in začne peti svojo najljubšo pesem: „Sova je sedela na mogili, 
na mogili sova je sedela!" potem pa reče: Veste, kaj mi je? — 
Umeri bom! Žal mi je, da nimam svojili gosli pri sebi, drugače 
bi vam še pred smertjo: Moja sova! zagodel!"—To izgovori, leže na 
klop in roke mu omahnejo. Hitro mu priskočijo na pomoč, ali že 
je izročil dušo Bogu!" 
Britkostno vzdihovaje je govorila gospodinja zadnje besede in 
otirala si z rokavi solzne oči. 
Stari Čajka in njegova tovarša so sedeli molče in globoko 
zamišljeni. Vsak, ganjen od bolečin žalostne gospodinje, premišljuje 
po svoje prečudno prigodbo. Vse je bilo mirno v izbi, samo po 
šipah je brenčala bučelica, ki je bila nevidno v sobo priferlela, zdaj 
pa je iskala poti, da najde skoz okno zlate prostosti. 
Znabiti bi bilo to molčanje še dalje terpelo, ko ne bi bila 
gospodinja večerjo donesla. Gostje sedejo za mizo pod podobe 
svetnikov, ona jim postreže ter prosi, da bi zadovoljni bili s tem 
malim, kar je Bog podelil. Na poti si človek dosti ne prebira in 
tudi našim potnikom je dobro teknila priprosta večerja. Ko so 
vstali iz za mize, zahvali se Čajka dobri gospodinji, ter reče, da 
bi še danes rad poravnal dolg za postrežbo, ker se jim je treba 
jutri za rano podati na pot; ali gospodinja ni hotela vzeti druzega, 
ko nekaj križcev in svetinj v spomin na božjo pot. — Se le pozno 
se je spravila družina spat. Zjutraj pa zgodaj vstanejo, s serčno 
zahvalo se poslovi od gostoljubne gospodinje in njene hčere ter 
odrinejo znova na pot. (Dalje prihodnjič.) 
Mythologične drobtine. 
(Razglaša Davorin Terstenjak.) 
1. O miši. 
Miš (skr: mušika, iz muš, kar pomenja rodere, surripere 
in furari) je po narodnih slovenskih pripovestili dajmonska žival. 
Duše mertvih se prikazujejo v mišji podobi. Pri Indlh in Egipča­
nih je bila miš simbol noči, zavoljo svojega stanovališča pod zemljo 
in v temnih kotih. Kedar se dosti miši pokaže, pravijo Slovenci, 
da bode ali hudo leto ali pa nastopi pomor in kuga. Simbol ne­
sreče in pomora je bila miš tudi pri Gerkih. Maloazijska dežela 
Mysia je dobila po častji te živalce svoje ime, in v tej zemlji je 
imel Apollo Smintheus najlepši tempelj; miši so mu elo pod 
oltarjem smele gnjezda imeti. Maloazijski Gerci so imenovali miš : 
o-fitv^-o?; zato priimek: Apollo Smintheus. Schwenk (Sinnbild str. 288) 
piše o tem častji: „Da sich die Feldmäuse in der Sonnenhitze 
gewaltig vermehren; so wird die Maus als ein der ^onne Vorzugs-

weise angehoriges Thier angesehen, und dann dem Apollo als Sinn­
bild angeignet, weil dieser Gott die Gluthen des Sommers beherrscht." 
V grobih severnih Slovanov so našli po Beckmannu mišje 
podobščine, v znamenje, da je tudi davnim Slovanom bila miš 
dajmonska žival, simbol dušeumerlega. — Posebno so častili susla 
(česk. sysel, rusk. sushk, muscitillus), kteri skoro nič ne vidi; on je 
bil zavoljo svoje slepote naraven simbol chtonskega sveta. Menda 
so po častji suslov dobila svoje ime tudi slovanska plemena 
Süsel cev, ki so bili porazseljeni v Rusiji, v zemlji polabskih 
Slovanov kraj reke Mulde in se omenjajo kot prebivavci okoHce 
lipniške v listinah: „Sušil" dan danes „Sausal"; primeri: Mysia — 
in Mišensko. 
V slovu: „0 polku Igorovem" vele sevetri: „Stribožij vnuci"; 
Stribog je bil torej eden najviših bogov v staroslovanski mytho-
logiji, enak nemškemu Woutanu, v kterem spozna Grimm: „den 
das Weltall füllenden Aether", zato njegovo ime izpeljuje iz: 
wuatan, wutein, stirškonemšk. wuidln = bewegen. 
Korenika imenu Stribog bi vtegnila biti: s t er, extendere ali 
pa: sri, movere, in glasnik t je vstava, kakor v besedi: struga, 
iz sru, fluere. Obe koreniki bi bili prikladni za poznamovanje 
povsod se razprostirajočega in gibajočega vzduha. *) Na meji 
slivniške in šentjurske fare se veh neka gora: S tri gora, prej ko 
ne po častji Striboga. 
V slovanskem mythu poznamo še troje božanstev vetrov; ta 
so: Vihor, Wirbelwind, Pohvizd v češkem, Pogvizd v pol-
skem basnoslovji. Pohvizd—Pogvizd pomenja z vi z daj oči veter, 
den sausenden, pfeifenden Wind. V češčini in polščini sta se ohranila 
starša glasnika g in /«; primeri: gwiazda, hvčzda in slov. zvezda. 
Pohvizd — Pogviezd je torej =rslov. Pozvizd — Požvizd. 
In slednjič se še imenuje: Chworz, der knarrende, schwir­
rende Wind, polsk. chworzic, knarren, schwirren. 
Narodske legende. 
1. SK. Štefan. 
(Kranjska.) 
Sv. Štefan je bil lep mladenič in je služil kralja Heroda. Žena 
Herodova pa je^ bila hudobna in ga je skušala v greh zapeljati; 
ker se je je pa Štefan vedno ogibal, jela ga je čertiti in sovražiti, 
ter jo iskala priložnosti se nad njim zmaščevati. 
*) Vzđuh =: zrak je na Goriškem še đan danes navadna beseda.