Duh Kristusov. »Množica se mi smili«, je r«kel Kristus, ko je gledal v puščavi pred seboj upehane in lačne ljudi. Nato je nasitil na čudovit način 4000 ljudi s sedmimi hlebi kruha. Pri tej priliki je razodel Kristus zopet tako jasno z besedo in z dejanjem svoje srce. In je samoposebi umljivo, da so prišle te besede in to dejanje iz Kristusovega srca. Saj je srce Kristusovo tisto srce, ki je čisto polno Boga, ki je čisto prešinjeno od Boga, od Boga, ki je poln ljubezni in očetovske dobrotljivosti do vseh stvari, ki odpira svojo roko in napolnuje vse s svojimi blagodari. Zato je tudi umljivo, da ta duh usmiljenja in dobrodelnosti vedno živi v katoliški Cerkvi. Katoliška Cerkev je skrivnostno telo Kriatusovo, katerega oživlja, navdihuje in prešinja Kristus s svojim duhom. Radi tega pa so bile besede Kristusove: »Množica se mi smili« vedno tudi mišljenje katoliške Cerkve. Prvi kristijani v Jeruzalemu so bili tako pol ni tega duha, da jim daje sv. pismo samo spričevalo, da ni bilo reveža med njimi. Kristijani. ki so se spreobrnili iz poganov, ki so bili po besedah sv. Pavla brez srca, brez ljubezni, brez usmiljenja, so bili tako usmiljeni in dobrotljivi, da so kazali pogani na nje, kakor na čudež in so govorili: »Glejte, kako se Ijubijo med seboj!« In vidimo tega duha dobrotljivosti in usmiljenja v katoliški Cerkvi vsa stoletja do naših Časov. Vidimo, kako katoliška Cerkev zida bolnice, hiralnice, sirotnišnice in še druge dobrodelne zavode, vidimo, kako nastajajo v Cerkvi najrazličnejši redovi, moški in ženski, ki ima jo za življenjsko nalogo gojiti kršč. dobrodelnost, vidimo, kako se za pomoč revežem žrtvujejo ogromne svote, vidimo v Cerkvi cele množice ljudi, ki v pomoč svojemu bednemu bližnjemu žrtvujejo svoje moči, svoje zdravje, da, celo svoje življenje. To je duh Kristusov, ki se izživlja v katoliški Cerkvi. Duh Kristusov je duh usmiljenja in dobrotljivosti, zato je pa vsaj nekaj tega duha v vsakem pravem kri stijanu, ki je rojen iz Kristusa, ki živi iz Kristusa. Kristus sam je postavil ravno to za znamenje svojih učencev, svojih vernikov. »Po tem bo svet spoznal, da ste moji učenci, ako se ljubite med seboj«, je rekel apostolom pri zadnji večerji, ko se je poslavljal od njih. Da, tako jasno je hotel pokazati, da je usmiljenje in milosrčnost po njegovi želji, po njegovem duhu, da je spregovoril ono pomenljivo besedo: »Resnično, karkoli ste storili najmanjšemu mojih bratov, ste meni storili.« Zato je tudi Friderik Oznanam, ko mu je pri nekem verskem prepiru njegov nasprotnik zabrusil: »Kaj se boš z besedami potegoval za vero, pokaži raj- š« v dejanju, da si kristijan«, šel pa je začel ustanavljati Vincencijeve konference, ki imajo namen podpirati reveže. Pa ti morebiti prihaja vprašanje: »Če je Bog tako dobrotljiv in usmiljen, zakaj vendar sam, ko je vsemogočen, ne da ubogim vsega v izobilju, zakaj zahteva od nas, da moramo podpirati siromake!? Bog hoče, da smo mi njegova podoba na zemlji. Kakor naj bi bil človek kot krona stvarstva in gospodar vsega podoba vsemogočnega Boga, ki vsemu svetu gospoduje, tako naj bi bil človek, ki podpira svojega bližnjega, podoba neskončno dobrotljivega Boga, ki za vse skrbi in vse ljubi. Mi naj bi enkrat postali deležni neskončnega bogastva božjega, zato naj bi pa pustili, da tukaj na zemlji uživajo drugi od tega, kar nam preostaja. Zato je tudi Kristus čisto določno napovedal, da bo naše zveličanje plačilo posebno za naše usmiljenje in našo dobrotljivost. Večni sodnik bo govoril na dan splošnega plačila izvoljenim: »Pridite vi blagoslovljeni mojega Očeta in posedite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka! Zakaj lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, nag sem bil in ste me oblekll, bolan sem bil in ste me obiskali . . . Karkoli ste najmanjšemu mojih bratov storili, ste meni storili.« To je zopet velika točka, v kateri moramo izprašati svojo krščansko vest, ob kateri si moramo staviti vprašanje: »Ali smo pravi kristijani?« Če nam je tako neprijetno, kedar se nam približa kak revež, ako smatramo ubožca za človeka nižje vrste in mislimo, da je pod našo častjo, da smo ž njim prijazni, nam pa manjka še veliko Kristusovega duha. Če sedimo pri polni mizi in zabavljamo črez raztrgano sodrgo, nam manjka še veliko Kristusovega duha. Če izda naše ljudstvo vsako leto težke tisočake za črezmerni — povdarjam: črezmerni — alkohol, s katerim si celo kvari svoje zdravje, druge pa ob svoji nezmernosti pusti v največji revščini, nam manjka še veliko Kristusovega duha. Pokaži v dejanju, da si kristijan! — sliši Ozanam in gre opravljat dela krščanskega usmiljenja. Pokažimo tako tudi mi, da živi v nas dub Kristusov! Svetniki dobrodelnosti. Vsi svet- niki so bili ljudje usmiljenja in milosrčnosti, ker svetnik biti se pravi: približati se v svojem življenju kolikor mogoče Kristusu. A nekateri so se v krščanski dobrodelnosti še prav posebno odlikovali. Mesca julija obhajamo godove treh takih svetnikov — 18. julija je god sv. Kamila Lelijskega, ki je ustanovil v Rimu bolnico za neozdravljive in poseben red, ki streže takim bolnikom. 19. jul. pa god sv. Vincencija Pavelskega, največjega svetnika krščanske dobrodelnosti, ki je skrbel za reveže vsake vrste in bil tudi soustanovitelj družb« usmiljenih sester. 20. julija pa obhajamo spomin sv. Hijeronima Emilijanskega, ki je skrbel posebno za zapuščene in zanemarjene otroke. Eako gojijo drngod krščansko dobrodelnost? Narod, ki se posebno od likuje po svoji skrbi za vse bedne in revne, so poleg Francozov prav gotovo Nemci. V Berlinu so n. pr. kat. dobrodelna društva v letu 1927 razdelila podpor v znesku 1,120.000 Din. Razven tega še imajo razne zavode, kakor: okrevališča, zavode za stare Ijudi, eno bolnico, društvo za slepe, društvo za gluhoneme, nadalje štiri zavode za dojenčke, 31 otroških vrtcev, 19 zavetišč za večje otroke. In kakor je v Berlinu, tako je tudi drugod. Ko so pri ministrstvu za socijalno skrbstvo delali proračun za leto 1928, so izračunali, da bi morala država na leto izdati za socijalno skrbstvo 6028 milijnov več, ko ne bi bilo katoliških redov in dobrodelnih zavodov. Pred kratkim so obhajali nemški katoličani v Dresden-u svoj karitativni dan, na katerem so se posvetovali, kako bi še bilo skrbeti za rone, ki jih muči beda bodisi telesna, 'bodisi dušna. — Taka socijalna ter karitativna zborovanja so imeli tudi drugi narodi v Dublinu, v Parizu in drugod. Zborovanju v Parizu je poslal kardinal Dubois pismo, v katerem pravi, da naj bi se francoski katoličani ravnali po besedah, ki jih je zapisal Ozanam: »Vera in ljubezen prvih krščanskih stoletij za našo dobo niso odveč. Ali mi ne živimo kakor prvi kristjani v pokvarjeni ter propadajoči družbi? Ista nesreča potrebuje isto pomoč. Zemlja je mrzla, mi katoličani imamo nalogo, ugašajoč plamen zopet razvneti.«