Petranova Ljudmila (Povest. — Spisal Dobravec) II. fisto jutro po pogrebu je mladi gospodar zbiral v prodajalnici denar a.i in pregledoval blago, če je še vse v redu, kakor je bilo lani oni dan, ®&J ko mu je zbolel oče. Petran mu je pomagal pri tem delu ter mu izkazoval čast in pokorščino, kakor prej staremu Korenu. Ko prideta do denarnice in jo Ivan Koren odpre, zarjove kakor lev, ko se zvečer odpravlja na plen: »Denarja manjka!« »I, kako to, gospod ?« čudi se Petran; »saj so vsi omoti bankovcev, vsi zavoji srebrnjakov in krajcarfev. Vse mora biti še tako, kakor ste pustili, zakaj jaz nisem odpiral blagajnice tista dva dni prej, kot ste zaprli prodajal-nico, ker tudi nisem imel ključa. Od onih dveh dnij skupilo je tukaj v predalu.« »Pred petimi dnevi je bilo pet omotov goldinarskih bankovcev, v vsakem po sto goldinarjev, danes sta samo še dva; bilo je v dveh zavojih goldinarskih tolarjev, tudi v vsakem po sto goldinarjev, dane3 je s.imo še jeden zavoj. Torej manjka štiristo goldinarjev. Kje so?« Petran je stal kakor okamenel. V svesti si je bil popolne nedolžnosti, vendar sam ni vedel, kako bi odvrnil strašno sumnjo od sebe. »To menda veš«, začel je zopet Koren, »da si bil že pet dnij sam v prodajalnici, ker sem jaz imel opravka pri bolnem očetu. Kdo je torej izmakniJ, denarje, če ne ti?« Petran se je zagovarjal, kakor je vedel in znal; klical je Boga in vse svetnike na poraoč, a nič ni pomagalo. Poklicali so ključavničarja, ki je pre-gledal zapiralo in spoznal, da je bila blagajnica odprta z utnetaim ključem kakoršne rabijo pravi tatovi. -*] 31 *«- Potem so preiskali vso Korenovo hišo od zadnje dekle in obleke rajnega volarja Bošteta pa vse do shratnb samega pokojnega Korena, vae so pre-vrgli, a našli ničesar. Obrnili so se potem tudi v Petranovo hišo in pretaknili vse kotiče, ali vse zastonj. Koren je zlezel* celo pod streho, in glej nesreče! 1 našel je tam raztnetane prazne omote ukradenih bankovcev. Oba s Petranom sta jih spoznala, da so pravi. »Zadosti je dokazov!« zakričal jeKoren; »sedaj po orožnike. Tatov ne maram pod streho, in denarje hočem dobiti nazaj.« Milo je prosil Petran in vnovič zatrjeval svojo nedolžnost, saj mu ni vest očitala ničesar. Takšen človek se lahko zagovarja. A toliko huje mu mora biti v srcu, ko vidi, da vse nič ne pomaga. V duhu pred seboj vidi sramoto, ponižanje, uničeno družino in trpljenje po nedolžnem. Petraa ni mogel dokazati svoje nedolžnosti. :' Pol ure pozneje je stopal pred dvema orožnikoma v zapor. Začela se je splošna preiskava proti njemu. Povpraševali so o Petranu po vseh onih j krajih, kjer se je kdaj ustavljal ali bival; v njegovi hiši so vse prevrgli in našli samo to, da je prišel oni, ki je vrgel omote bankovcev pod Petranovo streho, skozi podstrešno okno; zakaj poznale so se praske na zidu in po okvirju okna. Te je napravil zlikovec z žeblji v čevljih. Petran se je oddahnil, ko so mu to povedali, ker on ni nosil nikoli tako težko okovanega obuvala. čemu tudi? — Ko so zopet preiskovali pri Korenu, našli so pod starimi jaslimi v hlevu na pol zakopanih blizu petdeset tolarjev in umetno odpiralo ali vitrih. To je Korena še huje zmešalo kot one praske na Petranovi hiši. Nikakor se ni dalo dokazati, da bi bil Petran res kriv; zakaj trgovski pomočnik nima v hlevu prav nobenega opravila, in potem tudi ni verjetno, da bi sam nesel omote bankovcev pod lastno streho skrit. Nadaljevali so preiskavo pri vseh hlapcih in deklah, eelo pri pastirju, pa niso našli ničesar. Gospodje iz sodišča so poizvedovali o Petranovem življenju in vedenju, a nikdo mu ni mogel očitati niti za las krivice. Vsakdo, ki je poslušal Petra-novo pripovedovanje, kako mu je nekdo podtaknil omote, mu je tudi verjel, vsakdo pravitn, rau je verjel, samo Ivan Koren ne. Skusil je na njem sedaj ohladiti svojo jezo zastran prejšnjih navskrižij, in podtikal Petranu vsakoršne izmišljene slabosti. To pa ve vsakdo, da ljudje raje slabo govore kot dobro, kar pa ni prav. Tudi Koren ni ravnal prav, zato tudi ni dosegel ničesar. Petranu je res škodoval veliko s svojim sumničenjem; ali, da bi ga spravil v zapor, to se mu v njegovo strašno jezo ni posrečilo. Gledal je pozneje Pctrana kot svojo živo nesrečo, in raje bi bil srečal na potu tudi samega — Bog nas varuj — kot Jožefa Petrana, nekdanjega trgovskega pomočnika, ki sedaj ni vedel kaj početi, da bi pošteno preživil sebe, ženo in ofcroka. Dobro je vedel, da mora Korenu izpred očij. Toda kaj pomaga, ko mu bode tako silno težko zapustiti ženo in hčerko, in kadar se povrne domov, bo moral Korenu zopet pred nos, ker stoji njegova hišica prav blizu Korenove. Tistikrat je štel Petran že trideset pomladij v svojem življenju, in njegova nada, postati kdaj trgovec ali vsaj pošten trgovski pomočnik, mu je za vselej -*g 32 &- splavala po vodi. Pod milim Bogom ni imel soroclnika, ne znanca, ki bi mu bil pomoč na tem razpotju. Dasi so poznali trgovci v Dolini in okolioi nje-govo poštenost, ni ga hotel nihče vabiti k sebi, Petran se pa ni upal nikomur ponujati. Pri igračah. v zalogi ,,Fotogr. Unije'' y MonakOTem. Zima se je bližala z naglimi koraki v deželo, Petran z ženo in hčerko je pa še vedno premišljal samotno v svoji hišici, kam bi krenil, da bi vendar nedvomno dokazal svojo poštenost in bi mu bilo zopet mogoče vsakomur vedno pogledati v oči, rekoč: poglej me! res, da imam žuljave roke in tudi moram delati, a zato je moje delo pošteno in moja vest čista. Ugibal je včasih po cele noči, mislil in molil je prisrčno za božjo pomoč. (Dalje prihodnjič.)