Pripoveduje Pavle Flere Pavliha se poizknsi pri krojačn, a tndi njega prenatanko uboga V novi sili se loti Pavliha kro-jaštva in postane krojaški pomoč-nik. Ko sedi v delavnici, mu pravi mojster: »Kadar šivaš, šivaj tako, da se ne vidi.« Brž pobaše Pavliha sukno, iglo in nit ter zleze pod mernik. Začuden ga gleda mojster in re-če: »Takega šivanja pa še ne. Kaj vendar počenjaš?« »Saj ste rekli.« odvrne Pavliha. »naj šivam tako. da se ne vidi. In tu pod mernikom me menda res nihče ne vidi« »Eh!« fia zavrne mojster. »Le poj-di sem in šivaj tako, da se vidi. Sa-mo šivi naj se ne vidijo, to sem ti kanil reči.« Pavliha šiva dan, dva, šiva tretji dan, ko prime zvečer mojstra za spanec. Preden odide, vrže Pavlihu suknio, ki io ie trebalo obšiti s ko-žuhovino, in rečc: »Na, zvolčkaj še to volčuro in pojdi potem še sam spat!« »Bom,« odgovori Pavliha in moj-ster se zdehaje odpravi. Pavliha pa vzame škarje, razpara stfknjo in začne iz nie prirezovati: volčjo Hlavo, volčji tmp, noge in rep, Vse to lepo sešije, natakne na palico ter nagači s cunjami, da je bilo res nekam volku podobno. Še si z dopadanjem ogleda svoi izde-lek in gre spat. Drugo jutro ga mojster zbudi, aba gresta v delavnico in tu stoji sinočnja PavlJhova mojstrovina. Mojster začudcno gleda zdaj volž spaček, zdaj Pavliha, nazadnie t če: »Kakšnega vraga si vendar zn^ šil skupaj?« »Tako, kakor ste mi ukazali.« ( Pavliha. »Rekli ste, naj zvolčim vc čuro; pa sem tudi sam videl, da ; za poštenega volka premalo blaga »Da bi te!« se ujezi moister. »( rečetn volčuro, vendar ne bom ce slil volka. Kai ne veš, da pravin pri nas suknji, obšiti z volčevin volčura?« »Nak,« se nedolžno zavzan Pavliha; »tega še nisem vedel. ] nisem mislil, da pravite volčkan. delu, ko se volčkajo vendar samo otroci. Prav zares pa vam povem. da bi rajšt skončal suknjo, kakor da sem se lotil takega težkega volč-kanja.« Krojač ga gleda, nazadnje za-mahne z roko; dobričina, kaj jetu-di hotel? Nekaj dni je bil mir in delo je šlo lepo izpod rok. Pa se spet na-meri, da je bil mojster zvečer tru-den ter se odpravi spat. Poprej še rečc Pavlihu: »Vrzi še te rokave k suknji in pojdi tudi sam spat!« Komaj ie Pavliha sam, obesi suk-njo na klin, prižge dve sveči in postavi vsako na svoj kraj suknje. Pa vzame desni rokav in ga zadega na suknjo; vzame levega in vrže še tega. Kajpada sta rokava padala po tleh, a neumorni Pavliha pobira zdaj desnega, zdaj levega ter ju rae-če na suknio. Ko doaoriti prvi sve-či, nažge novi in tako naprei, do-kler se ne napravi dan. 214 Tedaj pride moister in vidi Pav-liha. ki z ihto obmetava suknjo z rokavoma. Začuden ga gleda, pa reče: »Sent ti. kai se vendar ifira.š?« »Igram se, kajne?« se potoži Pav-liha. »Sinoči ste mi rekli, naj vržem rokave k suknji. Ubogal sem vas in metal vso noč. a rokavi se še zdai nočejo prijcti. Boljše bi bilo, če bi mi rekli iti spat. ne pa da ste mi naložili tako ničevo delo.« »Ha. ha!« se zasmeje moister. »Ali sem jaz kriv, če razumeš vse. kakor ni treba? Če sem rekel, da vrzi rokave k suknji, sem mislil. da jih prišij« »Vrafi na j pocitra še take razgo-vore!« se ujezi zdai Pavliha. »Ali res ne morcte povcdati, kakor se spodobi? Če bi bili rekli, naj ro-kave prišijem, bi iih prišil in ne bi cele noči pofrčkal za ništer. Zdai pa tudi sami sedite in vbadajte; jaz grem, da se naspim.« »Tako pa ne!« mu io preseka moister. »Ne bom te plačeval. da bi čez dan spal. Kar na delo!« Mojster prime Pavliha tudi za sveče, ki jih jc pokuril, in moža se spreta dodobra. Nakar Pavliha po- bere svoje in jo potegne od krojača. (Daljc prihodnjič.)