MIJO BASAJLOVIČ, član opernega baleta
Najprej talent, potem trdo delo
Mijo Basajlovič, član oper-nega baleta se že 22 let vrti po odrih v različnih vlogah. To je naš stari znanec, za katerega se nam včasih zdi, da se ga čas sploh ne dotakne. Njegovo te-lo, napeto kot struna izraža vedno enako moč, enako gra-cioznost, predvsem pa se po-dredi liku, ki mu je nameryen, pa naj gre za čarovnika ali ro-mantičnega ljubimca.
- V čem je skrivnost vaše-ga uspeha?
»Predvsem živim z baletom in za balet. Še nikoli mi ni bilo žal, da sem se mu zapisal in tako si tudi zasebno življerye podrejam umetnoti. Nekateri pravijo, da moraš biti malce nor... sicer težko zdržiš.«
-  Tu ne fre le za talent, marveč tudi za trd trening,
: za nenehna ponavljanja in iz-popolnjevanja gibov...
»Talent me je sploh pripe-Ijal v baletne vode, a s samim
talentom ni nič, če ga ne po-žlahtniš s trdim delom. To po-meni, da vsak dan treniram dopoldne, včasih tudi popold-ne, zvečer pa je še predstava. Kadar ni vaj, potem tečem ali plavam, kajti moje telo mora
biti v nenehni napetosti,« je razlagal naš sobesednik, prya-zen, izredno mladosten in tu-di zgovoren.
- Ampak včasih mora tudi vam pasti zavesa, saj je to človeško, ali ne?
»Da. Slehememu človeku so usojeni vzponi in padci. Tudi jaz jih poznam. Kadar sem na psu, če rečem po do-mače, potem se spravim v svoj vikend na Doleiysko in se ukvarjam s sadjarjenjem. S tem se sprostim in si naberem novih moči.«
Tudi nagrada, je brž dodal ti vlije novih moči. Prešernova nagrada je kronala iyegovo vlego v Zgodbi o vojaku.
»V tej vlogi nisem le plesal, marveč tudi prvič govoril, kar je bil zame poseben izziv. Ve-liko dela sem vložil v vlogo in zanjo sem prejel tudi zlato plaketo na baletnem bienalu v LJubljani.«
- Kaj sdaj pripravljate?
»Zdaj študiramo balet MU-ka Šparenbleka za baletni ve-čer v Cankarjevem domu. Pri-prave bodo trajale tri mesece in potem bomo nastopili tri-krat v Cankarjevem domu. Če
bo mogoče prenesti scenogra-iyo v našo hišo, potem bomo predstavo še ponavljali.«
- Govorite, kakor da so tri predstave premalo...
»Prav gotovo, to me boli. Tri mesece študiraš in potem le trikrat nastopiš. Včasih je bilo drugače: v povprečju smo z vsako predstavo nasto-pili štirinajstkrat, zdaj v pov-prečju le šestkrat.«
- Ali je temu kriv premaj-hen obisk?
»No, statistično nam število obiskovalcev celo rahlo raste. A časi so takšni, da je treba hitro meryati repertoar. Ra-zen tega se tudi v kulturi odražajo razmere v gospodar-stvu. Kultura je postala draga; marsikdo dvakrat premisli, ali naj gre v gledališče ali naj rajši obsedi doma pred televi-zoijem,« je razmišljal umet-nik, ki mu ni vseeno, kako je balet ceryen. Zanimivo je, da
se je tudi hči Patricia podala po očkovih stopiiyah in je že članica opernega baleta; ja-bolko pač ne pade daleč od drevesa. Morda si prav zavo-Ijo tega Mijo Basajlovič želi kasneje delati z mladimi.
»Se sedem let imam do upo-kojitve. Rad bi se posvetil pe-dagoškemu delu in morda se bom napotil kam na Vzhod, kjer je doma kvaliteten balet, da se bom še česa naučil in to potem prenašal na mlade.«