudili dvesto let pozneje, ko je bil nekdo zrušil
zid, ki je zapiral vhod v jamo. Mislili so, da so le eno
samo noč spali in da še trpi preganjanje. Poslali so tedaj
skrivoma enega v mesto, da hi jim živeža oskrbel, a mesto
mu je bilo popolnoma tuje; medtem se je bilo pokristjanilo
ter je imelo že par lepih krščanskih cerkev. Ko se je
stvar pojasnila, so slavne mučenike v slovesni procesiji
privedli v mesto, kjer so pa precej, in sicer vsi ob enem,
zopet umrli.

Tal eri jan.

Cesar Valerijan (253—260) je izprva kristjane zelo
čislal, in na dvoru je živelo mnogo poštenih krščanskih mož,
cela krščanska občina, kakor pravi sv. Dionizij. Pa sčasoma
se je cesar celo spremenil, in je postal na svoje stare dni
grozovit sovražnik kristjanov. Egiptovski čarovnik Makrijan
je že postaranega in menda na duhu tudi oslabelega cesarja
zmotil. Najprej (257) je zapovedal izgnati iz dežele škofe
in mašnike; kristjanom ni bilo dovoljeno hoditi k božji
službi; kdor ni ubogal, bil je mučen in vržen v ječo. Drugo
pismo (258) že naročuje, naj se škofi, duhovniki in diakoni
obsodijo v smrt, krščanskim plemičem in starešinam pa se
naj vzameta plemstvo in premoženje.

Žalostni so gledali verniki, kako so jim morili pastirje.
Med prvimi, ki jih je zadel smrtni meč, je bil rimski škof
Sikst.  Ko so ga peljali na morišče, ga je jokaje spremljal
diakon Lavrencij.  Žalosten je bil, da ni mogel ob enem
s svojim škofom umreti. „Oče,“ tako je tožil, „kam greš
brez svojega diakona?" Sikst mu je nato odgovoril: „Jaz
te ne zapustim, moj sin; tebe čaka hujši boj! Meni starčku
prizanašajo, tebi pa je pripravljena slavna zmaga. Ne jokaj,
kmalu bodeš prišel na vrsto; v treh dneh mi boš naslednik!"
Lavrenciju je pretor še prizanašal, ker je od njega upal
cerkvenega denarja. Njemu, prvemu diakonu, je namreč
bilo izročeno cerkveno premoženje ter tudi skrb za uboge.
Tri dni odmora je dovolil Lavrenciju, da mu prinese cer¬
kvene zaklade. Ta čas je diakon vse cerkveno premoženje
razdelil med uboge. Ko je tedaj pretor prišel, da prevzame

40

zaklade, pokazal je Lavrencij na uboge, vdove in sirote,
rekoč: „Glej, to je naše zlato in srebro!“ Pokazal mu je
tudi zbrane device ter je dejal: ,.To so pa naši biseri
in žlahtno naše kamenje." Pretor se je kar penil jeze
ter je velel, Lavrencija dejati na železen raženj. Tako so
ga živega pekli, dokler ni bil spečen okusen kruh za ne¬
beško mizo. Ko se je po eni strani že dolgo pekel, rekel
je mučenik pretorju kakor v šali: „Obrni sedaj, tukaj sem
že pečen!" Ko se je tudi po drugi strani spekel, mu pravi:
,.Dovolj sem pečen, sedaj le snej!" Končno je še molil,
da bi se rimsko mesto skoraj pokristjanilo ter je mirno
izdihnil svojo dušo. — Svetniki božji so prelepe zvezde na
nebu krščanstva; a sv. Pavel pravi, „da se zvezda od zvezde
razločuje po svetlobi". Ena najsvetlejših zvezd na nebesih
je gotovo sv. Lavrencij.

V Kartagu so si bili kristjani v strahu za življenje
svojega dobrega pastirja sv. Ciprij ana.  Škof se je nekega
dne izprehajal po svojem vrtu, kar pride nekaj krščanskih
mož, ki so ga na vso moč silili, naj se preganjalcem skrije,
ter so mu nasvetovali varno skrivališče. A oh enem postoji
pred vrtom voz, pripeljal je dva cesarska uradnika, ki sta
prišla ponj. Ciprijan ju je prijazno pozdravil ter se nemu¬
doma usedel na voz, ki ga je zapeljal k cesarskemu na¬
mestniku. Glas, da je Ciprijan ujet, se je naglo raznesel;
ljudstvo se je zbiralo, ker so pogani sami čislali blagega
moža ter niso pozabili, koliko dobrot je bil storil tudi njim.
Cesarski namestnik je sv. škofa opominjal, naj izpolni ce¬
sarsko povelje in naj daruje. Ciprijan ga je pa odločno
zavrnil in odgovoril, da si je reč že dobro premislil, naj ž
njim stori, kar mu je zapovedano. Namestnik ga je sicer
obsodil v smrt, ali videlo se mu je, kako nerad je to storil.
Ko je sv. Ciprijan obsodbo zaslišal, je rekel: „Hvala Bogu!"
Ljudstvo pa je kričalo: „Tudi nas ž njim deni ob glavo!"
Preden se je obsodba izvršila, je sv. Ciprijan prijateljem še
naročil, da rablju plačajo 25 zlatov, potem si je obvezal
svoje oči, kristjani pa so hiteli tla pokrivati z belimi rutami,
da bi jih mučenikova kri pomočila. Pravijo, da se je Ci¬
prijan po svoji smrti diakonu Flavijanu prikazal. Ta ga
je neki vprašal, ali ga je smrtni meč zabolel? „Meso,“ je
rekel škof, „ne trpi, ako je duh v nebesih; telo ne občuti
nič, ako je duša z Bogom zedinjena."

Še dva mučenika slovita v tem mestu: Montan in
Flavij  a n. Montan je na morišču povzdignil roke proti

41

nebesom, ter je na ves glas molil in prosil, da bi ga Fla¬
vij an v treh dneh nasledoval. Tudi rutico, s katero si je
obvezal oči, je raztrgal na dvoje in je velel, da polovico
ohranijo za Flavijanovo smrt. Res je po treh dneh bil
Flavijan na smrt obsojen in si je tudi z omenjeno polo¬
vico rutice zavezal oči, preden je bil ob glavo dejan. — V
Utiki je cesarski namestnik 153 kristjanov, ki so se branili
bogovom darovati, potopil v apnenici. Te mučenike zaradi
tega imenujemo „bele“. — V Taragoni na Španskem je
zgorel na grmadi slavni škof Fruktuoz.

Naj še povemo, kar se je zgodilo v Antijohiji. Du¬
hovnik Sapricij  in posvetni gospod Nicefor  sta bila
več let najboljša prijatelja; a ko sta se nekoč sprla, bil je
srd med njima tem lmji, čim prisrčnejša je bila poprej
njuna ljubezen, tako, da sta se očitno sovražila in tedaj
tudi dajala očitno pohujšanje. To je trajalo tako dolgo,
dokler se Niceforju ni zbudila vest. Ves skesan je sklenil,
spraviti se s svojim sovražnikom. Dvakrat je poslal prija¬
telje k Sapriciju prosit odpuščanja, pa zastonj. Tedaj gre
sam v njegovo stanovanje in ga kleče prosi: ,,Odpusti mi
za božjo voljo!“ — a zopet zastonj. Nekaj dni pozneje so
peljali duhovnika Sapricij a pred cesarskega namestnika, kjer
je očitno in stanovitno spoznal Kristusa, in brez strahu
prestal vse strašne muke, rekoč: „Do mojega mesa imaš
oblast, pa nobene oblasti nimaš do moje duše; oblastnik
črez mojo dušo je le Jezus Kristus sam, ki jo je ustvaril.“
Vesel gre Sapricij tudi na morišče. Ko je Nicefor zvedel,
kaj se je zgodilo, hitel je za nekdanjim prijateljem, po¬
kleknil je pred njega in ga prosil: ,,Mučenik Kristusov, ako
sem te razžalil, odpusti mi!“ — A Sapricij koraka molče
mimo njega. Nicefor je hitro zavil po drugi poti, da bi ga
še enkrat srečal, ter ga je zopet kleče prosil odpuščanja;
- tudi zdaj se Sapricij nanj niti ogledal ni. Nicefor je
šel za razžaljenim prijateljem na morišče ter mu je dejal:
,,Zapisano je: prosite in prejeli boste, iščite in bodete našli,
trkajte in odprlo se vam bo;“ ali srce sovražnika je ostalo
trdo in mrzlo kakor kamen, in se ni odprlo. Že bi Sapricij
moral glavo nakloniti, da mu jo odbijejo, pa pri tej priči,
— strah nas je to praviti — se Sapricij odpove Kristusu
ter pravi, da hoče bogovom darovati. Ves osupnjen ga
Nicefor milo prosi: „Brat, ne greši, ne taji Kristusa! O ne
zametaj venca, ki si ga že zaslužil po tolikem trpljenju! -1
A Sapricij je stal tiho, kakor ga ne bi bil slišal. Sedaj

je Nicofer zavpil: „Jaz sem kristjan, jaz spoznavam ime
Gospoda Jezusa, katerega je tale zatajil, — mene umorite!“
Cesarski namestnik je precej zapovedal Nicefora obglaviti.

Cesarja Valerijana je zadela božja kazen. Perzijski
kralj Sapor ga je premagal v silni bitki (259). Odslej je
moral v železju hoditi za perzijskim kraljem, ki je na
njegov hrbet kakor na stolec stopal, kadarkoli je konja
zajahal.

Valerijanov sin Galij  en  (260 — 268), je bil sicer
malopriden človek, a kristjanov ni preganjal, ker se zanje
sploh ni brigal. Poslopja in pokopališča, katera so pogani
kristjanom bili vzeli, so jim morali povrniti; sploh je cesar
prepovedal nadlegovati kristjane. — Za Galijenom je vla¬
dalo „trideset tiranov ali trinogov", ne sicer vsi ob enem,
ampak drug za drugim, ali tudi več naenkrat v raz¬
ličnih pokrajinah velike rimske države. Vojaki so razglašali
svoje poveljnike kot cesarje in vladali so, dakler jih moč¬
nejši in srečnejši nasprotnik ni izpodrinil.

A v reli jan.

Cesar A vreli  jan  (270—275) je vso rimsko cesarstvo
zopet spravil pod eno vrhovno oblast. Bil je strog mož in
krutega značaja, pa tudi vnet častilec bogov. Malo pred
smrtjo je .zoper kristjane izdal krvave postave, ki se pa
niso povsod izvršile, ker so cesarja ubili lastni vojaki.

Poveljnik Probus  (276—282), ki so ga vojaki pro¬
glasili za cesarja, bil je blag in pravičen mož, in kristjanov
ni nadlegoval.

Diokleci j an.

Bimsko cesarstvo stalo je na slabih nogah. Vso oblast
so imeli razvajeni vojaki, ki so cesarje ubijali in razglašali,
kakor jim je bilo drago. Leta 284. so proglasili Ilirca
Dioklecijana  (284—305) za vladarja. Bil je bistrega
uma, pravi mož na bojišču, pa tudi na cesarskem prestolu.
Ni bil hudoben, marveč dobrega srca, in rimsko cesarstvo
se je pod njegovo vlado zopet uredilo. Sicer slavohlepen,
je vendar oblast razdelil in je v zahodni polovici rimske
države postavil za cesarja Maksimijana,  ker je sprevidel,
da sam celega cesarstva ne zamore dobro vladati. Iztočno
polovico je ohranil zase in je postavil svoj prestol v mestu
Nikomediji, Maksimijan pa je navadno bival v Milanu. Da

43

bi bilo vladarstvo še bolj oskrbljeno, imenoval je Dioklecijan
še dva sovladarja, katerima je podelil častno ime „cezar
sebi Galerija,  a Maksimijann Konštancija Klora.—
Galerij je vladal v Iliriji, Konštancij pa v Britaniji, Hispa-
niji in Galiji.

Kristjani so uživali takrat ljubi mir, prišli so do
veljave in javno so se smeli kazati kot kristjane. Cesarja
sta jim toliko zaupala, da sta jih za svoje namestnike po¬
šiljala. Celo na cesarskem dvoru ni bilo treba krščanske
vere prikrivati. Cesar je dva dvorna služabnika, Doroteja
in Gorgonija, ki sta bila ob enem poštena kristjana, cenil
višje, kakor svoje namestnike po deželah. Škofi so bili
visoko v čislih in duhovniki zelo v časti. Kristjani so
zidali veliko lepih cerkev; kakor bi rastle iz zemlje, tako
so so množile hiše božje, v katerih se je na tisoče kristjanov
zbiralo k službi božji.

A zunanji mir imel je tudi slabe posledice; med
kristjane se je zdaj vrivalo dosti ljudi, ki se sicer niso
dosti brigali za vero. Zgodovinar Evzebij piše o tem času:
Ljube edinosti ni bilo več med kristjani, drug je drugega
zavidal, med seboj so se radi prepirali. Škofi so vstajali
zoper škofe, in krščanske občine so bile med seboj v so¬
vraštvu. Čim bolj je rastla hudobija, tem hitreje se je
bližala šiba božja.

Da se voda očisti in ostane sveža, ne sme stati. Bog
je tožil nad svojim ljudstvom: „Imam zoper tebe, da si svojo
prvo ljubezen popustilo . 11  —Zaradi tega je Bog obiskal svojo
ljudstvo, in prišlo je tako grozno preganjanje, kakor nikoli
poprej. Izpolnile so se besede preroka Jeremije: „Kako je
s temo odel Gospod v svojem srdu SijonsJco hčer  (sv. cerkev);
iz neba na zemljo je vrgel Izraelovo slavo!“

Kaj je le cesarja Dioklecijana tako razdražilo zoper
kristjane, in kaj je krivo, da se je cesar tako izpremenil?
Bržkone ga je pregovoril divji in surovi cezar Galerij. —
Začelo pa se je preganjanje tako-le. Dioklecijan je v nekem
mestu bogovom daroval, in iz živalskega droba poizvedoval
prihodnjost. Zraven njega so stali krščanski dvorniki, ki
so svoje čelo zaznamovali, kakor Laktancij pravi, z zna¬
menjem neumrjočnosti, to je z znamenjem sv. križa. Zaradi
tega je zlodej prikrival prihodnjost in ni dal znamenja.
Zaklali so žival za živaljo, pa ni bilo navadnih znamenj.
Slednjič je vrhovni vražar povedal, da bogovi prihodnjosti
ne razodenejo, ker nekateri navzoči zasmehujejo svete obrede.

44

To je cesarja tako razsrdilo, da je zapovedal vsem spremlje¬
valcem, naj darujejo bogovom, ako bi se pa tega branili,
jih je velel pretepsti. Tudi krščanski vojaki so morali
darovati, ali pa vojaško službo zapustiti. Toliko in nič več
ni storil Dioklecijan zoper kristjane. Sedaj pa se mu je
približal njegov zlobni prijatelj Galerij, in je že osivelega
cesarja do dobrega nadražil na kristjane. Pa cesar se je
še zmirom branil, kristjane nadlegovati. Slednjič je vendar
poklical pravnike, vojskovodje in namestnike in jim dal to
stvar na posvetovanje. Pogani so seveda pritrjevali Galeri-
jevemu nasvetu. A cesarja še niso pridobili. Poslal je
vražarja v mesto Milet, da bi pozvedel voljo božjo, ker ondi
je bog Apolon dajal svoja slavna prerokovanja. Ptica se
pozna po petju, hudi duh pa po zlobnosti. Apolon je odobril
preganjanje kristjanov. Cesar je še nekaj časa razmišljeval,
a končno je storil, kar je svetoval Galerij.

L. 303. sta bivala oba cesarja v Nikomediji. Naenkrat
je v cesarski palači nastal ogenj, ki je velik del poslopja
uničil. Galerij je to priložnost porabil, in kristjane sum¬
ničil pri cesarju, kakor bi bili hoteli oba cesarja v palači živa
sežgati. Takoj je Dioklecijan ukazal zapreti vse škofe in
duhovnike in na vsak način jih prisiliti, da bogovom da¬
rujejo. Cesar je menil, ako se pastirji vdajo, potem bodo
tudi verniki posnemali njih zgled. Še tisto leto je izdal
drugi ukaz, da naj zaprte duhovnike, ki so darovali, izpu¬
stijo, a kateri nočejo darovati, naj jih prisilijo. Ker pa
cesar tudi tako svojega namena ni dosegel, je zapovedal
1. 304. ukončati vse stanovitne kristjane. Sedaj je potokoma
tekla kri kristjanov; cesarski namestniki so si prizadevali
natanko spolnovati cesarske ukaze, in drug je drugega želel
prekositi v krutosti. Pričelo se je strahovito klanje in
ogromno je bilo število mučenikov. Evzebij pravi, da so
se morilni meči skrhali in lomili; rablji so obnemagali in
se premenjali, a kristjani se niso naveličali trpeti.

Na cesarskem dvoru so živeli Peter, Gorgonij in Do¬
rotej, krščanski možje, katere cesar poprej ni le kakor
prijatelje čislal, ampak kakor sinove ljubil, a sedaj jih je
dal neusmiljeno trpinčiti. Petru  so ukazali darovati, ker
se je pa stanovitno branil, so ga slekli, privezali in tako
bičali, da so se prikazale iz mesa bele kosti. V rane so
mu vlili kisa in vsuli soli, potem so ga dali na raženj in
ga pri tihem ognju spekli. Enako grozovito so mučili dvor-
nika Gorgonij a in Doroteja  ter ju nazadnje zadrgnili.

45

Trupli so sicer spodobno pokopali; a zopet so jih izkopali
ter potopili v morju, da bi jim kristjani božje časti ne
izkazovali.

Škof An ti m je bil obglavljen. Med vojaki se je od¬
likoval Julij  v Meziji. Namestnik mu je prigovarjal, da
daruje; a vrli vojak mu je odgovoril: „Že šestindvajset let
sem vojak, sedemkrat sem stal pred sovražnikom in sem
moško sukal meč; zvesto sem služil ne le cesarju, ampak
tudi živemu Bogu, kojemu se tudi sedaj ne smem izneveriti."
Na morišču je še poljubil svojega prijatelja, krščanskega
vojaka H e zi hi j a, rekoč: ..Brat, pridi skoro za menoj!"
Takoj si obvože oči in pokloni svoj vrat, rekoč: „Gospod
Jezus Kristus, ker zavoljo tvojega imena trpim, pridruži
mojo dušo svojim svetnikom!" Mesec pozneje je Heziliij
prestal mučeniško smrt.

Med vsemi devicami mučenicami, ki so v Rimu trpele,
slovi najbolj sv. N e ž a. Sv. škofa Ambrozij in Avguštin v
svojih pridigah sv. Neže ne moreta prehvaliti. Bila je mlada
in lepa kakor zarja, šele trinajst let stara, krotka kakor
jagnje (latinsko ime sv. Neže je Agnes,  kar bi pomenilo
.jagnje),  nedolžna kakor angel in plemenitega rodu. Iz¬
brala si je plemenitega ženina, Jezusa, Sina nebeškega
kralja, ter mu je že v prvi mladosti poklonila srce. Bogati
mladeniči so prihajali snubit preblago devico, ona pa jih
je odklanjala. Tako. se je izvedelo, da je Neža kristjana.
Zaradi tega so jo privedli pred sodnika, kjer je ostala sta¬
novitna kakor skala. Sladke obljube sodnikove je niso
omamile, grozeče besede je niso prestrašile. Sodnik jo je
na smrt obsodil. Pričujoči so se jokali, ona pa je bila
vesela. Rablju se je tresla roka, sv. Neža pa je mirno
uklonila vrat, da ga je presekal meč. — Enako slavno ste
zmagali devica Lucija  v Sirakuzi in žlahtna gospa Ana¬
stazija  v Iliriji, ter ste stopili v vrsto svetih mučenic.

Hispanijo je sicer vladal Konstancij, ki je bil prijatelj
kristjanov, a tudi tukaj je tekla mučeniška kri, ker je bil
Dioklecijan vendar vrhovni poglavar vseh rimskih dežel,
Konstancij pa le njegov cesar ali podvladar. Med vsemi
mučeniki v Hispaniji se odlikuje sv. diakon Vincencij.
Kakor je Rim ponosen na sv. Lavrencija, tako je Hispanija
vesela svojega sv. Vincencija. Nedolžnega mladeniča je
Valerij, škof v Saragosi, sam odgojeval. Ko je bil dorastel,
ga je posvetil za diakona in mu naročil, oznanjevati besedo
božjo, ker je škof sam težko govoril. Vincencij je skrbno

46

in vestno opravljal svojo službo, in kar je druge učil, je
tudi sam zvesto spolnjeval. Kakor biser se je svetil med
kristjani, radi tega so ga zavidni pogani tudi precej zapa¬
zili. Namestnik Dacijan ga je dal ukleniti v težke verige
in vreči v ječo. Ker je svojo vero hrabro zagovarjal, so
ga dejali tudi na natezalnico. Med trpinčenjem ga Dacijan
vpraša, kaj da zdaj reče? A Vincencij mu takoj odgovori:
„Zdaj se le godi, česar sem se že dolgo veselil. “ Namestnik
je mislil, da so biriči mučeniku prizanašali, zato je velel,
jih pretepsti. Razsrjeni biriči tedaj zgrabijo za železne
grebene in mučenika tako grozovito razmesarijo, da so se
prikazale bele kosti. Vincencij pa je vesel oznanjeval
Gospoda Jezusa, edinorojenega Sina enega Očeta, in pa
sv. Duha, edinega Boga!“ Nato so ga položili na razbeljen
raženj, od zgoraj pa so ga žgali z razbeljenimi ploščami ter
so mu v skeleče rane trosili soli in vlivali kisa. — Mučenik
pa je neprenehoma molil. Sedaj ga Dacijan veli vreči v
temno ječo na ostre črepine. Bog pa, ki je v Babilonu tri
mladeniče v ognjeni peči ohranil, je dal mučeniku tudi na
črepinjah sladko zaspati. Ko se je prebudil, videl je mesto
črepinj vse polno lepih, dišečih cvetlic ter slišal tako lepo
angelsko petje, da je tudi sam veselo zapel. Dacijan je
zdaj zapovedal Vincencija položiti na mehko posteljo; hotel
ga je namreč ozdraviti in pripraviti za nove muke. Kri¬
stjani so prihajali k njegovi postelji, poljubovali so njegove
rane ter so namakali rute v njegovi krvi, da bi svojim
potomcem izročili drag zaklad v spomin Vincencijeve smrti.

Stara izročila nam pripovedujejo le zgodbe najslav¬
nejših mučenikov, imena drugih in njihove zasluge ve Bog
v nebesih.

Kot da bi bili obsedeni, so si izmišljali pogani naj-
groznejše muke za kristjane. Nekaterim so glave sekali,
drugim so lomili kosti in zopet druge so za noge obešali,
pod glavo pa zakurili ogenj, da jih je dim zadušil. V ne¬
katerih krajih so jim noše in ušesa porezali, ali roke in
noge posekavali. Z razbeljenimi žreblji so jim glave pre¬
bijali in žive so žagali. V Pontu so jim ostro trnje vtikali
za nohte, po hrbtu so jih z raztopljenim svincem polivali.
Nekatere so z bakljami žgali po vseh udih, druge so v
čolne nabasali, zapeljali na globoko morje in tam potopili.
Drugim so za noge zapregli divje konje, ki so jih do smrti
povlačili. Cesarski namestniki so drug drugega prekosili v
divjosti, da se prikupijo cesarjem.

47

Konštancij se je do kristjanov zmiraj obnašal dobro¬
hotno. Izdal je povelje, naj vsi cesarski namestniki, vojaški
poveljniki in posvetni gospodje ali darujejo malikom, ali
naj svoje službe takoj popuste. Večinoma so rajši popustili
posvetno kakor božjo službo. Drugi pa so ostali in darovali.
Tem omahljivcem je Konštancij dejal, da na take služabnike,
ki malomarno zapustijo svojega Boga, se tudi cesar ne more
zanesti, ter jih je odslovil iz službe, a stanovitne je pohvalil.

Ko sta se odpovedala 1. 305. oba cesarja Dioklecijan in
Maksimijan vladarstvu, je na Jutrovem postal Galerij
cesar, na zapadu pa Konštancij,  za podcesarja pa sta
bila proglašena Maksim in Daj a in Sever,  ki ga je pa
precej izpodrinil Maksencij.  Leta 306. je umrl Konštancij
in vojaki so za cesarja proglasili njegovega sina Kon¬
stantina.

Sedaj, ko je bil Galerij sam vrhovni vladar, je iznova
začel preganjati kristjane, da bi do dobrega nasitil surovo
svojo divjost ter mero svojih grehov vrhoma napolnil.
Njegov podcesar Maksimin mu je pa pomagal. V Aleksan¬
driji je umrl mučeniške smrti škof Peter  in učena devica
Katarina.  V Feniciji škof Met odi j in plemenita devica
Barbara.  V Palestini so ob enem škofa Silvana  in
39 kristjanov obglavili. V Cezareji so mučili mladeniča
Afij  ana  in potem mrtvo truplo vrgli v morje. A morje
je začelo kipeti in valovi so sveto mučenikovo truplo splavili
pred mestna vrata. Tako pripoveduje Evzebij, in se na
celo mesto sklicuje, da je priča te čudovite prigodbe. —
Blizo takrat so tudi mladeniča Ulpijana  v mestu Tiru
krvavo bičali, potem so ga vsili v neobdelano volovsko
kožo, ž njim vred tudi psa in gada, ter ga tako v morju
vtopili. Nekoč je stalo približno sto kristjanov, med njimi
tudi žene in otroci, pred sodnim stolom grozovitega Maksi-
uiina. Cesar je zapovedal prerezati jim levo podkolence in
desno oko izpahniti, a rano z razbeljenim železom izžgati,
potem pa jih je odposlal v rudnike.

Toliko prelite krvi je vpilo v nebo: „ Gospod, sveti in
resnični, kako dolgo ne boš maščeval naše krvi nad njimi,
ki prebivajo na zemlji? — In jim je bilo rečeno, da naj
počakajo še nekoliko časa, dokler se dopolni število bratov,
kateri imajo biti umorjeni. 1 * Ko je pa bilo število svetih
mučenikov dopolnjeno, je Bog Galerija strašno kaznoval.
Gornje truplo se mu je posušilo, a na ledovji so nastale
velike smrdeče in gnile rane, v katerih so se redili črvi,

48

in več ko so jih zdravniki izrezali in odstranili, več jih je
bilo. Zasmrdela je vsa palača, prijatelji so odbežali in
končno ni več bilo nikogar, da mu postreže. Ko je videl,
da mu bogovi ne pomagajo, se je začel priporočati Bogu
kristjanov.

Po Gtalerijevi smrti je Lici  ni  j postal cesar, ki se je
zaročil s Konštancijo, sestro Konstantinovo. Oba cesarja
sta zdaj izdala ukaz, ki vsakemu, tedaj tudi kristjanu pri¬
pušča, živeti po svoji veri (312). — V zapadnem delu države
se je med Maksencijem, ki je vladal v Italiji, in med
Konstantinom, ki je svojo glavno moč imel v Galiji, vnela
vojska. Maksencij se je do dobrega na boj pripravil.
Konstantin je bil v veliki zadregi, ko je vodil svoje vojake
zoper Maksencij a. Pa glej čudo! Konstantin pa tudi njegovi
vojaki so videli na nebu znamenje sv. križa z napisom: V
tem znamenju boš zmagal. Odslej je Konstantin popolnoma
zaupal na pomoč Boga kristjanov, ter je dal napraviti na
zastave, na katerih je bil poprej rimski cesarski orel, sv.
križ. In kar je upal od Boga, se je izpolnilo. Popolnoma
je zmagal svojega tekmeca Maksencija na milvijskem mostu
poleg Birna. Konstantinova soha, ki so mu jo postavili
hvaležni Rimljani, ker jih je Maksencija rešil, ima v roki
s križem okinčano zastavo. Pod podobo pa je napisano:
„Po tem zmagonosnem znamenju, ki je podoba prave moči,
sem vaše mesto rešil iz jarma trinoga." Ako pomislimo,
kako so poganski Rimljani zaničevali križ, se res čudimo
Konštantinovi srčnosti, da se ni zbal ljudi, marveč se je
uklonil križu in ga očitno častil.

Začetkom leta 312. sta se Konštantin in Licinij sešla
v Milanu in sta izdala ukaz, ki je kristjane zelo razveselil.
Odslej je smel vsak kristjan po svoji veri živeti, in vsakemu
državljanu je bilo dovoljeno se pokristjaniti. Vse cerkve,
ki so jih pogani šiloma bili vzeli, so jim morali vrniti in
dati nazaj uplenjeno cerkveno premoženje.

Licinij se je potem zopet podal na Jutrovo, ter je tam
premagal surovega in razkošnega cesarja Maksimina, ki se
je bil zoper njega spuntal. Sedaj je na Jutrovem vladal
Licinij sam, kakor tudi v zahodni polovici države sam
Konštantin. Krščanski cerkvi se je zdaj pričel čas miru.
Izpolnila se je obljuba Kristusova: „Na svetu boste imeli
bridkosti, a zaupajte, jaz sem svet premagal

49

O krščanskem mučeništru.

Mučeniki sv. cerkve so živi dokaz, do je krščanska
vera, božja  vera. Le Bog sam je zamogel dati svojim
izvoljenim toliko moči in poguma, da so veseli umirali
zaradi njegovega imena. Sto in stokrat se je zgodilo, da
so pogani sami to spoznali, kadar so kristjane tako srčno
umirati videli, ter so rekli: Res, velik je Bog kristjanov; —
Bog kristjanov je pravi Bog! — Pa tudi mučeniki nikdar
svoje stanovitnosti niso pripisovali sebi, marveč le božji
pomoči.'

Le tista cerkev, ki ima mučenike, je prava  cerkev,
nevesta Kristusova, ki je kralj vseh mučenikov. Svet je
Kristusa do smrti na križu sovražil in preganjal, sovraži
pa tudi enako njegove zveste služabnike, da se izpolnijo
Gospodove besede: „Hlapec ni večji od svojega Gospoda;
oko so mene preganjali, bodo tudi vas.“  Zaraditega sveti
Ignacij lepo pravi, da so sveti mučeniki „vejice drevesa
sv. križa". Krivoverci se sicer tudi s svojimi mučeniki
hvalijo; a to niso bili pravi mučeniki. V svoji besnosti ali
zaslepljenosti so se ali sami pogubili, ali so bili radi kakega
nevarnega nauka ali zavoljo zločinstva obsojeni po pravici.

Mučeništvo nam je porok, da bode sveta cerkev vedno
stala,  in da je peklenska vrata nikdar ne bodo prema¬
gala. Ako bi bilo mogoče cerkev Kristusovo ukončati, bi
jo gotovo rimski trinogi v krvi mučenikov bili vtopili. A
nasprotno se je zgodilo, kar Tertulijan izpričuje, ko pravi:
»Kri mučenikov je seme kristjanov; bolj nas kosite, več
nas je!“

Mučeniki nas slednjič tudi s svojim lepim zgledom
vabijo za seboj, ter nam pravijo: „Ne bojte se onih, kateri
telo umore, duše pa umoriti no morejo; bojte se veliko bolj
tistega, ki zamore dušo in telo pogubiti v pekel." — Zgo¬
dovinar Mohler pravi: ,,Resnično, ako bi postali tako ne¬
hvaležni, da bi tiste pozabili, ki so se za Kristusa tako
hrabro vojskovali, bi zaslužili, da nas pozabi tudi Zveličar
Kristus. Kadar sem premišljena! mučenike in njih zgodbe,
sem se vsaj naučil svetnike častiti in jih prositi pomoči.
Velikokrat sem sedel med pismi, ki o njih poročajo, in sem
se jokal; ž njimi sem čutil njih trpljenje, občudoval sem
njih junaštvo."

Zgodovina sv. kat. cerkve. I.

4

50

Boj svetne modrosti zoper cerkev.

Dokler so rimski cesarji in njihovi namestniki krščansko
vero preganjali z mečem, so si poganski modrijani in učenjaki
belili glave, kako bi mogli zavrniti krščanstvo po pametnih
razlogih in dokazati, da krščanska vera le ni resnica. Dela
pa so se na dvojen način lotili: ali so krščansko vero za¬
smehovali, ali pa so zagovarjali poganstvo.

Modrijan C el z (150) je spisal knjige, ki jih je ime¬
noval „Resnična beseda“. Ta spis je pa poln laži; Kristusa
imenuje čarovnika, ki je prišel, Bog ve odkod in se je za
Boga izdal. Izbral si je potem deset ali enajst ubogih in
razuzdanih ribičev, s katerimi se je klatil okoli in delal
čudne reči, nazadnje pa je bil kot hudodelnik obsojen. Kar
ima Kristusova vera dobrega, so že nekdaj poganski modri¬
jani učili in tedaj nič novega ni. Kristjani vabijo ljudi z
vsemi sredstvi k svoji veri; najljubši so jim pa hudodelniki
in razuzdani ljudje, s katerimi se najrajši družijo, potem se
pa vedejo, kakor bi tako vero moral sprejeti celi svet.

Lucijan  iz Samosate zasramuje kristjane kot sicer
dobre, a nespametne duše, ki vsakemu sleparju verujejo.

Porfirij  (f 304) pripisuje vse nesreče, ki so kdaj
zadele rimsko državo, kristjanom. Kristjane na vsak način
obrekuje ter ponavlja še stara obrekovanja. Rad hi dokazal,
da Kristus ni pravi Odrešenik, ker je prišel tako pozno na
svet, in da peklenske kazni niso večne, kar bi neki bilo
zoper božjo pravičnost. Skrbno je iskal v starem in novem
sv. pismu, da bi našel izreke, v katerih bi bilo kako proti¬
slovje. In če je^ kaj našel, kar se na videz ni skladalo, je
takoj zapisal. Čudežev ni dal veljati, ker so le čarovnije,
in čudeže, ki so se godili na grobih mučenikov, baje dela
hudič. Pa vsa obrekovanja niso mogla slave Kristusove
zakriti, in oči vidnih čudežev ni mogel tajiti.

Flavij Filostrat  je Kristusu primerjal nekega
pogana, Apolonija  iz  Ti  jan  e,  in je rekel, da je njegovo
življenje enako čudežno kakor življenje Kristusovo, in vendar
ga pogani kot Boga ne molijo, kakor kristjani Kristusa.
Apolonij je živel ob času Kristusa, poznal je vso pogansko
modrost, in je bil mož treznih in poštenih načel, in zaradi
tega od drugih občudovan. Toliko se gotovega ve o Apo¬
loniju, vse drugo je izmišljeno: da bi bil čudovitno rojen,
da je svojo mladost sveto preživel, potem se na raznih
krajih učil modrosti; da si je pridružil nekaj učencev in

51

hotel svet po svojih naukih poboljšati: da je čednostuo živel,
delal čudeže, poznal skrivnosti srca in da je pozneje bil
izdan po svojem samopridnem in lakomnem učencu Evfratu
in stal pred sodnim stolom; da je iz sodišča naglo preminil,
pozneje pa se svojim osupnjenim učencem zopet prikazal
ter jih prepričal, da ni samo prazna prikazen; da je slednjič
tudi v nebesa šel. Vsakdo vidi, da so ti dogodki le povzeti
iz življenja Kristusovega in nikdo ni verjel, da bi bil Apo¬
lonij delal takih čudežev.

Zagovorniki svete krščanske vere.

Kakor so kristjani krvavo preganjanje premagali s
svojo potrpežljivostjo in stanovitnostjo, tako so sv. cerkveni
očeti in cerkveni učeniki s svojo modrostjo zavračevali po¬
ganske modrijane. Omenili smo že, kako uspešno je zago-
varj al krščansko vero sv. J u s t i n. A t e n a g o r, krščanski
modrijan v Atenah, je napisal ,,prošnjo za kristjane 1 ' do
cesarja Marka Avrelija in pravi: „Svitli cesar, v tvoji
državi je veliko različnih šeg in običajev, in nobena postava
ljudi ne straši, da bi se svojim navadam odpovedali, naj so
še tako smešne. Egipčani častijo celo mačke, krokodile,
kače in pse kot bogove. Vsem je dopuščeno, kogarsibodi
hoga moliti, samo mi kristjani smo zatirani. Ako nas kdo
zamore obdolžiti zločinstva, nikakor ne prosimo, da bi se
nam spregledalo, marveč tirjamo najstrožjo kazen. Ako pa
nas preganjajo le zaradi našega imena, potem je, dobri
in modri cesar, tvoja dolžnost, da nas krivice obraniš.
Kristjani nismo brezbožni, zakaj molimo enega Boga in
sicer v treh osebah; častimo tudi angele, ki pa so le slu¬
žabniki božji. Ako mi v zakonu prešestujemo, česar nas
dolžite, ne prizanašajte nobeni rodbini, pobijte nas vse z
ženami in otroci. Nam so take in enake pregrehe toliko
tuje, da še navadne žene poželjivo pogledati ne smemo, ker
uaš Gospod in Učenik pravi: „Kdor pogleda na ženo, da jo
poželi, je že prešestoval v svojem srcu.“  Vsled tega je pri
uas mnogo mož in žen, ki do svoje starosti ostanejo samski,
upajoči, da se tako tesnejše z Bogom zedinijo. — Mi ne
morimo ljudi, pa tudi človeškega mesa ne jemo. Tako se
ljudje le lažejo, nobeden še ni rekel, da nas je videl kaj
takega jesti. Mi še gledat ne gremo, ako obsojenega umo¬
rijo, in tudi amfiteatra ne obiskujemo, kjer se vaši gladiatorji

52

pobijajo."^ Slednjič Atenagor še lepo zagovarja vstajenje
mrtvih. Človek je zavolj Boga stvarjen, in tedaj ne more
preminiti, kakor je tudi Bog večen. Človek mora od mrtvih
vstati, ker je zakon narave tak, da se vse zopet pomladi.
Bila hi tndi krivica, ako bi duša sama na drugem svetu
dobila plačila ali trpela kazen, ker se telo vseh njenih
dejanj udeležuje.

Sv. Teofil,  škof v Antijohiji (f 181 ), lepo dokazuje,
da krščanska vera svetu ni na škodo, marveč velika sreča
za celi svet. ,,Kakor bi se morje že kdaj vsušilo, ako bi
ga reke in potoki ne napajali, tako bi tudi svet, ko bi ne
imel božje postave in prerokov, iz katerih zajema pravičnosti,
krotkosti, usmiljenja in resnice, vsled svoje zlobnosti in
mnogih pregreh že davno poginil. In kakor so v morju
rodovitni otoki za prebivanje, kjer je zdrava voda, ter so
sposobni za počivališča in pristanišča, kjer išče zavetja,
komur se ladja razbije, tako je Bog svetu, ki v grehih
plava, oskrbel zbirališča, to je svete cerkve, v katerih je
nauk resnice, kakor v pristaniščih hranjen, in v katere se
vsi lahko zatečejo, ki se hočejo zveličati, ki se resnici vdajo
in tako božji jezi uidejo.“

Klemen Aleksandrijski  je napisal ,,Opomin za
pogane", v katerem jih nagovarja zapustiti neumno pogan¬
stvo in se vdati krščanski resnici. Svoj spis tako-le začne:
„Po stari pravljici sta Amfijon  Tehenski in Arij  o n iz
Metimne tako milo zapela, da je prvi zvabil ribice poslušat,
in drugi je obdal domače mesto z obzidjem, ker je po
svojem petju celo kamenje privabil. Orfej  pa je neki
tako lepo zagodil, da je krotil s svojo godbo divjo zverino.
A ti pevci so ob enem tudi pomehkužili ljudi in vpeljali
malikovanje. Ne tako moj Pevec (Kristus), ki je prišel
kraljestvo hudega duha razdjat. On sam je najdivjejšo vseh
stvari, — ljudi — ukrotil; krilate stvari, to je lahkomiselne,
stvari, koje lazijo in gomazijo, to je goljufe, leve, besne,
svinje, nečistnike, volke, roparje, celo kamenje in les, topo¬
glave je vedel ganiti. Tako se je opravičila preroška be¬
seda: „Bog zamore iz tega kamenja obuditi Abrahamove
sinove." Moj Pevec, božja beseda, je starejši od onih
pevcev, in se je vedno za človeka poganjal. Najpopred je
poslal preroke, pa je tudi sam prišel, da nas nauči spozna¬
vati pravega Boga."

Da bi Klemen pogane do dobrega prepričal, jim je
dokazal puhlost in neumnost tolikih bogov, ter jim je očital

krvavo in nesramno češčenje njih malikov. Pokazal jim je,
kako so si njihovi najboljši modrijani celo navzkriž, in
koliko napačnega da trdijo; a da huje in globokeje še so
poganski pesniki zabredli. Naposled opominja pogane, naj
se vrnejo k edinemu Bogu, ki so ga itak oznanjevali ne
samo pravi preroki, marveč tudi poganske device prerokinje
Šibile,  in pa odlični poganski modrijani.

Približno sto let je minilo, odkar je Celz napisal svojo
»resnično besedo“ zoper kristjane, in še vedno je bil ta
spis krščanski veri zelo na kvar. Tedaj je neki Ambrozij
svojega prijatelja, slavnega Origena  naprosil, naj zoper
Celza piše, ter naj ovrže vse, kar Celz krščanski veri očita.
Origen se je nerad lotil tega dela ter je Ambroziju odpisal:
»Naš Gospod in Zveličar je molčal, ko so pri sodniji krivo
o njem pričali, ker ni dvomil, da bode njegovo življenje in
dela, ki jih je med Judi storil, bolj izpričala njegovo ne¬
dolžnost, kakor vsaka beseda. Kaj te je tedaj nagnilo, da
terjaš od mene, da obrekovanja Celzova zavrnem? Ali naša
božja stvar ni sama zase dosti močna in trdna, da se vsega
obrekovanja ubrani? Ali naš nauk ni krepkeji, kakor vse
krive priče? Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove? Ali
nadloga ali stiska, ali preganjanje ali nagota, ali nevarnost,
ali meč? Nič nas ne more ločiti od ljubezni božje, ki je
v Jezusu Kristusu, Gospodu našem!

Ker pa bi se moglo zgoditi, da bi katerega „slabega
v veri“ Celzova beseda omajala, sem se vendar odločil na
tvoje povelje, ker nas tudi apostol opominja: »Glejte, da
vas kdo ne zapelje s posvetno modrostjo in prazno zvijačo."

Afrikanec Minucij Feliks  je napisal govor, ki mu
je dal ime »Oktavij", v katerem zagovarja Kristusovo vero.
Smisel tega spisa pa je: Pogan Cecilij in kristjan Oktavij
gresta skupaj v mesto Ostijo. Na poti se Cecilij odkrije
pred podobo boga Serapisa, kar mu Oktavij takoj oponaša
ter mu pravi, da se kaj takega storiti olikanemu človeku
ne spodobi. Razgovor se začne. Cecilij zagovarja svojo
vero, češ, da naj večji modrijani resnice niso zasledili, in
tedaj je najpametneje, ostati pri stari svoji veri. Kristjani
so pa mračnjaki in se skrivajo po vseh kotih, kar kaže, da
nimajo dobre vesti. Tudi stara obrekovanja ponavlja Cecilij
in jih kristjanom predbaciva. Sedaj se pa oglasi Oktavij
za krščansko stvar. Mirno razlaga, da je le en Bog, ki je
nebo in zemljo ustvaril, da ni pametno, ostati pri stari slabi
veri, a novo sveto vero pa zavreči. Kristjani niso krivi

54

zločinstev, ki se jim očitajo, njih življenje je lepo in sveto.
„Poglej si le,“ pravi Oktavij Ceciliju, ,,nedolžne kristjane,
ki se niti smrti ne bojijo, v ognju preganjanja so pokazali,
da so dobro, čisto zlato.“ Cecilij je precej priznal, da ga
je prijatelj Oktavij premagal, ter je dejal: ,.Oba sva zmagala;
ti si zmagal mene, a jaz svojo zmoto.“

Odličen zagovornik krščanstva je bil Ter tuli  j a n.
„Ni pravica,“ piše on, „kar se kristjanom godi. Z ene
strani jih dolžijo uboja in nesramnosti, z druge strani pa
vsakega takoj izpustijo, ki se krščanski veri odpove. Po
pravici bi ga potem morali kaznovati, ker se je poprej
pregrešil. Kristjani ne molijo oslove glave, ne solnca, kakor
jim očitajo; pač pa so vsega tega krivi pogani, česar se pa
sedaj sramujejo in dolžijo kristjane. Tertulijan primerja
življenje kristjana in pogana, razkriva vso nagoto poganstva
ter dokazuje, kako se kristjan od pogana odlikuje.

Tertulijan naravnost pove, da je človeška duša po
svojem bistvu že krščanska. Vsled tega se tudi pogani
doma, kadar se ne zavedajo, le na boga (na enega) sklicu¬
jejo, ne pa na bogove, rekoč: Bog daj,.- je božja volja,.-

Bog povrni, — Bog je sodnik; in vsled tega se proti ne¬
besom ozirajo, kjer edini Bog prebiva, nikakor pa ne na
kapitol, kjer so imeli svoje bogove na kupu. Tako človeška
duša sama priča, da pozna Boga, svojega stvarnika.

Sv. škof Ciprijan  je kristjane zagovarjal v svojem
listu do imenitnega pogana Demetrijana.  Zatožbe, da
bi bili kristjani krivi vseh nezgod, ki so v tistem času
zadele rimsko državo, Ciprijan nikakor ni dal veljati. Rekel
je, da so vso nesrečo pogani sami zadolžili, ker so si s
svojimi pregrehami nakopali jezo božjo. Da bi svojo besedo
dokazal, nam pokaže Ciprijan grozovito podobo poganskega
življenja: Na cesti, na morju mrgoli tolovajev, povsod se
vojske vnemajo, pri sodniji je vse polno pravd in podkup¬
ljivih sodnikov; vsak dan so krvave igre, v katerih se
gladijatorji ljudstvu za kratek čas ubijajo; v glediščih se
šopiri nesramnost in se daja pouk za moritev, za prešest-
vanje; o grdobah, ki se po hišah godijo, ni govoriti.

Tako in enako je še več drugih krščanskih pisateljev
zagovarjalo sveto vero.

O kristjanih pa Ciprijan takole govori: ,,() presrečna
naša cerkev, ki jo slavna mučeniška kri v naših časih tako
lepo odlikuje; prej je bila bela po dejanjih bratov, a zdaj

je postala rdeča kakor škrlat po krvi mučenikov; njenemu
kinču ne manjkajo niti lilije niti rože.“

Ako vsa obrekovanja sv. vere slišimo, spominjamo se
preroških Davidovih besed: ,,Nabrusili so svoje jezike, kakor
meč; napenjajo svoj lok, da bi na nedolžnega streljali.“
Z druge strani pa, če pogledamo srčne in razumne zago¬
vornike Kristusove vere, moramo reči, da sovražniki niso
kaj opravili. „Rane so, kakor od otročjih pušic, njih jeziki
so oslabeli.“ — Veliko blata so pometali na Kristusovo
nevesto, da bi jej ognjusili rajsko lice; a hitro so jo
krščanski učeniki zopet umili, in sv. cerkev je zopet bila,
kakor vselej, „sveta in neomadeževana 11 , kakoršno ravno
Jezus hoče imeti: ,,Kristus je cerkev ljubil, ter je sam sebe
zanjo dal, da bi jo posvetil, da bi priredil sam sebi častito
cerkev, katera nima niti madeža niti gube, ali kaj drugega
takega, temveč da je sveta in neomadeževana.“

Razširjanje sv. cerkve koncem 3. in za¬
četkom 4. stoletja.

Preroška beseda Kristusova: „Kadar bom povišan,
bom vse k sebi potegnil se je lepo izpolnila v cerkvi božji.
Čudovito hitro se je kraljestvo božje po svetu širilo. Sv.
Justin  pravi: „Ni ljudstva ne med barbari, ne med Grki,
ki bi ne molilo v imenu križanega Kristusa, in dajalo hvalo
Očetu in stvarniku sveta . 11  — Tertulij  an  piše: „Od včeraj
šele smo, pa vse smo napolnili: v mestih, na otokih, v
trdnjavah, na trgu, po taborih celo; med prostim ljudstvom,
med plemiči na cesarskem dvoru, med starešini, med sodniki,
le templi so še vaši . 11  Enako poroča Laktancij,  rekoč:
>'Nobeno ljudstvo ni tako neizobraženo, in nobeden kraj ni
tako oddaijen, da ne bi vedel o trpljenju Kristusovem in o
Eiegovem veličastvu. Cerkev je raztegnila svoje roke proti
jutru in proti večeru, in ni tako skritega kota na svetu,
Ja bi božja vera tja ne prodrla . 11  — Celo pogani Celzij in
Lucijan in Plinij pravijo, da so se takrat že nahajali kri¬
stjani po vseh krajih Rimskega cesarstva. Pa ne, da bi
le posamezni kristjani tu in tam prebivali, njih število je
bilo že ogromno. V drugem in tretjem stoletju štejemo že
toliko svetih škofov in škofij, da lahko sklepamo, koliko je
Mio število ovčic. Tudi ni res, kar sovražniki radi zatrjujejo,
Ja se je le revno in neolikano preprosto ljudstvo pokri-

56

stjanilo, kar pa je boljših in modrejših bilo, da niso marali
za sv. vero. 'Res je sicer beseda Jezusova: „ Ubogim se evan¬
gelij oznanjuje. 11  Res je tudi, da je bogastvo trnje, ki zaduši
božjo pšenico, da ne rodi sadu, in posvetna, skrb je kriva,
da povabljeni ne pridejo na gostijo, katero je napravil kralj
svojemu sinu. A bogatini in učenjaki zavoljo tega iz
kraljestva božjega nikakor niso izključeni. Tudi precej v
prvih časih krščanstva so bili učenjaki in modrijani in
imenitna gospoda že udje sv. cerkve. Mučenik Flavij
Klemen  je bil cesarske rodbine; rimski starešine, gospe
plemenitega rodu, mladenči in device iz odličnih družin so
veseli prelivali svojo kri zaradi Jezusovega imena. Modri¬
jana Justin in Aten  a gor  in še drugi so sveto vero
zagovarjali, Ter tuli jan in Ciprijan,  oba sloveča prav¬
nika, sta postala kristjana; med odličnimi rimskimi vojsko¬
vodji so bili kristjani sv. Mavrici j, sv. Sebastijan,
sv. Florijan.  Nekatere krščanske občine so dajale obilno
miloščine, kar priča, da so bili med krstjani tudi bogataši.

Glavna cerkev v Aziji je bila v Antijohiji; zraven ste
še cveteli srenji v Jeruzalemu in v Cezareji. V Edesi je
že okoli 1. 160. vladal krščansk knez. Iz Sirije se je sveta
vera razširila po Mezopotamiji in Perziji. V rimski Armeniji
nahajamo že v drugem stoletju krščanske občine. Mala
Azija je itak že iz apostolskih časov bila krščanska. Ravno
tako so na otokih Cipru in Kreti apostoli sv. vero oznanje¬
vali. Leta 220. nahajamo tudi v Arabiji škofijske sedeže.

Prvi apostol, ki je v Evropi oznanjeval evangelij, je
sv. Peter, ki je ustanovil cerkev v Rimu. Iz Rima se je
razlegal glas besede božje po celi Italiji, in več mest po
deželi se hvali, da so sprejeli sv. vero od apostolov ali od
apostolskih učencev. V Akvileji je sv. Marko,  v Raveni
sv. Apolinarij,  in v Milanu sv. Anatolon  ustanovil
prvo krščansko občino. Na Grškem in v Macedoniji, kakor
tudi v Hispaniji je pridigoval sv. Pavel.  Ne more se pa
dokazati, da bi bil v Galiji prvi Kristusa oznanjeval sv.
Dijoniz,  katerega je sv. Pavel  v Atenah spreobrnil.
Lijonska in Vienska cerkev ste tukaj prvi sloveli; pravijo,
da je papež Fabijan  sredi tretjega stoletja poslal sedem
škofov v razne galijske kraje oznanjevat besedo božjo. Na
cerkvenem zboru v Arlesu (314) je že 33 galijskih škofov
zborovalo. V Britaniji, ki se je deloma Rimljanom pokorila,
deloma pa je še bila samostojna, bile so že koncem drugega
stoletja krščanske občine. Zgodaj se je sv. vera ukoreninila

57

v Germani ji in slovele so cerkve v Mogunciji, v Treveru in
v Kolinu. Tudi v svobodni Nemčiji so bile, čeravno redke,
krščanske srenje. Ob Donavi v Reciji (sedaj Švica in Ti¬
rolsko), v Noriku (sedanjo Avstrijsko, Štajersko in Koroško)
in v Panoniji (sedaj Ogrsko) so najbrže rimski vojaki in
beguni zasejali sv. evangelij. Najstarejša škofija v Noriku
je bila v Lavrijaku (Lordi), kjer je deloval sv. škof Ma¬
ksimilijan,  ki je v Celju umrl mučeniške smrti (1. 285.).
V Petoviji (v Ptuju) je sv. škof Viktorin  dobil mučeniški
venec, o katerem pravi sv. Jeronim, da je slovel kot cer¬
kveni pisatelj. Spisal je knjige zoper krivoverce, razlagal
prve tri Mojzesove knjige, Pridigarja, Visoko pesem, preroka
Izaija, Ezekijela in Habakuka, evangelij sv. Matevža in
Skrivno razodetje. Vsi ti spisi so se poizgubili. V tistem
letu je dal tudi sv. K viri  n,  škof v Sisciji (Sisek) svoje
življenje za sveto vero. Pravijo, da so mu privezali mlinski
kamen na vrat, in so ga potem iz mosta sunili v reko
Savo. Pa čudežno, kakor bi bil Bog podložil svojo roko,
teža ga ni vtopila, marveč kamen je plaval kakor pero na
vodi. Na obrežju je stalo vse polno kristjanov, katere je
opominjal, naj se ne bojijo umreti za sveto vero, mučeniška
smrt prinaša neumrjočnost. Ko se je božja moč bila dovolj
pokazala, je Kvirin molil ter želel biti s Kristusom. Takoj
ga je kamen potegnil za seboj v globočino ter ga je pokril,
kakor bi sv. truplo ležalo v grobu. V Bregencu na Tirol¬
skem, v Kostnici in v Augsbui’gu na Bavarskem je ob času
cesarja Dioklecijana trpelo tudi nekoliko kristjanov za
Kristusovo vero.

Afrika je dobila oznanjevalce sv. vere iz Kima. Prvi
škof v Aleksandriji, katerega je sv. Peter poslal tja, bil je
sv. evangelist Marko.  Hitro si je pridobilo krščanstvo v
Afriki Rimsko pokrajino ter Numidijo in Mavretanijo; za¬
četkom tretjega stoletja so bile tam že mnoge škofijske
stolice.

Krivoverci.

Ko se je sv. apostol Pavel  poslavljal v Miletu od
starešin, jim je med drugim tudi tole besedo govoril: „Pa-
zite nase in na vašo čredo, v kateri vas je postavil sveti
Duh za škofe, da pasete cerkev božjo, katero je pridobil s

svojo krvjo. Kajti jaz vem, da bodo po mojem odhodu
prišli med vas grabljivi volkovi, kateri ne bodo prizanašali
čredi; in izmed vas samih bodo vstali možje, kateri bodo
napačno govorili, da hi potegnili učence za seboj . 11  Pre¬
kmalu so se preroške besede sv. apostola v cerkvi izpolnile.
Med kristjani so vstajali možje, ki so širili krivo vero ter
so si prizadevali podreti, kar so zgradili apostoli in njihovi
nasledniki.

Ob času apostola Janeza je učil jud Ceri  n t,  da  ni
Bog sveta ustvaril, ampak nek angel, in da Jezus ni Bog,
marveč le človek, kakor mi; samo da se mu je pri krstu v
Jordanu pridružil Kristus, koji je v njem deloval do smrti,
a ga je pred smrtjo zopet zapustil. Odločno je krivoverca
sveti Janez v svojem evangelju zavrnil ter je rekel: „da
je beseda Bog, in da je beseda meso postala (človek po¬
stala) in med nami prebivala . 11  — Iz lista sv. apostola
Pavla do Korinčanov je razvidno, da se je tudi ta apostol
s krivoverci boril; Pavel piše: ..Tudi krivoverstva morajo
biti, da, kateri so skušeni med vami, postanejo znani . 11

Simon  se je _ porodil v Samariji ter je bil krščen
od diakona Filipa. Že doma je sleparil ljudi, in ker je tu
in tam opravil kaj na videz čudnega, se mu je mnogo
ljudstva pridružilo. Takih čudežev pa, kakor so jih delali
apostoli, vendar ni mogel delati; vsled tega je apostolom
ponujal denarja, ako tudi njemu podelijo oblast, delati tiste
čudeže, kot so jih delali oni. Mož je pač mislil, da se
čudeži delajo s tajnostnim znanjem. A Peter mu reče:
„Tvoje srebro naj ti bo v pogubo, ker misliš, da se božji
dar kupi z denarjem . 11  Simon je zatrjeval, da je od Boga
poslan, da je on „velika božja moč 11 , in da je tudi „zveličar
ljudi 11 . Pravil je, da je on za Samarijo „bog oče“, za Judejo
„bog sin 11 , a za pogansko ljudstvo „sv. duh 11 . Ž njim je
hodila tudi neka ženska, Helena po imenu; o nji je Simon
trdil, da je mati angelov. Kakor Simon, so bili tudi nje¬
govi učenci nečistniki ter so učili, da je vrhunec ljubezni
— nečistost. Smrt tega sleparja je bila neki celo žalostna.
Nekateri pravijo, da se je dal živega pokopati ter je trdil,
da bo na tretji dan zopet vstal, — a ni se več prikazal z
groba; drugi pa pripovedujejo, da se je hotel dvigniti v
nebesa. In resnično se je nekoliko nad zemljo vzdignil,
potem pa je padel na tla in se pobil. Morebiti si je bil
napravil kak vzletalni stroj, s katerim se je ponesrečil.

59

Ebijoniti, Nazarejci, Gnostiki, Maniliejci, Montanisti,
Protitrinitarci.

Za Simonom in Cerintom dvignil se je zaporedoma
cel roj upornikov zoper krščansko resnico in zoper cerkev,
ki resnico uči.

V Jeruzalemu je za apostolom Jakobom bil škofom
izvoljen sv. Simeon.  Vsled tega je bil nek Tebut, ki bi
bil sam rad izvoljen v škofa, tako razžaljen, da je s svojo
stranko uprl zoper Simeona. Tebutovi privrženci so se
imenovali Ebijonite,  to je siromaki, ker so bili ali res
siromaški, ali ker si je Tebut pridjal ime „ubogega“.
Ebijoniti so popustili sv. krščansko vero in so bili povsem
Judje. Spolnovali so postavo Mojzesovo, celo obrezo so
zopet uvedli. Le evangelij sv. Matevža so priznali, a sv.
Pavla so kakor odpadnika zavrgli. Eekli so, da je Jezus
sicer obljubljen Zveličar, a Bog ni, marveč le navaden človek,
sin Jožefov in Marijin.

Nazarejci  so najbrž potomci kristjanov, ki so ob
Sasu rimske vojske iz Jeruzalema pobegnili črez Jordan in
so se potem naselili poleg mrtvega morja. Le evangelij
sv. Matevža je pri njili veljal, sv. Pavla niso spoznali svo¬
jega, nego le apostola poganov. Verjeli so, da je Jezus Sin
božji, pravi Bog; zraven pa so deloma spolnjevali tudi
Mojzesovo postavo. Ohranili so zase ime „Nazarejcev“, kar
je bilo sprva splošno ime vseh kristjanov.

„Gnosticizem“  je bila zmes krščanske in poganske
vere. Sv. apostol Pavei je pridigoval: „Kakor po dnevi
pošteno hodimo, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti
in nesramnosti, ne v prepiru in nevošljivosti, temveč oble¬
cite Gospoda Jezusa Kristusa;' 1  in resnično, nekateri pol-
kristjani oblačili so si Jezusa Kristusa, pa tudi svojih starih
cunj, namreč, kar jim je v poganski veri ugajalo, niso celo
zavrgli, in tako njih vera ni bila le zmotana, marveč tudi
smešna, kakor človek, ki na staro haljo obleče novo suknjo.
Ti krivoverci so se imenovali „gnostike“ (to je vedoče), ker
so se ponašali, da več vedo o sveti veri in jo bolj razumejo,
kakor drugi.

Tajili so edinega Boga in učili, da je dvoje večnih
bitij, in sicer dober Bog in pa večna materija, ki je tudi
hudobna in izvir vsega zla na svetu.

Drugič so gnostiki trdili, da iz dobrega boga izvira
celi red duhov, in sicer tako, da je prvi duh, ki se iz Boga

60

rodi, najpopolnejši, oni pa, ki se rodi iz prvega, je že manj
popolen, in tako naprej do slednjega, ki je izmed vseli
duhov najslabši, ter je tudi padel iz kraljestva luči doli na
svet. Eden izmed najimenitnejših duhov demijurg  (to je
stvaritelj) po imenu, je napravil svet, a tudi človeka, in
sicer iz hudobne materije in iz delcev luči božje, ki so
padli iz nebes na zemljo. Delci luči božje so bili v člo¬
veškem telesu, kakor v ječi zaklenjeni, in čim bolj so se
ljudje na zemlji množili, tem bolj se je božja luč razkropila
in razdelila po vseh.

Vjetih lučic (t. j. duš) iz ječe rešit, je Bog poslal od¬
ličnega duha Jezusa, ki pa ni imel lastnega telesa, marveč
si je izposodil telo od človeka Jezusa Kristusa. Ker Zve¬
ličar ni imel pravega telesa, tedaj tudi ni mogel umreti za
človeka; odrešenje Jezusovo tedaj neki le v tem obstoji, da
je duhove naučil, da so doma pri Bogu v kraljestvu luči.

O pričetku 3. stoletja je iztuhtal novo krivovero Mani
ali Manes,  ki je bil sprva suženj premožne perzijske
udove, ki mu je pa pozneje podelila prostost. Po smrti
gospe podedoval je vso njeno premoženje ter je tako postal
bogat in imeniten gospod. V glavnem mestu je hudo zbolel
sin kralja Saporja in po vsi deželi so iskali zdravnika ali
čarovnika, ki bi ga zdravil. Mani, ki je zaupal svojim
čarovnijam, se je kralju ponudil ter mu obljubil ozdraviti
sina, a kraljevič mu je umrl. Vsled tega so Manija zvezali
in zaprli v ječo. S pomočjo svojih učencev pa se mu je
posrečilo zbežati iz ječe. Nekaj časa se je skrival po od-
ležnih krajih, dokler ga niso zopet vjeli ter ga na kraljevo
zapoved živega odrli. Drugo poročilo pravi, da je bil
Mani sin perzijskega duhovnika in dobro poučen v veri
Coroastra; a v možkih letih se je pokristjanil in je
bil izvoljen duhovnikom krščan-ske občine. Vendar svoje
stare vere ni hotel pustiti, ter je nameraval krščansko in
coroastrovo vero spojiti, a sebe je imenoval „tolažnika sv.
Duha“, ki ga je Kristus obljubil.

Vse krivovere, ki jih dosedaj poznamo, so izcimile iz
poganstva ali iz judovske vere. Montanova krivovera pa
je nastala iz krščanske vere. Montan  je učil, da cerkev
z grešniki premilo ravna, in da je tudi v drugih rečeh
premalo stroga. Doslej sicer naj velja, kakor je bilo, ker
so Kristus in njegovi apostoli v tem ali onem prizanesli
človeški slabosti; a odslej zahteva obljubljeni tolažnik, sv.
Duh, po Montanu popolno pobožnost in življenje. Treba se

61

je bolj strogo postiti; le suhe in surove jedi so dopuščene;
ob času preganjanja ni dovoljeno zbežati ali se skriti; drugi
zakon je prepovedan; kdor je moritve in nečistosti kriv,
ali kdor je vero zatajil, ne more več upati odpuščenja in
ne sme več biti v cerkev božjo sprejet.

Novi nauki so marsikomu ugajali, zlasti Tertulijanu,
ki je bil po svojem značaju strog in oduren človek. Kato¬
liški škofje so stvar izprevideli ter so djali, da so ti lažnivi
preroki obsedeni, in da je treba hudega duha iz njih izgnati.
Po cerkvenih zborih, ki so jih škofje Male Azije sklicavali,
so bili montanisti iz cerkve izobčeni.

Veličastna skrivnost naše sv. vere je nauk o presv.
Trojici: tri božje osebe, a vendar le en sam Bog. Kako da
je to, tega mi ne moremo razumeti s svojo kratko pametjo
ter se moramo podvreči božjemu razodetju. Sv. Avguštin
je enkrat preiskaval skrivnost presv. Trojice ter se nekega
dne ves zamišljen sprehajal kraj morja; kar zagleda angela
v podobi zalega fanta, ki je morje črpal v majhno jamico.
Ko se sv. Avguštin temu začudi, reče mu fantič: „Vedi,
Avguštin, da bom jaz prej vso morje spravil v to jamico,
predno boš ti doiskal presv. Trojico. 1 '

Teo dot,  strojar iz Bizanca, je dejal, da je le ena
božja oseba, kakor je tudi le en Bog, a Kristus da ni božja
oseba, marveč le človek. Ob času preganjanja je namreč
Teodot Jezusa zatajil, potem se je pa opravičeval, da ni
Boga, marveč le človeka zatajil. Pripoznal je pa, da je
Kristus obljubljen Zveličar, da je bil v Marijinem telesu
čudežno od sv. Duha spočet in da se je pri krstu s človekom
Kristusom neka božja moč združila.

Cerkvena uprava.

Papež.

Katoliška vera je, da je papež v Rimu kot naslednik
sv. Petra po božji pravici prednik vse cerkve.

Kristus je naročil, da naj ima sv. Peter naslednike.
Očito je vendar, da mora biti pastirjev, dokler je še kaj
ovac; da je treba vrhovnega pastirja, dokler je še Gospo¬
dova čreda na svetu. O ti čredi pa je Kristus rekel, da
bo na svetu do konca dni, torej bo do konca dni tudi
pastir. Torej mora živeti sv. Peter in pasti ovčice v svojih
naslednikih do konca dni.

62

Ko je Gospod djal: „Pasi moje ovce,“  izročil je Petru
vse ovčice, kar jih je kedaj bilo in jih še bo. A Kristus
Petru ni dal, da vedno živi, zato moramo reči, da so njegove
besede naslovljene ne le na Petra samega, marveč z njim
vred na vse njegove naslednike.

Gospod je dal Simonu novo ime: „Peter“ — skala.
Na to skalo si je zgradil cerkev. Temelj pa mora stati
očividno tako dolgo, kakor naj stoji zgradba. Nikdo ne
zida v mrzli zimi na zmrzlo jezero palače, misleč, da bo
vedno stala. Cerkev pa bo po besedah Gospoda stala do
konca dni, torej mora obstati tudi temelj. In besede: „Ti
si Peter “ je Gospod govoril ne le svojemu apostolu, marveč
ž njim vred vsem njegovim naslednikom.

Apostoli so bili razsvetljeni od sv. Duha na izvanreden
način: Dan jim je bil vsem sv. Duh, da so se na vse spo¬
minjali in so vse umeli, kar je bil učil Gospod. In vendar
je bilo že apostolom treba glavarja. Koliko bolj je treba
glavarja cerkve po smrti apostolov, ko njihovi nasledniki
niso več tako razsvitljeni, in se je Kristusova vera razširila
po vsem svetu.

Pravi Petrovi nasledniki so škofje v Kirnu, papeže jih
imenujemo.

Lahko bi si mislili, da ima Peter naslednike, ki niso
Rimski škofje, a katoliški veronauk je, da je Petrovi na¬
slednik v Rimu. Morebiti je bilo Petru razodeto, da mora
postati Rimski škof, ali pa je bilo od Kristusa naročeno,
da bo veljalo do konca dni, kar Peter naroči in uredi radi
svojega naslednika. V cerkvi je veljala in velja postava,
da je poglavar vse cerkve, kdor je pravi Rimski škof.

Že najstarejša cerkvena zgodovina izpričuje, da se je
Rimski papež čutil poglavarja, in da so kristjani poznali
glavarja sv. cerkve. Tako je papež Klemen ostro zavrnil
Korinčane,. ki so se uprli zoper svoje duhovnike. Sveti
Ignacij, škof v Antijoliiji, imenuje rimsko stolico predsed¬
nico zaveze ljubezni", to je vesoljne cerkve. Enako pravi
sv. Irenej, da se z Rimsko cerkvijo zaradi njene „večje
veljave", vse druge cerkve morajo strinjati. Sv. Ciprijan
imenuje rimsko stolico ,,izvir in središče" cerkvene edinosti,
in graja razkolnika No vat a, ki se je peljal v Rim, za
svoje nauke iskat opore pri cerkvi, iz katere izhaja duhovna
edinost. Montanist Tertulijan je sicer papežu Cefirinu le
zabavljal, ko ga „škofa škofov" imenuje, ali nehote je s
temi besedami izdal, kaj je veljal takrat Rimski škof. Celo

poganski rimski cesar je pri posebni priložnosti pripoznal
prednost rimskega škofa. V Antijohiji sta se namreč po¬
tegovala dva škofa za škofijo in škofijsko palačo, a cesar
je določil, da ima tisti pravico v palačo se preseliti, ki ga
Italski škofje in Rimski škof pripoznajo škofa. Kadar so
nastale verske homatije, je vselej papež odločil, kaj naj velja.

Služba božja.

Sveta vera nas uči, da ni dosti, ako človek le v srcu
veruje, kar je Bog razodel, ampak treba je, da svojo vero
tudi v dejanju kažemo. Kristus sam je dejansko službo
božjo obhajal ter nas poučil, da je tudi naša dolžnost, v
dejanju Bogu služiti. Pri zadnji večerji blagoslovil je Jezus
kruh in vino, rekoč: To je moje telo,  — to je moja kri,  in
je apostolom zapovedal, da tisto naj delajo njemu v spomin.
Apostoli so svojega učenika dobro razumeli, in so obhajali
daritev nove zaveze ter so bili »stanovitni v lomljenju
kruha in v molitvi." Od apostolske dobe je daritev svete
maše bila in ostala središče krščanskga bogočastja. Sv.
Justin nam popisuje, kako so v prvih časih ohhajali sveto
mašo: „Po nedeljah se snidejo vsi, ki bivajo v mestu ali
na deželi. V zboru berejo, kolikor pripušča čas, apostolska
in preroška pisma. Kadar pa bralec neha čitati, ima sta¬
rešina besedo, v kateri vernim polaga na srce nauk sv.
pisma in jih spodbuja k posnemanju. Potem vsi vstanemo
in molimo. Precej prinesejo kruha in vina in starešina
moli in se zahvaljuje Bogu, a ljudstvo odgovarja: „Amen“.
Od posvečenega (kruha in vina) se vsem pričujočim podeli,
oddaljenim pa se po diakonu pošilja na dom.“ Ako temu
poročilu pridenemo še besedo, katero je pisal Plinij cesarju
Trajanu, da se kristjani pred dnevom zbirajo, ter Kristusu,
svojemu Bogu, prepevajo hvalne pesmi; nam je jasno, da je
božja služba prvih kristjanov po vsem naši službi božji
podobna. Sv. branje, pridiga, molitve in .pesmi, sv. obhajilo,
pred vsem pa daritev sv. maše, so bili že takrat poglavitni
deli skupne službe božje. Razloček je le ta, da so v tistih
časih pri vsaki sv. maši pristopili vsi navzoči k mizi Go¬
spodovi, in da je k daritvi tudi vsak prinesel svoj dar, ki
ga je položil na oltar. Diakon je vzel od darovanega kruha
in vina kar je bilo treba za daritev, kar je pa ostalo, se
je porabilo za skupni „obed ljubezni", pri katerem so uboge
pogostili. Veseli nas slišati vest, katero je zapisal Hipolit,

64

rekoč: „Dan za dnevom se posvečuje in daruje presveto in
neomadeževano Telo in Kri na skrivnostni božji mizi v
spomin večno znamenite mize in večerje!“

Dolgo časa si kristjani niso mogli zidati dostojnih
cerkev, da bi se v njih zbirali k službi božji. Navadni
hrami, prostorne izbe, skriti kraji in podzemeljske votline
služile so jim v prvih treh stoletjih kot bogoslužni prostori.
Posebno radi so obhajali kristjani sv. skrivnosti v prostornih
podzemeljskih katakombah, na grobih sv. mučenikov. Ko so
pa minuli časi preganjanja, so kristjani začeli si graditi
lepe kapelice in cerkve. Prvo cerkev, ki jo zgodovina
omeni, so stavili v Rimu. A gostilničarji so hoteli stavbo
zabraniti, dokler ni cesar Aleksander Sever pravde kri¬
stjanom ugodno razsodil. Ob času cesarja Dioklecijana je
bilo že mnogo cerkva, in tudi v Nikomediji, v prestolnem
mestu vzhodne polovice cesarstva je stala velika, lepa
krščanska cerkev.

Ob začetku krščanstva za službo božjo ni bil noben
čas posebno določen. Kristjani so se shajali, kadar je prišel
duhovnik, kakor dandanes še v misijonskih pokrajinah. A
zgodaj že je bil prvi dan tedna, nedelja ali dan Gospodov,
Bogu posvečen. V nedeljo je Jezus vstal od mrtvih, in v
nedeljo je tudi sv. Duh prišel na zbrane učence Gospodove.
Prav je tedaj, da so kristjani od nekdaj ta dan posebno
posvečevali, da so ob nedeljah še pred solnčnim vzhodom
Bogu peli psalme in sv. pesmi. - Sreda, petek in sobota
so bili postni dnevi. Posebno ostro so se kristjani postili
pred veliko nočjo na čast Jezusovega bridkega trpljenja in
smrti; iz tega posta je sčasoma nastal štiridesetdnevni post.
Prva praznika, katera so kristjani vsako leto obhajali, sta
bila Velikanoč in Binkošti. Zraven so tudi smrtne dneve
sv. mučenikov lepo posvečevali, ter so te praznike imenovali
rojstne dneve svetnikov.

Krst in birma.

V apostolskih časih ni bilo treba dolgega pripravljanja
na sv. krst; živa vera in resnična pokora ste dolgotrajno
pripravo nadomestili, in kar je manjkalo, je dostavila moč
sv. Duha. Pozneje, ko je cerkev doživela boljših časov, ni
več vsakdo prihajal h krstu iz čistega namena, marsikdo
je silil iz sebičnosti v krilo cerkve. Da se je tedaj cerkev
nevrednih udov obranila, morala je krščence tako dolgo

65

poučevati in izkuševati, da je duhovnik katehumene kolikor
mogoče spoznal. Poučevanje je trajalo po več let in šele
po treh stopnjah so učenci do sv. krsta prišli: poslušajoči
(učenci) so sicer smeli pridigo poslušati, potem pa so morali
cerkev zapustiti; klečeči so še ostali pri molitvah in sprejeli
škofov blagoslov, potem pa so morali oditi; izvoljenci, ki
so pričakovali sv. krst. Šele izvoljence so naučili očenaš
in apostolsko vero ter jim natanko razložili skrivnosti
presv. Trojice in sv. zakramente. Krščenec se je odpovedal
hudiču in vsemu njegovemu dejanju. Potem so ga trikrat
potapljali pod vodo ter obenem nazivali Boga Očeta in
Sina in sv. Duha, in mu tako sv. krst podelili. Pri bolnikih
in slabotnih ljudeh pa se je krst opravil z oblivanjem ali
kropljenjem. Novokrščenci so oblekli belo oblačilo, a osmi
dan potem so krstno oblačilo zopet slekli, in ta dan se še
dandanes v spomin na belo obleko krščencev imenuje bela
nedelja. Sprva otrok niso krščevali, a že cerkveni zbor v
Kartagu (252) je krst otrok zapovedal, ker so bili kristjani
že takrat prepričani, da brez krsta nikdo, tudi noben otrok
zveličan biti ne more. Začetkom cerkve so vsak dan kršče¬
vali, potem zlasti ob nedeljah, pozneje pa so bili Velika noč
in Binkošti, in v jutrovih deželah tudi razglašenje Gospo¬
dovo v ta namen odločeni dnevi. Tertulijan pripoveduje,
da se je voda za sv. krst blagoslavljala, ter opomni, da so
se botri kot priče k sv. krstu jemali. V tretjem stoletju se
je v cerkev vrinila napaka, da so odrastli odlagali sv. krst
do smrtne ure, da bi tako v krstnem belem oblačilu umrli.
Sv. cerkev tega nikdar ni odobravala.

Sv. katoliška cerkev je v prvih časih zvesto skrbela,
da se verniki krstni obljubi niso izneverili; kdor jo je pa
z večjim grehom prelomil, je bil iz svete cerkve izobčen.
Izobčenje pa je bilo dvoje, večje in manjše. Po manjšem
izobčenju grešnik ni smel biti pri sv. maši in ni smel spre¬
jemati presv. Rešnjega Telesa. Po večjem pa je izgubil vse
duhovne dobrote sv. cerkve ter je nehal biti njen ud. Večje
izobčenje je zadelo one, ki so zatajili vero, darovali mali¬
kom ali se udeležili uboja ali prešestva, ki so prelomili
obljubo devištva ali sv. pismo izročili poganom.

Pokora.

Duša iz krsta prihaja prerojena po sv. Duhu. Ako pa
je kristjan po sv. krstu smrtno grešil in svojo dušo zopet

5

Zgodovina sv. kat. cerkve. I.

omadeževal, se greha reši le po zakramentu svete pokore.
Pokora pa je bila pri gorečih prvih kristjanih veliko strožja,
kakor dandanes. Skrivna spoved za odpuščanje grehov ni
vselej zadostovala. Posebno očitni grešniki so morali svoje
pohujšljivo življenje očitno popravljati, ter se javno pred
zbrano občino izpovedati svojih grehov. Stroga so bila
tudi spokorna dela. Nekateri grešniki so delali pokoro več
let, drugi vse svoje žive dni, in šele na smrtni postelji so
dobili odvezo. Navadno so bili spokorniki razvrščeni v
štiri vrste : Jokajoči so pri cerkvenih vratih prihajajoče
kristjane prosili, da jih priporočijo milosti dušnih pastirjev;
poslušajoči so že smeli stopiti v cerkev in stoje poslušati
besedo božjo; nad klečečim so škotje ali mašniki po pridigi
molili; stoječi so smeli že ves čas ostati pri službi božji, a
daril za daritev niso smeli niti donašati niti uživati. Po
dostani pokori so jim slovesno podelili odvezo, ter jih tako
zopet sprejeli v cerkveno družbo. Ako se je kak spokornik
posebno odlikoval po svoji skrbnosti, se mu je kazen pri¬
krajšala, to je, odpustek se mu je podelil. Za nekatere
spokornike pa so mučeniki pri škofu pred smrtjo izprosili,
da jim je prizanesel.

Sveto obhajilo.

Cerkveni učeniki Tgnacij, Justin in Irenej so jasno
izpovedali svojo vero, da je sveto obhajilo pravo Telo in
prava Kri našega Gospoda Jezusa Kristusa. Sv. Ignacij
pravi: „Krivoverci se obhajila in molitve zdržujejo, ker ne
verjamejo, da bi obhajilo bilo meso Zveličarja našega Je¬
zusa Kristusa, ki je na križu za naše grehe trpelo, a katero
je Oče po svoji usmiljenosti zopet vzbudil.“ Kar tedaj
krivoverci niso verjeli, je Ignacij veroval in ž njim vsi
pravoverni. Sprva so pri vsaki sv. maši vsi navzoči bili
obhajani in sv. obhajilo se jim je navadno delilo pod obema
podoboma, pod podobo kruha in vina. Včasih pa se je tudi
zgodilo, da je kdo v cerkvi ali tudi zunaj cerkve prejel le
podobo kruha, kar dovolj priča, da so si že prvi kristjani
bili svesti, da je tudi v eni podobi celi Kristus pričujoč.
Pnščavniki so na pr. nesli sv. obhajilo s seboj v puščavo
le v podobi kruha, in le v podobi kruha se je tudi jetnikom
in bolnikom donašalo; otrokom pa se je delilo v podobi
vina, ker te podobe niso tako lahko oskrunili. Posvečen
kruh so vernim dajali na roko, ne na jezik, kakor dandanes.

Obhajilo so ali precej použili ali tudi nesli s seboj domov
ter ga hranili za popotnico, ker prvi kristjani niso bili
nikdar varni zaradi mnogih svojih sovražnikov; tako so
pa oh odločnem času sv. popotnico imeli pri rokah ter se
ž njo okrepčali na smrtni boj.

„Kdor jč moje Telo, in pije mojo Kri, ima večno živ¬
ljenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.“  To je Jezusov
zveličavni nauk, pa le za verna srca. Neverniki tega nauka
niso mogli razumeti, ter so rekli: „Trda je ta beseda, kdo
je more poslušati!" Prvi kristjani so ta skrivnostni nauk
o presv. Rešujem Telesu pred neverniki kakor tudi celo
pred katehumeni zakrivali. Pred neverniki so zamolčali
velike skrivnosti sv. vere, da jih pogani ne bi zasramovali
in napačno razumeli. Tako ravnati jim je Kristus sam
velel, rekoč: „Ne dajte svetega psom, in ne mečite biserov
pred svinje Katehumenom pa niso natančneje razlagali
veličastnih skrivnosti sv. vere po zgledu sv. apostola Pavla,
ki pravi: „Kakor otročičem v Kristusu sem vam dal mleka
piti, a ne jedi, niste še namreč zanjo." Kadar pa so bili
krščenci v veri potrjeni in do dobrega izkušeni, potem so
jim natanko razložili tudi nauk o presv. Rešnjem Telesu in
skrivnostni nauk o presv. Trojici.

Poslednje olje, mašnikovo posvečevanje in zakon.

Očitno je, da je že v prvih časih imela sv. cerkev za¬
krament poslednjega olja, akoravno to ni v zgodovini določno
zapisano. Jasno je namreč povelje sv. apostola Jakoba:
„Ce je kdo bolan med vami, naj pošlje po mašnike (svete)
cerkve, in naj molijo nad njim, in naj ga mazilijo z oljem
v imenu Gospodovem; in verna molitev bo otela bolnika
in Gospod mu bo polajšal, in ako je v grehih, mu bodo
odpuščeni." Sv. Marko tudi že pripoveduje v svojem evan¬
geliju, da so učenci Jezusovi veliko bolnikov z oljem mazilili
in tako ozdravili. Origen v neki pridigi našteva pripo¬
močke za odpuščanje grehov, ter med drugimi navede tudi
j,maziljenje z oljem".

Zakrament mašnikovega posvečevanja so apostoli delili,
kakor se večkrat v sv. pismu šteje, po pokladanju rok, ter
med postom in molitvijo. Za apostoli so škofi posvečevali
duhovnike. Posvečenemu vtisne ta zakrament neizbrisljivo
znamenje, po katerem se odlikuje na veke od navadnih
vernikov.

68

Sv. cerkev je devištvo vedno visoko cenila in device
posebno proslavljala, a tndi sv. zakon je zmiraj spoštovala.
Zvezo med možem in ženo, kojo je Kristus blagoslovil in v
čast zakramenta povzdignil, imenuje sv. Pavel in za njim
tudi Tertulijan „velild zakrament". Sprva so zaročenci
zakonsko zvezo sklepali pred škofom. Sklenjeni zakon je
bil nerazrušljiv. Le smrt zakon razruši. — Drugega za¬
kona vdovam in vdovcem cerkev sicer ni branila, pa ga
tudi nikomur ni svetovala, ker se je drugi zakon smatral
kot nekako znamenje nezdržnosti. Zakon med verniki in
neverniki ni veljal nikdar. Zakon, že med nevernikoma
sklenjen, ako se je kateri del pokristjanil, je pa tudi v
cerkvi obveljal, ali vsaj trpeli so ga s tem namenom, da bi
si kristjan prizadeval, pridobiti svojega nevernega tovariša
za krščanske resnice.

Krščansko življenje.

Kolik je bil razloček med življenjem poganov in živ¬
ljenjem prvih kristjanov, cerkveni učeniki kaj lepo in gin-
Ijivo popisujejo. Sv. Justin  pravi: „Ki so prej živeli
slastno, veselijo se sedaj čistega življenja; ki so prej uganjali
vraže, se sedaj posvečujejo večnemu nestvarjenemu Bogu;
ki so kedaj črez vse cenili denar in dobiček, dajo sedaj vse
ubogim v porabo; ki so se prej sovražili in s tujci niso
hoteli niti občevati, sedaj po Kristusovem prihodu živijo ž
njimi, molijo za svoje sovražnike ter si prizadevajo pomiriti
tiste, kateri jih preganjajo." — V pismu na Diogneta se.
bere: „Kakor drugi se tudi kristjani ženijo in rodijo otroke,
pa svojih otrok ne zametujejo; živijo v mesu, a ne po mesnih
željah; po zemlji hodijo, pa v nebesih so vmeščeni; izpol¬
njujejo postave, in storijo še več, kakor postave terjajo; vse
ljubijo in vsi jih preganjajo; — morijo jih, a smrt jim je
začetek pravega življenja." — Tertulijan  očita poganom:
„Vi nas grajate, ker se med seboj ljubimo, dokler se sami
sovražite, — ker smo mi pripravljeni drug za drugega
umreti, vi pa drug drugega ubijate. Mi smo bratje po
svojem imetju, ker je vse vseh; in ravno časno blago raz¬
trga pri vas vso bratovstvo." — K temu dostavlja Origen:

„Kristusovo delovanje se pozna pri vseh ljudeh; kjerkoli so
ustanovljene krščanske občine, rodi Ime Jezusovo čudovito
krotkost, ljubezen do ljudi in dobrotljivost pri vseh, kateri
na Boga in Kristusa verujejo."

69

Vera prvih kristjanov je bila tolika, daje  prestavljala
gore. Sv. Gregorij čudodelec je, kakor pravi legenda, zidal
cerkev; pa ko si prostor ogleda, vidi, da je pretesen, ker
je od ene strani od morja, od druge strani od brega omejen.
Po noči se Gregorij poda na stavbišče, poklekne in v go¬
reči molitvi opominja Gospoda na obljubo, katero je dal
svojim vernikom: „Resnično vam povem, oko imate vero,
kakor gorčično zrno, porečete gori: Prestavi se odtod, in pre¬
stavila se bo!“  Zjutraj so se čudili zidarji, da se je gora
toliko umaknila, kolikor je bilo treba prostora za stavbo
cerkve. — Upanje  kristjanov na prihodnje življenje je
bilo tako trdno, da ga vsa posvetna zgovornost ni omajala.
•— Ljubezni  do Boga so kar goreli; hiteli so v ljubezni
doseči svojega Učenika, ter so radi dajali svoje življenje
za Jezusa, ki je tudi življenje dal za svoje. Origen piše:
„Kristjan za svojo vero rajši da življenje, kakor pogan za
vse svoje bogove le en kos svojega plašča.“ Med seboj
so se verniki tako ljubili, da so nad tako ljubeznijo celo
pogani kar strmeli, ter so se čudili kristjanom, rekoč:
»Glejte, kako se ljubijo med seboj." Suženj ni bil pri po¬
ganih nič bolj cenjen, kakor neumna žival; kristjani pa so
tudi v sužnjih častili božjo podobo, spoznavši, da sta oba,
gospodar in suženj, otroka božja ter brata med seboj.

Krščanska vera je odpravila sužnost ker je učila, da
smo si vsi enaki, bratje in sestre v Kristusu; Bog je oče
vseh, vsi smo božja podoba: „Bog ne gleda na zunanjo
veljavo osebe." Za vse je Kristus prelil svojo predrago kri
in v njegovi cerkvi „ni pogana, ne Žida, ne barbara, ne
Skita, ne sužnja, ne plemiča, ampak vse in v vsem je
Kristus." (Kološ. 3.) Kristus sam je nase vzel podobo
hlapca in je vse predrugačil in prenovil: ,,Suženj je zdaj
oproščenec Gospodov, in gospod je suženj Kristusov." (I. Kor.
7.) Sv. cerkev oproščenja sužnjev ni naravnost zahtevala,
ker sužnost na sebi ni verska, marveč družabna ali socijalna
stvar. Tudi ni bilo mogoče milijone popolnoma posurovelih
sužnjev takoj oprostiti, kakor bi tudi dandanašnji nastale
največje homatije, če bi kdo privedel v Ljubljano 10.000
divjih zamorcev in bi jih v mestu naenkrat izpustil. Sužnji
so se morali za prostost šele vzgajati. Iz duha krščanske
vere se samo ob sebi razume, da se mora sužnost prej ali
slej odpraviti in odpravila se je. Že za cesarja Trajana je
predstojnik rimskega mesta na svoj krstni dan oprostil
1250 sužnjev, ter jih je tako obdaroval, da je bilo vsakemu

70

mogoče, začeti svojo lastno gospodarstvo. Za cesarja Diokle¬
cijana je Kromacij oprostil 1400 sužnjev, gospa Melanija
jiii je 8000 in Ovidij v Galiji 5000 oprostil. Ta zgled so
drugi kristjani po malem posnemali. Sužnje je krščanski
gospodar pripeljal pred oltar, ter jih takorekoč Bogu daroval;
oproščen j e se je zapisalo v cerkvenih knjigah in mašnik ju
je blagoslovil. Pogani so naročevali, koliko sužnjev se pri
njih pogrebu naj pobije, krščanski gospodarji pa so v
svojo oporoko zapisavali, koliko sužnjev naj se oprosti. —
Tudi ženo je krščanstvo postavilo z možem v eno vrsto.
Poprej je bila žena dekla, zdaj je postala gospodinja.

Odkar je Marija brez greha spočeta postala mati
Zveličarja, je ženski spol ostal v najtesnejši zvezi s krščansko
vero. Ža duhovniški stan je Gospod določil le moža, a
ženi je prihranjen drug delokrog v družini. Sv. Krizostom
priča, da žene v ljubezni do Kristusa, v čistosti in v usmi¬
ljenju do bližnjega dostikrat moža prekašajo. Tudi so žene
skrbno razširjale novo vero, in v preganjanju so se kot
junakinje izkazovale; jetnike so tolažile in-obvezavale rane
mučenikov. Srčno so stale na grmadi, pogumno so pripo¬
gibale svoj vrat pod smrtni meč in pred zverinami jim
srce ni upadlo. In ko so minuli dnevi preganjanja, kdo bi
popisal angelsko čistost, blagost, pohlevnost in ponižnost
ženske, ali kdo bi se ne čudil njeni zvestobi in junaški
ljubezni? Kakor so nekdaj na križevem potu jeruzalemske
žene Jezusa tolažile in se ga je Veronika usmilila ter mu
podala potni robec, prav tako tudi Jezusovo nevesto, sveto
cerkev, na njenem križevem potu tolaži zgledna pobožnost
krščanskih žen in jo razveseljuje čisto srce svetih devic.
Koliko dobrega so storile redovnice v odgoji otrok, v po¬
strežbi bolnikov, za rešitev na duši in telesu zapuščenih,
sam Bog ve.

Otrok je po krščanski veri božji dar, staršem izročen,
da bi ga vzgojili kot dediča nebes za večno življenje. Kako
proslavljen je pač otrok po Kristusovih besedah: „Pustite
(■trocičem priti k meni in ne branite jim; zakaj takih je
nebeško kraljestvo (Mat. 19.) — Prelep zgled otrokom je
Dete božje v Marijinem naročju, o katerem sv. pismo govori:
„Jesus je rastel v modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh
(Luk. 2.)

Predstojniki prvih krščanskih občin so bili večinoma
odlični in sveti možje. Ignacij, Klemen, Polikarp, Irenej,
Ciprijan in drugi so bili svetniki. Že sv. Pavel je vernikom

71

naročeval, da naj mladih kristjanov ne volijo starešinom, da
se kje ne prevzamejo. Takrat se ni vrival nikdo v cerkvena
dostojanstva, vsakdo se je bal odgovornosti, ki jo nalaga
duhovniški poklic. Vsled tega ph so bili duhovniki ljubljeni
očetje svojih ovčic. O sv. škofu Polikarpu beremo, da se
je vsak kristjan razveselil, ki se je smel le njegove obleke
dotakniti.

Domače življenje vernikov je bilo tiho, mirno, sveto
in nedolžno. Nekateri so od prve mladosti živeli v vednem
devištvu, in akoravno sredi sveta, so vendar zaničevali po¬
svetno veselje, tudi tako, ki ni prepovedano. Drugi so svet
popolnoma zapustili ter se preselili v puščavo, da hi jih
nikdo v službi božji več ne motil. Oče puščavnikov je bil
menih sv. Pavel. Od mladosti je Bogu lepo služil, in še
komaj petnajst let star, je zbežal v puščavo, kjer je živel
celih devetdeset let za nebesa, (f 340.) Kristjani so bili
trezni in zmerni, in Klemen iz Aleksandrije pravi: „Drugi
ljudje živijo, da jedo, naš Učenik pa veli jesti, da se ži-
vimo.“ In Tertulijan piše: „Jemo toliko, da nismo lačni,
pijemo toliko, da ni v kvar nedolžnosti/ 1

Krščanstvo je učilo ljudi spoštovati delo. In če je
delo podlaga napredku in blagostanju, če je delo ključ do
božjega blagoslova, kdo nam prehvali zasluge krščanstva,
ki je delavca, sv. Jožefa, dvignilo na oltar. Delo je bilo
poganu sramotno, krščanstvo pa je proglasilo lenobo za
poglaviten greh. Delati ni sramotno, marveč dolžnost vsa¬
kega človeka; vsak naj jč svoj kruh, in naj ne ho nadležen
drugim: „Kdor noče delati, naj tudi ne je.“  (II. Tesal. 3.)
Kristus, naš Zveličar, je bil tesarjev sin in je bil svojim
staršem pokoren, in sv. apostol Pavel se je z delom preživih
,,Moli in delaj je geslo za vsakega kristjana. Delavna
krščanska roka je pustinje, ki so se nekdaj širile po Evropi,
spremenila v bogate dežele, mohamedanstvo pa je pokrajine,
ki so bile nekdaj polne medu in mleka, strlo v prah in
popolnoma opustošilo.

Uboge je cerkev od nekdaj smatrala za svoj največji
in najlepši zaklad. Pogan je uboštvo zaničeval in smatral
za božjo kazen. Evangelij pa je veseli glas za uboge, in
Zveličar sam je bil ubog, in ni imel niti toliko lasti, da
nanj položi svojo glavo. Ko je pridigoval na gori, je odprl
svoja sveta usta in je najprej blagroval uboge: „ Blagor
ubogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo (Mat. 5.)

72

Mnogi izmed prvih kristjanov so prodali vse, kar so
imeli, in so denar prinesli apostolom, da ga razdele. Tako
so hoteli hiti podobni Zveličarju, in mnoge izbrane duše
zapuščajo še dandanašnji vse, ter gredo v samostane, da
tam v uboštvu, v pokorščini in čistosti živijo za svojega
Boga. Krščanstvo sicer ne prepoveda imetja, pa ljubezen
naj bi premostila prepad, ki je med uboštvom in bogastvom.
Že za cesarja Trajana je cerkev v Antijohiji vzdrževala
okoli 1500 ubogih. Cerkev v Rimu je pošiljala zbirko v
take kraje, kjer je bila lakota, in egiptovski menihi so
podpirali svoje bližnje sosede s tem, kar so pridelali s
svojimi rokami. Kadar pa je bila sila zelo velika, so škofi
čestokrat prodajali dragoceno cerkveno posodo, da se pomore
skrajni sili. Za jetnike so kristjani skrbeli, kakor za lastne
brate. Bolnikom so ljubeznivo stregli, kakor bi stregli
Jezusu samemu. Posebno pa jih je skrbel dušni blagor in
pazili so, da jim ni nikdo umrl brez sv. popotnice. Mrličev
niso sežigali, kakor je bilo v navadi pri poganih. Med
cerkvenimi obredi in molitvami so polagali trupla, posvečen
tempel sv. Duha, nazaj v krilo matere zemlje, polni zaupanja,
da jih bo trobenta angelov zopet prebudila na sodni dan.
Umrlih vernikov so se vsako leto na dan njihove smrti
spominjali ter za nje molili in darovali daritev sv. maše.

Lepo in sveto je bilo življenje velike večine prvih
kristjanov. Pa že med dvanajsterimi apostoli je bil eden
Juda, in tako je tudi sedaj marsikateri iz sebičnosti ali iz
drugih posvetnih nagibov prestopil v sv. cerkev. Taki
kristjani ob času preganjanja niso bili stanovitni. Odpadli
so in sramotili sv. cerkev.

»Glej, novo storim vse!“  Resnično, Kristus je ves svet
ponovil, in krščanska vera je vse narode prerodila. Ako-
ravno »so hrumeli narodi in so se zemlje kralji vzdigovali
in se 'prvaki zbirali zoper Gospoda, 11  vendar mu je dal Oče
nebeški »narode v delež in meje zemlje v njegovo last.“  Jezus
je postavil božje kraljestvo, dočim je kraljestvo hudičevo
razpadalo in se zrušilo. »Raztrgajmo njih vezi, in vrzimo
od sebe njih jarem, so rekli sovražniki Jezusovih naukov;
a ljudem se je prikupilo novo breme, »ker je lahko,“  in
narodom se je priljubil novi jarem, »ker je sladak 11 .


Druga doba.

Katoliška cerkev ob času cerkvenih
očetov 313—692.

Prodiranje krščanske cerkve.

Cesar Konstantin Veliki.

Konstantinov oče Konštancij je vladal zapadni del
rimske države: G-alijo, Hispanijo in Britanijo. Leta 306.
je v Torku v Britaniji umrl, poprej pa je določil, naj mu
ko najstarejši sin Konstantin naslednik. Tudi vojaki so
kili za Konstantina, bil je vesel in hraber mož in v armadi
v visokih čislih.

Prva Konstantinova skrb je bila, pomiriti svojo deželo.
Kristjanom, ki jim je bil že oče naklonjen, je zagotovil
prostost verskih vaj. Zdaj se je Konstantin oženil s Fausto,
hčerjo cesarja Maksimijana, ki se je odpovedal vladi in je
prosil zeta, naj mu dovoli, ostati pri njem. A ta Maksi-
mijan bil je nestanoviten človek; postalo mu je žal, da se
je vladi odpovedal, in pričel je spletkariti zoper svojega
zeta. Oče Maksimijan je namreč nekega dne prosil hčer
Fausto, da mu izroči ključ do Konstantinove spalnice.
Fausta mu ga je dala, a nekaj slabega sluteč, opozorila je
moža in ta je pustil tisto noč v svoji postelji spati slugo.
Zjutraj so našli slugo ubitega. Zdaj so Maksimijana zaprli
in ta se je sam obesil.

V Rimu je vladal Maksencij, Konstantinov svak. In
ta svak je zdaj hotel maščevati očetovo smrt, ali pravzaprav
iznebiti se je hotel nevarnega tekmeca, ker dva gospodarja
ne moreta ukazovati v eni hiši in dva cesarja ne v eni
državi. Nastala je vojska, ki se je v bitki ob Milvijskem
mostu pri Rimu usodepolno končala za Maksencija. Maksencij
je na begu utonil v reki, Konstantin pa je postal po zmagi
edini vladar zapadne Rimske države.

Kakor na zapadu, nastala je med cesarjema Maksimi-
nom in Licinijem na vzhodu tudi vojska.

74

. Maksimin je kristjane sovražil, Licinij pa je naročil,
naj vsa armada moli pred bitko, ki se je vršila pri Adrija-
nopolju, k edinemu Bogu, ki ga molijo kristjani. In Licinij
je zmagal, Maksimin pa je bil popolnoma poražen 1, 313.

Zdaj se je začel razpor med Licinijem in Konstantinom.
Licinijevi vojaki so v Emoni (Ljubljani) zasramovali Kon¬
stantinovo soho, kar je dalo povod vojski.' Prva bitka se
je bila v Panoniji, druga zopet pri Adrijanopolju. Licinij
je bil premagan, Konstantin mu je pustil Azijo, Trakijo in
Ilirikum (balkanske dežele) pa je moral Konstantinu odsto¬
piti. Iz sovraštva zoper Konstantina je Licinij začel pre¬
ganjati kristjane. Prišlo je zopet do vojske, ki je tokrat
imela značaj verske vojske. Duhovniki so molili za Kon¬
stantinovo zmago, Konstantin sam je molil k edinemu Bogu.
Pri Adrijanopolju je prišlo do odločilne bitke. Licinij je
imel 165.000 vojakov, v  Konstantin le 120.000 in vendar je
nasprotnike porazil. Še enkrat se je Licinij dvignil zoper
srečnejšega tekmeca, nato so ga 1. 324. zadavili. Zdaj je
bil Konstantin sam vladar velikanskega cesarstva.

Domače življenje Konstantinovo ni bilo preveč srečno.
Soproga Fausta je sovražila Konstantinovega sina iz prvega
zakona, Krispa in njegovega stričnika Licinijana. Tožila
ju je pri cesarju, ki je pustil oba nadepolna mladeniča v
prenagli svoji jezi 1. 326. v Puli umoriti.

Nepremišljeni ta čin je cesarju zagrenil odslej vse
življenje. Cesarju bivanje v Rimu ni več ugajalo. Iz severa
in vzhoda so začeli prodirati barbari, razni narodi, in v
tisti dobi moral je cesar biti pri vojski sam. Vojak je
držal državo, vojak cesarja, komur so bili vdani vojaki, bil
je vladar. Rim pa je bil od Perzije in skitskih mej preveč
oddaljen. Zato je cesar sklenil, ustanoviti novo prestolno
mesto v Bicancu in je novo mesto imenoval Konstantinovo
mesto: Konstantinopel. Petnajst milijonov tolarjev je dal
cesar, da se zgradi novo mesto, sam je s sulico začrtal, kje
se naj postavi zidovje za ograjo. V štirih letih je bilo
mesto dograjeno: prvo krščansko mesto, kjer ni bilo pogan¬
skih templov, ne podob raznih bogov. Pri tej zgradbi je
cesar seveda mislil le nase. Bog pa je mislil na vse kaj
drugega: Rim je postal prost prevelikega cesarjevega vpliva
in je postal prava papeževa prestolica, kjer je odslej mogel
papež, prost prevelikega vpliva cesarskega dvora, vladati
katoliško cerkev.

Napram katoliški cerkvi je Konstantin drugače postopal,
kakor njegovi predniki. Ali ga je spreobrnilo čudežno zna¬
menje pri Milvijskem mostu? Morebiti. A Konstantin je
bil dovolj bistroumen, da je moral uvideti, kako v poganstvu
vse propada in razpada. Prazni so bili templi, nikdo ni več
veroval v bogove, nravnost je grozno propadala, ljudstvo je
postalo mehkužno ter ni bilo ne za delo, ne za boj sposobno,
ob enem se je dvigala ob mejah nevarnost, gibala so se
razna ljudstva, o katerih je moral vedeti, da danes ali jutri
začno z Kirnom boj na življenje in smrt,

Le ena vesela prikazen je bila v Rimski državi očita.
Iz stare gnilobe se je dvigal mlad zarod, krepak, pogumen
v vojski, delaven doma, varčen v gospodarstvu, trezen, po¬
žrtvovalen: krasni mladeniči, možje kakor hrasti, dekleta in
matere občudovanja vredne v svoji čistosti: to je bil mladi
krščanski zarod! In ta zarod so pogani doslej davili in
teptali, kakor se tepta gada, ki se ga najde poleg steze.

In ko je prišlo do bitke, najprej z Maksencijem, potem
z Licinijem, stala je krščanska polovica države z navdu¬
šenjem za Konstantina. Kaj čuda, da je cesar potem
krščanstvo proglasil za državno veroizpovedanje. A kato¬
liške vere ni popolnoma umel. V Rimu je bil cesar ob¬
enem najvišji duhoven, in zgodovinar Evzebij graja, da ,,se
je vedel kakor od Boga postavljen najvišji škof 1 . Tisti
Evzebij tudi pripoveduje, da je cesar v svoji palači imel
večkrat pridige za svoje državne uradnike in jim je često¬
krat grozil z peklenskimi kaznimi. Ker so v cesarju videli
nekako višjo oblast, dali so mu tudi v cerkvi prestol v
prezbiterij poleg škofovega prestola. V zapadni katoliški
cerkvi je šele škof Ambrozij imel pogum, da je postavil
cesarjev stol na drugo mesto. Konštantin pa je delal,
kakor bi bil on vladar cerkve, sklicaval je škofe na posve¬
tovanja, potrjeval ali zavračal njihove sklepe. S tem je
cesar krenil na napačno pot, ki pelje v „cesaropapizem“.
Svobodna naj bo cerkev od posvetne oblasti, če naj popol¬
noma izpolnjuje od Kristusa ji dano nalogo. Sicer pa je
bil Konstantin dosti bistroumen, da ni pretiraval. Cerkev
je bila vzrastla v nasprotju s svetno vlado, njeni škofje so
bili možje božji, a cesarjevo prijateljstvo je pričelo spravljati
na škofovske prestole cesarjeve može: in to je bilo cerkvi
v pogubo.

Konštantin je krščansko vero proglasil kakor vero
države; a s tem odlokom država še ni bila pokristjanjena.

76

Nravstveno popolnoma propadel narod mora zamreti, po¬
boljšati ali prenoviti se ne da.

Cesar pa je moral kaj ukreniti zoper pogane, sicer se
je bilo bati, da se prej ali slej spuntajo zoper vladarja.

Še predno je bil Licinij premagan, je cesar prepovedal
v zasebnih hišah opravljati poganske daritve. Sicer so se
poganom pustile verske vaje proste. Saj so gotovo cesarju
tudi škofje tako svetovali, kajti katoliška cerkev drugo ver¬
nikov nikdar ne preganja, če mirno ostanejo pri svojih
verskih vajah in ne napadajo katoličanov. Le v kolikor je
bilo pogansko bogoslužje nenravno in pohujšljivo, ga je
prepovedal. Tako je bilo prepovedano v Feniciji skrajno
nenravno Venerino bogoslužje in v Egiptu silno pohujšljivo
češčenje reke Nila. Tudi iz visokih državnih služb Kon¬
stantin poganov ni izključeval, pač pa je državnim uradnikom
prepovedal, udeleževati se javnih poganskih žrtev.

Ob sklepu Nicejskega cerkvenega zbora je Konštantin
škofe poučeval, kako naj pridobivajo pogane. Dejal je: „V
prvi vrsti je treba pogane privesti tja, da bodo po položaju
kristjanov poželeli. Treba jih je včasih podpirati, treba
hraniti jih ali pridobiti jih z darovi. Lepih naukov malo¬
kdo ljubi, ker resnica malokomu ugaja, zato se mora po¬
snemati pametnega zdravnika, ki ima za razne bolezni razna
zdravila. “

Za krščanske siromake je cesar dajal veliko denarja,
zato so vsi berači postali kristjani. Kdor je imel škofa pri¬
jatelja, bil je gotov, da so mu naklonjeni sodniki; kdor je
torej hotel dobiti pravdo, postal je kristjan. Cesar se je
javno spoznaval kot kristjan: ako je kako mesto iskalo pri
cesarju posebne milosti, postalo je naenkrat vse mesto
krščansko, podrli so poganske temple in strli podobe bogov.
Kdor je hotel priti v visoke državne službe, postal je
kristjan, vedoč, da ima zdaj do smotra gladko pot. Zlasti
pa so morali cesarski namestniki biti kristjani. Povsod je
dal Konštantin graditi novih cerkev. Zgradil je krasno
cerkev nad Svetim grobom v Jeruzalemu, krasne cerkve je
zidal v Nikomediji, Antijohiji, Heliopolu in drugod .in vse
te cerkve je dal okrasiti z zlatom in srebrom v najobil-
nejši meri.

Tako je Konstantin spreobračal ljudi, ali spreobrnjenci
so bili po tem. Malopridna sodrga se je pričela vrivati
v svetišča.

77

Cesar, ki je toliko storil za krščansko cerkev, pa sam
niti kristjan ni bil. Šele, ko je na smrt obolel, se je dal
krstiti in je umrl na binkoštni praznik 1. 337.

Julijan odpadnik.

Poganstvo v rimski državi je bilo kakor ogenj, ki tli
pod pepelom. Julijan je še enkrat pihnil vanj, da je s
plamenom vzplapolalo, preden je za vedno ugasnilo. Julijan,
dasiravno v krščanski veri rojen in odgojen, je očitno
zatajil sveto vero ter je postal povsem nevernik. Že v
svoji mladosti je težko zakrival svoje pogansko mišljenje.
Kakor hitro pa je nastopil vlado, vrgel je krinko strani.
Pogani so se zbirali okoli njega kakor čebele, ki hočejo
rojiti, okoli svoje izvoljene matice.

Čudimo se, da se je Julijan, rodom kristjan in stričnik
cesarja Konštantina, tako vnel za pogansko vero. Pa vse
nam je jasno, ako pomislimo razmere, v katerih je mladi
Julijan vzrastel. Mati mu je umrla precej po porodu; očeta
in brata in vse druge sorodnike mu je usmrtil cesar Kon-
štancij, ker se je bal, da bi mu bratje hrepeneli po prestolu.
Krščanski vladarji, ki davijo brat brata, so dali pobiti
Julijanu očeta, ali potem ni umevno, da je mlado srce
začelo črtiti sorodnike in s sorodniki vred njihovo vero? V
šoli je imel Julijan najprej poganske učenike. Potem je
bil izročen Evzebiju,  arijanskemu škofu v Nikomediji.
Ta škof je bil, kar se vere tiče, zelo omahljiv, in tedaj tudi
svojega učenca ni mogel v veri utrditi. Arijanci niso
verjeli, da je Jezus pravi Bog, ta nauk pa je jedro svete
katoliške vere. Kaj si je mogel Julijan o krščanski veri
misliti, če ga je krščanski škof učil, da Kristus ni Bog?
Kot mladenič je prišel Julijan v Atene učit se modroslovja.
Tam je bil Bazilij njegov sošolec pa tudi Gregor Nacijanski,
ki je o cesarjeviču rekel: „Kako nevarnost si s tem člo- .
vekom vzgaja cesarstvo.“

L. 355. je bil Julijan imenovan cesarjem in poslan v
Galijo, kjer si je s svojo delavnostjo, čistostjo in z lepimi
svojimi bojnimi uspehi pridobil naklonjenost armade. L. 361.
prišel je po smrti Konštancija kot vrhovni vladar v Kon¬
stantinopel. Mladi cesar se je hotel najprej oprati krščanstva
in je dal izvršiti na sebi tavrobolij: Zaklal se je bik in kri
zaklane živali se je črez darujočega razlila. Kristjani so

78

bili razcepljeni, ker je skoraj večja polovica ljudstva se
pridružila arijanski krivi veri; od cesarjev povzdignjeni dvorni
škofje dajali so slab zgled, mnogo kristjanov se v življenju
za krščanska načela ni brigalo. Šole so bile večinoma še
poganske, med pogani je bilo mnogo učenjakov, kaj čuda,
da je Julijan upal poživiti staro poganstvo in v njem najti
novih življenskih moči za napredek svoje države.

1. Je hotel cesar dati poganstvu novo obliko, in sicer
je je hotel cesar preustrojiti po krščanskem zgledu. Modro-
slovje naj bi bilo jedro verskih naukov; poganska duhovščina
naj se hierarhično uredi, da bo podobna krščanski hierar¬
hiji; poganski duhovniki naj se pripravljajo s študijami za
svoj poklic, naj se jim prepove pohajati gostilne in gleda¬
lišča; v svetiščih naj se vedno poučuje in naj bo vsakdo
izobčen, ki se poganskih verskih vaj ne udeležuje.

Cesar je hotel, da poganstvo posnema tudi dobra dela
kristjanov. Ustanavljal je bolnišnice in sirotišnice. Sra¬
motno je za nas,“ piše cesar v nekem pismu; „da Galileje!,
ki so sovražniki naših bogov, poleg svojih revežev vzdržu¬
jejo še naše, ki smo jih pustili brez pomoči!“

2. Potem je cesar hotel krščanstvo izpodkopati s po¬
speševanjem notranjih prepirov. V katoliški cerkvi se je
v tisti dobi vršil prevrat, podoben prevratu, ki ga je cerkev
doživela pozneje v reformaciji. Večja polovica vernikov je
odpadla h krivi Arijevi veri. In to krivo vero je cesar
Julijan na vso moč podpiral. Potem je podpiral tudi Jude.

Hudobni odpadnik je hotel osramotiti prerokovanje
Jezusovo, ki je v templu dejal: „Ne bo obstal kamen ob ka-
menu.“  Pozval je tedaj Jude, naj si iznova sezidajo svoj
Jempel in jim je za stavbo obljubil veliko denarja. Ko so
Judje spoznali, da se cesar ne šali in da hoče obljubo izpol¬
niti, privrela je množica Judov v Jeruzalem, da pomaga pri
delu ali z rokami ali z denarji. Tudi pogani so se dela
udeležili, ne sicer iz ljubezni do Judov, marveč iz sovraštva
zoper kristjane. Sv. Ciril, škof Jeruzalemski, pa je zaupal
Ua božjo pomoč ter poprej trdil, da se stvar ne bo posre¬
čila in da bodo obveljala prerokovanja Danijelova in Kri¬
stusova. Pričelo se je delo; dovažali so gradivo; a po noči
je nastala taka burja, da je vse raznesla. Drugi dan so
zopet začeli delati, pa potres je zemljo tako stresel, da
ničesar niso mogli opraviti. Črez par dni so se dela zopet
lotili, a zgodil se je čudež, ki ga pripoveduje celo poganski
zgodovinar Amijan: „Zemlja je metala strašne ognjene

79

krogle iz sebe, ki so delavce požgale, da jim ni bilo mo¬
goče ostati na stavbišču; ker jih je ogenj stalno preganjal,
so končno popustili delo."

3. V svojih spisih je cesar krščanstvo naravnost po¬
bijal. Templi, ki so se bili dali kristjanom, da služijo kot
cerkve, so se poganom vrnili in cesar je gradil nove. Cerkvi
in duhovščini je jemal dohodke, vsak G-alilejec, tako je na-
zival kristjane, je bil izključen od javnih služb. Galilej cem
je cesar zaprl šole, učiteljem je prepovedal poučevati
krščanske otroke, pri sodnijah za kristjana ni bilo več pra¬
vice. Mučiti pa cesar kristjanov ni hotel, ker bi se zasmilili
ljudstvu, vendar pa bi se bilo pričelo preganjanje, ko bi
cesar ne bil padel v vojski zoper Perze 1. 363. Ustno
izročilo pripoveduje, da je umrl z vzklikom: „Galilejec,
zmagal si!"

Arij.

Kar so trdovratni Judje in zaslepljeni pogani pod
križem izpovedali o Zveličarju: »Resnično , ta je bil Sin božji!“
7 ~ to se je predrznil tajiti krivoverec Arij.  Arij je bil
iz Libije doma in se je šolal v Antijohiji pri učenikih, ki
vere niso dosti poznali. Ako že viri, iz katerih je Arij
zajemal, niso bili čisti, jih je pa sam popolnoma skalil ter
učil, da Jezus Kristus ni pravi Bog, marveč le ustvarjen
od Boga Očeta. Trdil je, da Kristus ni od vekomaj, sicer
pa ima večjo čast in oblast, kakor vse druge stvari, katere
je vse ustvaril on, zakaj Bog je presvet in prevzvišen nad
svetom, kot da bi bil sam kaj ustvaril. Med Očetom in
Sinom je neizmerno velik razloček in Kristusa le vsled
tega Boga imenujemo, ker ni. grešil, akoravno bi lahko bil
grešil, resnični Bog pa Kristus ni bil. — Verska resnica,
da je Jezus pravi živi Bog in istega bitja, kakor Bog Oče,
je pa poglavitni in prvi nauk naše sv. vere, je temelj ka¬
toliške cerkve. Zakaj ako Kristus ni Bog, potem ne vemo
več, je li njegov nauk resničen ali ne; ako Kristus ni Bog,
nismo odrešeni, ker le sam Bog nas je zamogel z razžalje¬
nim Bogom zopet spraviti in mu za nas zadostiti.

Ko je Arij trosil take nauke po Aleksandriji, si je
Škof Aleksander prizadeval na vso moč, Arija zopet spraviti
k pameti. A dobra beseda ga ni ganila, žuganje ga ni
plašilo; trdovratno je ostal pri svoji zmoti. Škof Aleksander
skliče tedaj cerkveni zbor v Aleksandrijo, ki je Arija izobčil

so

,.in pognal iz cerkve, katera moli. "božanstvo Kristusovo".
Pa ne da bi se bil Arij kazni ustrašil, zagotovil si je najprej
doma svojih privržencev in potem je šel po svetu prijateljev
iskat. In res je našel zelo veliko škofov, posebno škofa
Evzebija  v Nikomediji in škofa Evzebija  v Cezareji,
ki sta se za njegov nauk zavzela in sta se tudi na cesar¬
skem dvoru potegovala za Arija. Cesar Konštantin izprva
ni sprevidel hudobije Arijevib naukov ter je dejal, da so to
otročji prepiri. Vendar bi bil rad imel v državi mir, zato
je poslal škofa H o zija  v Aleksandrijo, da posreduje med
škofom Aleksandrom in Arijem ter ju spravi. A Hozij je
zastonj govoril, ker Arij ni- poslušal, in nemir in prepir je
vedno rastel. Sedaj je obveljal nasvet katoliških škofov in
cesar je sklical vesoljni cerkveni zbor v Nicejo.

V prostorni cerkvi v Niceji je zborovalo 318 škofov,
večinoma jutrovcev, a tudi zapadne krščanske dežele so bile
zastopane. Papeža Silvestra  I. sta namestovala rimska
duhovnika Vit in Vincencij.  Prečasten je bil ta zbor,
kajti bilo je veliko škofov, ki so imeli še znamenja muk,
katere so bili v preganjanju prestali. Med drugimi ime¬
nujemo egiptovskega škofa Pafnucija,  kateremu so v
preganjanju za cesarja Maksimina izdrli desno oko in pre¬
rezali koleno. Cesar Konštantin je sv. moža visoko čislal
ter ga je pogosto vabil na cesarski dvor. Tudi čudodelniki
so bili med zbranimi škofi. Najbolj slovi pastir Špiridijon
iz otoka Cipra, ki je bil postal duhovni pastir in škof. Ko
je še doma pasel ovce, so neko noč tatje vdrli v njegov
hlev, da bi ukradli nekaj ovac; a neka skrivna moč jih je
do zore v hlevu zadrževala, da se niso mogli z mesta ga¬
niti. Zjutraj se je pastir čudil svojim jetnikom in jih po
svoji molitvi zopet oprostil, in jim je podaril ovna, da se
niso zastonj trudili. Aleksander, aleksandrijski patrijarh,
je s seboj pripeljal diakona Atanazija,  svetlo zvezdo, ki
je na tem zboru prvikrat zasvetila.

Predsedovali so v papeževem imenu škof Hozij in
rimska poslanca Vit in Vincencij. Ko se je zborovanje
začelo, je prišel cesar sam v zbor. Evzebij stvar takole
pripoveduje: „Ko so vsi škofi vstopili v cerkev, kjer je na
obeh straneh bilo pripravljenih mnogo sedežev, se je vsak
usedel na svoj prostor in molče so pričakovali cesarja.
Precej potem so vstopili dvorni uradniki, a le tisti, ki so
bili kristjani. Takoj so napovedali, da pride cesar, in vsi
so vstali in cesar je bil videti, kakor božji poslanec, obsejan

81

z zlatom in z dragim kamenjem, prekrasna prikazen, jako
lep in veličasten. Pri toliki visokosti pa je bil cesar ves
krotek in ponižen, tako da je oči spoštljivo pobesil ter se
na pripravljen zlat stol ni prej usedel, dokler mu škofi niso
namignili."

Zborovanje se prične. Škofi so nevoljni poslušali
Ari jev bogokletni nauk; vendar je tudi kakih dvajset škofov
stalo na Arijevi strani. Arijanci so na vse načine zavijali
svoj nauk o božjem Sinu, da bi iz zbora izšli neobsojeni, a
ni se jim posrečilo. Zbrani škofje so povzdignili svoj glas
ter odobrili nauk sv. cerkve, ki ga je posebno Atanazij z
bistrim svojim umom krepko zagovarjal, „da je Sin božji
enega bitja z Bogom Očetom". Arijanci si niso vedeli več
pomagati in so se nekaj časa še izgovarjali in obotavljali.
Naposled pa so sklepe zbora podpisali vsi škoije razun dveh
in razun Arija; krivoverce je tedaj zbor izobčil, cesar pa
poslal v pregnanstvo.

Po smrti Aleksandra je bil v Aleksandriji Atanazij
škofom izvoljen, mož poln svetega Duha, katerega je pre¬
vidnost božja izvolila, da pastiruje Gospodovo čredo v silno
nevarni dobi. Sicer majhne postave, a velikan po umu in
junak po pogumu, se je Atanazij 46 let svojega pastirovanja
potegoval za čast božjega Sina; petkrat je moral bežati v
pregnanstvo, ker je arijancem vse zanke zmedel in vse nji¬
hove lažnive nauke razkril, a vsakokrat se je mogel zopet
vrniti v svojo cerkev.

Arij pa je imel pri cesarju prijatelje, ki so zanj go¬
vorili. In tako se je zgodilo, da mu je cesar dovolil, vrniti
se iz pregnanstva. Cesarja so tedaj prevarili, a Atanazij
se je odločno branil, sprejeti Arija v cerkveno zvezo. Arijanci
so z vso močjo na Atanazija pritiskali ter so sklenili, izpod¬
riniti ga na vsak način. Dolžili so Atanazija, da je umoril
škofa Arzenija, ter so odsekano roko umorjenega očitno
kazali, a Arzenij sam se je skrival, da je bila laž arijancev
verjetnejša. Cerkveni zbor v Tiru  (335) je Atanazija
zaradi tega zločinstva sodil. Arzenij, radoveden, kaj bo
zbor v tej reči sklenil, je skrivoma prihitel v Tir ter je
čakal odločbe. Po naključbi pa je Atanazij zvedel za nje¬
govo stanovanje, in ker so ga arijanci na zboru moritve
dolžili, je pripeljal živega in zdravega Arzenija v zbornico.
Ker so se s to zatožbo arijanci osmešili, iztuhtali so drugo,
ki bi naj Atanazija uničila. Pripeljali so žensko, ki je
lagala, da jo je Atanazij nekdaj obiskal in zapeljal. Ata-

6

Zgodovina sv. kat. cerkve. I.

82

nazija je spremljal prijatelj, duhovnik Timotej. Ko oba
stopita v zbornico, se precej Timotej zglasi ter vpraša
žensko: ,,Ali je res, da sem jaz nekdaj bil pri tebi?" In
ženska je zagotavljala, da je bil vprašalec pri nji! Ata-
nazijeva nedolžnost je bila s tem izpričana, a njegovi so¬
vražniki niso mirovali. Pregovorili so cesarja Konstantina,
da je poslal svetega škofa v pregnanstvo v G-ermanijo, kjer
je bival v Tre viru.

Ko je bil Atanazij v pregnanstvu, je Evzebij, škof v
Nikomediji, pregovoril cesarja, naj Ariju dovoli, vrniti se v
Aleksandrijo. Kriva vera je obhajala svoje zmagoslavje.
V slovesnem sprevodu so spremljali Arija v mesto in veliko
ljudi je navrelo od vseh strani gledat svečanosti. Pa na
poti v cerkev Arij kar obledi, in neka telesna potreba ga
obide. Stopi na stran, a zdaj ga zadene šiba božja; drob
se je iz njega vsul in našli so mrtvega na stranišču (336).

Kmalu za tem je umrl tudi cesar Konstantin, in nje¬
govi sinovi so sklenili, poklicati prognane škofe domov, tudi
Atanazij se je vrnil v svojo škofijo. A Evzebij je Atanazija
iznova tožil pri Konštanciju, ki je bil zavsem arijanec, da je
zoper cesarja podpiral vstaše in še več drugih hudobij ga
je dolžil. Atanazij je zopet zapustil svojo čredo ter je šel
v Rim k očetu krščanstva, k papežu Juliju I, iskat brambe
in zavetja. Sv. oče je 1. 343. sklical v Rim zbor škofov, ki
so Atanazija spoznali nedolžnim, a nasprotnike so obsodili
kot sovražnike resnice. Toda cesar Konštancij je še vedno
podpiral krivoverce, in papež Julij za zdaj ni mogel več
doseči, nego da je bil sklican cerkveni zbor v Sardikona
Ilirskem (343), kjer bi se naj katoliški in arijanski škofje
sešli, da bi Atanazijevo reč zopet in zopet preiskovali.
Nad tristo skoraj samih katoliških škofov se je zbralo.
Takoj je arijanska stranka spoznala, da tukaj ne bode našla
posluha za svoje zvijače in laži, zavolj tega so se zboru
umaknili in so se zbrali v bližnjem mestu Filipopelji.
Slednjič so se vendar tudi cesarju nekoliko oči odprle nad
predrznim nastopanjem arijancev, in dovolil je, da se kato¬
liški škofje vrnejo v svoje škofije. Atanazija so v Aleksan¬
driji z neizrečeno radostjo sprejeli; tožniki so preklicali
svoje laži ter ga prosili odpuščanja.

Na sardiškem cerkvenem zboru je bila katoliška vera
krivo vero premagala; pa zakon narave je tak, da ljulika,
če se samo potrga in s korenino vred ne izruje, zopet raste.
Arijanci nikakor niso mogli prenašati, da jih je sardiški zbor

83

ponižal, in zopet so se začeli gibati ter Atanazija vnovič
tožiti, in ker je bil cesar popolnoma v njihove zanke za¬
pleten, so imeli toliko vpliva, kakor nikoli poprej. Sklicali
so s cesarskim privoljenjem cerkveni zbor v Arles  (353),
med tem ko je papež Liberij  nameraval zbor obhajati v
Ogleju. V Arlesu so arijanci imeli večino, in tedaj so kato¬
ličanom takoj predložili pismo, v katerem je bil Atanazij
obsojen, da ga podpišejo. Katoliški škofje in papeževi po¬
slanci so se branili, a ker jih je cesar silil, so se zbali, in
vsi škofje s papeževimi poslanci vred so podpisali obsodbo
Atanazijevo. Edini Pavlin,  Trevirski škof, je ostal sta¬
noviten. Cesar ga je zaradi tega prognal v Frigijo.

Zdaj je papež Liberij prosil cesarja, naj skliče nov
cerkveni zbor v Milan (355). Papežu ni bilo znano, da si
arijanci ravno ta zbor želijo, ker so si bili tamkaj najbolj
svesti cesarske pomoči. Iz zapadnih krajev se je zbralo
kakih 300 škofov; jutrovcev je prišlo malo, ker jim je bila
pot predaljna. Cesar Konštancij je hotel, da zbor privoli
v obsodbo Atanazijevo in vsled tega je škofe pred se pozval
ter od njih zahteval, da podpišejo obsodbo. Škofje so od¬
govorili, da bi to bilo zoper cerkvene postave, a cesar jim
je dejal: „Moja volja vam bodi postava!' 1  Tistim, ki bi ne
podpisali, pretil je s prognanstvom.

Stanovitni so ostali samo Evzebij  Verčelski, Dionizij
Milanski in Lucifer  Kaljarski škof in oba poslanca pape¬
ževa, vse druge je cesarsko pretenje tako prestrašilo, da so
se sili vdali ter ’ podpisali. Stanovitne škofe so uklenjene
odpeljali v daljne kraje v prognanstvo, diakona Hilarija so
poprej pretepli s šibami.

Bile so le-to čudne razmere: Cesar sklicava shode,
ukazuje podpisovati, grozi škofom, preganja jih, kakor se
mu poljubi! Tako je delal cesar v starem Bimu, tako se
dela povsod, kjer se ne pripozna, da Kristusovo kraljestvo
ni tega sveta, in da svetna oblast nima vladati v cerkvi.
Cerkev je prosta, samosvoja družba, njeni poglavar je papež,
in cerkev sodi v verskih in nravnih vprašanjih tudi cesarja
in državo. Evropski narodi so se teh načel navzeli in ta
načela so ustvarila svobodno Evropo. Koder pa cesar
vlada državo in cerkev (cesaropapizem), se mora uničiti
država in izgubiti sveta vera.

Cesarski namestnik v Egiptu je tedaj pripeljal v
Aleksandrijo 5000 vojakov, obstopil škofovsko cerkev sv.
Atanazija, vlomil cerkvene duri ter stopil oborožen v cerkev.

Nekaj vernikov so vojaki ranili, nekoliko jih celo umorili.
Atanazij je mirno sedel na svojem škofovskem sedežu ter
ni hotel odbežati; a prijatelji so ga šiloma potegnili iz
cerkve ter ga peljali skozi gnečo, medtem ko so ga vojaki
kakor oslepljeni iskali še zmiraj v cerkvi. Tako je Atanazij
zbežal in se je skrival v puščavi, da ga sovražniki niso
zasledili.

A ne samo s silo so arijanci pritiskali na katoličane,
tudi z zvijačo so jih hoteli preslepiti. Kovali in snovali so
verska izpovedanja, ki so bila na videz pravilna, a pravza¬
prav vendarle polovična, da bi ž njimi pravoverne preslepili.
In res so zvodili celo pravičnega škofa Hozija, da je tak
sestavek podpisal; papež Liberij je neki tudi podpisal versko
izpovedanje, ki je bilo sicer po besedi dobro katoliško, samo
da ni imelo v sebi izraza: da je Sin božji istega bitja,
kakor Bog Oče.

Ko je umrl cesar Konštancij, se je ž njim arijancem
podrla njih zaslomba. Prosto ljudstvo pa itak ni bilo nikoli
na strani arijancev, in prav je nekdo rekel: ,,Da so ušesa
ljudstva bila svetejša, kakor srca arijanskih duhovnikov."
Prosto ljudstvo bogokletnega nauka niti poslušati ni hotelo.

Cesar Julijan je dovolil vsem škofom iz prognanstva
vrniti se domov. Sodil je tako: Če se katoličani in arijanci
prepirajo, se bo krščanstvo najpreje podrlo in na njegovo
mesto pride staro poganstvo. Ker so bili sedaj dobri pa¬
stirji zopet pri svoji čredi, so zoper volkove arijance nastopali
ter jih do dobrega razgnali. V Galiji se je sv. Hilarij
upiral zoper krivo vero; v Italiji sv. Ambrozij. Da Atanazij
v Egiptu rok ni križem držal, je umevno. V Mali Aziji
so se za sveto reč vojskovali sv. Evzebij, sv. Gregor Naci-
janski in sv. Gregor Nisenski. V Siriji se je oglasil cer¬
kveni pesnik sv. Efrem in iz Betlehema je svoj glasen glas
povzdignil sv. Jeronim.

Slednjič je cesar Teodozij  izdal znamenito postavo
(380), v kateri se odločno poteguje za Nicejsko versko iz¬
povedanje, ter vsem kristjanom katoliško vero naročuje.

Druge krive vere.

Za Arijem prihajali so še drugi krivoverci. Mace-
donijanci  so učili, da sveti Duh ni pravi Bog. Obsodil
jih je cerkveni zbor v Carigradu 1. 381.

85

Sredi četrtega stoletja pričel je novo krivo vero
Priscilijan.  Ko ga je cesar dal obsoditi, je sv. Martin
prosil cesarja milosti, in ob enem vladarja opominjal, da v
cerkvenih stvareh on ni sodnik. Vsekako se je nad Prisci-
lijanom, dvema diakonoma in gospo Evhrocijo izvršila smrtna
kazen. To je prvi slučaj, da so bili krivoverci na smrt
obsojeni. Papež Silicij in škof Ambrozij sta tako posto¬
panje obsojala.

Pelagij in C el e s ti j sta tajila katoliški nauk, da
človek brez milosti božje nič zaslužnega storiti ne more.
Učila sta, da je človek zdaj še takšen, kakoršen je bil v
raju, da ni podedovanega greha, da je krst nepotreben. Na
cerkvenem zboru v Milevi (416) sta bila krivoverca obso¬
jena in papež Inocencij I. je potrdil obsodbo. Končno je
to krivo vero obsodil cerkveni zbor v Efesu 1. 431.

Polpelagijci  so učili, da človek dobro delo z lastno
močjo prične, katoliška vera pa uči, da Človek brez milosti
za večno življenje zaslužnih del sploh ne more delati. To
verstvo je obsodil cerkveni zbor v Arauziki 1. 529.

Silno razširjena je bila Nestorijeva  kriva vera. V
Antijohiji je učil sloveči Teodor,  da sta v Kristusu dve
osebi. Za ta krivi nauk se je navdušeno zavzel Teodorjev
učenec Nestorij. Nestorij je postal škof v Carigradu in je
tudi tukaj širil svoje krive nauke. Verno ljudstvo je v
cerkvi zoper lastnega škofa godrnjalo, a brez uspeha. Ako
ste v Kristusu dve osebi, učil je Nestorij, potem je Marija
le mati Kristusa človeka in se ne sme nazivati božja
porodnica.

Ko je sv. Ciril, škof v Aleksandriji, zvedel o teh stvareh,
se je odločno postavil za Marijino čast: „Kakor navadno
ue imenujemo samo mater telesa, marveč mater celega
človeka, četudi je duša od Boga ustvarjena, tako smemo o
Mariji reči, da je božja porodnica, četudi je Beseda iz
matere le meso postala. “

Nestorij svarila ni poslušal, očital je Cirilu, da se je
slabo učil bogoslovja. Ciril je poročal o zadevi zdaj papežu
Celestinu I., ki je sklical cerkveni zbor v Rim 1. 430. Zbor
je Nestorija obsodil, ali ker se Nestorij ni vdal, je cesar
Teodozij sklical cerkveni zbor v Efez 1. 431.

Nestorij je mislil, da bo na zboru Cirila lahko zmagal.
Nestorij je prišel s 16 škofi in Ciril s 50 tja. — Zbor je
začel zborovati, in sicer v stolni cerkvi, ki je bila kakor
ualašč „božji porodnici 1 * posvečena. Nestorij je došel v

86

Efez z oboroženim spremstvom, kakor bi bil prišel na
vojsko. Trikrat je zbor vabil Nestorija, naj pride v zbor¬
nico, a ta jim slednjič niti ni odgovarjal več, in ošabni
vojaki, ki so stražili pri njegovem stanovanju, so škofom
celo nagajali. — Že v prvi seji so Nestorijev nauk zavrgli,
Cirilov nauk pa so odobrili ter proglasili kot nauk svete
katoliške cerkve: „Ako kdo ne spozna, da je Kristus zares
Bog, in zatorej sveta Devica »porodnica božja 11 ; ako kdo
ne spozna, da je en Kristus, in sicer ravno tisti — Bog in
človek skupaj; ako kdo med dve osebi razdeljuje, kar je v
sv. pismu o Kristusu rečeno, naj bo iz cerkve izobčen. 11  —
Okoli 200 škofov je podpisalo ta sklep. Seja je trajala od
zore do mraka, in ves dan so vsi katoliški Efežani težko
pričakovali odločbe. Ko so že pozno zvečer zvedeli versko
resnico, da je Marija božja porodnica, so katoličani radosti
in veselja vriskali, ter so škofe častno spremljali v njihova
stanovanja, tudi je bilo mesto na več krajih krasno raz¬
svetljeno.

Cesar je Nestorija prognal v Sirijo ter zaprl v Apa-
mejski samostan, a mesto njega je velel škofom voliti dru¬
gega škofa. Ciril je bil doma v Aleksandriji slovesno sprejet,
kakor nekdaj sv. Atanazij.

Za Nestorijem je nastopil En tih,  ki je učil, da je
v Kristusu le ena narava, in sicer božja narava, v kateri
človeška izgine, kakor kapljica v morju. Sv. vera pa uči,
da je Kristus popolnoma Bog in človek v eni osebi. Cari¬
grajski patrijarh Flavij je novi razpor naznanil papežu sv.
Leonu I. Cesar Teodozij II. pa je sklical cerkveni zbor v
Efez. Na tem zboru so imeli krivoverci večino in njihov
voditelj Dioskur dal je patrijarha Flavija pretepati. Pa¬
pežev poslanec je moral natihoma zbežati.

Kakor hitro je papež Leon izvedel, kar se je v Efezu
zgodilo, je proglasil Efeški zbor kot »tolovajski zbor 11  ter
je vse ovrgel, kar so bili sklenili, Dioskura pa je izobčil.
Tudi cesarju je pisal, naj skliče nov velik cerkveni zbor.
Cesar Teodozij je 1. 450. nenadoma umrl. Za njim je vladala
njegova sestra Pulherij  a,  ki se je omožila z vrlim vojsko¬
vodjo Marcijanom,  ter je tega povzdignila na cesarski
prestol. Nova vladarja sta papeža rada ubogala in sta
sklicala veliki zbor v Kalcedon;  tudi sta prognane
pravoverne škofe poklicala domov in ostanke sv. spoznavalca
Fabijana poiskala in v Carigrad prenesla ter častno poko¬
pala v cerkvi apostolov.

87

Cesarica je sklicala cerkveni zbor v Kalcedon 1. 451.
Okoli 600 škofov se je zbralo. Najprej so preiskovali za¬
piske tolovajskega zbora in so razkrili sramotno in nasilno
obnašanje Dioskura. Škofje, ki so v Efezu zoper Flavijana
glasovali, so se izgovarjali, da jih je premagal strah. Ne¬
kateri so tudi naravnost spoznali svojo pregreho in so
zbornico prosili odpuščanja. Že v tretji seji so Dioskura
odstavili, Evtiha pa vnovič obsodili, pa tudi katoliški nauk
so po besedi lista, ki ga je Leon poslal, jasno razložili. Ko
se je čital Leonov list, so očetje enoglasno klicali: „To je
vera očetov, to je vera apostolov, mi vsi tako verujemo.
Peter je po Leonu govoril, tako so apostoli učili! ;<  Tiste,
ki so na tolovajskem zboru z Dioskurom glasovali, sprejeli
so škofje milostljivo zopet v cerkveno občestvo.

A' s tem prepir ni bil končan, pričele so se divje ho-
matije zlasti v Egiptu, kjer je bilo mnogo pristašev nove vere.

Tako je izdal zdaj še cesar Baziliok  (475 — 477)
cesarsko okrožnico, v kateri je zavrgel verski list Leonov
in sklepe kalcedonskega zbora. Blizo 500 škofov je bilo
tako omahljivih, da so okrožnico podpisali; a carigrajski
patrijarh Akacij  je stal kakor skala, in tako je samosilni
vladar moral svoj ukaz preklicati. Njegov naslednik, cesar
Ceno,  je izdal (482) drug verski ukaz, ki ga je Akacij
izmislil in napisal, ki bi naj pravoverne in monofizite
zedinil in kojega tedaj zovejo henotikon,  to je list
zedinjenja. Ta listina pa ni niti monoflzitov pridobila, niti
katoličanom ni bila po godu. Feliks  III. je Akacija opo¬
minjal na pravo pot; ker pa Akacij ni poslušaj svarilnega
glasu, ga je papež izobčil in odstavil (484). Še sedaj se
Akacij ni hotel papežu pokoriti in tako sta se rimska in
carigrajska cerkev razdvojili in razkolništvo je trpelo črez
trideset let, dokler ni Justin  I. (518—527) zasedel cesar¬
skega prestola, ki se je s papežem Horniizdom  z lepega
pogodil. Za Justinom je tudi njegov stričnik cesar Ju s fi¬
ni jan odločno zagovarjal kalcedonski zbor, in tako bi se
bila kriva vera celo skrčila, ako ne bi je cesarica Teodora
skrivoma podpirala.

Teodora je dobila na svojo stran častilakomnega rim¬
skega diakona Vigilija, kateri jej je obljubil delati v njenem
smislu, ako mu pomaga do papeževe časti. Cesarica je papeža
Si lv eri j a prognala na otok Palmarijo, kjer je kmalu umrl,
n na njegovo mesto je vrinila Vigilija.  A ko je bil
Vigilij postavno izvoljen papežem, je zagovarjal pravo vero.

88

V pričetku sedmega stoletja trosil je carigrajski pa-
trijarh Sergij novo krivo vero Monoteletov  (enovoljcev).
Učil je, da ste v Kristusu sicer dve naravi, pa da ima
Kristus le eno, in sicer samo božjo voljo, ker človeška
njegova volja se je popolnoma v njegovi božji volji zgubila,
da tako ostane pravzaprav le ena božja volja in eno božje
delovanje. To pa nikakor ni nauk svete katoliške cerkve,
ker ona uči, da ima Kristus popolnoma človeško naravo,
kakor mi drugi ljudje, da potemtakem mora tudi imeti
človeško voljo, in če bi človeške volje ne imel, bi ne bil
več popolnoma človek. Privržence Sergijeve so zvali mono-
telete, edinovoljce. Zoper novo zmoto se je v Aleksandriji
vzdignil menili Zofronij, ki je kmalu potem postal škof v
Jeruzalemu.

Ko je Sergij slišal, da je Zofronij v Jeruzalemu po¬
višan, zbal se je za svojo novo vero in je pisal papežu
Honoriju  I. zvit list o novem prepiru. Honorij ni videl
mu postavljenih zank in stvari ni prav pretehtal, ampak
je le površno odgovoril, še celo pohvalil je Sergija, da mu
je za cerkvene reči toliko mar. Papež je mislil, da se
jutrovci zopet zaradi kake besede pričkajo in ni sprevidel,
da se gre za apostolsko vero; vsled tega je tudi prepovedal,
da ne smejo več niti o eni' niti o dveh voljah v Kristusu
govoriti in pisati. V papeževem listu se nahajajo te-le
besede: „Mi izpovemo eno voljo Gospoda svojega Jezusa
Kristusa."

Vatikanski cerkveni zbor (1870) je proglasil kot versko
resnico, da je papež, kadar o veri govori, nezmotljiv. Na¬
sprotniki tega verskega člena se pa poživljajo ravno na
papeža Honorija I. ter trdijo, da je iz njegovih besed jasno,
da se je v veri zmotil, ker le o eni volji Kristusovi govori.
Ako pa se je en papež zmotil, pravijo dalje, kdo nam je porok
za druge, da se ne zmotijo. A besede Honorijeve: „mi
izpovemo eno voljo v Kristusu," nimajo tega pomena, kakor
bi papež bil človeško voljo Kristusovo tajil in samo nje¬
govo božjo voljo priznal. Omenjene besede le pomenijo, da
človeška volja v Kristusu božji volji nikdar ne nasprotuje,
da človeška volja zmiraj eno in tisto hoče, kar njegova
božja volja; kakor postavimo tudi mi govorimo o dvojih
dobrih prijateljih, da sta ene volje in enega srca, s tem pa
gotovo ne tajimo, da ima vsaki lastno svojo voljo, in da
vsakemu lastno srce v prsih bije.

89

S to zadevo se je pozneje bavil šesti vesoljni cerkveni
zbor v Carigradu 1. 680.

Papeževi poslanci so s seboj iz Rima prinesli Agatov
„verski list", ki so ga zahodni škofje na rimski sinodi (ali
zboru) odobrili. V Carigradu so tudi iztočni škofje sprejeli
ta verski list. Največ je bilo Enovoljcev še na libanonski
gori, ki so se po svojem očaku Janezu Maronu  zvali
,,maroniti“, ki so se pa leta 1182. zopet spravili z rimsko
cerkvijo. Sklepe carigrajskega zbora je papež Leon II.
potrdil. — Ta zbor je proklel Sergija in ,,'ž njimi tudi Ho¬
norij  a,  ki je bil one krive vere pospešitelj." Zopet iz
tega izreka sklepajo nasprotniki papeževe nezmotljivosti,
ha je baje šesti vesoljni zbor sam bil prepričan, da se je
Honorij zmotil v veri, sicer ga ne bi bil proklel. Pa na¬
vedene besede nikakor nimajo pomena, ki ga jim sovražniki
vrivajo. Honorij ni bil krivoverec in zbor ga tudi ni proklel
kot krivoverca, zbor Honorija le graja, ker je po svoji
malomarnosti in neskrbljivosti pospeševal krivo vero. Ako
hišni gospodar domačim v nemar pripušča kletne ključe in
se njegova družina vsled tega opijani, zategadelj gospodar
sam še ni pijanec, pač pa je nezmernost svojih zakrivil in
pospeševal. Tudi so na carigrajskem zboru brali Agatov
list, v katerem papež tako-le govori: „Apostolska Kristusova
cerkev v Rimu po milosti božji, nikdar niti ni apostolskih
potov zapustila, niti je niso premotile ali premagale krivo¬
verske novotarije."

Sv, cerkveni očetje — zagovorniki sv. vere.

• Kadar je sila naj večja, najbližja je božja pomoč. Svojo
pomoč je obljubil Kristus cerkvi in dal ji jo je, ko je bila
Potreba velika. Dal je svoji cerkvi ne cesarje, da jo bra¬
nijo, ne učenjake, da jo zagovarjajo s človeško modrostjo,
dal ji je svetnike, ki so z zgledom in navdušeno besedo
zavračali krivo vero.

Sv. Atanazij.

Najsrčnejši boritelj zoper Arija in najpogumnejši bra¬
nitelj katoliške vere je bil sv. Atanazij.  Rodil se je v
Aleksandriji okoli leta 298. od krščanskih staršev. Vzgajal
ga je škof Aleksander, ki je fanta vzel na svoj dvor in

90

tukaj se je pridno učil bogoslovskih in drugih znanosti.
Kot odrastel mladenič je šel v puščavo k sv. Antoniju in
se tam naučil poznati samega sebe, zatajevati svoja nagnjenja
in sveto živeti.

Leta 319. je postal diakon aleksandrijske cerkve in
leta 325. je spremljal svojega škofa na cerkveni zbor v
Nicejo, kjer se je potem prvikrat poskusil z arijanci. Pred
smrtjo je škof ljubljenega diakona duhovnikom priporočil
kot naslednika. Ko je pa popraševal po njem, ga ni bilo
nikjer najti, in tedaj je Aleksander izgovoril preroško be¬
sedo: „Meniš, Atanazij, da se boš odtegnil, a motiš se.“

Po Aleksandrovi smrti so Atanazija poiskali ter ga
izvolili škofom. Kot višji pastir je vedno lepo pasel čredo
svojo, ter jo je branil zoper krive preroke. Sovražniki so
ga obrekovali, a verno ljudstvo ga je pa kot svetnika
častilo. Petkrat so krivoverci povzročili, da je bil prognan.
A ljudstvo mu je ostalo vdano, in ko se je vračal, ga je
vselej z živahnim veseljem sprejelo. Zgodovinar pravi:
„ Cerkve so bile polne radosti in povsod so Bogu darovali
zahvalne daritve. Kjerkoli se je na potu mudil, povsod so
ga škofje prijazno sprejemali. 11

Bog je svojega služabnika večkrat čudežno obvaroval
preganjalcev. Nekdaj se je bilo zgodilo, da je stopil v v
ladjo, da po Nilu zbeži pred biriči, ki so ga iskali. Že
so sovražniki na drugi ladji blizu, ko Atanazij svojim
zapove obrniti ladjo in sovražnikom veslati naproti. Ko
se ladji srečate, poprašujejo zasledovalci po Atanaziju, a on
jim da odgovoriti, da Atanazij ni daleč od tod in ga celo
lahko dobijo. Takoj se biriči spravijo za Atanazijem, misleč,
da se vozi ne daleč pred njimi. Atanazij pa se je varno
peljal v Aleksandrijo. — Ko je bil Atanazij petokrat pro¬
gnan, se je štiri mesece skrival po starih grobovih, ki se
jih v Egiptu mnogo nahaja v puščavi. Končno je že
ljudstvu pošla potrpežljivost in malo je manjkalo, da ne
nastane upor zoper cesarja, ker je bil dal izgnati škofa-
svetnika. Razmere so postale tako kočljive, da je cesar
Valens preplašen dovolil, naj se Atanazij vrne. Drugi ka¬
toliški škofje, ki so se bili zamrzeli dvoru, so morali takoj
svoje škofije pustiti, ter pustiti svoj prostor ljubljencem
cesarja, Atanazija se cesar ni upal odstavljati. Po postavi
bil je Atanazij majhen, vsled strogega posta ves suh, a v
malem suhem možu je bival duh velikana. In pred takim
duhom, ki je žarel ob enem v svitu sijajne svetosti, se je

91

klanjal svet in zmota se je morala ukloniti. — Pastiroval
je v prid cele katoliške cerkve celili 46 let. Zgodovinar
pravi o njem: .,Njegovo življenje, njegovo bojevanje, njegov
veliki um je bolj pospešil rast krščanstva, kakor oblast
Konstantina Velikega. 1 ' Umrl je v visoki starosti 1. 373.,
ko je moč arijancev že pojemala in ko je že izhajala prva
zarja zmage za vero na božanstvo Sinu božjega.

Najimenitnejši Atanazijevi spisi so: ,,Zoper arijance. 11
V tem spisu poudarja božjo naravo Zveličarja ter sploh
arijance zavrača, ki so napačno tolmačili besede sv. pisma.
Dobra je njegova „Beseda zoper pogane 11 , v kateri doka¬
zuje, da mora Kristus biti Bog in njegova vera božja, sicer
bi nas ne bil mogel odrešiti. Pisal je še dva zagovorna
lista; prvega „Do cesarja Konstantina 11 , v katerem zavrača
obrekovanja svojih sovražnikov; drugega „0 svojem begu 11 ,
v katerem dokazuje, da ni iz strahu bežal iz škofije, marveč
ubogal le svojega učenika, ki je velel bežati v drugo mesto,
ako nas v enem preganjajo. — Ko je živel prognan v
Trevirih, popisal je „Življenje sv. Antona 11  puščavnika, da
bi redovniki imeli lep zgled pravega meniškega življenja.

Vedno na begu in vedno v nevarnosti je vendar na¬
pisal lepo število knjig, ki pričajo o učenosti in gorečnosti.

Sv. Hilarij.

Kakor Atanazij na Jutrovem, tako hrabro se je na
zahodu boril sv. škof Hilarij  zoper arijance za pravo sveto
vero. Rodil se je leta 320. ter je bil imenitnih, premožnih
a poganskih staršev sin. V Galiji so takrat cvetele zna¬
nosti, pa tudi razuzdano in pohotno življenje se je močno
šopirilo po deželi. Mladenič Hilarij si je hitel nabirati
znanosti, kakor si nabira čebelica medu, a razuzdanega
življenja se je skrbno ogibal. Kmalu je tudi spoznal, da
poganski nauk nima pravega jedra. Hilarij je trkal na
vrata resnice in odprle so se mu. Resnica pa je Kristus,
ki je govoril: „Jaz sem pot, resnica in življenje. 1 '  Pridno
je čital sv. pismo in od Boga razsvetljen je precej spoznal,
da je resnica tu doma in da je edino le krščanski nauk
^resničen in opravičen sam na sebi, bolj zaželjen kakor
zlato in celo drag kamen. 11  — Hilarij je stopil v sv. cerkev
in ž njim vred njegova žena in njegova hčer. Bil je pa
tako izgleden kristjan, da so ga izvolili škofom. Kot škof
je tistim, ki so se potegovali za sv. vero, stopil na čelo in

92

se je na vso moč zoperstavljal arijancem. Njegov nadškof
Saturnin, ki je bil ves arijanec, je vsled tega na cesarskem
dvoru dosegel, da je cesar Konštancij, ki je bil arijancem
prijazen, Hilarija prognal na Jutrovo. Kot prognanec se
je Hilarij udeležil cerkvenega zbora v Selejciji (359), kjer
je tako dobro zagovarjal katoliško vero, da so arijanci, da
se ga zopet iznebijo, cesarja nagovorili, naj mu dovoli, vrniti
se domov.

Koliko je pač bilo veselje v Piktaviju in po vsem
Zahodnem, ko se je vračal dobri pastir. Dober vojak in
junak pa ne dene meča strani, dokler je še kaj sovražnikov.
Tako je tudi Hilarij doma nadaljeval boj zoper arijance,
dokler ni sovražnika popolnoma premagal in zapodil iz
dežele. Zgodovinar Sulpicij Sever pravi, da je prav Hilarij
celo Galijo obranil arijanske krive vere, in da zasluži po pra¬
vici in resnici ime „zahodnega Atanazija“. Umrl je 1. 366.
Svet dolgo ni vedel za njegov grob, in šele v najnovejšem
času so našli njegovo rakev tik škofijske cerkve v Poitiersu.

Med njegovimi spisi nahajamo dva „lista na cesarja
Konštancija“, v katerih cesarju odkritosrčno in naravnost
očita, da se po krivici meša v cerkvene zadeve, in da po
svoji trmoglavosti razdira edinost cerkve. On pravi: „Tokrat
sem Kristusu dolžen, da spregovorim, Konštancij, sedaj ti
povem, kar bi Neronu, Deciju in Maksiminu bil povedal.
Zoper Boga se vojskuješ, svetnike preganjaš, sovražiš ozna-
novalce Kristusove, razdiraš vero, trinog si, ne v človeških,
marveč v božjih rečeh. Vernega se hliniš, pa si le nov
sovražnik Kristusov ter pot pripravljaš antikristu in njegove
skrivne namene pospešuješ." — Enako oster je njegov
„list do škofa Avksencija", ki se je na cesarsko pomoč
upiral. Poglavitno Hilarijevo delo pa je spis „0 presveti
Trojici". V tej knjigi tolmači veliko skrivnost svete vere,
namreč nauk o večnem rojstvu edinorojenega Sinu božjega,
ki je enega bitja z Bogom Očetom. Da je Kristus pravi
Bog, dokazuje posebno iz sv. pisma. Naslanja pa svoj nauk
na izrek apostola Pavla: „Glejte, da vas kdo ne zapelje s
posvetno modrostjo in prazno zvijačo po človeškem nauku, in
ne po Kristusu, ker v njem prebiva vsa popolnost božanstva
telesno 11  (Kološ. 2.); in na besede Kristusa samega: „To je
večno življenje, da spoznajo tebe, samega pravega Boga, in
Jezusa Kristusa, katerega si poslal. 11  (Jan. 17.)

93

Sv. Bazilij Veliki.

Bazilij je rojen v Cezareji, glavnem mestu Kapa-
docije, okoli 1. 330. Bil je najstarejši sin premožnih, pa
tudi poštenih krščanskih staršev. Mati Emelija je pobožno
odgojevala sinčka in stara mati Makrina ga je dobremu
privajala. Bazilij sam je pozneje večkrat pravil: „Nikdar
ne pozabim dobrega vpliva, ki so ga imele besede in zgledi
spoštovane gospe (Makrine) na moje še nežno srce.“ Naj¬
prej je obiskoval domače šole v Cezareji, potem pa je po¬
hajal višje šole v Carigradu in v Atenah. V Atenah je
sklenil s svojim rojakom, sv. Gregorijem Nacijancem, sveto
prijateljstvo. Ko se je bil vrnil v Cezarejo, obiskal je
pobožne menihe v Siriji, v Palestini in v Egiptu. Strogo
življenje menihov napravilo je na Gregorija resen vtis. Vrnivši
se domov, razdelil je vse svoje premoženje med uboge in je
poleg vasi Amezi, kjer ste njegova mati in sestra Makrina
v nekem samostanu služili Bogu, živel kakor redovnik. Za
nekaj časa se mu pridruži v samoti sv. Gregorij. Prijatelja
sta bila enih misli in enega srca; skupaj sta molila, psalme
prepevala, učila se sv. pisma, pa tudi skupaj sta delala in
si s svojimi rokami služila kruh.

Cezarejski škof Evzebij je Bazilija prisilil, da se je
dal v duhovnika posvetiti. Po Evzebijevi smrti (370) pa
je bil Bazilij izvoljen njegovim naslednikom ter je postal
metropolit za Pont in Kapadocijo. Zoper arijance je stal
kakor skala nepremagljiv, in niti cesarska namestnika
Modest in Demosten,  niti cesar Valens  sam ni mogel
omajati njegove stanovitnosti. Valens je poslal svojega
namestnika Modesta v Pont, da bi pripravljal tja arijanski
veri pot. Pa katoliške vere nikakor niso mogli zatreti,
dokler jo je branil sv. škof Bazilij. Modest se je tedaj hitro
spravil nad škofa samega ter mu je očital, da se drzne
verovati drugače, kakor cesar veruje. Modest je Baziliju
pretil, da mu bo vzel premoženje, da ga bo prognal in
mučil čeprav do smrti; a Bazilij mu mirno odgovori, da vse
to, s čim mu preti, njega ne more zadeti. Kdor nima nič,
rekel je škof, onemu se nič vzeti ne more; pregnanstva ne
poznam, ker sem povsod po vsem božjem svetu doma; muk
ne bom občutil, ker že skoraj nimam telesa; smrt mi je pa
celo draga, ker me hitreje pripelje k Bogu.“ Seveda
Modest s takim možem ni nič opravil.

94

Cesar sam je sovražil sv. BaziJija. Zaukazal je, izgnati
ga v prognanstvo, a prav tisto noč na smrt zboli šestletni
sinek cesarjev, in cesarica je po hudih sanjah spoznala, da
je krivica, ki se Baziliju godi, zakrivila njeno nesrečo, in
da se sam Bog poteguje za svojega sv. škofa. Takoj je
cesar preklical pismo in je prosil sv. Bazilija pomoči. Škof
je zdaj zahteval, da se cesar zaveže sina izrediti v kato¬
liški veri. A omahljivi cesar je naprosil arijanskega škofa,
da mu je sina krstil, in res je otrok precej po krstu umrl.
Cesar svojega greha tudi sedaj ni spoznal, togotil se je
nad nedolžnim škofom, ter hitel podpisat pismo, ki Bazilija
prežene v prognanstvu. Pa roka ga ni ubogala, in ni mogel
podpisati. Slednjič se mu je roka začela tresti, groza ga
je obšla, zdaj je pograbil pismo ter ga raztrgal; odslej je
vernega škofa pustil pri mini.

Leta 368. je bila huda lakota po vsi deželi, in Bazilij
je vsaki dan nasitil veliko ubožcev, ne samo cezarejskih,
nego tudi zunanjih, ki so prihajali v mesto ter prosili živeža.
Sam pa je živel tako ostro, da je Modestu mogel reči, da
niti nima telesa. Umrl je na novega leta dan 379.

A Bazilij ni bil le velik škof, marveč tudi duhovit
učenik katoliške cerkve. Najimenitnejša je njegova „Knjiga
o sv. Duhu“, v kateri dokazuje božanstvo sv. Duha. Napisal
je tudi „Nauk mladeničem, kako bi s pridom zamogli citati
knjige poganov". On' pravi krščanskim mladeničem, da jih
za njihov pravi poklic sicer sv. pismo najbolje odgojuje, pa
dokler so še premladi, da bi sv. pismo razumeli, naj si svoj
razum po drugih spisih ojstrijo. „Kdor gre v boj, se prej
doma vadi boriti, in vaja mu je potem v pravem boju v
prid. Najprej se moramo navaditi solnce gledati v vodi,
potem šele je mogoče oči upreti v solnčno luč. Tako se
tudi vi mladeniči vadite po spisih poganskih modrijanov in
govornikov, da potem lažje razumete visoki pomen sv. pisma.
Nikako pa ne smete poganskim pisateljem izročevati krmila,
da bi vas zapeljali, kamor jim je drago, ampak kar je do¬
brega, posnemajte, kar je pa strupenega, tega se ogibajte. 11

Redovnikom na Jutrovem je Bazilij napisal „meniške
postave", ki veljajo še dandanašnji, in med .Jutrovci raz¬
kolniki sploh ni druge vrste redovnikov, kakor sami „Bazilijci“.
— Sestavil je cerkveni obrednik, ki je v izhodnih cerkvah
še sedaj merodajen.

St.  Gregorij Nacij anec.

Gregorij je rojen okoli 1. 329. v Kapadociji. Njegov
oče je bil nekaj časa krivoverec; ko pa se je bil spreobrnil,
postal je duhovnik in celo škof. Mladega Gregorija je mati
Nona skrbno odgojevala ter njegovo srce razgrevala za vero
Jezusovo. Prve šole je dovršil v Cezareji, kjer se je tudi
seznanil z Bazilijem, a potem se je v Aleksandriji in v
Atenah do dobrega izšolal. Že mož sprejme sveti krst in
precej obljubi s svojimi znanostmi edino le Bogu služiti ter
si pobožnost izvoli v svojo nevesto.

Bazilij je prijatelja povabil na neko posestvo v Pont,
kjer sta kakor redovnika živela in se veselila, ko sta po¬
grešala najpotrebnejših reči; le samo z znanostmi sta se
pečala ter preživela najlepše dni svojega življenja. Gregorij
se nikakor ni mislil mešati v verske prepire tistega časa;
pa prilično se je vendar zgodilo, da je postal borilec za
božanstvo Sinu božjega, kakor je tudi zelo temeljito tol¬
mačil skrivnost presvete Trojice. V tihi samoti in pri
svojem prijatelju je Gregorij našel zadovoljnost, veselje in
mir. A otroška dolžnost ga je primorala, da je mesto miru
zopet zapustil ter hitel staremu osemdesetletnemu očetu na
pomoč. Okoli božiča leta 361. ga je oče nenadoma in tako
rekoč po sili posvetil v mašnika. Tolike časti se je Gregor
čutil nevrednega ter je nevoljen zbežal nazaj k svojemu
prijatelju Baziliju. Kmalu se je potolažil ter vdal očetovi
volji in prošnjam krščanske občine. Vrnil se je v Nacijanec,
kjer je bil desna roka svojemu očetu do njegove smrti.

Tudi Bazilij je postal leta 364. duhovnik in leta 370.
škof v Cezareji. V Kapadociji so bili ravno uredili novo
škofijo Sasi  mo,  ki jo je Bazilij zdaj ponujal svojemu pri¬
jatelju. Gregorij je težko prenašal, da ga je Bazilij obsodil
na revno in ubogo škofijo, a vendar ga lepo zagovarja,
rekoč: „Moj prijatelj je gledal samo na duhovno korist in
božjo čast ter je tudi dolžnosti prijateljstva zanemarjal,
kadar je šlo za božjo reč.“ — Sasimske škofije pa Gregorij
ni nikoli vladal, ker mu je sosedni nadškof An tim,  ki je
bil nasprotnik Bazilij a, zabranil priti v škofijo. Gregor je
torej bil pomožni škof v Nacijancu, kjer je ob času velike
suše deloval posebno dobrodejno. Za očetom prevzel je
škofijo on in jo sam vladal.

Med tem mu je umrl mlajši brat Cezarij,  dvorni
zdravnik v Carigradu, in njegova ljubljena sestra Gor go-

96

ni j a, s katero se je ob zadnji njeni nri pogovarjal o veselju
v večnosti. Slednjič mu tudi umrje stara mati Nona; v
Selevciji ga je dohitelo poročilo o smrti prijatelja Bazilija.
Potožil se je tedaj svojemu prijatelju Gregoriju v Nisi, ki
ga je vprašal, kako da se mu godi? — „Prav hudo" je
rekel; „Bazilija nimam več, Cezarija pogrešam, svojega du¬
hovnega in svojega lastnega brata. Oče in mati sta me
zapustila. Telo mi je bolehno, starost me tare, skrbi se
kopičijo, cerkev je brez pastirjev."

Sedaj so se oglasili duhovniki in katoliško ljudstvo v
Carigradu ter prosili Gregorija, da bi prevzel izpraznjeno
škofijsko stolico v glavnem mestu. Le nerad je privolil, in
šele, ko so mu prijatelji očitali, da mu ni mar za občni
blagor cerkve, se je napotil v Carigrad. Razvajena gospoda
Carigrajska je gledala slabotnega prišleca, ki je bil tako
revno oblečen, in se ni mogla nič kaj prav za njega navdu¬
šiti. Arijanci pa so ga zaničevali in se mu smejali. Stanje
katoliške občine v Carigradu je bilo prežalostno, ker so za
cesarja Valenta bili arijanci katoličane popolnoma obvladali.
Le nekoliko razkropljenih ovac je našel, ki jih je zbiral v
borni kapelici svojih sorodnikov. Pa iz kapele je nastala
kmalu velika cerkev, ki je komaj obsegala vse vernike, ki
so se na gorečo besedo dobrega pastirja spreobrnili. Ime¬
noval je tedaj to cerkev Anastazijo,  to je vstajenje, na
spomin, da je tu v Carigradu tako dolgo .zatirana katoliška
vera zopet vstala. Vedel je tako lepo govoriti in tako du¬
hovito tolmačiti sveto pismo, da se je kar trlo ljudstva pri
njegovih pridigah; ker mu je srce gorelo, je ogenj ljubezni
tudi mrzla srca poslušalcev hitro razgrel. Krivoverci pa so
ga črez vse črtili in preganjali ter si poleg njega postavili
drugega škofa. Hišo, kjer je stanoval, so mu razdrli ter
sklenili zavratno ga umoriti. A Jjubezen je -potrpežljiva,
vse pretrpi, vse prenese.“  (L Kor. 13.) Tudi Gregorij je rad
prenašal vse nadloge, da se je Bog poveličal in da se je
prava vera širila. Pozneje je cesar Teodozij velel arijancem
vse cerkve v Carigradu vzeti, a Gregorija je tako čislal,
da ga je nekoč očitno pred vsem ljudstvom objel.

V Carigradu se je leta 381. obhajal drugi vesoljni cer¬
kveni zbor, in ker so pretresovali tudi zadeve Carigrajske
cerkve, so takoj nekateri, posebno egiptovski škofje, oporekali
zoper nepostavno izvolitev Gregorija za carigrajskega škofa.
— Gregorij jim sicer pojasnjuje, da se nikakor ni vrival
za škofa, da je le prisiljen ubogal in prevzel to čast. Toda

97

nasprotniki niso nehali ter so poudarjali posebni kanon,
to je posebno cerkveno postavo, ki jo je zbor v Mceji
sklenil: da škof ne sme svoje škofije z drugo škofijo zameniti,
a Gregorij da je že itak škof v Sasimi. Tedaj svetnik
vstane v zboru in pove: „Ljubljeni tovariši in sopastirji
črede Jezusove! Ne spodobi se nam, ki drugim mir
oznanujemo, da bi se med seboj prepirali. Sem li jaz vzrok
razprtije, porečem s prerokom: Vzemite me in vrzite me v
morje, da potolažite vihar, ki ga pa sicer nisem jaz zakrivil.
Rad se vrnem v priljubljeno mi samoto, da ne kalim miru
v občini. Le en dolg moram odslužiti, namreč smrt, in sem
jo Bogu dolžan; in le to vas prosim, da povzdignite na
škofijski sedež moža, ki bo kaj maral za sv. katoliško vero.“

Verniki so ga prosili, da jih ne zapusti, cesar sam bi
ga bil rad zadržal, a Gregorij je ostal stanoviten. Poslovil
se je še pri svoji čredi in potem je odjadral. Zadnje svoje
dni je preživel na očetovem selu blizu arijanca in pisal
veliko lepih knjig ter „se razveseljeval v senci tistih dreves,
ki jih je še kot fant bil sadil in gojil 11 . Umrl je 1. 389.

Gregorij slovi posebno kot cerkveni govornik; vsled
tega nahajamo med njegovimi spisi največ govorov, v ka¬
terih je razkladal resnice svete vere ter je branil katoliško
cerkev pred njenimi sovražniki. Cenimo ga tudi začetnika
mrtvaških govorov, ker je slavo govoril bratu Cezariju,
sestri Gorgoniji, svojemu očetu in tudi prijatelju Baziliju.
Dobro znana je njegova knjiga, ki jo imenuje „Besedo o
Bogu“; ker je namreč bil zbežal očetu, ko ga je v mašnika
blagoslovil, je svoj beg zagovarjal, ter je pisal o pomenu,
0  časti in o bremenu mašništva. Tudi je bil Gregorij prvi
krščanski pesnik; njegove pesmi so mile, navdušene, živahne
Ri celo mladostne, akoravno jih je šele v svoji starosti spisal.

Sv. Gregorij iz Nise.

Tretji Kapadočan slavnega spomina je sv. Gregorij
D- Nise, brat sv. Bazilija. Bil je mlajši od svojega brata,
a  leta njegovega rojstva ne vemo. Na visokih šolah se ni
šolal, pač pa se je izobraževal pri svojem bratu Baziliju.
Odločil se je za duhovski stan in je bil že posvečen v
lektorja svete cerkve; Pa nagloma zameni svoj stan ter
Postane posvetni zagovornik in se tudi oženi z neko Evzebijo,
ki pa mu je kmalu umrla. Sedaj ga brat Bazilij pregovori,
da se vrne v duhovski stan. Gregorij Nacijanec mu je

Zgodovina sv. kat. cerkve. I. 7

98

tedaj pisal: Pravijo, da te je hudič častilakomnosti zvodil
na krivo pot, da niti nisi zapazil, kako ti je ljubši, da te
kličejo zagovornika, kakor če te kristjana zovejo." Gregorij
je bil krščanski govornik, dobro je razumel krščanski nauk
in temeljito je pisal o verskih resnicah. Leta 371. je bil
posvečen škofom v Nisi, katera škofija je spadala pod veliko
škofijo brata njegovega Bazilija. Za cesarja Valenta je bil
zopet odstavljen od svoje časti in tudi pregnan, ker je baje
slabo gospodaril s cerkvenim premoženjem. Ko je bil cesar
v boju proti Gotom ubit, je Teodozij Gregoriju dovolil,
vrniti se k svoji čredi. Na drugem občnem zboru v Cari¬
gradu so ga tako častili, da so ga imenovali „očeta očetov",
in po dokončanem zborovanju ga cesar v svoji okrožnici
imenuje „steber katoliške pravovernosti". Isti zbor mu je
tudi naložil častno nalogo, da potuje v Jeruzalem in v
Arabijo, pomirit tamošnje škofije, ker so se razne stranke
prepirale med seboj. Veselil se je videti sv. mesto Jeruzalem,
Betlehem, Oljsko goro, goro Golgato in pa obiskati grob
Kristusov; a kmalu se mu je Jeruzalem zameril zaradi raz¬
prtij med verniki in zaradi sovraštva, ki so ga gojili zoper
svojega sv. škofa Cirila. Zopet se je vrnil v svojo škofijo
in umrl leta 395. O njegovih spisih sodijo, da so izvrstni,
polni jedrnatih misli in lepih zgledov.

Sv. Janez Krizostom (Zlatoust).

Janez,  ki so ga zavoljo njegove sijajne zgovornosti
Zlatousta imenovali, se je porodil v Antijohiji 1. 347. Njegov
oče Sekundus je bil poveljnik vojaštva na Jutrovem, a tudi
mati Antuza je bila imenitnega pokolenja. Mati je postala
že v svojem dvajsetem letu vdova in je odslej živela edino
le za vzgojo svojega sina. Znanosti se je mladenič najprej
učil pri poganskih modrijanih in se je tako odlikoval, da
so modrijani žalovali za njim, ko so kristjani mladeniča
pridobili na svojo stran. Po dovršenih šolah je služboval
kot odvetnik v Antijohiji, in že so mu ponujali najvišje in
najimenitnejše posvetne službe, ko zapusti svet ter odslej
živi samotno, premišljuje človeški poklic ter se uči sv. pisma.
Pobožni škof Melecij  ga je krstil leta 369. Ker mu je
bila mati v tem času umrla, podal se je med menihe, ki so
živeli okoli Antijoliije, in sedaj se mu je zdelo, „da je v
mirnem pristanišču, dokler je prej bil na razburjenem morju".

99

V tej samoti je pisal sv. Krizostom prve svoje spise.
Pisal je „zoper sovražnike redovnikov 41 , ter je rekel, da
meništvo stoji nad cesarsko častjo; zagovarjal je tudi ,,de-
vištvo devic 44 . Vsled slabega zdravja se je moral vrniti v
Antijohijo. Tu ga je škof Melecij posvetil v diakona, in
naslednik Flavijan v duhovnika (386), in mu je naročil, da
mesto škofa pridiguje.

Cesar Teodozij je bil takrat razpisal poseben davek,
da bi lažje slovesno obhajal peti rojstni dan svojega sinka
Arkadija. Zoper ta davek so se pa Antijohijci spuntali ter
podrli vse cesarske podobe in spomenike po mestu. A precej
so se kesali. Bili so se prenaglili, in sedaj so trepetali pred
cesarjem. Poslali so v Carigrad poslaništvo prosit milosti,
ki je je vodil škof Flavijan sam. Med tem je pa Zlatoust
doma govoril o spomenikih in pokazal svojo pastirsko modrost,
svojo visoko učenost in izredno zgovornost. Vse mesto je
težko pričakovalo dobre vesti iz Carigrada, V govorih
Janeza je iskalo in našlo obilne tolažbe in dobrega upanja.
Kar naenkrat pa se je razlegal veseli glas pomiloščenja.
Sedaj jim je Zlatoust dejal: „Ko vam je došla vesela vest
pomiloščenja, ste okinčali z venci očitne prostore ter ste
jih s kresi razsvetili. Nadaljujte ta praznik, ovenčajte se,
a ne s cvetlicami, ampak s čednostmi; naj sveti svetloba
luči tudi zanaprej, in sicer luč vaših dobrih del, ki srca
razsvetljuje. Ne nehajmo hvaležno slaviti Gospoda, ki srca
knezov vodi, kakor vodo potoka. Vse to oznanite svojini
sinom; vaši sinovi tisto svojim potomcem, in oni zopet naj
prihodnjemu zarodu naznanjajo, da bodo vsi ljudje vedeli,
kako se je Bog usmilil našega mesta. 44  — Po teh dogodkih
je Janez še dvanajst let pridigoval v Antijohiji z najboljšim
uspehom. Grajal je strankarstvo krivovercev, pa tudi prazno
vero in poganske šege; posebno pa je grajal obiskovalce
gledišč, ki se niso mogli dosti nagledati zapeljivih in grešnih
prizorov. Iz tega časa imamo njegova najboljša razlaganja
sv. pisma: „Razlaganje knjig Mojzesovih, 44  „Evangelij sv.
Matevža in sv. Janeza, 44  kakor tudi razlaganje skoraj vseh
listov sv. apostola Pavla.

Nenadoma in proti njegovi volji ga je imenoval cesar
Arkadij leta 397. patrijarhom v Carigradu. Aleksandrijski
patrijarh Teofll ga je posvetil v škofa. V prestolnem Cari¬
gradu nikakor ni utihnil gromeči glas ostrega pridigarja.
Karal in svaril je prosto ljudstvo, a tudi plemenitašem in
tvornikom ni prizanašal. Brez ozira jih je grajal in bičal

1.00

njih pregrehe. Kakor nekdaj sv. Janez Krstnik je premo-
gočnemu cesarskemu prijatelju Evtropiju povedal v lice, da
je sovražnik cerkve, in celo pred cesarico Evdoksijo ni
molčal, da s svojo nošo ljudstvo pohujšuje. Enako strogo
je postopal zoper nevredne škofe svojega patrijarhata. Toda
polagoma so se združili vsi sovražniki škofovi, da ga preže¬
nejo iz njegove stolice. Razžaljena cesarica in razdraženi
Evtropij sta jim bila na čelu. Z nasprotniki je bil tudi
Teofil, patrijarh v Aleksandriji.

Teofil bi bil takrat moral priti na cerkveni zbor v
Carigrad zagovarjat se, ker je bil velikih pregreh obtožen,
a sedaj se je zgodilo, kar je skoraj neverjetno. Sklical se
je cerkveni zbor. Na tem pa se je s pomočjo cesarice stvar
tako razvila, da je Teofil sodil Zlatousta, ki so ga dolžili,
da je privrženec Origena in še drugih tožb so si zoper
njega izmislili. Ker se je Janez branil priti v ta zbor, ga
je Teofil in njegova stranka takoj obsodila in odstavila
(403). Po tej razsodbi je cesar ukazal Zlatousta odvesti v
Bitinijo. A ljudstvo se je spominjalo dobrot svojega pastirja
in očeta, jelo je biti nemirno. Prisilili so cesarja, da je
Janeza poklical nazaj. Kdo bi popisal veselje, s katerim
je ljudstvo svojega pastirja spremljalo nazaj v njegovo
cerkev.

Osramočeni in pobiti sovražniki pa niso mirovali.
Čakali so priličnejšega hipa, da bi se osvetili nad Zlato-
ustom. Zlatoust je nekdaj bil pridigoval o ,,Herodijadi“, o
deklici, ki je nekdaj pred Herodom plesala ter z mikavnim
svojim plesom zaslužila glavo sv. Janeza Krstnika. Cesarici
Evdoksiji je menda vest očitala, da je Zlatoust pravzaprav
menil njo, a ne Herodijado. Poklicala je zopet Teofila na
pomoč in na osveto, a Teofil, ki se je zbal ljudstva, ni se
več upal prikazati, ter je cesarici pismeno svetoval, da naj
z Janezom ravnajo po cerkvenem kanonu, ki pravi, da škofa,
ki ga je cerkveni zbor odstavil, zainore upostaviti le drug
cerkveni zbor.

Zlatousta je pa bil cerkveni zbor odstavil, a nobeden
zbor ga ni zopet postavil škofa. Takega dobrega sveta, po
katerem se Janeza prav lahko iznebijo, sovražniki niso pre¬
slišali. Akoravno se je papež In o cent  I. potegoval zanj,
so vendar sovražniki cesarja zmotili in pregovorili, da je
Zlatousta drugič prognal, in da mu je imenoval Arzacija za
naslednika. Ko se je Janez poslavljal od vernikov, jim je
dejal: „Res je veliko valov, strašna je burja, pa ne bojimo

101

se, da bi utonili, ker stojimo na skali. Naj morje šumi, skal
ne bo razrušilo, naj burja buči, ladjica Kristusova se ne bo
razbila. In česar bi se le bali? Smrti? Kristus je moje
življenje in umreti moj dobiček. Prognanstva? Gospodova
je zemlja in vse, česar je polna. Zgube premoženja? Nič
nismo prinesli na svet, nič posvetnega ne bomo vzeli s seboj.
Kar ima svet strašnega, zaničujem jaz, kar ima vabljivega,
ne maram. Ne bojim se uboštva, ne hrepenim po bogastvu,
ne tresem se pred smrtjo, in za življenje mi ni, če ne za¬
voljo vaših duš.“

Peljali so ga v pregnanstvo daleč, daleč tja v Arme¬
nijo. Potoma je sv. škof trpel veliko telesnih nadlog. A
tudi v Armeniji še ni bilo miru. Slednjič bi še bil moral
bežati tja za Črno morje, prav v zadnji kot države. Pa
ubogega trpina so moči zapuščale, da ni več dosegel onega
kraja, marveč je na poti tja izdihnil svojo junaško dušo,
izgovorivši besede Jobove: „Hvala bodi Gospodu za vse.“

Verniki v Carigradu so pomilovali trpečega svojega
pastirja ter so neprestano terjale od cesarja Teodozija II.,
da je slednjič moral sv. truplo rajnega prepeljati v Carigrad.
Krasno je bilo razsvetljeno morje in mesto, ko so ostanke
v slavnostnem vhodu nesli v cerkev apostolov. Cesar je
pred sv. ostanki kleče molil in svetnika milo prosil odpu¬
ščanja zaradi krivice, ki so jo rajni stariši, a posebno njegova
uiati, povzročili blagemu pastirju.

Izmed Krizostomovih spisov slovi knjiga „o duhovstvu“,
kjer med drugim tako-le piše: „Ako mašniško čast kraljevi
primerjam, je prva toliko imenitnejša, kakor je duša več od
telesa. Če tedaj vidiš, kako se Gospod daruje in leži na
oltarju, kako mašnik pri daritvi moli in verniki sprejemajo
Gospodovo telo in kri, verjameš še takrat, da si med ljudmi
in da si še na zemlji? Pa čim višja je čast, tem težje je
tudi breme, celo angelskim ramam pretežko. Kakšne čistosti
in izredne pobožnosti je treba, da mašnik vredno daruje
presveto in strašno daritev, pri kateri Gospoda samega drži
v svojih rokah, med tem ko angeli obdajajo oltar ter božji
hram napolnjujejo, tistemu na čast, ki tukaj leži. Kakšne,
le povej, morajo biti roke, ki to opravljajo, kakšen mora
hiti jezik, ki izgovarja posvečujoče besede, kako čisto in
sveto mora biti srce, mar ne čistejše, kakor vse drugo?
Mašnik mora tedaj po svojih čednostih biti vzvišen nad
vse druge. “

102

St. Ambrozij, škof v Milanu.

Ambrozijeva zibel je tekla v starodavnih Trevirih,
kjer je bil 1. 340. rojen. Njegov oče je bil cesarski na¬
mestnik v iztočni Galiji. Toda oče je zgodaj umrl in mati
se je s svojimi otroki preselila v Rim, kjer se je mladi
Ambrozij poprijel uka. Materino oko ga je varovalo za¬
peljivih priložnosti, in materina roka ga je ohranila na
pravem potu čednosti. Odločil se je za odvetniško službo
in kot zagovornik je bil na zelo dobrem glasu, tako, da ga
je cesar že leta 370. imenoval svojim namestnikom v Liguriji
in Emiliji, ki je imel v Milanu sedež. Odhajajočemu je
cesar naročil, da naj svojo službo opravlja ne kot sodnik,
marveč prav kakor škof.

Milan je bil tisti čas popolnoma razdvojen, ker so
katoličani in arijanci živeli v vednem prepiru. Leta 374. je
umrl škof Avksencij, ki je bil po veri arijanec, in sedaj
je bilo treba novega škofa voliti. Katoličani so odločno
zahtevali, da mora višji pastir biti katoličan, a arijanci so
terjali arijanca. Volitev se je vršila v stolni cerkvi. Namestnik
Ambrozij je vodil volitev ter je navzoče opominjal, da naj
važno delo spodobno in mirno izvršijo. Nenadoma se zasliši
izmed množice otročji glas: „Ambrozij je naš škof!“ Ljudstvo
postane pozorno, oči jim plamtijo, srca jim gorijo, milost
božja jih je ganila, in pravoverniki in arijanci kličejo ob
enem: „Ambrozij je naš škof!“ Takrat pa še Ambrozij niti
krščen ni bil in tudi v bogoslovskih vedah ni bil poučen,
zato se je na vso moč branil škofijske časti. Toda ko je
sprevidel, da je tokrat glas ljudstva res božji glas, se je
podal. Cesarja pa je veselilo, ko je zvedel, kar se je v
Milanu zgodilo in takoj je potrdil izvolitev. Ambrozija so
tedaj najprej krstili in potem posvetili v mašnika in škofa.
Bogoslovskih vednosti pa ga je mašnik Simplicijan do do¬
brega naučil.

Božja milost, ki je Ambrozija privedla na škofijski
sedež, ga je tudi podpirala vse dni življenja, tako, da se
čudimo njegovemu delovanju. Ko je nastopil škofovsko
službo, razdelil je vse svoje premoženje med uboge; pridigal
je vsako nedeljo in včasih vsak dan in delitev svetih zakra¬
mentov ga nikdar ni utrudila. Sv. Avguštin se je bil
spreobrnil po njegovih pridigah. Z arijanci se je svoje žive
dni boril in je poskrbel, da so v Sremu izvolili pravover¬
nega škofa. Ko je cesar sv. Ambroziju zapovedal, neko

cerkev prepustiti arijancem, se ni vdal, akoravno so mu s
smrtjo žugali in s pregnanstvom. ,,Zapovedujete mi, da bi
bazilike (to je večje cerkve) prepuščal krivovercem; pa to
mi ni dopuščeno in ne koristi cesarju. Nikdar naj cesar
ne misli, da ima na to, kar je božjega kako pravico. Kar
je božjega, gre Bogu, kar je cesarjevega, cesarju; cesarjeve
so palače, škofove so cerkve. 41  Ambrozij je bil prijazen in
dobrega srca, a tudi tako odločnega značaja, da niti za
piko ni odstopil od božje postave. Svojim vernikom je
bil dober pastir in jih ni zapustil, kadar se jim je volk
bližal. Pa tudi ljudstvo je bilo svojemu škofu vdano ter
ga je v sili branilo.

Leta 390. se je mesto Solun v Macedoniji spun-
talo ter ubilo vojaškega poveljnika in več drugih cesarskih
uradnikov, ker so bili Solunčanom zaprli nekega gleda¬
liškega igralca. Cesarju se je stvar sporočila v Milan; bil
je nagle jeze in je takoj vzkipel. Naročil je, naj se Solun
kaznuje. Sicer se je cesar zopet skesal, preklical je prvo
svoje povelje in za prvimi poslanci poslal druge, ki pa
prvih niso več došli. Ko pridejo poslanci v Solun, se
je raznesel glas, da bo drugi dan velika dirka na tekališču.
Že zjutraj je tedaj v tekališče navrelo ljudi, da se
je vse trlo. Zdaj so obstopili vojaki tekališče in pobili
blizu 7000 Solunčanov.

Ko se strašna vest zve v Milanu, pošlje Ambrozij
cesarju list, v katerem ga prosi, da naj zaradi očitne pre¬
grehe dela tudi očitno pokoro. Nekaj dni pozneje čuje
Ambrozij, da se je cesar ravnokar napotil v cerkev. Škof
mu hiti naproti in zastopi pot pri cerkvenih vratih: do¬
zdeva se mi, o cesar, da grozovitosti svojega dejanja še
sedaj ne spoznaš, ko se ti je jeza že ohladila. Tvoja časti¬
hlepnost je vzrok, da svojega greha ne vidiš. Ozri se v
prah matere zemlje, iz katerega smo izšli, tja se bomo zopet
vrnili. Naj te ne preslepi škrlat, ki ga nosiš na svojem
revnem telesu. Ljudstvo, ki mu zapoveduješ, ima tisto
človeško naravo kakor ti. Eden le je kralj in gospod vseh,
stvarnik sveta in Bog! Kako se drzneš dvigniti svoje
krvave roke kvišku, da prejmeš presveto Telo Gospodovo?
Ali hočeš svoja usta odpreti predragi krvi, ki si v svoji
togoti prelil toliko nedolžne krvi? Odstopi! Ne predrzni
se prvi hudobiji prikladati drugo. 14  — Cesar se je izgovarjal,
da je bil tudi kralj David grešnik. Na to reče škof: „Ako
si Davida posnemal v grehu, posnemaj ga še v pokori! 11

104

Ta beseda je zadela cesarja v srce. Ponižno se je pokoril
celili osem mesecev in potem ga je Ambrozij zopet sprejel
v cerkveno zvezo.

Tako se je sv. škof potegoval za pravice sv. katoliške
cerkve vse svoje žive dni. Njegovo ime in njegova svetost
je zaslovela po celem krščanskem svetu. Prišla sta odpo¬
slanca iz Perzije, da bi se prepričala o njegovi modrosti,
in polna občudovanja sta se vrnila v domovino. Tudi po¬
slanci markomanske kraljice Fritigile so prinesli bogate
darove za milansko cerkev ter so Ambrozija prosili, da jim
poda pismen pouk o pravi veri. Drugo leto je prišla kraljica
sama v Milan, a sveti škof je bil že pokopan. V spomladi
leta 397. je nevarno zbolel. Tistim, ki so ga nagovarjali,
naj si od Boga izprosi podaljšanje svojega življenja, je
mirno odgovoril: ,,Živel sem med vami tako, da se mi ne
bo treba sramovati, ako bi moral še dalje živeti; vendar se
tudi smrti ne bojim, ker imamo dobrega Gospoda.“

Ambrozij je v svoji cerkvi vpeljal nov obred pri službi
božji, ki ga je milanska cerkev ohranila do današnjega dne
v hvaležni spomin velikega škofa. Spisal je tudi knjigo
„o dolžnostih služabnikov", v kateri govori o krščanskih
dolžnostih sploh, a posebno še o dolžnostih, ki jih imajo
služabniki božji, to je duhovniki. „Večno življenje," pravi
Ambrozij v teli knjigah, „je naš cilj in poklic, ki ga človek
doseže po krščanskem življenju. Za zveličanje so nam po¬
trebne štiri poglavitne čednosti: Razumnnost, pravičnost,
srčnost in zmernost. Razumnost človeka nauči Boga prav
spoznavati in njemu služiti; pravičnost mu veli, da bližnjemu
ne stori ničesar, kar sam ne bi hotel, da mu delajo drugi;
srčnost ga drži, da ga težave ne odvrnejo od dobrega; zmernost
ga uči, zmerno uživati božje darove." Posebno nas zanima,
da Ambrozij koncem svojih knjig duhovnikom priporoča
medsebojno prijateljstvo: ,,Ohranite, sinovi moji, prijateljstvo
s svojimi sobrati, ker na svetu ni ničesar lepšega. Naj¬
slajša tolažba v življenju je, če koga imamo, ki mu odpremo
svoje srce, ki naše skrivnosti hrani v svojih prsih in ki
mu naše srce zaupa. Vselej in povsodi se zvest prijatelj
veseli naše sreče, bolijo ga naše bolečine, a ob uri skušnjave
nas dviguje njegova beseda. Lepo govori David: „Savel in
Jonatan, ki sta se ljubila, in si bila draga v življenju, tudi
v smrti nista bila ločena (II. Kralj. 1.) In resnično, kaj
je dražjega nego prijateljstvo, angeli in ljudje so sposobni
za prijateljstvo! Prav Jezus sam se je imenoval našega

105

prijatelja: „ Vi ste prijatelji moji, ako storite, kar vam uka¬
zujem."  On nam daje zgled prijateljstva, ki ga mi posne¬
mamo; On nam je odprl svoje srce, a mi mu odpirajmo svoja.

V dveh drugih spisih je Ambrozij dokazoval, da je
Sin božji pravi Bog in da je sv. Duh pravi Bog; tudi je
evangelij sv. Luka lepo razlagal. Krasne in polne pesniškega
duha so njegove hvalne pesmi, ki jih je sv. cerkev uvrstila
v dnevni molitvenik duhovnikov. Ali je tudi takoimenovani
Ambrozijev slavospev: „Tebe Bog mi hvalimo“ (Te Deum
laudamus), ki ga je neki od Boga razsvetljen pri krstu sv.
Avguština spesnil, res Ambrozijev, ni prav dokazano.

Sv. Jeronim.

Sv. Jeronim  je bil rojen 1.331.,ali kakor drugi poročajo
k 340., v Stridonu v Panoniji. Učenjaki ne vedo, ali je to
mesto nekdanji Stridon v Dalmaciji, ali je morda slovenska
Strigova v Medjimurji, to je na polotoku med Muro in
Dravo.

Že od mladih nog se je Jeronim pridno učil; sam
pravi, da bi bil rajši letal po družinskih izbah, in da se je
Jokal, kadar so ga jemali stari materi ter ga peljali k
učitelju, ki je bil zelo strog. Mladeniča so poslali v Rim,
kjer se je šolal pri poganskih učenjakih. L. 360. je sprejel
sv. krst. Da bi se popolnoma izšolal, šel je po svetu ter
Prišel v Trevir, kjer ga je razkošno življenje na cesarskem
dvoru za nekaj časa omamilo; a zopet se je zavedel, ter je
sklenil služiti s celim srcem Bogu. Iz Galije se je podal
v Akvilejo k svojemu prijatelju Kutinu. Tu je začel resno
misliti na redovno življenje ter se je združil z Rutinom,
Kromacijem, Evzebijem, Jovinom, Krizogonom in Nicejem.

Ni prav znano, zakaj je Jeronim zapustil Akvilejo in
se podal na prvo dolgo pot na Jutrovo leta 373. Z velikim
trudom je prišel v Antijohijo, glavno mesto Sirije, kjer je
od jeseni do spomladi (374) prestal hudo bolezen. V An-
tijohiji je slušal Apolinarja, ki je slovel kot razlagalec sv.
Pisma, predno je zabredel v krivo vero. Koncem leta 374.
se je preselil Jeronim v kalkidiško puščavo, in je tam našel
uekaj puščavnikov, ki se jih je že dolgo veselil. Le-ti pu-
ščavniki so živeli silno strogo življenje. Jeronim o nekem
Pravi, da trideset let ni zapustil svoje hišice in da ni nič
užival, nego skorjico ječmenovega kruha, in o drugem, ki
je v izsušenem vodnjaku živel ter ni drugega zaužival, nego

] 06

pet suhih smokev na dan. Taki zgledi so ga mikali, in
ker je bil sam strogega značaja, začel je posnemati še sam
strogo puščavniško življenje. Živel je samotno in niti vroče
solnce ga ni pregnalo iz drage mu puščave. Veliko je bdel,
strogo se postil, a živež sije sam pridelaval, rekoč: „Kdor
ne dela, naj tudi ne je.“ Štiri ali pet let je živel sv. Je¬
ronim v puščavi v molitvi in v delu. Tukaj se je priučil
hebrejskega jezika in se je s tem usposobil, da je mogel
sv. pismo prevesti iz hebrejskega izvirnika in spisati sloveči
prevod sv. pisma, vulgata,  ki ga še zdaj rabi katoliška
cerkev.

Ko se je Hieronim vrnil, posvetil ga je škof Pavlin v
mašnika, čeravno se je tolike časti branil. L. 380. zapustil
je to mesto, ter se napotil v Carigrad, da bi tam čul Gre¬
gorija Nacijanca razlagati sveto pismo. Jeronim škofov
na Jutrovem sicer ni posebno čislal. Gregorija se pa večkrat
v svojih spisih hvaležno spominja ter se ponaša, da je tako
razsvetljenega in sv. moža imel kot svojega učenika.

Iz Carigrada je Jeronima poklical papež Dam a z v
Rim ter mn naročil, da latinsko besedilo celega sv. pisma
po grškem izvirniku popravi. Sv. Avguštin sodi, da se Bogu
za Jeronimovo delo ne moremo dosti zahvaliti. Papež sam
je učenjaka tako čislal, da mu je dajal vedno novih nalog.
Če je bilo treba zavrniti krivoverca, obrnili so se do Jero¬
nima; če je bilo treba pojasnil k sv. pismu, povpraševali so
njega. V Rimu se je strogemu možu pridružilo celo kolo
učencev in učenk, ki so občudovali njegovo vsestransko
učenost ter poslušali zgovorno njegovo besedo. Večkrat- so
ga obstopile pobožne gospe in redovnice, in moral jim je
razlagati sv. pismo. Najodličnejše med njimi so bile Mar¬
cela  in njena gojenka Principija,  njena sestra Asela,
potem Melanija, Pavla  in njena hči Julija,  ki jih
sv. cerkev vse prišteva svetnicam.

Jeronim je včasih kake stvari tudi pretiral. Vendar
ni nikdar prišel v nasprotje s sv. cerkvijo, ker je bil obenem
ponižen in zelo pobožen človek, ki je pa tudi sv. pismo do
dobrega razumel. Tisti čas se je v Rimu mudil Helvidij,
učenec arijanca Avksencija. Helvidij je trdil, da je Devica
Marija po rojstvu Jezusovem še več drugih otrok sv. Jožefu
porodila, in ker zmota nikdar sama ne hodi, jej Helvidij
pridruži še drug pohujšljiv nauk, da deviški stan neki nima
nobene prednosti pred zakonskim. Jeronim je napisal zoper
njega knjigo, v kateri mu zavrača njegove nauke.

107

Leta 385. je umrl papež Damaz, in ker naslednik Je¬
ronimu ni več toliko zaupal in ker so ga tudi njegovi
sovražniki iznova začeli zbadati, se mu je Rim zameril in
drugič se je podal na Jutrovo, da obišče sveto deželo in
Egipet. V Antijohiji ga je došla sv. Pavla s svojo hčerko
•Julijo in od ondot so potem skupaj potovali po Siriji in
Feniciji v sveto deželo. Jeronim je pobožno obiskal svete
kraje, kjer se je Jezus rodil, kjer je učil, molil in umrl za
nas. V družbi učenih Judov je prepotoval celo sveto deželo
ter se od njih marsikaj naučil, kar mu je pozneje dobro
služilo pri razlaganju svetega pisma. Iz Palestine je šel v
Egipt in tam poslušal predavanja slepega starčka Didima,
ki je učil na aleksandrijski katehetiški šoli.

Zopet se je vrnil v Jeruzalem in potem v Betlehem.
Tukaj je odslej živel v borni hišici celih petindvajset let
do svoje smrti, ter je ob enem tudi bil prednik menihov,
ki so se bili zbrali okoli njega. Tukaj v Betlehemu je
mislil na glas trombe, ki bo ob sodnem dnevu zapela ter
nas poklicala na sodbo. Ta kraj tudi posebno milo in
ljubeznivo popisuje, rekoč: ,.Mestece Kristusovo je kmetski
pohlevno in prijazno urejeno. Ušesa ti ne slišijo nobenega
drugega glasu nego petje psalmov. Kamor se obrneš, poje
oratar za plugom alelujo, ali se truden delavec oddihuje pri
pesmi, ali viničar obrezuje trto in zraven popeva Davidove
psalme. “

V Betlehemu je neprenehoma pisal in čital ter le par
nr po noči počival. Tu je razložil več listov sv. apostola
Pavla, a poglavitno njegovo delo je bilo, da je sedaj celo
sveto pismo po prvotni hebrejski besedi prevedel v latinski
jezik. Ta prestava je boljša, kakor katerakoli prejšnja in
je sama obveljala ter je še sedaj v katoliški cerkvi obče
priznana in sprejeta.

Leta 393. prišel je Ali pij,  najboljši prijatelj sv. Av¬
guština, iz Afrike v Palestino ter obiskal sv. Jeronima. Po
Alipiju je Jeronim marsikaj zvedel o Avguštinu, a Avguštin
je Jeronima že poprej poznal po njegovih spisih in visoko
cenil. Vojaški poveljnik Marcelin je Avguština prosil, naj
mu pove, odkod je človeška duša? Ponižni Avguštin mu
je svetoval, naj se v tej stvari obrne do Jeronima, ki je
velikan v poznanju sv. pisma. Istotako je sv. Jeronim vselej
s posebnim spoštovanjem govoril ,,o svetem in učenem škofu
Avguštinu. 41

108

Vse, kar je sv. Jeronim napisal, je po listih priobčil
prijateljem, ali tudi drugim pobožnim osebam, ki jih je sv.
pismo zanimalo, a ki ga iz lastnega niso mogli razumeti.
Zategadelj se ni samo učeni Avguštin pri njem oglasil, da
mu je po izvirni hebrejski besedi razjasnil eno ali drugo
mesto sv. pisma, nego celo dva Gota Sunija in Fretela
sta mu pisala, da naj v psalmih po hebrejski besedi pojasni
mesta, ki se v latinski in grški prestavi med seboj ne
strinjajo. Jeronima je ta prošnja tako razveselila, da je
rekel: „Kdo bi to verjel, da neolikan jezik Gotov išče
pravo hebrejsko besedo, in da celo Germanija preiskuje
izreke sv. Duha, dokler Grki (to je izobražen svet) spijo!“
Umrl je leta 420. v visoki starosti. Jeronim je bil po
svojem značaju silno občutljiv in takoj mu je vzkipela kri.
V naglosti je čestokrat povedal tudi prijateljem katero ostro.
A svoje slabosti je spoznal ter pogostoma s skesanim srcem
Boga prosil: „Prizanesi mi, o Gospod, ker sem Dalmatinec,“
to je, ker sem mož vroče krvi. Sv. Avguštin ga hvali, da
je bil najučenejši bogoslovec tistega časa. Zgodovinar
Sulpicij pravi o njem: „Krivoverci so ga sovražili, ker jim
ni dal miru; mnogi so ga črtili, ker je grajal njih življenje
in pregrehe, a vsi dobri so ga občudovali in ljubili.“

Tukaj navedemo iz spisov sv. Jeronima lista, katera
je pisal iz Betlehema v naše kraje. Prvi „Na Emonske
(Ljubljanske) device", ter se tako-le glasi: „Malo papirja
imam v svoji samoti, ker namreč živim kot menih in pu-
ščavnik, in zato sem stisnil dolgo besedo na majhen prostor.
Zakaj rad bi se z vami dolgo pogovarjal, pa pičli papirček
me sili molčati. Zdaj je vendar srce premagalo mojo rev¬
ščino. Pismo je sicer kratko, pa zabava dolga; toda v tej
moji siromašnosti opazite vendar mojo ljubezen, ker me tudi
pomanjkanje papirja ni zadrževalo od pisanja. Vi pa mi
ne zamerite, da me nekaj boli; kajti jaz govorim razžaljen,
jaz golčim s solzami in v jezi, ve mi niti ene pičice niste
odpisale, ki sem vam že toliko ljubezni skazal. Vem sicer,
da se luč in tema ne družita in da služabnice Gospodove
nimajo tovarišije z grešniki. Vendar tudi grešnica je s
solzami Gospodu noge umivala, in od drobtinic svojih go¬
spodarjev tudi psički jedo, in Zveličar sam ni prišel klicat
pravičnih, ampak grešnikov; „zakaj zdravim ni treba zdrav-
nika.“ On ima tudi rajši pokoro grešnikov kakor smrt; on
nese zgubljeno ovčico na svojih ramah nazaj, in zgubljenega
sina, kadar se vrne, oče vesel zopet sprejme. Apostol celo

10

pravi: „Ne sodite -pred lasom. Kdo pa si ti, ki tujega
hlapca sodiš? Svojemu Gospodu on stoji in pade.“  In: „Kdor
stoji , naj gleda, da ne pade,“  in: „Drug drugega težo no-
site.“  Predrage sestre, drugače sodi človeška zavidnost,
drugače Kristus. Ni ena in tista sodba pred njegovim
stolom in v zakotju opravljivcev. „ Veliko potov se ljudem
zdi pravilnih , u  kateri bodo pozneje kot krivični obsojeni, in
tudi v glinastih posodah se večkrat shrani zaklad. Petra,
ki je trikrat Gospoda zatajil, so njegove grenke solze zopet
popravile. Bolj ljubi, kateremu se več odpusti. O celi
Sredi ni govora, in zaradi ene rešene ovce se angeli v ne¬
besih veselijo. Komur to ni prav, naj posluša Gospoda:
nZakaj je tvoje oko hudobno, ako sem jaz dober ?“

Drugi list na meniha Antonija  v Emoni ima to-le
vsebino: ,.Ko so se učenci zavoljo prednosti prepirali, je
prijel naš Gospod, učenik ponižnosti, otroka za roko ter je
dejal: „Kdorkoli izmed vas se ne bo spreobrnil, kakor otrok,
ne more priti v nebeško kraljestvo Da bi pa ne bilo videti,
da on to samo uči, stori pa ne, je to tudi dopolnil s svojim
zgledom, ko je svojim učencem noge umival, ko je izdajalca
s poljubom sprejel, ko je govoril s Samarijanko, ko je Mariji
sedeči pri njegovih nogah pripovedoval o nebesih, in ko se
je po vstajenju od mrtvih najprej prikazal ženam. Satan
pa iz vrhunca arhangelske časti ni padel iz drugega vzroka,
kakor zavoljo napuha, ki je sovražnik ponižnosti. In
judovsko ljudstvo, ki si je prvih sedežev iskalo, ter je hotelo,
da se je na trgu pozdravlja, je bilo od poganov pokončano.
Tudi zoper modrijane in zoper svetne učenjake sta bila
poslana ribiča Peter in Janez. Zato pravi sv. pismo: „ Pre¬
vzetnim se Bog zoperstavlja, a ponižnim daje svojo milost. 11
Glej tedaj, brat moj, kolika hudobija je napuh, ki se mu
Bog sam zoperstavlja, in radi katerega je v evangeliju za¬
vržen ošabni farizej, in uslišan ponižni cestninar!"

Sv. Avguštin.

Avguštin  se je porodil v mestu Tagaste v Numidiji
leta 354. Njegov poganski oče Patricij  je bil mestni
svetovalec, sicer dober človek a silno nagle jeze. Mati mu
je bila Monika.  Matere, kakor je bila sv. Monika, ima
samo sv. katoliška cerkev. Monika je bila nasproti možu
krotka, postrežljiva in ponižna; kadar se je togotil in je
razsajal, bila je tiha kakor grob. Zgodilo se je tedaj, da

110

je Patricij svojo ženo vedno bolj cenil in spoštoval, in se
je tudi po njeni želji iztrgal iz rok poganske vere ter
je postal kristjan.

Četudi je bila Monika tako pobožna mati, vendar sin
ni bil krščen. Po neki razvadi so ljudje v tisti dobi krst
odlašali, dokler otrok ne priraste in niso pomislili, da tako
odtegnejo mladini molitev in zakramente, in da si mladina
brez teh pripomočkov ne ohrani nedolžnosti. A kakor se
vsi podajamo razvadam naše dobe, tako se tudi Monika in
Patricij nista znala dvigniti nad običaje svoje dobe, četudi
so bili očividno pogubni.

Kot otrok se je Avguštin rad igral, in v igri kakor
v vsaki drugi stvari bi bil rad prekosil svoje vrstnike, ker
je bil zelo častihlepen. Učenje pa mu je mrzelo. Iz Tagaste
se je preselil v Madavro, da tam pohaja višje šole. Vendar
se je precej zopet vrnil domov in je do šestnajstega leta
bil doma. Slabi tovariši so ga tudi kmalu zapeljali na slaba
pota. Avguštin je pozneje grajal svoje stariše, zakaj takrat
niso bolj pazili, da ga obvarujejo razuzdanega življenja. Pa
oče je imel rajši učenjaka kakor poštenjaka, in tudi mati
je vednosti previsoko cenila, ter je menila, da ga bodo zna¬
nosti sčasom spametile in poboljšale.

Leta 371. se je podal Avguštin na visoke šole v glavno
mesto Kartago, kjer se je odlikoval med učenci posebno v
zgovornosti. Slabi tovariši dijaki so ga pa spridili, in ako-
ravno ni bil prav njihovih misli, ga je bilo vendar sram
za drugimi zaostajati, čeprav tudi v slabih rečeh. Pogo-
stoma je zahajal v gledališče, kar je njegovo poželjivost
vzbudilo še bolj, ter ga pogreznilo še globje. Dobra mati
pa je molila in jokala, — jokala in molila, pa tudi pri vsaki
priložnosti opominjala svojega ljubljenega sina na boljšo pot.
Tako joče dobri pastir za izgubljeno ovčico, ki se je zapasla,
in ki ne ve, kod bi jo iskal.

Razuzdano dijaško življenje privedlo je Avguština h
krivovercem manihejcem, ki so se hvalili, da vse vedo in
vse razumejo. Dvajset let star se je vrnil v Tagasto, kjer
je učil lepe znanosti in kjer ga je med drugimi poslušal
tudi njegov prijatelj Alipij.  Monika je silno žalovala za
zgubljenim sinom, pa „Bog vse tolažbe, kateri nas tolaži v
sleherni naši nadlogi 11  (II. Kor. 1.), je potolažil srce dobre
Monike. Sanjalo se ji je namreč, da je stala na neki deski
sredi velike vode, in približa se ji bliščeč mladenič, ki se
ji smehlja ter jo vpraša, zakaj da je tako žalostna in pobita,

111

in zakaj toliko solz preliva. Ko mu je odgovorila, da za
zgubljenim sinom žaluje, jej pravi mladenič, naj samo dobro
pogleda, da sin stoji na tisti deski, kakor ona sama. In
res je precej zapazila, da Avguštin stoji poleg nje. Tako
je zasijal prvi žarek upanja v žalostno materino srce, in
jela je upati, da se bo sin res kedaj rešil iz močvirja greha.
Tolažil jo je tudi škof, pri katerem je večkrat iskala po¬
moči. „Le pojdi,“ ji je dejal škof, „otrok tolikih solz nikdar
ne bo izgubljen/ 1

Avguštin se je preselil iz Tagaste zopet v Kartago,
ter je tukaj poučeval mladeniče v zgovornosti. Tja je takrat
prišel tudi nek Faust, ki je bil manihejski veri pravi steber
in ki so ga krivoverci častili kot svojega preroka. Avguštin
se je s Faustom večkrat pogovarjal, a njegovi odgovori so
bili lepa lupina, pa brez jedra; ponujal mu je, kakor Av¬
guštin sam pravi, zlat — pa prazen kozarec, in tako je
Avguština zopet jelo žejati po resnici.

Avguštin je sklenil, podati se iz Kartaga v Rim. Mati
ga je spremljala do pristanišča ter ga lepo prosila, naj
vendar ostane, in če že noče ubogati, je bila voljna, sprem¬
ljati ga v Rim. Da bi se matere iznebil, jo je zagotavljal,
da se še ne odpelje, ter da hoče čakati ugodnejšega vetra.
A ko je mati odšla, podal se je na ladjo ter se odpeljal.
»Nalagal sem svojo mater, tako mater, in potem sem se
odpeljal. 11  Zjutraj ob zori stopila je Monika na morsko
obrežje, a ladje ni več videla. Jokala se je ter se zopet
vrnila domov, kjer je neprenehoma molila za svojega sina.

V Rimu je Avguštin hudo zbolel; da takrat ni umrl
v svojih grehih, pripisuje sam goreči molitvi svoje matere.
Ko je ozdravel, jel je učiti zgovornost, in ker so v Milanu
takega učenika iskali, se je Avguštin preselil tja in je dobil
dotično službo. V Milanu je pridno poslušal pridige škofa
Ambrozija, a ne, da bi se učil, marveč le, ker je bil ves
očaran po sijajni zgovornosti slavnega škofa.

Zdaj je prišla mati za sinom; ljubezen jo je privedla
v Milan. Prav kakor angel varih je bila zmiraj poleg
svojega Avguština ter ga je na dobro napeljevala in od
hudega odvračala. Tudi beseda božja je že nekaj vplivala
nanj. „A besede le mičejo, zgledi pa vlečejo, 11  in tako je
tudi slednjič lep zgled učenega osivelega modrijana in go¬
vornika Viktorina, ki je očitno prestopil v sveto katoliško
cerkev, Avguština potegnil za seboj na pravi pot. „Moja
duša je kakor suha zemlja 11  (Ps. 142.), tako suho je bilo srce

112

sv. Avguština, Nekoč je tožil svojemu prijatelju Alipiju:
„Kaj se godi, kaj slišimo? Neučeni vstajajo in potegujejo
nebesa nase, mi učenjaki pa se valjamo v mesu in krvi!“
Zbežal je iz hiše, kjer je stanoval, na vrt in se je pod
figovim drevesom jokal in zdihoval: ,,Gospod, boš se li na
večno srdil? Ne spominjaj se mojih pregreh! Kako dolgo
porečem: jutri, jutri! Zakaj ne precej, zakaj bi takoj ne
napravil konec svoji nesramnosti ?“ Takrat zasliši od
nekod mili glas: „Tolle, lege,“ to je: „Vzemi in beri!“ Ne¬
mudoma se vrne v sobo, kjer je sv. pismo pustil na mizi,
je vzame v roke ter je odpre in njegovo oko zagleda besede:
„Ne v požrešnosti in pijanosti, ne po hišah nesramnosti, ne
v prepiru in zavisti ne živimo, nego oblecite našega Gospoda
Jezusa Kristusa in ne strežite mesu v poželjenju!“  (Rim. 13.)
Zdaj je Avguštin spregledal in našel je resnico, ki jo je
iskal toliko let. Milost božja je zmagala, slaba človeška
volja pa, ki se je milosti tako dolgo upirala, je bila strta.

Po tem dogodku se je Avguštin preselil s svojimi
prijatelji na neko pristavo, kjer se je v veri utrjeval ter je
v ta namen bral preroka Izaija. Tukaj je spisal prelepo
knjižico: „Samopogovori,“ v kateri nam kaže, da se Bog
spoznava po veri, po upanju in ljubezni, in da naj svojo
dušo od posvetnega in časnega odvračamo. Tudi spis „o
neumrjočnosti duše“ je tam napisal.

Avguštin je bil. 32 let star, na veliko soboto 1. 387. v
Milanu od sv. Ambrozija krščen. Kdo bi popisal, kako je
materi srce igralo veselja!

Kar je Avguštin doživel, kako se je zakopal v greh
in užitek, kako se je boril s seboj in z milostjo, kako je
končno zmagal , vse to je spisal v knjigi: „Samoizpoved.“

Ob enem s sv. Avguštinom sta bila krščena tudi njegov
prijatelj Alipij in njegov sin. Po svetem krstu so si iskali
zavetja, kjer hi mirno služili Bogu. Sklenili so, iti domov
v Afriko. Prišli so do mesta Ostije, kjer so hoteli stopiti
na ladjo. Nekega dne slonita Avguštin in mati Monika
pri oknu, iz katerega sta imela lep razgled v okolico ter se
pogovarjata o veselju svetnikov v nebesih. Tedaj je Monika
dejala Avguštinu: „Sin, kar se mene tiče, me več ne zanima
živeti. Ne vem, kaj bi še tukaj imela opraviti in zakaj še
živim, ko me na svetu nič več ne veseli. Le radi tega
sem si želela živeti, da bi se ti pokristjanil, predno umrem.
Nisem pričakovala, da mi bo ljubi Bog dal doživeti, da te
gledam božjega služabnika. Kaj pa tedaj še delam tukaj ?“

Pet ali šest dni pozneje je mati Monika zbolela. Padla je
v nezavest, in ko se je zopet zavedla, rekla je Avguštinu
in njegovemu bratu' Navigiju: ,,Ali bosta svojo mater tukaj
pokopala ? 11  Avguštin je molčal ter se komaj zdržal solz.
In mati je zopet spregovorila in je rekla: „Pokopljita to
telo, kjer vama drago in naj vama ne bodi skrb, a to vaju
prosim, da se me spominjata pred oltarjem božjim, kjerkoli
bodita.“ Kmalu potem je izdihnila svojo sveto dušo. Dobro
mater so lepo spravili, „in med tem, ko je bilo truplo po¬
loženo kraj groba, se je darovala daritev naše odkupnine
(to je daritev sv. maše), kakor je bilo navadno." Že takrat
tedaj je bila krščanska navada, za rajne darovati daritev
sv. maše.

Po materini smrti je Avguštin šel v Rim ter je tam
ostal približno deset mesecev, in šele leta 388. se je pre¬
peljal v Afriko. Doma je oddal vse, kar je imel, da bi ga
posvetne skrbi več ne motile pri molitvi, pri premišljevanju
in pri opravljanju dobrih del, in je živel s svojimi tovariši
na nekem malem posestvu poleg domačega mesta Tagaste.
— Nekoč potuje Avguštin v bližnje mesto Hipo. Tamošnji
škof je bil ravno pridigoval, kako zelo potrebuje dobrega
duhovnika, ko je tudi Avguštin bil v cerkvi navzoč. Takoj
ga ljudstvo prime in ga škofu predstavi ter lepo prosi, da
jim v mašnika posveti tega moža. Avguštin se je branil
in jokal, a slednjič se je prošnjam vdal ter postal duhovnik.
Goreče je oznanjeval besedo božjo namesto že starega svo¬
jega škofa. V Hiponn je ustanovil več moških in ženskih
samostanov, v katerih je veliko oseb obojega spola služilo
Bogu. Tem svojim redovnikom daje sv. Avguštin lepo
spričevalo, češ: „Še nikdar nisem videl boljših ljudi, kakor
dobre redovnike in redovnice v lepo urejenih samostanih."
Ko je 1. 395. umrl škof v Hipu, so Avguština izvolili na¬
slednikom in odslej je do svoje smrti pasel ovčice hiponske
cerkve.

Kot škof je živel s svojo duhovščino kakor menih,
živeli so, kakor nekdaj kristjani prvenci v Jeruzalemu.
Jedli so pri eni mizi, bivali v enem domu, last jim je bila
vsa skupna. Življenje v tem samostanu je bilo zelo strogo.
Ge je kdo izmed sobratov izgovoril neprevidno besedo, so
mu takoj odlili nekaj njegovega vina. Oster post jim je
dajal teka tudi do preprostih jedi, in krščanski pogovori so
Kili pri kosilu za poboljšek. Sv. škof je bil dober oče, imel
Pa je tudi vrle duhovnike. Nosil se je dostojno, a nikdar

Zgodovina sv. kat. cerkve. I. 8

114

razkošno. Ko mu je nekdo podaril prekrasno obleko, jo je
prodal, in izkupilo je dal revežem, češ: Taka obleka ne
pristoja mojemu stanu in se ne strinja s sivimi mojimi
lasmi. Za zločince je rad poprosil pri posvetni gosposki,
da je dovolila časa za pokoro.

Ženske na svojem domu ni trpel, ne sestre in tudi
stričnic ne; rekel je: kjer je ena ženska, tja zahaja še več
drugih, a treba je vsako nevarno priložnost odstraniti in
slabim govorom v okom priti. Pridigoval je mnogokrat,
včasih pet dni zaporedoma, včasih tudi po dvakrat na dan.
Kjer se tako obilno seje, tam se kaj naveje! Beseda mu
je bila prijazna in srčna, pa je tudi v srce segala. Rekel
je večkrat: „Brez vas se nočem zveličati, zakaj pa sem
škof? Zakaj sem na svetu, kakor da v Jezusu živim, in
da z vami v njem živim? To je moja čast, moja slava,
moje veselje in bogastvo! 1 ' Molitev je svojim vernim zelo
priporočal, ter je tudi dejal, da sta post in miloščina peroti,
po katerih se molitev k Bogu dviga.

Že takrat so bili marsikateri kristjani za vsakdanje
obhajilo, a drugi so bili zoper. Sv. Avguštin pa je stvar
tako-le razsodil: „Vsak naj stori, kar se mu dobro dozdeva,
in nobeden ne bo skrunil Telesa in Krvi Gospodove, če se
oba za čast presvetega zakramenta poganjata. Saj se tudi
Cahej in stotnik nista med seboj prepirala in ni se drug
črez drugega povzdignil, akoravno je prvi Gospoda vesel
sprejel v svojo hišo, drugi pa je rekel: „Gospod, jaz nisem
vreden, da stopiš pod mojo streho.“ Tako je sveti učenik
vsako reč upiral na ljubezen, a ničesar ni pretiral.

Ko je sv. Avguštin zadnje leto pastiroval svojo škofijo,
prihrumeli so divji Vandali iz Španskega v Afriko. Tedaj
sta Avguština vprašala dva škofa, ali se sme bežati pred
sovražniki po besedah Kristusovih: „Kadar vas v enem
mestu preženo, bežite v drugo. 11  (Mat. 10.) Avguštin jima je
njuno dolžnost lepo razjasnil ter rekel, da morata čredo
Gospodovo pasti, „lcatero je odkupil s svojo krvjo",  nikakor
pa je ne smeta zapustiti: „Le najemnik in kclor ni pastir,
vidi volka in popusti ovce in odbeži (Jan. 10.) Le takrat
bi škof smel pobegniti, ako je on sam v nevarnosti, čreda
pa ne, ki še ima zraven škofa tudi drugih pastirjev; pa
tudi takrat, ako bi vsa čreda zbežala, tako, da bi pastir ne
imel nikogar več pasti, bi smel škof pobegniti. Kar je pa
drugim škofom naročal, je Avguštin storil tudi sam. Kruti
Vandali so rušili mesta, morili prebivalce, pustošili deželo

115

ter prišli do Hipa. Avguštin je ostal med svojimi in je
govoril o pravičnih božjih sodbah, pa tudi o njegovem ne¬
skončnem usmiljenju. Prosil je Boga, da naj ali sovražnika
prežene, ali svoje služabnike pokrepča v trpljenju, ali pa
ga naj k sebi pokliče. Slednja volja se je svetniku izpol¬
nila. Tretjega meseca, odkar so Vandali mesto oblegali,
se ga poloti huda mrzlica. Pa še na smrtni postelji je sv.
škof pomagal, komur je le mogel. Prinesli so mu namreč
bolnika, ki ga je prosil, da mu naj roke poklada, da ga
ozdravi, in precej, ko mu je roko položil na glavo, je bolnik
ozdravel. L. 430. je mirno v Gospodu zaspal.

Največ knjig je spisal Avguštin zoper krivoverce ma-
nihejce, donatiste in pelagijce. Vendar one knjige ne
sinemo prezreti, ki je najobširnejša in menda najlepša med
vsemi spisi cerkvenih učenikov, namreč knjigo „0 kraljestvu
božjem". V tem spisu zavrača pogane, ki so trdili, da
je katoliška vera kriva nadlog, katere trpi rimska država.
V božjem kraljestvu, to je v sveti cerkvi, ljudje sploh ne
morejo biti nesrečni. Srečni so ne samo na tem svetu, pri¬
čakujejo še tudi večno življenje.

Papež Gregorij I. Veliki (590—604).

Sveti papež Gregorij Veliki  je eden najslavnejših
mož cerkvene in sploh tudi svetne zgodovine. On je edini,
ki ga svet imenuje brez oporekanja svetnika in Velikega.
Dokler bo katoliška cerkev stala, do konca dni, bo ponosna
na moža, ki je obenem dika benediktinskega reda in pa¬
peževega prestola. Z močjo velikanskega svojega duha in
z milobo svojih čednosti je ta papež utemeljil na eni
strani svetno neodvisnost papeštva, na drugi strani pa je
dvignil katoliško cerkev v duševno vladarico narodov, dvignil
je papeža nad kralje in cesarje. Zgodovinarji sodijo, da se
ž njim prične moderno krščansko življenje, da ž njim zma¬
guje krščanska olika nad poganstvom in nad barbarsko
surovostjo.

Gregorij je bil sin ene naj plemenitejših, in najslavnejših
rimskih rodbin, bil je sin rodbine „gens anicia". Oče mu
je bil neizmerno bogat senator. Že kot mladenič postal je
Gregorij pretor, po naše bi morebiti rekli župan, in si je
kot tak znal pridobiti ljubezen vseh. Sam pa pripoznava,
da se mu je v tem času prikupil svetni lesk, da je hotel
nastopati, hotel se kazati kot sina najbogatejše rodovine.

116

Bog pa ;je blago to srce namenil za drug, za višji poklic.
Na gori Montecassino je bil sv. Benedikt (1. 480.—543.), so¬
rodnik sv. Gregorija, ustanovil benediktinski red, katerega
sinovi so živeli vzorno po pravilih svetega ustanovnika.
Gregorij je mnogo občeval z redovniki in njihov zgled je
vzbudil v njem hrepenenje po popolnosti, ki je je občudoval
na menihih.

Dolgo je premišljeval, potem pa se je odločil: S svojim
premoženjem zgradil je v Siciliji šest samostanov, svoj dom,
svoj grad na hribu Skaurus, je prezidal tudi v samostan in
je tukaj vstopil sam kot menih. Menihi so bili tedaj skoro
edini duhovniki, svetne duhovščine je bilo malo; samostani
so bili ognjišča kulture, samostani zavetišča preganjanih.
Katoliška cerkev je izrastla v srednjem veku iz samostanov.
Gregorij je poznal pomen duhovskega stanu, poznal pomen
samostanov, kjer se je zbiralo, kar se je našlo med pogani
blagih src, da sprejme in spremeni barbarsko v krščansko
ljudstvo. Veliki del svojega premoženja je Gregorij razdelil
revežem, ki jih je bilo v Rimu vse polno. Barbari so na¬
padali Rimsko državo od vseh strani, nesrečni, napadeni in
oropani so se vračali tisoči domov v Italijo in v Rim, iskat
tam kruha in utehe v nepopisni svoji bedi. Rimljani so
bili doslej navajeni, videti mladega pretorja v zlatu in bi¬
serih, zdaj so strmeli, videči ga v siromašnem plašču bene¬
diktinca meniha, in še bolj so strmeli, videči, kako streže
tujcem in bolnikom, ki jih je sprejemal v svojo bolnico.

Kot menih je živel Gregorij silno strogo. Stregla in
služila mu je mati, ki je po očetovi smrti postala tudi
redovnica. Živel je le ob sočivju, ki mu je je mamica pri¬
pravila vsaki dan in postavila v sobo, kjer je svetnik ne¬
umorno delal. Le-to sočivje je mati dajala sinu na srebrnem
krožniku, ki si ga je še ohranila zase, ko sta s sinom vse
premoženje oddala za dobre namene. Nekega dne pa je
prišel prosit pomoči tujec, ki se mu je bila razbila ladja.
Gregor je iskal v vestijariju, a ni imel ne obola več; za¬
gledal pa je na mizi zadnji srebrni krožnik in ga je dal
tujcu. Kmalu potem se je Gregoriju prikazal angel varih
v podobi tistega tujca in mu je naznanil, da ga je Bog v
tistem trenotkn določil, da vodi sveto cerkev in da bo na¬
slednik sv. Petra, ki ga je posnemal v ljubezni.

Papež Benedikt I. je izprevidel, da se takega moža
naj postavi tja, kjer bo imel svojim zmožnostim primeren
delokrog. Imenoval je Gregorija 1. 577. kardinal-diakonom.

117

Iz te dobe piše Gregor o sebi: „Zdi se mi, da sem kakor
ladja, ki jo je vihar odtrgal od obali, kjer je bila zasidrana,
tako sem zašel v globoko morje. Zdaj šele cenim samo¬
stanski mir, ki si ga nisem znal ohraniti/ 1

Papež Pelagij poslal je Gregorija kot apokrizijarija
(dandanašnji nuncija) v Carigrad. Na cesarski dvor vzel
je Gregorij s seboj nekatere pobožne menihe; ž njimi je molil,
ž njimi se učil, ž njimi živel kakor redovnik. „Ž njihovim
zgledom se držim molitve kakor zasidrana ladja, kadar se
mi duša premetava po razburkanih valovih raznih opravkov."
Svojo službo je opravljal sijajno in uspešno ter je zopet
ustvaril prijateljsko razmerje med Rimom in Carigradom.

Leta 578. so Longobardi oblegali Rim. Ko je papež
Benedikt umrl, volili so v Rimu naslednika Pelagij a II., a
ni bilo mogoče iskati v Carigradu, kakor se je sicer godilo,
potrdila te volitve. Cesarski namestnik, eksarh v Raveni,
je komaj mogel Raveno braniti, Rimu ni mogel na pomoč in
papež se je moral z Rimljani postaviti zoper Longobarde,
kakor je pač bilo mogoče. Obenem so v cerkvi nastali v
teh nevarnih dneh še notranji boji in upori. Oglejski
metropolit se je uprl. Radi Longobardov se je tedaj cer¬
kveni poglavar Istre preselil na mali Gradežki otok. Pelagij
je ta korak odobril in je Gradež proglasil za metropolo
Istre in Venecije. Beneški škofje so imeli 1. 579. svoj shod,
v katerem so zopet sklenili, da se papežu ne vklonijo; cesar
Mavricij pa jih je ščuval in podpiral, hoteč oslabiti oblast
papeža v Rimu. Mladi apokrizijarij v Carigradu je dosegel,
da sta se papež in cesar sporazumela.

Leta 584. se je Gregorij vrnil v Rim in je tu bival
med svojimi redovniki, ki so ga izvolili opatom. Bil je
nasproti sobratom poln ljubezni, a tudi silno strog. Med
drugimi je bil v Samostanu menih Justus, ki je bil poprej
v svetu sloveč zdravnik. Redovna pravila sv. Benedikta
naročujejo popolno uboštvo, noben menih ne sme imeti svo¬
jega denarja. Ko je Justus umrl, našli so pa pri njem tri
cekine. Sv. Gregorij je dal zdaj zanesti mrliča ven na
gnojišče, tri zlate pa je moral sluga vreči na mrliča, med
tem, ko so menihi izgovarjali besede, ki jih je sv. Peter
dejal čarovniku Šimenu: „Tvoj denar naj bo s teboj v
Pogubo." Grozno naročilo je vse preplašilo in pretreslo.
Ko pa se je bila kazen izvršila, naročil je Gregorij, da se
skozi trideset dni daruje sv. maša za umrlega sobrata in se
tako njegovi duši pomaga iz vic.

118

Nekega dne je videl Gregorij, kako so se na trgu
prodajali poganski mladeniči, kakor se dandanašnji prodaja
živina. Raznovrstne sužnje je videl, med njimi večje šte¬
vilo lepili rdečeličnih, zlatolasih mladeničev. Zvedel je, da
so Angli (iz Britanije) in je dejal: „Dobro! Angli! Kakor
angeli so, take obraze imajo in naj bodo v nebesih z angeli
vred.“ Gregorij je hitel k papežu in mu je poročal o Anglih,
kjer se prodajajo taki sužnji; prosil je, naj pošlje papež tja
misijonarjev. A koga se naj pošlje? Ko ni nikogar, ponudi
Gregorij sebe. Ko mu je papež dal dovoljenje, hitel je vse
pripravit za na pot. Ko so Rimljani zvedeli, da Gregorij
odhaja, prestrašili so se; deloma iz ljubezni, deloma pa iz
skrbi. Hiteli so k papežu: . „Ako pustiš oditi Gregorija,
uničiš Rim.“ »Še je imel Gregorij velikanska posestva na
Siciliji in v južni Italiji. Oskrboval jih je, kakor le more
vzoren gospodar, in z dohodki je podpiral tisoče revežev in
mnogoštevilne redovnike. „Rim uničiš!“ Taki pritožbi se
papež ni mogel ustavljati in pozval je Gregorija nazaj. Tri
dni hoda bil je že od Rima oddaljen, ko so ga došli in s
silo odvedli nazaj v Rim.

Leta 590. je umrl papež Pelagij II. Senat, ljudstvo
in duhovščina so zdaj izvolili soglasno Gregorija. Gregorij
se je ustrašil, branil se je, pisal cesarju Mavriciju, naj te
izvolitve ne potrdi. A Rimljani so slutili nevarnost in selu
vzeli na cesarja naslovljeno pismo, in cesar ga je potrdil.
Zdaj se je Gregorij preoblekel in je zbežal iz Rima. Tri
dni je blodil po gozdovih, Rimljani pa so ga zasledovali,
našli in s silo odpeljali domov. S solznimi očmi se je Gre¬
gorij končno vdal v svojo usodo.

V Rimu je tedaj grozno razsajala kuga. Da se ta kazen
od ljudstva odvrne, naročil je Gregorij javne procesije, ka¬
terih so se udeleževali vsi menihi in vse redovnice. Ko je
šla procesija mimo Hadrijanovega spomenika, videl je Gre¬
gorij vrh gradu stoječega angela, ki je meč vtaknil nazaj
v nožnico. V spomin na to prikazen so vrh Hadrijanovega
spomenika postavili angela, in se ta spomenik še dandanes
imenuje „Angelski grad“.

Ljudje so Gregoriju k izvolitvi seveda čestitali: med
drugimi mu je pisala cesarjeva sestra. Tej je Gregorij od¬
govoril: „Izgubil sem srečni svoj mir. Na zunaj sem po¬
vzdignjen, v srcu pa ponižan. Ničesar nisem želel na tem
svetu, ničesar se nisem bal, a zdaj me je burja nenadoma
vrgla v skrbi in strah. Radi sebe me ni strah, a bojim se

119

za tiste, katerih skrk mi je izročena . 11  Patriciju Narsesu
pa je pisal: ..Tako me je žalost potrla, da komaj še govorim.
Tema mi je obdala dušo; samo žalost vidim okrog sebe.“

Samo žalost je videl okrog sebe: Videti je moral,
kako se dviguje s cesarjevo pomočjo patriarh v Carigradu,
in kako vsled tega cerkvi preti razdor. Patriarh v Cari¬
gradu se je obnašal, kakor da je on prvi v katoliški cerkvi
ter ni hotel pripoznavati vrhovne oblasti naslednikom sv.
Petra v Rimu. V Afriki je vse zapadlo krivi veri Donatovi.
Španska je bila arijanska, Anglija je padla nazaj v po¬
gansko malikovanje, v Galiji se je mnogo grešilo s simonijo,
vrhutega je teklo veliko krvi v vojski med kraljicama
Fredegundo in Brunhildo; na vzhodu so prodirali Obri in
Perzi. Najžalostnejši pa je bil položaj v Italiji. Za povod¬
nimi je nastala lakota, za lakoto pa je prišla kuga. Ob¬
enem pa so arijanski Longobardje neusmiljeno preganjali
katoličane. Papeža so smatrali za služabnika cesarjevega
in so ga sovražili. Cesar v Carigradu pa je zopet papežu
očital, da ne postopa popolnoma v njegovem smislu zoper
Longobarde. Sv. Gregorij je v takih pretežavnih razmerah
krenil pravi pot, hvaležni so mu bili vsi, vsi so ga občudo¬
vali in po hvaležnosti in občudovanju narodov se je visoko
dvignil ugled rimske stolice.

Nasproti Longobardom je papež nastopal v katoliškem
duhu. Katoliška cerkev hoče ohraniti vse narode in nikdar
in nikjer ni odobravala, da se slabeji izkorišča in zatira.
Fongobardi so bili krivoverci, a iskal jih je in mislil, kako
bi se dali spreobrniti in pridobiti. Sam papež poroča v
pismu: „Ko bi bil jaz hotel pomagati, da se uničijo Longo-
bardi, ta narod bi ne imel več ne kralja, ne vojvod, ne
grofov. A bal sem se Boga in nisem nikomur hotel delati
v pogubo." Longobardi pa papežu niso bili hvaležni, ropali
in pustošili so Italijo brez prenehanja. Papež piše cesarju:
„Na lastne oči sem moral videti, kako se gonijo Rimljani,
vrv okrog vratu,, kot da bi bili psi, v frankovsko deželo, da
se tam prodajajo v sužnost“. In ker cesar ni mogel ali
ni hotel pomagati, začel je Italijo vladati papež. Izpodbujal
je posamne poveljnike, naj se postavijo v bran. Neapoljskim
vojakom je papež imenoval generala, vojakom je plačeval
mezdo, Longobardom je pošiljal vojno odškodnino in kon-
tribucijo — vse pa je plačeval s premoženjem, ki je je bil
on podaril cerkvi. „Cesar ima plačevalca za svojo vojsko
v Raveni, jaz pa sem tukaj plačevalec za Longobarde/*

120

Ko je Longobardski kralj Agilulf oblegal Rim, je
papež dejal v neki pridigi: „Kaj nas naj na svetu še ve¬
seli? Vse naokrog vidimo le žalost in ne čujemo nič kot
vzdihovanje in plakanje. Kam si zašel, Rim, ki si nekdaj
vladal ves svet? Kje je tvoj senat? Kje je tvoje ljudstvo?
Poslopja se podirajo, zidovje se ruši. Naša skrb narašča,
povsod vladata meč in smrt. Ljudje prihajajo s posekanimi
rokami in nam naznanjajo, da so drugi pomorjeni, ali ujeti.
Obmolkniti moram, ker se mi je duša naveličala življenja. 1 *
Grozno so Longobardi pustošili po deželi, a Rima se niso
mogli polastiti.

Med Longobardi je papež pozneje našel zaveznico,
kraljico Teodolindo, hčer bavarskega vojvode, ki je bila
katoliškega rodu. Longobardi so svojo kraljico zelo častili,
kraljica pa je spoštovala papeža in vedno posredovala med
Rimom in Longobardi.

Po delovanju Teodolinde so se Longobardi polagoma
pridobili za katoliško vero.

Ne manj poguma kakor nasproti Longobardom, je bilo
treba nasproti grškim uradnikom, kateri so deželo do pogube
izkoriščali in ljudstvo do krvi odirali. Papež piše o teh
ljudeh: ,,Longobardi morijo samo naša trupla, cesarjevi sod¬
niki pa uničujejo tudi naše duše!** V pismih na cesa¬
rico papež bridko toži, da cesarski uradniki dajejo za denar
dovoljenje, opravljati žrtve malikom. In če se pogani spre¬
obrnejo in pokristjanijo, zahtevajo od njih še vedno dotični
davek za žrtve. V Korziki da zahtevajo od ljudi tolike
davke, da mora ljudstvo prodajati v sužnost svoje otroke,
da zmore naložena plačila.

Silno bridko je svetega papeža zadel prepir za primat
v katoliški cerkvi. Kristus je Petra in njegove naslednike
vpostavil v poglavarje sv. katoliške cerkve. Na tega po¬
glavarja, na skalo, je zgradil cerkev in kakor poslopje ne
stoji, če mu izpodkoplješ temelj, tako katoliška cerkev ne
more obstati brez poglavarja. Tedaj je carigrajskega pa¬
triarha preslepila čast, ki jo je užival na cesarskem dvoru,
da proglasi sebe za ekumeničnega patriarha, to se pravi,
za vrhovnega škofa katoliške cerkve.

Kakor cesar ne trpi, da bi se v njegovi državi drug
proglašal za cesarja in je taka proglasitev upor, upor pa
bi uničil državo, če se pravočasno ne zatre, tako tudi papež
ni smel molčati, če si je patriarh Janez v Carigradu svojil
papežev naslov. Gregorij je pisal cesarju: „Kakšni so časi,

121

kakšni ljudje! Vsa Evropa je izročena barbarom; mesta so
razdejana, gradovi porušeni, dežele so puste in brez ljudi,
manjka nam rok, ki bi obdelovale polje, a duhovniki (Janez),
ki bi naj pred cerkvijo opravljali dela pokore, si iščejo
praznih častnih naslovov!" Razlagal je cesarju, da ugovor
v ti stvari ni brezpomemben prepir: „Jaz sem služabnik
vseh duhovnikov, ki kakor duhovniki žive. Ako pa kdo
dvigne svojo glavo zoper Boga in postave naših pradedov,
me ne bo uklonil, tudi z mečem ne.“ In da se izkaže pra¬
vega Kristusovega naslednika, začel se je Gregorij na
svojih listinah podpisovati kot „s 1 u ž a b n i k služabnikov
božjih.“  Zopet se je papež s cesarjem sprl, ko je vlada pre¬
povedala, da v bodoče ne sme cesarski uradnik ali vojak vstopi
v kak samostan. Dežele so bile opustošene, vse razdrto,
umevno je, da je cesar potreboval in težko našel uradnikov in
vojakov. A vendar papež take prepovedi ni mogel odobravati.
Da se uradnikom prepove, postati duhovniki, papež ne graja.
»Le-ti hočejo svet premeniti, a ne zapustiti," piše papež. Ostro
pa je grajal papež prepoved, v kolikor se tiče vojakov: „Ta
sklep me je zelo prestrašil," piše Gregorij, „ker se ž njim
mnogim zapira pot v nebesa. Mnogi pa tudi lahko v svetu
pošteno živijo, a drugi bodo zveličani le, če so vse zapustili.
In ker spoznam, da je ta postava zoper Boga, mojega Go¬
spoda, ne morem več molčati. Kristus, o cesar, ti po meni,
svojemu zadnjemu služabniku, govori: „Povzdignil sem te
od. notarja v poveljnika cesarske telesne straže, od vojvode
v cesarja in v očeta cesarjev. Svojo duhovščino sem ti
izročil, a svoje vojake odteguješ moji službi." Ponižno pa¬
peževo pismo je imelo dober uspeh. To razvidimo iz Gre¬
gorij evega pisma na metropolite Ilirije in Italije, katerim
naročuje, da se smejo vojaki sprejemati v samostane le po
triletnem novicijatu; le tako cesar dovoljuje vojakom izstop
iz armade.

Gregorij pa ni gledal le na Rim, na cerkev, ki jo je
vladal, skrbel je z vsemi sredstvi, da si vzgoji zadosti
mladih duhovnikov, skrbel je za Rim in Italijo, kakor le
oče skrbi za svojo družino; skrbel je za Longobarde, skrbel
za cesarja, skrbel za slogo v cerkvi. Njegovo oko videlo
je dalje: kakor se razumni vojvoda hoče boriti v deželi
nasprotnikovi, tako je hotel papež barbarske narode prijeti
na njihovem domu, poiskati njihove šotore in jih spreobrniti
v katoličane. Izprevidel je papež, da se le tako pride do
zaželjenega miru.

122

Papež Gregorij je spoznal, da je evropska bodočnost
v mladih barbarskih narodih in ne več v Rimljanih ali Grkih.

Med mladimi barbarskimi narodi bili so Franki edini
katoličani, drugi pa so v krščanstvo vstopili potom arijan-
stva. Zato je papež najprej iskal stika s Kildebertom II.,
kraljem katoliških Frankov. Pisal mu je: „Kralj biti je
malo, kralji so tudi drugod, a veliko je biti katoličan, ker
drugod ljudje te prednosti niso deležni. Tvoja vera žari v
temi narodov; bodi vedno dober s podložniki, ne kaznuj
brez sodbe; tembolj boš dopadel kralju kraljev, čimbolj se
zavedaš, da nimaš toliko pravice, kakor oblasti." Na Fran¬
kovskem, kakor povsod, je papež v prvi vrsti skrbel, da dobe
škofije dobrih škofov, ljudstvo dobrih duhovnikov. Ko je
bilo treba v Milanu voliti novega škofa (volili so ga tedaj
duhovniki in ljudstvo), se je papežu sporočilo, da bo voljen
eden njegovih najboljših prijateljev. Nato je Gregorij od¬
govoril: „Nikdar se nisem vmešaval v prilog katerikoli
osebi; jaz bom samo zasledoval vašo volitev in Boga prosil,
naj vam da pastirja, ki vas pase na pašniku besede božje."

Nasproti škofom bil je Gregorij zelo strog. Ako je
izvedel, da se volitev kakega škofa ni pravilno vršila, izobčil
je dotičnika iz cerkve. Dobre škofe pa je strogo nadzoroval,
da so redno vizitirali svoje škofije in skrbeli za potrebni
verski pouk svojega ljudstva. Vedno je škofe opominjal,
naj njihovo notranje življenje odgovarja častnemu poklicu.
„Za kaj je molitev, ako življenje ni pošteno?" Zahteval je
od škofov odločnosti, zmožnosti in delavnosti. „V času, v
katerem zdaj živimo," piše Gregorij, „se naj škofovska oblast
daje le možem, ki vedo braniti blagor duš, a tudi vedo
zastopati časne interese svojih vernikov."

Rimska cerkev je imela že v tistem času obširna po¬
sestva v Galiji, Afriki, na Korziki, v Dalmaciji, Siciliji in
posebno v srednji Italiji. Velik del teh posestev je cerkvi
podaril ravno Gregorij sam, ki je bil sin neizmerno bogate
rodovine. Le-ta posestva je papež oskrboval z največjo
pozornostjo in tako mu je bilo mogoče, iz teh posestev do¬
bivati dohodkov za premnog« potrebe katoliške cerkve. Pri
vsi natančnosti pa je bil Gregorij svojim kmetom najboljši
gospodar. Ohranjena so nam še njegova pisma na oskrbnika.
V takem pismu piše: „Sporočilo se mi je, da žitno ceno,
kadar je dobra letina, kmetom znižujete. Zaukažem, da
ljudem plačujete vedno navadno tržno ceno. Prepovem tudi,
da bi se od najemnikov zahtevalo več, kot je določeno; in da

jim po moji smrti ne bo nikdo nakladal novih bremen, naj
se pogodbe napišejo in se pismeno zabeleži, kaj vsakdo
plačuje; jaz nočem, da se cerkvena blagajna omadežuje z
nepoštenim dobičkom. 11

Posebno pozornost je papež obračal na ljudsko nrav¬
nost. Skrbel je, da se ljudem omogoči, sklepati poštene
zakone in da se dedičem otrokom ohrani, kar so stariši
imeli svojega. V vrhovne oskrbnike svojih posestev postavljal
je papež poštene duhovnike, svetne ljudi pa je odslavljal.
Duhovniki oskrbniki pa so mu morali obljubiti, da bodo
oskrbovali cerkveno premoženje, obenem pa tudi imetje
kmetov in last sirot in revežev.

Sužnosti Gregorij ni mogel odpraviti, a v srce so se
mu smilili zasužnjeni milijoni ljudstva. Storil je vse, da
prej ko mogoče nesrečnemu sužnjemu stanu zasije solnce
svobode. Zaukazal je, da se mora s cerkvenim premoženjem
odkupiti vsak suženj, ki se je dal krstiti. Prepovedal je,
da bi kristjani bili sužnji Židov; ako drugače ni mogoče
jih osvoboditi, naj jih cerkev odkupi. Škofom pa je prepo¬
vedal, da bi koga po sili krstil. „S prijaznostjo, dobroto
in poukom pridobivajmo nevernike za cerkveno enoto. Bo¬
dite proti njim tako dobri, da se nam ne bodo mogli protiviti.
A. nikdar jih ne silimo."

Krščansko življenje,

V obče je od časa Konštantina Velikega sem krščansko
življenje zelo pojemalo. To si tudi prav lahko razjasnimo.
Krvavo preganjanje kristjanov je bilo minulo. Nastopili so
mirni časi, in tako se je gorečnost vernikov ohladila, da
niso več toliko pazili na nevarnosti, ki pretijo duši. Mnogo
poganov je prestopilo v sveto cerkev ne iz pravega pre¬
pričanja, marveč ker se je kristjanom boljše godilo, a po¬
ganom svetne postave niso bile mile; taki kristjani pa
seveda niso bili niti topli niti mrzli. Verski prepiri so
ljudstvo pohujšavali in dražili. Kjer pa je nemir v hiši,
tam se v dobrem ne napreduje. Med kristjani je bilo še
zmiraj veliko poganske prazne vere in surovih šeg, ki so
slabo vplivale na krščansko življenje. Ljudskih šol je bilo
malo, a iz visokih šol še poganskega duha niso odstranili.
Mlačni duhovniki ljudstva niso mogli ogreti za vero in
cerkev in njih beseda ni imela pravega blagoslova, ker niso
enako učili in enako živeli. Po mestih in posebno na ce-

124

sarskem dvoru so razkošno in v obilnosti živeli, in iz mest
se je pokvarilo tudi ljudstvo na kmetih. Že sveto pismo
starega zakona na več mestih priča, da kdor je ljubljenec
božji, pa svojemu trebuhu preveč streže, lahko Boga pozabi
in na grešne poti zaide. Tudi so silili divji narodi črez
meje rimskega cesarstva, ki so večkrat kristjane zmagali in
se potem med njimi naselili ter jih več ali manj popačili.

Akoravno pa ta podoba krščanskega življenja, ki smo
jo tu narisali, ni vesela, vendar od druge strani ne smemo
zamolčati, kar ima ta doba dobrega. Sploh se namreč v
življenju, kar je hudo in hudobno, prej zapazi, dobro pa
bolj skrito in na tihem deluje; hudo plava na vodi, a dobro
leži na dnu. Kristjani so bili v tem času zelo gostoljubni
in dobrotljivi in tako so nastale bogate ustanove in veli¬
kanski zavodi za uboge, za sirote, za bolnike in celo za
popotnike, za katere so jih pogani zavidali. V cerkvi ni bilo
razločka več med gospodarjem in sužnjem, oba sta podoba
božja in dediča nebeškega kraljestva; za rešitev sužnjev so
potrosili škofje veliko denarja. Žena je stopila nazaj v
tisto čast, v katero jo je Bog postavil v raju, ter je bila
možu pomočnica, a ne njegova sužnja; otroke so v krščan¬
skem duhu odgojevali starši sami, in jih niso več prepuščali
sužnjem v odgojo. Sedaj nahajamo celo vrsto zglednih
krščanskih mater in cele rodbine, samih svetnikov. Ni
tudi manjkalo stanovitnih in dobrih pastirjev, katere je
ljudstvo črez vse ljubilo, in ki se niso zbali niti krivih
prerokov, ki so v ovčji obleki zalezovali čredo, niti posvetnih
mogotcev, ki so jim hoteli pravice kratiti. Izvrstni cerkveni
učeniki so čistost svete vere branili z besedo in peresom
in so zoper pregrehe tistega časa zagovarjali lepo krščansko
življenje. Kar posamezni niso mogli doseči, to so opravili
okrajni in splošni cerkveni zbori, ali so naredila papeževa
pisma. Tudi svetih mučenikov ni manjkalo; ne le zunaj
rimskih mej, posebno v Perziji, ampak tudi v rimskem ce¬
sarstvu vemo za nje, posebno, ko so vladali Julijan, Valent
in Konstant. Bili so možaki v cerkvi, ki so se upali cesarju
stopiti nasproti, kakor je nastopil sv. Ambrozij. A zopet
drugi so na tihem dobrodejno delovali, kakor postavimo
sveta cesarica Pnlherija. Veliko svetih duš pa se je podalo
v puščavo ali stopili so v samostan, da bi dosegli vrhunec
krščanske popolnosti, drugim pa, da bi s svojim zgledom
svetili, kako se je treba zatajevati in svet zaničevati, da
nebes ne zgubimo.

125

Začetki meniškega življenja na Jutrovem: Sv. Antonij.

Kdor dela božjo voljo, to je, kdor izpolnjuje božje za¬
povedi, si zasluži nebesa. Jezus je namreč rekel v svoji
pridigi, ko je govoril na gori: „Kdor stori voljo mojega
Očeta, ld je v nebesih, pojde v nebeško kraljestvo (Mat. 7.)
Kdor pa hoče popoln biti, in si v nebesih pridobiti še
večjo slavo in si priboriti poseben zaklad, naj spolnjuje
tudi to, kar Kristus ljudem ni zapovedal, da pa je svetoval:
„Ako hočeš popoln biti, idi, prodaj kar imaš, in daj
ubogim, in boš imel zaklad v nebesih ter pridi in hodi za
menoj.“  (Mat. 19.) Kdor tedaj hrepeni po popolnosti, naj
odda vse, kar ima; naj zapusti bogastvo, zataji svojo voljo
in se odpove svojemu poželjenju, ali z drugimi besedami:
naj živi v prostovoljnem uboštvu, v stanovitni pokorščini
pod duhovnim predstojnikom in v vednem devištvu. Ta
trojni nasvet naj nasprotuje poželjenju mesa in napuhu
življenja. V sveti cerkvi ni bilo in tudi nikdar ne bode
časa, da bi vsaj nekateri ne bi živeli po teh nasvetih, sicer
bi nam sovražniki naše svete vere lahko očitali, da je ka¬
toliška cerkev sicer postavila lestvico popolnosti, a nikdo
se ne najde, ki bi po nji hodil. Prve začetke takega živ¬
ljenja najdemo že v prvi dobi. Pravi ustanovitelj meništva
pa je bil sv. Anton pusčavnik.

Sv. Anton  se je porodil sredi tretjega stoletja v
Egiptu in je bil sin bogatih, plemenitih in krščanskih sta-
rišev. Že kot otrok ni imel veselja z igračami tovarišev,
pa tudi mladeniča ni mikalo iti na visoke šole iskat uče¬
nosti, pač pa ga je veselilo premišljevati božje resnice in
globoko v nje se zamakniti. Ko je bil odrastel, slišal je
nekoč besede, katere je Jezus rekel bogatemu mladeniču:
„Ako hočeš popoln biti, idi, prodaj kar imaš, in daj
ubogim in zopet druge besede: „Ne skrbite za prihodnji
dank  (Mat. 6.) Takoj se je odpovedal svojemu bogastvu
in je šel med puščavnike učit se pobožnega življenja.
Strašne skušnjave je moral prestati od lastnega mesa, pa
tudi od hudega duha, ki ga je v raznih prikaznih nadlegoval.
Z božjo milostjo pa je vselej zmagal ter je dobil nad vra¬
govi toliko oblast, da jih je že z znamenjem svetega križa
pognal v beg. Za cesarja Maksimina, ki je kristjane
krvavo preganjal, se je sv. Anton podal v mesto Aleksan¬
drijo, ter je veliko vernikov potrdil, da niso zatajili sveto
vero. Tako je ljudstvo sv. puščavnika spoznalo, in ko se

126

je vrnil v puščavo, prihajalo je veliko ljudi za njim, ki bi
ga radi v pobožnosti in svetosti posnemali ter ž njim pre¬
mišljevali skrivnosti božje. Sv. Anton jih je učil iskati, kar
je zgoraj v nebesih, in ne to, kar je na zemlji. Kruh so
si služili s svojimi rokami, in ker ga niso veliko potrebovali,
so dajali ubogaime, kar jim je preostajalo. Dasiravno je
bil sv. Anton od Boga tako obdarjen, da je delal čudeže,
bil je vendar silno ponižen. Ko mu nekdo pripelje obsedeno
osebo, da jo ozdravi, je rekel: „Človek, za kaj me imaš?
Jaz sem človek kakor ti. Ako veruješ v Kristusa, kateremu
jaz služim, pojdi, prosi Boga v svoji veri, in se ti bo spol¬
nilo." Ko mu je cesar Konstantin s svojimi sinovi pisal,
je rekel ponižni mož: „Ne čudite se, ako vam cesar piše,
on je le človek; čudite se veliko več, da je Bog ljudem
svojo postavo dal, in po svojem Sinu z nami govoril." On
sam sicer niti črke ni poznal, pa sveto pismo mu je bilo
tako dobro znano, da je tudi učenjakom gladko odgovarjal.
Vsakemu je kar v lice povedal, kar mu gre; tako je cesarju
Konstantinu pisal: „Veselim se, da Kristusa častite; spol-
nujte vladarjeve dolžnosti, spominjajte se prihodnje sodbe
in pomislite, da je Kristus sam pravi in večni kralj." V
arijanskem verskem prepiru je delal za spoznanje božje
narave v Kristusu in za cerkveni mir. Bil je zmiraj vese¬
lega srca, nikdar ne otožen ali žalosten. Umrl je 105 let
star leta 346.

Prvi menihi še niso bili družina enega samostana,
ampak so vsak zase imeli svoje bajtice. Sv. Pahomij  je
postavil prvo družinsko hišo, ali samostan, na nekem otoku
sred Kila. Skoraj tistega časa je združil posamezne menihe
sv. Anton v samostanu na Nitrijski gori. Menihi, sprva
sploh niso bili duhovniki, le njih predstojnik je bil navadno
mašnik. Svoje predstojnike so zvali opate, to je očete.

Tudi ženski spol se je zanimal za samostansko življenje.
Sestra sv. Antona je bila prednica prvega ženskega samo¬
stana, ki mu je dal sv. Pahomij pravila. Redovnice so
imenovali nune,  to je device.

Kazalo.

Stran

Uvod. Kako se je svet na Kristusa pripravljal?.3

Prvi vek.

Prva doba.  Od Kristusovega rojstva do cesarja Konstantina
Velikega 1. 313.

Razširjanje krščanske vere.5

Jezus Kristus .5

Kristus ustanovi sveto cerkev.7

Jezusova obsodba, trpljenje in smrt.8

Jezusovo vstajenje in vnebohod.9

Delovanje apostolov.10

Prve binkošti. — Prvi Judje in pogani stopijo v cerkev . . 10

Sveti Pavel.12

Sveti Peter.17

Drugi sveti apostoli.18

Judovska vojska in razdejanje Jeruzalema.19

Sv. Janez evangelist.22

Cerkev se bori s poganstvom.23

Krvavo preganjanje (od Nerona do Decija 251).23

Neron.24

Domicijan.24

Trajan.25

Mark Avrelij.29

Septimij Sever ..32

Maksimin.35

Krvavo preganjanje od Decija do Konštantina Velikega

(251—312)  36

Decij.36

Valerijan.39

Avrelij an . ,.42

Dioklecijan.42

O krščanskem mučeništvu ..49

Boj svetne modrosti zoper cerkev.50

Zagovorniki svete krščanske vere.51

Razširjanje sv. cerkve koncem 3. in začetkom 4. stoletja.55

Krivoverci.•.57

Stran

Ebijoniti, Nazarejci, Gnostiki, Manihejci, Montanisti, Proti-

trinitaroi.59

Cerkvena uprava . . •.61

Papež.61

Služba božja.63

Krst in birma.64

Pokora.65

Sveto obhajilo.66

Poslednje olje, mašnikovo posvečevanje in zakon.67

Krščansko življenje.68

Druga doba.  Katoliška cerkev ob času cerkvenih očetov
(313—692).

Prodiranje krščanske cerkve.73

Cesar Konstantin Veliki.73

Julijan odpadnik.77

Arij.79

Druge krive vere.84

Sv. cerkveni očetje — zagovorniki sv. vere.89

Sv. Atanazij.89

Sv. Hilarij.91

Sv. Bazilij Veliki.93

Sv. Gregorij Nacijanec.95

Sv. Gregorij iz Nise.97

Sv. Janez Krizostom (Zlatoust).98

Sv. Ambrozij, škof v Milanu.102

Sv. Jeronim.105

Sv. Avguštin.109

Papež Gregorij I. Veliki.115

Krščansko življenje. 123

Začetki meniškega življenja na Jutrovem: Sv. Antonij . . 125

Zgodovina

svete katoliške cerkve

slovensko ljudstvo.

te

Spisal

dr*. Ivan Iv rižanič,

stolni kanonik v Mariboru.

xp  Drugi natisek.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

II. zvezek.

1895.

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

Drugi vek.

Prva doba.

Od začetka svete cerkve med Germani in
Slavjani do papeža Gregorja VII.

( 692 — 1073 .)

Utemeljitev krščanskega življenja pri Germanih in
Slavjanih; — ponovljenje zahodnega rimskega cesar¬
stva; — in nadvlada države nad cerkvijo.

I. poglavje.

A. [Razširjanje krščanske cerkve
med germanskimi narodi.

i. O preseljevanji narodov.

201. V tem veku preselilo se je krščanstvo na celo
druga tla in luč, sv. vere je zasvetila celo novim narodom.
Iztočno rimsko cesarstvo si je izbiralo nauke med božjimi
resnicami, kakor malopridno in gizdavo dekle moža med že¬
nini, in ni čuda, da je slednjič ostalo na cedilu, ker je ljubi
Bog dragi zaklad sv. vere izkopal v jntrovi deželi ter ga je
v  zahodnih krajih zakopal, kjer so ga mladi narodi bolj cenili.
Kakor smo culi, je sv. vera v iztočnih krajih zelo pešala,
dokler oh konci prvega veka ni popolnoma zamrla: Muhamed
jo je zadušil skoro po vseh pokrajinah iztočnega rimskega
cesarstva. Le Mala Azija in balkanski polotok sta še bila

1 *

4

z rimsko cerkvijo zedinjena. To je bila še veja na drevesu
sv. cerkve, pa tudi to je v tem veku, kakor bomo slišali, od-
česnila brezbožna roka carigrajskega očaka Mihaela Cerularija
in odtrgala od cerkvene edinosti. Kjerjekedaj Jezus, božji
Sin, sam učil, kjer so apostoli postavljali in utrjevali cerkve,
kjer so bila vsa tla premočena s krvjo mučenikov, kakor po¬
stavimo v Egiptu, v Siriji, v Mali Aziji, ondi skoro ni bilo
več sledu krščanstva. Prej bilo je v tistih krajih, kar se vere
tiče, veselo kakor ob mladem dnevu, a sedaj žalostno kakor
po temni noči, —- kdo bi zamogel božje poti razumeti?

202. Dočim je iztočno  rimsko cesarstvo še životarilo
do 15. stoletja, podrl je Odoaker,  kar smo že povedali,
hirajoče zahodno  rimsko cesarstvo, a njegovo ljudstvo in
drugi divji narodi, ki so od vseh stranij silili v lepe rimske
pokrajine, ustanovili so na razvalinah rimskega cesarstva
nove države. O vi narodi so zapustili svojo domačijo na se¬
veru, ki jih je le pičlo redila, in so šli iskat proti jugu lepših
dežel in boljšega kruha. Česar so iskali, so našli, ob enem
pa jih je tudi srečalo kraljestvo božje,  kojega niso
iskali, in zvedeli so za kruh besede božje  ter so od Kim-
ljanov sprejeli luč sv. vere. To pa se ni slučajno zgodilo,
nego Oče nebeški jih je vlekel k sebi, da bi spoznali Sina
njegovega, Jezusa Kristusa, ker Zveličar pravi: Nihče ne
more k meni priti, ako ga, ne vleče Oče, ki me je poslal.
(Jan. 6.) Narodi so se nemirno gibali in preseljevali, dokler
niso našli pravega Boga in Zveličarja svojega, a potem so
se pomirili in stalno naselili. Nam se prav zdi, da je prerok
Izaija preseljevanje narodov nekdaj že v svojem duhu gledal,
ko je prerokoval: Vzdigni Jeruzalem  (t. j. cerkev božja) okrog
svoje oči in poglej: vsi se ti zbirajo ter k tebi prihajajo;
tvoji sinovi bodo od daleč prišli, in tvoje hčere bodo od strani
vstajale. Kdo so ti, ki letijo kakor oblaki in kakor golobje
k svojim linam ?  — Mi odgovarjamo, to so narodi, ki so za
časa preseljevanja ljudstev hiteli v cerkev božjo! — Krepki
sinovi germanski so prišli od daleč, in milene hčerke matere
Slave so od strani vstajale ter hitele v sv. cerkev.

Sv. mati katoliška cerkev je imela sprva odrastle go¬
jence, že olikane in omikane narode: Bimljane namreč in
Grke; zdaj pa je prevzela odgojo drugih narodov, koje je
odgojevala z mladih nog, in ker so ji oni narodi bili ne¬
hvaležni, želela si je izrejati vrednejših in hvaležnejših otrok.
Taki otroci, nevedni, še celo surovi, pa tudi še nepokvarjeni,
bili so takrat nemški in slovanski narodi.

5

2. Razširjanje sv. vere med Goti.

203. V drugem stoletji po Kr. zapustili so Goti mrzlo
in pusto svojo domovino v Skandinaviji in so se preselili na
južno stran ter zasedli okraje ob Črnem morji. Iztočni
Goti  so se udomačili med rekama Donom in Dnestrom, a
zahodni Goti  med Dnestrom in Tiso. Sredi tretjega sto¬
letja so Goti že pustošili rimske pokrajine ter so silili črez
Donavo v Mezijo in črez Črno morje v Malo Azijo. Še le
Konstantin veliki jih je do dobrega užugal in porinil nazaj
črez Donavo. V teh bojih so Goti najprej slišali veseli glas
o krščanski zveličavni veri. Na nicejskem vesolnem zboru že
nahajamo gotskega škofa Teofila,  in Goti so bili prav
srečni v krilu sv. katoliške cerkve. Leta 375. pa prihrumijo
divji Huni mongolske krvi iz sredine Azije in udarijo tako
silno na Gote, da se jim morajo ti umakniti črez Donavo ter
Hunom prosto pot pustiti v osrčje Evrope. Atanarik,  kralj
zahodnih Gotov, je tedaj cesarja Valenta prosil, naj dovoli
narodu njegovemu domačijo v rimskih pokrajinah. Valent
Pripusti, 'da se naselijo Goti ob desnem bregu Donave na
sedanjem Bolgarskem s tem pogojem, da so rimskemu ce¬
sarju zvesti in da sprejmejo arijsko vero.  Tako so za¬
hodni Goti postali arijci, posebno tudi po prizadevanji svo¬
jega škofa Ulfile,  ki je gotsko abecedo znašel in potem
sveto pismo na gotsko besedo prestavil.

Po smrti Valentovi, za cesarja Teodozija,  postala je
rimska država sicer zopet katoliška, a Goti so ostali arijci,
ker so kljubovali Rimljanom, kterim se itak niso radi po¬
korili. V tem času je blagodejno deloval v dušni prid Gotov
sv. Janez Zlatoust  v Carigradu, ki je odgojeval gotske
mladeniče ter jih je pošiljal kot misijonarje med njihovo
ljudstvo. Tudi je odločil Gotom v Carigradu posebno cerkev,
v kteri se je božja služba v gotskem jeziku obhajala. Ondi
je kedaj sam navdušeno pridigal o čudovitem spreobrnjenji
ovega divjega naroda ter je dokazoval čudno moč svetega
evangelija, rekoč, da se zdaj spolnuje prerokovanje Izaijevo:
Volk m jagnje se bosta skupaj pasla.  (Izaija 65.). Ravno
tako je spreobrnjenje veselilo sv. Atanazija,  ki je rekel:
»Kdo je to opravil, da v miru živijo oni, ki so se med seboj
sovražili? Kdo drugi kakor Ljubljenec Očeta, Zveličar vseli,
Jezus Kristus, ki je iz ljubezni do nas vse trpel za naš
blagor. Sedaj se dopolnuje, kar je Izaija obetal: Narode bo
sodil  (Bog) in svaril veliko ljudstev, ki bodo meče pokovali v

6

lemeše in sulice svoje v srpe: nič več ne bo narod zoper narod
meča vzdigoval , in zanaprej se ne bodo več na vojsko vadili.
(Izaija 2.). Čudovito je, dase 'divjaki, dokler bogovom darujejo,
koljejo med seboj in nikakor nočejo biti brez meča; če pa se
pokristjanijo, takoj pustijo boj in primejo za priroče.“

204. Goti so imeli takrat izvedenega in hrabrega kralja
Alarik  a;  a Teodozijev sin Arkadij  je bil slab vladar,
ki je moral Gotom, da se jih je iznebil, prepustiti Ilirijo,
kjer so živeli kot svoboden narod pod neodvisnim kraljem.
Ker pa je Alarik bil le nevaren sosed, našuntali so ga cari¬
grajski ministri, naj gre nad Italijo. Alarik je rad slušal,
ker ga je bogata italijanska dežela itak že davno mikala,
in udaril je na zahodno rimsko cesarstvo. A takrat ni kaj
posebnega opravil, ker je Italijo branil S til ikon,  vrli po¬
veljnik cesarja Honorija. Ko je pa vsled zavidnosti bil Stili-
kon umorjen, imel je Alarik prosto pot v Italijo in v Kini,
kojega je z naskokom vzel leta 410. Goti so se po vsem
mestu razkropili in so tri dni plenili ter pobrali vse, kar je
bilo večje vrednosti, samo cerkva sv. Petra in sv. Pavla se na
posebno povelje kraljevo niso smeli dotakniti, tudi nikomur
streči po življenji. Toda Alarik se v Rimu ni nič kaj var¬
nega čutil in je torej svoje ljudstvo peljal v južno Italijo,
kjer pa ga je že leta 411. smrt prehitela.

Za Alarikom je vladal njegov svak Atanlf,  ki je Gote
peljal črez Alpe v Galijo, in njegov naslednik V ali j a je
ondi takraj in onkraj pirenejskih gor ustanovil kraljestvo
Gotijo  s prestolnim mestom To ložo.  Arijski Goti so
sprva svoje katoliške podložnike lepo prenašali, dokler ni
hudobni kralj Evrik  (466—484) zasedel prestola, ki je prvi
začel katoličane krvavo preganjati. Že prvi dan njegovega
vladarstva bil je krvav, in je tako svedočil, kako bode vla¬
dal za naprej; ubil je namreč svojega brata in gospodarja
Teodorika II. in je tako s krvavimi rokami prijel za kraljevo
žezlo. Vse škofe je ali v ječe zaprl ali iz dežele prognal;
ako je kteri škof umrl, ni dovolil naslednika voliti, in ker
ni bilo škofov, ki bi mašnike posvečevali, zmanjkalo je tudi
duhovnikov. Udrihal je pač po pastirjih, da bi se čreda
razkropila. Najimenitnejši škofijski sedeži v Gotiji so bili
izpraznjeni. Katoliške cerkve so razpadale, med vratini je
grmovje rastlo, po cerkvah je trava zelenela, tako da se je
živina v njih pasla in raz oltarjev travo mulila ali tudi
med podrtinami ležala. Sv. katoliška čreda pa se ni imela
kje pasti ter je zastonj pričakovala pastirjev, ki bi jej hrane

7

položili. Ker je v tem času v Galiji divjal tudi strašen boj,,
in je za bojem prišla lakota in pomor, bil je stan katoliške
cerkve v Galiji res prežalosten.

Pa Bog'ne zapusti svoje cerkve; vzbudil je v Galiji
velike svete može, ki so ljudstvo tolažili ter kot dobri pa¬
stirji vodili, da se ni celo izgubilo. Med njimi imenujemo
sv. Maksima,  škofa v Riezu, sv. L u p a, škofa v Troyes-u,
sv. M amer  ta  in še več drugih.

205. Evrikov sin Alarik II. seje  do katoličanov celo
dostojno obnašal. Gotski kralji so zapovedovali skoro že
celi španski deželi, in ker so jili v Galiji Franki zmiraj
dalje rivali proti pirenejskim goram, stolovali so sedaj rajši
na Španskem.

Leta 567. je bil Leovigild  kraljem izvoljen in je v
mestu To ledi  kraljeval. Leovigild je bil eden najmogoč¬
nejših gotskih kraljev, in le edini madež gnusi njegovo lepo
ime v zgodovini, da je namreč bil zagrizen arijec in da je
katoličane do krvavega preganjal ter jih silil, da bi pre¬
stopili k arijski krivi veri. Pa katoličani kralja v tem, kar
je božjega, niso ubogali in prvorojeni njegov sin H er mene-
g’i 1 d je sam bil vernikom na čelu, ki so se stanovitno
ustavljali kraljevi krivični zapovedi. Prva Leovigildova žena
Peodozija mu je porodila dva kraljica, Hermenegilda  in
Rek  ar  e d a,  a potem je umrla še celo mlada. Leovigild
se je drugokrat oženil z neko Gosvinto, ki pa je bila huda
arijanka. Svojega starejšega sina Hermenegilda je kralj
imenoval sovladarjem ter ga je oženil z mlado, lepo kralji¬
čino Ingundo, hčerko frankovskega kralja Sigberta; vendar
pravo vrednost je mladi nevesti dajala sv. katoliška vera,
koji je bila iz vsega srca udana. Hudobno oko Gosvintino pa
ni moglo gledati v nedolžni obraz katoliške sinahe, zato jo
je na vsak način mučila in silila, naj bi se izneverila ka¬
toliški veri ter se dala prekrstiti na arijsko vero. Ker
Pa niti z groženjem, niti z ljubkovanjem ni nič opravila,
spozabila se je hudobna ženska tako, da se je v lase zagnala
Ingundi, jo vrgla ob tla, do krvavega jo tolkla in z nogami
suvala, ter je slednjič služabnici zapovedala, da jo sleče in
v ribniku podurne, ker je menda menila, da jo na ta način
prekrsti v arijanko.

Hermenegilda je surovo obnašanje mačehe razčemerilo,
in z dovoljenjem očetovim se je preselil iz Tolede v Sevilo
ter je ond'i stoloval. Hermenegild je do sedaj bil še arijske
vere, a v Sevili se je zmoti odpovedal ter postal katoličan.

To pa se je tako zgodilo. V Sevili je takrat sedel na ško¬
fijskem stolu sv. Leander,  ki je posejal v srce Hermene-
gildovo seme prave Jezusove vere, in ker je ljubezniva žena
njegova neprenehoma molila, rosila so tudi nebesa svoj bla¬
goslov na Leandrovo setev, in ni čuda, da je tako seme
božje besede pognalo močno kal ter tudi obrodilo veseli sad.
Po Leovigildu je vse gorelo, ko je slišal, da je sin postal
katoličan, in takoj mu je ukazal v Toledo priti. Jeza bi se
bila očetu, ki je sicer ljubil svojega sina, menda skoro ohla¬
dila, ko bi je G-osvinta ne bila podpihovala in ko bi bil
Hermenegild svojega očeta ubogal. Pa Hermenegild se je
uprl zoper kralja, bodisi, da se je bal razkačenega svojega
očeta, bodisi, da je menil, da je prav, če katoličane, in ka¬
toliško vero brani zoper arijsko nasilstvo. Upora zoper po¬
stavno oblast pa naša sv. vera ne trpi, in tedaj obnašanja
Hermenegildovega ne moremo zagovarjati: kar ni prav, pa ni
prav. Kralj je takoj šel nad svojega upornega sina, vzel je
mesto Sevilo, a Hermenegilda je dal zvezati z železnimi ve¬
rigami ter ga vreči v ječo. V ječi se je kesal svojih grehov,
in ker je dobro vedel, kaj ga čaka, pripravljal se je z mo¬
litvijo in z zatajevanjem samega sebe na mučeniško smrt.
Dolgo ga je oče nagovarjal, naj se zopet odpove katoliški
veri, pa vse zastonj. Slednjič še pošlje v ječo zvitega krivo¬
verskega škofa, ki mu ponuja milost očetovo in krono kra¬
ljevsko, ako vsaj skrivoma prejme obhajilo iz njegovih rok.
Pa sv. Hermenegild se ni udal, da ne bi izgubil milosti ne¬
beškega Očeta in krone večnega življenja; pokaral je za¬
peljivca, rekoč: „Ali bi ti, škof, mogel to krivdo prikriti vse-
videčemu očesu večnega Boga?“ Potem je nevoljen iztiral
zapeljivca iz ječe ter mu prepovedal, še kdaj se povrniti s
takimi ponudbami. Ko škof ni ničesar opravil, pride takoj
za njim rabelj, ki je stanovitnemu Hermenegildu na kraljevo
povelje glavo odsekal. Bilo je ravno o polnoči na velikonočni
praznik leta 585., ko je Hermenegild bil obglavljen. Ječa in
ves okraj daleč okoli se je razsvetil, kakor ob belem dnevu;
rajske pesmi so se razlegale po zraku, in angelji božji so
peli hvalno pesem neomadeževanemu Jagnjetu, kojemu itak
gre vsa čast in slava; sv. Hermenegilda pa so prav na veliko
noč v nebesih ovenčali z mučeniškim lepim vencem.

206. Draga je pred Gospodovim obličjem smrt njegovih
svetnikov.  (Ps. 115, 15.) Te besede so se lepo uresničile ob
smrti sv. Hermenegilda, ker on je s svojo drago mučeniško
smrtjo od Boga kupil milost izpreobrnjenja za svojega očeta

9

in za vse svoje ljudstvo. Oče ni imel več mirne vesti, od¬
kar je dal svojega, sina ubiti, in celo v sanjah ga je strašil
krvavi obraz njegovega nekdaj ljubljenega sina. Ko je tedaj
stal ob kraji svojega groba, in ko so se mu že odpirala vrata
večnosti, izprevidel je svoj greh, in je vse škofe in mašnike
poklical iz pregnanstva, katoličanom povrnil cerkve, in sv.
škofa Leandra je celo poklical na kraljevski dvor, kjer mu
je skazoval vso ljubav in čast. Sv. škof pa je porabil lepo
priliko ter je vzbudil v srci kralja duha prave pokore in je
kazal solznemu njegovemu očesu neizmerno božje usmiljenje.
Koncem leta 585. je Leovigild. umrl kot katoličan, in v ne¬
besih je bilo veselje nad grešnikom, ki se je bil spokoril.
Na smrtni postelji je poklical sina svojega Rekareda
(586 — 601) ter mu je svetoval, naj se drži vzgleda brata
svojega Hermenegilda in naj prestopi v sv. katoliško cerkev.
Modri sin je slušal svet svojega očeta, prestopil je očitno
z vso svojo rodbino v katoliško cerkev, kteri je na velikem
cerkvenem zboru v Toledi leta 589. podelil popolno svobodo
v svoji državi. Število arijcev se je sedaj bolj in bolj krčilo,
in veliko arijskih škofov' in velikašev in večina gotskega
ljudstva se je za vselej odpovedalo arijski krivi veri. Kato¬
liška cerkev se je lepo razcvetala, in slavni škofje, kakor
Postavimo sv. H e 1 a d i j, sv. I z i d o r, sv. 11 d e f o n s in več
drugih, so jo na cerkvenih zborih celo lepo uredili. Toda
kralj Yamba,  okoli leta 680., in grozoviti Vitica,  okoli
leta 700., sta cerkvi zopet kratila pravice. Vitičina sina sta
slednjič tudi pozvala Arabce v Španijo, ki so katoliške Gote
Podjarmili in sv. vero zatrli. Le malo število krščanskih ju¬
nakov se ni pokorilo muhamedancem in je rajše zbežalo v
asturske gore. Od ondot so se skušali več stoletij s sosednimi
Arabci, dokler jih niso premagali ter zopet spodili iz Španske,
Pa še le 1. 1492.

3. Med Vandali.

207. Med vsemi nemškimi narodi najbolj divji in surovi
i'od bili so Vandali, Ko so zahodni, rimski cesarji svoje vojake
doma v Italiji potrebovali, da bi se branili zoper zahodne
Gote (okoli leta 406.), tedaj nihče ni več branil nemškim ro¬
dovom ob reki Reni iti črez rimsko mejo v bogato Galijo.
Takoj so prestopili reko S v e v i, Alani, Vandali in
Burgundci,  ki so izprva imeli svoj dom kraj Baltiškega
jnorja na Nemškem. Nemški divjaki bili so lepo Galijo oropali
in osiromašili, in potem so šli dalje črez pirenejske gore

10

na Špansko, kjer so S ve vi zasedli severne kraje, Alani
srednje', a Vandali  so vzeli južne kraje za se; le Bur¬
gundci  so ostali v Galiji ter so se naselili ob gorenji Beni.

Leta 412. so tudi zahodni Goti prišli na Špansko, ki so
Vandale rivali vedno dalje proti morju, in Bonifacij,  rimski
namestnik v Kartagini, je Vandalom zelo ustregel, ko jili je
pozval v Afriko. Vrlega Bonifacija so namreč zavidni jeziki
pri cesarici Placidiji obrekovali, naj mu nikar preveč ne
zaupa. To pa je sicer poštenega in zvestega služabnika tako
razkačilo, da je Vandale črez morje poklical, da bi cesarici
lepo afrikansko pokrajino vzeli. Koliko zla je pač s tem na¬
kopal sv. katoliški cerkvi Bonifacij, akoravno je bil sam
dober katoličan! Pozneje se je sicer kesal svojega čina, a
popraviti ni mogel več, kar je bil zakrivil. Brezbožni Vandali,
ki so bili arijski veri udani, so osipali cvet cvetoče cerkve
Kristusove v Afriki ter cvetlico samo pomandrali. Sto in
sto škofijskih stolic si takrat naštel v Afriki; veliko učenih
škofov in svetih, pastirjev je takrat ondi cerkev vladalo.
Domači krivoverci, kojih v petem stoletju ni bilo nikjer to¬
liko, kolikor v Afriki, niso mogli ondi zatreti katoliške cerkve,
sedaj so jim pa prišli tujci Vandali na pomoč. Pod svojim
kraljem Genserikom  so podirali najlepše cerkve, požigali
mesta in vasi, zatirali katoličane, mučili in morili duhovnike.
Sv. Avguštin , ki je kot dober pastir do zadnjega izdihljeja
tolažil nesrečne svoje katoliške rojake, umrl je v mestu Hi-
ponu, ko so ga bili Vandali že več mesecev obsedali.

Mogočnemu Genseriku se je cela afrikanska rimska po¬
krajina pokorila, kar si napravi brodovje in gre tje črez
morje na plen, in sicer kar naravnost v poglavitno mesto
cesarstva, v Bim sam. Papež Leon je šel strašnemu vandal¬
skemu kralju nasproti ter ga prosil, naj mestu prizanese.
Pa ni zamogel omehčati srca silnega vodje, le toliko je iz¬
prosil, da je Genserik svoji drhali prepovedal požigati in
moriti. Vandali so se vsuli po mestu in so vse, kar so
našli dragocenega, pobrali po hramih in cerkvah ter znosili
na svoje ladije in z neizmernim plenom so se odpeljali nazaj
v Afriko. Ujeli so tudi veliko imenitnih in bogatih Bimljanov,
koje so pa za dobro plačilo zopet izpustili. Takrat je kar-
taginski škof Deogracijas  razprodal vso zlato in srebrno
cerkveno posodo in opravo in je s tem denarjem odkupil
veliko rimskih jetnikov. Nolski škof, sv. Pavlin,  pa je sam
sebe zastavil za nekega jetnika, edinega sina uboge vdove.
Krščanski ljubezni — enake jej ni! —

11

Taki blagi čini pa vplivajo le na blago srce; surove
duše Genserikove niso nič kaj ganili. Katoliške škofe je,
kakor poprej, prodajal v sužnost, in kartaginskega škofa in
dosti duhovnikov je naložil na neko razklopotano ladijo ter
jih je prepustil morskim valovom; a Bog jih je ovaroval in
srečno so dospeli v Neapolj. Arijska duhovščina je kralja
šuntala na vsakojake grozovitosti in katoličani niti niso
smeli očitno božje službe obhajati. Tako hudo se je v Afriki
Sodilo katoliški cerkvi, da so nekteri dvomili, ali pač ljubi
Bog ve za vse to, kar morajo ondi katoličani trpeti. Toda
Bog že ve, kar stori, pa ljudje ne vedo, kaj delajo. Tako
tudi Afrikanci niso vedeli, kaj delajo, ko so posebno po
mestih strašno razuzdano in požrešno živeli, dokler jih ni
šiba božja hudo doletela, ter jim strašne kazni zapela.

V visoki starosti je Genserik umrl leta 477. in njegov
sin Hun eri k (477—484) mu je bil naslednik. Sprva se je
Hunerik kazal blažjega od svojega očeta. Katoličani so smeli
zopet očitno božjo službo opravljati, in dopustil jim je, da
so si v Kartagini, kjer je bil škofijski sedež že 24 let iz¬
praznjen, izvolili novega škofa, gorečega Evgenija.  Pa
kraljeva prijaznost je bila enaka rudečemu juternemu nebu,
ki neki napoveda buren, deževen dan. Žareča zarja naznanja
vihar. Viktor,  škof iz Vite, ki je bil sam tudi v ječi in
v verigah zavoljo Kristusa, nam je zanesljiv poročevalec o
tem, kar so katoličani trpeli pod grozovitnim Hunerikom.

208. Da bi Bog svoje izvoljence potolažil v prihodnjih
nadlogah, pokazal jim je preteče preganjanje po čudovitnih
znamenjih in prikaznih. — Tako je imel neki pobožen dija-
kon v sanjah to-le prikazen. Zdelo se mu je, da je bil sredi
velike in krasne cerkve sv. Favsta v Kartagini. Cerkev je
kila krasno okinčana; na velikem oltarji je gorelo brez šte¬
vila sveč; svetilnice so divno razsvetljevale celo cerkev.
Dragocene preproge so prepregale stene, in cerkev je bila
naphana pobožnih vernikov, ki so bili vsi lepo belo oblečeni.
Začne se slovesna božja služba; verniki prepevajo slavospeve
in psalme, in rajska godba odmeva po prostorni cerkvi ter
Povzdiguje pobožnost vernikov. Pobožnemu dijakonu je ve¬
selja igralo srce, in tudi sam je hotel Bogu zapeti zahvalno
Pesem. Pa takoj vse sveče ugasnejo, godba in pesmi pre¬
nehajo, oborožena drhal divjih zamorcev se vsuje v cerkev
ter kakor veter v enem hipu razkadi zbrano pobožno ljudstvo.
Zdaj dijakona obdaja tema in strašna tihota, in iz celega
srca prosi Boga, da bi se lepa služba božja zopet začela.

12

Na enkrat gleda novo prikazen. Vidi ravno tisto cerkev sv.
Favsta vso pusto in razrušeno, in koze in svinje so se pasle
po njej. — To prikazen je vrli dijakon, ki gotovo ni lagal,
pozneje, ko se je preganjanje začelo, sam kartaginskemu
nadškofu razlagal, in da je bila pripoved resnična, se je
hitro pokazalo.

Vandalski škof Cirila  je kralja šuntal zoper Evgenija
in katoliško cerkev, in Hunerik je zapovedal, da nihče ne
sme v škofijsko cerkev v Kartagini zahajati. Zavaroval je
tedaj vse vhode in je pri cerkvenih vratih nastavil beriče,
ki so imeli dolge šibe, ob konci z železnimi kremplji. Ako
se je kdo bližal, da bi v cerkev vstopil, napadli so ga be-
riči ter tako grozovito po glavi tolkli, da mu niso le lasi
izpulili, nego tudi celo kožo raz glave potegnili. Strašno je
bilo gledati take mučenike, kterim je kri curkoma tekla raz
glave, zlasti ker so jim z grozovitnimi šibami navadno tudi
oči iztaknili. Hunerik je velel poiskati svete in učene škofe,
ki so bili posebno na glasu, vsakemu 150 batič našteti in
jih potem v puščavo pregnati. Vsak dan so kakega škofa
ujeli, sramotno trpinčili in v temno ječo zaprli. Svetega
Leta,  škofa iz Nepte, je trinog na očitnem trgu v Karta¬
gini živega sežgal; 46 škofov je prognal na otok Korziko
in 302 v razne afrikanske pokrajine. Ko so tako vejali s
pastirji, pokazalo se je, da je bila tudi marsiktera smet
med rumenim zrnom, pa le redka — kakor je bil le en
Judež med dvanajsterimi apostoli.

205). Ker smo apostole omenili, povemo precej tukaj
zgodbo o dvanajsterih majhnih apostolih karta-
ginskih.  — Med dečki, ki so se vadili cerkvenega petja,
jih je bilo dvanajst posebno izurjenih, ki so imeli jasne
glase in so lepo zapeli, kakor da bi zvonilo. Arijski popi
so tedaj sklenili, da samo one druge fante pošljejo v pre¬
gnanstvo, teh dvanajst pa doma obdržijo, da jih pridobijo
za petje pri arijski službi božji. Ko so otroci to zvedeli,
so se na glas jokali in kričali in objemali kolena svojih to¬
varišev; s palicami in pikami so jih tolkli, pa vse zastonj;
rekli so, da se rajše dajo zadaviti, kakor ločiti od svojih
součencev. Pa vse nič ni pomagalo; peljali so jih nazaj v
mesto, ter so jih hoteli z dobrega za arijsko vero pridobiti;
ker pa svojega namena niso dosegli, zaprli so jih v pod¬
zemeljske luknje. Tam so strašno gladovali ubožci, in poleg
tega so jih še skoro vsaki dan s šibami in palicami pre¬
tepali ali tudi do krvavega bičali. Pa ravno v slabih se

13

kaže moč milosti božje in Bog si tudi v ustili dojencev hvalo
pripravlja. V velikih mukah so otroci klicali, da svoje vere
nikdar ne zatajijo, in da se svoji krstni obljubi nikoli ne
izneverijo. — Ko arijski trinogi nič niso opravili, so slednjič
fante izpustili, a dečki so zdaj sklenili skupaj ostati in se
ne več drug od drugega ločiti. Odsihdob so skupaj prebi¬
vali, skupaj jedli, in skupno tudi psalme in pobožne pesmi
na čast trojedinemu Bogu prepevali. Celo mesto se je iz-
gledovalo nad nedolžnimi mučeniki, in niso jih več inače
imeli, kakor za dvanajstere majhne apostole kartaginske.

210. Šiba božja je nemarne afrikanske kristjane hitro
vere naučila. Popustili so svoje mehkužno in pohotno živ¬
ljenje in začeli so se ojstro pokoriti. Duhovniki so sveto
živeli, pri katoliških rodbinah je vladal lep krščanski red,
in celo ženski spol in otroci so se bili stanovitne skazali
v trpljenji in preganjanji. — Zgodilo se je, da so rabeljski
hlapci naleteli na imenitno gospo Dionizij  o,  ki  je za roko
vodila svojega sinka Majorika.  Gospa je bila plemenitega
rodu, zalega obraza, in, kar je največ vredno, bila je po¬
božna in bogaboječa žena. Med divjim krohotom strgajo
hudičevi pomagači sramežljivi ženi obleko z nje in jo tako
kruto bičajo, da je kri curkoma tekla po njenem telesu. Ob
vseh mukah se krščanska junakinja niti zglasila ni, da ne
hi svojega sinka prestrašila. Zdaj se neusmiljeni rabeljni
lotijo nedolžnega otroka. Ko Majorik krvavo orodje vidi,
se prestraši; pa mati ga ojstro pogleda in ga potem tudi z
milim maternim glasom nagovarja, naj se usmili svoje ma¬
tere, in naj ne pozabi svoje krstne obljube; potem pa je
na glas Boga prosila moči in pomoči za svojega ljubljenca.
Majorik je dobil od zgoraj moči ter se je osrčil in se nič
več ni bal, kakor se mlado drevesce več ne maja, če mn
Pristaviš močen kol. Med trpljenjem je otrok hvalil Boga,
da sme zavoljo božjega imena trpeti. Niso ga dolgo trpin¬
čili, ker krvave in vajene roke divjih beričev so lahko in
hitro zadušile mlado življenje sv. Majorika. Vsa ranjena in
s krvjo oblita se je zdaj mati zgrudila na mrtvo truplo
svojega sina, je poljubovala njegove rane, in je s solznimi
°čmi gledala v nebesa ter hvalila Boga, da je toliko vredna,
ha je presrečna mati sv. mučenika. Potem je vzela sveto
telo v svoje naročje in ga je nesla domu, ter ga je na
svojem vrtu častno zagrnila ter mu grob s svojimi solzami
kropila. — Tolike sreče in tolažbe menda druge matere ne
občutijo, če zdravega svojega otroka na naročji pestujejo,

14

kakor sv. Dionizija, ko je mrtvega Majorika na svojih
rokah nosila.

Dva brata iz Bicacene sta prosila rabeljne, da bi ju naj
ob enem in oba na isti način umorili. Prošnjo jima izpolnijo.
Obema na noge navežejo težko kamenje in ju potegnejo
kvišku ter ju pustijo tako viseti. Že sta skoro ves dan tako
visela med nebom in zemljo, ko eden brat zavoljo neznanih
bolečin obljubi, k arijski veri prestopiti. Drugi brat to sli-
šavši, vpije in mu pravi: „Si li pozabil, kar sva si včeraj
pred Bogom drug drugemu obljubila? Nekaj ur še in stal
bom pred sodnim stolom božjim; zagotavljam te, če se sedaj
izneveriš, da te bom ondi sam najbolj zatožil! 11  — Te be¬
sede so brata prestrašile in osrčile, rabeljne pa tem bolj
razdražile. Prinesli so razbeljene plošče, železne žreblje in
klešče, pa čuda, nobena muka se ni več prijela svetih mu¬
čenikov. Vse navzočne ljudi je strah obšel, in rabeljni sami
so se branili, brata več mučiti; spustijo ju doli na zemljo
ter spodijo od ondot. — Res lepo sta si ta dva brata v ne¬
besa pomagala, dočim se dostikrat krščanski brati in sestre
vse žive dni grizejo in kolnejo in sovražijo, in si tako drug
drugemu pot v pekel nastiljajo.

211. Takih in enakih krvavih prizorov je krvoločni
Hunerik sto in sto povzročil, a mi vseh ne moremo in no¬
čemo opisati, da zmirom ravno istih nečloveških muk ne po¬
navljamo. Vendar tipaške mučenike  še moramo omeniti,
da ne kratimo Bogu časti, ki se je v teh mučenikih posebno
in izredno poslavil. — V bogato mesto Tipaso, kraj sredo¬
zemskega morja, poslal je Hunerik arijskega škofa Buli¬
ni a n. d a. Katoliški kristjani, to^zvedevši, so se večji del
vsi hitro preselili črez morje na Špansko, vedoč, kaj da jih
doma čaka; samo tisti, ki niso imeli s čim pobegniti, morali
so doma ostati. Katoličani so se novega škofa ogibali kakor
greha in nikdo ni hotel ž njim cerkvene zaveze imeti; vsled
tega je tožil škof Tipaščane pri Huneriku zarad upora. Kralj
se razsrdi nad upornimi katoličani, in pošlje poveljnika in
trumo vojakov v Tipaso s poveljem, vsem mestjanom in
vsem, ki okoli mesta stanujejo, desno roko odsekati in jezik
ob korenu odrezati. Število katoličanov, ki jih je poveljnik
v mesto nagnal, bilo je veliko, z mestjani vred bi jih več
tisoč našteli. Ubogim ljudem razglasijo sodbo, a nikdo ne
prosi milosti in niti eden ne odstopi od katoliške vere, raji
vsi do slednjega trpijo strašno muko. Sedaj pa tudi večni
Bog čudovito poslavi svoje zveste služabnike. Vsi, kojint

15

so jezike porezali, so govorili na glas, gladko in razumno
kakor popred; in neki mutec, ki je prej samo blebetal, je
sedaj tudi izpregovoril ter na ves glas hvalil mogočnega,
usmiljenega Boga.

Ovi sveti spoznavalci so se potem po vsem svetu raz¬
trosili in so povsod razglašali čudež božje milosti. Okoli
šestdeset jih je prilično pribežalo tudi v Carigrad, kjer so
jih lepo sprejeli in z vsem dobro oskrbeli. Posebno se je
pa med njimi odlikoval pobožni subdijakon Rep ar at, kte-
rega so radi vabili na cesarski dvor, kjer sta ga cesar
Cenon in cesarica posebno odlikovala. Viktor iz Vite pravi:
„Naj gre, kdor hoče, v Carigrad; tam bo v cesarski palači
našel subdijakona Reparata, ki sicer nima jezika, česar se
vsakdo z lastnimi očmi lahko prepriča, govori pa celo točno,
kakor kdor bodi drug.“ — Kdo bi se tukaj ne spominjal besed
Davidovih: Gudovitrn je Bog v svojih svetnikih; Izvodov Bog
sam daje moč in krepost svojemu ljudstvu.  (Ps. 67.)

212. Nedolžna, po Huneriku prelita kri pa je že na
ves glas klicala v nebesa za osveto. Ko je bil napolnil mero
greha, doletela ga je šiba božja; podrla ga je zdravnikom
nepoznana, strašna bolezen. Glava, roke, noge in vse telo
nm je strašno oteklo; neznane bolečine so ga mučile noč in
dan, in nikdo mu jih ni mogel polajšati. Iz trebuha so se
vsuli črvi, nestrpljiv smrad ga je obdajal in posamezni udje
so mu počasi odpadali. Živel je sicer še in dihal, ali bil je
že ves podoben gnilemu mrliču. H koncu ga je tudi ljuba
pamet zapustila. Sv. Gregorij turski pravi, da ga je hudič
obsedel, ker je sam sebe preklinjal, grizel in razjedal lastne
roke, in je slednjič ves besen in stekel umrl. Človeka je
strah črez tako smrt gledati v večnost!

Guntamund,  Hunerikov naslednik, katoličanov ni
Preganjal, in leta 494. so se prognani škofje smeli vrniti iz
Prognanstva. Kralj Trazamund  (496—523), brat Gunta-
uiundov, je zopet zatiral katoličane. Sprva se je sicer kralj
dobrikal katoličanom, kazal jim je prijazno lice ter jim dajal
visoke službe; pa Trazamund jim je le zategadelj ponujal
roko, da bi jih tem lože potegnil na Alijevo stran. Ko pa
uiu je ta bila izpodletela, preganjal je škofe, 120 jih je ob
enem prognal na otok Sardinijo, med njimi učenega sv.
Fulgencija,  škofa iz Ruspe; pojemal jim je cerkve in
prepovedal je nove škofe posvečevati.

Steber sv. katoliške cerkve, kterega so se afrikanski
katoličani zvesto držali, bil je pa sv. Evgenij.,  škof kar-

16

taginski; na njega so vsi gledali, kakor cvetlice obračajo
svoja lica proti solncu, njega so vsi poslušali; dobre ovce
namreč poznajo glas svojega pastirja. Hudobni kralj je tedaj
tudi Evgenija sklenil pogubiti. Evgenija so na kraljevo
povelje zgrabili in z dvema drugima škofoma, z Vinde-
mialom in Longinom,  v smrt obsodili. Vindemialu in
Longinu takoj glave odsekajo; tudi Evgenij še kleči na
zemlji ter svoj vrat rabeljnu ponuja; tedaj ga še enkrat
vprašajo, je li res pripravljen za svojo vero umreti. Ko na
to vprašanje veselo pritrdi, oznanijo mu, da ga je kralj po¬
milostil, ob enem pa na vsikdar v Galijo prognal. Ondi je
sv. Evgenij mirno v Gospodu zaspal leta 505.; Bog mu je
dan in uro smrti poprej bil naznanil. — Razun teh bi jih
še tisoč našteli, ki so za sveto vero življenje dali, ali vsaj
eden ali drugi ud telesa izgubili; več tisoč je bilo tudi pro-
gnanih, in zgodovinarji sploh pravijo, da je bilo zatiranje
kristjanov za kralja Trazamunda časih ravno tako krvavo,
kakor za kralja Huuerika. Še na smrtni postelji je Traza-
mund tirjal od svojega naslednika Hilderika prisego, naj bi
katoliško cerkev v vseh svojih deželah zatrl.

Blagi Hilderilc  (523—530) ni ubogal svojega brez¬
božnega očeta, nego je preklical vse naredbe, ki so bile
katoliški cerkvi na kvar, in se je s katoličani pomiril. To
pa nikakor ni bilo po volji trdovratnim Vandalom, ki so bili
zagrizeni arijci. Njegov stric Gelimer  (530—534) se je
uprl zoper kralja in mu je vzel krono in življenje. Znova se
je začelo neusmiljeno zatiranje katoliških prebivalcev. Toda
carigrajski cesar Justinijan,  ki se je že prej pogrozil
Gelimerju, je zdaj poslal vrlega svojega poveljnika Beli-
zarja  z vojsko v Afriko, ki je Gelimerja užugal leta 534.,
in je zadušil vandalsko kraljestvo in vandalski narod, kteri
se je počasi ves pozgubil med drugimi afrikanskimi narodi.

4. Med Huni.

213 . Med tem, ko so se narodi najbolj selili proti jugu
in proti zahodu, prilomastili so sem iz notranje Azije surovi
Huni,  koji menda nimajo para v zgodovini. Že smo na svo¬
jem mestu omenili, da so Huni zahodne Gote porinili črez
Donavo v rimsko državo, iztočne Gote pa so si podjarmili
in morali so se jim pokoriti ter se jim pridružiti. Okoli leta
400 so se v današnjem Ogerskem ustavili in so od ondot
strahovali skoro vso Evropo. Najbolj mogočni so pa Huni

17

bili za svojega kralja Atile  (444—453), kojega so kristjani
le „šibo božj  o“ zvali. Atila je bil sicer majhne postave, pa
širokih pleč, in oko se mu je kar žarilo, in nikdo se ni upal
nasprotovati mu, kedar je zapovedoval. Na Ogerskem se je
Pripravljal na vojsko zoper zahodne evropske države. Leta
451. v spomladi je zapustil Panonijo ter je na čelu 700.000
mož pridrl do Rene. Gredoč je povsod požigal in pustošil,
kamorkoli je prišel, tako, da so ljudje govorili: „Kjer je sled
kopita Atilnega konja, ondi trava več ne raste." Ob Reni je
oplenil in potem razdejal bogata in zveča krščanska mesta
1’rier, Mogunec in Špeier. Zdaj je šlo za to, ali bo Evropa
zanaprej velika pustina ostala, ali pa se bo po njej krščan¬
ska omika razcvetala. Upepelil je tudi galijska mesta Rheims,
Ar ras, Toul, Besangon in Metz. Le mestu Troyes je priza¬
nesel na prošnjo sv. škofa Lupa, kije  sovražniku moško
stopil nasproti. Bog je. srce Atile omečil in zbal se je vi¬
soke postave in častitljive osebe sv. škofa in mestu nič ža-
l e ga ni storil. Pa v Galiji so Huni naleteli na pravega moža,
na rimskega namestnika Aecija.  Temu ni upadlo srce, am¬
pak združil je svojo vojsko z zahodnimi Goti, koje je vodil
kralj Teo d orik,  in s Franki, kojim je zapovedoval kralj
M er o vej,  in potem Atili srčno stopil nasproti na kata¬
lonskem polji  ol) reki Marni. Vnela se je tako strahovita
bitka, in vojski ste tako silno udarili druga ob drugo, da bi
se lahko zemlja zazibala pod njima; celi dan so se bili in
do temne noči vojna sreča nobenim ni bila mila. Drugi dan
je Aecij zastonj čakal na Hune, niso se več upali na svetlo,
da ne bi jih Rimljani celo premagali, nego močno so se
zagradili ter za zagrajami čakali svoje nasprotnike.

214 . Slednjič se je Atila vzdignil z vso svojo vojsko in
se obrnil proti Italiji. Ondi je leta 452. vzel veliko in bogato
mesto Oglej ter ga je popolnoma razdrl; prebivalci so se
deloma rešili in so zbežali na močvirnate bližnje otoke ja¬
dranskega morja, kjer so utemeljili slavne Benetke. Potem
Je Atila razsajal po lepi padovi dolini tje do Milana; nesrečni
Prebivalci so razbežali na vse strani, da bi ušli strašni „šibi
'•'ožjih Zdaj grozovitnemu Atili nič več ni zaviralo pota v
Večni Rim sam; peščica rimskih vojakov bi nič kaj ne opra¬
vila zoper silnega sovražnika. Ko se je Rim strahu tresel
kakor šiba na vodi, odpravi se namestnik Kristusov, sv. oče
k e o n I., v veličanski procesiji v hunski tabor, ter prosi
mogotca, naj prizanese Rimu, pa se mu tudi z ostro be¬
sedo zagrozi, naj se Rima nikakor ne loti, ker Bog je pre-

Zgodovina sv. kat. cerkve. II. 2

18

drznega Alarika, ki je bil rimsko mesto oropal, kaznoval s
tem, da je precej potem moral umreti. Veličastna prikazen
velikega duhovnika vseh kristjanov, ki je tako srčno in trdno
stal pred kraljem, ker ga je krepila božja moč, in moška be¬
seda Leonova osupnila je Atilo, in njegov srditi obraz se je
pogladil, in dobrotljivo je sprejel prošnjo velikega papeža.
Rimljani so se morali sicer precej drago odkupiti, a potem
se je Atija vrnil nazaj na Ogersko, kjer je od mrtuda zadet
naskorem umrl. Neki zgodovinar pravi, da sta Atilo najbolj
prestrašila sv. Peter in sv. Pavel, ki sta se prikazala ob strani
papeža Leona, ter mu z očmi pretila smrt in pogin, ako bi
ne uslišal papeževe prošnje; vendar ta povest ni popolnoma
zagotovljena. — Po Atilovi smrti so Huni celo oslabeli;
narodi so zopet otresli težki jarem ter Hune iz Evrope na¬
zaj porinili tj e za Črno morje, in kmalu jim v zgodovini ni
več duha ne sluha. In res tako je moralo priti, ker Bog
jih je peljal k luči sv. vere, pa so se jej odtegnili; prav
namestnika Kristusovega samega so srečali na svojih potih,
pa se niso pokristjanili, zategavoljo jih je zadela preroška
beseda: Gr lej, Meri se tebi  (o Bog) odtegnejo, poginejo, vse
pokončaš, Meri  so ti nezvesti.  (Ps. 72.)

5. Med iztočnimi Goti.

215. Ko so se iztočni Goti bili rešili hunskega jarma,
so se zopet postavili na svoje noge in so bili z nova kakih
trideset let nevarni sosedi in včasih tudi sitni gostje vzhodne
rimske države. Leta 473. si kraljem izvolijo junaškega Teo-
dorika, kije  celih enajst let živel na dvoru carigrajskega
cesarja kot porok zvestobe svojega očeta, in seje  ondi naučil
marsičesa lepega in dobrega. Prebrisani in bistroumni Teo-
dorik se je v Carigradu do dobrega prepričal, na kako slabih
nogah stoji iztočno rimsko cesarstvo in kako ne bi trebalo
veliko moči, da bi ga celo prevrgel. Zatorej se je leta 487.
na čelu svojih gotskih junakov napotil naravnost v Carigrad;
mehkužni in boječi cesar Cenon se je kar tresel na svojem
prestolu in si je komaj zopet oddahnil, ko mu je Teodorik
mir ponujal s tem pogojem, da mu dopusti iti v Italijo, da
si ondi pridobi novo domovino. Cesar bi se že davno rad
Gotov iznebil in je to najbolj želel, da bi se preselili — če
tudi v deveto deželo — ter je Teodorika kar prosil, naj le
gre v Italijo. Goti so se takoj napravili na pot v svojo
novo domovino.

19

V Italiji je tačas že več kot deset let kraljeval vrli
Odoaker, ki je bil zahodnemu rimskemu cesarstvu konec pri¬
pravil. Ker je bil Odoaker moder vladar, so ga radi slušali
razni narodi, koji so za njegovo zastavo prišli v Italijo; pa
tudi katoliški rimski podložniki so ga ubogali, ker jim je bil
z el6 pravičen in ni zatiral njihove vere, akoravno je bil sam
arijec. Ko se je tedaj zvedelo, da hoče Teodorik pregnati
Odoakra, bila je vsa Italija na nogah; in ker je bil Odoaker
tudi zveden vojskovodja, moral si je Teodorik z velikim tru¬
dom in z mnogo krvjo priboriti novo domovino. Slednjič pa
je Odoaker vendar opešal in se je v trdnem mestu Raveni
adal gotskemu kralju, ki mu je obljubil ohraniti življenje
ter ga spodobno počastiti. Toda takrat Teodorik ni bil mož
beseda, ampak je pri veliki gostiji, ki jo je obhajal v Raveni,
dal Odoakra zavratno umoriti. Ta čin zelo grdi lepo ime
Teodorika, — rana je na lepem lici njegovega značaja.

216. Modri kralj je hitro lepo uredil svojo novo državo;
povsod je bilo blagostanje in zadovoljnost doma. Tudi kato¬
liški Rimlj ani se niso mogli pritožiti zavoljo svojega novega
vladarja, ker jim je bil povsem pravičen; ni zatiral katoliške
cerkve, nego je rad odlikoval katoliške škofe, celo na svoj
dvor jih je vabil ter se ž njimi posvetoval; sploh ni kratil
katoliški cerkvi nobene pravice in se nikdar ni mešal v njene
naredbe. Reč se je pa nekoliko prevrgla, ko Justin I., cesar
iztočne rimske države, ni trpel arijcev. Teodorik je cesarja
prosil milosti za arijce, ker pa mu Justin ni dopolnil proš¬
nje, tudi on v svoji deželi katoličanom ni več celo zaupal ter
jih je bolj in bolj zatiral. Razun tega so še prevzetni gotski
ogleduhi katoličane očrnili pri kralju, kakor bi mu po živ¬
ljenju stregli; Goti so namreč zelo težko prenašali, da so prvi
svetovalci kraljevi bili dobri katoličani. Učeni Kasij  od  or,
vesten katoličan, je bil desna roka kraljeva. Njegova glava je
kralju pomagala misliti na vse, kar bi bilo podložnikom na
kasen; tudi bogati in modri Boecij,  ki je pred kraljem od¬
kritosrčno zagovarjal nedolžne katoličane, bil je veren sin
katoliške cerkve. Pa rimski katoliški gospodi Teodorik ni
Več zaupal, in Kasijodor je zapustil kraljev dvor, je postal
menih in je postavil samostan Vi v ari um ter je ondi bil
opatom izvoljen. Boecija pa so krive priče v ječo in ob glavo
spravile. Papež Ivan  I. je izstradan moral v ječi umreti.
2e je bil nož nabrušen za katoličane, pa preden se je začelo
občno preganjanje, poklical je Bog Teodorika na račun; umrl
J e  leta 526. Teodorik se je Sprva pokazal kakor lepo juterno

2 *

20

solnce na italijanskem nebu, ki pa je potem zvečer krvavo
zahajalo za gore. — Za njim je še vladalo nekoliko gotskih
kraljev, ki pa niso nič zadeli katoličanom, tudi niso imeli
časa prepirati se s katoličani, ker jih je mogočni sovražnik
Justinijan,  carigrajski cesar, nadlegoval v lastni deželi.
Poslal je v Italijo dva svoja izvedena poveljnika, Belizarj a
in Narzesa,  ki sta ondi zatrla junaški gotski rod (553).
Posamezni Goti, ki so še ostali, so se stopili z drugimi na¬
rodi; odsihdob jim zgodovina ne ve več sledu. Italija, ki je
kedaj zapovedovala celemu svetu, postala je pokrajina cari¬
grajskega cesarja, kojo so vladali njegovi namestniki, ki so
v trdni Raveni stolovali.

6. Med Longobardi.

217 . Pa tudi iztočni rimski cesarji niso dolgo Italije
imeli. Longobardi, ki so kedaj stanovali ob spodnji Labi, so
se pomikali bolj in bolj na jug, in ko so v Panoniji slišali o
lepi in bogati Italiji, jih je kralj Alboin  takoj tje peljal,
kjer je sčasom vso Italijo osvojil tje doli do Rima (568). Su¬
rovi Longobardi so še bili arijci, ko so bili prišli, in starim
katoliškim italijanskim prebivalcem se je zopet hudo godilo;
posebno dosti so trpeli po Alboinovi smrti, ko ni bilo pra¬
vega gospodarja v deželi. Leta 584 je bil Avtaris  izbran
za kralja, ki s katoličani tudi ni lepo ravnal, dokler ga ni
katoliška njegova žena Teodolinda,  hči bavarskega voj¬
vode, pregovorila, da je katoličanom prizanašal. Po smrti
Avtarisa se je Teodolinda omožila z vojvodo Agilulfom,
kojega je tako tudi povzdignila na kraljevski prestol. Devet
rečij visoko cenim  (Sir. 25.), pravi sv. Duh; in med temi de¬
veterimi rečmi našteje tudi človeka, kteri je tako srečen, da
ima razumno ženo.  Srečen je bil tudi Agilulf, ki je imel
modro Teodolindo za ženo, ki ga je privabila na katoliško
vero. Vse cerkve in samostane, ktere so divji Longobardi
v prejšnjih bojih požgali in razdrli, je kralj po volji kraljice
zopet pozidal in bogato obdaril.

Carigrajski cesar kot vladar Rima se ni nič več brigal
za svoje podložnike, zategadelj pa tudi Rimljani niso več
marali za svojega vladarja, nego so raji ubogali papeža ne
le v cerkvenih, marveč tudi v posvetnih rečeh.

Ravno takrat je bil Rim prav zapuščen od carigrajskih
cesarjev, in Longobardom je bila prosta pot v mesto sv. Petra.
Vsako jutro so vstajali Rimljani s strahom, da pridejo Longo-

21

bardi in jim vzamejo mesto, a prebivalce da odpeljejo v suž-
nost ali pa jih pomorijo. Kakor nekdaj Leon, ohranil je se¬
daj Rim edino le veliki papež Gregorij  I. Njegova krotka
beseda je kterokrat ohladila jezo divjakov, njegov resni obraz
je vselej obrnil Longobarde in niso se upali lotiti mesta, v
kterem je stanoval namestnik Kristusov. Posredoval je med
Longobardi in med namestniki carigrajskega cesarja, rekoč:
»Kaj bo le konec tega bojevanja, ki kakor smrt pobere več
tisoč ljudij, kojih roke bi Rimljanom in Longobardom prav
dobro hasnile ter obdelovale polje!“ Resnično, že davno bi
Kima ne bilo, ko bi papežev ne bilo! Da seje Rim ovaroval,
k temu je veliko pomagala tudi prijateljska zveza med pa¬
pežem Gregorijem in kraljico Teodolindo. Papež jej je do¬
pisoval, in listi, koje je kraljica dobivala, so vrli kraljici res
na čast. Časih jej je celo doposlal kako darilce za njene
otroke. Kot dobra hči sv. katoliške cerkve je marsikdaj po¬
gladila nagrbančeno čelo srditega kralja, da se ni znosil
nad Rimom, in dostikrat je prekrižala nakane in zmešala
zanke, ki so bile katoličanom nastavljene.

218. Agilulf in posebno Teodolinda sta tedaj krščanstvu
nekako pot pripravila med Longobarde, in že je nekoliko
Longobardov popustilo arijsko krivo vero ter se pridružilo
katoličanom. Pa arijska vera je že pregloboke korenine po¬
gnala med Longobardi, da bi jo kdo tako z lahkega izrul.
žavoljo tega niso trpeli kralja Adelvalda,  Teodolindinega
sinu in naslednika, ki je bil po katoliško krščen in se je za
katoličane potezal, nego zavdali so mu (525). Tudi katoliški
Bavarec Aribert,  sin Teodolindinega brata, seje  komaj ob¬
ležal na longobardskem prestolu. Naposled kralj Grimoald
(662—671) vendar Longobarde pregovori, da so se odpove¬
dali krivi veri ter prestopili v katoliško cerkev. Tako je
modri kralj sprijaznil Longobarde s starimi italijanskimi pre¬
bivalci, ter je na ta način tudi utrdil kraljevo oblast. Toda
Melika njiva se ne opleje naenkrat, in tako tudi arijska vera
ni v enem hipu preminila med ljudstvom; tu in tam je še
naštel grdi kokolj in se pokazal nad mlado pšenico.

Nemirna kri, ki je tekla po žilah longobardskih juna¬
kov,  se ni mogla pomiriti, dokler so se lakomni grški na¬
mestniki za trdnim zidovjem v mestu Raveid štulili kot last¬
niki Italije, in dokler se jim Rim ni pokoril. Že L u i t p r a n d
(712—744) je namenil Rim vzeti, in le težko ga je naprosil
Papež Caharija, da tega ni storil. Toda kralj Aistulf  (749
do 756) si ni dal nič dopovedati, nego vzel je Raveno ter

22

vodil svojo vojsko naravnost proti Rimu. Papež Štefan  II.
je pošiljal pisma in poslance v Carigrad, da bi cesar prišel
Rimu in Italiji na pomoč; pa Konstantin V. se niti zmenil
ni za Rimljane — prepustil jili je svoji osodi. Ker si tedaj
Štefan ni vedel drugače pomagati, pozval je frankovskega
kralja Pipina Malega  na pomoč. Dvakrat je prišel Pipin
črez Alpe v Italijo in je Longobarde prisilil, da so morali
vse kraje popustiti, koje so Rimljanom bili vzeli. Pipin pa
teh krajev ni dal carigrajskim cesarjem nazaj, ki bi jili sicer
zdaj zopet radi imeli, nego jih je prepustil rimskemu papežu
rekoč, da Franki svoje krvi niso prelivali za Grke, ampak
za sv. Petra v zveličanje svojih duš. Tako je bil položil
temelj papeževi posvetni državi,  ki sovražnike svete
cerkve tako strašno v oči bode.

Ko so Franki s pota odšli, Longobardi niso več gle¬
dali drugam, kakor .samo v Rim, in kralj Desiderij  si je
zopet hotel Rim osvojiti. Na prošnjo papeža Hadrijana  I.
pripelje frankovski kralj Karol Veliki  svojo vojsko v
Italijo, premaga kralja Desiderija in ga s seboj odpelje;
onih pokrajin, koje je že njegov oče dal papežu, mu ni le
potrdil, ampak še razširil in okrožil jih je. Longobardi so
izgubili svojo državno samostalnost ter so služili frankov¬
skim kraljem in so se počasi zmešali s starimi rimljanskimi
prebivalci v novo italijansko ljudstvo.

Sv. Benedikt iz Nurzije.

219. Da bi ljubi Bog zacelil rane, iz kterih je krvavela
njegova sv. cerkev po preseljevanji narodov, vzbudil in po¬
klical je sv. Benedikta, ki je ustanovitelj rneništva v zahod¬
nih krajih. Kdor ve,, kako strašna šiba božja je boj, si lahko
misli, v kakšnem redu je bila Italija, za kojo so se pipali
razni narodi celili tri sto let. Kjer je meč za srp, tam ne
žanjejo žita, in kjer je konjsko kopito za kopača, ondi ne
berejo grozdja. Mesta so bila porušena, vasi požgane. Zna¬
nosti so pešale, ker se nikdo ni pečal ž njimi, in krščansko
življenje je hiralo bolj in bolj. Očetje benediktinci pa, učenci
sv. Benedikta, so pridno stavili, kar je bilo podrtega, zasejali,
kar je bilo praznega, in zasadili so puste kraje; močvirnate
prostore so posušili, temne gaje posekali in si tako pridobili
novega polja. Pa tudi učili so pridno ter spise cerkvenih
učenikov in starih modrijanov ohranili v svojih samostanih,
lepo so molili in sveto živeli sami ter s svojim lepim vzgle¬
dom tudi ljudstvo vabili za seboj. Sami so zidali cerkve in

oltarje, in okoli sebe zbirali zanemarjeno prosto ljudstvo;
stavili so bolnišnice in učilnice ter so ljudem prižigali luč
svete vere, pa tudi povsod budili krščansko življenje. Jedro
pravil sv. Benedikta ste besedi: „Moli in delaj!“ — in ovili
besed so se zvesto držali njegovi učenci. Toda ne samo v
Italiji, ampak v vseli zahodnih državah v Evropi so bili bene¬
diktinci menda do 12. stoletja skoro edini učeniki ljudstva.

Sv. Benedikt se je porodil leta 480. v Nurziji na Itali¬
janskem. Papež Gregorij veliki, ki je popisal njegovo živ¬
ljenje, opomina, da mu ni Bilo brez skrivnih visokih namenov
božjih dano ime Benedikt, t. j. blagoslovljenec,  nego da
bi pomenjalo obilni blagoslov božji, ki je po njem rosil na
rod človeški. Že od mladih nog ga ni veselilo igrati se z
otroki; tihi in pobožni Benedikt je bil najrajši sam za-se.
Ko je stopil bolj v leta, poslali so ga stariši v Bim, da Bi
se ondi izšolal. ' Srce ga je bolelo, ko je videl grešno, raz¬
uzdano življenje svojih sošolcev in zbežal je rajši v samoto,
da ga zapeljivi svet ne bi več motil v službi Božji. Sredi
bregov v neki globoki votlini poleg Subjake je živel cela tri
leta, in nikdo ni vedel za njega, razun nekega meniha, ki
um je donašal jesti in piti. Pastirji, ki so ga bili najprej
zasledili, so menili, da je divja zver, ker je bil s kožami
ogrnjen, a precej so se prepričali, da je to krotka ovca Go¬
spodova, svetnik božji. Njegovo ostro življenje je privabilo
od vseh stranij mož, ki so se pri njem učili sveto živeti, in
menihi nekega samostana so ga opatom izvolili. Toda raz¬
vajeni menihi se precej kesajo svojega dejanja, in radi bi se
zopet iznebili ostrega in svetega predstojnika. Najzlobnejši
med njimi mu tedaj v kupico vina namešajo strupa, da ga
umorijo; pa sv. Benedikt po svoji navadi kozarec prekriža,
in takoj ta razleti na male kosce. Kad je menihom odpustil
njihov greh, a ker je videl, da s takimi ljudmi ne bode nič
kaj opravil, vrnil se je v ljubljeno svojo samoto v Subjako.

220. Zopet se je dosti učencev pri njem oglasilo, in
pozidal jim je dvanajst samostanov ter jih je ondi učil za¬
tajevati se iil Boga ljubiti iz vsega srca, Stariši so mu tudi
zaupali svoje otroke, da jih je poučeval in vadil krščanskih
čednostij. Setev, ktero je sv. Benedikt nasejal, je že veselo
rastla, tedaj pa pride sovražnik in naseje kokolja. Neki
bližnji duhovnik mu je bil nevoščljiv za njegovo dobro ime,
in tako dolgo je trosil laži zoper njega ter ga obrekoval,
da je Benedikt rajši pobegnil iz tega kraja, ter se preselil
na goro Montekasino,  kjer je nov samostan pozidal.

24

Menihom, kteri so se mu tukaj pridružili, je napisal modra
pravila, iz kterih veje, kakor govori sv. Gregorij, pravi duh
božji. Na jutrovem so se smeli menihi preseljevati iz enega
samostana v drugega; a to potepanje je bilo ondi meniškemu
življenju zelo na kvar. Vsled tega je sv. Benedikt v svojili
pravilih menihom zapovedal, da mora vsak v istem samo¬
stanu, v kterega je vstopil, do smrti ostati. Bog je veliko
čudežev storil po svojem zvestem služabniku, in mu je dal
tudi dar prerokovanja. Leta 543. ga je dohitela smrt, kojo
je že prej bil svojim bratom napovedal. Šest dnij poprej si
je velel jamo skopati, in ko je bila jama gotova, gaje takoj
mrzlica stresla. Šesti dan ga menihi zanesejo v cerkev,
kjer je použil presv. popotnico ter je stoje umrl naslonovši
se na nekega meniha. — Sicer so že pred sv. Benediktom
v zahodnih krajih bili menihi, in sv. Ambrozij, sv. Martin
in sv. Avguštin  so si kaj prizadevali, da bi bili uvedli
menihe; sv. Martina je že nad dve tisoč menihov sprevajalo
h grobu. Pa menihi niso imeli trdne vezi' med seboj, ki bi
jih bila vezala, in ker je preseljevanje narodov večino samo¬
stanov pokopalo, — moramo sv. Benedikta imenovati začet¬
nika in urednika zahodnega meništva.

7. Med Franki.

221. Mogočni frankovski narod je štel več rodov, in
vsakemu rodu na čelu je bil vojvoda; samo, kedar so Franki
šli na boj, slušali so skupnega kralja. Najmogočnejša roda
med njimi sta bila ripuarski  rod, ki je zasedel kraje ob
dolenji Reni, in salijski  rod, ki je stanoval v sedanji
Belgiji. Pravi začetnik frankovske države je bil KI o d vi k.
iz merovejske  kraljevske rodbine, ki je po svojem očetu
Hilderiku zasedel kraljevski prestol (481—511). Sprva so
ga samo salijski Franki ubogali, pa s časom so se vsi fran¬
kovski rodovi morali pokoriti zmagovalnemu Klodviku. Da
bi svojo deželo še bolj razširil, napovedal je vladohlepni
junak vojsko rimskemu namestniku Sijagriju,  ki je v se¬
verni Galiji bil samostalen vladar, odkar je razpadlo rimsko
cesarstvo. Pri Soisonu  je Klodvik svojega soseda pre¬
magal ter mu je vzel deželo in življenje, in je tako meje
svoje države raztegnil proti jugu doli do reke Loire.

Klodvik je bil še pogan, pa zategavoljo ni bil brezbož-
nik in brez vsega pobožnega čuta, nego je celo katoliške
škofe, kot božje služabnike, spoštoval, kar nam pojasni ta-le
povest. Po svojih vojnih potih so Franki oropali neko ka-

25

toliško cerkev ter so ondi vzeli drago, umetno izdelano zlato
Posodo. Sv. R e migi  j,  remski škof, je tedaj prosil kralja,
uaj blagovoli cerkvi ovo zlato posodo vrniti. Preden so
Franki kockali za plen, izpovedal je kralj svojo željo, da bi
za ovo zlato posodo ne kockali, nego jo sami radi njemu pre¬
pustili. Pa neki drzen Frank stopi pred kralja in s svojo
francezko (to je vojno sekiro) udari po posodi ter mu v lice
pove: „Tukaj ti nimaš nobene prednosti pred nami in ni¬
česar ne dobiš, kakor le to, kar ti kocka odkaže.“ Klodvik
je sedaj brzdal svojo jezo; zlato posodo mu je pa tisti Frank,
kojemu je pripadla, itak hitro prinesel, a kralj jo je oddal
oropani cerkvi. K letu je Klodvik razgledoval na veliki
ravnici svojo vojno; vsak vojak je moral pokazati svoje
orožje, je li kaj vredno in za boj pripravno ali ne. Kralj
si je bil'dobro zapomnil lice tistega vojaka, ki mu je lansko
leto tako predrzno nasprotoval; takoj ga sedaj spozna, opo-
oaša mu nemarnost in niti sulica, niti meč, niti francezka
uiu ni bila prav, in vse orožje požene na tla. Vojak se pri¬
pogne, da bi orožje pobral, pa pri tej priči mu kralj raz¬
kolje glavo s svojo francezko, rekoč: „Tu zdaj imaš povrnjen
udarec, s kterim si udaril po cerkveni posodi, ko smo lani
kockali za plen. 11

222. Ko je bil Klodvik svojo državo uredil in svoj pre¬
stol utrdil, snubil je kraljičino KI o tildo,  pobožno krščan¬
sko hčerko burgundskega kralja. Snubaču je na burgund¬
skem kraljevem dvoru Klotilda z deviško bojazljivostjo od¬
govorila: „Za krščansko devico se sicer ne spodobi s poga-
Uom se možiti, pa zaupam na Boga, da mi bo s svojo milostjo
Pomagal soproga svojega malikovalskih sleparij rešiti ter za
spoznanje pravega Boga pridobiti.“ Kakor se je pozneje
Pokazalo, bila je to res preroška beseda. Blaga Klotilda je
kralja vedno z vzgledom in besedo nagibala, a čudež iz
Uebes ga je do dobrega nagnil na krščansko vero.

Al e mani,  hraber nemški rod, je namreč dražil ri-
Puarske Franke, in Klodvik je šel draženim na pomoč.
Franki slovijo kot junaki, pa srčnim Alemanom niso mogli
živega priti, marveč morali so se sovražniku umikati
Uazaj. Klodvik, ki je sam najhuje udrihal po sovražniku, je
takoj spoznal, da bo popolnoma pobit, če mu Bog ne pomaga.
Kakor bi ga bil sv. Duh sam razsvetil, vzdigne vpričo cele
armade svoje roke proti nebesom ter na glas kliče: „Ti Bog
kristjanov, kojega moli moja žena Klotilda, podeli mi danes
zmago; jaz in vse moje ljudstvo bode potem tebe molilo. 11

26

Bog vojskinih trum je uslišal prosečega kralja; Alemane je
kar prijela groza in strah, Franki pa so se osrčili in še
enkrat pritisnili na sovražnika ter ga popolnoma zmagali
(1. 496.). Klodvik je ostal mož-beseda. Sv. Remigij ga je še
istega leta krstil v cerkvi v Rheimsu  in ž njim 3000 dru¬
gih Frankov. Kralja je spremljala vsa dvorska gospoda in
večji del armade v Rheims. Cerkev je bila prekrasno okbi¬
čana in divno razsvetljena, tla in stene so bile z dragimi
preprogami preprežene; venci so krasili oltar in zaljšali
krstno kapelico in cerkvene stebre; mira in najžlahtnejša
kadila so gorela v srebrnih kadilnicah ter so po vsej cerkvi
razširjala rajsko dišavo. Namen sv. Remigij a je bil, da bi
zunanja lepota in krasota službe božje presunila trda srca
Frankov, da bi v strahu božjem pristopili h krstnemu kamenu.
Med sv. krstom je neki priletel z nebes bel golobček in je
prinesel v mali steklenici svetega olja, kojega so zanaprej
po kapljici jemali in rabili pri maziljenji francoskih kraljev;
pri maziljenji zadnjega kralja „po božji milostr 1 , Karola X.,
so pa vse porabili. A da bi olje bil golob z nebes prinesel,
to je menda samo pobožna pravljica. Papež Anastazij  II.
se je razveselil nad frankovskim narodom, ki se je s časom
ves pokristjanil, ter je rekel, da je to tako bogat in blago¬
slovljen ribji vlak, kakor nekdaj sv. Petra, ki je na besedo
Gospodovo mrežo vrgel.

223. S tem, da se je Klodvik pokristjanil, pridobil si
je srca vseh galijskih katoličanov, in nekteri so se dobro-
voljno podali frankovski oblasti. Slavohlepnost je Klodvika
gnala zopet na boj; a nekaj je menda tudi Klotilda kriva,
da je vojsko napovedal burgundskemu kralju Gundobaldu,
da bi osvetil Klotildinega očeta in brate, katere je Gundo-
bald umoril, in tudi mater njeno, koji je kamen na vrat
obesil ter jo utopil. Gundobald, akoravno je bil junašk in
moder vladar, se ni mogel Frankov ubraniti, ter se je podal
mogočnemu frankovskemu kralju in ga je spoznal za svojega
vrhovnega vladarja.

Klodvik je sedaj vsej Galiji zapovedoval, le južnim kra¬
jem ne, kjer so še Goti gospodarili. V Parizu, ki je bil že
takrat prestolno mesto frankovsko, bili so zbrani frankovski
velikaši (1. 507.), in Klodvik jim je tožil, da je gotski kralj
Alarik  IT. pravi trinog, ker svoje katoliške podložnike
stiskuje in sv. katoliško cerkev preganja. Naposled je še
rekel: „Mene srce boli, da imajo lepšo polovico Galije arijci
v svoji oblasti; hajd, gremo nad nje in nebesa bodo nam

27

pomagala, da osvojimo prelepo deželo.“ Ko je bil kralj iz¬
govoril, so Franki veselja vriskali in mladi goreči frankov¬
ski katoličani so se zaobljubili, da se ne bodo brili, dokler
sovražnikov svoje sv. vere popolnoma ne zmagajo. Kraljica,
ki je bila kakor dober angelj Klodvikov, ga nagovarja, da
Paj stori prej kako zaobljubo, in potem še le naj gre na boj,
in božja roka mu bo mila. Kralj je že bil ves oborožen za¬
jahal konja svojega, ko v pričo cele svoje armade krepko
zasuče svojo francesko ter jo visoko v zrak požene, rekoč:
»Kamor bo padla moja franceska, tam se bo na čast svetih
apostolov cerkev pozidala.” — Pri Vi v o ni je Klodvik Gote
Popolnoma zmagal, in pokorila se mu je vsa Galija, razun
južnega pomorja, od pirenejskih tja do alpinskih gor.

214. Pa bliščoba sreče in slave je Klodvika tako oma¬
mila, da nikogar ni več videl, kakor le samega sebe. Bal
se je, da bi ga kdo z vrhunca sreče ne pognal, zategadelj
je vse merovejce, ki so še živeli, grozovitim in zavratno po¬
moril, potem pa je na ves glas kričal in se tožil, da na
celem svetu nima žive duše, nego je ves osamočen, ker mu
je nemila osoda pobrala vse sorodnike. Toda Klodvikova
žalost je bila le za okd, da bi tako pozvedel, če še živi kje
kteri merovejec, ki bi mu mogel postati nevaren. Bil je
Klodvik prav enak ptičarju, ki posnema ptičji glas in tako
privabi ubogo živalico, a potem pa jo dene v kletko ali jo
zadavi. Prav pravi sv. Duh: Kdor je grozovit, tudi sorodnike
s voje zametuje.  (Prig. 11.) Pravični Bog ga je tudi kazno¬
val ter mu je v najlepši dobi naglo pretrgal nit življenja;
umrl je leta 511. pet in štirideset let star.

Svojo obširno državo je Klodvik zapustil svojim štirim
sinovom, ki so po njem, kakor sploh vsi potomci njegovi,
Pidi njegovo krvoločnost podedovali. Zgodovina merovejske
1'odbine je v šestem stoletji tako krvava, da se je pero boji
Pisati. Med seboj so bili zmirom nesložni; bili so sicer krist¬
jani, pa le po imenu, a živeli so hujše, kakor pogani, prav
Po živinsko, niti človeškega imena niso bili vredni. Koliko
je ubogo prosto ljudstvo trpelo pod takimi razuzdanimi in
surovimi vladarji, si lahko mislimo. Narod takrat ni imel
boljšega prijatelja kakor duhovnika, in ne varnejšega za¬
vetja kakor katoliške cerkve. Duhovniki in menihi so raz¬
majali krščansko omiko in gojili čednosti, brez kojih nobena
država obstati ne more; pobožni škofje so ostro grajali raz¬
uzdane vladarje in so se srčno upirali krivičnim velikašem,
ni so tlačili ubogo ljudstvo; duhovniki so ljudstvo tolažili,

28

da so jarem trdne sužnosti lože prenašali; duhovniki so se
potezali za pravice zatiranih vdov in sirot.

Velika galijska država se je s časom razdelila na dve
veliki polovici. Kar je bilo na desnem bregu Rene in Mase,
zvali so Avstrazijo  (t. j. iztočna dežela), kar je pa bilo
ob levem pobrežji teh rek, so imenovali Nevstrijo.  Nemci
v Avstraziji so se zmirom bolj ločili od Nevstrije, kjer se
je skoraj sploh že samo francoski  govorilo.

2 - 25. Kakor pohoten človek pride s časom ob vso telesno
in duševno moč, pa tudi ob vsako poštenje, tako so bili raz¬
uzdani kralji merovejci prave ničle na kraljevskem prestolu,
in nikdo se ni posebno več zmenil za nje. Visoko pa je fran¬
kovsko ljudstvo cenilo kraljevske mogočne maj or dom e,
ki so imeli vso vlado na svoji skrbi. Majordomi so bili sprva
le oskrbniki kraljevih grajščin in zemljišč, a v sedmem sto¬
letji so dobili zmirom večjo in večjo oblast, tako da so bili
prav za prav majordomi dejanjski vladarji, samo da so mero¬
vejci še imeli kraljevo čast in ime. Posebno mogočen major-
dom je bil Karol,  kojemu so dali priimek „martel“  ali
po slovenski „kladvo“, ker je vse svoje sovražnike potolkel,
kakor bi jih kladvo zdrobilo. Nad vse slavna je njegova
zmaga nad muhamedanskimi Arabci, ki so črez pirenejske
gore vdrli v Galijo, da bi si s časom pokorili vso krščansko
Evropo. Pri Toursu in Poitiersu  (732) je srečal Karol
Arabce, koje je vodil silni Abderrama.  S strašno silo treščite
vojski ena ob drugo; sedem dnij že trpi strahovito klanje,
pa nobena stranka se ne gane s svojega torišča; kakor se¬
zidani stebri so stali na vsaki strani junaki. Ko osmo jutro
zasije zlato solnce, Franki že zopet stojijo pripravljeni na
krvavo delo, pa sovražnika ni od nobene strani več, — po
noči so jo pobrisali ter so nesli polumesec, znamenje moha¬
medanske vere, kojega so namenili v Galiji postaviti namesto
sv. križa, nazaj črez pirenejske gore. Očividno je, da so Arabci
namenili od zahodne strani užugati vse evropske narode, a
svetli meči frankovskih korenjakov so jim hitro posvetili
domu. Isto tako so muhamedanski Turki v 16. in 17. stoletji
od iztočne strani hoteli prodreti v osrčje Evrope, toda tukaj
so jim naši slovenski in slavjanski junaki stopili na pot,
ter jih obrnili nazaj v Turčijo. Bog živi hrabre Slavjane
in mogočne Franke, ki so ohranili Evropi luč sv. vere, da
neveren muhamedanec ni pihnil po nji.

Isti Karol je dobil od papeža Gregorija  III. pismo,
naj bi branil s svojimi Franki rimski apostolski sedež zoper

29

Longobarde. Pa Karol je imel takrat doma toliko skrbij, in
ker ni bilo varno, da bi frankovsko državo zapustil (sovraž¬
niki so mu okoli in okoli gledali črez meje), ni mogel do¬
polniti papeževe prošnje. Na nečast Karolovo moramo ome¬
niti, da pravic cerkvenih in duhovstvenih ni dovolj spoštoval
ter je s cerkvenim premoženjem in posestvom rad svoje za¬
služne in doslužene vojake odškodoval. Zopet se je obrnil
papež Caharija (743) do frankovskega majordorna Pipina
ji malega", sina Karola Martela. Pipin je papeža uslišal in
je v dveh vojskah Longobarde popolnoma premagal, a deželo,
ki jo je Longobardom vzel, daroval je „sv. Petru in cerkvi
in rimski ljudovladi."

Ker je bil zadnji merovejski kralj Hilderik III. slabe
pameti, začel je sedaj Pipin resno misliti na kraljevo krono.
Da mu je frankovski velikaši ne bodo odrekli, tega si je bil
svest: samo rad bi še vedel, kaj bode papež na to rekel. Po-
prašal gaje  tedaj po dveh duhovnikih: ,.Ali bi ne bilo prav,
da bi tisti, ki ima kraljevo oblast, dobil tudi kraljevo ime?“
Papež je majordomu pritrdil in Pipin je bil v Soissonsu po
papeževem namestniku Bonifaciju za kralja maziljen (752).
Kratkovidni zgodovinarji papežu Cahariju očitajo, da je po
krivici vzel merovejcem krono raz glave. Pa kdor to trdi, ne
ve, da so velikaši pri Germanih sploh imeli postavno pravico
si kralja izbrati; ako so tedaj Pipina kraljem izvolili, zakaj
ki papež volitve ne odobril? Tudi noben zgodovinar tistega
časa tega ne graja, nego samo nekteri dosti pozneji pisači s
tem ropočejo, da bi papežem sploh dali brco. Poslednjemu
Kierovejskemu kralju Hilderiku III. pa so postrigli lase ter
so ga porinili v samostan, in nikdo ni več prašal po njem.

Pipin je bil pravičen ter je katoliški cerkvi povrnil vse
premoženje in vsa posestva, koje si je bil oče njegov osvojil;
nevredne duhovnike je odstavil, in stare cerkvene pravice so
zopet obveljale. Česar pa Pipin ni vedel, postavimo, kako bi
zakonske stvari uredil in kako bi duhovstvo poboljšal, to je
Pa v Kirnu lepo poprašal, da je pravo zadel. Za Pipinom je
zasedel kraljevski prestol njegov sin Karol I. Veliki,  po
kojem se kralji njegovega roda zovejo Karl  o vi  či.

8. Krščanstvo na britanskih otokih.

226. Že v drugem stoletji je na Angleško  prisvetila
luč sv. vere; Irska in Škotska še menda takrat nič niste zve¬
deli o Kristusovi veri. Pravi apostol Irske  je sv. Patricij.

30

Bil je sin imenitnih starišev in se je najbrže v Galiji po¬
rodil. Okoli 16 let starega so ulovili morski tolovaji ter so
ga odpeljali na Irsko in ga ondi prodali nekemu velikašu,
ki mu je izročil v skrb svojo čredo. Samota se je pastirju
precej prikupila in tolažil se je v svoji nadlogi z molitvijo in
premišljevanjem božjih rečij. Za šest let so ga čudovitne sanje
napotile, da je svojemu gospodarju pobegnil tje proti morju,
kjer je stopil prilično na ladijo, ki je ravno menila odjadrati,
ter je s posebno božjo pomočjo zopet prišel domu. Stariši so
želeli, da bi ljubljeni sin po takih hudih izkušnjah zmirom
pri njili ostal; njega pa je neka skrivna moč nazaj tirala na
Irsko, da bi ondi ubogim nevernikom oznanjeval sv. evangelij.
Po noči se mu je večkrat zdelo, da vidi Irce, kako roke proti
njemu molijo ter ga jokaje prosijo, da naj vendar k njim pride;
a od druge strani ga ljubezen do roditeljev ni z doma pustila
in ga je strašila tudi divjost in surovost Ircev. Toda kdor
premaga sam sebe, je največji junak; Patricij je pretrgal vse
vezi, ki so ga vezale na svet, ter je šel vesel za Kristusom.
Papež gaje pooblastil kot oznanjevalca sv. vere, in ko je bil
v Galiji škofom posvečen, je stopil leta 432. na irski otok.
Ovi otok zovejo zeleni  otok, a takrat ondi ni nič zelenelo,
nego kokolj malikovanja in kostreba poganskih razvad; imel
je tedaj sv. misijonar dosti pleti, pralno je zamogel posejati
dobro seme božje besede. Kdo bi vse naštel, kar je ondi
oviralo delovanje oznanjevalca sv. evangelija; pa sv. mož se
ni zbal nobene zapreke. Pod milim nebom je zbiral ljudstvo
ter mu pripovedoval o življenji in smrti Zveličarja sveta,
Jezusa Kristusa. Ker pa ni nič, kteri sadi, in nič, kteri za¬
liva, ampak Bog je, kteri daje rast  (I. Kor. 3.), prosil je sto
in večkrat na dan Boga, da bi dal rast njegovi setvi; in
res, nebesa so tako obilen blagoslov rosila na njegovo delo,
da je po tridesetletnem trudu takorekoč vso Irsko pridobil
za Jezusa. Svojo škofijsko stolico je Patricij postavil v
Armaghu.  Ob času njegove smrti okoli leta 465. je bilo
na Irskem že več škofij in mnogo gorečih duhovnikov in me¬
nihov. Ženske samostane je postavljala sv. Brigita  (490).
Sploh pa Irci niso samo sv. vere sprejeli, nego so tudi po
naukih besede božje tako lepo živeli, da irski otok že od
nekdaj zovejo v  „otok svetnikov".

Apostol Škočije  je irski menih sv. Kolumba.  Ta
je z dvanajsterimi svojimi učenci na otoku Hy poleg Škocije
postavil samostan, in od ondot so prodirali zmirom dalje
in dalje v deželo, dokler ni zmagala luč sv. vere temo te

31

Malikovanja; celo kralj Brid  se je dal krstiti. Kar je sv.
Kolumbi še dela ostalo, opravili so po njegovi smrti (597)
učenci njegovi.

•227. V Britaniji  se je bilo krščanstvo že veliko prej
udomačilo; pa Briti so bili, ko so je Rimljani njihovi osodi
Prepustili, tako nesložni, da se niso več mogli ubraniti zuna¬
njih sovražnikov, ki so hodili v njihovo deželo ropat. Angli
in Sasi  so iz severne Nemške prihruli na otok ter ga vzeli
domačinom (449), koje so porinili nazaj v skrajno gorato
Pokrajino Wales, kjer so med seboj ohranili zaklad sv. vere.
K ostali britanski deželi pa, ki so jo sedaj po novih go¬
spodarjih zvali „Angleško“,  vladala je tema neverstva.
Toda krilo sv. matere katoliške cerkve je pripravljeno vsem
narodom, in tedaj je namestnik Kristusov, sv. Gregorij
) 7  e liki,  mislil tudi na Angleže, kako M jih tja privedel. Ko
je bil Gregorij še opat, so ga neki že Angleži zanimali. Ne¬
kega dne je namreč hodil v Rimu po tistem trgu, kjer so s
sužniki tržili, in je ondi videl tudi lepih in krepkih angleških
Mladeničev na prodaj. Gregoriju dopadajo vrli mladeniči in
vpraša jih, odkod da so. Odgovorijo mu, da so Angli ali An¬
gleži. Na to je neki rekel: „Res ste lepega obraza kot an-
gelji, in morali bi tudi biti sodediči nebeških angeljev.“ Naj¬
prej se je sam napotil na Angleško, toda Rimljani so ga za¬
držali in ni jih smel zapustiti. Ko je pa bil Gregorij papežem
izvoljen, biia mu je prva skrb za Angleže, in leta 596. je
Poslal opata Avguština  s štiridesetimi tovariši na An¬
gleško, kjer je takrat sedem kraljev kraljevalo. Med potom
so misijonarji slišali tako grozne reči o divjih Angležih, da
ki se bili radi vrnili v Rim, česar pa jim papež ni dopustil.
Ka srečo se je bil kralj Etelbert  oženil s frankovsko
krščansko kraljičino Berto,  ki  je svojega moža naprosila,
da Avguštinu ni branil oznanjevati sv. evangelija v svojem
kraljestvu. Nebeško kraljestvo je pa res kakor kvas, kterega
je žena v moko položila , dokler se vse ne skvasi.  (Luk. 13.)
Ker so apostolski možje na Angleškem vmesili ta kvas. sedaj
hi več miroval, dokler ni skvasil vsega Angleškega. Najprej
se je kralj Etelbert izpreobrnil in njegovo ljudstvo; a potem
se je vera širila od kraljestva do kraljestva, kakor gre veseli
glas od hrama do hrama. Gregorij pa je dajal oznanjevalcem
sv. evangelija modra ravnila, rekši, da naj poganov nepo¬
trebno ne dražijo in njihovih verskih napak kar naravnost ne
odpravljajo, nego naj poganskim šegam počasi krščanski po-
Men podrivajo, in malikovalskih templov naj ne podirajo,

32

nego naj jih v krščanske cerkve posvečujejo. Prav kar je
Kristus že apostolom velel: Bodite modri kakor kače.  —
Ko je papež pozvedel, da je Avguštin že več tisoč Angležev
krstil, imenoval ga je nadškofom v Canterbury-ji (Kenterbiiri),
a kralj Etelbert mu je odkazal prostor za stolno cerkev ter
je tudi oskrbel, cesarje cerkvi trebalo. Najbolj na hasek
angleški cerkvi so bili dobro urejeni samostani, v kojih niso
samo prosti ljudje živeli, nego v sedmem in osmem stoletji
je nad trideset kraljev in kraljic stopilo v samostan.

g. Krščanstvo med Nemci.

328. Na Nemškem  so že za časa rimske vlade bile
dobro urejene katoliške občine; posebno so bile tiste pokra¬
jine ob Reni in ob Donavi, koje so si Rimljani osvojili, več
ali manj krščanske. Toda prišlo je preseljevanje narodov in
je pohodilo in potlačilo evangeljsko setev, ki je že prav lepo
poganjala. V šestem in sedmem stoletji so tedaj nastopili
mnogi drugi misijonarji ter znova začeli trudapolno delo. —
Delavci pa so prišli zveča z britanskih otokov. To je pač
lep dokaz, kako dobri Jezus skrbi za svojo cerkev. Dokler
namreč so se po Evropi preseljevali in mešali narodi, raz-
cvetala je sv. cerkev lepo na britanskih otokih, kterih pre¬
seljevanje ljudstev ni doseglo in pogubilo; ondi so med tem
rastli delavci za opustošeno veliko nemško polje.

Vjužno-zahodni Nemčiji  ob gorenji Reni med
Alemani je oznanjeval božjo besedo Irec sv. Fridolin.
Najprej je prehodil Galijo, a potem mu je prst božji pokazal
pot med Alemane, kjer je v mestu Saekingen  ustanovil
dva samostana, ki sta za izpreobrnitev tistih krajev prav
veliko pripomagala. Fridolin je umrl okoli 1. 511. — Kakih
sto let pozneje je prišel tje sv. Kolumban,  ki je tudi po
sedanjem Švicarskem sv. evangelij razširjal. Pa frankovski
kralj Teodorik II., kije  že v Galiji oviral delovanje sv. opata,
tožil ga je sedaj po krivem tudi pri alemanskem vojvodi
Gunzu; zategavoijo zapusti Alemanijo in gre na Italijansko,
kjerje umrl leta 615. Njegov učenec sv. G/j ! pa je ostal
na Švicarskem in je ondi postavil imenitni Šent-Golski
samostan. Ob levem pobrežji gorenje Rene v Breisgavi je
deloval puščavnik sv. T r u d p er t, kojemn je hlapec, ki mu je
moral pomagati gozd krčiti, s sekiro glavo razklal (643). Na
istem torišči so potem sezidali slavni samostan sv. Trudperta.
Ponovil je krščanstvo v Breisgavi in v Alzaciji sv. Pirminij,

33

ustanovitelj reichenavskega samostana (-j- 753). Sv. misijonarji
so pomrli, pa samostani, koje so radi postavljali, so ostali
kakor trdnjave sv. evangelija; ondi so pobožni menihi obranili
v viharnih časih za zavetjem luč sv. vere, a prilično so jo
nesli ven iz samostanov ter ž njo razsvetili vso okolico.

229. Na južno-iz točnem Nemškem,  t. j. na Ba¬
varskem in Avstrijskem, je o času preseljevanja ljudstev
veličastna oseba sv. Severina  (454—482) branila sv. križ
Kristusov, da ga krivoverci niso prevrgli in pogani niso po¬
tlačili. Sv. Severin se nikdar ni razodel, kdo je in od kod
je, a to smemo svobodno reči, da ga je sam Bog poslal v te
kraje, ki so toliko trpeli po preseljevanji narodov, ker bil je
tukaj ubogim, nevoljnim in nesrečnim ljudem pravi angelj
varuh. Celo poganski in krivoverski velikaši so ga visoko
spoštovali ter pri njem iskali dobrega sveta in se tudi pri¬
poročali njegovi molitvi. Gredoč v Italijo se mu je neki tudi
Odoaker, ki je bil takrat še prost vojak, v njegovi celici po¬
klonil, in sv. Severin mu je prerokoval njegovo povišanje v
Italiji v kraljevo čast. — Okoli leta 580. je prišel sv. Rupert,
škof' vormski, na Bavarsko, kjer je vojvodo Teodota in ve¬
liko drugih plemenitašev krstil ter je v Solnem gradu  po¬
stavil svojo škofijsko stolico in ustanovil samostan sv. Petra.
S pomočjo' frankovskih duhovnikov in nun je veliko opravil,
in blagoslov božji je bil očiten nad njegovim delovanjem.

Vojvoda Teodo  mlajši je 1. 652. naprosil sv. Emerana,
kije  namerjal v Panonijo iti Avarom oznanjevat besedo božjo,
da je deloval na Bavarskem, kjer je celih sedem let ostal v
blagor sv. cerkve. Bavarci pa so sv. misijonarju slabo plačali
trud njegov. TJ da, vojvodova hči, je namreč bila zanosila.
Da bi očetove jeze ne nakopala na glavo svojemu zapeljivcu,
krivila je po nedolžnem Emerana. Udin brat Landpert, ki itak
hi mogel trpeti ostrega pridigarja, je potem misijonarja grozo¬
vito umoril. Tako pač hudobija nikdar sama po svetu ne hodi,
in nečistost je res košata mati vseh pregreh. — Pri Bavarcih
Pa še ni bilo vse opravljeno; veliko je bilo še poganskih raz¬
vad, dosti prazne vere in malikovalske nesnage. Frankovski
hrenih sv. Korbinijan  se je tedaj še enkrat dela lotil in je
Ustanovil škofijo v Brizingu, kjer je bil prvi škof (730).

V sredini Nemčije, v Frank  oni  ji  okoli Wurzburga
s u je trudil za sv. vero sv. Kili jan,  ki je tudi krstil voj¬
vodo Gocberta. Ob dolenji Reni so iskreni redovniki budili
(v. vero; a v Belgiji jo je utrjeval sv. A m and;  Turingija
'n Hasija ste pa še spali.

Zgodovina sv. kat. cerkve. II.

3

34

Na severu sta poskusila sv. Wilfried in sv. Wilibrord
Frize izpreobrniti, pa le malo sta opravila. Sicer bi bil Wili-
brord mogočnega kneza Frizov, Radboda, skoraj pridobil za
krst, a knez ga je vprašal, ali bodo v nebesih zraven krist¬
janov tudi njegovi pradedi. Wilibrord je rekel, da ne, in
Radbod je zopet odstopil. Sasi  so še sedeli v temi.

Sv. Bonifacij, apostol Nemcev.

230. Že so tedaj tu in tam na Nemškem misijonarji
oznanjevali zveličanski nauk sv. vere; vendar ker je delal
vsak na svojo roko, njihovo delo ni imelo stalnega uspeha.
Z večjim haskom je deloval angleški menih Winfried,  ki
je posamezne krščanske občine zvezal z vezjo cerkvene
edinosti ter jim je dal škofov in nadškofa, in je zedinjeno
nemško cerkev potem tudi naslonil na rimsko cerkev, na
skalo sv. Petra. Odsihdob je tedaj ondi cerkev trdno stala
ter se lahko obranila vseh sovražnih viharjev, ki so sicer
semtertje ktero vejo odtrli od lepega drevesa, a drevesa
samega nikdar več niso mogli podreti. Winfried je dovršil
delo, ktero so drugi začenjali, ter je na Nemškem izpodrinil
poganstvo in iztrebil krivoverstvo. Papež Gregorij II. je
dal Winfriedu ime Bonifacija,  in res je bil nemškim
rodovom pravi Bonifacij, t. j. dobrotnik.

Bonifacij je bil plemenitega pokolenja; porodil se je v
Kirtonu v Wessexu na Angleškem (680), in je že v mladih
letih vstopil v samostan, kjer je jako pobožno živel. Božji
glas ga je že zjutraj zgodaj klical na delo v vinograd Go¬
spodov, in ko je bil posvečen duhovnik, prevesla leta 716.
prvokrat morje, da bi Frizom oznanjeval sv. evangelij. Toda
takrat je bila v deželi Friziji lmda vojska med Radbodom
in frankovskim kraljem Karolom Martelom; kjer pa sovraž¬
niki kri prelivajo, tam ni polja za noge veselega oznanjevalca,
in za oznanjevalca miru.  (Nah. 1.) Moral se je vrniti na
Angleško, ne da bi bil kaj opravil; a že leta 718. se napoti
v Rim, kjer ga papež Gregorij II. pooblasti kot misijonarja
za nemške dežele, ga blagoslovi in mu izroči priporočilna
pisma do vseh tamošnjih krščanskih knezov in kraljev.

Pričel je veliko delo na Bavarskem in v Turingiji. Po
smrti kneza Radboda je nekaj časa podpiral sv. Wilibrorda
v Friziji, a zopet se je vrnil v Turingijo in Hasijo. Ko je
izpreobrnil mladega kneza Gregorija in krstil dva imenitna
župana v Amineburgu, postavil je ondi prvi samostan. Kmalu
je srečni misijonar zamogel v Rim poročati, da je krstil že

35

več tisoč poganov. Papež ga tedaj povabi v Rim (723) in
ga za Nemško posveti škofa brez stalne stolice. Bonifacij
fa je papežu in rimski cerkvi zvestobo prisegel rekoč, da
hoče katoliško vero vselej in povsod čisto oznanjevati in
zoper vse sovražnike braniti in za izvršitev cerkvenih postav
skrbeti. To, in edino to je sv. Bonifacij papežu prisegel, in
grdo obrekovanje je, da ga nekteri zgodovinarji dolžijo, da
je s to prisego Nemčijo papežu izdal, in da je po takem
kriv dolge pravde med papeži in nemškimi vladarji, ki je
Nemčiji v srednjem veku toliko nadlog nakopala. Neki so¬
vražnik rimske cerkve in sv. Bonifacija je kedaj to laž raz¬
trobil po svetu, in dosti drugih jo prežvekuje za njim, in čuda,
da jim ne preseda. Ko bi hoteli le enkrat prečita ti tisto pri¬
sego, ki nam je še ohranjena, spoznali bi takoj, da jih je so¬
vraštvo do katoliške cerkve oslepilo, da ne vidijo resnice.

281. Majordom Karol je Bonifacija, ko se je bil vrnil
iz Rima, dobrotno sprejel ter mu je napisal pismo za obrambo.
Brez tega pisma bi menda težko bil premagal toliko zaprek,
ki so ovirale krščanstvo, in malikovanja ne bi lahko zatrl,
a tako mu je delo šlo veselo izpod rok. Nekteri novokrščenci
so Bonifaciju svetovali, da naj pri Geismaru podere veli¬
kanski in košati hrast, kojemu so dajali božjo čast, in ki
je bil posvečen Donarju, bogu groma in bliska. Ravno se
je bilo zbralo lepo število ljudstva okoli ovega drevesa in
hoteli so darovati svojemu maliku. V istem hipu stopi Bo¬
nifacij srčno med nje in jim navdušeno oznanjuje pravega
živega Boga. Potem popade sekiro in krepko maha po dre¬
vesu, in ob enem ga silni vihar tako zmaja, da z velikim
treskom pade na tla ter se razkolje na štiri kose. Hasi so
kar strmeli in so pričakovali, da bo takoj strela z neba po¬
bila predrznega tujca. Ker pa zastonj čakajo na svojega
boga, da bi se potegnil za svojo čast, pomirijo se neverniki;
a Bonifacij je iz tistega hrastovega lesa sezidal kapelico na
čast sv. Petra. Po tej dogodbi se je sv. vera še bolj širila,
in ko je Bonifacij povzdignil svoje oči ter videl tako obilno
žetev, poklical je iz svoje domovine več novih delavcev, med
kojimi so se pozneje posebno odlikovali Bur kar d, L ul,
brata Wilibald in Wunibald in Wita.  Tudi so iz
Angleškega prihitele pobožne redovnice, ki so dobro pod¬
pirale delovanje misijonarjev.

232. Iz Turingije gre Bonifacij v Frankonijo, kjer je
imel hudo vojsko zoper razuzdane kristjane, pa tudi zoper
nevedno in nemarno duhovenstvo. Še Sase bi bil rad pri-

3 *

36

dobil za Kristusa, kar pa se mu ni posrečilo. Med tem je
leta 731. umrl papež Gregorij II. in njegov naslednik Gre¬
gorij  III. je imenoval Bonifacija nadškofom ter mu je po¬
delil oblast, da sme povsod škofije ustanavljati med novimi
kristjani. Leta 738. je potoval tretjokrat v Rim. Papež ga
je imenoval velikim škofom ter tudi papeževim namestnikom
na Nemškem. Vrnivši se iz Rima je razdelil Bavarsko v štiri
škofije: Solnograd, Rezno, Brizing in Pasavo, in potem je
uredil cerkev v Turingiji, Frankoniji in Hasiji ter je usta¬
novil škofije: Wurzburg, Eichstadt, Buraburg in Erfurt. Bo¬
nifacij sam pa je postavil svoj nadškofijski stol v Moguncu
[Mainzu] (745) ter je od tod vladal vso nemško cerkev. Kot
veliki škofje  sedaj obhajal več cerkvenih zborov, na kterih
so se vse cerkvene zadeve konečno uredile. Škofom je bilo
priporočeno, da naj svoje škofije lepo nadzorujejo; duhovni¬
kom, da naj dajo meč iz rok, naj pustijo vojsko in lov, naj
se ne nosijo posvetno, nego čisto naj živijo; redovnikom in
redovnicam, da vestno izpolnujejo samostanska pravila;
krščanskih sužnjev ni smeti malikovalcem oddajati; stare
poganske šege in običaji naj se iztrebijo.

Vendar tudi zdaj še ni bilo vse opravljeno. Sv. Bonifacij
je zveča ledino oral in dosti je še trebalo, da je bilo veliko
polje do dobrega obdelano. Da bi si vzgojil novih delavcev,
ustanovi samostan Fulda,  kojemu postavi opatom najljub¬
šega svojega učenca Šturma.  Ta samostan se je bil Boni¬
faciju zelo prikupil in vsako leto je nekaj časa ondi preživel,
da si je nekoliko odpočinil. Tam je bilo pravo semenišče
nemških duhovnikov; ob smrti opata Šturma si naštel že
400 redovnikov razun novincev.

Nekoliko pozneje (753) je s papeževim dovoljenjem
nadškofijo v Moguncu prepustil svojemu učencu Lulu, a sam
se je napotil še enkrat med Frize: ljubljena misel njegove
mladosti še sivemu starčku ni dala miru. Z mladeniško
sigurnostjo se napravi na pot in s svojim spremstvom srečno
dospe v Frizijo. Tudi zdaj ga spremlja božji blagoslov; ve¬
liko število poganov sprejme sv. krst in več malikovalskih
templov izpremeni v katoliške cerkve. Toda ondi ga ob ve¬
čeru njegovega življenja sreča tudi mučeniški venec. Prav
na binkoštni praznik leta 755. je ob potoku Burdi pričakoval
novokrščencev, da jim podeli zakrament sv. birme; a ni jih
učakal. Namesto vernikov prihrumi divja drhal poganov in
grozovitno umori sv. Bonifacija in 52 njegovih spremljevalcev.

Krasen je breg velikan, kterega obsije večerno solnce, lep

37

je tudi veliki sv. Bonifacij, kterega ob večeru njegovega živ¬
ljenja obseva mučeniška slava. Truplo sv. mučenika so verniki
prenesli v Fuldo, kjer še zdaj počiva; tam se tudi hranijo
dragocene bukve sv. evangelija, oškropljene z njegovo krvijo
in od njegovega morilca presekane. Nemški zgodovinar Leo
ima celo prav, ki pravi: „Bonifacij v nemški zgodovini veliko
več pomenja, kakor posamezni kterisibodi poznejši nemški
kralj. “

io. Med Sasi.

233. Sasi so bivali med rekama Labo in Emzo ob po-
brežji Severnega morja doli do Turingije in Hasije. To ljud¬
stvo je ljubilo nad vse svojo svobodo in se je na vso moč bra¬
nilo frankovske nadvlade, pa se tudi upiralo zoper krščanstvo.
Niso imeli niti mest niti kraljev, nego so živeli po svojih raz¬
tresenih selih pod župani in grofi, koje so si sami volili. Bil
.je junaški pa divji rod, ki je najbolj nadlegoval frankovske
krščanske sosede, ondi cerkve podiral in kristjane pobijal ali
tudi s seboj vlačil v sužnost. Ves opravičen je bil torej boj,
ki ga je Karol Veliki Sasom napovedal ( 772 ), ker vsak ima
pravico braniti se, a kralji imajo tudi dolžnost braniti svoje
Podložnike. Boj je bil pa sila krvav, ker so se od ene strani
Sasi vojskovali za svojo svobodo in drago jim svojo staro
vero, od druge strani pa so krščanski Franki hoteli med Sasi
postaviti sv. križ in jih pridobiti za Kristusovo vero. Karol
Veliki je bil dober kristjan, in dober je bil tudi njegov namen
—- Sase pokristjaniti; kar pa ni hvale vredno, je to, da je
krščanski veri z mečem pot pripravljal med Sase. Karol je
to storil na hasek svoji državi in državljanom svojim, ker
so se poganski Sasi vsaki pogodbi izneverili in vse zakone
prezirali, — in le do krščanskih Sasov je imel Karol za¬
upanje, da se bo mogel ž njimi pogajati. Vsa kri, ki se je
v dolgotrajnem boji s Sasi prelila, naj se torej ne piše na
račun sv. katoliške cerkve, nego na račun državljanske mo¬
drosti ali nespameti Karolove. Na čast njegovo pa moramo
povedati, da je dolgo Sase poskušal z dobrega dobiti za sv.
vero, in ko na ta način nič ni dosegel, takrat še le je meč
Potegnil. Najbolj krvavi čin Karolov je, da je v Verdunu
leta 783 . velel 4500  puntarjev ob enem posekati, ker so se
bili že četrtokrat spuntali ter mnogo Frankov ubili. Mi ne
odobravamo tega ljutega čina iz nobenega stališča, ali raz¬
umemo ga popolnoma. Sedaj živimo v razsvetljenem in omi¬
kanem devetnajstem stoletji. Vprašamo, kaj bi Prus storil

38

podjarmljeni Alzaciji, ko bi se četrtokrat zaporedoma spuntala
in pruske vojske in uradnike pomorila? Ali bi jim trikrat
prizanesel, in jih še le četrtokrat kaznoval? — Lahko bi sicer
vzeli tudi drug vzgled, pa mi smo ga nalašč na Nemškem
pobrali, ker ondi najbolj kričijo zoper Karola, — celo po
krivici pa zoper katoliško cerkev, ki tega čina gotovo ni
zakrivila. — Celih trideset let so se Sasi branili frankov¬
skega jarma, dokler niso popolnoma opešali in onemogli.
Naposled se je vendar junaški knez Vit e ki n d moral uklo¬
niti in podati Frankom ter se je tudi dal krstiti. Sedaj,
ko so bili Sasi užugani (804), bili so vsi Nemci združeni
pod vlado frankovskih kraljev.

n. Krščanstvo v severni Evropi.

234. Iz Nemčije je prodiralo krščanstvo dalje na sever,
na Dansko, v Švedijo in Norvegijo. Dela, kojega so se
vsi misijonarji nekako lecali, poprijel seje srčno sv. Ansgar
in je ondi širil vero Kristusovo ter je tako postal pravi apo¬
stol severne Evrope. — Leta 827. je šel z danskim kraljem
Haraldom, ki je bil v Moguncu sv. krst prejel, na Dansko,
ter je ondi začel v imenu božjem svoje delovanje. Mojzes
je nekdaj obupal, da bi iz pečine zamogla voda privreti, sv.
Ansgar pa ni zdvojil, nego je tako dolgo govoril, dokler ni
milost božja ganila in omehčila trdih src surovega ljudstva.
Nadškofija hamburška  je postala središče severnega mi¬
sijona in sv. Ansgar je bil nadškofom izvoljen in od papeža
Gregorija IV. imenovan papeževim namestnikom na severu.
— V Švediji  je bil kralj Olaf  volje, Ansgaru dovoliti
prosto oznanjevanje sv. evangelija, a poprašati je hotel po¬
prej prvake svoje države. Dogovorijo se, da kocka naj odloči,
je-li božanstvu dopadljiva ova pridiga ali ne. Kocka je za
sv. evangelij odločila in kralj je takoj sam podaril prostor,
kjer seje  postavila prva krščanska cerkev. Ansgar je umrl
1. 865. izgovorivši besede: „Gospod, spomni se me po svojem
velikem usmiljenji in zavoljo svoje velike dobrotljivosti. 11 'Po
Ansgarovi smrti sedemdeset let ni bilo nobenega' misijonarja
v Švedijo in še le sredi dvanajstega stoletja za kralja Erika
svetca  je krščanstvo do dobrega zmagalo. — V Norvegiji
se je kralj Olaf Trygvesen  koncem desetega stoletja
začel za krščansko vero poganjati, a še le za Olafa svetca
(f 1033) je popolnoma zmagala malikovalske Normane.

39

B. Krščanstvo med slovanskimi
narodi.

i. Med Slovenci.

335. Srce nam poskakuje veselja, da smemo pisati zgo¬
dovino pokristjanjenja Slovencev,  naših očetov; a zopet
se nam srce krči, ker ne bomo mogli vsega tako določno
in natanko povedati, kakor bi to Slovenci od nas radi zve¬
deli, ker so viri, iz kterih smo zajemali, precej pičli in tudi
ne vselej zanesljivi.

Slovencem v primeri z drugimi narodi dolgo ni pri-
svetila luč svete vere. Že so narodi okoli bivajoči sedeli pri
obilni mizi ter se dobro gostili z okusnim kruhom božje be¬
sede, a Slovenci so še prosili in čakali, da bi jim sv. kato¬
liška cerkev dovolila vsaj drobtinic, ki raz polne mize padajo.
Ko so Slovenci enkrat pokusili slajo božjega kruha, so bili
vselej in vsigdar verni sinovi matere cerkve, kar so pred
vsem svetom na glas posvedočili sv. oče papež Leon  XIII.,
ko so slovenskim romarjem v Rimu na pismo udanosti leta
1881. odgovorili: „Nam je bilo silno prijetno sprejeti ta novi
dokaz najtesnejše edinosti Slovencev z rimskim prestolom,
kateri, kakor so med drugimi slovanskimi rodovi bliže tej
cerkvi, ki je vseh cerkev mati in učenica, tako so drugim
svetili z zvestobo in stanovitnostjo v pravi veri.“

Kdaj so Slovenci zasedli sedanje slovenske pokrajine?

Na to vprašanje se ne da določno odgovoriti. So zgodo-
vinoslovci, in sicer imenitni, ki trdijo, da so Slovani že pred
Kristusovim rojstvom med Karpati in Jadranskim morjem
kili naseljeni; drugi pa trdijo, da so še le v petem in šestem
stoletji prišli v dežele takraj Dunaja. Med prvimi je ruski
letopisec Nestor,  ki poroča, da so v Noriku in v Panoniji
prvi stanovali Slovani, in da so jih Vlahi za Karpate bili po¬
rinili, ko so v početku četrtega stoletja bili iz Galije prihruli
v podonavske pokrajine. Tudi staropoljska letopisca Bo gu¬
li val in Dlugoš  pišeta, da so pradedi Poljakov prišli iz
Karantanije. V 18. in 19. stoletji so se začeli starinoslovci
zopet pečati s tem vprašanjem in nekteri imenitnejših so
dali veljati, da je vsa črta od Jadranskega do Baltiškega
morja bila naseljena s prebivalci slovanskega plemena. —
V novejših časih so se temu trdenju pridružili nekteri nemški
zgodovinoslovci, potem češka učenjaka Safari k in Šem-
kera  in med Slovenci Hicinger in Trstenjak.

40

Toda kakor stvar, stoji, je dozdaj verjetnejše, da so
tudi Slovenci še le takrat v naše kraje priplavali, ko je
eden narod drugega gibal in porival, kakor mogočni morski
valovi drug drugega tirajo in naganjajo, dokler se niso v
sedanji svoji domovini obdržali.

Nekdanja domovina Slovencev bi torej bila v srednji
in severno-iztočni Rusiji. Ko so se pa ljudstva začela gi¬
bati in so Huni in Goti prodirali proti zahodu in na jug,
začeli so se tudi Slovenci pomikati naprej proti jugu ter so
koncem petega stoletja zasedli severno stran dole nje Donave,
sedanjo Moldavo, Vlaško, Erdeljsko in južno Ogersko. Naj-
prednji Slovani so se menda zamotali med Hune, in niso
se mogli več rešiti hunske sile, nego kot pešci so morali
v prvi vrsti pred .njimi hoditi in se vojskovati zoper vse
sovražnike, kojih so se Huni lotili. Le tako razumemo, da
so nekteri nemški zgodovinarji mogli Slovane Hunom pri¬
števati, ne sicer za tega voljo, ker so bili tega do dobrega
prepričani, marveč ker jim je svetlo slovansko ime oči klalo
in bi ga radi s hunskimi grozovitostmi otemnili. Da so že
med Huni na sedanjem Ogerskem živeli Slovani, svedoči
zgodovinar Prisk, ki pravi, da so poslance carigrajskega
cesarja na dvoru hunskega kralja Atile obdarili s prosom
in medom, kar je oboje slovanska narodna hrana, in še
neki drugi zgodovinar trdi, da so obhajali ob smrti Atile
„stravo“, t. j. navadno slovansko sedmino.

Vendar takraj Donave Slovenci niso obstali, ampak
nekteri rodi so šli črez Donavo ter so se po malem naselili
tje do balkanskih gor. V tem času je pre pritekel v Cari¬
grad neki slovenski deček po imenu Iztok,  ki je ondi od-
rastel ter so ga uvrstili med vojake, kjer se je bolj in
bolj odlikoval in slednjič tudi zasedel cesarski prestol kot
Justin  I. Ta cesar ni imel lastnih otrok, posinil je pa
Slovenca Upravdo,  ki je svoje slovensko ime prestavil na
grško, tersejezval Justinijan,  in je menda najbolj slo¬
viti carigrajski cesar. Sčasom so Slovenci prekoračili tudi
Balkan in so se naselili po Trakiji, Macedoniji, Albaniji,
posamezni celo tam doli po peloponeškem polotoku, in do
desetega stoletja se je ondi število slovanskih prebivalcev
tako pomnožilo, da jih je bilo več nego Grkov. Živelj slo¬
vanski onkraj Donave je postal tako močen, da so se Bol¬
gari, sicer hunskega pokolenja, morali posloveniti, ko so se
v sedanji Bolgariji udomačili (678). Verjetno je, da so ti
Slovenci, naseljeni med samimi krščanskimi podložniki iztoč-

41

nega rimskega cesarstva, bolj in bolj spoznali sveto Kri¬
stusovo vero ter so se po malem popolnoma pokristjanili.
Manje se je menda danilo, kar se vere tiče, Slovencem takraj
Donave, akoravno niso bili več popolnoma neznabogi. Iskali
so si namreč posvetno kraljestvo in so tedaj zanemarjali
kraljestvo božje. Razširjali so se dalje in dalje proti zahodu
tj e do Drave, kar se je tem lože godilo, ker so Longobardi
leta 567. ove kraje zapustili ter si šli Italijo osvajat.

Slovence, ki so živeli takraj Donave, zadela je koncem
šestega stoletja, okoli leta 570., strašna osoda. Divji Obri,
Minske krvi, ki so se že kakih dvajset let klatili po južni
Rusiji, zvalijo se kakor silni valovi nad nje, ter jih kakor
Močna povodenj tirajo s seboj. Še le na sedanjem Ogerskem
se ustavijo in zasedejo tudi Štajersko, Avstrijsko, Kranjsko
in Primorsko. Na jugu so tedaj segali do Jadranskega morja
in na severu so se tikali severnih svojih slovanskih bratov,
ki so ravna polja za Tatrami zapustili ter se na Češkem,
Moravskem in gorenjem Ogerskem naselili. Slovenci bi krute
Obre bili gotovo premagali, ko bi se bili zjedinili; pa niso
imeli vrhovnega poveljnika ali kralja, nego vsak rod je
slušal svojega poglavarja, in tako niso mogli nič zdatnega
opraviti zoper svojega sovražnika. Po tem takem so bili
Obri, ki so se prav sredi Slovencev naselili, prava mora za
slovenski narod, ki mu je kri pila in ga celih dve ; sto let,
do leta 788., tlačila in malo. da ga ni zadušila. Obri so
bili namreč surova roparska drhal, ki se je včasih zaletela
črez Donavo v carigrajsko cesarstvo plenit, včasih zopet je
udarila na zahod ali proti severu na sosedna ljudstva, da
si napleni živeža in bogastva. Ubogi Slovenec tedaj nikdar
hi imel miru pred silnim svojim gospodarjem. Zdaj je moral
zgrabiti za meč in iti v boj zanj, zdaj je moral zanj ob¬
delovati polja, da mu je kruha pridelal, ker po leti je Ober
živel ob plenu, a po zimi je prišel domu in se je dobro gostil
s tem, kar so mu pripravili krvavi žulji delavnega Slovenca.
Obri so imeli na Slovenskem devet silnih obročev ali taborov,
k j. takih prostorov, ktere so okoli in okoli ogradili in utrdili
z močnimi nasipi. V te obroče so vlačili svoj plen, kakor
ga skriva ropna zverina v svojem brlogu, ter so ga ondi
mirno in varno zauživali. Obrski obroči so bili železni
oklepi na rokah miroljubnega sužnega Slovenca.

Da bi se nekoliko odtegnili nestrpni sili, poskrilo se
je veliko Slovencev v gorate štajerske, koroške, tirolske in
kranjske kraje, kjer so si v zavetji lože opočinili in oddali-

42

nili od poprejšnjega robstva. Toda tudi ondi niso našli stal¬
nega miru, ker so si one kraje svojili sosedni Bavarci. Voj¬
voda Tasilo je leta 595. dvakrat napadel karantanske Slo¬
vence; prvokrat jih je premagal, a drugokrat je bil potolčen,
ker je Slovencem obrski kan (t. j. kralj) prišel na pomoč.

Ker so tedaj Obri, kakor piše zgodovinar Fredegar, s
Slovani sploh z živinsko krutostjo ravnali, Slovani strašnega
jarma niso mogli, pa tudi niso hoteli prenašati, ampak pri¬
jeli so leta 623. za meč, da si priborijo svobodo. Izvolijo si
hrabrega Sama  za svojega kralja, ki ni samo severnim
Slovanom, temveč tudi Slovencem, posebno karantanskim,
zapovedoval ter jih rešil obrskega jarma. Celih 35 let, do
leta 658., je vladal modri Samo. Toda po njegovi smrti seje
njegova država zopet razdrla in zlasti panonski Slovenci prišli
so zopet do dobrega Obrom v pest; le karantanski Slovenci
so obdržali samostalnost pod domačimi vojvodami, dokler
niso prišli pod bavarsko in pozneje pod frankovsko oblast.

236. V takih nemirnih in burnih časih se ve, da evan¬
gelij miru ni dobil posluha, in v deželi, kjer je bil povsod
krvavi sled, kdo bi ondi zasledil oznanjevalca miru ? Kakor
hitro pa so postali Slovenci samostalni, napotili so se tudi
že k njim misijonarji, in skrbna mati sv. katoliška cerkev
jim je hitela mizo pogrinjat. — Prvi je bil sv. A m and,  škof
utrehtski, ki je za kralja Sama (630) prišel v naše kraje
ter je na sedanjem Štajerskem oznanjeval sv. evangelij.
Kakor je podoba, ni veliko opravil, in vrnil se je nazaj
domu. Okoli leta 650. se je frankovski škof Emeran  na¬
potil črez Bavarsko k Slovanom, da jim prižge luč sv. vere;
zategadelj je povabil kraj sebe kot tolmača duhovnika Vi-
tala,  ki je bil zmožen slovenskega jezika; vendar Emerana
so na Bavarskem obdržali in ni dovršil svoje prve misli. —
Veliko si je prizadeval za izpreobrnitev Slovencev sv. Ru¬
pert,  vormski škof. Sveti mož, ki je bil kraljevskega po-
kolenja, šel je najprej na Bavarsko, kjer je krstil vojvodo
Teo d o ta; potem ustanovi v mestu Juvaviji, v sedanjem
Solnogradu,  prav na meji karantanskih Slovencev, škofijo
in samostan sv. Petra. Obhodil je sam Koroško in Štajersko
daleč proti jugu; stara celjska kronika pravi, da je prišel
celo v Celje, kjer je vzdignil ostanke sv. Maksimilijana.
Krstil je precejšnje število Slovencev, postavljal jim je cerkve
in samostane ter jim pustil toliko duhovnikov in menihov v
deželi, da so lahko nadaljevali njegovo delo. Po trudapolnem
življenji je umrl leta 718. Za sv. Rupertom je sledil njegov

43

učenec V ital  na škofovskem stolu; neverni Slovenci so ta¬
krat pridrli v solnograško dolino, so razdejali mesto Juvavijo
in tudi cerkev sv. Maksimilijana.

Da povestnica naša pokristjanjevanje Slovencev prav
razjasni, treba je, da Slovence razdelimo na tri dele. Ka¬
rantanski  Slovenci sobivali od desnega dravskega brega
na Štajerskem, na Gorenjskem, na Koroškem in Tirolskem;
Panonski  Slovenci so živeli med levim dravskim bregom
in med Donavo in še više nad Donavo; južni  Slovenci pa
na Kranjskem, Primorskem in v Furlaniji.

237. Sem od smrti Samove do sredine osmega stoletja
so karantanski Slovenci bili sami svoji in so ubogali domače
svoje vojvode. Toda vojvoda Borut  je prosil pri Bavarcih
Pomoči zoper Obre, katero je sicer dobil, a ob enem je tudi
postala Karantanija odvisna od Bavarske (748), in ravno v
tein času se je dognalo izpreobrnjenje Slovencev. Borutovega
sina Gorazda  in stričnika njegovega Ho tem ir a, ki sta
kila na bavarskem dvoru poroka zvestobe njegove, so ondi
lepo krščansko odgojili, in ko sta se bila vrnila, sta v svojo
deželo pripeljala duhovnika Maj orana. Tasilo  II., ba¬
varski vojvoda, in Virgilij,  nadškof solnograški, sta si
največ prizadevala v ta namen, ter si za vselej zaslužila
zahvalo Slovencev, ktere sta potegnila iz teme neverstva.
Virgilij sicer osobno ni prišel na Koroško, akoravno ga je
vojvoda Hotemir bil prijazno povabil, pa pošiljal je rad tje
gorečih in vrlih svojih duhovnikov. Prvi med vsemi je
Mo de st, ki kot škof ni imel stalnega sedeža v deželi,
nego je hodil od enega kraja do drugega ter je od sela do
sela oznanjeval veseli glas božje besede. Usmiljeni Bog pa
je blagoslovil delo svetili mož; krstili so večino Slovencev
ter jim postavljali cerkve in posvečevali duhovnikov. Po¬
glavitni sedež misijonarjev je bil pri Gospej sveti,  eno
uro zunaj Celovca, kjer je tudi Modest pokopan, ki si je
dobro zaslužil častno ime „apostola 1 '  Slovencev. Po nje¬
govi smrti je bil duhovnik Latin  na čelu misijonarjev, a
njegovo delovanje so že zelo ovirali uporni Slovenci, in ko
jo leta 769. tudi Hotemir umrl, vzdignejo se Karantanci zoper
nemške misijonarje in izpodijo vse do slednjega iz svoje de¬
žele. Ko je namreč vzrastla pšenica , pokaže se tudi kokolj
(Mat. 13.); kokolj pa, kterega je sovražnik nasejal v verna
srca, je bila hudobna misel, da misijonarji niso prišli v de¬
želo, da bi Slovence naučili prave, zveličavne vere, nego naj¬
bolj zaradi tega, da jih popolnoma porinejo v nemški jarem.

44

Vendar njih razburjena kri se je zopet pomirila, in za voj¬
vodo Val duha  pošlje Virgilij novih misijonarjev, med kte-
rimi nam je po imenu znan samo duhovnik Hajnulf,  ki
so prav uspešno delovali. Toda že leta 788. se je moral voj¬
voda Tasilo II. udati frankovski sili in odsilidob se je moralo
Bavarsko s Koroško vred klanjati frankovski vrhovni oblasti.
— V tem času so menda karantanski Slovenci včasih bili
pod solnograškimi nadškofi, včasih so pa tudi.imeli lastnega
škofa. Okoli leta 840. je bil O zbal  d škof Karantanije.

Sedaj je bila tudi bavarskim misijonarjem prosta pot
med Slovence, kteri so ondi vero najbolj utrjevali s tem,
da so postavljali velike opatije, ki so bile kakor trdnjave
krščanske cerkve sredi Slovencev. Najimenitnejši opatiji ste
bili s ar niška (764) in inihska  na Tirolskem, in krems-
miinsterska  na sedanjem Gorenjem Avstrijskem (777).—
Posebno zasluženje za pokristjanjevanje Slovencev pa gotovo
ima brižinska  škofija, ker brižinski škofi so imeli na Slo¬
venskem svoja posestva, postavimo Bohinj in pozneje tudi
Bled, in prav med knjigami brižinske cerkve nahajamo naj¬
starejše spominke karantanske slovenščine, in sicer dvoje
spovednih molitev in pridigo o grehu in o pomiloščenji. —-
Med najstarejšimi cerkvami na Koroškem omenimo posebno
cerkev sv. Andraša  v lavantinski dolini,, ktero že karan¬
tanski vojvoda in poznejši nemški cesar Ar nul f (887—899)
omenja v svojih pismih. Prav ta cerkev je postala v 13. sto¬
letji škofijska cerkev, ter je ostala škofijski sedež lavantin¬
skih škofov noter do 1. 1859., v kterem letu se je škofijski
sedež od ondot s skrbjo rajnega nepozabljivega knezoškofa
Antona Martina Slomšeka v Maribor prestavil.

238. Panonski  Slovenci vzdihovali so do konca osmega
stoletja pod obrskim jarmom, dokler jih ni osvobodil Karol
Veliki, ki je od leta 791—799. sedemkrat šel nad Obre ter je
njih mogočne obroče potrl in predrl, da so se razlili, kakor
se čmiga razlije po zemlji in v pesku premine, kedar obroči
popokajo. Na skorem preminejo Obri celo iz zgodovine.

Ko je bil Karol Veliki pridobil Norik in Panonijo, na¬
pravil je ondi Iztočno marko  med Donavo in Dravo,
med Anižo in med Blatnim jezerom. Takoj se je solnograški
nadškof Arno,  naslednik sv. Virgilija, lotil misijonskega
dela ter je tje poslal oznanjevalcev Kristusove vere. Arno
je bil oseben prijatelj Karola Velikega, in gotovo se je lotil
trudapolnega misijonskega dela v Iztočni marki tudi v smislu
Karolovem, ki je dobro znal, da mu bodo verni Slovenci

45

zvestejši državljani, kakor poganski. Misijonarji so ljudstvo
pridno učili, stavili cerkve, a Arno je posvečeval potrebnih
duhovnikov ter je Slovencem postavil škofa Teodorika,
ki pa še ni imel stalnega sedeža, nego je zdaj tu zdaj tam
štolo val. Tako so se raztezale pravice solnograškega nad¬
škofa zmiraj dalje proti jugu. Vsled tega toži akvilejslti
nadškof Ur z solnograškega nadškofa Arnota, češ, da mu
krči pravice njegovega nadškofijskega kroga. Karol je v tej
pravdi razsodil, da naj zanaprej Drava mejaši med obema
nadškofijama. Urzovemu nasledniku Maksenciju  ni bila
po volji ova določba, in tožil je solnograškega nadškofa tudi
Pri papežu, pa brez uspeha. L ud o vik ,,pobožnije  potrdil
razsodbo svojega očeta, in 1  pri tem je potlej ostalo do se¬
danjih časov. Toda ne samo škof Arno, ampak tudi vojvoda
In g o je za to skrbel, da bi se poganska smet kar najprej
pometla iz lepe Koroške dežele. Pri prostem ljudstvu se je
sv. vera že dobro utrdila, a pri visoki gospodi se ljubi Jezus,
ki je ponižen in krotek iz srca, dolgo ni mogel prikupiti.
Juterna zarja sicer najprej pozlati vrhunce gor in vršiče
dreves; a zarja milosti božje pa prej v dolini zasveti in
poboža najprej cvetlice nižin. — Ingo je hotel visoke glave
svojih plemenitašev nekoliko ponižati, in kakor pravijo, je
napravil veliko gostijo gospodi in kmetovalcem ob enem.
Poštene krščanske može iz kmetov vse povabi k svoji mizi,
ki se je šibila dobrih jedij, in kjer se je žlahtna kapljica
podajala v zlati posodi; poganski velikaši pa morajo zunaj
Pred durmi črni kruh glodati in slabo vino iz grdih prste¬
nih ročk piti. Gospodo močno boli, da vojvoda ž njo tako
r avna, in zelo mu zamerijo in glasno mrmrajo nad njim,
ker jih tako zametuje. Ingo pa jim tako-le odgovori: „Vi,
ki v mestih in visokih palačah stanujete, niste tako čisti,
kakor ti, ki stanujejo na kmetih v revnih bajticah. Ovo
Prosto ljudstvo in kmeti so svojo dušo umili in očistili v
krstni kopeli, in vsled tega so zdaj lični in lepi; vi pleme¬
nitaši in velikaši pa, ki za grdimi bogovi hodite, ste uma¬
zane in črne duše in polni smradu, da vas ne morem trpeti
°koli sebe; zategavoljo sem bil celo pravičen, ko sem kmete
obcenil više od vas.“ — Takoj za vojvodo je tudi škof Arno
Poprijel besedo, rekoč: „Ako se ne izpreobrnete, tudi po
smrti ne boste gledali obličja večnega kralja, in ne boste
sedeli za nebeško mizo, ampak zunaj pred vratmi boste
ostali združeni s smrdečimi kozli v peklenskem ognji.“ Ta
keseda neki tako presune gospodo, da se v kratkem vsi

46

spokorijo in za sv. krst pripravijo. — Za Arnotom je za¬
sedel Adalram  (820) solnograški škofijski sedež, ki je
Otona  imenoval za slovenskega škofa, kteri je v mestu
Salavaru stoloval. kjer je tudi knez Privina  imel svoj
trdni grad. Ondi je Kocelj, Privinin sin, postavil veliko
cerkev, kjer je leta 865. solnograški nadškof A dal vi n sam
obhajal božični praznik.

Slovenci moramo tedaj vedno hvaležni biti solnograški
škofijski stolici, ker je brez dvoma veliko storila, da se je
naš narod pokristjanil. Vendar naši dedi niso imeli pravega
zaupanja do nemških misijonarjev, ker so vedeli in izpre-
videli, da si Karol zategadelj toliko prizadeva za katoliško
vero med njimi, da bi s tem tudi utrdil svojo oblast v slo¬
venski deželi. Neki zgodovinar, kojemu pa ne vemo imena,
namreč odločno pravi, da je Arno po Karolovem povelji v
Panoniji ogledoval in uredoval cerkvene reči. S tem pa
nočemo reči, da duhovnikov misijonarjev ni vodila edino le
misel, razširjati kraljestvo božje, drugače bi si ne bili iz¬
volili poklica, ki jim je s smrtjo pretil, in včasih tudi mu-
čeniško smrt povzročil. Drugi vzrok, da Slovenci niso imeli,
pravega srca do svojih duhovnih očetov, je bil, ker so le
slabo slovenski govorili, ali so jim morda celo v nemščini
pridigovali, ker so se Slovenci, kakor dandanes, hitro ne¬
koliko nemškega naučili. Ko bi ne bila taka, bi ne imele
pravega pomena besede, ktere letopis govori o prihodu sv.
Cirila in Metoda, da „so Slovenci radi bili, da so veličija
božja slišali svojim jezikom.“

231). Moravskega vojvodo Pri vino  je Moj  mir  leta
830. pregnal iz Morave, in ta je pobegnil črez Donavo k
mejnemu grofu Radbodu,  kteri ga je priporočal cesarju
L ud o viku  „nemškemu“, ki mu je dal v dolenji Panoniji
lepo kneževino kot fevd,  t. j. kot posojeno zemljišče, in po¬
zneje celo kot a 1 o d i j, t. j. kot njegovo lastnino. Ta deže¬
lica je obsegala Štajersko med Dravo in Kabo in ogerske
županije: vesprimsko, zaladsko, železno, šopronjsko in mo-
šonjsko; najtrdnejše mesto v njej je bilo Salavar ob Blatnem
jezeru. Privinin sin in naslednik Kocelj  in moravski voj¬
voda Rastislav  sta tedaj leta 862. prosila carigrajskega
cesarja Mihaela  III., da jima pošlje misijonarjev, ki bi
vedeli tudi v slovenskem jeziku njihovim podložnikom raz¬
lagati sveto vero. Mihael je rad uslišal prošnjo mogočnih
knezov, ter jima pošlje Metoda  in mlajšega njegovega brata
Cirila,  ki se je takrat še zval Konstantin. Sv. brata se

47

takoj odpravita na pot; leta 863. sta dospela na Velegrad,
odkoder zdaj ni le Moravski, nego tudi sosednim slovenskim
deželam zasvetila luč svete vere.

Bilo je leta 867., ko gresta sv. Ciril in Metod prvokrat
v Rim. Pot ju je peljala iz Morave proti jugu skoz same
slovenske pokrajine tje do Jadranskega morja. Potemtakem
sta sv. brata prišla v Koceljevo deželo, kjer so ju panonski
Slovenci z velikim veseljem sprejeli. Od vseh stranij so pri¬
hajali, da bi poslušali veseli glas sv. evangelija, in niso se
mogli zadosti načuditi, kako čisto in gladko sta vedela slo¬
venski govoriti in oznanjevati čast Jezusovega imena. Kocelj
je bil tako zavzet za sveto reč pa tudi za slovenski jezik,
da se je sam začel učiti iz slovenskih knjig, in je tudi pet¬
desetemu mladeničem v svoji državi isto storiti zapovedal.

Ker sta sveta slovenska misijonarja srca Slovencev s
slovensko besedo vsa za se zagradila, nemškim duhovnikom
seveda ni bilo po volji; vendar so nemški misijonarji zopet
bolj obveljali, ko sta Ciril in Metod morala dalje odpotovati.
V Rimu je papež Hadrijan  II. povzdignil oba brata v ško¬
fovsko čast. Ciril je ondi 1. 868. umrl, Metod pa, kterega
je papež imenoval 'nadškofom Moravije in Panonije ter mu
tudi dovolil sveto mašo v slovenskem jeziku peti,
Vrnil se je domu v Moravo.

240. Nemški cesar Ludovik je začel leta 868. boj z
Rastislavom, ki ni več hotel nositi nemškega jarma; Metod
je vsled tega počakal v Salavaru pri knezu Kocelju mirnej¬
ših časov, da se vrne na Moravsko. Vse breme apostolskih
opravil se je po Cirilovi smrti zvalilo edino le na rame sv.
Metoda. Sicer Koceljeva dežela, kar se vere tiče, ni bila
več ledina, kakor Rastisiavova Moravska, nego bila je res
Po prizadevanji solnograških duhovnikov h krščanski veri
spreobrnjena in večkrat tudi od nadškofov samih obiskana,
ki so ondi posvetili že kakih 30 cerkev. Še leta 865. je
nadškof Adalvin na gradu Sala var Božič praznoval ter še
tudi pozneje ondi pridigal in birmal. O prihodu Metodovem
jo pa bilo pastirstvo zaupano nad duhovniku Rihbaldu.
Ko je sv. Metod prišel na Koceljev grad, razveselil se je
žlahtni knez zelo in vse njegovo ljudstvo seje  radovalo, ker
Spolnile so se jim sedaj njih srčne želje: imeli so sloven¬
skega  duhovnika pri sebi. Okoli sv. Metoda se je ljudstvo
gnetlo, kakor dobre ovce okoli svojega vernega pastirja;
Kilo mu je popolnoma udano, ker je slovenski pridigoval ter
tudi sv. mašo pel in služil v tem jeziku, ker je službo božjo

48

olepšal s pesmami in duhovnimi spevi in vse cerkvene
obrede opravljal v slovenski besedi. Nemškega Rihbalda so
tedaj ovce druga za drugo zapuščale; vsled tega se je čutil
osamelega, in žalosten in razžaljen se je vrnil v Solnograd.
Bog ne daj, da bi mi kamenje pobirali in nehvaležni metali
za Rihbaldom, ki je bil gotovo velik duhovni dobrotnik naših
očetov, pa reči moramo, da je to vse naravno, če nam srce
gorkeje bije za brata, kakor za tujca.

'Dokler je knez Kocelj živel, mogel je Metod svobodno
opravljati duhovno svojo službo in tudi celd bližnjim sose¬
dom proti jugu biti na hasek; vendar to se ne vidi iz zgo¬
dovine, da bi bil svoje škofovske pravice razprostiral tudi
črez Karantanijo, ker v povestnici o izpreobrnitvi Karantan¬
cev je razločno le zaradi Panonije izrečena pritožba zoper
Metoda, ki si namreč ondi po krivici prilastuje škofovske
pravice; tudi je zavoljo Metoda le panonski nadduhovnik
Rihbald pobegnil nazaj v Solnograd, o karantanskem pod-
škofu Ozbaldu in njegovem nasledniku Salamonu se nič ne
omenja. Knez Kocelj je okoli leta 877. v boji izgubil živ¬
ljenje, -in njegova dežela je ubogala nekaj časa cesarja Lu-
dovika, le en majhen del z mestom Ptujem  je pripadal
grofu G-o z vinu.  Potem je cesar podelil Koceljevo deželo
Svatopolku kot fevd, samo med Savo in Dravo je zapove¬
doval vojvoda Brada  v,  Koceljev sin, ki se je z nemškim
kraljem pogajal bolje od svojega očeta. Metod se ni več
čutil dosti varnega pred svojimi sovražniki in se je torej
umaknil v Moravijo, kjer ga je zdaj vojvoda Svatopolk
prijazno sprejel.

241. Na svoji drugi rimski poti leta 880. je Metod
zopet prehodil slovensko zemljo, kjer je svoje ovčice tostran
Donave v veri utrjeval, pa po svojih nasprotnikih tudi veliko
preganjanja prestal. Pred svojo smrtjo (885) je sv. Metod
svojega učenca Gorazda  odločil za naslednika v panonsko-
moravski nadškofiji; vendar niti on, niti drugi učenci sv.
Metoda ondi niso imeli dolgega obstanka, ker jim Svatopolk
ni bil prijazen. Tudi prisilnik Vib ni k, škof nitravski,
vedni Metodov nasprotnik, je gospodaril le nekoliko časa v
moravski in panonski cerkvi.

Leta 892. se vname huda vojska med Nemci in Mo¬
ravci; nemški kralj Arnulf  pokliče Madjare, divji čudski
narod, ki je sem od Urala prilomastil, na pomoč zoper voj¬
vodo Svatopolka. Svatopolk se je sicer krepko branil zoper
sovražnike, pa leta 894. je umrl, in ž njim je razpadla mo-

49

Pavška država, ker njegovi sinovi niso bili zložni med seboj.
Nebodijihtreba Madjari pa so prekoračili Donavo in grabili
Vedno dalje v Panoniji; že okoli leta 900. je- bila tako opu¬
stošenja, da ni bilo niti ene cerkve več zagledati v deželi.
V desetem stoletji so bili krščanski Slovenci v Panoniji zopet
Pod solnograškimi nadškofi, dokler ni sv. kralj Štefan  I.
uredil madjarske cerkve in države, ker potem so ogrski
Slovenci, kar jih še ni bilo pomadjarjenih, ubogali nove
»ladjarske škofe v Gjnru, v Vesprimu in v Pečuhu pod ostro-
gonskim nadškofom, in le štajerski Slovenci med Dravo,
Muro in Rabo so ostali pod solnograško- nadškofijo.

242. Južni  Slovenci v Krajni, v Furlaniji in na
Primorskem  niso pozneje sprejeli svete vere, kakor koro-
tanski Slovenci, ampak menda celo nekoliko poprej. Za nove
neverne naseljence so bili kristjani, ki so se od poprejšnjih
prebivalcev bili vzdržali na slovenski zemlji, ondi nekakšen
kvas, kterega se je sčasom tudi novo slovensko ljudstvo na¬
vzelo. Furlanija bila je pod Longobardi, in tedaj so se pri¬
jeli ondašnji Slovenci ob enem z njimi že koncem sedmega
stoletja Kristusove vere. V Primorji so grški cesarji ob¬
držali oblast, in kot podložniki krščanskega cesarstva so se
tudi Slovenci naskorem pokristjanili. Gotovo so tudi imeli
tržaški  škofje dober delež pri izpreobrnitvi nevernih Slo
vencev, zlasti na Primorskem in na Krasu. Iz tega časa
so nam po imenu znani tržaški škofje Gavdencij  (680),
Janez  (759) in Mavricij  (766).' Slednjič je še od hrvat-
s k e strani utegnil priti kak dober vpljiv, da se je bolje
utrdilo krščanstvo med sosednimi Slovenci, ker Hrvatje so
kili že za papeža Janeza  IV. in grškega cesarja Herak-
lija  okoli leta 640. zedinjeni s katoliško cerkvijo po du¬
hovnikih, ki so jim bili iz Rima poslani.

Ko se je pa akvilejska  cerkev leta 700 zjedinila z
rimsko stolico, od ktere je bila celih 150 let odcepljena za-
rad Origenovega prepira, začeli so akvilejski očaki krepko
delati za popolno zmago krščanstva na južni slovenski strani
JU njihovo delovanje je segalo sem gori do Drave. O Ljub¬
ljani  se trdi. da je bila ondi cerkev sv. Miklavža v sedmem
stoletji zidana; v Lurni  (Tiburniji) je pre očak Janez za
Papeža Caharija in frankovskega kralja Pipina okoli leta
?50. posvetil kapelo sv. Petra. Zlasti pa hvalijo sv. Pavlina,
hi je bil za Karola Velikega akvilejski očak od leta 776.
do 802. Karol je namreč 1. 774. Longobardijo s Furlanijo
Pred osvojil, in leta 789. si je tudi Krajno in Istro pridobil;

Zgodovina sv. kat. cerkve. II. 4

50

celo verjetno je torej, da je verni kralj Karol tudi tukaj v
južnih slovenskih krajih, kakor drugod povsod, skrbel za
utrjenje krščanstva, in sv. Pavlin, ki je neki bil oseben pri¬
jatelj Karolov, je z veseljem podpiral kraljeve želje. Da
akvilejski očaki Slovencev niso v nemar puščali, dokaz temu
je to, da so se dvakrat zaporedoma tožili s solnograškimi
nadškofi za škofijsko pravico na slovenski zemlji. Tudi de¬
janje sv. Metoda gotovo ni bilo brez haska in vpljiva tje
na južno slovensko stran proti Jadranskemu morju, ker se
je njegov slovenski obred pri svetih opravilih celo doli v
dalmatinsko in istrijansko primorje razširil in se je ondi
deloma še do današnjega dne ohranil. Letnik očaka Fri¬
derika  iz leta 901. piše, da je imela akvilejska cerkev
oblast tje do panonske meje, samo majhen del je bival pod
tržaškim in kopenskim  škofom, kar je tako ostalo do
novejših časov, dokler niso ustanovili ljubljanske in go-
riške  škofije.

2. Med Moravci.

Slovenska apostola sv. Ciril in Metod.

248. Slovani, kteri so se sredi 6. stoletja ob preselje¬
vanji narodov naselili najbolj ob reki Moravi, dobili, so ime
Moravcev.  Prvotna njihova zgodovina je v gosti temi,
in še le začetkom 9. stoletja zasledimo njihovo ime prvikrat
v zgodovini. Takrat so bili Moravci podložni Karolu Ve¬
likemu in njegovemu sinu Ludoviku, ki sta se trudila, jih
s pomočjo sol n o gr aškega in pasovskega  škofa izpre-
obrniti h krščanski veri. Toda prve krščanske naprave med
Moravci so bile polovične, kakor povsod, kjer so misijonarji
govorili isti jezik, kakor njih strahonje, ker Moravci so zmiraj
mislili, da za nemškimi misijonarji z evangeljskimi bukvami
stoji nemški strahonja z mečem ter gleda prvemu črez ramo.
Ko' jim ne bi Franki najpred naložili na rame težkega jarma
sužnosti, sprejeli bi bili gotovo z veseljem iz njihovih rok sladki
jarem Gospodov. Ni čuda torej, da krščanska vera na Mo¬
ravskem ni kaj veselo napredovala. Prvi širitelji svete vere
ondi so bili namreč brez izjemka nemški duhovniki, ki niso
znali slovanski govoriti in se tudi niso hoteli tega jezika
temeljito naučiti; sicer so z nekterimi krščanskimi obredi
seznanili ljudstvo in tudi desetino pobirali od njega, ali duha
prave krščanske vere jim niso navdihnili.

51

Še le sv. bratoma Cirilu in Metodu se je posrečilo
Moravce za vselej spraviti v naročje sv. cerkve. To pa se
je tako-le zgodilo. Mogočni moravski vojvoda Moj mir je
težko prenašal frankovsko vrhovno oblast in celo rad bi se
je bil iznebil. Nemški kralj Lndovik je to lahko občutil in
je leta 846. udaril na Moravsko z veliko vojsko, prekucnil
je Mojmirov prestol ter je na njegovo mesto postavil za
vojvodo njegovega stričnika Eastislava.  Ali Ludovik ta¬
krat ni zadel svojega moža, kajti ni bilo nevarnejšega na¬
sprotnika nemške vlade od Eastislava, ki se je trudil vse
svoje življenje samo za to, da bi otresel raz sebe nemški
jarem. Tudi v cerkvenem obziru bi bil rad napravil svojo
državo od nemških škofov neodvisno. Odpravil je zatorej
1. 861. poslance h grškemu cesarju Mihaelu III., ki mu naj
naznanijo, da se njegovo ljudstvo sicer ne klanja več ma¬
likom, vendar pa še ne pozna do dobrega božjih zapovedij;
zaradi tega mu naj cesar dopošlje takih mož, kteri so zmožni
oznanjevati ljudstvu vero in mu kazati pot pravice. Cesar je
uslišal njegovo prošnjo in mu je poslal brata Cirila in Metoda,
dva Solunčana, kjer so govorili najbolj čisto slovenščino.

244. Ciril in Metod sta se porodila v Solunu, v ime¬
nitnem primorskem na pol slovenskem mestu, v pokrajini
niacedonski na obali solunskega zaliva. Oče jima je bil
Leon,  visok častnik v vojski grškega cesarja; materino
ime nam ni ohranjeno, pa morala je biti že sveta mati, ker
je dva svetnika porodila. Stariši so ju lepo krščansko od-
gojili in v vseh potrebnih rečeh izobrazili. Cirilu se je
neki kot sedemletnemu dečku prikazala v sanjah modrost
kot krasna nebeška devica; in res bil je tako moder mož,
da so ga zvali častnim imenom modrijana. Metod pa se je
kil posebno v slikarstvu izuril. Komaj sta brata odrasla, do-
bila sta že tudi visoke in imenitne službe; naj višje časti pa
SO ju še čakale. Toda posvetni lesk je najpred omrzel sta-
rejemu bratu Metodu; zapustil je svet in stopil v samostan;
nekoliko pozneje je storil isto tudi Ciril. — Apostolsko svoje
delovanje sta Ciril in Metod nastopila najpred med Ko z ari,
pri na pol divjem narodu, ki je imel svoj sedež med Črnim
in Hvalinskim morjem. Kakor hitro sta se s tem ljudstvom
seznanila, kmalu sta ga pridobila Jezusu. Oborožena z be¬
sedami Kristusovimi in z darom zgovornosti, izvedla sta ga
hitro iz zmot, v ktere so ga pred Židi in Saraceni bili
zapleli. Prvi svetovalec kneza kozarskega se je neki najprej
odpovedal zmotam ter je učenim muhamedancem očitno rekel:

4  *

52

„Gost naš (sv.. Ciril) je z božjo pomočjo pobil na tla napuli
židovski, vaš saracenski pa je kakor pleve popihnil za reko.
Bog je dal Kristusu vlado, nad vsemi narodi. Brez vere v
njega ne more nikdo doseči večnega življenja, To je naša
vera; — bodi Bogu hvala in slava na veket“ Tako je klical
knez in vse ljudstvo njegovo.. Bog sam je kazal svetnikoma
svoj prijazni obraz ter jima je skazal veliko milost, da sta
ondi našla ostanke sv. Klementa,  rimskega papeža in
mučenika,, ktere sta potem s seboj nosila po svojih misijon¬
skih potih. Po tem slavnem poslovanji pri Kozarih morala
sta naša sv. brata nekoliko časa v Carigradu živeti, Ciril
pri cerkvi sv. apostolov, med tem, ko Metoda nahajamo v
samostanu polihromskem,  V tej dobi je menda dozorela
v njiju velikanska misel postati apostola slovanskemu narodu.

245. Slovenski sta znala že od mladih nog; pa kar je
slovenskemu jeziku še manjkalo, to je bila pisava.  In glej,
bistra glava Cirilova je izmislila za slovenske glasove pri¬
merna znamenja ali črke, slovansko, azbuko „glago.lico“, iz
ktere je njihov učenec Klement napravil v Bolgariji sedaj
tako imenovano ^cirilico “, ki je tedaj prav za prav ,.kle-
menčica“. Nektere pismenke je vzel iz grščine, za one gla¬
sove pa, za ktere v grškem jeziku ni našel pismenk, iz¬
mislil in napravil je znamenja čisto nova. Rusi in Srbi še
dandanašnji rabijo v pismu cirilico. Ko je tedaj Ciril bil
izmislil slovensko azbuko, začel je brž prestavljati v slo¬
venski jezik sv. evangelije t. j. oclelke, ki so iz sv. pisma
vzeti in po cerkvenem letu na nedelje in praznike razde¬
ljeni za branje. Najbolj učeni možje in zgodovinarji našega
časa se zlagajo v tem, da je bilo narečje, v kterem je Ciril
pisal, staroslovensko.

Panonska legenda trdi, da se na poti v Moravsko sv.
brata nista mudila nikjer, a bolgarska legenda pripoveduje,
da sta gredoč pridigovala Bolgarom in krstila kralja nji¬
hovega, Borisa,  kar pa ni prav verjetno. Leta 863. do-
speta srečno na Moravsko v V e 1 e g r a d, v glavno mesto
Rastislavovega kraljestva. Nosila sta s seboj ostanke sv.
Klementa, ki je gotovo v nebesih podpiral njuno delovanje,
ktero je na zemlji hudobni duh dosti zaviral. Kakor ovce
pogledujejo na vrata in komaj pričakajo pastirja, ki jih pelje
na dobro pašo, tako so Moravci gledali raz Velegrada, od¬
kod da jim prideta sveta blagovestnika. Ko sta se tedaj
mestu približevala, vrelo jima je vse ljudstvo nasproti in
Eastislav sam ju je sprejel z neizrečenim veseljem. Od leta

863.-866. sta pobožna moža širila zveličavni nauk Kri¬
stusov po moravski deželi in sta prav vse ljudstvo oprala
grehov v kopeli sv. krsta. Pridne zmožne mladeniče sta
učila latinskega in slovenskega jezika ter sta jih vadila
vsega, česar je bodočim duhovnim pastirjem treba. Velik
del sv. pisma sta prestavila na slovensko in sta v tem je¬
ziku priredila tudi druge pri službi božji potrebne knjige;
da bi pa že zdaj bila božjo službo v slovenskem jeziku oprav¬
ljala, o tem ni sledu.

246. Tako hitro kakor sta brata sv. Ciril in Metod izpre-
obrnila Moravce, niso Nemci še nikdar nobenega naroda iz-
preobmili h krščanski veri, akoravno jima niso bile raz¬
mere preveč ugodne. Bila sta namreč duhovnika iztočne
grške, ne pa rimske cerkve, poklical ju ni nobeden škof in
delovala sta v deželi, ki je bila cerkveni oblasti pasovskega
nemškega škofa podvržena. Človek bi rekel, da so se ve¬
selili po vsem krščanskem svetu plodovitega in uspešnega
delovanja slovanskih apostolov, ali jako bi se motil. Nem¬
škim duhovnikom, ki so bili tam precej na suhem, sta sv.
trata zel<5 mrzila. Vendar Rastislav je to najbolj želel, naj
ti vpljiv sv. misijonarjev le še rastel, ker je bil glavni
njegov namen, da bi postala njegova država v cerkvenih
rečeh neodvisna od nemškega pasovskega škofa, da tako
naredi pot državni neodvisnosti Moravije. Ta stvar se je
l>a mogla edino le v Rimu rešiti in Rastislav se je pismeno
okrnil do sv. očeta Nikolaja  I., naj sv. brata v škofa po¬
sveti. Papež rad pritrdi Rastislavu in Cirila in Metoda, o
k ter ih je že toliko lepega in dobrega slišal, v Rim pozove.
Brž se vesela odpravita na dolgo in težavno pot, ker sta bila
vredna, da je njiju povabil sam Kristusov namestnik. Pre¬
den dospeta v Rim, umrje papež Nikolaj I. in Hadrijan  II.
bil mu je izvoljen naslednikom, ki je bratoma z vso svojo
duhovščino pred mestna vrata proti šel, ker je bil zvedel,
da s seboj nosita ostanke sv. Klementa, tretjega rimskega
^kofa po sv. Petru. Papež se je prepričal o pravovernosti
sv. bratov, in ker je bilo jasno, da sta rimski stolici zvesto
Pdana, podelil je obema škofovsko posvečenje. Toda Ciril
Se  ni dolgo veselil škofovske časti; 40 dnij potem že umrje,
komaj 42 let star, leta 868. Na papeževo povelje se je mo¬
ralo za rajnim udeležiti mrtvaškega opravila vse rimsko
duhovenstvo in obredi za njim so se obhajali tako svečano,
ko za papežem samim. Sv. Oče je tudi uslišal prošnjo Me¬
todovo in pokopali so svetega njegovega brata v cerkvi

54

sv. Klementa olb desni strani oltarja. Prav v tej cerkvi se
je s skrbjo papeža Leona XIII. o priliki tisočletne oblet¬
nice sv. slovanskih apostolov postavil prelep nov oltar sv. Ci¬
rila in Metoda.

247. Po smrti bratovi je Metod sam imel na skrbi mo¬
ravsko panonsko cerkev. Kastislav je tedaj dobil za svojo
deželo lastnega slovanskega škofa, ki pa bi bil seveda od¬
visen od solnograškega nadškofa. Vsled tega se Kastislav
še enkrat obrne do papeža, naj bi bil njegov škof podvržen
neposredno rimski stolici. Tudi to prošnjo je Hadrijan kralju
uslišal, ter je ustanovil novo nadškofijo za njegove pokra¬
jine in je imenoval nadškofom Metoda, ki se je zdaj napotil
k svoji čredi.

Gotovo je rimska stolica ustanovitev nove nadškofije
pismeno naznanila nadškofu solnograškemu in škofu pasov-
skernu. To samo na sebi nadškofoma nepovoljno naznanilo ju
je tem huje vznemirilo, ker se je nova nadškofija ustanovila,
pa ju vendar ni nikdo prašal, ali jima je vse to prav ali
ne. Tudi je to postopanje rimske stolice nekako razkrilo
skrivne državne namere Kastislavove. Take slutnje so menda
napotile nemškega kralja Ludovika, da je koj leta 868. s
svojo vojsko zgrabil Rastislava. Prvo leto se je Kastislav
dobro otresel Nemcev. Med tem ko so se take reči godile,
seveda ni bilo mogoče sv. Metodu priti na Velegrad. Moral
se je za časa vojske drugam obrniti: ostal je ta čas pri pa¬
nonskem knezu Kocelju. Leta 870, ste se nemška in slo¬
vanska vojska zopet spoprijeli, vendar' Nemci Moravcem niso
mogli priti de živege. Toda, česar nemška prevzetnost ni
mogla izvršiti, k temu mu je pomogla prokleta slovanska
nesloga. Plemenitega Rastislava je izdal lastni njegov strič- '
nik, rjavi Judež Svatopolk, kije  kot namestnik za svo¬
jega strica upravljal kneževino Nitransko  na severnem
Ogerskem. Po zvijači ujame Rastislava, ga izroči uklenje-
nega kraljiču Karlinami, ki ga s seboj odpelje v Rezno, kjer
so mu oči iztaknili in ga v neki samostan zaprli. Tako
tedaj blagi vojvoda niti ni mogel objokovati nesreče svoje
mile domovine, in srce njegovo, ki je zmiraj le bilo za slo¬
vansko zemljo, niti v slovanski zemlji ne počiva. Vsem Slo¬
vanom je oskrbel slovanske duhovnike, sam pa ob slednji
uri ni imel tolažbe slovanskega duhovnika. Nemcem pa pre¬
povedan^ da slovansko lice vedno krvavo slikajo in nam
krutost oponašajo. „Ali ne čutite bruna v svojem očesu ?‘‘
— pometajte najpred pred svojim pragom!

248. Toda Svatopolku so slabo plačevali izdajstvo. Na-
skorem so tudi njega dolžili, da ni dosti zvest novemu svo¬
jemu gospodarju, in Karlman ga pokliče na svoj dvor, da
se opraviči. Zdaj še le je spoznal Svatopolk, daje volku pete
lizal, ker tudi njega so v ječo vrgli, in tako je ležal tudi
sam v jami, ktero je bil svojemu stricu skopal, in imel je
dovolj časa pokoriti se za svoje grehe. Med tem se pa
vzdignejo vsi Moravci in si izvolijo S lavo  mir  j a,  sorod¬
nika Rastislavovega, za vodjo v boji proti Nemcem, ker
nemški upravitelji na Moravskem so gulili in tlačili slovan¬
sko ljudstvo, da je bila groza, in niti krotki pohlevni Slo¬
van ni mogel več prenašati takega robstva.

Karlman ni mogel dopričati Svatopolku nobenega greha
in ga je torej oprostil. Ko je Svatopolk zopet gledal solnce,
ni več mislil druzega, kakor na to, da se maščuje nad Nemci.
Sklanja se tedaj Karlmanu in se mu kaže dobrega in zvestega:
celo s svojo krvjo hoče podpisati svojo zvestobo, ako mu izroči
vojsko, ki je imela oditi nad Slavomirja. Karlman mu ve¬
ruje in izroči vojsko njegovemu vodstvu. Svatopolk dospe pred
slavni Velegrad in okoli in okoli razpostavi svoje vojaške od¬
delke, potem pa gre sam v grad, rekoč, da pregovori svoje
rojake, naj se zopet voljno udajo nemški nadvladi; prav za
Prav pa se je le šel dogovarjat, kako bi za vselej do dobrega
rešil svojo domovino krutih sovražnikov. Nemški vojaki se ni¬
česar hudega ne nadejajo ter mirno počivajo v taboru; kar
na enkrat pa se zasveti kakor blisk iz vedrega neba nad
njimi meč moravskih junakov, ki ga sučejo nad glavami
nemške vojske. V krvavem boji so Moravci posekali skoraj
yso nemško vojsko, in srečen, kdor je zdrave pete odnesel
črez mejo. Tako je tedaj Svatopolk svojo jezo, ktero je že
dolgo kuhal v svojih prsih, razlil kot krop nad nemško
Vojsko, ter jo je tudi popolnem poparil.

Svatopolk je vedel, da si bodo Nemci udarce, ktere
jim je pred Velegradom naštel, dobro zapisali, da jih ne po¬
zabijo, in da se bodejo prilično maščevali nad njim; zatega-
Voljo se je zavezal z mogočnim češkim vojvodom Bofi-
Vojem.  Leta 872.^ so poslali Nemci eno vojsko na Mo¬
ravsko, drugo na Češko, a nič niso opravili, marveč Lu-
dovik je prišel v toliko zadrego, da je Svatopolka moral
miru prositi. Tako je tedaj velika Moravija bila sama svoja.

249. Med tem je Metod izvrševal v Panoniji svojo
škofovsko oblast in uvedel slovensko službo božjo. Metod
)e bil namreč prepričan, da se bo krščanska vera tem krep-

56

keje utrdila med narodom, njegovi pastirski skrbi izročenim,
ako se pouk in vsa služba božja vrši v narodnem jeziku.
Zato sta brata Ciril in Metod že pred, ko sta bila šla v
Rim, cerkvene knjige,  to je mašne bukve, obrednik
in breviar poslovenila. Slovenska služba božja pa se je
uvedla z dovoljenjem papeža Hadrijana II., kar svedoči pa¬
peževo pismo do Rastislava, Svatopolka in Kocelja, ktero
je ohranjeno v panonski legendi; pismo veleva, da se berilo
in evangelij pri sv. maši prvlje naj latinski bere in potem
že le slovenski. Ali je Metodovo delovanje že sedaj segalo
tudi dalje črez Donavo v Svatopolkovo državo, ni celo
jasno. Metod in Svatopolk sta se menda rada drug dru¬
gega ogibala; Metodu je gotovo mrzelo do izdajalca Rasti-
slavovega, a Svatopolka moralo je biti sram pred Metodom.
Svatopolk je bil tudi nasprotnik slovenske službe božje ter
je papeža Ivana VIII. poprosil za latinsko bogoslužje, in
letopis o sv. Klementu kar naravnost izreka, da se je Svato¬
polk proti Metodu obnašal, kakor proti sovražniku. Svato¬
polk je rajši podpiral zloglasnega Vili  in  ga,  ki je pozneje
celo škof postal in, podpiran od solnograškega in pasov-
skega višjega duliovstva, bil tudi najhnjši zopernik Metodov.
Vihing ni Ml apostolski mož, kakor Metod, in je menda
rad izpregledal pregrehe Svatopolkove — od tod menda
njiju prijateljstvo.

Metod je sicer imel v rokah od rimske stolice pode¬
ljena pisma, ki so pričala za njegova pravična zahtevanja,
a nikjer ni našel petrebne podpore, nego povsod le obilo
nasprotnikov; posebno med nemško višjo duhovščino, ki se
je opirala na nemškega kralja. Najpred je tožil Metoda
solnograški nadškof Adalvin  pri kralju Ludoviku, ker je iz¬
podrinil njegovega namestnika Rihbalda  v Panoniji. V
strastnem svojem pismu nadškof niti z eno piko ne omenja
tega, da je bil Metod v Rimu samem za nadškofa posvečen
in da mu je stolica sv. Petra sama odkazala in okrožila
nadškofijo njegovo. Ovo pisanje imenuje Metoda samo Grka
ter mu očita, da je latinski rimski obred pri službi božji
izpodrinil s slovanskim in tako pri slovanskem ljudstvu one¬
častil mašo, evangelij in sploh službo božjo. — Prav takih
mislij je bil cerkveni zbor bavarski, pred kterega so Me¬
toda koncem leta 871. ali začetkom leta 872. pozvali, da
se opraviči, kako si je upal polastiti se duhovskih pravic
v pokrajinah solnograškemu nadškofu podložnih. — Ko so
mu tedaj očitali, da v njihovi oblasti uči, ugovarja jim, rekoč:

57

»Ako bi bil vedel, da je vaša, bi se bil umaknil, vaša pa
ni, ampak sv. Petra, to je, papeževa in neodvisna od kakšne
druge nadškofije." Sodniki so Metoda brez veljavnih do¬
kazov v ječo obsodili, kjer je celi dve leti in pol vzdihoval
in menda tudi Boga molil za oslepljene svoje sovražnike.

Cerkvenega zbora, pri kterem je bil navzočen tudi
kralj Ludovik sam, udeležili so se : A d a 1 v i n, nadškof solno-
graški, Hermanrik,  nadškof pasovski, in A n on škofbri-
žinski, ki so se vsi brezobzirno, da ne rečemo surovo, proti
sv. Metodu obnašali. Kralj Ludovik bi se bil rad ob pri¬
ložnosti malo pošalil z Metodom, a bi se menda ne bil, ko
M bil vedel, da mu bo dal Metod tako grenko požreti. Ko
je po dolgem prepiranji že besede zmanjkalo Nemcem, omenil
je neki kralj vmes : „Nikar mi ne mučite več mojega Me¬
toda; poti se že, kakor bi pri peči stal." Na to mu je Me¬
tod zavrnil: „Že kedaj se je nekemu drugemu modrijanu

tudi tako godilo, kakor danes meni, da se je potil. In ko
ga vprašajo radovedni ljudje, zakaj da se poti, rekel je:
prepiral sem se s samimi bedaki."

250. Sv. Metod je bil res pravi mučenik, toliko je
prestal pred svojimi sovražniki. Da mi ne pretiramo stvari,
o tem nam priča pismo papeža Ivana  VIII. do imenovanih
škofov, v kterem jih ostro graja in v Kirn kliče na opra¬
vičenje. Pismo na škofa Hermanrika, ktero je neki učenjak
leta 1880. našel v velikem mestu Londonu na Angleškem,
se tako-le glasi: „Menimo, da za objokovanje tvoje hudobije
niti potok solz ne zadostuje. Ne prekaša li tvoja predrz¬
nost krutosti, ne presega li celo živinske besnosti, da ne re¬
čemo le vsakega škofa, temveč vsakega posvetnjaka in tudi
celo trinoga! — Brata našega in soškofa Metoda si vrgel
v  ječo, v najhujši zimi in med groznimi nalivi si ga imel
več časa pod. milim nebom, in od cerkve, ki je njegovi vladi
izročena, si ga odtrgal in tako daleč zblaznel, da bi ga bil
s konjskim bičem tepel, ko so ga v zbor škofov privlekli, če
M te ne bili zadržali drugi. Prosim, se li spodobi to za
škofa, kterega, čim večja je čast, tem večja je njegova pre¬
greha. O nesrečni škof, ki s škofom tako dela! Vendar
nočemo zdaj vsega naštevati, kar si učinil, da nam ni treba
vsega brezobzirno razglašati, kar se je zgodilo. Pa po oblasti
Boga vsegamogočnega in blaženih prvakov apostolov Petra
jn Pavla in po oblasti, ktero imamo, ti začasno zabranju-
jemo prejemati obhajilo in občevati s svojimi duhovnimi to¬
variši; in če ne prideš s pričujočim častitim škofom Pavlom,

58

ali pa z ravno ovim presvetim bratom našim Metodom v
Kirn, da te ž njim vred zaslišimo, ne bo izostala pravična
kazen tam, kjer se je znašla takšna in tolika predrznost,
in apostolska stolica nima zastonj preobilne oblasti ondi,
kjer je dokazano težko breme brezmerne liudobije.“ — Imenom
Pavel je bil škof jakinski; ta je prinesel Hermanriku ovi
list in je kot papežev poslanec sporočil nadškofoma Adalvinu
in Hermanriku, da je prišel Metoda zopet postavit na nje¬
govo prejšnje mesto, a njima za toliko časa zabranit oprav¬
ljati duhovska opravila, kolikor časa sta častitega moža za-
državala od njegovega službovanja. Glede na Metoda je
imel še Pavel posebno povelje, da ga spremi k vojvodi Svato-
polku v Moravijo, naj ondi nadaljuje svoj posel kot nad¬
škof (873). Tako tedaj se je papež pokazal vnetega brani¬
telja matice panonsko-moravske škofije. Sicer je solnograški
nadškof branil svojo pravico do panonske dežele z določbo
cerkvenega prava, po kterem pripada za krščansko vero
iznova pridobljena dežela tistemu škofu, ki je ondi prvi
oznanjeval sv. evangelij, in solnograški misijonarji so do¬
kazali, da so imeli Panonijo že 75 let v svoji oblasti. Toda
rimski poslanec Pavel je moral tudi iti h kralju Ludoviku,
ki je bil ravno tako zavzet za pravice solnograškega nad¬
škofa, in ga prepričati, da je že v rimskih časih v Panoniji
obstala škofijska stolica Srem,  ktero je pa preseljevanje
narodov zatrlo; zavoljo tega pa še. ni nehala pravica rim¬
skega, papeža do teh nekdaj njegovi oblasti podvrženih po¬
krajin. Papež je s tem, da je postavil Metoda kot nad¬
škofa panonskega, le zopet oživil nekdanjo panonsko ško¬
fijsko stolico v Sremu.

Čudom pa se čudimo, da je rimska stolica po poslancu
Pavlu leta 873. prepovedala Metodu sv. mašo slovenski slu¬
žiti ; ta prepoved bi menda naj nekoliko potolažila Nemce,
da jih ni papež celo brez vsega odpravil. Tako da moder
oče nemarnemu otroku, ki poželi nož, kako šibico v roke,
da ga zadovolji. A Metod je vendar tudi zanaprej službo
božjo opravljal slovenski. Ker je pa Metod dobro znal cer¬
kveno pravo in je tudi bil rimskemu papežu odkritosrčno
udan in vselej pokoren, moremo si to prikazen le tako tol¬
mačiti, da je Metod papeževega poslanca čisto prepričal o
hasnovitosti slovanske božje službe, in mu je ta tudi obljubil,
da ga hoče v Kirnu vrlo zagovarjati, — ker ni nobenega
sledu, da bi se bil Metod v Kirnu zameril s tem svojim
obnašanjem.

59

Od leta 874. naprej je torej delal Metod več časa mirno
in uspešno v svoji panonsko-morafski nadškofiji, posebno
pa v Panoniji, ker Svatopolk še ziniraj ni bil prijazen sve¬
temu možu. Ondi je bilo še vedno dosti starih poganskih
grehov, ktere je moral iztrebljati; njiva je bila sicer raz-
orana in posejana, a trebalo je še brane za debelo gr udje,
Bilo je v deželi več imovitih velikašev, ki so imeli po več
žen, ktere so prilično tudi z drugimi zamenjavali. Zato je
že papež Ivan VIII. sam pisal Kocelju leta 877., naj ven¬
dar brani svetost, zakonske zveze in naj ne trpi med svo¬
jimi podložniki omenjene izprijenosti.

351. Med tem pride Metod po smrti Koceljevi iz Pa¬
nonije zopet v Moravijo koncem leta 877. ali začetkom 878.
Pa nemški škofje še 'vedno niso mirovali: zopet so ga dre¬
gali. Zdaj so ga tožili, da je krivoverec, posebno pa so
mu očitali, da on z Grki vred ne veruje, da izhaja sv. Duh
tudi iz Sina, ne pa samo iz Očeta. Potem pa — Bog nas
obvaruj — Metod je službo božjo še vedno obhajal v slo¬
venskem jeziku. Nemci niso razumeli slovenskega jezika Me¬
todovega,' a vendar "so vedeli, da krivo uči. Sv. Metod se
je zaradi te tožbe lahko utolažil, saj so rimski vojaki tudi
speči videli, da so apostoli ukradli truplo Kristusovo. Voj¬
voda Svatopolk sam je torej odposlal (879) v Rim mašnika
Janeza, ki bi naj papežu ustmeno poročal, da Svatopolk ne
ve, kaj bi naj veroval, ker dolžijo od rimske stolice mu po¬
slanega škofa Metoda, da je krivoverec.

Papež povabi Metoda s pismom v Rim na opravičenje,
rekoč: „Zapovedamo ti, da se potrudiš brez vsega odloga
k nam priti, da iz tvojih ust slišimo in pozvemo, ali tako
pridigaš ali ne, kakor si z besedo in pismom rimski cerkvi
verovati obljubil. Slišimo tudi, da mašo poješ v tujem, to je
v slovanskem jeziku, zatorej smo ti prepovedali že v svo¬
jem listu, kterega smo ti doposlali po jakinskem škofu Pavlu,
da v onem jeziku ne obhajaš več svete maše, temveč bodisi
v latinskem ali v grškem jeziku, kakor to dela cerkev božja
Po celem svetu razširjena." Ob enem je pisal papež tudi
knezu Svatopolku in mu naročil, naj veruje le vselej ne¬
zmotljivi nauk rimske cerkve, ako bi se primerilo, da bi
kteri škof ali mašnik kaj krivega učil. Mašnik Janez, ki
je bil prinesel v Rim tožbo zoper Metoda, imel je tudi ime¬
novani dve pismi izročiti Metodu in Svatopolku.

Metod se hitro in rad napoti v Rim, ker je izprevidel,
da je najbolje, če enkrat sam govori s papežem, da bo ta

60

zvedel, kaj se v cerkvi godi in kdo dela nemir, V Rimu je
papež Metoda prijazno sprejel in ker cerkvene postave vele¬
vajo, naj zatoženega škofa vedno sodi škofovski zbor, sklical
je torej tudi tak zbor. Metod se je sijajno opravičil pred
sodniki svojimi ter dokazal svojo nedolžnost, in papež kot
najvišji sodnik je razsodil, da se ujema v veri čisto z rim¬
sko stolico in zategavoljo ga v njegovi nadškofijski oblasti
potrdi. To je papež Svatopolku naznanil v posebnem listu
(880) ter pristavil, „naj Metoda kot svojega pravega pastirja
s spodobno častjo, s spoštovanjem in z veselim srcem sprej-
mejo.“ Nadalje beremo v tem pismu: „Zaukazujemo, da so
mašniki, dijakoni in duhovniki vsake stopnje, naj si bodo
Sloveni ali kterega bodi naroda, vašemu nadškofu podložni
in v vseli rečeh pokorni, tako da ne smejo celo nič početi
brez njegovega dovoljenja. Ako bi se pa predrzni!! naspro¬
tovati in nepokorni biti, pohujšanje dajati in razpor delati,
in bi se po prvem in drugem opominjanji ne poboljšali, na¬
ročamo, da jih v našem imenu kot take, ki ljuliko sejejo, iz
cerkev in iz vaših dežel izpodite.“

Iz teh papeževih besed se vidi, kako so Metodu nje¬
govi duhovniki kljubovali, in glavač med njimi je baje bil
mašnik Vihing, ki je Metoda bil tudi v Rim spremljal. Svato-
polk in Arnulf, hotiv Karlmanov, sta pa ravno Vikinga pa¬
pežu ponudila, da ga posveti za škofa Nitranskega, kar je
papež tudi storil menda zavoljo tega, da Nemcem postreže
ter jih nekoliko utolaži, da bi se več tako ne zaganjali v
Metoda, Metod pa je videl, kaj Nemci nameravajo s svojim
Vikingom', in zaradi tega je papež pisal Svatopolku: „Mi
zapovedamo, da mora Vihing svojemu nadškofu v vseh rečeh
po določbah svetih cerkvenih postav pokoren biti.“

Konečno je Metod tudi papeža naklonil, da je odobril
slovansko službo božjo. V listu do Svatopolka piše namreč
Ivan VIII.: „Kar se slednjič tiče slovenskega pisma, ktero
je izmislil rajni modrijan Konstantin, pohvaljamo ga po pra¬
vici in zapovedujemo, da se v tem jeziku poslavljajo nauki
in dela našega Gospoda Kristusa. Kajti ne samo v treh,
ampak v vseh jezikih nas sveto pismo Gospoda slaviti opo¬
minja, ki veleva: »Hvalite Gospoda vsa ljudstva, hvalite. ga
vsi. narodi 11 .  In . apostoli polni sv. Duha so v vseh jezikih
oznanjevali velika dela božja. Zaradi tega nas tudi nebeški
Pavel na glas opominja: „ Vsak jezik nuj pričuje, dn je naš
Gospod Jezus Kristus v časti Boga Odeta."  Tudi ne ško¬
duje nikdar zdravi pameti in nauku, ako se v slovenskem

61

jeziku popevajo maše, ali se v njem bero sveti evangeliji in
berila božja novega in starega zakona dobro prestavljena
in pojasnjena, ali molijo cerkvene ure; kajti ta, kteri je
st varil tri glavne jezike, namreč hebrejski, grški in latin¬
ski, On je tudi naredil vse ostale sebi v čast in slavo.

— Zapovedujemo pa, da se v vseh cerkvah vaše dežele za¬
voljo večje veljavnosti evangelij bere latinski, in še le po¬
tem slovenski' za ljudstvo, ki latinskih besed ne razume."
Ker pa Svatopolk še sploh ni bil prav zavzet za slovenski
obred, pisal mu je papež:. „Če se pa tebi in tvojim urad¬
nikom poljubi, mašo raje v latinskem jeziku poslušati, za¬
povedujemo, da se naj maša za te latinski služi."

352. Tako se je Metod do dobrega otresel svojih so¬
vražnikov pred rimsko stolico in je sovražnim svojim obre¬
kovalcem jezike zavezal. Človek bi sodil, da bo Metodu
zdaj ob večeru njegovega življenja sijalo solnce zlatega miru;

— pa dokler je živel junak,' ni smel svojega meča vtakniti
v nožnico. Že med spremstvom svojim je imel človeka, kte-
r ega se je tako težko obranil, kakor kedaj David svojih
domačih 'sovražnikov. Ta človek bil je Viking. Vihing je
že pred trobil v isti rog, kakor Metodovi nasprotniki, in je
menda pri papežu v smislu nemških škofov menil kaj: opra¬
viti ; ker pa mu je v Kirnu tako grdo izpodletelo, a domov
bi pa vendar svojim prijateljem rad prinesel kaj veselega,
podvrgel je Vihing domov grede pravemu pismu papeževemu
do Svatopolka drugo pismo, ki je ugajalo njemu in nje¬
govim prijateljem. Po tem podvrženem listu je papež neki
poročal Svatopolka, da je bil Metod res krivoverec, a da
je sedaj svojo krivo vero preklical; da je rimska stolica
čisto prepovedala slovensko službo božjo; Vikingu bi pa
Papež pre naročil bil, da naj skrbi, da se te papeževe na¬
vedbe tudi zvesto izvršijo. Vsled te nesramne goljufije se
ve je vojvoda Svatopolk še bolj neprijazen postal do Me¬
toda, in od hudobnega lažnjivca in podškofa svojega Vikinga
je moral prestati veliko razžaljenja in preganjanja, ker je
ta zmiraj trdil, da mn je papež na tihem dal določna po¬
velja glede na nadškofa Metoda. Da bi bil Vihing tako
predrzen, da hi si celo upal papeževa pisma ponarejati,
o tem se niti sanjalo ni poštenemu Metodu, ker krščanska
ljubezen „ne misli hudega 11 .  (1. Kor. 13.)

V teh zadregah obrnil se je Metod do svetega očeta,
ter se mu je potožil, kako hudo da se mu godi, in ga je

62

tudi poprašai, ima li Vihing res od njega posebna skrivna
naročila ali ne.

Na to pismo je papež odgovoril Metodu 1. 881 tako-le:
..Pastirsko tvojo skrb, da pridobiš duše vernikov za Go¬
spoda, našega Boga, priznavamo in ker izprevidimo, da se
strogo držiš prave vere, radujemo se zelo v Gospodu, sla¬
vimo ga brez konca ter se mu ne moremo zadosti zahvaliti.
— Slavnemu vojvodi Svatopolku pa nismo poslali nobenih
drugih pisem, razven onega, o kterem praviš, da ga je pre¬
jel, niti nismo onemu škofu (Vihingu), bodi si očitno bodi
si na skrivnem, kaj druzega učiniti zapovedali in zopet tebi
kaj druzega storiti naročili. Tem manje je verjetno, da bi
od onega škofa terjali bili kako, tajnost v rečeh, o kterih z
njim niti besedice nismo izpregovorili. Zavoljo prestanega
trpljenja pa ne bodi žalosten, nego to ti naj bo, kakor go¬
vori apostol, največje veselje, ker če je Bog s teboj, nihče
ne more biti zoper tebe." Konečno še pozove papež oba,
Metoda in Viliinga, v Rim na odgovor.

Metod je bil pripravljen zopet iti v Rim, ne pa Vi¬
hing, ki se je zanašal na mogočnega kneza Svatopolka in
Arnulfa, in ki je dobro vedel, da ga v Rimu ne čaka nič
kaj dobrega. Med tem je v grudnu leta 882. umrl papež
Ivan VIII., blagodušni pokrovitelj po krivici preganjanega
sv. Metoda in duhovnik, v vsem pravičen Slovanom; zato
mu naj bo večen hvaležni spomin tudi med Slovenci. Me¬
tod si ni mogel več drugače pomagati in je Viliinga izobčil.
Vkljub temu je ta gospodaril v svoji panonski škofiji, kakor
samsvoj škof, ter je neprenehoma roval zoper svojega nad¬
škofa; Metod pa je zanaprej mogel le še v Moraviji delo¬
vati in tukaj je zvest ostal svojemu poklicu do smrti. Sva-
topolk ga sicer še sploh ni hotel podpirati, vendar pa mu
tudi ni mogel čisto odreči svojega spoštovanja in bil mu je,
posebno odkar se je bil sprl z Arnulfom, bolje naklonjen.
Bolgarska legenda namreč poroča, da je bil Svatopolk ne¬
čistnik in je jako razuzdano živel; Metod nasproti pa je bil
svet in pravičen mož, kako bi se tedaj bila mogla lepo
gledati? Svatopolk ni mogel ljubiti Metoda, ker strah ga
je bilo pred njim, prav kakor kedaj rimskega namestnika
Feliksa, ko mu je sv. apostol Pavel govoril o pravici in
zdržljivosti.

253 . Ko je Metod že 17 let sejal s solzami  seme
božje besede ter opravljal svojo višepastirsko službo, pri¬
bližala se mu je smrt in šel je z veseljem ter nesel svoje

63

snope  (Ps. 125) pred sodni stol Jezusa Kristusa. Panonska
legenda poroča o njem: „Ohranil je vero, pričakoval je ve¬
nec pravice, skončal je svoj tek, in ker je bil Bogu drag
in ljub, bližal se mu je čas miru in počitka od žalosti in
stisk, in čas plačila za toliko truda in dela.“ Na cvetno
nedeljo je prišel Metod v cerkev, izpregovoril je kratko,
blagoslovil vojvodo, duhovnike in ves narod ter je rekel:
»Bodite, otroci, pri meni do tretjega dne.“ Tako se je tudi
zgodilo. Ko je napočil tretji dan, rekel je Metod: „Gospod,
v tvoje roke izročam dušo svojo,“ in mirno je zaspal v na¬
ročji svojih duhovnikov 6. malega travna 885. leta. Kdo bi
popisal žalost brezbrojne množice, ki se je zbrala k nje¬
govemu sprevodu! Možaki so jokali, žene so si roke vile
nad glavo, otroci so vpili, ubogi so stokali, — a ves krič
ni več prebudil dobrega pastirja. Tudi nam Slovencem pa¬
nonskim lesketa solza hvaležnosti v naših očeh za ves tvoj
trud, o sv. Metod, in ker naša roka ne more seči do tvo¬
jega nagrobnega kamena, ti naj tukaj v slovensko cerkveno
zgodovino zapišemo: „Bog plati!“ — Pokopali so ga v si¬
nodalni cerkvi Device Marije v Velegradu.

Nekoliko pred njegovo smrtjo so učenci prašali Me¬
toda, kdo bi naj po njegovi volji postal njegov naslednik.
Nadškof je pokazal na nekega zvestega svojega učenca ter
je rekel: „Gorazd naj bo; on je sin vaše domovine, je pre¬
brisana glava in pravoveren; to naj bi bilo Bogu drago in
Vam prav, kakor je tudi meni.“ Pa Gorazd in drugi učenci
Metodovi, kterih je bilo kakih dve sto, niso imeli več dobre
ure v Moraviji. Nemški duhovniki in pred vsemi Vihing
niso mirovali, dokler jih niso popolnoma izpodrinili, in ker
je tudi Arnulf bil njihov nasprotnik, napeljal je Svatopolka,
da jih je leta 886. ž vojaki pognal preko Donave. Metodovi
duhovniki so bili veseli, da so vredni postali zavoljo imena
Jezusovega preganjanje trpeti, in šli so v Bolgarijo, kjer so
jih prav radi sprejeli. Najimenitnejši med njimi so bili razun
Gorazda še Klement, Naum, Angelar in Sabas.

V Moravi se je pa vihing polastil škofovske časti, a
ni se dolgo veselil svoje zmage. Že leta 892. se je začela
Ujed Svatopolkom in Arnulfom krvava vojska, in kot Arnulfov
ljubljenec se ni mogel več držati v deželi; pritekel je le
Arnulfu, ki ga je leta 893. napravil za svojega velikega pe¬
čatnika; leta 899. je postal tudi škof pasovski, a že leta
900 ga je solnograški nadškof zopet odstavil. Arnulf nič
ni mogel kaj zdatnega opraviti zoper Svatopolka in je to-

64

rej leta 892. povabil divjake Madjare,. ki so prikrili! sem
od Urala na pomoč; zavezal se je tudi z vojvodom dolenje
Panonije, Braclavom,  in ga je zgrabil oči treh stranij.
Pa dokler je Svatopolk živel, odnesli so sovražniki vselej
krvave glave iz njegove dežele; toda leta 894. je Svato-
polka pobrala smrt. Še na smrtni postelji je svojim trem
sinom lepo priporočal složnost, pa zastonj; bili so njegovi
sini Slovani in torej nesložni, in niso se mogli upirati več
združeni moči Nemcev in Madjarov. V bitki pri Vratislavi
1. 908. je pal Mo j mir,  junaški sin Satopolkov, in izginila
je nekdaj toliko slavna država Moravska in z njo vred sko¬
raj ves trud slovenskih misijonarjev, sv. Cirila in Metoda.
Mojmir je še bil terjal od papeža Ivana IX., da naj usta¬
novi novo nadškofijo v njegovi deželi, in akoravno so nem¬
ški škofje zopet ugovarjali, poslal mu je papež vendar nad¬
škofa Ivana,  ki bi naj škofov posvetil za osirotelo deželo.
Odkar je pa moravska država prenehala, slušal je večji del
Moravskega češke škofe; lastnih škofov Moravska ni imela
do 1. 1063., v kterem so v 01 o muci  postavili novo škofij¬
sko stolico, na ktero se je prvi vsedel benediktinec Ivan.

3. Krščanstvo na Češkem.

254. Čehi so se v 6. stoletji naselili na Češkem. Luč
sv. vere jim je prisvetila iz Moravije, deloma tudi iz Nem¬
čije. Štirnajst čeških plemenitašev, ki so bili v zavezi s
kraljem Ludvikom „nemškim“, krstili so z njihovim sprem¬
stvom vred v Reznu leta 845.; to so bili prvenci krščan¬
stva na Češkem. Pa poganski rojaki niso trpeli krščanskih
plemenitašev v deželi in so jih pognali črez mejo, in le z
nemško pomočjo so si zopet pridobili svoja posestva. Da
ni hitro zamrla prva setev sv. evangelija, bilo je treba, da
jim je škof rezenski ponudil duhovnikov, ki so jim bili v
domačiji,za dušne pastirje. Tako lahko razumevamo, zakaj
da je Češka več kot sto let spadala v škofijsko oblast ne¬
ženskega škofa, in še le potem je dobila lastnega škofa. —
Naš sv. Metod pa je bil, ki je vojvodo Bofivoja samega
krstil ter tako sv. vero na Češkem do dobrega utrdil. Že leta
871. se je Svatopolk zavezal zoper Nemce z mogočnim če¬
škim vojvodo, in ravno ta zveza je pripeljala Bofivoja tudi
leta 879. na dvor krščanskega kneza Svatopolka, kjer ga
je sv. Metod pregovoril na sv. vero in mu je dal tudi du¬
hovnika, ki bi zanaprej skrbel za njegov dušni hasek. Z

65

vojvodo vred je prejela sv. krst tudi njegova žena Ljud¬
mila,  ki je potem tako lepo živela, da jo svetnicam božjim
prištevamo. Vse odobrujemo, kar tukaj sloviti zgodovinar
1' a 1 a c k y govori o Metodu: „Vkljub temu, da najstareji

viri molčijo, mi vendar ne dvomimo o tem, da je Metod
sam prišel tudi na Češko, da bi tukaj, če ne Ljudmile krstil,
vsaj delo izpreobrnitve poganov, ki ga je tako srečno začel,
z besedo in dejanjem pospeševal. Ali se je morda apostol¬
ski mož, ki je največji del svojega življenja preživel na
potih za razširjanje krščanstva, ogibal kratke in varne poti
iz Moravskega na Češko, da bi se prepričal, kako ondi na¬
predujejo prve od njega vsajene kali zveličanja pri mnogo-
brojnem ljudstvu?' 1

Za junakom Borivojem so stopali še drugi plemenitaši
v cerkev božjo, in dišava Ljudmilinih čednostij je vlekla
tudi prosto ljudstvo za seboj. Tako se je sv. vera vsaki
dan bolj in bolj širila po Češkem. Krščansko cerkev, kteri
je Borivoj postavil tako rekoč vogelni kamen, sta veselo
naprej zidala njegova sina Spitignjev in Vrati  sl  a v I.,
ter jo do dobrega utrdila po vsem Češkem. Vratislav je
preživel in nasledil svojega starejšega brata in je vzel za
ženo Dragomiro,  imenitno a še pogansko polabsko Lju-
tičanko. Iz tega zakona se je porodil Večeslav  I., kte-
remu ni bilo na svetu za nobeno stvar toliko mar, kakor
ravno za sveto Kristusovo vero. Lepega krščanskega živ¬
ljenja je mladega kraljiča navadila najbolj babica njegova
sv. Ljudmila, ker mati Dragomira se je malo brigala za
otroke in je rajši vladarska opravila opravljala. Dragomira
nosi sicer dragi mir v svojem imenu, a v svojom srci je
kuhala črno sovraštvo do krščanske vere. Zavezala se je
z nezadovoljnimi še poganskimi plemiči, izganjala je du¬
hovnike, podirala cerkve, zatirala kristjane. Tudi pohlevna
in pobožna Ljudmila se je morala umakniti pred svojo hu¬
dobno snelio, ki ni mogla prenašati, da je ljudstvo staro
kneginjo bolj spoštovalo nego njo. Ali zavidni Dragomiri
se srce ni upokojilo, dokler je Ljudmila živela; najela je
tedaj brezbožne morilce, ki so jo med molitvijo napadli in
umorili (927). To res ni bilo junaško dejanje, umoriti staro
Ljudmilo, ki je po svoji starosti že itak tako rekoč umirala.

255. Ko je Večeslav  I. sam prevzel vlado, ni imel
večje skrbi, kakor da bi se krščanstvo po celi deželi lepo
nncvitalo in obrodilo dobrega sadu. Sam je pa bil dobrega
kristjana najlepši vzgled. Kjer še ni bilo cerkev, tam jih

Zgodovina sv. kat. cerkve. II. 5

66

je pobožni knez sezidal ter jih tudi bogato obdaril; duhov¬
nike je jako spoštoval in Bog ne daj, da bi se kdo iz svetih
reeij norčeval, ostro bi ga bil kaznoval. Res ganljiva pa
je njegova iskrena ljubezen in.angeljska pobožnost do pre¬
svetega Rešnjega Telesa. Z lastno roko je neki sejal pše¬
nico, kolikor je bilo treba za sv. hostije, in iz grozdja je sam
ožemal vino, ki se je darovalo pri daritvi sv. maše. Celo
po noči je vstajal in obiskoval cerkve ter je pred cerkve¬
nimi vrati prosil kleče Boga milosti za se in za svoje ljud¬
stvo. Pravijo, da je neko noč po snegu in ledu šel s svo¬
jim častnikom cerkve obiskovat; častnik se naveliča noč¬
nega potovanja in se tudi pritoži pri Večeslavu, kako hudo
ga mrazi. Svetnik mu svetuje, da naj stopa v njegove
stopinje; in res, njegov sled čudovito ogreje častnika,
da ne občuti več nobenega mraza. Vbogaime je obilno
dajal in zmiraj tako, da skoro levica ni vedela, kar je dala
desnica; za vdove in sirote je skrbel prav po očetovsko.
Toda nebeški nauk našega Odrešenika Jezusa Kristusa še
ni tako prešinil češkega naroda, da bi znal ceniti svetle
lastnosti svojega vladarja, marveč bilo je še mnogo gospode,
ki niso odobravali njegovega vladanja, in kterim je mrzela
njegova pobožnost. Na čelu jim je bil Večeslavov brat Bo-
leslav,  ki je bil  ravno tako poln hudobije, kakor njegov
brat poln sv. Duha, Boleslav je težko slušal svojega brata;
najraje bi sam vladal v lepi češki deželi. Nabrusil je te¬
daj svoj meč, in ko je nekega jutra brat zopet klečal in
molil pred cerkvenimi vrati, napade ga nenadoma s svojimi
tovariši in mu pri tej priči glavo razkolje. — Češka dežela
časti sv. mučenca Večeslava kot svojega zaščitnika.

Sedaj je vladohlepni Boleslav  1. »grozoviti 11  brez
skrbi zasedel prestol. Takoj se je trudil zopet zatreti
krščanstvo; krščanski cerkvi je kratil pravice in katoliške
duhovnike je jako preganjal. Ali ravno takrat je na Nem¬
škem vladal mogočni kralj Oton  »Veliki- 1 , ki je bil ob
enem tudi rimski cesar in vsled tega tudi pokrovitelj rim-
sko-katoliške cerkve, in ta se je potegnil za pravice krist¬
janov na Češkem in ni pred odjenjal s silo svojo, dokler
Boleslav ni obečal, krščanski cerkvi vse pravice povrniti
(950). Ko je Boleslav umrl (967), nasledoval ga je njegov
sin Boleslav  II., ki pa ni bil prav nič enak svojemu
očetu, ampak bil je pošten kristjan in zgodovinarji ga zo-
vejo »pobožnega 11 . Boleslav je bil mogočen vojvoda in je
v svoji deželi krščanstvo do dobrega utrdil. Ustanovil je

67

v zlati „Pragi“ samostalno škofijo (973) za vse slovanske
kraje, ki so spadali pod njegovo oblast. Že njegov oče je
kotel imeti lastno škofijo, pa rezenski škofje so se na vso
moč branili izgubiti Češko iz svoje oblasti. Še le ko je
sv. Bolbenk  sedel na rezenski škofijski stolici, privolil je
v Boleslavovo zahtevanje, akoravno so mu njegovi korarji
kili svetovali nasprotno. Bolbenk je namreč bil mož po
Božji volji, in ni toliko gledal na to, kako bi rezensko sto¬
lico spravil do večje časti, nego na to, kako bi se bolj ši¬
rila božja čast. Izprevidel pa je, da je potrebno, da ima
tako močni narod, kakor je češki, lastnega svojega pastirja,
ki mu ve slovanski oznanjati besedo božjo. Papež Bene¬
dikt VI. je ustanovitev nove škofije potrdil in praški škof
je bil postavljen pod oblast nadškofa v Mogunci.  Prvi
škofje  bil menih Ditmar,  rojen Sas, ki je bil celo zmo¬
žen češkega jezika; ko je pa ta že leta 982. umrl, postavilo
je ljudstvo domačina Vojteha  na praško škofijsko stolico.

256. Vojteh je bil sin zelo mogočnega češkega ple¬
menitaša. Že od mladih nog je bil jako pobožen, in ni
imel drugih mislij in večjega veselja, kakor duhovnik po¬
stati. Ko se je bil izšolal in je bil za mašnika posvečen,
služil je v Pragi pri cerkvi sv. Vida, dokler ga niso za
škofa 'izvolili. Mladi škof je ves gorel za božjo čast in
prehodil je vso svojo škofijo, da uredi povsod lepo krščan¬
sko življenje. Toda Vojteh je našel med ljudstvom še ve¬
liko poganskih razvad; naletel je na oženjene duhovnike, go¬
spoda je imela po več žen, zakon jim ni bil svet in neraz-
rušljiv, oddajali so krščanske sužnike celo judom in poga¬
nom. Vojteh je vzdignil svoj glas zoper tolike pregrehe;
ker pa ga niso slušali, zapustil je svojo škofijo, vzel po¬
potno palico v svoje roke in je romal v Rim. Ondi ga lepo
sprejmejo in papež ga odveže vseh škofijskih dolžnostij ter
mu dovoli ostati v Rimu, kjer je potem celo leto živel v
nekem samostanu. Doma na Češkem so med tem jako po¬
grešali škofa, in knez Boleslav II. je poslal nekoliko mož
v Rim, da Vojteha naprosijo, naj bi se zopet domu povrnil.
Lepo so mu obetali, da bodo zmiraj njegove zapovedi slu¬
šali in odslej tako živeli, kakor se spodobi dobrim krist¬
janom. Pa kar so obljubili, so le slabo izpolnjevali; večina
gospode še sploh ni pustila svojih poganskih razvad, in
Prosti duhovščini je mrzelo do ostrega škofa. Z žalostnim
srcem pastir drugič zapusti svoje neposlušne in svojeglavim
ovce in se zopet napoti v Rim. Še enkrat ga pregovorita

5 *

68

papež in nemški cesar Oton III., da se vrne na Češko, a
ker so mu nehvaležni njegovi rojaki poslali glas, da ga
doma nihče ne pričakuje, šel je na Poljsko in od ondot med
poganske Pruse oznanjat zveličanskih naukov Kristusove
vere. Vojteh Pruse lepo nagovarja, naj se odpovejo mrtvim
malikom in naj verujejo v živega Boga, Stvarnika vseh
stvarij, in na Sina njegovega Jezusa Kristusa. S tem sije
nakopal sovraštvo poganskih popov, ki so planili na njega
ter ga ubili (997). — Ko zve poljski knez B o 1 e s 1 a v
„hrabri“ o mučeniški smrti slavnega škofa, pošlje po nje¬
govo sveto truplo ter ga častno pokoplje v svojem prestol¬
nem mestu Gnjezdnem. Od vseh krajev so pobožni kristjani
romali na njegov grob, in celo cesar Oton III. je prišel
častit njegovih svetih ostankov. Leta 1039. so njegovo
truplo prenesli v Prago ter ga z veliko svečanostjo po¬
ložili v cerkev sv. Vida. Sv. Vojteh nosi častno ime ,.apo¬
stola 14  Prusov.

Na Češkem so še le sredi ednajstega stoletja pone¬
hale poganske pregrehe, ter se je začelo lepše razcvitati
krščansko življenje.

4. Na Poljskem.

257. Že večkrat smo slišali v cerkveni zgodovini,
kako so hčerke krščanskih kraljev, ki so se možile z ne¬
vernimi knezi, zanesle v poganske države luč sv. evangelija,
— in isto moramo zopet povedati, če govorimo o pokrist¬
janjenji Poljske. Dubravka,  hči češkega kneza Bole-
slava I., je bila tako rekoč angelj, ki je prinesel na Poljsko
veseli glas zveličavnih naukov Kristusove vere, ko je bila
vzela kneza M e čisla  v a I. za svojega moža.

Poljake  zovemo tiste Slovane, ki so živeli v porečji
reke Odre in Visle. Njihova starejša zgodovina je polna
pravljic, kterih jedro je, da je neki mogočen L eh ondi prvi
zjedinil posamezne male slovanske rodove in plemena ter je
tako utemeljil poljsko državo. V devetem stoletji je bil pri-
priprosti mož Piast,  pošten in gostoljuben kmet, za kneza
izvoljen, in Mečislav (962—992) je prvi vladar iz te rodo¬
vine, o kterem zgodovina kaj gotovega in zanesljivega po¬
vedati zamore.

Mččisla  v je bil še pogan in je imel sedem žen, a
nič zaroda. Svetovali so mu tedaj, naj se odpove krivim bo¬
govom in naj si vzame samo eno ženo, in Bog mu bo po-

69

daril otrok. Knez je ubogal in je prosil češkega kneza Bo-
leslava, naj mu da svojo hčer Dubravko za ženo. Boleslav
mu je obečal svojo hčer. Pobožna Dubravka si je na vso
moč prizadevala svojega moža pridobiti za Kristusa. Že leta
966. je krstil češki duhovnik Boguvid Mečislava in ž njim
vred veliko število plemenitašev. Ne rečemo, da bi to 'bili
najprvi kristjani na Poljskem. Verjetno namreč je, da so
posamezni kristjani, ali tudi cele krščanske rodbine živele
že pred raztrošene po deželi, posebno pa ob mejah, kjer je
Poljsko s krščanskimi deželami mejaših). Takoj je Mččislav
rekel podreti temple starih malikov in njih podobe je velel
v reke pometati. Poljaki so sicer slušali in malike potopili,
a poleg so se na glas jokali; res prazna žalost za take bo¬
gove, ki se morejo vtopiti. Po vsi deželi je zidal Mččislav
cerkve trojedinemu Bogu, a Bog je zdaj tudi njemu pozidal
hišo ter mu dal sina, kterega si je bil tolikanj poželel. V
Poznanji  je ustanovil škofijo, in za prvega škofa na Polj¬
skem je bil izbran Jordan,  čegar škofija je bila pod oblastjo
nemškega nadškofa v Devinu. Jordan si je vse žive dni
Prizadeval krščanski veri na Poljskem pomagati do popolne
zmage in je zaradi tega postavljal šole in samostane, kjer
hi se naj likali in odgojevali duhovniki. Vendar včasih se
je ljudstvu še stožilo po starih svojih bogovih in puntali
so se zoper novo vero; pa ravno s tem, da so včasih ne¬
koliko majali mlado drevesce krščanstva, pognalo je tem
globlje svoje korenine.

258. Mečislava je nasledil njegov sin Boleslav  L
»hrabri 11  (992—1025), ki je bil mogočen in pravičen vladar,
ob enem pa tudi dober kristjan. Poljsko državo je po sreč¬
nih vojskah tako raztegnil, da je na severu segala do Bal¬
tiškega morja in na jugu do karpatskih gor in do Donave.
Za toliko državo je bila ena škofija premalo, in Boleslav je
s papeževim dovoljenjem in s pomočjo cesarja Otona III.
za vso Poljsko utemeljil nadškofijo v Gnjezdni,  kteri je
podredil nove škofije v K rak o vi, v Kolbergu in v
Bratislavi.  Pozval je menihe benediktince, kterim je
izročil novo postavljeno opatijo Tinijec.  Pobožni očetje
hi naj Poljake učili lepo krščansko živeti, — pa tudi omiko
naj bi širili; brati in pisati, umno gospodariti in polje
dobro obdeloyati. bi jih naj vadili. Boleslav je ostro gledal
na to, da so posvetne njegove postave spoštovali, a tudi
cerkvenih postav bi nikdo ne smel prezirati; brez usmi¬
ljenja ga bi bil kaznoval. Lep red je bil za Boleslava po

70

vsem Poljskem, kakor v hiši, kjer gospodari moder gospodar
in pošten krščanski oče. Leta 1025. so Poljaki svojega
ljubljenega kneza za kralja venčali, in še tisto leto ga je
tudi nebeški oče poklical iz tega sveta, da mu da v nebesih
nevsahljivi venec večnega veselja. Poljsko ljudstvo je celo
leto žalovalo za svojim blagim vladarjem; celo leto niso šli
Poljaki niti na ples niti na kako drugo veselico, nego ža¬
lostni so rekali: Kdo nas bo zdaj branil? Kdo nas bo tako
po očetovsko ljubil?

Boleslavov sin M e čisla  v II. ni bil prav nič podoben
slavnemu svojemu očetu. Poljska je bolj in bolj oslabela,
posebno ker so jo od vseli stranij napadali sosedje, kteri so
se jej za Boleslava morali pokoriti. Kralj je ustanovil še
nektere nove škofije, drugače pa se ni dosti brigal za srečo
svojih podložnikov in je živel takd požrešno in poredno, da
je še mlad umrl, že leta 1034. Njegov sin Kazimir  I. je
še bil otrok, in tedaj je mesto njega vladala njegova mati,
Nemka Rikša. Kraljica je vesoko cenila Nemce in jim je
dajala najimenitnejše službe. Obdajali so jo sami nemški
svetovalci in nemške šege in nemški jezik bi morali v de¬
želi obveljati. Poljaki so se naveličali takega vladanja in
so Rikšo spodili iz dežele. Sedaj pa v deželi prav za prav
ni bilo nobenega gospodarja, in to je veliko škodilo zlasti
sv. krščanski cerkvi. Pobožno življenje je propadalo in ni
bilo ravno malo število tistih, kteri so za svoje stare ma¬
like iz nova zidali oltarje. Leta 1040. je nastopil mladi
Kazimir sam vlado, in se je na vso moč trudil, da si zopet
uredi deželo in da zopet prevrže malike ondi, kjer so stali
po konci. Menihe je visoko častil in za samostane je dobro
skrbel, ker je neki tudi sam bil v nekem samostanu odgojen.
— Bo les lav II. (1058—1080) je sprva bil blag in pra¬
vičen vladar, kakor njegov oče, a kmalu je zabredel v grde
pregrehe. Ženska zmoti pač tudi modrega moža, in sv. Duh
pravi, da iz oblačila pride molj , od ženske pa moževa hu¬
dobija.  (Sir. 42). Boleslav je živel tako razuzdano, da je
bilo že vse ljudstvo nevoljno, zraven je pa bil tudi predrzen
in samosilen vladar, da so Poljaki že komaj prenašali njegov
jarem. Tedaj vzdigne višji pastir, škof krakovski Stani¬
slav,  svoj glas in prijazno posvari kralja ter ga prosi z
lepega, naj se poboljša in obrne na pravo pot. Ker pa Bo¬
leslav ni poslušal cerkve, proklel ga je škof in izobčil iz
cerkve: če kdo cerkve ne posluša , naj ti bo kot nevernik in
očiten grešnik.  (Mat. 18.) Grozno razkačen poišče kralj takoj

71

škofa, najde ga ravno pred oltarjem in mu ondi.z enim
mahom glavo razkolje. Mrtvo truplo je velel razsekati in
kosce razmetati, a zgodilo se je po božji volji, da so se vsi
kosci zopet združili in truplo sv. mučenika je bilo celo, ka¬
kor bi ga nikdar nikdo ranil ne bil. Papež Gregorij VII.
je potem dejal deželo v cerkveno prepoved in je odvezal
podložnike pokorščine in prisežene zvestobe do kralja, škofa
Stanislava pa je za sv. mučenika proglasil. Sedaj so se
razdraženi Poljaki vzdignili zoper svojega kralja in iztirali
so ga iz dežele. Boleslav je pobegnil na Ogersko, kjer je
neki umrl v veliki siromaščini in v blaznosti. Drugi pa
pravijo, da je nepoznan stopil na Koroškem v Osojanski
samostan, kjer je opravljal najprosteja dela in se kot mutec
pokoril do smrti svoje.

5. Na Ruskem.

259. V osrednih pokrajinah sedanje velike ruske de¬
žele so že od nekdaj živeli Slovani,  ktere imenujemo
Ruse.  Na severu so bili njih narodi čudske in finske
krvi, na jugu pa so bili Koz ari njihovi mejaši. Pa tudi
ti Slovani niso bili združeni v večjo državo, ampak raz¬
drobljeni so bili na sto in še več manjših rodov, in morala
je že' biti turška sila, če so se časih zjedinili in so vsi ski¬
sali skupnega vodjo.

Ruski zgodovinar Nestor piše, da bi pre sv. apostol
Andrej  prvi bil prinesel v te kraje veseli glas sv. evan¬
gelija. On pravi: „Dnjeper se izliva v Črno morje v treh
žrelih ; to morje se imenuje tudi rusko; tu je učil sv. Andrej,
brat Petrov, kakor se nam poroča. Ko je tedaj Andrej
učil v S in op i (na južnem bregu morja) in je prišel v
Herzon,  izvedel je, da je blizu tega mesta izliv Dnjeprov,
pa je hotel priti v Rim. ’ Prišel je v izliv Dnjeprov, in od¬
tod'je šel po Dnjepru gor, in po naključbi je prišel in stal
je pod gorami ria bregu reke. Ko je zjutraj vstal, rekel
je učencem, ki so ž njim bili: „Vidite li gore? Na teh
gorah bode posijala milost božja, in tukaj bode veliko mesto,
in mnogo cerkev bode Bog tu povzdignil.“ Ko je prišel
na te gore,blagoslovil jih je in postavil križ. Ko je pomolil
k Bogu in prišel zopet z gore, kjer je pozneje nastalo mesto
Kijev,  šel je po Dnjepru gor. Prišel je torej k Slovenom,
kjer je sedaj Novgorod,  in videl je tamošnje ljudi, pa
običaj njihov, in kako se umivajo in brišejo, pa se jim je
čudil. Pa je šel proti Varjagom  (to je proti Norvegiji

72

in Švediji) in je prišel (seveda po morji) v Rim, in je pravil,
koliko se je naučil in koliko je videl, in jim je rekel: „Ču¬
dovite- reči sem videl v slovanski zemlji, ko sem šel semkaj.
Videl sem lesene kopeli, ktere zelo zagrejejo ter se slečejo,
da so nagi, potem se polivajo z vročo vodo, in polagajo na
se mlado protje, in bijejo se ž njim sami, in se tako dolgo
obdelujejo, da komaj živi izležejo; potem se pa oblijejo s
studenčno vodo in tako zopet oživijo. In to delajo vse dni,
dasiravno jih nikdo ne sili, ampak sami se silijo. To se
jim zdi prijetno kopanje, ne pa mučenje. In ko so to sli¬
šali, so se čudili. Ko je bil torej Andrej v Rimu, prišel je
zopet v Sinopo. 11

Kar tukaj pravi Nestor, ki je že v 11. stoletji pisal
po prav starih grških virih rusko zgodovino, gotovo ni celo
prazna pravljica, ampak ima konci nekaj zgodovinskega
zrna. Toliko resnice menda iz teh besed smemo posneti,
da je sv. Andrej, ki je v Skitiji  oznanjal sv. vero, v svoji
navdušenosti tudi prestopil Donavo in je prišel tje do Dnjepra;
potem je ondi tudi učil ter znamenje svetega križa zanesel
kar najdalje v sedanje ruske pokrajine. Koliko je to prvo
zasajeno seme besede božje sadu obrodilo, sicer ni vedeti;
gotovo pa je, da je tu prvo krščanstvo popolnoma zatrlo
preseljevanje narodov, ki so se prav v tistih krajih najbolj
menjali.

260. Grški zgodovinarji pravijo, da je potem v de¬
vetem stoletji zopet prisvetila luč sv. vere na rusko. To bi
se pre bilo zgodilo po nekem čudeži. Leta 865. je pripeljal
Rurik,  ustanovitelj ruske države, brezštevilno ladij pred
Carigrad, tako da je spravil cesarja Mihaela  in očaka
Fokija  v veliko zadrego. Kar si Carigračani sami niso
mogli pomagati, iskali so pri Bogu pomoči in Marijo klicali
na pomoč. Prinesli so Marijino obleko, ktero so hranili v
Carigradu, in so jo v slovesni procesiji nesli do morskega
pobrežja, kjer so jo v morji namočili; in takoj je nastala
strašna burja, ki je skoro vse ruske ladije razbila in Ruse
same močno prestrašila. Precej so Rusi prosili krščanskih
duhovnikov in so je tudi dobili; njih večina se je izpre-
obrnila h Kristusovi veri. O vsem tem Nestor nič ne ve
razlagati in torej moramo reči, da je to zgolj Fokijeva
zduha; izmislil jo je, da se prikupi rimskemu papežu, ki ga
ni hotel potrditi kot carigrajskega očaka. Da bi pa lože
sprožil to laž, oblekel jej je tudi čudovito suknjico.

Z začetkom desetega stoletja so bili Rusi neverniki;

73

Y  Nestorjevih letnikih nahajamo listine pomirja med Rusi
in Grki, v kterih se bere, da je veliki ruski knez 01 e g
še prisegel na ime slovenskega boga Peruna. Še le za ve¬
likega kneza Ig or-j  a (912—945) se je začela krščanska
vera bolj širiti po Ruskem, in ko so leta 945. Rusi prisegli
grškemu carju, da hočejo odzdaj biti mirni, prisegel je že
en del Rusov v krščanski cerkvi sv. Elije v Kijevu, ki je
bilo poglavitno mesto ruske države. Večina Rusov seveda
je bila še sploh poganska, kakor tudi veliki knez Igor in
kneginja Olga.

Po smrti svojega moža pa se je leta 955. Olga  na¬
potila v Carigrad, kjer so jo slovesno sprejeli. Očak Teo-
filakt  sam je krstil pobožno kneginjo, cesar jej je bil za
kuma, in dobila je ime Helena. Blagoslovljena po očaku
se je vrnila domu, in Nestor poroča, da je pripravljala pot
krščanski veri, kakor zgodnja danica, ki dan napoveduje,
kakor juterna zarja, ki vzhod svetlega solnca oznanjuje, si¬
jala je, kakor luna po noči, svetila se je, kakor biser iz
zlata. — Olga je nagovarjala svojega sina Svetoslava
(957—972), da bi se dal krstiti, ali ni ga mogla pregovoriti.
Prosila je tudi cesarja Otona  I., da jej pošlje misijonarjev,
Pa nemški duhovniki niso nič opravili, in Adalbert, ki je
bil namenjen za ruskega škofa, vrnil se je za leto dnij
domu na Nemško; vse njegove tovariše in spremljevalce pa
so ubili na Ruskem.

261. Vlad imir  I., najmlajši sin Svetoslavov, je pre¬
živel svoje brate in je postal očetov naslednik. Sprva je
bil Vladimir jako vnet za pogansko vero; Nestor pravi, da
se je zemlja kar kadila od vroče^ krvi živinskih daritev,
ktere je bogu Perunu daroval. Če je vse resnično, kar
Nestor poroča, hoteli so Vladimira najpred muhamedovci
obrniti na svojo vero; ker pa Muhamed svojcem prepoveduje
vino piti, rekel je Vladimir: „Rusu je pitje veselje, ne mo¬
remo brez tega biti." — Judom, ki so mu hvalili svojo vero,
rekel je: ,.Ako bi Bog vas ljubil in zakon vaš, bi ne bili
razpršeni po tujih zemljah. 1 ' Tudi latinski oznanjevalci sv.
evangelija mu niso bili všeč. Slednjič pride še neki krščan¬
ski redovnik, mu živo popisuje veselje nebeško, pa tudi muke
peklenske ter mu pokaže ob enem naslikano podobo sodnega
dne. To je Vladimira tako presunilo, da je sprejel sv. vero.
Pa ta Nestorjeva povest je preveč nakičena in ni prav
verjetna; nq b'6mo menda slabo pogodili, če rečemo, da so vse
to Grki pozheje izmislili, da bi lože rusko cerkev za seboj

74

potegnili v grško razkolništvo, rekši, daje  kedaj že Vla¬
dimir tudi le grškemu oznanjevalcu sv. vere pritrdil. —
Vladimir snubi potem Ano,  sestro grškega cesarja Va¬
silija  II. za ženo, in dobil jo je s tem pogojem, da se po¬
kristjani. Cesar je poslal duhovnikov v mesto Herzon, kjer
so kneza Vladimira krstili ter ga ob enem poročili s kne¬
ginjo Ano 1. 988. Sedaj so Rusi v Kijevu razbili malike,
podobo naj višjega boga Penina so posunili v reko Dnjeper,
in vse ljudstvo je moralo kar na enkrat prestopiti h krščanski
veri. Vse ljudstvo namreč je moralo stopiti v vodo; veli-
kaši so stali do vrata, drugo ljudstvo do pojasa, a fantiči
so stali pri kraji v vodi reke Dnjepra, in duhovniki so mo¬
lili krstne molitve nad njimi; Vladimir pa je klečal na po-
brežji ter je na glas Boga hvalil za milost, ktero je storil
njemu in njegovemu ljudstvu. V Carigradu so posvetili več
škofov za Rusko, ki so imeli svoje škofijske stolice v Ki¬
jevu, v Novgorodu, v Rostovu, v Jaroslavu in
Črnigovu.  Po deželi so vstajale krščanske cerkve in samo¬
stani in povsod so stavili šole, v kterili je obveljala slovenska
cirilica, kakor je tudi slovenski jezik obveljal pri službi božji.

Vladimir je umrl leta 1015. Pokopan je v Kijevu sredi
cerkve, ktero je sezidal na čast Mariji Bogorodnici. Rusi
pridevajo Vladimiru častne ime „velikega“ ali tudi „apo-
stola“ in ga svetnika častijo. Njegov sin Jaroslav  (1019
do 1054) je do dobrega utrdil krščansko cerkev na Ruskem
in je povzdignil škofijo v Kijevu za veliko škofijo cele Rusije.

6. Med polabskimi Slovani.

202. Goti in druga jim sorodna plemena so se začeli
gibati proti konci drugega stoletja; zapustili so namreč svoja
bivališča ob baltiškem morji in so se počasi pomikali proti
jugu. Zapuščene kraje med rekama Vislo in Labo so potem
zasedli sami slovenski rodovi in sredi šestega stoletja ondi
ni bilo več ne duha ne sluha o kakem nemškem plemenu.
Pokrajine polabskih Slovanov je na severu oblivalo baltiško
morje, na iztoku jih je reka Odra ločila od Poljakov, na
jugu so segale do Krkonoške gore in do Rudogorja, in na
zahodu so ob reki Šali in Labi mejile z nemško državo.
Polabske Slovane delimo na tri glavna plemena, namreč na
L u t i c e ali V e 1 e t e med Labo in Odro, na S r b e v da¬
našnji Lužici na Saškem Pruskem, in na Bodri  ce  v da¬
našnjem Meklenburškem in Holštanjskem.

75

Država Karola Vel ikega je segala do polabskih Slo¬
vanov, in Karol je imeli dovolj opraviti ž njimi, da jim je
zabranil hoditi ropat v njegovo državo in je zategavoljo po¬
stavil močne trdnjave na meji. Za cesarja Ludovika II. so
ondi Slovanom menihi iz korvejskega  nemškega samo¬
stana oznanjali besedo božjo, a niso kaj posebnega opravili.
Cesar Henrik I. je Srbe  in njihove zaveznike premagal
(926) in je proti njim osnoval troje nemških mejnih grofij.
Oton I. je prodrl celo do reke Odre. Pa nemški vojskovodje
so bili brez srca in zelo lakomni in zatorej tudi njihovi ro¬
jaki, nemški misijonarji, niso kaj opravili med Slovani.
Boso,  kaplan Otonov, naučil se je tedaj slovanskega jezika
in je potem tudi z haskom pridigoval ter postal prvi škof
v Mezi boru.  Še tri druge škofijske stolice je Oton postavil
za Slovane in z dovoljenjem papeža Ivana XII. je bila usta¬
novljena tudi nadškofija v Devinu.  Ker so pa bila ško¬
fijska mesta ob enem močne trdnjave, za kterimi so varno
živeli tlačitelji slovanskih trpinov, vzdignejo se Bodriti pod
svojim knezom Mistivojem  zoper krščansko vero (1. 983.)
in pokoljejo kristjane v Aldiboru in razdenejo mesto in ško¬
fijo. Pozneje se je Mistivoj kesal grozovitega upora in se
je vrnil v krilo cerkve; vsled tega pa ga rojaki niso več
trpeli in moral je bežati od njih. Mistivojev vnuk, vojvoda
G-odešalk,  je vse Polabce združil v eno mogočno kralje¬
stvo, in ker je bil od mladih nog m  krščanstvu odgojen,
trudil se je na vso moč, da bi vse Polabce izpreobrnil h
krščanski veri. Pa trdovratni neverci se zopet spuntajo
leta 1066., ubijejo svojega hrabrega vojvodo, podirajo cerkve
in meklenborškega škofa Janeza  živega darujejo v Retri
na oltarji boga Radegasta. Po tem takem je med Bodriti
in Lutici zopet zmagalo poganstvo; med tem pa je med. Srbi
škof sv. Beno  deloval s tolikim uspehom, da si je zaslužil
lepo ime „apostola“ Slovanov.

7. Med Hrvati in Srbi.

263. Hrvati so imeli kedaj svoja bivališča gori nad
karpatskimi gorami, zatorej tudi nekteri mislijo, da beseda
Hrvat ne pomenja nič druzega, nego človeka, ki biva ob
>>gori“ ali „hori“, kakor nekteri Slovani to besedo izgovar¬
jajo. V šestem stoletji so Hrvati prekoračili Karpate in so
šli proti jugu iskat si nove domovine in so v podravski Pa¬
noniji in v Dalmaciji utemeljili novo hrvatsko državo.

76

Prav v teli krajih, ktere so Hrvati zasedli, bila je
krščanska cerkev že pred preseljevanjem narodov lepo ure¬
jena, in ostanki starih krščanskih prebivalcev so bili menda
med Hrvati prvi misijonarji. Leta 619. se je grški cesar
Heraklij s Hrvati zavezal zoper Obre in se je zelo trudil,
zaveznike svoje pridobiti za krst. Papež Martin  I. (649
do 655), kakor mislijo, rojen Dalmatinec, poslal je svojega
poslanca Ivana  iz Ravene, naj si prizadeva izpreobrniti
narod. Ivan je srečno in dobro opravil svoj posel, stolico
Solin,  ktera je bila leta 639. razdejana, prestavil je v
Splet  ter je ondi starinski tempelj Jupitrov premenil v
cerkev blažene Device Marije. Ivan je bil prvi spletski
nadškof. Od ondot je obhodil Hrvatsko, stavil cerkve, po¬
svečeval škofe in menihe, ter je po malem obračal narod
na krščansko vero. V panonski Hrvatski ni mogla krščan¬
ska reč tako dobro napredovati, ker niso imeli nikake ško¬
fijske stolice. Ko je potem hrvatski knez P org a prosil
grškega cesarja Konstantina  ,,bradača" misijonarjev, sve¬
toval mu je ta, naj se raje v Rim obrbne za nje. Od ondot
jim pošlje papež duhovnikov, ki so kneza in večji del ljud¬
stva krstili okoli leta 670. Papež Vi talij  a n je Hrvate
tudi sprejel v svojo apostolsko varstvo in zavetje, a junaški
narod se je zavezal sv. Petru in njegovi stolici, da se ne
bode brez vzroka vojskoval proti ostalim krščanskim drža¬
vam, to je, da bode miroval z vsakim, kteri ga bode spo¬
štoval in ga pri miru pustil, ali z drugo besedo, narod hrvat¬
ski je stopil v družino krščanskih narodov evropskih, kteri
poglavarja sv. cerkve spoštujejo kot svojega očeta, a on jih
zove prvorojene sinove svoje, kakor so papeži zmiraj zvali
hrvatski narod, kar pričajo stara pisma njihova. Po da¬
našnjem lirvatskem Primorji in v Istriji  so gotovo tudi
duhovniki iz Ogleja prižigali luč sv. vere. Naznanilo o hrvat-
skili škofih imamo še le od leta 879. Sploh pa moramo reči,
da je Hrvatska bila že koncem sedmega stoletja krščanska.

Od sedmega stoletja do Karola Velikega ostaja po-
vestnica Hrvatov zeld temna. Oni so se pokorili vrhovni
oblasti frankovski, ali kedaj in kako, to se ne zna.

Ko so po smrti Ludovika nemškega v frankovski de¬
želi nastali domači nemiri, odrekli so dalmatinski  Hrvati
pod svojim županom Moj slavo  m furlanskemu grofu po¬
kornost in samo posavska  Hrvatska je odzdaj še bila pod
frankovsko vrhovno oblastjo, dočim sta Mojslav in njegov na¬
slednik Trpimir neodvisno vladala nad dalmatinskimi Hrvati.

77

Iztočni cesar Vasilij  I. (867—886) je Hrvatom
^deslava  vrinil za kneza (877), kteri je hotel ne samo
državo, ampak tudi cerkev tesno zvezati s Carigradom, kar
Pa se mu ni posrečilo. Ko je naslednik njegov Branimir
(879) videl, da iz Carigrada ni kaj dobrega pričakovati,
razdrl je zvezo s Carigradom in se je s svojim škofom
Teodozijem  obrnil do papeža in je obljubil rimski stolici
zvestobo. Ker pa si je za cesarja Vasilija nadškof spletski
svoje potrjenje izprosil v Carigradu ne pa v Rimu, ločila
se je Hrvatska od nadškofije spletske in se je podala pod
škofa n i n s k e g a. (Nin je bilo mesto nad Zadrom na morji).

204. Slovanski duhovniki so dvakrat zaporedoma prišli
iz Moravskega in iz Panonije na Hrvatsko, da so se iz¬
ognili surovosti Nemcev in Madjarov, in so prinesli s seboj
slovenske knjige sv. Cirila in Metoda za službo božjo. Nin-
ski škof Teodozij je potem dognal, da so tudi tisti Hrvati,
kteri so poprej spadali pod kterega drugega latinskega škofa,
odslej prišli pod njegovo oblast in da jim je bilo dovoljeno
rabiti pri službi božji slovenski jezik.

Sedaj je pa nastal prepir med spletskim in ninskim
škofom, ker' spletski nadškof je hotel, da bi mu ninski škof
kil pokoren. Ker so bile stare. pravice za spletskega nad¬
škofa, odločila je slednjič rimska stolica zoper hrvatskega
škofa Teodozija, ki se je potem moral pokoriti spletskenm
nadškofu. Vendar še ni nehal prepir; posebno pa je na¬
stala zategavoljo zmešnjava, ker so spletski škofje hoteli
slovanski jezik pri službi božji odpraviti. Papež Ivan  X.
(914—828) je poslal tedaj dva poslanca do kneza Tomi¬
slava  in do škofov, da poravnajo nered. V ta namen se
je začel leta 925. v Spletu cerkveni zbor, na kterem pa so
bili Hrvati celo premagani.

Odsihdob so vsi hrvatski škofje spadali pod Splet, slo¬
venski jezik pri božji službi je bil prepovedan in le to je
bilo dovoljeno hrvatkim duhovnikom, da smejo slovenski
jezik pri božji službi še tako dolgo ohraniti, dokler ne bode
dosti takih duhovnikov, kteri so zmožni latinščine. Ninski
škof Gregorij  pa tudi zdaj ni miroval in tako je leta
928. bil sklican v Splet drugi cerkveni zbor, po kterem je
ninska škofija prenehala, ter bila združena z zadarsko;
škofu Gregoriju pa je bilo na voljo dano, svojo stolico po¬
staviti bodi si v Skradinu, Sisku ali v Duvnem. Izbral si
je mesto Skr a din.  Tudi slovenskega jezika niso zatrli
pri službi božji, nego večina naroda ga je ohranila.

78

Za Petra K reši mira „ velikega “ (1050—1073) pri¬
šel je papežev poslanec kardinal Maynard  v Splet ter je
ondi obhajal cerkveni zbor okoli leta 1070., v kterem so se
odobrili sklepi prejšnjih zborov in papež Aleksander  II.
jih je zopet potrdil. Ljudstvo pa ni mirovalo in je poslalo
v Rim svoje poslance pred sv. očeta samega. Ker pa ni
bilo takih mož, kakor je bil kedaj sv. Metodij in škof Gre¬
gorij, ki bi podpirali prošnje ljudstva, ostalo je vse pri sta¬
rem; po časih se je uvedla latinščina v cerkev, čeravno
še dozdaj ne povsod.

Cerkvena pokrajina nadškofa spletskega je obsegala
škofije: Osor, Krk, Rab, Senj, Zadar, Trogir, Dubrovnik,
Kotor, Nin, Knin, Beligrad (ob morji), Ston in Trebinje. V
desetem stoletji je bila utemeljena že tudi nadškofijska sto¬
lica v Duklj  i,  ki se je pa po povelji papeža Aleksandra II.
(1061—1073) prenesla v Bar.  Pod barskega nadškofa so
spadale škofije: Kotor, Pulat, Skadar, Drivast, Svač, Olgun
in Trebinje. Koncem ednajstega stoletja (med 1. 1091. do
1095.) ustanovil je ogerski kralj Ladislav  škofijsko sto¬
lico v Zagrebu.

205. Tudi Srbi so zapustili svojo prvotno domovino
za Tatrami in prišli za Hrvati na jug okoli 1. 636.; vsedli
so se na vzhodni strani tik hrvatskega naroda, ob rekah
Drini, Moravi in Mljavi, v današnji Srbiji, Bosni in Her¬
cegovini, med Hrvate in Bolgare. — Carigrajski cesar Kon¬
stantin pripoveduje prihod Srbov tako-le: Eden velikaš ali
župan srbskega roda zaprosi cesarja Heraklija, naj jim od-
kaže zemljo za stanovanje, in cesar mu je na prošnjo od-
kazal solunsko pokrajino v Makedoniji. Ali narodu se zem¬
lja ne dopade, in žalosten se vzdigne in se vrača nazaj na
svoj prvi dom. Toda na Donavi se je zopet premislil in je
cesarja poprosil druge zemlje; po zagovoru cesarskega na¬
mestnika v tistih krajih odkazal mu je nov kraj, kjer se je
tudi naselil.

Cesar Heraklij je Srbe prisilil na krst in na krščan¬
sko vero. Srbi so bili razdeljeni, kakor Hrvati, na županije,
in kolikor je bilo županij, toliko je bilo tudi samostalnik
vladarjev, nad kterimi je vladal kot skupni vladar veliki
župan. Sprva hvalijo lepo slogo med župani; veležupanska
čast je prelazila v rodu od očeta na sina. Leta 837. so
Srbi katoliško vero zopet zavrgli in so se potem držali
starih svojih narodnih bogov. Toda cesar Vasilij I. je leta
868. Srbe premagal in morali so se mu pokoriti in zopet

79

krščansko vero sprejeti. Nekoliko let pozneje je bolgarski
kralj Simeon  (888—927) spravil Srbsko pod svojo oblast
ter je Srbom po svoji volji postavljal in odstavljal župane.
Sploh je pa carigrajski cesar Srbe rad hustil na Bolgare,
kar se je vsakokrat zelo osvetilo na srbskem narodu.

Ko se je v prvi polovici desetega veka župan Č a slav
povrnil iz bolgarskega robstva, zbiral je okoli sebe narod,
ki se je ali otel bolgarskega robstva, ali se je vračal z
gor, kamor se je bil zatekel, ali ki je bil k sosednim Hrva¬
tom zbežal, in je obnovil veliko-župansko čast pod vrhovno
oblastjo grškega cesarja. Ko je pa bolgarsko kraljestvo
palo, prišla je tudi Srbska zopet pod grško vlado leta 1018.
Knez Štefan  Boj  e sl  a v je pozneje osvobodil kos Srbije
ter je pregnal grškega namestnika in je postavil narodno
vlado, in sin njegov Mihael,  knez dukljanski, (1050 do
1080) sije  od papeža Gregorija  VIL izprosil kraljevsko
krono in se je proglasil za srbskega kralja.

8. Med Bolgari.

206. Bolgari so prišli iz notranje Azije in sem od
Volge; naselili so se od reke Dnjestra tje do balkanskih gor,
kjer so po krvavih vojskah ustanovili samostalno državo.
Ze začetkom šestega stoletja so bili Bolgari nevarni so¬
sedje carigrajskih cesarjev, kteri so jih morali časih dobro
plačati, da so se jih obranili; v devetem stoletji je Bolga¬
rija segala celo doli do Tesalije in Fokide in prestolno
mesto je bilo Ahrida.  Krščanstvo med Bolgari je le malo
napredovalo. Za cesarja Leona  IV. (f 780) je sicer kristjan
postal bolgarski knez Tele ros,  potem ko se je bil svoji
časti odpovedal, ali Manuel,  škof v Adrijanopolji, kterega
so Bolgari ujeli, in kteri je kot jetnik med njimi ustanovil
majhno krščansko občino, moral je zavoljo tega umreti kot
mučenik. Tudi ujeti menih Kifaras  je po svoji moči po
Bolgarskem širil sv. vero, in sestra kneza Bog oris  a,  ki
je bila kot jetnica v Carigradu krščena, storila je za sveto
vero, kolikor je mogla. Ni pa še dokazano, da bi se gredoč
na Moravsko ondi pomudila in delovala tudi slovanska apo¬
stola sv. Ciril in Metod in da bi kneza Bogorisa Metod iz-
preobrnil s tem, da mu je pokazal podobo, na kteri je bila
naslikana strašna poslednja sodba. Bolj gotovo je, da je
Bogo ris ostal pogan, dokler ga ni grška vojska in strašna
lakota v njegovi deželi pripravila, da je obljubil Bolgarijo

80

krščanskim grškim misijonarjem odpreti in sebe samega dati
krstiti. Kar je obečal, to je tudi izpolnil leta 864., posebno,
ker ga je njegova krščanska sestra vedno opominjala na
njegovo obljubo. Po svojem komu, cesarju Mihaelu III., je
Bogoris dobil pri sv. krstu ime Mihael.  Poganska stranka
med Bolgari se je sedaj spuntala zoper kneza, a Mihael je
s krvavim mečem zadušil vsak upor. Leta 866. je knez
prosil v Kirnu latinskih misijonarjev, ktere je tudi dobil; to
je pa bil vzrok, da sta se potem Kirn in Carigrad dolgo let
pipala za cerkveno oblast čez Bolgarijo, kar seve ondi ni
bilo na hasek krščanski cerkvi. Od 870. leta so morali la¬
tinski duhovniki zopet pobegniti pred grškimi, in iz Cari¬
grada so poslali nadškofa, ki je v Bolgariji vladal cerkev. Za¬
stonj se je rimska stolica trudila, da bi Bolgarijo dobila v
svojo cerkveno oblast. Tudi papež Ivan VIII., ki je bil
sploh prijatelj Slovanov, pri Bolgarih ni dosegel nič druzega,
nego da so poslance z darili v Rim poslali, ki so ondi prazne
obljube obetali.

Več upanja na dober uspeh je dobil Rim, ko je prestol
zasedel hrabri Mihaelov sin Simeon,  ki se je vedno voj¬
skoval z grškimi cesarji in ki je dobro poznal rimskega pa¬
peža F or moža  (891—896), kteri je bil ravno pred v Bol¬
gariji za papeževega poslanca. Simeon je bil visokih mislij
in je hotel sam postati carigrajski cesar, in vsled. tega je za
se izprosil pri papežu kraljevski  naslov, za svojega nad¬
škofa v Ahridi pa čast cerkvenega očaka. Toda po njegovi
smrti (927) pod njegovim slabejim sinom P e t r o m je mogočna
država zopet razpala; Peter sam se je oženil z Marijo, hčerjo
grškega cesarja Krištofa. Ker je Roman  I., oče Krištofov,
Bolgarjem tudi dovolil od carigrajskega očaka neodvisnega
očaka v Ahridi, sprijaznila se je Bolgarija zopet bolj s Ca¬
rigradom. Da bi Bolgari ne postali več od Carigrada od¬
visni , uvedli so pri službi božji slovanski jezik. Ko se je
pa Peter vnovič sprl z Grki, iskal je zopet zveze z Rimom
(967), a bil je od Grkov, ki so se z Rusi zvezali, premagan
ter je malo pozneje tudi umrl. Bolgarska država je potem naglo
propadala in je postala, po skoraj 30 letnem boji, pokrajina
grškega cesarstva (1019). Bolgarom so v Carigradu nalagali
tako velike davke, da jih niso mogli več zmagati in vsled tega
so se večkrat vzdignili zoper nestrpljivo nasilstvo. V takih
okoliščinah se krščanstvo ni moglo do dobrega utrditi v deželi,
in zato so pozneje razkolniki Bolgare tem lože dobili na svojo
stran. _

81

C. Pokristjanjenje Madjarov.

267. Madjari so prišli okoli leta 890. sem iz Azije in
so zasedli staro Panonijo, sedanjo Ogersko, kjer so uteme¬
ljili stalno državo, iz ktere so potem hodili plenit v Nem¬
čijo in Italijo, časih tudi celo v grško carevino. Najbrže
je to ljudstvo finskega rodu in njihova stara vera se naj¬
bolj strinja s perzijsko vero, ker so na dobrega in hudega
boga verovali ter jima na gričih in v logih darovali živinske
darove, zlasti bele konje. Že leta 948. so jim grški misijo¬
narji oznanjevali sveto vero in za očaka Teofilakta (f 956)
sta prišla madjarska velikaša Bulesud  in Gi  1 a v Cari¬
grad in sta se dala ondi krstiti. Menih Ki er o tej je bil
blagoslovljen za prvega ogerskega škofa, ki pa ni dosti
opravil med poganskimi Madjari; Bulesud se je celo zopet
izneveril; le rodbina Gilova je ostala verna, in hči njegova
Šarolta  se je omožila z vojvodo Gaj z o (972—997), kte-
rega je pregovorila na Kristusovo vero. Vojvoda je sicer
še omahoval na dve strani; rad bi služil Kristusu, pa tudi
belialu se ne bi rad zameril. Slednjič je vendar prosil
cesarja Otona II. misijonarjev, in pasovski škof Pil g rim
in sv. V oj tč h, škof praški, in menih Bo Ib en k, ki je bil
pozneje škof v Keznem, oznanjevali so odsihdob na Oger-
skem besedo božjo. Kar so v  drugi začenjali, dovršil je krepko
junaški sin Gajzov, sv. Štefan;  ta blagosrčni vladarje
postal pravi apostol svojega ljudstva. Štefan se zaroči s
pobožno Gizelo,  sestro nemškega cesarja Henrika  II.,
ki je bila ravno tako polna krščanskega duha kakor on.
Najpred je mladi vojvoda zatrl divji upor velikaša Kujsana,
ki je bil meč potegnil za stare narodne bogove, in potem
je začel, kakor bi bil tudi škof, urejevati cerkev v svoji
državi. Kazim opatije Št. Martinske ustanovil je še štiri
druge samostane, pozval duhovnike iz Nemškega in Češkega,
stavil cerkve in zapovedal za cerkvene namene dajati de¬
setino. Cerkev pa je tako uredil, da je ustanovil nadškofijo
ostrogo lisko,  kteri je podredil deset škofijskih stolic;
Ua desnem porečji Donave: Gjur, Vesprim in Pečuh,
'ned Donavo in Tiso: Bač, Koločo, Jegar, Vac;  on¬
kraj Tise: Veliki Varadin, Čanad in stolni Beli-
grad.  Potem pošlje poslance v Rim, da papež potrdi nje¬
gove naredbe in si ob enem izprosi kraljevski našlo v v  Sveti
°če je bil silno vesel takega sina, kakor je bil sv. Štefan,
ter potrdil vse njegove naprave, pa ga tudi pripoznal za

Zgodovina sv. kat. cerkve. II. 6

82

ogerskega kralja;  dal mu je častni naslov apostol¬
skega 11  kralja in v priznanje posebne svoje zadovoljnosti
mu poslal s svojim papeškim blagoslovom kraljevsko zlato
krono in dragocen križ ter mu dovolil, da se sme ta križ
v vojski pred njegovo armado nositi. Štefan je bil potem
leta 1000. v Ostrogonu svečano za kralja kronan. Naš pre¬
svetli. cesar, ki so ob enem tudi ogerski kralj, imajo še se¬
daj častni naslov ,.a p o s t o 1 s k o“ veličanstvo. Za ve¬
likega škofa cele Ogerske je papež Silvester posvetil me¬
niha Dominika.

Štefan kralj sam je bil pa tudi dobrega kristjana naj-
lepši vzgled, in družina na njegovem dvoru je bila svetio
ogledalo za podložnike. Koliko milih darov je njegova roka
razdelila med ubožce in sirote, pričuje čudež, da so njegovo
desnico 45 let po njegovi smrti, ko so odprli njegov grob,
našli nestrohnelo. Svoje otroke je odgojeval v strahu božjem
in kraljevič E m eri k, ki pa je že pred očetom zamrl, pri¬
štet je svetnikom božjim. V očitnem kraljevskem pismu je
razglasil preblaženo devico Marijo za zaščitnico svojega kra¬
ljestva, in še dandanes Ogri Marijo kot posebno patrono
častijo. Ta veliki častilec Marije umrl je v Gospodu ravno
na veliko Gospojnico leta 1038., in papež Benedikt IX. ga
je svetnika proglasil.

Med Madjari pa je bilo še zmirpra dovolj poganov,
kteri so že težko čakali na smrt sv. Štefana, ki jih je z
mogočno roko krotil. Kakor hitro je tedaj umrl, nastal je
krvavi boj med pogani in kristjani. Štefanovega stričnika
Petra,  kterega so krivili razuzdanega življenja, pahnili so
uporniki s prestola in mu oči iztaknili; škofe in mašnike
so neusmiljeno pobijali; takrat si je zaslužil sv. G er ar d,
škof čanadski, mučeniški venec. Ko je slednjič Bela  I.
premagal vse svoje sovražnike in se je vsedel na kraljevski
prestol 1. 1061., tirjali so predrzni velikaši v državnem zboru
naravnost, naj smejo živeti po stari poganski šegi, naj smejo
zvonove razbijati in daviti duhovnike pa tiste, kteri dese¬
tino pobirajo. Vendar Bela je hitro prijel uporne kričače
in jih ponižal. Tako je za vselej zatrl moč poganstva na
Ogerskem, akoravno so se poganske navade še dolgo na¬
hajale med ljudstvom.

83

II. poglavje.

O verskih bojih in prepirih.

i. Muhamed in njegova vera.

2GS.  Muhamed  se je rodil leta 570. v Meki, arab¬
skem mestu blizu Rudečega morja. Njegov oče A b dal ali
je bil malikovalec in mu je zgodaj umrl, mati pa je bila
židovka in je tudi umrla, ko Muhamed še ni spolnil šestega
leta. Zdaj je zapuščenega dečka izrejal njegov ded, potem
pa njegov stric Abu Talib. — Tudi Muhamed se je trgovine
lotil, kakor njegov rajni oče, in komaj dvanajst let star je
že potoval po kupčiji s svojim stricem v Sirijo. Rekel je
bil svojemu stricu: „Kdo bo skrbel za me, če ti odrineš ?“
Ko je bil petindvajset let star, nastopil je službo pri bogati
vdovi Kadidži,  je vodil njeno veliko trgovino in je po¬
gosto ma namesto nje potoval v razna sirska mesta. Ker
je bil spreten trgovec in lep mož, ponudila mu je Kadidža
svojo roko in se je omožila ž njim. Zavoljo njegove pra¬
vičnosti in dušnih zmožnostij je pri svojih rojakih imel mnogo
veljave in večkrat so ga naprosili, da je v verskih in dru¬
gih prepirih on razsojeval med njimi.

Arabci so potomci Abrahamovega sina Izmaela in so
izprva verovali na enega Boga. Po časih pa se je ta vera
bolj in bolj izgubila iz naroda, in dajali so božjo čast črnemu
štirivoglatemu kamenu, ki je bil v njihovem narodnem sve¬
tišči, v Kabi  postavljen, in ki je neki iz nebes na zemljo
padel. Okoli Kabe je bilo tudi še 360 drugih malikov na¬
stavljenih. Ko je bila Kaba pogorela, potegovale so se štiri
rodbine za čast, da bi smele zanesti sveti kamen na svoje
prejšnje mesto. Muhamed, ktega so izvolili, da razsodi med
njimi, je velel donesti velik prt in na njega položiti sveti
kamen, in potem je rekel starešinom onih štirih rodbin, naj
vsak prime prt za en vogel, — in konec je bil prepira.

Kako je pa Muhamedu prišlo na misel, da je začel
snovati novo vero? Da na to prašanje odgovorimo, treba je,
da Muhameda prav spoznamo, kakšen človek da je to bil.
Muhamed bil je sanjar, drugače pa bistre pameti, žive do¬
mišljije in poln živosti in ognja, kakor jutrovci sploh; bil
je zgovoren in poln pesniškega duha. Sprva je bil tudi po¬
božen, dokler je naposled postal očividen slepar ; bil je mož
lepega obraza in prijaznega obnašanja. Muhamed, že od

6 *

84

mladih nog sirota, ni imel matere, ki bi ga ljubila, in očeta,
da bi skrbel za-nj; pravega Boga pa ni poznal, ki je sam
oče sirot, in tako je mlado njegovo srce ostalo prazno in
nemirno. Pred Kabo ni mogel najti miru in tolažbe, ker
mrzel kamen, kako bi občutil vroče njegovo srce? Tudi iz
tega, kar je stvarjeno, je spoznal, da mora biti vsemogočen
Bog, ki je vse to stvaril in vse ohranjuje, in da gluhi in
slepi maliki, ki se niti ganiti ne morejo, tega niso stvarili.
Ker je bila mati njegova židovka, ponujala mu je menda
že z mlekom, čeravno skrivoma, nauk o edinem pravem Bogu.
Ta misel je potem ž njim vzrastla in postala velika, in ko
je na svojih potih prišel v Sirijo in je ondi spoznaval krščan¬
sko in judovsko vero in tudi sveto pismo starega in novega
zakona, izprevidel je do dobrega, da je enega Boga moliti
pametno, veliko bogov pa častiti je nespamet. Gotovo je
tudi videl veličastno službo božjo po krščanskih cerkvah,
in je poleg mislil na črni umazani kamen, pred kterim so
na tleh ležali njegovi ubogi rojaki. Usmilil se mu je torej
njegov rod, ki se klanja takim bogovom in vzdigaie so se
v njegovem srci goreče želje, pomagati svojemu ljudstvu ter
ga prepričati njegove revnosti, in naposled je dozorel v njem
trdni sklep, svojemu ljudstvu oznanjevati vero na edinega
Boga. Tako so bili prvi nameni, ktere je Muhamed gojil
v svojih prsih, precej čisti, — pa pozneje, kako so se ska¬
lili! Kar je Muhamedu vedno po glavi hodilo, o tem se
mu je tudi sanjalo, in v živi njegovi domišljiji je menil, da
je res pozvan za preroka svojemu ljudstvu. Tako se mu
je sanjalo, da je baje videl angelja Gabriela, ki mu je ra-
zodenja od Boga donašal in mu povedal, da ga je Bog iz¬
volil za svojega preroka ter mu ukazal, da mora ponoviti
in dopolniti čisto vero Arahamovo. Ko se mu je angelj
zopet prikazal, imel je neki na čelu napisano: „Bog je Bog,
a Muhamed njegov prerok.“ Drugokrat se mu je zdelo, da
je šel po zlati lestvici v nebesa z Abrahamom, Mojzesom
in Jezusom in je obiskal vsa sedmera nebesa, dasiravno so
ena od drugih pet sto let oddaljena, pa Muhamed je bil
kakor blisk zdaj v enih zdaj v drugih nebesih. Visoko nad
sedmim nebom so angelji držali božji prestol, iz kterega je
Bog dolgo govoril z izvoljenim svojim poslancem, med tem
ko so angelji večkrat ponavljali pesem, „da je le en Bog
in Muhamed njegov prerok.“ Seveda to so bile gole sanje,
o kterih je pa Muhamed v živi svoji domišljiji mislil, da so
resnične dogodbe. — Drugi zgodovinarji zopet trdijo, da ga

85

je vročinska trešlika tresla in božjast metala, in tako se
mu je včasih kaj dozdevalo v njegovem bolehnem stanu, kar
je pa raztrobil za resnico. Enkrat je namreč prišel ves
vroč iz svoje jame, v kteri je dobival razodenja, in rekel
Kadidži: ,,Odenite me — bojim se za svojo pamet“; —več¬
krat ga je tudi božjast tako vila, da se je kar penil. —
Pravijo, da je Muhamed kedaj beli dan izpremenil v temno
noč in da je ukazal mesecu, da naj se prikaže na nebu.
Takoj je polni mesec zasvetil na nebu ter jel celo govoriti.
Na povelje prerokovo je mesec tudi nekolikokrat smuknil
skoz njegov rokav, se rascepil na dvoje ter se povzdignil
nad oblake, kjer se je zopet zjedinil. Je-li take in enake
sanjarije niso zdulie bolnega človeka? — Odslej je mesec
postal zunanje znamenja Muhamedanske vere, kakor je po¬
stavimo sv. križ zunanje znamenje krščanske vere.

Ko se je Muhamed naposled do dobrega vzbudil iz
svojih sanjarij, in ko se je streznil iz omamice boleznij, —
spoznal je pa že tudi sam, da ne deleluje po božjem na¬
ročilu, ampak prav ob svojem; pa sedaj mu je napuh za¬
gradil pot, da ni mogel več nazaj, in ker se je tudi kazal
uspeh njegovega delovanja, je odslej do svoje smrti in sicer
nalašč in premišljeno varal svoj rod. Kedar je bil v kaki
zadregi, moral mu je angelj božji prinesti razodenje, ktero
je pač trebal, to je, sam si je izmislil tako razodenje, ki
mu je ravno sodilo za njegove namene.

269. Naj pred je Muhamed svojo vero širil med sorod¬
niki in med domačini v Meki. Sprva so se mu posmeho¬
vali, po časih pa jih je več in več verjelo na njegov pre¬
roški visoki poklic. Bolje je njegova vera napredovala v
bližnjem mestu Medini,  in ko so se njegovi sorodniki v
Meki zarotili zoper njega, pobegnil je in se srečno rešil v
Medino 1. 622 . Ta prerokov beg se zove hedžra,  in je za¬
radi tega imeniten, ker od tega bega štejejo Muliamedovci
leta, kakor postavimo kristjani od rojstva Kristusovega. Iz
Medine je Muhamed začel svojo vero z mečem razširjati.
Ker je v prvih manjših bitkah zmagoval, dobil je sam več
srca in tudi pri arabskih rodovih si je pridobil zmiraj več
veljave. Leta 630 . je imel že 10.000  vojakov, s kterimi je
napadel Meko, in mesto se mu je moralo brez boja podati
na milost in nemilost. Po tej zmagi je postal tako po¬
gumen, ali prav za prav predrzen, da je pisal perzij¬
skemu šahu in bizantinskemu cesarju in drugim knezom in
mogotcem ter jih povabil, naj prestopijo k njegovi veri. Ko

86

je Muhamed leta 632. umrl, bil je gospodar, malo da ne,
čez celo Arabijo.

Muhamedova vera se zove islam,  kar pomenja „uda-
nost“, in verniki se zovejo moslemi,  to je „Bogu udani.' 1
Njegova vera je puhla in siromašna; prav, da ni vzrastla v
obljubljeni deželi, nego v arabski puščavi. Muhamed je učil
vero v enega samega Boga, v stvarjenje iz ničesa in v
dobre in hudobne angelje, kakor tudi v vstajenje mrtvih;
pravoverniki in dobri dobili bodo v nebesih večno plačilo,
dokler bodo neverniki trpeli v peklu neznane muke, ker
pogorela koža jim bo zrastla vedno iznova. Krščanska vera
nas uči, „da izvoljeni v nebesih se ne bodo možili in ženili,
nego bodo kakor angelji božji,“ — a Muhamed je ondi svo¬
jim vernikom obljubil vse posvetno veselje, kterokoli more
človeško srce poželeti. — O kako sveta so vendar nebesa
kristjanov, a Muhamedovcev nebesa niso drugo nego oven¬
čana grešna jama. Nauk o presveti Trojici, o podedovanem
grehu, o učlovečenji in o božjem Zveličarji Jezusu Kristusu,
— mu je bil celo nepoznan. Abraham, Mojzes in Jezus bili
so po njegovem mnenji sicer tudi poslanci božji, kteri pa
so prinesli le nekaj božjega razodenja, največji med njimi
je pa Muhamed, za Jude obljubljeni Mesija in za kristjane
obečani Tolažnik — sv. Duh. O notranjem posvečenji po
milosti sv. Duha in o svetih zakramentih se Muham edovcein
niti ne sanja. Na mesto božje pravičnosti je postavil strašno
osodo, ktere se nobeden človek ne more nikdar otresti in
ogniti; kar je vsakemu sojeno, to ga zadene, naj stori, kar hoče.

Muhamedov nauk tudi ne meri na notranjo svetost živ¬
ljenja. Sovražnikov bi verniki ne smeli ljubiti, nego vse,
kteri v preroka ne verujejo, bi morali sovražiti in ugonobiti;
vsakemu, kteri umrje v vojski zoper nevernike, odprta so
rajska vrata na stežaj. Potem je prerok svojcem dovolil po
več žen, in sicer vsak muhamedanec bi naj smel imeti štiri
žene, prerok sam in njegovi nasledniki pa toliko, kolikor se
jim jih poljubi. Žena nima tistih pravic kakor mož, ampak
je zgolj zato na svetu, da služi možu. Vsa dobra dela,
ktera prerok nalaga svojim vernikom, so le zunanja dela,
brez notranje vrednosti. Muhamedanci morajo vsak dan pet¬
krat moliti, a pred molitvijo se morajo umiti ter se z licem
obrniti proti sveti Kabi v Meko. Kedar je čas molitve, gre
duhovnik, ako ga smemo tako imenovati, — pravega du-
hovenstva namreč niti niso imeli, — na vrh stolpa in za¬
kliče na vse strani te le besede: „Bog je velik; ni ga Boga

87

razun enega edinega, a Muhamed je njegov prerok.- 1  Tudi
je svojim vernikom zapovedal vbogaime dajati in se večkrat
postiti, zlasti v meseci Ramazanu. Muhamed je rad pravil:
••Z molitvijo pride človek do pol pota k Bogu, post ga pri¬
pelje pred nebesa, miloščina pa mu odpre nebeška vrata.
Vsak moslem naj roma vsaj enkrat v svojem življenji v
Meko, petek bi naj bil praznik, a hlapčevsko delo je tudi
ta dan dovoljeno.

Muhamed ni zapisal nobenega svojih razodenj, ampak
njegovi verniki so se jih ali na pamet naučili ali deloma
tudi zapisali. Še le po njegovi smrti je njegov naslednik,
kalif Abu-Bekr  pobiral vsa prerokova razodenja, da se
ne poizgubijo, in jih je zbral v knjigah ,,koran 1 *, ki so svete
bukve Muhamedancev. Kar je lepega in modrega v koranu,
posnel je Muhamed iz sv. pisma starega in novega zakona;
tako je postavimo ondi zapisana skoro od besede do be¬
sede zgodba o egiptovskem Jožefu. Vse drugo pa so prazne
domišljije, ktere mu je narekovala prenapetost, puhla ošabnost,
mesena poželjivost ali tudi odkrita hinavščina in zanikarnost.

Kako se je Muhamedova vera razširjala?

270. Muhamedovci so svojo vero razširjali z ognjem
in mečem. Bili so jaki in navdušeni junaki, ki se niso ustra¬
šili nobenega, še tako mogočnega sovražnika; kdor namreč
pogine v boji zoper nevernike, tistemu je prerok obljubil v
raji prvo mesto in največje veselje. Tudi je rekel Muhamed,
da kteremu ni sojeno umreti, tisti ne bode poginil v boji;
kteremu pa je sojeno, pa umrje, čeravno ostane doma. Taki
nauki so nenavadno navdušili in razgreli mosleme, in sprva,
dokler te niso nekaj ohladili, bili so skoro nepremagljivi.
Najpred so udarili na bizantsko cesarstvo. Pa ravno tiste
pokrajine grške države, ki so bile ob arabski meji, so bile
zelo pirave in po velikih verskih prepirih močno oslabele
in razjedene. Že leta 633. so Arabci užugali vojsko cesarja
Heraklija ter so vzeli močno sirsko mesto Damask,  in
leta 637. se jim je moral udati tudi Jeruzalem, kjer je kalif
Omar  na torišči Salomonovega templja velel postaviti mo¬
šejo,  to je cerkev za mosleme. — Egipet so podjarmili
leta 640. in leta 641. se jim je pokorilo imenitno mesto
Aleksandrija; do leta 651. so zdrobili celo perzijsko državo.
Ža cesarja Konstantina „bradača“  so se arabske vojne
razlile čez celo Malo Azijo in njihovo brodovje je sedem

88

let oblegalo Carigrad, pa Arabci ga niso mogli osvojiti,
zato ker je neki Kalinik  iznašel tako zvani ,.grški ogenj",
kterega so iz mesta v morje metali; ker je ta ogenj gorel
tudi v vodi, požgali so tako ladije sovražnikov. Vsi otoki
sredozemskega morja tje do Sicilije in do Laškega so o
tem času slušali že Arabce in celo severna Afrika je bila
kalifom podložna od leta 707., in od leta 721. tudi Španska.

— Tako so bili v prah potlačeni trije mogočni krščanski
patrijarhati: aleksandrijski, antijohijski in jeruzalemski, in
niti sence ni ostalo o njihovi nekdanji slavi.

Zakaj je pa ljubi Bog dopustil, da so Arabci osvojili
toliko krščanskega sveta in toliko škode naredili njegovi
sveti cerkvi? Brez božje volje nam namreč ne pade niti
las raz glavo, kako bi se polomile tako velike veje raz dre¬
vesa svete cerkve brez posebnih božjih namenov! Pravijo,
da je Bog to dopustil, da so Muhamedovci zadušili po to¬
likih verskih prepirih pokvarjeni krščanski nauk v bizan¬
tinskem cesarstvu, da se ne bi od ondod dalje razširjal tje
v sredino Azije, kjer je zibel človeškega roda in kjer pre¬
biva največ ljudij. Drugi trdijo, da je Bog Muhamedovce
porabil, da so v brezštevilnih afrikanskili in azijskih ljud¬
stvih zatrli strašno malikovanje in jih spravili do vere na
enega edinega Boga. In ta vera na enega Boga bi naj bil
po božji volji tako rekoč most, po kterem bi ona ljudstva
lože prišla v božjo cerkev. — Resnično tudi bo, da je Oče
nebeški spletel bič, s kterim je tepel svoje nemarne otroke,

— ničvredni in grešni krščanski svet, ter jih je tako vzdramil
k novemu krščanskemu življenju. Ta bič pa je Bog dal
Muhamedovcem v roke; a kakor se Bog toži v starem za¬
konu po preroku, da so Babilonci Izraeljce bolj pokorili in
tlačili, kakor jim je Bog zapovedal, tako so seveda tudi
Arabci po svoji hudobni volji več prizadejali krščanski cerkvi,
kakor je bila božja volja. Slednjič še recimo, da je Bog
pripustil toliko nadlogo priti nad sv. cerkev, da se zopet
vidi, da je na skalo zidana in da je tudi vrata peklenska
ne bodo zmagala.

2. Borba zoper svete podobe na jutrovem.

271. V starem zakonu so bile podobe prepovedane,
da bi Judje, ki so bili močno naklonjeni k malikovanju, po
časih ne molili podob, in pozabili moliti edinega Boga. Sveta
katoliška cerkev pa svetih podob nikdar ni zametavala,

89

dasiravno jih je v prvih časih le malo imela in sicer za-
tegavoljo, da se Judje ne bi pohujšali nad njimi in da ne
hi jim pogani kje očitali malikovanja. Pozneje pa, ko je
bilo že jasno ko beli dan ,. da kristjani molijo le edinega
Boga, spoštovali so verniki visoko svete podobe, ki so jih
spodbujale k večji pobožnosti. Zlasti je bila kristjanom pri¬
ljubljena podoba sv. križa, tako da so zavoljo tega krist¬
jane radi zvali molile e križa.  Namen svetih podob pa
je, da bi se kristjani po njih učili lepega krščanskega živ¬
ljenja, in da bi ž njimi spodobno okinčali svoje cerkve.
Sv. papež Gregorij „veliki“ je tedaj pograjal škofa Serena
v Marseill-u, ki se je bil prenaglil ter vse podobe pometal
iz cerkve, rekši: „Ti ne bi bil smel potreti, kar v cerkvi
ni bilo postavljeno na molitev, nego samo na častitev. Kaj
druga je, podobo moliti, in zopet kaj druga, iz podobe se
naučiti, koga da moramo moliti. Kajti, kar je za tiste, ki
brati znajo, pismo, to je za tiste, ki ne vedo brati, podoba,
ker na njej tudi neolikani vidijo, kako je treba živeti. Iz
podobe tisti berejo, kteri pisanega brati ne vejo.“

Muhamedovci, kterim je njihov prerok sploh vse po¬
dobe prepovedal, spodtikali so se tedaj zelo nad podobami
kristjanov, ki so med njimi živeli, ter so jim očitali maliko¬
vanje. Kalif Jez id II. je vsled tega že leta 823. po vseh
krščanskih pokrajinah, ktere si je bil osvojil, pokončal vse
podobe. Po njegovem vzgledu je surovi Leon  III. leta 726.
tudi v grškem cesarstvu začel borbo zoper svete podobe,
ker je menda res menil, da je češčenje podob malikovanje,
in ker so mu pravili, da so prav podobe krive, da Mulia-
fftedovci in Judje ne prestopijo v krščansko cerkev. Naj-
pred je cesar zapovedal vse podobe po cerkvah više obesiti,
da bi se jih nihče dotakniti ali jih poljubiti ne mogel. Na¬
slikane podobe je velel z apnom pobeliti, ali tudi iz stene
postrgati; pozneje je pa ukazal, sploh vse podobe zatreti
in pokončati. Cesar sam pošlje vojaškega častnika, ki bi
naj v mestu neko čudodelno podobo Kristusovo potrupal.
Nekoliko pobožnih žen, ki so ondi stale, prosi vojaka, naj
tega ne stori; ker pa se ta ne zmeni za njihove prošnje,
ampak trikrat s sekiro udari po obrazu Kristusovem, pod¬
taknejo mu razdražene žene lestvico, na kteri je stal, in
Ra ubijejo. Cesar se je potem hudo maščeval in je večino
tistih žen umoril, a Čarigrajčane je silil, da so po mestu
Pobrali vse podobe Zveličarja, Matere Božje in svetnikov
in jih sredi mesta požgali. Veliko prebivalcev se je bra-

90

nilo kaj takega storiti, in bili so vsled tega na telesu po¬
škodovani ali tudi umorjeni. V mestu Niceji, ktero so ta¬
krat Arabci obsedali, pognal je neki vojak kamen v podobo
Matere Božje, ki je bila v mestu postavljena, in jej je noge
zdrobil; pa /e drugi dan, ko so Arabci napadali mesto, po¬
ginil je ravno tisti vojak od kamena zadet.

Ž72. Papež Gregorij II. seje  takoj uprl v dolgem
pismu do cesarja njegovim naredbam, ter mu je na drobno
razkazal, da kristjani ne molijo podob, nego jih le spoštu¬
jejo; tudi ga je ostro posvaril, da naj ne pohujšuje več
svojih podložnikov, ki ga že itak preklinjajo, in celo otroci,
da ga že zasmehujejo. „Poskusi se samo v šoli prikazati,
pisal mu je papež, — in reci: jaz sem pobijalec podob, in
vsi otroci bodo svoje tablice v tebe pometali. 11  Pa niti
papež niti pobožni carigrajski očak German  ni mogel za¬
slepljenemu cesarju kaj dopovedati, ampak German je bil
celo s svoje škofovske stolice pahnjen, njegovo čast pa je
dobil drugi človek, ki se je vselej uklanjal volji cesarja
Leona. Tudi sv. Janez Damaščan  je zagovarjal svete
podobe v posebnih knjigah. Takrat še Janez ni bil duhov¬
nik,  ampak je opravljal eno najvišjih služeb na dvoru ka¬
lifa v Damasku. Da bi se Leon nad Janezom maščeval,
podvrgel je neki kalifu pismo, v kterem je Janezov rokopis
posnemal, in po kterem Janez Leona vabi, da bi naj prišel
v Damask nad kalifa. Kalif se je razjezil nad nevernim
Janezom ter mu velel desnico odsekati, ki pa mu je pre
črez noč zopet zrastla na priprošnjo Matere Božje. Papež
Gregorij  III. je sklical v Rimu leta 732. zaradi podob
cerkveni zbor, ki je to vprašanje na vse plati dobro pre¬
udarjal ter sklenil, da je spoštovanje svetili podob lepa in
koristna navada, ki nič ne moti spoznavanja enega pravega
Boga, ter da se ima tudi zanaprej ohraniti. Ob enem so zbrani
škofje prekleli vse tiste, ki bi trdili, da je greh častiti slike
svetnikov. Cesar Leon pa je vkljub temu le dalje preganjal
častilce podob ter je celo papežu, dasiravno zastonj, stregel
po življenji, dokler trdovratneža ni smrt zadela leta 741.

Njegov sin Konstantin  V. „Kopronim“, (741—775)
je še hujše zatiral svete podobe, posebno pa je preganjal
menihe, ki so češčenje podob krepko zagovarjali. Namesto
podob iz Jezusovega življenja in namesto slik svetnikov je
velel cerkvene stene poslikati z drevesi, pticami, z lovskimi
slikami in tudi s konjskimi dirkami. — Najpred je cesar
sklical v Carigrad čez tri sto škofov (752), ki so svete po-

91

dobe prepovedali, ker niso imeli toliko srca, da bi se usta-
vili volji grozovitega cesarja; pa rimski papež Štefan  III.
ju tudi trojica iztočnih očakov je zavrgla sklep tega zbora
ih proklela pobijalce podob. — Sedaj se je začelo krvavo
preganjanje pravovernih kristjanov. Kdor se ni hotel od¬
povedati podobam, bičali so ga do krvi ali do smrti, odre¬
zali so mu nos, odsekali roke ali mu iztaknili oči, ali pa so
Ra ob glavo dejali, aii ga nteknili v vrečo ter ga vrgli v
morje. Nektarini menihom so tudi brado s smolo namazali
in požgali, ali s težkimi podobami lubanjo prebili.

273. Pri Nikomediji je takrat živel pobožni opat
Stefan,  kterega je ljudstvo zavoljo njegovega svetega živ¬
ljenja jako cenilo, ter v verskih rečeh vsikdar poslušalo
njegovo besedo. Ker je bil Štefan goreč zagovornik podob,
poslal je cesar trumo vojakov v njegov samostan. Njegove
učence so razpodili, cerkev in samostan upepelili, Štefana sa¬
mega so s silo potegnili iz njegove celice, tepli so ga in
ha vsak način mučili in slednjič so ga prognali na otok
Prokonez v pregnanstvo. Za dve leti ga zopet pripeljejo
ha rokah in nogah zvezanega v Carigrad, da ga umo¬
rijo. Še enkrat poskusi cesar Štefana pregovoriti in ga
ha svojo stran pridobiti. Pošlje dva svoja služabnika v
ječo, naj ga ali pregovorita ali pa naj bičata, dokler ne bo
Umiral. Ko služabnika vidita svetega mučenika v verigah,
se jima močno usmili, in Štefan jih celo na pravo vero pre¬
govori. Večkrat poljubita svetnika in potem ga zapustita,
cesarju pa oznanita, da sta ga tako stolkla, da bo težko
drugega jutra učakal. Drugi dan so divji vojaki Štefana
Privlekli iz ječe na ulico in so ga ubili s kamenjem in ba-
ticami ( 767 ). — Pravijo, kako lepo da je Štefan v Cari¬
gradu pred cesarjem zagovarjal češčenje podob. Cesar mu
je namreč rekel: „Bedak, to pač vsak pameten človek iz-
previdi, da nikdar ne bodeš razžalil Jezusa Kristusa, ako
samo njegovo podobo v blato vržeš in jo z nogami poteptaš. 1 '
Sveti opat vzame na to denar s cesarjevo podobo in ga
Konstantinu pokaže rekoč: „Po tem takem smem jaz tudi
Ki denar, ki nosi tvojo sliko, vreči pod noge in se ne bom
pregrešil zoper spoštovanje, ktero sem ti dolžen kot svo¬
jemu vladarju." Po teli besedah vrže denar ob tla in ga
Potepta. Ko je sedaj vsa dvorska gospoda planila nanj,
zavrne jih on mirno: „Tedaj tudi po vaši pameti ni prav,

če kdo zasramuje podobo posvetnega kralja, a podobo
hajvišjega kralja nebes in zemlje onečastiti bi naj bilo do-

92

voljeno ?“ — Kruti cesar je leta 775. za hudo boleznijo umrl.
— a eeščenja podob ni zatrl.

Njegov sin in naslednik Leon  IV. sicer ni preklical
postav svojega očeta zoper podobe, pa častilcem slik ni ravno
kaj hudega prizadejal. Njegova žena Irena,  ki je po nje¬
govi smrti (78o) vladala za svojega sinka Konstantina  VI.,
je pa bila celo verna katoličanka. Kmalu je zatiranim ver¬
nikom povrnila pravice in pregnane menihe je nazaj pokli¬
cala. Očak Pavel,  ki je bil tudi podpisal sklepe zoper
podobe, se je zdaj jako kesal svojega ..čina; rad se je sam
odpovedal očaški časti in na njegovo mesto je bil očakom
izvoljen pošteni in pravoverni T a r a z i j. Da bi se iztočni
kristjani zopet spravili z zahodnimi, ki so vselej zvesto ča¬
stili svete podobe, pozvala je Irena leta 787., z dovoljenjem
papeža Hadrijana!, sedmi v e s o 1 n i zbor  v Ni-
cejo, ki bi naj konečno poravnal prepir zaradi češčenja podob.
Cerkveni očetje so enoglasno zavrgli poprejšnje sklepe zoper
svete podobe ter so natanko razložili, „da je češčenje podob
kaj drugega, kakor moljenje, ktero gre le samemu Bogu;
ako se kdo pred podobami prikloni ali na kolena vrže, je
to znamenje ljubezni in spoštovanja, ki je namenjeno tistemu,
kterega podoba stavi pred oči.“

Po smrti cesarice Irene (803) bil je še mir zastran
podob do cesarja Leona  V. (813—820) „Armenijca“, kte¬
rega so slabi svetovalci pripravili, da se je borba znova
začela. Posebno veliko je trpel opat Teodor Studita,
ki je bil v temno ječo vržen, ker je cesarju v lice povedal,
da nima nobene pravice se mešati v cerkvene stvari. Za¬
slepljeni cesar je neki o njem rekel: „Res da je smrt za¬
služil, pa nočem ga za mučenika napraviti.“

Mihael  II. „jecljavec“ (820—829) je sprva dovolil,
da se prognanci smejo vrniti domov, a pozneje je tudi začel
ropotati zoper podobe. Njegovega sina Teofila  (829 do
842) pa je sovražnik podob očak Janez Gramatik
odgojeval in je že mladeniča naučil sovražiti svete podobe,
in kar se vcepi v mlado srce, rado je močne kali. Še en¬
krat se je začelo preganjanje vernih kristjanov zavoljo svetil;
slik. Veliko samostanov so razdejali, nobeden menih se ni
smel več v Carigradu prikazati; meniha Lazarja, ki je slikal
podobe, bičali so do krvavega, in drugim vernim umetnikom
so roke neusmiljeno žgali z razbeljenimi železnimi ploščami.
Dva brata, Teofan in Teodor, sta dobila vsaki po 200 batič,
in lice so jima z ognjem oskrunili, ker ju cesar ni mogel

93

pripraviti na svojo vero. Še na smrtni postelji je velel ge¬
nerala Teofaba ob glavo dejati, in dokler drugi kristjani s
svetim križem v rokah umirajo, je Teofil položil svojo roko
na krvavo glavo Teofabovo in je tako izdihnil črno svojo
dušo (842).

Cesarica Teodora,  ki je sedaj vladala mesto svo¬
jega sinka Mihaela, je očaka Janeza prognala iz škofijske
stolice in je imenovala pravovernega Metoda  za očaka.
Ta je precej sklical sinodo v Carigrad, ki je vse sovražnike
podob proklela ter potrdila sklepe sedmega vesoljnega cer¬
kvenega zbora in vojska zoper svete podobe je bila na ju-
trovem končana. Od samega veselja, da je prava vera zopet
zmagala, uvedli so v grški cerkvi v spomin te zmage po¬
seben praznik, tako imenovani »praznik pravovernosti."

3. Borba zoper svete podobe v Galiji.

274 . Carigrajski cesarji so eno in drugokrat poskusili
tudi frankovske kralje na svojo stran potegniti, ker rim¬
skih papežev in zahodnih škofov nikakor niso mogli za pre¬
ganjanje podob pridobiti. Pa frankovski verni kralji niso
veliko kaj cenili vseh takih vabil, in v Galiji in Nem¬
čiji je vse, kar zadeva podobe, pri starem ostalo. Leta 791.
pa je papež Hadrijani, poslal kralju Karolu  »Velikemu"
sklepe sedmega vesoljnega cerkvenega zbora v Niceji, in
sicer v latinski prestavi, da bi tudi v Galiji zvedeli, kar je
nezmotljiva cerkev z ozirom na podobe sklenila. Ko je Karol
dobil papeževa pisma, prebrali so jih pred njim, a on in
njegovi učeni bogoslovci so si precej takrat eden ali drugi
stavek zapomnili, s kterim niso bili zadovoljni. Na Karolovo
povelje so se tedaj spisale tako imenovane »Karolove knjige",
v kterih so Franki oporekali nekterim določbam jutrovcev.
Mar se je bil torej res občni zbor nicejski zmotil glede na po¬
dobe? Nikakor ne; ampak Karol je dobil v roke popačene
zborove sklepe. To se je pa tako zgodilo. Tisti, kdor je
na povelje papeževo prestavil pismo nicejskega zbora iz
grškega na latinsko, je prestavljal strogo od besede do be¬
sede in ni pazil na to, povejo li tudi sedaj latinske besede
po svojem značaji tisto, kakor grške, in ker za nektere
grške besede v latinščini ni pogodil pravega izraza, in ker
.je slednjič tudi ločnice med važnimi besedami in stavki
zmešal, tedaj so bila resnično vsa zborova pisma nekoliko
nejasna, deloma tudi kriva, in cerkveni zbor v Franko-

94

brodu leta 794. se je vsled tega izrekel zoper češčenje
podob. Papež Hadrijan je potem razloge „Karolovih knjig"
ovrgel in prepir je prenehal. — Leta 825. je pa cerkveni
zbor v Parizu  nicejski zbor celo zavrgel, po prizadevanji
turinskega škofa Klavdija  in A g o b a r d a bonskega
škofa. Klavdij je tako daleč zabredel, da je hotel razven
drugih podob celo podobo sv. križa iz svoje cerkve odpra¬
viti. Vendar Jonas,  škof orleanski, in menih Dungal  iz
samostana St. Denis-a v Parizu, sta z dobrim uspehom za¬
govarjala češčenje podob, tako da je prepir naskorem zaspal.

Cesar Karol, — zahodno rimsko cesarstvo ponovljeno.

275. Malo tako slavnih mož nahajamo v zgodovini,
kakor je bil frankovski kralj Karol Veliki. On je zapove¬
doval vsem germanskim rodom, od Labe tje do Ebra na
Španskem in do Aniže na Avstrijskem. I)a se je v tej ob-
širnej državi cerkveni red hitro do dobrega utrdil, k temu
je razun sv. Bonifacija veliko pripomogel Karol Veliki.
Močno je stalo njegovo kraljestvo, ker ga je postavil na
krščanski podlagi; vse njegove posvetne postave so polne
pravega krščanskega duha, ker Karol je bil prepričan, da
nobena postava nima potrebne veljave, če se ne naslanja
na vero. Kadar je očitno govoril, nikdar ni zatajil svo¬
jega verskega prepričanja, nego je je srčno poudarjal. V
Ahenu je na priliko leta 802. v zboru duhovnih in posvet¬
nih velikašev tako-le govoril: „Poslušajte., preljubi bratje,
ker za vašega zveličanja voljo smo prišli semkaj, da vas
opomnimo, kakor vam je treba v Bogu pravično in lepo ži¬
veti. — Najprej vas opominjam, da verujemo na enega Boga.
vsemogočnega Očeta in Sina in sv. Duha. Verujte, da je
Sin Božji človek postal, da bi svet odrešil. — Verujte le
na eno cerkev in pomnite, da se le tisti morejo zveličati,
kteri so v tej cerkvi stanovitni do konca. — Prvo je, da
ljubite Boga vsemogočnega iz celega srca in iz vseh svojih
močij; —pa ljubite tudi svojega bližnjega kakor sami sebe,
dajajte vbogaime kolikor premorete. Tujce jemljite pod
streho, bolnike obiskujte; odpuščajte si med seboj dolgove,
če hočete, da vam Bog odpusti vaše dolgove. — Branite
vdove in sirote — pravično sodite in krivici ne pritrjujte.

— Vsak naj v tistem stanu, v kterem je, Bogu zvesto služi.

— Imejte zmiraj v spominu, kar pravi adostol: Vsi bodemo
morali stopiti pred sodni stol Kristusov  (Rimlj. 14.), — da

95

se vsakemu plača kakor je zaslužil, ali hudo ali dobro. —
— Kratko je to življenje in negotov je čas smrti; kaj druga
je storiti, nego da smo zmiraj pripravljeni? Mislimo, kako
strašno je pasti v roke Božje!“ — Kdo je slišal v naših
časih kterega si hodi krščanskega kralja tako govoriti ? —
Karol pa je vedel, če kralj svoje podložnike vere uči, da
potem na svojem prestolu trdno sedi. — Kralj si je pri¬
zadeval, čeravno ne vselej po pravih sredstvih, poganske
narode za sv. cerkev pridobiti; s krivoverci se je tudi sam
poskusil; za cerkve je ustanovil bogate ustanovitve; celo pri
mizi so mu brali pridige cerkvenih učenikov, ktere je jako
rad poslušal. Posebno je pa cenil sv. Avguština, tako
da je kedaj rekel: „da bi vsaj dvanajst takšnih mož imel,
kakor je bil sv. Avguštin". — Od vseh stranij je poklical
na svoj dvor pobožnih in učenih možakov, da bi bolj in
bolj olikali njega in njegovo ljudstvo; pravijo, da je kralj
kedaj sam sedel na šolski klopi kraj učencev v dvorni šoli.
On nič ni tako želel, kakor da se ljudstvo bolj in bolj iz¬
obražuje in da se omika pomnoži v deželi, — pa omika na
krščanski  podlagi; omika namreč brez verske podlage
je podobna sadnemu drevesu, ki ni požlahtnjeno, in ki ob
svojem času ne prinese dobrega in okusnega, nego le trp¬
kega sadu. Vsled takih nazorov je tudi jako častil sve¬
tega očeta in mu je njegovo posvetno državo ne le potrdil,
nego tudi povečal. Svojemu sinu in nasledniku je pa v
oči naročil leto dnij pred svojo smrtjo: „Naj ti bo prva
skrb Boga ljubiti črez vse in se ga bati in spolnovati nje¬
gove zapovedi. V tem smislu brani sveto cerkev, spoštuj
škofe kot svoje očete in ljudstvo ljubi kot otroke svoje,
hudobne pa strahuj, da jih zvabiš na pot pravice; tolaži
menihe in siromake."

27(5. Najimenitnejši dan njegovega življenja pa je bil
božič leta 800. Ta dan je Karol v Rimu pobožno molil
pred oltarjem v cerkvi sv. Petra, kjer je sam papež pel slo¬
vesno sveto mašo. Po končani sveti daritvi stopi Leon  III.
h klečečemu kralju, mu dene nenadoma dragoceno krono na
glavo ter ga okliče za rimskega cesarja.  Rimsko ljud¬
stvo, kterega je bilo vse natlačeno v velikanski cerkvi, je
veselo odobravalo papeževo dejanje ter prosilo Boga, naj
dolgo poživi novega rimskega cesarja. Odkar je bil leta
475. zadnji rimski cesar Komu] Avgustu! odstavljen, za¬
hodna stran ni imela več svojega cesarja, dokler ni zdaj
Leon III. Karola povzdignil v to imenitno čast. S tem mu

96

sicer papež ni podelil oblasti nad rimskim mestom in nad
deželami nekdanjega zahodnega rimskega cesarstva, ampak
ga je postavil na čelo vsem vladarjem rimskega krščan¬
skega  sveta. Novi rimski cesar je bil tedaj od papeža
izvoljeni branitelj rimske katoliške cerkve, in kedar bi šlo
za sveto vero in pravice sv. katoliške cerkve, bi naj rim¬
ski cesar prvi meč potegnil in bi naj one druge krščanske
vladarje vodil na bojišče. Ni pa dobil rimski cesar kakove
posvetne oblasti čez druge krščanske vladarje in njihove
države, samo glede, na varstvo sv. vere in katoliške cerkve
je imel on prvo besedo med njimi. Svojo oblast bi naj rim¬
ski cesar v to obračal, da kar naj dalje razširi sv. vero med
poganska ljudstva in da sploh skrbi za blagor krščanske
cerkve. Rimski papež in rimski cesar sta odslej bila naj¬
višja krščanska vladarja na zemlji; prvi je imel največjo
duševno, drugi največjo posvetno oblast. Ves rimsko-kato-
liški svet bi naj bil velika država, v kteri bi bil sveti evan¬
gelij prva in edina postava, ktero je varoval papež s svo¬
jim duhovnim mečem in cesar s svojo posvetno oblastjo.
Cesar je postal le tisti, kogar je papež v Rimu kronal, zato
pa je tudi cesar dobil pravico potrditi vsakega na novo iz¬
voljenega papeža. Res, to je bila blaga misel, — to je bil
srečni zakon med obojo oblastjo na zemlji, v kterem ste
se cerkev in država čutili presrečni. Ne da bi naj ena
oblast bila nad drugo, ampak kakor dve dobri prijateljici
bi naj vštric hodili posvetna in cerkvena oblast.

Karol pa je res bil tudi vreden velike časti rimskega
cesarja, in sam se je potem rad imenoval „pobožnega bra¬
nitelja svete cerkve in najponižnejšega pomočnika." Po
vsej pravici kralja Karola zgodovinarji imenujejo »velikega 11 ;
samo v njegovem zakonskem življenji ni bi bilo vse v redu,
kar nekoliko temni njegovo svetlo ime v zgodovini. Umrl
je leta 814. v Alienu, — a njegov spomin še več stoletij
ni preminil iz hvaležnega krščanskega sveta.

Cerkev in papeži za časa Karlovičev (814—911).

277. Ludovik  »pobožni 11  (814—840) je sprva lepo
slušal svojega očeta Karola in je vrlo branil sv. cerkev; pa
njegova druga žena Judita  mu je popolnoma glavo zme¬
šala in ga je pripravila, da je tudi njenemu sinu Karolu
»gologlavemu" podelil kos dežele za vladanje, in tako je
prikrajšal pravice, ktere je že pred dal svojim trem sinom

97

iz prvega zakona. Vsled tega se je začel dolgotrajni boj
med očetom in sinovi, ki sinom nikakor ni na čast. Papež
Paskal  I. je Lotarja, ki je bil sovladar Ludovikov, kronal
za cesarja, ki si je že za papeža Evgenija  II. začel svo-
jiti pravico, da v Rimu izvoljenega papeža nikdar ne bi
smeli posvetiti, dokler ne pride cesarjevo privoljenje. Gre¬
gorij  IV. je poskusil, med Ludovikom in njegovimi sinovi
posredovati, in se je vsled tega napotil na Nemško, a ni se
mu posrečilo jih pogoditi, in žalosten se je vrnil na Tali-
jansko. Pri izvolitvi Sergija  II. bil bi rad neki rimski
dijakon sam po sili papež postal, in vsled tega so novega
papeža hitro posvetili, in niso čakali na cesarske poslance;
toda Lotar je to že tako zameril, da je svojega sina Lu-
dovika poslal z vojno v Rim. — Sergij je pred lateransko
cerkvo položil svete stopnice, tistih osemnajst stopnic nam¬
reč, po kterili je Jezus kedaj moral iti v hišo Pilatovo.
Leta 846. so Saraceni napadli Italijo in so prišli tudi pred
Rim, kjer so oplenili predmestja in tudi cerkvi svetih apo¬
stolov Petra in Pavla, ki ste stali zunaj mestnega zida.
Papež Leon  IV. (847—855) je kronal Lotarjevega sina
Ludovika  II. za cesarja in si je veliko prizadeval zoper
Saracene, ki so bili naposled na morji do dobrega pobiti.
Leona je nasledil Benedikt  III., pa ne papežinja „Ivana“,
kakor so hudobni jeziki zmislili kakih dve sto let pozneje,
ker pisma iz tistega časa in pa denar, kterega je Benedikt
dal kovati, že imajo napisano leto 855, in tedaj ona debela
laž nima prostora med Leonom in Benediktom.

Nikolaj I. (858—867) je bil vpričo cesarja Ludo¬
vika II. izvoljen in posvečen, in prvi med poglavarji sv.
cerkve tudi kronan,  v znamenje naj višje duhovne oblasti
in časti na zemlji. On je bil jako nadarjen mož, proti po¬
božnim mil in prijazen, proti hudobnim pa oster kakor kedaj
prerok Elija. Prava milost božja je bila to, da je ravno
zdaj stopii odločen mož na krmilo sv. cerkve, ko je moč
Karlovičev bolj in bolj pešala, napačnost pa med posvetno
in duhovno gospodo rastla više in više. Lotar  II., kralj
Lotaringije, ki je bil svojo ženo pustil zavoljo grešne lju¬
bezni do druge, moral se je pokoriti, in slabe škofe, ki so
bili odobrili ločitev zakona, je papež odstavil. Ko je nadškof
Hinkmar brez pravega vzroka odstavil škofa B- o t a d a
Soisson-skega, povrnil mu je pravični Nikolaj zopet njegovo
škofijo, zraven pa je tudi Hinkmara poučil, da nadškof brez
privoljenja rimske stolice nima pravice škofov odstavljati.

Zgodovina sv. kat. cerkve. II. 7

98

Istega duha kakor Nikolaj je bil tudi njegov naslednik Ha¬
drijan  II. (867—872). Sedaj je prišel Lotar na Laško
odveze prosit in ker se je zaprisegel, da ni nič imel opra¬
viti s svojo baburo, odkar ga je papež bil izobčil, odvezal
ga je Hadrijan in ga je tudi obhajal, v znamenje sprave s
cerkvijo. Toda precej potem se je kralju zblodilo, tudi golč
mu je zabegnil in naglo je umrl, tako da so ljudje sploh
rekali, da je sv. obhajilo prejel bil po nevrednem. Ta papež
je tudi sveta brata Cirila in Metoda leta 869. pooblastil za
sveti misijon med slovanskimi narodi.

278. Papež Ivan  Vlil. (872—882) je na vse strani
obilno deloval; papeževa oblast je rastla vedno više, in ker
so bili cesarji slabi vladarji, gledalo je vse najbolj na pa¬
peža. Po smrti cesarja Ludovika kronal je Ivan Karola
(875) „plešca“ za cesarja, ki pa ni zadostil svojim dolž¬
nostim; niti Saracenov ni mogel ugnati, niti ne upokojiti
notranjih nemirov. Med mnogimi, ki so se za njim poganjali
za cesarsko krono, izbral je papež za njo Karola  ,,de¬
belega" (1. 881.), kteri je kmalu združil vse dežele Karola
Velikega pod svojo oblastjo, ker so sorodniki skoro vsi po¬
mrli. Vendar Karol tudi s toliko močjo ni nič opravil, niti
zoper notranje niti zoper zunanje sovražnike. Plemenitniki
ga niso spoštovali, pa tudi ne podpirali: to niso bili več
stari junaki, ampak pomehkužena gospoda, ki je naj-
raji doma sedela in se med seboj prepirala, namesto da bi
se sovražnikom na pot postavila. Od krepkih Normanov,
ki so prihajali iz Skandinavije ter od vseh stranij napadali
cesarjeve dežele, moral je za drag denar kupiti mir; tudi
Saracenom nikdo ni zapiral pota v Italijo. Silno se tedaj
škofje tožijo na nekem cerkvenem zboru radi reve tistih
časov in pravijo, da so povsod videti razdejana mesta, po¬
drti samostani, požgane cerkve, pusta polja; —- a to da je
pravična šiba božja, ker ljudje ravnajo zoper vse božje in
človeške postave. Papež F o r m o z (891 -896) je A r n u 1 f a,
vnuka cesarja Ludovika „nemškega“ kronal za cesarja; s
tem pa se je močno zameril mogočni stranki v Kirnu in na
Laškem sploh, ki bi rajši kterega laškega kneza povzdig¬
nili v cesarsko čast. Po smrti papeža Formoza je ta stranka
pri izvolitvi novega papeža zmagala in je svojega privr¬
ženca Štefana  YII. posadila na rimsko stolico, ter si tudi
svojo jezo ohladila nad umrlim Formozom. Novi papež se
je namreč tako daleč spozabil, da je izkopal truplo rajnega
papeža, potem ga oblekel s papeževo obleko in ga je po-

99

sadil na tožno klop. Sodniki so ga obsodili, da njegova
izvolitev za papeža ni bila po redu, in da je vse neveljavno,
kar je storil kot papež. Potem so truplo zopet slekli, zman-
drali in pa v reko Tibero vrgli. Toda ta hudobija je tako
razkačila prijatelje Formozove, da so se vzdignili za nje¬
govo čast in so Štefana prijeli in ga v ječi zadušili. Zdaj
so prišli za cerkev in za rimsko stolico posebno žalostni
in hudi časi. V osmih letih je bilo devet papežev, dokler
ni.bil leta 904. Sergij  ITI. papežem izvoljen.

Papeži desetega stoletja.

279. Ko so Karloviči pomrli, potegovale so se naj¬
imenitnejše laške rodbine za cesarsko čast, in tudi na pa¬
pežev sedež je zdaj ena, zdaj druga laška rodbina porinila
svojega sorodnika ali vsaj svojega privrženca. Ni jim bilo
sicer toliko za to, da bi kteri njihovih postal papež, ampak
to so visoko cenili, da je papež ob enem bil tudi posvetni
gospodar Rima in papeževe države, in da je papež imel
pravico kronati cesarja. Po takih človeških nakanah se je
zgodilo, da so v desetem stoletji sedeli papeži na rimski
stolici, o kterih moramo reči, da bi jih bolje ne bilo. Zgo¬
dovina ravno tega stoletja je prav umazan list v cerkveni
zgodovini in najraji bi ga iztrgali, samo da bi potem knjige
več cele ne bile. Bog pa je trpel po svoji neizvedljivi mo¬
drosti take nevredne papeže na rimski stolici, kakor je ke-
daj trpel tudi izdajalca Judeža med svojimi apostoli. Toda
tudi nevredni papeži so bili nasledniki Kristusovi na svetu,
in sv. papež Leon pravi, „da ta čast tudi v nevrednem na¬
sledniku ne mine.“

Začetkom desetega stoletja je imel Adalbert,  mejni
grof toskanski, največjo oblast v Rimu, in troje imenitnih
a nesramnih babur je takrat jako vplivalo na izvolitev pa¬
pežev, in sicer Teodora  in njeni dve hčeri Teodora
mlajša in Marocija.  Najpred povzdignejo na rimsko sto¬
lico ljubljenca svojega Sergija  III. (904—911), ki pa je
bil še precej dober papež. Leta 914. je bil papežem iz¬
voljen sorodnik starejše Teodore Ivan  X., ki si je priza¬
deval Saracene iz Laškega iztirati, kar se mu je tudi de¬
loma posrečilo. Na čast tega papeža moramo povedati, da
hi se bil rad iznebil spon, v ktere so ga uklenili pokrovi¬
telji njegovi; toda ravno to je bilo krivo, da ga je mogočna
in hudobna Marocija vrgla v ječo, kjer je umrl leta 928.

7 *

100

Nekoliko pozneje, leta 931. je Marocija celo svojega sina iz
prvega zakona, Ivana  XI., povzdignila v papeževo čast,
ki je po takem bil popolnoma odvisen sprva od matere, po¬
zneje pa od svojega brata Alberika, ki ga je slednjič .tudi
v ječo zaprl. Po Ivanovi smrti je sledilo nekoliko pobožnih
'papežev, ki pa niso mogli kaj posebnega opraviti, ker so
njihovo delovanje v Rimu ovirale mogočne stranke, ki so
se vedno med seboj prepirale.

280. Toda kjer je velika sila, tam je roka božja naj¬
bolj mila: božja previdnost je nemškega kralja Otona  I.
izvolila, naj zmešnjave v Italiji in v Rimu zopet spravi v
pravi red. Veliko mogotcev na Laškem je namreč že bilo
nevoljnih ter se je naveličalo vednega boja; papež Ivan  XII.
(956—964) in drugi mogotci so tedaj Otona naprosili, naj
pride za Božjo voljo in zavoljo svetih apostolov, kteri so
sveto cerkev utemeljili, v Italijo, da cerkev reši trinogov, ki
jo zatirajo. Otona v Rimu sijajno sprejmejo in papež ga
ovenča leta 962. s cesarsko krono. Pri tej priliki je cesar
prisegel papežu, da bo zvesto varoval njega, pa tudi vse
pravice in vsa posestva rimske cerkve, in da se ne bo ni¬
kdar vtikal v papeževa prava. Vendar pozneje se je Oton
tako obnašal, kakor bi bil najvišji posvetni gospodar tudi
papežev in v papeževi državi, in vsled tega se je papež pri
cesarji pritožil. Tako sta se cesar in papež sprla, in Ivan
je bežal iz Rima, kjer je Oton potem na njegovo mesto po¬
stavil drugega papeža. To je bil samovoljen čin cesarja,
in kakor hitro je Oton Rim zapustil, pokličejo Rimljani
Ivana nazaj, ki se je strašno znosil nad svojimi sovražniki.
Ivan, ki je bil še le osemnajst let star, ko je papež postal,
s prvega sicer ni lepo živel, čeravno menda ni vse resnično,
kar mu očitajo zgodovinarji, a naposled je Bog tako na¬
pravil, da je moral tudi ta papež zagovarjati in se vojsko¬
vati za pravice rimske cerkve. Umrl je od mrtuda zadet
leta 964.

Za papeža Ivana  XIII. (965—972) so se stranke v
Rimu zopet spoprijele, in Oton je šel tretjokrat črez Alpe na
Laško in je ostro kaznoval papeževe nasprotnike, papež
pa je za cesarja ovenčal štirinajstletnega njegovega sina
Otona  II. Ko je bil Oton I. umrl, in ker je njegov sin
bil še premlad, da bi se ga bili bali laški razbojniki, vzdig¬
nili in ravsali so se zopet za papeževo stolico, in v desetih
letih so trije papeži storili smrt po sili. Tudi na papeža
Ivana  XV. (985—996) je tako pritiskala neka stranka, da

101

se ni mogel prav gibati ali kaj odločnega opraviti na hasek
sv. cerkve. Leta 996. pa je cesar Oton III. Rimljanom
svetoval svojega stričnika za papeža, ki je bil tudi izvoljen
kot Gregorij  V., in kteri je potem Otona kronal za ce¬
sarja. Gregorij je prvi nemški papež, kakor njegov nasled¬
nik Silvester  (f 1003) prvi francoski, ki sta oba sveto
cerkev vladala krepko in previdno, pa skrbno, čeravno tudi
z vso krotkostjo branila pravice rimske stolice.

Papeži enajstega stoletja do Gregorija VII.

281. Ko sta leta 1003. papež Silvester in cesar Oton
umrla eden za dragim, potegovali ste se v Rimu zopet dve
stranki za papeževo stolico, da na njo spravite svoje stran-
karje. Najpred se je grofom Tuskulčanom posrečilo, da so
svojega Ivana  XVII. postavili za papeža, a za njim so
grofi Krescencijčani dva svoja privrženca, Ivana  XVIII.
in Sergija  IV. posadili na rimski sedež; Benedikt  VIII.
(1012—1024) je bil zopet ud tuskulske grofovske rodbine.
Ta je poklical cesarja Henrika  II. v Italijo in ga je leta
1014. ovenčal za cesarja, potem ko je bil obljubil, da hoče
zvesto braniti rimsko cerkev. Henrik je ostal zvest svoji
obljubi, je postave cerkvenega zbora v Paviji leta 1018. za
zboljšanje krščanskega življenja odobril in razglasil tudi
kot državne postave, in sploh je s papežem tako vzajemno
deloval, da mu neki nemški zgodovinar prisoja venec
med rimskimi cesarji. Za Benediktom, ki je Italijo krepko
branil tudi pred Saraceni, bil je njegov brat Ivan  XIX.
papežem izvoljen, ki še do zdaj ni bil duhovnik, ki pa je
prav lepo vladal sv. cerkev: tudi je prvega nemškega kralja
iz frankovske rodbine Konrada  II. ovenčal za cesarja.
Po smrti Ivanovi leta 1033. pa grof Alberik Krescencijčan
ni več trpel, da bi zopet tuskulska rodbina svojega moža
porinila na rimsko stolico; zategadelj podmiti tiste, ki so
imeli pri volitvi prvo besedo, da njegovega lastnega ne¬
marnega, še le osemnajst let starega sina povzdignejo v
apostolsko čast. Ker so namreč najvišji glavarji katoliške
cerkve bili ob enem vladarji rimske dežele, bila je stara
navada, da so tudi posvetni gospodje volili papeža. Be¬
nedikt  IX., tako se je namreč zval novi papež, živel je
tako zlobno, da ni dopovedati. Njegovo grdo obnašanje je
razčemerilo rimsko ljudstvo, in dvakrat ga je pognalo iz
Rima; tretjokrat pa je papež sam zapustil Rim in se je za

102

dober denar odpovedal tudi papeževi časti, da bi ljudje
njegovega življenja več tako ne opazovali, če sam za se
živi. Že pred so na mesto nevrednega papeža izvolili Sil¬
vestra  III, in zdaj, ko je sam zapustil rimsko stolico, so
postavili za papeža Gregorija  VI.; toda Benedikt se je
hitro kesal, da je odstopil, in od svojih sorodnikov pod¬
piran, zasedel je zopet papežev sedež. Tako je bila rimska
cerkev glokoko ponižana: trije  papeži so hoteli ob enem
vladati!

Zdaj pride nemški kralj Henrik  III. v Italijo, da
razsodi žalostni prepir. Henrik je imel lepo navado, da se
je vselej posvetoval z modrimi duhovniki, kedar se je moral
vtikati v cerkvene reči. Tako je ravnal tudi zdaj in pri-
šedši na Laško je sklical cerkveni zbor v S utri  leta 1046.,
ki je odpravil vse tri papeže ter na mesto njih izvolil mo¬
drega in pobožnega nemškega škofa, ki se je kot papež
imenoval K1 e m e n t H. Na božič istega leta je novi papež
Henrika in njegovo soprogo Nežo v cerkvi sv. Petra oven¬
čal s cesarsko krono. Klement je ostro kaznoval vse, kteri
so za denar prodajali ali kupovali cerkvene službe, a že za
leto dnij je umrl. Zdaj so Rimljani cesarja prosili, da jim
imenuje papeža, in cesarje izvolil Dama  za  II. za nasled¬
nika .sv. Petra, ki je pa tudi že leta 1048. umrl. Še en¬
krat bi bil Benedikt IX. rad začel nekaj rovati; pa slutil
je, da se mu bliža smrt, in skesanega srca gre v samostan,
kjer tudi umrje.

282. Ker so bile cerkvene reči zelo zmešane in ker
je krščansko življenje pešalo povsod, sedaj dolgo niso mogli
od nikod papeža dobiti. Slednjič je prevzel težko breme
papeževe časti in odgovornosti škof toulski kot L e o n IX.
(1049—1054). Menih Hildebrand, kije novega papeža sprem¬
ljal v Rim, je bil posvečen za subdijakona, in Leon mu je
izročil jako 'težavno službo oskrbnika posestev Petrove sto¬
lice, ker papež niti pisanega beliča ni našel v papeževi bla-
gajnici. Prva papeževa skrb je bila, da zaceli najhujše rane
sv. cerkve, in zategadelj je izdal ostre postave zoper ože¬
njene in prešeštue duhovnike in zoper simonijo. Kako je
bilo takrat krščansko življenje v cerkvi na slabem, popisuje
pobožni kardinal Peter Damijan  v svoji „gomorski
knjigi", ktero je zategavoljo tako imenoval, — ker so neki
kristjani tiste dobe blizu tako živeli, kakor kedaj Gomor-
čani. Leon je prepotoval Laško, Francosko in Nemško, in
kamor ni mogel sam priti, tje je poslal svoje poslance, da

103

so nevredne duhovnike ali odstavili ali pa pripravili k po¬
kori. Papež Viktor  II. je deloval celo v smislu svojega
prednika in je potem še cerkveno premoženje in porabo
istega premoženja pridržal edino le cerkveni oblasti. Cesar
Henrik III. je papeža poklical pred svojo smrtjo na Nem¬
ško in mu je v skrb priporočil svojo ženo Nežo in sinka
svojega, štiriletnega Henrika IV. — Viktorja je nasledoval
papež Štefan  X. in škoda je, da ni vladal dalje, nego
leto dnij.

Po smrti tega papeža ste bili v Rimu zopet dve stranki;
na eno stran so vlekli posvetna gospoda in bolj nemarni
duhovniki, na drugi strani pa so stali pošteni kardinali in
Hildebrand. Ta stranka je slednjič tudi zmagala in pa¬
pežem izvolila Nikolaja  II. Nikolaj (1058—1061) je hitro
spoznal, kako potreben je nov red za izvolitev papeža, da
se odstranijo posvetni mogotci, ki pri tem poslu niso nikoli
imeli cerkvenih potreb v očeh, nego najbolj svoj lastni hasek.
Zaukazal je tedaj na rimski sinodi 1. 1059: „Po smrti pa¬
peža naj se posebno škofje kardinali posvetujejo, zraven pa
se naj tudi ozirajo na želje rimskega duhovenstva in ljud¬
stva. Inostranca naj volijo le takrat, ako med rimskimi
duhovniki ni sposobnega moža. Če bi kedaj v Rimu ne
mogli svobodno voliti, sme se volitev tudi drugod vršiti.
Nikdar pa ne sme biti papež tisti, kteri po uporu pride na
papežev sedež.“ — Poleg tega je sinoda tudi dala postave
zoper simonijo in zoper nezdržne duhovnike ter je določila,
da naj nikdo ne gre k maši takega duhovnika. Robert  a
Gr v i s k a r d a,  junaškega poveljnika Normanov v južni
Italiji, pripoznal je Nikolaj za vojvodo Kalabrije in Apulije,
vendar tako, da ostane papežev vasal, a Robert se je za¬
vezal papežu zvest ostati, mu davek dajati in pa rimsko
cerkev in svobodno izvolitev papežev braniti.

Po smrti papeža Nikolaja so kardinali izvolili Alek¬
sa  n d r a II. za papeža, in si niso popred šli po cesarsko
dovoljenje. To je tako razdražilo Nemce in njihovo cesa¬
rico, da so Aleksandru nasproti postavili drugega papeža,
ki pa se ni mogel obdržati, ker se je Aleksander upiral na
močne Normane. Nemci so se zdaj tožili, da se jim kratijo
pravice glede na izvolitve papežev, a cerkveni zbor v Man¬
tovi  leta 1064. je zavrgel to pritožbo in rekel, da so pa¬
peži cesarjem le zategavoljo podelili pravico potrjevati pa¬
peže, da zabranijo nered pri izvolitvi, nikakor
pa ne. da bi njihovo potrdilo še le oveljavilo iz-

104

volitev. — Nemški mladi kralj Henrik  IV. bi se bil
rad ločil od svoje blage žene Berte, da bi se lože z drugimi
družil, kar pa mu je papež odločno zabrani. Takrat že je
Henrik rekel: „Torej pa se hočem premagovati in
nositi jarem, kterega se ne morem iznebiti."
Sedaj so tudi Sasi Henrika tožili pri papežu, da jih ne¬
usmiljeno tlači, in da njegovi svetovalci cerkvene službe
prodajajo. Brezbožne svetovalce je papež takoj izobčil, tudi
Henriku se je pogrozil in ga je malo pred svojo smrtjo po¬
klical v Rim, tla se ondi opraviči.

4. O grškem razkolništvu.

283. Odkar se je veliko rimsko cesarstvo razdelilo na
dvoje in so v Carigradu stolovali iztočni cesarji, svojili so
si carigrajski škofje večkrat neko večjo čast in oblast na
jutrovem, nego so jo imeli škofje antijohijski, jeruzalemski
in aleksandrijski, ki so sedeli na stolicah, ktere so apostoli
sami postavili, dokler vendar carigrajska škofija ni bila apo¬
stolskega početka; a nekteri ondašnji škofje so se hoteli
celo z rimskim papežem meriti, ki ima ključe sv. Petra in
prvo in največjo oblast v sveti katoliški cerkvi. To priza¬
devanje carigrajskih škofov so cesarji navadno jako podpi¬
rali, zakaj, čim više so stopali škofje v čast, tem imenit-
nejše je postajalo tudi njihovo prestolno mesto Carigrad.
Toda rimska stolica je odločno branila svoje pravice in ni
hotela nikomur prepustiti oblasti, ktero je Jezus sam sv.
Petru izročil, branila pa je tudi prednost apostolskih cerkev
pred dosti mlajšo cerkvo carigrajsko. Ta prepir med Rimom
in Carigradom je bil prvi vzrok, da je začela vez ljubezni
med obema popuščati. Drugič so bili bizantinski cesarji
močno samosilni in svojeglavni in so hoteli vladati ne samo
v državi, ampak tudi v cerkvi, in celo v verskih rečeh so
si svojili prvo besedo. Papež, ki je varuh cerkvenih pravic,
moral je večkrat cesarja ostro zavrniti čez mejo v njegov
delokrog, in tako sta se soseda začela hudo gledati. Na¬
dalje so se jutrovski škofje v dolgih verskih prepirih tako
rekoč navadili cesarjevega nasilstva, ter so bili preslabi in
premehki, da bi se posvetni sili srčno ustavljali; zavoljo tega
greha jih je Rim večkrat ostro pokoril, a jutrovski škofi so
se bolj in bolj lecali rimske stolice, kakor se otrok, ki ima
slabo vest, ogiba očeta, ki ima šibo v rokah. — Nekteri
visoki in prevzetni carigrajski očaki so se radi obnašali

105

kakor poglavarji jutrovske cerkve, in seveda se s tem niso
zamerili cesarjem, pa 'tudi ošabnemu ljudstvu so se s tem pri¬
kupili, ki itak ni posebno kaj cenilo zahodnih kristjanov. Kdor
pa si tuje blago svoji, pred lastnikom rad beži, — in tudi
carigrajski očaki so se bolj in bolj oddaljali od Rima.
Pozneje ko je v Rimu nastala papeževa država in ko je
papež imenoval frankovskega kralja „Karola“ častnim na¬
slovom „riinskega cesarja“,  mislili so carigrajski ce¬
sarji , da se jim krivica godi, in da jih rimska stolica zane¬
marja, ter so se nevoljni obračali proč od Rima. Naposled
je še borba o svetih podobah skoraj popolnoma razčinila
cerkveno vez med Rimom in Carigradom.

284. Tako se je tedaj dolgo pripravljalo grško raz-
kolništvo, dokler se ni cerkev do dobrega razklala na dvoje
za cesarja Mihaela (842—866). Cesar Mihael je bil še mlad,
zraven pa jako razkošen in poželjiv človek, tako da ga zgo¬
dovinarji zovejo „pijanca“. Vsa vladarska opravila je po¬
veril svojemu ujcu Bardi,  sam pa se je družil z najbolj
razuzdanimi ljudmi, s kterimi je po cele noči pijančeval ter
zasmehoval najsvetejše reči. Sčasom je imel Barda cesarja
tako popolnoma v svoji oblasti, da je celo njegovo mater
Teodoro na cesarskem dvoru izpodrinil in v neki samostan
posilil. Sedaj pa je živel tako brezobzirno in brezbožno,
da se je celo s ženo svojega sina družil, in pobožni očak
Ignacij  mu ni mogel več prizanesti, ampak mu je na praz¬
nik razglašenja Gospodovega očitno odrekel sv. obhajilo. S
tem se ve si je nakopal Bardovo jezo, ki je Ignacija tako
dolgo po krivem tožil veleizdajstva, dokler ga cesar ni od¬
stavil leta 857.

Na njegovo mesto so sedaj porinili na očaško stolico
Poki  j a,  'dasiravno še dozdaj ni bil duhovnik. Fokij je bil
cesarskega pokolenja, bistroumen in prebrisan mož, ob enem
pa zvit iri prekanjen človek. Večina škofov je iz slabosti
Bardi pritrdila in Ignacija odstavila; samo pet škofov je
vernih ostalo postavnemu očaku. Dvorska gospoda se je
tedaj obrnila do papeža Nikolaja  L, da bi Fokij a potrdil
za očaka; da bi papeža tem lože prekanili, pisal mu je Fokij
pismo rekši, da se je upiral zoper očaško čast, dokler je
mogel. Toda papež se ni dal prevariti in odposlal je dva
poslanca v Carigrad, da ondi stvar natanko preiščeta in
presodita. Poslanca pa v Carigradu nista mogla nič pra¬
vega zvedeti, in ker so ju tudi dobro podmitili in nekaj
menda tudi prestrašili, privolila sta na cerkvenem zboru

106

leta 861. in odločila, da je Ignacij odstavljen, a Fokij da
je pravi očak. Toda modri Nikolaj je izpregledal njiiiove
misli in ni potrdil zborovih sklepov, nego nemarna poslanca
je proklel in lažnjivega Fokija je odstavil od vsake duhov-
ske. službe.

V Carigradu pa je ostalo, kar je zadevalo Fokija, vse
pri starem; za papeževa pisma se nihče niti ni zmenil, Fokij
pa je zdaj tembolj roval zoper Rim, posebno ker se je bol¬
garski knez podal v očaško oblast rimskega škofa; zmislil
si je, da se je s cesarjem kedaj tudi prva stolica iz Rima
preselila v Carigrad, in da so od tiste dobe, odkar cesarji
v Carigradu vladajo, carigrajski očaki poglavarji vesoljne
katoliške cerkve; slednjič je trdil, da so neki zahodni krist¬
jani s papežem vred sami krivoverci, ker učijo, da sv. Duh
ne izhaja le iz Očeta, ampak tudi iz Sina. Fokij je bil
tako prevzeten in predrzen, da je na sinodi v Carigradu
leta 867. celo papeža izobčil , in od zdaj je očitno na to
delal, da bi se iztočni kristjani popolnoma odcepili od Rima,

Vendar zdaj sta Fokijeva branitelja, Barda in Mihael,
zaporedoma bila umorjena. Novi cesar Vasilij  I. (867 do
886) je pa Fokija takoj odstavil in v samostan zaprl, in
sv. Ignacij je bil z veliko častjo zopet na svoje mesto po¬
stavljen. Vasilij in Ignacij sta se sporazumela in sta z do¬
voljenjem papeža Hadrijana  II. sklicala v Carigrad osmi
vesoljni cerkveni zbor 1. 869., na kterem bi se naj v prvi
vrsti presodila Ignacijeva in Fokijeva reč. — Kako je bilo
sedaj pač vse drugače na krščanskem svetu, kakor kedaj
popred! Le na posebno cesarjevo prošnjo je arabska vlada
dovolila, da so antijohijski, jeruzalemski in aleksandrijski
očaki ali njihovi poslanci smeli potovati v Carigrad, in ve¬
liko manje škofov se je bilo zbralo, kakor navadno. Po
prizadevanji papeževih poslancev obsodijo in prekolnejo Fo¬
kija kot prisiljenca v cerkveno čast in kot začetnika raz-
kolništva in tudi vse druge njegove nasledovalce izobčijo.
Sedaj je bil razpor- med Latinci in Grki zopet poravnan,
ko bi prašanje zaradi cerkvene oblasti čez Bolgarijo zopet
ne vznemirjalo obojih; niti sv. očak Ignacij se ni mogel
tako do dobrega odločiti, da bi Bolgarijo celo prepustil v
oblast rimskega patrijarha.

285. Ko je pa leta 877. Ignacij umrl, postal je pre¬
meteni Fokij znova očak, ker se je vedel cesarju prikupiti,
škofom pa zvito prikrivati svoje namene. Papež Ivan Vlil.
ga je sedaj tudi pogojno pripoznal, namreč, ako se pred

107

sinodo opraviči in odpuščenja prosi, in ako obljubi zanaprej
lepo krščansko živeti. Toda zviti Fokij je latinska pisma,
ktera so rimski poslanci s seboj prinesli, prestavil na grško
in jih tako izpremenil, kakor so mu najbolj sodila. Po¬
slance, ki niso znali grški, zvodil je Fokij tako popolnoma,
da so na cerkvenem zboru v Carigradu 1. 879. skoraj vse
. sklepe odobrili, akoravno se je Fokij že kakor drugi papež
obnašal in so njegovi privrženci osmi vesoljni zbor zavrgli.
Papež je tedaj v cerkvi sv. Petra z evangeljskimi bukvami
v rokah zopet proklel Fokija, in cesar Leon  VI., ki je
leta 886. vlado nastopil, mu je za zmiraj vzel to imenitno
cerkveno službo, ktere itak nikdar ni bil vreden, ter ga je
odpravil v samostan, kjer. je kmalu potem umrl leta 891.

V celem desetem stoletji je bilo življenje med zahodno
in iztočno cerkvijo tako, kakor med dvema sosedoma, ktera
drug drugemu ne zaupata ter se pisano gledata. Sredi
enajstega stoletja pa je ošabni carigrajski očak Mihael
Cer ul arij  predrzno pretrgal tudi zadnjo nit, ki je še ve¬
zala grško cerkev na Rim, in tako iztočno cerkev do do¬
brega odcepil od rimsko-katoliške. Za cesarja Konstan¬
tina  IX. (f leta 1054.) je Mihael napisal v svojem imenu
in v imenu L e o n a, velikega škofa bolgarskega, okrožno
pismo, v kterem napada rimsko cerkev ter jej očita, da ne
veruje več tega, kar so apostoli verovali, nego uči, da iz¬
daja. sv. Duh iz Očeta in Sina; zraven tega se rimski du¬
hovniki ne ženijo, se pri sveti daritvi poslužujejo opresnega
kruha, se v soboto postijo in v postnem času pri cerkvenih
molitvah alelujo izpuščajo. Toda vsa ta očitanja so jalova
in se tičejo samo cerkvenih obredov, v kterih je edinost v
celi cerkvi želeti, a ni neobhodno potrebna. Imenitno je
edino versko prašanje, izhaja li sv. Duh tudi iz Sina. To
resnico pa, ktero so v zahodni cerkvi prej sprejeli v vero-
izpoznanje kakor v iztočni, so od nekdaj grški cerkveni uče¬
niki ravno tako jasno učili kakor latinski, kar so katoliški
bogoslovci že stokrat dopričali in Grke že tudi prepričali,
- a oni zmiraj zopet v stari rog trobijo. Papež Leon  IX.,
ki je v učeni in temeljiti razpravi do dobrega opravičil ka¬
toliško cerkev in njene običaje, je res pravo besedo postavil,
ko je Grkom ob konci lista bil rekel, „da razloček v cer¬
kvenih običajih ni na škodo zveličanju našemu, pač pa po¬
manjkanje vere in ljubezni." Papeževi poslanci, ktere je
potem Leon IX. zaradi sprave poslal v Carigrad, z visokim
očakom Mihaelom niso mogli ničesar opraviti, dasiravno jih

108

je cesar Konstantin sam dobrovoljno sprejel. Ker je Mihael
yelel v Carigradu vse katoliške cerkve zapreti in je tudi
ljudstvo hujskal zoper papeževe poslance, so ti v cerkvi, po¬
svečeni „božjej modrosti", očitno prokleli Ceralarija in vso
carigrajsko duhovščino leta 1054., ta pa je na to proklela
papeža in vse katoličane. . Sedaj je Cerulariju tako zraste!
greben, da se je začel nositi kakor cesar ter se je v škrlat
oblačil in je hotel ob enem tudi cesar biti. Zategavoljo
ga je cesar prognal iz Carigrada, a ostala je nesreča raz-
kolništva, ktero je ondi pouzročil. Odslej so v Carigradu
nas katoličane prištevali krivovercem, sami sebe pa so zvali
pravoverne ali pravoslavne kristjane, — in tudi mi jih se¬
daj tako imenujemo. — Nad grškimi razkolniki je potem
strašno pela ostra šiba božja, da bi jih zopet zavrnila na¬
zaj v hlev Kristusov, — a do današnjega dne so utrdili
svoja srca in nočejo razumeti glasu božjega.

5. Kriva vera škofov Elipanda in Feliksa.

286. Toledski škof E 1 i p and in urgelski škof F e*
1 i k s sta okoli leta 780. na Španskem trosila krivi nauk,
da je Kristus le po svoji božji natori pravi božji Sin, a po
svoji človeški natori da je samo posinovljen sin božji, nam¬
reč, da je Bog človeka Kristusa iz milosti posinovil. To je
pa kriv nauk in očivestno razdira Kristusa, ker po takem
bi bili v Kristusu dve osebi, — božja in človeška, kar pa
ni drugo, kakor stara Nestorijeva krivo vera v novi suknji.
Mi katoličani namreč verujemo, da je Kristus kakor Bog in
človek (v eni osebi) pravi Sin Božji. Elipandu, ki je svojo
škofijo imel pod muhamedansko vlado, katoliški svet ni mo¬
gel do živega ; Feliksova škofija pa je spadala pod oblast
Karola Velikega. Feliks je moral priti v Rezno na sinodo,
ki je njegov nauk obsodila, njega pa pripravila, da se je
novi veri odpovedal leta 792. Potem je šel še v Rim, kjer
je tudi pred papežem ponovil svojo odpoved. Toda komaj
se je Feliks bil vrnil v svojo škofijo, širil je že spet prejšnjo
krivo vero, kar je učenega Alkuina  na Karolovem dvoru
napotilo, da mu je pisal prijazen list, v kterem mu je te¬
meljito dokazal napačnost njegovega nauka. Leta 794. skliče
Karol Veliki cerkveni zbor v Frankobrod, ki je krivoverca
Feliksa zopet obsodil, ta se pa takrat ni več upal prika¬
zati, da bi zagovarjal svoj nauk. Sedaj se je krivovera raz¬
širila že tudi po južnem Francoskem, zategavoljo je Karol

109

poslal dva škofa na Špansko, ki bi naj poučila zapeljano
ljudstvo, a Feliksa da bi naj pregovorila obiskati v Ahenu
cerkveni zbor (leta 799). Feliks je res prišel v Aken, kjer
se je Alkuin šest celili dni j ž njim prepiral ter ga slednjič
tudi premagal. Zopet se je krivoveri odpovedal, a da bi
se kje zopet ne izneveril, izročili so ga lijonskemu škofu
Leidradu  v oblast in na opazovanje. Ošabni starec Eli-
pand do smrti ni popustil krive vere, pa tudi o Feliksu ne
moremo reči, če li se je popolnoma odrekel zmoti, ker po
njegovi smrti so našli listke, na kterih se je še trudil do¬
kazati, da bi vendar mogoče bilo, da ima on prav.

6. Godešalkova krivovera.

387. Gode  šal  k,  sin nekega sasonskega grofa, je bil
že od mladih nog po svojih' stariših odločen za meniški
stan, ter je v Fuldi živel v samostanu, menda bolj prisiljen
od starišev, kakor iz lastnega poklica. Da bi našel dušni
mir, je pridno prebiral knjige sv. Avguština; ker pa v ver¬
skih rečeh ni imel posebne učenosti, ni dobro razumel vi¬
sokih mislij tega sv. učenika; zraven je bil tudi sploh pre¬
napet človek, ki. je vsako reč rad pretiral. Našel je tedaj
v bukvah sv. Avguština verske nauke, kterih pa tisti nikdar
ni učil, in je rekel: da je dvojna božja izvolitev, in da je
po eni izvolitvi Bog za naprej nektere ljudi odločil za
večno pogubo. To je pač pretirana beseda! Sv. Duh nam¬
reč govori: Glej , vsakemu povrnem po njef/ovih delih  (Razod.
22.), to je: Bog se ozira na naša dela, dobra ali hudobna,
in po teh nam bo odločil nebesa ali pekel. Ker je Gode-
šalk hodil po krivi poti, zabredel je dalje in dalje v zmoto
in je učil, da sv. zakramenti odločenim v pogubo nič ne
pomagajo, in da jim Bog ne daje potrebnih milosti za zve¬
ličanje, — da je Kristus umrl samo za izvoljene, in da Bog
noče, da bi bili vsi ljudje zveličani, — dokler vendar že
vsak otrok na šolski klopi ve, da Bog hoče, da bi se vsi
ljudje zveličali, ter tudi vsakemu daje toliko milosti, da se
more zveličati, če je njegova volja. — Sinoda v Moguncu
(1. 848.) je zavrgla strašni nauk Godešalkov, ki bi človeka
res lahko pripravil v obupanje. Isto je storil cerkveni zbor
v Karizj  aku  (Quiercy) 1. 849., ki je ob enem velel krivo¬
verca v samostan zapreti, njegova pisma pa požgati. Toda
kazen ga ni spokorila, ampak ga je le potrdila v njegovi
trmi; umrl je leta 868. in ni se spravil z Bogom.

110

7. Prepiri o zakramentu presv. Rešnjega Telesa.

.288. Sveta katoliška cerkev je vedno učila, da je v
zakramentu presv. Rešnjega Telesa Jezus Kristus resnično
in bistveno pričujoč v podobah kruha in vina; veliki uče¬
niki prvih stoletij so jasno učili to resnico, in verna srca
srečnih kristjanov so jo sprejemala vselej s ponižnim če-
ščenjem in duhovnim veseljem. Človeška pamet, ki se je
do devetega stoletja tako rekoč že pravdala in skregala z
vsako versko resnico, ni se upala do skrivnosti presv. za¬
kramenta; — kako bi tudi majhen človek segal za visokim
solncem, dosegel bi ga itak nikdar ne! Tudi Paskazij
Ra  (Ib er  t,  korbejski menih, ki je leta 831. pisal krščanski
nauk o presv. zakramentu, ni učil nič krivega, samo rabil
je nektere nenavadne in okorne izraze, kterim so drugi
oporekali. Rekel je postavimo: po novem čudeži božje vse¬
mogočnosti je v roki mašnikovi Kristus v ravno istem mesu
pričujoč, ki je bilo rojeno iz Marije, ki je umrlo na križi
in je zopet vstalo. — To je pa tudi gola resnica; samo to¬
liko so mu ugovarjali nadškof Rab a n Maver  in še nekteri
drugi, da je za naše oči vendar razloček med presv. zakra¬
mentom in med Jezusovim telesom na križi, ker ondi je
človeško oko gledalo res človeško telo, tukaj pa vidijo naše
oči podobo kruha, dasiravno je pravo živo telo Kristusovo.

Očitno kriv nauk o presv. zakramentu je pa spravil
na dan okoli leta 1040. Bere  n g ar,  učenik na Turonski
šoli. Pot mu je nekako pripravil Janez Škot Erigena,
ki je tako modroval o ti skrivnosti, kakor bi Kristus ne
bil resnično in bistveno pričujoč v podobi kruha; vendar
njegove besede so pretemne, da se ne ve, kaj je prav za
prav hotel povedati. Dalje modroval je potem za njim Be-
rengar; toda njegova modrost ga je kmalu zapustila, ker
je popolnoma zgrešil pravo pot. Krščanski nauk o presv.
Režnjem Telesu je namreč tako visoka in globoka skriv¬
nost, kakor je globoko neizmerno morje; varno pot po morji
ima le tisti, kteri je v ladiji, — tako tudi o skrivnostih
sv. vere le tisti pravo uči, kteri je v ladjici sv. Petra, t. j.
kteri se zvesto drži nauka sv. cerkve; vsak drug, kteri za¬
pusti ladijo, ne obdrži se dolgo na vodi, nego vtopi se v
neznane globočine. Tako se je tudi Berengarju, ki se je
zanašal na svojo lastno pamet, precej v glavi zmotilo in
zabredel je globoko v zmote. Učil je, da je Kristus v za¬
kramentu le na duhovni način pričujoč, nikakor pa ne bi-

111

stveno, in besede Jezusove: To je moje telo , — moja kri,

povedane so ravno tako po priliki, kakor sv. pismo Kristusa
samo po priliki in ne v resnici imenuje leva ali jagnje ali
vogelni kamen. — Berengarjev krivi nauk je bil na več
zborili obsojen in tudi bukve Erigenove o presv. Telesu Go¬
spodovem so bile sežgane, ker so bile Berengarja zmotile.
Dvakrat je Berengar preklical svoj nauk in dvakrat ga je
zopet povzel; naposled se je pa vendar ponižal, in ker Bog
ponižnim daje svojo milost, dal je tudi njemu milost , da je
spoznal pravi nauk katoliške cerkve, ter je kot vzgled pra¬
vega spokorjenca umrl leta 1088.

III. poglavje.

Notranje cerkvene zadeve.

i. Razmere med cerkvijo in državo v tej dobi.

285). Razmere med novimi slovanskimi in germanskimi
državami in med cerkvijo so bile vse druge, kakor nekdaj
med cerkvijo in med rimsko državo. V prejšnji dobi je bila,
kakor smo rekli, cerkev v rimski državi že gospodinja, pri¬
dobila si je že vse svoje pravice v hramu. Dočim se je
tedaj v rimsko državo cerkev tako rekoč priženila in si le
po časili pridobivala veljavo v državi, bila je v novih državah
kot skrbna mati, in kakor pred očmi materinimi rastejo
njeni otroci, tako so. se pod varstvom cerkve in po njeni
skrbi snovale nove države in nova kraljestva. Otroci pa,
dokler niso izprijeni, najbolj poslušajo materino besedo; tako
je tudi v novih državah, ki so se osnovale po preseljevanji
narodov na krščanski podlagi, sv. cerkev imela prvo odlo¬
čilno besedo; poglavarja cerkve so narodi spoštovali kakor
svojega očeta. Zategadelj so postavimo Franki šli v Rim
prašat, ali bi bilo prav, da si izvolijo novega kralja; Hrvati
so se zatekli pod obrambo rimskega papeža, in madjarski
kralj sv. Štefan je sv. očeta poprosil, da ga on povzdigne
v kraljevsko čast. Postave novih držav so bile prav take,
kakor bi jih bili izpisali iz sv. evangelija.

Dostikrat pa se zgodi, da otroci vzrastejo, a se le
malo zmenijo za svojo mater, se izmuznejo iz njenih rok,
ne poslušajo več njenega svarilnega glasu, tudi celo ustav¬
ljajo se jej in svojo zlobno roko vzdigajo zoper njo. Prav

112

tako se je godilo v tej dobi sv. materi cerkvi. Ko so se
nove države že utrdile in stale na močnih nogah, bila jim
je mati za mizo na poti in so jo pahali za dveri; če ni
otrokom storila vsega po njihovi volji, so se tudi skušali ž njo.

Nemci so nekdanjim prebivalcem rimskega cesarstva
vzeli mnogo sveta ter si ga razdelili med seboj. Vsak prosti
vojščak je dobil svoje zemljišče, plemenitaši so dobili še
večje kose, kralji pa so navadno dobili toliko sveta, da ga
niso mogli vsega obdelovati. Dali so tedaj nekoliko graščin
plemenitašem v najem; tako najeto posestvo se je imeno¬
valo „fevd“ in taki najemniki so se zvali „vasali“. Že Kar-
loviči, pa tudi pozneje nemški kralji so zemljišča in graščine
svoje najrajši oddajali duhovnim gospodom, ker so se naj¬
bolj zanesli na njihovo pomoč in vernost, nekaj pa tudi za-
tegavoljo, ker škofje, niso imeli zaroda, ki bi „fevd“ po nji¬
hovi smrti svojili, dokler so si posvetni vasali zmiraj priza¬
devali, da je fevd ostal tudi njihovim moškim naslednikom.
Škofje so svoje fevde obdržali do smrti, a po njihovi smrti
so spadali na kralja nazaj, in kralj je iznova mogel ž njim
obdariti kterega zaslužnega plemenitaša ali pa kterega ver¬
nega škofa. Škofje so po tem takem postali vasali krone.

390. Ker so tedaj škofje in opati bili ob enem bo¬
gati gospodje in imenitni državni  dostojanstveniki, imelo
je to za cerkev svojo solnčno, a tudi svojo senčno stran.
Dobro je bilo, daje  duhovna gosposka imela tudi besedo
v državnih rečeh, ker vsled tega je lože z večjim uspe¬
hom delovala med novimi narodi in so po časih lahko od¬
pravili ali vsaj popravili stare postave ter jih napolnili s
krščanskim duhom. Slabo, zelo slabo pa je bilo, da so škofje
postali odvisni od kralja, kteremu so kot njegovi vasali pri¬
segali vernost in udanost. Zgodilo se je potem, da so po¬
svetni mogotci preveč vplivali na izvolitev škofov, in so
merili najbolj na tistega moža, na kterega bi se lahko naj¬
bolj zanesli, ne pa na takega moža, ki bi bil najboljši du¬
hovni pastir. S tem sicer nočemo reči, da bi posvetni vla¬
darji ne smeli niti besede izpregovoriti pri volitvi škofov
in opatov, ker cerkev se je vselej ozirala na pravična za¬
htevanja poštenih vladarjev; samo to je bilo cerkvi na kvar,
če so samovlastni vladarji prekoračili meje svoje oblasti.
Tako so vladarji časih celo ob svojem imenovali škofe, časih
so mladeniče imenitnih rodbin povzdigovali na škofijske se¬
deže, da so jih tako oskrbeli, časih so škofijsko palico izro¬
čili tistemu, kteri jo je najboljše plačal, časih niso izpraz-

113

njenih stolic tudi nikomur oddali, ampak so sebi ohranili
škofove dohodke. Taki pastirji pa niso prišli skozi prava
vrata v ovčji hlev, ampak so drugod prilazili vanj, in tedaj
so bili dostikrat tatje in razbojniki, ne pa dobri pastirji.
Ker pa škofje niso imeli pravega božjega duha, tudi nižji
duhovniki niso bili kaj prida in so semtertja zelo po¬
svetno živeli in tudi v znanostih močno zaostajali. V de¬
setem stoletji nahajamo škofe, ki so morali opominjati
svoje duhovnike, naj se vsaj toliko potrudijo, da se „oče-
naša“ in „apostolske vere“ pošteno naučijo. — Karol Ve¬
liki je bil priredil že izdelane pridige za take duhovnike
ki niso bili zmožni sami pridige napraviti.

Kraljevi vazali so morali iti tudi na vojsko, kolikorkrat
jim je kralj zapovedal, in tedaj je tudi duhovna gospoda, ki
je imela kraljevska zemljišča, morala večkrat hote ali ne¬
hote iti v boj, da ni zaostala za posvetnimi mogočnimi va¬
zali, — a dolžnosti svojega stanu in poklica pa je zanemar¬
jala. Sploh so imeli škofje kot posvetni dostojanstveniki
navadno toliko posvetnega posla, da so poleg tega zamujali
duhovna svoja opravila. Da cerkev ne trpi po krivici še
večje škode, začeli so papeži sredi enajstega stoletja vrlo
braniti stare cerkvene pravice, in cerkveni zbor v Kheims-u
1. 1049. je določil, da nikdo ne sme več biti škof, kterega
ni izvolilo duhovništvo in krščansko ljudstvo.

2. Duhovništvo.

O prvaštvu papežev; o kardinalih.

291 . Vsi pisatelji te dobe priznavajo papeža za po¬
glavarja vesoljne cerkve prav zavoljo tega, ker je sv. Peter
postavil rimsko' stolico. Med postavami Karola Velikega
zatorej nahajamo besedo : „Vse postave apostolskega sedeža
se morajo tako vsprejeti, kakor bi jih božji glas Petrov po¬
trdil." Cerkveni zbori, škofje in posvetni knezi so videli,
kako se je delovanje rimskih škofov raztezalo po celem
krščanskem svetu, in nikdo se ni našel, ki bi bil papežem
očital, da so s tem prestopili meje svoje oblasti. Kot po¬
glavarji cerkve so rimski papeži skrbeli za razširjanje sv.
vere, so pooblaščali misijonarje, pa so tudi branili sv. vero,
da je nikdo ni popačil. Sedaj so sami papeži nove škofije
Ustanavljali ali že obstoječe delili, dokler so v najprvih
Zgodovina sv. kat. cerkve. II. 8

l

114

časih to smeli veliki škofje ali metropoliti storiti. Tudi
škofe so le papeži prestavljali ali odstavljali, in cerkveni
zbor v Troyes-u  leta 867. je celo sv. očeta Nikolaja po¬
prosil, da naj za to skrbi, da ne bode^ nobeden škof več
odstavljen brez papeževega dovoljenja. Škofje, kteri so bili
obsojeni od svojih metropolitov ali pa od pokrajinskih cer¬
kvenih zborov, so se pritoževali pri papežu, ki je potem ob¬
sodbo ali odobril, ali spremenil, ali tudi celo zavrgel. Celo
prosti duhovniki, kteri so mislili, da se jim krivica godi,
obračali so se do sv. očeta. Ker pa papež ne more biti
povsod in vsega sam storiti in se vsega z lastnimi očmi
prepričati, pošiljal je ta v razne dežele svoje vikarje
ali namestnike, ki so mesto njega in v njegovem imenu
razsojevali v cerkvenih pravdah in sploh urejali vse cer¬
kvene reči. Časih je papež tudi doma, v deželi sami, kte-
rega škofa izvolil ter ga postavil za svojega vikarja za
tisto deželo.

Med drugimi častnimi naslovi so škofu sploh tudi pri-
devali ime „kardinala“. Beseda „kardinal“ se izvaja iz la¬
tinske besede „cardo“, kar v slovenščini pomenja „tečaj“.
Kakor namreč hišna vrata visijo in tečejo ob tečaji, ravno
tako sloni vsa skrb za cerkev božjo na ramah škofovih, in
kakor nikdo ne more ulomiti v hram, če tečaj pri durih ne
popusti, ravno tako ne more nobeden tat in razbojnik v
hlev Kristusov, dokler skrbni višji pastirji na straži stojijo
in sovražniku pot do črede zapirajo. Sem od enajstega sto¬
letja pa so častni naslov „kardinala“ dobivali zlasti škofje
sedmerih najbližjih škofij okoli Rima, potem župniki 28 žup¬
nij rimskega mesta in tudi 18 dijakonov rimske cerkve, in
papež Nikolaj  II. je zapovedal, da se razun teh imeno¬
vanih kardinalov zanaprej nikdo več ne sme udeležiti vo¬
litve papeža.

O škofih, o pomočnih škoiili in o kanonikih.

■21)2. Cerkveni zbori naročajo škofom, naj svoje ško¬
fije pridno in vestno ogledujejo ali vizitujejo, naj ne trpijo
takih duhovnikov, kteri se po svetu klatijo in nobenega pra¬
vega škofa nimajo, a svojo duhovščino naj imajo lepo na
skrbi. Ob enem pa cerkvene postave škofom prepovedujejo,
ž njihovimi duhovniki kakor si bodi ravnati. Škofje sami
imajo pravico, da oddajo župnije svoje škofije; toda ta pra¬
vica se jim je v tem času nekoliko skrčila, ker je to pra-

115

vico dobil „patron“ cerkve, t. j. tisti, kteri je cerkev po¬
stavil in župnijo ustanovil s svojim premoženjem. Patroni
pa niso bili vselej pravi možje in dobri kristjani, in so to¬
rej dostikrat duhovnikom kratili dohodke, ali so jim jih tudi
celo odrekli, časih so patroni celo za svete maše mesto du¬
hovnikov jemali in so potem duhovniku dali kaj malega na
sv. mašo, ostalo pa za se obdržali.

Škofje brez stalnega sedeža so v tej dobi preminjali
ter so v desetem stoletji celo preminili. Na njihovo mesto
so stopili „pomočni škofje" na stran takim škofom, kteri so
bili ali z delom preobloženi, ali zaradi starosti niso mogli
več opravljati svojih škofovskih poslov. Ker pomočili škofje
niso imeli svojih lastnih škofovskih cerkev, dobivali so
imena takih škofovskih cerkev, v kterih so nekdaj stale
škofijske stolice, a so potem prišle v last poganov, ki so
je porušili.

Sv. Avguštin in tudi drugi škofje so se že v prejšnjih
časih trudili svoje duhovenstvo združiti v skupno, tako rekoč
meniško življenje. Živeli so s svojimi duhovniki v enem
hramu po določenih pravilih, jedli so ž njimi pri eni mizi,
skupno so opravljali svoje molitve. Sedaj je pa škof Hro-
degang  v Metz-u 1. 765. tudi zdrijžil duhovnike svoje ka¬
tedrale ali škofovske cerkve okoli sebe, in jim je predpisal
posebna pravila ali „kanone“,  po kterih so morali živeti.
Poglavitni namen pri tem podjetji mu je bil, da se du¬
hovniki ,.kanoniki" privadijo čednemu krščanskemu življenju,
ob enem pa tudi, da se dobro izurijo v bogoslovskih vedah.
Kar je začel Hrodegang, posnemali so drugi škofje in tako
so nastali ,.stolni kapitoli." — Tudi pri cerkvah na kmetih
so se duhovniki tu in tam združili v skupno življenje, in
tako so nastali „kapitoli in kanoniki na kmetih."

Služba stolnih kanonikov, ki so bili škofovi svetovalci
in so škofa podpirali v oskrbovanji škofije, postala je sčasom
zelo imenitna. — Pa prva gorečnost kanonikov se je po
časih ohladila in ker so se naveličali skupnega rednega živ¬
ljenja, razvezali so se, razdelili so dohodke med seboj in
zopet vsak za se živeli. Taki kanoniki so se zvali  po¬
svetni", dokler so tiste, kteri so ostali v zvezi, imenovali
»redovne" kanonike. — Omeniti še moramo, da je do sre¬
dine enajstega stoletja škofovska cerkev bila edina župna
cerkev v škofovskih mestih, in še le odsihdob so nastajale
poleg škofijske cerkve tudi druge župnije.

8 *

116

3. Bogočastje.

293. Katoliška cerkev je skrbela za to, da se je služba
božja obhajala jako lepo in slovesno, da so se bolj in bolj
zanimala za njo srca na novo pokristjanjenih narodov. Po¬
vsod so stavili lepe hrame božje, da bi bili vredna stano-
vališča Gospoda nebes in zemlje. Z večine so bile cerkve
sicer še lesene, nahajamo pa tudi že zidanih velikanskih in
veličastnih hramov božjih. Poleg cerkve, ali tudi združen
s cerkvijo je stal stolp, v kterem so viseli zvonovi. Zvo¬
nove so pred porabo blagoslavljali ali krstili, in tedaj je
obveljala navada, da so jim tudi pridajali imena svetnikov.

V tej dobi se lepo razvija češčenje bogorodnice bla¬
žene Device Marije; več Marijinih praznikov se je znova
uvedlo v cerkvi: praznik oznanjenja in očiščenja  .Ma¬
rijinega. mala in velika go spojnica.  Kristjani so radi
ponavljali mili pozdrav angeljev do Marije: „Češčena Ma¬
rija, milosti polna, Gospod je s teboj, blažena si med že¬
nami. “ Zraven pa so tudi dodajali eno ali drugo skrivnost
Jezusovega življenja ter so tako začeli spletati Mariji na
čast „rožne vence 11  ali „rožne krone 11 , iz kterih je nekoliko
pozneje nastal naš sedanji „Marijin rožni venec 11 . Od leta
1000 je sobota odločena za posebno češčenje Marijino, in
dočiin so do enajstega stoletja kristjani „očenaš“ molili sam
za-se, dodajali so odsihdob „Očenašu“ vselej „Češčeno Ma¬
rijo 11 , kar je ostalo do današnjega dne v katoliški cerkvi
navada.

Da bi krščansko ljudstvo ne zablodilo in ne častilo
kogar si bodi za svetnika, ki ni resnično sveto živel, pri¬
puščali so rimski papeži sem od desetega stoletja češčenje
le takih svetnikov, ktere je bila rimska stolica proglasila za
svetnike. — Papež Bonifacij IV. je upeljal praznik „vseli
svetnikov 11 , in okoli 1. 1000 so začeli obhajati tudi „spomin
na verne duše. 11

Zastran sv. zakramentov in službe božje povemo, kar
je v tej dobi postalo drugače, nego je bilo popred. — Često¬
krat nahajamo pritožbo, da se je zakrament sv. poslednjega
olja zanemarjal. Orleanski škof Jonas  je zatorej ostro na¬
ročil maziljenje bolnikov s sv. oljem, in isto je storila tudi
sinoda v P a vij i 1. 850. Pri sv. obhajilu so zdaj jemali
sploh le neopresni kruh; da bi se presveta kri kje'ne  raz¬
lila, použivali so jo po zlatih cevkah ali pa so posvečeni
kruh namakali v krvi Kristusovi. Da se služba božja uredi

117

kar najlepše, uvel je Karol Veliki v cerkvi rimski obred ni k
Gregorija Velikega in tudi Gregorijansko petje. Vsled tega
pokliče Karol pevcev iz Rima, ker dijakon Ivan pravi: „da so
bila nemška grla še prenerodna in prehripava, da bi mogla
zapeti poblažene rimske melodije." Rimski pevci so pozneje
razlagali, da so Nemci takrat še bolj tulili kakor peli. V
M e t z u in S o i s s o n s u ustanovi Karol pevske šole, in orgle
so odsihdob mnogo pripomogle k vrlemu petju; prve orgle
je bil grški cesar Konštantin Kopronim daroval Karolovemu
očetu Pipinu.

Svete ostanke Kristusove, sv. apostolov in drugih slav¬
nih svetnikov so kristjani visoko cenili, ob enem pa je cerkev
zvesto pazila, da ni kdo sleparil ter ljudstva opeharil z
lažnivimi ostanki. Cesar Henrik I. je umetno izdelano su¬
lico, v ktero je bil zataknjen žrebelj križa Kristusovega,
hotel po vsej sili dobiti v svojo last in je vojvodi burgund¬
skemu Rudolfu dal za njo lep kos dežele. Ravno tako so
si trgovci iz Benetek za veliko denarja kupili truplo sv.
evangelista Marka. Na božjo pot so kristjani najrajši ho¬
dili v Jeruzalem, ali v Rim, ali v Tours  na Fran¬
cosko na grob sv. Martina, ali v K o m p o s t e 1 o na Špan¬
sko na grob sv. apostola Jakoba, deloma zato, da se spo¬
korijo, deloma pa tudi zategavoljo, da si zaslužijo posebnih
milostij ter ponovijo v sebi duha prave ljubezni božje.

4. Krščansko življenje.

29J. Kakor svetle zvezde so vzhajali na obnebji krščan¬
skega življenja tudi v tem veku sveti možje, kakor posta¬
vimo sv. škofje: Patricij, Avguštin, Severin, Rupert, Bonifacij,
Cirilin .Metod, in sv. opatje: Gregorij, Šturm in Beda časti¬
vredni"; toda tudi senčne strani tega časa ne smemo pre¬
zreti. Ko se je končalo preseljevanje narodov, je namreč
krščansko življenje sploh zelo hiralo, zlasti na Francoskem
za časa Merovejcev. Nekoliko se je stvar zboljšala za časa
Karlovičev; toda nekterih poganskih razvad cerkev nikakor
ni mogla odpraviti, nego jih je morala z veliko potrpežlji¬
vostjo prenašati. Posebno dolgo so trajale tako zvane „božje
sodbe", dasiravno jim je cerkev dosti nasprotovala. Skoro
vsi poganski narodi so bili namreč prepričani, ako človek
sam ne more dopričati svoje nedolžnosti, da se mora potem
Bog sam, če prav na čudoviten način, potegniti za tistega,
kteri je po krivici obdolžen. Na tem prepričanji slonijo vse

118

„božje sodbe - '. Cerkev dolgo ni mogla zatreti božjih sodeb r
pa spravila jih je pod svojo nadzorstvo s tem, da jih je v
cerkev prestavila. Takova božja sodba je, postavimo, bila
„poskušnja z grižljejem kruha". Obdolžencu so podali v
cerkvi kos blagoslovljenega kruha; če ga je lahko požrl in
mu ni škodil, bilo je to znamenje, da ni kriv hudobije, ktere
ga tožijo; ako pa se je dolgo davil ž njim in ga slednjič
vendar ni mogel požreti, ali ako se je zadavil ž njim, je to
svedočilo, da je kriv. Navadna je bila tudi „poskušnja s
presv. obhajilom". Kdor je prejel sv. obhajilo, da bi se opra¬
vičil, in je potem naskorem umrl, o tem so sodili, da je kri¬
vičnik. Celo svetniki božji so časih po božji sodbi dopri-
čali svojo nedolžnost. Sv. Kunigundo,  deviško soprogo
cesarja Henrika II., so nekdaj obdolžili, da je nezvesta svo¬
jemu možu. Da bi spričala svojo nedolžnost, stopila je brez
škode bosa na položene razbeljene plužne lemeže, in ni se
prav nič opekla.

Bolj posvetne božje sodbe so bile ,,tehtanje copernic"
in „kopanje copernic". Ako je bila copernica nenavadno
lahka, če so jo tehtali; ali pa se je vtapljala, če so jo po¬
ložili na vodo, to je bilo znamenje, da je prava copernica.
Pri tako zvani „križevi“ božji sodbi je stal vsak zatoženec
ob svojem križi z razprostrtimi rokami: kteri je prvi po¬
besil roke, bil je kriv. Takih in enakih božjih sodeb je bilo
še več med ljudmi; naposled pa so vendar spoznali verni
kristjani, da je to klicanje Boga na sodbo — predrzno, in
božje sodbe so postajale redkeje.

295. V srednjem veku se je utrdila ,.pravica močnejše
pesti". To pa ni tako umeti, da bi kdorbodi močnejši imel
pravico udariti na slabega svojega soseda kedarbodi in kakor-
sibodi; ampak vsak je moral svojo pravico iskati najpred
pri postavnem sodniku. Toda takrat ni bilo toliko sodnikov
in sodišča niso bila tako lepo urejena kakor dandanes, am¬
pak dostikrat se je zgodilo, da kdo ni mogel priti do svoje
pravice, bodi si zavoljo nemarnosti, bodi si zavoljo slabosti
ali boječnosti sodnikove. V takem slučaji je imel državljan
sam pravico vzdigniti se zoper svojega nasprotnika in ga
s trdo pestjo in z mečem v roki prisiliti, da mu je pra¬
vičen; samo toliko je bilo zapovedano, da je tisti, kteri je
prasko začel, moral to tri dni pred naznaniti svojemu so¬
vražniku, da se je mogel ta ali pripraviti na hrambo, ali pa
se z dobra pogoditi. Pa ravno to pravico so zlorabili boja-
željni vitezi in lačni plemenitaši, tako da je bila osebna

119

varnost in varnost imetja popolnoma podkopana. V letni kih
tistega časa je na vsaki strani brati, kako so samosilneži
brez vsakega vzroka vasi upepelili, prebivalce oropali, in
polja pomandrali. Posvetna oblast sama ni mogla več brz¬
dati tako ve surove sile, morala se je začeti naslanjati na
višjo duhovno oblast. Cerkev je tedaj uvedla tako zvani
„božji mir“, in knezi in velikaši so obljubili se pogajati
med seboj in lepo v miru živeti. Toda škofje so precej iz-
prevideli, da takega občnega in večnega božjega miru ne
bode moči ohraniti, in zategadelj so ga prikrčili le na ne¬
koliko dnij v tednu. Od srede po solnčnem zahodu in do
pondeljka do solnčnega vzhoda nikdo ni smel začeti svaje,
ker ti dnevi so posvečeni po trpljenji Jezusa, Sinu Božjega;
in če bi se kdo vendar bil predrznil to storiti, tak je bil
izobčen iz cerkve in propal je v cerkveno prepoved. Tako
je cerkev nedolžne in revne ljudi obvarovala velikih nezgod
in dosti nevolje ter se tako do dobrega potegovala za pra¬
vico slabejšili. „Mir božji 11  je le po časih povsod obveljal.

Sploh pa bomo menda zadeli pravo, če o tem veku re¬
čemo, da se je takrat cerkev trudila mlade narode navaditi
na jarem Kristusov, — a včasih so se jej izmuznili z rok
in so zopet svobodno vzdigali svoje glave ter jih nosili po
konci, dokler jih slednjič sv. cerkev ni bodi si z dobrim,
bodi si s hudim vendar le pokorila.

Redovniki tega časa.

296. Redovniki so bili vseskozi sami benediktinci. V
burnih in neugodnih časih je že precej hiralo redovno življenje,
a sv. Bonifacij je zopet do dobrega na svetlo spravil pravila
sv. Benedikta, in nastali so nekteri zelo slavni benediktin¬
ski samostani, kakor postavimo v Fuldi, pri sv. Gr o 1 u, v
Reichenavi, v Korveji, pri sv. Blaži  in drugod.

Ko pa so nemške dežele pomandrali Normani od za¬
hodne, in Madjari od iztočne strani, — oplenili so veliko
samostanov in jih podrli, menihe pa razpodili; takrat so se
samostani močno pokvarili, ker so po svetu razpršeni me¬
nihi vrnivši se v samostan nazaj prinesli posvetnega duha.
Tudi bogastvo, kterega so si pridobili, težilo in tiščalo je
menihe močno na zemljo, da niso mogli več tako prosto
gledati proti nebesom; imeli so po samostanih večkrat po¬
svetne gospode za opate, kar je bilo redovnim hišam po¬
sebno velik kvar. — Iz tega grešnega spanja se je najpred

120

vzdramila opatija Clugny  (r. Kliini) na Francoskem, kteri
je že prvi opat Berno  pripravil dobro ime, in ta je potem
čudovitno vplivala na vse samostane daleč okoli. Opata
sv. Odo (f 941) in Odilo  (f 1048) sta ondi tako v lepo
uredila samostan, da so tudi drugi samostani celo na Špan¬
skem in Poljskem slušali opata v Clugny-ji. Tukaj so na¬
tanko spolnovali ostra pravila sv. Benedikta; vedno so mol¬
čali, grehov so se očitno izpovedavali, delali so in med delom
so Bogu veselo prepevali psalme. Za deveto in deseto sto¬
letje je bila prav . ta opatija nov kvas lepega krščanskega
življenja; vse kar je pospeševalo pobožnost, rodilo seje  ondi,
in tudi v znanostih se je ondi največ storilo.

Na Laškem, kjer je bilo takrat krščansko življenje
menda najbolj podrovano, uvedla sta nov red sv. 14 o m u a 1 d
in pa Janez G-ualbert.  Romuald je bil rodom vojvoda
ravenski, ki je v mladih letih živel precej lahko in ne¬
marno. Trideset let star je gledal dvoboj, v kterem je oče
njegov ubil nekega sorodnika, s kterim se je bil sprl. Ta
prizor je tako presunil njegovo srce, da je precej zbežal v
samostan Montekasino,  kjer se je pokoril grehov svojih.
Ko je med menihe sprejet, prehodi velik del Italije in po¬
vsod pridiga zoper pregrehe in izprijenost tistega časa, zlasti
zoper simonijo ; po samostanih priporoča redovna pravila,
in mlačne nagiba na gorečo ljubezen do Boga. Slednjič se
naseli s svojimi učenci v pustih apeninskih gorah in usta¬
novi samostan Kamaldoli  1. 1018.

Sv. Janez G-ualbert bi se bil moral krvavo maščevati
nad morilcem, ki je ubil nekega njegovih sorodnikov. Ravno
na veliki četrtek ga sreča morilec na takem mestu, kjer se
mu ni mogel umakniti. Morilec ga prosi kleče za božjo
voljo milosti, in Janez mu pusti življenje. Takoj začne tudi
spokorno živeti in ustanovi samostan Vallombroso  na
Toskanskem. Njegovi učenci so nosili pepelnato obleko in
so do pike spolnovali pravila sv. Benedikta.

Druga doba.

Od Gregorija VII. do Lutra.

(1073—1517.)

Oblast papežev zraste do vrhunca — a za Bonifacija
Trn , začne zopet pešati; — čas sovražnikov oblasti
papeževe; — cerkveni zbori za prenovljenje krščan¬
skega življenja; — najde se novi svet.

I. poglavje.

Razširjanje krščanske cerkve.

A. Križne vojske.

297. Izaija je v duhu gledal grob Kristusov in je
prerokoval: Njegov grob bo častitljiv  (Iz. 11.). In resnično,
odkar je Jezus zapustil svet, romali so pobožni kristjani
zmiraj h grobu Kristusovemu ter so ondi častili dobrega
Pastirja, „ki je dal življenje za svoje ovce/ To svedoči
sv. Jeronim, rekoč: ,,Predaleč bi zašli, ko bi vsaki čas od
Gospodovega vnebohoda do današnjega dne posebej preisko¬
vali in dokazovali, koliko škofov, mučenikov in v krščan¬
skem nauku zgovornih mož je prišlo v Jeruzalem, ker so
menili, da drugači niso dosti sveti in učeni, in ker se jim
je zdelo, da nekaj manjka njihovi čednosti, dokler niso mo¬
lili na onih svetili mestih Kristusa/ Najbolj se je pa bila
božja pot v sveto deželo ugladila, ko je sv. Helena, mati
cesarja Konstantina, našla sv. križ in je nad božjim grobom
pozidala prekrasno cerkev. O svojih časih potem pravi ravno
tisti sv. Jeronim, da dohaja od vseh krajev veliko število
romarjev v sveto deželo, ki sicer »govorijo razne jezike,
toda pobožnost je pri vseh ravno tista.“

Pobožne duše so bile presrečne, ako so mogle poklek¬
niti na Kristusovem grobu ter poljubovati zemljo, ktero je
kropila presveta Jezusova kri. „Kjer je mrtvo truplo, ondi
se zbirajo orli": kjer je počivalo nekdaj truplo Jezusovo,

122

ondi se pač najrajše zbirajo pobožne duše, ki po nebesih
koprnijo, kakor tudi ptica orel ne poletava nizko ob zemlji,
nego se visoko proti nebesom vzdiguje.

Za časa grških cesarjev tedaj je bila kristjanom prosta
pot v Jeruzalem, in ko so Arabci vzeli mesto, tudi kalifi
sprva niso branili kristjanom obiskovati svetih krajev, zlasti
zategavoljo ne, ker so razumni muhamedanci hitro izprevi-
deli, da ptujci mnogo denarjev donašajo v deželo ; toda po¬
zneje je jeza do sv. križa že tako oslepila muhamedance,
da je kalif Hakim  razdrl cerkev, ki je bila pozidana na
čast Kristusovega vstajenja. Še hujše se je kristjanom go¬
dilo, ko je sveta dežela prišla v oblast turških  divjakov.
Nihče ni smel vstopiti v Jeruzalem, kdor ni pred plačal su¬
hega cekina. Pa kako bi naj plačevali reveži, ktere so
Turki do dobrega oropali že med potom, tako da so komaj
živi prišli do svetega mesta, in odkod bi naj jemali, da od¬
štejejo vstopnino? Pripetilo se je tedaj, da je po tisoč ro¬
marjev ležalo kupoma pred mestnim zidom, ki so nagi in
lačni čakali dopuščenja vstopiti v mesto, in mnogo jih je
pomrlo, preden so videli grob božjega Zveličarja. Trda se
je godila tudi v mestu domačim kristjanom. Neki zgodo¬
vinar na primer poroča: „Med božjo službo so nenadoma

prilomastili neverci, vsedli so se na oltar, prevrgli so kelih
in zgrabili očaka za lase in brado ter ga vrgli ob tla.“

V takošnih stiskah so se iztočni kristjani obrnili do
svojih evropejskih bratov, in že papež Gregorij VII. je mislil
oklicati sveto vojsko, ali ravno takrat se je bil najhujše po¬
prijel z nemškim kraljem Henrikom.

21)8. Najpred je neki puščavnik Peter  povzdignil
svoj glas za trpeče kristjane na iztoku. Zovejo ga Petra
amienskega,  ker je bil doma iz francoskega mesta Amiensa.
On je romal v sveto deželo in si je tam skusil vse nadloge,
ktere je moral prestajati pobožni romar, in je na svetih
mestih videl z lastnimi očmi, koliko so tamošnji kristjani
trpeli pod sramotnim jarmom grozovitih Turkov. Jeruza¬
lemski očak Simeon  mu izroči pisma do sv. očeta in do
krščanskih knezov na zahodu, in česar pisma niso povedala,
to je doma razodel zgovorni jezik navdušenega Petra. Pre¬
den se iz Jeruzalema odpravi na pot, prebedi še enkrat
celo noč v cerkvi sv. groba v molitvi. Ko ga ondi nekoliko
spanec posili, prikaže se mu v sanji Kristus, ki ga spod¬
buja, rekoč: „Vstani, dobri prijatelj, in brez strahu izvrši,
kar ti je izročeno, kajti jaz sem s teboj. Čas je že, da se

123

očisti moje svetišče in dojde pomoč mojim spoznavalcem.“
Ta prikazen je Petra do dobrega okrepila in vesel se je
poprijel pretežavnega svojega posla.

V Rimu ga je lepo sprejel papež Urban II. in Peter
mu je prav živo popisoval trpljenje in strahovanje, ktero
mora prenašati ubogo krščansko ljudstvo na jutrovem, in
pokazal mu je vso hudobijo nevercev, ki se ondi šopiri na
svetih mestih. Papež Urban obljubi pomoči; za zdaj pa
pošlje Petra po krščanskem svetu, da pridiguje križ zoper
nevernike in zove na boj v sveto deželo. Peter je obhodil
skoro vso Laško in Francosko in čudovito je, kako je v
vseh srcih odmevala njegova navdušena beseda. Povsod, kjer
se je prikazal, vrelo mu je ljudstvo nasproti in častilo ga
je prav kakor apostola Kristusovega. Pobožni kristjani so
bili tako navdušeni, kedar je govoril, kako oskrunjajo sveta
mesta v Jeruzalemu in v Betlehemu, da jim je lice kar go¬
relo notranje navdušenosti, in večkrat jih je vnela sveta jeza,
da so že prijemali za meč, da bi ga sukali nad turškimi
glavami.

Leta 1095. je bil Urban sklical cerkveni zbor v Kler-
mont najbolj zavoljo svete vojske. Nad dve sto škofov se
je bilo zbralo in toliko število drugega ljudstva, da so mo¬
rali zborovati zunaj cerkve v neki široki in prostorni ulici.
Najpred poprime Peter besedo, in ljudstvo je na glas jokalo,
ko je slišalo grozne reči, ktere se godijo v sv. deželi. Zdaj
še tudi Urban povzdigne svoj očetovski glas in pravi: ,,Osr-
čite se, dragi bratje! in primite za orožje, da rešite sveto
deželo iz rok nevernikov. Resnično in po vsej pravici je
to sveta dežela, v kteri ni pednja zemlje, da ne bi je bilo po¬
veličalo in posvetilo ali telo ali senca Odrešenikova, ali
častita pričujočnost svete božje porodnice, ali družba svetih
apostolov, ali prelita kri mučenikov. Toda kjer so bila po¬
prej sveta torišča, ondi so zdaj hlevi, duhovniki so pomor¬
jeni, device so onečaščene. Mi hočemo iti svojim bratom
na pomoč.“ Po teh besedah je vse ljudstvo na glas klicalo:
„Sam Bog to hoče, sam Bog -hoče vojsko". Urban povzdigne
hvaležno svoje oči proti nebesom in pravi: „Bog sam to
hoče", to naj bo beseda, po kteri se boste v vojski spozna¬
vali, in kdor se hoče Bogu darovati, naj pripne znamenje
svetega križa na svoja prsa.“ Na to pristopi škof A dam ar,
mož veličastne postave in vedrega lica, in poklekne prvi
pred sv. očeta ter ga poprosi za rudeči križ in za sveti bla¬
goslov; za njim še cela vrsta drugih junakov in korenjakov

124

sega za križem, tako da jih je zmanjkalo papežu in da je
moral razrezati svoj lastni plašč in ga porabiti za križce.
Vsakteri pa, kdor je vzel rudeči suknjasti križec, obljubil
je s tem, da pojde bojevat se v sv. deželo. Po tem zna¬
menji svetega križa, ki je pomenjal visoki cilj svetega boja,
zvali so se bojevalci križniki,  vojne pa križne  vojne.

i. Prva križna vojska.

21)9. Ko je bila sveta vojska sklenjena, začeli so se
po vseh krajih oboroževati in pripravljati na težavno dolgo
pot, in po celi zahodni Evropi je bilo živahno gibanje, ka¬
kor je na mravljinjaku vse živo, če se mravlje pripravljajo
na boj zoper krivične sosedinje. Kraljev se ni nobeden ude¬
ležil prve vojne, pač pa se je oglasilo mnogo druge veljavne
gospode. Najimenitnejši šobili: Toulonski grof Kaj mu n d,
knez Boemund  in njegov stric Tankred,  posebno pa
vojvoda Gottfried  Bouillonski, poznan kot vrl junak in
pošten možak, kterega so zategavoljo tudi izvolili za vrhov¬
nega poveljnika prve križne vojske.

Vendar prosto ljudstvo, ki je bilo kakor ogenj vneto
za sveto stvar, ni hotelo počakati, da se plemenitaši do do¬
brega oborožijo, temuč izvolivši si Kristusa za višjega po¬
veljnika, je šlo za Petrom amienskim skozi Ogersko in Bolgar¬
sko proti Carigradu. Toda te prve čete niso bile srečne.
Že med potom jih je mnogo poginilo gladu in drugih nadlog,
in ko so se črez morje pripeljali v Malo Azijo, poklal je
nespametne romarje, ki tudi med seboj niso bili složni, skoro
vse ostri turški meč. Začetkom 1. 1097. je došla tudi ve¬
lika vojska, okoli šest sto tisoč mož, pod Gottffiedom Bouidon¬
skim pred Carigrad. Grški cesar Aleksij  se ustraši to¬
like vojske, ki se je kakor velika povodenj valila skozi nje¬
gove dežele, in.jej dolgo samopridno nagaja, dokler jej sled¬
njič vendar dovoli ladij, da se po malem prepelja v Malo
Azijo. Kakor hitro so stopili vojaki na turška tla, že so
morali obsedati trdno mesto N i k e j o, ktero so še le po te¬
žavnem boji vzeli. Pri Dorileji  prime prvokrat močna
turška vojska, ki je štela 150.000 vojakov, Boemunda in
slabo bi se mu bilo godilo, če mu ne bi še o pravem času
Gottfried prišel na pomoč; zdaj pa križniki Turke popol¬
noma potolčejo in dobijo v taboru dosti bogatega plena.
Na dolgem potu proti Antijohiji so potem kristjani veliko ve¬
liko prestali. Turki so namreč vso deželo pred njimi tako

125

opustošili, da so križniki zmirom glad in žejo trpeli; razun
tega so romarje nadlegovali po noči in po dnevu, prihajali
so na urnih svojih konjičih, zdaj eno zdaj drugo četo na¬
padli in pobili, in preden je prišla zdatna pomoč, preminili
so pa zopet Bog ve kam. Tudi neznanska vročina jim je
veliko prizadevala in vročinske bolezni so kar kosile ro¬
marje. Samo pol križne armade še dojde do Antijohije.
Mesto je bilo s trdnim visokim zidom ograjeno, a za zidom
je stala močna turška posadka, ki je celih devet mesecev
hrabro odbijala vsak napad že utrujenih križnikov, tako da
je že najsrčnejim upadalo srce. Toda sedaj odpre po noči
neki turški poveljnik kristjanom vrata, in takoj se križniki
vsujejo v mesto, posekajo turško posadko in se polastijo bo¬
gatega mesta. Komaj tri dni so še bili križniki gospoda¬
rili v Antijohiji, in že se prikaže pod mestnim zidom veli¬
kanska turška armada, ki bi jim zopet rada iz rok iztrgala
lepo mesto. Le za en las je manjkalo, in kristjani bi bili
zopet Antijohijo izgubili, ker lakota je bila tolika, da je bil
vsakdo prepričan, da bode treba podati se prej ali slej gro-
zovitnemu sovražniku. V tej strašni stiski prinese neki
francoski duhovnik na svetlo sulico, s ktero je nekdaj rim¬
ski vojak prebodel presv. srce križanega Jezusa in ktero je bil
izkopal v cerkvi sv. Petra v Antijohiji. Sv. apostol Andrej
se mu je namreč bil že večkrat v sanjah prikazal, ter mu
je obetal, da bodo križniki zmagali, če s to sulico udarijo
na sovražnike. Ta dragocena svetinja jih neizrečeno po¬
tolaži v nadlogi ter jih znova osrči; ne občutijo več niti
gladu niti žeje; kakor levi planejo za sveto sulico iz mesta
na sovražnika, in preden je solnce šlo za božjo milost, po¬
bijejo in razkadijo celo turško vojsko. Ko so se vsemo¬
gočnemu Bogu lepo zahvalili za pomoč, izvolijo Boemunda
za antiohijskega kneza, ter se napotijo dalje proti sv. deželi.

800. „Le naprej proti sv. grobu 1 *  — tako so
se križniki navduševali drug drugega in kakor na perut¬
nicah ljubezni so hiteli naprej proti sv. mestu. Nekega dne
je ravno večerno solnce s svojimi zlatimi žarki pozlatilo je¬
ruzalemsko mesto, ko pobožni romarji zagledajo Jeruzalem.
Pero je preokorno, da bi popisalo vso radost, ktero so v
tem hipu občutili kristj ani. „ Jeruzalem, Jeruzalem!  “
kličejo vsi na glas; v očeh jim igra solza veselja, z lica
jim sveti zadovoljnost, srce jim hoče razpočiti, — prepolno
je dozdaj nepoznanih občutkov: tako srečni so, da jezik tega
ne more dopovedati. Križniki padejo na tla in poljubujejo

126

zemljo in jo močijo s svojimi solzami; tudi sezujejo se, ker
se spominjajo besed, ktere je Bog nekdaj Mojzesu govoril
iz gorečega grma: Seeuj  se, kajti, svet je Jeraj, na /derem

stojiš.  Toda od preštevilne križne vojske je le dvajset tisoč
mož dospelo do Jeruzalema. Tukaj je zopet čakalo križnike
krvavo delo, zakaj štirideset tisoč muhamedancev je bilo v
mestu zaprtih, ki so hrabro branili njegovo trdno zidovje.
Že mesec dnij so kristjani obsedali mesto; naposled se jim
15. julija 1. 1099. posreči leseni stolp, kterega so si napra¬
vili, poriniti celo blizu do mestnega zida. Takoj poskačejo
iz stolpa nekteri srčni vitezi na mestni zid, Gottfried Bouil-
lonski najprej, in po strašnem boji porinejo Turke tolikanj
nazaj, da svojcem odprejo mestna vrata. Kakor povodenj
se vsujejo križniki v mesto in se razlijejo po celem mestu,
in razkačeni res celo pozabijo na zapoved krščanske lju¬
bezni : vse pokoljejo in podavijo, kar jim pride na pot, niti
nedolžnim otrokom in slabemu ženskemu spolu ne prizane¬
sejo. Ko se romarjem poleže prva divja jeza, kesajo se pre¬
pozno svojega grozovitega čina. V cerkvi vstajenja Gospo¬
dovega se romarji zahvalijo Bogu, da jim je pomagal oteti
sveto deželo iz rok nevernih divjakov.

V sveti deželi osnujejo sedaj krščansko državo, pobož¬
nega in pravičnega Gottfrieda Bouillonskega pa izvolijo je¬
ruzalemskim kraljem. Ponižni vojvoda je sicer volitev spre¬
jel, toda zlate kraljeve krone nikakor ni hotel ondi nositi
na svoji glavi, kjer je Jezus, „kralj vseh kraljev 1 ',
nekdaj nosil trnjevo krono. Ko je Gottfried že za leto dnij
umrl, nasledil ga je njegov brat Balduin  I. Toda pra¬
vega miru si je jeruzalemsko kraljestvo le malo zaužilo, ker
so si muhamedanski .vladarji vedno prizadevali, da bi krist¬
janom po časih zopet iz rok izvili sveto deželo.

Duhovni viteški redi.

301. Da se je jeruzalemska država lože obranila ne¬
vernikov, k temu so dosti pripomogli duhovni viteški
redi.  Duhovni vitezi so bili namreč menihi, ki so ob enem
tudi dobro znali meč sukati, ali vitezi, ki so spokorno in
pobožno kakor menihi živeli. Slušali so na meniški zvon,
ki jih je vabil k molitvi, in ravno tako hitro so ubogali,
če je bojna tromba zapela ter jim v boj iti velela.

Italijanski trgovci iz Amalfija so bili že leta 1048.
blizu božjega groba v Jeruzalemu ustanovili samostan, kjer

127

so romarji prenočevali in kjer so bolehne in uboge romarje
lepo oskrbovali. Patron te bratovščine je bil sv. Ivan
Krstnik,  in po njem so zvali brate tega samostana Iva¬
nove  e. Drugi predstojnik Rajmund  je tako uredil sa¬
mostan (1118), da so brati razun trojih navadnih redovnih
obljub še sprejeli četrto obljubo: vojskovati se hrabro zoper
nevernike. V samostanu so bili združeni duhovniki, vi¬
tezi in 's lužah ni bratje.  Duhovniki bi naj opravljali
službo božjo in bolnike oskrbovali, vitezi so spremljali in
branili romarje in se vojskovali zoper nevernike, služeči
bratje pa so ali duhovnikom ali vitezom segali pod roke.
Poglavar vseh redovnikov zval se je veliki mojster.
Papež Kalist  II. je potrdil ta duhovni viteški red, ki se
je pozneje, ko so neverniki sveto deželo zopet vzeli, najprej
preselil na otok Malto,  in vsled tega so te viteze imeno¬
vali tudi Mal te zarje.

Ravno tudi 1. 1118. napravi devet vitezov, kterim je
bil Hugo de Payens  (reci: Pejen) na čelu, obljubo du¬
hovnega viteštva. Jeruzalemski kralj jim je podaril svojo
palačo poleg nekdanjega Salamovega templa, in od tod so
dobili ime templa  rje  v. Papež Ho norij  II. je vitezom
določneje odkazal njihovo nalogo, ter jim naročil, da naj po
cestah popotnike varujejo tatov in roparjev in se v križnih
bojih vojskujejo v prvi vrsti. V vojskah zoper Turke in
Saracene so se templarji izvrstno obnašali in zelo odliko¬
vali. Ko so kristjani 1. 1291. izgubili mesto Ptolomaido,
zdržavali so se templarji nekaj časa na otoku Cipru, a po¬
tem je bilo njihovo glavno selo v Parizu.

Od 1. 1128. je v Jeruzalemu imela tudi nemška  bra¬
tovščina svojo bolnišnico, v kteri je oskrbovala bolehne in
uboge romarje iz Nemškega. Ta bratovščina se je pozneje
s papeževim dovoljenjem prestrojila v nemški viteški
red,  kteremu je bila Devica Marija patroninja, a Henrik
od Valpot-a  prvi veliki  mojster (1190). Leta 1226. za
velikega mojstra Hermana od Salce  so se nemški vi¬
tezi preselili na Prusko, in so se zavezali ondi braniti krist¬
jane zoper sosedne nevernike. Njihov sedež je bil od leta
1309. v Marienburgu  na Pruskem, kjer so nemški vitezi
utemeljili svojo državo, ktera se je veliko bojevala s sosed¬
nimi Poljaki in Litavci. Ko je pa veliki mojster Albreht
Branih  or  ski  1 . 1521. prestopil k protestantizmu, postala
je iz te države posvetna pruska  v o j v o d i n a,  v kteri je
vladal rod Albrehtov, in iz ktere je vzrastla pruska kraljevina.

128

2. Druga križna vojska.

302. Kristjani na jutrovem nikakor niso bili na do¬
brem slovesu. Bili so med seboj nesložni a kraljestvo samo
zoper sebe razdvojeno, kako zantore obstuh ?  (Mark. 3.) Mo¬
gočni krščanski knezi v Edesi, v Ant ij o bij i in v Ti-
b eriadi  niso podpirali jeruzalemskega vladarja, nego vlekli
so vsak na svojo stran in tako so hitro razvlekli moč krist¬
janov na jutrovem. Otroci, ki so se romarjem rodili v sveti
deželi, niso imeli dobrega duha svojih starišev, ampak bili
so tako svadljivi, mehkužni in trmasti, da so jih psovali
„pulane“ t. j. žrebeta. Takov rod se pač ni mogel obra¬
niti. turške sile, in že 1. 1144. se je E de s a morala podati
silnemu turškemu poveljniku Nuradinu.  To je bil pre-
žalosten glas za zahodne kristjane. Papež Evgenij  III.
je takoj klical na novo križno vojno, da bi se na jutrovem
ne izgubilo vse, kar se je s tolikim trudom pridobilo. Naj-
pred je slušal njegov glas francoski kralj Ludovik  VII.,
ki je rad prejel križ, da bi se v križni vojni lože spokoril,
ker je nekdaj v jezi sežgal cerkev, v kteri je zgorelo več
stotin ljudij. Velikega sv. Bernarda, opata v samostanu
Clairvaux  (beri: Klervo) na Francoskem, izvoli papež, da
navduši tudi ljudstvo za novo križno vojsko. Evgenij res
ni mogel bolj sposobnega moža dohiti za ta posel, ker nje¬
govi krepki 'besedi in mili zgovornosti se niso mogla ustav¬
ljati srca, in povsod je ljudstvo klicalo: „Križev — križev
nam dajte! 11  Tudi na Nemškem ni bila zastonj njegova be¬
seda, veliko gospode se je odločilo za križno vojno. Edino
le nemški kralj Konrad  III. ni bil voljen vzeti križa, in
se je vsled tega ogibal sv. Bernarda, kolikor je le mogel.
Toda sv. Bernard bil je kralju povsod za petami. Koncem
leta 1146. skliče Konrad v Špejer  državni zbor; tudi sv.
Bernard prihiti tje. Ljudstvo ga sprejme kakor svetnika
in ga v slovesni procesiji sprevede v stolno cerkev^ Maš-
niki molijo na glas molitev: „Salve regina 11 , t. j. „Češčena
si kraljica 11 , — in ko odmolijo, nastane velika tihota. Sedaj
pade sv. Bernard na kolena pred podobo Matere Božje in
kliče na ves glas: „0 dobrotljiva, o usmiljena, o sladka De¬
vica Marija! 11  Od tega časa pristavljajo kristjani molitvi
„Češčena kraljica 11  te besede. Po veliki sveti maši, ktero
je pel Bernard sam, obrne se sv. opat do kralja in mu pravi:
„Kak.o se bodeš sodnji dan opravičeval ? Ali boš mogel reči,
da si storil svojo dolžnost? 11  Ta beseda je zadela kraljevo

129

srce; sv. Bernard mu pred oltarjem pripne znamenje sv. križa
in mu poda v roke blagoslovljeno vojno zastavo.

Leta 1147. sta bila dva najmogočnejša zahodna vla¬
darja na poti v sveto deželo. Toda med križniki sedaj ni
bilo tiste svete navdušenosti kakor prvokrat, nego zanašali
so se bolj na svojo lastno moč. Mogočni vojski ste precej
srečno hodili do Carigrada; ondi pa in v Mali Aziji je za¬
krivila zanikarnost grškega cesarja Manne!  a,  da je skoro
vsa križna vojska poginila deloma gladu, deloma po tur¬
škem meču; Ludovik in Konrad sta domu pripeljala le male
odlomke svojih vojakov in nista tako rekoč nič opravila. —
»Sedaj je moral sv. Bernard bridke požirati, ker on je naj¬
bolj spravil toliko vojsko na noge. Toda svetnik božji se
je izgovarjal, da so božja pota nezvedljiva in da so grehi
križnikov najbolj zakrivili vso nevoljo. Porok tega pa, da
on ni kriv prerok, ampak, da je po božji volji pozival na
sveto vojsko, je to, da je Bog po njem čudeže delal ter s
tem potrjeval njegovo podvzetje.

3. Tretja križna vojska.

303. V sveti deželi je sedaj vse šlo rakovo pot; egip¬
tovski slavni sultan Saladin je 1. 1187. obsedal Jeruzalem
sam. Križna posadka se ni mogla več braniti, zategadelj
se je udala sultanu s tem, da cerkev božjega groba in bol¬
nica Ivanovcev ostanete kristjanom, in da vsak, kdor plača
odločeni denar, svobodno obišče sveta mesta. Ko se je po
Evropi raznesel glas, da je Jeruzalem zopet v rokah ne¬
vernikov, napolnil je vseh srca neki čut, ki je bil žalost in
sveta jeza ob enem. Vse noge so se gibale in vse roke so
hitele,' da se oborožijo in pripravijo na novo križno vojsko:
telo jim je vse prepočasno, njih duh se je že davno voj¬
skoval v sveti deželi. Na državnem zboru v Moguncu leta
1188. vzame cesar Friderik  T. „rudečebradec“ križ in
mnogo nemških knezov ga posnema. Tudi angleški kralj
Ri hard  „z levjim srcem“ in francoski kralj Filip  II. ob¬
ljubita iti na sveto vojsko. Mogočni cesak Friderik se je
napravil prvi ha pot. Zopet je delal grški cesar Izak
kristjanom največ preglavice in niti ladij ni hotel dati za
prevožnjo. dokler se mu Friderik ni zagrozil, da udari dru¬
gače vojska po Carigradu, če se noče z dobrega ž njim po¬
goditi. V Mali Aziji je armada med vednim bojevanjem in
Večnimi bitkami prišla do reke Salefa. Vojska se je ondi

Zgodovina sv. kat. cerkve. II. 9

130

cesarju prepomalem po ozkem mostu pomikala črez reko,
zategavoljo podhode svojega konja in ga požene v reko, da
jo preplava. Toda deroča voda podnese konju noge ter ga
pokoplje z jahačem vred. Po tej nesrečni dogodbi so se
nekteri križniki vrnili naravnost domu, ostali pa so izvolili
cesarjevega sina Friderika za vrhovnega poveljnika ter so
sli dalje v sveto deželo. V Palestini so križniki najprvo
obsedali imenitno primorsko mesto Akon,  kjer je tudi voj¬
voda Friderik umrl za kugo, in nemški romarji so si iz¬
volili Leopolda avstrijskega  za svojega vodjo.
Med tem sta tudi francoski in angleški kralj po morji do¬
spela v Palestino, in zdaj so se vse tri vojne združile pred
Akonom.

Sultan Sala  din  pride mestu na pomoč in obkoli križno
vojsko od vseli stranij, tako, da so se križniki morali od
dveh stranij braniti sovražnika, od spredaj mestne posadke
in od zadaj Saladina. Križniki sicer med seboj niso bili
prav složni, ali kedar so šli nad sovražnika, se to ni po¬
znalo, temveč poskušali so se med seboj, kako bi v srčnosti
prekosili drug druzega. Mesto Akon se je moralo kmalu
podati. Sedaj bi bila Eikardu prosta pot v Jeruzalem, a
zamudil je lepo priliko, ker Eikard je bil sicer srčen vojak,
ne pa moder poveljnik. Odslej je pa število in moč križ¬
nikov pojemala od dne do dne. Najpred je zapustil sveto
deželo kralj Filip, ker se ni mogel privaditi tamošnjemu
nebu; nekoliko poprej je odjadral tudi avstrijski vojvoda
Leopold, ker ga je Eikard bil razžalil; sam Eikard pa je
bil preslab, da bi se lotil Jeruzalema, in ker je tudi z doma
dobival žalostna poročila, in ker so lagodne bolezni razsa¬
jale med križniki, sklenil je raji s Saladinom pomirje na
tri leta. Po ti pogodbi so kristjani obdržali obrežje od Tira
do Jope, ter so smeli prosto hoditi na božjo pot v Jeru¬
zalem in druge svete kraje. To je bil ogromnega dela
skromni hasek. Eikard je stopil v jeseni 1. 1192. na ladijo,
da bi se vozil proti domu, toda vožnja po morji je bila zelo
neugodna. Hudi viharji so njegovo ladijo več tednov go¬
nili sem ter tja po sredozemskem morji in so jo naposled
zanesli iz pravega tira v jadransko morje. Tukaj je stopil
med Benetkami in Oglejem na suho in se je preoblečen na¬
potil čez Avstrijsko in Nemško domu na Angleško. Toda
blizu Dunaja so vohuni Eikarda izvohali in prijeli ter iz¬
ročili vojvodi Leopoldu, ki se je sedaj maščeval nad njim
ter ga v ječo vrgel. Pozneje ga je še dal v roke nemškemu

131

cesarju Henriku VI., ki je Kikarda tako dolgo hranil uje¬
tega, dokler ga Angleži niso za dobre denarje odkupili.

4. Četrta križna vojska.

304. Kristjani niso pozabili na sv. deželo; seri papež
Celestin  III. je storil, kar je bilo mogoče, da bi spravil
novo križno vojsko na noge. Saladin je bil namreč L 1193.
umrl; ni se bilo več bati njegove močne roke in krvavega
njegovega meča. Cesar Henrik VI. je poslal nekoliko vojske
v sveto deželo, kamor se je bil tudi sam namenil; ali ker
ga je prehitela smrt že leta 1198, vrnile so se njegove čete
brez vsakega vspeha domu. Prav v tistem letu je postal
slavni Inocencij III. rimski papež. On je napenjal vse moči,
protrosil tudi sam največ denarja za križno vojsko, in ni
opešal, dokler ni navdušil kristjanov za nov boj proti so¬
vražnikom Kristusovega imena. Takrat sta vodila razne
čete grof B o n i f a c i j o d M o n t f e r r a t a in grof B a 1 d u i n
Flanderski  ter jih srečno pripeljala v Benetke. Benečani
so bili obljubili ladij za prevožnjo; ker pa križniki niso
mogli plačati pobotane prevoznine, pregovori jih beneški voj¬
voda ali duždo  Dan  dol  o,  da  so križniki Benečanom za
prevožnjo najpred zopet pridobili dalmatinsko mesto Zadar,
ki se Benečanom ni hotelo več pokoriti. Drugi, ki je križ¬
nikom pot v-sveto deželo zmešal, bilje grški cesar Aleksij,
ki je križnike naprosil, da so mu v Carigradu znova po¬
magali na cesarski prestol. Pa Aleksij si sam ni vedel po¬
magati in po tem takem tudi križnikom ni bil zelo na hasek,
ker jim ni mogel izpolniti vsega, kar jim je bil poprej
obetal; pri vsem tem podjetji so imeli zopet le Benečani
največ haska. Da bi cesar Aleksij nabral obljubljenih novce?,
iztirjal jih je s silo od svojih podložnikov, ki so se pa za-
tegavoljo vzdignili zoper cesarja in ga umorili. Zdaj križ¬
niki še enkrat udarijo na Carigrad in se ga zopet polastijo,
a takrat za se, ustanovijo novo samostalno „latinsko ce¬
sarstvo 1,1  in cesarjem izvolijo grofa Bal dnina  leta 1204.
Papež Inocencij je ostro grajal križnike, da napadajo krščan¬
ske države, namesto da bi šli nad sovražnika sv. križa. Da
bi se križniki zopet prikupili papežu, rekli so, da se bodo
zdaj grški razkolniki lože zedinili z rimsko cerkvo, ker je
glavno mesto Carigrad v rokah katoliškega vladarja Bal-
duina, in da se Grkom ni zgodila krivica, ker so oni največ
zakrivili, da so se tako slabo obnesle prve tri križne vojske.

3 *

132

Inocencij se je potem nekoliko upokojil; vendar ko je slišal
o sramotnem in grozovitnem obnašanji križnikov v Carigradu,
rekel je na glas, da bodo črna dela Latincev še le prav
odvračale Grke, da se ne vrnejo v katoliško cerkev.

305. Tedaj tudi četrta križna vojska ni dosegla svo¬
jega namena; križniki niti videli niso svete dežele, pa tudi
Egipta ne, kamor so bili najpred namenjeni, da bi iz Egipta
tem lože se lotili svete dežele. Po celi Evropi je bilo krščan¬
sko ljudstvo nevoljno, da je bil Jeruzalem še zmirom v
oblasti nevernikov. Ljudje so začeli govoriti, da Bog greš¬
nikom noče dati svete dežele, ampak le nedolžni otroci
so vredni božje pomoči in le oni zamorejo premagati ne¬
vernike. Tako se je začela otročja križna vojska.
Neki pastirček Štefan na Francoskem je trdil, da se mu je
na paši prikazal Kristus, ter mn naročil, naj oznanjuje sveto
vojsko. Prehodil je mesta in grajščine in povsod je po¬
peval: „Gospod Jezus Kristus, pomagaj nam zopet do sv.
križa.“ Povsod, kjer se prikaže, gredo mn dečki z zasta¬
vami nasproti, in kmalu se je po vsem Francoskem oglasilo
blizu trideset tisoč romarčkov, ki so se s Štefanom namenili
v sveto deželo. Če so jih pitali: kam pa greste? odgovar¬
jali so jim: „K Bogu tje za morje, ondi hočemo sveti križ
poiskati." Nič ni pomagalo, če so jim stariši branili oditi;,
zbežali so jim ter se pridružili Štefanu in vsak otrok je bil
zelo srečen, če je le kak njegov las, ali kako nit iz njegove
obleke imenoval svojo lastnino. Kralj Filip Avgust je vprašal
duhovnike za svet, a ti niso odobrili, kar otroci počenjajo;
tudi kralj je otrokom zastonj zapovedoval, naj se vrnejo
k svojim starišem. Ko je papež Inocencij III. slišal o po¬
četji dečkov, vzdihoval je neki ter rekel: „Ti dečki nas
osramotijo; dokler mi spimo, spravljajo se ti sigurno na pot,
do rešijo sveto deželo. 1 ' V Marseillu  sta se otrokom po¬
nujala dva sleparja, ki sta imela svoje ladije, rekoč, da jih
rada zastonj prepeljata v sveto deželo, ker nič tako ne že¬
lita, kakor da pridejo sveti kraji zopet v oblast kristjanov.
Toda goljufa sta imela celo druge misli. Peljala sta dečke
na jutrovo, da bi. jih ondi v sužnike oddala turškim muha-
medancem. Po vsem pa se jima njihova hudobija vendar
ni posrečila. Pri otoku Sardiniji se razbijete dve ladiji in
večina otrok se potopi v valovih sredozemskega morja, in
le ostale sta v Aleksandriji oddala nečloveška barantača.

Tudi na Nemškem vzame kakih dvajset tisoč dečkov
in deklic sveti križ, oblečejo se v dolge halje in s palico v

133

roki in s torbo na hrbtu napotijo se čez Alpe v Italijo.
Ljudje so zaupali na čudeže: otroci bodo neki kar s suhimi
nogami šli čez morje, Jeruzalem se jim bode hitro podal in
napravili bodo stalen mir na svetu. Toda po temnih gajih
in visokih alpinskih gorah jih že pogine več tisoč, in samo
kakih sedem tisoč jih prileze do Genove,  in ti so pa bili
bolj smrti, kakor človeku podobni. Nekteri so še šli po¬
tem dalje v dolenjo Italijo do Brindisija, kjer pa jim je
modri škof prevožnjo zabranil, prepričan, da jih brezvestni
barantači le za tega voljo na ladijo vabijo, da jih zapeljejo
v sužnost. Zapuščeni in izstradani otroci so kar na cesti
umirali in le nekoliko romarčkov je doseglo Rim, kjer jim
je papež njihovo obljubo, potovati v svete kraje, preložil na
moška leta. Še več sto let potem so se nektere imenitne
rodbine po Italiji ponašale, da so njihovi predniki bili mali
romarčki.

Kako pa bomo mi sodili o teh otroških križnih voj¬
skah? Recimo: struna dobro napeta lepo poje, — prena¬
peta pa se utrga; ravno tako je bila velika navdušenost za
svete kraje kristjanom na čast; ko je pa prekipela, bila je
zdravi pameti na škodo.

5. Peta križna vojska.

306. Papež Inocencij III. ni odjenjal do svoje smrti
ter je tako dolgo priganjal krščanske vladarje na sveti boj,
dokler mu ga nekoliko vladarjev ni obljubilo. Toda vsi vla¬
darji so pozabili obljube; edini ogersko-hrvatski kralj An¬
drej II. ostane mož beseda in pelje precej številno vojsko
na jntrovo 1. 1217. Zopet so bile nekaj krive sebične trgov¬
ske duše v Benetkah, da romarji niso mogli hitro čez morje,
nekaj pa je bil tudi Andrej sam preslab, da se ni upal
vzeti dobro utrjenega Jeruzalema. Ogerski kralj se je mo¬
ral 1. 1218. vrniti nazaj na Ogersko.

Papež Honorij III. se je tolažil, da bode nemški cesar
Friderik II. bolj srečen. Ta je namreč že 1. 1215. v Ahenu
bil obljubil križno vojsko, ko je bil ondi za nemškega ce¬
sarja venčan. Osemkrat še je potem cesar obljubil iti v
Palestino, pa vselej je zopet pozabil na svojo besedo. Temu
je bilo nekaj krivo sicer to, da je imel v Italiji in doma
na Nemškem obilno posla, pa pravi vzrok pri cesarji je bil,
da ni imel dobrega božjega duha: če pa ugodnega vetra ni,
ladija obstoji. Cesarju namreč ni bilo prav nič mar, ali v

134

Jeruzalemu zapoveduje kristjan ali pogan. Ko se je bil
Friderik oženil z J o 1 a n t o, edino ličerko Ivana Brionskega,
jeruzalemskega kralja, mislili so vendar, da se bo cesar od¬
slej bolj brigal za sveto deželo, pa tudi zdaj je še odlašal
pot v Palestino. Cesar je dobro izprevidel, da se naposled
vendar mora ganiti, drugače ga zaničujejo njegovi lastni
podložniki. Ker se mu je popret.il tudi odločni papež Gre¬
gorij IX., šel je na ladijo ter se je na posebnem brodu od¬
peljal za križno vojsko, ki se je že prej bila odpravila na
morje. Pa že tretji dan se pripelje nazaj v Italijo; delal
se je namreč bolnega in je šel rajši v neke toplice. Križna
vojska pa, ki je stala toliko truda in denarja, bila je sedaj
kakor roj brez matice in se je raztepla na vse ve tre. Sled¬
njič si papež ni vedel več pomagati in je proklel lažnjivega
cesarja. To je pomagalo. Friderik se je 1. 1228. napotil v
sv. deželo, — a za njim je šla cerkvena kletev, in tako ni
bilo mogoče, da bi ondi mogel kaj zdatnega opraviti. Sploh
pa se cesar ni menil vojskovati za svete kraje, ampak on
se je z lepa pogajal z egiptovskim sultanom Ham el-o  m
in se je ž njim tudi tako pogodil, da mu na deset let pre¬
pusti mesta Jeruzalem, Betlehem in Nazaret, pa tudi ves
svet, ki leži. med temi mesti in tje do morja. Cesar je
17. sušca 1. 1229. slovesno šel v Jeruzalem, je obiskal cer¬
kev božjega groba, kjer se je sam ovenčal za jeruzalem¬
skega kralja; duhovniki namreč niso mogli občevati ž njim,
ker je bil od papeža proklet. Potem je. cesar takoj stopil
na ladijo in se odpeljal nazaj v Italijo, — a v sveti deželi
je ostalo vse le samo tako na pol urejeno.

6. Šesta in sedma križna vojska.

307. Leta 1244. so udarili divji Hovaresmijani,
ki so bili turškega plemena in so bežali pred Mongoli, na
sveto deželo in na Jeruzalem ter so ga vzeli v svojo oblast.
Papež Inocencij IV. je glasno klical na pomoč zahodne
kristijane. Toda kako so se časi izpremenili, — nikdo se
ni več kaj zmenil za svete kraje, prva navdušenost se je
do dobrega bila ohladila. Edini kralj francoski sv. Lu-
dovik  IX. je še mislil na sv. deželo, in tudi njega je prav
za prav pripravila na križno vojno le obljuba, ktero je storil
v neki hudi bolezni. Njegova sveta mati Blanka in njegovi
bratje so si sicer na vso moč prizadevali, da bi ga od¬
vrnili od križnega boja; pa stanovitni kralj se nikakor ni

135

dal zmotiti, nego je po zvijači tudi mnogo velikašev dobil
na svojo stran. Na kraljevem dvoru je bila namreč navada,
da so dvorni velikaši dobivali na božični praznik zjutraj
rano plašče v dar, s kterimi so potem šli v procesiji k službi
božji. Na vse plašče je kralj že prej velel pripeti križe,
ktere so vitezi še le potlej pri belem dnevu, ko so prišli iz
cerkve, zapazili ; sedaj se jih je veliko sramovalo odstopiti
in odločili so se za sveto vojsko. Meseca velikega srpana
1. 1248. je križna vojska stopila na adije in odveslala v
Egipet, kjer je po velikih nezgodah še le rožnika 1. 1249.
stopila na suho. V prvem strahu popustijo muhamedanci
močno trdnjavo Damietto  križnikom, in ko bi križna voj¬
ska hitro stopala naprej, bi menda lahko zmagala sovraž¬
nika. Toda v Damietti so vojščaki lepo počivali, dokler
sovražnikom ni minil prvi strah in dokler se niso zopet
osrčili, da so se jih Francozi komaj obranili v bitki pri
Man z uri.  V tej bitki je križna vojska izgubila toliko vo¬
jakov korenjakov, da je kralj solze točil za nje; skoro vsi
vitezi pa, ki so še živeli, so bili ranjeni: treba je bilo hitro
se v Damietto  nazaj pomakniti. Toda nevolja hodi redko
sama po sveti. Tudi sedaj je pomor moril vojščake in tako
strašen glad je strahoval križnike, da so Francozi Damietto
ponujali sovražniku s tem pogojem, da se smejo svobodno
vrniti nazaj domov. Sultan je tirjal, da mora kralj zaostati
za poroka. Na to odgovorijo francoski baroni; ,,Rajši nas
Saraceni naj vse pomorijo ali polovijo, kakor da bi nam
kdo oponašal, da smo zastavili kralja svojega." Sedaj so
se križniki hoteli z mečem prebiti do morja, toda preslabi
so bili. Saraceni so jih premagali in skoraj vse posekali,
ker so se bali, da se ne nalezejo kuge od njih; ujeli so tudi
kralja samega. Ludovik je v molitvi iskal in našel moči,
da ni obupal v toliki nadlogi. Damietto je moral sultanu
podati in za se je platil 900.000 bizantinskih zlatov odkup¬
nine. Precej potem se je Ludovik peljal čez morje v Akon
ali Ptolomaido,  ker se ni hotel vrniti domov na Fran¬
cosko, ne da bi videl svete dežele. . Ondi je hotel počakati
novih vojščakov iz Francoskega, s kterimi je nameraval
vojsko nadaljevati. Zastonj gaje  njegova skrbna mati Blanka
pozivala domov, rekši, da ni dobro za državo, če kralj pre¬
dolgo z doma ostaja. Pobožni sin jej je odgovoril, da Fran¬
coski ni treba boljšega vladarja, nego je gospa Blanka. Do
leta 1253. je kralj ondi čakal pomoči, a ni je dočakal, pač pa
ga je iz doma iznenadila žalostna novica, da mu je umrla

136

blaga in sveta njegova mati. Ker je imel kraljevič sinko
še komaj 11 let, primoran je bil sedaj vrniti se na Fran¬
cosko. V Parizu je kralju njegovo udano ljudstvo veselo
vriskalo nasproti, ter mu donašalo vsake vrste darila; toda
nesrečna križna vojska mu je tako težila srce, da je pre¬
slišal skoro vse veselje svojih podložnikov; niti kvišku ni
pogledal, le vzdihoval je in je vso nezgodo pripisoval svo¬
jim grehom; ali več so menda bili nesreče krivi kristjani
na jutrovem, ki so živeli hujše nego pogani. Zlasti o mestu
Akonu, ki je bilo takrat središče izhodnih kristjanov, pravi
papežev namestnik: „Nihče ne ve za vse strašne pregrehe,
kterih je Akon kriv, kakor jaz sam. Bog jih bode moral
tako kaznovati, da se bode mesto izpralo s krvjo svojih
prebivalcev/ 4

308. Med obilnim vladarskim poslom pa Ludovik ni
pozabil svoje obljube: rešiti Jeruzalem in sveto deželo iz
rok nevernikov. Vedno je še nosil na svoji obleki rudeči
križec, ki ga je dan za dnevom spominjal na novo križno
vojsko. Iz jutrovega je en žalosten glas pritiral drugega.
Po odhodu francoske vojske je namreč mogočni egiptovski
sultan Bibars prihrul v sveto deželo, in kolikor je še bilo
ondi svobodnih krščanskih mest, moralo se je drugo za dru¬
gim podati zmagovalnemu sovražniku. Kako strašno je sul¬
tan s kristjani ravnal na jutrovem, kaže nam dovolj ta edina
vest, da je v mestu Saphad-u,  ko ga je bil premagal,
dejal šest sto kristjanov ob glavo, a dva frančiškana je
ogulil pri živem telesu, ker sta kristjanom svetovala, da se
naj dobro branijo. Vsaka taka vest je najbolj zabolela kralja
Ludovika, in vsak žalosten glas je najbolj globoko segal v
njegovo srce. Leta 1267. dene kralj v državnem zboru v
Parizu trnjevo krono Jezusa Kistusa na svojo glavo in opo¬
minja svoje podložnike, da naj odvzamejo sramoto od sv.
dežele. Zopet vzame dosti velikašev in vitezov križ, pa
bolj iz ljubezni in postrežljivosti do kralja, kakor iz last¬
nega prepričanja. Tri leta so se križniki oboroževali in
leta 1270. so potem udarili čez morje najprej na muhame-
dansko državo z imenom Tunis.  Tako ravnati je imel
Ludovik več vzrokov. Prvič je bilo Tunis zelo bogato
mesto, ki je egiptovskega sultana zmiraj podpiralo zo¬
per križnike. Drugič je kralj imel že od poprej nekoliko
upanja, da bode tuniškega sultana preobrnil h krščanski
veri. Potem je svetega moža tudi zelo mikala blaga misel,
da domovino sv. Ciprijana in sv. Avguština,  dvojih

137

velikih cerkvenih učenikov, zopet pridobi za katoliško cerkev.
Toda križniki zopet niso dosegli niti enega teh treh na¬
menov. Pod vročim in žarečim južnim nebom je nastal med
križno vojsko strašen pomor, za kterim je kralj sam zbolel
in tudi umrl leta 1271. Ležeč na kupu pepela je umiraje
vzdigal svoje roke proti nebesom ter klical: „Lepi Gospod
Bog, usmili se tega ljudstva, ki se tukaj uzdržuje, in vodi
ga srečno na njegov dom, da ne pade v roke svojih sovraž¬
nikov. “ Zgodovina ne ve lepšega vzgleda vladarjem, kteri
želijo vladati po božji volji in svojemu ljudstvu na hasek,
kakor je bil sv. Ludovik. Z Ludovikom je minila navdu¬
šenost za svete kraje. Leta 1291. so izgubili kristjani na
jutrovem še svoje zadnje mesto Akon. Iz Eima so papeži
še zmiraj zvali na sveti boj, toda ušesa zahodnih kristjanov
so bila že preposvetna in niso več slušala na glas sv. očeta.

Kaj so koristile križne vojske?

309. Celih dve sto let so trajale strašne križne voj¬
ske, sto in sto tisoč kristjanov je storilo smrt za svete kraje,
- in kaj so naposled dosegli? Sveta dežela je bila zopet
v rokah nevernikov kakor nekdaj ? Marsikdo je tedaj rekel,
da je pač škoda toliko prelite krvi, in da križne vojske niso
bile nič drugega, nego trma nekterih prenapetih kristjanov
in gola zduha samopridnih papežev, ki so si s križnimi boji
hoteli pomagati tudi do naj višje posvetne oblasti; z eno be¬
sedo, križne vojske so jim pravi nebodijihtreba. Toda kdor
tako govori, ne pozna zgodovine in ne vidi na tanko; so¬
vraštvo do sv. katoliške cerkve ga je oslepilo. Bistro krščan¬
sko oko pa hitro vidi, koliko so križne vojske koristile,
dasiravno niso dosegle prvega svojega namena, in niso re¬
šile sv. dežele iz rok sovražnikov.

Nijeden moder človek ne graja sv. mučenikov prvih
krščanskih stoletij, ki so za sveto vero dali svoje življenje,
in tudi križnikov ne moremo grajati, če so za svete kraje
darovali svojo kri. Mučeniki so bili cvet rimskega in grškega
krščanskega sveta, in tudi križne vojske so bile še le ta¬
krat mogoče, ko se je krščanstvo med novimi krščanskimi
narodi že lepo razcvelo. Kdo bi grajal mladeniča, ki za
svojo domovino gre v boj, če mu tudi vojna sreča ni mila,
kdo bi grajal možaka, ki ne odstopi za las od pravice,
če mu tudi s smrtnim nožem pretijo? Tako tudi križnikov
ne moremo obsoditi, ampak občudovati moramo njih ple-

138

menito srce, da so zapustili svoj dom in svoje imetje, da se
niso borili za posvetno bogastvo in za lastni prid, nego da
so svoje življenje zastavljali za svete kraje, kjer je nekdaj
bival naš Odrešenik, Božji Sin Jezus Kristus, da si naberejo
zaslug za boljše življenje na onem svetu. Mila mi je ptica,
ki se prosto in veselo vzdiguje visoko proti nebesom; črni
kavran mi mrzi, ki s svojim kljunom blato na cesti razkapa.
Do tako uzvišenih mislij se pač ne more vzdigniti naš se¬
danji svet, ki samo posvetno gleda, za nadzemeljske reči pa
nima očij. Neverne duše, kterim je Kristus norost,  ne
bodo križnih vojsk nikdar po vrednosti obcenile, le verni
kristjani jih zamorejo čislati, kteri svoje oči proti nebesom
povzdigujejo ter vdihujejo: Moj Bog, moje vse!  Majhen
človek ne vidi nikamor, le velike duše razumevajo velika
dela. Zdaj če bi kdo klical na križni boj krščanski svet,
ne spravi ga na noge v sto letih, — to pa je tudi znamenje,
da zdaj krščanska pobožnost spi, dokler je takrat veselo
bedela. Celo neverni muhamedanci so se čudom čudili sveti
navdušenosti krščanskih junakov in so začeli bolj ceniti
krščansko vero. Ko so v prvi križni vojski bili moslemi
pri Antijoliiji popolnoma pobiti, se jih je mnogo pokristja¬
nilo, ker so dejali, da krščanska vera dela boljše junake,
kakor njihov islam. Samo zategavoljo so križne vojske po¬
menljive, ker so svetu pokazale, kako je krščanska vera
surova srca evropejskih narodov oblažila, da si niso več
zbirali zakladov na zemlji, ampak v nebesih.

310. Največji hasek križnih vojsk pa je brez dvoma
ta, da so križniki muhamedansko svetno moč doma v Aziji
poiskali, in jo ondi toliko ponižali, da se več sto let ni
mogla lotiti Evrope, in ko se je slednjič zopet toliko okre¬
pila, da je prestopila v Evropo, bila je preslaba in ni mogla
do dobrega premagati zahodnih krščanskih narodov. Grki
pravijo, da je trojanski kralj Laomedon  nekdaj morskega
boga razžalil. Zavoljo tega je bog mesto Trojo kaznoval z
morskim zmajem, kterega kralj ni mogel drugače potolažiti,
kakor da je svojo lastno hčerko nastavil na morskem po-
brežji zmaju, da jo pogoltne. Kavno- takrat pa pride po
sreči v Trojo junak JI er kul ter obljubi rešiti kraljevsko
hčer. Oborožen skoči v žrelo strašne pošasti, tri dni rova
v zmajevem drobu in ga razsekuje, dokler tretji dan zopet
pride zdrav na svetlo, samo le svojih lasij se je bil iznebil.
Prav tako je mohamedanski zmaj že priroval do grškega
morja in je ondi prežal na priložnost, da pogoltne deviško

139

krščansko Evropo. Toda sedaj se odpravijo mnogoštevilne
križne čete v Azijo, ktere je strašni zmaj sicer vse pogoltnil,
ali križniki so vendar tako strašno razsajali v njegovem
drobu in osrčji, da je dolgo na teli ranah bolehal, in nikdar
več ni dobil prve svoje moči. Ko so namreč Turki v 15.
stoletji vzeli Carigrad ter se razlili po Evropi, so sicer
kakor z železnimi rokami objemali krščanske narode, toda
toliko moči niso več imeli, da bi jih zdrobili, nego so se
morali pred krščanskim mečem dalje in dalje nazaj pomikati.

Papeži, ki so najbolj klicali na križne boje, pridobili
so si s tem veljavo, ker so se krščanska ljudstva, kakor tudi
kralji in cesarji navadili papeža slušati, kakor svojega očeta.
Kakor je oče zapovedal, tako se je v hiši katoliških na¬
rodov vse vršilo, in njegovi besedi se nobena posvetna oblast
ni upala upirati. S tem pa posvetni vladarji niso nič iz¬
gubili, če je papeževa oblast rastla više in više, ampak
križne vojne, kterim so krščanski vladarji bili na čelu, so
učinile, da je verno ljudstvo častilo svoje vladarje kot od
Boga postavljene oblastnike. V časti so imeli svoje vla¬
darje, ki so jih vodili v sveto deželo, kakor kedaj Izraelci
Mojzesa. Zraven tega so vladarji v tem času zelo oboga¬
teli, ker so njim ostala posestva tistih plemenitašev, kteri
so v svetili bojih poginili, pa tudi so okrepili svojo kraljev¬
sko moč, ker dosti velikašev, ki so zmiraj majali ob kra¬
ljevskem stolu in njegovih pravicah, ni več bilo nazaj iz
sv. dežele. Sv. cerkev novih pokristjanjenih narodov naj-
dalje ni mogla navaditi na pošteno delo. Delal bi naj ne¬
svoboden kmet in živil svojega plemenitega grajščaka. Vi¬
teze in plemenitaše je le krvavo delo veselilo. Da tedaj
vitezi niso več doma drug druzega po krivici napadali in
ubogega krščanskega ljudstva zatirali, ampak so s svojo
močjo rajši služili sveti stvari, to so zopet napravile križne
vojske. Prej so meči vitezov rjaveli od krščanske prelite
krvi, a sedaj so se svetili v službi svete vere. Mislimo tu¬
kaj na viteške duhovne rede, ki so se osnovali za časa križ¬
nih vojsk.

311 . Največ se je v teh časih izpremenilo po mestih,
ki so se po križnih vojskah prav za prav še le začela.
Mesta so namreč tako nastala, da so se svobodni in tudi
nesvobodni podložniki okoli grajščin naselili ter so svoje
stanje ogradili z zidom, za kterim so jih grajščaki s svo¬
jimi oboroženimi hlapci branili krivičnih napadov. Ti mest-
jani so bili pravi sužnji svojih gospodarjev, in niso imeli

140

nobenih pravic in nobene svobode. Ko ste pa v križnih
vojskah oživeli trgovina in obrtnija, obogateli so mestjani
bolj in bolj, in so si začeli kupovati več in več pravic
od svojih gospodarjev, kterim je bilo treba dosti denarja za
dolgo pot v sv. deželo; a ker so plemenitaši dostikrat v
križnih bojih umrli, so mesta postala celo svobodna in samo¬
svoja. Ko je pa mestom enkrat prisijalo solnce svobode,
rastla je tako naglo njih moč in njih blagostanje, da na¬
hajamo koncem križnih bojev mesta, ki so gleštala več nego
cele dežele, ter so imela marsikterokrat toliko vojakov, ka¬
kor kteri si bodi vladar.

Kavno na isti način kakor mesta osvobodil se je tudi
prosti kmet, ki je bil prej pravi trpin in suženj in je moral
delati tlako svojemu grajščaku. Na papeževo besedo je mo¬
ral grajščak spustiti vsakega, ki je sprejel romarski križ,
in ker se je vsled. vojske zmiraj manjšalo število delavcev,
morala je gospoda začeti lepše ravnati s kmeti, da jej niso
odbežali k drugemu gospodarju, ali pa so jim morali pre¬
pustiti nekoliko svojega zemljišča v last, na kterem je bil
potem kmet sam svoj gospodar. Če bi križne vojske ne bile
storile nič drugega, nego da so le raztrgale verige nestrp-
ljivega robstva prostemu kmetu, dovolj so storile.

Pred križnimi vojskami je bil vsak narod, vsaka država
za se, kakor bi bila s plotom ograjena in z deskami obita.
S križnimi vojskami se je pa začelo živahno gibanje med
narodi, kar je hasnilo vedam, umetnosti, pa tudi obrtniji in
kupčiji. Meje so se odprle, narod se je učil od naroda, ka¬
kor če kmet pogleda čez mejo in vidi pri sosedu kaj no¬
vega in reče, to je pametno, to hočem tudi jaz poskusiti.
Več glav več ve, pa tudi kdor več vidi, več ve povedati.
Na jutrovem so našli zaklade nekdanje učenosti, ter so jih
prinesli domu, in so ž njimi vzbudili toliko ljubezen do
učenja, da so nastale ljudske šole in tudi visoke šole tako
goste, kakor bi jih bil nasejal. Nekdo pa pravi, da so bile
križne vojske same nekakova šola za narode. Videli so križ¬
niki na dolgem potu na jutrovi strani kaj lepih stavb, in
tako so tudi doma najprej na Laškem, pozneje tudi na Nem¬
škem, stavili velikanske krasne cerkve, kterim se še dan¬
danes čudimo. Pobožnih ustanovitev za dušni blagor in
dobrotnih zavodov niso nikdar toliko napravili, kakor ravno
v tem času.

Vendar nobena reč na svetu ni tako svetla, da bi se
vsaj nekaj prahu na njej ne naleglo, in tudi križne vojske

141

imajo svojo senčno stran. Resnica je namreč, da so križ¬
niki prinesli nalezljive bolezni iz jutrovega, da so se ondi
naučili razkošno in mehkužno živeti, da jili je veliko šlo v
sveto deželo iz sebičnih namenov, in da se je križnikom
časih v previsokem navdušenji zavrtelo v glavi, da so po¬
stali prav praznoverni; toda hasek križnih vojsk je tako
velik, da ga nikdar ne bode presegel kvar, kterega so
pouzročile.

7. Krščanstvo v Pomorji in pri drugih
polabskih Slovanih.

312. Pomor  j e je bila dežela segajoča od polabskih
Slovanov dalje na jutro ob Baltiškem morji. Ondi se je
krščanska vera še le takrat začela bolj širiti, ko je poljski
vojvoda Boleslav  UL Pomorce premagal, ter vzel trdno
njihovo mesto Štetin 1.1121. in si pokoril njihovega vojvodo
Vratislava, ki je moral Poljake spoznavati za svoje gospo¬
darje. Nnjpred je ondi španski misijonar Bernard oznanoval
sv. križ, a imenitni Pomorci niso marali ubogega meniha
ter so ga zasmehovali in rekali, da si Gospodar celega sveta
ne bode izvolil berača za svojega poslanika. Tedaj pooblasti
papež Kalikst II. bamberškega škofa O tona  za misijonarja
med Ppmorci. Oton se odpravi bogato oblečen in s števil¬
nim sijajnim spremstvom na svoje delo, ker mu je Bernard,
ki se je pri njem zglasil, povedal, zakaj da on ni nič veljal
pri Pomorcih. Med potom je Oton obiskal poljskega voj¬
vodo v Gnezdnu in potem se napotil k pomorskemu vojvodi
Vratislavu, ki je že bil prej v Meziboru krščen, toda zavoljo
svojega ljudstva si ni upal kazati svoje vere, ampak se je
držal še poganskih navad. Že med potom je Oton naletel
na ljudi, ki so skrivoma bili že krščeni, in tudi na take,
ki so njega prosili za krst. Oton se je modro in blago ob¬
našal, prikazal se je povsod sijajno, zraven pa je bil tako
dobrotljiv in radodaren, da se je zelo prikupil poganskim
Pomorcem, ki do svojih bogov itak niso imeli več pravega
zaupanja: saj so jim v slednjih vojskah le slabo pomagali.
Na vojvodskem gradu Pirici je v kratkem mogel več tisoč
poganov krstiti. Vojvoda in več velikašev je očitno spre¬
jelo krščansko vero. V Kaminu je vojvodinja sama pripra¬
vila mnogo ljudij za sv. krst, in nekteri odpadenci so se
zopet spravili s sv. cerkvijo. Oton jim je prepovedal po
Več žen imeti in novorojene deklice moriti; kar je on rekel,

142

je skoro vselej obveljalo, ker je svojo besedo z bogatimi da¬
rili podpiral. Zapustivši v Kaminu duhovnika potuje Oton
v bogati pomorski mesti Ju lin in V o lin,  kjer so ve¬
činoma živeli mornarji in vojaki. Tukaj Oton sicer ni ve¬
liko opravil, pa toliko so mu nazadnje obljubili Julinčani,
da se bodo v verskih rečeh ravnali po Štetimi, ki je naj¬
starejše in najimenitnejše mesto pomorsko. Štetinčani so
sprva tudi rekli, da ne potrebujejo nove vere, ker jim je
stara celo povoljna; vendar ko jim je Oton poljski jarem
po svoji priprošnji pri poljskem vojvodi zdatno polajšal, pri¬
dobil je srca Štetinčanov, ki so začeli podirati temple svojih
krivih bogov. Sedaj so res tudi Julinčani posnemali Šte-
tinčane in v dveh mesecih je bilo nad dvajset tisoč Po¬
morcev krščenih. Duhovnika A d alb er ta je Oton posvetil
škofom in njegovo stolico postavil v Julinu, sam pa je šel
nazaj v svojo škofijo Bamberg. Kmalu za njim je prišel
v Bamberg tudi žalostni glas, da so se Pomorci, našuntani
po brezbožnih popili, po mestih zopet izneverili krščanstvu.
Takoj se Oton v drugič napoti na Pomorsko in ondi pomiri
razdražena srca, ki so se zopet udala ljubeznivemu škofu,
in ljudstvo je na številnem zboru v Usedomu sklenilo po
celi deželi uvesti krščansko vero. Julinsko škofijsko stolico
je papež Inocencij II. prestavil v mesto Kamin 1. 1170.

Med Lužičani je deloval kot izvrsten misijonar sv. Vi-
celin,  škof odenburški, 1154. Toda kar je opravil on
in kar so sosedni škofje basnih krščanstvu, to so zopet ska¬
zili nemški knezi, sosebno saska vojvoda Henrik  „lev“ in
Albrecht  ..medved", zlasti po svoji skoposti in krutosti.
Neki nemški zgodovinar sam pravi: „Ako bi bili posvetni
knezi bolj gledali na božjo reč kakor na svoj lastni dobiček,
bila bi krščanska vera lože in hitreje premagala poganstvo/ 1
Polabski Slovani so se tako rekoč do zadnjega moža bili
za svojo domovino, vsled tega je bi! narod že redko na-
sejan; zato so nemški knezi napravili med njimi nemške
naselbine, ki so po časih pokristjanile pa tudi ponemčile še
ostale polabske Slovane. Najdalje so se severni Slovani na
otoku Bujani branili nemške sile, a tudi krščanske vere;
toda danski kralj Val d e mar I. ni pred odjenjal, dokler ni
vzel dobro zavarovanega otoka in trdnega glavnega mesta
Arkone  leta 1168. Tam, kjer je pred stal tempel boga
Sveto vida, sezidali so zmagovalci krščansko cerkev, in otok
Bujana je ostal pod višjo oblastjo danskega kralja. Slo¬
vanski narod ob Labi pa je bolj in bolj ginil; tu in tam so

143

prebivalci še govorili slovansko narečje, dokler se niso po¬
polnoma ponemčili. Le drobtina nekdanjih mogočnih se¬
vernih Slovanov se je ohranila; peščica lnžičkih Srbov še
namreč dandanes govori slovanski.

B. Cerkev in država.

i. Petdesetletni boj za investituro.

Med Gregorijem VII. in Henrikom IV.

313. Leta 1073. je bil v Rimu slavni Gregorij VII.
od duhovenstva in ljudstva enoglasno papežem izvoljen. Po¬
vzdignili so Gregorija s tem k najvišji časti namestnika
Kristusovega na zemlji, pa ob enem mu naložili tudi težek
križ na njegove rame, kterega je moral do svoje smrti no¬
siti. Kardinal Hildebrand, tako se je Gregorij prej zval,
je dobro vedel, kaj ga čaka na rimski stolici, in vsled tega
se je v resnični ponižnosti branil visoke časti in tolike od¬
govornosti. Pisal je tedaj nemškemu kralju Henriku IV.
pismo, v kterem ga prosi, naj ne potrdi njegove izvolitve,
ker on bi mu zavoljo več njegovih obče znanih pregreh ni¬
kakor ne mogel prizanašati. Kralj pa je le potrdil njegovo
izvolitev, in tako je Gregorij moral nastopiti svojo visoko
službo. Že od poprej je Gregor poznal žalostni stan sv.
cerkve, ker je kot papežev poslanec prehodil skoro vse de¬
žele, ter se je tako lahko sam prepričal vsakovrstnih napak,
in je z lastnimi očmi videl rane, na kterih je bolehala ne¬
vesta Kristusova. Zatorej ga je bilo zdaj strah dela, ko je
moral sam nastopiti službo zdravnika, in glasno je tožil:
„Jutrova cerkev se je izneverila. Naj pogleda človek na
večerno stran, na jug ali na sever, ni ga skoraj škofa, ki
je na pravični način dospel do svoje službe, ali kteri bi po
svojem stanu spodobno živel; ni ga kneza, kteri bi se po¬
ganjal bolj za božjo čast kakor za svojo, ter bi pravico više
cenil nego lastni svoj dobiček. Ljudje v Rimu, med kte-
rimi sam živim, Rimljani, Longobardi, Normani so, kar jim
večkrat pravim, hujši od judov in poganov. In če sam sebe
pogledam, me grehi moji tako težijo, da le od usmiljenega
Kristusa upam zveličanja. Če bi namreč ne upal enkrat
priti v boljše življenje in sveti cerkvi koristiti, bi nikakor
ne ostal v Rimu, kjer že dvajset let bbgme prisiljen živim.“

144

Toda že je Gregor položil roko na plug, in ni se več ozrl,,
akoravno je videl, da bode trdo oral.

Največ je katoliški cerkvi škodovalo to, da škofov in
opatov niso postavljali po eerkenih postavah. Škofje in
opati so bili namreč ob enem tudi posvetni knezi, ki so' imeli
od kraljev fevde ali posojena zemljišča. Ako je tedaj škof
umrl, oddal je kralj fevd komu drugemu s tem, da mu je
izročil škofovo palico in prstan. Škofova palica pa in prstan
sta znamenje duhovske škofovske oblasti, in na ta način je
tisti, ki je dobil fevd, bil ob enem tudi škof; dokler vendar
nobena posvetna oblast nima pravice škofov postavljati. Ta
podelitev škofij po posvetni gospodi s tem, da so'izročili
škofovsko palico in prstan, se je imenovala po latinski in-
vestitura,  in prepir, ki se je zdaj zaradi oddajanja du¬
hovni] začel med višjo cerkveno in posvetno oblastjo, zove
se boj za in ves ti tur o. Poleg posvetne investiture je
bila cerkvi zelo na kvar tudi ženitev duhovnikov in pa si¬
monija. Tolik nered je bil namreč takrat v cerkvi božji, da
so se duhovniki v nemar ženili, kar so bili seveda le' divji
zakoni, in da so posvetni in duhovni patroni cerkvene službe
za denar ponujali in jih tistemu prodajali, kteri je bil za
njo največ obljubil. Gregor vzame takoj oster vinjak, da
otrebi žlahtno trto divjakov, ki so pili trtin sok ter jo tako
kvarili. Na sinodi ali cerkvenem shodu v Kirnu 1. 1074. je
ponovil stare postave, ki duhovnikom zapovedujejo zdržlji¬
vost. Oženjenim duhovnikom je prepovedal vsaktero duhovno
službo, a od krščanskega ljudstva je zahteval, naj se ogib¬
ljejo oženjenih duhovnikov, in naj nobene službe ne tirjajo
od njih. Duhovniki so na glas kričali, da se jim po 'teni
ukazu krivica godi, in na Nemškem so duhovniki papeževim
poslancem rekli: „da raji pustijo duhovenstvo kakor zakon;
papež naj si le gre angeljev iskat za cerkveno službo, če
mu ljudje več ne zadostujejo". In tudi nekteri francoski
škofje so na cerkvenem zboru v Parizu rekli: „da so Gre¬
gorjevi ukazi nestrpljivi in zategavoljo tudi nespametni."
Toda papež ni za las odjenjal od svoje besede, in duhovniki
so se morali pokoriti. Ljudstvo nikdar in nikoli ni maralo
za oženjene duhovnike, ampak želelo si j e čistih mašnikov,
in tako je krščansko ljudstvo hitro stopilo na stran pape¬
ževo in je njegove ukaze podpiralo, a nepokorni duhovniki
so obsedeli na suhem. Kavno tista sinoda je sklenila: „da
vsak izgubi duhovnijo, kteri jo je za denar kupil, in da pri¬
hodnjič nikdo ne sme cerkvene službe oddajati ali kupovati."

145

Ker je bila investitura v tesni zvezi s simonijo, zato je po¬
tem 1. 1075. rimska sinoda tudi zapovedala: „Kdorkoli prejme
bodisi škofijo, bodisi opatijo ali ktero si bodi nižjo cerkveno
službo iz posvetnih rok, je odstavljen, in knezi, kteri za
taka mesta investujejo, so izobčeni iz katoliške cerkve. 11

Papeževi ukazi so najbolj zaboleli v gorenji Italiji, na
Francoskem, zlasti pa na Nemškem, kjer je vladal razuz¬
dani in samosilni kralj Henrik  IV. Nemški kralj se je
najraje mudil na gradu v Goslaru, kjer je imel cel trop
brezvestnih svetovalcev in nemarnih žensk okoli sebe. Hen¬
rik je kar trosil denarje med nje in zaradi tega mu jih je
rado zmanjkalo. Da si torej pripravi novega denarja, kup¬
čeval je s škofijami in duhovnijami sploh, ali jih je časih
tudi poklanjal svojim ničvrednim tovarišem. Kdor je tedaj
hotel imeti škofijsko stolico, moral je polno mošnjo prinesti
na kraljev dvor, da je mogel vse prazne žepe napolniti in
vse kraljeve ljubljenčke zadovoljiti. Vsakemu le na pol po¬
štenemu človeku seveda se je gabila taka barantija, in bila
je očitna nevarnost, da same spake dospejo do najvišjih
cerkvenih služeb. Gregor je najprej z dobra govoril s kra¬
ljem. Kralj ponižno obljubi se poboljšati, pa spolnil ni, kar
je obetal, nego je cesarske svetovalce, ki so bili zavoljo si¬
monije izobčeni iz katoliške cerkve, zopet pozval v službo,
naprej oddajal duhovnije največjim nepoštenjakom in je tudi
sicer neznansko tlačil verne podložnike Sase.

Ves nevoljen pokliče zdaj Gregor kralja v Rim na be¬
sedo, da se opraviči. Henrik, ki je bil ravno Sase pre¬
magal in je vsled tega še glavo bolj po konci nosil, zapodi
papeževe poslance iz dežele ter pozove svoje škofe na zbor
v Worms (1076), kjer so papeža odstavili in mu ob enem
celo red hudobij in pregreh očitali. Neki zgodovinar tukaj
pravi: „To je pač dokaz, kako so takovi škofje kakor slepci
služili posvetni oblasti, in kako jim je bilo treba ostrega
poglavarja na čelu. 11  Ko je tedaj Gregor v Rimu zvedel
sklep vormskega zbora, je Henrika svečano proklel ter nem¬
ško ljudstvo odvezal prisege zvestobe, ki so jo bili dolžni
svojemu kralju. To ostro papeževo postopanje je na Nem¬
škem mnogo škofov streznilo, ki so zdaj stopili na papeževo
stran. A ker je tudi posvetnim velikašem že davno pre¬
sedalo samovoljno kraljevo vladanje, sklenila je v zboru v
Tribuni  duhovna in posvetna nemška gospoda po stari
nemški postavi, da kralj ne sme dalje izvrševati vladarske

Zgodovina sv. kat. cerkve. II. 10

oblasti, in ko bi se za leto dnij ne iznebil cerkvenega pre¬
kletstva, si hoče gospoda izvoliti novega kralja,

314. Henrik je dobro vedel, da se je zdaj treba po¬
dvizati iz spraviti s papežem, drugače izgubi krono in kra¬
ljestvo. Takoj po zimi 1. 1077. se napoti na Italijansko s
svojo ženo Berto, s sinčkom in z nekterimi spremljevalci.
Njegovi sovražniki pa so mu zaprli ravni pot na Laško in
tako je moral zelo na vanjek Hoditi in visoke francoske Alpe
prekoračiti, kjer je že vse polno-snega zapalo. Prevzetni
Henrik je moral po teh gorah bolj plaziti kot hoditi, ali
vse je voljno trpel, da le papeža dobi še doma na Italijan¬
skem; zakaj ta se je že tudi bil na Nemško napotil, da se
ondi kralj pred njim opraviči. Gregor se na trdnem gradu
Kanosi toliko pomudi pri pobožni toskanski grofinji Matildi,
da pozve, zakaj Henrik prav za prav prihaja na Laško.
Ko se tedaj kralj prikaže pred kanoškim gradom kot po¬
božni in skesani romar in papeža odveze prosi, razveseli se
Gregor spokorjenca, akoravno mu ni celo zaupal, ker je že
poznal nestanovitnega kralja. V tistem času so se pa greš¬
niki bolj ostro pokorili, kakor se mi pokorimo, in tudi Hen¬
rik je moral obleči spokorno haljo, ter je tri dni od zore
do mraka bos, gologlav in tešč stal na grajskem dvorišči
in je čakal odveze. Še le četrti dan ga Gregor odveže
pokletstva in mu podeli v znamenje popolne sprave pre¬
sveto obhajilo, ob enem pa mu tudi naznani, da kraljeve
oblasti ne sme prevzeti, dokler nemški državni zbor o tem
ne izreče svoje sodbe. Prav ta dogodek pri Kanosi so nem¬
ški pisači in tudi drugi kričači, ki pravice in resnice ne
ljubijo, zelo zamerili katoliški cerkvi, rekši, daje  to bilo
osramočenje nemškega kralja, in da je takrat obledel in
otemnel lesk in blesk nemškega cesarstva. Je li res po¬
kora — sramota, in je li to osramočenje, če se ubogi grešnik
poniža pred večnim Bogom? Je li to škodilo kralju Davidu,
da je na svojo glavo prah in pepel trosil ter svojo pijačo s
solzami mešal ? Zgodovinar Leo, dasi protestant, zatorej celo
pametno govori, ko pravi: „Ako bi se Henrik bil pod trnjevo
krono, ktero si je sam dejal na glavo, tudi v srci bii iz-
preobrnil, bi se sedaj njegovo ime prelepo svetilo v zgo¬
dovini, — svetloba Kristusa bi ga razsvetljevala in poslav¬
ljala. Ker mu je pa bila trnjeva krona samo šema, s ktero
je zakrival svoje pravo lice, hočemo se božje pravičnosti
veseliti, kije  zadela notranje izprijenega človeka, dasi je
bil zunanje kralj in kraljevo dete“. Če je Kristus, kralj

147

nebes in zemlje, nosil težki križ za naših grehov volje, ne
more za krščanskega kralja sramotno biti, ako zavoljo svo¬
jih lastnih grehov obleče spokorno haljo.

Kar je bil papež slutil, to se je zgodilo. Navzlic vsem
svojim obljubam je Henrik začel že v gorenji Italiji zbirati
svoje prijatelje ter se pripravljati na boj zoper papeža.
Sedaj si izvolijo nemški velikaši Rudolfa  švabskega za
kralja, dasiravno jim je Gregor to odsvetoval. Henrik se
vrne na Nemško in najde še dosti zaveznikov, da začne
krvavi boj zoper svojega nasprotnika. Papež je zdaj pri-
poznal Rudolfa za nemškega kralja, a Henrika je znova
proklel, dočim so škofje v Paviji, sami Henrikovi privrženci,
Gregoriju vzeli papeževo oblast in namesto njega izvolili
novega papeža Klementa II. Henrik je zbral močno vojsko
ter jo peljal naravnost proti Rimu. Gregor se mu je umak¬
nil v Rimu na angeljski grad, in se je naslanjal na mogoč¬
nega normanskega vojvodo Roberta G u iška  r d a, ki je
bil že iz rok papeža Nikolaja II. dolenjo Italijo prejel kot
fevd. Tri leta zaporedoma je Henrik oblegal Rim in še le
v spomladi 1. 1084. je po izdaji premagal mesto. Kralj je
Gregoriju vse mogoče obetal, da bi ga potegnil na svojo
stran, celo svojega papeža Klementa mu je obljubil zapustiti.
Toda Gregor se s praznimi obljubami ni dal več prevarati,
ampak je terjal istinito pokoro in je ob enem ponovil cer¬
kveno kletev čez vse sovražnike sv. cerkve. Na to je velel
tudi Henrik neki sinodi papeža Gregorija zakleti, in njegov
papež Klement ga je prav na veliko noč v cerkvi sv. Petra
ovenčal za cesarja. Papežu se je na angeljskem gradu že
trda godila, ko mu pride še ravno v pravem času vojvoda
Robert Guiskard na pomoč. Zdaj je Gregor zbežal iz Rima
v mesto Salerno, kjer je precej umrl med velikimi stiskami,
a tudi z veselim upanjem na boljše življenje. Njegove zad¬
nje besede so bile: „Ljubil sem pravico in sovražil krivico,
zato umiram prognan. 11

Sovražniki velikemu papežu Gregoriju tudi oponašajo,
da je učil, da ima posvetna oblast svoj začetek od hudega
duha. Toda to je gola laž. Gregor je le učil, da je du¬
hovna oblast povzdignjena nad posvetno oblast; primerjal je
obe oblasti solncu in mesecu, in očesoma telesa. Kakor dobi
mesec svojo luč od solnca, tako bi naj vsaka krščanska po¬
svetna oblast spoznala nad seboj duhovno oblast namestnika
Kristusovega, in imela bi naj cerkev za gospo, ne pa za
deklo; in kakor obe očesi človeku svetite in ga varujete

10 *

148

nezgode, ravno tako obe oblasti branite človeštvo nesreče
in mu svetite k njegovi sreči. — I)a bi bil še le Gregor v
cerkvi uvedel celibat t. j. sebiten stan duhovnikov, to trdijo
in ponavljajo dadanes samo še tisti, kteri povestnico le po
imenu poznajo.

Od smrti Gregorija TIL do vormske pogodbe.

315. Gregorijev naslednik Viktor III. je samo dve leti
vladal sveto cerkev, pa tudi on je izdal prepoved zoper si¬
monijo in investituro. Za njim je bil Urban II. papežem
izvoljen (1088—1099), ki pa niti stolovati ni mogel v Rimu,
kjer je Henrik podpiral svojega papeža Klementa.  Toda
sedaj je hitela rasti setev, ktero si je Henrik nasejal. Bojna
sreča ga je jela zapuščati, njegovi prijatelji so se večnega
boja naveličali, njegova lastna žena ga je obtožila grdih pre¬
greh, in celo njegov stareji sin Konrad se je vzdignil 1. 1093.
zoper svojega očeta. Na cerkvenem zboru v Klermontu
1. 1095. je papež prepovedal vsem duhovnikom prisegati
homagij posvetni gospodi, t. j. tako prisego zvestobe, kakor jo
prisegajo posvetni vazali svojim gospodarjem, ker taka prisega
je spravila dostikrat duhovnike v zadrego, ki morajo v prvi
vrsti spolnovati svoje dolžnosti do cerkve. Na Italijanskem
je stanovitna toskanska vojvodinja Matilda po malem celo
izpodrinila Henrika, in ker je navdušenost za križno vojsko
še bolj poparila njegovo moč, zapustil je leta 1097. Italijo.
Papež Urban se je lahko pred svojo smrtjo slovesno napotil
v Rim ter se ondi vsedel na papežev stol.

Urban se je moral vojskovati tudi s francoskim kraljem
Filipom  I., kterega je zavoljo pregrešne tovaršije z neko
Bertrando izobčil iz svete cerkve.

Papež Paskal  II. (1099—1118) je bil mož dobrega
duha in zdravih načel. Rekel je: da je treba k ležečemu
pripogniti se, toda pregugniti se ne smemo t. j. ravnotežja
ne smemo izgubiti. Tudi Henrik se je delal, kakor bi se
hotel s papežem pogoditi; a ker je cesar vedno drugače go¬
voril in drugače mislil, zopet ni prišlo do sprave. Cesarje
rival svojo mater, sveto cerkev, do praga ter jej njene pra¬
vice kratil v svoji državi, a cesarja Henrika je njegov lastni
sin Henrik porinil čez prag in mu vzel krono in državo.
Prav tako zanikamo in hinavsko, kakor se je obnašal stari
Henrik zoper cerkev, tako se je obnašal mladi Henrik zoper
svojega očeta. Ko se je tedaj oče prisiljen moral odpove-

149

dati kraljevski oblasti, opominjal je svojega sina: „Naj se

ti godi kakor očetu tvojemu, če ne bodeš pravično vladal
in cerkve branil. “ Henrik IV. je umrl 1. 1106., ne da bi
se bil spravil s sveto cerkvijo.

316 . S Henrikom  V. (1106—1125) pa cerkev ni nič
kaj pridobila, kajti Henrik je bil pravi sin svojega očeta,
in je z materjo cerkvijo ravnal ravno tako brezvestno, ka¬
kor popred s svojim telesnim očetom. Komaj je trdno se¬
del na kraljevem prestolu, že je odločno tirjal od papeža
pravico imenovati škofe v svoji državi; tega mu pa Paskal
nikakor ni dovolil, ampak mu je oznanil, da po Kristusovi
krvi osvobojena cerkev ne sme več služiti za deklo. Za¬
radi tega se odpravi Henrik z močno vojsko na Italijan¬
sko, kjer sta se v Sutri 1. 1111. s papežem pogodila tako-le,
da škofje in opati kot posvetni knezi povrnejo vsa svoja
velika posestva kralju proti temu, da on imenovanje škofov
prepusti papežu. Blagi Paskal je namreč mislil in je bil
prepričan, da se bo cerkev bolje počutila, če je tudi uboga
pa zato svobodna, nego če je sicer bogata pa sužnja, kakor
je tudi ptica v prostem zraku veselejša ob pičlem trosku,
nego v kletki pri polni kopanjici. Duhovniki naj bi se raji,
rekel je papež, uzdržavali v svojih cerkvah, kakor se poti¬
kali na cesarskem dvoru. Kralj je bil seveda s to pogodbo
jako zadovoljen; toda zdaj so zoper njo na glas vpili knezo-
škofje, kteri se nikakor niso hoteli odpovedati svoji posvetni
oblasti in svojemu premoženju, a tudi posvetnim knezom se
je zdela pogodba kriva, ker so se bali, da bi kralj zdaj bil
premogočen. Po tem takem papež ni mogel pogodbe izvršiti,
in vsled tega se tudi kralj ni hotel investiture odpovedati,
in tako je ostalo zopet vse pri starem. Ker se je Paskal
odločno branil Henrika kronati za cesarja, je to cesarja tako
raztogotilo, da je velel papeža in več njegovih kardinalov
zgrabiti ter jih odvesti v svoj tabor. Ves Rim je bil na nogah
zavoljo tolike cesarjeve hudobije in Henrik je moral Rim¬
ljane miriti z mečem. Zdaj so se vsi Henrikovi privrženci
zagnali na dobrega papeža, kakor ose na med, in so ga
deloma s protenjem deloma z dobra naposled prisilili, daje
cesarju prepustil pravico podeljevati škofije s škofovsko pa¬
lico in s prstanom, in mu je ob enem prisegel, da ga
ne bode nikdar več preklel. Paskal je Henrika V. tudi
v cerkvi sv. Petra za cesarja kronal in se je izgovarjal,
rekoč: „Prisiljen sem zavoljo cerkvenega mini in svobode
trpeti to, česar prej ne bi bil trpel, če bi tudi trebalo kri

in življenje dati.“ S to pogodbo je šlo vse po vodi, kar je
Gregor VIL s toliko težavo priboril za sv. cerkev.

Henrik je tedaj na Italijanskem našel, kar je iskal, in
se je zadovoljen vrnil na Nemško. Pa kmalu niso samo v
Italiji, ampak tako rekoč po vsem katoliškem svetu svarili
papeža zavoljo jalove pogodbe, ktero je bil sklenil s ce¬
sarjem. Sinoda v Lateranu 1. 1112. je celo to pogodbo kot
prisiljeno zopet zavrgla ter je ta sklep ob enem naznanila
tudi cesarju. Cesar se je malo brigal za takšne sklepe, in
ni za nič odstopil od pravic, ktere mu je dovolila sutrijska
pogodba. Zdaj umrje 1. 1115. toskanska grofinja Matilda,
ki je vso svojo zemljo bila s pismom sporočila rimskemu
stolu. Znova sta se spoprijela papež in cesar. Henrik si
je namreč Toskano svojil in je po smrti vojvodinje ondi
postavil svojega namestnika. Zaradi tega ga je lateranska
sinoda leta 1116. izobčila iz cerkve. Zopet je peljal cesar
mnogoštevilno armado na Laško, da bi se osvetil nad pa¬
pežem, in papež je moral pobegniti iz Rima, ker se ni prav
zanesel na omahljive Rimljane. Kmalu potem 1. 1118. je
umrl papež, kteremu je skoraj vse izpodletelo, kar je po¬
čenjal na korist sv. cerkve, dasiravno je imel vedno naj¬
boljše namene.

817. Ko je papež Kalikst  II. dobil papeževo oblast,
ponujal je cesarju spravo precej na cerkvenem zboru v
Rheims-u  1. 1119. Vladohlepnemu cesarju pa ni bilo mar
sprave, ker ne bi rad izgubil svoje oblasti v cerkvi; zato
je Kalikst, ki je sploh odločno postopal, cesarja proklel. Zdaj
so cesarja njegovi prijatelji drug za drugim zapuščali, in
ker se je Henrik bal, da bi se mu na zadnje ne zgodilo,
kakor nekdaj očetu njegovemu, začel se je s papežem po¬
gajati. Slednjič sta se tudi pogodila na številnem zboru v
Vormsu 1. 1122. Z vormsko pogodbo se je končal petdeset¬
letni prepir za investituro. To vormsko pogodbo je potrdil

deveti vesoljni cerkveni zbor,

kterega je papež obhajal v Lateranu,  t. j. v svojem stol¬
nem gradu v Rimu 1. 1123. Pogodba se tako-le glasi: Re¬
dovniki si sami volijo svojega opata, kapitelj svojega škofa,
toda pred cesarjem ali pred njegovim namestnikom, in sicer
brez sile in brez simonije. Izvoljenemu v njegovi škofiji
cesar ne podeljuje več posvetne oblasti s prstanom in s
škofovo palico, ampak s cesarskim žezlom. Pri dvomljivih

151

volitvah naj razsodi cesar, vendar naj prej popraša škofe
tiste pokrajine za njihovo mnenje. Cesar cerkvi povrne
vsa posestva, ktera je kedar si bodi on ali oče njegov vzel
cerkvi.

V tem dolgoletnem prepiru med cerkvijo in državo se
je jasno pokazalo, kako sveta cerkev svojih božjih pravic
nikdar ne more pa tudi ne sme zatajiti; kolikorkrat in ke-
darkoli se cerkev bori za svoje božje pravice, ne bo nikdar
osramočena, ker sta jej Bog in sv. Peter na strani. Zato
je Kalikst že prej bil pisal Henriku, rekoč: „Jaz ne segam
za tem, kar je cesarjevega; ti pa bi se moral sam rad tega
odpovedati, kar ti ne gre. Ti imaš sicer za svojo stran
veliko vojakov, cerkev je temu nasproti kakor na slabem;
v resnici pa so vendar močnejši na njeni strani: apostoli
namreč in Bog sam.“

2. Borba za cerkvene pravice na Angleškem.

318. Kakor na Nemškem, ravno tako se je tudi na
Angleškem cerkev morala dolgo boriti za svoje pravice.

Kralj Vilhelm II., ki je 1. 1087 zasedel angleški kra¬
ljevi stol, je hudo zadeval katoliški cerkvi. Izpraznjenih
škofij in opatij ni podelil nikomur, ampak spravljal je njih
dohodke v svoj globoki žep, cerkveno premoženje preoblagal
z davki, in dobre cerkvene službe oddajal tistim, kteri so
mu jih najboljše plačevali. Tega bi ne smel trpeti nobeden
katoliški škof, še manj pa je to trpel sv. Anzelm,  ki je
bil ta čas nadškof kanterbury-ski. Kraljevim nameram je
bil Anzelm tako na poti, da je Viljem v Kirnu papeža prosil,
naj Anzelma odstavi od njegove škofije. Toda papež Ur¬
ban II. tega ni storil, ampak je škofa Anzelma, ki je tudi
v Kirnu pri očetu vsega krščanstva iskal pomoči, sprejel z
največjo slovesnostjo ter tako odobril njegovo delovanje.
Tudi ž Henrikom  I., bratom in naslednikom Vilhelmovim,
moral se je Anzelm vojskovati, dokler niso na državnem
zboru v Londonu 1. 1107. vendar obveljale cerkvene pra¬
vice. Kralj je popustil investituro in je dovolil prosto vo¬
litev škofov in opatov; cerkev pa je pripustila, da so izvo¬
ljeni cerkveni dostojanstveniki kralju prisegali zvestobo.

Kralj Henrik  II., ki je 1. 1154. prišel na krmilo, bi
bil pa zopet rad po svojem zapovedoval cerkvi. Za¬
voljo tega je povzdignil na nadškofovsko stolico v Kanter-
bury-ji svojega pečatnika, Tomaža Beket-a, ki je bil

152

do zdaj bolj posveten mož, ter se je vsaki kraljevi želji
podal. Toda novi škof precej popusti svoje prejšnje raz¬
košno življenje, ter tako lepo živi, da ga je ljudstvo kot
svetnika častilo. Vendar se tudi Tomaž slednjič uda kra¬
ljevi volji, ter obljubi zastran cerkvenih pravic držati se
»stare šege 11 . K temu so ga najbolj naklonili njegovi škofje,
ki so vsi stali na kraljevi strani, zlasti pa neki ničvreden
opat, ki mu je prinesel ponarejena pisma iz Rima, v kte-
rih pre papež sam zahteva, naj kralju več ne naspro¬
tuje. »Stara šega“, za ktero se je bil Tomaž odločil, pa je
bila ravno ta: cerkvene pravice prezirati in cerkev po mo¬
gočnosti odirati. Ko je tedaj Tomaž spoznal, da je krivo
storil, kesal se je takoj svojega dejanja in je sam sebe za¬
tožil sv. očetu Aleksandru III. S tem si je nakopal kra¬
ljevo jezo, in ker so ga tudi cerkveni postojanstveniki izveča
zapustili, zbežal je tihoma za Francosko 1. 1164.

Papež Aleksander se je čvrsto poganjal za pravice
angleške cerkve in za škofa Tomaža, a šest dolgih let se
s kraljem nista mogla pogoditi. Leta 1170. vendar kralj
pred pričami obeča papeža ubogati ter povrniti, kar je
po sili vzel cerkvi, in nadškofa zopet milostljivo sprejeti.
Pa tudi zdaj ni bilo mini. Kralj je namreč po svoje tol¬
mačil pogodbo, a zopet drugače jo je razumel Tomaž, ki
odslej niti za piko ni odstopil od cerkvenih pravic. Kralj
je tedaj o neki priliki izustil te-le besede: »Ali ga ni moža
med mojimi ljudmi, ki bi me maščeval nad tem malovred¬
nim duhovnikom?“ Takoj se odpravijo štirje vitezi v mesto
Kanterbury; tam umorijo nadškofa v njegovi stolni cerkvi,
ki ni maral bežati in tudi ni pustil cerkvenih vrat zapreti,
1. 1170. To je bil krvavi sad kraljeve nepremišljene be¬
sede. Ko pride glas o moritvi do kralja, obleti ga groza
in strah radi tolike pregrehe. Precej se ostro pokori ter
roma tudi na grob sv. škofa in mučenika, kterega je Bog
s čudeži poslavljal. Iz krvi zvestega in dobrega pastirja
pa je angleški cerkvi zrastla pravica in svoboda.

3. Razpori pri papeževih volitvah; deseti
vesoljni cerkveni zbor.

319. Po smrti Kaliksta II. so se kardinali razdvojili
pri volitvi novega papeža; nekteri so izvolili kardinala Teo-
balda, a večina je izvolila Honorija  II. (1124—1130) za
papeža. Teobald se ni mogel obdržati na papeževem stolu,

153

in zategavoljo se je odrekel papeževi časti, ktere itak po
pravici nikdar ni imel. Na Nemškem je zdaj vladal kralj
Lotar II.; bil je po vsem pravičen sveti katoliški cerkvi.
Sani se je rad odrekel svoji pravici, ktero mu je dajala
vormska pogodba, ter ni več pošiljal svojih poverjencev k
volitvam škofov, da se pri volitvi ne bi kdo zbal kraljeve
zamere. Papež in kralj sta se tako dobro razumevala, da
so ljudje veseli pravili, da ste zdaj cerkvena in posvetna
oblast iepo zložni, kakor dvoje krščanskih zakonskih.

Po smrti Honorijevi ste se v Rimu dve plemeniti rod¬
bini vtikali v papeževo volitev ter ste rovali tako dolgo,
da ste zopet razdvojili kardinale. Po pravici je bil Ino-
cent II. (1130—1143) papežem izvoljen, a nekteri so gla¬
sovali za kardinala Leoni-ja, ki je tedaj bil samo divji papež.
Toda Leoni je bil močnejši od Inocenta, ker se je upiral
na mogočnega normanskega vojvodo Roger-ja;  osvojil si
je cerkev sv. Petra, a Inocent je moral naglo iz Rima po¬
begniti na Francosko. Vendar nemški kralj se je potegnil
za sv. očeta ter ga je privedel nazaj v Rim, kjer je potem
Inocent Lotarja ovenčal za rimskega cesarja. Toda Lotar
se je moral kmalu zopet na Nemško vrniti, kajti imel je
premalo vojske, da bi užugal divjega papeža, kardinala Leo-
nija, pred kterim je Inocent moral zopet bežati iz Rima.
Leta 1136. gre Lotar znova v Italijo, pa z veliko večjo
vojsko kakor prvokrat, ter jo mahne to pot naravnost na
Neapolitansko, da poniža Roger-ja, na kterega se je na¬
slanjal lažipapež Leoni, in ki je najbolj bil kriv raz-
pora na apostolskem stolu. Roger je bil preslab, da bi se
ustavljal cesarju, zatorej je bežal čez morje na otok Sicilijo.
Tako je ostal Leoni na suhem, in moral je Rim prepustiti
pravemu papežu Inocentu II., ki je 1. 1139. obhajal v Lateranu

deseti vesoljni cerkveni zbor.

Tamo se je bilo zbralo blizu tisoč očakov, nadškofov,
škofov, opatov iz raznih krščanskih pokrajin. Najprej so
prokleli normanskega vojvodo Rogerja, ki je bil največ kriv
razpora pri papeževih volitvah, in potem so ponovili postave
zoper divji zakon duhovnikov. Naposled je zbor zapovedal
Arnoldu Breščijanskem,  da  naj de tiho. Ta je nam¬
reč bil prenapeta glava, in je vedno trobil zoper posvetno
premoženje duhovnikov. Tako je bil v cerkvi mir, a v Rimu
še sploh ni bilo vse v redu. Tukaj kakor tudi po drugih

154

italijanskih mestih so se puntali mestjani, kterim je bilo
vse nekako pretesno ter so si želeli večje svobode; sanjalo
se jim je nekaj o nekdanji ljudovladi, kakoršna je bila v
Rimu pred Kristusovim rojstvom. Radi bi bili razdrli pa¬
peževo posvetno oblast in jo razdelili med seboj, zakaj pa¬
peža pre posvetna oblast itak zadržuje v njegovem vzviše¬
nem poklicu. Papež Lucij  II. poprosi nemškega cesarja
Konrada III. na pomoč zoper uporne Rimljane. Ker ga pa
cesar ni uslišal, začel je sam boj, v kterem je papežu nekdo
tako silno kamen zagnal v čelo, da ga je ubil. Tudi papež
Evgenij  III. ni mogel obladati prekucuhov; to se je po¬
srečilo še le Hadrijanu IV., ko je bil Rim dejal v cerkveno
prepoved.

4. Stoletna vojska med papeži in Hohen-
štaufoviči (1154 — 1254).

»o mira v Benetkah leta 1177.

1120. Friderik „rudečebradec“ je bil prvi nemški kralj
iz rodbine Hohenštaufovičev. Res škoda je mladega kralja,
da je poleg svojih sicer lepih čednostij premalo spoštoval
cerkev Kristusovo, in da je ošabno preziral dobro pravico
drugih ljudij. S svojim stricem, cesarjem Konradom, je bil
na tretji križni vojski na jutrovem, in ondi je videl ne¬
omejeno oblast grških cesarjev in samosilno vladanje turških
sultanov, in prav tako oblast bi si on rad osvojil doma na
zahodu. Vsi bi se naj uklanjali njegovi volji, vsi bi naj
služili njegovi oblasti: cerkev za deklo, državni knezi za
hlapce, mesta za podajače: to je bila njegova vroča želja.
Sam je rekel: „Jaz. jaz sem gospodar sveta; kar se kralju
dopada, to je postava 14 . Neki zgodovinar torej pravi, da so
bili Hohenštaufoviči že take krvi, da jih je nekako mikalo
vsako ograjo preskočiti, s ktero so bile omejene njihove
pravice. S takim sosedom tedaj, kakor je bil Friderik, se
je težko pogajati in v miru živeti; zato so se posvetni in
duhovni knezi in mesta začeli potegovati za svoje pravice,
in papež sam se je tako rekoč moral spreti s Friderikom.

Na rimski stolici je v tem času sedel Hadrijan IV.,
prvi in edini papež, ki je rodom Anglež. Kot ubog deček
je nekdaj beračil, a lepo njegovo obnašanje in bistra nje¬
gova glava ga je dvigala više in više ter ga slednjič po-
vdignila za poglavarja vesoljne cerkve. Hadrijan je bil

155

sicer miroljubnega značaja, pa tudi mirnega moža človek raz¬
draži, ako se preveč v njega zaganja. Ko je Friderik prišel
1. 1154. z malo vojsko v Italijo, šel mu je papež do Sutrija
nasproti.. Ondi se je nekaj prigodilo, česar skoro ni vredno
praviti, pa je vendar bilo krivo, da sta se cesar in papež
začela pisano gledati. V Sutriji bi namreč cesar moral po
stari navadi in po nemški postavi stremen držati papežu,
ko je ta zajahal svojega belca, in ga potem nekoliko časa
voditi za uzdo, da s tem počasti Kristusovega namestnika
na zemlji. Friderik se je pa tega odločno branil, in komaj
in komaj so ga stareji nemški knezi pregovorili, da je prijel
za uzdo. Nekoliko dnij pozneje je papež ovenčal Friderika
v cerkvi sv. Petra v Rimu za rimskega cesarja.

Friderik se je bil vrnil nazaj na Nemško, kjer je zdaj
hitro pokazal, da je sovražnik svete cerkve in njenih pravic.
Svojevoljno je postavljal škofe ter je svojim duhovnikom
prepovedal duhovnije prejemati iz papeževih rok. Sploh se
je tako obnašal, kakor nič ne bi vedel o vormski pogodbi.
Tudi so na Nemškem dva škofa, ki sta šla iz Rima domov
na Dansko, oropali in zaprli, a Friderik ju ni branil, nego
se je delal, kakor bi se nič ne bilo zgodilo. Papež se je
po tem takem moral zglasiti ter se potegniti za cerkvene
pravice, in cesarja opozoriti na dolžnosti, lctere ima kot
rimski cesar. Pisal mu je list, v kterem mu očita, da pre¬
malo spoštuje rimsko cerkev, ki mu je že toliko dobrot ska-
zala. Friderik je pismo nalašč krivo razumel ter je papežu
očital, da ga hoče ponižati do svojega podložnika ali vazala.
V okrožnem listu je potem cesar papeža tožil pri nemškem
ljudstvu, da je vse svaje edino papež kriv, ki pravi, da ima
cesar od njega svojo oblast, dokler ima cesar svojo oblast
edino le od Boga po volitvi nemških knezov. Cesar nadalje
v tem listu obeta nemškim škofom, da se hoče zmirom bo¬
riti za svobodo nemških cerkev ter jih rešiti jarma, kterega
jim je naložil rimski stol. Kmalu potem je papež Hadrijan
pisal drugo pismo, v kterem je komaj potolažil razkačenega
cesarja, rekoč, da ni tako mislil, kakor je on njegove be¬
sede razumel, in da njegov list nema tistega pomena, kte¬
rega so mu podrinili on in njegovi tolmači.

331. Leta 1158. gre Friderik v drugič na Italijansko
in ondi skliče na ronkaljsko polje veliko število odlične go¬
spode, pa tudi četvero najbolj učenih učenjakov z bolonj¬
skega vseučilišča, da naj po pravici odločijo, koliko oblasti
da gre cesarju, in ktere pravice imajo ostati mestom in

156

drugi duhovni in posvetni gospodi. Ona četvorka je pa
toliko pravic stlačila pod cesarski klobuk, da je druga go¬
spoda in torej tudi cerkvena gologlava ostala. Cerkev je
z enim mahom izgubila čuda pravic, kterih si je pošteno
priborila; oropali so jo njenih dohodkov, priškrcnili so jo v
njenem premoženji in zel6 so jej pristrigli njeno svobodo.
Cesar Friderik se je zdaj vedel tudi v papeževi državi kot
višji posvetni gospodar in ondi je naročeval papeževim pod¬
ložnikom, da so morali oskrbovati njegovo armado na svoje
stroške. Zraven tega je postavljal škofe in nadškofe in se
niti ni zmenil za to, kaj bo rekel papež. Hadrijan zopet
opomni cesaija na dolžnosti, ktere ima kot sin do svoje
matere cerkve ter ga prosi, naj ne prezira več tako ošabno
cerkvenih pravic. Toda predrzni Friderik ni slušal besed
sv. očeta, nego mu je tako kljuboval, da so bolj strogi kar¬
dinali že terjali od papeža, naj cesarja izobči. Preden se
pa to zgodi, umrje Hadrijan 1. 1159.

Kardinali so Hadrijanu za naslednika izvolili pogum¬
nega Aleksandra  III.; samo dva kardinala, ki sta bila
za cesarja zavzeta, volila sta Viktorja IV. za krivega ali
— divjega papeža. Friderik se takoj ponudi in bi bil rad
razsodil, kdo je zdaj pravi papež, ali Aleksander ali Viktor;
iz tega namena pokliče cerkveni zbor v Pavijo (1160), ka¬
mor obema papežema priti zapove, „v imenu božjem in sv.
katoliške cerkve 11 . Tudi francoski in angleški škofje bi
imeli obiskati zbor, a ni jih bilo; sešlo se je komaj kakih
50 samih nemških škofov. Papež Aleksander je odločno
rekel, da na tak cerkveni zbor, kterega je sklical cesar, ni¬
kakor ne more priti. Dejal je: „To ni bila nikdar navada
cesarjevih prednikov in cesar je s tem prekoračil meje svoje
oblasti, da je pozval zbor, ne da bi za to vedel rimski škof.
Samo rimska cerkev ima po svetem Petru od Gospoda pra¬
vico, v cerkvenih rečeh preiskovati in razsojevati, in v tem
ni podvržena razsodbi nobenega človeka. Z najmanjšimi
cerkvami drugi knezi ne ravnajo tako hudo, kakor zdaj
cesar dela z rimsko cerkvijo. 11

Divji papež Viktor IV. je pa rad prišel na cerkveni
zbor, in zato ga je ta proglasil za postavnega papeža in se
mu je priklonil, Aleksandra  pa je proklel.

Toda Aleksander je bil mož po božji volji, imel je tudi
pravo srce in se ni zbal nobenega še tako močnega sovraž¬
nika. Odločno se loti svojega nasprotnika Friderika. Naj-
pred cesarja izobči, a potem hiti na Francosko. Ondi je

157

sinoda v Toulousi (1161) natanko pregledala volitvena pisma
in se je iz čista prepričala, da je edino le Aleksander pra¬
vilno izvoljeni papež. Tedaj sta ga Francoska in Angleška
spoznali za pravega papeža, in cel6 nemški škofje, kar jih
je bilo bolj značajnih, kakor tudi redovniki, ostali so verni
Aleksandru. Cesar je še zmiraj mislil, da hode mogel Ale¬
ksandra izpodriniti. Zaraditega se je začel pogajati s fran¬
coskim kraljem Lu d o vik om VIL, da ga najprej ondi
spravi oh veljavo. Toda francoski kralj je precej izprevidel,
da Friderik ž njim nima čistih namenov, in pustil ga je
na cedilu.

Leta 1164. umrje divji papež. Cesar Friderik zdaj ni
vedel, ali hi se pogodil z Aleksandrom, ali hi se še dalje
pipal ž njim; pa njegov pečatnik Rajnald ga je tiral naprej
na krivem poti, da ni mogel podati papežu roke v spravo.
Zopet sta samo dva kardinala volila novega — divjega pa¬
peža Paskala  III. Da so cesarski strankarji tako grdo
mleli z največjo častjo in oblastjo Kristusovega namestnika
na zemlji, to ni ugajalo niti cesarjevim privržencem, in bolj
in bolj je ginila stranka divjega papeža, dokler so prijatelji
Aleksandrovi od dne do dne močneji postajali. Friderik je
na Nemškem .zatiral škofe in preganjal menihe, ki se niso
hoteli klanjati njegovemu papežu, in potem se je napotil še
na Laško, da tudi ondi zatare v gorenji Italiji zavezo lom-
bardijskih mest, ki so se zavezala zoper njega. Aleksander
je cesarja zopet proklel in odstavil od njegove kraljevske
oblasti, a potem se mu je umaknil iz Rima v Benevent.
Friderik se je pa polastil Rima in cerkve sv. Petra, ktero
so Nemci oskrunili z ognjem in s krvjo. Prav ondi je zdaj
Paskal ovenčal Friderika za rimskega cesarja. Cesar misli,
da je zdaj zrastel do nebes in da že sega do zvezd, a Bog
ga je hitro ponižal. V njegovi vojski je nastala kuga, ki
je kar pobirala vojake ter jih v nekterih dneh več tisoč
pokosila. Pogrebačev je zmanjkalo, — toliko je bilo mrličev:
očitna kazen za oskrunjene grobe svetih apostolov Petra
in Pavla. Le medle ostanke svoje močne armade je cesar
dovedel v gorenjo Italijo, in ošabni „rudečebradee“ je kot
kak begunec bežal čez Alpe na Nemško ter je komaj živ
odnesel zdrave pete.

Cesar tudi zdaj ni miroval, nego je šel, kakor bi božji
šibi kljuboval, že petokrat z vojsko na Italijansko, da se
maščuje nad svojimi sovražniki. Papež in Lombardi se med
seboj zvežejo zoper Friderika, in vsi zviti cesarjevi poma-

158

gači ne morejo razrušiti trdne zveze med njimi. Zato Fri¬
derik potegne meč, da si pribori svojo prejšnjo oblast na
Italijanskem. Toda takrat je zadel na močnega nasprotnika.
Lombardi so se bili kakor pravi junaki, ter so pri Lignani
popolnoma zmagali cesarjevo vojsko (1. 1176.).. G-loboko po¬
nižan si je cesar zdaj želel miru in začel se je s papežem
pogajati. Aleksander sprejme cesarja v Benetkah v cerkvi
sv. Marka. Friderik poklekne pri velikih vratih, da bi pa¬
pežu nogo poljubil, a papež ga vzdigne in ga poljubi v zna¬
menje m ini. Drugi dan je papež po cesarjevi volji služil
veliko mašo, in cesar je pri daritvi daroval svoje darove, a
po službi božji je vodil papeževega belca za uzdo. Cesar je
spoznal Aleksandra za pravega poglavarja katoliške cerkve,
papež pa je potrdil škofe, ktere je cesar bil imenoval med
razporom.

Zdaj so tudi Rimljani spoznali svojo krivico ter so
papeža prosili, da naj zanaprej v Rimu stoluje. Rimljani
so mu morali priseči zvestobo, ter ga zagotoviti potrebne
varnosti, in potem se je papež 1. 1178. preselil v Rim, ka¬
mor je tudi sklical cerkveni zbor, kterega je bil obljubil
v Benetkah.

Ednajsti vesoljni zbor leta 1179.

322. Pri ednajstem vesoljnem zboru v Lateranu se
je zbralo nad tri sto škofov. Da se zanaprej pri papeževi
volitvi zabranijo tako žalostni razpori, kakor jih je cerkev
bila doživela zadnja leta, sklenila je zbornica najprej, da
bode prihodnjič le tisti veljavno izvoljen papež, kteri dobi
dve tretjini kardinalskih glasov; kdor bi si pa brez te ve¬
čine glasov svojil papeževo stolico, ta naj bo izobčen iz
cerkve in odstavljen od duhovenstva. Razven tega je zbor
ponovil postave zoper simonijo, zoper oženjene duhovnike,
zoper odrtijo, in je tudi zavrgel zmote nekterih krivovercev.
Tako je Aleksandru III. po dolgotrajni borbi za cerkvene
pravice koncem njegovega življenja prisijala vesela zmaga,
ktero je po vsej pravici zaslužila njegova stanovitnost. Umrl
je 1. 1181. Nagrobni napis imenuje rajnega „luč duhoven¬
stva, kine cerkve, očeta rimskega mesta in sveta/ 1 . Vse to
je bil resnično. Aleksander je brez dvoma eden največjih
papežev, kar jih je kedaj sedelo na rimski stolici.

159

Od miru v Benetkah do 12. vesoljnega cerkvenega zhora.

*

323. Ako bi kdo mislil, da se je z benetskim mirom
prepir med papežem in cesarjem iz čista poravnal, motil bi
se močno. Cesar je cerkvi vedno delal kake neprilike, in
prav malo je manjkalo, da ga papež Urban  III. ni zopet
proklel. Friderik bi bil pač pri škofijskih volitvah rad ne¬
kaj imel govoriti, dobro bi mu bil sodil bogati cerkveni de-
setek, najbolj pa mu je po glavi rojila lepa dedovina pa¬
pežev po rajni mejni grofinji Matildi, in zeld težko jo je
popolnoma popustil. Nekoliko je Friderik krivico, ktero je
cerkvi storil v svojem življenji, popravil s tem, da je šel
koncem svojega življenja na križno vojsko, na kteri ga je
dohitela smrt, kar smo že bili povedali na svojem mestu.

Njegov sin in naslednik Henrik  VI. je bil še le pravi
nasprotnik cerkvenih pravic. Oče ga je bil oženil s K oli¬
stan  cij  o,  sicilijsko kraljičino, da bi ž njo potegnil sicilij-
sko kraljestvo k svoji liiši. To kraljestvo pa je bilo pa¬
pežev fevd, in papež ga je oddajal, komurkoli je hotel. Po
smrti kralja Viljema  II. tedaj papež sicilijskega kraljestva
ni podelil Henriku,  ampak grofu Tankredu,  ki je bil
sicer postranski otrok normanske kraljevske rodbine, ali
imel je za seboj vse ljudstvo, ki se je balo, da se jim Nemci
ne ugnezdijo v njihovi deželi. Papežu ni moglo biti po
volji, da bi Henrik dobil sicilijsko kraljestvo, ker potem bi
bila papeževa dežela od vseh stranij obkoljena od nemške
oblasti in bi se težko prosto gibala. Leta 1191. je papež
Celestin  III. dal cesarsko krono Henriku in njegovi so¬
progi, pa je ob enem prepovedal cesarju, naj ne sega po
sicilijanskem kraljestvu. Toda cesar je malo poslušal sv.
očeta in je šel naravnost v dolenjo Italijo, da si osvoji si¬
cilijsko kraljestvo, in le pomor ga je obrnil, da se je vrnil
na Nemško. Doma na Nemškem je lakomni in grozoviti cesar
uganjal res strašne reči. Samovoljno je preziral vormsko
pogodbo, umoril je nekega-škofa in je potem njegovo ško¬
fijo za dober denar prodal nekemu drugemu, in slavnega
križnika lli k ar d a z „levjim srcem “ je imel tako dolgo
zaprtega, dokler mu niso zanj našteli neznano velike od¬
kupnine. Milosrčni papež Celestin je zastonj prosil in svaril
Henrika, a ta se niti ni zmenil zanj, ampak se napotil drugič
v dolenjo Italijo, da si jo osvoji. Nektera mesta so se mu
sama rada podala, druga so se mu morala pokoriti. Tan-
kredovemu sinku je velel oči iztakniti, njegovo mater v

160

ječo zapreti, duhovnike pa in tudi posvetno gospodo je dol¬
žil izdajstva, ter jih je večkrat grozno trpinčil in do smrti
mučil. Tudi je veliko veliko denarja ljudem pojemal, ali
sam ali pa po svojih uradnikih; poleg vsega tega pa se
je dobrikal papežu, in mu s tem jemal oči, da mu je obetal
križno vojsko. Zdaj pa smrt nenadoma pobere (1197) za-
nikarnega in nesramnega trinoga, ko je bil še komaj 32 let
star. Tako je dobri Bog rešil svojo cerkev velike nevar¬
nosti, ker sivi starček papež Celestin bi se ne bil mogel
obraniti zvitega Hohenštaufoviča, ki nikdar ni gledal na
sredstva, ktera je rabil, ako je le svoj cilj dosegel.

Celestina, kije  umrl 1. 1198., je nasledil na rimskem
stolu In o cent  III., ki je bil eden najimenitnejših in naj¬
mogočnejših med vsemi papeži, pravi velikan na apostolski
stolici. Ta čas, dokler je on stoloval v Rimu, gledal je ves
krščanski svet na-nj, on sam je zapovedoval, vsi drugi pa
so puslušali na njegovo besedo. Njegovo bistro oko je vi¬
delo vse, njegova močna roka vse vodila, njegova modra
glava je na vse mislila, in plemenito njegovo srce je vse
obsegalo. Bil je učenik celega sveta in oče kraljev, in res
so ga tudi imenovali tako. Sploh je čas njegovega vladanja
na rimskem stoln najsijajnejši v celi zgodovini. Najprej je
na papeževem dvorn vse lepo uredil, ker se je spominjal
besed sv. apostola Pavla: Ako kdo v svoji hiši gospodariti
ne zna, kako bo skrbel za cerkev božjo.  (I. Tim. 3.) Ona po¬
sestva in pokrajine, ktere je krivični cesar Henrik bil pojemal
papeževi deželi, je zopet pridobil, in ker je dobil v svojo
last tudi Matildina posestva v Toskani, imela je papeževa
država zopet stare svoje meje.

324. Na Nemškem je po Henrikovi smrti večina kn ezov
kraljem volila brata rajnega cesarja, Filipa  „švabskega“,
a manjšina Otona  IV., vojvodo saskega. Inocent je takoj
opominjal Nemce, naj se zedinijo pod eno . krono in naj pu¬
stijo krvavi domači boj, ali pa naj njemu prepustijo stvar,
da on razloči, kdo da je pravi kralj. Leta 1201. se je pa¬
pež odločil za Otona, kteri je svečano prisegel, da hoče
zvesto varovati vsa posestva, časti in pravice rimske cerkve.
Nekteri zgodovinarji tukaj papežu očitajo, da ni spoštoval
nemških državnih knezov, ki imajo edino le pravico voliti
nemškega kralja. Toda tu ni šlo za nemško krono, ampak
za rimsko cesarsko krono. Inocent Nemcem popolnoma pri¬
znava pravico voliti kralja, toda ob enem se tudi svoje pra¬
vice trdno drži ter le tistemu da cesarsko krono, kterega si

161

sam izvoli. Med tem ko sta se oba kralja potegovala za
cesarsko krono, je razžaljeni grof Oton Wittelsbaški ubil
Filipa 1. 1208.

Sedaj so Otona vsi pripoznali za kralja, posebno tudi
zaradi tega, ker se je zaročil z Beatrikso, hčerko rajnega
kralja Filipa. Oton je napisal pismo, v kterem je izjavil,
da je porok za vse cerkvene pravice in za njeno svobodo.
Vsled tega je bil v Rimu ovenčan tudi s cesarsko krono.
Ko so se bile Otonu tako spolnile vse njegove želje, po¬
kazal se je pa precej, čegave matere sin da je. Vkljub
svoji prejšnji prisegi se hitro postavi zoper cerkev, pograbi
papežu več pokrajin in se napoti v južno Italijo, da si jo
osvoji. To je bila res črna nehvaležnost, ki jej ni enake v
zgodovi, ker Oton sam priznava v nekem listu do papeža,
da bi „ležal v prahu 11 , če bi ga papeževa roka ne bila
postavila na noge. Inocent je cesarja opomnil na njegovo
prisego, a predrzni Oton mu je odgovoril, naj papež njegovo
prisego le lepo hrani v svoji „omari“. Na to ga je papež
na veliki četrtek 1. 1211. proklel, in cerkvena kletev je sto¬
rila, da so tudi nemški knezi kralja odstavili na državnem
zboru v Norimbergu. Ker je bil Oton sploh ošaben in ne¬
varen človek, krčilo se je število njegovih privržencev hitro,
in kakor bi se ogledal, je sedel na suhem. Nemški knezi
pa so si namesto Otona s papeževim privoljenjem izvolili
Friderika  II. za kralja, mladega sina cesarja Henrika VI.

325. Ob očetovi smrti Friderik še ni dopolnil tretjega
leta, a kmalu potem mu je umrla tudi njegova mati. Odslej
je skrbel papež Inocent III. za mladega kraljiča in kot
njegov varili je vladal mesto njega sicilijsko kraljevino. Tako
mu je papež ohranil to kraljevino, dal ga je učeno odgojiti,
oženil ga je z aragonsko kraljičino in naposled mu tudi
pomagal na nemški prestol.

Toda papeževo delovanje se ni poznalo samo na Nem¬
škem, nego njegova delavna roka je povsod okoli in okoli
po krščanskem svetu imela opraviti.

Na Angleškem so izvolili ob enem dva nadškofa za
prvaški škofijski stol v Kanterbury-ji (reci: Kenterbtiri).
Enega so izvolili škofje tiste pokrajine, enega pa menihi
samostana sv. Trojice. Inocent je obojo volitev ovrgel kot
nepostavno, in je po tedanjih cerkvenih postavah sam v
Rimu izvolil za kanterburyskega nadškofa Angleža Štefana
ter ga ondi posvetil. Angleški kralj Ivan  „brez dežele 11  se
je obotavljal pripoznati novega nadškofa; zato ga je Inocent

Zgodovina sv. kat. cerkve. II. 11

162

izobčil ter podložnike njegove odvezal zvestobe, ktero so bili
prisegli kralju. Še ravno o pravem času se je Ivan spo¬
koril ter Štefana priznal za nadškofa. Tedaj je tudi Ino-
cent kralju zopet povrnil angleško kraljestvo in sicer zdaj kot
fevd rimskega stola, in Ivan se je zavezal vsako leto v Rim
nekaj za to plačati. Med tem pa, ko sta se papež in kralj
vojskovala med seboj, porabili so angleški velikaši in ba¬
roni lepo priložnost in si prisvojili vsakojake pravice, ter
so kralja prisilili, da jim jih je potrdil v posebnem pismu,
ktero pismo so zvali „veliko karto svobode. 1 ' Ker so pa
baroni s tem pismom segali v kraljevske pravice, potegnil
se je zdaj pravični Inocent hitro za kralja, in je karto pre¬
klical kot neveljavno. Vendar baroni si niso dali tako hitro
izviti iz rok, kar so že trdno držali. Baronom so ostale
vse pravice, za ktere so prikrajšali kraljevo oblast, in še
dandanašnji je velika karta na Angleškem široka podlaga,
na kteri trdno stojijo velike svoboščine angleškega naroda.

Tudi francoski kralj Filip Avgust,  ki je svojo pravo
ženo sunil iz kraljeve hiše ter se oženil z drugo, moral se
je pokoriti papežu Inocentu. Akoravno je kralj dvajset let
tuhtal po vzrokih, po kterih bi se svobodno ločil od svoje
žene, papež vendar ni razvezal zakona, ampak je vedno
branil nerazrušljivost prve zakonske vezi.

Povsod je Inocent pravici pripravljal pot, a vselej za¬
tiral krivico. Radi so ga pozivali, da je razsojal pravde,
in uklanjali so se mu najimenitnejši mogotci. Slabim je
vselej podajal roko, da so se ž njegovo pomočjo lože ubra¬
nili mogočnejših. Na vsako mesto je postavil pravega moža,
in tako je tudi ljudske moči modro porabljal za svoje vzvi¬
šene namene. Ostro je tirjal, da so škofje vestno opravljali
svoje dolžnosti, a posvetni in redovni duhovniki so se mo¬
rali lepo držati svojega reda. Poleg tolikih opravil pa je
Inocent še vedno imel toliko časa, da je pogostoma pridigal
ljudstvu in duhovenstvu. Podpiral je ubožce, za cerkvene
namene je dajal obilo denarjev in udeleževal se je vsakega
blagega podvzetja ter je tako tudi druge dramil s svojim
vzgledom; kakor „čuvaj je stal na zidu v Jeruzalemu" in
je gledal na jutrovo stran, pa tudi doma na večerni strani
ni spregledal ničesar.

Dvanajsti vesoljni cerkveni zbor (1215).

32G. Ob večeru svojega življenja je Inocent še po¬
klical veliki cerkveni zbor v Rim s temi ganljivimi be-

163

sedami; „Željno sem želel to velikonočno jagnje jesti z vami,
preden se ločim." Od vseh krajev sveta se je zbralo nad
400 škofov in 800 opatov v Lateranu, kjer so se posveto¬
vali o novi križni vojski in o tem, kako bi se dalo v cer¬
kvi prenarediti in ponoviti vse, kar je napačnega in krivega.
V ta namen so izdali sedemdeset zapovedij glede na vero
in krščansko življenje, a žalibog, da se te zapovedi niso vse
izpolnile; bile bi'gotovo do dobrega ponovile obraz cerkve.
Inocent je umrl leta 1216. v Peružiji še le 56 let star.

Od i nočen ta III. do smrti cesarja Friderika II.

327. Dokler je Inocent živel, cesar Friderik cerkvi
ni nasprotoval ter se je tako nekoliko hvaležnega skazal
papežu, ki je bil njegov največji dobrotnik na zemlji; še le
po papeževi smrti je pokazal svoj pravi obraz. Friderik je
bil hraber in bistroumen in je ljubil umetnosti in znanosti
ter je velike reči snoval s svojim velikim umom; poleg tega
pa je bil ošaben vladar, letal je neznano visoko, trm je bil,
hlinjav in sklizek, da ga ni bilo moči prijeti. Sploh je bila
v njem skrita neka zmes duhovitosti in zahikarnosti, da se
tak človek redko nahaja v zgodovini. Hitro je zastavil
svojo besedo, ali malokdaj je ostal mož beseda, in tudi pri¬
sego je prelomil lahkega srca, ako mu ni sodilo, da bi jo
izpolnil. Vladohlepen je bil kakor vsi Hohenštavfoviči, ter
ni mogel prenašati nobene druge oblasti poleg svoje; za¬
torej je sklenil svobodna mesta podjarmiti in cerkveno oblast
ponižati. Naj bi papeži takrat bili sami angelji, s takim
človekom ni moči živeti v miru. Cesar je prej bil slovesno
obljubil, da ne bode nikdar obojih kron, nemške namreč in
pa normanske, zedinil na eni glavi, a sedaj je vendar že
sam nosil obe, in je še ob enem delal na to, da obedve za¬
gotovi tudi svojemu sinu Henriku. Že v Ahenu, kjer je bil
ovenčan za nemškega kralja, je obljubil voditi novo križno
vojsko v sveto deželo, a zdaj jo je odlagal od leta do leta,
tako da mu je papež Ho norij  (1216—1227) že pretil s
cerkveno kletvijo. Friderik se je izgovarjal, da hoče še
doma na Nemškem vse lepo urediti in priti v Rim po cesarsko
krono, preden gre na jutrovo. 8 tem je pomiril dobrega
starčka Honorija. Papež je 1.1220. Friderika kronal za nem¬
škega cesarja, in cesar je po kronanji papežu zopet pri¬
segel, da pojde prihodnje leto s križno vojsko na jutrovo.
Sploh je papež s cesarjem dosti potrpel, samo da ga spravi

11 *

164

na križno vojsko. Friderik je bil tako drzen, da je tudi
že v papeževi državi hotel zapovedovati, v južni Italiji pa
je zatiral duhovnike, in škofe je kar ob svojem postavljal.
Zdaj se cesar oženi z Jolanto,  hčerko jeruzalemskega
kraija, in tedaj je vsak človek in tudi papež Honorij sam
mislil, da bode kralju kaj več mar za svojo novo kraljestvo;
vendar neki zgodovinar celo prav piše, da bi bil vsak ubog
grof več storil za sveto deželo, ako bi ga povzdignili za
jeruzalemskega kralja, nego je storil rimski cesar Friderik,
pokrovitelj svete cerkve. Honorij je dolgo živel, pa tega
vendar ni učakal, da bi bil Friderik peljal križno vojsko v
sveto deželo. Umrl je 1. 1227. Že drugi dan po njegovi
smrti mu izvolijo Gregorija IX. za naslednika. O Gregoriji
priznava sam Friderik, da je bil po redu mož, zeld pobožen,
zgovoren in učen, svetel kakor svetla zvezda na nebu; toda
tudi ž njim se cesar ni mogel pogajati. V dolenji Italiji
je cesarja že dolgo čakala vojska, da bi jo vodil v sveto
deželo; pa cesarja od nikoder ni bilo. Med križnike se pri-
tepe kuga, ter jih mnogo pobere. Naposled se cesar ven¬
dar napoti na jutrovo, — a že za tri dni se pripelje nazaj
rekši, da je zbolel, in vsa križna vojska, ki je stala toliko
denarja, se je sčasom razkadila. Friderik je rajši sedel
doma, kakor se vozaril po nevarnem morji; bolj kakor sveta
dežela se mu je prikupila dolenja Italija, kjer je živel raz¬
uzdano in pohotno, prav kakor sultan, turški cesar. Na¬
posled je papež moral prokleti brezvestnega in nevernega
cesarja, ki je neki včasih celo očitno zasmehoval katoliško
vero. Toda že sv. Duh pravi: Spačeni človek ne ljubi tistega,
literi ga svari  (Preg. 15.). Tudi zlobni Friderik se je čutil
močno razžaljenega, da se je papež upal prokleti ga. Kaz-
poslal je po vsem svetu okrožna pisma, v kterih sramotno
ugovarja in graja papeža, češ, naj bi vendar enkrat svet
otresel raz rebe nestrpljivi jarem papeževe oblasti. Sled¬
njič pa je cesar le šel v sveto deželo, ne sicer da bi se bil
ustrašil cerkvene kletve, ampak za tega voljo, ker se je bal,
da drugače pride ob vso vero in poštenje pri krščanskem
ljudstvu. Med tem je po cesarjevem povelji vojvoda Raj-
nald s svojimi vojaki napadel papeževo deželo, in papež je
moral nabrati veliko vojsko, da se je obranil krutega na¬
sprotnika. Ko Friderik iz jutrove dežele zopet pride na¬
zaj, precej spozna, da je zelo narastlo število njegovih so¬
vražnikov, in začel se je s papežem pogajati. Papež je že
itak dolgo miru želel, in vsled tega sta se s cesarjem v

165

San Germanu 1. 1230. tako pogodila, da papež cesarja od¬
veže kletve, a Friderik da povrne papežu, kar mu je vzel
njegove države, cerkvam in samostanom pa pograbljena po¬
sestva, in da nazaj pozove pregnane škofe, ter se tudi v
volitev škofov zanaprej ne vtika več. Friderik pa se je
naskorem izneveril pogodbi; on je pač hotel sam gospoda¬
riti na Laškem, a temu je bila pogodba nasproti; že tisto
leto ga je moral papež opominjati na njegovo obljubo. Ven¬
dar papeževa dobra beseda cesarja ni zavrnila na pravo pot,
marveč ga je utrdila v hudobiji, ker Friderik je bil poreden
sin sv. matere katoliške cerkve, poreden otrok pa tembolj
kriči, čimbolj mu mati kaj brani. Cesar je namreč zložil
nov zakonik za sicilijsko kraljestvo, da je potem cerkev
lahko preganjal po postavi in iz pisma; po tem zakoniku
sedi cesarska oblast sama za mizo in se dobro masti, a
cerkev nima nobenih pravic: za durmi stoji in obira kosti.
Verne katoličane, bodi si posvetne bodi si duhovne, je cesar
kruto preganjal, in je Saracenom skoro več zaupal kakor
kristjanom ter jim je celo dovolil neko katoliško cerkev
razdejati. Kako' blago je bilo nasproti srce papeževo do
cesarja! Ko se je namreč cesarjev sin Henrik leta 1235.
spuntal zoper svojega očeta, branil je Gregor odločno oče¬
tove pravice, in je upornega sina izobčil, ter ostro kaznoval
duhovno gospodo, ki se je ž njim bila zavezala. Toda čim
svetleje je solnce, tem bolj boli črnega krta; tudi blagost
papeževa ni ganila cesarja, ampak bolela je črno njegovo
dušo. Friderik ni mogel gledati v jasno ogledalo lepega
vzgleda Gregorjevega, ker je v njem vselej zagledal hudobno
lastno lice. Cesar je črtil papeža kot strahonjo svojo, ki
mu je zmiraj stal na poti, ki je prekrižal vse njegove samo-
silne naklepe in ki ga je vedno svaril, naj si je bilo ce¬
sarju „priležno ali nepriležno“. Tudi papeževa samolastna
država sredi Italije mu ni bila po volji, ker bi bil rad vso
Laško deželo združil pod svojo krono. Največ preglavice
mu je pa delala papeževa duhovna oblast, ktere se je krščan¬
sko' ljudstvo vendar več balo, kakor krvavega meča, s kte-
rim jim je on pretil.

328. Najzvestejši papeževi zavezniki v dolgotrajnem
boji zoper Friderika so bili Lombardi, ki se tudi najdalje
niso hoteli pokoriti krivičnemu trinogu. Ali v strašni bitvi
pri Korte novi  1. 1237., v kteri je blizu deset tisoč Milan¬
čanov poginilo, je cesar slavno zmagal Lombarde, in ta
zmaga ga je tako omamila, da je odslej še bolj zanemarjal

166

papeža in cerkvene pravice. O vsaki priložnosti je očitno
zasramoval papeža, Rimljane šuntal zoper njega, njegove
poslance zapiral, škofe in duhovnike preganjal in mučil, in
nektere tudi grozovito umoril, puščal je škofije brez škofov,
in po saracenskih hlapcih razdiral katoliške cerkve. Ob
enem so cesarja tudi tožili nesramnega življenja, krive vere
ter nevere, in sicer po vsej pravici, čeravno nekteri zgodo¬
vinarji tega ne dajo veljati in bi radi s širokim svojim hrb¬
tom zakrili to cesarjevo sramoto. Vsled tolikih hudobij ga
je papež Gregorij IX. znova proklel 1. 1239. in ga kot kralja
odstavil ter Nemce odvezal zvestobe do njihovega kralja.
Razkačeni Friderik je pisal na vse krščanske kralje in kneze
in tudi na kardinale dolga pisma, v kterih je papeža strastno
napadal ter ga krivil, da je njegov osebni sovražnik, da je
neznosen trinog, proklinjevalec in požeruh; predrzno pa je
tajil vse ono, kar je papež njemu očital. S takimi pismi je
cesar opravil toliko, da si na Nemškem niso volili novega
kralja na mesto prokletega Friderika, nego so mu zvesti
ostali. Če kdo koga tudi po krivici graja, mu pač zrniraj
nekaj ostaja. Leta 1240. gre Friderik s svojo vojsko v Rim
nad papeža. Gregor se pa obrne k Bogu za pomoč in ob¬
haja v Rimu s sv. križem in z glavami sv. apostolov slo¬
vesno procesijo in naposled s krepko svojo besedo Rimljane
tako navduši, da se Frideriku srčno nasproti postavijo.
Cesar je moral, ne da bi kaj opravil, iti mimo Rima v do-
lenjo Italijo, a potem si je svojo jezo s tem hladil, da je
ono rimsko procesijo zasmehoval rekši, da je to bila ko¬
medija za deco in za stare babičke.

Friderik sam je terjal vesoljni cerkveni zbor, da se
opraviči pred svetom. Ko pa je Gregor IX. resnično tak
zbor sklical v Rim za veliko noč 1. 1240., pokazal je cesar
očitno, da mu gladko ni mar za tak zbor, v kterem bi očitno
govorili o njegovih grehih, in na vso moč se je trudil, da
ga zabrani. V alpinske soteske in po obalih morja je tedaj
nastavil stražarje, kterim je obljubil bogato plačo, če škofom
in posvetnim knezom zaprejo pot v Italijo in v Rim. Njegov
hotiv Enzio  pa je na morji prežal na genoveške ladije,
ki so peljale veliko duhovenstva na cerkveni zbor. Po kratki
pomorski vojski je Enzio vzel Genovčanom dvaindvajset
ladij, tri je potonil v globočino morja, in ujel nad sto škofov
in tri kardinale, ki so bili na brodu, ter jih je poslal nekaj
v Apulijo v zapor, nekaj pa so jih dotlej vozili po morji, da
je minil čas zborovanja. Po ječah so cesarski hlapci tako ne-

167

usmiljeno ravnali z ujetimi škofi, da jih je veliko pomrlo.
Cesar niti zakrival ni tega črnega čina, ampak je veselo
oznanjal, kako lepo se mu je nagodila ta reč s tujimi škofi,
ter se je s tem pokazal zlobnega sovražnika cerkve. Zopet
je peljal cesar svojo vojsko nad Rim, in že je pustošil v
rimski okolici, ko papež Gregor IX. umrje 1. 1241. Da Fri¬
derik še bolj ne razkači krščanskega ljudstva, izpustil je
ujete kardinale, da so šli v Rim novega papeža volit. Iz¬
volili so Celestina  IV., a ko je ta že za dva tedna umrl,
ni bilo skoro dve leti nobenega papeža. Slednjič so se zbrani
škofje vendar odločili za Inocenta  IV. (1243—1254).

329. Novi papež bi se rad z lepega pomiril in se je
začel pogajati s Friderikom, ki je zdaj obljubil, da hoče
cerkvi povrniti vse pravice in papežu celo njegovo deželo.
Toda tudi takrat cesar ni menil spolniti svojih obljub, am¬
pak samo za tega voljo je nekaj obečal, da bi ga papež
kletve odvezal. Papež je izpregledal zvitega nasprotnika
in ga ni hotel odvezati prokletstva, in ko je cesar začel
znova obsedati Rim, je papež zbežal iz mesta ter je srečno
prišel do morja, kjer ga je čakala ladija, ki ga je peljala
na Francosko. Ondi je sklical vesoljni cerkveni zbor v
L ion,  kjer se je zbralo sto in štirideset škofov.

Trinajsti vesoljni cerkveni zbor v Lionu (1245).

Inocent je na tem zboru najprej lepo pridigoval o be¬
sedah sv. pisma: Po velikih bridkostih razveseljujejo tvoje to¬
lažbe (o Gospod) mojo dušo.  (Ps. 93.) Potem so se posve¬
tovali, kaj bi se dalo storiti za sveto deželo, ki je bila v

veliki stiski; kako li bi bilo moči odvrniti nevarnost, ki
je krščanski Evropi grozila od divjih Mongolov, ki so stra¬
hovito razsajali posebno po Poljskem in Ogerskem; kako bi
se mogla grška cerkev zopet zediniti z rimsko, in kako bi
se dale odpraviti nerednosti višje in nižje duhovščine. Na¬
posled je zbor še sodil Friderika, ki ga je papež dolžil ne¬
vere, krive vere, krive prisege, ter ga tožil, da je oplenil

cerkev in da je prijatelj muhamedancem. Prebrisani cesar¬
ski pečatnik Tadej  je sicer zagovarjal in izgovarjal svo¬
jega gospoda, kolikor se je dalo, toda ni ga mogel opravi¬
čiti, in zbrani škofje so ga svečano prokleli, z gorečimi sve¬
čami v rokah, ktere so potem vrgli na tla ter tako ugasili.
Ko je cesar zvedel, da je proklet, bil je celo nor od jeze.
Ker mu je zbor vzel tudi krono raz glave, velel je cesar

168

vse svoje krone prinesti in je eno izmed vseli postavil na
svojo glavo, rekoč: „Še imam svoje krone, in nobeden papež
in nobeden cerkveni zbor mi jih ne bode zbil raz glave brez
krvavega boja.“ Na to je brezobzirno nadaljeval vojsko
zoper papeža, in je na vse kralje pisal dolga pisma, v kterili
sam sebe opravičuje, papeža pa toži, da nima nobene pra¬
vice odstavljati kraljev, posebno pa rimskega cesarja ne,
kteri stoji visoko nad vsemi postavami. Friderik je rekel,
da se je navolil naklo biti, po kterem je papež tolkel; od¬
slej hoče on biti kladvo za papeža. Po razuzdanem živ¬
ljenji je bilo njegovo srce že celo topo, in njegova grozovitost
je že zadušila vsak boljši čut v njegovi duši. Vsled tega
je neusmiljeno trpinčil papeževe prijatelje in zlasti njegove
sorodnike, kruto je preganjal duhovnike, ki so slušali sklepe
lijonskega zbora, ter je zlasti menihe, frančiškane in do-
minikane, ki so se posebno zvesto papeža držali, dal po dva
in dva skupaj zvezati ter jih velel sežgati. Nemci sami, ki so
itak dolgo zvesto stali na njegovi strani, niso več marali
za cesarja, ampak so si izvolili novega kralja, Henrika
Ra  sp  e-j  a,  in ko je ta že za leto dnij umrl, izbrali Vi¬
ljema Holandskega  za kralja. Na Laškem si je bil
cesar že zopet osvojil večji del papeževe dežele, ko 1. 1250.
naglo zboli za grižo ter tudi umrje. Na smrtni postelji se
je spovedal nadškofu iz Palerma, ki ga je odvezal. V svoji
oporoki se je Friderik trudil nekoliko popraviti vnebovpi-
jočo krivico, ktero je cerkvi prizadejal. Neki nemški zgo¬
dovinar piše dobro, da življenje cesarja Friderika II. naj¬
lepše svedoči, „da se v boji s cerkvijo skažejo najmogočneji
trinogi zadnjič kot slabi 'dečaki.“

380. Friderika II. bi imel njegov sin Konrad IV. na
Nemškem naslediti. Ta se je po smrti svojega očeta po¬
ganjal za kraljevsko krono; toda kralj Viljem Holandski ga
je premagal, in zdaj je Konrad šel rajši v Italijo, da si ondi
osvoji oboje sicilijsko kraljestvo. Pa tudi do oboje sicilijske
kraljevine Konrad ni imel nobene pravice, ker je bila pa¬
pežev fevd, in jo je tedaj papež po Friderikovi smrti mogel
prosto oddati, komurkoli je hotel. Papež Inocent IV. je
iskal med zunanjimi kraljeviči novega kralja za sicilijsko
kraljevino, pa ga ni mogel lahko najti. Med tem si je Kon¬
rad že do dobrega, utrdil svojo kraljevsko oblast, a preden
se je s papežem sporazumel, je umrl, od cerkve proklet, še
komaj 26 let star 1. 1254. Še istega leta je umrl tudi Ino¬
cent IV. Njegov naslednik, Aleksander  IV., je bil voljan

169

sicilijsko kraljestvo pustiti sinu Konrada IV., Konradinu,
ki je bil ob očetovi smrti še komaj dve leti star, za kte-
regabi naj njegov stranski brat Manfred opravljal kraljestvo.
Toda s Hohenštavfoviči se papeži nikdar niso mogli po¬
gajati, in ker je Manfred tudi zopet napadal papeževo državo,
ponudil je papež Urban IV. sicilijsko krono francoskemu kra¬
ljeviču Karolu  A n ž u v i n s k e m u. Tukaj papež ni pogodil
pravega moža, ker Karol je bil še grozovitnejši trinog
kakor Hohenštavfoviči. Akoravno ga je papež lepo opo¬
minjal ter brez ovinkov karal njegovo lagodnost, nečloveški
Karol pač le ni slušal papeževe besede. Naposled so nevoljni
Neapoljci poklicali mladega Konradina na pomoč zoper trdo¬
srčnega Karola. Konradin ni imel upanja, da bi na Nem¬
škem kedaj prišel na kraljevski prestol in je tedaj poskusil
dobiti vsaj južno Italijo ter je peljal precej močno vojsko
na Laško. Ko je papež Klement  IV. (1265—68) zvedel,
da se Konradin bliža ter da je že v Veroni, ga je proklel
in mu prepovedal dalje iti. Pa Konradin ne siuša glasu
papeževega in draplje naprej po Italiji do Tagliacozze, kjer
sreča Karolovo vosko. Že je bil Konradin Karola zmagal
in njegovo vojsko razkadil, ko stopi na bojišče 800 hrabrih
vitezov, ktere je bil Karol skril, da jih porabi v odločnem
trenutku, in znova se začne bitka. Nemška vojska se je
bila po prvi zmagi razvezala in nekoliko jih je celo že de¬
jalo svoje orožje raz sebe in tako jim je ta peščica vitezov
hitro vzela lavor zmage raz glave, s kterim so že bili oven¬
čali svoje čelo. Konradina so do dobrega premagali in
Karlovi privrženci so ga ujeli. Brez vse milosti je velel Karol
vnuka cesarja Friderika na velikem trgu v Neapolji ob
glavo dejati 1.1268. Spominjajmo se tukaj, kako si je Fri¬
derik II. sam dejal krono na glavo, ko ga je papež bil pro¬
klel, ter je rekel: nobeden papež mi ne vzame krone raz
glavo, — toda že njegovemu vnuku je odbil krvavi meč
glavo s krono vred.

Tako žalostno se je končal stoletni boj med cerkvijo
in Hohenštavfoviči. Cerkev je v tem boji sicer dosti pre¬
stala, vendar nikdar ni bila cerkvena oblast tako velika, in
čast papežev tako visoka, kakor ravno v tem času. Hohen¬
štavfoviči pa so se zastonj bili zaganjali v sv. cerkev; poza¬
bili so, da ima za vogelni kamen Jezusa Kristusa samega,
in da se razbije , kdor čez ta kamen pade.  (Mat. 21.)

170

5. Rudolf Habsburški.

331 . Na Nemškem 15 let ni bilo pravega kralja, in
papež Gregor je opominjal nemške kneze, naj se zjedinijo k
volitvi, drugače bi moral cesarsko krono drugod oddati. Nem¬
ški volilni knezi tedaj res soglasno kraljem izvolijo grofa
Rudolfa Habsburškega  ter ga 1. 1273. v Ahenu slo¬
vesno ovenčajo s kraljevsko krono. S tem so Rudolfa po¬
klicali na veliko delo; on naj bi rešil pogubljenja Nemčijo,
ktero so Hohenštavfoviči porinili na kraj jame, on naj bi
zopet razmotal prejo, ki je bila v Nemčiji in na Laškem
do dobrega zamotana. Grof Rudolf sicer ni bil tako mo¬
gočen, kakor so bili drugi knezi v državi, pa imel je trdo
pest, dobro glavo in močno voljo, in zraven tega je bil po¬
šten kristjan, ki je zaupal na božjo pomoč, in za tega voljo
so volilni knezi dobro sodili, da bo Rudolf pravi možak za
nemško krono. Rudolf I. je glava slavne naše cesarske
habsburške rodbine, ktero mi Slovenci slušamo že nad šest
sto let. Najprej je novi kralj napravil red na Nemškem,
in celo mogočni češki kralj Otakar moral se mu je pokoriti,
ki se je bil branil priti poklanjat „siromaškemu nemškemu
grofu.“ Potem je skrbel za to, da pomnoži domačo moč
habsburške hiše, da ga razvajeni mogočni nemški knezi niso
mogli več prezirati kot siromaka. Rudolfu so največ za¬
upali duhovni volilni knezi, in kralj je bil tudi vreden za¬
upanja , ker je bil cerkvi po vsem pravičen in je papežu
prisegel, da hoče vselej in povsod braniti cerkvene pravice.
Obilno opravilo na Nemškem je zamudilo kralja, da ni peljal
križne vojske v sveto deželo, kakor je bil obljubil, in da
tudi v Rim ni utegnil iti po cesarsko krono, s ktero bi ga
papež bil rad ovenčal, ampak je prej umrl 1. 1291.

Štirnajsti vesoljni cerkveni zbor.

Po smrti Klementa IV. je ostal papežev stol skoro tri
leta prazen; še le leta 1271. so se zjedinili kardinali ter
za papeža izvolili Gregorija  N. Novi papež je sklical
štirnajsti vesoljni zbor v Lion. Ondi se je 1. 1274. zbralo
nad 500 škofov in druge častne duhovščine. Ta zbor je
zavoljo tega znamenit, ker je na njem umrl sv. Bonaven¬
tura, slavni frančiškanski general in kardinal, in ker je po-
tovaje na ta zbor umrl najučenejši bogoslovec tistega časa,
sveti cerkveni učenik Tomaž Akvinski. Tudi v Lionu so se

171

zbrani škofje najprej posvetovali o tem, kaj bi se dalo sto¬
riti za sveto deželo, in papež je pridobil vse škofe zapore¬
doma za to, da naj vsi duhovniki, kteri imajo boljše cer¬
kvene službe, en del svojih dohodkov prepustijo za prihod¬
njo križno vojsko. Dne 24. rožnika so v Lionu slovesno
sprejeli poslance grškega cesarja Mihaela Palaeologa,
ki bi naj na tem zboru dognali zedinjenje pravoslavnih krist¬
janov s sveto katoliško cerkvijo. Vsi škofje in drugo du-
hovenstvo in vsi papeževi dvorniki so jim šli nasproti ter
so jih sprevedli do papeževe palače, kjer so imeli poslanci
stopiti pred papeža in mu dati poljub miru. Nekoliko dnij
pozneje je papež sam pel veliko sveto mašo, pri kteri se je
berilo in sveti evangelij bral tudi v grškem jeziku, in so
med vero trikrat zaporeporedoma zapeli pristavek „in iz
Sina,“  namreč, da izhaja sv. Duh iz Očeta in iz Sina,
česar pravoslavni kristjani niso verovali. Dokler je živel
grški cesar Mihael,  držala je ta zveza med Grki in Rimom
kolikor toliko, dasiravno cesar sam menda ni bil iz čistih
namenov za združenje, ampak zaradi tega, ker se je bal
Latincev, da mu vzamejo krono in državo. Ko pa je ce¬
sarja po njegovi smrti nasledil njegov sin An dr o n ik, po¬
puščala je naglo vez edinosti med iztokom in zahodom, in
kmalu so bili pravoslavni kristjani zopet odcepljeni od sv.
cerkve kakor poprej. Na tem zboru je Gregor tudi izdal
znamenito določbo,  po kteri morajo kardinali zanaprej v
tisti dvorani, ktera je odkazana za volitev papeža, tako
dolgo zaklenjeni biti, dokler papeža ne izvolijo. Ker še de¬
loma dandanašnji velja ta določba, ktera bi naj zabranila
zakasnele volitve papežev, hočemo jo tukaj priobčiti. Glasi
se tako-le: „Ako papež umrje v mestu, v kterern je stoloval,
naj kardinali deset dnij čakajo na svoje tovariše, kteri niso
ondi navzočni. Po tem obroku naj gredo v hram, kjer je
stanoval papež, kamor sme vsak le po enega služabnika s
seboj vzeti. V hramu morajo vsi stanovati v eni in isti
dvorani, ktera je od vseh stranij zaprta, razun navadnega
skrivnega vhoda, tako da nikdč ne more prihajati ali odha¬
jati. Kardinalov ne sme nikdo obiskati ali skrivoma ž njimi
govoriti. Tudi kardinalom ni pripuščeno izpošiljati poslov
ali listov. V odločeni dvorani mora odprto ostati samo eno
pripravno okno, skoz ktero dobivajo kardinali potrebno hrano,
toda tako veliko ne sme biti to okno, da bi kdo v dvorano
priti mogel skoz njo. Ako se kardinali prve tri dni niso
mogli sporazumeti za novega papeža, morajo prihodnjih pet

172

dnij zadovoljni biti, da dobijo opoldne in večer samo po
eno skledo. Ako pa tudi v tem času niso oskrbeli cerkve,
smejo zanaprej dobivati samo kruha, vina in vode, dokler ne
izvolijo papeža. 11  Kardinali so se sicer z obema rokama
braniii tega papeževega odloka, toda Gregor ga ni popustil
in slednjič je vendar obveljal.

6. Papež Bonifacij VIII.

333. Papež Gregor X. je umrl 1. 1276. Njegovi na¬
sledniki so hitro umirali drug za drugim; v kratkih osem¬
najstih letih je vladalo sv. cerkev sedem papežev. V teh
letih se ni kaj posebno drugega važnega dogodilo, kakor
za papeža Martina IV. na sicilijskem otoku tako imenovane
„sicilijske večernice 11  1. 1282. Kruti trinog Karol 1.
Anžuvinec je namreč vladal tako grozovitim, da Neapoljci
in Sicilijci niso več mogli prenašati tolikih, krivic. Med
ljudstvom naseljeni Francozi so bili za Lahe prave pijavice,
ki so jim hotele vso zdravo kri popiti ter vse premoženje
pojemati. Razun tega so Lahe tudi zasramovali zaradi nji¬
hovih narodnih šeg, in ko enkrat neki nesramni Francoz
neke poštene žene v cerkvi ni pustil pri miru, porinil mu
je razkačeni njen mož bodalo med rebra ter ga umoril.
Hipoma se ta krvavi čin zve v mestu, in drugi možje pla¬
nejo tudi po ostalih Francozih ter v kratkih dneh pobijejo
in podavijo vse francoske naselnike v Palermu in po celem
sicilijskem otoku. Ker se je to godilo na velikonočni pon-
deljek med večernicami, zovejo zgodovinarji ta strašni do¬
godek sicilijske večernice. O papežu Martinu pa moramo
reči, da je bil preveč prijazen Anžuvincu, in da je časih
njegove sovražnike tudi z duhovnimi kaznimi zatiral, kar je
bilo krivo, da so ljudje cerkvene kazni bolj in bolj prezi¬
rali. Sploh so Lahi vse krivice, ktere so morali prestati
od grozovitnega Karola, nekako pisali na papežev račun,
ker je on podal Anžuvincu kraljestvo, dasiravno papež ni
mogel naprej vedeti, da bo francoski kraljevič in brat sv.
kralja Ludovika taka pošast.

Leta 1294. izvolijo kardinali po dolgotrajnem posveto¬
vanji pobožnega puščavnika Petra za papeža, ki se je zval
Ceiestin  V. Medli, suhi starček jokaje sprejme toliko čast
samo zato, ker je prepričan, da ga Bog sam kliče. Zviti
kralj Karol se je takoj vrival novemu papežu, in ga je, ki
je bil prosta duša in ni poznal zlobnega sveta, do dobrega

173

potegnil na svojo stran. Celestin je Karola slušal že bolj
kakor kardinale in je oklical skoro same Francoze za kar¬
dinale. Po časih pa je papež vendar izprevidel, da ni zmo¬
žen za toliko službo, vest ga je začela vznemirjati, in milo
mu je bilo tudi po njegovi prejšnji samoti. Vsled vsega
tega se je odpovedal papeževi časti, in kardinali mu izvo¬
lijo Bonifacija VIII. za naslednika.

Bonifacij je bil zeld učen in vreden papež, dasiravno
ga liudo zasegajo s svojimi strupenimi jeziki nekteri zgodo¬
vinarji, kteri niso prijatelji cerkve. Bil je mož visoke po¬
stave in veličasten, a lepa je bila tudi njegova duša; vse
je gledalo nanj in na njegovo prihodnje delovanje. Najprej
prekliče pisma, po kterih je njegov prednik iz prevelike
dobrote delil ljudem milosti na kvar svete cerkve in pa¬
pežev. Prednika svojega Celestina je moral dati pod ključ,
ter ga imeti v zaporu, da ni nastal razpor v cerkvi, ker
so njegovi protivniki, med kterimi sta bila celo dva kardi¬
nala, slabotnega starčka zlorabili ter ga šuntali, da si naj
nazaj vzame papeževo oblast, kteri se je bil prej sam rad
odpovedal. Toda zapor papeža nikakor ni bil oster, nego
na nekem gradu je Celestin imel svojo posebno izbico,
kjer je lahko samotno živel, kakor je bil že peprej vajen
kot 'puščavnik. Ko je bil ondi 1. 1296. umrl,, govorili so
protivniki zopet Bog ve kaj vse zoper Bonifacija, samo res¬
nice niso hoteli povedati, da namreč Celestin nikakor ni
bil s silo umorjen, ampak da je lepo mirno in sveto v Go¬
spodu zaspal.

333. Ko se je bil zdaj Bonifacij vsedel na papežev
stol, bile so reči po vsem krščanskem svetu močno za¬
pletene. Za otok Sicilijo sta se pipala Karol II. in Fri¬
derik aragonski. V Italiji je bilo vse po konci; nekaj jim
je svoboda omamila glave, nekaj bi vsaka stranka bila rada
gospodovala; Benetke in Genova ste se med seboj vojsko¬
vali, Piša in Florencija ste se ravno tako pisano gledali.
Na Nemškem sta se Adolf  nasavski in Albreht  avstrij¬
ski poganjala za kraljevsko čast; Filip  „lepi“, francoski
kralj, in Edvard  I., kralj angleški, sta se že dolgo boje¬
vala. Bonifacij bi bil rad sicilijski otok v roke spravil Ka¬
rolu  II., kar mu je bil že prej obljubil, ko je bil za pa¬
peža izvoljen. Toda Lahom je tako mrzelo do Francozov,
da nikakor niso marali za Karola, ampak so Friderika ara-
gonskega oklicali za svojega kralja. Zastonj je tukaj Bo¬
nifacij tratil cerkvene kazni, kSicilijcev se niso več prijele

174

in niso se jih več bali, ker se jim je zdelo, da niso po vsem
opravičene, nego da se papež preveč k Francozom nagiblje.

Na Nemškem bi moral po pravici Adolf  nasavski
vladati, a vojna sreča je potegnila za Albrehta  avstrijskega.
Bonifacij, ki ju je brez vspeha miril, je poklical Albrehta
pred svoj sodni stol, a pozneje se je spravil ž njim in ga
je pripoznal za nemškega kralja.

Prav do smrti svoje pa je Bonifacij imel opraviti z
ošabnim in sebičnim francoskim kraljem Filipom. Bonifacij
bi bil rad, da bi prenehal krvavi boj med Filipom in Edvar¬
dom I., in je kraljema pretil s cerkveno kletvijo, ako takoj
ne položita mečev; tudi se jima je ponudil, da hoče kot
oče vsega krščanstva sam posredovati med njima ter ju
spraviti. To tirjati je papež brez dvoma imel pravico tudi
po tedanjih državnih postavah. Toda Filip „lepr‘, pa grdega
značaja, se je predrzno odrezal ter rekel, da v posvetnih
rečeh ne sluša papeža, in nobenega drugega gospoda nad
seboj ne spoznava, kakor Boga samega. Da bi papež svoje-
glavnega kralja kaznoval in ga naklonil k miru, prepovedal
mu je v posebni buli („bula“ se zove očitno papeževo pismo),
da duhovščini ne sme več davkov nalagati brez njegovega
dovoljenja, ker je itak že pregloboko segel v cerkveno pre¬
moženje, tako da se škofje pritožujejo pri njem. Ako bi pa
kralj vendar še storil kaj takega, pretil mu je s cerkveno
kletvijo in z odstavo. Na to pismo je Filip odgovoril s tem,
da je strogo prepovedal iz Francoskega izvažati srebra,
zlata in drugih dragocenostij, pa tudi vsakovrstnega žita.
Da papež ni izgubil vseh dohodkov, kteri so mu dohajali
iz Francoske, moral je sedaj svojo ostro bulo nekoliko po¬
gladiti, ter je kralju oznanil, da mu ni menil sploh vseh
dohodkov, ki mu izvirajo iz cerkvenega premoženja, zatak¬
niti, ampak samo to zabraniti, da cerkve ne preoblaga z
davki; če mu duhovniki z dobra dajejo desetek, je to pa¬
pežu celo po volji. Sedaj je kralj preklical tudi svojo pre¬
poved ter je ob enem privolil v to, da Bonifacij posreduje
med njim in njegovim nasprotnikom Edvardom. Papež je
reč celo po pravici razsodil, a Filip vendar ni bil zado¬
voljen z razsodbo, in zopet ni bilo miru med Filipom in
papežem.

334. Na francoskem kraljevskem dvoru so začenjali
take reči, da papež ni mogel tiho dejati. Nesramno so se¬
gali po cerkvenem premoženji in s čista so hoteli podkopati
svobodno in samostalno cerkev. Ako je bila ktera duhov-

175

nija izpraznjena, takoj si je kralj prisvojil dohodke, in po¬
božne ustanove je pograbil za se; duhovniki so vedno
plačevali, a nikdar niso mogli doplačati, kar so kraljevi
uradniki terjali od njih; Francozi sploh so že komaj in
komaj dihali pod težkim jarmom samosilnega kralja. Prav
tiste namene, ktere so nekdaj lovili Hohenštavfoviči, je zdaj
poželel doseči francoski kralj Filip. Celi krščanski svet bi
naj bila ena država, v kteri bi zapovedoval on sam; vse cer¬
kveno premoženje se naj spoji z državnim zakladom, papež
naj bi bil prvi škof v tej državi, toda ponižno bi naj slušal
na kraljevo besedo, in cerkev bi naj pokorna služila nje¬
govim nameram. Zavoljo tolikih krivic se je Bonifacij pri¬
tožil pri Filipu po svojem poslaniku Bernardu, škofu pa-
mierskem. Ali kralj ni poslušal pritožbe poslanikove, am¬
pak je velel škofa zapreti kot veleizdajieo. Papež je od¬
ločno terjal, da se Bernard brž izpusti iz zapora, in je v
dolgem pismu naštel Filipu vse krivice, ktere cerkvi dela,
ter mu je to pismo poslal po Jakobu Normansu,  arhi-
dijakonji narbonskem. Ko je Filip javno poslušal papeže¬
vega poslanca, izmaknil mu je kraljev stric, grof Artois-ski,
papeževo pismo iz rok ter je v ogenj vrgel. Namesto tega
papeževega pisma pa so kraljevi prijatelji trosili po deželi
druga lažnjiva pisma, s kterimi so hoteli razdražiti fran¬
coske narodnjake zoper papeža, češ, da papež na Franco¬
skem tudi v posvetnih zadevah hoče zapovedovati.

Koncem 1. 1301. pozove papež v Rim sinodo, na kteri
naj bi se med drugimi stvarmi obravnavale tudi francoske
zadeve. Kralj hitro izprevidi, da se papež hoče v boji ž
njim vpirati na cerkveni zbor, in takoj si tudi on išče za¬
slombe in pokliče 1. 1302. plemstvo, duhovništvo in posla¬
nike tretjega stanu, iz mest namreč in iz kmetov, na na¬
rodni zbor v Pariz. Kraljevi podajači ondi tožijo papeža,
da francosko cerkev tlači in sesa, in lažejo, da hoče kralja
tudi v posvetnih rečeh strahovati, ter si na Francoskem
prisvojiti kraljevsko oblast. Prekanjeni Filip se je delal
tako nesrečnega in nedolžnega, da se je res usmilil plem¬
stvu in poslancem tretjega stanu; sklenili so kralja pod¬
pirati, posebno zavoljo tega, ker se jim je ljubkoval kot
njih prijatelj, ki mu ni mar, da bi jim zapovedoval kot
njihov gospod. Po tem takem so bili navzočni škofje ne¬
koliko splašeni in niso našli moške besede, da bi jo po¬
stavili za čast papeža in rimske cerkve. To jim je papež
tudi zameril in jih je v posebnem listu precej ostro po-

176

karal ter rekel: da je francoska cerkev malomarna liči,,
ktera svojo dobro rimsko mater zaničuje, dasiravno ne more
v srd premeniti njene materne ljubezni. Vkljub kraljeve
prepovedi so tedaj vendar prišli francoski škofje v jesen
1. 1302. na cerkveni zbor v Rim. Ondi so izdali zbrani
očetje po dolgem posvetovanji imenitno pismo, v kterem
so natanko potegnili meje med cerkveno in državno oblastjo,
in v kterem je konečno izrečeno, da je papeževi oblasti
podvržen vsak kristjan brez izjeme, — in torej tudi kralj.
Ako torej kralj daje zapovedi na kvar božjim ali cerkvenim
postavam, ima papež pravico posvariti ga in kaznovati,
prav kakor vsakega drugega kristjana, kteri se pregreši
zoper božjo ali cerkveno zapoved. Zoper to papeževo bulo
niso ničesar mogli ugovarjati sovražniki papeževi na Fran¬
coskem, in vsled tega so popustili dokaze in so jeli papeža
osebno napadati.

335. Francoski državniki so kralja prosili, ali prav
za prav z besedami silili, da se naj vendar zavzame za
sveto cerkev ter jo varuje zoper krivega Bonifacija, Toda
vso to reč so prej dogovorili med seboj, da bi se potem
kralj lahko izgovarjal, da je le prisiljen postopal zoper pa¬
peža. Res nesramna so pa bila obrekovanja, s kterimi so
papeža obrekovali, in celo smešno je, kar so mu vse pod¬
tikali. Z nagrbančenim čelom so trdili, da Bonifacij ne
verjame na neumrljivo dušo in na večno življenje, da ne¬
čistosti ne prišteva grehom, da mu duhovniki morajo pra¬
viti, kar iz spovednice vedč, da je zakrivil smrt papeža
Celestina, da ima svojega domačega hudiča, in še več takih
in enakih rečij so mu očitali. Kralj se je nazival na ve¬
soljni zbor in na prihodnjega papeža, in zopet so bili škofje
in'opati tako boječi, da so kralju pritrdili; kteri so mu pa
nasprotovali, tiste je dal ali pozapreti ali iz dežele po¬
gnati. Bonifacij se je ravno mudil v svojem rojstnem mestu
A nagni-ju,  ko je zvedel, kaj na Francoskem počenjajo.
Ostro je zavrnil in kaznoval vse duhovnike, kteri so po¬
tegnili s kraljem, a za kralja samega je pripravljal bulo,
da ga prekolne in podložnike odveže prisežene zvestobe, ako
se naskorem ne poboljša. Toda ravno zdaj se je pokazala
vsa Filipova hudobija: surova sila bi mu naj pomagala do
zaželenega cilja. Kraljev pečatnik Nogaret in kardinal Co-
lona, zagrizena sovražnika papeževa, prideta s polnimi žepi
na Italijansko, ondi nabereta iz papeževih sovražnikov majhno
vojsko in nenadoma udarita na mesto Anagni, vzameta pa-

177

pežev grad in 84 letnega papeža ujameta. Bonifacij je sedel
na svojem prestolu kot papež opravljen, in je mirno čakal,
dokler ne prilomastijo divji njegovi nasprotniti. Ti ga grdo
zmerjajo, ga raz stol potegnejo, in Colona ga ceio udari
z železno rokavico po licu. Potem so imeli svetega očeta
dva dni zaprtega in pravijo, da mu v tem času niti hrane
niso dali, da hi ga prisilili papeštvu se odpovedati. To¬
lika zlobnost Francozov je vendar vzbudila anagni-ske mest-
jane, da so se potegnili za namestnika Kristusovega, rekoč:
„Živio papež, — smrt izdajalcem! 1 ' V krvavi borbi so oteli
Bonifacija in Francoze pregnali. Blagi papež je pa pomi¬
lostil vse ustaše, razun morilcev in izdajalcev. K temu
pravi neki zgodovinar: „Ne poznam milejšega, blažjega in

močnejšega dela v zgodovini, kakor je dejanje tega veličast¬
nega starčka, ki na vse neznane hudobije, za ktere bi se bil
lahko maščeval, ni imel besede, nego besedo — odpuščam!
In tukaj je treba dobro pomisliti, da je to tisti nagli, ne¬
spravljivi in lagodni Bonifacij," kakor ga namreč slikajo
njegovi sovražniki. Vrni vsi se v Kirn je ondi naskorem
umrl za vročinsko boleznijo koncem 1. 1303. Bonifacij je
bil pobožen, učen in strogo pravičen mož. Zgodi se si¬
cer, da tistemu, ki reže preveč natanko kraj meje, črtalo
časih nekoliko zagrabi tujega sveta; toda Bonifacij je bil
vselej pripravljen zopet ponuditi svojo roko k spravi. Da
ga tedaj zgodovinarji večkrat napačno sodijo, temu je krivo
to, ker jim je mogočni Filip takrat do dobrega skalil vodo,
tako da v njenem zrcalu niso mogli več videti prave po¬
dobe Bonifacijeve.

7. Babilonska 70 letna sužnost papežev.

Klement V.

336. Na rimskem prestolu je Bonifacija nasledil Be¬
nedikt XI. Novi papež je, kar je najbolj mogel, lepo ravnal
s Filipom. Toda sebičneža človek težko zadovolji, in tudi
Filip ni bil zadovoljen s papežem, nego je zahteval od njega,
da pozove občni cerkveni zbor, ki naj sodi umrlega Boni¬
facija zaradi krivovere. To tirjatev je papež moral kralju
odločno zanikati. Kralj bi si namreč bil po svoji zatožbi
rad svojo jezo ohladil nad rajnim papežem, nekaj pa bi bil
tudi rad sam sebe opravičil pred krščanskim svetom zaradi
svojega grdega obnašanja do Bonifacija, da bi bil cerkve¬
nemu zboru natrosil v oči nekoliko peska, rekši, da bi s

Zgodovina sv. kat. cerkve. 11. 12

178

papežem nikdar ne bil tako ravnal, ako bi ga ne bil sma¬
tral za krivoverca.

Benedikt je umrl že 1. 1304. Zdaj se kardinali leto
dnij niso mogli sporazumeti za njegovega naslednika. Sled¬
njič so papežem izvolili nadškofa bordeaux-skega (r. bordo-
škega) kot Klementa  V. Zakaj so zdaj ravno Francoza
izvolili za papeža, vsakdo lahko vidi, kteri ima odprte oči.
Filip „lepi“ je bil takrat na vrhunci svoje moči, in on je
želel, da bi bil izvoljen papež, ki bo mu naklonjen. V
Italiji je neapoljski kralj bil tudi Francoz, in na gorenjo
Italijo je velik upljiv imel kraljevič Karol valoiski, brat
kralja Filipa. Zraven tega je bilo med kardinali največ
Francozov in je torej očividno, zakaj je Francoz zdaj do¬
bil tijaro (t. j. papeževo krono). Klement je takoj povabil
kardinale v L ion,  kjer so slovesno kronali novega papeža.
Pri veliki svečani procesiji se je v neki ulici podrla stara
stena ter je ubila brata papeževega in več ljudij, brata ce¬
sarjevega pa je ranila, a papeža samega je vrgla raz konja
tako, da je tijara daleč proč odletela in se je en dragi biser
izgubil iz nje. Ljudje so rekali, da to ne pomenja nič do¬
brega. Klement ni šel v Rim, nego ostal je na Francoskem,
in od 1. 1309. je stoloval on in za njim šest njegovih na¬
slednikov v mestu Avignonu.  Tako so se začeli žalostni
časi za papeštvo, v kterih je tijara izgubila pač več ka¬
kor eden biser svoje svobode in veličastnosti. Papeži so
bili namreč ondi 70 let odvisni od francoske vlade ter se
niso mogli prosto gibati. Vsled tega so zvali to dobo
babilonsko snžnost  papežev, ker je cerkev takrat
po svoji prostoti vzdihovala, kakor so nekdaj Izraelci tožili
v babilonski sužnosti po izgubljeni sveti deželi. Bog pa je
pripustil, do se je apostolski stol prestavil iz Rima na Fran¬
cosko, naj bi spoznali puntarski Rimljani, ki so papežem
zmiraj zadrege delali, kaj je Rim brez papeža, ker po teh
kratkih letih že je bilo v Rimu vse prazno in mrtvo.

337. Precej ko je bil kronan papež Klement, tirjal
je Filip odločno od njega, da prekolne rajnega papeža Bo¬
nifacija in da pogubi viteški red templarjev. Filip je to¬
liko pritiskal na papeža, da je Klement slednjič privolil po¬
slušati zatožnike papeža Bonifacija, dasiravno je izjavil, da
je osebno popolnoma prepričan o njegovi nedolžnosti. Pravda
se je začela, toda ker se ni prav kralju po volji sukala,
prepustil je Filip celo stvar papežu na razsodbo. S tem se
ve je papežu srce zelo olajšal, in zdaj je tudi papež javno

179

izrekel, da so kralj in njegovi pomagači vse, kar so začenjali
zoper rajnega papeža, storili v pravi veri in iz dobrih in
čistili namenov ter niso nikdar namerjali kaj hudega.

Še bolj na tesnem je pa bil papež zastran viteškega
reda templarjev. Templarji res niso bili brez vseh slabosti),
ampak nekteri so bili visoke glave, sebični, neverni, menda
tudi praznoverni, toda vse to ni bil pravi vzrok, zakaj je
Filip tiral papeža, naj templarje ugonobi. Najbolj je kralja
v oči bodlo veliko premoženje templarjev, kterega bi bil
Filip krvavo trebal, in tudi njihova vojna moč mu je bila
na poti, zakaj bilo jih je 15.000 samih dobro oboroženih ju¬
nakov. Ker so vstajali vedno novi zatožniki templarjev,
naravnal je papež preiskovanje zoper ta viteški red. Ljudje
so namreč templarje tožili, da so s hudičem zavezani, da mo¬
lijo nekega malika dolgih lasij in krvavih očij, da so po
veri bolj mohamedanci nego kristjani, da so nesramni, da
morajo novi redovni bratje sveti križ z nogami teptati in
v Kristusa bljuvati.

Lakomni kralj ni mogel dočakati razsodbe papeževega
sodišča, ampak takoj je začel sam na svojo roko preiskovati,
koliko je resničnega v tem, kar se očita templarskim vi¬
tezom. ' Zdaj so se začeli žalostni časi za ta nekdaj toliko
zaslužni red. Kralj Filip razpošlje po vsem Francoskem
ostro povelje (1307), da naj kar takoj denejo vse templar-
ske viteze v zapor z velikim mojstrom vred, ter da se naj
proti njim začne sodna preiskava zaradi krivoverstva in
drugih pregreh, kterih so jih bili obdolžili. Pred sodiščem
in tudi na nateznici so vitezi stanovitno trdili, da so ne¬
dolžni in da se med njimi nihče ni izneveril Kristusovi veri.
Marsikteri vitez je naposled sicer priznal, karkoli so hoteli
zvedeti od njega, ter se je raji zlagal, samo da se je rešil
neznosih muk in grozovita ega trpinčenja; ali komaj so ne¬
koliko odjenjale muke, preklical je zopet vsakteri, kar je bil
prej v strašnih bolečinah priznal po krivici. Večina pa jih je
bilo pravih krščanskih in stanovitnih mučenikov, ki so pre¬
trpeli rajši smrt, nego bi le besedico povedali po krivici in
na kvar svojega reda. Milo je bilo poslušati, kako so si
drug drugemu srce delali ter Jezusa Kristusa, sveto Devico
Marijo in vse svetnike na pomoč klicali, da bi do konca
stanovitni ostali. Hitro je Filip segel po njihovem premo¬
ženji ter zarubil vsa njihova posestva. Klement V. sicer
nikakor ni odobraval krivičnega postopanja, toda kaj bi naj
storil zoper surovo silo francoskega kralja? Posvetne moči

12 *

180

ni imel, za besedo pa Filip ni maral; a itak mu je papež
povedal, da duhovnega reda viteškega nima pravice soditi
nikdo, nego samo cerkev, in da mora takoj popustiti po¬
grabljeno imetje templarjev. Toda zviti Filip je vedel zopet
tako obrniti besedo, da je papeža potolažil, rekoč, da on ne
potrebuje denarja za se, ampak da vse bogastvo templarjev
samo hrani za prihodnjo križno vojsko. Filip pa je tako
dolgo hranil ono premoženje, da je naposled pač izginilo pod
njegovimi rokami in ga ni bilo nikjer več.

Petnajsti vesoljni cerkveni zbor v Tieni (1311).

338. Na cerkvenem zboru v Vieni je papež velel vo¬
liti odbor, kteri bi se naj ž njim posvetoval, ali so tempi arji
kaj zakrivili ali nič, in kaj bi se naj ž njimi zgodilo. Ve¬
čina odbornikov je rekla, da ni dovolj dokazano, da bi bili
templarji krivoverci in da se vsled tega tudi ne morejo ob¬
soditi, a manjšina je terjala, da se vitezi takoj obsodijo,
zakaj če zbor začne znova ž njimi obravnavati, ne bode
nikdar konec pravde, ki se že itak tako dolgo vleče, in tudi
sodniki ne bodo čuli nič novega, ampak predavale in raz¬
pravljale se bodo zopet stare umazane reči. Klement V.
se Tii nagnil niti na eno niti na drugo stran, nego je stal
sredi obeh strank rekši, da po pravici res ne more obsoditi
templarjev, a da jih vendar hoče po svoji polni papeževi
oblasti odpraviti, ker bode to za zdaj najboljše in najugod¬
nejše za sveto cerkev. To se je leta 1312. tudi zgodilo,
posebno ker je kralj Filip prišel v Vieno, da je papeža po¬
rival s svojo silo, ako se je pravda ustavljala in ni prav
napredovala. V posebnem pismu je papež odločil, da pre¬
moženje teplarjev naj dobijo Ivanovski vitezi, a kraljev žep
je bil tako globok, da Ivan ovci denarja niso mogli nikdar
doseči. Cerkveni zbor v Vieni sklenii je še novo križno
vojsko, ktere pa nikdar ni bilo, a potem ga je papež raz¬
pustil 1. 1312. Velikega mojstra Jakoba Molay-a bi bil imel
papež sam soditi, toda pozneje ga je izročil takim duhovnim
sodnikom, ki so bili tudi kralju po volji. Zdaj pred du¬
hovno sodnijo je veliki mojster preklical vse pregrehe, ktere
je prej pred posvetnimi sodniki bil po sili priznal, da se je
'začasno rešil neznanskih muk, s kterimi so ga trpinčili. Za-
tegavoljo pa so ga dobili zopet sodniki v oblast, ki so ga
koj na grmado obsodili in sežgali. Jakob Molay je 3. 1214.
umrl kot pravi mučenik. Ko že plamen šviga okoli njega,

181

oglasi se še enkrat in kliče: „Še je v nebesih pravični sod¬
nik, ki bode ostro kaznoval vsako krivico; preden bo mi¬
nulo leto dnij, bodeš se ti kralj Filip moral zagovarjati pred
njegovim prestolom 1 '. In resnično, tistega leta nista pre¬
živela niti kralj Filip niti papež Klement. V štirnajstih
letih po kraljevi smrti je pomrla že tudi vsa njegova šte¬
vilna rodbina; ni bilo več ne sinu, ne vnuka za njim.

339. Po smrti Klementa V. je bila papeževa stolica dve
leti prazna. Kardinali se pri volitvi za naslednika nikdar
niso mogli zediniti, ker francoski kardinali so vlekli na
svojo stran in bi radi Francoza imeli za papeža, ki bi ostal
v Avignonu, Italijani pa bi radi takega moža izvolili, ki bi
se zopet vrnil v Kam in ondi vladal. Slednjič so vendar
soglasno papežem izvolili Ivana  XXII. Bil je mož majhne
in borne postave, a duhovit, živ in moder. Ko so ga bili
slovesno kronali v Lionu, šel je novi papež v Avignon, kjer
vseh 18 let, kar je vladal, ni zapustil svoje palače, razun
kar je peš hodil v svojo škofovsko cerkev, ki je stala tik
palače. V svoji pisarni je bil silno delaven, pravijo, da je
bil sam uredil' nad 60.000 raznih listin in pisem. Precej je
imenoval sedem novih francoskih kardinalov, in zopet so
imeli Francozi v svetem zboru (tako se namreč imenuje
zbor kardinalov) dobro večino.

Na Nemškem sta bila zdaj dva kralja, ki sta se bo¬
jevala za nemško krono. Ko je naposled Ljudovik  „ba-
varski“ zmagal Friderika  „lepega“, obnašal se je tako,
kakor bi bil že tudi rimski cesar, ter si je na Laškem svoji)
pravice, kterih ni imel, dokler mu jih ni prisodil papež.
Ivan je tirjal, da Ljudovik v treh mesecih pride pred njega
in se opraviči. Kralj ni vedel, ali bi šel ali ne bi šel, in
ker ni ubogal, ga je zadela cerkvena kletev, a deželo nje¬
govo cerkvena prepoved ali interdikt. To je pa na Nem¬
škem napravilo novih zmešnjav, zakaj v deželi, za ktero je
papež napovedal interdikt, je nehala vsa božja služba, niso
delili sv. zakramentov, razun na smrt bolnim, zvonovi so
umolknili, ni bilo slišati cerkvenega petja, oltarje, križe in
podobe svetnikov pa so morali zagrniti. Na cerkveno kletev
je kralj odgovoril s kraljevim pismom, v kterem krivi pa¬
peža, da je krivoverec in da prezira pravice nemških vo¬
lilnih knezov. Tako se je začel med papežem in Ljudovikom
prepir, kakoršnih smo že več razlagali v tej dobi. Ljudovik
se v tem prepiru nikakor ni moško obnašal, ampak omahoval
je zdaj na to zdaj na ono stran. Časih se je popolnoma

182

podal papežu, časih je zopet vse preklical in se s papežem
niti ni hotel pogajati, nego se je pozival na vesoljni cer¬
kveni zbor, ki hi naj razsodil njegovo pravico. Vsled tega
je papež moral bolj ostro postopati zoper Ljudovika, a na
Nemškem so si to tolmačili tako, da se Ivan zavoljo Fran¬
cozov, od kterih je odvisen, z nemškim kraljem ne sme spo-
prijazniti. Da bi bil Ivan XXII. krivoverec, kar mu je
podtikal Ljudovik, tega ne moremo reči. Učil je sicer v
nekterih pridigah, da duše pravičnikov ne pridejo precej po
smrti v nebesa, da bi Boga gledale, ampak še le po vsta¬
jenji, združene s svojimi telesi, vendar ob smrtni uri je papež
'razločno izpovedal: „Čiste duše so pri Kristusu v nebesih,
v družbi angeljev, kjer gledajo božje obličje. 4 * Prepir med
papežem in kraljem se je potem tudi raztrosil med učeni
svet, in nekteri so pisali za papeža, ter nad vse povzdigo¬
vali njegovo oblast, drugi so zopet za kralja pisarili ter
rekali, da njegova oblast presega papeževo, in da niti papež
niti vesoljni zbori niso nezmotljivi.

Leta 1327. je šel Ljudovik z vojsko v Italijo in je
imenoval Miklavža V. za nasprotnega papeža, kteri je po¬
tem kralja v Kirnu ovenčal s cesarsko krono. Toda zakotni
papež ni dolgo užival svoje časti; že leta 1330. se je moral
ponižati pred pravim papežem, in tudi kralj je s časom
Rimljanom bil na posmeh ter je moral Rim zapustiti in se
osramočen vrniti na Nemško. Papež Ivan XXII. je umrl
1. 1334. Prihranil je osemnajst milijonov zlatih goldinarjev
in za sedem milijonov dragocenostij v ta namen, da bi se
s tem poplačali stroški za prihodnjo križno vojsko in za
povrnitev papeževe stolice v Rim.

340. Novi papež Benedikt  NIL (1334—1342) se
je po vsej pravici mislil vrniti v Rim. Pa niti to se mu
ni posrečilo in tudi s kraljem Ljudovikom se ni mogel spo¬
razumeti, ker je francoska vlada tako pritiskala na-nj, da
se ni mogel prosto gibati. Na Nemškem je tedaj bolj in
bolj pojemalo spoštovanje do papeževega stola. Duhovnikom,
kteri so se še ravnali po interdiktu, pogrozil se je cesar z
ostrimi kaznimi in stanje nemške cerkve je bilo vedno bolj ža¬
lostno. Papežu Klementu  VI. bi se kralj Ljudovik že rad
bil podvrgel, toda papež je zdaj tirjal od njega take reči,
da jih kralj res ni mogel s častjo spolniti, in tudi državni
zbor v Frankfurtu se je izrekel zoper papeževe tirjatve.
Klement je za 80.000 zlatih goldinarjev kupil mesto Avignon
in je s tem pokazal, da se ni menil v Rim povrniti, ampak

183

papeževo stolico na Francoskem do dobrega utrditi. Njegov
naslednik In o cent  VI. je odpravil na papežem dvoru ve¬
liko življenje, kakor so ga bili kardinali za časa Klementa
vajeni, in je ovrgel tudi tisto besedo, ktero so si kardinali
bili dali pred njegovo izvolitvijo, da bi naj novo izvoljeni
papež s kardinali delil svoje oblasti in svoje dohodke. Kar
je že Inocent namerjal, to je dovršil njegov naslednik Ur¬
ban V., pravi apostolski mož, ter se leta 1367. vrnil
v Rim, kjer ga je ljudstvo sprejelo z živahnim voseljem.
Toda že za dve leti je Urban zopet zapustil večno mesto,
ker se ni več čutil celo varnega. Šel je nazaj v Avignon,
dasiravno mu je sv. Brigita prerokovala, da gre samo še
umirat na Francosko.

Leta 1370. je bil Gregor  XI. papežem izvoljen. Ime¬
noval je osemnajst novih francoskih kardinalov, kar je malo
dobrega obetalo za sveto cerkev. V Rimu bi bilo zdaj naj¬
bolj treba papeža, zakaj skoro vsa večja mesta papeževe
države postala so že samostalna. Slavna redovnica Kata¬
rina Sienska iz reda sv. Dominika je tedaj zahtevala v več
pismih, naj se apostolska stolica prestavi zopet v Rim.
Njena srčna želja in njena zgovorna beseda je tudi obveljala,
ker jo je.krščanski svet častil kot veliko svetnico in pre¬
rokinjo. Gregor se je 1. 1377. zoper voljo kardinalov in
zoper voljo francoskega kralja preselil v Rim. Na Laškem
je bilo takrat vse križem, in pred tolikimi strankami bi bil
papež zopet zbežal na Francosko, toda smrt ga je prej po¬
kosila 1. 1378.

8. 40 letni razpor na papeževi stolici.

841. Babilonska sužnost papežev je zakrivila drugo
veliko nevoljo v katoliški cerkvi, razpor namreč ali raz-
kolništvo na papeževi stolici. Papež Gregor XI. je kratko
pred svojo smrtjo izdal bulo, v kteri je tiste kardinale, ki
so ž njim v Rim prišli, pooblastil voliti novega papeža brez
obzira na one kardinale, ki so ostali v Avignonu. Kardi¬
nali izvolijo v Rimu soglasno Jerneja, bari-škega, ki se
je kot papež imenoval Urban VI. (1378). Novi papež je
bil sicer pobožen mož in vesten duhovnik, pa po nesreči
je vladal tako brezobzirno in gospodaril tako iz čistega, da
'se je osorni in ostri mož zameril vsem kardinalom, ki so
se zdaj kesali, da so ga izvolili za papeža. Urban je nam¬
reč kardinalom v lice očital njih lakomnost in njihovo ve-

184

liko življenje, škofe je grajal, ker so mu bili preposvetni,
in po svojih ostrih besedah in novih postavah je do dobrega
razsrdil Francoze, ktere človek itak lahko razdraži. Naj¬
prej zapustita dva kardinala s papeževim dovoljenjem Rim
ter odideta v Anagni, da hi ondi, kakor sta rekla, zauživala
bolji zrak. Kmalu pridejo za njima tudi drugi kardinali,
nekaj z dovoljenjem papeževim, nekaj brez njegovega do¬
voljenja. Tukaj v Anagni-ju si nekteri kardinali naenkrat
zmislijo, da so Urbana le prisiljeno izvolili za papeža, in
da treba zdaj, ko ne trpe več sile, znova voliti papeža. Fran¬
coska vlada je rada odobravala to postopanje kardinalov, da
se je tako maščevala nad Urbanom, ki ni hotel iti na Fran¬
cosko vladat. Res izvolijo uporni kardinali še isto leto
Klementa VII. za nasprotnega papeža, kteri je v Avignonu
postavil svojo stolico. Večina krščanskega sveta je sicer
Urbana pripoznavala za pravega papeža, toda tudi Klement
je dobil zaveznike, in sicer ga je slušalo neapoljsko kra¬
ljestvo in francoska dežela. Urban je sprva mislil, da se
bo stvar z dobra poravnala, ko pa je videl, da razpor po¬
staja vedno večji, izobčil je nasprotnika svojega, a Kle¬
ment je nasproti tudi Urbana izobčil. Tako je nastal v
sv. cerkvi razpor, ki je trajal celih štirideset let. Krščan¬
ski svet je bil razdvojen in ni prav vedel, kterega papeža
bi slušal.

Da bi pa kardinali bili prisiljeni izvolili Urbana za pa¬
peža, in da bi ga bili izvolili samo zategavoljo, ker si dru¬
gače niso bili svesti življenja — to je gola laž. Po vo-
litvi so namreč kardinali bili poslali svojim tovarišem v
Avignon poročilo, v kterem pravijo sami: „Na osebo časti¬
vrednega očeta gospoda Jerneja, nadškofa bariškega, smo
prosto in soglasno  napeljali svoje glasove 1 '. Sploh kaže
obnašanje kardinalov po volitvi, da nobeden niti ni mislil
na to, da bi bila volitev Urbana neveljavna, kajti od
njega so prejemali cerkvene službe in časti, pri njem so si
prosili milosti za se in za svoje rodbine, in ko so že bili
odšli v Anagni, pisali so še tudi od ondot pisma, v kterih
so ga pripoznavali za pravega papeža. In ko so se kar¬
dinali v Anagniju slednjič odločili, da odstopijo od Urbana,
pravdali so se dolgo med seboj, kako bi naj postopali zoper
njega. Močen dokaz za to, da je bil Urban pravilno iz¬
voljen, je tudi beseda cesarja Karola IV., kteri je puntar¬
ske kardinale opomnil, naj se s papežem spravijo, ter jih
spominjal na dopise, po kterih so mu bili volitev Urbanovo

185

naznanili kot postavno. Sprva sploh nijeden kristjan ni
dvomil o postavnosti Urbanove volitve.

Ker so se tedaj Urbanu razun enega izneverili vsi kar¬
dinali, imenoval si je zdaj 29 novih kardinalov, odpadnike
francoske kardinale pa je izobčil ž njihovimi privrženci vred,
in je v Rimu spravljal vse v najlepši red. Klement VIL
pa je v Avignonu gospodoval. Francoska, ki je prav za
prav zakrivila razpor na papeževi stolici, je morala zdaj
dobro plačevati za to, da je imela papeža v svoji sredini,
a tudi Klement, hlapec v službi francoske vlade, je moral
marsikaj prebiti ter se mnogokrat zeld ponižati. Do do¬
brega sta se papeža med seboj sprla zaradi neapoljskega
kraljestva, kterega je Urban podelil Karolu III., stričniku
Ljudovika, ogerskega kralja, dokler je Klement stal na strani
kraljice Ivane. Ko se je potem papež Urban svadil s svo¬
jim vazalom Karolom, nekteri kardinali niso bili tistih mislij
kakor papež, ampak so Karolu prijazni ostali. To je tako
razjezilo ostrega papeža, da je zapovedal uporne kardinale
v ječo vreči in trpinčiti.

342. Ko je bil Urban 1. 1389. v Rimu umrl, izvolili
so mu naslednikom Bonifacija  IX., in ko je 1. 1394. umrl
tudi krivi papež Klement, postavili so mu njegovi kardi¬
nali Benedikta XIII. za naslednika. Krščanstvo je bilo tedaj
zopet razdvojeno, kakor poprej. Učeni možje na pariškem
vseučilišči so si prizadevali na vso moč, da bi zopet zedinili
krščanski svet ter so v ta namen nasvetovali, naj se oba
papeža prostovoljno odpovesta svoji časti, in potem naj ali
pravični sodniki ali pa prihodnji vesoljni zbor odloči, kteri
med njima je pravi papež. Toda zviti Benedikt, ki je dobro
premislil in presodil vsako reč, je dobil prvake pariškega
vseučilišča na svojo stran, in tako je vse ostalo pri starem.
Po smrti Bonifacija je bil papežem izvoljen Inocent  VII.,
ki pa ni vladal veliko črez leto dnij. Potem je dobil Gre¬
gor  XII. tijaro. Da bi odstranila nesrečni razpor na pa¬
peževi stolici, začela sta se papeža med seboj dogovarjati
in sta se po svojih poslancih tako dogovorila, da se v jesen
1. 1407 snideta v mestu Savo  ni.  Toda Gregor se je sča-
som zbal Savone, ker je to mesto slušalo nasprotnega pa¬
peža, Benedikt pa ni hotel nobenega drugega mesta spre¬
jeti za shod, in zopet je sprava splavala po vodi. Gregor,
kterega so njegovi sorodniki celo imeli v svoji oblasti, se
je sčasom s svojim obnašanjem tako zameril kardinalom, da
so mu odbežali ter mu pokorščino odpovedali. Ž njimi so

186

potem potegnili tudi kardinali krivega papeža Benedikta XIII.,
in oboji so v Livorni sklenili, sklicati v Piso občni cer¬
kveni zbor, ki bi naj zopet upokojil cerkev. To postopanje
kardinalov sicer ni bilo opravičeno, ker nikdo nima pravice
sklicati vesoljnega cerkvenega zbora, kakor papež sam; ven¬
dar so se našli takrat duhovni in posvetni učenjaki, ki so
odobravali početje kardinalov rekši, če je papež mrtev, ali
če ga verniki ne pripoznajo za papeža, potem more po kar¬
dinalih poklican vesoljni zbor cerkvi dati novega poglavarja.

Cerkveni zbor v Piši.

343. Krščanski svet si je veliko obetal od cerkvenega
zbora, kteri se je 1. 1409. v Piši začel. Ondi se je zbralo
22 kardinalov, 80 škofov in še lepo število druge duhovne
gospode in posvetnih dostojanstvenikov. Predsedoval je naj¬
starejši kardinal Malosec. Najprej je zbor sam o sebi sklenil,
da je postavno sklican, da je vesoljen, in da vso cerkev
zastopa in torej tudi govori v imenu vesoljne cerkve. Za
to, da sta papeža zboru ugovarjala, se zbor niti zmenil ni,
nego ju je kot nespokorljiva krivoverca in razkolnika od¬
stavil od njune časti ter izobčil. Potem je zbor dal kar¬
dinalom pravico voliti novega papeža. Kardinali so pode¬
lili naj višjo cerkveno oblast Alekandru  V. Novi papež
je bil učen bogoslovec in dober govornik in je tudi lepo
živel. Bil je kot škof bogat, kot kardinal ubog, kot papež
pa zaradi prevelike svoje darežljivosti berač, in akoravno
je imel najboljše namene, ga je vendar zviti kardinal Cossa
(Kosa) sčasom dobil popolnoma pod se. Ker pa niti Gre¬
gor XII. niti Benedikt XIII. nista hotela dobrovoljno odsto¬
piti, imela je zdaj katoliška cerkev tri poglavarje, kar je
nemški kralj Kuprecht bil že poprej prerokoval. Kar je
celi krščanski svet želel, da se namreč cerkev ponovi na
glavi in po udih, isto izvršiti je želel Aleksander V. Toda
večina škofov je že zapustila Piso, in zaostalim se je ravno
tako tudi mudilo domov, v svoje škofije, in tako se ni nič
storilo za ponovljenje krščanskega življenja.

Aleksander je vladal komaj leto dnij. Po njegovi smrti
so kardinali papežem izvolili kardinala Cosso kot Ivana
XXIII., dasiravno so ljudje ugibali, da je on Aleksandra za¬
strupil. Ni sicer vse res, kar zgodovinarji Cossi očitajo, a
to je resnica, da je bil bolj posveten kakor duhoven gospod
in da mu ni precej kakova stvar vznemirila vesti. Tako

187

je cerkev zopet imela tri glavarje, kar je bilo na kvar ne
samo cerkvi, ampak je tudi v državi napravilo velike zmeš¬
njave. Cesar Sigmund  si je vsled tega na vso moč pri¬
zadeval in ni prej odjenjal, dokler ni papeža Ivana XX TIT ,
pregovoril in tako rekoč prisilil, da je sklical vesoljni cer¬
kveni zbor v Kostnico,  ki je imel t prvi vrsti poravnati
cerkveni razpor, a potem tudi zatreti Husovo krivoverstvo
in odpraviti nektere nerodnosti in nerednosti, ktere so se po
časili vrinile v katoliško cerkev, ter tako ponoviti njen obraz.

Šestnajsti vesoljni zbor v Kostnici (1. 1414—1418).

344. Koncem meseca vinotoka je dospel papež Ivan
XXIII. s številnim spremstvom v Kostnico, kjer so ga „kot
angelja miru' 1  sprejeli z .neizmernim veseljem. Prav na sveti
dan 1. 1414. se je začel občni zbor s tem, da je papež sam
bral veliko sveto mašo, pri kteri je cesar Sigmund s krono
na glavi kot dijakon pel sveti evangelij. Navzočnih jo bilo
nad 300 škofov, nad 100 opatov, blizu 300 doktorjev sv.
pisma, veliko zastopnikov vseučilišč in stolnih kapitulov in
mnogo drugih duhovnikov. Večina cerkvenega zbora je
precej izprevidela, da se ne more z vspehom lotiti nobe¬
nega dela, dokler bode katoliška cerkev imela tri glavarje;
zbog tega je sklenila, da se vsi trije papeži morajo odreči
svoji oblasti, a potem da bo zbor izvolil novega glavarja.
Ivan XXIII. je bil s tem zadovoljen, ker je mislil, da bode
itak zopet izvoljen, ker je bilo največ Italijanov, njegovih
privržencev, v zboru. Njegovo zvijačo izpregledajo pa tudi
drugi zborniki in vsled tega zahtevajo odločno, da se na
tem zboru naj ne glasuje kakor navadno po številu glasov,
ampak po narodih. Vsak narod, namreč francoski, angleški,
nemški, italijanski in španski naj odda le po en glas. Te
sklepe bi Cossa se ve bil rad podrl; ker pa tega ni mogel
storiti, odpovedal se je s pismom papeževe časti, a potem
je zoper svojo prisego zbežal iz Kostnice in je svojo od¬
poved preklical. Zbrana duhovna gospoda pa se ni dala
motiti, ampak je razglasila, da je oblast vesoljnega cerkve¬
nega zbora nad papeževo oblastjo, in da se jej mora sam
papež pokoriti. Sklenili so, da vesoljnega zbora brez nje¬
gove dovolitve papež ne more niti razpustiti niti kam dru¬
gam prestaviti, in da mora papež, kar se tiče vere in tudi
tega, kako se naj popravi razpor na papeževi stolici, ve¬
soljni zbor slušati. Vsak verni kristjan lahko spozna, da

188

ti odborovi odloki niso resnični, ampak da so zoper sveto
vero. Ravno nasprotno je namreč resnično, da je papeževa
oblast nad oblastjo vesoljnega zbora, ker papež sam ima
pravico vesoljni zbor sklicati, v zboru predsedovati in od-
borove sklepe potrditi. Brez glave je celo telo mrtvo, glava
vsem udom zapoveduje; da bi pa udje glavo strahovali in
da bi se udje nad glavo mogli povzdigovati, tega nihče
trdil ne bode. Tudi kostniški cerkveni zbor ni bil ravno
prepričan o resničnosti svojih sklepov, in Gerson,  ime¬
niten učenjak tega zbora, naravnost pravi: „da je samo
bridki in zamotani razpor to zakrivil ter zbor prisilil, da
je zavrgel do sedanjih časov občno obstoječi nauk o pred¬
nosti papeževe oblasti."

V svoji dvanajsti seji je tedaj zbor po novih načelih,
ktere je bil proglasil, odstavil Ivapa XXIII. ter mu vzel
papeževo oblast. Kakor hitro je cerkveni zbor izrekel (leta
1415.) svojo sodbo nad Ivanom, odpovedal se je tudi Gre¬
gor XII. dobrovoljno papeževi časti. Le Benedikt XIII. je
bil trdovraten in se nikakor ni hotel podati. Cesar Sigmund
sam je šel k njemu v Perpignan, kjer je stoloval; toda za¬
stonj, ni ga mogel pregovoriti, da bi se odpovedal papeštvu.
Benedikt je ošabno trdil, da je samo še v mesteci Penikoli,
kamor se je bil preselil, katoliška cerkev ohranjena, kakor
se je bil nekdaj v Noetovi barki ohranil človeški rod. Toda
za-nj se zdaj nihče ni zmenil več, ker je bilo očividno, da
je samo vsiljen papež.

345. Sigmund in nemški narod je tirjal, in angleški
narod ju je podpiral, naj se sedaj najprej kaj zgodi za po-
novljenjo krščanskega življenja ter se odpravijo nektere
napake, ki so se v cerkev priteple; pa to ni obveljalo, ker
je neki moder kardinal poudarjal, da je pred vsem treba
papeža izvoliti, rekoč: Vsako kraljestvo, sonio zoper sebe raz¬
deljeno, bo razdejano in ne bode obstalo.  (Mat. 12.) Ta be¬
seda je obveljala. Zatorej so najprej volili papeža in iz¬
volili Martina  V. (1417), moža blagega srca, pa tudi do¬
brega duha. Tako je dolgoletni žalostni razpor na pape¬
ževi stolici bil poravnan in katoliška cerkev je zopet imela
enega edinega vrhovnega poglavarja. Prvo nalogo torej,
ktero si je bil cerkveni zbor postavil, je srečno rešil, in
zdaj je prišla na vrsto druga imenitna stvar, o kterej se
je imel posvetovati, Husova krivovera namreč. Toda o tem
bodemo več povedali v zgodovini Husove krivovere. Na¬
posled bi še zbor moral kaj storiti za ponovljenje krščan-

189

skega življenja. Papež je tudi predložil zboru postave, ki
so merile na to; toda zbor teh postav ni odobril, ker je
vsaka skupina kaj drugega zahtevala, in narodi se v tej
reči niso mogli zediniti med seboj. Naposled so posamezni
narodi vsak za se s papežem sklepali pogodbe, po kterih
bi se naj odpravile najhujše napake po krščanskih deželah.

Mnogo se je pisalo o prašanji, se li sme kostniški cer¬
kveni zbor prištevati vesoljnim cerkvenim zborom. Mi pra¬
vimo, da je v svojih končnih sejah, ko je imel v svoji sre¬
dini postavnega papeža Martina, vsekako dobil veljavo obč¬
nega zbora; a tudi prejšnji odloki kostniške sinode so do¬
bili veljavo sklepov vesoljnih zborov, pa le tisti, ktere je
papež potrdil. Papež Martin pa je potrdil tiste zborove
sklepe, ktere so zborniki sklenili v lepi edinosti o verskih
rečeh in v dušni prid, — nikakor pa ne tega, kar so odlo¬
čili v narodni praski. Odločno pa pravi pismo naslednika
Martinovega, papeža Evgenija IV., da tistih sklepov on ne
sprejme, ki bi bili sklenjeni pravicam, časti in prednosti
svetega apostolskega rimskega stola na kvar.

Sedemnajsti vesoljni cerkveni zbor v Bazileji (1431—1443).

346. Tudi na kostniškem zboru se tedaj ni nič zdat-
nega storilo za ponovljenje krščanskega življenja, za kterim
je vendar že dolgo zeval krščanski svet, kakor zeva suha
gruda za dežjem. Od vrha do tal bilo bi se moralo v hiši
cerkve božje marsikaj popraviti, pa ljudje se dolgo niso
mogli pripraviti na delo, ker so dobro vedeli, da se bode
med popravilom še le prav pokazalo, koliko prhljadi in vsa-
koršne škode je v hramu. Za papeža Evgenija  IV. (1431
do 1447) se vendar zbere zopet cerkveni zbor v Bazileji,
ki je bil v prvi vrsti sklican za to, da se čvrsto loti tega
težavnega dela. Ta cerkveni zbor je bil sprva le malo
obiskan. Zavoljo tega in ker bi se pravoslavni grški školje,
ki so zdaj obetali spravo, rajši sešli v kakem laškem mestu
s katoliškimi škofi, razpustil je Evgenij IV. zbor v Bazileji.
To ravnanje je tako razdražilo zbor, da so nekteri prena¬
peti doktorji rekli, da je to sam hudič zmislil, da se zdaj
zbor razpusti, in so že zopet govorili o tem, da oblast cer¬
kvenega zbora presega papeževo oblast. Toda papež Ev¬
genij je ravnal tako zmerno, da se je zbornica zopet po¬
mirila. Zdaj je do 25. svoje seje sklenila sicer marsikaj
dobrega, ali tudi papežu je kratila pravice ter na vsak na-

190

čiu omejevala njegovo oblast Papež je bil blaga duša, pa
vsega tega vendar ni mogel prenašati; vsled tega je sinodo
prestavil iz Bazileje v Feraro, posebno zategavoljo, ker so
že tudi bili prišli pravoslavni grški škoije na Laško. Ve¬
čina onih, ki so bili v Bazileji zborovali, se ni zmenila za
papeževo pismo, nego je dejala papeža na obtožno klop
ter ga pozvala na opravičevanje. Naposled je sedem še
navzočnili škofov in nekoliko doktorjev sv. pisma zablo¬
dilo tako daleč, da so papeža Evgenija odstavili in Fe¬
liksa V. postavili za nasprotnega papeža, Ta pa je bil ža¬
losten papež, kar je tudi sam izprevidel in je svojo čast
dobrovoljno položil v roke Nikolaja V., naslednika Evgeni-
jevega. Kar je bazilejski zbor sklenil v svojih prvih 25.
sejah glede na krivovero in glede na pomirjenje krščan¬
skega življenja, to ima veljavo vesoljnega cerkvenega zbora.
Vse drugo pa, kar je zbornica v teh sejah na kvar pape¬
ževi oblasti in njegovih pravic ropotala in sklepala, nima
nobene veljave, kakor so tudi vse seje po 25. seji razkol-
niške, ker se je takrat zbornica že bila papežu odpovedala
in ker poglavar svete cerkve zbora ni več pripoznal kot
postavnega.

Cerkveni zbor v Ferari in v Florenciji (1438).

347. Na jutrovem so Turki vedno hujše pritiskali na
grško cesarstvo. Grki so dobro občutili, da se sami dolgo
več ne bodo mogli braniti in obraniti silnega sovražnika,
in zategadelj so se začeli ozirati na večerno stran. To je
bila lepa prilika, ktero je modri papež Evgenij IV. hitro
porabil in povabil Grke na cerkveni zbor v Feraro. Si¬
noda v Ferari in Florenciji se ne šteje kot poseben zbor,
nego kot podaljšan zbor bazilejski. 700 Bizantincev, med
njimi cesar Ivan VI. „paleolog“ sam, in carigrajski očak
Jožef,  pripeljali so se na Laško v ladijah, kterih jim je
bil papež Evgenij IV. doposlal. Sprva bi se bilo skoro vse
razdrlo zavoljo gizdavih Grkov, kterim Latinci nikdar niso
mogli dovolj časti skazati. Grški cesar bi bil neki rad celo
v cerkev jahal.

Pred vsem so se očetje razgovarjali o naukih, v kte¬
rih se Grki ne strinjajo s katoliško cerkvijo. Grki učijo, da
izhaja sv. Duh samo iz Očeta, pa po dobrih dokazih prepri¬
čani prirekli so slednjič, da sv. Duh izhaja tudi iz Sina. Pri
zakramentu presv. rešnjega Telesa rabijo jutrovci kvašen

191

kruh, dokler se katoliška cerkev poslužuje opresnega; zbor
je odločil, da se more oboji kruh veljavno posvetiti v pre¬
sveto rešnje Telo, naj torej ostane vsaka stran pri svoji
stari navadi. O vicah G-rki učijo, da duše umrlih, ktere še
za svoje grehe niso zadostile v življenji, ne gorijo v ognji,
ampak trpe druge kazni. Očetje so določili, da so vice, v kterih
duše trpijo, in da moremo vernim dušam pomagati z mo¬
litvami in dobrimi deli; o tem pa, kakovo kazen duše ondi
trpijo, niso nič odločili. Priznali so tudi prvaštvo rimskega
papeža, ktero so Grki tako dolgo tajili, in so pritrdili, da je
rimski škof najvišji duhovnik, namestnik Kristusov, pastir in
učenik vseh kristjanov. Slednjič so spravo podpisali vsi
očetje razun edinega Marka, efeškega škofa, in dne 6. mal.
travna 1438. leta so v Florenciji, kamor je bil papež zbor
prestavil, svečano oklicali zedinjenje med katoliško in iz¬
hodno cerkvijo rekoč: „da se naj veselijo nebesa in se naj
raduje zemlja 11  nad tem veselim dogodkom. Grki so sicer
sigurno zagovarjali svoja verska načela, da so se pa na¬
posled vendar udali, temu je največ pripomoglo pismo umi¬
rajočega carigrajskega očaka Jožefa, v kterem je jutrovce
k spravi opominjal. Njegovo pismo se glasi tako-le: „Jožef,
po božji milosti nadškof konštantinopolski, in vesoljni očak!
— Ker sem dospel h koncu svojega življenja, in ker moram
Bogu plačati občni dolg vsega človeštva, hočem z božjo
milostjo svoje mnenje na hasek svojih (duhovnih) sinov
očitno napisati in podpisati: Vse tedaj, kar katoliška in
apostolska cerkev našega Gospoda Jezusa Kristusa v starem
Rimu spoznava in uči, to tudi jaz spoznavam in sveto za¬
gotavljam, da sem vsemu temu tudi pokoren. 11

Toda že med tem, ko so se grški očetje v Florenciji
spravljali z rimsko-katoliško cerkvijo, hiteli so doma na ju-
trovem ostri jeziki lažljivih menihovem zagriznjenih nižjih
duhovnikov rezati vez zedinjenja. Šuntali so prosto ljud¬
stvo na škofe in spravo z Latinci opisovali kot strašno
nesrečo. Marko, škof efeški, bil je vsem sovražnikom sprave
na čelu, in je po neštevilnih listih in tudi knjigah z lažmi
tako omazal spravo, da na jutrovem nikdo več ni maral
za-njo. Večina škofov, ki so na sinodi bili glasovali za
spravo, je svoje podpise preklicala, deloma, da se opraviči
pred razdraženo drhaljo, deloma, ker menda od začetka ve¬
liko škofov ni imelo pravega srca za zedinjenje, ampak ve¬
liko jih je šlo samo cesarju na ljubo v Florencijo, in ravno
tako so tudi spravo podpisali samo zavoljo cesarja, da ne

192

bi prekrižali njegovih namenov. Še enkrat je bila milost
božja nepokorno ovco t. j. iztočno cerkev privedla v varen
hlev, a ker ga je zanikarna ovca zopet svojeglavno zapu¬
stila, prišla je volku v zobe. Muhamed II., turški sultan,
je 1. 1453. s strašno armado oblegal mesto Carigrad. Slednji
bizantinski cesar Konstantin XI. se je obrnil do raznih
evropejskih vladarjev, a nihče mu ni hotel pomagati, ker
so bili nemarni Grki prej tako sramotno ovrgli spravo s
katoliško Evropo. Cesar, ki je bil osebno pobožen in srčen
vladar, je torej sklenil, da hoče sam glavno mesto braniti
do zadnjega izdihljeja. Pred zadnjim napadom prejme sv.
obhajilo, vrže od sebe cesarski plašč, zgrabi potem za meč
in plane na sovražnika ter umrje kot pravi junak. Tako
je Muhamed vzel starodavni Carigrad, kterega so zdaj ime¬
novali Stambul, krasno cerkev Modrosti božje je premenil v
turško džamijo (turško molilnico), zlati križ na njej pa za-
menil s polumesecem. Odkar se je bilo iztočno rimsko cesar¬
stvo ločilo od sv. katoliške cerkve, bilo je odtrta svrž, suha
veja, ktero je zdaj popolnoma zmlela in zdrobila turška sila.

9. Slednji papeži drugega veka.

348. Papež K a 1 i k s t III. (1455 — 1458) je zapovedal
o poldne zvoniti, da verno ljudstvo s svojimi molitvami
podpira krščansko vojsko, ki se je vojskovala zoper Turke,
kteri so grabili vedno dalje na večerno stran v osrčje Ev¬
rope. Tej molitvi je pripisati sijajno zmago pri Belgradu
(1456), v kteri so krščanski junaki premagali sovražnika
ter mu za dalje časa z mečem zaprli pot na večerno stran.
Sicer jaki papež je žalibog v svoji visoki časti preveč oskr¬
boval svoje sorodnike. Da se takemu neredu v okom pride,
naredili so kardinali po njegovi smrti tako zvano „volitveno
pismo“, na ktero so vsi prisegli, in po kterem se je pri¬
hodnji papež zavezal, da zanaprej brez odobrenja kardi¬
nalov ne bode imenoval novih kardinalov, ne škofov, pa
tudi ne oddajal pokrajin. Izvoljen je bil Pij II. (1458 do
1464), ki v svoji mladosti ni najlepše živel, in je na cer¬
kvenem zboru v Bazileji papežu Evgeniju IV. celo naspro¬
toval. Toda že s papežem Nikolajem V. se je bil lepo
spravil, ga je z vso svojo močjo podpiral in je tudi duhov¬
nik postal. Hude bolezni so ga tako spametovale, da je
rekal: „Vedeti, kako umreti, to je največja učenost; če člo¬
vek ob smrtni uri česa pogreša, je izgubljen, ako je tudi

193

poprej lepo živel.“ Kot papež je napenjal vse svoje moči,
da Evropo reši turškega jarma, ki jej je pretil. Ker so se
pa krščanski knezi in kralji le počasi napravljali na vojsko,
se je Pij sigurno sam postavil na čelo armade, misleč, če
bodo videli očeta krščanskega sveta in sicer že oslabelega
starčka iti na vojsko, bodo kmalu vsi vladarji potegnili za
njim. Pa pustili so ga brez zdatne pomoči. Pred svojo
smrtjo je pismeno preklical pregrehe svoje mladosti ter je
rekel: „Y svoji mladosti sem kakor Pavel oslepljen in ne
vedoč preganjal cerkev božjo in apostolsko stolico. Toda
zavrzite Aeneja Silvija (to je bilo njegovo prejšnje ime), a
Pija II. sprejmite'*. Naj še opomnimo, daje  Aeneja Silvij
zaužival kedaj dohodke župnije Starega trga v naši lavan¬
tinski škofiji, dasiravno je osebno nikdar ni oskrboval.

Zdaj pa je za papežev stol nastopil čas skoro bolj
žalosten, kakor kedaj poprej. Pavel  II. (1464—71) je
preveč ljubil sijajno življenje in gizdav lesk in blesk na
svojem dvoru. Zato pa mu je bilo treba denarjev in moral je
tujim cerkvam nalagati težka bremena, visoko dačo. Papež
Siks  t IV. (1471 — 1484) je delal bolj za razširjenje svoje po¬
svetne oblasti, a le malo se je pečal s cerkvenimi rečmi. Dasi¬
ravno je drugače živel lepo in čisto, ga vendar zgodovinarji
hudo grajajo za tega voljo, ker je na papeževi stolici skrbel
zgolj za svojo rodbino. Inocent  VIII. (1484 —1492) je
bil prej oženjen. Ko mu je žena umrla, postal je duhovnik,
škof in celo papež; pa tudi on je potem, kakor njegov
prednik, skrbel najbolj za svoje sorodnike. Na njegovo čast
pa moramo omeniti, da je v Kirnu po možnosti skrbel za lep
red in za pošteno, krščansko življenje. Papež Aleksan¬
der  VI. (1492 —1503) je bil po duhu velikan, a zavoljo
svojega življenja ga skoro vsi grajajo. Vednosti in umet¬
nosti je sicer ljubil, je bil prostim ljudem prijazen in vi¬
sokim oster, bil je tudi močen in zveden vladar, pa pohot¬
nega prejšnjega svojega življenja menda tudi na papeževem
stolu ni sčista popustil. Dasiravno pa Aleksander ni bil
na dobrem glasu, vendar vernikom nikdar ni zapovedal kaj
nepoštenega in tudi ne kaj takega, kar bi bilo zoper vero.
Resnična je pač beseda sv. Leona velikega : „Čast sv. Petra
se tudi v nevrednem nasledniku ne izgubi".

349 . Leta 1503. so povzdignili Julija  II. na pa¬
pežev stol, ki je bil po svojem duhu bolj posveten vladar,
kakor sv. katoliške cerkve poglavar. Julij skliče leta 1512.

Zgodovina sv. kat. cerkve. II.

13

194

osemnajsti vesoljni zbor v Lateran,

ker so vedno glasneji postajali glasovi, kteri so tirjali po¬
pravek notranjega stanu cerkvenega. Za papeža Leona X.
(1513 —1521) je zbor nadaljeval svoje delovanje, toda po-
novljenje krščanskega življenja in cerkvenega stanja v obče
izvršiti, — to ni bilo malo delo, in zbornica se ga je res
tudi zbala. Nekteri očetje niti spoznali niso pravili virov
vseh nerednostij, in večina škofov je rajši svoje pravice za¬
govarjala, kakor se pečala s popravami, s kterimi bi itak
sami pri sebi morali začeti. Tudi ta zbor tedaj ni rešil tega
nujnega posla, nego ga je zopet odložil na poznejši, kakor
je pač menil — boljši čas.

II. poglavje.

A. Krivoverci.

i. Kathari.

350. Manihejska krivovera na jutrovem nikdar ni do
dobrega zaspala, ampak skrivoma se je potepala po iz-
liodnji strani. Začetkom dvanajstega stoletja je ta krivo¬
vera zopet bolj oživela, in v bizantinskem cesarstvu, ki je
takrat štelo na evropski strani veliko Slovanov, so se ti
sanjači zvali slovenskim imenom „bogumili.“ Ker se je po
križnih vojskah večerna stran bolj in bolj dotikala jutro-
vega sveta, zgodilo se je, da so se tudi manihejska načela
vedno dalje proti večeru zatrosila, in že koncem dvanaj¬
stega stoletja nahajamo v gorenji Italiji in na južnem Fran¬
coskem precejšno število takih strankarjev. Ondi so si radi
sami pridevali ime „kathari“ t. j. čisti ali sveti. Ka-
tliarom se je blodilo, da ni bog svetlobe stvari! sveta, am¬
pak bog teme ali hudič. Njegov sin Lucifer je v nebesih
zapeljal nekoliko angeljev, kteri so potem morali nebesa za¬
pustiti ter se preseliti v človeška telesa, kakor v svojo ječo.
Njih te ječe rešit je prišel Kristus na svet, ki pa ni bil
Bog, nego samo angelj iz nebes, in ki tudi ni imel pravega
človeškega telesa, ampak samo telo na videz. Kathari niso
verovali v enega trojedinega Boga, ne na učlovečenje Kri¬
stusovo, ne na vstajenje mesa, zavrgli so vse zakramente,
in o zakonu so rekali, da je to zveza, ktero si je zlodej

195

zmislil. Toda vsi kathari niso imeli enega in istega nauka,
ker sanje rade hitro spreminjajo svoje lice, in le obraz res¬
nice je vedno ravno tisti. Grešnikom so s tem grehe od¬
puščali, da so jim roke na glavo pokladali; spovedi in ke¬
sanja ni bilo treba. Učili so, da tisti, kteri je enkrat grehov
očiščen, ne more več grešiti. Ker pa jih je skušnja učila,
da so njihovi „svetniki“ vendar zopet padali v stare grehe,
morali bi spoznati, da je njihov nauk lažnjiv. Rajši pa,
kakor bi svoj nauk popravljali, odločili so potem, da se mora
tisti, kteremu so bili grehi enkrat odpuščeni, sam usmrtiti
ter si žile prerezati, ali se jedi zdržati ali na kakov drug
način umoriti. Potem se ve se je lahko ovaroval prilož¬
nosti zopet pasti v stari greh. Za duhovništvo v katoliški
cerkvi niso marali, ampak sami sebe so cenili kot prave
namestnike Kristusove.

2. Valdovci.

351. Peter Valdo je bil imeniten trgovec v Lionu na
Francoskem. L. 1170. ga je nagla smrt njegovega prija¬
telja tako prestrašila, da je popustil svoje lahko življenje
in je začel skrbeti za svoje zveličanje. Svoje premoženje
je razdelil med ubožce in precej je začel učiti, da mora
vsak, kdor hoče v nebesa priti, živeti v vednem uboštvu.
S časom se mu je pridružilo precejšno število ljudij, ki so
tudi vsi pridigovali evangelij uboštva. Večjidel pa so bili
to revni in nevedni ljudje, ki se niso učili ničesar, in vsled
tega so bile njihove pridige polne pomot. Lionski nadškof
Ivan jim tedaj prepove pridigovati in sveto pismo razla¬
gati; tudi papeža Aleksander III. in Inocent III. sta jih
preklela. A oni so le pridigovali ter se svoje trme držali
rekši: „da je treba Boga bolj slušati, kakor ljudi.“ Tako
so se očitno sprli s sv. katoliško cerkvijo in so si potem
kakor vsi drugi krivoverci zmoto za zmoto nalagali na rame.
Pred vsem so terjali, da hi cerkev postala uboga, kakor je
bila nekdaj v apostolskih časih. Papež, škofje in duhov¬
niki naj bi ne dobivali niti desetine niti nobenih drugih
dohodkov, ampak naj bi se živili ob delu svojih rok. Za
izobčenje iz cerkve se ni treba zmeniti, in zakramentov ni
treba prejemati, ker itak nimajo nobene veljave. Vsak po¬
božen kristjan, t. j. vsak valdovčan je že sam ob sebi du¬
hovnik in more grehe odpuščati; praznike in postne dni so

13 *

196

odstranili; ustno sporočilo so zavrgli in samo svetega pisma
so se držali. Zdi se nam, da katoliški duhovniki v tistem
času na južnem Francoskem niso imeli niti dobre volje niti
zmožnosti zadosti, da bi bili sveto vero obranili teh nepo¬
klicanih kričačev. Za tega voljo so valdovci vedno bolj srce
dobivali, zakaj prosto ljudstvo in tudi mogočni plemenitaši
so stali na njihovi strani. To sicer lahko razumemo, ako
pomislimo, da si je prosto ljudstvo od valdovcev obetalo,
da jih rešijo silne desetine in drugih dač, a plemenitaši so
poželjivo gledali in prežali na bogata in lepa cerkvena po¬
sestva. Sprva so valdovci lepo prosto in pošteno živeli, in
nekteri so menda tudi res z dobrega namena ž njimi držali,
toda s časom, ko so se namreč začeli družiti s kathari, spri¬
dili so se do dobrega.

Vojska zoper Albižane.

352. Koncem dvanajstega stoletja je na južnem Fran¬
coskem kar mrgolelo krivovercev. Bili so ondi raztrošeni
kathari, valdovci in cela zmes še drugih prenapetnežev in
strankarjev, kteri so dobili občno ime „Albižani“, ker je
bilo mesto Albi tako rekoč njihovo središče. Cerkveni in
državni red so bili ondi zmešali in ker niso marali za dobro
besedo, ni bilo druge obrambe zoper nje kakor meč, kte-
rega so bili popolnoma zaslužili. Niso namreč samo verskih
pomot širili, ampak katoliške duhovnike so zatirali, svete
posode oskrunjali in trupali ter po cerkvah plenili. Sv. Ber¬
nard piše v nekem pismu: „Cerkve so prazne, ljudstvo je
brez duhovnikov in sv. zakramenti so brez časti; tako umi¬
rajo ljudje brez cerkvene pomoči, brez pokore in pobolj-
šanja.“ Papeži so pošiljali svoje poslance, da bi se ž
njimi pogajali ter jih spravili na pravo pot. Pa niti do¬
govarjanja niti pridige niso pomagale, ampak Albižanom je
greben zrastel tako, da so celo enega papeževih poslancev
ubili. Zavoljo tega je papež Inocent III. 1. 1208. velel križno
vojsko pridigovati zoper nespokorjene krivoverce, rekši, da
so „ti krivoverci hujši od Saracenov ali Turkov". Križno
vojsko je vodil grof Sim. Montfort. Večina plemenitašev, kteri
so krivovercem dajali potuho, ustrašila se je boja in se je
raji pridružila križni vojski, trdovratne strankarje pa so
premagali s silo. Po papeževem posredovanji so 1. 1229.
mir sklenili. Zoper tiste krivoverce, ki so skrivoma še zmiraj
rovali, so upeljali cerkveno inkvizicijo  ali preiskavanje.

197

Inkvizicija.

358 . Inkvizicija — to je taka naprava v sv. kato¬
liški cerkvi, ktero skoro vsi ljudje psujejo, ali le malo jih je,
kteri jo dobro razumejo; to je strašilo, kterega se nevedni
otroci bojijo, a modrejših ni strah pred njim. Malo dogodkov
je v cerkveni zgodovini po sovražnikih tako popačenih in
pokvarjenih, kakor ravno zgodovina inkvizicije, pred ktero
večkrat tudi sicer dobre kristjane mraz preletava. Sploh
pa so zdaj vsi pošteni zgodovinarji enih mislij, da namreč
inkvizicija ni bila tako krvava in grozovitna naprava, ka¬
kor so jo bili razkričali; toda sovražnikom pravice in res¬
nice se škoda zdi popustiti tako ugodno strašilo, ktero so
postavili pred sv. katoliško cerkev, da bi se ljudje ne upali
blizu nje. Kakor smo rekli, je inkvizicijo po albižanskem
boji toulouski cerkveni zbor 1. 1229. v cerkvi uvel in tako
uredil, da so škofje po župnijah enega duhovnika in pa po
dvoje ali troje poštenih mož odločili ter jim naročili, naj
pazijo na farane in tiste ovadijo, kteri so kot krivoverci na
sumu. Kdor bi krivovercem dajal potuho, naj izgubi svoje
premoženje, in hišo naj poderejo, v kteri najdejo krivoverca
skritega. Sveta dolžnost inkvizitorjev je bila, da so tiste,
kterim so dopričali krivoverstvo, nagovarjali na pravo vero,
ter se trudili jih zopet zjediniti s sv. cerkvijo. Trdovratne
krivoverce so pa prepuščali posvetni oblasti, da jih ka¬
znuje, akoravno so vselej prosili za nje, da jim naj ne jemlje
življenja.

Vendar dokazi, da je kdo kriv krivo vere, so morali
biti jasni kakor beli dan, in inkvizitorji niso nikdar mogli
ob svojem dokončati pravde, ampak so jo morali poprej
škofu predložiti, da jo je pregledal in potem ali odobril ali
zavrgel. Da pa je posvetna oblast nespokorljive krivoverce
na grmadi sežigala, kdo pa more za to? Je li tega sv. cerkev
kriva? Gotovo ne; ampak v tistih vernih časih je v po¬
svetni postavi bila krivovercu zapisana smrt, ker po ta¬
kratni postavi je bila krivovera večje zločinstvo, kakor vele¬
izdajstvo. In ravno liberalni cesar Friderik II. je v svo¬
jem zakoniku postavil na krivovero kazen smrti na grmadi.
Krvavi čini pri inkviziciji se tedaj ne morejo zapisati na
račun katoliške cerkve. Na to pa paziti in o tem razsojati,
je li kdo krivoverec ali ne, je bila vselej dolžnost svete
cerkve, in bode njena skrb do konca sveta; v tem ne naj-

198

demo nobene krivde. Sicer ne moremo in nočemo trditi, da
bi bilo ravnanje inkvizitorjev brez vsake črne pike, ker
človek ostane človek, če je tudi inkvizitor; le Bog sam je
vselej -pravičen sodnik.

354. Celo kaj druzega kakor cerkvena inkvizicija je
pa bila španska državna inkvizicija. Aragonskemu kralju
Ferdinandu  „katoliškemu“ se je namreč slednjič posre¬
čilo, da je vendar enkrat na Španskem zatrl moč mulia-
medancev ali Mavrov, kakor so jili tudi imenovali, ko
so bili tam celili 800 let gospodarili. Kralj je Mavrom
pustil njihovo vero in jih dalje ni nadlegoval. Ko pa so
Mavri pletli zaroto zoper državo, jih je Ferdinand zasledil
in je potem izdal strogi ukaz, da morajo vsi muhamedanci
ali prestopiti h krščanski veri ali pa se umakniti iz dežele,
za ktero so bili prave pijavke, tako da so krščanski prebi¬
valci ondi do dobrega obožali. Da jim tedaj ni bilo treba
iti iz dežele, je veliko muhamedanov in judov prestopilo h
katoliški veri, sicer ne iz prepričanja, ampak ker se je mu¬
ham edanom mililo zapustiti zemljo, v kteri so tako dolgo
gospodovali, in ker se je judom tožilo, kar takoj zapustiti
bogato deželo, v kteri so se do dobrega udomačili. Na take
podložnike in „po sili“ kristjane se španski vladarji se ve
niso smeli toliko zanašati, ker so zmiraj gledali vun iz de¬
žele tje črez morje v Afriko, ter so ondi pri svojih verskih
bratih iskali in od tam pričakovali pomoči zoper španski
jarem, kterega so jako težko nosili. V takih razmerah je
bila na Španskem potrebna državna inkvizicija, ki je zvesto
gledala na take nezanesljive državljane, ter povsod zasle¬
dovala njih dejanje, da država ni škode trpela. Sama ob
sebi bi bila torej tudi španska državna inkvizicija celo
modra državna naprava. Toda španska država bi si bila
rada po tem potu čestokrat pomagala iz denarstvenili za¬
dreg, in ker je mlada država stala še na slabih nogah, se
je na ta način najlože iznebila velikih mogotcev, ki bi jej
mogli postati nevarni. Zavoljo tega se je zgodilo, da so
posebno bogate in mogočne državljane pri inkviziciji ob¬
sojali, in včasih je bila sodba res krvava. Za to pa ka¬
toliška cerkev nikakor ne more biti odgovorna, dasi-
ravno so tudi duhovniki preiskave vodili, ker tukaj so du¬
hovniki službovali kot državni uradniki po kraljevih naro¬
čilih. Poglavarji sv. cerkve so pa vselej povzdignili svoj
glas zoper postopanje državne inkvizicije, kolikorkrat so
pozvedeli, da ne hodi po pravih potih.

199

3. Viklifci.

855. V celi tej dobi so se slišali glasovi, ki so tir-
jali, naj se cerkvene razmere popravijo, in naj se odstra¬
nijo napake, ki so se utihotapile v cerkev; samo da je med
moži, kteri so to zahtevali, bil velik razloček. Nekteri,
kakor postavimo sv. Bernard, začeli so sami pri sebi po¬
pravljati, in so tudi v tem poslu podpirali s ponižno in od¬
kritosrčno besedo in z modrimi nasveti cerkvene predstoj¬
nike, ki imajo v taki reči prvo besedo. Drugi pa so kri¬
čali in so zoper cerkev nazivali ljudstvo in posvetne kneze,
ki s cerkvenimi rečmi nič nimajo opraviti, in so na ta na¬
čin več pokvarili kakor basni]i. Tem prištevamo Viklifa
in pa posnemovalca njegovega, Husa.

Ivan Viklif,  ki se je rodil leta 1324. na Angleškem,
študiral je v Oksfordu, postal duhovnik in svet ga je štel za
poštenega moža in prebrisanega učenjaka. Prav osebne stvari
so ga potem napotile, da je začel grdo in nesramno oštevati
beraške redovnike in papeževo stolico. Najprej ga je raz¬
srdilo to, da je' moral po papeževi odločbi mastno službo
prepustiti nekemu menihu, ker je bila tista služba samo za
menihe ustanovljena. To gaje  tako peklo, da je beraške
redovnike imenoval farizeje in pismarje ter rekel, da v be¬
raški red stopiti prav toliko pomeni, kakor nebesom se od¬
povedati. Pozneje je Viklif postal kaplan na kraljevem
dvoru, in ga je med drugimi kralj pooblastil, da se s pa¬
peževimi poslanci dogovarja zaradi letnine, ktero je An¬
gleška sem od časov Ivana „brez dežele 1 ' plačevala rimski
stolici, pa jo je bila zdaj že čez trideset let dolžna ostala.
Ker pa to dogovarjanje ni imelo zaželenega uspeha, lotil se
je Viklif kar papeža in ga je zmerjal, ter ga v pridigi ime¬
noval „ošabnega in posvetnega rimskega mašnika, prekle¬
tega oderuha in antikrista". S takim neobzirnim obnašanjem
se je Viklif na kraljevem dvoru prikupil in postal je leta
1372. profesor v Oksfordu, a ob enem je tudi zaužival dobre
dohodke župnije Luttenvorth. Kot profesor je na široka
usta grajal menihe, bogate duhovnike, papeža in duhovništvo
sploh, in je dobival vedno več vpliva; zakaj obsevala gaje
dvojna slava, od ene strani slava pravega evangeljskega pri¬
digarja in od druge strani slava sigurnega in neustrašlji-
vega zagovornika angleških državnih pravic. Ker je Viklif
enkrat začel majati ob skali sv. Petra, oddaljal se je zmiraj

200

bolj od resnice. Zato naberejo nasprotniki Viklifovi iz nje¬
govih spisov 19 krivili stavkov in jih pošljejo papežu Gre¬
goriju XI., kteri je angleške škofe pokaral zavoljo njihove
malomarnosti in jim ob enem naročil, naj natanko preiščejo
stvar, a Viklifa da naj zaprejo. Začetkom 1. 1378. so za¬
čeli preiskavo, toda Viklif se je zvijal, kakor kača, in je
svoj nauk sukal tako premeteno, da je škofe zadovoljil
in so ga izpustili, samo zapovedali so mu, naj zanaprej
molči o tej stvari. Da bi škofje Viklifa zaprli, na to niti
mislili niso, ker je bil kraljevi dvor za-nj zavzet. Goreči
katoliški duhovniki so se kar čudili boječnosti in malomar¬
nosti angleških škofov.

Eazpor na papeževi stolici je učinil, da je Viklif še
bolj lajal na papeštvo, in na videz je bila stvar res taka,
kakor da bi Viklif imel prav. Kmalu je tajil tudi več drugih
verskih resnic. Učil je, da v presv. zakramentu pod po¬
dobami kruha in vina .Jezus ni bistveno pričujoč, da je sv.
pismo edini vir prave vere, in da človek ne more storiti
tega, kar bi rad, ampak tisto, kamor ga osoda tira, in da
je vsled tega popolnoma brez svobode. Nobeden škof in
mašnik, kteri je smrtno grešil, ne more sv. zakramentov de¬
liti, in papež, če je grešnik, nima nobene oblasti nad ver¬
nimi kristjani. Duhovniki naj bi živeli v uboštvu, in po¬
svetni kralji in knezi so po svoji vesti dolžni, premoženje
duhovnikov pograbiti državi na hasek in Bogu na čast.
Tako daleč je zablodil, da ni veroval več v enega trojedi-
nega Boga, kteri nad svetom vlada, ampak učil je: „da je
vsa narava in vsaka stvar bog, — tudi osel." Na kmete
je Viklif poslal svoje „uboge pridigarje" oznanjevat svojih
naukov, in ljudstvo se je začelo povsod gibati za novo vero.
Nadškof kanterbury-ški je sklical 1. 1382. v London sinodo,
ktera je proklela Viklifovo krivovero. Viklif bi se bil zopet
rad upiral na milost kraljevega dvora, toda takrat se je
zastonj zatekel tje: odstavili so ga od profesure. Zdaj je
šel na svojo župnijo Lutterworth, kjer je 1. 1384. umrl. Med
mašo, ktero je daroval njegov kaplan, ravno pri povzdigo¬
vanji ga je zadel mrtvud, ni mogel več niti spregovoriti
niti ganiti se, in tretji dan že je izdihnil svojo dušo. Ustaše,
kteri so vsled njegovih pridig vstajali na kmetih in se upi¬
rali vsaki oblasti, premagali so s silo. Sploh pa je imel
Viklif več privržencev med učenjaki in med plemenitaši,
nego med prostim ljudstvom.

201

4. Husovci.

356 . Ko so se učenjaki na slavnih in takrat jako
obiskovanih visokih šolah v Pragi seznanili z Viklifovimi
spisi, spoznali in zavrgli so nekteri njegove krive nazore,
a drugi so jih odobravali in hvalili. Med zadnjimi je bil
posebno Ivan Hus, odi.  1398. profesor na visokih šolah
in spovednik kraljice Zofije. Sin prostih kmetov iz Hu-
sinec na Češkem, je bil Hus prebrisana glava, spreten go¬
vornik, bled in suh mož, ki je kot duhovnik ostro živel, ali
manjkalo mu je prave ponižnosti in pokorščine, kar češki
zgodovinar Palacki sam priznava rekoč: „Hus je rad po¬
zabil, da se ponižnost in pokorščina tudi šteje med krščan¬
ske čednosti". V Pragi je Hus ob praznikih imel pravico
pridigovati v tako zvani betlehemski kapeli, kjer se je samo
češki pridigalo. Tu je kar očitno grajal nektere napake
svojih duhovnih tovarišev in je zagovarjal Viklifove nauke,
a naposled se je tako spozabil, da je začel napadati kato¬
liško cerkev samo in njene nauke. V svojih pridigah je
najprej šuntal ljudstvo zoper duhovnike, kteri so mu bili
prebogati in preposvetni, a precej je tudi začel tako brez¬
obzirno ropotati zoper papeža samega, da mu je nekdaj neki
poslušalec oporekel: „Učenik, jaz sem tudi bil v Rimu in
sem videl papeža in kardinale, pa tako hudo, kakor vi pra¬
vite, vendar ni“. Leta 1408. je praško vseučilišče obsodilo
45 stavkov iz spisov Viklifovih, toda češki učenjaki niso
odobrili obsodbe, in Hus in njegov prijatelj Jeronim Praški
sta se očitno poganjala za V ikl ifove nauke. Več duhov¬
nikov je Husa tožilo pri nadškofu Zbineku, in moral je priti
opravičevat se. Zagovarjal se je oholo in zvito, in vsled
tega mu je bilo prepovedano pridigati v betlehemski kapeli.

Zmešnjava na Češkem in posebno v Pragi je bila od
dne do dne večja, kajti učeniki, dijaki in duhovniki in tudi
drugi stanovi so se razcepili na dva nasprotna tabora. Na
eni strani je stal Hus in češki narodnjaki in plemenitaši,
kteri so prežali na cerkveno premoženje, in tudi kralj Vaclav
sam; na drugi strani je bil nadškof in njegova duhovščina,
kakor tudi večina učenikov na praškem vseučilišči. Zdaj
je Vaclav 1. 1409. s posebnim kraljevini pismom ukazal, da
imajo tujci na praškem vseučilišči vprihodnje le eden glas,
Čehi pa tri. Ker se je videlo, da bode praško vseučilišče
zdaj s Husom potegnilo, zapustili so nemški profesorji s svo¬
jimi dijaki Prago ter vLipskem utemeljili novo vseučilišče.

202

Hus je imel sedaj na vseučilišči prosto roko in njegova kriva
vera se je čimdalje bolj razširjala. Vkljub prepovedi je
pridigal v betlehemski kapelici, in je razgreval ljudstvo s
svojo strastno besedo. Slednjič je praški nadškof slovesno
proklel Husa ter dal očitno sežgati Viklifove spise (1410).
Hus se ni zmenil za prokletsvo, v ktero ga je nadškof ob¬
sodil v imenu papeževem, ampak je pridigoval kakor poprej,
ter se pozival na vesoljni cerkveni zbor.

Še bolj je vrelo v Pragi, ko je papež Ivan XXIII.
razpisal popolne odpustke za vse, kteri bi vstopili v križno
vojsko zoper izobčenega neapoljskega kralja Ladislava ter
ob enem s skesanim srcem prejeli sv. zakramente. Hus in
njegovi prijatelji, ki so tajili veljavo odpustkov, zmerjali so
oznanjevalce odpustka, pa šuntali ljudstvo zoper nje in so
papeževo bulo očitno sežgali. Leta 1412. je zatorej papež
sam proklel Husa, a češki kralj ga je izgnal iz Prage.

Zdaj ko je Hus živel na kmetih in se je potikal po
gradili plemenitašev, razložil je svoje verske nazore do do¬
brega, in je pridigal po vaseh in tudi pod milini nebom,
kjerkoli je pač imel poslušalcev, zoper duhovništvo in zoper
verske resnice katoliške cerkve. Hus je učil, da je Kristus
sam poglavar sv. katoliške cerkve, in da se ne more doka¬
zati , da bi bil Kristus postavil tudi vidnega poglavarja;
večje oblasti papeži niso dobili po božji volji, ampak po ce¬
sarski milosti. Vsak posvetni in duhovni predstojnik more
le tako dolgo zapovedovati, dokler je v milosti božji; kakor
hitro pa se pregreši, mora se svoje službe odreči; med škofi
in duhovniki ni razločka; cerkvenih kaznij se ni treba bati,
in vsak duhovnik naj prosto pridiguje vkljub škofovej pre¬
povedi, ako si ni nobene pregrehe svest; verjeti se mora le
to, kar pravi sv. pismo. Ti Husovi nauki niso bili samo
krivi, ampak tudi jako prekucijski, ker se po njih vsakdo
lahko ustavlja posvetni in duhovni gospodi rekši, da je grešna
in da tedaj nima kaj zapovedovati.

Hus na cerkvenem zboru v Kostnici.

357. Kralj Vaclav in cesar Sigmund sta Husa nago¬
varjala, naj gre v Kostnico, da se ondi očitno opraviči pred
cerkvenim zborom, ker je Hus vedno trdil, da ni krivoverec.
Ob enem mu je Sigmund s cesarkim pismom zagotovil, da
bode lahko varno potoval, in da se mu med potjo ne bode
zgodilo nič žalega. Dasiravno so mu njegovi prijatelji od-

203

svetovali hojo v Kostnico, šel je Hus vendar tje, ker se je
bil sam popred že sklicaval na občni cerkveni zbor. Sprva
je Hus v Kostnici svobodno bodil po mestu; ko je pa tudi
ondi skrivoma in javno razlagal svoj nauk, velel ga je pa¬
pež Ivan XXIII. zapreti. Cesarju Sigmundu to ni bilo prav,
ker so češki plemenitaši, kteri so Husa. spremljali v Kost¬
nico, kričali, da ni držal svoje cesarske besede; ali cesar se
je dal potolažiti, ko so mu kardinali dopovedali, da je Hus
sam prouzročil svoj zapor, in da mu niso mogli dopustiti,
da bi v Kostnici v pričo cerkvenega zbora širil svojo krivo-
vero ter uganjal zločinstvo, zaradi kterega bi se moral ondi
zagovarjati. Po cesarjevi želji je Husa zbor trikrat očitno
zaslišal. Sprva je bilo videti, kakor bi se Hus hotel po¬
dati zborovi obsodbi; pa kmalu je rekel: „da ne ve, da bi
kteri Čeli kedaj ali zdaj bil krivoverec." Zbornica je potem
zavrgla njegove krive nauke, a Husa nikakor ni mogla pri¬
praviti, da bi jih preklical. Sicer je dejal cesarju Sigmundu:
„Nisem prišel semkaj česa trdovratno zagovarjat, ampak po¬
nižno popravit, ako me prepričajo, da sem učil kaj napačnega."
Toda zbornica se tukaj ni mogla pričkati ž njim in raz-
govarjati o verskih resnicah, ker Hus je stal kot zločinec
pred svojimi sodniki, in tu je bilo vprašanje: si li ti to učil
ali nisi, in — hočeš li to preklicati ali nečeš. Saj se, po¬
stavimo, s tatom sodnik tudi ne pravda o tem, je li krasti
greli ali ne, ampak samo o tem, ali je kradel ali ne. Zbor
se je vedno nadejal, da bo Hus še v zadnjem trenutku ven¬
dar preklical svojo zmoto; pa tudi zdaj je ostal trdovraten.
Vsled tega je zbornica obsodila njegove spise v ogenj, a
Husa samega so svečano prokleli in odstavili od duhovniške
časti in službe. Naposled so ga oblekli kakor mašnika, kteri
meni maševat iti, ter ga še enkrat pozvali, naj prekliče
svojo krivo vero. Ko je pa Hus le vedno svojo trdil, slekli
so mu v pričo zbrane gospode mašno oblačilo in so ga iz¬
ročili posvetni oblasti, ktera ga je po ostri tedanji posvetni
postavi kot krivoverca dala pred mestom na grmadi sežgati
1. 1415. — Tako strašna smrt, pa za raztrgan prt! — Hu-
sove smrti tedaj ni katoliška cerkev kriva, ker ona grešnike
in krivoverce sicer pokori, ali nikoli in nikdar jih ne ubija.
Da bi moral cesar in njegovo pismo Husa obsodbe in smrti
obraniti, kakor nekteri sodijo, tudi to ni res. Sigmund nam¬
reč Husu ni napisal pisma, da ga ovaruje kazni, ako ga na
cerkvenem zboru krivega spoznajo, ampak da mu zagotovi
varno pot v Kostnico; ker cesar mu je gladko povedal: ,.Kar

204

se nas tiče, ne bodemo mi nikdar zagovarjali tvojih trdo¬
vratnih zmot; rajši bodemo s svojimi lastnimi rokami ogenj
zakurili, kakor dovolili, da ti v svoji kljubetni trmi ostaneš".
Tudi Hus sam je dobro vedel, kaj ga čaka, če mu krivo vero
dopričajo; rekel je namreč: „Ako me na cerkvenem zboru
prepričajo zmote in krive vere, branil se ne bom trpeti
ktere si bodi kazni, ktera je krivovercem namenjena".

Husovski boji.

358. Ko je v Kostnici ugasnila grmada, na kteri je
umrl Hus, užgal se je pa na Češkem s plamenom ogenj
upora, kterega je bil Hus že prej zanetil. Husovci so re¬
ka! i, da je to sramota za ves češki narod , da so jim v
Kostnici Husa sežgali. V Pragi so hrame pravovernih du¬
hovnikov ropali in požigali, mašnike so trpinčili in pobi¬
jali ter oblegali nadškofov grad, in nadškof je komaj in
komaj skrivaj pobegnil. Husovcem se je kmalu pridružilo
lepo število plemenitašev, ki so se veselili cerkvenega pre¬
moženja. Njihov voditelj J a k o b e k je zdaj začel trditi,
da je sv. obhajilo le tedaj veljavno, če ga človek prejme v
podobi kruha in vina, a ne samo v jedni podobi, kakor je
v katoliški cerkvi navada. Razgreti Husovci so takoj kri¬
čali in zahtevali kelih, ki je bil odslej nakako znamenje za
Husovce, po kterem so se drug drugega spoznavali. Kar
je kristjanom sv. križ, ali Turkom polumesec, to je bil kelih
Husovcem. L. 1419. so napravili Husovci v Pragi veliko
procesijo, pri kteri so nosili in svečano častili kelih. V
dolgi procesiji so se krivoverci pomikali po ulicah, a ko
pridejo do mestne hiše, prileti iz hiše kamen in zadene ne¬
kega husovskega duhovnika. To je Husovce strašno raz¬
kačilo. Hipoma razbijejo vrata, proderejo v hišo, zgrabijo
nektere mestne svetovalce, kteri se jim ne morejo več umak¬
niti, in jih zaliitijo čez okno doli na cesto, kjer jih je divja
drhal sprejela s svojimi sulicami ter jih neusmiljeno mučila
do smrti. Več imenitnih gospa in kraljica sama je proslav¬
ljala Husa kot „mučenika“; kralj pa je klel ter se jezil, ker
si ni vedel pomagati. Godilo se mn je kakor se godi ne¬
marnemu gospodarju, kteri sprva izpregleda nerodnosti in
hudobije svojih sinov, pozneje pa si ne more več pomagati,
kedar je v hramu vse poprek in naopak. Kralj je kmalu
potem umrl za mrtvudom.

Nemški cesar Sigmund imel je zdaj tudi na Češkem
nasledovati svojega brata Vaclava; toda Husovci ga niso

205

marali, ker prav njega so dolžili, da je v Kostnici zakrivil
Hnsovo smrt. Čelovodja Husovcev je bil strahoviti, eno¬
oki Ivan Žižka,  bivši kamornik kralja Vaclava; Žižka
je vodil Tab or ovc e t. j. tiste Husovce, ki niso hoteli Sig¬
munda imeti za kralja, in ker je bil Žižka izvrsten vojsko¬
vodja, dobil je zmago za zmago, ter je pobil vsako cesar¬
sko vojsko in razpodil tudi križne vojske, ktere je bil papež
Martin V. spravil na noge. Ubogi katoličani so takrat na
Češkem mnogo hudega trpeli. Razdraženi in zagrizli pre-
kuculii niso prizanašali nikomur; mesta in vasi so požigali,
veliko tisoč vernikov je pomoril ogenj in meč. Žižka je v
neki bitki izgubil svojo edino oko, pa tudi slep je razpo-
stavljal svoje vojake vedno tako modro, da so morali zma¬
gati. Prvi udarec za Husovce je tedaj bil, ko jim je Žižka
umrl 1. 1424. Da počastijo pogreb svojega slavnega vojsko¬
vodje, užgejo divji taborovci katoliško mesto Pfibislavo, ter
je do tal sežgejo s prebivalci vred. Pravijo, da so tabo¬
rovci po Žižkovi smrti njegovo kožo napeli na boben, in
kakor hitro so zabobnali na tisti boben, vselej so sovraž¬
niki pobegnili pred njimi.

Po Žižkovi smrti si večina taborovcev izvoli Pr okop  a
„velikega“ za svojega vojskovodjo, kterega jim je bil Žižka
sam na smrtni postelji priporočal. Oni drugi taborovci pa
so ostali brez glave in so se zvali „sirote“, rekši, da nikdo
ni vreden, da bi za „očetom“ Žižko zapovedaval. Mirnejša
kri pa, kakor po taborovcih, se je pretakala po žilah „obo-
jevcev“, ki so sicer sv. Rešnje telo prejemali pod obojima
podobama, a drugače so se držali obredov sv. katoliške cer¬
kve. Vzrok torej, da je začela divja moč Husovcev pešati,
bil je ta, da med seboj niso bili več složni. Obojevci so se
začeli katoliški cerkvi bližati in so se na cerkvenem zboru
v Bazileji ž njo tudi precej pogodili, ker jim je zbor obha¬
jilo dovolil pod obojima podobama. Tega pa nemirni taborovci
niso mogli prenašati, in so nadaljevali boj zoper katoličane
in tudi zoper obojevce, ker so ti neki izdali Husovo stvar.
Slednjič je zapustila taborovce tudi vojna sreča. L. 1434.
so združene taborovce premagali pri Lipanah, in odslej so
ostali pri tleh, niso se mogli več kvišku zravnati. Zdaj so po
vsem Češkem Sigmunda spoznali za svojega vladarja. Pe¬
ščica trdovratnih Husovcev, ki je na tihem še živela, in
ktere so pozneje zvali „češke in moravske brate“, spojila
se je v 16. stoletji z lutrovci.

Da je Hus trezno in pošteno živel, tega ne tajimo, da

206

je probudil v svojem narodu narodno zavest, temu ne opo¬
rekamo, — pa tudi to moramo povedati, da ni nobeden so¬
vražnik češkega naroda pred njim in za njim navalil toliko
dušnega in gmotnega zla na Češko, kakor ravno Hus.

B. Cerkveni učeniki,

a) Sv. Bernard.

351). Sv. Bernard se je porodil 1. 1091. na gradu Fon¬
taine« na Francoskem. Njegov oče Tecelin, starega vite¬
škega pokolenja, je bil navadno na bojišči, a njegova po¬
božna mati Alojzija je skrbno odgojevala ljubčeka svojega,
kterega je za duhovski stan odločila. Pravijo, da se je nje¬
govi materi pred njegovim rojstvom sanjalo, kakor bi v
svojih nedrih nosila belega ovčarskega psa, ki je neprene¬
homa lajal. Neki pobožen redovnik, kteremu je to skrivnost
zaupala, ji reče: „Ne boj se, dobra mati; to dete bode en¬
krat čredo božjega Pastirja z veliko čuječnostjo varovalo
in močno lajalo zoper sovražnike sv. vere ter postalo sloveč
pridigar". Zatorej je mati nad Bernardom cula, kakor nad
svojim lastnim očesom, in je veselo gledala v njegov ne¬
dolžni obraz, kakor vrtnarica na cvetlico, kedar se začne
razcvetati. Bridki kelih življenja je mladenič prvokrat po¬
kusil, ko mu je bila nemila smrt pobrala ljubljeno mater.
Materina smrt je storila, da ga je bolj in bolj popuščala
ljubezen, ki ga je vezala na svet, a tem bolj se je zateg¬
nila vez ljubezni, ki ga je vezala na Boga. Bernard je bil
bistrega uma in ognjenega duha, pa se je tudi rad učil in
premišljeval božje reči. Ogibal se je velikega sveta, ljubil
je tihoto in samoto. Star 21 let odločil se je za meniški
stan. Ogenj, ki mu je gorel v prsih, razgrel je še druga
srca. Kmalu je Bernard zbral okoli sebe trideset tovarišev,
samih krepkih mladeničev in vrlih mož, ki so vsi želeli
stopiti v samostan. Ko so se Bernard in njegova stareja
brata, ktera je tudi pregovoril na svojo stran, ločili od do¬
mače hiše in se poslavljali od najmlajšega brata, rekli so
mu: „Poglej, vse premoženje, ktero bi mi imeli podedovati,
je zdaj tvoje". Na to jim odgovori deček: „Vi si jemljete
za-se nebesa, a meni prepuščate zemljo, — to pač ni pra¬
vična razdelitev!"

Bernard in njegovi tovariši so 1. 1112. stopili v ostri
cistercijenski red, kterega je benediktinski opat Bobert usta-

207

novil. Po sv. Bernardu se vzbudi v tej duhovni hiši novo
življenje. Med vsemi se Bernard najbolj zatajuje in naj¬
ostreje pokori; oni drugi pa hitijo, kolikor kteri more, za
dišavo njegovih čednostij. Bernard si je v samostanu vedno
stavil prašanje: »Bernard, po kaj si prišel semkaj?“ — in
prav to prašanje ga je tiralo naprej, zmiraj naprej na poti
krščanske popolnosti. Pridno je delal na polji in ondi prosto
povzdigoval svojega duha v nebesa ter premišljeval božje
reči. Sam pravi, da si je to, kolikor pač sv. pisma ve in
razume, in kolikor pozna božjih rečij, pridobil po logih in
na polji po premišljevanji in notranji molitvi, in da ni imel
drugega učenika, kakor 'bukovje in hrastje. Njegova pobož¬
nost in svetost je privabila zopet drugih, ki bi tudi radi s
silo nebesa potegnili na-se. Cistercijenski samostan je po¬
stal pretesen, in ustajalo je po Francoskem več drugih opatij,
med kterimi je postala opatija v Clairvaux-u  (r. Klervč)
najbolj znamenita. Bernard je bil še komaj tri leta menili,
in že so ga izvolili temu samostanu za opata. Ko je stopil
pred škofa, ki ga je za opata blagoslovil, bilo ga je sama
kost in koža; bil je bolj smrti kakor človeku podoben. Nje¬
gova zvezda je potem prihajala vedno više in više, tako da
je kmalu ves krščanski svet gledal na njo.

360. V tem času je bila edinost v katoliški cerkvi
razdrta, kajti imela je dva papeža, Inocenta II. in pa kri¬
vega papeža Anakleta II. Inocent je moral pred svojim
nasprotnikom zbežati na Francosko. Tukaj je iskrena be¬
seda sv. Bernarda do dobrega prepričala zbrane škofe, da
je edino le Inocent pravi papež, in ko se je papež 1. 1132.
vračal v Italijo, spremljal ga je tje sv. Bernard. Za leto
dnij se Bernard vrne na Francosko. Povsod, koder je hodil,
so ga bili veseli. Ko je šel čez Alpe, prihajali so pastirji
in kmeti doli s skalnatega gorovja ter ga prosili blagoslova,
potem pa so šli zopet veseli domov. Ko se je slednjič po¬
ravnal razpor na papeževi stolici, hvalili so vsi enoglasno
Bernarda ter trdili, da je to njegovo zasluženje.

Leta 1140. je bila v Sens-u zbrana številna sinoda,
da bi razsojala o Abela  rdu  in njegovem napačnem nauku.
Abelard, za kterim je hodilo mnogo učencev, je rekel, da
hoče pred Bernardom očitno zagovarjati svoj nauk. Dasi-
ravno je bil Bernard zoper tako očitno prepiranje o verskih
rečeh, ker se pri taki priliki bolj strasti vzbujajo in se bolj
trdovratnost podpira, kakor se laž podira, se ga vendar ni
mogel ogniti, da se ne bi reklo, da so se katoliški bogo-

208

slovci zbali Abelardovih razlogov. Bernard je tedaj sinodi
predložil krive stavke, ktere je bil nabral iz Abelardovih
spisov, a ob enem je temu nauku priložil izreke sv. očetov,
s kterimi je pobijal njegova kriva načela. Ko je Bernard
tudi izjavil, da Abelard, ako govori o Trojici, diši po „Ariju,
ako govori o milosti, diši po Pelagiju, in ako govori o Kri¬
stusovi osebi, diši po Nestoriju“, je zbornica Abelardov nauk
preklela.

Leta 1145. so Evgenija III., ki je bil učenec in pri¬
jatelj sv. Bernarda, posadili na apostolsko stolico, pa že za
leto dnij moral je bežati iz nemirnega in nevarnega Rima.
Evgenij je pribežal na Francosko, kjer so ga lepo sprejeli;
a sv. Bernard se je takoj obrnil do Rimljanov ter jim je
očital njih nepokojno srce, in je tudi cesarja Konrada III. po¬
zval, naj pomaga papežu, a nad Rimljani se naj znosi. Da
je bil sv. Bernard duša, ki je oživila drugo križno vojsko,
smo na svojem mestu že povedali. — Ob konci svojega živ¬
ljenja je pisal imenitne knjige „o premišljevanji samega
sebe“, ktere je papežu Evgeniju namenil in v kterih daje
poglavarju sv. cerkve prelepe nauke, kako bi naj vestno
spolnoval težavne svoje dolžnosti, ter mu odkritosrčno po¬
kaže napake, ktere so se utihotapile v krščanski svet. Drugi
dve znameniti knjigi, kterije napisal sv. Bernard, ste: „kako
je Boga ljubiti“ in o ,,stopnjah ponižnosti in napulia“. Zra¬
ven tega imamo od njega nad 400 pisem, nad 390 cerkve¬
nih govorov, in več krajših razprav, kterih pa nam vseh ni
treba imenovati. Njegova pisava je mila, časih preobila,
kakor je bilo prepolno ljubeče njegovo srce; beseda mu je
tekla sladko kakor med raz jezika, zatorej ga imenujemo
„medenega !l  Bernarda. Umrl je 1. 1153., a že 1. 1173. ga
je papež Aleksander III. prištel svetnikom božjim.

2. Sv. Bonaventura.

361. Bonaventura je leta 1221. zagledal beli svet v
mesteci Bagnarea v papeževi državi. Pri sv. krstu so mu
dali ime Janez. Ko je imel otrok 4 leta, zbolel je na smrt;
njegova mati se zateče k sv. Frančišku Asiškemu, ga pri¬
poroči njegovi mogočni molitvi in obljubi, naj otrok, ako
odraste, Bogu služi v redu sv. Frančiška. Otrok ozdravi,
in še le po tem veselem dogodku je otrok po sv. Frančišku
dobil ime ,,Bonaventura", to je „srečen prigodek". Ker ga
je pobožna mati že kot otroka posvetila Bogu, odgojevala

209

ga je tudi že od mladih nog za Boga, in Bonaventura iz-
polnivši obljubo svoje ljube matere stopi 17 let star v red
sv. Frančiška, Njegovi predstojniki ga pošljejo v Pariz na
visoko šolo, kjer je vrlo poslušal znamenitega učenika, fran¬
čiškana Aleksandra, Modri učenik je kmalu spoznal bistri
um in sveto dušo svojega učenca in je rekel o njem: „To
je pravi Izraelit, v kterem Adam brž ni grešil". In Gerson
pravi, da dvomi, je li imela pariška visoka šola kedaj tako
duhovitega učenika, kakor je bil Bonaventura, ali ne. Ne
dolgo namreč potem, ko je bil Aleksander umrl, moral je
mladi Bonaventura ondi sam prevzeti službo učenika. Pod-
učeval je temeljito, dasiravno je bila njegova beseda pri-
prosta, in on ni nikdar na to nameraval, da hi se sam le¬
sketal v svoji učenosti in da bi ga svet zaradi tega obču¬
doval, temuč on je iskal resnico samo iz tega namena, da
Boga slavi, ki je večna resnica, in da pri svetli luči res¬
nice sam ne zgreši pota, ki vodi v večno življenje. Mla¬
deniče je tako razgrel za učenje, da jih je bilo veselo gle¬
dati, kako so si prizadevali drug drugega prekositi. Srca
vseh učencev so mu bila naklonjena. Bil je namreč visoke,
zale postave, njegovo oko je bilo ljubeznivo in dobrotljivo,
z njegovega obraza je sijal nebeški mir in neka prečudna
miloba, ki si je pridobila vsako srce. Imel je zvest pomnež,
bil je bogatih mislij in beseda mu je gladko tekla, Zato so
rekali o njem: „On svoje poslušalce popolnoma zavzame,
ako govori, posebno pa, ako pridigarje". Dali so mu ime
serafskega učenika.

362. Na slavni pariški visoki šoli so si učenjaki iz
beraških redov sv. Frančiška in sv. Dominika zaslužili dobro
in častno ime, kar je močno peklo ove druge profesorje.
Neki Vilhelm je tedaj napisal zoper beraške redovnike psovko,
v kteri jih imenuje farizeje, ter jih zasramuje kot pravega
antikrista. Toda Vilhelm se je lotil premočnega nasprotnika,
in ko sta sv. Bonaventura in sv. Tomaž Akvinski pismeno
zagovarjala svoje redovne brate, je Vilhelm moral osramoten
zapustiti bojišče. Očetje frančiškani so dobro poznali svo¬
jega brata Bonaventuro, da je samo zlato, ter ga 1. 1257.
soglasno izvolili za višjega glavarja celega reda, dasiravno
je bil še komaj 36 let star. Ko je potem v Rimu nastopil
svojo novo službo, poznal se je kmalu v vsem redu sad nje¬
govega delovanja. Celi red je razdelil v več pokrajin, kte-
rim je postavil posebne predstojnike, in sploh je vse uredil
tako lepo, da ga frančiškani po vsej pravici častijo kot svo-

Zgodovina sv. kat. cerkve. 11. l i

210

jega drugega ustanovnika. Sam je pregledal večinoma vse
redovne pokrajine, in povsod mu je njegova prijazna do¬
brotljivost, prizanesljivost in svetost naklonila srca vseli
bratov.

Sv. Bonaventura bil je luč, ki je že dolgo svetila v
frančiškanskem redu in v krogu učenih mož; papež G-regor X.
je tedaj še više povzdignil to luč, da se oveseli še več
sveta njenega svita. Že poprej bi bil Bonaventura moral
postati nadškof na Angleškem, toda takrat je mogel papeža
preprositi, da mu ni naložil tolike odgovornosti. Gregor X.
pa, ki je postal najbolj na besedo sv. Bonaventure papež,
ga je imenoval nadškofom albanskim ter mu je ob enem po¬
delil kardinalski klobuk. Bonaventura je ravno v nekem
samostanu iz ponižnosti pomival mizno posodo, ko so mu
papeževi poslanci prinesli kardinalski klobuk. Papež je
namreč namenil izvrstne dušne moči, ktere je imel Bona¬
ventura, dobro porabiti pri drugem občnem lvonskem zboru,
kterega je bil razpisal. Po papeževem povelji je tedaj
on vodil vse priprave za ta zbor, in njegova skrb je bila,
da se je zbor z Grki o zedinjenji dogovarjal. Prav pri tem
poslu in pri tej priložnosti je podoba Bonaventure najlepše
obsijana.

Njegovi čednosti in učenosti, njegovi bistrosti in bla¬
gosti pripisujemo, da so se Grki tako hitro odločili za spravo
s sv. katoliško cerkvijo. To je bilo njegovo zadnje delo.
Neprestano delovanje in prevelike skrbi so ga tako potla¬
čile, da je zbolel na smrt in da po četrti seji ni prišel več
v zbornico. Papež sam mu je podelil zakrament sv. po¬
slednjega olja, in ko je umrl (1. 1274.), sprevedli so ga do
groba zastopniki tako rekoč vsega krščanskega sveta, ki so
bili na zboru pričujoči.

Sv. Bonaventura je spisal o verskih resnicah dvoje
imenitnih knjig, o kterili trdijo učeni bogoslovci, da je v
njih vsaki stavek biser, in da hranijo jedro vsega bogo¬
slovja. Tudi je lepo in gladko tolmačil več delov sv. pisma.
Najbolj znane pa so njegove bukve ,.življenjepis sv. Fran¬
čiška' 1 . Prav pri tem delu ga je enkrat dobil sv. Tomaž
Akvinski, ko ga je bil obiskal; ker je pa bil Bonaventura
celo zamaknjen v svoj posel, ni ga Tomaž motil dalje, am¬
pak rekel je znamenite besede: „Naj le svetnik za svetnika
deluje!" Papež Sikst V. mu je dai 1. 1587. častni naslov
cerkvenega učenika.

211

3. Sv. Tomaž Akvinski.

363. Svetla zvezda na obzorji cerkvene učenosti je
tudi sv. Tomaž Akvinski. Kakor dva mogočna bregova, ki se
vzdigujeta visoko proti nebesom, takova velikana sta bila
sv. Bernard in sv. Bonaventura v bogoslovskih vedah, in
sv. Tomaž je tretji velikan, a toliko višji nad obojima, da
njima gleda preko glave. Tomaž se je porodil 1. 1226. na
gradu Roccasecci (r. Rokaseki) na Neapoljskem. Njegov
oče je bil Landulf, grof Akvinski, in njegova mati Teodora.
Rodbino Akvinskih grofov moramo prištevati prvim pleme¬
nitim rodbinam tiste dobe, ker bila si je celo s cesarsko
rodbino v rodu. Ko je blagorodna mati pod srcem nosila
sinka svojega, naleti neki dan na pobožnega puščavnika
Bona, kteri jej reče: „Veseli se, gospa, ti bodeš sinka ro¬
dila in ga Tomaža imenovala; ti in tvoj soprog bosta sicer
želela, da bi otrok postal menili na Montecassini ter ondi
sčasoma dosegel opatovo čast in njene bogate dohodke, toda
Bog bode drugače ž njim naravnal; on bode namreč domini¬
kanski rodovnik, in bode po učenosti in svetosti tako slovel,
da mu o njegovem času na celem svetu ne bode vrstnika.“
Pet let je bil Tomaž star, ko ga stariši v odgojo izročijo
menihom na Montecassini. Ker je imel pet talentov, ličil
se je prav dobro. Komaj 13 let star gre na visoke šole
v Neapolj. Sedemnajst let' star že dovrši z odličnim uspehom
svoje šole in kar je še več vredno, ohranil je tudi čisto in
belo svojo dušo, dasiravno so v tistih časih dijaki po vi¬
sokih šolali živeli nemarno in razuzdano. Vsi so ga bili
veseli, vse je gledalo na lepega in pobožnega mladeniča.
Česar pa svet ni videl, to je bil sklep, kteri je dozorel v
njegovi duši in po kterem se je odločil za meniški stan.
Nepokvarjenemu njegovemu srcu se je namreč gabilo grdo
življenje njegovih tovarišev, in rajši kakor bi gledal za po¬
svetno nevesto, izbral si je za posestrimi učenost in pobož¬
nost, in se je rajši podal v tiho samostansko izbico, da ga
kje ne ogluši posvetni šum, in da ga ne omami zapeljivi
svet. Na enkrat iznenadi rodbino njegovo in vse, kteri so
ga poznali, glas, da je Tomaž stopil v red sv. Dominika.

Marsikteri zgodovinarji si tukaj glave belijo in sem
ter tje ugibljejo, kdo bi mladeniča pripravil na to misel, ali
kdo ga je posilil stopiti v beraški red; menda ga že do¬
minikanci imajo na svoji vesti, dobivši ga na svoje limance.
Nam pa je stvar popolnoma jasna. Jezus je pač Tomaža

14 *

212

klical: „Pojdi za menoj!“ — in kakor nekdaj apostoli, za¬
pustil je tudi on vse in šel za njim.

Mati je naskorem zvedela, kar se je zgodilo v Neapolji
in takoj se je napotila tje. Očetje dominikanci misleč, da
hoče mati ljubljenega sina odvrniti od njegovega sklepa,
hitro preselijo Tomaža v Rim v drugi samostan. Toda dobri
materi za otrokom nikdar ni predolga pot, in tudi Teodora
se obrne mahoma v Rim za svojim sinom. Tam je Teodora
sicer pozvedela za kraj, v kterem je stanoval njen otrok,
pa ni ga mogla dobiti nazaj, niti videla ga ni, ampak re¬
dovniki so poslali Tomaža z nekterimi drugimi brati v Pariz.
Tje pa mati ni mogla več za njim; zategavoljo pa je na¬
ročila svojima starejšima sinoma, ki sta v Toskani služila
pri cesarskih, naj prežita na-nj, in naj ga na poti pobereta
ter privedeta na dom. Mlada častnika, kterima itak ni bilo
prav, da bi grof Akvinski jedel beraški kruh in nosil gnusno
meniško haljo, rada ubogata mater in kmalu pritirata po¬
nižnega brata Tomaža domov.

Mati je bila srečna, da je zopet imela svojega sina;
s solzami ga prosi, naj si vendar izvoli kak drugi stan.
Ko grofinja vidi, da pri stanovitnem Tomažu nič ne opravi,
odkaže mu v gradu samotno sobo, kjer razun obojih sester
nikdo ni smel ž njim občevati. Menimo, da je mati zaradi
tega tako ostro ravnala ž njim, da se prepriča, je li Tomaž
iz lastnega prepričanja stopil v meniški red, in je li to
božji glas, kteri ga kliče, ali ne. Prav za prav namreč
pobožna Teodora nikdar ni menila sinu zapirati pota v
meniški stan, ampak zveča je bila nekaj nevoljna na do¬
minikance, ki so nekoliko prezirali visoko gospo. V ma¬
terinem smislu ste tudi obe sestri večkrat govorili s To¬
mažem; toda on je bil bolj zgovoren in je svoji sestrici pre¬
govoril, da ste zaničevali vso posvetno veselje ter se do
dobrega zavzeli za službo božjo. Sestri stopite potem v
skrivno zvezo z dominikanci, ki so Tomaža oskrbovali s po¬
trebnimi knjigami, da je mogel tudi v zaporu ondi nada¬
ljevati svoje učenje.

Med tem se vrneta njegova brata iz vojne in dospeta
na grad Roccasecco. Tukaj pozvesta, da je Tomaž neomah-
Ijiv kakor skala, ktere nihče omajati ne more. To ju tako
raztogoti, da svojega brata primeta, ter mu strgata raz
telesa meniško obleko, ktere nista mogla gledati. Vendar
huda jeza njegovih bratov ni mogla vznemiriti njegove svete
duše; radostno gleda kosce svoje razcapane obleke, ki so

213

mu znamenje zmage, kakor vojaki prišedši iz vojske po¬
nosno gledajo na svojo razstreljeno in podrapano zastavo.
Ker brata s silo ne moreta podreti njegove močne volje,
poskusita ga zvoditi na polžki pot nesramnosti, misleča, da
mu morebiti ondi spodrknejo noge, da pade. Zlobna in brez¬
božna brata mu namreč porineta zalo in zapeljivo žensko
skoz vrata v njegovo izbo in ju sama pustita. Hitro iz-
pregleda modri mladenič namen hudobnih bratov, sveta jeza
se vzbudi v njegovih prsih in vsa kri mu vskipi v glavo
in lice; nagloma popade na pečnem komnu gorečo poleno
in ž njim zapodi nesramnico, ki se naglo kakor kača zmuzne
skoz vrata. Potem zariše z ogorkom polenovim na steno po¬
dobo svetega križa, pade prednj na svoja kolena in iskreno
moli, dokler ga vsega onemoglega spanec ne posili. V spanji
pa je imel Tomaž prikazen dvojih angeljev, ktera mu stisneta
njegovo ledovje in ga ob enem zagotovita, da bode odslej
vse svoje življenje prost vseli nečistih skušnjav.

Ko je Tomaž skoraj že dve leti trpel domači zapor,
dogovori se s svojima sestrama, da hoče skrivoma pobegniti
iz grada, kar je naposled tudi mati sama odobrila. Neko
temno noč čakajo pod gradom preoblečeni dominikanci ob
zgovorjeni uri na Tomaža, kterega sestri skoz okno po vozi
doli spustite v ravno tistem košu, v kterem si je prej
bukve dovažal tudi črez okno. Srečno potem dospe v Nea-
polj, kjer nemudoma stori slovesne obljube.

364. Po storjenih obljubah ga pošljejo v Rim, kjer
so ravno dominikanci obhajali glavni zbor svojega reda.
Ta zbor sklene, blagega in nadepolnega mladeniča v na¬
daljnje izobraževanje izročiti najbolj glasovitemu učeniku
dominikanskega reda, Albertu „velikemu“, kteri je takrat
v Kolina vodil visoke šole. Tomaž ni brenčal kakor bu-
čela, kedar nosi medu, ampak tiho in marljivo kakor mravlja
je znašal in nabiral znanosti za svoj prihodnji poklic, in
zategavoljo so mu sončen ci njegovi zabavljali rekši, da je
„mutast sicilijanski vol“. Toda ko se Albertovi učenci prvo-
krat med seboj poskusijo v učenosti, Tomaž zlahka vse
prekosi in je sam najbolj glasen, dokler so vsi drugi prej
utihnili. Poslušalci so koj strmeli nad umom in pametjo
Tomaža. Albert veliki pa je po dokončanem razgovarjanji
očitno rekel: „Mi imenujemo tega le nemega vola; ali on
bo v svoji učenosti tako mukal, da bode po celem svetu
donelo“. Leta 1245. se Tomaž napoti v Pariz, da ondi do¬
vrši bogoslovske šole. Tri leta pozneje se vrne zopet v

214

Kolin, kjer je začel v modroslovji in bogoslovji podučevati.
Njegovo ime je tako slovelo, da ga že 1. 1251. pokličejo v
Pariz, ter mu ondi ponudijo stolico, s ktere je učil bogo¬
slovje. Tomaž se je sicer čutil preslabega za toliki posel,
ali slušal je vendar le, ter s solznimi očmi prosil božje po¬
moči. Tukaj se je tudi on, kakor sv. Bonaventura, poganjal
za čast in dobro ime beraških redov zoper profesorja Vi¬
ljema, kteri jih je napadal. Leta 1261. ga pokliče Urban IV.
v Rim, kjer mu je namenil najvišje in najimenitnejše cer¬
kvene službe; pa Tomaža niso nikdar mogli pregovoriti, da
bi sprejel kakovo častno službo, on je pač hotel kot prost
redovni brat živeti in umreti. V Rimu je sestavil molitve,
ktere so duhovniki dolžni na Telovo moliti. Ko je bil do¬
vršil ta posel, zgrudi se k nogam križanega Jezusa, in med
solzami Jezusa izprašuje, je li dobro pisal o njem. Takrat
Jezus s križa pohvali Tomaža in reče: „Tomaž, dobro si
pisal o meni!“ — Ko je papež Klement IV. zasedel stol
sv. Petra, mu je kar naravnost podelil neapoljsko škofijo;
toda Tomaž je bil zaradi tega tako žalosten in pobit, da
se je usmilil sv. očetu, in preklical je svojo prvo besedo. —
Leta 1266. gre na povelje svojih višjih v Bologno, da bi
ondi učil in pridigoval. Tudi tam se je precej zbiralo ve¬
liko učencev in neštevilno ljudstvo okoli njega, da poslu¬
šajo zlate njegove nauke. Ko je 1. 1272. dominikanski red
zopet obhajal svoj glavni zbor, prosilo je več najimenitnejih
šol za slavnega Tomaža; posebno pa so se za njega po¬
tegovale visoke šole v Parizu, v Bologni in Neapolji. Glavni
zbor je odločil Tomaža poslati v Neapolj, ker je menda
menil, da s tem najbolj ustreže tudi Tomaževim srčnim že¬
ljam. Tako se je tedaj Tomaž vrnil v svojo domačijo, ktere
dolgih 28 let ni videl. Njegov prihod v Neapolj je bil pravi
slavnostni vhod; ne samo mesto, nego cela dežela je praz¬
novala njegov prihod kot presrečen dogodek; vsi stanovi
so se poskušali med seboj, da skažejo slavnemu možu dolžno
čast. Toda njegov delavni dan se je nagibal proti večeru;
njegovo telo je tako oslabelo, da ni moglo več nositi tako
velike duše, kakor je bila Tomaževa. H koncu 1. 1273. ga
večkrat obvlada omamica, večkrat je tudi zamaknjen v božje
reči. Enkrat je dolgo gledal v duhu čudne reči in je po¬
tem rekel: „Skrivne besede sem slišal; — od zdaj ne bo¬
dem več pisal, pa tudi živel ne bodem več dolgo".

Papež Gregor X. je sklical 1. 1274. vesoljni cerkveni
zbor v Lyon. Zeld je želel, da bi tudi Tomaž obiskal zbor.

215

Bolehen in slab kakor je bil, hotel je vendar ustreči
sv. očetu ter se je napotil na Francosko. Pa že v opatiji
Fossanuovi  ga tako hudo prime bolezen, da ne more več
dalje. Na smrtni postelji je Tomaž tolmačil „visoko pe-
sem“ in je tako ustregel redovnim bratom, ki so ga za to
prosili. Sv. zakramente je prejel z veliko gorečnostjo in je
umrl 1. 1274. star 49 let.

Največje delo sv. Tomaža, da vsa druga dela zamol¬
čimo , je „celota ali skupina vseh bogoslovskih naukov v
treh delili 11 . Tukaj so vsi verski in nravski nauki spravljeni
v lep red, a vsaka posebna resnica je natanko omejena in
tako jasno razložena in tako utrjena po razlogih sv. pisma,
posebno pa po pametnih razlogih, da ni nič boljega. Za-
tegavoljo zahtevajo sedanji sv. oče Leon XIII. v posebnem
okrožnem pismu, ktero so izdali 1. 1879., od vseh škofov
sv. katoliške cerkve, da naj vsi učeniki bogoslovja verske
resnice utrjujejo in dokazujejo po modroslovskili ali pamet¬
nih razlogih sv. Tomaža. Po pametnih dokazih se namreč
sovražniki sv. vere trudijo resnice sv. vere podreti, rekši,
da so resnice sv. vere zoper zdravo pamet. Z močnimi in
mogočnimi pametnimi dokazi sv. Tomaža torej naj. tudi
krščanski učeniki pobijajo takove sovražnike. Po tem na¬
činu namreč izvijejo sovražnemu Goljatu meč, s kterim jih
hoče pobiti, in mu ž njegovim lastnim mečem glavo od¬
sekajo. Veljava te Tomaževe knjige, namreč njegove „sku-
pine“, je v sv. katoliški cerkvi tolika, da je na najslavnej¬
šem cerkvenem zboru, kterega je dozdaj cerkev obhajala,
na tridentinskem zboru namreč, poleg sv. pisma in zraven
pisem rimskih papežev ležala tudi ta njegova knjiga na
oltarji sredi zbornice, da so očetje tudi iz nje zajemali nauke.
Papež Pij V. je sv. Tomaža 1. 1567. proglasil za „učenika
sv. katoliške cerkve 11 ; med bogoslovci je dobil ime „angelj-
skega 11  učenika.

216

III. poglavje.

Notranje razmere

i. Duhovništvo.

0 papeštvu.

365. Sv. katoliška cerkev si je izredila otroke —
krščanska nemška in slovenska ljudstva. Verno so poslu¬
šali otroci glas sv. cerkve in niso si upali oporekati cer¬
kvenim zapovedim, kakor si tudi dobro odgojen deček ne
upa ustavljati se povelju svojega učenika. Papež, naj višji
poglavar sv. cerkve, je gledal na to, kako se krščanski nauk
po vseh krščanskih deželah spolnuje, in knezi in kralji so
se bali kaj takega zapovedati, kar bi ne bilo po krščanski
pravici, ker bi se jim najvišji učenik v Kirnu takoj bil po-
grozil. Na ta način je stopil papež na visoko stopnico du¬
hovne in posvetne oblasti. Papež je bil najvišji poglavar
velike krščanske družbe. Zato je volil in kronal najvišjega
posvetnega vladarja, rimskega cesarja; zato je tudi on delil
kraljevsko čast ter tako kneze sprejemal v veliko krščan¬
sko družino. Papež je spravljal sovražnike in pomirjal tiste,
kteri so se bili posvadili; on je razsojal pravice kot naj¬
višji sodnik, in vsi so spoštljivo pripoznavali pravičnost
njegove sodbe. Slabejega krščanskega vladarja je branil
zoper nasilstvo močnejega, in k njemu so se zatekali vsi,
kteri drugod nikjer niso več našli pomoči. Celo države in
kralji so se podajali pod njegovo obrambo, kedar jim je
pretil mogočen sovražnik. Samosilnim vladarjem so stopili
papeži na pot, da niso celo pohodili in potlačili ubogega
podložnika, in kedar se je puntalo ljudstvo, pomirili so ga
papeži s svojo veljavno besedo. Rimski papeži tedaj v tej
dobi niso imeli samo najvišje cerkvene oblasti, ampak tudi
najvišjo nadzorstvo krščanskih držav, ktere pa se niso po¬
lastili sami, ampak to so tedanje razmere same nanesle, in
bila je v teh samosilnih časili prava sreča za vladarje in
za ljudstva, da je bil papež nad obojimi, ki jim je pravico
delil. Dasiravno ste imeli cerkev in tudi država svoj lastni
delokrog in omejene lastne pravice, vendar živa vera krist¬
janov je morala dajati duhovni oblasti toliko prednosti pred
posvetno, kolikor je, postavim, duša večje vrednosti od te¬
lesa in kolikor je nebo višje nad zemljo; ravno tako kakor

217

v sedanjih brezvernih časih krščanski svet, ki papeževi
oblasti stavi vse mogoče zapreke, tedanje papeževe oblasti
ne more zdobreti, ker temo bolj ljubi od luči, in ker mu je
pozemeljska gruda dražja od nebes.

Tolika oblast papežev sicer ni bila po godu nekterim
sainostalnim in razuzdanim knezom, in majali so ob nji,
kakor postavimo nemški kralj Henrik  IV., francoski kralj
Filip Avgust,  angleški kralj Henrik II. in poljski kralj
Boleslav;  toda niso je mogli omajati, ker je ljudstvo stalo
na strani papežev, in tudi posvetna postava sama je dajala
papežem toliko oblast, ktera se je v teh pravdah še bolj
utrdila, kakor se sploh po zmagi okrepi veljavnost tistega,
kteri je bil zmagal. Visoka je bila papeževa oblast, pa ne¬
omejena in samovoljna ni bila nikdar, ampak omejena je bila
že po božjem pravu, pa tudi po starih cerkvenih postavah,
kterili so se papeži seveda morali držati.

366. Verhunec je dosegla papeževa oblast in naj večji
vpljiv na posvetne in državne stvari za časa modrega pa¬
peža Inocenta EU.; poslej pa je naglo padala. Kako se je
pa to godilo? Najprej je papeževo oblast omajal stoletni
prepir rimskega stola s Hohenštavfoviči, ker v predolgi voj¬
ski opeša tudi tisti, kteri konečno zmaga, bolj in bolj. In
ko je bila vojska najbolj vroča, se Hohenštavfovič Friderik II.
ni več pošteno vojskoval, ampak on in njegovi pomagači so
papeže osebno napadali s svojimi blatnimi jeziki; blato pa
se vselej pozna na beli steni, dasiravno so pobalini, kteri
jo oblatijo. V dolgotrajni borbi je papežem tudi trebalo
dosti denarja, in morali so cerkvam po raznih deželah na¬
lagati velik davek; neposlušne škofe so morali odstavljati,
a zveste duhovnike, ktere so cesarji doma zatirali, so po
drugih deželah nastavljali ter jih ondi z bogatimi cerkve¬
nimi službami odškodovali. Zato pa so se slišale tu in tam
tožbe, da papeževi poslanci odirajo cerkve, in duhovniki so
bili nevoljni, da najmastneje službe dobivajo tujci. Začet¬
kom 14. stoletja je pa že sploh vejal tak duh po krščan¬
skem svetu, da papež Bonifacij ni mogel nič opraviti zoper
predrznega francoskega kralja Filipa IV., in da si je ta
upal, papeža preganjati s surovo silo. Ko se je potem za¬
čela babilonska sužnost papežev, tudi dobri kristjani niso
več prav zaupali poglavarjem sv. cerkve v Avignonu, in so
rekali, da zdaj papež itak druzega ne sme počenjati, kakor
to, kar je francoski vladi po volji. Najbolj pa je slednjič
papeževo oblast ponižal razpor na papeževi stolici, ki je bil

218

bridki sad avignonske sužnosti. Papeži v Rimu in zakotni
papeži v Avignonu so se potegovali, da jih priznajo po¬
svetni knezi, in tedaj so jim morali marsikaj spregledati,
da si niso nakopali njihove jeze. P.o tem takem so posvetni
vladarji vedno bolj vpljivali na cerkene reči, a cerkveno
življenje je bolj in bolj propadalo. Cerkve so morale več
davkov plačevati, ker dvoje papeževih oblastij je več stalo,
kakor ena. Papeža sta drug drugega devala v cerkvene
kazni, in ljudje so se cerkvenim kaznim nekako privadili,

in nihče se jih več ni bal. Škofije in opatije se niso od¬

dajale onim, kteri so si jih najbolj zaslužili, ampak tistim,
kteri so bili posvetnim poglavarjem najbolj po godu in na
ktere so se mogli najbolj zanašati, ali tudi tistim, ktere so
hoteli oskrbeti, kar zopet cerkvi ni bilo v hasek. Najhujše
pa je bilo, da so celo verni možje in veliki cerkveni zbori
kriva načela snovali glede na posvetno in duhovno oblast,
in glede na papeževo oblast v cerkvi. Ladija sv. Petra se
je tistokrat pač na visokih valovih tako močno zibala, da

'celo tisti, kteri so se v nji vozili, niso imeli več trdnega

stališča. Cerkveni zbori so papeže odstavljali in so tako
do dobrega podkopali njihovo veljavo in spoštovanje do
njih, kar je krščanski svet jako zmešalo in spuntalo, kakor
je v vsaki hiši nered, kjer hišni oče svojo veljavo izgubi,
in se ga torej otroci niti ne bojijo več, niti ga ne ubogajo.

Papeži bi sicer lahko veliko zla bili odvrnili od krščan¬
stva, ako bi bili imeli jakost Gregorija VII. in sigurnost
Inocenta IIP. Toda njih večina se je zadovoljila s tem, da
so tu in tam v cerkvi odškrcnili kakov izrastek, tiste grinte
pa si niso upali liapiti, ki je od vršiča do tal kvarila vse
drevo. Dokler so stražniki na sionski gori spali, podkopali
so sovražniki njeno zidovje. Dobro življenje, neumna za¬
pravljivost in nemarna lahkoživost se je v cerkvi udomačila,
a dobri krščanski duh je opešal.

Ostali udje cerkvenega duhovništva.

367. Kardinali so dobili po papeževih pismih oblast
in pravico, da smejo edini voliti papeža; bili so tudi pape¬
ževi svetovalci, ter so ga podpirali v vladanji cele sv. cerkve.
Po cerkvenih določbah bi se smeli le učeni in vrli možje
in sicer iz vesoljnega krščanskega sveta sprejemati v sveti
kolegij; pa žalibog da nekteri papeži, posebno za časa avig¬
nonske sužnosti, niso marali za te postave, nego so raji

219

svoje sorodnike bogatili s temi dobrimi službami. Za časa
Inocenta IV. so dobili kardinali rudeč klobuk in pozneje
tudi rudeč biret in škrlatasto obleko v znamenje svoje vi¬
soke časti; samo tisti kardinali, ki so ob enem tudi redov¬
niki, nosijo obleko tiste barve, kakor njihovi redovni bratje.

Kakor so bili papeži v 12. in 13. stoletji skoraj sami
vzgledni možje, tako v tem času tudi nahajamo ceio red
svetih škofov. Papeževa stolica je trdno stala, zato pa so
tudi škofje, ki so podpirali papeža, imeli veliko čast med
narodi in so bili tako rekoč najbolj spoštovani gospodje tudi
v državi. Ko so pa duhovni gospodje zelo obogateli, otenmil
je lesk zlata in srebra svetle njihove čednosti. Cerkveni
dostojanstveniki so rajši lovili zverino, kakor da bi ovce
pasli; gostili so se pri posvetnih veselicah, sveto mašo pa
so služili le tri ali štirikrat na leto; tudi so se pravdali s
posvetnimi velikaši, mesto da bi mir božji oznanjevali. Tudi
niso ostajali doma pri svoji čredi, ampak so rajši okoli ho¬
dili, in tudi s svojimi kapituli so se večkrat pipali navadno
za zgolj posvetne reči. Sicer je Rim gledal na to, da so
se le pobožni in učeni možje postavljali za pastirje, ne¬
vedne in nevredne pa je prisilil, da so se morali svoje časti
odpovedati, a vseh napak vendar ni mogel zabraniti.

368. Škofje so svoje škofije vladali s pomočjo stol¬
nega kapitula, ki je navadno imel pravico voliti škofa.
Svoje pravice je stolni kapitul s tem pomnožil, da je tu in
tam kaj odškrcnil škofovim pravicam po pismih, na ktere
je izvoljeni škof moral pred volitvo priseči. Število korarjev
je bilo omejeno, nove ude so navadno volili korarji sami, ali
so vsaj postavljali pogoje sprejetja. Nekteri kapitul je terjal,
da mora biti žlahtnega rodu, kdor hoče sprejet biti, ali je
celo zahteval, da našteje toliko in toliko plemenitih pred-
dedov. Ta pogoj pa je Gregor IX. 1232. grajal v pismu
do kapitula strasburškega, v kterem pravi, da človeka ne
stori žlahtno koleno Bogu prijetnega, ampak žlahtne čed¬
nosti in plemenito srce; večkrat so kapituli sprejeli sinove
plemenitih rodbin med svoje, kteri so pa potem ostali po¬
svetni, dasiravno so cerkvene postave velevale, da morajo
taki v svojem času se posvetiti. Prvo čast v kapitulu je
imel stolni prošt, drugo stolni dekan, kar je obveljalo do
današnjega dne.

Dokler so korarji in tudi redovniki zelo obogateli in
v obilnem življenji svoje bogastvo trošili, bili so nižji po¬
svetni duhovniki revni, in uboštvo je storilo, da so se časih

220

zablodili, kamor bi drugače ne zašli, ter so se poprijemali
opravkov, kakoršni se z duhovnim stanom ne strinjajo. Nekteri
duhovniki so iz same dobičkarije opravljali po več maš na
dan, drugi so zopet celo opuščali maševanje, tako da so jih
morale postave siliti, vsaj tri ali štirikrat v letu stopiti
pred oltar. Posvetnjaki so cerkev sovražili in zavidali za¬
voljo njenega premoženja; prosto ljudstvo pa ni imelo za¬
upanja do preimenitnih svojih pastirjev ter si je želelo bolj
priprostih in ponižnih duhovnikov. Cerkev ni odobravala,
da bi duhovniki dobivali plačo od države, da se duhovniki
državi preveč ne zavežejo.

Človek je namreč slab in najrajši tistemu služi in se
tistemu odkriva, kteri mu mizo pokriva; duhovniki bi tako
lahko zamujali svoje dolžnosti do cerkve in zahujali svojo
prostost.

2. Bogočastje.

369. Četrti lateranski zbor je zapovedal, da se mora
vsak kristjan, kteri je k pameti prišel, vsaj enkrat v letu
svojemu dušnemu pastirju izpovedati in ob velikonočnem
času sv. obhajilo prejeti; ako bi pa kdo tega ne storil,
mu cerkev zabranjuje cerkveni pogreb. Iz te zapovedi ne¬
kteri ljudje, kterih je izpovedi hudo strah, sklepajo, da iz¬
povedi prej ni bilo v katoliški cerkvi, ampak da je izpoved
le zduha tega zbora. Toda sv. mati katoliška cerkev tukaj
le znova poudarja sv. izpoved, ktera je bila od nekdaj v cerkvi,
da njeni otroci ne pozabijo svoje dolžnosti. Da je moral
takrat vsak kristjan o veliki noči ravno k svojemu dušnemu
pastirju iti k izpovedi, to je bila modra postava, in to sto¬
rijo tudi zdaj vsi pridni kristjani; samo tisti, kteri so laliko-
mišljeni in nezanesljivi po župnijah, nosijo svoje grehe vun
iz fare. Isti zbor naroča izpovednikom, da naj so goreči,
modri, previdni, in o tem, kar v izpovednici slišijo, naj
molčijo kakor zemlja. Kdor bi pa iz izpovednice kaj povedal,
naj ga odstavijo od mašniške časti in službe, in naj ga za
vse žive dni zaprejo v samostan. Zdravnikom je zbor za¬
povedal, naj bolnikom o pravem času nasvetujejo duhovnika.

Za zadostilo so nalagali večja ali manjša dobra dela,
ktera bi naj grešnika poboljšala in pomanjšala kazni, ktere
bi ga čakale v vicah. V tem času so se nekteri, in sicer
celo knezi in kralji, še tudi očitno pokorili za očitne grehe.
Za pokoro so nalagali: miloščino, post, božjo pot, molitev;

221

nekteri so tudi za pokoro služili v križnih vojskah, ali so
stopili v kak duhovni red, ali so se tudi bičali. Toda v
bičanji so nekteri presegali pravo in pametno mero. V 13.
stoletji so se klatile cele procesije takih bičarjev po Laškem,
po Ogerskem in Nemškem, ki se niso vselej dostojno obna¬
šale, tako da jih je cerkev morala prepovedati. Nekteri
grehi so bili že takrat zadržani papežu, drugi pa škofu.
Onih grehov, kteri so bili škofu zadržani, so odvezavali po¬
sebno zato pooblaščeni duhovniki, ktere je škof pošiljal po
škofiji. Kako natanko so se takrat izpovedavali tudi naj¬
manjših grehov, kažejo nam izpovedna ogledala iz tistega časa.

Na četrtem lateranskem zboru je papež Inocent III.
škofom tudi skrčil oblast dajati odpustke, ker so nekteri bili
ž njimi preveč radodarni, in odslej škofje niso več imeli
oblasti dajati popolnih odpustkov. Prve „jubilejske“ od¬
pustke je obhajal 1. 1300 papež Bonifacij VIII. v Rimu,
kterih se je udeležilo nad dve sto tisoč romarjev.

Sv. obhajilo v podobi vina, ki se je prej otrokom dajalo
po krstu, je sem od 12. stoletja nehalo. Odrasle so že samo s
podobo kruha obhajali, ker se je tako lahko pripetilo, da. se
je sv. kri pri obhajanji razlila in tako onečastila. Sv. po¬
potnico so med zvonenjem nosili in z gorečimi svečami spre-
vajali. Sredi 13. stoletja je začela cerkev obhajati veseli
praznik presv. Rešnjega Telesa ali Telovo.

Neka pobožna nuna v Lutilm na Nizozemskem je imela
med molitvijo večkrat čudne prikazni. Videla je namreč na
nebu plavati polno luno, ali vselej je bil kos njenega
kroga temen, kakor bi ga kdo bil kos odlomil. Po goreči
molitvi ji Bog naznani pomen te prikazni ter ji razodene,
da luna pomenja sedanji stan sv. cerkve, a temni del v
luni pomenja, da v cerkvi manjka praznik presv. Rešnjega
Telesa. Lutiški škof je potem 1. 1246. najprej Telovo ob¬
hajal v svoji škofiji, in papež Urban IV. je 1. 1264. ta praz¬
nik uvel za vso katoliško cerkev; Ivan XXII. pa je za¬
povedal slovesno procijo s presv. Rešnjim Telesom.

Sv. mašo so zlasti ob velikih praznikih posebno slo¬
vesno obhajali. Za rajnimi so obhajali dolge obletnice, in
nekteri so že tudi za žive darovali črne maše, da bi jih
tako izmaševali. Zoper to razvado je cerkev izdala ostre
postave. S sv. mašo se je navadno vršila pridiga; več cer¬
kvenih zborov je grajalo zanemarjanje božje besede. Šte¬
vilo praznikov je zeld narastlo, kar je bila posebna dobrota
za ljudi na kmetih in za podložnike, ki so morali trdno

222

delati. Toulouška sinoda z 1. 1229. imenuje božične praz¬
nike — do sv. treh kraljev, štiri praznike Matere Božje,
tri praznične dni o veliki noči in o binkoštih, križev teden
in vnebohod Kristusov, dva praznika sv. križa, godove sv.
križa, godove sv. apostolov, praznik sv. Janeza Krstnika,
sv. Mihaela, sv. Lavrencija, Miklavža, Marije Magdalene,
praznik posvečevanja cerkva in patrona vsake cerkve. Si¬
noda ob enem veleva, naj ob teh dnevih vsi farani pridejo
k božji službi, in sicer tudi k pridigi, ter do konca pri
božji službi ostanejo. Tem praznikom so se pozneje pri¬
družili: god čistega spočetja Marijinega, Telovo in praznik
presv. Trojice. Zelo se je udomačila pobožnost sv. križnega
pota in sv. rožnega venca.

3. Krščansko življenje.

370. Kedar človek premišljuje življenje, bodi si du¬
hovnih bodi si posvetnih ljudij v srednjem veku, spominja
se rad ali nerad njive, o kteri Jezus govori v priliki, da
je gospodar na njo zasejal dobro seme, a o svojem času pri¬
kazal se je tudi kokolj; kaže se nam namreč glede na nravno
življenje svet deloma prelepo obsijan, deloma pa tudi mrzla
in neprijetna senčna stran.

Križne vojske so znamenja žive, močne vere; božjih
potov v sv. deželo in na druge sv. kraje so se kristjani po¬
gosto in z veseljem udeleževali ter tako pokazali, da jim
je mar božjih rečij. Novoustanovljeni redovi so dobivali
prav mnogo udov, ki so zapuščali vse posvetno ter tako
utrjali upanje svoje na nebeško plačilo. Velikanske cerkve
so zidali in jih dragoceno okrasili: vse na večjo božjo čast.
Cerkvenim samostanom so verni kristjani veliko in radi
izporočali, tako da so jako obogateli. Za bolnike, ubožce
in sirote se nikdar ni storilo toliko, kakor ravno v tem
času; povsod so zidali bolnišnice, stavili sirotišnice in oskrb-
nišnice; bogati kristjani so dali časih pol svojega premo¬
ženja, ali tudi vse svoje imetje na pobožne ustanove, ker
so si bili svesti, da ga enkrat v nebesih dobijo s stoterimi
obrestmi nazaj. Iz prejšnjih samostanskih in iz stolnih šol
so zdaj izrastle visoke šoie, kterim so bili skoraj vseskozi
papeži očetje, a sv. katoliška cerkev jim je bila mati in
rednica. Visoke šole so se namreč živile iz cerkvenega pre¬
moženja, tudi profesorji in dijaki so skoro povprek jedli
cerkveni kruh. Papeži so nadzorovali pouk, in visoke šole

223

so bile v njihovem zavetji; oni so dajali učenikom oblast
učiti, in visokim šolam pravico imenovati doktorje. Vse vede
so se opirale na vero in so zaradi tega trdno stale, a pro¬
fesorji so bili učenjaki in verni poštenjaki, zato so tudi di¬
jaki bili jaki. Delavci so se družili v društva in rokodelci
v tovaršije; ravno tako tudi obrtniki in umetniki. Vsako dru¬
štvo je imelo svojega patrona, svoje cerkvene praznike in
svojo zastavo, okoli ktere so se zbirali. Z eno besedo:
vse kar ima ta doba velikega, bodi si v vedi ali umetnosti,
bodi si v državnem, meščanskem ali cerkvenem življenji,
vse ima nekako pobožno lice, vse obseva in pregreva luč
sv. evangelija.

371 . Tudi v tej dobi nahajamo krasni cvet krčanske
čednosti in mnogo svetnikov ne samo izmed škofov in du¬
hovnikov, ne samo med redovniki, ampak tudi sredi svet¬
nih ljudij. Imenujemo sv. škofa Andraža Kor zini-j  a,
kteri je sprva živel sicer pohotno, a potem se je spo¬
koril; spolnile so se sanje matere njegove, kteri se je bilo
sanjalo, da je porodila volka, ki je v cerkev šel in se
ondi premenil v jagnje (f 1373); sv. A n t o n i n a, nad¬
škofa v Florenci (T 1459), in sv. L o v r e n c i j a , prvega
očaka beneškega (j- 1445). Dve dišeči cvetlici iz slovan¬
skih vrtov sta duhovnika Janez  N e p o m u č a n iz Če¬
ške, kije postal mučenik zavoljo izpovedne tajnosti (f 1393),
in sv. Janez Kanci  j iz Poljske, profesor bogoslovja,
ki je ob vsi svoji čistosti bil velik spokornik. Sv. kralja
Ludovika  bi njegova sv. mati Blanka  rajši mrtvega
videla sebi pred nogami, nego da bi kedaj storil smrtni
greh; Elizabeta,  grofinja Turingiška, je prelep vzgled
pobožne in svete žene. Na severnem nebu, na Švedskem,
se sveti svetla zvezda sv. Brigita,  (f 1373), ki je gle¬
dala nebeške prikazni in čudna razodenja, zlasti o trplje¬
nji Jezusovem; na južnem nebu razveseljuje naše oko sv.
devica Katarina  Sienska, ki je rada in veliko trpela,
da se Bog le usmili svoje sv. cerkve. Zveličani Miklavž
s Fliie (f 1485) se je celih dvajset let zdržal vse zemske
hrane, ter se živil samo s sv. obhajilom; pobožna devica
orleanska Ivana,  ki je z božjo pomočjo rešila svojo do¬
movino sovražnikov, je morala storiti grozovitim smrt na
grmadi (f 1431).

Pa kakor se deklica, kedar se zave svoje lepote, začne
visoko nositi, in ne pomisli, da ji je Bog dal lepo lice, tako
se je cerkev (namreč zbor vernikov s svojimi cerkvenimi

224

poglavarji) tačas imenitno počutila ter pozabljala, da jo je
Bog tako visoko povzdignil, in da tega ni dosegla po svojih
posvetnih pripomočkih in iz lastne moči. In kakor se Bog
vsakemu posameznemu ošabnemu človeku ustavlja, in le po¬
nižnemu daje svojo milost, tako je tudi pripustil, da je ta¬
krat preimenitna cerkev padala bolj in bolj v svoji veljavi,
„da, kakor je pisano, se noben človek ne hvali pred njegovim
obličjem “. (I. Kor. 1.) Tudi veliko posvetno bogastvo, ktero
si je cerkev pridobila, ji je škodovalo, in se je nevesti Kri¬
stusovi obvezalo na noge, in tako ni mogla hiteti v viso-
čine svojemu božjemu ženinu nasproti, Jci je v solnce po¬
stavil svoj šotor in kakor velikan teka po potu“  (Ps. 18.) ;
teža zlata in srebra jo je vlekla doli na zemljo, da je po¬
stala bolj in bolj posvetna in pozemeljska. Kristjani, celo
duhovniki, so pohotno živeli, in mlačnost in duhovna topost
ali malomarnost se jih je lotila. Saj je tudi bogatin v evan¬
geliji razkošno živel ter se vsak dan imenitno gostil,  in dru¬
gemu, ki je tudi nekaj gleštal, ni bilo mar priti na večerjo,,
nego je rajši šel ogledovat nove svoje pristave in poskušat
volov, ktere je kupil 11 .  Sit trebuh pa je lenuh: in tedaj so
tudi znanosti zaostajale. Sicer so v tej dobi vede, posebno
bogoslovske, dosegle vrhunec, in nikdo ni tako na drobno
razvrstil verskih resnic ter jih tako jasno tolmačil, kakor
sv. Tomaž  A k v i n s k i,  in nikdo se ni tako globoko za¬
mislil v božje reči, kakor zveličani Tomaž Kempčan,
ki nam je sad svojih premišljevanj ohranil v svoji zlati
knjigi „iioja za Kristusom 11 . Toda v 14. in 15. stoletji
krščanski svet ni bil več dovolj trezen, da bi se tako vi¬
soko povspel, in bil je že preslasten, ni se mogel več tako
globoko zakopati v premišljevanje. Sploh je bogoslovski
nauk in pouk mrzel lahkoživim kristjanom, in bolj in bolj
so se poprijeli starih rimskih in grških pisateljev, ter se
tistih držali kakor sv. pisma. Pisava bogoslovcev jim je
bila namreč prepriposta in vsakdanja in jezik premalo olikan,
zato so tembolj hvalisali in do neba povzdigovali lepi jezik
in krasni slog nekdanjih poganskih spisov. Hvalili so lepo
odejo, ali nam se zdi, da jim je bolj dopadel spaček, ki je bil v
njo povit; namreč neverski nazori in slastna vsebina so jim
bolje ugajali, kakor božji nauk in ostre cerkvene zapovedi.

Kjer je pa nevera gospa, tam je prav gotovo prazna
vera doma. Vedežev, ki so vedeževali iz zvezd ali iz dru¬
gih znamenj, nahajamo ne samo na dvoru gospode, nego
tudi v bajti siromakov. Ljudje, ki večni resnici niso ver-

225

jeli, verovali so nemarnim sleparjem. Vražarji in čarovnice
bili so v tem veku zeld na glasu, in večkrat se je zgodilo,
da so kako nedolžno bablje sežgali, ktera bi, ako bi vedela
kaj napraviti s čaranjem, gotovo pred vsem sebe začarala
v deveto deželo, da je ne bi zatirali neumni ljudje. Zoper
toliko bedarijo se je morala cerkev pogosto glasiti. Tako
je pobožno življenje umiralo in veljava cerkve je pojemala,
a posvetna oblast je bila preslaba, da bi mogla duhove kro¬
titi in pomiriti, in zopet je obveljala pravica močneje pesti.

Slednjič so čisto vodo kalili tudi pesniki, ki so naj¬
rajši krožili zaljubljene pesmi, ki so bile sladek strup za
mlade in stare ljudi. Zopet drugi so trosili nesramne knji-
žurice med svet in so ga ž njimi kužili.

Beraški redovi.

Sv. Frančišek Asiški.

372. Kedar sv. cerkev bolna leži, vselej iz lastnega
krila zopet zdravilo dobi. V cerkvi so vstajali krivoverci,
kteri so se s svojim uboštvom ponašali ter se bahali s svo¬
jim ostrim življenjem, zaničevali pa bogato cerkev in vi¬
soke duhovnike. Ljudstvo si je pa res želelo ponižnih pa¬
stirjev, ki bi bili bolj enaki ubogim apostolom. Bog je te¬
daj obudil svoji cerkvi moža — kupca, hi je našel drag
biser,  — biser ubogega evangeljskega življenja, ki je šel ter
prodal vse, kar je imel, in ga je kupil  (Mat. 13). Ta mož
je bil sv. Frančišek,  začetnik beraškega reda bratov
frančiškanov.

Frančišek se je porodil v Asisi na Laškem 1. 1182.
Bil je sin bogatega trgovca. Ko se je bil nekoliko izšolal,
pomagal je svojemu očetu kupčevati, dasiravno se mu trgov¬
stvo nikdar ni prav prikupilo. Mladenič je bil veselega srca
in je rad prepeval. Poštena dobra volja mu je bila vselej draga
in ljuba, in njegovi tovariši so pri svojih veselicah neradi
pogrešali njegovega prijaznega in vedrega lica. Do ubožcev
je imel že od mladih nog dobro srce ter jim je obilno dajal
vbogaime. Nekega dne se mu vendar primeri, ker je bilo
sila veliko opraviti, da mu neki siromak odide brez daru;
pa brž ko se domisli, kaj je storil, steče za njim in ga bo¬
gato obdari. Zavoljo njegovega blagega in pohlevnega srca
in zaradi čednega njegovega vedenja so ga bili vsi ve¬
seli. V svojem 24. letu Frančišek hudo zboli, in prav ta
bolezen ga popolnoma premeni. Jezus je potrkal na mlado

Zgodovina sv. kat. cerkve. II. 15

226

njegovo srce in Frančišek mu ga je odprl na stežaj, a vsem
posvetnostim ga je .odslej skrbno zapiral.

Zdaj je bil njegov najljubši posel goreča molitev in
postrežba bolnikov. Pozneje je šel v samoten kraj, ter je
ondi premišljeval božje reči. Leta 1208. zasliši v cerkvi
čitati besede sv. evangelija, ktere je Jezus govoril, ko je
svoje učence poslal po svetu: Ne imejte ne zlata, ne srebra,
ne denarjev v svojih paseh, ne torbe na poti, tudi ne dveh
sukenj, ne črevljev, ne palice.  (Mat. 10.) Ves zavzet za¬
kliče Frančišek: „To je, česar želim, to je, po čemur iz ce¬
lega srca hrepenim”! Precej si izvoli vedno uboštvo za
svojo nevesto ter se nameni ustanoviti red, ki bi naj po
svetu pokoro oznanjeval kakor nekdaj apostoli. Mnogi so
ga zaradi tega zaničevali, oče sam ga je pahnil od sebe;
pa drugi so ga častili kot svetnika, in kmalu so se mu pri¬
družili tovariši.

V borni rasovni obleki pepelnate barve, bos in z mo¬
tvozom prepasan se Frančišek 1. 1208. odpravi v Rim k
sv. očetu Inocentu III., da mu potrdi pravila, ktera je na¬
pisal za svoje brate. Papež se sprva brani spolniti mu
voljo; a ko v spanji vidi, kako se podira cerkev lateranska,
in kako bi se podrla, ako je Frančišek ne podpre in ne
podrži, potrdil je papež rad novi red. Rekel je svetniku:
„Pojdite z Bogom, ljubi sinovi, in kakor vas bo Bog raz-
svetil, oznanjujte pokoro!”

Sv. Frančišek je vadil svoje, naj učijo z vzgledom kakor
z besedo; tirjal je od njih obljube devištva, pokorščine in
popolnega uboštva. Drugi redovniki sicer vsak za se tudi
nič ne gleštajo, pač pa more red sam imeti svoje premo¬
ženje. Med njimi in med beraškimi redovniki je torej ta
razloček, da beraški redovniki tudi vsi skupaj nič ne gle¬
štajo, ampak od dne do dne ob miloščini živijo. Zraven
tega je Frančišek želel, da bi njegovi brati ne bili potuh¬
njenci in hinavci, ampak naj bi bili zmirom vedrega lica
in veselega srca. Število njegovih bratov je hitro rastlo,
in pošiljal jih je po vsem svetu, da pridigajo pokoro in za¬
vračajo tiste, kteri hodijo krive poti, da ozdravljajo ranjene
in tolažijo potrte. On sam je šel na Špansko in celč v
Egipt in v Sirijo med nevernike oznanjevat božjo besedo.
V Jeruzalemu, kjer je obiskal božji grob, je pustil nektere
brate, in odsihdob so bratje frančiškani do današnjega dne
ostali verni čuvaji sv. groba. Leta 1219. skliče Frančišek

227

vse svoje brate na zborovanje, in že se zbere okoli 5000
njegovih bratov.

373. Sv. Frančišek ustanovi tudi red za ženski
spol  in mu da ista ostra pravila 1. 1212. Službo prve ma¬
tere prednice je v tem redu na povelje svetnikovo prevzela
imenitna pa pobožna devica sv. Klara,  ki je bila tudi v
Asisi-ji doma, ter se je bila popolnoma Bogu posvetila.
Tretji  red  sv. Frančiška, ki je pa prav za prav samo
bratovščina, obstoji iz bratov in sester, ki ne stopijo v sa¬
mostan, ampak ostanejo med svetom, in se ondi pokorijo ter
za krščansko popolnost skrbijo.

Kako prisrčno, kako goreče je sv. Frančišek ljubil
Boga, to se ne da popisati, ne dopovedati. Bil je v resnici
seraf v človeški podobi, in. po vsej pravici si je zaslužil ime
„serafski“. Ogenj ljubezni, ki je' gorel globoko v njegovem
srci, svetil se je tudi z njegovega obraza, ves njegov život
je bil nekako obsijan. Neizrečeno velika je tudi bila nje¬
gova ljubezen do neumrjočih duš, za ktere je Jezus svojo
kri prelil; zato je pogosto bridko jokal radi ubogih greš¬
nikov, je neprenehoma molil za njihovo izpreobrnjenje in jih
z veliko ljubeznijo sprejemal. Takih pridig, na ktere bi se
naj prej pripravljal, Frančišek ni maral, in ko se je enkrat
res pridigo dobro naučil in je potem govoril pred sv. oče¬
tom Honorijem, mu je do dobrega spodletelo. Kedar pa je
govoril iz polnega svojega srca in iz globočine svoje svete
duše, takrat je presunil vsakega grešnika ter ga vpregel v
sladki jarem evangeljskega nauka.

Celo neumne živali je objemala njegova ljubezen. Slavni
Grorres pravi: „Ker je greh v sebi celo zatrl, bili so v njem
tudi nasledki greha prvih starišev izbrisani, in stvari so mu
bile prijazne, kakor so Bile človeku pred grehom mile, in
živali so bile tako domače ž njim, kakor so bile nekdaj v
raji domače.“ Z ljubkim glasom jih je imenoval bratce in
sestrice, in slušale so ga na besedo. Med mnogimi vzgledi,
ktere je zapisal sv. Bonaventura, povemo le nektere. Poleg
sienskega mesta je Frančišek nekdaj prišel na travnik, kjer
se je cela čreda ovac pasla. Ko jih je Frančišek pozdravil
prijazno kakor navadno, popustile so vse pašo ter so bežale
k njemu in ga gledale. Skazovale so mu toliko časti, da so
se pastirji in tudi njegovi brati čudili, da ovce in ovni tako
čudno poskakujejo okoli njega. Drugokrat mu je nekdo podaril
živega zajčka. Vzame ga v svoje naročje, kakor mati otroka,
in opominjajoč ga, naj se ne pusti zopet ujeti, ga izpusti.

228

Toda kolikorkrat ga položi na zemljo, vselej skoči zajček
nazaj v njegovo krilo, dokler ga njegovi bratje ne zanesejo
v bolj samotne varne kraje. Zopet drugokrat se sprehaja
z nekim bratom blizu Benetek; tu naletita na celi trop ptic,
ki so v grmovji prepevale. Ko jih zapazi, reče bratu: Se¬
strice ptice hvalijo svojega stvarnika; pridruživa se jim in
moliva med njimi svoje dnevne molitve". Pevke se niso
ganile s torišča, ko sta stopila med nje, ampak zagnale so
tak vrišč, da brata nista mogla drug druzega slišati. Tedaj
jim reče svetnik: „Sestrice ptičice, nehajte peti, dokler mi¬
dva Bogu hvale ne izpojeva". Takoj so potihnile in ostale
mirne, dokler jim ni zopet dovolil peti.

Dasiravno je sv. Frančišek visoko spoštoval vse cerkve,
vendar je vse žive dni najbolj cenil cerkvico Porcijunkulo
blizu asiškega mesta, ktera je bila posvečena Materi Božji
in sv. angeljem. Ondi se mu prikaže 1. 1221. Gospod Jezus
sam, opominjajoč ga, naj si kakšno milost izprosi od njega.
Frančišek je prosil popolnoma odpustek za vse tiste, kteri
to cerkev obiščejo ter se skesani svojih grehov izpovejo, in
ga je tudi dobil. Odtod imajo porcijunkulski odpustki svoj
začetek.

Posebno srce je Frančišek imel tudi do trpljenja Kri¬
stusovega, zato pa mu je Zveličar dve leti pred njegovo
smrtjo vtisnil svojih krvavih ran, kterih je bil Frančišek
močno vesel, dasi so ga silno bolele. Gospod mu je razodel
uro njegove smrti. Prosil je tedaj brate, da ga zanesejo v
cerkev Porcijunkulo, kjer je vesel, da bo razvezan, na golih
tleh umrl 1. 1226.

Sz>. Dominik.

374. Dominik se je porodil v Kalarogi na Španskem
leta 1170. Njegovi stariši, ki so bili plemenitega rodu, so
sinka lepo odgojevali, in že mladenič je bil do dobrega po¬
božen in usmiljen do ubožcev. Ko je bil v Valenciji vi¬
soke šole dovršil z največjo slavo, sprejme ga osmaški škof
med svoje redovne kanonike. Na nekem potovanji, na kte-
rem je spremljal svojega škofa Diego, prišel je na južno
Francosko. Tukaj vidi, kako hudo krivoverci Albižani go¬
spodarijo, in takoj se nameni ustanoviti red, ki bi se s pri-
digovanjem poganjal in potegoval za sv. vero; toda za zdaj
še ohrani to misel za se. Oblekel je revno obleko in s pa¬
lico v roki je prehodil deželo in je učil s krepko besedo in
z lepim vzgledom. Ni se bal krute krivoverske svojadi, ki

229

so se po Francoskem klatile semtertja, ker roka božja ga je
očividno varovala povsodi. Tako je sv. Dominik kot pravi
apostol deset let molil, jokal in trpel za blagor duš. Toda
krivovera se je bila v deželi ukoreninila tako globobo, da je
bilo človeku skoro nemogoče, jo izrovati, in razuzdanost je
tako poparila vse krščansko življenje, da skoro ni bilo upati,
da bo še kedaj ozelenelo. V tej največji sili je Dominiku po¬
magala ona, ki je pribežališče grešnikov in pomoč kristjanov:
Marija Devica ga je naučila moliti sv. rožni venec.  Dolgo
je sv. Dominik hodil trnjevo pot; ko pa je začel po deželi
hoditi z rožnim vencem v roki, izpreminjal se je hitro obraz
dežele, in tej molitvi je najbolj zahvaliti, da se je krivovera
v kratkem popolnoma zatrla. Ko se je Dominiku pridružilo
že več učencev, gre v Rim sv. očeta prosit, da mu potrdi
njegov novi red. Honorij III. je potem 1. 1217. potrdil pra¬
vila novega reda. Dominikanci ali ,,bratje pridigarji" no¬
sijo belo obleko in črn plašč s kapuco. Ne celo v treh letih
se je red sv. Dominika razširil po Laškem, Francoskem,
Španskem, Angleškem, Nemškem, Poljskem in Ogerskem.
Dominika samega pa papež pokliče v Rim in ga postavi
svojemu dvoru za pridigarja. Ko je prišla njegova zadnja
ura, pokliče svoje brate ter jih blagoslovi, a tudi slehernemu
zapreti z božjo jezo, kteri bi v njegovem redu, zapustivši
uboštvo, si hotel nabirati bogastva. Umrl je leta 1221.

Oba velika beraška reda sta se čudovito hitro razširjala
po vsem krščanskem svetu, bila sta potrebam tistega časa
celo primerna in sta složno delovala, kakor sta se tudi oba
sveta ustanovnika čislala in ljubila med seboj. Red sv.
Frančiška je bil med ljudmi bolj priljubljen; toda tudi do¬
minikanski red se je krepko ž njim meril, posebno na polji
učenosti in misijonov.

375. Tukaj naj še imenujemo red karmelitov.
Karmeliti deloma trdijo, da je bil njih ustanovnih prerok
Elija in drugi stari puščavniki, kteri so na gori Karmelu
v sveti deželi živeli. Prav za prav pa jih je ustanovil križ¬
nik Bertold  iz Kalabrije, kteri je na karmelski gori poleg
votline Elizejeve postavil več kočic in celic, iz kterih je
sčasoma samostan postal. Redovnikom je dal jeruzalemski
očak Albert 1. 1171. ostra pravila, ktera je papež Honorij HI.
1. 1226. potrdil. Ko so pa karmeliti po kSaracenih na ju-
trovem izgubljali svoje samostane, preselijo se v Evropo,
kjer so se hitro razširjali in kjer so jih prištevali beraškim
redom.

230

O Simonu Stoku, šestem generalu tega reda, se
pripoveduje, da mu je Devica Marija med molitvijo prinesla
škapulir, t. j. naramno redovno oblačilo, in mu je obljubila,
da nobeden ne bode skusil večnega ognja, kteri v tej obleki
umrje. Poleg moškega reda je pozneje nastal tudi ženski
red karmelitaric,  .in pa veliko bratovščin škapulirja,
ktere so posebno častile Mater Božjo ter opravljale dobra
dela usmiljenja,

Majden novi svet.

•‘Dti. Med čudnimi in velikanskimi deli, ktere je opravil
srednji vek, je tudi najdenje novega sveta. Preden se je
končal srednji vek, postavil si je še velikansk spomenik, ki
kaže vrlost duha njegovega in silo, s ktero se je zaganjal
za visokimi cilji, in ta spomenik je — najdena Amerika.

Brez dvoma gre čast sv. katoliški cerkvi, da je našla Ame¬
riko. V cerkvi so varno hranili misel, da mora zemlja ven¬
dar okrogla biti, da se Atlantsko morje mora nekje doti¬

kati indijske vode, da mora onkraj morja biti suha zemlja,
na kteri živijo ljudje, ki so z nogami k nam obrnjeni. Ravno
Albert  „ veliki “ in kardinal Peter  iz Aliake sta poudar¬
jala to mnenje ter ga podpirala z vsemi mogočimi razlogi.
Tudi nagibi, kteri so navdajali vernega Krištofa Kolumba,
da je šel iskat novi svet, so bili zgolj pobožni, in po pra¬
vici smemo reči, da je skrb cerkve za zveličanje duš naj¬
bolj pospeševala njegovo podvzetje.

Krištof Kolumb se je rodil v Genovi na Laškem. Bil
je sin plemenitih starišev, ki pa so ubožali, in njegov oče
se je moral živiti z mornarstvom, in tudi sinko Kolumb je
moral od malih nog že na ladij ah služiti. Ker je mladi
Kolumb imel veselje z mornarstvom, izuril se je kmalu tako,
da ni več služil kot prost mornar, nego je ladije vodil že
ob svojem. Takrat so sloveli Portugalci kot najbolj zve¬
deni mornarji. Tje je šel Kolumb, in ondi med zvedenimi
mornarji in iskušenimi brodarji je dozorela njegova misel,
da črez Atlantsko morje ne more biti predaleč do suhe
zemlje. Starešine genovskega mesta, kterim je najprej na¬
znanil svoj namen, so se mu kot prenapetemu sanjarju sme¬
jali. Tedaj je krenil Kolumb 1. 1485. na Špansko, kjer kot
revež nikjer drugod ni dobil strehe, kakor v nekem fran¬
čiškanskem samostanu. Ondešnji gvardijan, oče Perez, se
hitro zavzame za visoke namene Kolumbove, ter mu po-

231

maga, da dobi na španskem kraljevem dvoru posluh. Dolgo
in na drobno so ondi pretresovali učenjaki Kolumbovo novo
misel, toda dasiravno so se nekteri glasovi za-nj glasili, do
dobrega se vendar niso mogli sprijazniti ž njegovimi na¬
meni. Zopet v tem času, ko je zastonj čakal kraljeve po¬
moči in podpore, je Kolumba preživil samostan dominikancev
v Sevili, kjer se je posebno profesor Diego Beza za-nj za¬
vzemal. Zategadelj pravi Kolumb naravnost: „Ko so me
vsi zasmehovali, sta mi edino dva meniha v ljubezni zvesta
ostala": Perez namreč in Beza. Pa Kolumb je bil pravi
mož, kterega ni prestrašila nobena napota, posebno, ker
je vse upanje stavil na Boga, prepričan namreč, da je
orodje v božjih rokah, kterega se Bog poslužuje za svoje
namene.

Kraljica Izabela mu je slednjič vendar spolnila željo,
ter mu pripravila tri ladije, na kterih je Kolumb vesel od-
veslal na morsko pot. Dva dolga meseca njegovi tovariši
niso videli drugega, kakor morje in nebo, in vsem je že
upadalo srce, le edini Kolumb ni obupal. Zdaj pa, 12. vino¬
toka 1. 1492., ko napoči zora, zagledajo novi svet, in kakor
iz enega grla zakličejo: „zemlja, zemljah' Ko stopijo na suho,
postavijo na mestu svojega prvega prihoda velik lesen križ,
in tako je Kolumb precej dal na znanje celemu svetu, kar
ga je prav za prav gnalo iskat novi svet, srčna želja nam¬
reč, da bi zanesel tje črez morje znanje sv. križa, ki je zna¬
menje našega zveličanja. Ravno isto je očitno iz onih be¬
sed, ktere je Kolumb že tretji dan po svojem prihodu na
novi svet zapisal v svoj dnevnik, rekoč: „Spoznal sem, da
se podajajo zemljani popolnoma pod našo oblast, in da se
bodo k naši sveti veri lože z lepa in po pouku, kakor po '
sili izpreobrnili, in vsled tega sem jim podaril nekoliko
drobnih rečij, ktere so jih silno razveselile ter jih popol¬
noma na nas navezale. Zapazil sem tudi, da se hitro na¬
učijo, kar sem jim narekoval, in tedaj menim, da se bodft
brez težave naučili Kristusove vere." Sicer je moral Kolumb
še tudi pozneje prenašati veliko nezgod in dosti nehvalež¬
nosti, a prestal je vse rad za božje kraljestvo in njegovo
razširjanje. Cerkev je tudi hitro pokazala pravi pot, kako
je treba dobro porabiti ta srečni dogodek, da osreči divjake
novega sveta. V prvem hipu že je namreč skrbela za to,
da med njimi prižge luč sv. Vere. Prve amerikanske pogane,
ktere je Kolumb pripeljal v Evropo, so na povelje kralja
Ferdinanda in kraljice Izabele poučili v krščanstvu, in kralj

232

sam jim je bil klim pri sv. krstu; a že leta 1493. je poslal
kralj dvanajst duhovnikov črez morje, da med novimi narodi
v Ameriki opravljajo svoj apostolski posel.

377. Kecimo torej, da je bilo v srednjem veku res
marsikaj napačnega in pregrešnega v katoliški cerkvi, kar
je tudi takrat že krščanski svet sam priznal, ker je vjedno-
mer tirjal ponovljenje na glavi in na udih. Ni pa res, in
učeni polovičarji novih časov nas nikdar ne prepričajo, da
so v srednjem veku živeli sami mračnjaki in norlaki, in da
bi bila takrat tolika tema, da nič hujšega. — Zakaj pa
vendar naši brezverni učenjaki zmiraj grajajo srednji vek?
To je zelb razumljivo! Brezverni ljudje ne razumejo tistih
bogoljubnih in vernih časov, kar že sv. pismo potrjuje, ki
pravi: N atomi človek ne ume tega , kar je božjega Duha,

zakaj to mu je nespamet.  (1. Kor. 2.) Posvetneži sedijo pre¬
nizko na zemlji ter ne umejo vzvišenih mislij in nadzemelj¬
skih idej. Med sto povemo le eno. Ako razsojamo med
dvema podobama Matere Božje, kterih ena je iz srednjih
vekov, a druga je iz naših časov, takoj bodemo videli ve-
likansk razloček. Slikarji tistih časov so naslikali — svet¬
nico,  — naši umetniki — žensko.  Nehvaležni dečaki,
ker so zagrizeni sovražniki sv. cerkve, za Boga ne dajo ve¬
ljati, da bi jim vse imetje, t. j. omiko in oliko, učenost in
umetnost, s ktero se bahajo, bila prigospodarila njihova
mati cerkev, da se torej gizdijo le s tujim gleštom. Gizdavih
. ljudij šega pa je, da radi gledajo preko črez vse druge ljudi;
ker pa je srednji vek velikan poleg naših nadutih možičkov,
hočejo ga z besedami ponižati toliko, da bi mogli gledati
preko čez njega.

Toda zgodovina, ki je „luč resnice 11 , t. j. luč, pri kteri
mora resnica na dan,  ne more tega pripustiti. — Kar je
pa naših možakov, občudovali so vsi in vselej srednji vek
in ga vedno s častjo imenovali.

Kazalo

I> p u g i v e It.

Prva doba.

Od začetka sv. cerkve med Germani in Slovani do
papeža Gregorija VII.

(692—1073.)

Utemeljitev krščanskega življenja pri Germanih in Slovanih;  — ponov-
Ijenje zahodnjega rimskega cesarstva,  — in nadvlada države nad cerlcvo.

I. poglavje.

A. Razširjanje krščanske cerkve med germanskimi narodi.

Stran

1. 0 preseljevanji narodov. 3

2. Razširjanje sv. vere med Goti. 5

3. Med Vandali. 9

4. Med Huni.16

5. Med iztočnimi Goti . . . i. 18

6. Med Longobardi.20

Sv. Benedikt iz Nurzije.22

7. Med Franki.24

8. Krščanstvo na britanskih otokih.29

9. Krščanstvo med Nemci. 32

Sv. Bonifacij, apostol Nemcev.34

10. Med Sasi.37

11. Krščanstvo v severni Evropi.38

B. Krščanstvo med slovanskimi narodi.

1. Med Slovenci.39

2. Med Moravci. Slovanska apostola sv. Ciril in Metod ....  50

3. Krščanstvo na Češkem. 64

4. Na Poljskem.      68

5. Na Ruskem.71

6. Med polabskimi Slovani. 74

Zgodovina sv. kat. cerkve. II.

16

Stran

7. Med Hrvati in Srbi.75

8. Med Bolgari.79

C. Pokristjanjenje Madjarov.81

II. poglavje.

0 verskih bojih in prepirih.

1. Muhamed in njegova vera.83

Kako se je Muhamedova vera razširjala.87

2. Borba zoper sv. podobe na jutrovem.88

3. Borba zoper sv. podobe v Galiji.93

Cesar Karol; zahod, rimsko cesarstvo ponovljeno.94

Cerkev in papeži za (lasa Karlovičev.9G

Papeži 10. stoletja.99

Papeži 11. stoletja do Gregorija VII.101

4. O grškem razkolništvu.104

5. Kriva vera škofov Elipanda in Feliksa.108

6. Godešalkova krivovera.109

7. Prepiri o zakramentu presv. Rešnjega Telesa.110

III. poglavje.

Notranje cerkvene zadeve.

1. Razmere med cerkvijo in državo v tej dobi.111

2. Duhovništvo.113

0 prvaštvu papežev — o kardinalih.113

O škofih, pomočnih škofih, o kanonikih.114

3. Bogočastje.116

4. Krščansko življenje.117

Redovniki tega časa.119

Druga doba.

Od Gregorija VII. do Lutra.

( 1073 — 1517 .)

Oblast papežev vzraste do vrhunca  — a za Bonifacija VIII. začne zopet
pešati;  — čas sovražnikov oblasti papeževe;  — cerkveni zbori za pre-
novljenje krščanskega življenja ;— najde se novi svet.

I. poglavje.

Razširjanje krščanske cerkve.

A. Križne vojske

1. Prva križna vojska.

Duhovni viteški redi.

121

124

126

Stran

2. Druga križna vojska.128

3. Tretja križna vojska.129

4. Četrta križna vojska.131

5. Peta križna vojska.133

6. Šesta in sedma križna vojska.134

Kaj so križne vojske koristile.137

7. Krščanstvo v Pomorji in pri drugih polabskih Slovanih . . . 141

B. Cerkev in država.

1. Petdesetletni boj za investituro.143

Med Gregorijem VII. in Henrikom IV.143

Od smrti Gregorija VII. do vormske pogodbe.148

Deveti vesoljni cerkveni zbor.150

2. Borba za cerkvene pravice na Angleškem.151

3. Bazpori pri papeževih volitvah.152

Deseti vesoljni cerkveni zbor.153

4. Stoletna vojska med papeži in Hohenštaufoviči.154

Do mira v Benetkah leta 1177.154

'Ednajsti vesoljni cerkveni zbor 1. 1179. . . .•.158

Od miru v Benetkah do 12. vesoljnega cerkvenega zbora . . 159

Dvanajsti vesoljni cerkveni zbor.162

Od Inocenta III. do smrti Friderika II.163

Trinajsti vesoljni cerkveni zbor v Lijonu.167

5. Kudolf Habsburški.170

Štirnajsti vesoljni cerkveni zbor v Lijonu.17()

6. Papež Bonifacij VIII.172

7. Babilonska 701etna sužnost papežev. Klement V.177

Petnajsti vesoljni cerkveni zbor v Vieni.180

8. 40 letni razpor na papeževi stolici.183

Cerkveni zbor v Piši.186

Šestnajsti vesoljni cerkveni zbor v Kostnici.187

Sedemnajsti vesoljni cerkveni zbor v Bazileji.189

Cerkveni zbor v Ferari in Florenci.190

9. Slednji papeži drugega veka. 192

Osemnajsti vesoljni cerkveni zbor v Lateranu.194

II. poglavje.

A. Krivoverci.

1. Kathari.194

2. Valdovci.195

Vojska zoper Albižane.196

Inkvizicija.197

3. Viklifci.199

Stran

4. Husovci.201

Hus na cerkvenem zboru v Kostnici.202

Husovski boji.204

H. Cerkveni učeniki.

1. Sv. Bernard.206

2. Sv. Bonaventura.208

3. Sv. Tomaž Akvinski.211

III. poglavje.
Notranje razmere.

1. Duhovništvo.216

O papeštvu.216

Ostali udje cerkvenega duhovništva.218

2. Bogočastje.220

3. Krščansko življenje.222

Beraški redovi. Sv. Frančišek Asiški.225

Sv. Dominik.228

Najden novi svet.230

o


NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000509087

. 1 *