jiLzìiaja
ysak četrtek; ako je ta dan praznik, dan poprej.
Dopisi naj se izvolijo fran-kovati.
Rokopisi se ne vračajo.
Za in s er at e se plačuje po 20 vinarjev od garnaond-vrste za vsakokrat.
&
Velja :
zaeeloleto4 krone (2 gld.)
Denar naj se pošilja pod napisom :
Upravništvo „Mirat4 v Celovcu,
Vetrinjsko obmestje št. 26.
Naročnina naj se plačuje n apr ej.
&
Leto XXII.
V Celovcu, 13. avgusta 1903.
Štev. 33.
Vabilo.
Katoliško-politično in gospodarsko društvo
za Slovence na Koroškem
priredi
v nedeljo <lné 16. avgusta t. 1.
@ dl
pri p. d. Miklnu na Ročici pri Kotmarivasi.
Zadetek točno ob 4. uri popoliulne. Vspored:
1.	Pozdrav.
2.	Delovanje koroškega deželnega zbora. Poroča g. deželni poslanec Pr. Grafenauer.
3.	Naš nàrodni in politični položaj. — Za kaj se gre?
4.	Raznoterosti.
S shodom je združena
cesarska slavnost
s slavnostnim govorom, petjem in prosto zabavo.
Pri slavnosti sodeluje slavno pevsko društvo rDrava“ iz Glinj in gg. tamburaši „Bisernice“ iz Celovca.
V slučaju slcrajno neugodnega vremena se preložita shod in slavnost na nedeljo 30. avgusta.
Slovenci! pridite v prav velikem številu na važni shod in lepo slavnost, h kateri ima pristop in se uljudno vabi tudi slovensko ženstvo.
Odbor.
Pij X.
Zadnjič smo mogli svojim bralcem še na kratko sporočiti, da je sv. katoliška cerkev dobila novega
naslednika sv. Petra, da je častitljivi kardinalski zbor izvolil novega papeža, — kardinala Jožefa Sarto, ki si je pridejal ime Pij X.
Vsepovsod! se naglaša, da je novi papež Pij X. vreden naslednik velikega papeža Leona XIII., in povsod se je njegova izvolitev sprejela z veseljem in navdušenjem.
Jožef Sarto, sedaj papež Pij X., se je rodil v kraju Rie s e v škofiji tre viški dné 2. junija 1. 1835. iz priprostih kmetiških starišev. Kraj je pred 1. 1866. pripadal Avstriji. V šolo je hodil najprej v domačem kraju, od koder je bil sprejet v nek zavod v Castelfranco. Nato je stopil v semenišče v Padovi, kjer je postal mašnik leta 1855.
Služboval je prva leta v Fontanivi in Tombolo. L. 1867. je bil imenovan za kurata v Sal-zanu, kjer je pokazal izredno apostolsko gorečnost. Treviški škof ga je v priznanje njegovega delovanja imenoval za kanonika prvostolne cerkve v Trevisu in kmalu potem za generalnega vikarja.
L. 1884. ga je sv. Oče Leon XIII. povzdignil v škofa mesta Mantova. Tukaj je vsestransko razvijal svoje delovanje. Njegova glavna skrb je vselej veljala duhovščini. Hotel je imeti vnete in izobražene duhovnike. Škof Sarto je globoko izobražen v socijalnem vprašanju. Kot tak se je odlikoval na raznih shodih in oh raznih priložnostih, ko je s prepričevalno besedo vnemal poslušalce za svete krščanske uzore.
Papež Leon XIII. je hotel odlikovati njegovo plodonosno delovanje v Mantovi ter ga je dné 12. julija 1. 1833. povišal v karuinala v Benetkah, kjer je deloval do sedaj.
O novem papežu Piju X. govorijo, da je zelo priprost v svojem življenju. Tudi kot kardinal in patrijarh je zahajal v spovednico. Bil je izgled pridnosti in gorečnosti vsej duhovščini. Sadovi njegovega neumornega delovanja so se že pokazali lansko leto ob občinskih volitvah. V Benetkah je zmagala na celi črti katoliška stranka proti socijalnim demokratom in liberalcem. To je bila zasluga kardinala Sarta! Prav tako je skoraj po oelem beneškem patrijarhatu zmagala katoliška stranka.
Volitev novega papeža.
V četrtek 30. julija predpoludne ob 10. uri je bila v sikstinski kapeli v Vatikanu zadnja po-
grebna slavnost za pokojnim papežem. Prisotnih je bilo 60 kardinalov. Po sv. opravilu je imel kolegij (zbor kardinalov) sejo. V tej seji so se določile zadnje okolnosti gledé konklava (volitve novega papeža). Kamerlengo kardinal Oreglia je pw— čital lastnoročno pismo cesarja Franca JožefaJiV /Jr katerem ponavlja izraz sožalja o smrti papeža//~ Leona XIII. in vošči svetemu kolegiju, da bi vo-litev imela srečen izid. Sveti kolegij je sklenil, da se cesarju zahvali potom posebnega odposlanca.
V petek zjutraj je bila sv. maša, pri kateri se je klical sv. Duh. Ob 5. uri popoludne so se podali kardinali v slovesnem sprevodu v konklave. Kardinal Vannutelli je imel v sikstinski kapeli v Vatikanu nagovor, na kar so vsi zaprisegli. Vsi, ki ne spadajo v konklave, so nato morali zapustili prostore, katere je zvečer še natančno preiskal kardinal Oreglia, na kar so bila vsa vrata skrbno zaprta.
Prva volitev novega papeža je bila v soboto dné 1. t. m. ob 10. uri predpoludne. Na trgu svetega Petra je stalo na tisoče ljudi. Čakali so prvega znamenja o glasovanju kardinalov v konklavu. V slučaju, da nima volitev nobenega vspeha, t. j. da ni nihče dobil dvotretjinske večine, sežgo glasovnice, pomešane z vlažno slamo, in iz dimnika nad sikstinsko kapelo se pokaže temen dim. V slučaju pa, da je volitev vspešna, sežgo volilne listke, ne da bi jim kaj primešali in iz dimnika se pokaže iahen belkast dim. Ob 11. uri in 15 minut se je dvignil iz dimnika lahen belkast dim in občinstvo na trgu je radostno vzkliknilo : „Papež je izvoljen !“
Skoro nato se je dvignil iz dimnika gost temen dim, kar je pomenilo, da papež še ni izvoljen.
Popoldne so zopet volili, a brez uspeha. Tudi v nedeljo in pondeljek so bile volitve brezuspešne.
Papež Pij X. je iz priproste kmečke rodbine.
Bilo je osem otrok. Nekateri njegovih bratov in sester še živijo dandanes skromno. Sarto je najstarejši. V Salzano, majhnem kraju v bližini Maestro, živi sestra Antonija, ki je omožena z nekim krojačem. Druga sestra, Lucija, je žena nekega trgovca. V Riese, rojstnem kraju novega papeža, je omožena njegova sestra z nekim prodajalcem soli in duhana, ki ima tudi gostilno. Njegova mati in tri neoženjene sestre so še pred kratkim bivale v bližini patrijarha. Njegov brat Angelo je posestnik neke gostilne v Mantovi.
Detektiv.
(Spisal I. N.)
Moj stric je bil ugleden mož, poslanec in pregledni svetnik pri treh bankah, torej tudi precej imovit. Ko sem ga prosil, naj me pripravi h kaki banki — jaz sem bil namreč prepričan, da sem za finančne denarne posle rojen — me je odločno zavrnil, češ, take lenobe, kot sem jaz, on ne bo podpiral. Videč, da to ne gre, ga prosim, naj mi posodi malo denarja. A tudi tu sem naletel slabo, dasi je vedel, da sem v gmotnih ozirih na zelo slabih nogah.
No naposled se mu je le otajalo srce. Obljubil mi je, da mi pomaga do službe detektiva (skrivnega policaja).
„Za to službo si ti ustvarjen", mi je dejal, „vidiš, prav za to! Kajti, ko boš zasačil kakega zlikovca, te bo takoj minilo veselje do vseh tvojih neumnostij.“
Sila kola lomi. Dobro ho, kar bo, si mislim in zahvalim strica za njegovo dobroto.
Tako sem torej postal skrivni policaj ali detektiv. Načelnik detektivov me je vzel v roke in me začel uriti. Ta načelnik je bil eden najbolj zvitih policajev. Kmalu je prišel z menoj na čisto in mi tudi kar naravnost povedal, da s tako neumnim butcem še ni imel nikoli opraviti, kakoršen sem jaz.
Ta sodba me je v prvem trenutku zelo razdražila, ker sem mislil, da je ravno nasprotno res,
kar pravi načelnik. No pa sem se kmalu pomiril. Menil sem namreč, da je našel policijski načelnik v meni veleuma, kakoršen je on sam, pa sem se še bolj marljivo uril v tem poslu.
Ko bi bil jaz prevzeten in bi se hotel postavljati, bi vam takoj povedal povest, ki vam jo hočem pravzaprav napisati ; toda ker hočem biti v prvi vrsti odkritosrčen, rad priznam, da sem tudi kasneje ustrelil še marsikaterega kozla. Nobeden drugi ni bil kot jaz, ki sem pomagal zasledovanemu uzmoviču ubežati; jaz sem bil, ki sem sklenil prijateljstvo z ljubimko nekega roparja in njega rešil, da ga niso ujeli. Seveda nisem prav nič vedel, zakaj se gre. In prav jaz sem bil, ki sem aretiral ministra notranjih zadev v imenu postave in ga peljal v policijski urad.
Priznati moram, da bi mi bili dali takoj poslovilni list, da ni bil moj stric poslanec. Zaradi tega me pa niso spodili.
Tako je bilo sedaj z menoj, ko začujemo o preiskavi neke hiše. Preiskava se je imela izvršiti urno, in načelnik je vzel seboj mene, ker drugega ni bilo v uradu. Načelnik je bil zelo dobre volje. Trdil je, da je že na pravem sledu. Med potjo je postal še bolj vesel in prav prijateljsko se jame z menoj pomenkovati.
„Vidite, to-le se je zgodilo", začne praviti. „Ulomili so v pisalno mizico državnega tajnika in mu izmaknili sedemnajst bankovcev po tisoč goldinarjev. Danes zjutraj je opazil gospod tatvino in takoj naznanil. Takoj sem začel preiskavati. Po dveh urah sem dognal, da je zamogla izvršiti tatvino le hišna, in da so ukradeni bankovci pri Štefanu Gubaču. Kako sem mogel poslednje skle-
pati, tega mi vam ni treba praviti ; že lahko veste sami."
„Seveda," odvrnem resno, dasi se mi je zdelo, da se načelnik šali.
„Zdaj greva h Gubiču. Vi ga seveda ne poznate. Prej je delal dolgo časa v tobačni tovarni, pa so ga spodili zaradi tatvine. Pretkan je kot Judež. Zahtevam od vas, da ga neprenehoma opazujete in zlasti pazite na njegove oči. V očeh bere pravi detektiv vse."
Med takimi in enakimi pogovori pridemo k Štefanu Gubaču, ki je obledel, ugledavši načelnika, in naju prestrašen ogledoval. Načelnik mu je takoj povedal, zakaj sva prišla, in kar naravnost zahteval, naj vrne bankovce, ki jih je ukradel tajniku. Med tem je zbral Gubač ves svoj pogum in odločno trdil, da je sum, ki leti nanj, neopravičen.
„Sam vaju poživljam", je dejal, „da preiščeta hišo, da se tako izkaže moja nedolžnost."
Ko sem videl Gubača in čul njegove odločne besede, sem bil uverjen, da se načelnik moti in da bo z dolgim nosom odšel od Gubača.
Priznati moram, da sem bil vesel svojega prepričanja, in da sem prav leno pomagal preiskavati Gubačevo stanovanje. Dasi smo premetavali celih pet ur, vendar nismo našli nič. Še bolj sem bil vesel. Iskanih bankovcev ni bilo ne v tablah, ne v ogledalih, ne v peči, ne pod tlemi, ne v steni, ne v posteljah, kratko rečeno: nikjer. A dasi tisočakov nismo našli, smo vendar dobili mnogo zelo sumljivih stvari. Videla sva krasno omarico z vsakovrstnim dragocenim lepotičjem; načelnik je dejal, da je to gotovo od onega uloma v Blatni ulici. Tudi, kako je prišlo lepo število de-
Novi papež Pij X., bivši kardinal Sarto, se odlikuje po srčni dobrotljivosti in milobi, ter je užival v Benetkah veliko spoštovanje. Benečani so njegovo izvolitev za papeža z velikim veseljem pozdravili. Njegovo življenje in vedenje je skromno, zato je bil jako priljubljen. Ko je bil imenovan za patriarha beneškega, se mu je vlada ustavljala in mu odrekla plačo. Konečno se je doseglo spo-razumljenje, ki je zadovoljilo obe strani. Njegov prednik, papež Leon XIII., mu je rekel nekdaj, da bi bil on najsposobnejši mož, da bi zasedel prestol sv. Petra. Temu se je patriarh silno začudil ter dejal, da bi ta visoka služba presegala njegove moči. Nato Leon: „Mi vemo, da bi vi cerkvi izvrstno služili, zato imate vse potrebne lastnostih Predno se je odpeljal iz Benetk v konklave v Eim, je kardinal Sarto dejal : „Videli bodete, hitro bodemo imeli novega papeža. Ubogi mož! Kak križ bo moral nositi na svojih ramah. Jaz ne bi želel biti oni, ki bi ga nosil.u Sarto se ni nadejal, da bo izvoljen papežem. Ko mu je neki prijatelj pred odhodom voščil srečo, dejal je kardinal Sarto smehljaje: »Vzel sem vožnji listek za tje in nazaj!“ Sedaj sevé ne bo več prišel nazaj, ker kot vatikanski jetnik papež ostane v Vatikanu.
Družbe sv. Cirila in Metoda
XVIII. občni zbor
v Litiji dné 6. avgusta 1903.
Velezaslužna naša družba sv. Cirila in Metoda je imela svoj letošnji XVIII. občni zbor v prijazni Litiji, kjer je za družbo največje navdušenje. Trg je bil krasno okinčan, udeležba žal bolj pičla.
Prvi pozdrav došlih gostov, Ljubljančanov, je bil zjutraj na kolodvoru. V imenu duhovščine je gosp. dekan in velezaslužni družbeni tajnik Anton Žlogar pozdravil došle goste in g. prvomestniku izročil pokroviteljnino dekanijske duhovščine. Imenom nàrodnega ženstva je govorila gospodičina A. Meško va lep pozdrav.
Ob 9. uri so došli drugi gostje. Pozdravil jih je g. župan Damijan in gospa Dietrichova imenom tamošnje podružnice, ki je tudi izročila pokroviteljnino. Imenom mladine je deček v nàrodni noši deklamiral lepo pesem. — Nato je bila slovesna sv. maša.
Zborovanje.
Ob tjll. uri je bilo zborovanje v gostilni g. Oblaka. Prvo mestnik msgr. Zupan pozdravi skupščino, predstavi vladnega zastopnika ter predlaga, naj skupščina izvoli častnim članom starosto slovenskega in velezaslužnega podpredsednika družbe g. Luko Svet c a. Skupščinarji navdušeno in soglasno pritrdijo predlogu, izrazujoč zahvalo in priznanje g. L. Svetcu in njegovi rodbini za veliko požrtvovalnost družbi na korist. Prvi častni član je bil pokojni oče in vodja koroških Slovencev, Andrej Einspieler. Drugi in sedaj edini je g. L. Svetec, ki se je v svojem, svoje rodbine in v imenu Litije toplo zahvalil za to priznanje.
Nato je poročal glavni tajnik g. dekan Žlogar o družbenem delovanju. Kar pride, zopet odide.
Društva nastajajo in zginjajo. Kakor nanese potreba, snujejo se razna društva. Našo družbo sv. Cirila in Metoda je v življenje poklicala že skrajna sila, v koji se je nahajala šolska mladež, osobito po obmejnih krajih naše slovenske domovine. Naša družba ima že svojo zgodovino za seboj — dolgih 17 let. Ta zgodovina je častna za nas, sramotna za naše ndrodne nasprotnike, častna, pravimo, za vzvišene idejale. Mi hočemo priboriti vsej slovenski mladini po vsej domovini pravico pouka in vzgoje v mili materinščini, kjerkoli se jej ta krati in zabranjuje, vkljub jasnemu državnemu zakonu.
Sramotna je ta zgodovina za naše nasprotnike; kajti oni se na laški in nemški strani boré proti zdravemu razumu, proti božjemu, naravnemu in državnemu pravu; naši nasprotniki za sebe zahtevajo nàrodno vzgojo in jo imajo, a nam je ne privoščijo in kjerkoli morejo iznarodujejo slovenske otroke.
In država, ki mora biti zaščitnica vsem nà-rodom — to gleda, to trpi, mesto da bi vzela sama v roke šolstvo ter ga uredila vsakemu nàrodu v zmislu njegovih potreb ter tako zadovoljila vse svoje nàrode.
Govornik nato navaja besede odličnega Nem ca o šolstvu, ki jih je navedel „Mir“ v 24. štev. 1. 1. ter nadaljuje;
Kakor drevo brez vej, tako bi naša družba ne vzpevala brez podružnic; iz njih zajema svojo življenjsko moč. Lani smo izkazali vkupno 144 podružnic. O vseh se ne more trditi, da bi bile vztrajale pri prvotni navdušenosti; skoro tretjina se sme šteti med „ speče “.
Začetkom avgusta vodstvo beleži v glavni knjigi vkup 149 podružnic, in sicer: 82 mešanih, 30 moških in 37 ženskih s približno 10.000 člani, med temi 322 pokroviteljev, 1180 ustanovnikov, 5282 letnikov, drugi so podporniki.
Radostnim srcem pripomnimo, da število ženskih podružnic za sedem presega ono moških. Slovensko ženstvo se je v naši družbi tako lepo or-ganizovalo, da se lahko postavi v zgled ženstvu številnejših nàrodov nego smo mi.
Brezdvomno izročajo slovenske gospe naši družbi največje prispevke, kar spričujejo tudi letošnje pokroviteljnine. Letos smo tretjo stotino pokroviteljev že daleč presegli.
Društveniki želč vedeti, kako so se obračali njih darovi, ki so jih položili na domovinski aitar. Stopijo naj z nami v vzgojevalne in učne zavode in ogledajo naj si mladež, ki se zbira ob družbinem ognjišču.
1. Prvi otroški vrtec ali zabavišče v Celju. To leto je zahajalo vanj 45 otrok. — 2. Otroški vrtec v Mariboru (56 otrok), ki se nahaja v matici čč. šolskih sester, od koder nam pošiljajo izbornih učnih moči, ki so za stalnost naših učnih zavodov neizogibno potrebne. — 3. Istotako vodijo našo enorazrednico na Muti. Ob šumeči Dravi navzgor pridemo k bratom Korošcem, katerim je naša družba naklonila doslej najlepši zavod. — 4. Ce-tverorazrednico v Št. Rupertu pri Velikovcu (74 dečkov in 137 deklic). V zavodu je internat s 26 deklicami, kateri se toplo priporoča bolj premožnim starišem, da bi vanj pošiljali svoje hčerke za višjo izobrazbo. — Prestopimo na Primorsko. Tu imamo : 5. Prvi otroški vrtec v Pod-
gori pri Gorici (68 otrok). — 6. Drugi otroški vrtec v Podgori pri Gorici (42 otrok). — 7. Zabavišče v Pevmi pri Mostu (58 otrok). — 8. Zabavišče v Devinu pa 38 otrok.
Ob Adriji okrog Trsta vzdržuje naša družba za slovenski živelj : 16. Otroški vrtec na Greti (45 otrok). — 17. V Rojani (70 otrok). — V samem Trstu: 18. Štirirazrednico deško pri sv. Jakobu (309 dečkov). Prizidavajo se prostori za peti razred, ki se odpre jeseni. — 19. Petrazredno dekliško šolo (313 deklic), kateri je peti razred letos priraste!.
Poleg tega podpira : 20. Privatni otroški vrtec gospe Antonije Grmekove pri sv. Ivanu (42 otrok). — 21. Privatni otroški vrtec gspdč. Dragice Gregorčičeve v Skednju (45 otrok). — 22. Privatni otroški vrtec gdč. Antonije Car go v e v Rokolu (56 otrok).
Celo v osrednji Kranjski je morala naša družba prihiteti na pomoč, da se je ustanovil: 23. Otroški vrtec v Tržiču na Gorenjskem (54 otrok).
Častiti skupščinarji! Culi ste veliko številk, da si jih ni mogoče zapomniti. A eno številko si blagovoljno zapomnite vsi, da lahko vsakemu poveste: čemu daruje za družbo sv. Cirila in Metoda. To je 2500 slovenskih otrok, ki bi brez naše družbe izginili v valovih iredente italijanske in germanske. In če še opozarjamo na okoliščino, da ima osrednja Kranjska največ podružnic in največ prispeva v družbine namene — a ima le en sam družbin zavod, torej najmanj dobička, je to le dokaz, da ima družba pred očmi glavni smoter: zaprečiti raznarodovanje naše dece, kjer je v največji nevarnosti. Bratje in sestre slovenske, živeč ob mejah naših, osrednja dežela vas s tem kliče : oklenite se njenega materinega osrčja in napijte se domovinske ljubavi, s katero vas ona objemlje kot svoje drage sinove in hčerke.
_______ (Konec sledi.)
Dopisi,
Beljak. (O tvore nje lutrovske cerkve.) Dné 2. avgusta so tukaj otvorili lutrovsko cerkev. Ako si prišel v soboto zvečer ali pa v nedeljo v Beljak, videl si celo mesto v zastavah, kakor da bi imel priti sam cesar. Ali če je kdo vprašal, kaj to pomeni, reklo se mu je: jutri se odpre lutrovski tempelj. Ako bi bili samo protestantje razobesili svoje velenemške zastave, bilo bi to umevno, saj je javno, da je njihov uzor velika Nemčija. Ali prežalostno je, da so katoličani takorekoč tekmovali z luteranci gledé zastav. Ako si v nedeljo hodil po ulicah, mislil si si lahko, da si zunaj na Pruskem, ne pa v katoliškem Beljaku. In kakšen namen ima lutrovska vera pri nas, povedale so velenemške zastave. Tudi na tempeljnu vihrala je v sredini frankfurtarska cunja. Ko je umrl papež, najčastitljivejši mož sedanjega časa, tedaj si v Beljaku zamanj iskal črne zastave razun na katoliških cerkvah. Sedaj pa, ko se je odprl lutrovski tempelj, bilo je vse v zastavah. Bila je to sramotna „proč od rimovska, pruska protikatoli-ška demonstracija", ki je morala v dno srca užaliti vsakega katoličana, ki še ni prodal svoje vere. Ob smrti papeža si mestni župan ni upal razobesiti na mestni hiši črno zastavo, kar so storili večinoma po vseh katoliško-avstrijskih mestih. Mislil
belih, črnih smodk v neki zabojček, je bilo zelo sumljivo. Bržkone jih je bil nakradel v tobačni tovarni.
Ko smo tedaj obrnili celo hišo narobe, in je imel načelnik že precej dolg nos, se nenadoma spomni in mi pravi: „Pojdite v obednico in pre-iščite notranjost ure."
Brez ugovora slušam in grem preiskovat uro. Ko pa tudi tu ne najdem tisočakov, me hipoma obide pregrešna želja, in storil sem nekaj, česar se bom sramoval vse življenje. Jaz, tajni policaj, varuh tujega blaga, sem postal tat. Izmaknil sem lepo, črno smodko in jo urno spravil v žep. Nato sem hitel v sosednjo sobo in povedal, da tudi v uri ni nič.
Načelnik ni vedel, kaj bi začel. Kar se domislim, kaj ko bi imel Gubač bankovce pod lasuljo.
„Nekaj sem se spomnil", rečem načelniku.
Načelnik je vedel, kake pametne misli imam jaz navadno, zato me je surovo zavrnil. »Držite jezik za zobmi!"
Kmalu nato se ločiva od Štefana Gubača in sicer zelo nasprotnih misli. Načelnik je bil pobit, jaz pa vesel v dno duše. Mislil sem si, da ga bo ta slučaj nekoliko ponižal, in da v prihodnje ne bo več tak surovež.
Ko prideva v čuvajnico, je dobil moj načelnik takoj neko novo naznanilo. Brž je sedel v voz in se odpeljal. Jaz sem pa ostal v sobi in prav po domače raztegnil svoje utrujene ude na zofo. Vzel sem ukradeno smodko iz žepa, jo odščipnil na koncu ter jo zapalil. Komaj potegnem dvakrat, trikrat, pa jo vržem ob tla. Tako zopern duh je imela, da je nisem mogel kaditi. Mislil sem si, kako je včasih človek vendar lahkomišljen in bedast.
Svojo čast dà za smodko, pri kateri potem spoznà, da je zavila vanjo fabričanka en lašček svojemu ljubemu v spomin. V takih in enakih mislih mi je radovednost rastla bolj in bolj, in hotel sem videti, kaki so ti lasje. Poberem smodko in jo razvijem. Kaj najdem? Sredi debele, črne havane je lepo v okroglo zvit bankovec za tisoč goldinarjev. Krasen las! Ko sem smodko zažgal, se je bankovec opalil, in zato je tako smrdelo. — Seveda sem takoj vedel, pri čem da smo, da je Štefan Gubač, preje delavec v tobačni tovarni, zavil ukradene tisočake v smodke. Zato so bile tako čudno debele in velike!
V istem trenutku mi naznanijo, da želi župan govoriti z menoj. Hoj, mestni župan in z menoj govoriti ! Brž vtaknem raztrgano smodko in bankovec v žep in v dveh minutah sem stal pred mestnim županom in državnim tajnikom, ki je bil prišel k njemu.
„Ali ste bili tudi vi pri preiskovanju?" me vpraša neprijazno.
Dà, tudi jaz sem bil zraven", odgovorim, predrzno mu zroč v oči.
„In uspeh?"
»Gospod načelnik je vse preiskal, a ni nič dobil."
„Potem tudi tam ne bo nič," pravi tajniku in skomizne z rameni.
Tedaj pa se začnem proti vsem pravilom uljudnosti in omike smejati. Seveda to gospodoma ni bilo všeč in župan se zadere nad menoj: „Kaj se režite? Morda hočete reči, kakšen nerodnež je vaš načelnik, ali kaj?"
„Gospod župan, jaz sem uverjen, da je denar pri Gubaču. In če hočete, vam lahko dokažem za trdno."
„Ali ste to povedali načelniku?"
„Hotel sem, pa mi je dejal, naj držim jezik za zobmi."
»Govorite!"
Na tako odločno povelje razložim vse natanjko, da se mi je zdela zlasti sumljiva neka škatlja z debelimi, črnimi smodkami, in da so bankovci v teh smodkah.
Župan me gleda začuden, državni tajnik pa vzklikne: „Gospod, vi ste najboljši policist, kar sem jih videl!"
Za pol ure sem spet potrkal pri Gubaču, ki me je vzprejel seveda zelo samozavestno. Ko mu pa pravim, naj mi pokaže one črne smodke, bi se bil kmalu zvrnil strahu na tla.
Za vrstjo odpiram smodke in v vsaki sem našel tisočak. Ker Štefan Gubač skoraj nič ni vedel, kaj se godi ž njim, sem neopažan pridejal še oni tisočak, ki sem ga imel v žepu, da jih je bilo ravno 17 vseh skupaj.
Ko se vrnem, seveda z gospodom Gubačem vred, v čuvajnico in položim na mizo vseh sedemnajst tisočakov, je bil načelnik tudi zraven in lasje so se mu začudenja kar naježili. Tlesknil je z rokami in zavpil: „In jaz sem mislil, da je ta človek največji osel na svetu!"
Ni mi treba praviti, da sem kmalu avanziral, in da sem danes najimenitnejši in najbolj prebrisani detektiv, kar jih je, dasi kradel kasneje nisem več in tudi kaj tako posebnega nisem nikoli več uganil, kot oni presrečni dan.
bi si kdo, da bode župan toliko takten, da tudi sedaj ne bo razobesil svojih frankfurtaric. Toda sedaj katoliški (!) župan ni imel samo na mestni hiši, temveč tudi na svojem domu zastavo. Omeniti je še posebno treba, da je tudi klobučar Tomc pri mostu, rodom Slovenec, žena celo nečakinja škofa Jegliča, imel še celo v pondeljek velikansko frankfurtarico na svoji strehi, ko jih drugod že nikjer nisi videl. Ta mož se sploh odlikuje pri nemških demonstracijah ; ko pa pride sreda in nedelja, tedaj pa tudi v njegovi hiši znajo klobuke po slovensko prodajati. Istotako bi še lahko omenili po vrsti drugih trgovcev, ki tudi kaj radi vidijo slovenske groše, na zunaj pa kažejo svoje Slovencem sovražno prusko mišljenje. Skrajni čas je, da si Slovenci v Beljaku otvorijo lastni dom in lastno trgovino. Upamo, da se kmalu zgodi!
Hodiše. (Volitev župana.) Za župana naše občine je bil dné 31. jul. izvoljen dosedanji župan, spoštovani g. Jurij Štraus. Občinski odborniki so gg.: P. Aleš, S. Kres in A. Habih. — V občini Otok je izvoljen za župana gostilničar L. Walcher. Občina se je bržčas zato razdelila, da je Walcher dosegel, po čemur je toliko let hrepenel: postal je župan! — VŠkofičah bi se volitev župana imela vršiti dné 21. julija, na ukaz deželne vlade pa je bila preložena. Zakaj, ne vemo ! Bržkone je temu uzrok ,,vzorno“ postopanje Mac Kevinovo pri občinski volitvi. Solnce Mac Kevinove milosti posebno jasno sije nad Škofičami!
Gozdanje. (Slovenski popotujoči učitelj kmetijske družbe g. Šumi) je bival delj časa v Švici, ter je tam proučeval tamošnje kmetijske razmere. Sedaj se je vrnil ter je pripravljen predavati o kmetijskih potrebah na javnih shodih. Podružnice kmetijske družbe naj se obrnejo na njega, ali oziroma naprosijo ravnateljstvo kmetijske družbe, da pride, kamor je potreba, predavat in učit. Glozdanjčani smo se že obrnili na g. ravnatelja Washietl-na, ki je prijazno obljubil obvestiti g. Šumija, da pride učit na Gozdanje, če ne bo zadržan. Pride pa v nedeljo dné 16. avgusta popoludne ob 3. uri na Gozdanje k Keu-wirtu. Predaval bo ali o svinjereji ali pa o pravem krmljenju, ali o čem drugem Podajal bo tudi prijazne nasvete o marsičem, kakor ga bo kdo vprašal. — Kmetje iz Gozdanj, Šentjurja in Šmartna, poslužite se te priložnosti. Pridite v obilnem številu. Tudi gospodinje, in mladina naj pride.
Brdo ob Žili. (Ustanovitev društva ^Sudmark41.) V nedeljo dné 2. avgusta ustanovilo se je na Brdi nam Slovencem nasprotno društvo „Sudmark“. Shoda so se pred vsem udeležili učitelji od tukaj in iz bližnje okolice, skoraj vsi rojeni Slovenci, potem tukajšnji gozdarji, nemškutarji in še nekaj drugih zapeljanih ljudij. Pravih Kemcev tedaj pri tem društvu skoraj nič ne bode, ampak večinoma Slovenci, ki doma tudi le slovenski govorijo. Zdaj pa si oglejmo malo pravila in namen tega društva. Keki spis, ki se je zdaj razširil med ljudstvo, pravi, kakor je to sicer tudi že znano, da je namen tega društva, podpirati one „Kemce“, ki stanujejo med Slovenci, oziroma med Lahi, in katerim se strašno „slabo“ godi, ali kakor ta spis na drugem mestu pravi, kateri so v tako „hudi stiski". Za božjo voljo, mora vsak pameten človek reči, ako se pa Kemcem med Slovenci tako strašno slabo godi, zakaj pa vedno silijo med Slovence? Sicer pa v resnici vidimo, da Kemci med Slovenci le dobre službe iščejo, kakor kupčijo, obrt i. t. d., dà, v zadnjem času imajo tudi že nekako vso predpravico pri šolah, uradih i. t. d. Kemci tedaj med nami primeroma prav dobro živijo, in vendar ta spis pravi, da se tem Kemcem čudno slabo godi. In gotovo bodo naši nemškutarji tudi to verjeli, in sicer samo zavoljo tega, ker pride iz liberalnih rok. Kamen društva je dalje tudi še, podkupovati po slovenskih krajih mala — ali pa tudi velika — posestva in jih potem dati Kemcem, bodisi čisto zastonj, ali pa prav po ceni. Vsak Slovenec tedaj, ki „Siidmarki" pristopi, s tem pomaga, da se Slovencem pokupujejo hiše in jih ti tedaj zgubijo, Kemci pa dobijo. Ali bi ne bilo pametnejši, ko bi ti Slovenci, ki hočejo še le prav pametni biti, namesto Kemcem rajši pomagali domačim svojim ljudem in tem šli na roko, da bodo zamogli tudi še zanaprej na svojih starih domačih hišah in na domači zemlji ostati, in da tako tuji ljudje tega ne dobijo, kar smo prej mi imeli? Tako pa grejo v svoji veliki modrosti ali kratkovidnosti
—	saj človek skoraj ne veš, kaj bi rekel — in pomagajo po društvu „Sudmark“, da se bodo polagoma polastili tuji ljudje njihovih posestev. — Ali najboljše še pride po pravilih tega društva. Kakor pravi prej omenjeni spis, sme postati „sud-marki" ud samo vsaki pošteni, neomadeževani Kemec
—	„deutsche Stammesgenossen". Kako pa je mogoče, da morejo potem tudi Slovenci temu društvu pristopiti ? To je proti pravilom, in že oblast ne bi smela tega pripustiti. Kakor pa vsi oni Slovenci, kateri temu društvu pristopijo, sami sebi nasproti delajo in tako rekoč sami sebe tepejo, tako oni s
tem tudi svojim lastnim govorom nasproti delajo. Oni navadno nočejo biti ne Slovenci, in tudi ne Kemci, ampak vsakega nekako pol; napol so Slovenci, ker doma vendar le slovenski govorijo, na pol so pa Kemci, ker je menda tembolj nobel, kakor naši Kemci pravijo. Ako ti ljudje slišijo, da kdo hvali Slovence in se poteguje za njih pravice, tako kar hudi postanejo in pravijo , da se s tem Kemci razžalijo. Ti ljudje tedaj, ki hočejo biti v nàrodnem oziru čisto nevtralni ali nepristranski, grejo in pristopijo najhujšemu nemškemu društvu, katero bi rado kolikor mogoče hitro pokupilo Slovencem vso zemljo in jo na ta način spravilo proč, bodisi v Ameriko ali v druge tuje kraje in med tuje nàrode. In vendar tudi ti ljudje poznajo star pregovor: nLjubo doma, kdor ga ima!" Taki Slovenci tedaj, ki temu društvu pristopijo, delajo tako proti pravilom tega društva, kakor tudi samim sebi nasprotujejo, ker s tem prej ali pozneje sebi in svojim škodujejo. To početje si bodo dobro zapomnili tudi tukajšnji Slovenci in se bodo znali ravnati po starem pregovoru: „Roka roko umiva". Prej omenjeni dopis vzpodbuja tudi ude „Sudmarke“, naj to društvo tudi s tem podpirajo, da pridno kupujejo „Sudmarkine“ koledarje, užigalice i. t. d. in potem pristavi, da so v zadnjem letu samo užigalice prinesle temu društvu 7722 K dohodkov. Vzemimo si to tudi mi v resen opominj, kako je treba vsestranski delovati, da ohranimo svojim ljudem najdražji svetinji: vero in nàrodnost.
Sv. Višarje. (Procesije. — Papeževa slavnost.) Med nadaljnimi procesijami moramo omeniti redni procesiji iz Kaborjeta in Kekovega, ki ste obiskali višarsko Marijo dné 25. in 26. julija ter šteli skupaj okoli 150 romarjev. Kokovčane je pripeljal njih dušni pastir g. A. Križaj. Dné 25. julija nas je iznenadil č. g. J. Dragasnik, provizor v Apačah, s svojo okoli 200 romarjev broječo procesijo, ki se je zbrala iz Apačanov, Galičanov in Mohličanov. Dné 9. avgusta je došla procesija 40 romarjev iz Sonika na Srednjem Štajerskem. — Zadnjo sredo dné 5. t. m. smo tudi na visoke Višarje že zvedeli o novem vrhovnem pastirju sv. katoliške cerkve, papežu Piju X. Zato smo isti večer zažgali velik kres in spuščali visoko v zrak rakete ter s tem pokazali veselje nad izvolitvijo novega namestnika Kristusovega na zemlji.
Sv. Višarje. (Motenje nedeljskega počitka.) Dné 26. julija se je popolnoma brez potrebe sušilo seno na senožeti ob potu, ki vodi naravnost iz sv. Višarij po takozvanem višarskem jarku, v pohujšanje pobožnim romarjem. Gez teden dnij se je opravljalo zopet isto delo na ravno tisti senožeti, dasi je med tednom bilo časa dovolj. Hudobija se vidi posebno iz tega, ker je bilo seno popolnoma na novo posečeno; to je neodpustljivo. Kaj pa, če bi zavedni romarji iz tega izvajali posledice in se zanaprej ogibali hiše takega, ki ne pozna tretje božje zapovedi? Kakšen blagoslov more imeti tako delo?
Sv. Višarje. (Kemška zagrizenost.) Zadnjič smo poročali, da sta trbiški lovec in gozdar uničila vsa slovenska hribolazka znamenja od Zajezere do Višarij in od Višarij do Ovčje vasi. Zdaj smo zvedeli, da jim je zaukazal to storiti trbiški „Porstmeister Veith", ki se pa s tem opravičuje, da to škoduje divjačini. Prej sevé, ko so bila nemška znamenja in nemški napisi, se niso plašile divje kozice in zajčki, temveč so z največjim veseljem stopale po nemškem planinskem društvu označenih potih. V najnovejšem času pa so se tudi koze, divji petelini in zajci nasrkali hajlov-skega duha in bežijo pred slovenskimi znamenji. Mi pa mislimo, da niso tega niti koze krive niti lov, temveč edino le nemška nestrpnost in zagrizenost. Kako daleč so Kemci v svoji zagrizenosti zabredli, se razvidi iz tega, da se je ponudilo nemško planinsko društvo (!) županstvu v Žabnici in Ukvah, da je pripravljeno narediti kolovozno pot od postaje Ovčja vas do Zajezere, pa le s tem pogojem, da bi ne imeli Slovenci do te poti nobene pravice, torej bi ne smeli po tej poti niti hoditi niti voziti. Sevé je županstvo, če tudi je na celi črti liberalno, to ponudbo hvaležno odklonilo, in tako je nemško planinsko društvo dobilo dolg nos. Mi že vemo, kje uboge Kemce čevelj tišči. Kemce grozovito bode v oči naš kupljeni prostor v Zajezen, in z velikim strahom pričakujejo, kedaj se bo začela vzdigovati slovenska planinska koča v Zajezeri.
Šmihel pri Pliberku. (Prepoved veselice.) Ker nam je slavno c. kr. okrajno glavarstvo veselico dné 16. t. m. pri Žlokarju v Štebnu prepovedalo, se s tem naznanja, da se bode ista pozneje enkrat vršila v Šmihelu. V Štebnu sta se pojavila dva nova slučaja vročinske bolezni; ker se torej oblasti bojé za nas Slovence — se je tudi nameravani zabavni večer prepovedal. — Jih že poznamo, naše velenemške prijatelje.
Št. Vid v podjunski dolini. (Požar.) Pretečeni torek dné 4. t. m. popoldne ob 5. uri navstal je na naši vasi strašen vrisk in jok, zakaj v sredi
vasi pri Uranku je začelo naenkrat goreti in kmalu je bila hiša in skedenj v plamenu. Hitro je priletelo na pomoč veliko ljudi, da so obvarovali saj sosednje hiše, ki so bile kakih deset korakov dalje. V nevarnosti sta bila tudi farovž in cerkev, in zamoremo reči, da je bila zraven nesreče še velika sreča, da ni bilo vetra, sicer bi zgorela cela vas. Da se ogenj ni dalje širil, so pripomogla tudi drevesa, ki so med hišami. Saj so skoraj vse hiše na vasi in skednji pokrite z deskami in slamo. Zasmodil je majhen otrok. Posestnik hiše, ki je tudi pogorela, p. d. Lipuš, je vsako leto imel hišo napolnjeno z „ofrovami“, z nezakonskimi materi in drugimi ženskami z neporednimi otroci!! Že dvakrat popred je navstal ogenj pri Uranku, a ljudje so ga še pravočasno zadušili. In tudi sedaj je navstal ogenj po otroku. Domači hlapec hranil je žveplenke v skednju, (!) deklica jih je našla, se ž njimi igrala, zasmodila in goreče vrgla v slamo. Posestnik Lipuš je bil k sreči zavarovan.
Guštanj. (Kekaj izvanrednega.) Slučajno sem prišel v nedeljo dné 2. avgusta tudi v Guštanj. Meneč, da so Guštajnarji v vsakem oziru le bolj nazadnjaški, sem se jako začudil, ugledavši pred seboj slavolok. Prevzela me je silna radovednost, kaj neki se godi tako slavnega v Guštanju. Kmet. katerega sem vprašal po tem, mi odgovori, da obhaja „Feuenvehr“ petindvajsetletnico svojega obstanka, in da bo zaraditega tudi sv. maša na prostem. „Hm, to bo pa že nekaj," sem si mislil, ter stopal radovedno dalje. Pa kaj zagledam čudnega, ko pridem na „glavni“ trg. Že sem mislil, da hodim tam kje v sredini Prusije ali sploh kje po tleh »blaženega rajha". Kamor sem se okrenil, so mi vihrale nasproti v obilnem številu tudi „Frank-furtarice*, in tudi raz hiš, v katerih prebivajo celò sami domačini Slovenci. Tako naprednih si pa Guštajnarjev res ne bi bil mislil. Prišli so požarni brambovci tudi iz drugih krajev, kakor n. pr. iz Dravograda, iz Slovenj ega Gradca itd. Pozabiti pa ne smemo tudi slavnih Libučanov. Če jih je človek pogledal, kako moško so stopali, bi pač na prvi hip morda še mislil, da prihajajo naravnost iz ^blaženega rajha". Sv. maša je bila, kakor sem že omenil, na travniku, kar je vsekako dosti velika čast za Guštajnarje. H koncu je govoril č. g. župnik še nekaj besedij o pravem poklicu požarnih brambovcev, ki naj preveva njihova srca. Da bi se tega svojega poklica tudi vedno prav zavedali! — ev.
Krapina na Hrvaškem. V tukajšnjem mrzlem kopališču, katero je ustanovil in katero vodi znani bivši urednik Kneippovih listov, gosp. O k i c, sta se dogodila v kratkem presledku dva izvanredna slučaja ozdravljenja, katera ne vzbujata samo med tukajšnjimi, iz vseh dežel širne Avstrije prišedšimi kopališčnimi gosti, ampak tudi v tukajšnjem trgu veliko zanimanja in katera sta vredna, da jih za-bilježimo. Pred 12 dnevi je došel sem vpokojeni železniški nadsprevodnik g. Jagic. Pred osmimi leti sta mu pri trčenju dveh vlakov vsled strahu obe nogi popolnoma otrpnili. Tu je pričel takoj s polivi in glej čudo, — peti dan potem je prišel sam brez tuje pomoči, opirajoč se na palice, v kopališče, katero je 300 metrov od trga oddaljeno. — Evo drugi slučaj : Župnika Kovačiča iz Koprivnice je zadel pred 7 tedni na levi strani mrtvoud in na svèt zdravnika je pred 10 dnevi došel sem. Z levo nogo se ni mogel popolnoma nič ganiti, toda že osmi dan tukajšnjega bivanja je zamogel brez vsake opore hoditi.
Na Koroškem.
DnhoTske zadeve. Preč. g. Pleschutz-nig, prošt in mestni župnik v Beljaku, je imenovan za prošta v Brežah. — V bolnišnici usmiljenih bratov v Št. Vidu je dné 7. avgusta umrl č. g. Janez Wagner, prej kanonik v Gospi sveti in vpokojeni župnik v Karnskem Gradu. Dosegel je 41 let. K. p. v m.! — Č. g. Fr. Fuchs, mestni kaplan v Celovcu, je imenovan za župnika v Št. Danijelu ob Žili. — Razpisana je do dné 12. sept. župnija Št. Rupert pod Celovcem.
Osebnost novega papeža. Papež Pij X. je lepe, čvrste postave, s priljudnim obrazom, iz katerega gleda dvoje prijaznih, bistrih oči. Lasje so osiveli, toda jako gosti. Visoko čelo priča o njegovem odkritosrčnem in plemenitem značaju. Ako-ravno je že 68 let star, vendar je njegovo lice brez gub. Dobrotljivost in blaženost razodeva njegova prikazen. Kot patrijarh v Benetkah je storil novi papež brezštevila dobrot ter je bil v obče priljubljen pri vseh. Ko se je odpravljal v Rim k izvolitvi novega papeža, ga je ljudstvo burno pozdravljalo, kar kaže, kako spoštuje benečansko ljudstvo svojega višjega pastirja. Storil je pa tudi vse, da ga more ljudstvo spoštovati in ljubiti. Za uboge kaznjence je storil veliko dobrega, večkrat jih je obiskal v ječah ter jim skušal olajšati njihovo težko
stanje. Ubogim so bila njegova vrata vedno odprta. Posebno je velik prijatelj umetnosti, katero je vedno podpiral.
SloYenci, spominjajte se Veltaške šole!
Razglas
o sprejemu gojenk v gospodinjsko šolo c. kr. kmetijske družbe kranjske v Ljubljani.
Meseca oktobra se otvori peti tečaj gospodinjske šole, ki bo trajal 12 mesecev. Gojenke morajo stanovati v zavodu, ki je pod vodstvom čč. gg. sester iz reda sv. Frančiška. Zavod je v posebnem poslopju poleg Marijanišča na Spodnjih Poljanah v Ljubljani.
Pouk, ki je slovenski in brezplačen, zavzema poleg verouka, vzgojeslovja, zdravoslovja, ravnanja z bolniki, spisja in računstva vse one predmete, ki jih mora umeti vsaka dobra gospodinja, zlasti se pa poučuje teoretično in praktično o kuhanju, šivanju (ročnem in strojnem), pranju, likanju, živinoreji, mlekarstvu, vrtnar stvu itd. Gojenke se istotako vežbajo v gospodinjskem knjigovodstvu ter v ravnanju z bolniki in z bolno živino.
Gojenke, ki se zelé učiti nemškega jezika, dobé v tem predmetu brezplačen pouk in priliko, da se v enem letu zadosti privadijo nemškemu jeziku.
Gojenka, ki bo sprejeta v zavod, plača na mesec za hrano, stanovanje, kurjavo, razsvetljavo, perilo, t. j. sploh za vse, 28 K. ali za ves tečaj 336 K. — Vsaka gojenka mora prinesti po možnosti naslednjo obleko s seboj: Dve nedeljski obleki, tri obleke za delo, dva para čevljev, nekaj belih in barvanih jopic za ponoči, štiri barvana spodnja krila, dve beli spodnji krili, šest srajc, šest parov nogavic, 10 do 12 žepnih robcev, šest kuhinjskih predpasnikov in tri navadne predpasnike. (Predpasniki za delo se tudi priskrbé v zavodu proti plačilu; če ima katera več obleke, jo sme prinesti s seboj).
Deklice, ki hočejo vstopiti v gospodinjsko šolo, morajo :
1.	dovršiti že 16. leto; le izjemoma, v posebnega ozira vrednih slučajih, se more dovoliti sprejem mlajših učenk;
2.	znati čitati, pisati in računati;
3.	predložiti zdravniško spričevalo, da so zdrave;
4.	predložiti obvezno pismo starišev ali varuha, da plačajo vse stroške;
5.	zavezati se, da bodo natančno in vestno zvrševale vsa dela, ki se jim naložč, ter da se bodo strogo ravnale po hišnem redu.
Prošnje za sprejem, katerim je treba priložiti šolsko in zdravniško spričevalo ter obvezno pismo starišev, oziroma varuha, naj se pošljejo
do 15. septembra t. I. glavnemu odboru c. kr. kmetijske družbe kranjske v Ljubljani.
V prvi vrsti se v gospodinjsko šolo sprejemajo deklice, ki imajo domovinsko pravico na Kranjskem; če pa bo v šoli prostora, se bodo sprejemale tudi prosilke iz drugih dežel.
Glavni odbor c. kr. kmetijske družbe kranjske.
V Ljubljani, dné 10. avgusta 1903.
Vabila.
Kat. slov. izobraževalno društvo za Gozdanje in okolico priredi v nedeljo dné 16. avgusta ob 3. uri po-poludne v gostilni „pri Neuwirtu“ na Gozdanjah shod s sledečim vsporedom: 1. Poučevalni govor g. Šumi-ja, po-potovalnega učitelja c. kr. kmetijske družbe. 2. Prosta zabava z gramofonom. 3. Slučajnosti. Za obilno udeležbo prosi	odbor.
Pevsko društvo „Drava“ v Glinjah priredi ustanovno slavnost s sodelovanjem I. koroškega tambura-škega društva „Bisernica“ iz Celovca v nedeljo dné 23. avgusta 1903 v gostilni g. Lovro Zablačana na Trati pri Glinjah. Vspored na posebnih vabilih. Začetek ob 4. uri popoludne. Vstopnina 60 vin. K obilni udeležbi najuljud-neje vabi	slavnostni odbor.
Ako bi bilo vreme neugodno, se slavnost preloži na prihodnjo nedeljo.
Ustnica upravništva.
Vsem oglašenkam za službo kuharice za župnišče naznanjamo, da smo njih oglasila poslali dotičnemu gospodu župniku, ki je dal inserat v našem listu priobčiti z izrecnim naročilom, da naj se ponudbe pošiljajo naravnost njemu. Volil bode torej gospod župnik sam.
lioterijsike števillte od 8. julija 1903. Line	17	10	20	65	51
Trst	84	67	46	7	49

NAZNANILA.
Kuharica za župnišče se išče.
Ponudbe naj se pošiljajo na uredništvo „Mir-a“.
Ako si hočete po ceni in dobro
pravo švicarsko uro
kupiti, obrnite se zanesljivo do
H. Suttner-ja, urarja v Kranju,
ker te ure so po celem svetu znane kot naj-' boljše. Zahtevajte najnovejši veliki cenik, ki ima blizo 600 podob, katerega Vam pošlje zastonj in poštnine prosto
HflT' Izborna zaloga zlatnine in srebrnine.
Učenca,
veščega slovenskega in nemškega jezika, s potrebnimi šolskimi zmožnostmi, sprejme takoj v svojo trgovino z železnino
Franc Sadnikar,
v Celovcu, Burggasse št. 7.
V najem se dà
majhna prodajalnica
blizu nove železniške proge med Beljakom in Pod-rožčico. Kje, pove upravništvo „Mira“.
Tiskarna družbe sv. Mohorja
se uljudno priporoča za natiskovanje vizitnic, pismenih zavitkov itd. po najnižjih cenah.
Kmetijsko društvo v Dobrepoljali
priporoča za jesensko setev seme
„zlate pšenice",
ki je prinešena iz Amerike ter se tudi v naših krajih izborno sponaša. V vsakem oziru je boljša kakor navadna domača pšenica. Razpošilja se v vrečah po 50 kg za 15 kron in v vrečicah po 5 kg za 3 krone.
Malo posestvo
t Abrijah pri Galiciji se takoj prodà. Posetve je 12 birnov ali 4 oralov, travnikov 372 oralov, gozda 1172 oralov v najlepšej rasti, zavsem 19 oralov sveta. Hiša je zidana z enim nadstropjem in stoji na prijaznem kraju. V cerkev, na pošto in v gostilno je blizu. Posestvo ima tudi hišni mlin s stanovitno vodo. Več pove farni urad na Rudi, pošta Ruden na Koroškem.
Lepa, novo zidana hiša
poleg pliberškega kolodvora, še deset let brez davka, se prodà. Več se izve pri Mariji Piko, hišna štev. 25, vDrvesivasi, pošta Pliberk na Koroškem.
mg** Nizke cene. — Točna postrežba,
Podpisani uljudno naznanjam, da sem otvoril svojo
trgovino z usnjem
v Celovcu, na Novem trgu štev. 4, poleg gostilne „zum Kleeblatt" (poprej Petschounig) in se vsakemu nudi prilika, pri meni sedaj blago dobro in ceno kupovati.
Prosim torej, da vsakdo svojo potrebščino na usnji pri meni oskrbeti blagovoli, ter sme biti zagotovljen najcenejše postrežbe.
Z vsem spoštovanjem
A. Mechur,
trgovec z usnjem v Celovcu.
:ooocodoc<c<
Dr. Janko Brejc
naznanja, da je
otvoril svojo odvetniško pisarno v Celovcu na benediktinskem trgu št. 4. (stara Mohorjeva hiša), 1. nadstropje.
Uradne ure: od 9. do 12. ure dopoludne in od 3. do 6. ure popoludne. Ob nedeljah in praznikih je pisarna zaprta.
Tovarna za kmotijske stroje.
Kdor potrebuje kak kmetijski stroj, naj se obrne naravnost na tovarno
Konrada Prosch-a,
v Celovcu, Allargasse štev. 19.
nasproti c. kr. kmetijske družbe,
kjer se dobijo najnovejše mlatilnice, slamoreznice, gepeljni in razni drugi za kmetijstvo potrebni stroji
ter tudi taki	vodovodi,	ki sami vodo
gonijo iz globoko ležečih studencev na zemljišča, kterim vode primanjkuje. (Glej podobo na levi strani.)
Cenile© uosAlia zastoni.
Stanje hranilnih vlog:
Ih milijonov kron.
:xxx>oocxxxxxxxxxxxx^
Rezervni zaklad:	Q
nad 370.000 kron. g
Mestna hranilnica ljubljanska
na Mestnem trgu zraven rotovža
sprejema hranilne vloge vsak delavnik od 8. do 12. ure dopoludne in jih obrestuje
W po 4% -Wl
ter pripisuje nevzdignjene obresti vsakega pol leta b kapitalu. Rentni davek od vlož. nih obresti plačuje hranilnica sama, ne da bi ga zaračunila vlagateljem-Za varnost vlog jamči poleg lastnega rezervnega zaklada mestna občina ljubljanska z vsem svojim premoženjem in vso svojo davčno močjo. Da je varnost vlog popolna, svedoči zlasti to, da vlagajo v to hranilnico tudi sodišča denar maloletnih otrok in varovancev.
Denarne vloge se sprejemajo tudi po pošti in potom c. kr. poštne hranilnice. Posoja se na zemljišča po 43/4% na leto. Z obrestmi vred pa plača vsak dolžnik toliko na kapital, da znašajo obresti in to odplačilo ravno 5% izposojenega kapitala. Na ta način se ves dolg poplača v 62 in pol leta. Ako pa želi dolžnik poplačati dolg z obrestmi vred na primer v 33 letih, tedaj mora plačevati na leto 6% izposojenega kapitala.
Posoja se tudi na menice in na vrednostne papirje, in sicer po 472% do 5%.
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Josip Stergar. — Tiskarna dntibe sv. Mohorja v Celovcu.