kulturo spoštovanja Ustvarjamo 16 Vzgoja, september 2020, letnik XXII/3, številka 87 Po poklicu sem specialna pedagoginja (po izobrazbi defektologinja). Otrokom razlagam, da sem učiteljica, ki poučuje iste teme na drugačen način. Moj poklic povezuje dve obsežni področji moje radovednosti: ljudi in učenje. Zanimajo me osebe in njihove zgodbe, njihove prehojene poti. Vleče me k ljudem, ki najbolj podpirajo raznolikost med nami; to so osebe s posebnimi potrebami. Nekatere med njimi so bile ali so moje največje učiteljice. V nadaljevanju razmišljam, kako sem se med njimi učila spoštovanja. Spoštovanje in osebe s posebnimi potrebami na področju učenja Tadeja Komac, prof. defektologije, je asistentka učencu (ISA – Intensiv Support Assistant) na Evropski šoli 2 (Mamer v Luksemburgu). V Sloveniji je bila učiteljica v posebnem programu v CUDV Draga in učiteljica za dodatno strokovno pomoč na treh osnovnih šolah. Je certificirana presojevalka za skotopični (irlen) sindrom. Kaj lahko dam? Pred devetnajstimi leti sem začela poklic- no pot v CUDV Draga na Igu (center za usposabljanje, delo in vzgojo oseb z zmer- no, težjo in težko motnjo v duševnem ra- zvoju in z dodatnimi motnjami). Delala sem individualno ali v manjših skupinah z otroki, mladostniki in odraslimi, ki niso govorili in ne hodili. V mojem spominu je shranjenih veliko prelepih obrazov oseb, ki so v nekaterih primerih živele v res 'skromnih' telesih. Nikoli mi ni bilo težko stopiti mednje. Nikoli me ni prizadel po- gled na njihova telesa, saj so v njih živele osebe s svojimi zgodbami; včasih prijazne, včasih objokane ali nasmejane, nekatere jezne in agresivne. Vsak dan znova sem se trudila, da bi jih bolje spoznala. Rada sem odkrivala njihove potrebe in želje. Naučila sem se opazovati in prepoznavati majhne spremembe. Nasmeh, ki mi je pravil: Po- znam te! Vesel sem te! Najino srečanje mi je pomembno!, je tudi mene napolnil. Pisala sem individualizirane programe, urnike in teme za poučevanje. Ob vsakem posebej sem razmišljala, kaj mu lahko dam, kaj ga lahko naučim. Takrat se še nisem zavedala, da tudi oni učijo mene. Ob njih sem se učila osnov spoštovanja. Danes v vsakem svojem učencu najprej vidim osebo z njegovo enkratno zgodbo, željo po učenju, potrebo po sprejemanju in spremljanju na enkratni poti učenja, ki je vedno dvosmerna. Raznolikost Tako opremljena sem postala ponosna učiteljica z jasnimi cilji za raznolike učen- ce v posebnem in kasneje rednem pro- gramu osnovne šole v Sloveniji. Pristop preverjeno deluje tudi na Evropski šoli 2 v Luksemburgu, kjer sem trenutno zaposle- na kot asistentka dečku z večjimi vizual- nimi primanjkljaji in avtizmom. Tam me je mlada učiteljica iz Argentine pri pouku morale seznanila z zame novim angleškim izrazom »brain diversity«, kar pomeni ra- znolikost možganov. Rada imam ta izraz. Zdi se mi bolj sprejemajoč in vključujoč kot izraza posebnost ali drugačnost. Gre samo za raznolikost med nami na ravni telesa ali možganov in iz tega izhajajočo raznolikost na področju učenja. Raznolikost je treba sprejeti. Najprej tako, da dovolimo, da se vsi otroci rodijo. Naj Foto: Nataša Pezdir kulturo spoštovanja Ustvarjamo Vzgoja, september 2020, letnik XXII/3, številka 87 17 živijo med nami, pa čeprav samo petnajst let, pet dni ali pet ur. Z njimi se vedno znova rodi veliko ljubezni in priložnost za učenje pomembnih vrednot. Izkušnja mi pravi, da ima vsak svoje poslanstvo, ki prinaša bogatenje človeške izkušnje in s tem človeške družbe. Vsa ta raznolikost spodbuja človeka, da se lahko razvija in uči v smeri večje pestrosti, bolj bogato in polno. Sprejemanje raznolikosti pomeni, da vsa- kega človeka med nami aktivno sprejme- mo in spoštujemo. Mama neke deklice mi je pripovedovala, da ji je najtežje, ko se ljudje obnašajo, kot da njena hči ne ob- staja: ne pogledajo je, ne pozdravijo, ne vprašajo po imenu ali ji ne podajo roke ob pozdravu miru v cerkvi. Sprejmimo jih v svojo družbo in pokažimo zanimanje za- nje. Podpirajmo jih v vseživljenjskem uče- nju in dopustimo, da nas tudi oni učijo, kako naj to naredimo. T ako bodo pokazali svoje bistvo, ki ni vedno namenjeno take- mu napredku in uspešnosti, kot ju poj- muje splošna družba. Tu se nam ponujata drugačen svet, drugačno doživljanje, ki nam nudita odklop in počitek od hitenja in velikih želja. Ponujata nam možnost za počasno spoznavanje, globlji premislek in vedno znova zanimivo in motivirano učenje. Spoštovanje v razredu Misel o spoštovanju me je zopet pripelja- la do poučevanja in učenja, ki je zame z vsakim novim učencem pozitiven izziv tudi za samostojni študij in odkrivanje vsega novega na področju raziskovanja in poučevanja oseb s posebnimi potrebami ali specifičnimi učnimi težavami, ki je s pomočjo spleta in širšega pogleda v svet neskončno. Vedno znova ponuja in spod- buja skupno raziskovanje poti, ki peljejo do želenega znanja, spretnosti, vedênja ali nasmeha in ponosa ob izkušnji, ko opa- ziš, da se je zgodilo nekaj novega: da je G. želel pomagati pri oblačenju hlač; da je V . pokazal hrano, ki jo želi za zajtrk; da se L. smeje po prebranem sestavku ali da N. sam pripravi peresnico na šolsko mizo. Kaj pa zame pomeni spoštovanje do otrok v šoli? Moj odnos do otrok v šoli je vedno oseben. Vedno želim izvedeti ime otroka, ki mu namenim pozornost. Vedno se tudi sama predstavim. Želim, da se srečata dve osebi – vsaka s svojo polno integriteto. Pri spremljanju in poučevanju je vedno na prvem mestu odnos. Temu vedno na- črtno odmerim čas v uri ali dnevu. Del tega je tudi spoznanje, čemu je namenje- no najino srečanje. Na začetku srečanja s krajšim pogovorom preverim ovire (tele- sne ali duševne), ki preprečujejo učenje. Vedno poslušam in odgovorim na vsa vprašanja (ali zavrnem neprimerna) ter predstavim svoja dejstva. Skupaj z učen- cem iščem možnosti za odstranitev ali zmanjšanje motečih dejavnikov. Skupaj pripraviva načrt dela (tudi zapiševa) za dan ali uro; učencu dovolim, da ga vodi in nadzoruje. Ob koncu skušam poskrbe- ti za občutek, da je bilo opravljeno dobro delo, ki ga je treba nagraditi s pohvalo, igro, pesmijo, pravljico ali objemom. Se- veda gre kdaj kaj čisto narobe. Treba se je ustaviti in premisliti, povedati na glas in iskati nove poti … Tudi to je del dobro in spoštljivo opravljenega dela. Spoštovanje je konkretna življenjska iz- kušnja. Do nje pridemo z jasnim ciljem in motivacijo na podlagi smisla, da se drug ob drugem učimo, rastemo in tako dopol- nimo svoje bistvo. Primož Rogelj Življenju Vsakega je malo. Noč je del dneva, tišina s pogovorom odmeva. Vsak je enkrat mlad, vsak občuti, kako je  imeti nekoga rad. Sprejmi. Bodi hvaležen. Za dobro in slabo. Preveč nas je v temi ostalo.  Tisto malo luč v sebi čuvaj, bodi z njo nežen. Ne vznemirjaj se. Vstani. Jutra se ne boj. Edino, kar šteje, je ta korak tukaj, pred teboj. Foto: Petra Duhannoy