Kraljičev Jožek.
(črtiea; spisa]  Župčev).
,|sl^o vain je bila žalosst tisto popoludne pri Kraljifcevih! Mati ,je žalostna tekala f51S?% sem ter tija: nikjer jej ni dalo rairii. Grenke solze so jej kapale po bledem lici. Potrt je hodil oce po sobi gori in doli; bolest se mn je eitala z upadlega obraza. Stari ded pa je za pečjo tarnal in javkal. da nikoli tega ter klieal vse ljube svetnike in svetnice božje na pomoč.
„0 jemenesta, o jemenesta. tako rnlado življenje, pa da ga mora pokositi bleda smrt in gamora! Mari bi mene, stare kosti, pobrala in bi jih! Joj, joj, joj! Jožek, ali slišiš, Jožek . . . ."
Toda težko. da bi bil slišal Kraljičev Jožek besede ljubeznjivega deda. Tam na postelji vam leži bolan, močno bolan; ueusmiljena bolezen davica ga je na-njo vrgla. Saj ste ga poznali vsi, otroci ljubi, tega Kvaljičevega Jožka! Oj to vam je bil junak, brdek. skočan, vosel, uren. Vem, da se žse dobro spominate Ianske pomladi, ko ste se tam dolu na ongavem vrtu skušali, kdo je najbolj uren,. Kraljičev je vas pustil
—~< 40 >¦•—
vse zad. To vam je bil korenjak! Kot poveljnik je stal sredi raed vaini, ko ste igrali nroparjo" in njegova beseda je nekaj veljala! Kar je on rekel, to je stalo trdno, kakor da bi bil pribil in s trto povezal: tako je moralo biti in nič drugaee. In ko ste skakali eez visoke vodoravno postavljene palice, skočil je on najvišje in tako zlahka, kot peresce, da ste se mu vsi Čudili! Pa kaj bi dalje govoril: vaš prvak je bil, to veste sami bolje nego li jaz. Isti stari možje so ga občudovali, kadar so ga videli tako ponosnega in čvrstega med vašo sredo ter zmajevali z glavami, rekoč: nDe-te vender, tako mlad, pa vže tak čvrst korenjak! Hentaj ga! Tega bo cesar vesel!"
Dii, preljubi moji, tako so govorili o Kraljičevem Jožku, vašem tovarišu. In zdaj? Oh zdaj pa ni vee tak. Odkar se je bil oni dan prehladil, bolan je Jožek, moeno bolan. Le bliže stopite k njegovej postelji pa ga poglejte. Kar zadušiti ga hoče. Sčipe težko in hitro ter krčevito grabi z roko po zraku, kot da bi hotel ujeti več sape, potrebne mu za dihanje. Prsa se mu nemirno, hitreje in hitreje dvigajo. Na vročem čelu se mu zbirajo potne kaplje, ki mu teko po razgretem lici. Te lepe oei, ki so tako veselo in bistro gledale krasno božjo naravo, otem-nevajo bolj in bolj, vže so kalne in skoraj ugasne njih luč. Te bele ročice, ki so se nekdaj tako lepo sklepale k pobožnej molitvi, oaiahujejo, skoraj se sklenejo za vselej! Na to čvrsto telo, ki se je razcvitalo kakor bujna cvetiea, nastavila je vže srart svojo bridko koso ter ga hoče pokončati . . .
,,Oče, oče," zakliče milo in s hripavim glasom Jožek, npojdite mi po ,,gospoda." Tako rad bi jih še enkrat videl in se z njimi pomenil o zlatih nebesih, kjer je vse tako lepo in izvoljenci gledajo dobrotnega Boga od obličja do obličja. Morda pridern tudi jaz tija gori, saj so nam pravili, da pridejo v nebesa vsi pridni otroci."
Prišli so ngospod" ter pri njem opravili tisto malo, kar je trebalo. Saj Jožek ni imel grehov, bil ni neporeden niti razposajen. kakeršni so sem ter tija naši otroci. Ne. vsega tega ni imel na vesti pa se je zato tudi latko z Bogom spravil.
^Mati," oglasi se slednjič Jožek, ,,ali se kmalu priporoeiva angeljčku vanihu. .Tezusu in Mariji?" .Tožek je vselej. predno je šel spat, z materjo molil svojo ve-eerno molitev.
,,Kar precej, ee liočeš," odgovori mu mati ter zažne moliti uaprej. Ali jedva • se priporočita, vže jame Jožku zastajati beseda . . . JVlilo ga pogledujeta manjši brat in sestrica, kako se bori sb smrtjo ter glasno ihtita. Ljubefiej matevi »e udero vroče solzo po liei, a skrbni of-e solze zadnši, da bi nc pomnožil žalosti. Stari ded pa še veduo ponavlja: „0 smrt. t> smrt. zakaj no vzameš mojih starih kostij iu ne pustjš mladega živijenja. Oakaj, Jožek. pomagale ti bodo te-le rastline, ki sein jih lansko leto nabral visoko tam na planinali. Pa še dnigih korenin imam. ki imajo zdravilno moč pa te izvestno še ozdravijo.   0 Bog iu sveti križ božji!"
Toda raotil so je dobri dedek. Bog je imel Jožka rad, pa ga je zato sklenil poklicati k sobi. Božji sklepi pa so sveti sklcpi. Pisan sčinkovček prileti na okence. na katevo mu je Jožek ob mrzlem zimskem času tolikokrat potresal rumena zruca ter mu ondii zapoje iz hvaležnosti zadnjo pesenco; ura na steni se ustavi, še en-krat pogleda Jožek drage štariše. ljubo sestrico in bratca, še enkrat se ozre na dedka, zatisne oči in rnirno zRspf — vaški zvonovi milo zapojo in zlati krilatci odneso njegovo dušo v rajska nebesa ....
-   •¦< 47 >¦•—
Pae ,je prtdlo še uokaj solz na Jožkov grob, a vender žalovali niso preveč za ujiui.   Oeniii ueki? Saj so dobro vcdeli. da kar Bog naredi, vse prav stori in da ,,Pokoj sladak ga čaka v jami,
Neskončna sreča nad zvezdami....."
Otroei preljubi, če pridete vzporaladi ali po letu na pokopališče. oglejte si oudu grob, ki jc lepo okrašen s pisanim cvetjem ter nasajen z dehtečimi eveticami. To je grobič vašega nekdanjega tovariša, Kraljičevega Jožka, ki se vže dolgo veseli pri Ijubem Bogn tam gori nad zvezdami v zlatih nebesih ....