DOKUMENTACIJA -
VPRAŠANJE STANDARDOV
Alenka Simikič
Slovenski etnografski muzej letos slavi 70-letnico svojega obstoja, vendar pa sega
njegova zgodovina še nekaj desetletij nazaj pred njegovo ustanovitev, v delovanje bivšega
Kranjskega deželnega muzeja Rudolphinum, ki je imel med svojimi nalogami tudi
»gojenje« narodopisja: Kot so predmeti iz narodopisne zbirke tega muzeja pomeriili osnovo
novega muzeja, tako je 50 fotografij in diapozitivov hiš, ki jih je takrat Kraljevi etnografski
muzej prevzel ob svoji ustanovitvi, pomenilo začetni fond današnjega dokumentacijskega
oddelka ter seveda istočasno tudi začetek fototeke in diateke.
Danes dokumentacijski oddelek hrani 32 500 fotografij, 28 100 negativov, 2 000
diapozitivov, 700 zvezkov terenskih zapisov; hrani tudi ilustrativno gradivo (6 100 risb,
akvarelov, olj) ter arhivsko gradivo (640 enot). Do 70. let je skrb za dokumentacijsko
gradivo poleg svojega dela vodil eden kustosov, ko pa se je v teh letih muzej reorganiziral
po oddelkih oziroma kustodiatih glede na hranjenje in skrb za posamezne zbirke (skupaj
okoU 33.000 predmetov), je tudi skrb za dokumentacijsko gradivo postala v celoti delo
enega izmed kustosov. Tako je muzej organiziran še danes.
Posredovanje informacij o predmetih iz posameznih zbirk je torej naloga kustosa,
ki za zbirko skrbi. Katere informacije bo kustos posredoval, je navadno njegova odločitev,
vendar v muzeju veljajo nekakšna nenapisana pravila, ki so dokaj jasna, kadar gre za
vprašanje strokovne javnosti. Tako se predmeti z vsemi informacijami posojajo samo za
razstavne potrebe drugih muzejev, isto velja za dokimientacijsko gradivo (fotografije,
risbe ipd.). Za študijske in raziskovalne namene so kolegom iz sorodnih institucij na
voljo predmeti v depoju, za dokumentacijsko gradivo pa tudi kopije gradiva.
Problemi nastanejo, ko na vrata doktmientacijskega oddelka ali na vrata kustosa
potrka študent, novinar, obrtnik, graditelj vikenda. Razpon želja po informacijah je zelo
različen. Študenta likovne akademije zanimajo različni cvetlični motivi na kmečkem
pohištvu, študenta arhitekture tipi slovenskih kmečkih stavb, študent etnologije pa išče
tako informacije na temo, ki jo raziskuje (pisani podatki - terenski zapisi) kot ilustrativno
gradivo (fotografije). Novinarje navadno zadovoljijo različne fotografije, obrtnika, ki bi
rad delal mize, stole po muzejskih predmetih, pa ne. Tako se z vsakim obiskom tako
kustosi, ki skrbijo za zbirke kot kustos dokumentalist srečujejo z vprašanjem, kohko in
katere informacije lahko posreduje, da ne bo škodovalo interesu muzeja. Katere vrste
informacij so avtorske pravice muzeja, kako preprečiti obrtniku, da iz kopije ne nastane
kič - mu posredovati (prodati?) vse informacije aU mu zapreti vrata?
293
Alenka Simikič
294
Odločitev glede informacij, ki naj bi jih muzej različnim uporabiiikom posredoval,
bi bila mnogo lažja, če bi bili sprejeti standardi za etnološko gradivo, tako za predmete -
najpomembnejši vir informacij - kot za ostalo dokimientacijsko gradivo, ki informacije o
predmetih dopolnjuje. Povpraševanje po tem gradivu je namreč večje, saj se uporabniki
navadno zadovoljijo s fotografijami ali risbami skrinj, zibk ali običajev, ki pa morajo biti
ravno tako opremljene s podatki. Informacij o nekem predmetu je na fototečnem kartonu
navadno manj kot na predmebiem kartonu, toda katere informacije naj bi bile na
fototečnem kartonu, pa zaradi nepostavljeruh osnovruh standardov rü jasno in zato je
vrsta in količina informacij odvisna od posameznega kustosa. Tako hranimo v fototeki
fotografije predmetov oziroma terenske fotografije, ki so zelo različno opremljene s
podatki.
Vse skupaj je seveda vprašanje dokumentacijskega sistema v celoti, kar je stvar
vsakega muzeja posebej, vendar temelj le-tega so podatkovni standardi in brez teh tudi
postavitev dokumentacijskega sistema rü mogoča.
Živimo v t.im. informacijski dobi, dogovarjamo se o izmenjavi in posredovanju
informacij, dnevno se srečujemo z vprašanji: dokimientacija za publiko? za raziskovalce?
kako? koliko?. Brez dogovora o osnovnih standardih, okoli katerih so zbrane informacije,
ne bomo mogli odgovoriti na vprašanja komu, kako in predvsem koliko in kaj. Zato
mora biti ena glavnih nalog etiiografskih muzejev in etnologije kot vede postavitev teh
standardov, usklajenih z že dogovorjenim minimumom standardov znotiaj ICOM-ovega
Komiteja za dokumentacijo (CIDOC), kajti tako kot mi pri našem delu potrebujemo
informacije, ki jih zbirajo druge vede, tako tudi drugi potrebujejo za svoje delo informacije,
ki jih zbiramo in hranimo mi. Bi za začetek razmislili o delovni skupini za etnološke
standarde v okviru CIDOC-a?