Štev. i.          V Ljubljani, dne 1. januarja 1898.     Leto XVIII.
Buddha v brahmanski knjižnici.
Indska legenda.
I
,n ko je bil Buddha Gotama V Benares priromal nekoč, Naproti mu šli so brahmani Iz svetlih palač in iz koč.
Vse ulice pisane, ljudstva Ko grede neštetih cvetic, Cvetočih v naj pestrejših barvah . . Kaj tod radovednih je lic!
»Ah, slekel je plašč svoj kraljevi Ta lepi princ! Nori čudak! Glej v halji meniški ga žolti, Glej, kak je sedaj siromak!«
»»Za mizo je sedal bogato, Prepolno najslajših jedi; Zdaj hodi od hiše do hiše In sam o beraštvu živi!««
»»»In žen je tam imel najlepših, Ljubezni užival sladkost; Vsej sreči ubežal je zemski, Najvišjo uči nas modrost! . . .«««
Tako so o njem govorili, Tako šlo od ust je do ust. Udivljenje tu, spoštovanje . . . Tam čul se dovtip  je kak pust . .
In ljudstva se pisana reka Vali in vali tja šumeč . . . Sred množice, sred svečenikov Gotama koraka molčeč.
In vodijo ga po pagodah, Kjer himne se svete poj o; Vse, vse znamenitosti mestne Zgovorni mu žreci kažo . . .
»In v tej-le palači, o Buddha, Leži naš najdražji zaklad!« S ponosom reko mu, privedši Do krasnih visokih ga vrat.
In stopi črez prag, gre za njimi . . . V dvorani veliki stoji . . . Ob stenah, od tal pa do stropa Knjig tisoč in tisoč leži-'. . .
»Glej spise preslavne, stoletne, Ved naših globoko modrost! In glej komentarje debele . . . Iz njih govori učenost!
Ljubezen do bratov trpečih Pa jedro je naukov teh; Usmiljenje diha, sočutje, O Buddha, iz bukev ti vseh!«
»»Zal, vidim!«« — odvrne jim Buddha »»Ljubezen je v knjigah tu zdaj; Iz src preselila človeških Na ta-le je pusti se kraj.
In ker iz src živih prenesli Na mrtvih ste knjig jo strani, Zato tako prazna so srca, Zato pa ljubezni v njih ni . . .««
A. Aškerc.