BREDA SMOLNIKAR, OTROČKI, ŽIVLJENJE TEČE DALJE. Ze dolg« nisem prebral kake slovenske knjige, ki bi me tako vzradostila kot zbirka črtic Brede Smolnikarjeve.* Navajeni smo, da iščemo v literaturi nekaj velikega, kar je sodobno in občečloveško hkrati. Naenkrat pa zaslišimo tenak, droben glas, ki mu je treba prisluhniti že zaradi sveta, ki nam ga prinaša; ta je topel, prisrčen, a nujen. Beremo o na videz nepomembnih, hudo vsakdanjih rečeh in se nam kar čudno zdi, da ni stavkov, ki bi hiteli pripovedovati, kako je njihova mlada avtorica odkrila zadnjo življenjsko skrivnost. Tudi ni velikih misli, niti ne opazimo prizadevanja, ki bi za vsako ceno hotelo kazati na prezgodnjo navidezno dozorelost mladostnika; njeno pripovedovanje je daleč od tovrstne sodobne literarne konfekcije. Osnovni značilnosti proze Smolnikarjeve sta preprostost in prisrčnost, ki sta nam običajno tuji, če se ju celo ne sramujemo. Ravno to nas vznemiri in pritegne, saj smo navajeni velikih zalogajev vojne
* Breda Smolnikar: Otročki, žiDljenje teče dalje. Črtice iz družinskega živ-Ijena. Risbe in oprema: Božo Kos. Zbirka >Pota mladih«. Mladinska knjiga 1963. 1H + (III) str.Broš.
180
proze različnih globin in obzorij pa cesto neprepričljivih izpovedi o razkro-jenem povojnem človeku. Osemnajst let smo morali čakati po osvoboditvi, da se je našlo dekle, neobremenjeno z vojno, kd je imelo svetlo otroštvo, tisto otroštvo, ki je za marsikoga neznano, porušeno, zato morda tudi tako odmaknjeno in težko umljivo.
Breda Smolnikarjeva se je predstavila literarni javnosti in izpričala samosvoj pisateljski talent, nesporno največji od vseh avtorjev, ki so doslej izšli v zbirki >Pota mladih«. Pokazala je smisel za droben svet, za iskanje tistih medčloveških odnosov, ki napravijo življenje svetlo, vsaj za trenutek, a vseeno vsakdanje, navadno, ne pa dolgočasno ali zaprto samo vase. Res da je njena proza še nepoglobljena in kvaliteta ne dosega na vseh straneh iste višine: črtice tudi razodevajo, da je izpoved odrinjena na rob, oblikovanje pa cesto niha med polnim opisom in skico, včasih tudi karikaturo. Toda tja šele mora voditi njena pot. Morda jo nakazuje že rahlo trpek naslov pričujoče knjižice, ki je protipol njene vedre vsebine; sploh je nasprotje ined realnim življenjem in avtoričinim fiktivnim svetom osnovno gibalo njene proze.
Stanko   Šimenc
181