NAD BREZDNOM Potfest. — Splsal Jos. Vandot 9. tisti večer je bil lep kakor sen nedolžnega otroka. Vse zvezde so prišle na jasno nebo in so se smehljale kakor saina rajska radost. Lepo so se izprehajale po širnem nebu in so sejale na črno zemljo božji mir. Pa tudi mesec se je prismejal izza visokih snežnikov, pa je razsvetlil zagorski svet s svojo bledo lučjo. Na vasi so lajali psi zateglo in neprijetno. Vse drugo je bilo tiho, Inja se je plazil tisti večer okrog domače hiše. Preko plota je skočil na dvorišče in se je po prstih bližal raz-svctljenemu okencu. Stopil je na klado drv in je obsedel tam gori. Skozi nezagrnjeno okno je videl razločno v izbo. Okrog dolge klopi so klcčali bratci in sestrice, a v njih sredi oče in mati. Molili so na glas večerno molitev. Vsi obrazi so bili žalostni in polni boli . . . Inja jih je gledal, in v očeh so ga pričele peči solze. Raz-ločno je slišal vsako besedo, ki se je izgovorila v sbbi. Po molitvi je rekla mati: »Molimo še za našega nesrečnega Injo, ki so ga danes zaprli. Daj, ljubi Bog, da je nedolžen in brez krivde ...« In matcri se je strcsel glas in le siloma je zadrževala jok. Toda bratci in sestrice so zajokali na glas in so molili ihte za nesrečnega bratca, ki je zašel tako globoko. Inja se je težko zadrževal. Po licu so mu tekle solze, in v srcu ga je skelelo, tako bridko skelelo! Poslušal je molitcv, ki je prihajala iz izbc in je plavala naravnost proti drobnim zvezdam, in samprisebi si je mislil, da mu poči srce. Do večera se je skrival v goščavi. A ko se je znočilo, se je splazil do domače hiše. Sam ni vedel, kaj ga je gnalo tja. Bila je neka velika sila, ki se ji ni tnogel ustavijati. In je prišel, pa posluia svoje drage, ko raolijo ravno za njega, za nepridiprava. Izvedeli so, da ga je tiral lovec Vojec naravnost do sodnika. Pa so mislili, da ga je sodnik zaprl. Bog ve, kaj je storil ta paglavec, da se mora še tako mlad potikati po ječah? Inja je ihtel potihoma pod oknom. Bratci in sestrice so končali molitev. Samo mala, siromašna Mimica je sklenila še enkrat ročice, pa je dvignila svoj objokani obrazek. »Ljubi Bogek,« je molila prav raz-ločno, »daj, da izpuste našega Injo. Saj ni hudoben, saj je dober, ljubi Bogek. Obljubil mi je, da mi kupi novo krilce in jopico . . . Ljubi Bogek, usliši me . . .« Tako je molila mala, siromašna Mimica, in Inja jo je čul prav na-tanko. In tedaj se ni mogel več zdržati. Na glas je zajokal in je potrkal na okence. Košutnikovi so se ozrli in so stopili bliže pogledat, kdo da trka. A Inja se je zmuznil. Naravnost skozi kuhinjo je tekel v izbo in. 138 je obstal kraj mize. Začudeni so se ozrli vsi vanj. Bratci in sestrice so stopili okrog njega, pa so vpili od veselja, da zopet vidijo svojega naj-starejšega brata. »Oj Inja! Oj Inja!« so klicali bratci in sestrice in se ga kar na-gledati niso mogli. On je pa stal molče sredi njih. Oči je povešal, in sram ga je bilo pred očetom in materjo. Mati je odrinila otroke vstran in je stopila tik pred sina. Žalostno ga je pogledala, pa je rekla: »Otrok, kaj si nam napravil? Mesto, da bi delal veselje svojim staršem, pa nam napravljaš tako sramoto. Ali mar te ni gnal lovec Vojec pred sodnika? Kaj si storil? Nekaj hudega je moralo biti- Kajti brez vzroka sodnik ne zapira ljudi . . . Kar po pravici povej vse!« Otroci so se plašno umaknili do peči. Od tam so zrli vsi žalostni na brata. Oče jc hodil po izbi gor in dol, pa niti ni pogledal svojega najstarejšega. Inja je zakril obraz z rokami. Toda samo za trenutek. Scdel je na klop, pa je odgovoril materi: »Greh sem storil, mati! Za-peljal me je Lojz, ker mi je obljubil deset kron. Grdo sem storil. . . Pa sem se žc tudi dosti kesal in scm pretrpel veliko zaraditega. Odpustite mi, mati! Vse vam povem, vse, kakor se je zgodilo.« In Inja je povcdal vse, Mati je sklepala z rokami in je zdihovala. Tudi oče se je ustavil. Sedel je za nmo, pa je poslušal sinovo pripo-vedovanje. Ko je končal Inja, je izpregovoril oče: »Grdo si storil, Inja. Bog te je žc kaznoval, in zato te nočem kaznovati še jaz. Toda zapomni si, da ti bo gorje, če mi še enkrat storiš tako sramoto. Dobra šola naj bo ta nesreča za vse prihodnje življenje.« Inja si je otrl z rokavom solzo. Pogledal je očeta hvaležno. Toda izpregovoriti ni mogel besedice. V srcu mu je vstajalo nekaj mehkega, prijetnega, in tisti trenutek je prisegel samprisebi, da ne bo delal staršem nikoli več žalosti, Saj je videl zdaj njihove žalostne obraze in je vedel dobro, da jim je srce polno gorja. »Sicer je lepo od tebe, da si mislil, kako bi pomagal bratcem in sestricam,« je pridejala mati. »Toda na nepošten način se ne sme. Bolje je, da so tvoji bratci in sestrice raztrgani in bosi, kakor pa da bi nosili lepo obleko, kupljeno znabiti z nepoštenim denarjem. Zapomni si to, Inja! V nedeljo pojdeš k dvema svetima mašaraa, pa tudi k sveti & izpovedi in k svetemu obhajilu. Prosi pa že zdaj Boga, naj ti odpusti ¦ greh, kakor smo ti odpustili mi.« I »Bom, kakor mi ukažete,« odgovori Inja in se razveseli v svojem I srcu. Umeje zdaj veliko ljubezen, ki so jo gojili starši do njega. In sram I ga je zdaj, da si ne upa dvigniti glave in pogledati staršem v obraz. ¦ Toda v tem ga spet obstopijo bratci in sestrice. Sočutno ga pogledavajo, I a vendar molče. I Samo mala Mimica ga potegne za rokav. »Ti Inček,« reče. »Pa I kdaj mi kupiš krilce in jopico? Čakala sem vso nedeljo, pa te ni bilo .. .. I Kdaj mi kupiš krilce ia jopico, kdaj — kdaj?« I 139 Inja se posmehne, pa poboža Mimico po rdečih ličkih. »Drugo nedeljo, Mimica, drugo nedeljo,« odgovori. »Takrat dobim prvo plačilo in zanj ti kupim krilce in jopico. Kar potrpi, Mimica, pa boš videla, da bo res.« »Mhm,« je dejala Mimica in je zdihnila glasno. Kajti bila je zaspana . in je držala le še trudoma oči odprte. Naslonila je glavico na kolena ^J bratca Inje in je jela kar spati. '^H »Alo, otroci, spat!« reko mati in dvignejo v naročje malo hčerko, ^H da jo poneso v stransko izbico k počitku. Za njo pa grcdo otroci. Samo ^M Inja še ostane z očetom v izbi. Molčita oba. Oče se je bil zamislil nekam ^M in je kimal z glavo. Inji se je pa zdelo pozno. Zato je vstal, pa je po- H gledal na očeta. H »Oče,« je dejal z boječim glasom, »moram nazaj v Kot k drvarjem. H Skrbelo bo Matijo, pa se bo jezil name . . . Odpustite mi, oče! Saj ne H bom storil nikoli več kaj takega . . .« H »Le pojdi!« jc odvrnil oče. »Saj te ne bo strah. Mesec sveti in noč H je lepa kakor dan . . . Pojdi in s pridnostjo popravi vse, kar si zagrešil. H Potem pa bomo spet, kakor smo bili prej. Pojdi, ker je že pozno.« H Mati je stisnila Inji v roko kos kruha in slanine. »Vem, da si lačen,« H je dejala. »Toda nimam večerje. Použij to medpotoma ... V nedeljo H zjutraj pa pridi . . .« H Inja je odšel od doma. Šel je po poti naglo, in samo koncem ulice ^M se je ustavil in je pogledal nazaj. Lepo je svetilo razsvetljeno okence ^fl domače hiše v temno ulico; toda Inja ni videl nikogar. V srcu se mu V je dvigalo nekaj mehkega, da so mu postale oči spet rosne. Šinil je z H rokavom preko obraza, pa jc izpregovoril skoro na glas: »Oj z Bogom, fl domača hišicai Užalil sem te s svojim vcdcnjem. Toda ne bo več tako. H Prvič in zadnjič . . . Z Bogom, rodna hišica . . .« ¦ Naglo se je Inja obrnil in je šel skozi tiho, spečo vas, ki so jo ^ zlatili mesečni žarki. Onkraj vasi je pa krenil preko proda in se je bližal | mračnim skalam. Tedaj pa mu je prišla nasproti temna postava, ki je godrnjala sama s sabo. Inja jo je takoj spoznal. Bil je Slivarjev Blaž. Poln koš je nosil na hrbtu, da se je kar upogibal. i »Oj, stric Blaž!« ga je pozdravil Inja. »Kaj pa vi kolovratite ob H tako pozni uri?« ¦ Slivarjev Blaž se je ustavil in je popravil naramnico. »Beštica, glej ¦ ga no — ti si, Košutnikov Inja? Da sem se skoro prestrašil ... I, kaj _H kolovratim ? I, poln koš gob sem nabral. Pridno so jih sadili včerajšnjo ^H noč škratci - bratci. Veš, zanalašč so jih sadili zamc. Za pet kronic sem ^H jih nabral. Poglej, kako srečo sem imel . . . Nekaj sem počival tam ob ^M Črni vodi. Pa veš, koga so gnali mimo mene orožniki? Vašega drvarja H Lojza in Klemuca. Divji lovci . . . Bog jim daj pamet!« H Inja se )'e zgenil, ko je slišal te besede. Prestrašil se je, da ga je H mraz tresel. A Slivarjcv Blaž je že šel naprej. »Bog ti daj srečo, drvarček!« H je še zaklical. »Pa poslušaj kaj takole ponoči v Kotu, če kaj gobe sadijo H 140 M škratci - bratci. Saj veš, kaj govorijo ? Za dobre dobre, za slabe stru-pene . . . Ii- ja! . . .« | Posmejal se je Slivarjev Blaž še enkrat in jc izginil raed skalami. Inja je šel naglo naprej po kolovozni poti. Jasno je svetil mesec, da je bilo svetlo kakor podnevi. Vscokrog je vladal mir. Le tam sredi proda je šumcl glasno gorski potok in se je zaganjal v kamenje. Toda Inje ni bilo strah. Zagledal je že strme snežnike, ki so se dvigali pred njim in so se svetili v mesečnih žarkih. V srcu ni čutil vcč one silne tcže kakor prejšnje dni. Saj je vedel, da so zaprli Lojza; saj je vedel, da ga ne bo zapeljeval Lojz nikoli vec. Nobcne izkušnjave ne bo zanj več. Pa čc tudi pride, Inja jo bo premagal z močnim srcem, in ne stori nikoli več kaj takega, da bi — — O, nikoli več . . . Inja je pričel tcči. Mesec se je že skril za škrbaste snežnike, ko je dospel do koče- Tema je legla na zagorski svet. Samo vrhove belih gora je še objemal mesečni srebrni svit. Oster mraz je zavel nad dolinico; Injo je pričelo zebsti. Tckel je preko tratc iu se je ustavil ob koči. Neslišno je odprl vrata in se je splazil na pograd. Trdo so spali drvarji, in nihče ga ni čul ... * Razveselili so se drvarji, ko so zagledali drugo jutro spet mladega Injo pred sabo. Posebno se je razveselil tega stari Matija. Pobožal je dečka po glavi, pa mu je rekel: »Boga zahvali, da si se izmotal tako srečno. Lahko bi ti bila huda predla; na, pa te je rešil tvoj angel t varih . .. Slišiš, Inja! Zapomni si dobro včerajšnji dan! Če pride kdaj izkušnjava, spomni se nesrečnega Lojza. Bog ve, koliko let bo moral zdaj sedeti v ječi . . . Seveda, ti si še mlad in si bil zapeljan. Zato pa te ne bom gledal grdo, ampak te bom imel rad kakor prej . . . Zapomni si to, Inja, in včcrajšnji dan!« In Inja si ga je zapomnil. Živel je potlej lepo in srečno. Dobro se je spominjal vse svoje življcnje strašnega brezdna, nad katerim je stal, I ko je poslušal hudobnega Lojza. Kmalu bi bil strmoglavil v prepad ne- poštenosti. Toda še o pravem času je stopil k njemu angel varih, pa ga je rešil. Inja je drvaril še dolgo vrsto let. Služil si je svetle kronice. Lepo oblečeni so hodili njegovi bratci in sestrice ob nedeljah k sveti maši. A najlepše oblečena je bila mala Mimica. Kajti Inja ni štedil denarcev, kadar je bilo treba Mimici. novega krilca in nove jopice. Pa jc bila ljubezen, velika ljubezen na Košutnikovem domu, da nikjer take. Hm, pa so spletli nekoč, zlasti Gromčev Janezek je rekel, da si kupi Inja hišo sredi vasi. No, pa so se zmotili vsi, pa najbolj se je zmotil Gromčev Janezek. Inja ni kupil hišc sredi vasi. Samo majhno, čedno hišico si je sezidal na polju, ne daleč od znamenja, Pa živi tam lepo življenje. Pravijo, da dočaka leta rajne Križnikove Mene. A teta Križ-nikova Mena so umrli, ko so bili stari ravno sto in deset let. 141 k No, če jih učaka tudi Košutnikov Inja — tembolje! Pravil bo vsaj dalje norčavi in poniglavi mladini, kako naglo lahko zaide mlad človek, če verjame več lahkoživim sladkačem kot tistim, ki ga hočejo z resnobo obdržati na pravi poti.