LJUBLJANSKI Zl/ON
ME5ECNIK Zfl KNJIŽEL/NOST IN PR05UET0.
LETNIK XL
1920.
.Številka 4
IGO GRUDEN:
BARKOVLJE.
Kot bi pred burjo se v zavetje skrile na begu ptice, — v bregu bele hiše na paštne, kjer od morja veter diše, med trte so in oljke se spustile.
Pred njimi Barkovljanke razgrnile so bele srajce... v solncu malo više nad latniki po oknih nagelj rdi še — za koga roke so ga tja vsadile?*'
Mož v plavžih škedenjskih ves dan se trudi, v tržaški luki žakljer/fent prenaša, dekle na Rdečem mosru rože nudi:
iz Barkovfjf kjer moj jezik ne ugaša, ker izdajic dojile niso grudi, zajeda v Trst se kri in zemlja naša.
RAD. PETERLIN-PETRUŠKA:
NA SAMEM.
Sinoči sem bil zunaj, tam v dolini ob stezi, kjer sred snežnega prostora stojita moško dva košata bora, edini madež v beli vsej praznini.
13