SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI 
Razred za zgodovinske in družbene vede 
ZNANSTVENORAZISKOVALNI CENTER SAZU Inštitut za arheologijo 
ARHEOLOŠKI VESTNIK 
72 2021 

LJUBLJANA 2021 
ARHEOLOŠKI VESTNIK 
Založnik / Publisher Izdajatelja / Issued by 
Zanje / Represented by Glavna urednica / Editor-in-chief Izvršna urednica / Managing editor Uredniški odbor / Editorial board 
Lektorji / Language editors 
Racunalniška grafika / Computer graphics Naslov uredništva / Address 
E-naslov / E-mail Spletni naslov / Website Tisk / Printed by Naklada / Printrun 
DOI: https://doi.org/10.3986/AV.72 

ISSN 0570-8966 (tiskana izdaja / printed edition) ISSN 1581-1204 (e-izdaja / e-edition) 
Založba ZRC 
Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za arheologijo, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Oto Luthar Sneža Tecco Hvala Andreja Dolenc Vicic Janez Dular, Jana Horvat, Zvezdana Modrijan, Marjeta Šašel 
Kos, Benjamin Štular, Biba Teržan, Borut Toškan, Peter Turk, Marko Dizdar, Paul Gleirscher, Claudio Zaccaria Terry T. Jackson, Špela Križ, Andreja Maver 
Tamara Korošec, Drago Valoh 
Arheološki vestnik, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za arheologijo, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija tecco@zrc-sazu.si, andreja.dolenc@zrc-sazu.si https://ojs.zrc-sazu.si/av Present d. o. o., Ljubljana 450 izvodov / copies 
Natisnjeno s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije / 
Published with the financial support by the Slovenian Research Agency. 
©2021 avtorji/authors in/and ZRC SAZU 


Vsebina 
Prazgodovinske dobe 
Elena LEGHISSA: Kulturna in casovna umestitev poznobakrenodobne ljubljanske kulture na Dežmanovih kolišcih pri Igu ........................................................................................................ 37 
Sneža TECCO HVALA: Gradišci na Sloki gori in Vinjem hribu nad Vinom na severozahodnem obrobju dolenjske halštatske skupnosti .................................................................................................. 53 
Tina NANUT: Živalske fibule zgodnjelatenske sheme: novoodkriti primerki iz delavnic svetolucijske skupine ..................................................................................................................................................... 73 
Adrienne C. FRIE: Ženske, ovce in tekstil: družbeni pomen jagod v obliki ovnove glavice v starejši železni dobi na Slovenskem (Povzetek) ............................................................................................... 110 
Rimska doba 
Ulrike EHMIG: Razlogi za obnovo cest v luci latinskih napisov na miljnikih (Povzetek) .................. 136 
Zgodnji srednji vek 
Daša PAVLOVIC, Petra VOJAKOVIC, Borut TOŠKAN: Cerklje ob Krki: novosti v poselitvi Dolenjske v zgodnjem srednjem veku ............................................................................................. 137 
Varia 
Tina BERDEN, Primož PAVLIN: Grobišca pri Humku v Dobovi ....................................................... 187 
Gabrovcev dan 2019 Znanstveni simpozij Slovenskega arheološkega društva “Halštatske kulturne skupine na obmocju Slovenije” (Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, 17. januar 2019) 
Biba TERŽAN: Notranjsko-kraška halštatska skupina. Uvodnik in kratek oris ................................... 229 Alma BAVDEK: Notranjska v pozni bronasti in starejši železni dobi .................................................. 263 Manca OMAHEN GRUŠKOVNJAK:  Naselbina na Sovicu nad Postojno iz bronaste in železne dobe ....... 309 Boštjan LAHARNAR, Ida MURGELJ: Ulaka nad Starim trgom pri Ložu v starejši železni dobi ...... 335 Tanja VIDOJEVIC: Gradišca vzdolž gornjega toka Reke ................................................................... 363 Patricija BRATINA: Gradišca Komenskega Krasa v starejši železni dobi ......................................... 377 Manca VINAZZA: Naselbinska keramika starejše železne dobe na Krasu ....................................... 419 Biba TERŽAN, Peter TURK: Železnodobni stolp na Ostrem vrhu in severne kraške zapore .......... 453 Mitja GUŠTIN, Dragan BOŽIC: Bogovom vojne. Depoji orožja starejše železne dobe v zaledju 
Caput Adriae .................................................................................................................................... 479 Kristina MIHOVILIC: Istra kroz željezno doba ................................................................................. 509 Martina BLECIC KAVUR: Kvarner u starijem željeznom dobu sjevernog Jadrana ......................... 533 
In memoriam 
Mirina Cvikl Zupancic (1938–2020) (Janja ŽELEZNIKAR) ................................................................ 551 Franc Poklar (1919–2021) (Nenad SMAJILA) ........................................................................................ 553 

Knjižne ocene in prikazi 
Martin Auer, Harald Stadler (ur.): Von Aguntum zum Alkuser See. Zur römischen Geschichte der Siedlungskammer Osttirol. Ager Aguntinus 1, 2018 (Tina BERDEN) ........................................ 555 Peter Kos: Das spätrömische Kastell Vemania bei Isny III. Auswertung der Fundmünzen und Studien zum Münzumlauf in Raetien im 3. und 4. Jahrhundert, 2019 (Jana HORVAT) ................ 555 Patrizia De Bernardo Stempel, Manfred Hainzmann: Fontes epigraphici religionum Celticarum antiquarum I. Provincia Noricum. 1. Die Gottheiten in ihrer sprachlichen und kultischen Erscheinungsformen. 2. Die epigraphischen Testimonien, 2020 (Marjeta ŠAŠEL KOS) ................... 556 Egon Wamers (ur.): Der Tassilo-Liutpirc-Kelch aus dem Stift Kremsmünster. Geschichte – Archäologie – Kunst, 2019 (Andrej PLETERSKI) .............................................................................. 557 


Contents 
Prehistory 
Elena LEGHISSA: Deschmann’s pile-dwelling sites near Ig and the cultural-chronological attribution of the Late Copper Age Ljubljana culture (Translation) ............................................... 7 
Sneža TECCO HVALA: Gradišce on Sloka gora and Vinji hrib above Vino on the north-western edge of the Dolenjska Hallstatt community (Summary) ….............................................................. 65 
Tina NANUT: Animal fibulae of Early La Tène construction: new finds from the Sveta Lucija workshops (Translation) ..................................................................................................................... 85 
Adrienne C. FRIE: Women, Sheep, and Textiles: The social significance of ram’s head beads in Early Iron Age Slovenia .................................................................................................................... 91 
Roman Period 
Ulrike EHMIG: Die Gründe von Straßenerneuerungen im Spiegel lateinischer Inschriften auf Meilensteinen .................................................................................................................................... 117 
Early Middle Ages 
Daša PAVLOVIC, Petra VOJAKOVIC, Borut TOŠKAN: Cerklje ob Krki: new findings on the early medieval settlement of Dolenjska (Summary) ................................................................. 173 
Varia 
Tina BERDEN, Primož PAVLIN: Cemeteries at Humek in Dobova (Slovenia) (Translation) ........ 207 
Gabrovcev dan 2019 A scientific symposium of the Slovenian Archaeological Society “The Hallstatt Cultural Groups in Slovenia” (Ljubljana, National Museum of Slovenia, January 17, 2019) 
Biba TERŽAN: The Notranjska-Kras Hallstatt group. An introduction and brief outline (Translation) ................................................................................................................................... 251 
Alma BAVDEK: The Notranjska Region in the Late Bronze and Early Iron Age (Translation) ........ 289 
Manca OMAHEN GRUŠKOVNJAK: Bronze and Iron Age hilltop settlement on Sovic above Postojna (Slovenia) (Summary) ........................................................................................................... 326 
Boštjan LAHARNAR, Ida MURGELJ: Ulaka above Stari trg pri Ložu in the Early Iron Age (Translation) ...................................................................................................................................... 348 
Tanja VIDOJEVIC: Hillforts along the upper reaches of the River Reka (Summary) ...................... 376 
Patricija BRATINA: Hillforts of the Komen Karst in the Early Iron Age (Summary) ....................... 401 
Manca VINAZZA: Settlement pottery from the Early Iron Age in Kras (Summary) ........................ 441 
Biba TERŽAN, Peter TURK: The Iron Age tower atop Ostri vrh and the barriers of the northern Kras (Karst) (Translation) ................................................................................................................ 471 
Mitja GUŠTIN, Dragan BOŽIC: Agli dèi della guerra. Ripostigli di armi della prima età del ferro nell’entroterra del Caput Adriae (Traduzione) .............................................................................. 497 
Kristina MIHOVILIC: Istra in the Iron Age (Summary) .................................................................. 525 
Martina BLECIC KAVUR: Kvarner in the Early Iron Age of the northern Adriatic (Summary) ..... 549 
In memoriam 
Mirina Cvikl Zupancic (1938–2020) (Janja ŽELEZNIKAR) ........................................................... 551 
Franc Poklar (1919–2021) (Nenad SMAJILA) ................................................................................ 553 
Book reviews 
Martin Auer, Harald Stadler (eds.): Von Aguntum zum Alkuser See. Zur römischen Geschichte der Siedlungskammer Osttirol. Ager Aguntinus 1, 2018 (Tina BERDEN) ................................... 555 Peter Kos: Das spätrömische Kastell Vemania bei Isny III. Auswertung der Fundmünzen und Studien zum Münzumlauf in Raetien im 3. und 4. Jahrhundert, 2019 (Jana HORVAT) ............. 555 Patrizia De Bernardo Stempel, Manfred Hainzmann: Fontes epigraphici religionum Celticarum antiquarum I. Provincia Noricum. 1. Die Gottheiten in ihrer sprachlichen und kultischen Erscheinungsformen. 2. Die epigraphischen Testimonien, 2020 (Marjeta ŠAŠEL KOS) ............... 556 Egon Wamers (ed.): Der Tassilo-Liutpirc-Kelch aus dem Stift Kremsmünster. Geschichte – Archäologie – Kunst, 2019 (Andrej PLETERSKI) .......................................................................... 557 
Arheološki vestnik 72, 2021, 007–051; DOI: https://doi.org/10.3986/AV.72.01 
Deschmann’s pile-dwelling sites near Igand the cultural-chronological attribution of theLate Copper Age Ljubljana culture 

Kulturna in casovna umestitev poznobakrenodobne ljubljanske kulturena Dežmanovih kolišcih pri Igu 
Elena LEGHISSA 
Izvlecek 
V clanku so predstavljeni rezultati obširne raziskave poznobakrenodobnih najdb Dežmanovih kolišc pri Igu na Lju­bljanskem barju. Podana sta pregled raziskav in problematika opredelitve te kulture. Na podlagi revizije keramicnega gradiva in arhivov ter nove tipološko-kronološke analize najdb z Dežmanovih kolišc so predstavljeni posodobljeni kulturološka in kronološka opredelitev ljubljanske kulture ter njen znacilni repertoar keramicnih najdb. Poleg znacilnih posod, praviloma okrašenih z vtiskovanjem na plošcat predmet navite niti, je v okvir na novo opredeljene ljubljanske kulture uvršcena tudi t. i. spremna loncenina, ki kaže na vplive predvsem kulture Somogyvár-Vinkovci z obmocja Kar­patske kotline. V nekaterih posodah ljubljanske kulture odsevajo tradicija vucedolske kulture ter vplivi in morda s stiki s kulturami vrvicaste keramike, kroglastih amfor in zvoncastih caš. 
Kljucne besede: Slovenija; Ljubljansko barje; Ig; Dežmanova kolišca; tretje tisocletje pr. Kr.; ljubljanska kultura; keramika; okras 
Abstract 
The contribution presents the results of a comprehensive study of the Late Copper Age Deschmann’s pile-dwelling sites near Ig in the Ljubljansko barje, central Slovenia. It opens with a history of research and goes on to tackle the main topics associated with the cultural attribution of the sites. A re-examination of the recovered pottery and available archival records, coupled with a new typological and chronological analysis of the small finds has enabled a cultural and chronological redefinition of the Ljubljana culture and its characteristic pottery. In addition to the typical vessel forms, usually decorated with whipped-cord impressions, the newly-defined Ljubljana culture includes common ware that reveals influences primarily from the Somogyvár-Vinkovci culture in the Carpathian Basin. Some of the vessels of the Ljubljana culture also follow the tradition of the Vucedol culture, while others reflect the influences and maybe contacts with the Corded Ware, Globular Amphora and Bell Beaker cultures. 
Keywords: Slovenija; Ljubljansko barje; Ig; Deschmann’s pile-dwelling sites; 3rd millennium BC; Ljubljana culture; pottery; decoration 
HISTORY OF RESEARCH INTO THE LjubLjANA CuLTuRE 
It was Oswald Menghin who first introduced the term Ljubljana culture (Laibachkultur in Ger­man) in the 1930s.1 The term referred to all the finds recovered from the pile-dwelling sites in the Ljubljansko barje (Ljubljana Marshes) up to that time, which were seen as mirroring influences of the Baden culture in the early phase and those of the Corded Ware culture in the late phase.2 Kurt Willvonseder3 and Rajko Ložar4 adopted the term in the 1940s to define the finds from the pile-dwelling sites around Ig, which Karl Deschmann (Dragotin Dežman) investigated in the 1870s and are today known in literature as Deschmann’s pile-dwelling sites (Dežmanova kolišca pri Igu) (Fig. 1). 
Among the first analyses of the finds from De­schmann’s sites is Ložar’s study on the Ljubljana pottery, published in 1941 in Glasnik muzejskega društva za Slovenijo.5 In it, Ložar emphasised the similarities of the finds from Ig with the array of finds attributed to the Globular Amphora cul­ture, which he saw as an important contributing factor to the formation of the Ljubljana culture.6 In the 1950s, Paola Korošec wrote an extensive discussion on the finds from Deschmann’s pile-dwelling sites and their cultural attribution.7 Using the typological features of its pottery, she distinguished between two groups representing two chronological phases. According to her division, the early group called Ig I was characterised by vessel forms such as amphorae, jugs, footed bowls and others, mainly decorated with incisions and stab-and-drag (Furchenstich) technique; she cor­related this group with the Baden-Pécel culture.8 The other, later group called Ig II included bowls, vessels with round, hollow foot and hemispherical bowls with a thickened rim primarily decorated with ‘whipped-cord impressions’ and stabs,9 which she correlated with the late phase of the Bell Beaker culture in Austria (the Ragelsdorf-Oggau-Lorettotype) and the early phase of the Únetice culture; 
1
 Menghin 1931. 
2
 Menghin 1925, 763; id. 1931, 54. 3 Willvonseder 1940, 30. 
4
 Ložar 1941. 
5 
Ib. 6 Ib., 21–27, 34. 
7
 Korošec 1958–1959. 8 Ib., 102, 104. 9 Ib., 96, 97. 
she dated this group to the Early Bronze Age.10 Later, she also tied the Ig II group with the finds from the (cave) sites in central Dalmatia and the northern Adriatic.11 
Similarly as Korošec but in the 1960s, Stojan Dimitrijevic also divided the finds from Ig into two chronological phases.12 He defined the early phase (Ljubljansko barje I) as part of the Vucedol culture and the late phase (Ljubljansko barje II) as the Ljubljana facies of the Litzen culture using the term the Ljubljana culture, though not in the same sense as defined by Menghin, rather interpreting it as the result of merging elements of the Vucedol, Bell Beaker and Litzen cultures.13 The arrival of the Vucedol culture to the Ljubljansko barje area (he later renamed Ljubljansko barje I to Phase C of the Late Vucedol culture14) was followed by influences coming from the Bell Beaker culture that contributed to the creation of the Ljubljana culture. This was believed to have been initially contemporary with the Vucedol culture, but later became the dominant force and spread all to central Dalmatia including the island of Hvar.15 He cor­related it in chronological terms with the Vinkovci culture identified on the basis of the excavations at the Tržnica-Hotel site in Vinkovci.16 
Within the Ljubljana culture, Dimitrijevic dis­tinguished between two regional types: Alpine and Adriatic.17 In addition to Deschmann’s pile-dwelling sites in the Ljubljansko barje, the Alpine type included Linz-Scharlinz in Upper Austria,18 Vinomer near Metlika and Hrustovaca near Sanski Most,19 all of which yielded pottery characterised by toothed rouletting that was also typical of the Bell Beaker culture, while incisions, furrowed incisions and impressions were less common.20 The sites he attributed to the Adriatic type were located along the coast from Trieste to Montenegro. 
10 Ib., 99 ff, 102, 104; also see Korošec 1960–1961. 
11 Korošec 1962, 214 ff, 231; she retained the division into Ig I and Ig II without substantial changes in later pub­lications (see e.g. Korošec, Korošec 1969; Korošec 1973). 
12
 Dimitrijevic 1961. 13 Ib., 60, 61. 
14
 Dimitrijevic 1966. 
15
 Dimitrijevic 1961, 63. 
16
 Dimitrijevic 1966, 34. 
17 Dimitrijevic 1967. 
18 The find attributed to the Ljubljana culture is actually closer to those of the Corded Ware culture (see Pittioni 1954, Fig. 167: 54). 
19
 Dimitrijevic 1967, 8 ff. 20 Ib., 10; for the toothed rouletting, see Leghissa 2015. 


Fig. 1. Pile-dwelling settlements northeast of Ig (adapted from Leghissa 2017, Fig. 31). Sl. 1. Kolišcarska poselitev severo-vzhodno od Iga (posodobljeno po Leghissa 2017, sl. 31). 
Among its characteristic features he mentioned ‘globular vessels with subcutaneous lugs’. Similarly as the Vinkovci culture, he marked the Ljubljana culture as a post-Vucedol cultural phenomenon of the Early Bronze Age with roots in the Vucedol and Bell Beaker cultures.21 
In the publication of the 1977–1978 excavation in Vinkovci, Dimitrijevic divided the Vinkovci culture into three phases of development. In this division, the late classic phase of the Vucedol culture was followed by the Vinkovci A1 phase that was contemporaneous with the Late Vucedol phase (Phase C of the Vucedol culture),22 in turn followed by the late phase of the Vinkovci culture 
21 Ib., 10–11. 
22
 Dimitrijevic 1982, 15–16. 
(Vinkovci A2) correlated with the Ljubljana culture on the basis of a pottery sherd from Vinkovci that is similar to those from Deschmann’s pile-dwelling sites, the latter attributed to the Alpine type of the Ljubljana culture.23 
Another author who proposed a chronological framework including the pile-dwelling sites in the Ljubljansko barje is Hermann Parzinger, who divided the finds from the pile-dwelling sites near Ig into three successive chronological phases (Ig a, b and c).24 He correlated the finds of the Ig a phase mainly with the ceramic finds characteristic of the Makó-Jevišovice-Vucedol cultures. He at­
23 Ib., 18, 20. 
24 Parzinger 1984. He attributed the Ig c phase to the time of the Early Bronze Age Litzen culture. 
tributed the Ig b phase (Ljubljana culture) to the early part of the Early Bronze Age and correlated it with the Vinkovci, Kosihy-Caka, Hatvan, Nagyrév, Kisapostag and Nitra cultures.25 He also studied the decorative techniques, the furrowed incisions and ‘whipped cord impressions’ in particular, which Paola and Josip Korošec saw as one of the main elements for distinguishing between their Ig I and Ig II groups (furrowed incisions characteristic of Ig I and whipped cord impressions of Ig II). The key observation for Parzinger was that the ‘whipped cord impressions’ imitated the motifs typical of the decoration with furrowed incisions, which led him to posit a continuous development in the Ljubljansko barje from the Vucedol to the Ljubljana culture.26 He believed that the interpreta­tion of two groups was unfounded and that it was only reasonable to talk of chronological phases that succeed each other in time, but shared the same origin.27 
In the 1980s, Blagoje Govedarica published a study on the Early Bronze Age in the Adriatic littoral that also tackled the Ljubljana culture.28 In his opinion, close ties between the Ljubljansko barje and the Trieste Karst already existed in the early phase of the pile-dwelling sites near Ig (Ig I after P. Korošec), which became more prominent in Ig II. He renamed Dimitrijevic’ Alpine type of the Ljubljana culture to the classic Ljubljana culture, the Adriatic type to the central Adriatic type.29 The former also included the finds from the caves in the Trieste area and several sites in littoral Istria (such as Vaganacka pecina) and north-western Bosnia.30 By analysing the stratigraphic evidence from the sites in the Trieste Karst (such as Grotta del Mitreo/Mitrejeva jama, Grotta degli Zingari/Ciganska jama and Grotta Tartaruga/Želvina jama near Brišciki), he distinguished between the early and late phases of the classic Ljubljana culture. He dated the classic Ljubljana culture to a time after the Vucedol culture and before the onset of the Early Bronze Age (BA A after Reinecke).31 The similarities in the form and decoration of the pottery enabled him to correlate the central Adriatic type of the Ljubljana culture with the early phase of the classic 
25
 Parzinger 1984, 40, 42 ff. 26 Ib., 45 ff. 27 Ib., 49 ff. 
28
 Govedarica 1989; some of the main points of this study are given in Govedarica 1988–1989. 
29 Govedarica 1988–1989, 403; Govedarica 1989, 25 ff, 94 ff. 
30 Govedarica 1989, 28–31. 
31 Ib., 62. 
Ljubljana culture.32 Similarly as Dimitrijevic,33 he attributed the sites in the southern Adriatic, such as the tumuli at Rubež and Mala Gruda, as well as the Odmut cave, to the late phase.34 His division of the Ljubljana culture is problematic, however, in that it is based on the stratigraphy of the cave sites in the Trieste area, where excavators had great difficulties in distinguishing between different layers; the same spits actually revealed both finds showing influences of the Vucedol culture and those attributed to either Ljubljana, Cetina and the Bronze Age Castellieri cultures.35 
A more recent take on the 3rd millennium BC comes from Margarita Primas, in the publication of the Velika Gruda tumulus and a revised analy­sis of the finds from the Mala Gruda tumulus in Montenegro,36 but also from Joseph Maran, who published a study on the cultural changes that took place in Greece and the Cyclades in the late 3rd millennium BC.37 Primas used the radiocarbon dates for the tumuli, including one with a range of 3081–2886 cal BC (1s),38 to correlate the Mon­tenegro sites with the Early Vucedol phase after Dimitrijevic rather than with the Late Vucedol horizon in the Danube Basin and the south-eastern Alpine area.39 She found parallels for the finds from Velika Gruda and Mala Gruda in the Near East or eastern Mediterranean, as well as the Balkan and Apennine Peninsulas.40 In the chronological framework that Maran proposed, the Late Vucedol phase (C after Dimitrijevic) was contemporane­ous with the Makó-Kosihy-Caka cultures and the early phase of the Somogyvár-Vinkovci culture. The last one lasted into the ‘post-Vucedol’ time together with the Csepel group of the Bell Beaker 
32 Ib., 39, 94 ff, 102 ff. 
33
 E.g. Dimitrijevic 1979, 321. 
34 Govedarica 1989, 178, 188. 
35 See e.g. Stacul 1971–1972; Stacul 1976; Gilli, Mon-tagnari Kokelj 1993; Gilli, Montagnari Kokelj 1994; Gilli, Montagnari Kokelj 1996; Montagnari Kokelj, Crismani 1997; Montagnari Kokelj, Greif, Presello 2002; I was able to examine the finds from the caves in the Trieste area in the Soprintendenza Archeologia del Friuli Venezia Giulia in Trieste. With regards to these, Manuela Montagnari Kokelj and her colleagues (see e.g. Gilli, Montagnari Kokelj 1994, 158; also see Forenbaher 2018a, 124) have also drawn at­tention to the problems concerning the division proposed by Govedarica. 
36
 Primas 1996. 
37
 Maran 1998. 38 Primas 1996, 48 ff, Tab. 4.2. 39 Ib., 165. 40 Ib., 141–162. 
culture (Glockenbecher-Csepel Kultur in German), the Nagyrév and the Ljubljana culture.41 Similarly as Primas, Maran also did not attribute the tumuli of Mala Gruda, Velika Gruda and Boljevica Gruda near Podgorica to a time of the Late Vucedol cul­ture and did not correlate them with the Ljubljana culture, but rather with the ‘Montenegrin variety 
42 
of the Vucedol culture’.
In the last two decades, the interdisciplinary in­vestigations that Anton Velušcek and his colleagues conducted in the Ljubljansko barje have brought significant advances to a more precise dating of the pile-dwelling settlements in the area.43 In the publication of the Založnica site near Kamnik pod Krimom, Velušcek and Katarina Cufar attribute the ceramic finds to the Somogyvár-Vinkovci culture,44 together with most of the pile-dwelling sites existing in the Ljubljansko barje in the 3rd millennium BC (Parte, Dušanovo = Crni graben45 and also part of the finds from Deschmann’s pile-dwelling sites46). Dendrochronological analyses place the pile-dwelling sites of the Somogyvár-Vinkovci culture to the 25th century BC, with their beginnings reaching back to the 26th century BC.47 With such cultural attribution of Založnica and other 3rd-millennium sites in the Ljubljansko barje, Velušcek and his colleagues raise the question of whether it is reasonable to posit the existence of a Late Vucedol phase in the Ljubljansko barje that would be, according to Dimitrijevic, contemporary with the Early Somogyvár-Vinkovci culture. At the same time, he opens the question concerning the relationship between the Somogyvár-Vinkovci and Ljubljana cultures, proposing that the latter be earlier than the former.48 
41 Maran 1998, 314–315, 350, Pl. 82. 
42 Ib., Fn. 243; Maran 2007, 8 ff, Fn. 36. 
43 Velušcek, Cufar, Levanic 2000; Velušcek, Cufar 2002; Velušcek, Cufar 2003; Velušcek et al. 2004; Velušcek, Toškan, Cufar 2011 and others. 
44 Velušcek, Cufar 2003. 
45 Names of the pile-dwelling site after Velušcek 2019, 73. 
46 Velušcek 2014; Velušcek, Cufar 2014; similarly as I. Bóna observed in the 1960s (Bóna 1963; 1965). 
47
 See e.g. Velušcek 2014, 638–641; Velušcek, Cufar 2014, Tab. 2. 
48 The asynchronous ZAL-FRSP2 dendrochronological curve suggests an early dating of the Ljubljana culture in relation to the Somogyvár-Vinkovci culture (Velušcek, Cufar 2003, 128, 131–132; Velušcek 2014, 240–241). The said curve remains asynchronous and hence unreliable as a foundation for arguing in favour of an earlier dating and the possibility of an earlier phase of the settlement. 
Among the most recent studies of the Ljubljana culture is that by Stašo Forenbaher,49 who distances himself from the traditional nomenclature and at­tributions of archaeological cultures and periods. Rather, he focuses on the ‘pottery styles’ to define the Ljubljana and Cetina cultures. The 3rd millen­nium BC is thus viewed in terms of pottery styles and their chronological dimension.50 He considers the Alpine and the Adriatic types according to Dimitrijevic as a common Ljubljana-Adriatic style, which also includes the finds from the late phase of Deschmann’s pile-dwelling sites and the related pottery from the Ljubljansko barje, the Slovenian and Trieste Karst, two sites in northern Italy and the eastern Adriatic coast all to the tumuli in Montenegro and Albania.51 He uses stratigraphy, metal artefacts and radiocarbon dates to attribute the Ljubljana-Adriatic style to the first half of the 3rd millennium BC. Considering the dates for the Montenegrin tumuli, the Ljubljana-Adriatic style is contemporary with the Vucedol style, not only the Late, but also the Classic. In the mid-3rd millennium BC, the Cetina sytle is believed to have replaced the Ljubljana-Adriatic style.52 Forenbaher’s reticence towards cultural attributions is understandable if perceiving an archaeological culture in the classic, Child sense, i.e. as an entity of a uniform mate­rial culture, burial ritual, settlement pattern, time and space. In this sense, the Ljubljana culture is a specific phenomenon mainly characterised by cave sites across the Adriatic area even though the name stems from the pile-dwelling sites in the Ljubljansko barje that stand out in both type of settlement and peripheral location. In spite of this, this contribution also uses the term Ljubljana culture with the aim of emphasising the uniformity of the material culture in these areas.53 
49 Forenbaher 2018a; also see 2018b. 
50 Forenbaher 2018a, 114–115. 
51
 Ib., 117, 122, Fig. 4; Forenbaher also considers as part of the Ljubljana culture finds that in my opinion rather reflect the influences of the Vucedol culture, e.g. bowls on a cross- or star-shaped foot from the Trieste Karst, which show elements of the Vucedol culture, most likely from the Carpathian Basin (for details, see Leghissa et al. 2020), also finds from the tumuli in Montenegro. 
52 Forenbaher 2018a, 152–153, also see 2018b, 140–141. 
53 Given the wide spatial distribution of the Ljubljana culture and the apparent differences between individual areas, it is reasonable to wonder whether the term Ljubljana culture can at all be retained for the whole area. It should be noted that the differences, which may reflect different ‘cultural’ identities, are often associated with the research methods, range and dissemination. 
DESCHmANN’S pILE-DwELLINg SITES AND THE CORRELATION OF THE RECOVERED pOTTERY wITH INDIVIDuAL EXCAVATION CAmpAIgNS 
The pottery from Deschmann’s pile-dwelling sites constitutes the largest and most representative ceramic assemblage of the Ljubljana culture, hence its revision offers a new insight into the material remains as a whole and their chronological and cultural place within the 3rd millennium BC. The author has performed the revision as part of the dissertation that led to a redefinition of the Lju­bljana culture. This contribution briefly presents her findings (Leghissa 2017).54 
Deschmann’s pile-dwelling sites near Ig were discovered and investigated in three excavation campaigns taking place between 1875 and 1877. The fieldwork was headed by Dragotin Dežman (Karel Deschmann in German), then curator at the Provincial Museum of Carniola (Krainisches Landes-Museum) in Ljubljana. Three pile-dwelling settlements came to light at the Kepje and Parte sites that are today known as Deschmann’s Pile-dwelling Sites I, II and III (Fig. 1). The discovery and the recovered finds attracted the attention of both professional and general public. The artefacts were exhibited in the Provincial Museum in Ljubljana, though a considerable number of them also went to other museums and institutions in Austro-Hungary and elsewhere across Europe.55 This dispersed state prevents a complete list of finds from Deschmann’s pile-dwelling sites to be created. 
The Provincial Museum began inventorying the small finds towards the end of the 19th century under Alfons Müllner, the new museum curator. He focused on the typological features of objects, so much so that he neither stored nor documented the artefacts according to their archaeological context. In the case of the pile-dwelling sites from the Ig area, he joined the finds according to 
 A monograph on the complete assemblage ac­companied by in-depth discussions is in preparation to be published in the Katalogi in Monografije series of the Narodni muzej Slovenije (NMS). 
55 Several finds are kept in the Naturhistorisches Mu­seum in Vienna; other institutions that hold or received finds from Deschmann’s excavations in 1875–1877 as a gift include the Museum der Sternwarte Kremsmünster in Upper Austria, the M. Much Collection in Vienna, the Universalmuseum Joanneum in Graz/Gradec, Austria, the Anthropologische Gesellschaft in Köln and the Museo di antropologia dell’Università di Padova. 
individual campaigns and thus losing the data on their original findspot and context. It is believed, however, that it was Deschmann who first began joining finds according to type.56 This led to a loss of important data on which finds came to light during which campaigns and in which settlement. 
One of the aims of the revision was to establish when the finds came to light and at which pile-dwelling site. By studying Deschmann’s reports and notes, newspaper articles, the report by Edu­ard von Sacken,57 as well as the years and other markings that Deschmann wrote on some of the vessels found in 1877 in the area of Deschmann’s Pile-dwelling Site II, it was possible to correlate a fair number of the vessels with the associated pile-dwelling site.58 
The finds that can be ascribed to Deschmann’s Pile-dwelling Site I are mostly those interpreted as forming part of the Vucedol culture; these in­clude richly decorated biconical and globular jugs, globular two-handled vessels and their fragments decorated with circular motifs, as well as cross-footed bowls with interior and exterior decoration. Site I can be interpreted as a Vucedol settlement, which radiocarbon evidence dates from at least the late 27th and into the 26th century BC.59 The finds of this phase have been attributed to the Ljubljansko barje variant of the Vucedol culture.60 
Deschmann’s writings reveal Site II to be dif­ferent from Site I in that the piles were located closer together and were thicker. He called it Hauptpfahlbau (main pile-dwelling site). The deco­ration on the ceramic vessels and their fragments was executed with greater precision, mostly with ‘cord impressions’ (schnurförmigen Eindrücke in German).61 The novelty on the pottery of this site is subcutaneous lugs.62 The finds that most stand out are figural vessels, ceramic moulds for shaft-hole and flat axes, ceramic crucibles and copper objects. In addition to the impressed decoration using cords whipped around flat objects, vessels also bear fingertip and fingernail impressions, brushing and combing, some jar fragments have a thickened and decorated rim. Several decorated 
56 Gabrovec 1971, 40; Stare 1992, 35. 
57 See e.g. Deschmann 1875a–c; 1876a–d; 1878; 1888; also see von Sacken 1876; Kos 1978 and Smole 1983. 
58
 For more details, see Leghissa 2017, 58–79. 
59
 Leghissa 2018, 46. 
60
 Leghissa 2017, 275, 278–280. 61 The decoration is made by impressing cords whipped around flat objects (Leghissa 2015). 62 Deschmann 1876d, 478; Kos 1978, 55–56. 
sherds of footed bowls can also be ascribed to this site. Deschmann’s Pile-dwelling Site II was most likely already established in the time of the Ljubljansko barje variant of the Vucedol culture. What remains unanswered is whether it was in­habited at the same time as Site I. Life at Site II continued and flourished in the ‘late phase’ of Deschmann’s pile-dwelling sites identified as the Ljubljana culture. 
It was much more challenging to identify the finds associated with Deschmann’s Pile-dwelling Site III, which had only been excavated for a few days in the penultimate week of excavations in 1877. Deschmann reported that he unearthed few vessels, which were coarser and had thicker walls.63 Site III should be considered together with the Parte and Parte-Išcica pile-dwelling sites (Fig. 1) located in its immediate proximity.64 The Parte site, investigated in 1976–1981, is located on lots Nos. 1424–1426, some 60 m south of Deschmann’s Site III.65 The Parte-Išcica site, excavated in 1997–1998, lies in the bed of the Išcica stream along the edge of lots Nos. 1421–1431 some 85 m east of Deschmann’s Site III.66 All three locations cover a roughly 1.5 ha large area where dendrochronological analyses have revealed the existence of at least two settlements: an earlier one in the east, located under the current bed of the Išcica and dated to the 28th and 27th centuries BC, and a later one in the west, in the area of Harej’s excavations and inhabited, presumably after a short pause, in the late 26th and the 25th century BC.67 The two trial trenches in 1877 most likely unearthed the northernmost edge of the west settlement, i.e. the Parte pile-dwelling site. 
THE FINDS OF THE LATE pHASE OF DESCHmANN’S pILE-DwELLINg SITES AND THE ATTRIbuTION OF THE LjubLjANA CuLTuRE 
The revision of the pottery from Deschmann’s pile-dwelling sites near Ig, the correlation of the finds with individual excavation campaigns and the results of the new typo-chronological analysis68 
63 Smole 1983, 155–156. 
64 Also see Velucek, Cufar, Levanic 2000, 83. 
65
 Harej 1978; 1981–1982; 1987. 
66 Velucek, Cufar, Levanic 2000. 
67 Velucek, Cufar, Levanic 2000, 99. 
68 The typology, as well as the chronological and cul­tural attribution is hereinafter taken from Leghissa 2017. 
has revealed three main groups of finds. The first group reflects the characteristics of the Vucedol culture and also influences/contacts with contem­porary cultures such as the Corded Ware, Jevišovice and the early phase of the Makó-Kosihy-Caka cultures.69 This group is ascribed to the earliest phase of habitation at Deschmann’s pile-dwelling sites (Phase I). 
The second group consists of finds that a number of authors70 already attributed to the late habitation phase at Deschmann’s pile-dwelling sites, i.e. to the Ljubljana culture after Dimitrijevic71 (Fig. 2: 1–19). The main characteristic is the decoration applied by impressing a cord whipped onto a flat object. The third group comprises the finds that mainly show the influences of the Somogyvár--Vinkovci and Makó-Kosihy-Caka cultures present in the Carpathian Basin (Fig. 2: 20–23,25–31).72 Most of the finds of the second and third groups could be ascribed to Deschmann’s Site II. These two groups mark the late phase of Deschmann’s pile-dwelling sites. 
The most characteristic vessels of the late phase at Deschmann’s pile-dwelling sites according to the typology proposed by Leghissa (2017) are as follows: 
–
 large and small globular jugs with a funnel-shaped neck of Type V4 (Fig. 2: 1,2,5); 

–
 globular two-handled vessels with a funnel-shaped or cylindrical neck and a pair of subcutaneous lugs of Type DvP4b (Fig. 2: 3,4,9); 

–
 gourd-like vessels with a flat globular body, some with a funnel-shaped neck (Type B1) and possibly with subcutaneous lugs or vertically perforated grips (Type B2) (Fig. 2: 7,8); 

–
 high globular bowls with a funnel-shaped neck of Type Vs2 (Fig. 2: 14); 

–
 high bowls with a high concave neck of Type Vs3 that may bear a pair of subcutaneous lugs (Fig. 2: 12); 

–
 hemispherical bowls with a flat thickened rim of Type S1 (Fig. 2: 16); 

–
 bowls with hollow conical foot of Type SnN9 (Fig. 2: 18,19); 

–
 globular cups with a funnel-shaped neck of Type Sk5 (Fig. 2: 15); 


69
 For a more detailed interpretation, see Leghissa 2017, 278–280. 70 See Korošec 1958–1959; Dimitrijevic 1967; Dimitrijevic 1979; Parzinger 1984; Govedarica 1989. 
71
 Dimitrijevic 1967; 1979. 72 See e.g. Bondár 1995; Velušcek, Cufar 2003; Kulcsár 2009. 


–
 cups with a concave neck and a sharp junction with a hemispherical lower body of Type Sk6 (Fig. 2: 13). Other pottery forms of the second group comprise: 

–
 large and small, biconical and globular undecora­ted jugs of Types V1a, V2a and V2c (Fig. 2: 20,21); 

– 
globular and biconical two-handled undecorated vessels of Types DvP1 and DvP2; 

–
 bellied two-handled vessels of a medium/coarse­-grained fabric;73 

–
 single-handled jars decorated with studs on the shoulder of Type L2 (Fig. 2: 26);74 

–
 single-handled oval jars with a cylindrical neck of Type L3; 

–
 globular or oval jars with a funnel-shaped neck of Type L5 (Fig. 2: 27); – oval two-handled storage vessels of Type Sp1 (Fig. 2: 29); 

–
 vessels with a thickened lip decorated with finger and/or nail impressions of Type Sp2 (Fig. 2: 30); 

–
 mostly undecorated high bowls of Types Vs1a and Vs1b (Fig. 2: 22); 

–
 conical bowls of Type S2 (Fig. 2: 23); 

–
 hemispherical cups of Type Sk1 (Fig. 2: 25); 

–
 conical cups of Type Sk2; 

–
 globular and flat globular cups of Type Sk3; 

–
 biconical cups with a funnel-shaped neck of Type Sk4. 


Some pottery types of the second or late group are only slightly altered old types, already present in the first group, i.e. the early phase at Deschmann’s pile-dwelling sites. Such are the jugs with a biconi-cal or globular body of Types V1a and V2a, two-handled vessels with a globular body of Type DvP1, undecorated jars with an oval body and a curved neck of Type L2 and high bowls with an everted rim and a flattened body of Type Vs1. They also include bowls with a cross-shaped or round foot decorated with simple motifs only on the interior and rim, which are interpreted as vestiges of the Vucedol culture (e.g. Fig. 2: 24,28,31). 
73 Leghissa 2017, Pl. 41: 1–3 (Korošec, Korošec 1969, Pl. 7: 2; 12: 1; uninventoried find, kept in the NMS). 
74 Leghissa 2017, e.g. Pl. 58: 3; 59: 1–5; 60: 3 (Korošec, Korošec 1969, Pl. 12: 6; 16: 4; 21: 2; 26: 5; 27: 1,3; 62: 9). 
The key novelty of the late phase of Deschmann’s pile-dwelling sites is whipped cord impressions. This decoration is often combined with impressions using an object with either a sharp or a blunt tip. Vessels decorated in this manner are most charac­teristic of the Ljubljana culture. This decoration is also to be found on several footed bowls formally linked to the Vucedol tradition, including a cross-footed bowl (Fig. 2: 24) and two others on a high solid and round foot.75 These bowls combine a form typical of the Vucedol culture and decora­tion typical of the Ljubljana culture, pointing to a continuous development from the early to the late phase of Deschmann’s pile-dwelling sites (Fig. 3: cf. 9–10 with 11–12). 
Ties to the Vucedol culture can also be observed in other kinds of pottery from the late phase (Fig. 3), for example in the biconical and globular, mainly undecorated jugs of Types V1 and V2 (Fig. 
3:
 cf. 3–4 with 1–2), single-handled oval jars with studs on the shoulder (Fig. 3: cf. 19 with 17–18)76 and high bowls and cups with a concave neck of Types Vs3 and Sk6,77 formally similar to the cups with a strap handle of the Vucedol culture (Fig. 

3:
 cf. 7–8 with 5–6).78 The Vucedol tradition is also recognised in some of the motifs adorning the pottery of the Ljubljana culture, such as op­posing hatched triangles and wavy lines flanked by two parallel impressed/incised lines and stabs between individual ridges (Fig. 3: cf. 20 with 21 and 22 with 23–25). 


Some of the pottery forms of the Ljubljana culture reflect elements connected with the tradition of the central European Corded Ware79 and Globular Amphora cultures,80 broadly dated to the first half 
75 Leghissa 2017, Pl. 98: 5; 109: 2,3 (Korošec, Korošec 1969, Pl. 37: 1; 38: 2; 41: 7; 113: 5). 
76 See e.g. Leghissa 2017, Pl. 59: 1–5; 60: 1–4 (Korošec, Korošec 1969, Pl. 12: 5,6; 21: 2; 23: 11; 24: 8; 26: 5; 27: 1,3; 62: 9). 
77
 E.g. Leghissa 2017, Pl. 86: 1–5 (Korošec, Korošec 1969, Pl. 33: 4,6,7; 56: 10; 14). 
78 No such vessels came to light at Deschmann’s sites, but they are widespread at the Croatian sites of the Vucedol culture: see e.g. Dimitrijevic 1979, 287, 290 ff, Fig. 10: 11,15–17, e.g. Pl. 27: 2; 29: 1,5; 30: 9. 
79
 Schnurkeramik Kultur in German. 
80
 Kugelamphoren Kultur in German. 


Fig. 2: Characteristic pottery types of the late phase of Deschmann’s pile-dwelling sites. Scale = 1: 5. Sl. 2: Znacilni tipi keramicnih posod mlajše faze Dežmanovih kolišcih. M. = 1: 5. (After / Po Leghissa 2017, Pl. / t. 2: 2; 3: 8; 31: 1,2; 43: 1,6; 44: 1; 49: 2,8; 59: 1; 67: 5; 70: 1; 71: 1; 81: 3; 84: 3; 86: 1; 88: 1; 89: 3; 90: 6; 97: 5; 98: 5; 104: 3; 111: 1,5; 112: 1; 116: 1; 117: 1; 118: 1,5; 125: 1; 125: 1) 

of the 3rd millennium BC.81 One such form is the globular two-handled vessels with a cylindrical or funnel-shaped neck of Type DvP4 (Fig. 4), known in the Karst,82 but also across the eastern Adriatic (Fig. 4: 3,5–6).83 Similarly decorated pot­tery sherds have come to light in northern Italy, particularly the sites of the Bell Beaker culture.84 Their origin should be sought in the area of the Globular Amphora and/or Corded Ware cultures, where the typical forms include globular vessels usually with a cylindrical neck and four or two handles or tunnel-shaped grips, with an apparent similarity between these and the examples from Deschmann’s pile-dwelling sites (Fig. 4: 7–10).85 
81
 See e.g. Szmyt 1996, 3 ff; Müller 2001, 210, 222, Fig. 101; 102; Furholt 2003; 2008.; Szmyt 2010, 7 ff, 52 ff; the influences of the Corded Ware culture are already observable in the early phase of Deschmann’s sites, i.e. the Ljubljansko barje variant of the Vucedol culture after Leghissa (2017, 259–261). 
82
 See e.g. Tomiceva jama near Škocjan – Map 1: 9 (Battaglia 1958–1959, 396, 397, Fig. 152); Podmol near Kastelec – Map 1: 11 (Turk et al. 1993, Pl. 14: 15; 16: 5,15–17); Grotta del Mitreo/Mitrejeva jama – Map 1: 14 (Montagnari Kokelj, Crismani 1997, Fig. 13: 109; 31: 278); Grotta Cotariova/Cotarjeva jama – Map 1: 25 (Lonza 1973–1974, Fig. 2: 18; 3: 16; 5: 12); Grotta Caterina/Katrna jama – Map 1: 19 (Cannarella, Pitti 1978–1981, Fig. 5: 3–5). 
83 See e.g. Pecina kod Srbani – Map 1: 27 (Cuka 2009, Pl. 3: 13); Otišic-Vlake – Map 1: 36 (Miloševic, Govedarica 1986, Pl. 1: 1; 2: 5–9; 3: 1,7; 4: 6; 6: 4); Marina near Split – Map 1: 37 (Radic Rossi 2011, 117–118, Pl. 1: 1–2); Citluk 
– Map 1: 34 (Marovic 1980, 34, Fig. 8); Odmut – Map 1: 48 (Markovic 1974, 9, Pl. 4: 1,2,7,9; Markovic 1985, Pl. 
29: 2,3,6,7); Zelena pecina south of Mostar – Map 1: 42 (Marijanovic 1978, Pl. 1: 2); Badanj near the settlement at Borojevici near Stolac in Herzegovina – Map 1: 44 (Marijanovic 1978, 177 ff, Pl. 1: 1). 
84 E.g. Nicolis 1998a, Fig. 1: 1,2; 2: 1–16 (mostly sherds that do not reveal whether the vessels had a cylindrical, slightly funnel-shaped neck); also see Gilli, Petrucci, Salzani 2000, 126, Pl. V: 13. 
85 See e.g. Buchvaldek 1967, Fig. 2: A20,A21; 3: A25b; Beran 1992, Fig. 3; Wlodarczak 2006, 121 ff, Pl. 14; 23: 4; Furholt 2003, 131 ff; Furholt 2008, 11 ff, Fig. 8; 9. 
Different researchers dealing with the Ljubljana culture have noted that its finds include elements that reflect ‘contacts’ with the Bell Beaker culture.86 These elements are the funnel-shaped necks on vessels such as the Type V4 jugs, two-handled vessels of Type DvP4b and the Types B1 and B2 gourds (Fig. 2: 1–3,7–9), as well as the distribu­tion of decorative motifs in bands composed of simple triangles, zigzag lines or reticular designs.87 Both cultures also employ a similar decorative technique, i.e. impressions with a cord whipped around a flat object. In the Bell Beaker culture, this decoration is also known as barbed-wire or barbelé in French.88 The pottery with barbed-wire decoration is genetically linked to the Bell Beaker phenomenon and dated to the transition from the Late Copper to the Early Bronze Age. It is particu­larly common in northern Italy and south-eastern France, where it marks the final phase of the BellBeaker culture – Épicampaniforme – dated roughly to 2150–1900 BC.89 In the opinion of Franco Nicolis90 and other researchers,91 the influences for it probably came from the Ljubljana culture of the Ljubljansko barje.92 As for northern Italy, this hypothesis is not readily verifiable due to the 
86
 E.g. Korošec 1958–1959, 99; Dimitrijevic 1967, 10 ff; Gilli, Montagnari Kokelj 1993, 158 and others. 
87
 See e.g. Leghissa 2017, Pl. 32: 2; 43: 1; 44: 3–4; 45: 1–2; 47: 6; 84: 3–4; 85: 3–9 and others (Korošec, Korošec 1969, Pl. 34: 2–4; 35: 8,9; 36: 1; 49: 12; 54: 10; 55: 1,3; 56: 1,5,8,15; 57: 12; 60: 4; 115: 1,4; 116: 2,5; 118: 6,9). 
88
 In Italian a filo avvolto or filo spinato. 
89 See e.g. Nicolis 1998a, 447–464, Fig. 1: 1–2; 2: 21–16; Nicolis 1998b, 57; Strahm 1998, 40; Gilli, Petrucci, Salzani 2000, 125–126; Lemercier et al. 2003, 248–249; Lemercier 2004, 228, Fig. 1; Vital, Convertini, Lemercier 2012, 1 ff, 91 ff, 97 ff, 109. Pottery with such decoration is also widespread in the northern parts of central Europe and south-eastern England, where it is again characteristic of the final phase of the Bell Beaker culture (see e.g. Nicolis 1998a, 449; Czebreszuk, Szmyt 2012, 166, Fig. 11). 
90 Nicolis 1998a, 455 ff. 
91
 E.g. Lemercier et al. 2003, 243, 248–249. 92 Nicolis 1998a, 455 ff. 


Fig. 3: Select forms and decoration of the Vucedol culture in Slavonia and at Deschmann’s pile-dwelling sites (left) and examples of the Ljubljana culture pottery from Deschmann’s pile-dwelling sites that reflect the tradition of the Vucedol culture (right). Scale = 1–8,10–19 = 1:5; 9,20–25 different scales. Sl. 3: Izbor oblik in okrasa na loncenini vucedolske kulture z obmocja Slavonije in Dežmanovih kolišc (levo) ter primerov posod ljubljanske kulture z Dežmanovih kolišc, ki odražajo tradicijo vucedolske kulture (desno). M. 1–8,10–19 = 1:5; 9,20–25 razlicna merila. Ig – Dežmanova kolišca: 2–4, 7, 8, 11–17, 19, 21, 23–25 (after / po Leghissa 2017, Pl. / t. 2: 2; 3: 1; 17: 1; 44: 4; 58: 1; 
59: 1; 81: 1,3,5; 82: 2; 86: 5; 91: 1a,2; 98: 5; 109: 3; 116: 1; 118: 5,7); Sarvaš: 1, 5, 6 (after / po Rajkovic, Balen 2016, Pl. / t. 36: 221; Balen 2005, Pl. / t. 33: 118; 34: 120); Vinkovci-Tržnica: 9, 20, 22 (after / po Dimitrijevic 1966, Pl. / t. 7: 9; id. 1979, Pl. / t. 32: 3a; 33: 6); Ervenica: 18 (after / po Miloglav 2016, Pl. / t. 22: 1). 

Fig. 4: Comparison of the globular two-handled vessels. Different scales. Ljubljana culture and its Adriatic variant: 1, 2, 4 Deschmann’s pile-dwelling sites near Ig; 3 Marina; 5 Otišic-Vlake; 6 Citluk (Tumulus 3). – Globular Amphora culture: 7, 9. – Corded Ware culture: 8, 10. Sl. 4: Primerjava kroglastih dvorocajnih posod. Razlicna merila. Ljubljanska kultura in njena jadranska varianta: 1, 2, 4 Dežmanova kolišca pri Igu; 3 Marina; 5 Otišic-Vlake; 6 Citluk (gomila 3). – Kultura kroglastih amfor: 7, 9. – Kultura vrvicaste keramike: 8, 10. 
[1,2,4 (from / po Leghissa 2017, Pl. / t. 43: 1,6; 44: 1); – 3 (from / po Radic Rossi 2011, Pl. / t. 1: 1); – 5 (from / po Miloševic, Govedarica 1986, Pl. / t. 1: 1); – 6 (from / po Marovic 1980, Fig. / sl. 8); – 7,9 (from / po Beran 1992, Fig. / sl. 3); – 8,10 (from / po Furholt 2003, Pl. / t. 16: 4; 69: 3)] 
small number of pottery decorated in this manner, with the exception of that from the Bernardine di Coriano site. Some forty variously-sized sherds of such pottery came to light here; some forms can undoubtedly be connected with the Bell Beaker culture,93 some are similar to those of the Ljubljana culture.94 There are no radiocarbon dates available for the barbed-wire pottery from northern Italy. In general, such pottery marks the last phase of the Bell Beaker culture, which in absolute terms postdates by almost 400 years the dating of the Ljubljana culture sites in the Ljubljansko barje. This long gap also raises the question of whether the Ljubljansko barje area and its Ljubljana culture had anything at all to do with the appearance of such decoration in northern Italy and southern France. 
Deschmann’s Pile-dwelling Site II is also the origin of the only piriform vessel with a decoration similar to that on the bell beakers (Fig. 5: 1), but of a form different from the classic bell beakers that usually have an everted rim.95 Its decora­tion consists of five horizontal bands of incised lines and stabs and is comparable with some of the decoration on the pottery of the Bell-Beaker package (set campaniforme in Italian).96 
Elements indicating contacts with this culture can also be observed on items from Deschmann’s pile-dwelling sites97 other than pottery (Fig. 5). The finds typical of the Bell Beaker culture in­clude undecorated common ware (Begleitkeramik in German), as well as awls and daggers of cop­per, arrowheads and daggers of quartz and bone wrist-guards, whetstones, bone buttons, pendants of wild boar fangs and teeth of different animals.98 Typologically similar finds were also recovered at Deschmann’s pile-dwelling sites. Among the metal finds, we should mention awls with a lozenge-shaped widening in the upper part (Fig. 5: 4).99 Similar awls100 were also found in the Trento area 
93
 E.g. Gilli, Petrucci, Salzani 2000, Pl. IV: 1,3,5. 94 Ib., Pl. IV: 6; V: 13. 
95
 Besse 2004, Fig. 2.1. 96 Dvorak 1993, Pl. 136: 1,8; Peška, Kalábek 2012, Fig. 
3: 10; Leghissa 2017, 190, Pl. 127: 4. 
97
 Mostly at Deschmann’s Site II. 98 See e.g. Strahm 1998, 27–29; Heyd 2001, Fig. 4; Turek 2006, Fig. 5; 13; 17; 18; Müller 2013, Fig. 1 and others. 99 Korošec, Korošec 1969, Pl. 105: 1–5; Trampuž Orel, Heath 2008, Pl. 1: 12,13. 
100 
In contrast with the awls from Deschmann’s pile-dwelling sites, they have a pointed rather than a flat tip and a round-sectioned shank. 
in northern Italy,101 together with pottery sherds of the Bell Beaker culture.102 The Italian researchers posit that these awls mirror influences or contacts with the Ljubljana culture and identify them as awls of the Ig II type.103 With a single exception, the copper daggers from Deschmann’s pile-dwelling sites (Fig. 5: 3)104 have a tang and are comparable with numerous daggers unearthed across wide areas between the River Dnieper, the Carpathians and Greece in the east to western Europe and par­ticularly on the Iberian Peninsula.105 They have a broad time span, covering the first half of the 4th and most of the 3rd millennium BC.106 Elongated oval whetstones (Fig. 5: 6)107 mainly occur in the graves of the Bell Beaker culture from Moravia to Saxony and Bavaria.108 The stone artefacts from Deschmann’s pile-dwelling sites include quartz leaf-shaped bifacially retouched spearheads or daggers (Fig. 5: 5).109 They have close parallels from sites in the Triestine Carso110 and northern Italy in general,111 for example at Montesei di Serso in Trento.112 Among the most interesting from Deschmann’s pile-dwelling sites is a flat object decorated with short incisions and bearing holes along both long and one of the short sides (Fig. 5: 
101 Perini 1972, Fig. 9: 137; 10: 140,141; Bagolini, Pa-squali, Pedrotti 1985, Fig. 2; Nicolis 1998a, 460 (Fn. 48). 
102
 E.g. Mottes, Nicolis 1998, 73 ff, Fig. 1; 4. 
103 During my visit to the museum in Vucedol and the examination of the as yet unpublished finds, I came across an illustration of a similar awl with a lozenge-shaped wid­ening, but with a round- rather than rectangular-sectioned shank; it was excavated at Vucedol in 1987. The context and age of the awl are as yet unknown. 
104 Korošec, Korošec 1969, Pl. 105: 6–11. 
105 See Trampuž Orel, Heath 2008, 27 with references; a similar dagger is also known from the Bell Beaker culture in Moravia (see Turek 2006, Fig. 5: 11). 
106
 E.g. the dagger found in Grave R2 on the Greek island of Lefkada is dated to EH II (roughly 2650–2200 BC) (Branigan 1975, 37). Similar daggers are also known from Ezero in Bulgaria, the site that yielded two radiocarbon dates with a range of 3522–3031 cal BC (98.7%) and 2911–2464 cal BC (100%) (Primas 1996, 168; Fig. 7.7: 6,7), etc. 
107 Korošec, Korošec 1969, Pl. 77: 1–7. 108 See e.g. Turek 2006, Fig. 5: 29–30; 18: 7–8; 23: 6; 74. 109 Korošec, Korošec 1969, Pl. 73: 1–11; 74: 1–10; 
75: 1; there are no quartz arrowheads among the finds from Deschmann’s pile-dwelling sites, while numerousexamples came to light at the pile-dwelling sites at Špica (unpublished, kept in the city museum: Muzeji in galerije mesta Ljubljane). 
110
 Gilli, Montagnari Kokelj 1996, Fig. 35. 111 E.g. Barfield 2001, 510 ff; Mottes 2001, 519 ff, Fig. 1. 
112
 Mottes 2001, Fig. 4 (cf. Korošec, Korošec 1969, Pl. 74: 1,3). 


Fig. 5: Finds from Deschmann’s pile-dwelling sites that reflect contacts with the Bell Beaker culture. Scale = 1:4. Sl. 5: Najdbe z Dežmanovih kolišc, ki odražajo stike s kulturo zvoncastih caš. M. = 1:4. [1 (after / po Leghissa 2017, Pl. / t. 127: 4); – 3,4 (after / po Trampuž Orel, Heath 2009, Pl. / t. 1: 8–10,12,13); – 2,5,6,8 (after / po Korošec, Korošec 1969, Pl. / t. 73: 4,5,11; 74: 1; 77: 3,4; 87: 2–6); – 2,7 (photo / foto: Arheološki oddelek NMS, arhiv)] 
2).113 Its function is not completely certain, though its size, shape and curvature make it similar to the wrist-guards or bracers114 characteristic of the Bell Beaker, Polada and Cetina cultures.115 According to J. Kleijn, such bone plates could have served either as wrist-guards, belt buckles or for some other, as yet unidentified purpose.116 
The vessels of the Ljubljana culture from De­schmann’s pile-dwelling sites show numerous similarities with the finds from the Karst, as well as the eastern Adriatic littoral, which Dimitrijevic identified as the Adriatic variant of the Ljubljana culture (Map 1).117 For Dimitrijevic and other authors,118 this variant includes finds from the tumuli in Montenegro and Albania that are dated to the early 3rd millennium BC, for example from Mala Gruda and Velika Gruda,119 Podgorica­
113 Korošec, Korošec 1969, Pl. 87: 1. 
114 
In German Armschutzplatte; in Italian bracciale d’arciere or brassard. Blagoje Govedarica interpreted this object as a belt buckle (Govedarica 1989, 45; Pl. XI: 1). 
115
 E.g. Turek 2013; 2015; Forenbaher 2013, 94. 
116
 Kleijne 2019, 136. 
117
 Dimitrijevic 1967; also see Korošec 1962; Gove­darica 1989. 118 See e.g. Govedarica 1989; 2016; Marijanovic 1991; 2003; Zagarcanin 2016; Forenbaher 2018a,b. 
119
 E.g. Govedarica 1989; Primas 1996. 
Gruda Boljevica,120 Mogila na Rake,121 Kujava near Danilovgrad122 and others. 
Having said that, the pottery from these tumuli is closer in form and even more so the decorative motifs to the Vucedol culture than the Ljubljana or Adriatic variant of the Ljubljana culture. The footed bowls from the tumuli123 are adorned with incisions, stabs and hollowed surfaces, which is characteristic of the Vucedol culture. The only exception is the footed bowl from the tumulus at Kujava near Danilovgrad, which is described as bearing roulette decoration,124 though the published photo does not allow us to confirm the use of this particular decorative technique.125 The cross-shaped decoration on the exterior and interior is also closer to the ornamental syntax of Vucedol 
120
 E.g. Guštin, Preložnik 2015. 
121
 Zagarcanin 2016. 
122
 Lutovac 2017. 
123
 E.g. Govedarica 1989, Pl. 42: 1 a–b; 44: 1a–c; Pri-mas 1996, Fig. 5.1; 5.2; 5.3; 5.4; Guštin, Preložnik 2015, Fig. 4: 1; Zagarcanin 2016, Fig. 3: c,f; 5; 6. Not having had the opportunity to inspect the objects personally, I identify the pottery based on the published descriptions and particularly the photographs and drawings. 
124 Lutovac 2017, 61, Pl. 8. 
125 The published photograph allows for the decoration on the bowl to be identified as impressions of a double-twisted cord. 
pottery.126 In addition to bowls, the decorated ceramic jugs placed into the graves of these tumuli are also similar to those of the Vucedol culture.127 These jugs are decorated on the lower body and the neck,128 similarly as the Vucedol two-handled vessels.129 Rather than to the Adriatic variant of the Ljubljana culture,130 all these features rather lead me to ascribe the tumuli from Montenegro, similarly as Maran, to the Montenegro variant of the Vucedol culture.131
  Sites in the Karst, as well as the eastern Adriatic littoral provide close parallels for different vessels from Deschmann’s pile-dwelling sites, attributed to the Ljubljana culture, for example the globular two-handled vessels with a cylindrical or funnel-shaped neck of Type DvP4 (Fig. 2: 3,4,9),132 high bowls with a globular body and a funnel-shaped neck of Type Vs2 (Fig. 2: 14),133 high bowls with a curved neck of Type Vs3 (Fig. 2: 12),134 hemi­spherical bowls with a thickened rim of Type S1 (Fig. 2: 16; 6),135 bowls with a hollow conical foot 
126
 Cf. e.g. Hoffiller 1933, Pl 8: 3a–b; Dimitrijevic 1979, Pl. 30: 5; 32: 3a; Balen 2005, Pl. 28: 93,94; Kulcsár 2013, Fig. 4: 1c. 
127
 See Leghissa 2017, 104–117. 128 Govedarica 1989, Pl. 42: 2; Guštin, Preložnik 2015, Fig. 4: 3; Zagarcanin 2016, Fig. 3: c; 4. 
129
 See e.g. Dimitrijevic 1979, Pl. 33: 1,3,4,8; 36: 5. 130 See e.g. Primas 1996; Maran 1998; 2007; Harrison, Heyd 2007; Guštin, Preložnik 2015. 
131 See Maran 2007, 8 ff; Fn. 36; also see Maran 1998, Fn. 243. The hypothesis particularly widespread in recent years is that the Montenegrin tumuli are part of the Yam-naya culture characterised by tumulus burials (see e.g. Harrison, Heyd 2007; Heyd 2011). 
132
 Cf. e.g. Battaglia 1958–1959, 396, 397, Fig. 152; Lonza 1973–1974, Fig. 2: 18; 3: 16; 5: 12; Markovic 1974, 9, Pl. 4: 1,2,7,9; Marijanovic 1978, 177 ff, Pl. I: 1; Cannarella, Pitti 1978–1981, Fig. 5: 3–5; Marovic 1980, 34, Fig. 8; Markovic 1985, Pl. 29: 2,3,6,7; Miloševic, Govedarica 1986, Pl. 1: 1; 2: 5–9; 3: 1,7; 4: 6; 6: 4; Turk et al. 1993, Pl. 14: 15; 
16: 5,15–17; Montagnari Kokelj, Crismani 1997, Fig. 13: 109; 31: 278; Gilli, Petrucci, Salzani 2000, 126, Pl. 5: 13; Marijanovic 2003, Pl. 21: 1,6; 25: 5; 26: 3; Cuka 2009, Pl. 
3: 13; Radic Rossi 2011, 117–118, Pl. 1: 1–2 and elsewhere. 
133 Cf. e.g. Korošec 1956, Pl. 2: 3; 3: 2,5: 3; Dimitrijevic 1967, Pl. 7: 4; Forenbaher, Vranjican 1985, Pl. 5: 2,3; Mon-tagnari Kokelj, Crismani 1997, Fig. 12: 93; 13: 107,109; Gilli, Montagnari 1996, Fig. 38: 255; Montagnari Kokelj, Greif, Presello 2002, Pl. 11: 119 and elsewhere. 
134 Cf. e.g. Dimitrijevic 1967, Pl. 7: 1; Miloševic, Gove­darica 1986, Pl. 9: 1–3; 10: 2?; Turk et al. 1993, Pl. 14: 22; 
16: 18; Montagnari Kokelj, Crismani 1997, Fig. 13: 106. 
135 Cf. e.g. Lonza 1973–1974, Fig. 2; Miloševic, Gove­darica 1986, Pl. 1: 3; 7: 1–3,5; 8: 3,5,6; 9: 6; 10: 3; 11: 1; 12: 
of Type SnN9 (Fig. 2: 18,19)136 and globular cups with a funnel-shaped neck of Type Sk 5 (Fig. 2: 10,11,15).137 All this pottery and its parallels bear the same or similar decoration,138 of whipped cord impressions often in combination with stabbing. 
There are differences in the material culture between the Ljubljansko barje and the rest of the distribution area of the Ljubljana culture,139 mainly in the number and diversity of pottery forms. Com­pared with the pottery from the Ljubljansko barje, particularly Deschmann’s pile-dwelling sites, the eastern Adriatic littoral is marked with a complete absence of globular jugs with a funnel-shaped neck of Type V4 (Fig. 2: 1,2,5) and gourd-like vessels (Fig. 2: 6–8). As for the decorative motifs, differ­ences are most clear in the bowls of Type S1 with a flat (sometimes obliquely) cut rim, examples of which from the Adriatic littoral are more richly decorated not only at the rim and in the upper part, but frequently also on the whole exterior surface (Fig. 6: 7–17), while the bowls from the caves in the Trieste Karst and one example from Istria is decorated almost identically to the bowls from the Ljubljansko barje140 (Fig. 6: cf. 1 with 2–6).141 
1; Barfield 1997–1998, Fig. 12: 46,47; Hulina, Forenbaher, Miracle 2011, 159, 161, Fig. 16: 3.f; Pl. 4: 5 and elsewhere. 
136
 Cf. e.g. Miloševic, Govedarica 1986, Pl. 1: 5; 8: 1; 
11: 13; 12: 2; Govedarica 1989, Pl. 19: 8a–b. 
137 
Cf. e.g. Lonza 1973–1974, Fig. 4: 12; Forenbaher, Vranjican 1985, Pl. 5: 1; Gilli, Montagnari Kokelj 1993, Fig. 
35: 341; 43: 425; Turk et al. 1993, Pl. 14: 15; Montagnari Kokelj, Crismani 1997, Fig. 12: 94; Cuka 2009, Pl. 3: 14. 
138
 With the exception of the pottery from the Lju­bljansko barje and the Karst, I was unable to personally examine the pottery to verify whether the same decorative technique was applied. 
139
 Among the main differences is also the site type: those of the Ljubljansko barje are short-lived pile-dwelling settlements, while elsewhere we are mainly dealing with caves visited/inhabited over a longer period, though not uninterruptedly. As has already been mentioned several times, such differences in the material culture may result from the manner and extent of research, but also from actual cultural differences. 
140
 The only exception is the bowls from the Parte pile-dwelling site, which bears horizontal lines and hatched triangles below the exterior rim (Harej 1978, Pl. 3: 3), i.e. similarly as the examples from the eastern Adriatic littoral. Decorated like the bowls from Deschmann’s sites are the unpublished bowls from the pile-dwelling site at Špica in Ljubljana (see e.g. Klasinc et al. 2010, Pl. 12: top left). 
141 
The differences in decoration are reminiscent of the stylistic changes in the Bell Beaker culture. For the Bell Beaker culture in northern Italy, Nicolis observed an intriguing development/change, from a simple zonal deco­


Fig. 6: Comparison of the bowls with a flat rim. Different scales. Sl. 6: Primerjava skled z ravno odrezanimi robovi. Razlicna merila. 1 – Dežmanova kolišca (Map / karta 1: 1) (after / po Leghissa 2017, Pl. / t. 88: 2); 2, 3 – Grotta Teresiana/Terezijina jama (Map / karta 1: 15) (after / po Barfield 1997–1998, sl. / Fig. 12: 46,47); 4, 6 – Grotta degli Zingari/Ciganska jama (Map / karta 1: 21) (after / po Gilli, Montagnari Kokelj 1996, sl. / Fig. 42:
         299,300); 5 – Pupicina pecina (Map / karta 1: 28) (after / po Hulina, Forenbaher, Miracle 2011, Pl. / t. 4: 5); 7 – Rudine (Map / karta 1: 33) (after / po Govedarica 1989, Pl. / t. 26: 7); 8–12 – Otišic-Vlake (Map / karta 1: 36) (after / po Miloševic, Govedarica 1986, Pl. / t. 7: 2,5; 8: 3,5; 9: 6; 10: 3); 13–15 – Ravlica pecina (Map / karta 1: 40) (after / po Marijanovic 2003, Pl. / t. 5: 1–3); 16 – Orade (Map / karta 1: 41) (after / po Govedarica 1989, Pl. / t. 26: 6); 17 – Hateljska pecina (Map / karta 1: 46) (after / po Marijanovic 2003, Pl. / t. 19: 1). 
The pottery ascribed to the late phase of De­schmann’s pile-dwelling sites include the pottery of the Ljubljana culture and vessels that reflect old elements of the Vucedol (of the Ljubljansko barje variant), Corded Ware and Globular Am­phora cultures, as well as new influences of the Bell Beaker culture, but there are also vessels with parallels primarily in the Somogyvár-Vinkovci and Makó-Kosihy-Caka cultures. The latter include, for example, large two-handled oval vessels for storage (Fig. 2: 29),142 vessels with a thickened rim (Fig. 2: 30),143 conical bowls (Fig. 2: 23)144 and hemispherical cups (Fig. 2: 25).145 
Similar vessels have also come to light at other 3rd-millennium pile-dwelling sites in the Ljubljan­sko barje, for example at Parte (Fig. 7: 17–24; Map 1: 2), Založnica near Kamnik pod Krimom (Map 1: 4), Dušanovo (= Crni graben) (Map 1: 5,6) and Špica (Map 1: 7). In the publication of the Založnica site,146 Velušcek and Cufar note the similarities with the finds from Parte and cite closest parallels from Börzönce in Hungary, a site attributed to the Somogyvár-Vinkovci culture, to which they also ascribe Založnica and Parte.147 These parallels are certainly correct, but there are also differences. The array of finds from Založnica and Parte (as well as Deschmann’s and other pile-dwelling sites of the 3rd millennium BC) is 
ration to an increasingly baroque-style horror vacui visible in a gradual filling of empty spaces (Nicolis 1998b, 61). 
142 Leghissa 2017, Pl. 70: 1–2 (Korošec, Korošec 1969, Pl. 8: 4; 21: 3), cf. e.g. with Vladár 1962, Pl. I: 7; Markovic 1978, 24, Pl. VIII: 2; Markovic 1981, Pl. 7: 9; 8: 5; Tasic 1984, Pl. III: 4,5,7; IV: 2,7,10; Bandi 1984, Pl. XXVIII: 1; Bondár 1994, Fig. 3: 1; Bondár 1995, 205, Fig. 14: A/3, Pl. 
172: 323; Ruttkay 2003, Fig. 4; Kulcsár 2009, 154 ff, 334; Fig. 35: XIV/1; 67: XV/1,2,3; Vollmann 2009, Pl. 2: 12;Šavel, Sankovic 2010, 53, e.g. G147, G180, G181, G399, G565–568, G1335. 
143 Leghissa 2017, Pl. 71: 1–4; 72: 1–5 (Korošec, Korošec 1969, Pl. 63: 4; 65: 2; 66: 1–7), cf. e.g. with Dimitrijevic 1966, 30; Kulcsár 2009, 329, Fig. 65: XIV/4 and XIV/4a,Pl. 8: 10; 17: 1; Šavel, Sankovic 2010, G54, G127, G215, G242, G286 and others; Guštin, Zorko 2013, Pl. 1: 10; 2: 9; Kerman 2014, Fig. 1.5: 5; 1.6: 9. 
144 Leghissa 2017, Pl. 90: 4–7 (Korošec, Korošec 1969, Pl. 50: 3,4,7; 65: 7), cf. e.g. with Vladár 1962, Fig. 20: 1; 21: 4; Toth 2001, Fig. 8: 8; Kulcsár 2009, Fig. 22: VII/11,VII/14;Fig. 26: VII/26; Šavel, Sankovic 2010, 43, Fig. 24: 2. 
145 Leghissa 2017, Pl. 112: 1–5 (Korošec, Korošec 1969, Pl. 28: 5; 50: 8,9,11,13; 110: 1); cf. e.g. with Bondár 2003,Fig. 6: 1; 10: 2; Kulcsár 2009, Pl. 11: 3; Šavel, Sankovic 2010, 47 ff, Fig. 25: 1,5; Guštin, Zorko 2013, Pl. 1: 3. 
146 Velušcek, Cufar 2003. 147 Ib., 129–130. 
missing a number of pottery forms characteristic of the Somogyvár-Vinkovci culture, such as the jugs with a very high curved or cylindrical neck, high bowls with handles, a sharp carination and a high hollow cylindrical pedestal.148 
Of crucial importance is that the finds from the above-mentioned sites in the Ljubljansko barje at­tributed to the Somogyvár-Vinkovci culture occur together with pottery characteristic of the Ljubljana culture. At Parte, a pile-dwelling site investigated in the 20th century, the same cultural layer held finds characteristic of the Ljubljana culture and those that, according to Velušcek and his colleagues, can be associated with the Somogyvár-Vinkovci culture. Both groups of finds have come to light in the same excavation area without being spatially distinguishable; their stratigraphic position thus suggests contemporaneity.149 At Založnica, Dušanovo and Špica as well, the same cultural layer showed no concentrations of finds and yielded both objects characteristic of the Ljubljana culture and those with parallels in the Somogyvár-Vinkovci culture. Moreover, all these sites were inhabited in a single phase and mostly over a short period of time.150 
Dimitrijevic already noted a potential contempo­raneity of the Ljubljana and Somogyvár-Vinkovci cultures, in connection with a sherd of a vessel typical of the Ljubljana culture found during the 1877/78 excavations at Vinkovci, in Trench 55. He ascribed the sherd to the Vinkovci horizon noting that it may have been found in a pit attributed to 
148 See e.g. Kulcsár 2009, Fig. 49: I/12–I/16; 51: II/7,II/8;
54: VII/2–5,11,12; 59; 60. See also e.g. Šavel, Sankovic 2010, G6, G10, G13, G31, G32, G141, G209, G371–G373, G430 and others. As has already been mentioned above with regards to the Ljubljana culture, attributing sites in the Ljubljansko barje to the Somogyvár-Vinkovci culture is problematic in terms of the classic cultural approach. The sites in the Ljubljansko barje lie at a considerable distance from the main distribution area of the said culture and stand apart from the other known sites of the cultural phenomenon in location, dating and type of settlement. 
149 The Parte-Išcica site, located some 85 m east of the area excavated by Harej at Parte, is earlier and dated to the late 28th and the 27th century BC. A more detailed cultural analysis of the connections between the two pile-dwelling sites has as yet not been conducted; some of the finds recovered from the Išcica bed indicate similarities with the Vucedol-phase finds from Deschmann’s sites, the Somogyvár-Vinkovci culture and one object also with the finds of the Ljubljana culture, while some with the Litzen pottery of the Early Bronze Age (also see Velušcek, Cufar, Levanic 2000). 
150
 On the unsynchronous curve from the Založnica site, see here Fn. 48. 


this horizon.151 However, the stratigraphy in this trench was disturbed by a pillar erected in the early 20th century; hence the sherd cannot be a reliable argument for a contemporaneity of both cultures. 
This raises the question of whether it is at all appropriate to attribute some of the finds from Deschmann’s pile-dwelling sites to the Somogyvár-Vinkovci culture. The main new and characteristic feature of the late phase at Deschmann’s pile-dwelling sites is the appearance of the Ljubljana culture pot­tery, which is predominantly finer and decorated with incisions/impressions. This pottery is less numerous at other sites in the Ljubljansko barjewith the exception of Špica152 and Parte (see List 
1) (e.g. Fig. 7: 1–16).153 The largely undecorated and coarse vessels of Phase II at Deschmann’s pile-dwelling sites occur alongside vessels linked 
151
 Dimitrijevic 1982, 18; Pl. 8: 5. 
152
 The pottery of the Ljubljana culture is very com­mon at Špica. 
153 The different ratio of the Ljubljana culture pottery and the pottery indicating influences of the Somogyvár-Vinkovci culture may be due to the state of research. A comparison of all the pile-dwelling sites in the Ljubljansko barje is not possible as they were investigated in different extents and with different methods. At Deschmann’s sites, excavations covered a roughly 12,836 m2 large area, at Parte only 640 m2. The area investigated at Založnica and Dušanovo (= Crni graben) is difficult to estimate with any precision as archaeologists merely documented the remains that came to light while cleaning the drainage ditches. We also known that Dežman predominantly only collected complete vessels and decorated sherds during the excavations, leaving the bulk of undecorated sherds in the ground. Evidence of the latter is the numerous fragments of undecorated vessels that Tatjana Bregant found in the spoil deposit while trial trenching the area of Deschmann’s sites in the 1960s (most recently in Leghissa 2017 with references). There are other possible explanations for the differences between the pile-dwelling sites in the Ljubljansko barje, for example a different status of either a central settlement/area (Deschmann’s pile-dwelling sites) or peripheral settlements (at the southern edge of the Ljubljansko barje). As already mentioned in Fn. 139, there are also differences between the pile-dwelling sites of the Ljubljansko barje and other sites of the Ljubljana culture that are of a different type – cave sites. 
with influences from the Somogyvár-Vinkovci and Makó-Kosihy-Caka cultures. Not only at the pile-dwelling sites of the Ljubljansko barje, the decorated fineware of the Ljubljana culture occurs alongside coarse pottery reminiscent of the vessel types of the Somogyvár-Vinkovci culture at the sites in the Karst and the eastern Adriatic littoral.154 Interest­ingly, the pottery of the Bell Beaker culture also consists of the typical decorated vessels and the undecorated coarser vessels, i.e. common ware,155 which shares many features with some of the vessel forms of the Somogyvár-Vinkovci, Makó-Kosihy-Caka and Nagyrév cultures. An example of this is the pottery from the settlement at Albertfalva near Budapest, attributed to the Csepel group of the Bell Beaker culture.156 The predominantly coarse and undecorated (or rarely decorated) pottery from the late phase at Deschmann’s pile-dwelling sites and from the pile-dwelling site at Parte157 should thus be understood as part of the Ljubljana culture, but reflecting certain influences of the Somogyvár-Vinkovci culture from the Pannonian Plain. 
154
 E.g. jugs with a biconical or globular body, vessels with a thickened lip, jars with a funnel-shaped neck. See e.g. Podmol near Kastelec – Assemblage D (Turk et al. 1993, Pl. 13: 15,19; 14: 5; 15: 1–3,9; 16: 2,6,9,22,23,25,29); in the Triestine Carso, see e.g. Grotta Teresiana/Terezijina jama (Barfield 1997–1998, Fig. 12: 45); Grotta Cotariova/Cotarjeva jama (Lonza 1973–1974, Fig. 4: 10; Barfield 1997–1998, Fig. 15: 25); Grotta degli Zingari/Ciganska jama (Gilli, Montagnari Kokelj 1996, Fig. 37: 231–235; 38: 241,244–249); Grotta dei Ciclami/Orehova pejca(Gilli, Montagnari Kokelj 1993, 154 ff, Fig. 29: 268; 43: 417–422,426; 51: 504,504); in the eastern Adriatic area: Hateljska pecina Phase III (Marijanovic 2003, 35 ff, Pl. 8: 2,3; 9: 1–2; 10: 1–4); Varvara A-1 (Covic 1978, Pl. 1; 2: 6,7; 3: 6; 7) and elsewhere. 
155 In German Begleitkeramik (also see Leghissa 2017, 104–112). 
156 
Endrodi, Reményi 2016, 108–114, 118–121; the finds from Albertfalva include a bowl fragment with a decoration on the interior rim similar to the pottery of the Ljubljana culture (Endrodi, Reményi 2016, Pl. 4: 6). 
157 Probably also the similar pottery from the pile-dwellingsites at Založnica, Dušanovo (= Crni graben) and Špica. 


Fig. 7: Select finds of the Ljubljana culture from the pile-dwelling site at Parte: 1–16 vessels decorated in the Ljubljana culture manner, i.e. with cord whipped around a flat object; 17–24 common ware showing influences from the Somo­gyvár-Vinkovci culture. Different scales. Sl. 7: Izbor najdb ljubljanske kulture s kolišca Parte: 1–16 posode okrašene v maniri ljubljanske kulture, tj. z odtisi na plošcat predmet navite niti; 17–24 spremna loncenina, ki kaže na vplive kulture Somogyvár-Vinkovci. Razlicna merila. Razlicna merila. (After / Po Harej 1978, Pl. / t. 1: 7,10,13; 3: 3,4; id. 1981–182, Pl. / t. 15: 1,3,4,7; 16: 2; 20: 5,6,8; 21: 9,10,15; 31: 2; id. 1987, Pl. / t. 5: 1,7,11; 8: 1; 9: 1; 13: 1; 16: 1) 
AbSOLuTE TImE FRAmE OF THE LjubLjANA CuLTuRE 
In addition to Deschmann’s Site II, the pile-dwelling settlements of the Ljubljana culture alsocomprise Parte, Špica, Založnica and Dušanovo. The remains from these sites were sampled for analyses, mostly dendrochronological,158 with the results usable in dating the Ljubljana, but not the Somogyvár-Vinkovci culture. Geographically closest to Deschmann’s Site II is Parte, which was excavated in 1976–1981.159 The 640 m2 large excavation area revealed a cultural layer with a multitude of wooden piles and other finds attributable to the Ljubljana culture,160 as well as those reflecting influences of the Somogyvár-Vinkovci culture.161 The dendro-chronological dates have shown that the earliest construction phase at Parte dates to the late 26th, the peak of construction activity to the first half of the 25th and the last phase roughly to the mid-25th century BC (Fig. 8).162 Precise dendrochronological dates are also known for Založnica and Dušanovo, where less forms typical of the Ljubljana culture have come to light and more of the common ware reflecting the Somogyvár-Vinkovci culture.163 At Založnica, dendrochronological analyses have shown a ninety-year long period of construction activity that began in the late 26th and ended in the 
158
 The wiggle-matching method was employed to obtain precise wooden pile chronology, with tree rings from select sections of the pile chronology also radiocarbon dated, some to a 2-sigma accuracy of ± 10 years (also see Cufar et al. 2010; Velušcek, Cufar 2014; Velušcek 2014). 
159
 In this context, we disregard the dendrochrono-logical analyses from the Parte-Išcica pile-dwelling site as the finds from this site are chronologically and culturally heterogeneous. 
160 For the finds attributable to the Ljubljana culture, see e.g. Korošec 1964, Pl. 1: 3; Harej 1978, Pl. 1: 10; 2: 8,9; 7: 6; 9: 1,2; Harej 1981–1982, Pl. 9: 9; 10: 15; 1, 11: 5; 17: 4; 18: 1; 21: 7,9–11,13–16; Harej 1987, Pl. 8: 1,3 and elsewhere. 
161 For the finds that display influences of the Somo­gyvár-Vinkovci culture, see e.g. Korošec 1964, Pl. 1: 8; 2: 1; 3: 1; 4: 1,2; 8: 1; 9: 9; Harej 1978, Pl. 4: 7; 10: 5; Harej 1981–1982, Pl. 8: 5; 11: 4; 12: 2; 18: 2; 22: 1; 27: 1; 30: 7; 
33: 10; Harej 1987, Pl. 3: 1,3,9; 4: 12; 5: 3; 6: 5; 15: 2,4–9; 
20: 7; also cf. Velušcek, Cufar 2003. 
162
 Velušcek, Cufar 2003, 128, App. 1. 163 See Založnica (Velušcek, Cufar 2003, Pl. 2: 5; 3: 2; 
4: 8; 8: 7; 11: 9; 13: 6; 14: 4; 15: 9; Velušcek, Toškan, Cufar 2011, Pl. 2: 10); Dušanovo (= Crni Graben) (Velušcek, Toškan, Cufar 2011, Pl. 3: 6,7; unpublished finds tempo­rarily stored in the Inštitut za arheologijo ZRC SAZU). 
last quarter of the 25th century BC (Fig. 8).164 The dendrochronological analyses have revealed a very brief period of construction activities for Dušanovo, taking place between 2502 and 2493 BC.165 Wood analyses of the remains at this site have provided another interesting piece of information, i.e. that the felled wood was grown by coppicing and forest thinning, which shows that people were present in the area at least several decades prior.166 This information alone does not suffice as evidence of an earlier phase of the pile-dwelling settlement, as the dendrochronological dates indicate a single short-lived phase and the recovered finds are fairly uniform.167 The dendrochronological analyses forthe Špica site in Ljubljana are still being conducted, but we do have a radiocarbon date of a sample taken for the purposes of a palynological analy­sis.168 An acorn sample was taken from Layer SE 1004, located under the lower cultural layer of SE 1035,169 and subjected to a radiocarbon analysis that revealed a 2s range of 2677–2469 cal BC (at 90.5% probability).170 The dating thus offers a terminus post quem or ad quem for the construction of the pile-dwelling site at Špica, which can roughly be dated to the mid-3rd millennium BC.171 
164 
Velušcek, Cufar 2003, 126, App. 1; Velušcek, Toškan, Cufar 2011, 54, Fig. 3, Tab. 3; also see Cufar, Velušcek, Kromer 2013. The Zal-FRSP2 chronology is not considered in this con­tribution as it is unsynchronised. Also found at Založnica was a horse bone radiocarbon dated to the 28th and 27th centuries BC. The place of this find in the context of the settlement at Založnica is as yet unclear (the find is unpublished; the archaeozoological information has been kindly provided by Borut Toškan, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU). 
165 Velušcek, Toškan, Cufar 2011, 61; Kržišnik 2014, 34–35. 
166 Kržišnik 2014, 47. 
167 We could also be dealing with an as yet undiscovered earlier settlement in proximity. 
168
 Andric et al. 2017. 
169
 In the publication, the sample is erroneously as­cribed to the lower part of the cultural layer. A detailed inspection of the cross-section, photo archives, strati­graphic descriptions and the preliminary excavation report (Klasinc et al. 2010; kept in the ZVKDS) revealed that the analysed sample was most likely taken from Layer SE 1004 and suggests a flood prior to the construction of the pile-dwelling settlement. I wish to thank Rok Klasinc andIrena Šinkovec, who headed the excavations, for providing me with the photodocumentation and stratigraphic data. 
170
 Andric et al. 2017, 484, Fig. 2; 4. 
171 Three radiocarbon dates are available for Deschmann’s pile-dwelling sites at Ig, two of them with a broad range of 2676–2473 cal BC (2s; 89.5%) or 2620–2472 cal BC (2s; 95.4%) and most likely ascribed to Site I. If the latter is correct, the two dates are appropriate for dating the Vucedol phase at Deschmann’s sites. The third date has 


Fig. 8: Series of tree-ring widths of the dated samples from Založnica and Parte. Shown on the right are the values of the dated last tree-rings (from Velušcek, Toškan, Cufar 2011, Fig. 3). Sl. 8: Zaporedje širin branik datiranih vzorcev z najdišc Založnica in Parte. Na desni so prikazane vrednosti datiranih zadnjih branik (po Velušcek, Toškan, Cufar 2011, sl. 3). 
Apart from the dendrochronological dates for the sites in the Ljubljansko barje, we also have several radiocarbon dates from other sites with finds attributable to the Ljubljana culture. Two such dates come from the Adriatic cave site of Grapceva špilja on the island of Hvar (Map 1: 38) and one from the cave of Odmut near Plužine in Montenegro (Map 1: 48).172 At Grapceva špilja, two layers have been dated that revealed several 
a range of 2620–2468 cal BC (2s; 95.4%), but cannot be reliably attributed to any of the sites (see Leghissa 2017; 2018). Several radiocarbon dates are also known for the pile-dwelling site at Parte, but of a very wide range from the 29th to the 21st century BC (Durman, Obelic 1989). This broad range is not surprising, as the Zagreb laboratory does not provide accelerator or AMS dates, which would be more accurate. Most results of the samples analysed in this laboratory also show discrepancies that render the results unreliable (also see Crešnar, Teržan 2014a, 654 ff). 
172 The dates from the tumuli in Montenegro are not taken into consideration because these tumuli are not 
sherds of ‘Ljubljana’ pottery and a coarse incised potsherd.173 In Odmut, Layer 3 was sampled that also yielded pottery mostly attributable to the Ljubljana culture.174 In addition, Pupicina pec in Istria (Map 1: 28) comes with a date of Context 605 that held finds of the Ljubljana and Cetina cultures, as well as typologically earlier and later pottery.175 Three radiocarbon dates are also known from the Triestine Carso: one from Grotta dei Ciclami/Orehova pejca (Map 1: 23) and two from Grotta del Mitreo/Mitrejeva jama (Map 1: 14). 
The common range of these dates is very broad, encompassing the whole 3rd millennium BC (Fig. 9). The broadest range comes from Odmut (Sample Z-409), which is 3138–2574 cal BC at 2s probability of 84.7%. This broad range is not surprising as most samples analysed in the Zagreb laboratory 
173 Forenbaher 2018a, 146. 174 Markovic 1974, 8, Pl. I. 175 Hulina et al. 2011, 141, 163–164; Forenbaher 

discussed as part of the Ljubljana culture. 2018a, 148. 

Fig. 9: Radiocarbon dates from the sites with finds of the Ljubljana culture in the Adriatic littoral: caves of Grotta dei Ciclami/ Orehova pejca and Grotta del Mitreo/Mitrejeva jama in the Triestine Carso (from Skeates 1994), cave of Pupicina pec in Istria and caves of Grapceva špilja and Odmut in the eastern Adriatic littoral (from Forenbaher 2018a; Srdoc et al. 1977). Sl. 9: Radiokarbonske datacije z najdišc z najdbami ljubljanske kulture na jadranskem primorju: v jamah Grotta dei Ciclami/Orehova pejca in Grotta del Mitreo/Mitrejeva jama na tržaškem Krasu (po Skeates 1994), v jami Pupicina pec v Istri ter jamah Grapceva špilja in Odmut v vzhodnojadranskem primorju (po Forenbaher 2018a; Srdoc et al. 1977). 
share similarly broad ranges, which make them less useful.176 Also questionable is the veracity of the dates from Grapceva špilja, as they pertain to four layers ascribed to the middle and peak of Phase 4. The pottery sherds that are close to the ‘Cetina style’ (according to Forenbaher) lay in the earlier layers of Phase 4 and in the early layers of Phase 5, while the sherds closer to the ‘Ljubljana-Adriatic style’ (according to Forenbaher) came to light in the later layers of Phase 4. As Forenbaher already noted, this situation suggests a likely mixed context.177 As for the dates from the Trieste Karst, they are inappropriate for dating the Ljubljana culture as they only pertain to it in broad terms 
– the finds from the dated contexts belong to the Vucedol, Ljubljana, Cetina and Castellieri cultures, the last one of the Middle Bronze Age.178 
Compared with the dates from the cave sites of the Trieste Karst and the eastern Adriatic lit­toral, those for the Ljubljansko barje come from very short-lived habitation contexts and are hence much more precise. They show that the Ljubljana 
176 See Crešnar, Teržan 2014a, 656. 
177 Forenbaher 2018a, 140, 146; also see Forenbaher et al. 2010, 342, Fig. 6. 
178
 See Gilli, Montagnari Kokelj 1993; Montagnari Kokelj, Crismani 1997. 
culture in the Ljubljansko barje can be dated to the late 26th and the 25th century BC. 
The hypothesis that the Ljubljana culture appeared and developed in the Ljubljansko barje is supported by a variety of arguments. The ceramic finds from Deschmann’s sites include forms showing the tra­dition of the Vucedol phase of the pile-dwelling sites, but already decorated in the manner typical of the Ljubljana culture, i.e. with impressions of a cord whipped around a flat object; examples of these are a bowls with a cross-shaped foot, bowls on a high solid foot, high bowls and bowls with a concave neck.179 The common ware as well, which reflects influences mainly of the Somogyvár-Vinkovci culture, includes earlier forms (for example from Deschmann’s pile-dwelling sites; Fig. 2: 22,26)180 that indicate a Vucedol tradition and a continuous development. Some vessels from the early phase at Deschmann’s pile-dwelling sites already show elements of the Corded Ware culture, for example the globular two-handled vessels.181 Furthermore, the Ljubljansko barje is also the area where the 
179 Leghissa 2017, Pl. 86: 1–5; 98: 5; 109: 2,3; 118: 5–9 (Korošec, Korošec 1969, Pl. 33: 1–8; 37: 1; 38: 2; 56: 10,14; 113: 1,5; 119: 6). 
180
 See e.g. Leghissa 2017, 138–139 (jars of Type L2), 153–155 (high bowls of Type VS1). 
181
 Leghissa 2017, 259–262. 
diversity of pottery types is greatest, ranging from jugs, two-handled vessels, gourd-like vessels, high bowls to different cups, which is unknown at other sites with ‘Ljubljana’ pottery. In my opinion, these pottery characteristics indicate an uninterrupted development from the early to the late phase of Deschmann’s pile-dwelling sites. 
CONCLuSION 
The finds of the Ljubljana culture mark the late phase of Deschmann’s pile-dwelling sites near Ig that different authors182 thus far only viewed in terms of the finer and mostly decorated pottery. The new analysis of the finds from Deschmann’s sites has provided a reassessment of the character­istics pertaining to the pottery associated with this culture. The main feature of the Ljubljana culture fineware is the decoration consisting of impres­sions of a cord whipped around a flat object that is often combined with stabbing. The most frequent forms are globular vessels with a funnel-shaped or cylindrical neck, frequently round bases sometimes with an omphalos in the centre. The common ware is less decorated and shows similarities, possibly influences from the Somogyvár-Vinkovci and Makó-Kosihy-Caka cultures. 
It is Deschmann’s pile-dwelling sites in the Ljubljansko barje that likely represent the area of origin of the Ljubljana culture. Some forms from the late phase of Deschmann’s pile-dwelling sites reflect the earlier tradition of the Vucedol culture, but these ‘old’ forms bear the new manner of deco­ration (for example footed bowls). The Vucedol tradition is also visible in some of the decorative motifs, which suggests that the Ljubljana culture formed on the foundations of the Vucedol culture or its Ljubljansko barje variant and the influences/ contacts/impulses from the Corded Ware, Globular Amphora and Bell Beaker cultures. The common ware, mostly undecorated, shows similarities mainly with the Somogyvár-Vinkovci culture. This seems understandable as both the Somogyvár-Vinkovci and Ljubljana cultures formed from the Vucedol culture and continued its tradition while adopting elements from different cultures to enrich their cultural expression; each culture in its own man­ner. The Somogyvár-Vinkovci culture marked the Carpathian Basin, whereas the Ljubljana culture 
182 E.g. Korošec 1958–1959, Dimitrijevic 1967; Gove­darica 1989; Forenbaher 2018a and others. 
represented a bridge towards the west, to the Trieste Karst and northern Italy, as well as the eastern coast of the Adriatic that also developed specific local expressions. The dendrochronological evidence, primarily from the pile-dwelling sites at Parte, which revealed numerous decorated vessels and undecorated common ware sherds, and Založnica date the Ljubljana culture in the Ljubljansko barje to the late 26th and the 25th century BC. 
There is no pronounced eastward spread of the Ljubljana culture elements, as only three sites with such elements are known east of the Ljubljansko barje, namely Vinkovci in Slavonia (Map 1: 49),183 Hrustovaca in Bosnia (Map 1: 31)184 and Buk in north-western Hungary (Map 1: 50).185 Even these three sites only yielded few such finds that cannot be dated with any precision, but they may indicate possible contacts with the main area of the Ljubljana culture.186 In the west, the spread of this culture can be traced to the Karst, possibly even further into northern Italy, in the west to the eastern coast of the Adriatic where such pottery mainly occurs in cave sites (Map 1).187 Dimitrijevic’s 
183
 Dimitrijevic 1982, Pl. 8: 5. 184 Benac 1948, 16–17, Tab. VI: 5; id. 1961, Pl. 32: 4. 
185
 Ilon 1996, 7, Pl. 1; Kiss 2012, Fig. 2: 3; also see Leghissa, Bernardini, Kiss 2018. 
186 The find with the characteristic herringbone motif from Hrustovaca is not mentioned in the publications by Mandic (1939) and Josip Korošec (1946). The first to publish it was Alojz Benac in 1948, who failed to give a precise findspot; it reportedly came from the same layer as other finds attributed to the Vucedol culture and the decoration was made with the use of roulette. He sees the find as evidence of influences/contacts with the Bell Beaker culture area (Benac 1948, 16–17, Tab. VI: 5). The description of the find and the published photograph show that it is similar to the bowls of Type Sk5 from Deschmann’s sites. Also similar is the execution and motifs of the decoration (see e.g. Leghissa 2017, 183–184, particularly cf. Pl. 117: 8 – Korošec, Korošec 1969, Pl. 54: 2; 115: 3). 
187 Map 1 only shows the most characteristic sites with the pottery of the Ljubljana culture (selection is stated in brackets for each site, common ware is not given). The last to publish a distribution map for the Ljubljana culture or the ‘Ljubljana-Adriatic style’ was Forenbaher (2018a, Fig. 4; and 2018b, Fig. 105), who included 80 sites with pot­tery more or less characteristic of the ‘Ljubljana-Adriatic style’ and the pottery only similar to it. He also included sites that only mention the finds of such pottery without actually being published. In my opinion, his map includes a number of sites without characteristic Ljubljana culture pottery as defined above and are therefore not considered in this contribution. The finds from some sites on the eastern Adriatic coast and in Istria, e.g. Uvala Duga on the island 
term ‘Adriatic variant of the Ljubljana culture’ is often used to attribute the Ljubljana culture sites in this area.188 The finds from the Karst, which are geographically closest to the Ljubljansko bar-je, are comparable in both form and decoration and should therefore be considered as part of the Ljubljana culture of the Ljubljansko barje189 rather than as part of its distribution area in the central and southern Adriatic.190 
What remains open is the question of the re­lationship between the Ljubljana culture proper 
of Sušac, Gudnja, Spila (Nakovana), Laganiši, are closer to the Cetina culture, particularly in the decorative manner. 
188
 Dimitrijevic 1967. 189 In the sense of Dimitrijevic’s Alpine variant of the Ljubljana culture. 
190
 Govedarica (1989) treated them in a similar way. The differences between the Ljubljansko barje and the Karst are most apparent in the type of sites, with pile-dwelling sites in the Ljubljansko barje and caves in the Karst. 
List 1 / Seznam 1 
1.
 Deschmann’s Site II (II. Dežmanovo kolišce) (Korošec 1958–1959; Korošec, Korošec 1969; Leghissa 2017, 98 ss, 263–274; e.g. Pl. / t. 31; 32; 43–47; 49; 50; 84–86; 88; 89; 111; 116–118; etc.) 

2. 
Deschmann’s Site III ( III. Dežmanovo kolišce) - Parte (Harej 1978, e.g. Pl. / t. 1: 2,7,10,12–15; 2: 1–2,4–12; 3: 1–4; 4: 2,12; 7: 6,12; 8: 4,7,10; 9: 1–2,4; 10: 7,9; Harej 1981–1982, Pl. / t. 8: 7,8; 9: 6,9; 10: 6,15; 11: 5; 14: 7; 


15: 3–4,7; 16: 1–3; 17: 3–4; 18: 7–12,15; 20: 5–6,8; 21: 6–11,13–16; 22: 8,9; 24: 1–4,6,14–15; 26: 5; 30: 6,12; 31: 2; Harej 1987, Pl. / t. 1: 4,14; 2: 8–11,13; 7: 13,16–17; 9: 10,13; 11: 14; Leghissa 2017, Pl. / t. 130: 3; etc.) 
3. 
Parte-Išcica (Velušcek, Cufar, Levanic 2000, Pl. / t. 3: 11) 

4.
 Založnica (Velušcek, Cufar 2003, Pl. / t. 2: 5; 3: 2; 4: 8; 


8: 7; 11: 9; 13: 6; 14: 4; 15: 9; Velušcek, Toškan, Cufar 2011, Pl. / t. 2: 10) 
5, 6. Dušanovo (= Crni graben) (Velušcek, Toškan, Cufar 2011, Pl. / t. 3: 6,7; – unpublished, kept by / neobjavljeno, hrani: ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo) 
7.
 Špica (Klasinc et al. 2010; Fig. / sl. 41; 44; Tab. 3: PN 1379;Šinkovec 2014, Cat. No. / kat. št. 15; unpublished, kept by /neobjavljeno, hrani: Muzeji in Galerije Ljubljane) 

8.
 Kevderc na Lubniku (Škofja Loka) (Korošec 1974; Pl. / t. 2: 12) 

9.
 Tomiceva jama (Battaglia 1958–1959, Fig. / sl. 152) 

10.
 Trhlovca (Dacar 1999, Pl. / t. 24: 7; 25: 14) 

11.
 Podmol pri Kastelcu (Turk et al. 1993, Pl. / t. 13: 22; 14: 7,15,22; 15: 7; 16: 4–5,7,16–21) 

12.
 Acijev spodmol (Petrinje) (Turk et al. 1992, Pl. / t. 4: 13) 

13.
 Castellazzo di Doberdò/Gradina pri Doberdobu (Ni­colis 1998, Fig. / sl. 5: 4,5; Borgna, Càssola Guida 2009) 

14.
 Grotta del Mitreo/Mitrejeva jama (Stacul 1971–1972; 1976; Montagnari Kokelj, Crismani 1997, Fig. / sl. 10: 75; 12: 93,96; 13: 106–110; 31: 278; 41: 388–391; 49: 448) 


and its ‘Adriatic variant’. The unreliable dates for Odmut and Grapceva špilja would suggest that the variant was earlier than the Ljubljana culture in the Ljubljansko barje. The two distribution areas – the Ljubljansko barje, the Karst and Istria, on the one hand, and central Adriatic littoral, on the other – show similarities, but also apparent differences. The differences discussed in this contribution may result from the research methods and the different contexts, but may also reflect real cultural and chronological differences. We must await further research to help us solve the question of whether the appearance and particularly development of the Adriatic variant of the Ljubljana culture is connected with the spread of the influences of the Ljubljana culture from the Ljubljansko barje or took place independently in either area. 
Translation: Andreja Maver 
15.
 Grotta Teresiana/Terezijina jama (Barfield 1997–1998, Fig. / sl. 12: 46–47; 13: 49,61) 

16.
 Grotta Fabiola (Marzolini 1969, Fig. / sl. B; Cannarella 1974, Pl. / t. 11: 1; Cannarella 2004, 89) 

17.
 Grotta del Pettirosso/Pejca v Lašci (Leben 1967, Pl. / t. 20: 15) 

18.
 Grotta dell’Edera/Stenašca (Marzolini 1970, Fig. / sl. 2: 5–7) 

19. 
Grotta Caterina/Katrna jama (Cannarella, Pitti 1978–1981, Fig. / sl. 4: 11; 5: 3–5) 

20.
 Grotta del Pettine/ Pecinka (Marzolini 1978–1981, Fig. / sl. 1: 13,16,32) 

21.
 Grotta degli Zingari/Ciganska jama (Gilli, Montagnari Kokelj 1996, Fig. / sl. 34: 200; 42: 299–300; 43: 312) 

22. 
Riparo di Percedol/Prcji dol (Govedarica 1989, Pl. / t. 3: 3) 

23.
 Grotta dei Ciclami/Orehova pejca (Gilli, Montagnari Kokelj 1993, Fig. / sl. 35: 341; 37: 362; 38: 363–366; 45: 446; 47: 464–465; 50: 493–495) 

24.
 Grotta delle Gallerie (Gilli, Montagnari Kokelj 1994, Fig. / sl. 28: 212,219,220) 

25.
 Grotta Cotariova/Cotarjeva jama (Cannarella 1973– 1974; Lonza 1973–1974, Fig. / sl. 2: 15,18; 3: 18; 4: 12; 

5: 11; Barfield 1997–1998; Montagnari Kokelj, Greif, Presello 2002) 

26.
 San Michele/Sv.Mihael (Nicolis 1998a, Fig. / sl. 5: 1) 

27.
 Pecina kod Srbani (Cuka 2009, Pl. / t. 3: 13–14) 

28.
 Pupicina pec (Miracle, Forenbaher 2006; Hulina, Fo­renbaher, Miracle 2011, Pl. / t. 4: 5–6) 

29.
 Pecinovac (Okreti) (Buršic-Matijašic 2003, Pl. / t. 1. 9; 2: 13–19) 

30.
 Vaganacka pecina (Forenbaher, Vranjican 1985, t. 5: 1–6) 

31.
 Hrustovaca (Benac 1948, 16–17, Pl. / t. VI: 5; Benac 1961, Pl. / t. 32: 4) 

32.
 Tradanj (Benac 1961, Pl. / t. 32: 1–2) 


33.
 Rudine (Marovic 1980, Fig. / sl. 9: 3; Marovic 1991, Fig. / sl. 32: 4,5) 

34.
 Citluk (Marovic 1980, Fig. / sl. 8) 

35.
 Varvara (Covic 1978, Pl. / t. 5: 2,4,5; 8: 8) 

36.
 Otišic–Vlake (Miloševic, Govedarica 1986, Pl. / t. 1: 1–5; 2: 1–13; 13: 1–8; 4: 1–2,6–7; 5: 1–3,6–7; 6: 1–6; 


7: 1–3,5–6; 8: 1–6; 9: 1–4,6; 10: 1–4; 11: 1,13; 12: 1–2) 
37.
 Marina (Radovic Rossi 2011, Pl. / t. 1) 

38.
 Grapceva špilja (Korošec 1956; Dimitrijevic 1967; Forenbaher, Kaiser 2008, Pl. / t. 20: 17–19) 

39.
 Vela Špilja (Cecuk, Radic 1995, F. 35) 

40.
 Ravlica pecina (Marijanovic 2003, Pl. / t. 5: 1–3; 6: 1–5) 


41.
 Ograde (Govedarica 1989; Pl. / t. 24: 3,5–6; 26: 6) 

42.
 Zelena Pecina (Marijanovic 1978, Pl. / t. 1: 2) 

43.
 Guvnine (Marijanovic 2003, Pl. / t. 21: 1,6) 

44.
 Badanj (Marijanovic 1978, Pl. / t. 1: 1) 

45.
 Lazaruša (Marijanovic 2003, Pl. / t. 25: 5; 26: 3) 

46.
 Hateljska pecina (Marijanovic 2003, Pl. / t. 12: 3–4; 

13: 4; 14: 3; 15: 1–3; 17: 3; 18: 1; 19: 1) 

47.
 Pecina Greben (Marijanovic 2003, Pl. / t. 30: 1) 

48.
 Odmut (Markovic 1974; Markovic 1985, Pl. / t. 29: 2–4,6,7) 

49.
 Vinkovci (Dimitrijevic 1982, Pl. / t. 8: 5) 

50.
 Buk (Ilon 1996, Pl. / t. 7: 1; Kiss 2012, Fig. / sl. 2: 3) 




ANDRIC et al. 2017 = M. Andric, T. Verbic, J. Lomax, T. Tolar, Clovekov vpliv na okolje v prazgodovini: primer zobrežja Ljubljanice pri Špici (Ljubljana) / Embankmentof the Ljubljanica River at Špica (Ljubljana) and human impact on the environment in late prehistory. – Arheološki vestnik 68, 479–498. 
BAGOLINI, B., A. PASQUALI, A. PEDROTTI 1985, Monte Mezzana (Conca di Terlago). – Preistoria Alpina 21, 268–272. 
BALEN, J. 2005, Sarvaš – neoliticko i eneoliticko naselje / Sarvaš – Neolithic and Eneolithic settlement. – Katalozi i monografije Arheološkog muzeja u Zagrebu 2. 
BáNDI, G. 1984, Somogyvár-gruppe. – In / V: N. Tasic (ed. / ur.), Kulturen der Frühbronzezeit das Karpatenbeckens und Nordbalkans (Kultura ranog bronzanog doba Kar­patskega basena i sevrnog Balkana), Balcano-Pannonica 22, 125–132. 
BARFIELD, L. H. 1997–1998, The Moser Collection in the Naturhistorisches Museum, Vienna. – Atti della Società per la Preistoria e Protostoria della regione Friuli-Venezia Giulia 11 (1999), 19–62. 
BARFIELD, L. H. 2001, Beaker lithics in northern Italy. – In / 
V: F. Nicolis (ed. / ur.), Bell Beakers today. Pottery, people, culture, symbols in prehistoric Europe. Proceedings of the International Colloquium Riva del Garda (Trento, Italy) 11–16 May 1998, Vol. I, 507–518, Trento. 
BATTAGLIA, R. 1958–1959, Preistoria del Veneto e della Venezia Giulia. – Bullettino di Paletnologia Italiana, Vol. fuori serie 67–68. 
BENAC, A. 1948, Završna istraživanja u pecini Hrustovaci. 
– Glasnik zemaljskog muzeja u Sarajevu 3, 5–41. 
BENAC, A. 1961, Studien zur Stein- und Kupferzeit im nordwestlichen Balkan. – Bericht der Römisch-Germa­nischen Kommission 42, 1–170. 
BERAN, J. 1992, A-Horizont und Kugelamphorenkultur. – In / V: M. Buchwaldek, C. Strahm (eds. / ur.), Die kontinen­taleuropäischen gruppen der Kultur mit Schnurkeramik, Acta Schnurkeramik Symposium 1990, Praehistorica 19, 35–41. 
BESSE, M. 2004, Bell Beaker common Ware during the third Millenium Bc in Europe. – In / V: J. Czebreszuk (ed. / ur.), Similar but different. Bell Beakers in Euro­pa,127–148, Poznan. 
BóNA, I. 1963, The cemeteries of the Nagyrév culture. – Alba Regia 2–3, 11–23. BóNA, I. 1965, The Peoples of Southern Origin of the Early Bronze Age in Hungary 1–2. – Alba Regia 4–5, 17–63. 
BONDáR, M. 1994, Eine frühbronzezeitliche Siedlung in Börzönce, Komitat Zala (Vorbericht). – Zalai Múzeum 5, 9–19. 
BONDáR, M. 1995, Early Bronze Age settlement patterns in South-West Transdanubia. – In / V: B. M. Szoke (ed. / ur.), Archaeology and Settlement History in the Hahót Basin SW-Hungary, Antaeus 22, 197–268. 
BONDáR, M. 2003, Kora bronzkori telep Nagykanizsa – Inkey kápolnán (Frühbronzezeitliche Siedlung von Na-gykanizsa – Inkey Kapelle). – Zalai Múzeum 12, 49–73. 
BORGNA, E., P. CàSSOLA GUIDA 2009, Seafarers and Land-Travellers in the Bronze Age of the Northern Adriatic. – In / V: S. Forenbaher (ed. / ur.), A Connecting Sea: Maritime Interaction in Adriatic Prehistory, BAR. International Series 2037, 89–104. 
BRANIGAN, K. 1975, The round graves of Levkas reconsi­dered. – Annual of the British School at Athens 70, 37–49. 
BUCHVALDEK, M. 1967, Die Schnurkeramik in Böhmen. 
– Acta Universitatis Carolinae 19. BURŠIc-MATIJAŠIc, K. 2003, Rano naseljevanje južne Istre 
–
 Pecinovac kod Okreti (Early settling of southern Istria 

–
 Pecinovac near Okreti). – Histria Antiqua 11, 55–73. 


CANNARELLA, D. 1974, Il periodo preisotorico. – In / V: Enciclopedia Monografica del Friuli-Venezia Giulia 3, La storia e la cultura, Istituto per l’Enciclopedia Monografica del Friuli venezia Giulia 3/1, 3–58, Udine. 
CANNARELLA, D. 2004, Riflessioni sulla Preistoria del Carso Triestino. – Quaderni di speleologia e dell’ambiente carsico 3. 
CANNARELLA, D., C. PITTI 1978–1981, Gli scavi nella caverna Caterina sul Carso Triestino. – Atti della Società per la Preistoria e Protostoria della regione Friuli-Venezia Giulia 4, 11–32. 
CZEBRESZUK, J., M. SZMYT 2012, Bell Beakers and the cultural milieu of north European plain. – In / V: H. Fokkens, F. Nicolis (eds. / ur.): Background to Beakers. Inquiries into regional cultural backgrounds of the Bell Beaker complex, 157–175, Leiden. 
CECUK, B., D. RADIc 1995, Vela Špilja. Pretpovijest otoka Korcule, katalog izložbe. – Dubrovnik 1995. 
COVIC, B. 1978. Velika gradina u Varvari – I dio (slojevi eneolita ranog i sredjeg bronzanog doba) (Velika Gradina im Dorf Varvara, I. Teil). – Glasnik Zemaljskog muzeja Bosne i Herzegovine u Sarajevu NS 32, 5–176. 
CREŠNAR, M., B. TERŽAN 2014a, Uvod v radiokarbon­sko datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem / Introduction to the Radiocarbon Dating of the Bronze and Iron Ages in Slovenia. – In / V: Teržan, Crešnar 2014c, 645–660. 
CREŠNAR, M., B. TERŽAN 2014b, Absolutno datiranje bronaste dobe na Slovenskem / Absolute Dating of the Bronze Age in Slovenia. – In / V: Teržan, Crešnar 2014c, 661–702. 
TERŽAN, B., M. CREŠNAR 2014c, Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem / Absolute dating of the Bronze and Iron Ages in Slovenia. – Katalogi in monografije 40.
CUFAR, K., A. VELUŠCEK, B. KROMER 2013, Two de­cades of dendrochronology in the pile dwellings of the Ljubljansko barje, Slovenia. – In / V: N. Bleicher, H. Schlichtherle, P. Gassmann, N. Martinelli (eds. / ur.), DENDRO -Chronologie -Typologie -Okologie, Festschrift fur ANDRE BILLAMBOZ zum 65. Geburtstag, 35–40, Freiburg. 
CUFAR et al. 2010 = K. Cufar, B. Kromer, T. Tolar, A. Velušcek 2010, Dating of 4th millennium BC pile-dwellings on Ljubljansko barje, Slovenia. – Journal of archaeological science 37/8, 2031–2039. 
CUKA, M. 2009, Tipološka obrada odabranih ulomaka prapovijesne keramike iz pecine ispod sela Srbani / A typological analysis of selected prehistoric pottery fragments from Pecina ispod sela srbani. – Histria ar­chaeologica 40, 13–44. 
DESCHMANN, K. 1875a, Pfahlbautenfunde auf dem la-ibacher Morast. – Laibacher Tagblatt, 28. Juli 1875, 8. Jahrg., Nr. 169, 3–4. 
DESCHMANN, K. 1875b, Der Pfahlbauten auf dem lai­bacher Moor. – Laibacher Tagblatt, 5. August 1875, 8. Jahrg., Nr. 176, 3. 
DESCHMANN, K. 1875c, Die Pfahlbaufunde aus dem Laibacher Moore. – Verhandlungen der k. k. geologischen Reichsanhalt 15, 275–284. 
DESCHMANN, K. 1876a, Die bisherigen Pfahlbautenfunde auf dem Laibacher Moore. –  Laibacher Tagblatt, 19. Oktober 1876, 1–3. 
DESCHMANN, K. 1876b, Die bisherigen Pfahlbautenfunde auf dem Laibacher Moore (Fortsetzung.). – Laibacher Tagblatt, 20. Oktober 1876, Nr. 241, 1–3. 
DESCHMANN, K. 1876c, Die bisherigen Pfahlbautenfunde auf dem Laibacher Moore (Schluß). – Laibacher Tagblatt, 21. Oktober 1876. 1–2. 
DESCHMANN, K. 1876d, Bericht über die Pfahlbaute­naufdeckungen im Laibacher Moore im Jahre 1876. 
– Dezemberheft des Jahrg. 1876 d. Sitzungsberichte der Philosophisch-Historischen Klasse der Kaiserlichen Aka-demie der Wissenschaften 84, 471–484. 
DESCHMANN, K. 1878, Ueber die vorjährigen Funde im Laibacher Pfahlbau. –Mittheilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 8 (1879), 65–82. 
DESCHMANN, K. 1888, Führer durch das Krainische Landes-Museum Rudolfinum in Laibach. – Ljubljana. 
DIMITRIJEVIc, S. 1961, Problem neolita i eneolita u sjeve­rozapadnoj Jugoslaviji / Problem des Neolithikums und Aeneolithikums in Nordwestjugoslawien. – Opuscula archaeologica 5, 5–78. 
DIMITRIJEVIc, S. 1966, Rezultati arheoloških iskopavanja na podrocju Vinkovackog muzeja od 1957.–1965. godine. 
– Acta Musei Cibalensis 1. 
DIMITRIJEVIc, S. 1967, Die Ljubljana Kultur. Problem des Substrats, der Genese und der regionalen Typologie. – Archaeologia Iugoslavica 8, 1–27. 
DIMITRIJEVIc, S. 1979, Vucedolska kultura i vucedolski kulturni kompleks. – In / V: A. Benac (ed. / ur.), Praisto­rija jugoslovanskih zemalja 3. Eneolit, 267–341, Sarajevo. 
DIMITRIJEVIc, S. 1982, Die frühe Vinkovci-Kultur und ihre Beziehungen zu Vucedoler Substrat im Lichte der Ausgrabungen in Vinkovci (1977/78) / Rana Vinkovacka kultura i njen odnos prema vucedolskemu substratu u svjetlu izkopavanja u Vinkovcima 1977.–78. godine. – Opuscula archaeologica 7, 7–36. 
DURMAN, A., B. OBELIc 1989, Radiocarbon dating of the Vucedol culture complex. –Radiocarbon 31/3, 1003–1009. 
DVOráK, P. 1993, Lid se zvoncovitými poháry (Glocken­becherkultur in Mähren). – In / V: V. Podborský et al., Praveké dejiny Moravy, 218–230, 532, Brno. 
ENDRoDI, A., L. REMÉNYI (eds. / ur.) 2016, A Bell Beacker settlement in Albertfalva, Hungary (2470–1950 BC). – Budapest. 
FORENBAHER, S. 2013, Small but special: the island of Palagruža in the 3rd millennium BC Adriatic. – In / V: 
E. Starnini (ed. / ur.), Unconformist Archaeology: Papers in Honour of Paolo Biagi, BAR. International Series 2528, 89–99. 
FORENBAHER, S. 2018a, Ljubljana i Cetina: loncarski stilovi 3. tisucljeca prije Krista na prostoru istocnoga Jadrana / Ljubljana and Cetina: Pottery Styles of the Third Millennium BC in the Eastern Adriatic. – Prilozi Instituta za arheologiju u Zagrebu 35, 113–157. 
FORENBAHER, S. 2018b, Special Place, Interesting Times: the Island of Palagruža and Transitional Periods in Adriatic Prehistory. – Oxford. 
FORENBAHER, S., T. KAISER (eds. / ur.) 2008, Grapceva špilja Pretpovijesni stan, tor i obredno mesto: rezultati arheološkog istraživanja 1996. Godine. – Split. 
FORENBAHER, S., P. VRANJICAN 1985, Vaganacka pe-cina. – Opuscula archaeologica 10, 4–21. 
FORENBAHER et al. 2010 = S. Forenbaher, T. Kaiser, 
S.Frame 2010, Adriatic Neolithic Mortuary Ritual at Grapceva Cave, Croatia. – Journal of Field Archaeology 35/4, 337–354. 
FURHOLT, M. 2003, Die absolutchronologische Datierung der Schnurkeramik in Mitteleuropa und Südskanina­vien. – Universitätsforschungen zur Prähistorischen Archäologie 101. 
FURHOLT, M. 2008, Die Zlota-Gruppe in Kleinpolen: ein Beispiel für die Transformation eines Zeichensystems?. – Germania 86, 1–27. 
GABROVEC, S. 1971, Stopetdeset let arheologije v Narodnem muzeju. – Argo 10, 35–48. 
GILLI, E., E. MONTAGNARI KOKELJ 1993, La grotta dei Ciclami nel Carso Triestino (Materiali degli scavi 1959–1961). – Atti della Società per la Preistoria e Pro-tostoria della Regione Friuli-Venezia Giulia 7, 65–162. 
GILLI, E., E. MONTAGNARI KOKELJ 1994, La Grotta delle Gallerie nel Carso Triestino. – Atti della Società per la Preistoria e Protostoria della Regione Friuli-Venezia Giulia 8, 121–194. 
GILLI, E., E. MONTAGNARI KOKELJ 1996, La Grotta degli Zingari nel Carso Triestino (Materiali degli scavi 1961–1965). – Atti della Società per la Preistoria e Pro-tostoria della Regione Friuli-Venezia Giulia 9, 63–126. 
GILLI, E., G. PETRUCCI, L. SALZANI 2000, L’abitato di Bernardine di Coriano – Albaredo d’Adige (materiali degli scavi 1987–1990). – Bollettino del Museo Civico di Storia Naturale di Verona 24, Geologia Paleontologia Preistoria, 99–154. 
GOVEDARICA, B. 1988–1989, O kulturnom i hronološkom položaju nalaza ljubljanske kulture na Jadranskom po­drocju (Einiges über die kulturelle und zeitliche Stellung der Funde der Ljubljana-kultur aus dem Adriatischen gebiet). – Arheološki vestnik 39–40, (1989), 401–412. 
GOVEDARICA, B. 1989, Rano bronzano doba na podrocju istocnog Jadrana (L’age du bronze ancien dans la region de l’Adriatique de l’est). – Djela ANUBiH 67/7. 
GOVEDARICA, B. 2016, The stratigraphy of Tumulus 6 in Shtoj and the appearance of the violin idols in burial complexes of the south Adriatic region. – Godišnjak Centra za Balkanološka Ispitivanja Akademije Nauka i Umjetnosti Bosne i Hercegovine 45, 5–34. 
GRöMER, K. 2010, Prähistorische Textilkunst in Mitteleu­ropa Geschichte des Handwerkes und Kleidung vor den Römern. – Wien. 
GUŠTIN, M., A. PRELOŽNIK 2015, Gruda Boljevica – Kne­ževska humka kasnog bakarnog doba / Gruda Boljevica 
– Princely grave tumulus of the late Copper Age. – In / 
V: L. Saveljic-Bulatovic, M. Guštin, Z. Hincak, Podgorica. Praistprijske humke i srednjovjekovne nekropole Gruda Boljevica, 15–47, Podgorica. 
GUŠTIN, M., M. ZORKO 2013, Bronastodobne in druge površinske najdbe iz Bratoncev v Prekmurju / Bronze Age and other surface finds from Bratonci in the Prek­murje region, Slovenia. – Arheološki vestnik 64, 27–63. 
HAREJ, Z. 1978, Kolišce v Partih pri Igu na Ljubljanskem barju (Der Pfahlbau in Parte bei Ig auf dem Moor von Ljubljana). – Porocilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 6, 61–94. 
HAREJ, Z. 1981–1982, Kolišce v Partih pri Igu na Lju­bljanskem barju – Raziskovanja 1978. in 1979. leta (Der Pfahlbau in Parti bei Ig auf dem Moor von Ljubljana – Die Forschungen im Jahren 1978 und 1979). – Porocilo 
o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 9–10, 31–99. 
HAREJ, Z. 1987, Kolišce v Partih pri Igu na Ljubljanskem barju – raziskovanja leta 1981 (Der Pfahlbau in Parti bei Ig auf dem Moor von Ljubljana – Die Forschungen im Jahr 1981). – Porocilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 15, 141–193. 
HARRISON, R., V. HEYD 2007, The Transformation of Europe in the Third Millennium BC: the example of ‘Le Petit-Chasseur I + III’ (Sion, Valais, Switzerland). – Praehistorische Zeitschrift 82/2, 129–214. 
HEYD, V. 2001, On the earliest Bell Beakers along the Danube. – In / V: F. Nicolis (ed. / ur.), Bell Beakers today. Pottery, people, culture, symbols in prehistoric Europe. Proceedings of the International Colloquium Riva del Garda (Trento, Italy) 11–16 May 1998, Vol. 2, 387–409, Trento. 
HEYD, V. 2011, Yamnaya groups and tumuli west of the Black sea. – In / V: E. Borgna, S. Müller-Celka (eds. / ur.), Ancestral landscapes. Burial mounds in the Copper and Bronze Ages (Central and Eastern Europe – Balkans – Adriatic – Aegean, 4th–2nd millennium B.C.), Travaux de la maison de l’Orient et de la Méditerranée 58, 535–555. 
HOFFILLER, V. 1933, Corpus vasorum antiquorum You-goslavie, fasc. 1. – Paris. 
HULINA, M., S. FORENBAHER, P. T. MIRACLE 2011, Prapovijesna keramika iz unutrašnjeg dijela Pupicine peci (Iskopavanje 2001. godine) / Prehistoric pottery from the ineterior section of Pupicina cave (2001 exca­vation). – Histria Archaeologica 42, 137–184. 
ILON, G. (1996): Régészeti adatok Csepreg és vidéke ostörténetéhez (Archaeological data to the prehistory of Csepreg and its vicinity). – In / V: J. Dénes (ur. / ed.): Tanulmányok Csepreg történetébol (Studies on the history of Csepreg), 6–43, Csepreg. 
KERMAN, B. 2014, Pince pri Lendavi / Pince near Lenda­va. – In / V: Teržan, Crešnar 2014c, 31–63. 
KISS, V. 2012, Central European and Southeastern Alpi­ne Influences upon Western Trasdanubia’s Early and Middle Bronze Age. – In / V: P. Anreiter et al. (eds. / ur.), Archaeological, Cultural and Linguistic Heritage, Archaeolingua 25, 321–335. 
KLASINC et al. 2010 = R. Klasinc, M. Ravnik, J. Kusetic, 
M. Jancar, S. Vuckovic 2010, Porocilo o zašcitnih arhe­oloških izkopavanj na najdišcu Špica. – Unpublished Report / Neobjavljeno porocilo, Kranj 2010 (Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, OE Ljubljana). 
KLEIJNE, J. 2019, Embracing Bell Beaker. Adopting new ideas and objects across Europe during the later 3rd millennium BC (c. 2600–2000 BC). – Leiden. 
KOROŠEC, J. 1946, Pecina Hrustovaca, novi lokalitet Sla­vonske kulture. – Glasnik državnog muzeja u Sarajevu, NS, Društvene nauke 1. 
KOROŠEC, P. 1956, Nekaj novih podatkov o slavonski kul­turi na podrocju Jadranske obale. – Arheološki vestnik 7, 369–383. 
KOROŠEC, P. 1958–1959, Kulturna opredelitev materialne kulture na kolišcih pri Igu. – Arheološki vestnik 9–10, 94–107. 
KOROŠEC, P. 1960–1961, Razprostranjenost slavonske kulturne grupe. – Glasnik Zemaljskog muzeja u Sarajevu 15–16 (1961), 141–150.
KOROŠEC, P. 1962, Neka pitanja oko eneolita Dalmacije. 
– Arheološki radovi i razprave 2, 213–238. 
KOROŠEC, P. 1964, Porocilo o površinskih najdbah novega kolišca na “Partih” pri Igu. – Porocilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 1, 47–57. 
KOROŠEC, P. 1973, Eneolit Slovenije. – Arheološki vestnik 24, 167–216. 
KOROŠEC, P. 1974, La fine dell’Eneolitico e l’inizio dell’età del Bronzo nelle regioni delle Alpi sudorientali. – Prei­storia Alpina 10, 67–72. 
KOROŠEC, P., J. KOROŠEC 1969. Najdbe s kolišcarskih naselbin pri Igu na Ljubljanskem barju / Fundgut der Pfahlbausiedlungen bei Ig am Laibacher Moor. – Arhe­ološki katalogi Slovenije 3. 
KOS, J. 1978, Za stoletnico prvih arheoloških izkopavanj na Ljubljanskem barju. – Porocilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 6, 43–59. 
KRŽIŠNIK, D. 2014, Raziskave arheološkega lesa s kolišcarske naselbine Dušanovo na Ljubljanskem barju. – Master thesis / Magistrska naloga, Oddelek za lesarstvo, Bio-tehniška fakulteta Univerze v Ljubljani (unpublished / neobjavljeno). 
KULCSáR, G., 2009, The Beginnings of the Bronze Age in the Carpathian Basin. The Makó–Kosihy–Caka and the Somogyvár–Vinkovci cultures in Hungary. – Varia archaeologica Hungarica 23. 
KULCSáR, G. 2013, Glimpses of the third Millennium BC in the Carpathian Basin. – In / V: A. Anders, G. Kalla, 
V. Kiss, G. Kulcsar, G. V. Szabo (eds. / ur.), Moments in Time. Papers Presented to Pal Raczky on His 60th Birthday, 
osregeszeti tanulmanyok / Prehistoric Studies 1, 643–659. 
LEBEN, F. 1967, Stratigrafija in casovna uvrstitev jamskih najdb na Tržaškem Krasu (Stratigraphie und zeitliche Einreihung der Höhlnfundestätten auf dem Triester Karst). – Arheološki vestnik 18, 43–109. 
LEGHISSA, E. 2015, Nacin okraševanja keramike ljubljan­ske kulture in pramenaste keramike – eksperimentalna arheologija / Decorating the pottery of the Ljubljana culture and the Litzen pottery – an experimental ar­chaeology case study. – Arheološki vestnik 66, 275–292. 
LEGHISSA, E. 2017, Dežmanova kolišca pri Igu in njihovo mesto v pozni bakreni in zgodnji bronasti dobi (The Dežman (Deschmann) pile dwellings near Ig in the Late Copper and Early Bronze ages). –  PhD thesis / Doktorsko delo. Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (unpublished / neobjavljeno). 
LEGHISSA, E. 2018, Od prve fotografije do prve radio-karbonski datacije. Vucedolska kolišcarska naselbina na Ljubljanskem barju (From the first photo to the first radiocarbon date. A Vucedol pile dwelling site in the Ljubljansko barje). – In / V: M. Crešnar, M. Vinazza (eds. / ur.) Srecanja in vplivi v raziskovanju bronaste in železne dobe na Slovenskem. Zbornik prispevkov v cast Bibi Teržan, 39–52, Ljubljana. DOI: https://doi. org/10.4312/9789610600855 
LEGHISSA, E., F. BERNARDINI, V. KISS 2018, Prehistoric contacts along the amber route based on non-destructiveceramic analyses. – In / V: Ž. Šmit, D. Pavlovic (eds. / ur.), Book of abstracts. 6th BSA, 6th Balkan Symposium of Archaeometry 2018, Ljubljana, Slovenija, September 25.–28., 36, Ljubljana. 
LEGHISSA et al. 2020 = E. Leghissa, Z. Kasztovszky, V. Szilágyi, 
I. Harsányi, A. De Min, F. Princivalle, M. Montagnari Kokelj, F. Bernardini 2020, Late-Copper-Age decorated bowls from the Trieste Karst (north-eastern Italy): what can typology, technology and non-destructive chemical analyses tell us on local vs. foreign production, exchange systems and human mobility patterns?. – Quaternary international, 20 February 2020, vol. 539, 92–104 (in print / v tisku). 
LEMERCIER, O. 2004, Explorations, implantations et diffusions : le phenomene campaniforme en France mediterraneenne. – Bulletin de la Société préhistorique française 101/2, 227–238. 
LEMERCIER et al. 2003 = O. Lemercier, V. Leonini, P. Tramoni, R. Furestier 2003, Campaniformes insulaires et continentaux de France et d’Italie méditerranéennes. Relations et échanges entre Corse, Sardaigne, Toscane et Midi français dans la seconde moitié du troisième millénaire avant notre ère. – In / V: Corse et Sardaigne préhistoriques, 241–251. 
LONZA, B. 1973–1974, Relazione sugli scavi nella grotta Cotariova. – Atti della Società per la Preistoria e Protostoria della regione Friuli-Venezia Giulia 2, 47–68. 
LOŽAR, L. 1941, Študije o Ljubljanski kulturi. – Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 22, 1–35. 
LUTOVAC, P. 2017, Nalazi iz tumula u selu Kujava kod Danilovgrada (Finds from tumuli in the village Kujava near Danilovgrad). – Godišnjak. Centar za balkanološka ispitivanja ANUBIH 46, 55–75. 
MANDIc, M. 1939, Prethodni isveštaj o zapocetom iskapanju u Hrustovackoj pecini kod Bos. Vrpolja (Vorläufiger Bericht über die begonnene Ausgrabung der Höhle “Hrustovaca bei Bos. Vrpolje (Bez. Kljuc, Nordwestbosnien). – Glasnik Zemaljskog muzeja Kraljevine Jugoslavije 51(1940), 65–72. 
MARAN, J. 1998, Kulturwandel auf dem griechischen Festland und den Kykladen im späten 3. Jahrtausend 
v. Chr. – Universitätsforschungen zur Prähistorischen Archäologie 53. 
MARAN, J. 2007, Seaborne Contacts between the Agean, the Balkans and the Central Mediterranean in the 3rd Millenium BC – The Unfolding of the Mediterranean World. – In / V: I. Galanaki, H. Tomas, Y. Galanakis, R. Laffineur (eds. / ur.), Between the Aegean and Baltic Seas: Prehistory across Borders. Proceedings of the International Conference Bronze and Early Iron Age Interconnections and Contemporary Developments between the Aegean and the Regions of the Balkan Peninsula, Central and Northern Europe, University of Zagreb, 11–14 April 2005, Aegaeum 27, 3–21. 
MARIJANOVIc, B. 1978, Fragment eneolitske keramike iz Badnja. – Glasnik Zemaljskog muzeja Bosne i Herzegovine u Sarajevu NS 32, 177–180. 
MARIJANOVIc, B. 1991, Ljubljanska kultura na istocnoj Jadranskoj obali. – Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku 84, 215–245. 
MARIJANOVIc, B. 2003, Eneolitik i eneoliticke kulture u Bosni i Hercegovini. – Mostar. 
MARKOVIc, C. 1974, The Stratigraphy and Chronology of the Odmut Cave. – Archaeologia Iugoslavica 15, 7–12. 
MARKOVIc, Z. 1978, Rudina, Koprivnicka Rijeka, Kopriv­nica – naselje kasne vucedolske kulture. – Arheološki pregled 20, 22–25. 
MARKOVIc, Z. 1981, Vucedolska kultura u sjeverozapa­dnoj Hrvatskoj (The Vucedol Culture in North-Western Croatia). – Arheološki vestnik 32, 219–290. 
MARKOVIc, C. 1985, Neolit Crne Gore. – Beograd. 
MAROVIc, I. 1980, Sinjska regija u prahistoriji (La régionde Sinj dans la prehistoire). – In / V: Ž. Rapanic (ed. / ur.), Cetinska krajina od prethistorije do dolaska Turaka. Znanstveni skup, Sinj, 3–6. VI 1980, Izdanja Hrvatskog arheološkog društva 8, 26–63. 
MAROVIc, I. 1991, Istraživanja kamenih gomila Cetinske kulture u srednjoj Dalmaciji. –Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku 84, 15–214. 
MARZOLINI, G. 1969, La grotta n. 1 di Visogliano. – Annali del gruppo Grotte dell’Associazione XXX Ottobre. Sezione di Trieste del Club Alpino Italiano 3, 83–88. 
MARZOLINI, G., 1970, La grotta dell’Edera. – Annali del gruppo Grotte dell’Associazione XXX Ottobre. Sezione di Trieste del Club Alpino Italiano 4, 19–35. 
MARZOLINI, G. 1978–1981, La Grotta del Pettine di Gabrovizza (Carso Triestino). – Atti della Società per la Preistoria e Protostoria della regione Friuli-Venezia Giulia 4, 33–43. 
MENGHIN, O. 1925, Urgeschichte der bildenden Kunst in Europa. Von den Anfängen bis um 500 vor Christi. – Wien. 
MENGHIN, O. 1931, Weltgeschichte der Steinzeit. – Wien 1931. 
MILOGLAV, I. 2016, Keramika u Arheologiji. Loncarstvo vucedolske kulture na vinkovackom podrocju / Ceramics in Archaeology. Pottery of the Vucedol Culture in the Vinkovci Region. – Vinkovci, Zagreb.
MILOŠEVIc, A., B. GOVEDARICA 1986, Otišic, Vlake. Praistorijsko nalazište u Vrtaci I. – Godišnjak. Centar za Balkanološka Ispitivanja ANUBiH 24, 51–71. 
MIRACLE, P. T., S. FORENBAHER 2006, Prehistoric herders of northern Istria. The archaeology of Pupicina cave 1 / Pretpovijesni stocari sjeverne Istre. Arheologija Pupicine peci 1. – Arheološki muzej Istre. Monografije i katalozi 14. 
MONTAGNARI KOKELJ, E., A. CRISMANI 1997, La Grotta del Mitreo nel Carso triestino. – Atti della Società per la Preistoria e Protostoria della regione Friuli-Venezia Giulia 10, 7–98. 
MONTAGNARI KOKELJ, E., T. GREIF, E. PRESELLO 2002, La Grotta Cotariova nel Carso triestino (Italia nord-orinetale). Materiali ceramici degli scavi 1950-70 / The Grotta Cotoriova in the Trieste Karst (North-Eastern Italy). The pottery of the 1950-70 excavations. – Aquileia Nostra 73, 37–190. 
MOTTES, E. 2001, Bell Beakers and beyond: flint daggers of northern Italy between technology and typology. – In / V: 
F. Nicolis (ed. / ur.), Bell Beakers today. Pottery, people, 
culture, symbols in prehistoric Europe. Proceedings of the International Colloquium Riva del Garda (Trento, Italy) 11–16 May 1998, Vol. 1, 519–545, Trento. 
MOTTES, E., F. NICOLIS 1998, Aspetti culturali del bic­chiere camapniforme in Trentino. – In / V: F. Nicolis, 
E. Mottes (eds. / ur.), Simbolo ed enigma. Il bicchiere campaniforme e l’Italia nella preistoria europea del III millenio a.C., 73–79, Trento. 
MüLLER, J. 2001, Soziokulturelle Studien zum Jung- und Spätneolithikum im Mittelelbe-Saale-Gebiet 84100–2700 
v. Chr. Eine sozialhistorische Interpretation prähisto­rischer Quellen. – Vorgeschichtliche Forschungen 21. 
MüLLER, J. 2013, I vasi campaniforme. Il mosaico di una rete. – In / V: R. de Marinis (ed. / ur.), L’età del Rame e la pianur padana e le alpi al tempo di Ötzi, 483–502, Brescia. 
NICOLIS, F. 1998a, Un nuovo aspetto ceramico tra età del rame e età del Bronzo nell’Italia settentrionale. – Rivista di Scienze Preistoriche 49, 447–468. 
NICOLIS, F. 1998b, Alla periferia dell’impero: il bicchiere campaniforme nell’Italia settentrionale. – In / V: F. Nicolis, E. Mottes (eds. / ur.), Simbolo ed enigma. Il bicchiere campaniforme e l’Italia nella preistoria europea del III millenio a.C., 46–68, Trento. 
PARZINGER, H. 1984, Die Stellung der Uferrandsiedlungen bei Ljubljana im äneolitischen und frühbronzezeitlichen Kultursystem der mittleren Donauländer (Mesto kolišc Ljubljanskega barja v eneolitiku in zgodnji bronasti dobi srednjega Podonavja). – Arheološki vestnik 35, 13–75. 
PERINI, R. 1972, Il deposito secondario n. 3 dei Montesei di Serso. Contributo alla conoscenza del Bronzo An-tico nella Regione Trentino - Alto Adige. – Preistoria Alpina, Rendiconti della Società di Cultura preistorica Tridentina 8, 7–30. 
PEŠKA, J., M. KALáBEK 2012, Prvotní informace o po­hrebišti KZP s bohatými hroby z Hulína-Pravcic 2 na východní Morave. – In / V: Sborník príspevku z konfe­rence Otázky neolitu a eneolitu našich zemí Vranov nad Dyjí, 29. 9.–3. 10. 2008, SBFFBU M 17, 271–282, Brno. 
PITTIONI, R. 1954, Urgheschichte des Österreichischen Raumes. – Wien. PRIMAS, M. 1996, Velika Gruda 1. Hügelgräber des frühen 
3. Jahrtausends v. Chr. Im Adriagebiet – Velika Gruda, Mala Gruda und ihr Kontext. – Universitätsforschungen zur Prähistorischen Archäologie 32. 
RADIc ROSSI, I. 2011, Problematika prapovijesnih i antickih arheoloških nalazišta u hrvatskom podmorju (Problematics of the Prehistoric and Classical Antiquity Archaeological Sites from the Croatian Undersea). – PhD thesis / Doktorska disertacija, Sveucilište u Zadru (un­published / neobjavljeno). 
RAJKOVIc, D., J. BALEN 2016, Sarvaš – Neoliticko i eneolitocko naslje 2 / Sarvaš –Neolithic and Eneolithic Settlement 2. – Osijek. 
RUTTKAY, E. 2003, Das endneolithische Hügelgrab von Neusiedl am See, Burgenland. Zweite Vorlage – Teil II. Kulturgeschichtliche Aspekte des Zentralgrabes. – In / V: 
E. Jerem, P. Raczky (eds. / ur.), Morgenrot der Kulturen Frühe Etappen der Menschheitsgeschichte in Mittel- und Südosteuropa. Festschrift für Nándor Kalicz zum 75. Geburtstag, Archaeolingua 15, 445–474. 
SACKEN von, E. 1876, Die Pfahlbau im Laibacher Moore. 
– Mittheilungen der k.k. Central-Commission 2, 24–34. 
SMOLE, M. 1983, Dežmanovi zapisi o odkrivanju mostišc na Ljubljanskem barju. – Porocilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 11, 143–170. 
SRDOC et al. 1977 = D. Srdoc, A. Sliepcevic, B. Obelic, N. Horvatincic 1977, Ruder Boškovic Institute Radiocarbon Measurements IV. – Radiocarbon 19/3, 465–475. 
STACUL, G. 1971–1972, Scavo nella Grotta del Mitreo presso San Giovanni al Timavo. – Atti dei Civici musei di storia ed arte di Trieste 7, 35–60. 
STACUL, G. 1976, La Grotta del Mitreo presso San Giovanni di Duino. – In / V: Studi Monfalconesi e Duinati. Atti della giornata di studio di Monfalcone 1976, Antichità Altoadriatiche 10, 29–38. 
STARE, V. 1992, Arheološki depo Narodnega muzeja, Razvoj in urejevanje. – Argo 32–34, 34–41. 
STRAHM, C. 1998, Il bicchiere campaniforme: fenomeno e cultura. – In / V: F. Nicolis, E. Mottes (eds. / ur.), Sim-bolo ed enigma. Il bicchiere campaniforme e l’Italia nella preistoria europea del III millenio a.C., 21–44, Trento. 
SZMYT, M. 1996, Globular Amphora Culture in Eastern Europe. Present state of research and possibilities for future studies. – In / V: A. Kosko (ed. / ur.), Eastern exodus of the Globular Amphora culture people, Baltic­-Pontic Studies 4, 3–27. 
SZMYT, M. 2010, Between West and East. People of the Globular Amphora Culture in Eastern Europe: 2950–2350 BC. – Baltic-Pontic Studies 8. 
ŠAVEL, I., S. SANKOVIC 2010, Za Rašcico pri Krogu I/ 
II. – Zbirka Arheologija na avtocestah Slovenije 13. [https://www.zvkds.si/sites/www.zvkds.si/files/uploads/ files/publication/13_za_rascico_pri_krogu.pdf].
ŠINKOVEC, I. 2014, Kolo: 5200 let / Wheel: 5200 years. Vodnik po razstavi / exibition guide. – Ljubljana. 
TASIc, N. (ed. / ur.) 1984, Kulturen der Frühbronzezeit das Karpatenbeckens und Nordbalkans (Kultura ranog bronzanog doba Karpatskega basena i sevrnog Balkana). – Balcano-Pannonica 22. 
TóTH, K. 2001, Kora Bronzkori Településrészlet Csongrád Határában. – MFMÉ Studia Archaeologica 7, 115–160. 
TRAMPUŽ OREL, N., D. J. HEATH, D. 2008, Copper finds from the Ljubljansko barje (Ljubljana Moor) – a contri­bution to the study of prehistoric metallurgy / Bakrene najdbe z Ljubljanskega barja – prispevek k študijam praz­godovinske metalurgije. – Arheološki vestnik 59, 17–29. 
TUREK, J. 2006, Období zvoncovitých poháru v Evrope. – Archeologie ve stredních Cechách 10, 275–368. 
TUREK, J. 2013, Echoes and Traditions of the Bell Beaker Phenomenon. – In / V: M. Bartelheim, J. Peška, J. Turek (eds. / ur.), From Copper to Bronze Cultural and Social Transformations at the Turn of the 3rd/2nd Millennia B.C. in Central Europe, Beiträge zur Ur- und Frühgeschichte Mitteleuropas 74, 9–23. 
TUREK, J. 2015, Bell Beaker stone wrist-guards as symbolic male ornament. The significance of ceremonial warfare in 3rd millennium BC central Europe. – In / V: M. Pilar Prieto Martínez, L. Salanova (eds. / ur.), The Bell beaker transition in Europe: mobility and local evolution during the 3rd millennium BC, 28–40, Oxford. 
TURK et al. 1992 = I. Turk, A. Bavdek, V. Perko, M. Culi-berg, A. Šercelj, J. Dirjec, P. Pavlin 1992, Acijev spodmol 

Kulturna in casovna umestitev poznobakrenodobne ljubljanske kulture na Dežmanovih kolišcih pri Igu 
pri Petrinjah, Slovenija (Die Höhle Acijev spodmol bei Petrinje, Slowenien). – Porocilo o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji 20, 27–48. 
TURK et al. 1993 = I. Turk, Z. Modrijan, T. Prus, M.Culiberg, A. Šercelj, V. Perko, J. Dirjec, P. Pavlin 1993, Podmol pri Kastelcu – novo vecplastno arheološko najdišce na Krasu, Slovenija (Podmol near Kastelec – A New Multi-layered Archaeological Site on the Karst in Slovenia). – Arheološki vestnik 44, 45–96. 
VELUŠCEK, A. 2014, Absolutna kronologija slovenskega neo- in eneolitika – prispevek za razpravo / Absolute chronology of the Slovenian Neo- and Eneolithic – con­tribution to the discussion. – In / V: Teržan, Crešnar 2014c, 629–644. 
VELUŠCEK, A. 2019, Kolišca na Ljubljanskem barju in UNESCO. – In / V: B. Djuric, B. Teržan (eds. / ur.). Arheološka dedišcina Slovenije od osamosvojitve. Varo­vanje in prezentacija. Posvet ob evropskem letu kulturne dedišcine 2018, Slovenska akademija znanosti in ume­tnosti, I. razred in Slovensko arheološko društvo, 22. november 2018, Ljubljana, Razprave 38.
VELUŠCEK, A., K. CUFAR 2002, Dendrokronološke raziskav kolišc na Ljubljanskem barju – stanje 2001. – Arheološki vestnik 53, 59–67. 
VELUŠCEK, A., K. CUFAR 2003, Založnica pri Kamniku pod Krimom na Ljubljanskem barju – naselbina kulture Somogyvár-Vinkovci / Založnica near Kamnik pod Krimom on the Ljubljansko barje (Ljubljana Moor) – a settlement of Somogyvár-Vinkovci Culture. – Arheološki vestnik 54, 123–158. 
VELUŠCEK, A., K. CUFAR 2014, Kolišca na Ljubljanskem barju (Pile-dwellings at Ljubljansko barje). – In / V: S. Tecco Hvala (ed. / ur.), Studia Praehistorica in Honorem Janez Dular. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 30, 39–64. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610503651 
VELUŠCEK, A., K. CUFAR, T. LEVANIC 2000, Parte-Išcica, arheološke in dendrokronološke raziskave (Parte-Išcica, archaeological and dendrochronological investigations). – Arheološki vestnik 51, 83–107. 
VELUŠCEK, A., B. TOŠKAN, K. CUFAR 2011, Zaton kolišc na Ljubljanskem barju (The decline of pile-dwellings at Ljubljansko barje). – Arheološki vestnik 62, 51–82. 
VELUŠCEK et al. 2004 = A. Velušcek, K. Cufar, M. Culi-berg, B. Toškan, J. Dirjec, V. Malez, F. Janžekovic, M. Govedic 2004, Crešnja pri Bistri, novoodkrito kolišce na Ljubljanskem barju (Crešnja pri Bistri, a newly discovered pile-dwelling settlement in the Ljubljansko barje). – Arheološki vestnik 55, 39–54. 
VITAL, J., F. CONVERTINI, O. LEMERCIER (eds. / ur.) 2012, Composantes culturelles et premières productions céramiques du Bronze ancien dans le Sud-Est de la France. Résultats du Projet Collectif de Recherche 1999–2009. – BAR. International Series 2446. 
VLADáR, J. 1962, Nagyrévske sídlisko v Cake (Nagyréver Siedlung in Caka). – Slovenská Archeológia 10/2, 319–340. 
VOLLMANN, D. 2009, Der Makó-Kosihy-Caka-Komplex und die früheste Nagyrév-Kultur an Donau und Theiß. 
– In / V: V. Becker, M. Thomas, A. Wolf-Schuler (eds. / ur.), Zeiten – Kulturen – Systeme. Gedenkschrift für Jan Lichardus, 271–287, Langenweißbach. 
WILLVONSEDER, K. 1940, Funde des Kreises Vucedol-La­ibach in Oesterreich. – Serta Hoffileriana. Vjesnik Hrvat­skog arheološkog društva NS 18–21 (1937–1940), 11–23. 
WlODARCZAK, P. 2006, Kultura Ceramiki Sznurowej na Wyzynie Malopolskiej. – Kraków. 
ZAGARCANIN, M. 2016, Mogila na rake – Kneževski tumul iz ranog bronzanog doba / “Mogila na rake” – Princely tumulus from the early bronze age. – Zbornik radova Nova anticka Duklja 7, 7–20. 


Kulturna in casovna umestitev poznobakrenodobne ljubljanske kulturena Dežmanovih kolišcih pri Igu 
pREgLED RAzISKAV LjubLjANSKE KuLTuRE 
Izraz ljubljanska kultura (nem. Laibachkultur) je uvedel Oswald Menghin v tridesetih letih prej­šnjega stoletja.1 S tem pojmom je zajel vse odkrite najdbe s kolišc na Ljubljanskem barju, ki v starejši fazi odsevajo vplive badenske kulture, v mlajši pa kulture vrvicaste keramike.2 Izraz sta v štiridesetih letih prejšnjega stoletja prevzela Kurt Willvonseder3 
1
 Menghin 1931. 
2
 Menghin 1925, 763; Menghin 1931, 54. 3 Willvonseder 1940, 30. 
in Rajko Ložar4 za oznacevanje celotnega sklopa najdb s kolišc v okolici Iga, ki jih je v sedemdesetih letih 19. stoletja raziskal Dragotin Dežman (Karl Deschmann) in so v literaturi danes znana pod imenom Dežmanova kolišca (sl. 1). 
Med prve obširnejše obravnave najdb z Dežma­novih kolišc sodi Ložarjeva študija o ljubljanski keramiki, ki je izšla leta 1941 v Glasniku muzej­skega društva za Slovenijo.5 Ložar je v svoji študiji izpostavil predvsem podobnosti ižanskih najdb z repertoarjem najdb kulture kroglastih amfor, ki ji je 
4
 Ložar 1941. 
5 
Ib. 
pripisal pomembno vlogo pri formiranju ljubljanske kulture.6 V petdesetih letih prejšnjega stoletja je o najdbah z Dežmanovih kolišc in njihovi kulturni pripadnosti izšla obsežna razprava izpod peresa Paole Korošec.7 Po tipoloških znacilnostih keramike jih je razdelila v dve skupini, ki naj bi predstavljali dve casovni stopnji. Po njeni razdelitvi so za prvo, starejšo skupino, ki jo je poimenovala Ig I, znacilne posode, kot so amfore, vrci in sklede na nogah, okrašene predvsem z navadnimi in brazdastimi vrezi; vzporejala pa jo je z badensko-pécelsko kulturo.8 V drugo, mlajšo skupino, poimenovano Ig II, je uvrstila skodele, posode na votlih nogah in polkroglaste sklede z odebeljenim ustjem, okrašene predvsem z vtisnjeno ovito nitjo in vbodi,9 in jo primerjala z mlajšo fazo kulture zvoncastih caš v Avstriji (tip Ragelsdorf-Oggau-Loretto) ter starejšo fazo unjetiške kulture; datirala pa jo je v starejšo bronasto dobo.10 S skupino Ig II je pozneje pove­zala tudi najdbe z arheoloških (jamskih) najdišc srednje Dalmacije in severnega Jadrana.11 
Podobno kot Korošceva je tudi Stojan Dimitri­jevic v šestdesetih letih razdelil najdbe z Iga na dve kronološki fazi.12 Starejšo (Ljubljansko barje 
I) je opredelil v okviru vucedolske kulture, mlajšo (Ljubljansko barje II) je pripisal ljubljanskemu faciesu licenske keramicne kulture in zanjo upo­rabil izraz ljubljanska kultura, vendar ne v smislu Menghinove opredelitve, temvec jo je interpretiral kot rezultat spoja elementov vucedolske kulture, kulture zvoncastih caš in licenske kulture.13 Pro-doru vucedolske kulture na obmocje Ljubljanskega barja (Ljubljansko barje I je pozneje preimenoval v stopnjo C poznovucedolske kulture14) naj bi sledil prodor vplivov kulture zvoncastih caš, ki naj bi pripomogel k nastanku ljubljanske kulture. Ta naj bi bila sprva še socasna z vucedolsko, nato pa naj bi prevladala in se razširila vse do srednje Dalmacije, vkljucno s Hvarom.15 Casovno jo je vzporejal z vinkovško kulturo, ki jo je opredelil 
6 Ib., 21–27, 34. 
7
 Korošec 1958–1959. 8 Ib., 102, 104. 9 Ib., 96, 97. 
10
 Ib., 99 ss, 102, 104; glej tudi Korošec 1960–1961. 
11 Korošec 1962, 214 ss, 231; delitev na skupini Ig I in Ig II je P. Korošec obdržala tudi v kasnejših objavah brez bistvenih sprememb (glej npr. Korošec, Korošec 1969; Korošec 1973). 
12
 Dimitrijevic 1961. 13 Ib., 60, 61. 
14
 Dimitrijevic 1966. 
15
 Dimitrijevic 1961, 63. 
na podlagi izkopavanj na najdišcu Tržnica-Hotel v Vinkovcih.16 
V okviru ljubljanske kulture je Dimitrijevic locil dva regionalna tipa: alpskega in jadranskega.17 K najdišcem alpskega tipa ljubljanske kulture je poleg Dežmanovih kolišc na Ljubljanskem barju prišteval še Linz-Scharlinz v Zgornji Avstriji,18 Vinomer pri Metliki in Hrustovaco pri Sanskem Mostu, kjer so bili najdeni posamezni fragmenti podobne kerami­ke.19 Med znacilnostmi alpske variante je navedel uporabo nazobcanega kolešcka pri okraševanju posod, kar je znacilno tudi za kulturo zvoncastih caš; redkeje se pojavlja vrezovanje, brazdasto vre­zovanje in žigosanje.20 Jadranskemu tipu ljubljanske kulture je pripisal najdišca od tržaške obale vse do Crne gore. Med njenimi znacilnostmi omenja npr. trebušaste posode s subkutanimi ušesci. Lju­bljansko kulturo je podobno kot vinkovško oznacil za postvucedolski zgodnjebronastodobni kulturni pojav, ki crpa svoje izvore v vucedolski kulturi in kulturi zvoncastih caš.21 
Pri objavi rezultatov izkopavanj v Vinkovcih v letih 1977–1978 je Dimitrijevic vinkovško kulturo razdelil na tri razvojne stopnje. Po tej shemi je poznoklasicni stopnji vucedolske kulture sledila najzgodnejša faza (Vinkovci A1), ki jo je casovno vzporejal s pozno vucedolsko fazo (stopnjo C vu-cedolske kulture).22 Mlajšo fazo vinkovše kulture (Vinkovci A2) pa je vzporejal z ljubljansko kulturo na osnovi primerjave v Vinkovcih odkritega fra­gmenta posode s podobnimi najdbami z Dežma­novih kolišc, ki jih je pripisal t. i. alpski varianti 
23 
ljubljanske kulture.
Hermann Parzinger je najdbe s kolišc pri Igu v okviru svoje kronološke sheme kolišc Ljubljanskega barja razdelil na tri skupine (Ig a, b in c), ki si casovno sledijo.24 Najdbe stopnje Ig a je vzporejal predvsem s keramicnimi najdbami, znacilnimi za kulture Makó-Jevišovice-Vucedol; stopnjo Ig b(ljubljansko kulturo) je opredelil v starejši del 
16
 Dimitrijevic 1966, 34. 
17
 Dimitrijevic 1967. 
18 Najdba, pripisana ljubljanski kulturi, je bolj primer-ljiva z najdbami kulture vrvicaste keramike (glej Pittioni 1954, Abb. 167: 54). 
19
 Dimitrijevic 1967, 8 ss. 
20
 Ib., 10; za okras “žigosanja nazobcanega kolešcka” glej Leghissa 2015. 21 Ib., 10–11. 
22
 Dimitrijevic 1982, 15–16. 
23 Ib., 18, 20. 
24 Parzinger 1984. Stopnjo Ig c je opredelil v cas zgodnje bronastodobne kulture s pramenasto keramiko. 

Kulturna in casovna umestitev poznobakrenodobne ljubljanske kulture na Dežmanovih kolišcih pri Igu 
zgodnje bronaste dobe in jo primerjal s kulturami Vinkovci, Kosihy-Caka, Hatvan, Nagyrév, Kisapostag in Nitra.25 Preucil je tudi nacine okraševanja, še posebno brazdasto vrezovanje in “odtiskovanje z ovito nitjo”, ki sta po Paoli in Josipu Korošcu ena od poglavitnih znacilnosti za locevanje skupin Ig I in Ig II (brazdasti vrez je znacilen za Ig I, “odti­skovanje z ovito nitjo” pa za Ig II). Za Parzingerja je bilo kljucnega pomena, da nacin odtiskovanja z ovito nitjo posnema motive iz repertoarja okrasov brazdastega vreza. Na tej osnovi je sklepal, da je na Ljubljanskem barju potekal nepretrgan razvoj iz vucedolske v ljubljansko kulturo.26 Menil je, da ni upraviceno govoriti o skupinah Ig I in Ig II, temvec le o “kronoloških stopnjah”, ki sta casovno zaporedni in geneticno povezani.27 
O ljubljanski kulturi je v osemdesetih letih izšla študija Blagoja Govedarice, v kateri obravnava zgodnjo bronasto dobo jadranskega primorja.28 Po njegovem mnenju so že v starejši fazi ižanskih kolišc (stopnja Ig I po P. Korošec) obstajale tesne povezave med Ljubljanskim barjem in Tržaškim Krasom, ki so izrazitejše v casu faze Ig II. Di­mitrijevicevo alpsko varianto ljubljanske kulture je preimenoval v klasicno ljubljansko kulturo, 
29 
jadransko varianto pa v srednjejadranski tip.H klasicni ljubljanski kulturi prišteva še najdbe iz tržaških jam in z nekaterih najdišc v Istri ob jadranski obali (med njimi Vaganacko pecino) ter v severozahodni Bosni.30 Na podlagi analize stra­tigrafskih podatkov z najdišc na Tržaškem Krasu (npr. Grotta del Mitreo/Mitrejeva jama, Grotta degliZingari/Ciganska jama in Grotta Tartaruga/Želvina jama pri Brišcikih) je locil starejšo in mlajšo fazo klasicne ljubljanske kulture. Klasicno ljubljansko kulturo je datiral v cas po vucedolski kulturi in pred nastopom zgodnje bronaste dobe (oz. Bd A po Reinecku).31 Srednjejadranski tip ljubljanske kulture je glede na podobnosti v oblikovanju in krašenju keramicnih posod casovno vzporejal s starejšo fazo klasicne ljubljanske kulture.32 V mlajšo fazo pa je, podobno kot že Dimitrijevic,33 opredelil tudi najdišca na južnem Jadranu, kot so 
25
 Parzinger 1984, 40, 42 ss. 
26 Ib., 45 ss. 
27 Ib., 49 ss. 
28 Govedarica 1989; nekateri poudarki iz te študije so podani v Govedarica 1988–1989. 
29 Govedarica 1988–1989, 403; Govedarica 1989, 25 ss, 94 ss. 
30 Govedarica 1989, 28–31. 
31 Ib., 62. 
32 Ib., 39, 94 ss, 102 ss. 
33
 Npr. Dimitrijevic 1979, 321. 
gomile v Rubežu, Mali Grudi in jami Odmut.34 Problematicnost njegove delitve ljubljanske kultu-re na dve fazi je v tem, da temelji na stratigrafiji tržaških jamskih najdišc, kjer je bilo locevanje posameznih plasti zelo težavno. V istih arbitrarnih odsekih namrec skupaj nastopajo najdbe, ki kažejo vplive vucedolske kulture, in najdbe, opredeljene v okvir ljubljanske, cetinske in tudi bronastodobne kaštelirske kulture.35 
Novejši pogled na 3. tisocletje pr. Kr. sta prispevala Margarita Primas z objavo izkopavanj gomile Velika Gruda in revizije najdb iz gomile Mala Gruda36 ter Joseph Maran v študiji o kulturnih spremembah na grških tleh in Kikladih v poznem 3. tisocletju pr. Kr.37 Primasova je crnogorske gomile glede na radiokarbonske datume, med katerimi je eden z razponom 3081–2886 cal BC (1 s),38 vzporejala z zgodnjo vucedolsko fazo po Dimitrijevicu, in ne s poznovucedolskim horizontom v Podonavju in jugovzhodnoalpskem prostoru.39 Analogije za najdbe iz Velike in Male Grude je našla na Bli­žnjem vzhodu oz. v vzhodnem Sredozemlju ter na Balkanskem in Apeninskem polotoku.40 Maran je v okviru svoje kronološke sheme opredelil pozno vucedolsko fazo (stopnja C po Dimitrijevicu) v isti cas kot kulture Makó-Kosihy-Caka ter zgodnjo fazo Somogyvár-Vinkovci. Ta se je obdržala še v 
t. i. postvucedolski cas, skupaj s skupino Csepel kulture zvoncastih caš (nem. Glockenbecher-Csepel Kultur), zgodnjo Nagyrév in ljubljansko kulturo na Ljubljanskem barju.41 Tudi po Maranu grobovi iz gomil Mala in Velika Gruda ter Boljevica Gruda pri Podgorici ne sodijo v cas pozne vucedolske kulture in jih ne obravnava v okviru ljubljanske kulture, temvec kot t. i. crnogorsko varianto vu-cedolske kulture.42 
34 Govedarica 1989, 178, 188. 
35 Glej npr. Stacul 1971–1972; Stacul 1976; Gilli, Mon-tagnari Kokelj 1993; Gilli, Montagnari Kokelj 1994; Gilli, Montagnari Kokelj 1996; Montagnari Kokelj, Crismani 1997; Montagnari Kokelj, Greif, Presello 2002; najdbe iz tržaških jam sem si ogledala na Soprintendenza Archeo­logia del Friuli Venezia Giulia v Trstu. Na problematicnost Govedariceve delitve je opozorila tudi Manuela Montagnari Kokelj s sodelavci (glej npr. Gilli, Montagnari Kokelj 1994, 158; glej tudi Forenbaher 2018a, 124). 
36
 Primas 1996. 
37
 Maran 1998. 38 Primas 1996, 48 ss, t. 4.2. 39 Ib., 165. 40 Ib., 141–162. 41 Maran 1998, 314–315, 350, t. 82. 
42
 Ib., op. 243; Maran 2007, 8 ss; op. 36. 
V zadnjih dveh desetletjih so k natancnemu datiranju kolišcarskih naselbin na Ljubljanskem barju velik prispevale interdisciplinarne raziskave Antona Velušcka s sodelavci.43 V objavi najdišca Založnica pri Kamniku pod Krimom sta Velušcek in Katarina Cufar keramicne najdbe opredelila v okvir kulture Somogyvár-Vinkovci,44 kamor naj bi sodilo vec kolišc 3. tisocletja pr. Kr. na Ljubljanskem barju (Parte, Dušanovo = Crni graben45 ter tudi del najdb z Dežmanovih kolišc46). Po dendrokronoloških analizah so kolišca kulture Somogyvár-Vinkovci opredeljena v 25. stoletje pr. Kr., njihov zacetek pa seže že v 26. stoletje pr. Kr.47 S to kulturno opre­delitvijo Založnice in drugih kolišc 3. tisocletja pr. Kr. na Ljubljanskem barju je Velušcek s sodelavci odprl vprašanje o upravicenosti obstoja poznovu-cedolske kronološke faze na Ljubljanskem barju, ki naj bi bila po Dimitrijevicu socasna zgodnji kulturi Somogyvár-Vinkovci. Ob tem je postavil pod vprašaj tudi odnos med Somogyvár-Vinkovci in ljubljansko kulturo ter predlagal možnost, da je slednja starejša od prve.48 
Med zadnje raziskave ljubljanske kulture spada študija Staša Forenbaherja,49 ki se je v svoji raz­pravi distanciral od tradicionalnih poimenovanj in opredeljevanj arheoloških kultur in obdobij. Zanj so osnova za opredeljevanje ljubljanske in cetinske kulture “loncarski stili”. Tretje tisocletje pr. Kr. tako obravnava glede na loncarske stile in njihove casovne dimenzije.50 Alpski in jadranski tip po Dimitrije­vicevu opredeljuje kot skupen ljubljansko-jadranski stil, kamor uvršca najdbe mlajše faze z Dežmanovih kolišc in podobno keramiko z Ljubljanskega barja, slovenskega in Tržaškega Krasa, dveh najdišc v se­verni Italiji ter vzhodnojadranske obale vse do gomil 
43 Velušcek, Cufar, Levanic 2000; Velušcek, Cufar 2002; Velušcek, Cufar 2003; Velušcek et al. 2004; Velušcek, Toškan, Cufar 2011, itd. 
44 Velušcek, Cufar 2003. 
45
 Poimenovanje kolišca po Velušcek 2019, 73. 
46 Velušcek 2014; Velušcek, Cufar 2014; podobno kot je že I. Bóna opozoril v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (Bóna 1963; 1965). 
47
 Glej npr. Velušcek 2014, 638–641; Velušcek, Cufar 2014, tab. 2. 
48
 Starejšo datacijo ljubljanske kulture v primerjavi s kulturo Somogyvár-Vinkovci naj bi nakazovala nesinhro­nizirana dendrokronološka krivulja ZAL-FRSP2 (Velušcek, Cufar 2003, 128, 131–132; Velušcek 2014, 240–241). Kri­vulja za zdaj ostaja nesinhronizirana in zato nezanesljiva za argumentiranje takega datiranja ter možnosti obstoja starejše faze na naselbini. 
49
 Forenbaher 2018a; glej tudi 2018b. 50 Forenbaher 2018a, 114–115. 
v Crni gori in Albaniji.51 Ljubljansko-jadranski stil datira glede na stratigrafske odnose, kovinske pred-mete in radiokarbonske datume v prvo polovico 3. tisocletja pr. Kr. Na osnovi datacij crnogorskih gomil je ljubljansko-jadranski stil socasen z vucedolskim, ne zgolj s poznim, temvec tudi s klasicnim. Sredi 
3. tisocletja pr. Kr. pa naj bi ljubljansko-jadranskega zamenjal cetinski stil.52 Forenbaherjeva distanca do kulturnega opredeljevanja je razumljiva glede na pojmovanje arheoloških kultur v klasicnem, childovskem smislu, to je kot enovitost materialne kulture, obredov pokopavanja, naselbinskih vzor­cev, prostora in casa. V tem smislu je ljubljanska kultura poseben fenomen, za katerega so znacilna pretežno jamska najdišca, razširjena na jadranskem obmocju, ceprav je ta kultura poimenovana po ko­lišcih na Ljubljanskem barju, ki so v naselbinskem in prostorskem smislu posebnost tega fenomena. V prispevku smo se kljub temu odlocili ohraniti izraz ljubljanska kultura, s katerim želimo poudariti enovitost materialne kulture na tem obmocju tega kulturnega fenomena.53 
DEžmANOVA KOLIšcA IN pRIpADNOST KERAmIcNIH NAjDb pOSAmEzNIm IzKOpAVALNIm ETApAm 
Najdbe z Dežmanovih kolišc predstavljajo naj­vecji in najbolj reprezentativen sklop keramike ljubljanske kulture, zato njihova revizija odpira nov pogled na gradivo in njegovo kronološko-kultu­rološko mesto tako v ožjem kot v širšem okviru 
3. tisocletja pr. Kr. Revizijo clanka sem opravila v okviru doktorskega študija in na novo opredelila ljubljansko kulturo. V tem prispevku so povzete njene ugotovitve (Leghissa 2017).54 
51 Ib., 117, 122, sl. 4; Forenbaher obravnava v okviru ljubljanske kulture tudi najdbe, ki so po mojem mnenju odraz vplivov vucedolske kulture: npr. sklede na križni in zvezdasti nogi s Tržaškega Krasa, te kažejo prvine vucedolske kulture, najverjetneje z obmocja Karpatske kotline (glej podrobneje Leghissa et al. 2020), in tudi najdbe iz crnogorskih gomil. 
52 Forenbaher 2018a, 152–153, glej tudi 2018b, 140–141. 
53
 Glede na široko geografsko razprostranjenost ljubljanske kulture in na ocitne razlike med dolocenimi obmocji njene razprostranjenosti se je smotrno vprašati, ali je smiselno obdržati izraz ljubljanska kultura za celotno obmocje. Razlike, ki so lahko odraz razlicne “kulturološke” pripadnosti, so velikokrat pogojene tudi z nacinom izvedbe raziskav ter njihovim obsegom in publiciranjem. 
54 V pripravi je monografska objava celotnega gradiva in razprave v knjižni zbirki Katalogi in monografije Narod­nega muzeja Slovenije. 

Kulturna in casovna umestitev poznobakrenodobne ljubljanske kulture na Dežmanovih kolišcih pri Igu 
Dežmanova kolišca pri Igu so bila odkrita in raziskana v treh izkopavalnih etapah v letih 1875–1877. Dela je vodil Dragotin Dežman, kustos v Deželnem muzeju (Krainisches Landes-Museum) v Ljubljani. Na ledinah Kepje in v Partih je odkril tri kolišcarske naselbine, ki so danes znane kot I., II. in III. Dežmanovo kolišce (sl. 1). Odkritje in najdbe so pritegnili pozornost širše strokovne in laicne javnosti. Z njimi so napolnili prostore Deželnega muzeja v Ljubljani, a je veliko število najdb romalo tudi v druge muzeje in inštitucije Avstro-Ogrske ter drugam po Evropi.55 Zaradi tega doslej ni bilo mogoce izdelati popolnega seznama odkritih najdb z Dežmanovih kolišc. 
Inventarizacija najdb se je v Deželnem muzeju zacela konec 19. stoletja z novim muzejskim kusto­som Alfonsom Müllnerjem, ki so mu bile pri tem pomembne zgolj tipološke znacilnosti predmetov, zato izvornih sklopov najdb ni ohranjal in beležil skupaj. V primeru kolišc iz okolice Iga je najdbe iz posameznih etap izkopavanj združil, tako da se je sled za izvorno lokacijo in konteksti zabrisala. A naj bi najdbe po tipih združeval že Dežman.56 Tako se je izgubil pomemben podatek o njihovi pripadnosti posameznim izkopavalnim fazam in posamezni kolišcarski naselbini. 
Namen ponovne revizije in preucevanja najdb z Dežmanovih kolišc je bil med drugim ugotoviti, kdaj so bile najdbe odkrite in kateremu kolišcu so pripadale. S preucevanjem razlicnih Dežmanovih porocil in zapisov ter casopisnih clankov in notic, pa tudi porocila Eduarda von Sackna57 ter Dežmanovih zapisanih letnic in oznak na nekaterih posodah, odkritih leta 1877 na obmocju II. kolišca, je bilo za precejšnje število posod mogoce ugotoviti, s katerega kolišca izvirajo.58 
I. Dežmanovemu kolišcu lahko pripišemo pred­vsem najdbe, opredeljene v okvir vucedolske kulture; to so npr. bogato okrašeni bikonicni in kroglasti vrci, kroglaste dvorocajne posode in njihovi fra­gmenti, okrašeni s krožnimi motivi, ter sklede na 
55 Vec najdb hrani Naturhistorisches Museum na Du-naju; ostale institucije, ki hranijo oz. so jim podarili najdbe z Dežmanovih izkopavanj v letih 1875–1877, so Museum der Sternwarte Kremsmünster v Zgornji Avstriji, zbirka M. Much na Dunaju, Universalmuseum Joanneum v Gradcu v Avstriji, Antropološko društvo (Anthropologische Gesell­schaft) v Kölnu in Museo di antropologia dell'Università di Padova in še bi lahko naštevali. 
56 Gabrovec 1971, 40; Stare 1992, 35. 57 Glej npr. Deschmann 1875a–c; 1876a–d; 1878; 1888; glej še von Sacken 1876; Kos 1978 in Smole 1983.  Glej podrobneje Leghissa 2017, 58–79. 
križnih nogah z okrasom na notranji in zunanji površini. I. Dežmanovo kolišce lahko opredelimo kot vucedolsko naselbino, ki je bila glede na ra­diokarbonsko datiranje poseljena verjetno vsaj že konec 27. st. pr. Kr. in v 26. stoletju pr. Kr.59 Najdbe te faze smo opredelili kot Ljubljansko barjansko 
60 
varianto vucedolske kulture.
II.
 Dežmanovo kolišce je bilo po Dežmanovemu pricevanju drugacno od prvega: koli na njem so bili tesneje postavljeni in mocnejši. Poimenoval ga je Hauptpfahlbau (glavno kolišce). Okras na keramicnih posodah in fragmentih je bil izdelan z vecjo natancnostjo, vecinoma z odtiskovanjem niti (nem. schnurförmigen Eindrücke).61 Novost, ki se pojavlja na keramicnih posodah s tega kolišca, so subkutana ušesca.62 Med izstopajoce najdbe sodijo figuralne posode, keramicni kalupi za uli­vanje uhatih in plošcatih sekir, keramicne talilne posode ter bakrene najdbe. Poleg okrasa z odtisi niti, navitih na plošcice, se na posodah pojavlja tudi okras z odtisi prsta in nohta, metlicenje in glavnicenje, nekaj fragmentov loncev ima odebe­ljen in okrašen rob. Temu kolišcu lahko pripišemo tudi nekaj okrašenih fragmentov skled na nogah. 

II.
 Dežmanovo kolišce je najverjetneje nastalo že v casu ljubljanske barjanske variante vucedolske kulture. Brez odgovora pa ostaja vprašanje, ali je njegova poselitev deloma sovpadala s poselitvijo

I.
 kolišca. Življenje na njem se je nadaljevalo in razcvetelo v t. i. mlajši fazi Dežmanovih kolišc, ki je opredeljena kot ljubljanska kultura. 


Precej težje je bilo identificirati najdbe III. Dežmanovega kolišca, kajti na njem so izkopavali le nekaj dni v predzadnjem tednu izkopavanj leta 1877. Dežman je porocal, da so bile najdbe malo­številne, bolj grobe in z debelejšimi stenami.63 III. Dežmanovo kolišce je treba obravnavati skupaj s kolišcema Parte in Parte-Išcica (sl. 1), ki ležita v njegovi neposredni bližini.64 Kolišce Parte, raziskano v letih 1976–1981, leži na parcelah št. 1424–1426, približno 60 m južneje od III. Dežmanovega koli­šca.65 Parte-Išcica, raziskano v letih 1997–1998, leži v strugi Išcice ob robu parcel 1421–1431, približno 85 m vzhodno od III. Dežmanovega kolišca.66 
59
 Leghissa 2018, 46. 
60
 Leghissa 2017, 275, 278–280. 61 Gre za okras odtisov niti, navitih na plošcate pred-
mete (Leghissa 2015). 62 Deschmann 1876d, 478; Kos 1978, 55–56. 63 Smole 1983, 155–156. 
64
 Glej že Velušcek, Cufar, Levanic 2000, 83. 
65
 Harej 1978; 1981–1982; 1987. 66 Velušcek, Cufar, Levanic 2000. 
Vse tri lokacije pokrivajo areal približno 1,5 ha, na katerem sta bili na podlagi dendrokronoloških analiz prepoznani vsaj dve naselbini: starejša na vzhodu na obmocju današnje reke Išcice, datira­na v 28. in 27. st. pr. Kr., in mlajša na zahodu na obmocju Harejevih izkopavanj, verjetno je bila po krajši prekinitvi poseljena od konca 26. in v 25. st. pr. Kr.67 S sondama, izkopanima v letu 1877, je bil najverjetneje odkrit skrajni severni rob zahodne naselbine – kolišca Parte. 
NAjDbE mLAjšE FAzE DEžmANOVIH KOLIšc IN OpREDELITEV LjubLjANSKE KuLTuRE 
Glede na revizijo keramicnih najdb z Dežmanovih kolišc pri Igu, rezultate ugotavljanja pripadnosti posameznim izkopavalnim etapam in nove tipo­loško-kronološke analize68 je mogoce prepoznati tri glavne skupine. Prvi sklop keramicnih najdb odseva znacilnosti vucedolske kulture in tudi vplive/ stike z drugimi socasnimi kulturami, npr. kulturo vrvicaste keramike, kulturo Jevišovice in zgodnjo fazo kulture Makó-Kosihy-Caka.69 Pripisujemo ga najstarejši fazi poselitve Dežmanovih kolišc (faza I). 
Drugi sklop predstavljajo najdbe, ki so jih že razlicni avtorji70 opredelili v mlajšo fazo poselitve Dežmanovih kolišc oz. v ljubljansko kulturo po Dimitrijevicu71 (sl. 2: 1–19). Med poglavitnimi znacilnostmi je okras, izveden z odtiskovanjem niti, navite na plošcat predmet. K tretjemu sklopu prištevamo najdbe, ki odražajo vplive predvsem kultur Somogyvár-Vinkovci in Makó-Kosihy--Caka, razprostranjenih v Karpatski kotlini (sl. 2: 20–23,25–31).72 Za vecino najdb drugega in tretjega sklopa smo lahko ugotovili njihovo pripadnost II. Dežmanovemu kolišcu. Drugi in tretji sklop najdb sta bila oznacena za mlajšo fazo Dežmanovih kolišc. 
Najznacilnejše oblike posod mlajše faze Dežmanovih kolišc po tipologiji Leghissa (2017) so: 
– kroglasti vrci in vrcki z lijakastimi vratovi tipa V4 (sl. 2: 1,2,5); 
67 Velušcek, Cufar, Levanic 2000, 99. 
68
 Tipologija ter kronološka in kulturna opredelitev najdb sta v nadaljevanju povzeti po Leghissa 2017. 69 Za podrobnejšo utemeljitev glej Leghissa 2017, 278–280. 
70 
Glej Korošec 1958–1959; Dimitrijevic 1967; 1979; Parzinger 1984; Govedarica 1989. 
71
 Dimitrijevic 1967; 1979. 
72 
Glej npr. Bondár 1995; Velušcek, Cufar 2003; Kul­csár 2009. 
–
 kroglaste dvorocajne posode z lijakastimi ali cilindricnimi vratovi ter subkutanima ušescema tipa DvP4b (sl. 2: 3,4,9); 

–
 bucaste posode splošceno kroglaste oblike, ki imajo lijakaste vratove (tip B1), lahko pa tudi subkutana ušesca ali navpicno predrta držaja (tip B2) (sl. 2: 7,8); 

–
 visoke kroglaste sklede z lijakastimi vratovi tipa Vs2 (sl. 2: 14); 

–
 visoke sklede z visokim konkavno uslocenim vratom tipa Vs3, na katerem sta lahko subkutani ušesci (sl. 2: 12); 

–
 polkroglaste sklede z ravnim odebeljenim ustjem tipa S1 (sl. 2: 16); 

–
 sklede na votlih konicnih nogah tipa SnN9 (sl. 2: 18,19); 

–
 kroglaste skodele z lijakastimi vratovi tipa Sk5 (sl. 2: 15); 

–
 skodele s konkavno uslocenim vratom in ostrim prehodom v polkrožno oblikovan spodnji del posode tipa Sk6 (sl. 2: 13). Ostale oblike keramicnih posod druge skupine so: 

–
 bikonicni in kroglasti neokrašeni vrci in vrcki tipa V1a, V2a in V2c (sl. 2: 20,21); 

–
 neokrašene kroglaste in bikonicne dvorocajne posode tipa DvP1 in DvP2; 

–
trebušaste dvorocajne posode iz drobno- oziroma grobozrnate gline;73 

–
 enorocajni lonci, okrašeni z bradavicami na ramenu L2 (sl. 2: 26);74 

–
 enorocajni ovalni lonci s cilindricnim vratom tipa L3; 

–
 kroglasti ali ovalni lonci z lijakastimi vratovi tipa L5 (sl. 2: 27); – ovalne dvorocajne shrambne posode tipa Sp1 (sl. 2: 29); 

–
 posode z odebeljenim robom ustja, okrašenim z odtisi prsta oz. prsta/nohta tipa Sp2 (sl. 2: 30); 

–
 vecinoma neokrašene visoke sklede tipa Vs1a in Vs1b (sl. 2: 22); 

–
 konicne sklede tipa S2 (sl. 2: 23); 

–
 polkroglaste skodele tipa Sk1 (sl. 2: 25); 

–
 konicne skodele tipa Sk2; 

–
 kroglaste in splošceno kroglaste skodele tipa Sk3; 

–
 bikonicne skodele z lijakastimi vratovi tipa Sk4. 


Posamezni keramicni tipi druge oz. mlajše skupine predstavljajo le blago spremenjene stare 
73 Leghissa 2017, t. 41: 1–3 (Korošec, Korošec 1969, t. 
7: 2; 12: 1; neinventarizirana najdba, hrani NMS). 
74 Leghissa 2017, npr. t. 58: 3; 59: 1–5; 60: 3 (Korošec, Korošec 1969, t. 12: 6; 16: 4; 21: 2; 26: 5; 27: 1,3; 62: 9). 

Kulturna in casovna umestitev poznobakrenodobne ljubljanske kulture na Dežmanovih kolišcih pri Igu 
oblike, znacilne za prvi sklop, to je za starejšo fazo na Dežmanovih kolišcih. Taki so npr. vrci z biko-nicno ali kroglasto oblikovanim trupom tipa V1a in V2a, dvorocajne posode s kroglastim trupom tipa DvP1, neokrašeni lonci z ovalnim trupom in uslocenim vratom tipa L2 ter visoke sklede z izvihanim ustjem in splošcenim trupom tipa Vs1. Med njimi so tudi sklede na križnih ali v tlorisu krožnih nogah, okrašene s preprostejšimi motivi, vecinoma le na notranji površini in na robu ustja, ki jih razlagamo kot prežitke vucedolske kulture (npr. sl. 2: 24,28,31). 
Kljucna novost mlajše faze Dežmanovih kolišc pa je predvsem krašenje posod z vtiskovanjem na plošcat predmet navite niti. Okras je pogosto dopolnjen z vtiskovanjem predmeta z ostro ali topo konico. Tako okrašene posode predstavljajo najznacilnejši repertoar ljubljanske kulture. Na tak nacin je okrašenih tudi nekaj skled na nogah, oblikovno vezanih na tradicijo vucedolske kulture, med njimi npr. skleda na križni nogi (sl. 2: 24) in dve na visoki polni krožni nogi.75 Take sklede združujejo za vucedolsko kulturo znacilno obliko in za ljubljansko kulturo znacilen okras, zato jih lahko razlagamo kot pokazatelje nepretrganega razvoja med starejšo in mlajšo fazo na Dežmanovih kolišcih (sl. 3: prim. 9–10 z 11–12). 
Navezavo na vucedolsko kulturo odsevajo tudi druge vrste loncenine mlajše faze Dežmanovih kolišc (sl. 3). Taki so npr. bikonicni in kroglasti, vecinoma neokrašeni vrci tipa V1 in V2 (sl. 3: prim. 3–4 z 1–2), enorocajni ovalni lonci z bradavicami na ramenu (sl. 3: prim. 19 s 17–18)76 ter visoke sklede in skodele s konkavno uslocenim vratom tipa Vs3 in Sk6,77 ki so oblikovno podobne skodelam s trakastim rocajem v vucedolski kulturi (sl. 3: prim. 7–8 s 5–6).78 Vucedolsko tradicijo prepoznamo tudi v motiviki okrasa posod ljubljanske kulture, kot so nasproti si stojeci šrafirani trikotniki in motiv valovnice, ki je sestavljena iz dveh vzpo­rednih vtisnjenih/vrezanih linij, pri cemer je bil 
75
 Leghissa 2017, t. 98: 5; 109: 2,3 (Korošec, Korošec 1969, t. 37: 1; 38: 2; 41: 7; 113: 5). 
76
 Glej npr. Leghissa 2017, t. 59: 1–5; 60: 1–4 (Ko­rošec, Korošec 1969, t. 12: 5,6; 21: 2; 23: 11; 24: 8; 26: 5; 27: 1,3; 62: 9). 
77
 Npr. Leghissa 2017, t. 86: 1–5 (Korošec, Korošec 1969, t. 33: 4,6,7; 56: 10V 14). 
78 Takih posod na Dežmanovih kolišcih ni bilo, so pa razširjene na hrvaških najdišcih vucedolske kulture: glej npr. Dimitrijevic 1979, 287, 290 ss, sl. 10: 11,15–17, npr. t. 27: 2; 29: 1,5; 30: 9. 
osrednji greben razclenjen z izmenicnimi vbodi (sl. 3: prim. 20 z 21 in 22 s 23–25). 
Nekatere oblike posodja ljubljanske kulture odsevajo elemente, ki se navezujejo na tradicijo srednjeevropskih kultur vrvicaste keramike79 in kroglastih amfor,80 datiranih okvirno v prvo po­lovico 3. tisocletja pr. Kr.81 Take so npr. kroglaste dvorocajne posode s cilindricnimi ali lijakastimi vratovi tipa DvP4 (sl. 4), ki so razprostranjene na slovenskem in Tržaškem Krasu82 ter v vzho­dnojadranskem prostoru (sl. 4: 3,5–6).83 Podobno okrašene fragmente posod zasledimo na obmocju severne Italije, zlasti na najdišcih kulture zvon-castih caš.84 Njihov izvor kaže iskati na obmocju kultur kroglastih amfor in/ali vrvicaste keramike, kjer med znacilne oblike spadajo kroglaste posode s praviloma cilindricnimi vratovi in štirimi ali dvema rocajema oziroma tunelastima držajema, podobnost med njimi in primerki z Dežmanovih kolišc pa je ocitna (sl. 4: 7–10).85 
Razlicni raziskovalci so v okviru najdb lju­bljanske kulture opozorili tudi na elemente, ki odsevajo možne “stike” s kulturo zvoncastih 
79 Nem. Schnurkeramik Kultur, angl. Corded Ware culture. 
80 
Nem. Kugelamphoren-Kultur, angl. Globular Amp­hora Culture. 
81
 Glej npr. Szmyt 1996, 3 ss; Müller 2001, 210, 222, sl. 101; 102; Furholt 2003; 2008; Szmyt 2010, 7 ss, 52 ss; vplivi kulture vrvicaste keramike so opazni že v starejši fazi Dežmanovih kolišc, tj. v fazi ljubljanskobarjanske variante vucedolske kulture po Leghissa (2017, 259–261). 
82
 Glej npr. Tomiceva jama pri Škocjanu – karta 1: 9 (Battaglia 1958–1959, 396, 397, sl. 152); Podmol pri Kastelcu – karta 1: 11 (Turk et al. 1993, t. 14: 15; 16: 5,15–17); Grotta del Mitreo/Mitrejeva jama – karta 1: 14 (Montagnari Kokelj, Crismani 1997, sl. 13: 109; 31: 278); Grotta Cotariova/Cotarjeva jama – karta 1: 25 (Lonza 1973–1974, sl. 2: 18; 3: 16; 5: 12); Grotta Caterina/Katrna jama – karta 1: 19 (Cannarella, Pitti 1978–1981, sl. 5: 3–5). 
83 Glej npr. Pecina kod Srbani – karta 1: 27 (Cuka 2009, 
t. 3: 13); Otišic-Vlake – karta 1: 36 (Miloševic, Govedarica 1986, t. 1: 1; 2: 5–9; 3: 1,7; 4: 6; 6: 4); Marina blizu Splita – karta 1: 37 (Radic Rossi 2011, 117–118, t. 1: 1–2); Citluk 
– karta 1: 34 (Marovic 1980, 34, sl. 8); Odmut – karta 1: 48 (Markovic 1974, 9, t. 4: 1,2,7,9; Markovic 1985, t. 29: 2,3,6,7); Zelena pecina južno od Mostarja – karta 1: 42 (Marijanovic 1978, t. 1: 2); Badanj v bližini naselja Boro­jevici pri Stolcu v Hercegovini – karta 1: 44 (Marijanovic 1978, 177 ss, t. 1: 1). 
84 Npr. Nicolis 1998a, sl. 1: 1,2; 2: 1–16 (vecinoma gre za fragmente posod, zato oblik ni mogoce ugotoviti, vendar so zastopani tudi cilindricni, blago lijakasti vratovi); glej tudi Gilli, Petrucci, Salzani 2000, 126, t. V: 13. 
85 Glej npr. Buchvaldek 1967, sl. 2: A20,A21; 3: A25b; Beran 1992, sl. 3; Wlodarczak 2006, 121 ss, t. 14; 23: 4; Furholt 2003, 131 ss; Furholt 2008, 11 ss, sl. 8; 9. 
caš.86 Ti se kažejo v lijakasti obliki vratov, npr. pri vrcih tipa V4, dvorocajnih posodah tipa DvP4b in bucah tipov B1 in B2 (sl. 2: 1–3,7–9), ter v razporeditvi po pasovih okrasnih motivov, sestavljenih iz preprostih trikotnikov, cikcak crt ali mrežastih motivov.87 Obe kulturi poznata tudi podoben nacin okraševanja, in sicer odtiskovanje na plošcat predmet navite niti. Tak nacin krašenja je v okviru kulture zvoncastih caš znan kot okras barbelé (fr.) oz. Barbed-wire (angl.).88 Loncenina z okrasom barbelé je genetsko povezana s feno­menom kulture zvoncastih caš in je opredeljena na prehod iz pozne bakrene v zgodnjo bronasto dobo. Pogosta je predvsem v severni Italiji in ju­govzhodni Franciji, kjer oznacuje zakljucno fazokulture zvoncastih caš, t. i. Épicampaniforme, datirano v casovni okvir ok. 2150–1900 pr. Kr.89 Po mnenju Franca Nicolisa90 in drugih raziskoval­cev91 je na tak nacin krašenja keramike v severni Italiji in v jugovzhodni Franciji verjetno vplivala ljubljanska kultura Ljubljanskega barja.92 Za ob-mocje severne Italije je hipoteza težko preverljiva zaradi številcne skromnosti tako okrašene kera-mike, z izjemo najdišca Bernardine di Coriano. Na tem je bilo najdenih pribl. 40 razlicno velikih fragmentov tovrstne loncenine; nekatere oblike lahko nedvomno povežemo s kulturo zvoncastih caš,93 nekatere druge so podobne tistim ljubljan­ske kulture.94 Za natancnejše datiranje keramike barbelé v severni Italiji radiokarbonske datacije niso na voljo. Na splošno oznacuje loncenina z okrasom barbelé najmlajšo fazo kulture zvonca­stih caš, kar je v absolutnem smislu skoraj 400 
86 Npr. Korošec 1958–1959, 99; Dimitrijevic 1967, 10 ss; Gilli, Montagnari Kokelj 1993, 158; itd. 
87
 Glej npr. Leghissa 2017, t. 32: 2; 43: 1; 44: 3–4; 45: 1–2; 47: 6; 84: 3–4; 85: 3–9 itd. (Korošec, Korošec 1969, t. 
34: 2–4; 35: 8,9; 36: 1; 49: 12; 54: 10; 55: 1,3; 56: 1,5,8,15; 
57: 12; 60: 4; 115: 1,4; 116: 2,5; 118: 6,9). 
88 
It. a filo avvolto ali filo spinato. 
89 Glej npr. Nicolis 1998a, 447–464, sl. 1: 1–2; 2: 21–16; Nicolis 1998b, 57; Strahm 1998, 40; Gilli, Petrucci, Salzani 2000, 125–126; Lemercier et al. 2003, 248–249; Lemercier 2004, 228, sl. 1; Vital, Convertini, Lemercier 2012, 1 ss, 91 ss, 97 ss, 109. Tako okrašena keramika je razširjena tudi na severnih obmocjih srednje Evrope in jugovzhodne Anglije, kjer je prav tako znacilna za zakljucno fazo kulture zvoncastih caš (glej npr. Nicolis 1998a, 449; Czebreszuk, Szmyt 2012, 166, sl. 11). 
90 Nicolis 1998a, 455 ss. 
91
 Npr. Lemercier et al. 2003, 243, 248–249. 92 Nicolis 1998a, 455 ss. 
93
 Npr. Gilli, Petrucci, Salzani 2000, t. IV: 1,3,5. 94 Ib., t. IV: 6; V: 13. 
let pozneje od casovne umestitve najdišc v okvir ljubljanske kulture na Ljubljanskem barju. Iz tega izvira velik pomislek, ali je obmocje Ljubljanskega barja z ljubljansko kulturo sploh kakorkoli vpli­valo na pojav tovrstnega okrasa v severni Italiji in južni Franciji. 
Z obmocja II. Dežmanovega kolišca izvira tudi edina posoda hruškaste oblike, ki po okrasu spominja na zvoncaste caše (sl. 5: 1), medtem ko se po obliki razlikuje od klasicnih zvoncastih caš, ki imajo praviloma izvihano ustje.95 Njen okras je sestavljen iz petih vodoravnih pasov vrezanih linij in vbodov in je primerljiv z nekaterimi vrstami okrasa na znacilnem posodju kulture zvoncastih caš (it. set campaniforme; angl. bell-beaker package).96 
Elementov, ki kažejo na stike s to kulturo, ne zasledimo le na keramicnih posodah, temvec jih najdemo tudi pri drugih najdbah z Dežmanovih kolišc97 (sl. 5). Med znacilne najdbe kulture zvonca­stih caš lahko poleg teh uvrstimo tudi neokrašeno “spremno loncenino” (nem. Begleitkeramik; angl. common ware) pa tudi šila in bodala iz bakra, pušcicne osti in bodala iz kremena ter kamnite in košcene šcitnike za zapestje, kamnite bruse, ko-šcene gumbe, obeske iz cekanov divjega prašica in zobe razlicnih živali.98 Tipološko podobne najdbe so zastopane tudi v gradivu z Dežmanovih kolišc. Med kovinskimi predmeti naj navedemo šila z rombicno razširitvijo na zgornjem delu (sl. 5: 4).99 Podobna šila100 poznamo tudi z obmocja Trenta v severni Italiji,101 kjer so bila najdena skupaj s kosi keramike kulture zvoncastih caš.102 Severnoitalska šila italijanski raziskovalci opredeljujejo kot od­raz vplivov oz. stikov z ljubljansko kulturo in jih oznacujejo kot šila tipa Ig II.103 Bakrena bodala 
95 Besse 2004, sl. 2.1. 
96 Dvorak 1993, t. 136: 1,8; Peška, Kalábek 2012, sl. 3: 10; Leghissa 2017, 190, t. 127: 4. 
97
 Vecina na II. Dežmanovem kolišcu. 98 Glej npr. Strahm 1998, 27–29; Heyd 2001, sl. 4; Turek 2006, sl. 5; 13; 17; 18; Müller 2013, sl. 1; itd. 99 Korošec, Korošec 1969, t. 105: 1–5; Trampuž Orel, Heath 2008, t. 1: 12,13. 100 V nasprotju s šili z Dežmanovih kolišc imajo koni-cast zakljucek namesto plošcatega ter okrogel presek igle. 
101
 Perini 1972, sl. 9: 137; 10: 140,141; Bagolini, Pa-squali, Pedrotti 1985, sl. 2.; Nicolis 1998a, 460 (op. 48). 
102
 Npr. Mottes, Nicolis 1998, 73 ss, sl. 1; 4. 
103 
Pri ogledu arheološkega muzeja v Vucedolu in pregledu še neobjavljenih najdb sem naletela na ilustra­cijo podobnega šila z rombicno razširitvijo, vendar z iglo okroglega in ne pravokotnega preseka; odkrito je bilo med izkopavanji na najdišcu Vucedol leta 1987. Kontekst in starost šila za zdaj nista znana. 

Kulturna in casovna umestitev poznobakrenodobne ljubljanske kulture na Dežmanovih kolišcih pri Igu 
z Dežmanovih kolišc (sl. 5: 3)104 imajo z izjemo enega primerka trnast nastavek in so primerljiva s številnimi bodali na obmocju med Dneprom in Karpati na vzhodu, v Grciji in v zahodni Evropi, zlasti na Iberskem polotoku.105 Njihov casovni razpon je zelo širok, saj obsega prvo polovico 4. in vecji del 3. tisocletja pr. Kr.106 Ovalni kamniti brusi (sl. 5: 6)107 se pojavljajo predvsem v grobovih na najdišcih kulture zvoncastih caš od Moravske do Saške in Bavarske.108 Med kamnitimi najdbami z Dežmanovih kolišcih so zastopane kremenaste listaste sulicne osti ali bodala z retušami na robovih in po celotni površini (sl. 5: 5).109 Dobre primerjave jim najdemo na najdišcih Tržaškega Krasa110 in severne Italije,111 npr. Montesei di Serso v Tren­tu.112 Med zanimivejšimi najdbami z Dežmanovih kolišc je tudi z zarezami okrašen košcen plošcat predmet, ki ima luknjice ob robovih obeh daljših in najkrajše stranice (sl. 5: 2).113 Njegove funkcije za zdaj ne moremo zanesljivo dolociti. Glede na velikost, obliko in uslocenost ga lahko primerjamo z 
114 
zapestnimi zašcitnimi opornicami, t. i. brassardi,ki so znacilne za kulturo zvoncastih caš, kulturo Polada in cetinsko kulturo.115 Po mnenju Kleijna so take košcene plošcice lahko zapestne zašcitne opornice, pasne spone, zapestnice ali preprosto le košcene plošcice, za katere je treba opraviti vec analiz za natancnejšo opredelitev njihove funkcije.116 
104 Korošec, Korošec 1969, t. 105: 6–11. 
105 Glej Trampuž Orel, Heath 2008, 27 in tam navedena literatura; podobno bodalo je znano tudi z obmocja kulture zvoncastih caš na Moravskem (glej Turek 2006, sl. 5: 11). 
106 Npr. v grobu R2 na grškem otoku Lefkada najdeno bodalo je datirano v obdobje EH II (tj. pribl. 2650–2200 pr. Kr.) (Branigan 1975, 37). Z najdišca Ezero v Bolgariji, s katerega izvirajo podobna bodala, sta dve radiokarbonski dataciji, ki kažeta na razpon 3522–3031 cal BC (98,7 %) in 2911–2464 cal BC (100 %) (Primas 1996, 168; sl. 7.7: 6,7), itd. 
107 Korošec, Korošec 1969, t. 77: 1–7. 
108 Glej npr. Turek 2006, sl. 5: 29–30; 18: 7–8; 23: 6; 74. 
109 Korošec, Korošec 1969, t. 73: 1–11; 74: 1–10; 75: 1; med najdbami z Dežmanovih kolišc ne najdemo kreme­nastih pušcicnih osti; so pa številno zastopane na kolišcuna Špici (neobjavljeno, hrani MGML). 
110
 Gilli, Montagnari Kokelj 1996, sl. 35. 111 Npr. Barfield 2001, 510 ss; Mottes 2001, 519 ss, sl. 1. 
112
 Mottes 2001, sl. 4 (prim. Korošec, Korošec 1969, t. 74: 1,3). 
113 Korošec, Korošec 1969, t. 87: 1. 
114 Angl. bracers ali wrist-guards; nem. Armschutzplatte; it. bracciale d’arciere ali brassard. Blagoje Govedarica je omenjeni predmet interpretiral kot pasno spono (Gove­darica 1989, 45; t. XI: 1). 
115
 Npr. Turek 2013; 2015; Forenbaher 2013, 94. 
116
 Kleijne 2019, 136. 
Posode ljubljanske kulture z Dežmanovih kolišc kažejo številne sorodnosti z najdbami s slovenskega in Tržaškega Krasa ter vzhodnoja­dranskega primorja, ki jih je Dimitrijevic opredelil kot jadransko varianto ljubljanske kulture (karta 1).117 K tej varianti prištevajo Dimitrijevic in drugi avtorji118 tudi najdbe iz crnogorskih in albanskih gomil, datirane na zacetek 3. tisocletja pr. Kr.,npr. iz Male in Velike Grude,119 Podgorice--Grude Boljevica,120 Mogile na Rake,121 Kujave pri Danilovgradu122 itd. 
A so keramicne posode iz teh gomil po obliki in predvsem nacinu izdelave ter okrasni motiviki bližje vucedolski kulturi kot pa ljubljanski oz. ja­dranski varianti ljubljanske kulture. Sklede na nogah ali nogicah iz teh gomil123 so okrašene z vrezi, vbodi in izdolbenimi površinami, kar je znacilno za vucedolsko kulturo. Izjema je le skleda na nogi iz gomile Kujava pri Danilovgradu, za katero je v objavi navedeno, da je okrašena s kolešckom,124 a je iz objavljene fotografije težko presoditi ustreznost opredelitve nacina krašenja.125 Tudi križni okras na notranji in zunanji strani je bolj podoben okrasni sintaksi vucedolskih posod.126 Poleg skled so v grobove pridajali okrašene keramicne vrce, ki se prav tako pojavljajo že v vucedolski kulturi.127 Vrci so okrašeni na spodnjem delu in tudi na vratu,128 podobno kot vucedolske dvorocajne posode.129 Zaradi naštetega crnogorskih gomil ne pripisujem jadranski varianti ljubljanske kulture,130 temvec 
117
 Dimitrijevic 1967; glej tudi Korošec 1962; Gove­darica 1989. 118 Glej npr. Govedarica 1989; 2016; Marijanovic 1991; 2003; Zagarcanin 2016; Forenbaher 2018a,b. 
119
 Npr. Govedarica 1989; Primas 1996. 
120
 Npr. Guštin, Preložnik 2015. 
121
 Zagarcanin 2016. 
122 Lutovac 2017. 
123 Npr. Govedarica 1989, t. 42: 1a–b; 44: 1a–c; Primas 1996, sl. 5.1; 5.2; 5.3; 5.4; Guštin, Preložnik 2015, sl. 4: 1; Zagarcanin 2016, sl. 3: c,f; 5; 6. Posode opredeljujem na osnovi podanih opisov in predvsem fotografij in risb, ker nisem imela priložnosti za ogled originalnih predmetov. 
124 Lutovac 2017, 61, t. 8. 
125
 Glede na objavljeno fotografijo je lahko okras na skledi izveden tudi z odtiskovanjem dvojno sukane vrvice. 126 Prim. npr. Hoffiller 1933, t. 8: 3a–b; Dimitrijevic 1979, 
t. 30: 5; 32: 3a; Balen 2005, t. 28: 93,94; Kulcsár 2013, sl. 4: 1c. 127 Glej Leghissa 2017, 104–117. 128 Govedarica 1989, t. 42: 2; Guštin, Preložnik 2015, 
sl. 4: 3; Zagarcanin 2016, sl. 3: c; 4. 
129
 Glej npr. Dimitrijevic 1979, t. 33: 1,3,4,8; 36: 5. 130 Glej npr. Primas 1996; Maran 1998; 2007; Harrison, Heyd 2007; Guštin, Preložnik 2015. 
je zanje po mojem mnenju ustreznejša Maranova oznaka crnogorska varianta vucedolske kulture.131 
Dobre analogije za razlicne vrste posod z Dež­manovih kolišc, opredeljene v ljubljansko kulturo, najdemo na najdišcih slovenskega in Tržaškega Krasa ter vzhodnojadranskega primorja, npr. za kroglaste dvorocajne posode s cilindricnim oz. lijakastim vratom tipa DvP4 (sl. 2: 3,4,9),132 visoke sklede s kroglastim trupom in lijakastim vratom tipa Vs2 (sl. 2: 14),133 visoke sklede z uslocenim vratom tipa Vs3 (sl. 2: 12),134 polkroglaste sklede z odebeljenimi ustji tipa S1 (sl. 2: 16; 6),135 za sklede na votlih konicnih nogah tipa SnN9 (sl. 2: 18,19)136 in nazadnje za kroglaste skodele z lijakastimi vratovi tipa Sk 5 (sl. 2: 10,11,15).137 Vsa našteta lonceni­na in primerjalne najdbe so enako oz. podobno okrašene,138 tj. z odtisi na plošcat predmet navite niti, pogostokrat v kombinaciji z vbodi. 
131
 Glej Maran 2007, 8 ss; op. 36; glej tudi Maran 1998, op. 243. Zlasti v zadnjih letih je razširjena teza, da so crnogorske gomile del kulture “Jamnaja”, za katero so znacilni gomilni pokopi (glej npr. Harrison, Heyd 2007; Heyd 2011). 
132
 Prim. npr. Battaglia 1958–1959, 396, 397, sl. 152; Lonza 1973–1974, sl. 2: 18; 3: 16; 5: 12; Markovic 1974, 9, 
t. 4: 1,2,7,9; Marijanovic 1978, 177 ss, t. I: 1; Cannarella, Pitti 1978–1981, sl. 5: 3–5; Marovic 1980, 34, sl. 8; Mar­kovic 1985, t. 29: 2,3,6,7; Miloševic, Govedarica 1986, t. 
1: 1; 2: 5–9; 3: 1,7; 4: 6; 6: 4; Turk et al. 1993, t. 14: 15; 
16: 5,15–17; Montagnari Kokelj, Crismani 1997, sl. 13: 109; 31: 278; Gilli, Petrucci, Salzani 2000, 126, t. 5: 13; Marijanovic 2003, t. 21: 1,6; 25: 5; 26: 3; Cuka 2009, t. 3: 13; Radic Rossi 2011, 117–118, t. 1: 1–2; itd. 
133 Prim. npr. Korošec 1956, t. 2: 3; 3: 2,5: 3; Dimitri­jevic 1967, t. 7: 4; Forenbaher, Vranjican 1985, t. 5: 2,3; Montagnari Kokelj, Crismani 1997, sl. 12: 93; 13: 107,109; Gilli, Montagnari 1996, sl. 38: 255; Montagnari Kokelj, Greif, Presello 2002, t. 11: 119; itd. 
134
 Prim. npr. Dimitrijevic 1967, t. 7: 1; Miloševic, Govedarica 1986, t. 9: 1–3; 10: 2?; Turk et al. 1993, t. 14: 22; 16: 18; Montagnari Kokelj, Crismani 1997, sl. 13: 106. 
135 Prim. npr. Lonza 1973–1974, sl. 2; Miloševic, Gove­darica 1986, t. 1: 3; 7: 1–3,5; 8: 3,5,6; 9: 6; 10: 3; 11: 1; 12: 1; Barfield 1997–1998, sl. 12: 46,47; Hulina, Forenbaher, Miracle 2011, 159, 161, sl. 16: 3.f; t. 4: 5; itd. 
136
 Prim. npr. Miloševic, Govedarica 1986, t. 1: 5; 8: 1; 11: 13; 12: 2; Govedarica 1989, t. 19: 8a–b. 137 Prim. npr. Lonza 1973–1974, sl. 4: 12; Forenbaher, Vranjican 1985, t. 5: 1; Gilli, Montagnari Kokelj 1993, sl. 
35: 341; 43: 425; Turk et al. 1993, t. 14: 15; Montagnari Kokelj, Crismani 1997, sl. 12: 94; Cuka 2009, t. 3: 14. 
138 Z izjemo primerkov loncenine z Ljubljanskega bar-ja, slovenskega in Tržaškega Krasa nisem imela možnosti neposrednega ogleda originalov, da bi preverila, ali gre za enak nacin krašenja. 
Med obmocjem Ljubljanskega barja in preo­stalim obmocjem razprostranjenosti ljubljanske kulture se v materialni kulturi kažejo tudi razlike,139 predvsem v številcnosti in raznolikosti keramicnih oblik. V primerjavi s keramiko na Ljubljanskem barju, predvsem na Dežmanovih kolišcih, so npr. v vzhodnojadranskem primorju povsem neznani kroglasto oblikovani vrci z lijakastimi vratovi tipa V4 (sl. 2: 1,2,5) in bucaste posode (sl. 2: 6–8). Gle­de motivike okrasa pa razlike opažamo predvsem pri skledah tipa S1 z ravno (vcasih tudi poševno) odrezanim robom, primerki teh iz jadranskega primorja so bogatejše okrašeni ne le na robu ustja in zgornjem delu recipienta, temvec veckrat tudi po celotni zunanji površini (sl. 6: 7–17), medtem ko so sklede iz tržaških jam in primerek z istr­skega najdišca okrašeni skoraj enako kot sklede z Ljubljanskega barja140 (sl. 6: primerjaj 1 z 2–6).141 
Med loncenino, ki smo jo opredelili v mlajšo fazo Dežmanovih kolišc, so poleg posod ljubljanske kulture in takih, ki odražajo stare elemente vuce­dolske kulture (t. i. ljubljanskobarjanske variante), kulture vrvicaste keramike in kulture kroglastih amfor ter nove vplive kulture zvoncastih caš, tudi take, ki imajo primerjave predvsem v krogih kulture Somogyvár-Vinkovci in Makó-Kosihy-Caka. Mednje spadajo npr. velike shrambne dvorocajne ovalne posode (sl. 2: 29),142 posode z odebeljenimi robovi 
139
 Med poglavitne razlike spada tudi tip najdišca: na Ljubljanskem barju gre za kratkotrajne kolišcarske naselbine, na preostalem obmocju razprostranjenosti pa predvsem za jamska najdišca, ki so bila obiskana/naselje­na dlje casa, vendar nekontinuirano. Kot je že omenjeno na vec mestih, so take razlike v materialni kulturi lahko posledica stanja, nacina in obsega raziskav, lahko pa so tudi kulturološko pogojene. 
140
 Izjema je le skleda s kolišca na Partih, ki je na zunanji površini tik ob robu okrašena z vodoravnimi crtami in šrafiranimi trikotniki (Harej 1978, t. 3: 3), torej podobno kot primerki iz vzhodnojadranskega primorja. Podobno okrašene kot sklede z Dežmanovih kolišc so tudi še neobjavljene sklede s kolišca Špica pri Ljubljani (glej npr. Klasinc et al. 2010, t. 12: levo zgoraj). 
141 Te razlike v okrasu spominjajo na spremembe stilov v kulturi zvoncastih caš. Nicolis je v okviru kulture zvon-castih caš severne Italije navedel zanimiv razvoj oziroma spremembo okrasa – od preprostega zonalnega okrasa do povsem zapolnjenega stila z znacilnim narašcajocim baroc­nim “horror vacui”, ki se kaže v postopnem zapolnjevanju praznega prostora (Nicolis 1998b, 61). 
142 
Leghissa 2017, t. 70: 1–2 (Korošec, Korošec 1969, 
t.
 8: 4; 21: 3), prim. npr. z Vladár 1962, t. I: 7; Markovic 1978, 24, t. VIII: 2; Markovic 1981, t. 7: 9; 8: 5; Tasic 1984, 

t.
 III: 4,5,7; IV: 2,7,10; Bandi 1984, t. XXVIII: 1; Bondár 1994, sl. 3: 1; Bondár 1995, 205, sl. 14: A/3; t. 172: 323; 



Kulturna in casovna umestitev poznobakrenodobne ljubljanske kulture na Dežmanovih kolišcih pri Igu 
ustij (sl. 2: 30),143 konicne sklede (sl. 2: 23)144 in polkroglaste skodele (sl. 2: 25).145 
Podobne posode so zastopane tudi na drugih kolišcih 3. tisocletja pr. Kr. na Ljubljanskem barju, kot so Parte (sl. 7: 17–24; karta 1: 2), Založnica pri Kamniku pod Krimom (karta 1: 4), Dušanovo (= Crni graben) (karta 1: 5,6) in Špica (karta 1: 7). Na podobnosti z najdbami s Part sta v objavi najdišca Založnica146 že opozorila Velušcek in Cufarjeva, primerjave pa sta našla predvsem med najdbami z madžarskega najdišca Börzönce, ki je pripisano kulturi Somogyvár-Vinkovci, kamor sta uvrstila Založnico in Parte.147 Te podobnosti so ocitne, vendar je mogoce opaziti tudi nekaj razlik. V repertoarju Založnice in Part (pa tudi Dežmanovih in drugih kolišc 3. tisocletja pr. Kr.) ne zasledimo cele vrste znacilnih oblik kulture Somogyvár-Vinkovci, kot so vrci z zelo visokim uslocenim ali cilindricnim vratom, visoke sklede z rocaji in ostrimi klekastimi prehodi ter sklede na visokih votlih konicnih nogah.148 
Kljucnega pomena pa je to, da se na prej ome­njenih kolišcih Ljubljanskega barja najdbe, pri­pisane kulturi Somogyvár-Vinkovci, pojavljajo skupaj z znacilno keramiko ljubljanske kulture. 
Ruttkay 2003, sl. 4; Kulcsár 2009, 154 ss, 334; sl. 35: XIV/1;
67: XV/1,2,3; Vollmann 2009, t. 2: 12; Šavel, Sankovic 2010, 53, npr. G147, G180, G181, G399, G565–568, G1335. 
143 Leghissa 2017, t. 71: 1–4; 72: 1–5 (Korošec, Korošec 1969, t. 63: 4; 65: 2; 66: 1–7), prim. npr. z Dimitrijevic 1966, 30; Kulcsár 2009, 329, sl. 65: XIV/4 in XIV/4a; t. 8:10; 17: 1; Šavel, Sankovic 2010, G54, G127, G215, G242, G286 itd.; Guštin, Zorko 2013, t. 1: 10; 2: 9; Kerman 2014, sl. 1.5: 5; 1.6: 9. 
144 
Leghissa 2017, t. 90: 4–7 (Korošec, Korošec 1969, 
t. 50: 3,4,7; 65: 7), prim. npr. z Vladár 1962, sl. 20: 1; 21: 4; Toth 2001, sl. 8: 8; Kulcsár 2009, sl. 22: VII/11,VII/14;sl. 26: VII/26; Šavel, Sankovic 2010, 43, sl. 24: 2. 
145 Leghissa 2017, t. 112: 1–5 (Korošec, Korošec 1969, 
t. 28: 5; 50: 8,9,11,13;110: 1); prim. npr. z Bondár 2003, sl.
6: 1; 10: 2; Kulcsár 2009, t. 11: 3; Šavel, Sankovic 2010, 47 
ss, sl. 25: 1,5; Guštin, Zorko 2013, t. 1: 3. 146 Velušcek, Cufar 2003. 147 Ib., 129–130. 148 Glej npr. Kulcsár 2009, sl. 49: I/12–I/16; 51: II/7,II/8;
54: VII/ 2–5,11,12; 59; 60; glej npr. tudi Šavel, Sankovic 2010, G6, G10, G13, G31, G32, G141, G209, G371–G373, G430, itd. Podobno, kot smo že omenili pri opredeljevanju ljubljanske kulture, kaže tudi v tem primeru opozoriti na problematicnost pripisovanja najdišc na Ljubljanskem barju kulturi Somogyvár-Vinkovci z vidika klasicnega kulturološkega pristopa. Najdišca Ljubljanskega barja so od osrednje razprostranjenosti kulture Somogyvár-Vinkovci namrec precej oddaljena in so posebnost v naselbinskem, prostorskem in casovnem smislu v primerjavi s preostalimi najdišci tega kulturnega fenomena. 
Na kolišcu Parte, raziskanem v prejšnjem stole-tju, so bile v isti kulturni plasti odkrite znacilne najdbe za ljubljansko kulturo in tudi take, ki po mnenju Velušcka in sodelavcev sodijo v okvir kulture Somogyvár-Vinkovci. Obe skupini najdb sta zastopani v okviru istega raziskanega obmocja, ne da bi bili prostorsko loceni, zato je iz njihove stratigrafske lege mogoce sklepati na njuno soca­snost.149 Tudi na najdišcih Založnica, Dušanovoin Špica so bile v eni kulturni plasti brez vsakršnih vidnih koncentracij zastopane najdbe, znacilne za ljubljansko kulturo, in take, ki kažejo primerjave s kulturo Somogyvár-Vinkovci. Vsa prej omenjena najdišca so enofazna in praviloma kratkotrajno poseljena.150 
Na morebitno socasnost ljubljanske kulture in kulture Somogyvár-Vinkovci je opozoril že Di­mitrijevic v zvezi s fragmentom tipicne posode ljubljanske kulture, odkritim med izkopavanji naj­dišca Vinkovci leta 1877/78 v sondi 55. Fragment je opredelil v horizont Vinkovci s pripombo, da bi lahko izviral iz jame, pripisane temu horizontu.151 A je stratigrafijo v tej sondi poškodoval steber, postavljen v zacetku prejšnjega stoletja, zato tega fragmenta ne moremo šteti kot zanesljiv argument za socasnost obeh kultur. 
Ob tem se postavlja vprašanje, ali je pripisova­nje nekaterih najdb z Dežmanovih kolišc kulturi Somogyvár-Vinkovci ustrezno. Glavna novost in znacilnost mlajše faze na Dežmanovih kolišcih je pojav keramike ljubljanske kulture, ki je vecinoma finejša in okrašena z vrezi/vtisi. Na preostalih naj­dišcih Ljubljanskega barja je keramika ljubljanske kulture manj številna z izjemo Špice152 in Part (glej seznam 1) (npr. sl. 7: 1–16).153 Med vecinoma 
149 
Kolišce Parte-Išcica, oddaljeno približno 85 m vzhodno od obmocja Harejevih izkopavanj na kolišcu Parte, je starejše, datirano je na konec 28. st. in v 27. st. pr. Kr. Podrobnejša kulturološka analiza povezav med obema kolišcema doslej ni bila izvedena; nekatere v strugi Išcice odkrite najdbe kažejo podobnosti z najdbami vucedolske faze Dežmanovih kolišc, kulture Somogyvár-Vinkovci in v enem primeru z najdbami ljubljanske kulture, nekatere druge pa s pramenasto keramiko zgodnje bronaste dobe (glej še Velušcek, Cufar, Levanic 2000). 
150 
Glede nesinhronizirane krivulje z Založnice glej tu op. 48. 
151
 Dimitrijevic 1982, 18; t. 8: 5. 152 Na kolišcu na Špici je keramika ljubljanske kulture zelo pogosta. 
153 Drugacno razmerje med keramiko ljubljanske kulture in tisto, ki kaže predvsem na vplive kulture Somogyvár--Vinkovci, je morda posledica stanja in obsega raziskav. Primerjava vseh kolišc na Ljubljanskem barju ni mogoca, 
neokrašenimi in bolj grobimi posodami druge faze na Dežmanovih kolišcih so tudi take, ki jih povezujemo z vplivi kultur Somogyvár-Vinkovci in Makó-Kosihy-Caka. Ne le na kolišcih Ljubljan­skega barja, temvec tudi na najdišcih slovenskega in Tržaškega Krasa ter vzhodnojadranske obale zasledimo finejšo okrašeno loncenino ljubljanske kulture skupaj z grobo keramiko, ki spominja na tipe posod kulture Somogyvár-Vinkovci.154 Zanimivo je, da v repertoarju kulture zvoncastih caš nastopajo ob znacilnih okrašenih posodah prav tako neokrašene in bolj grobe posode, t. 
i. spremna loncenina,155 ki v številnih potezah spominja na nekatere oblike posod kultur Somo­gyvár-Vinkovci, Makó-Kosihy-Caka in Nagyrév. Taka je npr. keramika iz naselbine Albertfalva pri Budimpešti pripisana skupini Csepel kulture 
ker so bila raziskana v razlicnem obsegu in na razlicne nacine. Na Dežmanovih kolišc je bila z izkopavanji raz­iskana pribl. 12.836 m2 velika površina, na kolišcu Parte 640 m2. Za kolišci Založnica in Dušanovo (= Crni graben) je raziskano površino težko natancneje izracunati, ker je šlo za dokumentiranje posegov ob cišcenju drenažnih jar-kov, in ne za arheološka izkopavanja. Dežman pa je med izkopavanji pobiral vecinoma le cele posode in okrašene fragmente, množico neokrašenih fragmentov pa je pustil na terenu. O tem pricajo številni fragmenti neokrašenih posod, ki so ležali v prekopanih plasteh, na katere je naletela Tatjana Bregant med sondiranjem obmocja Dežmanovih kolišc v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (glej nazadnje Leghissa 2017 z navedeno literaturo). Možne so še drugacne razlage razlik med kolišci na Ljubljanskem barju, denimo drugacen status naselbine: središcna naselbina/obmocje (Dežmanova kolišca) in satelitske naselbine (kolišca na južnem obrobju Ljubljanskega barja). A te hipoteze za zdaj ni mogoce preveriti. Kot je že omenjeno v op. 139, zasledimo razlike prav tako med kolišci Ljubljanskega barja in preostalimi najdišci ljubljanske kulture, kjer gre za drug tip najdišca – jame. 
154 
Npr. vrci z bikonicno ali kroglasto oblikovanim trupom, posode z odebeljenim robom ustja, lonci z lija­kastimi vratovi. Glej npr. Podmol pri Kastelcu – skupek D (Turk et al. 1993, t. 13: 15,19; 14: 5; 15: 1–3,9; 16: 2,6,9,22,23,25,29); na Tržaškem Krasu glej npr. Grotta Teresiana/Terezijina jama (Barfield 1997–1998, sl. 12: 45); Grotta Cotariova/Cotarjeva jama (Lonza 1973–1974, sl. 4: 10; Barfield 1997–1998, sl. 15: 25); Grotta degli Zingari/ Ciganska jama (Gilli, Montagnari Kokelj 1996, sl. 37: 231–235; 38: 241,244–249); Grotta dei Ciclami/Orehova pejca (Gilli, Montagnari Kokelj 1993, 154 ss, sl. 29: 268; 43: 417–422,426; 51: 504,504); na vzhodnojadranskem obmocju: Hateljska pecina faza III (Marijanovic 2003, 35 ss, t. 8: 2,3; 9: 1–2; 10: 1–4); Varvara A-1 (Covic 1978, t. 1; 2: 6,7; 3: 6; 7) itd. 
155 
Nem. Begleitkeramik (glej tudi Leghissa 2017, 104–112). 
zvoncastih caš.156 Vecinoma grobo in neokrašeno (oz. redko okrašeno) keramiko na Dežmanovih kolišcih mlajše faze in kolišca Parte157 kaže torej obravnavati v okviru ljubljanske kulture, v kateri se odražajo tudi vplivi kulture Somogyvár-Vinkovci z obmocja Panonske nižine. 
AbSOLuTNI cASOVNI OKVIR LjubLjANSKE KuLTuRE 
Poleg II. Dežmanovega kolišca obravnavamo v okviru ljubljanske kulture tudi kolišcarske naselbine Parte, Špica, Založnica in Dušanovo na Ljubljanskem barju. Na omenjenih najdišcih so bile opravljene vecinoma dendrokronološke analize,158 pridobljeni rezultati pa so merodajni za datiranje ljubljanske kulture, ne pa tudi kulture Somogyvár-Vinkovci. Geografsko najbližje II. Dežmanovemu kolišcu je kolišce Parte, na katerem so potekala v letih 1976–1981 izkopavanja.159 Na 640 m2 veliki površini je v eni kulturni plasti ležala množica lesenih kolov 
160 
in najdb, ki jih pripisujemo ljubljanski kulturi,in tudi takih, ki kažejo vplive kulture Somogyvár--Vinkovci.161 Po dendrokronološkem datiranju sega najstarejša gradbena dejavnost na kolišcu Parte na konec 26. st. pr. Kr., najživahnejša v prvo polovico 
25. st. pr. Kr., najmlajša pa okvirno v sredino 25. st. pr. Kr. (sl. 8).162 Natancne dendrokronološke datacije 
156
 Endrodi, Reményi 2016, 108–114, 118–121; med gradivom iz Albertfalve je tudi fragment sklede s podobnim okrasom na notranji površini ustja, kot ga ima keramika ljubljanske kulture (Endrodi, Reményi 2016, t. 4: 6). 
157 Verjetno tudi podobno keramiko s kolišc Založnica,Dušanovo (= Crni graben) in Špica. 
158 
Za natancnejše datiranje krivulj lesenih kolov je bila uporabljena metoda wiggle-matching, izbrane branike lesa s tocno dolocenih odsekov na kronologijah so bile radiokarbonsko datirane, nekatere z do 2 sigma natanc­nosti ± 10 let (glej tudi Cufar et al. 2010; Velušcek, Cufar 2014; Velušcek 2014). 
159
 V tem kontekstu ne obravnavamo dendrokrono­loških analiz s kolišca Parte-Išcica, ker so najdbe od tam kronološko in kulturološko heterogene. 
160
 Za najdbe, ki smo jih pripisali ljubljanski kulturi, glej npr. Korošec 1964, t. 1: 3; Harej 1978, t. 1: 10; 2: 8,9; 
7: 6; 9: 1,2; Harej 1981–1982, t. 9: 9; 10: 15; 1, 11: 5; 17: 4; 
18: 1; 21: 7,9–11,13–16; Harej 1987, t. 8: 1,3; itd. 
161 Za najdbe, ki kažejo na vplive kulture Somogyvár--Vinkovci, glej npr. Korošec 1964, t. 1: 8; 2: 1; 3: 1; 4: 1,2; 
8:
 1; 9: 9; Harej 1978, t. 4: 7; 10: 5; Harej 1981–1982, t. 

8:
 5; 11: 4; 12: 2; 18: 2; 22: 1; 27: 1; 30: 7; 33: 10; Harej 1987, t. 3: 1,3,9; 4: 12; 5: 3; 6: 5; 15: 2,4–9; 20: 7; prim. še Velušcek, Cufar 2003. 


162
 Velušcek, Cufar 2003, 128, pril. 1. 

Kulturna in casovna umestitev poznobakrenodobne ljubljanske kulture na Dežmanovih kolišcih pri Igu 
poznamo tudi s kolišc Založnica in Dušanovo, kjer je bilo najdenih manj tipicnih oblik ljubljanske kulture in vec t. i. spremne loncenine, torej take, ki odseva vplive kulture Somogyvár-Vinkovci.163 Na kolišcu Založnica so dendrokronološke analize pokazale na 90 let dolgo obdobje gradbenih aktivnosti, ki se je zacelo konec 26. st. pr. Kr. in se zakljucilo v zadnji cetrtini 25. st. pr. Kr. (sl. 8).164 Izjemno kratek casovni interval so pokazale dendrokronološke analize na kolišcu Dušanovo, na katerem so gradbene aktiv­nosti potekale med letoma 2502 in 2493 pr. Kr.165 Analize lesa so prispevale še en zanimiv podatek: na Dušanovem so sekali les, ki so ga pridobili s pomlajevanjem na panju in z redcenjem gozdnih sestojev, kar kaže na vsaj nekaj desetletij zgodnejšo prisotnost cloveka na tem obmocju.166 Ta podatek sicer še ne zadostuje za potrditev morebitne starejše faze kolišca, saj dendrokronološke datacije kažejo na eno kratkotrajno fazo, pa tudi tam odkrite najdbe so dokaj uniformne.167 Dendrokronoloških podatkovza kolišce Špica v Ljubljani še nimamo, ker anali­ze še niso koncane. Poznamo pa radiokarbonsko datacijo, odvzeto za palinološke raziskave.168 Iz plasti SE 1004, ki je ležala pod spodnjo kulturno plastjo SE 1035,169 je bil radiokarbonsko datiran vzorec želoda hrasta. Pri kalibraciji 2 s kaže vecji odstotek verjetnosti (90,5 %) razpon od 2677 do 
163 Glej Založnica (Velušcek, Cufar 2003, t. 2: 5; 3: 2; 
4: 8; 8: 7; 11: 9; 13: 6; 14: 4; 15: 9; Velušcek, Toškan, Cufar 2011, t. 2: 10); Dušanovo (= Crni graben) (Velušcek, To-škan, Cufar 2011, t. 3: 6,7; neobjavljeno gradivo zacasno hrani Inštitut za arheologijo ZRC SAZU). 
164 Velušcek, Cufar 2003, 126, pril. 1; Velušcek, Toškan, Cufar 2011, 54, sl. 3, tab. 3; glej tudi Cufar, Velušcek, Kro-mer 2013. V tem prispevku ne obravnavamo kronologije Zal-FRSP2, ker ni sinhronizirana. Iz Založnice izvira tudi konjska kost, radiokarbonsko datirana v 28. in 27. st. pr. Kr. Kakšno mesto ima najdba v kontekstu naselbine Za­ložnica, ostaja odprto (najdba še ni objavljena; za podatek se zahvaljujem Borutu Toškanu, arheozoologu na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU). 
165 Velušcek, Toškan, Cufar 2011, 61; Kržišnik 2014, 34–35. 166 Kržišnik 2014, 47. 
167
 Lahko pa bi šlo za doslej še neodkrito starejšo naselbino kje v bližini. 168 Andric et al. 2017. 
169 
V objavi je vzorec napacno pripisan spodnjemu delu kulturne plasti; po natancnem pregledu profila, fotografskega arhiva, stratigrafskih opisov in prelimi­narnega porocila izkopavanj (Klasinc et al. 2010; hrani ZVKDS) izvira analizirani vzorec iz plasti SE 1004, ki kaže na poplavo pred gradnjo kolišcarske vasi. Vodjemaizkopavanj Roku Klasincu in Ireni Šinkovec se zahvaljujem za posredovanje dokumentarnih fotografij in podatkov o stratigrafskih enotah. 
2469 cal BC.170 Datacija ponuja torej terminus post quem ali ad quem za gradnjo kolišca Špica, katerega potemtakem opredeljujemo okvirno na sredino 3. tisocletja pr. Kr.171 
Poleg dendrokronoloških datacij z najdišc Ljubljanskega barja imamo na voljo še nekaj ra­diokarbonskih datiranj z drugih najdišc, katerih najdbe pripisujemo ljubljanski kulturi. Z jadranskega najdišca Grapceva špilja na otoku Hvaru (karta 1: 
38) sta znani dve radiokarbonski dataciji in ena iz jamskega najdišca Odmut pri naselju Plužine v Crni gori (karta 1: 48).172 V Grapcevi špilji sta bili datirani dve plasti, v katerih je bilo najdenih nekaj fragmentov t. i. ljubljanske loncenine in fragment z grobo žlebljenim okrasom.173 V Odmutu je bila datirana plast 3, iz katere izvira vecina loncenine ljubljanske kulture.174 Z istrskega najdišca Pupicina pec (karta 1: 28) je znana datacija konteksta 605, v katerem so bile najdbe ljubljanske in cetinske kulture pa tudi tipološko starejša in mlajša lon-cenina.175 Tri radiokarbonske datacije so znane s Tržaškega Krasa, ena iz jame Grotta dei Ciclami/ Orehove pejce (karta 1: 23) in dve iz Grotta del Mitreo/Mitrejeve jame (karta 1: 14). 
Skupen razpon vseh teh datacij je zelo širok, saj zaobjame celotno 3. tisocletje pr. Kr. (sl. 9). Najširši je razpon datacije z Odmuta (vzorec Z-409), ki pri kalibraciji 2 s kaže vecji odstotek verjetnosti (84,7 %) od 3138 do 2574 cal BC. Tako širok razpon ne preseneca, saj ima vecina 
170 Andric et al. 2017, 484, sl. 2; 4. 
171 Z Dežmanovih kolišc pri Igu so na voljo tri radio-karbonske datacije, dve kažeta okviren casovni razpon od 2676 do 2473 cal BC (2 s; 89,5 %) oz. 2620 do 2472 cal BC (2 s; 95,4 %), pripisali pa smo jih z veliko verjetnostjo prvemu Dežmanovemu kolišcu. Ce je ta pripadnost pra­vilna, sta ti dataciji merodajni za datiranje vucedolske faze na Dežmanovih kolišcih. Tretja datacija kaže na razpon od 2620 do 2468 cal BC (2 s; 95,4 %), njeno pripadnost dolocenemu kolišcu pa ni bilo mogoce ugotoviti (glej Leghissa 2017; 2018). Nekaj radiokarbonskih datacij je znanih tudi s kolišca Parte, vendar z zelo širokim casov­nim razponom, ki sega od 29. do 21. st. pr. Kr. (Durman, Obelic 1989). Tako širok razpon datacij ne preseneca, ker so bile pridobljene v laboratoriju v Zagrebu in ne gre za t. 
i. akceratorske datacije, zato so tudi manj natancne. Vecina rezultatov vzorcev, analiziranih v tem laboratoriju, kaže na diskrepance in zato niso zanesljivi (glej tudi Crešnar, Teržan 2014a, 654 ss). 
172 Datacije iz crnogorskih gomil niso upoštevane, ker teh gomil ne obravnavamo v okviru ljubljanske kulture. 
173 Forenbaher 2018a, 146. 
174 Markovic 1974, 8, t. I. 
175 Hulina et al. 2011, 141, 163–164; Forenbaher 
2018a, 148. 
vzorcev, analiziranih v zagrebškem laboratoriju, podobno zelo široke razpone in so zato manj uporabni.176 Tudi uporabnost datacij z najdišca Grapceva špilja je problematicna, saj se dataciji nanašata na štiri plasti, ki pripadajo sredini in vrhuncu faze 4. Fragmenti, ki so bližji t. i. cetinskemu stilu (po Forenbaherju), so ležali v starejših plasteh faze 4 in v starejših plasteh faze 5, medtem ko so bili fragmenti, bližji t. i. ljubljansko-jadranskemu stilu (po Forenbaherju), najdeni v mlajših plasteh faze 4. Kot je opozoril že Forenbaher, kaže ta situacija na verjetno pre­mešan kontekst.177 Datacije s Tržaškega Krasa pa za casovno umestitev ljubljanske kulture niso primerne zato, ker se ne nanašajo nanjo v ožjem smislu. Najdbe z datiranih odsekov sodijo namrec v okvir vucedolske, ljubljanske, cetinske in tudi kaštelirske kulture iz srednje bronaste dobe.178 
V primerjavi z datacijami iz jamskih najdišc Tr-žaškega Krasa in vzhodnojadranskega primorja so datacije, ki so na voljo za Ljubljansko barje, precej bolj natancne, saj izvirajo iz zelo kratkotrajnih naselbinskih kontekstov. Potemtakem lahko lju­bljansko kulturo na Ljubljanskem barju kronološko opredelimo na konec 26. in v 25. st. pr. Kr. 
Tezo o pojavu in razvoju ljubljanske kulture prav na Ljubljanskem barju podpirajo razlicni argu­menti. Med keramicnimi najdbami z Dežmanovih kolišc so oblike, ki kažejo tradicijo vucedolske faze kolišca, vendar že okrašene v maniri ljubljanske kulture, tj. z odtisi na plošcat predmet navite niti: npr. skleda na križni nogi, sklede na visoki polni nogi ter visoke sklede in skodele s konkav-no uslocenim vratom.179 Tudi med t. i. spremno keramiko, ki kaže na povezave predvsem s kulturo Somogyvár-Vinkovci, zasledimo starejše oblike (npr. na Dežmanovih kolišcih; sl. 2: 22,26),180 te prav tako nakazujejo vucedolsko tradicijo in s tem na kontinuiran razvoj. Na nekaterih posodah iz starejše faze Dežmanovih kolišc pa že zasledi-mo elemente kulture vrvicaste keramike, npr. na kroglastih dvorocajnih posodah.181 Poleg tega je 
176 Glej Crešnar, Teržan 2014a, 656. 
177
 Forenbaher 2018a, 140, 146; glej tudi Forenbaher et al. 2010, 342, sl. 6. 
178
 Glej Gilli, Montagnari Kokelj 1993; Montagnari Kokelj, Crismani 1997. 
179
 Leghissa 2017, t. 86: 1–5; 98: 5; 109: 2,3; 118: 5–9 (Korošec, Korošec 1969, t. 33: 1–8; 37: 1; 38: 2; 56: 10,14; 113: 1,5; 119: 6). 
180
 Glej npr. Leghissa 2017, 138–139 (za lonce tipa L2), 153–155 (za visoke sklede tipa VS1). 
181
 Leghissa 2017, 259–262. 
na obmocju Ljubljanskega barja raznolikost tipov posodja najvecja, od vrcev, dvorocajnih posod, buc, visokih skled do raznovrstnih skodel, ki jih na drugih najdišcih s t. i. ljubljansko keramiko ne zasledimo. Po mojem mnenju te znacilnosti loncenine nakazujejo neprekinjen razvoj iz starejše v mlajšo fazo Dežmanovih kolišc. 
SKLEp 
Najdbe ljubljanske kulture opredeljujejo mlaj­šo fazo na Dežmanovih kolišcih pri Igu, ki so jo doslej razlicni avtorji182 opredeljevali le z vidika finejše, vecinoma okrašene keramike. Z novo analizo najdb z Dežmanovih kolišc je bilo mo­goce na novo opredeliti znacilnosti keramicnega repertoarja te kulture. Glavna znacilnost finejše keramike ljubljanske kulture je okras, izveden z odtisi na plošcat predmet navite niti, pogosto v kombinaciji z vbodi. Med oblikami prevladujejo kroglaste posode z lijakastimi ali cilindricnimi vratovi, dna so pogosto sfericna in imajo tu in tam okroglo vdolbino na sredini. Kot spremno keramiko oznacujemo loncenino, ki je redkeje okrašena in odseva podobnosti, morda vplive kultur Somogyvár-Vinkovci in Makó-Kosihy-Caka. 
Izvorno obmocje ljubljanske kulture so bila verjetno prav Dežmanova kolišca na Ljubljanskem barju. V nekaterih oblikah posod iz mlajše faze Dežmanovih kolišc odseva starejša tradicija vucedolske kulture, a so kljub “stari” obliki okrašene na nov nacin (npr. sklede na nogah). Vucedolska tradicija se kaže tudi v nekaterih podobnih okrasnih motivih, iz cesar je mogoce sklepati, da se je ljubljanska kultura formirala na substratu vucedolske kulture oz. njene ljubljansko barjanske variante in pod vplivi/stiki/ impulzi z obmocja kultur vrvicaste keramike in kroglastih amfor pa tudi kulture zvoncastih caš. V t. i. spremni loncenini, vecinoma neokrašeni, pa se odražajo predvsem podobnosti s kulturo Somogyvár-Vinkovci. To se zdi razumljivo, saj sta tako kultura Somogyvár-Vinkovci kot ljubljanska kultura nastali na osnovi vucedolske kulture in se oprli na njeno tradicijo na eni strani, na drugi pa sta sprejemali elemente razlicnih kultur in z njimi vsaka po svoje obogatili svoj kulturni izraz. Kultura Somogyvár-Vinkovci je dajala pecat pro-storu Karpatske kotline, medtem ko je ljubljanska kultura predstavljala most proti zahodu do Trža­
182 Npr. Korošec 1958–1959, Dimitrijevic 1967; Gove­darica 1989; Forenbaher 2018a; itd. 

Kulturna in casovna umestitev poznobakrenodobne ljubljanske kulture na Dežmanovih kolišcih pri Igu 
škega Krasa in severne Italije ter vzhodnih obal Jadranskega morja, kjer se prav tako oblikujejo lokalne posebnosti. Na osnovi dendrokronoloških datacij, predvsem tistih s kolišca Parte, od koder je veliko okrašenih posod in neokrašenih fragmentov spremne loncenine, in s kolišca Založnica, sodi ljubljanska kultura na Ljubljanskem barju na konec 
26. in v 25. stoletju pr. Kr. 
Vecjega širjenja elementov ljubljanske kulture proti vzhodu ni zaznati, saj so vzhodneje od Ljubljanskega barja doslej znana le tri najdišca: Vinkovci v Slavoniji (karta 1: 49),183 Hrustovaca v Bosni (karta 1: 31)184 in Buk v severozahodni Madžarski (karta 1: 50).185 S teh najdišc so znane le posamicne najdbe te kulture, ki jih ni mogoce natancno datirati, so pa lahko pokazatelji more­
186 
bitnih stikov z obmocjem ljubljanske kulture.Proti zahodu je njeni širitvi mogoce slediti do slovenskega in Tržaškega Krasa ter morda tudi v severno Italijo, proti jugu pa do vzhodnih obal Jadranskega morja, kjer se tovrstna keramika po­javlja predvsem v jamskih najdišcih (karta 1).187 
183
 Dimitrijevic 1982, t. 8: 5. 
184 Benac 1948, 16–17, tab. VI: 5; Benac 1961, t. 32: 4. 
185 Ilon 1996, 7, t. 1; Kiss 2012, sl. 2: 3; glej tudi Leg-hissa, Bernardini, Kiss 2018. 
186
 Najdba z znacilnim okrasom motiva ribje kosti iz Hrustovace v objavah M. Mandica (1939) in Josipa Korošca (1946) sploh ni omenjena. Prvic jo je objavil Alojz Benac leta 1948. Ob omembi najdbe pa ni navedena natancna lokacija odkritja; izvirala naj bi iz iste plasti kot preostale najdbe, pripisane vucedolski kulturi, okras pa naj bi bil izveden s “tockicem”. Najdbo razlaga kot dokaz vplivov/ stikov z obmocjem kulture zvoncastih caš (Benac 1948, 16–17, tab. VI: 5). Glede na opis oblike posode in obja­vljeno fotografijo je najdba podobna skodelam tipa Sk5 z Dežmanovih kolišc. Podobni se zdita tudi izvedba in motivika okrasa (glej npr. Leghissa 2017, 183–184, prim. zlasti t. 117: 8 – Korošec, Korošec 1969, t. 54: 2; 115: 3). 
187 Na karti 1 so predstavljena le najznacilnejša najdišca s keramiko ljubljanske kulture (izbor je pri vsakem najdi-šcu naveden v oklepaju, spremna loncenina ni navedena). Nazadnje je karto razprostranjenosti najdišc ljubljanske kulture oz. “ljubljansko-jadranskega stila” predstavil S. Forenbaher (2018a, sl. 4 in 2018b, sl. 105), v katero je vkljucil 80 najdišc z zelo in manj znacilno loncenino za “ljubljansko-jadranski stil” ter zgolj podobno. Vkljucil je tudi najdišca, s katerih se le omenja tovrstna loncenina, ni pa objavljena. Po mojem mnenju pa je v njegovo karto vkljucenih kar nekaj najdišc, ki nimajo znacilne loncenine ljubljanske kulture, kot jo definiram, zato jih tudi ne upo­števam. Najdbe z nekaterih najdišc na vzhodnojadranski obali in v Istri, npr. Uvala Duga na otoku Sušac, Gudnja, Spila (Nakovana), Laganiši, so bližje cetinski kulturi, predvsem glede izvedbe okrasa. 
Za najdišca ljubljanske kulture na tem obmocju se pogosto uporablja Dimitrijeviceva oznaka jadran-ska varianta ljubljanske kulture.188 Na najdišcih slovenskega in Tržaškega Krasa, ki so geografsko bližja obmocju Ljubljanskega barja, najdemo primerljive oblike in nacine krašenja keramicnih posod, zato bi jih bilo verjetno ustrezneje obrav­navati v okviru ljubljanske kulture Ljubljanskega barja189 in ne v okviru srednje- in južnojadranske razprostranjenosti tega fenomena.190 
Še vedno pa ostaja odprto vprašanje o kulturnem in kronološkem odnosu med ljubljansko kulturo in njeno “jadransko varianto”. Po sicer problema­ticnih datacijah najdišc Odmut in Grapceva špilja bi bila ta varianta starejša od barjanske ljubljanske kulture. A med obema obmocjema – na eni strani Ljubljansko barje, slovenski in Tržaški Kras ter Istra, na drugi pa srednjejadransko primorje – najdemo podobnosti in tudi ocitne razlike. V prispevku ome­njene razlike so lahko posledica stanja raziskanosti, nacina raziskav ali konteksta odkritij, lahko pa so tudi kulturno in casovno pogojene. Vprašanje, na katerega bodo lahko ponudile odgovor le nadaljnje raziskave, pa je, ali je nastanek in predvsem razvoj jadranske variante ljubljanske kulture povezan s širjenjem vplivov ljubljanske kulture z obmocja Ljubljanskega barja ali pa je morda razvoj na obeh obmocjih potekal samostojno. 
188
 Dimitrijevic 1967. 189 V smislu Dimitrijeviceve alpske variante ljubljanske kulture. 
190 Podobno jih je obravnaval tudi Govedarica (1989). Med obema obmocjema, tj. Ljubljanskim barjem in Krasom, so ocitne razlike predvsem v znacaju najdišc – kolišca na Ljubljanskem barju, jame na Krasu. 
Elena Leghissa Znanstvenoraziskovalni center SAZU Inštitut za arheologijo Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana elena.leghissa@zrc-sazu.si 

Arheološki vestnik 72, 2021, 053–071; DOI: https://doi.org/10.3986/AV.72.02 
Gradišci na Sloki goriin Vinjem hribu nad Vinom na severozahodnemobrobju dolenjske halštatske skupnosti 

Gradišce on Sloka goraand Vinji hrib above Vino on the north-western edgeof the Dolenjska Hallstatt community 
Sneža TECCO HVALA 
Izvlecek 
Sondiranje na Sloki gori in Vinjem hribu nad Vinom, ki je bilo opravljeno v letu 1999 v okviru raziskav prazgodo­vinskih utrjenih naselij na Dolenjskem, osvetljuje severozahodni rob poselitve dolenjske halštatske skupnosti. Gre za manjši višinski naselbini v hribovitem zaledju Ljubljane, na obeh sta bili ugotovljeni dve poselitveni oz. gradbeni fazi, ki ju po sicer skromnih najdbah lahko datiramo v mlajše halštatsko obdobje. 
Kljucne besede: osrednja Slovenija; starejša železna doba; mlajše halštatsko obdobje; dolenjska halštatska kulturna skupina; naselja 
Abstract 
Test excavations on Sloka gora and Vinji hrib above Vino, carried out in 1999 as part of the research of prehistoric fortified settlements in the Dolenjska region, illuminate the north-western edge of the settlement of the Dolenjska Hall­statt community. These are smaller hilltop settlements in the hilly hinterland of Ljubljana, in which two phases have been identified, probably of the Late Hallstatt period according to otherwise modest finds. 
Keywords: central Slovenia; Early Iron Age; Late Hallstatt period; Dolenjska Hallstatt group; settlements 
V okviru raziskav prazgodovinskih utrjenih naselij glavni prometni povezavi iz Ljubljanske kotline na Dolenjskem je ekipa Inštituta za arheologijo ZRC proti jugu na Kocevsko in naprej v Belo krajino SAZU v letu 1999 sondirala na Vinjem hribu nad ter proti jugovzhodu v dolino Krke in Novomeško Vinom in Gradišcu na Sloki gori.1 Prazgodovinski pokrajino. V njuni bližini je znano poselitveno naselbini na teh dveh vzpetinah omenjajo že viri jedro z vecjim naseljem in gomilnim grobišcem iz s konca 19. in prvih desetletij 20. stoletja.2 Ležita halštatske dobe na Gradišcu nad Pijavo Gorico;3 v zakotju jugovzhodno od Ljubljane (sl. 1), sredi Vinji hrib je od njega oddaljen uro hoda, Sloka hribovja med dvema podoljema, po katerih teceta gora pa poldrugo uro.4 
1
 Janez Dular, Gradišce pod Sloko goro – Sonda 1, 
3

Porocilo o sondiranju 31.8.–10.9. 1999; Janez Dular, Vinji  Vuga 1980, 201 ss; Vuga 1982, 150; Dular, Tecco hrib nad Vinom – Sonda 1, Porocilo o sondiranju 14.9.–21.9. Hvala 2007, 164 s, sl. 92. 
4

1999 (hrani arhiv Inštituta za arheologijo ZRC SAZU).  Dular, Tecco Hvala 2007, 198 ss, sl. 115: 53 (Vinji 
2

 Gl. Puš 1975, 194, 195; Stare 1975, 238. hrib), 55 (Gradišce nad Pijavo Gorico), 62 (Sloka Gora). 

VINJI HRIB NAD VINOM 
Topografski opis 
Vinji hrib s kopastim vrhom na nadmorski višini 478,4 m leži med vasema Vino na zahodu in Bicje na vzhodu (sl. 2). Hrib je porašcen z mešanim, pretežno listnatim gozdom, cezenj poteka po katastrski meji gozdna pot v smeri S–J.5 V oblikovanosti terena je okoli vrha dobro zaznaven sklenjen obod naselja (sl. 2, 3). Okop je mocnejši na jugovzhodni strani, kjer ga preseka gozdna pot, na tem mestu je bil morebiti tudi vhod v nekdanjo naselbino, ta ima v tlorisu ovalno obliko s premerom od 150 do 180 m in meri okoli 1,85 ha. Na lidarskem posnetku se izrazitejši rob nakazuje tudi od 200 do 300 m nižje po jugovzhodnem pobocju (sl. 2), a ga brez sondiranja ni mogoce kronološko in funkcionalno opredeliti. Morebitno pripadajoce grobišce v bližnji okolici še ni bilo odkrito. 
 Gl. http://gis.arso.gov.si/atlasokolja/profile. aspx?id=Atlas_Okolja_AXL@Arso. 

Sl. 2: Lidarski posnetek Vinjega hriba nad Vinom. M. = 
1:10 000. (Vir: Lidar © ARSO). Fig. 2: Lidar image of Vinji hrib above Vino. Scale = 1:10 
000. (Source: Lidar © ARSO). 
Stratigrafska slika 
Da bi pridobili podatke, kdaj je bil hrib poseljen, smo na robu terase na severnem delu izkopali 3 × 5 m veliko sondo (sl. 3). Usmerjena je bila S–J z odklonom 14 stopinj proti vzhodu. Izkopavali smo po režnjih v mreži kvadrantov 1 × 1 m z izhodišcem v severozahodnem vogalu sonde (sl. 4, 5). V tem sistemu smo dokumentirali tudi najdbe; višine/ globine so bile merjene od bližnjega parcelnega mejnika in so v tlorisnem nacrtu zabeležene v cm. 
Naravno osnovo sta na obmocju izkopa sestavljali apnencasta skala in rdeckasta ilovica (plast 1), ki sta se pojavljali v rahlem nagibu proti severu od 25 do 60 cm pod današnjim površjem (sl. 4, 5). Prekrivala ju je rjava ilovnata zemlja (plast 2), ki se je širila v približno 3 m širokem pasu od severnega roba v notranjost sonde. V njej so bili razpršeni delci loncenih posod (loncev, latvice, pekve) in prežganega ilovnatega stenskega ometa, kos železnega surovca (t. 1) ter drobci živalskih kosti in zob.6 Ob zahodnem profilu je na globini 93 cm ležala razbita pekva v bližini dna pozneje vkopane jame za stojko (sl. 5: x = 2,1 m; y = 1 m; 
t. 1: 12). Rjavo ilovnato zemljo je v severnem delu 
6 Živalske ostanke je dolocil Borut Toškan (ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo, Arheozoološki laboratorij), za kar se mu zahvaljujem. Seznam favne hrani arhiv Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. 


Sl. 3: Vinji hrib nad Vinom. Tloris naselja z oznaceno lego sonde 1/1999. M. = 1:2500. Fig. 3: Vinji hrib above Vino. Ground plan of settlement with marked location of Trench 1/1999. Scale = 1:2500. 
sonde preplastilo do 15 cm debelo pešceno nasutje, pomešano z ilovico (plast 3), s cimer je bil teren poravnan. V tem nasutju ni bilo najdb, prekrival pa ga je grušc, v katerem je prevladoval kamnit drobir, vmes so bili tudi manjši kamni (plast 4). Na grušcnati plasti, ki jo razlagamo kot tlak, sta ležala kupa plošcatih kamnov iz rdecega pešcenjaka (sl. 5: x = 0,2–1 m; y = 1,2–2,2 m), okoli njiju se je širila kompaktna površina prežgane ilovice z drobci oglja in raztresenimi svitki ter loncenimi crepinjami, kar kaže na to, da se je na tem mestu kurilo oziroma da je bilo tu ognjišce. Na tem obmocju je bilo pobranih tudi nekaj zoglenelih ostankov prosa (Panicum miliaceum) in ogršcice (Brassica sp.).7 
V severnih vogalih sonde sta bili odkriti jami za stojki v razmiku približno 2,5 m; obdani sta bili s kamnitimi zagozdami ter zapolnjeni s crno rjavo zemljo in drobci oglja (sl. 4, 5). Jama v severovzho­
7 Makrobotanicne ostanke je opredelila Metka Culiberg (bivša sodelavka Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU); gl. Dular, Tecco Hvala 2007, 208–209, sl. 119. 
dnem vogalu, ki je bila vidna le v profilu, je bila vkopana 30 cm globoko v grušcnato plast, medtem ko je bila jama v severozahodnem vogalu malce globlja (50 cm) in je prebila tlak in pešceno nasutje pod njim ter starejšo kulturno plast vse do mrtvice. Ti jami bi lahko bili ostanka lesene palisade oz. obodne ograde ali pa stavbe, kar se zdi verjetnej­še. V razdalji okoli 2,5 m od severozahodne jame proti jugu je bila namrec odkrita še tretja jama za stojko (sl. 5: x = 2,6 m; y = 1 m), vkopana približno enako globoko do mrtvice in prav tako obdana s kamni iz apnenca in pešcenjaka. Na grušcnatem tlaku je ležalo precej vecjih kamnov, ki so morda ostanki stavbnih temeljev, a jih ni mogoce povezati v smiseln tloris. Na obmocju stavbe so bili med grušcem in na njem najdeni deli loncene skodele, motka, svitkov, pa tudi železen nožic (t. 2: 1–12), kosi prežganega ilovnatega stenskega ometa ter drobci živalskih kosti in zob, ki pripadajo govedu in drobnici.8 Vse te ostaline je zagrnila temnorjava zemlja (plast 5), v kateri so se pojavljali keramicni 
8 Gl. op. 6. 


Sl. 4: Vinji hrib nad Vinom, sonda 1/1999. A – zahodni profil, B – severni profil. M. = 1:25. Fig. 4: Vinji hrib above Vino, Trench 1/1999. A – west cross-section, B – north cross-section. Scale = 1:25. 
in železni fragmenti (t. 2: 13–17), nastala pa je po opustitvi naselja. Najdbe (ostenja posod, prežgan ilovnat stenski omet) so se sporadicno pojavljale še v gozdnem humusu (plast 6). 
V sondi odkrite plasti lahko interpretiramo kot ostanke dveh poselitvenih oz. gradbenih faz (sl. 4). Razpršene najdbe v rjavi ilovnati zemlji (plast 2), ki je ležala na naravni skalnati in sterilni ilov­nati podlagi, so na obmocju izkopa edini ostanki starejše poselitve (faza I). Sledila sta ji izravnava terena s pešcenim nasutjem (plast 3) in nad njim grušcnato tlakovanje (plast 4), na katerem je bil na samem robu naselja postavljen objekt, grajen s stojkami in z ilovico ometanimi stenami, imel je tudi ognjišce (faza II). Stavbo je verjetno unicil požar, ruševine pa sta po opustitvi naselja postopno zakrila plast temnorjave zemlje (plast 5) in na vrhu gozdni humus (plast 6). 
Casovna opredelitev 
Za datacijo prve poselitvene faze je bolj malo opore, saj med najdbami prevladujejo majhni košcki keramike, ki je slabe kakovosti in zelo dro­bljiva. Da hrib ni bil poseljen pred železno dobo, bi lahko sklepali po železnem surovcu (t. 1: 2) iz najgloblje kulturne plasti 2. Temu v prid govorijo tudi lonci, pekve in latvice (t. 1: 4–10,12), ki so obicajen inventar železnodobnih hiš. Kronološko dolocnejši je morda reoksidacijsko žgan rocaj (t. 
1: 7), ki bi kazal na mlajše halštatsko obdobje, kajti takšen postopek žganja v loncarskih peceh z redukcijsko atmosfero in koncno oksidacijo se je na Dolenjskem razširil prav v tistem casu.9 Rocaj 
9
 Dular 1982, 150 s. Tako žgani izdelki so predvsem situle z nogo in ciboriji tipov 9, 10 in 11, ki so datirani 



je bil na posodo verjetno namešcen vodoravno, saj so pokoncni rocaji na halštatskodobni kera­miki obicajno širši in trakasti, ta pa ima okrogel presek. Nekaj primerov vodoravnih rocajev je mogoce zaslediti v grobni keramiki iz Dolenjskih Toplic v dolini reke Krke, datirani pa so v certoško in negovsko stopnjo.10 Mladohalštatsko okrasno 
v stopnje kacastih in certoških fibul ter negovskih celad (ib., 50 ss). 10 Teržan 1976, t. 27: 9; 42: 5; 43: 4, za datacijo glej sl. 58. 
prvino je mogoce prepoznati tudi na fragmentu ostenja z udrto bradavico (t. 1: 3).11 
Drugo poselitveno oz. gradbeno fazo lahko prav tako opredelimo v mladohalštatsko obdobje na osnovi okrasa nalepljene valovnice na fragmentih skodele z rocajem (t. 2: 3). Motiv valovnice se 
11 Prim. Dular 1982, t. 6: 41; 7: 58; 8: 63,64 (okras na loncih tipov 1, 6, 7, datiranih v certoški in negovski hori­zont: ib., 28 ss); glej še Grahek 2016, 194 ss, sl. 57: O 7b. 
pojavlja na loncih tipov 6 in 7 po Dularju,12 ki so pogosti v Dolenjskih Toplicah in so tudi po obliki profila podobni skodeli z Vinjega hriba, le da je ta manjša in ima rocaj s sedlastim presekom ter paroma bradavicastih izrastkov na vrhu in pri korenu. Primerjave zanj zopet zasledimo med grobnimi najdbami iz Dolenjskih Toplic iz casa certoške in negovske stopnje.13 Iz plasti 4 na Vinjem hribu naj omenimo še fragment motka (t. 2: 5), ki je najbolj podoben primerkoma iz naselbine na Gradcu pri Blecjem vrhu, kjer sta bila najdena v kontekstih, datiranih v certoško stopnjo – eden na robu ognjišca v hiši 1, drug pa v plasti 15 skupaj s košaricastim obeskom.14 Dobro primerjavo ima tudi v Dolenjskih Toplicah v naselbinskem gradivu iz certoške oz. negovske stopnje.15 
Med najdbami iz plasti 5 na Vinjem hribu, odloženi po opustitvi naselja, lahko keramicni fra­gment s crno barvanim pasom (t. 2: 17) pripišemo mladohalštatskemu obdobju,16 profilirano ustje in dno (t. 2: 14,15) pa poznosrednjeveškemu loncu.17 
Glede na te indice je bil Vinji hrib nad Vinom poseljen v mlajšem halštatskem obdobju, verjetno v certoški stopnji, in opušcen ob koncu starejše žele­zne dobe. Primerjamo ga lahko denimo z naseljem na Gradcu pri Blecjem vrhu v Posavskem hribovju (sl. 1). Tam sta bili v certoški stopnji prav tako ugotovljeni dve gradbeni fazi, ki ju predstavljajo ostanki hiše 1 in nad njo še druge z grušcnatim tlakom in jamama za stojki s kamnitimi zagozdami ter podobnim inventarjem kot na Vinjem hribu, le da je bil Gradec na Blecjem vrhu prvic poseljen že v bakreni dobi in nazadnje v mlajši železni dobi.18 Dva stratigrafsko locena bivalna nivoja iz certoške in negovske stopnje sta bila odkrita tudi na Cvingerju v Dolenjskih Toplicah,19 ki je bil prej poseljen v pozni bronasti dobi, ob koncu starejše železne dobe pa opušcen. 
12 Dular 1982, 32 s, t. 7: 58–61; 8: 62,63,65. Prim. še Grahek, Kovac 2020, t. 5: 3; 6: 14. 
13 Teržan 1976, t. 6: 1; 75: 5; 78: 12. Prim. še Dular, Ciglenecki, Dular 1995, t. 8: 1; 33: 14; 63: 1; Grahek 2016, 158, 179 ss, 234 ss; sl. 47: Sk 2b; 70: 28. 
14 Pavlin 2011, 137 ss, t. 3: 3; 6: 8. 
15
 Dular, Križ 2004, 216 s (sonda 1: plast 6), t. 2: 15. 
16
 Za barvano keramiko gl. Dular 1982, 90 s; Grahek 2016, 218 ss. 
17
 Prim. npr. Štular 2007, 376 ss, tab. 1: tip 11, sl. 10; Porenta et al. 2015, 341 s, sl. 10b. 18 Pavlin 2011, 131 ss, sl. 7–14. 
19
 Dular, Križ 2004, 219 ss (sonda 2: plast 5 in zid), 223 ss (sonda 3: plasti 5 in 6). 
GRADIŠCE NA SLOKI GORI 
Topografski opis 
Toponim Gradišce se nanaša na ozek razpo­tegnjen hrbet, ki se blago vzpenja severno od današnjega naselja Sloka Gora in ima znacilno dinarsko smer SZ–JV (sl. 6). Severni del je danes porasel z mešanim gozdom; na južnem delu, kjer doseže najvišjo tocko na nadmorski višini 633,5 m, se širijo travniki, v preteklosti pa so bile tod njive. 
Pod vrhom na južnem delu poteka oddvojni okop (sl. 6, 7), okop je viden tudi na severnem delu hrbta, manj izrazit je obod naselja na vzhodnem in zahodnem pobocju. Njegova notranjost je bila deloma preoblikovana v vec manjših teras, ki so domnevno nastale z recentnim obdelovanjem, medtem ko sta okopa prazgodovinska, ocenjena površina tedanje naselbine pa znaša približno 1,84 ha. Na severozahodnem pobocju se na lidarskem posnetku nakazuje še ježa (sl. 6), ki je verjetno rob nekdanje njive. V bližnji okolici hriba doslej še ni bilo ugotovljeno pripadajoce grobišce. 
Stratigrafska slika 
S sondo v velikosti 3 × 5 m in usmerjeno S–J z odklonom 15 stopinj proti vzhodu (sl. 7) smo 



Sl. 7: Gradišce na Sloki gori. Tloris naselja z oznaceno lego sonde 1/1999. M. = 1:2500. Fig. 7: Gradišce at Sloka gora. Ground plan of settlement with marked location of Trench 1/1999. Scale = 1:2500. 
preiskali rob na severnem koncu naselja – na mestu, kjer smo pricakovali, da se je zaradi padca terena za okopom zadržalo najvec plasti. Dokumentiranje ostalin in najdb je potekalo na enak nacin kot na Vinjem hribu nad Vinom; v terenski dokumentaciji zabeležene višine/globine so relativne, merjene od fiksne tocke na robu naselja, ki ji nismo izmerili absolutne nadmorske višine. 
Preperela apnencasto dolomitna rašcena skala in sterilna rdeckasta ilovica nad njo (plast 1) sta se na obmocju izkopa pojavljali na globinah od 30 do 90 cm pod današnjim površjem (sl. 8, 9). V severnem delu sonde je mrtvico preplastila temnorjava ilovnata zemlja (plast 2) v približno meter širokem pasu (sl. 8); v njej so bili razpršeni kosi prežgane gline, delci loncenih posod, svitki in kremenov odbitek (t. 3: 1–3). Ob zahodnem robu sonde se je nad sterilno ilovico kazala manjša zaplata rumene ilovnate zemlje (plast 3) z drobci prežganega ilovnatega stenskega ometa. Obe kul­turni plasti je prekrivalo grušcnato nasutje (plast 4), ki je bilo debelejše ob severnem robu in se je tanjšalo proti sredini sonde. V njem je bilo veliko prežganega stenskega ometa, košcki oglja in deli pekev, prenosne pecke, svitka, cedila in predilnega vretenca (t. 3: 4–9); prav tako so bili najdeni ostan­ki živalskih kosti in zob, pripisani drobnici. Cez grušcnat tlak se je v severnem delu širila groblja 


Sl. 8: Gradišce na Sloki gori, sonda 1/1999. A – zahodni profil, B – severni profil. M. = 1:25. Fig. 8: Gradišce at Sloka gora, Trench 1/1999. A – west cross-section, B – north cross-section. Scale = 1:25. 
vecjih in manjših kamnov z drobirjem (plast 5), ki bi jih lahko pripisali razrušenemu zidu, ceprav na obmocju sonde nismo odkrili njegovega kom­paktnejšega jedra z notranjim in zunanjim licem. Med kamni so bili najdeni drobci kosti goveda in pasji zob.20 Za to kamnito grobljo, v kateri so se poleg apnencastih pojavljali tudi posamicni 
 Gl. op. 6. 
lapornati kamni in pešcenjaki, se je vlekla debela plast rjave ilovnate zemlje (plast 6). V notranjosti sonde sta se v prepereli dolomitni osnovi naka­zovali dve plitki kotanji (sl. 9: x = 2 m; y = 2,5 in 3,4 m); ali sta naravni ali delo cloveških rok, ni mogoce z gotovostjo reci, saj poglobitvi nista imeli pravilne oblike niti jasnih robov. V nadaljevanju linije, ki sta jo nakazovali kotanji, so v smeri proti zahodnemu profilu ležali trije kamni. Na 




Sl. 9: Gradišce na Sloki gori, sonda 1/1999. Kumulativni tloris. M. = 1:25. Fig. 9: Gradišce at Sloka gora, Trench 1/1999. Cumulative ground plan. Scale = 1:25. 
tej liniji je bil v zahodnem profilu viden manjši vkop (morda jama za kol), ki je prebil grušcnato plast in segel v mrtvico vse do rašcene skale pod njo (sl. 8: x = 2,3 m). Glede na lego bi kotanji in vkop lahko pripisali nekakšni konstrukciji, oprti na stojke. Dna kotanj in vkopa so bila namrec na približno isti globini, zapolnjevala pa jih je enaka rjava ilovnata zemlja (plast 6), ki se je nabrala nad grušcnatim tlakom. V tej plasti je bilo precej keramicnih najdb, med njimi delci ustij, ostenij in dna posod, držajev, masivnejša noga, kosi prenosne pecke, uteži za statve ali ognjišcne koze in motek (t. 3: 10–13; 4: 1–7); najdeni so bili tudi zobje in kosti drobnice in goveda. Vse skupaj je zagrnila rjava zemlja, prepredena z drevesnimi koreninami (plast 7), blizu severnega roba izkopa se je v njej pojavljalo še nekaj vecjih kamnov (ruševina zidu?) in keramicnih najdb (t. 4: 8–10). 
Stratigrafija kaže na dve poselitveni ali gradbeni fazi (sl. 8). Ostanek prve sta kulturni plasti 2 in 3 temnorjave in rumene ilovnate zemlje (faza I), ki sta ležali neposredno na geološki podlagi. V njih nismo zasledili stavbnih ostankov niti sledov obrambnega nasipa ali obzidja, zato sklepamo, da naselje takrat ni bilo utrjeno. Drugi poselitveni akt (faza II) je mogoce videti v grušcnatem nasutju (plast 4), s cimer se je izoblikovala nova hodna površina. Na robu naselja je bil nanj domnevno postavljen obrambni zid, ki se je cez cas razrušil (plast 5). Ob njem je bil nemara s stojkami zgrajen objekt, kar nakazujejo vkop skozi grušc v mrtvico in kotanji v živi skali. Rjavo ilovnato zemljo (plast 6), ki se je raztezala za ruševinami zidu v notranjost sonde in je vsebovala najvec najdb, interpretiramo kot ruševinsko plast druge poselitvene faze. Rjava zemlja nad njo (plast 7) pa se je nabrala scasoma po opustitvi naselja. 
Casovna opredelitev 
Razen glinastih svitkov (t. 3: 1,3), ki niso manjkali skorajda v nobeni halštatskodobni hiši, ni za data-cijo prve poselitvene faze nobenih oprijemljivejših elementov. Za kronološko opredelitev druge faze pa se lahko opremo na fragment keramicnega cedila in odlomljen rocaj pekve z izrastkoma pri korenu 
(t. 3: 4,7) iz grušcnatega tlaka (plast 4) ter na del prenosne pecke z nalepljeno valovnico, masivno nogo loncene posode in motek (t. 3: 10,13; 4: 3) iz plasti nad tlakom (plast 6), ki imajo najboljše analogije v Dolenjskih Toplicah v dolini reke Krke, belokranjskem Podzemlju in na Blecjem vrhu v Posavskem hribovju. 
Podoben košcek cedila je bil na Cvingerju v Dolenjskih Toplicah najden v plasti, datirani v certoško oz. negovsko stopnjo,21 primerjave zanj zasledimo še v drugih naselbinskih kontekstih iz mlajšega halštatskega obdobja, denimo na Ku­carju pri Podzemlju, Kunklu pod Vrhtrebnjem in Cvingerju nad Virom pri Sticni.22 V plasteh iz tega casa so na Cvingerju v Dolenjskih Toplicah in na Kucarju pri Podzemlju zastopane tudi masivne noge posod.23 Rocaj pekve s parom izrastkov pri korenu pa ima najboljše analogije v mladohalštatskem naselbinskem gradivu z Gradca pri Blecjem vrhu,24 medtem ko se v Sticni podobni rocaji pojavljajo pretežno v starejšem halštatskem obdobju.25 O valovnici kot znacilni okrasni prvini na keramiki 
21
 Dular, Križ 2004, 224 (sonda 3, plast 6), t. 10: 11. 22 Dular, Ciglenecki, Dular 1995, t. 72: 18; Dular et al. 1991, t. 2: 1; Grahek 2016, 163, sl. 48: pos. obl. 1, t. 29: 2. 23 Dular, Križ 2004, t. 11: 13; Dular, Ciglenecki, Dular 
1995, t. 10: 5. 
24 Pavlin 2011, t. 3: 8; 6: 1. 
25 Grahek 2016, 180, sl. 51: Pe 8. 
certoške in negovske stopnje ter o motkih pa je že tekla beseda v zvezi z datiranjem najdb druge poselitvene faze na Vinjem hribu nad Vinom.26 Glede na njune skupne znacilnosti (primerljiva velikost naselja in bivalni ostanki) domnevamo, da je bil življenjski cikel gradišca na Sloki gori enak tistemu na Vinjem hribu. 
SKLEP 
Sondiranje na Vinjem hribu nad Vinom in Gradišcu na Sloki gori je kljub majhnemu obsegu in skromnim najdbam potrdilo domnevo o njuni obljudenosti v prazgodovini. Uvršcata se v skupino višinskih naselij s površino manjšo od 2 ha, ki so nastala v mlajšem halštatskem obdobju na severnem in severozahodnem obrobju teritorija dolenjske halštatske skupnosti.27 Grobišca pri nekaterih med njimi prav tako niso bila ugotovljena niti niso vidne gomile v njihovi bližnji okolici,28 morebiti je šlo za plane grobove, ki jih v konfiguraciji terena ni mogoce zaznati. To možnost nakazujeta nedavno odkrita plana grobova iz zgodnje negovske stopnje pod Kovkom nad Hrastnikom.29 Iz casa, kamor datiramo naselji na Vinjem hribu in Sloki gori, je v Posavskem hribovju znanih še vec takih prime­rov.30 Potemtakem niti ni tako zelo nenavadno, da v njuni okolici ni gomil, kvecjemu bi to lahko bil le še dodaten argument za predlagano kronološko opredelitev. 
Po dosedanjih dognanjih je v zahodnih predelih Dolenjske in v Zasavju zraslo v mlajšem halštat­skem obdobju vsaj dvajset novih naselij, s cimer se je poselitveni vzorec spremenil v primerjavi s starejšim halštatskim obdobjem.31 Novonastala naselja so povecini manjša in imajo v okolici bolj malo kakovostne zemlje za obdelovanje, umešcena pa so v bližino rudonosnih obmocij.32 Morda je bilo pridobivanje železa in barvnih kovin eden od 
26
 Za analogije glej op. 12, 14 in 15. 
27 Dular, Tecco Hvala 2007, 71–73, sl. 24: skupini V in VI; ter novoodkrito naselje Kovk nad Hrastnikom: Božic, Gaspari, Pirkmajer 2020, sl. 3. 
28 Dular, Tecco Hvala 2007, 143 ss, prim. sl. 82 in 83, npr. Gradišce nad Dešnom (kat. št. 6), Gradec pri Blecjem vrhu (kat. št. 44), Zagrac nad Vodicami pri Gabrovki (kat. št. 123). 
29 Božic, Gaspari, Pirkmajer 2020. 
30 Draksler 2007, 149 ss, sl. 45; prim. še Dular, Tecco Hvala 2007, 126 ss, sl. 73 (skupina III). 
31 Dular, Tecco Hvala 2007, 143 ss, sl. 82. 
32 Ib., 204–205, 213–215, sl. 117, 124. 

Gradišci na Sloki gori in Vinjem hribu nad Vinom na severozahodnem obrobju dolenjske halštatske skupnosti 
ekonomskih motivov in virov preživljanja njihovih prebivalcev, morda pa so na novo poselitev vplivali drugi strateški razlogi, na katere namiguje prostor-ska razporeditev najdb negovskih celad in njihovo pojavljanje celo v okviru manjših naselij, kot je denimo Kovk nad Hrastnikom, kar bi kazalo na premešcanje vojaške moci in okrepljeno varovanje meja teritorija dolenjske halštatske skupnosti ob koncu starejše železne dobe.33 
33 Teržan 2008, 320 ss, sl. 61; ead. 2020, 366–367; Dular 2020, 403–404, 410; Grahek, Kovac 2020, 449; Božic, Ga-spari, Pirkmajer 2020, 515; Tecco Hvala 2017, 128 ss, sl. 99. 

KATALOG NAJDB 
Najdbe hrani Narodni muzej Slovenije. Vsa keramika je prostorocno izdelana, razen poznosrednje­veških posod (t. 2: 14,15). 
Vinji hrib nad Vinom 
Tabla 1 
1.
 retuširan odbitek iz roženca. Inv. št. P 30104. 

2.
 frag. železnega surovca. Inv. št. P 30114. 

3.
 frag. posode iz grobozrnate gline z nalepljeno bradavi-co; površina hrapava; barva zunaj rdecerjava, znotraj temnorjava; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30105. 

4.
 frag. latvice iz fine gline; površina zglajena; barva zunaj in znotraj rjava; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30110. 

5.
 frag. lonca iz grobozrnate gline; površina glajena; barva zunaj temnorjava lisasta, znotraj rdecerjava; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30108. 

6.
 frag. lonca iz grobozrnate gline; površina hrapava; barva zunaj rjava, znotraj rdecerjava; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30109. 

7.
 frag. rocaja iz drobnozrnate gline; površina hrapava; barva zunaj svetlorjava, sredica crna; redukcijsko žgano s koncno oksidacijo. Inv. št. P 30113. 

8.
 frag. posode iz grobozrnate gline; površina glajena; barva zunaj in znotraj rdecerjava; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30106. 

9.
 frag. posode iz drobnozrnate gline; površina glajena; barva zunaj crna, znotraj svetlorjava; nepopolno redukcijsko žgano. Inv. št. P 30107. 

10.
 frag. posode iz drobnozrnate gline; površina hrapava; barva zunaj in znotraj rdecerjava; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30112. 

11.
 držaj posode iz finozrnate gline; površina hrapava; barva rdecerjava; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30111. 

12.
 frag. pekve iz drobnozrnate gline; površina hrapava; barva zunaj in znotraj rdecerjava; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30115. 


Tabla 2 
1.
 frag. železen ukrivljen nož. Inv. št. P 30122. 

2.
 frag. posodice iz drobnozrnate gline; površina hrapa­va; barva zunaj crna, znotraj rjava lisasta; nepopolno redukcijsko žgano. Inv. št. P 30119. 

3.
 frag. skodela iz grobozrnate gline; površina hrapava; barva zunaj svetlorjava, znotraj temnorjava; redukcijsko žgano s koncno oksidacijo; okras: nalepljene valovnice; 


pod ustjem je pritrjen trakast rocaj sedlastega preseka, ki ima na vrhu in pri korenu po dva izrastka na vsaki strani. Inv. št. P 30116–30118. 
4.
 frag. železnega predmeta. Inv. št. P 30121. 

5.
 frag. motka iz grobozrnate gline; površina hrapava; barva rjava; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30120. 

6.
frag. lonca iz grobozrnate gline; površina hrapava; barva zunaj crnorjava, znotraj rdecerjava; oksidacijsko žgano s koncnim dimljenjem. Inv. št. P 30123. 


7–12. frag. svitkov iz grobozrnate gline; površina hra­pava; barva rdecerjava; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30124–30129. 
13.
 frag. železnega tulca. Inv. št. P 30130. 

14.
 frag. loncka iz drobnozrnate gline; izdelan na vretenu; površina hrapava; barva zunaj rumena, znotraj siva; trdo žgano. Inv. št. P 30133. 

15.
 frag. lonca iz drobnozrnate gline, izdelan na vretenu; površina porozna; barva zunaj in znotraj rumenosiva; trdo žgano. Inv. št. P 30131. 

16.
 držaj posode iz drobnozrnate gline; površina hrapava; barva rdecerjava; redukcijsko žgano s koncno oksidacijo. Inv. št. P 30132. 

17. 
frag. posode iz drobnozrnate gline; površina hrapava; barva zunaj rdeca s crnim premazom, znotraj crna; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30134. 


Gradišce na Sloki gori 
Tabla 3 
1.
 frag. svitka iz grobozrnate gline; površina hrapava, zlizana; barva svetlorjava, sredica siva; nepopolno oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30082. 

2.
 kremenov odbitek. Inv. št. P 30081. 

3.
 frag. svitka iz grobozrnate gline; površina hrapava, zlizana; barva svetlorjava; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30083. 

4.
 frag. pekve z zacepljenim rocajem iz grobozrnate gline z izrastkoma na korenu; površina hrapava; barva rde-cerjava; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30084. 

5.
 frag. prenosne pecke iz grobozrnate gline; površina hrapava, razpokana; barva rjava; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30086. 



Sneža TECCO HVALA 
6.
 frag. svitka iz grobozrnate gline; površina hrapava, zli­zana; barva rdeca, sredica siva; nepopolno oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30085. 

7.
 frag. cedila iz drobnozrnate gline; površina hrapava; barva rdecerjava; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30087. 

8.
 frag. vijcek iz grobozrnate gline; površina gladka; barva rjava; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30089. 

9.
 frag. pekve iz grobozrnate gline; površina hrapava, razpokana; barva zunaj rdecerjava, znotraj temnorjava; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30088. 

10.
 frag. prenosne pecke iz grobozrnate gline; površina hrapava, razpokana; barva rdecerjava; oksidacijsko žgano; okras: nalepljena valovnica. Inv. št. P 30090. 

11.
 držaj posode iz grobozrnate gline; površina hrapava, razpokana; barva rjava; nepopolno oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30092. 

12.
 frag. ognjišcne koze z nalepljenim rebrom iz grobozrnate gline; površina hrapava, razpokana; barva rdecerjava; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30091. 

13.
 frag. noga posode iz grobozrnate gline; površina hra­pava; barva temnorjava, lisasta; nepopolno oksidacijsko žgana; inv. št. P 30093. 


Tabla 4 
1. 
frag. lonca iz drobnozrnate gline z vodoravno kaneluro pod ustjem; površina glajena; barva rjavocrna; reduk­cijsko žgano. Inv. št. P 30094. 

2.
frag. lonca iz drobnozrnate gline; površina glajena; barva rjavocrna; redukcijsko žgano. Inv. št. P 30095. 

3.
 frag. motek iz grobozrnate gline; površina hrapava, raz­pokana; barva rdeca; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30097. 

4.
 frag. pekve z zacepljenim rocajem iz grobozrnate gline; površina hrapava; barva rdecerjava; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30098. 

5.
 frag. lonca iz grobozrnate gline; površina hrapava; barva zunaj rjava, znotraj crna; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30099. 

6.
 jezicast držaj posode iz grobozrnate gline; površina glaje­na; barva rjavocrna; redukcijsko žgano. Inv. št. P 30100. 

7.
frag. posode iz grobozrnate gline z nalepljeno bradavico; površina hrapava; barva rjavocrna; redukcijsko žgano. Inv. št. P 30096. 

8.
 frag. sklede iz fine gline; površina gladka, kredasta; barva rumenorjava; oksidacijsko žgano. Inv. št. P 30101. 

9.
 frag. lonca iz drobnozrnate gline; površina gladka; barva crna; trdo redukcijsko žgano. Inv. št. P 30102. 

10.
 frag. posode iz grobozrnate gline; površina hrapava; barva zunaj crna, znotraj rjava; trdo redukcijsko žgano; okras: plitve poševne kanelure. Inv. št. P 30103.WW 


BOŽIC, D., A. GASPARI, D. PIRKMAJER 2020, Pozno­halštatska grobova s Kovka nad Hrastnikom v Zasavju (Late Hallstatt burials from Kovk above Hrastnik, in the Zasavje region (central Slovenia)). – Arheološki vestnik 71, 499–527. [https://doi.org/10.3986/AV.71.18] 
DRAKSLER, M. 2007, Obmocje Zagorja v prazgodovini (Das Gebiet von Zagorje ob Savi in der Vorgeschichte). – Arheološki vestnik 58, 121–155. 
DULAR, J. 1982, Halštatska keramika v Sloveniji (Die Grabkeramik der älteren Eisenzeit in Slowenien). – Dela 
1. razreda SAZU 23. 
DULAR, J. 2020, Nova spoznanja o poselitvi Dolenjske v starejši železni dobi / On the Early Iron Age settlement pattern of Dolenjska. – Arheološki vestnik 71, 2020, 395–420. [https://doi.org/10.3986/AV.71.13]
DULAR, J., B. KRIŽ 2004, Železnodobno naselje na Cvin­gerju pri Dolenjskih Toplicah (Eisenzeitliche Siedlung auf dem Cvinger bei Dolenjske Toplice). – Arheološki vestnik 55, 207–250. 
DULAR, J., S. TECCO HVALA 2007, Southeastern Slove­nia in the Early Iron Age. Settlement, economy, society / Jugovzhodna Slovenija v starejši železni dobi. Poselitev, gospodarstvo, družba. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 12. [https://doi.org/10.3986/9789612545239]
DULAR, J., S. CIGLENECKI, A. DULAR 1995, Železnodobno naselje in zgodnjekršcanski stavbni kompleks na Kucarju pri Podzemlju (Eisenzeitliche Siedlung und frühchristlicher Gebäudekomplex auf dem Kucar bei Podzemelj). – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 1. [https://doi. org/10.3986/9789610503002] 
DULAR et al. 1991 = Dular, J., B. Križ, D. Svoljšak, S. Tecco Hvala 1991, Utrjena prazgodovinska naselja v Mirenski in Temeniški dolini (Befestigte prähistorische Siedlungen in der Mirenska dolina und in der Temeniška dolina). – Arheološki vestnik 42, 65–198. 
GRAHEK, L. 2016, Sticna. Železnodobna naselbinska keramika / Iron Age Settlement Pottery. - Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 32. [https://doi. org/10.3986/9789612549244] 
GRAHEK, L., O. KOVAC 2020, Podzemelj – železnodobno središce v Beli krajini v luci novih raziskav (Podzemelj 
– an Iron Age centre in Bela krajina, in the light of new research). – Arheološki vestnik 71, 435–467. [https://doi. org/10.3986/AV.71.15] 
PAVLIN, P. 2011, Prazgodovinsko višinsko naselje Gradec pri Blecjem Vrhu na Dolenjskem / The prehistoric hilltop settlement of Gradec near Blecji Vrh in Dolenjska. – Arheološki vestnik 62, 131–163. 
PORENTA et al. 2015 = Porenta, S., B. Štular, B. Toškan, 
Z.Mileusnic, J. Dirjec 2015, Poznosrednjeveško inzgodnjenovoveško najdišce Župnijski dom v Šentvidu pri Sticni. Analiza loncenine in živalskih ostankov / TheLate Medieval and Early Post-Medieval site of Župnijskidom in Šentvid pri Sticni. Analysis of the pottery and animal remains. – Arheološki vestnik 66, 333–397. 
PUŠ, I. 1975, Bicje, Vino. – V / In: Arheološka najdišca Slovenije, 194, 195, Ljubljana. STARE, V. 1975, Sloka gora. – V / In: Arheološka najdišca Slovenije, 238, Ljubljana. 

Gradišce on Sloka gora and Vinji hrib above Vino on the north-western edge of the Dolenjska Hallstatt community 65 
ŠTULAR, B. 2007, Lonci v opremi visokosrednjeveške kuhinje s kamniškega Malega gradu / High medieval kitchen pottery. The Kamnik Mali grad case study. – Arheološki vestnik 58, 375–404. 
TECCO HVALA, S. (ur. / ed.) 2017, Molnik pri Ljubljani v železni dobi / The Iron Age site at Molnik near Ljubljana. 
– Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 36. [https:// doi.org/10.3986/9789610503750]TERŽAN, B. 1976, Certoška fibula (Die Certosafibel). – Arheološki vestnik 27 (1977), 317–443.
TERŽAN, B. 2008, Stiške skice / Sticna-Skizzen. – V / In: S. Gabrovec, B. Teržan, Sticna II/2. Gomile starejše železne 
dobe. Razprave / Grabhügel aus der älteren Eisenzeit. Studien, Katalogi in monografije 38 (2010), 189–325.
TERŽAN, B. 2020, Dolenjska halštatska skupina. Uvodnik in kratek oris / The Dolenjska Hallstatt Group. An introduction and brief outline. – Arheološki vestnik 71, 361–394. [https://doi.org/10.3986/AV.71.12]
VUGA, D. 1980, Železnodobna najdišca v kotlini Lju­bljanskega barja (Iron Age Sites in the Ljubljansko barje (marshland) basin). – Zbornik posvecen Stanetu Gabrovcu ob šestdesetletnici, Situla 20–21, 199–210. 
VUGA, D. 1982, Gradišce nad Pijavo Gorico. – Varstvo spomenikov 24, 150. 


Gradišce on Sloka goraand Vinji hrib above Vino on the north-western edgeof the Dolenjska Hallstatt community 
Summary 
In 1999, as part of the research on prehistoric fortified settlements in the Dolenjska region, the team of the Institute of Archaeology ZRC SAZU test excavated Vinji hrib above Vino and Gradišce on Sloka gora, where prehistoric settlements are mentioned in sources from the end of the 19th and the first decades of the 20th century. They are located in the south-eastern hilly hinterland of Ljubljana (Fig. 1), between two valleys, along which the main traffic routes lead from Ljubljana Basin to Kocevsko and further to Bela krajina region in the south and to the Krka Valley and Novo mesto region in the south-east. In their vicinity, a Hallstatt period centre is known in Gradišce nad Pijavo gorico, which consists of a larger settlement and a tumulus cemetery, Vinji hrib is an hour’s walk away, and Sloka gora an hour and a half. 
Vinji hrib above Vino 
The hill named Vinji hrib has a domed peak at an altitude of 478.4 m asl (Fig. 2). The closed perimeter of the settlement around the summit is clearly visible in the terrain (Figs. 2; 3). The rampart is stronger on the south-eastern side, where it is crossed by a forest path. At this spot there might have been an entrance to the prehistoric settlement, which, in its ground plan, has an oval shape with a diameter of 150 to 180 m and measures about 
1.85 ha. The LiDAR image also suggests a more pronounced contour 200 to 300 m lower along the south-eastern slope (Fig. 2), but this cannot be determined chronologically and functionally without test excavation. A possible cemetery in the vicinity has not yet been discovered. 
In order to obtain data on when the hill was inhabited, we excavated a 3 × 5 m trench in the northern part at the edge of the terrace (Figs. 3–5). The layers revealed in the trench can be interpreted as the remains of two settlement or construction phases. Scattered finds in brown loam (Layer 2), which were found directly above a natural deposit of bedrock and sterile loam, are the only remains of an earlier settlement in the excavation area (Phase I). This was followed by the levelling of the terrain with a sandy Layer 3 and, above it, the gravel floor (Layer 4), on which a building was erected at the outermost edge of the settlement. It was constructed with wooden post and walls plastered with clay and also had a hearth (Phase II). The building was probably destroyed by fire, and the ruins were gradually covered by Layer 5 of dark brown soil and overlaying forest humus (Layer 6) after the settlement was abandoned. 
There is little support for the dating of the first settlement phase, since small shards of poor qual­ity and very fragile pottery predominate among the finds. The piece of iron (Pl. 1: 2) found in the earliest cultural Layer 2 suggests that the hill was not inhabited before the Iron Age. This is also supported by jars, dishes with an inturned rim, baking lids (Pl. 1: 4–10,12), which are a common 

Sneža TECCO HVALA 
inventory of Iron Age houses. The reoxidation-fired handle (Pl. 1: 7) is perhaps better chronologically determinable, and point to the Late Hallstatt period, since such a firing process in pottery kilns with a reducing atmosphere and final oxidation was spreading over the Dolenjska region at that time. The handle was probably placed horizontally on the vessel, as the upright handles of the Hallstatt period pottery are usually wider and banded. This handle, however, has a round cross-section. Ves­sels with horizontal handles can be found in grave contexts from Dolenjske Toplice in the Krka river valley, dated to the Certosa and Negova phases. The Late Hallstatt decorative element is also vis­ible on a pottery fragment with a knob with an impression in the centre (Pl. 1: 3). 
The second settlement or construction phase may also be dated to the Late Hallstatt period, based on the decoration of the applied wavy cordon on the fragments of the bowl with a handle (Pl. 2: 3). The motif of the wavy cordon often appears on the pottery from Dolenjske Toplice, among the grave goods from the Certosa and Negova phases. There are also comparisons for a handle with a pair of knobs on top and at the joint, just like the bowl from Vinji hrib. A fragment of a bobbin (Pl. 2: 5) from Layer 4 on Vinji hrib is also worth mentioning, as it is most similar to finds from settlement contexts in Gradec near Blecji vrh and in Dolenjske Toplice, which are dated to the Certosa and Negova phases. 
Among the finds from Layer 5 on Vinji hrib, which were deposited after the abandonment of the settlement, we can assign a pottery shard with a black-painted band (Pl. 2: 17) to the Late Hall­statt period, while the rim and base modelled on a potter’s wheel (Pl. 2: 14,15), can be assigned to a Late Medieval jar. 
According to these indications, Vinji hrib above Vino was inhabited in the Late Hallstatt period, probably in the Certosa phase, and was abandoned at the end of the Early Iron Age. Similarities can be seen with the settlement at Gradec near Blecji vrh in the Posavje hills, where two construction phases in the Certosa phase were also identified, except that Gradec near Blecji vrh was first settled in the Copper Age, while the last settlement phase is dated to the Late Iron Age. Two stratigraphically separated building debris from the Certosa and Negova phases were also documented at Cvinger in Dolenjske Toplice, which was first settled in the Late Bronze Age and abandoned at the end of the Early Iron Age. 
Gradišce on Sloka gora 
The toponym Gradišce refers to a narrow, elongated mountain ridge that rises gently north of the present settlement Sloka Gora and reaches its highest altitude at 633.5 m asl. Below the peak there is a separating rampart in the southern part (Figs. 6; 7), which is also visible on the northern part of the ridge, while the settlement perimeter on the eastern and western slopes is less pronounced. Its interior has been partially transformed into several smaller terraces, which are supposedly a consequence of recent cultivation, while the ramparts are prehistoric. The estimated area of the settlement is about 1.84 ha. On the north-western slope, the LiDAR image also shows a bank, which is probably the edge of a former field. A possible cemetery in the immediate vicinity of the settle­ment has not yet been identified. 
With a trench at the northern edge of the set­tlement (Figs. 7–9) two phases of settlement or construction were identified. The remains of the first are the cultural layers 2 and 3 of dark brown and yellow loam (Phase I), which lay directly on the natural deposits. We have not found any structural remains or traces of a defensive rampart or a wall, so we conclude that the settlement was not fortified at that time. The second settlement period (Phase II) is shown by the levelling of the terrain and thus the formation of a new floor, i.e. gravel surface (Layer 4). At the edge of the settle­ment a defensive wall was supposedly erected on top of the new floor surface, which collapsed in the course of time (Layer 5). It is possible that a wooden post construction was erected next to it, which is indicated by a hole dug through the gravel into the subsoil and two hollows in the bedrock. The brown loam (Layer 6), which spread behind the remains of the wall into the interior of the trench and contained most of the finds, is inter­preted as debris of the second settlement phase. The overlying brown soil (Layer 7) accumulated over time after the abandonment of the settlement. 
With the exception of the ceramic rings (Pl. 
3: 1,3), which were present in almost all houses of the Hallstatt period, there are no more dat-able elements of the first settlement phase. The chronological determination of the second phase is based on a fragment of a ceramic strainer and a broken handle of the baking lid with knobs at the joint (Pl. 3: 4,7) found in the gravel floor surface (Layer 4) as well as a portable oven with applied wavy cordon decoration (Pl. 3: 10,13; 4: 3) from 

Gradišce on Sloka gora and Vinji hrib above Vino on the north-western edge of the Dolenjska Hallstatt community 67 
the Layer 6. These finds have the best analogies in settlement contexts of the Late Hallstatt period in the Dolenjska and Bela Krajina regions. The applied wavy cordon as a characteristic decorative element on the pottery of the Certosa and Negova phases, as well as the bobbins have already been discussed in connection with the dating of finds of the second settlement phase on Vinji hrib above Vino. Due to their common features (comparable size of the settlement and remains of everyday life) we assume that the life cycle of the hillfort on Sloka gora was the same as on Vinji hrib. 
Conclusion 
Trial trenches at Vinji hrib above Vino and Gradišce on Sloka gora confirmed the assumption that, despite their small size and modest finds, they were inhabited in prehistoric times. They belong to the group of hilltop settlements with an area of less than 2 ha, which were established in the Late Hallstatt period on the northern and north­western edge of the territory of the Dolenjska Hallstatt Group. The cemeteries of some of them have not yet been discovered, nor are the tumuli visible in their immediate vicinity. It is possible that the graves were flat, and are therefore not visible in the terrain configuration. Such cases are known in the Posavje hills, which date to the time span of the settlements on Vinji hrib and Sloka gora. It is not so unusual that there are no tumuli around these settlements, and this could be an ad­ditional argument for the proposed chronological determination. 
According to the present state of research, at least twenty new settlements were established in the western parts of the Dolenjska and Zasavje regions in the Late Hallstatt period, which has changed the settlement pattern compared to the previous period. The newly established settlements are usually smaller and have scarce fertile soil in the surroundings; however, they are located near ore deposits. The exploitation of metal ore minerals may have been one of the economic motives and livelihoods of its inhabitants. But other strategic reasons could also have influenced the settlement, which shows the spatial distribution of finds of the Negova helmets. They occur even in smaller settle­ments, which indicates a redistribution of military power and also a reinforced military protection of the boundaries of the Dolenjska Hallstatt com­munity at the end of the Early Iron Age. 
Translation: Nives Kokeza 
Sneža Tecco Hvala Znanstvenoraziskovalni center SAZU Inštitut za arheologijo Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana snezana.tecco-hvala@zrc-sazu.si ORCID: 0000-0003-4419-1331 

Slikovno gradivo: Sl. 4, 5, 8, 9 (racunalniška grafika: Drago Valoh, ZRC SAZU); t. 1–4 (risbe: Tamara Korošec, ZRC SAZU). Illustrations: Figs. 4, 5,8, 9 (computer graphic: Drago Valoh, ZRC SAZU); Pls. 1–4 (drawings: Tamara Korošec, ZRC SAZU). 
Clanek je nastal v okviru raziskovalnega programa Arheološke raziskave (P6–0064), ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. The authors acknowledge the financial support from the Slovenian Research Agency (research core funding No. P6–0064) 
Sneža TECCO HVALA 

T. 1: Vinji hrib nad Vinom, sonda 1/1999. 1–12 iz plasti 1 (faza I). 1 kamen; 2 železo; ostalo keramika. M. 1,2 = 1:2; ostalo = 1:3. Pl. 1: Vinji hrib above Vino, Trench 1/1999. 1–12 from Layer 1 (Phase I). 1 stone; 2 iron; rest pottery. Scale 1,2 = 1:2; other = 1:3. 
Gradišci na Sloki gori in Vinjem hribu nad Vinom na severozahodnem obrobju dolenjske halštatske skupnosti 

T. 2: Vinji hrib nad Vinom, sonda 1/1999. 1–12 iz plasti 4 (faza II); 13–17 iz plasti 5. 1,4,13 železo; ostalo keramika. M. 1,4,13 = 1:2; ostalo = 1:3. Pl. 2: Vinji hrib above Vino, Trench 1/1999. 1–12 from Layer 4 (Phase II); 13–17 from Layer 5. 1,4,13 iron; rest pottery. Scale 1,4,13 = 1:2; other = 1:3. 
Sneža TECCO HVALA 

T. 3: Gradišce na Sloki gori, sonda 1/1999. 1–3 iz plasti 2 (faza I); 4–9 iz plasti 4 (tlak); 10–13 iz plasti 6 (faza II). 1 kamen; ostalo keramika. M. 1 = 1:1; ostalo = 1:3. Pl. 3: Gradišce at Sloka gora, Trench 1/1999. 1–3 from Layer 2 (Phase I); 4–9 from Layer 4 (pavement); 10–13 from Layer 6 (Phase II). 1 stone; rest pottery. Scale 1 = 1:1; other = 1:3. 
Gradišci na Sloki gori in Vinjem hribu nad Vinom na severozahodnem obrobju dolenjske halštatske skupnosti 

T. 4: Gradišce na Sloki gori, sonda 1/1999. 1–7 iz plasti 6 (faza II); 8–10 iz plasti 7. Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 4: Gradišce at Sloka gora, Trench 1/1999. 1–7 from Layer 6 (Phase II); 8–10 from Layer 7. All pottery. Scale = 1:3. 
Arheološki vestnik 72, 2021, 073–090; DOI: https://doi.org/10.3986/AV.72.03 
Živalske fibule zgodnjelatenske sheme:novoodkriti primerki iz delavnic svetolucijske skupine 

Animal fibulae of Early La Tène construction:new finds from the Sveta Lucija workshops 
Tina NANUT 
Izvlecek 
Nove primerke živalskih fibul zgodnjelatenske sheme, ki so v prispevku podrobneje obravnavani, je glede na obliko osnovne sheme in znacilen okras mogoce opredeliti kot samostojno vrsto. Ta je v okviru latenskih živalskih fibul iz Posocja ena izmed zgodnejših, datirana je v zadnjo stopnjo svetolucijske kulture (Sv. Lucija IIc). Po vzoru socasnih južnoalpskih fibul zgodnjelatenske sheme z visokim lokom so jo razvile delavnice svetolucijske skupine, ki so prevzeto obliko obogatile z okrasom, znacilnim za lokalne delavnice mlajšega halštatskega obdobja. 
Kljucne besede: severozahodna Slovenija; mlajše halštatsko obdobje; svetolucijska skupina; zgodnjelatenski vplivi; kulturni stiki; lokalne delavnice; živalske fibule zgodnjelatenske sheme; okras vrezov in krožcev s piko 
Abstract 
The recently discovered animal fibulae of Early La Tène construction can be identified as an independent type with a specific basic construction and distinctive decoration. It is one of the earliest types of La Tène animal fibulae from Posocje, dating to the final phase of the Sveta Lucija group (Sv. Lucija IIc). It was developed in the local workshops and modelled on the fibulae of Early La Tène construction from the southern Alpine area, but bearing additional decoration typical of the local Late Hallstatt workshops. 
Keywords: north-western Slovenia; Late Hallstatt period; Sveta Lucija cultural group; Early La Tène influences; cul­tural contacts; local workshops; animal fibulae of Early La Tène construction; decoration with incisions and impressed ring-and-dots 
Živalske fibule latenske sheme iz Posocja so bile Idriji pri Baci in Mostu na Soci (Repelc).2 Sodijo veckrat obravnavane.1 Prepoznane so kot ena izmed torej med tiste predmete, ki v Posocju nakazujejo oblik nakitnih predmetov, ki je izraz ustvarjanja kontinuiteto kulturnega razvoja iz starejše v mlajšo posoških delavnic (sl. 1). V grobovih svetolucij-železno dobo, saj se kot del noše v nekoliko spre­ske skupine se pojavijo ob koncu njenega obstoja menjeni obliki, a z izrazito lokalnimi halštatskimi (stopnja Sv. Lucija IIc2), kamor sodi primerek z prvinami, obdržijo še v mlajšeželeznodobni idrijski grobišca na Koritnici, njihovemu razvoju v mlajši skupini.3 železni dobi pa je mogoce slediti na grobišcih na V prispevku so ovrednoteni novi primerki 
živalskih fibul zgodnjelatenske sheme, ki so bili 

12
Guštin 1987, 49, sl. 10; Guštin 1991, 36; Cunja,  Guštin 1991, 36; Mlinar 2020, 72, t. 43: 5–8. Mlinar (ur.) 2010, 44–45, sl. 27; Mlinar 2020, 72, sl. 48b,c. 3 Prim. Guštin 1991, 35, 93. 
nestrokovno pridobljeni z uporabo detektorja kovin. Posamicno izhajajo iz znanih, vendar še neraziskanih najdišc. Ena fibula izvira iz Posocja, z obmocja vzpetine Gastabil pri Dolenjih Ravnah na Cerkljanskem (sl. 1: 6; 2: 2). S tega novoodkritega najdišca so poleg tu predstavljene živalske fibule znane še starejšeželeznodobne in rimskodobne kovinske najdbe, vendar so najdišcni konteksti nejasni, zato ostaja interpretacija najdišca brez 

  1 Most na Soci – (Mlinar 2020, t. / Pl. 43: 5–8).
  2 Idrija pri Baci – (Guštin 1991, t. / Pl. 6: 11; 9: 11; 13: 
3; 24: 7).
  3 Koritnica – (Kos 1973, t. / Pl. 5: 2; Guštin 1991, 23, sl. 
/ Fig. 14: 2); (sl. / Fig. 7: 2).
  4 Ajdovski britof (Daber) – (Mlinar et al. 2018, 37, kat. 
št. / Cat. No. 24; Mlinar 2020, sl. / Fig. 48: b).
  5 Grad (Reka) – (Istenic 2014, sl. / Fig. 17 [NMS, inv. št. 
P 29096 / kept in the NMS, Inv. No. P 29096]).
  6 Gastabil (Dolenje Ravne) – (sl. / Fig. 2: 2).
  7 Gradišce (Cerkno) – (Istenic 2015, t. / Pl. 1: 6)
  8 Bukovce (Poce) – (neobjavljeno / unpublished [NMS, 
inv. št. P 29658 / kept in the NMS, Inv. No. P 29658]).
  9 Žirk (Žiri) – (Mlinar 2020, sl. / Fig. 48: c) – (sl. / Figs. 
2: 1; 3). 10 Velike bukve (Gorenji Logatec) – (sl. / Fig. 2: 3) 11 Kovacevše (Lokavec) – (Cunja, Mlinar (ur. / eds.) 2010, 
kat. št. / Cat. No. 95). 12 Grobnik [Hrvaška / Croatia] – (Guštin 1987, sl. / Fig. 
5: 4; Blecic 2004, t. / Pl. 6: 1.3.2.; sl. / Fig. 13: b). 
dodatnih raziskav odprta.4 Preostala dva primer-ka izhajata z utrjenih železnodobnih gradišc, zŽirka pri Žireh v zgornji Poljanski dolini (sl. 1: 9; 
2: 
1) in z Velikih bukev nad Logatcem (sl. 1: 10; 

2:
 3). Obe gradišci imata izrazito strateško lego ob prehodih proti dolini Idrijce. Gradišce Velike bukve je bilo poseljeno do prihoda Rimljanov,Žirk pa še v rimskem casu.5 Z Žirka izvirajo tudi druge železnodobne kovinske najdbe, ki kažejo podobnosti s svetolucijsko skupino, kar nakazuje morebitno pripadnost najdišca posoški železno­dobni skupnosti.6 

Živalske fibule z Gastabila, Žirka in Velikih bukev družijo izrazite oblikovne in okrasne podobnosti (sl. 2). Njihovo osnovno shemo oznacuje visok lok s presekom trikotne oblike. Nazaj uvita noga ima kratko ležišce za iglo. Zakljucuje se v obliki stilizirane živalske glavice kroglaste oblike, ki se prek stožcaste razširitve (gobca) spaja z lokom. Vtis stilizirane živalske podobe je dosežen z okrasomkrožcev s piko. Pri primerkih z Gastabila in Žirka sta po dva vtisnjena ob strani, eden pa na vrhu kroglaste odebelitve (živalske glave) (sl. 2: 1,2). Na ta nacin je živalska podoba prepoznavna tako iz profila kot tudi en face, torej s prednje strani. Lok je prav tako bogato okrašen. Okras je na primerkihz Gastabila in Žirka izveden v kombinaciji skupine vrezov v obliki crke V in punciranih krožcev s piko (sl. 2: 1,2; 3). Podoben je tudi okras na loku živalske fibule z Velikih bukev, le da so krožci s piko kombinirani s snopi vzporednih vrezov (sl. 

2:
 3). Z vrezi in krožci s piko je obicajno okrašena tudi zunanja stran ležišca za iglo. Glava loka se zakljucuje s polkrožno odebelitvijo, na vsaki strani obdano z drobnim svitkom, in prehaja v peresovino s štirimi navoji. Gre za ulite enodelne fibule, le pri primerku z Gastabila je konstrukcija dvodelna. Peresovina z iglo je bila v tem primeru izdelana posebej in vstavljena v odprtino na glavi loka. 


Tipološke znacilnosti obravnavanih primerkov izkazujejo nekatere oblikovne, zlasti pa okrasne prvine, ki jih jasno locujejo od preostalih posoških živalskih fibul latenske sheme. Slednje so bile sicer izoblikovane v vec vrstah oz. razlicicah, ki še niso bile detajlno tipološko razclenjene. Kot splošni oblikovni znacilnosti živalskih fibul iz Posocja se nakazujeta visok lok in razmeroma kratko ležišce 
4
 Nanut 2018. 5 Frelih 1988, 12, 13; Šinkovec 2020, 82, op. 29; Mlinar 2018, 57. 6 Mlinar 2018, 57; Mlinar 2020, sl. 48c.
za iglo, ki je praviloma okrašeno s punciranimi krožci ali vrezi. Izdelane so bile s pomocjo eno- ali dvodelne konstrukcije s peresovino s štirimi ali šestimi navoji.7 Glavne razlike, ki jih lahko opa­zujemo pri posameznih vrstah živalskih fibul, pa so v izoblikovanosti živalske glavice ter okrasnih prvinah. Zlasti slednje so posebnost tu obravna­vanih primerkov. Odebelitve z dvema svitkoma na glavi loka ter kombiniranega okrasa vrezov in punciranih krožcev namrec pri preostalih živalskih fibulah ne zasledimo, ceprav imajo tudi te bogat okras. Pri vecini izmed njih je ta izveden z vrezi,8 lok je lahko narebren ali nažlebljen,9 pri poznih variantah pa vreze ali puncirane krožce spremljajo še nanizane jantarne jagode.10 Le izjemoma zasledimo tudi okras punciranih krožcev na živalski glavi, s katerimi so precizno nakazane obrazne poteze na obravnavanih primerkih.11 Posebnost teh je tudi kroglasto oblikovana živalska glavica, saj je pri vecini ostalih izvedena bolj plasticno, v podobi uhate živali (zveri).12 Razlikuje se tudi presek loka, ki je pri obravnavanih primerkih trikoten, pri preostalih pa je lahko lecast,13 romboiden14 ali polkrožen.15 
S tipološkega vidika bi od že znanih posoških živalskih fibul v obravnavano skupino lahko pri­šteli še primerek, najden med raziskavami Rudolfa Mahnica na grobišcu na Koritnici v Baški grapi ob koncu 19. stoletja.16 V grob 15 je bila pridana živalska fibula, ki je bila kasneje izgubljena, ohranila pa se je Mahniceva risba (sl. 4a).17 Ceprav fibula ni bila v celoti ohranjena in z risbe tudi ni mogoce 
7 Prim. Mlinar 2020, 72. 
8 Cunja, Mlinar (ur.) 2010, kat. št. 95; Istenic 2015, t. 1: 6. 
9 Guštin 1987, sl. 5: 4; Blecic 2004, t. 6: 1.3.2., sl. 13: b; Mlinar 2020, t. 43: 5. 
10 Guštin 1991, t. 6: 11; 9: 11; 13: 3; Mlinar 2020, t. 43: 6,7. 
11 Npr. pri primerku z Repelca na Mostu na Soci (Mlinar 2020, t. 43: 5), z grobišca Ajdovski britof pri vasi Daberna Šentviški planoti (Mlinar 2020, sl. 48: b) in Grobnika (Blecic 2004; t. 6: 1.3.2.). 
12 Prim. Guštin 1987, sl. 5: 4; Guštin 1991, t. 6: 11; 9: 11; 13: 3; 24: 7; Mlinar 2020, t. 43: 5,6; Cunja, Mlinar (ur.) 2010, kat. št. 94, 95; Istenic 2015, t. 1: 6. 
13 Istenic 2015, t. 1: 6. 
14 Guštin 1991, t. 6: 11; 9: 11; 13: 3. 
15 Mlinar 2020, t. 43: 5,6. 
16 Machnitsch 1901, 80; Kos 1973, 853. 
17
 Risbe (1899–1900) Rudolfa Mahnica, ki so bile prvotno del Posebne zbirke Centralne komisije na Du-naju, hrani Ministrstvo za kulturo, Direktorat za kulturno dedišcino, INDOK center (Koritnica – risbe arheoloških izkopanin, inv. št. 19391393/22, 1393/25 - planoteka). Za opozorilo se zahvaljujem Draganu Božicu, ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo. 



Sl. 4: Koritnica. Mahnicevi risbi bronastih (živalskih) fibul iz grobov 15 (a) in 17 (b). (Glej op. 17). Fig. 4: Koritnica. Drawings that Mahnic made of the bronze (animal) fibulae from Graves 15 (a) and 17 (b). (See Fn. 17). (©Ministrstvo za kulturo, Direktorat za kulturno dedišcino, INDOK Center, Mahnic 1899–1900). 
razbrati vseh oblikovnih znacilnosti, sta za njeno opredelitev v obravnavano skupino pomenljiva obli­kovanost živalske glavice in tudi okras punciranih krožcev na njej. Z istega grobišca, najverjetneje iz groba 17, izvira še ena sorodno oblikovana fibula (sl. 7: 2).18 Ta je brez ohranjenega zakljucka noge, 
18 Machnitsch 1901, 80, 81; Kos 1973, 853, 854, t. 5: 
2.Pri objavi grobov 17 in 31 z grobišca na Koritnici, v katerih sta bili najdeni (živalski) fibuli zgodnjelatenske sheme, so se pojavile nejasnosti glede njune pripadnosti posameznim grobnim celotam. Na originalni Mahnicevi risbi je pod risbo primerka, ki mu je pri objavi porocila raziskav na grobišcu (Machnitsch 1901, 81, sl. 9) služila za opis primerka iz groba 31, namrec zapisano “Gr. 17” (prim. sl. 4b). Iz tega lahko sklepamo, da je verjetneje pripadala grobu 17. Po drugi strani pa Mahnic v tej isti objavi pri opisu fibule iz groba 17 izrecno ne zapiše, da gre za fragmentiran primerek, in se pri njegovem opisu 

Sl. 5: Fibule zgodnjelatenske sheme z visokim lokom razlicice XIIIc po Adamovi (1996). Vse bron. M. = 1:2. Fig. 5: Fibulae of Early La Tène construction with a high bow, Variant XIIIc after Adam (1996). All bronze. Scale = 1:2. 1, 2 - Montebelluna (Veneto); 3 - Cles (Trento); 4 - Velike bukve (Gorenji Logatec) (Calzavara Capuis, Ruta Serafini 1987, sl. / Fig. 3: 5,6; Ma-nessi, Nascimbene 2003, t. / Pl. 80: 11,14 [1, 2]; Adam 1996, sl. / Pl. 3: 96 [3]; hrani / kept in: Vojni muzej Logatec [4]) 


Sl. 6: Razprostranjenost obravnavane vrste živalskih fibul (A) in južnoalpskih fibul zgodnjelatenske sheme z visokim lokom razlicice XIIIc po Adamovi (B). (Prim. sl. 1) Fig. 6: Distribution of the discussed type of animal fibulae (A) and the southern Alpine fibulae of Early La Tène con­struction with a high bow – Variant XIIIc after Adam (B). (Cf. Fig. 1) (Adam 1996, 116 [Cles, Vadena, Vervo]; Calzavara Capuis, Ruta Serafini 1987, sl. / Fig. 3: 7,8 [Montebelluna]; Manessi, Nascimbene 2003, t. / Pl. 80: 11,14 [Montebelluna]) 
zaradi cesar ni mogoce z gotovostjo dolociti, ali je sorodna tisti iz groba 15, ceprav bi za to govorila trikotni presek loka in tudi okras krožcev s piko ter svitka, s katerima se zakljucuje glava loka. 
Z obravnavanimi primerki se torej nakazuje oblikovno enovita skupina. V okviru posoških živalskih fibul s tipološkega vidika predstavlja samostojno vrsto, razširjeno zlasti v vzhodnem zaledju svetolucijske skupine (sl. 6), saj predsta­vljata fibuli z Žirka in Velikih bukev vzhodno mejo njihove razprostranjenosti (sl. 1: 9,10). 
Razlike, ki jih pri oblikovanju osnovne sheme kažejo latenske živalske fibule iz Posocja, najverje­tneje lahko pripišemo razlicnim idejnim vzorom, iz katerih so se razvile.19 Obravnavana vrsta živalskih fibul je zelo verjetno lokalna izvedba oblikovno sorodnih južnoalpskih fibul zgodnjelatenske she-me z visokim lokom razlicice XIIIc po Adamovi. Te so praviloma neokrašene in se pojavljajo na 
tudi ne sklicuje na sliko (ib., 80). Vprašanje, kje je nastala napaka in kateri grobni celoti lahko pripišemo posamezen primerek fibule, ostaja torej odprto. Iz istega razloga je nezanesljiva tudi sestava obeh grobov po Petru Kosu, saj se je pri objavi v celoti oprl na Mahnicevo porocilo (Kos 1973, 856). 
19 Prim. Guštin 1987, 49. 
obmocju med rekama Adižo in Piavo (sl. 5; 6). Gre za maloštevilne primerke, ki so uliti, njihova izdelava pa je izrazito lokalna in izvedena po latenskih predlogah z obmocja severno od Alp.20 V posoški izvedbi je prevzeta oblika južnoalpskih fibul obogatena s kombiniranim okrasom vrezov in krožcev s piko in na ta nacin preoblikovana v stilizirano živalsko podobo. 
Lokalni razvoj obravnavane vrste živalskih fi­bul po idejni predlogi južnoalpskih fibul morda nakazujeta tudi primerka, ki se jim po oblikovnih znacilnostih povsem približata. Južnoalpski razlicici je najbližja fibula z Velikih bukev, ki ima z vrezi okrašeno le ležišce za iglo (sl. 5: 4). Drugi primerek, ki izhaja iz grobišca na Koritnici, morda iz groba 31 (sl. 4b),21 ima s punciranimi krožci okrašen lok in ležišce za iglo, odebelitev na zakljucku noge pa ni okrašena. Obe fibuli torej združujeta prevzeto obliko osnovne sheme z lokalno izvedbo okrasa, vendar živalska podoba (še) ni izražena. 
20
 Adam 1996, 115–117, t. 3: 96; Calzavara Capuis, Ruta Serafini 1987, op. 8, sl. 3: 7,8; Manessi, Nascimbene 2003, 254, t. 80: 11,14. 
21 
Glej op. 18. 

DATACIJA 
Ker obravnavani primerki nimajo zanesljivih grobnih celot ali pa gre za nakljucne najdbe, se pri njihovi dataciji lahko opremo na južnoalpske fibule razlicice XIIIc po Adamovi. Te so datirane z grobom 29 iz Montebellune (Posmon), kjer nastopajo skupaj s certoškimi fibulami razlicnih variant, tudi s pozno, tessinsko razlicico (vrsta Xn po Teržanovi), ki je znacilna za stopnjo Este III-pozno oz. ustrezni horizont Sv. Lucija IIc v Posocju.22 Takšni dataciji pritrjuje tudi železna predrta pasna spona.23 
22 Teržan 1976, 374. 23 Adam 1996, 116–117; Manessi, Nascimbene 2003, 254. 
Obravnavano vrsto živalskih fibul lahko casovno opredelimo le na osnovi primerkov s Koritnice. Pridatki iz groba 15 so izgubljeni, poleg tega je bila fibula v grobu skupaj z datacijsko slabše opredeljivim bronastim uhanom.24 Bolj izpo­veden je sestav groba 17 (sl. 7) z železno uhato sekiro in železno sulicno ostjo, s pridatki torej, ki so novost v pogrebnem ritualu svetolucijske skupine in ki skupaj z zgodnjelatenskimi fibulami oznacujejo koncno stopnjo Sv. Lucija IIc.25 Ce­prav primerka iz tega groba (sl. 7: 2) ni mogoce z gotovostjo pripisati obravnavani vrsti živalskih fibul, pa datacija zaradi sorodnih oblikovnih in okrasnih prvin ne more biti bistveno drugacna.26 Dobro kronološko oporo namrec ponuja tudi za tovrstne živalske fibule znacilna polkrožna odebelitev na glavi loka, ki spominja na enako izdelane zakljucke loka certoških fibul VII. vrste, zlasti razlicice VIId po Teržanovi, katerih pojav je vezan na konec starejše železne dobe.27 Z ode-belitvijo in dvema svitkoma se zakljucujeta tudi loka živalskih fibul iz Este in Oderza. V grob iz Oderza je bila pridana skupaj s poznimi vrstami certoških fibul, ki ga casovno opredeljujejo v 4. st. pr. n. št. (stopnja Este III-pozno).28 
OKRAS 
Znacilen okras obravnavane vrste živalskih fibul so puncirani krožci s piko, ki so z izjemo primerkov s Koritnice kombinirani s snopi vrezov. Takšen nacin okraševanja je v razlicnih izvedbah v svetolucijski skupini zelo pogost in zanimiv zlasti z vidika ugotavljanja lokalne produkcije nakitnih predmetov v stopnjah Sv. Lucija IIb in IIc. Vendar kaže, da je mogoce najstarejše tako okrašene pred-mete z grobišca svetolucijske skupine na Mostu na Soci pripisati importom iz estenskega oblikovnega kroga, kjer so zlasti colnicaste fibule iz 7. st., ki jih Eles Masijeva pripisuje estensko-bolonjskim delavnicam, pogosto okrašene v kombinaciji snopov vrezanih linij in punciranih krožcev s 
24 Mahnic 1901, 80; Kos 1973, 853. 
25
 Teržan, Trampuž 1973, 434; Guštin 1991, 36. 
26
 O problematiki pripadnosti fibule (sl. 7: 2) grobni celoti 17 ali 31 glej tu op.18. Ne glede na to, katera fibula je bila pridana v grob 17, lahko ta grobni sestav služi za kronološko oporo pri dataciji obravnavane vrste živalskih fibul, saj gre zaradi zelo sorodnih oblikovnih in okrasnih znacilnosti obeh primerkov za njun socasen pojav. 
27 Teržan 1976, 325, 326, sl. 3d; Maric 2016, 112, 119. 
28 Gambacurta, Ruta Serafini 2014, sl. 5, 263–265. 


Sl. 8: Znacilen okras colnicastih fibul z estenskega prostora. 1 – Severovzhodna Italija (neznano najdišce); 2–4 – Este. Vse bron. M. = 1:2. Fig. 8: Decoration typical of the boat fibulae from the Este area. 1 – North-eastern Italy (unknown site), 2–4 – Este. All bronze. Scale = 1:2. (Po / After: Eles Masi 1986, t. / Pls. 57: 783; 58: 803; 58: 806; 56: 776) 
piko (sl. 8).29 Njihovim izdelkom, ki so bili na Most na Soci importirani v stopnji Sv. Lucija Ic2, lahko najverjetneje pripišemo colnicasto fibulo z nizkim lokom iz groba Sz 891 ter slabše ohranjen primerek iz groba Sz 1007.30 Mednje bi morda lahko prišteli še zelo slabo ohranjen primerek iz groba Sz 2089,31 zagotovo pa colnicasto fibulo iz groba Sz 1775, kjer nastopa kot star element v grobu skupaj s poznohalštatskim gradivom.32 Z venetskega obmocja je bil najverjetneje uvožen tudi par votlih spiralnih zapestnic, pridan v grob Sz 2054.33 Obe imata okras, ki mu je najti dobre primerjave na zapestnicah z grobišc v Padovi, Borso del Grappa in Este.34 V stopnji Sv. Lucija IIa lahko med uvoženimi predmeti prepoznamo še locno fibulo z dolgo nogo iz groba Sz 1999.35 Okrašena je s precnimi vrezi in punciranimi krožci ter z vrezanim mrežastim okrasom, torej v izvedbi, ki je sicer znacilna za dolgonožne fibule iz Poadižja.36 
29 Eles Masi 1986, 91-101; t. 56: 774-779A; 57: 783-789; 58: 802-808; 59; 60; 61: 825,826; 62: 848–851; 63: 853,854,866; 64: 875,877,879. 
30
 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, t. 90E: 1; 103A: 3. 
31 Ib., t. 211A: 4. 
32 Ib., t. 169A: 14. Podobno izveden okras zasledimo npr. na colnicasti fibuli iz Este (Eles Masi 1986, t. 62: 848,849). 
33 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, t. 207: 15,16. Tovrstne zapestnice (tip III.1 B po Nascimbenejevi) so znacilne za prostor med rekama Piavo in Soco ob koncu 
7. in v 6. st. pr. n. št. (Nascimbene 2009, 215, 216, sl. 70). 
34 Chieco Bianchi 1976, t. 63: 7,8; Ruta Serafini 1997, sl. 5: 10,11; Capuis, Chieco Bianchi 2006, t. 53: 16,17; Gambacurta 2005, sl. 7: 7. 
35 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, t. 200E: 2. 36 Eles Masi 1986, 198, 199, t. 152: 1988–1994; 153; 
V stopnji Sv. Lucija IIb in tudi v naslednjem horizontu lahko sledimo nakitnim predmetom, ki so izdelani v domacih delavnicah in so nosilci številnih lokalnih izvedb tovrstnega okrasa. Ta je lahko izveden na dva nacina – s punciranimi krožci, ki jih spremljajo snopi vzporednih vrezov (sl. 9: 1–4) ali vrezov v obliki crke V (sl. 9: 5–7). 
Kot izdelke domacih delavnic lahko opredeli-mo nekatere vrste kacastih fibul. Kacaste fibule z okrasno plošcico (tip VI po Sneži Tecco Hvala) so najštevilnejše na Mostu na Soci.37 Lokalna izvedba okrasa se na njih izkazuje s punciranimi krožci na plošcicah v kombinaciji z nizi precnih ali podolžnih vrezov na loku.38 V delavnicah svetolucijske sku-pine so bili zagotovo izdelani tudi redki primerki kacastih fibul s krilci ali z okrasno plošcico, ki imajo lok okrašen s snopi vrezov V in punciranih krožcev med njimi (sl. 9: 7).39 Znacilne so za Most na Soci, posamic jih zasledimo le še na dveh naj­dišcih v severovzhodni Italiji ter na Magdalenski gori na Dolenjskem, kjer so verjetno import iz Posocja.40 To so mlajše razlicice kacastih fibul, ki sodijo v stopnjo Sv. Lucija IIb. Primerljiv okras se v tej stopnji namrec pojavlja tudi na certoških fibulah razlicice IIe (sl. 9: 6), ki jih prav tako lahko pripišemo posoškim delavnicam.41 Kombiniran 
37 Tecco Hvala 2012, 241. 
38 Prim. Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, t. 68A: 1,2; 110F: 3; 117I: 3; 171G: 3; 213A: 1,2; 226D: 3; 254B. 
39
 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, t. 67A: 1; 221E: 3; 245B: 1; 251C: 3; Marchesetti 1885, t. 6: 10; id. 1893, t. 17: 9. 
40 Eles Masi 1986, t. 188: 2520,2525; Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004, t. 152: 17. 
41 
Ta vrsta je z najvec primerki zastopana prav na grobišcu na Mostu na Soci (Teržan 1976, 322); Nascim-

Nascimbene 2009, 110, 111, sl. 24. bene 2009, 88. 

Sl. 9: Znacilen okras na nakitu iz delavnic svetolucijske skupine: krožci s piko v kombinaciji s snopi vzporednih vrezov ali vrezov v obliki crke V razlicnih izvedbah (izbor). 1 – svetolucijska locna fibula z okrašenimi obeski in prstani; 2 – samostrelna locna fibula z dolgo nogo; 3 – drobna colnicasta fibula s samostrelno peresovino; 4 – noga trortaste fibule; 5 – zapestnica z zakljuckoma v obliki kacjih glavic; 6 – certoška fibula razlicice IIe; 7 – kacasta fibula s krilci. Vse bron. M. = 1:2. Fig. 9: Typical decoration on the jewellery from the Sveta Lucija workshops: different combinations of ring-and-dots and transverse or chevron incisions (selection). 1 – Sv. Lucija bow fibula with decorated pendants and rings; 2 – long­-footed crossbow fibula; 3 – tiny boat fibula with a crossbow spring; 4 – foot of a three-knobbed fibula; 5 – bracelet with a snakehead terminal; 6 – Variant IIe Certosa fibula; 7 – serpentine fibula with wings (7). All bronze. Scale= 1:2. 1, 3, 5–7 – Most na Soci; 2 – Idrija pri Baci; 4 – Jerovca (Vrh, Šentviška planota) (Teržan, Lo Schiavo, Trampuž-Orel 1984, t. / Pl. 57: A1 [1]; 280: 5 [3]; 156: 5 [5]; 245: B1 [7]; Guštin 1991, t. I Pl. 23: 4 [2]; Laharnar, Mlinar 2011, sl. / Fig. 8: 1 [4]; Teržan 1976, sl. / Fig. 2e [6]) 
okras punciranja in vrezovanja imajo še druge vrste certoških fibul, ki jih je v tem casu razvila svetolucijska skupina. Izoblikovala je certoške fibule 
VI. vrste, na katerih se tovrsten okras pojavlja na hrbtu nog.42 V drugacni izvedbi, vendar sorodni tradiciji, je okrašena še razlicica certoških fibul Ia in njej oblikovno sorodna varianta Ib, ki sta produkt estensko-svetolucijskega kroga. Zanju je znacilna kombinacija punciranih krožcev na nogi in precnih vrezov (ali reber) na loku.43 
Snopi vrezov V in krožcev s piko, ki jih zasle­dimo na živalskih fibulah z Gastabila in Žirka, se pojavijo še na dveh izdelkih z grobišca na Mostu na Soci – na samostrelni fibuli iz groba M 56244 iz stopnje Sv. Lucija IIb ter na zapestnici z za­kljuckoma v obliki kacjih glav iz groba Sz 1565 iz stopnje IIc45 (sl. 9: 5). Med lokalnimi izdelki najdemo primerjave tudi za motiv na živalski fi­buli z Velikih bukev. Zelo pogosto se pojavlja na 

42 Teržan 1976, 324, 325, 355, 356. 44 Marchesetti 1893, t. 19: 12. 
43

 Teržan 1976, 319, 348. 45 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, t. 156A: 5. 
prstanih,46 zasledimo ga tudi na nogah trortastih fibul mlajših variant stopnje Sv. Lucija IIb (sl. 9: 4),47 na drobni colnicasti fibuli s samostrelno peresovino (sl. 9: 3)48 in na samostrelnih fibulah z dolgo nogo v stopnji IIc (sl. 9: 2).49 
Fenomenu okraševanja z vrezi in punciranimi krožci je v mlajšem halštatskem obdobju v lokalnih izvedbah mogoce slediti na prostoru južnoalpskega sveta in Koroške,50 v okviru katerega predstavlja Posocje skrajni vzhodni rob pojavnega obmocja, kjer je svetolucijska skupina v stopnjah Sv. Lucija IIb in IIc razvila enega pestrejših repertoarjev nakitnih predmetov, okrašenih v tej tradiciji. Ta je mocno vplivala na oblikovanje izdelkov umetne obrti še v latenski dobi. Okras, znacilen za stopnji IIb in IIc, se v nekoliko spremenjeni izvedbi namrec obdrži vse do poznolatenskega obdobja.51 
Lok živalskih fibul z grobišca na Koritnici krasi le motiv krožcev s piko. Tudi ta okras ima v svetolucijski skupini dolgo tradicijo, ki ji lahko 
46 Božic 2011, 244. 
47 Laharnar, Mlinar 2011, 15, 16, sl. 5; 8: 1. 
48
 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, t. 280: 5. 
49 Teržan, Trampuž 1973, 434, op. 68; Kos 1973, t. 3: 12; Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, t. 270: 38; Guštin 1991, t. 23: 4. 
50 Bondini 2003a, 40, 41. Okras vrezanih linij in krož­cev s piko je na južnoalpskem obmocju zelo pogost med Adižo in Piavo, od koder izvirajo v tej tradiciji okrašene fibule vrste Castellin di Fisterre (Eles Masi 1986, 198–199; Nascimbene 2009, 110–115, sl. 24), ter na najdišcih Mon-tebello Vicentino (Bondini 2003a), Caverzano di Belluno (Nascimbene 1999, sl. 9: 74–75; 19: 191; 20: 203–205; 
23: 252) in Paularo (Vitri 2001, sl. 7: Tomb. 77, 2; 8: 4; 
9:
 1,2; 10: 12). Na celotnem alpskem prostoru je v tej tradiciji zelo pogosto okrašen obrocast nakit – spiralne zapestnice (prim. Pettarin 2006, t. 21: 321,322; 23: 376; 24: 377,381,384,386,388,389; Lunz, Marzatico 1997, sl. 19, kat. št. 669; sl. 78, kat. št. 672) in prstani (npr. Steiner 2002a, 

t. 
24: 6; 25: 8; Steiner 2002b, sl. 1: 1,4,7; 2: 1–3). Pojavlja se tudi na zapestnicah z zakljucki v obliki kacjih glavic, ki so bile izdelane v številnih lokalnih razlicicah (prim. Teržan 1976, op. 119; Gleirscher 2002, 70–71, t. 39: 12-17; 


40:
 1-7; 41: 1,4; Poggiani Keller et al. 1997, sl. 2, 387, kat. št. 68; De Marinis 1989, sl. 122: 1), ter na locnih fibulah s samostrelno peresovino, ki niso znacilne le za Posocje, temvec za širši alpski prostor (prim. Gleirscher 1996, 260, 

t.
 1: 1; Vitri 1997, sl. 13: 2). 


51 Npr. na živalskih fibulah iz poznolatenskih kontekstov, na katerih se okras vrezov (Guštin 1991, t. 6: 11; 9: 11; 13: 
3) ali punciranih krožcev (Mlinar 2020, t. 43: 7) pojavlja v kombinaciji z jantarnimi jagodami, ter na poznolatenskih fibulah s tremi odebelitvami na loku, ki imajo ležišce za iglo okrašeno s cikcak vrezi (Guštin 1991, t. 13: 14; 28: 4; 
35: 2,3), ki so lahko kombinirani s punciranimi krožci na zakljucku noge (ib., t. 3: 15). 
sledimo od stopnje Sv. Lucija Ic2. Pogosto krasi le posamezne dele nakitnih predmetov, zlasti fibul. S punciranimi krožci, redkeje tudi s poševnimi vrezi, so na primer ornamentirane noge dvozankastih vozlastih fibul mlajših variant, ki so jih v številnih lokalnih razlicicah izdelovale svetolucijske delavnice v stopnji Sv. Lucija Ic2 ter še v starejšem horizontu stopnje IIa,52 ko takšen okras na nogi prevzamejo tudi svetolucijske fibule. Noge slednjih so v stopnji Sv. Lucija IIa lahko okrašene s punciranimi krožci ali vrezi, medtem ko se zdi kombinacija obeh okrasnih tehnik znacilna za mlajše primerke iz stopnje IIb.53 Motiv krožcev s piko v mlajšem halštatskem obdo­bju pogosto srecamo tudi na pincetah,54 trakastih uhanih55 ter na razlicnih vrstah obeskov. Mednje sodijo denimo votli kroglasti obeski vrste Posocje,56 kot produkt delavnic svetolucijske skupine pa so bili prepoznani tudi antropo-ornitomorfni obeski, ki so sicer širše razprostranjeni, vendar so drugje neokrašeni.57 
SKLEP 
Obravnavana vrsta živalskih fibul zgodnjelatenske sheme, ki jo lahko casovno opredelimo v zadnjo stopnjo svetolucijske skupine, sodi med najstarejše izvedbe latenskih živalskih fibul v Posocju. Pri njihovem snovanju so domaci mojstri združevali lokalno halštatsko tradicijo okrasa s prvinami latenskega umetnostnega sloga, ki se kažejo v oblikovanju osnovne sheme in tudi v stilizaciji živalske motivike. 
Pri uveljavljanju zgodnjelatenskega umetnostnega sloga v Posocju, kakršnega izkazujejo živalske fibule te vrste, so imeli pomembno vlogo kulturni stiki z venetskim kulturnim krogom oz. južnoalpskimi 
52 Gabrovec 1970, 28, 35; Teržan, Trampuž 1973, 424–425, sl. 3. Prim. Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, t. 60A: 2; 83B: 1; 138B: 1; 157A: 5; 165A: 1; 182A: 1; 183D: 1; 184A: 1; 200C: 1, 202A: 1; 207A: 1; 208B: 1; 212B: 1; 221A: 1; 246A: 2; 259F: 1; Pettarin 2006, t. 5: 73; Marchesetti 1893: t. 10: 5. 
53
 Prim. Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, t. 26E: 1; 66A: 1; 116E: 2; 137A: 1; 142F: 3; 145B: 1; 147D: 1; 189B: 1; 231F: 1; 242D: 1 (vrezi na nogi); 55C: 1; 85G: 1; 86A: 1; 181C: 1; 209A: 1; 236D: 2 (krožci s piko na nogi); 44G: 1; 54E: 1; 57A: 1; 68C: 2; 72A: 1; 194E: 1; 227A: 3 (kombiniran okras punciranja in vrezovanja). 
54
 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, t. 134G: 2; 137A: 1. 
55 Ib., t. 156A: 4. 
56 Božic 2011, 242. 
57 Blecic Kavur 2017, 131, 132, sl. 3; Laharnar 2018, 238, sl. 13. 


Sl. 10: Predrte pasne spone z živalskim motivom razlicnih variant iz alpskega in predalpskega prostora. 1 bron; 2,3 železo. M. = 1:2. Fig. 10: Different types of openwork belt clasps with animal motifs from the Alpine and Subalpine areas. 1 – bronze, 2,3 – iron. Scale = 1:2. 1 – Hölzelsau (Tyrol); 2 – Montebello Vicentino (Vicenza, Veneto); 3 – Cerinasca d’Arbedo (Ticino). (Prirejeno po / Addapted from: Bondini 2003b, t. / Pls. 7: 9; 8: 1,2) 
dolinami na prostoru med Adižo in Piavo. Na tem obmocju so namrec razprostranjene fibule z visokim lokom zgodnjelatenske sheme razlicice XIIIc po Adamovi (sl. 6), po vzoru katerih je bila oblikovana osnovna shema obravnavane vrste živalskih fibul, ki je s primerkoma iz Montebel-lune še posebej dobro primerljiva (sl. 5: 1,2). Tudi nazaj obrnjeni stilizirani živalski glavici, ki ima s punciranimi krožci ponazorjene oci, so sorodne živalske upodobitve na predrti pasni sponi iz dru­ge polovice 5. st. pr. n. št. z najdišca Montebello Vicentino z ikonografijo, znacilno za obmocje Ticina (sl. 10: 2,3).58 Predrte pasne spone so na venetskem prostoru poleg fibul zahodnohalštatskih tipov in zgodnjelatenskih shem med najstarejšimi elementi poznohalštatskega horizonta, ki kažejo na stike z latensko kulturo severno od Alp. Njihova razprostranjenost kaže, da so ti potekali po doli­nah Adiže in Piave.59 Zgodnjelatenski elementi so 
58 Ruta Serafini, Serafini 1994, 160; Bondini 2003b, 88, t. 9; Bondini 2005, 305–306, sl. 40; Mangani, Minarini 2001, 350. 
59 Calzavara Capuis, Ruta Serafini 1987, 282, sl. 2. 
posebej številni prav na grobišcih iz Montebellune in Montebella Vicentina, pomembnih središcih latenizacije tamkajšnjega venetskega okolja.60 
Vplivi zgodnjelatenske umetnosti so v Posocje prodirali po ustaljenih poteh kulturnih stikov, kajti povezave s skupnostmi južnoalpskih dolin potrjuje cela vrsta nakitnih predmetov že v stopnjah Sv. Lucija IIa in IIb, predvsem fibul, razlicnih vrst zapestnic in obrockov61 ter tudi okras vrezov in punciranih krožcev.62 Prek južnoalpskega sveta so se v stopnji Sv. Lucija IIb v Posocje razširili na primer zahodnohalštatski tipi fibul, med katerimi so pavkaste fibule ter fibule s precno nažlebljenim lokom in zakljuckom noge v obliki racje glavice v svetolucijski skupini doživele lokalno interpretacijo.63 Z njimi se je uveljavil tudi nov nacin oblikovanja sicer izrazito lokalnih izdelkov, kakršnega je videti 
60 Prim. Gambacurta 2013, 33–35; Gambacurta, Ruta Serafini 2014, 262–263. 
61 Prim. Vitri 2001, 31, 32; Nascimbene 2009, 45–60, 261–264, sl. 24, 26, 28, 30, 35, 39, 48, 50, 56, 62, 70, 72, 76, 78, 80; Adam 1996, sl. 2, 4, 9, 10. 
62 
Glej op. 50. 
63
 Frey 1971, 363, 364; Teržan, Trampuž 1973, 432. 
v redkih primerkih svetolucijskih fibul z nazaj gledajoco stilizirano živalsko glavico na nogi.64 Te v oblikovnem smislu že predstavljajo lokalni podstat kasnejšemu, latenskemu oblikovnemu izrazu, ki ga je kot odraz istih kulturnih povezav ob koncu halštatskega obdobja prepoznati tudi na obravnavani vrsti živalskih fibul. Te obenem predstavljajo enega najstarejših in nasploh zelo redkih primerkov zgodnjelatenskega figuralnega umetnostnega sloga v Posocju, prilagojenega lo-kalni, halštatski tradiciji. 
OPIS NAJDB 
1. Žiri – Žirk (sl. 1: 9) Lita bronasta živalska fibula zgodnjelatenske sheme (sl. 
2: 1; 3). Nazaj uvita noga se zakljucuje v obliki stilizirane živalske glavice, okrašene s tremi punciranimi krožci, ki se dotika loka. Lok je trikotnega preseka, okrašen je s sku­pinami vrezov v obliki crke V in punciranimi krožci med njimi. Na prehodu v peresovino ima odebelitev s svitkom na vsaki strani. Peresovina ima štiri navoje. Zunanja stran ležišca za iglo je okrašena s punciranimi krožci; d. 5,8 cm. Hrani: Tolminski muzej (zacasna hramba). 
2. Dolenje Ravne – Gastabil (sl. 1: 6) Lita bronasta živalska fibula zgodnjelatenske sheme (sl. 2: 2). Nazaj uvita noga se zakljucuje v obliki stilizirane živalske glavice, okrašene s tremi punciranimi krožci, ki se dotika loka. Lok je splošceno trikotnega preseka, okrašen je s sku­
64 Marchesetti 1893, t. 20: 6; Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, t. 141E: 7; 277: 2. 
ADAM, A. M. 1996, Le fibule di tipo celtico nel Trentino. – Patrimonio storico e artistico del Trentino 19. 
BLECIC, M. 2004, Grobnik u željezno doba. – Vjesnik arheološkog muzeja u Zagrebu 37, 47–117. 
BLECIC KAVUR, M. 2017, Mala tijela u velikom svijetu: antropo-ornitomorfni privjesci željeznog doba Caput Adriae / Small bodies in a big world: anthropo-orni­thomorphic Iron Age pendants from Caput Adriae. – Prilozi Instituta za arheologiju u Zagrebu 34, 123–142. 
BONDINI, A. 2003a, Linee incise e “occhi di dado”: un particolare tipo di fibula da Montebello Vicentino. – Studi e Ricerche - Associazione Amici del Museo - Museo Civico “G. Zannato”, 37–43. 
BONDINI, A. 2003b, I ganci di cintura traforati del Veneto: proposta di lettura iconografica. - V / In: D. Vitalli (ur. / ed.), L’immagine tra mondo celtico e mondo etrusco-italico. Aspetti della cultura figurativa nell’antichità, 85-112. 
BONDINI, A. 2005, I materiali di Montebello Vicentino. Tra cultura Veneto-Alpina e civiltà di La Tène. – V / In: D. Vitalli, A. Bondini (ur. / eds.), Studi sulla media pinami vrezov v obliki crke V in punciranimi krožci med njimi. Na prehodu v peresovino ima odebelitev s svitkom na vsaki strani. Peresovina s štirimi navoji je vstavljena v glavo loka. Zunanja stran ležišca za iglo je okrašena z vrezi in s punciranimi krožci; d. 5,9 cm. Hrani: Narodni muzej Slovenije (inv. št. P 29659). 
3.
 Logatec – Velike bukve (sl. 1: 10) Lita bronasta živalska fibula zgodnjelatenske sheme (sl. 2: 3). Nazaj uvita noga se zakljucuje v obliki stilizirane živalske glavice, okrašene z dvema punciranima krožcema, ki se dotika loka. Lok ima trikoten presek, okrašen je s snopi vzporednih vrezov in punciranih krožcev med njimi. Na prehodu v peresovino ima odebelitev s svitkom na vsaki strani. Peresovina ima štiri navoje. Ležišce za iglo je na notranji in zunanji strani okrašeno z vrezi; d. 6,3 cm. Hrani: Vojni muzej Logatec (neinventarizirano). 

4.
 Logatec – Velike bukve (sl. 6: 8) Lita bronasta fibula zgodnjelatenske sheme (sl. 5: 4). Nazaj uvita noga je razclenjena z okroglim gumbom in dvema svitkoma, prek katerih je spojena z lokom trikotnega pre­seka. Lok je okrašen z vrezoma, glava loka se zakljucuje s svitkoma. Notranja stran ležišca za iglo je okrašena z vrezoma. Del peresovine z iglo je odlomljen; d. 6,1 cm. Hrani: Vojni muzej Logatec (neinventarizirano). 


Zahvala 
Za branje besedila ter posredovanje pomembnih pripomb in podatkov se zahvaljujem Mihi Mlinarju (Tolminski muzej) in Bibi Teržan. Andreja Maver je z natancnim branjem in popravki izboljšala angleški prevod. Zahvala gre tudi Boštjanu Laharnarju (NMS) za posredovanje podatkov o živalskih fibulah, ki jih hranijo v Narodnem muzeju Slovenije. 
e tarda età del ferro nell’Italia settentrionale, Studi e scavi 12, 215–324. 
BOŽIC, D. 2011, Prazgodovinske najdbe s Tonovcovega gradu in železnodobna kultna mesta v Posocju / Pre­historic finds from Tonovcov grad and Iron Age cult places in the Posocje area. – V / In: Z. Modrijan, T. Milavec, Poznoanticna utrjena naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu. Najdbe / Late Antique fortified settlement Tonovcov grad near Kobarid. Finds, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 24, 239–273. DOI: https://doi. org/10.3986/9789612545871 
CALZAVARA CAPUIS, L., A. RUTA SERAFINI 1987, Per un aggiornamento della problematica del celtismo nel Veneto. – V / In: D. Vitali (ur. / ed.), Celti ed Etruschi nell’Italia centro-settentrionale dal V. sec. a. C. alla ro­manizzazione. Atti del colloquio internazionale, Bologna 1985, 281–307, Bologna. 
CAPUIS, L., A. M. CHIECO BIANCHI 2006, Este 2. La necropoli di Villa Benvenuti. – Monumenti antichi 64. Serie monografica 7. 
CHIECO BIANCHI, A. M. 1976, Il gruppo di vicolo S. Mas­simo - Via Tiepolo. – V / In: G. Fogolari, A. M. Chieco Bianchi (ur. / eds.), Padova preromana, 244–296, Padova. 
CUNJA, R., M. MLINAR (ur. / eds.) 2010, S fibulo v fa-bulo. Fibule iz Istre, s Krasa, iz Notranjske in Posocja med prazgodovino in zgodnjim srednjim vekom / Con la fibula nella storia: Fibule dall’Istria, dal Carso, dalla Carniola Interna e dall’Isontino tra preistoria e alto medioevo, Koper. 
DE MARINIS, R. 1989, Preistoria e protostoria della Val-camonica, Valtrompia e Valsabbia. Aspetti della cultura materiale dal Neolitico all’età dell Ferro. – V / In: R. Poggiani Keller (ur. / ed.), Valtellina e mondo Alpino nella Preistoria, 101–119, Milano. 
ELES MASI, P. von 1986, Le fibule dell’Italia settentrionale. 
– Prähistorische Bronzefunde 14/5. 
FRELIH, M. 1988, Komunikacijski sistem v prazgodovini in antiki na primeru Logaške kotline. – V / In: E. Kobal (ur / ed.), Mladinski raziskovalni tabor. Logatec “88” Zbornik porocil raziskovalnih skupin, 10–51, Logatec. 
FREY, O.-H. 1971, Fibeln vom westhallstättischen Typus aus dem Gebiet südlich der Alpen. – V / In: Oblatio, Raccolta di studi di antichita in onore di Aristide Cal-derini, 355–386, Como. 
GABROVEC, S. 1970, Dvozankaste locne fibule - doprinos k problematiki zacetka železne dobe na Balkanu in v jugovzhodnih Alpah / Die zweischleifige Bogenfibeln. Ein Beitrag zum Beginn der Hallstattzeit am Balkan und in den Südostalpen. – Godišnjak. Centar za balkanološka ispitivanja 8/6, 5–67. 
GAMBACURTA, G. 2005, Padova. Necropoli orientale tra via Tiepolo e via S. Massimo: la tomba 159/1991. – V / In: D. Vitalli, A. Bondini (ur. / eds.), Studi sulla media e tarda età del ferro nell’Italia Settentrionale, Studi e Scavi 12, 325–358. 
GAMBACURTA, G. 2013, I Celti e il Veneto. – Études Celtiques 34, 31–40. 
GAMBACURTA, G., A. RUTA SERAFINI 2014, Veneti e Celti tra V e III secolo A.C. (tra La Tène A e La Tène B). – V / In: P. Barral et al. (ur. / eds.), Les Celtes et le Nord de l’Italie. Premier et Second Âges du fer / I Celti e l’Italia del Nord. Prima e Seconda Età del ferro, Revue archéologique de l’Est. Suppl. 36, 259–272. 
GLEIRSCHER, P. 1996, Die Kelten im Raum Kärnten aus archäologischer Sicht – Ein Forschungsstand. – V / In: 
E. Jerem et al. (ur. / eds.), Die Kelten in der Alpen und an der Donau. Akten des Internationalen Symposions St. Pölten, 14.–18. Oktober 1992, Archaeolingua 1, 255–266. 
GLEIRSCHER, P. 2002, Die Kleinfunde vom Rungger Egg. - V / In: P. Gleirsher, H. Nothdurfter, E. Schubert, Das Rungger Egg. Untersuchungen an einem eisenzeitlichen Brandopferplatz bei Seis am Schlern in Süstirol, Römisch-Germanische Forschungen 61, 36-172. 
GUŠTIN, M. 1987, La Tène fibulae from Istria (Latenske fibule iz Istre). – Archaeologia Iugoslavica 24, 43–56. GUŠTIN, M. 1991, Posocje in der jüngeren Eisenzeit / Posocje v mlajši železni dobi. – Katalogi in Monografije 27. 
ISTENIC, J. 2015, Traces of Octavian’s military activities at Gradišce in Cerkno and Vrh gradu near Pecine / Sledovi Oktavijanovega vojaškega delovanja na Gradišcu v Cerknem in na Vrh gradu pri Pecinah. – V / In: J. Istenic, B. Laharnar, J. Horvat (ur. / eds.), Evidence of 
the Roman Army in Slovenia / Sledovi rimske vojske na Slovenskem, Katalogi in monografije 41, 43–73. 
KOS, P. 1973, Koritnica ob Baci (Koritnica an der Baca). - Arheološki vestnik 24, 848-862. 
LAHARNAR, B. 2018, Kovinske in steklene najdbe ter kamniti kalupi iz železnodobne naselbine na Mostu na Soci / Metal finds, glass finds and stone moulds from the Iron Age settlement at Most na Soci. – V / In: J. Dular,
S. Tecco Hvala (ur. / eds.), Železnodobno naselje Most na Soci. Razprave / The Iron Age settlement at Most na Soci. Treatises, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 34, 195–247. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610501091
LAHARNAR, B., M. MLINAR 2011, Železnodobno grobišcev Jerovci na Šentviški planoti. – Goriški letnik 35, 9–32. LUNZ, R., F. MARZATICO 1997, Oggeti d’ornamento dell’età del Bronzo e del Ferro in Trentino-Alto Adige. 
– V / In: L. Endrizzi, F. Marzatico (ur. / eds.), Ori delle Alpi, Qaderni della Sezione Archeologica, Monumenti e collezioni provinciali 6, 409–422. 
MACHNITCH, R. 1901, Das Grabfeld von Koritnica. – Mittheilungen der k.k. Central-Comission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale 27 N. F., 77–83. 
MANESSI, P., A. NASCIMBENE 2003, Montebelluna. Sepolture preromane dalle necropoli di Santa Maria in Colle e Posmon. – Archaiologia 1. Quaderni del Museo di Storia Naturale e Archeologia di Montebelluna. 
MANGANI, C., L. MINARINI 2001, La necropoli di Ce-rinasca d’Arbedo (Bellinzona-CH). – V / In: La proto­storia in Lombardia. Atti del 3° Convegno archeologico regionale (Como 22–24 ottobre 1999), 343–361, Como. 
MARCHESETTI, C. 1885, La necropoli di S. Lucia. (Parte prima - scavi del 1884). – Bollettino della Società adri­atica di scienze naturali in Trieste 9, 94–165. 
MARCHESETTI, C. 1893, Scavi nella necropoli di S. Lucia presso Tolmino (1885–1892). – Bollettino della Società Adriatica di scienze naturali in Trieste 15, 1–334. 
MARIC, A. 2016, A two-part Certosa fibula (variant VIId) from the cult place at Monte di Medea in Friuli / Dvodelna certoška fibula razlicice VIId s kultnega mesta na Medejskem hribu v Furlaniji. – Arheološki vestnik 67, 105–120. 
MLINAR, M. 2018, Starejšeželeznodobna naselja v Posocju in njihovi obrambni sistemi. – V / In: D. Voncina (ur. / ed.), Gradišca v zahodni in osrednji Sloveniji, Zbornik posvetovanja o gradišcih, Pivka 24. maja 2017, 48–61, Gorjansko. 
MLINAR, M. 2020, Most na Soci. Arheološke raziskave v letih 2000–2016 na levem bregu Idrijce / The 2000–2016 archaeological investigations on the left bank of the Idrij-ca. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 43. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610504887 
MLINAR et al. 2018 = M. Mlinar, B. Laharnar, M. Vidulli, 
A. Crismani 2018, Stari bogovi obmolknejo: Šentviška planota v arheoloških dobah. Katalog razstave. – Tolmin. 
NANUT, T. 2018, Poznobronasto- in železnodobni de­pojski najdbi iz Dolenjih Raven na Cerkljanskem in s Sv. Jakoba na Kanalskem Kolovratu (Late Bronze and Iron Age hoard finds from Dolenje Ravne near Cerkno and Sv. Jakob in the Kanalski Kolovrat Hills). – V / In: 
M. Crešnar, M. Vinazza (ur. / eds.), Srecanja in vplivi 

Animal fibulae of Early La Tène construction: new finds from the Sveta Lucija workshops 
v raziskovanju bronaste in železne dobe na Slovenskem. Zbornik v cast Bibi Teržan, 137–162, Ljubljana. 
NASCIMBENE, A. 1999, Caverzano di Belluno. Aspetti e problemi di un centro dell’età del Ferro nella media valle del Piave. – Società per la Preistoria e Protostoria della Regione Friuli-Venezia Giulia 7. 
NASCIMBENE, A. 2009, Le Alpi Orientali nell’età del Ferro (VII–V secolo a. C). – Collana “L’Album” 15. 
PETTARIN, S. 2006, Le necropoli di San Pietro al Nati­sone e Dernazzacco. - Studi e ricerche di protostoria mediterranea 7. 
POGGIANI KELLER et al. 1997 = R. Poggiani Keller, M. Baioni, S. Casini, E. A. Arslan, S. Jorio, M. Fortunati Zuccàla, P. Marina De Marchi 1997, Oggetti d’ornamento in Lombardia. – V / In: L. Endrizzi, F. Marzatico (ur. / eds.), Ori delle Alpi, Qaderni della Sezione Archeologica, Monumenti e collezioni provinciali 6, 373–399. 
RUTA SERAFINI, A. 1997, Veneto. Età del ferro. – V / In: L. Endrizzi, F. Marzatico (ur. / eds.), Ori delle Alpi, Qaderni della Sezione Archeologica, Monumenti e collezioni provinciali 6, 543–546. 
RUTA SERAFINI, A., M. SERAFINI 1994, Un nuovo gancio di cintura traforato da Montebello Vicentino 6. – V / In: B. M. Scarfi (ur. / ed.), Studi di archeologia della X Regio in ricordo di Michele Tombolani, 157–169, Roma. 
STEINER, H. 2002a, Das jüngereisenzeitliche Gräberfeld von Moritzing, Gemeinde Bozen (Südtirol). – V / In: 
U. Tecchiatti (ur. / ed.), Der Heilige Winkel / Il sacro angolo, Schriften des Südtiroler Archäologiemuseums 2,155–358. 
STEINER, H. 2002b, Späturnenfelder- bis frühlatènezeitliche Weiheopfer bei Moritzing-Schwefelbad (Bozen). – V/ In: L. Zemmer-Plank (ur. / ed.), Kult der Vorzeit in den Alpen. Opfergaben, Opferplätze, Opferbrauchtum / Culti nella preistoria delle Alpi. Le offerte, i santuari, i riti, Schriftenreihe der Arbeitsgemeinschaft Alpenlän­der / Collana della Comunità di lavoro regioni alpine, 503–524, Bolzano. 
ŠINKOVEC, A. 2020, Longaticum – Logatec. – V / In: J. Horvat, I. Lazar, A. Gaspari (ur. / eds.), Manjša rimska naselja na slovenskem prostoru / Minor Roman settlements in Slovenia, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 40, 77–91. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610502586 
TECCO HVALA, S. 2012, Magdalenska gora. Družbena struktura in grobni rituali železnodobne skupnosti / Social structure and burial rites of the Iron Age community. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 26. DOI: https:// doi.org/10.3986/9789612546007 
TECCO HVALA, S. 2014, Kacaste fibule z obmocja Slo­venije / Serpentine fibulae from Slovenia. – Arheološki vestnik 65, 123-186. 
TECCO HVALA, S., J. DULAR, E. KOCUVAN 2004, Železnodobne gomile na Magdalenski gori / Eisenze­itliche Grabhügel auf der Magdalenska gora. – Katalogi in monografije 36.
TERŽAN, B. 1976, Certoška fibula (Die Certosafibel). – Arheološki vestnik 27, 317–536. 
TERŽAN, B., N. TRAMPUŽ 1973, Prispevek h kronologiji svetolucijske skupine (Contributto alla cronologia dei gruppo preistorico di Santa Lucia). – Arheološki vestnik 24, 416–460. 
TERŽAN, B., F. LO SCHIAVO, N. TRAMPUŽ-OREL 1984, Most na Soci (S. Lucia) 2. Szombathyjeva izkopavanja. Table / Die Ausgrabungen von J. Szombathy. Tafelband. 
– Katalogi in monografije 23/2. 
VITRI, S. 1997, Gli oggetti d’ornamento tra il I sec. a.C. e la prima èta imperiale: influssi culturali e romanizzazione. 
– V / In: L. Endrizzi, F. Marzatico (ur. / eds.), Ori delle Alpi, Qaderni della Sezione Archeologica, Monumenti e collezioni provinciali 6, 565–570. 
VITRI, S. 2001, Lo stato della ricerca protostorica in Carnia. 
– V / In: S. Vitri, F. Oriolo (ur. / eds.), I Celti in Carnia nell’arco Alpino centro orientale. Atti della Giornata di studio, Tolmezzo 30 aprile 1999, 19–50, Trieste. 


Animal fibulae of Early La Tène construction:new finds from the Sveta Lucija workshops 
Translation 
The animal fibulae of Early La Tène construction from Posocje have been discussed on numerous occasions.1 They are among the pieces of jewellery that reflect the creativity of the Posocje workshops (Fig. 1). A fibula from Koritnica suggests that they first appear in the graves of the last phase of the Sv. Lucija group (IIc2), while the examples from the cemeteries in Idrija pri Baci and Most na Soci 
1 Guštin 1987, 49, Fig. 10; id. 1991, 36; Cunja, Mlinar (eds.) 2010, 44–45, Fig. 27; Mlinar 2020, 72, Fig. 48b,c. 
(Repelc) indicate its development during the Late Iron Age.2 As such, these fibulae trace the cultural continuity in Posocje from the Early to the Late Iron Age; they are retained as part of the costume into the Idrija group, in a slightly altered form but still showing distinctly local Hallstatt elements.3 
This paper discusses the new examples of the animal fibulae of Early La Tène construction, found 
2 Guštin 1991, 36; Mlinar 2020, 72, Pl. 43: 5–8. 3 Cf. Guštin 1991, 35, 93. 
with the help of metal detectors at known, but as yet uninvestigated sites. One fibula was found in Posocje, more precisely in Gastabil near Dolenjske Ravne in Cerkljansko (Fig. 1: 6; 2: 2). This recently discovered site yielded other Early Iron Age and Roman period metal finds, in unclear contexts that prevent an interpretation of the site.4 Two other fibulae come from the hillforts, Žirk near Žiri in the upper Poljane Valley (Fig. 1: 9; 2: 1) and at Velike bukve near Logatec (Fig. 1: 10; 2: 3). Both hillforts have a prominent strategic location at the passage towards the Idrijca Valley. The Velike bukve hillfort was populated until the arrival of theRomans, whereas life at Žirk continued into the Roman period.5 Other Iron Age metal finds fromŽirk show similarities with the Sv. Lucija cultural group, possibly suggesting the site formed part of the Sv. Lucija Iron Age community.6 
The fibulae from Gastabil, Žirk and Velike bukve share several formal and decorative features (Fig. 2). Their basic construction is defined by a high triangular-sectioned bow. The reverted foot has a short catch plate and ends in a globular stylized animal head connected to the bow by a conical terminal (the muzzle). The impression of a stylized animal is achieved with ring-and-dots that repre­sent the eyes. The fibulae from Gastabil and Žirk have two ring-and-dots impressed on the sides, and one on top of the animal head (Fig. 2: 1,2). By using this technique, the animal figure can be recognized both from the profile and en face. Their bow is also richly decorated, in a combination of incised chevrons and impressed ring-and-dots (Fig. 
2: 1,3). This resembles the decoration on the fibula from Velike bukve, which has transverse incisions instead of chevrons (Fig. 2: 3). The outer side of the catch plate is usually decorated with incisions and ring-and-dots. At the head, the bow has a hemispherical knob flanked by a thin rib on each side and continues into a four-coil spring. These fibulae are cast in a single piece with the excep­tion of the example from Gastabil of a two-part construction; its spring with the pin was inserted through the hole in the head on the bow. 
These fibulae have certain formal and decora­tive features that clearly distinguish them from other animal fibulae of La Tène construction from Posocje. The latter come in various types, 
4
 Nanut 2018. 5 Frelih 1988, 12, 13; Šinkovec 2020, 82, n. 29; Mlinar 2018, 57. 
6
 Mlinar 2018, 57; id. 2020, Fig. 48c. 
but have not yet been typologically analysed in detail. The common formal characteristics of the animal fibulae from Posocje are a high bow and a relatively short catch plate usually decorated with impressed ring-and-dots or incisions. They were made in one or two pieces and have a four or six-coil spring.7 The main differences are in the shape of the animal head and in decoration. In the latter, a hemispherical knob flanked by a thin rib on each side and the combination of incisions and impressed ring-and-dots are only known on the group of fibulae under discussion even though other animal fibulae are all richly decorated. Most of these other types are decorated with incisions,8 the bow is either ribbed or grooved;9 in later examples, incisions or impressed ring-and-dots are accompanied by amber beads.10 Only rarely are there impressed ring-and-dots on the animal head, to indicate animal facial features.11 Another characteristic is a globular animal head, which is more realistically rendered elsewhere, as a wild animal with clearly recognizable ears (a beast).12 Also specific is the cross-section of the bow, which is triangular in this group and either lenticular,13 lozenge-shaped14 or semicircular15 in others. 
Similar typological characteristics can be seen in another fibula from Posocje, found in Koritnica in the Baca Valley during the investigations at the end of the 19th century.16 The animal fibula was unearthed in Grave 15, but was later lost and only its drawing survived, made by Mahnic (Fig. 4a).17 Even though the fibula was not found complete and not all of its formal details are clear from the drawing, the shape of the animal head and the im­
7 Cf. Mlinar 2020, 72. 
8 
Cunja, Mlinar (eds.) 2010, cat. no. 95; Istenic 2015, Pl. 1: 6. 
9
 Guštin 1987, Fig. 5: 4; Blecic 2004, Pl. 6: 1.3.2., Fig. 13: b; Mlinar (eds.) 2020, Pl. 43: 5. 10 Guštin 1991, Pl. 6: 11; 9: 11; 13: 3; Mlinar 2020, Pl. 43: 6,7. 
11
 See examples from Repelc in Most na Soci (Mli­nar 2020, Pl. 43: 5), Ajdovski britof near Daber (Mlinar 2020, Fig. 48: b) and Grobnik (Blecic 2004; Pl. 6: 1.3.2.). 
12
 Cf. Guštin 1987, Fig. 5: 4; Guštin 1991, Pl. 6: 11; 
9: 11; 13: 3; 24: 7; Mlinar 2020, Pl. 43: 5,6; Cunja, Mli­
nar (eds.) 2010, Cat. No. 94, 95; Istenic 2015, Pl. 1: 6. 13 Istenic 2015, Pl. 1: 6. 14 Guštin 1991, Pl. 6: 11; 9: 11; 13: 3. 15 Mlinar 2020, Pl. 43: 5,6. 16 Machnitch 1901, 80; Kos 1973, 853. 
17
 I would like to thank Dragan Božic from the Institute of Archaeology ZRC SAZU for bringing to my attention this sketch. 

Animal fibulae of Early La Tène construction: new finds from the Sveta Lucija workshops 
pressed ring-and-dots on it suffice for attributing it to the group under discussion. 
The same cemetery, probably its Grave 17, held another fibula with similar characteristics (Fig. 
7: 2).18 Even though its foot terminal is missing, the triangular-sectioned bow, the ring-and-dots and the thin ribs on the bow suggest it might be similar to the example from Grave 15. 
The analysed fibulae appear to represent a uniform group of a specific form and decoration. Among the animal fibulae from Posocje, it is certainly a distinct type, known primarily in the eastern hinterland of the Sv. Lucija group (Fig. 
6) with the fibulae from Žirk and Velike bukve representing the eastern edge of their distribution area (Fig. 1: 9,10). 
The differences in the basic construction of the La Tène animal fibulae from Posocje could be the result of their development from different models.19 The analysed type of animal fibulae was probably made locally under the influences of the southern Alpine fibulae of Early La Tène construc­tion with a high bow (Variant XIIIc after Adam), which are usually undecorated and found in the area between the Rivers Adige and Piave (Fig. 5: 6). The few known examples are cast, their form is typically local and based on La Tène models from the northern Alpine area.20 The form of the examples from Posocje is based on the southern Alpine fibulae enriched with a decorative combina­tion of incisions and ring-and-dots that transform the foot terminal into a stylised animal figure. 
A local development might be corroborated by two formally similar examples. A fibula from Velike bukve most resembles the southern Alpine style, with incisions only on the catch plate (Fig. 
5: 4). The second example, from Koritnica, pos­sibly from Grave 31 (Fig. 4b),21 has impressed ring-and-dots on its bow and catch plate, but the globular knob at the foot terminal is undecorated. The two fibulae thus combine the adapted basic scheme with local decoration, but their animal figure is not (yet) expressed. 
18 Machnitch 1901, 80, 81; Kos 1973, 853, 854, Pl. 5: 
2. There is some ambiguity as to which fibula from Ko­
ritnica belongs to Grave 17 and which one to Grave 31. 19 Cf. Guštin 1987, 49. 
20
 Adam 1996, 115–117, Pl. 3: 96; Calzavara Capuis, Ruta Serafini 1987, n. 8, Fig. 3: 7; Manessi, Nascimbene 2003, 254, Pl. 80: 11,14. 
21 
See Fn. 18. 
DATING 
The discussed fibulae are either stray finds or not part of reliable grave groups, hence their dating mostly relies on the south Alpine fibulae (Variant XIIIc after Adam). In Grave 29 from Montebel­luna (Posmon), they were discovered with Certosa fibulae of different types, including Variant Xn after Teržan typical of Este III-Late (Sv. Lucija IIc phase).22 An iron openwork belt clasp in the same grave confirms such dating.23 
In Slovenia, evidence for dating the analysed type only comes from Koritnica. The goods from Grave 15 are lost, we only know that the fibula was found together with an undiagnostic bronze earring.24 The goods from Grave 17 are more revealing, including an iron shaft-hole axe and a spearhead (Fig. 7). These items are a novelty in the burial ritual of the Sv. Lucija group and mark, together with the Early La Tène fibulae, its final phase (IIc).25 Even though the example from this grave (Fig. 7: 2) cannot be identified as one of the discussed animal fibulae with absolute certainty, the similar form and decoration indicate that the dating cannot be very different.26 The hemispherical knob on the head of the bow also speaks in favour of the above-proposed dating, as it resembles the bows of Type VII Certosa fibulae, especially Vari­ant VIId after Teržan that were worn at the end of the Early Iron Age.27 The animal fibulae from Este and Oderzo also have a hemispherical knob with two thin ribs on the bow; the fibula from a grave in Oderzo was found among the late types of Certosa fibulae that date to the 4th century BC (Este III-Late).28 
DECORATION 
The decoration typical of the analysed type of animal fibulae is impressed ring-and-dots combined with incisions with the exception of the examples from Koritnica. Such decoration is very common 
22 Teržan 1976, 374. 23 Adam 1996, 116–117; Manessi, Nascimbene 2003, 254. 24 Mahnic 1901, 80; Kos 1973, 853. 
25
 Teržan, Trampuž 1973, 434; Guštin 1991, 36. 
26 
See Fn. 18. Regardless of which of the fibulae was originally found in Grave 17, this grave group is relevant for dating the analyzed type of animal fibulae because they share similar formal and decorative traits. 
27 Teržan 1976, 325, 326, Fig. 3d; Maric 2016, 112, 119. 
28
 Gambacurta, Ruta Serafini 2014, Fig. 5, 263–265. 
in the Sv. Lucija group where it appears in a variety of forms and is of importance in assessing the local production of jewellery in Sv. Lucija IIb and IIc. It would seem, however, that the earliest examples with such decoration found in the cemetery at Most na Soci were imports from the Este group, where a combination of incisions and impressed ring-and-dots occurs particularly frequently on the boat fibulae from the 7th century BC that Eles Masi attributes to the Este-Bologna workshops (Fig. 8).29 Boat fibulae from Graves Sz 891, Sz 1007 and Sz 208930 could be seen as imports in Sv. Lucija Ic2,  and certainly also a boat fibula from Grave Sz 1775 where it is an earlier element placed in the grave together with Late Hallstatt goods.31 A pair of hollow spiral bracelets found in Grave Sz 205432 was probably also imported from the Venetic area. The decoration on both has close parallels in bracelets from cemeteries in Padua, Borso del Grappa and Este.33 The long-footed bow fibula from Grave Sz 199934 that dates to Sv. Lucija IIa phase can also be seen as an import. It is decorated with transverse incisions, impressed ring-and-dots and incised reticular decoration typical of the long-footed bow fibulae from the Adige Valley.35 
In Sv. Lucija IIb and the following phase, there are pieces of jewellery made in the local workshops in Posocje. They are ornamented in the combination of impressed ring-and-dots with multiple parallel incisions (Fig. 9: 1–4) or with incised chevrons (Fig. 9: 5–7). 
Certain types of serpentine fibulae can be attributed to local workshops. The type with a plate on the bow (Type VI after Tecco Hvala), for 
29 Eles Masi 1986, 91–101; Pl. 56: 774–779A; 57: 783–789; 58: 802–808; 59; 60; 61: 825, 826; 62: 848–851; 63: 853,854,866; 64: 875,877,879. 
30 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, Pl. 90E: 1; 103A: 3; 211A: 4. 
31 Ib., Pl. 169A: 14. Similar decoration can be found e.g. on a boat fibula from Este (Eles Masi 1986, Pl. 62: 848,849). 
32 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, t. 207: 15, 
16. This type of bracelets (III.1 B after Nascimbene) is characteristic of the area between the Rivers Piave and Soca towards the end of the 7th and during the 6th century BC (Nascimbene 2009, 215, 216, Fig. 70). 
33 Chieco Bianchi 1976, Pl. 63: 7,8; Ruta Serafini 1997, Fig. 5: 10,11; Capuis, Chieco Bianchi 2006, Pl. 53: 16,17; Gambacurta 2005, Fig. 7: 7. 
34 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, Pl. 200E: 2. 35 Eles Masi 1986, 198, 199, Pl. 152: 1988–1994; 153; Nascimbene 2009, 110, 111, Fig. 24. 
example, are most numerous at Most na Soci,36 ornamented with impressed ring-and-dots on the plate and transverse or longitudinal incisions on the bow.37 The type with wings or plates and the bow decorated with incised chevrons and impressed ring-and-dots (Fig. 9: 7) is also a local product.38 They are found at Most na Soci and only singly in north-eastern Italy and at Magdalenska gora in the region of Dolenjska, both probably imports from Posocje.39 These are later types of serpentine fibulae, dating to Sv. Lucija IIb. Similar decoration is on Variant IIe Certosa fibulae (Fig. 9: 6), which can also be attributed to the Posocje workshops.40 The decorative combination of impressions and incisions occurs on other types of Certosa fibulae developed in the Sv. Lucija group, i. e. Type VI with such decoration on the back of the foot.41 A different version, but still in the same tradition, is the decoration on Variant Ia and related Vari­ant Ib Certosa fibulae, which are products of the Este-Sv. Lucija cultural circle; they typically bear a combination of impressed ring-and-dots on the foot and transverse incisions (or ribs) on the bow.42 
Multiple incised chevrons and impressed ring-and-dots also occur on a crossbow fibula from Grave M 56243 from the cemetery at Most na Soci, dating to Sv. Lucija IIb, and a bracelet with snakehead terminals from Grave Sz 1565 that dates to Sv. Lucija IIc (Fig. 9: 5).44 Such decoration is known on finger rings,45 the feet of the three-knobbed fibulae of the late variants from Sv. Lucija IIb (Fig. 
9: 4),46 a small boat fibula with a crossbow spring (Fig. 9: 3)47 and on long-footed crossbow fibulae from Sv. Lucija IIc (Fig. 9: 2).48 
36 Tecco Hvala 2012, 241. 
37 Cf. Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, Pl. 68A: 1,2; 110F: 3; 117I: 3; 171G: 3; 213A: 1,2; 226D: 3; 254B. 
38 Ib., Pl. 67A: 1; 221E: 3; 245B: 1; 251C: 3; Marchesetti 1885, Pl. 6: 10; Marchesetti 1893, Pl. 17: 9. 
39 Eles Masi 1986, Pl. 188: 2520,2525; Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004, Pl. 152: 17. 
40
 Most examples of this type were found at Most na Soci (Teržan 1976, 322); Nascimbene 2009, 88. 
41 Teržan 1976, 324, 325, 355, 356. 
42 Teržan 1976, 319, 348. 
43 Marchesetti 1893, Pl. 19: 12. 
44 Teržan, Lo Sciavo, Trampuž Orel 1984, Pl. 156A: 5. 
45 Božic 2011, 244. 
46
 Laharnar, Mlinar 2011, 15, 16, Fig. 5; 8: 1. 47 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, Pl. 280: 5. 
48
 Teržan, Trampuž 1973, 434, n. 68; Kos 1973, Pl. 3: 12; Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, Pl. 270: 38; Guštin 1991, Pl. 23: 4. 

Animal fibulae of Early La Tène construction: new finds from the Sveta Lucija workshops 
In the Late Hallstatt period, the decoration of incisions and impressed ring-and-dots is used in a number of local versions across the southern Alpine area and further north in Kärnten,49 with Posocje as the easternmost area. In the phases IIb and IIc the Sv. Lucija group developed a very diverse range of jewellery decorated in such tradition. Albeit in a slightly different form, the decoration typical of Sv. Lucija IIb and IIc survives into the Late La Tène period.50 
The bow of the animal fibulae from Koritnica is only decorated with ring-and-dots. This motif also has a long tradition, traceable into Sv. Lucija Ic2. It frequently adorns only parts of jewellery, especially fibulae. Impressed ring-and-dots, in rare cases also transverse incisions, decorate the foot of later versions of two-looped knobbed fibulae, which the Sv. Lucija group produced in many lo­cal versions during Ic2 and the early part of  IIa phase,51 when the same decoration also adorns the foot of the Sv. Lucija fibulae, bearing ring-and-dots or incisions, whereas their combined 
49 Bondini 2003a, 40, 41. In the Alpine area, the deco­ration with incisions and impressed ring-and-dots is very frequent between the Rivers Adige and Piave, which is also the origin of Type Castellin di Fisterre fibulae decorated in the same tradition (Eles Masi 1986, 198–199; Nascimbene 2009, 110–115, Fig. 24), as well as at the Montebello Vicentino (Bondini 2003a), Caverzano di Belluno (Nascimbene 1999, Fig. 9: 74–75; 19: 191; 20: 203–205; 23: 252) and Paularo sites (Vitri 2001, Fig 7: Graves 77, 2; 8: 4; 9: 1,2; 10: 12). Spiral bracelets (cf. Pettarin 2006, Pl. 21: 321,322; 23: 376; 
24: 377,381,384,386,388,389; Lunz, Marzatico 1997, Fig. 19, Cat. No. 669; Fig. 78, Cat. No. 678) and finger rings (cf. Steiner 2002a, Pl. 24: 6; 25: 8; id. 2002B, Fig. 1: 1,4,7; 
2: 1–3) are also frequently decorated in such tradition. It is found on bracelets with snakehead terminals made in many local versions (cf. Teržan 1976, n. 119; Gleirscher 2002, 70–71, Pl. 39: 12–17; 40: 1–7; 41: 1,4; Poggiani Keller et al. 1997, Fig. 2, 387, Cat. No. 68; De Marinis 1989, Fig. 
122: 1) and on the bow fibulae with a crossbow spring (cf. Gleirscher 1996, 260, Pl. 1: 1; Vitri 1997, Fig. 13: 2). 
50 E.g. on Late La Tène animal fibulae, where incisions (Guštin 1991, Pl. 6: 11; 9: 11; 13: 3) or ring-and-dots (Mlinar 2020, Pl. 43: 7) occur in combination with amber beads, and on Late La Tène fibulae with three knobs on the bow, where the catch plate bears zigzag incisions (Guštin 1991, Pl. 13: 14; 28: 4; 35: 2,3) and is combined with ring-and­-dots on the foot terminal (ib., Pl. 3: 15). 
 Gabrovec 1970, 28, 25; Teržan, Trampuž 1973, 424–425, Fig. 3. Cf. Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, Pl. 60A: 2; 83B: 1; 138B: 1; 157A: 5; 165A: 1; 182A: 1; 183D: 1; 184A: 1; 200C: 1; 202A: 1; 207A: 1; 208B: 1; 212B: 1; 221A: 1; 246A: 2; 259F: 1; Pettarin 2006, Pl. 5: 73; Marchesetti 1893, Pl. 10: 5. 
occurrence is typical of later examples from IIb.52 During the Late Hallstatt period, ring-and-dots are frequently found on tweezers,53 band earrings54 and different kinds of pendants that include hol­low spherical pendants of the Posocje type.55 Also identified as products of the Sv. Lucija workshops are the anthropo-ornitomorphic pendants, which have a wide distribution area, but only those from Posocje bear decoration.56 
CONCLUSION 
The discussed type of animal fibulae from the final phase of the Sv. Lucija group is one of the earliest La Tène animal fibulae in Posocje. In them, the craftsmen combined the local Hallstatt decorative tradition with the elements of the La Tène style visible in the basic construction and the stylisation of the animal motifs. 
Cultural contacts with the Venetic area, espe­cially the southern Alpine valleys between the Adige and Piave, played a vital role in introducing Early La Tène art. The fibulae with a high bow and Early La Tène construction (Variant XIIIc after Adam) (Fig. 6), that were most commonly worn in those valleys, served as the model for the basic construction of the analysed animal fibulae. The latter have a particularly close parallel in two examples from Montebelluna (Fig. 5: 1,2), while the reverted animal heads with ring-and-dots for eyes are similar to the animal figures on an openwork belt clasp from Montebello Vicentino, dating to the second half of the 5th century BC, with an iconography typical of the Ticino area (Fig. 10: 2,3).57 In addition to the western Hallstatt fibula types of Early La Tène construction, these openwork belt clasps are one of the earliest elements of the Hallstatt period in the Venetic area that indicate 
52
 Cf. Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, Pl. 26E: 1; 66A: 1; 116E: 2; 137A: 1; 142F: 3; 145B: 1; 147D: 1; 189B: 1; 231F: 1; 242D: 1 (incisions on the foot); 55C: 1; 85G: 1; 86A: 1; 181C: 1; 209A: 1; 236D: 2 (ring-and­-dots on the foot); 44G: 1; 54E: 1; 57A: 1; 68C: 2; 72A: 1; 194E: 1; 227A: 3 (combined ring-and-dots and incisions). 
53 Ib., Pl: 134G: 2; 137A: 1. 
54 Ib., Pl. 156A: 4. 
55 Božic 2011, 242. 
56 Blecic Kavur 2017, 131–132, Fig. 3; Laharnar 2018, 238, Fig. 13. 
57 Ruta Serafini, Serafini 1994, 160; Bondini 2003b, 88, Pl. 9; Bondini 2005, 305–306, Fig. 40; Mangani, Minarini 2001, 350. 
contacts with the La Tène culture north of the Alps. Their distribution suggests these contacts ran along the valleys of the Adige and Piave,58 as the Early La Tène elements are especially numer­ous at Montebelluna and Montebello Vincentino, both important centres of Latenisaton of the local Venetic culture.59 
A range of jewellery items from Sv. Lucija IIa and IIb, especially fibulae, different types of bracelets and rings,60 as well as the decorative style of inci­sions and impressed ring-and-dots,61 reveal that the Early La Tène influences spread to Posocje along the usual routes of cultural exchange with the southern Alpine areas. The western Hallstatt types of fibulae, such as kettledrum fibulae, fibulae with transverse grooves on the bow and a duck-shaped foot terminal, arrived to Posocje during Sv. Lucija IIb, where they were reinterpreted to suit the local tastes.62 These products also brought with them a new form of otherwise typical local products, observable in the rare examples of Sv. 
58
 Calzavara Capuis, Ruta Serafini 1987, 282, Fig. 2. 59 Cf. Gambacurta 2013, 33–35; Gambacurta, Ruta Serafini 2014, 262–263. 
60 Cf. Vitri 2001, 31–32; Nascimbene 2009, 45–60, 261–264, Fig. 24, 26, 28, 30, 35, 39, 48, 50, 56, 62, 70, 72, 76, 78, 80; Adam 1996, Fig. 2, 4, 9, 10. 
61 
See Fn. 50. 
62
 Frey 1971, 363–364; Teržan, Trampuž 1973, 432. 
Lucija fibulae with a reverted stylised animal head on the foot.63 La Tène formal expression mirrored in the analysed animal fibulae is the result of the same cultural contacts at the end of the Hallstatt period. The analysed type of animal fibulae rep­resents one of the earliest and rare examples of the Early La Tène figural art in Posocje, adapted to the local, Hallstatt tradition. 
Translation: Nina Nanut, Andreja Maver 
63 Marchesetti 1893, Pl. 20: 6; Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, Pl. 141E: 7; 277: 2. 
Tina Nanut Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije Center za preventivno arheologijo SI-1000 Ljubljana tina.nanut@gmail.com 

Slikovno gradivo: Sl. 2 (risba: Teja Gerbec, Goriški muzej, Nova Gorica [1, 2]); Petra Jendrašic [3]). – Sl. 3 (foto: Marko Grego, Tolminski muzej, Tolmin). – Sl. 5 (risba: Petra Jendrašic [4]). Illustrations: Fig. 2 (drawing: Teja Gerbec, Goriški muzej, Nova Gorica [1, 2]); Petra Jendrašic [3]). – Fig. 3 (photo: Marko Grego, Tolminski muzej, Tolmin). – Fig. 5 (drawing: Petra Jendrašic [4]). 
Arheološki vestnik 72, 2021, 091–116; DOI: https://doi.org/10.3986/AV.72.04 
Women, Sheep, and Textiles:The social significance of ram’s head beadsin Early Iron Age Slovenia 

Ženske, ovce in tekstil: družbeni pomen jagod v obliki ovnove glavicev starejši železni dobi na Slovenskem 
Adrienne C. FRIE 
Izvlecek 
Jagode v obliki ovnove glavice sodijo med dobro znane nakitne predmete dolenjske halštatske kulturne skupine. S 187 doslej odkritimi primerki so na tem obmocju najpogostejše zoomorfne najdbe, kot je pokazala nedavna analiza. V prispevku je posodobljen seznam tovrstnih jagod in kontekstualiziran njihov pomen v tej kulturni skupini. Predstavljeni so argumenti za tezo, da so upodobitve ovac/ovnov v obliki jagod in njihovo pojavljanje v ženskih grobovih povezani z lokalno tekstilno dejavnostjo. Pripisati jim je mogoce vlogo oznacevalca osebne in ekonomske identitete dolenjskih halštatskodobnih žensk, povezano z izdelovanjem visokokakovostnih tkanin. Poleg tega kaže razprostranjenost teh jagod na mrežo tesnih stikov med najdišci na zahodnem obrobju teritorija dolenjske železnodobne skupnosti, morda odslikava celo mobilnost žensk med lokalnimi skupnostmi. 
Kljucne besede: jugovzhodna Slovenija; starejša železna doba; dolenjska halštatska kultura; jagode v obliki ovnove glavice; ikonografija; ženske; ovce; tekstil 
Abstract 
Ram’s head beads are well-known items of personal adornment in the Dolenjska Hallstatt cultural group. Recent analysis has demonstrated that they are the most common zoomorphic artefacts in this region with 187 currently known. This article updates the list of known beads and contextualizes their significance in the Dolenjska Hallstatt cultural group. It is argued that the sheep imagery of these beads and their distribution in female graves is related to local textile production. It is proposed that beads signalled aspects of personal and economic identity for Dolenjska Hallstatt women related to the production of high-quality textiles. In addition, the distribution of these beads demonstrates Iron Age community networks on the western frontier of Dolenjska, and perhaps even reflects the movement of women between communities. 
Keywords: South-eastern Slovenia; Early Iron Age; Hallstatt culture; ram’s head beads; iconography; women; sheep; textiles 
Ram’s head beads are the most common zoo-ram’s head beads in Slovenia, assessing their produc­morphic artefacts associated with the Dolenjska tion, chronology and distribution, and proposing Hallstatt cultural group of south-eastern Slovenia a typology. His work remains a valuable resource, with one hundred and eighty-seven currently and here I will supplement this work by noting known. Markus Egg wrote the seminal piece on additional examples of these beads and refining his typology. My primary focus in this article is to delve into the question he left open1 – what was the local significance of ram’s head beads? 
Several broader questions frame the significance of these artefacts. First, why were sheep chosen to ornament these particular items? Sheep are not very intelligent and they do not usually make good pets or companions, at least not compared to other contemporary domesticates like dogs and horses.2 Nor do they have the clear cosmological associa­tions such as birds and horses possessed.3 What was it about sheep? And why glass beads, which are virtually the only artefact type and medium depicting sheep in this cultural context? Finally, how can we explain the fact that ram’s head beads are almost exclusively associated with women in mortuary contexts? 
It is proposed that the significance of ram’s head beads was linked to the importance of wool-producing sheep and textile manufacture in the Early Iron Age, which based on mortuary and iconographic evidence, was dominated by women. The evidence supporting this argument includes the distribution of ram’s head beads as well as the association between ram’s head beads and textile equipment such as spindle whorls recovered from Dolenjska Hallstatt period graves. To frame this evidence, I contextualize the local importance of sheep in the Early Iron Age and focus in particular on evidence for textile production. My conclusions focus on the social significance of ram’s head beads for signalling aspects of personal and economic identity. It is proposed that the distribution of ram’s head beads reflects community networks linked by the exchange of these items and potentially also the movement of women between Dolenjska Hallstatt communities. 
DISTRIBUTION OF RAM’S HEAD BEADS 
The Dolenjska Hallstatt cultural group dem­onstrates social stratification in the distribution of grave goods, and increasing participation in 
1 Egg 2010, 539. 
2 Frie 2018a; Škvor Jernejcic, Toškan 2018. 
3 Birds and horses played a role in solar cults in Bronze and Iron Age Europe and were believed to draw the sun through the sky (Pare 1989; Kaul 1998; Kuzmina 2006; Hänsel 2012; Potrebica 2012; Teržan 2013; Bilic 2016; Frie 2018b). 

long-distance trade networks.4 One aspect of this group that differentiates it from previous Urnfield practices as well as neighbouring archaeological cultures is the significant increase in the produc­tion of figural imagery, including the well-known situla art. The term refers to a style of figural imagery produced by incising and repoussé on sheet bronze objects.5 However, in addition to situla art there was also the frequent production of imagery in other styles and media, and these figural artefacts most often depict animals.6 My doctoral thesis assessed Dolenjska Hallstatt animal imagery focusing on the species depicted, the types of artefacts depicting animals and their contextual associations, and the human-animal interactions that characterized Early Iron Age life.7 
Ram’s head beads are small glass beads between 
1.1 and 2.3 cm in length, usually made of several colours of glass (Fig. 1). The beads depict solely the head of the ram, with eyes and nostrils elaborated by alternating layers of light and dark colours. The horns are made of twisted glass, often composed of multiple colours as well. The back of the bead has a loop for suspension. Occasionally the bead is elaborated with a stripe down the nose, glass dots on the loop, or very rarely ears. One hundred and eighty-seven ram’s head beads have been identified thus far at seventeen sites (Fig. 2). There are 29 graves with a total of 104 ram’s head beads, two 
4 Gabrovec 1976; Dular 2003; 2020; Dular, Tecco Hvala 2007. 
5 Lucke, Frey 1962; Eibner 1981; Turk 2005; Križ 2012. 
6 See A. Dular 1978; Tankó 2005; Metzner-Nebelsick 2007; Egg 2010; Teržan 2012; Frie 2017; 2018a; 2018b; 2019. 
7
 Frie 2017. 


Fig. 2: Sites with ram’s head beads. Sl. 2: Najdišca jagod v obliki ovnove glavice.  
1  2  3    Magdalenska gora – Preloge  Vintarjevec  Sticna  7  8  9  Volcje njive  Brezje pri Trebelnem    Vinkov vrh  121314      Velike Malence    Podzemelj – Steljnik (Grm)  Vinica  
45  6      Medvedjek  Valicna vas  Špicasti hrib  10 Novo mesto – Kandija (Znanceve njive)     and / in Kapiteljska njiva 11 Vinji vrh  1516      Mengeš – Gobavica  Most na Soci – Repelc  

beads come from settlement contexts, and the final 81 are stray finds from mortuary contexts or other finds of unknown provenience (App. 1). 
As Markus Egg previously discussed, ram’s head beads from Slovenia date primarily from the second half of the Early Iron Age and into the Late Iron Age. In terms of the relative chro­nology for the Dolenjska Hallstatt cultural group these beads first appeared in the Certosa Fibulae phase and continued to be used in the Negova Helmets phase (i.e., late 6th century to the end of the 4th century BC).8 There is one La Te`ne grave at Kandija9 in Novo mesto that has a ram’s head bead, however this is thought to be an heirloom.10 
Egg 2010, 532–535. For the relative chronology see Teržan 2008, 273–293. 
9 The site name Kandija is used throughout this article since the site has been extensively published by the Dolen­jski muzej under this name. However, Znanceve njive is the name of the site used in the Archaeological Cadastre of Slovenia (ARKAS, ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo) and some other publications (ANSl 1975; Dular, Tecco Hvala 2007). 
10 Grave 56: Križ 2001, 164, cat. no. 542; Egg 2010, 533–534. 
Work by Thea Elisabeth Haevernick and later by Borut Križ and colleagues has demonstrated that the stylistic similarity and the distribution of glass ram’s head beads, as well as the preponderance of glass artefacts overall, indicates that these items were locally crafted at a glass working centre in the area of modern Novo mesto.11 New evidence indi­cates that while glass items were probably worked locally, glass ingots were most likely coming from the Levant or possibly Egypt. Early Iron Age glass in this region is all natron glass based on recent PIXE, PIGE analyses, and the nearest sources of natron carbonate mixtures occur in Egypt and the Middle East.12 This new data adds support for Markus Egg’s hypothesis that the Dolenjska ram’s head beads were inspired by earlier Mediterranean and Egyptian examples.13 
While the vast majority of ram’s head beads are made of glass, there are also five ram’s head beads 
11 Haevernick 1974; Križ, Turk 2003, 78; Bakaric, Križ, Šoufek 2006, 11; Egg 2010, 534. 
12
 Šmit, Laharnar, Turk 2020. 13 Egg 2010, 535–539. 
carved from amber in the Dolenjska cultural group.14 A pair was deposited in Grave VI/4 at Novo mesto 
– Kapiteljska njiva and another pair was recovered from Grave 5/11 at Sticna, both dating from the 5th–4th centuries BC.15 An additional amber ram’s head bead was recovered as a stray find from Tu­mulus VI at Sticna.16 Analysis of individual amber artefacts found in Dolenjska has demonstrated that this amber came from the Baltic like the majority of European amber dating to the Iron Age.17 There has been no unworked amber recovered from Novo mesto where amber is most common, and based on the current evidence it seems that amber was imported to the Dolenjska region from Italy already shaped rather than in its raw form.18 
There is a single bronze ram’s head bead from Grave VII/1 at Brezje pri Trebelnem. This is the only bronze ram’s head bead in the area and it is the reworked foot of a crossbow Certosa fibula19 like those from Magdalenska gora described below. The burial contained typical male artefacts including two iron axes and a bronze belt plate and fittings, and as well as less clearly gendered artefacts such as a hollow bronze torque with large, spherical terminals, a necklace made of glass beads, a bronze bracelet, four bronze Certosa fibulae,20 and a cylinder of sheet bronze that was later identified as part of a sceptre.21 Several features of this grave set it apart: the torque and sceptre, as well as a large amount of animal iconography including two Certosa fibulae with horse protomes, a bronze bracelet22 
14
 Egg 2010, 532. 
15
 Novo mesto – Kapiteljska njiva VI/4: Križ, Turk2003, 99, cat. no. 84; Bakaric, Križ, Šoufek 2006, 186, cat. no. 269. Sticna 5/11: Kruh 2008, 99. 
16 Wells 1981, 80, 213 Fig. 161i, though it is incorrectly identified as glass in the original publication. 
17 Križ, Turk 2003, 76; Bakaric, Križ, Šoufek 2006, 131. 
18
 Palavestra 1993, 291–292; Bakaric, Križ, Šoufek 2006, 131. Though it has been proposed that there was limited amber working in Dolenjska based on the find of an unfinished amber bead depicting four bird heads and the amber ram’s head beads which are quite similar to locally-made glass examples (Križ 2017, 41). 
19
 Thanks to prof. Mitja Guštin for bringing this to my attention. 
20 Kromer 1959, 22–23, Pls. 20; 21; Dular, Križ 1990, 538. 
21 Tecco Hvala 2012, 338. 
22 This find has been published as an anklet (Kromer 1959, 22–23; Dular, Križ 1990, 538); however, the over­lapping form with a snake head terminal has much more in common with bracelets in this area (e.g., Novo mesto 
– Kapiteljska njiva Grave III/2, Sticna Grave VII/7, Brezje pri Trebelnem Graves VII/8 and VII/28). While its size is somewhat large for a bracelet at 10.3 cm, it could have 
with overlapping snake’s head terminals,23 and the aforementioned bronze ram’s head bead. 
Ram’s head beads in the Dolenjska Hallstatt culture are predominantly associated with women (Fig. 3).24 Sixty-eight ram’s head beads are associated with 12 female graves.25 There is wide variation in the number of beads deposited in graves: single ram’s head beads were deposited in 52% of intact graves and appear in sets of five or more in 31% of the known graves. Grave 2 at Vintarjevec had the largest number with 14 ram’s heads beads that were part of a necklace with other glass and amber beads, glass rings, and flat bone beads (Fig. 4).26 
Marcus Egg previously developed a tripartite typology of ram’s head beads. He distinguished between large beads of up to 2.3 cm in length 
been worn higher up as an armlet (see Tecco Hvala 2012, 290 for a discussion of the size ranges of annular jewelry). Novo mesto – Kapiteljska njiva Grave III/2: Knez 1986, Pl. 23; Sticna Grave VII/7: Wells 1981, 215 Fig. 166; Brezje pri Trebelnem Graves VII/8 and VII/28: Kromer 1959, Pl. 23 and 47, Dular, Križ, 1990, 539. 
23 It should also be noted that while the items in this grave seem reliable, some of the grave inventories from Brezje pri Trebelnem may be mixed and it is wise to treat this site with caution (see Božic 2018, 189 fn. 60; Laharnar 2018, 200). 
24
 Egg 2010. 
25 It should be noted that I am referring to gender rather than sex. Due to acidic soils in this region, skeletal remains rarely preserve to allow the determination of biological sex. In lieu of knowing the sex of the individual, grave goods have been used to estimate the probable gender of the deceased. In the rare cases where osteological remains have been preserved and analyzed it has been determined that certain artefacts are strongly associated with males or females and it seems that biological sex and social gen­der overlap and are organized in a largely binary fashion (Dolinar-Osole 1956; Gabrovec 1956; 2006; Angel 1968; Hencken 1978; Teržan 1985; Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004). The larger study of animal imagery on Dolenjska Hallstatt artefacts included many artefacts that are often used to identify gender (e.g., bracelets and beads; Teržan 1985; 2008; Tecco Hvala 2012, 376–384), so to avoid circu­lar reasoning a more conservative assemblage of artefacts was used to identify the probable gender of the deceased. Probable males were identified based on the presence of weapons, defensive gear, razors, and whetstones (Teržan 1985; 2008; 233–245; Tecco Hvala 2012, 137–143, 341), while probable females were identified based on the pres­ence of anklets, textile equipment, earrings, and hair rings (Tecco Hvala 2007; Tecco Hvala 2012, 290, 332–333). In cases where male and female gendered artefacts appeared together in a grave without any indication that it was a multiple burial, gender attribution was marked ‘indeter­minate’. See Frie 2017, 76–80 for additional discussion. 
26 Stare` 1953, 270, Pl. IV: 1. 
and smaller beads averaging 1.5 cm in length. He further subdivided the smaller beads into a group with trunk-like heads with stalk-like, protruding eyes, and a group with rounder heads and eyes likely created by secondary heat treatment of the beads.27 The eyes and nostrils of the heat treated examples are more clearly fused to the head and display a gradually sloping join (see Fig. 1) while the protruding examples rise from the head much more abruptly (e.g., the solid blue beads in Fig. 4). However, in practice, it is often difficult to distinguish between the heat-treated examples with rounded heads and eyes and those with trunk-like heads and protruding eyes. I propose that for typological assessments it is also useful to differentiate single-colour beads from multicoloured beads, and for the multicoloured beads, to differentiate between those with eyes and/or nostrils made from two, three, or four layers of glass prior to assessing the presence or absence of heat treatment. The pro­posed modification to Egg’s 2010 typology yields a more detailed typology that can be utilized even with fragmentary beads or beads where it is not possible to assess the presence or absence of heat treatment (see App. 1). Type 1: Large beads (2.0 cm or larger) Type 2: Single-colour beads (1.5 cm on average) Type 3: Multicoloured beads: Variant 3a: Two-layer eyes and nostrils: 
–
3a.i. Protruding eyes and nostrils (not heat treated) 

–
 3a.ii. Flattened or rounded eyes and nostrils (heat treated) Variant 3b: Three-layer eyes 

–
 3b.i. Protruding eyes & nostrils (not heat treated) 

–
 3b.ii. Flattened or rounded eyes and nostrils (heat treated) Variant 3c: Four-layer eyes 

–
 3c.i. Protruding eyes & nostrils (not heat treated) 

–
 3c.ii. Flattened or rounded eyes and nostrils (heat treated) 


Beads of Type 1 are marked by their variability in addition to their large size. The Type 1 beads currently identified have two- or four-layer eyes and nostrils, two have ears,28 and one lacks nos­trils entirely.29 Currently, this type has only been identified at sites in Novo mesto. Type 2 beads appear at Sticna, Vinkov vrh, and at Kapiteljska njiva in Novo mesto in small numbers. Thirty-five 
27
 Egg 2010, 529–531. 
28
 Novo mesto – Kandija IV/3 and Kapiteljska njiva Grave III/49, Dolenjski muzej P 270 and P 2316. 
29
 Kapiteljska njiva XIV/41, Dolenjski muzej P 4557. 

Fig. 3: Grave contexts with ram’s head beads divided according to probable gender. Solely probable gender is indicated since skeletal remains rarely preserve in this region and osteological analysis has not been possible, gender attribution is based on grave goods. (See Fn. 25 for more details). Sl. 3: Grobne celote z jagodami v obliki ovnove glavice po pripadnosti domnevnemu spolu. Opredelitev spola temelji na grobnih pridatkih, ker cloveški kostni ostanki vecinoma niso ohranjeni, zato osteološka analiza ni mogoca. (Za vec podrobnosti gl. op. 13). 
beads of this type were recovered from Valicna vas, though unfortunately their within-site provenience is unknown. It is unclear if there are meaningful chronological or spatial distinctions in Types 3a, 3b, and 3c, or whether the layering of the eyes and nostrils was a purely stylistic choice. However, it is notable that there is a clear correlation between increasing frequency of heat treatment with three-to four-layer eyes and nostrils (Types 3b and 3c). Currently there are only two beads of Type 3b.i30 and one of Type 3c.i31 while there are over 25 heat-treated examples of Type 3b.ii or 3c.ii. 
There is a clear concentration of bead types at sites in Novo mesto. Kapiteljska njiva contains every bead type except Type 3c.i, supporting the proposal that this area was a centre for the production of ram’s head beads. In fact, all these bead types appear in Tumulus V and VI at Kapiteljska njiva: Tumulus V contains three graves with 19 ram’s head beads and Tumulus VI contains three graves with 11 beads. An outlier is the high number of Type 2 beads at Valicna vas, which could indicate that this type of bead was produced elsewhere or circulated through different distribution networks 
30
 Three-layered eyes and nostrils (not heat treated): Kapiteljska njiva V/40, Dolenjski muzej P2503. 
31
 Four-layered eyes and nostrils (not heat treated): Vinica – Stražni dol Grave 122, Peabody Museum of Archaeology and Ethnology PM 40-77-40/10977 [https:// pmem.unix.fas.harvard.edu:8443/peabody/]. 

Fig. 4: Necklaces with ram’s head beads from Vintarjevec Grave 2 (bottom) and an unknown provenience at Valicna vas (top). The necklace from Vintarjevec is composed of glass, amber, and bone beads. Only 10 of the original 14 ram’s head beads are intact, the other four are represen­ted by solely their loops. The beads are made of yellow, white, aqua, blue, and dark blue glass. The necklace from Valicna vas is made of amber and glass beads. Thirty-five of the ram’s head beads are made entirely of opaque, light blue glass, while one bead is made of white, dark blue, and brown glass. It is important to note that the beads from Valicna vas were strung together for curation, these beads are unprovenienced and it is unlikely they were all originally part of the same necklace. Sl. 4: Ogrlici z jagodami v obliki ovnove glavice iz groba 2 v Vintarjevcu (spodaj) in neznanega konteksta iz Valicne vasi (zgoraj). Ogrlico iz Vintarjevca sestavljajo steklene, jantarne in košcene jagode. Od prvotnih 14 jagod v obliki ovnove glavice se jih je v celoti ohranilo 10, od preostalih štirih pa le zanke. Izdelane so iz rumenega, belega, mo-drozelenega, modrega in temnomodrega stekla. Ogrlico iz Valicne vasi sestavljajo jantarne in steklene jagode, med njimi je 34 enobarvnih v obliki ovnove glavice iz prosojnega in svetlomodrega stekla, ter ena vecbarvna iz belega, temnomodrega in rjavega stekla. Jagode so bile nanizane za namen hrambe, medtem ko njihov izvorni kontekst ni znan, zato prvotna pripadnost isti ogrlici ni zanesljiva. (After / Po Laharnar, Turk 2018, 131 Fig. 151) 
than the other types of ram’s head beads, however at this point there is not enough data to determine which is more plausible. 
Interestingly, beads occurring in groups of two or more from single grave contexts are typologically heterogeneous in all but three cases. Novo mesto 
– Kapiteljska njiva Grave VI/40 has a matched set of two beads of Type 3b.i with white heads and blue eyes and loops, Vintarjevec Grave 2 has 14 matching beads of Type 3a in blue, aqua, and yellow with white details, while Vinica – Stražni dol Grave 237 has three matching beads of type 3a.ii made of dark blue, white, and aqua glass. The ten other grave contexts containing multiple beads are more heterogeneous with two or more types of ram’s head beads in each grave. These more varied collections of beads are in many cases composed of multiple pairs or small sets of matching beads. For example, Grave 13/97 from Magdalenska gora – Preloge contains 11 glass ram’s head beads. Three of these beads are a matched set of Type 3a.ii with green heads, blue and white two-layer eyes and noses, with yellow, white, and brown twisted horns, and a blue loop. These beads are nearly the exact same size32 and were clearly made as a matching set. In the same grave there is an extremely similar blue bead also of Type 3a.ii, though with a blue head and yellow loop, as well as two damaged beads that are also Type 3a.ii but with yellow heads. In addition, there are also three beads of Type 3b.ii and one of type 3c.ii. This pat­tern of heterogeneous groups of beads containing at least one or two smaller matched sets characterizes most graves with multiple beads. At this time, it is unclear whether this relates to a preference for a variety of beads, patterns of bead production or circulation, or how they were obtained (e.g., they were accumulated over time and sets became larger as women aged), though this is a pattern worthy of further exploration. 
THE IMPORTANCE OF SHEEP 
Apart from the ubiquitous ram’s head beads, it is remarkable how rare depictions of sheep are in Dolenjska. A pair of crossbow fibulae with the foot terminal in the shape of ram’s heads were identified in Grave 2/b from Preloge at Magda­
32 They are all within 1 mm of each other in measures of length, size, and width. See Frie 2017, 526 for images and dimensions. 
lenska gora and a single fibula was identified in Grave X/48 at the same site.33 There are only two situlae depicting sheep, one from Grave 1881/1 at Vace – Reber34 and another from Grave III/12 at Kapiteljska njiva in Novo mesto.35 There is also an unusual rhyton from Grave IV/47 at Sticna.36 This was certainly an import, likely from the east­ern Adriatic, though there are Greek and Apulian examples known as well.37 
The relatively limited corpus of sheep imagery beyond ram’s head beads has made interpretati­ons their symbolic significance difficult. Rams in particular do seem to have a ritual function in the form of animal sacrifice. The situla from Grave III/12 at Novo mesto – Kapiteljska njiva depicts a sheep wearing a lead or harness being led by a man, while the Vace situla has a similar scene though the ram is following a man with an axe. The sheep on the Vace situla is identified as a ram due to the clearly depicted testes, while the Novo mesto situla is too fragmentary to differentiate between ram and wether (castrated male) since wethers are also horned, though their horns are less robust than those of rams. Another line of evidence indicating sheep were funerary sacrifices is provided by graves, some of which contained sheep/goat remains.38 
It has been proposed that rams were symbols of fertility in the south-eastern alpine Iron Age. Hr-voje Potrebica has argued that rams were symbolic of fertility and fire based on the presence of glass and amber ram’s head beads in female graves as well as finds of askoi and other vessels elaborated with sheep from Croatia.39 However, he does not elucidate why rams are thought to be symbolic of fertility beyond the association of ram’s head beads with women. The link between fertility symbolism and women should be demonstrated rather than assumed, or we risk flattening the role of past women to nothing more than child bearers.40 And if it is the case that rams are associated with 
33 Magdalenska gora – Preloge Grave 2/b: Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004, 124–125, Pl. 9. Magdalenska gora 
– Preloge Grave X/48: Hencken 1978, 74, 260, Fig. 298. 
34
 Laharnar, Turk 2018, 100–101, Fig. 111; Frie 2020; Murgelj 2020. 
35
 Križ 1997b, 24–28, Appendix 3. 
36
 Wells 1981, 66, 184, Fig. 101. 37 Hoffmann 1966; Wells 1981, 66. 
38
 Frie 2020. 
39 Potrebica 2012, 13–14. 
40 Conkey, Spector 1984; Wylie 2002, 185–199; Brum­fiel 2006. 
female fertility, the question still remains – why sheep, and more particularly, why rams? 
Mitja Guštin and Pasko Kuzman also support the idea that fertility plays a role in ram imagery, though they interpret ram imagery as associated with male fertility and the fertility of the flock. In addition, they connect much of the widespread ram imagery of southern Europe with the myth of the golden fleece and the Argonauts.41 
It should be noted that securely identifying all these images as rams is difficult. In the case of intact ram’s head beads, the large, forward-curling horns do likely indicate rams rather than wethers or ewes. In the larger dataset, imagery depicting sheep was identified on the basis of their unique horn morphology – the horns sweep backward before curling forward around the ears, which is most pronounced in rams. The horns of ewes sweep backward in a scimitar shape, and do not curl forward or become large in the way of rams’ horns. Wethers show more variability; they were likely horned as well though their horns would have grown less quickly and would not have be­come as robust as the horns of intact rams. In this period both rams and ewes were usually horned throughout southeastern Europe, though unusu­ally the remains of a hornless (polled) sheep were identified at the hillfort at Cvinger above Vir pri Sticni, indicating that some variation existed.42 So while these beads are uniformly called ram’s head beads and many sheep in iconography are referred to as rams, identifying the sex of the animal and differentiating between a ram and a wether is dif­ficult when the horns have not preserved, which is often the case with ram’s head beads. 
The ubiquity of ram’s head beads matches the significance of sheep in local subsistence – sheep are the second or third most common animal43 identified in faunal remains at Dolenjska Hallstatt hillforts.44 The high quantity of sheep bones may indicate a number of things since sheep are sig­nificant for the production of meat, milk, hides, and wool. Cvinger hillfort above Vir pri Sticni 
41 M. Guštin and P. Kuzman, The Chrysomallos, symbol of fertility in the antiquity (in preparation). 
42
 Bo¨ko¨nyi 1974; 1994, 197. 
43
 We cannot determine if sheep are second most common and goats are third or vice versa, since counts of sheep and goat remains are aggregated because they usu­ally cannot be distinguished in archaeozoological analysis (Boessneck 1969; Prummel, Frisch 1986; Zeder, Lapham 2010; Salvagno, Albarella 2017). 
44 Bartosiewicz 1991; 1996; Bo¨ko¨nyi 1994, 196. 
has produced the most detailed data concerning sheep remains. Though rams, ewes, and wethers are all attested, in most cases it was not possible to determine the sex of the remains, which would otherwise provide insight into herd demographics and the importance of milking and wool produc­tion as compared to exploitation for meat.45 Age profiles are available, though only for the mixed category of sheep/goat. However, these provide some insight into culling patterns and indicate that while sheep were exploited for meat this was likely not their primary purpose, indicated by the fact that most animals were kept until they were adults or even mature animals.46 The ideal age for slaughtering sheep for meat is approximately two years, while ewes may produce milk until they are around seven, and wool is consistently available from sheep throughout their lives.47 The age profiles from Cvinger above Vir pri Sticni support the possibility that sheep were kept for milk and wool and were not slaughtered for meat until those secondary products had been utilized for several years.48 
Maintaining flocks of sheep would have neces­sitated significant care and daily interaction by Dolenjska Hallstatt people. Lambs are born in the spring, and productive milking periods would have followed, necessitating close proximity of hu­man caregivers for frequent milking of ewes and care for lambs.49 Spring was also a period when wool was plucked.50 Fall was generally a time for slaughter and preparing meat for winter storage. Fodder also needed to be gathered and stored to maintain the remaining flock through winter.51 Throughout the year sheep were often moved to fallow fields to provide fresh grazing material and so that their manure could be used as fertilizer.52 Their movements would have required the services of shepherds to ensure their safety when away from pens. Sheep are social animals and tend to 
45
 Bo¨ko¨nyi 1994, 197. 
46 Ib., 202, Table 10. 
47 Green 1992, 30, 36; Greenfield, Arnold 2008, 838; Calder 2011, 19–21. 
48
 Green 1992, 11; Bo¨ko¨nyi 1994, 202. 49 Calder 2011, 20. 
50
 Shears did not develop until the Late Iron Age, possibly in concert with non-shedding fleece (Gro¨mer 2016, 68, 275). 
51
 Reynolds 1987, 50–60; Green 1992, 16, 30. 
52
 Reynolds 1987, 40–44. 
bond with their dominant shepherds, both human and animal.53 
Daily care and interaction provided a distinctly social aspect to human-sheep relationships, and their economic importance cannot be denied. They provided essential primary and second­ary resources, allowed increased self-sufficiency of households, and can be considered a form of mobile wealth.54 Sheep may have been more widely available than cattle based on the smaller expense of both obtaining and maintaining sheep. They produce useable resources throughout their lives (milk, wool, manure), and when they are culled the meat yield is smaller and more suit­able for household consumption than the meat yield from cattle.55 They were clearly important parts of Dolenjska Hallstatt households, and this familiarity and resource significance translated to iconographic significance. However, other animals were also economically significant including cattle, pigs, and goats,56 though they appear much less in local imagery. Delving into what sets sheep apart can provide key insight into their importance in local iconography. 
One essential quality that differentiates sheep from other domesticates is their importance for producing wool used in textiles. Unfortunately, due to the nature of the archaeological record, perishable materials such as textiles may not preserve or may be overlooked in archaeological interpretations.57 It is proposed that ram’s head beads were particularly important to women because they demonstrated a woman’s link to the textile economy, an important activity both economically and in the definition of female roles. 
WOOL AND WOMEN 
The ubiquity of spindle whorls in settlement and grave contexts, as well as loom weights and needles to a more limited extent, highlights the importance of textile production to local economies. In addition, recent work on pre-Roman textiles has indicated that Early Iron Age peoples were familiar with complex patterns, tablet weaving, 
53 Clutton-Brock 1999, 73; Mlekuž 2013, 152. 54 Mlekuž 2013, 155. 55 Calder 2011, 19. 
56
 Bartosiewicz 1991; 1996; 1999; Bo¨ko¨nyi 1994. 57 Gillis, Nosch 2007. 
and dyeing technologies.58 The Early Iron Age was a period of highly refined textile production, to the extent that attached specialist production has been proposed. In the Mediterranean, several types of specialized production are known: Linear B records indicate textile workshops as well as elite household production served Mycenaean palace centres, elite women in Archaic Greece wove high-quality textiles with the help of servants, while imagery and textile tools in graves indicate that textile production was an important aspect of elite female identity in Etruria.59 By the Late Bronze Age it was possible to spin wool into thread of just 0.1 mm thickness, and the ubiquitous light spindle whorls of later Hallstatt period female graves are ideally suited to weaving fine threads of this type.60 
While much of the current textile evidence comes from the Mediterranean61 or the salt mines of Hallstatt and Dürrnberg,62 finds from Slovenia demonstrate that high-quality production was prevalent in this region as well. New analysis of a preserved textile fragment from Grave 1/6 at Pleška hosta near Molnik indicates that it was a zigzag twill of unusual fineness. The thread itself measures 0.2 mm, and the thread count is between 28 and 32 threads per cm, which makes it one of the finest textiles recovered from the Eastern Hallstatt area.63 Other textiles from Slovenia have thread counts between 20 and 22 threads per cm.64 The apparent high quality of local textile produc­tion, as well as the frequent finds of spinning and weaving tools in settlements and graves indicates that cloth production was an important local craft, and textiles may have been an important trade item circulating in elite networks.65 
The spinning and weaving of wool was apparently a female activity, based on the frequent finds of spindle whorls and loom weights in female graves, 
58
 Bender Jørgensen 2005; Bichler et al. 2005; Gleba 2007; 2009; Gleba, Mannering 2012; Rast-Eicher, Bender Jørgensen 2013; Gro¨mer 2016; Gro¨mer, Saliari 2018. 
59 Gleba 2009; Gro¨mer 2016, 252–253; Halstead, Isaakidou 2017. 
60 Gro¨mer 2016, 87, 91. 
61
 E.g., Gleba 2008; 2014b. 
62 E.g., Ryder 1990; Bichler et al. 2005; Sto¨llner 2005; Gro¨mer, Sto¨llner 2011; Gro¨mer 2012; Gro¨mer et al. 2013; Gro¨mer, Saliari 2018. 
63
 Gro¨mer, Tolar, Kostajnšek 2017. 
64
 Bender Jørgensen 2005, cat. nos. 98, 114; Gro¨mer, Tolar, Kostajnšek 2017, 212–214; Gro¨mer et al. 2018, 458–459. 
65
 Nash Briggs 2003; Gro¨mer 2017. 
as well as iconography from the surrounding re­gions.66 Though there are currently no depictions of female textile production from Dolenjska, the throne from Verucchio Tomb 89 depicts spinning and weaving,67 while the tintinnabulum from Tomba degli Ori at Bologna is decorated in the situla art style with scenes of elite women carding wool, spin­ning it into thread, and weaving on an elaborate two-story loom (Fig. 5).68 Women spinning wool and weaving on a loom are also depicted on a ce­ramic vessel from Tumulus 27 at Sopron –Va´rhely in Hungary (Fig. 6).69 In this scene the women are accompanied by an individual who may be either holding a small weaving frame70 or playing the lyre.71 The latter interpretation supports propos­als that women, music, and textiles were closely linked through the use of repetition in songs and poetry to encode complex weave patterns.72 This would have made weaving an important social as well as economic activity for local women, perhaps linked to ritual practice through story and song.73 While depictions of women are not very common in south-eastern Europe, it is not incidental that several of them involve the production of textiles.74 Textile production was not simply women’s work; it was an activity intimately tied to expressions of prestige, elite gift giving and diplomacy, and may have been a ritually significant activity with rich symbolic connotations.75 
These varied strands of evidence demonstrate an emerging pattern linking women, textiles, and sheep. The association between women and textile production is clear while the data from ram’s head beads also shows an association with women. Twelve female graves were identified containing 68 ram’s head beads, and if we consider the double-graves containing a woman, we can add another three graves and five beads. There are three male 
66 Bonfante 1985; Eibner 1986; 2005; Barber 1991; 1994; Teržan 1996; 2004; Primas 2007; Gleba 2009; Huth, Kondziella 2017. 
67
 Gleba 2008, 28–29; Gleba 2009, 69–70, Fig. 1. 68 Bonfante 1985, 280–281, 283; Bonfante 2011, 207, Fig. 2. 69 Teržan 2004, 223, Fig. 2; Gleirscher 2009, 217, Fig. 8; Bonfante 2011, 206, Fig. 1. 70 Teržan 1996, 526, fn. 52. 
71
 Eibner 1986. 
72
 Bonfante 1985, 283, Fig. 6; Tuck 2006. 
73
 Eibner 2005. 
74
 Rebay-Salisbury 2016, 110–136, 223–225, 250. 75 E.g., Eibner 1986; 2005; Teržan 1996; Rebay-Salisbury 2016, 223–225. 


Fig. 5: Bronze tintinnabulum from Bologna – Tomba degli Ori. Sl. 5: Bronasti zvonec iz Bologne – Tomba degli Ori. (After / Po Turk 2005, 27 Fig. 34) 

Sl. 6: Loncena posoda iz gomile 27 v Sopronu – Va´rhely. (After / Po Eibner-Persey 1980, Pl. 17, redrawn by author / preris: avtorica) 
graves containing twelve ram’s head beads – 11 glass and one bronze bead. However, these graves account for just 12% of the ram’s head beads re­covered from graves, while female graves account for 65%. The ceramic rhyton from grave IV/47 at Sticna is associated with a female individual,76 while sheep/goat remains77 were identified in Grave 4 from Grofove njive near Drnovo and in two graves from Preloge near Magdalenska gora. Grave 4 from Grofove njive contained the hind leg of a caprovid along with ceramic vessels, bronze fibulae, small rings, and a belt plate, and an iron arrowhead indicating a possible male burial.78 At Magdalenska gora, Grave 13/16379 belonged to a probable female while the gender of the deceased in Grave VII/2980 could not be determined. Grave 13/163 also contained a bone needle and spindle whorls, providing support for the association between sheep and textile production. An asso­ciation between women and sheep/goat remains characterizes some contemporary cultures, Nils Müller-Scheeßel and Peter Trebsche noted that Hallstatt women’s graves in Central Europe also contained deposits of mutton or goat, while men were buried with cuts of pork.81 
RAM’S HEAD BEADS AND TEXTILE EQUIPMENT 
The graves in the study with spindle whorls and loom weights were examined further to assess the potential association between ram’s head beads and textile production (App. 2). A total of nine graves containing ram’s head beads also contained textile equipment (31%) – eight graves contained spindle whorls, while an additional grave contained a spindle whorl and two loom weights. To deter­mine whether a 31% association is meaningful, it is necessary to have a better sense of how common it was to deposit textile equipment in graves in this region. To this end data from the published excavations at Novo mesto – Kapiteljska njiva were 
76
 Wells 1981, 66, 184, Fig. 101. 
77 
This excludes remains positively identified as goats, and only includes the indeterminate identification of sheep/goat. 
78 Pavlovic 2014, 493-4. 
79 Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004, 162, Pls. 123–124; Tecco Hvala 2012, 31, 90, Fig. 36. 
80 Hencken 1978, 56; Tecco Hvala 2012, 30, 90, Fig. 36. 
81 Müller-Scheeßel, Trebsche 2007. 
assessed,82 since this is a large, well-excavated site, the centre of ram’s head bead deposition, and a probable centre of production. 
Nearly a quarter of burials in the published tumuli at Novo mesto – Kapiteljska njiva contain textile equipment (Fig. 7). This demonstrates that the 31% rate of association between ram’s head beads and textile equipment is slightly higher than one would expect if there were no connec­tion between these two items. Supplementary support comes from the other graves where sheep imagery or faunal remains and textile equipment co-occur: Grave IV/47 from Sticna contains the sheep rhyton as well as a spindle whorl,83 and as previously noted, Grave 13/163 from Magdalenska gora – Preloge contains sheep/goat remains along with a spindle whorls and needle.84 In addition, the situla depicting a sheep being led to sacrifice was from Grave 1881/1 at Vace – Reber, which contained artefacts traditionally associated with both males and females including a spindle whorl.85 One of only two instances of a ram’s head bead in a settlement context comes from Trench 1, Layer2 at Špicasti hrib, which contained a ram’s head bead as well as spindle whorls.86 It is also plausible that if there was a symbolic connection between ram’s head beads and textile production, ram’s head beads could have been deposited in lieu of textile tools in graves. In this case, a relatively low rate of co-occurrence of textile equipment and ram’s head beads would be expected, despite the strong symbolic associations connecting these items. 
While these examples do not definitively dem­onstrate the association between sheep imagery and textile production, they are highly sugges­tive. Ram’s head beads may have served a similar function to spindle whorls in burial deposition 
– that is, both textile equipment and ram’s head beads indexed wool and textiles,87 and so were appropriate grave goods to indicate a woman’s link to the textile economy. If this is the case, it may have made the deposition of both unnecessary 
82 Križ 1997b; 2000; 2013. 
83
 Wells 1981, 66, 184, Fig. 101. Though it should be noted that this grave is part of the Mecklenburg Collec­tion, and graves from this collection should be treated with caution due to their early excavation and complex history – see Božic 2009; Tecco Hvala 2012, 28. 
84 Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004, 162, Pls. 123–124. 
85 Božic 2015; Dular 2016, 76–77. 
86 Dular, Pavlin, Tecco Hvala 2003, 199–200. 
87 
Sensu Peirce 2012: sheep imagery points to and is logically linked to wool and textiles. 

Tumulus  Total Number of Graves  Number of Graves with Textile Equipment  Number of Graves with Ram’s Head Beads  
I  81  18 (22%)  0  
II  36  8 (22%)  1  
III  56  16 (29%)  1  
IV  3  2 (67%)  1  
V  74  16 (22%)  3  
XIV  55  15 (27%)  1  
XV  7  0 (0%)  0  
Totals:  312  75 (24%)  7  

Fig. 7: Frequency of textile equipment in published tumuli from Novo mesto – Kapiteljska njiva. Sl. 7: Pogostnost najdb tekstilnih pripomockov v objavljenih gomilah iz Novega mesta – Kapiteljska njiva. 
in certain cases. The logical connection between ram’s head beads, sheep and wool, and a thriving textile economy is worthy of consideration, and may provide the missing piece needed to under­stand the local significance of ram’s head beads deposited in female graves. 
However, this does not account for the twelve ram’s head beads in three male graves, two from Kapiteljska njiva in Novo mesto88 and one from Grave VII/1 at Brezje pri Trebelnem.89 The latter example from Brezje may not have had the same symbolic connotations as the glass examples, since the bead itself is a reworked fibula and the grave inventory is unusual. However, the two male graves from Kapiteljska njiva in Novo mesto contain glass ram’s head beads like those found in female graves, and they indicate that these items were not restricted to females. It may be that these men were also textile producers, that these beads were a gift from a female mourner, or that these men also had a connection to sheep or their products that was important to materialize in death. It is interesting that these graves are in Novo mesto, which is believed to be the centre for production of ram’s head beads. It is also possible that these men were associated with production of these beads90 or otherwise had unusual access to these primarily female items. 
The mortality profiles from Cvinger at Sticna point to the importance of keeping sheep for wool 
 Grave VII/28: Križ, Stipancic, Škedelj Petric 2009, 257; Grave XIV/41: Križ 2013, 126, 128, 198–199, Pls. 52–53. 
89 Kromer 1959, 22–23, Pls. 20; 21; Dular, Križ 1990, 538. 
90 Though it should be noted that there is no evidence 
– a period of many years in which local people would have developed relationships with their animals. New evidence also indicates that there was likely a robust household industry91 of textile production in this region, one that seems to have been dominated by women based on grave finds and iconography. It is plausible that the importance of sheep iconography was anchored in these lo­cal relationships, where sheep and their products facilitated the distinction of local women through the production of textiles for their communities and for trade. Depositing ram’s head beads in graves may have represented a particular aspect of female identity – analogous to the deposition of textile equipment, sheep iconography may have served to materialize the important relationship between women, sheep, and textiles. 
THE SOCIAL CONTEXT OF RAM’S HEAD BEADS 
If ram’s head beads were used to signal partici­pation in textile manufacture, they were doing so 
91
 Currently a household industry is more plausible than workshops since there is no evidence in this region for the kinds of Early Iron Age textile workshops known from Etruria (Gleba 2007; 2009). This could be due to relatively limited settlement excavations that have not yet exposed evidence for highly centralized or workshop-style production. However, the continuing importance of textile tools in grave contexts indicates that even if there was nascent workshop production in this area, a strong association between individual women and spinning and weaving tools remained, implying the continued importance 

that the production of glass was a gendered activity. of textile production to female identity. 
through the medium of personal display, specifi­cally through adornment. Personal ornaments are quite common in the Dolenjska Hallstatt area, and also dominate the dataset for artefacts elaborated with animal imagery.92 It is clear that animal imagery played an important role in signalling various aspects of identity and affiliation through the medium of bodily display.93 Personal orna­ments are primarily found in female graves, and the majority of zoomorphic ornaments are ram’s head beads.94 Zoomorphic beads are not singular items; rather, they appear in groups or with other non-zoomorphic glass and amber beads (see App. 
2) indicating that these were parts of larger sets of beaded jewellery that were likely meant for display. This does not preclude the possibility that these beads had an apotropaic value as suggested for other parts of Iron Age Europe;95 however it does not seem that a protective function was their sole purpose. Ostentatious display may have been an important function of these items – complex glass production, especially using multiple colours, was a relatively new technology and would have presented a colourful novelty,96 while the foreign origin of glass may have signalled wealth and ac­cess to long-distance trade networks.97 
The amber ram’s head beads would have also made a statement. Amber represented access to distant lands and had its own evocative properties such as its warmth against the skin, translucence, conduction of static electricity, and the ability to float, all of which set it apart from other mate­rials.98 Ram’s head beads in general are strongly associated with other types of amber artefacts in the study region. The 29 intact graves with ram’s head beads also contained amber in 22 instances (76%, see App. 2). If possession of ram’s head beads was related to participation in an elite textile economy, this may have allowed these women access to imported items such as amber, either through direct trade for textiles, or possibly through the networks of gift-giving in which textiles and other luxury items were circulating. 
92 Frie 2017, 187–212. 
93
 Joyce 2005; Castor 2016; Martin, Weetch 2017. 94 Frie 2017, 195–198. 
95
 Pauli 1975, 131; Bakaric, Križ, Šoufek 2006, 67; Rebay-Salisbury 2016, 181; Hladíkova´ 2018. 96 Križ, Turk 2003; Križ, Guštin 2015. 
97
 Helms 1993; Šmit, Laharnar, Turk 2020. 98 Helms 1993; Grimaldi 1996, 144; Bakaric, Križ, Šoufek 2006, 13–21; Causey 2011, 37–41. 
It is also quite possible that the display of ram’s head beads directly or indirectly signified ties to particular sites. If the production of glass ram’s head beads was centred in Novo mesto, the distribution of ram’s head beads outside Novo mesto may signify the movement of women between sites, perhaps through exogamous marriage patterns.99 Tumuli V and VI at Kapiteljska njiva have a significant concentration of ram’s head beads, and if tumuli are centred on families or lineages as has been proposed,100 these two tumuli may represent the centre of a widespread familial network. 
The distribution of ram’s head beads suggests that the communities at Sticna, Magdalenska gora, Valicna vas, and Vinkov vrh had particularly strong ties with Novo mesto (see Fig. 2). The connection between Sticna, Novo mesto, and Magdalenska gora is logical, as they were three of the largest Early Iron Age sites in the region and were important trade centres. In addition, Janez Dular and Sneža Tecco Hvala’s least-cost path analysis of routes bet­ween Dolenjska Hallstatt settlements demonstrated that the primary north-south route in the region ran from Magdalenska gora to Sticna and on to Novo mesto and connected smaller sites between them.101 Additional support for these connections comes from the position of these sites on the we­stern edge of the Dolenjska region. Sneža TeccoHvala and Brina Škvor Jernejcic have suggested that these sites shared a military nature, evidenced by the significance of weapon graves dating to the Certosa Fibulae and Negova Helmets phases. They suggest that these sites were linked as a line of de-fence along the western edge of Dolenjska along the Krka River and Savska ravan plain, and may have even housed garrisons.102 If this is the case, these sites were linked not only by regional routes and geography, but also by a shared defensive role.103 This may have fostered close connections between these sites, increasing exchange of items such as ram’s head beads, either as trade items or traveling with the women to whom they belonged. 
Based on the available information, ram’s head beads conveyed complex meanings in Dolenjska 
99 See Arnold 2005 and Oelze et al. 2012 for discussions of Iron Age female mobility in Central Europe. 
100 Gabrovec 1966; 1987; Teržan 2008; Tecco Hvala 2012. 
101 Dular, Tecco Hvala 2007, 191–196, 220–222. 
102 Tecco Hvala 2012, 142–143, 381; Tecco Hvala, Škvor Jernejcic 2017, 169–170. 
103
 I must thank Boštjan Laharnar from National Museum of Slovenia for drawing my attention to the con­nections between these sites. 
Hallstatt societies. They indicated economic aspects of women’s identities, including participation in long-distance trade networks via production.104 Elite or diplomatic gift exchange has long been considered an essential aspect of Hallstatt social relations, both for establishing long-distance social relationships but also for displays of wealth and power. While elaborate imports have often been the focus of studies of exchange, it is worth considering that fine textiles may have also played role in these long-distance networks. These systems were not only focused on imports and did not confer prestige solely on the men who are implicitly assumed to control these systems.105 Exports also played an essential role and may have conferred status and economic power on the women who produced fine textiles. This brings to light an under-consi­dered aspect of Early Iron Age society – the role of women in the broader socioeconomic networks in which textiles circulated via long-distance exchange and gift giving. Scenes of women carding wool, spinning thread, and weaving together are not simply domestic scenes in Iron Age imagery, they likely demonstrate the central role of women in elite networks. Social capital was not the sole purview of elite men, though we often focus on the significance of men as warriors and hosts.106 We should consider the possibility that women also played a central role in elite networks, and brought luxury goods and prestige to themselves and their communities through the work of their hands.107 Ram’s head beads may have materiali­zed the socioeconomic power of certain women, vividly displayed as part of elaborate, colourful necklaces that women wore throughout their lives and that were significant enough to go with them into the grave. 
104
 Nash Briggs 2003; Gleba 2009; 2014a; Bonfante 2011; Gro¨mer 2017. 
105 Frankenstein, Rowlands 1978; Gosden 1985; Diet-ler 1990; Helms 1993; Arafat, Morgan 1994; Babic 2002; Tacla 2008. 
106 Frie 2018a; 2018b. 
107 Bonfante 1985; Eibner 1986; 2005; Teržan 1996; 2004; Gleba 2009; 2014a. 
CONCLUSION 
In sum, sheep imagery was likely polyvalent, and illuminates two important phenomena. First, the zooarchaeological data from settlement contexts, textile evidence, and the importance of spinning and weaving tools indicate that cloth production was an important aspect of the local economy, both for the production of domestic items and high-quality textiles intended for elite networks of trade and diplomacy. The association between textile equipment and female graves as well as contemporary iconography indicates that this was primarily a female activity. The high numbers of ram’s head beads in female graves suggest that sheep imagery indexed cloth production along in­tersecting gendered, economic, and symbolic lines. Ram’s head beads in graves, like textile equipment in the same contexts, may have been an avenue for materializing the importance of textiles and woman-sheep relationships in Dolenjska Hallstatt life. Second, the centrality of Novo mesto in the production and distribution of ram’s head beads is significant. The distribution of ram’s head beads at sites along the western edge of the Dolenjska region illuminates social networks that connected communities in the later part of the Early Iron Age. Sticna, Magdalenska gora, and Novo mesto were large sites that played key roles in trade as well as defence, and the distribution of ram’s head beads between them may relate to networks of exchange along the main north-south passage through Do-lenjska. However, it is also quite possible that these ram’s head beads were moving with the women to whom they belonged. Ties of kinship and the alliances created through strategic intermarriage may have connected sites on the western frontier and these artefact distributions may actually reflect networks of women and their families moving across the landscape. What is clear is that women played an important role in socioeconomic networks of the Early Iron Age, and ram’s head beads provide a new lens through which to examine the role of women in this cultural context, even in the absence of written sources. 
ANGEL, J. L. 1968, Human Skeletal Material from Slovenia. 
– In: H. Hencken (ed.), Mecklenburg Collection, Part I, 
73–108, Cambridge, MA. 
ANSl = Arheološka najdišca Slovenije 1975. – Ljubljana. 
ARAFAT, K., C. MORGAN 1994, Athens, Etruria and the 
Heuneburg: Mutual misconceptions in the study of Greek-barbarian relations. – In: I. Morris (ed.) Classical Greece: Ancient Histories and Modern Archaeologies, 
108–134, Cambridge. 
ARNOLD, B. 2005, Mobile men, sedentary women? Mate­rial culture as a marker of regional and supra-regional interaction in Iron Age Europe. – In: H. Dobrzanska, 
V. Megaw, P. Poleska (eds.), Celts on the margin: studies in European cultural interaction, 7th century BC-1st century AD dedicated to Zenon Wozniak, 17–26, Krakow. 
BABIC, S. 2002, ‘Princely Graves’ of the Central Balkans 
– A Critical History of Research. – European Journal of Archaeology 5/1, 70–88.
BAKARIC, L., B. KRIŽ, M. ŠOUFEK 2006, Pretpovijesni jantar i staklo iz Prozora u Lici i Novog Mesta u Dolenj­skoj / Prehistoric Amber and Glass from Prozor in Lika and Novo Mesto in Dolenjska. – Zagreb. 
BARBER, E. W. 1991, Prehistoric Textiles: The Development of Cloth in the Neolithic and Bronze Ages. – Princeton, NJ. 
BARBER, E. W. 1994, Women’s Work: The First 20,000 Years. Women, Cloth, and Society in Early Times. – New York. 
BARTH, F. E. 1969, Die hallstattzeitlichen Grabhügel im Bereiche des Kutscher bei Podsemel (Slowenien). – An-tiquitas 3/5. 
BARTOSIEWICZ, L. 1991, Faunal Material from Two Hall­statt Period Settlements in Slovenia (Živalski ostanki iz dveh halštatskodobnih naselbin v Sloveniji). – Arheološki vestnik 42, 199–206. 
BARTOSIEWICZ, L. 1996, Continuity in the Animal Keeping of Hallstatt Period Communities in Slovenia. 
– In: E. Jerem, A. Lippert (eds.), Die Osthallstattkultur. Akten des internationalen Symposiums, Sopron, 10.–14. Mai 1994, 29–35, Budapest. 
BARTOSIEWICZ, L. 1999, A Systematic Review of Astra-galus Finds from Archaeological Sites. – In: A. H. Vaday (ed.), Pannonia and beyond. Studies in honour of László Barkóczi, 37–44, Budapest. 
BENDER JØRGENSEN, L. 2005, Hallstatt and La Te`ne Textiles from the Archives of Central Europe. – In: P. Bichler, K. Gro¨mer, R. Hofmann-de Keijzer, A. Kern, H. Reschreiter (eds.), Hallstatt Textiles: Technical Analysis, Scientific Investigation and Experiment on Iron Age Textiles, BAR. International Series 1351, 133–150. 
BICHLER et al. (eds.) 2005 = P. Bichler, K. Gro¨mer, R. H. Hofmann-De Keijzer, A. Kern, H. Reschreiter (eds.) 2005, Hallstatt Textiles: Technical Analysis, Scientific Investigation and Experiment on Iron Age Textiles. – BAR. International Series 1351. 
BILIC, T. 2016, The swan chariot of a solar deity: Greek narratives and prehistoric iconography. – Documenta Praehistorica 43, 445–465. 
BOESSNECK, J. 1969, Osteological differences between sheep (Ovis aries Linné) and goat (Capra hircus Lin-né). – In: D. R. Brothwell, E. S. Higgs (eds.), Science in Archaeology: A Comprehensive Survey of Progress and Research, 311–358, London. 
BÖKÖNYI, S. 1974, History of Domestic Mammals in Central and Eastern Europe. – Budapest.
BÖKÖNYI, S. 1994, Analiza živalskih kosti / Die Tierkno­chenfunde der Siedlung. – In: S. Gabrovec (ed.), Sticna 
I. Naselbinska Izkopavanja / Siedlungsausgrabungen, Katalogi in monografije 28, 190–213. BONFANTE, L. 1985, Amber, Women, and Situla Art. – Journal of Baltic Studies 16/3, 276–291. 
BONFANTE, L. 2011, The Etruscan Impact on Ancient Europe. – In: G. R. Tsetskhladze (ed.), The Black Sea, Greece, Anatolia and Europe in the First Millennium BC, 203–231, Leuven, Paris, Walpole, MA.
BOŽIC, D. 2009, A Hallstatt grave containing a cuirass, excavated near Sticna by the Duchess of Mecklenburg in 1913. The reliability of grave groups from the Mecklenburg Collection / K halštatskemu grobu z oklepom, ki ga je leta 1913 pri Sticni izkopala vojvodina Mecklenburška. O zanesljivosti grobnih celot Mecklenburške zbirke. – Arheološki vestnik 60, 63–95. 
BOŽIC, D. 2015, Die Situla von Vace geho¨rte einem Do-ppelkammhelmträger. – In: C. Gutjahr, G. Tiefengraber (eds.), Beiträge zur Hallstattzeit am Rande der Südostalpen. Akten des 2. Internationalen Symposiums am 10. und 11.Juni 2010 in Wildon [Steiermark / Österreich], Interna­tionale Archäologie. Arbeitsgemeinschaft, Symposium, Tagung, Kongress 19 (Hengist-Studien 3), 107–115.
BOŽIC, D. 2018, Grave 20 in Tumulus IV: Hallstatt-period burial of a woman at Znanceve njive in Novo mesto / Halštatski ženski grob 20 iz gomile IV na Znancevih njivah v Novem mestu. – Arheološki vestnik 69, 179–207. 
BREŠCAK, D. 1982, Veliki Gaber. – Varstvo spomenikov 24, 156–157. 
BRUMFIEL, E. M. 2006, Methods in Feminist and Gender Archaeology: A Feeling for Difference - and Likeness. 
– In: S. M. Nelson (ed.), Handbook of Gender in Archa­eology, 31–58, Lanham, MD. 
CALDER, L. 2011, Cruelty and Sentimentality: Greek At­titudes to Animals, 600-300 BC. – BAR. International Series 2225. 
CASTOR, A. Q. 2016, Etruscan Jewelry and Identity. – In: S. Bell, A. A. Carpino (eds.), A Companion to the Etruscans, 275–292, Malden, MA. 
CAUSEY, F. 2011, Amber and the Ancient World. – Los Angeles, CA. 
CLUTTON-BROCK, J. 1999, A Natural History of Dome­sticated Mammals. – Cambridge. 
CONKEY, M. W., J. D. SPECTOR 1984, Archaeology and the Study of Gender. – Advances in Archaeological Method and Theory 7, 1–38. 
DIETLER, M. 1990, Driven by drink: the role of drinking in the political economy and the case of early Iron Age France. – Journal of Anthropological Archaeology 9, 352–406. 
DOLINAR-OSOLE, Z. 1956, Ilirska okostja iz gomile v Volcjih njivah (The Illyrian Skeletons of Volcje njive). – Arheološki vestnik 7, 131–136. 
DULAR, A. 1978, Okras živalskih glav na posodah hal­štatskega obdobja Slovenije / Tierkopfschmuck auf Gefassen der Hallstattzeit in Slowenien. – Arheološki vestnik 29, 85–94. 
DULAR, J. 2003. Halštatske nekropole Dolenjske / Die hallstattzeitlichen Nekropolen in Dolenjsko. – Opera 
Instituti Archaeologici Sloveniae 6. DOI: https://doi. org/10.3986/9789610502944 
DULAR, J. 2007, Pferdegräber und Pferdebestattungen in der hallstattzeitlichen Dolenjsko-Gruppe. – In: M. Blecic, M. Crešnar, B. Hänsel, A. Hellmuth, E. Kaiser, 
C. Metzner-Nebelsick (eds.), Scripta Praehistorica in Honorem Biba Teržan, Situla 44, 737–752. 
DULAR, J. 2016, Der eisenzeitliche Zentralort Vace und seine kriegerische Elite / Železnodobno središce Vace in njegova bojevniška elita. – Arheološki vestnik 67, 73–104. 
DULAR, J. 2020, Nova spoznanja o poselitvi Dolenjske v starejši železni dobi / On the Early Iron Age Settlement Pattern of Dolenjska. – Arheološki vestnik 71, 395–420. 
DULAR, J., B. KRIŽ 1990, Železnodobno naselje in grobišce v Brezjah pri Trebelnem (Die eisenzeitliche Siedlung und Nekropole in Brezje bei Trebelno). – Arheološki vestnik 41, 531–556. 
DULAR, J., S. TECCO HVALA 2007, South-Eastern Slovenia in the Early Iron Age. Settlement – Economy – Society / Jugovzhodna Slovenija v starejši železni dobi. Poselitev – gospodarstvo – družba. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 12. DOI: https://doi.org/10.3986/9789612545239 
DULAR, J., S. TECCO HVALA (eds.). 2018, Železnodobno naselje Most na Soci. Razprave / The Iron Ige Settlement at Most na Soci. Treatises. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 34. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610501091 
DULAR, J., P. PAVLIN, S. TECCO HVALA 2003, Praz­godovinska višinska naselja v okolici Dol pri Litiji (Vorgeschichtliche Ho¨hensiedlungen in der Umgebung von Dole pri Litiji). – Arheološki vestnik 54, 159–224. 
EGG, M. 2010, Gläserne Widderkopfperlen aus der Eisen­zeit. – Archäologisches Korrespondenzblatt 40/4, 525–543. 
EIBNER, A. 1981, Darstellungsinhalte in der Kunst der Hallstattkultur: Gedanken zum ‘überho¨hten’ Leben im Situlenbereich und Osthallstattkreis. – In: C. Eibner (ed.), Die Hallstattkultur. Bericht über das Symposium in Steyr 1980 aus Anlaß der Internationalen Ausstellung des Landes Oberösterreich, 261–296, Linz. 
EIBNER, A. 1986, Die Frau mit der Spindel. Zum Aus­sagewert einer archäologischen Quelle. – In: L. To¨ro¨k (ed.), Hallstatt-Kolloquium Veszprém 1984. Mitteilungen des Archäologischen Instituts der Ungarischen Akademie der Wissenschaften, Beiheft 3, 39–48, Budapest. 
EIBNER, A. 2005, Wie Wertvoll ist eine Frau? Gedanken zum Stellenwert des Spinnens und Webens in der Ge-sellschaft. – In: E. M. Feldinger (ed.), Scherben bringen Glück. Festschrift für Fritz Moosleitner zum 70. Geburt-stag, 31–38, Salzburg. 
EIBNER-PERSY, A. 1980, Hallstattzeitliche Grabhügel vonSopron (Ödenburg). Die Funde der Grabungen 1890-92 in der Prähistorischen Abteilung des Naturhistorischen Museums in Wien und im Burgenländischen Landesmu­seum in Eisenstadt. – Wissenschaftliche Arbeiten aus dem Burgenland 62. 
FRANKENSTEIN, S., M. J. ROWLANDS 1978, The Inter­nal Structure and Regional Context of Early Iron Age Society in South-Western Germany. – Bulletin of the Institute of Archaeology 15, 73–112. 
FRIE, A. C. 2017, Cultural Constructions of Nature: Animal Representation and Use in Early Iron Age Southeastern Slovenia. – PhD Thesis, Milwaukee, University of Wi­sconsin-Milwaukee (unpublished). 
FRIE, A. C. 2018a, Horses and the embodiment of elite masculinity in the Dolenjska Hallstatt culture. – Oxford Journal of Archaeology 37/1, 25–44. 
FRIE, A. C. 2018b, Insignia of power: bird imagery on artefacts of hierarchy and ritual in Iron Age Dolenjska (SE Slovenia). – Documenta Praehistorica 45, 166–178. 
FRIE, A. C. 2019, Extraordinary Creatures: The Role of Birds in Early Iron Age Slovenia. – Environmental Archaeology 24/4, 400–410. 
FRIE, A. C. 2020, Parts and Wholes: The Role of Animals in the Performance of Dolenjska Hallstatt Funerary Rites. – Arts 9/2, 1–25. 
GABROVEC, S. 1956, Ilirska gomila v Volcjih njivah (The Illyrian tumulus at Volcje njive). – Arheološki vestnik 7, 62–130. 
GABROVEC, S. 1966, Zur Halstattzeit in Slowenien. – Germania 44, 1–48. 
GABROVEC, S. 1976, Zum Beginn der Hallstattzeit in Slowenien. – In: H. Mitscha-Märheim, H. Friesinger, 
H. Kerchler (eds.), Festschrift für Richard Pittoni zum siebzigsten Geburtstag, 588–600, Wien, Horn. 
GABROVEC, S. 1987, Jugoistocnoalpska regija sa zapa­dnom Panonijom (Dolenjska grupa). – In: A. Benac (ed.), Praistorija jugoslavenskih zemalja 5. Željezno doba, 29–119, Sarajevo. 
GABROVEC, S. (ed.) 2006, Sticna II/1. Gomile starejše železne dobe / Grabhügel aus der älteren Eisenzeit.– Katalogi in monografije 37. 
GASPARI, A. 2007, The Ljubljanica River. Evidence for a Late Iron Age Ritual Site in the South-eastern Alps (Slovenia). – In: S. Groh, H. Sedlmayer (eds.), Blut und Wein. Keltisch-römische Kultpraktiken. Akten des vom Österreichischen Archäologischen Institut und vom Archäologischen Verein Flavia Solva veranstaltetenKolloquiums am Frauenberg bei Leibnitz (Österreich), Mai 2006, 141–154, Montagnac. 
GILLIS, C., M.-L. B. NOSCH (eds.) 2007, Ancient Textiles: Production, Craft and Society. – Oxford. 
GLEBA, M. 2007, Textile Production in Proto-historic Italy: from Specialists to Workshops. – In: C. Gillis, M.-L. B. Nosch (eds.), Ancient Textiles: Production, Crafts and Society, 71–76, Oxford. 
GLEBA, M. 2008, Textile Production in Pre-Roman Italy. 
– Oxford. 
GLEBA, M. 2009, Textile tools and specialisation in Early lron Age female burials. – In: E. Herring, K. Lomas (eds.), Gender Identities in Italy in the First Millennium BC, BAR. International Series 1983, 69–78. 
GLEBA, M. 2014a, Cloth Worth a King’s Ransom: Textile Circulation and Transmission of Textile Craft in the Ancient Mediterranean. – In: K. Rebay-Salisbury, A. Brysbaert, L. Foxhall (eds.), Knowledge Networks and Craft Traditions in the Ancient World Material Crossovers, 83–103, London, New York. 
GLEBA, M. 2014b, Italian textiles from prehistory to Late Antique times. – In: S. Bergerbrant, S. H. Fossøy (eds.), A Stitch in Time: Essays in Honour of Lise Bender Jørgensen, 145–169, Gothenburg. 
GLEBA, M., U. MANNERING (eds.) 2012, Textiles and Textile Production in Europe from Prehistory to AD 
400. – Oxford. 

Women, Sheep, and Textiles: The social significance of ram’s head beads in Early Iron Age Slovenia 
GLEIRSCHER, P. 2009, Sopron – Nové Košariska´ – Fro¨g. Zu den Bildgeschichten der Kalenderberg-Kultur. – Praehistorische Zeitschrift 84/2, 202–223. 
GOSDEN, C. 1985, Gifts and kin in early Iron Age Europe. – Man 20, 475–493. 
GREEN, M. 1992, Animals in Celtic Life and Myth. – Lon­don, New York. 
GREENFIELD, H. J., E. R. ARNOLD 2008, Absolute age and tooth eruption and wear sequences in sheep and goat: determining age-at-death in zooarchaeology using a modern control sample. – Journal of Archaeological Science 35/4, 836–849. 
GRIMALDI, D. A. 1996, Amber: Window to the Past. – New York. 
GRÖMER, K. 2012, Austria: Bronze and Iron Ages. – In: 
M. Gleba, U. Mannering (eds.), Textiles and Textile Pro­duction in Europe from Prehistory to AD 400, Ancient Textile Series 11, 27–64. 
GRÖMER, K. 2016, The Prehistoric Art of Textile Making: The development of craft traditions and clothing in Central Europe. – Vienna. 
GRÖMER, K. 2017, Textiles as Early Iron Age prestige goods – a discussion of visual qualities. – In: R. Schu­mann, S. van der Vaart-Verschoof (eds.), Connecting elites and regions: Perspectives on contacts, relations and differentiation during the Early Iron Age Hallstatt C pe­riod in Northwest and Central Europe, 221–236, Leiden. 
GRÖMER et al. (eds.) 2013 = K. Gro¨mer, A. Kern, H. Reschreiter, H. Ro¨sel-Mautendorfer (eds.) 2013, Textiles from Hallstatt: weaving culture in Bronze Age and Iron Age salt mines / Textilien aus Hallstatt: gewebte Kultur aus dem bronze- und eisenzeitlichen Salzbergwerk. – Budapest.
GRÖMER, K., K. SALIARI 2018, Dressing Central Euro­pean prehistory – the sheep’s contribution. An inter­disciplinary study about archaeological textile finds and archaeozoology. – Annalen des Naturhistorischen Museums in Wien, Serie A 120, 127–156. 
GRÖMER, K., T. STÖLLNER 2011, Ein abgerissener Ärmel aus dem Salzbergwerk Dürrnberg. Neue erkenntnisse zur Brettchenwebtechnik in der Eisenzeit in Mitteleuropa. 
– Jahrbuch des Römisch-Germanischen Zentralmuseums Mainz 56 (2009), 105–157.
GRÖMER, K., T. TOLAR, K. KOSTAJNŠEK 2017, Ostanki tekstila in živalskih dlak (krzna) v grobu 6 gomile 1 v Pleški hosti na Molniku / Textile and fur remains in Grave 6, Tumulus 1, from Pleška hosta at Molnik. – In: 
S. Tecco Hvala (ed.), Molnik pri Ljubljani v železni dobi / The Iron Age site at Molnik near Ljubljana, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 36, 211–223. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610503750
GRÖMER et al. 2018 = K. Gro¨mer, K. Kostajnšek, T. Tolar, 
G. Pajagic Bregar 2018, Tekstilna najdba iz železnodobne naselbine Most na Soci: konservacija, analiza, primerjava / Textile find from the Iron Age settlement at Most na Soci: Conservation, analysis and comparisons. – In: J. Dular, S. Tecco Hvala (eds.), Železnodobno naselje Most na Soci. Razprave / The Iron Age Settlement at Most na Soci. Treatises, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 34, 453–467. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610501091 
HAEVERNICK, T. E. 1974, Zu den Glasperlen in Slowe­nien. – Situla 14/15, 61–65. 
HALSTEAD, P., V. ISAAKIDOU 2017, Sheep, sacrifices, and symbols: animals in Later Bronze Age Greece. – In: 
U. Albarella, M. Rizzetto, H. Russ, K. Vickers, S. Viner--Daniels (eds.), The Oxford Handbook of Zooarchaeology, 113–126, Oxford. 
HÄNSEL, B. 2012, Zum Aufkommen des Vogelsonnenbar­ken-Symbols vor der Urnenfelderzeit. – In: R. Kujovský, 
V. Mita´š (eds.), Václav Furmánek a doba bronzová: zborník k sedemdesiatym narodeninám, 109–117, Nitra. HELMS, M. W. 1993, Craft and the Kingly Ideal: Art, Trade, and Power. – Austin, TX. 
HENCKEN, H. 1978, The Iron Age Cemetery of Magdalen-ska Gora in Slovenia. – Mecklenburg Collection Papers. American School of Prehistoric Research, Bulletin 32. 
HLADÍKOVÁ, K. 2018, Protection of Children? A Case Study from the Early Iron Age Cemetery of Quattro Fontanili, Veii. – Studia Hercynia 22/1, 56–76. 
HOFFMANN, H. 1966, Tarentine Rhyta. – Mainz. 
HUTH, C., M. KONDZIELLA 2017, Textile symbolism in Early Iron Age burials. – In: R. Schumann, S. van der Vaart (eds.), Connecting elites and regions: perspectives on contacts, relations and differentiation during the Early Iron Age Hallstatt C period in Northwest and Central Europe, 145–160, Leiden. 
JOYCE, R. A. 2005, Archaeology of the Body. – Annual Review of Anthropology 34, 139–158. 
KAUL, F. 1998, Ships on Bronzes: A Study in Bronze Age Religion and Iconography. – Copenhagen.
KMETOVÁ, P. 2013a, ‘Masters of Horses’ in the West, ‘Horse Breeders’ in the East? On the Significance and Position of the Horse in the Early Iron Age Communi­ties of the Pannonian Basin. – In: R. Karl, J. Leskovar (eds.), Interpretierte Eisenzeiten. Fallstudien, Methoden, Theorie. Tagungsbeiträge der 5. Linzer Gespräche zur interpretativen Eisenzeitarchäologie, 278–258, Linz.
KMETOVÁ, P. 2013b, The Spectacle of the Horse: On Early Iron Age Burial Customs in the Eastern-Alpine Hallstatt Region. – Archaeological Review from Cam­bridge 28/2, 67–81.
KMETOVÁ, P. 2018, ‘And four strong-necked horses he threw swiftly on the pyre...’ On human-horse relation­ship in the Early Iron Age Central Europe from the perspective of interregional contacts. – In: P. Pavúk, V. Klontza-Jaklova´, A. Harding (eds.), ......O.. Studies in honour of Jan Bouzek. Opera Facultatis philosophicae Universitatis Carolinae Pragensis 18, 267–289.
KMETOVÁ, P., S. STEGMANN-RAJTÁR 2014, Zur sym­bolischen Bestattung von Pferdeschädeln in Gräbern der späten Urnenfelder- und älteren Hallstattzeit (K simboliki konjskih lobanj v grobovih iz poznega žar­nogrobišcnega in starejšega halštatskega obdobja). – In: 
S. Tecco Hvala (ed.), Studia Praehistorica in Honorem Janez Dular, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 30, 149–166. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610503651 KNEZ, T. 1986. Novo mesto I: Halštatski grobovi / Hallstat­
tzeitliche Gräber. – Carniola Archaeologica 1. 
KRIŽ, B. 1997a, Kapiteljska njiva: Novo mesto. – Novo mesto. 
KRIŽ, B. 1997b, Novo mesto IV. Kapiteljska njiva Gomila 
II in gomila III. – Carniola Archaeologica 4. KRIŽ, B. 2000, Novo mesto V. Kapiteljska njiva Gomila IV in gomila V. – Carniola Archaeologica 5. 
KRIŽ, B. (ed.) 2001, Kelti v Novem mestu / The Celts in Novo mesto. Exhibition catalogue 2002. – Novo mesto.
KRIŽ, B. 2012, Odsevi prazgodovine v bronu. Situlska umetnost Novega mesta / Reflections of Prehistory in Bronze. The Situla Art of Novo mesto. – Novo mesto. 
KRIŽ, B. 2013, Novo mesto VII. Kapiteljska njiva. Gomile I, XIV in XV / Kapiteljska njiva. Barrows I, XIV and 
XV. – Carniola Archaeologica 7.KRIŽ, B. 2017, Jantar – dragulji Baltika v Novem mestu / Amber-jewels of the Baltic in Novo mesto. – Novo mesto. 
KRIŽ, B., M. GUŠTIN 2015, Prehistoric Glass from Novo mesto / Slovenia. – In: I. Lazar (ed.), Annales du 19e congrès de l’Association internationale pour l’histoire du verre, Piran, 2012, 48–54, Koper.
KRIŽ, B., P. TURK 2003, Bernstein- und Glasschmuck aus Novo Mesto Slowenien. Sonderausstellung vom 8.5.–2.11. 2003. – Hochdorf, Enz. 
KRIŽ, B., P. STIPANCIC, A. ŠKEDELJ PETRIC 2009, Ar-heološka podoba Dolenjske / The Archaeological Image of Dolenjska. – Novo mesto. 
KROMER, K. 1959, Brezje. Halštatske gomile z Brezij pri Trebelnem / Hallstättische Hügelgräber aus Brezje bei Trebelno. – Arheološki katalogi Slovenije 2. 
KRUH, A. 2008, Gomila 5 ali Tratarjeva Gomila / Grab-hügel 5 oder Tratar-Grabhügel. – In: S. Gabrovec, B. Teržan (eds.), Sticna II/2. Gomile starejše železne dobe. Razprave / Grabhügel aus der alteren Eisenzeit. Studien, Katalogi in monografije 38 (2010), 69–131. 
KUZMINA, E. 2006, Mythological Treatment of the Horse in Indo-European Culture. – In: S. L. Olsen, S. Grant, 
A. M. Choyke, L. Bartosiewicz (ed.), Horses and Hu­mans: The Evolution of Human-Equine Relationships, 
263–270, Oxford. 
LAHARNAR, B. 2018, Kovinske in steklene najdbe ter kamniti kalupi iz železnodobne naselbine na Mostu na Soci / Metal finds, glass finds and stone moulds from the Iron Age settlement at Most na Soci. – In: J. Dular, 
S. Tecco Hvala (eds.), Železnodobno naselje Most na Soci. Razprave / The Iron Age Settlement at Most na Soci. Treatises. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 34, 195–248. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610501091
LAHARNAR, B., P. TURK 2017, Železnodobne zgodbe s sticišca svetov. – Ljubljana. 
LAHARNAR, B., P. TURK 2018, Iron Age Stories from the Crossroads. – Ljubljana. 
LUCKE, W., O.-H. FREY 1962, Die Situla in Providence (Rhode Island). Ein Beitrag zur Situlenkunst des Osthall­stattkreises. – Ro¨misch-Germanische Forschungen 26. 
MARTIN, T. F., R. WEETCH 2017, Introduction: Dress and Society. – In: T. F. Martin, R. Weetch (eds.), Dress and Society: Contributions from Archaeology, 1–13. Oxford. 
METZNER-NEBELSICK, C. 2007, Pferdchenfibeln. Zur Deutung einer frauenspezifischen Schmuchform der Hallstatt-und Frühlate`nezeit. – In: M. Blecic, M. Crešnar, 
B. Hänsel, A. Hellmuth, E. Kaiser, C. Metzner-Nebelsick (eds.) Scripta Praehistorica in Honorem Biba Teržan, Situla 44, 707–735. 
MLEKUŽ, D. 2013, The Birth of the Herd. – Society & Animals 21/2, 150–161. 
MLINAR, M. 2020, Most na Soci. Arheološke raziskave v letih 2000–2016 na levem bregu Idrijce / The 2000–2016 archaeological investigations on the left bank of the 
Idrijca. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 43. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610504887
MÜLLER-SCHEEßEL, H. C., P. TREBSCHE 2007, Das Schwein und andere Haustiere in Siedlungen und Gräbern der Hallstattzeit Mitteleuropas. – Germania 85, 61–94. 
MURGELJ, I. 2020, Nove risbe figuralnih upodobitev na situlah z Vac in Magdalenske gore ter iz Valicne vasi (Revised drawings of the situlae from Vace, Magdalenska gora and Valicna vas). – Arheološki vestnik 71, 569–580. 
NASH BRIGGS, D. 2003, Metals, Salt, and Slaves: Eco­nomic Links Between Gaul and Italy From the Eighth to the Late Sixth Centuries BC. – Oxford Journal of Archaeology 22/3, 243–259. 
OELZE et al. 2012 = V. M. Oelze, J. K. Koch, K. Kupke, O. Nehlich, S. Zäuner, J. Wahl, S. M. Weise, S. Rieckhoff, M. 
P. Richards 2012, Multi-isotopic analysis reveals indivi­dual mobility and diet at the early Iron Age monumental tumulus of Magdalenenberg, Germany. – American Journal of Physical Anthropology 148/3, 406–421. 
PALAVESTRA, A. 1993, Praistorijski cilibar na centralnom i zapadnom Balkanu / Prehistoric Amber in central and western Balkans. – Posebna izdanja. Balkanološki institut Srpske akademije nauka i umetnosti 52. 
PALAVESTRA, A. 2007, Was there an Amber Route? – In: 
I. Galanaki, H. Tomas, Y. Galanakis, R. Laffineur (eds.), 
Between the Aegean and Baltic Seas: Prehistory Across Borders. Proceedings of the International Conference Bronze and Early Iron Age Interconnections and Con­temporary Developments between the Aegean and the Regions of the Balkan Peninsula, Central and Northern Europe. University of Zagreb, 11-14 April 2005, 349–356, Lie`ge, Austin. 
PARE, C. F. E. 1989, From Dupljaja to Delphi: the cere­monial use of the wagon in later prehistory. – Antiquity 63/238, 80–100. 
PAULI, L. 1975, Keltischer Volksglaube: Amulette und Sonderbestattungen am Dürrnberg bei Hallein und im eisenzeitlichen Mitteleuropa. – München. 
PAVLOVIC, D. 2014, Drnovo. – In: B. Teržan, M. Crešnar (eds.), Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem / Absolute dating of the Bronze and Iron Ages in Slovenia, Katalogi in monografije 40, 401–504. 
PEIRCE, C. S. 2012 [1897], Logic as Semiotic: The Theory of Signs. – In: J. Buchler (ed.), The Philosophical Writing of Peirce, 98–119, New York. 
POTREBICA, H. 2012, Religious Phenomena of the Hallstatt Communities of Southern Pannonia. – In: S. Berecki (ed.), Iron Age Rites and Rituals in the Carpathian Basin. Proceedings of the International Colloquium from Târgu Mure.. 7-9 October 2011, 9–29, Târgu Mure.. 
PRIMAS, M. 2007, Spinnwirtel im Grab – zum Symbol-gehalt einer Beigabe. – In: M. Blecic, M. Crešnar, B. Hänsel, A. Hellmuth, E. Kaiser, C. Metzner-Nebelsick (eds.), Scripta Praehistorica in Honorem Biba Teržan, Situla 44, 301–312. 
PRUMMEL, W., H.-J. FRISCH 1986, A Guide for the Distinction of Species, Sex, and Body Side in Bones of Sheep and Goat. – Journal of Archaeological Science 13, 567–577. 
RAST-EICHER, A., L. BENDER JØRGENSEN 2013, Sheep wool in Bronze Age and Iron Age Europe. – Journal of Archaeological Science 40, 1224–1241. 

Women, Sheep, and Textiles: The social significance of ram’s head beads in Early Iron Age Slovenia 
REBAY-SALISBURY, K. 2016, The Human Body in Early Iron Age Central Europe: Burial Practices and Images of the Hallstatt World. – New York, London. 
REYNOLDS, P. J. 1987, Ancient Farming. – Princes Ris-borough. 
RYDER, M. L. 1990, Skin, and Wool-Textile Remains from Hallstatt, Austria. – Oxford Journal of Archaeology 9/1, 37–49. 
SALVAGNO, L., U. ALBARELLA 2017, A morphometric system to distinguish sheep and goat postcranial bones. – PloS ONE 12/6, 1–37. 
SLABE, M. 1982, Malo Hudo. – Varstvo spomenikov 24, 151–152. 
STARÈ, F. 1953, Trije prarzgodovinski grobovi iz Zasavja (Drei vorgeschichtliche Gräber aus dem Save-Anrain­gebiet). – Arheološki vestnik 4, 264–281. 
STARE, V. 1964–1965, Železnodobne gomile na Vinkovem vrhu (Eisenzeitliche Grabhügel auf Vinkov vrh). – Ar-heološki vestnik 15/16, 215–257. 
STARE, V. 1973, Prazgodovina Šmarjete (Der vorgeschichtlicheKomplex von Šmarjeta). – Katalogi in monografije 10.
STÖLLNER, T. 2005, More than old Rags – Textiles from the Iron Age Salt-mine at the Dürrnberg. – In: P. Bichler, K. Gro¨mer, R. Hofmann-de Keijzer, A. Kern, H. Reschreiter (eds.), Hallstatt Textiles – Technical Analysis, Scientific Investigation and Experiments on Iron Age Textiles, BAR. International Series 1351, 161–174. 
ŠKVOR JERNEJCIC, B., B. TOŠKAN 2018, Ritual use of dogs and wolves in the Late Bronze and Early Iron Age in the South-Eastern Alpine region. New evidence from the archaeo(zoo)logical perspective. – In: S. Costamagno, 
L. Gourichon, C. Dupont, O. Dutour, D. Vialou (eds.), 
Animal symbolisé, animal exploité: du Paléolithique à la Protohistoire, 249–278, Paris. 
ŠMIT, Ž., B. LAHARNAR, P. TURK, 2020, Analysis of prehistoric glass beads from Slovenia. – Journal of Archaeological Science: Reports 29, 1–13. 
TACLA, A. B. 2008, ‘Prestation Economy’: A model for Late Bronze Age and Early Iron Age burial deposition in Central-Western Europe. – Revista do Museo de Arqueologia e Etnologia 18, 133–153. 
TANKO, K. 2005, ‘Horn-Handled’ Bowls of the Central Europe Iron Age. – In: H. Dobrzanska, V. Megaw, P. Poleska (eds.), Celts on the Margin: Studies in European Cultural Interaction 7th Century BC - 1st Century AD. Dedicated to Zenon Wozniak, 153–162, Kraków. 
TECCO HVALA, S. 2007, Women from Magdalenska gora. 
– In: M. Blecic, M. Crešnar, B. Hänsel, A. Hellmuth, E. Kaiser, C. Metzner-Nebelsick (eds.), Scripta Praehistorica in Honorem Biba Teržan, Situla 44, 93–110. 
TECCO HVALA, S. 2012. Magdalenska gora. Družbena struktura in grobni rituali železnodobne skupnosti / Social structure and burial rites of the Iron Age community. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 26. DOI: https:// doi.org/10.3986/9789612546007
TECCO HVALA, S., B. ŠKVOR JERNEJCIC 2017, Kulturna in družbena identiteta / Cultural and social identities. 
– In: S. Tecco Hvala (ed.), Molnik pri Ljubljani v železni dobi / The Iron Age Site at Molnik near Ljubljana, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 36, 166–170. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610503750 
TECCO HVALA, S., J. DULAR, E. KOCUVAN 2004. 
Železnodobne gomile na Magdalenski gori / Eisenzeitliche Grabhügel auf der Magdalenska gora. – Katalogi in monografije 36.
TERŽAN, B. 1973, Valicna vas. – Arheološki vestnik 24, 660–699. 
TERŽAN, B. 1985, Poskus rekonstrukcije halštatske druž­bene strukture v dolenjskem kulturnem krogu / Ein Rekonstruktionsversuch der Gesellschaftstruktur im Dolenjsko-Kreis der Hallstattzeit. – Arheološki vestnik 36, 77–106. 
TERŽAN, B. 1996, Weben und Zeitmessen im südostalpinen und westpannonischen Gebiet. – In: E. Jerem (ed.), Die Osthallstattkultur: Akten des Internationalen Symposiums, Sopron, 10.-14. Mai 1994, 507–536, Budapest. 
TERŽAN, B. 2004, L’aristocrazia femminile nella prima eta del Ferro. – In: F. Marzatico, P. Gleirscher (eds.), Guerrieri, principi ed eroi fra il Danubio e il Po dalla Preistoria all’Alto Medioevo, 221–229, Trento. 
TERŽAN, B. 2008, Stiške skice / Sticna-Skizzen. – V / In: S. Gabrovec, B. Teržan, Sticna II/2. Gomile starejše železne dobe / Grabhügel aus der älteren Eisnezeit, Katalogi in monografije 38 (2010) 189–325.
TERŽAN, B. 2012, Sfinga v situlski umetnosti ob severnem Jadranu in njegovem zaledju / The sphinx in Situla Art in the northern Adriatic region and its hinterland. – In: B. Migotti, P. Mason, B. Nadbath, T. Mulh (eds.), Scripta in Honorem Bojan Djuric, 170–196, Ljubljana.
TERŽAN, B. 2013, Wasservogelsymbolik in der älteren Hallstattzeit. – In: J. Kolendy, A. Mierzwinskiego, S. Mozdziocha, L. Zygadlo (eds.), Z badan nad kultura spoleczenstw pradziejowych i wczesnosredniowiecznych. Ksiega Jubileuszowa dedykowana Profesorowi Bogu-slawowi Gedidze, w osiemdziesiata rocznice urodzin przez przyjaciól, kolegów i uczniów, 89–107, Wroclaw. 
TOŠKAN, B., L. BARTOSIEWICZ 2018, Živalski ostanki iz naselbine na Mostu na Soci: vpogled v družbeno kom­pleksnost železnodobne skupnosti v jugovzhodnoalpskem prostoru / Animal remains from the settlement at Most na Soci: Insights into social complexity of an Iron Age community in south-eastern Alps. – In: J. Dular, S.Tecco Hvala (eds.), Železnodobno naselje Most na Soci. Razprave / The Iron Age Settlement at Most na Soci. Treatises, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 34, 467–510. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610501091 
TUCK, A. 2006, Singing the Rug: Patterned Textiles and the Origins of Indo-European Metrical Poetry. – American Journal of Archaeology 110, 539–550. 
TURK, P. 2005, Podobe življenja in mita (= Bilder aus Leben und Mythos) (= Images of life and myth). – Ljubljana. 
WELLS, P. S. 1981, The Emergence of an Iron Age Econo­my: The Mecklenburg Grave Groups from Hallstatt and Sticna. – Cambridge, MA. 
WELLS, P. S. 1985, Socio-economic aspects of the amber trade in Early Iron Age Slovenia. – Journal of Baltic Studies 16/3, 268–275. 
WYLIE, A. 20002, Thinking from Things: Essays in the Philosophy of Archaeology. – Berkeley, Los Angeles, CA. 
ZEDER, M. A., H. A. LAPHAM 2010, Assessing the reli­ability of criteria used to identify postcranial bones in sheep, Ovis, and goats, Capra. – Journal of Archaeological Science 37, 2887–2905. 
ŽELEZNIKAR, J. (ed.) 1999, Poselitvena podoba Mengša in okolice: od prazgodovine do srednjega veka. – Mengeš. 


Ženske, ovce in tekstil: družbeni pomen jagod v obliki ovnove glavicev starejši železni dobi na Slovenskem 
Povzetek 
Jagode v obliki ovnove glavice so s 187 znanimi primerki najpogostejše zoomorfne najdbe dolenj­ske halštatske kulture na obmocju jugovzhodne Slovenije. Temeljno razpravo o njih je napisal Markus Egg, obravnaval jih je z vidikov izdela­ve, casovne in geografske razsežnosti njihovega pojavljanja ter predlagal tipološko clenitev. Nje­govo delo ostaja dragocen vir, ki ga v pricujocem prispevku dopolnjujem s še nekaterimi primerki in podrobnejšo tipologijo. Glavni poudarek v tem prispevku pa je na vprašanju, kakšen je bil lokalni pomen jagod v obliki ovnove glavice, ki je pri Eggu ostalo odprto.1 
Razprostranjenost jagod v obliki ovnove glavice 
V svoji disertaciji sem obravnavala živalski imaginarij dolenjske halštatske kulturne skupine, pri cemer sem se osredotocila na upodobitve po­sameznih živalskih vrst in na zvrsti predmetov, ki jih upodabljajo, ter na kontekstualne povezave in odnose med clovekom in živalmi, znacilne za starejšo železno dobo.2 Študija je ob ugotovitvi, da so jagode v obliki ovnove glavice najpogostejše zoomorfne najdbe v tej regiji, potrdila njihov po-men, kot ga je prepoznal Markus Egg.3 Doslej so znane iz 17 najdišc (sl. 2), 104 primerki izvirajo iz grobov, 2 sta naselbinski najdbi, 81 je posamicnih najdb iz grobišcnih kompleksov ali pa so konteksti neznani (pril. 1).
Že Egg je jagode v obliki ovnove glavice z ob-mocja Slovenije casovno opredelil v mlajše faze starejše železne dobe in celo v mlajšo železno dobo. Po lokalni relativni kronologiji za dolenjsko halštatsko kulturno skupino so se pojavile v stopnji certoških fibul in so ostale v uporabi še v stopnji negovskih celad (tj. od konca 6. do konca 4. st. 
1
 Egg 2010, 539. 
2
 Frie 2017. 
3
 Egg 2010. 
pr. n. št.).4 V Novem mestu v Kandiji5 je bila ena taka jagoda odkrita tudi v grobu iz latenske dobe, zanjo pa se domneva, da jo je v njem pokopana oseba morda podedovala.6 
Thea Elisabeth Haevernick in pozneje Borut Križ s soavtorji so v svojih študijah nakazali, da bi stilska podobnost in razprostranjenost teh jagod ter množica steklenih najdb nasploh pricali o njihovem izdelovanju v lokalni delavnici nekje na obmocju današnjega Novega mesta.7 Ceprav so jih najbrž izdelovali lokalno, pa novi izsledki kažejo, da so stekleni ingoti oz. steklena masa verjetno prišli z levantskega obmocja ali morda Egipta. Nedavne analize PIXE, PIGE steklenih najdb iz starejše železne dobe z obmocja Dolenjske so namrec pokazale, da gre za natronsko steklo, najbližji viri za zmes natrijevega karbonata in bikarbonata pa so v Egiptu in na Bližnjem vzhodu,8 kar dodatno pritrjuje hipotezi Markusa Egga, da so jagode v obliki ovnove glavice na Dolenj­skem navdihnili starejši vzhodnosredozemski in egipcanski vzori.9 
Vecina tovrstnih jagod z obmocja Dolenjske je steklenih, le pet je jantarnih.10 Par jantarnih pri­merkov je bil pridan v grob VI/4 na Kapiteljski njivi v Novem mestu, drug tak par je znan iz stiškega groba 5/11, oba pa sta datirana v cas 5.–4. st. pr. n. št.11 Še en jantarni primerek je posamicna najdba 
4
 Ib., 532–535. Za relativno kronologijo glej Teržan 2008, 273–293. 
5 V clanku uporabljam najdišcno ime Kandija v Novem mestu, ker je širše uveljavljeno kot Znanceve njive, ki se v objavah redkeje pojavlja. Najdišce je pod imenom Znanceve njive zabeleženo v spletni podatkovni zbirki ARKAS in nekaterih drugih objavah (npr. ANSl 1975; Dular, Tecco Hvala 2007). 
6 Gr. 56: Križ 2001, 164, kat. št. 542; Egg 2010, 533–534. 
7 Haevernick 1974; Križ, Turk 2003, 78; Bakaric, Križ, Šoufek 2006, 11; Egg 2010, 534. 
8
 Šmit, Laharnar, Turk 2020. 
9
 Egg 2010, 535–539. 
10 Ib., 532. 
11 Novo mesto – Kapiteljska njiva, gr. VI/4: Križ, Turk2003, 99, kat. št. 84; Bakaric, Križ, Šoufek 2006, 186, kat. št. 269; Sticna, gr. 5/11: Kruh 2008, 99. 

Ženske, ovce in tekstil: družbeni pomen jagod v obliki ovnove glavice v starejši železni dobi na Slovenskem 111 
iz gomile VI v Sticni.12 Edina bronasta jagoda v obliki ovnove glavice s tega obmocja izvira iz groba VII/1 na Brezju pri Trebelnem. 
Tovrstne jagode lahko pretežno pripišemo žen­skam (sl. 3), kajti od spolno opredeljivih kontekstov jih 68 izvira iz 12 ženskih grobov.13 Število jagod v posameznih grobovih je zelo razlicno: v 52 % grobov je bila pridana po ena taka jagoda, v 31 % pa po pet ali vec skupaj. Tipologijo zanje je predložil že Egg; loceval je med vecjimi (do 2,3 cm dolge) in manjšimi jagodami (v povprecju 1,5 cm dolžine), slednje je nadalje razdelil v dve skupini – eno predstavljajo jagode valjaste oblike z izstopajocimi pecljatimi ocesi, drugo pa bolj kroglaste z ocesi, ki so bila verjetno oblikovana s sekundarno toplotno obdelavo.14 V tem prispevku predlagana tipologija je bolj podrobna in nekoliko drugacna od Eggove, uporabna pa je tudi v primerih, ko so jagode le fragmentarno ohranjene in ko ni mogoce ugotoviti, ali so bile toplotno obdelane ali ne. Poleg velikosti in oblike se zdi merodajna tudi barvitost, locevati jih je mogoce na enobarvne in vecbarvne, med temi pa še na jagode, ki imajo ocesa in nosnice iz dveh, treh ali štirih plasti stekla (glej pril. 1). 
12 
Wells 1981, 80, 213, Fig. 161i, v prvotni objavi je jagoda napacno oznacena kot steklena. 
13 
Ob tem je treba omeniti, da se ne sklicujem na biološko dolocen spol, ker se zaradi kisle zemlje v tej regiji kostni ostanki redko ohranijo. Spolna pripadnost je zato opredeljena na podlagi grobnih pridatkov. V redkih primerih ohranjenih kosti pa je osteološka analiza potrdila korelacijo med dolocenimi predmeti in spolom pokopane osebe oziro-ma je pokazala, da se biološki in po pridatkih opredeljena spolna pripadnost ujemata, se pravi, da so bili pridatki vecinoma razporejeni po binarnem principu (Dolinar-Osole 1956; Gabrovec 1956; 2006; Angel 1968; Hencken 1978;Teržan 1985; Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004). Študija upodobitev živali v dolenjski halštatski kulturi vkljucuje številne predmete, na katere se pogosto opira opredelitev spola pokopane osebe (npr. zapestnice in jagode; prim. Teržan 1985; 2008; Tecco Hvala 2012, 376–384). V izogib krožnemu sklepanju pri prepoznavanju spola pokopanih oseb se opiram na bolj konservativen sklop predmetov, in sicer na orožje, obrambne oprave, britve in brusne kamne kot verjetne oznacevalce moškega spola (Teržan 1985; 2008, 233–245; Tecco Hvala 2012, 137–143, 341) ter na uhane in lasne obrocke, nanožnice in tkalske pripomocke za ženskega (Tecco Hvala 2007; 2012, 290, 332–333). V primerih, ko so v grobu pridatki, znacilni za moški in ženski spol, ga obravnavam kot dvojni pokop; ce ne vsebujejo nobenega pokazatelja spola, pa kot neopredeljenega. Za podrobnejšo diskusijo o tem glej Frie 2017, 76–80. 
14
 Egg 2010, 529–531. 
Tip 1: velike jagode (vsaj 2 cm ali vecje). Tip 2: enobarvne jagode (v povprecju velike 1,5 cm). Tip 3: vecbarvne jagode: varianta 3a. z dvoplastnimi ocesci in nosnicami: 
–
 3a.i. z izstopajocimi ocesci in nosnicami (toplo­tno neobdelane); 

–
 3a.ii. s ploskimi ali okroglimi ocesci in nosnicami (toplotno obdelane); varianta 3b. s triplastnimi ocesci: 

–
 3b.i. z izstopajocimi ocesci in nosnicami (toplo­tno neobdelane); 

–
 3b.ii. s ploskimi ali okroglimi ocesci in nosnicami (toplotno obdelane); varianta 3c. s štiriplastnimi ocesci: 

–
 3c.i. z izstopajocimi ocesci in nosnicami (toplo­tno neobdelane); 

–
 3c.ii. s ploskimi ali okroglimi ocesci in nosnicami (toplotno obdelane). 


Jagode tipa 1 zaznamuje poleg velikosti tudi njihova raznolikost; ta tip je doslej znan zgolj iz Novega mesta. Jagode tipa 2 so zastopane v manjšem številu v Sticni, na Vinkovem vrhu in Kapiteljski njivi v Novem mestu, prednjaci pa Valicna vas s 35 primerki. Pri tipu 3 ni povsem jasno, ali obstajajo med variantami 3a, 3b in 3c pomenljive kronološke ali prostorske razlike ali pa je plastovitost ocesc in nosnic zgolj slogovna izbira. Vecja korelacija med toplotno obdelavo ter tri- in štiriplastnimi ocesci in nosnicami se kaže pri variantah 3b in 3c; znaki sekundarne toplotne obdelave so opazni pri 25 primerkih variant 3b.ii in 3c.ii in le pri dveh jagodah variante 3b.i15 ter eni variante 3c.i.16 
Koncentracija razlicnih tipov je ocitna v Novem mestu, kjer so bile najdene vse variante, z izjemo 3c.i, kar govori v prid domnevi, da je bilo tu sre­dišce izdelovanja jagod v obliki ovnove glavice. Odkrite so bile pravzaprav le v dveh gomilah – V in VI na Kapiteljski njivi. Po velikem številu ja-god tipa 2 po drugi strani prednjaci Valicna vas, kar bi lahko bil pokazatelj, da je bil ta tip jagod izdelan kje drugje ali pa da je njihova distribucija potekala po drugih mrežah kot pri ostalih tipih jagod v obliki ovnove glavice. 
15 Triplastna ocesca in nosnice brez toplotne obdelave imata jagodi iz groba V/40 na Kapiteljski njivi v Novem mestu (Dolenjski muzej P2503). 
16
 Jagoda s štiriplastnimi ocesci in nosnicami brez toplotne obdelave je znana iz Vinice – Stražni dol, gr. 122 (Peabody Museum of Archaeology and Ethnology PM 40-77-40/10977). 
V grobovih z vec tovrstnimi jagodami skupaj so te, razen v treh primerih, razlicnih tipov. Dva ali vec tipov skupaj je zastopanih v desetih gro­bovih. Ta heterogeni zbir sestavlja vec parov ali skupkov takih jagod, pri cemer ni jasno, ali je bila ta heterogenost zaželena in izkazuje razlicne mreže distribucije ali delavnice ali pa je šlo za njihovo postopno akumulacijo (npr. da so jih ženske z leti pridobile vec, se pravi, starejše ko so bile ženske, vec raznovrstnih jagod so zbrale), vendar bi bilo treba ta vzorec še preuciti. 
Pomembnost ovac 
Ce izvzamemo jagode v obliki ovnove glavice, so druge upodobitve teh živali na Dolenjskem presenetljivo redke. Na Magdalenski gori je med rekonstruiranimi pridatki groba 2/b par samo­strelnih fibul z zakljuckom noge v obliki naprej gledajoce ovnove glavice, še ena podobna je na tem najdišcu zabeležena v grobu X/48.17 Ovca/oven je upodobljen samo še na dveh bronastih situlah, ena izvira z Rebri na Vacah, iz groba 1881/1,18 druga s Kapiteljske njive v Novem mestu, iz groba III/12,19 znan pa je tudi nenavaden keramicni rhyton v podobi ovna iz groba IV/47 v Sticni.20 
Ta maloštevilen korpus upodobitev ovac/ovnov, ce odštejemo jagode, otežuje interpretacijo njiho­vega pomena. Zdi se, da so imeli predvsem ovni ritualno funkcijo kot žrtvene živali. Na situli iz novomeškega groba III/12 je upodobljen moški z ovco na povodcu, podoben prizor je tudi na situli z Vac, na kateri ovnu sledi moški s sekiro. Drugacne vrste dokaz za žrtvovanje ovac so živalski ostanki drobnice v grobovih.21 
Poleg tega se ovnom pripisuje simbolni pomen plodnosti v železni dobi v jugovzhodnih Alpah. To domnevo utemeljuje Hrvoje Potrebica z najdbami steklenih in jantarnih jagod v obliki ovnove glavice v ženskih grobovih z obmocja Hrvaške ter oblikami posod v njihovi podobi, kot so askoi in druge.22 Vendar ne pojasni, cemu naj bi bili simbol plodnosti. Brez utemeljitve povezav med simboliko plodnosti in ženskami tvegamo redukcijo vloge žensk v tedanjih 
17 Hencken 1978, 74, 260, Fig. 298; Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004, 29, t. 9. 
18
 Laharnar, Turk 2017, 100–101, Fig. 111; Frie 2020; Murgelj 2020. 
19
 Križ 1997, 24–28, App. 3. 
20
 Wells 1981, 66, 184, Fig. 101. 
21
 Frie 2020. 22 Potrebica 2012, 13–14. 
družbah zgolj na rojevanje.23 Cetudi bi bili povezani z žensko rodnostjo, ostaja odprto vprašanje, zakaj prav ovce oziroma še posebno ovni. 
Mitja Guštin in Pasko Kuzman v upodabljanju ovnov prav tako prepoznavata idejo plodnosti, a jo povezujeta z moško plodnostjo in rodnostjo cred, široko razprostranjenost upodobitev ovnov v južni Evropi pa z mitom o zlatem runu in argonavtih.24 
Omeniti kaže, da je v upodobitvah mnogo­krat težko razlocevati ovne od ovc ali skopljenih samcev. Ovni so najbolj izrazito prepoznavni po morfologiji rogov, v upodobitvah imajo nazaj pomaknjene rogove, ki se ovijajo okoli ušes oz. z naprej štrlecimi konci, medtem ko so rogovi pri ovcah sabljaste oblike in niso ukrivljeni naprej kot pri ovnih. Rogati so bili verjetno tudi skopljeni samci, vendar so jim rogovi rasli pocasneje in niso bili tako robustni kot pri ovnih. 
Povsod po jugovzhodni Evropi so imeli tako ovni kot ovce v tej dobi obicajno rogove, a so ocitno obstajale tudi variacije, kot kaže arheozoološki zbir z gradišca Cvinger nad Virom pri Sticni, v katerem so bili prepoznani tudi neobicajni ostanki ovc brez rogov.25 Ce rogovi niso ohranjeni, je prepoznavanje spola živali in razlikovanje med ovnom in skoplje­nim samcem toliko težje, kar enako velja za njihoveupodobitve. Številne ovce se v ikonografiji enaci z ovni, tudi tu obravnavanim jagodam se enoznacno pripisuje oblika ovnove glavice. 
Pogostost teh jagod se sklada z zastopanostjo ovc v arheozoološkem zbiru z dolenjskih utrjenih naselij iz halštatske dobe, 26 v okviru katerega so druga ali tretja najpogostejša živalska vrsta, 27 kar kaže na njihovo pomembnost v lokalni samooskrbi kot vira pridelave mesa, mleka, kože in volne. 
Podrobnejši podatki o kostnih ostankih ovac so na voljo s prej omenjenega gradišca Cvinger nad Virom pri Sticni. Ceprav v vecini primerov ni bilo možno dolociti biološkega spola, kar bi omogocilo uvid v demografsko sliko cred ter pomen molže in pridobivanja volne v odnosu do mesa, pa so bili ugotovljeni ovni in ovce pa tudi skopljeni samci.28 
23 Conkey, Spector 1984; Wylie 2002, 185–199; Brum­fiel 2006. 
24
 Guštin, Kuzman (v pripravi). 
25
 Bo¨ko¨nyi 1974; Bo¨ko¨nyi 1994, 197. 
26
 Bartosiewicz 1991; 1996; Bo¨ko¨nyi 1994, 196. 
27 V arheozooloških analizah obicajno ni mogoce raz-locevati kostnih ostankov ovc od kozjih (Boessneck 1969; Prummel, Frisch 1986; Zeder, Lapham 2010; Salvagno, Albarella 2017), zato je težko ugotoviti, ali drugo mesto pripada ovcam in tretje kozam ali obratno. 
28
 Bo¨ko¨nyi 1994, 197. 

Ženske, ovce in tekstil: družbeni pomen jagod v obliki ovnove glavice v starejši železni dobi na Slovenskem 113 
Ceprav so ti živalski ostanki vecidel opredeljeni v mešano kategorijo ovce/koze, pa analize starostnih profilov nakazujejo, da so ovce prvenstveno gojili za mleko in volno in manj za meso, saj so jih zaklali v starosti, ko so imele manjšo kulinaricno vrednost.29 
Bistvena lastnost, po kateri se ovce razlikujejo od drugih domacih živali, je njihovo runo, ki se uporablja kot surovina za izdelavo tkanin. Ker so tkanine hitreje propadajoc material, so v arheoloških kontekstih redko izpricane in v interpretacijah teh morda celo prezrte.30 
Volna in ženske 
Pomen izdelovanja tkanin v lokalnem gospodar­stvu poudarjajo pogoste najdbe predilnih vretenc v grobnih in naselbinskih kontekstih in malo manj pogoste najdbe uteži za statve in šivank. Nedavne raziskave predrimskega tekstila kažejo, da so ljudje v starejši železni dobi poznali dokaj zapletene vzorce ter nacine tkanja in barvanja tkanin.31 
Vecina tekstilnih najdb iz tistega casa je znana iz Sredozemlja32 ter rudnikov soli v Hallstattu in Dürrnbergu.33 Bolj redki ostanki tkanin z obmocja Slovenije nakazujejo, da je bilo tudi tu prisotno zna­nje izdelovanja visokokakovostnih tkanin. Nedavna analiza ohranjenega ostanka tkanine iz groba 1/6 v Pleški hosti na Molniku kaže na zelo fino tkanje v vezavi konicastega kepra; preja debeline 0,2 mm z gostoto od 28 do 32 niti na cm pa uvršca to tkanje med najfinejše izdelke na obmocju vzhodnohal­štatske kulture.34 Drugi ohranjeni ostanki tkanin z obmocja Slovenije imajo gostoto od 20 do 22 niti na cm.35 Visoka kakovost na tem obmocju izdelanega tekstila in pogoste najdbe tkalskih in predilskih pripomockov v naseljih in grobovih pricajo, da je bila izdelava tkanin pomembna lokalna obrt in da so tkanine imele v obtoku med elito bržkone tudi prestižno in tržno vrednost.36 
29 Ib., 202; Green 1992, 11. 
30 Gillis, Nosch 2007. 
31
 Bender Jørgensen 2005; Bichler et al. 2005; Gleba 2007; 2009; Gleba, Mannering 2012; Rast-Eicher, Bender Jørgensen 2013; Gro¨mer 2016; Gro¨mer, Saliari 2018. 
32 Prim. Gleba 2008; 2014b. 
33 Prim. Ryder 1990; Bichler et al. 2005; Sto¨llner 2005; Gro¨mer, Sto¨llner 2011; Gro¨mer 2012; Gro¨mer et al. 2013; Gro¨mer, Saliari 2018. 
34
 Gro¨mer, Tolar, Kostajnšek 2017. 
35 
Bender Jørgensen 2005, kat. št. 98 in 114; Gro¨mer, Tolar, Kostajnšek 2017, 217–218; Gro¨mer et al. 2018, 458–459. 
36
 Nash Briggs 2003; Gro¨mer 2017. 
Da je bilo predenje in tkanje volne domena žensk, pricajo najdbe predilnih vretenc in tkalskih uteži pretežno v ženskih grobovih, kot tudi iko­nografski motivi, znani z Apeninskega polotoka,37 kot denimo na tronu iz groba 89 v Verucchiu, ki prikazuje predenje in tkanje,38 ali na bronastem zvoncu iz Bologne – Tomba degli Ori, okrašenem v stilu situlske umetnosti s prizori žensk visokega sloja, ki mikajo volno in jo predejo v niti ter tkejo na dvonadstropnih statvah (sl. 5).39 Predice in tkalke so prav tako upodobljene na lonceni posodi iz gomile 27 v Sopronu – Va´rhely na Madžarskem (sl. 6),40 medtem ko so takšne upodobitve v jugo­vzhodni Evropi redke, kar še ne pomeni, da se tudi tamkajšnje ženske niso ukvarjale z izdelovanjem tekstila.41 Verjetno ne gre zgolj za upodabljanje preprostih ženskih opravil, temvec za dejavnost, ki je bila tesno povezana z izkazovanjem prestiža, obdarovanjem med elito in z diplomacijo, predsta­vljala je nemara tudi pomembno ritualno dejavnost z bogatimi simbolnimi konotacijami.42 
Ta razlicna pricevanja kažejo na korelacijo med ženskami, tekstilom in ovcami. Kot je bilo že prej omenjeno, je bilo na obmocju dolenjske halštatske kulture najdenih 68 jagod v obliki ovnove glavice v 12 ženskih grobovih, h katerim lahko prištejemo še pet primerkov iz treh dvojnih grobov, ki so vsebovali moške in ženske pridatke, medtem ko so znani samo trije moški grobovi, v katerih je bilo skupno odkritih 12 takih jagod – enajst steklenih in ena bronasta. V skupnem seštevku jagod iz grobnih kontekstov predstavljajo moški grobovi zgolj 12 %, ženski pa 65 %. Tudi keramicni rhyton v podobi ovna iz groba IV/47 v Sticni naj bi bil pridan ženski osebi.43 Po drugi strani so iz gomil na Magdalenski gori in Grofovih njivah pri Drno­vem znani živalski ostanki ovc/koz.44 V grobu 4 z Grofovih njiv je bila najdena kost zadnje okoncine ovce/koze, od drugih pridatkov pa loncenina, tri 
37 Bonfante 1985; Eibner 1986; 2005; Barber 1991; 1994; Teržan 1996; 2004; Primas 2007; Gleba 2009; Huth, Kondziella 2017. 
38
 Gleba 2008, 28–29; Gleba 2009, 69–70, Fig. 1. 
39 Bonfante 1985, 280–281, 283; Bonfante 2011, 207, Fig. 2. 
40 Teržan 2004, 223, Fig. 2; Gleirscher 2009, 217, Fig. 8; Bonfante 2011, 206, Fig. 1. 
41
 Rebay-Salisbury 2016, 110–136, 223–225, 250. 
42
 Npr. Eibner 1986; 2005; Teržan 1996; Rebay-Salis­bury 2016, 223–225. 
43
 Wells 1981, 66, 184, Fig. 101. 
44
 Iz analize so izkljuceni tisti živalski ostanki, ki so bili natancneje opredeljeni kot kozji, vkljuceni pa so tisti, ki so opredeljeni kot ostanki drobnice (ovca/koza). 
certoške fibule, dva obrocka, del pasne spone in železna pušcicna ost, kar kaže na moški pokop.45 Od dveh magdalenskogorskih grobov z živalskimi ostanki drobnice je grob 13/16346 verjetno ženski, medtem ko groba VII/2947 ni mogoce pripisati dolocenemu spolu. Grob 13/163 je vseboval še košceno iglo in predilna vretenca, kar podkrepljuje pomenljivost povezave ovc z izdelavo tkanin. Pove­zave med ženskami in živalskimi ostanki ovc/koz so zaznavne tudi v drugih socasnih kulturah na obmocju srednje Evrope. Nils Müller-Scheeßel in Peter Trebsche ugotavljata, da se v Hallstattu med pridatki v ženskih grobovih pojavljajo ostanki ovc/ koz, v moških pa so bili pridani kosi svinjine.48 
Jagode v obliki ovnove glavice in tekstilni pripomocki 
Da bi ovrednotili potencialno korelacijo med upodobitvami ovac in izdelovanjem tekstila, smo analizirali še prisotnost predilnih vretenc in tkalskih uteži med pridatki obravnavanih grobov (pril. 2). Devet grobov z jagodami v obliki ovnove glavice, to je tretjina primerov, je vsebovalo tudi pripomocke za izdelovanje tekstila – v osmih primerih predilna vretenca in v enem še dve uteži za statve. A je po­menljivost 31-odstotne korelacije odvisna od tega, kako pogosto so v grobovih z obravnavanega obmocja pridani predilski/tkalski pripomocki. S tem namenom so bili podrobneje analizirani podatki z objavljenih izkopavanj na Kapiteljski njivi v Novem mestu,49 ki je obsežno in dobro raziskano najdišce z veliko koncentracijo jagod v obliki ovnove glavice in kjer je bilo v bližini verjetno tudi proizvodno središce. 
Skoraj cetrtina grobov iz objavljenih gomil na Kapiteljski njivi vsebuje pripomocke za izdelavo tekstila (sl. 7). Potemtakem je 31-odstotni delež grobov z jagodami v obliki ovnove glavice in pre­dilnimi/tkalskimi pripomocki celo nekoliko vecji od pricakovanega, ce med tema zvrstema predme­tov ne bi bilo pomenljive korelacije. To povezavo podpirajo še drugi socasni grobovi z upodobitvami ali živalskimi ostanki drobnice. Kot že omenjeno, je stiški grob IV/47 z rhytonom v podobi ovnove 
45 Pavlovic 2014, 493-4. 
46 Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004, 78–79, t. 123–124; Tecco Hvala 2012, 31, 90, Fig. 36. 
47 Hencken 1978, 56; Tecco Hvala 2012, 30, 90, Fig. 36. 
48 Müller-Scheeßel, Trebsche 2007. 
49 Križ 1997; 2000; 2013. 
glave vseboval predilno vretence,50 grob 13/163 s Prelog na Magdalenski gori z živalskimi ostanki ovce/koze je poleg tega vseboval še šivanko,51 pre­dilno vretence je bilo tudi v grobu 1881/1 z Rebri na Vacah, v katerem je bila najdena bronasta situla z upodobitvijo ovna kot žrtvene živali poleg drugih pridatkov, znacilnih sicer za moške pokope.52 Ne nazadnje sta na Špicastem hribu ležala jagoda v obliki ovnove glavice in predilno vretence v isti na­selbinski plasti nedalec narazen (sonda 1, plast 2).53 
Cetudi ti primeri še ne dokazujejo pomenljivosti povezav med upodobitvami ovac/ovnov in izdelova­njem tekstila, so zagotovo zelo sugestivni. V grobnih kontekstih so imele jagode v obliki ovnove glavice podobno funkcijo kot predilna vretenca – obe vrsti predmetov pa se implicitno navezujeta na volno in izdelavo tkanin54 ter glede na kontekste, opredeljene po spolu, implicirata tudi povezavo žensk s tekstilno obrtjo. Enakega pomena pa ni mogoce pripisati jagodam v obliki ovnove glavice, najdenim v treh moških grobovih – dveh na Kapiteljski njivi55 in enem z Brezja pri Trebelnem.56 Slednjemu je pri­pisana bronasta taka jagoda, ki je bila sekundarno predelana iz zakljucka noge figuralne fibule in morda ni imela enake simbolne konotacije kot stekleni primerki; tudi sicer je ta grobni inventar dokaj neobicajen. Jagodi v obliki ovnove glavice iz obeh moških grobov s Kapiteljske njive pa sta stekleni in podobni tistim iz ženskih grobov, kar bi kazalo na to, da take jagode niso omejene zgolj na ženski spol. Ob tem je možnih vec razlag, kot denimo, da sta bila ta moška na neki nacin povezana z izdelo­vanjem tekstila ali z ovcami in z njihovimi produkti ali pa da sta bili jagodi darilo njunih žalujocih žena. Ob tem je zanimivo, da gre za grobova z obmocja Novega mesta, kjer naj bi bilo izdelovalno središce teh jagod, zato je prav tako možna razlaga, da sta bila povezana z njihovo izdelavo.57 
50 Wells 1981, 66, 184, Fig. 101. Ob tem kaže opomniti, da gre za grobno celoto iz Mecklenburške zbirke, ki jo je treba obravnavati s previdnostjo glede na burno preteklost te zbirke – glej Božic 2009; Tecco Hvala 2012, 28. 
51 Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004, 78–79, t. 123–124. 
52 Božic 2015; Dular 2016, 92. 
53 Dular, Pavlin, Tecco Hvala 2003, 175. 
54 Sensu Peirce 2012: upodobitve ovac/ovnov posredno kažejo na volno in tekstil in so z njima logicno povezane. 
55 Gr. VII/28 in XIV/41: Križ, Stipancic, Škedelj Petric 2009, 257; Križ 2013, 126, 128, 198–199, t. 52–53. 
56
 Gr. VII/1: Kromer 1959, 61, t. 20; 21; Dular, Križ 1990, 538. 57 Dokazov za pripisovanje steklarske dejavnosti dolo-cenemu spolu sicer ni na voljo. 

Ženske, ovce in tekstil: družbeni pomen jagod v obliki ovnove glavice v starejši železni dobi na Slovenskem 115 
Družbeni kontekst jagod v obliki ovnove glavice 
Ob predpostavki, da so bile jagode v obliki ovnove glavice oznacevalci tekstilne dejavnosti, se je ta funkcija potemtakem izkazovala prvenstveno skozi osebni nakit, kot so ogrlice. Te se pretežno pojavljajo v ženskih grobovih, v njih pa glavnino zoomorfnih upodobitev predstavljajo prav jagode v obliki ovnove glavice.58 Pojavljajo se v nizih skupaj z drugimi oblikami steklenih in jantarnih jagod (glej pril. 2), kar bi pomenilo, da so bile ogrlice nekakšno sredstvo/medij razkazovanja blagostanja. Nemara je bila prav vizualizacija bogastva namen barvitega okrasja, ki izkazuje uporabo raznobarv­nega stekla in tudi dokaj zapletene steklarske postopke.59 Tudi oddaljeni izvor steklene mase bi lahko bil kazalnik bogastva in dostopa do mrež trgovanja/menjave na dolge razdalje.60 Temu prav tako pritrjujejo jagode iz jantarja, ki je tujerodna tvarina s svojskimi lastnostmi.61 
Jagode v obliki ovnove glavice se na obravna­vanem obmocju na splošno pogosto pojavljajo skupaj z jantarnimi najdbami. Od 29 zanesljivih grobnih celot s tovrstnimi okrasnimi predmeti jih je kar 22 vsebovalo tudi jantar (76 %). Ce je bilo posedovanje teh jagod povezano s funkcijo v elitni tekstilni dejavnosti, bi lahko sklepali, da je prav ta dejavnost omogocala ženskam dostop do uvoženih predmetov bodisi z neposrednim trgova­njem s tekstilom bodisi prek mrež obdarovanja, po katerih je potekala izmenjava tekstilnih in drugih luksuznih izdelkov med elito. 
Prav tako bi bilo možno, da je razkazovanje jagod v obliki ovnove glavice posredno ali ne­posredno oznacevalo poreklo njihovih lastnic, razprostranjenost teh jagod pa bi tako kazala na mobilnost žensk med lokalnimi skupnostmi oziro-ma na eksogamne poroke.62 V Novem mestu, kjer se domneva izdelovalno središce jagod v obliki ovnovih glavic, je opazna njihova koncentracija v gomilah V in VI na Kapiteljski njivi. Glede na to, da so gomile interpretirane kot posamezne družinsko-rodovne skupnosti,63 bi lahko v teh 
58 Frie 2017, 195–198. 
59 Križ, Turk 2003; Križ, Guštin 2015. 
60
 Helms 1993; Šmit, Laharnar, Turk 2020. 61 Helms 1993; Grimaldi 1996, 144; Bakaric, Križ, Šoufek 2006, 13–21; Causey 2011, 37–41. 
62
 Za diskusijo o železnodobni ženski mobilnosti v srednji Evropi glej Arnold 2005 in Oelze et al. 2012. 63 Gabrovec 1966; 1987; Teržan 2008; Tecco Hvala 2012. 
dveh novomeških gomilah videli središce širitve mreže družinskih povezav. 
Razprostranjenost obravnavanih jagod odseva tesne vezi Novega mesta s Sticno, Magdalensko goro, Valicno vasjo in Vinkovim vrhom (glej sl. 2). Povezava med Novim mestom, Sticno in Magda-lensko goro se zdi logicna, saj gre za tri najvecja in najpomembnejša železnodobna središca v tej regiji. Stroškovna analiza razdalj med dolenjskimi halštatskimi naselji je pokazala, da je glavna pot v smeri sever–jug potekala od Magdalenske gore do Sticne in naprej proti Novemu mestu, druga pomembna pot v Novo mesto pa je vodila mimo Valicne vasi in Vinkovega vrha.64 Teh najdišc na zahodnem delu Dolenjske pa niso povezovale le regionalne poti in geografska lega, temvec tudi njihov domnevno skupen obrambni sistem,65 o cemer naj bi pricali bojevniški grobovi in najdbe iz certoške in negovske stopnje na najdišcih vzdolž reke Krke do Savske ravni, kjer so bile morda namešcene celo vojaške posadke.66 Ce to drži, bi lahko dodatno pripomoglo h krepitvi tesnih stikov med temi kraji in k menjavi izdelkov, tudi jagod v obliki ovnove glavice, bodisi kot trgovskega blaga bodisi z mobilnostjo žensk, ki so jih posedovale. 
Iz vsega tega je razviden vecplasten pomen jagod v obliki ovnove glavice v dolenjski halštatski kul­turi, ki med drugim kažejo na ekonomske vidike identitete žensk v tedanji družbi in na njihovo vpetost prek tekstilnih izdelkov v trgovske/me­njalne mreže na dolge razdalje.67 V halštatski dobi je elitna ali diplomatska izmenjava daril veljala za pomemben vidik ne le pri navezovanju družbenih stikov z oddaljenimi skupnostmi, temvec tudi kot izkazovanje bogastva in moci. V te mreže menjav na dolge razdalje, ki so jih domnevno nadzorovali moški, kar jim je dajalo tudi družbeno veljavo, pa niso bili vkljuceni zgolj importi, ki jim je bilo doslej v raziskavah namenjeno vec pozornosti.68 Pomembno vlogo so imeli tudi izvozni izdelki, kot so visokokakovostne tekstilije, ki so morda podeljevale poseben družbeni status in ekonomsko moc ženskam, ki so jih izdelovale. 
64 Dular, Tecco Hvala 2007, 191–196, 220–222. 
65
 Zahvaljujem se Boštjanu Laharnarju, kustosu v Narodnem muzeju Slovenije, ki me je opozoril na povezave med temi najdišci. 
66 Tecco Hvala 2012, 142–143, 381; Tecco Hvala, Škvor Jernejcic 2017, 129–130. 
67
 Nash Briggs 2003; Gleba 2009; 2014a; Bonfante 2011; Gro¨mer 2017. 68 Frankenstein, Rowlands 1978; Gosden 1985; Dietler 1990; Helms 1993; Arafat, Morgan 1994; Tacla 2008. 
Zakljucek 
Ce zakljucimo, pomen upodobitev ovac/ovnov je verjetno polivalenten in osvetljuje vsaj dva pojava. Zooarheološki podatki iz naselbinskih kontekstov, ostanki tkanin in pripomocki za predenje in tkanje kažejo, da je bila izdelava tkanin pomemben vidik lokalnega gospodarstva za pokrivanje domacih potreb, medtem ko bi lahko bil visokokakovostni tekstil namenjen trgovanju in menjavi ali kot di­plomatsko sredstvo. Korelacija med pripomocki za izdelovanje tekstila in ženskimi grobovi ter ikonografijo kaže, da je bila to prvenstveno ženska dejavnost z ekonomsko in simbolno vrednostjo, katere odsev je mogoce videti tudi v jagodah v obliki ovnove glavice, zastopanih v ženskem nakitu. 
Po drugi strani je pomenljiva osrednja vloga Novega mesta v proizvodnji in distribuciji jagod v obliki ovnove glavice. Njihova razprostranjenost osvetljuje mrežo stikov in menjave med lokalnimi skupnostmi na zahodnem obrobju dolenjske hal­štatske skupine v poslednjih fazah starejše železne dobe. Kljucno vlogo v tej mreži pa so igrala vecja naselja vzdolž poti sever–jug, to so Sticna, Mag-dalenska gora in Novo mesto. 
Prav tako je možno, da so se jagode v obliki ovnove glavice razširile z mobilnostjo žensk. Morda so te skupnosti na zahodni meji Dolenjske krepile medsebojne stike s porokami oz. prek sorodstvenih vezi. Potemtakem bi v razprostranjenosti jagod v obliki ovnove glavice lahko videli odsev mreže mobilnosti žensk in njihovih družin. V družbeno­ekonomskih omrežjih starejše železne dobe lahko ženskam pripišemo pomembno vlogo, ki smo jo v kontekstu dolenjske halštatske kulture poskušali osvetliti skozi prizmo jagod v obliki ovnove glavice. 
Prevod: Sneža Tecco Hvala 
Adrienne C. Frie University of Wisconsin-Oshkosh Department of Anthropology, Global Religions, and Cultures Harrington Hall 303b 800 Algoma Boulevard Oshkosh, WI 54901 USA friea@uwosh.edu 

Illustrations: Fig. 1: (photo: Borut Križ, Dolenjski muzej). – Fig. 4: (photo Uroš Acman, Narodni muzej Slovenije). – Fig. 5: (drawing: Vesna Svetlicic, Narodni muzej Slovenije). – Fig. 6: (redrawn by author). Slikovno gradivo: Sl. 1: (foto: Borut Križ, Dolenjski muzej). – Sl. 4: (foto Uroš Acman, Narodni muzej Slovenije). – Sl. 5: (risba: Vesna Svetlicic, Narodni muzej Slovenije). – Fig. 6: (preris: avtorica). 
Site  Context  # RHB  Bead         Material  Typological Identification  Museum Inv. No.  Original Publication  
Magdalenska gora – Preloge  Grave 13/97  11  Glass  3a.ii, 3b.ii, 3c.ii  NHMW 27727, 27728  Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004, 154, Pl. 100  
Grave IV/34  1  Glass  3a  PM 34-25-40/8278  Hencken 1978, 24, 125, Fig. 75  
Magdalenska gora  Unknown  5  Glass  3a.ii, 3c.ii  NHMW 55464  Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004, 171, Pl. 146  
Vintarjevec  Grave 2  14  Glass  3a, unident. (fragmentary)  NMS P 6681  Starè 1953, 266, Pl. IV  
Sticna  Grave 5/11  2  Amber  N/A  NMS P 14587, P 14717  Gabrovec 2006, 139–140, 390, Pl. 116  
Grave V/8  1  Glass  3c.ii  PM 40-77-40/13611  Wells 1981, 69, 192, Fig. 119  
Grave VI/12  12  Glass  3, 3a, 3a.ii, 3b.ii  PM 40-77-40/13722  Wells 1981, 74–75, 203 Fig,. 143  
Tum. VI/stray find  1  Amber  N/A  PM 40-77-40/13818  Wells 1981, 80, 213, Fig. 161  
Grave VII/1  1  Glass  3a.ii  PM 40-77-40/13819  Wells 1981, 80, 215, Fig. 163  
Tumulus between Sticna & Šentvid  1  Glass  3c.ii  NMS P 11880  Gabrovec 2006, 217, 464, Pl. 189  
Unknown – Fedran Collection  8  Glass  Unknown  Private Collection  Slabe 1982, 151–152  
Unknown  3  Glass  2  RGZM 36923, 36924  Gabrovec 2006, 213–214, 462, Pl. 187  
Medvedjek  Grave I/17  7  Glass  3b.ii, 3c.ii, unident. (poor preserv.)  DM P 4758  Brešcak 1982, 157, 158, Fig. 25  
Valicna vas  Unknown  36  Glass  2, 3b.ii  NMS P 6998b, P 12438–12440  Teržan 1973, 670–671, Pls 11  
Špicasti hrib  Trench 1/Layer 2  1  Glass  3b.ii  NMS P 23058  Dular, Pavlin, Tecco Hvala 2003, 192, Pl. 7  
Volcje njive  Stray find above graves 3 & 4  1  Glass  Unidentifiable (missing)  DM P 84  Gabrovec 1956, 90, 118, Pl. XXII  
Brezje pri Trebelnem  Grave VII/1  1  Bronze  N/A  NHMW 33920  Kromer 1959, 22–23, Pl. 20  
Vinkov vrh  Unknown  17  Glass  2, 3a.i  NMS P 2172  Stare 1964–1965, 233, Pl. 20  
Novo mesto – Kandija  Grave IV/3  1  Glass  1  DM P 270  Knez 1986, 89, Pl. 36  
Grave 56  1  Glass  3  DM P 3637  Križ 2001, 164, 542  
Novo mesto –                      Kapiteljska njiva  Grave II/24  1  Glass  3a.i  DM P 2054  Križ 1997b, 47, 101, Pl. 15  
Grave III/49  1  Glass  1  DM P 2316  Križ 1997b, 79–80, 153, Pl. 69  
Grave IV/2  1  Glass  Unidentifiable (missing)  DM P 2383  Križ 2000, 48, 88, Pl. 2  
Grave V/31  5  Glass  3a.i, 3a.ii, 3b, 3b.ii  DM P 2479  Križ 2000, 62, 106, Pl. 20  
Grave V/35  11  Glass  3a.ii, 3b.ii, 3c.ii  DM P 2498  Križ 2000, 62–65, 110, Pl. 24  
Grave V/40  2  Glass  3b.i  DM P 2503  Križ 2000, 66, 112, Pl. 26  
Tum. V/ stray find  1  Glass  3a.i  DM P 2615  Križ 2000, 83, 133, Pl. 47  
Grave VI/4  2  Amber  N/A  DM P 2665  Križ 1997a, 28  
Grave VI/16  1  Glass  1  DM P 2705  Križ 1997a, 77  
Grave VI/26  7  Glass  3a.i, 3b.ii, 3c.ii  DM P 2728  Križ 1997a, 28  
Tum. VI/stray find  1  Glass  2  DM P 2770  Križ 1997a, 90  
Grave VII/28  6  Glass  3a.i, 3b.ii  DM P 2831  Križ 1997a, 90  
Grave VIII/2  1  Glass  3c.ii  DM P 2859  Bakaric, Križ, Šoufek 2006, 189–190  
Grave XIV/41  6  Glass  1, 3, 3b.ii, unident. (poor preserv.)  DM P 4557  Križ 2013, 126, 199 Pl. 53  
Grave XXXVI/20  2  Glass  3a.ii, 3c.ii  DM not yet assigned  Egg 2010: 529, 530 Fig. 3  
Vinji vrh  Unknown  4  Glass  3a.ii, 3b.ii, unident. (fragm.)  NMS P 11542  Starè 1973, 36, Pl. 42  
Velike Malence  Tum./stray find  1  Glass  3  NHMW 23118  Dular 2003, 236, Pl. 59  
Podzemelj – Steljnik (Grm)  Grave I/19(u)  1  Glass  3a.ii  NHMW 67253  Barth 1969, 112–113, Pl. XIV  
Vinica – Stražni dol  Grave 31  1  Glass  3c.ii  PM 40-77-40/10329  Unpublished.  
Grave 82  1  Glass  3b  PM 40-77-40/10720  Unpublished.  
Grave 122  1  Glass  3c.i  PM 40-77-40/10977  Unpublished.  
Grave 237  3  Glass  3a.ii  PM 40-77-40/11976  Unpublished.  
Mengeš – Gobavica  Settlement find  1  Glass  Unknown  MM 1998/09-16  Železnikar 1999, 61  
Most na Soci – Repelc  SU 3 (disturbed layer above graves and a cremation pit)  1  Glass  3a  TM 1255  Mlinar 2020, 135-136, Pl. 71: 36 

App. 1: Contexts with ram’s head beads. Pril. 1: Konteksti z jagodami v obliki ovnovih glavic. 

RHB = Ram’s head beads / jagode v obliki ovnove glavice; DM = Dolenjski muzej; MM = Muzej Mengeš; NHMW = Naturhistorisches Museum Wien; NMS = Narodni muzej Slovenije; PM = Peabody Museum of Archaeology and Ethnology; RZGM = Römisch-Germanisches Zentralmuseum; TM = Tolminski muzej 

  This
 grave also contains seven bone beads that have been interpreted as zoomorphic (see Peabody Online Catalogue 40-77-40/11977); however, the most well-preserved beads have knobs where a nose would be on a ram’s head bead. While aspects of these beads are similar to ram’s head beads, it is unclear that these beads actually zoomorphic and so they have been excluded from this analysis. The same is true for nine amber beads from Magdalenska gora housed at the Naturhistorisches Museum Wien that are without provenience. While many aspects of the shape are similar to ram’s head beads, there is a distinct knob on the tip of each bead which is distinct from the noses of ram’s head beads (see Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004, 282 Fig. 105). 


V
 tem grobu je tudi 7 košcenih jagod, ki so bile interpretirane kot zoomorfne (glej Peabody Online Catalogue 40-77-40/11977); vendar imajo najbolje ohranjene med njimi izrastke, kjer je na jagodah v obliki ovnove glavice nos. Ceprav so slednjim na videz podobne, ni pov­sem jasno, ali gre za zoomorfno upodobitev, zato niso vkljucene v to analizo. Enako velja za 9 jantarnih jagod z Magdalenske gore, ki jih hrani Naturhistorisches Museum Wien in so brez znanih najdišcnih podatkov. Tudi te so podobne jagodam v obliki ovnove glavice, vendar se od njih razlikujejo po izrastku na konicah, kjer naj bi bile nosnice (glej Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004, 282, sl. 105). 


Grave  Gender / Age  # of  RHB Belt Plate Spear Axe Knife Fibula Glass Beads Amber Beads Arm Ring Ankle Ring Earring Spindle Whorl Ceramic Vessel Bronze Vessel Other  
Magdalenska gora – Preloge 13/97  /A.  11  •  •  •  •  •  •  Bronze pendants, bronze sceptre  
Magdalenska gora – Preloge IV/34  /Indt.  1  •  •  •  •  
Vintarjevec. 2  /A.  14  •  •  •  •  •  •  •  Bronze pendants, bronze cowry shells, fragmentary iron belt clasp  
Sticna – Gomile, 5/11  /A.  2  •  •  •  •  •  Bronze buttons  
Sticna – Gomile, V/8  Indt./Indt.  1  •  •  
Sticna – Gomile, VI/12b  /A.  12  •  •  •  •  •  Bronze ring, bone beads  
Sticna – Gomile, VII/1  Indt./Indt.  1  •  •  Bronze bead  
Medvedjek I/17  /Indt.  7  •  •  •  •  
Brezje pri Trebelnem - Hojbi VII/1    /A.  1  •  •  •  •  •  Bronze torque, bronze sceptre  
Novo mesto – Kandija IV/3  /A.  1  •  •  •  •  •  •  •  •  •  •  Iron razor, bronze rivets from a breastplate, bronze Negova helmet, wooden cup  
Novo mesto – Kandija 56  Indt./ Indt.  1  •  •  Bronze bead  
Novo mesto – Kapiteljska njiva II/24  Indt./A.  1  •  •  Bronze ring  
Novo mesto – Kapiteljska njiva III/49  /A.  1  •  •  •  •  
Novo mesto – Kapiteljska njiva IV/2  /A.  1  •  •  •  •  •  •  Bronze ringlet, bronze spiral ring, iron artifact with loop  
Novo mesto – Kapiteljska njiva V/31  Indt./ Indt.  5  •  
Novo mesto – Kapiteljska njiva V/35  /A.  11  •  •  •  •  •  Small, rectangular pieces of gold leaf, bronze ringlet, bone beads  
Novo mesto – Kapiteljska njiva V/40  Indt./A.  2  •  
Novo mesto – Kapiteljska njiva VI/4  Indt./A.  2  •  •  •  •  •  Iron object, bronze residue  
Novo mesto – Kapiteljska njiva VI/16  /A.  1  •  •  •  •  •  •  
Novo mesto – Kapiteljska njiva VI/26  /A.  7  •  •  •  •  Iron with traces of wood  
Novo mesto – Kapiteljska njiva VII/28  /A.  6  •  •  •  •  •  
Novo mesto – Kapiteljska njiva VIII/2  /A.  1  •  •  •  •  Two pyramidal loom weights  
Novo mesto – Kapiteljska njiva XIV/41  /A.  5  •  •  •  •  Bronze ringlet  
Novo mesto – Kapiteljska njiva XXXVI/20  /A.  2  •  •  •  •  •  •  •  •  •  •  Bronze button, elongated bronze object, unidentified iron objects  
Podzemelj – Steljnik I/19 (u)  Indt./ Indt.  1  •  •  •  •  •  Bronze rings, bronze sheet metal  
Vinica – Stražni dol 31  /Indt.  1  •  •  •  •  •  •  Bronze pendants, bronze chain, bronze rings, bronze bead, glass ring  
Vinica – Stražni dol 82  Indt./Indt.  1  •  •  •  •  Bronze rod, bronze pendant  
Vinica – Stražni dol 122  Indt./Indt.  1  •  •  •  Bronze pendants, bronze buttons, bronze rings, bronze chain fragment  
Vinica – Stražni dol 237  Indt./Indt.  3  •  •  •  •  Bronze pin, bronze pendant, bronze buttons, bone beads  
Total: 29 graves  104  

App. 2: Contexts with ram’s head beads and associated finds. Pril. 2: Konteksti z jagodami v obliki ovnovih glavic in z njimi povezane najdbe. 
RHB = Ram’s head beads / jagode v obliki ovnove glavice; DM = Dolenjski muzej; MM = Muzej Mengeš; NHMW = Naturhistorisches Museum Wien; NMS = Narodni muzej Slovenije; PM = Peabody Museum of Archaeology and Ethnology; RZGM = Römisch-Germanisches Zentralmuseum; TM = Tolminski muzej 
Arheološki vestnik 72, 2021, 117–136; DOI: https://doi.org/10.3986/AV.72.05 
Die Gründe von Straßenerneuerungenim Spiegel lateinischer Inschriften auf Meilensteinen 

Razlogi za obnovo cestv luci latinskih napisov na miljnikih 
Ulrike EhmIg 
Izvlecek 
V nasprotju s prejšnjimi študijami, v katerih so bili miljniki obravnavani predvsem kot natancen vir za dati­ranje titulatur rimskih cesarjev in za preucevanje njihove gradbene dejavnosti, pa tudi vir za rekonstrukcijo ce­stnega omrežja, je avtorica podatke z miljnikov uporabila za primerjalno analizo na višji ravni. Namenom njene raziskave je ustrezalo 250 latinskih napisov na analiziranih miljnikih, pri tem pa se je osredotocila zlasti na izra­ze, ki navajajo razloge za obnovo cest. Izlušcila je številne epigrafske formulacije v splošni rabi (“epigraphic ha­bit”) – formulacije v napisih na miljnikih, njihove datacije in posamezni ukrepi, ki so bili sprejeti po nastali ško­di, se namrec razlikujejo od obmocja do obmocja. Rezultati analize so predstavljeni v obliki obsežnih seznamov. 
Kljucne besede: rimski imperij; latinski napisi; rimski miljniki; obnova cest; “epigrafska formulacija” (“epigraphic habit”); naravni vplivi 
Abstract 
[The reasons for road reconstruction reflected in Latin inscriptions on milestones] In contrast to previous studies on milestones, which primarily use them as sources for the titulatures of Roman emperors and their building activities as well as for road courses, the presented contribution pursues a superordinate, comparative perspective. It focuses on the reasons for road reconstruction, which are mentioned in the Latin inscriptions on milestones. For this purpose, 250 inscriptions are relevant. Their analysis enables identifying numerous epigraphic habits. The formulations in question show specificities with regard to the region in which they were used, the dating of the milestones, and the individual measures taken in response to typical damage events. The results are presented in the form of extensive lists. 
Keywords: Roman Empire; Latin inscriptions; Roman milestones; road reconstruction; epigraphic habit; natural impacts 
Die Bedeutung römischer Straßen ist von der größerem maße deutlich, wenn ihre Funktions­altertumswissenschaftlichen Forschung vielfach fähigkeit eingeschränkt oder gar unterbrochen betont worden, sei es im hinblick auf ihre Rolle ist. Die Bilder verwüsteter Infrastruktur infolge für die Erschließung, Entwicklung und Struktu-von Kriegen oder Naturkatastrophen sind in den rierung von Regionen, ihre Relevanz für Truppen-modernen medien nahezu täglich präsent. Unter bewegungen oder für den Transport von Waren den Naturgewalten sind es vor allem Erdbeben, und staatlichen Dokumenten.1 Notwendigkeit und Lawinen, Starkregen mit daraus resultierendenNutzen der Verkehrswege aber werden in noch Sturzbächen und Überflutungen sowie Stürme, 
 Exemplarisch und jeweils mit weiterer Literatur Speidel 2004; Kolb 2004; Kolb 2007; van Tilburg 2007; Pekáry 1968; Radke 1981; Kolb 2000; mrozewicz 2004; Kaiser 2011; Fischer, horn (hrsg.) 2013; grewe 2016. 
die durch umher gewehte gegenstände und um-gestürzte Bäume Straßen unpassierbar machen. Entsprechende Ereignisse sind auch für die An-tike in unterschiedlichen Quellen gut bezeugt.2 Insbesondere von seismischen Aktivitäten und Fluten berichten die antiken Autoren vielfach. Zum einen diskutieren sie die Entstehung solcher Naturgewalten und ihre Erklärung als Ausdruck göttlichen Waltens. Zum anderen haben die Pas-sagen den Charakter von Schadensberichten, die üblicherweise von der Schilderung öffentlicher hilfsaktionen begleitet werden. Sowohl für die Kaiser wie auch für andere Euergeten boten insbesondere Erdbeben ideale gelegenheit, ihre liberalitas unter Beweis zu stellen.3 
Angesichts dieses Befundes überrascht es, dass im hinblick auf die Unpassierbarkeit von Straßen Erdbeben in den literarischen und dokumentari­schen Quellen der römischen Antike keine Rolle spielen. Inschriften, die gründe für den Reno-vierungsbedarf von Bauten und Infrastrukturen angeben, sprechen in erster Linie von vetustas und incuria. Werden überhaupt konkretere An-gaben gemacht, war hauptsächlich Feuer – meist formuliert mit der Wendung incendio consumptum 
– für die Zerstörung von Bauten verantwortlich. Danach, und vor allem überliefert aus italischen Inschriften, folgt terrae motus, niemals jedoch im konkreten Zusammenhang mit Straßen, also im Falle der Verwüstung und Wiederinstandsetzung von Infrastruktur.4 
2
 Dem Artikel liegt ein Vortrag zugrunde, der am 12.11.2015 bei der Journées d’études “Prévention et gestion des catastrophes naturelles dans l’Antiquité” in montpellier gehalten wurde. Agnès Béranger gilt mein Dank für die Einladung. Rudolf haensch, münchen, danke ich für eine Durchsicht und Diskussion des manuskriptes. 
3
 Stellvertretend zu Überflutungen Newbold 1982; Aldrete 2007, auch Chassignet 2005. Die Forschungsliteratur zu Erdbeben ist überaus umfangreich, vgl. hier nur in jüngerer Zeit Jones 2014; Force 2015; Jones 2015; Naco del hoyo 2015; Borsch, Carrara (hrsg.) 2016. 
4 Die meisten Inschriften, die über Renovierungsgründe von Bauten berichten, enthalten den Begriff conlapsum oder delapsum. mittels der Epigraphik-Datenbank Clauss / Slaby lassen sich etwas über 450 Zeugnisse mit dem Wortbestandteil -laps- zusammenstellen. Dazu kommen weitere über 40 einschlägige Inschriften mit dem Partizip consumpt-. 87 % der -laps-Inschriften geben als grund vetustas, also das Alter des betreffenden Baues, als grund seines schlechten Zustandes an. Das Ergebnis des Bauverfalls, ruina, wird in weiteren 5 % genannt, in gleichem Umfang machte man incuria für Bauschäden verantwortlich. In 3 %, das sind insgesamt 14 Inschriften, die von drei Zeugnissen aus der Provinz Asia abgesehen, alle aus Italien stammen, war hierfür 
Die hauptquellen, die über die Erneuerung von Straßen Aufschluss geben, sind meilensteine. Was aber sagen diese über die hintergründe der infrastrukturellen Arbeiten, aus denen sie resul­tieren? Welche Ursachen für Bau und Erneuerung werden genannt, und wie sind die jeweiligen Informationen zu bewerten? Bisher hat sich die historische Forschung maßgeblich für die in den Inschriften der meilensteine gebrauchten offiziel­len Wendungen und Kaisertitulaturen interessiert. Dabei stellte man fest, dass für ein und dieselben herrscher in unterschiedlichen Reichsgebieten voneinander abweichende Formulare üblich waren. Eine zentrale Abfassung oder Kontrolle der Texte auf den meilensteinen schien dementsprechend nicht stattgefunden zu haben. Diskutiert wurde außerdem, inwieweit die Errichtung von meilen­steinen mit überlieferten historischen Ereignissen und großangelegten öffentlichen Bauprojekten in Verbindung gebracht werden kann.5 
Eine systematische Auseinandersetzung mit den weiteren Informationen, die die Inschriften auf den meilensteinen bieten, fand hingegen bislang kaum statt.6 Dies betrifft insbesondere die Frage nach der Angabe von gründen für die Erneuerung der Straßen. Sie sind bisher noch nicht zusam­mengestellt und vergleichend ausgewertet worden. Es fehlt – anschließend an die Beobachtungen zur Kaisertitulatur – eine mehr als Einzelfälle betreffende Auseinandersetzung mit der Frage, ob man überall dieselben standardisierten Formulare antrifft, oder inwieweit individuelle, das heißt mehr oder minder lokal spezifische Wendungen gebraucht wurden. Damit verbunden ist auch dieÜberlegung, wo und auf welcher institutionellen Ebene der Text der meilensteine entworfen worden 
terrae motus ausschlaggebend. Einzelfälle verzeichnen tempestas, incendium/ignis oder torrentes als gründe. Der Begriff consumpt- wurde dagegen sehr spezifisch für dieVernichtung durch Feuer gebraucht. Über die hälfte der einschlägigen Inschriften enthält die Wendung incendio consumptum. Der Rest macht erneut nahezu ausschließlich vetustas für eine Baufälligkeit verantwortlich. 
5
 Ausführlich Witschel 2002. 
6
 Vgl. Kolb 2004, die Forschungsstand und -fragen zu meilensteinen skizziert. Im Vordergrund steht deren chronologische Verteilung, die Formulare, Längen- und Distanzangaben, ferner die Diskussion um nicht in Form von In- sondern (nicht erhaltenen) Aufschriften gestaltete Angaben sowie um wiederverwendete Stücke. hier fügen sich auch jüngere einschlägige Beiträge in epigraphischen handbüchern ein, so beispielsweise Lassère 2007, 917–919; Andreu Pintado 2009, 426–432; Cooley 2012, 159–168; Kolb 2015. 
war. Unklar ist ferner, ob sich im Falle der Nen­nung von Naturereignissen konkrete Begebenheiten rekonstruieren lassen. Schließlich bleibt die Frage offen, ob die Inschriften eher latente, anhaltende Probleme von Straßenzuständen widerspiegeln oder aber punktuelle Katastrophen und den geziel-ten, fallspezifischen Umgang mit entsprechenden Phänomenen. 
Um eine verlässliche Vorstellung davon zu gewinnen, ob und welche gründe für die Wie­derherstellung von Straßen in den Inschriften auf römischen meilensteinen genannt sind, wurden in der Epigraphik-Datenbank Clauss / Slaby Abfragen für die Kombination der Begriffe viam restituit und iter restituit durchgeführt. Das Resultat sind 350 Inschriften, von denen 250 näher Auskunft über die hintergründe der betreffenden maßnahmen geben. Ergänzende Abfragen etwa für die Termini corruptus, dilapsus oder dirutus bringen für Stra­ßenbaumaßnahmen keine wesentlich anderen und weiterführenden Informationen. Vielmehr decken sich die Ergebnisse überaus häufig, so dass die in der genannten Weise ermittelten 250 Inschriften überzeugend als Ausgangspunkt der folgendenBeobachtungen und Überlegungen verwendet werden können. 
Eine Reihe von Inschriften aus der Cyrenaica nimmt Bezug auf Zerstörungen während des jüdischen Aufstandes in den Jahren 115/117 n.Chr.7 Zusätzlich zu jenen Bauinschriften, die Wiederherstellungsmaßnahmen an gebäuden wie der Basilika, den öffentlichen Bädern, dem Caesareum, sowie vermutlich dem Tempel der hecate von Cyrene bezeugen,8 beziehen sich drei der zehn einschlägigen Zeugnisse mit der Wendung viam quae tumultu Iudaico eversa et corrupta erat restituit auf die Wiederinstandsetzung der Straße von respektive nach Apollonia.9 Die betreffenden Inschriften stellen einen der seltenen Fälle dar, in denen Auswirkungen von Konflikten auf die Infrastruktur in dokumentarischen Zeugnissen Niederschlag fanden. Unklar aber bleibt, wie 
7 Dazu Fraser 1950; Fuks 1961; Pucci Ben Zeev 2005; zuletzt gasperini 2010; kurz Strobel 2010, 389 mit 398 Anm. 31. 
Basilica: AE 1974, 672 (118/119 n.Chr.); balineum: AE 1928, 2 (119 n.Chr.); Caesarum: AE 1974, 670 (118 n.Chr.); SEG XVII 804 (118 n.Chr.) sowie vermutlich AE 1951, 123 und AE 1974, 669 (118 n.Chr.); templum: SEG IX 168 = AE 1929, 9 (119 n.Chr.); vgl. Ziosi 2010 Nr. II, IV–VI, VIII, X, XI. 
9 AE 1928, 1; AE 1951, 208 sowie AE 1919, 90 = SEG IX 252 (alle 118 n.Chr.); Ziosi 2010 Nr. I, III, IX. 
man sich eine via eversa infolge eines tumultus vorstellen muss, welche maßnahmen so zerstöre­risch waren, dass die Straße nicht oder nur mehr bedingt nutzbar war. 
Von den skizzierten Inschriften aus der Cyrenaica abgesehen, enthalten drei Viertel der meilensteine, die die Wendungen viam restituit oder iter restituit aufweisen, die Erläuterungen via vetustate conlapsa oder via vetustate corrupta. Das fortgeschrittene Alter der Straßen war folglich – wie allgemein bei Bauinschriften zu beobachten – der maßgeblich ins Feld geführte Faktor ihres maroden Zustan­des. Die betreffenden Zeugnisse wurden nach Zeit und Provenienz in Details verschieden, das heißt chronologisch wie zugleich auch regional typisch formuliert. Sie umspannen dabei ein weites Verbreitungsgebiet von der iberischen halbinsel über die gallischen Provinzen sowie die germania superior bis hin nach Pannonien. Eine große Zahl entsprechender meilensteine ist darüber hinaus aus Sardinien bezeugt. Im Osten treten sie zwischen Kappadokien sowie Bithynien und Pontus auf. 
Für die aus dem Jahr 85 n.Chr. aus der hispania citerior überlieferten meilensteine ist die Wendung vias vetustate corruptas typisch. Aus dem Jahr 238 n.Chr. stammen aus derselben Region annähernd zwei Dutzend Exemplare mit der Formulierung vias et pontes tempore vetustatis conlapsos.10 In gallien und der germania superior schrieb vias et pontes vetustate conlapsos oder häufiger auch conlapsas. Die auf das Jahr 213 n.Chr. datierten meilensteine aus der gallia Narbonensis sprechen in lokalem Latein von viam vetustate collabsam. In der Pannonia inferior enthalten alle einschlä­gigen Zeugnisse aus dem Jahr 217/218 n.Chr. die Wendung vias et pontes vetustate corruptas. Dasselbe Formular war auch typisch für eine Reihe von meilensteinen, die in der Pannonia su­perior wenig früher, an der Wende vom 2. zum 3. Jh.n.Chr., errichtet worden waren. In der mitte des 
3. Jh.n.Chr. war es dann in der Region üblich, vias et pontes vetustate conlabsas respektive conlapsas zu formulieren. Der genau gleiche Wortlaut ist ebenfalls charakteristisch für die große Zahl der aus derselben Zeit überlieferten kappadokischen meilensteine. In Sardinien dagegen enthielten die im gleichen chronologischen horizont entstan­denen Zeugnisse die Wendung viam quae ducit a ... vetustate corruptam. In Pontus et Bithynia war es in den Jahren 114/116 n.Chr. ebenfalls üblich, 
10 
Statt tempore ist häufiger auch der Ablativ Plural beziehungsweise genitiv Singular gebraucht. 
viam vetustate corruptam zu fomulieren (Liste 1). Die häufig provinzweite Verbreitung der For-mulare, die zudem – wie die folgenden Beispiele zeigen – bisweilen mit einer Kritik an der Politik der Vorgänger kombiniert ist, legt nahe, dass sie der Zuständigkeit der Statthalter unterlagen, die teilweise kaiserlichen Wortlaut aufgriff.11 
Im gebiet der Provinz Africa proconsularis12 trifft man auf einen ganz entsprechenden und zu­gleich nochmals stärker spezifischen Befund. hier hob man in den allesamt auf das Jahr 237 n.Chr. datierten Inschriften hervor, dass die Straße von Karthago bis zu den grenzen der Provinz Numidia lange Zeit vernachlässigt worden war. In der Art eines epigraphic habit sprach man dort regelmäßig von longa incuria.13 Auf ähnliche Fälle trifft man in Philippi in makedonien, wo in zwei Inschriften aus dem Jahr 112 n.Chr. die longa intermissio der Straße von Dyrrhachium nach Neapolis bezie­hungsweise das wenige Kilometer östlich davon gelegene Acontisma für den schlechten Straßen­zustand verantwortlich gemacht wurde14 (Liste 2). 
Die Inschriften auf zwei meilensteinen aus der Umgebung von Aquileia berichten, welche Auswirkungen eine derart lange Vernachlässigung konkret hatte: via Annia longa incuria neglecta influentibus palustribus aquis eververata.15 Die Via 
11
 Vgl. dazu und konträr die Argumentation bei Rathmann 2003, 66–67, wo eine städtische Zuständigkeit favorisiert wird. 
12
 Allgemein zu späten meilensteinen in der Africa proconsularis Salama 1987. 
13 
Zu Beginn des Jahres 238 n.Chr. entwickelte sich der Aufstand der Provinz Africa proconsularis, der nach Kolb 1977 zentral eine Folge des fiskalischen Drucks auf conductores und coloni der kaiserlichen Domänen war. Vielleicht brachten die unmittelbar vorausgehenden, umfangreichen Straßenbaumaßnahmen die Belastbarkeit an ihre grenzen und waren mit Ausschlag gebend für den Aufstand. Vgl. jüngst Börm 2008 und haegemans 2010, 131–211. 
14 Dazu haensch 2018, der die Inschriften für eine propagandistische Übertreibung Traians hält, da zumal in Friedenszeiten eine lange Vernachlässigung zentraler Verkehrsachsen wie der via Egnatia kaum vorstellbar sei. 
15 CIL V 7992 = InscrAqu II 2894a = ILS 5860 (Aquileia): viam Anniam longa incuri[a] neglectam influentibus palustrib(us) aquis eververatam et commeantib(us) inviam inter plurima indulgentiar(um) suar(um) in Aquileiens(es) providentissim(us) princeps restituit; CIL V 7992a (p. 1092) = InscrAqu II 2894b (Aquileia): [viam] [Annia]m long(a) incuri[a neglectam in]fluentib(us) palustri[b(us) aquis everve]ratam et [commeantib]us inviam inter [---]. Vgl. Witschel 2002, 339–357 zur Diskussion der Forschung, die gruppen von meilensteinen im gebiet von Aquileia 
Annia entlang des Adriabogens war an verschie­denen Stellen durch Wasser aus den angrenzenden Sümpfen unterspült und weggerissen worden. Dieses gefahrenbild prägte die Strecke latent dauerhaft. Weitere regional- und zeittypische Formulare je­doch ohne detailliertere Angaben zum grund der Erneuerungsmaßnahmen liegen aus Apulia, Cilicia, Noricum, Palaestina sowie Raetia vor (Liste 3). 
Es bleibt eine letzte gruppe von Inschriften auf meilensteinen mit Angabe von gründen für die Instandsetzung der Straßen zu diskutieren: In Numidien trifft man in einem Umkreis von 25 km auf ein Dutzend Inschriften mit der vergleichsweise komplexen Wendung viam imbribus et vetustate conlapsam cum pontibus restituit. Die betreffenden Steine konzentrieren sich in den gebieten von Cirta, El Arrouch und Oued Smendou. Vier Inschriften von anderen numidischen Fundorten zeigen das­selbe Formular. Die Wendung viam imbribus et vetustate conlapsam cum pontibus restituit war über mindestens 65 Jahre im gebrauch. Die frühesten Belege stammen aus der Regierungszeit des Elagabal, 218/219 n.Chr., die spätesten Zeugnisse datieren in die Zeit des Carinus, in das Jahr 283 n.Chr (Liste 4). Dieser lange Zeitraum überrascht angesichts einerseits der Komplexität der Formulierung sowie andererseits der ansonsten beobachteten regional-und zeittypischen Konzentration der Phrasen.16 Im Falle der Wendung viam imbribus et vetustate conlapsam cum pontibus restituit war diese also, anders als sonst häufig festzustellen, nicht auf die Regierungszeit eines bestimmten herrschers oder Statthalters beziehungsweise gar nur eine einzige von ihm initiierte Baumaßnahme beschränkt. Es liegt nahe, die verhältnismäßige Langlebigkeit des Formulars auf seinen spezifischen Inhalt, die Erwähnung von imber als grund des maroden Straßenzustandes, zurückzuführen. Der gedanke wird durch ein weiteres meilensteinformular un­termauert, das unwetterartigen Starkregen thema­tisiert: Insbesondere in Djemila/Cuicul, also etwa 160 km westlich des hauptverbreitungsgebietes der Formel viam imbribus et vetustate conlapsam cum pontibus restituit, lautete die gängige Wendung auf meilensteinen vias torrentibus exhaustas restituit. Bisweilen wurde sie ergänzt durch den Zusatz ac novis munitionibus dilatavit. Das insgesamt ein halbes Dutzend Inschriften umfassende Beispiel war erneut während einer vergleichsweise langen 
mit spezifischen Bürgerkriegsereignissen des 3. und 4. Jh.n.Chr. in Verbindung gebracht hatte. 16 Vgl. hierzu die entsprechenden Differenzen in Liste 1. 
Periode von annähernd 40 Jahren zwischen Cara­calla und der kurzen Regierungszeit des Aemilius Aemilianus Ende Sommer 253 n.Chr. in gebrauch17 (Liste 5). 
Nimmt man die beiden skizzierten, in Nu-midien üblichen Wendungen imbribus conlapsa und torrentibus exhausta ernst und erachtet sie nicht als austauschbare gemeinplätze, legt die auffallend lange Dauer ihres gebrauchs weniger eine Interpretation als Spiegel sporadischer als vielmehr anhaltender und für die Region typi­scher Naturereignisse nahe. Schon im Kontext der beiden Inschriften der Via Annia wie auch anderer Beispiele,18 haben sich Niederschlag im Allgemeinen sowie das Zusammenspiel von spezi­fischer Topographie und Witterungsbedingungen von gebieten als entscheidende Faktoren für den Zustand ihrer Straßen dargestellt. 
Für Nordafrika kennen wir auch andere In-schriften als jene auf den meilensteinen, die von Schäden berichten, die durch Niederschläge und hochwasser verursacht worden waren. In Zaouia mornag wurde ein heiligtum der Caelestis vi flumi­nis zerstört. Seine Verlegung an einen anderen Ort dürfte weniger auf einen einzigen entsprechenden Schadensfall zurückzuführen sein als eher auf ei­ne wiederholte, längerfristige Erfahrung mit den lokalen Bedingungen.19 
Die Deutung unterstreicht eine weitere Inschrift auf einem meilenstein, der an der Via Tauri ge­funden wurde, die das Taurusgebirge in höhe der kilikischen Pforte in einer tiefen Schlucht durchquert. Die Inschrift datiert in das Jahr 217 n.Chr. und nennt frequentissimi illuvies, überaus häufige Überschwemmungen, die mit Felsstürzen und zerrissenen Wege einhergingen, als Ursache der Straßenerneuerung.20 
17 Vgl. haensch, mackensen 2011, 278 Anm. 56, dazu schon Salama 1951, 57–58. 
18 Vgl. so etwa: viam inundatione aqu(a)e interruptam restituit (212 n.Chr.): CIL X 6876 = ILS 5859 (Casilinum); [vi]as per fines Ceutro[n]um vi torrentium [ev]ersas exclusis [flu]minibus et in na[tura]lem alveum redu[ctis] [m]olibus plurib[us locis opp]ositis (163 n.Chr.): CIL XII 107 (p. 805) = ILAlp I 54 = ILS 5868 (p. 186) = AE 1996, 981 (Axima); viam fluminis vi abruptam interciso monte restituerunt (163–165 n.Chr.): CIL III 199 (p. 1228) = ILS 5864 (Abila de Lysanias), zu dieser haensch 2016, 32–33. 
19 ILAfr 345 = AE 1909, 9: Caelesti Aug(ustae) Granianae sacr[um] Voltius Senecio templum vi fluminis ereptum transtulit et a solo fecit idemque dedica[vit]. 
20 RRMAM III 3, 165 = AE 2009, 1527 (Tahta Kopru): [viam] Tauri montis fr[equentissi]mis inluvionibus [dirutam 
Ein monumentales epigraphisches Zeugnis aus der Nähe von Terracina aus der Regierungszeit des Theoderich dokumentiert ähnliche maßnahmen: Decius Caecina mavortius Basilius, ehemaliger Konsul, praefectus urbi Romae und praefectus praetorio Italiae iniitierte jene maßnahmen, mit denen die Sümpfe, die die Via Appia regelmäßig überfluteten, trockengelegt wurden. Die Wen-dung per omnes retro principes inundaverant ist zweifellos Teil einer offiziellen Rhetorik, um die Dimension des euergetischen Aktes zum Ausdruck zu bringen. Ungeachtet dessen aber unterstreicht sie, dass witterungsbedingte Phänomene zu jeder Zeit die hauptrisiken für die Funktionsfähigkeit der Infrastruktur darstellten.21 
Kehrt man nochmals zu den numidischen In-schriften mit der Formulierung viam imbribus et vetustate conlapsam cum pontibus restituit zurück, bleibt die Frage nach der Bedeutung der Wendung cum pontibus zu klären. Betrafen die Wiederin­standsetzungsarbeiten Straße und Brücken, oder aber wurden die ruinösen Straßen unter anderem mittels der Anlage von Brücken saniert? Schautman für diese Überlegung nochmals auf die ein-gangs genannten 350 Inschriften, die Bauarbeiten an römischen Straßen durch den gebrauch der Wendung viam restituit und iter restituit bezeugen, lässt sich folgendes festhalten: Die große mehr­zahl der einschlägigen epigraphischen Zeugnisse gebraucht die Wendung vias et pontes restituit. Sie war geläufig auf der iberischen halbinsel, in den gallischen und germanischen Provinzen, in Rätien und dem Donauraum sowie im östlichen Teil des Imperium Romanum in Palaestina, Kilikien und Kappadokien.22 Lediglich in der Pannonia superior trifft man auf eine handvoll meilensteine, deren Inschriften die Wendung vias vetustate conlapsas cum pontibus restituit beinhalten.23 Sie unterscheiden 
ac cae]sis rupibus ac dilat[atis itineri]bus cum pontibus [institutis restit]utam perfece[runt]. 
21 
CIL X 6850 = 6851 = ILCV 35 (em.) = ILS 827 (507–511), vgl. dazu Eck 2004, 20; haensch, mackensen 2011, 275–276. 
22
 Vgl. die Zeugnisse in den Listen 1–3. 
23 
Vias vetustate conlapsas cum pontibus restituit (244–247 n.Chr.): AE 1996, 1249 (Arrabona); vias vetustate conlabsas(!) cum pontibus restituit (238 n.Chr.): AE 1994, 1395 (Azaum); vias vetusta[te con]lap[sa]s cum ponti[b(us) res]titu[er(unt)] (244–249 n.Chr.): CIL III 11326 (Brigetio); vias cum pon[t(ibus) vetusta]te conlabs(as)(!) res[tituit] (238 n.Chr.): CIL III 11327 (Brigetio); vias ve(t)ustate conlabsas(!) cum pontibus restituit (242–244/269 n.Chr.): CIL III 11333 (Brigetio). 
sich ansonsten formal wie inhaltlich allerdings nicht von der in der Region fünfmal häufiger bezeugten Wendung vias et pontes restituit. Die betreffenden meilensteine sind also nicht an einem spezifischen Ort konzentriert oder definieren eine zeitlich ge­schlossene, zum Beispiel frühe oder späte gruppe. 
Der Befund in Numidien dagegen weicht von der skizzierten Beobachtung grundlegend ab. Dort gebrauchte man niemals die Wendung vias et pon­tes restituit, sondern formulierte immer vias cum pontibus restituit. man könnte dies überzeugend mit einem regionalen epigraphic habit erklären, einer für die gegend typischen Sprachform. Je­doch legen die Inschriften der Via Tauri mit der überaus ähnlichen Wendung viam cum pontibus institutis restituit eher ein zeitlich und regional übergeordnetes Verständnis und eine Deutung der Wendung im Sinne einer Konstruktion von Brücken nahe.24 Folgt man diesem gedanken, lässt er sich zudem mit anderen Beobachtungen in Einklang bringen: Aus römischer Zeit sind Sumpfbrücken, deren Tradition bis ins Neolithikum zurückreicht, archäologisch gut bezeugt. Ein gut dokumentiertes Beispiel findet sich in Südhessen: Die Straße, die Dieburg, den hauptort der civitas Auderiensium im hinterland des obergermanischen Limes, mit dem Rhein verbindet, quert ein Feuchtareal. Auf einer Länge von 300 m entdeckte man bei Ausgrabungen die Reste von mindestens 300 Eichenpfählen, die je in Reihen zu drei Exemplaren angeordnet waren. Der Abstand der drei Pfosten zueinander betrug jeweils rund drei meter, so dass die gesamtbreite der Trasse mit neun metern zu rekonstruieren ist. Nach dendrochronologischen Indizien wurde das holz für die Konstruktion im Jahr 119 n.Chr. geschlagen.25 Vor dem hintergrund solcher, ar­
24 
[viam] Tauri montis fr[equentissi]mis inluvionibus [dirutam ac cae]sis rupibus ac dilat[atis itineri]bus cum pontibus [institutis restit]utam perfece[runt] (217 n.Chr.): RRMAM III 3, 165 = AE 2009, 1527 (Tahta Kopru); viam Tauri vetustate [conl]apsam conplanatis monti[bus e]t caesis rupibus ac dilata[tis i]tineribus cum pontibus institutis restituit (217 n.Chr.): IK LV 1, 132 = RRMAM I 61 = II 1, 26 = III 3, 166 = AE 1969/70, 607 (Tyana). 
25 Zum Befund noch immer grundlegend geyer et al. 1977. Eine Zusammenstellung archäologischer Zeugnisse präventiven hochwasserschutzes in antiken Siedlungen gibt Allinne 2007; für das antike griechenland siehe Fantasia 1999. Zu Sedimentuntersuchungen im nördlichen Tunesien und der Frage geomorpher und klimatischer Veränderungen vgl. Faust et al. 2004; zahlreiche entsprechende Arbeiten wurden in Nordafrika in den vergangenen Jahrzehnten unter der Leitung von Jean Louis Ballais, Aix-en-Provence, durchgeführt, stellvertretend Ballais 1995. 
chäologisch gut fassbarer Konstruktionen, ist es denkbar, das die Formulierung vias vetustate conlapsas cum pontibus restituit in den Inschriften der (numidischen) meilensteile als epigraphische Umschreibung derartiger Baumaßnahmen, die die Form von Sumpfbrücken annehmen konnten, ge­braucht wurde.26 Für die Untermauerung der These wäre die Beobachtung des gemeinsamen Auftretens einer einschlägigen cum pontibus-Inschrift und einer entsprechenden baulichen Konstruktion, wohl verhältnismäßig lange aber wenig hohe Brücken,27 notwendig. Dass die inschriftlichen Zeugnisse in großem maße vor allem aus Numidien vorlie-gen, könnte mit ihrer Selten- und Besonderheit in dieser Region erklärt werden. In diesem Falle hätten die eher ungewöhnlichen Konstruktionen in spezifischen Formularen in den Inschriften der meilensteine Niederschlag gefunden. 
Zusammenfassung 
Die lateinischen Inschriften auf römischen meilensteinen wurden bisher vor allem als präzis datierte Quellen für die Titulaturen römischer herr­scher und deren infrastrukturellen Bautätigkeiten sowie für die Rekonstruktion von Straßenverläufen herangezogen. Der vorgelegte Beitrag verfolgte eine andere, übergeordnete und vergleichende Perspektive. Er fokussiert auf die gründe für die Erneuerung von Straßen, die in den lateinischen Inschriften auf den meilensteinen erwähnt werden. Basis hierfür sind 250 Inschriften, die die Wen-dungen viam restituit oder iter restituit enthalten. Ihre Analyse erlaubt es, zahlreiche epigraphic habits zu identifizieren. In drei von vier Fällen wird das fortgeschrittene Alter der Straßen (vetustas) für ihren maroden Zustand verantwortlich gemacht. Die fraglichen Formulierungen zeigen Besonder­heiten in Abhängigkeit von der Region, in der sie verwendet wurden, der Datierung der betreffenden meilensteine und den einzelnen maßnahmen, die als Reaktion auf typische Schadensereignisse ergriffen wurden. Besonders auffällig ist ein Befund des 3. Jh.n.Chr. in Numidien: Dort wurden über einen 
26 Eine erste eingehende Auseinandersetzung mit den klimatischen gegebenheiten im antiken Nordafrika bei gsell 1913, 40–99. Zuletzt hat Leveau 2016 aus archäologisch­historischer Sicht einen aktuellen Überblick über die Forschungssituation und die Frage der sozialen Auswirkungen des Klimas im antiken Nordafrika gegeben. 
27 Vgl. so die Abbildungen bei Salama 1951, Pl. VII–VIII. 
Zeitraum von mindestens 65 Jahren imber et vetustas als Renovierungsgründe von Straßen angeführt. Die Wendung scheint, wie es eine Reihe weiterer Inschriften nahelegt, für die Region typische, die Infrastruktur immer wieder bedrohende Naturereig­nisse widerzuspiegeln. Vor diesem hintergrund wird für die dort regelmäßig gebrauchte Formulierung vias cum pontibus restituit eine Interpretation im Sinne von Sumpfbrücken vorgeschlagen, mit deren hilfe die Straßen wiederinstandgesetzt wurden. Die Ergebnisse der Studie werden in Form von umfangreichen Listen dargestellt. 
Zu den Abkürzungen von Inschriftencorpora in den Anmer­kungen und Listen vgl. die Angaben in der EDCS / Za okrajšave temeljnih objav napisov v opombah in seznamih glej epigrafsko zbirko EDCS = Epigraphik-Datenbank Clauss / Slaby (Katholische Universität Eichstätt-Ingolstadt). http://db.edcs.eu/epigr/ hinweise/abkuerz.html [letzter Aufruf 22.10.2020]. 
ALDRETE, g. S. 2007, Floods of the Tiber in ancient Rome. – Baltimore. 
ALLINNE, C. 2007, Les villes romaines face aux inonda­tions. La place des données archéologiques dans l’étude des risques fluviaux. – Géomorphologie: relief, processus, environnement 1, 67–84. 
ANDREU PINTADO, J. 2009, Tituli operum publicorum. – In: J. Andreu Pintado (hrsg.), Fundamentos de epigrafía latina, 397–464, madrid. 
BALLAIS, J. L. 1995, Conquêtes et dégradation du milieu au maghreb oriental pendant l’Antiquité et le moyen Age. – In: S. van der Leeuw (hrsg.), L’homme et la dé-gradation de l’environnement. Actes des XVe rencontres internationales d’archéologie et d’histoire d’Antibes, 20–22 octobre 1994, 331–344, Juan-les-Pins. 
BöRm, h. 2008, Die herrschaft des Kaisers maximinus Thrax und das Sechskaiserjahr 238. Der Beginn der “Reichskrise”? – Gymnasium 115, 69–86. 
BORSCh, J., L. CARRARA (hrsg.) 2016, Erdbeben in der Antike. Deutungen – Folgen – Repräsentationen. Procee­dings of a conference held at the University of Tübingen in March 2014. – Bedrohte Ordnungen 4. 
ChASSIgNET, m. 2005, Les catastrophes naturelles et leur gestion dans l’Ab Vrbe condita de Tite-Live. – In: 
R. Bedon, E. hermon (hrsg.), Concepts, pratiques et enjeux environnementaux dans l’Empire Romain, 
337–352, Limoges. COOLEy, A. E. 2012, The Cambridge manual of Latin Epigraphy. – New york. 
ECK, W. 2004, Straßen und ihre Denkmäler. – In: R. Frei-Stolba (hrsg.), Siedlung und Verkehr im römischen Reich. Römerstraßen zwischen Herrschaftssicherung und Landschaftsprägung. Akten des Kolloquiums zu Ehren von Prof. H. E. Herzig vom 28. und 29. Juni 2001 in Bern, 17–39, Bern. 
FANTASIA, U. 1999, Aree marginali nella grecia antica: paludi e bonifiche. – In: D. Vera (hrsg.), Demografia, sistemi agrari, regimi alimentari nel mondo antico. Atti del Convegno Internazionale di Studi (Parma 17–19 ottobre 1997), 65–116, Bari. 
FAUST et al. 2004 = D. Faust, C. Zielhofer, R. Baena Escu­dero, F. Diaz del Olmo 2004, high-resolution fluvial record of late holocene geomorphic change in northern Tunisia: climatic or human impact? – Quaternary Science Reviews 23, 1757–1775. 
FISChER, T., h. g. hORN (hrsg.) 2013, Straßen von der Frühgeschichte bis in die Moderne. Verkehrswege – Kulturträger – Lebensraum. Akten des Interdisziplinären Kolloquiums Köln, Februar 2011, Schriften des Lehr­und Forschungszentrums für die antiken Kulturen des mittelmeerraumes – Centre for mediterranean Cultures ZAKmIRA 10. 
FORCE, E. R. 2015, Impact of tectonic activity on ancient civilizations: recurrent shakeups, tenacity, resilience, and change. – Lanham. 
FRASER, P. m. 1950, hadrian and Cyrene. – Journal of Roman Studies 40, 77–90. 
FUKS, A. 1961, Aspects of the Jewish Revolt in A.D. 115–117. – Journal of Roman Studies 51, 98–104. 
gASPERINI, L. 2010, La rivolta giudaica a Cirene sotto Traiana. Testimonianze epigrafiche e archeologiche. – In: 
J.Alvar, J. m. Blazquez (hrsg.), Traiano, 139–153, Roma. 
gEyER et al. 1977 = W. geyer, K. Kandt, I. Kokes, h. Schuler 1977, Die römische Sumpfbrücke bei Bicken­bach (Kreis Darmstadt). – Saalburg-Jahrbuch 39, 29–41. 
gREWE, K. 2016, Urban Infrastructure in the Roman World. – In: g. L. Irby (hrsg.), A companion to Science, Technology, and Medicine in Ancient Greece and Rome, Vol. II. – Blackwell Companions to the Ancient World, 768–783, Chichester. 
gSELL, S. 1913, Histoire ancienne des l’Afrique du Nord. Tome I: Les conditions du développement historique. Les temps primitifs. La colonisation phénicienne et l’empire de Carthage. – Paris. 
hAEgEmANS, K. 2010, Imperial authority and dissent. The Roman Empire in AD 235–238. – Studia hellenistica 47. 
hAENSCh, R. 2016, Safety first? CIL III, 128 et la rhéto­rique de la securitas. – Syria 93, 29–44. 
hAENSCh, R. 2018, Le “visage” du gouvernement romain dans la provincia macedonia. – In: J. Fournier, m.-g. 
g. Parissakis (hrsg.), Les communautés du nord égéen au temps de l’hégémonie romaine. Entre ruprtures et continuités, meletemata 77, 3–18. 
hAENSCh, R., m. mACKENSEN 2011, Das tripolitanische Kastell gheriat el-garbia im Licht einer neuen spätan­tiken Inschrift: Am Tag, als der Regen kam. – Chiron 41, 263–286. 
JONES, C. P. 2014, Earthquakes and Emperors. – In: A. Kolb (hrsg.), Infrastruktur und Herrschaftsorganisation im Imperium Romanum. Akten der Tagung in Zürich 19.–20.10.2012, 52–65, Berlin. 
JONES, C. P. 2015, The Earthquake of 26 BCE in Decrees of mytilene and Chios. – Chiron 45, 101–122. 
KAISER, A. 2011, Roman urban street networks. – New york. 
KOLB, A. 2000, Transport und Nachrichtentransfer im römischen Reich. – Klio Beihefte N.F. 2. 
KOLB, A. 2004, Römische meilensteine: Stand der Forschung und Probleme. – In: R. Frei-Stolba (hrsg.), Siedlung und Verkehr im römischen Reich. Römerstraßen zwischen Herrschaftssicherung und Landschaftsprägung. Akten des Kolloquiums zu Ehren von Prof. H. E. Herzig vom 
28. und 29. Juni 2001 in Bern, 135–155, Bern. 
KOLB, A. 2007, Raumwahrnehmung und Raumerschließung durch römische Straßen. – In: m. Rathmann (hrsg.), Wahrnehmung und Erfassung geographischer Räume in der Antike, 169–180, mainz. 
KOLB, A. 2015, Communications and mobility in the Ro­man Empire. – In: C. Bruun, J. Edmondson (hrsg.), The Oxford Handbook of Roman Epigraphy, 649–670, Oxford. 
KOLB, F. 1977, Der Aufstand der Provinz Africa Procon­sularis im Jahr 238 n.Chr. – Historia 26/4, 440–477. 
LASSÈRE, J.-m. 2007, Manuel d’épigraphie romaine II. – ²Paris. 
LEVEAU, P. 2016, L’environnement de l’Afrique dans l’Antiquité. Climat et société, un état de la question. – Ikosim 5, 57–75. 
mROZEWICZ, L. 2004, Via et Imperium. Strassenbau und herrschaft in römischer Welt. – In: R. Frei-Stolba (hrsg.), Siedlung und Verkehr im römischen Reich. Römerstraßen zwischen Herrschaftssicherung und Landschaftsprägung. Akten des Kolloquiums zu Ehren von Prof. H. E. Herzig vom 28. und 29. Juni 2001 in Bern, 345–360, Bern. 
NACO DEL hOyO, T. 2015, Ancient disasters and crisis management in classical antiquity. – Oxford. 
NEWBOLD, R. F. 1982, The Reporting of Earthquakes, Fires and Floods by Ancient historians. – The Proceedings of the African Classical Associations 16, 28–36. 
PEKáRy, T. 1968, Untersuchungen zu den römischen Reichsstraßen. – Antiquitas 1/17. 
PUCCI BEN ZEEV, m. 2005, Diaspora Judaism in Turmoil, 116/117 CE. Ancient Sources and Modern Insights. – In­terdisciplinary Studies in Ancient Culture and Religion 6. 
RADKE, g. 1981, Viae publicae Romanae. – Bologna (= RE Suppl. XIII, Stuttgart 1971, 1417–1686). 
RAThmANN, m. 2003, Untersuchungen zu den Reichsstraßen in den westlichen Provinzen des Imperium Romanum. – Bonner Jahrbücher Beihefte 55. 
SALAmA, P. 1951, Les voies romaines de l’Afrique du Nord. – Alger. 
SALAmA, P. 1987, Bornes milliaires d’Afrique proconsu­laire. Un panorama historique du Bas Empire Romain. 
– Collection de l’Ecole Française de Rome 101. SPEIDEL, m. A. 2004, heer und Straßen – militares viae. 
– In: R. Frei-Stolba (hrsg.), Siedlung und Verkehr im römischen Reich. Römerstraßen zwischen Herrschaftssi­cherung und Landschaftsprägung. Akten des Kolloquiums zu Ehren von Prof. H. E. Herzig vom 28. und 29. Juni 2001 in Bern, 331–344, Bern. 
STROBEL, K. 2010, Kaiser Traian, eine Epoche der Welt-geschichte. – Regensburg. 
VAN TILBURg, C. 2007, Traffic and congestion in the Roman Empire. – London. 
WITSChEL, C. 2002, meilensteine als historische Quelle? Das Beispiel Aquileia. – Chiron 32, 325–393. 
ZIOSI, F. 2010, Sulle iscrizioni relative alla ricostruzione di Cirene doppo il tumultus Iudaicus, e sul loro contesto. – Zeitschrift für Papyrologie und Epigraphik 172, 239–248. 

Liste 1: Vetustas als grund für die Erneuerung von Straßen: regionaltypische Wendungen (sortiert nach grund/Provinz, Datierung, Fundort). Seznam 1: Vetustas kot razlog za obnovo cest: znacilne regionalne formulacije (razvrstitev po razlogu/provinci, dataciji, najdišcu). 
Grund  Datierung  Beleg  Fundort  
Hispania citerior: vias vetustate corruptas  
[vias vetus]tate corruptas [restituit] pon[t]es refe[cit]  85  AE 1976, 299 = HEp 5, 1995, 287  Las munecas  
[vias vetustat]e corr[u]pt[as refecit pon]tes restit(uit)  85  CIL II 4918 = XVII 1, 1, 250 = MiliariTarrac 58  Lucena de Jalon  
[vias vetus]tate corruptas [restituit] pon[t]es refe[cit]  85  CIL XVII 1, 1, 215 = MiliariTarrac 59  Puerto de las munecas  
[viam v]etustate corr(uptam) [r]efecit et pontes r[e]stutuit  96  CIRPZamora 47  Zamora  
[viam vetustate(?)] cor[ruptam(?)] restituit  97  CIL II 4724 = II² 7, p. 65 n. 15 = HEp 4, 1994, 303  Corduba  
vias vetustate corruptas refecit et restituit  98  CIL II 4725 = II² 7, p. 65 n. 13  Corduba  
Hispania citerior: vias et pontes tempore vetustatis conlapsas  
vias e[t] ponte[s tem]poris vetusta[te] [c]onlaps[os restit]ueru[nt]  236–238  CIL XVII 1, 1, 204a  Ampudia  
vias et pontes {IF}temporis vetustate conl(a)bsos restituere  238  CIL II 4788 = MiliariHispanico 103 = HEp 7, 1997, 1175 = 13, 2003/04, 859  Aquae Flaviae  
vias et pontes tempore vetustatis collaps(os) restituerunt  238  CIL II 4826 = EE VIII 2, p. 466 = MiliariHispanico 349  Aquae Flaviae  
vias et pontes temporibus vetustate co(n)lapsos restitui praeceperun(t)  238  CIL II 4858 (p. 995) = MiliariHispanico 446  Aquae Flaviae  
[vias et] pont[es temporibus] vet[ustate con]lapsos [restituerunt]  238  HEp 7, 1997, 522  Aquae Flaviae  
vias et pontes in temporibus vetustate conlapsos restitui praeceperunt  238  HEp 7, 1997, 542  Aquae Flaviae  
vias e[t] pontes [t]empo[ri]bus vetu[s]tate con[-lapsos restitu]i pr(a)ec[ep]erun[t]  238  HEp 7, 1997, 543 = AE 1966, 218  Aquae Flaviae  
vias et pontes [temporis] vetustate conlapsos restitui p[raeceperunt]  238  MiliariHispanico 108  Aquae Flaviae  
[vias et pontes tempore vetustatis] conlapsos restituerunt  238  MiliariHispanico 117 = HEp 12, 2002, 618  Aquae Flaviae  
vias et pontes in temporibus vevtustate conlapsos restitui praeceperunt  238  MiliariHispanico 453  Aquae Flaviae  
vias et pontes [i]n tempor[ib]us vetustate con[l]apsos rest[i]tui pr(a)eceperunt  238  MiliariHispanico 460  Aquae Flaviae  
vias et pontes vetustate conlapsos res[titu]i cura(ve)runt  238  MiliariHispanico 461 =  HEp 13, 2003/04, 481  Aquae Flaviae  
[vias et] pont[es temporibus] vet[ustate con] lapsos [restituerunt] p[raeceperunt]  238  MiliariHispanico 468  Aquae Flaviae  
via[s] et pontes tempore vetustatis conlapsos restituerunt  238  MiliariTarrac 268  Avellaneda  
vias et pontes tempore vetustatis conlapsos restituerunt  238  CIL II 4756 (p. XLIX, 994) = EE VIII 2, p. 456 = ILS 490 = MiliariHispanico 134  Bracara Augusta  
vias[s et po]ntes tempore v[etustati]s conlapsos res[tit]uerunt  238  MiliariHispanico 15 = HEp 13, 2003/04, 816  Bracara Augusta  

vias [et pon]tes [t]emp(ore) [vetust(atis) conl(apsos) restituer]unt  238  CIL XVII 1, 1, 156 = MiliariTarrac 104 = AE 1971, 201  Carenses  
[vias et pontes temporibus vet]ustate cor[rupt(as) rest(ituerunt)  238  CIL XVII 1, 1, 272 = ILMadrid 125 = MiliariTarrac 108 = HEp 5, 1995, 550 = AE 1994, 1055  Cercedilla  
vias et pont(es) tempores vetustatis conlaps(os) restituerunt  238  CIL II 4870 = EE VIII 2, p. 474 = MiliariHispanico 149  Fornelos  
vias et pontes tempore vetustatis conlapsos restituerunt  238  CIL II 4886 = XVII 1, 1, 214 = MiliariTarrac 107  gijano  
vias et pontes tempora vetustate co(n)laps(os) restituerunt  236  AE 1966, 217  La Trinchera  
[vias et pontes] temp[o]re v[etustatis conlapsos r]estitu[er]unt  238  CIL II 4874 = EE VIII 2, p. 474 = MiliariHispanico 156  Ponte de Lima  
[---]vias et pon]tes [tempore vetustatis conlapsos restitueru]nt  238  CIL II 6243 = XVII 1, 1, 3 = Miliari-Tarrac 102 = IRC III 194 = V, p. 90  Sarria de Ter  
[---] conlapsos restituerunt  238  IRC II 102 = V p. 76  Vinaixa  
vias et pontis in temporibus vetustate conlap(s)os restitui praec(e)perum(t)  238  CIL II 4853 = IRG IV 32 = AquaeFla­viae 536 = MiliariHispanico 599  Xinzo de Limia  
[vias et p]ontes [temporibus vetustate conlapsos pra]ec[eperunt] [r]estitu[it]  238  MiliariHispanico 130 = HEp 13, 2003/04, 727  Zamora  
vias e[t pontes tempo]r(is) vetust(ate) conl[ap(­sos) restit(uerunt)]  238  CIL XVII 1, 1, 161 = MiliariTarrac 106  ?  
Alpes Maritimae: viam Iuliam Augustam a flumine Trebia quae vetustate interciderat sua pecunia restituit  
viam Iuliam Aug(ustam) a flumine Treb{b}ia quae vetustate interciderat sua pecunia restituit  124/125  CIL V 8102 = IANice 159 = ILS 5823 = ILAM 392 = AE 2002, 900  Tropaea Augusti  
viam Iuliam A[ug(ustam)] [a] flum[i]ne T[re­bia quae] vetustate intercid[erat] sua pecunia restituit  124/125  CIL V 8103 = IANice 160b = ILAM 393  Tropaea Augusti  
[via]m Iuliam Aug(ustam) a flumine Trebia quae vetustate interciderat sua pecunia restituit  124/125  CIL V 8106 = IANice 160e = ILAM 396  Tropaea Augusti  
Alpes Maritimae: viam vetustate collapsam restituit  
[viam vetustat(e) collaps(am) rest(ituit)]  212/213  ILAM 406 = AE 1995, 1017  Vintium  
viam vetu[s]t(ate) col[l]a[ps]a[m] rest(ituit)  213  CIL XII 5438 (p. 857) = XVII 2, 13 = ILAM 411  Salinae  
Aquitania, Lugdunensis, Gallia Narbonensis, Belgica, Germania superior: vias et pontes vetustate conlapsas/conlapsos restituit/restituerunt  
vias et pon[tes vetus]tate conl[absas restituit]  213?  CIL XIII 9054 = XVII 2, 518 = AE 1983, 710  Divodurum  
vias [et] pont(es) vetust(ate) conlabsas res[ti]tuit  213?  CIL XIII 9034 = XVII 2, 513 = ILTG 487  Juvigny  
ponte[s e]t vias vetust[ate conl]ap[sas] rest[itu]it  213  CIL XVII 2, 548 = AE 1924, 19  Niederemmel  
[vias et pontes vetustate] conlab[s]a[s [restituit]  213  AE 1996, 1141  Augusta Rauricorum  
vias et pontes vetustate collabs(os) restitui[t]  213  CIL XIII 9061 = XVII 2, 126 = RISch III 318  Lousonna  
vias et pont(es) v[etust(ate)] colla[psos res]tituit  213  CIL XIII 9068 = XVII 2, 674  montagny-la-Ville  
vias et pont(es) vetustate collaps(os) restituit  213  CIL XIII 9072 = XVII 2, 666  Salodurum  
[vias et pon]t(es) vetust[ate collaps(os)] res-tit[uit]  213  CIL XVII 2, 501  Urba  

vias [et pontes vetust(ate) conlaps(as) ---]po restituer(unt)  237  AE 1996, 1048  Perigne  
vias et [po]ntes vetus[tate] conlapsas [res]titue[runt]  237  CIL XIII 8874 = XVII 2, 326 = ILA Vell 60  Ruessio  
vias et pontes vetus[tate conla]psas restituerunt  237  CIL XIII 8940 = XVII 2, 367  Trouy  
[vias et pontes vet]us[tate conlapsos restituerunt]  237  CIL XIII 8869 = XVII 2, 321 = ILA Vell 58  Beaune-sur-Arzon  
[vi]as e[t ponte]s v[etus(tate co]nl[apsos re]st[ituerunt]  237  CIL XIII 8870 = XVII 2, 322 = ILA Vell 59  Beaune-sur-Arzon  
[vias et pont]us vetustat[e] con[lapsos] restituerunt  237  CIL XIII 8867 = XVII 2, 318 = ILA Vell 57  Usson-en-Forez  
pontes et vias vetustat(e) conlabs(as) rest(itu­erunt)  235–238  CIL XII 5534 = XVII 2, 135 = RISch III 319  Prevessin-moens  
pontes et vias vetust(ate) conlabs(os) restit(ue-runt)  235–238  CIL XIII 9058 = XVII 2, 130  Dully  
vias e[t] pontes vetust(ate) conlabs(os) rest(i­tuit)  238–244  CIL XIII 9057 = XVII 2, 129  Dully  
vias et pon[tes ve]tust(ate) conla[ps(os) rest(i­tuit)]  240  CIL XIII 9059 = XVII 2, 127  Lavigny  
Gallia Narbonensis: viam vetustate collabsam restituit  
[via]m [vetu]s[t]ate [c]ollabs(am) rest(ituit)  213  CIL XII 5432 (p. 857) = XVII 2, 8 = ILAM 409  Antipolis  
viam vetustat(e) collabs(am) rest(ituit)  213  CIL XII 5430 (p. 857) = XVII 2, 7 = ILAM 407  greolieres  
viam [vetust]at(e) colla[bs(am) rest(ituit)  213  CIL XII 5431 (p. 857) = XVII 2, 6 = ILAM 408  greolieres  
viam vetustate collabs(am) restituit  213  CIL XII p. 857 = XVII 2, 17 = ILAM 414 = AE 1978, 472 = 1995, 1020  Senez  
Pannonia superior, Pannonia inferior: vias et pontes vetustate corruptas restituerunt  
[vias et p]ontes [vetustate conru]ptas [restituerunt ?]  Sept. Sev. + Söhne  CIL III 4619 = 11324 = ILSlov I 189  Veliki Podlog  
via[s vetustat]e conru[ptas restitueru]nt  198?  CIL III 15199 = AIJ 608  Dragotina  
vias et pon[tes vetusta]te conrupt[as re]stituerunt  200  CIL III 4617 = 11323 = ILSlov I 186  mackovski / mackovec  
[via]s et pont(es) vetust(ate) corrupt(as) rest(i­tuerunt)  201  CIL III 4638  Brigetio  
[vi]as et [pon]t[es vetustate corr]upt(os) rest(i­tuerunt)  201  AE 2010, 1251  Crumerum  
vias et p[ont]es vetustate [co]nruptas restituerunt  201  CIL III 4622 (p. 1794) = ILSlov I 194  Krško  
[vias et p]ontes [vetustate co]rrupt[as restit]uerunt  201  CIL III 4623 (p. 1794) = ILSlov I 200  mokrice  
[vias et p]ontes [vetustate corr]uptas [restituerunt]  201  AE 2006, 1032  Neviodunum  
vias et pontes vetustate conruptas restituerunt  201  CIL III 4624 = 11321 = ILSlov I 199  Brežice  
vias et pontes vetustate corrup[[[tas restitu]]]er(u)nt  217/218  CIL III 10647  Ad militare  

vias et po[ntes] vetusta[te] cor[ruptas] resti­tu[e]ru[nt]  217/218  CIL III 3720  Aquincum  
[vias et pontes ve]tus[tate corruptas restituerunt]  217/218  CIL III 4636 = 10658  Aquincum  
[[v[i]as et p]]ontes vetustate conrupt[as r]e[s]tituerunt  217/218  CIL III 10629  Aquincum  
vias et pontes vetustate corruptas restituerunt  217/218  CIL III 14354,3  Aquincum  
vias et pontes vetustate conruptas restitue[r]unt  217/218  CIL III 10644  Bolcske  
[via]s ft pon[tes vetust]ate gorrdu[tas] re[stitu­erunt]  217/218  CIL III 6467 = 10618  Buda-Uljak  
vias et pontes vetustate corrupta[s restitueru]nt  217/218  CIL III 10637  Intercisa  
vias et pontes vetustate corruptas restitue[runt]  217/218  AE 1953, 11  Racalmas  
vias et pontes vetustate corruptas restituerunt  217/218  AE 1980, 716  Racalmas  
vias et pontes vetustate corruptas restituer[u]nt  217/218  CIL III 3726 = 10635  Szalkszentmar-ton  
vias et po[ntes vet]usta[te] conruptas re[sti­tuer(unt)]  217/218  CIL III 3724 (p. 1717)  Titel  
[vias] et pon[t]es [vetu]stat[e] corruptas [restitue]r[unt]  217/218  CIL III 3725  Titel  
Pannonia superior: vias vetustate conlapsas cum pontibus restituit  
vias vetustate conlabsas cum pontibus restituit  238  AE 1994, 1395  Azaum  
vias cum pon[t(ibus) vetusta]te conlabs(as) res[tituit]  238  CIL III 11327  Brigetio  
vias ve(t)ustate conlabsas cum pontibus restituit  242–244  CIL III 11333  Brigetio  
vias vetustate conlapsas cum pontibus restituit  244–247  AE 1996, 1249  Arrabona  
vias vetusta[te con]lap[sa]s cum ponti[b(us) res]titu[er(unt)]  244–249  CIL III 11326  Brigetio  
Pannonia superior, Dalmatia, Asia, Cappadocia: vias et pontes vetustate conlapsas restituit/restituerunt  
vias et pontes vetustate conlabsos restituerunt  218  AE 1996, 1248  Arrabona  
vias et pontes vetustate (con)labs(as) restituerunt  236–238  CIL III 4630 = 11339  Solva  
vias et pontes vetustate conlabs(as) restit(uit)  238  CIL III 4644  Schwechat  
[via]s vetust[ate conlap]s(as) cum [pontibus rest]ituit  238–244  CIL III 11332 = IPSSTA 4  Virth  
[vias] vetu[s]tate conla[psas cum pontibus restituit]  244?  CIL III 11337  Dorog  
vias et ponte(s) vetustate conlabs(as) restituerunt  244  CIL III 4627 = 11334  Sutto  
vias et po[nte]s vetustate con[lap]s(as) restitu-e(runt)  244–247  CIL III 4626  Sutto  
vias et pont(es) ve(tustate) conl(apsas) resti-tu[it]  249  CIL III 4651  Inzersdorf  
pon[tes et vias conlabsas vetu]st(ate) rest(ituit)  250  CIL III 4645  Schwechat  
po[ntes et vias] vetus[tate conlaps(as)] rest[i­tuit]  251/253  AE 1973, 430  Carnuntum  
vias et pontes vetusta(te) conlabsas restituit  256–258  CIL III 4652 = ILS 555  Inzersdorf  
v[i]a[s] et pontes vetusta(te) conlapsa(s) resti(­tuit)  256–258  CIL III 4647  Vindobona  
vias et pontes vetust(ate) conlabsas restit(uit)  257  CIL III 4646  Schwechat  

v[i]a[s mi]liar[ia p]o[n]t[e]s vetus[t]a[s rest(it)]uerunt  257  AIJ 600 = ILJug I 361  Ormož  
vi[as et pontes vetustate conlapsas restituerunt]  253–260  CIL III 14333,9 = XVII 4, 2, 240  Burnum  
[vias et pon]t[es vetustate co]n[l]aps[as resti]tu[er]unt  ?  CIL III 12184 = RRMAM II 1, 797 = III 3, 108q  Lystra  
[vias et pontes] vetustate c[onlapsas] restituit  216/217  RRMAM II 1, 821 = III 3, 114 = AE 1986, 690 = 1990, 982  Arabissus  
vias et pontes vet{t}ustate [co]nlapsas rest[itu]it  218–222  CIL III 6906 = 12169 = RRMAM II 1, 779 = III 3, 118c  Arabissus  
vias et pontes vet{t}usta[te co]nlapsas restituit  218–222  CIL III 6939 = 12187 RRMAM II 1, 755 = III 3, 104f  Cucusus  
vias et pontes vetustate conlapsas restituerunt  218–305  CIL III 6918–6920 = RRMAM II 1, 792 = III 3, 108l = AE 1888, 183  Kanlikavak  
vias et pontes vetustate conlapsas restituit  222  RRMAM II 1, 505 = III 3, 68a  Alisli Burun  
vias et pontes vet{t}ustate conlapsas restituit  222  RRMAM II 1, 719 = III 3, 119a  Cagilhan  
vias et pontes vetustate conlapsas restituit  222  RRMAM II 1, 526 = III 3, 72e  Degirmentas  
vias et [pont]es vetu[state co]nlapsas [restitu]it  222  RRMAM II 1, 15 = III 3, 76  Elemanli  
via[s] et po[n]tes vetostate conlapsas restitu(i)t  222  CIL III 6954 = 12211 = RRMAM II 1, 545 = III 3, 87a  hierapolis  
vias et pontes vetustate conlapsas restituit  222  RRMAM II 1, 538 = III 3, 75h  Imirzaga  
[vias et pontes vetus]tate conlaps[a]s restituit  222–235  RRMAM II 1, 518 = III 3, 70c  Degirmentas  
vias e(t) pontes vetustate cunlapsas {asas} res[ti]tuerunt  236–238  RRMAM II 1, 858 = III 3, 2 = AE 1977, 814  Belkuyu  
[vias] et pontes vet[us]tate conlapsas restituerunt  236–238  RRMAM II 1, 722 = III 3, 94a  haydan  
vias et pontes vetustate conlabsas restituerunt  236–305  CIL III 6933 = RRMAM II 1, 752 = III 3, 104c  Cucusus  
vias et pontes vetustate conlabsas res[tit]uerunt  236–238  RRMAM II 1, 563 = III 3, 85d  mollahuseyin  
vias et pontes vetustate conlapsas restituit  238  RRMAM II 1, 515 = III 3, 91  hierapolis  
[v]i[as et p]ontes [v]et[u]state conlapsas restituerunt  244–247  RRMAM II 1, 508 = III 3, 68d  Alisli Burun  
vias et pontes vetustate conlapsas restituerunt  244–247  RMMAM II 1, 720 = III 3, 119b  Cagilhan  
[vias et p]o[ntes vetustate] conl[a]psa[s restitueru]nt  244–247  CIL III 12192 = RRMAM II 1, 764 = III 3, 106a  Cucusus  
v[ias et pontes v]etusta[te conlaps]as resti[tu]eru[nt]  244–247  RRMAM II 1, 724 = III 3, 94c  haydan  
vias e[t p]ontes ve[tu]state conl[a]psas r[e]st[i]t[u]erunt  244–247  CIL III 6947 = RRMAM II 1, 570 = III 3, 93a  hierapolis  
via[s et po]ntes v[etust]ate conla[ps]as restituerunt  244–247  CIL III 12199 = RRMAM II 1, 553 = III 3, 89c  hierapolis  
vi]a[s] e[t] pont[e]s v[etust]ate [con]lapsas restitu[erunt]  244–247  CIL III 12206 = RRMAM II 1, 547 = III 3, 88a  hierapolis  
vias et pontes vet[ustat]e conlapsa[s restitu]erunt  244–247  RRMAM III 3, 93g  hierapolis  
vias et [pontes] vetusta[te conlapsas] restitu[e-runt]  244–247  RRMAM II 1, 531 = III 3, 75b  Imirzaga  
vias et pont[e]s vetustate conlapsas resti­tuer[un]t  244–247  CIL III 6914 = RRMAM II 1, 781 = III 3, 108a = AE 1888, 182  Kanlikavak  
[vi]as et pontes vet[ust]ate conlapsas res[titue­ru]nt  244–247  CIL III 6946 = RRMAM II 1, 806 = III 3, 98a  Siricis  

[vias et] pont[es vetust]ate conlapsas restituerunt  244–305  RRMAM II 1, 17 = III 3, 78b  Elemanli  
vias et pontes vetustate conlapsas rest[it]ue[r]unt  244–305  RRMAM II 1, 573 = III 3, 93d  hierapolis  
vias et ponte[s] vetusta[te co]nlapsas [resti]tuer[unt]  244–305  CIL III 6915–6916 = RRMAM II 1, 790 = III 3, 108j  Kanlikavak  
vias [et] pontes vetus[tat]e conlapsas r[es]tituer(unt)  244–305  CIL III 6942–6943 = RRMAM II 1, 818 = III 3, 103b  mehemet  
vias et pontes vetustate conlapsas restituerunt  244–305  CIL III 6955 = 12212 = RRMAM II 1, 561 = III 3, 85c  mollahuseyin  
vias [et pontes ve]tustate co[nlapsas res]tituerunt  244–305  CIL III 6944 = 12194 = RRMAM II 1, 817 = III 3, 103a  Siricis  
vias] [e]t pontes [vet]ustate con[l]apsas resti­tu[e]runt  251–253  CIL III 12196 = RRMAM II 1, 810 = III 3, 100b  Siricis  
Galatia: viam vetustate conlapsam restituit  
viam vetustate comlalsam [r]estituit  222  CIL III 14184, 42 = RRMAM II 1, 334 = III 2, 58a  Eskiyapar  
viam vet{t}u(s)t{t}ate conlapsam restituit  222/223  RRMAM III 2, 62  Bolatcik  
Pontus et Bithynia: viam vetustate corruptam restituit  
viam vetustate corru{m}p{a}tam restituit  114/115  RRMAM I 8b = IK X 1002 = AE 1984, 830  medetli  
viam vetustate corruptam restituit  115/116  TAM IV 1, 11 = RRMAM I 4  Nicomedia  
viam vetustate corruptam restituit  115/116  TAM IV 1, 12 = RRMAM I 2  Sirin yalisi  
Sardinia: viam quae ducit … vetustate corruptam restituit/restituerunt  
[viam] q[u]ae [ducit a Karalibus(?) S]ul[ci]s [vetus]tate [c]orruptam restituit  98–117  Epigraphica 76, 2014, 545  Villamassargia  
[viam quae] a Karalibus [Olbiae] ducit vetustate [collap]sa[m] restituit  220  AE 1990, 469  Code  
bia(m) qu(a)e duc(it) a Karalib(us) Olbiae ve[t]ust(ate) corrumpta(m) restituit  235  AE 1973, 276 = 1977, 346  Bonorva  
viam quae ducit Turr[em ---] vetustate corruptam restituit  235–238  CIL X 8017  Bonorva  
via(m) qu(a)e adducet a Karalibus Olvi(a)e su(a)e vetustate corrupta(m) restitui[t]  236  EE VIII 1, 798 = AE 1975, 466  Terranova Pausania  
viam qu(a)e duc[it a Kara]li[b(us)] Olviae vetustate corrupta(m) restitu[i]t  244  MSardegna 8  Bonorva  
vi[a]m quae ducit [a T]harros C[ornu]s vetustate corrupta re[s]ti[t]uit  244  CIL X 8009 = Cornus 19  Cabras  
viam quae a Nora ducit Bitiae vetustate corrupta restituit  244  CIL X 7996 = ILS 5870  Cala d'Ostia  
viam quae ducit a Nor[a] Bi[t]iae vetus[tate] corruptam restit[ue]run[t]  244  CIL X 7997  Cala d'Ostia  
viam qu(a)e ducit Karalibus Olvi(a)e vetustate corruptam restituit  244  AE 1977, 345  monte Cuiaru  
viam quae a Nora ducit Karalibus vetustate corupta restituit  244  CIL X 7999  Nora  
viam quae ducit a Karalibus Olviae vetustate corrupta(m) restituit  244  CIL X 8027  Oschiri  
viam qu(a)e du[cit] a Karalis Olviae betust[ate] corruptam restituit  244  MSardegna 1 = AE 1984, 444  Silvaru  
viam qu(a)e ducit a Turre usque Karalis vetustatem corruptam restituit  244–247  EE VIII 1, 743 = AE 1890, 87  Buonanaro  

Die gründe von Straßenerneuerungen im Spiegel lateinischer Inschriften auf meilensteinen 
[viam] qu(a)e ducet [a] Karalibus Olbiae vetustate [corruptam rest]ituit  247/248  EE VIII 1, 772 = AE 1889, 27  Terranova Pausania  
vi[a]m quae ducit a Nora [Bitiae?] vetustate [co]rruptam restituerunt  248  EE VIII 1, 739  Nora  
viam quae ducit a Nora Karalib(us) vetustate cor[r]u[p]tam restituerunt  248  CIL X 8001 = ILS 511  Orri  
viam qu[ae ducit a Karalibus] Olvi(a)e v[etusta­te corruptam restituerunt]  250/251  MSardegna 6 = AE 1984, 448  Code  
[viam quae du]cit a Karalis Vl[biae vet(ustate) corr(uptam)] restituerunt  250/251  ILSard I 385 = MSardegna 4 = AE 1975, 467  Padronu  
biam [qua]e [ducit] a Kar(alibus) Olvi(a)e b[e­tust(ate) corr(uptam)] restituer(unt)  250–253  MSardegna 5 = AE 1984, 447  Code  
viam qu(a)e a Karalibus Olbiae [du]cit vetustate consun(ptam) [r]estituerunt  251  EE VIII 1, 773 = AE 1889, 26  Terranova Pausania  
viam q(uae) d(ucit) a Tu(rre) K(arales) v(etu-state) c(orruptam) res[tit(uit)]  253  ILSard I 383 = AE 1939, 140  Code  
[viam quae ducit a Karalib(us) Ol]bi(a)e vetustate cor[ruptam restituit]  253/254  EE VIII 1, 751  Lipparaggia  
viam quae ducit a Nora Karalibus vetustate corruptam restituit  253/254?  CIL X 8000  Nora  
viam quae ducit a Karalibus [Olbiae vet]ustate corrupta restituerunt  253/254  CIL X 8033 (p. 1020) = EE VIII 1, 746  Olbia  
[via quae] a Karalibus [ducit Olbiae vetustate] consum(p)ta [---]  253/254  EE VIII 1, 781 = AE 1889, 31 = 32  Terranova Pausania  
[viam quae ducit] a Karali(bu)s Olbiae [vetustate] consunpta(m)  253/254  EE VIII 1, 782  Terranova Pausania  
viam quae duc[it a Karalibus] Olb[iae] vet(usta­te) cor[ruptam restituerunt]  253–257  MSardegna 2 = AE 1984, 445  Silvaru  
viam quae ducit a Karalibus [Olbiae vet]ustate corrupta(m) restituerunt  253–257  ILSard I 389  Terranova Pausania  
viam qu(a)e duc[it a] Karalibus Olbi[ae] betustate consump[tam]  253–260  EE VIII 1, 795 = AE 1889, 23  Terranova Pausania  
viam [quae] ducit a Karalibus Olviae vetus[tate] corrupta(m) restituerunt  253–264  EE VIII 1, 774 = AE 1889, 29  Terranova Pausania  
b[iam quae Karalibus ducit] O[lviae vetust]ate corr[uptam restituit]  257?  CIL X 8028  Terranova Pausania  
viam] qu(a)e ducit a Karalib(us) Olbi(a)e cor­rupta[m restituit]  257?  EE VIII 1, 762  Terranova Pausania  
via(m) quae ducit a K(a)ralibus Ol[biam] cor­rupta(m) restit(uit)  257?  EE VIII 1, 770 = ILS 538 = AE 1889, 37  Terranova Pausania  
viam qu(a)e duc(it) a Kar(alibus) Olb(iae) vetust{i}(ate) corr(uptam) rest(ituit)  270  MSardegna 3 = AE 1984, 446  Silvaru  
viam [quae] ducet a Kara[lib(us)] Olbiae ve­tu[state] corrupta(m) resti[tu]it  270–275  EE VIII 1, 775  Terranova Pausania  
viam [quae] ducit a Karalib(us) Olb[iae] vetustate corrupta restituente  270–275  EE VIII 1, 796 = AE 1889, 22  Terranova Pausania  
[viam] quae ducet a Karalibus Olvi(a)e [vetu]state corrupta(m) restituente  282?  EE VIII 1, 776 = AE 1889, 36  Terranova Pausania  
via(m) qu(a)e ducit a Kar(alibus) Olbia(e) vet(ustate) co(rruptam) restituit  282/283  EE VIII 1, 757 = AE 1889, 39  Terranova Pausania  
viam quae a [Karalibus ducit Olb(iam)] vetustate corruptam restituit  3.Jh.  CIL X 8026 = AE 2009, 451  Valenza  

via(m) quae du[cit] a [K]a[r]alib(us) Olvi[ae] [vetust(ate) c]or(r)u{m}[p][tam] res(tituente)  305/306  MSardegna 7 = AE 1984, 449  Code  
bia(m) q[uae du]cit Karalib(us) Tur[res] vetustate corrupta[m re]stituit  ?  CIL X 8019  Bonorva  
viam [---] Olbiae [---] restituerun[t]  ?  EE VIII 1, 754  Lipparaggia  
viam [q]uae a Karalis [ducit] vetustate c[orru]ptam r[estituit]  ?  CIL X 8031  Olbia  
[viam] quae adduc[it Kara]libus Olbi(a)e [vetus]tate corrup[tam] restitu[it]  ?  ILSard I 386  Olbia  
vi[am] qu(a)e ducit a Karalibus Olbiae betus[ta­te corruptam] restitu[it]  ?  EE VIII 1, 791  Puzzolu  
[viam] quae ducit [a] Karalibus Olb(iae) betustate cor(ruptam) rest[ituit](?)  ?  EE VIII 1, 794  Puzzolu  
vi[am qua]e ducit a Karali(bus) corrupta(m) restituente  ?  EE VIII 1, 761  Terranova Pausania  
Weitere einzeln auftretende Formulare  
[viam --- vet]ustate temporis desid[iaque priorum corruptam ad s]plendorem pristinum res[tituerit]  312–337  CIL VI 1223 (p. 4336)  Roma  
murum ad defension(em) viae vetustate conlabsum restituerunt  201  CIL IX 5980 = X 6908 = ILS 5858  Capua (regio II)  
viam mactorinam longa vetustate resciss(am) pecunia sua restituit  31–70  SupIt II V, 13 = AE 1919, 64  Velitrae (regio II)  
viam Aemiliam vetustate dilapsam operib(us) ampliatis restituendam cur(avit)  143/364–367  CIL XI 6664 = ILS 5824 = InscrIt VII 1, 117  Colle Salvetti (regio VII)  
viam Augustam a porta Cimina usque ad Anniam et viam sacram a chalcidico ad lucum Iunon(is) Curritis vetustate consumptas a novo restituerunt  ?  CIL XI 3126 (p. 1323)  Falerii Novi (regio VII)  
v[i]as [i]n ru[i]nam vet[u]sta[te] c[o]n[l]ab[sas] r[e]sti[tuit]  210/215  RIB I 2228  Clausentum (Britannia)  
viam Tauri vetustate [conl]apsam conplanatis monti[bus e]t caesis rupibus ac dilata[tis i]tineribus cum pontibus institutis restituit  216–217  IK LV 1, 132 = RRMAM I 61 = II 1, 26 = III 3, 166 = AE 1969/70, 607  Tyana (Cappadocia)  
[viam Apamea Nicae]a[m collapsa]m vetustate restituit muniendam curavit  58/59  CIL III 346 (p. 976) = CIG 3743 = IK IX 13  Sarikaya (Pontus et Bithynia)  
viam per Alpes Numidicas vetustate inter[r]uptam ponti[b]us denuo fac[ti]s paludibus siccatis labibus confirmatis res{s}tituit  152  ILAlg I 3875 = ILS 9374 = AE 1904, 21  Ain Berda (Africa proconsularis)  

Die gründe von Straßenerneuerungen im Spiegel lateinischer Inschriften auf meilensteinen 
Liste 2: Longa incuria und longa intermissio als grund für die Erneuerung von Straßen in Nordafrika und makedonien (sortiert nach grund/Provinz, Fundort). Seznam 2: Longa incuria in longa intermissio kot razlog za obnovo cest v provincah Prokonzulska Afrika in makedonija (razvrstitev po razlogu/provinci, najdišcu). 
Grund  Datierung  Beleg  Fundort  
Africa proconsularis: longar incuria  
[---] pontes ve[tustate di]lapsos et iter l[onga in]curia corrup[tum resti]tuerunt et pro [s]ua [inf]atigabili provide[ntia pe]rvium commea[ntibus] reddiderunt  237  ILAlg I 3989 = AE 1909, 233  Derirat  
[pontes vet]ust[ate conlapsos et iter longa incuria perditum restituerunt et pro sua infatig]abil[i providentia per]vium com[me]antibus redd(id)erunt  237  CIL VIII 10021 (p. 2081) = ILAPr 654 = ILTun 1721  Fum Es Somma  
[po]ntes vetustat[e con]labsos et [iter long]a incuria [perdi]tum re[stituerunt] et pro [sua infatig]abili [provident]ia pervium [com]meantibus redderunt  237  CIL VIII 10025 = 21920 = ILAPr 654  hanshir as Saqy  
pontes vetu(s)tate delapsos et iter longa iniuria cor(r)uptum restituerunt sua infatigabili providentia pervium commeantibus reddiderunt  237  BCTH 1912, CLXXXIII  Lepcis magna  
[pontes vetus]tate dilap[sos et iter lon]ga [incuria praeruptum] r[estituerunt et pro sua] infatigabili providenttia pervium commenantibus reddiderunt  237  AE 2002, 1663  Lepcis minor  
pontes vetus{s}tate dilapsos et iter longa incuria corruptum restituerunt et pro sua infatigabili providentia pervium commeantibus reddiderunt  237  BCTH 1908, CCV = ILAfr 661 = AE 2007, 1713  masclianae  
[pontes vetus]tate dilap[sos et iter lon]ga [incuria praeruptum] r[estituerunt providentia]  237  AfrRom 14/3, 1704  Ruspina  
pontes vetustate conlabsos et iter longa incuria corruptum restituerunt et pro sua infatigabili (p)rovidentia pervium commeantibus reddiderunt  237  AE 2003, 1972  Sufes  
pontes vetu(s)tate delapsos et iter longa iniuria corruptum restituerun(t) sua infaticabili providentia pervium commeantibus reddiderunt  237  IRT 924 = AE 1912, 23 = 1926, 138  Wadi az Zannad  
viam a Karthagine usque ad fines Numidiae provinciae longa in[c]ur[i]a corruptam atque dilabsam restituerunt  237  CIL VIII 22123  Sidi Bou garnoug  
viam a Karthag(ine) usque ad fines Numidiae provinc(iae) longa incuria corruptam adq(ue) dilapsam restituerunt  237  CIL VIII 10083 = 22073  Sidi Bu Atila  
via[m] Kar[th]agine usque ad fine[s] Numidiae p[rovi]n[c]iae longa incuria corruptam atque dilap[sa]m r[estituer]un[t]  237  BCTH 1908, CLXII = CXCII  Tichilla  
viam a Karthagine usque ad fines Numidiae provinciae longa incuria corruptam adque dilapsam restituerunt  237  CIL VIII 10047 (p. 2092) = ILS 488  Tunes  
viam a Karthag(ine) usque ad fines Numidiae provinciae longa incuria corruptam atq(ue) dilapsam restituerunt  237  BCTH 1907 CCXXI  Uthina  
[viam a] Karthagine [usque ad] fines Numid[iae] provinciae [longa] incuria co[rrupta]m adque [dilap]sam restitu[e]runt  237  CIL VIII 22020 = ILTun 1732  Zezia  
Macedonia: longa intermissio  
[vi]am a Dyrrachi(o) usque Acontisma per provinciam macedoniam longa intermissione neglectam restitue[nd]am curavit  112  Philippi 414 = AE 1936, 51 = 1993, 1401  Philippi  
viam a Dyrrac(hio) usq(ue) Neapoli(m) per provinciam macedoniam longa intermissione neglect(am) restituendam curavit  112  Philippi 715 = IG X 2, 1, 1012 = AE 1936, 52  Thessalonica  

Liste 3: Weitere regional- und zeittypische Erneuerungsformulare ohne nähere Angabe von gründen (sortiert nach grund/Provinz, Fundort). Seznam 3: Druge regionalne in casovno opredeljive formulacije za obnovo cest brez natancnejših razlogov za obnovo (razvrstitev po formulaciji/provinci, najdišcu). 
Grund  Datierung  Beleg  Fundort  
Apulia et Calabria  
viam herculiam ad pristinam faciem restituit  311  CIL IX 6067 = X 6972  Castel Lagopesole  
viam herculeam [a]d pristinam [f]aciem restituit  311  CIL IX 6066 = X 6971 = ILS 670  Venusia  
viam herculiam ad pristinam faciem restituit  311  CIL IX 6059 = X 6964  Zungoli  
Cilicia  
vi[am] et [pontes a Pylis usque ad Ale]xandr[iam ex inte]gro [restituit]  222/223  RRMAM I app. 3  gulek Bogazi  
viam et [ponte]s a Pylis usq[ue ad] Alexa[n]dream ex in[te]gro restituit  222/223  CIL III 12119 = 14177, 12 = IK LV 1, 136 = RRMAM I app. 2 = AE 1899, 81  gulek Bogazi  
viam [et] pontes a Pu[l]is usque ad [Alexan]driam ex integro [res]ti[tuit]  222/223  CIL III 226 (p. 974) = RRMAM I 65a  mopsuestia  
Noricum  
pontes refeceru(n)t [et vias] munierunt (et) milia[ria] restituerunt  236  CIL XVII 4, 1, 76 = 4, 2, p. 125 = AE 1973, 389  Comagena  
pontes refecerunt et vias munierunt et miliaria restituerunt  236  CIL XVII 4, 1, 91 = 4, 2, p. 125  Iuvavum  
pontes refecerunt et vias munierunt et miliaria restituerunt  236  CIL III 14110 = XVII 4, 1, 82 = 4, 2, p. 125  Ovilava  
Palaestina  
vias et pontes restituit  213  AE 1948, 152  Bar el-Kharuq  
vias et pontes restituit  213  CIL III 14155,16 = AE 1899, 217  Eleutheropolis  
vias et pontes restituit  213  AE 1969/70, 624  Es Souwelih  
vias et pontes restituit  ?  AE 1905, 194  Scythopolis  
vias et pontes restituit  212  AE 1966, 497a  Scythopolis  
vias et pontes restituit  213  RRJ I 14  Scythopolis  
vias et pontes restituit  213  RRJ I 15  Scythopolis  
vias et pontes restituit  213  RJJ I 16  yehezqel  
Raetia  
vias et pontes restituerunt  201  CIL III 5987 (p. 1863, 2328,50) = XVII 4, 1, 33 = 4, 2, p. 124 = IBR 470  Cambodunum  
vias et pontes restituerunt  201  CIL III 5992 = XVII 4, 1, 38 = 4, 2, p. 124 = IBR 471  Eggenthal  
vias et pontes restituerunt  201  CIL III 5990 = 11982 = XVII 4, 1, 51 = 4, 2, p. 124 = IBR 476  gilching  
vias et pontes restituerunt  201  CIL III 5991 = XVII 4, 1, 50 = 4, 2, p. 124  grosshelfendorf  
vias et pontes restituerunt  201  CIL III 5993 = XVII 4, 1, 39–41 = 4, 2, p. 124 = IBR 472  Kaufbeuren  

Die gründe von Straßenerneuerungen im Spiegel lateinischer Inschriften auf meilensteinen 
vias et pontes restituerunt  201  CIL XVII 4, 1, 70 = 4, 2, p. 124  Kosching  
vias et pontes restituerunt  201  CIL III 5996 = 11985 = XVII 4, 1, 65 = IBR 490  Neuburg an der Donau  
vias et pontes restituerunt  201  CIL III 5981 = 11979 = XVII 4, 1, 16 = 4, 2, p. 123 = IBR 454  Veldidena  
vias et pontes restituerunt  201  CIL XVII 4, 1, 17 = AE 2002, 1085  Veldidena  
vias et pontes restituerunt  201  CIL XVII 4, 1, 66 = 4, 2, p. 124  Vicus Scuttariensium  
vias et pontes restituerunt  201  CIL XVII 4, 1, 8 = 4, 2, p. 123 = AE 1982, 730 = 1991, 1282  Vipitenum  

Liste 4: Viam imbribus et vetustate conlapsam cum pontibus restituit als grund für die Erneuerung von Straßen in Nu-midien (sortiert nach Datierung, Fundort, Beleg). Seznam 4: Viam imbribus et vetustate conlapsam cum pontibus restituit kot razlog za obnovo cest v provinci Numidiji (razvrstitev po dataciji, najdišcu, objavi). 
Grund  Datierung  Beleg  Fundort  
viam imbribus et vetustate conlabsam cum pontibus restituit  218  CIL VIII 10309 (p. 2138)  Oued Smendou  
viam imbribus et vetust[ate] conlaps[am] cum pontibus restituit  219  CIL VIII 10304 = ILS 471  Cirta  
viam imbribus et vetustate conlabsam cum pontibus restituit  220  CIL VIII 10308 (p. 2138)  Oued Smendou  
v[iam] imbribus et vetustate conlapsam cum pontibus restituit  238  CIL VIII 22371 = ILS 5869  Cirta  
viam imbrib[us]  238  CIL VIII 10298 = 22364  hammet  
viam imbribus et vetustate{m} coniapsam cum iontibus rdi[t]nit  238  CIL VIII 22372  Oued Smendou  
viam imbribus et vetu[state ---]  245  CIL VIII 10299  Cirta  
viam imbribus et vetustate conlapsam cum pontibus restituerunt  245  CIL VIII 22373  Oued Smendou  
viam imbribus [et vetus]tate conlabsa[m cum] pontibus res[tituit]  250  CIL VIII 10318 (p. 2138)  Cloaret  
viam imb[ribus et] vetustate [collap]sam cum pont[ibus] restitui[t]  250  CIL VIII 10314  El Arrouch  
viam imbribus [et vetustate conlapsam cum pontibus restituerunt]  252  CIL VIII 10320 (p. 2138)  Oued hammam  
viam imbribus et vetustate conlapsam cum pontibus restituerunt  252  CIL VIII 10323 = 22365  Rusicade  
viam imbribus et vetustate [conlap]sam cum [pontibus] resti[tuit]  283  CIL VIII 10315  El Arrouch  
[viam imbribu]s et vetus[tate conlapsam] cum pont[ibus resti]tuit  283  CIL VIII 10316  El Arrouch  
viam imbribus et vetust[ate] conlabsam cum [pon]tibus restituit  283  CIL VIII 22379  El Arrouch  
viam imbribus et vetustate conlapsam cum pontib[us] restituit  ?  CIL VIII 10302 (p. 2138)  Cirta  

Liste 5: Vias torrentibus exhaustas restituit als grund für die Erneuerung von Straßen in Numidien (sortiert nach Datierung). Seznam 5: Vias torrentibus exhaustas restituit kot razlog za obnovo cest v provinci Numidiji (razvrstitev po dataciji). 
Grund  Datierung  Beleg  Fundort  
vias torrentibus exhaustas restituit ac novis munitionibus dilatavit  213  AE 1911, 101  Cuicul  
vias ex(h)austas r[e]stituit ac novis mun[itio]nib(us) dilatavit  215  CIL VIII 10335 (p. 2143) = ILS 5862  Bordj mamra  
vias torrentibus exhaustas restituit et novis munitionibus dilatavit  222–224  AE 1912, 155  Cuicul  
vias torr[e]ntibus exh[au]stas restituit  238–244  CIL VIII 22399  Cuicul  
vias torrentib(us) exhausias res[tit]uit ac nov[is] [munitionibus dilavit]  245  CIL VIII 22397 = ILS 5871  Fedj mzala  
vias torrentibus exhaustas restituit  253  ILS 9498 = AE 1911, 104  Cuicul  


Razlogi za obnovo cestv luci latinskih napisov na miljnikih 
Povzetek 
Latinski napisi na rimskih miljnikih so doslej služili predvsem kot natancen vir datacij titulatur rimskih cesarjev in njihove gradbene dejavnosti ter vir za rekonstrukcijo cestnih mrež. Clanek se osredotoca na primerjalno perspektivo na višji ravni. Avtorica je raziskovala razloge za obnovo cest, ki jih omenjajo napisi na miljnikih. Iz spletne epigrafske baze Clauss-Slaby je zbrala 250 napisov,* na katerih se pojavljata formulaciji viam restituit ali iter restituit (je obnovil cesto/pot). S primerjavo omenjenega zbira je avtorica izlušcila epigrafske formulacije (“epigraphic habit”), ki se med seboj razlikujejo po posameznih obmocjih, kjer so bili miljniki postavljeni. Razlike so vidne v strukturi formulacij napisov, v dataciji miljnikov ter tudi v ukrepih, ki so bili sprejeti ob nastali škodi in unicenju ceste. V treh izmed štirih primerov je bil razlog za obnovo ceste starost (vetustas). Na miljniku iz Numidije, datiranem v 3. st. n. št., beremo, da sta bila za slabo stanje ceste kriva dež in starost (imber et vetustas). Kot sporocajo drugi napisi, je bila ta fraza v provinci Numidiji v rabi kar 65 let. Za omenjeno provinco je izpricana še ena formulacija, in sicer vias cum pontibus restituit; s tem ukrepom je uprava poskušala rešiti problem slabih komunikacijskih poti zaradi vremenskih nevšecnosti: cez namocena oziroma poplavljena obmocja so postavili mostove, s katerimi so bile ceste ponovno prevozne. Rezultati študije so pred­stavljeni v obsežnih seznamih 1–5. 
* Op. prev.: Najdišca na seznamih ustrezajo navedbam v EDCS. Za napacno (npr. mesto hrambe) ali nepopolno navedene najdišcne podatke miljnikov, odkritih na sloven-skem prostoru (glej seznam 1: 3. stran, stolpec Fundort), navajamo popravke po temeljni literaturi: za miljnik CIL III 4617 – mackovec pri Novem mestu; za CIL III 4622 – Krško polje; za CIL III 4623 – Obrežje; za AE 2006, 1032 
– gorenje Karteljevo. 
Prevod: Anja Ragolic 
Ulrike Ehmig Berlin-Brandenburgische Aka-demie der Wissenschaften Corpus Inscriptionum Latinarum Jägerstraße 22/23, D–10117 Berlin 0049-30-20370-212 ulrike.ehmig@bbaw.de https//:orcid.org/0000-0003-1560-9022 

Arheološki vestnik 72, 2021, 137–186; DOI: https://doi.org/10.3986/AV.72.06 
Cerklje ob Krki:novosti v poselitvi Dolenjske v zgodnjem srednjem veku 

Cerklje ob Krki:new findings on the early medieval settlement of Dolenjska 
Daša PAVlOVIc, Petra VOjAkOVIc, Borut TOškAn 
Izvlecek 
Cerklje ob krki je najdišce z najstarejšimi ostanki zgodnjeslovanske poselitve na Dolenjskem. Analize loncenine in radiokarbonskih datacij so nakazale dve fazi poselitve, prvo v 6. st. in v prvi polovici 7., drugo med sredino 10. in sredino 12. st. 
Tri pridobljene radiokarbonske datacije nakazujejo naselitev Slovanov v dolino krke v casu med letoma 585 in 660, verjetno povezano z odselitvijo langobardov v Italijo leta 568 in prihodom Avarov v Panonsko nižino. najdbe kosti visokoraslega goveda italskega porekla morda kažejo na roparske pohode na ozemlje pod upravo Bizanca, ki jih omenjajo pisni viri. cetrta radiokarbonska datacija in loncenina praškega tipa z arhaicnimi ustji pa dopušcata možnost, da so manjše skupine Slovanov tu bivale pred sredino 6. st., kar povezujemo z možnim angažmajem Slovanov pri varovanju meje vzhodnorimskega cesarstva ali pri pohodih bizantinske vojske z obmocij južne Donave proti Italiji, v katerih so služili kot najemniški vojaki. 
Mlajšo fazo poselitve v Cerkljah povezujemo z agrarnim zaledjem gospostva Starega gradu v Podbocju. 
Kljucne besede: jugovzhodna Slovenija; Dolenjska; Cerklje ob krki; zgodnji srednji vek; 6. in 7. st.; 10.–12. st.; zgodnji Slovani; arheozoologija; visokoraslo govedo 
Abstract 
Cerklje ob krki is a site that has revealed the earliest known remains of Early Slavic settlement in Dolenjska, south­eastern Slovenia. The pottery analysis and the 14C dates have shown two early medieval habitation phases, the first one in the 6th and first half of the 7th century, the second between the mid-10th and the mid-12th century. 
Three of the 14C dates show that the Slavs lived in the valley of the River krka sometime between 585 and 660, prob­ably related to the departure of the langobards for Italy in 568 and the arrival of the Avars into the Pannonian Plain. The bones of large cattle of Italic origin suggest that these Early Slav inhabitants took part in plundering campaigns into the territory under Byzantine administration, such as are related by ancient authors. The fourth 14C date and the Prague-type pottery with an archaic rim also raise the possibility that small groups of Early Slavs lived here even before the mid-6th century. They may have been engaged to protect the border of the Eastern Roman Empire or recruited as mercenaries in the Byzantine army that advanced from areas along the southern stretches of the Danube towards Italy. 
The late phase of early medieval habitation at the site is believed to be linked to the agricultural hinterland of the feudal estate of Stari grad in Podbocje. 
Keywords: south-eastern Slovenia; Dolenjska; Cerklje ob krki; Early Middle Ages; 6th and 7th centuries; 10th–12th centuries; Early Slavs; archaeozoology; large cattle 

Sl. 1: Cerklje ob krki – Osnovna šola. lokacija arheoloških raziskav leta 2016. Fig. 1: Cerklje ob krki – Osnovna šola. location of the 2016 archaeological excavations. 
Arheološke raziskave,  ki so potekale v letu 2016 tik ob kompleksu Osnovne šole Cerklje ob krki, približno 350 m severno od reke krke (sl. 1; 2), v ravninskem delu srednjepleistocenske savske terase, so obsegale površino cca. 5000 m2. Obmocje izkopavanj je bilo razdeljeno v sektorje in mrežo kvadrantov velikosti 5 × 5 m (sektor 1, kv. A–E/1–9; sektorja 4 in 5 pa kv. A–k/3–17). Odkriti so bili sledovi vec poselitvenih faz (sl. 2). Za boljše razumevanje celotnega dogajanja in ohranjenosti odkritih ostalin podajamo splošen terenski izvid najdišca s kratko predstavitvijo odkritih prazgo­dovinskih in rimskodobnih ostalin, podrobneje pa obravnavamo zgodnjesrednjeveške ostaline, ki so glavna tema prispevka. 
TERENSKI IZVID 
Primarna geološka podlaga na najdišcu je plast rdeckastorjavega glinastega melja z vecjo vsebnostjo apnencevih prodnikov in lomljencev velikosti do 5 cm (SE 1105 = 1128). Gre za plast preperelega sa­vskega proda, ki je bila debela tudi do 4 m. na vrhu te plasti je bila odkrita zgodnjesrednjeveška jama 5. 
nad SE 1105 se je formirala do 35 cm debe-la rumenorjava plast meljaste gline z manjšo vsebnostjo apnencevih prodnikov in lomljencev velikosti do 3 cm ter manjšo vsebnostjo prazgodo­vinske loncenine in drobcev oglja (SE 1003 = 1106). Plast je sicer po zgradbi naravnega izvora, a hkrati predstavlja ostanke hodne površine, saj so bile v njej odkrite tako prazgodovinske kot tudi rimskodobne jame in strukture. na tem nivoju smo zasledili tudi zgodnjesrednjeveški jami 2 in 6. 
na posameznih obmocjih sektorjev 4 in 5, v kv. A–C/6–10 ter kv. G–k/5–10, se je nad SE 1003 ohranila do 30 cm debela plast temno ru­menorjavega glinenega melja. Zemljena plast je vsebovala manjše kolicine apnencevih prodnikov in lomljencev velikosti do 2 cm. V njej smo odkrili manjše število prazgodovinske, rimske in zgodnje­srednjeveške loncenine ter drobce oglja (SE 1004 = 1187 = 1313). Plast je verjetno ostanek mocno poškodovane hodne površine. Poleg prazgodovin­skih ter rimskodobnih so bile v njej odkrite tudi zgodnjesrednjeveške jame 1, 3, 4 in 7. 
Plasti SE 1003 (= 1106) in SE 1004 (= 1187 = 1313) je prekrivala do 20 cm debela plast rjavega glinastega melja. Ta je poleg apnencevih prodni­kov in lomljencev velikosti do 3 cm vsebovala še rimskodobni in novoveški gradbeni material ter prazgodovinsko, rimskodobno, zgodnjesrednje­veško in novoveško loncenino. V njej so se poja­vljali posamezni drobci oglja (SE 1002 = 1125). Opredelili smo jo kot nekdanjo ornico. nad njo 


Sl. 2: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Izkopavanja leta 2016. Tloris najdišca z mrežo kvadrantov in arheološkimi osta­linami. M. = 1:1000. Fig. 2: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Excavations in 2016. Plan of the site with marked grid and archaeological re­mains. Scale = 1:1000. 
sta ležali do 15 cm debela plast sodobne ornice Terenski izvid kaže enostavno sosledje plasti, 
(SE 1001 = 1126) ter ruša (SE 1000 = 1127).1 v katerih so bile odkrite številne jame in druge ostaline iz treh casovnih obdobij. najstarejši ar­heološki zapis, ki ga umešcamo v prazgodovinsko 
1 Plasti SE 1000 = 1127, SE 1001 = 1126 in SE 1002 = 
obdobje, se razprostira po celotnem raziskovanem 

1125 smo med arheološkim nadzorom ob gradnji skupaj strojno odstranili, do predvidene globine 50 cm. obmocju (sl. 2). Zastopajo ga predvsem jame raz­Sl. 3: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Izkopavanja 2016. jame iz zgodnjesrednjeveškega obdobja v sektorjih 4 in 5. M. = 1: 500. Fig. 3: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Excavations in 2016. Early medieval pits in Sectors 4 and 5. Scale = 1: 500. 

licnih velikosti in oblik, razlicni pa so tudi višinski nivoji njihovega odkritja. V teh jamah so bile odkrite najdbe, ki jih casovno umešcamo tako v cas zgodnje bronaste dobe (med 19. in 17. st. pr. 
n. št.) kot tudi v cas pozne bronaste dobe (od 12. do 10. st. pr. n. št.). Sploh v pozni bronasti dobi razporeditev arheoloških ostalin kaže na notranjo ureditev naselbine, za katero so znacilne manjše lesene hiše z dvema, tremi ali štirimi linijami stojk. Predeli za kuhanje so, kot nakazuje pec, ležali izven objektov, vendar v njihovi neposredni bližini. Izven objektov so bile odkrite manjše shrambne ali odpadne jame. 
Po opustitvi poznobronastodobne naselbine raziskano obmocje verjetno ni bilo poseljeno vse do zgodnjerimskega obdobja (sl. 2). Takrat so bili izvedeni obsežni posegi. na skrajnem vzhodnem delu sektorja 4 je bil odkrit vec kot 55 m dolg, 3 m širok ter 1,3 m globok jarek V-preseka. Usmerjen je bil SZ–jV ter zapolnjen s tremi zasutji. Zahodno od jarka so ležali kupolasta pec z delovnim prostorom ter ostanki jam razlicnih namembnosti. Med njimi prevladujejo jame za stojke, ki predstavljajo ostanke lesenih konstrukcij – objektov. ceprav nimamo dovolj dokazov, bi morda lahko slednje povezali s številnimi kratkotrajnimi pohodnimi rimskimi vojaškimi tabori s slabo ohranjenimi utrdbenimi strukturami, ki so že bili odkriti ob pomembni prometnici iz ljubljanske kotline proti vzhodu v smeri Segestike/Siscije (današnji Sisak).2 najmlajša rimskodobna predmeta na najdišcu sta odlomka krožnikov severnoafriške sigilate, pri cemer en sodi h krožnikom tipa Hayes 50A/B v severnoafriški fakturi C3/4.3 To nakazuje, da se je rimska pose-litev prostora zakljucila v prvi polovici ali sredini 
4. stoletja. Ponovno poselitev lahko opredelimo v cas zgodnjega srednjega veka (sl. 2; 3). 
ZGODNJESREDNJEVEŠKO OBDOBJE 
Podrobno bomo predstavili in analizirali ostan­ke iz zgodnjesrednjeveškega obdobja.4 Odkriti so bili v sektorjih 4 in 5 in predstavljajo tretjo fazo poselitve na lokaciji Osnovne šole Cerklje ob krki (sl. 3). Gre za sedem jam (j1–j7) razlicnih velikosti in oblik, ki vsebujejo zgodnjesrednjeveško drobno 
2 Guštin 2015, 221–233. 
3 keramicne najdbe rimskega obdobja je opredelila Iris Bekljanov Zidanšek, Arhej, d. o. o., za kar se ji najlepše zahvaljujemo. 
4
 Porocilo: Vojakovic et al. 2016. 
gradivo, ter vec casovno neopredeljenih manjših jam (Mj) za stojke ali za druge namene. nekatere izmed jam niso imele izpovednega drobnega gra-diva in so bile v tretjo fazo umešcene na podlagi stratigrafske lege (sl. 3). Obravnavane jame smo zasledili na nivoju treh razlicnih plasti, pri cemer kaže poudariti, da plasti naravno padajo proti jugu. najvec jam (1, 3, 4 in 7) smo zasledili tik po od­stranitvi nekdanje ornice, torej na nivoju starejše hodne površine plasti SE 1187 = 1313, ki pa se je ohranila le na nekaterih obmocjih sektorjev 4 in 5 (v kv. A–C/6–10 ter kv. G–k/5–10). jami 2 in 6 sta bili vidni na nivoju plasti SE 1106. Ta je sicer naravnega izvora, vendar hkrati predstavlja tudi ostanke starejše hodne površine, saj so na njej ležale prazgodovinske in tudi rimskodobne najdbe. jamo 5 pa smo zasledili najnižje, šele na nivoju arheološko sterilne plasti (SE 1128). Zakljucimo lahko, da nobena izmed jam nima ohranjenega vrha oziroma dejanske višine in da se socasne intaktne površine v njihovi okolici niso ohranile. Prav tako ni mogoce pojasniti odnosa med jamama 1 in 4, ki sta bili odkriti druga zraven druge.5 
Jame z zgodnjesrednjeveškimi najdbami 
Jama 1 
(j1; SE 1224/1225/1286/1268) (sl. 3–4; t. 1–4) 
V sektorju 4, kv. B–C/10, je bila v zemljeno plast, ki je vsebovala tako prazgodovinsko, rimsko kot tudi zgodnjesre­dnjeveško loncenino (SE 1187; sl. 4), vkopana vecja ovalna jama 1 (vel. 3,2 × 2,4 m; gl. 0,6 m). Poševne stene so tekoce prehajale v konkavno dno. jama je imela U-presek in bila zapolnjena s tremi zasutji (sl. 4: a–c). najstarejše zasutje (a), debelo do 5 cm, je bilo sestavljeno iz zelo temno siv­kastorjavega glinastega melja. Vsebovalo je nekaj do 8 cm velikih ožganih apnencevih prodnikov, prežgano glino in prežgane živalske kosti, rimske tegule in opeke, vecje šte­vilo zgodnjesrednjeveške loncenine (t. 3: 21–33) ter vecjo koncentracijo oglja. Med drobci oglja so bili prepoznani primerki topola (Populus),6 del oglja pa je bil poslan v radiokarbonsko analizo (sl. 9: 2). nad prvim polnilom je ležalo do 35 cm debelo zasutje 
(b) iz zelo temno sivkastorjavega glinastega melja, ki je, prav tako kot polnilo pod njim, vsebovalo nekaj do 10 cm velikih ožganih apnencevih prodnikov, vendar nekoliko vec prežgane gline in prežganih živalskih kosti. V tem zasutju 
5 Glede na to, da je v jami 1 ohranjena izkljucno loncenina iz prve zgodnjesrednjeveške faze, v jami 4 pa iz druge faze, med fazama pa je najmanj 300 let razlike, menimo, da jami nista dno istega objekta. 
6
 Identifikacijo lesnih vrst je opravila Meta Culiberg (upokojena raziskovalka ZRC SAZU, Inštitut za biologijo jovana Hadžija). 


Sl. 4: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Zgodnjesrednjeveški jami j1 (zasutja a, b, c) in j4 (zasutji a in b) in presek AB. – Pogled na izpraznjeni jami j1 in j4 in manjši jami M2 in M3 z jugovzhoda; ter prerez AB z zahoda. M. = 1:100. (Prim. sl. 3: kv. B–C/10). Fig. 4: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Early medieval Pit j1 (Fills a, b, c) and Pit j4 (Fills a and b); and Section AB. – Emptied Pits j1 and j4 and small Pits M2 and M3, view from the southeast and pits in Section AB, view from the west. Scale = 1:100. (Cf. Fig. 3: Grid Squares B–C/10). 
je bilo odkrito nekoliko manjše število zgodnjesrednjeveške loncenine (t. 4: 34–38) in manjša koncentracija oglja hrasta (Quercus). Od tu je bil pobran vzorec,7 ki je bil poslan v radiokarbonsko analizo (sl. 9: 2,3). Proti vrhu je sledilo tretje zasutje (c), debelo do 20 cm, iz zelo temno sivkastorjavega glinastega melja. kot spodnji nasutji je tudi to vsebovalo vec apnencevih lomljencev in prodnikov velikosti do 15 cm, med katerimi so bili nekateri ožgani, rimske tegule in opeke ter vecje število zgodnjesrednjeveške loncenine (t. 1: 5–12; 2: 13–20). naj­mlajše polnilo je poleg žganih in nežganih živalskih kosti vsebovalo le še manjšo koncentracijo oglja, med katerim je bil prepoznan les gabra (Carpinus) in hrasta (Quercus). 
Jama 2 
(j2; SE 1311/1312/1451) (sl. 3; 5; t. 4–5) V sektorju 5, kv. j/od –4 do –5, je bila v zemljeno plast, ki je vsebovala prazgodovinsko loncenino (SE 1106; sl. 5), vkopana vecja ovalna jama 2 (vel. 2,3 × 1,5 m; gl. 0,25 m). Poševne stene so prehajale v neravno dno. jama je imela nepravilen presek in bila zapolnjena z dvema zasutjema (sl. 5: a–b). Starejše zasutje (a), debelo do 25 cm, je bilo sestavljeno iz zelo temno sivkastorjavega pešcenega melja. Vsebovalo pa je tudi nekaj do 10 cm velikih apnencevih prodnikov, živalske kosti, rimske tegule in opeke, manjše število zgodnjesrednjeveške loncenine (t. 5: 43–45) ter manjšo koncentracijo oglja. nad njim je ležalo do 10 cm debelo zasutje (b) iz crnega pešcenega melja, ki je vsebovalo vec do 20 cm velikih apnencevih prodnikov, rimske tegule in opeke, manjše število zgodnjesrednjeveške loncenine (t. 4: 39–42), vecjo koncentracijo živalskih kosti, od katerih sta bili dve radi­okarbonsko datirani (sl. 9: 2,3), in manjšo koncentracijo oglja. Med ostanki oglja je bil prepoznan les hrasta (Quer­cus), gabra (Carpinus), bresta (Ulmus), jerebike (Sorbus) in javorja (Acer). 
Jama 3 
(j3; SE 1353/1354) (sl. 3) V sektorju 5, kv. k/9, je bila v zemljeno plast (SE 1187; sl. 3) vkopana ledvicasto oblikovana jama 3 (vel. 1,1 × 1 m; gl. 0,4 m). jama je na vzhodu segala izven izkopnega polja, zato nam njena dejanska velikost ni znana. navpicne stene so ostro prehajale v neravno dno. jama je imela nepravilen presek in bila zapolnjena s plastjo zelo temno sivkastorja­vega pešcenega melja, ki je vseboval še manjše apnenceve prodnike, rimsko opeko, zgodnjesrednjeveško loncenino8 ter manjšo koncentracijo oglja. 
Jama 4 
(j4; SE 1220/1221/1269) (sl. 3–4; t. 1) V sektorju 4, kv. B–C/10, je bila tik ob jami 1 v zemljeno plast (SE 1187; sl. 4) vkopana še vecja oglata jama 4 (vel. 2,7 × 2,1 m; gl. 0,18 m). Poševne stene so prehajale v konkavno dno. jama je imela U-presek in je bila zapolnjena z dvema zasutjema (sl. 4: a–b). Starejše zasutje (a), debelo do 5 cm, je bilo sestavljeno iz zelo temno sivkastorjavega pešcenega melja. Vsebovalo je nekaj do 10 cm velikih apnencevih 

8 Odkrita sta bila le dva odlomka ostenij prostorocno  VZ 1107. izdelane zgodnjesrednjeveške loncenine. 

Sl. 5: Zgodnjesrednjeveška jama j2 (zasutji a in b) in presek AB. – Pogled na izpraznjeno jamo in presek z zahoda. 
M. = 1:100. (Prim sl. 3: kv. j/–5, –4). Fig. 5: Early medieval Pit j2 (Fills a and b) and Section AB. – Emptied pit and Section AB, view from the west. Scale = 
1:100. (Cf. Fig. 3: Grid Squares j/–5, –4). 
prodnikov in lomljencev, drobce malte, rimske tegule in opeke, vecje število zgodnjesrednjeveške loncenine ter manjšo koncentracijo oglja. nad njim je ležalo do 13 cm debelo zasutje (b) iz zelo temno sivkastorjavega glinastega melja, ki je vsebovalo nekaj do 15 cm velikih apnencevih prodnikov. V tem zasutju je bilo odkrito nekoliko manjše število rimskih tegul in opek ter nekoliko vecje število zgodnjesrednjeveške loncenine (t. 
1: 1–4) in vecja koncentracija oglja. Med ostanki oglja je bil prepoznan les bresta (Ulmus). V zasutjih jame je bila torej odkrita vecja kolicina rimskega gradbenega materiala skupaj z odlomki zgodnjesrednjeveške loncenine. Okoli jam j1 in j4 so se koncentrirale manjše jame (Mj1– Mj5), ki najverjetneje predstavljajo jame za stojke. 
Manjša jama 1 
(Mj1; SE 1120/1121) (sl. 3) V sektorju 4, kv. C/8, je bila v zemljeno plast (SE 1187; sl. 
3) vkopana manjša ovalna jama Mj1 (vel. 0,33 × 0,24 m; gl. 0,06 m). navpicne stene so ostro prehajale v neravno dno. jama je bila v preseku nepravilne oblike, zapolnjena je bila s plastjo temno rumenkastorjavega glinastega melja, ki je vseboval še manjše apnenceve prodnike in zgodnje­srednjeveško loncenino. 
Manjša jama 2 
(Mj2; SE 1222/1223) (sl. 3; fotografija na sl. 4) V sektorju 4, kv. B/11, je bila v zemljeno plast (SE 1106; sl. 3) vkopana manjša ovalna jama Mj2 (vel. 0,37 × 0,3 m; gl. 0,08 m). navpicne stene so ostro prehajale v ravno dno. jama je imela U-presek in je bila zapolnjena s plastjo temno sivkastorjavega glinastega melja, ki je vseboval še pesek, manjše apnenceve prodnike in drobce oglja. 
Manjša jama 3 
(Mj3; SE 1226/1227) (sl. 3; fotografija na sl. 4) V sektorju 4, kv. C/10–11, je bila v zemljeno plast (SE 1106; sl. 3) vkopana manjša ovalna jama Mj3 (vel. 0,3 × 0,27 m; gl. 0,13 m). navpicne stene so ostro prehajale v ravno dno. jama je imela U-presek in bila zapolnjena s plastjo temno sivkastorjavega glinastega melja, ki je vseboval še pesek, manjše apnenceve prodnike in drobce oglja. 
Manjša jama 4 
(Mj4; SE 1204/1205) (sl. 3) V sektorju 4, kv. A/9, je bila v zemljeno plast (SE 1187; sl. 3) vkopana manjša okrogla jama Mj4 (vel. 0,32 × 0,32 m; gl. 0,25 m). navpicne stene so ostro prehajale v ravno dno. jama je imela U-presek in bila zapolnjena s plastjo temno rumenkastorjavega glinastega melja, ki je vseboval še manjše apnenceve prodnike, zgodnjesrednjeveško loncenino in vecjo koncentracijo oglja. 
Manjša jama 5 
(Mj5; SE 1206/1207) (sl. 3) V sektorju 4, kv. A/10, je bila v zemljeno plast (SE 1187; sl. 3) vkopana manjša ovalna jama Mj5 (vel. 0,26 × 0,23 m; gl. 0,25 m). navpicne stene so ostro prehajale v ravno dno. jama je imela U-presek in je bila zapolnjena s plastjo temno rumenkastorjavega glinastega melja, ki je vseboval še zgodnjesrednjeveško loncenino in drobce oglja. Manjše jame smo zasledili na nivoju dveh razlicnih plasti. jame Mj1, Mj4 in Mj5 v plasti SE 1187, jami Mj2 in Mj3 pa v plasti SE 1106. Pomenljivo je, da so bili v jamah Mj1, Mj4 in Mj5, ki so bile odkrite v isti plasti, najdeni odlomki zgodnjesrednjeveške loncenine. še vec, jami Mj4 in Mj5 imata enako sestavo zasutja ter sta ohranje­ni do enake globine. jama Mj1 pa se od njiju razlikuje po sestavi zasutja, prav tako je njena ohranjena globina bistveno manjša. jami Mj2 in Mj3, ki sta bili vkopani v drugo plast, nista vsebovali arheoloških najdb. Zato ju uvršcamo v zgodnjesrednjeveško obdobje zgolj na pod-lagi bližine ter medsebojnega ujemanja sestave zasutij 


Sl. 6: Zgodnjesrednjeveška jama j5 (zasutje a) in presek AB. – Pogled na jamo v prerezu z zahoda. M. = 1:100. (Prim sl. 3: kv. F/14). Fig. 6: Early medieval Pit j5 (Fill a); and Section AB. – Pit in section, view from the west. Scale = 1:100. (Cf. Fig. 3: Grid Square F/14). 

Sl. 7: Zgodnjesrednjeveška jama j6 (zasutje a) in presek AB. – Pogled na jamo v prerezu z jugozahoda. M. = 1:100. (Prim sl. 3: kv. F–G/10). Fig. 7: Early medieval Pit j6 (Fill a); and Section AB. – Pit in section, view from the southwest. Scale = 1:100. (Cf. Fig. 
3: Grid Square F–G/10). 


Sl. 8: Zgodnjesrednjeveška jama j7 (zasutje a); in presek AB. – Pogled na izpraznjeno jamo z severozahoda. M. = 1:100. (Prim sl. 3: kv. G/6–7). Fig. 8: Early medieval Pit j7 (Fill a); and Section AB. –Emptied Pit, view from the northwest. Scale = 1:100. (Cf. Fig. 3: Grid Square G/6–7). 
ter ohranjenih višin in globin. Hkrati pa dopušcamo možnost, da bi pripadali bodisi prazgodovinskemu bo­disi rimskemu obdobju. Opisane manjše jame bi lahko z vecjo tvorile nekakšno nadzemno konstrukcijo oz. vecji objekt. ni jasno, ali jih smemo pripisati jami 1, jami 4, obema ali nobeni. 
Jama 5 
(j5; SE 1317/1318) (sl. 3; 6; t. 5–6) V sektorju 4, kv. F/14, je bila na sterilni plasti (SE 1128; sl. 
6) odkrita vecja ovalna jama 5 (vel. 1,5 × 1,2 m; gl. 0,3 m). Poškodoval jo je recentni vkop, na vzhodu pa je segala izven izkopnega polja, zato nam njena dejanska velikost ni znana. Poševne stene so tekoce prehajale v konkavno dno. jama je imela U-presek in je bila zapolnjena z zasutjem iz zelo temno rjavega pešcenega melja. Zasutje je vsebovalo še vec apnencevih prodnikov in lomljencev velikosti do 24 cm, ki so bili skoncentrirani na severnem delu jame. V njem pa so bile odkrite še rimske opeke in zgodnjesrednjeveška loncenina (t. 5: 46–47; 6: 49–56), živalske kosti ter manjša koncentracija oglja. Med ostanki oglja je bil prepoznan les hrasta (Quercus) in breze (Betula). 
Jama 6 
(j6; SE 1327/1328) (sl. 3; 7; t. 6) V sektorju 4, kv. F–G/10, je bila na zemljeni plasti (SE 1106; sl. 7) odkrita vecja ledvicasto oblikovana jama 6 (vel. 2,95 × 0,85 m; gl. 0,4 m). jama se je na vzhodnem delu nadaljevala izven izkopnega polja, zato nam njena dejan-ska velikost ni znana. Poševne stene so zvezno prehajale v ravno dno. jama je bila hruškastega preseka, zgoraj ožja kot pri dnu, zapolnjena z zasutjem iz zelo temno rjavega pešcenega melja, ki je vsebovalo vec apnencevih lomljencev in prodnikov velikosti do 20 cm. V njem so bile odkrite še rimske opeke, zgodnjesrednjeveška lonce­nina (t. 6: 57–58), živalske kosti, ožgana lupinica lešnika9 ter manjša koncentracija oglja. Med ostanki oglja je bil prepoznan les hrasta (Quercus). 
Jama 7 
(j7; SE 1442/1443) (sl. 3; 8; t. 6) V sektorju 4, kv. G/6–7, je bila na zemljeni plasti (SE 1313; sl. 8) odkrita vecja elipsasta jama 7 (vel. 4,4 × 1,7 m; gl. 0,6 m). jama je na vzhodnem delu segala izven izkopnega polja, zato nam njena dejanska velikost ni znana. Poševne stene so tekoce prehajale v konkavno dno. jama je imela U-presek in je bila zapolnjena z zasutjem iz zelo temno rjavega pešcenega melja, ki je vsebovalo vec apnencevih lomljencev in prodnikov velikosti do 20 cm. Ti so bili skoncentrirani na dnu jame. V njem pa so bile odkrite še rimske opeke, zgodnjesrednjeveška loncenina (t. 6: 59–60), živalske kosti ter manjša koncentracija oglja. Med ostanki oglja je bil prepoznan les hrasta (Quercus) in cešnje (Prunus avium). 
9 Za podatke se zahvaljujemo Tjaši Tolar, ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo. 
OVREDNOTENJE GRADIVA 
Med drobnim gradivom iz jam j1–j7 prevladu­jejo loncenina, živalske kosti in gradbeni material (odlomki rimskih opek in tegul) (tab. 1). Prav tako so bile v zasutjih jam zadostne kolicine zoglenelega lesa za nadaljnje analize (sl. 9). 
Loncenina 
V sedmih jamah, ki jih opredeljujemo v zgodnje­srednjeveško obdobje, je bilo skupno 796 odlomkov loncenine (10,8 kg), od tega je bilo v jamah 1 in 2 kar 618 kosov (10,5 kg) (tab. 1). 
loncenina iz teh dveh jam je tako po obliki kot po fakturi in nacinu izdelave zelo enovita. Izdelana je prostorocno in ima znacilno luknjicavo površino. Izrisani in delno rekonstruirani so bili odlomki 41 posod (t. 1: 5–12; 2–5). Vse razen ene so bile neokrašene. Edini okrašeni odlomek (t. 2: 17) iz jame 1 (sl. 4: najvišje zasutje (c)) je imel vtisnjene krožce (Pavlovic 2017a, sl. 10). Vse posode klasi­ficiramo kot lonce, le odlomek iz iste jame (sl. 4: najnižje zasutje (a); t. 3: 21) pripada skledi. 
Lonci so oblikovani sodcasto z najširšim obodom v zgornji tretjini. Rame je neizrazito. Odprtine imajo velik premer in so – tam, kjer je to zaradi boljše ohranjenosti posode mogoce opazovati – le za malenkost ožje od maksimalnega premera po­sode. Ustja spadajo v skupino neizrazitih kratkih ustij, t. i. arhaicna ustja (Parczewski 1993, 56–58), ki so pogosto navpicna, redko pa blago izvihana in zaobljena. Robovi ustij so lahko zaobljeni (t. 1: 5,8–12; 2: 16; 3: 21,33; 4: 37,40; 5: 43), rahlo ode-beljeni (t. 1: 7; 3: 22,31; 4: 35,38) ali pa obrezani 
(t. 1: 6,7; 2: 13–15; 3: 23–25,27–30; 4: 34). 
Tovrstne lonce pripisujemo loncenini praškega tipa, ki je razširjena na prostoru od Rusije do Slo­venije in je opredeljena kot najzgodnejša loncenina zgodnjih Slovanov.10 konteksti, v katerih je samo loncenina praškega tipa s t. i. arhaicnimi ustji, med katere sodita tudi jami 1 in 2, so obicajno opredeljeni kot najstarejša faza slovanske poselitve 
10 Zgodnjo slovansko loncenino je preucevalo mnogo avtorjev (Gavrituhin 1997; Buko 1990; Terpilovskij 2005; Profantová 2009) predvsem iz Ukrajine, Poljske, ceške in Slovaške. Zgodovina raziskav in metod za klasifika­cijo loncenine (npr. Fusek 1994, 18–34 in tam navedena literatura; kuna, Profantová 2005, 154–159) ter geneza loncenine praškega tipa (npr. Parczewski 1993, 62–65) sta bili veckrat objavljeni. kriticno k opredeljevanju loncenine praškega tipa Curta (2001). 
(Parczewski 1993, 56–58; Fusek 1994, 101; kuna, Profantová 2005, 212, 213, sl. 84; Pleinerova 2000, 147–149; drugace meni, predvsem za slovenski prostor, F. Curta 201811). 
loncenina iz dveh omenjenih jam je zelo enovita. najboljše primerjave v Sloveniji najdemo v lonce­nini starejše zgodnjesrednjeveške faze z najdišca nova tabla pri Murski Soboti (Pavlovic 2013, 223, 229–240, sl. 78), v manjši meri pa tudi v loncenini najdišca kotare – Baza pri Murski Soboti (kerman 2011b, 52, kat. G1297–1360). Po klasifikaciji loncev z nove table jih lahko primerjamo z lonci tipov 1 in 2 (Pavlovic 2013, 176–178). Glede na obliko in fakturo jih umešcamo med najzgodnejše primerke loncev praškega tipa v Sloveniji, ki so lahko datirani že od konca 5. ali prve polovice 6. stoletja naprej. Tovrstna loncenina je ovrednotena in njena zgodnja datacija utemeljena v že objavljeni razpravi (Pavlovic 2017a, 349–386) na podlagi relevantnih primerjav iz Slovaške, ceške, Moravske, zgornjega Potisja, Poljske, Ukrajine in Belorusije (ib., 359–361) ter temelji na naboru radiokarbonskih datacij, novc­nih najdbah in najdbah bizantinskih importov, pisnih virih, jezikoslovnih analizah ter upoštevanju relevantnih historicnih okolišcin (ib., 363–367). nedavno pa se je tem primerjavam pridružilo še obmocje vzhodne Transilvanije v Romuniji, kjer je bilo odkrito najdišce Fodor-kert – Miercurea Ciuc (Botár 2018; Botár, Puskás 2019), prav tako z najzgodnejšo loncenino praškega tipa in dvema zemljankama, radiokarbonsko datiranima v cas med sredino 5. in sredino 6. stoletja (Botár 2018, 33). 
na najdišcu Cerklje ob krki je najbolje ohra­njen velik lonec iz spodnjega zasutja (a) jame 2 
(t. 5: 43). je edini, ki ga je bilo mogoce v celoti rekonstruirati. Ima kroglasto oblikovan trup z ve­likim premerom ustja. Rame je le blago nakazano in se nadaljuje v zelo kratko in pokoncno ustje z zaobljenim robom. Dno je izstopajoce debelo in majhno v premeru. Temu loncu na slovenskih najdišcih ne najdemo dobre primerjave. Ga pa lahko primerjamo s slovaškimi lonci tipa III1bD ali IV1bD po klasifikaciji Gabriela Fuska za Slova­ško. Morda je najbližja primerjava z žaro, odkrito na najdišcu Báhon severovzhodno od Bratislave (Fusek 1994, 156, t. II: 2), in z loncem iz objektaI/72 z najdišca Žilina (Fusek 1994, 266, t. lXIX: 8). Dno lonca iz jame 2 v Cerkljah (t. 5: 43) je primerljivo z debelim dnom, odkritim v zasutju 
(c) jame 1 (t. 2: 18), obe pa sta primerljivi z dnom, 
 Z referencami na njegove starejše objave in druge avtorje. 
odkritim v zemljanki SZ 6 na najdišcu nova tabla (Pavlovic 2017a, sl. 6: 10). Ta zemljanka je na podlagi primerjav loncenine in radiokarbonske datacije umešcena v prvo polovico 6. st. 
Ostalih loncev ni bilo mogoce rekonstruirati v celoti, tako da lahko primerjamo predvsem ustja in oblikovanost zgornjega dela posode. Presenetljivo je, da so kljub oddaljenosti med Cerkljami ob krki in Prekmurjem ter prostorocni izdelavi tako v dimenzijah kot oblikovanju izjemno podobni prekmurskim. lonec z rahlo zalomljenim kratkim ustjem (t. 1: 5) ima primerjavo v loncih z nove table (Pavlovic et al., še neobjavljeno gradivo,12 glej op. 12, kat. G909, G910). lonec (t. 1: 9) je primerljiv z loncem G102313 in loncem G116114 na najdišcu nova tabla (Pavlovic 2017a, kat. G1023, G1161) in z loncem G130715 na najdišcu kotare – Baza (kerman 2011b, kat. G1307). Blago izvihano ustje 
(t. 1: 12) je primerljivo s podobnimi iz plasti SE 92 z najdišca kotare – Baza (kerman 2011b, kat. G1311, G1314). lonckoma iz Cerkelj (t. 1: 10; 5: 
44) primerljive posodice so na novi tabli zastopane v jamah SZ 11 in SO 11 (glej op. 12, kat. G1135, G1146). lonci s kratkimi, rahlo izvihanimi ustji z ravnim robom (t. 2: 15,16; 3: 29,30) imajo pri­merjave v jamah SO 23 in SO 169 z nove table (glej op. 12, kat. G844, G845, G897) ter v SE 92, SE 143 in SE 159 na najdišcu kotare – Baza (kerman 2011b, kat. G1322, G 1327, G1337). lonci z malo daljšimi vertikalnimi ustji (t. 1: 11; 3: 24,27,28) so primerljivi z nekaterimi iz jam SZ 4, SZ 11 in SO 65 z nove table (glej op. 12, kat. G1004, G1136, G1067) ter v SE 159 s kotare – Baza (kerman 2011b, kat. G1341). loncki z blago poudarjenim ramenom (t. 3: 33; 4: 34) se pojavljajo tudi v ja­mah SO 65 in 92 na novi tabli (glej op. 12, kat. G1068, G1160), loncek z bolj odebeljenim ustjem 
(t. 3: 22) pa v SO 169 (glej op. 12, kat. G847). Prav tako lahko vec odlomkov iz zemljanke SZ 6 z nove table primerjamo z lonckom z neizrazitim ustjem (t. 3: 32). 
Edina odkrita skleda v Cerkljah (t. 3: 21) ima prav tako primerjave na prekmurskih najdišcih v skledi G1161 iz jame SO 92 z nove table (glej op. 12, kat. G1161) ter v skledi iz SE 6 z najdišca ko-tare – Baza (kerman 2011b, kat. G1298). nasploh 
12 D. Pavlovic, M. Guštin, G. Tiefengraber, M. Zorko, Nova tabla pri Murski Soboti. Zgodnji srednji vek, Arhe­ologija na avtocestah Slovenije 52/3, v pripravi. 
13 
jama SZ 4. 
14 
jama SO 92. 
15
 SE 92. 
se med zgodnjeslovansko loncenino keramicne sklede in skledice redko pojavljajo, tudi na rele­vantnih slovaških najdišcih. Primerku iz Cerkelj je še najbolj podobna skleda z malo bolj uvitim in odebeljenim ustjem iz objekta 18 na najdišcu Dúbravka v Bratislavi (Fusek 1994, t. VIII: 12), ki je zanimiva tudi zato, ker se pojavlja skupaj z loncem, ki ima enako oblikovano ustje kot lonec iz zgornjega zasutja (c) jame 1 iz Cerkelj (t. 1: 5), in z odlomki ostenj s pecatnim okrasom. Pecati iz Dúbravke so narejeni v obliki rozete, sestavljene iz malih trikotnikov (Fusek 1994, t. VIII: 12–25). na Moravskem pa podobne sklede (npr. jelínková 2015, tab. 5: 1) v zgodnjeslovanskih kontekstih 
– tako kot tudi košcene glavnike, nekatere vrste orožja, okove torbic in druge predmete – povezu­jejo z merovinškim vplivom ali vplivom polabskih Germanov (jelínková 2015, 135–144), saj so zelo pogoste v moravskih langobardskih grobovih (Tejral (ur.) 2011, t. 3; 5; 12; 15; 21–22; 28; 31; 35; 39; 43–45; 47; 49–50; 66; 68; 70; 76). 
Istemu vplivu je pripisan tudi pecatni okras na loncenini praškega tipa. V Cerkljah je bil okrašen le en odlomek ostenja, in ta z vtisi krožcev oziroma pecati (ostenje lonca t. 2: 17; Pavlovic 2017a, sl. 10). V Sloveniji je ta okras edinstven. 
Okras žigov na loncenini praškega tipa je na ceških in moravskih najdišcih razmeroma redek. Primer lonca praškega tipa z okrasom žigosanih preprostih krožcev je bil odkrit v žganem grobu na najdišcu Pritluky na južnem Moravskem (Gimbutas 1971, 110, t. 27). Pogostejši je na zahodnem Slo­vaškem. Pripisujejo ga vplivu germanskih ljudstev, predvsem langobardov (Fusek 1994, 62; kuna, Profantová 2005, 341, sl. 69A; Profantová 2008, 625–626, sl. 8; jelínková 2015, 141–142, tab. 4: 2). Profantová meni, da je vecja pogostnost tega okrasa na zahodnem Slovaškem povezana z daljšim sobivanjem zgodnjih Slovanov z langobardi in Gepidi (kuna, Profantová 2005, 174; Profantová 2015). na najdišcu Roztoky na ceškem lonce­nino s tem okrasom uvršca v najstarejšo fazo, s historicno dolocenim zacetkom okoli leta 530 ali 560 in koncem ob izteku 6. st. (kuna, Profantová 2005, 212–214), ceprav se lahko drugi predmeti, ki prav tako nakazujejo stik z Germani – glavniki in nekateri kovinski predmeti –, pojavljajo tudi v fazi II, ki se je zakljucila v zacetku 7. stoletja (kuna, Profantová 2005, 348, 349). Pecatni okras je na ceškem nekoliko pogostejši v starejši fazi gradišc, v 8. st. (kuna, Profantová 2005, 174, sl. 71). 
krožci, ki bi bili primerljivi z obravnavanimi, na langobardski loncenini niso pogosti. nekaj primerov lahko najdemo na Moravskem, in sicer na prostorocno izdelani loncenini iz grobov (npr. šaratice: Tejral 2008, sl. 7: 5), ki jih pripisujejo langobardom, vendar še z izrazito tradicijo po­labskih Germanov. Grobovi so datirani v drugo polovico 5. stoletja (Tejral 2008, 64–66). 
na ceškem se tovrstni pecati v 6. st. pojavljajo le na najdišcu Roztoky pri Pragi, in sicer v objektu št. 330 na odlomku ostenja (kuna, Profantová 2005, sl. 218: 5) ter na ramenu lonca iz objekta 927 (ib., sl. 255: 7), vendar tukaj v kombinaciji z vrezanimi linijami in vtisnjenimi pikami, kar je popolnoma unikaten okras na loncenini praškega tipa. ceprav se na Slovaškem pojavljajo raznoliki pecati, pa med njimi ni vtisnjenih preprostih krožcev. Tudi na Hrvaškem je za zdaj znan le en fragment z (delno) vtisnjenim krožcem, gre za manjši odlomek ostenja iz plasti v sondi B, Sj 3 na najdišcu nedelišce v bližini cakovca (Bekic 2016, 109, sl. 64; t. 67: 5). Avtor vsak okras na loncenini praškega tipa na Hrvaškem, ne glede na kontekst ali obliko posode, datira v cas od konca 6. st. (Bekic 2016, 111) ali zacetka 7. st. naprej (Bekic 2016, 108). 
nekoliko bolj oddaljena, vendar zelo zanimiva je primerjava vtisov krožcev na loncu iz zemljanke št. 19 na najdišcu Poian kohát na jugovzhodnem delu Transilvanije v Romuniji. lonec spada v skupino loncenine praškega tipa s kratkim, rahlo izvihanim in zaobljenim ustjem. V zemljanki je bila, poleg zgodnjeslovanske loncenine in znacilne kamnite peci, odkrita tudi locna fibula, ki jo v Transilvaniji datirajo v sredino 6. st. (Stanciu 2015, 172, sl. 4: 5). najdišce Poian kohát spada v skupino zgodnjeslovanskih najdišc na vzhodu Transilvanije, ki so mejila na skupino gepidskih najdišc, razpro­stranjenih na zahodnem delu Transilvanije (ib., sl. 1). Teritorij poselitve obeh skupnosti je jasno locen, vendar najdbe z “germansko” (tj. “gepidsko”) provenienco ali “slovanske” najdbe, narejene po njihovem vzoru, pricajo, da sta skupnosti imeli intenzivne stike (ib., 176–177 sl. 6; 7; 9). 
najbolj oddaljena, a se nam zaradi konteksta zdi zelo zanimiva, je primerjava vtisnjenega okrasa iz Cerkelj ob krki z okrasom treh vtisnjenih prepro­stih krožcev na odlomku ustja zgodnjeslovanskega lonca, odkritega v poznoanticni oziroma zgodnje­bizantinski utrdbi Dinogetia (Garvan, Dobrudscha, Romunija) ob spodnjem toku Donave. Znotraj utrdbe so bile odkrite socasne zemljanke (z loncenino), ki jih povezujejo z zgodnjeslovansko posadko v utrdbi (Angelova, koleva 2007, 487, t. 5: 9). študija loncenine in drugih drobnih predmetov, ki so bili odkriti bodisi v zgodnjebizantinskih kastelih bodisi 

Tab. 1: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Tabelarni prikaz zgodnjesrednjeveških jam z najdbami (število odlomkov). Tab. 1: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Table showing the early medieval pits and finds (no. of fragments). 
Jama / Pit  SE  Velikost / Dimension (m)  Ohr. glob. / Sur. depth (m)  Zasutje / Fill  SE  Rim. grad. material / Ro. build. material  Loncenina ZSV/ Early mediev.     pottery  Živalske kosti / Animal bones  
J1  1224  3,2 × 2,4  0,6  a  1268  29  359  - 
b  1286  13  9  - 
c  1225  91  151  1  
J2  1311  2,3 × 1,5  0,25  a  1451  - 25  6  
b  1312  10  74  86  
J3  1353  1,1 × 1  0,4  a  1354  zz  2  - 
J4  1220  2,7 × 2,1  0,18  a  1269  9  46  4  
b  1221  116  67  13  
J5  1317  1,5 × 1,2  0,3  a  1318  6  25  128  
J6  1327  2,95 × 0,85  0,4  a  1328  47  62  50  
J7  1442  4,4 × 1,7  0,6  a  1443  32  2  15  
MJ1  1120  0,33 × 0,24  0,06  a  1121  - 1  - 
MJ2  1222  0,37 × 0,3  0,08  a  1223  - - - 
MJ3  1226  0,3 × 0,27  0,13  a  1227  - - - 
MJ4  1204  0,32 × 0,32  0,25  a  1205  - 9  - 
MJ5  1206  0,26 × 0,23  0,25  a  1207  - 1  - 

neposredno ob njih ob južnem toku Donave, je pokazala, podobno kot izpricujejo pisni viri, da so bile zgodnjeslovanske skupine najverjetneje v tridesetih letih 6. st. kot foederati vkljucene v bi-zantinsko oziroma vzhodnorimsko vojsko. Vecina skupin naj bi prišla s prostora penkievske kulture in jih pripisujejo historicno izpricanim Antom. nekatere, med njimi tudi Slovane z utrdbe Dino-getia, pa povezujejo s praško kulturo (Angelova, koleva 2007, 483). 
Obravnavano loncenino iz Cerkelj ob krki lahko pripišemo loncenini praškega tipa z arhaicnimi ustji, ki se pojavlja od Poljske do crnega morja. jame, ki vsebujejo le tovrstno loncenino in so del najdišc v nižinah, v bližini rek ali potokov, pa povezujemo z zgodnjimi Slovani.16 na podlagi primerjav lahko to loncenino datiramo v cas od prve polovice 6. do prve polovice 7. st. Primerjave izjem, kot sta odlomek sklede in odlomek lonca s pecatnim okrasom, kažejo, da se ti pojavljajo v slovanskih kontekstih tam, kjer mejijo s sosedi germanskega izvora. na Slovaškem in ceškem so to langobardi, v Transilvaniji pa Gepidi. Tovrstne stike in vplive datirajo v obdobje med koncem 5. in sredino 6. stoletja. 
V jamah 4–7 je bilo 178 odlomkov loncenine, ki skupaj tehtajo le 0,3 kg. Gre vecinoma za zelo 
 Povezovanje praške kulture in zgodnjih Slovanov: Profantová 2008; 2012; Profantová, Profant 2020 z nave-denimi starejšimi in polemicnimi objavami. 
majhne odlomke, le nekaj med njimi je bilo primer-nih za izris (t. 1: 1–4; 5: 46–47; t. 6) ter nadaljnjo analizo. V analizi ne bomo upoštevali odlomkov iz zgornjega zasutja (sl. 4: zasutje b) jame 4, saj so odlomki premajhni, nepovedni, dva od štirih izrisanih (t. 1: 1–4) pa sodita v rimski cas.17 
najvec loncenine je bilo ohranjene v zasutju 
(a) jame 5 (t. 5: 46–48; 6: 49–56), izrisani so bili odlomki 11 posod. Iz zasutja jam 6 in 7 sta bila zrisana po dva odlomka (t. 6: 57–60), od teh je odlomek ustja (t. 6: 57)18 rimskodoben. 
Preliminarno smo to loncenino zaradi izdelave na loncarskem vretenu in preprostih oblik loncev opredelili v cas med 8. in 9. st. Po podrobnejšem pregledu pa se je izkazalo, da gre za mlajšo loncenino. To je razvidno predvsem v dveh elementih. Prvi je okras, narejen z zobatim kolešckom. Tovrsten okras je na petih odlomkih (t. 5: 47; 6: 50,52), ki pripadajo trem posodam iz istega zasutja jame 5. 
najbližje primerjave okrasa, narejenega z zoba­tim kolešckom, so na najdišcu Podbocje/Stari grad (Guštin, Cunja, Predovnik 1993, t. 3: 8; 23: 9–13; Predovnik 2003, t. 40: 8–10; 60: 379–382,390–392; 
60: 400,410; 62: 426). katja Predovnik posode s tem okrasom s Starega gradu datira v konec 12. in 
13. st. (Predovnik 2003, 64), navedene primerjave pa imajo razpon datacij med 11. in 14. st. (ib., 59). na loncenini centralne Evrope je bil tak okras 
17
 Porocilo: Vojakovic et al. 2016. 
18
 Del sigilatne posode severnoitalske provenience. 
priljubljen v casu od 10. do 14. st., medtem ko se na zgodnjesrednjeveški loncenini redko pojavlja. 
Drugi element so loncarski znaki na dnu poso­de.19 Ti so vidni na obeh ohranjenih dneh (t. 6: 55,56). namenoma vtisnjeni loncarski znaki na dnu posode se zacnejo pojavljati šele v 10. st., pred tem se na dneh pojavlja le nenamenski okrogel odtis osi pocasnega loncarskega vretena. Ta prehod v tehniki izdelave loncenine ali bodisi v oznacevanju loncev se vidi pri obdelavi vecjih zbirk loncenega gradiva. Eno takih iz Podravine na Hrvaškem je obdelala T. Sekelj Ivancan. Pokazalo se je, da se v njeni fazi Torcec IVa zacne pojavljati pretežno loncenina, izdelana na hitrem loncarskem vrete-nu. Takrat se zacnejo pojavljati tudi znaki na dnu posode, predvsem križi ali vec pod razlicnimi koti sekajocih se linij (Sekelj Ivancan 2010, sl. 99). Ta faza je kronološko umešcena v cas druge polovice 
10. in 11. st., kar je potrjeno tudi z datacijami 14C (ib., 127–130). 
Branko kerman je podobno pokazal na razstavi Tü mo! leta 2008, kjer je slovansko loncenino, od­krito v Prekmurju, razdelil v tri skupine. V njegovi skupini t. i. poznoslovanske loncenine, umešcene v cas od 10. do 12. st., se zacnejo pojavljati znaki na dnu, prav tako pa tudi okras zobatega kolešc­ka, ki ga v predhodnih fazah ni (kerman 2011a, 24–25; z analogijami pri šavel, kerman 2008, 35; z risbami v kerman 2013, 45–47). casovni razpon te skupine loncenine je dobro podprt s številnimi datacijami 14C s prekmurskih najdišc (Guštin, Tomaž 2016, 201–203, predvsem sl. 46 in 47). Ta najdišca, skupaj z zahodnomadžarskimi v okolici letenye in drugimi, kot so nagykanizsa–Billa, Borjüállásinsel, Fenek, kajárpécen (kerman 2013, 50, 51) iz casa vladavine Arpadov (895–1301), pripadajo širši skupini ruralnih nižinskih naselbin na obmocju, ki takrat postane sestavni del madžar­skega mejno-obrambnega pasu, madž. Gyepüelve (kerman 1997, 45, 46). 
Poleg primerjav na prekmurskih in madžarskih najdišcih je gradivo iz Cerkelj ob krki primerljivo tudi z najdišci v hrvaškem Podravju (Sekelj Ivancan 2010, 173–176, najdišca faze Torcec IV), kot je Virovitica–kiškorija jug (Sekelj Ivancan, Tkalcec 2008, 117). na tem najdišcu je bila v objektu (SU 1357/1358) odkrita loncenina izdelana na vretenu, 
19 S pomenom znakov na dnu loncev se je na sloven-skem ozemlju med zadnjimi ukvarjala Ana Ornik Turk (2018). Splošno o simbolnem pomenu in pregled sredn­jeevropske loncenine z znaki na posodah Andrzej Buko (2008, 383–393). 
s poševno odrezanim robom ustja ter okrašena z odtisi zobatega kolešcka. Radiokarbonska datacija objekt umešca v cas med koncem 9. st. in zacetkom 
10. st. (Sekelj Ivancan, Tkalcec 2008, 121, kat. 30, 31, 35), torej v zgodnji srednji vek. na najdišcu ni loncenine z loncarskimi znaki na dnu, le odtisi osi vretena, zato je zgodnejša datacija razumljiva. V okolici Torceca severno od koprivnice pa je naj­bolj primerljivo gradivo z najdišc ledine in Pod Gucak (Sekelj Ivancan 2010, t. 40–71). Gradivo je datirano v fazi Torcec IVa in IVb, ki obsegata cas med drugo polovico 10. in zacetkom 12. st. To datacijo podpirajo tudi rezultati radiokarbonskih analiz (ib., 127–134, 174–176, sl. 96; 97; 99). 
najbližje primerjave, tako v tipu poselitve v nižini kot v gradivu, so v hrvaškem Posavju. loncenina iz srednjeveških jam iz Cerkelj, predvsem iz jame 5, ima dobre primerjave v loncenini iz jam 389 in 287 ter objektov 1 in 3 druge faze najdišca Velika Gorica–šepkovcica jugovzhodno od Zagreba, ki jo A. Bugar na podlagi radiokarbonskih datacij umešca v prvo polovico 11. st. (Bugar 2008, 190). V omenjenih jamah so lonci z ravno odrezanimi ali rahlo razclenjenimi robovi ustij, okrašeni z enoj­nimi valovitimi linijami, vtisi zobatega kolešcka in znaki na dneh (Bugar 2008, 184–189, kat. 11–49). 
Obravnavano skupino loncenine umešcamo v cas konca zgodnjega ali v zacetek visokega srednjega veka, pri cemer prehod med obdobjema razumemo kot cas od druge polovice 10. stoletja naprej, po stalni naselitvi Madžarov v Panonski nižini, ko se tudi v drugem gradivu, predvsem pri nakitu, kažejo spremembe.20 
jame v Cerkljah, ki so vsebovale zgodnjesrednje­veško gradivo, lahko na podlagi prej predstavljene analize razdelimo v dve casovni fazi, in sicer jame 1–3 v cas zacetka zgodnjega srednjega veka (6. st.; prva zgodnjesrednjeveška faza), jame 4–7 pa v cas prehoda med zgodnjim in visokim srednjim vekom (od druge polovice 10. do 12. st.; druga zgodnjesrednjeveška faza). 
RADIOKARBONSKE DATACIJE 
štirje vzorci iz dveh jam zgodnjesrednjeveške faze I so bili radiokarbonsko datirani (sl. 9). leta 2017 so v Radiokarbonskem laboratoriju v Pozna­nju analizirali vzorec oglja (PZ VZ 1107) z dna 
20
 Problem meje med zgodnjim srednjim vekom in kasnejšimi obdobji v arheologiji je predstavil Tomaž na­bergoj (1995, 7–9, 99–103). 

Sl. 9: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Radiokarbonske datacije vzorcev oglja in kosti iz jam j1 in j2. Fig. 9: Cerklje ob krki – Osnovna šola. 14C dates of the charcoal and bone samples from Pits j1 and j2. 
srednjega zasutja (b) jame 1 (sl. 4). konec leta 2020 pa so bili v laboratoriju v kielu21 datirani še vzorec oglja (kIA 55453) iz zasutja (a) jame 1 (sl. 
4) in vzorca kosti desnih lopatic dveh razlicnih osebkov goveda (kIA 55454, 55455) iz zasutja (b) jame 2 (sl. 5). 
Vzorec oglja iz zasutja (a) jame 1 ima interval kalibrirane koledarske starosti s 95,4-odstotno verjetnostjo (Remier et al. 2020) med letoma 587 in 653, vzorca kosti iz jame 2 pa med letoma 598 in 655 ter 601 in 660. 
Gotovo najbolj presenetljiva je zgodnja datacija vzorca oglja iz zasutja (b) jame 1. Interval kali­
21  leibniz labor für Altersbestimmung und Isotopen­forschung, Christian-Albrechts-Universität kiel. 
brirane koledarske starosti (Remier et al. 2020) z verjetnostjo 95,4 % je med letoma 420 in 56522 (sl. 9). Takšna datacija vzorca v zasutju skupaj z loncenino praškega tipa z arhaicnimi ustji bi bila nekdaj sporna, vendar cedalje vec primerljivih data-cij (Pavlovic 2017a, 354, 359, 367), ki se pojavljajo tudi skupaj s primerljivim gradivom, kaže, da to niso izjeme. Verjetno je, da so pred sredino 6. st. na obronkih Panonske nižine, v neposredni bližini romanskih ali germanskih sosedov obstajale manjše skupnosti v nezavarovanih, nižinskih naselbinah ob 
22  Ta datacija je bila že objavljena (Pavlovic 2020), a v kalibraciji IntCal 13 (Remier et al. 2013), zato se nekoliko razlikuje. To poudarjamo v izogib zmotnim ocitkom o nenatancnosti (npr. Curta 2018, 41, 42). 
rekah, v katerih so uporabljali loncenino praškega tipa. Obmocjem tovrstne poselitve z zgodnjimi radiokarbonskimi datumi se ob Muri pri Murski Soboti, Moravi na Slovaškem (Fusek, Zábojník 2010, 172), Donavi ob Regensburgu (losert 2011, 
489) in Olti v Transilvaniji (Botár 2018, 33; Botár, Puskás 2019, 213) tako pridružuje še obmocje ob krki na Dolenjskem. 
ŽIVALSKI OSTANKI 
V arheozoološko študijo so bili vkljuceni vsi odkriti živalski ostanki s celotne površine izkopnega polja. Skupaj je bilo tako analiziranih 111 kosti in zob oziroma njihovih odlomkov, od katerih jih je bilo mogoce ožje taksonomsko opredeliti 30 (tj. 27 %). Vse najdbe brez izjeme pripadajo sesalcem, pri cemer so bili prepoznani ostanki najmanj treh razlicnih vrst. Z gotovostjo je mogoce ugotoviti prisotnost goveda (Bos taurus), drobnice (Caprinae) in domacega prašica (Sus domesticus), z delckom nadlahtnice pa bi utegnil biti v analiziranem gradivu zastopan tudi divji prašic (Sus scrofa) ali križanec med obema navedenima prašicjima vrstama23 (tab. 2). Med najdbami drobnice sta zelo verjetno zastopani tako ovca (Ovis aries) kot koza (Capra hircus). 
V kronološkem smislu tvori analizirano gradivo razmeroma homogen vzorec. Dva izmed kostnih odlomkov sodita v cas kulture žarnih grobišc (12.–10. st. pr. n. št.), medtem ko so ostali dati­rani v zgodnji srednji vek (6.–12. st.). Slednji so v nadaljevanju nekoliko podrobneje predstavljeni. 
Zgodnjesrednjeveški arheozoološki zbir 
Med živalskimi ostanki zgodnjesrednjeveške starosti je dalec najbolje zastopana vrsta domace govedo, ki mu je bilo pripisanih skoraj 80 od­stotkov vseh taksonomsko opredeljenih najdb (tab. 2). Razlika do drugouvršcenih drobnice in prašica je visoko statisticno znacilna,24 zaradi cesar bi kazalo govedo naceloma razumeti kot osrednji vir mesa za proucevano zgodnjeslovan­sko skupnost. Vendar pa je iz razpršenosti najdb v prostoru razbrati, da so goveje kosti vecinoma skoncentrirane v eni sami jami znotraj kvadranta j/5 (tj. jama 2; zgodnjesrednjeveška faza I), ki je 
23
 Primerek je na tab. 2 zaveden kot Sus sp. 
24 
.2 test: .2 = 7,71; s.p. = 1; p < 0,006. 
tudi sicer arheozoološko najbogatejša. Izkljucno goveji ostanki so bili ob tem dokumentirani le še v jami 7 (n = 2; zgodnjesrednjeveška faza II), v drugih treh jamah z odkritimi (sicer maloštevilnimi) živalskimi kostmi in/ali zobmi pa je zastopanost posameznih vrst pravzaprav uravnotežena (sl. 10). Iz tega izhaja, da je skupek arheozooloških najdb iz jame 2 zelo verjetno izrazito svojstven, zato za oceno vloge posameznih domacih živali na ravni celotne naselbine ni ustrezen. 
k temu je treba dodati, da je zaradi vecinoma rocnega pobiranja najdb delež zastopanosti manjših živali v analiziranem arheozoološkem zbiru skoraj zagotovo podcenjen (Toškan 2015). Pravzaprav enako velja tudi za manjše skeletne elemente goveda, kot so posamezni izolirani zobje in kosti skrajno spodnjega dela nog (tj. zapestnice, nartnice, prstnice). Vsega skupaj so bile odkrite le štiri take najdbe, ceprav gre sicer za nadpovprecno kompaktne skeletne elemente, ki zato dobro kljubujejo tafonomskim izgubam (tab. 3). To seveda ne pomeni, da bi bilo treba ob optimalnejšem pristopu k terenskemu vzorcenju gradiva zgoraj navedeno domnevo o govedu kot primarnem viru mesa za obravnavano skupnost ovreci. Prav tako do tega ne bi prišlo v primeru sprejetja nacelne odlocitve o neupoštevanju izrazito svojstvenega skupka najdb iz jame 2. Razlika v iztržku mesa ob zakolu posamezne krave, vola ali bika je namrec toliko vecja od iztržka ob zakolu ovce, koze ali prašica, da bi tudi eventualen manjši zaostanek goveda v številu opredeljenih kostnih ostankov ne ogrozil vodilne vloge teletine/govedine kot vira živalskih beljakovin. je pa po drugi strani treba poudariti, da kar 80-odstotni delež goveda v zgodnjesrednjeveškem gradivu iz Cerkelj skoraj zagotovo ne odraža resnicnega razmerja med vlogo posameznih živinorejskih panog v tedanji skupnosti. Pri tem je pomenljivo, da podobno izrazite prevlade govejih najdb ne izkazuje nobeno drugo zgodnje­srednjeveško najdišce pri nas (glej npr. Turk 2000, 169; Toškan, Dirjec 2008, tab. 1; Toškan, Dirjec 2011, tab. 8.4; Hincak 2011; kovac 2013, 91–92; Tica et al. 2013; Toškan 2020, tab. 7.1). Pravzaprav so takšni primeri maloštevilni tudi v sosednjih pokrajinah, ceprav je bilo govedo ponekod sicer prepoznano kot najbolje zastopana vrsta (glej npr. Bartosiewicz 1993, 126; Salvadori 2015, tab. 1, sl. 4; nowotny 2016, tab. 2). 
Arheozoološko gradivo iz Cerkelj bi kazalo na podlagi vrstne sestave (tab. 2), predvsem pa zaradi podatkov o zastopanosti posameznih skeletnih elementov (tab. 3), razložiti kot odpadek pri raz­kosavanju živali in locevanju mesa od kosti (npr. 


Dirjec et al. 2012 in tam navedena literatura; nowotny 2016, 178). To še posebej velja za gradivo iz jame 2, kjer med govejimi ostanki prevladujejo kosti iz razmeroma mesnatih (tj. cenjenih) delov telesa. na podoben nacin je bil kot akumulacija (nacrtno izbranih?) odpadkov pri procesiranju govejih kadavrov denimo razložen skupek vecjega števila kosti teh živali – vkljucno z nekaj lobanjami 
– v eni od jam na zgodnjesrednjeveškem najdišcu Mitterretzbach v Spodnji Avstriji (Schmitzberger 2015, 206). Ponujena razlaga se zdi skladna tudi z nekoliko izolirano lego jame 2 (sl. 10). ce gre namrec dejansko za nekdanjo odpadno jamo, so jo zaradi neprijetnih vonjav z razlogom umestili nekoliko dlje od najbližjih bivanjskih objektov, kakršen je utegnil stati na obmocju jame 1 (o na­membnosti jam glej v nadaljevanju; Bartosiewicz 2003, 187). 
Po alternativni, špekulativnejši razlagi bi jamo 2 nemara kazalo razumeti kot del kuhinje za pri­pravo mesa, saj so bili ob kosteh odkriti odlomki kuhinjske loncenine iz 6. st. Vecinska zastopanost ostankov iz mesnatih delov telesa, ki pripadajo najmanj trem razlicnim živalim nadpovprecno visoke rasti (glej spodaj), bi v tem primeru utegnila nakazovati pripravo bogatih ali pa vsaj številcnih (skupnostnih?) obrokov. kolicina mesa, ki se je navezovala na odkrite goveje kosti, je morala biti namrec znatna in je bržcas presegala 100 kg (npr. Bartosiewicz 2006, tab. 2). na najdišcih iz casa med drugo polovico 4. in zacetkom 7. st. na Slovenskem so bile podobno izrazite akumulacije ostankov iz (najbolj) mesnatih delov telesa doslej prepoznane edino v okviru cerkvenega kompleksa in ene od stavb s prizidkom za hlapca s Tonovcovega gradu nad kobaridom ter na obmocju cerkvice na korinj­skem hribu nad Velikim korinjem (Toškan, Dirjec 2011, 325–328; Toškan 2020, 164–167). navedeni lokaciji sta služili kot staroselski višinski posto­janki, zato ju ni mogoce uporabiti kot neposredno analogijo za zgodnjeslovansko naselbino iz Cerkelj. Arheozooloških študij zgodnjeslovanskih najdišc z jugovzhodnoalpskega prostora, ki bi pokazale na sledi socialne razslojenosti ali funkcionalne diferenciacije tedanjih skupnosti, ni. 
kot odpadek pri pripravi obrokov je v gradivu iz Cerkelj naceloma mogoce razložiti tudi manjše skupke živalskih ostankov iz nekaterih drugih jam. na analiziranih kosteh iz takšnih kontekstov sicer niso bile prepoznane sledi urezov in/ali zasekanin, prav tako ni noben primerek ožgan, vendar je v tem smislu pomenljiv vzorec fragmentiranosti dolgih mozgovnih kosti. Izkazuje namrec obe kljucni specifiki, znacilni za antropogeno razbite sveže kosti: (i) obris loma tistih primerkov, ki so poškodovani na obmocju diafize, je vecinoma spiralen, (ii) površina kostnine na mestu loma pa gladka (npr. Outram 2001). 
Zadnja od tukaj ponujenih razlicic funkcio­nalne interpretacije arheozoološkega gradiva iz zgodnjesrednjeveških jam korenini v izsledkih arheološke študije posameznih od teh struktur. ker so bili namrec nekateri od vkopov pogojno opredeljeni kot shrambne jame (glej v nadalje­vanju), bi živalske kosti iz teh vkopov nemara kazalo razložiti kot ostanek prehrambnih zalog. Seveda bi ob takšni interpretaciji pricakovali, da bodo vecje kosti okoncin bodisi razmeroma nepoškodovane bodisi bo vzorec fragmentiranosti nakazoval pretežno postsedimentni razpad že dehidriranih kosti (npr. Outram 2001). Med gra­divom iz Cerkelj takšnim pogojem vsaj do neke mere zadostuje edino skupek najdb iz jame 6. Ob distalnem delu goveje golenice namrec ta vklju-cuje še bolj ali manj v celoti ohranjeno diafizo prašicje koželjnice in devet odlomkov sicer ožje neopredeljene kosti vecje živali (goveda?), kjer pa je do razdrobljenosti prišlo šele med arheološkimi izkopavanji ali celó po njih. V celotnem gradivu iz Cerkelj je nepoškodovana ena sama kost, tj. prva prstnica goveda iz enega od polnil jame 2. 
Skoraj popolna odsotnost celih kosti onemogoca izpeljavo poglobljene analize velikosti tedanjih živali. še najvec podatkov je na voljo za govedo (n = 7), in sicer za kosti iz zasutij (a) in (b) jame 2 (tab. 4). Ti primerki velikostno bistveno ne zaostajajo za povprecjem rimskodobnih živali iz tega dela Evrope (tab. 4), kar je presenetljivo. 
Intenzivna živinoreja rimskega obdobja, ki je bila vezana predvsem na podeželske vile, je v veliki meri slonela na reji visokoraslega goveda italskega porekla. Plecna višina teh živali je v povprecju presegala 120 cm, najrobustnejši primerki pa so bili celo višji od 140 cm (Toškan 2013, 46). Z nastopom varnostno in politicno nestabilne pozne antike so se zgodile korenite spremembe v naselbinski strukturi, posledicno pa tudi v živinorejski politiki. Zamiranje mest in drugih naselbin v nižinah ter s tem povezano ustanavljanje utrjenih, gospodarsko samooskrbnih višinskih postojank naj bi namrec privedlo do znatnega upada obsega govedoreje na racun vzrejno manj zahtevnih drobnice, prašica in perutnine (Toškan 2013, 59–60). Z opustitvijo intenzivnega kmetovanja, znacilnega za rimskodobne podeželske vile z rodovitnega nižinskega sveta, je v ospredje znova stopilo razmeroma majhno alpsko 

Tab. 2: Cerklje ob krki - Oš. Zastopanost živalskih taksonov po obdobjih. kolicina najdb je podana kot število takso­nomsko opredeljenih ostankov (number of Identified Specimens, nISP). Tab. 2: Cerklje ob krki - Oš. Incidence of animal taxa according to periods. The quantity is given as the number of Identified Specimens, nISP. 
Takson / Taxon  12.–10. st. pr. n. št. /        12th–10th c. BC  6.–12. st. n. št. /                  6th–12th c. AD  Skupaj / Total 
 Bos taurus  1  22  23 
 Caprinae  -­ 3  3 
 Sus cf. domesticus  -­ 2  2 
 Sus sp.  -­ 1  1 
 Indeterminatus  1  49  50  

Tab. 3: Cerklje ob krki - OŠ. Velikost izmerljivih živalskih ostankov zgodnjesrednjeveške starosti. Posamezni pravokotniki obsegajo izmerke, ki se nanašajo na isto kost. Okrajšave so opredeljene v von den Driesch (1976). Tab. 3: Cerklje ob krki - Oš. Size of measurable animal remains from the early medieval period. Rectangles mark the measurements of the same bone. Abbreviations are as defined by von den Driesch (1976). 
Takson / Taxon  Skeletni element /         Skeletal element  Dimenzija /           Dimension  Izmerek / Measurement (mm) 
 Bos taurus  Scapula  SlC  49,5  51,5  52,0  53,5  
Radius  Bp  84,5  
Tibia  SD  35,0  
Phalanx 1  Gl  58,5 
 Sus cf. domesticus  Humerus  SD  17,5       38,0  
Bd 
 Sus sp.  Humerus  SD  24,5       45,5  
Bd  

govedo z železnodobno tradicijo. Gre, skratka, za (proto)pasmo, na kateri je lokalna govedoreja temeljila pred prihodom Rimljanov. Te živali, ki z obravnavanega prostora niso povsem izginile niti v casu najvecjega razcveta rimske države (Boschin 2013, 87; Toškan 2017a, 23), so bile namrec bolje prilagojene na reliefno razgibano krajino in ostrejšo mikroklimo v okolici novonastalih višinskih posto­jank, bolje pa so ustrezale tudi tedaj prevladujocemu ekstenzivnemu nacinu kmetovanja (Toškan, Dirjec 2011, 559–560; Pucher 2013). 
Upad povprecne velikosti poznoanticnega goveda je bil na Slovenskem doslej najbolj prepricljivo dokumentiran na Tonovcovem gradu nad kobari­dom (Toškan, Dirjec 2011, 333–342), indici zanj pa so bili prepoznani tudi na nekaterih drugih okvirno socasnih najdišcih v tem prostoru ter v njegovi neposredni sosešcini (glej npr. Bökönyi 1974; Vörös 1993; Turk 2000; Pucher 2013; Sal-vadori 2015, 93–96; Toškan 2020, 162–164; in porocilo Bartosiewicz, Choyke 1985). Proces je najprej zajel bolj oddaljene province cesarstva (Bökönyi 1974, 134), na nižinskih obmocjih severne Italije pa ga je zaznati šele v zgodnjem srednjem veku (Maxwell 2019, 72–77; glej tudi Toškan, Dirjec 2011, sl. 8.15). Poglobljena študija bogatega arheozoološkega zbira zgodnjesrednje­veške starosti iz langobardske višinske postojanke Invillino – Ibligo v Furlaniji je celó pokazala, da je bila velikost tamkajšnjih goved v povprecju skladna z velikostjo rimskodobnih primerkov, umanjkale so zgolj skrajno velike živali (Stork, von den Driesch 1987, 463–465). 
Pri poskusu interpretacije metricnih podatkov (tab. 3) je treba že uvodoma izpostaviti dvoje, namrec da šest od sedmih izmerjenih govejih kosti izvira iz ene same jame (tj. jame 2) in da teh šest kosti pripada najmanj trem razlicnim živalim. Za dve izmed njih je mogoce na podlagi razpoložljivih radiokarbonskih datacij domnevati, da sta živeli okvirno v prvi polovici 7. st. (glej zgoraj). Po drugi strani je bila v jami 2 odkrita tudi loncenina praškega tipa s t. i. arhaicnimi ustji, ki je opredeljena kot najzgodnejša loncenina zgodnjih Slovanov in se na Slovenskem lahko po­javi že ob koncu 5. oziroma v prvi polovici 6. st. 

Tab. 4: Cerklje ob krki - Oš. Zastopanost posameznih skeletnih elementov goveda v zgodnjesrednjeveški jami j2 (zasutji a in b) in njihova razvrstitev glede na kolicino in kvaliteto pripadajocega mesa (prim. Uerpmann 1973): A – skeletni elementi iz najbolj mesnatih delov telesa; B – skeletni elementi iz srednje mesnatih delov telesa; C – skeletni elementi iz najmanj mesnatih delov telesa. Tab. 4: Cerklje ob krki - Oš. Incidence of the skeletal elements of cattle in early medieval Pit j2 (Fills a and b) and their classification according to the quantity and quality of the associated meat (cf. Uerpmann 1973): A – skeletal elements from the meatiest body parts; B – skeletal elements from the less meaty body parts; C – skeletal elements from the least meaty body parts. 
Takson / Taxon  Skeletni element /            Skeletal element  Kvalitetna kategorija /  Meat value category  Število ostankov /              No. of finds 
Processus cornualis  C  1  
Dentes  C  3  
Vertebrae  A  1  
Scapula  A  4  
 Bos taurus  Humerus  A  3  
Radius + Ulna  B  2  
Ossa coxae  A  1  
Tibia  B  6  
Phalanges  C  1  

Tab. 5: Cerklje ob krki - Oš. Zastopanost živalskih taksonov zgodnjesrednjeveške starosti po fazah. – I: prva zgodnje­srednjeveška faza (6. st.). – II: druga zgodnjesrednjeveška faza (10.–12. st.). kategorija ‘Sus sp.’ vkljucuje tako ostanke domacega prašica, kot tudi eventualne kosti in zobe divjega prašica. Tab. 5: Cerklje ob krki - Oš. Incidence of the animal taxa from the early medieval period according to phases. – I: first early medieval Phase (6th century). – II: second early medieval Phase (10th–12th century). The ‘Sus sp.’ category includes the remains of domestic pig and possible bones and teeth of wild boar. 
Takson / Taxon  Faza I / Phase I  Faza II / Phase II 
 Bos taurus  18  3 
 Caprinae  2  1 
 Sus sp.  2  1  

(glej zgoraj). V tem casu naj bi crede staroselcev z Dolenjskega vsaj ponekod še vkljucevale posa­mezne primerke visokoraslega goveda s plecno višino blizu oziroma nad 120 cm (Toškan, Dirjec 2013, 86–88). Takšne živali bi torej prve skupine slovanskih naseljencev na obmocju Cerkelj lahko pridobile od lokalnega staroselskega prebivalstva, bodisi neposredno bodisi posredno prek stikov z langobardi (npr. Bökönyi 1974, 138). 
na podoben nacin bi najbrž kazalo razložiti dokumentirano prisotnost ostankov dveh velikih goved iz konca 6. oziroma prve polovice 7. st., pri cemer je do asimilacije takšnih živali ute­gnilo priti že na ozemlju današnje Avstrije in/ ali Madžarske. kot ugotavlja Pucher (2013; glej tudi Toškan, Dirjec 2011, sl. 8.15), je bil propad rimske države tudi na tem obmocju vzrok za razmeroma hitro izginotje napredne rimske pa-sme italskega izvora. V tamkajšnjem hribovitem svetu se je govedoreja tako vnovic v celoti oprla na tradicionalno lokalno alpsko govedo nizke rasti, kjer je ta (proto)pasma jedro cred sicer tvorila že v casu rimske nadvlade. V nasprotju s tem naj bi bile v nižinskem svetu Spodnje Avstrije tedaj še vedno prisotne tudi nekoliko vecje živali, ki so jih (staroselci?) ob prihodu Rimljanov vzredili s sicer razmeroma omejenim križanjem med lokalno in italsko (proto)pasmo. Te križance, katerih telesna velikost se okvirno ujema z dokumentiranimi primerki iz Cerkelj (Pucher 2013, sl. 7), naj bi nato prodirajoci Germani in Slovani med drugim zanesli v jugovzhodnoalpski prostor (ib., 32–33). Predvsem pri zgodnjih Slovanih naj bi bilo namrec zootehnicno znanje za izpeljavo lastne, neodvisne vzreje takšnih goved preskromno (Bökönyi 1974, 134–139; Makowiecki 2007; 2018). 
ce sta ugotovitvi o izjemno visokem deležu zastopanosti goveda v jami 2 in velikost teh živali v kontekstu zgodnjeslovanske poselitve Dolenjske nekoliko neobicajni, so ostali rezultati arheozoološke analize gradiva zgodnjesrednjeveške starosti iz Cerkelj pricakovani. To, denimo, velja za (skoraj popolno?) odsotnost lovnih vrst (tab. 
2) ter tudi za strateško usmeritev reje posameznih domestikatov. Z izjemo prašicereje je bila živino­rejska politika namrec usmerjena v izkorišcanje drugotnih proizvodov reje (moc, mleko, runo ipd.), kar se odraža v skoraj popolni odsotnosti ostankov mladih živali (npr. Toškan 2013; Maxwell 2019, 74–76). O pomenu drugotnih proizvodov reje posredno prica tudi najdba goveje prve prstnice z razširjeno gladcino proksimalnega sklepa, do cesar je bržcas prišlo zaradi dlje casa trajajocega inten­zivnega izkorišcanja te živali kot delovno živino (npr. Bartosiewicz, Van neer, lentacker 1997). 
Zadnji komentar je namenjen primerjavi ar­heozoološkega gradiva iz casa 6. in 7. st. (tj. zgo­dnjesrednjeveška faza I) s tistim iz 10. do 12. st.(tj. zgodnjesrednjeveška faza II). Žal vzporejanje otežuje skromno število najdb, sploh pri mlajšem od obeh podvzorcev (tab. 2). Izpostaviti je tako mogoce kvecjemu ugotovitev o kontinuirani prevladi goveda (tab. 5), ki jo posredno potrjujejo rezultati raziskav nekaterih drugih zgodnjesrednjeveških najdišc v širši regiji (glej npr. Turk 2000, 169; Toškan, Dirjec 2008, tab. 1; Toškan, Dirjec 2011, tab. 8.4; kovac 2013, 91–92). Prav ta domaca žival naj bi bila na Slovenskem gospodarsko v ospredju tudi v visokem srednjem veku (Bartosiewicz 2006). 
NAMEMBNOST JAM 
Govoriti o namembnosti jam, ki jih datiramo v zgodnji srednji vek, ali podajati interpretacije bivalne kulture zgodnjesrednjeveškega cloveka je zelo nehvaležno opravilo. najdišca, ki jih na podlagi drobnega gradiva umešcamo v cas med 6. in 10. st., ležijo v nižinah, izpostavljena intenzivni moderni agrarni uporabi. jame so zato mocno poškodo-vane, hodne površine niso ohranjene, prav tako si ni mogoce natancno predstavljati, kateri nivo objekta zares obravnavamo, bivalni ali kletni. na problematicnost interpretacij preprostih ovalnih ali podolgovatih jam, predvsem na primeru najdišca nova tabla pri Murski Soboti (Pavlovic 2017b) pa tudi na splošno za srednje- in vzhodnoevropski prostor (šalkovský 2007; id. 2009, 278), je bilo že opozorjeno.25 
Podobni problemi se porajajo tudi na najdišcu Cerklje ob krki. Preprosta, nepravilno ovalna in podolgovata oblika sedmih jam, ki jih lahko z goto­
25 Podrobno klasifikacijo zgodnjesrednjeveških bivalnih in drugih objektov je podal P. šalkovský (2001). 
vostjo datiramo v zgodnji srednji vek, ni povedna, kot so na primer izpovedne znacilne kvadratne zemljanke v drugih regijah z zgodnjeslovansko poselitvijo, kjer lažje locujejo bivalne objekte od gospodarskih in odpadnih jam. Prav tako tam lažje dolocijo razlicne areale, strukturo ali nacine širjenja posamezne naselbine, ceprav tudi na takih najdišcih ne povsem brez težav (Brather 2016). 
jame iz Cerkelj bi konvencionalno interpretirali kot ostanek preprostih bivalnih objektov oziroma kot zemljanke ali polzemljanke. Zaradi neohra­njenosti odtisov podpornih stebrov ob vecini jam na zgodnjesrednjeveških najdišcih Prekmurja, ki bi bile primerne za bivanje, se je uveljavila ideja 
o preprosti, šotorasti, dvokapni strehi, ki ni bila intenzivneje ucvršcena26 (Guštin, knific 2003, 84; Guštin 2005, sl. 1–25; kerman 2011a, 40–43). Bekic predlaga podobno rekonstrukcijo nadgradnje zemljank – na podlagi arheološkega zapisa jame SU11 z najdišca Brezje IV blizu Varaždina – ne samo za Prekmurje, temvec tudi za obmocja porecij Drave, Mure in Save (Bekic 2018). Pri predlagani rekonstrukciji objekta pogrešamo kriticni premi­slek o tafonomiji oziroma nacinu nastanka jame, ker ostaja odprto vprašanje, kolikšna je bila realna globina jame pred poškodbami zaradi oranja ter kako velik prostor je prekrivala streha, saj tudi ho-dna površina objekta ni bila ohranjena. ne dovolj argumentirana se zdi tudi predpostavka, da so za konstrukcijo uporabljali les vrbe (Salix purpurea), ker tam raste danes, prekrili pa naj bi jo z licjem. na podlagi tega sklepa tudi o (ne)obstojnosti tako grajenih objektov (Bekic 2018, 71, 73). 
Arheobotanicne analize vzorcev iz jam z nove table kažejo drugacno sliko. Skoraj v vseh27 objektih prevladuje prisotnost hrasta, vrba je izjema.28 To nakazuje možnost, da so za konstrukcijo uporabljali obstojnejši in mocnejši hrast. To pa pomeni, da konstrukcije nad ohranjenimi jamami morda le niso bile tako lahke in prehodne, temvec so bile – vsaj nekatere – nadgrajene kot brunarice v želji po dolgotrajnejši in udobnejši uporabi. Alternativne možnosti interpretacij zemljank so bile podrobneje že predstavljene (Pavlovic 2017b). 
26 najbolj verodostojen poskus rekonstrukcije nadzem­nih delov zemljank in bivanja v njih je objavila Ivana Pleinerová (1986). 
27 
Zgodnjesrednjeveških objektov na novi tabli pri Murski Soboti je 193 (Pavlovic 2013). 28 Glej op. 12, Pavlovic et al.: analize arheobotanicnih vzorcev je opravila Metka Culiberg. 
Vecjo kompleksnost objektov na obmocju osnov­ne šole Cerklje morda nakazujejo jame za stojke (sl. 3), ki pa žal vecinoma niso vsebovale najdb, da bi jih lahko natancneje casovno opredelili.29 V zgodnji srednji vek jih umešcamo na podlagi lege v bližini jam, ki smo jih datirali v zgodnji srednji vek. Ob jamah 1 in 4, prva je iz prve in druga iz druge zgodnjesrednjeveške faze in ležita druga ob drugi, je razporejenih pet jam za stojke s premeri približno 30 cm. ceprav jih ne moremo neposredno povezati z vecjima jamama, lahko domnevamo, da je bila vsaj ena od vecjih nadkrita s streho. Velikost jam za stojke ter rezultati analize arheobotanicnih vzorcev30 z najdišca, kjer prevladuje hrast, pogosta pa sta tudi brest in gaber, dopušcajo možnost, da so bile nadgradnje vecji in masivnejši objekti. 
Možnost odpadnih ali shrambnih jam nakazuje presek jame 6 (hruškast presek!) oziroma ohranjeni del nakazuje, da je bila jama zgoraj ožja kot pri dnu. Oblika te jame je edinstvena na najdišcu, vendar na drugih socasnih najdišcih podobno oblikovane jame interpretirajo kot shrambne (na primer kuna, Profantová 2005, 117, t. 124, objekt št. 651). 
naslednji problem pri interpretaciji tovrstnih jam je izostanek ognjišc ali peci. Da so v jamah kurili, lahko sklepamo iz ostankov ožganih prodnikov in kosti ter najglobljega zasutja (a) jame 1, v katerem je bila vecja kolicina oglja na dnu jame. Posreden indic, da so bila v jamah ali v njihovi bližini ognjišca, so morda rimskodobne opeke, odkrite v zasutjih jam. Pogosti so primeri, da so se zgodnjeslovanski priseljenci naselili v bližini rimskih podeželskih vil. Iz še vidnih ruševin so jemali uporaben material, ki ga sami, vsaj kolikor lahko zakljucimo iz arheo­loških virov, niso izdelovali. Tak primer so opeke. na najdišcu nova tabla pri Murski Soboti so bile odkrite v kar 51 jamah (Pavlovic 2013, 168, 169). najlepša primera sta v celoti ohranjeni kvadratni rimskodobni opeki – sestavni del stebrickov hi-pokavsta – iz jame SZ 10 na najdišcu nova tabla (ib., 584) ter iz jame SE 130 z nove table II (ker-man 2019, 23, 24). Opeka v objektu SZ 10 je bila sekundarno uporabljena kot podlaga za ognjišce, najverjetneje tudi tista iz objekta SE 130. Obe bi lahko prinesli iz bližnje31 rimske vile, odkrite na 
29 
nekatere med jamami sicer vsebujejo manjše od­lomke loncenine. V manjših jamah (Mj) 4 in 5 lahko te odlomke grobo umestimo v zgodnjesrednjeveško fazo II, v manjši jami (SE 1120/1121) pa v zgodnjesrednjeveško fazo I. Menimo, da ti odlomki ne odražajo tocne starosti jam. V neopredeljenih manjših jamah (sl. 3) ni bilo gradiva. 
30
 Glej terenski izvid najdišca. 
31
 Oddaljena je približno 2 km. 
Rakicanskih Muzgah (kerman 2008). Podobno – sekundarno – uporabo odlomkov rimskodobnih opek v zgodnjesrednjeveških jamah domnevamo tudi za najdišce Cerklje. Prinesli bi jih lahko iz bližnje, približno 3 km oddaljene vile rustike na Pecini pri Gorenjih Skopicah (Djuric 2003, 205; Bavec 2009, 62) ali drugih rimskodobnih objektov iz bližnje okolice, oddaljenih v radiusu najvec štiri kilometre.32 
Tudi pri ovalni jami 2 lahko o njeni namembno­sti sklepamo iz najdb v zasutjih. V tej jami je bilo odkrito vecje število govejih kosti. koncentracijo govejih kosti bi lahko utemeljili kot klavniške odpadke, saj so razmeroma dobro zastopane dolge kosti okoncin. Prav tako so bile v jami33 kosti najmanj treh primerkov, sorodnih vecjemu naprednemu rimskodobnemu govedu. Seveda je nenavadno, da se kosti pojavljajo skupaj s kuhinjsko loncenino 6. st. (sl. 10). Zato ostaja vprašanje, ali gre za odpadno jamo ali za del kuhinje, v kateri so to meso pripravljali, brez odgovora. 
Povzamemo lahko, da sta jami 1 in 2 iz prve zgodnjesrednjeveške faze imeli verjetno razlicno namembnost. jama 1 je bila morda del preprostej­šega bivalnega objekta, v katerem sledi kurjenja nakazujejo koncentracija oglja, ožgani prodniki, glina in kosti ter rimske opeke. jama 2 je bila morda odpadna jama s klavniškimi ostanki ali del kuhinje za pripravo mesa. 
Pri jamah druge zgodnjesrednjeveške faze neopredeljene jame za stojke v njihovi bližini dopušcajo možnost, da so bili postavljeni vecji nadzemni objekti. Pri jami 4 je možno, da je bila 
32 V bližini Stojanskega vrha so poleg prazgodovinskega gradišca znani tudi ostanki anticnega objekta, iz Bušece vasi pa rimski grobovi. Pri Borštu se poleg prazgodo­vinskih gomil omenjajo rimski grobovi. Prazgodovinska in nad njo anticna poselitev je bila dokumentirana pri manjšem zašcitnem izkopavanju ob cesti med Cerkljamiin krško vasjo. Ostanke anticnih objektov v Župeci vasi (najdišce Sv. Aleksander, EšD 10607) omenja že Pecnik, anticna hodna površina je bila vidna pri sondiranjih ob postavitvi telefonskega kabla. V neposredni bližini razis­kanega obmocja je potekal rimski vodovod, ki je oskrboval neviodunum. Speljan je bil iz vasi Izvir (najdišce Trasa in zajetje rimskega vodovoda, EšD 11068). Rimske svincene cevi so znane iz Gorenje Pirošice, kjer je stala rimska vila. Rimski objekti in vodovod so prav tako znani iz vasi Brvi (najdišce EšD 10592) ter iz Gazic (najdišce Rimski breg, EšD 10780), kjer so bili najdeni rimski grobovi. Obmocje Gazic, od koder so domacini odnašali obdelane kamnite bloke za moderne gradbene namene, je imenovano Rimski breg (porocilo: Vojakovic et al. 2016, 12). 
33
 V zasutju (b). 
poglobljen del znotraj bivalnega objekta, jami 6 in 7 pa sta bili morda odpadni ali shrambni jami izven nadzemnega objekta. 
na tem mestu kaže omeniti, da se obravnavano zgodnjesrednjeveško naselje ne zakljucuje z robom izkopnega polja, ampak se širi proti vzhodu. V letu 2013 so na obmocju gradnje stanovanjske hiše Srpcic, na parceli 3123/1, v neposredni bli­žini obravnavanega najdišca, potekale arheološke raziskave. Iz porocila je razvidno, da morda nekaj gradiva pripada zgodnjesrednjeveškemu obdobju.34 
DISKUSIJA 
Do arheoloških raziskav pred gradnjo avtocestne­ga križa Slovenije, do devetdesetih let 20. stoletja nismo poznali materialnih dokazov o naselitvi zgodnjih Slovanov v 6. st. na ozemlju današnje Slovenije. O njihovi prisotnosti smo sklepali iz posrednih virov.35 Množica najdišc, odkrita v okolici Murske Sobote, je postregla s prvim in številnim naselbinskim zgodnjesrednjeveškim gradivom, ki ga povezujemo s Slovani od 6. do 
11. st. Preproste jame s prostorocno izdelano in neokrašeno loncenino so bile prepoznane kot ostanki starejše zgodnjeslovanske poselitve. koliko so zares stare, je pokazala šele datacija 14C odvzetih vzorcev. Da je bila naselitev Slovanov veliko daljši proces, predvsem pa veliko bolj kompleksen, kot je bilo razbrati iz anticnih pisnih virov, kažejo tudi podrobne analize loncenine. 
Po zakljucku gradnje avtocestnega križa je bilo zgodnjeslovanskega gradiva odkritega manj, a še vedno ob vsakem vecjem infrastrukturnem posegu, pa tudi ob drugih gradbenih delih, pride na dan kaj novega. Eno takih je bil poseg ob Osnovni šoli Cerklje ob krki. 
Odkrite podolgovate in nepravilno oblikovane jame v nižini, ob reki, prostorocno izdelana neokra­šena loncenina in rezultati radiokarbonskih datacij vzorcev iz jam 1 in 2 kažejo, da je bila v Cerkljah odkrita najstarejša zgodnjesrednjeveška naselbina, ki jo – glede na loncenino in izbiro prostora za naselitev – povezujemo z zgodnjimi Slovani. To niso zgolj najstarejši ostanki slovanske poselitve na Dolenjskem, temvec so med najstarejšimi ra­
34 Porocila: Olic 2005a; 2005b; Butina, nanut, Rižnar 2013. 
 O podrobnem stanju raziskav glej štular, Pleterski 2018, za zgodovino raziskav Guštin 2018, za obmocje Prekmurja kerman 2018. 
diokarbonsko potrjenimi dokazi zgodnjeslovanske prisotnosti v Sloveniji in vzhodnoalpskem prostoru. 
Tri od štirih datiranih vzorcev iz Cerkelj kažejo, da je naselbina najverjetneje obstajala nekje med letoma 585 in 650. Tak casovni okvir ustreza tudi zgodovinsko-arheološkemu razlagalnemu modelu, da so se nosilci materialne kulture, za katere meni-mo, da so zgodnji Slovani, na obmocje današnjega slovenskega prostora priselili po iz pisnih virov izpricanem odhodu langobardov iz Panonske nižine v severno Italijo leta 568, najverjetneje v sedemdesetih ali osemdesetih letih 6. stoletja.36 
loncenina iz jam 1 in 2 iz Cerkelj ob krki je opredeljena kot najstarejša zgodnjeslovanska lon-cenina, ki jo lahko datiramo že od 5. st. naprej, a na obmocjih Slovenije, Hrvaške, Srbije, ceške in Slovaške je datirana predvsem v cas zadnjih desetletij 
6. in v prvo polovico 7. st. (Fusek 1994, 93, 101; Guštin, Tiefengraber 2002, 58; kuna, Profantová 2005, 211–220; Radicevic 2015, 300–304; Bekic, 2016, sl. 51; Pavlovic 2017a, sl. 1, 354; kerman 2018, 58, 60). 
nepricakovano, a zelo zanimivo je bilo odkritje vecjega števila govejih kosti. To samo po sebi sicer ni nenavadno, a nenavadno je, da je del tega gradiva mogoce primerjati z visokoraslim rimskodobnim govedom italskega porekla. kosti dveh razlicnih osebkov teh goved so bile radiokarbonsko datirane v cas od konca 6. in v prvo polovico 7. st. kot je že bilo poudarjeno, so bili na današnjem slovenskem prostoru ostanki visokoraslih primerkov te živalske vrste odkriti predvsem na najdišcih rimskega ob-dobja. Tedaj je plecna višina teh živali v povprecju presegala 120 cm, najrobustnejši primerki pa so bili celo višji od 140 cm (Toškan 2013, 46). Od druge polovice 5. st. je zaradi sprememb v naselbinski strukturi, živinorejski politiki in slabših pašnih razmer povprecna velikost goveda upadla in je v ospredje znova stopilo razmeroma majhno alpsko govedo železnodobne tradicije. Gre za (proto)pa­smo, na kateri je lokalna govedoreja temeljila pred prihodom Rimljanov (Boschin 2013, 87; Toškan 2017a, 23). Ta upad je na današnjem slovenskem ozemlju najbolje dokumentiran na višinskih naseljih, kot sta Tonovcov grad nad kobaridom (Toškan, Dirjec 2011, 333–342) in korinjski hrib (Toškan 2020, 162–164), indici pa so prepoznani tudi na najdišcih v sosešcini (glej npr. Bökönyi 1974; Vörös 
36
 Pregledno o zgodovinskih razlagah (med zadnjimi Pavlovic 2017a, 363; Guštin 2018, 30–32 z navedeno starejšo literaturo). 
1993; Turk 2000; Pucher 2013; Salvadori 2015, 93–96 in porocilo Bartosiewicz, Choyke 1985). 
Postavlja se vprašanje, kako to, da se visokoraslo govedo pojavlja skupaj z zgodnjeslovansko lonce­nino v jamah, ki sta datirani v cas med koncem 6. in polovico 7. st.? Pri zgodnjih Slovanih naj bi bilo zootehnicno znanje za izpeljavo lastne, neodvisne vzreje tako velikih goved preskromno (Bökönyi 1974, 134–139; Makowiecki 2007; 2018), zato do-mnevamo, da so jih pridobili od drugih, ki so ta znanja, vsaj v okrnjeni meri, še imeli. V omenjenem casovnem razponu se na Balkanskem polotoku in v Panonski nižini primerljivo visoko govedo pojavlja na avarskih najdišcih na Madžarskem. Tam sta znani majhno in srednje veliko govedo, pri cemer drugo v grobem ustreza primerkom iz jame 2 v Cerkljah. Podobno kot v vzhodnem in jugovzhodnem alpskem prostoru namrec visoko­rasle živali napredne rimske (proto)pasme tudi na obmocju Panonske nižine domnevno umanjkajo kmalu po koncu cesarstva, trend manjšanja živali pa se nadaljuje do konca poznega srednjega veka (Bökönyi 1971, 664; Bartosiewicz 1996; 2006; Toškan 2017b). 
na Balkanu se je visokoraslo govedo najdlje ohranilo na obmocjih, ki jih je v tem casu obvla­doval Bizanc. Po podatkih za Caricin grad v Srbiji in Dichin v Bolgariji se povprecna plecna višina tamkajšnjih živali tudi še v 6. st. ni opazneje spu­stila pod 120 cm (Baron, Reuter, Markovic 2019; johnstone, Hammon 2019), v Bizancu pa naj bi ta znašala celo dobrih 125 cm (Ince et al. 2018), vendar na podeželju tudi v tem prostoru prevla­duje nizkoraslo govedo predrimskega izvora, ki je bilo lokalno pomembno že v casu rimske države (ib., 56–58). 
na vprašanje, kako in od kod so domnevni Slovani iz Cerkelj ob krki dobili visokoraslo govedo, ni mogoce odgovoriti. A glede na nave-deno in glede na casovni okvir, ki ga ponujata radiokarbonski dataciji kosti dveh goved (med 598 in 660), je mogoce, da so jih pridobili bodisi z obmocij Avarov bodisi delov Balkana, ki so bili pod bizantinsko upravo. 
Povezavo med zgodnjimi Slovani in Avari lahko zgodovinsko utemeljimo, saj velja, da so Slovani prišli pod vpliv Avarov in v okvir njihove plemenske zveze po njihovem prihodu in naselitvi v osrednji del Panonske nižine leta 568 (Bratož 2014, 490, 492 z viri). Po avarskem zavzetju Sirmija leta 582 je bilo slovansko prodiranje in trajno naseljevanje, samoiniciativno ali spodbujeno od Avarov, po dolinah rek Save in Drave proti mejam Italije še lažje (Gracanin 2008, 24, 25; Bratož 2014, 492). Arheološko to povezavo težje argumentiramo, kajti avarskih najdb je na prostoru Slovenije zelo malo. le tri so datirane v zgodnji avarski cas, tj. cas, ki ga obravnavamo. Od teh je bil okov v obliki rozete, datiran v obdobje pred letom 650, odkrit relativno blizu Cerkljam, in sicer na Zida­nem gabru nad Mihovim (karo et al. 2011, 136). Ostali predmeti domnevno avarske provenience pripadajo poznemu avarskemu obdobju, tj. 8. in zacetku 9. st. (ib., 137). nenavadno je, da bi z obmocja avarskega kaganata pripeljali govedo, ne pa tudi vec drugih npr. obrtniških ali okrasnih izdelkov, ki na današnjem slovenskem ozemlju umanjkajo. Zato se zdi možnost, da to govedo prihaja z avarskih obmocij, manj verjetna. 
lažje je pojasniti, kako bi lahko zgodnji Slo­vani prišli do visokoraslega goveda z obmocij, ki jih je obvladovalo Vzhodno rimsko cesarstvo. To možnost nam nekoliko osvetljujejo predvsem viri iz sredine 6. st., iz casa vladavine justinijana I. Prokopij namrec veckrat omenja,37 da so Slovani ropali na obmocju imperija ter se v svojo domovino vracali s plenom, neizmerno množino ljudi, živine in drugega imetja, ki je bil tako obsežen, da jih je oviral pri prodiranju nazaj domov. Bizantinski pisci so pri Slovanih predvsem opazili rop, kot njihovo glavno dejavnost (Bratož 2014, 489). Po justinijanovi smrti so se vdori slovanskih skupin na bizantinsko ozemlje še stopnjevali (ib., 492, 493). Da so Slovani visokoraslo govedo naropali na enem od svojih roparskih pohodov, verjetno v bližini ali celo v enem od bizantinskih centrov na Balkanu, ga prignali po dolini reke Save vse 
37 “Druge pa so skupno s kravami in ovcami – kolikor jih niso odgnali na svoje domacije – zaprli v njihove hiše in brez usmiljenja sežgali” (kos 1902, 38, št. 45). “Barbari (nanaša se na Slovane, op. a.) niso mogli vec prodirati dalje; oviral jih je plen, ki so ga vlekli s sabo – neizmerna množina ljudi, živine in drugega imetja … Drugi barbari pa so se z ostankom plena vrnili na svoje domove” (ib., 42, št. 47). “na tem roparskem pohodu … so barbari … vse opustošili, nato pa so se, ne da bi jih kdo oviral, z vsem plenom vrnili v domace kraje. Rimljani jim niti ob prehodu cez Donavo niso mogli postaviti zased … Gepidi so namrec Slovane proti placilu sprejeli na svoje ozemlje in jim za drag denar omogocili prehod cez Donavo … Cesar justinijan je uvidel, da poslej barbarom ne bo vec mogel prepreciti prehoda cez Donavo, kadar se jim bo zahotelo ropati po rimskem ozemlju ali kadar se bodo z ogromnim plenom vracali od tod” (ib., 47, št. 50). Za opozorilo na te omembe se najlepše zahvaljujem Timoteju knificu (narodni muzej Slovenije). 
do krke in ga v naselbini na obmocju današnjih Cerkelj zaklali,38 se nam zdi najverjetneje.39 
Slovani na Dolenjskem v prvi polovici 6. stoletja? 
V jami 1 v Cerkljah je bil eden od dveh vzorcev oglja radiokarbonsko datiran v cas med letoma 420 in 565. Prav tako je analiza loncenine iz jam 1 in 2 nakazala možnosti primerjav z loncenino z naj­dišc, datiranih na konec 5. in v prvo polovico 6. st. Tako zgodnje datacije C14 in primerjave loncenine še pred nedavnim niso bile upoštevane in so bile oznacene kot “veliko prestare” (Pavlovic 2017a, 359). A v zadnjih dveh desetletjih je bilo odkritih precej najdišc z gradivom, ki ga pripisujemo zgodnjim Slovanom. S teh najdišc so poleg radiokarbonskih datacij, ki kažejo na tradicionalno sprejeto naselitev Slovanov na obrobje in znotraj vzhodnorimskega cesarstva, znane tudi radiokarbonske datacije, ki so zgodnejše in so indic, da so manjše skupine Slova­nov na nekaterih obmocjih bivale še pred odhodom langobardov v Italijo in pred prihodom Avarov v Panonsko nižino, tj. pred letom 568. 
V Sloveniji so bila tovrstna najdišca odkrita predvsem v Prekmurju, v okolici Murske Sobote. Poleg že veckrat omenjene nove table so zgodnje datacije C14 znane tudi z najdišc Pod kotom – jug 
38 Morda kaže opozoriti tudi na Prokopijevo omembo: “Tako na primer oboji (Slovani in Anti, op. a.) verujejo, da je en bog, stvaritelj bliska, edini gospodar vsega: njemu žrtvujejo goved in druge daritvene živali” (kos 1902, 25, št. 33). Ob kosteh izbranih delov goveda iz jame 2 se nam poraja, sicer zelo špekulativna, misel, da so odkrite kosti morda ostanek takega žrtvovanja (in pojedine) po uspešnem roparskem pohodu. 
39 
nekoliko starejši vir, ki govori o problemu kraje živine, je kratka Teoderikova poslanica ob imenovanju provincialnega namestnika Gota Fridibada v Saviji, na­pisana med letoma 507 in 511. namenjena je bila vsem kategorijam prebivalstva province Siscia vel S(u)avia. Glavna naloga upravnika je bilo ostro kaznovanje živinskih tatov ter s tem rešitev problema kraje živine. Poleg tega naj bi zmanjšal število umorov in drugih tatvin ter tako vzpostavil mir in varnost (Bratož 2014, 400). V tej provinci je bila kraja živine velik problem že vsaj od zacetka 6. stoletja. Ob tem se seveda upraviceno sprašujemo, ali lahko v ostankih razmeroma visokoraslega goveda iz jame 2 iz Cerkelj ob krki, sicer s pomocjo radiokarbonske metode datirano kasneje, prepoznamo del tega problema? Ter ali se v tem “dolgoživem” problemu živinskih tatov kakorkoli odraža tudi zgodnejša prisotnost skupin barbarov, ki so najprej neprepoznani in kasneje imenovani Slovani, katerih glavna dejavnost je bila ropanje. 
pri krogu in na Popavi pri lipovcih 1 (Pavlovic 2017a, 354, 355, 359). Podobno sta bila najkasneje v leto 546 in pred leto 569 datirana grobova na najdišcu An den klostergründen, Großprüfening ob zgornjem toku Donave pri Regensburgu (losert 2011, 489). V prvo polovico 6. st. je bila radio-karbonsko datirana jama na najdišcu Suchohrad blizu reke Morave na Slovaškem (Fusek, Zábojník 2010, 172). na nedavno raziskanem najdišcu Fo­dor-kert – Miercurea Ciuc ob reki Olti v vzhodni Transilvaniji v Romuniji je bilo radiokarbonsko datirano pet vzorcev oglja in kosti iz petih ze­mljank. V vseh petih so bili prostorocno izdelani neokrašeni lonci, opredeljeni kot lonci praškega tipa z arhaicnimi ustji in okrogli pekaci (Botár 2018, 34; Botár, Puskás 2019, 197–211, 212), primerljivi z lonci iz Cerkelj ob krki ter lonci in pekaci z nove table pri Murski Soboti (Pavlovic 2020, 186). Dve zemljanki sta bili datirani v cas med letoma 541 in 651, ena med letoma 428 in 591 ter dve med letoma 418 in 553 (Botár 2018, 33; Botár, Puskás 2019, 212, 213). 
na teh najdišcih se kaže, da je bil proces naselje­vanja Slovanov na obmocja zahodno od karpatov in v vzhodnoalpski prostor najverjetneje daljši in bolj kompliciran, kot smo domnevali do zdaj.40 Ta casovni okvir pa poraja tudi najzanimivejše vpra­šanje: kdaj natancneje oziroma v okviru katerih zgodovinskih dogodkov so se na Dolenjsko lahko naselili prvi Slovani? 
kljub veliki skepsi nekaterih avtorjev in njiho­vemu slabo utemeljenemu diskreditiranju hipoteze 
omožni naselitvi posameznih skupin zgodnjih Slovanov na ozemlje današnje Slovenije, predvsem v Prekmurje, že v prvi polovici 6. st. (Curta 2018) ali popolnemu prezrtju te možnosti in vztrajanju pri historicno dolocenem casovnem okviru (ker-man 2018, 60) pa prej predstavljena najdišca tej hipotezi pritrjujejo. Del strokovne javnosti je nove poglede že prepoznal kot zacetek spreminjanja našega razumevanja zgodnjega srednjega veka ter kot nov razmislek o procesih v 6. in 7. st. (štular, Pleterski 2018, 10; tudi Profantov, Profant 2020, op. 19; podobno, sicer kot zacetek preverjanja virov, glej Guštin 2018, 31, 32). 
40 Predhodno smo predstavili možnosti zelo zgodnje naselitve Slovanov (glej Pavlovic 2020). ker je bil clanek objavljen pred prejemom rezultatov treh radiokarbon­skih datacij (konec leta 2020), smo lahko upoštevali le najzgodnješo datacijo in najdišce Cerklje ob krki umestili v cas 5. in prve polovice 6. stoletja. na tem mestu casovno opredelitev korigiramo. 
Za Prekmurje smo možno naselitev Slovanov že ob koncu 5. ali v prvi polovici 6. st. utemeljili z odsotnostjo poznoanticnih najdb 5. in 6. st. (Ciglenecki 2000, sl. 2), ki kaže, da so bili verjetno zahodni obronki Panonske nižine vec desetletij ne­naseljeni, kar izpricujejo tudi anticni pisni viri. Ta opustelost bi lahko omogocala manjšim skupinam Slovanov relativno enostavno naselitev. Utemelji­tev dopolnjuje prva epigrafska omemba Slovanov v Panonski nižini v pesnitvi Martina iz Brage, z vzorcem langobardske poselitve v Panonski nižini in na višinskih naselbinah osrednje Slovenije ter z ugotovitvami jezikoslovcev o jeziku slovanskih prebivalcev med Donavo in jadranom (Pavlovic 2017a, 363–367). Vendar je na Dolenjskem poseli­tvena pa tudi politicna situacija precej drugacna in eventualne naselitve skupin zgodnjih Slovanov ne moremo popolnoma pojasniti z istimi argumenti kot v primeru Prekmurja. 
Obmocje doline krke v bližini sotocja s Savo in 
t. i. Brežiških vrat v Panonsko nižino v casu med koncem 5. in sredino 6. st. ni bilo nenaseljen pro-stor. Poselitvena slika med koncem 4. in sredino 5. st. na današnjem celotnem slovenskem ozemlju se popolnoma spremeni, saj vecja mesta, vkljucno s Cerkljam bližnjim neviodunumom, in podeželske naselbine v nižinah doživijo zaton (Ciglenecki 2000, 121). V drugi polovici 5. in v 6. st. pa se vzpostavijo novi dobro zavarovani centri, kot sta od Cerkelj pribl. 150 km oddaljeni kranj (Sagadin 2008; Ciglenecki 2020, 236, 237) ali bližji crnomelj (Mason 1998; 2008), ter množica višinskih utrjenih naselbin oziroma miniaturnih mest v hribovitih predelih (Ciglenecki 2012, 460, 463, 472). 
Romansko prebivalstvo se je tako iz nižin umaknilo na višino. Višine so jim omogocale varnost in nadzor nad strateškimi položaji. Da sta ta poznoanticna in zgodnjesrednjeveška poselitev – zaznamovana s prihodom Slovanov – povezani, je na podlagi pregleda novejših raziskav jugovzhodnega dela Slovenije pokazal Phil Mason (2018). 
Upravno je širše obmocje Cerkelj ob krki spa-dalo v poznoanticno panonsko provinco Savijo v okviru vzhodnogotskega kraljestva, v ostrogotskih virih imenovano tudi Suavia, domnevno ne vec po reki Savi, temvec po ljudstvu Svebov, ki se z obmocja province Panonije Prime premaknejo v Savijo (Bratož 2014, 375). Ostrogotska prisotnost na slovenskem ozemlju je dobro dokumentirana v kranju (Vinski 1980, 17–20; knific 2005, 331–334; knific, lux 2015, 31), na grobišcih v Dravljah v ljubljani (Slabe 1975) in Mirnu pri novi Gorici (Tratnik, karo 2018) ter na nekaterih višinskih naselbinah. na prostoru širše okolice Cerkelj ob krki se najdbe, ki jih povezujemo z Ostrogoti, pojavljajo na višinskih naseljih Zidani gaber nad Mihovim, na Veliki Strmici nad dolino reke Radu­lje ter ob zgornjem toku reke krke na višinskem naselju korinjski hrib (Ciglenecki 2006, 111–117). Morda najbližji indic, da je bilo neko germansko ljudstvo – morda Goti – prisotno tudi v nižini, in to le 4,5 km od najdišca v Cerkljah, je odkritje deformirane lobanje v levakovi jami pod Starim gradom pri Podbocju (Guštin 1976, 269, 270, sl. 10; Dular, Ciglenecki, Dular 1995, 161, sl. 160). 
Prisotnost Ostrogotov dobro izpricujejo tudi novcne najdbe. na kar 15 najdišcih z obmocja današnje Slovenije je vec kot 30 vzhodnogotskih kovancev, vecinoma srebrnikov (Demo 1994; Ciglenecki 2006; knific, nabergoj 2016, sl. 47). najmlajši gotski novci so bili kovani za kralja Vitigisa in zakopani ali izgubljeni po letu 539. 
Intenzivnejša prisotnost ostrogotskih posadk je povezana z utrjevanjem pomembnejših dostopov v Italijo (Ciglenecki 1985, 266; id. 2020, 279) in z nadzorom cest in križišc na poti med Siscijo in Emono ali alternativne poti po dolini reke krke ter cez notranjsko (Ciglenecki, 2006, sl. 1). 
V prvih letih gotsko-bizantinskih vojn, gotovo pa v štiridesetih letih 6. stoletja, Vzhodni Goti izgubijo nadzor nad provinco Savijo, kjer nadzor prevzame vzhodnorimsko cesarstvo (Bratož 2014, 431, 542). O upravni povezanosti s konstanti­noplom in o kratkotrajnem delovanju nekaterih bizantinskih državnih institucij najzgovorneje prica svinceni vladarski pecat (bulla) z upodobi­tvijo justinijana I., najden na Zidanem gabru nad Mihovim skupaj z bronastim novcem, kovanim prav tako za justinijana I. v letih 556–557 (knific, nabergoj 2016, sl. 46; Tratnik 2020, 86). Z delo­vanjem vzhodnorimskega cesarstva in njegovo vojsko je najverjetneje povezana tudi gradnja ali obnova nekaterih utrdb z izrazito vojaškim znaca­jem (Ciglenecki 2020, 227–230). Med njimi so za obravnavani prostor relevantne predvsem Zidani gaber nad Mihovim, Gradec nad Veliko Strmico, korinjskih hrib nad Velikim korinjem in Rifnik (Ciglenecki 2020, 279–285, sl. 12.1). 
Vzhodnorimska oblast nad obravnavanim obmocjem je bila relativno kratkotrajna, saj je cesar justinijan, nekje med letoma 546 in 548, nadzor nad pólis Nori­kón, utrdbami v Panoniji in številnimi drugimi kraji s pogodbo prepustil langobardom (Bratož 2014, 454, 455). Prisotnost langobardov v provinci Saviji potrjuje številno arheološko gradivo (Ciglenecki 2001, sl. 5; id. 2005, 256–269; Bratož 2014, 457). 
ker je vprašanje zacetka naselitve Slovanov na ozemlje jugovzhodnih Alp kocljiva tema in je vsak še tako utemeljen alternativni pogled težko sprejet ali upoštevan, se ne bomo lotevali možnosti preigravanja argumentov za še zgodnejšo naselitev,41 ki bi jo morda lahko povezali z zgodnjimi federatskimi skupinami rimskega imperija ob koncu 4. in v zacetku 5. st. ali z neimenovanimi skupinami, ki jih je srecal Prisk iz Panija na diplomatskem obisku Atilovega dvora (Gracanin 2008, 17, 18) znotraj multietnicne države Hunov sredi 5. st., ali v demografski sliki karpatske nižine v casu po njenem propadu (Bratož 2014, 356, predvsem op. 218). Posvetili se bomo predvsem ar­gumentom, ki dopušcajo možnost datacije njihove naselitve na prostor Cerkelj ob krki v prvi polovici ali sredini 6. stoletja. 
Demografska podoba panonskega prostora, pred­vsem provinc Savije (S(u)avia), Sirmijske Panonije (Pannonia Sirmiensis) in v 6. st. ne vec omenjane Prve Panonije (Pannonia Prima), je bila zapletena. V mejah vzhodnogotske države je to razvidno iz kasiodorove zbirke kraljevih pisem in dekretov (šašel 1979, 134, 135, sl. 3). Za te province je od leta 504 znanih vec kategorij prebivalstva. Poleg Gotov in Romanov je bil del prebivalstva imenovan barbari, antiqui barbari in extraneae gentes. Te-oderik naj bi oznako barbari uporabil za nerimsko in negotsko prebivalstvo Sirmijske Panonije, ki je bilo nagnjeno k nasilju (Bratož 2014, 397). šašel pa je v njih videl novo skupino prebivalstva, se­stavljeno iz Svebov, Hunov, morda Skirov in tudi Slovanov, ki naj bi jih Teoderik poznal še iz casov gotske preselitve iz Panonije v spodnjo Mezijo po letu 472 (šašel 1979, 135). naziv antiqui barbari naj bi oznaceval markomanske Svebe, ki so se z obmocja Panonije Prime naselili v Savijo, pod ex-traneae gentes pa bi morda bili langobardi, ki so se v tem casu že naseljevali v panonski prostor južno od Donave (šašel, l. c.; Bratož 2014, 397, 398). V teh vzhodnogotskih virih se poleg ljudstev, katerih imena so znana in na posameznih mestih zapisana, pojavljajo tudi nedefinirani barbari. Podobno kot je Prisk iz Panija v sredini 5. st. naletel na neime­novane barbare, so bili morda piscem iz Ravene in konstantinopla nekatera ljudstva v Panoniji neznana po imenu, medtem ko so jih tisti, ki so v prvih desetletjih 6. st. živeli v južnih panonskih provincah, že poznali in – vsaj nekatere izmed njih – imenovali Slovani. To lahko domnevamo na podlagi prve epigrafske omembe Slovanov (v ednini Sclavus) v Panoniji. leta 558 je Martin iz 
41 Ti so predstavljeni v prispevku (Pavlovic 2020). 
Brage v epigrafskem posvetilu tega leta dograjene katedrale v samostanu Dumio pri Bragi (Bracara Augusta) na Portugalskem napisal hvalnico Martinu iz Toursa. V njej našteva ljudstva, tudi Slovane, ki so živela v Panoniji in so po zaslugi Martina iz Toursa spoznala kristusa (šašel 1976, 151, 152). Martin iz Toursa se je rodil v Savariji (današnji Szombathely na Madžarskem), Martin iz Brage pa najverjetneje na obmocju sotocja Drave in Save z Donavo (Bas-sianensis Pannonia) ali v Panoniji Saviji (šašel 1976, 154). šašel ugotavlja, da Martin iz Brage ni našteval plemen šablonsko, temvec spontano kot spomin iz svojih mladostnih dni, najverjetneje iz dvajsetih ali tridesetih let 6. stoletja. 
Glede na omenjeni vir lahko domnevamo, da so vsaj že v dvajsetih letih 6. st. manjše skupine zgodnjih Slovanov živele v Panoniji, južno od Donave (Gracanin 2008, 24). Morda so se med Teoderikovimi barbari v Panoniji Primi in Saviji skrivali Slovani Martina iz Brage, njihov arheološki odtis pa so jame z zgodnjo slovansko loncenino na novi tabli in v Cerkljah ob krki. 
Zgodnji Slovani so se v prvi polovici 6. st. pri­druževali razlicnim vojskam, v katerih so služili kot najemniki razlicnim poveljnikom – langobardskemu Ildegisu, ki se je želel boriti na strani Vzhodnih Gotov v Italiji (Bratož 2014, 458, 459, o izhodišcu teh pohodov v op. 56), bizantinskemu Belizarju, kljub temu, da je vzhodnorimska vojska organi­zirala pohode proti Slovanom severno od Donave (kotlowska, Rózycki 2018, 18; Rózycki 2018, 43, 44, op. 55), ter morebiti celo nekemu Bajuwaru severno od Alp (losert 2011, 482–483, 489). 
Da niso delovali kot monolitna skupina ljudi, ki bi skupno nacrtovala naselitev ali imela vizijo skupne prihodnosti, je razvidno iz omemb razlicnih slovanskih skupin, ki se bojujejo na nasprotujocih si straneh. na eni strani jih v prvi polovici 6. st. ome­njajo kot plenilce, ki vdirajo na obmocje rimskega imperija (Sarantis 2018, 221). na drugi strani pa so v približno tem casu neke skupine, predvsem povezane z Anti,42 postale bizantinski foederati v službi na južnem donavskem limesu (kardaras 
42 na tem mestu obravnavamo slovanske skupine brez njihovega nadaljnega razlikovanja, zato vej Slovanov – Sk­laveni in Anti – navadno ne razlikujemo. njihove navade, jezik in nacin življenja naj bi bili zelo podobni, vsak pa naj bi imel nekatere svojstvene znacilnosti (kardaras 2018, 393). Prav tako tudi v arheologiji ni popolnega konsenza, ali gradivo penkievskega in praškega tipa zares odraža prvo Ante in drugo Sklavene (ib., 382–388). na bizantinskih kastelih ob južni Donavi najdemo gradivo obeh tipov (Hrissimov 2015; Angelova, koleva 2007), ceprav se pisni 
2018, 390). Tam je prisotnost zgodnjih Slovanov izpricana tudi arheološko, v obliki znacilnih ze­mljank z loncenino praškega in penkievskega tipa znotraj 49 bizantinskih kastelov (Angelova, koleva 2007; Hrissimov 2015). 
Slovani so se ob stiku z vzhodnorimskim cesar­stvom, predvsem pa v casu gotskih vojn znašli v bizantinskem vrtincu razlicnih zavezništev, taktik, šcuvanja ene skupine barbarov proti drugi (Mo-orhead 1992, 18, 19; Pohl 1997, 75, 76; Izdebski 2011, 53, 60) in mrzlicnega najemanja vojaških placancev (Pohl 2005, 453).43 
najstarejše omembe Slovanov v bizantinski vojski porocajo, da naj bi prav z obmocja spodnje Donave prek Balkana in Dalmacije, ki je bila v za­dnjem desetletju gotske vlade združena s provinco Savijo (Bratož 2014, 381, 452), Slovani kot vojaški najemniki skupaj s sorodnimi Anti ter Huni pod poveljstvom Belizarja prišli v Italijo. leta 537 so sodelovali pri obleganju Rima in leta 539 mesta Auximum (Bratož 2014, 458, predvsem op. 53, tudi kotlowska, Rózycki 2018, 18; Rózycki 2018, 43, 44). V luci teh porocil lahko vidimo možnost, da so se manjše skupine Slovanov premaknile z obmocja ob južni Donavi ter se vsaj zacasno naselile v dolini reke krke, kjer je potekala alternativna pot proti Italiji (Ciglenecki 1985). Verjetno lahko kot pomembno za razumevanje možnosti naselitve zgodnjih Slovanov na obravnavani prostor oznaci-mo tudi dejstvo, da so poti, ki so vodile z Balkana proti Italiji, dobile izjemen strateški pomen, ko je justinijan v štiridesetih letih 6. stoletja spremenil strategijo ter vojsko nad Gote pošiljal po kopnem in ne vec po morju (Pohl 2005, 468, 469). 
Možnost naselitve nekaterih skupin Slovanov na ozemlje novoosvojenega bizantinskega ozemlja v Saviji po letu 537 lahko postavimo tudi v širši okvir zavezništev, ki odražajo justinijanov nov koncept varovanja mej (kardaras 2018, 390; Rózycki 2018, 33, op. 4), pri katerem naseljuje zavezniška ljudstva na mejo imperija, tako da obmocje naselitve teh ljudstev predstavlja nekakšno “tamponsko cono” za obrambo pred “sovražnimi” ljudstvi. 
Cesar justinijan je lahko skupine Slovanov namenoma naselil pred utrdbe v osvojeni Saviji, kjer bi sodelovali pri varovanju nove, zacasne 
viri o bizantinskih federatih ob južni Donavi navezujejo predvsem na Ante (kardaras 2018, 390). 
Podrobno o politicnem delovanju Slovanov in z njimi povezani bizantinski politiki med letoma 530 in 650 
A. Izdebski (2011). O justinijanovi politiki na Balkanu A. Sarantis (2009; 2018). 
meje imperija. Ta situacija bi bila tako analogna z že omenjeno v utrdbah ob južni Donavi. Tam je z Anti podpisal zavezništvo (foedus) leta 545/546 z glavno nalogo varovanja meje ob južni Donavi pred nomadskimi ljudstvi.44 Foedus je bil kmalu prekinjen, a se Anti kot zavezniki Bizanca omenjajo do leta 602 (kardaras 2018, 390; Rózycki 2018, 33, op. 4). Slovane v casu 6. st. pisni viri opisujejo kot gostoljubne do tujcev, vendar popolnoma nezanesl-jive pri sklepanju zavez, ki jih prekinejo z lahkoto (Gómez 2018, 53). niso prenašali tuje nadvlade,predvsem ne na svojem ozemlju. Živeli naj bi v manjših, razdrobljenih plemenskih skupnostih z lokalnimi poglavarji ter brez centralne oblasti, pravil in discipline (kardaras 2018, 391). 
Morda sta prav nezanesljivost in nepredvidljiv karakter slovanskih klanov in poglavarjev pripo­mogla k odlocitvi, da je justinijan med letoma 546 in 548 pólis Norikón, panonske utrdbe – delno tudi v provinci Saviji – in veliko vsoto denarja dodelil raje langobardom, z nalogo varovanja meje pred prodirajocimi Franki (Bratož 2014, 454). 
naj povzamemo, zgodnji Slovani bi se lahko v prvi polovici ali sredini 6. st. v dolini krke zadr­ževali kot del bizantinske najemniške vojske, ki je pod Belizarjem iz spodnjega donavskega prostora napredovala proti Italiji. lahko so ta prostor na teh pohodih spoznali in se kasneje z družinami tu naselili.45 Prav tako bi lahko bili na to obmocje naseljeni z namenom varovanja meje po tem, ko je vzhodnorimsko cesarstvo ta obmocja ponovno osvojilo od Ostrogotov. Podobno lahko vidimo tudi naselitev zgodnjih Slovanov v Prekmurje. To demografsko devastirano obmocje med Muro in Blatnim jezerom je do leta 546 pomenilo mejno obmocje z langobardi. 
ZAKLJUCEK 
Zakljucimo lahko, da je mogoce prvo zgodn­jesrednjeveško fazo v Cerkljah ob krki pripisati zgodnjim Slovanom. Cerklje so najdišce z naj­starejšimi ostalinami Slovanov na Dolenjskem in med najstarejšimi na ozemlju današnje Slovenije. 
44 Predvsem pred kutriguri, Utiguri in Bolgari (Pohl 2005, 470). Za prostor ob južni Donavi so bili Slovani v službi bizantinske vojske kot varuhi meje imperija pred nomadi izpricani v pisnih virih (kardaras 2018, 390), potrjujejo jih tudi arheološki (Angelova, koleva 2007; Hrissimov 2015). 
45
 Podobno velja za langobarde in Italijo. 
Gradivo, predvsem loncenina, ki jo pripisujemo praškemu tipu z arhaicnimi ustji, je sorodno tistemu severno od Donave iz 5. in prve polovice 6. st., neka­tere analogije ga povezujejo s Slovani ob južnem toku Donave, na slovenskem prostoru pa z gradivom z najdišc v okolici Murske Sobote iz casa od konca 
5. do prve polovice 7. st. 
Glede na tri radiokarbonske datacije iz jam 1 in 2, ki jih pripisujemo prvi fazi zgodnjesre­dnjeveške poselitve obravnavanega najdišca, je najverjetneje nekje v casu med letoma 585 in 660 tu obstajal manjši zaselek. Presenetljivo je odkritje kosti razmeroma visokoraslega goveda, podobnega primerkom med romanizacijo vpeljane (proto)pa­sme italskega porekla, ki na najdišcih na ozemlju današnje Slovenije v 6. in prvi polovici 7. st. do zdaj še ni bilo nedvoumno ugotovljeno. Prebivalci z obmocja Cerkelj so te živali takrat lahko dobili le ob vecjih centrih na ozemlju, ki ga je upravljalo vzhodnorimsko cesarstvo, v cesarstvu samem ali pri Avarih na obmocju kaganata. najverjetnejša se zdi razlaga, da so ga pridobili na enem od roparskih pohodov na ozemlje pod upravo Bizanca, saj so roparski pohodi Slovanov veckrat omenjeni v be-sedilih bizantinskih piscev od sredine 6. stoletja. Ti vidijo rop kot glavno slovansko dejavnost. 
cetrta radiokarbonska datacija, podprta s pri­merjavami loncenine in številnimi zgodnjimi datacijami podobnega razpona z drugih najdišc, dopušca možnost, da so nekatere manjše skupine Slovanov tu bivale pred sredino 6. st. oziroma pred odhodom langobardov v Italijo in prihodom Avarov v Panonsko nižino. 
V luci te zgodnje datacije so se lahko Slovani na obmocju doline krke zadrževali v casu prve polovice 6. st. v povezavi z aktivnostmi vzhodno­rimskega cesarstva. Iz pisnih virov vemo, da so bile zavezniške skupine Slovanov v tem casu vkljucene v bizantinsko vojsko, ki je preckala današnje sloven-sko ozemlje v pohodih proti Gotom v Italiji. Prav tako je cesar justinijan v duhu svoje nove politike varovanja meje naseljeval razlicna zavezniška ljudstva na rob imperija. Tako so Slovani oziroma predvsem z njimi povezani Anti varovali mejo pred nomadi ob južni Donavi. Podobno so lahko tudi nekatere druge skupine Slovanov angažirali na meji v Saviji, ki so jo Bizantinci osvojili nazaj od Gotov, kasneje pa so na ta prostor, v duhu iste politike, naselili langobarde za varovanje meje pred prodirajocimi Franki. 
Morda kaže na koncu poudariti, da skromnih arheoloških ostankov iz Cerkelj ne razumemo kot zacetek stalne slovanske poselitve teh krajev, temvec za zdaj zgolj kot ostanke zacasne naselitve. novi arheološki podatki govorijo, da se je naselitev, ki jo povezujemo s Slovani v dolini reke krke, na­daljevala šele okoli leta 700. na novem najdišcu Gradicek blizu izvira krke je bila odkrita preprosta ovalna zemljanka s preprosto loncenino, okrašeno z valovnico (Porenta, Stergar 2019, 48). 
V drugi zgodnjesrednjeveški fazi so na raziska­nem obmocju osnovne šole v Cerkljah postavljeni objekti, ki so imeli lahko tudi leseno nadgradnjo. loncenina je opredeljena v cas med sredino 10. in sredino 12. st. ter jo lahko povezujemo z agrar­nim zaledjem, približno štiri kilometre in pol oddaljenega gospostva Starega gradu v Podbocju. Morda pa predstavlja tudi zacetek neprekinjene poselitve vasi Cerklje ob krki do danes, ki je, kot Zirkoviz, v pisnih virih prvic omenjena leta 1331 (Snoj 2009, 88). 

KATALOG 
Predmete hrani Pokrajinski muzej Brežice. Okrajšave: odl. = odlomek; viš. = višina; pr. = premer; OBD. = zacasna številka ohr. = ohranjen; predmeta (v obdelavi). npr.: S4/B10 = sektor 4 / kvadrant B 10 
Tabla 1 
Jama 4/zasutje b (SE 1221) 
1. Odl. vratu lonca; izdelava: prostorocna; barva: sivo crna; površina: gladka; sestava: zelo fino zrnata; žganje: re-dukcijsko; trda; okras: snop vodoravnih linij izvedenih z odtisi enojne vrvice. Pr. vratu 21,2 cm, ohr. šir. 2,2 cm. S4/B10; OBD. 81. 
2.
Odl. ostenja sklede, galska sigilata; barva: 2.5YR 6/8 svetlo rdeca; premaz: rdec, mat, zelo slabo ohranjen; površina: mazava; sestava: zelo fino zrnata; žganje: oksidacijsko; mehka. Ohr. viš. 1,1 cm, ohr. šir. 2,1 cm. S4/B10; OBD. 83. 

3.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: crno rjava; površina: gladka; sestava: fino zrnata; žganje: redukcijsko; trda. Pr. ustja 7,4 cm, ohr. viš. 1,6 cm. S4/ B10; OBD. 82. 

4.
 Odl. dna cedila; izdelava: na vretenu; barva: oranžna; površina: gladka; sestava: zelo fino zrnata; žganje: re-dukcijsko, v koncni fazi oksidacijsko; trda. Pr. dna 7,8 cm, ohr. viš. 1,4 cm. S4/C10; OBD. 199. 


Jama 1/zasutje c (SE 1225) 
5.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: rdeckasto rjava z rjavimi lisami po celotni površini; površina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: sti­hijsko; trda. Pr. ustja 18,4 cm, ohr. viš. 11,3 cm. S4/ BC10; OBD. 161. 

6.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: rdeckasto rjava z rjavimi lisami po celotni površini; površina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: sti­hijsko; trda. Pr. ustja 18,8 cm, ohr. viš. 5,1 cm. S4/ B10; OBD. 183. 

7.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: temno rjava z rjavimi lisami po celotni površini; površina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 16 cm, ohr. viš. 10,4 cm. S4/B10; OBD. 182. 

8.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: crno rjava z rjavimi lisami po celotni površini; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 21 cm, ohr. viš. 7,3 cm. S4/B10; OBD. 181. 

9.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: crno rjava z rjavimi lisami po celotni površini; površina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 18,4 cm, ohr. viš. 7,9 cm. S4/B–C10; OBD. 162. 

10.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: crno rjava z rjavimi lisami po celotni površini; površina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 16 cm, ohr. viš. 5,6 cm. S4/B–C10; OBD. 164. 

11.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: crno rjava; površina: gladka; sestava: fino zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 11,6 cm, ohr. viš. 2,9 cm. S4/B–C10; OBD. 163. 

12.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: temno rjava; površina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 13,8 cm, ohr. viš. 3,4 cm. S4/B10; OBD. 155. 


Tabla 2 
Jama 1/zasutje c (SE 1225) 
13.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: svetlo rjava s temno rjavimi lisami po površini; površina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 12,4 cm, ohr. viš. 8,4 cm. S4/B10; OBD. 154 (del posode OBD. 84). 

14.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; bar-va: temno rjava z rjavimi lisami po površini; površina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 7,4 cm, ohr. viš. 4,2 cm. S4/B10; OBD. 53. 

15.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: rdeckasto rjava s temno rjavimi lisami po površini; po­vršina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 23,6 cm, ohr. viš. 8,9 cm. S4/B10; OBD. 50. 

16.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: crno rjava z rjavimi lisami po površini; površina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 13,8 cm, ohr. viš. 4,7 cm. S4/B10; OBD. 48. 

17.
 Odl. ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva zuna­nje površine: rdeckasto rjava; barva notranje površine: temno rjava; površina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko trda; okras: žigosani krožci. najvecji pr. oboda 16,1 cm, ohr. viš. 9,8 cm. S4/B10; OBD. 49. 


18.
 Odl. dna in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: crno rjava z rjavimi lisami po celotni površini; površina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. dna 9,4 cm, ohr. viš. 8 cm. S4/B10; OBD. 184. 

19.
 Odl. dna in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva zunanje površine: svetlo rjava; barva notranje površine: crno rjava; površina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. dna 11,4 cm, ohr. viš. 5,1 cm. S4/B10; OBD. 52. 

20.
 Odl. dna in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: temno rjava; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. dna 15,4 cm, ohr. viš. 3,1 cm. S4/B10; OBD. 51. 


Tabla 3 
Jama 1/zasutje a (SE 1268) 
21.
 Odl. ustja in ostenja sklede; izdelava: prostorocna; barva: temno rjava z rjavimi lisami po celotni površini; povr­šina: gladka; sestava: fino zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 15,8 cm, ohr. viš. 5,2 cm. S4/B10; OBD. 195. 

22.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: temno rjava z rjavimi lisami po celotni površini; površina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 13,6 cm, ohr. viš. 4,2 cm. S4/B10; OBD. 197. 

23.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: crno rjava z rjavimi lisami po celotni površini; površi­na: gladka; sestava: fino zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 13,8 cm, ohr. viš. 2,6 cm. S4/B10; OBD. 196. 

24.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva zunanje površine: rdeckasto rjava; barva notranje površine: rjava; površina: gladka; sestava: fino zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 10 cm, ohr. viš. 3,2 cm. S4/B–C10; OBD. 180. 

25.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: temno rjava; površina: hrapava; sestava: fino zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 12 cm, ohr. viš. 2,6 cm. S4/B–C10; OBD. 179. 

26.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; bar-va: temno rjava; površina: gladka; sestava: fino zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 20 cm, ohr. viš. 3,9 cm. S4/B–C10; OBD. 178. 

27.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: temno rjava z rjavimi lisami po celotni površini; povr­šina: gladka; sestava: fino zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 16 cm, ohr. viš. 4,3 cm. S4/B–C10; OBD. 177. 

28.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva zunanje površine: svetlo rjava; barva notranje površine: temno rjava; površina: hrapava; sestava: fino zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 12 cm, ohr. viš. 4,2 cm. S4/B–C10; OBD. 176. 

29.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva zunanje površine: temno rjava; barva notranje površine: rdeckasto rjava; površina: gladka; sestava: fino zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 20,2 cm, ohr. viš. 4,2 cm. S4/B–C10; OBD. 175. 

30.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva zunanje površine: temno rjava; barva notranje površine: rdeckasto rjava; površina: gladka; sestava: fino zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 23,6 cm, ohr. viš. 4,8 cm. S4/B–C10; OBD. 174. 


31.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: temno rjava; površina: gladka; sestava: grobo zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 9,8 cm, ohr. viš. 3,9 cm. S4/B–C10; OBD. 173. 

32.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: rdeckasto rjava z temno rjavimi lisami po ce­lotni površini; površina: hrapava; sestava: fino zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 17 cm, ohr. viš. 6,8 cm. S4/B–C10; OBD. 172. 

33.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: crno rjava s svetlo rjavimi lisami po celotni površini; površina: gladka; sestava: fino zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 22,2 cm, ohr. viš. 7 cm. S4/B–C10; OBD. 171. 


Tabla 4 
Jama 1/zasutje b (SE 1286) 
34.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: svetlo rjava; površina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 12,4 cm, ohr. viš. 8,4 cm. S4/B–C10; OBD. 84 (del posode OBD. 154). 

35.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; bar-va: rdeckasto rjava; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 21,2 cm, ohr. viš. 2,7 cm. S4/B–C10; OBD. 85. 

36. 
Odl. dna z ostenjem melnice z zeleno glazuro v no-tranjosti; izdelava: na vretenu; barva loncarske mase: 7.5YR 6/6 rdeckasto rumena; površina: gladka; sestava: grobo zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. dna 11 cm, ohr. viš. 3,7 cm. S4/B11; OBD. 148. 

37.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva zunanje površine: rjava; barva notranje površine: crno rjava; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 15,2 cm, ohr. viš. 7,7 cm. S4/ B11; OBD. 150. 

38.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: crno rjava z rjavimi lisami po površini; površina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 16 cm, ohr. viš. 2,7 cm. S4/B11; OBD. 149. 


Jama 2/zasutje b (SE 1312) 
39.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: rjava s temno rjavimi lisami po celotni površini; povr­šina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 21,8 cm, ohr. viš. 5,8 cm. S5/k5; OBD. 54. 

40.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: temno rjava z rdecimi lisami po celotni površini; povr­šina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 15,8 cm, ohr. viš. 5,6 cm. S5/k5; OBD. 96. 

41.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: crno rjava z rjavimi lisami po celotni površini; površina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 12,2 cm, ohr. viš. 4,5 cm. S5/k5; OBD. 98. 

42.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: temno rjava z rdecimi lisami po celotni površini; povr­šina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 9 cm, ohr. viš. 3,6 cm. S5/k5; OBD. 56. 


Tabla 5 
Jama 2/zasutje a (SE 1451) 
43.
 Odl. ustja, ostenja in dna lonca; izdelava: prostoroc­na; barva: rdeckasto rjava z rjavimi lisami po celotni površini; površina: gladka; sestava: fino zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 29 cm, pr. dna 12,2 cm, ohr. viš. 29,9 cm. S5/k5; OBD. 160. 

44.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: rdeco rjava z rjavimi lisami po celotni površini; povr­šina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. ustja 17 cm, ohr. viš. 6,3 cm. S5/k5; OBD. 159. 

45.
 Odl. dna in ostenja lonca; izdelava: prostorocna; bar-va: rdeco rjava z 82 od 131 rjavimi lisami po celotni površini; površina: gladka; sestava: drobno zrnata; žganje: stihijsko; trda. Pr. dna 7,2 cm, ohr. viš. 5,3 cm. S5/k5; OBD. 159. 


Jama 5/zasutje a (SE 1318) 
46.
 Odl. ostenja lonca; izdelava: prostorocna; barva: svetlo rjava; površina: groba; sestava: grobo zrnata; žganje: redukcijsko, v koncni fazi oksidacijsko; trda; okras: metlicenje na zunanji površini ostenja. Ohr. viš. 5,5 cm, ohr. šir. 3,8 cm. S5/G13–14; OBD. 192. 

47.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: pocasno vreteno; barva: temno rjava z rjavimi lisami po celotni površi­ni; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata; žganje: redukcijsko; trda; okras: odtisi kolešcka na ostenju. Pr. ustja 15 cm, ohr. viš. 7 cm. S5/G13–14; OBD. 188. 

48.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: pocasno vreteno; barva: crno rjava z rjavimi lisami po celotni površini; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata; žganje: ne­popolno redukcijsko; trda. Pr. ustja 11,4 cm, ohr. viš. 1,8 cm. S5/G13–14; OBD. 39. 


Tabla 6 
Jama 5/zasutje a (SE 1318) 
49.
 Odl. ostenja lonca; izdelava: pocasno vreteno; barva zunanje površine: rjava; barva notranje površine: temno rjava; površina: hrapava; sestava: fino zrnata; žganje: redukcijsko, v koncni fazi oksidacijsko; trda; okras: vec linij valovnic na ostenju. najvecji pr. oboda 18,2 cm, ohr. viš. 6,3 cm. S5/G13–14; OBD. 189. 

50.
 Odl. ostenja lonca; izdelava: pocasno vreteno; barva: temno rjava z rjavimi lisami po celotni površini; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata; žganje: redukcijsko; trda; okras: odtisi kolešcka na ostenju. Ohr. dol. 3,3 cm, ohr. šir. 13 cm. S5/G13–14; OBD. 190. 

51.
 Odl. ostenja lonca; izdelava: pocasno vreteno; barva: bledo rjava; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata; žganje: oksidacijsko; trda; okras: odtisi kolešcka in valovnici na ostenju. Ohr. dol. 3,4 cm, ohr. šir. 3,8 cm. S5/G13–14; OBD. 191. 

52.
 Odl. ostenja lonca; izdelava: pocasno vreteno; barva zunanje površine: bledo rjava; barva notranje površine: crno rjava; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata; žganje: redukcijsko, v koncni fazi oksidacijsko; trda; okras: odtisi kolešcka na ostenju. najvecji pr. oboda 17,2 cm, ohr. viš. 3,2 cm. S5/G13–14; OBD. 42. 


53.
 Odl. ostenja lonca; izdelava: pocasno vreteno; barva: crno rjava; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata; žganje: redukcijsko; trda; okras: linije vodoravnih žlebov na ostenju. najvecji pr. oboda 24,5 cm, ohr. viš. 2,6 cm. S5/G13–14; OBD. 41. 

54.
 Odl. ostenja lonca; izdelava: pocasno vreteno; barva zunanje površine: rdeckasto rjava; barva notranje po­vršine: crno rjava; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata; žganje: redukcijsko, v koncni fazi oksidacijsko; trda; okras: valovnica na ostenju. najvecji pr. oboda 11,9 cm, ohr. viš. 3,4 cm. S5/G13–14; OBD. 40. 

55.
 Odl. dna in ostenja lonca; izdelava: pocasno vreteno; barva: rjava; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata; žganje: redukcijsko, v koncni fazi oksidacijsko; trda; okras: križ oz. žig loncarja na zunanji strani dna. Pr. dna 12 cm, ohr. viš. 3 cm. S5/G13–14; OBD. 44. 

56.
 Odl. dna in ostenja lonca; izdelava: pocasno vreteno; barva: temno rjava z rjavimi lisami po celotni površini; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata; žganje: ne­popolno redukcijsko; trda; okras: križ oz. žig loncarja na zunanji strani dna. Pr. dna 5,8 cm, ohr. viš. 1,8 cm. S5/G13–14; OBD. 43. 


Jama 6/zasutje a (SE 1328) 
57.
 Odl. ustja skodelice, severnoitalska sigilata; barva lon-carske mase: 5YR 6/6 rdeckasto rumena; premaz: rdec, mat, zelo slabo ohranjen; površina: mazava; sestava: zelo fino zrnata; žganje: oksidacijsko; mehka. Ohr. viš. 1,1 cm, ohr. šir. 1,3 cm. S5/G10–11; OBD. 37. 

58.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: pocasno vreteno; barva: temno rjava z rjavimi lisami po celotni površini; površina: hrapava; sestava: fino zrnata; žganje: redukcij­sko; trda; okras: vec linij valovnic na ostenju. Pr. ustja 17,2 cm, ohr. viš. 5,9 cm. S5/G10; OBD. 194. 


Jama 7/zasutje a (SE 1443) 
59.
 Odl. ostenja lonca; izdelava: pocasno vreteno; barva: temno rjava; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata; žganje: zaporedno menjavanje, v koncni fazi redukcij­sko; trda; okras: linija valovnice na ostenju. najvecji pr. oboda 19,6 cm, ohr. viš. 5 cm. S5/G–H6–7; OBD. 158. 

60.
 Odl. ustja in ostenja lonca; izdelava: pocasno vreteno; barva: crno rjava; površina: hrapava; sestava: drobno zrnata; žganje: redukcijsko; trda; opomba: na notranji strani ustja nastavek za pokrov. Pr. ustja 19,6 cm, ohr. viš. 1,8 cm. S5/G–H6–7; OBD. 157. 


AnGElOVA, S., R. kOlEVA 2007, Archäologische Zeu­gnisse frühslawischer Besiedlung in Bulgarien. – V / In: j. Henning (ur. / ed.), Post–Roman Towns, Trade and Settlement in Europe and Byzantium 2. Byzantium, Pliska, and the Balkans, 481–507, Berlin, new York. 
BAROn, H., A. E. REUTER, n. MARkOVIc 2019, Re­thinking ruralization in terms of resilience: Subsistence strategies in sixth-century Caricin Grad in the light of plant and animal bone finds. – V / In: F. Pigière, 
O. Akeret, M. kühn (ur. / eds.), Food Production and Land Use, Quaternary International 499/A, 122–128. 
BARTOSIEWICZ, l. 1993, Early Medieval archaeozoology in Eastern Europe. – V / In: H. Friesinger, F. Daim, E. kanelutti, O. Cichocki (ur. / eds.), Bioarchäologie unf Frühgeschichtsforschung, Archaeologia Austriaca 2, 123–131. 
BARTOSIEWICZ, l. 1996, Animal exploitation at the Sarmatian site of Gyoma 133. – V / In: A. Vaday, Cul­tural and landscape changes in south-east Hungary II, Prehistoric, Roman Barbarian and Late Avar Settlement at Gyoma 133 (Békés County Microregion), Archaeolingua, Ser. Major 5, 365–445. 
BARTOSIEWICZ, l. 2003, “There’s something rotten in the state ...”: bad smells in Antiquity. – Europaean Journal of Archaeology 6/2, 175–195. 
BARTOSIEWICZ, l. 2006, Animal bones from the medi­eval settlement Otok (Gutenwerth) near Dobrava priškocjanu, Slovenia (Živalski ostanki iz srednjeveškega naselja otok (Gutenwerth) blizu Dobrave pri škocjanu). – Arheološki vestnik 57, 457–478. 
BARTOSIEWICZ, l., W. VAn nEER, A. lEnTACkER 1997, Draught cattle: their osteological identification and history. – Annales: Sciences zoologiques 281. 
BAVEC, U. 2009, Rimljani ob veliki reki – poskus opisa rimske poselitve Posavja v casu od 1. do 4. stoletja. – V / In: j. Peternel (ur. / ed.), Ukrocena lepotica. Sava in njene zgodbe, 51–68, Sevnica. 
BEkIc, l. 2016, Rani srednji vijek izmedu Panonije i jadrana. Ranoslavenski keramicki i ostali arheološki nalazi od 6. do 8. stoljeca / The Early Medieval Between Pannonia and the Adriatic. Early Slavic Ceramic and Other Archaeological Finds from the Sixth To Eighth Century. – Monografije i katalozi 27 – Arheološki muzej Istre 27. 
BEkIc, l. 2018, Early Slav pit houses in the area of the Mura, Drava and Sava river and attempt of their re­construction / Zgodnjeslovanske zemljanke v Pomurju, Podravju ter Posavju in poskus njihove rekonstrukcije. 
– V / In: lux, štular, Zanier (ur. / eds.) 2018, 69–76.
BÖkÖnYI, S. 1971, The Development and History of Do­mestic Animals in Hungary: The neolithic Through the Middle Ages. – American Anthropologist 73/3, 640–674. 
BÖkÖnYI, S. 1974, History of domestic mammals in Central and Eastern Europe. – Budapest. 
BOSCHIn, F. 2011, kratke ugotovitve o pticjih ostankih / Short considerations on the bird remains. – V / In: Z. Modrijan , T. Milavec, Poznoanticna utrjena naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu. Najdbe / Late antique fortified settlement Tonovcov grad near Kobarid. Finds, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 24, 389–394. DOI: https://doi.org/10.3986/9789612545871
BOSCHIn, F. 2013, Živalski ostanki. – V / In: T. Fabec in
T. Žerjal, Odstrta Bukovica. Življenje ob cesti Akvileja – Emona v rimskem casu, Odstiranja 3, 85–88, Bukovica.
BOTÁR, I. 2018, Finally, Slavs! Early Slavic infiltration into the Eastern Carpathians. – Hungarian Archaeology e-journal, winter 2018, 30–35. 
BOTÁR, I., j. PUSkÁS 2019, Patrunderea slavilor în bazinul intracarpatic. Asezarea de la Miercurea Ciuc (Sumuleu) – Gradina Fodor-kert. – Materiale si Cercetari Arheologice (serie noua) XV, 191–216. 
BRATHER, S. 2016, Grubenhäuser und Haushalte. Zur Sozialstruktur frühmittelalterlicher Siedlungen in Ostmitteleuropa. – V / In: A. Bollók, G. Csiky, T. Vida (ur. / eds.), Zwischen Byzanz und der Steppe. Archäolo­gische und historische Studien – Festschrift für Csánad Bálint zum 70. Geburtstag / Between Byzantium and the Steppe. Archaeological and historical Studies in honour of Csánad Bálint on the Occasion of his 70th Birthday, 195–208, Budapest.
BRATOŽ, R. 2014, Med Italijo in Ilirikom. Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki. – Zbirka Zgodovin­skega casopisa 46 (Dela I. razreda SAZU 39). 
BUGAR, A. 2008, naselje ranog srednjeg vijeka Velika Gorica–šepkovcica. – V / In: M. Guštin (ur. / ed.), Sre­dnji vek. Arheološke raziskave med Jadranskim morjem in Panonsko nižino, 179–193, ljubljana. 
BUkO, A. 1990, Ceramika wczesnopolska. Wprowadzenie do badan (The Early Medieval Polish Pottery. Introduction into Research). – Wroclaw. 
BUkO, A. 2008, The Archaeology of Early Medieval Poland. Discoveries–Hypotheses–Interpretations. – leiden, Boston. 
CIGlEnEckI, S. 1985, Potek alternativne ceste Siscija– Akvileja na prostoru zahodne Dolenjske in notranjske v casu 4. do 6. st. Preliminarno porocilo o raziskovanjih korinjskega hriba in rekognosciranjih zahodne Dolenj­ske (Der Verlauf der Alternativstrasse Siscia–Aquileia im Raum von Westdolenjsko und notranjsko in der Zeitspanne vom 4. bis zum 6. jh. Präliminarbericht über die Erforschung des korinjski hrib und die Re-kognoszierungen von Westdolenjsko). – Arheološki vestnik 36, 255–284. 
CIGlEnEckI, S. 2000, Archaeological Investigations of the Decline of Antiquity in Slovenia. – V / In: R. Bratož (ur. / ed.), Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo. Zacetki slovenske etnogeneze / Slowenien und die Nachbarländer zwichen Antike und karolingischer Epoche. Anfänge der slowenischen Ethnogenese. – Situla 39 (Razprave 1. razreda SAZU 18), 119–134. 
CIGlEnEckI, S. 2001, Romani e longobardi in Slovenia nel VI secolo. – V / In: Paolo Diacono e il Friuli altomedievale (sec. VI–X). – Atti del XIV Congresso internazionale di studi sull’Alto Medioevo, 179–209, Spoleto. 
CIGlEnEckI, S. 2005, langobardische Präsenz im Südo­stalpen im lichte neuer Forschungen. – V / In: W. Pohl, 
P. Erhart (ur. / eds.), Die Langobarden : Herrschaft und Identität, Österreichische Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-Historische klasse, Denkschriften 329 (Forschungen zur Geschichte des Mittelalters 9), 265–280. 
CIGlEnEckI, S. 2006, Insediamenti ostrogoti in Slovenia. 
– V / In: M. Buora, l. Villa (ur. / eds.), Goti nell’ arco alpino orientale, Archeologia di frontiera 5, 107–122. 
CIGlEnEckI, S. 2010, justinijanovo utvrdivanje Ilirika (justinian’s Fortification of Illyricum). – Archaeologia Adriatica 3 (2009), 205–222. 
CIGlEnEckI, S. 2012, Spremenjena podoba poznoanticnih urbanih središc: prispevek k transformaciji poselitvene slike v jugovzhodnoalpskem prostoru. – V / In: I. lazar,
B. Županek (ur. / eds.), Emona med Akvilejo in Pano­nijo (Emona between Aquileia and Pannonia), Anales Mediterranei, 459–479, koper. 
CIGlEnEckI, S. 2020, namen utrdbe korinjski hrib in pregled zadnjih anticnih utrdb z vojaškimi nalogami / The function of the korinjski hrib fort and an overview of the last antique forts with military tasks. – V / In: S. Ciglenecki, Z. Modrijan, T. Milavec, Korinjski hrib in poznoanticne vojaške utrdbe v Iliriku / Korinjski hrib and late antique military forts in Illirycum, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 39, 225–290, ljubljana. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610502555 
CURTA, F. 2001, The “Prague type”: a critical approach to pottery classification. – Archaeologia Bulgarica 5, 73–106. 
CURTA, F. 2018, The Earliest Slavs in East Central Europe? Remarks on the Early Medieval Settlement in nova tabla (Slovenia). – V / In: D. Aparaschivei, G. Bilavschi (ur. / eds.), Studia Romana et mediaevalia Europaensia. Miscellanea in honorem annos LXXXV peragentis pro-fessoris emeriti Dan Gh. Teodor oblata, 81–98, Braila. 
DEMO, Ž. 1994, Ostrogothic coinage from collections in Croatia, Slovenia and Bosnia & Herzegovina. – Situla 32. 
DIRjEC et al. 2012 = j. Dirjec, T. Tomazo Ravnik, M. Toplicanec, B. Toškan 2012, Zašcitna arheološka izko­pavanja na lokaciji SnG Opera (ljubljana). – V / In:
I. lazar, B. Županek (ur. / eds.), Emona med Akvilejo in Panonijo (Emona between Aquileia and Pannonia), Anales Mediterranei, 27–47, koper. 
DjURIc, B. 2003, Pecina pri Gorenjih Skopicah. – V / In: D. Prešeren (ur. / ed.), Zemlja pod vašimi nogami. Arheologija na avtocestah Slovenije. Vodnik po najdišcih, 205, ljubljana. 
DRIESCH, A. von den 1976, A guide to the measurement of animal bones from archaeological sites. – Peabody Museum Bulletin 1, 1–136. 
DUlAR, j., S. CIGlEnEckI, A. DUlAR 1995, Kucar. Že-leznodobno naselje in zgodnjekršcanski stavbni kompleks na Kucarju pri Podzemlju / Eisenzeitliche Siedlung und frühchristlicher Gebäudekomplex auf dem Kucar bei Podzemelj. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 1. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610503002 
FUSEk, G. 1994, Slovensko vo vcasnoslovanskom období. – Archaeologica Slovaca Monographiae, Studia 3.
FUSEk, G., j. ZÁBOjnÍk 2010, Frühslawisches Siedlun­gsobjekt aus Suchohrad. Zur Problematik der langobar­disch-slawischen Beziehungen. – V / In: j. Beljak, G. Brezinová, V. Varsik (ur. / eds.), Archeológia barbarov 2009. Hospodárstvo Germánov / Archaeology of the Bar­barians 2009. Economy of the Germans, Archaeologica Slovaca Monographiae, Communicationes 10, 155–180. 
GAVRITUHIn, I. O. 1997, Chronologija pražskoj kultury. – V / In: Trudy VI Meždunarodnogo Kongressa slavjanskoj archeologii 3, 39–52, Moskva. 
GIMBUTAS, M. 1971, The Slavs. – london. 
GÓMEZ, M. P. S. 2018, “Dealing with the Slavs, the An-tae and the like”. Danubian Byzantine warfare in the Maurice´s treaty strategikon. – V / In: M. B. Panev (ur. / ed.), Byzantium and the Slavs: medieval and modern perceptions and receptions, 49–58, Skopje. 
GRAcAnIn, H. 2008, Slaveni u ranosrednjovjekovnoj južnoj Panoniji. – Scrinia Slavonica 8, 13–54. 
GUšTIn, M. 1976, Porocilo o izkopu kulturnih slojev v levakovi jami. – Arheološki vestnik 27, 260–282. 
GUšTIn, M. 2005, Tisti z vzhoda / Those from the East. 
– koper. 
GUšTIn, M. 2015, Roman camps following the route to Segestica and the western balkans / Rimski vojaški tabori v smeri proti Segestiki in zahodnemu delu balkanskega polotoka. – V / In: j. Istenic, B. laharnar, j. Horvat (ur. / eds.), Evidence of the roman army in Slovenia / Sledovi rimske vojske na Slovenskem, 221–233, ljubljana. 
GUšTIn, M. 2018, Raziskovanje preteklosti: zgodnjeslo­vanski naseljenci ob Muri / Researching the past: early Slavic settlers along the river Mura. – V / In: lux, štular, Zanier (ur. / eds.) 2018, 28–41. 
GUšTIn, M., knIFIC, T. 2003, Zgodnjeslovanska nasel­bina zemljank. – V / In: D. Prešeren (ur. / ed.), Zemlja pod vašimi nogami. Arheologija na avtocestah Slovenije. Vodnik po najdišcih, 84–88, ljubljana.
GUšTIn, M., A. TOMAŽ 2016. Zatak pri Lendavi 1/2. 
– Arheologija na avtocestah Slovenije 51. [https:// www.zvkds.si/sites/www.zvkds.si/files/uploads/files/ publication/zatak_pri_lendavi_i.pdf]. 
GUšTIn, M., G. TIEFEnGRABER 2002, Oblike in kronologija zgodnjesrednjeveške loncenine na novi tabli pri Murski Soboti / Formen und Chronologie frühmittelalterlicher keramik in nova tabla bei Murska Sobota. – V / In: Guštin (ur. / ed.), Zgodnji Slovani. Zgodnjesrednjeveška loncenina na obrobju vzhodnih Alp / Die frühen Slawen. Frümittelalterliche Keramik am Rand der Ostalpen, 46–62, ljubljana. 
GUšTIn, M., R. CUnjA, k. k. PREDOVnIk 1993, Pod-bocje / Stari grad. – Posavski muzej Brežice, knjiga 9. 
HInCAk, Z. 2011, Zooarheološke in antropološke analize kostnih ostankov. – V / In: B. kerman, Kotare–Baza pri Murski Soboti 1/2, Arheologija na avtocestah Slovenije 17, 105–108 [https://www.zvkds.si/sl/knjiznica/kotare--baza-pri-murski-soboti]. 
HRISSIMOV, n. 2015, Early Slavic Sites in the north– Eastern Part of the Balkan Peninsula. – V / In: I. O. Gavrituhin, R. A. Rabinovich (ur. / eds.), The Slavs on the Danube. Homeland Found, Stratum Plus. Archaeology and Cultural Anthropology 5, 309–342.
InCE et al. 2018 = n. G. Ince, G. Pazvant, Ö. Saritas, k. O. kahvecioglu, M. Öztürk, V. Onar 2019, Osteometrical assessment of withers height and sex determination of Byzantine cattle from metacarpals (the Theodosius harbour area, Istanbul). – Mediterranean Archaeology and Archaeometry 18/1, 49–60. 
IZDEBSkI, A. 2011, The Slavs’ political institutions and the Byzantine policies (ca. 530–650). – Byzantinoslavica 12, 50–69. 
jElÍnkOVÁ, D. 2015, On the problem of Prague–Type Pottery Culture in Moravia: the origins and specifics. – V / In: I. O. Gavrituhin, R.A. Rabinovich (ur. / eds.), The Slavs on the Danube. Homeland Found, Stratum Plus. Archaeology and Cultural Anthropology 5, 117–150. 
jOHnSTOnE, C. j., A. HAMMOn 2019, Mammal and bird bones. – V / In: A. Poulter, The Transition to Late Antiquity on the Lower Danube: Excavations and Survey at Dichin, a Late Roman to early Byzantine Fort and a Roman Aqueduct, 577–662, Oxford. 
kARDARAS, G. 2018, Sclaveni and Antes. Some notes on the peculiarities between them. – Slavia Orientalis lXVII/3, 377–393. 
kARO, š., T. knIFIC, M. lUBšInA-TUšEk 2011, Predmeti avarskega izvora z arheoloških najdišc v Sloveniji (Items of Avar origin from archaeological sites in Slovenia). 
– Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 44, 131–159. 
kERMAn, B. 1997, Srednji in novi vek v Prekmurju v luci arheoloških najdb. – V / In: j. Balažic, B. kerman (ur. / eds.), Katalog stalne razstave. Pokrajinski muzej Murska Sobota, 45–54, Murska Sobota. 
kERMAn, B. 2008, Rakicanske Muzge – nova rimska vila v Prekmurju (Rakicanske Muzge – A Roman villa in Prekmurje). – Arheološki vestnik 59, 279–290. 
kERMAn, B. 2011a, Tü mo. Slovanska poselitev Prekmurja. 
– Murska Sobota. 
kERMAn, B. 2011b, Kotare – Baza pri Murski Soboti 1/2. – Arheologija na avtocestah Slovenije 17 [https:// www.zvkds.si/sites/www.zvkds.si/files/uploads/files/ publication/kotare1.pdf]. 
kERMAn, B 2013, Gornje njive pri Dolgi vasi 2. – Arhe­ologija na avtocestah Slovenije 36 [https://www.zvkds. si/sl/knjiznica/gornje-njive-pri-dolgi-vasi-2]. 
kERMAn, B. 2018, Arheološka slika slovanske poselitve Prekmurja / Archaeological picture of the settlement of the Slavs in Prekmurje. – V / In: lux, štular, Zanier (ur. / eds.) 2018, 55–68. 
kERMAn, B. 2019, Arheološke raziskave na najdišcu nova tabla II (motoricni park) pri Murski Soboti. –V / In: 
P. Stipancic, A. Gaspari (ur. / eds.), Arheologija v letu 2018 – dedišcina za javnost. Zbornik povzetkov, 23–24, ljubljana [http://www.arheologija.si/files/2019/03/ Arheologija-v-letu-2018_zbornik.pdf]. 
knIFIC, T. 2005, Gospe iz mesta karnija. – Kranjski zbornik 2005, 331–343, kranj. 
knIFIC, T., j. lUX 2015, kranj z okolico v pozni antiki – zapis geografa iz Ravene in arheološki podatki. – Kranjski zbornik 2015, 29–41, kranj. 
knIFIC, T., T. nABERGOj 2016, Srednjeveške zgodbe s sticišca svetov. – ljubljana (= Medieval Stories from the Crossroads. – ljubljana 2017). 
kOS, F. 1902, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. – ljubljana.
kOTLOWSkA, A., L. RÓZYCkI 2018, The image of Slavs in the work of Theophylact Simocatta / Podoba Slovanov v delu Teofilakta Simokata. – V. / In: lux, štular, Zanier (ur. / eds.) 2018, 16–27. 
kOVAc, M. 2013, Vloga in pomen arheozoološke analize na primeru arheoloških najdišc koprskega srednjeveškega mestnega jedra. – Magistrsko delo / MA thesis, Fakulteta za humanisticne študije koper, Univerza na Primorskem, koper (neobjavljeno / unpublished).
kUnA, M., n. PROFAnTOVÁ 2005, Pocátky raného stre­doveku v Cechách / The Onset of the Early Middle Ages in Bohemia. – Praga. 
lOSERT, H. 2011, Das Brandgräberfeld von Regensburg– Großprüfening und die frühen Slawen in Pannonien. –V / In: O. Heinrich-Tamáska (ur. / ed.), Keszthely–Fenékpuszta im Kontext Spätantiker Kontinuitätsforschung Zwischen Noricum und Moesia, Castellum Pannonicum Pelsonense 2, 475–489, Budapest, leipzig, keszthely, Rahden. 
lUX, j., B. šTUlAR, k. ZAnIER (ur. / eds.) 2018, Slovani, naša dedišcina / Our heritage: The Slavs, Vestnik 27. 
MAkOWIECkI, D. 2007, Animal subsistence economy in the Early Medieval stronghold complexes of western Slavs – comparative studies of Pomerania, Great Po­land and lower Silesia. – V / In: M. Makohonienko, D. Makowiecki, j. Czerniawska (ur. / eds), Environment and human culture 3, 100–106, Poznan. 
MAkOWIECkI, D. 2018, Diachronic Changes in the Size of Domestic Mammals in Medieval and Post-Medieval Poland. – Annalen des Naturhistorischen Museums in Wien, Serie A 120, 335–354. 
MASOn, P. 1998, late Roman crnomelj and Bela krajina (Poznoanticni crnomelj in Bela krajina). – Arheološki vestnik 49, 285–313. 
MASOn, P. 2008, Arheološka podoba crnomlja. – V / In: j. Weiss (ur. / ed.), Crnomaljski Zbornik: Zbornik historicnih razprav ob 780-letnici prve omembe naselja in 600-letnici prve omembe Crnomlja kot mesta, 49–71, crnomelj. 
MASOn, P. 2018, The Empty Quarter: the Early Medieval period in south-eastern Slovenia in the light of recent research / Prazen predel: zgodnjesrednjeveško obdobje v jugovzhodni Sloveniji v luci novejših raziskav. – V / In: lux, štular, Zanier (ur. / eds.), 91–102. 
MAXWEll, A. B. 2019, Exploring Variations in Diet and Migration from Late Antiquity to the Early Medieval Period in the Veneto, Italy: A Biochemical Analysis. – Doktorsko delo / PhD thesis, University of South Florida (neobjavljeno / unpublished). 
MOORHEAD, j. 1992, Theoderic in Italy. – Oxford. nABERGOj, T. 1995, Arheologija in gotika / Archaeology and the Gothic. – V / In: M. ložar štamcar (ur. / ed.), 
Gotika v Sloveniji. Svet predmetov / Gothic in Slovenia. World of Objects, 6–119, ljubljana. 
nOWOTnY, E. 2016, The archaeology of early Slavic settlements in lower Austria. – V / In: F. Biermann, T. kersting, A. klammt (ur. / eds.), Die frühen Slawen – von der Expansion zu gentes und nationes 1. Beiträge zum Schwerpunktthema. Beiträge der Sektion zur slawischen Frühgeschichte des 8. Deutschen Archäologiekongresses in Berlin, 06.–10. Oktober 2014, Beiträge zur Ur- und Frühgeschichte Mitteleuropas 81/1, 171–180. 
ORnIk TURk, A. 2018, neobicajna dna zgodnjesrednjeve­ške in ostale srednjeveške loncenine / Unusual bottoms of early medieval and other medieval pottery. – V / In: lux, štular, Zanier (ur. / eds.) 2018, 123–131. 
OUTRAM, A.k. 2001, Bone Fracture and Within-bone nutrients: an Experimentally Based Method for In­vestigating levels of Marrow Extraction. – V / In: P. Miracle, n. Milner (ur. / eds.), Consuming Passions and Patterns of Consumption, 51–63, Cambridge. 
PARCZEWSkI, M. 1993, Die Anfänge der frühslawischen Kultur in Polen. – Wien. 
PAVlOVIc, D. 2013, Zgodnjesrednjeveška poselitev se­verovzhodne Slovenije: primer najdišca Nova tabla pri Murski Soboti (Early Medieval settlement of northeastern Slovenia: a case study of the site of Nova tabla by Murska Sobota / Insediamento altomedievale del nord-est della Slovenia: il caso studio del sito “Nova tabla” vicino a Murska Sobota). – Doktorsko delo / PhD thesis, Univerza na Primorskem, koper (neobjavljeno / unpublished). 
PAVlOVIc, D. 2015, The beginning of Slavic settlement in north-eastern Slovenia and the relation between “Slavic” and “lombard” settlement based on new interpretations of the archaeological material and radiocarbon dating. – Fundberichte aus Österreich, Tagungsbände 1, 59–79. 
PAVlOVIc, D. 2017a, Zacetki zgodnjeslovanske poselitve Prekmurja / Beginnings of the Early Slavic settlement in the Prekmurje region, Slovenia. – Arheološki vestnik 68, 349–386. 
PAVlOVIc, D. 2017b, Peeking into early medieval kitchens. Functionality and appearance of the sunken features from the site nova tabla by Murska Sobota (Slovenia) (kukati v zgodnjesrednjeveške kuhinje ali poskus dolocanja namembnosti objektov na najdišcu nova tabla pri Murski Soboti (Slovenija). – V / In: T. Sekelj Ivancan, T. Tkalcec (ur. / eds.), Srednjevjekovna naselja u svjetlu arheoloških izvora / Mediaeval Settlements in the Light of Archaeological Sources, Zbornik Instituta za arheologiju 6, 27–48. 
PAVlOVIc, D. 2020, Who were the lowland neighbours? late Antique lowland settlement in Slovenia. – V / In: 
E. Cavada, M. Zagermann (ur. / eds.), Alpine Festungen 400-1000. Chronologie, Räume und Funktionen, Ne-tzwerke, Interpretationen / Fortezze alpine (secoli V-X). Cronologia, spazi e funzioni, sistemi, interpretazioni, 
Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 68, 175–197. 
PlEInEROVÁ, I. 1986, Brezno: Experiments with Buil­ding old Slavic Houses and living in them. – Památky archeologické 72, 104–176. 
PlEInEROVÁ, I. 2000, Die Altslawischen Dörfer von Brezno bei Louny. – Praga, louny. 
POHl, W. 1997, The Empire and the lombards: treaties and negotiations in the sixth century. – V / In: W. Pohl (ur. / ed.), Kingdoms of the Empire. The Integration of Barbarians in Late Antiquity, The Transformation of the Roman World 1, 75–133, leiden, new York, köln. 
POHl, W. 2005, justinian and the Barbarian kingdoms. – V / In: M. Maas (ur. / ed.), The Cambridge companion to the age of Justinian, 448–476, Oxford. 
POREnTA, S., P. STERGAR 2019, krka – Gradicek – novo zgodnjesrednjeveško arheološko najdišce. – V / In: P. Stipancic, A. Gaspari (ur. / eds.), Arheologija v letu 2018 – dedišcina za javnost. Zbornik povzetkov, 48. [http://www.arheologija.si/files/2019/03/Arheologija--v-letu-2018_zbornik.pdf]. 
PREDOVnIk, k. 2003, Trdnjava Kostanjevica na Starem gradu nad Podbocjem. – Archaeologia Historica Slovenica 4.
PROFAnTOVÁ, n. 2008, Die frühsslawische Besidlung Böhmens und archäologische Spuren der kontakte zum früh- und mittelawarischen sowie merowingischen kulturkreis. – V / In: j. Bemmann, M. Schmauder (ur. / eds.), Kulturwandel in Mitteleuropa. Langobarden– Awaren–Slaven, 619–644, Bonn. 
PROFAnTOVÁ, n. 2009, kultura s keramikou pražského typu a problém šírení slavinity do stredni Evropy. k clánku Florina Curty. – Archeologické rozhledy 61, 303–330. 
PROFAnTOVÁ, n. 2012, Cultural discontinuity and the migration hypothesis. The 6th-century Slavic migration in the light of new archaeological finds from Bohemia. 
– V / In: R. Annaert, T. jacobs, I. In’t Ven, S. Coppens (ur. / eds.), The very beginning of Europe? Cultural and Social Dimensions of Early-Medieval Migration and Colonisation (5th-8th century), Relicta Monografieën 7, 255–264. 
PROFAnTOVÁ, n. 2015, Slavs on the Territory of Czechia and their Contacts in 6th–7th Centuries. – V / In: I. O. 
Gavrituhin, R. A. Rabinovich (ur. / eds.), The Slavs on the Danube. Homeland Found, Stratum Plus. Archaeology and Cultural Anthropology 5, 97–116.
PROFAnTOVÁ, n., M. PROFAnT 2020, Ethnicity and the Culture with ceramics of the Prague type (Prague­-korchak). – V / In: T. klír, V. Bocek, n. jensen (ur. / eds.), New perspectives on the Early Slavs and the Rise of Slavic, 333–373, Heidelberg. 
PUCHER, E. 2013, Milchkühe versus Arbeitsochsen: Osteologische Unterscheidungsmerkmale zwischen alpin-donauländischen und italischen Rindern zur Römischen kaiserzeit. – V / In: S. Flohr (ur. / ed.), Beiträge zur Archäozoologie und Prähistorischen Anthro­pologie IX, 9–36. 
RADIcEVIc, D. 2015, Towards the Study of the Early Slavic Sites of the Serbian Danube Region (Questions of Chronology and Ethnocultural Belonging). – V / In: I. O. Gavrituhin, R. A. Rabinovich (ur. /eds.), The Slavs on the Danube. Homeland Found, Stratum Plus. Archaeology and Cultural Anthropology 5, 285–308. 
REIMER et al. 2013 = P. j. Reimer, E. Bard, A. Bayliss, j. 
W. Beck, P. G. Blackwell, C. Bronk Ramsey, C. E. Buck, 
H. Cheng, R. l. Edwards, M. Friedrich, P. M. Grootes, 
T. P. Guilderson, H. Haflidason, I. Hajdas, C. Hatté, Tj. Heaton, D. l. Hoffmann, A. G. Hogg, k. A. Hughen, 
k.
 F. kaiser, B. kromer, S. W. Manning, M. niu, R. W. Reimer, D. A. Richards, E. M. Scott, j. R. Southon, R. 

A.
 Staff, C. S. M. Turney, j. van Der Plicht 2013, Int­cal13 and Marine13 radiocarbon age calibration curves 0–50,000 years cal bp. – Radiocarbon 55/4, 1869–1887. 


REIMER et al. 2020 = P. j. Reimer, W. E. n. Austin, E. Bard, A. Bayliss, P. G. Blackwell, C. Bronk Ramsey, M. Butzin, H. Cheng, R. l. Edwards, M. Friedrich, P. M. Grootes, T. P. Guilderson, I. Hajdas, T-j. Heaton, A. 
G. Hogg, k. A. Hughen, B. kromer, S. W. Manning, R. Muscheler, j. G. Palmer, C. Pearson, j. van Der Plicht, 
R. W. Reimer, D. A. Richards, E. M. Scott, j. R. Southon, 
C. S. M. Turney, l. Wacker, F. Adolphi, U. Büntgen, M. Capano, S. M. Fahrni, A. Fogtmann-Schulz, R. Friedrich, 
P. köhler, S. kudsk, F. Miyake, j. Olsen, F. Reinig, M. Sakamoto, A. Sookdeo, S. Talamo 2020, The IntCal20 northern Hemisphere Radiocarbon Age Calibration Curve (0–55 cal kBP). – Radiocarbon 62/4, 725–757.
RÓZYCkI, L. 2018, Extraordinary adventures of Tatimer and military tactics of the Slavs in the times of emperor Maurice. – V / In: M. B. Panev (ur. / ed.), Byzantium and the Slavs: medieval and modern perceptions and receptions, 32–48, Skopje. 
SAGADIn, M. 2008, Od Karnija do Kranja. – Doktorsko delo / PhD thesis, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v ljubljani (neobjavljeno/ Unpublished). 
SAlVADORI, F. 2015, Uomini e animali nel Medioevo. – Stuttgart. 
SARAnTIS, A. 2009, War and Diplomacy in Pannonia and the northwest Balkans during the Reign of justinian. The Gepid Threat and Imperial Respons. – Dumbarton Oaks Paper 63, 15–40. 
SARAnTIS, A. 2018, Roman or barbarian? Ethnic identi­ties and political loyalties in the Balkans according to Procopius. –V / In: C. lillington-Martin, E. Turquois (ur. / eds.), Procopius of Caesarea: Literary and Historical Interpretations, 217–237, london, new York. 
SCHMITZBERGER, M. 2015, Die Tierknochen aus den früh- bis hochmittelalterlichen Befunden von Mitterretzbach. – V / In: E. nowotny, Die früh- bis hochmittelalterliche Siedlung von Mitterretzbach, Niederösterreich, Archäologische Forschungen in niederösterreich 16, 205–215. 
SEkElj IVAncAn, T. 2010, Podravina u ranom sredjem vijeku. Rezultati arheoloških istraživanja ranosrednjov­jekovnih nalazišta u Torcecu (Podravina in the Early Medieval Period). – Monographiae Instituti archaeologici / Monografije Instituta za arheologiju 2. 
SEkElj IVAncAn, T., T. TkAlcEC 2008, Medieval settlements in the Virovitica Region of the Drava River Basin in the period from the 7th to the 11th centuries. – V / In: M. Guštin (ur. / ed.), Srednji vek. Arheološke raziskave med Jadranskim morjem in Pa-nonsko nižino / Mittelalter. Archäologische Forschungen zwischen der Adria und der Pannonischen Tiefebene, 113–128, ljubljana. 
SlABE, M. 1975, Dravlje. Grobišce iz casov preseljevanja ljudstev. – Situla 16. 
SnOj, M. 2009, s. v. Cerklje. – V / In: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, 88–89, ljubljana. 
STAnCIU, I. 2015, The Earliest Slavs in the Intra-Car­pathian Region of Romania. – V / In: I. O. Gavrituhin, 
R. A. Rabinovich (ur. / eds.), The Slavs on the Danube. Homeland Found, Stratum Plus. Archaeology and Cul­tural Anthropology 5, 163–216. 
STORk, M., A. VOn DEn DRIESCH 1987, Tierknochen­funde aus Invillino-Ibligo in Friaul/Italien (römerzeitliche Siedlung und spätantik-frühmittelalterliches Castrum). 
– V / In: V. Bierbrauer, Invillino-Ibligo in Friaul 1. Die römische Siedlung und das spätantik-frühmittelaterliche Castrum, Münchener Beiträge zur Vor- und Frühge­schichte 33, 453–484. 
šAlkOVSkÝ, P. 2001, Häuser in der frühmittelalterlichen slawischen Welt. – Archaeologica Slovaca monographiae. Studia Instituti Archaeologici nitriensis Academiae Scientiarum Slovacae 6. 
šAlkOVSkÝ, P. 2007, Problematika pravokutnih i elipsoidnih zemunica kod Slavena. – Prilozi Instituta za arheologiju u Zagrebu 24, 301–307. 
šAlkOVSkÝ, P. 2009, Frühmittelalterliche Grubenhäuser. Probleme der Terminologie, Typologie und Rekonstruktion. – Archaeologia Adriatica 3, 273–292. 
šAšEl, j. 1976, Omemba Slovanov v pesmi Martina iz Brage na Portugalskem. – Kronika 24, 151–158. 
šAšEl, j. 1979, Antiqui Barbari. Zur Besiedlungsgeschichte Ostnoricums und Pannoniens im 5. und 6. jahrhundret nach den Schriftquellen. Von der Spätantike zum frühen Mittelalter. – Vorträge und Forschungen 25, 125–139 (= Opera Selecta, Situla 30, ljubljana 1992, 746–760). 
šAVEl, I., B. kERMAn 2008, Gornje njive pri Dolgi vasi. 
– Arheologija na avtocestah Slovenije 6 [https://www. zvkds.si/sites/www.zvkds.si/files/uploads/files/publica­tion/006_gornje_njive_pri_dolgi_vasi_1.pdf]. 
šTUlAR, B., A. PlETERSkI 2018, Prolog. Zgodnje­srednjeveška arheologija jugovzhodnoalpskega prostora: nekoc, danes, jutri. / Prologue. Early Medieval archaeology in the South eastern Alpine area: past, present, future. –V / In: j. lux, B. štular, k. Zanier (ur. / eds.) 2018, 8–15. 
TEjRAl, j. 2008, Zur Frage langobardischer Funde nördlich der mittleren Donau. – V / In: Die Langobarden. Das Ende der Völkerwanderung, 53–71, Bonn. 
TEjRAl, j. (ur. / ed.) 2011, Langobardische Gräberfelder in Mähren 1. – Brno. 
TERPIlOVSkIj, R. V. 2005, nasledie kievskoj kul’tury v V–VI vv / Das Erbe der kiever kultur im 5.–6. jh. 
– V / In: P. kaczanowski, M. Parczewski (ur. / eds.), Archeologia o poczatkach Slowian, 387– 402, kraków. 
TICA et al. 2013 = G. Tica, B. Toškan, T. Verbic, B. Djuric 2013, Mocna pri Lenartu. – Arheologija na avtocestah Slovenije 35 [https://www.zvkds.si/sites/www.zvkds. si/files/uploads/files/publication/35_mocna_pri_le­nartu.pdf]. 
TOškAn, B. 2013, Domace govedo v romaniziranem jugovzhodnoalpskem prostoru: arheozoološki pogled. – Keria 15/1, 35–72. 
TOškAn, B. 2015, Sejati ali ne sejati, to je tu vprašanje. O pomenu drobnih živalskih najdb v arheo(zoo)logiji. – Arheo 32, 65–81. 
TOškAn, B. 2017a, Rimskodobni živalski ostanki. – V / In: T. Fabec, Ajdovšcina. Mestno jedro in arheološko najdišce Castra, Monografije CPA 4, 20–31.
TOškAn, B. 2017b, Živalski ostanki iz poznosrednjeveškega in zgodnjenovoveškega Slovenj Gradca. – V / In: T. Ravnikar, S. Djura jelenko, Tocka v casu: arheološko najdišce Slovenj Gradec - glasbena šola 2009/2010, 83–91, Slovenj Gradec.
TOškAn, B. 2020, Živalski ostanki / Animal remains. – V / In: S. Ciglenecki, Z. Modrijan, T. Milavec, Korinjski hrib in poznoanticne vojaške utrdbe v Iliriku / Korinjski hrib and late antique military forts in Illirycum, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 39, 159–169. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610502555 
TOškAn, B., j. DIRjEC 2008, Ostanki velikih sesalcev z zgodnjesrednjeveške Pristave. – V / In: A. Pleterski, Zgodnjesrednjeveška naselbina na blejski Pristavi. Najdbe / Frühmittelalterliche Siedlung Pristava in Bled. Funfe, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 14, 139–151. DOI: https://doi.org/10.3986/9789612545413 
TOškAn, B., j. DIRjEC 2011, Sesalska makrofavna. – V / In: Z. Modrijan, T. Milavec, Poznoanticna utrjena nasel­bina Tonovcov grad pri Kobaridu. Najdbe / Late Antique fortified settlement Tonocov grad near Kobarid. Finds, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 24, 303–388, ljubljana. DOI: https://doi.org/10.3986/9789612545871 
TOškAn, B., j. DIRjEC 2012, Sesalska makrofavna z ob-mocja rimskodobne poselitve na Grubljah pri Vipavi (Mammalian macrofauna from the area of the Roman settlement at Grublje near Vipava). – Arheološki vestnik 63, 139–157. 
TOškAn, B., j. DIRjEC 2013, Živalski ostanki. – V / In: 
A. Plestenjak (ur. / ed.), Ivancna gorica, arheološke raziskave v letih 2008 in 2009, 86–89, ljubljana. 
TRATnIk, V. 2020, Višinska naselbina Zidani gaber nad Mihovim in poselitev Dolenjske v pozni antiki. – Dok­torsko delo / PhD thesis, Oddelek za arheologijo, Fi­lozofska fakulteta Univerze v ljubljani (neobjavljeno/ Unpublished). 
TRATnIk, V., š. kARO 2018, Miren. Grobišce iz obdobja preseljevanja ljudstev. – Monografije CPA 3. 
TURk, I. 2000, Favna. – V / In: S. Ciglenecki, Tinje nad Loko pri Žusmu, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 4, 167–171. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610503279 
UERPMAnn, H.–P. 1973, Animal bone finds and economic archaeology: A critical study of “osteoarchaeological” method. – World Archaeology 4/3, 307–322. 
VInSkI, Z. 1980 Ovrednotenje grobnih pridatkov / Betra­chtungen zur Auswertung des Grabbeigabenfundstoffes der volkerwanderungszeitlichen nekropole in kranj. – V / In: V. Stare, Kranj, nekropola iz casa preseljevanja ljudstev. – katalogi in monografije 18, 17–32, 91–104.
VÖRÖS, I. 1993, Apagy barbaricumi császárkori település állatcsontmaradványai (Animal bones from the Roman Imperial Period settlement at Apagy in Barbaricum). – Jósa András Múzeum évkönyve 33–35, 33–65. 
neobjavljena porocila / Unpublished reports 
BARTOSIEWICZ, l., A. M. CHOYkE 1985, Animal bones from the 5th–6th century settlement at Ajdovski gradec (IZA ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo, ljubljana).
BUTInA, E. , T. nAnUT, I. RIŽnAR 2013, Porocilo o iz­povednih predhodnih arheoloških raziskavah na obmocju gradnje stanovanjske hiše Srpcic, parc. št. 3121/1, k.o. Cerklje (arhiv ZVkDS, OE ljubljana). 
OlIc, S. 2005a, Porocilo o rezultatih arheološkega vredno­tenja s sistemom testnih jarkov na parceli št. 3122/4 in 3122/1, k.o. Cerklje (Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije). 
OlIc, S. 2005b, Porocilo o rezultatih arheološkega vredno­tenja s sistemom testnih jarkov na parceli št. 3122/4 in 3122/1, k.o. Cerklje. Dodatno arheološko vrednotenje s sistemom testnih jarkov na parceli št. 3122/4 in 3122/1, 
k.o. Cerklje (Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije). 
VOjAkOVIc et al. 2016 = P. Vojakovic, T. Verbic, I. Bekljanov Zidanšek, M. novšak, P. leben-Seljak, T. leskovar, B. Toškan, A. šemrov, M. Culiberg 2016, Koncno porocilo
o arheoloških raziskavah na lokaciji OŠ Cerklje ob Krki, parc. št. 3124/1, 3124/2, 3124/11, 3126/1, 3127/11 k.o. Cerklje ob Krki (arhiv ZVkDS, OE novo mesto). 

Cerklje ob krki: new findings on the early medieval settlement of Dolenjska 

Cerklje ob Krki:new findings on the early medieval settlement of Dolenjska 
Summary 
The archaeological investigation that took place in 2016 at the primary school in Cerklje ob krki in the region of Dolenjska, some 350 m north of the River krka (Fig. 1; 2), covered a surface of roughly 5000 m2 and revealed several phases of habitation dating to the Bronze Age, the Roman period and the Early Middle Ages (Fig. 2). 
FIELDWORK RESULTS 
The underlying geology at the site was an up to 4 metres thick layer of reddish-brown clayey silt with cobbles and unworked fragments of limestone (SE 1105 = 1128). Deposited above it was an up to 35 cm thick yellow-brown layer of silty clay with less cobbles and unworked frag­ments, with some prehistoric pottery sherds and bits of charcoal. In composition, this layer is the result of natural processes, but also holds the remains of a ground surface (SE 1003 = 1106) as it yielded pits and other features from prehistory and the Roman period. Also found at the same level were early medieval Pits 2 and 6. An up to 30 cm thick layer of dark yellow-brown clayey silt (SE 1004 = 1187 = 1313) survived above it in some places, probably the remains of a heavily damaged ground surface. In addition to prehis­toric and Roman-period remains, it held early medieval Pits (1, 3, 4 and 7). All of these layers were covered over by an up to 20 cm thick layer of brown clayey silt (SE 1002 = 1125), interpreted as former topsoil. It was in turn covered by a layer of present topsoil (SE 1001 = 1126 and SE 1000 = 1127), up to 15 cm thick. Archaeological remains were unearthed in all layers with the exception of the present topsoil. 
The distribution of the archaeological remains from the late Bronze Age indicates the interior layout of the settlement with small wooden houses represented by two, three or four lines of posts. The find of an oven indicates that cooking areas were located outside the house, but in close proximity. Also located outside the houses were small stor­age or refuse pits. 
The archaeological remains from the Early Roman period have been linked to numerous short-term and poorly fortified marching camps of the Roman army. They were located along an important line of communication leading from the ljubljana Basin eastwards, in the direction of Segestika / Siscia (present-day Sisak) (Guštin 2015, 221–233). The Roman remains at the site end in the first half or the middle of the 4th century. The area was again inhabited in the Early Middle Ages and it is these remains that shall be discussed in greater detail below. 
Remains from the early medieval period 
Seven pits (j1–j7; Fig. 3–8) of different shapes and sizes, as well as smaller pits (Mj; Fig. 3) that were either postholes or served some other purpose have been attributed to the early medieval period on the basis of small finds and 14C dates. The pits came to light in three different layers, which generally had a slight southward inclination across the site. none of the pits survived in its original height or associated with intact contemporary ground surface. 
INTERPRETATION OF SMALL FINDS 
Most of the small finds from Pits j1–j7 is pottery, animal remains and building debris (fragments of Roman bricks and tegulae). Their fills also contained charred wood, in a sufficient quantity to be sampled for further analyses. 
Pottery 
The seven early medieval pits contained a total of 796 (10.8 kg) pottery sherds, of which as many as 618 (10.5 kg) came to light in Pits 1 and 2. 
The pottery from Pits 1 and 2 is very uniform in both fabric and manufacture. It is hand-built and has a characteristic porous surface. A total of 41 vessels have been drawn and reconstructed (Pl. 1: 5–12; 2–5). All but one are undecorated; the only decorated fragment, with impressed rings (Pl. 2: 17), was found in Pit 1 (Pavlovic 2017a, Fig. 4). The vessels have been identified as jars with a single exception, again from Pit 1 (Pl. 3: 21), which is a dish. 
The jars are barrel-shaped with the maximum diameter in the upper third. The shoulder is un­pronounced. The mouth is wide and, wherever preserved, only slightly narrower than the maxi­mum diameter of the vessel. The rims belong to the group of simple short rims, also known as archaic rims (Parczewski 1993, 56–58), which are frequently vertical and rarely slightly everted and rounded. The lip can be rounded (Pl. 1: 5,8–12; 
2: 16; 3: 21,33; 4: 37,40; 5: 43), slightly thickened (Pl. 1: 7; 3: 22,31; 4: 35,38) or cut (Pl. 1: 6,7; 2: 13–15; 3: 23–25,27–30; 4: 34). 
Such jars are attributable to the Prague type pottery widespread from Russia to Slovenia and identified as the earliest pottery of the Early Slavs (Parczewski 1993, 56–58; Fusek 1994, 101; Plein­erova 2000, 147–149; kuna, Profantová 2005, 212, 213, Fig. 84; for a different opinion, see Curta (2018). The closest parallels in Slovenia come from the first early medieval phase at nova tabla near Murska Sobota (Pavlovic 2013, 223, 229–240, Fig. 78), in a smaller measure from kotare – Baza, also near Murska Sobota (kerman 2011b, 52, Cat. G1297–1360), dated by parallels from the late 5th to the first half of the 7th century. 
Pits 4–7 contained 178 pottery sherds, of which only some (Pl. 1: 1–4; 5: 46–48; 6) were suitable for further analysis and interpretation. They bear two traits that are particularly diagnostic, namely roulette decoration and potter’s stamps on the bases that date the pottery to the end of the Early or beginning of the High Middle Ages. 
The small finds allow us to distinguish be­tween two chronological phases of the pits: Pits 1–3 date to the beginning of the Early Middle Ages (6th – first half of the 7th century; Early Medieval I phase) and Pits 4–7 to the transi­tion between the Early and High Middle Ages (second half of the 10th – 12th century; Early Medieval II phase). 
Radiocarbon dates 
Four samples from two pits of the Early Medieval I phase have been subjected to 14C analyses (Fig. 9). Three 14C dates show that the early medieval hamlet unearthed at the site was most likely in­habited between 587 and 660, one that it lived between 420 and 565. 
Animal remains 
The analysed archaeozoological assemblage includes all the animal remains recovered at the site and consists of 111 bones, teeth and their frag­ments. Of these, 30 (i.e. 27%) could be taxonomi­cally identified at least to the subfamily level. All specimens belong to mammals, with the remains of at least three different taxa identified: cattle (Bos taurus), sheep/goat (Caprinae) and domestic pig (Sus domesticus). In addition, a fragment of a porcine humerus could belong to a wild boar (Sus scrofa) (Tab. 2). Chronologically, the examined assemblage forms a relatively homogeneous sam­ple with only two bone fragments dating to the Bronze Age (12th – 10th centuries BC), the rest to the Early Middle Ages (6th – 12th centuries AD). 
Early medieval assemblage: 
The species by far best represented among the animal remains from the Early Middle Ages is cat­tle, with almost 80 per cent of all taxonomically identified finds (Tab. 3). In principle, cattle can thus be regarded as the main source of meat supply for the Early Slavic community living at the site, though it should be noted that the bovine remains were largely concentrated in a single pit – Pit 2. 
Considering the species composition and the data on the incidence of skeletal elements, the recovered remains most likely represent (second­ary) butchery waste (cf. Dirjec et al. 2012 with references; nowotny 2016, 178). To a lesser extent, kitchen waste may also be present. The prepon­derance of bones from the meatiest (˜ valuable) parts of the carcass, supposedly discarded after the butcher had removed the meat, is particularly likely for the finds from the aforementioned Pit 2 (Tab. 4; Fig. 10). 
In an alternative, more speculative explana­tion, Pit 2 could be understood as part of a meat preparation area as fragments of kitchenware were found next to the bones. In this case, the predominance of bones from the meatiest carcass parts of at least three, larger-than-average animals could indicate the preparation of rich or at least numerous (communal?) meals. The amount of meat associated with the cast-off cattle bones had to be considerable and probably exceeded 100 kg (cf. Bartosiewicz 2006, Tab. 2). 
Metric data are sparse and mostly refer to cattle finds (n = 7) from Pit 2 (Tab. 3). It seems that the latter, in terms of general body size, did not signifi­cantly lag behind the average for Roman animals 

Cerklje ob krki: new findings on the early medieval settlement of Dolenjska 
from this part of Europe, which is surprising. The intensive animal husbandry of the Roman period was largely based on breeding improved large cattle of Italic origin. The insecurity and politi­cal instability of late Antiquity brought radical changes in the settlement pattern, which also had important consequences for animal husbandry. One notable change was the re-emergence of the relatively small Alpine cattle, locally present before Romanisation, as the most widespread ‘breed’ in the study area. The presence of relatively large specimens in Early Slavic contexts in Cerklje is thus somehow atypical. 
livestock production was primarily focused on obtaining various secondary products (draught animals, milk, fleeces etc.), which is reflected in the almost complete absence of young animal remains (cf. Toškan 2013; Maxwell 2019, 74–76). The importance of secondary products can also indirectly be inferred from the discovery of a bovine proximal phalanx with exostoses, appar­ently related to the long-term intensive use of this creature as a working animal (cf. Bartosiewicz, Van neer, lentacker 1997). The people living at this site relatively rarely practised hunting (Tab. 2). 
FUNCTION OF PITS 
Pits 1 and 2 of Early Medieval I phase probably had different functions. Pit 1 may have formed part of a simple dwelling, in which a concentration of charcoal, burnt cobbles, clay and bones, as well as Roman bricks possibly used as hearth bedding all indicate the use of fire. Pit 2 may have been a refuse pit with butchery waste, or part of a meat preparation area. 
In connection with the pits of the Early Medieval II phase, the undetermined postholes in proximity allow for the possibility of a large building constructed above-ground. Pit 4 may have formed the sunken part within a residential building, while Pits 6 and 7 may have been used for refuse or storage and lo­cated outside a building constructed above ground. 
DISCUSSION 
One of the two charcoal samples taken from Pit 1 has been 14C dated to 420–565. Moreover, the analysis of the pottery from Pits 1 and 2 has indicated parallels with the pottery excavated at sites dated to the late 5th and first half of the 6th century. Until very recently, such early 14C dates and pottery parallels were disregarded and deemed ‘much too early’ (Pavlovic 2017a, 359). However, a number of sites have come to light in the last two decades that revealed small finds attribut­able to the Early Slavs. These sites have provided14C dates that support the traditionally accepted settlement of the Slavs to the fringes and within the Eastern Roman Empire, but also 14C dates that are earlier and indicate that small groups of Slavs inhabited certain areas even before the departure of the langobards for Italy and before the arrival of the Avars to the Pannonia Plain, i.e. prior to 568. 
In Slovenia, such sites largely came to light around Murska Sobota, in the region of Prekmurje. In addition to the already mentioned site of nova tabla, the early 14C dates come from Pod kotom – jug near krog and Popava near lipovci 1 (Pavlovic 2017a, 354, 355, 359). Outside Slovenia, also dated to 546 at the latest or before 569 are two burials at the site An den klostergründen, Großprüfening, along the upper reaches of the Danube at Regens-burg (losert 2011, 489). A pit at Suchohrad, a site near the River Morava in Slovakia has been 14C dated to the first half of the 6th century (Fusek, Zábojník 2010, 172). From the recently investi­gated site at Fodor-kert – Miercurea Ciuc along the River Olt in eastern Transylvania, Romania, five charcoal and bone samples from five sunken-featured buildings have been 14C dated, with all five buildings containing hand-built undecorated jars identified as Prague type jars with an archaic rim and round baking dishes (Botár 2018, 34; Bo-tár, Puskás 2019, 197–211, 212), comparable with the jars from Cerklje ob krki, as well as the jars and baking dishes from nova tabla near Murska Sobota (Pavlovic 2020, 186). Two of the sunken-featured buildings are dated to 541 – 651, one to 428 – 591 and the last one to 418 – 553 (Botár 2018, 33; Botár, Puskás 2019, 212, 213). 
These sites indicate that the process of the Slavs settling areas west of the Carpathians and in the eastern Alps was most likely lengthier and more complex than previously thought. The time frame also raises the most intriguing question of this contribution: when exactly and in relation with which historical events could the first Slavs have settled in Dolenjska region? 
There is great scepticism with regards to the early dating on the part of some authors, who offer unconvincing arguments to dismiss the hypothesis concerning individual groups of the Early Slavs settling the territory of present-day Slovenia, par­ticularly the Prekmurje region already in the first half of the 6th century (Curta 2018), while some authors completely disregard such a possibility and insist on the historically determined time frame (kerman 2018, 60). However, the sites listed above are too numerous and their evidence too compel­ling to ignore. Part of the professional public has recognised the new evidence as providing a new understanding of the Early Middle Ages and an opportunity to rethink the processes taking place in the 6th and 7th centuries (Guštin 2018, 31, 32; štular, Pleterski 2018, 10; also, Profantov, Profant 2020, Fn. 19). 
For Prekmurje, the possible settlement of the Slavs already towards the end of the 5th or in the first half of the 6th century has been argued with the absence of late Antique finds from the 5th and 6th centuries (Ciglenecki 2000, Fig. 2) as an indi­cation that the western fringes of the Pannonian Plain were likely uninhabited for several decades; this is corroborated by ancient literary evidence. Such desolation could enable small groups of Slavs to settle here without much complication. The argumentation proceeds with the first epigraphic mention of Slavs in the Pannonian Plain in the encomium written by Martin of Braga, with the langobard settlement pattern in the Pannonian Plain and on the hilltop settlements of central Slovenia, but also with linguistic observations pertaining to the language of the Slavic population living between the Danube and the Adriatic (Pavlovic 2017a, 363–367). Having said that, the settlement and political situation is substantially different in Dolenjska and the possible settlement by groups of the Early Slavs cannot be fully explained using the same arguments as for Prekmurje. 
The valley of the krka around the confluence with the River Sava and the Brežice Gate, i.e. pas­sage to the Pannonian Plain was not uninhabited between the late 5th and the mid-6th century. not only here, but across present-day Slovenia, the settlement pattern witnesses a radical change between the late 4th and the mid-5th century with the decline of lowland settlement, be it in large urban settlements including Neviodunum, which is closest to Cerklje, or in the countryside (Ciglenecki 2000, 121). This was followed in the second half of the 5th and the 6th century by the establishment of new and well-protected centres such as kranj, located at a certain distance from Cerklje (Ciglenecki 2020, 236, 237; Sagadin 2008), as well as closer-lying crnomelj (Mason 1998; 2008) and a multitude of fortified hilltop settlements or miniature towns in remote areas (Ciglenecki 2012, 460, 463, 472). 
The Roman population retreated from the low­land to raised locations that provided security and control over strategic points. In the overview of the new investigations in south-eastern Slovenia, Phil Mason (2018) has shown that the late Antique and early medieval settlement – marked with the arrival of the Slavs – are interconnected. 
In administrative terms, the wider area of Cerklje ob krki in late Antiquity belonged to the Pannonian province of Savia that formed part of the Ostrogothic kingdom. In Ostrogothic sources, the province is also referred to as Suavia, presum­ably not named after the River Sava as previously thought, but rather after the Suebi people who moved from the province of Pannonia Prima to Savia (Bratož 2014, 375). The Ostrogothic pres­ence in Slovenia is well-documented in kranj, in the Gorenjska region (Vinski 1980, 17–20; knific 2005, 331–334; knific, lux 2015, 31), in the Dravlje cemetery in ljubljana (Slabe 1975), at Miren near nova Gorica (Tratnik, karo 2018) and several hilltop settlements. In the wider area of Cerklje ob krki, finds associated with the Ostrogoths came to light at the hilltop settlements on Zidani gaber above Mihovo, Velika Strmica above the valley of the River Radulja, in the upper reaches of the krka also on korinjski hrib (Ciglenecki 2006, 111–117). Possibly the geographically closest indication of a Germanic people – possibly Goths – is the de­formed skull unearthed only 4.5 km from Cerklje, in the lowland cave of levakova jama below Stari grad near Podbocje (Guštin 1976, 269, 270, Fig. 10; Dular, Ciglenecki, Dular 1995, 161, Fig. 160). 
The presence of the Ostrogoths can also be traced through coin finds. As many as fifteen sites from Slovenia yielded over thirty Ostrogoth coins, mostly silver ones (Demo 1994; Ciglenecki 2006; knific, nabergoj 2016, Fig. 47). The last of them were minted under king Vitigis and buried or lost after 539. 
A more intense presence of Ostrogoth garrisons is linked to the fortification of the major routes leading into Italy (Ciglenecki 1985, 266; id. 2020, 
279) and to the control of the roads and junctions between Siscia and Emona, or the alternative route along the valley of the krka, across the notranjska region (Ciglenecki, 2006, Fig. 1). 
The Goths lost Savia probably already in the first years of the Gothic Wars, but certainly in the 540s, after which the Eastern Roman Empire took over the control of the province (Bratož 2014, 431, 

Cerklje ob krki: new findings on the early medieval settlement of Dolenjska 
542). Compelling evidence of administrative ties with Constantinople and of a short-lived activity of certain Byzantine institutions is the lead imperial seal (bulla) with the depiction of justinian I that was found in Zidani gaber above Mihovo together with a bronze coin minted under the same em­peror, in 556–557 (knific, nabergoj 2016, Fig. 46; Tratnik 2020, 86). Most likely also connected with the activities of the Eastern Roman Empire and its army is the construction or renovation of certain forts with a distinct military character (Ciglenecki 2020, 227–230). These include Zidani gaber above Mihovo, Gradec above Velika Strmica, korinjskih hrib above Veliki korinj and Rifnik (Ciglenecki 2020, Fig. 12.1, 279–285), to mention only those relevant for the area under discussion. 
The Eastern Roman rule in this area was rela­tively short-lived as the Emperor justinian decreed to transfer the control over pólis Norikón, over fortresses in Pannonia and numerous other areas to the langobards sometime between 546 and 548 (Bratož 2014, 454, 455). The langobard presence in Savia is reflected in many archaeological finds associated with them (Ciglenecki 2001, Fig. 5; id. 2005, 256–269; Bratož 2014, 457). 
The beginning of Slavic settlement in the south­eastern Alpine area is a controversial topic and any alternative view, not matter how solidly argued it may be, is met with scepticism. We will therefore not approach the matter by presenting arguments supporting such early settlement in association with the early groups of foederati of the Roman Empire in the late 4th and early 5th centuries, with the un­named groups that Priscus of Panium encountered when on a diplomatic mission to the court of Attila (Gracanin 2008, 17, 18) as part of the multi-ethnic Hun State in the mid-5th century, or with the de­mographic composition of the Carpathian Basin in the time after the fall of the Hun State (Bratož 2014, 356, particularly Fn. 218). Instead, we will focus on the arguments that allow the possibility of dating their settlement in the area of Cerklje ob krki in the first half or middle of the 6th century. 
The demographic composition of the Pannonian area, particularly S(u)avia, Pannonia Sirmiensis and Pannonia Prima, the last one no longer mentioned in the 6th century, was complex. Within the confines of the Ostrogothic state, this can be gleamed from Cassiodorus’ collection of royal letters and decrees (šašel 1979, 134, 135, Fig. 3). Several categories of population are related for the above-mentioned provinces from 504 onwards. In addition to the Goths and Romans, part of the population was called barbari, antiqui barbari and extraneae gentes. Theodoric is believed to have used the term barbari for the non-Roman and non-Gothic inhabitants of Pannonia Sirmiensis who were prone to vio­lence (Bratož 2014, 397). In contrast, šašel saw them as a new population group composed of the Suebi, Huns, possibly, Sciri and also Slavs, whom Theodoric had known from the time of the Gothic migration from Pannonia to lower Moesia after 472 (šašel 1979, 135). The name antiqui barbari is believed to refer to the Marcomannic Suebi who had moved from Pannonia Prima to Savia, while extraneae gentes may refer to the langobards who were already settling Pannonia south of the Danube in this period (šašel, l. c.; Bratož 2014, 397, 398). In addition to the peoples with known and even recorded names, these Ostrogothic sources also mention undefined barbarians. Similarly as Priscus of Panium writing of unnamed barbarians in the mid-5th century, some of the peoples in Pannonia may not have been known to the writers from Ravenna and Constantinople by name, whereas the authors who lived in the southern Pannonian provinces in the initial decades of the 6th century did know and called at least some of them Slavs. This can be inferred from the earliest epigraphic record mentioning the Slavs (Sclavus in singular) in Pannonia. In 558, Martin of Braga wrote an encomium to Martin of Tours in an epigraphic dedication of the cathedral finished in that year in the monastery of Dumium near Braga (Bracara Augusta), in Portugal. In it, he lists peoples includ­ing the Slavs who lived in Pannonia and accepted jesus Christ owing to Martin of Tours (šašel 1976, 151, 152). Martin of Tours was born in Savaria (modern Sombathely, Hungary), while Martin of Braga was most likely born somewhere in the area of the confluence of the Drava and Sava with the Danube (Bassianensis Pannonia) or in Pannonia Savia (šašel 1976, 154). šašel observed that Martin of Braga did not list the peoples following a specific order, but rather spontaneously from his memories as a young man, most likely from the 520s or 530s. This source suggests that small groups of Early Slavs were present in Pannonia south of the Danube at least from the 520s onwards (Gracanin 2008, 24). 
It is possible that the Slavs of Martin of Braga were among Theodoric’s barbarians in Pannonia Prima and Savia, who left behind archaeological traces in the shape of pits with Early Slavic pottery at nova tabla and Cerklje ob krki. 
In the first half of the 6th century, the Early Slavs joined different armies as mercenaries serving under different commanders – langobard Ildegis who set out to fight on the side of the Ostrogoths in Italy (Bratož 2014, 458, 459, for the starting point of these campaigns, see Fn. 56), Byzantine Belisarius in spite of the fact that the Eastern Roman army organised marches against the Slavs north of the Danube (kotlowska, Rózycki 2018, 18, Rózycki 2018, 43, 44, Fn. 55) and possibly even one Baiuwarus fighting north of the Alps (losert 2011, 482–483, 489). 
The notes on different Slavic groups fighting on opposing sides reveal that the Slavs did not exist as a monolithic group that would plan a common settlement or envisage a common future. They are, on the one hand, mentioned in the first half of the 6th century as plunderers on raiding campaigns into the Roman Empire (Sarantis 2018, 221). On the other hand, there are notes from roughly the same time of groups, mainly associated with the Anti, who became Byzantine foederati serving on the south Danube limes (kardaras 2018, 390). Archaeological evidence from that area confirms the presence of Early Slavs in the shape of characteristic sunken-featured buildings containing Prague and Pen’kovo type pottery recovered from Byzantine forts (Hrissimov 2015; Angelova, koleva 2007). 
In contact with the Eastern Roman Empire and even more so in the time of the Gothic Wars, the Slavs found themselves in a Byzantine whirlwind of alliances, tactics, instigations of one group of barbarians against another (Moorhead 1995, 18, 19; Pohl 1997, 75, 76; Izdebski 2011, 53, 60) and a frantic recruitment of mercenaries (Pohl 2005, 453). 
The earliest mentions of the Slavs in the Byz­antine army under the command of Belisarius suggest they came to Italy from the lower Danube area across the Balkans and Dalmatia, a province joined with Savia in the last decade of Gothic rule (Bratož 2014, 381, 452), as mercenaries together with the related Anti and Huns. In 537, they participated in the siege of Rome and in 539 the siege of Auximum (l. c., 458, particularly Fn. 53, also kotlowska, Rózycki 2018, 18; Rózycki 2018, 43, 44). In light of these reports, we can imagine that small groups of Slavs moved from areas along the southern stretches of the Danube and settled, at least temporarily, in the krka Valley along the alternative route towards Italy (Ciglenecki 1985). Another potentially significant fact for understand­ing an Early Slav settlement in this area is that the routes that led from the Balkans to Italy gained in strategic importance after 540 when justinian changed his strategy and deployed the army to face the Goths via land routes, no longer across the sea (Pohl 2005, 468, 469). 
The possible settlement of groups of Early Slavs in the area that Byzantines newly conquered in Savia, after 537, can be viewed in the broader framework of alliances that reflect justinian’s new concept of border protection (kardaras 2018, 390; Rózycki 2018, 33, Fn. 4), which involves settling allied peoples in the border zone as buffer against ‘enemy’ peoples. 
The Emperor justinian may have deliberately settled groups of Slavs in front of the fortresses in Savia where they would take part in defending the new, temporary border of the Empire. Such a situation is similar to the already-mentioned one along the southern Danube. There, he formed an alliance with the Anti (foedus) in 545/46, whose main task was to defend the border along the southern Danube against nomadic peoples. The foedus was soon broken, though the Anti contin­ued to be mentioned as allies of Byzantium until 602 (kardaras 2018, 390; Rózycki 2018, 33, Fn. 4). 
Ancient texts from the 6th century describe the Slavs as very hospitable towards foreigners, but completely unreliable as partners in alliances, which they could break with ease (Gómez 2018, 53). They did not suffer foreign rule, particularly on their territory. They are believed to have lived in small fragmented tribal communities with local chieftains and without a central government, rules and discipline (kardaras 2018, 391). We may even speculate that it was the unreliable and unpredict­able nature of the Slavic clans and their chieftains that contributed to justinian’s decision between 546 and 548 to rather assign pólis Norikón and the Pannonian forts – in part also in Savia – together with a large sum of money to the langobards who were charged with protecting the area against the advancing Franks (Bratož 2014, 454). 
In short, the Early Slavs in the first half or middle of the 6th century may have stayed in the valley of the krka as mercenaries in the Byzantine army that advanced from the lower Danube Basin towards Italy under the command of Belisarius. Familiarising themselves with the land, they could later have settled here together with their families. It is also possible that they were settled here with the aim of protecting the border after the Eastern Roman Empire regained these areas from the Ostrogoths. This logic may hold true for the settlement of the Early Slavs in Prekmurje as 

Cerklje ob krki: new findings on the early medieval settlement of Dolenjska 
well; the demographically devastated area between the River Mura and lake Balaton functioned as the border zone with the langobards until 546. 
Conclusion 
The earliest early medieval phase in Ceklje ob krki may be ascribed to the Early Slavs. Cerklje ob krki is the site with the earliest known Slavic traces in Dolenjska and also among the earliest ones on the territory of present-day Slovenia. The small finds, particularly the pottery attrib­uted to the Prague type with an archaic rim, is related to that recovered north of the Danube and dated to the 5th and first half of the 6th century, while some parallels tie it to the Slavs along the southern Danube; in Slovenia, it is parallel to the finds from the sites in the area of Murska Sobota datable from the late 5th to the first half of the 7th century. 
The three 14C dates for Pits 1 and 2, ascribed to the first phase of early medieval habitation, show that a small hamlet must have existed here roughly between 585 and 660. A surprising find is that of relatively large cattle similar to the large cattle of Roman (proto)breed introduced here during the Romanisation process, which has previously not been positively identified on any of the Slovenian sites from the 6th and first half of the 7th century. The people living at Cerklje ob krki could only have obtained these animals from the large centres of the territory under the administration of the Eastern Roman Empire, within the Empire itself or with the Avars in the area of the khaganate. The most likely explanation is that they obtained it on one of their raids of the territory under Byzantine administration, as such plundering campaigns of the Slavs are mentioned several times in the texts of Byzantine authors from the mid-6th century onwards; these consider plundering as the main activity of the Slavs. 
The fourth 14C date, supported with parallels for the pottery and numerous early dates of a similar range from other sites, allows for the possibility that certain small groups of Slavs lived here even before the mid-6th century, i.e. before the lango-bards moved to Italy and the Avars entered the Pannonian Plain. 
In light of this early dating, the Slavic pres­ence in the krka Valley during the first half of the 6th century may be linked to the activities of the Eastern Roman Empire. Ancient literary sources reveal that allied groups of Slavs were incorporated into the Byzantine army that crossed the territory of present-day Slovenia to engage the Goths in Italy. In the spirit of his new policy of border protection, the Emperor justinian also settled different allied peoples along the borders of the Empire. The Slavs and particularly the associated Anti thus protected the border from nomadic incursions along the southern Danube. Along the same lines, some other groups of Slavs may have been engaged to guard the border in Savia, which Byzantines regained from the Goths and later, in the spirit of the same policy, settled langobards in this area as protection against the advancing Franks. 
Having said this, we should emphasise that the modest archaeological remains are not seen as the beginnings of a permanent Slavic settlement of the area, but rather as traces of their temporary presence. 
The buildings of the second medieval phase that were erected in the area of the primary school in Cerklje ob krki may have had a wooden super­structure. The pottery from these buildings can be attributed to a time between the mid-10th and mid-12th centuries, possibly related to the agricul­tural hinterland of the feudal estate of Stari grad in Podbocje. These remains may even represent the beginnings of the village of Cerklje ob krki that has been continuously inhabited to this day and was first mentioned in written records as Zirkoviz in 1331. 
Translation: Andreja Maver 

Daša PAVlOVIc, Petra VOjAkOVIc, Borut TOškAn 

T. 1: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Zgodnjesrednjeveški jami . 1–4 (j4/zasutje b), 5–12 (j1/zasutje c). keramika. M. = 1:3. Pl. 1: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Early medieval Pits. 1–4 (j4/Fill b), 5–12 (j1/Fill c). Pottery. Scale = 1:3. 
Cerklje ob krki: novosti v poselitvi Dolenjske v zgodnjem srednjem veku 

T. 2: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Zgodnjesrednjeveška jama j1 (zasutje c). keramika. M. = 1:3. Pl. 2: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Early medieval Pit j1 (Fill c). Pottery. Scale = 1:3. 
Daša PAVlOVIc, Petra VOjAkOVIc, Borut TOškAn 

T. 3: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Zgodnjesrednjeveška jama j1 (zasutje a). keramika. M. = 1:3. Pl. 3: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Early medieval Pit j1 (Fill a). Pottery. Scale = 1:3. 
Cerklje ob krki: novosti v poselitvi Dolenjske v zgodnjem srednjem veku 

T. 4: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Zgodnjesrednjeveški jami. 34–38 (j1/zasutje b), 39–42 (j2/zasutje b). keramika. M. = 1:3. Pl. 4: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Early medieval Pits. 34–38 (j1/Fill b); 39–42 (j2/Fill b). Pottery. Scale = 1:3. 
Daša PAVlOVIc, Petra VOjAkOVIc, Borut TOškAn 

T. 5: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Zgodnjesrednjeveški jami. 43–45 (j2/zasutje a), 46–48 (j5/zasutje a). keramika. M. = 1:3. Pl. 5: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Early medieval Pits. 43–45 (j2/Fill a), 46–48 (j5/Fill a). Pottery. Scale = 1:3. 
Cerklje ob krki: novosti v poselitvi Dolenjske v zgodnjem srednjem veku 

T. 6: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Zgodnjesrednjeveške jame. 46–56 (j5/zasutje a), 57–58 (j6/zasutje a), 59–60 (j7/zasutje a). keramika. M. = 1:3. Pl. 6: Cerklje ob krki – Osnovna šola. Early medieval Pits. 46–56 (j5/Fill a), 57–58 (j6/Fill a), 59–60 (j7/Fill a). Pottery. Scale = 1:3. 
Daša Pavlovic narodni muzej Slovenije Prešernova 20 SI-1000 ljubljana Dasa.Pavlovic@nms.si 
Petra Vojakovic Arhej d.o.o. Drožanjska cesta 23 SI-8290 Sevnica petra.vojakovic@gmail.com 
Borut Toškan Znanstvenoraziskovalni center SAZU Inštitut za arheologijo novi trg 2 SI-1000 ljubljana borut.toskan@zrc-sazu.si 

Slikovno gradivo: Sl. 2–8 (osnova: Robert Erjavec; foto: Rui Rios). – T. 1–8 (Suzana Puhar, Borut Plohl; foto: jašar Sko­rupan). Vsi: Arhej d. o. o. Illustrations: Fig. 2–8 (base: Robert Erjavec; photo: Rui Rios). – Pl. 1–8 (Suzana Puhar, Borut Plohl; photo: jašar Skorupan). All: Arhej d. o. o. 
Arheološki vestnik 72, 2021, 187–225; DOI: https://doi.org/10.3986/AV.72.07 
Grobišca pri Humku v Dobovi 

Cemeteries at Humek in Dobova (Slovenia) 
Tina BERDEN, Primož PAVLIN 
Izvlecek 
V clanku so predstavljeni rezultati zašcitnih izkopavanj na zemljišcu Antona Humka v Dobovi, kjer so leta 1981 naleteli na 34 grobov. Sodijo v pozno bronasto dobo, rimsko dobo in zgodnji srednji vek. Iz teh obdobij so v bližini znana še druga najdišca, ki kažejo, da je bilo obmocje Brežiških vrat gosto poseljeno. 
Kljucne besede: jugovzhodna Slovenija; Posavje; Dobova; pozna bronasta doba; kultura žarnih grobišc; rimska doba; zgodnji srednji vek; grobišca 
Abstract 
The article presents the results of rescue excavations in 1981 in Dobova, where 34 graves from the Late Bronze Age, Roman Age, and Early Middle Ages were discovered on the property of Anton Humek. From these periods, other sites in the vicinity are also known. They show us that the area of the natural passage of Brežiška vrata was densely populated. 
Keywords: SE Slovenia; Posavje; Dobova; Late Bronze Age; Urnfield Culture period; Roman period; Early Middle Ages; cemeteries 
Dobova leži v Posavju, na obmocju Brežiških vrat, strateškega prehoda med predalpskim obmocjem in Panonsko nižino (sl. 1). 
V zacetku maja leta 1981 so pri izkopu gradbene jame za hišo Antona Humka na parceli št. 130/1 k. 
o.Mihalovec1 (sl. 2) naleteli na skeletne grobove. Za dogodek je izvedel takratni kustos Posavskega muzeja v Brežicah Mitja Guštin, ki mu je lastnikova hci predala loncek, okrašen z valovnico (t. 1: 1), in cloveške kosti. Kasnejša antropološka analiza teh kosti je pokazala, da so unicili tri grobove (gr. 1–3; sl. 3); cetrti grob (gr. 4; sl. 3) sta Guštin in Jože Lorber izkopala 7. maja 1981. Z nadaljnji-mi izkopavanji, ki so trajala od 31. julija do 25. avgusta istega leta, so na tej parceli odkrili še 28 rimskodobnih in zgodnjesrednjeveških skeletnih in žganih grobov (gr. 5–31; sl. 3). Izkopavanja so zakljucili s sondiranjem v sadovnjaku na sosednji, 
1 Danes gostilna Humek, Ulica bratov Gerjovicev 32. 
južno ležeci parceli št. 132/2 k. o. Mihalovec (sl. 2), lastnice Anice Urek, kjer so odkrili še en skeletni grob (gr. 32; sl. 3). Po pripovedovanju domacinov so tu pri kopanju jam za sadna drevesa naletelitudi na vec žganih grobov, ki so jih unicili. Žgani grob 33 (sl. 3) je bil odkrit naknadno, 10. oktobra 1981, med sondiranjem na jugozahodnem delu vzhodno ležece parcele št. 131/2 k. o. Mihalovec (sl. 2), lastnika Vlada Vucanjka.2 
Prvi podatki o grobišcu so bili kmalu objavljeni,3 v diplomski nalogi ga je predstavila Petra Turk,4 ostale objave pa ga delno objavljajo5 ali zgolj na­vajajo v sklopu širših pregledov.6 
2
 Guštin 1982a. 
3
 Guštin 1982a. 
4
 Turk 2005. 5 Teržan 1995, sl. 27; Bitenc, Knific 2001, kat. št. 283; Knific 2002, 123. 6 Guštin 1985, 148; Guštin 1990; Grosman 1996, 64, 65. 


Sl. 1: Bronastodobna, rimskodobna in zgodnjesrednjeveška najdišca v Dobovi in okolici. Fig. 1: Bronze Age, Roman and Early Medieval sites in Dobova and its surroundings. 

Sl. 2: Dobova – Humek. Obmocje arheoloških raziskav iz leta 1981. Fig. 2: Dobova – Humek. The area of archaeological research in 1981. 

Sl. 3: Dobova – Humek. Lega grobov na leta 1981 izkopanem obmocju. Fig. 3: Dobova – Humek. The location of the graves in 1981 excavated area. 
GROB IZ POZNE BRONASTE DOBE 
Žgani grob 33 je bil odkrit med sondiranjem na jugozahodnem delu parcele št. 131/2 k. o. Mihalovec (sl. 2). Njegova mikrolokacija ni bila natancneje zabeležena (sl. 3). 
Glinasta žara s pridatki je bila položena v pre­prosto, v tlorisu ovalno grobno jamo velikosti 60 × 70 cm (sl. 4). Del žganine je bil v žari, del je bil raztresen po dnu grobne jame. Vrh grobne jame je bil 45 cm, dno pa 90 cm pod površjem. 
Zaradi premajhnih drobcev sežganih kostnih ostankov antropološke analize ni bilo mogoce iz­vesti; glede na grobne pridatke gre za ženski grob. 
Grobni pridatki 
Vsi predmeti iz groba so polomljeni oziroma poškodovani. Nošo pokojnice so sestavljali dva narebrena trakasta obsencna obrocka z zoženim srednjim delom (t. 8: 8-12), vsaj pet ovratnic s spiralno uvitimi konci, od katerih ima ena rombast 
(t. 9: 22-26), ostale pa okrogel presek (t. 9: 1-21), dve trakasti oz. cevasti narebreni narokvici (t. 8: 6,7), dve trakasti zapestnici (t. 8: 17–19) in dva gumba (t. 8: 14,15). 
Datacija 
Najbližjo primerjavo za grob najdemo na bližnjem grobišcu Na Gomilicah v Dobovi, kjer so bili v grobu 289 ovratnice z uvitima koncema okrogle­ga in rombicnega preseka in obrocki, vdeti v niz osmic, ta pa pritrjen na telo ovratnice rombicnega preseka. Od drugih pridatkov se pojavljajo še na­rebren, v sredini stanjšan trakast obsencni obrocek in kalotasti gumbi.7 V nasprotju z ovratnicami iz groba 33 so ovratnice okroglega preseka iz groba 289 Na Gomilicah neokrašene. Tudi v tem grobu so predmeti vecinoma razlomljeni oz. poškodovani. 
Enak okras smrekove vejice, kot je na ovratni­cah iz groba 33 pri Humku (sl. 5: 3a,8a,11a,18a; 
t. 9: 3,6-9,11,12,18), je tudi na dveh fragmentih ovratnic(e) okroglega preseka v grobu 3 z grobi-šca na dvorišcu SAZU v Ljubljani, ki ga je Stane Gabrovec opredelil v stopnjo Ljubljana Ia.8 Tudi okras je izdelan v enaki tehniki, v kovino je bil zasekan. Skupen pa jima je še kalotast gumb.9 
Odlicno primerjavo za komplet ovratnic naj-demo na slovenskem ozemlju v prvem depoju s 
7 Stare 1975, t. 40: 7; 41: 4,5,12. 
8
 Gabrovec 1975, 342-343; razpr. 1. 9 Stare 1954b, 21, 22, t. 7: 5,6,8. 

Kanalskega Vrha (sl. 6).10 Med nakitom iz tega depoja je šest ovratnic iz bronaste žice okroglega preseka11 in ena rombicnega preseka – na to so pritrjeni obrocki, ki visijo na tanki žici, oblikovani v niz zaporednih osmic, enako kot v grobu 289 iz Dobove. Vse ovratnice imajo razmeroma velike splošcene spiralno oblikovane zakljucke in so okrašene. Na vseh, ki imajo okrogel presek, je okras v obliki smrekove vejice, izdelan v enaki tehniki kot na ovratnicah iz groba 33 pri Humku in groba 3 z dvorišca SAZU, in snopov precnih vrezov, ki so bolj gosti kot na odlomku ovratnice na sl. 5: 18 in t. 9: 18. Ovratnice so razlicnih velikosti in so sestavljale komplet. Poleg teh je v depoju tudi kalotast gumb.12 Depo je Peter Turk uvrstil v svoj tretji horizont, tj. v obdobje oz. cas Ha B1–Ha B2 oz. okvirno v cas 10. st. pr. n. št.13 
Podobne ovratnice najdemo še v depoju Ol­tárc-Márki hegyrol iz Železne županije na Ma-džarskem. Šest jih je izdelanih iz bronaste žice razlicnih debelin (4-8 mm) in imajo razmeroma velike splošcene spiralno oblikovane zakljucke, pet od njih je okrašenih, v štiri je zasekan tudi motiv smrekove vejice.14 Poleg teh sta v depoju še dve ovratnici s splošcenima spiralno uvitima koncema, ena je v srednjem delu odebeljena, druga je psev­
10 Žbona-Trkman, Bavdek 1995-1996, 34, 35; t. 97: 10 do 99: 17; 163: 1-9. 
11
 Debelina žice je 4-5 mm. 12 Žbona-Trkman, Bavdek 1995-1996, 35, t. 99: 21; 165: 1. 13 Turk 1996, 113. 
14
 Tarbay 2017, 76, od sl. 9: 16 do 11: 20; 12: 23. 
dotordirana.15 V depoju so predmeti iz casovnega razpona Ha A1 do Ha B1.16 
Obema depojema skupni kategoriji predmetov so še okrasne plošce17 in obroci z vidnim mestom ulivanja.18 
Okras zasekanih smrekovih vejic in precnih vrezov je tudi na dveh ovratnicah s kavljastima zakljuckoma iz novega, delno ohranjenega depoja iz Zvolna na Slovaškem. Ohranjeni del depoja sestavlja pet ovratnic in dve sekiri. Datiran je v Ha B1.19 
Drugace od ovratnic iz grobov so primerki iz depojev ohranjeni v celoti oz. so le neznatno poškodovani. 
Na grobišcu Na Gomilicah v Dobovi so fragmenti gladkih, neokrašenih ovratnic okroglega preseka s spiralno uvitima koncema še v grobovih H in 305.20 Grobovoma 289 in H so skupni še obrocki,21 naro­kvice, izdelane v predrti tehniki,22 kalotasti gumbi,23 saltaleoni24 in obeski.25 Od naštetih predmetov najdemo v grobu 305 kalotaste gumbe.26 Ti so še v grobovih G, 6, 123 in 226.27 Grobovi G, H, 6 in 305 so uvršceni v drugo fazo po kronološki raz­delitvi, ki jo je za to grobišce predlagala skupina italijanskih arheologov leta 1990.28 
Grobišce v Dobovi je leta 1978 kronološko prvi poskušal razcleniti  Janez Dular, ki je grobove razdelil v štiri dokaj dobro locene kombinacijske skupine in jih izenacil s štirimi casovnimi hori­zonti (Dobova I-IV = Ha A1-Ha B2).29 Ker so v njegovi prvi skupini zastopani predvsem grobovi z znacilnimi ženskimi pridatki, v drugi pa moški pokopi, se je vprašal, ali mu je v okviru starejšega obdobja kulture žarnih grobišc (Ha A) uspelo s kombinacijsko metodo razcleniti grobove le po spolu ali pa so v prvi skupini združeni starejši, v drugi pa mlajši pokopi. 
15
 Tarbay 2017, 76, sl. 12: 21,22. 16 Tarbay 2017, 89-90. 
17
 Žbona-Trkman, Bavdek 1995-1996, 61, t. 96: 5-9; 
164: 1-5; Tarbay 2017, 78, 88, sl. 17: 50,51. 
18
 Žbona-Trkman, Bavdek 1995-1996, t. 103: od 59 do 107: 120; 166: 32-37; 167; Tarbay 2017, 78, sl. 14: 42. 
19 Ožd'áni, Ušiak, Zachar 2007, sl. 4: 1,2. 
20 Stare 1975, t. 3: 1–10; 44: 2-12. 
21 Stare 1975, t. 41: 4; t. 3: 3. 
22 Stare 1975, t. 40: 15-18; t. 3: 8. 
23 Stare 1975, t. 41: 12; t. 3: 10. 
24 Stare 1975, t. 41: 2; t. 3: 5. 
25 Stare 1975, t. 40: 8–14; t. 3: 6. 
26 Stare 1975, t. 44: 4,5. 
27 Stare 1975, t. 2: 6a–d,7; 5: 7; 21: 1; 31: 5. 
28 Belardelli, Giardino, Malizia 1990, 193-195. 
29
 Dular 1978. 


Sl. 5: Dobova - Humek. Grob 33. Detajli okrasa na ovratnicah (t. 9: 3,8,11,18). M. = 1:1; detajli 5:1. Fig. 5: Dobova – Humek. Grave 33. Details of the decoration on the necklaces (Pl. 9: 3,8,11,18). Scale = 1:1; details 5:1. 

Sl. 6: Kanalski Vrh I. Rekonstruirani komplet ovratnic. M. = 1:2 (po: Žbona-Trkman, Bavdek 1995–1996). Fig. 6: Kanalski Vrh I. Reconstructed set of necklaces. Scale = 1:2 (after: Žbona-Trkman, Bavdek 1995–1996). 
Tako kot Dular so tudi italijanski arheologi izlušcili štiri serije oz. faze in jih poimenovali Dobova I-IV. Po številu tipov je najbolje zastopa­na druga faza, v kateri je zajeta vecina kovinskih predmetov, tudi iz groba 289. Avtorji raziskave so gradivo druge faze opredelili v Ha B1. Starejše gradivo, gradivo I. faze, ki izvira iz treh grobov, je hipoteticno uvršceno v Ha A2. Gradivo III. in 
IV. faze predstavlja keramika, razen igle z uvito glavico in fibule ocalarke z osmico. Opredeljeno je v Ha B2 in Ha B3. V primerjavi z Dularjem, ki je postavil zacetek pokopavanja Na Gomilicah v Ha A1, se je to po mnenju italijanskih arheologov zacelo v Ha A2 in trajalo do konca kulture žarnih grobišc.30 
Dvom o zacetku grobišca Na Gomilicah v stopnji Ha A1 je izrazila tudi Biba Teržan. Na podlagi tra­pezoidnih antropomorfnih in lunarnih obeskov ter 
30 Belardelli, Giardino, Malizia 1990, 194, sl. 78. 
ovratnic z rombastim presekom in setov ovratnic, ki so znacilni za mlajšo kulturo žarnih grobišc, je verjetni zacetek grobišca postavila v Ha A2 oz. na prehod Ha A2/Ha B1.31 
Casovno opredelitev Dularjeve druge faze grobišca Na Gomilicah v Ha A2 pa je problematiziral Peter Turk na podlagi ugotovitve, da imajo igle s cebulasto glavico in odebeljenim okrašenim vratom precej širši razpon od Ha A2.32 
Na Gomilicah so odlomki gladkih ovratnic rombicnega preseka zastopani še v grobovih 6, 36, 64, 284 in 305,33 ki so z izjemo groba 284 datirani v drugo fazo po italijanski kronološki clenitvi (Ha B1).34 Teržanova v bronastih ovratnicah rombicnega preseka vidi predhodnice železnih ovratnic takega 
31 Teržan 1995, 338-339; Teržan 1999, 138. 32 Turk 1996, 119-120. 33 Stare 1975, t. 5: 8; 10: 9; 14: 5; 42: 11; 44: 8. 34 Belardelli, Giardino, Malizia 1990, 194, sl. 78. 
preseka, ki so znacilen pojav na zacetku železne dobe v jugovzhodnih Alpah.35 
Narebrene, v sredini stanjšane trakaste obsencne obrocke najdemo Na Gomilicah v grobovih 6, 180, 243, 250, 259, 266 in 283.36 Grob 6 je datiran v drugo fazo po italijanski kronološki clenitvi grobišca, grobova 250 in 283 pa v tretjo (Ha B2),37 medtem ko so v grobovih 180, 259 in 266 edini pridatek. 
Odlomka narebrenih narokvic (t. 8: 6,7) pri­padata dvema primerkoma. Ker je na vsakem odlomku ohranjen le en prvotni rob, ni mogoce z gotovostjo reci, ali je šlo za ožjo, trakasto, oz. širšo, cevasto narokvico. Narokvice (nekateri jih imenujejo tudi manšete) so razširjene od Crnega morja do vzhodne jadranske obale. V Romuniji najstarejša narebrena narokvica izvira iz sre­dnjebronastodobnega groba, sicer pa so znacilen inventar v grobovih in depojih stopnje Ha A1.38 Na Glasincu so prisotne v grobovih IIb. in III. faze.39 Na vzhodni jadranski obali jih srecamo v poznobronastodobnih grobovih pri Dalmatih40 in Liburnih41 ter v grobovih prve faze železne dobe pri Histrih.42 Srecamo jih še v Makedoniji, kjer so element noše prve stopnje železne dobe.43 
Fragmentirana amfora (t. 8: 2) je okrašena s pasom vzporednih kanelur pod vratom in z nizom trikotnikov na najvecjem obodu, izdelanih v motivu smrekove vejice, podobno kot na žicnih ovratnicah okroglega preseka s spiralastima zakljuckoma. Po obliki in velikosti podobne amfore so Na Gomilicah v grobovih E, 7, 14 in 119.44 Imajo gladko površino, z izjemo amfore iz groba 7, ki jo pod vratom krasi pas vzporednih kanelur, tako kot primerek iz groba 33 pri Humku. Vsi našteti grobovi sodijo v tretjo fazo po italijanski kronološki clenitvi (Ha B2).45 Sicer pa so amfore, okrašene s pasom kanelur, še v grobovih 98, 237, 245, 280, 347 in 363.46 Grobova 245 in 280 sta datirana v fazo III, grobova 237 in 
35
 Teržan 1995, 339, op. 46. 
36 Stare 1975, t. 5: 6; 25: 8,9; 33: 7; 35: 4,5; 36: 9; 36: 11; 42: 8. 
37 Belardelli, Giardino, Malizia 1990, 194, sl. 78. 
38 Petrescu-Dîmbovita 1998, 183, od t. 158: 2262 do 160: 2319. 
39 Drechsler-Bižic 1983, 263, t. 39: 3; Covic 1965, 64, sl. 2; t. 2: 2; Covic 1983, 424, sl. 28: 10; t. 62: 7. 
40 Batovic 1983, 339 s, sl. 21: 11; t. 48: 17,18. 
41 Batovic 1983, 311, sl. 20: 16; t. 44: 13–15; Blecic Kavur 2014, 82, sl. 19: 2,3,9; 46. 
42 Mihovilic 1972, 46, t. 8: 5-7; 13: 5; Mihovilic 2001, 56 s; Mihovilic 2013, 134, sl. 75. 
43 Garašanin 1983, 792, t. 109: 9,10. 
44 Stare 1975, t. 2: 2; 4: 2; 7: 11; 20: 4. 
45 Belardelli, Giardino, Malizia 1990, 194, sl. 78. 
46 Stare 1975, t. 17: 6; 32: 1; 34: 3; 42: 4; 50: 6; 51: 5. 
363 pa v fazo IV.47 Starejše so s pasom kanelur okrašene amfore s slavonskega grobišca Slatina. Amfori iz groba 33 pri Humku primerljive najdbe zasledimo v grobovih 4, 20, 25 in 38 iz Slatine.48 Vsi štirje grobovi so datirani v Ha A2, za grob 20 je na voljo tudi kalibriran radiokarbonski datum cloveške kosti: 1s 1100-1003 pr. n. št., 2s 1127-931 pr. n. št.,49 ki nakazuje, da so bile tovrstne amfore v uporabi tudi v Ha B1. 
Glinasta vretenca (t. 8: 4) razlicnih oblik so Na Gomilicah v Dobovi v grobovih 1, 4, 6, 64, 202 in 
348.50 V grobovih 1, 4 in 64 je po eno vretence, v grobovih 6 in 348 po dva, v grobu 202 pa je vretence edini pridatek. Vretenca bikonicne oblike so v grobovih 6, 64 in 202. Grobova 6 in 64 sta datirana v drugo fazo (Ha B1).51 
Analiza pridatkov v grobu 33 pri Humku kaže, da ga lahko datiramo v 10. st. pr. n. št. 
Z analizo sestavov poznobronastodobnih gro­bov iz Dobove in Ruš ter s Pobrežja je Teržanova ugotovila, da sta bila pogrebni ritual in pokop umrlega strogo dolocena.52 Oblika in vsebina groba sta imeli oznacevalno funkcijo, tako gle­de na spol pokopanega kot na njegov družbeni položaj. Na vseh treh grobišcih je ugotovila dve ravni družbene diferenciacije. Osnovna raven se kaže v vsebini grobov. Del grobov vsebuje ke­ramicne posode in bronaste pridatke, del samo keramicne posode, del grobov je brez pridatkov. Druga raven diferenciacije se pokaže predvsem v okviru skupine grobov s kovinskimi pridatki. Za žensko nošo je znacilen obrocast nakit, ki se pojavlja v treh razlicnih skupinah oz. kompletih (noše II–IV), cetrta skupina pridatkov v ženskih grobovih je raznovrstna (noša V).53 Osamljeni grob pri Humku z vretencem, gumbkom in gumbom ter obrockom, obsencnim obrockom, zapestnico in ovratnico lahko uvrstimo v 1. ženski komplet oz. nošo II v Dobovi, katere oznacevalni predmet je ovratnica. Od vseh 13 grobov, ki so na grobi-šcu Na Gomilicah po vsebini uvršceni v nošo II, pa le grob 289 vsebuje vec kategorij predmetov. Kategorij, ki jih v grobu 33 ni, so obeski, fibula, spiralne cevcice in steklena jagoda, prisotno pa je vretence, ki ga ni v grobu 289. 
47 Belardelli, Giardino, Malizia 1990, 194, sl. 78. 
48
 Ložnjak Dizdar et al. 2018. 
49
 Ložnjak Dizdar et al. 2018, 125. 50 Stare 1975, t. 3: 13; 4: 6; 5: 10; 14: 1; 29: 11; 53: 3,4. 51 Belardelli, Giardino, Malizia 1990, 194, sl. 78. 52 Teržan 1995, 339; Teržan 1999, 114. 53 Teržan 1995, sl. 12; 13; Teržan 1999, sl. 10; 11. 
GROBOVI IZ RIMSKE DOBE 
Rimskemu obdobju pripada 20 grobov (gr. 5–13, 16–20, 23, 26, 28–30), ki so zgošceni na vzhodnem delu raziskanega obmocja (sl. 3). 
Grobovi so žgani (sl. 7) in skeletni (sl. 8). Žgani so štirje, opazna sta dva nacina pokopa – z žgani-no, raztreseno po dnu grobne jame (gr. 10a), ali položeno v keramicno žaro in raztreseno po dnu grobne jame (gr. 13, 18, 30). 
Usmeritev skeletnih grobov je J–S z rahlim odklonom proti JV–SZ. Odstopa grob 23, ki je usmerjen SZ–JV. 
Pojavljajo se tri variante pokopa – truplo po­loženo v grobno jamo (gr. 5, 7, 8, 10–12, 17, 19, 20, 26, 28, 29), truplo položeno na leseno desko in nato položeno v grobno jamo (gr. 6, 16, 23) ter pokop v krsti (gr. 9). 
Na obmocju današnje Dolenjske ima žgan po­kop še prazgodovinsko tradicijo,54 medtem ko se je skeletni tu uveljavil v 4. st.55 Enaka loncka iz žganega groba 18 (t. 4: 8) in skeletnega otroškega groba 17 (t. 3: 4) kažeta na možnost socasnega obstoja obeh nacinov pokopa med 2. in 3. st. n. št. 
Antropološke analize ostankov skeletov (sl. 9) so pokazale, da gre v sedmih primerih za pokope žensk v odrasli in zreli dobi (gr. 5, 7, 10, 11, 16, 19 in 29), v štirih primerih za mlade, odrasle ali zrele moške (gr. 12, 20, 26 in 28) in v petih primerih za otroke v starosti od okrog 6 mesecev do 5 let (gr. 6, 8, 9, 17 in 23). Kostni ostanki iz treh žganih grobov antropološko niso bili dolocljivi (gr. 10a, 13, 18); v cetrtem (gr. 30) je bila pokopana odrasla oseba. Popolna odsotnost ostarelih (senilis) kaže, da populacija z obravnavanega grobišca ni dosegala starosti, višjih od 60 let. 
Grobni pridatki 
Grobne pridatke v obliki noše ali predmetov, položenih v grobno jamo, ima osem grobov – trije žgani (gr. 13, 18 in 30) in pet skeletnih (gr. 6, 9, 10, 12 in 17). 
Sedem grobov – en žgani (gr. 10a) in šest ske­letnih (gr. 5, 11, 12, 20, 26 in 28) – ima v zasutju crepinje rimskodobne loncenine, morda povezane z obredi libacije in pogrebnih gostij na pokopališcu (silicernium, cena novendialis)56 ali pa so ostanek unicenih grobov. 
54 Knez 1968, 222, 224. 55 Knez 1968, 232. 
56
 Toynbee 1971, 5; Lindsay 2000, 167. 


Starost Age  Moški Male  Ženska Female  Nedolocljivo Indeterminate  
infans  5  
juvenis  1  
adultus  2  6  1  
maturus  1  1  
nedolocljivo indeterminate  3  
S  4  7  9  

Sl. 9: Dobova - Humek. Rimskodobni grobovi. Antropo­loška analiza.. Fig. 9: Dobova – Humek. Roman graves. Anthropological analysis. 
Fibule se pojavljajo v treh grobovih – moškem, ženskem in spolno neopredeljivem. Glede na njihovo številnost izstopa žarni grob 18, ki jih je vseboval pet. Bronasto fibulo z lokom, okrašenim z obrockom z dvema rogljema (t. 4: 1), lahko uvrstimo v skupi-no noriško-panonskih fibul s krilci,57 natancneje v tip A 238 q po Garbschu58 iz prve polovice 2. st.59 Dolgo bronasto fibulo s trikotno predrto nogo in dvema ovalnima gumboma na loku (t. 4: 2) lahko uvrstimo v skupino noriško-panonskih fibul z dvema gumboma,60 v tip A 236 f po Garbschu,61 ki je bil v modi v sredini in drugi polovici 1. st.62 Glede na pravilo nošenja noriško-panonskih fibul v paru63 bi v ta tip fibul pogojno lahko uvrstili tudi del loka in peresovine slabo ohranjene druge fibule iz tega groba (t. 4: 4). Majhno fibulo z visoko in kratko nogo ter visokim lokom z gumbkom (t. 4: 3) lahko uvrstimo v skupino mocno profiliranih fibul.64 V našem primeru gre za dvodelno mocno profilirano fibulo tipa 84 po Almgrenu.65 Jobst fibule te vrste datira v drugo polovico 2. in zacetek 3. st.66 Gugl pa njihov pojav postavlja že v prvo polovico 2. st.67 V ta tip fibul bi pogojno lahko uvrstili tudi del loka in peresovine slabo ohranjene druge fibule iz omenjenega groba (t. 4: 5).
Žarni grob 30 je vseboval fragment deformiranega predmeta, domnevno noge in dela loka fibule (t. 
7: 1). Glede na obliko noge in gumbek na njenem koncu gre morda za katero izmed razlicic noriško--panonskih fibul z dvema gumboma iz 1. in 2. st.68 
Mladenic iz groba 12 je ob pokopu nosil obrocasto fibulo z zavitimi konci (t. 1: 5). Gre za dolgoživo obliko fibul,69 ki je bila del moške70 in verjetno vsaj sporadicno tudi ženske noše71 iz 3. in 4. st.,72 morda še prve polovice 5. st.73 
57 Almgren 1923, 108–109; t. 11: 238. 
58 Garbsch 1965, 49–77. 
59 Garbsch 1965, 69–70; Garbsch 1985, sl. 5. 
60
 Almgren 1923, 109, t. 11: 236. 61 Garbsch 1965, 26–49. 62 Garbsch 1965, 35–36; Garbsch 1985, sl. 4. 
63
 Almgren 1923, 109; Garbsch 1965, 77–79. 
64
 Almgren 1923, 34–47. 
65
 Almgren 1923, 39–44, t. 4: 84. 66 Jobst 1975, 23, 40–41. 
67
 Gugl 2008, 38. 68 Garbsch 1965, 26–49. 
69 
Ne glede na oblikovno podobnost ne gre za tipo­loške naslednice t. i. omega fibul (Riha 1979, 208), kot so predvidevali v preteklosti (Jobst 1975, 125). 
70 Riha 1979, 208–209. 
71 Jobst 1975, 125. 
72 Jobst 1975, 25, 125; Riha 1979, 205, 208, 209. 
73 Höck 2013, 338, 352, sl. 4. 
Železni prstan s prispajkano ovalno celno razši­ritvijo z manjkajocim polnilom iz istega groba (t. 
1: 6) se oblikovno nekoliko razlikuje od standar­dnih oblik rimskodobnih prstanov.74 Še najboljšo analogijo mu najdemo na grobišcu v Augstu, kjer Martin tovrstne prstane datira v drugo polovico 
4. st.,75 medtem ko jih Riha datira veliko širše, v pozno antiko.76 
Morda bi med prstane lahko uvrstili tudi masiven bronasti obrocek ovalnega preseka iz žarnega groba 18 (t. 4: 6). Okrogli prstani razlicnih prerezov so bili razmeroma priljubljena oblika nakita, ki je bil v uporabi med drugo polovico 1. st. pr. n. št. in prvo polovico 5. st.77 
Bronasti trakasti zapestnici z nesklenjenimi konci iz otroškega groba 17 (t. 3: 2,3) sta ponovno uporabljena obsencna obrocka iz obdobja kulture žarnih grobišc. Enak nakit je bil najden v brona­stodobnem grobu 33 (t. 8: 8-12) in na nekropoli Na Gomilicah v Dobovi.78 
Ženski grob 10 je vseboval ogrlico, sestavljeno iz 60 bikonicnih, diskastih in sodcastih steklenih jagod temno rjave, rjavorumene, prozorne do rumene, temno modre in temno zelene barve (t. 
2: 3). Nakit iz steklenih jagod ima izjemno dolgo tradicijo, zato je casovno težko opredeljiv. Diskaste in sodcaste jagode razlicnih barv se na Dolenjskem pojavijo že v starejši železni dobi,79 medtem ko naj bi bikonicne jagode prišle v modo s prihodom Rimljanov80 oziroma v 4. st.81 
Obrocasti žicnati uhani z obeskom in brez zanke za zapenjanje iz istega groba 10 (t. 2: 1,2) imajo na obesku po eno rjavo kapljicasto jagodo in tri zelene prizmaticne jagode, zelo podobne jagodama iz otroškega groba 17 (t. 3: 5,6). Riha kapljicaste jagode povezuje s pozno antiko.82 Prizmaticne jagode se na Dolenjskem pojavijo že v starejši že­lezni dobi.83 Njihova uporaba se nadaljuje v rimski dobi, saj so bile odkrite tudi v Levakovi jami priŠutni, kjer so datirane v obdobje med 1. in 4. st.,84 in v Ribnici, kjer so datirane v drugo polovico 3. 
74
 Guiraud 1989. 75 Martin 1991, 21, sl. 10: 25. 76 Riha 1990, 29, t. 66: 2791. 
77
 Guiraud 1989, tip 8, 196–197, 203. 78 Stare 1975, t. 25: 8,9; 33: 7; 35: 4,5; 36: 9,11; 42: 8. 79 Križ, Turk 2003, 72; Križ 2004, 13; Lazar I. 2004, 14. 80 Riha 1990, 86. 81 Jovanovic 1978, 44. 82 Riha 1990, 87. 83 Križ, Turk 2003, 72; Križ 2004, 13; Bakaric, Križ, 
Šouflek 2006, 122; Križ, Guštin 2015, 50. 84 Guštin 1976, t. 4: 2. 
st.85 Takšni uhani predstavljajo priljubljeno obliko rimskodobnega nakita, dostopnega vsem slojem prebivalstva,86 in so datirani v 4. st.87 
Žarni grob 18 je vseboval tri železne žeblje pra­vokotnega preseka (t. 4: 10–12), dele neohranjenega lesenega (?) predmeta ali konstrukcije. 
Trebušasta žara z rahlo izvihanim robom ustja iz groba 18 (t. 4: 7) oblikovno spominja na lonec iz groba 1 iz Drage pri Beli Cerkvi, datiran v 1. in 2. st.88 
Skledasta žara s kolešckanim okrasom iz žarnega groba 13 (t. 2: 9) sodi v skupino t. i. rdece panonske žigosane keramike.89 Oblikovno spominja na skledo iz Neviodunuma90 in na skledi iz Carnuntuma iz obdobja med 1. st. in prvo polovico 3. st.91 Glede na okras kolešckanja, ki naj bi prevladal v zacetku 
3. st.,92 žaro in grob lahko datiramo v 3. st. 
Krožnik iz žarnega groba 18 (t. 4: 9) z enostavnim, rahlo uvihanim ustjem spada med krožnike tipa K1 po Krajšku in Stergarju,93 ki so bili v uporabi med sredino 1. st.94 in vsaj 3. stoletjem.95 
Loncka iz otroškega skeletnega groba 17 (t. 3: 4) in žarnega groba 18 (t. 4: 8) spominjata na majhne loncke z Beletovega vrta,96 ki so bili kot del pivskega servisa v funkciji caše in v kombinaciji z lonci s cilindricnimi vratovi v uporabi med klavdijskim obdobjem in sredino 2. st.,97 ter na loncek iz Drage pri Beli Cerkvi iz 1. in 2. st.98 Obdobje uporabe tovrstnih lonckov lahko, glede na pridani novec v grobu 17, raztegnemo še v 3. st. 
Prisotnost novcev v moškem grobu 12 (t. 1: 
4) in otroškem grobu 17 (t. 3: 1) kaže na obstoj tradicije pridajanja novcev pokojnikom kot placila Haronu pri prevozu cez Stiks v onstranstvo (t. i. viaiticum).99 Mladenicu iz groba 12 so novec Kon­stantina I. verjetno položili v usta ali na njih, otrok iz groba 17 pa je Galijenov novec držal v desnici. 
85 Petru S. 1961, sl. 2: 6; Petru P. 1969, 39, t. 20: 6; Lazar I. 2004, sl. 35. 
86 Jovanovic 1978, 35. 
87 Martin 1991, 22; Milovanovic, Raickovic, Redžic 2006, 62, sl. 3: Ib1. 
88 Križ 2003, 1.6. 
89
 T. i. Pannonische Glanztonware; uporablja se tudi 
izraz panonska lošcena keramika. 90 Petru, Petru 1978, 40, t. 34: 3. 91 Adler-Wölfl 2004, 92–94, t. 3: 50,53. 92 Petru, Petru 1978, 40. 
93
 Krajšek, Stergar 2008, sl. 6. 94 Plesnicar-Gec 1972, t. 33: 2; Plesnicar-Gec 1977, 55. 
95
 Krajšek, Stergar 2008, 252. 96 Knez 1992, t. 2: 9; 19: 11; 28: 1; 29: 7; 98; 99. 97 Knez 1992, 88, sl. 11. 98 Križ 2003, 1.5. 
99
 Plinij, Ep. 1.22.8–10; Vukelic, Stuparic 2017, 11. 
Datacija 
Najstarejši dobro datirani rimskodobni grob je žgani grob 18 z noriško-panonsko fibulo s krilci, domnevnim parom noriško-panonskih fibul z dvema gumboma na loku, domnevnim parom mocno profiliranih fibul in lonckom, ki ga lahko datiramo v 2. ali zacetek 3. st. 
Preostale žgane grobove (gr. 10a, 13 in 30) lahko, glede na obliko pokopa in ob upoštevanju predpostavke o prehodu na skeletni pokop v 4. st.,100 datiramo v obdobje med 1. in 3. st. Nekoliko ožje, v 3. st., bi morda na podlagi oblike žare lahko datirali zgolj grob 13. 
Glede na Galijenov novec (terminus post quem 260–268) je otroški grob 17 iz druge polovice 3. st. najstarejši s pridatki datirani skeletni grob.Ženski grob 10 z uhani z obeskom s steklenimi jagodami lahko datiramo v 4. st., moški grob 12 z obrocasto fibulo, prstanom z ovalno plošcico in novcem Konstantina I. (terminus post quem 334–335) pa v njegovo drugo polovico. 
Vecino preostalih skeletnih grobov brez pridatkov (gr. 5–9, 11, 16, 19, 20, 23, 26, 28 in 29) bi lahko le pogojno uvrstili v rimsko dobo na podlagi njihove usmeritve J–S z rahlim odklonom proti JV–SZ, ki se razlikuje od usmeritve zgodnjesrednjeveških grobov Z–V z rahlim odklonom proti JZ–SV. Ker pa se na štajerskih poznoanticnih grobišcih po­javljajo zgodnjesrednjeveški grobovi, ki so enako usmerjeni kot rimskodobni,101 ni nujno, da so vsi našteti grobovi zares rimskodobni. 
GROBOVI IZ ZGODNJEGA SREDNJEGA VEKA 
Iz obdobja zgodnjega srednjega veka je vsaj 11 skeletnih grobov (vsaj eden v skupini unicenih grobov 1–3 ter grobovi 4, 21, 22, 24, 25, 27, 31, 32), ki so bili pretežno zgošceni na zahodnem delu raziskanega obmocja. Grobovi so usmerjeni Z–V z rahlim odklonom proti JZ–SV (sl. 3). 
Pojavljata se dva nacina pokopa – truplo po­loženo v grobno jamo (gr. 4, 22, 24, 25, 27, 31 in 
32) in truplo položeno v grobno jamo, obdano s kamnitimi lomljenci (gr. 21) (sl. 10). 
Antropološke analize ostankov skeletov (sl. 11) so pokazale, da gre v treh primerih za pokope žensk 
100 Knez 1968, 232. 
101
 Pahic 1969, pril. 1; Korošec P. 1999, t. 2 in pril.; Pleterski, Belak 2002, sl. 31. 

Starost Age  Moški Male  Ženska Female  Nedolocljivo Indeterminate  
infans  3  
juvenis  1  
adultus  1  
maturus  3  3  
nedolocljivo indeterminate  
S  4  3  4  
Sl. 11: Dobova - Humek, zgodnjesrednjeveški grobovi. Antropološka analiza. Fig. 11: Dobova-Humek. Early medieval graves. Anthro­pological analysis. 


v zreli dobi (eden v skupini unicenih grobov 1–3 ter gr. 25 in 32), v štirih primerih za odrasle ali zrele moške (eden v skupini unicenih gr. 1–3 ter v gr. 4, 24 in 27?), enega mladostnika (v skupini gr. 1–3), in tri otroke stare od 3 do 6 let (gr. 21, 22 in 31). 
Grobni pridatki 
Grobne pridatke v obliki noše ali predmetov, položenih v grobno jamo, imajo štirje grobovi (eden v skupini unicenih grobov 1–3 ter gr. 11, 25 in 27), v zasutju šestih grobov pa so bili najdeni kosi rimskodobne loncenine (gr. 11, 24, 25, 27, 31, 32).
Ženski grob 25 je vseboval tri bronaste uhane 
– dva s kaveljckom in zanko za zapiranje ter plo-cevinastim obeskom (t. 5: 1,2) ter enega z ravno odrezanima koncema, na dveh mestih ovitega s 
filigransko žicko (t. 5: 3).v Uhani s kaveljckom in zanko za zapiranje ter visecim plocevinastimobeskom nimajo neposrednih paralel. Še najbolj spominjajo na nekatere najdbe na Gorenjskem, na primer na uhan iz groba 2 iz Smokuca, datiran v drugo polovico 8. st. ali kasneje,102 in na uhane iz groba 26/99 v Komendi, datirane v konec 7. in prvo polovico 8. st. ali drugo polovico 8. in prvo polovico 9. st.103 Uhanu z ravno odrezanima koncema, locen je na dveh mestih ovit s filigran­sko žicko, paralele lahko išcemo v nekropoli na Blejskem gradu, v grobu 255, datiranem v 7.–8. st.,104 v grobu iz Smokuca, datiranem v (zgodnji) srednji vek,105 in na grobišcu v Crnomlju v Beli krajini, kjer so grobovi okvirno datirani v 8. st.106 Nožev iz grobov 21 (t. 3: 8), 25 (t. 5: 4) in 27 (t. 
5: 8) ni mogoce natancno kronološko opredeliti. V grobove so jih pridajali že v rimskem obdobju,107 tovrstna navada se mocno razširi v 8. st. in se pocasi iztece v 9. stoletju. V 10. st. se v grobovih pojavljajo le še izjemoma.108 
Loncek iz skupine unicenih grobov 1–3 (t. 1: 
1)ni imel ohranjenega roba ustja, zato je težko tipokronološko opredeljiv. Glavnicen okras dveh vzporednih linij in vmesne valovnice na prehodu iz ramena v vrat posode je bil na širšem obmocju Panonske nižine109 in Moravske110 priljubljen med 
7. in 9. st. 
Loncek iz ženskega groba 25 (t. 5: 5) spada v skupino loncev S4 po Pleterskem iz obdobja med drugo polovico 8. in 12., morda še 13. st.111 
Datacija 
Edini dobro datirani zgodnjesrednjeveški grob je ženski grob 25, ki ga lahko po uhanih in loncku datiramo v drugo polovico 8. st. 
102
 Knific, Šmit 2018, 385, 386, t. 4: 4. 
103
 Sagadin 2013, 259, 260, 265, t. 6: 1,2 (gr. 26/99). 104 Kastelic 1960, 17, sl. 19: 3; Korošec P. 1979, t. 7: 3a. 105 Valic 1960–1961, 257, t. 11: 3,4. 
106
 Šribar 1961, 86–89, sl. 4:1; izven grobne celote. 
107
 Npr. Petru, Petru 1978, t. 19; 20: 1–4; Križ 2003, 
sl. 7.8; 10.11; 14.8; 19.2; 20.7,8; 21.7–9. 108 Eichert 2010, 135–137. 109 Bekic 2006, t. 7:1; Ciglenecki, Strmcnik Gulic 2002, 
sl. 5: 7; 8: 2; Guštin, Tiefengraber 2002, sl. 9: 5; 10: 3,6; 12: 1; Takács 2002, sl. 20; Tomicic 2002, sl. 3; Tušek 2002, sl. 1; 15; 22; 23; 31; Lazar E. 2008, sl. 1–1–3. 
110 Machácek 2002, sl. 7. 111 Pleterski 2010, 72, 132, 133. 
Pridatki v grobovih 1–3, 21 in 27 so kronološko manj indikativni in jih lahko le okvirno postavimo v obdobje med 7. in 9. st. 
Na podlagi usmeritve Z–V z rahlim odklonom proti JZ–SV lahko zgodnjesrednjeveškemu obdobju pripišemo še nekatere grobove brez pridatkov (gr. 4, 22, 24, 31 in 32), ker so drugace usmerjeni od rimskodobnih grobov z istega grobišca. 
ZAKLJUCEK 
Poznobronastodobni grob 33 je od grobišca Na Gomilicah (sl. 1) oddaljen približno 1 km in nami­guje na obstoj še enega, tretjega žarnega grobišca iz pozne bronaste dobe v Dobovi in njeni okolici.Že od petdesetih let 20. stoletja sta znani grobišci Na Gomilicah (sl. 1)112 z vec kot 400 grobovi in na obmocju Savnikove gramoznice pri Selah pri Dobovi (sl. 1), kjer so s sondiranjem naleteli na tri grobove.113 Leta 1987 je bilo odkrito delnouniceno grobišce Žadovinek pri Krškem, kjer so z izkopavanji odkrili 25 grobov,114 z dobovsko sku­pino je tesno povezano grobišce v Veliki Gorici,115 med gradnjo avtocestnega križa pri mednarodnem mejnem prehodu Obrežje je bilo raziskano veli­ko biritualno grobišce s prevladujocimi žganimi grobovi,116 naslednje grobišce dobovskega tipa je bilo odkrito leta 2014 zahodno od Cerkelj ob Krki, pri Kalcah - Naklem, kjer so naleteli na štiri žgane grobove.117 Ob množici grobišc je število raziskanih naselbin razmeroma majhno. Na obmocju Dobove z okolico so bili poznobronastodobni naselbinski ostanki odkriti zgolj na obmocju dobovske osnovne šole (sl. 1)118 in v mestnem jedru Brežic.119 Poleg tega so na obmocju dobovske bencinske crpalke, okrog 100 metrov zahodno od grobišca Humek (sl. 1), našli prazgodovinsko keramiko,120 v okolici 
112 Stare 1951; 1953; 1958-1959a,b,c; 1958-1959e; 1961; 1960-1961a,b; 1975; Stare, Benac 1957; Škaler 1960-1961c; 1962–1964a,b; 1965a; morda tudi Škaler 1960-1961a. 
113 Stare 1954a. 
114 Pavlin, Bavec 2017. 
115 Gabrovec 1983, 55; Teržan 1999, 111; Karavanic 2010. 
116
 Mason 2003. 
117 Neobjavljeno. Porocilo: J. Vinder, Porocilo o predhodnih arheoloških raziskavah zaradi gradnje namakalnega sistema v Kalcah-Naklo, 2014, str. 48. Hrani: ZVKDS OE Ljubljana. 
118
 Plestenjak et al. 2014; Plestenjak 2016. 
119 Bavec, Olic 2006; Olic, Bavec 2007. Najdbe prazgo­dovinske keramike v brežiškem mestnem jedru omenjajo še: Bavec 2005; Mason, Tiran, Pintér 2009. 
120 Mason 1996. 
Brežic pa je bil odkrit še mlajšebronastodobni (Ha A1) depo štirih jezicastorocajnih srpov.121 Veliko število socasnih grobišc na razmeroma majhni površini kaže na relativno številno populacijo na obmocju Brežiških vrat, strateško pomembnem prehodu iz Karpatske kotline proti Italiji.122 
Na istem obmocju so pokopavali tudi med 2. ali zacetkom 3. st. ter 4. stoletjem. Iz tega obdobja so zastopani grobovi pretežno odraslih žensk in majhnih otrok, verjetno prebivalcev bližnjega za­selka, katerega ostanki so morda bili identificirani okrog 50 metrov vzhodno od grobišca, kjer so aerofotografski posnetki pokazali na obstoj dveh naselbinskih struktur.123 Navedeno se odlicno vklaplja v rimskodobni naselbinski vzorec pose-litve Dobove z okolico, ki je bila v tem obdobju del pretežno kmetijske pokrajine levega brega reke Save. Poselitev dokazujejo vile rustike in manjši zaselki pri Mihalovcu,124 Na Gomilicah,125 na obmocju dobovske osnovne šole,126 Rigonc,127 Savnikove gramoznice,128 Brežic,129 morda tudi Loc pri Dobovi130 in Velikega Obreža131 ter pri­padajoca grobišca na obmocjih Mihalovca,132 Na Gomilicah133 in morda Rigonc.134 Na prisotnost rimskega vojaštva kažejo domnevni rimski tabori pri Selah pri Dobovi,135 Cundrovcu136 in Brežicah.137 Ob tem sta bila na obmocju dobovske bencinske crpalke z okolico odkrita bronasti korec in rimsko­dobna keramika,138 Na Gomilicah je bila najdena bronasta aplika,139 pri Velikem Obrežu bronasta noriško-panonska fibula,140 na obmocju Brežic pa vec rimskodobnih novcev (sl. 1).141 
121
 Cerce, Šinkovec 1995, 134, 135, t. 40. 122 Pavlin, Bavec 2017, sl. 3. 123 Grosman 1996, 64, 65. 124 Guštin 1982b; Guštin 1985, 152; Grosman 1996, 63. 125 Stare 1960-1961b, 225; Grosman 1996, 63, morda 
Guštin 1977. 
126
 Modrijan, Novšak 2015. 127 Brešcak 1990; Grosman 1996, 58–63, sl. 4–8. 128 Grosman 1996, 63–65, sl. 9; 10. 129 Bavec, Olic 2008; Mason, Tiran, Pintér 2009. 130 Grosman 1996, 65. 131 Grosman 1996, 65. 132 Guštin 1982b; Guštin 1985, 152, sl. 7. 
133
 Petru P. 1960-1961; Petru P. 1969, 8–20; Škaler 
1960-1961b; 1962-1064c; 1965b; Grosman 1996, 63. 134 Grosman 1996, 59, 63. 135 Grosman 1996, 65, sl. 14; Guštin 2015, 228, sl. 8: 2. 136 Grosman 1996, 65, sl. 11; Guštin 2015, 227, 228, sl. 8: 1. 137 Guštin 2015, 228, sl. 9. 
138
 Mason 1996. 139 Škaler 1974-1975. 140 Škaler 1968-1969. 
141 
Sammlungen 1858, 40; Pichler 1967, 242. 
Po obdobju velikega preseljevanja ljudstev so na zemljišcu pri Humku spet zaceli pokopavati v drugi polovici 8. st. in vse do prve polovice 9. st., ko so umrle verjetno zaceli pokopavati drugje – morda na enem izmed cerkvenih pokopališc. O naselbinski podobi Dobove z okolico v tem obdobju je razmeroma malo znanega. Naselbinski ostanki so bili odkriti zgolj na obmocju Brežic,142 umrle 
142 Mason, Tiran, Pintér 2009. 
so v tem obdobju pokopavali še Na Gomilicah143 in na obmocju Savnikove gramoznice144 (sl. 1). 
Zahvala 
Za dostop do gradiva se zahvaljujeva Jani Puhar (Pokra­jinski muzej Brežice), za dodatna pojasnila o izkopavanjih Mitji Guštinu, za nasvete in pripombe pa Jani Horvat, Andreju Pleterskemu in Jerneju Rihterju (vsi ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo). 
143 Stare 1958-1959d; Knez 1967, 392 (kot Veliki Obrež). 144 Korošec 1954; Knez 1967, 392. 

KATALOG GROBOV 
Opisi grobov temeljijo na terenski dokumentaciji in gradivu, ki ju hrani Posavski muzej Brežice. Analizo kostnih ostankov je opravila Petra Leben-Seljak; antropološko porocilo je del izkopavalnedokumentacije, ki jo hrani Posavski muzej Brežice. Novce je analiziral Andrej Šemrov (FRMSl III, 145; hrani jih Numizmaticni kabinet Narodnega muzeja Slovenije), gradivo je zrisala Dragica Lunder (ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo). 
Grobovi 1–3 (t. 1) 
Trije uniceni skeletni grobovi. Smeri pokopov niso znane. Lega na nacrtu približna. 
Antropološka analiza: spol nedolocljiv, juvenis (15 Lega na nacrtu približna.20 let); ženska, maturus (41–60 let); moški, adultus (21–30 let). 
Grobni pridatki: 
1.Keramicni loncek z zmernimi primesmi apnenca in redke primesmi sljude; zunaj rjave barve s temno sivimi lisami, znotraj temno siva. Vodoravne crte in valovnica na zunanji površini, izdelane s trizobim glavnikom. Inv. št. A 2022 (t. 1: 1). 
Grob 4 
Delno unicen skeletni grob, v iztegnjeni legi z desnico na medenici. Smer pokopa JZ–SV. 
Antropološka analiza: moški, maturus (41–60 let). 
Grobni pridatki: -. 
Grob 5 (t. 10) 
V celoti ohranjen skeletni pokop v iztegnjeni, rahlo upo­gnjeni legi z levico na medenici. V pravokotni grobni jami. Smer pokopa JV–SZ. Grobna jama se z desno stranico stika z grobno jamo groba 6 (t. 1). 
Antropološka analiza: ženska, adultus (21–30 let). Grobni pridatki: -. V zasutju groba: 
1. Frag. ostenja keramicne posode z redkimi primesmi sljude; rdeckasto rumene barve s sledovi temno rdecega premaza na zunanji površini. Inv. št. A 2023. 
Grob 6 (t. 1) Delno unicen skeletni pokop v pravokotno grobno jamo. Ostanki lesa nad truplom kažejo na uporabo deske. 
Smer pokopa JV–SZ. Grobna jama se z levo stranico 
stika z grobno jamo groba 5 (t. 10). 
Antropološka analiza: spol nedolocljiv, infans (2–5 let). 
Grobni pridatki: 
1. Keramicni loncek z zmernimi primesmi apnenca in red-kimi primesmi organskih snovi; rjave barve s sivimi in temno sivimi lisami. Vodoravno metlicenje na zunanji površini. Inv. št. A 2024 (t. 1: 2). 
Grob 7 (t. 10) 
V celoti ohranjen skeletni pokop v iztegnjeni legi in rokami na medenici. V pravokotni grobni jami. Nad glavo polo-žen kamen, ki je del polnila groba. Smer pokopa JV–SZ. 
Antropološka analiza: ženska, adultus (24–40 let). Grobni pridatki: -. 
Grob 8 
Delno unicen skeletni pokop v grobno jamo širine 58 cm. Smer pokopa JV–SZ(?). 
Antropološka analiza: spol nedolocljiv, infans (okrog 6 mesecev). 
Grobni pridatki: -. 
Grob 9 (t. 2) 
Delno unicen skeletni pokop v iztegnjeni legi, v ovalno grobno jamo. Okrog skeleta vidni sledovi lesene kon­strukcije, ki jo lahko interpretiramo kot ostanke lesene krste dimenzij 90 x 30 cm; desno ob nogah, izven krste, so bili dokumentirani ostanki lesenega predmeta, do-mnevno kolicka. Smer pokopa JV–SZ. 
Antropološka analiza: spol nedolocljiv, infans (2–5 let). Grobni pridatki: 
1. Keramicni loncek z redkimi primesmi apnenca; zunaj in znotraj bledo rjave do svetlo rumenkasto rjave barve, prelom bledo rjav. Inv. št. A 2025 (t. 2: 7). 
Grob 10 (t. 2) 
V celoti ohranjen skeletni pokop v skrceni legi v ovalno grobno jamo. S severnim delom je posegel v južni del starejšega groba 10a. Smer pokopa JV–SZ. 
Antropološka analiza: ženska, adultus (25–35 let). Deli noše: 
1. 
Bronast obrocasti uhan iz žice okroglega preseka in ravno odrezanimi konci ter žicnatim obeskom s štirimi steklenimi jagodami – eno temno rjavo valjasto in tremi temno zelenimi prizmaticnimi. Inv. št. A 2026 (t. 2: 1). 

2. 
Bronast obrocasti uhan iz žice okroglega preseka in ravno odrezanimi konci ter žicnatim obeskom s štirimi steklenimi jagodami – eno temno rjavo valjasto in tremi temno zelenimi prizmaticnimi. Inv. št. A 2026 (t. 2: 2). 

3.
 Ogrlica iz 60 steklenih jagod: 45 temno rjavih bikonic­nih, 4 rjavo rumene bikonicne, 1 prozorno rumenkasta bikonicna, 5 temno modrih bikonicnih, 3 temno modre diskaste, 1 vecja temno modra sodcasta, 1 temno zelena bikonicna. Inv. št. A 2027 (t. 2: 3). 


Grob 10a (t. 2)
Delno unicen žgani pokop v nepravilni ovalni jami. Žganina raztresena po dnu in v polnilu grobne jame. Na južnem delu ga preseka mlajši grob 10. 
Antropološka analiza: -. Grobni pridatki: -. V zasutju groba: 
1.
Frag. ustja in ostenjem keramicne caše z redkimi primesmi apnenca in sljude; zunaj svetlo rjave barve z rdeckasto rumenimi lisami, znotraj in v prelomu rožnata. Dvojna kanelura tik pod ustjem. Inv. št. A 2028 (t. 2: 5). 

2.
 Frag. ustja in ostenja keramicne caše z redkimi primesmi apnenca in sljude; zunaj svetlo rjave barve s crnimi lisami, znotraj svetlo rdeca do rjava; prelom svetlo rjav. Dvojna kanelura pod ustjem. Inv. št. A 2028 (t. 2: 6). 

3. 
Frag. dna in ostenja keramicnega vrca (?) z redkimi pri­mesmi sljude; rdeckasto rjave barve z rdecim premazom na zunanji površini. Inv. št. A 2028 (t. 2: 4). 

4.
 Frag. ostenja keramicnega lonca z zmernimi primesmi apnenca in organskih snovi; zunaj in znotraj bledo rjave barve, prelom siv do temno siv. Metlicenje na zunanji površini. Inv. št. A 2028. 


Grob 11 (t. 1) V celoti ohranjen skeletni pokop v iztegnjeni legi z levico 
na medenici, v ovalno grobno jamo. Smer pokopa JV–SZ. Antropološka analiza: ženska, adultus (21–30 let). Grobni pridatki: -. V zasutju groba: 
1.
 Frag. ustja in ostenja keramicnega lonca z redkimi do zmernimi primesmi kremena, sljude in organskih snovi; rjave barve s temno sivimi in crnimi lisami, prelom rjav. Inv. št. A 2029 (t. 1: 3). 

2.
 Frag. ostenja keramicne posode z redkimi do zmernimi primesmi apnenca, sljude in organskih snovi; zunaj in v prelomu rdeckasto rjave barve, znotraj temno siva. Metlicenje na zunanji površini. Inv. št. A 2029. 

3.
 Frag. ostenja keramicne posode z redkimi primesmi kremena in sljude; svetlo rjave barve, prelom rožnato rjav. Inv. št. A 2029. 


4.
 Frag. ostenja keramicne posode z redkimi primesmi slju­de; zunaj svetlo rjave barve, znotraj in v prelomu svetlo rjavkasto sive. Vrez na zunanji površini. Inv. št. A 2029. 

5.
 Frag. ostenja keramicne posode z redkimi primesmi sljude; sive barve z rjavim premazom zunaj in znotraj, prelom rjav. Inv. št. A 2029. 

6.
 Amorfni kos prežgane gline, morda ostanek ometa Inv. št. A 2029. 


Grob 12 (t. 1) V celoti ohranjen skeletni pokop v iztegnjeni legi z desnico 
na medenici. V ovalni grobni jami. Smer pokopa JV–SZ. Antropološka analiza: moški, juvenis (okrog 15 let). Deli noše: 
1.
 Železna fibula pravokotnega preseka z navzven zavitimi konci in gibljivo presegajoco iglo z rombicnim presekom. Inv. št. A 2030 (t. 1: 5).

2.
 Železen prstan okroglega preseka s pritrjeno ovalno 

plošcico. Inv. št. A 2031 (t. 1: 6). Grobni pridatki: 

3.
 Novec, Constantinus I. (Constantinus II.), centeniona­


lis, 334–335, Siscia, RIC 236, •.SIS•.* Inv. št. A 2032, 
PMB 602 (t. 1: 4). V zasutju groba: 
4.
 Frag. ustja in ostenja keramicne caše z redkimi primesmi apnenca in sljude; zunaj rjava s crnimi lisami, znotraj bledo rjava s crnimi lisami, prelom bledo rjav. Kanelura tik pod ustjem. Inv. št. A 2033 (t. 1: 7). 

5.
 Frag. ustja in ostenja keramicne sklede z redkimi pri­mesmi sljude; svetlo rjave barve s crnim premazom na zunanji površini. Inv. št. A 2033 (t. 1: 8). 

6.
 Frag. ostenja keramicnega vrca (?) z redkimi primesmi sljude in kremena; roza barve. Inv. št. A 2033. 

7.
 Frag. ostenja keramicne posode s primesmi sljude; svetlo rjave barve s temno sivimi do crnimi lisami in rdecim premazom na zunanji površini. Inv. št. A 2033. 


* Op.: FRMSl III 145–2. 
Grob 13 (t. 2)V celoti ohranjen žgan pokop v nepravilni ovalni jami. Žga­
nina položena v žaro in raztresena po dnu grobne jame. Antropološka analiza: -. Grobni pridatki: 
1.
 Skleda – žara z redkimi primesmi sljude; rdeckasto rumene do rjave barve s sledovi rdece rjavega premaza na zunanji površini. Kolešckanje v dveh linijah. Inv. št. A 2034 (t. 2: 9). 

2.
 Frag. dna in ostenja keramicnega lonca z redkimi do zmernimi primesmi apnenca, sljude in organskih snovi; zunaj in znotraj rjave barve, prelom siv. Inv. št. 2034a (t. 2: 8). 


Grob 14 
Skeletni grob. Smer pokopa ni znana. Antropološka analiza: -. Grobni pridatki: niso znani. 
Grob 15 
Skeletni grob. Smer pokopa ni znana. Antropološka analiza: -. Grobni pridatki: niso znani. 
Grob 16 (t. 10) 
V celoti ohranjen skeletni pokop v iztegnjeni legi z desnico na medenici. V ovalni grobni jami. Ostanki lesa pod truplom v zgornji polovici groba kažejo na uporabo deske. Smer pokopa JV–SZ. 
Antropološka analiza: ženska, adultus (21–30 let). Grobni pridatki: -. 
Grob 17 (t. 3) Delno unicen skeletni pokop v iztegnjeni legi v pravokotno 
grobno jamo. Smer pokopa JV–SZ. Antropološka analiza: spol nedolocljiv, infans (2–5 let). Deli noše: 
1.
 Dve bronasti trakasti zapestnici s trikotno zoženimi zakljucki, okrašeni z vzporednima žlebovoma. Inv. št. A 2037 (t. 3: 2,3). 

2.
 Stekleni prizmaticni jagodi temno zelene barve. Inv. št. 


A 2036 (t. 3: 5,6). Grobni pridatki: 
3.
 Novec, Gallienus (Salonina), antoninianus, 260–268, Rim, RIC 13.* Inv. št. A 2038, PMB 603 (t. 3: 1). 

4.
 Keramicni loncek z redkimi primesmi sljude; rjave barve. Inv. št. A 2035 (t. 3: 4). 


* Op.: FRMSl III 145–1. 
Grob 18 (t. 4) 
V celoti ohranjen žgani pokop v pravokotni grobni jami.Žganina položena v žaro in raztresena po dnu grobne jame. 
Antropološka analiza: -. Grobni pridatki: 
1. Keramicni lonec – žara z redkimi primesmi sljude; rumenkasto rdece barve s sledovi rdecega premaza na zunanji površini. Inv. št. A 2039 (t. 4: 7). 
Izven žare v grobni jami: 
2.
 Bronasta fibula, v celoti ohranjena. Dvodelna peresovina, visoka noga okrašena z luknjicami, trikotno razširjeni lok okrašen z obrockom z dvema rogljema. Inv. št. A 2041 (t. 4: 1). 

3.
 Bronasta fibula, v celoti ohranjena. Dvodelna peresovina, predrta noga z gumbkom na zakljucku, dva gumba na loku, dva vreza na zakljucku glave z osmimi navoji. Inv. št. A 2040 (t. 4: 2). 

4.
 Bronasta fibula, v celoti ohranjena. Dvodelna peresovina, visoka noga z gumbkom na zakljucku, dva gumba na loku. Inv. št. A 2042 (t. 4: 3). 

5.
Bronasta fibula, dvodelna peresovina in noga z iglo, delno staljena. Inv. št. A 2043 (t. 4: 4). 

6. 
Bronasta fibula, fragment loka z nastavkom za držalo peresovine in fragment igle. Inv. št. A 2043 (t. 4: 5). 

7.
 Bronasti obrocek okroglega preseka. Inv. št. A 2050 (t. 4: 6). 

8.
 Keramicni loncek z redkimi do zmernimi primesmi apnenca; rjave barve s sivimi lisami. Inv. št. A 2046 (t. 4: 8). 

9.
 Keramicni lonec. Izgubljen. 

10.
 Keramicni krožnik z redkimi primesmi zelo finih zrn kremena; rjavo rdeckaste in crne barve z ostanki rdecega premaza v notranjosti. Inv. št. A 2045 (t. 4: 9). 

11.
 Trije železni žeblji s kvadratnim presekom trnja. Inv. št. A 2047–2049 (t. 4: 10–12). 


Grob 19 (t. 10) V celoti ohranjen pokop v iztegnjeni legi z desnico na 
medenici, v ovalno grobno jamo. Smer pokopa JV–SZ. Antropološka analiza: ženska, maturus (41–50 let). Grobni pridatki: -. 
Grob 20 (t. 3) V celoti ohranjen skeletni pokop v iztegnjeni legi v ovalno 
grobno jamo. Smer pokopa JV–SZ. Antropološka analiza: moški, adultus (21–30 let). Grobni pridatki: -. V zasutju groba: 
1.
 Frag. ustja in ostenja keramicnega krožnika z redkimi primesmi sljude; rumenkasto rdece barve z rjavim premazom na zunanji površini. Inv. št. A 2051 (t. 3: 7). 

2.
 Frag. ostenja keramicnega lonca z redkimi do zmernimi primesmi apnenca in kremena; rožnato rjave barve. Metlicenje na zunanji površini. Inv. št. A 2051.

3.
 Živalska kost. Neinv. 


Grob 21 (t. 3) 
V celoti ohranjen skeletni pokop v iztegnjeni legi v ovalno grobno jamo. Obložena je bila z velikimi lomljenci apnenca, ki so bili zloženi v višino v dveh legah. Smer pokopa Z–V. 
Antropološka analiza: spol nedolocljiv, infans (5–6 let). Grobni pridatki:
1.Železni nož s trakastim trnom, prehod v rezilo je stopnicast, tam je nataknjena ovalna bronasta plošcica. Hrbet rezila je raven. Inv. št. A 2052 (t. 3: 8). 
V zasutju groba: 
2.
 Frag. ostenja keramicne posode z redkimi do zmernimi primesmi apnenca, sljude in organskih snovi; zunaj roza do svetlo rjave barve, znotraj rjavo sive, prelom svetlo rjav. Vodoravno metlicenje na zunanji površini. Neinv. 

3.
 Kosi malte. Neinv. 


Grob 22 (t. 10) V celoti ohranjen skeletni pokop v iztegnjeni legi v ovalno 
grobno jamo. Smer pokopa JZ–SV. Antropološka analiza: spol nedolocljiv, infans (3–5 let). Grobni pridatki: -. 
Grob 23 (t. 10) 
Delno unicen skeletni pokop v iztegnjeni legi v ovalno grobno jamo. Ostanki lesa pod truplom kažejo na uporabo deske. Smer pokopa SZ–JV. 
Antropološka analiza: spol nedolocljiv, infans (16–32 mesecev). Grobni pridatki: -. 
Grob 24 (t. 10) V celoti ohranjen skeletni pokop v iztegnjeni legi v pra­
vokotno grobno jamo. Smer pokopa JZ–SV. Antropološka analiza: moški, maturus (41–60 let). Grobni pridatki: -. V zasutju groba: 
1. Frag. ostenja keramicne posode z redkimi do zmernimi primesmi kremena, sljude in organskih snovi; zunaj in znotraj temno sive barve, prelom svetlo rjav. Inv. št. A 2053. 
Grob 25 (t. 5) 
V celoti ohranjen skeletni pokop v iztegnjeni legi v pra­vokotno grobno jamo. Nad levim stopalom je bil vecji apnencast kamen – del polnila groba. Smer pokopa JZ–SV. 
Antropološka analiza: ženska, maturus (41–60 let). Deli noše: 
1.
 Bronast uhan, levosucen, en zakljucek locna manjka, drugi je kovana zanka. Z locna je visela ovalna ploce­vinasta jagoda, ki je razpadla. Inv. št. A 2054 (t. 5: 1). 

2.
 Bronast uhan, locen je razlomljen na tri dele, en zaklju-cek locna je kaveljcek, drugi kovana zanka. Z locna je visela ovalna plocevinasta jagoda, ki je razpadla. Inv. št. A 2054 (t. 5: 2). 

3.
 Bronast uhan, desnosucen, zakljucka locna sta ravno odrezana, locen je bil na treh mestih ovit s tanko žicko, ki je vecinoma že odpadla. Inv. št. A 2055 (t. 5: 3).

4.
 Železen nož s trnastim nasadišcem, prehod v hrbet rezila je stopnicast. Hrbet ima obojestranski vzdolžni kanal. V rji noža so se ohranili ostanki tkanine. Inv. št. A 2056 (t. 5: 4). 


Grobni pridatki: 
5. Keramicen loncek z redkimi do zmernimi primesmi apnenca; zunaj rjavo sive barve, znotraj temno sive s prežganimi ostanki hrane. Tri vrezane valovnice na zunanji površini, na dnu reliefni odtis križa. Inv. št. 2057 (t. 5: 5). 
V zasutju groba: 
6.
 Frag. ustja in ostenja keramicnega lonca z redkimi do zmernimi primesmi apnenca in organskih snovi; zunaj svetlo rjave barve, znotraj temno rjavo sive, prelom temno siv. Inv. št. A 2057a (t. 5: 6). 

7.
 Frag. ostenja keramicne posode z redkimi primesmi sljude; rumenkasto rdece barve. Inv. št. A 2057a. 

8.
 Frag. ostenja keramicne posode z redkimi primesmi kremena, organskih snovi in sljude; zunaj roza rjave barve, znotraj temno sive, prelom roza rjav in siv. Okras žleb. Inv. št. A 2057a. 


Grob 26 (t. 6) 
V celoti ohranjen skeletni pokop v iztegnjeni legi z levico na medenici, v pravokotno grobno jamo. Smer pokopa JV–SZ. 
Antropološka analiza: moški, adultus (21–30 let). Grobni pridatki: -. V zasutju groba: 
1.
 Frag. ustja in ostenja keramicnega loncka z redkimi pri­mesmi sljude; svetlo rdece barve. Inv. št. A 2058 (t. 6: 1). 

2.
 Frag. dna, noge in ostenja keramicnega trinožnika z redkimi do zmernimi primesmi apnenca in organskih snovi; zunaj bledo rjave barve, znotraj sive, prelom temno bledo rjav do temno siv. Inv. št. A 2058 (t. 6: 2). 

3.
 Frag. ostenja keramicne posode z redkimi do zmerni-mi primesmi apnenca in organskih snovi; zunaj rjave barve, znotraj temno sive, prelom bledo rjav do temno siv. Inv. št. A 2058. 

4.
 Frag. ostenja keramicne posode s primesmi sljude; rdece barve. Inv. št. A 2058. 


Grob 27 (t. 5) 
Delno unicen skeletni pokop v iztegnjeni legi v grobno jamo nepravilne oblike. Smer pokopa JZ–SV. 
Antropološka analiza: moški(?), maturus (41–60 let). Grobni pridatki:
1.
 Železen nož s piramidalnim trnastim nasadišcem, prehod v rezilo je stopnicast. Inv. št. A 2059. (t. 5: 8).

2.
 Železen trn spone pravokotnega preseka, konica je 

odlomljena. Inv. št. A 2059. (t. 5: 7). V zasutju groba: 

3.
 Frag. ustja in ostenja keramicnega lonca z redkimi primesmi kremena in sljude; zunaj in v prelomu svetlo do temno sivorjave barve, znotraj rdeckastorjav do siv. Inv. št. A 2060a (t. 5: 9). 


Grob 28 (t. 6) 
Delno unicen skeletni pokop v iztegnjeni legi v pravokotno grobno jamo. Pri glavi trupla ležijo trije kamni, ki so del polnila groba. Smer pokopa JV–SZ. 
Antropološka analiza: moški, maturus (41–50 let). Grobni pridatki: -. V zasutju groba: 
1.
 Frag. ustja in ostenja keramicnega lonca z redkimi do zmernimi primesmi kremencevega peska, sljude in organskih snovi; zunaj svetlo rjave barve, znotraj in v prelomu svetlo do temno sive. Metlicenje na zunanji površini. Inv. št. A 2061. 

2.
 Frag. ostenja z odlomljenim rocajem keramicnega vrca z redkimi primesmi sljude; zunaj rdeckasto rjave barve, znotraj in v prelomu svetlo sive. Inv. št. A 2061 (t. 6: 3). 


Grob 29 (t. 10) V celoti ohranjen skeletni pokop v iztegnjeni legi z desnico 
na medenici, v ovalno grobno jamo. Smer pokopa JV–SZ. Antropološka analiza: ženska, adultus (21–30 let). Grobni pridatki: -. 
Grob 30 (t. 7)Žgani pokop v okrogli jami. Žganina položena v žaro in 
raztresena po dnu grobne jame. Antropološka analiza: adultus. Grobni pridatki: 
1.
 Frag. keramicni lonec – žara z zmernimi primesmi sljude; rdeckasto rjava do temno siva, prelom temno siv. Neinv. (t. 7: 2). 

2.
 Frag. bronastega predmeta (deformirana fibula?) z gum-bastim zakljuckom in odlomljenim delom, razširjenim na obeh koncih. Inv. št. A 2062 (t. 7: 1). 

3.
 Frag. ustja in ostenja keramicnega lonca z redkimi do zmernimi primesmi kremena, sljude in organskih snovi; zunaj in znotraj sivorjave barve, prelom rožnato siv. Inv. št. A 2062a (t. 7: 3). 

4.
 Frag. dna in ostenja keramicnega lonca z redkimi do zmernimi primesmi sljude in organskih snovi; zunaj rdece barve, znotraj in v prelomu temno rdeckasto sive barve. Neinv. (t. 7: 4). 

5.
 Frag. ustja in ostenja keramicnega lonca z redkimi do zmernimi primesmi kremena in sljude; svetlo rjavkasto sive barve s sivim premazom v notranjosti. Inv. št. A 2062a (t. 7: 5). 

6.
 Frag. dna in ostenja keramicnega lonca z redkimi pri­mesmi kremena in sljude; rjave barve s sivim premazom zunaj in znotraj. Inv. št. A 2062a (t. 7: 6). 


7. 
Frag. ustja in ostenjem keramicnega lonca ali sklede z redkimi primesmi sljude; svetlo rjave barve. Inv. št. A 2062a (t. 7: 7). 

8.
 Frag. ostenja keramicne posode z redkimi primesmi sljude; zunaj in v prelomu rjave barve, znotraj bledo rjave barve z rjavim premazom. Inv. št. 2062a. 

9.
 Frag. ostenja keramicne posode z redkimi primesmi sljude; zunaj in znotraj temno sive barve, prelom rjav. Inv. št. 2062a. 

10.
 Frag. ostenja keramicne posode z redkimi primesmi sljude; zunaj rdeckasto rjave do temno sive barve, prelom rdeckasto rjav do temno siv, znotraj temno siv do crn premaz. Inv. št. 2062a. 

11.
 Frag. ostenja keramicne posode z redkimi primesmi sljude; rdeckasto rumene barve. Inv. št. 2062a. 

12.
 Frag. ostenja keramicne posode z redkimi primesmi kremena in sljude; rdeckasto rumene barve. Inv. št. 2062a. 

13.
 Frag. ostenja keramicne posode z redkimi do zmernimi primesmi sljude in organskih snovi; svetlo rumenkasto rjave barve, znotraj siv premaz. Inv. št. 2062a. 

14.
 Frag. ostenja keramicne posode z redkimi do zmernimi primesmi kremena, sljude in organskih snovi; zunaj svetlo rdeckasto rjava, znotraj temno siva, prelom siv. Metlicenje na zunanji površini. Inv. št. 2062a. 


Grob 31 (t. 10) V celoti ohranjen skeletni pokop v ovalno grobno jamo 
z razširitvijo na zahodnem delu. Smer pokopa JZ–SV. Antropološka analiza: spol nedolocljiv, infans (3–5 let). Grobni pridatki: -. V zasutju groba: 
1.
 Frag. ostenja keramicne posode z redkimi primesmi sljude; rumenkasto rdece barve s sledmi rdecega pre­maza. Neinv. 

2.
 Frag. ostenja keramicne posode z redkimi do zmernimi primesmi sljude in kremena; zunaj in znotraj roza do svetlo rjave barve, prelom temno siv do crn. Neinv. 


Grob 32 (t. 10) Delno unicen skeletni pokop v iztegnjeni legi z levico na 
medenici, v pravokotno grobno jamo. Smer pokopa JZ–SV. Antropološka analiza: ženska, maturus (41–60 let). Grobni pridatki: -. 
ADLER-WÖLFL, K. 2004, Pannonische Glanztonware aus dem Auxiliarkastell von Carnuntum. Ausgrabungen der Jahre 1977-1988. - Ergänzungshefte zu den Jahresheften desÖsterreichischen Archäologischen Institutes in Wien 7. 
ALMGREN, O. 1923, Studien zur Nordeuropäische Fibel­formen: der ersten nachchristlichen Jahrhunderte mit Berücksichtigung der provinzialrömischen und südrus­sischen Formen. - Mannus-Bibliothek 32. 
BAKARIC, L., B. KRIŽ, M. ŠOUFLEK 2006, Pretpovijesni jantar i staklo iz Prozora u Lici i Novog mesta u Dolenj­skoj / Prehistoric amber and glass from Prozor in Lika and Novo mesto in Dolenjska. – Zagreb. 
V zasutju groba: 
1. Frag. ostenja keramicne posode z redkimi do zmernimi primesmi kremena in sljude; zunaj in znotraj sive barve, prelom svetlo rjav. Inv. št. A 2063. 
Grob 33 (t. 8, 9)
Lega groba na nacrtu približna. Žgani pokop v 0,6 m x 0,7 m veliki ovalni jami. Vrh grobne jame je bil 45 cmpod površjem, njeno dno pa 90 cm. Žganina je bila položena v žaro in raztresena po dnu grobne jame. Lega pridatkov v grobu ni znana. 
Antropološka analiza: -. Grobni pridatki: 
1.
 Keramicni lonec – žara z redkimi primesmi kremena; sivorjave barve. Neinv. (t. 8: 1). 

2.
 Frag. (dveh?) ulitih bronastih narebrenih trakastih oziroma cevastih narokvic. Neinv. (t. 8: 6,7). 

3.
 Frag. (dveh?) bronastih trakastih obsencnih obrockov z vzdolžnima kanelurama in stanjšanim koncem. Neinv. (t. 8: 8–12). 

4.
 Frag. drobno tordirane žice. Neinv. (t. 8: 13). 

5.
 Frag. bronast kalotast gumb z ušescem. Neinv. (t. 8: 14). 

6.
 Frag. bronast kalotast gumb z ostankom ušesca. Neinv. (t. 8: 15). 

7.
 Frag. bronaste žice okroglega preseka. Neinv. (t. 8: 16). 

8.
 Frag. bronaste trakaste zapestnice lecastega preseka s polkrožno zakljucenim koncem. Neinv. (t. 8: 17–19). 

9.
 Frag. bronastih ovratnic bolj ali manj okroglega preseka 

(t. 9: 1–24). Nekateri imajo razkovan uvit konec (t. 9: 1,5,6,9,10,14,15,21,22), nekateri so okrašeni z vrezi (t. 9: 3,6–9,11,12). Neinv. 

10.
 Frag. bronaste žice rombicnega preseka, verjetno ovra­tnice. Neinv. (t. 9: 25,26). 

11.
 Frag. obrockov iz bronaste žice pravokotnega preseka, nekateri so sprijeti. Neinv. (t. 9: 27, 28). 

12.
 Frag. keramicna amfora z nastavkom za rocaj, z red-kimi primesmi sljude; rumenorjave barve; okrašena s plitvimi vodaravnimi kanelurami in plitvimi vrezi v obliki smrekovih vejic. Neinv. (t. 8: 2). 

13.
 Frag. trakastega rocaja keramicne posode z redkimi primesmi apnenca; sivorjave barve. Neinv. (t. 8: 3). 

14.
 Keramicni vijcek; rumenorjave barve. Neinv. (t. 8: 4). 

15.
 Frag. ustja keramicega lonca; svetlo sive barve; rob ustja okrašen s poševnimi vtisi. Neinv. (t. 8: 5). 


BATOVIC, Š. 1983, Kasno broncano doba na istocnom Jadranskom primorju. - V / In: Benac (ur. / ed.) 1983, 271-373. 
BAVEC, U. 2005, Brežice. – Varstvo spomenikov. Porocila 42 (2006), 14. 
BAVEC, U., S. OLIC 2006, Brežice – arheološko najdišce mestno jedro. – Varstvo spomenikov. Porocila 43 (2007), 25–26. 
BAVEC, U., S. OLIC 2008, Brežice – arheološko najdišce Sejmišce. – Varstvo spomenikov. Porocila 45 (2009), 33. 
BEKIC, L. 2006, Stara ves kod Nedelišca (Cakovec). Vi-šeslojno razvedeno naselje / Stara ves near Nedelišce (Cakovec). Dispersed Multilayer Settlement. – V / 
In: L. Bekic, Zaštitna arheologija u okolici Varaždina. Arheološka istraživanja na autocesti Zagreb – Gorican i njezinim prilaznim cestama / Rescue archaeology in the Varaždin environs. Archaeological research on the Zagreb Gorican highway and its access roads, 251, Zagreb. 
BELARDELLI, C., C. GIARDINO, A. MALIZIA 1990, L’Europa a sud e a nord delle Alpi alle soglie della svol­ta protourbana. Necropoli della tarda età dei Campi di Urne dell’area circumalpina centro-orientale. - Treviso. 
BENAC, A. (ur. / ed.) 1983, Praistorija jugoslavenskih zemalja 4. Bronzano doba. - Sarajevo. 
BITENC, P., T. KNIFIC 2001, Od Rimljanov do Slovanov. Predmeti. – Ljubljana. 
BLECIC KAVUR, M. 2014, Na razmedu svjetova za prije­laza milenija. Kasno broncano doba na Kvarneru / At the crossroads of worlds at the turn of the millennium. The Late Bronze Age in the Kvarner region. - Katalozi i monografije Arheološkog muzeja u Zagrebu 11.
BREŠCAK, D. 1990, Rigonce. – Varstvo spomenikov 32, 185. 
CIGLENECKI, S., M. STRMCNIK GULIC 2002, Sledovi zgodnje slovanske poselitve južno od Maribora / Spuren frühslawischer Besiedlung südlich von Maribor. – V / In: Guštin (ur. / ed.) 2002, 67–75.
CERCE, P., I. ŠINKOVEC 1995, Katalog depojev pozne bronaste dobe / Catalogue of Hoards of the Urnfield Culture. – V / In: B. Teržan (ur. / ed.), Depojske in po­samezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem / Hoards and individual metal finds from the eneolithic and bronze ages in Slovenia 1. – Katalogi in monografije 29, 129-232. 
COVIC, B. 1965, Novi nalazi sa nekropole “Gradac” u Sokocu i neka pitanja glasinacke hronologije (Neue Befunde an der Nekropole “Geradac” in Sokolac und einige Fragen über die Chronologie von Glasinac). ­Clani i grada za kulturnu istoriju istoce Bosne 6, 57-82. 
COVIC, B. 1983, Glasinacka kulturna grupa. - V / In: Benac (ur. / ed.) 1983, 413-432.
DRECHSLER-BIŽIC, R. 1983, Srednje broncano doba u Lici i Bosni. - V / In: Benac (ur. / ed.) 1983, 242-270. 
DULAR, J. 1978, Poskus kronološke razdelitve dobovskega žarnega grobišca (Versuch einer Einteilung des Urnen­feldes in Dobova). - Arheološki vestnik 29, 36-45. 
EICHERT, S. 2010, Die Frühmittelalterlichen Grabfunde Kärntens. Die materielle Kultur Karantaniens anhand der Grabfunde vom Ende der Spätantike bis ins 11. Jahrhundert. – Aus Forschung und Kunst 37. 
FRMSl III = P. KOS, A. ŠEMROV 1995, Die Fundmünzen der römischen Zeit in Slowenien III. – Berlin. 
GABROVEC, S. 1975, Zacetek halštatskega obdobja v Sloveniji (Der Beginn der Hallstattzeit in Slowenien). - Arheološki vestnik 24, 338-385. 
GABROVEC, S. 1983, Kasno broncano doba (Kultura polja sa žarama). – V / In: Benac (ur. / ed.) 1983, 52-96.
GARAŠANIN, M. 1983, Razvijeno bronzano doba i prelazni period (gvozdeno doba I) Makedonije. - V / In: Benac (ur. / ed.) 1983, 786-798. 
GARBSCH, J. 1965, Die norisch-pannonische Frauentracht im 1. und 2. Jahrhundert. - Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 11, Veröffentlichungen der Kommission zur Archäologischen Erforschung des Spätrömischen Raetien der Bayerischen Akademie der Wissenschaften 5. 
GARBSCH, J. 1985, Die norisch-pannonosche Tracht. – V / In: H. Temporini, W. Haase (ur. / eds.) Aufstieg und Niedergang der römischen Welt II, Principat, 12. Band, 
3. Teilband, 546–576, Berlin, New York. 
GROSMAN, D. 1996, Anticno Posavje. Uporaba nede­struktivnih arheoloških metod (Roman Posavje). – V / In: M. Guštin, P. Novakovic, D. Grosman, B. Mušic, M. Lubšina Tušek, Rimsko podeželje / Roman countryside, Razprave Filozofske fakultete, 43–82. 
GUGL, C. 2008, Le “kräftig profilierten Fibeln” dal Friuli uno Sguardo di insieme. – V / In: M. Buora, S. Seidel (ur. / eds.), Fibule antiche del Friuli, Cataloghi e mono-grafie archeologiche dei Civici musei di Udine 9, 33–41. 
GUIRAUD, H. 1989, Bagues et anneaux à l’époque romaine en Gaule. – Gallia 46, 173–211. 
GUŠTIN, M. 1976, Porocilo o izkopu kulturnih slojev v Levakovi jami (Bericht über die Ausgrabung der Kul­turschichten in der Höhle Levakova jama). – Arheološki vestnik 27, 260–282. 
GUŠTIN, M. 1977, Dobova. – Varstvo spomenikov 21, 206-208. 
GUŠTIN, M. 1982a, Dobova. – Varstvo spomenikov 24, 190–191. 
GUŠTIN, M. 1982b, Mihalovec. – Varstvo spomenikov 24, 174. 
GUŠTIN, M. 1985, Anticne najdbe iz Posavja. Porocilo o izkopavanjih v letih 1974–1982 (Römerzeitliche Funde aus Posavje). – Arheološki vestnik 36, 147–162. 
GUŠTIN, M. 1990, Dobova. Brežice. – V / In: Arheološka najdišca Dolenjske, Arheo, 17–20. 
GUŠTIN, M. (ur. / ed.) 2002, Zgodnji Slovani. Zgodnje­srednjeveška loncenina na obrobju vzhodnih Alp / Die frühen Slawen. Frühmittelalterliche Keramik am Rand der Ostalpen. – Ljubljana.
GUŠTIN, M. 2015, Roman camps following the route to Segestica and the western Balkans / Rimski vojaški tabori v smeri proti Segestiki in zahodnemu delu Balkanskega polotoka. – V / In: J. Istenic, B. Laharnar, J. Horvat (ur. / ed.), Evidence of the Roman army in Slovenia / Sledovi rimske vojske na Slovenskem, Katalogi in monografije 41, 221-233. 
GUŠTIN, M., G. TIEFENGRABER 2002, Oblike in kronologija zgodnjesrednjeveške loncenine na Novi tabli pri Murski Soboti / Formen und Chronologie frühmittelalterlicher Keramik in Nova tabla bei Murska Sobota. – V / In: Guštin (ur. / ed.) 2002, 46–62.
HÖCK, A. 2013, Zu den Ringfibeln mit seitlich aufgerollten Enden. – V / In: G. Grabherr, B. Krainrath, T. Schierl (ur. / eds.), Verwandte in der Fremde? Fibeln und Be-standteile der Bekleidung als Mittel zur Rekonstruktion von interregionalem Austausch und zur Abgrenzung von Gruppen vom Ausgreifen Roms während des 1. Punischen Krieges bis zum Ende des Weströmischen Reiches. Akten des Internationalen Kolloquiums, Innsbruck 27. bis 29. April 2011, Ikarus. Innsbrucker klassisch-archäologische Universitätsschriften 8, 333–399. 
JOBST, W. 1975, Die Römische Fibeln aus Lauriacum. – Forschungen in Lauriacum 10. 
JOVANOVIC, A. 1978, Nakit u rimskoj Dardaniji (Jewelry in the Roman Dardania). - Dissertationes et mono-graphiae 21. 
KARAVANIC, S. 2010, Sljepoocnicarke i struktura grobnih priloga na groblju u Velikoj Gorici. - Prilozi Instituta za arheologiju u Zagrebu 27, 83-94. 
KASTELIC, J. 1960, Slovanska nekropola na Bledu. Porocilo 
o izkopavanjih leta 1949 in 1951. – Dela 1. razreda SAZU 
13. Sekcija za arheologijo 9. 
KNEZ, T. 1967, Staroslovanske najdbe na Dolenjskem in v Beli krajini (Frühslawische Funde aus Dolenjsko (Un­terkrain) und Bela krajina (Weisskrain)). – Arheološki vestnik 18, 389–396. 
KNEZ, T. 1968, Oblike anticnih grobov na Dolenjskem (Antike Grabformen in Dolenjsko (Unterkrain)). – Arheološki vestnik 19, 221–238. 
KNEZ, T. 1992, Novo mesto 2. Keltsko-rimsko grobišce Beletov vrt / Keltisch-römisches Gräberfeld Beletov vrt. 
- Carniola archaeologica 2. 
KNIFIC, T. 2002, Loncenina v zgodnjesrednjeveških grobovih na Slovenskem. – V / In: Guštin (ur. / ed.) 2002, 115–128. 
KNIFIC, T., Ž. ŠMIT 2018, Zgodnjesrednjeveško steklona Slovenskem. Študij sestave in jagode iz halofitskega stekla / Early Medieval glass in Slovenia. Analytical study and beads of plant-ash glass. – Arheološki vestnik 69, 369–436. 
KOROŠEC, J. 1954, Staroslovanski grobovi na Selah pri Dobovi (Altslawische Gräher in Sela bei Dobova). – Arheološki vestnik 5, 167–170. 
KOROŠEC, P. 1979, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov (Archäologisches Bild der Ka­rantanischen Slawen im frühen Mittelalter). – Dela 1. razreda SAZU 22. 
KOROŠEC, P. 1999, Nekropola na ptujskem gradu. Turnirski prostor / Das Gräberfeld an dem Schloßberg von Ptuj. Turnierplatz. – Ptuj.
KRAJŠEK, J., P. STERGAR 2008, Keramika z rimskega svetišcnega obmocja v Podkraju pri Hrastniku (The pottery material from the Roman sanctuary area at Podkraj near Hrastnik). – Arheološki vestnik 59, 245–277. 
KRIŽ, B. 2003, Draga pri Beli cerkvi. Anticna nekropola. Katalog razstave (Stoletja ob cesti) / Draga near Bela cerkev. Roman cementery. Exhibition catalogue (Centuries by the road-side). – Novo mesto. 
KRIŽ, B. 2004, Prazgodovinsko steklo Slovenije (Prehisto­ric glass from Dolenjska). – V / In: I. Lazar (ur. / ed.) Drobci anticnega stekla, Annales Mediterranea, 11–17. 
KRIŽ, B., M. GUŠTIN 2015, Prehistoric Glass from Novo mesto / Slovenia. – V / In: I. Lazar (ur. / ed.), Annales du 19e Congrès de l’Association internationale pour l’histoire du verre, Piran 2012, 48–54, Koper. 
KRIŽ, B., P. TURK 2003, Steklo in jantar Novega mesta. Katalog arheološke razstave. – Novo mesto, Ljubljana. 
LAZAR, E. 2008, Nedelica – zgodnjesrednjeveško selišce (Nedelica – frühmittelalterliche Siedlung). – V / In: M. Guštin (ur. / ed.), Srednji vek. Arheološke raziskave med Jadranskim morjem in Panonsko nižino / Mittelalter. Archäologische Forschungen zwischen der Adria und der Pannonischen Tiefebene, 75–78, Ljubljana. 
LAZAR, I. 2004, Odsevi davnine. Anticno steklo v Sloveniji / Spiegelungen der Vorzeit. Antikes Glas in Sloweni-en. – V / In: I. Lazar (ur. / ed.), Rimljani. Steklo, glina, kamen. Katalog razstave / Die Römer. Glas, Ton, Stein. Austellungskatalog, 11–81, Celje, Maribor, Ptuj. 
LINDSAY, H. 2000, Death-pollution and funerals in the city of Rome. – V / In: M. V. Hope, E. Marshall (ur. / eds.), Death and Disease in the Ancient City, 152–173, London. 
LOŽNJAK DIZDAR et al. 2018 = D. Ložnjak Dizdar, S.Filipovic, P. Rajic Šikanjic, S. Radovic, S. Forenbaher 2018, Pogrebni obicaji i društvo kasnog broncanog doba na jugu Karpatske kotline. Groblje Slatina, 11. st. pr. Kr. / Late Bronze Age Mortuary Practices and Societies in the Southern Carpathian Basin. Slatina Cemetery, 11th Century BC, Monografije Instituta za arheologiju 13.
MACHÁCEK, J. 2002, Nove nálezy nejstarší zdobené casne slovanské keramiky na Morave / Die neuen Funde der ältesten verzierten frühslawischen Keramik in Mähren. 
– V / In: Guštin (ur. / ed.) 2002, 179–183. 
MARTIN, M. 1991, Das spätrömisch-frühmittelalterliche Gräberfeld von Kaiseraugst, Kt. Aargau. - Basler Beiträge zur Ur- und Frühgeschichte 5. 
MASON, P. 1996, Dobova. – Varstvo spomenikov. Porocila 37 (1998), 23. 
MASON, P. 2003, Obrežje MMP. – V / In: D. Prešeren (ur. / ed.), Zemlja pod vašimi nogami. Arheologija na avtocestah Slovenije. Vodnik po najdišcih, Dnevi evropske kulturne dedišcine, 202-203, Ljubljana. 
MASON, P. 2004, Obrežje – International Border Crossing. 
– V / In: D. Prešeren (ur. / ed.), The earth beneath your feet. Archaeology on the motorways in Slovenia. Guide to sites, The European heritage days series, 208-210, Ljubljana.
MASON, P., A. TIRAN, I. PINTÉR 2009, Brežice – mestno jedro. – Varstvo spomenikov. Porocila 46 (2010), 33–34. 
MIHOVILIC, K. 1972, Nekropola gradine iznad Limskog kanala (La necropoli del castelliere “Gradina” sovrastante il Canale di Leme). - Histria Archeologica 3/2, 5–67. 
MIHOVILIC, K. 2001, Nezakcij. Prapovijesni nalazi 1900. - 1953. / Nesactium. Prehistoric findxs 1900 - 1953. - Monografije i katalozi. Arheološki muzej Istre 11. 
MIHOVILIC, K. 2013, Histri u Istri / Gli Istri in Istria / The Histri in Istria. - Monografije i katalozi. Arheološki muzej Istre 23.
MILOVANOVIC, B., A. RAICKOVIC, S. REDŽIC 2006, Stilsko-tipološke odlike i poreklo formi naušnica rim-skog perioda u Srbiji (Style-typological distinction and origin of the forms of Earrings from the Roman period in Serbia). – Arheologija i prirodne nauke 1, 61–80. 
MODRIJAN, Z., M. NOVŠAK 2015, Lonec z glajenim okrasom iz rimskodobnega vodnjaka v Dobovi / A pot with burnished decoration from a Roman period well near Dobova. – Arheološki vestnik 66, 23-45. 
OLIC, S., U. BAVEC 2007, Brežice – arheološko najdišce mestno jedro. – Varstvo spomenikov. Porocila 44 (2008), 27. OŽD’ÁNI, O., P. UŠIAK, T. ZACHAR 2007, Další depot bronzových predmetov zo Zvolena-Balkánu. - V / In: 
Doba popelnicových polí a doba halštatska / Die Urnen­felderzeit und die Hallstattzeit, 167–176, Brno. 
PAHIC, S. 1969, Anticni in staroslovanski grobovi v Brezju nad Zrecami / Antike und altslawische Gräber in Brezje ob Zrece. - Razprave 1. razreda SAZU 6, 215–308. 
PAVLIN, P., U. BAVEC 2017, Poznobronastodobno grobišceŽadovinek pri Krškem / The Late Bronze Age cemeteryof Žadovinek near Krško, Slovenia. - Arheološki vestnik 68, 85-104. 
PETRESCU-DÎMBOVITA, M. 1998, Die Arm- und Bein-schmuck in Rumänien. - Prähistorische Bronzefunde 10/4. 
PETRU, P. 1960-1961, Dobova. – Varstvo spomenikov 8, 239–240. 
PETRU, P. 1969, Rimski grobovi iz Dobove, Ribnice in Petrušnje vasi (Römische Gräber aus Dobova, Ribnica und Petrušnja vas). – Razprave 1. razreda SAZU 6, 5–53. 
PETRU, S. 1961, Najdba zlatega nakita v Ribnici pri Je­senicah na Dolenjskem (The discovery of gold jewelry at Ribnica near Brežice). – Dolenjski zbornik, 223–229. 
PETRU S., P. PETRU 1978, Neviodunum (Drnovo pri Krškem). Katalog najdb. – Katalogi in monografije 15. 
PICHLER, F. 1967, Repertorium der steierischen Münzkunde. 
II. Die Münzen der römischen und byzantinischen Kaiser in der Steiermark. – Graetz. PLESNICAR-GEC, L. 1972, Severno emonsko grobišce / The northern necropolis of Emona. – Katalogi in monografije 8. 
PLESNICAR-GEC, L. 1977, Keramika emonskih nekropol (The pottery of Emona necropolises). – Dissertationes et monographiae 20. 
PLESTENJAK, A. 2016, Dobova. – Varstvo spomenikov. Porocila 50–51 (2013–2014), 46–47. 
PLESTENJAK et al. 2014 = A. Plestenjak, T. Verbic, P. Vo­jakovic, M. Novšak 2014, Porocilo o arheoloških izkopa­vanjih na lokaciji OŠ Dobova. – Porocilo / Report. Arhej [ http://www.arhej.com/datoteke/Pdf/porocilo_dobova. pdf] (zadnji dostop / last access: Dec. 2020). 
PLETERSKI, A. 2010, Zgodnjesrednjeveška naselbina na Blejski Pristavi. Tafonomija, predmeti in cas / Frühmit­telalterliche Siedlung Pristava in Bled. Taphonomie, Fungegenstände und zeitliche Einordnung. - Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 19. DOI: https://doi. org/10.3986/9789612545666 
PLETERSKI, A., M. BELAK 2002, Grobovi s Pušcave nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu. – Arheološki vestnik 53, 233–300. 
RIHA, E. 1979, Die römischen Fibeln aus Augst und Kai-seraugst. - Forschungen in Augst 3. 
RIHA, E. 1990, Der Römische Schmuck aus Augst in Kai-seraugst. - Forschungen in Augst 10. 
SAGADIN, M. 2013, Zgodnjesrednjeveški grobišci v Komendi in na Zgornjem Brniku (The early Medieval cemeteries of Komenda and Zgornji Brnik in the Gorenjska regi­on). – Arheološki vestnik 64, 249–298. 
Sammlungen 1858 = Sammlungen des Vereines. - Mittheilun-gen des Historischen Vereines für Steiermark 8, 16-44. 
STARE, F. 1951, Ilirsko grobišce pri Dobovi (The Illyrian necropolis near Dobova). – Arheološki vestnik 2, 61–68. 
STARE, F. 1953, Ilirsko grobišce pri Dobovi. Izkopavanja leta 1952. – Razprave 1. razreda SAZU 3, 109–177. 
STARE, F. 1954a, Topografsko raziskovanje v okolici Dobo­ve (Topograpische Forschungen in der Umgebung von Dobova). – Arheološki vestnik 5/1, 123–131. 
STARE, F. 1954b, Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani (Illyrische Funde aus der Eisenzeit in Ljubljana). – Dela 
1. razreda SAZU 9. STARE, F. 1958-1959a, Dobova. – Varstvo spomenikov 7, 279. STARE, F. 1958-1959b, Dobova. – Varstvo spomenikov 7, 289. STARE, F. 1958-1959c, Dobova. – Varstvo spomenikov 7, 319. STARE, F. 1958-1959d, Dobova - Veliki Obrež. – Varstvo 
spomenikov 7, 287. 
STARE, F. 1958-1959e, Grob 108 iz Dobove (Grab 108 aus Dobova). – Situla 1, 81–110. 
STARE, F. 1960-1961a, Dobova pri Brežicah. – Varstvo spomenikov 8, 191–192. 
STARE, F. 1960-1961b, Dobova pri Brežicah. – Varstvo spomenikov 8, 225–226. 
STARE, F. 1961, Dobova. – Arheološki pregled 3, 47. 
STARE, F. 1975, Dobova. - Posavski muzej Brežice 2. 
STARE F., A. BENAC 1957, Tombes plates à urne à Dobova en Slovenie et à Velika Gorica en Croatie. - Inventaria Archaeologica. Jugoslavija 1.
ŠKALER, S. 1960-1961a, Dobova pri Brežicah. – Varstvo spomenikov 8, 192. 
ŠKALER, S. 1960-1961b, Dobova pri Brežicah. – Varstvo spomenikov 8, 203–204. 
ŠKALER, S. 1960-1961c, Dobova - Brežice - Novo mesto. – Varstvo spomenikov 8, 226. 
ŠKALER, S. 1962-1964a, Dobova pri Brežicah. – Varstvo spomenikov 9, 138. 
ŠKALER, S. 1962-1964b, Dobova pri Brežicah. – Varstvo spomenikov 9, 190. 
ŠKALER, S. 1962-1964c, Dobova pri Brežicah. – Varstvo spomenikov 9, 191–192. 
ŠKALER, S. 1965a, Dobova. – Varstvo spomenikov 10, 193. 
ŠKALER, S. 1965b, Dobova. – Varstvo spomenikov 10, 198. 
ŠKALER, S. 1968-1969, Vel. Obrež pri Dobovi. – Varstvo spomenikov 13–14, 171. 
ŠKALER, S. 1974-1975, Dobova pri Brežicah. – Varstvo spomenikov 17–19, 124–125. 
ŠRIBAR, V. 1961, Staroslovensko grobišce v Crnomlju. – Situla 4, 81–89. 
TAKÁCS, M. 2002, A Lébény Kaszás-dombi 373-as objek-tum kerámiája / Die Keramik des Siedlungsobjektes Nr. 373 von Lébény - Kaszás-domb. – V / In: Guštin (ur. / ed.) 2002, 170–178. 
TARBAY, J. G. 2017, The Late Bronze Age Hoard from Oltárc-Márki Hill. Analysis of prehistoric manipulations, selective fragmentation and non-ritual violence. – Zalai Múzeum 23, 73-137. 
TERŽAN, B. 1995, Stand und Aufgaben der Forschungen zur Urnenfelderzeit in Jugoslawien. - V / In: Beiträge zur Urnenfelderzeit nördlich und südlich der Alpen, Monographien. Römisch-Germanisches Zentralmuseum Mainz 35, 323-372. 
TERŽAN, B. 1999, An outline of the Urnfield culture pe­riod in Slovenia / Oris obdobja kulture žarnih grobišc na Slovenskem. - Arheološki vestnik 50, 97-143. 
TOMICIC, Ž. 2002, Keramika iz (ponekih) ranosrednjovje­kovnih grobalja kontinentalnog dijela Hrvatske / Keramik aus ausgewählten frühmittelalterlichen Gräberfeldern im kontinentalen Kroatien. - V / In: Guštin (ur. / ed.) 2002, 129–141. 
TOYNBEE, J. M. C. 1971, Death and Burial in the Roman World. – Baltimore, London. 
TURK, P. 1996, Datacija poznobronastodobnih depojev / The dating of Late Bronze Age hoards. – V / In: B. Teržan (ur. / ed.), Depojske in posamezne kovinske najd-be bakrene bronaste dobe na Slovenskem / Hoards and individual metal finds from the Eneolithic and Bronze Ages in Slovenia 2, Katalogi in monografije 30, 89-123. 
TURK, Pe. 2005, Dobova – Humek. Anticno in zgodnje­srednjeveško grobišce. – Diplomsko delo / BA Thesis, 

Cemeteries at Humek in Dobova (Slovenia) 
Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana (neobjavljeno / unpublished).
TUŠEK, I. 2002, Poznoanticna in zgodnjesrednjevecka loncenina z najdišca Pod Kotom – cesta / Spätantike und frühmittelalterliche Keramik vom Fundort Pod Kotom – cesta. - V / In: Guštin (ur. / ed.) 2002, 36–45. 
VALIC, A. 1960–1961, Smokuc na Gorenjskem. – Varstvo spomenikov 8, 257. 
VUKELIC, V., M. STUPARIC 2017, Rimski pogrebni obicaji (Roman funerary practices). – Povijest u nastavi 15/1, 5–42.
ŽBONA-TRKMAN, B., A. BAVDEK 1995-1996, Depojski najdbi s Kanalskega Vrha / The Hoards from Kanalski Vrh. – V / In: B. Teržan (ur. / ed.), Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene bronaste dobe na Slovenskem / Hoards and individual metal finds from the Eneolithic and Bronze Ages in Slovenia 1-2, Katalogi in monografije 29-30, 31-71. 


Cemeteries at Humek in Dobova (Slovenia) 
Translation 
Dobova is located in the Posavje region, in the area of the natural passage of Brežiška vrata, a strategic crossroads between the pre-Alpine area and Pannonian Plain (Fig. 1). 
At the beginning of May 1981, while digging the building pit for the house of Anton Humek on plot No. 130/1 k. o. Mihalovec,1 graves were found (Fig. 2). The then curator of Posavski Muzej in Brežice Mitja Guštin heard about the event, and the daughter of the owner also gave him a pot decorated with a wavy line (Pl. 1: 1) and human bones. The subsequent anthropological analysis of these bones revealed that three graves had been destroyed (Gr. 1–3; Fig. 3); the fourth grave (Gr. 4; Fig. 3) was excavated by Mitja Guštin and Jože Lorber on May 7, 1981. Further excavations, which lasted from July 31 to August 25 of the same year, revealed another 28 Roman and Early Medieval inhumation and cremation graves (Gr. 5–31; Fig. 3). The excavations were completed by excavations in the orchard on the adjoining, south-lying parcel no. 132/2 k. o. Mihalovec (Fig. 2), where another inhumation grave (Gr. 32) was discovered (Fig. 3). According to local people, several destroyed cremation graves were also found while tree pits were being dug. One cremation burial (Gr. 33; Fig. 3) was discovered later, on October 10, 1981, during excavations in the south-western part of the east-lying plot no. 131/2 k. o. Mihalovec (Fig. 2).2 
The first information about the cemetery was soon published;3 it was also presented in the 
1 Today inn Humek, Ulica bratov Gerjovicev 32 Street.  Guštin 1982a. 
bachelor’s thesis of Petra Turk.4 Other publications published it partially5 or only in the context of broader reviews.6 
LATE BRONZE AGE GRAVE 
Cremation Grave 33 was discovered during excavations in the south-western part of parcel no. 131/2 k. o. Mihalovec (Fig. 2). Its microposition was not recorded (Fig. 3). 
A clay urn with grave goods was placed in a simple, oval grave pit of 60 × 70 cm (Fig. 4). Some of the ashes were placed in the urn, and some were strewn over the floor of the grave pit. The top of the grave pit was 45 cm below the surface and the bottom 90 cm below the surface. Due to the insufficient size of the fragments of burnt bone remains, no anthropological analysis could be carried out, but according to the grave goods, it is a female grave. 
Grave goods 
All objects from the grave were broken or damaged. The costume of the deceased consisted of two ribbed, hair ring bands with a constricted middle part (Pl. 8: 8-12), at least five necklaces with spirally twisted ends, one of which has a 
4
 Turk 2005. 
5 
Teržan 1995, Fig. 27; Bitenc, Knific 2001, Cat. No. 283; Knific 2002, 123. 

 Guštin 1982a. 6 Guštin 1985, 148; Guštin 1990; Grosman 1996, 64–65. 
rhombic cross-section (Pl. 9: 22-26) and the rest have a round cross-section. (Pl. 9: 1-21), two ribbed, band or tubular armlets (Pl. 8: 6,7), two band bracelets (Pl. 8: 17–19) and two spherical buttons (Pl. 8: 14,15). 
Dating 
The closest comparison for the grave can be found at the nearby cemetery Na Gomilicah in Dobova, where the Grave 289 contained necklaces with twisted ends of round and rhombic cross-section and rings embedded in a series of figures of eight attached to the body of the necklace with rhombic cross-section. Other grave goods include ribbed, hair ring bands with a constricted middle part and spherical buttons.7 In contrast to the necklaces from Gr. 33, the necklaces with a round cross­-section from Gr. 289 at Na Gomilicah cemetery are unornamented. In this grave, the objects also were mostly broken or damaged. 
The same decoration of the herringbone pattern as on the necklaces from Grave 33 at Humek (Figs. 5: 3a,8a,11a,18a; Pl. 9: 3,6-9,11,12,18) was also found on the two fragments of necklace(s) with a round cross-section in Grave 3 from the cemetery in the courtyard of Slovenian Academy of Sciences and Arts in Ljubljana, dated by Stane Gabrovec in phase Ljubljana Ia.8 The decoration was made in the same technique: it was cut in metal. They also have a spherical button in common. 9 
An excellent comparison for a set of necklaces can be found in the first hoard from Kanalski Vrh (Fig. 6).10 Among the jewellery from this hoard, there are six necklaces made of bronze wire with a round cross-section11 and one with a rhombic cross-section, to which rings hanging from a thin wire formed into a series of successive figures of eight are attached, just like in Grave 289 from Dobova. All the necklaces have relatively large, flattened, spiral-shaped ends and are decorated. In all those with a round cross-section, the decoration has the herringbone pattern, which was made in the same technique as the necklaces from Grave 33 at Humek and Grave 3 from Ljubljana-Dvorišce 
7 Stare 1975, Pl. 40: 7; 41: 4,5,12. 
8 Gabrovec 1975, 342-343; Table 1. 
9 Stare 1954b, 21-22, Pl. 7: 5,6,8. 
10
 Žbona-Trkman, Bavdek 1995-1996, 34, 35; Pl. 97: 10 to Pl. 99: 17; 163: 1-9. 
11
 Thickness of the wire: 4-5 mm. 
SAZU, and bundles of transverse incisions, which are denser than on the necklace fragments on Fig. 
5: 18 and Pl. 9: 18. The necklaces are of different sizes and form a kit. In addition to these, there is also a spherical button in the hoard.12 The hoard was placed in the third horizon by Peter Turk, i.e., in the period Ha B1–Ha B2 or about in the 10th century BC13 
Similar necklaces can be found in the Oltárc--Márki hegyrol hoard in Vas County, Hungary. Six of them are made of bronze wire of different thic­kness (4-8 mm) and have relatively large flattened spiral ends, five of them are decorated, and four have a herringbone pattern motif.14 In addition, there are two necklaces with flattened, spirally twisted ends in the hoard, one is thickened in the central part, and the other is pseudo-twisted.15 The hoard contains objects from the period Ha A1 to Ha B1.16 
Both depots have a common category of objects, including ornamental plates17 and rings with a visible casting point.18 
The decoration of the cut herringbone pattern and transverse incised lines is also on two necklaces with hooked ends from the new, partially preserved depot from Zvolen in Slovakia. The preserved part of the depot consists of five necklaces and two axes. It is dated to Ha B1.19 
In contrast to necklaces from graves, the spe­cimens from the hoards are completely preserved or only slightly damaged. 
At the Na Gomilicah cemetery in Dobova fra­gments of smooth, unadorned necklaces with round cross-sections and spirally twisted ends were are also present in Graves H and 305.20 Graves 289 and H also have rings,21 bracelets made in the pierced technique,22 spherical buttons,23 saltaleons,24 and pendants25 in common. Of the objects listed, in 
12 Žbona-Trkman, Bavdek 1995-1996, 35, Pl. 99: 21; 165: 1. 13 Turk 1996, 113. 14 Tarbay 2017, 76, Fig. 9: 16 to 11: 20; 12: 23. 
15 
Tarbay 2017, 76, Fig. 12: 21,22. 
16
 Tarbay 2017, 89, 90. 17 Žbona-Trkman, Bavdek 1995-1996, 61, Pl. 96: 5-9; 
164: 1-5; Tarbay 2017, 78, 88, Fig. 17: 50,51. 
18
 Žbona-Trkman, Bavdek 1995-1996, Pl. 103: 59 to 
107: 120; 166: 32-37; 167; Tarbay 2017, 78, Fig. 14: 42. 
19
 Ožd'áni, Ušiak, Zachar 2007, Fig. 4: 1,2. 20 Stare 1975, Pl. 3: 1–10; 44: 2-12. 21 Stare 1975, Pl. 41: 4; Pl. 3: 3. 22 Stare 1975, Pl. 40: 15-18; Pl. 3: 8. 23 Stare 1975, Pl. 41: 12; Pl. 3: 10. 24 Stare 1975, Pl. 41: 2; Pl. 3: 5. 25 Stare 1975, Pl. 40: 8–14; Pl. 3: 6. 

Cemeteries at Humek in Dobova (Slovenia) 
Grave 305 spherical buttons are found.26 These are also present in Graves G, 6, 123 and 226.27 The Gr. G, H, 6 and 305 are classified in the second phase according to the chronological classification proposed for this cemetery by a group of Italian archaeologists in 1990.28 
The first attempt of a chronological division of the Dobova cemetery was made in 1978 by Janez Dular who divided the graves into four rather well­-separated combination groups and matched them with four time horizons (Dobova I-IV = Ha A1-Ha B2).29 Since his first group mainly comprises graves with characteristic female grave goods, while the second group includes male burials, he wondered whether he had succeeded in dissecting graves in the earlier part of Urnfield Culture Period (Ha A) by gender only, or whether the first group included the earlier and the second group the later burials. 
Like Dular, a group of Italian archaeologists have extracted four series or phases and named them Dobova I-IV. According to the number of types, the second phase is best represented and contains the most of metal objects from Grave 
289. The authors of the research defined the ma­terial of the second phase to Ha B1. The earlier material, the material of Phase I, comes from three graves and is hypothetically classified to Ha A2. The material of the Phases III and IV is represented by ceramics, with the exception of a needle with a twisted head and a spectacle fibula with a figure-eight. It is classified to Ha B2 and Ha B3. Compared to Dular, who laid the foundation stone for the burial at Na Gomilicah cemetery in Ha A1, according to Italian archaeologists, it started in Ha A2 and lasted until the end of the Urnfield Culture Period.30 
Biba Teržan also expressed doubts about the beginning of the Na Gomilicah cemetery at the Ha A1. Based on trapezoidal anthropomorphic and lunar pendants and necklaces with rhombic cross-section and sets of necklaces, which are cha­racteristic for the earlier part of Urnfield Culture Period, she placed the probable beginning of the cemetery in Ha A2 or the Ha A2/Ha B1 transition.31 
26 Stare 1975, Pl. 44: 4,5. 27 Stare 1975, Pl. 2: 6a–d,7; 5: 7; 21: 1; 31: 5. 28 Belardelli, Giardino, Malizia 1990, 193-195. 
29
 Dular 1978. 
30
 Belardelli, Giardino, Malizia 1990, 194, Fig. 78. 31 Teržan 1995, 338-339; Teržan 1999, 138. 
The setting of Dular’s second phase of the Na Gomilicah cemetery in Ha A2 was problematised by Peter Turk based on the finding that needles with an onion head and a thickened decorated neck have a much greater range than Ha A2.32 
At the Na Gomilicah cemetery, fragments of smooth necklaces with rhombic cross-section are also present in Graves 6, 36, 64, 284 and 305,33 which are dated, with the exception of Gr. 284, to the second phase according to the Italian chronological division (Ha B1).34 Teržan sees bronze necklaces with rhombic cross-sections as the forerunners of iron necklaces with such cross-section, which is a characteristic phenomenon at the beginning of Iron Age in the south-eastern Alps.35 
Ribbed, hair ring bands with a constricted middle are found at the Na Gomilicah cemetery in Graves 6, 180, 243, 250, 259, 266 and 283.36 Grave 6 is dated according to the Italian chronological division of the cemetery in the second phase, Graves 250 and 283 in the third (Ha B2 ),37 while in Gr. 180, 259 and 266 this hair rings are the only grave good. 
The fragments of ribbed armlets (Pl. 8: 6,7) belong to two specimens. Since only one original margin is preserved in each, it cannot be said with certainty whether the armlet was narrower, banded or wider, tubular. Bracelets (some also call them ‘cuffs’) are widely spread from the Black Sea to the eastern Adriatic coast. In Romania, the earliest ribbed armlet comes from a Middle Bronze Age grave; otherwise, they are characteristic of graves and hoards of phase Ha A1.38 On Glasinac, they are present in the graves of the IIb and III Phases.39 On the eastern Adriatic coast, they can be found in Late Bronze Age graves at the Dalmatians40 and Liburnians41 and in the graves of the first phase of Iron Age at the Histrians.42 They are also found 
32 Turk 1996, 119-120. 
33 Stare 1975, Pl. 5: 8; 10: 9; 14: 5; 42: 11; 44: 8. 
34
 Belardelli, Giardino, Malizia 1990, 194, Fig. 78. 
35 Teržan 1995, 339, Fn. 46. 
36 Stare 1975, Pl. 5: 6; 25: 8,9; 33: 7; 35: 4,5; 36: 9; 36: 11; 42: 8. 
37
 Belardelli, Giardino, Malizia 1990, 194, Fig. 78. 
38 Petrescu-Dîmbovita 1998, 183, Pl. 158: 2262 to160: 2319. 
39 Drechsler-Bižic 1983, 263, Pl. 39: 3; Covic 1965, 64, Fig. 2; Pl. 2: 2; Covic 1983, 424, Fig. 28: 10; Pl. 62: 7. 
40
 Batovic 1983, 339 f, Fig. 21: 11; Pl. 48: 17,18. 41 Batovic 1983, 311, Fig. 20: 16; Pl. 44: 13–15; Blecic Kavur 2014, 82, Fig. 19: 2,3,9; 46. 42 Mihovilic 1972, 46, Pl. 8: 5-7; 13: 5; Mihovilic 2001, 56 f; Mihovilic 2013, 134, Fig. 75. 
in Macedonia, where they are an element of the attire of the first phase of Iron Age.43 
The fragmented amphora (Pl. 8: 2) is decorated with a band of parallel grooves under the neck and with a series of triangles on the largest circumfe­rence, consisting of a herringbone pattern, similar to wire necklaces with a round cross-section and spiral ends. Similar in shape and size, the amphorae are present in Graves E, 7, 14 and 11944 at the Na Gomilicah cemetery. They have a smooth surface, with the exception of the amphora from Grave 7, which is decorated under the neck with a belt of parallel grooves, like the example from Grave 33 at Humek. All the listed graves belong to the third phase according to the Italian chronological division (Ha B2).45 Otherwise, the amphorae decorated with a belt of grooves are still in Graves 98, 237, 245, 280, 347, and 363.46 Graves 245 and 280 are assigned to the Phase III, Gr. 237 and 363 to the Phase IV.47 Earlier are amphorae decorated with a belt of grooves from the Slavonian cemetery Slatina. Similar amphora from Grave 33 at Humek can be found in Graves 4, 20, 25 and 38 in Slatina.48 All four graves are dated to Ha A2, for Gr. 20 there is also a calibrated radiocarbon date of human bone available: 1s 1100-1003 BC, 2s 1127-931 BC,49 which indicates that such amphorae were also used in Ha B1. 
Clay spindle whorls (Pl. 8: 4) of different shapes have been added to Graves 1, 4, 6, 64, 202 and 348 at Na Gomilicah cemetery in Dobova.50 In Graves 1, 4, and 64, one spindle whorl is added, in Gr. 6 and 348 two, and in Gr. 202 the spindle whorls are the only grave good. The biconical shaped spindle whorls are in Graves 6, 64, and 202. Graves 6 and 64 are dated to the second phase (Ha B1).51 
An analysis of the grave goods in Grave 33 at Humak shows that it can be dated to the 10th century BC. 
By analysing the compositions of the late Bronze Age graves from Dobova, Ruše and Pobrežje, Teržan determined that the funeral ritual and burial of the deceased were strictly determined.52 The form and content of the grave had a marking function, both 
43 Garašanin 1983, 792, Pl. 109: 9,10. 44 Stare 1975, Pl. 2: 2; 4: 2; 7: 11; 20: 4. 
45
 Belardelli, Giardino, Malizia 1990, 194, Fig. 78. 46 Stare 1975, Pl. 17: 6; 32: 1; 34: 3; 42: 4; 50: 6; 51: 5. 
47
 Belardelli, Giardino, Malizia 1990, 194, Fig. 78. 
48
 Ložnjak Dizdar et al. 2018. 
49
 Ložnjak Dizdar et al. 2018, 125. 50 Stare 1975, Pl. 3: 13; 4: 6; 5: 10; 14: 1; 29: 11; 53: 3,4. 
51
 Belardelli, Giardino, Malizia 1990, 194, Fig. 78. 52 Teržan 1995, 339; Teržan 1999, 114. 
according to the sex of the buried person and his social position. She identified two levels of social differentiation in all three cemeteries. The basic level is reflected in the contents of the graves. A part of the graves contains ceramic vessels and bronze additions, a part only ceramic vessels, a part of the graves has no grave goods. The second level of differentiation can be seen mainly within the group of graves with metal grave goods. Ring ornaments, which appear in three different groups or sets (attires II–IV), characterise the female attire; the fourth group of grave goods in female graves is diverse (attire V).53 The single grave at Humek with a spindle whorl, a small button and a large button, a ring, a hair ring, a bracelet and a necklace can be included in the 1st women’s set or attire II in Dobova, whose characteristic object is a necklace. Of all 13 graves at the Na Gomi­licah cemetery, they are classified according to their content in attire II; only Grave 289 contains several object categories. The categories that are missing in Gr. 33 are pendant, fibula, saltaleoni and glass bead, and there is a spindle whorl that is not in Gr. 289. 
GRAVES FROM THE ROMAN PERIOD 
The Roman period comprises 20 graves (Gr. 5–13, 16–20, 23, 26, 28–30), which are concentrated in the eastern part of the excavation area (Fig. 3). 
There are both cremation (Fig. 7) and inhuma­tion graves (Fig. 8). 
Between four cremation graves, two variants of burial rite are conspicuous: with the ashes strewn across the floor of the grave pit (Gr. 10a) or with ashes partly placed in a ceramic urn and partly scat­tered on the floor of the grave pit (Gr. 13, 18, 30). 
The inhumations are oriented in S–N direction with a slight deviation towards NW–SE. One excep­tion is Grave 23, which is orientated in NW-SE direction. There are three variants of burial: a body placed in a grave pit (Gr. 5, 7, 8, 10–12, 14, 15, 17, 19, 20, 26, 28, 29), a body placed on a wooden board and then placed in a burial pit (Gr. 6, 16, 
23) and a burial in a coffin (Gr. 9). 
In the area of the present-day Dolenjska region, cremation has a prehistoric tradition,54 while in-humation was established here in the 4th century 
53
 Teržan 1995, Fig. 12; 13; Teržan 1999, Fig. 10; 11. 54 Knez 1968, 222, 224. 

Cemeteries at Humek in Dobova (Slovenia) 
AD.55 The same pots from the cremation Grave 18 (Pl. 4: 8) and from the inhumation of a child Grave 17 (Pl. 3: 4) indicate the possibility of the contemporaneity of cremation and inhumation rite between the 2nd and 3rd centuries AD. 
Anthropological analyses of skeletal remains (Fig. 9) revealed the burials of adult and mature women in seven cases (Gr. 5, 7, 10, 11, 16, 19, 29), burials of juveniles, adults or mature males in four cases (Gr. 12, 20, 26 and 28) and burials of children aged about 6 months to 5 years in five cases (Gr. 6, 8, 9, 17, 23). Anthropological remains from the three cremated graves were not anthropological identifiable (Gr. 10a, 13, 18). In one case (Gr. 30) it's a burial of an adult woman. The complete absence of the elderly (senilis) de­viates from our expectations, so we can conclude that the population of the cemetery probably did not reach the age of 60 years. 
Grave goods 
Eight graves have grave goods in the form of costume or objects simply placed in the grave pit: three cremation (Gr. 13, 18, 30) and five inhuma­tion graves (Gr. 6, 9, 10, 12, 17). 
Seven graves, one cremation (Gr. 10a) and six inhumations (Gr. 5, 11, 12, 20, 26, 28), have Roman pottery in the backfill, perhaps in connection with libation rites and funeral feasts at the cemetery (silicernium, cena novendialis),56 or they are simply the remains of destroyed graves. 
Fibulae have been found in three graves: male, female and in one not anthropologically identifia­ble. In terms of their number, the cremation Grave 18, which contained five fibulae, stands out. The bronze fibula with an arch decorated with a ring with two prongs (Pl. 4: 1) can be classified in the group of Noric-Pannonian fibulae with wings,57 more precisely in the type A 238 q according to Garbsch58 from the first half of the 2nd century AD.59 A long bronze fibula with a triangular pi­erced foot and two oval buttons on the bow (Pl. 
4: 2) can be classified in the group of Noricum--Pannonian fibulae with two buttons:60 in type A 
55 Knez 1968, 232. 
56
 Toynbee 1971, 5; Lindsay 2000, 167. 
57
 Almgren 1923, 108–109; Pl. 11: 238. 58 Garbsch 1965, 49–77. 
59
 Garbsch 1965, 69–70; Garbsch 1985, Fig. 5. 
60
 Almgren 1923, 109, Pl. 11: 236. 
236 f according to Garbsch, 61 from the middle to the second half of the 1st century AD.62 According to the rule of wearing Noric-Pannonian fibulae in pairs, 63 we could conditionally also include a part of the bow and spring of a poorly preserved other fibula from same grave to this type of fibulae (Pl. 
4: 4). A small fibula with high and short foot and a high bow with a button (Pl. 4: 3) can be classified in the group of strongly profiled fibulae (kräftig profilierte Fibeln).64 In our case, it is a two-piece strongly profiled fibula of type 84, according to Almgren.65 Jobst date fibulae of this type back to the second half of the 2nd and the beginning of the 3rd century AD,66 but Gugl places their appearance in the first half of the 2nd century AD.67 A part of the bow and spring of the poorly preserved other fibula from the mentioned grave could probably be included in this type of fibulae (Pl. 4: 5). 
The cremation Grave 30 contained a fragment of a deformed object; perhaps, the foot and part of a fibula bow (Pl. 7: 1). Depending on the shape of the foot and the button at its end, it could be part of one of the variants of the Noricum-Pan­nonian fibulae with two buttons from the 1st and 2nd century AD.68 
The young man from Grave 12 wore a ring­-shaped fibula with twisted ends (Pl. 1: 5). It is a long-lasting type of fibula,69 which was part of the male70 and probably at least sporadically also female attire71 from the 3rd and 4th century AD,72 perhaps also from the first half of the 5th century AD.73 
An iron ring with a soldered-on oval frontal extension with a missing gem from the same grave (Pl. 1: 6) differs slightly from the standard forms of Roman rings.74 The best analogy can be found in the Augst cemetery, for which Martin dates such rings to the second half of the 4th century 
61 Garbsch 1965, 26–49. 
62
 Garbsch 1965, 35–36; Garbsch 1985, Fig. 4. 
63
 Almgren 1923, 109; Garbsch 1965, 77–79. 
64
 Almgren 1923, 34–47. 
65
 Almgren 1923, 39–44, Pl. 4: 84. 66 Jobst 1975, 23, 40–41. 
67
 Gugl 2008, 38. 68 Garbsch 1965, 26–49. 
69
 Irrespective of the similarity of form, they are not typological successors of so-called omega fibulae (Riha 1979, 
208) as has been predicted in the past (Jobst 1975, 125). 70 Riha 1979, 208–209. 71 Jobst 1975, 125. 72 Jobst 1975, 25, 125; Riha 1979, 205, 208–209. 
73
 Höck 2013, 338, 352, Fig. 4. 
74
 Guiraud 1989. 
AD,75 while Riha dates them much more widely, to Late Antiquity.76 
Perhaps a massive bronze ring with an oval cross-section from cremation Grave 18 (Pl. 4: 6) could also be counted among the rings. Round rings with different cross-sections were a relatively popular form of Roman jewellery. They were used between the second half of the 1st century BC and the first half of the 5th century AD.77 
Bronze band bracelets from the child Grave 17 (Pl. 3: 2, 3) are reused hair rings with a constricted middle part from the Urnfield Culture Period. The same jewellery was found in the late Bronze Age Grave 33 (Pl. 8: 8-12) and at the necropolis Na Gomilicah in Dobova.78 
Female Grave 10 contained a necklace of 60 biconical, disc-shaped and barrel-shaped glass beads of dark brown, brown-yellow, transparent to yellow, dark blue and dark green colour (Pl. 
2: 3). Glass bead jewellery has an extremely long tradition, so it is difficult to define its time. Disc-and barrel-shaped beads of various colours were present in the Dolenjska region in the early Iron Age,79 while biconical beads were introduced with the arrival of the Romans80 or later, in the 4th century AD. 81 
Wire earrings with a pendant of brown drop­-shape glass bead and three green prismatic glass beads from the same Grave 10 (Pl. 2: 1,2) are very similar to the glass beads from child Grave 17 (Pl. 
3: 5,6). Riha connects drop-shaped glass beads with Late Antiquity;82 prismatic glass beads occur in the Dolenjska region as early as the early Iron Age.83 Their use continued in the Roman period, as they were also discovered in Levakova jama nearŠutna, where they were used in the period betwe­en the 1st and 4th centuries AD,84 and in Ribnica, where they were used in the second half of the 3rd century AD.85 Such earrings were a popular form of Roman jewellery and were accessible to 
75
 Martin 1991, 21, Fig. 10: 25. 76 Riha 1990, 29, Pl. 66: 2791. 
77
 Guiraud 1989, Type 8, 196–197, 203. 78 Stare 1975, Pl. 25: 8,9; 33: 7; 35: 4,5; 36: 9,11; 42: 8. 79 Križ, Turk 2003, 72; Križ 2004, 13; Lazar I. 2004, 14. 80 Riha 1990, 86. 81 Jovanovic 1978, 44. 82 Riha 1990, 87. 83 Križ, Turk 2003, 72; Križ 2004, 13; Bakaric, Križ, 
Šouflek 2006, 122; Križ, Guštin 2015, 50. 84 Guštin 1976, Pl. 4: 2. 85 Petru S. 1961, Fig. 2: 6; Petru P. 1969, 39, Pl. 20: 6; 
Lazar I. 2004, Fig. 35. 
all population classes.86 They are dated to the 4th century AD.87 
Cremation Grave 18 contained three iron nails of rectangular cross-section (Pl. 4: 10–12), which have possibly been parts of a wooden (?) object or structure. 
The belly-shaped urn with slightly everted rim from Grave 18 (Pl. 4: 7) is similar to the pot from Grave 1 from Draga near Bela cerkev, dated to the 1st and 2nd century AD.88 
A bowl-shaped urn with a roller-stamped de­coration from the Grave 13 (Pl. 2: 9) belongs to the group of so-called Pannonian slipped ware.89 The shape of urn is similar of a bowl from Nevi-odunum, 90 and bowls from Carnuntum from the period between the 1st and the first half of the 3rd century AD.91 Due to the roller-stamped decoration, which prevailed in the early 3rd century AD, 92 it can be dated to the 3rd century AD. 
The plate from the cremation Grave 18 (Pl. 4: 
9) with a simple, slightly inverted mouth belongs to the K1 type plates according to Krajšek and Stergar, 93 which were in use between the middle of the 1st94 and at least the 3rd century AD. 95 
Pots from the child inhumation Grave 17 (Pl. 
3: 4) and the cremation Grave 18 (Pl. 4: 8) are similar to small pots from the cemetery Beletov vrt in Novo mesto. 96 They had the function of cups as part of a drinking service and were used in combination with pots with a cylindrical neck between the Claudian period and the middle of the 2nd century AD.97 They are also similar to a pot from Draga near Bela Cerkev from the 1st and 2nd century AD.98 As the coins in Grave 17 show, the period of use of such pots can also be extended to the 3rd century AD. 
The presence of coins in male Grave 12 (Pl. 1: 4) and child Grave 17 (Pl. 3: 1) indicates the existence of a tradition of giving money to the deceased as 
86 Jovanovic 1978, 35. 87 Martin 1991, 22; Milovanovic, Raickovic, Redžic 2006, 62, Fig. 3: Ib1. 88 Križ 2003, 1.6. 
89
 So called Pannonische Glanztonware. 90 Petru, Petru 1978, 40, Pl. 34: 3 91 Adler-Wölfl 2004, 92–94, Pl. 3: 50, 53. 92 Petru, Petru 1978, 40. 
93
 Krajšek, Stergar 2008, Fig. 6. 94 Plesnicar-Gec 1972, Pl. 33: 2; Plesnicar-Gec 1977, 55. 
95
 Krajšek, Stergar 2008, 252. 96 Knez 1992, Pl. 2: 9; 19: 11; 28: 1; 29: 7; 98; 99. 
97
 Knez 1992, 88, Fig. 11. 98 Križ 2003, 1.5. 

Cemeteries at Humek in Dobova (Slovenia) 
payment for Charon during the transport across the Styx to the afterlife (i.e. viaiticum).99 The young man from Grave 12 probably received a coin of Constantine I in or on his mouth, and the child from Grave 17 held Gallienus’ coin in his right hand. 
Dating 
The earliest well-dated Roman grave is a cre­mation Grave 18 with a Noric-Pannonian fibula with wings, an alleged pair of Noric-Pannonian fibulae with two buttons on the bow, an alleged pair of strongly profiled fibulae and a pot. It can be dated to the 2nd or early 3rd century AD. 
The remaining cremation graves (Gr. 10a, 13 and 30) can be dated in the period between the 1st and 3rd century AD, according to the burial rite and taking into account the assumption of the transition to inhumation burial rite in the 4th century AD.100 Based on the shape of the urn, Grave 13 could be dated more narrowly, perhaps to the 3rd century AD. 
According to the coin of Gallienus (terminus post quem 260–268), the child Grave 17 from the second half of the 3rd century AD is the earliest inhumation grave, which contains grave goods. The female Grave 10 with earrings with a pendant of glass beads can be dated to the 4th century AD and the male Grave 12 with a ring-shaped fibula, a ring with an oval plate and a coin of Constantine 
I. (terminus post quem 334–335) in its second half. 
Most of the remaining inhumation graves wi­thout grave goods (Gr. 5–9, 11, 16, 19, 20, 23, 26, 28, 29) could only be classified into Roman time due to their orientation in S–N direction with a slight deviation to SE–NW. The orientation of these graves differ from the orientation of the Early Medieval graves in W–E direction with a slight deviation to SW–NE. However, as identically oriented Early Medieval graves appear on Styrian Late Antique cemeteries,101 it is not necessary that all listed graves are Roman. 
GRAVES FROM THE EARLY MIDDLE AGES 
There are at least 11 inhumation graves from the early Middle Ages (at least one from the group of destroyed graves 1–3, Gr. 4, 21, 22, 24, 25, 27, 31, 32), which were mainly concentrated in the western part of the excavation area. The graves are oriented in a W–E direction with a slight deviation towards SW–NE (Fig. 3). 
There are two types of burial rite: a body in a grave pit (Gr. 4, 22, 24, 25, 27, 31, 32) and a body in a grave pit surrounded by stones (Gr. 21; Fig. 10). 
Anthropological analyses of the skeletal remains (Fig. 11) showed that the deceased in three cases were adult women (one in the group of destroyed Gr. 1–3, Gr. 25, 32), in four cases adult or mature men (one in the group of destroyed Gr. 1–3, Gr. 4, 24, 27?), in one youth (in the group of destoyed Gr. 1–3) and three children aged 3 to 6 years (Gr. 21, 22, 31). 
Grave goods 
Four graves (one in the group of destroyed Gr. 1–3, Gr. 21, 25, 27) have grave goods in the form of costume or objects placed simply in the grave pit. In the backfill of six graves (Gr. 21, 24, 25, 27, 31, 32), pieces of Roman pottery were found. 
The female Grave 25 contained three bronze earrings – two earrings with hooks and a loop for closing and a tin pendant (Pl. 5: 1,2) and one earing with flat cut ends, which were wrapped with filigree wire in two places (Pl. 5: 3). Earrings with a hook and loop for closing and a hanging tin pendant have no direct parallels. They are similar to some finds in the Gorenjska area, such as the earring from Grave 2 from Smokuc dated to the second half of the 8th century AD or later,102 and the earrings from Grave 26/99 in Komenda dated to the end of the 7th and the first half of the 8th century AD or the second half of the 8th and the first half of the 9th century AD.103 Analogies for an earring with straight cut ends and wrapped with filigree wire in two places can be found in Grave 255 from the necropolis at Bled Castle dated in the 7–8 century AD,104 in a grave from Smokuc, 
99
 Plinius, Ep. 1.22.8–10; Vukelic, Stuparic 2017, 11. 

100102
 Knez 1968, 232.  Knific, Šmit 2018, 385, 386, Pl. 4: 4. 101 Pahic 1969, App. 1; Korošec P. 1999, Pl. 2 and App.; 103 Sagadin 2013, 259, 260, 265, Pl. 6: 1, 2 (Gr. 26/99). Pleterski, Belak 2002, Fig. 31. 104 Kastelic 1960, 17, Fig. 19: 3; Korošec P. 1979, Pl. 7: 3a. 
dated to the (early) Middle Ages,105 and in the cemetery in Crnomelj in the Bela krajina region, where it is dated to the 8th century AD.106 
Knives from Grave 21 (Pl. 3: 8), 25 (Pl. 5: 4) and 27 (Pl. 5: 8) cannot be precisely dated. They had been placed in Roman graves,107 this custom widespread in the 8th century AD and slowly expired in the 9th century AD. In the 10th century, they appeared in graves only exceptionally.108 
The pot from the group of destroyed Graves 1–3 (Pl. 1: 1) had no preserved rim, so it is difficult to identify it typochronologically. The decoration of two parallel lines and an intermediate wave at the transition from the shoulder to the neck was popular in the wider area of Pannonian Plain109 and in Moravia110 between the 7th and 9th century AD. 
The pot from female Grave 25 (Pl. 5: 5) belongs to the group of S4 pots after Pleterski and is dated between the second half of the 8th and 12th, perhaps even in the 13th century AD.111 
Dating 
The only well-dated Early Medieval grave is the female Grave 25, which after earrings and a pot can be dated to the second half of the 8th century AD. 
The grave goods in Graves 1–3, 21, and 27 are chronologically less indicative. They can only be dated roughly between the 7th and 9th century AD. 
Based on the W–E orientation with a slight deviation to SW–NE, which differ from Roman graves (mentioned before), some graves without grave goods have also been dated to the Early Middle Ages (Gr. 4, 22, 24, 31, 32). 
CONCLUSION 
Grave 33 from Humek cemetery is located about 1 km SW from the cemetery Na Gomilicah (Fig. 
1) and indicates the existence of another, third 
105 Valic 1960–1961, 257, Pl. 11: 3, 4. 
106
 Šribar 1961, 86–89, Fig. 4:1; outside of the grave. 107 Npr. Petru, Petru 1978, Pl. 19; 20: 1–4; Križ 2003, Fig. 7.8; 10.11; 14.8; 19.2; 20.7,8; 21.7–9. 108 Eichert 2010, 135–137. 
109
 Bekic 2006, Pl. 7:1; Ciglenecki, Strmcnik Gulic 2002, Fig. 5: 7; 8: 2; Guštin, Tiefengraber 2002, Fig. 9: 5; 
10: 3,6; 12: 1; Takács 2002, Fig. 20; Tomicic 2002, Fig. 3; Tušek 2002, Fig. 1; 15; 22; 23; 31; Lazar E. 2008, Fig. 1–1–3. 
110
 Machácek 2002, Fig. 7. 111 Pleterski 2010, 72, 132, 133. 
cremation cemetery from the Late Bronze Age in Dobova and its surroundings. Since the 1950s, the cemetery Na Gomilicah with more than 400 graves112 and the cemetery in the area of Sela near Dobova113 (Fig. 1) are known. In 1987 at the partiallydestroyed cemetery Žadovinek near Krško 25 graves were found.114 The cemetery in Velika Gorica115 is also closely connected with the Dobova group. During the construction of the motorway at the international border crossing Obrežje, a large bi-ritual cemetery with predominant cremated graves was explored.116 Next, a Dobova-type cemetery was discovered in 2014 west of Cerklje ob Krki near Kalce-Naklo, where four cremated graves were found.117 In contrast to a large number of cemeteries, the number of investigated settlements is relatively small. In the area of Dobova and its surroundings, Late Bronze Age settlement remains were only been found in the area of the Dobova primary school118 (Fig. 1) and in the city-centre of Brežice.119 Furthermore, prehistoric pottery was also discovered near the Dobova gas station,120 about 100 meters west of the Humek cemetery (Fig. 1). In the surroundings of Brežice a late Bronze Age hoard, consisting of four tanged sickles was found.121 The large number of contemporaneous cemeteries in a relatively small area speaks for the relatively large population in the area of the Brežiška vrata passage, a strategically important transition from Carpathian Basin to Italy. 122 
The cemetery area at Humek was also in use between the 2nd or early 3rd and 4th century AD. From this period, the graves mostly of adult women and small children have been found. They have maybe been inhabitants of a nearby hamlet whose remains has been identified about 50 meters east of the cemetery, where aerial photographs showed 
112 Stare 1951; 1953; 1958-1959a,b,c; 1958-1959e; 1961; 1960-1961a,b; 1975; Stare, Benac 1957; Škaler 1960-1961c; 1962– 1964a; 1962-1964b; 1965a; perhaps also Škaler 1960-1961a. 
113
 Stare 1954a. 114 Pavlin, Bavec 2017. 115 Gabrovec 1983, 55; Teržan 1999, 111; Karavanic 2010. 
116
 Mason 2004. 
117 Unpublished. Report: J. Vinder, Porocilo o predhodnih arheoloških raziskavah zaradi gradnje namakalnega sistema v Kalcah-Naklo, 2014, 48. Keept by: ZVKDS OE Ljubljana. 
118 Plestenjak et al. 2014; Plestenjak 2016. 
119 Bavec, Olic 2006; Olic, Bavec 2007. Prehistoric pot­tery is further mentioned in: Bavec 2005; Mason, Tiran, Pintér 2009. 
120
 Mason 1996. 
121
 Cerce, Šinkovec 1995, 134, 135, Pl. 40. 
122
 Pavlin, Bavec 2017, Fig. 3. 

Cemeteries at Humek in Dobova (Slovenia) 
the existence of two settlement structures.123 These remains fit perfectly into the Roman settlement pattern of Dobova and its surroundings. At that time, area of Dobova was part of the predominantly agricultural landscape on the left bank of Sava River, with villas rusticas and smaller hamlets in the area of Mihalovec,124 Na Gomilicah,125 Dobova primary school,126 Rigonce,127 Savnikova gramoznica,128 Brežice, 129 perhaps also Loce near Dobova130 and Veliki Obrež,131 and associated cemeteries in the area of Mihalovec,132 Na Gomilicah133 and perhaps Rigonce134 (Fig. 1). The presence of the Roman army is also indicated by the alleged Roman camps in the area of Sela near Dobova,135 Cundrovec136 and Brežice.137 Roman bronze vessel and pottery were discovered in the area of the Dobova petrol station and its surroundings,138 a bronze appliqué was found Na Gomilicah139 and a bronze Noric-Pannonian fibula was found in the area of Veliki Obrež140 (Fig. 1). There are also several Roman coins finds from the Brežice area.141 
123 Grosman 1996, 64, 65. 
124 Guštin 1982b; Guštin 1985, 152; Grosman 1996, 63. 
125 Stare 1960-1961b, 225; Grosman 1996, 63, perhaps Guštin 1977. 
126
 Modrijan, Novšak 2015. 
127
 Brešcak 1990; Grosman 1996, 58–63, Fig. 4–8. 
128
 Grosman 1996, 63–65, Fig. 9; 10. 129 Bavec, Olic 2008; Mason, Tiran, Pintér 2009. 130 Grosman 1996, 65. 131 Grosman 1996, 65. 
132
 Guštin 1982b; Guštin 1985, 152, Fig. 7. 
133 
Petru P. 1960-1961; Petru P. 1969, 8–20; Škaler 1960-1961b; 1962-1064c; 1965b; Grosman 1996, 63. 
134 Grosman 1996, 59, 63. 
135 Grosman 1996, 65, Fig. 14; Guštin 2015, 228, Fig. 8: 2. 
136 Grosman 1996, 65, Fig. 11; Guštin 2015, 227, 228, Fig. 8: 1. 
137
 Guštin 2015, 228, Fig. 9. 
138
 Mason 1996. 
139 Škaler 1974-1975. 
140 Škaler 1968-1969. 
141 
Sammlungen 1858, 40; Pichler 1967, 242. 
After a period of great migrations, the cemetery area at Humek was again in use in the second half of the 8th century AD. It was used until the first half of the 9th century AD, when the dead probably began to be buried in one of the nearby church cemeteries. Relatively little is known about the settlement pattern of Dobova and its surroundings at that time. Settlement remains were discovered only in the Brežice area,142 and cemeteries at Na Gomilicah143 and in the area of Savnikova gramoznica144 (Fig. 1). 
142 Mason, Tiran, Pintér 2009. 143 Stare 1958-1959d; Knez 1967, 392 (like Veliki Obrež). 144 Korošec 1954; Knez 1967, 392. 
Tina Berden Znanstvenoraziskovalni center SAZU Inštitut za arheologijo Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana tina.berden@zrc-sazu.si https://orcid.org/0000-0001-6538-738X 
Primož Pavlin Znanstvenoraziskovalni center SAZU Inštitut za arheologijo Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana primoz.pavlin@zrc-sazu.si https://orcid.org/0000-0003-0739-5191 

Clanek je nastal v okviru raziskovalnega programa Arheološke raziskave (P6–0064), ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. The authors acknowledge the financial support from the Slovenian Research Agency (research core funding No. P6–0064). 
Slikovno gradivo: Sl. 3 (risba: Darja Grosman). – Sl. 4, 7, 8, 10 (foto: Mitja Guštin). – Sl. 5  (foto: Drago Valoh, IzA ZRC SAZU). Illustrations: Fig. 3 (drawing: Darja Grosman). – Figs. 4, 7, 8, 10 (photo: Mitja Guštin). – Fig. 5 (photo: Drago Valoh, IzA ZRC SAZU). 
Tina BERDEN, Primož PAVLIN 

T. 1: Dobova - Humek. Grobovi 1–3, 6, 11, 12. 1–3,7,8 keramika; 4 bron; 5,6 železo. M. 5,6 = 1:2; 1–3,7,8 = 1:3. Pl 1: Dobova - Humek. Graves 1–3, 6, 11, 12. 1–3,7,8 pottery; 4 bronze; 5,6 iron. Scale 5,6 = 1:2; 1–3,7,8 = 1:3. 
Grobišca pri Humku v Dobovi 

T. 2: Dobova - Humek. Grobovi 9, 10, 10a, 13. 4–9 keramika; 1,2 bron in steklo; 3 steklo. M. 1–3 = 1:2; 4–9 = 1:3. Pl. 2: Dobova - Humek. Graves 9, 10, 10a, 13. 4–9 pottery; 1,2 bronze and glass; 3 glass. Scale 1–3 = 1:2; 4–9 = 1:3. 
Tina BERDEN, Primož PAVLIN 

T. 3: Dobova - Humek. Grobovi 17, 20, 21. 4,7 keramika; 1–3 bron; 8 železo; 5,6 steklo. M. 2,3,5,6,8 = 1:2; 4,7 = 1:3. Pl. 3: Dobova - Humek. Graves 17, 20, 21. 4,7 pottery; 1–3 bronze; 8 iron; 5,6 glass. Scale 2,3,5,6,8 = 1:2; 4,7 = 1:3. 
Grobišca pri Humku v Dobovi 

T. 4: Dobova - Humek. Grob 18. 7–9 keramika; 1–6 bron; 10–12 železo. M. 1–6,10–12 = 1:2; 7–9 = 1:3. Pl. 4: Dobova - Humek. Grave 18. 7–9 pottery; 1–6 bronze; 10–12 iron. Scale 1–6,10–12 = 1:2; 7–9 = 1:3. 
Tina BERDEN, Primož PAVLIN 

T. 5: Dobova - Humek. Grobova 25, 27. 5,6,9 keramika; 1–3 bron; 4,7,8 železo. M. 1–4,7,8 = 1:2; 5,6,9 = 1:3. Pl. 5: Dobova - Humek. Graves 25, 27. 5,6,9 pottery; 1–3 bronze; 4,7,8 iron. Scale 1–4,7,8 = 1:2; 5,6,9 = 1:3. 
Grobišca pri Humku v Dobovi 

T. 6: Dobova - Humek. Grobova 26, 28. Vse keramika. M. vse = 1:3. Pl. 6: Dobova - Humek. Graves 26, 28. All pottery. M. vse = 1:3. 
Tina BERDEN, Primož PAVLIN 

T. 7: Dobova - Humek. Grob 30. 2–7 keramika; 1 bron. M. 1 = 1:2; 2–7 = 1:3. Pl. 7: Dobova - Humek. Grave 30. 2–7 pottery; 1 bronze. Scale 1 = 1:2; 2–7 = 1:3. 
Grobišca pri Humku v Dobovi 

T. 8: Dobova - Humek. Grob 33. 1–5 keramika; 6–19 bron. M. 4,6–19 = 1:2; 1–3,5 = 1:3. Pl. 8: Dobova - Humek. Grob 33. 1–5 pottery; 6–19 bronze. Scale 4,6–19 = 1:2; 1–3,5 = 1:3. 
Tina BERDEN, Primož PAVLIN 

T. 9: Dobova - Humek. Grob 33. Vse bron. M = 1:2. Pl. 9: Dobova - Humek. Grave 33. All bronze. M = 1:2. 

Grobišca pri Humku v Dobovi 

T. 10: Dobova - Humek. Grobovi 5, 7, 16, 19, 22–24, 29, 31, 32. Pl. 10: Dobova - Humek. Graves 5, 7, 16, 19, 22–24, 29, 31, 32. 
Gabrovcev dan 2019 
Halštatske kulturne skupine na obmocju slovenije 
notranjsko-kraška halštatska skupina 
Znanstveni simpozij Slovenskega arheološkega društva posvecen spominu na akad. prof. dr. Staneta Gabrovca Ljubljana, 17. januar 2019, Narodni muzej Slovenije 
tHe Hallstatt cultural Groups in slovenia 
the notranjska-kras Hallstatt Group 
A scientific symposium of the Slovenian Archaeological Society dedicated to the memory of Academician Prof. Dr. Stane Gabrovec Ljubljana, January 17, 2019, National Museum of Slovenia 

vsebina / contents 
Biba TERŽAN: Notranjsko-kraška halštatska skupina. Uvodnik in kratek oris ...............................................................229 The Notranjska-Kras Hallstatt group. An introduction and brief outline (Translation) ...................... 251 
Alma BAVDEK: Notranjska v pozni bronasti in starejši železni dobi ............................................................................. 263 The Notranjska Region in the Late Bronze and Early Iron Age (Translation) ...................................... 289 
Manca OMAHEN GRUŠKOVNJAK: Naselbina na Sovicu nad Postojno iz bronaste in železne dobe ............................................................ 309 Bronze and Iron Age hilltop settlement on Sovic above Postojna (Slovenia) (Summary) .................... 326 
Boštjan LAHARNAR, Ida MURGELJ: Ulaka nad Starim trgom pri Ložu v starejši železni dobi ....................................................................... 335 Ulaka above Stari trg pri Ložu in the Early Iron Age (Translation) ..................................................... 348 
Tanja VIDOJEVIC: Gradišca vzdolž gornjega toka Reke ......................................................................................................... 363 Hillforts along the upper reaches of the River Reka (Summary) ............................................................ 376 
Patricija BRATINA: Gradišca Komenskega Krasa v starejši železni dobi ............................................................................... 377 Hillforts of the Komen Karst in the Early Iron Age (Summary) ............................................................ 401 
Manca VINAZZA: Naselbinska keramika starejše železne dobe na Krasu ............................................................................ 419 Settlement pottery from the Early Iron Age in Kras (Summary) ........................................................... 441 
Biba TERŽAN, Peter TURK: Železnodobni stolp na Ostrem vrhu in severne kraške zapore ............................................................... 453 The Iron Age tower atop Ostri vrh and the barriers of the northern Kras (Karst) (Translation) ........ 471 
Mitja GUŠTIN, Dragan BOŽIC: Bogovom vojne. Depoji orožja starejše železne dobe v zaledju Caput Adriae ....................................... 479 Agli dèi della guerra. Ripostigli di armi della prima età del ferro nell’entroterra del Caput Adriae (Traduzione) ......................................................................................................................................... 497 
Kristina MIHOVILIC: Istra kroz željezno doba ............................................................................................................................ 509 Istra in the Iron Age (Summary) ............................................................................................................. 525 
Martina BLECIC KAVUR: Kvarner u starijem željeznom dobu sjevernog Jadrana .......................................................................... 533 Kvarner in the Early Iron Age of the northern Adriatic (Summary) ..................................................... 549 
Arheološki vestnik 72, 2021, 229–262; DOI: https://doi.org/10.3986/AV.72.08 

Notranjsko-kraška halštatska skupina
Uvodnik in kratek oris 


The Notranjska-Kras Hallstatt group
An introduction and brief outline 
Biba TeržAn 
Izvlecek 
notranjsko-kraška skupina se na osnovi vseh dosedanjih arheoloških raziskav, zlasti najnovejših (arheološka izkopavanja, lidarska snemanja s terenskimi preverjanji), kaže kot izredno kompleksno strukturirana socialna tvorba, kar zadeva tako znacilnosti njene poselitve kot družbeno sfero. Svojo vlogo so zagotovo igrale geografska razgibanost prostora in naravne danosti za poselitev, kot so na eni strani notranjska polja in podolja s svojimi obrobji ter na drugi strani Kraška planota, kar je pogojevalo boljšo ali slabšo povezanost posameznih lokalnih skupnosti v okviru celotne kulturne skupine. novejše raziskave so pokazale, da so bile skupnosti teritorialno dobro organizirane in so svoj teritorij nadzorovale in varovale, kar najbolj jasno nakazujejo obrambne zapore na severnem kraškem robu. Glede na razlicnost v nacinu pokopavanja ter na specificnosti v nošnji/nakitu pridejo do izraza tudi druge fasete njene identitete, njene družbene strukturiranosti. Po samosvojem kulturnem izrazu se jasno razlikuje od sosednjih kulturnih skupin. 
Kljucne besede: notranjska; Kras; starejša železna doba; kronologija; poselitev; teritorialna organiziranost; pogrebni obicaji; nošnja; družbena strukturiranost; depojske najdbe 
Abstract 
Archaeological investigations, past and more recent ones in particular (archaeological excavation, LiDAr scanning combined with ground-truthing), reveal the notranjska-Kras group as a highly complex entity with regards to its set­tlement and social structure. This was in part certainly due to the mountainous terrain and other natural conditions for habitation, with upland plateaus (polje, podolje) and their fringes in notranjska, on the one hand, and the Kras plateau, on the other; these predetermined the degree to which individual settlements/ communities were connected to each other and how they were involved in the cultural group as a whole. recent research has shown that the settlement communities were well-organised in terms of territories they controlled and protected; this is most clearly visible in the barrier system along the northern edge of the Kras plateau. The differences in the burial rite (poly-rituality) and the specifics of the costume/jewellery reflect the different facets of the group’s identity and social structure. It also boasts a specific cultural expression, in which it is distinguishable from the groups in its neighbourhood. 
Keywords: notranjska; Kras; early Iron Age; chronology; settlement; territorial organisation; burial rite; costume; social structure; hoard finds 
“Gabrovcev dan”, posvecen spominu na akad. cja notranjsko-kraške kulturne skupine. Ceprav prof. dr. Staneta Gabrovca, se je odvijal 17. janu-niso vsi predavatelji oddali svojega clanka, lahko arja 2019 že tretjic. V okviru tematskega sklopa vendarle z zadovoljstvom ugotovimo, da je v tem “Halštatske kulturne skupine na obmocju Slo-zvezku AV zbrana vecina prispevkov s simpozija.1 venije”, od katerega sta bili doslej obravnavani štajersko-panonska (AV 70) in dolenjska skupina (AV 71), so bile tokrat na znanstvenem srecanju 1 Prispevke s simpozija, ki so objavljeni v tej publikaciji, 
predstavljene nove raziskave zadnjih let z obmo-navajam s priimkom avtorja v oklepaju, kot npr. (Bavdek). 

Sl. 1: Halštatske kulture skupine v Sloveniji in sosednjih pokrajinah. Obmocje notranjsko-kraške skupine (rumeno) in lega kompleksnih arheoloških najdišc, ki so obravnavana v prispevkih simpozija. Fig. 1: Hallstatt cultural groups in Slovenia and neighbouring regions with marked area of the notranjska-Kras group (yellow) and the complex archaeological sites mentioned in the contributions at the Gabrovec Day symposium. 
notranjski halštatski skupini je Stane Gabrovec razlike. na notranjskem prevladuje razmeroma pripisal celotno pokrajino notranjske in Krasa vse gorat in razgiban svet, razclenjen s kraškimi polji, do Tržaškega zaliva.2 Gre za obmocje, kjer se stikata medtem ko je Kras visoka planota nad Tržaškim alpski in dinarski svet in kjer so v pokrajinskih zalivom.3 Ta raznolikost je vplivala tako na pose-znacilnostih izražene geografske in geomorfološke 
3

 Kranjc 1999, 9–11. Glej še druge prispevke v istipublikaciji (npr. Šebela 1999; Mihevc 1999) in v monografiji 2 Gabrovec 1987, 151–152. Mihevc 2005. 
litev kot tudi na kulturne razmere, zato predlog za razširitev poimenovanja v “notranjsko-kraška skupina” (sl. 1). Ceprav so notranjska in tudi kra­ška arheološka najdišca, predvsem z mogocnimi kamnitimi nasipi obdana gradišca, že zelo zgodaj pritegnila pozornost raziskovalcev,4 je ostala ma-terialna kultura tega obmocja zaradi razmeroma skromnih najdb manj poznana. Gabrovec je zato lahko gradil svojo študijo o notranjski skupini le na sorazmerno maloštevilnih najdišcih, kot so bile takrat nove objave arheoloških izkopavanj Mehtilde Urleb na Križni gori5 in Carla Marchesettija predprvo svetovno vojno na Brežcu pri Škocjanu6 ter razlicnih železnodobnih najdišc, katerih najdbe, hranjene v muzejih na Dunaju in v Ljubljani, je zbral v posebni monografiji Mitja Guštin.7 novejše raziskave pa kažejo, da gre za dokajšnjo kulturno raznolikost, zato se zdi upraviceno razširjeno poime­novanje skupine, kar podpirajo tudi tu predstavljeni prispevki. Osrednja študija o notranjski izpod peresa Alme Bavdek nudi izcrpen prikaz zgodovine arheoloških raziskovanj, govori pa tudi o njeni poselitvi in organiziranosti prostora, o rezultatih novejših arheoloških izkopavanj na naselbinah na Sovicu nad Postojno in Cvingerju pri Dolenji vasi pri Cerknici ter na nekropoli pri Trnovem pri Ilirski Bistrici (Bavdek). To sliko dopolnjujejo strokovno porocilo o arheoloških izkopavanjih na Sovicu (Omahen), predstavitev gradišc vzdolž gor­njega toka reke na osnovi ovrednotenja lidarskih posnetkov in topografskih pregledov (Vidojevic) ter prva objava bogatih grobnih najdb iz okolice Ulake nad Starim trgom pri Ložu (Laharnar, Murgelj). Temu sklopu notranjskih najdišc sledijo prispevki 
o
 novih, predvsem naselbinskih raziskavah na Krasu (Bratina; Vinazza) ter opazovalnem stolpu in obrambnih zaporah ob severnemu robu Kraške planote (Teržan, Turk). Opozorimo naj tudi na obravnavo keramike s kraških najdišc, pri kateri gre za poskus razlikovanja med bronasto- in žele­znodobno loncenino glede na sestavo loncarskih glin in nacin izdelave (Vinazza). Posebna študija je posvecena depojem z orožjem, ki daje zani­miv vpogled v vojaške in vojne razmere tistega casa (Guštin, Božic). Poleg naštetih prispevkov 

o
 novih raziskavah na notranjskem in Krasu sta 


4 Glej tu Bavdek (z zelo izcrpnim in natancnim pregledom zgodovine arheoloških raziskav na notranjskem) pa tudi Vidojevic, Bratina in Vinazza. 
 Urleb 1974. 
6 ruaro Loseri et al. 1977. 
7 Guštin 1979. 
pomembna tudi strnjena prikaza kulturne podobe njunega južnega sosedstva, na eni strani Kvarnerja (Blecic Kavur) in na drugi Istre (Mihovilic), pri cemer so ponovno prišle do izraza ocitne razlike med Kvarnerjem kot sestavnim delom liburnskega kulturnega prostora in histrsko Istro na eni strani ter na drugi strani, kako malo skupnega ju druži z notranjsko-kraško kulturno skupino kot nedvomno samostojno entiteto. 
KRONOLOGIJA 
Arheološke najdbe na obmocju notranjsko--kraške skupine, ki tvorijo osnovo za kronološko periodizacijo, so manj številne in bolj skromne v primerjavi z bogatimi grobnimi najdbami dolenjske halštatske skupine. Vzrok za to so drugacni po­grebni obicaji s prevladujocimi žganimi grobovi v tradiciji kulture žarnih grobišc, torej z razmeroma preprosto osebno opravo in maloštevilnimi grobnimi pridatki. Zato je kronološka razclenitev materialne kulture na notranjskem in Krasu bolj zapletena in zahtevna. V tej zvezi je treba poudariti, da je bilo na osnovi detajlnih analiz grobišc s Križne gore8 in iz Brežca pri Škocjanu9 za vsako posebej izdelanih že vec predlogov kronološke periodi­zacije, vendar se je uveljavila za železno dobo na notranjskem in Krasu enotna kronološka shema z osmimi casovnimi stopnjami, ki jo je predložil Guštin10 in jo je sprejel tudi Gabrovec.11 Datacije za posamezne casovne stopnje oz. podstopnje/faze zgodnje železne dobe smo poskušali preveriti tudi z radiokarbonskimi analizami izbranih vzorcev kosti iz grobov s Križne gore, Trnovega pri Ilirski Bistrici in Zidance pri Podnanosu.12 Ob tem kaže poudariti, da pri naslavljanju posameznih sklopov obravnavanih grobov, kot npr. polmesecaste fibule in colnicaste fibule, nismo želeli uvajati novih oznak za posamezne casovne stopnje ali horizonte v okviru kronološke sheme za notranjsko in Kras, temvec le navesti, katere vrste predmetov nam je uspelo radiokarbonsko datirati in v kateri casov­
8 Urleb 1974, 19–44; ead. 1973; Guštin 1979, 19–22, sl. 8–11; Cirone et al. 1990, 169–181, Tav. 74–81. 
9
 Vitri 1977, 39–42, Fig. 12; Guštin 1979, 18–23, sl. 6–7, 11; Malizia et al. 1990, 150–158. 
10 Guštin 1973; id. 1979, 18–32, sl. 11. 
11 Gabrovec 1987, 154–162, 903, sl. 9–10, t. 16–18; glej tudi Gabrovec 1999; Parzinger 1989, 22–24; Taf. 26–28; Borgna et al. 2018, Fig. 2. 
12 
Bavdek, Urleb 2014; Bratina 2014. Glej tudi tu Vinazza, sl. 5. 
ni stopnji se pojavljajo. Ceprav radiokarbonske datacije vzorcev iz obdobja starejše železne dobe (8.–4. st. pr. n. št.) zaradi “halštatskega platoja” na kalibracijski krivulji niso najbolj natancne in so njihovi verjetnostni casovni razponi razmeroma dolgi, smo pri njihovem ovrednotenju uporabili posebej modelirane vrednosti, ki lahko služijo le kot približek “absolutni” dataciji posameznih izbranih grobnih celot oz. najdb. Pokazalo se je, da moramo zacetek železnega horizonta na no-tranjskem iskati že v 10.–9. st. pr. n. št.,13 da pa se datiranje posameznih casovnih stopenj bistveno ne spreminja, morda le njihov zacetek; tako se stopnja notranjska II (a–c) zacne v casu poznega 
9. st. oz. okrog 800 pr. n. št. in se nadaljuje do zgodnjega 7. st. pr. n. št., ko se najpozneje sredi tega stoletja zacne uveljavljati nov tipni spekter, znacilen za stopnjo notranjska III.14 
POSELITEV 
Kronološki oris 
na osnovi kronoloških pokazateljev bomo poskusili na kratko orisati poselitveno sliko na notranjskem in Krasu, pri cemer je namen opozoriti na nova spoznanja, ki so jih prinesle novejše raziskave, predvsem tiste, predstavljene na tem simpoziju, pa tudi druge že prej objavljene v strokovni literaturi. 
Do intenzivnejše poselitve na obmocju no-tranjsko-kraške skupine je prišlo v obdobju pozne bronaste dobe, v casu kulture žarnih grobišc. na to kažejo prenekatere keramicne najdbe, predvsem tiste z znacilnim psevdovrvicastim okrasom, ki jim lahko sledimo od obalnega obmocja, od gradišc na Tržaškem, kot npr. na kaštelirjih Katinara/ Cattinara, Dolga krona/Monte d´Oro in Jelarji/ elleri ter pripadajoci nekropoli pri Sv. Barbari pri Korošcih,15 pa tudi na Sv. Mihaelu pri Štorjah, Tomaju in Taboru pri Vrabcah vse do Cvingerja pri Dolenji vasi in Gradišca na Slivnici ob Cerkniškem 
13 na zgodnji pojav smo sklepali že na osnovi nekaterihželeznih predmetov iz grobov pod Brežcem pri Škocjanu, prim. Vitri 1977, 39, Fig. 12; Teržan 1995, 353, 359–361, Abb. 28: 3,10; Trampuž Orel 2012, 21–23, Fig. 3. 
14 Prim. Teržan, Crešnar 2014, 703–706, 713–718, sl. 36; 37; 39; 41; 44. 
15 Maselli Scotti 1983, 207–209, Tav. 50: 2–4; ead. 1997, 51, 53, 108, Tav. 6: 19; 8: 11; 20: 21; 23: 8; 26: 1; Montagnari Kokelj 1996, t. 1: 8; 4: 1; Flego, rupel 1993, 171–176, 201–202, 207–214 itd. 
jezeru (Bavdek, pril. 1; Vinazza, t. 2: 21–23).16 Deloma gre za gradišca, ki so bila poseljena v teku srednje bronaste dobe, nekatera celo že v zgodnji bronasti dobi, kot npr. Slivno/Slivia, Jelarji/elleriin Sv. Mihael pri Štorjah17 ter morda novoraziskani Sovic, kjer so bile odkrite naselbinske plasti tako na vrhu hriba kot ob njegovem vznožju (Bavdek; Omahen), deloma pa gre za povsem nove posto­janke, kot nakazujejo poleg Cvingerja in Tržišca pri Dolenji vasi ob Cerkniškem jezeru ter Tabora pri Vrabcah še nekatera druga notranjsko-kraška najdišca (Bavdek; Vinazza). Za gradišci v Tomaju in na Taboru pri Vrabcah so na razpolago tudi radiokarbonske datacije, ki kažejo na cas naselitve obeh gradišc med pribl. 11. in 9. st. pr. n. št. (Bra-tina, sl. 11; Vinazza, sl. 5).18 S psevdovrvicastim ornamentom okrašena keramika je bila razširjena tudi na nekaterih istrskih najdišcih, predvsem pa v širšem furlanskem in venetskem prostoru, kjer je zlasti na osnovi naselbinskih najdb iz Pozzuola del Friuli19 in naselbini Frattesina-Fratta Polesine pripadajocih nekropol20 dobro opredeljena v cas Bronzo finale 2–3 oz. v stopnji Ha A2/B1–2 v smislu Müller-Karpejeve kronologije. Zdi se verjetno, da so s tovrstno keramiko in tudi z nekaterimi drugimi najdbami bronastih predmetov, npr. s Cvingerja pri Dolenji vasi (Bavdek, t. 3: 1,15) ter kalupa za izdelavo plavutastih sekir in obrocev iz naselbin­skega kompleksa Sermin,21 nakazane novosti ter spremembe, ki so zajele celoten prostor notranjsko--kraške skupine in ki nakazujejo izrazitejše navezave tod bivajocih skupnosti s severnojadranskim in furlansko-venetskim kulturnim krogom. 
Tak vtis daje tudi eno kljucnih najdišc tega obdobja v notranjsko-kraški kulturni skupini, toje Škocjan pri Divaci na Krasu, od koder je poleg naselbinskega kompleksa22 znanih vec nekropol in slavne depojske najdbe iz brezen Mušja in 
16 Bavdek 2018, 166–167, Fig. 2; 1–4; 9; Bratina 2018b, 96–99, sl. 10: 1–2; Guštin 1979, 34, t. 7: 8; 8: 1–2,9; 36: 10. 
17 Hänsel, Mihovilic, Teržan 1997, 87–95, sl. 46; Mihovilic, Hänsel, Teržan 2005, 401–402; Guštin 1979, t. 
7: 6,9; 9: 1,4–7; 10: 4–5. Cf. Hellmuth Kramberger 2017, 
321–333, 355–357, sl. 268. 
18 Bratina 2014, 587–593; ead. 2018a. 
19 Càssola Guida 1983, 196–199, Tav. 47: 1–4,6–11; 
Adam, Càssola Guida, Vitri 1986–1987, Fig. 31-b; Càssola Guida, Vitri 1988, 234–251, t. 6: 5–8; 7–8, 10–11. 20 Salzani, Colonna 2010, 303–304, Tav. 3: 9–10; 15: B1; 33: B1 itd. 
21
 Snoj 1992; žbona-Trkman, Bavdek 1995–1996, 59–65, sl. 2, t. 95: 2; 103–107. 22 Glej npr. Turk, Hrobat, Bratina 2016, sl. 13; Teržan 2016a, 415–430, 465–472. 
Skeletna jama oz. Jama I in Jama II na Prevali.Domnevamo, da predstavlja celotno obmocje Ško­cjana kultno središce nadregionalnega znacaja. Za to tezo govore kot prvo izjemna lega škocjanske naselbine nad prepadnimi stenami ponora reke reke, kot drugo posebni znacaj bronastih najdb iz obeh omenjenih jam23 in kot tretje heteroge­nost grobnih pridatkov iz pripadajocih grobišc na Brežcu, v Ponikvah in na Gricu nad Lisicino. Po številu grobov in njihovem bogastvu izstopa nekropola na Brežcu,24 katere grobovi se po se­stavih pridatkov bistveno razlikujejo od drugih socasnih grobov kulture žarnih grobišc na širšem jugovzhodnem alpskem oz. predalpskem in panon­skem prostoru. V pogrebne rituale vnašajo nove elemente, med katerimi so posebej indikativni pridatki, kot je orožje, zlasti meci.25 Z njimi je namrec poudarjena vloga moške, vojaške kompo­nente v družbi, kar uvršca Škocjan oz. skupnost, ki je pokopavala na Brežcu, v italsko-villanovski kulturni koncept. V ženskih grobovih pa izstopajo predmeti nakita, katerih izvor je iskati v japodski Liki in na liburnskem severnem Jadranu.26 neko­liko drugacen znacaj izkazuje drugo škocjansko grobišce na Ponikvah, v katerem so zastopani grobovi s pridatki kontinentalnega “dobovskega tipa”.27 Tretje grobišce, domnevno gomile, na Gricu nad Lisicino pa izstopajo z nenavadnimi pridatki italske provenience.28 Zato sklepamo,da je bila populacija v Škocjanu heterogena in je združevala znacilnosti razlicnih kulturnih skupin z razlicnih geografskih podrocij.
Še bolj kompleksno podobo ponujajo depojske najdbe iz Mušje jame, katerih revizija je bila obja­vljena pred kratkim.29 Casovni razpon predmetov kaže, da se je deponiranje vršilo med 12./11. in 8./7. st. pr. n. št. Glede na to, da je zastopanost zvrsti predmetov skozi celotno obdobje precej izenacena, domnevamo, da se ritual v teku casa ni bistveno spreminjal. Med predmeti, ki so bili deloma raz­
23
 Szombathy 1912; Vitri 1983; Merlatti 2001; Teržan et al. 2016. 24 ruaro Loseri et al. 1977; Teržan 1990, 69–72, sl. 14; ead. 2016a, 418–423, 466–468. 25 Glej npr. tudi Harding 1995, 60, 80–82, 85–86, Taf. 
25: 204; 33: 253; 35: 266; Turk 2016a, 99–106, sl. 33–34. 
26 Glej npr. Teržan 2016b, 233–254, 269–277, sl. 76–77; 83–86; ead. 2021. 
27 
ruaro Loseri, righi 1982, 12, 21, t. 5/Cq/2 14; 6/ Cq/2 15, 17 ipd.; Teržan 2016a, 423–425, 469. 
28 Teržan 2016a, 421–423, 468–469, sl. 153. 
29 Prim. Szombathy 1912; Teržan, Borgna, Turk 2016. Glej še tu Guštin, Božic. 
lomljeni, zviti in/ali uniceni, raztopljeni v ognju, preden so bili darovani numinoznim silam brezna, prevladuje orožje (sulice, meci, sekire, celade ter prestižne bronaste posode), pri cemer ugotavljamo, da sega radij potencialne provenience posameznih tipov orožja, posod in tudi drugih predmetov od Transilvanije do srednjega Apeninskega polotoka in od Grcije pa do predelov severno od Alp in Karpatov vse do pribaltskega obmocja.30 
Posebne omembe vredno se zdi dejstvo, da je bilo v teku 8. oz. zgodnjega 7. st. pr. n. št. ritualno deponiranje v Mušjo jamo postopno opušceno, nekoliko kasneje pa tudi pokopavanje na grobišcu na Brežcu. Seveda se zastavlja vprašanje, zakaj jeŠkocjan izgubil svoj pomen nadregionalnega me-sta kultnega znacaja, ceprav je bil obljuden tudi v mladohalštatskem obdobju, kot kažejo zakladna najdba nakita in mlajše najdbe posameznih grobov (Teržan, Turk, sl. 15).31 
V teku 9. in zgodnjega 8. stoletja na notranj­skem pridobijo na pomenu nove postojanke, kot soŠmihel,32 Križna gora pri Ložu in Trnovo pri Ilirski Bistrici33 (Bavdek). Svoj razcvet doživijo v 8.–7. st., cemur sledi proti koncu 7. st. oz. najkasneje na prehodu v 6. st. pr. n. št. njihov zaton, ki tako rekoc sovpada z omenjenim prenehanjem nekropole na škocjanskem Brežcu. Kljub temu življenje na notranjskem in Krasu ni povsem zamrlo, o cemer pricajo sicer maloštevilne, povecini žal le posame­zne najdbe brez ohranjenih grobnih celot, npr. izTržišca pri Cerknici in Šmihela pod nanosom34 ter pred nedavnim odkrite bogate grobne najdbe z Ulake pri Starem trgu pri Ložu (Laharnar, Murgelj, 
t. 2–7) in tudi izpod Ajdovšcine nad rodikom (Teržan, Turk, sl. 14: 1–5). Prav nakit kot spiralne zapestnice, okrasni okrogli plošci in polmesecasti obesek v obliki glavnicka35 z Ulake ter spiralne zapestnice z rodiške Ajdovšcine so morda odraz novonastalih razmerij moci, saj kaže na povezave s skupnostmi ob Jadranskem morju – na eni strani s histrskimi ali/in japodsko-liburnskimi, na drugi pa morda celo z nekaterimi na Apeninskem polotoku. Zato domneva, da so v 6. st. pr. n. št. na podrocje 
30 Prim. Turk 2016b, 66–97, sl. 18; 24–25; Borgna 2016a; ead. 2016b, 141–155, sl. 47; 50; Teržan 2016a, 346–415, sl. 131–133; 137–145; 147–148; ead. 2019. 
31 Turk 2012, 92–94, sl. 4–6; ruaro Loseri 1983, 150–151, Fig. 26A–B. 
32 Guštin 1979, 25–31, 70–78, t. 37–50; 58–60. 
33 Urleb 1974; Bavdek, Urleb 2014; Bavdek 2018, 167–171. 
34 Guštin 1979, t. 18–19; 60: 14–19; 61: 1–15. 
35
 Glej tudi Mihovilic 2013, 206–208, sl. 129–130; Kunstelj 2018, 211–213, sl. 8: 4, 7; 9. 
notranjske in Krasa prodrli novi vplivi z juga in zahoda. Vendar je do ponovnega populacijskega in ekonomskega vzpona na notranjskem in Krasu prišlo še nekoliko pozneje, s horizontom klasicnih certoških fibul, ki so zastopane na številnih no-tranjsko-kraških najdišcih. Pogoste so predvsem fibule tipa X, pa tudi VII in XII36 kot vodilni tipi casovne stopnje notranjska VI v 5. in 4. st. pr. n. št. (Laharnar, Murgelj, t. 2: 1; 5: 1–10; Teržan, Turk, sl. 
14: 6–7).37 To je obdobje bistvenih sprememb tudi v nacinu pokopavanja, saj je sodilo orožje (sulice in sekire) med standardne pridatke moških grobov, kotkažejo številne najdbe npr. iz Šmihela in Socerba (Guštin, Božic).38 nova arheološka izkopavanja v Tomaju so pokazala, da sodita v mladohalštatsko obdobje tudi obnova obzidja gradišca, tretja faza (Bratina, sl. 3 in 4), in izgradnja zapor na severnem kraškem robu (Teržan, Turk, sl. 13). Vprašanje, ali so te spremembe zgolj odraz nemirnega, vojaško obremenjenega obdobja ali pa je prišlo celo do prevlade morebitnih novih prišlekov – osvajalcev, ostaja še odprto. 
Poselitveni prostori 
Ceprav še vedno ne poznamo dovolj dobro niti naselbin niti nekropol starejše železne dobe na notranjskem in Krasu, kot ugotavlja tudi Alma Bavdek (Bavdek, pril. 1; Bratina), vseeno kaže predstaviti nekaj zanimivih novih dognanj, ki zadevajo poselitev prostora in gradnjo gradišc.
 Pecat pokrajini dajejo visoka kraška polja kot znacilnost Dinaridov, ki potekajo v smeri SZ–JV in se vzhodno od pogorja Hrušice in Javornikov vrstijo od Logaškega in Planinskega polja preko Unškega in Cerkniškega polja ter Loške doline vse do Babnega polja. na drugi strani tega pogorja pa 
36 Cfr. Teržan 1976, 325–338, sl. 3–4; 25–26; 31; 35–36; 41. 
37 Guštin 1973, 478–480, sl. 3; Guštin 1979, t. 2: 3 (Šilentabor); 3: 6,9 (Gradišce na Cepni); 4: 8 (Gradišce naKnežaku); 5: 3 (Ulaka); 6: 3,8 (Štorje); 20: 3–16 (Tržišce); 48: 10; 50: 13–16; 51: 3,11,14,19; 52: 1,11,15; 53: 8; 54: 3–4,9; 55; 57: 8–15; 58: 2–3; 61: 16–18; 62–64 (Šmihel); Horvat 1995, t. 11: 3; 7: 1–2; 14: 8; Crismani, righi 2002, 67–69, Fig. 4–26 (Socerb); Vinazza 2018 (Tupelce); Laharnar 2022 (Baba pri Slavini, Ambroževo gradišce pri Slavini, Kerin nadPivko, Primož nad raduhovo vasjo pri Pivki, Šilentabor, Gradišce na Cepni, Gradišce nad Knežakom, Gradišce nad Gornjo Košano, Stari grad nad Uncem, Gradišce na Slivnici, žerovinšcek itd.). 
38 Cfr. Guštin 1979, t. 2: 1–3; 51–58; 75–79; Crismani, righi 2002, 84–85, Fig. 168–179. 
so med nanosom in Snežnikom notranjska podolja, in sicer od Postojnskih vrat oz. Pivške kotline, Spo­dnje in Zgornje Pivke do Podgore ter Matarskega in Jelšanskega/Brgudskega podolja (Bavdek, pril. 1; Vidojevic, sl. 3 in 4). Ceprav so nekatera polja sezonsko poplavljena in se obcasno spremenijo celo v presihajoca jezera39 ter so zato za trajno poselitev neprimerna, pa je na njihovem obrobju, dvignjenem nad poplavne ravnice, dovolj ugodnih mest za na­selitev. Zdi se, da gre za zelo nacrtno poselitev in izrabo polj v sušnih obdobjih za kmetijske potrebe, morda pa celo za sezonski ribji ulov.40 Vsako od polj oz. dolin obvladuje vsaj po ena vecja utrjena naselbina, nekatere na zelo dominantnih, strateško pomembnih mestih, druge na nižjih vzpetinah. Vec naselbin je nanizanih na obrobju Cerkniškega jezera, ki so bolj ali manj socasne, a njihovo trajanje in medsebojna razmerja še niso povsem razjasnjena (Bavdek, pril. 1).41 Hkrati je pomenljivo, da so bili prehodi med polji in pokrajinami posebej varovani z utrjenimi postojankami, ki so omogocale tudi vizualno povezavo. Tako sta npr. Postojnska vrata na vzhodu nadzirala Sovic in Pecna reber, prelaz pri razdrtem na zahodu pa sta verjetno kontrolirala Goli vrh in Gradišce (Bavdek, sl. 1 in 4),42 prehod proti Kvarnerju je na Babnem polju nadzorovala Farjevka, nad drugim prehodom proti Kvarnerju pa je bdelo gradišce na Sv. Katarini nad Jelšanami (Bavdek, pril. 1 in Vidojevic, sl. 4: 11; 9–11). ne­koliko drugacno sliko nudijo naselja na Pivškem, ki se vrstijo med osrednjima gradišcema, kot staGrad pri Šmihelu, nekoliko umaknjen od prelaza pri razdrtem pod nanos,43 in Trnovo pri Ilirski Bistrici. Gre za niz utrjenih naselbin na visokem Taborskem grebenu vzdolž doline Pivke. S svojo lego pretežno na temenu pogorja nad prepadnimi stenami dajejo celo vtis neke vrste obrambne crte proti zahodu. Verjetno edini prelaz s Pivškega v reško dolino pa sta morda prav tako varovali dve gradišci, Kerin in Sv. Primož, obe datirani v pozno bronasto in železno dobo (Bavdek, pril. 1).44 
Takšna poselitev na obrobju polj in dolin ter nadzor nad prehodi z utrjenimi postojankami in 
39 Cf. npr. Prestor 2009; Schein 2009; Perne, Turk 2011, 29. 
40
 Glej npr. Schein 2009, 48–49, 59. V tem smislu se zdi posebno indikativna lega Cvingerja pri Dolenji vasi tik nad požiralnikom Velika Karlovica (Bavdek, sl.12 in 13). 
41
 Glej tudi Bavdek 2009. 42 Horvat, Bavdek 2009; Horvat, Bavdek 2010. 
43
 Verjetno gre za anticno Okro, glej Šašel 1974; id. 1977; Slapšak 1999, 149–151; Horvat, Bavdek 2009, 19–22. 44 Prim. npr. tudi Horvat 1995, sl. 1; ead. 2005, 228–229, 
237–243, sl. 2; glej tudi Laharnar 2022 (v tisku). 
vizualno komunikacijo v marsicem spominja na poselitvene sisteme za casa bronaste in železne dobe do rimske okupacije, ugotovljene v dinarskem zaledju Jadrana, na visokih kraških poljih od Like45 do Hercegovine.46 Verjetno jih niso pogojevale zgolj geografske danosti, temvec tudi stopnja družbene organiziranosti tod živecih skupnosti ter njihov nadzor zlasti nad naravnimi viri, npr. pitno vodo,47 ter pripadajocim jim ozemljem. 
Drugace je na Kraški planoti, kjer ji dajejo pe-cat tri ali štiri vecje naselbine na vzpetinah, kot so Tomaj, Skopo in Sveto ter ob severnem robumorda še Štanjel, medtem ko je vrsta gradišc gosteje nanizanih predvsem na zahodni strani planote, na številnih vrhovih nad Tržaškim zalivom in na Kraškem robu. na jugovzhodu pa je prostor kra­ške skupine zamejen s poselitvenim kompleksomŠkocjana in nad njim rodiško Ajdovšcino.48 
nove raziskave, ki izhajajo iz nove metode zracnega snemanja zemeljskega površja, t. i. lidar, kar je Boštjan Laharnar upraviceno oznacil kot “pravo revolucijo v arheološki topografiji”, pa v zadnjih nekaj letih omogocajo povsem nov vpo­gled v nastajanje kulturne krajine in poselitvene sisteme, tudi na notranjskem in Krasu.49 ne le, da so se izlušcile konture utrjenih naselbin – gradišc z veliko vecjo natancnostjo kot iz letalskih zracnih posnetkov in da je ponekod razvidna tudi njihova notranja pozidava in ureditev, še vec, v njihovi neposredni okolici so se pokazali razlicni sledovi umetnih tvorb, kot so ograde, zidovi, groblje in mejni zidovi okoli vecjih arealov, ki jih povezujejo z gospodarskim – kmetijskim zaledjem posameznih naselbin. raziskave Laharnarja in njegove ekipe v okolici Gradišca nad Knežakom se niso omejile le na lidarske posnetke in njihovo interpretacijo, temvec so izbrane tvorbe preverili tudi s sondiranji in izkopavanji manjšega obsega, ki so pokazala na zelo kompleksno strukturirano izrabo gradišcu pripadajocega obmocja, ponekod zamejenega celo 
45
 Glej npr. Drechsler-Bižic 1975, Plan 2. 46 Benac 1975, Plan 1; id. 1985, 56–69, 90–94, 135–146, 181–187, Karta 1–4 in še posebej Karta 5. 47 O tem, kako pomemben je bil npr. dostop do pitnevode, glej Šašel 1992a, 524–528. 
48
 Slapšak 1995; id. 1999, 158–163. Glej tudi Flego, rupel 1993; Zupancic 1990, 19–21; Càssola Guida, Càssola 2002, 7–10, Fig. 4. 
49 Laharnar 2018, 30. Pri tem kaže omeniti, da B. Laharnar vodi raziskovalni projekt, v okviru katerega potekajo prav raziskave gradišc in njihovega zaledja na notranjskem, predvsem na Pivškem. V pripravi za tisk je tudi njegova monografija Laharnar 2022 (v tisku). 
s posebnim zidom (sl. 2). na osnovi keramicnih najdb so jih datirali v starejšo železno dobo, ob-stajajo pa tudi indici, da so nekatere najdbe celo starejše, tj. iz bronaste dobe.50 Podobno situacijo je ugotovila Tanja Vidojevic v zaledju gradišca Trnovo kot osrednji utrjeni naselbini na Ilirskobistriškem, kjer se je s suhim zidom varovano obmocje raz­tezalo od Trnovega do Sv. Ahaca in Stražice kot opazovalnima in obrambnima postojankama, kar je zabeležil že Müllner (Vidojevic, sl. 1, 7–8). na Krasu, kjer je natancno topografijo in temeljne prostorske študije izvedel Božidar Slapšak,51 so bile odkrite podobne strukture. Glede na razlicno lego,velikost in utrjenost gradišc okoli Škocjana, kot so npr. Gradišce pri Divaci, Gracek nad Famljami in Volarija, ter glede na domnevni kamniti zid okoli celotnega škocjanskega obmocja sklepamo, da je bil tudi ta teritorij zamejen in posebej varovan, morda celo v podobnem smislu, kot so bili grški temenoi.52 Podobno organiziranost prostora smo na osnovi lidarskih posnetkov in terenskih preverjanjugotovili tudi v primeru Štanjela kot osrednjega gradišca verjetno s satelitskimi naselji, kot sta bili na bližnjih Kobdilju in Kobjeglavi (Bratina sl. 1; Teržan, Turk, sl. 8, 13).53 Štanjel pa ni imel pod nadzorom le svojega kraškega zaledja, temvec tudi sam dostop na kraško planoto iz Vipavske doline. V njegovi neposredni bližini smo namrec na Ostrem vrhu z arheološkimi izkopavanji odkrili opazovalni stolp, datiran v halštatsko obdobje. Zanimivo je, da je bil njemu nasproti na drugi strani doline, po kateri se vzpenja pot na kraško planoto, postavljenše en stolp, Lukovska Škratljevica, torej je bil dostop tudi tu flankiran kar z dvema stolpoma. Glede na še druge podobne, ceprav arheološko še neraziska­ne kamnite ostaline, smo postavili tezo, da je bila vzdolž severnega kraškega roba postavljena vrsta utrjenih postojank, obrambnih in opazovalnih stolpov ter manjših, mocno utrjenih gradišc, ki so nadzorovali in varovali dostop na kraško planoto, namenjeni so bili torej obrambi ozemlja kraške kulturne skupine (Teržan, Turk, sl. 1–13). 
Arheološko izkopavanje stolpa na Ostrem vrhu je omogocilo tudi odlicen vpogled v nacin suho­
50 Laharnar 2018, 30–34, sl. 3; Laharnar, Lozic, Štular 2019, Fig. 2–5. Za rimsko obdobje na Knežaku glej Laharnar, Lozic, Miškec 2020. 
51
 Slapšak 1995; id. 1999. 52 Turk, Hrobat, Bratina 2016, sl. 13; Teržan 2016a, 416–417, sl. 151–152; Mlekuž 2019. 
53 Za Štanjel glej tudi Bratina 2019. Za lociranje grobov v bližini Kobjeglave, ki so bili pripisani štanjelski nekropoli, glej Vinazza 2018. 


Sl. 2: Gradišce nad Knežakom z okolico. Arheološka interpretacija po lidarskih posnetkih: a – Gradišce nad Knežakom; b – Gradišce na Cepni; c – Zrmzlek (majhno gradišce?/stolp?); d –Gradišce pri Šembijah; e – Breg pri Šembijah (majhno gradišce);  f – Gradišce Obroba; g – groblje; h – mejni zid obmocja; i – Šembijsko presihajoce jezero; j – srednje- in novoveška polja (prirejeno po Laharnar, Lozic, Štular 2019, Fig. 2). Fig. 2: Gradišce above Knežak and its surrounding area, archaeological interpretation based on LiDAr images: a – Gradišce above Knežak; b – Gradišce on Cepna; c – Zrmzlek (minor hillfort?/tower?); d – Gradišce near Šembije; e – Breg near Šembije (minor hillfort);  f – Gradišce Obroba; g – cairn; h – boundary wall of a territory; i – intermittent Šembije Lake; j – medieval and post-medieval fields (adapted after Laharnar, Lozic, Štular 2019, Fig. 2). 
zidne gradnje. Pokazalo se je, da ne gre le za zelo obdajali kamniti nasipi ali okopi, kot je bilo to do skrbno zloženo kamenje s poravnanim notranjim nedavnega pogosto zaslediti v literaturi, temvec da in zunanjim licem zidu, temvec so bili pomemben so dandanašnji kamniti nasipi ruševine mogocnih element tudi leseni stebri kot oporniki celotne zidov. Ti imajo zunanje in notranje lice praviloma konstrukcije (Teržan, Turk, sl. 1–6). Zato naša do-zgrajeno iz vecjih kamnov ali kamnitih blokov, mneva, da so bila tudi obzidja gradišc grajena na vmesni prostor, ki je lahko širok tudi vec metrov, podoben nacin (Bratina, sl. 3 in 4). Vsekakor pa pa je povecini zapolnjen z manjšimi kamni in po-so novejša izkopavanja pokazala, da gradišca niso nekod še z zemljenim zasutjem, npr. na Gradu pri Šmihelu,54 Cvingerju pri Dolenji vasi pri Cerknici (Bavdek, sl. 14), Taboru pri Vrabcah (Vinazza, sl. 
3) in Tomaju (Bratina, sl. 3 in 4). Pri morebitnem obnavljanju zidu so na zunanji strani prizidali do-datni podporni zid ali celo vec front zidu, npr. na gradišcih na Ajdovšcini nad rodikom,55 Gracku pri Famljah56 in v Tomaju57 (Bratina, sl. 3 in 4). Ogromne kamnite ruševine (npr. Vidojevic, sl. 10; Bratina) kažejo na mogocne zidove, grajene na suho, ki so morali v višino meriti tudi vec metrov. Izgradnja gradišc z obrambnim obzidjem pomeni torej zelo zahtevne in velike, tako rekoc inženir­ske podvige, ki so jih lahko izpeljale posamezne skupnosti le pod vodstvom izkušenih mojstrov in dobro organizirane družbe. 
NACIN POKOPAVANJA IN DRUŽBENA STRUKTURA 
V okviru notranjsko-kraške skupine so svoje pre­minule pokopavali na razlicne nacine, prevladujoc obicaj  je bilo sežiganje in shranjevanje bodisi v žare bodisi v preproste grobne jame, nezanemarlji­vo pa je bilo tudi inhumiranje (Bavdek; Laharnar, Murgelj). Pri obeh nacinih pokopa so bili pridani v grobove deli noše oz. nakita, ponekod drobno orodje, ne pa orožje. V nasprotju z dolenjsko hal­štatsko kulturno skupino, kjer je bilo orožje (sekira in sulice) praviloma sestavni del vsake moške grobne oprave, se v tej skupini pojavlja le izjemoma, npr. v nekaterih grobovih pozne bronaste oz. zgodnježelezne dobe na grobišcu na Brežcu pri Škocjanu in vsega treh grobovih na Križni gori.58 Šele v stopnji notranjska VI, tj. v poznem halštatskem obdobju, predvsem pa v latenskem obdobju, je orožje postalo pogost in obicajen grobni pridatek. redkeje so bile poleg žar pridane še druge posode, izjema so grobovi na Križni gori, kjer so verjetno služile za popotnico v onstranstvo. 
Grobišca so bila praviloma plana, ceprav se v literaturi omenjajo tudi gomile,59 v katerih pa pokopi z arheološkimi izkopavanji doslej še niso bili dokazani. Povecini so bile v njih odkrite cre-pinje posod, ne pa tudi druge najdbe, na osnovi 
54 Urleb 1990. 
55
 Slapšak 1985. 
56 novakovic, Turk 1991a; novakovic, Turk 1991b; Zupancic, Vinazza 2015, 694–695, sl. 3. 
57 Bratina 2018b, 96–97, sl. 8–9. 
58 Urleb 1974, t. 1: 8; 3: 15; 9: 4; Teržan 1990, 70–71, sl. 15. 
59 Guštin 2011, 40. 
katerih bi bilo možno sklepati na grobove. Zato je verjetno, da gre za kamnite groblje, kakršne je Laharnar raziskal na obmocju pod Gradišcem pri Knežaku in ki jih povezuje s kmetijsko izrabo pro­stora.60 nekropole so ležale praviloma na pobocjih neposredno pod naselbinami, npr. na Križni gori61 in Trnovem pri Ilirski Bistrici (Bavdek), pa tudi pod Jelarji pri Sv. Barbari pri Korošcih,62 medtem ko je bilo v bližnji okolici Škocjana63 in Gradu pri Šmihelu64 vec grobišc. 
Tako biritualnost v nacinu pokopavanja kot tudi obstoj vec socasnih grobišc ali skupin grobov, bolj ali manj oddaljenih od naselbin, morda lahko razumemo kot odraz vec razlicnih družbenih enot v smislu družin ali rodbin ter njihovega medse­bojnega spoštovanja pri sobivanju tako v okviru posameznih naselbin kot tudi celotne notranjsko--kraške kulturne skupine. 
Zanimiv vpogled v družbeno strukturiranost posameznih naselbin ponuja analiza grobov glede na nacin pokopa in sestavo grobnih pridatkov, kot se kaže na primeru križnogorskega in šmihelskih grobišc. 
Od grobišc okoli dobro utrjene naselbine naGradu pri Šmihelu sodita dve v zgodnjo železno dobo – Pod Kaculjem in na Mackovcu.65 Ceprav sta socasni, se grobni pridatki, zlasti v ženskih grobovih, med seboj razlikujejo, kar daje slutiti, da gre za dvoje razlicnih družbenih skupnosti/ rodbin. na grobišcu Pod Kaculjem prevladujejo v ženski noši ocalaste fibule in zapestnice in ji tudi dajejo poseben pecat (sl. 3), medtem ko so grobovi z locnimi fibulami zastopani v obcutno manjšem številu in predstavljajo opazno manjšino 
60 Glej Urleb 1974, 13, pril. 1; Osmuk 1988; Laharnar 2019, 266–268. 
61
 Urleb 1974, 11–14, sl. 2, pril. 1. 
62
 Montagnari Kokelj 1996; ead. 1997, Tav. 23–26;Maselli Scotti 1997, 7–11, Fig. 1–2; 12; 25–28; Škvor Jernejcic 2018, 538–545, Fig. 2. 
63 ruaro Loseri et al. 1977, 19–22, Fig. 6; Turk, Hrobat, Bratina 2016, sl. 13. 
64 Guštin 1979, 13, sl. 3. 
65 Hoernes 1888, 217–249; Guštin 1979, 70–75, Abb. 3, Taf. 37–50. V objavljeni študiji Teržan 1992, 464–471, Abb. 9–10, katere rezultate povzemamo na tem mestu (glej sl. 3–5), smo se oprli tako na objavo Hoernesa kot Guština, pri cemer smo prevzeli oštevilcenje grobov po Guštinu, da bi bilo lažje poiskati opisni in slikovni prikaz posameznih grobov. Vendar naj opozorim, da Guštinovo preštevilcenje grobov ni najbolj posreceno, saj so z njim na eni strani neupoštevane oz. zabrisane lokacije posameznih grobišc, na drugi strani pa niso omenjeni in upoštevani grobovi brez grobnih pridatkov. 

Pokop/ Burial  Nakit / Jewellery  Fibule / Fibulae  
Št. groba / Grave No. Žara / Urn Skleda / Bowl Nedolocljiv / Indeterminable Vijcek / Spindle whorl Jagode / Beads Obeski / Pendants Ovratnica /  Torques  Zapestnica /  Bracelet  Locna / Bow Polmesecasta / Crescent Ocalasta / Spectacle Igla / Pin Drugo / Other Noša / Costume  
32  1  1  ×  ×  1?  1  2  1  
36  1  1  ×  ×  ×  2  2  2  
30  1  1  2  2  1  I  
8  1  1  2  2  
56/57  2  1  1  1  1  
5  ×  2?  2  
21  1  1  2  
50  1?  2  
34/35  ×  ×  1  1  1  
61  1  1  1  2  1  
58  1?  2  1  III  
31  1  1  ×  1  1  
29  1  1  1  
22  1  1  
19  1  1  
13  1  1  ×  1  1  1  1  Pr  II  
46  ×  ×  1  1  1  
26  1  1  ×  ×  1  1  
60  1  1  2  
9  1  ×  2  V  
2  ×  1  
52  2  1  
28  1  
17  1  

* Pr = Prstan / Fingerring Sl. 3: Šmihel – Pod Kaculjem. Grobovi z nakitom, ki jim dajejo poseben pecat ocalaste fibule (glej op. 66). Fig. 3: Šmihel – Pod Kaculjem. Graves with jewellery marked by spectacle fibulae (see Fn. 66). 
(sl. 4).66 Fibule obeh tipov se skupaj pojavljajo le v redkih grobovih in kažejo morda na ožje so-rodstvene vezi osebe z eno in drugo skupnostjo. na osnovi preostalih sestavin noše in nakita, kot 
V okviru ocalastih in locnih fibul na slikah ne upoštevam njihove morebitne tipološke ali kronološke razlike (pod locnimi fibulami so zabeležene tako eno- kot dvozankaste in polmesecaste fibule). Oznake noše I–VII se nanašajo na kategorizacijo Teržan 1978. 
so jagode, obeski in ovratnice, so poleg osnovnih oznacevalcev (fibula/zapestnica) razpoznavne še druge kombinacije, ki ustrezajo tipom noš in njihovi kategorizaciji glede na stan in status, kot prikazano na osnovi analize skeletnih, glede na spol in starost antropološko opredeljenih grobov s Križne gore.67 razen razlik v nošnji fibul se zdi 
67
 Urleb 1974, 14–19, sl. 3; 5; Teržan 1978. 

Pokop / Burial  Nakit / Jewellery  Fibule / Fibulae  
Št. groba / Grave No. Žara / Urn Skleda / Bowl Skeletni / Inhumation Nedolocljiv / Indeterminable Jagode / Beads Obeski / Pendants Ovratnica / Torques Zapestnica / Bracelet Locna / Bow Polmesecasta / Crescent Ocalasta / Spectacle Igla / Pin Drugo / Other Noša / Costume  
62  1 1  ×  2  1  2 Uo  
45  ×  ×  2  1  1 Pr  
44  1 1+×  ×  2  1  1 Pr  I/III  
33  ×  ×  4  2  
51  1  1  1  
53  ×  1  1?  
II  
49  S  1  
12  1  
20  1  
10  1  1  V  
4  1?  
15  1?  
39  ×  2  
16  2  
IV  
43  2  
64  S  2  
40  ×  × ×  
7  ×  ×  
11  1  ×  ×  VII  
6  ×  
23  ×  

* Uo = Uhan/obrocek / earring/ring; Pr = prstan / Fingerring 
Sl. 4: Šmihel – Pod Kaculjem. Grobovi z  nakitom, ki jim dajejo poseben pecat locne fibule (glej op. 66). Fig. 4: Šmihel – Pod Kaculjem. Graves with jewellery marked by bow fibulae (see Fn. 66). 
indikativno tudi to, da so bile osebe z ocalasti-mi fibulami na grobišcu Pod Kaculjem pogosto pokopane v žari, pokriti s skledo (sl. 3), medtem ko so bile tiste z locnimi fibulami pokopane brez žare. Izjemi sta le dve osebi z locnimi fibulami, ki se glede na preostali nakit uvršcata med nosilke nošnje I. kategorije, tj. s parom zapestnic (sl. 4), torej med pripadnice najvišjega ranga v okviru ženske populacije na grobišcu Pod Kaculjem. 
Podobno kot grobovi z locnimi fibulami Pod Kaculjem, ki so bili pretežno brez žar, tudi na grobišcu na Mackovcu preminulih niso pokopa­vali v žarah, prav tako niso v grobove prilagali drugih posod, razen redkih izjem (sl. 5). To se zdi še posebej pomenljivo, ker so bile na grobišcu na Mackovcu oznacevalni element noše prav locne fibule, saj so ocalaste fibule predstavljale le redke izjeme (sl. 5). Ceprav so grobovi na Mackovcu v celoti bolj skromni, pa se glede na ostale pridatke noše oz. nakita (zapestnice, ovratnice, obeski in jagode) ne razlikujejo od obicajnih kategorij noš, kot smo jih ugotovili Pod Kaculjem in na Križni gori. To dejstvo seveda govori za standardizirane tipe noše/kombinacije nakita glede na starostno 
Pokop / Burial  Nakit / Jewellery  Fibule / Fibulae  
Št. groba / Grave No. Žara / Urn Skleda / Bowl Nedolocljiv / Indeterminable Jagode / Beads Obeski / Pendants Ovratnica / Torques Zapestnica / Bracelet Locna / Bow Polmesecasta / Crescent Ocalasta / Spectacle Igla / Pin Noša / Costume  
76  ×  5  1  
71  2?  1  
I  
72  × 1?  2  2  
69  1  1 1  
68  1?  1  
II  
81  1  1  
70  ×  ×  1  
74  ×  1  
82  1  
V  
79  1  1  
77  1  
78  1  

Sl. 5: Šmihel – Mackovc. Grobovi z nakitom, ki jim dajejo poseben pecat locne fibule (glej op. 66). Fig. 5: Šmihel – Mackovc. Graves with jewellery marked by bow fibulae (see Fn. 66). 
obdobje, stan in družbeni status ženskih oseb, kar je bilo ocitno sprejeto in razpoznavno na celotnem ozemlju notranjsko-kraške skupine in tudi v širšem prostoru jugovzhodnoalpske halštatske kulture.68 ženska noša/nakit je torej predstavljala pomemben družbeni regulativ, zlasti v smislu razpoznavnosti, varnosti in zašcitenosti ženskega sveta. 
Ugotovljene razlike v nacinu pokopavanja (ža­ra/brez žare) in v oznacevalnem nakitu (ocalasta fibula/locna fibula) lahko razumemo kot specificne identitetne oznake posameznih skupnosti/družin/ rodbin v okviru šmihelskega gradišca. Po grobnih pridatkih pa lahko sklepamo tudi na premoženjske razlike med njimi, saj so npr. ženski grobovi Pod Kaculjem nekaj bogatejši od tistih na Mackovcu, kar morda kaže na socialno razslojenost prebival­stva znotraj naselbine. 
68 Za dolenjsko kulturno skupino prim. Teržan 1985; ead. 2008, 246–262, sl. 24; 26. 
Še bolj zapleteno družbeno strukturo pa skriva v sebi nekropola pod Križno goro,69 kjer so bili odkriti grobovi z žarami, žgani pokopi v prepro­stih jamah brez žar in skeletni grobovi. na nacrtu grobišca so sicer razpoznavna dolocena grupiranja grobov, ki pa nam jih ni uspelo jasno razmejiti ali kakorkoli opredeliti niti po nacinu pokopa niti po znacilnih grobnih pridatkih, kajti znotraj posamezne grupacije so povecini zastopane na razlicne nacine pokopane osebe.70 Kljub temu smo izvedli podrobno analizo grobov ter poskusili ugotoviti znacilnosti skupnosti, ki so pokopavale na tem grobišcu. 
Ker smo na osnovi kombinacije grobnih pri­datkov že poskušali razpoznati znacilnosti posa­meznih noš glede na spol, stan in starost,71 nas tu zanimajo podobni fenomeni, kot so se namrazkrili v primeru grobišc pri Šmihelu, in sicer v kolikšni meri so fibule v okviru ženske nošnje na Križni gori oznacevalke pripadnosti doloceni skupnosti/rodbini. Pokazalo se je, da so podobnokot v Šmihelu merodajne na eni strani ocalaste fibule in na drugi locne (sl. 7–8), ki so zastopane tako rekoc v sestavih vseh tipov/kategorij noš: I. noša s fibulo in zapestnicami v paru, II. noša z ovratnicami in uhani, III. noša s posameznimi zapestnicami ali v neparnem številu, IV. noša samo s parnimi zapestnicami, V. noša samo s fibulami, obeski, jagodami itd. Ti dve vrsti fibul torej tudi na Križni gori ne gre razumeti le v smislu starostnih ali stanovskih razlik, temvec tudi kot oznacevalke pripadnosti doloceni sku­pnosti/rodbini.72 Zanimivo pa je, da se v nacinu pokopavanja kaže ravno nasprotna slika kot naobeh grobišcih Šmihela (Pod Kaculjem in na Mackovcu): ženske osebe z locnimi fibulami so na Križni gori pogosteje pokopane v žarah, tiste z ocalastimi fibulami pa v žganih grobovih brez žar. razumevanje tega obratnega sorazmerja otežuje dejstvo, da so tako v prvi skupini (z loc­
69 Urleb 1974; Teržan 1978; ead. 1992, 467–469, Abb. 11–12. 
70 Prim. Urleb 1974, 35–44, sl. 16–19; Teržan 1990, 67–69, sl. 14. 
71 Teržan 1978; ead. 1990, 67–69, sl. 14. 
72
 Samoumevno je, da med posameznimi grobovi z enimi ali drugimi fibulami obstajajo tudi tipološke in kronološke razlike, npr. med navadnimi iz spiralne žice zvitimi ocalastimi fibulami, ki so starejše, in dvodelnimi ocalastimi fibulami z nosilno plošcico, ki so mlajše, ali pa med locnimi eno- in dvozankastimi locnimi fibulami razlicnih variant itd. Vendar v okviru te raziskave kronološke dimenzije nismo upoštevali in vkljucili v razpravo, ker bi preseglo obseg in namen tega preglednega prispevka. 

Sl. 6: Trnovo pri Ilirski Bistrici. Pridatki nakljucno odkritega žganega groba: bronasta ocalasta fibula, ogrlica iz jantarnih in steklenih jagod ter bronastih spiralnih cevcic/saltaleonov (povzeto po Guštin 2011, 41). (najdbe so v privatni lasti). Fig. 6: Trnovo near Ilirska Bistrica. Goods in a cremation burial found by chance: bronze spectacle fibula, necklace of amber and glass beads, as well as bronze spiral tubes (from Guštin 2011, 41). (Goods are in private ownership). 
nimi fibulami) kot drugi (z ocalastimi fibulami) pogosti tudi skeletni grobovi (sl. 7–8). Kako torej razumeti to raznolikost znotraj Križne gore v nacinu pokopavanja in v nošnji prav dolocenih vrst fibul kot oznacevalk pripadnosti posameznim družbenim skupnostim/rodbinam? 
Kljub vrsti nerazrešenih vprašanj lahko za­kljucimo s tezo, da je bil sestav prebivalstva naKrižni gori in Šmihelu, podobno kot tudi v Ško­cjanu, heterogen, cemur je morda iskati vzroke v navezavi na razlicne tradicije in provenience prvih naseljencev, graditeljev gradišc. Identiteta posameznih skupnosti v okviru naselbin se je, kot kaže, ohranjala in je bila razpoznavna: 1) glede na lego grobišc v odnosu do naselbine, 2) glede na razporeditev grobov v okviru posameznih grobišc v bolj ali manj razpoznavne skupine, 3) glede na nacin pokopavanja in 4) glede na nošo, zlasti to velja za žensko nošo, tj. sestavo nakita, pri cemer je bil oznacevalen element skupinske/rodovne/ rodbinske pripadnosti predvsem izbrana vrsta fibul (ocalaste nasproti locnim). 
Ocalaste, locne in še nekatere druge vrste fibul pa niso bile pomembne le kot oznacevalke pripa­dnosti doloceni družbeni skupnosti/rodbini znotraj posameznih naselbin, temvec so bile sestavni deli nakita “narodne noše” notranjsko-kraške skupine. V okviru ocalastih fibul z osmicko, ki so bile raz­širjene v pozni kulturi žarnih grobišc (v casovnih stopnjah Ha A2/Ha B1–3) in zgodnji železni dobi (stopnjah Ha C 1–2/Ha D1) med Baltskim in Sre­dozemskim morjem, je Sabini Pabst uspelo razlociti številne regionalne in lokalne variante. Med njimi je izdvojila tudi posebno varianto ocalastih fibul z veliko osmicasto pentljo, ki jo je zaradi njene pogostnosti na notranjskem poimenovala tip Križna gora, znacilen za stopnjo notranjska II (sl. 6).73 Mlajšo varianto teh fibul s prav tako veliko osmicko, vendar s trakasto plošcico kot nosilcem za iglo za pripenjanje fibule na oblacilo, je oprede­lila kot tip Tržišce, znacilen predvsem za stopnjo notranjska III.74 Hkrati je njena analiza pokazala, da predstavljata obe za notranjsko znacilni varianti lokalni izvedbi ocalastih fibul z najbližjimi primer-javami v japodski kulturni skupini, in sicer v tipih Kompolje in Prozor.75 Zato lahko povzamemo, da ocalaste fibule v ženski nošnji na notranjskem na eni strani pricajo o navezavi na tradicijo kulture žarnih grobišc in izkazujejo na drugi strani nepo­sredno povezanost s socasno nošnjo ocalastih fibul pri svojih jugovzhodnih sosedih – pri Japodih.76 nasprotno pa predstavljajo dvozankaste locne fi­bule v notranjsko-kraški skupini izrazit balkanski tip fibul, ki mu je v številnih razlicicah mogoce slediti od centralnega Balkana preko Dolenjske 
73 Glej Lazarevski Poklar 2000; Guštin 2011, 41. Mitju Guštinu se zahvaljujem za sliko in dovoljenje za objavo. 
74 Pabst 2012, 57–59, 76, 199–209, Abb. 3: 4; 6: 1; Karte 14: 1; 20: 1; Liste 13; 25. 
75 Pabst 2012, 59–63, 76–79, Abb. 3: 5; 6: 2; Karte 14; 20. 
76
 Za casovno opredelitev nošnje ocalastih fibul z osmicko pri Japodih so na voljo tudi radiokarbonske datacije (Zavodny et al. 2019, Fig. 4). 

Pokop / Burial  Nakit / Jewellery  Fibule / Fibulae  
Št. groba / Grave No. Skeletni / Inhumation Žgan  / Incineration Žara / Urn Posoda / Vessel Skleda  / Bowl Nedolocljiv / Indeterminable Vijcek / Spindle whorl Gumbi / Buttons Jagode / Beads Obeski / Pendants Uhani/obrocki / Earring/ring Ovratnica / Torques Zapestnica / Bracelet Locna / Bow Polmesecasta / Crescent Ocalasta / Spectacle Igla / Pin Drugo / Other Noša / Costume  
25  S  1  ×  ×  2  2  1  
13  ×  1  1  ×  2  1  1  
10  ×  1  ×  3  1  1?  
37  ×  1  1  2  1  
117  ×  1  2  3?  1  I  
147  ×  1  1  2?  1  
64  S  2  1  
79  S  ×  ×  ×  2  1  
100  S  1  ×  ×  ×  2  4  1  
141  ×  1  ×  1  1  
124  S  1  1  ×  ×  2  1  1  1  
63  S  1  1  1  1  1  III  
113  S  1  1  1  1  
104  S  ×  1  1  
121 126 128  S S S  1  1 1  ×  1  ×  ×  ×  1 3 2  1 1  1 1 1  II  
38  ×  1  1  1  2  1?  
9  ×  1  1  1  ×  ×  2  
103  S  1  1  ×  ×  1  1  
36  S  1  1  2  1  
18  ×  1  1  1  Kf  V  
20  ×  1  1  
90  ×  1  1  
23  S  1  1  
127  S  1  1  

* Kf = Kacasta fibula / Serpentine fibula 

Sl. 7: Križna gora. Grobovi z nakitom, ki jim dajejo poseben pecat ocalaste fibule (glej op. 66). Fig. 7: Križna gora. Graves with jewellery marked by spectacle fibulae (see Fn. 66). 
vse do Soce, torej do svetolucijske skupine, kjer poteka zahodna meja njihove razprostranjenosti. Pri tem kaže posebej poudariti, da dvozankaste locne fibule kot tip razen redkih izjemnih pri­merkov niso bile razširjene v kulturnih skupinah obalnega pasu Jadrana in njegovega zaledja – niti pri Japodih, niti pri Liburnih, niti Histrih, pa tudi pri Venetih ne!77 
77 Müller 2009, 194–195, Abb. 203: karta s shematicnim prikazom razprostranjenosti dvozankastih locnih fibul na 
Iz prikazane analize nacina pokopa in nakita (sl. 3–8) lahko sklepamo, da je na notranjskem prišlo v zgodnji železni dobi do nenavadne simbioze ja­podskih78 in balkanskih elementov. Paradoksalno 
Balkanu je zavajajoca oz. ni tocna. Ta tip fibul namrec ni bil razširjen v obalnem pasu Jadrana. Prim. Gabrovec 1970. 
78
 Omeniti kaže podobnosti v nacinu pokopavanja (biritualnost) in grobnih grupacij z nekropolami predvsem na japodskem obmocju. Prim. Drechsler-Bižic 1987, 424–428; Balen-Letunic 2006, 33–36. 

Pokop / Burial  Nakit / Jewellery  Fibule / Fibulae  
Št. groba / Grave No. Skelet / Inhumation Žgan  / Incineration Žara / Urn Posoda / Vessel Skleda / Bowl Nedolocljiv / Indeterminable Vijcek / Spindle whorl Gumbi / Buttons Jagode / Beads Obeski / Pendants Uhani/obrocki / Earring/ring Ovratnica / Torques Zapestnica / Bracelet Locna / Bow Polmesecasta / Crescent Ocalasta / Spectacle Protocertoška/Proto-Certosa Igla / Pin Drugo / Other Noša / Costume  
22  S  1  1  1  2  1  
52  ×  Ž  1  1  2  1  
80  ×  Ž  1  ×  2  1  
69  ×  Ž  1  1  ×  2  1  
49  ×  Ž  1  2  1  I  
72  S  2  1  ×  ×  1  2  1  
114  S  1  1  ×  2  1  
84  S  1  1  2?  1  
120  S  1  2  1  
78 125 110  S S  ×  1  1 1  ×  ×  1 1 1  1 1 1  III  
115  S  1  1  ×  1  1  (1)  1  II  
47  ×  Ž  1  1  2  1  
60  ×  1  1  ×  ×  ×  1  
4  ×  Ž  2  2  ×  ×  ×  1  Ko, Ps  
122  ×  Ž  1  1  1  
144  ×  Ž  1  1  1  
135  ×  1  1  1  
134  ×  1  1  V  
11  ×  1  1  1  Su  
8  ×  1  1  1  
71  S  2  1  
101  S  1  1  1  
119  S  1  
95  S  1  1  1  

* Ko = Konjska oprema / Horse gear; Ps = Pasna spona / Belt clasp; Su  = Sulicna ost / Spearhead. 
Sl. 8: Križna gora. Grobovi z nakitom, ki jim dajejo poseben pecat locne fibule (glej op. 66). Fig. 8: Križna gora. Graves with jewellery marked by bow fibulae (see Fn. 66). 
je, da se odražajo predvsem v ženski noši, v kateri je dolocenim vrstam fibul/nakita torej pripadala oznacevalna in hkrati razlocevalna vloga v smislu ožje (rodbinske?) identitete. 
Med znacilne fibule notranjsko-kraške sku-pine sodijo tudi polmesecaste fibule, predvsem dvozankaste, okrašene z iztolcenimi bunkami na razširjenem loku, ki smo jih poimenovali kot tip Križna gora,79 in pa velike colnicaste fibule z le 
 Teržan 1990, 59–60, 77, sl. 3: 1; 7: 3; 9: 2; 14. 
rahlo uslocenim širokim colnicastim lokom (La­harnar, Murgelj, sl. 3–4; t. 3: 1).80 Tako prve kot druge so bile sestavni del nakita ženske noše v casu stopnje notranjska III. V stopnji notranjska IV pa izkazujejo lokalne posebnosti masivno lite kacaste fibule, ki so v vecjem številu doslej znane predvsem s Tržišca pri Cerknici ter posamicno iz 
80 Guštin 1973, 472–477, sl. 2: 24,28; t. 9: 2,7; id. 1979, t. 18: 1–5; 58: 6; 60: 11–12. 
Šmihela in Cepne pri Knežaku.81 V nasprotju z ocalastimi in dvozankastimi fibulami pa colnicaste in kacaste fibule odsevajo vplive z italskega oz. venetskega kulturnega prostora. 
S temi nekaj primeri znacilnih tipov fibul smo želeli ponazoriti svojstven kulturni izraz notranj­sko-kraške skupine, ki se izkazuje ne le v komple­ksnosti nacina pokopavanja in v specificnostih nošnje, temvec tudi v oblikovanju nakita, v cemer se zrcali njena identiteta. 
DEPOJSKE NAJDBE 
Iz pozne bronaste in zgodnje železne dobe je z obmocja notranjske in Krasa znanih tudi nekaj depojskih najdb, ki pa se po najdišcnih okolišci­nah in casovni dimenziji bistveno razlikujejo od že omenjenih v Mušji in Skeletni jami iz okoliceŠkocjana. 
Pri Velikem Otoku sta bila najdena kar dva depoja – manjši, najden pri vhodu v Mackovco jamo, vsebuje plavutasti sekiri in okrasno plošci-co, vecji pa bronaste surovce v obliki fragmentov kladivastih oz. bikonicnih ingotov. Ker imajo nekateri kosi posebne reliefne krožne oznacbe, neke vrste pecat, se domneva, da gre za posebno vrsto kovine.82 Dejansko so spektrometricne in metalografske raziskave neve Trampuž Orel in njenih sodelavcev pokazale, da je v bronasti zlitini surovcev visoka vsebnost svinca in drugih slednih elementov, kar se kaže kot znacilnost ingotov na našem obmocju v stopnji Ha B. Ingoti iz Velikega Otoka skupaj s tistimi iz depojev s Kanalskega vrha83 kažejo torej na novo metalurško znanje in tehnološki napredek pri predelavi kompleksnih polimetalnih rud in izdelavi kovine s posebnimi lastnostmi za nadaljnje razpecevanje.84 Glede na razmeroma številne podobne depoje z bikonicnimi surovci na prostoru med osrednjo Slovenijo in Furlanijo, vkljucno z notranjsko, bi lahko sklepali, da so morebiti te polizdelke dragocene kovine tod izdelovali in jih posredovali v srednje evropski 
81 Guštin 1973, 474–477, karta 3, sl. 2: 39; id. 1979, 
t. 3: 1; 19: 1–7; 60: 19; Tecco Hvala 2014, 130–131, sl. 3b, tip IIIb3, karta 6. 
82 Cerce, Šinkovec 1995, 227–229, sl. 49, t. 139; Turk, Turk 2019, 202–205, sl. 253. Tocna lokacija depoja Veliki Otok I ni znana. 
83 žbona-Trkman, Bavdek, 1995–1996. 
84
 Trampuž-Orel 1996, 193–197, sl. 5–7, pril. A: 37; Trampuž Orel 1999, 417–419, Fig. 4; Trampuž Orel, Heath 2001, 150–163, 167–171. 
kot tudi italski, morda pa tudi širši sredozemski prostor.85 
Le nekoliko kasneje se na obmocju zahodne Slovenije, vkljucno z notranjsko, pojavi še druga vrsta depojev, ki jih je Peter Turk širokopotezno oznacil kot depoji tipa Bologna/San Francesco –Šempeter (pri novi Gorici).86 V njih so prav tako zastopani razlicni ingoti, od katerih so uhate sekire vredne posebne pozornosti. Predmeti so deponirani najveckrat v obliki manjših fragmentov, le izjemo-ma celi. Takšni depoji oz. skupki košckov kovine so bili v zadnjih dveh do treh desetletjih odkriti povecini z detektorjem kovin, in sicer pretežno v naselbinah, kar velja tudi za notranjske najdbe, npr. s Starega gradu nad Hruševjem, z Gradišca nad Zgornjo Košano, Babe nad Slavino, Gradišca nad Pivko, Gradišca nad Knežakom in Ulake (Laharnar, Murgelj, t. 1: 6–12).87 Ob južni meji notranjsko-kraške skupine pa je bil pred nedav­nim odkrit depo pri Klani, skrit v popolni divjini (Blecic Kavur, sl. 7). Zaradi povecini nenavadnega kemijskega sestava (prav tako z visoko vsebnostjo svinca), zlasti uhatih sekir, sklepamo, da njihovi fragmenti in drugi bronasti košcki v teh depojih niso bili namenjeni zgolj metalurški dejavnosti, temvec so bili v obtoku tudi kot predmonetarno placilno sredstvo.88 Ce sledimo tej tezi neve Tram-puž Orel, moramo seveda omeniti, da imajo tako kladivasti ingoti kot tudi uhate sekire kot znacilni tipi depojev tega obdobja svoje izvorno podrocje v italskem prostoru (oz. vzhodnem Sredozemlju).89 To verjetno pomeni, da so bili naši kraji s pre­vzemom takšnih placilnih sredstev vkljuceni v širši predmonetarni sistem, ki je zaobjemal poleg Apeninskega polotoka tudi alpski svet z njegovim jugovzhodnim obrobjem, kjer se je obdržal, kot kažejo nekatere depojske najdbe, vse do zgodnjega 
6. st. pr. n. št. 
Tretjo vrsto depojev na notranjskem predstavljajo nenavadne najdbe vecje kolicine orožja. Sestavljajo jih sulice, sekire, meci, ponekod še celade in konjska oprema. Odkriti so bili povecini v neposredni bližini 
85 Turk, Turk 2019, 205, sl. 254; žbona-Trkman, Bavdek 1995–1996, 64, sl. 6. Glej tudi Sperber 2000, 392–395, Abb. 11. 
86
 Turk 2018, 398–400, Fig. 1; 3. 
87 Trampuž Orel, Heath 1998, 237–248, Fig. 1–5, Pl. 1; Laharnar, Turk 2017, 89–91, sl. 102; nanut 2018, 145–147, sl. 11: 16–24. 
88
 Trampuž Orel, Heath 1998, 240–246, Fig. 7, Tab. 1; Teržan 2008, 296–300, sl. 47–48; Turk 2018, 399–400; nanut 2018, 141–145, sl. 5–8. 
89 
nadaljnja diskusija v tej smeri bi presegla okvir tega prispevka. 
naselbin, npr. ob vznožju gradišca v Tomaju ali pa Tržišca pri Dolenji vasi pri Cerknici. Peter Turk jih je poimenoval kot depoje tipa Tržišce-Porpetto in jih datiral v cas med 8. in 6. st. pr. n. št.90 Ponov-no sta jih na simpoziju predstavila Mitja Guštin in Dragan Božic ter jih poskušala kronološko in prostorsko natancneje opredeliti (Guštin, Božic).Število kosov posameznih zvrsti orožja v posame­znih depojih kaže, da gre za orožje, ki je pripadalo organiziranim vojaškim enotam s poveljnikom na celu (celada, bronasta bojna sekira ali/in sulica), z nekaj konjeniki (konjska oprema in enorezni ukrivljeni meci) ter pešaki sulicarji (železne sulice, ponekod tudi železne sekire). njihovo deponiranje pa lahko razumemo kot tropaia, kot pravi Peter Turk v interpretatio Caput Adriae, v lokalnem obredu zmagovite vojaške demonstracije.91 Ob tem se seveda poraja vprašanje, kdo je slavil zmago, ali napadalci ali uspešni branilci dobro utrjenih gradišc. 
V notranjsko-kraški skupini pridatki orožja v grobove v zgodnji starejši železni dobi niso bili obicajni, zato nam je ostalo prikrito, kakšno orož­je so posedovali. Tudi v sosednjih skupinah, kot so japodska, histrska in svetolucijska, orožja med grobnimi pridatki razen redkih izjem praviloma ni, kar prav tako otežuje razpoznavanje eventualnih agresorjev iz sosedstva. Morda je šlo le za medse­bojna prerivanja znotraj notranjsko-kraške skupine, a ni izkljuceno, da so napadalci oz. plenilci prihajali tudi od drugod, kot bi morda lahko sklepali na osnovi mnogo kasnejših anticnih pisnih virov.92 Ce bi izhajali iz nekaterih znacilnih tipov orožja, kot so npr. ukrivljeni meci – mahaire, in sledili njihovemu pojavljanju v grobovih kot zanesljivemu indikatorju, da so spadali k bojni opremi preminulih, bi se pokazala naslednja slika: mahaire so v casu depojev iz Tomaja ali Tržišca posedovali na eni strani bojevniki v dolenjski kulturni skupini, kot kažejo grobovi v novem mestu93 in na nekaterih drugih dolenjskih in belokranjskih najdišcih. na drugi strani zasledimo mahaire, sicer bolj izjemoma, tudi pri Japodih (npr. v Prozoru) in v Istri (v Beramu, Picugih in nezakciju).94 Tako sta bili v histrskem nezakciju v enem najbogatejših grobov iz sredine 
90 Turk 2018, 400–404, Fig. 2–3; Laharnar, Turk 2017, 84–87, sl. 94–96, 98. 
91 Turk 2018, 403–404. 
92
 Cfr. npr. Šašel 1977; id. 1992b. 
93 
npr. slavni grob s Kapiteljske njive I/16 z enako plavutasto sekiro, kot je bila v depoju iz Tomaja (cf. Knez 1993, t. 18: 6; 19: 46–47). 
94
 Glej Guštin 1974, 77–92 s seznamom najdišc in karto razprostranjenosti. 
6. st. pr. n. št., grobu I/12, položeni kar dve mahairi na kamnito žaro, tretja pa je ležala ob robu grobne skrinje.95 A kot je opozoril že Guštin, so mahairam podobni veliki bojni noži znani tudi iz grobov v sosednji Furlaniji, npr. iz Pozzuola del Friuli.96 V Istri zasledimo tudi stožcaste celade z grebenom enakega tipa, kot so mu pripadali fragmenti celade iz depoja s Trnovega nad Ilirsko Bistrico. Zanimivo je, da so te celade v istrskih grobovih služile celo kot žare,97 kar je verjetno poudarjalo bojevniški znacaj preminule osebe. Ce bi torej sklepali le na osnovi v grobove pridanih mahair, bi prišle v poštev plenilske tolpe bodisi iz Dolenjske ali Bele krajine bodisi iz Japodije ali Istre, pa tudi Furlanije. Ce bi poleg mahaire upoštevali še celado z grebenom, bi ta kazala na Histre kot morebitne napadalce. Ce pa bi se oprli na igle iz depoja v Tomaju, sta med njimi vsaj dve z majhno kroglasto glavico in svitkom pod njo, ki imata primerjave v Istri;98 a so takšne igle s kroglasto oz. kroglastimi glavicami in svitki med njimi znacilne zlasti za nošnjo v japod-ski skupini.99 V tomajskem depoju je tudi nekaj fragmentov železnih igel z bronasto kroglasto glavico oz. glavicami, kakršne se pojavljajo v Istri kot del moške noše predvsem v grobovih 
III. stopnje, npr. v Beramu, Picugih, rovinju in nezakciju.100 navedene analogije za igle, mahaire in celado dajejo misliti, da bi napadalci lahko bili Histri ali Japodi. 
S tem kratkim ekskurzom o mahairah, celadah in iglah smo želeli le opozoriti, da so v depojih z orožjem na notranjskem in Krasu kosi, ki niso nujno lokalni, temvec verjetno tuje provenience, zato jih razumemo kot kazalnike nestabilnih casov. Vprašanje ostaja, ali lahko katerega od obravna­
95 Mihovilic 2001, 84–85, 149, 165–166, t. 24: 2; 25: 1–2; ead. 1995, 284–285, Taf. 20: 1–3. 
96
 Glej tu Guštin, Božic, op. 68. 97 Kucar 1979, 90, Tab. 1: 3; Mihovilic 2013, 200, Fig. 117. 98 Kucar 1979, Tab. 2: 4; 12: 14. 
99
 Igli z majhno kroglasto glavico in diskom oz. svitkom pod njo ne predstavljata “prototipa” vecglavih igel s trombastim zakljuckom, kot to trdita tu Guštin, Božic, temvec gre za znacilni japodski tip igel, ki se ohrani vse do zgodnjega 6. st. pr. n. št. Te japodske igle imajo od ene do vec glavic, med katerimi so praviloma diski oz. svitki. Zato tudi datacija depoja iz Tomaja ni nujno 8. st. pr. n. št., lahko je tudi nekoliko kasnejši. Primerjaj Laharnar, Turk 2017, 86, sl. 96; Turk 2018, 401–402, Fig. 2, in Drechsler­Bižic 1958, 38, t. 3: 21–24; Lo Schiavo 1970, 460–461, t. 36: 1–2; Teßmann 2001, 69–70, Abb. 38–39. 
100 Kucar 1979, 115, t. 2: 4,8; 3: 9; 4: 13; 6: 3–4; 12; Mihovilic 2001, 79–81, sl. 64; t. 5: 3; 6: 3; 27: 3; 37: 5; 56: 8; ead. 2013, 196–199, sl. 114; Matoševic, Mihovilic 2004, 19, t. 1: 4. 
vanih depojev povežemo s prej omenjenimi in še nerazjasnjenimi cezurami, kot jih nakazujejoprenehanja nekropol na Brežcu pri Škocjanu,Pod Kaculjem in Mackovcem pri Šmihelu ter na Križni gori. Ce bi se oprli na kronološko razde­litev depojev, ki jo predlagata Guštin in Božic, bi lahko sklepali na periodicne vojaške dejavnosti, morda v podobnem smislu, kot jih pripoveduje Odisej, ceprav je bila tudi njemu sreca opoteca: 
Preden sinovi Ahajcev polegli poljé so trojansko, 
bil sem devetkrat že vodja možem in jadrnim ladjam, 
zoper oddaljena ljudstva, in silo nagrabil sem plena. 
Vselej izbral sem si del, še vec pa dobíl pri delitvi: 
naglo je raslo imetje, mi hiša cvelà v blaginji, 
... 
Toda unicil je Zeus me Kroníon – tako je pac hotel – , 
s tropom blodecih gusarjev poslal me je v krajine tuje, 
noter v Egipt, to dolga je pot, da bi tam se pogubil. 
Prav na reki Aigiptu zasidral sem ladje somerne. 
... 
Moji ljudje pa, vdani nasilju, so z burnim pohlepom 
vrgli na rop se in plen, po lepih egiptovskih poljih, 
ženske odgnali s seboj in z njimi negodne otroke, 
101 
moške pa vse so pobili: … 
ropanje, predvsem živine, in piratstvo je bilo, kot kaže, tradicionalna “gospodarska” panoga/ dejavnost v okviru homerske družbe. Vodje kot Odisej so bili basilei, a ropanje in plen nista bila v korist le njim samim in njihovemu spremstvu, temvec celotni pripadajoci skupnosti.102 Povsem predstavljivo je, da so na podoben nacin delovale skupnosti v starejši železni dobi tudi izven grškega sveta, na zahodnem Balkanskem polotoku, v zaledju severnega Jadrana. 
S tega vidika in upoštevajoc predvsem depo­je z orožjem kot svojevrstne tropaia postanejo bolj razumljive s kamnitimi obzidji varovane naselbine – gradišca ter skrb zanje, ki se kaže v obnavljanju poškodovanih zidov (Bavdek, pril. 1; Bratina, sl. 3 in 4, 9 in 10; Vinazza, sl. 1) pa tudi 
 Homer, Odiseja, XIV 229–233; XVII 424–427, 431–434 (prevod A. Sovre, 1966). 102 Murray 1982, 63–65. 
v zamejevanju bližnje okolice z zidovi (sl. 2; glej še Vidojevic), ki so verjetno služili prav varova­nju prostora za kmetijsko izrabo. ne nazadnje, varovanju širšega prostora – in ne le posameznih naselbin – je bil namenjen tudi obrambni sistem na Krasu z nizom utrjenih postojank, obrambnih ali razglednih stolpov ter manjših gradišc, vzdolž severnega kraškega roba nad Vipavsko dolino, ki so nadzorovali in zapirali dostop na kraško planoto. Kot kažejo radiokarbonske datacije zizkopavanj stolpa na Ostrem vrhu pri Štanjelu (Teržan, Turk), je bil ta sistem po vsej verjetnosti zgrajen v teku 8. st. in obnovljen v 5. st. pr. n. št. 
SKLEPNA BESEDA 
na osnovi dosedanjih arheoloških raziskav se notranjsko-kraška skupina kaže kot izredno kompleksno strukturirana tvorba, kar zadeva znacilnosti njene poselitve in družbeno sfero. razlicnost v nacinu pokopavanja ter svojskost v nošnji/nakitu sta odsev raznolikih faset njene identitete, zaradi cesar se jasno razlikuje od so-sednjih kulturnih skupin. Svojo vlogo so pri tem zagotovo imele geografska razgibanost prostora in naravne danosti, z notranjskimi polji in podolji na eni strani ter Kraško planoto na drugi, kar je pogojevalo boljšo ali slabšo medsebojno poveza­nost krajevnih skupnosti posameznih obmocij. novejše raziskave so pokazale, da so bile skupnosti teritorialno organizirane in so svoj teritorij tudi varovale, kar najbolj jasno nakazujejo obrambne zapore na severnem kraškem robu. na vprašanje, ali so morebiti v svojem družbeno-politicnem razvoju celo dosegle prag protourbanega v smislu arhajskega starogrškega polisa ali zgodnjerimskega pomeria (pomerium), pa bodo lahko dala odgovor šele nadaljnja raziskovanja.103 
103 
na koncu se želim zahvaliti Almi Bavdek, Mitju Guštinu in Boštjanu Laharnarju za konstruktivne diskusije, Manci Vinazza za pomoc pri pripravi slik 3–8, Boštjanu Laharnarju za sliko 2, Mitju Guštinu za sliko 6 ter Sneži Tecco Hvala in Mateji Belak za pripravo slike 1. 
ADAM, A.-M., P. CÀSSOLA GUIDA, S. VITrI 1986–1987, L´insediamento protostorico di Pozzuolo del Friuli (Udine). – Bollettino della Società Adriatica di Scienze 69, 67–75. 
BALen-LeTUnIC, D. 2006, Japodi. Arheološka svjedocan­stva o japodskoj kulturi u posljednjem pretpovijesnom tisucljecu. – Ogulin. 
BAVDeK, A. 2009, Pregled skozi najstarejšo zgodovino Planinskega polja. – V / In: P. Jakopin (ur. / ed.), Pla­ninska dolina. Ljudje in kraji ob Unici, 79–89, Planina pri rakeku. 
BAVDeK, A. 2018, Late Bronze and early Iron Age in the notranjska region in Slovenia. – V / In: Borgna, Càssola Guida, Corazza (ur. / eds.) 2018, 165–172. 
BAVDeK, A., M. UrLeB 2014, 32. Križna gora pri Ložu; 
33. Trnovo pri Ilirski Bistrici. – V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 525–547. 
BenAC, A. 1975, Quelques caracteristiques des agglomera­tions fortifiees dans la region des Delmates. – V / In: A. Benac (ur. / ed.), Utvrdena ilirska naselja. Medunarodni kolokvij, Mostar, 24-26. oktobar 1974 / Agglomerations fortifiees Illyriennes. Colloque international, Mostar, 24-26. octobre 1974, Posebna izdanja 24, Centar za arheološka istraživanja AnU BiH 6, 81–91. 
BenAC, A. 1985, Utvrdena ilirska naselja 1. Delmatske gradine na Duvanjskem polju, Buškom Blatu, Livanjskom i Glamockom polju. – Djela 60, Centar za balkanološka ispitivanja AnU BiH 4. 
BOrGnA, e. 2016a, Celade / elmi. – V / In: Teržan, Bor­gna, Turk 2016, 119–140. 
BOrGnA, e. 2016b, Drugi elementi zašcitne bojne opreme / Altri elementi dell´ armamento difensivo. – V / In: Teržan, Borgna, Turk 2016, 141–156.
BOrGnA, e., P. CÀSSOLA GUIDA, S. COrAZZA (ur. / eds.) 2018, Preistoria e Protostoria del Caput Adriae. – Studi di preistoira e protostoria 5. 
BOrGnA et al. 2018 = e. Borgna, P. Càssola Guida, S. Corazza, K. Mihovilic, G. Tasca, B. Teržan, S. Vitri 2018, Il Caput Adriae tra Bronzo Finale e antica età del ferro. – V / In: Borgna, Càssola Guida, Corazza (ur. / eds.) 2018, 97–118. 
BrATInA, P. 2014, 34. Zidanca pri Podnanosu. – V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 549–561. 
BrATInA, P. 2018a, Bronze and Iron Age settlements in the Kras and the Vipava Valley, Slovenia. – V / In: Bor­gna, Càssola Guida, Corazza (ur. / eds.) 2018, 165–172. 
BrATInA, P. 2018b, Gradišca Krasa. – V / In: Gradišca v zahodni in osrednji Sloveniji. Zbornik s posvetovanja 
o gradišcih, Pivka, 24. maja 2017, 91–101, Gorjansko.
BrATInA, P. 2019, Štanjelski hrib v preteklosti. Pregled arheoloških raziskav. – V / In: e. Belingar (ur. / ed.),Štanjel, variacije v kamnu, 43–57, Ljubljana.
CÀSSOLA GUIDA, P. 1983, Pozzuolo del Friuli, Castelli-ere dei Ciastiei. – V / In: Preistoria del Caput Adriae. Mostra, 196–203, Trieste. 
CÀSSOLA GUIDA, P., F. CÀSSOLA 2002, Tergeste pre­romana e romana: nuove considerazioni. – V / In: A. Dugulin (ur. / ed.), La necropoli di San Servolo. Veneti, Istri, Celti e Romani nel territorio di Trieste. Civici Musei di Storia ed Arte di Trieste, 7–15, Trieste. 
CÀSSOLA GUIDA, P., S. VITrI 1988, La ceramica dei castellieri. – V / In: Castelli del Friuli 7, 221–259, Udine. 
CrISMAnI, A., G. rIGHI 2002, Le sepolture protostoriche e il catalogo dei materiali. Considerazioni sul materiale protostorico di San Servolo. – V / In: A. Dugulin (ur. / ed.), La necropoli di San Servolo. Veneti, Istri, Celti e Romani nel territorio di Trieste. Civici Musei di Storia ed Arte di Trieste, 63–94, Trieste. 
CIrOne et al. 1990 = D. Cirone, C. M. Coletti, C. Belardelli, 
C. Giardino 1990, Križna gora (Postumia). – V / In: 
C. Belardelli, C. Giardino, A. Malizia, L´Europa a sud e a nord delle Alpi alle soglie della svolta protourbana. Necropoli della tarda età dei Campi di Urne dell´area circumalpina centro-orientale, 169–181, Treviso. 
CerCe, P., I. ŠInKOVeC 1995, Katalog depojev pozne bronaste dobe / Cataloque of hoards of the Urnfied Culture. – V / In: B. Teržan (ur. / ed.), Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem 1 / Hoards and Individual Metal Finds from the Eneolithic and Bronze Ages in Slovenia 1, Katalogi in monografije 29, 129–232.
CreŠnAr, M., M. VInAZZA (ur. / eds.) 2018, Srecanja in vplivi v raziskovanju bronaste in železne dobe na Slovenskem. Zbornik prispevkov v cast Bibi Teržan, Ljubljana. DOI: https://doi.org/10.4312/9789610600855 
DreCHSLer-BIžIC, r. 1958, naselje i grobovi preisto­rijskih Japoda u Vrepcu. – Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu, 3. ser. 1, 35–60. 
DreCHSLer-BIžIC, r. 1972–1973, nekropola prahistorijskih Japoda u Prozoru kod Otocca. – Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu, 3. ser. 6–7, 1–54. 
DreCHSLer-BIžIC, r. 1975, Quelques caracteristiques des agglomerations fortifiees dans la region centrale des Iapodes. – V / In: A. Benac (ur. / ed.), Utvrdena ilirska naselja. Medunarodni kolokvij, Mostar, 24-26. oktobar 1974 / Agglomerations fortifiees Illyriennes. Colloque international, Mostar, 24-26. octobre 1974, Posebna izdanja 24, Centar za arheološka istraživanja AnU BiH 6, 71–79. 
DreCHSLer-BIžIC, r. 1987, Japodska grupa. – V / In: 
A. Benac (ur. / ed.), Praistorija jugoslavenskih zemalja 
5. Željezno doba, 391–441, Sarajevo. 
FLeGO, S., L. rUPeL 1993, Prazgodovinska gradišca Tr-žaške pokrajine / I castellieri della provincia di Trieste. 
– Trst /Trieste. 
GABrOVeC, S. 1970, Dvozankaste locne fibule. Doprinos k problematici zacetka železne dobe na Balkanu in v jugovzhodnih Alpah / Die zweischleifigen Bogenfibeln. ein Beitrag zum Beginn der Hallstattzeit am Balkan und in den Südostalpen. – Godišnjak 8. Centar za balkanološka ispitivanja 6, 5–65. 
GABrOVeC, S. 1987, notranjska grupa. – V / In: A. Benac (ur / ed.), Praistorija jugoslavenskih zemalja 5. Željezno doba, 151–177, Sarajevo. 
GABrOVeC, S. 1999, 50 Jahre Archäologie der älteren eisenzeit in Slowenien / 50 let arheologije starejše že­lezne dobe v Sloveniji. – Arheološki vestnik 50, 145–188. 
GUŠTIn, M. 1973, Kronologija notranjske skupine (Crono­logia del gruppo preistorico della notranjska [Carniola Interna]). – Arheološki vestnik 24 (1975), 461–506.
GUŠTIn, M. 1974, Mahaire. Doprinos k povezavam Picena, Slovenije in Srednjega Podonavja v 7. stol. pr. n. št. (Ma­haira Krummschwerter: urgeschichtliche Verbindungen Picenum – Slowenien – Basarabi). – Opuscula Iosepho Kastelic sexagenario dicata, Situla 14–15, 77–94. 
GUŠTIn, M. 1979, Notranjska – K zacetkom železne dobe na severnem Jadranu / Zu den Anfängen der Eisenzeit an der nördlichen Adria. – Katalogi in monografije 17.
GUŠTIn, M. 2011, Po dolini reke in Pivke skozi davno preteklost. – V / In: I. Simcic (ur. / ed.), Obcina Ilirska Bistrica – Monografija, 34–47, Ilirska Bistrica. 
HÄnSeL, B., K. MIHOVILIC, B. TeržAn 1997, Monko­donja. Utvrdeno protourbano naselje starijeg i srednjeg broncanog doba kod rovinja u Istri (Monkodonja. A fortified protourban settlement from the older and middle bronze age near rovinj in Istria). – Histria Archaeologica 28 (1999), 37–107. 
HArDInG, A. 1995, Die Schwerter im ehemaligen Jugo­slawien. – Prähistorische Bronzefunde IV/14. 
HeLLMUTH KrAMBerGer, A. 2017, Monkodonja. Istraživanje protourbanog naselja broncanog doba Istre. Knjiga 2/1–2: Keramika s broncanodobne gradine Mon-kodonja / Forschungen zu einer protourbanen Siedlung der Bronzezeit Istriens. Teil 2/1–2: Die Keramik aus der bronzezeitlichen Gradina Monkodonja. – Monografije i katalozi Arheološki muzej Istre 28/1–2. 
HOerneS, M. 1988, Die Gräberfelder an der Wallburg von St. Michael bei Adelsberg in Krain. – Mittheilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 18, 217–249. 
HOrVAT, J. 1995, notranjska na zacetku rimske dobe: Parti pri Stari Sušici, Ambroževo gradišce in Baba pri Slavini / notranjska [Inner Carniola] at the Beginning of the roman Period: Parti near Stara Sušica, Ambroževo gradišce and Baba near Slavina. – Arheološki vestnik 46, 177–216. 
HOrVAT, J. 2005, Poselitev na Pivškem in ob zgornjem toku reke od pozne bronaste dobe do pozne antike. – V / In: A. Mihevc (ur. / ed.), Kras – voda in življenje v kamniti pokrajini / Water and life in a rocky landscape, 220– 248, Ljubljana. 
HOrVAT, J., A. BAVDeK 2009, Okra. Vrata med Sredo­zemljem in Srednjo Evropo / Ocra. The gateway bet­ween the Mediterranean and Central Europe. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 17. DOI: https://doi. org/10.3986/9789612545635 
HOrVAT, J., A. BAVDeK 2010, Prelaz na Razdrtem in arheološka najdišca raziskana 1989. – Postojna. 
KneZ, T. 1993, Novo mesto III. Kapiteljska njiva, Knežja gomila / Fürstengrabhügel. – Carniola Archaeologica 3. 
KrAnJC, A. (ur. / ed.) 1999, Kras – pokrajina, življenje, ljudje. – Ljubljana. 
KrAnJC, A. 1999, Uvod – Lega in položaj. – V / In: Kranjc (ur. / ed.) 1999, 9–17. 
KUCAr, M. 1979, Prahistorijska nekropola Beram. – Histria Archaeologica 10, 85–131. 
KUnSTeLJ, M. 2018, Bronasti obeski – pricevalci cez­jadranskih povezav v pozni bronasti dobi. – V / In: Crešnar, Vinazza (ur. / eds.) 2018, 199–217. 
LAHArnAr, B. 2018, Gradišca med nanosom in Snežni­kom. – V / In: Gradišca v zahodni in osrednji Sloveniji. Zbornik s posvetovanja o gradišcih, Pivka, 24. maja 2017, 26–47, Gorjansko. 
LAHArnAr, B. 2022, Od Okre do Albijske gore. Notranj-ska med prazgodovino in antiko / From Ocra to Albion. 
Notranjska between prehistory and antiquity. – Katalogi in monografije 45 (v tisku / in print). 
LAHArnAr, B., P. TUrK 2017, Železnodobne zgodbe s sticišca svetov. – Ljubljana. 
LAHArnAr, B., P. TUrK 2018, Iron Age stories from the crossroads. – Ljubljana.
LAHArnAr, B., e. LOZIC, A. MIŠKeC 2020, Gradišce nad Knežakom. – V / In: J. Horvat, I. Lazar, A. Gaspari (ur. / eds.), Manjša rimska naselja na slovenskem prostoru / Minor Roman settlements in Slovenia, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 40, 123–140. DOI: https://doi. org/10.3986/9789610502586
LAHArnAr, B., e. LOZIC, B. ŠTULAr 2019, A structu­red Iron Age landscape in the hinterland of Knežak, Slovenia. – V / In: D.C. Cowley, M. Fernandez-Götz, 
T. romankiewicz, H. Wendling (ur. / eds.), Rural Set­tlement. Relating buildings, landscape and people in the European Iron Age, 263–271, Leiden. 
LAZAreVSKI POKLAr, e. 2000, Prazgodovinska gradi-šca na Ilirskobistriškem in na Pivki. – Bistriški zapisi 5, 148–161. 
LO SCHIAVO, F. 1970, Il gruppo liburnico-iapodico per una definizione nell´ambito della protostoria balcanica. – Atti della Accademia nazionale dei Lincei 168, Memorie Ser. 8/14, 365–523. 
MASeLLI SCOTTI, P. 1983, Cattinara. – V / In: Preistoria del Caput Adriae. Mostra, 207–209, Trieste. MASeLLI SCOTTI, P. (ur. / ed.) 1997, Il Civico Museo Archeologico di Muggia. – Trieste. MALIZIA, A., C. BeLArDeLLI, C. GIArDInO 1977, S. Canziano sul Timavo. – V / In: C. Belardelli, C. Giardino, 
A. Malizia, L´Europa a sud e a nord delle Alpi alle soglie della svolta protourbana. Necropoli della tarda età dei Campi di Urne dell´area circumalpina centro-orientale, 
150–158, Treviso. 
MerLATTI, r. 2001, Il complesso protostorico della Grotta delle Ossa a San Canziano del Carso. – Atti e memorie della Società istriana di archaeologia e storia patria 101, nS 49, 7–85. 
MIHeVC, A. (ur. / ed.) 2005, Kras – voda in življenje v kamniti pokrajini / Water and life in a rocky landscape, Ljubljana. 
MIHeVC, A. 1999, Morfologija Krasa. – V / In: Kranjc (ur. / ed.) 1999, 41–47. 
MIHOVILIC, K. 1995, reichtum durch Handel in der Hall-stattzeit Istriens. – V / In: B. Hänsel (ur. / ed.), Handel, Tausch und Verkehr im bronze- und früheisenzeitlichen Südosteuropa, Südosteuropa-Schriften 17, Prähistorische Archaeologie in Südosteuropa 11, 283–329. 
MIHOVILIC, K. 2001, Nezakcij. Prapovijesni nalazi 1900.–1953. / Nesactium. Prehistoric finds 1900–1953. 
– Monografije i katalozi Arheološki muzej Istre 11. 
MIHOVILIC, K. 2013, Histri u Istri / Gli Istri in Istria / The Histri in Istria. – Monografije i katalozi Arheološki muzej Istre 23.
MIHOVILIC, K., B. HÄnSeL, B. TeržAn 2005, Mon-codogno. Scavi recenti e prospettive future. – V / In: 
G. Bandelli, e. Montagnari Kokelj (ur. / ed.), Carlo Marchesetti e i castellieri 1903–2003. Atti del Convegno Internazionale di Studi, Castello Duino (Trieste), 14–15 novembre 2003, Fonti e studi per la storia della Venezia Giulia 9, 389–408. 
MLeKUž, D. 2019, Folded landscape: ritual landscape ofŠkocjan (Slovenia). – V / In: L. Buster, e. Warmenhol, 
D. Mlekuž (ur. / eds.), Between worlds – Understanding Ritual Cave Use in Later Prehistory, new York. 
MOnTAGnArI KOKeLJ, e. 1996, La necropoli di S. Bar­bara presso il castelliere di Monte Castellier degli elleri (Muggia-Trieste). – Aquilea Nostra 67, 9–36. 
MOnTAGnArI KOKeLJ, e. 1997, La necropoli di S. Barbara (elleri). – V / In: P. Maselli Scotti (ur. / ed.), Il Civico Museo Archeologico di Muggia, 145–151, Trieste. 
MUrrAY, O. 1982, Das frühe Griechenland. – dtv Geschi­chte der Antike, München. 
MÜLLer, r. 2009, Tracht in der eisenzeit. – V / In: S. von Schnurbein (ur. / ed.), Atlas der Vorgeschichte. Europa von den ersten Menschen bis Christi Geburt, 194–197, Stuttgart. 
nAnUT, T. 2018, Poznobronasto- in železnodobni de­pojski najdbi iz Dolenjih raven na Cerkljanskem in s Sv. Jakoba na Kanalskem Kolovratu. – V / In: Crešnar, Vinazza (ur. / eds.) 2018, 137–161. 
nOVAKOVIC, P., P. TUrK 1991a, Gracek pri Famljah 
– prazgodovinsko gradišce (arheološka izkopavanja). – Varstvo spomenikov 33, 249–253. nOVAKOVIC, P., P. TUrK 1991b, Kamen na kamen pala-ca. Izkopavanja gradišca na Krasu. – Arheo 12, 57–68. OSMUK, n. 1988, Gorice pri Famljah. – Varstvo spome­nikov 30, 196–197. 
PABST, S. 2012, Die Brillenfibeln. Untersuchungen zu spätbronze- und ältereisenzeitlichen Frauentrachten zwischen Ostsee und Mittelmeer. – Marburger Studien zur Vor- und Frühgeschichte 25. 
PArZInGer, H. 1989, Chronologie der Späthallstatt- und Frühlatène-Zeit. Studien zu Fundgruppen zwischen Mosel und Save. – Acta Humaniora. Quellen und For-schungen zu prähistorischen und provinzialrömischen Archäologie 4. 
Perne, M., J. TUrK 2011, Podzemni svet. – V / In: I. Simcic (ur. / ed.), Obcina Ilirska Bistrica – Monografija, 28–29, Ilirska Bistrica. 
PreSTOr, J. 2009, živeti ob vodi: presihajoce jezero, po­plave, posegi v vodni režim. – V / In: P. Jakopin (ur. / ed.), Planinska dolina. Ljudje in kraji ob Unici, 185–197, Planina pri rakeku. 
rUArO LOSerI, L. 1983, Il tesoretto di San Canziano. – V / In: Preistoria del Caput Adriae. Mostra, 150–151. Trieste. rUArO LOSerI, L., G. rIGHI 1982, La necropoli “celtica” di S. Canziano del Carso. Scavi Marchesetti 1903–1904. 
– Atti dei Civici Musei di Storia ed Arte di Trieste. Monografie di Preistoria 3. 
rUArO LOSerI et al. 1977 = L. ruaro Loseri, G. Steffè De Piero, S. Vitri, G. righi 1977, La necropoli di Bre­žec presso S. Canziano del Carso. Scavi Marchesetti 1896–1900. – Atti dei Civici Musei di Storia ed Arte di Trieste. Monografie di Preistoria 1. 
SALZAnI, L., C. COLOnnA 2010, La fragilità del urna. I recenti scavi a Narde – Necropoli di Frattesina (XII–IX sec.a.C.). Catalogo della mostra archeologica. – rovigo. 
SCHeIn, V. et al. 2009, Cerkniško jezero. – Cerknica. 
SLAPŠAK, B. 1985, Rodik. Raziskave Arheološkega oddelka Filozofske fakultete v Ljubljani / Ricerche del Seminario archeologico della Facoltà di Lettere di Lubiana. – Trst/ Trieste. 
SLAPŠAK, B. 1995, Možnosti študija poselitve v arheolo­giji. – Arheo 17. SLAPŠAK, B. 1999, Slovenski Kras v poznejši prazgodovini in v rimski dobi. – V / In: Kranjc (ur. / ed.) 1999, 145–163. SnOJ, D. 1992, Sermin. – Varstvo spomenikov 34, 1992, 91–105. 
SPerBer, L. 2000, Zum Grab eines spätbronzezeitlichen Metallhandwerkers von Lachen -Speyerdorf, Stadt neustadt a.d. Weinstrasse. – Archäologisches Korrespon­denzblatt 30/3, 383–402. 
SZOMBATHY, J. 1912, Altertumsfunde aus Höhlen bei St. Kanzian im österreichischen Küstenlande. – Mitteilungen der Prähistorischen Kommission 2/2 (1913), 17–190. 
ŠAŠeL, J. 1974. Okra. – Kronika 22, 9–17. 
ŠAŠeL, J. 1977, Strabo, Ocra and Archaeology. – V / In: 
V. Markotic (ur. / ed.), Ancient Europe and the Mediter­ranean. Studies presented in honour of Hugh Hencken, 157–160. Warminster (= Opera selecta, Situla 30, Lju­bljana 1992, 630–633).
ŠAŠeL, J. 1992a, Pastorizia e transumanza. Contributo alla discussione. – V / In: Opera selecta Jaroslav Šašel, Situla 30, Ljubljana, 522–528 (= Rivista storica dell' antichità 10, 1980, 179–185).
ŠAŠeL, J. 1992b, Lineamenti dell´espansione romana nelle Alpi Orientali e dei Balcani occidentali. – V / In: Opera selecta Jaroslav Šašel, Situla 30, Ljubljana, 408–431 (= Antichità Altoadriatiche 9, 1976, 78–81).
ŠeBeLA, S. 1999, Geologija Krasa – Kras v geološki pre­teklosti. – V / In: Kranjc (ur. / ed.) 1999, 19–25.
ŠKVOr JerneJCIC 2018, Il rituale e il costume funerario nell tarda età del bronzo e nella prima età del ferro nella Slovenia centrale e nell´Italia nordorientale. – V / In: Borgna, Càssola Guida, Corazza (ur. / eds.) 2018, 537–550. 
TeCCO HVALA, S. 2014, Kacaste fibule z obmocja Slo­venije / Serpentine fibulae from Slovenia. – Arheološki vestnik 65, 123–186. 
TeržAn, B. 1976, Certoška fibula (Die Certosafibel). – Arheološki vestnik 27, 317–536. 
TeržAn, B. 1978, O halštatski noši na Križni gori / Über das Trachtzubehör auf Križna gora. – Arheološki vestnik 29, 55–63. 
TeržAn, B. 1985, Poskus rekonstrukcije halštatske družbene strukture v dolenjskem kulturnem krogu / ein rekonstruktionsversuch der Gesellschaftsstruktur im Dolenjsko-Kreis der Hallstattkultur. – Arheološki vestnik 36, 77–106. 
TeržAn, B. 1990, Polmesecaste fibule. O kulturnih pove­zavah med egejo in Caput Adriae (Die Halbmondfibeln.Über die Kulturverbindungen zwischen der Ägäis und dem Caput Adriae). – Arheološki vestnik 41, 49–88. 
TeržAn, B. 1992, Beobachtungen zu den ältereisenzeitli­chen Bestattungssitten im mittleren und südostalpinen raum. – V / In: I. r. Metzger, P. Gleirscher (ur. / eds.), Die Räter / I Reti, 451–474, Bozen/Bolzano. 
TeržAn, B. 1995, Stand und Aufgaben der Forschungen zur Urnenfelderzeit in Jugoslawien. – V / In: Beiträge zur Urnenfelderzeit nördlich und südlich der Alpen. Ergebnisse eines Kolloquiums Hermann Müller-Karpe gewidmet, römisch-Germanisches Zentralmuseum, Monographien 35, 323-372. 
TeržAn, B. 2008, Stiške skice / Sticna-Skizzen. – V / In: S. Gabrovec, B. Teržan, Sticna II/2. Gomile starejše železne dobe / Grabhügel aus der älteren Eisenzeit, Katalogi in monografije 38 (2010) 189–325.
TeržAn, B. 2016a, Škocjan – kraj na sticišcu svetov. Povzetek in sklepna beseda / San Canziano – crocevia di culture.Sintesi e considerazioni conclusive / Škocjan – at the meeting point of worlds. Summary and coclusion. – V / In: Teržan, Borgna, Turk 2016, 345–472. 
TeržAn, B. 2016b, Fibule / Fibula. Obrocast nakit / Oggetti di ornamento ad anello. – V / In: Teržan, Borgna, Turk 2016, 233–284. 
TeržAn, B. 2019, Waffenweihungen in der KarsthöhleMušja jama / Fliegenhöhle bei Škocjan (Slowenien):Sieger – Verlierer – Überlebende. – V / In: S. Hansen, 
r. Krause (ur. / eds.), Materialisierung von Konflikten / Materialisation of Conflicts. Beiträge der Dritten Internationalen LOEWE-Konferenz vom 24. bis 27. September 2018 in Fulda, Universitätsforschungen zur prähistorischen Archäologie 346, 223–240. 
TeržAn, B. 2021, Liburni in Caput Adriae v zgodnjem 
1. tisocletju pr. n. št. – o liburnskih dvodelnih locnih fibulah / Liburni and Caput Adriae in the early First Millennium BC – Discussing the Liburnian two-part Bow Fibulae. – Archaeologia Adriatica (v tisku / in print).
TeržAn, B., M. CreŠnAr (ur. / eds.) 2014, Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem / Ab­solute Dating of the Bronze and Iron Ages in Slovenia, Katalogi in monografije 40.
TeržAn, B., M. CreŠnAr 2014, Poskus absolutnega datiranja starejše železne dobe na Slovenskem / Attempt at an absolute dating of the early Iron Age in Slovenia. 
– V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 703–725. 
TeržAn, B., e. BOrGnA, P. TUrK 2016, Depo iz Mušjejame pri Škocjanu na Krasu. Depojske najdbe bronaste in železne dobe na Slovenskem III / Il ripostiglio della Grotta delle Mosche presso San Canziano del Carso. Ripostigli delle età del bronzo e del ferro in Slovenia 
III. – Katalogi in monografije 42. 
TeßMAnn, B. 2001, Schmuck und Trachtzubehör aus Prozor, Kroatien. ein Beitrag zur Tracht im japodischen Gebiet. – Acta Praehistorica et Archaeologica 33, 28–151. 
TrAMPUž OreL, n. 1999, Archaeometallurgic investiga­tions in Slovenia. A history of research on non-ferrous metalls / Arheometalurške raziskave v Sloveniji. Zgodovina raziskav prazgodovinskih barvnih kovin. – Arheološki vestnik 50, 407–429. 
TrAMPUž OreL, n. 2012, The beginnigs of iron in Slovenia / Zacetki železa na Slovenskem. – Arheološki vestnik 63, 17–36. 
TrAMPUž OreL, n., D. J. HeATH 1998, Analysis of Heavily Leaded Shaft-Hole Axes. – V / In: B. Hänsel (ur. / ed.), Mensch und Umwelt in der Bronzezeit Euro-pas / Man and Environment in European Bronze Age, 237–248. Kiel. 
TrAMPUž OreL, n., D. J. HeATH 2001, Depo Kanalski vrh - študija o metalurškem znanju in kovinah na za-cetku 1. tisocletja pr. n. š. / The Kanalski vrh hoard - a case study of the metallurgical knowledge and metals at the beginning of the 1st millennium BC. – Arheološki vestnik 52, 143–171. 
TrAMPUž OreL, n., D. J. HeATH, V. HUDnIK 1996, Spektrometricne raziskave depojskih najdb pozne bronaste dobe / Spetrometric research of the Late Bronze Age Hoard Finds. – V / In: B. Teržan (ur. / ed.), Depojske in posamezne najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem II / Hoards and individual metal finds from eneolithic and bronze ages in Slovenia II, Katalogi in monografije 30, 165–242. 
TUrK, P. 2012, Arheologija. – V / In: B. Peric (ur. / ed.),Park Škocjanske jame, 104–117. – Škocjan. 
TUrK, P. 2016a, Meci in nožnice / Spade e foderi: – V / In: Teržan, Borgna, Turk 2016, 99–108. 
TUrK, P. 2016b, Sulicne osti in kopita / Punte e puntali di lancia. – V / In: Teržan, Borgna, Turk 2016, 63–97. 
TUrK, P. 2018, early Iron Age Hoards from central and western Slovenia. – V / In: Borgna, Càssola Guida, Corazza (ur. / eds.) 2018, 397–406. 
TUrK, P, M. TUrK 2019, Najstarejše zgodbe s sticišca sveta. – Ljubljana. 
TUrK, P, M. TUrK 2021, The earliest stories from the crossroads. – Ljubljana. 
TUrK, P., K. HrOBAT, P. BrATInA 2016, Katalog arhe­oloških najdišc Škocjana in okolice. – V / In: Teržan, Borgna, Turk 2016, 55–62. 
UrLeB, M. 1973, Halštatska nekropola na Križni gori pri Ložu (Die hallstattzeitliche nekropole auf der Križna gora bei Lož). – Arheološki vestnik 24 (1975), 507–520. 
UrLeB, M. 1974, Križna gora pri Ložu. Halštatska nekropola / Hallstattzeitliches Gräberfeld Križna gora. – Katalogi in monografije 11.
UrLeB, M. 1990, Grad pri Šmihelu pod nanosom – rezul­tati zašcitnih izkopavanj (Grad bei Šmihel unter dem nanos – resultate der Schutzgrabungen). – Arheološki vestnik 41, 89–104. 
VInAZZA, M. 2018, Pozabljeno starejšeželeznodobno grobišce iz Tupelc na Krasu? – V / In: Crešnar, Vinazza (ur. / eds.) 2018, 381–388. 
VITrI, S. 1977, 4. Associazioni e cronologia. – V / In: L. ruaro Loseri et al. 1977, 39–42. 
VITrI, S. 1983, Grotta delle Mosche (Fliegenhöhle).– V / In: Preistoria del Caput Adriae. Mostra, 145–149. Trieste. 
ZAVODnY et al. (B. J. Culleton, S. B. Mcclure, D. J. Kennett, 
J. Balen) 2019, recalibrating grave-good chronologies: new AMS radiocarbon dates from Late Bronze Age burials in Lika, Croatia. – Antiquity 93/367, 113–127. 
ZUPAnCIC, D., M. VInAZZA 2015, Suhozidna gradnja v prazgodovini na Krasu. – Kronika 63/3, 691–702. 
žBOnA-TrKMAn, B., A. BAVDeK 1995–1996, Depojski najdbi s Kanalskega Vrha / The Hoards from Kanalski vrh. – V / In: B. Teržan (ur. / ed.), Depojske in posamezne najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem / Hoards and individual metal finds from eneolithic and bronze ages in Slovenia I–II, Katalogi in monografije 29–30, 31–71, T. 95–118. 
žUPAnCIC, M. 1990, Arheološka podoba Brega s Kra­škim robom. – V / In: S. žitko (ur. / ed.), Kraški rob in Bržanija, 19–26, Koper. 

The notranjska-Kras Hallstatt group. An introduction and brief outline 


The Notranjska-Kras Hallstatt group
An introduction and brief outline 
Translation 
‘Gabrovec Day’ is a scientific symposium honour­ing the memory of Acad. Prof. Dr. Stane Gabrovec. It took place for the third time on 17 January 2019 and was dedicated to the third cultural group within the framework of the ‘Hallstatt cultural groups in Slovenia’; the first one presented the Styrian-Pannonian group (AV 70), the second one the Dolenjska group (AV 71) and the third, cur­rent one presents the notranjska-Kras group. To our delight, most lecturers have submitted their written contributions, published in this volume of Arheološki vestnik,1 which shed new light on the group, particularly with the results of the investigations in recent years. 
According to Gabrovec, the notranjska Hall­statt group extended across the notranjska region and the Kras all to the Gulf of Trieste.2 It is an area where the Alps and the Dinaric Alps meet, hence an area of marked differences in geography and geomorphology. notranjska is dominated by relatively mountainous, undulated terrain dotted with upland plateaus (polje), while the Kras/ Karst is a high plateau overlooking the Gulf of Trieste.3 This diversity influenced both the settlement and the cultural expression. The archaeological sites in notranjska and the Kras, primarily the hillforts enclosed with mighty stone ramparts, attracted the attention of researchers very early on,4 but their material culture remained poorly known due to the relatively modest finds. Gabrovec based his study of the notranjska group on relatively limited evidence such as the finds that Mehtilda Urleb excavated on Križna gora5 and the excavations that Carlo Marchesetti conducted prior to WorldWar I at Brežec near Škocjan6 but also from other 
1 I refer to individual contributions with the name of the author in brackets, e.g. (Bavdek). 
2 Gabrovec 1987, 151–152. 
3
 Kranjc 1999, 9–11. Also see other contributions inthe same publication (e.g. Šebela1999; Mihevc 1999) and in the monograph by Mihevc (2005). 
4
 See here Bavdek (with an exhaustive and detailed history of archaeological research in notranjska), as well as Vidojevic, Bratina and Vinazza. 
5
 Urleb 1974. 
Iron Age sites, the finds from which are kept in the museums in Vienna and Ljubljana and have been published by Mitja Guštin.7 recent investi­gations have shown a great diversity within the cultural group that merits a broader name, i.e. the notranjska-Kras group (Fig. 1), a renaming that is supported by the contributions presented in this volume. The main study on notranjska, written by Alma Bavdek, offers an exhaustive overview of the history of archaeological research, but also the settlement of the area and its spatial organisation, the results of the latest archaeological excavations in settlements at Sovic above Postojna and Cvinger near Dolenja vas, near Cerknica, and in the cemetery at Trnovo near Ilirska Bistrica (Bavdek). Adding to this are the report on the archaeological exca­vations at Sovic (Omahen), the presentation of the hillforts along the upper reaches of the river reka that is based on an analysis of LiDAr images and topographic surveys (Vidojevic) and the first publication of the rich funerary finds from the area of Ulaka above Stari trg pri Ložu (Laharnar, Murgelj). The presentation of the research at the sites in notranjska is followed by contributions presenting the recent investigations in the Kras, primarily of settlements (Bratina; Vinazza), as well as of the watch tower associated with the barri­ers along the northern edge of the Kras plateau (Teržan, Turk). The paper on the pottery from the Kras focuses on distinguishing between the ceramics of the Bronze and Iron Age respectively by studying the fabrics and production methods (Vinazza). A special study is dedicated to the weapon hoards that offer an interesting insight into the military and conflict situation of the day (Guštin, Božic). In addition to notranjska and the Kras, two papers also take a look beyond the group’s southern border, to the Bay of Kvarner (Blecic Kavur), on the one side, and Istra (Mihovilic) on the other. This revealed clear differences between Kvarner as part of the Liburnian cultural milieu and Histrian Istra, but also how little they have in common with the notranjska-Kras group as a clearly independent entity. 

67
ruaro Loseri et al. 1977.  Guštin 1979. 
CHRONOLOGY 
The archaeological finds that came to light on the territory ascribed to the notranjska-Kras group, which form the basis for its chronological division, are less numerous and more modest in comparison to the rich grave finds of the adjacent Dolenjska Hallstatt group. The reason for this lies in the dif­ferent funeral rites with the prevailing cremation burial following the Urnfield culture tradition, i.e. a relatively simple burial costume and modest grave goods. This renders the chronological division of the material culture in notranjska and the Kras a more complex and demanding task. It should be noted that several chronological divisions were in the past proposed for the cemeteries at Križna gora8 and at Brežec near Škocjan9 separately, but the one that has been most widely accepted for the Iron Age in notranjska and the Kras is the common division into eight phases proposed by Guštin10 and accepted by Gabrovec and others.11 The dating of individual chronological phases or subphases of the early Iron Age was verified by the radiocarbon analyses obtained from select human bone samples from the graves at Križna gora, Trnovo near Ilirska Bistrica and Zidanca near Podnanos.12 When dating certain types of finds, such as crescent-shaped or boat fibulae, we did not want to introduce new names for individual phases, only stated which types of objects could be provided with an absolute dating and in which of the phases they occurred. The radiocarbon dating of samples from the early Iron Age (8th– 4thcenturies BC) is not very accurate due to the ‘Hallstatt plateau’ on the calibration curve and the ranges are relatively long. However, specially modelled values can nevertheless bring us closer to an absolute date for select grave groups or goods. These reveal that the beginnings of the Iron Hori­zon in notranjska should already be sought in the 10th–9th centuries BC,13 while individual phases 
8 Urleb 1974, 19–44; Urleb 1973; Guštin 1979, 19–22, Fig. 8–11; Cirone et al. 1990, 169–181, Pl. 74–81. 
9
 Vitri 1977, 39–42, Fig. 12; Guštin 1979, 18–23, Fig. 6–7; 11; Malizia et al. 1990, 150–158. 
10
 Guštin 1973; id. 1979, 18–32, Fig. 11. 
11 Gabrovec 1987, 154–162, 903, Fig. 9–10; Pl. 16–18; also see Gabrovec 1999; Parzinger 1989, 22–24; Pl. 26–28; Borgna et al. 2018, Fig. 2. 
12 Bavdek, Urleb 2014; Bratina 2014. Also see here Vinazza, Fig. 5. 
13 The early beginning has already been inferred fromseveral iron objects in the graves below Brežec near Škocjan, 
remain roughly the same, possibly only altered as to their beginning. The notranjska II (a–c) phase, for example, commences in the late 9th century or around 800 BC and continues to the early 7th century BC, with a new array of types appearing in the mid-7th century at the latest that goes on to characterise the notranjska III phase.14 
SETTLEMENT 
Chronological outline 
The previous knowledge and the new findings from recent investigations, particularly those pre­sented at Gabrovec Day, offer a following insight into the settlement of notranjska and the Kras in the Iron Age. 
The notranjska-Kras group witnessed more intense settlement in the Late Bronze Age, in the time of the Urnfield culture. evidence of this comes from numerous pottery finds, especially those with the characteristic pseudo-cord impressions that can be traced from the coastal areas and the hillforts around Trieste/ Trst such as on Cattinara/ Katinara, Monte d´Oro/ Dolga krona and Jelarji/ elleri with the associated cemetery at S. Barbara near Korošci,15 but also on Sv. Mihael near Štorje, Tomaj and Tabor near Vrabce all to Cvinger near Dolenja vas and Gradišce on Slivnica near Lake Cerknica (Bavdek, Pl. 2: 18,21; Vinazza, Pl. 2: 21–23).16 Some of these hillforts were already inhabited in the Middle, some even in the early Bronze Age; the latter are Castelliere di Slivia/Slivno, Jelarji/ elleri and Sv. Mihael near Štorje,17 possibly also the newly investigated Sovic, where the cultural layers were unearthed both on the summit and at the foot of the hill (Bavdek; Oma-hen). Other hillforts most probably appeared in 
cf. Vitri 1977, 39, Fig. 12; Teržan 1995, 353, 359–361, Fig. 
28: 3,10; Trampuž Orel 2012, 21–23, Fig. 3. 
14 
Cf. Teržan, Crešnar 2014, 703–706, 713–718, Fig. 36; 37; 39; 41; 44. 
15 Maselli Scotti 1983, 207–209, Pl. 50: 2–4; Maselli Scotti 1997, 51, 53, 108, Pl. 6: 19; 8: 11; 20: 21; 23: 8; 26: 1; Montagnari Kokelj 1996; Flego, rupel 1993, 171–176, 201–202, 207–214 and others. 
16 Bavdek 2018, 166–167, Fig. 2; 1–4; 9; Bratina 2018b, 96–99, Fig. 10: 1–2; Guštin 1979, 34, Pl. 7: 8; 8: 1–2,9; 36: 10. 
17
 Hänsel, Mihovilic, Teržan 1997, 87–95, Fig. 46; Mihovilic, Hänsel, Teržan 2005, 401–402; Guštin 1979, Pl. 
7: 6,9; 9: 1,4–7; 10: 4–5. Cf. Hellmuth Kramberger 2017, 321–333, 355–357, Fig. 268. 

The notranjska-Kras Hallstatt group. An introduction and brief outline 
the early Iron Age, for example those on Cvinger and Tržišce near Dolenja vas at Lake Cerknica, Tabor near Vrabce and several other sites in notranjska and the Kras (Bavdek; Vinazza). For the hillforts in Tomaj and Tabor near Vrabce, we also have radiocarbon dates that place the begin­ning of settlement roughly between the 11th and 9th centuries BC (Bratina, Fig. 11; Vinazza, Fig. 5).18 The pseudo-cord ware recovered from these sites is not limited to this group, but also known from several sites in Istra, even more so in the wider areas of Friuli and Veneto, where it is reliably dated to Bronzo finale 2–3, i.e. Ha A2/B1–2 according to the Müller-Karpe chronology, particularly on the basis of the settlement finds from Pozzuolo del Friuli19 and the cemeteries associated with the settlement at Frattesina-Fratta Polesine.20 It seems likely that such pottery, as well as several bronze objects found at Cvinger near Dolenja vas (Bavdek, Pl. 3: 1,15) and the mould for making winged axes and rings from the settlement complex at Sermin21 indicate novelties and changes that swept across the notranjska-Kras group, revealing close cultural ties of the local communities with those living in the northern Adriatic and the Friuli-Veneto area. 
evidence in support of this comes from one of the key sites of the period within the notranjska-Kras group – Škocjan near Divaca, in the Kras. In addition to the settlement complex,22 this site includes several cemeteries and the well-known hoard finds from the abysses of Mušja jama/ Fliegenhöhle and Skeletna jama/ Knochenhöhle, also known as Jama I and Jama II at Prevala. The exceptional location of the Škocjan settlement above the precipitous slopes and associated with the water course (ponor) of the river reka, the specific nature of the bronze finds from both abysses23 and the heterogeneous nature of the grave goods from the associated cemeteries at Brežec, Ponikve and Gric above Lisicina reveal the area of Škocjan as a cult centre of a supraregional 
18 Bratina 2014, 587–593; ead. 2018a. 
19 Càssola Guida 1983, 196–199, Pl. 47: 1–4,6–11; Adam, Càssola Guida, Vitri 1986–1987, Fig. 31-b; Càssola Guida, Vitri 1988, 234–251, Pl. 6: 5–8; 7–8; 10–11. 
20 Salzani, Colonna 2010, 303–304, Pl. 3: 9–10; 15: B1; 
33: B1 and others. 
21
 Snoj 1992; žbona-Trkman, Bavdek 1995–1996, 59–65, Fig. 2; Pl. 95: 2; 103–107. 22 See e.g. Turk, Hrobat, Bratina 2016, Fig. 13; Teržan 2016a, 415–430, 465–472. 
23
 Szombathy 1912; Vitri 1983; Merlatti 2001; Teržan et al. 2016. 
importance. Of the cemeteries, the one at Brežec stands out in the number of burials and their rich goods,24 substantially differing in the composition of grave goods from all other contemporary graves of the Urnfield culture in the wider south-eastern Alpine and Pannonian areas. They include new elements in the funerary ritual, some of which are significant, for example weapons, swords in particular.25 These underline the role of the male, military component in society, which associatesŠkocjan or rather the community that buried their dead at Brežec with the Italic-Villanovian cultural concept. The goods that stand out in female burials are pieces of jewellery with the origin in Iapodic Lika and the Liburnian northern Adriatic.26 The other Škocjan cemetery, at Ponikve, shows a slightly different character, consisting of burials with goods of the continental ‘Dobova type’.27 The third cem­etery, presumably a tumulus cemetery, located on Gric above Lisicina is distinguished by unusual items of Italic provenance.28 We can infer that the population living at Škocjan was a heterogeneous one that combined the characteristics of different cultural groups from different geographic areas. 
An even more complex picture is the one gained from the hoard finds from Mušja jama/ Fliegen­höhle, the revision of which has recently been published.29 The span of the objects shows that deposition took place between the 12th/11thand 8th/7th centuries BC. The incidence of the differ­ent types of objects remained roughly the same throughout this span, indicating minimal changes in the ritual. The objects that were partly broken, bent and/or destroyed, melted in fire before being offered to the numinous forces of the abyss are predominantly weapons (spearheads, swords, axes, helmets) and prestige bronze vessels. The radius of the potential provenance of individual types of weaponry, vessels and other objects reaches from Transylvania to the central Apennine Peninsula 
24 
ruaro Loseri et al. 1977; Teržan 1990, 69–72, Fig. 14; Teržan 2016a, 418–423, 466–468. 
25
 Also see e.g. Harding 1995, 60, 80–82, 85–86, Pl. 
25: 204; 53: 253; 35: 266; Turk 2016a, 99–106, Fig. 33–34. 
26 See e.g. Teržan 2016b, 233–254, 269–277, Fig. 76–77; 83–86; Teržan 2021. 
27 
ruaro Loseri, righi 1982, 12, 21, Pl. 5/Cq/2 14; 6, Cq 2 15,17 and others; Teržan 2016a, 423–425, 469. 
28
 Teržan 2016a, 421–423, 468–469, Fig. 153. 
29
 Cf. Szombathy 1912; Teržan, Borgna, Turk 2016. Also see here Guštin, Božic. 
and from Greece to areas north of the Alps and the Carpathians all to the Baltic coast.30 
The ritual deposition into Mušja jama gradually ceased in the course of the 8th and the early 7th century BC, slightly later also burials in the ne­cropolis at Brežec. This naturally begs the questionof why Škocjan lost its significance as cult place of an overriding importance even though –as indi­cated by individual later graves and the jewellery hoard from the settlement itself – it continued to be inhabited in the Late Hallstatt period (Teržan, Turk, Fig. 15).31 
During the 9th and early 8th centuries BC, new settlements gained in importance in notranjska, forexample those at Šmihel,32 Križna gora near Lož and Trnovo near Ilirska Bistrica33 (Bavdek). They witnessed their heyday in the 8th–7th centuries BC and decline towards the end of the 7th or at the transition to the 6th century BC at the latest; this decline largely coincides with the above-mentionedend of the necropolis at Brežec near Škocjan. Few and mostly only stray finds without preserved as­sociated grave contexts from Tržišce near Cerknicaand Šmihel below nanos,34 the recently discovered rich funerary finds from Ulaka near Stari trg pri Ložu (Laharnar, Murgelj, Pl. 2–7) and Ajdovšcina above rodik (Teržan, Turk, Fig. 14: 1–5) show that life in notranjska did not end completely. The jewellery as the spiral bracelets, decorative discs and the comb-shaped pendant35 from Ulaka, as well as the spiral bracelets from Ajdovšcina above rodik may point to a newly-established balance of power and ties with the communities living along the Adriatic – with the Histri and/or Iapodes/ Liburni, on the one side, and possibly with some of the communities on the Apennine Peninsula, on the other. This also suggests new influences arriving in the 6th century BC to notranjska and the Kras from the south and/ or west. However, a new population and economic rise occurred here slightly later, in the phase of the classic Certosa fibulae, which have been unearthed at numerous sites in notranjska and the Kras. Particularly fre­
30 Cf. Turk 2016b, 66–97, Fig. 18; 24–25; Borgna 2016a; Borgna 2016b, 141–155, Fig. 47; 50; Teržan 2016, 346–415, Fig. 131–133; 137–145; 147–148; Teržan 2019. 
31 
Turk 2012, 92–94, Fig. 4–6; ruaro Loseri 1983, 150–151, Fig. 26A–B. 
32 Guštin 1979, 25–31, 70–78, Pl. 37–50; 58–60. 
33 Urleb 1974; Bavdek, Urleb 2014; Bavdek 2018, 167–171. 
34 Guštin 1979, Pl. 18–19; 60: 14–19; 61: 1–15. 
35
 Also see Mihovilic 2013, 206–208, Fig. 129–130; Kunstelj 2018, 211–213, Fig. 8: 4; 7; 9. 
quent are the Certosa fibulae of Type X, but also Types VII and XII,36 which become the leading types of the notranjska VI phase in the 5th and 4th centuries BC (Laharnar, Murgelj, Pl. 2: 1; 5: 1–10; Teržan, Turk, Fig. 14: 6–7).37 This is also the period that witnessed significant changes in the funeral rites, with numerous finds from cemeteries such as Šmihel and Socerb38 showing that weapons (spears and axes) were the standard goods in male burials (Guštin, Božic). The recent archaeological excavations at Tomaj have revealed that the renovation of the hillfort, Phase 3 of the fortification walls, as well as walls in Zagrajec (Bratina, Fig. 3–4; 9–10) and the construction of the barriers along the northern edge of the Kras plateau (Teržan, Turk, Fig. 13) also date to the Late Hallstatt period. The question that remains unanswered is whether these changes merely re­flect a turbulent period with military conflicts or whether they also point to the arrival and eventual conquest from outside. 
Settlement pattern 
Although the knowledge of the early Iron Age settlements and associated cemeteries in notranjska and the Kras is still scarce, as Alma Bavdek also notes (Bavdek, App. 1; Bratina), there are several important new research results pertaining to the settlement of the area and the construction of its hillforts. 
The landscape is marked by upland plateaus (polje) as a characteristic of the Dinaric Alps run­ning in a nW–Se direction. east of the Hrušica and Javorniki Hills, there is a series of upland plateaus from Logaško polje, Planinsko polje, Unško polje, Cerkniško polje, Loška dolina to Babno polje. On 
36 Cf. Teržan 1976, 325–338, Fig. 3–4; 25–26; 31; 35–36; 41. 
37 
Guštin 1973, 478–480, Fig. 3; Guštin 1979, Pl. 2: 3(Šilentabor); 3: 6,9 (Gradišce on Cepna); 4: 8 (Gradišce aboveKnežak); 5: 3 (Ulaka); 6: 3,8 (Štorje); 20: 3–16 (Tržišce); 48:10; 50: 13–16; 51: 3,11,14,19; 32: 1,11,15; 53: 8; 54: 3–4, 9; 55; 57: 8–15; 58: 2–3; 61: 16–18; 62–64 (Šmihel); Horvat 1995, Pl. 11: 3; 7: 1–2; 14: 8; Crismani, righi 2002, 67–69, Fig. 4–26 (Socerb); Vinazza 2018 (Tupelce); Laharnar 2022 (in print) (Baba near Slavina, Ambroževo gradišce near Slavina, Kerin above Pivka, Primož above raduhova vas pri Pivki, Šilentabor, Gradišce on Cepna, Gradišce above Knežak, Gradišce above Gornja Košana, Stari grad above Unec, Gradišce on Slivnica, žerovinšcek and others). 
38 Cf. Guštin 1979, Pl. 2: 1–3; 51–58; 75–79; Crismani, righi 2002, 84–85, Fig. 168–179. 

The notranjska-Kras Hallstatt group. An introduction and brief outline 
the other side of these Hills, there are lowland areas (podolje) of notranjska between Mounts nanos and Snežnik that range from Postojnska vrata or the Pivka Basin, Spodnja Pivka, Zgornja Pivka to Podgora, Matarsko podolje and Jelšansko/ Brgudsko podolje (Bavdek, App. 1; Vidojevic, Fig. 3–4). The poljes are prone to seasonal floods and on occasion even turn into intermittent lakes,39 what makes them unsuitable for permanent habitation, while their raised fringes offer enough space for establishing settlements. It appears to have been a planned settlement and agricultural use of the poljes in the dry seasons, possibly even seasonal fishing, especially at the end of the wet season.40 each of the plateaus is dominated by a substantial fortified settlement, some located on dominant and strategically important spots and others on lower elevations. Several settlements have been recorded along the fringes of Lake Cerknica, which are more or less contemporaneous, though their duration and interrelationships are as yet not fully understood (Bavdek, Fig. 12–13; App. 1).41 It is also noteworthy that the passages from one polje to the next are protected with fortified posts that also offered a visual control. For instance, Pos­tojnska vrata (Postojna-Gate) has been controlled by Sovic and Precna reber in the east and in the west the razdrto Pass presumably by Goli vrh and Gradišce,42 Farjevka controlled the passage to Kvarner at Babno polje, while the hillfort at Sv. Katarina above Jelšane watched over the alternative passage to Kvarner (Bavdek, App. 1 and Vidojevic, Fig. 4:11; 9–11). The settlements in the Pivka area offer a somewhat different picture, succeed­ing each other between the two major hillfortsat Grad near Šmihel, slightly removed from the razdrto Pass below Mount nanos,43 and Trnovo near Ilirska Bistrica. They form a series of forti­fied settlements along the high ridge of Taborski greben along the valley of the river Pivka. With their location mainly along the apex of the ridge and beside precipitous slopes they even give the impression of a defence line towards the west. The hillforts at Kerin and Sv. Primož, both dated to the 
39 Cf. e.g. Prestor 2009; Schein 2009; Perne, Turk 2011, 29. 
40 See e.g. Schein 2009, 48–49, 59. Particularly indicative in this sense is the location of Cvinger near Dolenja vas just above the Velika Karlovica swallow hole (Bavdek, Fig. 12–13). 
41
 Also see Bavdek 2009. 
42 Horvat, Bavdek 2009; Horvat, Bavdek 2010. 
43 Presumably Ocra mentioned in ancient written texts, see Šašel 1974; Šašel 1977; Slapšak 1999, 149–151; Horvat, Bavdek 2009, 19–22. 
Late Bronze and Iron Ages, may have protected the only pass from the Pivka area to the valley of the river reka (Bavdek, App. 1).44 
Such settlement pattern along the fringes of upland plateaus (polje and podolje) and valleys together with a control over the passages between them exercised by means of fortified posts and visual communications is in many ways reminiscent of the settlement known from the Bronze to Iron Ages all to the roman occupation in the Dinaric hinterland of the Adriatic, along the upland plateaus from Lika45 to Herzegovina.46 Such a settlement pattern is probably not only the result of adapting to terrain, but also of the social organisation of the communities living here who controlled the natural resources in particular, for example drink­ing water,47 as well as their territories. 
The situation on the Kras plateau is slightly dif­ferent. It is an area dominated by three or four large settlements on hilltops such as Tomaj, Skopo andSveto, along the northern edge possibly also Štanjel, and a series of hillforts more densely spaced along the western side of the plateau, on the numerous peaks overlooking the Gulf of Trieste and along Kraški rob. In the southeast, the territory of the Kras community is delimited with the settlementcomplex of Škocjan and the hillfort at Ajdovšcina above rodik.48 
The recent investigations, which apply new technologies of airborne scanning of the earth’s surface, i.e. LiDAr that Boštjan Laharnar right­fully terms a ‘proper revolution in archaeological topography’, have offered a completely new insight into the formation of the cultural landscape and settlement patterns in notranjska and the Kras as well.49 not only have they revealed the contours of fortified settlements – hillforts – with an accuracy far exceeding that enabled by aerial photography and in some cases even revealing the buildings 
44
 Cf. also e.g. Horvat 1995, Fig. 1; Horvat 2005, 228–229, 237–243, Fig. 2; also see Laharnar 2022. 
45
 See e.g. Drechsler-Bižic 1975, Plan 2. 46 Benac 1975, Plan 1; Benac 1985, 56–69, 90–94, 135–146, 181–187, Maps 1–4 and particularly Map 5. 47 On the importance of the access to drinking water,see Šašel 1992a, 524–528. 
48 Slapšak 1995; Slapšak 1999, 158–163. Also see Flego, rupel 1993; Zupancic 1990, 19–21; Càssola Guida, Cassola 2002, 7–10, Fig. 4. 
49 Laharnar 2018, 30. Boštjan Laharnar currently heads a research project studying the hillforts and their hinterland in notranjska, particularly the Pivka area. A monograph on this subject is also in preparation (Laharnar 2022). 
and their layout in the interior, but also traces of a variety of artificial features in their immediate proximity such as enclosures, walls, cairns and boundaries delimiting large areas that represented the economic – agricultural hinterland of indi­vidual settlements. The research that Laharnar and his team conducted in the area of Gradišce above Knežak is not limited to LiDAr images and their interpretation only, but also involved trial trenching and small-scale excavation. These revealed a very complex use of the area associated with the hillfort, in places even delimited with a boundary wall (Fig. 2). The excavated pottery dates these features to the early Iron Age, though some finds may be even earlier, from the Bronze Age.50 Tanja Vidojevic established a similar situation in the hinterland of Trnovo as the main hillfort in the Ilirska Bistrica area, the territory of which was protected with a stone wall reaching from Trnovo to Sv. Ahac and Stražica as watch and defence posts. Already Müllner observed this wall (Vidojevic, Fig.1; 4; 7–8). In the region of the Kras, where Božidar Slapšak conducted detailed topographic surveys and groundbreaking spatial studies,51 recent research also established the existence of similar structures. For example, the different location, size and fortification features of the hillforts around Škocjan, such as on Gradišce near Divaca, Gracek above Famlje and Volarija, as well as the presumed boundary wall enclosing thewhole Škocjan area suggest that the Škocjan terri­tory as well was delimited and protected, possibly in a manner comparable to the Greek temenoi.52 LiDAr images and ground-truthing revealed a mostprobably a similar spatial organisation at Štanjel as the central hillfort with presumed satellite settle­ments at nearby Kobdilj and Kobjeglava (Bratina, Fig. 1; Teržan, Turk, Fig. 8, 13).53 Štanjel visually controlled not only its karst territory, but also the access to the Kras plateau from the Vipava Valley. The latter is suggested by the discovery at Ostri vrh, where archaeological excavations unearthed a watch tower from the Hallstatt period. Interestingly,another tower stood on Lukovska Škratljevica, on 
50
 Laharnar 2018, 30–34, Fig. 3; Laharnar, Lozic,Štular 2019, Fig. 2–5. For the roman period on Knežak, see Laharnar, Lozic, Miškec 2020. 
51
 Slapšak 1995; id. 1999. 
52
 Turk, Hrobat, Bratina 2016, Fig. 13; Teržan 2016a, 416–417, Fig. 151–152; Mlekuž 2016. 
53 For Štanjel, also see Bratina 2019. For the location of the graves in the vicinity of Kobjeglava, which are believedto form part of the Štanjel cemetery, see Vinazza 2018. 
the opposite side of the valley that hosts the access route to the Kras plateau; the said access was thus flanked by two towers here as well. Other similar, albeit archaeologically uninvestigated stone archi­tectural remains have led to the hypothesis that a series of fortified posts, defence and watch towers as well as smaller heavily fortified hillforts, was established along the northern edge of the Kras plateau that controlled and protected the accesses to the plateau and with it the territory of the Kras cultural group as a whole (Teržan, Turk, Fig. 1–13). 
The archaeological excavation of the tower on Ostri vrh also offered a remarkable insight into the drystone constructions. The wall was not only built of carefully laid stones forming flat interior and exterior faces, but also included wooden posts that strengthened the construction as a whole (Teržan, Turk, Fig. 1–6). We believe that the hill-fort fortifications must have been constructed in a similar fashion (cf. Bratina, Fig. 3–4). recent investigations have conclusively proven that the hillforts were not enclosed with ramparts of loose stones, as had often been suggested in literature, but rather with massive stone built walls. These walls usually had exterior and interior faces made of large stones or stone blocks, while the core, in some cases several metres wide, was mainly filled with stone rubble, at places with earth; suchare the fortification walls at Grad near Šmihel pod nanosom,54 Cvinger near Dolenja vas near Cerknica (Bavdek, Fig. 14), Tabor near Vrapce (Vinazza, Fig. 3) and Tomaj (Bratina, Fig. 3–4). The possible fortification renovations may have included buttressing or even several additional stone rows-faces built on the exterior side of the wall; examples of this art of construction are the hillforts on Ajdovšcina above rodik,55 Gracek near Famlje56 and Tomaj57 (Bratina, Fig. 3–4). The massive stone ruins of the hillforts indicate mighty drystone fortification walls that must have reached several metres high (e.g. Vidojevic, Fig. 10; Bratina, Fig. 3–4). The hillforts represented great feats of stonework and engineering that individual com­munities undertook under the guidance of master builders and a well-organised society. 
54
 Urleb 1990. 
55
 Slapšak 1985. 56 novakovic, Turk 1991a; novakovic, Turk 1991b; Zupancic, Vinazza 2015, 694–695, Fig. 3. 
57
 Bratina 2018b, 96–97, Fig. 8–9. 

The notranjska-Kras Hallstatt group. An introduction and brief outline 
BURIAL RITE AND SOCIAL STRUCTURE 
The people of the notranjska-Kras group buried their dead in different ways, most commonly by cremating their bodies and placing the remains either in urns or in simple grave pits, though in-humation was also practiced (Bavdek; Laharnar, Murgelj). regardless of burial rite, the deceased were buried with their costume and jewellery, in some cases small tools, but not weapons. In contrast to the Dolenjska Hallstatt cultural group, where weaponry (axe and spears) was a standard component of male grave goods, the graves of the notranjska-Kras group only exceptionally contain weapons, for example in some of the graves from the Late Bronze or early Iron Ages at Brežec nearŠkocjan and in altogether three graves at Križna gora.58 Only in the notranjska VI phase, i.e. the Late Hallstatt period, but particularly in the La Tène period do weapons become frequent and common grave goods. As for other goods, pottery is rare if excluding urns; the exception in this sense is Križna gora, where several vessels presumably contained provisions for the afterlife. 
The cemeteries are mainly flat. Tumuli are also mentioned in literature,59 but excavations have as yet not confirmed that such mounds contained human burials; they revealed pottery sherds but no other finds that would confirm their funerary character. It is therefore likely that they are stone mounds or cairns such as Laharnar investigated below the hillfort at Knežak and connected to agricultural land use.60 The necropoleis are usually located on the slopes directly below the settlements, such as is the case at Križna gora61 and Trnovo near Ilirska Bistrica (Bavdek), as well as Sv. Barbara below Jelarji/ elleri,62 while the areas of Škocjan63 and Grad near Šmihel64 hosted several cemeteries. 
Both the biritual burial and the existence of several contemporary cemeteries or clusters of 
58 Urleb 1974, Pl. 1: 8; 3: 15; 9: 4; Teržan 1990, 70–71, Fig. 15. 
59 Guštin 2011, 40. 
60 See Urleb 1974, 13, App. 1; Osmuk 1988; Laharnar 2019, 266–268. 
61
 Urleb 1974, 11–14, Fig. 2; App. 1. 
62
 Montagnari Kokelj 1996; ead. 1997, Pl. 23–26; Maselli Scotti 1997, Fig. 1–2; 12; 25–29; Škvor Jernejcic 2018, 538–545, Fig. 2. 
63 ruaro Loseri et al. 1977, 19–22, Fig. 6; Turk, Hrobat, Bratina 2016, Fig. 13. 
64
 Guštin 1979, 13, Fig. 3. 
graves may reflect different social units such as extended families or clans and their mutual respect in living in the same settlement and the same cultural group. 
The analysis of the graves in terms of burial rite and composition of grave goods offers a revealing insight into the social structure of individual settle­ments, for example those at Križna gora and Šmihel. 
Several cemeteries are located around the well-fortified settlement on Grad near Šmihel, two of those, at Pod Kaculjem and Mackovc dating to the early Iron Age.65 Although contemporaneous, their grave goods differ, particularly in female burials, and suggest the existence of two different social units. Prevalent in the female costume at Pod Kaculjem is spectacle fibulae and bracelets (Fig. 3), while the graves with bow fibulae are in a minority (Fig. 4).66 The fibulae of both types occur together in only rare graves and may point to close family ties of those individuals with both communities. In addition to the basic markers (fibula/bracelet), the costume and jewellery such as beads, pendants and torques reveal other combinations that mark different costumes and their categorisation based on social standing and status, as it was shown years ago on the basis of the inhumation graves from Križna gora that have been anthropologically identified as to their sex and age.67 With the exception of the differences in the fibulae, it also seems indicative that the individuals with spectacle fibulae at Pod Kaculjem are frequently buried in urns covered with a bowl (Fig. 3), while the individuals with bow fibulae mostly without an urn. Only two individu­als with bow fibulae stand out, falling among the women wearing Category I costume (with a pair of bracelets) (Fig. 4), i.e. among the women of the 
65 
Hoernes 1888, 217–249; Guštin 1979, 70–75, Fig. 3; Pl. 37–50. The study by Teržan (1992, 464–471, Fig. 9–10), the results of which are summarised here (see Fig. 3–5), considers both the publication by Hoernes and that by Guštin, with the numbering of the graves taken from the latter so as to facilitate the search for the description and drawing associated with a particular grave. It should be noted, however, that the renumbering by Guštin has its drawbacks as it disregards both the location of individual cemeteries and the graves without grave goods. 
66 The spectacle and bow fibulae are given in the Figures 3–5 and 7–8 without considering the possible typological or chronological differences (bow fibulae comprise the single- and two-looped, as well as semilunate examples). The numbers I–VII in the Figures 3–5 and 7–8 relate to the costume categories as shown by Teržan 1978. 
67
 Urleb 1974, 14–19, Fig. 3; 5; Teržan 1978. 
highest rank within the female population recorded in the Pod Kaculjem cemetery. 
Similarly as in the graves with bow fibulae at Pod Kaculjem that are mostly without urns, the deceased at Mackovc were also not interred in urns. Moreover, the latter graves also largely lacked other pottery. This is all the more telling when considering the fact that the most characteristic element of the female costume at Mackovc is a bow fibula, whereas spectacle fibulae are rare (Fig. 5). Although the burials at Mackovc are more modest in general, other pieces of costume or jewellery (bracelets, torques, pendants and beads) show they do not differ from the common categories of costumes established for Pod Kaculjem and Križna gora. This speaks in favour of costume types/com­binations of jewellery standardised according to age, social standing and status of women, which appears to have been accepted and recognisable across the whole notranjska-Kras group and wider in the south-eastern Alpine Hallstatt culture.68 The female costume/jewellery therefore represented an important social regulation, particularly in the sense of marking age and rank and with it security and protection of the female sphere. 
The differences established in the burial rite (urn/no urn) and distinguishing jewellery (spec­tacle fibula/bow fibula) can be seen as external signs of individual social units such as families/clans within the Šmihel hillfort. The grave goods, as the female burials at Pod Kaculjem are slightly richer compared to those at Mackovc, may indicate social stratification of the settlement’s population. 
An even more complex social structure can be gleamed from the necropolis below Križna gora,69 which revealed urn burials, cremation burials in simple pits without urns and inhumations. The plan of the necropolis reveals groupings, though we could not clearly distinguish them neither in burial rite nor characteristic grave goods as different rites occurred within individual group­ings.70 not discouraged, we conducted a detailed analysis of the graves with the aim of identifying the traits of the community who buried its dead in this burial ground. 
68
 For the Dolenjska cultural group, cf. Teržan 1985; ead. 2008, 246–262, Fig. 24; 26. 
69
 Urleb 1974; Teržan 1978; ead. 1992, 467–469, Fig. 11–12. 
70
 Cf. Urleb 1974, 35–44, Fig. 16–19; Teržan 1990, 67–69, Fig. 14. 
As with the study of grave good combinations already confirming the existence of costumes distinguished according to sex, rank and age,71 our attention here turned to the phenomena pre­viously observed at Šmihel, i.e. to what extent the fibulae as pieces of the female costume identified a woman as a member of a particular social unit/family/ clan. Similarly as at Šmihel, the results showed that spectacle and bow fibulae served as distinguishing items, included in nearly all cos­tume categories (Fig. 7–8): costume with a fibula and pair of bracelets (I), costume with a fibula, torques and earrings (II), costume with a fibula and bracelet (III), costume with a fibula, beads and pendants (V), and so forth. At Križna gora, these two fibula types should not only be seen as only expressing different ages and standings, but also as items identifying an individual as member of a certain social unit.72 Interestingly, the burial rite shows a picture contrary to that in both cem­eteries at Šmihel (pod Kaculjem and Mackovc). At Križna gora, for instance, the women with bow fibulae are more frequently buried in urns, those with spectacle fibulae in cremations without urns. Understanding this inverse proportion is hindered by the fact that both the first (with bow fibulae) and the second groups (with spectacle fibulae) include numerous inhumations (Fig. 7–8). How then can we understand these differences in the burial rite and use of specific types of fibulae? Did they mark social units/families/clans living in the settlement of Križna gora, which also included individuals of foreign origin? 
This and numerous other questions must remain unanswered; what seems most probable is thatthe population living at Križna gora and Šmihel,similar as at Škocjan, was heterogeneous. The reasons for this should be sought in the different traditions and origins of the first settlers, those who constructed the hillforts. It would appear that the identity of the different communities within settlements was perpetuated and also recognis-able: 1) in the location of a cemetery in relation 
71
 Teržan 1978; ead. 1990, 67–69, Fig. 14. 
72
 Clearly there are typological and chronological differences between graves with one or the other type of fibulae, for example between the simple spectacle fibulae of coiled wire, which are earlier, and two-piece spectacle fibulae with a support strip, which are later, or between single- or two-looped bow fibulae of different variants, and so forth. This chronological dimension was deliberately disregarded here as it would exceed the extent and intention of the contribution that is primarily an overview. 

The notranjska-Kras Hallstatt group. An introduction and brief outline 
to the settlement, 2) in the disposition of graves within a cemetery to form more or less clearly discernible groups, 3) in the burial rite and 4) in the costume, particularly the female costume and the composition of jewellery pieces with a specific type of fibulae (spectacle versus bow) identifying the individual as a member of a specific social unit/family/clan. 
The spectacle, bow and several other types of fibulae were important not only as items identi­fying members of a community/clan within the settlement, but also as components of the costume specific to the notranjska-Kras group. With regards to the spectacle fibulae with a figure-of-eight common in the Late Urnfield culture (Ha A2/Ha B1–3) and the early Iron Age (Ha C 1–2/Ha D1) between the Baltic and the Mediterranean, Sabine Pabst succeeds in identifying numerous regional and local variants. These include a variant, with a large figure-of-eight, that was most frequent in notranjska and hence termed the Križna gora type, characteristic of the notranjska II phase (Fig. 6).73 In comparison with it, the fibulae with a large figure-of-eight and a strip of metal as support for the pin represent a later variant of spectacle fibulae of the Tržišce type, characteristic of the notranjska III phase.74 Her analysis also showed that both variants were a local version of the spectacle fibulae with closest parallels in the Iapodic cultural group, of the Kompolje and Prozor types.75 To summarise, the spectacle fibulae in the female costume of notranjska are evidence of upholding the Urnfield culture tradition and of the direct relation to the contemporary fashion for spectacle fibulae with the neighbours to the southeast – the Iapodes.76 
In contrast, the two-looped bow fibulae in the notranjska-Kras group represent a distinct Balkan type traceable in numerous variants from the cen­tral Balkans, Dolenjska to the river Soca, i.e. the Sveta Lucija group that marks the western border of their distribution. We should add and stress that the two-looped bow fibulae, with rare exceptions, are absent in the cultural groups inhabiting the 
73 See Lazarevski Poklar 2000; Guštin 2011, 41. I wish to thank Mitja Guštin for the illustration and permission to publish it. 
74 Pabst 2012, 57–59, 76, 199–209, Fig. 3: 4; 6: 1; Map 14: 1; 20: 1; List 13; 25. 
75
 Ib., 59–63, 76–79, Fig. 3: 5; 6: 2; Map 14; 20. 
76
 The dating of the spectacle fibulae with a figure-of-eight among the Iapodes is supported by radiocarbon dates (Zavodny et al. 2019, Fig. 4). 
coastal regions of the Adriatic and its hinterland, that is among the Iapodes, the Liburni, the Histri and also the Veneti!77 
We may infer from the analysis of the burial rite78 and jewellery (Fig. 3–8) that an unusual symbiosis of Iapodic and Balkan elements occurred in notranjska in the early Iron Age. Paradoxically, these are mirrored primarily in the female cos­tume, in which certain types of fibulae/jewellery took on the role of identifying and distinguishing individuals within a narrow (family?) identity. 
Also characteristic of the notranjska-Kras group are the crescent-shaped fibulae, primarily two-looped ones decorated with embossed dots on a widened bow, termed the Križna gora type,79 as well as the large boat fibulae with an only slightly curved and wide boat-shaped bow (Laharnar, Murgelj, Fig. 3–4; Pl. 3: 1).80 Both formed part of the female costume in the notranjska III phase. In the following, notranjska IV phase, it is the solid cast serpentine fibulae that exhibit local traits, more numerously only known from Tržišcenear Cerknica and individually from Šmihel and Cepna near Knežak.81 As opposed to the spectacle and two-looped fibulae, the boat and serpentine types of fibulae reflect influences from the Italian, especially Venetic areas. 
These examples of characteristic fibula-types were used to illustrate that the notranjska-Kras group is distinguishable not only in the complexity of burial practices and the specifics of the costume, but also in the shapes of the jewellery that mirror a distinct identity. 
HOARD FINDS 
Several hoard finds from the Late Bronze and early Iron Ages have come to light in notranjska 
77
 Müller 2009, 194–195, Fig. 203: the schematic distribution map of the two-looped fibulae in the Balkans is misleading and incorrect, as they are all but absent along the coast of the Adriatic. Cf. Gabrovec 1970. 
78 We should mention the similarities in the burial rite (birituality) and groups of graves within the necropoleis particularly in the Iapodic area. Cf. Drechsler-Bižic 1987, 424–428; Balen-Letunic 2006, 33–36. 
79
 Teržan 1990, 59–60, 77, Fig. 3: 1; 7: 3; 9: 2; 14. 
80
 Guštin 1973, 472–477, Fig. 2: 24,28; Pl. 9: 2,7; id. 1979, Pl. 18: 1–5; 58: 6; 60: 11–12. 
81
 Guštin 1973, 474–477, Map 3, Fig. 2: 39; id. 1979, Pl. 3: 1; 19: 1–7; 60: 19; Tecco Hvala 2014, 130–131, Fig. 3b, Type IIIb3, Map 6. 
and the Kras. In their context and time span, they differ substantially from the above-mentioned hoards of long duration in Mušja jama/Fliegenhöhle andSkeletna jama/Knochenhöhle in the Škocjan area. 
Two such hoards were found near Veliki Otok. The smaller one was discovered near the entrance to the cave of Mackovca jama (two winged axes and a bronze disc). The larger one held pieces of raw bronze, mostly fragments of hammer-shaped or biconical ingots.82 Some pieces bear round circular markings, sort of stamps, suggesting they marked a specific type of metal. The spectrometric and metallographic analysis that neva Trampuž Orel and her colleagues conducted have shown that the bronze alloy of these ingots had a high content of lead and other trace elements, which appears to have been characteristic of the ingots of Ha B in our and a wider Alpine area. Together with hoards from Kanalski vrh,83 the ingots from Veliki otok reveal metallurgic know-how and technological advancement in the processing of complex poly-metal ores and production of metals with specific characteristics for further distribution.84 We may infer from the relatively numerous hoards of bi-conical ingots between Friuli and central Slovenia, which includes notranjska, that this was the area where the semi-finished products of a valuable metal might have been produced and from where they were distributed further to continental eu-rope as well as into Italy and possibly wider in the Mediterranean.85 
Slightly later, another type of hoards appeared in western Slovenia. Peter Turk gave them a wide-ranging term of the Bologna/San Francesco
– Šempeter (near nova Gorica) type.86 These hoards also consist of different ingots, of which shaft-hole axes deserve special attention. The items were mostly deposited as small fragments, only exceptionally complete. In the last two or three decades, such hoards or assemblages of metal predominantly came to light with the help of metal detectors, mainly in settlements, including those 
82
 Cerce, Šinkovec 1995, 227–229, Fig. 49, Pl. 139; Turk, Turk 2019, 202–205, Fig. 253. The exact findspot of the Veliki otok I hoard is unknown. 
83 žbona-Trkman, Bavdek, 1995–1996. 
84 Trampuž-Orel 1996, 193–197, Fig. 5–7; App. A, 37; Trampuž Orel 1999, 417–419, Fig. 4; Trampuž Orel, Heath 2001, 150–163, 167–171. 
85
 Turk, Turk 2019, 205, Fig. 254; žbona-Trkamn, Bavdek 1995–1996, 64, Fig. 6; see also Sperber 2000, 392–395, Abb. 11. 
86
 Turk 2018, 398–400, Fig. 1; 3. 
in notranjska, for example from Stari grad above Hruševje, Gradišce above Zgornja Košana, Baba above Slavina, Gradišce above Pivka, Gradišce above Knežak and Ulaka (Laharnar, Murgelj, Pl. 1: 6–12).87 In the contrast to them, the most recently discovered hoard near Klana, at the southern border of the notranjska-Kras group, was found in a very remote location (Blecic Kavur, Fig. 7). The mostly unusual chemical composition (also with a high lead content), of the shaft-hole axes in particular, suggest that their fragments and other bronze pieces in these hoards served not only as raw material for metallurgic activities, but also as a premonetary currency.88 In light of this hypothesis proposed by neva Trampuž Orel, we should mention that the hammer-shaped ingots, as well as shaft-hole axes as the characteristic items in the both types of hoards trace their origins to Italy (or even the eastern Mediterranean),89 which probably signifies that by adopting such currency these parts of Slovenia were incorporated into a wider premonetary system active across the Apen-nine Peninsula and the Alpine area including its south-eastern fringes, where several hoards show it survived all to the early 6th century BC. 
The third type of hoards in notranjska contain large quantities of weapons comprising spears, axes, swords and in some cases also helmets and horse gear. These mostly came to light in the immediate proximity to settlements, for example at the foot of the hillforts at Tomaj and Tržišce near Dolenja vas near Cerknica. Peter Turk named these the Tržišce-Porpetto type dating between the 8th and 6th centuries BC.90 In their contribution in this volume, Mitja Guštin and Dragan Božic discuss this particular type of hoards and offer a more precise definition in both chronological and spatial terms. The number of pieces belonging to individual types of weapons per hoard reveals weaponry associated with organised military units with a commander at the head (helmet, bronze battle axe and/or spear), with several horsemen (horse gear and single-edged curved swords) and infantrymen-spearmen (iron 
87
 Trampuž Orel, Heath 1998, 237–248, Fig. 1–5, Pl. 1; Laharnar, Turk 2017, 89–91, Fig. 102; nanut 2018, 145–147, Fig. 11: 16–24. 
88
 Trampuž Orel, Heath 1998, 240–246, Fig. 7; Pl. 1; Teržan 2008, 296–300, Fig. 47–48; Turk 2018, 399–400; nanut 2018, 141–145, Fig. 5–8. 
89
 Further discussion of this topic would go beyond the scope of this contribution. 90 Turk 2018, 400–404, Fig. 2–3; Laharnar, Turk 2017, 84–87, Fig. 94–96; 98. 

The notranjska-Kras Hallstatt group. An introduction and brief outline 
spears, sometimes also iron axes). These hoards can be seen as tropaia, but in the interpretatio Caput Adriae, as stated Peter Turk, in the local ritual of a victorious military demonstration.91 This naturally begs the question of who was the victorious party, was it the attackers or the successful defenders of the well-protected hillforts. 
As already mentioned, the burial practice of the notranjska-Kras group in the early Iron Age did not involve offering weapons into graves, hence we have no knowledge as to the types of weapons they wielded. A similar practice has been observed in the neighbouring cultural groups such as the Iapodic, Histrian and Sveta Lucija groups, the graves of which contain weapons only exceptionally, further hindering the identification of potential aggressors from the vicinity. We may be dealing with the remains of internal disputes, though it is also possible that the aggressors or plunderers came from outside the notranjska-Kras group; the latter possibility is raised by much later ancient written sources.92 We may approach this issue by tracing the occurrence of certain characteristic types of weapons such as curved swords or machairas in graves, which is a reliable indication they formed part of the deceased’s battle gear. In the time of the Tomaj or Tržišce hoards, machairas were used by the warriors of the Dolenjska cultural group, as shown by the graves at novo mesto93 and several other sites in Dolenjska and Bela krajina. Machairas were also found, albeit rarely, with the Iapodes 
(e.g. at Prozor) and in Istra (Beram, Picugi and nesactium).94 For example, in nesactium, in one of the richest burials from the mid-6th century BC, Grave I/12, two machairas were laid onto a stone urn, while yet a third one lay at the edge of the stone cist.95 However, as Guštin already noted, large battle knives similar to machairas are also known from graves in neighbouring Friuli, for instance from Pozzuolo del Friuli.96 Istra also yielded crested conical helmets of the same type as that of the fragments from the Trnovo hoard above Ilirska Bistrica. It is interesting that in the 
91 Turk 2018, 403–404. 
92
 Cf.e.g. Šašel 1977; Šašel 1992b. 
93 
e.g. the well-known Grave I/16 from Kapiteljska njiva with a winged axe identical to that from the Tomaj hoard (cf. Knez 1993, Pl. 18: 6; 19: 46–47). 
94 See Guštin 1974, 77–92 with a list of sites and a distribution map. 95 Mihovilic 2001, 84–85, 149, 165–166, Pl. 24: 2; 25: 1–2; ead. 1995, 284–285, Pl. 20: 1–3. 96 See here Guštin, Božic, Fn. 68. 
Histrian graves such helmets were even used as urns,97 which probably emphasised the special role and rank of the deceased as an outstanding war­rior. If judging from the machairas as grave goods alone, we may posit the existence of plundering gangs either from Dolenjska/ Bela krajina or from the Iapodic area, as well as Istria, possibly even Friuli. If also considering the crested helmet, we may pinpoint the Histri as the aggressors. The Tomaj hoard also includes dress pins, among them several with a small spherical head and a disc on the neck with parallels from Istra;98 but such pins with one or more spherical heads, separated by discs are particularly characteristic of the costume in the Iapodic group.99 The Tomaj hoard further consists of several fragments of iron pins with one or more bronze spherical heads, such as form part of the male costume in the graves of Phase III in Istra, found for example at Beram, Picugi, rovinj and nesactium.100 The parallels for the dress pins, machairas and helmet suggest that the aggressors might be sought among the Histri or Iapodes. 
This short excursion into machairas, helmets and pins was aimed at drawing attention to the fact that the weapon hoards from notranjska and the Kras contain objects that may not be local in origin, but more likely foreign and should be seen as evidence of turbulent times. The question is whether some of these hoards may be connected with the above-mentioned and as yet unexplained interruptions indicated by the end of burial in thenecropoleis at Brežec near Škocjan, Pod Kaculjemand Mackovc near Šmihel and at Križna gora. Considering the chronological division of the hoards as proposed by Guštin and Božic, we may infer on periodic military activity, possibly similar 
97 Kucar 1979, 90, Pl. 1: 3; Mihovilic 2013, 200, Fig. 117. 98 Kucar 1979, Pl. 2: 4; 12: 14. 
99
 The pins with a small spherical head/knobs and a disc or moulding below it do not represent a ‘prototype’ for the multi-knobbed pins with a trumpet guard, as Guštin and Božic claim (see here), but rather a characteristic Iapodic type of dress pins that was worn into the early 6th century BC. These Iapodic pins have one or more knobs that are usually separated by discs. Hence the dating of the Tomaj hoard is not necessarily the 8th century BC, it might also be slightly later. Cf. Laharnar, Turk 2017, 86, Fig. 96; Turk 2018, 401–402, Fig. 2, and Drechsler-Bižic 1958, 38, Pl. 3: 21,24; Lo Schiavo 1970, 460–461, Pl. 36: 1–2; Teßmann 2001, 69–70, Fig. 38–39. 
100 Kucar 1979, 115, Pl. 2: 4,8; 3: 9; 4: 13; 6: 3–4; 12; Mihovilic 2001, 79–81, Fig. 64; Pl. 5: 3; 6: 3; 27: 3; 37: 5; 56: 8; Mihovilic 2013, 196–199, Fig. 114; Matoševic, Mihovilic 2004, 19, Pl. 1: 4. 
to those recounted by Odysseus, although himself suffering from changing fortunes: 
For before the sons of the Achaeans set foot on the 
land of Troy, I had nine times led warriors and 
swift-faring ships against foreign folk, 
and great spoil had ever fallen to my hands. 
Of this I would choose what pleased my mind, 
and much I afterwards obtained by lot. 
Thus my house straightway grew rich,... 
... 
But Zeus, son of Cronos, brought all to naught — so, I ween, was his good pleasure — who sent me forth with roaming pirates to go to Egypt, a far voyage, that I might meet my ruin; and in the river Aegyptus I moored my curved ships. 
... 
But my comrades, yielding to wantonness and led on by their own might, straightway set about wasting the fair fields of the men of Egypt; and they carried off the women and little children, and slew the men; …101 
Plundering, particularly livestock, and pi­racy appear to have been traditional ‘branches of economy’ within Homeric society. Leaders such as Odysseus were basilei who practised plundering to the benefit not only of themselves and their reti­nue, but their community as a whole.102 It is not unimaginable that the early Iron Age communities living outside Greece, in the western Balkans and the hinterland of the northern Adriatic, operated in much the same way. 
Bearing in mind such robbery operations and even more so the weapon hoards as tropaia, the need to protect settlements by enclosing them with stone fortification walls that had to be regularly maintained (Bavdek, App. 1; Bratina, Fig. 3–4; Vinazza, Fig. 1) and by delimiting the territory with boundary walls (Fig. 2; also see Vidojevic, Fig. 1; 7–8), which probably served to protect the associated pasture and farm land, becomes much more understandable. Last but not least, the barrier system identified in a series of fortified posts, defence and watch towers, as well as small hillforts dotting the northern edge of the Kras plateau overlooking the Vipava Valley presumably also served to protect not only the accesses to the plateau or the territory of individual settlements, but also a wider area. The radiocarbon dates from the tower on Ostri vrh near Štanjel (Teržan, Turk) 
 Homer, Odyssey, XIV 229–233; XVII 424–427, 431–434 (translation A.T. Murray, 1919). 102 Murray 1982, 63–65. 
show that this system was most likely constructed in the course of the 8th and renovated in the 5th century BC. 
CONCLUSION 
The archaeological research of the notranjska-Kras group reveals it as an entity that is highly complex in terms of both its settlement and social structure. The differences in the burial rite and the specifics of the costume/jewellery reflect the different facets of its identity, in which it is clearly distinguishable from neighbouring cultural groups. The undulated landscape and other natural conditions certainly played their part in these differences, with the upland plateaus (polje and podolje) and other lowlands in notranjska, on the one side, and the Kras plateau, on the other, influencing the degree to which in­dividual settlements/communities were connected to each other and how they were involved in the cultural group as a whole. recent investigations have also shown that the communities had their own territories which they protected, also with the barriers constructed along the northern edge of the Kras plateau. Having said, the possibility of these communities reaching the threshold of a “protourban” society similar to the Archaic polis of ancient Greece or pomerium of early rome remains unanswered until further investigations and research can provide some answers.103 
Translation: Andreja Maver 
103
 I wish to thank Alma Bavdek, Mitja Guštin and Boštjan Laharnar for constructive discussions, Manca Vinazza for her help in preparing Fig. 3–8, Boštjan Laharnar for Fig. 2, Mitja Guštin for Fig. 6, Sneža Tecco Hvala and Mateja Belak for Fig. 1, as well as Andreja Maver for the translation into english. 
Biba Teržan Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo Zavetiška 5 SI-1000 Ljubljana Ljubinka.Terzan@ff.uni-lj.si 

Arheološki vestnik 72, 2021, 263–308; DOI: https://doi.org/10.3986/AV.72.09 
Notranjska v pozni bronasti in starejši železni dobi 


The Notranjska Region in the Late Bronze and Early Iron Ages 
Alma BAVDEK 
Izvlecek 
Prispevek v uvodnem delu prinaša pregled zgodovine raziskav prazgodovinskih najdišc na Notranjskem. V nadalje­vanju so predstavljene tri arheološke lokacije, ki dobro zaobjamejo pozno bronasto in starejšo železno dobo notranjske halštatske skupnosti. Strateško pozicijo v sklopu Postojnskih vrat je imela v pozni bronasti dobi ali morda še nekoliko prej naselbina na Sovicu nad Postojno. Naselbina na Cvingerju pri Dolenji vasi pri Cerknici je verjetno nastala med 10. in 9. st. pr. n. št. nad ponikalnico Velika Karlovica na obrobju Cerkniškega jezera. Prispevek se zakljuci s predstavitvijo najdišca na Trnovem pri Ilirski Bistrici, kjer je bilo leta 1978 raziskano grobišce. Predstavljeni so grobovi, ki nakazujejo casovni okvir pokopovanja med 9. in 6. st. pr. n. št. 
Kljucne besede: jugozahodna Slovenija; Notranjska; kras; Sovic nad Postojno; Cvinger pri Dolenji vasi; Trnovo pri Ilirski Bistrici; pozna bronasta doba; starejša železna doba; plana najdišca; jamska najdišca, naselbine; grobovi 
Abstract 
In its introductory part, the article provides an overview of the research history of prehistoric sites in the Notranjska region. Further on, three archaeological locations are presented that encompass the Late Bronze and Early Iron Ages of the Notranjska Hallstatt community well. In the Late Bronze Age or possibly even somewhat earlier, the strategic position within the Postojna Gate (Postojnska vrata) was held by the settlement on the Sovic hill above Postojna. The settlement at Cvinger above Dolenja vas near Cerknica probably appeared between the 10th and 9th century BC and it lies above the Velika Karlovica ponor cave at the edge of Lake Cerknica. The article concludes with the presentation of the Trnovo near Ilirska Bistrica site, where a cemetery was researched in 1978. The time span of the burials between the 9th and 6th century BC is evidenced by select graves, which are presented here. 
Keywords: south-western Slovenia; Notranjska region; karst; Sovic above Postojna; Cvinger above Dolenja vas; Trnovo near Ilirska Bistrica; Late Bronze Age; Early Iron Age; open-air sites; cave sites, settlements; graves 
ZGODOVINA RAZISKOVANJ 
Ob poskusu orisa enoinpolstoletne zgodovine raziskav prazgodovinskih najdišc ne moremo mi-mo Postojnske jame in odkritja njenih notranjih delov leta 1818, ki je privabilo številne, predvsem naravoslovno usmerjene raziskovalce iz vse Evrope, v želji po odkritju fosilnih cloveških in živalskih kosti v jami. Med njimi je bil tudi Henrik Freyer, kasneje zaposlen kot prvi kustos v Deželnem muzeju v Ljubljani.1 Križna jama (pril. 1: št. 90) pa je na Notranjsko pripeljala clane Prazgodo­vinske komisije pri dunajski Akademiji znanosti pod vodstvom Ferdinanda von Hochstetterja.2 V letih 1878 in 1879 so v tej jami izkopavali in našli zavidljivo veliko kosti jamskega medveda. 
1 Brodar 1951, 248–249; Cimerman 1966, 10–15. 2 Hochstetter 1881; Bavdek et al. 2009, 19. 


Sl. 1: Prelaz na Razdrtem med Golim vrhom (pušcica) in Nanosom (desno), pogled s severovzhoda. Fig. 1: The pass at Razdrto between Goli vrh (arrow) and Nanos (right), view from the north-east. 
Prve raziskovalce prazgodovine Notranjske so pri odkrivanju arheoloških najdišc vodile naravne danosti pokrajine. Raziskovali so vzpetine na ob-robju polj in v bližini kraških vrzeli, ki omogocajo prehode prek pokrajine. Drugace od obsežnihraziskav na Dolenjskem in Štajerskem so bila iz­kopavanja na Notranjskem razmeroma skromna in usmerjena le na nekaj arheoloških lokacij. V zaledju prelaza na Razdrtem (sl. 1) je bila odkritanaselbina Grad nad Šmihelom pod Nanosom (št. 5), z nekropolami v okolici. Po prvih omembah najdb postojnskega župnika, dekana ter pisatelja in zgodovinarja Petra Hitzingerja sredi 19. stoletja so v drugi polovici 19. in v zacetku 20. stoletja naGradu nad Šmihelom izkopavali Josef Szombathy, Moritz Hoernes, Alfons Müllner in Walter Schmid.3 Pri raziskavah na najdišcu je imel pomembno vlogo tudi ljubitelj in zbiralec starin knez Ernst Ferdinand von Windischgrätz. Z žilico pravega zbiralca je pridobival najdbe, ki so jih domaci “kopaci” našli na naselbini in v grobovih. Izkopa­vanja je tudi narocal in jih financiral.4 Razlog za 
 Hitzinger 1854; Hoernes 1887; 1888; Müllner 1892; 1893; Schmid 1937, 17–32. 
4 Kar vec clanov rodbine von Windischgrätz, ki je bila od leta 1846 do leta 1944 lastnica gospostev in gradov naNotranjskem (Planina, Šteberk, Logatec in Jama), je bilo velikih ljubiteljev starin, kupovali in pridobivali so tudi arheološke predmete. Najbolj zagnana med njimi sta bila knez Ernst Ferdinand von Windischgrätz (1827–1918) 
intenzivna izkopavanja na naselbini pod Nanosom sta bila prav gotovo dober opis in pregleden nacrt naselbine, ki sta ga ob ogledu najdišca leta 1878 naredila Hochstetter in kustos Deželnega muzeja v Ljubljani Karel Dežman. Poleg šmihelskega sta opisala in ovrednotila tudi Tržišce pri Dolenji vasi pri Cerknici (št. 72), naselbino na obrobju Cerkniškega jezera.5 Le leto prej je na pobocju Tržišca, po nakljucnem odkritju prvih grobov, 
(Windischgrätz 1884; 1885; Horvat 2002) in njegova necakinja vojvodinja Mecklenburška, rojena kot princesa Marie von Windischgrätz (1856–1929), “arheološko dejavna” pa je bila predvsem na Dolenjskem (Dular 2003, 71–84). Po pripovedovanju logarja Janka Katerna iz Planine naj bi kopala tudi v Windischgrätzovih gozdovih na Notranjskem. Kaj vec o njenih izkopavanjih ni znanega. Njen necak knez Hugo Vinzenz von Windischgrätz (1887–1959), prav tako zbiralec starin, je v prvi polovici 20. stoletja v Jami pod Jamskim gradom (št. 7; Konjski hlev) izkopaval sam (Windisch-Graetz 1938). Izkopavanja v tej jami (sl. 2) so se pod njegovim financnim in organizacijskim okriljem odvijala tudi med drugo svetovno vojno. Arheološka izkopavanja v Predjami so bila pod strogim nadzorom Nadzorništva v Trstu in raziskovalca na italijanskem speleološkem inštitutu (Istituto Speleologico Italiano) Franca Anellija ter obcasno tudi arheologa Raffaella Battaglie (Bavdek 2015, 15; Bavdek 2017a, 35–36). Letna in lovska rezidenca Windischgrätzov v dvorcu Haasberg pri Planini je bila vse do požiga leta 1944 polna antikvarij, najbolj ekskluzivne so krasile vhodnodvorano dvorca (Žigon 1992, 28; Žigon 2009, 140). 
5 Deschmann, Hochstetter 1879. 
Dežman izkopal 60 žganih halštatskih grobov.6 O gradišcu, na katerem ljudje pogosto najdejo predmete, predvsem novce, je pisal geograf Franc Anton von Steinberg že sredi 18. stoletja.7 
Temeljit topografski pregled Zgornje Pivke in doline Reke je leta 1880 objavil Alfons Müllner, takrat še konservator dunajske Centralne komisije.8 Opise nekaterih potencialnih naselbin je dopolnil z njihovo upodobitvijo v risbi, med njimi tudi veliko naselbino na Trnovem (št. 41) pri Ilirski Bistrici. Nekaj let kasneje je na trnovskem gradišcu izkopaval Ludwig Karl Moser, sicer pomemben raziskovalec jamskih arheoloških najdišc na Tržaškem Krasu. Na Notranjskem je sondiral le v nekaj jamah, ki jih je ocenil kot zanimive arheološke tocke (Luknja vskali pri Razdrtem, Žegnana jama pri Orehku in Brlovka (št. 18)).9 V knjigi o gradišcih, ki je izšla tik po prelomu stoletja in obravnava predvsem naselbine na Krasu, je Carlo Marchesetti omenil in kartiral tudi nekatera gradišca v Pivški kotlini in dolini Reke na poti proti Kvarnerju.10 
V tem prvem obdobju je bilo raziskovanje praz­godovinskih naselbin pogosto v rokah posamezni­kov. Tako so v letih 1876 in 1877 prišle na plano prazgodovinske najdbe, ki jih je na Starem gradu (Metulje) (št. 89) na Blokah izkopal tamkajšnji župnik Kunz. Za Jerneja Pecnika Notranjska, v smislu odkrivanja velikih najdb, ni imela vecjega potenciala. Njegovo pozornost je pritegnilo le nekaj lokacij na Pivškem in v Loški dolini.11 Pomembnejši so njegov topografski pregled dela Notranjske in kratki opisi “prazgodovinskih stanovanj”, objavljeni v zvezkih revije Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko. V njih najdemo tudi izsledke obširnih topografskih pregledov zgodovinarja Simona Rutarja, ki omenja notranjske stare naselbine.12 Na Ilirskobistriškem je ljubiteljski zgodovinar in zbiralec arheoloških predmetov Josip Potepan s svojim delom poskrbel, da dolina arheološko ni bila povsem neznana.13 
Med obema svetovnima vojnama, ko je bila Notranjska razdeljena med Italijo in Jugoslavijo z mejo po vrhovih Javornikov, raziskav prazgodovin­skih najdišc tako na eni kot na drugi strani ni bilo 
6
 Deschmann 1878. 
7
 Steinberg 2015, 10–11. 8 Müllner 1880; Dular 2003, 25–26, 30. 
9
 Moser 1899, 26; Flego, Župancic 2012. 
10 Marchesetti 1903, 91, 109, 149, 155. 
11 Guštin 1979, 11, 34–35, t. 14–16; Dular 2003,13–84; Laharnar 2012, 11; Gaspari 2020, 148. 
12 Pecnik 1904, 141, 185–196; Rutar 1895. 
13 Simcic, Poklar 2008; Guštin 2011, 34–35. 

veliko. Na italijanski so bile še vedno usmerjene predvsem v iskanje pracloveka v kraških jamah (Postojnski jamski sistem, Betalov spodmol (št. 9) itd.). Med redkimi izjemami je raziskava grobišca na Trnovem pri Ilirski Bistrici, kjer je Raffaello Battaglia, profesor antropologije na univerzi v Pa-dovi, leta 1926 izkopal prek 200 grobov iz starejše in mlajše železne dobe. Tega leta je raziskoval tudi obode gradišc v okolici Knežaka.14 Najobsežnejša in zaradi najdenega gradiva pomembna so bila izkopavanja, ki so potekala med letoma 1941 in 1943 v Jami pod Jamskim gradom (Konjski hlev) (št. 7; sl. 2), kjer so sicer našli bogato kulturo ene­olitika in bronaste dobe, pa tudi pozno halštatsko, katere predstavnica je certoška fibula X. vrste (po Bibi Teržan).15 Na drugi strani Javornikov je Rajko Ložar leta 1935 kopal na Gradišcu na Slivnici nad Cerknico (št. 80).16 V naslednjih letih pa je v Loški dolini Walter Schmid vodil izkopavanja naselbine 
14
 Battaglia 1927, 93–115. 15 Korošec 1956; glej tudi op. 4. – Teržan 1976, 331–336, 464–368; Bavdek et al. 2010, 106, sl. 76. 16 Guštin 1979, 14, 37, t. 36. 


Sl. 3: Križna gora s cerkvico sv. Ane in Loško dolino v ozadju. Fig. 3: Križna gora with the church of St Anne and Loška dolina area in the background. 
na Ulaki (št. 92), katere zacetki segajo v starejšo železno dobo.17 
Veliko prazgodovinskih najdb, ki so bile od konca 19. in v prvi polovici 20. stoletja izkopane na Notranjskem, je pristalo v razlicnih ustanovah in v vec zasebnih zbirkah. Najvec najdb hranita Naturhistorisches Museum na Dunaju in Narodni muzej Slovenije (v nadaljevanju NMS). Premicno arheološko dedišcino iz Jame pod Jamskim gradom hrani Notranjski muzej (v nadaljevanju NMP). Velik del predmetov, ki so jih pridobili posamezni zbiratelji starin, pa je danes za arheološko stroko izgubljen. 
Po drugi svetovni vojni se je z ustanovitvijo Notranjskega muzeja v Postojni in zaposlitvijo arheologinje Mehtilde Urleb zacelo kontinuirano raziskovanje notranjskih prazgodovinskih najdišc. Temeljiti topografski pregledi obmocja so bili na­rejeni v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja. Sondiranja potencialnih arheoloških lokacij, ki so najveckrat sledila pregledom predvsem v Pivški kotlini, v okolici Knežaka in Slavine, ter zašcitna izkopavanja ob Cerkniškem jezeru so dala dobre rezultate.18 Najvec podatkov o prazgodovini na Notranjskem pa je bilo pridobljenih z odkritjem velikega halštatskega grobišca na pobocju Križne 
 Schmid 1937, 17–32; Gaspari 2000; Gaspari 2020, 141–171; glej še Laharnar, Murgelj v tej publikaciji. 18 Urleb 1956; 1957; 1958–1959a–d; 1960; 1975a; 1979. 
gore (št. 91). Vecletno raziskovanje grobov se je nadaljevalo v prav tako vecletna izkopavanja na obmocju naselbine na vrhu hriba okoli cerkve sv. Ane (sl. 3). Rezultati so bili arheološki stroki predstavljeni s celovito obdelavo grobišca in nasel­bine ter analizo grobnih in naselbinskih najdb.19 Izsledki topografskih pregledov Notranjske v tem casu pa so bili v obliki notic objavljeni v publikaciji Arheološka najdišca Slovenije.20 Poleg sondiranjna prazgodovinskih najdišcih Gradišce na Štirni,Krivec, Jancarija in Šmarata – Ušenicne (št. 33, 17, 19b, 95),21 ki so bila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja projekti takratne Kraške muzejske zbirke pri Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni (v katero je bil prikljucen in preimenovan Notranjski muzej), je glavnino terenskega dela Mehtilde Urleb predstavljalo reševanje arheološke dedišcine pred unicenjem. S tem so bili pridobljeni novi dragoceni podatki o naselbinah na Gradunad Šmihelom pod Nanosom, na Cvingerju (št. 
73) in Tržišcu pri Dolenji vasi pri Cerknici ter na obmocju prelaza na Razdrtem.22 Prav gotovo so bile ene najvecjih in najuspešnejših zašcitnih raziskav 
19 Urleb 1973; 1974. 
20 
ANSl 1975 (vec avtorjev: Postojna, 148–161 in Logatec, 191,192; glej npr. Leben 1975; Petru 1975; Urleb 1975); Bavdek 2007a. 
21 Urleb 1983a,b in porocila Urleb 1981; 1982; 1983c; 1985b. 
22 Urleb 1986; 1990; Schein 2002, 290–292, 298; Horvat, Bavdek 2009. 
izpeljane v letu 1978, ko je Urlebova skupaj z Nado Osmuk z Zavoda za varstvo naravne in kulturne dedišcine (v nadaljevanju ZVKDS) iz Nove Gorice na Trnovem pri Ilirski Bistrici raziskala 133 žganih grobov iz starejše železne dobe.23 
Vzporedno z raziskovanjem Urlebove se je, pred­vsem v Pivški kotlini, odvijalo intenzivno iskanje paleolitskih sledov v kraških jamah. Raziskovalci paleolitika, Srecko in Mitja Brodar ter Franc Osole, so s sondiranjem jamskih sedimentov v zgornjih plasteh pogosto naleteli na holocenske sedimente najveckrat bronastodobne, redkeje pa železno­dobne starosti.24 Rezultati in analiza raziskovanja holocenskih jamskih sedimentov speleoarheologa Franca Lebna25 so ne le na Notranjskem, temvec tudi v ostalih delih kraške Slovenije pripomogli k temu, da danes govorimo o jamah v funkciji zacasnih bivališc in o jamah kot prostorih skritih zakladov in daritev.26 
Raziskovalno bogata leta so bila nadgrajena z delom Mitje Guština, v katerem je bilo sistematicno objavljeno arheološko gradivo, ki ga hranita Na-ravoslovni muzej na Dunaju in NMS. Na podlagitega gradiva in objav grobišc iz Brežca pri Škocjanu in s Križne gore je Guštin poimenoval in postavil kronologijo s šestimi stopnjami za železnodobno notranjsko skupino (notranjsko-kraška skupina), ki zaobjamejo celotno 1. tisocletje pr. n. št. Vanjo je vkljucil obmocje Notranjske in Krasa.27 Njegovo delo je spremljal profesor Stane Gabrovec, ki je že na zacetku šestdesetih let najdišca na Notranjskem zaradi medsebojne podobnosti izlocil kot posebno skupino. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je ob upoštevanju rezultatov novih izkopavanj grobov na Trnovem pri Ilirski Bistrici kronolo­ško sliko notranjske skupine delno nadgradil.28 Notranjska prazgodovinska najdišca, grobišca ingrobni pridatki s Križne gore, Šmihela in Trnovega so bili v središcu poglobljenih razprav o družbeni 
23 Urleb, Osmuk 1979; 1980; 1981; Urleb 1980. 
24 Osole 1962–1963; Osole 1991, 13, 23; Bavdek 2017b. 
25 Nekaj jam s holocenskimi sedimenti, ki jih je raziskoval Franc Leben na Notranjskem: Marketov spodmol (št. 52), Tomšiceva jama (št. 85), Turšceva skednenca (št. 87), Ovcarski spodmol (št. 21), Jama v Lozi (št. 20), Žegnana jama, Brlovka (št. 18), Županov spodmol (št. 19a) (Leben 1956; 1957; 1971; 1975a–h; Bavdek 2009). 
26 Leben 1971; Leben 1978, 13–35; Gabrovec 1983, 80–87; Frelih 1992; Turk 1994; Cerce, Turk 1996, 10–11; Teržan 2016; Turk P., M. Turk 2019. 
27 Guštin 1973; 1979. 
28 Gabrovec 1964–1965; Gabrovec 1987, 151–177; Gabrovec 1999. 
strukturi železnodobnih prebivalcev Notranjske izpod peresa profesorice Bibe Teržan.29 
Po letu 1990 se je nadaljeval trend odsotnosti sistematicnih arheoloških terenskih raziskav, ki se je zacel že v osemdesetih letih. Do novih spoznanj 
o prazgodovini na Notranjskem je prišlo le z manj­šimi zašcitnimi posegi arheologov NMP, najprej Valentina Scheina in kasneje Alme Bavdek na žeznanih najdišcih v Rakovem Škocjanu (št. 67), na Sovicu (št. 13), Farjevki na Babnem polju (št. 
100) in redkeje na novih lokacijah, kot je Gorenje Jezero (št. 76) in s posameznimi najdbami tudi Sv.Jurij pri Šmihelu pod Nanosom.30 Arheologinja Patricija Bratina z obmocne enote ZVKDS v Novi Gorici je z zašcitnimi posegi pridobivala podatke
o poselitvi na Šilentaboru (Tabor nad Zagorjem) (št. 30) v Pivški kotlini in na naselbini v Podgrajah (št. 45) na obrobju doline Reke. Rezultati slednjih so bili zaradi odkrite bogate železnodobne kulture nad vsemi pricakovanji.31 
V devetdesetih letih so notranjska najdišca postala cilj premnogih nepooblašcenih iskalcev arheoloških predmetov. Nezakoniti izkopi predme­tov z detektorji za kovine so arheološka najdišca mocno poškodovali, sled za najdbami pa se je v vecini primerov izgubila.32 
V tem casu je bilo z novim vrednotenjem izkopa­vanj Mehtilde Urleb in obdelavo gradiva z najdišc na Razdrtem narejenih vec pregledov poselitve v Pivški kotlini, dolini Reke in Košanski kotlini. V teh pregledih se je Jana Horvat z Inštituta za arheologijo (IzA ZRC SAZU) dotaknila tudi praz­godovinske poselitve Notranjske.33 Pri prvi objavi najdišc s prelaza na Razdrtem je aktivno sodeloval tudi NMP.34 Fibule z notranjskih železnodobnih najdišc so bile vkljucene v tipološko vrednotenje v ožjem slovenskem in širšem evropskem prostoru.35 Najvec novosti o železnodobni notranjski kulturni skupnosti, poselitvi in kronološki umešcenosti v 
29
 Npr. Teržan 1978; 1990; Teržan 1992, 464–469, Abb. 9–12. 30 Schein 1993; 2002; Bavdek 2006a, 153–154; Bavdek 
2006b, 7; Bavdek 2007b (porocilo). 
31 Bratina 2001; 2005. 
32 Kar nekaj tako izkopanih predmetov je za svoje zbirke pridobil NMS in jih s tem rešil usode na širokem trgu. Predmeti iz Notranjske so bili temeljito obdelani, v svoje doktorsko delo z naslovom Notranjska med prazgodovino in antiko jih je vkljucil Boštjan Laharnar (Laharnar 2012). 
33 Horvat 1995; 2005. 
34 Horvat, Bavdek 2009. 
35
 Ogrin 1998; Jerin 2001, 44–47, 74–75, t. 11–12; Pabst 2012; Tecco Hvala 2014a. 
prazgodovinski prostor jugovzhodnih Alp v za­dnjem casu prinašajo dela Bibe Teržan.36 V njih z analiticnim pregledom poselitve od zgodnje bronaste dobe naprej Teržanova poskuša opre­deliti in datirati tudi prehod iz pozne bronaste v starejšo železno dobo na Notranjskem in Krasu. Z radiokarbonskimi analizami kostnega gradiva iz izbranih grobov s Križne gore in Trnovega pri Ilirski Bistrici so bili podani casovni kazalniki, ki so z upoštevanjem datacije, pridobljene z arheo­loško metodo, grobove casovno nekoliko drugace razporedili. V prvi, najstarejši železni horizont so bili uvršceni tudi najstarejši grobovi s Trnovega in Križne gore. 
Najnovejše obdobje raziskav je tudi na obrav­navanem obmocju v znamenju nove doktrine arheološke stroke, zapisane v Zakonu o varstvu kulturne dedišcine Slovenije (ZVKD-1). Z arheo­loškimi raziskavami, ki jih dosledno predpisujejo arheologi konservatorji v enotah ZVKDS, je s pogoji sicer zagotovljeno varovanje arheoloških ostalin, vendar najveckrat le v omejenem obsegu. Na Notranjskem so prav po teh postopkih v zadnjem desetletju izvajalci raziskav odkrili tudi povsem nova prazgodovinska najdišca v Loški dolini (št. 96), na Velikih Blokah (št. 88), v Cerknici (št. 70, 71), Begunjah pri Cerknici (št. 77), v Podskrajniku pri Zelšah (št. 68) ter ob predhodnih raziskavah tudi na Logaškem polju in njegovem obrobju (št. 61, 62).37 
Razen topografskih pregledov Logaškega polja in Rovt, ki jih je opravila Urlebova v sedemdesetih letih 20. stoletja, je raziskovanje prazgodovinskih lokacij na Logaškem vse do novejšega obdobja ostalo v ozadju. Poznavanje poselitve Logaškega polja v bronasti in starejši železni dobi izvira predvsem iz površinskih in podpovršinskih pregledov arheologa Marka Freliha na naselbini Velike bukve (št. 59) 
36
 Teržan 1999; Borgna et al. 2018a, 75–95; Borgna et al. 2018b, 97–118; Bavdek, Urleb 2014a–b; Teržan, Crešnar 2014. 
37
 Arheološke raziskave so v rokah vec podjetij, ki so registrirana za opravljanje arheoloških storitev vkljucno z izkopavanji. Delo pridobivajo na trgu. Arheološke raziskave se odvijajo po metodologiji, ki jo s kulturnovarstvenimi pogoji predpiše konservator na obmocni enoti ZVKDS. V casu raziskave je odgovorni konservator tudi nadzornik arheoloških del. Pri vecjih raziskavah se nadzorniku doloci enega ali vec svetovalcev. Pravilnik o arheoloških raziskavah narekuje tudi vse poizkopavalne procese do vkljucno oddaje arhivov najdišc v pristojni muzej, ki je dolocen z zakonom (ZVKD-1, Ur. l. RS, dne 15. 2. 2008). 
ter drugih manjših prazgodovinskih lokacijah.38 Kasneje so se tem pregledom prikljucile še raziskave arheologa Slobodana Olica v vrtaci v Zapolju pri Logatcu (št. 62), z materialno kulturo bronasto­dobne starosti.39 Vec podatkov o prazgodovinski poselitvi imamo tudi od domacinov, ki redno sledijo zemeljskim izkopom na širšem obmocju Logaškega polja.40 Iz tega prostora so tudi številni predmeti nepooblašcenih iskalcev arheološke dedišcine, ki jih hrani Vojni muzej v Logatcu.41 
Danes se lahko za boljšo perspektivo glede ve-cjih raziskav na Notranjskem, ki bodo po dolgem casu prinesle nove rezultate o poselitvi v bronasti in starejši železni dobi, zahvalimo Narodnemu muzeju Slovenije. Projekt pod vodstvom Boštjana Laharnarja z ambicioznim naslovom Predmeti in krajine. Strukturiranost notranjskih železnodobnih skupnosti je z uporabo sodobnih tehnik zaznavanja prostora na že znanih in tudi novoodkritih loka­cijah prazgodovinskih naselbin v tem smislu zelo obetaven.42 Po vec desetletjih prekinitve jamskih izkopavanj je prav tako spodbudna raziskava ekipe IzA ZRC SAZU, ki je pod vodstvom Matije Turka v Pivški kotlini preverjala jamske sedimente v Spodmolu v Selški lozi (št. 19c) ter prisotnost paleolitskih elementov v njih, ob tem pa našla tudi keramicne predmete bronastodobne starosti.43 
Kljub razmeroma maloštevilnim in po obsegu skromnim raziskavam se je karta notranjskih najdišc (prim. pril. 1) iz pozne bronaste in starejše železne 
38
 Frelih 1988. Predmeti, odkriti s pregledi Marka Freliha, so shranjeni v NMP. 
39
 Porocilo Olic 2006. 
40 Arheologi NMP so si v vseh letih delovanja ustvarili široko mrežo zaupnikov oziroma informatorjev. Zaradi izrednega cuta za arheološko in kulturno dedišcino nasploh ter zaradi poznavanja prostora Notranjske, še posebej Logaškega, sta med zaupanja vrednimi Andrej Mihevc, raziskovalec na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU, in Jan Mihevc. Oba že vrsto let sledita spremembam krajine in predvsem zemeljskim posegom na Logaškem. Za posredovane predmete v muzej, obilo podatkov in velikodušno pomoc se jima iskreno zahvaljujem (J. Mihevc, Kasno anticne zapore na Logaškem [10. republiško tekmovanje “Znanost mladini”, Ljubljana, 28.–29. 5. 1976] in J. Mihevc, M. Trobic, Rimska cesta in druga arheološka najdišca v Logatcu [11. republiško tekmovanje “Znanost mladini”, Ljubljana, 7.–8. 
6. 1977] – oboje hrani arhiv NMP). 
41
 Današnje poznavanje najdišc in analiza poselitve Notranjske temeljita tudi na posameznih najdbah, velikokrat s pomanjkljivimi podatki odkritja, ki so v glavnini tako imenovane detektorske najdbe. Najvec jih hrani prav Vojnimuzej v Logatcu (Švajncer 2018a–b). 
42 Laharnar, Lozic, Miškec 2020. 
43
 Porocilo Turk 2017. 


Sl. 4: Spodnja Pivška kotlina in Postojnska vrata, s Sovicem (pušcica) nad Postojno vospredju. Pod vznožjem Sovica predel Majlont. V ozadju Grad nad Šmihelom pod Nano­som (pošcica). Pogled z vzhoda. Fig. 4: Spodnja Pivška kotlina and Postojnska vrata, with Sovic (arrow) above Postojna in the forefront. At the foothill of Sovic is the Majlont quarter. In the background, Gradabove Šmihel pod Nanosom (arrow). View from the east. 
dobe dobro izpolnila, še posebej, ce upoštevamo tudi najdišca, ki jih še ne moremo ožje casovno opredeliti in lahko o njih govorimo le kot o praz­godovinskih lokacijah.44 Strokovno še neobjavljeni arhivi najdišc, tako veliki kot majhni, so eden izmed poglavitnih razlogov, da o obravnavanem obdobju govorimo z zadržkom in brez poglavitnih zakljuckov. Da bodo naša razmišljanja o prazgodo­vinski Notranjski vendarle prinesla nekaj novega 
ozacetku velikih sprememb na Notranjskem v pozni bronasti dobi in o zapletenih razmerah ob zakljucku starejše železne dobe, predstavljamo, ceprav še vedno ne v celoti, tri izbrane arheološke lokacije: Sovic nad Postojno, Cvinger ob Cerkni­škem jezeru in Trnovo na robu doline reke Reke. Prvi dve najdišci sta naselbini, ki nam podajata kar nekaj informacij o zgodnji poselitvi obmocja, grobišce s pobocja Trnovega pa zaokroži verjeten zakljucek starejše železne dobe na Notranjskem. 
Predhodne raziskave in izkopavanja, ki so se odvijala med letoma 2008 in 2020, so le delno vkljucena v obravnavo, saj izvajalci arheoloških raziskav ne spoštujejo dosledno podzakonskega akta (Pravilnika o arheoloških raziskavah) in ne oddajajo najdb v zakonskem roku pristojnemu muzeju (v tem primeru NMP), tako ostajajo za nas neznane. 
SOVIC NAD POSTOJNO 
Na zakraselem in hribovitem severovzhodnem obrobju Spodnje Pivške kotline je tik nad Postojno 677 m visok Sovic zadnji v nizu vrhov, ki skupaj s Pecno rebrjo na drugi strani dolinske vrzeli tvori ustje zložnega prehoda skozi Postojnska vrata (pril. 1: 13). Apnencast hrib, dvignjen nad flišnim dnom kotline, je po tektonski zgradbi “miniaturni pendant Nanosa”.45 Hrbet Sovica delijo trije vrhovi in s srednjega – najvišjega – je popoln razgled cez celotno Spodnjo Pivško kotlino, vse do zahodnega roba in velikega prelaza med Nanosom in Golim vrhom (sl. 4). Ob vznožju Sovica so na stiku apnen-ca in fliša številni manjši izviri – voda priteka iz apnenca, nato površinsko odteka po flišu. 
O prazgodovinski naselbini na Sovicu je v topo­grafskih pregledih v zacetku 20. stoletja pisal Jernej Pecnik. Sovic je imenoval Stari grad nad Postojno.46 V osemdesetih letih je Urlebova opisala naselbino na Sovicu kot mocno poškodovano gradišce, ki ima na vzhodni strani slabo ohranjen nasip.47 Na gradišcu pa se loncenina le redko najde. O arheo­
45
 Placer 1994–1995. 46 Pecnik 1904, 185. 47 Urleb 1975a, 66; Urleb 1985a, 135. 


Sl. 5: Sovic nad Postojno. Topografski nacrt z oznacenimi sektorji površinskih pregledov. M. = 1:4000. Fig. 5: Sovic above Postojna. The topographic plan with marked sectors of the field surveys. Scale = 1:4000. 
loški kulturni dedišcini na Sovicu in varovanju te pristavo, so bile to prve v vrsti velikih gradenj, ki je zapisano tudi v smernicah pristojnega ZVKDS.48 so korenito posegle v zemeljske plasti in spremenile Ko so, verjetno v prvi polovici 12. st., na najvišjem konfiguracijo najvišjega vrha in vzhodnega pobocja vrhu zgradili grad in na vzhodnem pobocju hriba Sovica. Vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja 
48 N. Osmuk, Sovic, 1979 (arhiv ZVKDS, OE Nova Gorica). 


Sl. 6: Sovic nad Postojno (Majlont – ulica Kot). Izkop leta 2011. Fig. 6: Sovic above Postojna (Majlont – the Kot street). Excavation of 2011. 
je imel Sovic status vojaškega obmocja, ki je bilo v celoti ali delno zaprto za civilno prebivalstvo.49 
Na Sovicu zato do konca 20. stoletja ni bilo mo­goce izvajati arheoloških raziskav. Šele ko je Sovic spet postal v celoti odprto obmocje, ga je obcina Postojna nameravala spremeniti v primestni park. S tem je postal cilj množice obiskovalcev. V tem casu so se na hribu razvili tudi mocnejši erozijski procesi, ki so mestoma odkrili vrhnjo plast zemlje in pod njo številne fragmente vecinoma keramicnih posod. V dogovoru z ZVKDS, OE Nova Gorica, je NMP leta 2000 na jugozahodnem pobocju hriba opravil intenzivni površinski pregled.50 Obmocje raziskave je bilo razdeljeno na sektorje tako, da so ti zajeli vse površine, na katerih so bile regi­strirane arheološke najdbe (sl. 5). Pobrani so bili predmeti predvsem prazgodovinske starosti. Glede na razpršenost najdb po pobocju je bilo mogoce sklepati, da so spolzeli z višje ležecih teras, na katerih bi lahko bile še ohranjene naselbinske plasti. V naslednjih letih je ekipa muzeja redno pregledovala predele s poškodovano površino 
49 (Sapac 2005, 96–104). Konec 19. in vse 20. stoletje lahko sledimo intenzivnim gradbenim posegom na celotnem obmocju hriba. Za casa Avstro-Ogrske je bil po nacrtih iz leta 1910 na južnem pobocju zgrajen prvi vodni zbiralnik. V tridesetih letih 20. stoletja so Italijani zgradili dva vodohrana. Najvecji vodni zbiralnik z dvema rezervoarjema pa je bil zgrajen leta 1973. Gradnja tega je mocno preoblikovala sedlo med najvišjim vrhom in jugovzhodnim delom hriba. Zaradi strateške lege v sklopu “Postojnskih vrat” je bil Sovic od 
19. stoletja kljucnega pomena za razlicne vojské (avstro­ogrsko, italijansko, nemško, jugoslovansko). Zgrajen je bil sistem vojaških jarkov, v ruševine palacija srednjeveškega gradu pa je bil postavljen bunker (Bavdek et al. 2016). 
 Bavdek 2006b. 
Sl. 7: Sovic nad Postojno (Majlont – ulica Kot). Izkop leta 2011. Jama za stojko s kamnitima zagozdama. Fig. 7: Sovic above Postojna (Majlont – the Kot street). Excavation of 2011. A posthole with stone wedges. 
tudi na vzhodnem, strmejšem pobocju hriba, na obmocju sektorja 4. Vecja kolicina keramicnih najdb, ki je po strmini polzela vse do vznožja, je verjetno posledica kopanja vojaškega jarka na robu hriba. Zadnji arheološki pregledi so bili izvedeni leta 2007, ko je bilo tudi ugotovljeno, da so se odprte površine ponovno zatravile. 
Vecina pobranih predmetov so deli keramicnih prazgodovinskih posod – loncev in skodel – ožje nedolocljive starosti (t. 1: 4,10,11,13–18). Med bolj zanimivimi sta ostenji posod, ki ju krasi psevdovrvi-cast okras v motivu trikotnikov (t. 1: 6,9). Podoben okras je pogosto na posodah iz pozne bronaste dobe na obsežnem obmocju, tako na Notranjskem in Krasu kot v Istri ter v Furlaniji, kjer ga najdemo v sklopih, datiranih v 10. in 9. stoletje.51 Skodela z rocajem, okrašena s kombinacijo vtisnjenih pik in vrezov, je sicer manj casovno obcutljiva (t. 1: 7), so pa na že omenjenih obmocjih na ta nacin okrašene posode velikokrat najdene skupaj prav s posodami s psevdovrvicastim okrasom.52 Na nekropoli Nar­de pri Frattesini v Padski nižini sodijo celo v isti cas.53 Iz zbira keramicnih kosov izstopa tudi del horizontalnega rocaja iz oranžno rdece žgane gline z zglajeno površino (t. 1: 27). Gre za kvaliteten loncarski izdelek, ki morda pripada nizki skodeli 
51 Guštin 1979, t. 7, 8, 36; Bavdek 2018, 166–168, Fig. 
2: 1–4; Montagnari Kokelj 1996, 22–23, Tav. 1: 8; Càssola Guida, Mizzan 1996, 182, 183, Tav. 11: 61; 40: 224–225; Mihovilic 1972, 48–51. 
52 Cvinger pri Dolenji vasi pri Cerknici – neobjavljeno, hrani NMP. – Mihovilic 1972, t. 3, 11, 20; Urem 2012, t. 14A; Lonza 1981, Tav. 38: 3–5,10; Càssola Guida, Mizzan 1996, Tav. 10: 54,55; 27: 153,154; 47: 629. 
53 Colonna, Salzani, Tomaello 2010, 212–213, Tav. 14. 


Sl. 8: Sovic nad Postojno (Majlont – ulica Kot). Tloris leta 2011 izkopanega obmocja. Jame z okvirno datacijo (dopolnjeno po porocilu: Josipovic, Jurca, Rupnik 2011). Fig. 8: Sovic above Postojna (Majlont – the Kot street). The ground plan of the area excavated in 2011. Pits with approxi­mate dates (supplemented after Josipovic, Jurca, Rupnik 2011 [report]). 
poznobronastodobne starosti, kakršna je znana z grobišca Sv. Barbara pri Jelarjih in iz naselbine Pozzuolo del Friuli.54 Po obliki spominja tudi na rocaje posod tipa kothon, ki so v Istri v 9. in 8. st. imele funkcijo žar.55 Primerjavo morda lahko 
54
 Montagnari Kokelj 1996, Tav. 4: 9; Càssola Guida, Mizzan 1996, Tav. 10, 27. 55 Mihovilic 2001, 62–64, Tab. 107: 7,9,13; 108: 1; Mihovilic 2007; Mihovilic 2013, 238, sl. 161. 
išcemo še pri rocajih apulskih kraterjev.56 Rocaj je ostanek posode, ki je na Sovic verjetno prišla z blagovno menjavo. Med maloštevilnimi kovin­skimi predmeti je majhen fragment z ohranjenim livnim šivom, ki je verjetno del ingota ali morda sekire (t. 1: 21). Za natancno casovno opredelitev je premalo ohranjen. Vedoc, da je bil približno kilometer severozahodno od te najdbe zakopan 
56
 Turk, Murgelj 2008, 164–165, sl. 8a–b. 


Sl. 9: Sovic nad Postojno (Majlont – ulica Kot; 2011). Radiokarbonska datacija vzorcev oglja iz jam (SE 18 in SE 27; prim. sl. 8) (po porocilu: Josipovic, Jurca, Rupnik 2011). Fig. 9: Sovic above Postojna (Majlont – the Kot street; 2011). Radiocarbon dates of charcoal samples from pits (SU 18 and SU 27; cf. Fig. 8) (according to Josipovic, Jurca, Rupnik 2011 [report]). 
depo ingotov (Veliki otok I) (št. 10) in v bližini njega še drugi depo z dvema sekirama (Veliki otok 
II) (št. 11), bi lahko datacijo bronastega fragmenta iskali v intervalu datacije omenjenih depojev, tj. med stopnjo Ha B1 in Ha B2 (III. horizont depo­jev po Petru Turku).57 Tako datacijo podpira tudi rezultat analize kemijske sestave z rentgenskim fluorescencnim spektrometrom (XRF), ki je bila narejena na površini na Sovicu najdenega od­lomka58 in je pokazala visoke vrednosti bakra in svinca (binarna zlitina bakra in svinca), podobne kot jih imajo predmeti na prehodu iz stopnje Ha A2 v Ha B.59 Ker so predmeti (ingoti iz binarne zlitine baker/svinec) kot predmonetarno placilno sredstvo v uporabi tudi v mlajših obdobjih, v 6. in 5. st., pa kljub temu, da ta predmet po obliki ne ustreza ingotom te vrste, ne moremo izkljuciti njegove mlajše datacije.60 
57 Turk 1996, 113–115. 
58 Analiza XRF je bila leta 2002 narejena v Konservatorsko­restavratorski delavnici NMS. Meritev je potekala na treh površinah predmeta, spodnji, zgornji in stranski z livnim šivom. Povprecje treh meritev je pokazalo visoke vsebnosti bakra in svinca (Cu 37,32 %; Pb 48,8 %). Nekoliko povecan je še kositer (Sn 11,51 %). Od ostalih zaznanih elementov nastopajo srebro, cink in antimon le v sledeh (Ag 0,52 %; Zn 0,89 %; Sb 0,96 %). 
59 Trampuž Orel 1996, 209–211; Teržan 1996, 250–252. 
60 Ingoti iz binarne zlitine bakra in svinca, imenovani ramo secco, so v severnoitalijanskih najdišcih prisotni v 6. in 5. st. pr. n. št. Maloštevilni ingoti, odkriti predvsem v zahodni Sloveniji, pa bi lahko bili tudi mlajši (Trampuž Orel 2006, 97; Mlinar 2014). Informativno kemijsko analizo površine predmeta s Sovica bi bilo prav gotovo treba dopolniti 
Leta 2011 je bilo v okviru arheoloških razi­skav ob gradnji in posodobitvi infrastrukture v Majlontu, najstarejšem urbanem delu Postojne, ki se razprostira v polkrogu tik ob južnem in jugovzhodnem vznožju Sovica (sl. 4), opravljen nadzor zemeljskih izkopov. Na ozki terasi ulice Kot, ob vznožju hriba, pa je bil opravljen testni izkop.61 Odkrite so bile kulturne plasti in vec razlicno velikih jam iz vec obdobij (sl. 6). Manjše jame s kamnitimi zagozdami so bile opredeljene kot jame za stojke (sl. 7). V vecjih jamah so bili poleg oglja tudi kosi prazgodovinskih keramicnih posod. Ena izmed jam je bila obložena z apnencastimi kamni.62 Fragmenti prazgodovinskih posod so bili dokaj gosto razpršeni tudi po vsem izkopnem polju. V jugovzhodnem delu izkopa so bile poleg prazgodovinskih odkrite še rimske, srednjeveške in novoveške najdbe. Iz dveh jam z vecjo kolicino oglja so bili vzeti vzorci za radiokarbonske analize (sl. 8).63 Rezultat analiz je bil presenetljiv, saj je vzorec iz domnevno prazgodovinske jame (SE 18), v kateri sicer ni bilo najdb, pokazal okvirno datacijo 
z analizo kovine pod površino, saj bi ta lahko potrdila ali ovrgla naša sklepanja. 
61
 Arheološka terenska dela je izvedla ekipa podjetja Avgusta, pod vodstvom Draška Josipovica in pod pogoji ter nadzorom pristojne konservatorke Patricije Bratina. 
62 Velikost manjših jam je bila od 43 × 38 cm do 66 × 46 cm, globina do 33 cm. Vecje jame so imele obseg od 136 × 120 cm do 83 × 52 cm in najvecja globina je bila 73 cm (porocilo Josipovic, Jurca, Rupnik 2011). 
63 
Ib. 


13.–12. st. (sl. 9).64 Predmetov, ki bi podprli tako datacijo, pa na izkopanem obmocju niso našli. Poleg nekaj kosov skodel iz starejše železne dobe lahko le še odlomek lonca z vodoravnimi in nav-picnimi kanelurami okvirno postavimo v starejši cas kulture žarnih grobišc (sl. 10). Tako okrašene posode najdemo na vec najdišcih na Notranj­skem.65 Na naselbini pri Žlebicu na Dolenjskem je bil lonec s kanelurami odkrit skupaj s predmeti, ki so datirani v starejšo kulturo žarnih grobišc.66 Podoben okras je tudi na loncu iz že omenjenega grobišca Sv. Barbara pri Jelarjih.67 Na najdišcu Ajdovšcina nad Zaborštom pri Dolu v Posavskem hribovju je podoben okras na velikem loncu ter na podobni posodi v Ljubljani, v grobu 323 na Gosposki ulici (dvorišce SAZU). Oba sta datirana v drugo polovico 9. ali na zacetek 8. st., torej v cas najstarejše Notranjske stopnje I ali nekoliko mlajše stopnje IIa po kronologiji Guština.68 Predmet, ki bi po starosti ustrezal radiokarbonski dataciji, je bil odkrit dobrih 60 metrov zahodno od tega prazgodovinskega objekta, in sicer pri nadzoru zemeljskih izkopov na Jurcicevi ulici v Majlontu. Masiven horizontalni rocaj z dvema luknjama, imenovan tudi bifora (sl. 11), ki je verjetno pripa­dal veliki skledi ali loncu, ima dobre primerjave v 
64 Radiokarbonski dataciji oglja iz jam SE 9 in SE 18 sta bili narejeni leta 2012 v laboratoriju Poznan Radiocarbon Laboratory (PRL) na Poljskem. 
65 Guštin 1979, t. 12: 8; 14: 5–7. 
66 Puš 1988–1989, 350–353, t. 8: 1. 
67
 Montagnari Kokelj 1996, Tav. 4: 2. 68 Pavlin, Dular 2007, 70, t. 4: 8; Puš 1982, t. 29–30; Guštin 1973, 485. 
Sl. 11: Sovic nad Postojno (Majlont – Jurciceva ulica; 2011). Fragment rocaja velike sklede ali lonca. Fig. 11: Sovic above Postojna (Majlont – Jurciceva ulica; 2011). A fragment of a handle of a big bowl or pot. 
Istri.69 Najbližje primerjave pa mu najdemo med keramiko s Kaštelirja pri Jelarjih iz srednje in po­zne bronaste dobe, kar bi ustrezalo dataciji oglja iz prazgodovinskega objekta v Majlontu. 
Predstavljene raziskave dokaj dobro nakazujejo zacetke poselitve na obmocju Sovica, ki prav gotovo segajo v cas pred letom 1000 pr. n. št. Radiokar­bonska analiza in omenjeni predmeti kažejo na morebiti še starejšo poselitev, že na prehodu iz stopnje Bd D v Ha A. 
Najnovejše raziskave, ki so se odvijale v letu 2016 in 2017, so zaobjele vecji del vzhodnega dela Sovica 
– na sedlu med najvišjim vrhom in vrhom s t. i. Slovensko štango (prim. sl. 5: 6). Rezultati so bili kljub mocno degradiranemu obmocju presenetljivo dobri70 in prinašajo novosti o poselitvi Sovica tudi v mlajši železni dobi; z zgodnjerimskimi predmeti 
69 Pregled funkcionalnosti, razprostranjenosti in datacije rocajev z dvema luknjama prinaša objava Anje Hellmuth Kramberger o keramicnih najdbah gradine Monkodonja (Hellmuth Kramberger 2017, 249–254). 
70 Arheološke raziskave ob gradnji so se leta 2016 in 2017 odvijale v okviru projekta Obcine Postojna Oskrba s pitno vodo v porecju Ljubljanice. Izvajalec raziskav je bilo podjetje Avgusta, vodja raziskave Draško Josipovic in namestnica Barbara Brezigar (Omahen 2017, 38; Omahen 2018, 48; in porocili Omahen, Rupnik 2016; 2017). Februarja leta 2017 je NMP v okviru razstave Pogled na Sovic: iz arheološkega depoja Notranjskega muzeja Postojna pripravil okroglo mizo 
o varovanju nepremicne kulturne dedišcine na Sovicu. Ob tej priložnosti so bila predstavljena tudi nova odkritja na Sovicu. Predstavila jih je Manca Omahen (neobjavljena predstavitev: D. Josipovic, B. Brezigar, M. Omahen, Nova odkritja na Sovicu, 2017). Glej Omahen v tej publikaciji (z nacrtom izkopov na sl. 2). 
pa zaobjamejo obdobje prvih stikov avtohtonega prebivalstva z rimskimi trgovci v Pivški kotlini.71 
Naselbina na Sovicu z izjemno strateško lego (sl. 4) je imela kot nadzorna tocka pomembno vlogo kontrole nad prometnimi tokovi v predalpski prostor vsaj od casa kulture žarnih grobišc naprej. 
CVINGER PRI DOLENJI VASI PRI CERKNICI 
Severozahodno obrobje Cerkniškega polja za­pira kakih 50 m višji ravnik z manjšimi kopastimi vrhovi, ki sega od vznožja Javornikov proti severu do Skrajnika. Kot celotno obrobje polja je tudi to obmocje kraško, z nesklenjenim pokrovom prsti in zato kamnito, s številnimi vrtacami, jamami in brezni. Na vzhodnem robu ravnika, kjer se strma, mestoma prepadna pobocja spušcajo do polja – je­zera, leži vzpetina z nadmorsko višino 606 metrov. Ledinsko ime predela je Laze, v ljudskem jeziku tudi Na lazah. Za njen ožji predel, kjer so vidni okopi oziroma obzidje, pa se je uveljavilo ime Cvinger (pril. 1: 73). V neposredni okolici Cvingerja je na površini malo zemlje, nabrana je le na dnu nekaterih vrtac. V širši okolici pa poplavna ravnica polja in potoka Cerknišcice zagotavlja razmeroma debel pokrov prsti, ki je dobro rodovitna.72 
Prazgodovinska naselbina na Cvingerju je na­stala na neizpostavljenem robu jezera (sl. 12). Na vzhodni strani so jo varovale prepadne stene, ki se spušcajo do jezera, na ostalem obodu naselbine pa je še danes viden obrambni nasip. Zdi se, da so bile v sistem obrambe vkljucene tudi vrtace, ki obkrožajo Cvinger. Ko so leta 1954 popravljali gozdno cesto, ki pelje ob vzhodnem robu Cvingerja, so z gradbenimi deli posegli v nasip naselbine. Na poškodovanem delu nasipa je Mehtilda Urleb na do tedaj neznanem arheološkem najdišcu leta 1955 sondirala,73 arheološki izkop je naredila tudi v eni 
71
 Datacijo v 4. st. pr. n. št. nakazuje certoška fibula 
X. vrste (Teržan 1976, 331–336, 364–368). Vec bronastih fibul (vrsta Idrija Ia1, Almgren 18a2, Jezerine) pa dobro opredelijo 1. st. oziroma cas med letoma 70 in 15 pr. n. št. (Mokronog IIIb) (Božic 2008). Prvi dve med njimi sta trenutno tudi edini te vrste fibul na Notranjskem. Ustja amfor tipa Lamboglia 2, ki so jih izdelovali od konca 2. do tretje cetrtine 1. st. pr. n. št., pa kažejo na trgovske stike z Rimljani (Horvat, Bavdek 2009). 
72
 Kranjc 2002a. 
73 Urlebova je terenske raziskave na Cvingerju izvajala le dobra dva meseca po zaposlitvi v muzeju, ob skromni tehnicni in delovni podpori. Kljub temu ji je uspelo izdelati 
izmed vrtac, ki leži v notranjem delu naselbine (sl. 13). Raziskave so pokazale, da naselbina v zgodnji fazi ni imela nasipa. Ta pa je imel vec faz gradnje. V vrtaci so bili še 1,5 m pod površjem odkriti fragmenti keramicnih posod. Izsledki raz­iskav niso bili nikoli strokovno objavljeni,74 tako kot ne raziskave, ki so se odvijale na Cvingerju trideset let kasneje. Tudi zašcitne raziskave leta 1985 so se zacele zaradi rekonstrukcije gozdne ceste, ki ob robu jezera pelje od Dolenje vasi mimo prazgodovinske naselbine Tržišce in tudi mimo Cvingerja.75 Raziskave odprtih površin razširjene ceste so potekale na dveh tockah, kjer je bil nasip mocneje poškodovan (sl. 13). Tako v sondi 1 kot v sondi 2 so bile odkrite strukture nasipa. Gre za obzidje z zunanjim in notranjim licem iz vecjih apnencastih kamnov. Med fronta-ma je bilo polnilo iz manjših kamnov, med temi je bilo veliko zemlje in še posebno v sondi 1 tudi veliko kosov keramicnih predmetov. V sondi 2 so bili odlomki keramicnih predmetov odkriti tudi v plasti ilovice, opredeljeni kot nekdanja osnova pod obzidjem (sl. 14).76 
Kovinskih najdb je bilo malo (t. 3: 1–4). Poleg dveh drobcev brona sta bila najdena odlomek bronastega srpa in bronasta igla z drobno konicno glavico, pod katero sta dva svitka – vecji in manjši 
– ter pas vzporednih vodoravnih vrezov (t. 3: 1). Igla je gracilna in precizno izdelana. Ustreznih primerjav ji tudi med sorodnimi iglami ni mo­goce najti. Drobne glavice imajo igle iz grobišca 
topografski nacrt gradišca z lociranimi sondami (Arhiv arheološkega najdišca Cvinger, Terenski dnevnik 1955; hrani NMP). Leta 1962 je bil Cvinger kot prazgodovinska naselbina predstavljen v okviru manjše obcasne razstave z naslovom O najstarejših prebivalcih Cerkniškega in Loškega obmocja, ki je bila postavljena v Cerknici. 
74
 Predmeti so bili muzeološko obdelani (Inv. št. A/ III 68–164). V Arheoloških najdišcih Slovenije je Urlebova (1975b) prazgodovinsko gradišce na Cvingerju na podlagi odkrite keramike datirala v obdobje Ha C. 
75 Rekonstrukcijo gozdne ceste je brez vednosti zavoda (LRZVNKD) izvajalo Gozdno gospodarstvo Postojna, ki je v nadaljevanju arheološke raziskave financiralo. Vodja raziskave je bila tudi tokrat Mehtilda Urleb, terenska dela pa je zaupala ekipi študentov zakljucnih letnikov študija arheologije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. To so bili Valentin Schein, Jure Gospodaric in Alma Bavdek. S širitvijo gozdne ceste je bil poškodovan tudi del naselbine na Tržišcu, kjer je nato ista arheološka ekipa opravila zašcitne raziskave po zakljucku raziskav na Cvingerju (Arhiva arheoloških najdišc Cvinger in Tržišce, Terenski dnevnik 1985; hrani NMP) (Urleb 1986; Schein 2002, 298). 
76
 Arhiv arheološkega najdišca Cvinger, Terenski dnevnik 1985. 


v Ostrožniku pri Mokronogu, katerega zacetki segajo v 9. stoletje.77 
Med številnimi keramicnimi predmeti izstopajo odlomki vecjih loncev, ki imajo na prehodu iz vratu v trebuh kombiniran psevdovrvicast okras s plitkimi vrezi in vtisnjenimi pikami v motivu vodoravnih, poševnih ter trikotniških linij (t. 2: 17,18,21). Po motivu okrasa ter tudi po obliki so posode pri­merljive z lonci s furlanskih najdišc. V naselbini Pozzuolo del Friuli so bili podobni lonci najdeni v sklopih, datiranih v 10. in 9. st. Primerljivi so tudi lonci z najdišca Narde pri Frattesini v Padski nižini.78 Geografsko najbližje pa ji je velika posodaiz naselbine Sv. Mihael pri Štorjah oziroma pri Grižah pri Sežani, ki ima podoben psevdovrvicast okras z linijami vtisnjenih pik.79 Na tej naselbini je vec posod, ki so podobne posodam s Cvingerja, med drugimi tudi skodelica z vrezanim okrasom 
(t. 3: 5).80 Rocaj, ki presega ustje skodele (t. 3: 10), ima primerjave med keramicnimi izdelki istrskih najdišc. Najbolj podobna je skodela iz grobišca Sv. Barbara pri Jelarjih, ki pripada naselbini na Kaštelirju pri Jelarjih.81 Rocaji s cašastim nastav­
77 Gabrovec 1973, 342–343, 366, t. 4: 9–13. 
78 Càssola Guida, Mizzan 1996, 182–183, Tav. 41: 226–227; Colonna, Salzani, Tomaello 2010, 245–246, Tav. 
33: B1; Montagnari Kokelj 1996, 22– 23, Tav. 4: 1; Bavdek 2018, 166–167, Fig. 2: 1–4. 
79 Guštin 1979, t. 7: 8. Najdišce Sv. Mihael je v literaturinavedeno z vec imeni: Sv. Mihael pri Štorjah, Štorje, Sv. Mihael pri Grižah, hrib zahodno od Griž (Horvat, Bavdek 2009, 35, op. 61). 
80 Guštin 1979, t. 7: 3. 
81
 Montagnari Kokelj 1996, 14, Tav. 4: 1. 
kom, ki ga imamo tudi na Cvingerju (t. 3: 13), so v Istri obicajni na trebušastih loncih – vrcih iz 9. in 8. stoletja.82 
Na severovzhodnem pobocju Cvingerja je bil po zakljucku arheoloških raziskav odkrit v profilu nove ceste žgan grob iz 8. stoletja.83 V grobni jami, obloženi z apnencastimi kamni in pokriti s prav tako apnencasto plošco, je bila vecglava bronasta igla, ki je v tej zgodnji obliki na Notranjskem znacilna prav za to stoletje.84 Poleg nje so bili v grobu še fragmenta bronaste zapestnice in kera­micna skodela (sl. 15). 
Nekaj let kasneje je bil z detektorjem za kovine, domnevno prav na predelu sonde 2 iz leta 1985, odkrit še bronast nož (t. 3: 15).85 V celoti ohranjen nož ima tordiran držaj z obrocem na koncu. Tako oblikovan držaj ima nož iz groba 79 s škocjanskega grobišca pod Brežcem.86 V tipološki razdelitvi italijanskih nožev Vere Bianco Peroni mu je še najbolj podoben nož tipa Aprato iz širše skupine 
82 Mihovilic 1972, 50, t. 4:1; Mihovilic 2001, 75. Podoben rocaj je bil slucajno odkrit na novi arheološki lokaciji v okolici Topola pri Begunjah pri Cerknici (št. 78). Najdišce še ni bilo raziskano. Za podatek se zahvaljujem Valentinu Scheinu (Notranjski regijski park). 
83 Grob je odkril Valentin Schein, ki predmete tudi hrani. 
84 Guštin 1973, 469–472. 
85 Po besedah muzejskih informatorjev sta v zadnjem casu Cvinger in tudi Tržišce lokaciji, kjer so iskalci arheoloških predmetov z detektorji za kovine izredno aktivni. Porocajo 
o številnih kovinskih predmetih, ki pa ostajajo neznano kje, saj niso bili oddani v pristojni NMP. 
86
 Ruaro Loseri et al. 1977, Tav. 7: grob 79(3). 


nožev tipa Castelnuovo, ki jih zasledimo v seve-najdba na predelu Cvingerja. Na Notranjskem rovzhodnem delu Italije in so iz 10. oziroma 9. st.87 doslej ne poznamo keramicnih žlic; najbližje ana-
Zanimiva je tudi keramicna zajemalka ali žlica logije zajemalkam/žlicam s palicastim držajem so s palicastim držajem ali samo nastavkom za držaj na Ljubljanskem barju, na najdišcih iz poznega 4. 
(t. 3: 16). Odkrita je bila leta 1987 kot slucajna in 3. tisocletja pr. n. št.88 Ce pogledamo širše, so 
87 Bianco Peroni 1976, 26–27, Taf. 9: 78. 88 Velušcek 2009, 67, sl. 3.19; t. 3.26: 2. 

v vec razlicicah znane v Istri na Monkodonji – pri Grižah, med gradivom iz pozne bronaste dobe naselbini iz zgodnje in srednje bronaste dobe.89 (Ha A2/B1).90 Keramicno zajemalko s palicastim držajem imamo Glavnino kronološko opredeljivih najdb s Cvingerja tudi na Krasu, na že omenjeni naselbini Sv. Mihael lahko uvrstimo v 10. ali 9. stoletje, ce izvzamemo 
8990
 Hellmuth Kramberger 2017, 230, sl. 201.  Guštin 1979, t. 9: 2; Borgna et al. 2018b, 110. 

Sl. 15: Cvinger pri Dolenji vasi pri Cerknici. Slucajno odkrit žgani grob leta 1985. Prerez groba (a) in pridatki: keramicna skodela (b); bronasti predmeti (c). Fig. 15: Cvinger above Dolenja vas near Cerknica. Crema­tion grave accidentally found in 1985. The cross-section of the grave (a) and grave goods: pottery bowl (b); bronze artefacts (c). 
keramicno žlico, ki je morda indic še starejše po­selitve obrobja Cerkniškega jezera. V casu pozne bronaste dobe naj bi torej prišlo do intenzivnejše poselitve obmocja Cvingerja. Naselbina je bila v prvi fazi naravno zašcitena le z jezerske strani. Pozneje pa so zgradili tudi suhozidno grajen obrambni obod naselbine. 
Postavlja se vprašanje, kakšen je bil odnos med Cvingerjem in le 700 metrov oddaljeno naselbino na Tržišcu. Ce sklepamo po najdbah, pri cemer za predmete s Tržišca ne vemo tocnih lokacij najdb, sta naselbini morebiti nastali socasno ali v zelo kratkem casovnem razmiku. Dejstvo je, da je na Cvingerju doslej najmlajši predmet v žarnem gro-bu iz 8. st., prebivalci naselbine na Tržišcu pa so svoj razcvet doživeli na vrhuncu železne dobe, v stopnjah Notranjske II–V.91 Da bi razjasnili odnos med obema naselbinama Tržišce in Cvinger, bi bila potrebna predvsem raziskovalna izkopavanja na obeh naselbinah ter topografsko preverjanje obstoja morebitnih grobov med njima. 
Pri razmisleku o tej temi ne smemo spregledati niti okolja, v katerem sta naselbini nastali. V njuni neposredni bližini so kar tri ponikalnice – jame, kamor voda iz jezera izginja v podzemlje. Ena izmed njih je Velika Karlovica prav pod robom naselbine Cvinger. V Jamskem zalivu sta tudi dve izvirski jami ali bruhalnika, iz katerih ob velikem deževju iz podzemlja silovito bruha velika koli-cina vode.92 V podobnem okolju, s pogledom na reko Rak, izginjajoco v podzemlje, je v RakovemŠkocjanu prav tako v pozni bronasti dobi nastala majhna naselbina (št. 67).93 Morda so imeli pri­šleki na Notranjskem ob izbiri takšnih posebnih naravnih okolij za svoje bivanje – v istem casu 
– podobne vzgibe kot prebivalci Škocjana, kjer je bila naselbina visoko na platoju s pogledom na reko, ki iz podzemlja prihaja na površje in ponovno ponikne vanj, in kjer je v bližini tudi brezno Jama na Prevali II – Mušja jama – “svetišce 
94 
nadregionalnega pomena”.
TRNOVO PRI ILIRSKI BISTRICI 
Trnovo leži na severovzhodnem apnencastem obrobju Bistriške kotline (pril. 1: 41). V verigi vrhov v smeri SZ–JV je ta najnižji, na nadmorski višini 599 
m. Kot pomol se dviguje dobrih 190 m nad flišno in rodovitno dolino Reke. Velika prazgodovinska naselbina z današnjim imenom Gradišce95 je bila umešcena na vrh in delno na južno pobocje hriba. Zgrajena je bila na terasah in je imela na obodu nasip ali obzidje, ki je danes delno ohranjeno na vzhodni in jugozahodni strani.96 
91
 Guštin 1979. 
92
 Kranjc 2002b, 38–43. 
93 Naselbina v Rakovem Škocjanu je od Cvingerja pri Dolenji vasi pri Cerknici oddaljena 3,5 km. Raziskave na njej so se odvijale ob cerkvici sv. Kancijana v letih 1992 in 1993. Vodil jih je Valentin Schein (NMP). Rezultati arheoloških raziskav in predmeti še niso objavljeni. 
94 Teržan 2016, 409–430. 
95 Trnovsko gradišce z nekropolo ima v literaturi vec imen: Trnovo nad Ilirsko Bistrico, Trnovo pri Ilirski Bistrici, Gradišce nad Trnovim/Draga (Vidojevic 2018). 
96
 Glej Vidojevic v tej publikaciji. 


Gradišce je eno izmed tistih najdišc, ki je bilo deležno arheoloških izkopavanj v prvem raziskovalnem obdobju. Leta 1880 je na njem sondiral Müllner. Nekaj let kasneje je naselbina pritegnila tudi Moserja.97 Vojaški jarki, ki so jo deloma poškodovali, so nastali v prvi polovici in sredini 20. stoletja. O naselbini dejansko ne vemo mnogo. Pomemben je podatek Urlebove, ki je v casu raziskav na grobišcu topografsko pregledala obmocje naselbine in njene okolice – omenja vecje in manjše terase, nanizane od severa proti jugu po padajocem pobocju. Na terasah so opazne plitve kotanje, razvršcene v dolocenem redu. Kotanje je Urlebova, glede na izkušnje s Pivškega, oznacila kot ostanke stavb.98 
Že Müllner naj bi ob svojih izkopavanjih na obmocju naselbine našel skeletni grob s pridatki. Prav tako naj bi skeletni grob s pridatki odkrili v casu prve svetovne vojne, ob gradnji ceste na Svišcake. Morda je bil to vzrok, da je Battaglia leta 1926 izkopaval na južnem pobocju hriba, locenem od naselbine z ozko grapo, in tam našel prek 200 grobov. Desetina med njimi je bila skeletnih, preostali pa žgani.99 V kratkem, zgošcenem prispevku, ki je 
97 Müllner 1880; Moser 1899. 
98 Urleb 1957. Glej še Arhiv arheološkega najdišca Trnovo in besedilo, pripravljeno za objavo (M. Urleb, Halštatska nekropola Trnovo,1990); oboje hrani NMP. 
99
 Battaglia 1927. 
bil objavljen že leto po izkopavanjih, je Battaglia grobišce delno analiziral in ga datiral v cas od 6. do 4. st. pr. n. št. Leta 1961 je NMP od hrvaškega muzeja na Reki prevzel v hrambo predmete iz 63 žganih in 3 skeletnih grobov, ki jih je na Trnovem izkopal Battaglia. Materialno dedišcino trnovskega grobišca je ob predaji spremljal le popis v hrambo predanih predmetov.100 
Leta 1970 so v kamnolomu na južnem in jugo­vzhodnem pobocju hriba zaceli intenzivno izkorišcati apnenec. Po vec letih prizadevanj je arheologinji Nadi Osmuk iz ZVKDS iz Nove Gorice leta 1978 uspelo na še nepoškodovani površini izvesti za-šcitna arheološka izkopavanja.101 V sodelovanju z Mehtildo Urleb iz NMP je bilo severno od obmocja aktivnega kamnoloma izkopanih 8 sond (sl. 16). Skupno število takrat odkritih grobov je bilo 133.102 Ležali so na neizrazitih terasah, vkopani pa so bili v geološko podlago, ki se spreminja od pešcene do kompaktno apnencaste. Zaradi nagnjenosti 
100
 Danes Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja Rijeka. Domnevamo, da so grobne celote le fragmentarne. Dokumentacija izkopavanj ni ohranjena (prim. Arhiv arheološkega najdišca Trnovo: Seznam prevzetih predmetov; hrani NMP). 
101 Domacini so na obmocju nekropole samoiniciativno izkopali dva grobova. Eden je danes predstavljen na gradu Prem. Predmeti iz drugega groba pa so ostali v zasebnih rokah (Lazarevski Poklar 2000, 158, 161). 
102 Urleb, Osmuk 1980; Urleb 1984. 

terena so bili grobovi sicer razlicno globoko, vsi pa bolj kot ne tik pod površjem. V sondah 1–3 so z izkopom verjetno zajeli obmocje Battaglijevih izkopavanj, ker je bilo trinajst grobnih jam povsem praznih. V drugih sondah je bilo iz neznanega razloga praznih grobov še dvanajst. Grobišce je bilo zamejeno le na zahodni in severni strani. Kje se je grobišce zakljucilo na vzhodni strani, ni bilo mogoce ugotoviti. Zaradi obširnega kamnoloma na južni strani je tudi ta rob grobišca nejasen. Intak­tnih grobov, izkopanih leta 1978, je bilo 108 in vsi so bili žgani. Dobra polovica jih je imela v grobni jami žaro (sl. 17). V preostalih je bil pepel pokoj­nika posut prosto po grobni jami. V vec primerih je bilo zaznati tudi grobno arhitekturo. Kot kaže, je bila vecina grobov pokrita s plošco dolomitizi­ranega apnenca. Z manjšimi kamni je bila grobna jama obložena le v 18 primerih, zgolj šest grobov pa je bilo obloženih s kamni in pokritih s plošco. Pricakovali bi, da so ti grobovi tudi najbogatejši, a je ravno nasprotno. V dveh grobovih je bila samo žganina, v ostalih štirih pa je bil v grobu le po en predmet. Po skromnem številu v grobove pridanih predmetov sodi trnovsko grobišce med znacilne nekropole notranjsko-kraške kulturne skupnosti. Predmeti so pridani 78 grobovom. Najveckrat, v 35 primerih, je bil v grobu le po en predmet. Med bogate grobove trnovskega grobišca pa pri­števamo vse tiste, v katerih so bili najmanj trije predmeti – takih je le 27. Te grobne celote so bile v preteklosti deležne najvecje strokovne pozornosti in prav zaradi tega je mogoce opredeliti casovni razpon in intenziteto pokopovanja na raziskanem delu trnovskega grobišca.103 
V tej fazi obdelave lahko kot verjetno najsta­rejšega predstavimo grob 98, ki ga datiramo v 9. st. V njem je bila dolga bronasta igla z majhno cašasto glavico in poševno narebrenim vratom (t. 
4: 1), ki se kot mlajše razlicice igel s cašasto gla­vico pojavijo že v stopnji Ljubljana I (Notranjska I).104 Za italijanski prostor je Gian Luigi Carancini podobne igle opredelil kot tip Fiave, znacilen za BF (bronzo finale).105 V grobu 98 je bilo še dno posode na nogi, ki po kvaliteti loncarske gline odstopa od tiste, ki je obicajna za trnovske posode 
(t. 4: 2). Med mlajše pokope sodita grobova 52 in 100. V prvem so poleg velike žare še kovinski predmeti (t. 4: 3–11): dve bronasti (verjetno dvo­zankasti) locni fibuli z votlim lokom, dve železni narebreni zapestnici, dva trikotna bronasta obeska z iztolcenimi buncicami, velik bronast gumb ter prav tako bronast fragment (po vsej verjetnosti) obeska. Grob dovolj dobro datirata obe locni fibuli z votlim lokom, ki so na Notranjskem po­goste v stopnji Notranjska III.106 To kronološko opredelitev še podkrepi radiokarbonska datacija trnovskega groba 41 s podobno fibulo v sredino 
7. st.107 Drugi grob iz 7. st. (t. 5: 1–6) ima poleg obrocka in verjetno igle iz brona še železno iglo z uvito glavico. Za uvrstitev v stopnjo Notranjska III je pomembna colnicasta fibula brez okrasa 
(t. 5: 1) tipicno notranjske oblike, ki se kaže v tankem colnicastem loku in nanj prikovani igli s peresovino.108 Najmlajša sta grobova 30 in 58. V grobu 58 je bila v funkciji žare keramicna situla na 
103 Teržan 1990, 53; Bavdek, Urleb 2014; Teržan, Crešnar 2014. V dvainštiridesetih letih, ki so minila od zakljucka izkopavanj, je bilo vec poskusov strokovne obdelave celotnega grobišca, vendar je ta vsakic zastala. Najbližje izvedbi je bila leta 1991, ko je Mehtilda Urleb trnovsko grobišce pripravila pred svojo upokojitvijo za objavo ter ga predložila uredništvu Arheološkega vestnika, ki pa clanka ni sprejelo v objavo. Po letu 2000 je sledil še en poskus, ko naj bi mlajša arheologinja trnovsko nekropolo obdelala in objavila v okviru podiplomske naloge, vendar je po dobrih petih letih odstopila od projekta. Kljub vsemu so bili posamezni grobovi vkljuceni v razlicne strokovne analize in objave. Celovita objava trnovske nekropole je danes naloga NMP. 
104 Gabrovec 1973, 342; Gabrovec 1983, 66, sl. 7: 9. 
105
 Carancini 1975, 224–225, Taf. 51 (1638). 106 Guštin 1973, 473–474, sl. 2. 107 Teržan, Crešnar 2014, 717. 108 Guštin 1973, 472–474. 
nogi z vodoravnimi rebri (t. 5: 8) in ohranjenimi sledovi barve, še najbolje na nogi, kjer je temno­siva – grafitna. Keramicne situle so znacilne za svetolucijski in tudi istrski kulturni krog. Situla iz trnovskega groba oblikovno pripada tipu IIb3 v okviru tipološke opredelitve Sneže Tecco Hvala, torej v stopnjo Sv. Lucija IIa, v 6. st.109 V grob je bila pridana tudi bronasta plošcica ocalaste fibule 
(t. 5: 7) tipa Tržišce po Sabine Pabst,110 ki jo ra­zumemo kot predstavnico stopnje Notranjska III, torej 7. st., kot star element v grobu. Prav gotovo je med najbolj zanimivimi grob 30, ki je tudi najbolj izpoveden, saj je bilo v grobu vec predmetov, ki kažejo na tesne stike trnovske naselbine s sose­dnjimi in morda tudi bolj oddaljenimi kulturnimi regijami. V grobu so bili keramicni lonec v funk-ciji žare, apulski krater, keramicna situla, rozeta bronaste trortaste fibule, gumbast zakljucek noge bronaste fibule, železen žicnat fragment, verjetnodel igle in bronast obrocek. Že Battaglia je v enem od grobov našel apulski krater na nogi, ki je bil brez slikane dekoracije, med rocajema pa je imel živalski protom.111 Krater iz groba 30 prav tako nima ohranjenega okrasa, ostala je le sled bele barve (t. 6: 6). Taki kraterji so posode 7. in prve polovice 6. st., ki jih z izjemo Sticne redko najdemo v okviru halštatskih kulturnih skupin na obmocju jugovzhodnih Alp.112 Veliko jih je v Istri in zato ni nenavadno, da so tudi na Trnovem, na prvi vecji postaji na poti v predalpski prostor.113 Keramicna situla iz tega groba ima vodoravna rebra in na po­vršini sled crnosive in rdece barve (t. 6: 7). Situla je istega tipa kot situla v grobu 58, torej tipa IIb3 (po Sneži Tecco Hvala), znacilnega za stopnjo Sv. Lucija IIa.114 Pomembna je tudi rozeta bronaste trortaste fibule (t. 6: 2) VI. vrste, verjetno inacica c, po Miji Ogrin, ki se na Dolenjskem pojavi v stopnji Sticna 2, kot karakteristicen predmet pa je v uporabi še v stopnji kacastih fibul.115 
Pred sistematicno in celovito obdelavo ter objavo trnovske nekropole je težko podajati zakljucke. Vseeno pa lahko okvirno sledimo casu, v katerem je ena najvecjih naselbin na obmocju prazgodo­
109 Tecco Hvala 2014b, 335–336, sl. 4: 14. 110 Pabst 2012, 76, Abb. 6. 
111
 Battaglia 1927. NMP ne hrani kraterja, ki ga je izkopal Battaglia. 
112
 Turk, Murgelj 2008. 113 Mihovilic 2001, 96–97, sl. 76–77, t. 3: 3; 10: 1–3; 
Mihovilic 2013, 236–238. 114 Tecco Hvala 2014b, 335–336, sl. 4: 14. 115 Ogrin 1998, 112–113, 123, 125, sl. 14: c; Mihovilic 
2001, 93, t. 55: 3,4. 
vinske Notranjske živela. Zacetke naselbine lahko postavimo v 9. st. – za tako datacijo govori grob z iglo z drobno cašasto glavico. Bogatejši grobo-vi, tako tisti, ki so bili datirani z radiokarbonsko analizo,116 kot predstavljena grobova 52 in 100, pa dejansko kažejo na vrhunec poselitve gradišca v 
8. in 7. stoletju. Najmlajša grobova, grob 30 in 58, segata v zgodnje 6. stoletje – morda prav na sam zacetek tega stoletja. Naselbina z nekropolo je bila strateško umešcena v prostor nad dolino Reke s skoraj popolnim nadzorom poti med Kvarnerjem in Postojnskimi vrati. 
ZAKLJUCEK 
Naselbin zgodnje in srednje bronaste dobe na Notranjskem še vedno ne poznamo dobro. Med redkimi je Jama pod Jamskim gradom (Konjski hlev) (št. 7), kjer se kaže kontinuiteta kratkotrajnih obiskov jame, verjetno manjših skupin ljudi, od eneolitika do starejše železne dobe.117 Na podlagi predstavljenih naselbin na Sovicu nad Postojno in Cvingerju pri Dolenji vasi pri Cerknici ter nekro-pole na Trnovem pri Ilirski Bistrici, upoštevajoc tudi velike naselbine z nekropolami, kot sta Gradnad Šmihelom pod Nanosom in Križna gora,118 lahko recemo, da so se na Notranjskem, tako kot na Krasu, vecje spremembe v poselitvi zgodile ob koncu 2. tisocletja pr. n. št. To se je moralo zgoditi v intervalu med 11. in 9. stoletjem, v stopnji Notranjska I (po Guštinu). Na te zgodnje spremembe na Notranjskem je že pred casom opozorila Teržanova.119 V tem okviru nekoliko izstopa naselbina Sovic, ki bi lahko bila še starejša. Sovic leži na strateški poziciji Postojnskih vrat in vizualno obvladuje celotno traso do prehoda na Razdrtem, križišca poti, ki po eni strani vodijo v Vipavsko dolino in naprej v Furlanijo in po drugi na Kras, do morja ter v Istro. Glede na ke­ramicne in kovinske predmete s Sovica (št. 13) in Cvingerja so na zacetku poselitvenih sprememb prihajali mocni vplivi prav s teh obmocij, torej iz severnoitalskega prostora in iz Istre preko Krasa. Naselja so prebivalci najveckrat postavili na višjih legah hribovitega obrobja kraških polj, kotlin in dolin, ki so zmerno rodovitne. A kot kažejo novej­še raziskave, so poselili tudi vznožja vzpetin. Na 
116 Bavdek, Urleb 2014; Teržan, Crešnar 2014, 703–719. 
117
 Korošec 1956. 118 Guštin 1979; Urleb 1974. 119 Teržan 1999, 109. 
Logaškem in Cerkniškem polju so sledi poselitve našli tudi v nižini. Ob tem ne moremo spregledati dejstva, da so kraška polja, Pivška kotlina in dolina Reke (pril. 1) ob velikem deževju hitro poplavni. Naselbina na Cvingerju (št. 73) na samem zacetku ni bila dodatno zavarovana, za druge naselbine pa za tako trditev nimamo ustreznih podatkov. 
Na prehodu iz pozne bronaste v starejšo že­lezno dobo so, vsaj po dosedanjih raziskavah, naselja ostala na istih lokacijah kot ob zakljucku bronaste dobe; nastala pa so tudi nova in vsa sodobila obrambno obzidje. Za Križno goro, Šmihel pod Nanosom in Cvinger vemo, da je bilo obzidje narejeno iz dveh front vecjih kamnov, sredica pa je bila zapolnjena z manjšimi kamni, pomešanimi z zemljo.120 Notranjska železnodobna skupnost ima svoj lasten izraz, vendar je med posamezniminajdišci, kot so Križna gora, Šmihel in Trnovo, ki imajo nekropole z biritualnimi pokopi, zaznati razlike v materialni kulturi. Morda lahko govori-mo o posebni organiziranosti skupnosti in naselij znotraj posameznih geografskih enot; z vecjimi, centralnimi naselbinami in manjšimi naselji na obrobju, ki so imela dobro medsebojno komu­nikacijo. Vecje naselbine notranjske skupnosti, kot so Križna gora (št. 91) na Loškem, Cvinger in Tržišce na Cerkniškem (št. 73 in 72) ter Stari grad (št. 50) na Planinskem polju, so imele tudi medsebojno vizualno komunikacijo. Strateške tocke v obliki manjših naselij ali postojank na prehodih in prelazih ob vstopu na obmocje železnodobne notranjske skupnosti ali izstopu iz njega, so bile na zahodu Goli vrh na Razdrtem (št. 2) na poti proti Vipavski dolini in na Kras, na jugu pa Sv. Katarina pri Jelšanah (št. 48) in gradišci Pasjak in Šapjane (obe na Hrvaškem; pril. 1: 103 in 104)121 ob poti proti Kvarnerju. Na vzhodu je naselbina Farjevka (št. 100) na Babnem polju nadzorovala alternativno pot proti Kvarnerju. Na Bloški planoti, na samem prelazu proti Dolenjski, še nimamo evidentirane podobne naselbine. Na severu, na robu Logaškega 
120 Urleb 1974, 63–65; Urleb 1990. 
121
 Smajila 2020. 
polja, je na poti proti Ljubljanski kotlini zgošcenih vec prazgodovinskih tock – Gradišce na Strmici (št. 65), Pod Smrekovcem (št. 63) in Pod Ostrim vrhom (št. 64), ki so še neraziskane in jih zato še ni mogoce ožje datirati. Notranjska kulturna skupnost je tako imela popoln nadzor nad svojim teritorijem in nad trgovskimi tokovi, ki so potekali med Kvarnerjem oziroma Jadranom in severno Italijo proti jugovzhodnim Alpam in v Panonijo. 
Na primeru trnovske nekropole, raziskane leta1978, in tudi nekropol na Križni gori in Šmihelu pod Nanosom lahko recemo, da je notranjska sku­pnost na zacetku železne dobe svoje blagostanje doživela v 8. in 7. st. in da so se najkasneje v prvi polovici 6. stoletja na vseh treh velikih naselbinah pojavile spremembe, morda prekinitev poselitve. 
Nerazjasnjena ostajajo še mnoga vprašanja o notranjski skupnosti v železni dobi. Med njimi je prav gotovo najbolj zagonetno ravno vprašanje vzroka usihanja nekaterih velikih naselbin na Notranjskem v teku 6. stoletja pr. n. št. in nato ponoven vzpon, kot dajeta slutiti naselbini naSovicu in Šmihelu pod Nanosom, ki sta v sklopu Postojnskih vrat – glavnega prehoda med Medi­teranom in Srednjo Evropo.122 
Zahvale 
Prispevek je nastal ob pomoci številnih sodelavcev. Obpisanju teksta me je spodbujala in vodila Biba Teržan. Šte­vilne tehnicne rešitve v prispevku in pri oblikovanju tabel so zasluga Sneže Tecco Hvala. Andrej Mihevc je kriticno pregledal dele tekstov z geografsko in krasoslovno vsebino. O notranjskih najdišcih in o njihovi problematiki mi je ob najinih pogovorih veliko informacij razkrila Patricija Bratina. Podatke o izkopavanjih v Majlontu ob vznožju Sovica mi je posredoval Draško Josipovic. Risbe predme­tov s trnovske nekropole so delo Ide Murgelj. Predmetes Sovica in Cvingerja je narisal Marko Zorovic. Še pred oddajo prispevka v uredništvo Arheološkega vestnika mi je pri pripravi slikovnega gradiva pomagal Peter Križman. Vsem omenjenim se iskreno zahvaljujem. 
122 Gabrovec 1987, 151–177; Horvat, Bavdek 2009. 
«« 
ANSl = Arheološka najdišca Slovenije. – Ljubljana, 1975. 
BATTAGLIA, R. 1927, Necropoli e Castellieri dell’età del ferro del Carnaro. – Bulletino di paletnologia Italiana 47, 93–115. 
BAVDEK, A. 2006a, Postojna, arheološko najdišce Sovic. – Varstvo spomenikov. Porocila 39–41 (2000–2004), 153–154. 
BAVDEK, A. 2006b, Babno polje, Gradišce Farjevka (Farjo­vec). – Varstvo spomenikov. Porocila 39–41 (2000–2004), 7. 
BAVDEK, A. 2007a, Seznam arheoloških (sistematicnih, sondažnih, zašcitnih) izkopavanj in nadzorov. – V / In: 
A. Cuk (ur. / ed.), Notranjski muzej Postojna: šestdeset let, 87–95, Postojna. 
BAVDEK, A. 2009, Pregled skozi najstarejšo zgodovino Planinskega polja. – V / In: P. Jakopin (ur. / ed.), Pla­ninska dolina. Ljudje in kraji ob Unici, 79–89, Ljubljana. 
BAVDEK, A. 2015, Na obrobju Pivške kotline / On the Edge of the Pivka Basin. – V / In: A. Bavdek, A. Cuk (ur. / eds.), Predjamski zaklad / The Predjama treasure cache, 12–21, Postojna. 
BAVDEK, A. 2017a, Italijanski speleološki inštitut, Franco Anelli in dedišcina Betalovega spodmola / Italienisches speläologisches Institut, Franco Anelli und das Erbe der Höhle von Betalov spodmol. – V / In: A. Bavdek (ur. / ed.), Betalov spodmol, 26–41, Postojna. 
BAVDEK, A. 2017b, Dodatek; holocenske najdbe / Anhang; holozäne Funde. – V / In: A. Bavdek (ur. / ed.), Betalov spodmol, 66–69, Postojna. 
BAVDEK, A. 2018, Late Bronze and Early Iron Age in the Notranjska region. – V / In: Preistoria e Protostoria del Caput Adriae, Studi di preistoria e protostoria 5, 65–72. 
BAVDEK, A., M. URLEB 2014a, Trnovo pri Ilirski Bistrici / Trnovo near Ilirska Bistrica. – V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 537–547. 
BAVDEK, A., M. URLEB 2014b, Križna gora pri Ložu / Križna gora near Lož. – V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 525–535. 
BAVDEK et al. 2009 = A. Bavdek, A. Mihevc, B. Toškan, 
A. Velušcek 2009, Arheološke najdbe iz Križne jame / Archaeological finds from Križna jama cave. – Arheološki vestnik 60, 17–32. 
BAVDEK et al. 2010 = A. Bavdek, R. Cunja, S. Karinja,
K. Mihovilic, A. Starac, Ž. Ujcic, M. Vidulli Torlo, M.Mlinar, B. Žbona Trkman 2010, Katalog / Catalogo. – V / In: R. Cunja, M. Mlinar (ur. / eds.), S fibulo v fabulo. Fibule iz Istre, s Krasa, iz Notranjske in Posocja med prazgodovino in zgodnjim srednjim vekom / Con la fibula nella storia. Fibule dall’Istria, dal Carso, dalla carniola Interna e dall’Insontino tra preistoria e alto medioevo, 
Koper / Capodistria. 
BAVDEK et al. 2016 = A. Bavdek, P. Bratina, D. Josipovic, J Rupnik 2016, Pogled na Sovic: iz arheološkega depoja Notranjskega muzeja Postojna / View of Sovic: as seen from the archaeological depot of the Notranjska Museum in Postojna. – Postojna. 
BIANCA PERONI, V. 1976, Die Messer in Italien / I coltelli nell’ Italia continentale. – Prähistorische Bronzefunde 7/2. 
BORGNA et al. 2018a = E. Borgna, P. Cassola Guida, K. Mihovilic, G. Tasca, B. Teržan 2018, Il Caput Adriae tra Bronzo Antico e Bronzo Recente. – V / In: Preistoria e Protostoria del Caput Adriae, Studi di preistoria e protostoria 5, 75–96. 
BORGNA et al. 2018b = E. Borgna, P. Cassola Guida, S. Corazza, K. Mihovilic, G. Tasca, B. Teržan, S. Vitri 2018, Il Caput Adriae tra Bronzo Finale e antica età del ferro. – V / In: Preistoria e Protostoria del Caput Adriae, Studi di preistoria e protostoria 5, 97–118.
BOŽIC, D. 2008, Late La Tène-Roman cemetery in Novo mesto. Ljubljanska cesta and Okrajno glavarstvo. Studies on fibulae and on the relative chronology of the Late La Tène period / Poznolatensko-rimsko grobišce v Novemmestu. Ljubljanska cesta in Okrajno glavarstvo. Študije 
o fibulah in o relativni kronologiji pozne latenske dobe. 
– Katalogi in monografije 39. BRATINA, P. 2001, Podgraje, cerkev Karmelske Matere božje. – Varstvo spomenikov. Porocila 38 (1999), 86–87. 
BRATINA, P. 2005, Tabor nad Zagorjem – Šilentabor. Zašcitna arheološka sondiranja na obmocju grajskegakompleksa / Tabor above Zagorje – Šilentabor. Archaeolo­gical Rescue Sample Trenching in the Area of the Castel Complex – Acta carsologica 34/3, 691–767. 
BRODAR, S. 1951, Paleolitski sledovi v Postojnski jami. – Razprave 4. razreda SAZU 1, 245–284. 
CARANCINI, G. L. 1975, Die Nadeln in Italien / Gli spilloni nell’ Italia continentale. – Prähistorische Bronzefunde 13/2.
CÀSSOLA GUIDA, P., S. MIZZAN 1996, Pozzuolo del Friuli 2/1. La prima età del ferro nel settore meridio­nale del Castelliere. – Studi e ricerche di Protostoria mediterranea 4. 
CIMERMAN, F. 1966, Henrik Freyer – geolog in paleon­tolog. Ob stoletnici smrti Henrika Freyerja. – Proteus 28/9–10, 1–32. 
COLONNA, C., L. SALZANI, E. TOMAELLO 2010, Ca-talogo. – V / In: L. Salzani, C. Colonna (ur. / eds.), La fragilità dell’urna. I recenti scavi a Narde. Necropoli di Frattesina (XII-IX sec.a.C.), 181–374, Rovigo. 
CERCE, P., P. TURK 1996, Depoji pozne bronaste dobe 
– najdišcne okolišcine in struktura najdb / Hoards of the Late Bronze Age – The Circumstances of Their Discovery and the Structure of the Finds. – V / In: Teržan (ur. / ed.) 1996, 7–30. 
DESCHMANN, K. 1878, Eine heidnische Urnengrabstätte bei Zirkniz in Krain. – Mitteilungen der Anthropologi­schen Gesellschaft in Wien 8, 137–142. 
DESCHMANN, C., F. HOCHSTETTER 1879, Prähistorische Ansiedelungen und Begräbnissstätten in Krain. Erster Bericht der Prähistorischen Commission der math.­natur. Classe der kaiser. Akademie der Wissenschaf-ten. – Denkschriften der math.-natur. Classe der kaiser. Akademie der Wissenschaften, Bd. 42, 1–44. 
DULAR, J. 2003, Halštatske nekropole Dolenjske / Die hallstattzeitlichen nekropolen in Dolenjsko. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 6. DOI: https://doi. org/10.3986/9789610502944
FLEGO, S., M. ŽUPANCIC 2012, K arheološki dejavnosti 
L. K. Moserja v jamah Tržaškega krasa / Appunti sulle ricerche archeologiche di L. K. Moser nelle grotte del Carso Triestino. – V / In: S. Flego, L. Rupel (ur. / eds.), 
Ludwig Karl Moser (1845–1918), med Dunajem in Trstom / Ludwig Karl Moser (1845–1918), tra Vienna e Trieste, 
127–199, Ljubljana, Trst. 
FRELIH, M. 1988, Komunikacijski sistem v prazgodovini in antiki na primeru Logaške kotline. – V / In: E. Kobal 
(ur / ed.), Mladinski raziskovalni tabor. Logatec ‚88, Zbornik porocil raziskovalnih skupin, 10–51, Logatec. 
FRELIH, M. 1992, La grotta delle Mosche (Mušja jama)presso Škocjan (San Canziano) sul carso ed il suo ruolo di ambiente di culto quale punto d’incontro delle culture del tardo bronzo dell’Italia peninsulare, dei Balcani, dell’Europa centrale e dell’area Egea. – Atti della Società per la preistoria e protostoria della regione Friuli-Venezia Giulia 6 (1987–1991), 73–104. 
GABROVEC, S. 1973, Zacetki halštatskega obdobja v Sloveniji (Der Beginn der Hallstattzeit in Slowenien). – Arheološki vestnik 24 (1975), 338–386. 
GABROVEC, S. 1964–1965, Halštatska kultura v Sloveniji (Die Hallstattkultur Sloweniens). – Arheološki vestnik 15–16 (1965), 21–63. 
GABROVEC, S. 1983, Jugoistocnoalpska regija. – V / In: Praistorija jugoslavenskih zemalja 4. Bronzano doba, 17–96, Sarajevo. 
GABROVEC, S. 1987, Jugoistocnoalpska regija sa zapa­dnom Panonijom (Uvod, Dolenjska grupa, Svetolucijska grupa, Notranjska grupa, Ljubljanska grupa). – V / In: Praistorija jugoslavenskih zemalja 5, Željezno doba, 25–182, Sarajevo. 
GABROVEC, S. 1999, 50 Jahre Archäologie der älteren Eisenzeit in Slowenien / 50 let arheologije starejše že­lezne dobe v Sloveniji. – Arheološki vestnik 50, 145–188. 
GASPARI, A. 2000, Ulaka. Prazgodovinska in rimska na­selbina nad Starim trgom pri Ložu. – Magistrsko delo / MA thesis, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (neobjavljeno / unpublished). 
GASPARI, A. 2020, Ulaka. – V / In: J. Horvat, I. Lazar, A. Gaspari (ur. / eds.), Manjša rimska naselja na slovenskem prostoru / Minor roman settlements in Slovenia. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 40, 141–171. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610502586
GUŠTIN, M. 1973, Kronologija notranjske skupine (Crono­logia del gruppo preistorico della Notranjska (Carniola Interna)). – Arheološki vestnik 24 (1975), 461–506. 
GUŠTIN, M. 1979, Notranjska. K zacetkom železne dobe na severnem Jadranu / Notranjska. Zu den Anfängen der Eisenzeit an der nördlichen Adria. – Katalogi in monografije 17.
GUŠTIN, M. 2011, Po dolini Reke in Pivke skozi davno preteklost. – V / In: I. Simcic (ur. / ed.), Obcina Ilirska Bistrica, 34–47, 66–67, Ilirska Bistrica. 
HELLMUTH KRAMBERGER, A. 2017, Monkodonja. Istraživanje protourbanog naselja broncanog doba Istre 2/1. Keramika s broncanodobne gradine Monkodonja. Tekst / Monkodonja. Forschungen zu einer protourbanen Siedlung der Bronzezeit Istriens 2/1. Die Keramik aus der bronzezeitichen Gradina Monkodonija. Text. – Mo-nografije i katalozi 28/1. 
HITZINGER, P. 1854, Alterthümliche Funde. – Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain 9, 93–95. 
HOCHSTETTER, F. 1881 Die Kreuzberghöhle bei Laas in Krain. – Denkschriften der math.-natur. Classe der kaiser. Akademie der Wissenschaften 43, 1–18. 
HOERNES, M. 1887, Die diesjährigen Ausgrabungen auf dem “Grad” von St. Michael bei Adelsberg in Krain. 
– Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 17, [2–5]. 
HOERNES, M. 1888, Die Gräberfelder an der Wallburg von St. Michael bei Adelsberg in Krain. – Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 18, 217–249. 
HORVAT, J. 1995, Notranjska na zacetku rimske dobe: Parti pri Stari Sušici, Ambroževo gradišce in Baba pri Slavini (Notranjska [Inner Carniola] at the Beginning of the Roman Period: Parti near Stara Sušica, Ambroževo gradišce and Baba near Slavina). – Arheloški vestnik 46, 177–216. 
HORVAT, J. 2002, The Hoard of Roman RepublicanWeapons from Grad near Šmihel / Zaklad rimskegarepublikanskega orožja z Gradu pri Šmihelu pod Na-nosom. – Arheološki vestnik 53, 117–192. 
HORVAT, J. 2005, Poselitev na Pivškem in ob zgornjem toku Reke od pozne bronaste dobe do pozne antike / Settlement in the Pivka Area and Along the Upper Course of the Reka River From the Late Bronze Age to the Late Antique Period. – V / In: Kras. Voda in življenje v kamniti pokrajini / Water and life in a rocky landscape, 220–248, Ljubljana. 
HORVAT, J., A. BAVDEK 2009, Okra. Vrata med Sredo­zemljem in Srednjo Evropo / Ocra. The gateway bet­ween the Mediterranean and Central Europe. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 17. DOI: https://doi. org/10.3986/9789612545635 
JERIN, B. 2001, Colnicaste fibule v Sloveniji. – Diplomska naloga / BA thesis, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (neobjavljeno / unpublished).
KOROŠEC, J. 1956, Arheološke ostaline v Predjami (The archaeological remains at Predjama). – Razprave 1. razreda SAZU 4/1. 
KRANJC, A. 2002a, Geologija in geomorfologija (Geology and geomorphology). – V / In: A. Gaberšcik (ur. / ed.), Jezero, ki izginja. Monografija o Cerkniškem jezeru,18–25, Ljubljana. 
KRANJC, A. 2002b, Speleologija (Speleology). – V / In: 
A. Gaberšcik (ur. / ed.), Jezero, ki izginja. Monografija 
o Cerkniškem jezeru, 38–43, Ljubljana. 
LAHARNAR, B. 2012, Notranjska med prazgodovino in antiko. – Doktorsko delo / PhD thesis, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (neobjavljeno / unpublished).
LAHARNAR, B., E. LOZIC, A. MIŠKEC 2020, Gradišce nad Knežakom / Gradišce nad Knežkom. – V / In: J. Horvat, I. Lazar, A. Gaspari (ur. / eds.), Manjša rimska naselja v slovenskem prostoru / Minor Roman settlements in Slovenia, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 40, 123–140. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610502586 
LAZAREVSKI POKLAR, E. 2000, Prazgodovinska gradi-šca na Ilirskobistriškem in na Pivki. – Bistriški zapisi 5, 148–161. 
LEBEN, F. 1956, Sondiranje v jami Brlovki. – Arheološki vestnik 7, 441–443. 
LEBEN, F. 1957, Nove arheološke najdbe v jamah na Notranjskem (Nuovi scavi nella Slovenia interiore). – Arheološki vestnik 8, 302–316. 
LEBEN, F. 1971, Kulturna pripadnost jamskih najdb na podrocju jugovzhodnih Alp v prazgodovinskem obdobju. 
– Doktorsko delo / PhD thesis, Odsjek za arheologiju, Filozofski fakultet Sveucilište u Zagrebu (neobjavljeno / unpublished). 
LEBEN, F. 1975a, Turšceva skednenca. – V / In: ANSl, 148. LEBEN, F. 1975b, Tomšiceva jama. – V / In: ANSl, 149. LEBEN, F. 1975c, Županov spodmol. – V / In: ANSl, 150. LEBEN, F. 1975d, Marketov spodmol. – V / In: ANSl, 157. LEBEN, F. 1975e, Brlovka. – V / In: ANSl, 158. LEBEN, F. 1975f, Ovcarski spodmol. – V / In: ANSl, 158. LEBEN, F. 1975g, Jama v Lozi. – V / In: ANSl, 158. LEBEN, F. 1975h, Žegnana jama. – V / In: ANSl, 158. LEBEN, F. 1978, Osteološke in kultne najdbe prazgodo­
vinskega cloveka iz kraških jam Slovenije in mejnega ozemlja (I rinvenimenti di ossa e di oggetti di culto dell’uomo preistorico nelle grotte carsiche della Slovenia e dei territtorio limitrofi). – Arheološki vestnik 29, 13–35. LONZA, B. 1981, La ceramica del castelliere degli Elleri. 
– Società per la preistoria e protostoria della Regione Friuli-Venezia Giulia. Quaderno 4. 
MARCHESETTI, C. 1903, I Castellieri preistorici di Tri­este e della regione Giulia. – Trieste (Reprint 1981: A. 
M. Radmilli, D. Cannarella (ur. / eds.), Societa per la preistoria e protostoria della Regione Friuli-Venezia Giulia 3). 
MIHOVILIC, K. 1972, Nekropola gradine iznad Limskog kanala / La necropoli del castelliere “Gradina” sovra­stante il Canale di Leme. – Histria archaeologica 2/2. 
MIHOVILIC, K. 2001, Nezakcij. Prapovjesni nalazi 1900. – 1953. / Nesatctium. Prehistoric finds 1900 – 1953. – Monografije i katalozi 11. 
MIHOVILIC, K. 2007, I vasi del tipo kothon nell’Adriatico orientale. – V / In: Piceni ed Europa. Atti del convegno, Arheologija di frontiera 6, 85–94. 
MIHOVICIC, K. 2013, Histri u Istri: željezno doba Istre / Gli Istri in Istria: L’età del ferro in Istria / The Histri in Istria: The Iron Age in Istria. – Monografije i katalozi 23. 
MLINAR, M. 2014, Most na Soci. – V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 611–614. 
MONTAGNARI KOKELJ, E. 1996, La necropoli di S. Barbara presso il castelliere di Monte Castellier degli Elleri (Muggia-Trieste). – Aquileia Nostra 67, 10–46. 
MOSER, K. 1899, Der Karst und seine Höhlen. – Trieste. MOSER, C. 1903, Untersuchungen prähistorischer und römischer Fundstätten im Kustenlande und in Krain. 
– Mitteilungen der Prähistorischen Kommission derÖsterreichischen Akademie der Wissenschaften 1, 7–32. MÜLLNER, A. 1880, Archäologische Excurse nach Süd-Steiermark und Krain 2. – Mittheilungen der k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale N. F. 6, XXI–XXVI. 
MÜLLNER, A. 1892, Die “gradišca” in Krain, Das Gradišce von St. Michael bei Hrenovic. – Argo 1, 25–28, 41–50, 65–74, 81–88, 105–118. 
MÜLLNER, A. 1893, Die “gradišca” in Krain, Das Gradišce von St. Michael bei Hrenovic. – Argo 2, 17–22, 41–48. OGRIN, M. 1998, Trortaste fibule v Sloveniji (Die Dreikno­pffibel in Slowenien). – Arheološki vestnik 49, 101–132. 
OMAHEN, M. 2017, Arheološke raziskave ob gradnji naSovicu nad Postojno (EŠD 9601 – Postojna - Arheološko najdišce Sovic). – V / In: B. Djuric, P. Stipancic (ur. / eds.), 
Arheologija v letu 2016. Dedišcina za javnost. Zbornik povzetkov, Strokovno srecanje Slovenskega arheološkega društva Ljubljana, Narodni muzej Slovenije - Metelkova 16.–17. marec 2017, 38, Ljubljana. [http://www.arheo­logija.si/files/2018/01/arheologija-v-letu-2016-1.pdf] 
OMAHEN, M. 2018, Arheološke raziskave na Sovicu nad Postojno. – V / In: P. Stipancic, B. Djuric (ur. / eds.), Arheologija v letu 2017. Dedišcina za javnost. Zbornik povzetkov, Strokovno srecanje Slovenskega arheološkega društva Ljubljana, Narodni muzej Slovenije - Metelkova 
7. - 8. marec 2018, 48, Ljubljana. [http://www.arheologija. si/files/2018/02/Arheologija-v-letu-2017.pdf] 
OSOLE, F. 1962–1963, Mlajši paleolitik iz Ovcje jame (Le paléolithique supérieur de la Ovcja jama). – Arheološki vestnik 13–14 (1963), 129–256. 
OSOLE, F. 1991, Betalov spodmol, rezultati paleolitskih izkopavanj S. Brodarja, II. del. – Porocilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji 19, 7–129. 
PABST, S. 2012, Die Brillenfibeln, Untersuchungen zu spät­bronze-und ältereisenzeitlichen Frauentrachten zwischen Ostsee und Mittelmeer. – Marburger Studien zu Vor-und Frühgeschichte 25. 
PAVLIN, P., J. DULAR 2007, Prazgodovinska višinska naselja v Posavskem hribovju (Prahistoric hilltop settlements in the Posavje Hills). – Arheološki vestnik 58, 65–120. 
PECNIK, J. 1904, Prazgodovinska najdišca na Kranjskem. 
– Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 14, 125–143, 
185–196. 
PETRU, P. 1975a, Gorenji Logatec. – V / In: ANSl, 191. 
PETRU, P. 1975b, Kalce. – V / In: ANSl, 191, 192. 
PLACER, L. 1994–1995, O zgradbi Sovica nad Postojno. – Geologija 37–38, 552–560. 
PUŠ, I. 1982, Prazgodovinsko žarno grobišce v Ljubljani (Das vorgeschichtliche Gräbelfeld in Ljubljana). – Razprave 1. razreda SAZU 13/2.
PUŠ, I. 1988–1989, Bronastodobna naselbina pri Žlebicu(Eine bronzezeitliche Siedlung bei Žlebic). – Arheološki vestnik 39–40 (1989), 345–366. 
RUARO LOSERI et. al. 1977 = L. Ruaro Loseri, G. Steffè De Piero, S. Vitri, G. Righi 1977, La necropoli di Brežec presso S. Canziano del Carso. Scavi Marchesetti 1896­1900. – Atti dei Civici Musei di Storia ed arte di Trieste. Monografie di Preistoria 1. 
RUTAR, S. 1895, Završniška gospošcina na Krasu. – Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 5, 213–228. 
SAPAC, I. 2005. Postojna (Adelsberg), grad. – V / In: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji 3. Notranjska 1. Med Planino, Postojno in Senožecami, Grajske stavbe 17, 96–104, Ljubljana. 
SCHEIN, V. 1993, Porocilo arheološke skupine. – V / In: I.Žolgar (ur. / ed.), Ekološko-raziskovalni tabor Cerkniško jezero, 93, 41–45, Ljubljana. 
SCHEIN, V. 2002, Nekaj utrinkov o nekdanji poselitvi širše okolice Cerkniškega jezera (Some details on the ancient colonisation of the wider surroundings of Cerkniško po­lje). – V / In: A. Gaberšcik (ur. / ed.), Jezero, ki izginja. Monografija o Cerkniškem jezeru, 289–303, Ljubljana. 
SCHMID, W. 1937, Ulaka. Japodska naselbina nad Starim trgom pri Ložu (Ulaka. Colonie des Japodes audessus de Stari trg près de Lož). Prvo porocilo o raziskovanjih l. 1936.– Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 18, 17–32. 
SIMCIC, I., F. POKLAR 2008, Josip (Nadoslav) Potepan
– Škrljov. – Ilirske teme 5. 
SMAJILA, N. 2020, Bronastodobna najdišca opatijskegaKrasa (Pasjak, Šapjane, Loza II). – Magistrsko delo / MA thesis, Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem, Koper (neobjavljeno /unpublished). 
STEINBERG, v. F. A. 2015, Temeljito porocilo o na No-tranjskem ležecem Cerkniškem jezeru (F. A. v. Steinberg, Gründliche Nachricht von dem in dem Inner-Crain gelegenen Czirknitzer-See, Laybach 1758, prevod: P. Debenjak in A. Maver et al.). – Cerknica. 
ŠVAJNCER, J. J. 2018a, Zakladi zgodovine. – Logatec. 
ŠVAJNCER, J. J. 2018b, Gradišce Velike bukve nad Logat­cem. Neznani zakladi zgodovine. Prispevek k poznavanju bronaste in železne dobe na Slovenskem. – Logatec. 
TECCO HVALA, S. 2014a, Kacaste fibule z obmocja Slo­venije (Serpentine fibulae from Slovenia). – Arheološki vestnik 65, 123–186. 
TECCO HVALA, S. 2014b, Loncene situle iz starejše železne dobe na obmocju Slovenije (Early Iron Age ceramic situlae from Slovenia). – V / In: S. Tecco Hvala (ur. / ed.), Studia Praehistorica in Honorem Janez Dular, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 30, 323–339. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610503651
TERŽAN, B. 1976, Certoška fibula (Die Certosafibel). – Arheološki vestnik 27 (1977), 317–536.
TERŽAN, B. 1978, O halštatski noši na Križni gori (Über das Trachtzubehör auf Križna gora). – Arheološki ve­stnik 29, 55–63. 
TERŽAN, B. 1990, Polmesecaste fibule. O kulturnih pove­zavah med Egejo in Caput Adriae (Die Halbmondfibeln.Über die Kulturverbindungen zwischen der Ägäis und dem Caput Adriae). – Arheološki vestnik 41, 49–88. 
TERŽAN, B. 1992, Beobachtungen zu den ältereisenzeitli­chen Bestattungessitten im mittleren und südostalpinen Raum. – V / In: I. R. Metzger, P. Gleirscher (ur. / eds.), Die Räter / I Reti, 451–474, Bozen / Bolzano.
TERŽAN, B. 1996, Sklepna beseda / Conclusion. – V / In: Teržan (ur. / ed.) 1996, 243–258.
TERŽAN, B. (ur. / ed.) 1996, Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem 2 / Ho­ards and Individual Metal Finds from the Eneolithic and Bronze Ages in Slovenia 2. – Katalogi in monografije 30.
TERŽAN, B. 1999, An Outline of the Urnfield Culture Period in Slovenia / Oris obdobja kulture žarnih grobišc na Slovenskem. – Arheološki vestnik 50, 97–143. 
TERŽAN, B. 2016, Škocjan – kraj na sticišcu svetov. Povzetek in sklepna beseda / San Canziano – crocevia di culture.Sintesi e considerazioni conclusive / Škocjan – at the meething point of worlds. Summary and conclusion. – V / In: B. Teržan, E. Borgna, P. Turk (ur. / eds.), Depoiz Mušje jame pri Škocjanu na Krasu. Depojske najdbe bronaste in železne dobe na Slovenskem 3 / Il ripostiglio della Grotta delle Mosche presso San Canziano del Carso. Ripostigli delle eta del bronzo e del ferro in Slovenia 3, Katalogi in monografije 42, 345–472.
TERŽAN, B., M. CREŠNAR 2014, Poskus absolutnega datiranja starejše železne dobe na Slovenskem / Attempt at an absolute dating of the Early Iron Age in Slovenia. 
– V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 703–725.
TERŽAN, B., M. CREŠNAR (ur. / eds.) 2014, Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem / Absolute Dating of Bronze-and Iron Ages in Slovenia. – 
Katalogi in monografije 40.
TRAMPUŽ OREL, N. 1996, Spektrometricne raziskave depojskih najdb pozne bronaste dobe / Spectrometric Research of the Late Bronze Age Hoard Finds. – V / In: Teržan (ur. / ed.) 1996, 165–242.
TRAMPUŽ OREL, N. 2006, Prvi denar. – V / In: T. Nabergoj (ur. / ed.), Stopinje v preteklost. Zakladi iz arheoloških zbirk Narodnega muzeja Slovenije, 96–97, Ljubljana. 
TURK, P. 1994, Depo iz Mušje jame pri Škocjanu. – Dok­torsko delo / PhD thesis, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (neobjavljeno / unpublished). 
TURK, P. 1996, Datacija poznobronastodobnih depojev / The Dating of Late Bronze Age Hoards. – V / In: Teržan (ur. / ed.) 1996, 89–124. 
TURK, P., I. MURGELJ 2008, Ponovno najdeni apulski kraterji iz Sticne / Die wiederaufgefundenen apulischen Kratere aus Sticna. – V / In: S. Gabrovec, B. Teržan (ur. / eds.), Sticna II/2. Gomile starejše železne dobe. Raz­prave / Sticna II/2. Grabhügel aus der aelteren Eisenzeit. Studien, Katalogi in monografije 38 (2010), 159–172. 
TURK, P., M. TURK 2019, Skrivnostno brezno. – V: P. Bitenc, P. Turk, M. Turk (ur. / eds.), Najstarejše zgodbe s sticišca svetov, 206–209, Ljubljana. 
UREM, D. 2012, Limska gradina – keramika s podrucja nekropole / Limska Gradina – Pottery from the Area of the Necropolis. – Monografije i Katalozi 21. 
URLEB, M. 1956, Arheološke najdbe z Unca pri Rakeku (La scoperte archeologiche di Unec presso Rakek). – Arheološki vestnik 7, 292–296. 
URLEB, M. 1957, Gradišce v Slavini (Il castelliere di Sla­vina). – Arheološki vestnik 8, 150–161. 
URLEB, M. 1960, Tržišce – Cerknica – Nekropola. – Ar-heološki pregled 2 (1961), 76–77. 
URLEB, M. 1958–1959a, Slavina, Gradišce Baba. – Varstvo spomenikov 7 (1960), 282. 
URLEB, M. 1958–1959b, Vrh nad Knežakom. – Varstvo spomenikov 7 (1960), 282, 284. 
URLEB, M. 1958–1959c, Slavina, Gradišce. – Varstvo spomenikov 7 (1960), 286. 
URLEB, M. 1958–1959d, Stara Sušica. – Varstvo spomenikov 7 (1960), 290. 
URLEB, M. 1973, Halštatska nekropola na Križni gori pri Ložu (Die hallstattzeitliche Nekropole auf der Križna gora bei Lož). – Arheološki vestnik 24 (1975), 507–520. 
URLEB, M. 1974, Križna gora pri Ložu / Hallstattzeitliches Gräberfeld Križna gora. – Katalogi in monografije 11. 
URLEB, M. 1975a, Gradišca v Pivški kotlini. – Ljudje in kraji ob Pivki 1, 62–71. 
URLEB, M. 1975b, Cvinger. – V / In: ANSl, 149. 
URLEB, M. 1979, Arheološke najdbe iz Stare Sušice pri Košani (Stara Sušica bei Košana). – Arheološki vestnik 30, 151–158. 
URLEB, M. 1980, Nova odkritja na halštatski nekropoli Trnovo pri Ilirski Bistrici. – Situla 20/21 (1981), 285–289. 
URLEB, M. 1983a, Šmarata. – Varstvo spomenikov 25, 212. 
URLEB, M. 1983b, Cepno. – Varstvo spomenikov 25, 213–214. 
URLEB, M. 1984, Po arheoloških sledovih na Bistriškem. – Bistriški zapisi 2, 36–43. 
URLEB, M. 1985a, Arheološke najdbe iz Postojne. – Ljudje in kraji ob Pivki 2, 133–144. 
URLEB, M. 1986, Dolenja vas. – Varstvo spomenikov 28, 247–248. 
URLEB, M. 1990, Grad pri Šmihelu pod Nanosom – rezul­tati zašcitnih izkopavanj (Grad bei Šmihel unter dem Nanos – Resultate der Schutzgrabungen). – Arheološki vestnik 41, 89–103. 
URLEB, M., N. OSMUK 1978, Trnovo, Ilirska Bistrica – nekropola starejše železne dobe. – Arheološki pregled 20 (1979), 27–30. 
URLEB, M., N. OSMUK 1980, Trnovo pri Ilirski Bistrici. 
– V / In: P. Petru (ur. / ed.) Rešena arheološka dedišcina Slovenije (1945–1980), 116, Ljubljana. URLEB, M., N. OSMUK 1981, Trnovo. – Varstvo spome­nikov 23, 217–219. 
VELUŠCEK, A. 2009, Kolišcarska naselbina Stare gmajne pri Verdu / Stare gmajne pile-dwelling settlement near Verd. – V / In: A. Velušcek (ur. / ed.), Kolišcarska naselbina Stare gmajne in njen cas. Ljubljansko barje v 2. polovici 
4. tisocletja pr. Kr. / Stare gmajne pile-welling settlement and its era. The Ljubljansko barje in the 2nd half of the 4th millennium BC, Opera Instituti Archaeologici Slo­veniae 16. DOI: https://doi.org/10.3986/9789612545611 
VIDOJEVIC, T. 2018, Dolina reke Reke v prazgodovini. Analiza prostora in materialne kulture. – Magistrsko delo / MA thesis, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (neobjavljeno / unpublished).
WINDISCHGRÄTZ, E. 1884, Eisenschwert von St. Mi­chael in Krain. – Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 14, [112].
WINDISCHGRÄTZ, E. 1885, Bemerkungen über die Classificirung seiner prähistorischen Funde in Krain. 
– Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 15, [92–97]. 
WINDISCH-GRAETZ, U. 1938, Prime ricerche Paletno­logiche nella Grotta di Castel Lueghi presso Postumia. 
– Le grotte d’Italia., ser. II/3, 83–105. 
ŽIGON, T. 1992, Grad Haasberg in knezi Windischgraetz. 
– Logatec.
ŽIGON, T. 2009, Gradovi. – V / In: P. Jakopin (ur. / ed.), Planinska dolina. Ljudje in kraji ob Unici, 134–144, Planina pri Rakeku. 
Neobjavljena porocila / Unpublished reports 
BAVDEK, A. 2007b, Porocilo o arheoloških sondiranjih vcerkvi sv. Jurija v Šmihelu pod Nanosom. – Hrani: arhiv Notranjskega muzeja Postojna. 
JOSIPOVIC, D., A. JURCA, J. RUPNIK 2011, Porocilo ob spremljavi gradbenih del na Majlontu v Postojni. – Hrani: arhiv Avgusta d. o. o. 
OLIC, S. 2006, Logatec – Zapolje. Porocilo o zašcitnem arheološkem izkopavanju. – Hrani: arhiv Arheološke raziskave Slobodan Olic s. p. 
OMAHEN, M., J. RUPNIK 2016, Prvo strokovno porocilo 
o raziskavah ob gradnji na arheološkem najdišcu Sovic (parcela št. 1621/1 in 1621/4, k.o. 2490 Postojna). – Hrani: arhiv ZVKDS OE Nova Gorica; Avgusta d. o. o. 
OMAHEN, M., J. RUPNIK 2017, Prvo strokovno porocilo 
o arheološkem testnem izkopu na arheološkem najdišcu Sovic (parcela št. 1621/1 in 1621/4, k.o. 2490 Postojna). 
– Hrani: arhiv ZVKDS OE Nova Gorica; Avgusta d. o. o. 
TURK, M. 2017, Porocilo o arheološkem sondiranju v Spodmolu v Selški lozi. – Hrani: arhiv Inštituta za ar­heologijo ZRC SAZU. 
URLEB, M. 1981, Gradišce na Štirni. – Hrani: arhiv No-tranjskega muzeja Postojna. 
URLEB, M. 1982, Arheološka sondiranja v Šmarati. – Hrani: arhiv Notranjskega muzeja Postojna. 
URLEB, M. 1983c, Arheološka raziskovanja v Orehku in okolici leta 1983. – Hrani: arhiv Notranjskega muzeja Postojna. 
URLEB, M. 1985b, Arheološka raziskovanja Orehka in okolice v letu 1984. – Hrani: arhiv Notranjskega muzeja Postojna. 

The Notranjska Region in the Late Bronze and Early Iron Ages 

The Notranjska Region in the Late Bronze and Early Iron Ages 
Translation 
RESEARCH HISTORY 
When attempting to outline the century-and-a­half-long research history of prehistoric sites, we cannot overlook Postojna Cave (Postojnska jama) and the discovery of its inner parts in 1818, which attracted numerous, primarily natural science researchers from all over Europe, in their desire to unearth fossilised human and animal bones in the cave. Among them was Henrik Freyer, later employed as the first curator of the Provincial Museum of Carniola (Krainisches Landesmu­seum – Rudolfinum) in Ljubljana.1 On the other hand, Križna jama cave (App. 1: No. 90) brought to Notranjska members of the Prehistoric Com­mission at the Vienna Academy of Sciences under the leadership of Ferdinand von Hochstetter.2 They excavated in this cave in 1878 and 1879, and found an enviable amount of cave bear bones. 
In their discovery of archaeological sites, the first researchers of Notranjska prehistory were led by the landscape’s natural conditions. They explored slopes at the margins of plains and near karstic ravines which enable easier passage over the landscape. In comparison with extensive researchin the Dolenjska and Štajerska regions, the excava­tions in Notranjska were relatively small-scale and directed only towards a few archaeological locations. Nearby the pass at Razdrto (Fig. 1), the settlementof Grad above Šmihel pod Nanosom (No. 5) was discovered, with necropolises in its surroundings. Following the first mentions of the priest in Pos­tojna, a dean, writer, and historian Peter Hitzinger in the mid-19th century, Josef Szombathy, Moritz Hoernes, Alfons Müllner, and Walter Schmid3 excavated here in the second half of the 19th and in the beginning of the 20th century. Prince Ernst Ferdinand von Windischgrätz, a connoisseur and collector of antiquities, also played an important role in the research at this site. With the zeal of a true collector, he acquired finds that local “dig­gers” found at the settlement and in the graves. He 
1 Brodar 1951, 248–249; Cimerman 1966, 10–15. 2 Hochstetter 1881; Bavdek et al. 2009, 19. 
also commissioned and financed the excavations.4 The reason for the intensive excavations at the settlement under Nanos mountain were certainly the good description and clear plan of the settle­ment, which were made by Hochstetter and the curator of the Provincial Museum of Carniola in Ljubljana, Karel Dežman (Carl Deschmann), upon their inspection of the site in 1878. In addition toŠmihel, they also described and evaluated Tržišce above Dolenja vas near Cerknica (No. 72), the set­tlement on the edge of Lake Cerknica.5 Only a year earlier, upon the accidentally discovered burials, Dežman excavated another 60 cremation Hallstatt graves on the slope of Tržišce.6 According to the writing of the geographer Franc Anton von Stein­berg from the mid-18th century, locals frequently found artefacts on the hillfort, especially coins.7 
4
 Several members of the von Windischgrätz family, who were the owners of castles and estates in the Notranjskaregion from 1846 to 1944 (Planina, Šteberk, Logatec, and Jama), were great enthusiasts of antiquities; they also bought and acquired archaeological artefacts. The most enthusiastic among them were Prince Ernst Ferdinand von Windischgrätz (1827–1918) (Windischgrätz 1884; 1885; Horvat 2002) and his niece, the Duchess of Mecklenburg, born Princess Marie von Windischgrätz (1856–1929), who was mostly “archaeologically active” in the Dolenjska region (Dular 2003, 71–84). According to a local forester from Planina, she reportedly also excavated in the Windischgrätz’s forests in Notranjska. Nothing more is known about her excavations. Her nephew, Prince Hugo Vinzenz von Windischgrätz (1887–1959), also a collector of antiquities, performed excavations himself (Windisch-Graetz 1938) in the first half of the 20th century in the cave Jama pod Jamskim gradom (No. 7; Konjski hlev). Under his financial and organisational patronage, the excavations in this cave (Fig. 
2) continued even during World War II. The archaeological excavations in Predjama were under the strict control of the Supervision in Trieste and the researcher at the Istituto Speleologico Italiano, Franco Anelli, and occasionally also the archaeologist Raffaelo Battaglia (Bavdek 2015, 15; ead. 2017a, 35–36). Until an arson attack in 1944, the summer and hunting residence of the Windischgrätzs in the mansion Haasberg near Planina was piled with antiquities, the most exclusive of which adorned the mansion’s entrance hall (Žigon 1992, 28; ead. 2009, 140). 
5 Deschmann, Hochstetter 1879. 

36
 Hitzinger 1854; Hoernes 1887; 1888; Müllner 1892;  Deschmann 1878. 
7

1893; Schmid 1937, 17–32.  Steinberg 2015, 10–11. 
In 1880, a thorough topographic survey of the Upper Pivka (Zgornja Pivka) and the Reka Val­leys was published by Alfons Müllner, the then conservator of the Viennese Central Commission.8 He supplemented the descriptions of some of the potential settlements with their sketches, among them of a large settlement at Trnovo near Ilirska Bistrica (No. 41). A few years later, the Trnovo hillfort was excavated by Ludwig Karl Moser, oth­erwise an important researcher of cave sites in the Triestine Karst. In Notranjska, he only trenched a few caves that he found archaeologically interesting(the caves Luknja v skali near Razdrto, Žegnana jama near Orehek, and Brlovka (No. 18)).9 In a book about hillforts, published at the turn of the century and discussing primarily settlements in Kras, Carlo Marchesetti also mentioned and mapped some hillforts in the Pivka Basin (Pivška kotlina) and Reka Valley on the way towards Kvarner Bay.10 
In this initial period, the research of prehistoric settlements was often in the hands of individuals. In 1876 and 1877, prehistoric finds were unearthed at Stari grad (Metulje) (No. 89) at Bloke, which were dug out by the local priest Kunz. For Jernej Pecnik, Notranjska did not hold much potential in the sense of finding something grand. His attention was drawn only by a few locations on the ridges along the river Pivka and in the Loška dolina area.11 More significant are his topographic overview of a part of Notranjska and short descrip­tions of “prehistoric dwellings” published in the journal Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko. There it is also possible to read about the findings of extensive topographic surveys of the historian Simon Rutar, who mentions ancient settlements in Notranjska.12 The pursuit of archaeological remains by an amateur historian and collector Josip Potepan in the wider area of Ilirska Bistrica contributed that the valley was not archaeologi­cally completely unknown.13 
Between the two World Wars, when Notranjska was divided between Italy and Yugoslavia with the border running along the Javorniki ridges, there was not much research done of the prehistoric sites on either side. On the Italian side, they were still 
8 Müllner 1880; Dular 2003, 25–26, 30. 
9
 Moser 1899, 26; Flego, Župancic 2012. 
10 Marchesetti 1903, 91, 109, 149, 155. 
11 Guštin 1979, 11, 34–35, Pls. 14–16; Dular 2003, 13–84; Laharnar 2012, 11; Gaspari 2020, 148. 
12 Pecnik 1904, 141, 185–196; Rutar 1895. 
13 Simcic, Poklar 2008; Guštin 2011, 34–35. 
focused primarily on the search for prehistoric hu­man in karst caves (Postojnska jama cave system, Betalov spodmol cave (No. 9), etc.). Excavation of a cemetery at Trnovo near Ilirska Bistrica is a rare exception. In 1926, Raffaello Battaglia, a profes­sor of anthropology at the University in Padova, unearthed there more than 200 graves from the Early and Late Iron Age. The same year, he also investigated hillfort perimeters in the surroundings of Knežak.14 The most extensive and significant were excavations between 1941 and 1943 in the cave Jama pod Jamskim gradom (Konjski hlev) (No. 7; Fig. 2), revealing a rich culture of the Eneolithic and Bronze Age, and also Late Hallstatt, the rep­resentative of which is a Certosa fibula of Type X (according to Biba Teržan).15 On the other side of the Javorniki hills, Rajko Ložar investigated at Gradišce on Slivnica above Cerknica in 1935 (No. 80).16 In the following years, Walter Schmid led excavations of the settlement on Ulaka in the Loška dolina area (No. 92), the beginnings of which date back to the Early Iron Age.17 
Many prehistoric finds unearthed in Notranjska from the end of the 19th and in the first half of the 20th century ended up in different institutions and several private collections. The majority of the finds are kept by the Natural History Museum in Vienna (Naturhistorisches Museum in Wien) and the National Museum of Slovenia (Narodni muzej Slovenije, hereon NMS) in Ljubljana. Archaeological material from the cave Jama pod Jamskim gradom is kept by the Notranjska Museum (Notranjski muzej, hereon NMP) in Postojna. Many artefacts acquired by individual antiquity collectors are today lost for archaeological study. 
After World War II, the establishment of the Notranjska Museum in Postojna and the employ­ment of the archaeologist Mehtilda Urleb fostered the continued research of prehistoric sites in Notranjska. Thorough topographic surveys were conducted in the 1950s and 1960s, followed by trenching of potential archaeological locations, primarily in the Pivka Basin, around Knežak and Slavina, and rescue excavations near Lake Cerknica 
14
 Battaglia 1927, 93–115. 
15 Korošec 1956; see also Fn. 4. – Teržan 1976, 331–336, 464–368; Bavdek et al. 2010, 106, Fig. 76. 
16 Guštin 1979, 14, 37, Pl. 36. 
17 Schmid 1937, 17–32; Gaspari 2000; id. 2020, 141–171; see also Laharnar, Murgelj in this volume. 

The Notranjska Region in the Late Bronze and Early Iron Ages 
which yielded good results.18 However, the most data about prehistory in Notranjska was acquired with the discovery of the extensive Hallstatt cem­etery on the slopes of Križna gora (No. 91). Years of research of the cemetery continued with the equally long excavations of the settlement at the top of the hill, around the church of St Anne (Fig. 3). The results were introduced to the archaeological profession through the comprehensive treatises on the cemetery and the settlement,19 while findings of the topographic surveys were included in the publication entitled Arheološka najdišca Slovenije in the form of short reports.20 In the 1980s, trench­ing at the prehistoric sites of Gradišce on Štirna,Krivec, Jancarija, and Šmarata – Ušenicne (Nos. 33, 17, 19b, 95)21 were carried out in the framework of the projects of the then Karst Museum Collec­tion (Kraška muzejska zbirka). It was housed at the Karst Research Institute (ZRC SAZU, Inštitut za raziskovanje krasa) in Postojna (into which the Notranjska Museum was incorporated). The main part of Mehtilda Urleb’s field work was dedicated to saving the archaeological heritage from destruc­tion. New valuable data was thus acquired aboutsettlements at Grad above Šmihel pod Nanosom, at Cvinger (No. 73) and at Tržišce above Dolenja vas near Cerknica as well as in the area of the Razdrto pass.22 Certainly one of the greatest and most successful rescue excavation projects was performed in 1978, when Urleb, together with conservator Nada Osmuk from the Regional Of­fice of the Cultural Heritage Service of Slovenia (Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, hereon ZVKDS) in Nova Gorica, excavated 133 cremation graves from the Early Iron Age at Trnovo near Ilirska Bistrica.23 
Simultaneously, an intensive search for traces from the Palaeolithic in karst caves took place primarily in the Pivka Basin. Researchers of the Palaeolithic, Srecko and Mitja Brodar and Franc Osole, frequently stumbled upon Holocene sedi­ments while trenching cave sediments in the up­per layers; they mostly belonged to the Bronze, 
18 Urleb 1956; 1957; 1958–1959a–d; 1960; 1975a; 1979. 
19 Urleb 1973; 1974. 
20 ANSl 1975 (several authors: Postojna, 148–161 and Logatec, 191, 192; see e.g. Leben 1975; Petru 1975; Urleb 1975); Bavdek 2007a. 
21
 Urleb 1983a,b and Reports: Urleb 1981; 1982; 1083c; 1985b. 22 Urleb 1986; 1990; Schein 2002, 290–292, 298; Horvat, Bavdek 2009. 23 Urleb, Osmuk 1979; 1980; 1981; Urleb 1980. 
rarely to the Iron Age.24 The research result and analysis of Holocene cave sediments done by the speleoarchaeologist Franc Leben25 not only in Notranjska but also in other parts of the Slovenian karst contributed to illuminating the function of caves as temporary dwellings or as special natural places for hidden treasures and offerings.26 
Research-wise rich years were upgraded by the work of Mitja Guštin, who systematically published archaeological material kept by the museums in Vienna and Ljubljana. Based on this material and publication of cemeteries from Brežec nearŠkocjan and Križna gora, Guštin named and set the chronology with six phases for the Iron Age Notranjska Group (Notranjska-Kras Group), which encompasses the entire 1st millennium BC. In it, he included the entire area of Notranjska and Kras.27 Notranjska as a special Hallstatt cultural group was first identified by Professor Stane Gabrovec at the beginning of the 1960s, based on common characteristics of the sites in this region. In the 1980s, he partly upgraded the chronological scheme of the Notranjska Group, considering the results of new excavation of graves at Trnovo near Ilirska Bistrica.28 Prehistoric sites in Notranjska, includ­ing cemeteries and grave goods from Križna gora,Šmihel, and Trnovo, were in the focus of studies of Professor Biba Teržan about the social structure of the Iron Age communities in this region.29 
After 1990, the trend of absence of systematic archaeological field research, which started in the 1980s, continued. New findings about prehistory in the Notranjska region were yielded only by smaller rescue interventions of the archaeologists from the NMP, first Valentin Schein and later Alma Bavdek, at previously known sites in RakovŠkocjan (No. 67), Sovic (No. 13), Farjevka on the karstic plateau Babno polje (No. 100), and rarely at new locations such as Gorenje Jezero (No. 76) and also with stray finds in the St George church near 
24 Osole 1962–1963; id. 1991, 13, 23; Bavdek 2017b. 
25 A few caves with Holocene sediments in Notranjska, researched by Franc Leben: Marketov spodmol (No. 52), Tomšiceva jama (No. 85), Turšceva skednenca (No. 87), Ovcarski spodmol (No. 21), Jama v Lozi (No. 20), Žegnana jama, Brlovka (No. 18), Županov spodmol (No. 19a) (Leben 1956; 1957; 1971; 1975a–h; Bavdek 2009). 
26 Leben 1971; id. 1978, 13–35; Gabrovec 1983, 80–87; Frelih 1992; Turk 1994; Cerce, Turk 1996, 10–11; Teržan 2016; Turk P., M. Turk 2019. 
27 Guštin 1973; 1979. 
28 Gabrovec 1964–1965; id. 1987, 151–177; id. 1999. 
29 E.g. Teržan 1978; 1990; ead.1992, 464–469, Figs. 9–12. 
Šmihel pod Nanosom.30 With rescue interventions conducted by the archaeologist Patricija Bratina (ZVKDS Nova Gorica) data about the settlementat Šilentabor (Tabor above Zagorje) (No. 30) in the Pivka Basin and at the settlement of Podgraje (No. 
45) at the edge of the Reka Valley were acquired. Due to the rich Iron Age culture discovered there, the results of the latter exceeded all expectations.31 
In the 1990s, the sites in Notranjska became the popular destination for many unauthorised seekers of archaeological artefacts. Illegal digging up of objects with the help of metal detectors badly damaged many archaeological sites and has forever blurred traces of precise locations and the contexts of artefacts thus found.32 In that time, several overviews of settlement in the valleys of the rivers Pivka and Reka and the area Košana Valley (Košanska dolina) were given, and material from previous excavations on the sites nearby Razdrto re-evaluated. In her treatises, Jana Horvat from the Institute of Archaeology (ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo) addresses the prehistoric settlement of Notranjska.33 In the first publication of the sites near the pass at Razdrto, the NMP also par­ticipated.34 The Iron Age fibulae from Notranjska were included in the typological studies within the frame of the Slovenian and wider European area.35 Recent new findings about settlement, culture and chronology of the Iron Age in Notranjska have been brought by the work of Biba Teržan.36 Through the analytical overview of settlement from the Early Bronze Age onwards, she attempts to determine and date the transition from the Late Bronze to the Early Iron Age in Notranjska and Kras. Radi­ocarbon dates of bone remains from select graves at Križna gora and Trnovo near Ilirska Bistrica indicate slightly different time period as regards the chronological determination obtained with the 
30 Schein 1993; 2002; Bavdek 2006a, 153–154; ead. 
Report 2006b, 7; ead. 2007. 31 Bratina 2001; 2005. 32 A fair amount of metal detecting finds from Notranjska 
was acquired by the NMS for its collections and thus saved them from their fate on the open market. They were thoroughly studied by Boštjan Laharnar in his PhD thesis entitled Notranjska Between Prehistory and Antiquity (Laharnar 2012). 
33 Horvat 1995; 2005. 34 Horvat, Bavdek 2009. 35 Ogrin 1998; Jerin 2001, 44–47, 74–75, t. 11–12; Pabst 
2012; Tecco Hvala 2014a. 
36
 Teržan 1999; Borgna et al. 2018a, 75–95; Borgna et al. 2018b, 97–118; Bavdek, Urleb 2014a–b; Teržan, Crešnar 2014. 
archaeological method. The earliest graves from Trnovo and Križna gora were assigned to the first, earliest Iron horizon. 
The most recent research in the discussed area is carried out in accordance with modern archaeologi­cal methodology, principles, and standards. Using new technologies in the last decade in Notranjska, new prehistoric sites have been perceived in the areas of Loška dolina (No. 96), Velike Bloke (No. 88), Cerknica (Nos. 70, 71), Begunje pri Cerknici (No. 77), Podskrajnik near Zelše (No. 68), and in part also in the Logatec plain (Nos. 61, 62).37 
With the exception of topographic surveys in the Logatec plain (Logaško polje) and Rovte carried out by Urleb in the 1970s, the research of prehistoric locations in this area has been neglected in this respect until only recently. The knowledge about the settlement of Logatec plain in the Bronze and Early Iron Ages originates primarily from the field surveys of archaeologist Marko Frelih at the settle­ment of Velike bukve (No. 59) and other smaller prehistoric locations.38 Later investigations of the doline in Zapolje near Logatec (No. 62) revealed the material culture of the Bronze Age.39 Locals, who regularly follow earth interventions in the Logatec plain, also contribute numerous data about prehistoric settlement.40 From this area, a plethora of archaeological finds that were obtained illegally by unauthorised seekers of antiquities are in the possession of the private War Museum (Vojni muzej) in Logatec.41 
Today, the NMS is credited for some of the major research in Notranjska, which brings new insight into settlement in the Bronze and Early Iron Ages. Very promising in this respect is the project led by Boštjan Laharnar (NMS) with the ambitious title 
37 Archaeological investigations are performed according to the regulations, standards and principles of sites and monuments protections and under supervision of competent conservator from the Regional Office of the ZVKDS. 
38
 Frelih 1988. Artefacts from his field surveys are kept at the NMP. 
39
 Olic 2006 (Report). 
40
 In the long years of their activities, archaeologists from the NMP established a wide network of confidants or informers, two of the most trustworthy are Andrej Mihevc, a researcher at the Karst Research Institute (ZRC SAZU, Inštitut za raziskovanje krasa) and Jan Mihevc. For several years now, both have been following the changes in the landscape and primarily the land interventions in the wider Logatec area. I would like to thank them both sincerely for the artefacts presented to the Museum, a plethora of data, and their generous help. 
41
 Švajncer 2018a–b. 

The Notranjska Region in the Late Bronze and Early Iron Ages 
Artefacts and landscapes. Structured Iron Age com­munities in the Notranjska region, which includes archaeological interpretation of data of a remote sensing technique using airborne laser-scanning systems in combination with field survey (geo­physics, trial trenching).42 Similarly encouraging is the research of the team under the leadership of Matija Turk from the ZRC SAZU, Institute of Archaeology, who investigate cave sediments in the cave Spodmol v Selški lozi in the Pivka Basin (No. 19c) focusing on evidence of the Palaeolithic in them, but simultaneously also finding Bronze Age pottery shards in the upper layers.43 
Despite the relatively scarce and small-scale in­vestigations, the map of the Notranjska sites from the Bronze and Early Iron Ages is quite full (cf. App. 1), especially if also considering prehistoric sites that cannot yet be narrowly dated.44 As the results of these investigations have not yet been comprehensively published, we can discuss this time period in Notranjska with caution  and without main conclusions. To offer some new evidence about the beginning of great changes in the Late Bronze Age in the Notranjska region and about the complex situation at the end of the Early Iron Age, we present, albeit incompletely, three select archaeological sites: Sovic above Postojna, Cvinger above Lake Cerknica, and Trnovo at the edge of the Reka Valley. The first two sites are settlements that provide an insight into early settlement pro­cesses in the area, while the cemetery at Trnovo indicates the probable end of the Notranjska Early Iron Age community. 
SOVIC ABOVE POSTOJNA 
On the karstic and hilly north-eastern edge of the Lower Pivka Basin (Spodnja Pivška kotlina), 677-m-high Sovic above Postojna (App. 1: No. 13) is the last in a series of hilltops, which, together with Pecna reber on the other side of the valley, form a gradual passage through Postojnska vrata [Postojna Gate]. The limestone hill rising above the flysch bottom of the basin is, in its tectonic 
42 Laharnar, Lozic, Miškec 2020. 
43
 Turk 2017 (Report). 
44 Preliminary research and excavations between 2008 and 2020 are only partly included in the discussion since the contractors of archaeological investigations do not submit finds to the competent museum (in this case the NMP) in the statutory timeframe, thus rendering them unknown to us. 
composition, a “miniature pendant of Nanos”.The ridge of Sovic is divided into three peaks and the middle one – the tallest – offers a perfect view over the entire Lower Pivka Basin, all the way to its western edge and the pass between the Nanos mountain and the hill Goli vrh (Fig. 4). At the foothill of Sovic, there are numerous small springs at the contact of limestone and flysch; the water flows in from the limestone and runs over the surface over flysch. 
In the early 20th century, Jernej Pecnik in his topographic notes wrote about the prehistoric set­tlement at Sovic, and named it Stari grad above Postojna.46 In the 1980s, Urleb described the settlement as a severely damaged hillfort with a poorly preserved rampart on the eastern side.47 However, pottery is rarely found at a hillfort. The archaeological remains at Sovic and its protection are also recorded in the guidelines of the competent ZVKDS.48 The first in a series of major construc­tions that deeply carved into the earth layers and changed the configuration of the Sovic hill prob­ably date back to the first half of the 12th century, when a castle was built on its highest peak and a manor house on the eastern slope. Until the 1990s, Sovic held the status of a military area completely or partly inaccessible to the public.49 
Therefore, it was impossible to conduct any archaeological excavations at Sovic until the end of the 20th century, when the military status was removed. After that, the Municipality of Postojna intended to turn the area into a suburban park. Consequently, it became a destination for crowds of visitors. During that time the hill saw the de­
45 Placer 1994–1995. 
46 Pecnik 1904, 185. 
47 Urleb 1975a, 66; ead. 1985a, 135. 
48 Nada Osmuk, Sovic, 1979 (archives of the ZVKDS, OE Nova Goica). 
49 (Sapac 2005, 96–104). At the end of the 19th and in the entire 20th century, we can follow intensive building interventions in the entire area of the hill. In the time of Austria-Hungary, according to plans from 1910, the first water reservoir was built on the southern slope. In the 1930s, the Italians built two water reservoirs here, while two reservoirs were built in 1973. Its construction strongly reshaped the pass between the highest peak and the south­eastern part of the hill. Due to its strategic position within the Postojnska vrata [Postojna Gate], Sovic has been of key importance for different armies since the 19th century (Austro-Hungarian, Italian, German, Yugoslav). A system of military ditches was constructed and a bunker was created in the ruins of the palatium of the medieval castle (Bavdek et al. 2016). 
velopment of stronger erosion processes which, in places, unearthed the topsoil and numerous pottery shards under it. In 2000, the NMP performed field surveys on the south-western slope of the hill.50 The research area was divided into sectors that included the spots, where previously archaeologi­cal finds had been registered (Fig. 5), mostly from prehistoric times. Considering the dispersion of finds along the slope, it could be concluded that they slid from the higher up terraces, on which settlement layers could still be preserved. In the following years, the museum team continued to inspect the damaged areas on the eastern, steeper slope of the hill, in Sector 4. The greater amount of pottery finds, which were sliding down the slope to the foothill, is probably the consequence of the digging of an army ditch at the perimeter of the hill. The last archaeological inspections in 2007 found open areas regrown with grass. 
The majority of finds consists of prehistoric pot­tery shards of pots and bowls that are not narrowly datable (Pl. 1: 4,10,11,13–18). The walls of vessels with pseudo-corded decoration in a triangle motif (Pl. 1: 6,9) are among the more interesting. A simi­lar decoration is frequent on vessels from the Late Bronze Age in the wider area of Notranjska and Kras as well as Istria and Friuli, where appears in contexts dated to the 10th and 9th centuries BC.51 The bowl with a handle decorated in a combination of impressed dots and incisions is less chronologi­cally sensitive (Pl. 1: 7); however, in the previously mentioned areas, vessels decorated in this manner are frequently found together with vessels with the pseudo-corded decoration.52 At the Narde necropolis near Frattesina in the Po Valley, they even belong to the same time.53 Standing out is a fragment of a horizontal handle made of orange-red fired clay and smoothed surface (Pl. 1: 27). It represents a high-quality pottery piece that could belong to a low bowl from the Late Bronze Age, such as is known from the cemetery at Sv. Barbara pri Jelarjih/S. Barbara presso Elleri and from the 
50
 Bavdek 2006b. 
51 Mihovilic 1972, 48–51; Guštin 1979, Pls. 7; 8; 36; Càssola Guida, Mizzan 1996, 182, 183, Pls. 11: 61; 40: 224–225; Montagnari Kokelj 1996, 22–23, Pl. 1: 8; Bavdek 2018, 166–168, Fig. 2: 1–4. 
52 Cvinger above Dolenja vas near Cerknica – unpublished, kept in NMP. – Mihovilic 1972, Pls. 3; 11; 20; Lonza 1981, Pls. 38: 3–5,10; Càssola Guida, Mizzan 1996, Pls. 10: 54,55; 
27: 153,154; 47: 629; Urem 2012, Pl. 14A. 53 Colonna, Salzani, Tomaello 2010, 212–213, Pl. 14. 
settlement of Pozzuolo del Friuli.54 In form, it is reminiscent of handles of the kothon Type vessels, which were used as urns in Istria in the 9th and 8th centuries BC.55 Their comparison could possibly also be sought in handles of Apulian kraters.56 A vessel of which only a handle survived probably came to Sovic through the exchange of goods. Scarce metal objects include a small fragment with the casting seam preserved, which is probably part of an ingot or possibly an axe (Pl. 1: 21). It is too poorly preserved to be precisely dated. Only a kilometre from Sovic to the north-west, a hoard of ingots (Veliki otok I) (No. 10) was buried and near it another hoard with two axes (Veliki otok 
II) (No. 11) that are dated between Ha B1 and Ha B2 phases (Horizon III of hoards according to Peter Turk).57 The bronze fragment from Sovic can also be attributed to this time span, which is supported by the result of its chemical composition analysis with an X-ray fluorescence spectrometer (XRF). It was performed on the surface of the fragment58 and showed high values of copper and lead (binary alloy of copper and lead), similar to those of artefacts on the passage from Ha A2 to Ha B phase.59 Since objects (ingots made of binary alloy copper/lead) as a pre-monetary means of payment were also in use in later periods, in the 6th and 5th centuries BC, and despite the fact that this object does not correspond in form to ingots of this type, its later dating cannot be ruled out.60 
In 2011, archaeological investigations were carried out upon the construction and modernisation of 
54
 Montagnari Kokelj 1996, Pl. 4: 9; Càssola Guida, Mizzan 1996, Pl. 10; 27. 55 Mihovilic 2001, 62–64, Pls. 107: 7,9,13; 108: 1; ead. 2007; ead. 2013, 238, Fig. 161. 
56
 Turk, Murgelj 2008, 164–165, Fig. 8a–b. 
57 Turk 1996, 113–115. 
58 The XRF analysis was made in 2002 in the NMS. The measurement was done on three surfaces of the object, i.e. the bottom, top, and side surface with the casting seam. The average of the three measurements showed high copper and lead content (Cu 37.32%; Pb 48.8%). Tin is also slightly elevated (Sn 11.51%). From the remaining detected elements, the following are present: silver, zinc, and antimony only in traces (Ag 0.52%; Zn 0.89%; Sb 0.96%). 
59 Trampuž Orel 1996, 209–211; Teržan 1996, 250–252. 
60
 At the north Italian sites, ingots from the binary alloy of copper and lead, called ramo secco, are dated in the 6th and 5th centuries BC. The few ingots discovered primarily in western Slovenia could be younger (Trampuž Orel 2006, 97; Mlinar 2014). The informative chemical analysis of the surface of the object from Sovic should be supplemented with the analysis of the metal under the surface, since it could confirm or refute our conclusions. 

The Notranjska Region in the Late Bronze and Early Iron Ages 
infrastructure in the Majlont quarter, the earliest urban core of Postojna stretching immediately by the southern and south-eastern foothills of Sovic (Fig. 4). On a narrow terrace of the Kot street a trial trench revealed cultural layers and several pits of various size from different periods (Fig. 6).61 Smaller pits with stone wedges were defined as postholes (Fig. 7). Larger pits contained pre­historic pottery shards in addition to charcoal. One of the pits was lined with limestone stones.62 Fragments of prehistoric vessels were fairly thickly dispersed along the entire excavation area. In the south-eastern part, in addition to prehistoric finds, Roman, medieval, and modern era finds were discovered. Samples for radiocarbon analyses were taken from two pits with a larger amount of charcoal (Fig. 8).63 The result of the analyses was surprising since the sample from a presumably prehistoric pit (SU 18), which did not contain any artefacts, showed an approximate date in the 13th– 12th century BC (Fig. 9).64 However, in the area researched, there were no artefacts which would support such a date. In addition to a few pieces of bowls from the Early Iron Age, only a fragment of a pot with horizontal and vertical grooves can approximately be set into the earlier time of the Urnfield culture (Fig. 10). Vessels decorated in this manner are found at several sites in Notran­jska.65 At the settlement Žlebic in the region of Dolenjska, a grooved pot was found together with objects dated to the earlier part of the Urnfield culture.66 A similar decoration bears also the pot from the above-mentioned cemetery near Jelarji/ Elleri.67 At the site of Ajdovšcina above Zaboršt pri Dolu in the Posavje hills, a similar decoration is found on a large pot and on a similar vessel in Ljubljana, in Grave 323 at the Gosposka street (Ljubljana – Dvorišce SAZU). Both are dated to the second half of the 9th or the beginning of the 8th century BC, therefore to the time of the earli­est Notranjska I phase or slightly later phase IIa 
61
 Josipovic, Jurca, Rupnik 2011. 
62 The size of the smaller pits was from 43 × 38 cm to 66 × 46 cm, depth up to 33 cm. Larger pits measured from 136 × 120 cm to 83 × 52 cm and their greatest depth was 73 cm (Report: Josipovic, Jurca, Rupnik 2011). 
63 
Ib. 
64 The radiocarbon analysis of the two charcoal from pits SU 9 and SU 18 were performed in 2012 by the Poznan Radiocarbon Laboratory (Poland). 
65 Guštin 1979, Pls. 12: 8; 14: 5–7. 
66 Puš 1988–1989, 350–353, Pl. 8: 1. 
67
 Montagnari Kokelj 1996, Pl. 4: 2. 
(according to Guštin’s chronology).68 An object which would correspond with the radiocarbon date was discovered about 60 m west of this pre­historic structure, namely during the supervision of earth interventions at the Jurciceva street in the Majlont quarter. A massive horizontal handle with two holes, also called the bifora type (Fig. 11), which probably belonged to a large dish or pot, has good comparisons in Istria.69 Its closest comparisons are found among pottery from the site Kaštelir pri Jelarjih/Castelliere degli Elleri, from the Middle and Late Bronze Age, which would correspond to the radiocarbon date of charcoal from the prehistoric structure in Majlont. 
The presented research at the Sovic hill and its foot indicates the beginnings of settlement prior to 1000 BC. The radiocarbon analysis and mentioned artefacts indicate a possibly earlier settlement, no later than the transition from the Bd D to Ha A phase. 
The most recent research, done in 2016 and 2017, encompassed the larger area of the eastern part of Sovic, on the pass between the highest peak and the peak with the so-called Slovenska štanga (cf. Fig. 5: 6). Despite the strongly degraded area, the results were surprisingly good70 and also yielded new evidence about settlement of the Sovic area in the Late Iron Age, while the early Roman artefacts witness the first contacts of autochthonous people with Roman merchants in the Pivka Basin.71 
The settlement at Sovic with its exceptional strategic position (Fig. 4) had an important role of controlling the traffic into the pre-Alpine area at least from the time of the Urnfield culture onwards. 
68 Pavlin, Dular 2007, 70, Pl. 4: 8; Puš 1982, Pls. 29–30; Guštin 1973, 485. 
69 
The overview of functionality, distribution, and dating of handles with two holes is found in the article by Anja Hellmuth Kramberger about pottery finds from Monkodonja (Hellmuth Kramberger 2017, 249–254). 
70
 Omahen 2017, 38; Omahen 2018, 48 and Reports: Omahen, Rupnik 2016; 2017. See also here Omahen, Fig. 2. 
71 The Certosa fibula of Type X found there is characteristic for the 4th century BC (Teržan 1976, 331–336, 364–368). Several bronze fibulae (Idrija Ia1, Almgren 18a2, Jezerine types) are indicators of the 1st century or the time span between 70 and 15 BC (Božic 2008). The first two among them are currently also the only ones of this type in Notranjska. Amphorae rims belong to the Lamboglia 2 Type, which represents production from the end of the 2nd to the third quarter of the 1st century BC and indicates trade contacts with the Romans (Horvat, Bavdek 2009). 
CVINGER ABOVE DOLENJA VAS NEAR CERKNICA 
The north-western edge of the Cerknica plain (Cerkniško polje) is closed by an approximately 50 m higher plain with smaller domed peaks reaching from the fringes of the Javorniki hills northwards to Skrajnik. This area is karstic and stony with nu­merous dolines, caves and shafts, and with a scarce cover of soil. At the eastern edge of the plain, where the steep, occasionally precipitous slopes descend towards the plain or lake, a 606-metre-high hill is located. Its narrower part, where ramparts or de­fensive walls are visible, got the name Cvinger (App. 
1: No. 73). In the immediate vicinity of Cvinger, the surface is covered by a thin layer of soil; it is only gathered at the bottom of a few dolines. In its wider surroundings, the floodplain of the Cerknica plain and Cerknišcica brook provide a relatively thick cover of fertile soil.72 
The prehistoric settlement at Cvinger had an unexposed position above the lake (Fig. 12). On the eastern side, it was protected by precipitous rocks descending to the lake, while on the other sides, the remains of a rampart of the settlement can still be perceived today. It seems that dolines surrounding Cvinger were also included in the defensive system. In 1954, during reparations of the forest road leading by the eastern slope of Cvinger, construction works cut into the rampart of the settlement, which was not known as archaeologi­cal site until then. At the damaged part Mehtilda Urleb trenched in 1955,73 and also in one of the dolines in the interior of the settlement (Fig. 13). The excavations revealed that the settlement did not have a rampart in the early phase. It was built in several later phases. In the doline, no less than 
1.5 m under the surface, pottery fragments were discovered.74 After that, archaeological investiga­tions at Cvinger were ceased for thirty years. Rescue excavations in 1985 were also initiated due to the 
72
 Kranjc 2002a. 
73
 Urleb did her field research at Cvinger only two months after her employment at the museum, with modest technical and operational support. Nevertheless, she managed to make a topographic plan of the hillfort with trenches located (field documentation and finds are kept by the NMP). In 1962, Cvinger as a prehistoric settlement was presented within a smaller temporary exhibition held in Cerknica. 
74
 Based on the pottery finds (NMP, Inv. No. A/III 68–164) Urleb (1975b) dated the prehistoric hillfort at Cvinger to the period Ha C. 
reconstruction of a forest road that runs along the shores of the lake from Dolenja vas past the pre­historic settlement Tržišce and also past Cvinger.75 Research of open surfaces of the widened road was done at two spots where the rampart was damaged more severely (Fig. 13). Structures of the rampart were discovered in both locations (Trench 1 and Trench 2). It was a defence wall with the external and internal face made of larger limestone stones with the intermediate space filled with smaller stones mixed with soil. Especially in Trench 1, numerous pottery shards were found. In Trench 2, fragments of pottery were also discovered in the layer of loam, defined as the former base under the defence wall (Fig. 14).76 
There was a scarce number of metal finds (Pl. 
3: 1–4). In addition to two fragments of bronze, a fragment of a bronze sickle and a bronze pin with a tiny conical head under which are two coils – a smaller and a bigger one – and a stretch of parallel horizontal incisions (Pl. 3: 1). The pin is delicate and precisely elaborated. Appropriate comparisons are impossible to find even among similar artefacts. Tiny heads have pins from the cemetery in Ostrožnik near Mokronog, dated back to the 9th century BC.77 
Among a plethora of pottery items, fragments of larger pots stand out, which bear a combined pseudo-corded decoration with shallow incisions and impressed dots in the motif of horizontal, oblique, and triangular lines on the transition from the neck to the belly (Pl. 2: 17,18, 21). In motif and shape, the vessels are comparable to pots from the sites in Friuli. In the settlement of Pozzuolo del Friuli, similar pots were found in the contexts dated to the 10th and 9th centuries. Pots from the site of Narde near Frattesina in the Po Valley are also comparable.78 Geographically the closest analogy represents a large vessel fromthe settlement of the Sv. Mihael hill near Štorje,79 
75 Field documentation and finds of Cvinger and Tržišce are kept by the NMP (Urleb 1986; Schein 2002, 298). 
76 Archives of the archaeological site of Cvinger, Field diary 1985. 
77 Gabrovec 1973, 342–343, 366, Pl. 4: 9–13. 
78 Càssola Guida, Mizzan 1996, 182–183, Pl. 41: 226–227; Montagnari Kokelj 1996, 22–23, Pl. 4: 1; Colonna, Salzani, Tomaello 2010, 245–246, Pl. 33: B1; Bavdek 2018, 166–167, Fig. 2: 1–4. 
79
 Guštin 1979, Pl. 7: 8. The site appears in sourcesunder different names: Sv. Mihael pri Štorjah, Štorje, Sv. Mihael pri Grižah, a hill west of Griže (Horvat, Bavdek 2009, 35, Fn. 61). 

The Notranjska Region in the Late Bronze and Early Iron Ages 
which has a similar pseudo-corded decoration with lines of impressed dots. In this settlement, there are several similar vessels to that at Cvinger, including a bowl with an incised decoration (Pl. 
3: 5).80 A high handle of a bowl (Pl. 3: 10) has comparisons among pottery from Istrian sites. The most similar is a bowl with a high handle from the mentioned cemetery near Jelarji/Elleri.81 In Istria, handles with a calyx-shaped knob, similar to that found at Cvinger (Pl. 3: 13), are common on belly pots – jugs from the 9th and 8th centuries BC.82 
After the conclusion of archaeological excavations on the north-eastern slope of Cvinger, a cremation grave from the 8th century BC was unearthed in the cross-section of the new road.83 In the grave pit, lined with limestone stones and covered with a limestone slab, was a multiheaded bronze pin, which is characteristic for this time period and represents the early form of this type of pins in Notranjska.84 In addition, two fragments of a bronze bracelet and a pottery bowl were found in the grave (Fig. 15). 
A few years later, a bronze knife (Pl. 3: 15) was discovered with the help of a metal detector, pre­sumably in the area of Trench 2 from 1985.85 The completely preserved knife has a twisted handle with a ring at the end. A knife from Grave 79 fromthe cemetery under Brežec in Škocjan has a handle of identical shape.86 According to the typological classification of Italian knives by Vera Bianco Peroni, it is most similar to the Aprato type from a larger group of knives of the Castelnuovo type that were common in north-eastern Italy and date to the 10th or 9th century BC.87 
80 Guštin 1979, Pl. 7: 3. 
81
 Montagnari Kokelj 1996, 14, Pl. 4: 1. 
82 Mihovilic 1972, 50, Pl. 4:1; ead. 2001, 75. A similar handle was discovered accidentally at the new archaeological location in the surroundings of Topol near Begunje pri Cerknici (No. 78). The site has not yet been researched. I thank Valentin Schein, Notranjska Regional Park (Notranjski regijski park) for this information. 
83 The grave was discovered by Valentin Schein, who also keeps the artefacts. 
84 Guštin 1973, 469–472. 
85 According to museum informers, Cvinger and Tržišce are locations where archaeological artefact seekers with metal detectors have been extremely active lately. There are reports of numerous metal objects which remain in unknown locations since they have not been handed in to the competent NMP. 
86
 Ruaro Loseri et al. 1977, Pl. 7: Grave 79(3). 87 Bianco Peroni 1976, 26–27, Pl. 9: 78. 
Also interesting is a pottery ladle or spoon with a rod-shaped handle (Pl. 3: 16). It was discov­ered accidentally in 1987 somewhere at Cvinger. Until now, no pottery spoons were known from Notranjska; the closest analogies to ladles/spoons with a rod-shaped handle are known from the Ljubljansko barje [Ljubljana Marches], from the sites that date to the late 4th and 3rd millennium BC.88 In several variants they are known in Istria at Monkodonja – the settlement from the Early and Middle Bronze Age.89 A pottery ladle with a rod-shaped handle was also found at the previously mentioned settlement of the Sv. Mihael hill near Štorje, among the material from the Late Bronze Age (Ha A2/B1).90 
The majority of chronologically determinable finds from Cvinger can be attributed to the 10th or 9th century BC, except for the pottery spoon which could be an indicator of earlier settlement of the shores of Lake Cerknica. In the Late Bronze Age, the Cvinger area witnessed a more intensive settlement. In the first phase, the settlement was naturally protected solely from the lakeside. Later, the defensive walls of the settlement were built in the drywall technique. 
The question of the relationship between Cvinger and the only 700 m distant settlement in Tržišce remains open. Considering the finds gathered at Tržišce without knowing the precise locations of the finds, both settlements could be contemporary or with a very short time difference. In fact, the latest known artefact from Cvinger originates from an urn grave dated to the 8th century BC, while the settlement at Tržišce flourished at the pinnacle of the Iron Age, in Notranjska II–V phases.91 To clarify the relationship between both settlements, research excavations at both locations and topo­graphic surveys to discover associated cemeteries would primarily be needed. 
In addressing this topic, we should not overlook the environmental conditions for settlement. In their immediate vicinity, there are three ponor caves, in which the water from the lake discharges into the underground. One of them is Velika Kar­lovica under the edge of the Cvinger settlement. In the area of Jamski zaliv, there are two estavelas, from which a great amount of water spews from 
88
 Velušcek 2009, 67, Fig. 3.19; Pl. 3.26: 2. 
89
 Hellmuth Kramberger 2017, 230, Fig. 201. 
90
 Guštin 1979, Pl. 9: 2; Borgna et al. 2018b, 110. 
91
 Guštin 1979. 
the underground at times of heavy rain.92 In a similar environment, a small settlement was built in Rakov Škocjan in the Late Bronze Age (No. 67) with a view of the Rak River disappearing into the underground.93 When choosing such special na­tural environments for their dwelling, newcomers in Notranjska could have had similar preferencesas the inhabitants of Škocjan with the settlement located high on the plateau and looking onto the river rising from the underground and sinking into it again. Nearby is the shaft Jama na Prevali II – Mušja jama – “a sacred place of supraregional 
94 
significance”.
TRNOVO NEAR ILIRSKA BISTRICA 
Trnovo is located on the north-eastern lime­stone margin of the Reka Valley (App. 1: No. 41). In the chain of peaks in the direction of NW–SE it is the lowest, at an altitude of 599 m. It rises as a promontory 190 m above the flysch and fertile valley of the Reka River. A sizeable prehistoric set­tlement with today’s name Gradišce95 was situated at the top and partly also on the southern slope of the hill. It was built on terraces with a rampart or defensive wall on the perimeter, which partly survived on the eastern and south-western side.96 
Gradišce saw archaeological excavations in the first research period. In 1880, Müllner trenched there, and a few years later also Moser.97 In the first half and middle of the 20th century, military ditches were dug up there and partly damaged the settlement layers. In fact, not much is known about the settlement. Significant data is provided by Urleb, who, during her research at the cemetery, topographically inspected the area of the settlement and its surroundings: she mentions larger and smaller terraces descending from north to south over the slope. On the terraces, shallow hollows 
92
 Kranjc 2002b, 38–43. 
93
 The settlement in Rakov Škocjan is 3.5 km away from Cvinger above Dolenja vas near Cerknica. In 1992 and 1993, the investigations there led by Valentin Schein (NMP) were carried out along the church dedicated to St Cantianius. The results have not yet been published. 
94 Teržan 2016, 409–430. 
95 
The hillfort at Trnovo with the necropolis bears several names in publications: Trnovo nad Ilirsko Bistrico, Trnovo pri Ilirski Bistrici, Gradišce nad Trnovim/Draga (Vidojevic 2018). 
96
 See Vidojevic in this volume. 97 Müllner 1880; Moser 1899. 
in a particular order are visible. Urleb interpreted them as the remains of buildings, based on her experience from the Pivka area.98 
During his excavations in the area of the settle­ment, Müllner supposedly found an inhumation grave with grave goods. Similarly, an inhumation grave with grave goods was supposedly found during World War I, when the road to the Svišcaki hill was constructed. This may have prompted Battaglia to investigate in 1926 on the southern slope of the hill, separated from the settlement by a narrow ravine. He unearthed more than 200 graves; a tenth among them was inhumations, while others were cremations.99 In short, concise reports published a year after the excavations, Battaglia partly analysed the cemetery and dated it to the time from the 6th to the 4th century BC. In 1961, the NMP took over the keeping of artefacts from 63 cremation and 3 inhumation graves from the Croatian museum in Rijeka, which were excavated at Trnovo by Battaglia. Upon the handover, the material from the Trnovo cemetery was accom­panied only by an inventory of items.100 
In 1970, the limestone quarry on the southern and south-eastern slopes of the hill began to be intensively used. After several years of effort, the conservator Nada Osmuk from the ZVKDS in Nova Gorica, managed to perform rescue archaeological excavations on the undamaged surface in 1978.101 In collaboration with Mehtilda Urleb from the NMP, eight trenches were dug north of the area of the active quarry (Fig. 16). The total number of graves discovered at that time was 133.102 They were situated on barely perceptible terraces and dug into the natural deposit varying from sandy to compact limestone. Due to the inclination of the terrain, graves were found in different depths, yet all were more or less right beneath the surface. In Trenches 1–3, the area of Battaglia’s excavations was probably reached since 13 grave pits were 
98 Urleb 1957. Her manuscript for publication (M. Urleb, Halštatska nekropola Trnovo, 1990) and field documentation and finds are kept by the NMP. 
99
 Battaglia 1927. 
100
 Today Maritime and History of the Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja Rijeka (Croatian Littoral Rijeka). Documentation of the excavations is not preserved. We assume that grave groups are not complete. 
101
 In the area of the necropolis, the locals excavated two graves on their own initiative. Today, one is presented in Prem Castle. Items from the second grave remained in private hands (Lazarevski Poklar 2000, 158, 161). 
102 Urleb, Osmuk 1980; Urleb 1984. 

The Notranjska Region in the Late Bronze and Early Iron Ages 
completely empty. In other trenches, another 12 graves were empty from an unknown reason. The cemetery was delimited only on the western and northern sides. Its eastern edge has not been identified; due to the expansion of the quarry, its southern edge is also unclear. Intact graves, excavated in 1978, numbered 108 and they were all cremation burials. Just over half had an urn in the grave pit (Fig. 17). In others, the deceased’s ashes were scattered on the bottom of the grave pit. In several cases, grave construction is discernible. As it seems, the majority of graves were covered by a slab made of dolomitised limestone. Only in 18 examples, the grave pits were overlaid with smaller stones, and only six graves were covered with stones and a slab. Contrary to expectations, these graves were not the richest. Two of them contained only a charcoal layer, while the other four included only one object. Due to the small number of grave goods, the cemetery in Trnovo represents a typical necropolis of the Notranjska--Kras cultural community. Artefacts were found in 78 graves, mostly just one in each (in 35 examples). The graves with at least three items are considered rich (27 qualify). On the basis of these graves, which have attracted attention from experts already in the past, it is possible to determine the time span and burial intensity on the researched part of the Trnovo cemetery.103 
Grave 98 presents probably the earliest burial, dated to the 9th century BC. It contained a long bronze pin with a small calyx-shaped head and obliquely ribbed neck (Pl. 4: 1), the variants of this type were last in use in the phase Ljubljana I (Notranjska I).104 Similar pins in Italy Gian Luigi Carancini defined as the Fiave type, characteristic for BF (bronzo finale).105 Also found in Grave 98 was a base of a footed vessel, which in the quality of the pottery fabric differs from other types of vessels from Trnovo (Pl. 4: 2). Graves 52 and 100 belong among latest burials. The first included a large urn and several metal items (Pl. 4: 3–11): two bronze (probably two-looped) fibulae with a hollow bow, two iron ribbed bracelets, two trian­
103 Teržan 1990, 53; Bavdek, Urleb 2014; Teržan, Crešnar 2014. In the forty-two years that have passed since the end of the excavations, there have been several attempts at processing and comprehensively publish the results of excavations of cemetery, but they have always been halted. Today, the comprehensive publication of the Trnovo necropolis is the task of the NMP. 
104
 Gabrovec 1973, 342; id. 1983, 66, Fig. 7: 9. 
105
 Carancini 1975, 224–225, Pl. 51 (1638). 
gular bronze pendants with embossed dots, a big bronze button, and a bronze fragment of (most probably) a pendant. The grave is well enough dated by both fibulae with a hollow bow, which are frequent in the phase Notranjska III.106 Their chronological determination in the mid-7th century BC also supports the radiocarbon date of Grave 41 with a similar fibula.107 The second grave from the 7th century (Pl. 5: 1–6) contained an iron pin with a rolled head and probably another pin made of bronze, a ringlet and a boat fibula. The fibula (Pl. 5: 1) shows specific features of the regional production in the Notranjska III phase that reflect in the thin boat bow made separately and riveted to the pin with a two-coil spring.108 The latest are Graves 30 and 58. In Grave 58, a pottery footed situla with horizontal ribs (Pl. 5: 8) and preserved traces of dark grey – graphite paint, served as an urn. Pottery situlae are characteristic for the Sveta Lucija and Istrian cultural groups. The situla from the grave in Trnovo can be attributed to Type IIb3 according to the typology of Sneža Tecco Hvala, therefore to the phase Sv. Lucija IIa, i. e. the 6th century BC.109 The grave also included a small bronze plate of a spectacle fibula (Pl. 5: 7) of Tržišce type (according to Sabine Pabst),110 which is per­ceived as a representative of the phase Notranjska III, i. e. the 7th century BC, as an old element in the grave. One of the most interesting is certainly Grave 30, which is also the most illustrative since it included several items pointing to close contacts of the Trnovo settlement with neighbouring and possibly also more distant cultural regions. The grave contained a pot that served as an urn, an Apulian krater, a pottery situla, a rosette of a bronze three-knobbed fibula, a fragment of a foot of a bronze fibula, a bronze ringlet and an iron wiry fragment, probably a part of a pin (Pl. 6). Battaglia also found a footed Apulian krater in one of the graves. It was without painted decoration but had an animal protome between the two handles.111 A krater from Grave 30 also does not have decoration preserved, only a trace of white colour (Pl. 6: 6). Such kraters are known from the 7th and the first half of the 6th century BC and represent rare finds 
106
 Guštin 1973, 473–474, Fig. 2. 107 Teržan, Crešnar 2014, 717. 108 Guštin 1973, 472–474. 
109
 Tecco Hvala 2014b, 335–336, Fig. 4: 14. 
110
 Pabst 2012, 76, Fig. 6. 111 Battaglia 1927. The NMP does not keep the kraters excavated by Battaglia. 
within Hallstatt cultural groups in the south-eastern Alps.112 They are numerous in Istria and it is thus not unusual to find them in Trnovo, at the first sizeable station on the way to the pre-Alpine area.113 The pottery situla from this grave had horizontal ribs and a trace of black-grey and red paint in the surface (Pl. 6: 7). The situla is of the same type as the situla in Grave 58, therefore of Type IIb3 (according to Sneža Tecco Hvala), characteristic for the Sv. Lucija IIa phase.114 Also important is the rosette of the bronze three-knobbed fibula (Pl. 
6: 2) of Type VI, probably variant c (according to Mija Ogrin), which appears in the phase Sticna 2 in the Dolenjska region, and is still in use in the following Serpentine fibulae phase.115 
Prior to the systematic and comprehensive evalu­ation and publication of the Trnovo necropolis, it is difficult to state final conclusions. Nevertheless, we can roughly outline the time in which one of the largest settlements in the area of prehistoric Notranjska lived. The beginnings of the settlement can be set into the 9th century BC – the grave with a pin with a tiny calyx-shaped head speaks in favour of such date. Richer graves, both the ones dated with the radiocarbon analysis116 and the presented Graves 52 and 100, actually point to the settlement climax of the hillfort in the 8th and 7th centuries BC. The latest graves, Graves 30 and 58, belong to the early 6th century BC – possibly to the very beginning of that century. The settlement with the necropolis was strategically positioned above the valley of the Reka River with almost full control of the communication between Kvarner Bay and Postojna Gate. 
CONCLUSION 
Settlement in the Early and Middle Bronze Ages in the Notranjska region is still not well known. Among the few known locations is the Jama pod Jamskim gradom cave (Konjski hlev) (No. 7) which testifies to the continuity of short-term visits probably by smaller groups of people from the Eneolithic to the Early Iron Age.117 Based on the 
112
 Turk, Murgelj 2008. 
113 
Mihovilic 2001, 96–97, Figs. 76–77, Pls. 3: 3; 10: 1–3; Mihovilic 2013, 236–238. 
114 Tecco Hvala 2014b, 335–336, Fig. 4: 14. 
115 Ogrin 1998, 112–113, 123, 125, Fig. 14: c; Mihovilic 2001, 93, Pl. 55: 3,4. 
116 Bavdek, Urleb 2014; Teržan, Crešnar 2014, 703–719. 
117
 Korošec 1956. 
presented settlements at Sovic above Postojna and Cvinger above Dolenja vas near Cerknica as well as the necropolis at Trnovo near Ilirska Bistrica, and considering also large settlements with necropolisessuch as Grad above Šmihel pod Nanosom and Križna gora,118 it can be said that Notranjska and Kras witnessed greater changes in settlement at the end of the 2nd millennium BC. It had to occur in the time span between the 11th and 9th century BC, in the phase Notranjska I (according to Guštin). These early changes in Notranjska were brought to attention a while ago by Teržan.119 The settle­ment at Sovic slightly stands out since it could be even earlier. Its location on a dominant strategic position (No. 13) at Postojna Gate enable visual control over the communications from the pass at Razdrto, the crossroads of pathways on the one side leading to Vipava Valley (Vipavska dolina) and further on to Friuli, and on the other, to Kras, to the Adriatic Sea and Istria. The pottery and metal artefacts from Sovic and Cvinger reveal that strong influences came to Notranjska from these regions at the beginning of settlement changes via Kras. People most frequently built settlements on higher positions of the hilly margins of karstic plains, basins, and valleys which are moderately fertile. However, as recent research reveals, they also set­tled foothills. In the Logatec and Cerknica plains, habitation traces were also found in the lowlands. It is not to be overlooked that karstic plains, the Pivka basin and the river Reka Valley (App. 1) are rapidly flooded upon heavy rains. The settlement at Cvinger above Dolenja vas (No. 73) at its very beginning was not additionally protected, while for other settlements we do not have sufficient data. 
At the transition from the Late Bronze to the Early Iron Age – at least according to research until today – the settlement continued at the same locations; however, new agglomerations also appeared, and all got defence walls. The defencewalls at Križna gora, Šmihel pod Nanosom, and Cvinger were made of two fronts from larger stones and the core filled with smaller stones mixed with soil.120 Despite the common cultural features of the Notranjska Iron Age community, differences in material culture can be noticed between individual sites, e.g. Križna gora, Šmihel, and Trnovo, which have necropolises with biritual burials. Possibly, we can speak about a special organisation of the 
118 Guštin 1979; Urleb 1974. 119 Teržan 1999, 109. 120 Urleb 1974, 63–65; ead. 1990. 

The Notranjska Region in the Late Bronze and Early Iron Ages 
community and settlements within individual geographical units, with larger settlements in the centre and smaller hamlets on the margins that were interconnected. Larger settlements of the Notranjska community, such as Križna gora (No. 
91) in the area of Lož, Cvinger and Tržišce in the area of Cerknica (Nos. 73 and 72), and Stari grad (No. 50) in the Planina plain (Planinsko polje), also enabled visual communication. Several smaller settlements or posts also occupied strategic posi­tions at crossings and passes upon the entry to the area of the Iron Age Notranjska community or exiting from it, namely Goli vrh above the Razdrto pass in the west (No. 2) on the way towards the Vipava Valley and Kras, and the Sv. Katarina hill near Jelšane (No. 48) and the hillforts Pasjak andŠapjane (both in Croatia; App. 1: 103 and 104)121 to the south, along the way towards Kvarner Bay (see also here Vidojevic, Fig. 11). In the east, the settlement of Farjevka (No. 100) at karstic pla­teau Babno polje controlled the alternative route towards Kvarner Bay. On Bloška planota (Bloke plateau), on the passage towards Dolenjska, a similar settlement has not yet been recorded. In the north, at the margin of the Logatec plain, several prehistoric sites are strung along the way to the Ljubljana basin: Gradišce on Strmica (No. 65), Pod Smrekovcem (No. 63), and Pod Ostrim vrhom (No. 64), which have not yet been investigated and are thus impossible to date precisely. The Notranjska cultural community thus had good control over its territory and the trading routes between Kvarner Bay on the Adriatic and northern Italy towards the south-eastern Alps into Pannonia. 
The necropolises at Trnovo, Križna gora, andŠmihel pod Nanosom indicate that the Notran­jska community at the beginning of the Iron Age experienced its prosperity in the 8th and 7th cen­turies BC and its decline in the first half of the 6th century BC. 
121
 Smajila 2020. 
Many questions about the Notranjska community in the Iron Age remain unclear. The most intrigu­ing among them is certainly the question of why some of the large settlements in Notranjska were abandoned in the 6th century BC and later resettled, as can be assumed in the case of the settlements at Sovic and Šmihel pod Nanosom, which form part of the Postojna Gate, the main passage between the Mediterranean and Central Europe.122 
Acknowledgements 
This article was written with the help of numerous col­leagues. I was encouraged and guided during the composi­tion of the text by Biba Teržan. Many technical solutions in the article and in the plate design were provided by Sneža Tecco Hvala. Andrej Mihevc critically reviewed parts of the text with geographical and karstological content. During our conversations, much information about the sites in Notranjska and their difficulties was disclosed to me by Patricija Bratina. Data about excavations in Majlont, at the foothills of Sovic, was provided to me by Draško Josipovic. Drawings of artefacts from the Trnovo necropolis are the work of Ida Murgelj. Artefacts from Sovic and Cvinger were drawn by Marko Zorovic. Prior to the submission of the article to the Arheološki vestnik Editorial Board, I was aided in the preparation of photo material by Peter Križman. My sincere thanks to all of them. 
Translation: Maja Sužnik Proof-reading: Fiona Thompson 
122 Gabrovec 1987, 151–177; Horvat, Bavdek 2009. 
Alma BAVDEK Notranjski muzej Postojna Kolodvorska cesta 3 SI-6230 Postojna alma.bavdek@guest.arnes.si 

Slikovno gradivo: Sl. 2 (foto: Peter Križman, NMP). – Sl. 3 (foto: Franci Novak). – Sl. 5 (Franjo Drole in Drago Valoh, ZRC SAZU). – Sl. 6; 7 (foto: Janez Rupnik). – Sl. 10; 11 (foto: Matjaž Prešeren). – Sl. 15 (foto: Valentin Schein). – Sl. 16; 17 (foto: Nada Osmuk, ZVKDS, OE NG). – T. 1–6 (risba: Marko Zorovic, Ida Murgelj, NMS). Illustrations: Fig. 2 (photo: Peter Križman, NMP). – Fig. 3 (photo: Franci Novak). – Fig. 5 (Franjo Drole and Drago Valoh, ZRC SAZU). – Figs. 6; 7 (photo: Janez Rupnik). – Figs. 10; 11 (photo: Matjaž Prešeren). – Fig. 15 (photo: Valentin Schein). 
– 
Figs. 16; 17 (photo: Nada Osmuk, ZVKDS OE NG). – Pls. 1–6 (drawing: Marko Zorovic, Ida Murgelj, NMS). 

T.
 1: Sovic nad Postojno. Površinski pregledi, izbor najdb. Leto 2000–2007: sektor 1 (1–3); 1 in 2 (4,5); 2 in 3 (6,7,11,12); 4 (13–29); 6 (8); 5 (9). Leto 2014 (10). Keramika; 21 bron. M. 8,9,21 = 1:2; ostalo = 1:3. Pl. 1: Sovic above Postojna. Field surveys, a selection of finds. Years 2000–2007: Sector 1 (1–3); 1 and 2 (4,5); 2 and 3 (6,7,11,12); 4 (13–29); 6 (8); 5 (9). Year 2014 (10). Pottery; 21 bronze. Scale 8,9,21 = 1:2; other = 1:3. 

T.
 2: Cvinger pri Dolenji vasi. Raziskave leta 1985, izbor: sonda 1 (1–6); sonda 2 (7–23). Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 2: Cvinger above Dolenja vas. Excavation of 1985, a selection: Trench 1 (1–6); Trench 2 (7–23). All pottery. Scale = 1:3 

T.
 3: Cvinger pri Dolenji vasi. Raziskave leta 1985, izbor: sonda 2 (1–14); posamicni najdbi (15,16). 1–4,15 bron; ostalo keramika. M. 1–4 = 1:1; 15 = 1:2; 5–14,16 = 1:3. Pl. 3: Cvinger above Dolenja vas. Excavation of 1985, a selection: Trench 2 (1–14); stray finds (15,16). 1–4,15 bronze; others pottery. Scale 1–4 = 1:1; 15 = 1:2; 5–14,16 = 1:3. 

T.
 4: Trnovo pri Ilirski Bistrici. Grobova 98 in 52. 1,4–6,8,10 bron; 3 bron in železo; 7,9 železo; 2,11 keramika. M. 1,3–10 = 1:2; 2,11 = 1:4. Pl. 4: Trnovo near Ilirska Bistrica. Graves 98 and 52. 1,4–6,8,10 bronze; 3 bronze and iron; 7,9 iron; 2,11 pottery. Scale 1,3–10 = 1:2; 2,11 = 1:4. 

T.
 5: Trnovo pri Ilirski Bistrici. Grobova 100 in 58. 1–3,7 bron; 4 železo; 5,6,8 keramika. M. 5,6,8 = 1:4; ostalo = 1:2. Pl. 5: Trnovo near Ilirska Bistrica. Graves 100 and 58. 1–3,7 bronze; 4 iron; 5,6,8 pottery. Scale 5,6,8 = 1:4; others = 1:2. 

T.
 6: Trnovo pri Ilirski Bistrici. Grob 30. 1–5 bron; 6–8 keramika. M. 1–5 = 1:2; 6–8 = 1:4. Pl. 6: Trnovo near Ilirska Bistrica. Grave 30. 1–5 bronze; 6–8 pottery. Scale 1–5 = 1:2; 6–8 = 1:4. 


302 Alma BAVDEK 

Notranjska v pozni bronasti in starejši železni dobi 

304 Alma BAVDEK 

Notranjska v pozni bronasti in starejši železni dobi 

306 Alma BAVDEK 

Notranjska v pozni bronasti in starejši železni dobi 

Seznam 1: Prazgodovinska najdišca z obmocja Notranjske (glej pril. 1). Najdišca so dolocena po podatkovni zbirki ARKAS. Najdišca, oznacena z zvezdico (*), še niso uvršcena v ARKAS.) List 1: Prehistoric sites from the Notranjska region (see App. 1). Sites are determined in accordance with the database ARKAS. Sites marked with an asterisk (*) have not yet been entered into ARKAS. (ARKAS = Arheološki kataster Slovenije; ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo [http://arkas.zrc-sazu.si/]). 
. = jamsko najdišce / cave site
     Pivška kotlina in / and Košanska dolina

  1.
 Sušet/Sušec (Lozice)

  2.
 Goli vrh (Razdrto)

  3.
 Gradišce/Dolge ravni (Razdrto)

  4.
 Mandrga (Razdrto)

  5.
 Grad (Šmihel pod Nanosom)

  6.
 Loza (Razdrto)



  7.
 Jama pod Jamskim gradom/Konjski hlev (Predjama)

  8.
 Sv. Lovrenc (Studeno)



  9.
 Betalov spodmol (Zagon) 

10.
 Veliki Otok I (Veliki Otok)



11.
 Mackovca jama/Veliki otok II (Veliki Otok) 


12.
 Postojnska jama/Rov podpisov (Veliki Otok)

13.
 Sovic (Postojna) 

14.
 Jecmenje/Gorica (Stara vas)

15.
 Nad stenami (Hruševje) 

16.
 Stari grad/Molinišce (Hruševje)

17.
 Krivec (Orehek) 



18.
 Brlovka (Orehek)



19a. Županov spodmol (Sajevce) 19b. Jancarija (Sajevce)

19c. Spodmol v Selški lozi (Sajevce) 

20.
 Jama v Lozi (Orehek)


21.
 Ovcarski spodmol (Orehek) 


22.
 Ovcja jama (Prestranek)

23.
 Baba (Slavina) 

24.
 Ambroževo gradišce (Slavina)

25.
 Gradišce/Špicek (Selce) 

26.
 Neverški Boršt/Boršt (Neverke)

27.
 Kerin (Pivka) 

28.
 Sv. Primož (Radohova vas)

29.
 Gradec (Jurišce)

30.
 Šilentabor (Tabor)

31.
 Gradišce (Gornja Košana) 

32.
 Parti (Stara Sušica)

33.
 Sv. Trojica/Štirna (Cepno) 

34.
 Bolunc (Mala Pristava)

35.
 Gradišce na Cepni (Zagorje) 

36.
 Gradišce/Pod studencem (Knežak)

37.
 Obroba (Knežak) 

38.
 Gradišce (Bac)

39.
 Veliki Devin (Koritnice)

40.
 Gradišce (Šembije)



     Dolina Reke 
41.
 Trnovo/Gradišce (Ilirska Bistrica)

42.
 Sv. Ahac (Jasen) 

43.
 Javor/Gradišce (Dolnji Zemon)

44.
 Gradišce (Kuteževo) 

45.
 Sv. Marija Karmelska (Podgraje)

46.
 Gradišce/Božicin breg (Jelšane) 

47.
 Sušnjak (Jelšane)

48.
 Sv. Katarina (Jelšane) 

49.
 Gradina (Starod)


     Planinsko polje 

50.
 Stari grad/Hasberg (Unec)

51.
 Kolobar (Unec) 



52.
 Marketov spodmol (Planina)


53.
 Hermanov brlog (Laze)* 


54.
 Vranja jama (Jakovica)


55.
 Skednena jama (Laze)


     Logaško polje
56.
 Brst/Gradišce nad Martinj hribom (Martinj hrib)

57.
 Žencek (Gorenji Logatec)*

58.
 Sekirica (Gorenji Logatec)* 

59.
 Velike bukve (Gorenji Logatec)

60.
 Dolenji Logatec – Tržaška cesta/zahodno od      Narodnega doma*

61.
 Dolenji Logatec – Katalinicev gric/Jacka* 

62.
 Zapolje (Dolenji Logatec)*

63.
 Pod Smrekovcem (Dolenji Logatec)* 

64.
 Pod Ostrim vrhom (Dolenji Logatec)

65.
 Strmica/Gradišce na Strmici/Jerinov gric (Zaplana)


     Unško polje in Rakov Škocjan
66.
 Sv. Martin (Unec)

67.
 Sv. Kancijan /Rakov Škocjan (Unec)


     Cerkniško polje 
68.
 Lopatni hrib (Podskrajnik)*

69.
 Kamna gorica (Cerknica) 

70.
 Cerknica – Pri šoli (Cerknica)*

71.
 Tabor (Cerknica)* 

72.
 Tržišce (Dolenja vas)

73.
 Cvinger/Na lazah (Dolenja vas) 


74.
 Skednenca (Dolenja vas)

75.
 Karlovški grad (Dolenja vas)* 

76.
 Hrastene njive (Gorenje Jezero)*

77.
 Begunje pri Cerknici 

78.
 Topol pri Begunjah*

79.
 Cajnarje* 

80.
 Gradišce/Gradišce na Slivnici (Cerknica)

81.
 Velika Slivnica (Cerknica) 

82.
 Sv. Marija Magdalena (Martinjak)

83.
 Špicek/Grofovo (Grahovo) 

84.
 Zajcji gric (Grahovo)


85.
 Tomšiceva jama/Liljevka (Grahovo)

86.
 Žerovnišcek/Žeruncek (Blocice)


87.
 Turšceva skednenca (Blocice)


     Bloška planota
88.
 Za trnjem/Pri vojašnici (Velike Bloke)* 

89.
 Stari grad (Metulje)


     Loško polje 

90.
 Križna jama (Lož)

91.
 Križna gora (Podlož) 

92.
 Ulaka (Stari trg pri Ložu)


93.
 Nuca jama (Stari trg pri Ložu)* 

94.
 Golobina (Dane)

95.
 Šmaraški vrh (Šmarata) 

96.
 Grad Snežnik – Oranžerija (Kozarišce)*

97.
 Gradcek (Vrh)


     Babna Polica in / and Babno polje
98.
 Babna Polica 

99.
 Sv. Andrej (Dolenje Poljane)

100.
 Farjevka/Farjovec (Babno Polje) 101.Vražji vrtec (Babno Polje)


Snežniško pogorje 
102. Leskov vrh (Kozarišce)
     Najdišci na Hrvaškem (glej op. 121): Sites in Croatia (see Fn. 121): 
103.
 Gradina Pasjak

104.
 Gradina Šapjane 




Pril. 1: Najdiš°a pozne bronaste in starejše železne dobe z obmo°ja Notranjske (prim. seznam 1). M. = 1:25.000. App. 1: Sites from the Late Bronze and Early Iron Ages from the Notranjska region (cf. List 1). Scale = 1:25.000. 
Arheološki vestnik 72, 2021, 309–333; DOI: https://doi.org/10.3986/AV.72.10 
Naselbina na Sovicu nad Postojno iz bronaste in železne dobe 

Bronze and Iron Age hilltop settlement on Sovicabove Postojna (Slovenia) 
Manca OMAhen GRUŠKOVnJAK 
Izvlecek 
V prispevku predstavljamo rezultate arheoloških raziskav, ki so v letih 2016, 2017 in 2020 potekale na najdišcu Sovic nad Postojno, že znano prazgodovinsko in rimsko naselbino. Pri tem so bili odkriti naselbinski ostanki iz bronaste in starejše železne dobe, poznega latena, rimskega obdobja in novega veka. 
Prispevek se osredotoca na najdbe iz bronaste in starejše železne dobe. najstarejše najdbe segajo v cas srednje bro-naste dobe, najmlajše pa na konec starejše železne dobe. Loncenina kaže na povezave s severovzhodno Italijo, zahodno Slovenijo in Istro, pa tudi z Ljubljansko kotlino. 
Kljucne besede: JZ Slovenija; notranjska; Postojna; srednja in pozna bronasta doba; starejša železna doba; naselbina; loncenina 
Abstract 
In this paper, we present the results of the archaeological research that took place in 2016, 2017, and 2020 on Sovic above Postojna, a previously known prehistoric and Roman settlement. Settlement remains from the Bronze and early Iron Age, late La Tène Period, Roman period, and Modern period were discovered. 
The paper focuses on finds from the Bronze and early Iron Ages. The earliest finds originate from the Middle Bronze Age and the latest to the end of the early Iron Age. The pottery shows connections with northeastern Italy, western Slovenia, and Istria, as well as with the Ljubljana basin. 
Keywords: SW Slovenia; notranjska; Postojna; Middle and Late Bronze Age; early Iron Age; settlement; pottery 
Arheološko najdišce Sovic leži na istoimenskem hribu tik nad Postojno (sl. 1), ki ga sestavljajo kredni in paleocenski apnenci.1 hrib je danes pretežno pogozden, s posameznimi travniki na severovzhodnem pobocju. na vrhu je bil v 12. stoletju postavljen grad Adlsberg, ki je pogorel 
 Placer 1995, 553, sl. 1. Glej še tu Bavdek. 
leta 1689,2 cerkev sv. Uršule na njem pa se prvic omenja leta 1598. Temelji te cerkve, ki je bila opušcena v drugi polovici 18. st.,3 so bili raziskani februarja 2020.4 
2 Jakic 1995, 142. 3 Kos, Umek 1985, 112. 4 Gruden 2020. 


Sl. 1: Sovic nad Postojno z oznaceno lego raziskav v letih 2016, 2017 in 2020. M. = 1:20 000. Fig. 1: Sovic above Postojna with marked location of archaeological excavation in 2016, 2017, and 2020. Scale = 1:20 000. (Vir / Map source: Atlas okolja © ARSO) 
ZgodovINA rAZISKAv 
Sovic je že dlje casa znan kot lokacija prazgodo­vinske naselbine in domnevnega rimskega kastela.Že v 19. stoletju se s hriba omenja najdba bronaste zapestnice.5 Glede na do sedaj znane najdbe je bil hrib poseljen v železni dobi in nato ponovno v rimskem obdobju, poselitev pa se je nadaljevala tudi v poznoanticno obdobje. Mehtilda Urleb je predvidevala, da gre v tem primeru za rimsko utrdbo.6 najdišce so mocno poškodovali recentni posegi – vodni zbiralniki (sl. 2: A–C), vojaški jarki in trimska steza.7 
Zaradi nakljucnih najdb, ki jih je leta 1999 v notranjski muzej v Postojni prinesel domacin, so bili v letih 2000 in 2003 na jugozahodnem in jugovzhodnem pobocju opravljeni sistematicni terenski pregledi. Leta 2002 je bil izdelan tudi topografski nacrt Sovica.8 Sledovi prazgodovinske in rimskodobne poselitve so bili leta 2011 odkriti pod južnim pobocjem Sovica, na stiku Vegove ulice in ulice Kot.9 
5
 Urleb 1975, 158; z navedbo starejše literature. 6 Urleb 1985, 135–137; horvat 2005, 226. 7 Bavdek 2006, 153, 154. 
8
 Bavdek 2006, 153, 154; glej tu Bavdek, sl. 5. 
9
 Josipovic, Jurca, Rupnik 2011, 13–25; glej tu Bavdek. 
Obmocje Sovica je bilo ponovno pregledano po žledolomu leta 2014. Zabeležene so bile jame, ki so nastale zaradi izrutja dreves. najdišce je bilo doda­tno poškodovano zaradi novih gozdarskih poti, po pripovedovanju gozdarjev naj bi najdišce preiskali tudi neznanci z detektorji kovin. Zabeležene so bile železnodobne, visoko- in poznosrednjeveške ter novoveške najdbe.10 Izdelan je bil tudi digitalni model reliefa Sovica, na katerem so med drugim vidni domnevni nasipi prazgodovinskega gradišca ter domnevne prazgodovinske naselbinske terase.11 novejše raziskave, ki so delno predstavljene v tem prispevku, so odkrile sledove poselitve ne le v bronasti in starejši železni dobi, temvec tudi v poznolatenskem in rimskem obdobju. 
ArheološKA IZKoPAvANjA v letIh 2016, 2017 IN 2020 
Arheološka izkopavanja v letih 2016 in 2017 na Sovicu so potekala v okviru prenove vodovodne napeljave (sl. 2). na hribu namrec stojijo trije vodni zbiralniki iz razlicnih casovnih obdobij (sl. 2: A – avstro-ogrski, B – italijanski in C – jugoslovanski 
10 Jerala et al. 2015, 34–39; Fabec 2017, 170, 171. 11 Rutar 2015, 16–23. 


Sl. 2: Sovic. Pregledni nacrt vseh izkopov v letih 2016, 2017 in 2020. M. = 1:1500. Fig. 2: Sovic. The general plan of the excavations in 2016, 2017 and 2020. Scale = 1:1500. (Vir / Lidar source: Atlas okolja © ARSO) 
iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja). Zbiralniki Sprva so dela potekala po delno v skalo vkle-so bili prenovljeni, nacrtovane so bile nove cevne sani cesti na jugozahodnem pobocju Sovica, med povezave med njimi ter nova povezava do mesta obema starejšima zbiralnikoma (sl. 2: obmocji 1 Postojna.12 
podjetje Avgusta v skladu s kulturnovarstvenimi pogoji  Arheološki nadzor ob gradnji nove vodovodne in pod strokovnim nadzorom pristojne konservatorke napeljave se je zacel septembra 2016. Izvajalo ga je Patricije Bratina (ZVKDS, Oe nova Gorica). 
in 2), ki je unicila kakršnekoli morebitne ostaline na tem mestu. Ko pa je izkop dosegel raven plato pri najmlajšem zbiralniku (sl. 2: obmocje 3), je takoj zadel na arheološke plasti. Od tod dalje so izkopavanja potekala rocno, z izjemo strojnega odstranjevanja modernih nasutij iz apnencevih lomljencev, ponekod debelih tudi do 2 m, ki so nastala ob gradnji najmlajšega zbiralnika (C).13 Ta nasutja so prekrila gozdni humus in arheološke plasti pod njim. 
Pred nadaljnjimi deli, natancneje izkopom za vodovodno napeljavo od najmlajšega zbiralnika 
(C)do mesta, je bil na nacrtovani trasi marca 2017 opravljen arheološki testni izkop z jarki (TJ 1–6; sl. 2).14 na podlagi teh rezultatov je bil julija istega leta del trase pri zbiralniku izkopan rocno (sl. 2: TJ 7), na preostalem delu trase po severovzhodnem pobocju Sovica pa sta potekala le nadzor in arhe­ološko dokumentiranje ob gradnji (sl. 2: obmocje 4). Tukaj je izkop potekal po 7 m dolgih odsekih, profil vsakega odseka je bil posebej dokumentiran in oštevilcen. Septembra istega leta je bil narejen še manjši izkop, namenjen lociranju stare napeljave (sl. 2: TJ 8), ki pa ni posegel v arheološke plasti. na koncu je bilo treba izkopati še preostali del med severozahodnim koncem trase in vhodom v zbiralnik, kjer naj bi se nanj izvedel priklop novih cevi (sl. 2: TJ 9).15 
Zadnje raziskave so na Sovicu potekale febru­arja 2020 zaradi nacrtovane ureditve sprehajalne poti in dveh razgledišc. Arheološka izkopavanja so potekala na lokacijah obeh razgledišc (sl. 2: R 1 in R 2), na lokaciji cerkve sv. Uršule pa sta bila izvedena dva manjša testna jarka (sl. 2: TJ 1/1020 in TJ 2/2020) in ocišceni njeni zidovi.16 
Stratigrafski oris 
Geološka osnova na arheološkem najdišcu je bila apnenceva skala s posameznimi žepi rdeckaste meljaste gline, v enem primeru pa olivno rjave pešcene gline. Predvsem na obmocju 3, v izkopu TJ 7 in na severnem delu obmocja 4 so bile od­krite plasti in naselbinski ostanki iz latenskega in rimskega obdobja, v testnem jarku 9 pa v skalo vklesana poznolatenska stavba. Loncenina iz teh obdobij je bila odkrita tudi v profilu izkopa za 
13
 Omahen, Rupnik 2017a; Omahen 2017, 169, 170. 
14
 Omahen, Rupnik 2017b. 
15
 Omahen, Rupnik 2019; Omahen 2018, 212–214. 
16
 Gruden 2020. 
napeljavo severno od zašcitenega obmocja (obm. 4 – severno od TJ 5). najdena je bila tudi loncenina iz srednjega in novega veka. 
Ostaline iz pozne bronaste in starejše železne dobe so bile odkrite na južnem delu obmocja 3 in so verjetno povezane z naselbinskimi terasami, opaznimi na južnem pobocju Sovica.17 Dve jami (Se 330 in Se 331)18 sta bili domnevno vklesani v skalo (sl. 3a,b). Zapolnjeni sta bili s svetlo oliv­norjavo pešceno glino (sl. 3c: Se 330/Se 322 in Se 331/Se 329), v kateri so bili kosi prazgodovinske loncenine (npr. t. 3: 36–38 in 43). Še ena takšna jama je bila v profilu na južnem zacetku obmocja 3 (Se 31619). Zapolnjena je bila s tanko plastjo rdece (Se 315) in olivno rumene pešcene gline nad njo (Se 317). Velika kolicina odlomkov prazgodovinske loncenine je bila najdena tudi v sekundarni legi – v zaplatah humusa nad temi jamami (Se 314 = Se 328 in Se 321) (npr. t. 1: 3–15; 2 in t. 3: 34,35). 
Zaplata plasti iz casa bronaste ali starejše železne dobe je bila odkrita na severnem delu obmocja 4 (Se 403 in Se 412) (npr. t. 4: 50) pod mlajšimi latenskimi plastmi. 
na drugih mestih so bronastodobne in železno­dobne najdbe izkljucno v premešanih plasteh ali zasutjih: nekaj v zasutju nad ostanki poznolaten­skega ali rimskega objekta na obmocju 3 (Se 349), v latenskodobni plasti na obmocju 4 (Se 406) in rimskodobnih plasteh na obmocjih 3 (Se 323) in 4 (Se 423), v izkopuTJ 7 (Se 706, Se 723, Se 709 in Se 722), pa tudi v humusu (obmocje 3/Se 350; TJ 7/Se 704) ter v novodobnih plasteh, povezanih z urejanjem cestišc in gradnjo zbiralnikov na ob-mocjih 1 (Se 125) in 2 (Se 220) ter med strojnim izkopom drugih novodobnih ali erozijskih plasti na obmocjih 3, 4 in v testnih jarkih. 
Prazgodovinska loncenina je bila najdena še v plasti med razpokami v skali na razgledišcih 1 in 2 (Se 109 in Se 203) leta 2020. 
na Sovicu so bili najdeni kosi prazgodovinske keramike tudi med strojnim izkopom novodobnih ali erozijskih plasti. 
tipološka in kronološka opredelitev najdb 
Med arheološkimi izkopavanji na Sovicu v letih 2016–2020 je bilo skupno odkritih 6433 odlomkov 
17
 Rutar 2015. 
18
 Jama Se 330 (0,83 × 0,76 m; glob. 0,3 m); jama Se 331 (0,78 × 0,72 m; glob. 0,35 m). 
19
 Jama Se 316 (šir. 0,32 m; glob. 0,3 m). 


Sl. 3: Sovic, izkopavanja 2016. Obmocje 3, jami Se 330 in Se 331. – Zapolnjeni jami: Se 330 s polnilom Se 322 (a) in Se 331 s polnilom Se 329 (b). – Izpraznjeni jami (c). Pogled: proti SZ (a), JZ (b), Z (c). Fig. 3: Sovic, excavation 2016. Area 3, Pits Se 330 and Se 331. – Pit Se 330 with the fill Se 322 (a); Pit Se 331 with the fill Se 329 (b). [Se = SU]. – emptied pits (c). View: towards ne (a), SZ (b), W (c). 
loncenine in drugih keramicnih predmetov, kot so predilna vretenca, tkalske uteži in svitki. Med najd­bami so odlomki, ki so casovno manj oprijemljivi ali se pojavljajo v širokem casovnem razponu, kot so s prstnimi odtisi razclenjena rebra in neokra­šene sklede z uvihanimi ustji, zato se bomo tukaj omejili le na kronološko bolj opredeljive kose. Pri datacijah sem upoštevala lokalne kronološke sheme.20 Pri slovenjenju italijanskih izrazov Bronzo Medio, Bronzo Recente, Bronzo Finale, Iniziale età del ferro in Evoluta età del ferro sem se oprla na prispevek Vesne Svetlicic.21 Prima età del ferro prevajam kot starejša železna doba, razen ko je 
20 
npr. Cardarelli 1983; Borgna et al. 2018, sl. 3; Peroni 1994; Tasca, Putzolu, Vincenzutto 2018; Mihovilic 2001; Guštin 1973, 1979; Teržan, Trampuž 1973. 
21 Svetlicic 1997a, 45. 
iz drugih podatkov jasno, da gre za zgodnjo oz. zacetek železne dobe. 
Med najstarejše najdbe sodi kos ostenja poso­de z bradavico, obkroženo z enojno kaneluro (t. 
5: 67). Tovrstne najdbe iz Slovenije in okoliških pokrajin je pred kratkim zbrala Ida Murgelj.22 Ce povzamemo njene ugotovitve, je zacetke takšnega okrasa iskati v severnih delih Karpatske kotline v zgodnji bronasti dobi, v srednji bronasti dobi se razširi na ozemlju od Madžarske, Moravske, Avstrije in Slovenije do Istre in severne Italije. Pojavlja se še na najdišcih virovitiške skupine in v horizontu Oloris–Podsmreka, kasneje pa ga ne zasledimo vec.23 
22
 Murgelj 2018. 
23
 Murgelj 2018, 58. 
V srednjo ali mlajšo bronasto dobo lahko verjetno opredelimo fragment oglatega rocaja s kanelurami in vrezi (t. 2: 21), ki ima najboljše vzporednice na Jelarjih24 ter na najdišcu Montedoro25 iz casa Bron-zo Medio-Recente po Cardarelliju, le da omenjena fragmenta nista okrašena s kanelurami, ampak z navpicnimi nalepljenimi rebri, ki pa dosežejo enak ucinek. 
Okras krožnih kanelur okoli izbokline oz. bra-davice (t. 2: 31 in najverjetneje 32) se na Serminu pojavlja v plasti, ki je datirana v obdobje od srednje do pozne bronaste dobe po italijanski kronologiji, ceprav se v njej pojavljajo tudi najdbe iz zgodnje železne dobe. Vesna Svetlicic fragment opredeljuje v cas srednje do mlajše bronaste dobe, tj. Bd B– ha A.26 na lokaciji Braida Roggia v Pozzuolo del Friuli ga najdemo v plasti 2 iz casa razvite Bronzo Recente oz. Bd D.27 Pojavlja se tudi v nezakciju, poleg sporadicnih najdb tudi na vrckih iz grobov V/27 in VI/27, datiranih v 11. st.28 Odlomki s podobnim okrasom, predvsem tistemu na t. 2: 32, so znani s kaštelirja Sv. Duh pri novigradu iz casa Bronzo Recente in zacetka Bronzo Finale (Br D, ha A) ter z Limske gradine iz casa od 13./12. st. in vsaj do 9./8. st., tj. BdD/haA1–ha C0.29 na Jelarjih je takšen okras na posodi iz casa od Bronzo Medio do Finale 1.30 
V izkopu TJ 6 je bil v novodobni ali erozijski plasti pobran tunelast rocaj posode (t. 5: 60). Ta-kšni rocaji so znacilni za velike posode v srednji in mlajši bronasti dobi. Znani so npr. iz Tomaja,31 s Kaštelirja pri novi vasi in iz jame Valeron,32 v Pozzuolu del Friuli – Cjastiei (3. faza)33 ter z Limske gradine.34 
Med najdbami je tudi nekaj na notranji strani fasetiranih ustij posod. V polnilu jame 331 na obmocju 3 (Se 329) je bilo najdeno izvihano ustje z dvema fasetama na notranji strani (t. 3: 43). 
24 Lonza 1981, t. 30: 4. 
25 Mizzan 1997, 42, 50, t. 5: 17. 
26 Svetlicic 1997a, 53; Svetlicic 1997b, 113; horvat 1997, t. 30: 14–16. 
27
 Borgna 1994, 181, sl. 35: 85. 
28 Mihovilic 2001, 48–53, t. 44: 1,39; 50: 1; 85: 2; 131: 8–11,15. 
29 Cardarelli 1983, 108, 110, t. 29: 3–5; 30: 4. 
30 Mizzan 1997, 46, t. 2: 10. 
31 Fabec, Vinazza 2018, 22, t. 3: 27. 
32
 Sakara Sucevic 2004, sl. 18: 7–9; npr. št. 662, 663, 665. 33 Mizzan 1996, t. 113: 745; 124: 828; 131: 884; 143: 970. 34 Urem 2012, t. 4: 11. 
Takšna ustja najdemo na posodah z istrskih in kraških kaštelirjev, Maša Sakara Sucevic jih uvršca v tip 7.20 in jih datira v železnodobno stopnjo Istra I po Mihovilic oz. ha A2 po Reineckeju. V Furlaniji se takšna ustja pojavljajo v 9. st. oz. ha B3.35 Kot primere lahko navedemo najdbe s Sermina,36 Cattinare37 in Jelarij.38 na najdišcu Variano di Basiliano pri Vidmu imajo podobna ustja lonci iz 3. faze naselbine, prav tako datirane v cas Bronzo Finale.39 na grobišcu Brežec je takšno ustje zabeleženo med sporadicnimi najdbami.40 V osrednji in vzhodni Sloveniji so bila takšna ustja najdena v Ljubljani na Tribuni, v I. fazi naselbine, datirani v ha A2/B1.41 
Primerjave za fasetirano ustje z odtisi nohta, kot je na t. 1: 10, lahko najdemo na Cattinari v kontekstih iz casa Bronzo Finale 2 in Prima età del ferro oz. ha A2 in ha C,42 v plasteh druge faze (11.–9. st.) v Pozzuolo del Friuli – Cjastiei43 in na Serminu.44 Podobna ustja z vrezi na ustju in le eno faseto so bila najdena tudi na najdišcu Ponte S. Marco iz casa Bronzo Recente oz. Bd D.45 na Sovicu je bilo najdeno še eno ustje posodice (t. 
1: 
14), ki ima le eno faseto in drugace od ustja na 

t. 
1: 8 verjetno prehaja v stožcast vrat. Primerjave lahko najdemo na najdišcu Ponte S. Marco iz casa Bronzo Recente, še vec pa iz Finale oz. Bd D in ha A.46 Tretje fasetirano ustje posode (t. 1: 11) ima primerjave na najdišcu Stari grad nad Vipavo med fragmenti iz casa Bronzo Medio in Recente po Cardarelliju oz. Bd B–ha A.47 Podobno ustje ima tudi lonec iz Tomaja, najden v kontekstu, ki je radiokarbonsko datiran v cas od sredine 11. do konca 9. st.48 na grobišcu Kaštel pri Bujah so bila odkrita v bližini groba 16 in s primerjavami dati­rana v cas od Bronzo Recente 1 do prehoda Bronzo Finale v Prima età del ferro oz. Bd D–ha B1.49 


35 Sakara Sucevic 2012, 100, 111, 175–180. 
36 horvat 1997, t. 39: 18. 
37
 Crismani 2005, 128, gruppo 12, t. 5: 44,45. 
38
 Degrassi 1997, 96; Borgna 1997a, 106, t. 19: 21; tu je datirana v cas Bronzo Finale oz. ha A. 
39 Càssola Guida, Corazza 2005, 224, sl. 5. 
40 Ruaro Loseri et al. 1977, t. 32: 10. 
41
 Vojakovic 2013a, 281; Vojakovic 2013b, 82, t. 39: 11; 57: 6. 
42
 Crismani 2005, 120, 130, gruppo 13, t. 5: 46. 43 Mizzan 1996, 181, 182, t. 93: 605. 44 Svetlicic 1997a, 51; horvat 1997, t. 39: 18. 45 Poggiani Keller 1994, 96, sl. 67: 3. 
46
 Poggiani Keller 1994, 96, 97, sl. 67: 3; 68: 8. 
47
 Bratina 2018, 179, op. 1, sl. 4: 9. 48 Bratina 2014, 593, sl. 38.4: 1. 49 Cestnik 2009, 52, t. 17: 3–5. 
Skodela s klekom in odebeljenim ostenjem na trebuhu (t. 1: 7) je sorodna posodam, ki jih Carda­relli opredeljuje v Bronzo Recente, pa tudi nekate-rim oblikam iz casa Bronzo Finale 2 oz. Bd D–ha 
A.50 V Ljubljani ji najdemo primerjave v skodelah tipa Sk3b iz naselbine na Tribuni in v nekaterih skodelicah z grobišca SAZU iz faze Ljubljana Ib. Skodele tipa Sk3b sodijo med vodilne primerke faze Ljubljana I oz. ha A1–ha B2.51 
V polnilu jame 330 na obmocju 3 (Se 322) je bil najden odlomek skodelice s presegajocim rocajem (t. 3: 37). Starejše primerjave zanjo naj-demo na furlanskem najdišcu Pramarine iz casa Bronzo Medio in Recente (natancnejša datacija je BM3–BR1/2; Bd C2 in D).52 Tamkajšnja skodelica ima trikoten rocaj, medtem ko je imela skodelica s Sovica trakast rocaj. Boljša primerjava so skodele, ki se pojavljajo v Ljubljani, tako na naselbini na Tribuni, kjer so uvršcene v tip Sk3a iz casa od I. do III. faze naselbine (haA2/B1–ha B2/B3),53 kot tudi na grobišcu SAZU v fazi Ib (ha B1 in B2).54 
V zaplati humusa na obmocju 3 (Se 314 = Se 
328) sta bili najdeni dve visoki skledi z dokaj ostro uvihanim in nekoliko odebeljenim ustjem (t. 1: 3,4). Maša Sakara Sucevic takšne sklede na Kaštelirju pri novi vasi uvršca v tip skled 6.1a, ki ga s primer-javami datira vse od 9. st. (ha B3) do konca ha D2–3.55 najdemo jih na grobišcih na Križni gori (grob 9, faza grobišca Ib oz. Podzemelj 1 oz. ha B3),56 v Tolminu,57 Pod Kaculom pri Šmihelu (v grobovih 27, 47 in 10, slednji je datiran v stopnjo notranjska 2b oz. ha B3/C0)58 ter na Serminu (iz casa pozne bronaste in zgodnje železne dobe oz. ha A–ha C).59 na Cattinari so datirane v cas Bronzo Finale/Primo Ferro oz. ha A in prehod v ha B1.60 na najdišcu Pozzuolo del Friuli – Cjastiei so zastopane v 2. in 3. fazi, tj. 11.–8. stoletju oz. 
50 Cardarelli 1983, 98, 100, t. 19: 49; 22: 51. 
51
 Vojakovic 2013a, 225, sl. 120: 23; Škvor Jernejcic 2014a, npr. sl. 4.52: 4. 52 Tasca, Putzolu, Vincenzutto 2018, 360, sl. 2: 3; Botti 2006, sl. 17: 132; 128. 
53
 Vojakovic 2013a, 225, 280–283, sl. 120: 22. 
54
 Škvor Jernejcic 2014a, npr. 4.52: 17. 55 Sakara Sucevic 2004, 57, 58, sl. 7, št. 397. 56 Urleb 1974, 32–34, t. 3: 6. 
57
 V grobovih 1–9, 11, 33, 36, 65, 119 (Svoljšak, Pogacnik 2001, t. 1: 4,5,9; 8: 2; 15: 6; 7: 3; 22: 6). 
58 Guštin 1979, t. 38: 7; 40: 6; 45: 2. 
59 Svetlicic 1997a, 49; Svetlicic 1997b, 114; horvat 1997, t. 3: 1,2. 
60 
Crismani 2005, 134, gruppo XVII, t. 6: 59 in druge. 
ha A2–ha B3,61 na lokaciji Braida Roggia pa v plasti 2 iz casa Bronzo Finale oz. ha A.62 
Odlomek na t. 1: 8, ki ima precej debele stene in podolgovato bradavico z odtisi šila na njej, je najverjetneje pripadal skledi z izvihanim ustjem. Oblikovno najbližje so ji latvice s Križne gore, kjer se pojavljajo v grobovih od faze Ib do IIb na grobišcu, torej od ha B3 do ha C2.63 Možne primerjave je najti še na tolminskem grobišcu v grobu 19164 in na naselbini v Kranju iz casa ha B3/C1.65 na naselbini Pozzuolo del Friuli – Cja­stiei je bila v kontekstu druge faze (10. in 9. st.; ha B1–B3) zabeležena skleda s podobno okrašeno bradavico, le da ne gre za odtise šila, ampak za zareze.66 Podobno okrašena bradavica je na posodi iz I. faze naselbine na Tribuni v Ljubljani, datirane v ha A2/B1.67 
na Sovicu izvira iz plasti Se 423 (z rimskodobnimi najdbami) na obmocju 4 visoka skleda z uvihanim in ravno odrezanim ustjem in bradavico na njem 
(t. 4: 53), z najboljšimi primerjavami v grobovih 157, 184 in 280 v Tolminu iz casa ha B1–ha B3/ C168 in na Šmihelu.69 Majhen držaj iz rimskodobne plasti Se 323 na obmocju 3 (t. 3: 40) je verjetno prav tako del sklede z uvihanim ustjem. 
Skleda z uvihanim ustjem, zaobljenimi rameni in drobnim rocajem (t. 3: 35) ima primerjave na Mostu na Soci, in sicer v grobu Sz 399, kjer je bila pridana tudi trebušasta posoda na nogi, znacilna za stopnji Sv. Lucija Ib2 in Ic oz. ha C,70 ter v gro-bu Sz 1244 skupaj z bronasto dvozankasto fibulo okroglega preseka in ocalasto fibulo brez osmice iz stopnje Sv. Lucija Ib2 oz. ha C0.71 Takšna skleda je znana tudi z najdišc Cattinara iz casa Bronzo finale oz. ha A72 in Gradisca di Spilimbergo.73 V 
61 Mizzan 1996, 176–197, t. 31: 174; 111: 737. 
62
 Borgna 1994, 181, sl. 30: 38. 63 Urleb 1974, 32–34, t. 1: 10,12; 4: 8; 5: 7,8,15; 7: 3; 
11: 12; 12: 5,7,9; 15: 8; 29: 15. 
64
 Svoljšak, Pogacnik 2001, t. 34: 3. 65 Rozman 2004, 78, t. 4: 4; 6: 1. 66 Mizzan 1996, 34–36, t. 67: 390. 
67
 Vojakovic 2013b, t. 46: 7. 
68
 Svoljšak, Pogacnik 2001, t. 28: 3; 32: 2; 52: 7; Teržan 2002, 99. 69 Guštin 1979, t. 69: 24; Urleb 1990, t. 2: 8. 
70
 Teržan, Trampuž 1973, 422; Teržan, Lo Schiavo, Trampuž-Orel 1984, t. 30 I: 1. 
71
 Teržan, Trampuž 1973, 420; Teržan, Lo Schiavo, Trampuž-Orel 1984, t. 119 D: 3. 
72 Maselli Scotti 1983a, 207, t. 50: 7. 
73 Càssola Guida, Balista 2007, t. 75: 770. 
Ljubljani se na grobišcu SAZU podobne sklede pojavljajo v stopnji Ljubljana Ia1 in Ia1/2.74 
Majhen držaj posode s prstnim odtisom na sredini (t. 2: 22) ima primerjave na najdišcu Stari grad nad Vipavo med najdbami iz casa Bronzo Medio in Recente oz. Bd B–D75 ter v Ljubljani na Tribuni v I. fazi naselbine, tj. h A2/B1.76 
Ustje na t. 1: 15 ima številne primerjave na vi-pavskih, furlanskih, kraških in istrskih najdišcih iz casa pozne bronaste in zacetka železne dobe oz. ha A–ha C1, kot so Gradišce nad hrastjem,77 Sermin,78 Cattinara (kjer so posode s takimi ustji uvršcene v tip VIII iz casa Primo ferro oz. ha C),79 Pozzuolo del Friuli – Cjastiei (v prvi, drugi in tretji fazi, tj. od 11. do 8. st. oz. ha A2–C1)80 in na lokaciji Braida Roggia (v plasti 2 iz casa Bronzo Finale oz. ha A).81 Takšna ustja s kašte­lirja S. Polo pri Tržicu/Monfalcone so datirana na prehod Bronzo Finale (II) v Éta del ferro oz. ha A2/B1,82 z Gradisca di Spilimbergo pa še v Ferro antico oz. ha B2–C1.83 
V izkopu TJ 7 na Sovicu je bil v plasti Se 723 med rimskodobnimi najdbami najden tudi prazgodovinski kos ostenja z nalepljenimi rebri v obliki girlande (t. 5: 66). Janez Dular tak okras uvršca v tip O4 in ga s primerjavami datira v cas haB2/3 in C0.84 
Skleda ali skodela z navpicnimi kanelurami na najvecjem obodu iz plasti humusa Se 321 (t. 3: 
34) je podobna skledam tipa 2.3a s Kaštelirja pri novi vasi s primerjavami iz casa poznega obdobjaKŽG.85 Odlomka morda sorodne posodice sta bila najdena v Metuljah86 in v nezakciju.87 
Palicasti rocaji (t. 5: 58), namešceni vodoravno na obod posode, se pojavljajo na loncih tipa Timav, ki jih je Lonza opredelil v konec 8. in 7. st. pr. n. št. Znani 
74
 Škvor Jernejcic 2014a, 201, sl. 6.4. 75 Bratina 2018, sl. 179, 4: 7. 
76
 Vojakovic 2013a, 281; Vojakovic 2013b, t. 47: 10. 77 Bratina 2018, 179, sl. 5: 10. 78 Svetlicic 1997a, 50, 51; horvat 1997, t. 27: 14. 79 Crismani 2005, 143, t. 3: 21–23. 80 Mizzan 1996, t. 1: 3; 2: 9; 3: 11,12; 4: 21,27; 14: 
85; 18: 102; 20; 21; 22: 128; 51: 299; 56: 317–321; 59: 342; 93: 601,607; 109: 726; 118: 790. 
81
 Borgna 1994, 181, sl. 29: 25,26. 82 Mizzan 1989, 108, t. 25: 2,3. 83 Balista, Càssola Guida 2007a, 37; 2007b, 89; 
2007b, 93; Càssola Guida, Balista 2007, t. 3: 21,22; 4: 23; 
62: 632. 84 Dular 2013, 47–49, sl. 14. 85 Sakara Sucevic 2004, 52, sl. 7, št. 360. 86 Guštin 1979, t. 14: 5. 87 Mihovilic 2001, 48, 49, 240, t. 83: 16. 
so s širšega obmocja Caput Adriae, od Furlanije do južne Istre v casu ha C0 do sredine ha D1.88 V stopnjo Prima éta del ferro (ha B3–ha C1) jih uvršca tudi Cardarelli.89 Znani so z najdišc Potok na Jaknah – Terzo ramo del Timavo,90 Limska gradina91 in Štorje.92 
Med bronastodobnimi in starejšeželeznodobnimi najdbami iz mlajših plasti na Sovicu izstopa od­lomek bronaste certoške fibule X. vrste, najden v rimskodobni plasti Se 323 (t. 3: 42). najverjetneje gre za varianto h ali g, ki sta znacilni za jugoza­hodno Slovenijo in sosednje japodsko ozemlje v poznohalštatskem obdobju, pojavljajo pa se tudi skupaj z latenskodobnimi najdbami.93 
V eni izmed prazgodovinskih jam (Se 322 = Se 319, Se 329) je bil najden fragment manjše skodele ali loncka (t. 3: 36) s široko kaneluro pod ustjem, ki ima dobre primerjave v naselbinskih plasteh II. in V. faze na Tribuni v Ljubljani iz casa ha B1/B2 in ha D2/3.94 Podobna ji je tudi posoda iz groba 247 v Tolminu, ki nima drugih pridatkov.95 V že­leznodobni naselbini na Mostu na Soci najdemo podobne posode v kontekstih, datiranih v stopnje Sv. Lucija IIa–c oz. ha D1–3.96 
V isti jami na Sovicu je bil še fragment kroglaste posode z razclenjenim rebrom na najvecjem obodu 
(t. 3: 38). Morda gre za fragment loncev z ovalnim trebuhom, ki jih Maša Sakara Sucevic uvršca v tip 
7.18 iz casa 9.–8. st. oz. ha B3–C1.97 najdeni so bili na primer na Kaštelirju pri novi vasi, kjer so uvršceni v tip loncev 2.2a, a bi primerek s Sovica, ki je le fragmentarno ohranjen, lahko pripadal tudi tamkajšnjemu tipu 2.1d.98 
nizka skleda z ravno odrezanim ustjem in fa-setiranim spodnjim delom (t. 1: 5) ima tako glede oblike kot okrasa najboljšo primerjavo na Cvingerju pri Dolenjskih Toplicah v plasti iz pozne bronaste ali zacetka železne dobe.99 Po obliki pa so takšne sklede primerljive tudi z najdbami na Cattinari iz 
88
 Lonza 1977, t. 10: 2; prim. Sakara Sucevic 2004, 69; Cestnik 2009, 22–28. 89 Cardarelli 1983, t. 22: 118. 
90
 Maselli Scotti 1983b, 209–211, t. 51: 8,9; Flego, Rupel 1993, 53. 
91 Urem 2012, t. 4: 10; 26: 15; 27: 7; 29: 5; 31: 10; 40: 1. 
92 Guštin 1979, t. 11: 4,5. 
93 Teržan 1976, 364–368. 
94
 Vojakovic 2013b, 281–285, t. 74: 10; 167: 1. 
95
 Svoljšak, Pogacnik 2001, t. 44: 15. 
96
 Grahek 2018, 260, tip L7. 
97
 Sakara Sucevic 2012, 99, 110, 180, s primerjavami. 98 Sakara Sucevic 2004, 69, sl. 9: 438,462. 99 Dular, Križ 2004, 119, 120; t. 3: 1. 
casa Bronzo Finale in Finale/Primo Ferro oz. ha A do konca ha B1100 in iz 2. in 3. faze najdišca Pozzuolo del Friuli – Cjastiei, tj. cas ha A2–C1.101 na Tribuni v Ljubljani so takšne sklede uvršcene v tip S1a, datiran v cas od ha B1–B3, pojavljajo pa se tudi še v V. fazi naselbine iz casa ha D2/ D3. Tam najdemo tudi fasetiranje spodnjega dela sklede.102 enako oblikovana skleda je znana iz naselbine v Kranju iz casa ha B3/C1.103 
na Sovicu je bil najden fragment še ene sklede z vodoravnimi fasetami, ki pa so višje na ustju 
(t. 1: 6). najboljšo ustreznico z nekoliko drugace oblikovanim ustjem smo našli na ljubljanskem grobišcu SAZU, v grobu 236, kjer se tak nacinokraševanja po Brini Škvor Jernejcic pojavi v sto­pnji Ib (ha B1/B2). Latvice oz. sklede z uvihanimi ustji in vodoravno fasetiranimi rameni so eden izmed vodilnih tipov keramike na poznobrona­stodobnih gradišcih na Dolenjskem, srecamo jih lahko tudi v casu stopnje Sticna–novo mesto 1 po Stanetu Gabrovcu (ha C1). Odražale naj bi stike s Podonavjem.104 
na severnem delu obmocja 4 na Sovicu je bilo v ohranjeni zaplati iz casa pozne bronaste ali starejše železne dobe (Se 403) najdeno ostenje skodele z majhnim držajem (t. 4: 50). najzgodnejše primer-jave segajo že v cas srednje bronaste dobe, npr. naŠimanu na Gotovljah.105 Podobnost vidimo tudi v skodelah tipa 3 z najdišca Podsmreka, s primerja­vami iz srednje in zacetka pozne bronaste dobe.106 Mlajša primerjava izvira iz groba 43 s Pobrežja, v katerega je bila priložena še igla z drobno vazasto glavico in gladkim vratom, znacilna za cas ha B3.107 
Ustje lonca z vodoravnim rebrom (t. 4: 56) je po obliki podobno loncem tipa 4 z Mosta na Soci, kjer se pojavljajo v stavbah iz casa Sv. Lucija IIa–b oz. ha D1 in D2.108 Zgodnje primere najdemo na Jelarjih v casu Bronzo Finale oz. ha A.109 
100 Crismani 2005, 135, gruppo XVIII; t. 7: 71,73,74. 
101 Mizzani 1996, t. 30: 170; 31: 177; 71; 72: 425,427,429,430; 109: 738; 123: 820,821; 141: 951,952. 
102
 Vojakovic 2013a, 218, 285, sl. 120: 1; Vojakovic 2013b, t. 80: 5. 103 Rozman 2004, t. 18: 3. 
104
 Škvor Jernejcic 2014a, 218, 219, 248, 249; Škvor Jernejcic 2014b, t. 120: 3; Grahek 2016, 215. 105 Tomažic, Olic 2009, 49, G366. 
106
 Murgelj 2013, 25, sl. 29a. 
107 Pahic 1972, t. 10: 6. 
108 Dular 2018, 148, 149, 156, 158, 160; Grahek 2018, 259, 304, sl. 257. 
109
 Degrassi 1997, 96; Borgna 1997a, 104, t. 18: 31. 
Okras valovitega nerazclenjenega rebra, kot je na t. 3: 49, najdemo na Mostu na Soci v stavbi iz stopnje Sv. Lucija IIa oz. ha D1.110 na keramiki s Krasa in iz Istre se pojavi že na prehodu iz Bronzo Recente v Finale, najdemo pa ga tudi na keramiki iz starejše železne dobe oz. od Bd D/ha A–ha C1,111 na primer na Jelarjih, kjer je na loncu z ustjem, podobnim kot na Sovicu (t. 4: 51; 5: 59), datiran pa je v cas od 10. do 6. st.112 najdemo ga tudi na Kaštelirju pri novi vasi.113 Z valovitim rebrom je okrašen tudi lonec iz I. faze na Tribuni v Ljubljani, torej iz haA2/B1.114 
Ravno odrezano ustje lonca z žlebom na t. 5: 59 in sorodno ustje na t. 4: 51 imata primerjave na furlanskem najdišcu Carlino – Fortin, ki je ži­velo od konca 7. st. do konca 5. st., tj. ha C2–ha D2.115 Takšna ustja so znana tudi iz 2. faze najdišca Pozzuolo del Friuli – Cjastiei, datirane v 11.–9. st. oz. ha A2–B3,116 pa tudi na Serminu117 iz pozne bronaste in zacetka železne dobe oz. ha A do ha C1 ter na najdišcu Stramare iz casa starejše železne dobe.118 Predvsem lonec na t. 5: 59 je soroden loncem tipa 7.24 po Maši Sakara Sucevic, ki se zacnejo pojavljati že v pozni bronasti dobi in so nato znacilni za starejšo železno dobo.119 Podobno ustje, ki prehaja v dokaj cilindricen vrat, ima tudi vrc iz groba Sz 237 z Mosta na Soci, v katerem je bila še colnicasta fibula, ki se ni ohranila.120 
na Sovicu je bilo na deponiji/odlagališcu z ob-mocja 4 najdeno izvihano ustje lonca, razclenjeno z odtisi šila (t. 4: 55), ki je po obliki podobno prej omenjenima loncema (t. 5: 59 in t. 4: 51). Podobno okrašeno ustje je bilo najdeno na Kaštelirju pri novi vasi, kjer pa prehaja v bolj izrazito stožcast vrat.121 neokrašena takšna ustja poznamo iz 2. faze najdišca Pozzuolo del Friuli – Cjastiei,122 mlajše primerjave pa iz naselbine na Mostu na Soci, kjer imajo podobna ustja nekateri lonci tipa L 13, ki 
110
 Svoljšak, Dular 2016, t. 43: 7; Dular 2018, 155. 111 Cardarelli 1983, t. 20: 88A; 22: 43. 
112
 Lonza 1981, t. 52: 15; Borgna 1997b, 135–137. 113 Sakara Sucevic 2004, št. 429. 
114
 Vojakovic 2013a, 281; Vojakovic 2013b, 18, t.7: 1. 115 Vitri, Corazza 2003, sl. 8: 1. 116 Mizzan 1996, t. 5: 24; 23: 136. 117 horvat 1997, t. 27: 10,16; 39: 15,16. 118 Mizzan 1997, 39, t. 5: 61; 7: 95. 119 Sakara Sucevic 2012, 100, 101, 195. 
120
 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž-Orel 1984, t. 22. 121 Sakara Sucevic 2004, št. 455. 122 Mizzan 1996, t. 5: 32. 
se pojavljajo v celotnem casovnem razponu Sv. Lucija II.123 
Med najdbami s Sovica je tudi fragment posode s prilepljenimi stožci na dnu (t. 2: 17), ki so se domnevno uporabljale za pridelavo masla, znane pa so z Monkodonje, Monte Grisa in iz drugih najdišc vzhodnega Jadrana ter iz Avstrije, Mora-vske, Slovaške in Madžarske.124 
Nacin izdelave keramike 
Z vidika nacina izdelave keramike smo na­tancneje obravnavali 66 odlomkov loncenine in keramicnih predmetov iz bronaste in starejše železne dobe (sl. 4). Pri makroskopski analizi ter pri tipoloških opredelitvah smo se oprli na delo Milene horvat.125 
Keramika je bila v vseh primerih izdelana pro­storocno, površina pa dodelana z brisanjem.126 Izjema je 6 odlomkov, ki so bili sekundarno ožgani. Dvema v celoti ohranjenima predilnima vretencema nacina žganja nismo dolocili. 
V loncarskih glinah smo ugotovili prisotnost sljude, železovih oksidov, glinenih jeder, groga, kalcijevega karbonata in kamnine (najverjetneje kremena), ki ne reagira z 10-odstotno vodno razto­pino kalcijevega klorida (haCl). V nekaj primerih so bila v loncarski glini tudi posamezna zrna, ki nam jih ni uspelo opredeliti. 
Glede na prisotnost in pogostnost razlicnih zrn smo locili 8 loncarskih glin (sl. 4), in sicer zelo finozrnato kremencevo loncarsko glino (LG1), zelo fino kremencevo glino s posameznimi zrni groga (LG2), zelo finozrnato karbonatno glino (LG3), zelo finozrnato karbonatno glino s posameznimi zrni groga (LG4), zelo finozrnato karbonatno glino s posameznimi glinenimi jedri (LG5), finozrnato karbonatno glino (LG6), drobnozrnato karbonatno glino (LG7) in zelo finozrnato loncarsko glino s posameznimi zrni groga, brez drugih primesi (LG8). Sljuda je bila prisotna v 61 odlomkih (92 %), železovi oksidi v 11 odlomkih (17 %), v 4 odlomkih (6 %) pa je bilo zrno neopredeljeno. 
Z najvec fragmenti je bila zastopana sestava LG3, sledita ji LG6 in LG1. Med keramiko, ki je povezana s prazgodovinskimi jamami, so prisotne le zelo finozrnate loncarske gline, in sicer LG1–LG4. 
123 Grahek 2018, 262, sl. 11; Dular 2018, 148–161. 124 hellmuth 2014, 75. 
125 
horvat 1999. 
126
 Za definicijo izraza glej horvat 1999, 25. 
Zdi se, da so bili fragmenti, ki jih lahko z vecjo zanesljivostjo pripišemo loncem, narejeni iz LG3 ali LG6, torej iz zelo finozrnatih ali finozrnatih karbonatnih loncarskih glin. Izjema je palicast rocaj na t. 5: 58, najverjetneje del lonca tipa Timav, ki je narejen iz drobnozrnate karbonatne loncarske gline. Pri skledah ali skodelah so zastopane gline LG1–LG4 in LG6. Opaziti ni nobenega vzorca v povezavi z obliko in loncarsko glino. Pri ustjih tipološko težje opredeljivih posod prevladuje glina LG1, zastopani sta tudi LG3 in 4. 
V petih primerih je bil nacin žganja oksidacijski (8 %), v petih primerih redukcijski (8 %), v enem primeru je bilo žganje oksidacijsko in nato reduk­cijsko v zakljucni fazi (2 %), v 21 primerih je bilo žganje redukcijsko in v zakljucni fazi oksidacijsko (32 %), v 16 primerih gre za nepopolno oksidacij­sko žganje (24 %) in v 8 primerih za zaporedno menjavanje oksidacijskega in redukcijskega žganja, ki je bilo v koncni fazi redukcijsko (12 %). 
Keramika je bila povecini trda,127 le v štirih primerih je mehka (6 %) in treh zelo trda (5 %). 
Okrašenih je 36 odlomkov loncenine in eno predilno vretence (55 %; sl. 4), in sicer z vrezanim okrasom, žlebicenjem, kaneliranjem, v kombinaciji vrezanega okrasa in kaneliranja, z odtisom nohta ali odtisi šila na ustju, z nalepko, s plasticnim nalepljenim rebrom ali s prstnimi odtisi razcle­njenim rebrom, od tega enkrat v kombinaciji z glavnicenjem (t. 5: 57). V posameznih primerih je z odtisom šila ali prsta ali plitvim žlebom okrašen držaj (t. 1: 8; 2: 24; 3: 40). Pojavlja se tudi mode-lirana bradavica (oz. njeni ostanki), obkrožena s kaneluro. V treh primerih je bilo ustje fasetirano na notranji strani (t. 1: 10,11; 3: 35), v dveh pa na zunanji strani (t. 1: 5,6). 
SKleP 
Z arheološkimi izkopavanji v letih 2016, 2017 in 2020 smo odkrili le skromne ostanke bronasto- in starejšeželeznodobne poselitve na Sovicu. Ta se v vecji meri spušca po južnem pobocju Sovica proti Majlontu, staremu delu Postojne, kjer so bile leta 2011 prav tako odkrite prazgodovinske naselbinske ostaline.128 
najstarejši odlomki keramike kažejo na poselitev že v srednji in mlajši bronasti dobi. Pri tem naj 
127
 Doloceno s pomocjo Mohsove lestvice. 
128
 Josipovic, Jurca, Rupnik 2011, 13–25; Rutar 2015; Fabec 2017; glej tu Bavdek. 

loncarska glina / Pottery fabric  N  %  Tabla /Plate  
lg1  zelo finozrnata kremenceva very fine-grained with quartz inclusions  10  15  1: 7,14,15; 2: 16,18,19,30; 3: 34,43,47  
lg2  zelo fina kremenceva, z zrni grogavery fine-grained with quartz and grog inclusions  4  6  1: 5; 2: 25; 3: 37,38  
lg3  zelo finozrnata karbonatna very fine-grained with calcium carbonate inclusions  24  36  1: 3,4,6,8,11–13; 2: 21,23,24,26,28,29,31–33; 3: 36,40,41, 49; 4: 54,56; 5: 61,65  
lg4  zelo finozrnata karbonatna, z zrni grogavery fine-grained with calcium carbonate and grog inclusions  7  11  1: 9,10; 2: 17,20,22,27; 3: 35  
lg5  zelo finozrnata karbonatna, z glinenimi jedrivery fine-grained with calcium carbonate, clay pellets inclusions  1  2  5: 60  
lg6  finozrnata karbonatna fine-grained with calcium carbonate inclusions  15  23  1: 1,2; 3: 39,44,45,48; 4: 50–53,55; 5: 57,59,63,66  
lg7  drobnozrnata karbonatna medium-grained with calcium carbonate inclusions  4  6  3: 46; 5: 58,62,64  
lg8  zelo finozrnata z zrni groga, brez drugih primesivery fine-grained with grog inclusions  1  2  5: 67  

Nacini žganja / Firing technique  N  %  Tabla / Plate  
oksidacijsko / oxidising  5  8  1: 2; 4: 54,56; 5: 57,65  
redukcijsko / reducing  5  8  1: 6,7,13; 3: 34; 5: 61  
oksidacijsko s koncno redukcijooxidation with reduction in the final phase  1  2  3: 46  
redukcijsko s koncno oksidacijoreduction with oxidasion in the final phase  21  32  1: 3,5,8–10,12,14,15; 2: 19,21,22,26,27,31,32; 3: 43,45,47; 4: 52; 5: 60,67  
nepopolno oksidacijsko  / incomplete oxidasion  16  24  1: 4,11; 2: 16,17,24,25,28,29,30; 3: 35,36,37,39,40; 4: 50; 6: 64  
izmenjava redukcije in oksidacije s koncno redukcijo /interchanging reducing and oxidising atmosphere with reduction in the final phase  8  12  1: 1; 2: 18,20,23; 3: 37,44; 4: 51; 5: 63,66  

okras / decoration  N  %  Tabla / Plate  
vrezi / incisions proper  3  5  2: 33; 3: 44,45  
žlebicenje / grooves  2  3  3: 40; 5: 63  
kaneliranje / shallow grooves  2  3  3: 34,36  
kombinacija vreza in kaneliranjacombination of incisions and shallow grooves  1  2  2: 21  
odtis prsta / fingerprint impressions  1  2  2: 24  
odtis nohta / nail impression  1  2  1: 10  
odtis šila / awl impression  2  3  1: 8; 4: 55  
nalepka / aplique  3  5  2: 17; 4: 50,53  
nalepljeno rebro / ribs  3  5  3: 49; 5: 62,66  
s prstnimi odtisi razclenjeno rebroribs with finger impressions  9  14  2: 26–30; 3: 38; 4: 54,56; 5: 57  
modelirana bradavica s krožno kaneluro knob encircled with shallow groove  3  5  2: 31,32; 5: 67  
fasetirano ustje/ facetting  5  8  1: 5,6,10,11; 3: 35  

N = Št. odlomkov / no. of shards 

Sl. 4: Sovic. Zastopanost razlicnih loncarskih glin, nacinov žganja in okraševanja v keramicnem gradivu iz pozne bronaste in starejše železne dobe. Fig. 4: Sovic. Representation of different pottery fabrics, firing techniques, and types of decorations in the ceramics from the Late Bronze and early Iron Age. 
omenimo ostenja z bradavico, obkroženo z eno ali vec kanelurami (t. 2: 31,32; 5: 66). Veliko najdb lahko pripišemo casu Bronzo Finale in zacetku Éta del ferro oz. ha A in ha B po srednjeevropski kronologiji, med njimi so skodelica s presegajocim rocajem (t. 3: 37) in fragmenti posod s fasetiranimi ustji. na poselitev v casu ha C nakazuje posoda s palicastim rocajem (t. 5: 58), verjetno gre za lonec tipa Timav; na cas ha D pa fragment certoške fibule X. vrste (t. 3: 42). 
Oblike posod, kot so sklede z uvihanimi ustji, so bile v uporabi širše casovno obdobje. Pri na­tancnejši opredelitvi smo si poskušali pomagati z lastnostmi loncarske gline. Loncenina, ki smo jo opredelili v cas Prima éta del ferro (ha B–ha D) in nima primerjav v starejših kontekstih, je narejena iz zelo finozrnate kremenceve gline brez drugih primesi (LG1; t. 3: 34) ali z dodanimi posameznimi zrni groga (LG2; t. 3: 38), pa tudi iz zelo finozrnate (LG3; t. 3: 36), finozrnate (LG6; t. 5: 66; 4: 53) ali pa drobnozrnate karbonatne gline (LG7; t. 5: 58). Tudi ustja loncev, kakršni se zacnejo pojavljati že v pozni bronasti dobi, a so znacilni za starejšo železno dobo, kažejo na uporabo finozrnate in drobnozrnate karbonatne loncarske gline (t. 4: 51; 5: 59; pa tudi t. 4: 55). 
Preostale najdene posode iz fino- in drobno­zrnate karbonatne gline (t. 1: 1,2; 3: 39,45,46; 4: 50,52; 5: 57,62,64) so bile v rabi daljše casovno obdobje. Morda lahko na podlagi loncarske mase sklepamo, da bolj verjetno sodijo v Prima éta di ferro. Drobnozrnata glina se sicer pojavi samo v štirih primerih, v treh od teh pa gre za rocaje (v dveh primerih pekev). Da je dodajanje apnence­vega peska v loncarsko glino znacilno za starejšo železno dobo, se je pokazalo tudi na Tomaju.129 Ti dve loncarski glini se ne pojavljata med lon-cenino iz obeh prazgodovinskih jam na južnem delu obmocja 3 in humusa nad njima, ampak le v mlajših plasteh na obmocju 4 in v izkopu TJ 7. 
Prehoden znacaj Postojnskih vrat se odraža tudi v loncenini. Medtem ko se nekatere oblike vežejo na prostor Istre, severovzhodne Italije in Posocja, se druge navezujejo na prostor osrednje Slovenije oz. Ljubljano, na primer skodelica s presegajo-cim rocajem na t. 3: 37 in skodela (ali pa morda skodelica, pri kateri rocaj ni ohranjen) na t. 1: 7. Lokalno komponento predstavlja certoška fibula 
X. vrste, varianta g ali h, znacilna za jugozahodno Slovenijo in sosednje japodsko ozemlje. 
Zahvala 
Zahvaljujem se podjetju Avgusta, ki mi je omogocilo obdelavo arhiva najdišca, ter celotni ekipi, ki je sodelovala na izkopavanjih na Sovicu. Pri obdelavi prazgodovinske keramike sta mi z nasveti stali ob strani Biba Teržan in Manca Vinazza. 
129
 Fabec, Vinazza 2018, 24; glej tudi tu Vinazza. 

KAtAlog 
Vse najdbe in dokumentacija iz raziskav na Sovicu v letih 2016, 2017 in 2020 bodo po obdelavi pre­dane v trajno hrambo notranjskemu muzeju Postojna. Pri kataloškem opisu keramicnih najdb sem se naslonila na parametre, ki jih je predlagala Milena horvat (1999). Ce je bil odlomek sekundarno ožgan, je to posebej navedeno. Vse posode so bile prostorocno izdelane, površina je bila v vseh primerih, kjer je bilo to možno dolociti, dodelana z brisanjem. 
Kratice za oznako loncarske gline so navedene na sl. 4. 
Tabla 1 
Obmocje 1: 
1. Odl. dna posode. Sestava finozrnata; LM6; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; temno rdeckasto siva (5YR 4/2) zun. in temno rdeckastosiva (2.5YR 3/1) notr. površina. Vel. 3,7 × 3,1 cm. 
Obmocje 2: 
2. Odl. palicastega rocaja pekve. Sestava finozrnata; LG6; oksidacijsko žgana; trda; rumenkastordeca (5YR 5/8) površina. Vel. 3,9 × 3,6 cm. 
Obmocje 3, SE 324 = 328: 
3.
 Ustje sklede. Sestava zelo finozrnata; LG3; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; zun. in notr. površina temno sivi (10YR 4/1), z rjavimi (7.5YR 5/4) lisami na zun. površini in sivimi (7.5YR 5/1) lisami na notr. površini. Rek. pr. ustja 21,2 cm, ohr. v. 5,3 cm. 

4.
 Ustje sklede. Sestava zelo finozrnata; LG3; nepopolno oksidacijsko žgana; trda; rjava (7.5YR 5/4) zun. in crna (10YR 2/1) notr. površina s crnimi (10YR 2/1) lisami na zun. strani. Rek. pr. ustja 21,6 cm, ohr. v. 3,4 cm. 


5.
 Ustje sklede s fasetiranim ostenjem. Sestava zelo finozr­nata; LG2; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; rjava (7.5YR 5/3) zun. in temno rdeckastorjava (5YR 3/2) notr. površina z zelo temno sivo (10YR 4/1) liso na zun. površini. Rek. pr. ustja 23,4 cm, ohr. v. 3,5 cm. 

6.
 Odl. ustja sklede s fasetami. Sestava zelo finozrnata; LG3; redukcijsko žgana; mehka; zun. in notr. površina crni (10YR 2/1). Vel. 2,7 × 3,2 cm. 

7.
 Ostenje skodele s klekom. Sestava zelo finozrnata; LG1; redukcijsko žgana; trda; obe površini zelo temno siv­kastorjavi (10YR 3/2). Rek. pr. najvecjega oboda 10,6 cm, ohr. v. 2,9 cm. 

8.
 Ostenje skodele/sklede z držajem z odtisom šila. Sestava zelo finozrnata; LG3; redukcijsko žgana s koncno oksi­dacijo; trda; obe površini zelo temno sivkastorjavi (10YR 3/2). Rek. pr. najvecjega oboda 24,6 cm, ohr. v. 3,7 cm. 

9.
 Ustje posodice. Sestava zelo finozrnata; LG4; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; obe površini svetlo rjavi (7.5YR 6/4). Rek. pr. ustja 5,2 cm, ohr. v. 1,8 cm. 

10.
 Odl. ustja skodele/sklede z odtisom nohta in fasetami na notr. strani. Sestava zelo finozrnata; LG4; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; obe površini temno rjavi (5YR 3/2) z rumenkastordeco (5YR 5/6) liso na zun. površini. Vel. 3 × 2,6 cm. 

11.
 Odl. ustja lonca s fasetami na notr. strani. Sestava zelo finozrnata; LG3; nepopolno oksidacijsko žgana; trda; rjava (7.5YR 5/3) zun. in temno siva (7.5YR 4/1) notr. površina z rdeckastorjavo (2.5YR 4/4) liso na zun. površini. Vel. 6,4 × 4,7 cm. 

12.
 Ustje lonca. Sestava zelo finozrnata; LG3; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; obe površini rumenka­stordeci (5YR 5/6). Rek. pr. ustja 28,4 cm, ohr. v. 4,5 cm. 

13.
Ustje posode. Sestava zelo finozrnata; LG3; redukcijsko žgana; trda; zun. in notr. površina crni (10YR 2/1) z rdeckasto rjavo (5YR 5/4) liso na zun. površini. Rek. pr. ustja 17,2 cm, ohr. v. 3,3 cm. 

14.
Ustje posode. Sestava zelo finozrnata; LG1; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; obe površini rdecka­storjavi (5YR 4/4). Rek. pr. ustja 18,8 cm, ohr. v. 2,6 cm. 

15.
 Vodoravno izvihano ustje posode. Sestava zelo fino­zrnata; LG1; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; obe površini rumenkastordeci (7.5YR 5/6). Rek. pr. ustja 27,6 cm, ohr. v. 2,9 cm. 


Tabla 2 
Obmocje 3, SE 324 = 328: 
16.
 Ustje posode. Sestava zelo finozrnata; LG1; nepopolno oksidacijsko žgana; trda; rdeckastorjava (5YR 5/4) zun. in crna (10YR 2/1) notr. površina. Rek. pr. ustja 20 cm, ohr. v. 4,8 cm. 

17.
 Odl. dna posode s stožcasto apliko v notranjosti. Sestava zelo finozrnata; LG4; nepopolno oksidacijsko žgana; trda; temno rdeckastosiva (5YR 4/2) zun. in zelo temno siva (10YR 3/1) notr. površina. Vel. 6,9 × 5,5 cm. 

18.
 Dno posode. Sestava zelo finozrnata; LG1; zaporedno menjavanje oksidacijskega in redukcijskega žganja, s koncno redukcijo; trda; obe površini zelo temno sivi (10YR 3/1). Rek. pr. dna 10 cm, ohr. v. 3,6 cm. 


19.
 Dno posode. Sestava zelo finozrnata; LG1; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; siva (10YR 6/1) zun. in svetlo rjava (7.5YR 6/4) notr. površina z zelo temno sivimi (10YR 3/1) lisami na zun. površini in temno sivimi (10YR 4/1) lisami na notr. površini. Rek. pr. dna 10 cm, ohr. v. 2,8 cm. 

20.
 Odl. trakastega rocaja posode. Sestava zelo finozrnata; LG4; zaporedno menjavanje oksidacijskega in reduk­cijskega žganja, s koncno redukcijo; trda; zelo temno siva (5YR 3/1) površina. Vel. 3,1 × 5,3 cm. 

21.
 Odl. trakastega rocaja, okrašenega z vzporednimi navpicnimi kanelurami na sprednjem delu rocaja in vzporednimi poševnimi vrezi na zgornjem delu rocaja. Sestava zelo finozrnata; LG3; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; temno rdeckastosiva (5YR 4/2) površina s crno (10YR 2/1) liso. Vel. 4,2 × 2,9 cm. 

22.
 Odl. trakastega rocaja pekve. Sestava zelo finozrnata; LG4; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; rumenkastordeca (5YR 5/6) površina. Vel. 8 × 4,7 cm. 

23.
 Odl. trakastega rocaja posode. Sestava zelo finozr­nata; LG3; zaporedno menjavanje oksidacijskega in redukcijskega žganja, s koncno redukcijo; trda; temno rdeckastosiva (2.5YR 3/1) površina. Vel. 5,9 × 2,9 cm. 

24.
 Odl. ostenja posode z jezicastim držajem s prstnim odtisom na sredini. Sestava zelo finozrnata; LG3; ne­popolno oksidacijsko žgana; trda; temno siva (10YR 4/1) zun. in crna (10YR 2/1) notr. površina s svetlo rjavo (7.5YR 6/4) liso na zun. površini. Vel. 7,1 × 4 cm. 

25.
 Odl. ostenja posode z masivnim jezicastim držajem. Sestava zelo finozrnata; LG2; nepopolno oksidacijsko žgana; trda; rdeca (2.5YR 5/6) zun. in zelo temno siva (10YR 3/1) notr. površina. Vel. 6,1 × 4,3 cm. 

26. 
Odl. ostenja posode z nalepljenim vodoravnim rebrom, razclenjenim s prstnimi odtisi. Sestava zelo finozrna­ta; LG3; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; rdeckastorjava (5YR 5/4) zun. in rdeckastorjava (5YR 4/4) notr. površina. Vel. 5 × 3 cm. 

27. 
Odl. ostenja posode z nalepljenim vodoravnim rebrom, razclenjenim s prstnimi odtisi. Sestava zelo finozrna­ta; LG4; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; rdeckastorumena (5YR 6/6) zun. in svetlo rjava (7.5YR 6/4) notr. površina s temno sivkastorjavo (10YR 4/2) liso na notr. površini. Vel. 5,6 × 4,4 cm. 

28. 
Odl. ostenja posode z nalepljenim vodoravnim rebrom, razclenjenim s prstnimi odtisi. Sestava zelo finozrnata; LG3; nepopolno oksidacijsko žgana; trda; temno rdec­kastosiva (5YR 4/2) zun. in zelo temno siva (10YR 3/1) notr. površina. Vel. 3,3 × 3,3 cm. 

29. 
Odl. ostenja posode z nalepljenim vodoravnim rebrom, razclenjenim s prstnimi odtisi. Sestava zelo finozrnata; LG3; nepopolno oksidacijsko žgana; trda; rdeckastorjava (5YR 5/4) zun. in temno siva (10YR 4/1) notr. površina. Vel. 4,2 × 5,7 cm. 

30. 
Odl. ostenja posode z nalepljenim vodoravnim rebrom, razclenjenim s prstnimi odtisi. Sestava zelo finozrnata; LG1; nepopolno oksidacijsko žgana; trda; rumenkastorde-ca (5YR 5/6) zun. in crna (10YR 2/1) notr. površina. Vel. 3,9 × 3,2 cm. 

31.
 Odl. ostenja posode s kanelurami, razporejenimi v koncentricne kroge okoli izbolkline. Sestava zelo finozr­


nata; LG3; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; zun. in notr. površina rdeckastorjavi (5YR 5/4) s temno sivo (10YR 4/1) liso na zun. površini. Vel. 3,4 × 3,4 cm. 
32.
 Odl. ostenja posode s kanelurami, razporejenimi v koncentricne kroge. Sestava zelo finozrnata; LG3; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; zun. in notr. površina sivkasto rjavi (10YR 5/2) s temno sivimi (10YR 4/1) lisami na zun. površini. Rek. pr. spodnjega dela fragmenta 13 cm, ohr. v. 3,3 cm. 

33.
 Vretence z vrezano cik-cak crto. Sestava zelo fino­zrnata; LG3; / ; trda; obe površini crni (5YR 2.5/1) z rdeckastorjavimi (5YR 5/3) lisami na zun. površini. Pr. 3,4 cm, v. 1,9 cm, pr. odprtine 0,5 cm. 


Tabla 3 
Obmocje 3, SE 321: 
34.
 Ostenje sklede/skodele z vzporednimi navpicnimi kanelurami na najvecjem obodu . Sestava zelo finozr­nata; LG1; redukcijsko žgana; trda; obe površini zelo temno sivi (10YR 3/1). Rek. pr. najvecjega oboda 25,4 cm, ohr. v. 4,1 cm. 

35.
 Ustje sklede z rocajem. Sestava zelo finozrnata; LG4; nepopolno oksidacijsko žgana; trda; rdeckastorjava (5YR 5/4) zun. in temno siva (10YR 4/1) notr. površina z temno sivo (10YR 4/1) liso na zun. površini. Rek. pr. ustja 29,4 cm, ohr. v. 2,6 cm. 


Obmocje 3, SE 322 (polnilo jame SE 330): 
36.
 Ustje skodele/loncka z vodoravno kaneluro. Sestava zelo finozrnata; LG3; nepopolno oksidacijsko žgana; trda; rdeckastorumena (7,5YR 6/6) zun. in zelo temno siva (10YR 3/1) notr. površina z zelo temno sivo (10YR 3/1) liso na zun. površini. Rek. pr. ustja 21,8 cm, ohr. v. 5,4 cm. 

37. 
Ustje skodelice s presegajocim rocajem. Sestava zelo finozrnata; LG2; zaporedno menjavanje oksidacijskega in redukcijskega žganja, s koncno redukcijo; zelo trda; obe površini zelo temno sivi (10YR 3/1). Rek. pr. ustja 9,6 cm, ohr. v. 3,3 cm. 

38. 
Ostenje posode z nalepljenim vodoravnim rebrom, razclenjenim s prstnimi odtisi. Sestava zelo finozr­nata; LG2; nepopolno oksidacijsko žgana; zelo trda; rumenkastordeca (5YR 5/6) zun. in temno siva (10YR 4/1) notr. površina. Rek. pr. najvecjega oboda 21,4 cm, ohr. v. 3,8 cm. 


Obmocje 3: 
39. 
Odl. uvihanega ustja sklede. Sestava finozrnata; LG6; nepopolno oksidacijsko žgana; trda; zelo temno siva (10YR 3/1) zun. in rjava (7.5YR 5/3) notr. površina s crno (10YR 2/1) liso na notr. površini. Vel. 3,4 × 2,4 cm. 

40.
 Odl. ostenja posode z jezicastim držajem s plitvim žlebom. Sestava zelo finozrnata; LG3; nepopolno oksi­dacijsko žgana; trda; sivorjava (10YR 5/2) zun. in crna (10YR 2/1) notr. površina. Vel. 3,5 × 2,9 cm. 

41.
 Vretence. Sestava zelo finozrnata; LG3; / ; trda; zun. in notr. površina rdeci (2.5YR 5/6), z rjavo liso (7.5YR 5/2) na zun. površini. Pr. 3,5 cm, v. 2 cm, pr. odprtine 0,3 cm. 

42.
 Odl. bronaste certoške fibule z gladkim gumbom na loku. noga in igla nista ohranjeni. Ohr. d. 7,7 cm. 


Obmocje 3: SE 329 (polnilo jame SE 331): 
43. Odl. ustja posode s fasetami na notr. strani. Sestava zelo finozrnata; LG1; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; obe površini rumenkastordeci (7.5YR 5/6). Vel. 4,3 × 3,8 cm. 
Obmocje 3: 
44.
 Odl. ostenja posode z vrezanim krogom. Sestava fino­zrnata; LG6; zaporedno menjavanje oksidacijskega in redukcijskega žganja, s koncno redukcijo; trda; temno rjava (7.5YR 3/2) zun. in rdeckastorjava (5YR 4/3) notr. površina z zelo temno sivo (10YR 3/1) liso na notr. površini. Vel. 4,7 × 2,2 cm. 

45.
 Odl. ostenja posode z vrezano vodoravno crto. Sestava finozrnata; LG6; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; mehka; rdeckasto rumena (7.5YR 6/6) zun. in rdeckasto rumena (5YR 6/6) notr. površina. Vel. 2,7 × 2,5 cm. 

46.
 Odl. palicastega rocaja pekve. Sestava drobnozrnato; LM7; oksidacijsko žgana s koncno redukcijo; trda; temno siva (7.5YR 4/1) površina z rdeckastorjavimi lisami (5YR 4/4). Vel. 4,6 × 8,1 cm. 

47.
 Odl. rocaja pekve. Sestava zelo finozrnata; LG1; reduk­cijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; rumenkastordeca (5YR 5/6) površina. Vel. 4,6 × 3,4 cm. 


Obmocje 4, trasa vodovoda severno od TJ 5: 
48.
Vretence. Sestava finozrnata; LM6; / ; trda; obe površini crni (10YR 2/1). Pr. 3,9 cm, v. 3 cm, pr. odprtine 0,7 cm. 

49.
 Odl. ostenja posode z nalepljenim rebrom trikotnega preseka. Sestava zelo finozrnata; LM3; sekundarno ožgano. Vel. 7,2 × 6,1 cm. 


Tabla 4 
Obmocje 4, SE 403: 
50. Ostenje skodele s podolgovato bradavico. Sestava finozrnata; LG6; nepopolno oksidacijsko žgana; trda; obe površini rumenkastordece barve (5YR 4/6). Rek. pr. vrha fragmenta 22,4 cm, ohr. v. 11,8 cm. 
Obmocje 4: 
51.
 Ustje lonca. Sestava finozrnata; LG6; zaporedno menja­vanje oksidacijskega in redukcijskega žganja, s koncno redukcijo; trda; zun. in notr. površina zelo temno sivi (10YR 3/1). Rek. pr. ustja 16,2 cm, ohr. v. 5 cm. 

52.
 Ustje sklede. Sestava finozrnata; LG6; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; obe površini temno sivkasto rjavi (10YR 4/2). Rek. pr. ustja 22 cm, ohr. v. 3 cm. 

53.
 Ustje sklede z nalepljeno okroglo bradavico pod ustjem na najvecjem obodu. Sestava finozrnata; LG6; sekun­darno ožgano. Rek. Pr. ustja 29,6 cm, rek. V. 13,9 cm, rek. pr. dna 8,4 cm. 

54. 
Ostenje posode z nalepljenim vodoravnim rebrom, razclenjenim s prstnimi odtisi. Sestava zelo finozrnata; LG3; oksidacijsko žgana; mehka; obe površini rdeci (2.5YR 4/6) s temno sivimi (10YR 4/1) lisami na obeh površinah. Rek. pr. zgornjega dela fragmenta 28,1 cm, ohr. v. 4,2 cm. 


Obmocje 4 – deponija: 
55.Ustje lonca/pithosa z odtisi šila. Sestava finozrnata; LG6; sekundarno ožgano. Rek. pr. ustja 42,2 cm, ohr. v. 4 cm. 
Obmocje 4 – strojni izkop: 
56. Ustje lonca z nalepljenim vodoravnim rebrom, raz-clenjenim s prstnimi odtisi. Sestava zelo finozrnata; LG3; oksidacijsko žgana; mehka; zun. in notr. površina rumenkastordeca (5YR 5/6). Rek. pr. ustja 23 cm, ohr. v. 5,8 cm. 
Tabla 5 
Obmocje 4 – strojni izkop: 
57. 
Odl. ostenja posode z nalepljenim vodoravnim rebrom, razclenjenim s prstnimi odtisi, na zun. strani in glavni-cenjem na notr.. Sestava finozrnata; LG6; oksidacijsko žgana; trda; obe površini rdeckastorjavi (5YR 4/3). Vel. 5,1 × 4,2 cm. 

58.
 Odl. palicastega rocaja posode. Sestava drobnozrnata; LG7; sekundarno ožgano. Vel. 2,3 × 8 cm. 


Obmocje 4 – recentno nasutje: 
59. Ustje lonca. Sestava finozrnata; LG6; sekundarno ož­gano. Rek. pr. ustja 24 cm, ohr. v. 4 cm. 
TJ 6, strojni izkop: 
60. Odl. ostenja posode s tunelastim rocajem. Sestava zelo finozrnata; LG5; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; obe površini zelo temno sivorjavi (10YR 3/2), s crno (10YR 2/1) liso na zun. površini. Vel. 7,6 × 5 cm. 
TJ 7: 
61. Utež. Sestava zelo finozrnata; LG3; redukcijsko žgana; trda; crna (10YR 2/1) površina z rjavimi (7.5YR 5/4)lisami. Š. do 4,3 cm, ohr. v. 5,5 cm. 
62.
 Odl. ostenja posode z nalepljenim vodoravnim rebrom trikotnega preseka. Sestava drobnozrnata; LG7; sekun­darno ožgano. Vel. 5,2 × 5,4 cm. 

63.
 Odl. ostenja posode z žlebicenjem v obliki trikotnika in vodoravne crte. Sestava finozrnata; LG6; zaporedno menjavanje oksidacijskega in redukcijskega žganja, s koncno redukcijo; trda; temno rdeckastosiva (2.5YR 3/1) zun. in šibko rdeca (10R 4/3) notr. površina. Vel. 3,2 × 3,2 cm. 

64.
 Odl. palicastega rocaja pekve. Sestava drobnozrnata; LG7; nepopolno oksidacijsko žgana; mehka; rumenkasto rdeca (5YR 5/6) površina s svetlo rjavkastosivimi (10YR 6/2) lisami. Vel. 4,7 × 7 cm. 

65.
 Dno posode. Sestava zelo finozrnata; LG3; oksidacijsko žgana; mehka; barva: obe površini rdeci (2.5YR 5/6). Rek. pr. dna 13,4, ohr. višina 2,8 cm. 

66. 
Odl. ostenja posode z nalepljenimi rebri trikotnega preseka, ki tvorijo okras girland. Sestava finozrnata; LG6; zaporedno menjavanje oksidacijskega in redukcij­skega žganja, s koncno redukcijo; trda; zelo temno siva (7.5YR 3/1) zun. in rjava (7.5YR 4/3) notr. površina. Vel. 6,1 × 4 cm. 


Razgledišce R1: 
67. Odl. ostenja posode z modelirano bradavico, obkroženo s kaneluro. Sestava zelo finozrnata; LG8; redukcijsko žgana s koncno oksidacijo; trda; rjava (7.5YR 4/2) zun. in svetlo rjava (7.5YR 6/4) notr. površina. Vel. 7,1 × 7,2 cm. 
BALISTA, C., P. CÀSSOLA GUIDA 2007a, La sezione dell’aggere (1987) e il saggio D. – V: P. Càssola Guida, 
C. Balista, Gradisca di Spilimbergo. Indagini di scavo in un castelliere protostorico 1987-1992, Studi e ricerche di protostoria mediterranea 7, 25–39.
BALISTA, C., P. CÀSSOLA GUIDA 2007b, Le sequenze dell’età del ferro (fasi evolute). – V: P. Càssola Guida, 
C. Balista, Gradisca di Spilimbergo. Indagini di scavo in un castelliere protostorico 1987-1992, Studi e ricerche di protostoria mediterranea 7, 69–91. 
BAVDeK, A. 2006, Postojna – arheološko najdišce Sovic. 
– Varstvo spomenikov. Porocila 39–41 (2000–2004), 153–154. BORGnA, e. 1997a, US120. – V: F. Maselli Scotti (ur.), Il civico museo archeologico di Muggia, 104–105, Muggia. 
BORGnA, e. 1997b, Considerazioni sul castelliere di elleri. L’età del ferro. – V: F. Maselli Scotti (ur.), Il civico museo archeologico di Muggia, 135–138, Muggia. 
BORGnA, e. 1994, I materiali. – V: P. Càssola Guida, e. Borgna, Pozzuolo del Friuli I. I resti della tarda età del bronzo in località Braida Roggia, Studi e ricerche di protostoria Mediterranea 2, 41–187. 
BORGnA et al. 2018 = e. Borgna, P. Càssola Guida, S. Corazza, K. Mihovilic, G. Tasca, B. Teržan, S. Vitri 2018, Il Caput Adriae tra Bronzo Finale e antica età del ferro. – V: e. Borgna, P. Càssola Guida, S. Corazza (ur.), Preistoria e protostoria del Caput Adriae, Studi di preistoria e protostoria 5, 173–180. 
BOTTI, J. 2006, Pramarine di Sesto al Réghena. Commistioni culturali di un sito del bronzo recente tra radicamento territoriale e contatti Padano-Adriatici. – Aquileia nostra 76, 45–98. 
BRATInA, P. 2014, 38. Tomaj. – V: B. Teržan, M. Crešnar (ur.), Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem / Absolute dating of the Bronze and Iron Ages in Slovenia, Katalogi in monografije 40, 587–594. 
BRATInA, P. 2018, Bronze and Iron Age settlements in the Kras and the Vipava Valley, Slovenia. – V: e. Borgna, P. Càssola Guida, S. Corazza (ur.), Preistoria e protostoria del Caput Adriae, Studi di preistoria e protostoria 5, 173–180. 
CARDAReLLI, A. 1983, Castellieri nel Carso e nell’Istria: cronologia degli insediamenti fra media età del bronzo e prima età del ferro. – V: Preistoria del Caput Adriae, 87–118, Udine. 
CÀSSOLA GUIDA, P., C. BALISTA 2007, Gradisca di Spilimbergo. Indagini di scavo in un castelliere proto­storico 1987-1992. – Studi e ricerche di protostoria mediterranea 7. 
CÀSSOLA GUIDA, P., S. CORAZZA 2005, Dati recenti sull’assetto insediativo dell’alta pianura udinese fra età del bronzo e età del ferro. – V: G. Bandanelli, e. Montagnari Kokelj (ur.), Carlo Marchesetti e i castellieri 1903-2003. Atti del Convegno Internazionale di Studi. Castello di Duino (Trieste), 14–15 novembre 2003, 221–238, Trieste. 
CÀSSOLA GUIDA, P., S. VITRI 1988, La ceramica dei castellieri. – V: T. Miotti (ur.), I Castelli del Friuli 7, 221–259, Udine. 
CeSTnIK, V. 2009, Željeznodobna nekropola Kaštel kod Buja / Iron Age necropolis Kaštel near Buje. – Mono-grafije i katalozi 18. 
CRISMAnI, A. 2005, Gli scavi di Carlo Marchesetti al casteliere di Cattinara: i materiali protostorici. – V: G. Bandelli, e. Montagnari Kokelj (ur.), Carlo Marchesetti e i castellieri 1903-2003. Atti del Convegno Internazionale di Studi. Castello di Duino (Trieste), 14–15 novembre 2003, 117–148, Trieste. 
DeGRASSI, V. 1997, Il sito archeologico di elleri: la peri­odizzazione. – V: F. Maselli Scotti (ur.), Il civico museo archeologico di Muggia, 95–97, Muggia. 
DULAR, J. 2013, Severovzhodna Slovenija v pozni bronasti dobi / Nordostslowenien in der späten Bronzezeit. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 27. DOI: https://doi. org/10.3986/9789612546038 
DULAR, J. 2018, Kronološka slika železnodobne nasel­bine Most na Soci. – V: J. Dular, S. Tecco hvala (ur.),Železnodobno naselje Most na Soci. Razprave / The Iron Age Settlement at Most na Soci. Treatises, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 34, 249–306. DOI: https://doi. org/10.3986/9789610501091
DULAR, J., B. KRIŽ 2004, Železnodobno naselje na Cvin­gerju pri Dolenjskih Toplicah (eisenzeitliche Siedlung auf dem Cvinger bei Dolenjske Toplice). – Arheološki vestnik 55, 207–250. 
FABeC, T. 2017, 102. Postojna – arheološko najdišce Sovic. – Varstvo spomenikov. Porocila 52 (2015–2016), 170–171. 
FABeC, T., M. VInAZZA 2018, Tomaj: Gradišce in Ta­bor. Poskus prepoznavanja dinamik preoblikovanja tomajskega grica od prazgodovine do danes. – Goriški letnik 42, 9–44. 
FLeGO, S., L. RUPeL 1993, Prazgodovinska gradišca Tr-žaške pokrajine. – Trst. 
GRAheK, L. 2016, Sticna. Železnodobna naselbinska ke­ramika / Sticna. Iron Age Settlement Pottery. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 32. DOI: https://doi. org/10.3986/9789612549244 
GRAheK, L. 2018, naselbinska keramika z Mosta na Soci / Pottery from the settlement at Most na Soci. – V: J. Dular, S. Tecco hvala (ur.), Železnodobno naselje Most na Soci. Razprave / The Iron Age Settlement at Most na Soci. Treatises, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 34, 249–306. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610501091
GUŠTIn, M. 1973, Kronologija notranjske skupine (Crono­logia del gruppo preistorico della notranjska (Carniola Interna)). – Arheološki vestnik 24, 461–506. 
GUŠTIn, M. 1979, Notranjska. K zacetkom železne dobe na severnem Jadranu / Zu den Anfängen den Eisenzeit an der nördlichen Adria. – Katalogi in monografije 17. 
heLLMUTh, A. 2014, Butter, Wein oder honig? Betrach­tungen zu einer besonderen Gefäßbodenform aus der Gradina von Monkodonja bei Rovinj in Istrien (Maslo, vino ali med? Razmislek o posebni obliki dna posod z Gradine Monkodonja pri Rovinju v Istri). – V: S. Tecco hvala (ur.), Studia Praehistorica in Honorem Janez Dular, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 30, 75–76. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610503651 
hORVAT, J. 1997, Sermin. Prazgodovinska in zgodnjerim-ska naselbina v severozahodni Istri / A Prehistoric and Early Roman Settlement in Northwestern Istria. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 3. DOI: https://doi. org/10.3986/9789610503170 
hORVAT, J. 2005, Poselitev na Pivškem in ob zgornjem toku Reke od pozne bronaste dobe do pozne antike / Settlement in the Pivka Area and Along the Upper Course of the Reka River From the Late Bronze Age to the Late Antique Period. – V: A. Mihevc (ur.), Kras. Voda in življenje v kamniti pokrajini / Water and life in a rocky landscape, 220–248, Ljubljana. 
hORVAT, M. 1999, Keramika. Tehnologija keramike, tipo­logija loncenine, keramicni arhiv. – Razprave Filozofske fakultete, Ljubljana. 
JAKIC, I. 1995, Gradovi, grašcine in dvorci na Slovenskem. 
– Radovljica. 
KOS, J., e. UMeK 1985, Postojna, podoba od trga do mesta. – V: R. Gospodaric (ur.), Ljudje in kraji ob Pivki 2, 99–120, Postojna. 
LOnZA, B. 1977, Appunti sui castellieri dell’Istria e della provincia di Trieste. – Società per la Preistoria e Proto­storia della regione Friuli Venezia Giulia 2. 
LOnZA, B. 1981, La ceramica del castelliere degli Elleri. 
– Società per la Preistoria e Protostoria della regione Friuli Venezia Giulia 4. MASeLLI SCOTTI, F. 1983a, Cattinara. – V: Preistoria del Caput Adriae, 207–209, Udine. MASeLLI SCOTTI, F. 1983b, Stazione del terzo ramo del Timavo. – V: Preistoria del Caput Adriae, 209–211, Udine. 
MIhOVILIC, K. 2001, Nezakcij. Prapovijesni nalazi 1900. – 1953 / Nesactium. Prehistoric finds 1900 – 1953. – Monografije i katalozi 11. 
MIZZAn, S. 1989, S. Polo. – V: e. Montagnari Kokelj (ur.), Il Carso goriziano tra protostoria e storia. Da Castellazzo a San Polo. Catalogo della mostra, 107–112, Gorizia. 
MIZZAn, S. 1996, La ceramica. – V: P. Càssola Guida, 
S. Mizzan, Pozzuolo del Friuli II, 1. La prima età del ferro nel settore meridionale del castelliere. Lo scavo e la ceramica, Studi e ricerche di protostoria Mediterranea 4, 43–368. 
MIZZAn, S. 1997, L’età dei castellieri. – V: F. Maselli Scotti (ur.), Il civico museo archeologico di Muggia, 39–43, 48–51, Muggia. 
MURGeLJ, I. 2013, Podsmreka pri Višnji Gori. – Arheologija na avtocestah Slovenije 42. [https://www.zvkds.si/sites/ www.zvkds.si/files/uploads/files/publication/42_pod­smreka_pri_visnji_gori.pdf] 
MURGeLJ, I. 2018, Krška jama – mesto vecnega pocitka v srednji bronasti dobi (Krška jama – place of eternal rest in the Middle Bronze Age). – V: M. Crešnar, M. Vinazza (ur.), Srecanja in vplivi v raziskovanju bronaste in železne dobe na Slovenskem. Zbornik prispevkov v cast Bibi Teržan, 53–70, Ljubljana. DOI: https://doi. org/10.4312/9789610600855 
OMAhen, M. 2017, 101. Postojna – arheološko najdišce Sovic. – Varstvo spomenikov. Porocila 52 (2015–2016), 169–170. 
OMAhen, M. 2018, 126. Postojna – arheološko najdišce Sovic. – Varstvo spomenikov. Porocila 53 (2017), 212–214. PAhIC, S. 1972, Pobrežje. – Katalogiin monografije 6. 
PeROnI, R. 1994, Introduzione alla preistoria italiana. – Roma-Bari. 
PLACeR, L. 1995, O zgradbi Sovica nad Postojno. – Ge-ologija 37–38, 551–560. 
POGGIAnI KeLLeR, R. 1994, I reperti argheologici dal sito e dall’abitato di Ponte s. Marco. – V: R. Poggiani Keller (ur.) Il villagio preistorico e le fornaci di Ponte 
s. Marco. Scavi archeologici 1990-1991. Tra media età del bronzo e i età del ferro nel comune di Calcinato, 93–133, Calcinato. 
ROZMAn, B. 2004, Keramika iz prazgodovinske naselbine v Kranju (Pavšlarjeva hiša) (Pottery from the prehistoric settlement in Kranj (the Pavšlar house)). – Arheološki vestnik 55, 55–109. 
RUARO LOSeRI et al. 1977 = L. Ruaro Loseri, G. Steffè De Piero, S. Vitri, G. Righi 1977, La necropoli di Bre­žec presso S. Canziano del Carso. Scavi Marchesetti 1896–1900. – Atti dei Civici Musei di Storia ed Arte. Monografie di Preistoria 1. 
SAKARA SUCeVIC, M. 2004, Kaštelir. Prazgodovinska naselbina pri Novi vasi / Brtonigla (Istra) (Prehistoric settlement near Nova vas / Brtonigla (Istria) ). – Annales Mediterranea. 
SAKARA SUCeVIC, M. 2012, Prazgodovinska keramika med Miljskim zalivom in porecjem Mirne. – Doktorska disertacija, Fakulteta za humanisticne študije Koper, Univerza na Primorskem (neobjavljeno). 
SVeTLICIC, V. 1997a, Prazgodovinska keramika / Prehi­storic pottery. – V: J. horvat, Sermin. Prazgodovinska in zgodnjerimska naselbina v severozahodni Istri / A Prehistoric and Early Roman Settlement in Northwestern Istria, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 3, 39–56. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610503170 
SVeTLICIC, V. 1997b, Zakljucek. Prazgodovina / Conclu­sion. Prehistory. – V: J. horvat, Sermin. Prazgodovinska in zgodnjerimska naselbina v severozahodni Istri / A Prehistoric and Early Roman Settlement in Northwe­stern Istria, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 3, 113–116. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610503170
SVOLJŠAK, D., J. DULAR 2016, Železnodobno naselje Most na Soci. Gradbeni izvidi in najdbe / The Iron Age Settlement at Most Na Soci. Settlement Structures and Small Finds. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 33. DOI: https://doi.org/10.3986/9789612549367
SVOLJŠAK, D., A. POGACnIK 2001, Tolmin. Prazgodovinsko grobišce 1. Katalog / Tolmin. The prehistoric cemetery 1. Catalogue. – Katalogi in monografije 34.
ŠKVOR JeRneJCIC, B. 2014a, Žarna nekropola v Ljubljani in preobrazba ljubljanske skupine na prehodu iz bronaste v železno dobo 1. – Doktorska disertacija, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (neobjavljeno).
ŠKVOR JeRneJCIC, B. 2014b, Žarna nekropola v Ljubljani in preobrazba ljubljanske skupine na prehodu iz bronaste v železno dobo 2. – Doktorska disertacija, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (neobjavljeno). 
TASCA, G., C. PUTZOLU, D. VICenZUTTO 2018, In-dicatori di ‚“confini” o di trapasso graduale tra settori culturali adiacenti nell’età del bronzo della pianura friuliana. – V: e. Borgna, P. Càssola Guida, S. Corazza (ur.), Preistoria e protostoria del Caput Adriae, Studi di preistoria e protostoria 5, 355–370.
TeRŽAn, B. 1976, Certoška fibula (Die Certosafibel). – Arheološki vestnik 27, 317–536. 
TeRŽAn, B. 2002, Kronološki oris / Chronological outline. 
– V: D. Svoljšak, A. Pogacnik, Tolmin. Prazgodovinsko grobišce 2. Razprave / Tolmin. The prehistoric cemetery 
2.Treatises, Katalogi in monografije 35, 85–102.
TeRŽAn, B., n. TRAMPUŽ 1973, Prispevek h kronologiji svetolucijske skupine (Contributio alia cronologia del gruppo preistorico di Santa Lucia). – Arheološki vestnik 24, 416–460. 
TeRŽAn, B., F. LO SChIAVO, n. TRAMPUŽ-OReL 1984, Most na Soci (S. Lucia) 2. Szombathyjeva izkopavanja. Table / Die Ausgrabungen von J. Szombathy. Tafelband. 
– Katalogi in monografije 23/2.
TeRŽAn, B., F. LO SChIAVO, n. TRAMPUŽ-OReL 1985, Most na Soci (S. Lucia) 2. Szombathyjeva izkopavanja. Tekst / Die Ausgrabungen von J. Szombathy. Text. – Ka­talogi in monografije 23/1.
TOMAŽIC, S., S. OLIC 2009, Šiman pri Gotovljah.– Arheologija na avtocestah Slovenije 9. [https://www. zvkds.si/sites/www.zvkds.si/files/uploads/files/publi­cation/009_siman_pri_gotovljah.pdf] 
UReM, D. 2012, Limska gradina. Keramika s podrucja nekropole / The Limska gradina hillfort. Pottery from the cemetery area. – Monografije i katalozi 21. 
URLeB, M. 1974, Križna gora pri Ložu. Halštatska nekropola / Hallstattzeitliches Gräberfeld Križna gora. – Katalogi in monografije 11. 
URLeB, M. 1975, Postojna. – V: Arheološka najdišca Slo­venije, 158, Ljubljana. 
URLeB, M. 1985, Arheološke najdbe iz Postojne. – V: R. Gospodaric (ur.), Ljudje in kraji ob Pivki 2, 133–144, Postojna.
URLeB, M. 1990, Grad Šmihel pod nanosom. Rezultatizašcitnih izkopavanj (Grad bei Šmihel unter dem nanos. Resultate der Schutzgrabungen). – Arheološki vestnik 41, 89–104. 
VITRI, S., S. CORAZZA 2003, L’insediamento dell’eta del Ferro di Carlino-Fortin nei pressi della foce del fiume Zellina (Udine – Friuli Venezia Giulia). – V: F. Lenzi (ur.) L’Archeologia dell’Adriatico dalla Preistoria al Medioevo. Atti del convegno internazionale, Ravenna, 7-8-9 giugno 2001, 196–203, Bologna. 
VOJAKOVIC, P. 2013, Prazgodovinska Emona. Novo od­krita protourbana naselbina na Prulah in njeno mesto v casu in prostoru 1. – Doktorska disertacija, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (neobjavljeno). 
VOJAKOVIC, P. 2013b, Prazgodovinska Emona. Novo od­krita protourbana naselbina na Prulah in njeno mesto v casu in prostoru 2. – Doktorska disertacija, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (neobjavljeno). 
neobjavljena porocila / Unpublished Reports 
GRUDen, G. 2020, Porocilo o arheoloških raziskavah na Sovicu v Postojni (19-0569). – Porocilo. hrani: arhiv ZVKDS, Oe nova Gorica. 
JeRALA et al. 2015 = M. Jerala, T. Fabec, B. Orehek, n. Veršnik, D. Mlekuž, Š. Karo, T. Mulh 2015, Porocilo o izvedeni oceni škode zaradi žledoloma na izboru arheoloških najdišc Primorske, Notranjske in Gorenjske. – Porocilo. hrani: arhiv ZVKDS, CPA, nova Gorica, Ljubljana. 
JOSIPOVIC, D., A. JURCA, J. RUPnIK 2011, Porocilo ob spremljavi gradbenih del na Majlontu v Postojni. – Po­rocilo. hrani: arhiv ZVKDS, Oe nova Gorica. 
OMAhen, M., J. RUPnIK 2017a, Prvo strokovno porocilo 
o raziskavah ob gradnji na arheološkem najdišcu Sovic 
(parcela št. 1621/1 in 1621/4, k.o. 2490 Postojna). – Po­rocilo. hrani: arhiv ZVKDS, Oe nova Gorica. OMAhen, M., J. RUPnIK 2017b, Prvo strokovno porocilo 
o arheološkem testnem izkopu na arheološkem najdišcu Sovic (parcela št. 1621/1 in 1621/4, k.o. 2490 Postojna). 
– Porocilo. hrani: arhiv ZVKDS Oe, nova Gorica. OMAhen, M., J. RUPnIK 2019, Prvo strokovno porocilo 
o raziskavah ob gradnji in arheološkem testnem izkopu na arheološkem najdišcu Sovic (parcela št. 1621/1 in 1621/4, k.o. 2490 Postojna). – Porocilo. hrani: arhiv ZVKDS, Oe nova Gorica. 
RUTAR, G. 2015, Postojna – arheološko najdišce Sovic. EŠD 9601. Metode 1–4. – Porocilo. hrani: arhiv ZVKDS, Oe nova Gorica. 


Bronze and Iron Age hilltop settlement on Sovicabove Postojna (Slovenia) 
Summary 
hIStorY oF reSeArCh 
Sovic hill above Postojna (Fig. 1) has been known for some time as a prehistoric settlement location and a presumed Roman fortlet, with the continuation of settlement in the Late Antiquity. (See Fn. 5, 6). In the Middle Ages, the Adlsberg castle was built on the top of the hill, and the church of St. Ursula was first mentioned in the 16th century. (Fn. 2). Field surveys in the years 2000, 2003, and 2015 and excavations in Posto­jna below Sovic discovered prehistoric, Roman, high medieval, late and post medieval remains. Topographic and digital models of the site were made, which revealed supposed remains of the ramparts and settlement terraces. (Fn. 7–11; see here Bavdek). The site was extensively damaged by the construction of water reservoirs (Fig. 2), army trenches, and a trim trail. (Fn. 8) 
ArChAeologICAl exCAvAtIoNS IN 2016, 2017 ANd 2020 
Sovic above Postojna (Fig. 1) was finally ar­chaeologically excavated in 2016, 2017, and 2020, when the water pipes and reservoirs (A–C) were being renovated, and two viewing platforms and recreational trails were being constructed (Fig. 2). (Fn. 12, 13) 
The archaeological research began in 2016 as archaeological supervision of the excavation of the pipe trenches. While Areas 1 and 2 were archaeo­logically negative due to being damaged, Area 3 contained intact archaeological remains. Before further excavations, archaeological test trenches (TJ) were dug across the rest of the planned course of the water pipes (Fig. 2: TJ 1–6). Based on the results of those trenches the part of the course next to the water reservoir was excavated by hand (Fig. 
2: TJ 7), and the rest of the course was documented during archaeological supervision (Fig. 2: Area 4). Test trench 8 (Fig. 2: TJ 8) was intended for the locating of previous pipes and services and did not reach archaeological remains. At the conclusion of the construction works, TJ 9 (Fig. 2) was dug next to the entrance to the water reservoir. (Fn. 13–15) 
In the year 2020, the archaeological excava­tions took place at the locations of both viewing platforms (R) (Fig. 2: R 1 and R 2); at the location of the now-demolished church of St. Ursula two smaller test trenches were made, and its walls were exposed. (Fn. 16) 
During the excavations, the remains and small finds from the Bronze Age, early Iron Age, the Late La Tène period, Roman period, Middle Ages and Post medieval period were discovered. The pottery fragments from those periods were also found in the profiles of the trench outside of the archaeologically protected area. 

Bronze and Iron Age hilltop settlement on Sovic above Postojna (Slovenia) 
the stratigraphy of the site 
This paper focuses on the remains from the Bronze and early Iron Ages. On the south of Area 3, two pits were discovered, presumably carved into the limestone bedrock (Fig. 3c: Se 330, Se 3311) and filled in with olive-brown sandy clay with prehistoric pottery fragments (Se 322, Se 329; Fig. 3a,b) (Pl. 3: 36–38 and 43). Another similar pit (Se 3162) was observed in the profile right at the southern beginning of Area 3. It was filled in with the thin layer of red sandy clay (Se 
315) and olive-yellow sandy clay above that (Se 317). A large amount of the prehistoric pottery fragments was also found in the patches of the topsoil above those pits (Se 314 = Se 328, Se 
321) (Pl. 1: 3–15; 2 and Pl. 3: 34,35). The patches of the archaeological layer from the Bronze and early Iron Age were discovered on the north side of Area 4 (Se 403, Se 412) (Pl. 4: 50), below later Late La Tène layers. 
In the other areas, a few Bronze Age and early Iron Age finds were found in the Late La Tène (Area 3/Se 349; Area 4/Se 406) and Roman lay­ers (Area 3/Se 323; TJ 7/Se 706, Se 709, Se 722 and Se 723; Area 4/Se 423), in the patches of the topsoil (Area 3/Se 350; TJ 7/Se 704) and the modern layers (Area 1; Area 2). 
Prehistoric pottery fragments were also discovered in the soil in the bedrock cracks at the locations of viewing platforms R 1 and R 2 (Se 109 and Se 
203) in the year 2020. (Fn. 17–19) 
dating of the finds3 
The earliest fragments of pottery date to the Middle and Late Bronze Age,4 which are Bronzo Medio and Recente in the Italian chronological scheme. Those are the fragment with a knob, surrounded with shallow groove (Pl. 5: 67), two 
1
 Se = SU, stratigraphic unit. Pit Se 330 (0,83 × 0,76 m; depth 0,3 m); Pit Se 331 (0,78 × 0,72 m; depth 0,35 m). 
2
 Pit Se 316 (width 0,32 m; depth 0,3 m). 
3
 When dating finds I followed local chronological schemes (see Fn. 20). When translating Italian expressions Bronzo Medio, Bronzo Recente, Bronzo Finale, Iniziale età del ferro and Evoluta età del ferro I followed Vesna Svetli-cic (Fn. 21). I translated Prima età del ferro as early Iron Age, unless it was clear from other data, that it should be translated as the beggining of the early Iron Age. 
4 Some of the forms can last to the beggining of the Bronzo Finale. 
fragments with a knob, surrounded by several shallow grooves (Pl. 2: 31,32), the fragment of the angular handle, decorated with shallow grooves and incisions (Pl. 2: 21) and the fragment with tunnel-shaped handle (Pl. 5: 60). (Fn. 24–34) 
Those are followed by the fragments of pottery with comparisons from the time from Bronzo Re-cente to the beginning of the Prima età del ferro with the strong emphasis on the Bronzo Finale. These are mostly different forms of the rims of the vessels, with facetting on the inner side (Pl. 1: 10,11; 3: 35). (Fn. 35–49) 
The same date can be applied to the fragment of the bowl with a carination and thickened wall of the belly (Pl. 1: 7) (Fn. 450–51) and the frag­ment of the cup with a high handle (Pl. 3: 37). (Fn 52–54) 
A bowl or a dish with shallow vertical grooves on the largest circumference can be dated to the late Urnfield period (Pl. 3: 34). (Fn. 85–87) 
Two high dishes with sharply inverted and slightly thickened rim (Pl. 1: 3,4) can be dated to Bronzo Finale and Prima età del ferro, mostly at the beginning of the latter. (Fn. 55–62) Simi­lar is also true for the fragment of a dish with elongated applique (Pl. 1: 8) and a dish with rounded applique (Pl. 4: 53) (Fn. 63–68) and a fragment of a dish with inverted rim, rounded shoulders and small handle (Pl. 3: 35). (Fn. 70–74). The rim on the Pl. 1: 15 belongs to the same time. (Fn. 75–83) 
The fragment with the ribs, forming a garland (Pl. 5: 66), can be dated to ha B2/3 and C0 (cf. Fn. 84), that is parallel to the first half of the Prima età del ferro. The similar dating also ap­plies to the fragment of the handle with a round cross-section, which was most likely part of the Timav type pot (Pl. 5: 58). (Fn. 88–92). Charac­teristic for the Prima età del ferro are also the pots with an everted rim and flat lip, that can appear already in the Late Bronze Age (Pl. 4: 51; 5: 59). (Fn. 115–120) 
Among the latest finds, there is a fragment of the bronze Certosa fibula (Pl. 3: 42) of Type X, variant h or g, after Teržan. They are characteristic of the SW Slovenia and neighbouring areas, sup­posedly populated by Iapodes, in the late hallstatt period. They can also still be found together with the La Tène type finds. (Fn. 93) 
Among the finds, there is also a fragment of the pot with cones on the inner side of the bottom (Pl. 2: 17). Such vessels were supposedly used for making butter. (Fn. 124) 

the technique of making pottery CoNClUSIoN 
Sixty-six fragments of pottery and clay objects from the Bronze and early Iron Age were chosen for more precise analysis.5 All the pottery was hand-made and the surface wet-smoothed. Incom­plete oxidation firing (24%) and reduction firing with oxidation in the final phase (32%) dominate. The pottery was mostly hard6 (89%); 55% of the pottery and other clay objects were decorated, but no manner of decorations is prevalent. 
According to the presence, the frequency, and the size of different inclusions, we recognised eight pottery fabrics (Fig. 4), i. e. very fine-grained fabric with quartz inclusions (15%; LG1; Pl. 1: 7,14,15; 2: 16,18,19,30; 3: 34,43,47), very fine-grained fabric with quartz and grog inclusions (6%; LG2; Pl. 1: 5; 2: 25; 3: 37,38), very fine-grained fabric with calcium carbonate inclusions (36%; LG3; Pl. 1: 3,4,6,8,11,12,13; 2: 21,23,24,26,28,29,31–33; 3: 36,40,41,49; 4: 54,56; 5: 61,65), very fine-grained fabric with calcium carbonate and grog inclu­sions (11%; LG4; Pl. 1: 9,10; 2: 17,20,22,27; 3: 35), very fine-grained fabric with calcium carbonate and and clay pellet inclusions (2%; LG5; Pl. 5: 60), fine-grained fabric with calcium carbonate inclusions (23%; LG6; Pl. 1; 2; 3: 39,44,45,48; 4: 50,51,52,53,55,57; 5: 59,63,66), medium-grained fabric with calcium carbonate inclusions (6%; LG7; Pl. 3: 46; 5: 58,62,64,) and very fine-grained fabric with grog inclusions, with no other inclusions (2%; LG8; Pl. 5: 67). Mica was present in 61 fragments (92%), iron oxides in 11 fragments (17%), and in 4 fragments (6%) there was an indetermined inclusion. 
5 When conducting the analysis we followed the work of Milena horvat (1999). 
6
 Determined by the Mohs scale. 
During the archeological excavations in 2016, 2017, and 2020, we discovered only modest remains of the Bronze and early Iron Age settlement on Sovic, which seems to extend mainly over the southern slope of the hill. The finds point to its beginnings in the Middle Bronze Age and its span to the end of the early Iron Age. 
With the fragments of pottery that are chrono­logically less definable, we attempted to utilize the properties of the different pottery fabrics. We concluded that it is more likely that the vessels from the Prima età del ferro were made from the fine- and medium-grained fabrics. 
The finds are mostly bound to the regions of Istria, eastern Italy and Posocje (the Soca region), although some of them (especially Pl. 3: 37 and Pl. 1: 7) are connected to central Slovenia, that is mostly the area of Ljubljana. The local component is represented by the Certosa fibula of Type X, variant h or g, after Teržan (1976). 
Manca Omahen Gruškovnjak Avgusta d.o.o. Mestni trg 15 SI-5280 Idrija in / and Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za arheologijo Aškerceva 2 SI-1000 Ljubljana manca.omahen@ff.uni-lj.si 

Slikovno gradivo: Sl. 2 (nacrt: Janez Rupnik; Gregor Gruden, Avgusta d.o.o.). – T. 1–5 (risbe: avtorica in Lea Svrzikapa, Avgusta d.o.o.). Illustrations: Fig. 2 (plan: Janez Rupnik; Gregor Gruden, Avgusta d.o.o.); Pl. 1–5 (drawings: authoress and Lea Svrzikapa, Avgusta d.o.o.). 
naselbina na Sovicu nad Postojno iz bronaste in železne dobe 

T. 1: Sovic. Obmocje 1 (1), obmocje 2 (2), obmocje 3 (3–15). Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 1: Sovic. Area 1 (1), Area 2 (2), Area 3 (3–15). Pottery. Scale = 1:3. 
Manca OMAhen GRUŠKOVnJAK 

T. 2: Sovic. Obmocje 3. Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 2: Sovic. Area 3. Pottery. Scale = 1:3. 

naselbina na Sovicu nad Postojno iz bronaste in železne dobe 

T. 3: Sovic. Obmocje 3 (34–47); Obmocje 4, severno od tj 5 (48–49). 34–41,43–49 keramika; 42 bron. M. 42 = 1:2; ostalo = 1:3. Pl. 3: Sovic. Area 3 (34–47); Area 4, north of tj 5 (48–49). 34–41,43–49 pottery; 42 bronze. Scale 42 = 1:2; other = 1:3. 
Manca OMAhen GRUŠKOVnJAK 

T. 4: Sovic. Obmocje 4. Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 4: Sovic. Area 4. Pottery. Scale = 1:3. 

naselbina na Sovicu nad Postojno iz bronaste in železne dobe 

T. 5: Sovic. Obmocje 4 (57–59); tj 6 (60); tj 7 (61–66); r 1 (67). Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 5: Sovic. Area 4 (57–59); tj 6 (60); tj 7 (61–66); r 1 (67). Pottery. Scale = 1:3. 
Arheološki vestnik 72, 2021, 335–362; DOI: https://doi.org/10.3986/AV.72.11 
Ulaka nad Starim trgom pri Ložu v starejši železni dobi 

Ulaka above Stari trg pri Ložu in the Early Iron Age 
Boštjan LAHARNAR, Ida MURGELJ 
Izvlecek 
V clanku obravnavamo skupino predmetov iz starejše železne dobe, ki so jih v devetdesetih letih 20. stoletja nestro­kovno izkopali na obmocju Ulake nad Starim trgom pri Ložu. Predmeti so bili grobni pridatki in del jih izvira iz dekli­škega skeletnega groba. Datacijo v starejšo železno dobo nakazujejo v prvi vrsti fibule – colnicasta, kacasta in certoške. Grobovi in posamicne najdbe z obmocja naselbine nakazujejo, da je bilo v starejši železni dobi na Ulaki gradišce, ki je verjetno po zatonu Križne gore prevzelo vodilno vlogo v Loški dolini. 
Kljucne besede: Slovenija; Notranjska; Ulaka nad Starim trgom pri Ložu; starejša železna doba; naselbina; grobovi; arheološke najdbe 
Abstract 
The contribution discusses a group of objects that unauthorised treasure hunters dug up in the 1990s using a metal detector in the area of Ulaka above Stari trg pri Ložu (Loška dolina, SW Slovenia). The objects are grave goods and part of them comes from the inhumation grave of a girl. The goods, particularly the fibulae – of the boat, serpentine and Certosa types – point to the Early Iron Age. The burials and stray finds from the area of the settlement reveal that Ulaka hosted a hillfort in the Early Iron Age, which presumably took over the leading role in the Loška dolina after the decline of the hillfort on Križna gora. 
Keywords: Slovenia; Notranjska; Ulaka above Stari trg pri Ložu; Early Iron Age; settlement; graves; archaeological finds 
NASELbINA 
Ulaka je planotasta vzpetina (vrh na 683 m n. v.), ki se dviguje približno 100 m nad dolino zahodno od Starega trga pri Ložu. Najdišce naselbine obsega površino 5 ha položnega vrha ovalne oblike, ki meri v dolžino 260 m in v širino 250 m. Severno od njega se razprostira kraški svet skalnih grebenov in vrtac, medtem ko so ostala, položnejša pobocja Ulake manj razgibana (sl. 1; 2). 
Zanimanje raziskovalcev za arheološke sledove in najdbe na Ulaki sega do Janeza Ludvika Schönlebna in Janeza Vajkarda Valvasorja, ki sta jo povezovala z japodskim mestom Terpo. Njuno tezo je sprejelo vec poznejših avtorjev,1 še vedno pa je zasidrana med lokalnim prebivalstvom. 
Najpomembnejše arheološke raziskave na Ulaki je opravil Walter Schmid, ki je v tridesetih letih 20. st. velikopotezno izkopaval. Rezultatov mu zaradi zacetka druge svetovne vojne ni uspelo celovito objaviti. Na podlagi dokumentacije Schmidovih izkopavanj, takratnih casopisnih clankov in drobnih najdb, ki jih hrani Narodni muzej Slovenije (NMS), je revizijsko študijo izsledkov njegovih raziskav za magistrsko nalogo pripravil Andrej Gaspari. Kljub pomanjkljivi dokumentaciji in z današnjega 
1 
O zgodovini raziskav Gaspari 2020, 146. 


Sl. 1: Lega najdišca Ulaka nad Starim trgom pri Ložu. Oznaceno je domnevno obmocje prazgodovinskega gradišca. M. = 1:10000. Fig. 1: Location of the Ulaka site above Stari trg pri Ložu. The marked area represents the presumed area of the prehi­storic hillfort. Scale = 1:10000. (Vir / Source: ©GURS, TTN5; pomanjšano / reduced) 
gledišca neustrezni metodi Schmidovih izkopavanj je izlušcil pomembne izsledke o najdišcu.2 
Na Ulaki je bila naselbina v rimski dobi. Schmid je izkopal vec hiš, medtem ko sta natancnejši vpo­gled v njeno tlorisno zasnovo omogocili analiza in arheološka interpretacija lidarskih podatkov (sl. 2). Rimske (pol)vkopane stavbe so sledile tradiciji notranjskega stavbarstva, ki sega vsaj do mlajše železne dobe.3 
Prva faza rimskega vojaškega tabora na Nadleškem hribu, 500 m zracne crte južno od Ulake, rimski tabor na severozahodnem sedlu pod njo in števil­ne rimske vojaške najdbe pricajo o spopadu med domacini in Rimljani v casu rimskega osvajanja, najverjetneje v obdobju Cezarjevega prokonzulata v Galijah in Iliriku (59–49 pr. n. št.) ali med Ok­tavijanovo ilirsko vojno (35–33 pr. n. št.).4 
O srednje- in predvsem poznolatenski poseli­tvi prica veliko posamicnih najdb, med katerimi 
2
 Gaspari 2000; 2020. 
3
 Gaspari 2020, 153–156. 4 Laharnar 2016; Laharnar, Lozic 2016; Laharnar et al. 
izstopajo umetelni predmeti noše, npr. obeski sklepancev s cloveško glavo in razlicne fibule.5 
Schmid je menil, da na vrhu Ulake v starejši železni dobi ni bilo naselbine, ta naj bi po njegovem ležala na jugozahodnih in zahodnih pobocjih.6 Vendar se zdi verjetneje, da sta gradišce iz mlajše železne dobe in rimska pozidava Ulake nasledila starejše gradišce. Menimo, da je obod rimske naselbine sledil poteku obzidja železnodobnega gradišca. Veliko obzidnega kamenja železnodobnega gradišca so verjetno uporabili za gradnjo rimske naselbine in novoveških zidov parcelnih mej ter za žganje apna. Prazgodovinskemu obzidju danes sledimo v ostrem prehodu med terasami naselbinskega platoja in pobocjem, legi domnevnih vhodov ter ruševinskih grobljah, ki so se najbolje ohranile na severozahodnem in severnem robu naselbinskega obmocja (sl. 1; 2). 
Poselitev gradišca na vrhu Ulake v starejši železni dobi nakazujejo posamicne najdbe. Med njimi so površinske najdbe odlomkov keramicnega posodja 
5 Guštin 1979, 33, t. 5: 1,2; 4; Laharnar, Turk 2017, 154, sl. 177. 

2018, 35; Laharnar, Lozic 2017, D62–D67. 6 Schmid 1937, 17. 

Sl. 2: Ulaka nad Starim trgom pri Ložu. Prikaz digitalnega modela reliefa po lidarskih podatkih. Fig. 2: Ulaka above Stari trg pri Ložu. Digital relief model derived from LiDAR data. (Vir / Source: ©ARSO) 
in svitkov7 ter posamicni kovinski predmeti, ki so jih našli iskalci z detektorji kovin in jih hrani NMS. Med njimi so odlomki bronastih uhatih sekir in razlicnih ingotov iz obdobja med 10./8. in 5. st. pr. 
n.št. (t. 1: 6–12).8 Z mlajšo datacijo teh predmetov (8.–5. st. pr. n. št.) se casovno ujema prvi poseli­tveni vrh, ki ga je Ulaka dosegla v starejši železni 
7 Boštjan Laharnar, Topografski zapisniki 2008–2020, arhiv Arheološkega oddelka NMS. 
 Trampuž Orel, Heath 1998, Fig. 4: Ulaka P19529c; Teržan 2008, 297–299; Pavlin, Turk 2014; Nanut 2018; Laharnar 2018, 221–222; Turk 2018, 398–400, 402–404. 
dobi in se zrcali v najdbah zakljucka falere vrste Hallstatt9 (t. 1: 2), odlomku narebrene zapestnice 
(t. 1: 3), odlomkih križnih ataš kotlicev (t. 1: 4,5) in verjetno živalske figurice (t. 1: 1). Na Ulaki so morda našli mladohalštatske obeske vrste Kastav Ib (t. 1: 13–15).10 
9 Gleirscher 1993, 50–52, sl. 8: 17; Teržan 2008, 281–282. 
10 Predmeti so navedeni (opis, risbe, fotografije) v popisu najdb v zasebni hrambi (arhiv Arheološkega oddelka NMS). Najdišcni podatki obeskov (t. 1: 13–15) so nezanesljivi. Po pripovedovanju pokojnega zbiratelja starin in nekdanjega hranitelja predmetov župnika Franceta Oražma iz Zasipa 
GrobIšcE 
Akcesija 1936 
Poleg posamicnih najdb z obmocja naselbine so iz starejše železne dobe predmeti, ki jih je Walter Schmid pridobil leta 1936 (t. 2).11 Schmid v po­rocilu o raziskavah na Ulaki pravi: “Na zahodnem pobocju Ulake je vec plitvih gomil; pred leti so v Hlepinovi ogradi v eni gomili odkrili zapestnice z vrsto spiral in certoško zapono.”12 Vec o oko­lišcinah odkritja izvemo v inventarni knjigi in kartoteki prazgodovinskih najdb v Narodnem muzeju Slovenije. Tam piše, da najdbe izvirajo iz gomile pod Ulako, Schmidu pa jih je izrocil kmet, ki je trdil, da je našel veliko tovrstnih predmetov in je z njimi celo lotal. Poleg certoške fibule in zapestnic (t. 2: 1–6) je kmet našel vec keramicnih najdb: odlomka svitkov z vtiski (t. 2: 11,12) ter odlomke posodja z okrasom razclenjenih reber in odtisi prstov (t. 2: 7–10). 
Kljub analizi lidarskih podatkov, poizvedova­nju med domacini in veckratnim topografskim obhodom navedb o gomili ali o plitvih gomilah na zahodnih pobocjih Ulake ne moremo potrditi. 
Akcesija 1997 
Leta 1997 je NMS iz ljubljanske starinarnice Solidus pridobil vecjo skupino arheoloških pred­metov (t. 3–8). Akcesijski podatki so skopi in navajajo zgolj, da so najdbe odkrili z detektorjem kovin (storilci niso znani) na Ulaki. Predmeti naj bi izvirali iz enega groba.13 Po Gaspariju so najdbe našli “na prevalu severno od Ulake”,14 cesar pa nam med našo raziskavo ni uspelo potrditi. 
Ob prihodu v muzej so bili predmeti neocišce­ni, držala se jih je plast zemlje, nekaj jih je bilo sprijetih z zemljeno grudo. Fotografije in opisi stanja predmetov pred konservacijo omogocajo opažanja o prvotni legi nekaterih najdb (t. 6; 7). 
pri Bledu (pozneje je najdbe zamenjal za novce drugega zbiratelja) mu je domnevni najditelj zatrdil, da je obesek 
(t.1: 15) našel blizu Cerknice, predmeta (t. 1: 13,14) pa nekje v Vipavski dolini (tako jih objavlja Gleirscher 2014, 90, sl. 10: 3–5). Pozneje je Oražem trdil, da so vsi trije obeski iz bližine Cerknice, morda z Ulake. O obeskih vrste Kastav Ib glej Blecic Kavur 2019. 
11 Guštin 1979, 33, t. 5: 3,5,7. 12 Schmid 1937, 17. 13 Akcesija za leto 1997, arhiv Arheološkega oddelka NMS. 
14
 Gaspari 2020, 151. 
Obesek, sestavljen iz treh ocalastih obeskov, ki so povezani z zapognjenim plocevinastim trakom 
(t.
 3: 3), je visel na kacasti fibuli s sedlastim lokom (t. 3: 2; 6: 1). Manjši spiralni zapestnici (t. 3: 5,7) sta ticali 

v vecjih spiralnih zapestnicah (t. 3: 4,6; 7: 1,2). Konservatorki15 sta pri cišcenju para zapestnic 

(t.
 3: 6,7; 7: 2) v zemlji, ki ju je sprijemala, našli 8 odlomkov košcic in cloveški prstnici.16 Med njima je bila tudi medialna prstnica z nezarašceno bazo, kar pomeni, da je pripadala otroku (glede na nakit najverjetneje deklici), staremu od 2 do 


13. leta in pol.17 
Certoške fibule (t. 5: 1–3) in ena od jantarnih jagod (t. 5: 16) so bile tesno skupaj v isti grudi zemlje (t. 7: 3). 
Tipološko-kronološka opredelitev najdb (akcesija 1997) 
Fibule 
Colnicasta fibula je podobna drugim fibulam tega tipa z najdišc notranjske skupine (sl. 3). To so velike fibule z izrazito širokim lokom. Povezuje jih poseben nacin izdelave, saj jih niso ulili in skovali v enem kosu, temvec so lok z nogo izdelali posebej ter nanj zakovicili iglo s peresovino iz dveh navojev. Zakovicene igle notranjskih colnicastih fibul torej niso popravila, ampak gre za dvodelno izdelavo fibul. Fibule so tudi popravljali, kar dokazujeta primerkaz Gradišca na Slivnici in iz Šmihela s popravljenim lokom (sl. 3: 1,5), ki sta fibuli z Ulake tudi zelopodobni po okrasu. Fibula iz Šmihela (sl. 3: 5; 4: zgoraj) ima na nogi svincen gumb, v ležišce za iglo so ga pricvrstili s pomocjo nosilca iz zapognjenebronaste plocevine. Železna korozija okoli bronastih zakovic na zadnjem delu loka nakazuje, da je imela fibula verjetno prikoviceno železno iglo. 
15 Predmete sta konservirali Irma Langus in Anita Virag, obe Oddelek za konserviranje in restavriranje, NMS. Sonja Perovšek je posredovala dokumentacijo o restavratorskih postopkih in fotografije predmetov, ki jih hrani Oddelek za konserviranje in restavriranje NMS, pred konservacijo predmetov (t. 6, 7) in po njej. 
16 NMS, Inv. št. P21385. 
17
 Baze prstnic nastanejo pri otrocih, starejših od 2 let. Deklicam se baze prstnic zarastejo do 13. leta in pol, fantom do 16. leta. Za ekspertizo se zahvaljujeva Tamari Leskovar (Center za interdisciplinarne raziskave v ar­heologiji, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani). 


Sl. 3: Colnicaste fibule z zakoviceno iglo na lok. 1 – Gradišce na Slivnici (neobjavljeno, NMS inv. št. P 19991); 2 – Am-broževo gradišce pri Slavini (neobjavljeno, NMS inv. št. P 19417); 3 in 4 – Tržišce pri Dolenji vasi (po Guštin 1979, t. 
18: 2,5); 5 – Šmihel pod Nanosom, grob 144 (po Guštin 1979, 45, 77, t. 58: 6). M. = 1:2. Fig. 3: Boat fibulae with the pin riveted to the bow. 1 – Gradišce on Slivnica (unpublished, NMS Inv. No. P 19991); 2 – Ambroževo gradišce near Slavina (unpublished, NMS Inv. No. P 19417); 3 and 4 – Tržišce near Dolenja vas (from Guštin 1979, Pl. 18: 2,5); 5 – Šmihel pod Nanosom, Grave 144 (from Guštin 1979, 45, 77, Pl. 58: 6). Scale = 1:2. 
Velike colnicaste fibule so bile del ženske noše v obdobju stopnje Notranjska III18 oz. v njenem mlajšem delu, stopnji Notranjska IIIb.19 Iz tega obdobja je rekonstruirana grobna celota (grob 144) 
18 Guštin 1973, 472, sl. 2: 24. 19 Guštin 1979, 27–28, 60–61, t. 18: 1–5; 58: 6,13; 
60: 11,12,16,17,18; Gabrovec 1987, 158, sl. 9: 16, t. 18: 6. 
s colnicasto fibulo (sl. 3: 5) in parom masivnih bronastih narebrenih zapestnic s presegajocimikonci iz Šmihela (sl. 4).20 
Biba Teržan in Matija Crešnar stopnjo No-tranjska III po radiokarbonskih datacijah vzorcev sežganih cloveških kosti iz grobov v Trnovem pri 
20 Guštin 1973, 472, t. 9: 7–9; Guštin 1979, 45, t. 58: 6–8. 

Ilirski Bistrici in s Križne gore ter z vzporejanjem z radiokarbonsko datiranimi grobovi s colnicastimi fibulami iz Kobarida datirata v prvo polovico in sredino 7. st. pr. n. št.21 Toda colnicaste fibule iz Kobarida22 so verjetno tipološko starejše od velikih notranjskih colnicastih fibul mlajšega dela stopnje Notranjska III (Notranjska IIIb), ki zajema drugo polovico 7. in zgodnje 6. st. pr. n. št. 
Kacasta fibula s sedlastim lokom in diskom na prehodu loka v iglo (t. 3: 2) sodi v tip IVb kacastih fibul po Sneži Tecco Hvala. Veljajo za najpogostejšo obliko kacastih fibul na obmocju Slovenije, kjer je verjetno tudi njihov izvor. Sicer so jih nosili od Est prek severnojadranskega zaledja in vzhodnih Alp do Panonije ter na jug do Istre, Nina in Donje doline.23 Hermann Parzinger jih je opredelil kot vodilni jugovzhodnoalpski tip 6. horizonta, tj. obdobja prve polovice 6. st. pr. n. št.24 V Estah jih datirajo v 6. in zacetek 5. st. pr. n. št.25 
21 Teržan, Crešnar 2014, 716–719. 22 Kruh 2014, sl. 42.3: 1; 42.6: 1; 42.9: 1; 42.13: 1. 23 Tecco Hvala 2014, 131–133, 148–150. 
24
 Parzinger 1988, 153–154, 125, t. 143.1: 2. 
25
 Tecco Hvala 2014, 150, op. 187. 
Skupina šestih certoških fibul (t. 5: 1–6; tej skupini je najverjetneje pripadal tudi odlomek t. 5: 9) je po obliki najbolj podobna razlicici VIIb certoških fibul po Teržanovi. Za VII. vrsto certoških fibul je znacilen lok segmentnega ali zaobljeno rombicnega preseka, ki je razclenjen s tremi precnimi rebri, pri cemer je srednje rebro širše od obeh stranskih. Kot razlicico b je Teržanova oznacila manjše fibule z lokom ozko lecastega ali segmentnega preseka.26 Zdi se, da so mlajše od vecjih fibul razlicice VIIa, saj jih najdemo v grobovih s certoškimi fibulami 
X. vrste in zaznamujejo nošo stopnje Sv. Lucija IIc v Posocju ter 5 st. pr. n. št. in še poznejši cas v Estah in na Dolenjskem.27 
Fibule (t. 5: 1–6) so podobno velike (med 69 in 74 mm) in le pri dveh (t. 5: 2,4) so jasno vidna tri precna rebra na zadnjem delu loka, saj imajo vsi primerki na tem mestu zakoviceno iglo z dvema navojema peresovine. Tako narejene fibule avtorji najveckrat interpretirajo kot popravila,28 redkeje jih povezujejo z nacinom izdelave in jih razumejo kot dvodelne fibule.29 
Primerki z Ulake nakazujejo imitiranje “klasic­ne” oblike certoške fibule vrste VIIb. Notranjski rokodelci so sledili modnim trendom sosednjih skupin in fibule posnemali, a pri njihovi izdelavi so ostali zvesti obrtni tradiciji izdelovanja dvo­delnih fibul, ki sega do velikih colnicastih fibul starohalštatskega obdobja (sl. 3; t. 3: 1). 
Po velikosti (69 in 68 mm) ne odstopata edinstveni certoški fibuli (t. 5: 7,8), ki združujeta oblikovne znacilnosti vec razlicic. Iztegnjena oblika loka in gobast gumb na nogi spominjata na certoške fibule 
X.vrste,30 iztegnjena oblika, profiliran okrogel plo­šcat gumb na loku in noga z vrezanim V-okrasom pa na, sicer povecini vecje, certoške fibule XIa, znane tudi z notranjskih najdišc.31 
Spiralne zapestnice 
Para z vecjima in manjšima dolgima (vecji s 14 in 15, manjši s 7 in 5 navoji) trakastima spiral-nima zapestnicama (t. 3: 4–7) med notranjskimi železnodobnimi najdbami nimata veliko primerjav. 
26 Teržan 1976, 325–326, sl. 3: b. 
27 Teržan 1976, 357; Tecco Hvala 2012, 256. 
28 Giumlia-Mair 2003, 35, sl. 27; Pettarin 2006, 117, 213, t. 13: 191,192; 14: 194–202. 
29 Božic, Maric 2015, sl. 2, 5–9; Maric 2016, 112–115, 119, sl. 6. 
30 Teržan 1976, 331, sl. 4: b–c. 
31 Teržan 1976, 336–337, sl. 36; t. 5: 2,3. 
Najbolj so jim podobne zapestnice v skupini najdb z Ulake, ki jih je leta 1936 pridobil Schmid od nekega domacina (t. 2: 2–4), kar morda nakazuje, da je ta kopal na istem kraju kot iskalci z detektorji kovin šest desetletij pozneje. 
Trakaste in žicnate spiralne zapestnice so zasto-pane med gradivom brez grobnih celot s Tržišcapri Dolenji vasi in iz Šmihela pod Nanosom32 ter iz domnevnega groba 59 na Socerbu,33 vendar vse z manjšim številom navojev od primerkov z Ulake. 
Manjši neokrašeni zapestnici sta podobni za­pestnicam z dolenjskih halštatskih grobišc, kjer pa niso bile pogosta oblika nakita.34 
V nasprotju z vecjimi zapestnicami z Ulake, okrašenimi s skupinami precno vrezanih crtic, se na Dolenjskem pojavljajo spiralne zapestnice z vec navoji, ki so po celotni dolžini okrašene s skupinami precnih crtic in križci.35 Med njimi Sneža Tecco Hvala izpostavlja para zapestnic,36 ki so ju našli skupaj s kacastima fibulama na Vacah37 in z locno dolgonožno in kacasto fibulo s krilci v Zagorju.38 
Tudi v posoški halštatski skupnosti so spiralne zapestnice z vec navoji redke, primerkom z Ulake so najbolj podobne zapestnice iz grobov Sz 2140 in Sz 2155, v katerih so bile fibule znacilne za stopnjo Sv. Lucija Ic2 oz. za prehod med 7. in 6. st. pr. n. št.39 
Vec dolgih spiralnih zapestnic in narokvic izvira iz Bele krajine, kjer so med grobnimi najdbami železne dobe z Goleka pri Vinici40 ter v železni in bronasti izvedbi iz grobov starohalštatske sto­pnje Podzemelj 2 ali Sticna 141 v Crnomlju42 in Podzemlju.43 
Dolge spiralne zapestnice in narokvice so nosili v japodski skupini44 in v drugih skupnostih zaho­
32 Guštin 1979, 35, 46, t. 23: 1–4; 66: 12–15; 67: 20. 
33
 Crismani, Righi 2002, 65, 76, kat. št. 72–74. 
34
 Razlicica S1 po Tecco Hvala 2012, 312, sl. 114: 1. 
35
 Razlicica S2 po Tecco Hvala 2012, 312, sl. 114: 2. 36 Tecco Hvala 2012, 312. 37 Teržan 2003, 70, t. 6: 5,6. 38 Gabrovec 1966, t. 5: 4,5. 
39
 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž-Orel 1984, t. 219D: 10,11; 221D: 6. 
40
 Povezava do iskanja po spletnih zbirkah Muzeja Peabody (Collections Online): https://pmem.unix.fas. harvard.edu:8443/peabody/(zadnji dostop febr. 2021). 
41 Dular 2003, 118, sl. 69: 14–17; 70: 3,4. 
42 Dular 1983, 221–223, 226, t. 2: 5,6; 4: 1,2; 7: 1–4; 8: 3,4; 13: 12. 
43 Dular 1978, 26, t. 11: 14–18; 12: 3–8. 
44 Bižic-Drechsler 1959, 247–248, sl. 2; Drechsler-Bižic 1961, 106, t. 7: 4; Maric 1968, t. 10: 35; 17: 50; 18: 23; 19: 22; Raunig 1968, t. 4: 34–37; 5: 22. 
dnega Balkana starejše železne dobe.45 V kulturi Glasinac so spiralne zapestnice z vecjim številom navojev nosili od stopnje IVb do stopnje IVc, tj. od konca 8. do prehoda med 6. in 5. st. pr. n. št.46 
Spiralne zapestnice iz žice okroglega ali štiri­kotnega preseka so bile dolgo casa priljubljene v Istri, kjer se pojavljajo v grobovih od stopnje Istra II/III do stopnje Istra IV.47 Manjši neokrašeni za­pestnici z Ulake sta podobni istrskim zapestnicam iz bronaste žice pravokotnega preseka, kjer veljajo za del ženske noše v stopnji Istra III, tj. v 8. in 7. st. pr. n. št.48 
Medtem ko so dolge spiralne zapestnice in narokvice v estenski skupini redkost, so bile v skupnostih starejše železne dobe od Picena (npr. Novilara-Servici, grob 8549) do obal in zaledja Tarantskega zaliva50 sestavni del razkošnih žen­skih noš. 
Zdi se torej, da se v sosednjih in tudi bolj od­daljenih deželah dolge zapestnice in narokvice z vec navoji pojavljajo predvsem v zgodnjih stoletjih starejše železne dobe. Bile so del razkošnih dekliških in ženskih oprav vse od enotrijskih in lukanskih skupnosti na jugu Apeninskega polotoka prek Pice­na, obmocja Caput Adriae z zaledjem, zahodnega Balkana do Vergine v osrednji Makedoniji.51 
Menimo, da to velja tudi za primerke z Ulake, kjer so verjetno socasne (morda izvirajo iz istega groba?) s colnicasto fibulo in/ali kacasto fibulo s sedlastim lokom in sestavljenim obeskom. 
Okrasni plošci 
Bronasti okrogli plošci, okrašeni z iztolcenimi bunkicami (t. 4: 1,2; 6: 2,3), imata na Notranjskem najboljšo primerjavo v dveh bronastih okroglih okrasnih plošcah (od ene je ohranjen zgolj odlo­mek), ki so ju morda našli na Gradišcu na Cepni.52 
45 Covic 1987, 246, 448, 492, sl. 15: 6; 26: 2; 27: 22; Batovic 1987, 367, t. 37: 18; 38: 3; 40: 8. 
46 Covic 1987, 598, 602, 611, 613, 621, 626, sl. 36: 16; t. 60: 7. 
47 Cestnik 2009, 40, 192, sl. 57; t. 14: 2; 15; 23: 1,2. 
48
 Teržan 2016, 280 (poglavje Spiralni obroci), t. 33: 6; 65: 16–18; “istrski” spiralni zapestnici iz bronaste žice pravokotnega preseka so našli z detektorjem kovin v grobu na Ajdovšcini nad Rodikom (glej tu Teržan, Turk sl. 14: 2–3). 
49 Beinhauer 1985, t. 139. 
50 Negroni Catacchio 2007, sl. 6–8; Bianco 2011, 32–33, 50. 
51 Iaia 2007, sl. 3, 6, 8–9; Blecic Kavur 2012, sl. 9. 
52 
Gradišce na Cepni ni zanesljivo najdišce okrasnih plošc, ki jih objavlja Guštin (1979, 33, t. 4: 4,5). Plošci 
Vecja plošca z Ulake ima na robu namešcene štiri zanke za obešanje (t. 4: 1; 6: 2), kar spominja na nekatere okrasne falere, ki so jih kot dele raz­košnih ženskih oprav našli v grobovih iz zacetka starejše železne dobe v Picenu.53 
Ob domnevi, da plošci izvirata iz istega groba, vidimo podobnosti (tako kot za dolge spiralne zapestnice in narokvice) z žensko nošo starejše železne dobe srednjega in južnega dela italskega polotoka. Po legi najdb vecje in manjše okrasne plošce v bogatih ženskih skeletnih grobovih na abruških najdišcih Fossa in Colfiorito ter v um-brijskem Spoletu jih avtorji povezujejo z nošnjo štol. Domnevajo, da je bila štola iz organske snovi (tkanina, usnje) in je imela na enem koncu vecjo, na drugem pa manjšo okrasno bronasto plošco.54 
Obeski, razdelilnik in spiralaste žicke 
Ker je bil obesek, ki je sestavljen iz treh ocalastih obeskov, povezanih z zapognjenim plocevinastim trakom (t. 3: 3), prvotno obešen na kacasto fibulo s sedlastim lokom (t. 6: 1), ga datiramo v obdobje nošnje tovrstnih fibul. 
Ocalasti obeski so sami zase kronološko neob-cutljivi, saj se pojavljajo kot del noše v številnih skupnostih od bakrene do starejše železne dobe.55 Moda nizanja vec ocalastih obeskov ali njihovo sestavljanje z drugimi oblikami nakita ima podob-no dolgo tradicijo,56 ki ji sledimo tudi v bogatih ženskih grobovih zgodnje železne dobe v loku od juga Italije do Makedonije.57 
Na Brežcu pri Škocjanu so našli šest ocalastih obeskov v bogatem ženskem grobu 15558 iz obdobja 10.–9. st. pr. n. št.59 Nanizani so bili na ogrlico iz spiralnih cevcic iz Mušje jame, ki je datirana 
namrec sodita v sklop predmetov, ki so jih inventarizirali v šestdesetih letih 20. stoletja in jih pogosto pripisali na­pacnim najdišcem. Tako npr. predmeti po Guštin 1979, t. 
3: 18–20; 4: 2 niso z Gradišca na Cepni, ampak iz gomile v Boštanju, ki jih je objavil že Mantuani (1913, 89, sl. 19). Za podatek se zahvaljujeva Barbari Jerin, NMS. 
53 Blecic Kavur 2012, 45, 48–51, sl. 5: 9–11; 6: 17. 54 Colonna 2007, sl. 7, 8, 10, 11; Manca, Weidig 2014, 94, sl. 108; Kluge 2017, 189, sl. 5. 55 Wels-Wayrauch 1978, 77–81, t. 19–38; Wels-Wayrauch 1991, 69–70, t. 19: 575–594; 20–26. 
56 
Sestavljen nakit, ki vkljucuje tudi ocalaste obeske, je prikazan npr. na bakrenodobnih stelah v Valcamonici (Casini 2008, sl. 1: 2,3). 
57 Iaia 2007, sl. 2, 5, 6, 9; Negroni Catacchio 2007, sl. 6, 15. 58 Ruaro Loseri et al. 1977, t. 13: 17–22. 59 Teržan 2002, 91; Teržan 2016, 275. 
v stopnjo Ha B in zgodnjo Ha C1.60 Omenimo še ocalaste obeske na koncih verižic, ki visijo na polmesecasti fibuli tipa Ljubljana (znacilna za starohalštatski stopnji Ljubljana IIb–III) z Mosta na Soci.61 
Dolgo tradicijo, morda kot predmetov posebne simbolike in v povezavi z žensko nošo,62 imajo bronasti obeski v obliki glavnicka (t. 4: 3). Geo-grafsko je Ulaki najbližje najdba bronastega obeska glavnicka iz Podzemlja,63 sicer pa se pojavljajo v grobovih starejše železne dobe v Istri in Dalmaciji ter v jadranskem zaledju srednje Italije.64 
Spiralaste cevcice iz trakaste žice (t. 4: 4) so kot del ženskega nakita uporabljali od bakrene do starejše železne dobe.65 Kaže opozoriti, da ob navedenih srednje- in južnoitalijanskih primer-javah za spiralne zapestnice in narokvice, okrogli okrasni plošci ter sestavljen nakit spiralne cevcice morda pripadajo socasnemu naglavnemu nakitu ali pokrivalu.66 
Bronastega razdelilnika oz. clena ne moremo ožje datirati (t. 5: 13), saj se podobni v razlicnih velikostih pojavljajo vsaj od pozne bronaste do konca starejše železne dobe.67 
Vecjemu obesku je verjetno pripadal okrašen odlomek bronaste plocevine, s katerega visita trikotna obeska (t. 5: 11). Dvodelni ali enodelni trikotni obeski starejše železne dobe so veckrat okrašeni z nizi iztolcenih ali vtolcenih buncic, pik in krožcev s piko,68 medtem ko okras z eno buncico ni pogost. Trikotne obeske z buncico in odlomke pektorala osmicaste oblike z okrasom, ki je podoben okrasu na odlomku plocevine z Ulake, so našli v otroškem grobu 1/10 v Pleški hosti na Molniku. Grob, v njem je bilo med drugim vec steklenih in jantarnih jagod, odlomek bronastega razdelilnika in keramicni posodi, je datiran v mladohalštatsko certoško stopnjo.69 
60 Teržan 2016, 283–284, sl. 87. 
61 Marchesetti 1893, t. 14; Teržan 1990, 77–78, seznam 15, sl. 6. 
62
 Kunstelj 2018, 212, sl. 8–9. 63 Dular 1978, 26, t. 12: 10. 
64
 Kunstelj 2018, 212, sl. 9–8, z referencami. 
65 Teržan 2016, 283. 
66 Iaia 2007, sl. 8; Bianco 2011, 31–33, 66, 68. 
67 Npr. primeri s Krasa: Brežec, grob 280 (Ruaro Loseri et al. 1977, t. 25: T. 280: 1); škocjanski mali zaklad (Ruaro Loseri 1983, 151, sl. 26C). 
68
 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž-Orel 1985, 34, t. 10: 12–14. 69 Tecco Hvala 2017, 75–76, 116–118, t. 42. 
Uhan 
Slabo ohranjen in verjetno neokrašen uhan iz bronaste trakaste plocevine (t. 5: 14) se je zapenjal s kvacico, podobno kot z vrezi okrašeni ali nežle­bljeni uhani v svetolucijski skupini70 ter z vrezi ali buncicami in pikami okrašeni uhani v dolenjski skupini (tipi 5b, 6a in 6b po Sneži Tecco Hvala71). 
Neokrašeni trakasti uhani s kvacico so redkost. Na Notranjskem sta dva med najdbami iz grobov na Tržišcu pri Dolenji vasi.72 Na Mostu na Soci so ga našli na grobišcu, morda skupaj s certoško fibulo,73 drugega pa na kultnem mestu v naselbini, ki ni starejše od mladohalštatskega obdobja.74 
Gumbi 
Preprosti bronasti kalotasti gumbi z zanko (t. 
5: 12) so dolgotrajna oblika in so jih uporabljali v casu kulture žarnih grobišc ter v starejši in mlajši železni dobi.75 
Steklene in jantarni jagodi 
Steklene (t. 5: 15) in jantarni jagodi (t. 5: 16) ne odstopajo od obicajnih oblik jagod starejše železne dobe. V sklopu najdb z Ulake morda sodijo k starejšim predmetom (cas nošnje col­nicaste in kacaste fibule), saj med njimi ni vec-barvnih steklenih jagod s plastovitimi ocesci, ki se pojavijo šele v mladohalštatskem obdobju 5. in 4. st. pr. n. št.76 
ZAKLjUcEK 
Na Ulaki je bilo v starejši železni dobi gradišce, od koder izvirajo posamicne keramicne in kovin­ske najdbe (t. 1). Za poselitev v bronasti oz. pozni bronasti dobi prepricljivih pokazateljev nimamo, predpostavljamo pa, da sta starejšeželeznodobno 
70 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž-Orel 1985, 30, t. 8: 1. 71 Tecco Hvala 2012, 330, sl. 122: 6–8. 72 Guštin 1979, 36, t. 24: 2,3. 
73
 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž-Orel 1984, t. 172H; Teržan, Lo Schiavo, Trampuž-Orel 1985, 293. 
74 Laharnar 2018, 229, 240, sl. 7: 13. 
75 Božic 2009, 71, 89. 
76 Kunter 1995, 161–168. 
gradišce nasledila gradišce mlajše železne dobe in rimska naselbina. 
Pripadajoce grobišce se je domnevno širilo na zahodnem pobocju, kjer naj bi bili odkriti 
grobovi iz starejše železne dobe (t. 2). Natancne lokacije nismo uspeli ugotoviti, tako kot ne za vecjo skupino kovinskih, steklenih in jantarnih najdb iz starejše železne dobe (t. 3–8), ki izvirajo iz nestrokovnih posegov z uporabo detektorja kovin, kažejo pa, da gre za grobne najdbe. Pri konserviranju zapestnic (t. 3: 6–7; 7: 2) odkrite cloveške kosti niso bile izpostavljene ognju, tudi predmeti ne, kar kaže na skeletni pokop. Predmeti nakazujejo dve casovni težišci. Prvo je v stopnjah Notranjska III oz. IIIb / okvirno druga polovica 
7. in zgodnje 6. st. pr. n. št., drugo v stopnji No-tranjska V / okvirno 5. st. pr. n. št. 
Izdelke domacih delavnic bi lahko prepoznali v nekaterih fibulah, izdelanih na svojstven nacin, znacilen za rokodelske mojstre notranjske starejše železne dobe (t. 3: 1; 5: 1–8). Nekateri drugi nakitni predmeti  (t. 3: 2–7; 4: 1–4) pa nakazujejo povezave z razkošnimi ženskimi in dekliškimi nošami, ki jim sledimo na jug do zahodnobalkanskih skupin ter do picenskih, lukanskih in enotrijskih skupnosti. To pomeni, da so bili prebivalci vzhodnega ob-mocja notranjsko-kraške skupine vpeti v mrežo cezjadranskih stikov in izmenjav med Apeninskim in Balkanskim polotokom. Ugotovitev je morda z današnjega gledišca presenetljiva, saj so danes kraji ob notranjskih kraških poljih odmaknjeni od glavnih prometnic. V železni dobi je bilo verjetno drugace in ne kaže pozabiti, da so tudi Rimljani pri osvajanju japodskih in drugih ozemelj zaho­dnega Balkana izkoristili tukajšnje že uhojene poti v predhodnih stoletjih.77 
Grobovi z Ulake kažejo na mocno skupnost, ki je od 7.–6. st. pr. n. št. obvladovala Loško dolino in njeno bližnjo sosešcino, kjer raziskave nakazujejo zaton skupnosti na Križni gori,78 s cimer je morda povezan vzpon Ulake. Prostor sosednjega Cerkniškega polja pa so obvladovalagradišca na Žerovnišcku,79 Slivnici80 in Tržišcu pri Dolenji vasi.81 
77 Laharnar 2016, 94–95, sl. 1. 78 Bavdek, Urleb 2014, 526. 
79
 Laharnar 2009. 80 Guštin 1979, 37, t. 36. 81 Guštin 1979, 15, 35–37, t. 17–36. 

KATALoG 
Najdbe hrani NMS, razen treh obeskov (t. 1: 13–15), ki so v zasebni hrambi. 
Tabla 1 
Posamicne najdbe, naselbina 
1.
 Zoomorfna figurica. Bron. Dol. 34 mm. Inv. št. 19531. 

2.
 Stožcast zakljucek falere vrste Hallstatt z odlomljeno zanko. Bron. Pr. 18 mm; viš. 20 mm. Inv. št. P 27970. 

3.
 Odlomek narebrene zapestnice. Bron. Pr. 83 mm; dol. 31 mm. Inv. št. P 27971. 


4.–5. Odlomka križnih ataš. Bron. Dol. 50 in 17 mm; šir. 20 mm. Inv. št. P 27973, P 27974. 
6. Odlomek uhate sekire z grbo. Bron. Dol. 39 mm; šir. 30 mm. Inv. št. P 19529 c. 
7.–9. Trije odlomki surovcev. Bron. Dol. 55 do 32 mm; šir. 59 do 32 mm; deb. 20 do 9 mm. Inv. št. P 19530 a-b, P 19529 c. 
10. Odlomek plošcatega ingota ali lista sekire. Bron. Dol. 53 mm; šir. 54 mm; deb. 6 mm. Inv. št. P 19529a. 
11.–12. Odlomka plošcatih ingotov (?). Bron. Dol. 42 in 24 mm; šir. 42 in 23 mm; deb. 8 in 6 mm. Inv. št. P 19529b, P 19341. 
13.
 Obesek vrste Kastav Ib. Bron. Viš. 39 mm; šir. 50 mm. Inv. št. ZN 232-5. 

14.
 Obesek vrste Kastav Ib. Bron. Viš. 54 mm; šir. 63 mm. Inv. št. ZN 232-4. 

15.
 Obesek vrste Kastav Ib. Bron. Viš. 65 mm; šir. 80 mm. Inv. št. ZN 232-1. 


Tabla 2 
Akcesija 1936, zahodno pobocje (grobišce) 
1.
 Certoška fibula vrste VIa, na loku par precnih reber nad peresovino, noga okrašena z V-vrezom. Bron. Dol. 98 mm. Inv. št. P 12824. 

2.
 Spiralna zapestnica okrašena s kratkimi precnimi vrezi. Bron. Pr. 61 mm. Inv. št. P 12823. 

3.
 Spiralna zapestnica okrašena s snopi precnih vrezov (zelo zabrisani). Bron. Pr. 67 mm. Inv. št. P 12825. 

4.
 Spiralna zapestnica okrašena s snopi precnih vrezov. Bron. Pr. 64 mm. Inv. št. P 12825. 

5.
 Zapestnica z dotikajocimi se konci. Bron. Pr. 61 mm. Inv. št. P 12825. 

6.
 Zapestnica z dotikajocimi se konci. Bron. Pr. 64 mm. Inv. št. P 12825. 

7.
 Odlomek masivnega ostenja z nalepljenim rebrom z odtisi; zunaj, znotraj, sredina oranžnorjava; hrapava; grobozrnata. Slabo pecena glina. Dol. 75 mm; šir. 39 mm; deb. 30 mm. Inv. št. P 12822. 

8. 
Odlomek ostenja s polkrožno nalepljenim rebrom z odtisi; zunaj rdecerjava, znotraj, sredina oranžnorjava; hrapava; drobnozrnata. Slabo pecena glina. Dol. 78 mm; šir. 55 mm; deb. 21 mm. Inv. št. P 12822. 

9.
Odlomek ostenja z nalepljenima dvema rebroma z odtisi in odlomljenim rocajem/držajem; zunaj rdecerjava, znotraj, sredina oranžnorjava; hrapava; drobnozrnata. Slabo pecena glina. Dol. 80 mm; šir. 55 mm; deb. 22 mm. Inv. št. P 12822. 


10.
 Odlomek ostenja z nalepljenim rebrom z odtisi; zunaj, znotraj, sredina oranžnorjava; hrapava; drobnozrnata. Dobro pecena glina. Dol. 81 mm; šir. 70 mm; deb. 40 mm. Inv. št. P 12822. 

11.
 Odlomek svitka z dvema krožnima žigoma z vpisanim križem; oranžnorjava; gladka; finozrnata. Dobro pecena glina. Pr. 120 mm; deb. 40 mm. Inv. št. P 12822. 

12.
 Odlomek svitka z dvema krožnima žigoma z vpisanim križem; oranžnorjava; gladka; finozrnata. Dobro pecena glina. Pr. 140 mm; deb. 34 mm. Inv. št. P 12822. 


Tabla 3 
Akcesija 1997, grobišce 
1.
 Colnicasta fibula okrašena s snopi precnih in poševnih vrezov na loku ter mrežastim okrasom na nogi. Pereso­vina z iglo na lok pritrjena z bronasto zakovico. Bron. Dol. 108 mm. Inv. št. P 21352 (t. 8). 

2.
 Kacasta fibula vrste IVb. Bron. Dol. 57 mm. Inv. št. P 21349 (t. 6: 1). 

3.
 Obesek sestavljen iz treh ocalastih clenov/obeskov, spetih z zapognjeno trakasto plošcico, okrašeno z tangencio­nalno povezanimi iztolcenimi buncicami in pikami ter ob robovih s kratkimi poševnimi vrezi. Bron. Dol. 90 mm; šir. 65 mm. Inv. št. P 21351 (t. 6: 1). 

4.
 Spiralna zapestnica okrašena s snopi finih precnih vrezov. Bron. Pr. 64 mm. Inv. št. P 21362 (t. 7: 1). 

5.
 Spiralna zapestnica. Bron. Pr. 46 mm. Inv. št. P 21364 (t. 7: 1). 

6.
 Spiralna zapestnica okrašena s snopi finih precnih vrezov. Bron. Pr. 65 mm. Inv. št. P 21363 (t. 7: 2). 

7.
 Spiralna zapestnica. Bron. Pr. 49 mm. Inv. št. P 21365 (t. 7: 2). 


Tabla 4 
Akcesija 1997, grobišce 
1.
 Okrogla plošca s štirimi obrocki za obešanje, okrašena s petimi iztocenimi bunkami in nizom bunkic ob robu. Bron. Pr. 129 mm. Inv. št. P 21366 (t. 6: 2). 

2.
 Okrogla plošca, okrašena s petimi iztolcenimi bunkicami. Osrednja bunkica je poškodovana s predrtino. Bron. Pr. 71 mm. Inv. št. P 21367 (t. 6: 3). 

3.
 Polmesecasti obesek v obliki glavnicka z drobnimi zobci in sedmimi luknjicami na vrhu polkrožne oblike. Bron. Pr. 98 mm. Inv. št. P 21368 (t. 8).

4.
 Štirinajst spiralastih cevcic iz trakaste plocevine. Bron. Dol. 125 do 13 mm. Inv. št. P 21372a-n (t. 8). 


Tabla 5 
Akcesija 1997, grobišce 
1.
 Certoška fibula vrste VIIb, noga okrašena z V-vrezom. Peresovina je na lok pritrjena z bronasto zakovico. Bron. Dol. 74 mm. Inv. št. P 21353 (t. 7: 3). 

2.
 Certoška fibula vrste VIIb, lok je razclenjen s tremi precnimi rebri, noga z vrezi. Peresovina je na lok pri­


trjena z bronasto zakovico. Bron. Dol. 71 mm. Inv. št. P 21354 (t. 7: 3). 
3.
 Certoška fibula vrste VIIb s križno razširitvijo na loku (nedodelano precno rebro). Peresovina je na lok pri­trjena z bronasto zakovico. Bron. Dol. 69 mm. Inv. št. P 21355 (t. 7: 3). 

4.
 Certoška fibula vrste VIIb, lok je razclenjen s tremi precnimi rebri, noga okrašena z V-vrezom. Peresovina je na lok pritrjena z bronasto zakovico. Bron. Dol. 70 mm. Inv. št. P 21356. 

5.
 Certoška fibula vrste VIIb, noga okrašena z V-vrezom. Peresovina je na lok pritrjena z bronasto zakovico. Bron. Dol. 70 mm. Inv. št. P 21357. 

6.
 Certoška fibula vrste VIIb, noga okrašena z V-vrezom. Peresovina je na lok pritrjena z bronasto zakovico. Bron. Dol. 69 mm. Inv. št. P 21358. 

7.
 Certoška fibula z vzdolžno profiliranim diskastim gum-bom na loku in okrašena z V-vrezom na nogi. Peresovina je na lok pritrjena z bronasto zakovico. Bron. Dol. 69 mm. Inv. št. P 21359. 

8.
 Certoška fibula z vzdolžno profiliranim diskastim gumbom na loku in okrašena z dvojnim V-vrezom na nogi. Peresovina je na lok pritrjena z bronasto zakovico. Bron. Dol. 68 mm. Inv. št. P 21360. 


9.
Igla s peresovino, z bronasto zakovico pripeta na del ohranjenega loka certoške fibule. Bron. Dol. 4,5 mm. Inv. št. P 21361. 

10.
 Odlomek igle fibule. Bron. Dol. 2,5 mm. Inv. št. P 21350. 

11.
 Odlomek plošcice, okrašene z iztolceno bunkico in punciranimi pikami, na njej visita trikotna obeska okrašena z iztolceno bunkico. Bron. Dol. 18 mm. Inv. št. P 21369. 

12.
 Sedemnajst kalotastih gumbov. Bron. Pr. 13 mm. Inv. št. P 21373. 

13.
 Razdelilnik/clen ogrlice s štirimi luknjicami. Bron. Dol. 32 mm. Inv. št. P 21371. 

14.
 Odlomek trakastega uhana, zanka/kvacica je pritrjenaz zakovico. Bron. Dol. 28 mm. Inv. Št. P 21370. 

15. 
Pet jagod iz temno modrega stekla, tri jagode iz sve­tlo modrega stekla, jagodi iz svetlo modrega stekla in tremi belimi ocesci s temno modro obrobo in jagoda iz svetlo modrega stekla in tremi temno modrimi oce-sci z belo obrobo. Pr. 16 do 7 mm. Inv. št. P 21374–P 21381, P 21383. 

16.
 Jagodi iz jantarja. Pr. 12 in 11 mm. Inv. št. P 21382, P 21383 (t. 7: 3). 


BATOVIC, Š. 1987, Liburnska grupa. – V / In: A. Benac (ur. / ed.), Praistorija jugoslavenskih zemalja 5. Željezno doba, 339–390, Sarajevo. 
BAVDEK, A., M. URLEB 2014, Križna gora pri Ložu / Križna gora near Lož. – In / V: B. Teržan, M. Crešnar, Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Sloven-skem / Absolute dating of the Bronze and Iron Age in Slovenia, Katalogi in monografije 40, 525–535. 
BEINHAUER, K. W. 1985, Untersuchungen zu den eisen­zeitlichen Bestattungsplätzen von Novilara (Provinz Pésaro und Urbino/Italien): Archäologie, Anthropologie, Demographie; Methoden und Modelle. – Frankfurt a. M. 
BIANCO, S. 2011, Enotria. Processi formativi e comunità locali. La necropoli di Guardia Perticara. – Lagonegro. 
BLECIC KAVUR, M. 2012, Ukrašene broncane falere s trnom: ornament kao amblem. – Godišnjak 41, 43–66. 
BLECIC KAVUR, M. 2019, Grobnicki pektoralni privjesci u kontekstu željeznodobne estetike simbola / Pectoral pendants from Grobnik in the context of the Iron Age symbol aesthetics. – Histria archaeologica 49, 39–58. 
BIŽIC-DRECHSLER, R. 1959, Istraživanje nekropole praistoriskih Japoda u Kompolju. – Arheološki radovi i rasprave Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti 1, 245–280. 
BOŽIC, D. 2009, A Hallstatt grave containing a cuirass, excavated near Sticna by the Duchess of Mecklenburg in 1913. The reliability of grave groups from the Mec­klenburg Collection / K halštatskemu grobu z oklepom, ki ga je leta 1913 pri Sticni izkopala vojvodinja Mec­klenburška. O zanesljivosti grobnih celot Mecklenburške zbirke. – Arheološki vestnik 60, 63–95. 
BOŽIC, D., A. MARIC 2015, Two-part late Certosa fibu­lae with an iron or bronze spring and pin. – V / In: Ch. Gutjahr, G. Tiefengraber (ur. / eds.), Beiträge zur Hallstattzeit am Rande der Südostalpen. Akten des 2. Internationalen Symposiums am 10. und 11. Juni 2010in Wildon (Steiermark/Österreich), Internationale Ar-chäologie – Arbeitsgemeinschaft, Symposium, Tagung, Kongress 19, 149–158. 
CASINI, S. 2008, I monoliti istoriati con simbologia femminile della Valcamonica e della Valtellina. Rifles-sioni e nuovi spunti di ricerca. – Notizie Archeologiche Bergomensi 16, 5–20. 
COVIC, B. 1987, Grupa Donja dolina – Sanski most, Srednjodalmatisnka grupa, Srednjobosanska grupa, Glasinacka kultura. – V / In: A. Benac (ur. / ed.), Prai­storija jugoslavenskih zemalja 5. Željezno doba, 232–286, 442–528, 575–643, Sarajevo. 
CESTNIK, V. 2009, Željeznodobna nekropola Kaštel kod Buja: analiza pokopa željeznodobne Istre / Iron Age necropolis Kaštel near Buje: analysis of burial practice in the Iron Age Istria. – Monografije i katalozi 18. 
COLONNA, G. 2007, Dischi-corazza e dischi di ornamento femminile: due distinte classi di bronzi centro-italici. – Archeologia Classica 58, 3–30. 
CRISMANI, A., G. RIGHI 2002, Le sepolture protostoriche e il catalogo dei materiali. – V / In: M. Vidulli Torlo (ur. / ed.), La necropoli di San Servolo. Veneti, Istri, Celti e Romani nel territorio di Trieste, 63–88, Trieste. 
DULAR, J. 1978, Podzemelj. – Katalogi in monografije 16. 
DULAR, J. 1983, Gomilno grobišce v Loki pri Crnomlju (Die Hügelgräbernekropole in Loka bei Crnomelj). – Arheološki vestnik 34, 219–244. 
DULAR, J. 2003, Halštatske nekropole Dolenjske / Die hallstattzeitlichen Nekropolen in Dolenjsko. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 6. DOI: https://doi. org/10.3986/9789610502944
DRECHSLER-BIŽIC, R. 1961, Rezultati istraživanja japod­ske nekropole u Kompolju 1955-1956. godine. – Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 2/1, 67–114. 
GABROVEC, S. 1966, Zagorje v prazgodovini (Zagorje in der Vorgeschichte). – Arheološki vestnik 17, 19–50. 
GABROVEC, S. 1987, Notranjska grupa. – In / V: A. Benac (ur. / ed.), Praistorija jugoslavenskih zemalja 5, Željezno doba, 151–177, Sarajevo. 
GASPARI, A. 2000, Ulaka. Prazgodovinska in rimska na­selbina nad Starim trgom pri Ložu. – Magistrsko delo / Master’s thesis, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakul­teta Univerze v Ljubljani (neobjavljeno / unpublished). 
GASPARI, A. 2020, Ulaka. – V / In: J. Horvat, I. Lazar, A. Gaspari (ur. / eds.), Manjša rimska naselja na slovenskem prostoru / Minor roman settlements in Slovenia. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 40, 141–171. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610502586 
GLEIRSCHER, P. 1993, Der bronzene “Schildbuckel” von der Gurina (Kärnten). Zu den hallstattzeitlichen Krempenfaleren in West- und Mitteleuropa. – Germa­nia 71, 31–57. 
GLEIRSCHER, P. 2014, Ein ältereisenzeitliches Gehänge aus Frojach bei Rosegg (Kärnten). Zur Entwicklung anthropomorpher Gehänge beidseits der Alpen von der Spätbronzezeit bis in die jüngere Eisenzeit (Starejšeže­leznodobni obesek iz Broj pri Rožeku na avstrijskem Koroškem. K razvoju antropomorfnih obeskov na obeh straneh Alp od pozne bronaste dobe do mlajše železne dobe). – Arheološki vestnik 65, 79–100. 
GIUMLIA-MAIR, A. 2003, La necropoli di Misincinis. La metallurgia nell’ età del ferro. – Udine. 
GUŠTIN, M. 1973, Kronologija notranjske skupine (Crono­logia del gruppo preistorico della Notranjska [Carniola Interna]). – Arheološki vestnik 24, 461–506. 
GUŠTIN, M. 1979, Notranjska. K zacetkom železne dobe na severnem Jadranu / Zu den Anfängen der Eisenzeit an der nördlichen Adria. – Katalogi in monografije 17. 
IAIA, C. 2007, Identità e comunicazione nell’abbigliamento femminile dell’area circumadriatica fra IX e VII secolo 
a.C. – V / In: P. von Eles (ur. / ed.), Le ore e i giorni delle donne: dalla quotidianità alla sacralità tra VIII e VII secolo a.C., 25–36, Verucchio. 
KLUGE, S. 2017, Big Women in Süden, Einige Anmerkun-gen zur Etruskerin. – V / In: C. Keller, K. Wingler (ur. / eds.), Frauen an der Macht ? Neue interdisziplinäre Ansätze zur Frauen- und Geschlechterforschung für die Eisenzeit Mitteleuropas. – Universitätsforschungen zur prähistorischen Archäologie 299, 171–192. 
KRUH, A. 2014, Kobarid. – V / In: B. Teržan, M. Crešnar, Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Sloven-skem / Absolute dating of the Bronze and Iron Age in Slovenia. – Katalogi in monografije 40, 615–627. 
KUNSTELJ, M. 2018, Bronasti obeski – pricevalci cezja­dranskih povezav v pozni bronasti dobi. – V / In: M. Crešnar, M. Vinazza (ur. / eds.), Srecanja in vplivi v raziskovanju bronaste in železne dobe na Slovenskem. Zbornik prispevkov v cast Bibi Teržan, 199–217, Ljubljana. DOI: https://doi.org/10.4312/9789610600855 
KUNTER, K. 1995, Glasperlen der vorrömischen Eisenzeit 4, Schichtaugenperlen. – Marburger Studien zur Vor- und Frühgeschichte 18.
LAHARNAR, B. 2009, The Žerovnišcek Iron Age hillfortnear Blocice in the Notranjska region / Železnodobnogradišce Žerovnišcek pri Blocicah na Notranjskem. – Arheološki vestnik 60, 97–157. 
LAHARNAR, B. 2016, Small finds from the Roman fort at Nadleški hrib, Notranjska region (SW Slovenia). – V / In: 
J. Horvat (ur. / ed.), The Roman army between the Alps and the Adriatic. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 31, 85–97. DOI: https://doi.org/10.3986/9789612549275 
LAHARNAR, B. 2018 Kovinske in steklene najdbe ter kamniti kalupi iz železnodobne naselbine na Mostu na Soci / Metal finds, glass finds and stone moulds from the Iron Age settlement at Most na Soci. – V / In: J. Dular, 
S. Tecco Hvala (ur. / eds.), Železnodobno naselje Most na Soci. Razprave / The Iron age settlement at Most na Soci. Treatises. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 34, 195–247. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610501091 
LAHARNAR, B., E. LOZIC 2016, Roman battlefield ar­chaeology: case study Grad near Šmihel pod Nanosom and Nadleški hrib (SW Slovenia). – Schild von Steier 27, 60–71. 
LAHARNAR, B., E. LOZIC 2017, Ulaka and Nadleški hrib (Slovenia). Sites of military conflicts from the last decades BC. – B. Hebert (ed. / ur.), Fundberichte aus Österreich 56 (2019), D62–D67.
LAHARNAR, B., P. TURK 2017, Železnodobne zgodbe s sticišca svetov. – Ljubljana. 
LAHARNAR, B., P. TURK 2018, Iron Age stories from the crossroads. – Ljubljana. 
LAHARNAR, B., E. LOZIC, J. KUSETIC 2018, Ulaka nad Starim trgom pri Ložu. Rimski tabor in sledovi spopada iz 1. st. pr. n. št.. – V / In: P. Stipancic, B. Djuric (ur. / eds.), Arheologija v letu 2017, dedišcina za javnost, 35, Ljubljana. 
MANCA, M. L., J. WEIDIG 2014, Spoleto 2700 anni fa. Sepolture principesche dalle necropoli di Piazza d’Armi / Spoleto vor 2700 Jahren. Zepter und Königskinder aus der Nekropole von Piazza d’Armi. – Spoleto. 
MANTUANI, J. 1913, Prazgodovinska gomila v Boštanju. – Carniola 4, 7–98. 
MARCHESETTI, C. 1893, Scavi nella necropoli di S. Lucia presso Tolmino. – Bollettino della Società Adriatica di scienze naturali in Trieste 15, 97–460. 
MARIC, Z. 1968, Japodske nekropole u dolini Une. – Gla­snik Zemaljskog muzeja u Sarajevu 23, 5–80. 
MARIC, A. 2016, A two-part Certosa fibula (variant VIId) from the cult place at Monte di Medea in Friuli / Dvodelna certoška fibula razlicice VIId s kultnega mesta na Medejskem hribu v Furlaniji. – Arheološki vestnik 67, 105–120. 
NANUT, T. 2018, Poznobronasto- in železnodobni de­pojski najdbi iz Dolenjih Raven na Cerkljanskem in s Sv. Jakoba na Kanalskem Kolovratu (Late Bronze and Iron Age hoard finds from Dolenje Ravne near Cerkno and Sv. Jakob in the Kanalski Kolovrat Hills). – In / V: M, Crešnar, M. Vinazza (ur. / eds.), Srecanja in vplivi v raziskovanju bronaste in železne dobe na Slovenskem. Zbornik prispevkov v cast Bibi Teržan, 137–161, Ljubljana. DOI: https://doi.org/10.4312/9789610600855 
NEGRONI CATACCHIO, N. 2007, Le vesti sontuose e gli ornamenti. Monili d'ambra e di materie preziose nelle tombe femminili di età orientalizzante e arcaica in Italia. – V / In: M. Blecic, M. Crešnar, B. Hänsel, 
A. Hellmuth, E . Kaiser, C. Metzner-Nebelsick (ur. / eds.), Scripta praehistorica in honorem Biba Teržan, Situla 44, 533–556. 
PARZINGER, H. 1988, Chronologie der Späthallstatt- und Frühlatène-Zeit. Studien zu Fundgruppen zwischen Mosel und Save. – Quellen und Forschungen zur prähistorischen und provinzialrömischen Archäologie 4. 
PAVLIN, P., P. TURK 2014, Starejšeželeznodobna depoja z Gobavice nad Mengšem / Two Early Iron Age hoards from Gobavica above Mengeš. – Arheološki vestnik 65, 35–78. 
PETTARIN, S. 2006, Le necropoli di San Pietro al Nati­sone e Dernazzacco. – Studi e richerche di protostoria mediterranea 7. 
RAUNIG, B. 1968, Japodska nekropola na Crkvini u Golu­bicu. – Glasnik Zemaljskog muzeja u Sarajevu 23, 81–97. 
RUARO LOSERI, L. 1983, Il tesoretto di San Canziano. – V / In: Preistoria del Caput Adriae. Il Catalogo, 150–151, Udine. 
RUARO LOSERI et. al. 1977 = L. Ruaro Loseri, G. Steffè De Piero, S. Vitri, G. Righi 1977, La necropoli di Brežec presso S. Canziano del Carso. Scavi Marchesetti 1896­1900. – Atti dei Civici Musei di Storia ed arte di Trieste, Monografie di Preistoria 1. 
SCHMID, W. 1937, Ulaka. Japodska naselbina nad Starim trgom pri Ložu. Prvo porocilo o raziskovanjih l. 1936. 
– Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 18, 17–32. 
TECCO HVALA, S. 2012, Magdalenska gora. Družbena struktura in grobni rituali železnodobne skupnosti / Social structure and burial rites of the Iron Age community. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 26. DOI: https:// doi.org/10.3986/9789612546007 
TECCO HVALA, S., 2014, Kacaste fibule z obmocja Slo­venije / Serpentine fibulae from Slovenia. – Arheološki vestnik 65, 123–186. 
TECCO HVALA, S. 2017, Molnik pri Ljubljani v železni dobi / The Iron Age site at Molnik near Ljubljana. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 36. DOI: https://doi. org/10.3986/9789610503750
TERŽAN, B. 1976, Certoška fibula (Die Certosafibel). – Arheološki vestnik 27, 317–536. TERŽAN, B. 1990, Polmesecaste fibule – o kulturnih pove­zavah med Egejo in Caput Adriae (Die Halbmondfibeln. 
Über die Kulturverbindungen zwischen der Ägäis und dem Caput Adriae). – Arheološki vestnik 41, 49–88. 
TERŽAN, B. 2002, Kronološki oris / Chronological outline. 
– V / In: D. Svoljšak, A. Pogacnik, Tolmin, prazgodovinsko grobišce 2. Razprave / Tolmin, the prehistoric cemetery 2. Treatises. – Katalogi in monografije 35, 85–102.
TERŽAN, B. 2003, Goldene Ohrringe in der späten Bronze-und frühen Eisenzeit – Zeichen des Sakralen? – Anzeiger des Germanischen Nationalmuseums, 68–82. 
TERŽAN, B. 2008, Stiške skice / Sticna - Skizzen. – V / In: S. Gabrovec, B. Teržan, Sticna II/2. Gomile starejše železne dobe. Razprave / Grabhügel aus der älteren Eisenzeit. Studien. – Katalogi in monografije 38 (2010), 189–325.
TERŽAN, B. 2016, Obrocasti nakit / Oggetti di ornamento ad anello. – V / In: B. Teržan, E. Borgna, P. Turk (ur. / eds.), Depo iz Mušje jame pri Škocjanu na Krasu. Depoj­ske najdbe bronaste in železne dobe na Slovenskem 3 / Il ripostiglio della Grotta delle Mosche presso San Canziano del Carso. Ripostigli delle età del bronzo e del ferro in Slovenia 3. – Katalogi in monografije 42, 269–299.
TERŽAN, B., M. CREŠNAR, 2014, Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem / Absolute dating of the Bronze and Iron Age in Slovenia. – Katalogi in monografije 40.
TERŽAN, B., F. LO SCHIAVO, N. TRAMPUŽ-OREL 1984, Most na Soci (S. Lucia) 2, Szombathyjeva izkopavanja. Table / Die Ausgrabungen von J. Szombathy. Tafelband. 
– Katalogi in monografije 23/2.
TERŽAN, B., F. LO SCHIAVO, N. TRAMPUŽ-OREL 1985, Most na Soci (S. Lucia) 2, Szombathyjeva izkopavanja. Tekst / Die Ausgrabungen von J. Szombathy. Text. – Ka­talogi in monografije 23/1.
TRAMPUŽ OREL, N., J. D. HEATH 1998, Analysis of Heavily Leaded Schaft-Hole Axes. – V / In: B. Hänsel (ur. / ed.), Mensch und Umwelt in der Bronzezeit Euro-pas, 237–248, Kiel. 
TURK, P. 2018, Early Iron Age hoards from central and western Slovenia. – V / In: E. Borgna, P. Cassòla Guida, 
S. Corazza (ur. / eds.), Preistoria e protostoria del Caput Adriae, Studi di preistoria e protostoria 5, 397–406. 
WELS-WEYRAUCH, U. 1978, Die Anhänger und Halsringe in Südwestdeutschland und Nordbayern. – Prähistorische Bronzefunde 11/1. 
WELS-WEYRAUCH, U. 1991, Die Anhänger in Südbayern. 
– Prähistorische Bronzefunde 11/5. 


Ulaka above Stari trg pri Ložu in the Early Iron Age 
Translation 
SETTLEMENT 
Ulaka is a hill with a flat top (summit at 683 m asl) located west of Stari trg pri Ložu and rising roughly 100 m above the valley floor. The settle­ment covers 5 ha of the oval-shaped plateau that measures 260 m in length and 250 m in width. To the north extends karst terrain of rocky ridges and sinkholes, while other slopes of Ulaka are less steep and undulated (Fig. 1; 2). 
The archaeological traces from Ulaka have been drawing attention at least from the time of Johann Ludwig Schönleben and Johann Weikhard von Valvasor onwards, two polymaths who linked the hill with the Iapodic town of Terponus. Their hypothesis was accepted by several later authors,1 and is still alive among the local population today. 
The most extensive investigations on Ulaka to date are those that Walter Schmid conducted in the 1930s. Unfortunately, he did not publish the comprehensive results of his excavations, the work cut short by the outbreak of World War II. His records together with newspaper articles and the small finds kept in the Narodni muzej Slovenije (henceforth NMS) were later used in a revision study that Andrej Gaspari prepared as part of his master’s thesis. In spite of the incomplete records and Schmid’s excavation method that is inappropri­ate from the modern point of view, Gaspari was able to draw significant conclusions pertaining to the site.2 
In the Roman period, Ulaka hosted a settlement. Schmid excavated several of its houses, while the layout of the settlement was gained from the analysis and archaeological interpretation of the LiDAR data (Fig. 2). Partly sunken into the bed­rock, its houses continued the tradition of local architecture in the Notranjska region that reached back at least to the Late Iron Age.3 
Roughly half a kilometre south of Ulaka is Nadleški hrib, holding the remains of a two-phase Roman fort. Its first phase, as well as the Roman military installation on the saddle northwest of Ulaka associated with numerous finds of military 
1
 For the history of research, see Gaspari 2020, 146. 
2
 Gaspari 2000; 2020. 
3
 Gaspari 2020, 153–156. 
equipment indicate a conflict that took place be­tween the indigenous community and the Romans in the time of the Roman conquest, most likely during Caesar’s proconsulate in the two Galliae and Illyricum (59–49 BC) or during Octavian’s Illyrian War (35–33 BC).4 
Before that, numerous stray finds show that Ulaka was inhabited in the Middle and particularly in the Late La Tène period. The artefacts include elaborate pieces of costume, for example belt chain pendants with human heads and a variety of fibulae.5 
Schmid presumed an Early Iron Age settlement at Ulaka, but located on its south-western and western slopes rather than on the hilltop.6 However, it is much more likely that the Late Iron Age hillfort and the Roman settlement were successors to the Early Iron Age hillfort. We believe that the perim­eter of the Roman settlement traced the rampart of the Iron Age hillfort. A substantial quantity of the stone from that rampart was presumably reused for the construction of the Roman settlement and later for the post-medieval plot boundaries and lime burning. The prehistoric rampart is today discernible in the sharp edge between the ter­races of the habitation plateau and the slope, the location of presumed entrances and the heaps of stone ruins that best survived at the northwest and north edges of the site (Fig. 1; 2). 
Evidence of Early Iron Age habitation on top of Ulaka comes in the shape of stray finds. They comprise surface finds of pottery sherds and ceramic rings,7 as well as several metal artefacts unearthed with the use of a metal detector and now kept in the NMS. The metal finds include fragments of bronze shaft-hole axes and different ingots dating between the 10th/8th and 5th centu­ries BC (Pl. 1: 6–12).8 Corresponding with the 
4 Laharnar 2016; Laharnar, Lozic 2016; Laharnar et al. 2018, 35; Laharnar, Lozic 2017, D62–D67. 
5 Guštin 1979, 33, Pl. 5: 1,2; 4; Laharnar, Turk 2018, 154, Fig. 177. 
6 Schmid 1937, 17. 
7
 Boštjan Laharnar, Topografski zapisniki 2008–2020, archives of the archaeological department at the NMS. 
8
 Trampuž Orel, Heath 1998, Fig. 4: Ulaka P19529c; Teržan 2008, 297–299; Pavlin, Turk 2014; Nanut 2018; Laharnar 2018, 221–222; Turk 2018, 398–400, 402–404. 

Ulaka above Stari trg pri Ložu in the Early Iron Age 
later span of these objects (8th–5th century BC) is the first peak in habitation that Ulaka reached in the Early Iron Age, which is also reflected in the terminal of a Hallstatt type phalera9 (Pl. 1: 2), fragment of a ribbed bracelet (Pl. 1: 3), fragments of cross-shaped cauldron attachments (Pl. 1: 4,5) and an animal figurine (Pl. 1: 1). Late Hallstatt Kastav Ib type pendants (Pl. 1: 13–15) may also have been found on Ulaka.10 
CEMETErY 
Accession 1936 
In addition to the stray finds from the settlement, the objects also dating to the Early Iron Age are those that Walter Schmid acquired in 1936 (Pl. 2).11 In his 1937 report on the investigations on Ulaka, he states that spiral bracelets and a Certosa fibula were found several years before in one of the low tumuli on the western slope of Ulaka.12 More data on the circumstances of the find come from the inventory book and card file of prehistoric finds in the NMS. It is noted there that the finds origi­nated from a tumulus below Ulaka and were given to Schmid by a farmer who claimed he had found many such items and even used them as solder. In addition to the Certosa fibula and bracelets (Pl. 
2: 
1–6), the farmer also unearthed pottery finds: two ceramic ring fragments with impressions (Pl. 

2: 
11,12) and pottery fragments bearing cordons with finger impressions (Pl. 2: 7–10). 


Despite analysing the LiDAR data on the site, inquiring among the locals and conducting sev­eral topographic surveys, we cannot confirm the 
9 Gleirscher 1993, 50–52, Fig. 8: 17; Teržan 2008, 281–282. 
10 
The objects (description, drawings, photographs) are listed among the finds in private ownership (archives of the Archaeological department at the NMS). The data on the find context of the pendants (Pl. 1: 13–15) are un­reliable. According to late France Oražem, a parish priest from Zasip near Bled and collector of antiquities who also kept the items in question (later exchanged them for the coins of another collector), the person who unearthed the objects claimed he found the pendant (Pl. 1: 15) in the vicinity of Cerknica and the other two objects (Pl. 1: 13,14) somewhere in the Vipava Valley (published with this provenance in Gleirscher 2014, 90, Fig. 10: 3–5). Oražem later claimed that all three came from the vicinity of Cerknica, possibly from Ulaka. For the Kastav Ib type pendants, see Blecic Kavur 2019. 
11 Guštin 1979, 33, Pl. 5: 3,5,7. 
12 Schmid 1937, 17. 
existence of a tumulus or shallow tumuli on the western slopes of Ulaka. 
Accession 1997 
In 1997, the NMS acquired a substantial group of archaeological artefacts from the Solidus antique store in Ljubljana (Pl. 3–8). The accession data for the group are scarce and only state that the finds were unearthed with the help of a metal detector (offender unknown) on Ulaka. The items report­edly came from a single grave.13 According to Gaspari, the items came to light on the saddle north of Ulaka,14 but we could not confirm this during our research. 
The artefacts came to the museum uncleaned, with the soil, sometimes in lumps, still adhered to them. The photographs and descriptions of the condition prior to conservation offer clues as to the original position of some of the artefacts (Pl. 6; 7). 
The pendant composed of three spectacle pen­dants tied together with a folded strip of sheet metal (Pl. 3: 3) was suspended from a serpentine fibula with a saddle-shaped bow (Pl. 3: 2; 6: 1). 
Two small spiral bracelets (Pl. 3: 5,7) were inside two larger ones (Pl. 3: 4,6; 7: 1,2). 
While cleaning the pairs of bracelets (Pl. 3: 6,7; 
7: 2), conservators15 found eight bone fragments and two human phalanges in the soil adhered to the artefacts.16 One of the phalanges was a me­dial specimen with an unfused base, revealing it belonged to a child (the jewellery suggests a girl) aged from two to thirteen and a half years.17 
The Certosa fibulae (Pl. 5: 1–3) and one of the amber beads (Pl. 5: 16) were found close together in the same lump of soil (Pl. 7: 3). 
13
 Accession for 1997, archives of the archaeological department at the NMS. 
14
 Gaspari 2020, 151. 
15 Irma Langus and Anita Virag conserved the artefacts, both from the Department for conservation and restora­tion at the NMS. Sonja Perovšek provided the records of the restoration procedures and the photographs of the artefacts, now kept at the same department, taken prior to conservation (Pl. 6–7) and afterwards. 
16 NMS, Inv. No. P21385. 
17 The phalanx bases appear in children after the second year. In girls, the bases fuse until reaching the age of 13 years and a half, in boys until the age of 16 years. For this expert information, we wish to thank Tamara Leskovar (Center za interdisciplinarne raziskave v arheologiji, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani). 
Typo-chronological attribution of the finds (accession 1997) 
Fibulae 
The boat fibula is similar to other fibulae of this type recovered from sites of the Notranjska group (Fig. 3). They are large fibulae with a very wide bow and a specific production manner; they were not cast and forged in a single piece, but two: the bow with the foot was made separately and subsequently riveted to the pin with a two-coil spring. The riveted pins of the boat fibulae from Notranjska are thus not evidence of repairs, but of a two-piece production process. Having said that, some fibulae were repaired, for example those fromGradišce on Slivnica and from Šmihel that have a repaired bow (Fig. 3: 1,5); these two are very close to the fibula from Ulaka in decoration. The fibula from Šmihel (Fig. 3: 5; 4: top) also has a lead knob on the foot that was fastened to the catchplate by way of a fitting of bent sheet bronze. The iron corrosion around the bronze rivets indicates that the fibula probably had an iron pin. 
Large boat fibulae were part of the female costume in the Notranjska III phase,18 more particularly in its later part, i.e. Notranjska IIIb.19 This is also the dating for the reconstructed grave group (Grave 
144) with a boat fibula (Fig. 3: 5) and a pair of solid bronze ribbed bracelets with overlappingends from Šmihel (Fig. 4).20 
Based on the radiocarbon dates for the cremated human bone samples from Trnovo near Ilirska Bistrica and from Križna gora, on the one hand, and on a correlation with the radiocarbon-dated graves with boat fibulae from Kobarid, one the other, Biba Teržan and Matija Crešnar date the Notranjska III phase to the first half and middle of the 7th century BC.21 The boat fibulae from Kobarid22 are likely typologically earlier than the large boat fibulae from Notranjska of the Notran­jska III (Notranjska IIIb) phase, which covers the second half of the 7th and the early 6th century BC. 
The serpentine fibula with a saddle-shaped bow and a disc-guard at the bow-pin junction (Pl. 3: 
2) is of Type IVb according to the typology pro­
18
 Guštin 1973, 472, Fig. 2: 24. 
19 Guštin 1979, 27–28, 60–61, Pl. 18: 1–5; 58: 6,13; 60: 11,12,16,17,18; Gabrovec 1987, 158, Fig. 9: 16, Pl. 18: 6. 
20 Guštin 1973, 472, Pl. 9: 7–9; Guštin 1979, 45, Pl. 58: 6–8. 
21 Teržan, Crešnar 2014, 716–719. 
22
 Kruh 2014, Fig. 42.3: 1; 42.6: 1; 42.9: 1; 42.13: 1. 
posed by Sneža Tecco Hvala. These are considered the commonest form of serpentine fibulae on the territory of Slovenia, which is probably where its origin should be sought. They were also worn else­where, from Este, the hinterland of the northern Adriatic and the eastern Alps to Pannonia in the east to Istria, Nin and Donja dolina in the south.23 Hermann Parzinger identified them as the leading south-eastern Alpine type of Horizon 6, i.e. first half of the 6th century BC.24 At Este, they are dated to the 6th and early 5th century BC.25 
The group of six Certosa fibulae (Pl. 5: 1–6; the fragment on Pl. 5: 9 most likely also belonged to this group) is formally closest to Variant VIIb Certosa fibulae according to the typology proposed by Teržan. Type VII Certosa fibulae typically have a bow with a segmented- or round-lozenge cross section and three transverse ribs, with the central rib wider than the other two. As Variant VIIb, Teržan identified the smaller fibulae with a bow of a narrow lenticular or segmented cross section.26 It would appear that these are later than Variant VIIa, found in graves together with Type X Certosa fibulae and mark the costume of the Sv. Lucija IIc phase in Posocje, as well as the 5th century BC and later in Este and Dolenjska.27 
The six Certosa fibulae (Pl. 5: 1–6) are similar in size (between 69 and 74 mm). Only two (Pl. 
5: 2,4) have clearly visible transverse ribs in the back part of the bow as all the fibulae have the pin with a two-coil spring riveted in this spot. Authors usually interpret fibulae made in this way as repaired items,28 only few connect the rivets with the production manner and see them as two-piece fibulae.29 
The examples from Ulaka suggest an imita­tion of the ‘classic’ form of Variant VIIb Certosa fibulae. The craftsmen of Notranjska followed fashion trends of the neighbouring groups and imitated these fibulae in form while retaining their own artisanal tradition of two-piece fibulae in production manner, which can be traced back to the large boat fibulae of the Early Hallstatt period (Fig. 3; Pl. 3: 1). 
23 Tecco Hvala 2014, 131–133, 148–150. 
24
 Parzinger 1988, 153–154, 125, Pl. 143.1: 2. 25 Tecco Hvala 2014, 150, Fn. 187. 
26
 Teržan 1976, 325–326, Fig. 3: b. 
27 Teržan 1976, 357; Tecco Hvala 2012, 256. 
28 Giumlia-Mair 2003, 35, Fig. 27; Pettarin 2006, 117, 213, Pl. 13: 191,192; 14: 194–202. 
29 Božic, Maric 2015, Figs. 2, 5–9; Maric 2016, 112–115, 119, Fig. 6. 

Ulaka above Stari trg pri Ložu in the Early Iron Age 
Of a similar size (69 and 68 mm) to the six examples are two unique Certosa fibulae (Pl. 5: 7,8) that incorporate the formal features of several variants. The expanded bow in combination with a mushroom-shaped foot knob are similar to those on Type X Certosa fibulae,30 while the elongated form in combination with a moulded disc-guard and incised chevrons on the foot are reminiscent of the, albeit mostly larger, Type XIa Certosa fibulae, examples of which have also been found at sites in Notranjska.31 
Spiral bracelets 
The pairs of differently sized (large pair with 14 and 15 coils, small one with 7 and 5 coils) spiral band bracelets (Pl. 3: 4–7) have few parallels among the Iron Age finds from Notranjska. Most similar are the bracelets from the group of artefacts from Ulaka that Schmid obtained from a local in 1936 (Pl. 2: 2–4), which may indicate that the said lo­cal dug at the same spot as the metal detectorists six decades later. 
Spiral band and wire bracelets are known among the goods from unpreserved grave groups found atTržišce near Dolenja vas and Šmihel pod Nanosom,32 as well as from presumed Grave 59 at Socerb,33 though with fewer coils than the examples from Ulaka. 
The small undecorated bracelets are similar to those recovered from the Hallstatt cemeteries in Dolenjska, where they are not among the frequent pieces of jewellery.34 
In contrasts to the large bracelets from Ulaka decorated with stripes of transverse incised lines, the spiral bracelets with multiple coils in Dolenjska are adorned with stripes of transverse incisions and crosses.35 Among them, Sneža Tecco Hvala particularly mentions a pair36 that was found to­gether with two serpentine fibulae at Vace,37 and with a long-footed bow and a serpentine fibula with wings at Zagorje.38 
Spiral bracelets with multiple coils are also rare in the Posocje Hallstatt group. The most closely 
30
 Teržan 1976, 331, Fig. 4: b–c. 
31
 Teržan 1976, 336–337, Fig. 36; Pl. 5: 2,3. 32 Guštin 1979, 35, 46, Pl. 23: 1–4; 66: 12–15; 67: 20. 
33
 Crismani, Righi 2002, 65, 76, Cat. No. 72–74. 34 Variant S1 after Tecco Hvala 2012, 312, Fig. 114: 1. 35 Variant S2 after Tecco Hvala 2012, 312, Fig. 114: 2. 36 Tecco Hvala 2012, 312. 37 Teržan 2003, 70, Pl. 6: 5,6. 38 Gabrovec 1966, Pl. 5: 4,5. 
comparable to the examples from Ulaka are those from Graves Sz 2140 and Sz 2155, together with fibulae typical of Sv. Lucija Ic2 or the transition from the 7th to the 6th century BC.39 
Several long spiral bracelets and armlets come from Bela krajina, from the cemetery in Golek near Vinica,40 in iron and bronze versions also from the graves of the Early Hallstatt phases of Podzemelj 2 or Sticna 141 in Crnomelj42 and Podzemelj.43 
Long spiral bracelets and armlets were worn in the Iapodic group44 and in other Early Iron Age communities of the western Balkans.45 In the Gla­sinac culture, spiral bracelets with multiple coils were worn from Phases IVb to IVc, i.e. from the end of the/late 8th to the transition from the 6th to the 5th century BC.46 
In Istria, spiral bracelets of round- or quadrangular-sectioned wire were popular over a long period, occurring in graves from the Istra II/III to Istra IV phases.47 The smaller undecorated bracelets from Ulaka are similar to Istrian bracelets made of rectangular-sectioned bronze wire, believed to be part of the female costume in Istra III, i.e. in the 8th and 7th centuries BC.48  
Long spiral bracelets and armlets are rare in the Este group, but formed part of the rich female costume of the Early Iron Age communities from Picenum (e.g. Novilara-Servici, Grave 8549) to the coasts and hinterland of the Gulf of Taranto.50 
It would seem that the long bracelets and armlets were worn in the neighbouring and even more distant regions primarily in the initial centuries of 
39
 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž-Orel 1984, Pl. 219D: 10,11; 221D: 6. 
40
 Link to the online collections of the Peabody Mu­seum: https://pmem.unix.fas.harvard.edu:8443/peabody/ (last accessed in Febr. 2021). 
41
 Dular 2003, 118, Fig. 69: 14–17; 70: 3,4. 42 Dular 1983, 221–223, 226, Pl. 2: 5,6; 4: 1,2; 7: 1–4; 8: 3,4; 13: 12. 43 Dular 1978, 26, Pl. 11: 14–18; 12: 3–8. 
44
 Bižic-Drechsler 1959, 247–248, Fig. 2; Drechsler­Bižic 1961, 106, Pl. 7: 4; Maric 1968, Pl. 10: 35; 17: 50; 18: 23; 19: 22; Raunig 1968, Pl. 4: 34–37; 5: 22. 
45 
Covic 1987, 246, 448, 492, Fig. 15: 6; 26: 2; 27: 22; Batovic 1987, 367, Pl. 37: 18; 38: 3; 40: 8. 
46
 Covic 1987, 598, 602, 611, 613, 621, 626, Fig. 36: 16; Pl. 60: 7. 47 Cestnik 2009, 40, 192, Fig. 57; Pl. 14: 2; 15; 23: 1,2. 
48 
Teržan 2016, 280 (chapter on spiral rings), Pl. 33: 6; 
65: 16–18; the ‘Istrian’ spiral bracelets of rectangular-sectioned bronze wire were found with a metal detector in a grave on Ajdovšcina above Rodik (see here Teržan, Turk, Fig. 14: 2–3). 
49 Beinhauer 1985, Pl. 139. 50 Negroni Catacchio 2007, Fig. 6–8; Bianco 2011, 32–33, 50. 
the Early Iron Age, when they formed part of the lavish costume of both women and girls from the Enotrian and Lucanian communities in the south of the Apennine Peninsula across Picenum, Caput Adriae and its hinterland to the western Balkans and Vergina in central Macedonia.51 
This is presumably also the case with the examples from Ulaka, which are believed to be contemporary (possibly from the same burial?) with the boat and/ or serpentine fibula with a saddle-shaped bow, as well as with the composite pendant. 
Decorative discs 
The two bronze discs decorated with embossed dots (Pl. 4: 1,2; 6: 2,3) have the closest parallel from Notranjska in two bronze discs (one only survives as a fragment) that may have been found on Gradišce at Cepna.52 
The larger of the two discs from Ulaka has a group of four suspension loops on the edge (Pl. 4: 1; 6: 2), similarly to some of the phalerae forming lavish female costumes recovered in the graves from the beginning of the Early Iron Age in Picenum.53 
Presuming that the two decorative discs originated from the same grave, the pair shows commonalities (similarly as for the long spiral bracelets and arm­lets) with the female costume of the Early Iron Age in the central and southern part of the Apennine Peninsula. Considering their position in the grave, the differently sized decorative discs found in the rich female inhumations at Fossa and Colfiorito in Abruzzo, as well as at Spoleto in Umbria, are interpreted as the remains of stoles; researchers presumed that a stole of organic material (cloth, leather) had a large disc at one end and a smaller one at the other.54 
51
 Iaia 2007, Fig. 3, 6, 8–9; Blecic Kavur 2012, Fig. 9. 
52
 Gradišce at Cepna may not be the findspot of the decorative discs as published by Guštin (1979, 33, Pl. 4: 4,5), because they formed part of the artefacts inventoried in the 1960s when artefacts were not infrequently ascribed to erroneous sites. For example, the artefacts published in Guštin 1979, Pl. 3: 18–20; 4: 2 are not from Gradišce at Cepna, but from a tumulus in Boštanj already published by Mantuani (1913, 89, Fig. 19). We thank Barbara Jerin from the NMS for this information. 
53
 Blecic Kavur 2012, 45, 48–51, Fig. 5: 9–11; 6: 17. 54 Colonna 2007, Fig. 7, 8, 10, 11; Manca, Weidig 2014, 94, Fig. 108; Kluge 2017, 189, Fig. 5. 
Pendants, spacer plate and spiral wires 
The pendant composed of three spectacle pendants and tied together with a bent metal strip (Pl. 3: 3) was originally suspended from a serpentine fibula with a saddle-shaped bow (Pl. 6: 1); the composi­tion suggests that the pendant is contemporaneous with the fibula. 
Spectacle pendants on their own are not chrono­logically diagnostic items, occurring as part of the costume in numerous communities from the Copper to the Early Iron Age.55 The fashion for joining several such pendants or for combining them with other forms of jewellery has a similarly long tradition,56 also traced in the rich graves of women of the Initial Iron Age in an arch from southern Italy to Macedonia.57 
A series of six spectacle pendants came to lightat Brežec near Škocjan, in a rich burial of a woman in Grave 15558 dated to the 10th–9th century BC.59 Others were strung onto a necklace of spiral tubes from Mušja jama, dated to Ha B and early Ha C1.60 We should also mention the spectacle pendants at the ends of chains hanging from a crescent-shaped fibula of the Ljubljana type (characteristic of the Early Hallstatt Ljubljana IIb–III phases), which were found at Most na Soci.61 
Also enjoying a long tradition, possibly as objects of a specific symbolism connected with the female costume,62 are the bronze comb-shaped pendants (Pl. 4: 3). A geographically closest parallel to the pendant from Ulaka is a comb-shaped pendant from Podzemelj,63 others are known from Early Iron Age graves in Istria and Dalmatia, as well as the Adriatic hinterland of central Italy.64 
Spiral tubes of flat wire (Pl. 4: 4) formed part of female jewellery from the Copper to the Early Iron Age.65 Bearing in mind the presented parallels 
55 Wels-Wayrauch 1978, 77–81, Pl. 19–38; Wels-Wayrauch 1991, 69–70, Pl. 19: 575–594; 20–26. 
56
 Composite jewellery that include spectacle pen­dants is depicted, for example, on Copper Age stelae at Valcamonica (Casini 2008, Fig. 1: 2,3). 
57
 Iaia 2007, Fig. 2, 5, 6, 9; Negroni Catacchio 2007, Fig. 6, 15. 
58 Ruaro Loseri et al. 1977, Pl. 13: 17–22. 
59 Teržan 2002, 91; Teržan 2016, 275. 
60
 Teržan 2016, 283–284, Fig. 87. 61 Marchesetti 1893, Pl. 14; Teržan 1990, 77–78, List 15, Fig. 6. 
62
 Kunstelj 2018, 212, Fig. 8–9. 63 Dular 1978, 26, Pl. 12: 10. 
64
 Kunstelj 2018, 212, Fig. 9–8, with references. 65 Teržan 2016, 283. 

Ulaka above Stari trg pri Ložu in the Early Iron Age 
for spiral bracelets and armlets, as well as pairs of decorative discs and composite jewellery from central and southern Italian sites, the spiral tubes may have adorned contemporary headdress.66 
The bronze spacer plate cannot be dated with any precision (Pl. 5: 13), as similar items in dif­ferent sizes occur at least from the Late Bronze Age to the end of the Early Iron Age.67 
The decorated sheet bronze bearing two triangular pendants may be part of a larger pendant (Pl. 5: 11). The two- or one-piece triangular pendants of the Early Iron Age are frequently decorated with series of embossed or impressed dots of different sizes and ring-and-dots;68 the decoration with a single dot is uncommon. Triangular pendants with a dot and fragments of a figure-of-eight pectoral with decoration close to that on the fragment from Ulaka were found in Grave 1/10 of a child buried at Pleška hosta on Molnik. This grave, which also held several glass and amber beads, a fragment of a bronze spacer plate and two ceramic vessels, has been dated to the Late Hallstatt Certosa phase.69 
Earring 
The poorly preserved and probably undecorated earring of a band of sheet bronze (Pl. 5: 14) was fastened together with a hook, similarly as the incised or grooved earrings of the Sveta Lucija group70 and the earrings of the Dolenjska group decorated with incisions or differently sized dots (Types 5b, 6a and 6b after Sneža Tecco Hvala71). 
Undecorated band earrings with a hook are rare finds. Two are known from Notranjska, among the grave goods from Tržišce near Dolenja vas.72 At Most na Soci, one was found in the cemetery, possibly together with a Certosa fibula,73 and an­other one in the cult place within the settlement that does not predate the Late Hallstatt period.74 
66
 Iaia 2007, Fig. 8; Bianco 2011, 31–33, 66, 68. 
67
 E.g.examples from the Kras: Brežec, Grave 280 (Ruaro Loseri et al. 1977, Pl. 25: T. 280: 1); the ‘little’ hoard (tesoretto) from Škocjan (Ruaro Loseri 1983, 151, Fig. 26C). 
68 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž-Orel 1985, 34, Pl. 10: 12–14. 69 Tecco Hvala 2017, 75–76, 116–118, Pl. 42. 70 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž-Orel 1985, 30, Pl. 8: 1. 
71
 Tecco Hvala 2012, 330, Fig. 122: 6–8. 72 Guštin 1979, 36, Pl. 24: 2,3. 
73
 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž-Orel 1984, Pl. 172H; Teržan, Lo Schiavo, Trampuž-Orel 1985, 293. 
74
 Laharnar 2018, 229, 240, Fig. 7: 13. 
Buttons 
The simple domed bronze buttons with a loop on the underside (Pl. 5: 12) are a long-lasting form and were used in the Urnfield culture period, as well as the Early and Late Iron Ages.75 
Glass and amber beads 
The beads of glass (Pl. 5: 15) and two of amber (Pl. 5: 16) are of the form common in the Early Iron Age. Within the assemblage of artefacts from Ulaka, they may rather belong to those of an earlier date (when boat and serpentine fibulae were in vogue), as they do not include polychrome glass beads with layered eyes that appear in the Late Hallstatt period of the 5th and 4th centuries BC.76 
CoNCLUSIoN 
The hill of Ulaka was the site where a hillfort stood in the Early Iron Age. Prior to that, there is no compelling evidence of habitation in the Bronze Age, while later finds (Pl. 1) suggest that the hillfort of the Late Iron Age and the Roman settlement reused the area of the Early Iron Age hillfort. 
The associated cemetery was probably located on the western slope of Ulaka, the location of pre­sumed graves from the Early Iron Age (Pl. 2). It has as yet not been possible to establish the location where metal detectorists dug up a large assemblage of metal, glass and amber goods, also from the Early Iron Age (Pl. 3–8). Of this assemblage, the human bones77 found during the conservation of a pair of bracelets (Pl. 3: 6,7; 7: 2) and the absence of fire damage indicate an inhumation burial. The finds point to two periods of use. The first one was in the Notranjska III or IIIb phase, roughly the second half of the 7th and the early 6th century BC and the second was in the Notranjska V phase or roughly the 5th century BC. 
The fibulae from Ulaka reveal a specifically local manner that the local Early Iron Age craftsmen had for making such items (Pl. 3: 1; 5: 1–8), on the one hand, and together with other artefacts (Pl. 3: 
75 Božic 2009, 71, 89. 
76 Kunter 1995, 161–168. 
77
 Bones may have been more numerous, but were not collected. 
2–7; 4: 1–4) also connections with the lavish female costumes from the western Balkan Peninsula to the Picene, Lucanian and Enotrian communities on the Apennine Peninsula, on the other. This shows that the inhabitants of the eastern part of the Notranjska-Kras group actively participated in the network of cross-Adriatic contacts and exchange between the two peninsulas. This observation may be surprising from the modern standpoint, when the karst poljes of Notranjska are removed from the main lines of communication. However, the situation was likely different in the Iron Age and we should bear in mind that even the Romans used the paths across this very area when conquering territories of the Iapodes and other communities of the western Balkans, as these were the paths that had been tread across the previous centuries.78 
The graves from Ulaka reveal that an important community lived here and controlled the Loška dolina and its vicinity in the 7th and 6th centuries BC. The rise of Ulaka may be tied to the decline of Križna gora, a site which thus far revealed no archaeological evidence from the Late Hallstatt period,79 while the area of adjacent Cerkniško polje 
78
 Laharnar 2016, 94–95, Fig. 1. 79 Bavdek, Urleb 2014, 526. 
was dominated by the hillforts on Žerovnišcek,80 Slivnica81 and Tržišce near Dolenja vas.82 
Translation: Andreja Maver 
80
 Laharnar 2009. 81 Guštin 1979, 37, Pl. 36. 82 Guštin 1979, 15, 35–37, Pl. 17–36. 
Boštjan Laharnar Narodni muzej Slovenije Prešernova cesta 20 SI-1000 Ljubljana bostjan.laharnar@nms.si 
Ida Murgelj Narodni muzej Slovenije Prešernova 20 SI-1000 Ljubljana ida.murgelj@nms.si 

Slikovno gradivo: Sl. 2: (izvedba: Edisa Lozic). – Sl. 4: (Foto: Tomaž Lauko, NMS). – T. 6–7 (foto: Oddelek za konservi­ranje in restavriranje, NMS). – T. 8: (Foto: Tomaž Lauko). Illustrations: Sl. 2: (made by: Edisa Lozic). – Fig. 4: (photo: Tomaž Lauko, NMS). – Pl. 6, 7 (photo: Oddelek za konser­viranje in restavriranje, NMS). – Pl. 8: (photo: Tomaž Lauko). 

T. 1: Ulaka. Posamicne najdbe. Naselbina (1–12); domnevno naselbina (13–15). Vse bron. M. = 1:2. Pl. 1: Ulaka. Stray finds. Settlement (1–12); presumably settlement (13–15). All bronze. Scale = 1:2. 

T. 2: Ulaka (akcesija 1936). Zahodno pobocje (Hlepinova ograda). 1–6 bron; 7–12 keramika. M. 1–6 = 1:2; 7–12 = 1:3. Pl. 2: Ulaka (accession 1936). Western slope (Hlepinova ograda). 1–6 bronze; 7–12 ceramics. Scale 1–6 = 1:2; 7–12 = 1:3. 

T. 3: Ulaka (akcesija 1997). Vse bron. M. = 1:2. Pl. 3: Ulaka (accession 1997). All bronze. Scale = 1:2. 


T. 4: Ulaka (akcesija 1997). Vse bron. M. = 1:2. Pl. 4: Ulaka (accession 1997). All bronze. Scale = 1:2. 

Ulaka nad Starim trgom pri Ložu v starejši železni dobi 

T. 5: Ulaka (akcesija 1997). 1–14 bron; 15 steklo; 16 jantar. M. = 1:2. Pl. 5: Ulaka (accession 1997). 1–14 bronze; 15 glass; 16 amber. Scale = 1:2. 
Boštjan LAHARNAR, Ida MURGELJ 

T. 6: Ulaka (akcesija 1997). Pred in po konservaciji: 1 (prim. t. 3: 2,3); 2–3 (prim. t. 4: 1,2). Ni v merilu. Pl. 6: Ulaka (accession 1997). Before and after conservation: 1 (cf. Pl. 3: 2,3); 2–3 (cf. Pl. 4: 1,2). Not to scale. 
Ulaka nad Starim trgom pri Ložu v starejši železni dobi 

T. 7: Ulaka (akcesija 1997). Pred in po konservaciji: 1 (prim. t. 3: 4,5); 2 (prim. t. 3: 6,7); 3 (prim. t. 5: 1–3 in t. 5: 16). Ni v merilu. Pl. 7: Ulaka (accession 1997). Before and after conservation: 1 (cf. Pl. 3: 4,5); 2 (cf. Pl. 3: 6,7); 3 (cf. Pl. 5: 1–3 in Pl. 5: 16). Not to scale. 
Boštjan LAHARNAR, Ida MURGELJ 

T. 8: Ulaka (akcesija 1997). Predlog rekonstrukcije pridatkov v grobu deklice. Ni v merilu. Pl. 8: Ulaka (accession 1997). Proposed reconstruction of the grave goods in the burial of a girl. Not to scale. 
Arheološki vestnik 72, 2021, 363–376; DOI: https://doi.org/10.3986/AV.72.12 
Gradišca vzdolž gornjega toka Reke 

Hillforts along the upper reaches of the River Reka 
Tanja VIDOjeVIc 
Izvlecek 
V clanku je na podlagi arheoloških najdišc, objavljenih v strokovni in poljudni literaturi, ter lidarskih posnetkov ne­katerih gradišc predstavljena poselitvena slika doline Reke in Zgornje Pivke, Podgrajskega podolja in Brkinov v železni dobi. Z ovrednotenjem lidarskih posnetkov in topografskih pregledov terena so na novo opisana gradišca: Gradišce/ Trnovo in Stražica nad Ilirsko Bistrico, Sv. Ahac nad jasenom pri Ilirski Bistrici in Sv. Katarina pri jelšanah. Na osnovi novih podatkov o posameznih gradišcih ter kronoloških pokazateljev materialne kulture so kartirana vsa gradišca in predstavljena okvirna poselitvena in komunikacijska mreža za obravnavano obmocje v pozni prazgodovini. 
Kljucne besede: Notranjska; zgornja dolina Reke; Ilirska Bistrica; prazgodovina; poselitev; zracno lasersko skeniranje 
Abstract 
The contribution discusses the Iron Age settlement of the Reka Valley, the Zgornja Pivka and Podgrajsko podolje areas and the Brkini Hills using the archaeological evidence published in professional and popular literature in com­bination with LiDAR images of several hillforts. The analysis of the LiDAR images and the results of the topographic field surveys have shed new light on the hillforts at Gradišce/Trnovo and Stražica above Ilirska Bistrica, Sv. Ahac above jasen, and Sv. Katarina above jelšane. The new data on the hillforts coupled with chronological indications of the mate­rial culture have been used to map all the hillforts and outline the network of settlements and communications that the area hosted in late prehistory. 
Keywords: Notranjska; upper Reka Valley; Ilirska Bistrica; prehistory; settlement; airborne laser scanning 
ZGODOVINA ARHEOLOŠKIH RAZISKAV 
Sledovi opustelih naselbin in gradišc v odma­knjeni dolini Reke v 19. stoletju niso zaceli zani­mati le zbirateljev in starinoslovcev na Kranjskem in v Istri, temvec tudi domacine. Znan je zapisjosipa Potepana – Škrljevega, kmeta z Dolnjega Zemona, ki je svoja opažanja objavil že leta 1872 v Arkivu za povijesnicu jugoslavensku. Opisal je hrib Sv. Ahaca, kjer so bile vidne ostaline cerkve ter jama z vodo, ki nikoli ne presahne. južno od Sv. Ahaca naj bi bili tudi grobovi, nekateri vecji, drugi manjši. Pisal je tudi o razvalinah gradov, lociranih nad Trnovim (verjetno Gradišce/Tr­novo), nad Bistrico (grad Gradina), v jablanici (na Bobnih) ter na Dolnjem Zemonu (gradišce javor). Gradišce pri Zemonu je sam tudi obhodil in izmeril s koraki. Zapisal je, da je ravan dolga 230 korakov in široka 190 korakov ter obdana z dvema nasipoma, zraven je prostor, kjer naj bi stal grad, obdaja pa ga dva sežnja visoko zidov­je, imenovano cvinjer. Nekje v 12. stoletju najbi gradišce zgorelo. Škrljev piše tudi o najdbah posod, vrckov, raznih crepinj, skledic iz fine gline, žlindre, novcev, prstanov, uhanov, nožev, bodalc, pluga in ostalega, ki naj bi jih hranil ljubljanskimuzej (Potepan-Škerljev 1872, 253–254). 

Alfonz Müllner pa je bil med prvimi pomemb­nimi poznavalci topografije ozemlja od Šentpetra na Krasu, z današnjim imenom Pivka, do Rupe na Hrvaškem. Skico z gradišci (sl. 1) je objavil leta 1880 v osrednjem casopisu za spomeniško varstvo Mittheilungen der k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und histo­rischen Denkmale 6, v istem letu je izkopaval na Gradišcu nad Trnovim (Müllner 1880, 21–26) (glej tudi tu Bavdek). 
V teh krajih se je mudil tudi jernej Pecnik, ki je leta 1884 zacel raziskovati gradišca po Kranjskem in Primorskem. Tudi on je pisal o Sv. Ahacu kot manjšem gradišcu, ki ga obdaja veliko gomil, opre­delil pa jih je v halštatsko in latensko dobo. Pisalje tudi o “notranjskih” gradišcih, kot so Šilentabor, Zagorje in Knežak, ter pridal, da so vsi hribi na tem obmocju gradišca jajcaste ali okrogle oblike, ograjena z visokimi zidovi. Omenil je še grobove z Dolnjega Zemona, ki bi naj sodili v 4. st. pr. Kr. (Pecnik 1894, 6–10). 
Arheološke ostaline pri Dolnjem Zemonu so bile ocitno v tistem casu zelo zanimive, na kar kaže clanek Simona Rutarja o prazgodovinskih in rimskih izkopavanjih leta 1889, objavljen v Letopisu Matice slovenske leta 1890. Rutar je bil mnenja, da je na tem mestu mogoce iskati lokacijo japodskega mesta Terpo, saj je bilo gradišce na Zemonu po­stavljeno tako, da je zapiralo reško dolino z južne smeri, poleg tega je v bližini vas Trpcane oziroma Trpce, kot ji pravijo domacini. Terpo je v anticnih virih omenjen kraj iz casa Oktavijanovih osvajalnih vojn proti japodom (Rutar 1890), danes je lociran na obmocje Like. 
S konca 19. stoletja je znanih veliko zapisov, lahko recemo, da so o arheoloških najdbah z obravnavanega obmocja pisali vsi, ki so kaj veljali na podrocju arheologije v tem casu. Poleg Potepa­na, Pecnika, Müllnerja in Rutarja naj omenim še Ludwiga Karla Moserja, ki je bil dopisnik osrednje komisije za varstvo spomenikov na Dunaju. Med letoma 1885 in 1887 je izkopaval na Dolnjem Ze­monu in pri Sv. Ahacu, ugotovitve pa je objavil v casopisu Mittheilungen der k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und hi-storischen Denkmale 15, 1889. Moser je podrobno opisal najdišce in najdbe z Dolnjega Zemona. O tem najdišcu je pisal tudi Karel Dežman, ravnatelj Deželnega muzeja v Ljubljani, v casopisu Mittheilun-gen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 14 (1884) ter v muzejskem vodniku Führer durch das Krainische Landes-Museum Rudolfinum in Laibach (1888). Omeniti moramo tudi Carla Marchesettija, ki je v svoji knjigi I castellieri preistorici di Trieste e della regione Giulia popisal najdišca oz. gradišca na obmocju Krasa in Istre (Marchesetti 1903). 
V casu italijanske uprave na Notranjskem zani­manje za raziskovanje preteklosti ni zamrlo, vendar je to obdobje raziskovanja zelo slabo poznano. Objavljenih je nekaj zelo kratkih notic, najdb iz tega obdobja pa je malo. Naj omenim samo nekaj raziskovalcev med obema vojnama: v literaturi se pojavlja ime Riccarda Giganteja z Reke, ki naj bi izdal porocilo o najdbah z Dolnjega Zemona, ter delo Raffaella Battaglie, ki je v knjigi Duemila grotte (Bertarelli, Boegan, 1926) opisal bližnja jamska arheološka najdišca (glej še Urleb 1984, 34; glej tudi tu Bavdek). 
Ob izidu knjige Arheološka najdišca Slovenije leta 1975 se je zacelo novo poglavje v poznavanju ilirskobistriškega obmocja. Zasluge za to ima predvsem arheologinja Mehtilda Urleb (sl. 2; Notranjski muzej v Postojni, Kraška muzejska zbirka in ZRC SAZU, Inštitut za raziskovanje krasa), saj je s sodelavci dokumentirala številna najdišca in najdbe (Urleb, ANSl, gesla na str. 149, 151–154; glej še Urleb 1975b). Tudi Nada Osmuk, konservatorka iz novogoriškega Zavoda za varovanje kulturne dedišcine, je v zadnjih de­setletjih 20. stoletja zabeležila številne nakljucne 


Sl. 2: Mehtilda Urleb med pisanjem terenskega dnevnika na izkopavanju trnovskega grobišca leta 1978 (hrani Notranjski muzej Postojna). Fig. 2: Mehtilda Urleb during the 1978 excavations of the Trnovo cemetery, writing a field diary (kept in the Notranjski muzej Postojna). 
najdbe in nova arheološka najdišca, odkrita bodisi pri poljedelstvu bodisi pri gradbeni dejavnosti (Osmuk 1989, 214). Le v nekaj primerih je šlo za sistematicna izkopavanja, npr. pod vodstvom MitjeBrodarja v jami Crmuklji pri Šembijah (Brodar 1992), pod vodstvom Mehtilde Urleb in Nade Osmuk na železnodobnem grobišcu na Trnovem pri Ilirski Bistrici (Urleb 1980; Urleb Osmuk 1980; glej tu Bavdek) in pod vodstvom Patricije Bratina na prazgodovinskim okopu naselbine v Podgrajah (Bratina 2001; 2003). Posebej naj ome­nim ljubiteljskega raziskovalca Franca Poklarja iz Podgraj, ki je do visoke starosti neutrudno raziskoval okope pri Sv. Katarini in na Trnovem. 
Leta 2012 so na arheološkem najdišcu javor na Dolnjem Zemonu potekale geofizikalne raziskave, ki jih je izvedel Branko Mušic v okviru projekta Mitje Guština z Inštituta za dedišcino Sredozemlja Univerze na Primorskem. Zbrali so gradivo s te naselbine, z magnetnimi in georadarskimi meri­tvami pa so ugotavljali njen arheološki potencial (Iskra 2012). 
Z obmocjem od Knežaka do Trnovega se v zadnjem casu ukvarja Boštjan Laharnar (Narodni muzej Slovenije). V okviru raziskovalnega projekta so po letu 2015 pridobili kar nekaj novih in ko­ristnih podatkov o prazgodovinski poselitvi med Knežakom z okolico in Ilirsko Bistrico (Laharnar,Lozic, Štular 2016). 
NARAVNE ZNACILNOSTI 
Obravnavano obmocje spada k sredozemskemu svetu, za katerega velja, da je tipicno prehodno ozemlje med kontinentalnim delom Slovenije in mediteranskim pasom, kar odseva v naravnih in gospodarskih znacilnostih (Marušic 1998a; 1998b). Lahko ga razdelimo na naslednje geografske enote: 1– dolina Reke z Brkini, 2 – Podgrajsko podolje, 3 
– Košanska dolina in 4 – jelšansko podolje (sl. 3; 4). 
1 – Razširjeni del doline Reke ob njenem zgor­njem toku, stisnjen pod strmimi pobocji Snežnika na severu in jelšanskimi brdi na jugu, je Podgora. Ravnina ob reki je precej mokrotna in skoraj neposeljena, današnja grucasta naselja ob glavni cesti Ilirska Bistrica–Zabice so odmaknjena na stik ravnine in pobocij ali na vznožje pobocij (Pugelj 2007, 10; Klemencic 1959, 17, 39; Natek, Natek 1998, 121).
Široka dolina ob zgornjem toku Reke se odpre v Ilirskobistriško kotlino, ki obsega ozemlje med Brkini in Snežnikom, ime pa je dobila po osre­dnjem kraju Ilirski Bistrici, ki je tudi upravno 


Sl. 3: Osnovna geološka karta porecja Reke s prazgodovinskimi naselbinami (glej sl. 4). M. = 1: 250.000. Fig. 3: Basic geologic map of the Reka River Basin with its prehistoric settlements (see Fig. 4). Scale = 1: 250.000. (Vir / Source: OGK, ©GeoZS, List Ilirska Bistrica) 
središce. Kotlina je mlada tektonska udornina ob zahodnem vznožju Snežnika. Po geografskih znacilnostih je Ilirskobistriška kotlina izrazito prehodna pokrajina med dinarsko-kraškim in sredozemskim svetom, vendar jo zaradi podobne kamninske zgradbe in lege kot Vipavska dolina prištevamo k sredozemskemu delu Slovenije (Natek, Natek 1998, 121). 
Brkini, ki so svoje ime dobili po zaobljenih kopah – brdinih – in jih delimo na zahodne, srednje in vzhodne, so najmanj primorski. Prevladuje eocensko flišno površje, ujeto med apnencasti planoti Snežnika na severovzhodu in Cicarije na jugozahodu, ki preprecujeta izrazito sredozemsko podnebje. Na skrajnem jugovzhodu je še nekaj nižji flišni odrastek, ki ga od pravih Brkinov loci jelšansko podolje. Brkini ležijo med dolino Reke in Podgrajskim podoljem (Natek, Natek 1998, 121). Relief sledi v najvišjem delu dinarski smeri, vzdolž slemena ali precno na njih potekajo tudi glavne prometnice. V Brkinih ni arheoloških najdišc, verjetno zaradi reliefa in razclenjenosti pokrajine; potencialna najdišca ležijo cisto na robu na meji med Podgrajskim podoljem in Brkini (sl. 3). 
2 – Med Brkini in Cicarijo poteka od jugovzho­da proti severozahodu okrog 25 km dolgo in 2 do 3 km široko Podgrajsko podolje, imenovano tudi Matarsko podolje. Podolje je iz krednega in paleocenskega apnenca in mocno zakraselo, brez površinskih voda, v notranjosti pa se stekajo vode iz Brkinov, ki na severnem robu podolja izginjajo v številnih slepih dolinah (Natek, Natek 1998, 122). 
3 – Košanska dolina je kraški ravnik nadmorske višine od 420 do 460 m (Natek 1998, 119). Severo­zahodni del sestavlja zakrasel svet, jugovzhodni na obmocju Narina in Nadanjega sela pa je obsežna aluvialna ravnica. južno obrobje sestavljajo flišna slemena, skozi katera se prebija potok Ferjevec iz Košanske doline v dolino Reke (Klemencic, 1959, 17). Košanska dolina se po videzu precej razlikuje od Brkinov ter doline Reke in leži nad njenim de­snim bregom. Razgibano površje se znižuje proti jugu, proti sotocju Sušice in Mrzleka. Severni del dokaj široke doline je kraški, v preteklosti izko­rišcen za ovcerejo, uravnan osrednji del in južna 


Sl. 4: Reliefna karta obmocja vzdolž gornjega toka Reke s prazgodovinskimi naselbinami in oznacenimi v besedilu pred­stavljenimi najdišci (1 Gradišce/Trnovo; 2 Stražica; 3 Sv. Ahac; 11 Sv. Katarina). Fig. 4: Relief map of the area along the upper reaches of the Reka with the prehistoric settlements and other sites men­tioned in the text (1 Gradišce/Trnovo; 2 Stražica; 3 Sv. Ahac; 11 Sv. Katarina). 
1 Trnovo/Gradišce (Ilirska Bistrica)  12  Sv. Trojica/Štirna (Cepno)  23  Orlek (Gradišce pri Materiji)  
2  Stražica (Ilirska Bistrica)  13  Gradišce (Gornja Košana)  24  Gradno (Obrov)  
3  Sv. Ahac (jasen)  14  Parti (Stara Sušica)  25  Gradišce (Racice)  
4  Gradišce/Griža (Kuteževo)  15  Veliki Devin (Koritnice)  26  Za Pilom (Hrušica)  
5  Sv. Marija Karmelska (Podgraje)  16  Obroba (Knežak)  27  Sv. Krizogon (Hrušica)  
6  javor/Gradišce (Dolnji Zemon) 7  Sv. jernej (Dolnji Zemon)  17 Gradišce (Bac) 18  Gradišce (Šembije)  28  Gradina (Starod) 29  Prem  
8  Gradišce/Božicin breg (Kuteževo)  19  Gradišce (Knežak)  30  japodska jama (Ilirska Bistrica)  
9  Sušnjak (jelšane) 10  Gradina/Šapjane (na Hrvaškem!)  20  Gradišce na Cepni (Zagorje) 21  Šilentabor (Tabor)  31  jancarica (Dolenje pri jelšanah) 32  Raciška pecina (Racice)  
11  Sv. Katarina (jelšane)  22  Gavje (Hoticna)  

flišna pobocja so primernejša za kmetijstvo. Dolino nje sta odvisni oblikovanost površja ter prisotnost precka glavna cesta Postojna–Reka/Rijeka (Perko, oziroma odsotnost površinskih voda. Na obravna-Orožen Adamic, 1999, 247, 250–251). vanem obmocju se torej prepletajo trije tipi površja: 
4 – jelšansko ali Brgudsko podolje je nizko leže-kras, fliš in aluvialni nanosi. Kras predstavljajo ca, mocno zakrasela pokrajina med visoko planoto planote in široka podolja, ki so brez površinske Snežnika, Cicarijo in Kvarnerskim zalivom. Podolje vode in najmanj primerna za poljedelstvo. Flišna je nastalo s tektonskimi premiki. K obravnavanemu hribovita pokrajina ima številne izvire in površinske ozemlju spada skrajni severni del podolja, natanc-vodotoke ter dobra kmetijska zemljišca. Aluvialni neje dve slepi dolini, ki sta nadaljevanje dolin iz nanosi pa so na poplavnih ravnicah ob rekah Reki sosednjega Podgrajskega podolja (Melik 1960, 547). in Pivki (Horvat 2005, 236). 
Geološka zgradba, ki je ena pomembnejših na-Kot lahko razberemo iz geološke in reliefne ravnih okolišcin, bistveno vpliva na poselitev. Od karte (sl. 3; 4), arheološka najdišca vecinoma ležijo na privzdignjenih vzpetinah nad ravnico Reke, na meji med apnencem in flišem. To je omogocalo izkorišcanje lastnosti obeh terenov: dvignjena in zavarovana lega naselbin, dobra vidljivost, nepo­sredna bližina vode ter bližina polj, primernih za kmetijstvo (poljedelstvo in živinorejo). To kažejo arheološka najdišca v Ilirskobistriški kotlini, kot so Trnovo pri Ilirski Bistrici, Stražica nad Trnovim, Sv. Ahac nad jasenom, Gradišce nad Kuteževim, Sv.Marija Karmelska, Štirna pri Dolnji Košani in Parti pri Stari Sušici. Na obmocju jelšanskih brd prav tako najdemo gradišca na odmaknjenem gricevju, kot so Sušnjak in Gradina ter gradišce nad jelšanami in Sv. Katarina. Praviloma so te naselbine postavljene v neposredni bližini vsaj enega vodnega izvira. 
NASELBINE – GRADIŠCA 
Glavni vir za razumevanje poselitve so na obrav­navanem obmocju gradišca ter tudi nekropole, ce so znane. Poselitev gradišc se zacne najkasneje v bronasti dobi, vrhunec pa dosežejo verjetno v casu pozne bronaste dobe in zgodnje železne dobe. Božidar Slapšak je v svoji disertaciji Možnosti štu­dija poselitve v arheologiji (Slapšak 1995) gradišca razdelil v štiri skupine. 
Osrednja, maticna gradišca so tista, katerih po­vršina obsega okrog 1,2 ha. Praviloma se dvigajo okrog 50 m nad ravnino in imajo dober razgled nad sosednjimi naselji in gospodarskim prostorom, ki obsega kvalitetno zemljo, primerno za njivske površine. Obdana so z najmanj enojnim obzidjem. Gradišca te skupine lahko glede na funkcijo opre­delimo kot temeljno skupino maticnih naselbinskih gradišc. Na obravnavanem obmocju bi lahko v to skupino uvrstili Gradišce/Trnovo (sl. 4: št. 1), Sv. Katarino pri jelšanah (št. 11), Gradišce nad Knežakom (št. 19), Gradišce na Cepni (št. 20) in Gradino/Starod (št. 28). 
Drugo skupino predstavljajo gradišca s površino okrog 0,8 ha, ležijo na ravni okoliškega zemljišca, na rahlo padajocem bregu, v ravnini ali med vrtacami. Preglednost je nakljucna. Obdaja jih zemljišce, ki je primerno za pašnike, locirano na obrobje gospodarskih prostorov današnjih vasi. Najdbe na teh najdišcih so redke, obzidje pa je šibko. Skupino lahko glede na funkcijo opredelimo kot specializirano ali individualno gospodarsko enoto z ogradami in pašniki. Sem spadajo gradišca, kot je npr. javor pri Dolnjem Zemonu (št. 6). 
V tretjo skupino so uvršcene utrjene naselbine na vzpetinah in vrhovih s približno 0,4 ha površine in relativno višino okrog 40 m. Lega naselbin je slabo ali omejeno razgledna, zaprte so med vecje grebene ali pa so razgledne samo v eni smeri. Ob-zidje je enojno, naselbinske ostaline so skromne. Predstavnika takšnih naselbin sta Sušnjak (št. 9) in Gradišce (št. 8) nad jelšanami. 
Cetrta, zadnja skupina naselbin je opredeljena z manjšimi gradišci, pri katerih zaradi velike re-lativne višine in izjemnega razgleda nad okolico sklepamo, da je prav vizualnost kljucen dejavnik za izbiro lokacije. To skupino najdišc lahko glede na funkcijo opredelimo kot signalno opazovalno tocko oziroma postojanko (Slapšak 1995, 26, 27). Njena predstavnika sta Stražica nad Trnovim (št. 
2) in Devin nad Bacem (št. 15). 
Gradišce nad Trnovim 
K tipu osrednjih, maticnih gradišc prištevamo Gradišce/Trnovo pri Ilirski Bistrici (sl. 4: št. 1) (Urleb 1984). Kot je razvidno iz geološke karte, leži na mejnem obmocju med flišem in apnencem (sl. 3; 4). Ima podolgovato obliko v tlorisu in je zgrajeno na kamnitem vrhu s strmimi pobocji. Na vzhodu ga obdaja 382 m dolg nasip, širok od 19 do 31 m, v višino je ohranjen od 4 do 5,9 m na najvišji tocki (sl. 5; 6). Celoten obseg gradišca je 975 m. V notranjosti potekata dve terasi, kar je dobro vidno tudi na lidarskem posnetku (sl. 5). 
Pregledan je bil celoten okop gradišca ter nekaj struktur v notranjosti, ki so bile vidne na lidar­skih posnetkih (sl. 5) in kjer je bilo to kljub veliki zarašcenosti možno (sl. 6). Prvo skico gradišca je naredil Müllner (1880, sl. 10, XXVI), ponovno pa jo je objavil Guštin (1978, 107 sl. 5: 11). Na osnovi primerjav objavljenih skic gradišca in skice, ki je nastala na podlagi ovrednotenih lidarskih posnet­kov, ter po opravljenem terenskem pregledu lahko podamo dokaj zanesljivo interpretacijo. Sklepam, da je jugozahodni del gradišca, kjer je na Müllnerjevi skici zoženje, verjetno unicen zaradi gozdarskih opravil in vlak, ki so na tem obmocju pogosti. Gradišce se deli na tri locena obmocja. Najvišji del gradišca je vrh, od koder je razgled po vsej reški dolini. Vrh gradišca je bil v polpretekli dobi preurejen v vojaške namene. Na dveh terasah, ki sta umetno utrjeni (sl. 5), so na gosto prepredene pravokotne strukture, verjetno ostaline intenziv­ne pozidave vecjih in manjših stavb. Na tretji, najnižji terasi teh sledov na lidarskih posnetkih ni vec zaznati, saj je obmocje precej bolj strmo v primerjavi z zgornjima terasama. 


Sl. 5: Gradišce/Trnovo pri Ilirski Bistrici. Skica na osnovi lidarskega posnetka (vizualizacija: nagib). 1 – obod/okop gradišca; 2 – poselitveni prostor; 3 – vhod; 4 – utrjene terase; 5 – poti. Fig. 5: Gradišce/Trnovo near Ilirska Bistrica. LiDAR-based sketch of the hillfort (visualisation: tilt). 1 – rampart; 2 – habita­tion area; 3 – entrance; 4 – reinforced terraces; 5 – pathways. (Vir / Source: Atlas okolja, ©ARSO) 
Müllner in Guštin sta na skicah gradišca oznacila dva vhoda, eden je z južne strani, drugi naj bi bil na vzhodni strani. Na lidarskih posnetkih južnega vhoda ni mogoce zaznati, saj je na tem delu okop mocno poškodovan. Možna lokacija vhoda na vzhodnem delu gradišca pa bi lahko bila na ob-mocju, oznacenem na sl. 5. Nekoliko severneje od tega morebitnega vhoda je možen še en prehod, vendar je na tem mestu obzidje prav tako precej poškodovano. Tu vodi preko obzidja današnja pot. 
Pregledala sem tudi obmocje, kjer naj bi bilo grobišce. Na njem je leta 1880 Müllner odkril grob, leta 1885 je tam izkopaval Moser in leta 1926 Bat-taglia. Leta 1973 pa so se zaradi razširitve bližnjega kamnoloma ponovno lotili raziskovanja grobišca, potekalo pa je pod vodstvom Urlebove in Osmukove.1 Ocitno je, da se je kamnolom zelo povecal, hkrati pa je pobocje mocno erodiralo. Na mestu grobišca, ki naj bi bilo na samem vrhu strmine, je pobocje namrec skoraj navpicno. Na tem obmocju je sedaj divje odlagališce gradbenih odpadkov. 
Velik problem, opazen na terenu, je tudi raz­rašcanje gozda in podrasti, na nekaterih delih je zemljišce skoraj neprehodno, na novo je narejena tudi marsikatera vlaka na zahodnem pobocju gradišca. Na obmocju gradišca je zaznati veliko suhih zidov, ki so nedvomno novoveški. 
1 Podrobno o raziskavah grobišca in njegovi kronološki sliki glej tu Bavdek. 

Sv. Ahac nad Jasenom 
Manjša vzpetina, poimenovana Sv. Ahac (sl. 4: št. 3), leži vzhodno od Ilirske Bistrice oziroma jugovzhodno od Gradišca nad Trnovim, od njega je oddaljena približno 2,4 km zracne linije. Leta 1886 je obmocje gradišca raziskoval Moser in našel vec predmetov iz starejše železne dobe. Na njem je kopal tudi Pecnik, omenja najdbe iz mlajše in starejše železne dobe (meci, sulice, srpi, sekire) in gradišce oznacuje kot halštatsko-in latenskodobno. V gomilah pod gradišcem je bila najdena samo žganina (Urleb 1975a, 152; Horvat 2005, 234). 
Iz lidarskih posnetkov Sv. Ahaca (sl. 7) razbe­remo, da je imelo gradišce dve obzidji. Obmocje na severovzhodnem delu, kjer okop ni zakljucen, je pobocje zelo strmo, zarašceno in neprehodno. Verjetno je na tem delu zid zdrsnil po strmini pobocja, saj je kamenje vidno po celotnem po­bocju. Na vecjem spodnjem, severozahodnem delu gradišca so vidne pravokotne strukture, ki bi lahko predstavljale obrise nekdanjih stavb. Na severni strani gradišca naj bi bile gomile, a jih ni opaziti niti na lidarskih posnetkih niti na terenu. 
je pa na lidarskih posnetkih opazen zid, ki naj bi povezoval Stražico s Sv. Ahacem (sl. 7). Potekal naj bi od severozahodnega dela obzidja Sv. Ahaca protiseveru mimo Samerce, Žvanovega dola, Rendkove doline ter presekal glavno cesto, ki vodi proti Svi-šcakom, in se nadaljeval mimo Volcjega hriba proti severu do Slemena, od tu pa zavil proti obmocju Za Stražico, od koder se nadaljuje v smeri proti Stenamin Žlebovom oziroma v smeri Šembij. Na lidarskih posnetkih je potek tega zidu viden kot pozitivna dolga linearna anomalija, vendar na terenu ni bilo mooce ugotoviti natancnega poteka tega zidu. 
Druga zanimivost, ki se kaže na lidarskih posnetkih, je dvojni zid približno 250 m pod vrhom Sv. Ahaca, kjer ga preseka pot. Nadaljuje se v smeri proti severovzhodu (proti Mrenikove-mu hribu). Gre za dvojni zid, zgrajen v tehniki suhe gradnje (sl. 7). Zahodno in vzhodno od Sv. Ahaca je dvoje velikih obmocij, ki jih lahko razložimo kot polja grobelj, ki nastanejo zaradi cišcenja obdelovalnih površin. Razporejena so enakomerno in pogosto sledijo usmeritvi poljske razdelitve (Mlekuž 2015, 5). 
Stražica nad Trnovim 
Stražica nad Trnovim pri Ilirski Bistrici (sl. 4: št. 2; 8), ki bi jo lahko uvrstili v cetrto kategorijo gradišc po Slapšaku, leži severno od Gradišca nad Trnovim. V literaturi se najpogosteje omenja v povezavi skupaj s Trnovim in Sv. Ahacem, saj naj bi med omenjenima gradišcema potekal zaporni zid (sl. 7). Zid je dolg približno 3 km, razteza se od Sv. Ahaca do pobocja Stražice ter se obrne proti zahodu proti Gradišcu nad Trnovim in od tam naprej proti jugovzhodu vse do izhodišca pri Sv. Ahacu (Urleb 1975a, 152). Obzidje obdaja ravnico severno od Gradišca med Stražico in Ahacem (sl. 4; 7; 8). Zgrajeno je v suhi gradnji iz okoliških lo-mljencev. Zid je širok od 3 do 6 m, visok do 1,5 m (Osmuk 1986, 281). Datacija zidu ni povsem jasna; ce gre za prazgodovinski zid, bi bilo to obmocje med bolje utrjenimi na Notranjskem. Na podlagi terenskega pregleda domnevamo, da je Stražica imela predvsem vlogo opazovalne in obrambne postojanke, saj je z vrha Stražice dobra vidljivost v smeri proti Gradišcu, Sv. Ahacu in po vsej dolini. 
Zanimive sledove kaže tudi predel, poimenovan Pod Stražico. Na lidarskih posnetkih (sl. 8) je vidno, da so bila pobocja Stražice pozidana z dolgimi 


Sl. 7: Sv. Ahac nad jasenom z okolico. Skica na osnovi lidarskega posnetka (vizualizacija: sencenje): 1 – okop gradišca; 2 – poselitvena uravnava s pravokotnimi strukturami; 3 – obmocja grobelj; 4 – suhozidnate strukture; 5 – povezovalni zid med Sv. Ahacem in Stražico. Fig. 7: Sv. Ahac above jasen with the surrounding area. LiDAR-based sketch of the hillfort (visualisation: shading): 1 – rampart; 2 – levelled habitation area with rectangular features; 3 – area of stone heaps; 4 – drystone features; 5 – wall connecting Sv. Ahac and Stražica. (Vir / Source: Atlas okolja, ©ARSO) 
zidovi, ki potekajo tako rekoc od vznožja hriba do okopa na vrhu Stražice. Glede na te nenavadne ostaline zidov ter tudi po ledinskem imenu lahko sklepamo, da je Stražica imela ocitno pomembno strateško in obrambno vlogo v gospodarskem zaledju Gradišca nad Trnovim. 
Nižje pod vrhom, na jugozahodnem delu, so na lidarskih posnetkih opazne anomalije v obliki manj­ših vzpetinic, morda gomil. Morda bi lahko šlo za gomilno grobišce približno 750 m oddaljenega Gra­dišca. Druge anomalije, vidne na lidarskih posnetkih med Stražico in Pod Stražico, lahko predstavljajo groblje in ograjene njive, saj so dimenzije prevelike, da bi lahko govorili o stavbnih ostalinah naselbine. 
Sv. Katarina nad Jelšanami 
Na drugi strani doline reke Reke proti jugu, na severnem koncu grebena, ki se razteza severno od jelšan, nad Novokracinami, v neposredni bližini slovensko-hrvaške meje, leži arheološko najdišce Sv. Katarina (sl. 4: št. 11). Gradišce na Sv. Katarini izstopa po mogocnih, zelo dobro ohranjenih ši­rokih in visokih ruševinah kamnitega obzidja (sl. 9–10). Na površju so bile najdene prazgodovinska keramika in žrmlje, v neposredni bližini gradišca je bila odkrita halštatska nekropola (Urleb 1975a, 153), najdbe pa doslej še niso bile objavljene. 
Pobocja nasipov so na nekaterih delih zelo str-ma, v širino merijo do 8 m ali vec, v višino pa so ohranjena tudi vec kot 3 m. Dostop do gradišca je danes izredno lahek, saj je od glavne ceste približno 2 km hoje po urejeni gozdni poti. Pot, ki pripelje do gradišca, del kamnitega nasipa oziroma obzidja dobesedno prereže, zato je vec kot ocitno, da je ta dostop nastal v novejšem casu. Na najvišji tocki je postavljena cerkvica svete Katarine, od koder je odlicen razgled na Kvarnerski zaliv z bližnjima otokoma Krk in Cres. V notranjosti gradišca je na lidarskih posnetkih (sl. 9) prepoznavnih nekaj ograjenih njiv. Na vzhodni strani gradišca je pod kamnitim nasutjem obzidja vrtaca, kjer so bile obdelovalne površine. 


Sl. 8: Stražica nad Trnovim z okolico. Skica na osnovi lidarskega posnetka: 1 – vrh; 2 – obmocje pravokotnih struktur in grobelj; 3 – dolge linearne linije po pobocju; 4 – povezovalni zid med Sv. Ahacem in Stražico. Fig. 8: Stražica above Trnovo with the surrounding area. LiDAR-based sketch of the hillfort: 1 – top; 2 – area of rectangular features and heaps of stone; 3 – long linear features along the slope; 4 – wall connecting Sv. Ahac and Stražica. (Vir / Source: Atlas okolja, ©ARSO) 

Sl. 9: Sv. Katarina nad jelšanami z okolico. Skica na osnovi lidarskega posnetka: 1 – obodni zid; 2 – poti; (3 – državna meja). Fig. 9: Sv. Katarina above jelšane with the surrounding area. LiDAR-based sketch of the hillfort: 1 – rampart ; 2 – pathways; (3 – Slovenia – Croatia state border). (Vir / Source: Atlas okolja, ©ARSO) 

KOMUNIKACIJE IN POTI 
Arheološki sledovi o obstoju grajenih poti v predrimskem casu so zelo skopi. Nove možnosti za proucevanje poti nam ponuja lidarsko snema­nje. Kot lahko sklepamo iz lidarskih posnetkov, je potekala komunikacija med posameznimi gradišci in tudi z bolj oddaljenimi kraji. 
Iz študijskih predlog Franca Truhlarja (1975a; 1975b), ki je predlagal rekonstrukcijo železnodob­nih cestnih povezav med naselbinami središcnega tipa, sem poskušala na obravnavanem obmocju kartirati naselbine iz pozne bronaste in zgodnje železne dobe ter s pomocjo lidarskih posnetkov ugotavljati potek možnih poti (sl. 11). 
Komunikacija iz Postojnske kotline proti jel­šanam (sl. 11: trasa 2) je vodila mimo gradišc na Šilentaboru (sl. 4: št. 21), Knežaku – Gradišca nad Knežakom (št. 19), Cepne (št. 20), Šembij (št. 18), Gradišca nad Trnovim, Stražice, javorja pri Dolnjem Zemonu (št. 6) do jelšan oz. Sv. Katarine (št. 11), kjer se je prikljucila poti, ki je s Podgrajskega podolja vodila proti Kvarnerju (sl. 11: trasa 1). Glede na gostoto gradišc na meji med Brkini in Matarskim podoljem (sl. 3; 4) lahko sklepamo na predrimsko povezavo mimo Kozine, Materije, Gradišca pri Materiji – Gradno, Obrova (št. 23, 24), Hrušice (št. 26, 27), Podgrada, Racic (št. 25), Staroda – gradišce Gradina (št. 28) in Šapjan (št. 10, na Hrvaškem) ter dalje do Tarsatike oz. Kvarnerja. 
Pomembna pot v prazgodovini je najverjetneje potekala tudi od Loža proti Istri (sl. 11: trasa 3), mimo Starega trga pri Ložu, Dan, jurišc, Palcij,Parij, Šilentabora/Cepne (št. 21 in 20) in Gradi-šca na Knežaku (št. 19) in nato zavila cez Brkine 
– morebitno gradišce na Premu (št. 29; Truhlar 1975a, 100–101). 
Glede na lokacije prazgodovinskih gradišc, kot so Gradišce nad Trnovim, Sv. Ahac, Gradišce/Griža (Kuteževo) (sl. 4: št. 4), Sv. Marija Karmelska (št. 5), Sušnjak (št. 9), Gradišce nad jelšanami (8) in Sv. Katarina (št. 11), domnevamo pomembno povezovalno pot (sl. 11: trasa 4), tudi med Gradi-šcem nad Trnovim preko Podgraj in Kuteževega do jelšan proti ugodnima prehodoma na Rupi in Klani (danes na obmocju Hrvaške) in dalje proti Kvarnerskemu zalivu (glej tudi Pugelj 2007, 76). 
Cez Košansko dolino predvidevamo potek kar dveh poti (sl. 11: trasa 5) – ena je vodila cez Vremsko dolino, druga pa cez Vremšcico, mimogradišc na Štirni in gradišca nad Gornjo Košano. 
Ceprav danes še ne moremo natancno casovno opredeliti vseh naselbin oz. gradišc,2 in ne vemo, ali so obstajala socasno, pa njihova lega, gostota in mogocnost kamnitih obzidij kaže na komunika­cijsko mrežo (sl. 3; 4; 11). Predpostavljamo, da so to obmocje preckale in hkrati tudi na vec mestih križale poti iz razlicnih smeri, kar povezujemo s pomembnostjo obravnavanega prostora kot pre­hodnega med mediteranskim in celinskim svetom skozi celotno 1. tisocletje pr. n. št. 
2
 Za kronologijo glej Guštin 1973; 1979; Gabrovec 1987; gl. tudi tu Bavdek. 


Sl. 11: Hipoteticna mreža poti in gradišca v pozni prazgodovini na obmocju vzdolž gornjega toka Reke (gl. sl. 4). Trase:1 – po meji med Brkini in Podgrajskim podoljem; 2 – Postojnska kotlina–Kvarnerski zaliv; 3 – Lož–Istra; 4 – Šembije– jelšane; 5 – po Košanski dolini (6 – državna meja). Fig. 11: Hypothetical grid of late prehistoric pathways and hillforts observed along the upper reaches of the River Reka (see Fig. 4). Pathways:1 – along the border between the Brkini Hills and the dry valley of Podgrajsko podolje; 2 – PostojnaBasin–Bay of Kvarner; 3 – Lož–Istra; 4 – Šembije–jelšane; 5 – along the Košana Valley; (6 – Slovenia - Croatia state border). 
ZAKLJUCEK 
Glavni namen prispevka3 je prikaz poselitvene slike obmocja ob zgornjem toku Reke (sl. 3; 4). Proucili smo lidarske posnetke vec gradišc in njihove okolice ter opravili topografske preglede terena (sl. 5–10). Pri tem smo prišli do zanimivih spoznanj, namrec da je bilo obmocje v neposredni bližini Gradišca nad Trnovim kot maticne naselbine, ki je obvladovala Ilirskobistriško kotlino, posebno varovano s suhim zidom, ki se je raztezal do Sv. Ahaca in Stražice kot obrambnima in opazovalnima postojankama. Ocitno je bilo na ta nacin varovano in oznaceno gospodarsko zaledje te trnovske naselbine (sl. 5; 6b). Hkrati pa smo posebej izpostavili mogocno gradišce na Sv. Katarini (sl. 9; 10), od koder je segal 
3 Prispevek je izvlecek iz avtoricinega magistrskega dela z naslovom Dolina reke Reke v prazgodovini na Oddelku za arheologijo, Filozofske fakultete, Univerze v Ljubljani, 2018 (neobjavljeno). 
pogled vse do Kvarnerja in otokov Krka in Cresa, kar kaže na njen izjemen strateški položaj. 
Poselitev je narekovala tudi geološka zgradba, saj je od nje odvisna oblikovanost površja, predvsem pa prisotnost oziroma odsotnost površinskih voda. Arheološka najdišca so vecinoma postavljena na privzdignjene vzpetine nad ravnico Reke v bliži­ni meje med apnencem in flišem (sl. 3; 4). To je omogocalo izkorišcanje prednosti obeh terenov: dvignjena in utrjena lega naselbin, dober vidni nadzor nad okolico in komunikacijami ter nepo­sredna bližina vode in za kmetijstvo primernih površin. Vecina jih je bila postavljena v neposredno bližino vsaj enega vodnega izvira. 
Kot je pokazala rekonstrukcija možnih poti (sl. 
11) v pozni prazgodovini, ki naj bi vodile od nasel­bine do naselbine s po vecini dominantno strateško lego za nadzor obmocja in komunikacij, so se na obravnavanem obmocju srecevale in križale poti iz zelo razlicnih smeri, kar je nedvomno dokaz po­membnosti tega prostora kot prehodnega ozemlja med mediteranskim svetom in celino. 
ANSl = Arheološka najdišca Slovenije, Ljubljana 1975. 
BeRTAReLLI, L. V.,  e. BOeGAN 1926, Duemila grotte. Quarant’anni di Esplorazioni nella Venezia Giulia. – Milano. 
BRATINA, P. 2001, Podgraje. – Varstvo spomenikov. Porocila 38/1999 (2001), 86–87. 
BRATINA, P. 2003, Arheološke raziskave v Podgrajah. Porocilo o rezultatih. – Kocanski vestnik 7, 13–15. 
BRODAR, M. 1992, Mezolitsko najdišce Pod Crmukljo priŠembijah (Der mesolithische Fundort Pod Crmukljo beiŠembije). – Arheološki vestnik 43, 23–36. 
DeSCHMANN, K. 1884, Prähistorische Nachgrabungen in Krain im jahre 1882. –Mittheilungen der Anthropo­logischen Gesellschaft in Wien 14, 49–54. 
DeSCHMANN, K. 1888, Führer durch das Krainische Landes-Museum Rudolfinum in Laibach. – Laibach. GABROVeC, S. 1987, Notranjska grupa. – V: Praistorija 
jugoslavenskih zemalja 5, Sarajevo, 151–177.
GUŠTIN, M. 1973, Kronologija notranjske skupine (Crono­logia del gruppo preistorico della Notranjska [Carniola Interna]). – Arheološki vestnik 24, 461– 506. 
GUŠTIN, M. 1978, Gradišca železne dobe v Sloveniji (Typologie der eisenzeitlichen Ringwälle in Slowenien). – Arheološki vestnik 29, 100–121. 
GUŠTIN, M. 1979, Notranjska: k zacetkom železne dobe na severnem Jadranu / Zu den Anfängen der Eisenzeit an der Nördlichen Adria. – Katalogi in monografije 17. 
HORVAT, j. 2005, Poselitev na Pivškem in ob zgornjem toku Reke od pozne bronaste dobe do pozne antike / Settlement in the Pivka Area and Along the Upper Course of the Reka River From the Late Bronze Age to the Late Antique Period. – V / In: Kras. Voda in življenje v kamniti pokrajini / Water and life in a rocky landscape, 220–248, Ljubljana. 
ISKRA, D. 2012, Razstava Arheološka dedišcina Dolnjega Zemona. – Bistriški odmevi 52, september 2012, 5. KLeMeNCIC, V. 1959, Pokrajina med Snežnikom in 
Slavnikom. Gospodarska geografija. –Dela SAZU IV/4.
LAHARNAR, B., e. LOZIc, B. ŠTULAR 2015, Prazgodo­vinska krajina Knežaka in Ilirske Bistrice. – V / In: P. Stipancic, B. Djuric, M. Crešnar (ur. / eds.), Arheologija v letu 2015. Dedišcina za javnost. Zbornik povzetkov, 30, Ljubljana. 
MARCHeSeTTI, C. 1893, Relazione sugli scavi preistorici eseguiti negli anni 1889, 1890 e 1891. – Archeografo Triestino 18, 253–263. 
MARCHeSeTTI, C. 1903, I castellieri preistorici di Trieste e della regione Giulia. – Trieste. 
MARUŠIC, I. 1998a, Krajine primorske regije. Regionalna razdelitev krajinskih tipov v Sloveniji. – Ljubljana. MARUŠIC, I. 1998b, Kraške krajine notranje Slovenije. Regi­
onalna razdelitev krajinskih tipov v Sloveniji. – Ljubljana. 
MeLIK, A. 1960, Slovensko primorje. – Ljubljana.
MLeKUŽ, D. 2015, Oblike prazgodovinske poljske razde­litve na Krasu. – Kronika 63/3, 675–690. 
MOSeR, C. 1889, Notizen. – Mittheilungen der k. k. Cen­tral-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale 15, 252–281. 
MÜLLNeR, A. 1880, Archäologische excurse nach Süd--Steiermark und Krain 2. – Mittheilungen der k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale N. F. 6, XXI–XXVI. 
NATeK, K., M. NATeK 1998, Slovenija. Geografska, zgodovinska, pravna, politicna, ekonomska in kulturna podoba Slovenije. – Ljubljana. 
OSMUK, N. 1986, Zaporni zid Ahac-Stražica. – Varstvo spomenikov 28, 281–282. 
OSMUK, N. 1989, Šilentabor (Tabor nad Zagorjem). – Varstvo spomenikov 31, 214. 
PeCNIK, j. 1894, Pogled na kranjska gradišca. – Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 4, 6–12. 
PeRKO, D., M. OROŽeN ADAMIC 1999, Slovenija. Po-krajine in ljudje. – Ljubljana.
POTePAN-ŠKeRLjeV, j. 1872, Odgovor na pitanje društvaza jugosl. poviest i starine od josipa Potepana Škerlje­va. – Arkiv za povjesnicu jugoslavensku 11, 253–261. 
PUGeLj, S. 2007, Arheološka topografija jugovzhodnega dela ilirskobistriške obcine. –Diplomsko delo, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (neobjavljeno). 
RUTAR, S. 1890, Prazgodovinska in rimska razkopavanja po Slovenskem l. 1889. – Letopis matice Slovenske, 117–130. 
SLAPŠAK, B. 1995, Možnosti študija poselitve v arheolo­giji. – Arheo 17. 
TRUHLAR, F. 1975a, Stara pota ter poskus rekonstrukcije nekdanje prometne mreže. – V: ANSl, 99–104. 
TRUHLAR, F. 1975b, Arheološki pomen aglomeracije Trnovo - Ilirska Bistrica. – Arheološki vestnik 26 (1976), 268–271. 
URLeB, M. 1958–1959, Veliki Devin pri Knežaku. Vrh nad Knežakom. – Varstvo spomenikov 7 (1960), 282–284. 
URLeB, M. 1960–1961a, Gradina pri jelšanah, Gradišce na Cepni pri Knežaku, Gradišce nad Kuteževim priIlirski Bistrici, Gradišce Šembije pri Ilirski Bistrici, Gradišce Trnovo pri Ilirski Bistrici, jelšane-Gradišce, jelšane-Gradišce, jelšane-Gradišce na Katarini. – Varstvo spomenikov 8 (1962), 193–195.
URLeB, M. 1960–1961b, Stara Sušica. Šilentabor-Gradišce. – Varstvo spomenikov 8 (1962), 196–198. 
URLeB, M. 1973, Halštatska nekropola na Križni gori pri Ložu (Die hallstattzeitliche Nekropole auf der Križna gora bei Lož). – Arheološki vestnik 24 (1975), 507–520. 
URLeB, M. 1974, Križna gora pri Ložu. Halštatska nekropola / Hallstattzeitliches Gräberfeld Križna gora. – Katalogi in monografije 11. 
URLeB, M. 1975a,  s. v. Hrib Sv. Ahac, Sv. Katarina. – V: ANSl, 152–153. 
URLeB, M. 1975b, Gradišca v Pivški kotlini. – Ljudje in kraji ob Pivki 1, 150–161. 
URLeB, M. 1979, Arheološke najdbe iz Stare Sušice pri Košani (Stara Sušica bei Košana). – Arheološki vestnik 30, 151–158. 
URLeB, M. 1980, Nova odkritja na halštatski nekropoli Trnovo pri Ilirski Bistrici. – Situla 20–21 (1981), 15–19. 
URLeB, M. 1983, Cepno. – Varstvo spomenikov 25, 213–214. 
URLeB, M. 1984. Po arheoloških sledovih na Bistriškem. – Bistriški zapisi 2, 36–42. 
URLeB, M., A. BAVDeK 2014, Križna gora pri Ložu. – V: 
B. Teržan, M. Crešnar, Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem / Absolute Dating of Bron­ze- and Iron Ages in Slovenia, Katalogi in monografije 40, 525–536. 
URLeB, M., A. BAVDeK 2014, Trnovo pri Ilirski Bistrici. 
– V: B. Teržan, M. Crešnar, Absolutno datiranje brona­
ste in železne dobe na Slovenskem / Absolute Dating of Bronze- and Iron Ages in Slovenia, Katalogi in mono-grafije 40, 537–547. 
URLeB, M., N. OSMUK 1978, Trnovo, Ilirska Bistrica -nekropola starejše železne dobe. – Arheološki pregled 20 (1979), 27–30. 
URLeB, M., N. OSMUK 1980, Trnovo pri Ilirski Bistrici. 
– V: P. Petru (ur.), Rešena arheološka dedišcina Slovenije (1945–1980), 116, Ljubljana. 
URLeB, M., N. OSMUK 1981, Trnovo. – Varstvo spome­nikov 23, 217–219. 
VIDOjeVIc, T. 2014, Ilirska Bistrica in okolica v casu bronaste in železne dobe. – Magistrsko delo, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (neobjavljeno). 


Hillforts along the upper reaches of the River Reka 
Summary 
The main aim of the contribution1 is to illu­minate the settlement of the area along the upper reaches of the River Reka (Fig. 3; 4). It is a research based on the study of LiDAR images of several hillforts and their surrounding areas, as well as on the results of topographic field surveys (Fig. 5–10). This led to intriguing observations. One is the drystone wall that protected the area in the immediate proximity to Gradišce/Trnovo (Fig. 3; 4: 1), the central hillfort that dominated the basin of Ilirska Bistrica, and stretched all to Sv. Ahac (Fig. 3; 4: 3) and Stražice (Fig. 3; 4: 2) as defence and watch posts. This drystone wall apparently both protected and delimited the economic hinterland of Gradišce (Fig. 5; 6). Another observation perta­ins to the large hillfort on Sv. Katarina (Fig. 3; 4: 11; 9; 10), which offered an unimpeded view all to the Bay of Kvarner and the islands of Krk and Cres, indicating an exceptional strategic location. 
Human settlement in the area took into account the underlying geology that shaped the surface and also influenced the presence or absence of surface waters. Research has shown that archaeological sites were predominantly located on elevations raised 
 The contribution is a summary of the unpublished master’s thesis by the same author, titled Dolina reke Reke v prazgodovini (Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 2018). 
above the plain of the River Reka and in proximity to the boundary between limestone and flysch (Fig. 3; 4). This offered the best of both terrains: an elevated and protected location of settlements, a good visual control over the surrounding area and over the lines of communication, but also an immediate proximity to water sources and to land suitable for agriculture. Most settlements were sited next to at least one source of water. 
The reconstruction of possible pathways (Fig. 11), which in late prehistory presumably connec­ted settlements of a dominant strategic location controlling the area and the communications through it, has shown that the pathways meeting and crossing each other here came from different directions. This is certainly evidence of the signi­ficance of the area as a zone of passage between the Mediterranean and the continent. 
Translation: Andreja Maver 
Tanja Vidojevic jurciceva 26 6250 Ilirska Bistrica tanja.vidojevic@gmail.com 

Arheološki vestnik 72, 2021, 377–417; DOI: https://doi.org/10.3986/AV.72.13 
Gradišca Komenskega Krasa v starejši železni dobi 

Hillforts of the Komen Karst in the Early Iron Age 
Patricija BRATINA 
Izvlecek 
Prispevek prinaša nova spoznanja o poselitvi Komenskega Krasa v starejši železni dobi. Podrobneje so obravnavanatri v arheološki literaturi že znana najdišca, to so Tomaj, Štanjel in Zagrajec, kjer so bile v zadnjih desetletjih izvedene arheološke raziskave v povezavi z gradbenimi in kmetijskimi posegi na najdišcu. Clanek podaja preliminarne ugotovitve teh raziskav in izbor železnodobnega gradiva iz socasnih gradišc na Komenskem Krasu: z Gradine pri Brestovici in z Debele griže pri Volcjem Gradu. 
Kljucne besede: JZ Slovenija; Kras; Tomaj; Štanjel; Zagrajec; bronasta doba; železna doba; obzidja; keramika 
Abstract 
The paper brings new insights into the settlement of the Komen Karst in the Early Iron Age. Three sites already knownin the archaeological literature are discussed in more detail, namely Tomaj, Štanjel and Zagrajec, where archaeological research has been carried out in recent decades in connection with construction and agricultural interventions at the site. The paper presents preliminary findings of this research and a selection of Iron Age material from contemporaneous hillforts of the Komen Karst: from Gradina near Brestovica and from Debela griža near Volcji Grad. 
Keywords: SW Slovenia; Karst; Tomaj; Štanjel; Zagrajec; Bronze Age; Iron Age; ramparts; pottery 
Kras je obsežna apneniška planota na severo­zahodnem delu dinarskega krasa,1 ki se strmo dviguje nad sosednje, pretežno flišne pokrajine, postopnejši je prehod le na jugovzhodu v prav tako kraške pokrajine. Onstran državne meje se nadaljuje na italijansko stran, kjer se na jugu spusti do morja, proti zahodu pa v Furlansko nižino. V prispevku obravnavamo Komenski Kras, ki leži v severnem kraškem podolju in je najvecji ravnik na maticnem Krasu. Razteza se v smeri severozahod– jugovzhod, od Opatjega sela prek Kostanjevice naKrasu, Škrbine, Komna, Dutovelj in Tomaja vse dolinije Sežana–Štorje na vzhodu (sl. 1). Na obmocju Komna je podolje najširše in zaradi obsežne debele plasti rdece zemlje tudi najrodovitnejše. 
Tomaj – Gradišce 
Prazgodovinsko naselje stoji na podolgovatem platoju na vrhu hriba, ki se v osrednjem delu maticnega Krasa dviguje nad rodovitnim kraškim ravnikom, na nadmorski višini 380 m. Obširen vrhnji plato se imenuje Gradišce, vzhodni del hriba pa je po srednjeveški utrdbeni arhitekturi poimenovan Tabor (sl. 2). Najdišce je znano že od konca 19. stoletja, ko so ob rušenju srednjeveškega tabora, kapele sv. Pavla in dela prazgodovinskega obzidja naleteli na obilico prazgodovinskih, rimskih in srednjeveških najdb, pa tudi na skeletne grobove.2 Tržaški raziskovalec Carlo Marchesetti je tomajsko 

2 Marchesetti 1903, 45; Moser 1906, 140–141; Slapšak  Povzeto po Rejec Brancelj 1999, 234–245. 1974b, 192–193; id. 1974d, 230; ANSl 1975, 135. 

Sl. 1: Najdišca iz pozne bronaste in starejše železne dobe na Komenskem Krasu. (Osnova: ©ARSO) Fig. 1: Late Bronze and Early Iron Age sites in Komen Karst (SW Slovenia). (Base map: ©ARSO) 
  1  Lokvica – Pecinka (jama / cave)  2  Sela na Krasu – Podgrac (gradišce / hillfort)  3  Brestovica pri Komnu – Gradina (gradišce / hillfort)  4  Kostanjevica – Grmaca (gradišce / hillfort)  5  Vojšcica – Tabor (gradišce / hillfort)  6  Temnica – Sv. Ambrož (gradišce / hillfort)  7  Lipa na Krasu – Cerkvence (naselbina? / settlement?)  8 Zagrajec – Brith (gradišce / hillfort)  9  Škrbina – Lipovnik (gradišce / hillfort) 
10  Škrbina – Mali Voucnjak (kamnita gomila-stolp /      stone tumulus-tower) 11  Pedrovo – Mali hrib (kamnita gomila-stolp /
      stone tumulus-tower) 12  Škrbina – Mihajli (gradišce / hillfort) 13  Škrbina – Sv. Martin (gradišce / hillfort) 14  Pedrovo – Šumka (kamnita gomila-stolp /
      stone tumulus-tower) 15  Sveto pri Komnu – Martinišce (gradišce, grobišce /      hillfort, cemetery) 
16  Volcji Grad – Debela griža (gradišce / hillfort) 17  Branik – Rabotnica (kamnita gomila-stolp? /      stone tumulus-tower?) 18  Lukovec pri Štanjelu – Škratljevica (kamnita gomila-
      stolp / stone tumulus-tower) 19  Štanjel – Ostri vrh (kamniti stolp / stone tower) 20  Tupelce – Ograda (grobišce / cemetery) 21  Kobjeglava – Gradina (gradišce / hillfort) 22  Kosovelje – Gradina (gradišce / hillfort)23 Štanjel – Gradišce (gradišce / hillfort) 24  Kobdilj – Gradišce (gradišce, kamnita gomila-stolp /
     hillfort, stone tumulus-tower) 25  Kopriva – Ajdovska vas (naselbina? / settlement?) 26  Skopo – Sv. Mihael (gradišce / hillfort) 27  Avber – Ošce (gradišce / hillfort) 28  Avber – Grad (gradišce / hillfort) 29 Tomaj – Gradišce, Tabor (gradišce, depo / hillfort, hoard) 30  Kazlje – Vahta (gradišce / hillfort) 31  Štorje – Sv. Mihael (gradišce / hillfort)


Sl. 2: Tomaj – Gradišce. Ortofoto posnetek z oznacenimi lokacijami raziskav v letih 1994 (1); 2005–2007 (2); 2006 (3); 2010 (4); 2014 (5); 2016 (6). (Osnova: ©ARSO) Fig. 2: Tomaj – Gradišce. Ortophoto image with marked locations of investigations in 1994 (1); 2005–2007 (2); 2006 (3); 2010 (4); 2014 (5); 2016 (6). (Base map: ©ARSO) 
gradišce zaradi obsega in strateške lege oznacil kot eno najpomembnejših gradišc na Krasu.3 Velik pomen tega najdišca, izhajajoc iz obsega naselbine, agrarnega zaledja, kontinuitete poselitve v rimski cas in t. i. satelitskih gradišc v bližini, so prepoznali tudi drugi raziskovalci.4 Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, obmocna enota Nova Gorica (ZVKD OE NG) je leta 1994 sondiral obzidje, v letih 2005, 2006 in 2007 pa spremljal strojne izkope ob urejanju teras, gradnji podpornih zidov in bazena na južnem pobocju (sl. 2: 1–2).5 Na osrednjem delu Gradišca so bili leta 2006 odkriti skromni sledovi iz mlajše železne dobe in odlomki rimskih amfor (sl. 2: 3).6 Izkope za novi podporni zid ob 
3 Marchesetti 1903, 45. 
4
 Slapšak 1995, 79 ss; Novakovic 2001, 266, 274–275 (avtorja predpostavljata v Tomaju eno od osrednjih naselbin prazgodovinskih skupnosti na Krasu, poleg gradišc Martinišce na Svetem in Doberdob onstran meje, Novakovic mednjeprišteva še Štanjel s kobdiljskim Gradišcem. 
5 Bratina 2001b, 135–136; ead. 2005, 614; Fabec 2006, 166–167; Bratina 2008, 285. 
6 Bratina 2007, 223–224. Na lokaciji bazne postaje je bila 
dostopni poti na južnem pobocju grica je leta 2010 spremljal Matevž Lavrinc in na globini 160–180 cm zaznal vkop z zasutjem, pod njim dve plasti nasutja s prazgodovinsko loncenino ter na globini 213–251 cm intaktno prazgodovinsko plast (sl. 2: 4).7 Na zahodnem vznožju je ZVKD Center za preventivno arheologijo (CPA) v letu 2014 izvedel vec testnih jarkov, ki so razkrili mlajše posege v zvezi z urejanjem teras za kmetijsko rabo (sl. 2: 5).8 V raziskavah CPA leta 2016 je bilo zahodno od cerkve sv. Petra in Pavla odkrito nasutje, s katerim naj bi bil utrjen rob gradišca iz starejše železne dobe ali pa je ostanek železnodobnega zidu 
loncenine in svitkov, del žrmelj in bronasta latenska fibula, v izkopih za elektricni vod pa še deli amfor. 
7 Porocilo Lavrinc 2011, 7–8. Raziskave so bile izvedene na parc. št. 2024, k. o. Tomaj. V intaktni plasti so bili številni odlomki prazgodovinske loncenine, drobci hišnega ometa in živalske kosti. 
8 Fabec, Vinazza 2018, 28, sl. 19. Raziskave so bile izvedene pred gradnjo stanovanjskega objekta na parc. št. 10214 in 1029, k. o. Tomaj. Izkazalo se je, da je bila ob pripravi teras na tem obmocju odstranjena vsa zemljina 

odkrita skromna kulturna plast z odlomki mlajšeželeznodobne do skalne podlage. 
(sl. 2: 6).9 Na osnovi tam najdenega keramicnega gradiva sta izkopavalca zacetek tomajskega gradi-šca opredelila v srednjo ali mlajšo bronasto dobo ter ugotovila povecan življenjski utrip naselja in gradbene dejavnosti v železni dobi.10 Z arheološko interpretacijo posnetkov zracnega laserskega ske­niranja je bil prepoznan obrambni nasip tudi na južnem in zahodnem delu grica, medtem ko naj bi bil na vzhodnem in jugovzhodnem delu naselbine vecidel unicen.11 Od prazgodovinske naselbine je danes na terenu mogoce prepoznati le še ruševine obzidja na severni strani grica.12 Z arheološkimi raziskavami na južnem in zahodnem pobocju je bilo ugotovljeno, da gre za ostanke teras in da je bil vecji del južnega pobocja v uporabi že v starejši železni dobi.13 
Zaradi dokumentiranja presekanega kamnite­ga nasipa je ZVKD OE NG v letu 1994 izvedel sondiranje na severovzhodni terasi (sl. 2: 1).14 To obmocje je bilo poškodovano z razširitvijo dosto­pne poti do bližnjega vinograda in novozgrajenih garaž na vrhu hriba. Izkopavanja so odkrila vec faz gradnje in dogradnje obzidja v suhozidni tehniki iz neobdelanih lomljencev tomajskega apnenca. 
1. Prva faza obzidja – A (sl. 3; 4): Na obmocju izkopa je bil na površini 4 × 2 m odkrit kamnit tlak, sestavljen iz skrbno položenih kamnov in z lepo poravnanim notranjim robom. Tece pribli­žno v smeri vzhod–zahod. Domnevno predstavlja ostanke temelja najstarejšega obzidja (A). V sredini izkopa ga je v precni smeri sekal ozek zemljeni 
9 Fabec, Vinazza 2018, 16–21, sl. 15. Ob arheološkem nadzoru izkopov za infrastrukturo na delu parcel št. 1434/6,7,9, k. o. Tomaj, je bilo odkrito nasutje iz kamnov, tudi vecjih blokov, z odlomki loncenine, oglja in živalskih kosti iz starejše železne dobe. 
10 Fabec, Vinazza 2018, 22, 27. 
11 Ib., 13, sl. 5. Na severnem pobocju je bil ugotovljen nasip, ki se navezuje na kulturne terase na severovzhodnem pobocju in na še danes viden severni nasip. 
12
 Marchesetti 1903, 45; Slapšak 1974b, 193. Božidar Slapšak je predvideval obzidje okoli celotnega platoja in ga opisal kot 1 m visok zarašcen nasip z možnim vhodom na zahodnem delu, na severnem kot posutje pod terasastim robom platoja in na južnem kot porašcena terasa, na vzhodnem delu pa naj bi bilo uniceno. 
13
 Fabec 2006, 166–167; Bratina 2008, 285; porocilo Lavrinc 2011, 7–10; Bratina 2014c, 588–591; Fabec, Vinazza 2018, 12–13, 27–28. Kljub moderni rabi je možno, da se je obzidje ohranilo v posameznih segmentih na robu zgornjega platoja na zahodni, južni in vzhodni strani. 
14 Izkopavanja so potekala na površini 40 m2 na parcelni meji med št. 1442 in 1440, k. o. Tomaj. 
pas – jarek? (sl. 4: pušcici), morda ležišce za lesen tram, ki bi lahko bil konstrukcijski element zidu. Vecji kamni in trdno nabito drobno kamenje  so se nadaljevali v vzhodni rob izkopa, na zahodnem delu pa so bile tesno skupaj položene apnencaste plošce.15 Nad kamni in med drobirjem ter tlakovci je bila zbita mastna ilovica, intenzivno rdece barve v zahodnem delu, kjer so apnencaste plošce pre­krite z ruševino zidu druge faze. Na tem delu sta bila ugotovljena dva nivoja oziroma sloja kamnov prvega obzidja, pri cemer je bil spodnji bolje gra­jen. Verjetno gre za ostanek najstarejšega obzidja, ki so ga razgradili in kamne uporabili za gradnjo mlajšega (druge faze obzidja). Možno je, da je in situ ostal le najnižji sloj zidu (A), ki bi lahko služil kot tlak ob notranjem zidu (B) druge faze.16 
2.
 Druga faza obzidja – zidova B in D (B, D, E; sl. 3; 4): Pred gradnjo drugega obzidja je bil rob terase utrjen z velikimi kamnitimi bloki (E), ki so na vzhodnem delu izkopa tvorili temelje za obzidje druge faze. Na notranji rob tako utrjene terase je bilo postavljeno notranje lice (zid B) obzidja druge faze, ohranjeno je v petih do šestih legah.17 Skrbno je bilo grajeno iz srednje velikih in posameznih vecjih podolgovatih kamnov. Zunanje lice obzidja ni vec ohranjeno, a lahko domnevamo, da je bilo postavljeno na zunanji rob utrjene terase (E). Prostor med licema obzidja druge faze so zapol­njevali vecji in manjši kamni ter z zemljo pomešan drobir. Ker obzidje ni bilo najbolj stabilno, je bila v razmiku 1 m od notranjega lica (B) in vzporedno z njim postavljena še ena vrsta kamnov, ohranje­na v treh do štirih legah (D). Ta vmesni oporni zid ni bil položen neposredno na s kamni utrjen rob terase (E), temvec nekoliko višje, na vmesno polnilo obzidja.18 Ker je šlo verjetno le za delno popravilo, je bila pozneje – v tretji fazi – zgrajena še ena opora obzidju (zid C). 

3.
 Tretja faza obzidja – C (sl. 3; 4): Zid C je bil v vzhodnem delu izkopa postavljena na utr­


15
 Ta kamniti tlak je bil v prvih porocilih opredeljen kot pot oziroma utrditev ob obzidju (Bratina 2001b, 136; ead. 2005, 614). 
16 Maselli Scotti 1979, 45, 55; Flego, Rupel 1993, 136. Tlaki ob obzidju so dokumentirani na tržaških gradišcih, npr. na Tabru pri Repentabru/Castelliere di Monrupino in Gradišcu pri Katinari/Castelliere di Cattinara. 
17 Med izkopavanji je bila ta vrsta kamnov, ki je tvorila notranje lice zidu druge faze, oznacena kot zid 2. Ohranjena je bila v dolžino 2,5 m in v višino 1 m. 
18
 Ker je bila pri raziskavah najprej odkrita ta fronta kamnov, je bila oznacena kot zid 1. Ohranjena je bila v dolžino 1,9 m in v višino 0,80 m. 


Sl. 3: Tomaj – Gradišce, raziskave 1994. Faze gradnje obzidja 1–3 v prerezu (pI-pII); in pogled od zgoraj na tri faze gra­dnje obzidja in oznaceno linijo profila. Fig. 3: Tomaj – Gradišce, investigations 1994. Phases 1–3 of the wall constructions in the cross section (pI-pII); and view from above: three phases of the wall constructions with marked line of the cross section. 
jeni zunanji rob terase (E).19 Da gre tudi v tem pripadajo tretji, zadnji fazi obzidja, ki pa se je v primeru za notranje lice obzidja, kažejo vecji, sicer v celoti posulo po pobocju. Notranje lice (C) enako usmerjeni podolgovati kamni. Glede na to, je ohranjeno v šestih do sedmih legah in je bilo da ležijo spodnji kamni najmlajšega zidu (C) na slabše grajeno. Da gre za mlajšo gradnjo, pricajo robu temelja (E) starejšega obzidja, je možno, da tudi številni odlomki keramike, zlasti kosi velikih pithosov, ki so bili najdeni med kamni polnila, 19 Med izkopavanjem je bil oznacen kot zid 3. Ohranjen zrušenega po pobocju. Polnilo je tvorila 1 m de­je bil 3,5 m v dolžino in 1,2 m v višino. bela plast drobnega kamenja s številnimi odlomki 

Sl. 4: Tomaj – Gradišce, raziskave 1994. A – spodnja lega kamnov obzidja 1. faze s precno režo verjetno za leseno bruno (oranžni pušcici); B – notranje lice zidu 2. faze; D – vmesni oporni zid 2. faze; E – utrjen rob terase. Pogled z juga. Fig. 4: Tomaj – Gradišce, investigations 1994. A – Stone foundation of the wall of Phase 1 with transverse slot probably for a wooden beam (orange arrows); B – inner front of the wall of Phase 2; D – intermediate retaining wall of Phase 2; E – reinforced edge of the terrace. View from the south. 
velikih posod ter živalskih ostankov, prekrivala jo je ruševina zidu (sl. 3: ruševina C). 
Zanimiv gradbeni element so kamniti zidovi, ohranjeni v dveh vrstah kamnov po pobocju (sl. 
3: F). Postavljeni so bili precno na obzidje in so se ohranili pri zidu druge faze pa tudi pod notranjim licem obzidja tretje faze. Ti precni zidovi so služili za boljšo stabilnost obzidja in spominjajo na t. i. kasetno gradnjo obzidij. 
Prva faza obzidja. Med kamni najstarejšega zidu 
(A) je bila v plasti temno rdece do crne ilovice odkrita loncenina (t. 1: 3–6), ki uvršca najstarejše obzidje v 10. st., v obdobje Bronzo finale (poslej BF) ali na prehod 10. v 9. st. pr. n. št. oziroma v Bronzo finale/Prima età del ferro (BF/Fe I) (prim. tu Vinazza, sl. 2). Med njimi izstopata odlomka trakastega rocaja in lonca z ravnim ustjem, glajeno površino in rebrom na ostenju (t. 1: 3,5). Primerjave za lonec najdemo med gradivom iz mlajše bronaste dobe – Bronzo recente (BR) in prehoda v pozno bronasto dobo (BR/BF) na Krasu (na gradišcu v Vojšcici), v Vipavski dolini (v nižinski postojanki Log in na gradišcu Stari grad nad Vipavo), Posocju (v Kovacevi jami pri Robicu in naselbini na Mostu na Soci) ter Furlaniji (v naselbinah Rividischia in Visco).20 Trakasti rocaji pa so pogosti na ko-
 Svoljšak 1988–1989, t. 8: 1,3; Bressan 1988–1989, 
t. 4: 2,5; Tasca 1999, t. 7: 4; Bratina 2014b, sl. 36.6: 3,6; 
menskih gradišcih, npr. v Štanjelu in Zagrajcu ter primerek na lokaciji Cerkvence pod sv. Ambrožem pri Temnici, datiran v pozno bronasto dobo.21 Med lomljenci sta bila najdena odlomka loncev z zadebeljenim in izvihanim ustjem, ki prehaja v lijakast vrat (t. 1: 4,6). Tako oblikovana ustja soznana v naseljih na Komenskem Krasu (Štanjel, Avber), v Vipavski dolini (Slokarji pri Lokavcu, Hrašce pri Podnanosu), Istri (Sermin), Tržaškem zalivu (Katinara/Cattinara, Devin/Duino, Jelarji 
– Kaštelir pri Korošcih/Castelliere di Monte Ca-stellier deglie Elleri in na grobišcu Sv. Barbara/ Santa Barbara di Elleri), na Goriškem Krasu (Do­berdob/Castellazzo di Doberdò) in v furlanskih naselbinah (Gradisca di Spilimbergo, Rividischia, Pozzuolo del Friuli, Variano), datiranih v BF do BF/Fe I, znana pa so tudi v osrednji in vzhodni Sloveniji.22 Za datiranje obzidja sta pomenljiva še skleda s komaj opaznim kaneliranim okrasom 
ead. 2018, sl. 2; 4; Tasca, Putzolu, Vicenzutto 2014, sl. 35; 
Vinci 2018, sl. 3: 3,4. 21 Štanjel (t. 7: 7); Zagrajec (t. 10: 2); Bratina 2001a, 61. 22 Lonza 1981, t. 53: 7; Maselli Scotti 1981, t. 1: 20,21; 
Dular 1982, sl. 12: 8; Maselli Scotti, Paronuzzi 1984, t. 
II: 17; Ahumada Silva, Maselli Scotti, Montagnari Kokelj 1989, t. 12: 15; Montagnari Kokelj 1996, t. IV: 8; Càssola Guida, Mizzan 1996, t. 1: 3; 139: 942; Svetlicic 1997, t. 
27:
 13; Mlinar 1999, t. 18: 11; Tasca 1999, t. 7: 14,15,21; Crismani 2005, t. 4: 32–37; Càssola Guida, Ballista 2007, 

t.
 III: 22; IV: 25–27; XII: 95; Zendron 2017, sl. 127: c,d; 


na najširšem delu in odlomek glajenega lonca z odebeljenim, ostro navzven izvihanim ustjem (t. 
1: 1,2), ki sta bila odkrita v rdecerjavi plasti pod nasutjem vecjih kamnov oz. polnilom zidu (B) druge faze. Sklede s poševnimi kanelurami  na ustju so pogoste v stopnji BF na gradišcih v Istri in Tržaškem zalivu ter v naselbinah v Furlaniji in Beneciji, pa tudi v vzhodni Sloveniji.23 Po obliki in okrasu so tomajski skledi zelo blizu primerki iz naselbin na Serminu, v Devinu, Castions di Strada in Revidischia pa tudi z bolj oddaljenega grobišca Frattesina v Beneciji, kjer najdemo primerjave tudi za ustje prej omenjenega lonca.24 Prevladuje mnenje, da so sklede z uvihanim ustjem, lonci s stožcastim vratom ter okras poševnega žlebljenja kazalniki vplivov kulture žarnih grobišc v fazi BF v severnem Jadranu.25 Med temeljnimi plošcatimi kamni je bil najden odlomek plošcatega ingota,26 mocno obrabljen košcek brona je bil tudi v rde-cerjavi plasti, na nivoju temeljnih kamnov zidu (B) druge faze, spominja pa na razlomljene bronaste odlomke iz naselbine na Mostu na Soci in depoja vŠempetru.27 Ingoti in bronasti odlomki so pogoste najdbe v poznobronastodobnih in zgodnježelezno­dobnih naselbinah zahodne in osrednje Slovenije.28 Zaradi velike vsebnosti svinca prevladuje mnenje, da so bili uporabljeni kot predmonetarno menjalno sredstvo.29 
Druga faza obzidja. Nad ostanki najstarejšega zidu (A) in pod ruševino notranjega lica zidu (B) druge faze je bil v plasti izrazito rdece mastne zemlje najden v ognju poškodovan manjši loncek z zadebeljenim izvihanim ustjem in drobnim re-brom (t. 1: 7).30 Po obliki ustja in vratu spominja na svetolucijske situlaste posode iz stopnje Sv. Lucija Ib in Ic1.31 Sorodni, le nekoliko vecji lonci so znani na Jelarjih in Katinari iz plasti z zacetka 
Bratina 2018, sl. 5; Corazza, Càssola Guida 2018, sl. 10: 2–4; Štanjel (t. 8: 16); Avber (gradivo hrani ZVKDS OE NG). 
23
 Sakara Sucevic 2004, 60: tip 6.4; Crismani 2005, 134–135, t. 7: 63,64. 24 Maselli Scotti, Paronuzzi 1984, t. II: 5,21; Svetlicic 1997, 
t. 29: 7; Tasca 1999, t. V: 13,14; Colonna, Salzani, Tomaello 2010, t. 7: 2; 24: B1; 35: B2; 40: A2; Vitri et al. 2018, sl. 7a: 3. 
25
 Borgna et al. 2018, 101 ss, sl. 6. 
26
 Zaradi teže je opredeljen kot ingot, vendar bi bila za potrditev nujna kemijska analiza. 27 Furlani 1996, 86; Mlinar 2002, 40; Laharnar 2018, 221. 
28
 Borgna et al. 2018, 109. 29 Laharnar, Turk 2017, 89–93; Turk 2018, 403. 30 Vzrok izrazito rdece barve plasti in mastnosti zemlje 
bi lahko bil požar. 31 Teržan, Trampuž 1973, 421, 424, t. 3: 3; Dular 1982, sl. 7: 12. 
železne dobe ter iz naselbin v Furlaniji (Gradisca pri Spilimbergu in Pozzuolo).32 V spodnjem delu vmesnega polnila med notranjim licem obzidja (zid 
B) in licem zida C so bili odkriti odlomki žele­znodobne loncenine iz pešcene loncarske gline ter živalski ostanki. Oblika lonca z izrazito izvihanim zadebeljenim ustjem (t. 1: 13,14) se na grobišcu in v naselbini na Mostu na Soci pojavi v stopnji Sv. Lucija Ib in traja še v Ic.33 Razlicica jajcastih loncev brez poudarjenega vratu pa je priljubljena v 8. in tudi še v 7. st. v Tržaškem zalivu, Istri in na Goriškem Krasu.34 
Tretja faza obzidja. V zgornjem delu polnila med zidovoma druge in tretje faze je bil med drobirjem odkrit tudi odlomek shrambne posode (pithosa) z rebri (t. 1: 12). Vecje število ustij in ostenj pithosov z nalepljenimi vodoravnimi rebri in s sledovi finega premaza ali barve (t. 2: 1,2,9) je bilo najdenih v polnilu ob severni strani najmlajšega zidu (C). Prevladujeta dva tipa shrambnih posod – eden z nizkim vratom in kratkim izvihanim ustjem, ki je kroglasto odebeljeno (t. 2: 1), drugi z izrazitim fasetiranjem na notranji strani ustja (t. 2: 2). Oba tipa sta znacilna za svetolucijsko skupino v stopnjah Sv. Lucija Ic in IIa.35 Tomajskim pithosom sorodni primerki so znani s komenskih gradišcih ter na Tabru pri Repentabru, Katinari, Sv. Katarini pri Jelšanah, v Nezakciju, Gradisci pri Spilimbergu ter v vecjem številu tudi v grobovih na Mostu na Soci.36 Primerjave za drugi tip pithosa najdemo na Katinari, Mostu na Soci, v Vidmu in Gradisci.37 Poleg shrambnih posod so bile v polnilu tudi vecje 
32 Lonza 1981, t. 53: 15; Maselli Scotti 1981, t. 6: 20; Càssola Guida, Mizzan 1996, t. 135: 916; 140: 943; Càssola Guida, Ballista 2007, t. 70: 729,731,732; Zendron 2017, sl. 
130. Ustje loncka spominja tudi na skledo z Debele griže pri Volcjem Gradu: Vinazza 2012, sl. 9: 36. 
33
 Teržan, Trampuž 1973, 421; Dular 1982, 93 ss, sl. 
6: 6; 7: 10; Grahek 2018, 262, sl. 11: L12. 34 Lonza 1977, t. 10: 1; Ruaro Loseri et al. 1977, Tav. 
17:
 t.175,1; Maselli Scotti 1979, t. I: 3; ead. 1981, t. 6: 2–4; Ahumada Silva, Maselli Scotti, Montagnari Kokelj 1989, 

t.
 12: 7; Sakara Sucevic 2004, 69–71: 2.3d1; Cestnik 2009, 132, t. 26: 5. 


35
 Dular 1982, 93 ss, sl. 6: 2 (tip 2); Grahek 2018, 255–256, sl. 9: Pi a. 
36 Lonza 1972, sl. 8: 6; Guštin 1979, t. 7: 6; Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, t. 18: A3; 141: E14; Mihovilic 2001, t. 114: 1; Maselli Scotti 2005, t. 2: 6; Càssola Guida, Ballista 2007, t. 72: 754; Vinazza 2012, sl. 7: 1; Sv. Katarina pri Jelšanah (gradivo hrani ZVKDS OE NG). 
37 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, t. 151: B3; 
285: A10; Vitri et al 1991, sl. 9: 7; Maselli Scotti 2005, 156, t. 1: 7 (avtorica jih opredeljuje kot import v tržaškem prostoru); Càssola Guida, Ballista 2007, t. 42: 397. 
posode iz bolj zrnate pešcene loncarske gline (t. 
2: 3–8), med katerimi prevladujejo lonci z ostro izvihanim ustjem in odebeljenim robom (t. 2: 5–7), ki so razširjeni na celotnem obmocju severnega Jadrana.38 Ta tip je na Katinari opredeljen v casod 7. do 5. st., medtem ko je bil v Štanjelu najden v drugi ruševinski plasti leta 2010 raziskanega kletnega prostora, datirani v 6. in 5. st.39 Mlajša razlicica z nakazanim vratom, ki ima pogosto okrašen rob ustja, je najpogostejša železnodobna oblika na gradišcih Komenskega Krasa (t. 2: 7; 
10: 11,12; 11: 1–2,8,9) in kaže na intenzivnejšo poselitev tega prostora ob koncu starejše in v zacetku mlajše železne dobe (6.–5. st.). Najdbe z rahlo valovitimi rebri na ostenjih posod so poleg Tomaja (t. 2: 8) znane iz Štanjela, s Katinare, Je­larjev in Štramare/Stramare di Muggia,40 medtem ko so po obliki podobni lonci z lijakasto izvihanim ustjem najdeni v grobovih svetolucijske skupine v stopnjah Ic–IIa.41 
Odlomki loncenine, odkriti na nivoju temeljev obzidja in spodnjega dela vmesnega polnila med zidovoma B in C, uvršcajo drugo fazo obzidja v zacetek železne dobe, tj. na prehod iz 9. v 8. st., medtem ko lahko najdbe iz polnila za licem (zid 
C) povežemo z obnovo ali utrditvijo obzidja tretje faze v 6. ali 5. st. 
Da je segalo železnodobno naselje vse do vznožja južnega pobocja, dokazujejo prazgodovinske plasti, odkrite ob spremljanju izkopov za gradnjo bazenain podpornih zidov pri kmetiji Škerlj v letih od 2005 do 2007 (sl. 2: 2).42 Tu je bilo dokumentiranje arheoloških ostalin mogoce le do globine gradbe­nega posega brez možnosti poglabljanja ali širjenja v pobocje.43 Na zgornji terasi je bila pod zidom in 
38 Lonza 1977, t. 10: 15; Guštin 1979, t. 6: 2; Lonza 1981, 
t.
 52: 1; Ahumada Silva, Maselli Scotti, Montagnari Kokelj 1989, t. 12: 3–4; Svetlicic 1997, 115, t. 14: 20; Mlinar 1999, 

t.
 17: 12; Matoševic, Mihovilic 2004, t. 7: 13. 39 Maselli Scotti 2005, 154, 156, t. 2: 2,3; Fabec, Vinazza 


2014, 596–597, sl. 39.5: 2. 40 Lonza 1981, t. 52: 15,16; Maselli Scotti 2005, 156, 
t. 3: 3 (avtorica uvršca ta ornament v 6. in 5. st.); Betic,
Bernardini, Montagnari Kokelj 2007, t. I: 5; Štanjel (t. 7: 6). 41  Grahek 2018, 260, sl. 11: L 8. 
42 
Fabec 2006, 166–167; Bratina 2008, 285; porocilo Lavrinc 2011; Bratina 2014c, 588; ead. 2018, 176; Fabec, Vinazza 2018, 12–13. V letih 2005–2007 je pod okriljem ZVKD OE NG potekalo spremljanje strojnih izkopov in dokumentiranje profilov na parcelah 1021/1 in 1023, k. 
o.Tomaj. 
43 Z izjemo izkopa za bazen na nobenem drugem odseku nista bila dosežena geološka osnova niti dno kulturnih plasti. 

novodobnimi nasutji v dolžini celotnega profila (78,5 
m)
 dokumentirana rdecerjava plast s prazgodovin­skimi ostanki.44 V tej plasti, ki je tvorila podlago prazgodovinski hodni površini, so bila obmocja s povecano koncentracijo loncenine, živalskih ostankov in oglja. Radiokarbonska datacija vzorca oglja iz te plasti kaže na cas 9. st. (sl. 11: Beta-251073).45 V zahodnem delu profila je v to plast vkopan 0,9 m globok jarek, pri vrhu širok 1,5 m, pri dnu pa 0,4 

m.
 Na 0,5 m debelo podlago iz drobirja v njem je bil precno na pobocje postavljen 1 m širok suhi zid iz dveh leg kamnov, ohranjen v višino 0,5 m (sl. 5). Na eni strani jarka je bila ruševina zidu, na drugi pa 1,5 m visok zemljen nasip. V zasutju jarka so bili med grušcem odkriti od ognja poškodovani odlomki železnodobne loncenine in vretence (t. 5: 2,5) ter živalski ostanki in oglje. Z dna jarka vzet vzorec oglja je radiokarbonsko datiran v 9. st. (sl. 


11: Beta-251074, Conventional age 2680±40 BP). Na dnu je bil najden tudi masiven horizontalni rocaj 
(t. 6: 1) znacilne oblike za zacetek starejše železne dobe na obmocju severnega Jadrana.46 Primerljivi rocaji so znani z gradišc na Krasu, v Tržaškem zalivu, v Istri in v vzhodni Furlaniji.47 
44 Plast je ležala pod mlajšim nasutjem in je na zahodu dosegla do 0,7 m debeline, proti vzhodu se je tanjšala in na vzhodnem robu profila povsem izginila. 
45
 Radiokarbonsko analizo vzorca oglja je opravil Beta Analytic Radiocarbon Dating Laboratory v Miamiju. Datacija: Conventional age 2690 ± 40 BP. 
46 Cardarelli 1983, t. 22: 118 (avtor uvršca ta tip rocaja v Fe I). 
47 Guštin 1979, t. 11: 4,5; Moretti 1979, sl. 5: 1–3; Maselli Scotti, Paronuzzi 1984, t. IV: 4,5; Càssola Guida, Mizzan 1996, t. 10: 54,55; Svetlicic 1997, t. 31: 10; Sakara Sucevic 2004, sl. 619–622; Urem 2012, t. 4: 10. 

Vkop v prazgodovinsko plast je bil leta 2006 dokumentiran tudi na zahodnem delu sredinske terase (sl. 2: 2). Jarek je bil tu 4,5 m širok in 1,5 m globok ter zapolnjen z nametanimi vecjimi kamni, med njimi so bili odlomki železnodobne keramike. Na tej 65 m dolgi terasi sta bili pod krušljivimi novodobnimi nasutji vidni dve prazgodovinski plasti skupne debeline 0,6–0,9 m.48 Potekali sta od jarka na zahodnem delu pa vse do zidu na vzhodnem delu in sta del zasutja terase z naselbinskim gradivom v sekundarni legi. Suhi zid je bil odkrit približno 2 m pod površjem v plasti rjave ilovnate zemlje z drobci oglja, živalskimi kostmi in odlomki loncenine (sl. 6). Grajen je bil vzporedno s pobocjem, z licem proti jugu, ohranjen pa je bil v eni legi kamnov v dolžini skoraj 2 m. Glede na njegovo lego na str­mem pobocju bi lahko šlo za ostanek podpornega zidu. Od zidu pa vse do vzhodnega roba izkopa se je v dolžini 9 m vlekla do 1 m debela intaktna kulturna plast. V zgornjem delu te plasti je bila na širini 3 m opazna mocna koncentracija oglja, živalskih ostankov ter loncenine, odvzeta vzorca oglja za radiokarbonsko datacijo pa kažeta na cas 10./9. st. (sl. 11: Beta-222228 in Beta-222229).49 Ta plast se je tako kot suhi zid nadaljevala v pobocje in je segala pod raziskano površino.50 
48 Tudi tu je bilo zaznati obmocja s povecano koncentracijo oglja, živalskih kosti in keramicnih odlomkov. 
49
 Radiokarbonsko analizo vzorcev oglja je opravil Beta Analytic Radiocarbon Dating Laboratory v Miamiju. Datacija: Conventional age 2730 ± 40 BP in 2800 ± 40 BP. Izbor gradiva iz te plasti je bil delno že objavljen (Bratina 2014c, 588–593, sl. 38.3). 
50
 Spodnji del plasti rdeckaste ilovice z razpršenimi manjšimi in vecjimi kamni (SE 20) je vseboval številne 
Na spodnji terasi na vznožju grica (sl. 2: 2), kjer je izkop leta 2005 ob gradnji bazena segel najgloblje, je bila prav tako odkrita intaktna že­leznodobna plast, debela 0,3 m.51 Tudi tu sta bila dokumentirana jama ali jarek, vkopan v geološko podlago, in vsek v pobocje z ruševino zidu.52 
Opisana situacija kaže, da je prek južnega po­bocja potekal jarek, v katerega je bil na najvišji terasi postavljen suhi zid.53 Ta bi lahko služil kot podpora obzidju ali zgornji terasi. Na pobocju so bile zasute terase, na srednji so bili odkriti tudi ostanki bocnega zidu. Podobna situacija je znana na Tabru pri Repentabru, kjer so še vidni podporniki obzidja in precni zid, ki je povezoval spodnje in zgornje obzidje.54 Gradnja precnega obrambnega zidu na strmem pobocju, ki ga pod-pirajo bocni zidovi s terasami, je bila odkrita tudi na severnem pobocju železnodobnega gradišca v Grgarju nad Novo Gorico.55 Podporne terase, ki sledijo konfiguraciji pobocja in so bile utrjene s suhim zidom, so bile odkrite še na Katinari in Jelarjih, v Gradisci pri Spilimbergu pa so obzidje tvorile terase s podpornimi zidovi,56 medtem ko so jarki zelo pomemben del obrambe furlanskih naselbin.57 
Pomenljivo je, da so bili v zasipih teras tržaških in furlanskih gradišc naselbinski ostanki iz obdobja od BF do Fe I.58 Tudi vecji del keramicnega gra-diva z južnega pobocja v Tomaju sodi v cas 9. in 
odlomke loncenine vecjih dimenzij, dele prenosnih peck, ognjišcne keramike, glinenih svitkov. 
51 Fabec 2006, 166 s; Fabec, Vinazza 2018, 12–13. Profil izkopa je meril 45 m v dolžino. 
52 Fabec, Vinazza 2018, 12 s: strukture so opredeljene kot možni elementi obrambnega sistema naselbine. 
53 Po nacinu gradnje, legi in ruševini zidu ter najdbah je suhi zid železnodoben. Domnevamo, da je zid ali lesena palisada stala tudi v preostalih odsekih jarka. 
54 Lonza 1977, 40. 
55
 Bratina 2006, 47–49; ead. 2009, 21 ss (k obzidju, ki je potekalo skoraj pravokotno na pobocje, sta bila z bocne strani prislonjena zida, ki sta zamejevala nasutja z naselbinskimi ostanki). 
56 Maselli Scotti 2005, 160–161; Càssola Guida, Ballista 2007, 451; Mandruzzato 2017, 188–194. 
57 Càssola Guida, Vitri 1983, 189 ss; Tasca 1999, 9–10; Corazza, Càssola Guida 2018, 653 ss. 
58 Maselli Scotti 1981, 135 (na Katinari sta na zunanji strani obzidja ugotovljeni dve plasti nasutja, starejša iz BF in železnodobna); Càssola Guida, Mizzan 1996, 33 ss (v Pozzuolu del Friuli – Cjastiei je ugotovljenih vec faz utrjevanja; v nasutjih so bili ob naselbinskih ostankih odkriti tudi odpadki razlicnih dejavnosti v naselju); Mandruzzato 2017, 188; Zendron 2017, 227. 
8. st.59 Redki odlomki bronastodobne loncenine, ki so bili pobrani iz profila ali najdeni na zgornji terasi, nakazujejo najstarejšo poselitev tomajskega grica že v srednji in mlajši bronasti dobi – Bronzo medio in Bronzo recente (BM/BR) (t. 3: 1–3).60 Gre za odlomke debelejših posod in masivne trakaste rocaje, znacilne za cas bronaste dobe na gradišcih slovenskega in italijanskega Krasa, Vipavske doline in Istre.61 Gradivo z zacetka železne dobe (9.–8. st.) izhaja v glavnem iz zgornjih dveh teras (t. 3: 4–14; 4: 1–9; 5: 2–4,6–12,14–16; 6: 1–8), medtem ko so najdbe iz mlajših faz železne dobe (7.–5. st.) vecinoma najdene v spodnjem delu brežine ali v zasutjih vkopov v starejše plasti na gornjih terasah 
(t. 5: 1,5,13). Sodec po kolicini gradiva iz konca bronaste dobe ali zacetka starejše železne dobe je bilo gradišce takrat ponovno poseljeno, kar bi lahko povezali tudi s prihodom nove populacije ali pa s prirastom že naseljene ob specificnih družbeno--ekonomskih in zgodovinskih okolišcinah.62 Med keramicnim gradivom prevladujeta dva tipa: lonci z ravnim, navzven nagnjenim ali izvihanim ustjem ter sklede z navznoter uvihanim ustjem. Oblika vecjega lonca s poudarjenim prehodom iz ustja v ostenje (t. 3: 8) se pojavlja na širšem prostoru severnega Jadrana v kontekstih BF. Primerljivi lonci so znani iz grobov na Limski gradini, v Nezakciju, v naselbini na Mostu na Soci, Pozzuolu in Castions di Strada pa tudi iz grobov v Dobovi ter iz naselbin in grobov žarnogrobišcne ruške skupine.63 Socasen ali nekoliko mlajši je odlomek enostavnega lonca z ravnim ustjem in tekocim prehodom v ostenje (t. 3: 
10) s primerjavami v Volcjem Gradu, Hrašcah pri Podnanosu, na Katinari in v Castions di Strada.64 Lonec s kratkim, navzven nagnjenim ustjem (t. 3: 
9) je pogost na tolminskem grobišcu, na Katinari je uvršcen na prehod BF/Fe I.65 Druga najštevilnejša oblika loncev so lijakaste posode z mocno izviha­
59
 Bratina 2014c, 588–593, sl. 38.4. Arhiv najdišca še ni obdelan, zato je v prispevku prikazan le izbor najdb. 
60
 Fabec, Vinazza 2018, 22; glej še Tomaj – Gradišce 
(t. 1: 5). 61 Bratina 2018, 173 ss. 62 Novakovic 2001, 243. 63 Müller Karpe 1959, t. 113: H; 114: A1; Stare 1975, t. 
18:
 8; 25: 2; Oman 1981, t. 2: 1; 21: 16; Svoljšak 1988–1989, 

t.
 4: 5; Teržan 1990, sl. 4: 3; 8: 8; Càssola Guida, Mizzan 1996, t. 138: 937,938; Tasca 1999, t. 8: 2; Mihovilic 2001, 

t.
 113: 9; Dular, Tomanic Jevremov 2010, t. 22: 1; 60: 10; 


72: 1; Urem 2012, t. 6: 1; 23: 1; Vitri et al. 2018, sl. 7b: 25. 
64
 Crismani 2005, t. 2: 13; Vinazza 2012, sl. 4 (tip 2); Bratina 2018, sl. 5: 11; Vitri et al. 2018, sl. 7a: 20. 65 Svoljšak, Pogacnik 2001, t. 91: 2; Crismani 2005, t. 1: 7. 
nim ustjem, ki so znacilne za prehod iz bronaste v železno dobo – BF/Fe I (t. 4: 6–9). Glede na primerjave v Furlaniji in Tržaški pokrajini se zdi oblika z notranjim fasetiranjem nekoliko starejša 
(t. 4: 7) od loncev z zadebeljenim ustjem (t. 4: 6,8), ki so poleg prej omenjenih pokrajin znanitudi iz Štorij, Šmihela pod Nanosom, kobariškega grobišca in iz najstarejše faze severnega obzidja v Tomaju.66 Trebušast lonec je na ramenih okrašen z mlajšim žarnogrobišcnim motivom vodoravnih in poševnih kanelur (t. 4: 9), po obliki pa so mu blizu primerki iz Devina/Duino, Mombela/Ca­stelliere di Montebello in Pozzuola.67 Tak okras je pogost v 10. in 9. st. na posodah iz naselbin od Benecije prek Tržaške pokrajine do Istre, znan je tudi v osrednji Sloveniji.68 V izvedbi psevdovrvi-castega odtisa je priljubljen tudi v podravski ruški skupini.69 Starejši element je še okras vodoravnih žlebov, najveckrat v kombinaciji z odtisi šila (t. 3: 14; 5: 11), ki je prav tako tipicen za mlajšo kultu­ro žarnih grobišc.70 Na konec 10. ali v 9. st. sodi morda psevdovrvicast odtis, ki je na odlomku iz Tomaja krožno razporejen (t. 5: 9), primerjave zanj najdemo v severnojadranskem priobalnem 
66 Guštin 1979, t. 6: 21; 70: 6; 72: 12; Maselli Scotti 1981, t. 1: 19–21 (plast je datirana v BF); Maselli Scotti, Paronuzzi 1984, t. II: 1,2; Càssola Guida, Mizzan 1996, t. 
4: 22,23; 54: 308; 61: 352; 138: 932; Crismani 2005, t. 2: 10 (odlomki so datirani v BF/I Fe); Càssola Guida, Ballista 2007, t. 4: 24,26; 24: 215; Zendron 2017, sl. 127: d; Corazza, Càssola Guida 2018, sl. 10: 2; Teržan, Crešnar 2014, 707 (grob 284 avtorja uvrstita v 8. st.); Kruh 2014, sl. 42.17: 7; Tomaj (t. 1: 4). 
67 Maselli Scotti 1983, t. 53: 7; Cardarelli 1983, t. 30: B9 (okras je opredeljen kot tip 141 v BF/Fe I); Càssola Guida, Mizzan 1996, t. 54: 310. 
68 Stare 1954, t. 45: 7; 50: 9; Puš 1971, t. 22: 4; Lonza 1972, sl. 10: 4; Maselli Scotti 1981, t. 4: 8; Cardarelli 1983, 
t. 31: B13; 30: A1,5; Maselli Scotti, Paronuzzi 1984, t. II: 13; Svetlicic 1997, t. 30: 10,11; Sakara Sucevic 2004, sl. 591, 592; ead. 2008, sl. 6: 41; Colonna, Salzani, Tomaello 2010, t. 50: 1; Urem 2012, t. 12: 1. 
69 Müller Karpe 1959, t. 108: C,M2; 112: A4; 119: 30,35; Tomanic Jevremov 1988–1989, t. 12: 3; Teržan 1990, 37, sl. 4, 8 (avtorica ornamentiranje posod s psevdovrvicastimi odtisi in žigosanjem v ruški skupini datira v 10. in 9. st.); Dular, Tomanic Jevremov 2010, t. 105: 6; 142: 10; Lubšina Tušek 2014, 203, sl. 9.7: 9 (grob je datiran v drugo polovico 9. st.). 
70 Stare 1954, t. 20: 1; Lonza 1981, t. 38: 4,5; Puš 1982, 
t. 19: 2; 24: 7; Cardarelli 1983, t. 22: 140; 29: 17; 31: 10; Maselli Scotti, Paronuzzi 1984, t. VI: 8,17,18; Càssola Guida, Mizzan 1996, t. 91: 592; Càssola Guida, Ballista 2007, t. 9: 66,67; Colonna, Salzani, Tomaello 2010, t. 48: A1; Crešnar 2014, sl. 13.11: 11; Štanjel (t. 8: 4,6). 
pasu in Furlaniji.71 Na prehod iz 9. v 8. st. sodi motiv vodoravnih in precnih snopov na ramenih posod (t. 5: 6), pojavlja se na posodah iz Štorij in z Repentabra na Krasu, iz Tržaškega zaliva in Furlanije pa tudi v grobovih v Estah.72 Prilju­bljeno obliko železnodobnih loncev na gradišcih Komenskega in Goriškega Krasa predstavljajo velike posode z izrazito odebeljenim in navzven zavitim robom ustja (t. 4: 2).73 Sorodne zasledimo v železnodobnih kontekstih v Tržaškem zalivu, Pozzuolu, Tolminu, na Mostu na Soci, v Šmihelu, na Križni gori in v Ljubljani.74 Druga najpogostejša oblika z južnega pobocja tomajskega gradišca je skleda z uvihanim ustjem iz fine loncarske gline. Med starejše primerke, ki jih na osnovi primerjav uvršcamo v 9. st., sodijo vecje sklede z uvihanim ustjem, ki imajo pogosto manjšo bradavico ali držaj (t. 3: 4–7,12,13). V Tržaškem zalivu, Istri, Furlaniji, Vipavski dolini in Podravju so najpo­gostejše v kontekstih BF ali z zacetka Fe I.75 Prav tako so številne na grobišcih v Tolminu, na Mostuna Soci, Križni Gori, v Šmihelu in Ljubljani pa tudi v Podravju.76 V 8. st. so sklede manjše in 
71 Maselli Scotti 1981, t. 3: 4; Maselli Scotti, Paronuzzi 1984, t. 6: 1,5; Càssola Guida, Mizzan 1996, t. 9: 53. 
72
 Müller Karpe 1959, t. 94: 2; Lonza 1972, sl. 10: 6; Lonza 1981, t. 38: 12,13,17; Guštin 1979, t. 8: 6,7,10; Maselli Scotti, Paronuzzi 1984, t. 7: 1; Càssola Guida, Mizzan 1996, 
t. 132: 889,891; Càssola Guida, Ballista 2007, t. 78: 793; Zendron 2017, sl. 125. 73 Mizzan 1989a, t. 22: 5–6; Vinazza 2012, sl. 8: 17; Tomaj (t. 1: 13); Štanjel (t. 8: 5); Brestovica (t. 11: 5). 
74 Stare 1954, t. 45: 2; Urleb 1974, t. 27: 2; Maselli Scotti 1981, t. 1: 13; 6: 2; ead. 1983, t. 53: 1,5 (datiran v BF/Fe I in Fe I); Zendron 2017, sl.127: b (datiran v BF/ Fe I); Càssola Guida, Mizzan 1996, t. 136: 923; 137: 930; Guštin 1979, t. 71: 5; Svoljšak, Pogacnik 2001, t. 42: 9; za Most na Soci glej tu op. 33. 
75 Sklede z izrazito uvihanim ustjem so tudi v estenskih grobovih (Müller Karpe 1959, t. 90: A3,C11; 93: 12; 94: 1; 
96: 9); Lonza 1981, t. 54: 1,2,3,16,17; Oman 1981, t. 4: 8; 8: 2,10; 32: 5,8 itd.; Cardarelli 1983, t. 22: 29; 27 (avtor uvršca tip 29 v BF/Fe I, 27 pa v Fe I); Maselli Scotti, Paronuzzi, 1984, t. V: 1,2,4; Vitri et al. 1991, sl. 8: 9; Càssola Guida, Mizzan 1996, t. 8: 44; 28: 159,160; 101: 737; 121: 809; Svetlicic 1997, t. 29: 8; Zavrtanik 2001, sl. 11: 3; Crismani 2005, t. 6: 58; 7: 66; Urem 2012, t. 5: 5; 6: 6; Vitri et al. 2018, sl. 5: 9; 7a: 15,16; Bratina 2018, sl. 5: 5. 
76 Marchesetti 1886, t. 3: 20,24,26; Müller Karpe 1959, 
t.
 108: J4; 109: K5; 113: B3,D3,6; 114: H1,K1; Stare 1954, 

t.
 50: 1; Puš 1971, t. 1: 3; 2: 7; 5: 5,7; 6: 6; 8: 4; 12: 10; 13: 12; 14: 4; 17: 4,9; 44: 7; 48: 2; Guštin 1979, t. 38: 7; 40: 8; 


42: 15; 48: 5,11; Tomanic Jevremov 1988–1989, t. 20: 3; Svoljšak, Pogacnik 2001, t. 7: 8; 52: 7; 62: 4; 87: 6; 92: 13; Bavdek, Urleb 2014, sl. 23.3: 5 (grob je datiran v drugo polovico 9. st.). 
bolj odprte, z zadebeljenim ali ravno odrezanim ustjem (t. 4: 1,3). V ta cas sodijo tudi zadebeljena ustja loncev (t. 5: 4). Na tomajskem gradišcu je tako kot v severnem Jadranu zaznati na prehodu iz 9. v 8. st. mocnejše stike s severnoitalskim pro­storom.77 Odlomek iz finozrnate loncarske gline, okrašen s psevdovrvicastim odtisom (ali odtisom kolešcka) (t. 4: 5), lahko primerjamo s skodelicami iz Pozzuola s takim okrasom na najširšem delu.78 Soroden motiv v poljih srecamo tudi na žari iz Est, medtem ko je tak nacin izdelave okrasa znan v podravskih žarnogrobišcnih naselbinah 10. in 9. st.79 Povezave s Podravjem nakazuje tudi odtisnjen okras na odlomku posode s sledovi crnega pre­maza (t. 5: 10).80 Primerjave zanjo lahko išcemo v situlastih posodah z naselbine na Repentabru ter z grobišc Kaštel pri Bujah, v Nezakciju, na Mostu na Soci, Križni gori in v Ljubljani.81 Visoka noga iz Tomaja (t. 5: 16) je primerljiva z nogo sklede z ljubljanskega grobišca.82 Sklede na visokih nogah so znane v venetskem prostoru, pogoste so tudi v svetolucijski skupini, v horizontu Ib (8. st.).83 V ta casovni okvir sodijo tudi rocaji vecjih posod in okras bradavice, ki so najštevilneje zastopani prav na Mostu na Soci (t. 5: 7,8,12).84 Na južnem pobocju tomajske naselbine so bili v intaktnih plasteh odkriti ognjišcni predmeti in drug hišni 
77 Maselli Scotti 2005, 161: v Tržaškem zalivu in kraškem zaledju so vidni venetski vplivi od sredine 8. st. 
78 Mizzan 1996, t. 85: 542; 125: 839; 142: 964; (avtorja bolj zahtevne motive z okrasom psevdovrvice datirata v 8. st.). 
79
 Müller Karpe 1959, t. 96: 1,2 (grob 236); 93: 13; Dular 1982, 137 (avtor kolešckast odtis v prostoru Caput Adriae povezuje z vplivi estenske kulture v stopnji Este II); Teržan 1990, 47, 49, sl. 8: 5 (v naselbini Gornja Radgona je kolešckast odtis socasen s psevdovrvicastim odtisom vhorizontu I, tj. 9. st.); Šavel 1994, 93, pril. 50: 12. 
80 Oman 1981, 35: 15; 45: 12; 49: 23; 52: 7,16; Dular 1982, sl. 21: 5 (premazi crne barve so znacilni za Notranjsko IIa–IIb). 
81 Lonza 1972, sl. 9: 1; Urleb 1974, 20; t. 1: 1; 27: 2 (avtorica meni, da ta tip posod posnema kovinska žarnogrobišcna vedra, in jih uvršca med najstarejše tipe loncev na grobišcu); Puš 1982, t. 5: 6; Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, t. 119: A3; Mihovilic 2001, t. 7: 1; 100: 3; Cestnik 2009, t. 28: 1. Situlaste posode so sicer pogoste v estenskih grobovih: Müller Karpe 1959, t. 90: C10,14; 
93: 12,13; 94: 13; 96: 3,6,12; 99: B3. 82 Puš 1971, t. 12: 2. 
83
 Müller Karpe 1959, t. 90: C10,14; 93: 12,13; 94: 13; 96: 3,6,12; 99: B3; Teržan, Trampuž 1975, 420, t. 3: 3; Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, t. 7: A7; 10; 15: A2; Svoljšak, Pogacnik 2001, t. 96: 6. 
84
 Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984, t. 7: A11; 12: E; 62: C6. 
inventar, kot so veliki in mali glineni svitki, odlomki prenosnih ognjišc, deli peci, stojala, cedila, vretenca 
(t. 6: 2–8), ostanki glinenega ometa, kamniti brusi in žrmlje, košcki oglja in številni živalski ostanki. Primerjave zanje najdemo na gradišcih Tržaškega zaliva, v Istri ter tudi v podravskih naselbinah iz 9. st.85 
Na tomajskem gradišcu je na prehodu v 1. tisoc­letje pr. n. št. mogoce slediti intenziteti poselitve, kar je verjetno povezano z lego ob pomembni poti, ki je vodila iz Miljskega zaliva mimo Katinare,Repentabra, Tomaja, Štorij prek Razdrtega v osre­dnjo Slovenijo. Da je bila naselbina na prehodu iz bronaste v železno dobo ter vso starejšo železno dobo mocno vpeta v trgovske in kulturne tokove med obalnim sredozemskim in celinskim svetom v notranjosti, nam poleg keramicnega gradiva kažejo tudi redki kovinski predmeti, kot je bronast obe­sek s križnim motivom, o katerem poroca Moser. Podoben obesek je bil najden v Mušji jami in na škocjanskem grobišcu ter v kanalskem depoju.86 Za opredelitev Tomaja kot enega od centralnih gradišc prazgodovinske skupnosti na Komenskem Krasu je pomenljiva tudi slucajna najdba depoja v bližini naselja, datiran je v 8. st.87 Podobni vojaški depoji so bili poleg Krasa, Notranjske in Posocja odkriti tudi v Istri in Furlaniji. S poveca-no intenziteto severnoitalskih stikov na obmocju severnega Jadrana v zacetku v 8. st. sovpada druga faza gradnje tomajskega obzidja (B). Z najmlajšimi gradbenimi železnodobnimi aktivnostmi v To-maju pa lahko povežemo bronast gumb z dvema zankama (t. 5: 1), najden v pobocni ruševini ob vznožju grica. Primerljivi jermenski razdelilniki so bili v 5. st. pridani v grobove s konjsko opremo na Dolenjskem, znani so prav tako iz Kobarida in z Mosta na Soci.88 Tomajskemu je podoben gumb iz groba 28 gomile 48 v Sticni, v katerem so bile tudi trokrilne pušcicne osti. Izvorno obmocje teh razdelilnih gumbov morda lahko išcemo v skitskem svetu panonske kulturne skupine Szen­
85 Lonza 1981, t. 45: 1,2; Oman 1981, t. 48: 6,7; Teržan 1990, sl. 10: 26; Svetlicic 1997, sl. 18: 7; Mihovilic 2001, 
t. 105: 14; Sakara Sucevic 2004, 730–731; Dular, Tomanic Jevremov 2010, t. 1: 14; 14: 14; 29: 10; 52: 16; 59: 9. 
86 Moser 1906, 140–141; Ruaro Loseri et al. 1977, t. 15: 38; 27: 8; Žbona Trkman, Bavdek 1996, t. 100: 22; Teržan, Borgna, Turk 2016, t. 33: 3. 
87 Turk 2018, 400 ss (avtor depo razlaga kot zakop orožja premaganega sovražnika). Prim. tu Guštin, Božic, sl. 3. 
88 Gabrovec 1987, 62–63, t. X: 6; Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004, t. 27: 39–43; Gabrovec 2006, t. 23: 3; 34: 6; 64: 2,3; Gerbec, Mlinar 2018, sl. 8: 4. 
tes-Vekerzug.89 Gumb bi lahko bil sled vojaškega spopada, ki se je odvijal v naselbini za prevlado nad strateškimi kraškimi prehodi.90 V ta cas sodi tudi zadnja obnova severnega tomajskega obzidja (tretja faza – sl. 3: notranje lice C). 
Štanjel – Gradišce 
Prazgodovinska naselbina je obsegala celotni vrhnji del in pobocje štanjelskega hriba, ki leži na robu kraške planote tik nad Braniško dolino, na nadmorski višini 360 m. Obvladovala je vecji del Komenskega Krasa in prehode po dolini Raše in Branice (sl. 7). Na slabo ohranjenost najdišca je opozoril že Carlo Marchesetti, ki je prvi prepo­znal prazgodovinsko gradišce v Štanjelu.91 Potek prazgodovinskega obzidja na terenu danes ni vec mogoce prepoznati, ceprav prevladuje mnenje, da se je nanj naslonilo obzidje poznosrednjeveškega tabora.92 Vectisocletna poselitev hriba, zlasti še poznosrednjeveške in novoveške pozidave, so ver­jetno vzrok, da so se prazgodovinski naselbinski ostanki le izjemoma ohranili v prvotni legi.93 Z arheološkimi raziskavami je bilo prazgodovinsko obzidje ugotovljeno le na osrednjem delu vzhodnega roba današnjega naselja (sl. 8).94 Prazgodovinske so verjetno tudi terase na severozahodnem in seve­rovzhodnem pobocju hriba, lahko bi bile sestavni del obrambne arhitekture, tako kot je v Tomaju.95 Ob spremljanju razlicnih gradbenih posegov zno­traj obzidanega Štanjela so bile ugotovljene sledi v skalno osnovo vkopanih objektov ter ostanki suhozidnih podpornih zidov, ki pa jih neznacil­ne prazgodovinske in rimske najdbe natancneje casovno ne morejo opredeliti.96 Po nekaterih od­lomkih loncenine (t. 7: 1,7,8,15) domnevamo, daje bil Štanjel poseljen že v srednji bronasti dobi, pa tudi v mlajši in pozni bronasti dobi (BM–BF), podobno kot vecina gradišc v severnem Jadranu. 
89 Kemenczei 2009, 52, t. 46: 3; 65: 2–5; 66: 1–10; 68: 1–9; 69: 5–6; 114: 1,4–69; 160: 3. 
90
 Slapšak 2003, 246. 91 Marchesetti, 1903, 49–50. 
92
 Porocilo Slapšak 1973, 244. 
93 Kot npr. železnodobni objekt na obmocju zahodnega palacija gradu, glej Fabec, Vinazza 2012, 160; Fabec, Vinazza 2014, 595–602. 
94 Osmuk 2001, 128 (avtorica je pod poznosrednjeveškim in rimskim obzidjem ob Kobalovem stolpu prepoznala kamnit nasip prazgodovinskega naselja). 
95 Bratina 2019, 52. 
96 Ib., 53–54. 


Sl. 7: Pogled na Štanjel s severozahoda z Nanosom v ozadju. Fig. 7: View on Štanjel from the north-west with the Nanos hill behind. 
Glede na njegovo lego ob pomembnem vodnem viru Raše in Branice ter ob naravnem prehodu iz kraške planote v Vipavsko dolino bi lahko bil poseljen tudi že prej. Intenzivnejšo poselitev je v najdbah zaznati na prehodu v 1. tisocletje pr. 
n. št. (BF) in v starejši železni dobi (Fe I), od 11. do konca 6. st.97 Po krajši prekinitvi je štanjelski hrib ponovno naseljen ob koncu mlajše železne dobe, v 2. in 1. st. ter pozneje v antiki in poznem srednjem veku vse do danes.98 
Predstavljamo le izbor gradiva iz arheološkihraziskav na spodnji terasi obzidanega Štanjela– od Štanjelskih vrat na zahodu do Kobdiljskih vrat na vzhodu – ter pod cesto po vzhodnem robu naselja in ob kvadratnem stolpu na južnem taborskem obzidju (sl. 8; t. 7–9).99 Pod cestnimi nasutji v zahodni polovici izkopa je bila leta 1992 odkrita 0,7 m debela intaktna prazgodovinskakulturna plast. Med objektoma Štanjel 6 in 6a je Nada Osmuk naletela na plast, povezano z ostanki 
97 Fabec, Vinazza 2014, 599–600; Bratina 2019, 51–52. 
98 Vuga 1982, 3 ss; ANSl 1975, 141; Sapac, 2011b, 246 ss; Bratina 2019, 43 ss. 
99 Osmuk 1995, 163–164; ead. 1997, 207; Bratina, 2019, 50–53. Raziskave ob gradnji vodovoda je v letih 1992 in 1993 izvajal ZVKD OE NG pod vodstvom Nade Osmuk, leta 2007 in 2008 pa so potekale ob prenovi objekta ob kvadratnem stolpu v južnem obzidju, t. i. Rustjeve hiše. Zadnje je izvedel ob pomoci zunanjih izvajalcev. Arhiv arheološkega najdišca še ni obdelan, zato podajamo izbor gradiva. 
prazgodovinskega objekta, delno raziskanega že leta 1979.100 V letih 2007 in 2008 so bili tik za obzidjem taborskega naselja ob kvadratnem stolpu ugotovljeni prazgodovinski ostanki v premešanih plasteh (t. 7: 1–6). Najdbe s te lokacije so obicajen hišni inventar v starejšeželeznodobnih naselbinah, kot so odlomki loncenine in silosov, deli premicnih peci ter stojal za posodje, keramicni svitki, vretenca, kosi glinenega ometa in tudi kovinski predmeti.101 V severnem delu gradbenega jarka ob vzhodnem robu obzidanega naselja so bile skupaj – v isti plasti – odkrite prazgodovinske in rimske najdbe.
Za poselitev Štanjela na prehodu v 1. tisocletje pr. n. št. govorijo ravna ustja loncev, skodelice s presegajocimi rocaji, vecje sklede z uvihanimi ustji, ki imajo na odebeljenem robu fasete ali poševne kanelure (t. 7: 13,14,16–18; 8: 1,2). Primerljive najdemo v žarnogrobišcnih kontekstih osrednje in vzhodne Slovenije.102 V ta casovni sklop sodijo še tunelasti psevdorocaji, posode z rocaji z naka­
100 Žbona Trkman 1981, 216–217; Osmuk 1995, 163–164; ead. 1997, 207; Bratina 2019, 47–50. 
101 Bratina 2019, 51. 
102
 Npr. Ljubljana, Dobova, Brinjeva gora, Ormož, Gornja Radgona, Rogoza, Slivnica pri Mariboru: Stare 1954, t. 5: 5; 6: 9; 43: 5; 58: 8; Puš 1971, t. 1: 3; 12: 5; 35: 3; Stare 1975, t. 15: 1; 31: 6; 33: 11; 40: 1; 42: 5; 52: 1; 56: 5; 57: 6; 59: 8; Oman 1981, t. 31: 10–12; 32: 1; 57: 10; Puš 1982, t. 7: 5; 30: 2; Šavel 1994, Pril. 48: 5,18; Dular, Tomanic Jevremov 2010, sl. 89: tip La1, La5; Crešnar 2014, sl. 13.11: 9; Grahek 2014, sl. 14.1.8: 18–20; 14.1.9: 15–17,23; Vojakovic 2014, sl. 22.3.14: 3. 


Sl. 8: Štanjel – Gradišce. Ortofoto posnetek z oznacenimi lokacijami raziskav. (Po Bratina 2019, 47) Fig. 8: Štanjel – Gradišce. Orto photo image with marked location of investigations. (From Bratina 2019, 47) 
zanimi rožicki in manjšimi držaji (t. 7: 9,10–12). Tunelasti psevdorocaji so v furlanskih naselbinah znani že v fazi BR (Visco, Pozzuolo, Castions di Strada), medtem ko so rocaji z izrastki prisotni v kontekstih iz casa BF, skupaj s skledami z uviha­nim ustjem in fasetiranim ali nažlebljenim robom (Variano, Castions di Strada, Rividischa).103 Rocaji z izrastki, skodelice z masivnimi ali s presegajocimi rocaji, sklede s fasetami ali poševnimi kanelurami na robu ustja, posode z ravnimi ustji pa tudi oglati horizontalni rocaji (t. 7: 10,11; 8: 11,13) so pogosti na poznobronastodobnih in zgodnježeleznodobnih (BF–Fe I) najdišcih na Krasu, v Tržaškem zalivu in Istri.104 Starejši elementi so še okras vodoravnih 
103 Càssola Guida, Borgna 1994, sl. 50: 168; Tasca 1999, 
t. V: 9,15,19; Corazza, Càssola Guida 2018, sl. 6: 1; 9: 8; Vinci 2018, sl. 4: 14; Vitri et al. 2018, sl. 7a: 14; 7b: 21–23. 
104 Npr. Brestovec, Trnovo, Devin, Jelarji, Sv. Barbara, Mombel, Katinara, Griža pri Proseku, Sermin, Limska gradina, Koštel pri Bujah, Novigrad: Guštin 1979, t. 12: 7; Cardarelli 1983, t. 29A: 10; 30B: 13,15; 32A: 1; Maselli Scotti, Paronuzzi 1984, t. IV: 2,3,6; Maselli Scotti 1988–1989, t. 
žlebov, bradavice ter motiv vbodov in vodoravnih žlebov (t. 8: 4,6,10). Najdemo jih na severnem Jadranu, v osrednji Sloveniji in Podravju.105 Na prehod iz pozne bronaste dobe v železno dobo in v zacetek starejše železne dobe (od konca 10. do 
8. st.) sodijo posode z izvihanimi ustji, s kratkimi vratovi, skodelice s presegajocim rocajem, sklede z okrasom v zgornjem delu, stojala, pokrovi in masivni horizontalni rocaji (t. 8: 3,5,9,11,12,14–16; 
9: 1–7,11). Vecina posod, razen skled in skodelic, je izdelanih iz drobrnozrnate loncarske gline s primesmi peska. Priljubljeni so okrasi psevdovr­vicastega odtisa, pogosto v kombinaciji z vbodi, pa tudi motivi vbodov in vodoravnih žlebov ter vrezanih šrafiranih trikotnikov in cikcak linij (t. 
7: 2; 8: 3,6–9,15). Številne primerjave za te oblike 
3: 5; Montagnari Kokelj 1996, t. 4: 7; Svetlicic 1997, t. 29: 11,12; Crismani 2005, t. 6: 58; 7: 63–65; Cestnik 2009, t. 
39: 3; Urem 2012, t. 2: 4; 7: 10; 8: 10; 36: 2; 42: 4; Zendron 2017, sl. 124: d. 
105 Stare 1954, t. 43: 4; Oman 1981, t. 29: 2,3. Za motiv vbodov in vodoravnih žlebov glej tu op. 70. 
in okras najdemo na bližnjih najdišcih na Krasu(Tomaj, Brestovica, Štorje, Volcji Grad, Dober-dob), v Vipavski dolini (Hrašce), Tržaškem zalivu in Istri (Jelarji, Sv. Barbara, Katinara, Devin, Mombel, Sermin, Limska gradina, Kaštel), vzho­dni Furlaniji (Pozzuolo, Gradisca, Castions di Strada), Posocju (Tolmin) in osrednji Sloveniji (Ljubljana).106 Analogije za posode s fasetami na notranji strani vratu in ustja ter za sklede, okrašene z vrezi ali psevdovrvicastimi odtisi (t. 
8: 3,15; 9: 5,9), najdemo tudi v naselbinah ruške skupine (Brinjeva gora, Rifnik).107 S svetolucijsko skupino 9. in 8. st. povezujejo štanjelsko naselbino sklede z uvihanim ustjem, skodelice s presega-jocimi rocaji, lonci z zadebeljenim robom ustja, enostavni lonci z ravnimi in navzven nagnjenimi ustji, psevdovrvicast odtis pa tudi manjša bronasta igla s splošceno strešasto glavico in nasvitkanim vratom (t. 7: 3). Gre za tip Vadena po Caranciniju, znacilen za moško nošo starejše železne dobe na širšem severnojadranskem obmocju.108 Primerljivenajdbe so z grobišc Brežec pri Škocjanu, v Šmihe­lu, Tržišcu, Ljubljani, Novem mestu, Podzemlju, Slepšku pri Mokronogu, Tolminu in Sv. Petru v Nadiški dolini.109 Igle tega tipa na tolminskem grobišcu Biba Teržan datira v pozno 9. in zgodnje 
8. st. oziroma v t. i. železni horizont zahodne in osrednje Slovenije.110 V 8. ali 7. st. sodijo veliki lijakasti lonci z izvihanim in zadebeljenim ustjem s primerjavami v Tomaju in Pozzuolu, medtem ko so bolj trebušaste posode z izrazito izvihanim ustjem in odebeljenim robom (t. 7: 6; 9: 10) zna­
106 Stare 1954, t. 14: 7; 16: 3; 43: 2; Guštin 1979, t. 
8: 1; 12: 7; Maselli Scotti 1979, t. 1: 3,6; ead. 1981, t. I: 20,21,25; II: 4; Cardarelli 1983, t. 30: A6,B14; Maselli Scotti, Paronuzzi 1984, t. II: 25; III: 1,3,8,10,13; Ahumada Silva, Maselli Scotti, Montagnari Kokelj 1989, t. 12: 10; Càssola Guida, Mizzan 1996, t. 3: 13,17; 9: 52; 10: 54,55; 14: 85,86; 
32: 181; 47: 392; 51: 299; 67: 392; 80: 493,494; 97: 630; 102: 668; 113: 751; 130: 875; Montagnari Kokelj 1996, t. 4: 8; Svetlicic 1997, t. 27: 13; Svoljšak, Pogacnik 2001, t. 2: 7; 
10: 3; 48: 8; 93: 22; Càssola Guida, Balista 2007, t. 3: 22; 
5: 35; 75: 771; Cestnik 2009, t. 39: 4; Urem 2012, t. 34: 9; Vinazza 2012, sl. 9: 38; Bratina 2018, sl. 5: 11; Vitri et al. 2018, sl. 27, 28. 
107 Oman 1981, t. 4: 6; 32: 10; 46: 2,8; Teržan 1990, sl. 10: 22. 
108
 Carancini 1975, 268 ss, t. 60: 2021,2022; Svoljšak, Pogacnik 2001, t. 68: 8; Teržan 2002, 88 s; Bratina 2014a, 554–555. 
109 Dular 1973, t. 3: 3; Gabrovec 1973, t. 7: 1,8,11; Ruaro Loseri et al. 1977, t. 156; 163: 1; 274; 277: 2; Guštin 1979, 
t. 17: 2,3; 48: 18; Puš 1982, t. 12: 8; Knez 1984, t. 3: 13; 
Svoljšak, Pogacnik 2001, t. 68: 8; 99: 15; Pettarin 2006, sl. 8. 110 Teržan 2002, 88–89; Teržan, Crešnar 2014, 706. 
cilne za najdišca v Tržaškem zalivu in njegovem kraškem zaledju.111 Najmlajše najdbe (t. 7: 4,5) se kronološko in tipološko ujemajo z gradivom iz kletnega objekta na obmocju štanjelskega gra­du.112 Gre za sklede in odlomke posod z rebri ali fasetami ter s sledovi barvanja ali grafitiranja na zunanji površini, ki se na obmocju severnega Ja­drana pojavijo pod vplivom venetskega kulturnega prostora.113 Primerjave najdemo na komenskih in tržaških gradišcih (Tomaj, Zagrajec, Katinara), v furlanskih naselbinah Gradisca in Pozzuolo, na ljubljanskem grobišcu, najpogostejše pa so prav na grobišcu na Mostu na Soci v 7. in 6. stoletju.114 
Štanjelska naselbina je imela med komenskimi gradišci posebno mesto zaradi izjemne strateške lege ob poti, ki vodi od izvirov Timave in Devin-ske obale prek Brestaniške vali v Vipavsko dolino in naprej proti vzhodnim Alpam oziroma prek Vipavskih brd in zgornje Vipavske doline in prek naravnega prehoda pod Nanosom proti osrednji Sloveniji (sl. 7). Gradnja obrambnih in opazo­valnih stolpov na severnem robu kraške planote, kjer je bil na Ostrem vrhu med 8. in 6. st. zgrajen tak stolp, pa kaže na povecano potrebo tu živece železnodobne skupnosti po nadzoru in varovanju dostopa na kraško planoto iz Vipavske doline in Vipavskih brd v 1. tisocletju pr. n. št.115 
Zagrajec – Brith 
Prazgodovinsko naselje leži na dominantni vzpetini na nadmorski višini 340 m na robu Ve­likega dola vzhodno nad zaselkom Zagrajec.116 Prve opise in nacrt gradišca ter notice o najdbah prazgodovinske in rimske loncenine prinaša Carlo Marchesetti v objavi leta 1903.117 Obzidje gradi-šca je objemalo celoten vrhnji plato, od koder je 
111 Càssola Guida, Mizzan 1996, t. 3: 17; 59: 343. 
112 Fabec, Vinazza 2014, 598–600. 
113
 Dular 1982, sl. 7: 14–18 (z barvanimi premazi ali grafitiranjem v kombinaciji z rebri so navadno okrašene situle ali kelihi; oba tipa sta najštevilnejša v stopnjah Sv. Lucija Ic in IIa); Maselli Scotti 2005, 161. 
114 Puš 1971, t. 47: 5; Teržan, Trampuž 1973, 429–439, 
t. 10: 4,12; 13: 1,6; Puš 1982, t. 2: 1; 8: 7; Càssola Guida, Mizzan 1996, 144: 981; Maselli Scotti 2005, t. 1: 9–11; 3: 1,2; Càssola Guida, Balista 2007, t. 71: 736,740. – Tomaj 
(t. 1: 12; 2: 9; 5: 13); Zagrajec (t. 10: 7,9). 115 Glej še tu Teržan, Turk in Teržan, Turk 2014, 603 ss. 
116 
Slapšak 1974c, 195; ANSl 1975, 138. 117 Marchesetti 1903, 46. 


odlicen razgled na zaledje Tržaškega zaliva.118 Na zgornjem platoju je do turških vpadov stal manjši neutrjeni dvor, pozneje je bila na njegovem mestu zgrajena cerkev sv. Janeza Krstnika.119 
Ob urejanju zahodnega pobocja gradišca je bil leta 2013 pred postavitvijo ograje izkopan testni jarek v velikosti 22 × 2 m, ki je zajel pobocje vzpetine in manjši del vrhnjega platoja (sl. 9).120 
118
 Slapšak 1974c, 195 (obzidje opisano kot do 4 m visoko posutje in dvojno na južni strani). 
119
 Sapac 2011a, 44–45. 
120 Raziskave: Avgusta, d. o. o, pod vodstvom Draška Josipovica na parc. št. 140 in 146/18, k. o. Ivanji Grad. Zahvaljujem se za predajo gradiva. 
V sondi je bila po celotni površini odkrita ruše­vina obzidja, v osrednjem delu je bila geološka osnova nekoliko zravnana v nekakšno teraso.121 Ta bi lahko služila za podlago podpornemu zidu obzidja na pobocju hriba.122 Na vrhnjem platoju je bila 0,45 m pod površjem odkrita plast vecjih kamnov, drobirja in zemlje, ki je predstavljala polnilo prazgodovinskega obzidja. Prekrivala jo je 0,35 m debela zemljena plast s kamenjem in z gradivom iz razlicnih obdobij. Na robu platoja je polnilo z zahodne strani zamejevala zunanja fronta obzidja (sl. 10). Postavljena je bila na geološko osnovo in grajena iz neobdelanih, do 0,5 m velikih kamnov. Lice zidu se je ohranilo do 0,8 m višine, njegova širina na raziskanem delu pa je dosegla 1,4 
m. Notranje fronte zidu ni bilo mogoce ugotoviti, ker razširitev izkopa proti vzhodu zaradi narave zašcitnih izkopavanj ni bila možna.123 
V zemljini pod fronto zidu in njegovim polnilom sta bila med slabo ohranjenimi železnodobnimi odlomki posod iz bolj grobozrnate loncarske gline najdena tudi odlomka manjšega loncka in sklede s poudarjenim klekom in držajem (t. 10: 4,8), ki spominjata na bronastodobne oblike posod. Pri­merjave za loncek najdemo v štanjelski naselbini, na tolminskem grobišcu in v žarnogrobišcni nasel­bini v Gornji Radgoni, za skledo pa na bližnjem gradišcu v Vojšcici v plasti iz casa BM/BR.124 V polnilu zidu sta bila odkrita odlomka masivnega trakastega rocaja ter vecjega držaja (t. 10: 2,3), ki imata številne primerjave v srednje- in pozno­bronastodobni kaštelirski keramiki na komenskih gradišcih.125 V polnilu obzidja so bili najdeni tudi odlomki loncenine iz starejše železne dobe (t. 10: 
1) ter ustje posode, ki bi lahko bila glede na obliko, fakturo in trdnost žganja iz mlajše železne dobe 
(t. 10: 5).126 Med vecjimi kamni zunanje fronte zidu sta bila najdena noga posode iz fine gline in odlomek ostenja, oba s sledovi rdecega premaza na 
121 Terenski opis je povzet po porocilu Turk, Rupnik 2013. 
122 Lahko pa gre za novodobno pripravo teras, podobno kot v Tomaju. 
123 Ceprav je bil poseg omejen le na pobocje hriba, je bil jarek zaradi raziskave poteka obzidja po posredovanju ZVKD OE NG razširjen za 2 m – na sosednje zemljišce prek roba vrhnjega platoja naselbine. 
124 Šavel 1994, pril. 48: 9 (avtorica uvršca horizont I v 
11. st.); Svoljšak, Pogacnik 2001, t. 6: 11; Bratina 2018, sl. 
2: 7,8 (ta tip skled je datiran na prehod BM/BR). Gradivo iz Štanjela zacasno hrani ZVKD OE NG. 
125
 Štanjel in Tomaj (t. 3: 1; 7: 7,8). 
126
 Mlajši odlomki bi lahko zašli v polnilo obzidja s spiranjem iz zgornje zemljene plasti. 


površini (t. 10: 7,9). Take noge so znane iz furlan­ske naselbine Pozzuolo, pogoste so v svetolucijski skupini v horizontu IIa.127 V enak kronološki in kulturni okvir sodi še odlomek vecje shrambne posode z rebri s pobocja hriba (t. 10: 10). S pobocja pod obzidjem izvira tudi vecina odlomkov loncev iz grobozrnate pešcene gline, od svetlo rjavih do sivih odtenkov, z izvihanimi ustji in odebeljenim robom (t. 10: 11,12), ki so zelo priljubljena oblika od 7. do konca 6. st. na gradišcih Komenskega Krasa in Tržaškega zaliva.128 
Odkrito obzidje predstavlja zadnjo fazo utr­jevanja prazgodovinske naselbine na Zagrajcu, opredeljeno na konec starejše železne dobe. Za to govorijo loncenina in radiokarbonska datacija zoba drobnice (sl. 11: Poz-61621)129 ter tudi znacilna gradnja obzidja z zunanjo fronto iz vecjih kamnov ter vmesnim polnilom. Verjetno je na zgornjem platoju hriba pred tem stalo starejše obzidje, ki so ga pozneje porušili in na njegovem mestu po­stavili novo, vanj pa vgradili kamenje in gradivo iz starejše faze (ali faz). Gradnja raziskanega dela obzidja na Zagrajcu tako sovpada z najmlajšo fazo obnove ali dograditve tomajskega obzidja, ki jo z gotovostjo postavljamo na konec starejše železne dobe (terminus post quem je 6. st.). Po najdbi fra-
 Teržan, Trampuž 1973, 428; Mizzan 1996, 197, t. 
149: 1030–1031 (tu so datirane od sredine 7. st.). 128 Glej tu op. 38 in 39; Lonza 1977, t. 10: 15; Maselli Scotti 1979, t. 1: 5,6. 
129 Radiokarbonsko analizo vzorca živalskega zoba iz zemljene plasti pod zidom je opravil Poznan Radiocarbon Laboratory in ga datiral 2495 ± 35 BP 1.2 %N, 5.2 %C, 
0.4 %coll. 
gmenta posode iz mlajše železne dobe (t. 10: 5) v polnilu zidu pa bi lahko bil tudi mlajši. 
*** 
Med gradišci Komenskega Krasa po monumen­talnosti obzidja nedvomno izstopa Debela griža pri Volcjem Gradu, katere obzidje je na terenu vidno kot ostanek kamnitega posutja.130 Arheo­loške raziskave v letu 2018 znotraj najdišca in v bližnji okolici so pokazale, da je moderna raba prostora obzidje in notranjost naselbine mocno preoblikovala.131 Kljub temu je analiza lidarskih posnetkov nakazala zunanjo in notranjo fronto kamnov znotraj kamnitega nasipa, kar nakazuje podobno gradnjo obzidja kot v Tomaju ali Zagrajcu. Posebnost Debele griže je strateška umestitev na­selbine med vrtace, ki so skupaj z obzidjem tvorile obrambo. Ob površinskih topografskih pregledih na obmocju obzidja pobrano keramicno gradivo 
(t. 11: 1–3) sodi v cas 7.–6. st., s primerjavami na gradišcih Komenskega Krasa in v Tržaškem zalivu.132 Skupaj z že prej znanimi najdbami z 
130 Marchesetti 1903, 46; ANSl 1975, 137; Guštin (ur.) 2012; Voncina (ur.) 2018. 
131 Porocilo Leskovar et al. 2019, 30. Raziskave, ki so vkljucevale daljinsko zaznavanje z interpretacijo lidarskih posnetkov, geofizikalne meritve, površinske terenske preglede in testno sondiranje, je pod vodstvom Matije Crešnarja izvedel Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Namen raziskav je bil z uporabo nedestruktivnih metod pridobiti podatke o stanju ohranjenosti naselbine in bližnje okolice za ponovno ovrednotenje arheološkega spomenika za ureditev arheološkega parka. 
132 Lonza 1977, t. 10: 2,4; Maselli Scotti 1979, t. 1: 3,5,6. 
Debele griže govori o intenzivni poselitvi gradišca v starejši železni dobi.133 
Gradina nad Brestovico prav tako sodi med na­selja Komenskega Krasa. Gre za obsežno gradišce na hribu nad Tržaškim zalivom, ki je obvladovalo spodnji del Velikega dola.134 Ob topografskih pregledih leta 1980 so bile na površini kamnitega nasipa pobrane keramicne najdbe (t. 11: 4–11), ki kljub zelo slabi ohranjenosti dopušcajo kronološko in kulturno opredelitev naselbine v starejšo železno dobo.135 Masivna skleda in posoda z rocajem (t. 11: 4,11) spominjata na oblike, znane s konca pozne bronaste dobe (BF) v Istri in Furlaniji, zlasti šte­vilne so na tolminskem grobišcu.136 Gradino nad Brestovico povezuje z bližnjimi gradišci Goriškega in Komenskega Krasa ter Posocja posoda z navzven nagnjenim ustjem in odebeljenim robom (t. 11: 5), datirana na konec 9. ali zacetek 8. st.137 Tako kot 
133
 Vinazza 2012, 41 ss (avtorica gradivo uvršca v starejšo železno dobo, v cas 8.–5. st.). 
134
 Marchesetti 1903, 39–40, Slapšak 1974a, 187. 
135
 Nadi Osmuk se zahvaljujem za predajo gradiva. 
136 Cardarelli 1983, t. 22: 28A; Tasca 1999, t. V: 6–8; Svoljšak, Pogacnik 2001, t. 29: 2,5; 72: 14; 80: 12; Urem 2012, t. 40: 2,4; Vitri et al. 2018, sl. 5: 6; 7a: 16. 
137 Maselli Scotti 1988–1989, t. 7: 6,8; Mizzan 1989a, 
t. 22: 5–6; Svoljšak, Pogacnik 2001, t. 30: 7; 42: 9; Tomaj (t. 4: 2). 
na gradišcih v Zagrajcu in Volcjem Gradu je tudi tu najštevilneje zastopana razvita oblika lonca iz grobozrnate pešcene gline (t. 11: 7–10) s primer-javami v najmlajših zasutjih na južnem pobocju Tomaja ter na Goriškem Krasu in v Tržaškem zalivu (v 7. in 6. st.).138 
Zakljucimo lahko, da je bil Komenski Kras ponovno intenzivno poseljen ob koncu starejše železne dobe (6.–5. st.) in na prehodu v mlajšo železno dobo, ko je zaznati tudi vecje gradbene dejavnosti oziroma obnove obzidij (severno obzidje v Tomaju, Zagrajec) ali dodatna utrjevanja obzidij (južno obzidje v Tomaju). Ob tem so pomenljive prav karavanske poti, ki so vodile od izvirov Tima­ve, kjer je bilo v tistem casu pomembno svetišce, prek kraške planote v Vipavsko dolino in naprej proti vzhodu. Keramicne oblike iz najmlajših faz starejše železne dobe govorijo o tesnih stikih na Krasu živece skupnosti z naselji Tržaškega zaliva (Katinara, Repentabor, izliv Timave) pa tudi v Posocju in vzhodni Furlaniji ter o njihovi kulturni navezanosti na estensko-venetski prostor. 
138
 Glej tu op. 38 in 39; Lonza 1972, sl. 9: 5; Tomaj (t. 2: 7). 

KATALOG 
Najdbe zacasno hrani ZVKD, OE Gorica in bodo po obdelavi predane v trajno hrambo Goriškemu muzeju v Novi Gorici. Navedene inventarne številke so zacasne. Keramika je prostorocno izdelana. 
Tabla 1 
1. 
Odl. sklede; površina: brisana; sestava: finozrnata; okras: poševna šibka kanelura; inv. št. TI-48. 

2.
 Odl. ustja; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-137. 

3. 
Odl. rocaja; površina: brisana; sestava finozrnata; inv. št. TI-130. 

4.
 Odl. ustja; površina: slabo ohranjena; sestava: drobno­zrnata; inv. št. TI-131. 

5. 
Odl. lonca; površina: glajena; sestava: finozrnata; okras: rebro; inv. št. TI-132. 

6.
 Odl. ustja lonca; površina: brisana; sestava: drobnozr­nata; inv. št. TI-133. 

7. 
Odl. ustja, ostenja in dna loncka, izdelani prostorocno; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; okras: rebro; inv. št. TI-6. 

8.
 Odl. ustja; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-4. 

9.
 Odl. ustja; površina: slabo ohranjena; sestava: drobno­zrnata; inv. št. TI-7. 


10.
 Odl. ustja; površina: slabo ohranjena; sestava: drob­nozrnata; inv. št. TI-20. 

11.
 Odl. ustja; površina: brisana; sestava: finozrnata; inv. št. TI-15. 

12.
 Odl. ostenja; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-21. 

13.
 Odl. ustja; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-13. 

14.
 Odl. lonca; površina: glajenje; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-23. 


Tabla 2 
1.
 Odl. pithosa; površina: glajena; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-29. 

2.
 Odl. pithosa; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-52. 

3.
 Odl. lonca; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; okras: prilepljena aplika; inv. št. TI-73. 

4.
 Odl. lonca; površina: glajena; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-35. 


5.
 Odl. lonca; površina: slabo ohranjena; sestava: grobo­zrnata; inv. št. TI-67. 

6.
 Odl. lonca; površina: slabo ohranjena; sestava: drobno­zrnata; inv. št. TI-33. 

7.
 Odl. lonca; površina: glajena; sestava: drobnozrnata; okras: poševni vrezi; inv. št. TI-54. 

8.
 Odl. lonca; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; okras: valovito rebro; inv. št. TI-31. 

9.
 Odl. pithosa; površina: brisana, barvana; sestava: drob­nozrnata; okras: prilepljeni rebri, barvni premaz; inv. št. TI-89. 


Tabla 3 
1. 
Odl. rocaja; površina: brisana; sestava finozrnata; inv. št. TI-798. 

2.
 Odl. ustja; površina: slabo ohranjena; sestava: finozrnata; inv. št. TI-771. 

3.
 Odl. ostenja z rocajem; površina: brisana; sestava fino­zrnata; inv. št. TI-719. 

4.
 Odl. sklede; površina: brisana; sestava: finozrnata; inv. št. TI-445. 

5.
 Odl. sklede; površina: brisana; sestava: finozrnata; inv. št. TI-469. 

6.
 Odl. sklede; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-168. 

7.
 Odl. sklede; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; okras: prilepljena bradavica; inv. št. TI-794. 

8.
 Odl. lonca; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-395. 

9.
 Odl. ustja; površina: glajena; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-460. 

10.
 Odl. lonca; površina: slabo ohranjena; sestava: drob­nozrnata; inv. št. TI-446. 

11.
 Odl. ustja; površina: brisana; sestava: finozrnata; inv. št. TI-470. 

12.
 Odl. sklede; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; okras: bradavica; inv. št. TI-688. 

13.
 Odl. sklede z držajem; površina: brisana; sestava: fino­zrnata; prevrtana luknjica; inv. št. TI-169. 

14.
 Odl. ostenja; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; okras: vodoravni žleb in odtis šila inv. št. TI-773. 


Tabla 4 
1.
 Odl. sklede; površina: brisana; sestava: finozrnata; inv. št. TI-361. 

2.
 Odl. lonca; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-435. 

3.
 Odl. sklede; površina: brisana; sestava: finozrnata; inv. št. TI-392. 

4.
 Odl. ustja; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-315. 

5.
 Odl. sklede; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; okras: odtis orodja; inv. št. TI-235. 

6.
 Odl. ustja; površina: glajena; brisana: grobozrnata; inv. št. TI-468. 

7.
 Odl. lonca; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-239. 


8.
 Odl. lonca; površina: slabo ohranjena; sestava: drobno­zrnata; inv. št. TI-466. 

9.
 Odl. lonca; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; okras: vodoravne kanelure in šrafirani trikotniki; inv. št. TI-437. 


Tabla 5 
1.
 Bronast gumb z dvema zankama na spodnjem delu; inv. št. TI-185. 

2.
 Odl. vretenca; površina: slabo ohranjena; sestava: fi­nozrnata; okras: snopi vrezanih cikcak in vodoravnih linij; inv. št. TI-632. 

3.
 Vretence, izdelano prostorocno; površina: brisana; sestava: finozrnata; okras: vrezane cikcak linije; inv. št. TI-186. 

4.
 Odl. ustja; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-779. 

5.
 Odl. loncka; površina: glajena; sestava: grobozrnata; inv. št. TI-643. 

6.
 Odl. ostenja; površina: glajena; sestava: grobozrnata; okras: snopi vodoravnih in poševnih žlebov; inv. št. TI-416. 

7.
 Odl. ostenja z rocajem; površina: brisana; sestava: gro­bozrnata; inv. št. TI-295. 

8.
 Odl. ostenja z rocajem; površina: brisana; sestava: gro­bozrnata; inv. št. TI-407. 

9.
 Odl. ostenja; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; okras: odtis orodja; inv. št. TI-324. 

10. 
Odl. ostenja; površina: gladka, barvana; sestava: fino­zrnata; okras: odtis orodja; inv. št. TI-291. 

11.
 Odl. ostenja; površina: slabo ohranjena; sestava: drobno­zrnata; okras: vodoravni žleb in odtis šila; inv. št. TI-772. 

12.
 Odl. ostenja; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; okras: bradavica; inv. št. TI-355. 

13.
 Odl. ostenja pithosa; površina: brisana, barvana; sestava: drobnozrnata; okras: rebro, barvni premaz; inv. št. TI-367. 

14.
Odl. dna; površina: glajena; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-448. 

15.
 Odl. dna z nogo; površina: glajena; sestava: drobnozr­nata; inv. št. TI-455. 

16.
 Odl. noge; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-441. 


Tabla 6 
1.
 Odl. ostenja z rocajem; površina: glajena; sestava: drob­nozrnata; inv. št. TI-826. 

2.
 Odl. stojala ali trinožnika; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-644. 

3.
 Odl. stojala ali prenosne pecke; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-680. 

4. 
Odl. stojala ali prenosne pecke; površina: glajena; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-673. 

5.
 Odlomek svitka; površina slabo ohranjena; sestava: grobozrnata; inv. št. TI-789. 

6.
 Odl. cedila; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; inv. št. TI-676. 

7.
 Del ognjišca; površina: glajena; sestava: grobozrnata; inv. št. TI-259. 

8.
 Del stenskega ometa; površina: glajena; sestava: grobo­zrnata; inv. št. TI-426. 


Tabla 7 
1. 
Odl. rocaja; površina: brisana; sestava finozrnata; inv.št. ŠI-1051. 

2.
 Odl. ostenja; površina: brisana; sestava: finozrnata; okras:vrezane vodoravne linije in mrežast motiv; inv. št. ŠI-970. 

3.
 Bronasta igla s strešasto glavico, z vecjim in manjšimsvitkom ter spiralnimi vrezi; inv. št. ŠI-1147. 

4.
 Odl. sklede; površina: gladka, barvana: drobnozrnata; okras: vodoravne široke kanelure, rdeci premaz; inv.št. ŠI-844. 

5. 
Odl. ostenja; površina: gladka, zunaj rdece barvana;sestava: finozrnata; inv. št. ŠI-843. 

6.
 Odl. lonca; površina: brisana; sestava: drobnozrnata;okras: prilepljena valovita rebra; inv. št. ŠI-847. 

7. 
Odl. rocaja; površina: brisana; sestava finozrnata; inv.št. ŠI-595. 

8.
 Odl. držaja; površina: brisana; sestava drobnozrnata;inv. št. ŠI-217. 

9.
 Odl. ostenja z rocajem; površina: brisana; sestava: fino­zrnata; inv. št. ŠI-453. 

10.
 Odl. posode z rocajem; površina: brisana; sestava:drobnozrnata; inv. št. ŠI-462. 

11.
 Odl. posode z rocajem; površina: brisana; sestava:drobnozrnata; inv. št. ŠI-629. 

12.
 Držaj; površina: brisana; sestava: finozrnata; inv. št.ŠI-418. 

13.
 Odl. ustja sklede; površina: polirana; sestava: finozrnata;okras: poševne kanelure; inv. št. ŠI-619. 

14.
 Odl. ostenja z držajem; površina: glajena; sestava:drobnozrnata; inv. št. ŠI-594. 

15.
 Odl. ostenja z držajem; površina: glajena; sestava:finozrnata; inv. št. ŠI-596. 

16.
 Odl. sklede z držajem; površina: brisana; sestava: fi­nozrnata; prevrtani luknjici; inv. št. ŠI-80. 

17.
 Odl. skodele z rocajem; površina: gladka, polirana;sestava: finozrnata; inv. št. ŠI-585. 

18.
 Odl. sklede; površina: brisana; sestava: finozrnata;inv. št. ŠI-79. 


Tabla 8 
1.
 Odl. lonca; površina: brisana; sestava: drobnozrnata;okras: poševni odtisi šila; inv. št. ŠI-686. 

2.
 Odl. ustja; površina: brisana; sestava: drobnozrnata;inv. št. ŠI-542. 

3.
 Odl. sklede; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; okras: vrezani šrafirani trikotniki in cikcak linije; inv.št. ŠI-547. 

4.
 Odl. ostenja; površina: brisana; sestava: drobnozrnata;okras: vodoravni žleb; inv. št. ŠI-602. 

5.
 Odl. ustja lonca; površina: brisana; sestava: drobnozr­nata; inv. št. ŠI-645. 

6.
 Odl. ostenja; površina: brisana; sestava: drobnozrnata;okras: vodoravni žleb in odtis šila; inv. št. ŠI-658. 

7.
 Odl. ostenja; površina: brisana; sestava: drobnozrnata;okras: odtis psevdovrvice; inv. št. ŠI-597. 

8.
 Odl. ostenja; površina: brisana; sestava: finozrnata; okras:odtis psevdovrvice; inv. št. ŠI-42. 

9.
 Odl. pokrova; površina: brisana; sestava: finozrnata;okras: snopi kanelur; inv. št. ŠI-563. 


10.
 Odl. ostenja; površina: brisana; sestava: finozrnata;okras: bradavica; inv. št. ŠI-460. 

11.
 Odl. ostenja z rocajem; površina: glajena; sestava:drobnozrnata; okras: poševni žleb; inv. št. ŠI-593. 

12.
 Odl. rocaja; površina: glajena; sestava: drobnozrnata;inv. št. ŠI-211. 

13.
 Odl. rocaja; površina: brisana; sestava: finozrnata; inv.št. ŠI-355. 

14.
 Odl. ustja; površina: brisana; sestava: finozrnata; inv.št. ŠI-535. 

15.
 Odl. sklede, izdelane prostorocno; površina: brisana; sestava: finozrnata; okras: odtis psevdovrvice; inv. št.ŠI-545. 

16.
 Odl. ustja lonca; površina: glajena; sestava: drobnozr­nata; inv. št. ŠI-618. 


Tabla 9 
1.
 Odl. ustja; površina: glajena; sestava: drobnozrnata;inv. št. ŠI-643. 

2.
 Odl. ustja lonca; površina: slabo ohranjena; sestava:drobnozrnata; inv. št. ŠI-539. 

3.
 Odl. sklede; površina: brisana; sestava: finozrnata; inv.št. ŠI-549. 

4.
 Odl. ustja; površina: brisana; sestava: drobnozrnata;inv. št. ŠI-559. 

5.
 Odl. ostenja lonca; površina: brisana; sestava: drobno­zrnata; inv. št. ŠI-536. 

6.
 Odl. rocaja; površina: brisana; sestava: drobnozrnata;inv. št. ŠI-590. 

7.
 Odl. stojala ali prenosne pecke; izdelan prostorocno;površina: glajena; sestava: drobnozrnata; inv. št. ŠI-561. 

8.
 Odl. ustja; površina: brisana; sestava: drobnozrnata;inv. št. ŠI-537. 

9.
 Odl. ostenja lonca; površina: glajena; sestava: drobno­zrnata; inv. št. ŠI-533. 

10. 
Odl. ustja lonca; površina: brisana; sestava: drobnozr­nata; inv. št. ŠI-553. 

11. 
Odl. ustja lonca; površina: brisana; sestava: drobnozr­nata; inv. št. ŠI-557. 


Tabla 10 
1. 
Odl. ustja; površina: slabo ohranjena; sestava: grobozr­nata; inv. št. ZIII-34. 

2.
 Odl. rocaja; površina: brisana; sestava: finozrnata; inv. št. ZIII-30. 

3.
 Odl. rocaja; površina: brisana; sestava: finozrnata; inv. št. ZIII-32. 

4.
 Odl. posode; površina: brisana; sestava: finozrnata; inv. št. ZIII-43. 

5. 
Odl. ustja; površina: slabo ohranjena; sestava: grobozr­nata; inv. št. ZIII-35. 

6.
 Odl. ustja; površina: brisana; sestava: finozrnata; inv. št. ZIII-49. 

7.
 Odl. ostenja; površina: gladka, zunaj barvana; sestava: finozrnata; okras: rdec premaz; inv. št. ZIII-50. 

8.
 Odl. ostenja z držajem; površina: brisana; sestava: fino­zrnata; inv. št. ZIII-52. 


9.
 Odl. ostenja; površina: slabo ohranjena; sestava: fino­zrnata; inv. št. ZIII-38. 

10.
 Odl. ostenja; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; okras; prilepljeni rebri; inv. št. ZIII-17. 

11.
Odl. ustja; površina: glajena; sestava: drobnozrnata; inv. št. ZIII-14. 

12.
Odl. ustja; površina: glajena; sestava: grobozrnata; inv. št. ZIII-9. 

13.
 Odl. ostenja z držajem; površina: brisana; sestava: drobnozrnata; inv. št. ZIII-23. 

14.
 Odl. lonca; površina: slabo ohranjena; sestava: grobo­zrnata; inv. št. ZIII-48. 

15.
 Odl. lonca; površina: glajena; sestava: grobozrnata; inv. št. ZIII-25. 


Tabla 11 
1. Odl. lonca; površina: glajena; sestava: grobozrnata; inv. št. VGI-2. 
2.
 Odl. ustja; površina: glajena; sestava: grobozrnata; inv. št. VGI-5. 

3.
 Odl. lonca; površina: glajena; sestava: grobozrnata; inv. št. VGI-1. 

4.
 Odl. ustja z rocajem; površina: slabo ohranjena; sestava: grobozrnata; inv. št. BI-12. 

5.
 Odl. ustja, površina: glajena; sestava: grobozrnata; inv. št. BI-18. 

6.
 Odl. posode; površina: glajena; sestava: drobnozrnata; inv. št. BI-25. 

7.
 Odl. ostenja lonca; površina: slabo ohranjena; sestava: grobozrnata; inv. št. BI-14. 

8.
 Odl. lonca; površina: glajena; sestava: drobnozrnata; okras: bradavica; inv. št. BI-17. 

9.
 Odl. ustja lonca; površina: slabo ohranjena; sestava: drobnozrnata; okras: poševni vrezi, inv. št. BI-16. 

10.
 Odl. lonca; površina: slabo ohranjena; sestava: grobo­zrnata; inv. št. BI-30. 

11.
 Odl. sklede; površina: brisana; sestava: grobozrnata; inv. št. BI-15. 


ANSl = Arheološka najdišca Slovenije. – Ljubljana, 1975. 
AHUMADA SILVA, I., F. MASSELI SCOTTI, E. MONTAG­NARI KOKELJ 1989, Castellazzo di Doberdò. – Annali di Storia Isontina 2, 87–142. 
BAVDEK, A., M. URLEB 2014, Križna gora pri Ložu / Križna gora near Lož. – V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 525–535. 
BETIC A., F. BERNARDINI, E. MONTAGNARI KOKELJ 2007, I castellieri di Trieste tra Carso e mare. – V / In: R. Auriemma, S. Karinja (ur. /eds.), Terre di mare. L’archeologia dei paesaggi costieri e le variazioni clima­tiche, Atti del Convegno Internazionale di Studi, Trieste, 8–10 novembre 2007, 25–37, Trieste. 
BORGNA, E. P. CÀSSOLA GUIDA, S. CORAZZA (ur. / eds.) 2018, Preistoria e Protostoria del Caput Adriae, Studi di Preistoria e Protostoria 5. 
BORGNA et al. 2018 = E. Borgna, P. Càssola Guida, S. Corazza, K. Mihovilic, G. Tasca, B. Teržan, S. Vitri 2018, Il Caput Adriae tra Bronzo Finale e antica età del ferro. – V / In: Borgna, Càssola Guida, Corazza (ur. / eds.) 2018, 97–118. 
BRATINA, P. 2001a, Lipa-Cerkvence. – Varstvo spomenikov. Porocila 38 (1999), 61–62. 
BRATINA, P. 2001b, Tomaj, Gradišce. – Varstvo spomenikov. Porocila 38 (1999), 135–136. 
BRATINA, P. 2005, Tomaj, the archaeological rescue excavation of the rampart. – V / In: G. Bandelli, E. Montagnari Kokelj (ur. /eds.), Carlo Marchesetti e i castellieri 1903–2003. Atti del Convegno internazionale di studi, Castello di Duino (Trieste), 14–15 novembre 2003, 613–616, Trieste. 
BRATINA, P. 2006, Grgar – gradišce Grašišce. – Varstvo spomenikov. Porocila 42 (2005), 47–49. 
BRATINA, P. 2007, Tomaj-arheološko najdišce Tabor. – Varstvo spomenikov. Porocila 43 (2006), 223–224. 
BRATINA, P. 2008, Tomaj -arheološko najdišce Tabor. – Varstvo spomenikov. Porocila 44 (2007), 285. 
BRATINA, P. 2009, Grgar – Grašišce, utrjeno železnodobno gradišce. – V / In: J. Doljak (ur. / ed.), Grgarski zbornik, 21–27. Grgar. 
BRATINA, P. 2014a, Zidanca pri Podnanosu / Zidanca near Podnanos. - V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 549–561. 
BRATINA, P. 2014b, Log pri Vipavi. - V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 569-579. 
BRATINA, P. 2014c, Tomaj. - V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 587-593. 
BRATINA, P. 2018, Bronze and Iron Age settlements in the Kras and the Vipava Valley, Slovenia. – V / In: Borgna, Càssola Guida, Corazza (ur. / eds.) 2018, 173–180.
BRATINA, P. 2019, Štanjelski hrib v preteklosti. Pregled arheoloških raziskav. - V / In: E. Belingar (ur. / ed.),Štanjel: variacije v kamnu. Kulturna dedišcina Štanjela, 43–57, Ljubljana. 
BRESSAN, F. 1988-1989, Le Valli del Natisone e La Kova-ceva jama di Robic (Nadiške doline in Kovaceva jama pri Robicu). – Arheološki vestnik 39-40, 519-528. 
CARANCINI, G. L. 1975, Die Nadeln in Italien / Gli spilloni nell’Italia continentale. – Prähistorische Bronzefunde 13/2. 
CARDARELLI, A. 1983, Castellieri nel Carso e nell’Istria: cronologia degli insediamenti fra media età del bronzo e prima età del ferro. – V / In: Preistoria del Caput Adriae, 87–112, Udine. 
CÀSSOLA GUIDA, P., C. BALISTA 2007, Gradisca di Spi­limbergo (Pordenone). Indagini di scavo in un castelliere protostorico 1987–1992. – Studi e ricerche di protostoria mediterranea 7. 
CÀSSOLA GUIDA, P., E. BORGNA 1994, Pozzuolo del Friuli I. I resti della tarda età del bronzo in località Braida Roggia. – Studi e ricerche di protostoria mediterranea 2.
CÀSSOLA GUIDA, P., S. MIZZAN 1996, Pozzuolo del Friuli II,1. La prima età del ferro nel settore meridio­nale del Castelliere. – Studi e ricerche di protostoria mediterranea 4. 
CÀSSOLA GUIDA, P., S. VITRI 1983, L’età del bronzo finale e del ferro in Friuli. – V / In: Preistoria del Caput Adriae, 189–203, Udine. 
CESTNIK, V. 2009, Željeznodobna nekropola Kaštel kod Buja. Analiza pokopa željeznodobne Istre (Iron Age necropolis Kaštel near Buje. Analysis, of burial practice in the Iron Age Istria). – Monografije i katalozi Arhe­ološki muzej Istre 18. 
COLONNA, C., L. SALZANI, E. TOMAELLO 2010, Ca-talogo. – V / In: L. Salzani, C. Colonna (ur. / eds.), La fragilità dell’urna. I recenti scavi a Narde. Necropoli di Frattesina (XII-IX sec. a.C.), 181–374, Rovigo.
CORAZZA, S., P. CÀSSOLA GUIDA, 2018, Il castelliere di Variano (Basiliano, Udine). – V / In: Borgna, Càssola Guida, Corazza (ur. / eds.) 2018, 653–662. 
CRISMANI, A. 2005, Gli scavi di Carlo Marchesetti al castelliere di Cattinara: i materiali protostorici. – V / In: G. Bandelli, E. Montagnari Kokelj (ur. /eds.), Carlo Marchesetti e i Castellieri 1903–2003. Atti del Convegno internazionale di studi, Castello di Duino (Trieste), 14–15 novembre 2003, 117–149, Trieste. 
CREŠNAR, M. 2014, Rogoza pri Mariboru. - V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 225-248. 
DULAR, J. 1973, Bela Krajina v starohalštatskem obdobju (Die Bela Krajina in der frühen Hallstattzeit). – Arhe­ološki vestnik 24, 544–591. 
DULAR, J. 1982, Halštatska keramika v Sloveniji. Prispevek k proucevanju halštatske grobne keramike in loncarstva na Dolenjskem (Die Grabkeramik der älteren Eisenzeit in Slowenien). – Dela 1. razreda SAZU 23. 
DULAR, J., M. TOMANIC JEVREMOV 2010, Ormož. Utr­jeno naselje iz pozne bronaste in železne dobe / Ormož. Befestigte Siedlung aus der späten Bronze-und der älteren Eisenzeit. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 18. DOI: https://doi.org/10.3986/9789612545659 
FABEC, T. 2006, Tomaj, Arheološko najdišce Tabor. – Var-stvo spomenikov. Porocila 42 (2005), 166–167.
FABEC, T., M. VINAZZA 2014, Štanjel. - V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 595-602. 
FABEC, T., M. VINAZZA 2018, Tomaj: Gradišce in Ta­bor. Poskus prepoznavanja dinamik preoblikovanja tomajskega grica od prazgodovine do danes. - Goriški letnik 42, 9-44. 
FLEGO, S., L. RUPEL 1993, Prazgodovinska gradišca Tr-žaške pokrajine. – Trst. 
FURLANI, U. 1996, Depojska najdba iz Šempetra pri Gorici (Il ripostiglio di San Pietro presso Gorizia). – V / In: B. Teržan (ur. / ed.), Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem 2 / Hoards and Individual Metal Finds from the Eneolithic and Bronze Ages in Slovenia 2, Katalogi in monografije 30, 73–88. 
GABROVEC, S. 1973, Zacetek halštatskega obdobja v Sloveniji (Der Beginn der Hallstattzeit in Slowenien). – Arheološki vestnik 24, 338–385. 
GABROVEC, S. 1987, Jugoistocnoalpska regija sa zapa­dnom Panonijom (Uvod, Dolenjska grupa, Svetolucijska grupa, Notranjska grupa, Ljubljanska grupa). – V / In: Praistorija jugoslavenskih zemalja 5, Željezno doba, 25–182, Sarajevo. 
GABROVEC, S. 2006, Sticna II/1. Gomile starejše železne dobe / Grabhügeln aus der älteren Eisenzeit. – Katalogi in monografije 37. 
GERBEC, T., M. MLINAR 2018, Problematika zgodnjega latena v Posocju in Nadiških dolinah ter najdišce Biz-jakova hiša v Kobaridu. - Goriški letnik 45–71. 
GRAHEK, L. 2014, Slivnica pri Mariboru - Orehova vas. 
- V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 249-273. 
GRAHEK, L. 2018, Naselbinska keramika z Mosta na Soci / Pottery from the settlement at Most na Soci. – V /In: J. Dular, S. Tecco Hvala (ur. / eds.), Železnodobno naselje Most na Soci. Razprave / The Iron Age Settle­ment at Most na Soci. Treatises, Opera Instituti Ar-chaeologici Sloveniae 34, 249–306. DOI: https://doi. org/10.3986/9789610501091
GUŠTIN, M. 1979, Notranjska. K zacetkom železne dobe na severnem Jadranu / Notranjska. Zu den Anfängen der Eisenzeit an der nördlichen Adria. – Katalogi in monografije 17.
GUŠTIN, M. (ur. / ed.) 2012, Volcji Grad. – Komen. 
KEMENCZEI, T. 2009, Studien zu den denkmälern skythi-sch geprägter Alföld Gruppe. – Inventaria Praehistorica Hungariae 12. 
KNEZ, T. 1984, Žarno grobišce v Novem mestu. Zacasno porocilo o raziskovanju v letu 1982 (Das Urnengrä­berfeld in Novo Mesto. Vorbericht der Grabung 1982). – Arheološki vestnik 35, 119–133. 
KRUH, A. 2014, Kobarid. - V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 615-627. 
LAHARNAR, B. 2018, Kovinske in steklene najdbe ter kamniti kalupi iz železnodobne naselbine na Mostu na Soci (Metal finds, glass finds and stone moulds from the Iron Age settlement at Most na Soci). – V / In: J. Dular, 
S. Tecco Hvala (ur. / eds.), Železnodobno naselje Most na Soci. Razprave / The Iron Age settlement at Most na Soci. Treatises, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 34, 195–247. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610501091 
LAHARNAR, B., P. TURK 2017, Denar pred denarjem. 
– V / In: P. Bitenc, B. Laharnar, P. Turk. (ur. / eds.),Železnodobne zgodbe s sticišca svetov, 89–94, Ljubljana. LONZA, B. 1972, Studio preliminare sul castelliere di Mo-nrupino. – Atti della Società per la Preistoria e Protostoria della Regione Friuli-Venezia Giulia 1 (1970–1972), 21–82. 
LONZA, B. 1977, Appunti sui castellieri dell’Istria e della provincia di Trieste. – Società per la Preistoria e Proto­storia della Regione Friuli-Venezia Giulia 2. 
LONZA, B. 1981, La ceramica del castelliere degli Elleri. 
– Società per la Preistoria e Protostoria della Regione Friuli-Venezia Giulia 4. LUBŠINA TUŠEK, M. 2014, Ptuj. - V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 197-203. 
MANDRUZZATO, L. 2017, Archeologia ad Elleri: le piu recenti scoperte. - V / In: P. Maggi, F. Pieri, P. Ventura (ur. / eds.), Monte Castellier. Le pietre di Elleri narrano la storia, 186-207, Trieste. 
MARCHESETTI, C. 1886, La necropoli di S. Lucia. - Bollettino della Societa Adriatica di scienze naturali in Trieste 9. 
MARCHESETTI, C. 1903, I castellieri preistorici di Trieste e della Regione Giulia. – Atti del Museo civico di storia naturale 4. 
MASELLI SCOTTI, F. 1979, Prime considerazioni sul recente scavo a Cattinara. – V / In: L’ età del Bronzo e del Ferro nell’Isontino. Atti del Convegno di Studi, Gorizia, giugno 1977, 45–55, Gorizia. 
MASELLI SCOTTI, F. 1981, Il bronzo finale e il primo ferro a Cattinara. – Atti dei Civici Musei di Storia ed Arte di Trieste 12/1, 133–160. 
MASELLI SCOTTI, F. 1983, L’insediamento di Duino. – V / In: Preistoria del Caput Adriae, 211–214, Udine. 
MASELLI SCOTTI, F. 1988–1989, Considerazioni su recenti scavi al Castelliere di Elleri e confronti con abitati coevi del Carso triestino e goriziano (Izsledki novih izkopavanj na Kaštelirju pri Jelarjih v primerjavi s socasnimi naselbinami Tržaškega in Goriškega Krasa). – Arheološki vestnik 39–40, 509–518. 
MASELLI SCOTTI, F. 2005, Cattinara, Trieste. Modalità di sistemazione. – V / In: G. Bandeli, E. Montagnari Kokelj (ur. / eds.), Carlo Marchesetti e i castellieri 1903–2003. Atti del Convegno internazionale di studi, Castello di Duino (Trieste), 14–15 novembre 2003, 149-167, Trieste. 
MASELLI SCOTTI, F., M. PARONUZZI 1984, Abitato protostorico di Duino. Scavi 1983. – V / In: Preistoria del Caput Adriae, 148–160, Udine. 
MATOŠEVIC, D., K. MIHOVILIC 2004, Prapovijesni nalazi na trgu G. Matteottija u Rovinju / Reperti preistorici di Piazza G. Matteotti a Rovigno. - Rovinj. 
MIHOVILIC, K. 2001, Nezakcij. Prapovijesni nalazi 1900. – 1953. / Nesactium. Prehistoric finds 1900 – 1953. – Monografije i katalozi 11. 
MIZZAN, S. 1989a, Rocca di Monfalcone. - V / In: E. Montagnari Kokelj (ur. / eds.), Il Carso Goriziano tra protostoria e storia. Da Castellazzo a San Polo, Catalogo della Mostra, 103-104, Gorizia. 
MIZZAN, S. 1989b, S. Polo. - V / In: E. Montagnari Kokelj (ur. / eds.), Il Carso Goriziano tra protostoria e storia. Da Castellazzo a San Polo, Catalogo della Mostra, 107-114, Gorizia. 
MIZZAN, S. 1996, La ceramica. – V / In: P. Càssola Guida, 
S. Mizzan, Pozzuolo del Friuli II/1. La prima età del ferro nel settore meridionale del castelliere. Lo scavo e la ceramica, 43–198, Roma. 
MLINAR, M. 1999, Vipavska dolina v prazgodovini. – Di-plomska naloga / BA thesis, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (neobjavljeno / unpublished). 
MLINAR, M. 2002, Nove zanke svetolucijske uganke – arheo­loške raziskave na Mostu na Soci: 2000 do 2001. – Tolmin. 
MONTAGNARI KOKELJ, E. 1996, La necropoli di S. Barbara presso il castelliere di Monte Castellier degli Elleri (Muggia-Trieste). – Aquileia Nostra 67, 10–46. 
MORETTI, M. 1979, Note sulla tipologia delle anse nella ceramica dei castellieri del Carso triestino. – V / In: L’ età del Bronzo e del Ferro nell’Isontino. Atti del Convegno di Studi, Gorizia, giugno 1977, 57–77, Gorizia.
MOSER, K. 1906, Über prähistorische Funde von Gradisce und Tabor von Tomaj im österreichischen Litorale. – Mitteilungen der Antropologischen Gesellschaft in Wien 36, 140–141. 
MÜLLER KARPE, H. 1959, Beiträge zur Chronologie der Urnenfelderzeit nördlich und südlich der Alpen. – Römi­sch-Germanische Forschungen 22. 
NOVAKOVIC, P. 2001, Prostorska in pokrajinska arheolo­gija: študija na primeru Krasa. – Doktorska disertacija / PhD thesis, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (neobjavljeno / unpublished). 
OMAN, D. 1981, Brinjeva gora – 1953 (Obdelava prazgo­dovinske keramike). – Arheološki vestnik 32, 144–216. 
OSMUK, N. 1995, Štanjel. – Varstvo spomenikov 35 (1993), 163–164.
OSMUK, N. 1997, Štanjel. – Varstvo spomenikov 36 (1994–1995), 207.
OSMUK, N. 2001, Štanjel – vas: parc.št.15 (pri Kobalovem stolpu). – Varstvo spomenikov. Porocila 38 (1999), 128. 
PETTARIN, S. 2006, Le necropoli di San Pietro al Nati­sone e Dernazzacco. – Studi e ricerche di protostoria mediterranea 7. 
PUŠ, I. 1971, Žarnogrobišcna nekropola na dvorišcu SAZU v Ljubljani. Izkopavanja v letih 1964–1965 (Ne­kropole der Urnenfelderkultur im Hof der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künste in Ljubljana. Ausgrabungen in den Jahren 1964–1965). – Razprave 1. razreda SAZU 7/1.
PUŠ, I. 1982, Prazgodovinsko žarno grobišce v Ljubljani (Das vorgeschichtliche Gräbelfeld in Ljubljana). – Razprave 1. razreda SAZU 13/2. 
REJEC BRANCELJ, I. 1999, Kras. - V / In: D. Perko, M. Orožen Adamic (ur. / eds.), Slovenija. Pokrajina in ljudje, 234-245, Ljubljana. 
RUARO LOSERI et. al. 1977 = L. Ruaro Loseri, G. Steffè De Piero, S. Vitri, G. Righi 1977, La necropoli di Brežec presso S. Canziano del Carso. Scavi Marchesetti 1896­1900. – Atti dei Civici Musei di Storia ed Arte di Trieste. Monografie di Preistoria 1. 
SAKARA SUCEVIC, M. 2004, Kaštelir. Prazgodovinska naselbina pri Novi vasi / Brtonigla (Istra) (Prehistoric settlement near Nova vas / Brtonigla (Istria)). – Annales Mediterranea, Koper. 
SAKARA SUCEVIC, M. 2008, Tri prazgodovinske nasel­bine na slovenski obali. Revizija izkopanega gradiva s Sermina, Kaštelirja nad Kortami in iz Pirana. – Annales. Anali za istrske in mediteranske študije, Series Historia et Sociologia 18/2, 439–454. 
SAPAC, I. 2011a, Ivanji Grad (Castelgiovanni), domnevni grad ali dvor Castrum Johannis, Zagrajec (Zagraie). 
– V / In: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji 5. Kras in Primorje, 44–45, Ljubljana.
SAPAC, I. 2011b, Štanjel (Sant’Angelo, Sankt Daniel, San Daniele), stolp Gledanica, Na T(u)rnu. – V / In: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji 5. Kras in Primorje, 246–252, Ljubljana.
SLAPŠAK, B. 1974a, Brestovica pri Komnu. – Varstvo spomenikov 17–19/1, 187.
SLAPŠAK, B. 1974b, Tomaj. – Varstvo spomenikov 17–19/1, 192–193. 
SLAPŠAK, B. 1974c, Zagrajc. – Varstvo spomenikov 17–19/1, 195. 
SLAPŠAK, B. 1974d, Tomaj. – Varstvo spomenikov 17–19/1, 230. 
SLAPŠAK, B. 1995, Možnosti študija poselitve v arheolo­giji. – Arheo 17. 
SLAPŠAK, B. 2003, O koncu prazgodovinskih skupnosti na Krasu / The end of prehistoric communities in the Karst region. – Arheološki vestnik 54, 243–257. 
STARE, F. 1954, Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani (Illyrische funde aus der eisenzeit in Ljubljana). – Dela 
1. razreda SAZU 9. STARE, F. 1975, Dobova. – Posavski muzej Brežice 2. SVETLICIC, V. 1997, Prazgodovinska keramika (Prehistoric 
Pottery). – V / In: J. Horvat, Sermin. Prazgodovinska 
in zgodnjerimska naselbina v severozahodni Istri / A Prehistoric and Early Roman Settlement in Northwestern Istria, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 3, 39–56. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610503170
SVOLJŠAK, D. 1988–1989, Posocje v bronasti dobi (Das Socagebiet in der Bronzezeit). – Arheološki vestnik 39–40 (1989), 367–386.
SVOLJŠAK, D., A. POGACNIK 2001, Tolmin, prazgodovinsko grobišce 1. Katalog / Tolmin, the prehistoric cemetery 1. Catalogue. – Katalogi in monografije 34.
ŠAVEL, I. 1994, Prazgodovinske naselbine v Pomurju. – Monumenta Pannonica, Murska Sobota. 
TASCA, G. 1999, Recenti rinvenimenti protostorici nel territorio di Codroipo. – V / In: M. Buora (ur. / eds.), Quadrivium. Sulla strada di Augusto - dalla preistoria all’età moderna, Archeologia di frontiera 3, 7–59. 
TASCA, G., C. PUTZOLU, D. VICENZUTTO 2014, Un castelliere nel Medio Friuli. Gradiscje di Codroipo, 2004­2014. – Codroipo. 
TECCO HVALA, S., J. DULAR, J. KOCUVAN 2004, Železnodobne gomile na Magdalenski gori / Eisenzeitliche Grabhügeln auf der Magdalenska gora. – Katalogi in monografije 36.
TERŽAN, B. 1990, Starejša železna doba na SlovenskemŠtajerskem / The Early Iron Age in Slovenian Styria. – Katalogi in monografije 25.
TERŽAN, B. 2002, Kronološki oris / Chronological outline. 
– V / In: D. Svoljšak, A. Pogacnik, Tolmin, prazgodovinsko grobišce 2. Razprave / Tolmin, the prehistoric cemetery 2. Treatises. – Katalogi in monografije 35, 85–102.
TERŽAN, B., M. CREŠNAR (ur. / eds.) 2014, Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem / Absolute dating of Bronze and Iron Ages in Slovenia. – Katalogi in monografije 40.
TERŽAN, B., M. CREŠNAR 2014, Poskus absolutnega datiranja starejše železne dobe na Slovenskem / Attempt at an absolute dating of the Early Iron Age in Slovenia. 
– V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 703–725.
TERŽAN, B., N. TRAMPUŽ 1973, Prispevek h kronologiji svetolucijske skupine / Contributto alla cronologia del gruppo preistorico di Santa Lucia). – Arheološki vestnik 24, 416–460. 
TERŽAN, B., P. TURK 2014, Ostri vrh pri Štanjelu / Ostrivrh near Štanjel. - V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 603-610. 
TERŽAN, B., E. BORGNA, P.TURK 2016, Depo iz Mušje jamepri Škocjanu na Krasu. Depojske najdbe bronaste in železne dobe na Slovenskem 3 / Il ripostiglio della Grotta delle Mosche presso San Canziano del Carso. Ripostigli delle età del bronzo e del ferro in Slovenia 3. – Katalogi in monografije 42.
TERŽAN, B., F. LO SCHIAVO, N. TRAMPUŽ OREL 1984, Most na Soci (S. Lucia) 2. Szombathyjeva izkopavanja . Table / Die Ausgrabungen von J. Szombathy. Tafelband. 
– Katalogi in monografije 23/2.
TOMANOVIC JEVREMOV, M. 1988–1989, Žarno grobišce v Ormožu (Das Urnengräberfeld von Ormož). – Arhe­ološki vestnik 39–40, 277–322. 
TURK, P. 2018, Early Iron Age hoards from central and western Slovenia. – V / In: Borgna, Càssola Guida, Corazza (ur. / eds.) 2018, 397–406. 
UREM, D. 2012, Limska gradina. Keramika s podrucja nekropole / The Limska Gradina hillfort. Pottery from the cemetery area. – Monografije i katalozi 21. 
URLEB, M. 1974, Križna gora pri Ložu / Hallstattzeitliches Gräberfeld Križna gora. – Katalogi in monografije 11. 
VINAZZA M. 2012, Prazgodovinska keramika z gradišca Volcji Grad - Debela griža. – V / In: M. Guštin (ur. / ed.), Volcji grad, 39–57, Komen. 
VINCI, G. 2018, Materiali dell’ età del bronzo provenienti da Visco (Palmanova): un possibile castelliere di pia­nura? – V / In: Borgna, Càssola Guida, Corazza (ur. / eds.) 2018, 633–640. 
VITRI et al. 1991 = S. Vitri, M. Lavarone, E. Borgna, S. Pettarin, M. Buora 1991, Udine dall’età del bronzo ad età altomedievale. – Antichità Altoadriatiche 37, 71–122. 
VITRI et al. 2018 = S. Vitri, F. Zendron, G. Petrucci, S. Corazza 2018, Castelliere di Castions di Strada (Udine): contesti del Bronzo Finale. – V / In: Borgna, Càssola Guida, Corazza (ur. / eds.) 2018, 685–696. 
VOJAKOVIC, P. 2014, Tribuna. - V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 392-412. 
VONCINA, D. (ur. / ed.) 2018, Gradišca v zahodni in osrednji Sloveniji. - Gorjansko. 
VUGA, D. 1982, Porocilo o izkopavanju na Gledanici nadŠtanjelom leta 1972. - Goriški letnik 9, 3-12. 
ZAVRTANIK, J. 2001, Prazgodovinska podoba Solkana. – V / In B. Marušic (ur. / ed.), Jako stara vas na Goriškem je Solkan, 10-21, Solkan. 
ZENDRON, F. 2017, In cammino verso la storia. I manu­fatti dell’età del Bronzo e dell’età del Ferro. - V / In: P. Maggi, F. Pieri, P. Ventura (ur. / eds.), Monte Castellier. Le pietre di Elleri narrano la storia, 209-249, Trieste. 
ŽBONA TRKMAN, B. 1981, Štanjel. – Varstvo spomenikov 23, 216-217. 
ŽBONA TRKMAN, B., A. BAVDEK 1996, Depojski najdbi s Kanalskega Vrha / The Hoards from Kanalski Vrh. – V / In: Teržan (ur. / ed.) Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem 2 / Hoards and Individual Metal Finds from the Eneolithic and Bronze Ages in Slovenia 2, Katalogi in monografije 30, 31–72. 
Neobjavljena porocila / Unpublished reports 
LAVRINC, M. 2011, Porocilo o dokumentiranju ob gradnji zidu na parceli 2024, k.o. Tomaj. Ljubljana. – Hrani: arhiv ZVKDS OE Nova Gorica. 
LESKOVAR et al. 2019 = T. Leskovar, M. Vinazza, M. Cre­šnar, D. Mlekuž, B. Mušic, Koncno porocilo o predhodnih arheoloških raziskavah na arheološkem najdišcu DebelaGriža (EŠD 836), Ljubljana. – Hrani: arhiv ZVKDS OE Nova Gorica. 
SLAPŠAK, B. 1973, Štanjel. – Topografija Krasa. – Hrani: arhiv ZVKDS OE Nova Gorica. 
TURK, M., J. RUPNIK 2013, Preliminarno porocilo o arhe­ološki raziskavi. Arheološko dokumentiranje in raziskava v Zagrajcu pri Komnu. Idrija. – Hrani: arhiv ZVKDS OE Nova Gorica. 

Hillforts of the Komen Karst in the Early Iron Age 

Hillforts of the Komen Karst in the Early Iron Age 
Summary 
The paper discusses Bronze Age and Early Iron Age sites in the Komen Karst, which is located in the northern Karst plateau (podolje) and is the largest plain of the native Karst (Fig. 1). Recent archaeological excavations at the hillforts in To-maj, Štanjel and Zagrajec shed good light on the construction of dry-stone walls, settlement cycles and material culture in this area. 
Tomaj – Gradišce 
The prehistoric settlement is situated on an elongated plateau on the top of a hill at an altitude of 380 m asl, rising above the fertile Karst plain in the central part of the Karst. The extensive upper plateau is called Gradišce, and the eastern part of the hill is called Tabor after the mediaeval fortress located there (Fig. 2). The site has been known since the late 19th century, when a wealth of prehistoric, Roman and mediaeval finds and inhumation burials were discovered during the demolition of the mediaeval fortified enclosure, St Paul’s Chapel and parts of the rampart. The importance of the central settlement is attributed by the researchers with the size of the settlement, the agrarian hinterland, the continuity of the set­tlement in Roman times and the so-called satellite hillforts in the wider surroundings. (Fns. 1–4) 
Recently, several rescue archaeological excava­tions have been carried out on it (Fig. 2). In the central part of Gradišce, modest traces from the Late Iron Age and fragments of Roman amphorae were discovered in 2006 (Fig. 2: 3). Along a path on the southern slope (Fig. 2: 4) excavation in 2010 revealed a backfilled pit at a depth of 1.6–1.8 m, two colluvial layers with prehistoric pottery beneath, and an intact prehistoric layer at 2.13–2.51 m. In 2014, on the western foothill (Fig. 2: 5), several interventions associated with the placement of terraces for agricultural use were noted. In 2016, west of the church of St Peter and Paul (Fig. 2: 6), an embankment, which is thought to have fortified the edge of the hillfort in the Early Iron Age, or it may be a remnant of an Iron Age wall. Accor­ding to the pottery found there, the beginning of the Tomaj hillfort is dated to the Middle or Late Bronze Age, and the stronger pulse of life of the settlement and building activity can be noted in the Early Iron Age. The terraces discovered on the southern and western slopes probably date from this period, while the remains of the prehistoric rampart can now only be seen on the northern side of the hill. (Fns. 5–13) 
Trenching on the northeastern terrace in 1994 (Fig. 2: 1) revealed several phases of rampart construction and the upgrading of walls made of unworked Tomaj limestone. 
1.
 Phase 1 – Wall A (Fig. 3; 4): in the excava­tion area, over 4 × 2 m large surface was paved with carefully laid stones and with a nicely aligned inner edge (Fig. 4: A). It probably represents the remains of the foundation stones of the earliest wall. In the middle part of the trench it was cut transversely by a narrow strip of earth (Fig. 4: ar­rows), perhaps a bed for a wooden beam, which could be a construction element of the wall. Larger stones and densely packed small stones continued in the eastern border of the excavation area, and in the western part limestone slabs were laid close to one another. Greasy loam of intense red colour was compacted over the stones and between the rubble and cobbles. In the western part, however, the limestone slabs were covered with debris of Phase 2 wall (B). In this part, two levels of stones of the first wall were found, the lower being more solid built. It is probable that the earliest rampart was demolished when Phase 2 wall was built and the stones were used for the newly built rampart. Thus, it is possible that only the foundation stones of the earliest wall remained in the original posi­tion, which could have served as a pavement along the Phase 2 rampart. (Fns. 14–16) 

2.
 Phase 2 – Walls B and D (B, D, E; Fig. 3; 4): the foundations for the Phase 2 rampart were formed in the eastern part by large blocks of stone, with which the edge of the terrace (E) was reinforced. The inner face (B) of dry-stone wall, Phase 2 was well preserved in five or six courses of carefully stacked stones, while the outer face is no longer preserved, but it is probable that it stood on the edge of a reinforced terrace (E), and that the intermediate space was filled up with larger and smaller stones and rubble mixed with earth. As the rampart was not the most stable, another row of stones (D) was 


placed 1 m from the inner face (B) of the wall and parallel to it, which is preserved in three or four courses. This retaining wall was not built directly on the edge of the terrace (E), which was reinforced with stones, but on the intermediate fill of the wall. As this was obviously only a partial repair, a third wall support (C) was erected later. (Fns. 17–18) 
3. Phase 3 – Wall C (Fig. 3; 4): The third wall support (C) was erected later, it was placed on the paved edge of the terrace (E) in the eastern part. The inner face of Phase 3 (C) wall was poorly con­structed and consisted of larger, elongated stones in six to seven courses. Numerous fragments of pottery, especially large phitoi, found among the stones that filled the wall, which had collapsed along the slope, attest to its recent construction. The fill formed a 1 m thick layer of small stones with numerous fragments of large vessels and animal remains, which was covered by the debris of Phase 3 wall (C) (Fn. 19). 
An interesting construction element are also the stone walls (F), which stand transversely to the main rampart. These transverse walls served to improve the stability of the rampart and are reminiscent of the so-called cassette construction of ramparts. 
Phase 1 rampart can be dated by the pottery (Pl. 
1: 1–6) that was discovered in a layer of dark red to black loamy between the stones of the earliest rampart (A) and a reddish-brown layer under the stones of Phase 2, to the 10th century BC, the Bronzo finale (henceforth BF) or at the transition from the 10th to the 9th century, i.e. the Bronzo finale/Prima età del ferro (BF/Fe I). Comparisons are found at sites in the Karst, Istria, the Gulf of Trieste, Vipava and Soca Valleys, and Friuli, as well as central and eastern Slovenia (Fns. 20–25). A fragment of a flat ingot was also found among the flat stones, a heavily worn bronze piece was also found in the reddish brown soil at the level of the foundation stones of the outer face of Phase 2 wall (B), which is reminiscent of a broken raw bronze found in the settlement at Most na Soci and in the Šempeter hoard. Ingots and bronze fragments are frequent finds in the Late Bronze Age and Early Iron Age settlements in western and central Slovenia. Because of their high lead content, it is generally assumed that they were used as a pre-monetary medium of exchange. (Fns. 26–29) 
Phase 2 rampart. In a layer of distinctly red, greasy soil over the remains of the earliest wall 
(A) and under the debris of the inner wall surface of Phase 2 wall (B), a small pot, damaged by fire (Pl. 1: 7) was found, similar to the vessels of the Sv. Lucija group from the phases of Sv. Lucija Ib and Ic1. Related vessels, only slightly larger, are known from settlement layers from the beginning of the Iron Age in the Gulf of Trieste and Friuli. In the lower part of the wall filling, between the inner face of the Phase 2 wall (B) and the inner face of the Phase 3 wall (C), animal remains and fragments of Iron Age pottery were found (Pl. 1: 10–14). Comparable finds are known from the 8th and 7th centuries BC in the Gulf of Trieste, Istria, Goriški Kras and Soca Valley. (Fns. 30–34) 
Phase 3 rampart. In the upper part of the fill­ing between the walls of Phase 2 and 3, a wall of pithos with ribs (Pl. 1: 12), several fragments of such pithoi with applied horizontal ribs and with traces of fine coating or red paint (Pl. 2: 1,2,9) were found in the fill on the north side of the latest wall (C). It is a typical storage vessel of the Sveta Lucija group in the phases Ic and IIa. Related specimens are also known from other hillforts of the Komen Karst, the Gulf of Trieste, Istria, the southern edge of the Notranjska and Friuli. Larger pots made of coarse-grained, sandy clay have also been found in this fill (Pl. 2: 3–8), which were widespread throughout the northern Adriatic in the period from the 7th to the 5th century BC. (Fns. 35–41) 
The pottery fragments found at the level of the wall foundations and in the lower part of the intermediate fill between the inner face of Phase 2 wall (B) and the inner face of the Phase 3 wall (C) determine the Phase 2 rampart at the beginning of the Iron Age, i.e. at the transition from the 9th to the 8th century BC, while the finds from the fill of the latest wall (C) date to the reconstruction or consolidation of the rampart of Phase 3 in the 6th or 5th century BC. 
The Iron Age settlement in Tomaj extended to the foot of the southern slope, which is evidenced by prehistoric layers discovered from 2005 to 2007 (Fig. 2: 2). In addition to vessel fragments, hearth utensils and other household inventory were dis­covered in the intact layers, such as ceramic rings, parts of portable ovens, colanders, spindle whorls (Pl. 6: 2–8), remains of loam daub, whetstones and stone querns, as well as charcoal bits and numer­ous animal remains. 
On the upper terrace, a reddish-brown layer was documented beneath the wall and modern embankments along the entire length of the profile 
(78.5 m), in which areas with increased concen­

Hillforts of the Komen Karst in the Early Iron Age 
trations of pottery, animal remains and charcoal were observed. Radiocarbon dating of the charcoal sample from this layer indicates to 9th century BC (Fig. 11: Beta-251073). In the western part of the profile, a 0.9 m deep ditch was dug into this layer (Fig. 5), 1.5 m wide at the top and 0.4 m wide at the bottom. Within it, on a 0.5 m thick gravel base was set a 1 m wide drystone wall, crossing the slope and consisting of stones in two courses, preserved to a height of 0.5 m. On one side of the ditch lays the debris of a wall, and on the other side a 1.5 m high earthwork. In the backfill of the ditch, fragments of Iron Age pottery, damaged by fire, and a spindle whorl (Pl. 5: 2,5), as well as animal remains and charcoal were discovered. Radiocarbon dating of the charcoal sample from the bottom of the ditch indicates to 9th century BC (Fig. 11: Beta-251074). A massive horizontal handle was also found at the bottom of the ditch (Pl. 6: 1) of a characteristic form for the beginning of the Early Iron Age in the region of the northern Adriatic. (Fns. 42–47) 
An entrenchment in the prehistoric layer was also documented in 2006 in the western part of the central terrace (Fig. 2: 2). Here, the ditch was 
4.5 m wide and 1.5 m deep and filled with laid down larger stones, including fragments of Iron Age pottery. On this 65 m long terrace two pre­historic layers were visible beneath the crumbling modern embankments. They ran from the ditch in the western part to the wall in the eastern part and are part of the backfilling of the terrace with settlement material in the secondary position. The dry-stone wall was discovered about 2 m below the surface in a layer of brown loamy soil with charcoal bits, animal bones and pottery fragments (Fig. 6). It was built parallel to the slope, facing south and was preserved in a course of stones for almost 2 m. Considering its location on a steep slope, it could be a remnant of the retaining wall of the burried terrace. An intact cultural layer up to 1 m thick extended from the wall to the eastern edge of the excavation for a length of 9 m. In the upper part of this layer, an intensive concentration of charcoal, animal remains and pottery was observed over a width of 3 m. The charcoal samples from this layer are radiocarbon dated from 11th to 9th BC (Fig. 11: Beta-222228 and Beta-222229). (Fns. 48–50) 
An intact Iron Age 0.3 m thick layer was also discovered on the low terrace at the base of the hill (Fig. 2: 2) in 2005. Here too there were documented a pit or ditch dug into the natural deposit, and a cut into a slope with debris of a wall. (Fns. 51–52) 
From what has been said, we may assume that a ditch ran across the southern slope, into which a dry-stone wall was set on the uppermost terrace, perhaps as a support for the rampart or the up­per terrace. There were also terraces on the slope and the remains of a transverse wall in the central terrace. Supporting transverse walls and terraces on the slope, fortified with dry-stone walls, have also been discovered at some other sites in the hinterland of the Gulf of Trieste and in the Karst, and ditches were an important part of the defence of Friulian settlements. (Fns. 53–57) 
Rare pottery fragments (Pl. 3: 1–3) found in the area of the upper terrace indicate the earliest occupation of the Tomaj hill in the Middle and Late Bronze Ages – Bronzo medio and Bronzo re-cente (BM/BR). They belong to the characteristic Bronze Age vessels on the hillforts of the Slovenian and Italian Karst, the Vipava Valley and Istria. The material from the beginning of the Iron Age (9th–8th century) comes mainly from the upper two terraces (Pl. 3: 4–14; 4: 1–9; 5: 6–12,14–16; 
6: 1–8), while finds from the later phases of the Early Iron Age (7th–5th c.) were mostly found in the lower part of the bank or in the backfills of entrenchments into the earlier layer (Pl. 5: 1,5,13). Comparisons for most of the ceramic forms are found in the wider northern Adriatic in contexts dating to BF/Fe I, among which the form of a vessel with a strongly everted rim is common (Pl. 
4: 6–9). The vessel form popular in the Karst in the Early Iron Age is represented by pots with a distinctly thickened and everted rims (Pl. 4: 2), which can be traced from Friuli to the Ljubljana Basin. Dishes with inverted rims are also very common. Earlier examples, which can be dated to the 9th century on the basis of comparisons, often have a smaller applied knob or a handle (Pl. 3: 4–7,12,13), while the 8th century bowls are smaller and more open, with a thickened rim or flat cut (Pl. 4: 1,3). A high foot was also found (Pl. 
5: 16), similar to that of the bowls in the Venetian area, however, are also common in the Sveta Lucija group of the 8th century BC. Thickened pot rims (Pl. 5: 4) and handles of larger vessels, as well as decorations with applied knobs (Pl. 5: 7,8,12) also fall within this time frame. 
Still earlier elements are present in the modes of ornamentation. The decoration of horizontal and oblique grooves (Pl. 4: 9) is common in the 10th and 9th centuries BC on vessels from settle­ments from Veneto via the Trieste region to Istria and central Slovenia. Decoration with horizontal grooves in combination with impressed dots is also earlier (Pl. 3: 14; 5: 11). It is characteristic of the Late Urnfield Culture. The impressed decoration (Pl. 4: 5; 5: 9) dates to the end of the 10th or 9th century BC, with the nearest comparisons being in the northern Adriatic coastal belt and in Friuli. The motif of horizontal and transverse stripes of incisions on the shoulders of vessels (Pl. 5: 6) dates to the transition from the 9th to the 8th century BC, known from sites in the Karst, in the Gulf of Trieste and Friuli, and Este. (Fns. 58–85) 
In the hillfort of Tomaj, a more intensive set­tlement is evident at the turn of the 1st millen­nium BC, i.e. at the end of the Bronze Age or the beginning of the Early Iron Age, judging by the number of finds from this period, which could be related to the arrival of a new population or to the growth of previous settlers under certain socio-economic and historical circumstances. The strong involvement of the settlement in the trade and cultural flows between the coastal Mediter­ranean and the inland continental world from the end of the Bronze Age to the early Iron Age is evidenced not only by ceramic finds but also by rare metal objects. The construction of the Tomaj Phase 2 wall (B) coincides with the intensifica­tion of northern Italian contacts in the early 8th century BC. That Tomaj represented one of the central hillforts of the prehistoric community in the Komen Karst is also shown by an accidentally discovered weapon hoard from the end of the 8th century BC near the settlement (see here Guštin, Božic, Fig. 3). A bronze button with two loops, found in the hillside debris at the foot of the hill, which belonged to a horse equipment (Pl. 5: 1) can be associated with the latest Iron Age build­ing activities at this site. The button may be an indicator of a military conflict for supremacy over strategic Karst passages. The final restoration of the northern Tomaj rampart (Phase 3 – wall C) also occurred during this period. (Fns. 86–89) 
Štanjel – Gradišce 
This prehistoric settlement on the edge of the Karst plateau was already recognized by Carlo Marchesetti, who also pointed out its poor pres­ervation. It covered the whole of the upper part and the slope of the hill with an altitude of 360 m a.s.l. It controlled most of the Komen Karst and the passages through the Raša and Branica valleys (Fig. 7). The course of the prehistoric rampart cannot be seen in the terrain today, although the prevailing opinion is that the ram­part of the late medieval camp followed it. The millennial settlement of the hill, particularly the late medieval and modern constructions, probably caused that the prehistoric settlement remains have only exceptionally survived in their original position. Archeological excavations have found prehistoric rampart only in the central part of the eastern edge of the present settlement (Fig. 8). The terraces on the NW and NE slopes of the hill, which may be part of the defensive structures, are probably also prehistoric, as at Tomaj. An Iron Age structure was discovered in the area of the western palatium of the castle, and within the walls other structures dug into the bedrock, as well as the remains of dry-stone retaining walls, which are more difficult to determine. Some pottery fragments (Pl. 7: 1,7,8,15) indicate thatŠtanjel was already inhabited in the Middle Bronze Age, as well as in the Younger and Late Bronze Ages (BM–BF), similar to most hillforts in the northern Adriatic. A more intensive settlement is evident at the turn of the 1st millennium BC (BF) and in the early Iron Age (Fe I), from the 11th to the end of the 6th century BC. After a short break,the Štanjel hill was settled again at the end of the Late Iron Age, in the 2nd and 1st centuries BC and later in Antiquity and the late Middle Ages until today. (Fns. 90–98) 
The presented selection of finds (Pl. 7–9) from archeological excavations in 1992 and 1993 on the lower terrace of the southern slope and along the road on the eastern edge of the settlement, as well as along the tower on the southern camp wall, investigated in 2007 and 2008 (Fig. 8), pointsto the settlement of Štanjel at the turn of the 1st millennium BC. This is evidenced by fragments of pots with upturned rims, larger dishes with inverted rims, decorated with facets or oblique grooves, and vessels with handles of various forms (Pl. 7: 9–14; 16–18; 8: 1,2,11,13). Comparisons for these forms can be found in Late Bronze Age and Early Iron Age sites in the Karst, Istria, the Gulf of Trieste, and Friuli. The tunnel handles appear as early as BR, as well as in Urnfield contexts of central and eastern Slovenia. Earlier elements include decora­tion with horizontal grooves, knobs and the motif of stabs and horizontal grooves. (Pl. 8: 4,6,10). In the time span from the end of the 10th to the 8th century BC, vessels made mainly of fine-grained clay with sand inclusions, with everted rims, with 

Hillforts of the Komen Karst in the Early Iron Age 
short necks, bowls with high handles, dishes with decoration, portable ovens, lids and massive hori­zontal handles (Pl. 8: 3,5,9,11,12,14–16; 9: 1–7,9,11). Decoration with pseudo-cord impressions, incised hatched triangles and zigzag lines (Pl. 8: 3,6–9,15) are also popular. (Fns. 99–107) 
A smaller bronze pin of the Vadena type ac­cording to Carancini (Pl. 7: 3), characteristic of the male costume of the time in the wider northern Adriatic region, dates to the late 9th and early 8th century BC. (Fns. 108–110) 
Vessels with a thickened everted rims (Pl. 7: 6; 
9: 10) can be dated to the 8th or 7th century BC, and are common at the sites of the Gulf of Trieste and in its Karst hinterland. The latest finds are fragments of vessels with applied ribs and with traces of painting or graffiti on the outer surface (Pl. 7: 4,5), which occur in the northern Adriatic under the influence of the Venetian cultural area. Comparisons can be found in the hillforts of Komen and Trieste, in Friulian settlements and in Posocje in the 7th and 6th centuries BC, as well as in the cemetery in Ljubljana – Dvorišce SAZU. (Fns. 111–114)
The settlement of Štanjel had a special place among the Komen hillforts because of its excep­tional strategic position along the pathway leading from the source the Timava River via the Karst to Vipava Valley and on to the Eastern Alps or via the natural passage below Nanos to central Slovenia (Fig. 7). The construction of defensive and watch towers on the northern edge of the Karst plateau, where a tower was built on Ostri vrh between the 8th and 6th centuries BC (see here Teržan, Turk, Fig. 13), points to the increased need of the Iron Age community living here to control and protect access to the karst plateau from the Vipava Valley in the 1st millennium BC. 
Zagrajec – Brith 
The prehistoric settlement is situated on a domi­nant hill at an altitude of 340 m a.s.l., which offers an excellent view of the hinterland of the Gulf of Trieste. The rampart encircled the entire upper plateau, where a small unfortified mansion stood until the Turkish invasions, and later the church of St. John the Baptist was built on its ruins. The first descriptions and plan of the hillfort, as well as notes on the finds of prehistoric and Roman pottery were given by Carlo Marchesetti in his publication in 1903. (Fns. 116–119) 
In 2013, a small trench was dug to survey the western slope and a smaller part of the upper plateau (Fig. 9). In the trench on the slope, remains of a rampart were discovered over the whole excavated area, and in the central part the natural deposit was slightly leveled and formed a kind of terrace. This could form the base for a retaining wall on the hillslope. On the upper plateau a layer of larger stones, rubble and soil was discovered, which represented the core of the prehistoric rampart. It was was covered with a layer of earth with stones and finds from different periods. At the edge of the plateau, the core of a wall was bounded on the west side by the outer front (Fig. 10). This was laid on a natural deposit and built of larger unworked stones. The face of the wall was preserved up to a height of 0.8 m, its width reached 1.4 m in the excavated area. The inner front of the wall could not be determined due to the nature of the rescue excavations. (Fns. 120–123) 
Pottery finds (Pl. 10: 2–4,8) are reminiscent of vessels from Komen hillforts from Late Bronze Age. Fragments of pottery from the Early (Pl. 10: 
1) and the Late Iron Age (Pl. 10: 5) were also found in the wall fill. Among the stones of the outer face of the wall fragments of a foot and of a vessel wall with traces of a red coating on the surface were found (Pl. 10: 7,9). Comparable finds are known from the Friulian settlement of Pozzuolo and the Sveta Lucija group, where they are dated to the 6th century BC. Most of the fragments from the slope of the hill Brith under the rampart (Pl. 10: 11,12,15) belong to the very popular vessel forms in the period from the 7th to the end of the 6th century BC, found in the hilltop settlements of the Komen Karst and the Gulf of Trieste. (Fns. 124–128) 
The discovered wall in the excavated area rep­resents the last phase of the fortification of the prehistoric settlement in Zagrajec, dated to the end of the Early Iron Age. Pottery and the radiocarbon dating of an animal tooth confirm this (Fig. 11; Fn. 129), as does the characteristic structure of a wall with an outer face made of larger stones and a core of the wall. It is probable that an earlier rampart had previously stood on the upper plateau of the hill, which was demolished and a new one erected in its place, into which stones and material from the earlier phase (or phases) were incorporated. The construction of the investigated rampart on Zagrajec thus coincides with the most recent phase of renovation or extension of the rampart at Tomaj, which we, with certainty, date to the end of the Early Iron Age (terminus post quem is the 6th century BC). According to the finding of a fragment of a vessel from the Late Iron Age in the wall filling, it could also be later. 
*** 
Among the hillfort settlements of the Komen Karst, the Debela griža near Volcji Grad undoubt­edly stands out for its monumental rampart. The peculiarity of this settlement is its strategic location between the sinkholes, which formed a defence together with the rampart. Archaeological investigations in 2018 inside the site and in the surrounding area have shown that the modern use of the space has greatly altered the rampart and the interior of the settlement. Pottery mate­rial collected during surface topographic surveys (Pl. 11: 1–3) in the area of the rampart belongs to the period from the 7th to the 6th century BC and has the closest comparisons in the hillforts of the Komen Karst and the Gulf of Trieste. Together with previously known finds from Debela griža, it speaks for a more intensive settlement of the hillfort in the Early Iron Age. (Fns. 130–133) 
Gradina nad Brestovico is another prehistoric site of the Komen Karst (Fig. 1). It is an extensive hillfort overlooking the Gulf of Trieste. During topographical surveys in 1980, pottery finds were collected on the surface of the stone embankment (Pl. 11: 4–11), which, despite their very poor preservation, allow a chronological and cultural determination of the settlement from the end of the 9th or beginning of the 8th century BC, with comparisons at sites in the Karst, Istria, the Gulf of Trieste, Soca Valley and Friuli. (Fns. 134–138) 
From what has been said, we can conclude that the Komen Karst was intensively repopulated at the end of the Early Iron Age (6th–5th centuries BC) and at the transition to the Late Iron Age, when major construction activities or renovations of the ramparts (northern rampart in Tomaj, Zagrajec) or additional fortifications (southern rampart in Tomaj) took place. In this context, the caravan routes are significant, which led from the spring of Timava, here an important sanctuary was located at that time, via the Karst plateau to Vipava Val­ley and further east. Pottery forms from the most recent phases of the Early Iron Age speak of close contacts between the Karst community and the settlements in the Gulf of Trieste and in Posocje and eastern Friuli, and their cultural ties with the Este-Venetian region. 
Translation: Nives Kokeza 
Patricija BRATINA Zavod za varstvo kulturne dedišcine Obmocna enota Nova Gorica Delpinova 16 SI-5000 Nova Gorica patricija.bratina@zvkds.si 

Slikovno gradivo: Sl. 4, 7 (foto: Matjaž Prešeren). – Sl. 10 (foto: Avgusta d. o. o.). – T. 1–11 (Romana Vidmar, Tadeja Kumar). Illustrations: Fig. 4, 7 (photo: Matjaž Prešeren). – Fig. 10 (foto: Avgusta d. o. o.). – Pls. 1–11 (Romana Vidmar, Tadeja Kumar). 
Gradišca Komenskega Krasa v starejši železni dobi 

T. 1: Tomaj – Gradišce, raziskave 1994. 1,2 iz rdecerjave plasti 1. faze; 3–6 iz zidu 1. faze; 7–9 iz plasti nad tlakom 2. faze; 10–14 iz polnila med zidovoma 2. in 3. faze. Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 1: Tomaj – Gradišce, investigations 1994. 1,2 reddish brown layer of Phase 1; 3–6 wall of Phase 1; 7–9 layer above pavement of Phase 2; 10–14 fill between the walls of Phases 2 and 3. All pottery. Scale = 1:3. 
Patricija BRATINA 

T. 2: Tomaj – Gradišce, raziskave 1994. 1–9 iz plasti kamnitega drobirja ob zidu 3. faze. Vse keramika. M. 1 = 1:4; ostalo 1:3. Pl. 2: Tomaj – Gradišce, investigations 1994. 1–9 layer of stone gravel along the wall of Phase 3. All pottery. Scale 1 = 1:4; other 1:3. 
Gradišca Komenskega Krasa v starejši železni dobi 

T. 3: Tomaj – Gradišce, raziskave 2005–2007. Izbor najdb iz zasutij teras na južnem pobocju. Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 3: Tomaj – Gradišce, investigations 2005–2007. Select finds from colluvium of the terraces on the southern slope. All pottery. Scale = 1:3. 
Patricija BRATINA 

T. 4: Tomaj – Gradišce, raziskave 2005–2007. Izbor najdb iz zasutij teras na južnem pobocju. Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 4: Tomaj – Gradišce, investigations 2005–2007. Select finds from colluvium of the terraces on the southern slope. All pottery. Scale = 1:3. 
Gradišca Komenskega Krasa v starejši železni dobi 

T. 5: Tomaj – Gradišce, raziskave 2005–2007. Izbor najdb iz zasutij teras na južnem pobocju. 1 bron; ostalo keramika. M. 1 = 1:2; ostalo 1:3. Pl. 5: Tomaj – Gradišce, investigations 2005–2007. Select finds from colluvium of the terraces on the southern slope. 1 bronze; other pottery. Scale 1 = 1:2; other 1:3. 
Patricija BRATINA 

T. 6: Tomaj – Gradišce, raziskave 2005–2007. Izbor najdb iz zasutij teras na južnem pobocju. Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 6: Tomaj – Gradišce, investigations 2005–2007. Select finds from colluvium of the terraces on the southern slope. All pottery. Scale = 1:3. 
Gradišca Komenskega Krasa v starejši železni dobi 

T. 7: Štanjel – Gradišce. Izbor najdb: 1–6 raziskave 2007–2008; 7–18 raziskave 1992–1993. 3 bron; ostalo keramika. M. 3 = 1:2; ostalo 1:3. Pl. 7: Štanjel – Gradišce. Select finds: 1–6 investigations 2007–2008; 7–18 investigations 1992–1993. 3 bronze; other pottery. Scale 3 = 1:2; other 1:3. 
Patricija BRATINA 

T. 8: Štanjel – Gradišce, raziskave 1992–1993. Izbor najdb. Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 8: Štanjel – Gradišce, investigations 1992–1993. Select finds. All pottery. Scale = 1:3. 
Gradišca Komenskega Krasa v starejši železni dobi 

T. 9: Štanjel – Gradišce, raziskave 1992–1993. Izbor najdb. Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 9: Štanjel – Gradišce, investigations 1992–1993. Select finds. All pottery. Scale = 1:3. 
Patricija BRATINA 

T. 10: Zagrajec – Brith, raziskave 2013. Izbor najdb: 1–5 iz polnila zidu in pod njim; 6–9 med kamni lica zidu in pod njimi; 10–15 s pobocja. Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 10: Zagrajec – Brith, investigations 2013. Select finds: 1–5 fill of the wall and beneath of it; 6–9 between the stone front and beneath of it; 10–15 from the slope. All pottery. Scale = 1:3. 
Gradišca Komenskega Krasa v starejši železni dobi 

T. 11: Volcji Grad – Debela griža, topografija 1992 (1–3); Brestovica pri Komnu – Gradina, topografija 1980 ( 4–11). All pottery. Scale = 1:3. Pl. 11: Volcji Grad – Debela griža, field surveys 1992 (1–3); Brestovica pri Komnu – Gradina, field surveys 1980 (4–11). All pottery. Scale = 1:3. 
Arheološki vestnik 72, 2021, 419–452; DOI: https://doi.org/10.3986/AV.72.14 
Naselbinska keramika starejše železne dobe na Krasu 

Settlement pottery from the Early Iron Age in Kras 
Manca VInAzzA 
Izvlecek 
V prispevku je obravnavano keramicno gradivo s treh gradišc starejše železne dobe, kjer so potekale raziskave zadnjih trideset let in ki pomenijo izhodišce za vzpostavitev kronološke slike naselbinske keramike na Krasu. Poleg stratigrafskih podatkov predstavljamo ugotovitve makroskopske analize tehnologije keramike in primerjalne študije najdb z drugimi socasnimi najdišci na prostoru Caput Adriae. Vzpostavljena kronološka slika naselbinske keramike je prvi tovrsten poskus pregleda keramike za obravnavani prostor. 
Kljucne besede: Kras; Tabor pri Vrabcah; Tomaj; Štanjel; starejša železna doba; kronologija; gradišca; keramika 
Abstract 
The article discusses pottery material from three Early Iron Age hillforts, where excavations have been carried out in the last 30 years. These present a starting point for the establishment of a chronological picture of settlement pot­tery in Kras region. In addition to stratigraphic data, macroscopic analysis of the pottery technology and comparative study of the finds with other contemporary sites in the area of Caput Adriae have been performed. The established chronological picture of the settlement pottery presents the first attempt of this kind to create a pottery overview for the discussed territory. 
Keywords: Kras; Tabor near Vrabce; Tomaj; Štanjel; Early Iron Age; chronology; hillforts; pottery 
Med šestimi kulturnimi skupinami starejše železne dobe na slovenskem obmocju je Stane Gabrovec v šestdesetih letih 20. stoletja opredelil tudi skupino najdišc notranjske in Istre na jugo­zahodu Slovenije (Gabrovec 1964-1965, 25-26). Ta so bila v primerjavi z najdišci na Dolenjskem neprimerljivo slabše raziskana, najdb skoraj ni bilo na voljo, raziskav pa komaj za vzorec. Leta 1975 je v monografiji Arheološka najdišca Slove­nije to skupino poimenoval notranjska skupina in jo navezal na obmocje do Trsta s poudarkom na notranjskih najdišcih (Gabrovec 1975, 57). Pozneje je vanjo vkljucil še kraška najdišca, kotso Sveto, Volcji Grad, Sv. Mihael nad Štorjami,Mušja jama pri Škocjanu, Škocjan, Rodik in Je­larji (Gabrovec 1987, 151-152). Danes je karta starejšeželeznodobnih najdišc na Krasu, tako na slovenskem kot italijanskem delu, bistveno bolj polna (sl. 1). Arheološke raziskave tega prosto­ra so bile manjšega obsega, razen nekaj izjem,kot so Brežec pri Škocjanu (Ruaro Loseri et al. 1977, 19–22; Osmuk 1990), Gracek pri Famljah(novakovic, Turk 1991) in Ostri vrh pri Štanjelu (Teržan, Turk 2014). 
Raziskave zadnjih trideset let so pomembno prispevale k možnosti vzpostavitve kronologije naselbinske keramike, podprte tudi z rezultati radiokarbonskih datacij, kar nam omogoca razu­mevanje nastanka in obstoja gradišc ter njihovega odnosa do grobišc in depojskih najdb. 


Sl. 1: Karta najdišc iz starejše železne dobe na Krasu. M. = 1:250.000. Fig. 1: Map of Early Iron Age sites in the Kras. Scale = 1:250.000.
  1, 2 Redipuglia/Sredipolje
  3 Ronchi/Ronki
  4 San Polo
  5 Castelazzo di Doberdò/Gradina (Doberdob)
  6 Duino/Devin
  7 Vojšcica
  8 zagrajc
  9 Sveto [naselje / settlement] 10 Sveto [grobišce / cemetery] 11 Komen 12 Debela griža (Volcji Grad) 13 Volcji Grad (Komen) 14 Slivno/Slivia 15 Castelliere di Slivia 16 San Leonardo/Sveti Lenart 17 Sales/Salež 18 nivize/njivice 19 Rupinpicolo/Repnic 20 Tupalce 
NAjdIšcA StArEjšE žElEzNE dobE NA KrASu 
Ko govorimo o prazgodovini na Krasu, pomisli-mo bodisi na neolitska oziroma eneolitska jamska najdišca bodisi na gradišca in t. i. kaštelirsko kulturo. Stane Gabrovec je kaštelirsko kulturo obravnaval v sklopu srednje bronaste dobe (Ga-brovec 1983, 46-49), kar pa je kljub opozorilom, 
21 Ostri vrh (Štanjel) 22 Štanjel 23 Skopo 24 Tomaj [naselje / settlement] 25 Tomaj [depo / hoard] 26 Monrupino/Repentabor 27 Medvedjak (Vrhovlje) 28 Tabor (Vrabce) 29 Sv. Mihael (Štorje) 30 Gorenja jama (Povir) 31 Cattinara/Katinara 32 Monte S. Michele 33 Monte Carso/Mali Kras (Socerb) 34 Gradišce (Divaca) 35 Škocjan [naselje / settlement] 36 Mušja jama (Škocjan) 37 Skeletna in / and Tomiceva jama (Škocjan) 38 Škocjan – Gombaceva domacija [grobišce / cemetery] 39 Škocjan [depo / hoard] 
da še ni dovolj raziskana, privedlo do splošnega vtisa, da sodijo vsi kaštelirji oziroma gradišca v bronasto dobo. Posamezna najdišca, kot so Sveto (Rutar 1894, 123; Marchesetti 1903, 48, t.
16: 17; 17: 6,13,21; Petru 1975, 137), Škocjanski mali zaklad (Marchesetti 1909) in Sv. Mihaelnad Štorjami (Guštin 1979, 10, 14, t. 6), so sicer že nakazovala, da imamo na tem obmocju tudi najdbe iz starejše železne dobe. 


Sl. 2: Kronološka slika Caput Adriae pozne bronaste in starejše železne dobe (levo) (po Borgna et al. 2018b, sl. 2) ter arheološki konteksti iz najdišc obravnavanih faz (desno) (gl. op. 1). Fig. 2: Chronological sheme of the Late Bronze and Early Iron Age (left) in Caput Adriae (after Borgna et al. 2018b, Fig. 2) and archaeological contexts from the sites and its phases under consideration (right) (see Fn. 1). 
nekatera gradišca, kot so Monkodonja v Istri, Slivje in Jelarji na Tržaškem Krasu (Hänsel, Mi­hovilic, Teržan 2015; Borgna et al. 2018a, 80), so nastala že v zgodnji bronasti dobi, medtem ko raziskave tostran slovenske državne meje še niso potrdile, da bi tudi tu obzidja postavili v casu pred pozno bronasto dobo (Vinazza 2014, 48). Ker je pri casovni opredelitvi vsakega najdišca treba natancno analizirati stratigrafijo in najdbe, saj površinskih najdb ne gre neposredno navezovati na ohranjene vidne zidane arheološke ostaline, lahko to ugotavljamo šele na podlagi arheoloških izkopavanj in kontekstov. 
Potek državne meje na Krasu med Jugoslavijo (kasneje Slovenijo) in Italijo je sprožil loceno raziskovanje starejše železne dobe na Krasu. Mitja Guštin je leta 1973 sestavil kronologijo notranjskeskupine na podlagi grobišc, kot so Brežec pri Ško­cjanu, Šmihel, Tržišce pri Cerknici, Križna gora in nekatera manjša najdišca (Guštin 1973, 465 tab. 1; Guštin 1979, 461). nekoliko kasneje je na italijanski strani Franca Maselli Scotti predlagala kronološko sliko naselbin, kot so Katinara (Cattinara), Salež (Sales), Slivno (Slivia) in Repentabor (Monrupino) (Maselli Scotti 1978-1981, 301). Pri vzporejanju kronoloških shem so se pojavila odstopanja, saj je bila italijanska vezana na Peronijevo, slovenska pa na Gabrovcevo. Poleg tega sta avtorja proucevala razlicne vrste najdišc, na eni strani naselbine, na drugi grobišca. Grobišca namrec omogocajo bistveno bolj natancno kronološko periodizacijo, medtem ko je naselbinsko gradivo kronološko slabše opredeljivo, vecje razlike se kažejo šele med daljšimi casovnimi intervali. Ena od dodatnih možnosti je vzporejanje najdb na osnovi radiokarbonskih datacij, vendar na italijanski strani, z izjemo absolutne datacije iz Ogleja/Aquileia (Maselli Scotti 2004, 26; glej sl. 5), iz starejše železne dobe še nimamo tovrstnih podatkov. 
Prvi poskus vzporejanja in poenotenja krono­loških shem na obeh straneh meje je bil narejen šele leta 2014 na letnem srecanju Italijanskega inštituta za prazgodovino (Istituto Italiano di Preistoria e Protostoria), ki je potekal v Vidmu (Udine) (prim. Borgna et al. 2018a; Borgna et al. 2018b, sl. 2) (sl. 2). 
na obravnavanem prostoru imamo na voljo raz­meroma veliko podatkov, ki pa deloma izvirajo iz ne dovolj jasno opredeljenih stratigrafskih kontekstov. 
To povzroca okorne casovne opredelitve najdb in najdišc. zato smo kot izhodišce za vzporejanje upoštevali zgolj najdišca oz. najdbe z zanesljivimi podatki in stratigrafskimi konteksti.1 Gre za nasel­bine od pozne bronaste do konca starejše železne dobe na Krasu in v njegovi neposredni okolici v Posocju in v Furlaniji. 
študIjSKI prImErI 
za primerjavo smo uporabili gradivo z novo­raziskanih najdišc s Tabora pri Vrabcah, iz Tomajain Štanjela, ki predstavljajo osnovno izhodišce za vzpostavitev kronologije naselbinske keramike starejše železne dobe na Krasu. 
tabor pri Vrabcah (sl. 1: 28) 
Gradišce leži na hribovitem hrbtu na Vrheh, ki se naslanja na Kras in predstavlja njegovo sever-no obrobje (Kladnik, natek 1998, 222-223). Leži znotraj lipiške formacije, ki je del karbonatnih kamnin. V neposredni bližini Vrabc najdemo tudi flišne kamnine, ki sicer gradijo vecji del Vipavske doline (Jurkovšek et al. 1996, 45). 
Tabor je bil obljuden v razlicnih obdobjih. Prvo omembo in skico prazgodovinskega gradišca na Taboru pri Vrabcah najdemo pri Carlu Marchesettiju, ki je opisal dvojno obzidje z notranjim obsegom 550 m in zunanjim 680 m (Marchesetti 1903, 54, t. V; sl. 7). z izjemo dveh manjših raziskav (Osmuk 1977; Bratina 2008) je bilo gradišce do izkopavanj leta 2012 slabo poznano. 
Izkopavanja leta 2012 na 57,8 m2 velikem obmocju na severnem delu gradišca so potekala cez obzidje in na njegovi notranji strani (porocilo 
1 
Cattinara/Katinara, plasti 8, 7 in 5 (Maselli Scotti 1978-1981, 291-295, sl. 4, 5; Maselli Scotti 1981, 4-10, t. 1-3); Aquileia/Oglej, plasti 63/1999, 28/5 1996, 43 sup in 45 sup (Maselli Scotti 2004, 24, 26, 29, 39, t. 1, 2); Gradisca di Spilimbergo, vec kontekstov prve in druge faze (Càssola Guida, Balista (ur.) 2007, 89-90, 469, 479), Pozzuolo – Cjastiei, plasti US 11, 14-17 iz prve faze in US 10-11 iz druge faze (Càssola Guida 1996, 34-40; Mizzan 1996, kat. št. 305-1061); Castions di Strada, plast 130 (Càssola Guida, Corazza, Balasso 2018, sl. 6); S. Ruffina di Palse (Porcia), jama (Merlatti, Spanghero, Vitri 2018, sl. 8, 9); Udine/Videm, plasti US 6a-b, 7 (Vitri et al. 1991, sl. 9); Rupinpiccolo/Repnic, sonda A (Maselli Scotti 1988, 215, 219, t. II); Montereale Valcellina, hiša Casa dei dolii (Vitri 1997, 212; Corazza 1996, sl. 16); Most na Soci, hiše 1-3, 6, 8, 14, 15, 15A, 22, 22A, 23 in 29 (Dular 2018, 163, sl. 2). 
Josipovic, Vinazza 2015, sl. 3) (sl. 3). najstarejši sledovi poselitve, tj. 1. faza poselitve, sodijo na prehod iz pozne bronaste v starejšo železno dobo (pribl. 10. st. pr. n. št.). V ta cas sodi le plast (SE 18), ki je ležala neposredno nad skalno apnencevo podlago. Stavbnih ostalin iz tega casa nismo našli, v plasti so bili oglje, kosi žgane gline, živalske kosti in precej loncenine. Iz plasti imamo na voljo tudi radiokarbonsko datacijo (sl. 5). Kasneje, v 2. fazi najdišca, je bilo zgrajeno obzidje. nacin gradnje predstavlja znacilen dvojni zid na suho (SE 21) z drobirjem in manjšimi kamni vmes (SE 20) (prim.zupancic, Vinazza 2015, 692). Širina zidu je znašala 2,23 m. Ruševino obzidja smo raziskali na zahodni strani zidu (SE 19) in tik nad obzidjem (SE 7). 
na notranji strani obzidja smo neposredno nad plastjo 1. faze najdišca (SE 18) odkrili domnevno skladišcni prostor (SE 9), v njem pa silos (velika shrambna posoda; prim. Vinazza 2016, 9-11, sl. 
3) in vecjo kolicino loncenine, kose glinenega ometa, svitke in redke živalske kosti. Drobljivi odlomki silosa so bili krožno razporejeni in tako nakazujejo njegovo lego in situ. Takšne posode so bile praviloma izdelane na mestu uporabe. Obravnavana plast se je nadaljevala tudi izven izkopa. nastala je socasno z obzidjem in predsta­vlja prostor za obzidjem v notranjosti naselbine. Iz plasti, na katero je bilo postavljeno obzidje (SE 23), izvira radiokarbonska datacija, ki kaže na cas starejše železne dobe, 8. in 7. st. pr. n. št., kar predstavlja 2. fazo najdišca. 
tomaj (sl. 1: 24) 
najdišce leži na osrednjem ravniku DolnjegaKrasa, ki se razprostira med Štanjelom in VelikimDolom na severu ter Sežano in Štorjami na jugu. Gradišce leži na osameli vzpetini, po kateri se na južni strani razprostira vas Tomaj. Gradišce je bilo zgrajeno na ovalnem platoju in obdano z obzid­jem (Marchesetti 1903, 45, sl. 3). Tu so potekale številne arheološke raziskave, ki so pokazale, da sodi obzidje v starejšo železno dobo, obnovljeno in dograjeno pa je bilo tudi v mlajši železni dobi.Številne prazgodovinske ostaline so bile najdene tudi na pobocju vzpetine (Bratina 2001, 136; Fabec, Vinazza 2018, 11-12; glej še tu Bratina). 
na južnem pobocju gradišca Tomaj so leta 2006 pod krušljivim kamnitim nasutjem mlajšega na­stanka odkrili ilovnato plast (SE 19) s številnimi odlomki keramike (t. 5), oglja in živalskimi kostmi. Plast je bila radiokarbonsko datirana in sodi na 


Sl 3: Tabor pri Vrabcah. Lidarski posnetek z oznacenim potekom obzidja (po Marchesettiju, 1903) in mestom izkopa­vanj leta 2012 (a). Tloris zidu (SE 19-21) s skladišcnim prostorom v notranjosti naselja (SE 9) in ostankom novoveške apnenice (SE 10) (b). Fig. 3: Tabor near Vrabce. Lidar image showing the course of the dry-walls (after Marchesetti 1903) and the excavation site in 2012 (a). Ground plan of the dry-wall (SE 19-21) with the storage place in the settlement (SE 9) and the remains of the modern limestone (SE 10) (b). (Atlas okolja ©Agencija RS za okolje [a]) 
sam zacetek starejše železne dobe (Bratina 2014a, 588; glej Bratina v tej publikaciji). 
štanjel (sl. 1: 22) 
najdišce leži na severovzhodu Tržaško-komen­ske planote, na kraškem robu, nad dolino Branice (Kladnik, Rejec Brancelj 1999, 215). Prazgodovin­sko gradišce omenja Marchesetti (1903, 49-50). Tudi tu so potekale številne arheološke raziskave manjšega obsega. Poleg skromnih bronastodobnih sledi so bile odkrite številne naselbinske ostaline iz starejše železne dobe (Žbona Trkman 1981; Harej 1984; Osmuk 1995) ter prazgodovinsko obzidje, ki ni ožje casovno opredeljeno (Osmuk 1997; 2001). 
Leta 2010 so na grajskem gricu znotraj gradu potekala arheološka izkopavanja. Odkriti so bili v 


Sl. 4: Štanjel. zracni posnetek (a) in izsek nacrta današnjega naselja (b) z oznacenim mestom izkopavanj leta 2010 ter tloris železnodobnega kletnega prostora (c, d) (po Fabec, Vinazza 2014, sl. 39.3). Fig. 4: Štanjel. Aerial photo (a) and section of the ground plan of the present settlement (b) with marked excavation site in 2010 and the ground plan of the Iron Age cellar (c, d) (after Fabec, Vinazza 2014, fig. 39.3). 
apnencevo skalno osnovo vkopani temelji kletne­ga prostora stavbe, v velikosti 2 × 2,2 m2 (Fabec, Vinazza 2014, sl. 39.3-4). Trije ohranjeni zidovi (sl. 4: SE 41, SE 42 in SE 51) so bili grajeni na suhozidni nacin iz plošcatih kamnov, velikih do 60 cm, postavljeni so bili v vec legah in z enim 
2 zahodni del objekta je bil unicen z betonskim zidom v osemdesetih letih 20. stoletja. na tem mestu je v letih 1980-1981 izkopaval zorko Harej, zVKDS, OE nova Gorica (Harej 1984, 286-287). 
vidnim licem. Med kamni so bili meljasta glina, grušc in redki odlomki keramike. Pravokotno na bolje ohranjen vzhodni zid (SE 41), dolžine pribl. 2 m in širine pribl. 25 cm, sta bila postavljena se­verni (SE 51) in južni (SE 42) zid, severni dolžine 2,2 m in širine pribl. 30 cm, južni pa dolžine 1,5 m in širine pribl. 30 cm (sl. 4). zunanja lica zidov so bila izpostavljena ognju, kot kažejo sledovi na kamnih (sprememba barve in popokana površina). Tik nad skalno osnovo je bila hodna površina (SE 55). nad njo je ležala prva ruševinska plast (SE 49), v kateri so se v severozahodnem delu prostora ohranili trije vecji kosi sežganega lesa (velikosti 10-15 cm), ki so ležali pravokotno drug na dru­gega. Te lesene elemente razumemo kot ostanke lesene konstrukcije, najverjetneje stropa ali poda vrhnjega prostora. V tej plasti je bilo vec odlomkov loncenine, številni kosi oglja ter žgane in nežgane kosti. na njej je ležala druga ruševinska plast (SE 
52) debeline 15 cm. Tudi v tej plasti so bili najdeni odlomki keramike, živalske kosti in odlomek ka-caste fibule (t. 6: 1). Vrh vsega so ležale ruševine severnega in južnega zidu ter številna nasutja, ki so zapolnila nekoc prazen kletni prostor. nad ruševino severnega zidu (SE 50) sta bili odkriti dve zasutji (SE 40 in SE 39) in nato še tretje (SE 28), ki se je raztezalo tudi izven obmocja kletnega prostora in ga razumemo kot najmlajše, vezano na kletni prostor. Plasti smo flotirali in mokro sejali ter našli peške divje in gojene vinske trte (Vitis vinifera), semena crnega bezga (Sambucus nigra), lešnikove lupine (Corylus avellana) ter zrna grašice (Vicia sp.) in navadnega prosa (Panicum miliace-um) (Vinazza 2011, 30-38; Fabec, Vinazza 2014, 595-597; Fabec, Tolar, Vinazza 2014; zupancic, Vinazza 2015, 695). 
cASoVNA oprEdElItEV KErAmIcNIh NAjdb 
Gradivo iz Tomaja je bilo že študijsko obdela-no s kronološkega in tipološkega vidika (Bratina 2014a, 588-591; glej Bratina v tej publikaciji) in je opredeljeno na sam zacetek starejše železne dobe, zato v tem delu obravnavamo le najdbe s Taborapri Vrabcah in iz Štanjela. 
tabor pri Vrabcah 
Med najdbami z izkopavanj leta 2012 prevla­dujejo v 1. fazi (89 kosov) poselitve lonci (26,9 %) in sklede (23,6 %), številcno manj zastopani so pokrovi (4,5 %) in ena prenosna pecka (1,1 %). Ostalo predstavljajo deli posod, kot so dna (16,9 %), držaji (3,4 %), rocaji (10,1 %) in okras (14,6 %). V 2. fazi prav tako prevladujejo lonci (32 %) in sklede (11 %). Veliko je odlomkov silosov (25,2 %) in ometa (5,4 %). Pekve (2 %) in prenosna pecka (0,6 %) predstavljajo manjši del, medtem ko je delov posod vec (23,8 %). 
Primerjave za keramicne najdbe 1. faze najdemo na širšem prostoru zaledja Caput Adriae. Lonci, ki imajo na notranji strani profilacijo z rebrom kot nastavek za pokrov (t. 1: 10), so bili v uporabi že v mlajši bronasti dobi (Bronzo recente) na najdišcu Monte Rosso (Leonardi, Maioli 1981, 98, t. 13: 1). Primeri iz Frattesine sodijo v 2. fazo najdišca oz. v 
11. in prvo polovico 10. st. pr. n. št. (Bellintani 1998, 
t. 3: 6,7,10,13-15,18). Podoben primer poznamo znajdišca Sv. Mihael nad Štorjami na Krasu (Guštin 1979, t. 7: 5), vendar brez podatkov o kontekstu. 
Shrambnemu loncu s poudarjenim prehodom ramen v vrat ter mocno izvihanim in na notranji strani fasetiranim ustjem (t. 1: 1) je podoben shrambni lonec iz plasti SE 29 A-B iz Ogleja, Aquileia – Es-siccatoio nord, ki je datirana v obdobje med 10. in 
8. stoletjem (Maselli Scotti et al. 1993, 330, t. 3: 1). V ta cas so opredeljeni tudi primeri iz Pozzuola – Cjastiei (Càssola Guida 1996, 34–36; Mizzan 1996, 52, 65, t. 3: 10; 21: 121), Katinare (Maselli Scotti 1981, 140) in Limske gradine (Mihovilic 1972, t. 
13: 14; Sakara Sucevic 2004, 71). Lonec z mocno izvihanim in vodoravno odrezanim ustjem (t. 1: 2), kakršen je znan z najdišca Rocca di Monfalcone, sodi v starejšo železno dobo (Ha B3–C2/Primo ferro 1) (Montagnari Kokelj (ur.) 1989, t. 22: 3; Mizzan 1989a, 103). Podobno oblikovan lonec (t. 
1: 3) ima primerjavo v keramiki iz casa med 10. in 
8. stoletjem iz Pozzuola – Cjastiei (Càssola Guida 1996, 34–36; Mizzan 1996, 52, t. 3: 13). na najdišcu Kaštelir pri Brtonigli v Istri (Sakara Sucevic 2004, 142, kat. št. 3733) je bil najden podoben lonec s stožcastim vratom in blago izvihanim robom ustja 
(t. 1: 11). na najdišcu Pozzuolo – Cjastiei zasle­dimo med gradivom 10. do 8. stoletja primerjave za lonec z mocno izvihanim ustjem (t. 1: 8) in tudi za lonec s sicer mocno izvihanim ustjem, a tekocim prehodom v visok vrat (t. 1: 9) (Càssola Guida 1996, 34–36; Mizzan 1996, 52, 64, 89, t. 2: 7; 18: 102; 68: 371). 
Tudi shrambni lonci, kot so primeri na t. 1: 4-7, imajo primerjave na širšem prostoru Furlanije in Julijske krajine, predvsem v casu prehoda pozne bronaste v starejšo železno dobo. Poznamo jih npr. na najdišcih Gradiscutta di Varmo – Braida, San Gottardo (Tasca 2007, 137, t. 90: 282) ter v Pozzuolu – Cjastiei (Càssola Guida 1996, 34–36; Mizzan 1996, 65, 85, 114, t. 21: 117; 54: 308; 93: 
606) in na Katinari (Crismani 2005, 126, t. 3: 26-28). 
za konicne sklede z izvihanim ustjem (t. 1: 12-15) in sklede z uvihanim ustjem, ki je blago 
3 Izdelan je iz grobozrnate loncarske mase s primesmi kremena, kalcita in sljude ter redukcijsko žgan (Sakara Sucevic 2012, 142). 
do mocno uvihano, ter s poudarjenim prehodom v ustje (t. 2: 1-14) prav tako najdemo primerjave v gradivu 10.-8. stoletja iz Pozzuola – Cjastiei (Càssola Guida 1996, 34–36; Mizzan 1996, 72, t. 2: 7; 18: 102; 33: 185). na prehod iz pozne bronaste v starejšo železno dobo kaže skleda s poudarjenim prehodom ter pokoncnim ustjem iz Katinare, ka­kršna je bila najdena na Taboru (t. 2: 10). Posodi sta primerljivi tudi v nacinu izdelave (Crismani 2005, 135, op. 62, t. 7: 74). 
Posoda z nalepljenimi glinenimi izrastki na notranji strani ovalnega dna (t. 2: 15) je trenutno najbolje ohranjena tovrstna posoda na Krasu, sicer pa jih poznamo že kar nekaj s širšega pro-stora (prim. Hellmuth 2014, sl. 6; t. 1). Primer z najdišca Monte Grisa/Griža je bil najden v sklopu najdb, ki sodijo vecinoma v Bronzo recente, a jih je nekaj tudi iz pozne bronaste dobe (Moretti 1978, 48, 53, sl. 4: 13). Odlomek iz Sermina ni casovno ožje opredeljen, glede na globino plasti ga lahko opredelimo v cas od srednje bronaste do železne dobe (Sakara Sucevic 2012, pril. 1; 
t. 10: 169). Izdelan je iz drobnozrnate loncarske mase s primesmi kalcijevega karbonata, kremena in organskimi primesmi in je glajen, žgan pa je redukcijsko in ima površino rdeckasto rjave (5YR 5/4) in sive barve (5YR 5/1) (Sakara Sucevic 2012, 263). Enak primer posode je bil najden na Tri­buni v Ljubljani, in sicer v 1. fazi stavbe 8 (plast SE 4506). Izdelana je iz drobnozrnate loncarske mase, žgana redukcijsko z oksidacijo v koncni fazi in sekundarno prežgana. zunanja površina je oranžne, notranja crne barve (Vojakovic 2013, 88, t. 41: 13). za plast v kateri je bila najdena ta posoda, je na voljo tudi radiokarbonska datacija, in sicer 1127-893 cal BC (Vojakovic 2014, 393-394). Podobno posodo poznamo še s Sovica pri Postojni (glej tu Omahen, t. 2: 17) in iz Jelarjev (Lonza 1981, 124, t. 28: 7; zendron 2017, 222). O namembnosti tovrstnih posod se pojavlja vec domnev, vezanih predvsem na pripravo masla (prim. Hellmuth 2014, 68-72) oz. pijac na osnovi mleka, kar nakazujejo naravoslovne analize4 bronastodobnih primerov iz južne Italije (Cultraro 2013, 178-179). 
Vodoravne rocaje (t. 2: 16,17) razlicnega preseka poznamo z najdišca Pozzuolo – Cjastiei iz 10.-8. st. pr. n. št. (Càssola Guida 1996, 34–36; Mizzan 1996, 57, 75, 101-102, t. 10: 54,55; 38: 212-215; 80: 493-496). 
za analiziranje odlomka so izvedli spektroskopijo FTIR ter tekocinsko in plinsko kromatografijo (Cultrato 2013, 179). 
nacini krašenja so v 1. fazi poselitve Tabora pri Vrabcah pestrejši kot v 2. fazi. Okras polkrožno potekajocih žlebov (t. 2: 20) poznamo z najdišca 
S. Polo (Montagnari Kokelj (ur.) 1989, t. 25: 18), kjer je opredeljen na prehod pozne bronaste v starejšo železno dobo (Mizzan 1989b, 109). V isti cas, 10.-8. st. pr. n. št., sodi odlomek iz Pozzuola 
– Cjastiei (Càssola Guida 1996, 34–36; Mizzan 1996, 58, t. 11: 62). na prehod pozne bronaste v starejšo železno dobo sodi kombinacija vtisov in vrezov (t. 2: 18) iz Katinare (Crismani 2005, 136, op. 67, t. 8: 77) ter tudi kombinacija vodoravnih žlebov in jamic, vtisnjenih z votlo konico orodja 
(t. 2: 19), iz plasti 280 v Devinu (Maselli Scotti, Paronuzzi 1984, 153, 159-160, t. 6: 6,8,17) in Pozzuolu – Cjastiei (Càssola Guida 1996, 34–36; Mizzan 1996, 58, t. 10: 58). Okras vite vrvice (t. 
2: 21,23) je znacilen za pozno bronasto in zacetek starejše železne dobe (Bronzo finale evoluta-Primo ferro) (Crismani 2005, 136, op. 67 in 68, t. 8: 78). Tak okras poznamo z vec najdišc, npr. na Katinari v plasti 8 iz casa Bronzo finale 2 (Maselli Scotti 1981, t. 2: 3,4), San Michele di Bagnoli (Maselli Scotti 1988, 220-221, t. 8: 13) in Pozzuola – Cjastiei iz 10.-8. st. pr. n. št. (Càssola Guida 1996, 34–36; Mizzan 1996, 106, 122, t. 84: 536; 104: 688). V Pozzuolu je iz tega casa najti analogije za okras vite vrvice (t. 2: 22), le da je tam vzorec redkeje razporejen po ostenju (Càssola Guida 1996, 34–36; Mizzan 1996, 58, 100, t. 11: 61; 78: 477). 
Keramika 2. faze (147 kosov) na Taboru je zelo enolicna in brez tipološko raznolikih znacilnih kosov, zato nam ni uspelo zbrati veliko dobrih primerjav. Kroglastemu shrambnemu loncu s kratkim vratom 
(t. 3: 1) najdemo primerjavo v plasti 8 (Bronzo finale 
2) na Katinari (Maselli Scotti 1981, t. 5: 3; Maselli Scotti 1978–1981, 291) in med poznobronastodobnimi najdbami z Marchesettijevih izkopavanj (Crismani 2005, 124, t. 2: 14). V 9. in 8. st. pr. n. št. sodi tudi lonec s cilindricnim vratom in izvihanim ustjem s poudarjenim prehodom na notranji strani (t. 3: 3), ki ga poznamo z najdišca Montagnana, Borgo 
S. zeno iz plasti 1060 (Bianchin Citton, Panozzo 1998, 304, sl. 183: 6). Lonec z mocno izvihanim in beticasto odebeljenim robom (t. 3: 2) pa je znacilen za razvito železno dobo, kar kažejo ponovno primeri iz Katinare, Stramare (Maselli Scotti 1979, 46, t. I: 4; Maselli Scotti (ur.) 1997, Tav. 7: 9; Mizzan 1997, 39)in iz plasti SE 28 v Štanjelu (Vinazza 2011, t. 6: 71). 
Sklede, kot je na t. 3: 6, lahko opredelimo v razvito železno dobo (II. in III. faza etá del Ferro) (Montagnari Kokelj (ur.) 1989, t. 26: 10; Mizzan 199b, 108). 
štanjel 
Od osnovnih oblik 1. faze poselitve (28 kosov), ugotovljene z raziskavami leta 2010, prevladujejo lonci (35,7 %). Drugo so posamicne oblike, kot so sklede, shrambni lonec in pekva (3,6 %). najvecji delež predstavljajo deli posod (50 %). Tudi v 2. fazi (31 kosov) prevladujejo od osnovnih oblik lonci (32,2 %). Sledijo sklede (16,1 %) in shrambni lonci (6,5 %). Deli posod predstavljajo najvecji delež (45,2 %). 
Shrambni lonec s fasetiranim notranjim delom ustja (t. 6: 12) ima primerjave na najdišcih z zacetka starejše železne dobe (9. in 8. st. pr. n. št.), npr. z obmocja tržiške utrdbe (Rocca di Monfalcone) (Mizzan 1989a, 103, t. 22: 3), Katinare (plast 7) (Maselli Scotti 1981, t. 2), Santa Ruffine di Palse (Borgna, Tonon, Pettarin 1992, sl. 1: 7) in Oderza 
- Via dei Mosaici (Gambacurta 1989, 283; Ruta Serafini 1989, 276). Shrambni lonec s poševno od­rezanim ustjem (t. 6: 8) pa je na podlagi primerjav z najdišca Gradisca di Spilimbergo iz zasutja jame za temelj lesene stene datiran v t. i. fasi ricontruttive, to je v mlajšo železno dobo (Crismani et al. 2007, 157, t. L: 483; Balista, Càssola Guida 2007, 89). 
Loncem z izvihanim ustjem (t. 6: 2,6) so podob­ni lonci z najdišca S. Polo na Goriškem Krasu, ki sodijo v Ferro II po Franci Maselli Scotti (Mizzan 1989b, 111, t. 26: 4). Tak je tudi primerek iz Katinare (Maselli Scotti 2005, 154, t. 2: 2), kosi iz Altina pa so datirani v cas med sredino 6. in sredino 5. stoletja (Cipriano, Gamba, Gambacurta 1993, sl. 
10: 5; Gregnanin, Pirazzini 1996, 35, sl. 7: 4). Pri­merjava za lonec z odebeljenim, rahlo izvihanim ustjem (t. 6: 10) izvira iz grobišca Este - Casa di Ricovero, iz groba 206, ki sodi v 6. stoletje, in groba 209, ki je datiran v sredino 5. st. pr. n. št. (Calvazara Capuis 1985, 203, 206, t. 26: 1; 117: 5). 
Skledi z uvihanim in poševno odrezanim ustjem 
(t.
 6: 13) podoben primerek je bil najden v plasti 35 v Devinu, in sicer ob severnem zidu srednjeveškega obzidja gradu, kjer je bilo vec odlomkov keramike. Med njimi je kronološko najbolj izpoveden loncek s primerjavo v loncih tipa 10b na najdišcu Rotzo (prov. Vicenza) iz 4.-2. stoletja ter v t. i. ceramica a vernice nera iz 3. st. pr. n. št. (Maselli Scotti 1983, 59-60). Podoben okras iz železne dobe je bil najden tudi na Serminu (Sakara Sucevic, Stokin 2007, 92-93, 100, t. 3: 28). Skleda s pokoncnim ustjem 

(t.
 6: 4) ima primerjavo na najdišcu Caverzano di Belluno v 5. st. pr. n. št. (nascimbene 1999, 32, sl. 4: 34), medtem ko so lijakaste sklede (t. 6: 


3) s primerjavo na obmocju grobišca na najdišcu Lavagno (VE) iz mlajše železne dobe (3.-1. st. pr. 
n. št.) (Mancassola, Saggioro, Salzani 1999, 57, sl. 3: 17). 
Vodoraven jezicast držaj (t. 6: 7) poznamo z najdišca Castellazzo di Doberdò/Gradina pri Doberdobu iz bronaste dobe (Montagnari Kokelj (ur.) 1989, 77, t. 18: 12). Polkrožno oblikovanemu držaju (t. 6: 14) pa najdemo primerjavo na najdišcu Cjastelar di San Giovanni di Casarsa (Pettarin, Tasca 2003, sl. 11: 2) iz pozne bronaste in starejše železne dobe. 
na keramiki iz Štanjela so nacini krašenja prav tako maloštevilni. Glavnicenje (t. 6: 11) poznamo npr. iz Pozzuola - Cjastiei iz druge ruševinske plasti obrambnega jarka (SE 14) in iz zadnjega zasutja obrambnega jarka (SE 10), oba iz zgodnje starejše železne dobe (Mizzan 1996, 103, 131, 134, 160, 167, 196-197, t. 82: 505-513; 114: 758; 117: 778; 146: 993-995; 151: 1048). Primeri5 z Mosta na Soci so iz 6. in 5. st. pr. n. št. (Dular 2018, 163, sl. 2; Svoljšak, Dular 2016, t. 8: 9; 11: 10). 
za metlicenje (t. 6: 9) smo na primeru kera-mike iz Kobarida pokazali, da se pojavlja že v 6. in 5. stoletju (Vinazza 2013-2014, 104, t. 1: 3; 2: 4), torej ne gre le za znacilen latenski element, kar potrjujejo tudi naselbinske najdbe z Mosta na Soci. Tako okrašene posode so bile najdene v vec hišah, predvsem lonci tipa 17 in 18 po Luciji Grahek iz stopnje Sveta Lucija IIa-c (Grahek 2018, 292–293), kar kaže na pojav takega nacina krašenja že v stopnji Sveta Lucija IIa, torej v 6. st. pr. n. št. Metlicenja ne gre obravnavati kot okraševanje, ampak kot nacin dodelave površine, s katerim se izboljšujejo termicni odzivi posod, žganih na niz­kih temperaturah in odpornost keramike (Skibo, Butts, Schiffer 1997, 311–312). 
Okras vodoravno nalepljenega rebra trikotnega preseka (t. 6: 4,5) srecamo zelo pogosto v 6. in 
5. stoletju. Poznamo ga iz Jelarjev, Castellaza di Doberdò/Gradina pri Doberdobu, Pozzuola - Cja­stiei, Stramare, Concordie Sagittarie - Via S. Pietro (fondo Corbetta) (Padova preromana 1976, 123, št. 152, t. 19: 152; Bianchin Citton 1996, 265, sl. 
48: 198) in Padove (Gamba Cera 1990, 33-38, sl. 
9: 4). V cas med 7. in 5. stoletjem so opredeljeni kosi iz Gradisce sul Cosa (Merlati 1996, 388, sl. 12: 49), v 6. in 5. st. pr. n. št. pa vec primerov iz hiš6 
5
 Hiša 2, gradbena faza 1; hiša 3, gradbena faza 1. 
6
 Hiša 2, gradbena faza 1; hiša 3, gradbena faza 1; hiša 6, gradbena faza 1; hiša 14, gradbena faza 1; hiša 15, gradbena faza 2; hiša 22A, gradbena faza 2; hiša 23, gradbena faza 1; hiša 24, gradbena faza 2-3. 
na Mostu na Soci (Dular 2018, 163, sl. 2; Svoljšak, Dular 2016, t. 8: 10,12; 11: 11; 25: 15; 35: 3; 37: 16; 63: 14; 66: 11; 71: 1,11; 88: 7).
V Štanjelu je bil v plasti SE 52 najden tudi odlo­mek loka kacaste fibule s plošcicami (t. 6: 1), ki so znacilne za stopnjo Sveta Lucija IIa in IIb (Fabec, Vinazza 2014, 599-600, sl. 39.3: 2), ceprav se po­javljajo že v stopnji Sveta Lucija Ic2 (Tecco Hvala 2014, 152). Vecji del gradiva iz kletnega prostorav Štanjelu potemtakem sodi v 6. in 5. st. pr. n. št. 
AbSolutNE dAtAcIjE 
z vseh treh obravnavanih kraških najdišc imamo na voljo tudi radiokarbonske datacije. Ob tem gra-ficno predstavljamo še vse druge radiokarbonske datacije (sl. 5) z najdišc na Krasu in sosednjih obmocij,7 ki sodijo v casovni razpon med pozno bronasto in mlajšo železno dobo. 
S Tabora pri Vrabcah je bil analiziran vzorec živalskega zoba iz plasti SE 18 (1. faza), ki je radi­karbonsko datiran v cas 1114-910 cal BC8 (sl. 5). Iz plasti SE 23, na katero je bilo zgrajeno oziroma postavljeno obzidje (2. faza), pa je bil analiziran vzorec oglja in datiran v cas 750-685 oz. 590-406 cal BC9 (sl. 5). Dve absolutni dataciji vzorca oglja imamo na voljo tudi iz Tomaja, in sicer 921-801 cal BC10 in 1050-841 cal BC11 (Bratina 2014a, sl.38.5-6). Iz Štanjela so pridobljene tri radiokar­bonske datacije, iz prvega nasutja (SE 40) je bila analizirana grozdna peška vinske trte,12 iz druge ruševinske plasti (SE 52) pa grozdna peška13 in vzorec oglja.14 Prvo nasutje je absolutno datirano v cas 361-168 cal BC, druga ruševinska plast pa v cas 491-366 cal BC in 356-286 cal BC (Fabec, Vinazza 2014, 601-602). 
Kar zadeva radiokarbonske datacije, je cas starejše železne dobe, tj. od 800 do 400 pr. n. št., 
7
 Ostri vrh (Teržan, Turk 2014, sl. 40.6-9), zidanica pri Podnanosu (Bratina 2014b, sl. 34.6; 34.9; 34.12), vrtaca pri Lokvi (parc. št. 2142/2, k. o. Lokev) (Fabec 2018, sl. 
236) in Oglej (Maselli Scotti 2004). 
8 Analizo je opravil Poznan Radiocarbon Laboratory (Poz-61620, 1.3%n 5.2%C 0.3%coll). nekalibriran datum je 2840 ± 35 BP. 
9 Poz-61618 (0.3%n 3.6%C AAA). nekalibriran datum 
je 2435 ± 30 BP. 10 Beta-222228. nekalibrirana datacija je 2700 ± 40 BP. 11 Beta-222229. nekalibrirana datacija je 2800 ± 40 BP. 12 Beta-300862. nekalibrirana datacija je 2180 ± 30 BP. 13 Beta-300864. nekalibrirana datacija je 2340 ± 30 BP. 14 Beta-300863. nekalibrirana datacija je 2150 ± 30 BP. 
na splošno precej problematicen zaradi t. i. hal­štatskega platoja na kalibracijski krivulji (prim.Teržan, Crešnar 2014, 703). Že na prvi pogled nam krivulje kalibriranih datacij (sl. 5) nakazujejo casovne intervale med koncem bronaste in skozi starejšo železno dobo. 
na prehod pozne bronaste v starejšo železno dobo sta tako opredeljena 1. faza na Taboru pri Vrabcah (SE 18) in Tomaj. Ob upoštevanju datumov iz Ogleja15 in zidanice pa se zdi, da lahko Tomaj postavimo na sam zacetek starejše železne dobe. Temu v prid govori tudi tehnološka analiza kera-mike, ki kaže vec podobnosti s keramiko 2. fazena Taboru in s tisto iz Štanjela (prim. tab. 1–3). Kljub razpotegnjeni krivulji 2. faze na Taboru (SE 
23) jo lahko na podlagi arheološkega gradiva, tako s tipološkega kot tehnološkega vidika, umestimo v 8. in 7. st. pr. n. št.
Štanjel uvršcajo primerjave s keramicnim gra­divom z drugih najdišc v casovni razpon med 6. in 5. st. pr. n. št. Rezultate radiokarbonskih datacij pa razumemo kot konec uporabe in cas unicenja tega prostora v povezavi z domnevnim požarom na zacetku 4. stoletja (Fabec, Vinazza 2014, 60). 
tEhNološKA ANAlIzA KErAmIKE 
na keramicnih najdbah z vseh treh obravnavanih najdišc smo izvedli tudi makroskopsko tehnološko analizo.16 Izvedena je bila po vzoru študij Milene Horvat (1999) in Sare Levi (2010), pri cemer smo nekatere parametre prilagodili. V keramicnem gradivu s kraških najdišc17 smo ugotovili le tri razrede zrnavosti, in sicer fino-, drobno- in gro­bozrnato (tab. 1). Pri loncarskih masah smo pri statisticni analizi izlocili sljudo (C) in železove okside (E), saj jih razumemo kot naravno priso­
15 Datum iz Ogleja je objavljen le v kalibrirani vrednosti (916-790 BC) (Maselli Scotti 2004, 26), zato ga na sliki 5 prinašamo brez krivulje. 
16 
na tem mestu se zahvaljujem Patriciji Bratina, zVKDS OE nova Gorica, ki mi je omogocila tehnološko analizo keramike z najdišca Tomaj (plast SE 19). 
17 
Ocena je bila narejena na osnovi številnih najdišc, na katerih smo do sedaj izvedli makroskopsko tehnološko analizo keramike na Krasu. To so vrtace v bližini Avberja, Dutovelj, Hruševice, Ivanjega grada, Kazelj, Krajne vasi,Lokev na Krasu, Štanjela, Temnice, Tomaja, zagrajca (npr. Fabec 2018, 103, 212, 214, 216, 218), Tomaj (Fabec, Vinazza 2018, 31-34), Matavun in Okroglica (Kranjc et al. 2016, 40-43). 


Sl. 5: Kalibrirani absolutni datumi vzorcev s kraških najdišc. Fig. 5: Calibrated absolute data from karst sites. 
tne vkljucke, kot namerno primešane primesi pa obravnavamo kremen, kalcijev karbonat, organske snovi, grog in posebne primere (npr. kosti) (tab. 2). nacin dodelave površine smo dolocali šele po predhodnem ugotavljanju stopnje ohranjenosti površine. Analizirali smo tudi nacine žganja (tab. 3). Odlomkov, ki so bili sekundarno prežgani, nismo opredeljevali. 
za boljši prikaz in razumevanje analize smo prelome18 odlomkov (sl. 6) fotografirali s stereo-lupo Leica ES2 - Stereo microscope (prim. Vinazza 2013-2014, sl. 3; Vinazza, Draksler 2018, 32, sl. 6). ni dvoma, da makroskopska analiza nacina izdelave keramike prinaša oprijemljive rezultate znotraj daljšega casovnega obdobja (npr. starejša železna doba), vendar je treba prej zadostiti neka­
18 Prelome oziroma obruske smo obrusili z brusilnikom Dremel 4300 - 3/45. 

Tab. 1: Razlike v zrnavosti keramicnih najdb z obravnavanih najdišc v odstotkih. Tab. 1: Differences in grain size of ceramic finds from the sites considered in %. 
Faza phase  zrnavost / Graininess  
Grobozrnata coarse-rained  drobnozrnata medium-grained  Finozrnata Fine-grained  
tabor - Vrabce  1  19,1  56,2  24,7  
2  33,3  33,3  33,3  
tomaj  29,1  66,7  4,2  
štanjel  1  17,9  75,0  7,1  
2  22,6  77,4  0  

Tab. 2: Razlike v prevladujocih loncarskih masah z obravnavanih najdišc glede na razlicne primesi. Tab. 2: Differences in the predominant pottery fabrics from the sites considered with regard to various tempers. 
B: kalcijev karbonat / calcium carbonate; D: organske primesi / organic matter; G: grog 
Faza phase  loncarska masa / Fabric  
bdG  b  bG  bd  
tabor - Vrabce  1  32,6  19,1  0  30,3  
2  40,8  0  31,0  17,7  
tomaj  20,8  58,3  0  0  
štanjel  1  32,1  21,4  28,6  17,9  
2  19,4  32,2  29,0  19,4  

Tab. 3: Razlike v nacinu žganja keramike z obravnavanih najdišc v odstotkih. Tab. 3: Differences in the firing techniques pottery from the sites considered in %. 
Faza phase  žganje / Firing atmosphere  
redukcijsko reducing  Nepopolno oksidacijsko / Incomplete oxidising  oksidacijsko oxidising  Stihijsko uncontrolled  reoksidacijsko reoksidising  
tabor - Vrabce  1  38,2  42,7  0  0  0  
2  4,8  68,0  0  0  0  
tomaj  25,0  33,3  4,2  29,2  4,2  
štanjel  1  7,1  42,9  42,9  7,1  0  
2  12,9  45,2  38,7  3,2  0  

terim pogojem, kot je analiza posameznih casovnih segmentov (v našem primeru posameznih socasnih najdišc), in šele nato primerjati med razlicnimi fazami, obdobji itd. 
Tabor pri Vrabcah: 
Makroskopska analiza nacina izdelave keramike je bila proucena na celotnem keramicnem gradivu, ki je bilo izbrano za izris: 89 kosov (37,7 %) iz 1. faze in 147 kosov (62,3 %) iz 2. faze najdišca (tab. 1–3). Keramika iz obeh faz je izdelana prostorocno. 
Zrnavost: v 1. fazi prevladuje drobnozrnata keramika (56,2 %; prim. sl. 6: 2), medtem ko sta fino- (24,7 %; prim. sl. 6: 1,3) in grobozrnata (19,1 %) približno enako zastopani. V 2. fazi je razmerje med pojavnostjo razlicno zrnate keramike enako (33,33 %). 
Loncarske mase: v 1. fazi gre za šest skupin loncarskih mas, v katerih so primešani kalcijev karbonat, organske snovi in grog v razlicnih kom­binacijah. Prevladujejo kombinacija kalcijevega karbonata, organskih primesi in groga (32,6 % 


Sl. 6: Obruski keramicnih odlomkov: Tabor pri Vrabcah, 1. faza (1-3), 2. faza (4-6). Štanjel (7-9), Tomaj (10-12). Fig. 6: Abrasions of ceramic fragments: Tabor near Vrabce, Phase 1 (1-3), Phase 2 (4-6). Štanjel (7-9), Tomaj (10-12). 1 (t. / Pl. 1: 11); 2 (t. / Pl. 2: 15); 3 (t. / Pl.: 22); 4 (t. / Pl. 3: 1); 5 (t. / Pl. 3: 3); 6 (t. / Pl. 3: 7); 7 (t. / Pl. 6: 5); 8 (t. / Pl. 6: 7); 9 (t. / Pl. 6: 8); 10 (t. / Pl. 5: 7); 11 (t. / Pl. 5: 17); 12 (t. / Pl. 5: 4) 
odlomkov; prim. sl. 6: 1), kombinacija kalcijevega karbonata in organskih primesi (30,3 %; prim. sl. 
6: 3) in pa mase, narejene izkljucno iz primešane­ga kalcijevega karbonata (19,1 %). V 2. fazi prav tako srecamo šest skupin loncarskih mas, v skoraj vseh je primešan kalcijev karbonat. Vecinoma gre za kombinacijo kalcijevega karbonata, organskih primesi in groga (40,8 % odlomkov; prim. sl. 6: 4), kombinacijo kalcijevega karbonata in groga (31 %) ali kalcijevega karbonata in organskih primesi (17,7 %; prim. sl. 6: 5,6). 
Dodelava površine: v 1. fazi so prisotni trije nacini dodelave površine, pri cemer je poliranje zastopano v 19,1 %, medtem ko ga v 2. fazi skoraj ni zaslediti (1,4 %). Površina keramike iz 1. faze (76,4 %) je bolje ohranjena kot iz druge faze (63,3 %), kar kaže na razlike v nacinih dodelave površine. 
Krašenje: nabor nacinov krašenja je precejšen, zastopano je apliciranje oz. lepljenje, vrezovanje, modeliranje in vtiskovanje. Tudi v tem segmentu opažamo razlike. V 1. fazi so prisotni žlebljenje (npr. t. 2: 18,19), odtisi orodja s polno konico (npr. 
t. 2: 19) in odtisi vite vrvice (npr. t. 2: 21), medtem ko v 2. fazi prevladujejo vodoravno nalepljeno rebro trikotnega preseka, vodoravno nalepljeno in z odtisi prstov razclenjeno rebro ter odtisi prstov na robovih ustij (npr. t. 3: 3–5). 
Žganje: v 1. fazi je precej redukcijsko žganih posod (38,2 % odlomkov; prim. sl. 6: 1), ki pa jih v 2. fazi skoraj ni (4,8 %). V obeh fazah sicer prevladuje nepopolno oksidacijsko žganje (v 1. fazi 42,7 %, v 2. fazi pa 68 %; prim. sl. 6: 4,6). z nacinom žganja je povezana tudi trdota loncenine. V obeh fazah prevladuje trda keramika (v 1. fazi 51,7 %, v 2. fazi pa 61,9 % odlomkov). 
Osnovne razlike, ki se kažejo v nacinu izdelave keramike prve in druge faze, opažamo v zrnavosti, saj je keramika druge faze bolj grobozrnata kot v prvi (prim. tab. 1). Tipi primesi so v obeh fazah enaki, le da se v drugi fazi poveca kolicina kal­cijevega karbonata (prim. tab. 2). Ce opazujemo pogostnost posameznih velikosti zrn vkljuckov kalcijevega karbonata, se ta premo sorazmerno dviguje z zrnavostjo. V drugi fazi beležimo vec vecjih zrn velikosti nad 0,5 mm (prim. sl. 6: 1 in 2). Razlike so tudi v nacinu žganja, predvsem v odsotnosti redukcijskega nacina žganja v drugi fazi, in prevladujocega nepopolnega oksidacijskega nacina žganja v obeh fazah. V nacinu dodelave po­vršine v drugi fazi ni zaslediti poliranja. Keramika prve faze je bolje ohranjena, zato domnevamo, da je bila izdelana na tehnološko drugacen nacin kot v drugi fazi. 
Tomaj: 
Tehnološka analiza keramike iz Tomaja je bila proucena na gradivu, ki je že bilo objavljeno (Bra-tina 2014a) in izvira iz plasti 19 (prim. tab. 1–3). Gre za 24 odlomkov. Vzorec je majhen, a kljub temu dovolj informativen. 
Zrnavost: vecinoma gre za drobnozrnato kera­miko (66,7 % odlomkov; prim. sl. 6: 10,12), ostalo je grobozrnata (29,1 %) in finozrnata (4,2 %). 
Loncarske mase: prevladujeta masa s primešanim kalcijevim karbonatom (58,3 % odlomkov; prim. sl. 6: 10,12) ter masa s primešanim kalcijevim karbonatom, organskimi primesmi in grogom (20,8 %). Ostale kombinacije primesi se pojavljajo posamezno (kalcijev karbonat in grog, kalcijev karbonat in organske primesi, kremen ter kremen s kalcijevim karbonatom, organskimi primesmi in grogom). 
Dodelava površine: površina loncenine je ve-cinoma glajena (83,3 %), brisana (12,5 %) in le izjemoma polirana (4,2 %). 
Žganje: prevladuje nepopolno oksidacijsko (33,3 % odlomkov) in stihijsko žganje (29,2 %; prim. sl. 
6: 11). nekaj je tudi redukcijsko žganih posod (25 %), zelo malo pa je oksidacijsko (8,3 %) in reduk­cijsko žganih v kombinaciji z oksidacijo (4,2 %). 
Štanjel:
Keramiko iz Štanjela smo obravnavali po locenih fazah. 1. fazo predstavljajo plasti, ki so neposredno vezane na kletni prostor (SE 42, SE 49, SE 50 in SE 52), medtem ko 2. fazo predstavljajo plasti nasutij (SE 39, SE 40). Iz prve faze je 28 kosov, iz druge 31 (prim. tab. 1–3) 
Zrnavost: v 1. fazi prevladuje drobnozrnata ke­ramika (82,1 % odlomkov; prim. sl. 6: 7–9), sledita grobozrnata (10,7 %) in finozrnata keramika (7,1 %). V 2. fazi finozrnate loncenine ni, v primerjavi z grobozrnato (22,6 %) pa prevladuje drobnozrnata loncenina (77,4 %). 
Loncarske mase: v loncarskih masah 1. faze smo med primesmi zaznali kalcijev karbonat, organske primesi in grog. Skupno gre za štiri skupine loncar­skih mas. Prevladuje masa s primešanim kalcijevim karbonatom, organskimi primesmi in grogom (32,1 % odlomkov; prim. sl. 6: 8,9), sledijo masa s primešanim kalcijevim karbonatom in grogom (28,6 %; prim. sl. 6: 7), s primešanim kalcijevim karbonatom (21,4 %) ter s kalcijevim karbonatom in organskimi primesmi (17,9 % odlomkov). V 2. fazi so prisotne enake primesi kot v 1. fazi, torej kalcijev karbonat, organske primesi in grog. Tudi v tej fazi so prepoznane štiri skupine loncarskih mas. Prevladujejo primesi kalcijevega karbonata (32,2 % odlomkov), sledijo kombinacija kalcijevega karbonata in groga (29,0 %), kombinacija s prime-smi kalcijevega karbonata in organskimi primesmi (19,4 %) ter kombinacija s kalcijevim karbonatom, organskimi primesmi in grogom (19,4 %). 
Dodelava površine: na loncenini iz 1. fazi smo ugotovili glajenje, brisanje in poliranje površine. najvec je glajenja (50 %) in brisanja (42,8 %), le na posameznih kosih je zaznati poliranje (3,6 %). Površina ni bila ohranjena le v enem primeru (3,6 %). V 2. fazi prevladujeta glajenje (50 %) in brisa­nje (42,8 %), le v posameznih primerih najdemo poliranje (3,6 %). 
Krašenje: v Štanjelu so zastopani redki nacini krašenja. V 1. fazi prevladujejo vodoravno nalepljeno rebro trikotnega preseka (t. 6: 4,5) in odtisi prstov 
(t.
 6: 6), medtem ko v 2. fazi srecamo metlicenje 

(t.
 6: 9), žlebljenje in odtise prstov (t. 6: 13). 


Žganje: v 1. fazi so prisotni štirje razlicni nacini žganja loncenine, in sicer oksidacijsko (42,9 %; prim. sl. 6: 7,9), redukcijsko (7,1 %), stihijsko (7,1 %) ter nepopolno oksidacijsko žganje (42,9 %). Loncenina je precej trda, kar pomeni, da je bila dobro žgana. Prevladuje izredno trda loncenina (75 %), ostala je zelo trda (25 %). 
Tudi v 2. fazi so zastopani štirje nacini žganja keramike, in sicer oksidacijsko (38,7 %), reduk­cijsko (12,9 %), oksidacijsko z dimljenjem (3,2 %) in nepopolno oksidacijsko (45,2 %). Loncenina 2. faze je še vedno zelo trda, kar pomeni, da je bila dobro žgana. Prevladuje izredno trda keramika (90,3 %), ostala je zelo trda (9,7 %).
Keramika 1. in 2. faze iz Štanjela je kljub manjšim odstopanjem dokaj enotne izdelave, kar je povsem pricakovano glede na ozek casovni razpon obstojakletnega prostora. Omeniti kaže, da v Štanjelu opažamo prevlado vecjih zrn primesi kalcijevega karbonata, saj so najpogosteje zrna velikosti nad 2 mm. 
loncarstvo pozne bronaste in starejše železne dobe 
V prispevku je predstavljen poskus obravnave keramike v skladu s konceptom operacijske skven­ce, ki ga je leta 1964 uvedel Leroi-Gourhan (1988, 24-27). V zadnjih letih je ta koncept nadgradila Valentine Roux kot keramicno operacijsko se­kvenco (fr. chaíne opératoire) - gre za opazovanje zaporedja osnovnih postopkov izdelave od suro-vine do koncnega izdelka (Roux 2016, 104-107). Pristop lahko nadgradimo s pristopom kulturne ekologije (angl. cultural ecology) (Matson 1965, 202), pri cemer išcemo podobnosti in razlike z analizo nacinov izdelave v kombinaciji z etnoarhe­ološkimi raziskavami (Arnold 1990, 13-15). na ta nacin lahko loncarstvo kot posebno gospodarsko panogo lažje razumemo, ob pogoju, da imamo dovolj dobre arheološke podatke. 
Kakšno je bilo loncarstvo ob koncu pozne bronaste dobe in v starejši železni dobi na obmo-cju Caput Adriae? Glino so v tem casu verjetno nabirali v bližini najdišc. To kažejo keramicne petrografske analize z najdišc Oppeano (Verona) (Saracino, Maritan, Mazzoli 2014, 91), Variano di Basiliano, Pozzuolo del Friuli (lokaciji Braida Roggia in Cjastiei) ter Gradisca di Spilimbergo (Boshian, Floreano 2009, 947). V tistem casu se je loncarstvo odvijalo v lokalnih delavnicah s posameznimi izjemami, saj so npr. keramicne petrografske analize pokazale, da so v Furlaniji izdelovali lonce z mocno izvihanimi in vodoravno odrezanimi ustji in jih izvažali v širši prostor od Krasa do Veneta (Tenconi et al. 2013, 121, 133). 
V starejši železni dobi primesi groga postopoma zamenjajo s primesmi peska in kalcijevega karbo­nata. V 6. in 5. st. pr. n. št. so uporabo groga19 v loncarski masi opustili (Saracino, Maritan, Mazzoli 2014, 91, 97-99). To je cas tehnoloških sprememb v loncarstvu na ozemlju severne Italije, kar naka­zujejo tudi uporaba dvodelnih peci20 z locenim kurišcnim in žgalnim prostorom z rešetko (o. c., 98), korita za spiranje gline z obmocja Padove in Este (Callegari 1946; Pirazzini 2000; Michelini 2016, 179) in v loncarskih delavnicah v Padovi in Este odkriti shrambni lonci, napolnjeni s peskom, ki so ga uporabljali kot primes (Saracino 2014, 42, 44). V tem casu se razmahne tudi izdelava posod z rdecim in/ali crnim premazom, pojavijo pa se tudi prvi izdelki, oblikovani na loncarskem kolesu21 (Capuis 1993; Saracino 2014, 35). 
zAKljucEK 
V zadnjih letih so na obmocju Krasa potekale razmeroma številne zašcitne arheološke raziskave manjšega obsega, ki so pomembno prispevale k razumevanju tega prostora v starejši železni dobi. Kljub pomanjkanju raziskovalno usmerjenih arhe­oloških sondiranj oziroma izkopavanj imamo po našem mnenju dovolj podatkov za vzpostavitev 
19 Arheometricne študije z najdišc pozne bronaste dobe, kot so Concordia Sagittaria, Montebelluna, Montagnana, Este (Saracino, Maritan, Mazzoli 2014, 91), Frattesina di Fratta Polesine (Saracino, Maritan, Mazzoli 2018, 107), so pokazale uporabo groga kot primesi v loncarski masi. 
20
 Tovrstne peci se posamicno pojavijo že v mlajši bronasti dobi v Italiji in v pozni bronasti dobi na Bavar­skem (Kossack 1995, Abb. 33), vendar so pogostejše v starejši železni dobi, predvsem od 7. st. pr. n. št., zlasti v 
6. in 5. stoletju, znane so npr. v Ponte San Marco, Forcello di Bagnolo S. Vito, Montedoro di Scapezzano, Matelica, Marche, Cesena in Padova (Poggiani Keller 1994, 76; Rapi et al. 2019, 107; Gasparini, Miari 2017, 24; Iaia, Moroni Lanfredini (ur.) 2009, 65, 68, 70). V Sloveniji poznamo iz starejše železne dobe le pec z najdišca Dobrava – Otocec, kjer gre za enoprostorno kupolasto pec (Josipovic et al. 2015, 16). 
21 
na Apeninskem polotoku se loncarsko kolo pojavi vzdolž obale Kalabrije v 13. st. pr. n. št., z Etrušcani pa se raba kolesa razširi proti severu polotoka že na zacet­ku 7. st. pr. n. št. V Venetu je izpricana v 6. st. pr. n. št. (Vidale 2014, 207). na slovenskem prostoru naj bi bile na loncarskem kolesu narejene buce tipa 1 in ciboriji tipa 9 iz Sticne (Dular 1982, 39, 50-51), vendar menimo, da gre za drugacno tehniko oblikovanja - modeliranje. 
kronološke slike naselbin v starejši železni dobi. na podlagi starejših podatkov lahko izlušcimo najdišca (predvsem grobišca), ki sodijo v ta cas, kar dobro ponazarja karta najdišc tega casa (sl. 1). 
z upoštevanjem razlicnih vrst podatkov, od analize stratigrafske slike posameznih najdišc ter tipološke, kronološke in tehnološke analize kera-mike do radiokarbonskih datacij, lahko podamo naslednjo tezo. 
V stopnji Ha A2/B1 (Bronzo finale 2 in Bronzo finale 3) beležimo prirast naselbin na širšem ob-mocju Krasa. Mednje spadajo najdišca Katinara,Sv. Mihael pri Štorjah, Tomaj (Borgna et al. 2018b, 
110) in 1. faza naselbine na Taboru pri Vrabcah. z izjemo Svete Barbare pri Korošcih (MontagnariKokelj 1996) ter Brežca in Ponikve pri Škocjanu (Ruaro Loseri et al. 1977; Righi 1982) še ne pozna-mo grobišc iz tega casa. Tem najdišcem je skupen tudi nacin izdelave keramicnih predmetov, tako z vidika loncarskih mas in oblik kot tudi nacinov krašenja posod. Lonci tega casa imajo mocno izvihana ustja, ki so lahko fasetirana na notranji strani. na notranji strani loncev so izdelani nastavki za pokrov. Kljub posameznim konicnim skledam prevladujejo sklede z blago do mocno izvihanim ustjem. Od krašenja so znacilni poševni vrezi, žlebovi, odtisi orodij ter vite in navite vrvice. 
na sam zacetek starejše železne dobe postavljamo naselbinsko plast 19 iz Tomaja, predvsem zaradi odsotnosti starejših elementov, ki bi se navezovali na gradivo 1. faze na Taboru pri Vrabcah in nacine izdelave keramike (vecja prisotnost primesi kalcije­vega karbonata, manj redukcijskega nacina žganja in vecji odstotek poliranja). Slednja se veže bolj na keramicno gradivo 2. faze Tabora pri Vrabcah, ki ga glede na primerjave s posodami z drugih najdišc in radiokarbonsko datiranje opredeljujemo v 8. in 7. stoletje (Ha C0-C2). V tem casu so od oblik znacilni lonci s poudarjenim robom na notranji strani, ki so praviloma okrašeni z odtisi prstov. Sklede tega casa imajo izkljucno uvihana ustja. 
Spremembe v nacinu izdelave keramike so opazne znova v 6. in 5. stoletju (Ha D1-D2), predstavljajojih posode iz Štanjela. Pri tem imamo v mislih lonce z mocno izvihanim ustjem, ki je še dodatno zapognjeno in vcasih okrašeno z odtisi prstov, vodoravno aplicirana rebra trikotnega preseka in metlicenje posod, kar je bolj funkcionalne kot dekorativne narave. Prevladuje drobnozrnata kera­mika, od nacina žganja pa nepopolno oksidacijsko in oksidacijsko. Redukcijski nacin žganja keramike, ki ga v vec odstotkih srecamo le v 1. fazi Tabora pri Vrabcah (38,2 %), se v tem casu ne uporablja vec. Po našem mnenju razlog za to tici v uporabi peci, v katerih so lahko kontrolirali temperaturo žganja, medtem ko žganje v kopi tega ne omogoca. na to se veže tudi uporaba kalcijevega karbonata kot primesi v loncarski masi, saj pri temperaturi od 780 do 870 °C termicno razpade (Rye 1981, 33; Rice 1987, 98), posoda pa je neuporabna. Ce temperatura žganja ne preseže te kriticne tocke, primesi kalcijevega karbonata ostanejo stabilne, posoda je uporabna in primerna za kuhanje. znano je, da posode iz gline z dodanimi primesmi kremena bolje prenašajo termicni šok, hrana v njih pa prej zavre (Schiffer, Skibo 1987, 605). Loncarske peci so po našem mnenju omogocale prav to, zato se je uporaba primesi kalcijevega karbonata (ki je na obravnavanem obmocju bistveno dostopnejša primes) v 6. in 5. st. pr. n. št. lahko tudi tako razmahnila. 
Menimo, da v nacinu izdelave keramike na Krasu lahko sledimo dolocenim spremembam, ki so lastne širšemu prostoru Caput Adriae, kar pa bomo morali še podrobneje prouciti. To dokazuje analiza keramike iz 1. in tudi 2. faze najdišca Tabor pri Vrabcah. Drugo fazo na Taboru pri Vrabcah namrec razumemo kot znanilko tehnoloških spre­memb in prilagoditev v loncarstvu, ki se izražajov gradivu 6. in 5. st. pr. n. št. v Štanjelu in tudi v naselbinski keramiki z Mosta na Soci.22 
22
 Loncarska masa z Mosta na Soci vsebuje veliko primesi kalcijevega karbonata (73,38 % kosov). Prevladuje drobnozrnata keramika (86,89 %), žganje je vecinoma oksidacijsko (43,40 %), le redko redukcijsko (17,77 %), ostalo je nepopolno oksidacijsko, nepopolno oksidacijsko z dimljenjem in redukcijsko žgano v kombinaciji z oksi­dacijskim (38,83 %) (Grahek 2018, 252-253). Tehnološko analizo keramicnega gradiva iz naselbine na Mostu na Soci je izvedla tudi avtorica prispevka in je predmet nastajajoce doktorske disertacije. 

KAtAloG 
najdbe trenutno hrani Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in bodo predane v Goriški muzej, nova Gorica. Inventarne številke in opise predmetov iz Tomaja povzemamo po objavi (Bratina 2014a, 591-592). Pojasnilo kratic: A – kremen; B – kalcijev karbonat; D – organske primesi; E – železovi oksidi; G – grog. 
Tabla 1 
Vrabce – tabor 
1. faza (SE 18) 
1.
 Odl. lonca. Sestava drobnozrnata, BDG, površina poli­rana, zunaj temnorjava (7.5YR 3/2), znotraj zelo temno sivkastorjava (10YR 3/2), nepopolno oksidacijsko žgana, izredno trda. 

2.
 Odl. ustja lonca. Sestava drobnozrnata, BE, površina glajena, rumenkastordeca (5YR 5/6), oksidacijsko žgana, trda. 

3.
 Odl. ustja lonca. Sestava grobozrnata, BDG, površina glajena, rdeckastorumena (7.5YR 6/6), nepopolno oksidacijsko žgana, zelo trda. 

4.
 Odl. ustja lonca. Sestava drobnozrnata, BG, površina brisana, rdeckastorumena (7.5YR 6/6), oksidacijsko žgana, trda. 

5. 
Odl. ustja lonca. Sestava drobnozrnata, BDG, površina glajena, rjava (7.5YR 5/4), oksidacijsko žgana, zelo trda. 

6.
 Odl. ustja lonca. Sestava grobozrnata, BDG, površina glajena, zunaj rjava (7.5YR 5/4), znotraj temno siva (10YR 3/1), nepopolno oksidacijsko žgana, trda. 

7.
 Odl. ustja lonca. Sestava drobnozrnata, BD, površina polirana, zunaj temno rdeckastorjava (5YR 3/4), znotraj zelo temno siva (10YR 3/1), redukcijsko žgana, zelo trda. 

8.
 Odl. roba ustja lonca. Sestava drobnozrnata, BG, povr­šina glajena, zunaj zelo temno sivkastorjava (10YR 3/2), znotraj temno rdeckastorjava (5YR 3/4), nepopolno oksidacijsko žgana, trda. 

9. 
Odl. ustja lonca. Sestava drobnozrnata, BDG, površina glajena, rumenkastorjava (5YR 5/6), nepopolno oksi­dacijsko žgana, trda. 

10.
 Odl. lonca s profilacijo na notranji strani za nastavek za pokrov. zunanja površina crna (10YR 2/1), notranja temno rdeckastorjava (5YR 3/4). Izgubljen. 

11.
 Odl. ustja lonca. Sestava finozrnata, BCDG, površina glajena, zunaj zelo temno sivkastorjava (10YR 3/2), znotraj temno rdeckastorjava (5YR 3/4), redukcijsko žgana, zelo trda. 

12.
 Odl. ustja sklede. Sestava grobozrnata, BG, glajenje, zunaj zelo temno sivkastorjava (10YR 3/2), znotraj te­mno rdeckastorjava (5YR 3/4), nepopolno oksidacijsko žgana, trda. 

13. 
Odl. ustja sklede. Sestava grobozrnata, BDG, površi­na glajena, rjava (10YR 4/3), nepopolno oksidacijsko žgana, trda. 

14.
 Odl. ustja sklede. Sestava drobnozrnata, B, površina glajena, zelo temno sivkastorjava (10YR 3/2), nepopolno oksidacijsko žgana, zelo trda. 

15.
 Odl. ustja sklede. Sestava drobnozrnata, BCD, površina glajena, zunaj temno rdeckastorjava (5YR 3/4), znotraj crna (10YR 2/1), nepopolno oksidacijsko žgana, trda. 


Tabla 2 
Vrabce – tabor 
1. faza (SE 18) 
1.
 Odl. sklede. Drobnozrnata, BD, poliranje, nepopolno oksidacijsko, zelo temno siva (10YR 3/1), trda. SE 18; kv. 3. 

2.
 Odl. sklede z držajem. Finozrnata, B, glajenje, svetlo rdeckastorjava (5YR 6/4). Prežgan odlomek. 

3.
 Odl. ustja sklede z vodoravno predrtim držajem. Fino­zrnata, B, glajenje, redukcijsko, rumenkastordeca (5YR 4/6) do crna (10YR 2/1), trda. 

4.
 Odl. sklede. Drobnozrnata, BD, poliranje, redukcijsko, rjava (7.5YR 4/3), trda. 

5.
 Odl. ustja sklede. Finozrnata, BD, glajenje, redukcijsko, zelo temno siva (10YR 3/1), izredno trda. 

6.
 Odl. ustja sklede. Drobnozrnata, BG, glajenje, zelo temno siva (10YR 3/1), mehka. Sledovi ognja. 

7.
 Odl. ustja sklede. Finozrnata, BD, glajenje, redukcijsko, zelo temno siva (10YR 3/1), izredno trda. 

8.
 Odl. ustja sklede. Drobnozrnata, BDG, glajenje, redukcij­sko, zelo temno sivkastorjava (10YR 3/2), izredno trda. 

9.
 Odl. ustja sklede. Grobozrnata, BD, poliranje, nepopolno oksidacijsko, zelo temno siva (10YR 3/1), trda. 

10.
 Odl. ustja sklede. Drobnozrnata, BDG, brisanje, nepo­polno oksidacijsko, zelo temno siva (10YR 3/1), trda. 

11.
 Odl. ustja sklede. Drobnozrnata, BCDG, brisanje, ne­popolno oksidacijsko, zelo temno siva (10YR 3/1), trda. 

12.
 Odl. ustja sklede. Drobnozrnata, BD, poliranje, ne­popolno oksidacijsko, zelo temno sivkastorjava (10YR 3/2), zelo trda. 

13. 
Odl. ustja sklede. Finozrnata, BCD, poliranje, reduk­cijsko, crna (10YR 2/1), zelo trda. 

14.
 Odl. ustja sklede okrašene z vrezi na notranji strani. Drobnozrnata, BD, poliranje, nepopolno oksidacijsko, zelo temno siva (10YR 3/1), trda. 

15.
 Ovalno dno posode z nalepljenimi izrastki na notranji strani. Drobnozrnata, BDG, brisanje, nepopolno oksi­dacijsko, trda. Sledovi ognja, kuhanja in ostanki hrane na notranji in zunanji strani. 

16.
 Odl. vodoravnega rocaja. Grobozrnata, BDG, glajenje, oksidacijsko, rjava (7.5YR 4/3), izredno trda. 

17.
 Odl. vodoravnega rocaja. Grobozrnata, BDG, glajenje, oksidacijsko, rjava (7.5YR 4/3), izredno trda. 

18.
 Odl. posode, okrašene s poševnimi vrezi in odtisi orodja. Drobnozrnata, BDG, glajenje, nepopolno oksidacijsko, zunanja površina zelo temno siva (10YR 3/1), notranja rjava (7.5YR 4/3), izredno trda. 

19.
 Odl. posode okrašene z vodoravnimi žlebovi in odtisi orodja. Drobnozrnata, B, poliranje, nepopolno oksida­cijsko, temno rdeckastorjava (5YR 3/4), trda. 

20.
 Odl. posode okrašene s polkrožnimi žlebovi. Drob­nozrnata, B, glajenje, oksidacijsko, rdeckastorumena (7.5YR 6/6), zelo trda. 


21.
Odl. posode okrašene z odtisi vite vrvice. Finozrnata, BD, glajenje, redukcijsko, zelo temno siva (7.5YR 3/1), trda. 

22.
Odl. posode okrašene z odtisi vite vrvice. Finozrnata, BD, glajenje, redukcijsko, zelo temno siva (7.5YR 3/1), trda. 

23.
Odl. posode okrašene z odtisi vite vrvice. Finozrnata, BD, glajenje, redukcijsko, zelo temno siva (7.5YR 3/1), trda. 


Tabla 3 
Vrabce – tabor 
2. faza (skladišcni prostor SE 9) 
1.
 Odl. lonca z izvihanim ustjem in žlebom za pokrov na notranji strani. Grobozrnata, BDG, glajenje, nepopolno oksidacijsko, rdeckastorumena (5YR 6/6), trda. Sledovi ognja na zunanji. 

2. 
Odl. ustja lonca. Drobnozrnata, BDG, brisanje, oksida­cijsko, rdeckastorumena (7.5YR 6/6), trda. 

3.
 Odl. lonca okrašenega z odtisi prstov na ustju. Drobno­zrnata, BD, brisanje, nepopolno oksidacijsko, zunanja površina crna (10YR 2/1), notranja rjava (7.5YR 5/4), trda. 

4.
 Odl. lonca okrašenega z odtisi prstov na ustju. Grobo­zrnata, BDG, glajenje, oksidacijsko, rumenkastordeca (5YR 5/6), trda. 

5.
 Odl. lonca okrašenega z odtisi prstov na ustju. Drob­nozrnata, BDG, brisanje, nepopolno oksidacijsko, rdeckastorumena (7.5YR 6/6), trda. 

6.
 Odl. sklede z uvihanim in odebeljenim ustjem. Drobno­zrnata, BD, glajenje, nepopolno oksidacijsko, zunanja površina mocno rjava (7.5YR 5/6), notranja rdeckasto­rumena (7.5YR 6/6), trda. 

7.
 Odl. sklede z uvihanim ustjem. Grobozrnata, BD, glajenje, nepopolno oksidacijsko, rumenkastordeca (5YR 5/6), trda. Sledovi ognja na zunanji površini. 

8.
 Odl. sklede z uvihanim ustjem. Drobnozrnata, BDG, glajenje, oksidacijsko, BDG, trda. 


Tabla 4 
Vrabce – tabor 
2. faza (skladišcni prostor SE 9) 
1. 
Odl. pekve okrašene z vodoravno nalepljenima rebroma, okrašenima z odtisi prstov. Grobozrnata, BG, brisanje, oksidacijsko, rumenkastorjava (5YR 5/6), zelo trda. 

2.
 Odl. prenosne pecke. 

3.
 Odl. ometa okrašenega z nalepljenimi rebri. Finozrnata, BDEG, glajenje, nepopolno oksidacijsko, mocno rjava (7.5YR 5/6), trda. 

4.
 Odl. ometa okrašenega z nalepljenimi rebri. Finozrnata, BDEG, glajenje, nepopolno oksidacijsko, mocno rjava (7.5YR 5/6), trda. 

5.
 Odl. ometa okrašenega z nalepljenimi rebri. Finozrnata, BG, glajenje, nepopolno oksidacijsko, mocno rjava (7.5YR 5/6), trda. 

6.
 Odl. silosa. Finozrnata, BCG, glajenje, nepopolno oksi­dacijsko, mocno rjava (7.5YR 5/6), trda. 

7.
 Odl. silosa. Finozrnata, BCG, glajenje, nepopolno oksi­dacijsko, mocno rjava (7.5YR 5/6), trda. 


Tabla 5 
tomaj 
(plast 19) 
1.
 Drobnozrnata, BDG, glajenje, redukcijsko, rumenka­stordeca (5YR 4/6), zelo trda. (TI-438). 

2.
 Drobnozrnata, BDG, glajenje, nepopolno oksidacijsko, rumenkastordeca (5YR 4/6), izredno trda. (TI-439). 

3.
 Grobozrnata, BC, glajenje, nepopolno oksidacijsko, zunanja površina temno siva (2.5YR 4/1), notranja rdeckastorumena (7.5YR 6/6), zelo trda. (TI-466). 

4.
 Drobnozrnata, BC, glajenje, stihijsko, notranja površina rjava (7.5YR 5/3), zelo trda. (TI-460). 

5. 
Drobnozrnata, B, glajenje, stihijsko, rjava (7.5YR 4/3), trda. (TI-446). 

6.
 Drobnozrnata, B, glajenje, redukcijsko, zunanja površina rdeckastorjava (5YR 4/4), notranja rjava (7.5YR 5/4), zelo trda. (TI-442). 

7.
 Drobnozrnata, BC, brisanje, stihijsko, zunanja površina rjava (7.5YR 5/3), notranja rumenkastordeca (5YR 5/6), trda. (TI-440). 

8.
 Finozrnata, ABCDG, A žganje: nepopolno oksidacijsko, zunanja površina temno rdeckastorjava (5YR 3/2), no-tranja rjava (7.5YR 5/4), zelo trda. (TI-470). 


9 Grobozrnata, B, glajenje, nepopolno oksidacijsko, zelo temno siva (5YR 3/1), zelo trda. (TI-469). 
10 Drobnozrnata, BC, glajenje, redukcijsko, zunanja po­vršina zelo temno sivkastorjava (10YR 3/2), notranja zelo temno siva (10YR 3/1), izredno trda. (TI-445). 
11 Grobozrnata, BCDG, glajenje, redukcijsko, crna (2.5YR 2.5/1), izredno trda. (TI-475). 
12 Drobnozrnata, BCDG, glajenje, redukcijsko, v koncni fazi oksidacijsko, zelo temno siva (5YR 3/1), izredno trda. (TI-443). 
13 Drobnozrnata, B, glajenje, stihijsko, zunanja površina temno sivkastorjava (10YR 4/2), notranja rjava (10YR 5/3), zelo trda. (TI-474). 
14 Drobnozrnata, BD, glajenje, nepopolno oksidacijsko, mocno rjava (7.5YR 5/6), zelo trda. (TI-458). 
15 Grobozrnata, AB, glajenje, nepopolno oksidacijsko, zunanja površina rjava (7.5YR 5/4), notranja rumen­kastordeca (5YR 4/6), zelo trda. (TI-465). 
16 Drobnozrnata, BCE, glajenje, stihijsko, zelo temno siva (10YR 3/1), izredno trda. (TI-464). 
17 Grobozrnata, BE, glajenje, stihijsko, zunanja površina rjava (10YR 4/3), notranja mocno rjava (7.5YR 5/6), zelo trda. (TI-447). 
18 Drobnozrnata, BCG, C žganje: nepopolno oksidacijsko, zunanja površina zelo temno siva (10YR 3/1), notranja mocno rjava (7.5YR 5/6), izredno trda. (TI-471). 
19 Grobozrnata, BE, brisanje, nepopolno oksidacijsko, zunanja površina mocno rjava (7.5YR 5/6), notranja rjava (10YR 5/3), zelo trda. (TI-448). 
20 Drobnozrnata, BCDG, glajenje, stihijsko, temno siva (10YR 4/1), zelo trda. (TI-453). 
21 Drobnozrnata, B, glajenje, redukcijsko, zelo temno siva (10YR 3/1), izredno trda. (TI-455). 
22 Drobnozrnata, BC, glajenje, oksidacijsko, rdeckasto rjava (5YR 4/4), zelo trda. (TI-441). 
23 Grobozrnata, B, brisanje, redukcijsko, zunanja površina temno rdeckastorjava (5YR 3/3), notranja mocno rjava (7.5YR 4/6), zelo trda. (TI-429). 
24 Drobnozrnata, BD, glajenje, oksidacijsko, rumenka­stordeca (5YR 4/6), trda. (TI-428-430). 
Tabla 6 
štanjel 
Druga ruševinska plast (SE 52) 
1.
 Odl. bronaste kacaste fibule. 

2.
 Odl. ustja lonca. Drobnozrnata, BCD, glajenje, oksida­cijsko, rumenkasto rdecerjava (5YR 5/6), izredno trda 

3.
 Odl. ustja sklede. Drobnozrnata, BCDG, glajenje, oksi­dacijsko, rdeca (2,5YR 5/6), zelo trda. 

4.
 Odl. ustja sklede okrašene z vodoravno nalepljenim rebrom trikotnega preseka. Drobnozrnata, BEG, gla­jenje, nepopolno oksidacijsko, rdeckastorumena (5YR 6/8), zelo trda. 

5.
 Odl. posode okrašene z vodoravno nalepljenim rebrom trikotnega preseka. Drobnozrnata, BG, brisanje, oksi­dacijsko, zunanja površina rdeckastorumena, notranja rdeca (5YR 6/82; 5YR 5/6), izredno trda. 


Ruševina severnega zidu (SE 50) 
6. Odl. ustja lonca okrašenega z odtisi prstov na ustju. Finozrnata, BG, brisanje, nepopolno oksidacijsko, ru­menkastordeca (5YR 5/6;5YR 5/6); trdota: izredno trda. 
ARnOLD, P. J. 1990, The Organization of Refuse Disposal and Ceramic Production within Contemporary Mexican Houselots. – American Anthropologist 92, 915–932. 
BALISTA, C., P. CÀSSOLA GUIDA 2007, Le sequenze dell’ età del ferro (fasi evolute). – V / In: P. Càssola Guida (ur. / ed.), Gradisca di Spilimbergo (Pordenone). Indagini di scavo in un castelliere protostorico 1987–1992, Studi e ricerche di protostoria mediterranea 7, 69–93. 
BELLInTAnI, P. 1998, Frattesina di Fratta Polesine. -Padvsa 28, 245-297. 
BIAnCHIn CITTOn, E. 1996, Via S. Pietro – fondo Cor­betta (Concordia Sagittaria). – V / In: La protostoria tra Sile e Tagliamento. Antiche genti tra Veneto e Friuli, 264–270, Padova. 
BIAnCHIn CITTOn, E., n. PAnOzzO 1998, Il vasellame ceramico. - V / In: …“presso l’Adige ridente” … Recenti rinvenimenti archeologici da Este a Montagnana, Catalogo della mostra, 295-321, Padova. 
BORGnA, E., M. TOnOn, S. PETTARIn 1992, L’insediamento protostorico di Santa Ruffina di Palse, Porcía (Pordeno­ne). – V / In: Tipologia di insediamento e distribuzione antropica nell’ area veneto – istriana dalla protostoria all. alto medioevo. Atti del Seminario di studio Asolo, 3–5 novembre 1989, 45–55, Monfalcone. 
BORGnA et al. 2018a = E. Borgna, P. Càssola Guida, K. Mihovilic, G. Tasca, B. Teržan 2018a, Il Caput Adriae tra Bronzo Antico e Bronzo Recente. – V / In: E. Bor­gna, P. Càssola Guida, S. Corazza (ur. / eds.), Preistoria e protostoria del Caput Adriae, Studi di Preistoria e Protostoria 5, 75–96. 
BORGnA et al. 2018b = E. Borgna, P. Càssola Guida, S. Corazza, K. Mihovilic, G. Tasca, B. Teržan, S. Vitri 2018b, Il Caput Adriae tra Bronzo Finale e antica età del 
7.
 Odl. držaja. Drobnozrnata, BCDG, glajenje, oksidacijsko, 

rdeca (2,5YR 4/6), zelo trda. Južni zid (SE 42) 

8.
Odl. ustja lonca z žlebom na zunanji strani. Drobnozrna­ta, BDG, glajenje, redukcijsko, zunanja površina temno siva, notranja rjava (10YR 4/1; 10YR 4/3), izredno trda. 

9.
 Odl. dna lonca z metlicenjem. Drobnozrnata, BEG, glajenje, nepopolno oksidacijsko, zunanja površina rumenkastordeca, notranja rdeckastorjava (5YR 5/6; 5YR 4/4), izredno trda. 


Kletni prostor (1. zasutje SE 40) 
10.
Odl. ustja lonca. Drobnozrnata, BDG, glajenje, nepopolno oksidacijsko, rdeckastorjava (5YR 4/4), izredno trda. 

11.
 Odl. posode z glavnicenjem. Grobozrnata, BD, oksida­cijsko, dimljenje v koncni fazi, zunanja povšrina temno siva, notranja rdeca (10YR 4/1; 2,5YR 4/6), izredno trda. 


Kletni prostor (2. zasutje SE 39) 
12.
 Odl. ustja lonca. Grobozrnata, B, brisanje, oksidacijsko, znP 5YR 4/6, izredno trda. 

13.
 Odl. sklede okrašene z vodoravno nalepljenim rebrom razclenjenim z odtisi prstov. Drobnozrnata, BCDG, glajenje, stihijsko, znP 5YR 5/6, zelo trda. 

14.
 Odl. posode z držajem. Drobnozrnata, BG, glajenje, nepopolno oksidacijsko, nP 5YR 6/8; zP 10YR 5/2, izredno trda. 


ferro. – V / In: E. Borgna, P. Càssola Guida, S. Corazza (ur. / eds.), Preistoria e protostoria del Caput Adriae, Studi di preistoria e prostostoria 5, 97–123. 
BOSCHIAn, G., E. FLOREAnO 2009, Analysis of Final Bronze Age – Early Iron Age Pottery in northeastern Italy. – Materials and Manufacturing Processes 24, 942–948. 
BRATInA, P. 2001, Gradišce (Tomaj). - Varstvo spomenikov. Porocila 38/1999, 135–136. 
BRATInA, P. 2008, Tabor pri Vrabcah – arheološko najdišce Tabor. - Varstvo spomenikov. Porocila 44/2007, 284. 
BRATInA, P. 2014a, Tomaj. - V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 549-562. 
BRATInA, P. 2014b, zidanica pri Podnanosu / zidanica near Podnanos. - V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 603-610. 
CALLEGARI, A. 1946, Este. Abitati veneti di Via Augustea. 
– Notizie degli scavi di antichità 7, 14–25. CALVAzARA CAPUIS, L. 1985, Tomba 206, tomba 208. 
– V / In: A. M. Chieco Bianchi, L. Calzavara Capuis, Este I. Le necropoli Casa di Ricovero, Casa Muletti Prosdocimi e Casa Alfonsi, Monumenti antichi 51, Serie monografica 2, 202–205. 
CAPUIS, L.1993, I Veneti: società e cultura di un popolo dell’Italia preromana. – Milano. 
CÀSSOLA GUIDA, P. 1996, Lo scavo. – V / In: P. Càssola Guida, S. Mizzan, Pozzuolo del Friuli II/1. La prima età del ferro nel settore meridionale del castelliere. Lo scavo e la ceramica, 7–41, Roma. 
CÀSSOLA GUIDA, P., C. BALISTA (ur. / eds.) 2007, Gra­disca di Spilimbergo (Pordenone). Indagini di scavo in un castelliere protostorico 1987–1992, Studi e ricerche di protostoria mediterranea 7. 
CÀSSOLA GUIDA, P., S. CORAzzA, A. BALASSO 2018, L’insediamento di Castions di Strada (Udine): i livelli della prima età del ferro. – V / In: E. Borgna, P. Càssola Guida, S. Corazza (ur. / eds.), Preistoria e protostoria del Caput Adriae, Studi di preistoria e prostostoria 5, 713–718. 
CIPRIAnO, S., M. GAMBA, G. GAMBACURTA 1993, I materiali. – V / In: C. Balista, A. Ruta Serafini (ur. / ed.), Saggio stratigrafico presso il muro romano di Largo Europa a Padova. nota preliminare. – Quaderni di Archeologia del Veneto 9, 103–105. 
CORAzzA, S. 1996, Montereale Valcellina. Casa dei dolii (US 550). Contesto e materiali. – V / In: La protostoria tra Sile e Tagliamento. Antiche genti tra Veneto e Friuli, 430–445, Padova. 
CRISMAnI, A. 2005, Gli scavi di Carlo Marchesetti al castelliere di Cattinara: i materiali protostorici. – V / In: G. Bandeli, E. Montagnari Kokelj (ur. /eds.), Carlo Marchesetti e i castellieri 1903–2003. Atti del Convegno internazionale di studi, Castello di Duino (Trieste), 14–15 novembre 2003, 117–149, Trieste. 
CRISMAnI et al. 2007 = A. Crismani, E. Floreano, R. Merlatti, S. Pettarin 2007, Il catalogo della ceramica. Scavo del terrapieno. – V / In: P. Càssola Guida (ur. / ed.), Gradisca di Spilimbergo (Pordenone). Indagini di scavo in un castelliere protostorico 1987–1992, Studi e ricerche di protostoria mediterranea 7, 134–172. 
CULTRARO, M. 2013, Barrel-shaped vessels in context: a long-range model of dairy production in Eastern and central Mediterranean during the late fourth and early third Millennia BC. - Origini 35, 157-191. 
DULAR, J. 1982, Halštatska keramika v Sloveniji. Prispevek k proucevanju halštatske grobne keramike in loncarstva na Dolenjskem (Die Grabkeramik der alteren Eisenzeit in Slowenien). – Dela 1. razreda SAzU 23. 
DULAR, J. 2018, Kronološka slika železnodobne naselbine Most na Soci / Chronology of the Iron Age settlement at Most na Soci. – V / In: J. Dular, S. Tecco Hvala (ur./ eds.), Železnodobno naselje Most na Soci. Razprave / The Iron Age settlement at Most na Soci. Treatises, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 34, 147–167. 
FABEC, T. 2018, Arheologija vrtac. - Monografije CPA 5.
FABEC, T., M. VInAzzA 2014, Štanjel. - V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 595-602. 
FABEC, T., M. VInAzzA 2018, Tomaj: Gradišce in Ta­bor. Poskus prepoznavanja dinamik preoblikovanja tomajskega grica od prazgodovine do danes. - Goriški letnik 42, 9-44. 
FABEC, T., T. TOLAR, M. VInAzzA 2014, Il sito pro-tostorico di Štanjel (Slovenia). - V / In: Preistoria e protoistoria del Caput Adriae: convegno: riassunti, communicazioni e poster / XLIX Riunione Scientifica dell’IIPP, Udine - Pordenone 8-12 ottobre 2014 [https:// iza2.zrc-sazu.si/sites/default/files/poster-fabec-vinazza--et-alii-sito-protostorico-sitanjel.pdf] 
GABROVEC, S. 1964-1965, Halštatska kultura Slovenije (Die Hallstattkultur Sloweniens). - Arheološki vestnik 15-16, 21-64. 
GABROVEC, S. 1975, naselitvena zgodovina Slovenije v halštatskem obdobju. - V / In: Arheološka najdišca Slovenije, 55-60, Ljubljana. 
GABROVEC, S. 1983, Srednje brocano doba. - V / In: Praistorija jugoslavenskih zemalja 4, Bronzano doba, 40-51, Sarajevo. 
GABROVEC, S. 1987, notranjska grupa. - V / In: Praisto­rija jugoslavenskih zemalja 5, Željezno doba, 151-177, Sarajevo. 
GAMBACURTA, G. 1989, Proposta di una sequenza cro­nologica attraverso l’analisi dei materiali. Oderzo (via dei Mosaici). – Quaderni di Archeologia del Veneto 5, 277–287. 
GAMBA CERA, M. 1990, Tipologia dei materiali ceramici. Catalogo delle forme chiuse. – V / In: M. Gamba Cera, 
G. Gambacurta, S. Tuzzato, Un intervento archeologico urbano a Padova: lo scavo protostorico di via Dietro Duomo. – Bollettino del Museo Civico di Padova 79 (1992), 33–60. 
GASPARInI, D., M. MIARI 2017, Lo scavo del Foro Anno­nario di Cesena: indagini di un sito dell’ età del Bronzo in un contesto pluristaficato urbano / The excavation of Foro Annonario, Cesena: investigation in a Bronze Age site inside a multi stratified urban context. – V / In: Le età del Bronzo e del Ferro in Italia: contesti protostorici in scavi urbani / The Bronze and Iron Age in Italy: protohistoric contexts in urban excavations, Abstract Book, Incontri annuali di preistoria e protostoria 2, 23–26, Firenze. 
GRAHEK, L. 2018, naselbinska keramika z Mosta na Soci / Pottery from the settlement at Most na Soci. – V / In: J.Dular, S. Tecco Hvala (ur. / eds.), Železnodobno naselje Most na Soci. Razprave / The Iron Age settlement at Most na Soci. Treatises, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 34, 249–307. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610501091 
GREGnARIn, R., C. PIRAzzInI 1996, Materiali dell’abitato. 
– V / In: La protostoria tra Sile e Tagliamento. Antiche genti tra Veneto e Friuli, 34-44, Padova. 
GUŠTIn, M. 1973, Kronologija notranjske skupine (Crono­logia del gruppo preistorico della notranjska (Carniola Interna)). – Arheološki vestnik 24, 461–507. 
GUŠTIn, M. 1979, Notranjska. K zacetkom železne dobe na severnem Jadranu / Notranjska. Zu den Anfängen der Eisenzeit an der nördlichen Adria. – Katalogi in monografije 17.
HÄnSEL, B., K. MIHOVILIC, B. TERŽAn 2015, Monkodo­nja 1. Istraživanje protourbanog naselja broncanog doba Istre. Iskopavanje i nalazi gradevina / Forschungen zu einer protourbanen Siedlung der Bronzezeit Istriens. Die Grabung und der Baubefund. –  Monografije i katalozi 25.
HAREJ, z. 1984, Štanjel. – Varstvo spomenikov 26, 286–287. 
HELLMUTH, A. 2014, Butter, Wein oder Honig? Betrach­tungen zu einer besonderen Gefässbodenform aus der Gradina von Monkodonja bei Rovinj in Istrien (Maslo, vino ali med? Razmislek o posebni obliki dna posod z gradine Monkodonja pri Rovinju v Istri). - V / In: S. Tecco Hvala (ur. / ed.), Studia Praehistorica in Honorem Janez Dular, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 30, 65-79. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610503651 
HORVAT, M. 1999, Keramika: tehnologija keramike, tipo­logija loncenine, keramicni arhiv. - Ljubljana. 
IAIA, C., A. MOROnI LAnFREDInI (ur. / eds.) 2009, L’età del ferro a Sansepolcro. Attività produttive e ambiente nel sito di Trebbio. – Peruggia. 
JURKOVŠEK et al. 1996 = B. Jurkovšek, M. Toman, B. Ogorele, L. Šribar, K. Drobne, M. Poljak, L. Šribar 1996, Formacijska geološka karta južnega dela Tržaško--Komenske planote. Kredne in paleogenske karbonatne kamnine / Geological map of the southern part of the Triest-Komen Plateau. 1 : 50 000. - Ljubljana. 
KLADnIK, D., M. nATEK 1998, Vipavska dolina. – V / In: 
D. Perko, M. Orožen (ur. / eds.), Slovenija - pokrajina in ljudje, 222-234, Ljubljana. 
KLADnIK, D., I. REJEC BRAnCELJ 1999, Družbeno­geografski oris. - V / In: A. Kranjc (ur. / ed.), Kras. Pokrajina – življenje – ljudje, 191-217, Ljubljana. 
KOSSACK, G. 1995, Mitteleuropa zwischen dem 13. und 8. Jahrhundert v. Chr. Geb. Geschichte, Stand und Probleme der Urnenfelderforschung. – V / In: Beiträge zur Urnen­felderzeit nördlich und südlich der Alpen, Monographien / Römisch-Germanisches zentralmuseum 35, 1–64. 
KRAnJC et al. 2016 = D. Kranjc, T. Fabec, M. Vinazza, B. Peric, B. Lozej 2016, “Skrita” kulturna dedišcina parka. 
- V / In: Dvajset let pozneje. Izdano ob 30-letnici vpisa na Unescov seznam svetovne dedišcine in 20. obletnici ustanovitve Parka Škocjanske jame, 39-48, Škocjan. 
LEOnARDI, G., M. G. MAIOLI 1981, Abitati. - V / In: Pa-dova preromana. Catalogo della Mostra, 71-165, Padova. LEROI-GOURHAn, A. 1988, Gib in beseda II. - Studia Humanitatis, Ljubljana (prevedel Braco Rotar). LEVI, S. T. 2010, Dal coccio al vasaio. Manifattura, tecnologia e classificazione della ceramica. – Bologna. LOnzA, B. 1981, La ceramica del castelliere degli Elleri. 
- Trieste. 
MAnCASSOLA, n., F. SAGGIORO, L. SALzAnI 1999, Lavagno. Progetto San Briccio: notizie preliminari. – Quaderni di Archeologia del Veneto 15, 49–57. 
MARCHESETTI, C. 1903, I castellieri preistorici di Trieste e della Regione Giulia. – Atti del Museo civico di storia naturale 4. 
MARCHESETTI, C. 1909, Das Depotfund in St. Canzian bei Triest. - Jahrbuch für Altertumskunde 3, 194-195, Taf. XXII. 
MASELLI SCOTTI, F. 1979, Prime considerazioni sul re-cente scavo a Cattinara. – V / In: L’ età del Bronzo e del Ferro nell’Isontino. Atti del Convegno di Studi, Gorizia giugno 1977, 45–57, Gorizia. 
MASELLI SCOTTI, F. 1978–1981, Primi risultati sullo scavo di Cattinara ed i castellieri triestino nel’età del ferro. – Atti della Società per la Preistoria e Protostoria della Regione Friuli-Venezia Giulia 4, 281–309. 
MASELLI SCOTTI, F. 1981, Il bronzo finale e il primo ferro a Cattinara. – Atti dei Civici Musei di Storia ed Arte 12/1, 133–160. 
MASELLI SCOTTI, F. 1983, L’insediamento di Duino. – V / In: Preistoria del Caput Adriae, 211–214, Udine. MASELLI SCOTTI, F. 1988, Scavi archeologici della So-
printendenza nella provinca di Trieste – anni 1987-88. 
– Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria 88 (36 n. s.), 215–226. MASELLI SCOTTI, F. (ur. / ed.) 1997, Il civico museo archeologico di Muggia. - Muggia. 
MASELLI SCOTTI, F. 2004, Aquileia prima di Roma. L’abitato della prima età del ferro. – V / In: Aquileia dalle origini alla costituzione del ducato longobardo. 
Topografia – Urbanistica – Edilizia pubblica, Antichità Altoadriatiche 59, 19–39. 
MASELLI SCOTTI, F. 2005, Cattinara, Trieste. Modalità di sistemazione. – V / In: G. Bandeli, E. Montagnari Kokelj (ur. / eds.), Carlo Marchesetti e i castellieri 1903–2003. Atti del Convegno internazionale di studi, Castello di Duino (Trieste), 14–15 novembre 2003, 149-169, Trieste. 
MASELLI SCOTTI, F., M. PAROnUzzI 1984, Abitato preistorico di Duino. Scavi 1983. – V / In: Preistoria del Caput Adriae, 148–160, Udine. 
MASELLI SCOTTI et al. 1993 = F. Maselli Scotti, V. Degrassi, 
A. Giovannini, P. Meggi, L. Mandruzzato, F. Senardi, P. Ventura 1993, notizario archeologico. Aquileia. Essicca­toio nord, scavi 1993. – Aquileia Nostra 64, 314–336. 
MATSOn, F. R. 1965, Ceramic ecology: an approach to the study of the early cultures of the near East. – V / In: F. R. Matson (ur. / ed.), Viking Fund Publications in Anthropology 41, 202–217. 
MERLATI, R. 1996, Scavi università di Trieste (Gradisca sul Cosa). – V / In: La Protostoria tra Sile e Tagliamen-to. Antiche genti tra Veneto e Friuli, 384–391, Padova. 
MERLATTI, R., T. SPAnGHERO, S. VITRI 2018, Castelliere di S. Ruffina di Palse (Porcia - Pn), L’insediamento di Santa Ruffina di Palse (Porcia - Pn). Una fossa con contenitori fittili della prima età del ferro (scavi 1999­2000). – V / In: E. Borgna, P. Càssola Guida, S. Corazza (ur. / eds.), Preistoria e protostoria del Caput Adriae, Studi di preistoria e prostostoria 5, 703-712. 
MICHELInI, P. 2016, L’organizzazione della produzione arigianale presso i Veneti Antichi: il caso studio di Pa-dova. - Disertacija / PhD thesis, Dipartimento dei Beni Culturali, Università degli Studi di Padova (neobjavljeno / unpublished). 
MIHOVILIC, K. 1972, nekropola Gradine iznad Limskog kanala. - Histria Archaeologica 3/2, 7-67. MIzzAn, S. 1996, La ceramica. – V / In: P. Càssola Guida, 
S. Mizzan, Pozzuolo del Friuli – II, 1. La prima età del ferro nel settore meridionale del castelliere. Lo scavo e la ceramica, 43–198, Roma. 
MIzzAn, S. 1989a, Rocca di Monfalcone. - V / In: Mon-tagnari Kokelj (ur. / ed.) 1989, 103-104. 
MIzzAn, S. 1989b, S. Polo. - V / In: Montagnari Kokelj (ur. / ed.) 1989, 107-114. 
MIzzAn, S. 1997, Stramare. - V / In: F. Maselli Scotti (ur. / ed.), Il civico museo archeologico di Muggia 39, Muggia. 
MOnTAGnARI KOKELJ, E. (ur. / ed.) 1989, Il Carso Goriziano tra protostoria e storia. Da Castellazzo a San Polo. Catalogo della mostra. - Gorizia. 
MOnTAGnARI KOKELJ, E. 1996, La necropoli di S. Barbara presso il castelliere di Monte Castellier degli Elleri (Muggia –Trieste). – Aquileia Nostra 47, 9–46. 
MORETTI, M. 1978, Monte Grisa: area inferiore. - V / In: 
L. Ruaro Loseri (ur. / ed.), I castellieri di Nivize, Monte Grisa, Ponte S. Quirino, Atti dei civici musei di storia ed arte di Trieste. Monografie di Preistoria 2, 41-64. 
nASCIMBEnE, A. 1999, Caverzano di Belluno. Aspeti e problemi di un centro dell’età del ferro nella media valle del Piave. – Quaderno / Società per la preistoria e pro-tostoria della regione Friuli-Venezia Giulia 7. 
nOVAKOVIC, P., P. TURK 1991, Kamen na kamen palaca. Izkopavanja gradišca na Krasu. - Arheo 12, 57-68. 
OSMUK, n. 1977, Tabor pri Vrabcah. - Varstvo spomenikov 21, 194-195. 
OSMUK, n. 1990, Brežec pri Divaci. – Varstvo spomenikov 32, 151–152. 
OSMUK, n. 1995, Štanjel. – Varstvo spomenikov 35 (1993), 163–164. 
OSMUK, n. 1997, Štanjel. – Varstvo spomenikov 36 (1994–1995), 207.
OSMUK, n. 2001, Štanjel – vas: parc.št.15. – Varstvo spomenikov. Porocila 38 (1999), 128. 
PADOVA PREROMANA 1976, Catalogo della Mostra. - Padova. 
PETRU, P. 1975, Sveto. – In / V: Arheološka najdišca Slo­venije, 137, Ljubljana. 
PETTARIn, S., G. TASCA 2003, Cjastelar di San Givanni di Casarsa. – V / In: G. Tasca (ur. / ed.), Giornata di studio sull’archeologia del medio e basso Tagliamento “in ricordo di Giuseppe Cordenos”, San Vito al Tagliamento, Antico Ospedale dei Battuti, 14 marzo 1999, 79-91, San Vito al Tagliamento. 
PIRAzzInI, C. 2000, Indicatori di attività artigianale ad Este. – Archeologia Veneta 23, 23–70. 
POGGIAnI KELLER, R. 1994, L’ultima fase di vita dell’insediamento. Due fornaci per ceramica della media età del ferro. – V / In: R. Poggiani Keller (ur. / ed.), Il villaggio preistorico e le fornaci di Ponte S. Marco, 75–89, Calcinato. 
RAPI et al. 2019 = M. Rapi, T. Quirino, L. Castellano, 
M. Hirose, A. Amato, E. Barberi, S. Busnelli 2019, Per scalfare, per cuocere e per produrre. Le strutture da fuoco dell’abitato etrusco del Forcello di Bagnolo S. Vito: aspetti tipologici e funzionali. – V / In: A. Pei-netti, M. Cattani, F. Debandi (ur. / ed.), Focolari, forni e fornaci tra neolitico ed età del ferro. Comprendere le attività domestiche e artigianali attraverso lo studio delle installazioni pirotechnologiche e dei residui di combusti-one. Sesto incontro annuale di preistoria e protostoria, 107–109, Bologna. 
RICE, P. 1987, Pottery analysis. A sourcebook (2005). – Chicago, London. 
RIGHI, G. 1982, La necropoli “celtica” di S. Canziano del Carso: scavi Marchesetti, 1903-1904(?). - Atti dei Civici Musei di Storia ed Arte di Trieste. Monografie di preistoria 3. 
ROUX, V. 2016, Ceramic Manufacture: The chaîne opéra­toire Approach. – V / In: A. Hunt (ur. / ed.), The Oxford Handbook of Archaeological Ceramic Analysis, 101–117, Oxford. 
RUARO LOSERI et al. 1977 = L. Ruaro Loseri, G. Steffè De Piero, S. Vitri, G. Righi 1977, La necropoli di Brežec presso S. Canziano di Carso. Scavi Marchesetti 1896–1900, Atti dei Civici Musei di Storia ed Arte di Trieste, Mo-nografie di Preistoria 1. 
RUTA SERAFInI, A. 1989, Oderzo, via dei Mosaici. La sequenza stratigrafica protostorica. – Quaderni di Ar-cheologia del Veneto 5, 261-277. 
RUTAR, S. 1894, Grobišce pri Sv. Luciji blizu Tolmina. – Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 4/4, 121–134. RYE, O. S. 1981, Pottery technology. Principles and recon­struction. – Washington, D.C. SAKARA SUCEVIC, M. 2004, Kaštelir. Prazgodovinska naselbina pri Novi vasi / Brtonigla (Istra) (Prehistoric 
settlement near Nova vas / Brtonigla (Istria)). – Annales Mediterranea, Koper. 
SAKARA SUCEVIC, M. 2012, Prazgodovinska keramika med Miljskim zalivom in porecjem Mirne. - Doktorska disertacija / PhD thesis, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanisticne študije Koper (neobjavljeno / unpublished). 
SAKARA SUCEVIC, M., M. STOKIn 2007, zadnje raziskave na naselbini Sermin. – V / In: G. Banchig, S. Magnani, 
A. Pessina (ur. / eds.), Terre d’incontro: contatti e scambi lungo le Valli del Natisone e dell’Isonzo dall’antichita al medioevo / Kraji srecanj. Stiki in izmenjave vzdolž Nadiških in Soške doline od antike do srednjega veka.
zapiski z mednarodnega študijskega dne v Špetru, 26. novembra 2005, 86–106, Cividale. 
SARACInO, M. 2014, Dalla terra al fuoco: la technologia ceramica degli antichi Veneti. – Roma. 
SARACInO, M., L. MARITAn, C. MAzzOLI 2014, Ce­ramic technology between the Final Bronze Age and the First Iron Age in nE Italy: The case of Oppeano (Verona). – V / In: M. Martinon Torres (ur. / ed.), Craft and science: International perspectives on archaeological ceramics, 91–100, Doha, Qatar. 
SARACInO, M., L. MARITAn, C. MAzzOLI 2018, Studio technologico della produzione ceramica dell’abitato del Bronzo finale di Frattesina di Fratta Polesine (Rovigo) tra “localismi e importazioni”. – Bollettino del Museo Civico di Storia Naturale di Verona 42, 107–116. 
SCHIFFER, M., M. SKIBO 1987, Theory and Experiment in the Study of Technological Change. -Current Anthro­pology 28/5, 595-622. 
SKIBO, J. M., T. C. BUTTS, M. B. SCHIFFER 1997, Ce­ramic Surface Treatment and Abrasion Resistance: An Experimental Study. – Journal of Archaeological Science 24, 311–317. 
SVOLJŠAK, D., J. DULAR 2016, Železnodobno naselje Most na Soci. Gradbeni izvidi in najdbe / The Iron Age settlement at Most na Soci. Settlement structures and small finds. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 33. DOI: https://doi.org/10.3986/9789612549367 
TASCA, G. 2007, Evidenze protostoriche nel territorio del comune di Varmo. – V / In: M. Buora (ur. / ed.), Presenze romane nel territorio del Medio Friuli, 13–252, Udine. 
TECCO HVALA, S. 2014, Kacaste fibule z obmocja Slo­venije / Serpentine fibulae from Slovenia. - Arheološki vestnik 65, 123-186. 
TEnCOnI et al. 2013 = M. Tenconi, L. Maritan, G. Leonardi, 
B. Prosdocimi, C. Mazzoli 2013, Ceramic production and distribution in north-East Italy: Study of a possi­ble trade network between Friuli Venezia Giulia and Veneto regions during the Final Bronze Age and Early Iron Age through analysis of peculiar “flared rim and flat lip” pottery. – Applied Clay Science 82, 121–134. 
TERŽAn, B., M. CREŠnAR (ur. / eds.) 2014, Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem / Absolute dating of Bronze and Iron Ages in Slovenia, Katalogi in monografije 40.
TERŽAn, B., M. CREŠnAR 2014, Poskus absolutnega datiranja starejše železne dobe na Slovenskem / Attempt at an absolute dating of the Early Iron Age in Slovenia. 
- V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 703-724. 

Settlement pottery from the Early Iron Age in Kras 
TERŽAn, B., P. TURK 2014, Ostri vrh pri Štanjelu / Ostrivrh near Štanjel. - V / In: Teržan, Crešnar (ur. / eds.) 2014, 603-610. 
VInAzzA, M. 2011, Prazgodovinski Štanjel na Krasu. Izkopavanja 2010. – Diplomska naloga / BA thesis, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (neobjavljeno / unpublished). 
VInAzzA, M. 2013–2014, Ostanki starejšeželeznodobne naselbine na Gregorcicevi ulici v Kobaridu? - Goriški letnik 37-38 (2015), 101-114. 
VInAzzA, M. 2014, Tehnike gradnje prazgodovinskih suhih zidov na Krasu. - V: D. Kranjc (ur. / ed.), ZID na suho. Zbornik strokovnih spisov o kraškem suhem zidu, 47-55, Škocjan. 
VInAzzA, M. 2016, Silosi – posebne keramicne oblike: prispevek k poznavanju gospodinjstev v starejši železni dobi na Krasu. - Arheo 33, 7-23. 
VInAzzA, M., M. DRAKSLER 2018, na sledi zgodnjebrona­stodobne poselitve v dolini Rižane. Arheološke raziskave na najdišcu Kljuc. - Studia universitatis hereditati 6/2, 29-45. DOI: https://doi.org/10.26493/2350-5443.6(2) 
VIDALE, M. 2014, Tra fornaci e mantici: il mondo degli artigiani. – V / In: M. Gamba, G. Gambacurta, A. Ruta Serafini, V, Tine, F. Veronese (ur. / eds.), Venetkens. Viaggio nella terra dei Veneti antichi, 204–207, Padova. 
VITRI, S. 1997, Contacts between Trentino Alto Adige and Friuli during the Iron Age. – Preistoria Alpina 33, 211–215. 
VITRI et al. 1991 = S. Vitri, M. Lavarone, E. Borgna, S. Pettarin, M. Buora 1991, Udine dall’età del bronzo ad età altomedievale. – Antichità Altoadriatiche 307, 71–122. 
VOJAKOVIC, P. 2013, Prazgodovinska Emona. Novo odkrita protourbana naselbina na Prulah in njeno mesto v casu 
in prostoru. – Disertacija / Ph. D. thesis, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (neobjavljeno / unpublished). 
VOJAKOVIC, P. 2014, Tribuna. - V / In: Teržan, Crešnar 2014, 392-412. 
zEnDROn, F. 2017, In cammino verso la storia. I manu­fatti dell’età del Bronzo e dell’età del Ferro. - V / In: P. Maggi, F. Pieri, P. Ventura (ur. / eds.), Monte Castellier. Le pietre di Elleri narrano la storia, 209-249, Trieste. 
zUPAnCIC, D., M. VInAzzA 2015, Suhozidna gradnja v prazgodovini na Krasu. - Kronika. Casopis za zgodovino in narodopisje 63, 691-702. 
ŽBOnA TRKMAn, B. 1981, Štanjel. – Varstvo spomenikov 23, 216-217. 
neobjavljena porocila / Unpublished reports 
JOSIPOVIC, D., M. VInAzzA 2015, Koncno strokovno porocilo o arheološki raziskavi Arheološko dokumenti­ranje/raziskava ob gradnji na Taboru pri Vrabcah (EŠD 7323 Tabor pri Vrabcah - Arheološko najdišce Tabor). 
Hrani: arhiv zVKDS, OE nova Gorica. JOSIPOVIC et al. 2015 = D. Josipovic, M. Turk, J. Rupnik, 
B. Brezigar, B. Toškan, M. Kovac 2015, Koncno strokovno porocilo o arheološki raziskavi ob gradnji. Arheološko izkopavanje v Dobravi - Otoccu (parc. št. 121, k. o. 1460Šentpeter). – Idrija. 
OMAHEn, M., J. RUPnIK 2019, Prvo strokovno porocilo 
o raziskavah ob gradnji in arheološkem testnem izkopu na arheološkem najdišcu Sovic (parcela št. 1621/1 in 1621/4, k.o. 2490 Postojna). Hrani: arhiv zVKDS, OE nova Gorica. 


Settlement pottery from the Early Iron Age in Kras 
Summary 
In 1964–1965, Stane Gabrovec classified the Early Iron Age sites in south-west Slovenia into the cluster of sites from the notranjska and Slovenian Istria regions (Gabrovec 1964–1965, 25–26) and then later assigned them into the so-called notranjska group (Gabrovec 1975, 57). Afterwards (Gabrovec 1987, 151–152), he supplemented the group with seven sites from Kras. Today, the map of sites has significantly more pins (Fig. 1). 
Due to the poor state of research, the general belief that hillforts were constructed in the Middle Bronze Age is questionable. Individual sites, such as Sveto (Rutar 1894, 123; Marchesetti 1903, 48, Pls. 16: 17; 17: 6,13,21; Petru 1975), Mali zakladfrom Škocjan (Marchesetti 1909), and Sveti Mi-hael above Štorje (Guštin 1979), have indicated that also the Early Iron Age should be taken into account. Currently, it is not possible to  classify with certainty any wall from hillforts in the Slo­venian part of Kras prior to the beginning of the Late Bronze Age (Vinazza 2014, 48). Surface finds should not be directly connected with the visible stone archaeological remains, since the latter can be determined only on the basis of archaeological excavations and contexts. The course of the state border influenced the separate investigation of the Early Iron Age at Kras, which has only recently been surpassed (cf. Borgna et al. 2018a; Borgna et al. 2018b, Fig. 2). Much data is available for the discussed area but all partly originate from contexts which are insufficiently clearly defined. Thus, it is our belief that, in attempting to establish the chronology of settlement pottery, it is crucial to consider the sites or finds with reliable data and stratigraphic contexts (Fig. 2). The discus­sion includes three hillforts from which we have, in addition to stratigraphic contexts, radiocarbon dates available. 
Tabor near Vrabce (Fig. 1: 28) 
Until the excavations in 2012 (Fig. 3), the site, which was also in majority populated in later pe­riods, was known only as a hillfort with a double wall (Marchesetti 1903, 54, Pl. V, Fig. 7). The 1st phase of the settlement belongs to the transition from the Late Bronze to the Early Iron Age. This is a layer (SU 18), which was located directly on the rock base, without any settlement remains (buildings). A defensive wall presents the 2nd phase of the settlement, dated to the Early Iron Age. The wall was 2.23m wide. The construction technique is a doubledry-wall (SU 21) including gravel and smaller stones (SU 20). On its inner side, immediately over the layer of the 1st phase (SU 18), a storage space (SU 9) was discovered with the in situ preserved silos and a greater amount of pottery, pieces of burnt loam, ceramic rings, and animal bones. 
Tomaj (Fig. 1: 24) 
The settlement was built on an oval plateau and surrounded by a defensive wall (Marchesetti 1903, 45, Fig. 3) in the Early Iron Age, and was restored and extended in the Late Iron Age. On the southern slope of the hillfort, a layer (SU 19) from the beginning of the Early Iron Age was dug out (Bratina 2014a; Pl. 5; see also here Bratina). 
Štanjel (Fig. 1: 22) 
numerous archaeological excavations have, in addition to Bronze Age traces, also unearthedsettlement remains from the Early Iron Age (Žbona Trkman 1981; Harej 1984; Osmuk 1995, see also here Bratina) and a prehistoric defensive wall which has not been narrowly chronological deter­mined (Osmuk 1997; 2001). During archaeological excavations in 2010, the foundations of a cellar dug into the limestone bedrock were discovered within the medieval castle (Fabec, Vinazza 2014, Figs. 39.3-4). The cellar was preserved in the size 2 × 2.2m. Three preserved walls (Fig. 4: SU 41, SU 42, and SU 51) were built in the drywall technique and were set in several positions and with one visible front. Immediately above the bedrock was the ground surface (SU 55). Over it was the first debris layer (SU 49), in which three bigger pieces of burnt wood were preserved (of sizes 10-15cm), which were found perpendicularly one to another. These wooden elements are per­ceived as the remains of a wooden construction, most probably part of the ceiling or floor of the upper storey. Over the ruins of the northern wall (SU 50), two fills were discovered (SU 40 and SU 39), and then the third one, the latest, fill SU 28, which exceeded the area of the cellar. The layers were floated and wet sieved, during which of wild 
and cultivated grapevine (Vitis vinifera), seeds of the black elder (Sambucus nigra), hazelnuts shells (Corylus avellana), beans of a vetch (Vicia sp.), and grains of common millet (Panicum miliaceum) were found (Vinazza 2011, 30-38; Fabec, Vinazza 2014, 595-597; Fabec, Tolar, Vinazza 2014; zupancic, Vinazza 2015, 695). 
the chronological determination of pottery finds 
The material from Tomaj is classified into the very beginning of the Early Iron Age (Bratina 2014a, 588-595; see also here Bratina). 
Pottery finds of the 1st phase at Tabor near Vrabce have comparisons in the wider area of the Caput Adriae hinterland. 
Considering the examples from Frattesina, pots (Pl. 1: 10) belong to the 11th and the first half of the 10th century BC (Bellintani 1998, Pl. 
3: 6,7,10,13-15,18). A pithos (Pl. 1: 1) is dated between the 10th and 8th century BC (Maselli Scotti et al. 1993, 330, Pl. 3: 1; Càssola Guida 1996, 34–36; Mizzan 1996, 52, 65, Pls. 3: 10; 21: 121; Maselli Scotti 1981, 140; Mihovilic 1972, Pl. 13: 14; Sakara Sucevic 2004, 71). A pot Pl. 1: 2 belongs to the Early Iron Age (Ha B3–C2 / Primo ferro 1) (Montagnari Kokelj (ed.) 1989, Pl. 22: 3; Mizzan 1989a, 103). A similarly shaped pot (Pl. 1: 3) has a comparison in pottery of the 10th-8th century BC from Pozzuolo – Cjiastiei (Càssola Guida 1996, 34–36; Mizzan 1996, 52, Pl. 3: 13). At this site, comparisons for both pot Pl. 1: 8 and pot Pl. 1: 9 are found among the finds from the 10th and 8th century BC (Càssola Guida 1996, 34–36; Mizzan 1996, 52, 64, 89, Pls. 2: 7; 18: 102; 68: 371). 
Pithoi, such as are Pl. 1: 4-7, belong to the tran­sition from the Late Bronze to the Early Iron Age (Tasca 2007, 137, Pl. 90: 282; Càssola Guida 1996, 34–36; Mizzan 1996, 65, 85, 114, Pls. 21: 117; 54: 308; 93: 606; Crismani 2005, 126, Pl. 3: 26-28). 

Settlement pottery from the Early Iron Age in Kras 
Conical bowls with everted rim (Pl. 1: 12-15) and bowls with inverted rim (Pl. 2: 1-14) belong to the 10th-8th century BC (Càssola Guida 1996, 34–36; Mizzan 1996, 72, Pls. 2: 7; 18: 102; 33: 185). Bowl (Pl. 2: 10) with a comparison at Cattinara (Crismani 2005, 135, Fn. 62, Pl. 7: 74) also belongs to the transition from the Late Bronze Age to the Early Iron Age. 
Horizontal handles (Pl. 2: 16, 17) of different cross-sections are known from the Pozzuolo – Cjastiei site from the 10th-8th century BC (Càssola Guida 1996, 34–36; Mizzan 1996, 57, 75, 101, 102, Pls. 10: 54,55; 38: 212-215; 80: 493-496). 
In the 1st phase of the Tabor near Vrabce settle­ment, the decoration techniques are more diverse than in the 2nd phase. The decoration of semi-circular grooves (Pl. 2: 20) belongs to the transition from the Late Bronze to the Early Iron Age (Mizzan 1989b, 109; cf. Montagnari Kokelj (ed.) 1989, Pl. 25: 18; Càssola Guida 1996, 34–36; Mizzan 1996, 58, Pl. 
11: 62). Both the combination of impressions and incisions (Pl. 2: 18) (cf. Crismani 2005, 136, Fn. 67, Pl. 8: 77) and the combination of horizontal grooves and impression with a tool tip (Pl. 2: 19) (cf. Maselli Scotti, Paronuzzi 1984, 153, 159, 160, Pl. 
6: 6,8,17; Càssola Guida 1996, 34–36; Mizzan 1996, 58, Pl. 10: 58) belong to the same time period. The decoration of a whipped cord (Pl. 2: 21,23) is also typical for the Late Bronze and the beginning of the Early Iron Age (Bronzo finale evoluta-Primo ferro) (Crismani 2005, 136, Fns. 67, 68, Pl. 8: 78). Such decoration is known from several sites (e.g. Maselli Scotti 1981, Pl. 2: 3,4; Maselli Scotti 1988, 220, 221, Pl. 8: 13; Càssola Guida 1996, 34–36; Mizzan 1996, 106, 122, Pls. 84: 536; 104: 688). 
Pottery of the 2nd phase at Tabor lacks variety and is without typologically characteristic pieces. A globular pithos with a short neck (Pl. 3: 1) has a comparison at Cattinara (Maselli Scotti 1981, Pl. 
5: 3; Maselli Scotti 1978–1981, 291) and among Late Bronze Age finds from Marchesetti’s excavations (Crismani 2005, 124, Pl. 2: 14). Pot (Pl. 3: 3) (cf. Bianchin Citton, Panozzo 1998, 304, Fig. 183: 6) belongs to the 9th and 8th centuries BC. Pot (Pl. 3: 
2) is characteristic of the developed Iron Age (e.g. Maselli Scotti 1979, 46, Pl. I: 4; Maselli Scotti 1997, Pl. 7: 9; Mizzan 1997, 39; Vinazza 2011, Pl. 6: 71). Bowls, such as Pl. 3: 6, can be classified into the developed Iron Age (2nd and 3rd phase of etá del Ferro) (Montagnari Kokelj (ed.) 1989, Pl. 26: 10; Mizzan 1989b, 108).
Pottery finds from Štanjel belong to the end of the Early Iron Age. 
A pithos (Pl. 6: 12) belongs to the beginning of the Early Iron Age (the 9th and 8th centuries BC) (cf. Mizzan 1989a, 103, Pl. 22: 3; Maselli Scotti 1981, Pl. 2; Borgna, Tonon, Pettarin 1992, Fig. 
1: 7; Gambacurta 1989, 283; Ruta Serafini 1989, 276), while the pithos with a diagonally impres­sions on the rim (Pl. 6: 8) dated into the Late Iron Age (Crismani et al. 2007, 157, Pl. L: 483; Balista, Càssola Guida 2007, 89). 
Similar to pots with everted rims (Pl. 6: 2,6) are pots from Altino from the time between the mid-6th and mid-5th century BC (Cipriano, Gamba, Gambacurta 1993, Fig. 10: 5; Gregnanin, Pirazzini 1996, 35, Fig. 7: 4). Pot (Pl. 6: 10) also belongs to this time (cf. Calvazara Capuis 1985, 203, 206, Pls. 26: 1; 117: 5). Bowl (Pl. 6: 13) has an analogy in Duino (Maselli Scotti 1983, 59-60). A similar decoration from the Iron Age is also known from Sermin (Sakara Sucevic, Stokin 2007, 92, 93, 100, Pl. 3: 28). Bowl (Pl. 6: 4) has a comparison at the site of Caverzano di Belluno in the 5th century BC (nascimbene 1999, 32, Fig. 4: 34).
The pottery from Štanjel also has only a small number of decoration techniques. Combed decoration (Pl. 6: 11) is known from e.g. Pozzuolo - Cjastiei from the beginning of the Early Iron Age (Mizzan 1996, 103, 131, 134, 160, 167, 196, 197, Pls. 82: 505-513; 114: 758; 117: 778; 146: 993-995; 151: 1048). Examples from Most na Soci are dated to the 6th and 5th centuries BC (Dular 2018, 163, Fig. 2; Svoljšak, Dular 2016, Pls. 8: 9; 11: 10). For the brushed decoration (Pl. 6: 9) appears no later than in the 6th and 5th centuries BC, as shows the example of pottery from Kobarid (Vinazza 2013-2014, 104, Pls. 1: 3; 2: 4). Thus this decoration technique is not only a typical La Téne element, which is also confirmed by settlement finds from Most na Soci. The decoration consisting of a horizontally applied rib of triangular cross-section (Pl. 6: 4,5) is very frequent in the 6th and 5th centuries BC. It is known from several sites (Padova preromana 1976, 123, no. 152; Pl. 19: 152; Bianchin Citton 1996, 265, Fig. 48: 198; Gamba Cera 1990, 33-38, Fig. 9: 4; Merrlati 1996, 388, Fig. 12: 49; Dular 2018, 163, Fig. 2; Svoljšak, Dular 2016, Pls. 8: 10,12; 11: 11; 
25: 15; 35: 3; 37: 16; 63: 14; 66: 11; 71: 1,11; 88: 7).
In Štanjel, a bow fragment of a bronze serpen­tine fibula with a hole for attaching a decorative plate typical for Sveta Lucija IIa and IIb phases was found in layer SU 52 (Fabec, Vinazza 2014, 599, 600, Fig. 39.3: 2; Pl. 6: 1), even though they already appear in the phase of Sveta Lucija Ic2 (Tecco Hvala 2014, 152). 
Absolute dates 
Several radiocarbon dates (Fig. 5) from the area of Kras and its immediate surroundings are registered that belong to the time span between the Late Bronze Age and Early Iron Age. 
From Tabor near Vrabce, a sample of an animal tooth from layer SU 18 (1st phase) was  radio­carbon dated to 1114-910 cal BC1 (Fig. 5). From layer SU 23, on which the defensive wall was built (2nd phase), a sample of charcoal was dated to 750-685 or 590-406 cal BC2 (Fig. 5). Two absolute dates of a charcoal sample are available also from Tomaj, i.e. 921-801 cal BC3 and 1050-841 cal BC4 (Bratina 2014a, Figs. 38.5-6). Three radiocarbondates were acquired from Štanjel. From the first fill (SU 40), a grapevine was analysed,5 and from the second debris layer (SU 52) another grapevine remain6 and a sample of charcoal.7 The first fill is absolutely dated to 361-168 cal BC, and the second debris layer to 491-366 cal BC and 356-286 cal BC (Fabec, Vinazza 2014, 601, 602). 
Thus, the 1st phase at Tabor near Vrabce (SU 
18) and Tomaj are chronological determined to the transition from the Late Bronze Age to the Early Iron Age. If taking into account the dates from Aquileia8 and zidanica pri Podnanosu, it seems that Tomaj could be determined into the very beginning of the Early Iron Age. The technological analysis of pottery also support this, since it reveals more similarity with pottery of the 2nd phase at Tabor and that from Štanjel (cf. Tabs. 1–3). Despite the stretched curve of the 2nd phase at Tabor (SU 23), it is, based on the archaeological remains, attributed to the 8th and 7th centuries BC. 
The results of radiocarbon dates from Štanjel indicate the end of the use of cellar and its de­struction, which is connected with the supposed fire at the beginning of the 4th century BC (Fabec, Vinazza 2014, 60). 
1 The analysis was sent to Poznan Radiocarbon Labora­tory (Poz-61620, 1.3%n 5.2%C 0.3%coll). The uncalibrated date is 2840 ± 35 BP. 
2
 Poz-61618 (0.3%n 3.6%C AAA). The uncalibrated date is 2435 ± 30 BP. 
3 Beta-222228. The uncalibrated date is 2700 ± 40 BP. 
4 Beta-222229. The uncalibrated date is 2800 ± 40 BP. 
5 Beta-300862. The uncalibrated date is 2180 ± 30 BP. 
6 Beta-300864. The uncalibrated date is 2340 ± 30 BP. 
7 Beta-300863. The uncalibrated date is 2150 ± 30 BP. 
8
 The date from Aquileia is published only in the calibrated value (916-790 BC) (Maselli Scotti 2004, 26), and that is why it is presented in Fig. 7 without a curve. 
technological analysis of pottery 
A macroscopic technological analysis following the example of studies by Milena Horvat (Horvat 1999) and Sara Levi (Levi 2010) with individual adjustments has been performed on pottery finds from all three discussed sites.9 The analysis of pot­tery technology was made on the entire pottery material from the sites of Tabor near Vrabce and Štanjel, while for Tomaj it was performed only on previously published artefacts (Bratina 2014a) and originate from layer 19 (cf. Tabs. 1–3). 
Basic differences revealed through the manner of pottery-making of the 1st and 2nd phases at Tabor near Vrabce, can be observed in graininess, since pottery from the 2nd phase is more coarse-grained than in the 1st phase (cf. Tab. 1). Types of inclusions are the same in both phases, but the amount of calcium carbonate increases in the 2nd phase (cf. Tab. 2). Differences also occur in the pottery firing technique, primarily in the absence of firing in the reducing atmosphere in the 2nd phase, and the prevalent incomplete oxidising firing atmosphere in both phases. In the manner of surface treatment, polishing cannot be noticed in the 2nd phase. Pottery of the 1st phase is better preserved; therefore, we assume that it was made in a technologically different procedure than in the 2nd phase. 
In Tomaj, medium-grained pottery and fabric with inclusions of calcium carbonate, as well as fabric with inclusions of calcium carbonate, organic matter, and grog prevail. The pottery surface is mostly smoothed and is polished only as an ex­ception (1 piece). Among the firing techniques, incomplete oxidation prevails, while some are also vessels fired in a reducing atmosphere.
The pottery from Štanjel was discussed by separate phases. The 1st phase is represented by stratigraphic units directly linked to the cellar (SU 
9 We discuss only three classes of graininess, i.e. fine-grained, medium-grained, and coarse-grained (Tab. 1). The statistical analysis of pottery fabric excluded mica 
(C) and iron oxides (E), since we see them as naturally present inclusions. The manner of surface treatment was assigned only after the preliminary determination of the degree of surface preservation. Fragments which were secondarily burnt were not determined. For the purpose of presentation and analysis perception, fragment sec­tions were photographed with a stereo magnifier Leica ES2 - Stereo microscope (cf. Vinazza 2013-2014, Fig. 3; Vinazza, Draksler 2018, 32, Fig. 6) (Fig. 6). 

Settlement pottery from the Early Iron Age in Kras 
42, 49, 50, and 52), while the 2nd phase is composed of layers of fills (SU 39, 40) (cf. Tabs. 1–3). 
Medium-grained pottery prevails in the 1st phase, while in the 2nd phase fine-grained pottery is completely absent and medium-grained prevails. In the fabrics of the 1st phase, calcium carbonate, organic matter, and grog were recognised. Fabric with added calcium carbonate, organic matter, and grog is prevalent. In the 2nd phase, the same inclusions are present as in the 1st phase; inclusions of calcium carbonate prevail. On the pottery from the 1st and 2nd phases, polishing is only present in individual examples; generally smoothing and burnishing are equally represented. 
Only a small number of decoration techniques are presented here. In the 1st phase, the horizon­tally applied rib of a triangular cross-section (Pl. 
6: 
4,5) and finger impressions (Pl. 6: 6) prevail, while in the 2nd phase we can find brushed (Pl. 

6: 
9) and combed decoration, and finger impres­sions (Pl. 6: 13). In both phases, oxidising and incomplete oxidising firing atmosphere are most common. Despite minor deviations, pottery from the 1st and 2nd phases from Štanjel is of a fairly uniform manufacturing, which is understandable, considering the narrow time span of the existence of the cellar. 


pottery of the late bronze and Early Iron Ages 
As a rule, the gathering of clay in this time took place near the sites. This is indicated by pe­trographic analyses from several sites (Saracino, Maritan, Mazzoli 2014, 91; Boshian, Floreano 2009, 947). Pottery-making was done in local workshops or households with individual exceptions, since petrographic analyses showed that in Friuli pots with strongly everted and horizontally cut rims were made also for export to the wider area from Kras to Veneto (Tenconi et al. 2013, 121, 133). 
In the Early Iron Age, inclusions of grog are gradually replaced by inclusions of sand and cal­cium carbonate. In the 6th and 5th centuries BC, the use of grog in the fabrics is completely abandoned at numerous sites (Saracino, Maritan, Mazzoli 2014, 91, 97-99). This is the time of technologi­cal changes in pottery-making on the territory of northern Italy, which is also confirmed by the use of a two-part updraft kiln with separate fireplace and firing chamber with a slotted platform (Sara­cino, Maritan, Mazzoli 2014, 98), a through for washing clay (cf. Callegari 1946; Pirazzini 2000; Michelini 2016, 179), and pithoi filled with sand used as a temper, which were discovered in pottery workshops (Saracino 2014, 42, 44). During this period, the production of vessels with red and/ or black slip is in full swing, while the first items made on the potter’s wheel also appear (Capuis 1993; Saracino 2014, 35). 
conclusion 
In the wider area of Kras an increase in the number of settlements is recorded in the phase Ha A2/B1 (Bronzo finale 2 and Bronzo finale 3). Among them are Cattinara, Sv. Mihael nearŠtorje, Tomaj (Borgna et al. 2018b, 110), and the 1st phase of the settlement at Tabor near Vrabce. With the exception of Santa Barbara (MontagnariKokelj 1996) and Brežec and Ponikve near Škocjan (Ruaro Loseri et al. 1977; Righi 1982), we do not know the contemporary cemeteries. The manner of pottery making is also common to these sites, both from the perspective of fabrics and forms and the vessels decoration techniques. Pots of this time have strongly everted rims that can be faceted on the inside. On the inner sides of pots, dents for lids are made. Despite individual conical dishes, dishes with mildly to strongly everted rims prevail. In decoration, diagonal incisions, grooved decoration, impressions of tools and whipped cord are typical. 
Settlement layer 19 from Tomaj is dated to the very beginning of the Early Iron Age. It is connected more to the pottery of the 2nd phase from Tabor near Vrabce, which is chronological determined to the 8th and 7th centuries BC (Ha C0-C2). In this time, typical forms are pots with an emphasised edge on the inside that are, as a rule, decorated with finger impressions. Dishes of this time have solely inverted rims. 
Changes in the pottery technique are perceivable again in the 6th and 5th centuries BC (Ha D1-D2),and are represented by the vessels from Štanjel. Here, we have in mind the pots with a strongly everted rim that is additionally bent and occasion­ally decorated with finger impressions, horizon­tally applied ribs of triangular cross-section, and combed decoration of the vessels, which was of a more functional than decorative nature. Medium-grained pottery and incomplete oxidation and oxidation firing atmosphere prevail. Firing pottery in the reducing atmosphere was not in use of this time. The reason for its absent we see in the use of kilns in which the firing temperature could be controlled, while the bonfire technique does not enable this. This is also connected to the use of calcium carbonate as a temper to the fabric, since this thermally decomposes at temperatures from 780 to 870°C (Rye 1981, 33; Rice 1987, 98), ren­dering a vessel useless. If the firing temperature does not exceed this critical point, the temper of calcium carbonate remains stable and the vessel is useful and suitable for cooking. It is known that the vessels made of clay with added mineral temper endure thermic shock better, while the food in them boils faster (Schiffer, Skibo 1987, 605). We assume that this was an incentive for using calcium carbonate as an inclusion in clay, in the 6th and the 5th centuries BC, since it was much easier to access in the discussed area. 
In the region of Kras, we can follow changes in the manner of pottery-making typical for the wider area of Caput Adriae. This is proven by the pottery analysis both from the 1st and the 2nd phase of the site of Tabor bear Vrabce. The 2nd phase at Tabor near Vrabce is seem to be the herald of technological changes. Adjustments in pottery-making reflect in the finds from the 6th and 5th centuries BC in Štanjel as well as the settlement pottery from Most na Soci. 
Translation: Maja Sužnik 
Manca Vinazza Oddelek za arheologijo Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani SI-1000 Ljubljana manca.vinazza@ff.uni-lj.si https://orcid.org/0000-0002-5261-8473 

Slikovno gradivo: Sl 3 (izris: Miha Mihelic, zVKDS, Center za preventivno arheologijo in zRC SAzU, Inštitut za arheologijo). Illustrations: Fig. 3 (drawing: Miha Mihelic, zVKDS, Center za preventivno arheologijo and zRC SAzU, Inštitut za arheologijo). 

T. 1: Tabor pri Vrabcah, 1. faza. Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 1: Tabor near Vrabce. Phase 1. All pottery. Scale = 1:3. 


T. 2: Tabor pri Vrabcah, 1. faza. Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 2: Tabor near Vrabce. Phase 1. All pottery. Scale = 1:3. 


T. 3: Tabor pri Vrabcah, 2. faza, skladišcni prostor. Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 3: Tabor near Vrabce. Phase 2. All pottery. Scale = 1:3. 

T. 4: Tabor pri Vrabcah. 2. faza, skladišcni prostor. Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 4: Tabor near Vrabce. Phase 2. All pottery. Scale = 1:3. 

T. 5: Tomaj, izkopavanja leta 2006, plast 19 (po Bratina 2014a, sl. 38.4). Vse keramika. M. = 1:4. Pl. 5: Tomaj, excavations in 2006. Finds from layer 19 (adapted from Bratina 2014a, Fig. 38.4). Scale = 1:4. 

T. 6: Štanjel. 1–5 druga ruševinska plast; 6, 7 ruševina severnega zidu; 8, 9 južni zid; 10, 11 kletni prostor (1. zasutje); 12–14 kletni prostor (2. zasutje). 1 bron; ostalo keramika. M. = 1:3; 1 = 1:2. Pl. 6: Štanjel. 1-5 second debris layer; 6, 7 collapsed northern wall; 8, 9 southern wall; 10, 11 cellar (first fill); 12-14 cellar (second fill). 1 bronze, other pottery. Scale 1 = 1:2; other = 1:3. 
Arheološki vestnik 72, 2021, 453–477; DOI: https://doi.org/10.3986/AV.72.15 
Železnodobni stolp na Ostrem vrhuin severne kraške zapore 

The Iron Age tower atop Ostri vrhand the barriers of the northern Kras (Karst) 
Biba TERŽAN, Peter TURK 
Izvlecek 
Niz kamnitih gomil na severnem kraškem robu je C. Marchesetti v zacetku 20. stoletja razložil kot bronastodobne grobne gomile. S. Gabrovec jih je vkljucil v kaštelirsko kulturo srednje bronaste dobe in jih primerjal s podobnimi is-trskimi grobnimi gomilami. 
Zašcitna izkopavanja gomile na Ostrem vrhu so l. 1992 razkrila ovalno zgradbo premera 11 m, grajeno v suhozidni tehniki. Obodni zid je bil širok med 1,5 in 2,5 m, v višino pa je bil ohranjen do 1,9 m. V zidu so se ohranile zunanje in notranje niše za nosilne lesene tramove, kar kaže na leseno nadgradnjo kamnite zgradbe, verjetno stolpa. Jama za nosilni tram v osrednjem delu stolpa dokazuje, da je bil tudi nadstrešen. Niz radiokarbonskih datacij kaže na mlajšehalštatsko starost izgradnje in uporabe stolpa. 
Verjetno je bila vzdolž severnega kraškega roba zgrajena vrsta stolpov, ki so bili skupaj z nizom manjših, mocno utrjenih gradišc namenjeni nadzoru dostopa in obrambi ozemlja centralnih gradišc kraške kulturne skupine med 6. in 
4. st. pr. n. št. Kljucne besede: Kras; gomile; železna doba; utrdbe 

Abstract 
Carlo Marchesetti was the first to document a series of stone mounds along the north edge of the Kras (Karst) plateau early in the 20th century, which he understood as Bronze Age burial mounds. Stane Gabrovec considered them integral parts of the Middle Bronze Age Castellieri Culture and linked them to the similar tumuli in Istria. 
The 1992 rescue excavations of such a mound upon Ostri vrh revealed an oval drywall structure measuring 11 m in diameter. Its wall was between 1.5 and 2.5 m thick and survived up to 1.9 m high. It had a series of exterior and interior niches for wooden posts that indicate a wooden construction, most probably forming a tower, as well as a posthole in the centre that presumably supported a roof. Radiocarbon dates show that the tower was constructed and used in the Late Hallstatt period. 
It presumably functioned as one of a series of stone towers built along the north edge of the Kras (Karst) plateau that, together with small, well-protected hillforts, controlled and defended the territory of the major hillforts of the Kras cultural group between the 6th and 4th centuries BC. 
Keywords: Kras (Karst); stone mounds; Iron Age; fortifications 
KAMNITE GOMILE NA SEVERNEM KRAŠKEM ROBU 
Ostri vrh je sestavni del hribovite verige kra­škega roba, ki deli apnencasto kraško planoto na jugu od flišne in aluvialne Vipavske doline na severu. Najvišji vrhovi te verige dosegajo do 600 m nadmorske višine. Ostri vrh predstavlja s svojim 301 m nadmorske višine enega skrajnih severnih obronkov te verige (prim. sl. 13). Prvic je bil v arheoloških virih omenjen leta 1903, ko je Carlo Marchesetti na njem zabeležil kamnito gomilo.1 Omenja relativno majhno, domnevno nepoškodovano gomilo premera 25 m in višine 2 
m. Sodi v skupino šestih gomil, ki se pojavljajo na vrhovih gricev in hribov med Ostrim vrhom priŠtanjelu na vzhodu in Ovcnjakom nad Škrbino na zahodu. Marchesetti je na podlagi podatka, da je bil v najvecji med njimi, Rabotnici nad Branikom, odkrit skeletni pokop v kamniti skrinji, sklepal, da gre za bronastodobne grobne gomile. Odlom­ki keramicne posode so bili pri tem grobu edini sporoceni pridatki. Kaže omeniti, da je ta podatek Marchesetti izvedel iz druge roke in da do raziskav na Ostrem vrhu niso bila izvedena arheološka izkopavanja nobene od teh gomil. 
Stane Gabrovec je gomile na severnem kra­škem robu pripisal sklopu srednjebronastodobne kaštelirske kulture in jih primerjal s podobnimi istrskimi.2 Tudi on je poudaril, da na teh gomilah še niso bile izvedene sodobne arheološke raziskave, da pa lahko sklepamo na podobnost med kraškimi ter številnejšimi in bolje raziskanimi istrskimi gomilami. Analogija je prav tako omejena le na podatek o grobu v kamniti skrinji na Rabotnici. Tak nacin pokopa je namrec primerljiv z gomilnimi pokopi v Istri od zgodnje bronaste dobe dalje.3 
OSTRI VRH 
Leta 1992 so sodelavci Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izvedli zašcitna izkopavanja kamnite gomile na Ostrem vrhu zaradi širjenja kamnoloma na zahodnem 
1 Marchesetti 1903, 50 s; ANSl 1975, 141. 
2 Gabrovec 1983, 48 s. 
3
 Covic 1983, 118 s, 124 s. Ob izkopavanjih kamnite gomile na Maklavunu v južni Istri v petdesetih letih 20. stoletja so bili odkriti ostanki srednjebronastodobne ku­polaste grobne konstrukcije (Bacic 1960; Hänsel, Teržan 1999; Hänsel, Teržan 2000). 
pobocju vzpetine.4 Rezultati teh izkopavanj so presenetljivi, saj v gomili ni bilo pricakovanega groba niti kakršnihkoli drugih grobnih ostankov. Pac pa se je že ob zacetku izkopavanj razkrila osrednja ovalna kamnita zgradba, ki jo je obdajala obhodna terasa (sl. 1–3).5 
Kamnita zgradba je bila ovalne oblike in je v premeru merila 11 metrov. Obodni zid je bil širok med 1,5 in 2,5 m, ohranjen pa do višine 1,9 m. Iz preseka vzhodnega dela obodnega zidu in terase je razvidna cvrstost njegove gradnje (sl. 3.3). Zid je bil na notranjem in zunanjem licu zgrajen iz skrbno izbranih vecjih kamnov. Njegova širina je na tem mestu merila preko 2 m. Notranjost zidu je bila zapolnjena s kamni razlicne velikosti. 
Ostanki zunanje obhodne terase so bili dobro ohranjeni vzdolž vzhodnega in severnega dela obodnega zidu. Zgradili so jo z vrsto izbranih masivnih kamnov na zunanjem robu (sl. 3.2) in zapolnili z manjšimi kamni in grušcem (sl. 1; 2.1: B; 3.3). Na severozahodni in jugovzhodni strani obodnega zidu sta bila v eni do dveh legah ka­mnov ohranjena podporna zidca (sl. 2.1: E; 2.2). Zanju sklepamo, da sta na bolj strmem severnem in južnem pobocju Ostrega vrha služila dodatni podpori obodnega zidu. 
V notranjosti obodnega zidu je bila v mlajši fazi cvrsta hodna površina, ki je nastala s kalcinacijo prvotne grušcnate hodne površine (sl. 2.1: D; 2.2).6 Temnejši sledovi na tej kalcinirani kamniti plošci so nakazovali obstoj ognjišca (sl. 2.1: C). Analiza magnetne susceptibilnosti je na tem mestu sledove ognjišca potrdila.7 Rezultati vzorca z ostanki kalci­nirane površine namrec dokazujejo, da je bil nekoc v preteklosti podvržen ekstremnim temperaturnim razlikam. Le na tej kamniti plošci se je ohranilo nekaj skromnih odlomkov natancneje nedolocljive prazgodovinske keramike in razlomljenih ožganih kosti drobnice.8 
Nadaljnja izkopavanja so razkrila nekatere do-datne gradbene elemente. Najbolj presenetljiv je bil niz odprtin za navpicne lesene tramove, odkritih 
4 Zašcitno izkopavanje je odredila Nada Osmuk, arhe­ologinja konservatorka na spomeniškovarstvenem zavodu v Novi Gorici, ki je vodila tudi nadzor. 
5 Rezultati teh izkopavanj so preliminarno predstavljeni v dveh clankih (Teržan, Turk 2005; Teržan, Turk 2014), poleg tega pa tudi v nekaj krajših poljudnih pregledih (Turk 1992; Teržan, Turk 2006; Turk, Jereb 2006, 12–14). 
6 Teržan, Turk 2005, 340, sl. 5. 
7 Mušic, Dimc 1994, 41 s, sl. 5–8. 
8
 Kosti je dolocila Cornelia Becker (Institut für Prä­historische Archäologie, Freie Universität Berlin). 


Sl. 1: Ostri vrh. Osrednjo kamnito zgradbo je na vzhodu in severu obkrožala obhodna terasa, pogled proti zahodu. Fig. 1: Ostri vrh. Central stone building surrounded by a terrace, best preserved in the east and north, westward view. 
v notranjih in zunanjih licih obodnega zidu, ki so bile razporejene v bolj ali manj enakomernih intervalih z razmikom od 1,2 do 2 m (sl. 4–5). Ocitno so bila v teh nišah prvotno namešcena mocna lesena bruna, ki so služila za ucvrstitev obodnega zidu in morebiti tudi kot oporniki do-mnevne lesene nadgradnje.9 
Niše za lesene tramove dokazujejo, da je bil obodni zid zgrajen v vec korakih: najprej so bili tramovi postavljeni v izkopane stojne jame (sl. 4.3–4.6; 5.3–5.10), sledila je gradnja obodnega zidu z njegovim notranjim in zunanjim licem. Tramovi so bili v nišah z zunanje strani v nekaj primerih zagozdeni z vecjim kamnom ali nekaj manjšimi kamni (sl. 4.2; 5.1; 5.2; 5.5). 
V notranjem licu zidu je bilo odkritih 12 niš. Pod vecino so bile stojne jame za lesene opornike. Ob tem je bila še ena jama odkrita v poškodova­nem delu notranjega lica zidu (jama za stojko 11 
– sl. 4.1), tako da je bilo na notranji strani skupaj postavljenih 13 navpicnih lesenih tramov (sl. 3.1). Vzdolž zunanjega lica obodnega zidu je bilo odkritih 
Kako bi naj izgledal stolp z leseno nadgradnjo, glej Turk, Jereb 2006, sl. 4. 
20 niš za tramove, tudi vecino teh so spremljale stojne jame. V nekaterih med njimi je bila velika kolicina oglja. V južnem delu obodnega zidu, tik nad strmino pobocja, je bilo zunanje lice ohranjeno le v eni legi kamnov, tamkajšnje jame za tramove (jame št. 18, 19, 20 in 25) pa so bile vklesane v živo skalo (sl. 5.6–5.9). Nasprotno je bilo zunanje lice obodnega zidu na skrajnem zahodu zgradbe, kjer je hrib bolj položen, ohranjeno v višini do poldrugega metra, niši za tram št. 26 in 33 pa sta imeli le nekoliko razmaknjene kamne v licu zidu (sl. 4.1 in 5.10). Skalno-grušcnato polnilo obhodne terase (sl. 1; 2.1: B; 3.2–3.3) je služilo tudi kot dodatna ucvrstitev navpicnih tramov in spodnjih leg kamnitega lica zidu na zunanji strani zgradbe. 
Skupno 33 odkritih ležišc za lesene tramove prica o leseni konstrukciji kot opori kamniti zgradbi in verjetno tudi leseni nadgradnji ter njeni strehi. V središcu obzidanega prostora je bila namrec odkrita jama za vecji nosilni steber, kar kaže, da je bila zgradba v celoti nadstrešena (sl. 6.1–2). Drugace od niš v obodnem zidu, ki so bile premera do 25 cm, je imela osrednja jama premer preko 50 cm (sl. 4.1: A). Ta podatek kaže, da je osrednji lesen steber podpiral težko leseno 


Sl. 2: Ostri vrh. 1 – Tloris mlajše faze najdišca. A: ovalni obodni zid; B: obhodna terasa; C: ostanki ognjišca; D: ostanki kalcinirane kamnite površine; E: kamnita podporna zidova; pI-pII: presek (prim. sl. 3.3). 2 – Mlajša faza najdišca med izkopavanjem. Fig. 2: Ostri vrh. 1 – Plan of the late phase of the site. A: oval wall; B: terrace; C: remains of a fireplace; D: remains of the calcinated stone floor; E: two stone buttresses; pI-pII: cross-section (cf. Fig. 3.3). 2 – Late phase of the site. 

Sl. 3: Ostri vrh. 1 – Obodni zid z nišami za tramove ob zakljucku izkopavanj, pogled od zgoraj. 2 – Vzhodna obhodna terasa stolpa po odstranitvi grušcnate hodne površine, pogled od zgoraj. 3 – Presek (pI-pII) vzhodnega dela kamnite zgradbe in terase (prim. sl. 2.1). Fig. 3: Ostri vrh. 1 – Wall with visible niches for wooden posts at the end of the excavation, view from above. 2 – Terrace in the east after the removal of the rubble paving, view from above. 3 – Cross-section (pI-pII) across the east part of the building and terrace (cf. Fig. 2.1). 
Sl. 4: Ostri vrh. 1 – Tloris stolpa ob zakljucku izkopavanj. 
A: osrednja jama za stojko; B: ognjišci; 1–33: zunanje in notranje niše za stojke. 2 – Zunanje niše 14, 13 in 12, pogled proti severozahodu. 3 – Notranja niša 1, stranski pogled. 4 – Notranja niša 1, pogled od zgoraj. 5 – Notranja niša 23, stranski pogled. 6 – Notranja niša 23, pogled od zgoraj. Fig. 4: Ostri vrh. 1 – Plan of the tower at the end of the excavation. A: central posthole; B: two fireplaces; 1–33: exterior and interior niches for wooden posts. 2 – Exterior Niches 14, 13 and 12, view to the northwest. 3 – Interior Niche 1, side view. 4 – Interior Niche 1, view from above. 5 – Interior Niche 23, side view. 6 – Interior Niche 23, view from above. 


Sl. 5: Ostri vrh, izbrane zunanje niše za stojke. 1 – niša 12, stranski pogled; 2 – 27 (SE 99), stranski pogled; 3 – 28 (SE 100), pogled od zgoraj; 4 – 30 (SE 102), pogled od zgoraj; 5 – 31 (SE 103), stranski pogled; 6 – 18 (SE 90), pogled od zgoraj; 7 – 19 (SE 91), pogled od zgoraj; 8 – 20 (SE 92), pogled od zgoraj; 9 – 25 (SE 97), stranski pogled; 10 – 33 (SE 105), stranski pogled. Fig. 5: Ostri vrh, select exterior niches for wooden posts. 1 – Niche 12, side view; 2 – 27 (SE 99), side view; 3 – 28 (SE 100), view from above; 4 – 30 (SE 102), view from above; 5 – 31 (SE 103), side view; 6 – 18 (SE 90), view from above; 7 – 19 (SE 91), view from above; 8 – 20 (SE 92), view from above; 9 – 25 (SE 97), side view; 10 – 33 (SE 105), side view. 
strešno konstrukcijo. Na skalni osnovi v notranjosti obodnega zidu so bili odkriti tudi ostanki dveh ognjišc z velikimi kolicinami oglja, ki oznacujejo cas gradnje in starejšo fazo rabe stolpa (sl. 4.1: B). V njuni bližini je bilo nekaj odlomkov kosti drobnice. Celotna notranjost obodnega zidu je bila zapolnjena s skalno-grušcnatim polnilom do višine 60–70 cm, ki je služilo kot dodatna ucvrstitev navpicnih tramov in spodnjih leg kamnitega lica zidu v notranjosti zgradbe. 
Glede na opisane elemente raziskane zgradbe sklepamo, da gre za opazovalni oz. obrambni stolp. Ob le nekaj odkritih neznacilnih prazgodovinskih keramicnih odlomkih stolp datiramo s pomocjo radiokarbonskih analiz.10 Datirano je bilo oglje iz dveh stojnih jam za tramove, ki pripadata ni­šama 2 (1 analiza) in 11 (2 analizi), pa tudi oglje iz osrednjega ognjišca starejše faze stolpa (sl. 7). Rezultati radiokarbonskih analiz so medsebojno skladni: vsi datirajo stolp v starejšo železno dobo (8.–5. st. pr. n. št.) v razponu 1 S (tj. v razponu ene standardne deviacije oz. 68 % verjetnosti). Znana težava z izravnanim odsekom na 14C kalibracijski 
10
 Izvedel jih je laboratorij Radiocarbon Accelerator Unit oxfordske univerze (številke analiz OxA-4081, 4082, 4083, 4090); prim. Teržan, Turk 2005, 347, Fig. 13; Teržan, Turk 2014, 608–610. 


Sl. 6: Ostri vrh. 1 – Notranjost stolpa z oznaceno osrednjo jamo za nosilni steber zgradbe. 2 – Osrednja jama za nosilni steber zgradbe, stranski pogled. Fig. 6: Ostri vrh. 1 – Interior of the tower with the arrow marking the central posthole. 2 – Central posthole, side view. 

Sl. 7: Radiokarbonske datacije vzorcev oglja z Ostrega vrha. Fig. 7: Radiocarbon dates for the charcoal samples from Ostri vrh. (Radiocarbon Accelerator Unit of the Oxford University) 
krivulji, t. i. halštatski plato,11 prav za to obdobje onemogoca natancnejše datiranje (sl. 7). 
Vseeno pa se kot pomenljivo nakazuje dejstvo, da ima osrednje ognjišce iz starejše faze znotraj razpona 1 S nekoliko zgodnejšo datacijo (ta ni mlajša od 520 pr. n. št.). Nadalje se pri vzorcih oglja iz dveh jam za bruna znotraj podobnega razpona vendarle nakazujejo nekoliko mlajše datacije: vec kot 50 % verjetna je njihova datacija v cas med 550 in 400 pr. n. št. Ce bi lahko na osnovi teh datiranj domnevali morebitna obcasna popravila lesene konstrukcije stolpa, bi lahko z veliko verjetnostjo sklepali, da je bil stolp zgrajen v dolocenem casu pred certoškim horizontom in da je bil v uporabi predvsem v casu med koncem 6. in v razponu celotnega 5. st. pr. n. št. Kaže pa, da ni bil vec obnavljan v mlajših obdobjih. 
Pomenljivo je, da je mesto jame za osrednji nosilni steber v notranjosti zgradbe v mlajšem casu njenega obstoja delno prekrila kalcinirana kamnita plošca, kot hodna površina v mlajši plasti zgradbe (prim. sl. 2.2 in 6.1). Verjetno je, da je ta kalcinacija posledica požara ob unicenju lesene strešne konstrukcije stolpa. Kalcinacija na mestu jame za osrednji nosilni steber pa bi lahko tudi pomenila, da je bilo to mesto namenjeno opazovanju in prižiganju signalnih ognjev tudi v casu, ko ga ni vec prekrivala strešna konstrukcija. 
11 Prim. Teržan, Crešnar 2014, 703–704. 
GOMILE IN GRADIŠCA SEVERNEGA KRASA 
Postavlja se vprašanje, ali so kraške “gomile”, o katerih je govor pri Marchesettiju in Gabrovcu, resnicno grobne gomile iz bronaste dobe ali pa so morda podobne stolpu, odkritem na Ostrem vrhu. V zvezi s tem kaže najprej opozoriti na nekaj topografskih posebnosti Ostrega vrha. Na prvi po­gled bi se lahko zdelo vprašljivo, ali strateška lega Ostrega vrha dovoljuje razlago raziskane zgradbe kot opazovalnega stolpa. Hribovita veriga vzdolž severnega kraškega roba namrec praviloma presega 400 m nadmorske višine. Ostri vrh po drugi strani komaj presega 300 m nadmorske višine. Dejansko hribovit severni kraški rob onemogoca razgled z Ostrega vrha proti jugu. Nasprotno pa omogoca razgled proti zahodu, namrec nadzor ne le nad bližnjo dolino reke Branice, temvec nad širokim obmocjem zahodnega dela Vipavske doline in vse do Furlanske nižine. Razgled proti severu omogoca tudi dober nadzor nad flišnatim gricevjem Vrhé nad Vipavsko dolino ter vse do Trnovskega gozda. Razgled proti vzhodu oznacuje dober pregled z Ostrega vrha proti velikemu gradišcu Sv. Pavel nad Planino, najpomembnejšemu gradišcu vzho­dne Vipavske doline.12 Lega Ostrega vrha (prim. sl. 13) je pomembna tudi, ker s severne strani 
12 ANSl 1975, 121. 


Sl. 8: 1 – Gradišce nad Kobdiljem, zracni posnetek iz leta 2011. 2 – Zracno lasersko skeniranje obmocja med Štanjelom (zgoraj levo) in Gradišcem nad Kobdiljem (spodaj desno; z rdeco je uokvirjeno obmocje, zajeto na sl. 8.1). Fig. 8: 1 – Gradišce above Kobdilj, aerial view from 2011. 2 – Airborne laser scanning of the area between Štanjel (top left) and Gradišce above Kobdilj (bottom right; the area shown on Fig. 8.1 is marked with a red frame). (Vir in osnova / Base map ©ARSO) 

Sl. 9: Lukovska Škratljevica. 1 – Kamnita gomila (n. v. 434 m), pogled z juga. 2 – Zracno lasersko skeniranje gomile z okolico. (9.2: Vir in osnova ©ARSO) Fig. 9: Lukovska Škratljevica. 1 – Stone mound (434 m asl), view from the south. 2 – Aerial laser scanning of the mound and its surroundings. (9.2: Base map ©ARSO) 
nadzira suho dolino, ki je danes ena poglavitnih pristopnih poti iz Braniške in Vipavske doline na Kras. Najverjetneje je bilo tako tudi v prazgodo­vinski preteklosti. Z južne strani to dolino zapiragomila na Škratljevici. 
V preteklosti je bilo opravljenih premalo te­renskih raziskav za natancno opredelitev, katera gradišca in “gomile” – stolpi so na severnem Krasu v mlajšem halštatskem obdobju obstajali socasno. Zelo je verjetno, da so bila najvecja, centralna gra­dišca13 na tem obmocju – Tomaj,14 Martinišce pri 
13 Za razmerje med centralnimi in perifernimi gradišci prim. Slapšak 1995, 79 s, sl. 69–70. 
14 Krajši notici v Bratina 2007 in 2008; v obširnejšem clanku o tomajskih raziskavah so natancneje obravnavane le najdbe iz plasti s prehoda iz bronaste v železno dobo: Bratina 2014; glej še tu Bratina. 
Svetem15 in Sv. Pavel nad Planino16 – poseljena v mlajšem halštatskem obdobju. Zanesljivo casovno uvrstitev v mlajši halštatski cas dajejo rezultati zašcitnih raziskav Ostremu vrhu najbližjega cen­tralnega gradišca v Štanjelu.17 Številne površinske keramicne najdbe omogocajo zanesljivo datacijo 
15
 Marchesetti 1903, 47 s; ANSl 1975, 137. Iz pri­padajocega grobišca objavlja Marchesetti dvozankasto polmesecasto fibulo, bronast kotlic z dvojnimi križnimi atašami, bronasto narebreno zapestnico in železen nož s trnastim nastavkom rocaja (glej ib., 200 s, t. 16: 17, 17: 6,13,21) omenja pa tudi bronaste vecglave igle. 
16 ANSl 1975, 121. 
17 Marchesetti 1903, 49 s; ANSl 1975, 141. Raziskave zadnjih desetletij kažejo na kontinuirano poselitev Štanjela v zadnjem tisocletju pr. n. št. (Bratina 2019, 50–57). Na obmocju gradu na zahodu štanjelskega naselja so l. 2010 raziskali ruševine železnodobne hiše, ki je z najdbami in radiokarbonskimi datacijami dobro datirana v mlajšehalštat-ski cas (Fabec, Vinazza 2014; glej še tu Vinazza; Bratina). 


v mlajšehalštatski cas tudi pri nižinskem gradišcu Debela griža pri Volcjem gradu.18 Datacijo v raz­pon druge polovice 5. oz. v 4. st. pr. n. št. potrjuje tamkajšnja površinska najdba loka certoške fibule vrste Xb ali Xc po B. Teržan (sl. 14: 6).19 Morda sodi v mlajšehalštatsko obdobje tudi slabše ohra­njeno gradišce pri Kobjeglavi.20 
Od naštetih vecjih gradišc je le Štanjel posta­vljen na strateško lego na kraškem robu, z dobrim pregledom tako nad kraško planoto proti jugu kot nad Vipavsko dolino proti severu. Kako je z ostalimi gradišci in “gomilami” – stolpi na grebenu severnega kraškega roba? Najvzhodnejše gradišce v tej verigi – Gradišce nad Kobdiljem – je dvoj-no gradišce na vzpetini z dvema vrhovoma (sl. 8.1–8.2).21 Obzidje, ki obdaja severni vrh, obsega približno 360 m ter zaobjema površino približno 0,75 ha in s tem nakazuje gradišce manjše velikosti. Na južnem vrhu je zelo majhno in izjemno mocno utrjeno gradišce v obsegu le 116 m. Obzidji na jugozahodu in severovzhodu spaja manj izrazito povezovalno obzidje. Nadalje je v notranjosti se­
18 Vinazza 2012, 40–46, sl. 4. 
19 Prva objava Vinazza 2012, 45 s, sl. 5; certoške fibule vrste Xb-c sodijo v svetolucijski horizont IIc oz. v negovski horizont dolenjske kulturne skupine (Teržan 1976, 331 s, 364–368, sl. 4 in 35). 
20
 Nedavno je železnodobne grobove, ki jih je C.Marchesetti odkril “pri Štanjelu”, ponovno ovrednotila M. Vinazza (2018). Odkrila je, da sta bila najmanj dva grobova iz 5. oz. 4. st. pr. n. št. dejansko izkopana v Tupelcah, dobre3 km zahodno od Štanjela in približno 2 km severno od gradišca pri Kobjeglavi (Marchesetti 1903, 46; ANSl 1975, 
vernega gradišca majhna kamnita gomila premera približno 15 m, ki je C. Marchesetti ne omenja.22 
Ostremu vrhu najbližja je gomila na LukovskiŠkratljevici (sl. 9.1–9.2).23 V premeru ima dobrih 20 m in je postavljena na najvišjem grebenu kra­škega roba. Od Ostrega vrha jo deli suha dolina, v kateri je še danes poglavitna prometna povezavamed Vipavsko dolino in Krasom. Škratljevica v topografskih znacilnostih izkazuje podobnosti s stolpom z Ostrega vrha. V osrednjem delu gomile je namrec opazna poglobitev, danes zapolnjena z vegetacijo. C. Marchesetti je to poglobitev razumel kot možne ostanke starih nestrokovnih izkopavanj.24 V navezavi na rezultate raziskav na Ostrem vrhu se nakazuje možnost, da tudi Lukovska Škratljevica predstavlja ostanke nadzornega stolpa, oblikova­nega podobno, kot je tisti z bližnjega Ostrega vrha. Nadaljnja podobnost med obema konstrukcijama je v obhodni terasi (morda celo dveh), ki ju nakazujelidarski posnetek Škratljevice (sl. 9.2). Podobnokot pri Ostrem vrhu je tudi terasa pri Škratljevici izrazita na vzhodni strani. Obe zgradbi, tako Ostrivrh kot Škratljevica, torej delujeta kot funkcional­ni par nadzornih stolpov nad komunikacijo, ki s 
22
 Gomila je oznacena na sl. 13. Vzdolž severnega kraškega roba je skupaj dokumentiranih sedem kamnitih gomil. 
23 Marchesetti 1903, 50; ANSl 1975, 141. Lokalno izrocilo za gomili Škratljevico vzhodno in Rabotnicozahodno od Lukovca (vcasih imenovano tudi Škratlovec) navaja zgodbo o dveh škratih na vsaki od gomil, ki sta se obmetavala s kamenjem (Slapšak 1974, 188). 
24
 Danes je poglobitev zarašcena, a je obzidana na 

141; za natancno lokacijo prim. Slapšak 1974, 187 s). nacin, ki kaže, da je bila v 20. stoletju uporabljena tudi  Marchesetti 1903, 49, T. IV: 5; ANSl 1975, 141. kot mitralješko gnezdo. 

(11.2: Vir in osnova / Base map ©ARSO) 
severozahoda, iz Vipavske doline vodi v Štanjel kot lokalno najpomembnejše gradišce. S tega vi-dika deluje kobdiljsko gradišce kot jugovzhodni štanjelski branik (prim. sl. 8.2 in 13). 
Drugace je z Rabotnico kot naslednjo gomilo v nizu severnokraškega roba (sl. 10.1). Ob starem podatku o izkopanem grobu25 lidarski posnetek Rabotnice (sl. 10.2) ne kaže teras, kakršne so naŠkratljevici. Nadalje topografija neposredne oko-lice te sicer s preko 25 metri premera in preko 5 metri ohranjene višine še danes izjemno mogocne gomile izkazuje manj ugodno strateško lego, saj ni postavljena na izpostavljenem, temvec na zelo položnem vrhu. Za Rabotnico torej sklepamo, da je dejansko bronastodobna grobna gomila in da njena funkcija ni enaka funkciji nadzornih zgradb,kakršni sta na Ostrem vrhu in Škratljevici. 
Dve izmed ostalih treh gomil proti zahodu,26 tista na vzpetini Šumka in ena od dveh na Ovc­njaku, sta danes po vecini prekriti z vegetacijo, po velikosti pa sta primerljivi s stolpom z Ostre­ga vrha. Med tremi se po velikosti s preko 30 m premera in po izpostavljeni legi na n. v. 575 m odlikuje vecja gomila na Ovcnjaku. Zanjo, kot tudi za ostali dve, z lidarskih posnetkov ni razbratimorebitnih teras, podobnih tistim na Škratljevici. Se pa na njeni jugovzhodni strani med kamnitimi ruševinami nakazuje ravna linija zidu v dolžini dobrih 10 m, ki bi jo lahko primerjali s terasamina Ostrem vrhu in na Škratljevici in kar bi govorilo proti grobni namembnosti gomile na Ovcnjaku. 
Omeniti je treba tudi izjemen razgled nad bližnjo in daljno okolico. Proti severu je z Ovcnjaka kot na dlani celotna Vipavska dolina, proti jugu pa kraška planota in severna Istra vse do piranskega in savudrijskega polotoka. Dilemo, ali gre pri teh treh kamnitih gomilah za grobne gomile ali za nadzorne stolpe, lahko razrešijo le arheološka izkopavanja. Tako zaradi lege kot zaradi ravnega zidu na gomili vrh Ovcnjaka jim kot bolj verjetno pripisujeva nadzorno vlogo, primerljivo s tisto na stolpu z Ostrega vrha.
Med kamnitimi gomilami na vzpetinah Šumka in Ovcnjak je na isti hriboviti verigi severnega kraške­ga roba nenavadno gradišce nad zaselkom Mihali (sl. 11.1). Marchesetti ga je opisal kot najmanjše gradišce na Krasu: “… na enem najvišjih vrhov, nad zaselkom Mihali, je bilo zgrajeno popolnoma okroglo miniaturno gradišce, ki je moralo služiti kot opazovalnica. Je najmanjše med doslej poznanimi gradišci, saj nima vec kot 97 metrov obsega. Pa ceprav je njegova gradnja enaka ostalim in ima obzidje široko od 10 do 15 metrov in je visoko 1 meter. Odsotnost crnikaste zemlje in crepinj naka­zuje, da so ga naseljevali, ali bolje da ga je posadka nadzirala le v primeru vojne, saj je z njega omogocen neoviran razgled po celotni Vipavski dolini vse do predalpskih podnožij.”27 Po velikosti ne vec kot 0,1 ha in utrjenosti Gradišce nad Mihali spominja na južno kobdiljsko gradišce, katerega obseg je ob mocnem obzidju le dobrih 100 metrov (prim. sl. 8.1–8.2). Spomniti kaže, da je obseg utrjene zgradbe na Ostrem vrhu 33 metrov (sl. 2.1; 4.1), 
25 Marchesetti 1903, 50; ANSl 1975, 122. 

2627
 Marchesetti 1903, 51; ANSl 1975, 137.  Marchesetti 1903, 51 (prevod P. Turk). 

(12.2: Vir in osnova / Base map ©ARSO) 
obseg kamnite gomile – najverjetneje prav takonadzornega stolpa – na Lukovski Škratljevici pa približno 50 metrov (sl. 9.2). 
Zracno lasersko skeniranje (sl. 11.2) nakazuje zid, ki se na zahodni strani naslanja na Gradišce nad Mihali in se po grebenu kraškega roba raz­teza še kakih 500 m v smeri Ovcnjaka. Terenski pregled kaže na slabo ohranjene sledove dober meter širokega zidu, ohranjenega v višini ene do dveh leg kamnov. Takemu zidu bi težko pripisali golo obrambno vlogo. V novejšem casu so ob preucevanju rezultatov zracnega laserskega ske­niranja na Krasu in Notranjskem odkrili nekaj primerov s podobnimi kamnitimi zidovi oznacenih zamejitev ozemelj vecjih gradišc iz pozne bronaste in starejše železne dobe.28 Verjetno gre tudi pri zidu zahodno od Gradišca nad Mihali za ostanke prostorske zamejitve notranjega ozemlja ene od kraških železnodobnih skupnosti, verjetno tiste s središcem v Svetem (sl. 13). 
Gradišce Lipovnik je proti zahodu zadnje nadprelazom Železna vrata med Komenskim Krasom in Vipavsko dolino.29 Gre za dvojno gradišce na dveh vzpetinah s povezovalnim obzidjem (sl. 12.1–12.2), ki je neke vrste zahodni pendant Gradišcu nad Kobdiljem, saj je njegov vzhodni vrh obdan z obsežnejšim obzidjem, ki zaobjema približno 1 ha. Zahodni vrh, na katerem so ruše-vine cerkvice sv. Katarine, pa ima z majhnim in 
28 
Gradišce nad Knežakom z nekaj km dolgim še ohranjenim zunanjim zidom, katerega sestavni del sta dvemajhni gradišci, Breg pri Šembijah in Obroba nad Bacem, in ki zaobjema ozemlje pribl. 7 km2 (Laharnar, Lozic, Štular2019, 268 s, Fig. 2: d–f); Škocjan s približno 5 km dolgimi ostanki obodnega zidu, ki zaobjema podobno površino kot z obzidjem zaobjeto ozemlje Gradišca nad Knežakom (Mlekuž 2019, 58 s, Fig. 4.2–4.3). 
29 Marchesetti 1903, 51 s, T. 5: 2; ANSl 1975, 137; 
mocnim obzidjem bolj kot gradišce izgled vecjegomile. Zahodno od Železnih vrat se dviguje Trstelj, s 643 m n. v. najvišji hrib na severnem Krasu, na njegovem jugozahodnem pobocju pa je na osamelcu na 531 m n. v. Sv. Ambrož, manjše gradišce z masivnimi obzidnimi ruševinami.30 Gradišce ima z lego južno od grebena severnega kraškega roba dober pregled nad celotno kraško planoto, ne pa nad Vipavsko dolino proti severu. Podobno lego južno od kraškega roba ima manjše, mocno utrjeno gradišce Sv. Martin na osamelcu južno od Gradišca nad Mihali (sl. 13).31 S Sv. Martina izhaja gumb razmeroma velike certoške fibule (sl. 14: 7). Glede na njegovo profiliranost in narezljanost bi lahko šlo za razlicico e, g ali i X. vrste po B. Teržan, ki so datirane v cas med drugo polovico 5. in razpon 4. st. pr. n. št.32 
Ob naštetih gomilah in gradišcih se postavlja vprašanje, ali še drži jasna definicija in razlocitev med majhnimi, mocno utrjenimi gradišci na eni in stolpi, kakršen je tisti na Ostrem vrhu, na drugi strani. Kaže, da je bila funkcija zgradb, kakršna je bila tista na Ostrem vrhu, podobna funkciji majh­nih gradišc z izjemno mocnim obzidjem. Taka so Gradišce nad Mihali, južno kobdiljsko gradišce, Sv. Katarina kot zahodni del gradišca Lipovnik, pa tudi gradišci Sv. Ambrož in Sv. Martin. Najina tezaje, da je bil Ostri vrh skupaj s Škratljevico na seve­rozahodu in kobdiljskim gradišcem na jugovzhodu 
30 Marchesetti 1903, 52 s, T. 5: 3; ANSl 1975, 125. 
31 Marchesetti 1903, 50 s, T. 4: 6; ANSl 1975, 137; Slapšak 1974, 192. Površinske najdbe z gradišca Sv. Martin sodijo v cas od zgodnje bronaste dobe (Turk, Turk 2019, 171, sl. 214) do pozne antike (Bitenc, Knific 2001, kat. št. 44). 
32 Teržan 1976, 331 s, 364–368. Gumb certoške fibule s Sv. Martina (P 27246) je bil v Narodnem muzeju Slovenije 

Slapšak 1974, 191 s. pridobljen leta 2001. 

zgrajen kot nadzor in zapora ozemlju, ki ga je kot osrednje naselje obvladovalo štanjelsko gradišce (sl. 13). Podatki z izkopavanj so dovolj kvalitetniza datiranje tako osrednjega naselja v Štanjelu kot njegovih zapor v mlajšehalštatsko obdobje, v cas med 6. in 4. st. pr. n. št. Gomila na Rabotnici zaradi podatkov o (verjetno) bronastodobnem grobu, a tudi zaradi topografskih posebnosti ni sestavni del teh zapor. Zahodni del severnokraških zaportvorijo gomile – stolpi na Šumki in Ovcnjaku ter Gradišce nad Mihali in Lipovnik. Te zapore so na zahodnem delu severnokraškega roba skupaj z gradišcema Sv. Ambrož in Sv. Martin verjetno povezane z nadzorom in obrambo prostora, katerega osrednje naselje je Gradišce pri Svetem. Manjše gradišce Zagrajec je verjetno služilo obrambi in nadzoru ozemlja Gradišca pri Svetem na njegovi jugozahodni strani.33 Za natancno datacijo teh zapor nimamo kvalitetnih podatkov34 in je nji­hova predpostavljena socasnost z zaporami priŠtanjelu sicer verjetna, a še nedokazana. Zapore na severnem kraškem robu se torej kažejo kot ne­sklenjen nadzorno-obrambni sistem, ki je verjetno prvenstveno služil nadzoru nad (manj obsežnimi) obmocji posameznih centralnih gradišc na severuKrasa, kakršni sta Štanjel in Sveto, s tem pa varo­vanju celotnega ozemlja kraške kulturne skupine. 
KRAS V MLAJŠEM HALŠTATSKEM CASU 
Predstavljeni rezultati kažejo, da je bilo gradišcev Štanjelu z robnimi nadzorno-obrambnimi posto­jankami mocno utrjeno v mlajšem halštatskem casu. Izbrane najdbe nakazujejo radikalne spremembe v 

33 34
Marchesetti 1903, 46 s, t. 3: 12; ANSl 1975, 138;  Z izjemo omenjenega gumba certoške fibule, glej glej še tu Bratina. sl. 14: 7. 

Sl. 14: Pridatki iz groba, odkritega na širšem obmocju rodiške Ajdovšcine s pomocjo detektorja kovin v devetdesetih letih 20. stoletja (1–5). – Površinski najdbi fragmentov certoških fibul: Debela griža pri Volcjem gradu (6) in Sv. Martin (7). M. = 1:2. Fig. 14: Goods from the grave unearthed in the 1990s with the help of a metal detector in the wider area of Ajdovšcina above Rodik (1–5). – Surface finds of fragments belonging to Certosa fibulae: Debela griža near Volcji grad (6) and Sv. Martin (7). Scale = 1:2. 
poselitveni podobi Krasa v tem casu tudi južneje od severnega roba kraško-notranjske skupine. 
V zgodnja devetdeseta leta 20. stoletja sodi detektorska najdba ženskega žganega groba s spiralnima zapestnicama, obrockom in votlo dolgonožno pijavkasto fibulo s precnimi vrezi na prednjem in zadnjem delu loka s širšega obmocja gradišca Ajdovšcina nad Rodikom (sl. 14: 1–5).35 Gre za najstarejše znane najdbe s tega strateško pomembnega gradišca na južnem Krasu oz. na zahodnem robu Brkinov.36 Spiralni zapestnici iz bronaste žice kvadratnega oz. pravokotnega preseka 
35 
Najdbe so bile v Narodnem muzeju Slovenije pridobljene leta 1996. Inventarizirane so pod inv. št. P 19307–19308 (bronasti spiralni zapestnici), P 19309 (bronasta fibula), P 19310 (bronast obrocek), P 19311 (4 fragmenti sežganih cloveških kosti) in P 19312 (10 fragmentov ostenja keramicne posode). 
36
 Slapšak 1985. 
(sl. 14: 2–3) imata primerjave v najmlajših pred­metih, odloženih v depo iz Mušje jame, predvsem pa v zapestnicah s konca 8. in iz 7. st. pr. n. št. v Istri.37 Najboljše primerjave za bronasto dolgono­žno pijavkasto fibulo (sl. 14: 1) so v svetolucijski skupini, kjer jih najdemo v grobovih iztekajocega se 7. in iz 6. st. pr. n. št.38 
Med zašcitnimi izkopavanji ob obnovi Gombacevedomacije v Škocjanu (danes sedež Parka Škocjan­
37 Teržan 2016a, 279 s, t. 33: 6; 65: 16–18; za podobne spiralne zapestnice z Ulake prim. tudi Laharnar, Murgelj v tem zvezku Arheološkega vestnika. 
38 Prva objava Slapšak 1997, 25 s, sl. 5; tovrstne fibule so v svetolucijski skupini uvršcene tako v stopnjo Ic2 kot IIa (prim. Teržan, Trampuž 1973, 424 s, t. 7: 12; Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984–1985, t. 55: C2–3; 61: A1; 65: A5; 66: G1; 100: D; 103: B3; 138: B2; 159: C1–2; 
214: A4; 227: A1; 231: F2; 232: A3; 241: D1; 248: D2; 254: D2; 263: E). 


ske jame) sta bila leta 1996 odkrita železnodobna grobova, od katerih je bil eden ohranjen skoraj intaktno (sl. 15.1).39 Grobna jama je bila obložena s kamni, vanjo pa je bila položena žara – rdece žgana mlajšehalštatska keramicna situla na nogi z vodoravnimi rebri in izmenicnim crnim slikanjem (sl. 15.2).40 Drugi grob je bil unicen. Ohranila se je le grobna jama, obložena s kamni, v njej pa je bilo nekaj drobnih sežganih kosti. V casu 6. st. pr. n. št. torej ta predel znotraj obzidja škocjan­skega gradišca ni bil poseljen, temvec namenjen pokopom. Posebno pozornost vzbuja dejstvo, da zacetek mlajšega halštatskega obdobja sovpada z opustitvijo pokopavanja na bližnjem grobišcu Brežec.41 Najboljše primerjave za keramicno situlo na nogi v Istri ter v venetskem in svetolucijskem prostoru42 nakazujejo spremenjene smeri kultur­nih in izmenjalnih stikov škocjanske skupnosti v tem casu.43 
39 Turk 1998; Turk 2012, 111, sl. 9. 
40 
Keramicno situlo hrani Pokrajinski muzej Koperpod inv. št. AŠD 1. Izdelana je na loncarskem vretenu in kvalitetno rdece žgana. Sledovi crne poslikave so slabo ohranjeni. V. 24,2 cm, pr. ustja 16,4 cm, pr. noge 11 cm. 
41 Ruaro Loseri et al. 1977, 40. Eden najmlajših predmetov z Brežca je prav keramicna situla na nogi z vodoravnimi rebri, podobna tisti na sl. 15.2 (ib., 122, T. 32: 6). 
42 Dular 1982, 97, 137 s, sl. 7: 14; 25: 3; t. 19; Teržan, Trampuž 1973, 428 s, t. 10: 4,12; Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984–1985, t. 62: A12; 64: G6; 77: D3; 84: C5; 148: B2; 151: A10; 174: B2; 187: B6; 189: B4; 228: E2; 
230:
 F6; 231: B4; 248: B9; Mihovilic 1995, 293 s, Abb. 13, 

T.
 2: 1–5. V novejši analizi keramicnih situl S. Tecco Hvala situle, kakršna je škocjanska, uvršca v zahodno-slovenski tip IIb3 situl z nogo, znacilen predvsem za svetolucijsko stopnjo IIa (Tecco Hvala 2014, 334–335, sl. 4: 13,14). 


43 Teržan 2016b, 415–424, 465–470. 
Ceprav imamo na razpolago še vedno le malošte­vilne grobne najdbe iz mlajšehalštatskega obdobja, kot so omenjene z Ajdovšcine nad Rodikom (sl. 
14: 1–5), Škocjana (sl. 15.1–15.2) in Tupelc44 na Krasu ter tudi iz okolice Ulake45 ob Loškem polju,Šmihela pod Nanosom blizu prelaza na Razdrtem in drugih notranjskih najdišc,46 lahko sklepamo, da doživi notranjsko-kraška kulturna skupnost svoj ponoven vzpon prav v casu nastanka predstavljenega severno-kraškega nadzorno-obrambnega sistema, vkljucno s stolpom na Ostrem vrhu (sl. 7; 13), tj. v casu stopnje Notranjska IV–V.47 To je namrec cas, ko pride tudi v svetolucijski skupini do izrazitejše vojaške naravnanosti družbe, kot kažejo pridatki orožja (sekire in sulice) v grobovih, ki so bili v starejšem obdobju svetolucijske skupine vse do stopnje Sv. Lucija II b–c tako rekoc tabuizirani,48 in ko se družba na Dolenjskem skozi prizmo grobnih pridatkov kaže kot izrazito vojaško nastrojena in razslojena.49 
44 
Glej op. 20. 
45
 Glej še tu Laharnar, Murgelj. 
46
 Guštin 1979, t. 3: 5,6 (Cepna); 4: 8 (Gradišce priKnežaku); 5: 3 (Ulaka), 6: 1–8 (Štorje); 12: 2–4 (Trnovo);19–20 (Tržišce); 50–58 in 62–64 (Šmihel – Mackovec in za Polšno) itd. 
47 Guštin 1973, 476–478, sl. 2; Gabrovec 1987, 159–161, sl. 10. 
48
 Primerjaj Teržan, Trampuž 1973, 434–437, sl. 4: 3; pril. 1; t. 20: 1–4; Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984–1985, t. 27 F; 29 D; 153 A; 156 A; 169 A; 263 C; 266 A; 273; 275 E, F; 276 A. 
49 Teržan 1985, 92 ss, sl. 12–13; 15; 17; Teržan 2015, 61 ss, sl. 1–7; Teržan 2020, 366 ss. 
ZAKLJUCEK 
Glede na umestitev stolpa z Ostrega vrha v kronološki in geografski okvir lahko povzamemo, da so kraške skupnosti med 6. in 4. stoletjem pr. 
n. št. izvajale nadzor in obrambo svojih severnih meja proti Vipavski dolini z nizom stolpov in manjših, a dobro utrjenih gradišc. Nadzorna in obrambna crta na severnem kraškem robu ni bila povsem sklenjena, temvec jo delimo na vzhodni del, povezan z nadzorom dostopa do ozemlja osre­dnjega gradišca v Štanjelu, in na zahodni del, ki ga je verjetno treba povezati z nadzorom ozemlja Gradišca pri Svetem. Tako sta bila varovana oba glavna dostopa do kraške planote s severa – od tam, kjer je od benecansko-furlanskih nižav, v Vipavski dolini in dalje cez prelaz na Razdrtem in Postojnskih vrat potekala glavna komunikacija med sredozemskim svetom in notranjostjo evropske celine, med vzhodom in zahodom. Prav iz smeri te poglavitne nadregionalne transverzale je bilo 
ANSl = Arheološka najdišca Slovenije, Ljubljana, 1975. 
BACIC. B. 1960, Tumuli iz broncanog doba na Maklavunui Žamnjaku u južnoj Istri. Jadranski zbornik 4, 200–204. 
BITENC, P., T. KNIFIC 2001 (ur. / eds.), Od Rimljanov do Slovanov. Predmeti. – Ljubljana. 
BRATINA, P. 2007, Tomaj – arheološko najdišce Tabor. – Varstvo spomenikov. Porocila 43 (2006), 223–224. 
BRATINA, P. 2008, Tomaj – arheološko najdišce Tabor. – Varstvo spomenikov. Porocila 44 (2007), 285. 
BRATINA, P. 2014, Tomaj. – V / In: B. Teržan, M. Crešnar (ur. / eds.), Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem / Absolute dating of Bronze and Iron Ages in Slovenia. – Katalogi in monografije 40, 587–593.
BRATINA, P. 2019, Štanjelski hrib v preteklosti. Pregledarheoloških raziskav. – V / In: E. Belingar (ur.), Štanjel, variacije v kamnu, 43–57, Ljubljana. 
COVIC, B. 1983, Regionalne grupe ranog bronzanog doba. 
– V / In: Praistorija jugoslavenskih zemalja 4, Bronzano doba. 114–190, Sarajevo. 
DULAR, J. 1982, Halštatska keramika v Sloveniji. Prispevek k proucevanju halštatske grobne keramike in loncarstva na Dolenjskem (Die Grabkeramik der älteren Eisenzeit in Slowenien). – Dela 1. razreda SAZU 23.
FABEC, T., M. VINAZZA 2014, Štanjel. – V / In: B. Teržan, 
M. Crešnar (ur. / eds.), Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem / Absolute dating of Bronze and Iron Ages in Slovenia. – Katalogi in monografije 40, 595–602. 
GABROVEC, S. 1983, Srednje broncano doba. – V / In: Praistorija jugoslavenskih zemalja 4, Bronzano doba. 40–51, Sarajevo. 
tudi pricakovati morebitne zunanje grožnje in nevarnosti za kraško železnodobno skupino. 
Nastanek opisanega nadzorno-obrambnega sis-tema, ki so ga zgradile kraške skupnosti, socasne spremembe v svetolucijski in dolenjski kulturni skupini – gradnja utrjenih gradišc vzdolž meja njunih ozemelj in orožje med grobnimi pridatki – odražajo nemirno obdobje tudi v širšem regi­onalnem in nadregionalnem smislu.50 Nekatere kasnejše omembe v klasicnih virih – pa ceprav skromne in niti najmanj enoznacne – bi lahko celo nakazovale preživetje nekaterih takih stolpov in utrdb, ali vsaj njihovih konstrukcijskih elementov, vse do zgodnjerimskega obdobja.51 
50
 Svoljšak 1984; Tecco Hvala, Škvor Jernejcic 2017, 129 s, 169 s, sl. 99; Teržan 2020, 365–367, 384–386. 
51 Šašel 1981. S tega vidika kaže opazovati tudi podatek o ognjišcni površini s konca mlajše faze stolpa z Ostrega vrha (prim. tu zgoraj, sl. 2.1–2.2), za katero je mogoce postulirati funkcijo signalnih ognjev v casu, ko stolp ni bil vec nadstrešen in je bil verjetno le še ruševina. 
GABROVEC, S. 1987, Notranjska grupa. – V / In: Praisto­rija jugoslavenskih zemalja 5, Željezno doba. 151–177, Sarajevo.
GUŠTIN, M. 1973, Kronologija notranjske skupine (Crono­logia del gruppo preistorico della Notranjska (Carniola Interna)). – Arheološki vestnik 24 (1975), 461–506. 
GUŠTIN, M. 1979, Notranjska. K zacetkom železne dobe na severnem Jadranu / Zu den Anfängen der Eisenzeit an der nördlichen Adria. – Katalogi in monografije 17.
HÄNSEL, B., B. TERŽAN 1999, Broncanodobna kupolasta grobnica mikenskog tipa u Istri. – Histria archeologica 30, 69–107. 
HÄNSEL, B., B. TERŽAN 2000, Ein bronzezeitliches Kup--pelgrab außerhalb der mykenischen Welt im Norden der Adria. – Prähistorische Zeitschrift 75, 161–183. 
LAHARNAR, B., E. LOZIC, B. ŠTULAR 2019, A structu­red Iron Age landscape in the hinterland of Knežak, Slovenia. – V / In: D. C. Cowley, M. Fernández-Götz, 
T. Romankiewicz, H. Wendling (ur. / eds.), Rural set­tlement. Relating buildings, landscape and people in the European Iron Age, 263–271, Leiden. 
MARCHESETTI, C. 1903, I castellieri preistorici di Trieste e della regione Giulia. – Trieste (Reprint 1981: A. M. Rad-milli, D. Cannarella (ur. / eds.), Societa per la preistoria e protostoria della Regione Friuli-Venezia Giulia 3). 
MIHOVILIC, K. 1995, Reichtum durch Handel in der Hallstattzeit Istriens. – V / In: B. Hänsel (ur. / ed.), Handel, Tausch und Verkehr im bronze- und früheisen­zeitlichen Südosteuropa, Prähistorische Archäologie in Südosteuropa 11, 283–329. 
MLEKUŽ, D. 2019, Animate caves and folded landscapes. – V / In: L. Büster, E. Warmenbol, D. Mlekuž (ur. / eds.), Between worlds. Understanding ritual cave use in later prehistory, 45–66, Cham. 
MUŠIC, B., F. DIMC 1994, Magnetna susceptibilnost kot kvantitativni kriterij za razvršcanje arheoloških mate-rialov. – Arheo 16, 37–44. 
RUARO LOSERI et al. 1977 = L. Ruaro Loseri, G. Steffè De Piero, S. Vitri, G. Righi 1977, La necropoli di Brežec presso San Canziano del Carso. Scavi Marchesetti 1896­1900. – Atti dei Civici Musei di Storia ed Arte di Trieste, Monografie di Preistoria 1, Trieste.
SLAPŠAK, B. 1974, s.v.: Kobjeglava, Lukovec, Sveto, Škrbina.Sv. Katarina – Lipovnik in Škrbina. Sv. Martin. – Varstvo spomenikov 17–19/1, 187–192.
SLAPŠAK, B. 1985, Rodik. Raziskave Arheološkega oddelka Filozofske fakultete v Ljubljani / Ricerche del Seminario archeologico della Facoltà di Lettere di Lubiana. Arhe­ološka razstava / Mostra archeologica. – Trst/Trieste.
SLAPŠAK, B. 1995, Možnosti študija poselitve v arheolo­giji. – Arheo 17. 
SLAPŠAK, B. 1997, Starejša zgodovina Rodika. – V / In: M. Pregelj (ur. / ed.), Rodik med Brkini in Krasom. Zbornik ob 350. letnici cerkve, 19–64, Koper.
SVOLJŠAK, D. 1984, Most na Soci (S. Lucia) e i suoi sistemi di difesa. – V / In: Preistoria del Caput Adriae, Atti del convegno internazionale. Trieste, 19-20 novembre 1983, 115–118, Trieste. 
ŠAŠEL, J. 1981, Castellum Larignum (Vitr. 2,9,15). – Hi-storia 30, 254–256 (= J. Šašel, Opera selecta, Situla 30, Ljubljana 1992, 645–647). 
TECCO HVALA, S. 2014, Loncene situle iz starejše železne dobe na obmocju Slovenije / Early Iron Age ceramic situlae from Slovenia. – V / In: S. Tecco Hvala (ur. / ed.), Studia Praehistorica in Honorem Janez Dular, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 30, 323–339. [https:// doi.org/10.3986/9789610503651]
TECCO HVALA, S., B. ŠKVOR JERNEJCIC 2017, Kulturna in družbena identiteta / Cultural and social identities. 
– V / In: S. Tecco Hvala, Molnik pri Ljubljani v železni dobi / The Iron Age site at Molnik near Ljubljana, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 36, 125–130, 166–170. 
[https://doi.org/10.3986/9789610503750]
TERŽAN, B. 1976, Certoška fibula / Die Certosafibel. – Arheološki vestnik 27, 317–443. 
TERŽAN, B. 1985, Poskus rekonstrukcije halštatske družbene strukture v dolenjskem kulturnem krogu / Ein Rekonstruktionsversuch der Gesellschaftsstruktur im Dolenjsko-Kreis der Hallstattkultur. – Arheološki vestnik 36, 77–105. 
TERŽAN, B. 2015, Zgodnjelatenske prvine v poznem obdobju halštatske kulture na obmocju Slovenije – ka­zalci “diplomatskih stikov” v 5.–4. stol. pr. Kr.? – V/ In: Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše, Razprave 1. razr. SAZU 31, 59–87. 
TERŽAN, B. 2016a, Obrocasti nakit / Oggetti di ornamento ad anello. – V / In: B. Teržan, E. Borgna, P. Turk, Depoiz Mušje jame pri Škocjanu na Krasu / Il ripostiglio della Grotta delle Mosche presso San Canziano del Carso, Katalogi in monografije 42, 269–284.
TERŽAN, B. 2016b, Škocjan – kraj na sticišcu svetov /San Canziano – crocevia di culture / Škocjan – at the meeting point of worlds. – V / In: B. Teržan, E. Borgna, 
P. Turk, Depo iz Mušje jame pri Škocjanu na Krasu / Il ripostiglio della Grotta delle Mosche presso San Canziano del Carso, Katalogi in monografije 42, 345–486.
TERŽAN, B. 2020, Dolenjska halštatska skupina. Uvodnik in kratek oris / The Dolenjska Hallstatt Group. An introduction and brief outline. – Arheološki vestnik 71, 361–394. 
TERŽAN, B., M. CREŠNAR 2014, Poskus absolutnega datiranja starejše železne dobe na Slovenskem / Attempt at an absolute dating of the Early Iron Age in Slovenia. 
– V / In: B. Teržan, M. Crešnar (ur. / eds.), Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem / Absolute dating of Bronze and Iron Ages in Slovenia. – Katalogi in monografije 40, 703–724.
TERŽAN, B., N. TRAMPUŽ 1973, Prispevek h kronologiji svetolucijske skupine / Contributto alla cronologia del gruppo preistorico di Santa Lucia. – Arheološki vestnik 24, 416–460. 
TERŽAN, B., P. TURK 2005, The Iron Age Tower upon Ostri vrh. – V / In: G. Bandelli, E. Montagnari Kokelj (ur. / eds), Carlo Marchesetti e i castellieri 1903–2003: atti del convegno internazionale di studi, Castello di Duino (Trieste), 14-15 novembre 2003, 339–352, Trieste. 
TERŽAN, B., P. TURK 2006, Kraški opazovalni in obrambni stolpi iz železne dobe. – Kras: revija o Krasu in krasu, 
o ljudeh in njihovem ustvarjanju 77, 20–23. 
TERŽAN, B., P. TURK 2014, Ostri vrh pri Štanjelu / Ostrivrh near Štanjel. – V / In: B. Teržan, M. Crešnar (ur. / eds.), Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem / Absolute dating of Bronze and Iron Ages in Slovenia. – Katalogi in monografije 40, 603–610.
TERŽAN, B., F. LO SCHIAVO, N. TRAMPUŽ OREL 1984–1985, Most na Soci (S. Lucia) 2, Katalogi in mo-nografije 25/1–2. 
TURK, P. 1992, Arheološke raziskave prazgodovinskega objekta na Ostrem vrhu - na Melišcu. – Pozdrav iz KS Štanjel. Glasilo krajevne skupnosti Štanjel 5, 14. 
TURK, P. 1998, Škocjan. – Varstvo spomenikov. Porocila 37 (1996), 120–121. 
TURK, P. 2012, Arheologija. – V / In: B. Peric (ur. / ed.),Park Škocjanske jame, 104–117, Škocjan. 
TURK, P., M. JEREB 2006, Poselitev Braniške doline v prazgodovini in rimskem obdobju: arheološka pri-cevanja. – V / In: Z. Jereb et al. (ur. / eds.), Kronika Rihemberka - Branika 2: zbornik strokovnih prispevkov s podrocja arheologije, zgodovine in umetnostne zgodo-vine, 9–18, Branik. 
TURK, P., M. TURK 2019, Najstarejše zgodbe s sticišca svetov. – Ljubljana. 
TURK, P., M. TURK 2021, The earliest stories from the crossroads. – Ljubljana. 
VINAZZA, M. 2012, Prazgodovinska keramika z gradišca Volcji Grad – Debela Griža pri Volcjem Gradu – V / In: M. Guštin (ur. / ed.), Volcji Grad, 39–57, Komen. 
VINAZZA, M. 2018, Pozabljeno starejšeželeznodobno grobišce iz Tupelc na Krasu? – V / In: M. Crešnar, M. Vinazza (ur. / eds.), Srecanja in vplivi v raziskovanju bronaste in železne dobe na Slovenskem. Zbornik pri­spevkov v cast Bibi Teržan, 381–388, Ljubljana. 

The Iron Age tower atop Ostri vrh and the barriers of the northern Kras (Karst) 

The Iron Age tower atop Ostri vrhand the barriers of the northern Kras (Karst) 
Translation 
STONE MOUNDS ALONG THE NORTH EDGE OF THE KRAS PLATEAU 
Ostri vrh forms part of a range of hills lining the north edge of the Kras plateau and separating the limestone karst plateau to the south from the flysch alluvial valley of the Vipava to the north. The highest peaks of this range reach up to 600 m above sea level. Ostri vrh is among the northernmost ele­vations in the range (cf. Fig. 13) and stands at 301 m asl. It first appeared in archaeological literature in 1903, when Carlo Marchesetti noted a stone mound on its summit.1 He mentioned a relatively small, presumably undamaged mound measuring 25 m in diameter and 2 m in height, and forming a group of six tumuli located on hilltops betweenOstri vrh near Štanjel in the east and Ovcnjak aboveŠkrbina in the west. Based on the information that an inhumation burial in a stone cist was found in the largest of them, on Rabotnica above Branik, Marchesetti supposed that all were Bronze Age tumuli. Fragments of a pottery vessel are the only reported goods from this grave. It is also worth men­tioning that Marchesetti got this information second hand and that none of the recorded mounds were investigated prior to the excavations on Ostri vrh. 
Stane Gabrovec ascribed the mounds on the north edge of the Kras plateau to the Middle Bronze Age Castellieri culture and paralleled them with similar burial mounds in Istria.2 Noting that none had been investigated archaeologically, he used the burial on Robotnica as the sole piece of evidence to infer on a resemblance between those in the Kras and the more numerous and better investigated tumuli in Istria. The rite of this burial, namely inhumation in a stone cist is one similar to the tumulus burials practised in Istria all from the Early Bronze Age onwards.3 
1 Marchesetti 1903, 50 f; ANSl 1975, 141. 
2 Gabrovec 1983, 48 f. 
3 Covic 1983, 118 f, 124 f. The 1950s excavations of a stone mound at Maklavun, southern Istria, revealed the remains of a domed burial chamber from the Middle Bronze Age (Bacic 1960; Hänsel, Teržan 1999; Hänsel, Teržan 2000). 
OSTRI VRH 
The expansion of the quarry on the west slope of Ostri vrh brought about rescue excavations of the stone mound located on the hilltop that a team of archaeologists and students from the department of archaeology at the Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, conducted in 1992.4 The results of the excavations were surprising, revealing neither a grave, as expected, nor any other mortuary re­mains, but an oval stone building surrounded by a terrace (Fig. 1–3).5 
The building was oval in plan and measured roughly eleven metres in maximum diameter. Its wall was 1.5–2.5 m thick and preserved up to 1.9 m high. The section across the eastern part of the wall and terrace revealed a solid construction (Fig. 3.3). The wall had the interior and exterior faces built of carefully laid large stones, while the core was filled with stones of different sizes; the eastern part of the wall was more than two metres thick. 
The remains of the terrace survived best along the eastern and northern parts of the wall. It was paved with select large stones forming the outer edge (Fig. 3.2) and with rubble in the centre (Fig. 1; 2.1: B; 3.3). Surviving one or two courses high on the northwest and southeast sides are two buttresses (Fig. 2.1: E; 2.2). We can infer from their location that they served as added support of the wall on the steep north and south slopes of Ostri vrh. 
In the late phase, the interior had a compact floor of calcinated rubble (Fig. 2.1: D; 2.2).6 The dark patches on this hard calcinated surface indicate a fireplace (Fig. 2.1: C). The magnetic suscepti­bility analysis has confirmed the existence of a fireplace in this spot,7 revealing that the sample 
4 Nada Osmuk, conservator at the heritage protection office in Nova Gorica, ordered and also oversaw the rescue excavation. 
5
 The results of these excavations have been briefly published in two papers (Teržan, Turk 2005; Teržan, Turk 2014), as well as several short popular overviews (Turk 1992; Teržan, Turk 2006; Turk, Jereb 2006, 12–14). 
6 Teržan, Turk 2005, 340, Fig. 5. 
7
 Mušic, Dimc 1994, 41 f, Fig. 5–8. 
of the calcinated ground was subjected to extreme differences in temperature at some point in the past. The only small finds at the site came to light on this surface, consisting of few fragments of undiagnostic prehistoric pottery as well as broken and burnt bones of sheep/goats.8 
Further excavations revealed several other con­struction elements. The most surprising was a series of niches for wooden posts set at more or less regular intervals (1.2–2 m) in the exterior and interior faces of the wall (Fig. 4–5). These niches originally held thick wooden posts that served to strengthen the wall and possibly to carry a wooden superstructure.9 
The niches also show that the wall was constructed in several stages: first the posts were positioned into their respective holes in the ground (Fig. 4.3–4.6; 5.3–5.10), after which the wall was constructed with both interior and exterior faces incorporating the posts. In some places on the exterior, the posts were fixed into place with one large or several smaller stones (Fig. 4.2; 5.1; 5.2; 5.5). 
The interior face had twelve niches, almost all of which had corresponding postholes in the ground. One more posthole was unearthed at the damaged part of the wall (Posthole 11 – Fig. 4.1), suggesting the existence of altogether thirteen wooden posts (Fig. 3.1). The exterior face had twenty niches, most also recorded with respective postholes. Some of the holes held a considerable amount of charcoal. In the south part of the wall, just above the steep southern slope, the exterior face only survived one course of stones high and the postholes there (Postholes 18, 19, 20 and 25) were hewn into the bedrock (Fig. 5.6–5.9). In contrast, the exterior face in the west, where the slope is gentler, survived to the height of a metre and a half and the niches for Posts 26 and 33 showed only slight disturbance of the stones (Fig. 4.1 and 5.10). The rubble that constituted the core of the terrace (Fig. 1; 2.1: B; 3.2–3.3) served as additional support of the posts and the lower courses of the exterior face. 
The total number of 33 niches for wooden posts is evidence of a wooden frame that reinforced the stone wall and presumably supported a wooden su­perstructure and roof. The existence of a roof can be inferred from the hole for a substantial post located in the centre of the building, which held the roof over the entire building (Fig. 6.1–2). As opposed to the 
8
 Cornelia Becker (Institut für Prähistorische Archäo­logie, Freie Universität Berlin) analysed the bone finds. 
9
 For the appearance of the tower with a wooden superstructure, see Turk, Jereb 2006, Fig. 4. 
postholes associated with the niches in the walls that measured up to 25 cm across, the central posthole measured more than 50 cm in diameter (Fig. 4.1: A). Its size reveals that it must have supported a heavy roof structure. Found on the bedrock in the interior were the remains of two fireplaces with large amounts of charcoal, which mark the time of the construction and early use of the tower (Fig. 4.1: B); several fragments of caprine bones were found in their proximity. Above the bedrock, the interior of the building was filled with rubble to the height of 60–70 cm, which served as additional support for the posts and the lower courses of the interior face. 
The features described above indicate that the building functioned as a watch or defence tower. With the scarce and undiagnostic prehistoric sherds, the dating of the tower rests on the results of the radiocarbon analyses.10 Charcoal samples were taken from the postholes associated with Niches 2 (one analysis) and 11 (two analyses), and from the central fireplace of the tower’s early phase (Fig. 7). The results all date the tower to the Early Iron Age (8th–5th century BC) in the 1 S range (i.e. one standard deviation or 68% probability). The flat section of the 14C calibration curve, also known as the Hallstatt plateau,11 prevents precise dating for this specific period (Fig. 7). 
What nevertheless seems significant is the sli­ghtly earlier dating within the 1 S range (not later than 520 BC) of the central fireplace of the early phase. Moreover, the charcoal samples from two postholes point to slightly later dates within the same span: their dating between 550 and 400 BC is more than 50% likely. If this indicates occasional repairs of the tower’s wooden construction, we may presume that the tower was erected in a time before the Certosa phase and was in use mainly in the late 6th and throughout the 5th century BC. It appears not to have been repaired in later times. 
The hole for the central post in the tower in­terior was partially covered with the calcinated stone surface of the later phase ground (cf. Fig. 
2.2 and 6.1). The calcination is probably the result of a fire that destroyed the roofing of the tower. On the other hand, it could also signify that the central spot was used for observation and for li­ghting signal fires in a time when the tower was no longer roofed. 
10 
Conducted at the Oxford Radiocarbon Accelerator Unit (analysis Nos. OxA-4081, 4082, 4083, 4090); cf. Ter­žan, Turk 2005, 347, Fig. 13; Teržan, Turk 2014, 608–610. 
11 Cf. Teržan, Crešnar 2014, 703–704. 

The Iron Age tower atop Ostri vrh and the barriers of the northern Kras (Karst) 
MOUNDS AND HILLFORTS OF THE NORTHERN KRAS 
The tower on Ostri vrh opens the question of whether the mounds in the Kras really are burial mounds from the Bronze Age as proposed by Marchesetti and Gabrovec or rather buildings si­milar to the tower on Ostri vrh. We should begin the discussion with certain topographic features of Ostri vrh. The hill’s location is not one of an outstanding strategic importance, which would support the hypothesis of the building serving as a watch tower. The chain of hills along the north edge of the Kras largely surpasses 400 m of altitude, while Ostri vrh lies at barely 300 m asl and does not afford a view to the south. It does, however, provide a view to the west, controlling not only the nearby valley of the River Branica, but also a wide area of the Vipava Valley all to the Friuli Plain. Its northward view opens onto the flysch hills of Vrhé above Vipavska dolina to the plateau of Trnovski gozd. The eastward view offers an unimpeded view of Sv. Pavel above Planina, the most prominent hillfort of the eastern Vipavska dolina.12 The location of Ostri vrh (cf. Fig. 13) is also important in that is controls the dry valley to the north, which today hosts one of the main access routes leading from the valleys of the Branica and Vipava to the Kras; this was most likely also the case in prehistory. This valley is controlled on thesouth side by the mound on Škratljevica. 
The fieldwork done in the past has not provided answers as to which of the Late Hallstatt hillforts and mounds – towers in the northern Kras existed simultaneously. It is highly likely that the largest, central hillforts13 in the area – Tomaj,14 Marti­nišce near Sveto15 and Sv. Pavel above Planina16 
– were all inhabited in the Late Hallstatt period. 
12 ANSl 1975, 121. 
13
 For the relationship between central and minor hillforts, cf. Slapšak 1995, 79 f, Fig. 69–70. 
14 Brief notes in Bratina 2007 and 2008; the more comprehensive contribution on the investigations at Tomaj only focuses on the finds from the layers attributed to the transition from the Bronze to the Iron Age: Bratina 2014; also see Bratina in this volume. 
15 Marchesetti 1903, 47 f; ANSl 1975, 137. Originating in the associated cemetery, Marchesetti noted a two-loo­ped crescent-shaped fibula, a small bronze cauldron with double-cross attachments, a bronze ribbed bracelet and a tanged iron knife (see ib., 200 f, Pl. 16: 17; 17: 6,13,21); he also mentions multi-knobbed bronze pins. 
16 ANSl 1975, 121. 
The rescue investigations at Štanjel, the central hillfort geographically closest to Ostri Vrh, have offered reliable evidence of a Late Hallstatt da­ting.17 Numerous surface finds of pottery sherds also reveal a Late Hallstatt date for the lowland fortified settlement at Debela griža near Volcji grad;18 the bow of a Certosa fibula of Type Xb or Xc after Teržan that was found there as a surface find supports the dating to the second half of the 5th and the 4th century BC (Fig. 14: 6).19 The less well-preserved hillfort at Kobjeglava may also date to the Late Hallstatt period.20 
Of the enumerated major hillforts, only Štanjel boasts a strategic location on the edge of the Kras plateau, with an unimpeded view of both the plateau to the south and the Vipava Valley to the north. What about the other hillforts and mounds 
– towers along the north edge of the Kras? The easternmost in this chain – Gradišce above Kob­dilj – is a double hillfort on an elevation with two peaks (Fig. 8.1–8.2).21 The rampart on the north peak measures roughly 360 m in circumference and encloses a roughly 0.75 ha large surface that indicates a small hillfort. The south peak hosts a very small, but heavily fortified hillfort only mea­suring 116 m in circumference. The two hillforts are connected via an inconspicuous wall. The interior of the north hillfort holds a small stone mound measuring some 15 m across, which is not mentioned by Marchesetti.22 
17 Marchesetti 1903, 49 f; ANSl 1975, 141. Investigati­ons in recent decades indicate a continuous habitation of Štanjel in the last millennium BC (Bratina 2019, 50–57). In the castle area, the 2010 investigations unearthed the ruins of an Iron Age house, located in the west part of the settlement, that has been reliably attributed to the Late Hallstatt period based on small finds and radiocarbon dates (Fabec, Vinazza 2014; also see Vinazza and Bratina in this volume). 
18
 Vinazza 2012, 40–46, Fig. 4. 
19
 First publication in Vinazza 2012, 45 f, Fig. 5; The Xb-c Certosa fibulae belong to the Sv. Lucija IIc phase or the Negova phase of the Dolenjska cultural group (Teržan 1976, 331 f, 364–368, Fig. 4 and 35). 
20
 Manca Vinazza (2018) recently published a re­-evaluation of the Iron Age graves that Carlo Marchesettiunearthed ‘at Štanjel’. She found that at least two graves from the 5th/4th century BC were in fact excavated at Tu­pelce, just over 3 km west of Štanjel and some 2 km north of the hillfort at Kobjeglava (Marchesetti 1903, 46; ANSl 1975, 141; for an exact location, cf. Slapšak 1974, 187 f). 
21 Marchesetti 1903, 49, Pl. IV: 5; ANSl 1975, 141. 
22 The mound is marked on Fig. 13. A total of seven stone mounds have been recorded along the north edge of the Kras. 
The mound closest to Ostri vrh is on Lukovska Škratljevica (Fig. 9.1–9.2).23 It measures just over 20 m in diameter and is located on the highest ridge of the Kras edge. A dry valley separates it from Ostri vrh, which serves as the main communication line between the Vipava Valley and the Kras tothis day. Škratljevica shows certain commonalities in topography with the tower on Ostri vrh. The central part of the mound has a depression, now filled with vegetation. Marchesetti interpreted this depression as possible remains of unprofessional excavations.24 In view of the findings at nearbyOstri vrh, however, the mound on Lukovska Škra­tljevica may also represent the remains of a similar watch tower. Another commonality is the terrace (possibly even two) round the central building,discernible on the LiDAR image of Škratljevica (Fig. 9.2). Similarly as on Ostri vrh, the terrace is more pronounced on the east side. The two buil­dings, on Ostri vrh and Škratljevica, would thus function as a pair of watch towers overlooking the communication line approaching the hillfort onŠtanjel as a local centre from the northwest, from the Vipava Valley, while the Kobdilj hillfort would guard it in the southeast (cf. Fig. 8.2 and 13). 
Rabotnica as the next mound in the series lining the north edge of the Kras is different (Fig. 10.1). There is old information on a grave excavated here,25 while the LiDAR image of the elevation (Fig. 10.2) shows no terraces such as those onŠkratljevica. Furthermore, the topography around the impressive mound, measuring over 25 m in diameter and over 5 m in surviving height, reveals a strategically less advantageous site, not located on an exposed spot, but rather on a very gentle peak. The mound is therefore more likely to have been a burial mound from the Bronze Age rather than a building with a control function similar tothose on Ostri vrh and Škratljevica. 
Two of the other three mounds to the west,26 one on Šumka and one of the two on Ovcnjak, are today largely covered with vegetation and 
23 Marchesetti 1903, 50; ANSl 1975, 141. In connection with the mounds on Škratljevica to the east and Rabotnicato the west of Lukovec (sometimes called as Škratlovec), the local tradition relates a story of two gnomes on each of the two mounds that threw stones at each other (Slapšak 1974, 188). 
24
 The depression is overgrown with vegetation, but with masonry features showing it was used as a machine gun nest in the 20th century. 
25 Marchesetti 1903, 50; ANSl 1975, 122. 
26 Marchesetti 1903, 51; ANSl 1975, 137. 
comparable in size to the tower on Ostri vrh. Standing out among the three in size (over 30 m across) and exposed location at 575 m asl is the large mound on Ovcnjak. Neither this nor the other two revealed terraces similar to the one on Škratljevica on the LiDAR images. Southeast of the large mound, there are possible traces of a straight wall in the length of just over 10 m, which is a feature comparable with the terrace on Ostri vrhand Škratljevica and one that would speak against a funerary function. We should also mention a clear view of the surroundings near and far. The view northward from Ovcnjak opens to the entire Vipava Valley, southward to the Kras plateau and northern Istria all to the Piran and Savudrija Pe­ninsulas. The question of whether the three stone mounds are burial mounds or watch towers can only definitively be answered by archaeological excavations, though their location and the straight wall associated with the mound atop Ovcnjak su­ggest that an observation function is more likely, comparable with that of the tower on Ostri vrh.
Located among the stone mounds on Šumka and Ovcnjak, on the same chain of hills that constitute the north edge of the Kras is an unusual hillfort above the Mihali hamlet (Fig. 11.1). Marchesetti described it as a “perfectly round miniature hillfort on one of the highest peaks of the Kras that must have served as an observation point. It is the smallest of the known hillforts, measuring no more than 97 metres in circumference. Its construction is the same as all others and its rampart is 10 to 15 metres thick and 1 meter high. The absence of blackish soil and sherds indicates it was only inhabited, more precisely that a garrison only controlled it in the times of war, as it offered an unobstructed view across the whole of the Vipava Valley all to the foothills of the Alps.”27 In its size of no more than 0.1 ha and its fortification features, the hillfort above Mihali is similar to the south hillfort at Kobdilj, the circumference of which only measures roughly 100 metres and also boasts a thick rampart (cf. Fig. 8.1–8.2). For comparison, the fortification on Ostri vrh measures 33 m in circumference (Fig. 2.1; 4.1) and the stone mound 
– most likely also a watch tower – on LukovskaŠkratljevica roughly 50 m (Fig. 9.2). 
The results of the airborne laser scanning at Mihali (Fig. 11.2) indicate a wall leaning onto the hillfort in the west and continuing some 500 m along the Kras edge in the direction of Ovcnjak. Field surveys have revealed poorly preserved traces 
27 Marchesetti 1903, 51. 

The Iron Age tower atop Ostri vrh and the barriers of the northern Kras (Karst) 
of just over a metre wide wall surviving one or two courses high. Such a wall cannot be seen as a purely defensive feature. In connection with that, recent airborne laser scanning campaigns in the Kras and Notranjska regions have revealed several examples of stone boundary walls delimiting the territories of large hillforts from the Late Bronze and Early Iron Ages.28 The wall west of Gradišce above Mihali may also be the remains of such a boundary, associated with one of the Iron Age communities living in the Kras, probably the one with the centre at Sveto (Fig. 13). 
Lipovnik hosts the westernmost hillfort on the north edge of the Kras, located above the pass ofŽelezna vrata (Iron gates in translation) between Komenski Kras and Vipavska dolina.29 It is a do­uble hillfort on two peaks connected with a wall (Fig. 12.1–12.2). It is a sort of a west pendant to Gradišce above Kobdilj, with its east peak boasting a substantial rampart enclosing roughly a hectare large area and the west peak, which now holds the ruins of the church of St Catherine, hosting a small but thick rampart that rather resembles a large mound than the remains of a hillfort. Risingwest of Železna vrata is Trstelj, with 643 m asl the highest hill of the northern Kras. A small hillfort with substantial ruins of the rampart is located on its southwest slope, on the isolated hill of Sv. Ambrož rising 531 m asl.30 The hillfort is located south of the ridge of the Kras’ north edge and has a good view south over the Kras plateau, but not northward over the Vipava Valley. Sharing a similar location, south of the ridge, is the smaller, but heavily protected hillfort on Sv. Martin, on an isolated hill south of Gradišce above Mihali (Fig. 13).31 Unearthed at Sv. Martin was the knob of a relatively large Certosa fibula (Fig. 14: 7); its moulding and incised decoration suggest Types 
28
 Gradišce above Knežak with a several-kilometres long wall incorporating two small hillforts, namely atBreg near Šembije and Obroba above Bac, and enclosing a roughly 7 km2 large area (Laharnar, Lozic, Štular 2019,268 f, Fig. 2: d–f); Škocjan with some 5 km long remains of the boundary wall that encloses an area similar to that of Gradišce above Knežak (Mlekuž 2019, 58 f, Fig. 4.2–4.3). 
29 Marchesetti 1903, 51 f, Pl. 5: 2; ANSl 1975, 137; Slapšak 1974, 191 f. 
30 Marchesetti 1903, 52 f, Pl. 5: 3; ANSl 1975, 125. 
31 Marchesetti 1903, 50 f, Pl. 4: 6; ANSl 1975, 137; Slapšak 1974, 192. The surface finds from the hillfort on Sv. Martin date from the Early Bronze Age (Turk, Turk 2021, 171, Fig. 214) to Late Antiquity (Bitenc, Knific 2001, Cat. No. 44). 
Xe, g or i after Teržan that date to the second half of the 5th and the 4th centuries BC.32 
The mounds and hillforts mentioned above raise the question of whether it is possible to clearly identify and distinguish between small, heavily fortified hillforts, on one side, and towers such as the one on Ostri vrh, on the other. It would appe­ar that the function of the buildings such as the one on Ostri vrh was similar to that of the small hillforts boasting an impressive rampart; such are the hillforts at Gradišce above Mihali, the south hillfort at Kobdilj, Sv. Katarina as the west part of the Lipovnik hillfort, as well as Sv. Ambrož and Sv. Martin. The hypothesis proposed here is thatOstri vrh was constructed in relation to Škratlje­vica in the northwest and the Kobdilj hillfort in the northeast to function as a control point and a barrier protecting the territory belonging to thehillfort in Štanjel (Fig. 13). The excavation records reveal that the central  hillfort in Štanjel and its barriers can be attributed to the Late Hallstatt period, i.e. between the 6th and the 4th century BC. The data on the (probable) Bronze Age burial and topographic features suggest that the mound on Rabotnica was not part of these barriers. In the west part of the northern Kras, barriers consist ofthe mounds – towers on Šumka and Ovcnjak, as well as the hillforts at Gradišce above Mihali and Lipovnik. These barriers in association with the hillforts at Sv. Ambrož and Sv. Martin probably served to control and defend the territory of the central settlement at Gradišce near Sveto. The smaller hillfort of Zagrajec probably served to defend and control the south-western access to the territory of Gradišce near Sveto.33 Available evidence is not compelling enough to allow a more precise dating of the barriers34 and their contemporaneitywith the barriers near Štanjel is likely, but as yet unproven. The barriers along the north edge of the Kras appear to have been a surveillance and defence system that primarily served to control areas associated with individual central hillforts of the northern Kras, for example those at Štanjel and Sveto, and in this way to protect the area of the Kras cultural group as a whole. 
32
 Teržan 1976, 331 f, 364–368. The Narodni muzej Slovenije obtained the knob of a Certosa fibula from Sv. Martin (P 27246) in 2001. 
33 Marchesetti 1903, 46 f, Pl. 3: 12; ANSl 1975, 138; also see Bratina in this volume. 
34 With the exception of the knob of a Certosa fibula, see Fig. 14: 7. 
THE KRAS IN THE LATE HALLSTATT PERIOD 
The discussion above shows that the hillfort in Štanjel with its surveillance and defence posts was well-protected in the Late Hallstatt period. Select finds also indicate radical changes taking place in the contemporary settlement pattern of the Kras even in the southern parts of the Kras-Notranjska cultural group. 
A female cremation burial came to light in the early 1990s in the wider area of the hillfort on Ajdovšcina above Rodik, with the help of a metal detector. It was found to contain a pair of spiral bracelets, a ring and a long-footed sanguisuga fibula with transverse incisions on the front and rear parts of the bow (Fig. 14: 1–5).35 These are the earliest known finds from this strategically important hill-fort in the southern Kras, i.e. the west edge of the Brkini Hills.36 The spiral bracelets of square- or rectangular-sectioned bronze wire (Fig. 14: 2–3) have parallels in the last of the items deposited in the Mušja jama hoard, but even more in the bracelets from the late 8th and 7th centuries BC unearthed in Istria.37 The closest parallels for the bronze long­-footed sanguisuga fibula (Fig. 14: 1) come from the Sveta Lucija group, where they occur in the graves from the late 7th and 6th centuries BC.38 
The rescue excavations that took place in 1996 in advance of renovating Gombaceva domacija(Gombac farmstead) in Škocjan (building nowhousing the seat of the Park Škocjanske jame /Škocjan Caves Regional Park under UNESCO World Heritage protection) have revealed two Iron Age graves. One of them was almost intact (Fig. 15.1),39 its pit lined with stones and containing a red fired Late Hallstatt ceramic pedestal situla with 
35 The Narodni muzej Slovenije obtained the finds in 1996. They were inventoried under Inv. Nos. P 19307–19308 (bronze spiral bracelets), P 19309 (bronze fibula), P 19310 (bronze ring), P 19311 (four fragments of cremated human bones) and P 19312 (ten fragments of a ceramic vessel). 
36
 Slapšak 1985. 
37 Teržan 2016a, 279 f, Pl. 33: 6; 65: 16–18; for similar spiral bracelets from Ulaka, also cf. Laharnar, Murgelj in this volume. 
38
 The first publication in Slapšak 1997, 25 f, Fig. 5; such fibulae within the Sveta Lucija group date to both the Ic2 and IIa phases (cf. Teržan, Trampuž 1973, 424 f, Pl. 7: 12; Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984–1985, Pl. 55: C2–3; 61: A1; 65: A5; 66: G1; 100: D; 103: B3; 138: B2; 159: C1–2; 214: A4; 227: A1; 231: F2; 232: A3; 241: D1; 248: D2; 254: D2; 263: E). 
39
 Turk 1998; Turk 2012, 111, Fig. 9. 
cordons and bands of black paint, which served as the urn (Fig. 15.2).40 The other grave was largely destroyed, only the stone-lined pit survived with a few bits of cremated bones. They show that, in the 6th century BC, this part of the Škocjan hillfort interior was not used for habitation, but rather as burial grounds. Particularly significant is the fact that the beginning of the Late Hallstatt period coincides with the end of burial on the nearby cemetery at Brežec.41 The closest parallels for the ceramic pedestal situla come from Istria, as well as the Venetic and Sveta Lucija areas,42 suggesting changes in the direction of the cultu­ral and exchange contacts that befell the Škocjan community at this time.43 
Although the funerary evidence from the Late Hallstatt period is scant, we can nevertheless infer from the finds such as those from Ajdovšcina abo­ve Rodik (Fig. 14: 1–5), Škocjan (Fig. 15.1–15.2) and Tupelce44 in the Kras, as well as those from the surroundings of Ulaka45  above Loško polje,Šmihel pod Nanosom close to the Razdrto Pass and several other sites in the Notranjska region,46 that the Notranjska-Kras cultural group witnessed a rise in the very time when the surveillance and defence system was established along the north edge of the Kras plateau that included the tower on Ostri vrh (Fig. 7; 13), i.e. in the Notranjska IV–V phase.47 This was also a time when the neighbou­
40 The ceramic situla is kept in the Pokrajinski muzejKoper under Inv. No. AŠD 1. It is wheel-thrown and shows quality red firing with poorly surviving traces of black pa­int. H. 24.2 cm, rim diam. 16.4 cm, pedestal diam. 11 cm. 
41 Ruaro Loseri et al. 1977, 40. One of the items of the latest date from Brežec is the ceramic pedestal situla with cordons similar to the one on Fig. 15.2 (ib., 122, Pl. 32: 6). 
42
 Dular 1982, 97, 137 f, Fig. 7: 14; 25: 3; Pl. 19; Ter­žan, Trampuž 1973, 428 f, Pl. 10: 4,12; Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984–1985, Pl. 62: A12; 64: G6; 77: D3; 84: C5; 148: B2; 151: A10; 174: B2; 187: B6; 189: B4; 228: E2; 
230: F6; 231: B4; 248: B9; Mihovilic 1995, 293 f, Fig. 13, Pl. 2: 1–5. In her recent study of ceramic situlae, Sneža Tecco Hvala identifies the situlae such as the example fromŠkocjan to west Slovenian Type IIb3 of pedestal situlae that is primarily characteristic of the Sv. Lucija IIa phase (Tecco Hvala 2014, 334–335, Fig. 4: 13,14). 
43 Teržan 2016b, 415–424, 465–470. 
44 
See Fn. 20. 
45
 Also see Laharnar, Murgelj in this volume. 
46 Guštin 1979, Pl. 3: 5,6 a(Cepna); 4: 8 (Gradišce nearKnežak); 5: 3 (Ulaka); 6: 1–8 (Štorje); 12: 2–4 (Trnovo);19–20 (Tržišce); 50–58 and 62–64 (Šmihel – Mackovec and za Polšno) and others. 
47 
Guštin 1973, 476–478, Fig. 2; Gabrovec 1987, 159–161, Fig. 10. 

The Iron Age tower atop Ostri vrh and the barriers of the northern Kras (Karst) 
ring Sveta Lucija group witnessed a militarisation of society observable in weapons (axes and spears) being offered in the graves, which was a practice almost tabooed in earlier times within the group all to the Sv. Lucija II b–c phase.48 At the same time, grave goods also reveal the contemporary society in the Dolenjska group as one of a markedly military character and hierarchy.49 
CONCLUSION 
Our research of the chronological and geographic attribution of the tower on Ostri vrh has revealed that the communities living in the Kras between the 6th and 4th centuries BC controlled and defended their north frontier towards the Vipava Valley with a series of towers and smaller, but well-protected hillforts. This line of surveillance and defence along the north edge of the Kras plateau was not an uninterrupted one, but can be divided into the eastern and western parts. The former controlled the access to the territory of the central hillfort inŠtanjel, while the western part can probably be seen in association with the territory of Gradišce near Sveto. In this way, both main ways of access to the Kras plateau from the north, that is from the Vipava valley, were protected. The Vipava valley itself hosted the routes that led from the plains of Veneto and Friuli across the Razdrto Pass, through the Postojna Gates and onwards, and represented the main line of communication between the Mediterranean world and the inland of the European continent, between East and West. This supraregional route was also the direction from which potential exterior threats 
48 Cf. Teržan, Trampuž 1973, 434–437, Fig. 4: 3; App. 1; Pl. 20: 1–4; Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984–1985, Pl. 27 F; 29 D; 153 A; 156 A; 169 A; 263 C; 266 A; 273; 275 E, F; 276 A. 
49 Teržan 1985, 92 ff, Fig. 12–13; 15; 17; Teržan 2015, 61 ff, Fig. 1–7; Teržan 2020, 366 ff. 
for the Iron Age community in the Kras could have been anticipated. 
The beginning of the surveillance and defence system constructed by the Kras communities, the contemporary changes in the Sveta Lucija and Do-lenjska groups visible in the appearance of fortified posts along their external borders and weapons as grave goods all reflect a tumultuous period on a wider regional and supraregional scale.50 Certain later notes in ancient written sources – albeit scant and ambiguous – could even indicate the continu­ation of such towers and forts, or at least the use of some of them, all to the Early Roman period.51 
Translation: Andreja Maver 
50
 Svoljšak 1984; Tecco Hvala, Škvor Jernejcic 2017, 129 f, 169 f, Fig. 99; Teržan 2020, 365–367, 384–386. 
51 Šašel 1981. This should also be kept in mind when attempting to interpret the fireplace surface from the end of the late phase of the tower on Ostri vrh (cf. here above, Fig. 2.1–2.2), which may have held a signalling fire in the time when the tower no longer had a roof and was probably in a ruinous state. 
Biba Teržan Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta Oddelek za arheologijo Zavetiška 5 SI-1000 Ljubljana Ljubinka.Terzan@ff.uni-lj.si 
Peter Turk Narodni muzej Slovenije Prešernova 20 SI-1000 Ljubljana peter.turk@nms.si https://orcid.org/0000-0003-1995-0113 

Slikovno gradivo: Sl. 2.1; 3.3; 4.1; 13; 14: 6–7 in 15.2 (risba: Vesna Svetlicic, Narodni muzej Slovenije). – Sl. 14: 1–5 (risba: Ida Murgelj, Narodni muzej Slovenije). – Sl. 2.1 in 4.1 (risba: Nataša Grum). – Sl. 1; 2.2; 3.1–3.2; 6.1 in 6.2 (foto: Srecko Firšt). – Sl. 4.2–4.6 in 5.1–5.10 (foto: Marko Mokorel). – Sl. 9.1 in 10.1 (foto: Darja Grosman, Oddelek za arheologijo, FF, Univerza v Ljubljani). – Sl. 15.2 (foto: Bogdan Kladnik). – Sl. 8.2; 9.2; 10.2; 11.2; 12.2 in 13 (izvedba: Edisa Lozic, Institut für Archäologie, Universität Graz) Illustrations: Fig. 2.1; 3.3; 4.1; 13; 14: 6–7 and 15.2 (drawing: Vesna Svetlicic, Narodni muzej Slovenije). – Fig. 14: 1–5 (drawing: Ida Murgelj, Narodni muzej Slovenije). – Fig. 2.1 and 4.1 (drawing: Nataša Grum). – Fig. 1; 2.2; 3.1–3.2; 6.1 and 
6.2 (photo: Srecko Firšt). – Fig. 4.2–4.6 and 5.1–5.10 (photo: Marko Mokorel). – Fig. 9.1 and 10.1 (photo: Darja Grosman, Oddelek za arheologijo, FF, Univerza v Ljubljani). – Fig. 15.2 (photo: Bogdan Kladnik). – Fig. 8.2; 9.2; 10.2; 11.2; 12.2 and 13 (by: Edisa Lozic, Institut für Archäologie, Universität Graz) 
Arheološki vestnik 72, 2021, 479–508; DOI: https://doi.org/10.3986/AV.72.16 

Bogovom vojne
Depoji orožja starejše železne dobe v zaledju Caput Adriae 


Agli dèi della guerra
Ripostigli di armi della prima età del ferronell’entroterra del Caput Adriae 
Mitja GUŠTIN, Dragan BOŽIC 
Izvlecek 
V brezno Mušje jame pri Škocjanu na Krasu so v okviru kultnih obredov metali najmanj štiri stoletja bronasto orožje,zašcitno bojno opremo, posode in drugo. Ob prenehanju teh obredov na obmocju Škocjana so se v zaledju Caput Adriae pojavili posebni depoji vrste Tržišce-Porpetto z železnim orožjem, med katerim prevladujejo sulicne osti. Razlikovati je mogoce med starejšo in mlajšo skupino teh depojev, ki se locita tudi po sestavi in razprostranjenosti. 
Za starejšo skupino, ki jo zasledimo v Istri, na Krasu in na Notranjskem, je znacilno, da so v depojih zastopane tudi še maloštevilne bronaste sulicne osti in sekire, med železnim orožjem pa so poleg sulicnih osti in sekir tudi kratki ukri­vljeni meci – mahaire. V dveh depojih so bile pridane tudi celada in tri konjske brzde. Ta skupina je datirana v obdobje med koncem 8. in sredino 6. st. pr. n. št. 
Mlajšo skupino depojev najdemo v Posocju in Furlaniji. V njih ni vec bronastega orožja in mahair, pac pa nove oblike železnega orožja (sekire z enostranskimi plavutmi, uhata sekira, železno bodalo) in konjske opreme (brzda z železnima psalijama U-oblike). Zakopani so bili v drugi polovici 6. oziroma v 4. st. pr. n. št. 
Kljucne besede: Caput Adriae; starejša železna doba; depoji; orožje 
Abstract 
[To the gods of war. Early Iron Age weapon hoards in the hinterland of Caput Adriae] Over four centuries at least, theabyss of Mušja jama near Škocjan in the Kras region of south-western Slovenia was the place where bronze weapons, protective warrior equipment, vessels and other objects were being deposited as part of prehistoric cult rituals. When these rituals ceased, a series of special iron weapon hoards, of the Tržišce-Porpetto type, appeared in the hinterland of Caput Adriae that largely consisted of spearheads. We can distinguish between the early and the late group of such hoards that differ in composition and distribution. 
The hoards of the early group, known in Istria, the Kras and Notranjska, consist of a small number of bronze spear­heads and axes, as well as iron weapons comprising short swords with a curved blade – machairas – alongside spearheads and axes. Two of the hoards also included a helmet and three horse bits. This group is dated between the late 8th and the mid-6th century BC. 
The late group has been recorded in the Posocje and Friuli regions. They revealed no bronze weapons and iron mach-airas, but rather new forms of iron weaponry (one-sided winged axes, shaft-hole axe, iron dagger) and horse equipment (bit with iron U-shaped cheek-pieces). They were buried in the second half of the 6th and in the 4th century BC. 
Keywords: Caput Adriae; Early Iron Age; hoards; weapons 
Med zanimive teme pozne bronaste in starejše železne dobe sodijo depoji in darovanja na poseb­nih kultnih oz. svetih mestih. Zaradi številnosti in raznovrstnosti deponiranih predmetov dajejo vpogled v materialno kulturo in s tem in v delova­nje prazgodovinskih skupnosti, posebno v njihov nacin vojskovanja in duhovni svet. Med njimi prav depoji z orožjem kažejo na poseben kult, na mar-cialna obredja, kot jih je poimenovala Biba Teržan in jih povezala s takratno družbeno strukturo ter prevladujocim bojevniškim nacinom življenja.1 
Poznavanje tega kulta, posvecenega bogovom vojne, se je poglobilo s študijo o darovanju orožja v grških svetišcih Holgerja Baitingerja2 in z veliko pregledno razstavo z naslovom Orožje za bogove. Bojevniki – trofeje – svetišca (Waffen für die Götter. Krieger – Trophäen – Heiligtümer) v Innsbrucku leta 2012 ter s spremljajocim strokovnim posvetovanjem, ki je zajelo široko geografsko obmocje od Bližnjega vzhoda do Apeninskega polotoka in srednje Evrope.3 
Pricujoca obravnava pojava orožja v posebnih okolišcinah, kot so depoji, je osredotocena prostor­sko na zaledje vzhodnega obmocja Caput Adriae, današnjega Tržaškega zaliva, ki obsega Istro, Kras, Notranjsko, Posocje in Furlanijo, casovno pa na starejšo železno dobo. Gre za razgiban prostor, primeren za živinorejsko-poljedelski nacin življenja, kakršnega so poznale skupnosti obravnavanega obdobja, ki pa so se ukvarjale tudi z metalurgijo,4 razlicnimi rokodelskimi panogami,5 npr. z izdelavo bronastega nakita,6 trgovino itd. Tu so se križale pomembne poti med ljudstvi, kot so Veneti, Histri, Japodi in prekomorski Piceni, s tem pa so se tudi prepletali obicaji, prenašala tehnološka znanja, oborožitev in okrasje, hkrati pa se je odpiral pro-stor za njihovo posnemanje. 
ŠKOCJAN NA KRASU 
V priložnostnem prispevku Argo, come una fre­ccia scoccata in volo na strokovnem posvetovanju na temo Piceni ed Europa, ki je potekalo v Piranuleta 2006, je bil Škocjan na Krasu postavljen v ospredje dogajanja na vrhu jadranskega prostora.7 
1 Teržan 2016, 414–415. 
2
 Baitinger 2011. 
3
 Meighörner 2012; Egg, Naso, Rollinger 2016. 
4
 Glej Guštin 1979, t. 72: 27. 5 Glej npr. Guštin 1979, t. 1: 17; 6: 9–13,16–20; 72: 25–26 itd. 
6
 Glej npr. Guštin 1979, t. 17–19. 
7
 Guštin 2007. 
O samem Škocjanu ni zapisov anticnih geografov in pripovedovalcev, vendar leži ta kraj nedalec od poti, po kateri naj bi po pripovedovanju Apolonija Rodoškega in Plinija starejšega Argonavti, grški junaki z Jazonom na celu, v daljni preteklosti prišli po Donavi in njenih pritokih do Jadranskega morja. Tudi Herodot pripoveduje: “Fokajci so bili prvi med Heleni, ki so se spušcali na dolge plovbe; oni so odkrili Jadran, Tirsence, Iberijo ...”8 A dejstvo je, da so morali Grki v 7. st. pr. n. št. že prav dobro poznati zgornji Jadran, saj je že grški lirski pesnik Alkman omenjal, kot vse kaže, venetskega konja, kar velja za prvo omembo teh slovitih konj.9 
S svojo izredno naravno tektoniko in kanjonom deroce reke Reke, ki na tem mestu veckrat ponikne,je bilo prav obmocje Škocjana primerno okolje za kultna obredja, ki so se odvijala pri breznu Mušje jame. Zaradi skupine gradišc, med katerimiizstopata Škocjan in njemu nasproti postavljeno Gradišce pri Divaci, njim pripadajocih grobišc pod Brežcem, v Ponikvah pri Matavunu in na Gricu nad Lisicino ter kultnega mesta pri Mušjijami pripada prav Škocjanu10 poseben pomen ne samo na obmocju Krasa in Notranjske, temvec tudi na mnogo širšem prostoru od Apeninskega polotoka do obmocja severno od Alp, Karpatske kotline in Balkanskega polotoka.11 Kot je pokazala 
B. Teržan v razpravi Škocjan – kraj na sticišcu sve­tov, lahko za številne darovane predmete v Mušji jami ugotovimo njihovo najverjetnejše izvorno obmocje.12 Za kultne obrede pri Mušji jami, ki so potekali na ustaljen nacin v pozni bronasti in na zacetku starejše železne dobe, je poleg prevlade orožja in bronastih posod znacilno, da je bil velik delež predmetov poškodovan, preden so jih vrgli v brezno. Bili so zviti, razlomljeni in zmeckani, v nemajhnem številu tudi poškodovani od ognja. 
Brezno Mušje jame 
V breznu Mušje jame je bilo izkopanih vec kot 800 bronastih predmetov, med katerimi jih je bilo veliko ritualno razkosanih ali sežganih, in tudi nekaj železnih. B. Teržan in soavtorji so v monografski obdelavi depoja iz Mušje jame podrobno obrav­
8 Apolonij Rodoški 4, 303–337 (primerjaj Katicic 1970, 71–132); Plinij st. NH 3, 128; Herodot I, 163. 
9 Alkman fr. 1. 1. 50–51; Teržan 2019, 555. 
10 Turk, Hrobat, Bratina 2016, 56 s karto na sl. 13. 
11 Teržan 2016, 404–411. 
12 Teržan 2016, 345–430. 
navali posamezne zvrsti, med katerimi prevladuje orožje, v manjši meri pa so zastopane tudi bronaste posode in orodje, izjemoma tudi nakit.13 Prav dejstvo, da so pri predmetih ugotovili razlicen in celo zelo oddaljen morebitni izvor, je pomembno za razumevanje vloge škocjanskega svetišca. Zato naj na kratko povzamemo njihove ugotovitve in predstavimo posamezna izvorna obmocja najdb iz Mušje jame.14 
Del orožja in bronastih posod izvira z razlicnih obmocij Karpatske kotline, iz zgornjega Potisja in Sedmograške, npr. sulicne osti z okrasom reber na sredinskem rebru lista, kosi zvoncastih celad s stožcastim glavicem in vedra vrste Hajdúböször­mény. Nekoliko drugacno razprostranjenost kažejo npr. golenice, ki so pogoste predvsem v Panonski nižini zahodno od Donave. Sulicne osti z okrasom precrtane valovnice na tulu pa so bile, nasprotno, razširjene predvsem na širokem obmocju severno od Alp vse do Baltika. 
Povezave z obmocjem severne Italije nakazujejo sulicne osti, okrašene z vrezi vzdolž ostrine lista, pa tudi primerek dvodelne kacaste fibule ter nekaj igel, zlasti tiste vrste Marco. Iz zahodnega dela srednje Italije so znane primerjave za sulicne osti z navpicnimi rebri na tulu in sredinskem rebru lista in za okrašene kapasto-zvoncaste celade s predrtim valjastim glavicem. Iz Picena na zahodni obali Jadrana, ce ne celo iz bližnje Istre, pa izvirajo odlomki stožcastih celad z grebenom. 
Nekaj predmetov iz Mušje jame izhaja tudi z Balkanskega polotoka. Grškega izvora je železni jezicastorocajni mec, verjetno pa tudi bronasti je­zicastorocajni mec vrste Stätzling-Naue II C, morda pa iz egejskega sveta prihaja tudi železna sulicna ost z dolgim fasetiranim tulom. Z zahodnega Balkana ali vzhodne jadranske obale so npr. locna fibula z diskoma na loku in široke narebrene zapestnice, morda pa tudi igle vrste Sirolo-Numana. Na Veliki Gradini pri Varvari v Hercegovini odkrita kalupa za izdelavo nožnic polnorocajnih bronastih me­cev vrste Škocjan-Kulen Vakuf in mec z nožnico iz Kulen Vakufa v zahodni Bosni pa nakazujejo zahodnobalkanski izvor nekaterih mecev iz Mušje jame.15 Tulaste sekire z rebrastim ali s fasetiranim okrasom odebeljenega ustja tula so znacilne tako za zahodni Balkan kot tudi za Karpatsko kotlino. 
Vecina predmetov predstavlja torej oblike tedanjega casa, ki izvirajo z razlicnih obmocij kontinentalne 
13
 Teržan, Borgna, Turk 2016. 14 Teržan 2016, 404–411, sl. 147 in 148. 15 Turk 2016a, 106. 
in sredozemske Evrope. Za nekatere izmed njih pa pomeni Mušja jama neke vrste središcno oz. sticišcno tocko – most med Karpatsko kotlino in Apeninskim polotokom.16 Presenetljivo pa je, da so znacilni predmeti bližnjih severnih sosedov iz ljubljanske, ruške in dobovske žarnogrobišcne sku­pnosti slabo zastopani in da povsem manjkajo tam sicer pogoste igle z jajcasto glavico in valovitimi pasovi vrezov, harfaste fibule, plocevinaste zape­stnice in nanožnice ter okrasni obrocki z zoženo sredino in presegajocimi se konci.17 
Prvi železni predmeti se pojavijo v Škocjanu že v stopnji Notranjska I. Tako najdemo v Mušji jami železen mec grškega izvora, datiran okvirno v 10. oz. 9. st. pr. n. št., med pridatki groba 158 pod Brežcem bronasto tulasto sekiro z železnim rezilom, datirano v 11. ali 10. st. pr. n. št., v grobu 272 pa odlomek železnega noža skupaj z deli locne fibule z dvema gumboma na loku in s fibulo ocalarko.18 
Velika kolicina orožja in zašcitne bojne opreme kaže na prevladujoci bojevniški znacaj darov v Mušji jami. Pri tem naj bi šlo za obredja marcial­nega znacaja, pri katerih so se zmagovalci iz bolj ali manj oddaljenih krajev obracali na bogove vojne, saj naj bi po mnenju B. Teržan darovano orožje iz Mušje jame predstavljalo dolocen delež bojnega plena.19 
Vprašanje ostaja, v kolikšni meri se je obredja udeleževalo lokalno prebivalstvo. Možno je, da so tudi domacini in prebivalci s širšega obmocjaŠkocjana darovali božanstvom dragocene kose orožja, bojne opreme in bronastih posod tujega izvora, ki so jih pridobili na razlicne nacine (kot darila, z blagovno menjavo, s potovanji v oddaljene kraje ali s prihodi tujcev, morda pa celo z zmago nad nasprotnikom). 
Tudi za ta cas izstopajoci pokopi “varuhov svetega kraja” z meci in sorazmerno veliko število bogatih ženskih grobov na grobišcu pod bližnjim Brežcem20 
16
 Teržan 2016, sl. 132 (zaobljeno zvoncaste celade), sl. 142 (vedra vrste Kurd). 
17
 Npr. Müller-Karpe 1959, t. 111: C1; 112: C3; 114: C2; 115: C11–12; 116: 1–2,24; 118: 12–13,18. 
18 Guštin 1973, 462–469; Guštin 2007, 11; Ruaro Loseri et al. 1977, 110, t. 23: 272/4; Teržan 1995, 359–360, sl. 28: 3,10; Trampuž Orel 2012, 21, 32, sl. 3. Datacija meca po Turk 2016a, 108, datacija sekire po Laharnar, Turk 2017, 21, sl. 9. 
19 Teržan 2016, 414–415. 
20 Za moška grobova 136 in 165 glej Mizzan 1988–1994, 
t. 1–3, za ženske grobove 57 (6 ovratnic in 4 zapestnice), 130 (bronasta in železna ovratnica, nož in britev iz brona) in 155 (7 ovratnic in 16 fibul ocalark) pa Ruaro Loseri et al. 1977, t. 6; 11; 13–15. 
kažejo na pomen, ki ga je ta kraj – kot eno izmed pomembnih kultnih središc v zaledju zgornjega Ja­drana – imel v pozni bronasti in na zacetku železne dobe, tj. v casu od 11. do 7. st. pr. n. št. 
Na koncu tega kratkega pregleda o pomenu in izvoru predmetov iz brezna Mušje jame ostaja odprto vprašanje, v kakšnih casovnih razmakih so se odvijale svecanosti pri Mušji jami in v kakšnem obsegu je potekalo darovanje ob dejstvu, da je kolicina darov za casovno obdobje približno 400 let sorazmerno skromna kljub temu, da jih je vec kot 800. 
DEPOJI VRSTE TRŽIŠCE-PORPETTO 
Peter Turk je depoje starejše železne dobe med severnim Jadranom in vzhodnimi Alpami razdelil na dve vrsti.21 Prvo, poimenovano pa znamenitem depoju San Francesco v Bologni in bogatem depojuiz Šempetra pri Gorici, tvorijo depoji z izkljucno bronastimi predmeti. Najdeni so bili predvsem v zaledju Tržaškega zaliva in v osrednji Sloveniji. Sestavljajo jih povecini kosi namerno razlomljenih predmetov, predvsem uhatih in plavutastih sekir, izjemoma tudi tulastih, v obeh eponimnih depojih22 pa so tudi celi predmeti. Velik deleža svinca v zliti­nah, iz katerih so izdelane zlasti uhate sekire, kaže na njihovo neuporabnost kot orodje. Verjetno so bile izdelane kot placilno oz. menjalno sredstvo;23 mocno obrabljeni robovi posameznih odlomkov pa nakazujejo, da so bili dolgo v obtoku.24 Zaradi odlomkov razlicno starih predmetov v posameznih depojih jih je opredelil kot fenomen dolgotrajnega zbiranja in shranjevanja, ki ga je casovno uvrstil v obdobje med 8. in 6. st. pr. n. št. Pomenljivo pa je, da je bila vecina depojev najdena znotraj naselij. 
V drugo vrsto depojev starejše železne dobe, imenovano Tržišce-Porpetto, pa je uvrstil osem depojev, sestavljenih pretežno iz nepoškodovanih kosov železnega orožja. V njih prevladujejo sulicne osti, medtem ko so sekire zastopane v manjšem številu. V nekaterih so bile tudi bronaste sulicne osti in bronaste sekire ter kratki ukrivljeni enore­zni železni meci/mahaire, v dveh pa celo železne konjske brzde in bronasta celada. Predmeti posa­
21
 Turk 2018. 
22 Zannoni 1888; Furlani 1995–1996. 
23 Trampuž Orel, Heath 1998, 237–246, sl. 2–5, tab. 1; Nanut 2018, 141–145, sl. 6, 11. 
24 Laharnar, Turk 2017, 88–93, sl. 100–103, 105–106; Turk 2018, 399. 
meznih depojev naj bi pripadali eni sami casovni stopnji starejše železne dobe. Depo iz Tomaja (sl. 
3) je datiral v 8. st. pr. n. št., vecino v 7. st. oz. na prehod iz 7. v 6. st. pr. n. št., depo iz Porpetta pa v sredino 6. st. pr. n. št. Drugace kot depoji prve vrste so bili vecinoma zakopani nedalec od naselij, vendar so morali biti z njimi v neposredni povezavi.25 
Deponiranje, sestava in datacija depojev 
V naši raziskavi smo se posvetili depojem vrste Tržišce-Porpetto, ki jih je mogoce casovno podrobneje opredeliti, geografsko pa razmejiti na dve obmocji (sl. 1). Pri tem se zavedamo omejitev, ki so jih imele že dosedanje analize, to je, da raz­
25 Turk 2018, 402–403. 

polagamo s skromnimi podatki, saj gre povecini za nakljucne najdbe s skromnimi opisi najdišcnih okolišcin. V nekaj primerih pa so se podatki o legi predmetov v depojih vendarle ohranili. 
Razporeditev predmetov v depojih s Tržišca pri Dolenji vasi in iz Tomaja jasno kaže, da je šlo pri zakopu za premišljeno dejanje v okviru posebnega obreda (sl. 3; 5). Po zapisani izjavi Janeza Urbasa, ki je depo na Tržišcu nakljucno odkril leta 1909, je bilo ob enem robu skale v globini 60 cm zapicenih s konico v tla cez 60 sulicnih osti. Na isti globini je na nasprotnem robu ležala bronasta celada, v njej pa so bile bronaste in železne sekire, konjske brzde in železni okovi. Pod celado in okrog nje so bile krožno položene mahaire in preostale sekire. Pod skalo je ležala bronasta igla.26 
26 Schmid 1910, 103; Laharnar, Turk 2017, 85, sl. 94. 
Podobno nenavadna je bila tudi razporeditev predmetov v depoju iz Tomaja, ki je bil nakljuc­no odkrit leta 2006. Najditelj je sam izkopal 16 predmetov, drugi so bili odkriti pri naknadnem strokovnem izkopu. Položeni so bili v skalno raz­poko in prekriti najprej z manjšimi in nad njimi z vecjimi apnencastimi kamni. Spodaj so ležale igle, noža in drugi manjši odlomki, nad njimi pa železne sulicne osti; na vsaki strani jih je zamejevala po ena bronasta sulicna ost.27 V skalno razpoko je bil položen tudi depo s Kosmatega Kostela blizu Buzeta.28 
Za povsem drugacen zakop gre v primeru de­pojev z Gradica nad Kobaridom in iz Porpetta. Predmeti prvega so bili položeni v veliko bronasto posodo, drugi pa je bil po pripovedi najditelja in 
27 Turk 2018, 400–401; Laharnar, Turk 2017, 86, sl. 96. 28 Mihovilic 1991, 208. 

STAREJŠA SKUPINA / GRUPPO PIÙ ANTICO  
Tomaj  3  2+9  1  1  2  19  konec 8. st. / fine dell'VIII sec.  
Tivoli  4  1  1  3  17  konec 8. st. / fine dell'VIII sec.  
Trnovo  1  1?  1  9  3  prva polovica 7. st. /                                 prima metà del VII sec.  
Kosmati Kostel/ Pietra Pelosa  4  1  7  druga pol. 7., prva pol. 6. st. /                sec. metà del VII, pr. metà del VI sec.  
Tržišce  1  ?  1  3+8  9  1  67  3  4  sredina 6. st. / metà del VI sec.  
MLAJŠA SKUPINA / GRUPPO PIÙ RECENTE  
Porpetto  23  55  2  3  druga polovica 6. st. /                         seconda metà del VI sec.  
Rubije/Rubbia  6  2  1  druga polovica 6. st. /                         seconda metà del VI sec.  
Kobarid  1  8  4  4. st. / IV sec.  
A  B  C  D  E  F  G  H  I  J  K  

A: celade / elmi H: železne sulicne osti / punte di lancia in ferro 
B: bronaste sulicne osti / punte di lancia in bronzo I: brzde / morsi equini 
C: igle / spilloni J: tulaste sekire / asce a cannone 
D: sekire z dvostranskimi plavutmi / asce con alette bilaterali K: sekire z enostranskimi plavutmi / asce con alette unilaterali 
E: mahaire / machaire rdece = bron / rosso = bronzo 
F: konicaste osti / cuspidi appuntite crno = železo / nero = ferro 
G: noži / coltelli 

Sl. 2: Preglednica vsebine depojev vrste Tržišce-Porpetto in njihova kronološka razvrstitev. Fig. 2: Tabella riassuntiva degli oggetti rinvenuti nei ripostigli del tipo Tržišce-Porpetto e loro suddivisione cronologica. 
naknadnem strokovnem izkopavanju shranjen v zaboju ali košari iz organske snovi.29 
Depoje lahko razdelimo na dve razlicno stari in tudi geografsko loceni skupini (sl. 1; 2). Starejša skupina z železnim orožjem, poleg katerega so razen v depoju Kosmati Kostel tudi posamezni bronasti kosi, je zastopana v Istri (Tivoli v Puli, Kosmati Kostel/Pietra Pelosa blizu Buzeta), na Notranjskem (Gradišce nad Trnovim, Tržišce pri Dolenji vasi) in na Krasu (Tomaj), mlajša z izkljucno železnim 
29 Marchesetti 1890, XIV; Vitri 2012, 141. 
orožjem pa med Soco in Tilmentom (Gradic nad Kobaridom, Rubije/Rubbia in Porpetto). 
Na sliki 2 je preglednica vsebine depojev, razvr-šcenih po predlaganih casovnih opredelitvah. Za vsak depo navajamo skupno število sulicnih osti, tulastih sekir in sekir z dvostranskimi plavutmi ne glede na njihovo tipološko raznolikost, smo pa predmete locili glede na kovino (bron ali železo), iz katere so izdelani. 
Starejšo skupino depojev zaznamuje prisotnost bronastega orožja (sulicnih osti oz. sekir) in železnih mahair. Samo v po dveh depojih sta bili zastopani bronasti celadi (Trnovo, Tržišce), kratke konicaste osti (Tivoli, Trnovo) in manjši noži (Tomaj, Trži-šce). Od moške noše so bile v depoju iz Tomaja vecinoma železne igle in dve bronasti, v depoju s Tržišca pa ena bronasta. 


V depojih mlajše skupine, od katerih sta bila dva (Porpetto, Kobarid) deponirana v posodi, zgoraj naštetih vrst predmetov ni. Zanje so znacilne že­lezne sekire z enostranskimi plavutmi (Porpetto, Rubije), omeniti pa kaže tudi železno bodalo z bronastim rocajem in bronasti fibuli iz Porpetta ter uhato sekiro iz Kobarida. 
Nekatere vrste železnega orožja (sulicne osti, sekire z dvostranskimi plavutmi in tulaste sekire), pa tudi konjske brzde so zastopane tako v depojih starejše kot mlajše skupine, pri cemer so tipološke razlike pri nekaterih zvrsteh ocitne, pri drugih pa komaj opazne. 
Za vsak posamezen depo bomo predstavili tipo­loško znacilne kose, za njihovo casovno opredelitev (sl. 2) pa se bomo oprli na najmlajše predmete, ki dolocajo okviren cas zakopa. 
Depoji starejše skupine 
Tomaj30 
V depoju iz Tomaja (sl. 3) na Krasu so tri igle z uvito glavico, ena bronasta in dve železni. Tri bronaste, ki so upognjene v zanko, najdemo že v Mušji jami.31 Bronaste so znacilne tudi za mo-ške grobove pod bližnjim Brežcem in najstarejše grobove (33 in 39) na Križni gori pri Ložu.32 Prav tako so dobro zastopane na tolminskem grobišcu iz mlajšega obdobja pozne bronaste dobe in z zacetka železne dobe ter v najstarejši stopnji železnodob­nih grobov na Mostu na Soci.33 Železnih igel z uvito glavico ni v grobovih pod Brežcem, ceprav je železen nakit zastopan v nekaterih ženskih gro­bovih. So pa  zastopane v grobovih Šmihela pod Nanosom v stopnji Notranjska IIb, ki jo oznacuje prav pojav železnega nakita.34 Tri železne igle z bronasto okroglo oz. železno bikonicno glavico, v dveh primerih z dodatno odebelitvijo na vratu, so verjetno predhodnice vecglavih igel s trombastim zakljuckom, znacilnih za stopnjo Podzemelj 2.35 
30 Turk 2018, 400–402, sl. 2; Laharnar, Turk 2017, 86, sl. 96. 31 Girelli 2016, 217–218, t. 33: 15–17. 32 Guštin 1979, 28, sl. 10. 33 Girelli 2016, 218. 34 Guštin 1979, t. 39: 14,16; 44: 9,16,21. 
35 
Dular 2003, 116, sl. 60: 7,12; Božic 2015, 59, glej sl. na str. 49, 55. 
Za natancnejšo datacijo depoja se lahko opremo na bronasto plavutasto sekiro razlicice Kleinklein vrste Hallstatt, ki je razprostranjena predvsem na obmocju jugovzhodnih Alp ter severovzhodne Italije. Datacijo teh sekir v pozno 8. in na zace­tek 7. st. pr. n. št. oz. v stopnjo Ha C1b, ki jo je predlagal Markus Egg,36 nakazuje tudi grob 1/16 s Kapiteljske njive v Novem mestu, datiran tudi s pomocjo radiokarbonske analize.37 
Mahaire s T-zakljuckom rocaja so v jugovzho­dnih Alpah znacilnost grobov bojevnikov stopnje Podzemelj 2 (Ha C1b).38 Njihova rezila imajo raven hrbet in ravno ostrino ter ozko konico. Ker je konica železnega rezila iz Tomaja širša in ostrina rahlo izbocena, verjetno pripada mahairi razlicice Tržišce-Donja Dolina z jezicastim rocajem. V tem primeru gre za najstarejši primerek te razlicice ukrivljenih enoreznih mecev. 
Na podlagi datacije sekire gre sklepati, da je bil depo zakopan v stopnji Notranjska IIb, torej socasno s stopnjo Podzemelj 2, in sicer verjetno na koncu 8. st., ker omenjene železne igle z okroglo oz. bikonicno glavico predstavljajo oblike predhodne stopnje Notranjska IIa. 
Tivoli v Puli39 
V depoju je bilo slabo ohranjeno in deloma tudi namerno poškodovano bronasto in železno orožje. Po sestavi orožja (štiri bronaste sulicne osti, del rezila bronaste sekire, železne sulicne osti, kos mahaire) je podoben depoju iz Tomaja (sl. 3). Neokrašena bronasta sulicna ost je enake oblike kot en primerek iz depoja v Tomaju. Med sicer slabo ohranjenimi železnimi sulicnimi ostmi pa ni nobene z listom deltoidne oblike in obrockom na tulu, kakršne prevladujejo v depoju iz Tomaja. Posebnost so konicaste osti, ki pa imajo dobro primerjavo v depoju iz Trnovega (sl. 4: 10).40 
V depoju izstopata dve okrašeni bronasti sulicni osti. Prvo z osmerokotno fasetiranim tulom, ki se nadaljuje na vsaki strani s po tremi ozkimi rebri na sredinskem rebru lista, primerja Kristina Mi­hovilic z italskimi sulicnimi ostmi iz 8. st. pr. n. št.41 Za drugo, okrašeno ob rebru lista z nizoma 
36 Egg 2016, 26–29, sl. 15. Karti je treba dodati Tomaj (sl. 3), Mušjo jamo pri Škocjanu na Krasu (Turk 2016b, 113–115, t. 13: 7; 51: 1–2) in grob 1/6 z grobišca Molnik
– Pleška hosta (Škvor Jernejcic 2017, 105, t. 40: 5). 37 Križ, Jereb, Teržan 2014, 478–480; Turk 2016b, 115. 38 Guštin 1974b; Božic 2015, 42–61. 39 Mihovilic 1991, 209–211, t. 2–4. 40 Guštin 1979, t. 13: 10. 41 Mihovilic 1991, 209–210, t. 2: 1. 
vrezanih veckratnih trikotnikov, ne poznamo ustrezne primerjave. 
Zaradi podobnosti z depojem iz Tomaja menimo, da se je zakop depoja Tivoli v Puli zgodil v istem casu, to je na koncu 8. st. pr. n. št. 
Gradišce nad Trnovim42 
Depo z Gradišca nad Trnovim v Ilirski Bistrici so sestavljali odlomki stožcaste grebenaste celade, rezilo bronaste sekire in najmanj deset železnih sulicnih osti (sl. 4).43 Porocila o odkritju depoja ne omenjajo konjske opreme, vendar so bile v Naravoslovnem muzeju na Dunaju poleg najdb iz depoja inventarizirane tudi tri brzde (sl. 4: 1–3). Pripadnost brzd depoju podpira podobna sestava 
42 Guštin 1979, 34, t. 12–13. 
43 Moser 1888, sl. 46–51; Mader 2018, 350–352. V pismih K. Moserja in J. Pecnika se omenja tudi vecje število 15 oz. 18 sulicnih osti (Mihovilic 1991, 212–213, op. 45). 
depoja s Tržišca (sl. 5), v katerem so bile poleg orožja prav tako celada in tri podobne konjske brzde.
Že leta 1884 je Josip Potepan Škrljev iz Dolnjega Zemona porocal: “Tiste dni je tudi neki kmet v Trnovem na ‘gradišcu’ izkopal nekaj še prav dobro ohranjenih sulic; skoro vsaka je drugacna, in nekaj bronastih koscev plošcevine.”44 Sulicne osti se res razlikujejo med seboj tako po obliki kot po veliko­sti. Pomembno pa je, da je ena z listom deltoidne oblike in obrockom na robu tula podobna sulicnim ostem, ki prevladujejo v depoju iz Tomaja (sl. 3). 
Odlomek plocevine, okrašen s cikcakastim trakom med dvema nizoma vrezanih crtkanih trikotnikov, in neokrašen odlomek (sl. 4: 11) pripisujejo stožcasti grebenasti celadi. Te celade predstavljajo znacilno obliko, zastopano predvsem na obeh straneh Jadrana, v Picenumu in na širšem obmocju Istre z bližnjo Mušjo jamo pri Škocjanu in 
44
 Potepan Škrljev 1884. 


Trnovim. Po M. Eggu so datirane v obdobje med sredino 8. in zacetkom 7. st. pr. n. št.45 
Ena od treh konjskih brzd ima tordirane žvale z razponom 14,5 cm in z le enim ohranjenim obrockom (sl. 4: 13). Drugi dve brzdi imata na obrocastih koncih gladkih žval z razponom okrog 16 cm znacilen žleb (sl. 4: 14–15), kakršnega ima­ta tudi ena od brzd iz depoja s Tržišca (sl. 6: 3) in manjša brzda iz Porpetta (sl. 6: 6). V zunanja obrocasta konca žval sta vdeta vecji obroc za vajeti in manjši obroc s kratkim palicastim nastavkom za pritrditev na psalije, verjetno iz organske snovi. 
Najstarejša najdba iz depoja sta odlomka stožcaste celade z grebenom (sl. 4: 11). Zaradi nje in sulicne osti z obrockom, ki ima dobre primerjave v depoju iz Tomaja, bi zakop lahko postavili v cas okrog leta 700 pr. n. št. Vendar so v depoju zastopane tudi druge, domnevno mlajše oblike sulicnih osti. Tri brzde imajo enake znacilnosti (tordiranost žval, nažlebljenost obrocastih koncev žval in obroci s kratkim palicastim nastavkom) kot npr. brzde iz gomile 1 v Strettwegu. M. Egg jih je uvrstil med starejše predmete te gomile, datirane v stopnjo Sticna 1.46 Zato je najverjetnejša datacija zakopa depoja iz Trnovega prva polovica 7. st. pr. n. št. 
Kosmati Kostel/Pietra Pelosa blizu Buzeta47 
V manjšem depoju železnega orožja s Kosmatega Kostela so bile poleg vecinoma slabo ohranjenih sulicnih osti raznovrstnih oblik še štiri plavutaste sekire vrste Hallstatt; najbolje ohranjena z razpr­timi plavutmi in ramenastim prehodom nasadišca v rezilo ima ustrezne primerjave med sekirami iz depoja s Tržišca (sl. 5). Konico rezila z ravnim hrbtom smemo pripisati mahairi, ki pa v nasprotju z drugimi mahairami v tukaj obravnavanih depojih nima ojacenega hrbta.
Železne sekire z dvostranskimi plavutmi, ki se v podrobnostih med seboj nekoliko razlikujejo (npr. razmak med plavutmi, prehod iz nasadišca v rezilo), se v starejši skupini depojev pojavljajo samo še v depoju s Tržišca, ki je najmlajši med njimi, najdemo pa jih tudi v depojih mlajše skupine (Porpetto, Kobarid). 
Na podlagi dobro ohranjene sekire vrste Hallstatt in odlomka mahaire uvršcamo depo s Kosmatega Kostela v starejšo skupino. Ker v njem ni brona­
45
 Egg 2004, 103, op. 26; Teržan 2007, 39–42; Egg 2016, 14–19, sl. 9 s karto razprostranjenosti. Glej tudi Borgna 2016, 132–134; Teržan 2016, 359–360, sl. 136 s karto razprostranjenosti in seznam najdišc na str. 478. 
46
 Egg 1996, 160–163, 243, sl. 93: 1–5. 47 Mihovilic 1991, 208, t. 1. 
stega orožja, ga upraviceno prištevamo med mlajše depoje te skupine. Zakopan je bil predvidoma v drugi polovici 7. ali prvi polovici 6. st. pr. n. št. 
Tržišce pri Dolenji vasi48 
Po obsegu najvecji depo s Tržišca pri Dolenji vasi blizu Cerknice je bil vse od odkritja leta 1909 deležen posebne pozornosti strokovne javnosti. Od drugih ne odstopa samo zaradi številcnosti predmetov, temvec po zaslugi porocila Walterja Schmida tudi zaradi opisa že omenjene namerne razporeditve predmetov pri njegovem deponiranju, kot odraz posebnega obreda. Pri tem je posebej zanimivo dejstvo, da je ritual zakopa orožja pote­kal za obrambnim obzidjem znotraj naselbine,49 po cemer se razlikuje od ostalih depojev vrste Tržišce-Porpetto, ki so bili odkriti izven naselij. 
Tržiški depo so sestavljale poleg najmanj 67 raznovrstnih železnih sulicnih osti tri bronaste in dvanajst železnih sekir, devet mahair,50 tri železne brzde,51 železen nož, bronasta igla in bronasta celada (sl. 5), morda tudi nekaj majhnih bronastih sulicnih osti.52 
Bronasto plavutasto sekiro vrste Hallstatt odli­kujeta vrezan okras na plavutih in v nasadišce zvrtana luknjica za dodatno pritrditev sekire na toporišce. Sekire z okrašenimi plavutmi so red­
48 Schmid 1910; Guštin 1979, 36–37, t. 29–35. 
49 Po Schmidu (1910, 103a) je bil depo izkopan na tistem mestu znotraj naselja, kjer sta Deschmann in Hochstetter (1879, 4, t. 1) zabeležila skeletno grobišce. 
50 
Mahairo, ki je dolga 36 cm in nima odebeljenega hrbta kot drugi primerki iz depoja s Tržišca (Guštin 1979, 37, 69, t. 32: 1), je Schmid že v svojem porocilu o tem depoju navedel kot najdbo iz gomil pri Dobravi blizu Dobrnica na Dolenjskem (Schmid 1910, 106b). Po drugi svetovni vojni je bila pomotoma umešcena med najdbe sTržišca. Šele pri reviziji prazgodovinske zbirke Narodnega muzeja Slovenije je bila prisojena k prvotno omenjenemu najdišcu (podatek B. Jerin, oktober 2017). 
51
 Podobna pomota se je zgodila tudi pri brzdah, saj cetrte brzde (Guštin 1979, t. 30: 8–9) Schmid ne omenja. Pri reviziji so jo prav tako prepoznali kot najdbo z Dobrave blizu Dobrnica (podatek B. Jerin, oktober 2017). 
52
 V casniški novici, objavljeni po odkritju depoja 8. junija (Domoljub 22, št. 25, 24. 6. 1909, str. 490), beremo, da je Janez Urbas iz Dolenje vasi na Tržišcu našel 70 sulicnih osti, 10 mecev, eno “jako zanimivo” celado in še mnogo drugih stvari. Jernej Pecnik, ki je Urbasa obiskal 25. junija, omenja v pismu, ki ga je 28. junija poslal Centralni komisiji na Dunaju, da je najditelj poleg bronaste celade in 10 ukrivljenih mecev izkopal še 75 železnih sulicnih osti, 10 železnih sekir, dve bronasti sekiri, konjsko opremo, ki je ležala v celadi, in celo nekaj majhnih bronastih sulicnih osti (Arhiv Republike Slovenije, fond AS 1100, C.-kr. spomeniški urad, Kranjske najdbe, karton 60/35). 


Sl. 5: Tržišce pri Dolenji vasi. Depo železnega in bronastega orožja, bronaste italske celade in železnih konjskih brzd (po Laharnar, Turk 2017, sl. 94). Fig. 5: Tržišce presso Dolenja vas. Ripostiglio costituito da armi in ferro e bronzo, da un elmo italico in bronzo e da morsi equini in ferro (da Laharnar, Turk 2017, fig. 94). 
kost, prostorsko najbližjo primerjavo predstavlja bronasta sekira razlicice Most na Soci z grobišca na Mostu na Soci;53 luknjico na nasadišcu pa ima npr. bronasta sekira iz groba 1 gomile 3 iz Grma pri Podzemlju.54 Železne tulaste sekire s fasetiranim tulom je podrobno obravnaval M. Egg in ugotovil, da so bile v rabi daljše obdobje, a so dolge in vitke, podobne 23,9 cm dolgemu primerku s Tržišca,55 
53 Marchesetti 1903, t. 17: 22. 54 Barth 1969, t. 21: 1. 55 Schmid 1910, 105b, sl. 21: 1; Guštin 1979, t. 33: 1. 
znacilnost razvite stopnje Ha C.56 Tri železne pla­vutaste sekire pa pripadajo razlicici Most na Soci sekir vrste Hallstatt, ki jo je B. Teržan opredelila kot znacilnost stopnje Ha D1.57 
Številne mahaire z jezicastim rocajem in širokim rezilom z rahlo vbocenim, le pri nekaterih delo-ma ravnim hrbtom in izrazito izboceno ostrino pripadajo razlicici Tržišce-Donja Dolina. Datacija te razlicice obsega sorazmerno dolgo obdobje od 
56 Egg 1996, 153, sl. 87: 1; 88: 1–5. 57 Teržan 1990, 110, karta 24. 


Sl. 6: Železne konjske brzde. 1–3 Tržišce pri Dolenji vasi; 4–6 Porpetto (1–3 po Guštin 1979, t. 30: 3–7; 4–6 po Vitri 2012, 143, sl. 2). Razlicna merila. Fig. 6: Morsi equini in ferro. 1–3 Tržišce presso Dolenja vas; 4–6 Porpetto (1–3 da Guštin 1979, tav. 30: 3–7; 4–6 da Vitri 2012, p. 143, fig. 2). Scale diverse. 
konca 8. (depo iz Tomaja) do konca 6. st. pr. n. št. (grobovi iz Donje Doline).58 
Bronasta celada italskega izvora ima na oglavju poglobljen kanal in izboceni voluti, med katerima je majhna izbocena palmeta. Zaradi kanala jo lahko primerjamo s celadami razlicice Montel­paro iz prve polovice 6. st. pr. n. št. Okras volut pa imajo številne picenske negovske celade vrste Belmonte, znacilne za drugo polovico 6. st. pr. n. št.59 Ker celada s Tržišca združuje elemente obeh vrst celad, ki sta razvojno povezani, je po našem mnenju verjetnejša njena datacija v sredino 6. st. pr. n. št. kot pa nekoliko zgodnejša datacija, ki jo je predlagal M. Egg.60 
Konjske brzde so razlicnih velikosti (sl. 6: 1–3). Pri najmanjši je razpon žval le okrog 12,5 cm, pri drugih dveh pa okrog 16,5 in 18,5 cm. Razlikujejo se tudi po izdelavi, saj ima ena žlebicasto obliko­vana zunanja obrocka žval (sl. 6: 3). Vse tri brzde 
58
 Guštin 1974b; za nov pregled mahair glej Carabi.i 2018–2019, za mlajše primerke pa Gaspari, Mlinar 2005. 
59
 Za te celade glej Egg 1986, 14–17, npr. t. 20–22 (razlicica Montelparo), 44–48, npr. t. 74–79 (vrsta Belmonte). 
60
 M. Egg je prvotno menil, da celada ni nastala pred letom 600 pr. n. št. (Egg 1986, 16–17, 48, op. 115), pozneje pa je predlagal datacijo depoja prav na podlagi celade v mlajši del stopnje Sticna, torej v stopnjo Sticna 2 (Egg 1996, 153). 
so imele v zunanjih obrockih žval okrogle obroce za vajeti, pri manjši sta zraven še U-spojki (sl. 6: 1), pri slabše ohranjeni od vecjih dveh pa se je ohranil le en obrocek s palicastim nastavkom (sl. 
6:
 2). Z U-spojkami oziroma obrocki s palicastim nastavkom so bile brzde povezane s psalijami verjetno iz organske snovi. 

Brzde s temi znacilnostmi so najbolj pogoste prav v jugovzhodnoalpskem prostoru, kjer so razen na Notranjskem (Trnovo: sl. 4: 13–15; Tržišce: sl. 

6: 
1–3) zastopane še na Dolenjskem, in sicer v že omenjenem grobu 16 gomile 1 s Kapiteljske njive v Novem mestu iz stopnje Podzemelj 2, v katerem sta bili med drugim bronasta plavutasta sekira in ma-haira, in pa v bojevniških grobovih stopnje Sticna.61 


Že v objavi iz leta 1910 je W. Schmid depo s Tržišca na podlagi bronaste celade datiral na prehod med starejšo in mlajšo halštatsko dobo oz. v prvo polovico 6. st. pr. n. št. France Stare pa je leta 1963 v depoju zaradi bronastih sekir videl žarnogrobišcni odmev, njegov zakop pa uvrstil v stopnjo Ha C.62 Pri obravnavi gradiva iz Notranjske in s Krasa ter še posebej mahair raz­licice Tržišce-Donja Dolina pa je M. Guštin depo postavil v stopnjo Notranjska III oz. Ha C2 druge 
61
 Egg 2016, 73–76, sl. 31 s karto razprostranjenosti. 62 Stare 1962–1963, 402, t. 12: 1–16. 
polovice 7. in zacetka 6. st. pr. n. št.63 Za podobno datacijo v drugo polovico 7. st. se je odlocil tudi Stane Gabrovec v svoji predstavitvi notranjske skupine halštatske kulture v okviru petega zvezka “Praistorije jugoslavenskih zemalja” (1987).64 M. Egg se je v svojih razpravah o celadah, sekirah in konjskih brzdah veckrat oprl na posamezne najdbe iz depoja in ga praviloma uvršcal v cas okrog 600 pr. n. št. Ob v uvodu omenjeni razstavi, posveceni orožju za bogove, je leta 2012 Boštjan Laharnar ponovno predstavil vsebino depoja in nato še enkrat leta 2017 skupaj s P. Turkom v spremnem katalogu prenovljene stalne razstave Narodnega muzeja Slovenije.65 
Nekateri predmeti, kot so vse tri konjske brzde in dolga železna tulasta sekira s fasetiranim tulom, so predvsem znacilnost stopnje Ha C2, železne plavutaste sekire razlicice Most na Soci pa stopnje Ha D1. Zakop tržiškega depoja je treba kljub nekaterim predmetom starejšega nastanka zaradi bronaste celade postaviti v sredino 6. st. pr. n. št. Datacija depoja se torej od njegovega odkritja do dandanašnji ni bistveno spremenila. 
V obdobju starejše skupine depojev vrste Tr-žišce-Porpetto na Notranjskem in v Istri ter tu­di v svetolucijski skupini v Posocju z redkimi izjemami niso prilagali orožja v grobove,66 kar onemogoca primerjavo teh depojev s socasnimi grobnimi pridatki. Zato se kaže ozreti na bolj oddaljena grobišca, npr. v Pozzuolu del Friuli, kjer se v moških grobovih tega casa najde tudi orožje. Tako so npr. v grobu 93 nekropole Braida dell'Istituto ob keramicnih posodah in vecglavi igli s trombastim zakljuckom tudi železna brzda, železna sulicna ost, bronasta plavutasta sekira in vecji nož, ki je oblikovno podoben mahairi z ozkim jezicastim rocajem brez zakovic s Tržišca.67 Tudi v grobu 136 iste nekropole so bili ob keramicnih posodah in bronasti situli pridani železna brzda in bronasta razdelilca konjske opreme, železna plavutasta sekira, železna sulicna ost in bronasta kacasta fibula s pestici in rozetama. Prvi grob je datiran v pozno 7. st., drugi pa na konec 7. ali na zacetek 6. st. pr. n. št.68 
63 Guštin 1973, 474; Guštin 1974b, 88–91, sl. 8. 
64 Gabrovec 1987, 158–159. 
65 Laharnar 2012; Laharnar, Turk 2017, 85, sl. 94. 
66 Turk 2018, 403, op. 14. 
67 Guštin 1979, t. 31: 4. 
68 Vitri, Motella De Carlo 2018, 555–557; Guštin 1979, t. 31: 4. 
Grobova iz Pozzuola sta sicer glede na vrste v njih zastopanih predmetov v neki meri podobna tržiškemu depoju, vendar bi bilo samo zato pre­uranjeno sklepati, da je v depoju s Tržišca orožje napadalcev z obmocja sedanje Furlanije, ker zaradi odsotnosti bojevniških grobov oborožitve lokalnega prebivalstva pravzaprav ne poznamo. 
Depoji mlajše skupine 
Porpetto69 
Depo iz Porpetta je bil doslej objavljen le z izbra­nimi znacilnimi predmeti, kar otežuje njegovo natancno ovrednotenje. Od vec kot 80 predmetov so bile v sliki ali risbi predstavljene le tri železne sulicne osti od skupno 55, dve železni sekiri z dvostranskimi plavutmi od skupno 23, ena od treh sekir z enostranskimi plavutmi, železno bodalo z bronastim rocajem, dve železni konjski brzdi (sl. 6: 4–6) ter bronasta kacasta fibula in odlomek noge še ene bronaste fibule. 
Psaliji v obliki crke U z zankami na konceh pripadata eni od obeh brzd v depoju. V zunanja obrocka žval so bili vdeti obrocki za vajeti in za povezavo s psalijama (sl. 6: 4–6). V predrtini na sredini psalij so ohranjeni ostanki povezovalnih obrockov, zapognjenih v obliki crke omega. Ta brzda ima dobro primerjavo v brzdi, ki je bila kot posamezna najdba najdena v gomili z Bucnega vrha pri Gornjih Orlah na Dolenjskem.70 Psaliji, usloceni v obliki crke C, imata na konceh podobne zanke kot brzda iz Porpetta. Brzdi z uslocenima psalijama iz Porpetta in z Bucnega vrha sta po obliki psalij podobni železnim brzdam variante VI A iz grške Olimpije, datiranim v tretjo cetrtino 6. st. pr. n. št., in železnim brzdam z uslocenimi psalijami iz srednje Italije, datiranim v drugo polovico 7. in prvo polovico 6. st. pr. n. št.71 
Za casovno opredelitev depoja iz Porpetta sta pomembna tudi kacasta fibula in bodalo. Fibula je zaradi visoko postavljenega, razmeroma velikega diska na loku in kroglastega gumba s cepastim zakljuckom na nogi primerljiva s kacasto fibulo iz groba 46 iz Vicolo Ognissanti v Padovi, v ka­terem je bilo tudi podobno bodalo z bronastim 
69 Vitri 2004; Vitri 2012. 
70 Guštin 1974a, 90, t. 14: 5; Dehn 1980, 326, sl. 1: 3. Bucni vrh je bil prvotno pripisan Velikim Orlam, pozneje pa Gornjim Orlam (Dular, Tecco Hvala 2007, 286, kat. št. 166). 
71 
Donder 1980, 40–41, 114–115, t. 7: 50–53; Stary 1981, 264–265, 464–465, karta 59. 
rocajem.72 Tudi v grobu 232 z nekropole Casa di Ricovero v Este sta bila pridana podobna kacasta fibula (z nekoliko manjšim diskom) in bodalo.73 Grob iz Este je Otto-Herman Frey datiral v stopnjo Este III-zgodnje, v sredino 6. st. pr. n. št., grob iz Padove pa v stopnjo Este III-srednje, torej v pozno 
6. oz. prvo polovico 5. st. pr. n. št.74 
Na podlagi okvirne datacije kacaste fibule in bodala sklepamo, da je bil depo iz Porpetta zakopan v drugi polovici 6. st. pr. n. št. 
Rubije/Rubbia75 
V dnevniškem zapisu z dne 6. 7. 1890 poroca Josef Szombathy o depoju železnega orožja, ki je bil leta 188976 najden pri gradnji poti na hrib Gradišce pri Rubijah blizu Gorice. Sestavljen je bil iz šestih sulicnih osti z ozkim listom, od katerih imata dve izrazito rebro na listu, štiri pa rombicni presek lista, dveh tulastih sekir z ušescem in ene sekire z enostranskimi plavutmi.77 Slednja ima mocno razprte plavuti v nasprotju s številnimi sekirami te vrste na Dolenjskem, katerih plavuti se doti­kajo ali celo preklapljajo. Prvi primerki so se tam pojavili že v certoški stopnji, širša uporaba pa je izpricana v negovski stopnji.78 Sekira iz Rubij ima dobre primerjave v depoju iz Porpetta, podobno razprte pa so bile najdene tudi v poznolatenskihgrobovih idrijske skupine in na Gradu pri Šmihelu pod Nanosom.79 
V depoju iz Rubij in v tistem iz Porpetta so za­stopane tako sekire z enostranskimi plavutmi kot sulicne osti z ozkim listom in izrazitim rebrom, kar nakazuje možnost zakopa depoja iz Rubij v drugi polovici 6. st. pr. n. št. 
72
 Frey 1969, 55–56, sl. 32: 6, t. 35 spodaj. 
73
 Frey 1969, t. 26: 39; 27: 11. 
74
 Frey 1969, 24, 55–56. 
75
 Guštin 1975, 29, t. 2: 1,3,5–8,10–11. Depoju so bile pomotoma pripisane še ribiške osti, nožic s srpastim rezilom, konicasta ost in dve sulicni osti s širokim listom (t. 1: 4–5; 2: 2,4,9). 
76 Mittheilungen der k. k. Central-Commission 17, 1891, 118, št. 81; Tabor “Sovodnje 93”, Gorica/Gorizia 1995, 32–37. 
77 
J. Szombathy, Tagebuch, Büchlein 48, 1–2 (Naturhistorisches Museum Wien, Fundaktenarchiv): “Rubbia bei Görz. Baron Bianchi erhielt beim Bau eines Weges auf den Gredišce genannten Berg Eisenfunde: 6 Lanzen- und Speerspitzen und 2 Beile. Bei der heutigen Recognoscirung kommt noch 1 Beil dazu. (…).” 
78 Tecco Hvala 2012, 118–119, sl. 46: 21–26. 79  Guštin 1991, 61–62, t. 2: 4–5; 5: 4–5; 10: 12–13; 
11: 6; 14: 3; 15: 6; 37: 3; 38: 2–3; Guštin 1979, 47, t. 77: 3, 7–8; Horvat 2002, 169, t. 18: 4–6. 
Gradic nad Kobaridom80 
Depojsko najdbo orožja z Gradica moremo rekon­struirati le na podlagi razlicnih porocil, saj še ni bila objavljena v celoti. Carlo Marchesetti je leta 1889 na pobocju Gradica, takrat imenovanega Sv. Anton, izkopal domneven grob bojevnika, za kate­rega sta Friedrich v. Duhn in Franz Messerschmidt leta 1939 menila, da gre verjetneje za depo.81 C. Marchesetti v svojih porocilih navaja, da je odkril veliko zdrobljeno posodo situlaste oblike (situlone) iz zelo debele bronaste plocevine, v kateri je bilo železno orožje (8 sulicnih osti, spuntone – morda sulicno kopito ali konicasto orodje, 4 tulaste se­kire, plavutasta sekira in uhata sekira82), železno zapestnico in kamnit brus. Leta 1903 pa je objavil risbe treh sekir in ene sulicne osti iz Kobarida, a brez najdišcnih podatkov.83 Anna Crismani je ob reviziji najdb starejše železne dobe iz Kobarida, ki jih hrani Civico Museo di Antichità J. J. Winckel­mann v Trstu, odkrila osem slabo ohranjenih primerkov orožja (dve tulasti, plavutasto in uhato sekiro ter štiri sulicne osti), v katerih je prepoznala del obravnavanega depoja.84 
Datacijo zakopa depoja iz Kobarida doloca uha­ta sekira.85 Tovrstne sekire so se na Dolenjskem pojavile šele v grobovih iz mlajšega dela negovske stopnje,86 zato menimo, da tudi v Posocju grobovi z uhatimi sekirami87 predstavljajo mlajše grobove zadnje stopnje Sv. Lucija IIc,88 ki je bila socasna negovski stopnji. To potrjujeta tudi zgodnjelaten-ska fibula v grobu 17 s Koritnice in certoška fibula razlicice Xg v grobu 4 najdišca Cadrg – Laze I.89 Da so bile posamezne uhate sekire v Posocju v rabi še na zacetku mlajše železne dobe, tj. v stopnji LT 
80
 Marchesetti 1889, (479); Marchesetti 1890, XIV; Marchesetti 1903, 187, op. 3. 81 Duhn, Messerschmidt 1939, 110; Gabrovec 1976, 50; Laharnar, Štular, Mlinar 2015, 245–246. 
82 V porocilih je to sekiro imenoval mannaia, mannaja oziroma Hacke. Da je šlo za uhato sekiro, dokazuje opis predmetov v Marchesetti 1903, 201, t. 18: 18. 
83 Marchesetti 1903, t. 18: 11,15,17–18. 
84
 Crismani 2005, 14, op. 15. 
85 Teržan, Trampuž 1973, 430–431, sl. 4: karta 3, 434, op. 67, t. 20: 1, pril. 1; Tecco Hvala 2012, 119–121, sl. 46: 15–20; Mlinar 2020, 30, 79. 
86 Teržan 1976, 393; Dular 2003, 144, sl. 91: 10; Štrajhar, Gaspari 2013, 35. 
87 Most na Soci, grob Sz 45 (Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984–1985, t. 7: B2), Cadrg – Laze I, grob 4 (Mlinar, Turk 2016, 58, kat. št. 37), Koritnica – Orehovlje, grobovi 17, 18, 25 (Kos 1973, t. 5: 1; 6: 1; 11: 1). 
88
 Teržan, Trampuž 1973, 434–437, sl. 5. 89 Teržan 1976, 368, 382. 
B2, dokazuje grob bojevnika iz Srpenice, ki je bil razen z uhato sekiro opremljen še z latensko sulico in šcitom.90 
Ker so bile v depoju samo halštatske oblike sulicnih osti in sekir in v njem ni bilo predmetov stopnje LT B2, lahko njegov zakop datiramo v 4. st. pr. n. št. 
SKLEPNA BESEDA 
Depoji starejše skupine vrste Tržišce-Porpetto sorazpršeni okrog Škocjana, ce ga vzamemo za izho­dišcno tocko, saj je približno 15 km proti zahodu do Tomaja na Krasu, 40 km na sever do Tržišca blizu Cerknice in 30 km na vzhod do Trnovega v Ilirski Bistrici na Notranjskem ter na jug 130 km preko Kosmatega Kostela blizu Buzeta in do Tivolija v Pulju. Zdi se, da se držijo osrednjih prometnih osi zahod–vzhod iz Tržaškega do Kvarnerskega zaliva in jug–sever od Istre do Ljubljanske kotline (sl. 1). Sodijo pa v cas od konca 8. do sredine 6. st. pr. 
n. št. (sl. 2). Praviloma so bili zakopani v bližini naselij, izjemoma celo v njih (Tržišce). 
Ceprav v depojih obeh skupin vrste Tržišce­-Porpetto prevladujejo celi ali vsaj dobro ohranjeni predmeti, pa v depojih starejše skupine najdemo tudi kose namerno razlomljenih predmetov, npr. v depoju iz Tomaja list bronaste sulicne osti, konico mahaire in bronasto iglo brez zgornjega dela (sl. 3), v depoju iz Trnovega pa rezilo bronaste sekire in odlomka bronaste celade (sl. 4: 11–12). Ceprav ni dvoma, da se lahko v boju ali bitki orožje tudi zlomi, pa v teh predmetih vidimo odmev obrednih obicajev, ki so se pred tem vec stoletij odvijali nadbreznom Mušje jame pri Škocjanu. 
V drugem, sosednjem prostoru so bili odkriti depoji mlajše skupine vrste Tržišce-Porpetto. Depo iz Porpetta, odkrit sredi širne Furlanske nižine, je oddaljen vec kot 70 km od Kobarida ob zgornjem toku reke Soce, a le 30 km od Rubij ob spodnjem toku taiste Soce. Rubije pa so od Kobarida odda­ljene okrog 70 km. Boljše poznavanje te skupine bo omogocila šele njihova objava, kar velja tako za Porpetto kot tudi Kobarid. V depojih te sku-pine ni vec bronastega orožja in železnih mahair, se pa pojavljajo poleg dolgotrajnih oblik (sulicne osti, sekire z dvostranskimi plavutmi in tulaste sekire) nove oblike orožja (sekire z enostranskimi plavutmi, železno bodalo z bronastim rocajem in uhata sekira) in konjske opreme (sl. 2). 
90 Laharnar, Mlinar 2019. 
Oborožitev bojevniških enot 
Serena Vitri je pri predstavitvi depoja iz Por­petta s kar 55 sulicnimi ostmi in 26 sekirami (23 z dvostranskimi in 3 z enostranskimi plavutmi) ponudila prepricljivo razlago, da gre za oborožitev enote približno 25 bojevnikov, oboroženih s po dvema sulicama in eno bojno sekiro. Bodalo in fibuli bi po njenem mnenju pripadali poveljniku enote, brzdi pa njegovemu konju.91 Preostala depoja mlajše skupine (Rubije, Kobarid) nista vsebovala predmetov, ki bi jih lahko pripisali poveljniku morebitne bojevniške enote. 
Nasprotno pa so v depojih starejše skupine izstopajoce najdbe (mahaire, bronaste sekire in sulicne osti ter celadi), v katerih bi lahko videli oborožitev poveljnikov. V depojih iz Trnovega in s Tržišca so tudi po tri konjske brzde, od katerih bi eno lahko pripisali poveljnikovemu konju, drugi dve pa konjema njegovega spremstva. Bojevnike, ki so bili tako kot tisti iz Porpetta oboroženi s sekiro in dvema sulicama, lahko prepoznamo tudi v depoju iz Rubij, medtem ko lahko v drugih depojih z veli­kim številom sulicnih osti prepoznamo bojevnike, opremljene samo z eno ali dvema sulicama. 
Orožje v depojih po številu ustreza oborožitvi manjše ali vecje enote bojevnikov, v vecini pri­merov s poveljnikom na celu. Zato se zdi verjetna domneva P. Turka, da gre za orožje sovražnikov, ki so ga zmagovalci darovali bogovom vojne.92 
V stopnji Notranjska I pred nastopom železnedobe so bili na grobišcu pod Brežcem pri Škocjanu pokopani “varuhi svetišca”, ki so jim v grob od orožja priložili samo mec, enemu od njih poleg meca še sulico, enemu pa samo sekiro.93 Pri tem je vabljiva misel, da sta del bojne opreme “varuhov svetišca” in orožje bojevnikov, pokopanih brez njega, koncala v svetem breznu Mušje jame. 
Oborožitev bojevnikov in njihovih poveljnikov v starejši železni dobi na Notranjskem v grobovih ni razpoznavna, ker orožja glede na ustaljene obi­caje niso prilagali vse do zadnje VI. stopnje, kose pojavlja npr. na grobišcih pri Socerbu, Šmihelu pod Nanosom in na Jelenšku nad Godovicem.94 
91 Vitri 2012, 141, 143. 
92 Laharnar, Turk 2017, 85; Turk 2018, 404. 
93
 Ruaro Loseri et al. 1977, t. 1: 1–2 (gr. 1–6); 10: 2 (gr. 125); 12: 1 in 33: e–g (gr. 136); 16: 158 (gr. 158); 22: 2 (gr. 253); 33: m–r (gr. 165); Mizzan 1888–1994, t. 1–3 (gr. 136 in 165); Teržan 2016, 418–420. 
94
 Socerb (Dugulin 2002); Jelenšek nad Godovicem (Laharnar, Turk 2017, 123, sl. 140). 


Sl. 7: Situla Arnoaldi iz Bologne. Friz s prikazom enote bojevnikov na pohodu (po Lucke, Frey 1962, t. 63). Fig. 7: Situla Arnoaldi, Bologna. Fregio con un drappello di guerrieri in marcia (da Lucke, Frey 1962, tav. 63). 
V Šmihelu pod Nanosom, ki ima vec grobišc, na starejših Mackovcu in Pod Kaculjem ni orožja, se pa to masovno pojavi na grobišcu Za Polšno, na katerem prevladujejo grobovi iz stopnje Notranjska 
VI. Na tem grobišcu je bilo najdenih skupno 30 uhatih sekir in 55 sulicnih osti, v katerih lahko vidimo orožje bojevnikov, izstopa pa grob 135 z mahairo, dvema sulicnima ostema in vitko uhato sekiro, v katerem smemo prepoznati pokop enega izmed poveljnikov.95 
Glede nacina bojevanja in oborožitve bojevnikov v obravnavanem casu je poveden prikaz na situli Arnoaldi iz Bologne, enem najmlajših izdelkov situlske umetnosti, na kateri je upodobljena enota bojevnikov na pohodu (sl. 7).96 Po razlagi Alexandrine Eibner jih vodi poveljnik s celado, podolgovatim šcitom in bojnim rogom, cigar sulici sta zapiceni v tla. Za njim jezdi njegovega konja neoborožen pribocnik. V tla zapicen prapor napoveduje skupino šestih enotno oboroženih in opremljenih pešakov s celado, podolgovatim šcitom in sulicama. Prvi med njimi nosi celado s perjanico tako kot tudi pešak z okroglim šcitom, ki stopa za prvo skupino. Temu sledi še en pešak s celado in podolgovatim šcitom ter sulicama, pohodno skupino pa zakljucuje konjenik s celado, okroglim šcitom in sulicama.97 Z mojstrsko roko torevta ustvarjeni friz na situli prikazuje v nemirnem obdobju keltskih osvajanj idealizirano podobo bojevnikov z bojno opremo, ki naj bi bila v rabi na prostoru Padske nižine. 
Pri vseh bojevnikih, upodobljenih na frizu situle Arnoaldi, kot tudi pri njihovem poveljniku 
95
 Hoernes 1888, 225 (gr. 4/1886), 233–234; Guštin 1979, t. 56. 
96
 Situla je datirana v zacetek 4. st. pr. n. št. (Lucke, Frey 1962, 59, t. 63). 97 Eibner 2018, 105–107, sl. 3a. 
je bojna oprema sestavljena iz dveh sulic, šcita in celade. Nenavadno je, da imajo celado tudi vsi pešaki. Glede na depoja s Tržišca in iz Trnovega, predvsem pa glede na grobove v alpskem, še posebej pa v jugovzhodnoalpskem prostoru, bi jo namrec pricakovali samo pri poveljniku in konjeniku. 
Morda pa je prav v casu nastanka situle Arnoaldi s prizorom enote bojevnikov na pohodu neznana roka vrezala podobo konjenika v kamnito plošco iz Stare Sušice pri Košani (sl. 8). Zdi se, da ni nakljucje, da je bila poškodovana plošca, verjetno nagrobna stela, najdena prav na Partih pri Stari Sušici na Notranjskem, oddaljenih le malo manjkot 15 km od Škocjana na Krasu in 17 km od Trnovega v Ilirski Bistrici. 

Na njej je upodobljen gologlav konjenik s su­lico, naslonjeno na rame, ki z bicem v desni roki spodbuja konja. Našemu konjeniku je še najbolj primerljiv gol jezdec na pasni sponi iz groba 2/46 s Prelog na Magdalenski gori, ki prav tako z bicem priganja konja.98 Podoben prizor golega jezdeca z bicem, ki pa je pokrit s konicasto cepico, je najti tudi na bronastem pasu iz groba 161 na grobišcu Nazari v Este.99 Z bicem spodbuja konja tudi gol konjenik s celado, ki ga predstavlja bronast kipec iz Sanzena.100 
98 Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004, t. 41: 1. 99 Gamba, Gambacurta, Ruta Serafini 2012, sl. 6: 6–7. 100 Ciurletti 1992, sl. 1–2. 
V zgornjem kotu plošce iz Stare Sušice pa je ohranjenih tudi nekaj pismenk napisa v venetski pisavi, s katerim je bil verjetno bojevnik pospre­mljen v onostranstvo. Napis posredno datira plošco z upodobitvijo konjenika v cas konca 5. st. pr. n. št. ali nekoliko pozneje,101 torej v obdobje mlajše skupine depojev z orožjem vrste Tržišce-Porpetto.102 
101 Urleb 1979, 154–157, sl. 1; Laharnar, Turk 2017, 139. 
102
 Za temeljit pregled besedila se zahvaljujeva Bibi Teržan, za prevod v italijanšcino Lidiji Rupel, za pregled prevoda Paoli Càssola Guida, za podatke Veronici Groppo,Sereni Vitri, Marzii Vidulli, Anni Crismani, Marjeti Šašel Kos in Boštjanu Laharnarju ter za fotografije depojev iz Tomaja in s Tržišca Narodnemu muzeju Slovenije. 
BAITINGER, H. 2011, Waffenweihungen in griechischen Heiligtümern. – Römisch-Germanisches Zentralmuseum, Monographien 94. 
BARTH, F. E. 1969, Die hallstattzeitlichen Grabhügel im Bereiche des Kutscher bei Podsemel (Slowenien). – An-tiquitas Reihe 3, Bd. 5. 
BORGNA, E. 2016,  Celade / Elmi. – V / In: Teržan, Borgna, Turk 2016, 119–140. 
BOŽIC, D. 2015, Stopnja Podzemelj 2 – orožje iz brona in železa, igle, konjska oprema, fibule in pestro okra-šena loncenina / The Podzemelj 2 phase – weapons of bronze and iron, pins, horse gear, fibulae and diversely decorated pottery. – V / In: S. Djura Jelenko, D. Božic,
A. Šemrov, B. Rajšter, Sokliceva zbirka. “Tu mam pa ilirskega poglavarja”. Arheologija in numizmatika. Katalog stalne razstave / The Soklic collection. “Here’s the Illyrian chief ”. Archaeology and numismatics. Catalogue of the permanent exhibition, 42–61, 139–140, Slovenj Gradec. CARABI.I, V.-S. 2018–2019, Short single-edge curved swords with a bent hilt in the Early Iron Age. A discus­sion on the stage of research. – Dacia 62–63, 117–167. 
CIURLETTI, G. 1992, Omaggio al cavaliere di Sanzeno. 
– V / In: I. R. Metzger, P. Gleirscher (ur. / a cura di), Die Räter / I Reti, 27–50, Bozen / Bolzano. CRISMANI, A. 2005, Un’importante necropoli dell’età del ferro ancora inedita: Caporetto. – Forum Iulii 29, 9–22. 
DEHN, W. 1980, Einige Bemerkungen zu hallstattzeitlichen Trensen Sloweniens (Nekaj pripomb k hallstatsko-dobnim žvalam v Sloveniji). – V / In: Zbornik posvecen Stanetu Gabrovcu ob šestdesetletnici, Situla 20–21, 325–332. 
DESCHMANN, C., F. HOCHSTETTER 1879, Prähistorische Ansiedelungen und Begräbnissstätten in Krain. – Denk­schriften der mathematisch-naturwissenschaftlichen Classe der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften 42, 1–54. 
DONDER, H. 1980, Zaumzeug in Griechenland und Cy-pern. – Prähistorische Bronzefunde XVI/3. 
DUGULIN, A. 2002 (ur. / a cura di), La necropoli di San Servolo. Veneti, Istri, Celti e Romani nel territorio di Trieste. – Trieste. 
DUHN, F. von, F. MESSERSCHMIDT 1939, Italische Gräberkunde 2. – Bibliothek der klassischen Alterums­wissenschaften 2. 
DULAR, J. 2003, Halštatske nekropole Dolenjske / Die hallstattzeitlichen Nekropolen in Dolenjsko. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 6. DOI: https://doi. org/10.3986/9789610502944 
DULAR, J., S. TECCO HVALA 2007, South-Eastern Slove­nia in the Early Iron Age. Settlement, economy, society (Jugovzhodna Slovenija v starejši železni dobi. Poselitev, gospodarstvo, družba). – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 12. DOI: https://doi.org/10.3986/9789612545239 
EGG, M. 1986, Italische Helme. Studien zu den ältereisen­zeitlichen Helmen Italiens und der Alpen. – Römisch-Germanisches Zentralmuseum, Monographien 11. 
EGG, M. 1996, Das hallstattzeitliche Fürstengrab von Strett­weg bei Judenburg in der Obersteiermark. – Römisch-Germanisches Zentralmuseum, Monographien 37. 
EGG, M. 2004, Die Wiederentdeckung eines osthallstättischen Fürstengrabes. Anmerkungen zum Fürstengrab im Hart-nermichelkogel 1 bei Kleinklein (Gem. Grossklein, Bez. Leibnitz) in der Weststeiermark. – Jahrbuch des Römisch-Germanischen Zentralmuseums in Mainz 51/1, 93–126. 
EGG, M. 2016, Funde. – V / In: M. Egg, D. Kramer, Die hallstattzeitlichen Fürstengräber von Kleinklein in der Steiermark. Die beiden Hartnermichelkogel und der Pommerkogel, Römisch-Germanisches Zentralmuseum, Monographien 125, 13–47, 61–201. 
EGG, M., A. NASO, R. ROLLINGER (ur. / a cura di) 2016, Waffen für die Götter. Waffenweihungen in Archäologie und Geschichte. – Römisch-Germanisches Zentralmu­seum, Tagungen 28. 
EIBNER, A. 2018, Darstellungen von Kriegern und Kampf­geschehen in der Situlenkunst. – Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 148, 101–119. 
FREY, O.-H. 1969, Die Entstehung der Situlenkunst. Studien zur figürlich verzierten Toreutik von Este. – Römisch-Germanische Forschungen 31.
FURLANI, U. 1995–1996, Depojska najdba iz Šempetra pri Gorici / Il ripostiglio di San Pietro presso Gorizia. – V / In: B. Teržan (ur. / a cura di), Depoji in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem / Hoards and Individual Metal Finds from the Eneolithic and Bronze Ages in Slovenia, Katalogi in monografije 29, I, t. 130–135; 30, II, 73–88. 
GABROVEC, S. 1976, Železnodobna nekropola v Kobaridu (Necropoli dell’età del ferro di Kobarid [Caporetto]). – Goriški letnik 3, 44–64. 
GABROVEC, S. 1987, Notranjska grupa. – V / In: Praistorija jugoslavenskih zemalja 5, 151–177, Sarajevo. 
GAMBA, M., G. GAMBACURTA, A. RUTA SERAFINI 2012, Magnifici, focosi, scintillanti. I cavalli nell’arte delle situle. – Archeologia Veneta 35, 128–147. 
GASPARI, A., M. MLINAR 2005, Grave with a machaira from Most na Soci / Grob z mahairo z Mosta na Soci. – Arheološki vestnik 56, 169–186. 
GIRELLI, D. 2016, Igle / Spilloni. – V / In: Teržan, Borgna, Turk 2016, 217–232. 
GUŠTIN, M. 1973, Kronologija notranjske skupine (Crono­logia del gruppo preistorico della Notranjska [Carniola Interna]). – Arheološki vestnik 24 (1975), 461–506.
GUŠTIN, M. 1974a, Gomile starejše železne dobe iz okolice Boštanja (Die eisenzeitlichen Grabhügel aus der Umge-bung von Boštanj). – V / In: M. Guštin (ur. / a cura di), Varia archaeologica, Posavski muzej Brežice 1, 87–119.
GUŠTIN, M. 1974b, Mahaire. Doprinos k povezavam Picena, Slovenije in srednjega Podonavja v 7. stol. pr. 
n. št. (Mahaira Krummschwerter: urgeschichtliche Verbindungen Picenum-Slowenien-Basarabi). – Situla 14–15, 77–94. 
GUŠTIN, M. 1975, Posamezne arheološke najdbe iz okolice Gorice (Singoli reperti archeologici del Goriziano). – Goriški letnik 2, 28–32. 
GUŠTIN, M. 1979, Notranjska. K zacetkom železne dobe na severnem Jadranu (Zu den Anfängen der Eisenzeit an der nördlichen Adria). – Katalogi in monografije 17. 
GUŠTIN, M. 1991, Posocje. Posocje in der jüngeren Ei­senzeit (Posocje v mlajši železni dobi). – Katalogi in monografije 27.
GUŠTIN, M. 2007, Argo, come una freccia scoccata in volo. – V / In: M. Guštin, P. Ettel, M. Buora (ur. / a cura di), Piceni ed Europa. Atti del convegno, Archeologia di frontiera 6, 7–20. 
HOERNES, M. 1888, Die Gräberfelder an der Wallburg von St. Michael bei Adelsberg in Krain. – Mittheilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 18, 217–249. 
HORVAT, J. 2002, The Hoard of Roman RepublicanWeapons from Grad near Šmihel / Zaklad rimskegarepublikanskega orožja z Gradu pri Šmihelu pod Na-nosom. – Arheološki vestnik 53, 117–192. 
KATICIC, R. 1970, Podunavlje i Jadran u epu Apolonija Rodanina (Le bassin danubien et l’Adriatique dans l’épopée d’Apollonios de Rhodes). – Godišnjak 7, Cen-tar za balkanološka ispitivanja 5, 71–132 (= R. Katicic, Illyricum Mythologicum, Zagreb 1995, 31–114). 
KOS, P. 1973, Koritnica ob Baci (Koritnica an der Baca). – Arheološki vestnik 24 (1975), 848–873. 
KRIŽ, B., M. JEREB, B. TERŽAN 2014, Kapiteljska njiva. 
– V / In: B. Teržan, M. Crešnar (ur. / a cura di), Abso­lutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem / Absolute Dating of Bronze and Iron Ages in Slovenia, 
Katalogi in monografije 40, 473–484. 
LAHARNAR, B. 2012, Das Waffendepot der frühen Eisenzeit von Tržišce nahe Dolenja vas, Cerknica, Slowenien. – V / In: Meighörner (ur. / a cura di) 2012, 138–140. 
LAHARNAR, B., M. MLINAR 2019, A La Tène grave from Srpenica: new evidence of Early Latènisation of the Posocje Region in Northwestern Slovenia. – V / In: H. Baitinger, M. Schönfelder (ur. / a cura di), Hallstatt und Italien. Festschrift für Markus Egg, Römisch-Germanisches Zentralmuseum, Monographien 154, 645–658. 
LAHARNAR, B., P. TURK 2017, Železnodobne zgodbe s sticišca svetov. – Ljubljana. 
LAHARNAR, B., P. TURK 2018, Iron Age stories from the crossroads. – Ljubljana.
LAHARNAR, B., B. ŠTULAR, M. MLINAR 2015, Gradic above Kobarid – a Late Republican fortified emporium? / Gradic nad Kobaridom, poznorepublikanski utrjeni emporij? – V / In: J. Istenic, B. Laharnar, J. Horvat (ur. / a cura di), Evidence of the Roman army in Slovenia / Sledovi rimske vojske na Slovenskem, Katalogi in mo-nografije 41, 243–256. 
LUCKE, W., O.-H. FREY 1962, Die Situla in Providence (Rhode Island). Ein Beitrag zur Situlenkunst des Osthall­stattkreises. – Römisch-Germanische Forschungen 26. 
MADER, B. 2018, Die Prähistorische Kommission der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften 1878-1918. 
– Mitteilungen der Prähistorischen Kommission 86. MARCHESETTI, C. 1889, Ausgrabungen bei Karfreit. – 
Verhandlungen der Berliner Gesellschaft für Anthropologie, Ethnologie und Urgeschichte 21, 478–479. 
MARCHESETTI, C. 1890, Relazione sugli scavi preistorici fatti nel 1889. – Bollettino della Società adriatica di scienze naturali in Trieste 12, XIII–XVII. 
MARCHESETTI, C. 1903, I castellieri preistorici di Trieste e della regione Giulia. – Trieste. 
MEIGHÖRNER, W. (ur. / a cura di) 2012, Waffen für die Götter. Krieger, Trophäen, Heiligtümer. – Innsbruck. 
MIHOVILIC, K. 1991, Nalazi prahistorijskih ostava na podrucju Istre (Vorgeschichtliche Hortfunde in Istrien). – Arheološki vestnik 42, 207–217. 
MIZZAN, S. 1988–1994, Due corredi della necropoli di Brežec recentemente ritrovati. – Atti dei Civici musei di storia ed arte 16 (1994), 105–114. 
MLINAR, M. 2020, Most na Soci. Arheološke raziskave v letih 2000-2016 na levem bregu Idrijce / The 2000–2016 archaeological investigations on the left bank of the Idrijca. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 43. DOI: https://doi.org/10.3986/9789610504887 
MLINAR, M., M. TURK 2016, Prapoti skozi praproti. Arheološka topografija dolin Tolminke in Zadlašcice. Katalog razstave. – Tolmin. 
MOSER, K. L. 1888, Versuchsgrabung am Gradišce bei Ternovo (Dornegg) in Krain. – Mittheilungen der Prä­historischen Commission 1/1, 25–26. 
MÜLLER-KARPE, H. 1959, Beiträge zur Chronologie der Urnenfelderzeit nördlich und südlich der Alpen. – Römi­sch-Germanische Forschungen 22. 
NANUT, T. 2018, Poznobronasto- in železnodobni depojski najdbi iz Dolenjih Raven na Cerkljanskem in s Sv. Jakoba na Kanalskem Kolovratu (Late Bronze Age and Iron Age hoard finds from Dolenje Ravne near Cerkno and Sv. Jakob in the Kanalski Kolovrat Hills). – V / In: M. Crešnar, M. Vinazza (ur. / a cura di), Srecanja in vplivi v raziskovanju bronaste in železne dobe na Slovenskem. Zbornik prispevkov v cast Bibi Teržan, 137–161, Ljubljana.
POTEPAN ŠKRLJEV, J. 1884, Rimske starine. – Novice gospodarske, obrtniške in narodne 42, št. / n. 9, 27. 2. 1884, str. / p. 71.
RUARO LOSERI, L., G. STEFFÈ DE PIERO, S. VITRI, G. RIGHI 1977, La necropoli di Brežec presso S. Canziano del Carso. Scavi Marchesetti 1896–1900. – Monografie di preistoria 1. 
SCHMID, W. 1910, Ein Waffendepotfund der Hallstattzeit aus Teržišce bei Zirknitz. – Jahrbuch für Altertumskunde 4, 103–109. 
STARE, F. 1962–1963, Kipec ilirskega bojevnika z Vac (Sta­tuette eines illyrischen Kriegers aus Vace). – Arheološki vestnik 13–14, 383–434. 
STARY, P. F. 1981, Zur eisenzetlichen Bewaffnung und Kampfesweise in Mittelitalien (ca. 9. bis 6. Jh. v. Chr.). 
– Marburger Studien zur Vor- und Frühgeschichte 3.
ŠKVOR JERNEJCIC, B. 2017, Grobovi iz starejšega halštatskega obdobja na Molniku / Graves from the Early Hallstatt period at Molnik. – V / In: S. Tecco Hvala, Molnik pri Ljubljani v železni dobi / The Iron Age site at Molnik near Ljubljana, Opera Instituti Archaeo­logici Sloveniae 36, 89–108, 140–153. DOI: https://doi. org/10.3986/9789610503750
ŠTRAJHAR, M., A. GASPARI 2013, Ostanki dveh srednjelatenskih bojevniških grobov iz Turjaške palace v Ljubljani / Remains of two Middle La Tène warrior graves from the Auersperg palace in Ljubljana. – Prilozi Instituta za arheologiju u Zagrebu 30, 27–43. 
TECCO HVALA, S. 2012, Magdalenska gora. Družbena struktura in grobni rituali železnodobne skupnosti / Magdalenska gora. Social structure and burial rites of the Iron Age community. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 26. DOI: https://doi.org/10.3986/9789612546007 
TECCO HVALA, S., J. DULAR, E. KOCUVAN 2004, Železnodobne gomile na Magdalenski gori / Eisenzeit­liche Grabhügel auf der Magdalenska gora. – Katalogi in monografije 36.
TERŽAN, B. 1976, Certoška fibula (Die Certosafibel). – Arheološki vestnik 27, 317–536. 
TERŽAN, B. 1990, Starejša železna doba na SlovenskemŠtajerskem / The Early Iron Age in Slovenian Styria. – Katalogi in monografije 25.
TERŽAN, B. 1995, Stand und Aufgaben der Forschungen zur Urnenfelderzeit in Jugoslawien. – V / In: Beiträge zur Urnenfelderzeit nördlich und südlich der Alpen. Ergebnisse eines Kolloquiums Hermann Müller-Karpe gewidmet, Römisch-Germanisches Zentralmuseum, Monographien 35, 323–372.
TERŽAN, B. 2007, Principi e guerrieri delle due sponde altoadriatiche. – V / In: M. Guštin, P. Ettel, M. Buora (ur. / a cura di), Piceni ed Europa. Atti del convegno, Archeologia di frontiera 6, 39–54.
TERŽAN, B. 2016, Škocjan, kraj na sticišcu svetov. Povzetek in sklepna beseda / San Canziano, crocevia di culture. 
Sintesi e considerazioni conclusive. – V / In: Teržan, Borgna, Turk 2016, 345–430.
TERŽAN, B. 2019, Eine estensische Erzählung über den guten Mann. – V / In: S. Hye, U. Töchterle (ur. / a cura di), UPIKU:TAUKE. Festschrift für Gerhard Tomedi, Universitätsforschungen zur prähistorischen Archäo­logie 339, 551–558.
TERŽAN, B., N. TRAMPUŽ 1973, Prispevek h kronologiji svetolucijske skupine (Contributo alla cronologia del gruppo preistorico di Santa Lucia). – Arheološki vestnik 24 (1975), 416–460.
TERŽAN, B., E. BORGNA, P. TURK 2016, Depo iz Mušjejame pri Škocjanu na Krasu. Depojske najdbe bronaste in železne dobe na Slovenskem III / Il ripostiglio della Grotta delle Mosche presso San Canziano del Carso. Ripostigli delle età del bronzo e del ferro in Slovenia 
III. – Katalogi in monografije 42.
TERŽAN, B., F. LO SCHIAVO, N. TRAMPUŽ-OREL 1984–1985, Most na Soci (S. Lucia) 2. Szombathyjeva izkopavanja / Die Ausgrabungen von J. Szombathy. – Katalogi in monografije 23/1, 2.
TRAMPUŽ OREL, N. 2012, The beginnings of iron in Slovenia / Zacetki železa na Slovenskem. – Arheološki vestnik 63, 17–36. 
TRAMPUŽ OREL, N., D. J. HEATH 1998, Analysis of Heavily Leaded Shaft-Hole Axes. – V / In: B. Hänsel (ur. / a cura di), Mensch und Umwelt in der Bronzezeit Europas / Man and Environment in European Bronze Age, 237–248, Kiel. 
TURK, P. 2016a, Meci in nožnice / Spade e foderi. – V / In: Teržan, Borgna, Turk 2016, 99–108. TURK, P. 2016b, Sekire / Asce. – V / In: Teržan, Borgna, Turk 2016, 109–115. TURK, P. 2018, Early Iron Age hoards from central and western Slovenia. – V / In: E. Borgna, P. Càssola Guida, 
S. Corazza (ur. / a cura di), Preistoria e Protostoria del Caput Adriae, Studi di Preistoria e Protostoria 5, 397–406. 
TURK, P., K. HROBAT, P. BRATINA 2016, Katalog arhe­oloških najdišc Škocjana in okolice / Catalogo dei siti archeologici dell’area di San Canziano. – V / In: Teržan, Borgna, Turk 2016, 55–62. 
URLEB, M. 1979, Arheološke najdbe iz Stare Sušice pri Košani (Stara Sušica bei Košana). – Arheološki vestnik 30, 151–158. 
VITRI, S. 2004, Ripostiglio di armi. – V / In: F. Marzatico, 
P. Gleirscher (ur. / a cura di), Guerrieri, principi ed eroi fra il Danubio e il Po dalla Preistoria all’Alto Medioevo. 
Catalogo della mostra, 621–622, Trento. 
VITRI, S. 2012, Das eisenzeitliche Waffendepot von Por­petto, Provinz Udine, aus dem 6. Jahrhundert v. Chr. 
– V / In: Meighörner (ur. / a cura di) 2012, 141–143. 
VITRI S., S. MOTELLA DE CARLO 2018, Ritualità funeraria e organizzazione sociale nel Friuli centrale nella prima età del ferro: la necropoli di Pozzuolo (UD). – V / In: 
E. Borgna, P. Càssola Guida, S. Corazza (ur. / a cura di), Preistoria e Protostoria del Caput Adriae, Studi di Preistoria e Protostoria 5, 551–556. 
ZANNONI, A. 1888, La fonderia di Bologna. Scoperta e descritta dall’ingegnere architetto Antonio Zannoni. – Bologna. 

Agli dèi della guerra. Ripostigli di armi della prima età del ferro nell’entroterra del Caput Adriae 


Agli dèi della guerra
Ripostigli di armi della prima età del ferronell’entroterra del Caput Adriae 
Traduzione 
I ripostigli e le offerte in luoghi di culto parti­colari ovvero in luoghi sacri sono tra gli argomenti più interessanti della tarda età del bronzo e della prima età del ferro. Grazie alla quantità e alla varietà degli oggetti deposti è possibile conoscere meglio la cultura materiale e la vita delle comunità protostoriche, soprattutto per quanto riguarda le tecniche di combattimento e la vita spirituale. Proprio i depositi di armi testimoniano l’esistenza di un culto particolare, di riti marziali, come li ha definiti Biba Teržan che li ha collegati con la contemporanea organizzazione sociale, in cui il combattere era il modus vivendi predominante.1 
Lo studio di Holger Baitinger2 sulle offerte di armi nei templi greci e l’importante mostra Armi per gli dei. Guerrieri – Trofei – Santuari (Waffen für die Götter. Krieger – Trophäen – Heiligtümer), tenutasi a Innsbruck nel 2012, cui fece seguito un congresso che prese in considerazione un’area molto ampia che si estendeva dal Vicino Oriente alla Penisola Appenninica e all’Europa Centrale,3 hanno approfondito le conoscenze di questo culto, dedicato agli dei della guerra. 
Il presente contributo sulle armi, rinvenute nei ripostigli, prende in considerazione per quanto riguarda il territorio l’entroterra orientale del Caput Adriae, cioè l’attuale Golfo di Trieste che include l’Istria, il Carso, la Notranjska, la Valle dell’Isonzo e il Friuli, e per quanto riguarda l’arco temporalela prima età del ferro. È questo un territorio adatto a una vita dedita alla pastorizia e all’agricoltura, quale quella delle comunità del periodo in oggetto che però si dedicavano anche alla metallurgia4 e ad altre attività artigianali,5 quali la lavorazione di ornamenti in bronzo,6 il commercio, ecc. Era questa una zona d’incontro di vari popoli, quali i Veneti, gli Histri, i Giapodi, i Piceni d’oltremare, dove si incrociavano tradizioni diverse e si diffon­
1
 Teržan 2016, pp. 415–417. 
2
 Baitinger 2011. 
3
 Meighörner 2012; Egg, Naso, Rollinger 2016. 
4 Vedi Guštin 1979, tav. 72: 27. 
5 Vedi per es. Guštin 1979, tavv. 1: 17; 6: 9–13,16–20; 72: 25–26 ecc. 
6
 Vedi per es. Guštin 1979, tavv. 17–19. 
devano le conoscenze tecniche, gli armamenti e gli ornamenti, dando inizio all’imitazione di essi. 
SAN CANZIANO DEL CARSO 
Nel contributo Argo, come una freccia scoccata in volo, presentato in occasione del Convegno Piceni ed Europa, tenutosi a Pirano nel 2006, fu evidenziata l’importanza di San Canziano delCarso/Škocjan nelle vicende dell’Alto Adriatico.7 
Gli autori e i geografi antichi non citano San Canziano, anche se si trova non lontano dall’itine­rario che in un remoto passato secondo i racconti di Apollonio Rodio e Plinio il Vecchio portò gli Argonauti, eroi greci con a capo Giasone, sino al Mare Adriatico navigando sul Danubio e i suoi affluenti. Anche Erodoto racconta “...I Focesi primi fra i Greci fecero lunghi viaggi per mare; sono quelli che hanno scoperto l’Adriatico e la Tirrenia e l’Iberia e Tartesso...”.8 Nel VII sec. a.C. i Greci dovevano ormai conoscere molto bene l’Alto Adriatico, poiché sembra che già il poeta greco Alcmane abbia accennato ai cavalli veneti, il che rappresenta la prima menzione di questi famosi cavalli.9 
La zona di San Canziano, grazie alla particolare tettonica e al canyon del fiume Reka che in questo punto spesso scompare nel sottosuolo, era molto adatta allo svolgimento dei riti che si tenevano presso la Grotta delle Mosche/Mušja jama. Il gruppo dei castellieri, tra i quali emergono i castellieri diŠkocjan e di fronte ad esso l’abitato di Gradišce presso Divaca, con le necropoli di pertinenza di sotto Brežec, Ponikve presso Matavun e Gric so-pra Lisicina, e il luogo di culto della Grotta delle Mosche rendono la località di San Canziano10 di primaria importanza non soltanto per quanto ri­guarda il Carso e la Notranjska, ma per un’area ben 
7
 Guštin 2007. 
8
 Apollonio Rodio 4, 303–337 (cfr. Katicic 1970, pp. 71–132); Plinio il Vecchio, NH 3, 128; Erodoto I, 163. 
9 Alcmane fr. 1. 1. 50–51; Teržan 2019, p. 555. 
10 Turk, Hrobat, Bratina 2016, p. 56 con carta nella fig. 13. 
più vasta che va dalla Penisola Appenninica sino alla zona a nord delle Alpi, del Bacino Carpatico e della Penisola Balcanica.11 Come già dimostrato da B. Teržan nello studio San Canziano – Crocevia di culture, per la maggior parte degli oggetti offerti nella Grotta delle Mosche è possibile risalire alla più probabile area di provenienza.12 
I riti che si svolgevano presso la Grotta delle Mosche secondo rituali peculiari del Tardo Bronzo e degli inizi della prima età del ferro si caratteriz­zano per il ruolo predominante svolto dalle armi e dai recipienti in bronzo e per il fatto che gran parte degli oggetti fu danneggiata intenzionalmente prima di essere gettata nella grotta. I manufatti erano piegati, spezzati e schiacciati, e molti anche danneggiati dal fuoco. 
La Grotta delle Mosche 
Nell’abisso profondo della Grotta delle Mosche furono rinvenuti più di 800 oggetti in bronzo e alcuni in ferro. Nella monografia sul ripostiglio della Grotta delle Mosche B. Teržan e gli altri au-tori hanno trattato in modo dettagliato le singole classi di materiali, tra le quali predominano le armi, mentre in numero minore sono presenti i recipienti di bronzo e gli utensili, rarissimi invece gli ornamenti.13 Il fatto che sia stato constatato che gli oggetti possano avere varie provenienze, spesso anche molto lontane, è di fondamentale importanza per capire in pieno il ruolo svolto dal santuario di San Canziano. Di seguito si ripren­dono brevemente le conclusioni degli studiosi e si presentano le singole zone di provenienza dei reperti della Grotta delle Mosche.14 
Parte delle armi e dei recipienti in bronzo pro-vengono dal Bacino Carpatico, dall’Alto Tibisco e dalla Transilvania, come per esempio le punte di lancia con motivo decorativo a costolature sulla nervatura, i frammenti di elmi a campana con apice conico e le situle tipo Hajdúböszörmény. Una distribuzione leggermente diversa si evince ad es. per gli schinieri, frequenti soprattutto in Pannonia ad ovest del Danubio. Le punte di lancia con decorazione a fasci di linee ondulate, che si intersecano con linee orizzontali sull’immanicatura, 
11
 Teržan 2016, pp. 406–413. 
12
 Teržan 2016, pp. 345–430. 
13
 Teržan, Borgna, Turk 2016. 
14
 Cfr. il capitolo La distribuzione: Teržan 2016, pp. 406–413, figg. 147 e 148. 
risultano invece diffuse soprattutto in un’ampia area a nord delle Alpi sino al Baltico. 
Le punte di lancia con incisioni lungo i margini della lama, la fibula serpeggiante a due pezzi e alcuni spilloni, soprattutto del tipo Marco, documentano i contatti con l’area nord-italica. Riscontri per le punte di lancia con costolature sull’immanicatura e sulla nervatura e per gli elmi a campana con apice cilindrico forato sono documentati nella parte occidentale dell’Italia Centrale. Dal Piceno sulla costa occidentale dell’Adriatico o persino dalla vicina Istria provengono alcuni frammenti di elmi conici a doppia cresta. Alcuni oggetti della Grotta delle Mosche provengono dalla Penisola Balcanica. Di origine greca risulta una spada in ferro a lin­gua da presa e probabilmente anche una spada in bronzo a lingua da presa del tipo Stätzling-Naue II C, mentre dall’area egea proviene forse una punta di lancia in ferro con lunga immanicatura sfaccet­tata. Dai Balcani occidentali o dalla costa adriatica orientale provengono per esempio la fibula con arco a due dischi, i larghi bracciali a costolature e forse anche gli spilloni del tipo Sirolo-Numana. I ritrovamenti di due matrici per la fabbricazione di foderi per spade di bronzo a manico pieno deltipo Škocjan-Kulen Vakuf a Velika Gradina presso Varvara in Erzegovina e di una spada con fodero a Kulen Vakuf nella Bosnia occidentale confermano la provenienza di alcune spade rinvenute nella Grotta delle Mosche dai Balcani occidentali.15 Le asce a cannone con decorazione a costolature 
o con decorazione sfaccettata sull’imboccatura ispessita sono diffuse sia nei Balcani occidentali sia nel Bacino Carpatico. 
Gran parte degli oggetti presenta forme tipi­che di questo periodo, provenienti da varie zone dell’Europa continentale e mediterranea. Per alcune di queste forme la Grotta delle Mosche rappresenta un punto di incontro – un ponte tra il Bacino Carpatico e la Penisola Appenninica.16 Sorprende che gli oggetti peculiari delle comunità settentrionali dei Campi d’Urne di Lubiana, Ruše e Dobova siano poco documentati e che man-chino del tutto gli spilloni con capocchia ovale e incisioni ondulate, le fibule ad arpa, i bracciali in lamina, le cavigliere e gli anelli ornamentali con assottigliamento al centro e capi sovrapposti.17 
15
 Turk 2016a, p. 106. 16 Teržan 2016, fig. 132 (elmi a campana arrotondati), fig. 142 (situle del tipo Kurd). 
17 
Per es. Müller-Karpe 1959, tavv. 111: C1; 112: C3; 
114: C2; 115: C11–12; 116: 1–2,24; 118: 12–13,18. 

Agli dèi della guerra. Ripostigli di armi della prima età del ferro nell’entroterra del Caput Adriae 
I primi manufatti in ferro appaiono a San Can-ziano già nella fase Notranjska I. Dalla Grotta delle Mosche proviene una spada in ferro di origine greca, datata al X o al IX sec. a.C., dal corredo della tomba 158 di sotto Brežec un’ascia a cannone in bronzo con lama in ferro, datata nell’XI o X sec. a.C., dalla tomba 272 un frammento di coltello in ferro associato a dei frammenti di fibula ad arco a due dischi e a una fibula ad occhiali.18 
La grande quantità di armi e di parti di equi­paggiamento da difesa rinvenuti nella Grotta delle Mosche mette in evidenza il predominante carattere militare delle offerte. Si tratterebbe di riti di carattere marziale, durante i quali i vincitori, provenienti da aree più o meno lontane, si rivolgevano alle divinità della guerra: secondo B. Teržan le armi offerte nella Grotta delle Mosche sarebbero parte del bottino di guerra.19 
Rimane aperta la questione, in quale misura la popolazione locale partecipasse ai riti. Forse anche gli abitanti del luogo e dell’entroterra di San Canziano offrivano alle divinità oggetti di pregio come armi, parti dell’equipaggiamento militare e recipienti in bronzo di origine non locale, di cui erano entrati in possesso in vari modi (regali, commercio, per mezzo di viaggi in luoghi lontani o con l’arrivo di stranieri, forse anche in combattimento). 
Anche le eminenti sepolture dei “custodi del luogo sacro” con le spade e il numero relativamente alto di tombe femminili particolarmente ricche nella vicina necropoli di sotto Brežec20 dimostrano l’importanza che questo luogo – come uno dei centri di culto di maggior rilievo nell’entroterra dell’Alto Adriatico – rivestì nella tarda età del bronzo e agli inizi dell’età del ferro, in un arco di tempo che va dall’XI al VII sec. a. C. 
Alla fine di questo breve excursus sul significato e l’origine degli oggetti rinvenuti nella Grotta delle Mosche rimane aperta la questione sugli intervalli di tempo che intercorrevano tra i singoli riti e sulla quantità delle offerte se si considera che per un 
18 Guštin 1973, pp. 462–469; Guštin 2007, p. 11; Ruaro Loseri et al. 1977, p. 110, tav. 23: 272/4; Teržan 1995, pp. 359–360, fig. 28: 3,10; Trampuž Orel 2012, pp. 21, 32, fig. 3. Per la datazione della spada vedi Turk 2016a, p. 108, per la datazione dell’ascia vedi Laharnar, Turk 2018, p. 21, fig. 9. 
 Teržan 2016, pp. 415–417. 
20 Per le tombe maschili 136 e 165 vedi Mizzan 1988– 1994, tavv. 1–3, per le tombe femminili 57 (6 collane e 4 bracciali), 130 (collana in bronzo e in ferro, un coltello e un rasoio in bronzo) e 155 (7 collane e 16 fibule ad occhiali) vedi Ruaro Loseri et al. 1977, tavv. 6; 11; 13–15. 
periodo di 400 anni il numero degli oggetti offerti è modesto, anche se supera gli 800 pezzi. 
I RIPOSTIGLI DEL TIPO TRŽIŠCE-PORPETTO 
Peter Turk ha suddiviso in due tipi i ripostigli della prima età del ferro rinvenuti tra l’Adriatico settentrionale e le Alpi Orientali.21 Il primo tipo, che prende il nome dal noto ripostiglio di San Francesco a Bologna e dal ricco ripostiglio diŠempeter pri Gorici (San Pietro di Gorizia), include solo oggetti in bronzo. Questi depositi si trovano piuttosto nell’entroterra del Golfo di Trieste e nella Slovenia Centrale e comprendono per lo più oggetti spezzati intenzionalmente, soprattutto asce del tipo ad occhio e ad alette, eccezionalmente asce a cannone; in ambedue i ripostigli eponimi22 vi sono però anche manufatti interi. L’alta percentuale di piombo nelle leghe, di cui sono fatte soprattutto le asce ad occhio, dimostra che esse non venivano usate come attrezzi, ma avevano probabilmente carattere premonetario ovvero venivano usate come merce di scambio;23 i margini fortemente usurati indicano una circolazione prolungata nel tempo.24 La presenza nei singoli ripostigli di oggetti riferibili a periodi diversi porta P. Turk a ritenere che essi si costituirono in seguito a una prolungata opera di raccolta e conservazione, inquadrabile tra l’VIII e il VI sec. a.C. Si noti che la maggior parte di questi ripostigli si trovava all’interno degli abitati. 
Nel secondo tipo, denominato Tržišce-Porpetto, rientrano otto ripostigli con prevalenza di armi in ferro non danneggiate. Le più numerose sono le punte di lancia, mentre meno numerose risulta-no le asce. In alcuni ripostigli furono rinvenute anche delle punte di lancia in bronzo, delle asce in bronzo e delle corte spade ricurve in ferro ad un solo taglio (machaire), in due persino alcuni morsi di cavallo in ferro e un elmo in bronzo. I reperti dei singoli ripostigli sarebbero attribuibili secondo P. Turk solo a una fase cronologica della prima età del ferro. P. Turk data il ripostiglio di Tomaj (fig. 3) all’VIII sec. a.C., la maggior parte 
21
 Turk 2018. 
22 Zannoni 1888; Furlani 1995–1996. 
23 Trampuž Orel, Heath 1998, pp. 237–246, figg. 2–5, tav. 1; Nanut 2018, pp. 141–145, figg. 6; 11. 
24
 Laharnar, Turk 2018, pp. 88–93, figg. 100–103, 105–106; Turk 2018, p. 399. 
degli altri ripostigli al VII sec. a.C. ovvero alla transizione dal VII al VI sec. a.C., il ripostiglio di Porpetto alla metà del VI sec. a.C. Al contrario dei ripostigli del primo tipo questi si trovavano soprattutto non lontano dagli abitati, con i quali dovevano essere a stretto contatto.25 
Deposizione, composizione e datazione dei ripostigli 
In questo studio vengono presi in considerazione i ripostigli del tipo Tržišce-Porpetto, inquadrabili cronologicamente con più precisione e collocabili entro due determinate aree geografiche (fig. 1). Non vi è dubbio che l’esiguità dei dati a disposizione, essendo i ritrovamenti per lo più di tipo casuale e con pochi dati riferibili alle modalità di rinve­nimento, abbia influito sui risultati delle ricerche eseguite finora. In alcuni casi però i dati sulla posizione degli oggetti deposti si sono conservati. 
Dalla disposizione degli oggetti nei ripostigli di Tržišce presso Dolenja vas, non lontano da Cerknica, e di Tomaj si evince chiaramente che l’occultamento fu un atto intenzionale collegato ad un rito determinato (figg. 3; 5). Secondo la testimonianza scritta di Janez Urbas, che nel 1909 scoprì casualmente il ripostiglio di Tržišce, lungo uno dei margini della roccia erano conficcate nel terreno, alla profondità di 60 cm, oltre 60 punte di lancia. Lungo il margine opposto, alla stessa pro-fondità vi era un elmo in bronzo, nel quale erano stati deposti morsi equini, guarnizioni in ferro e asce in ferro e bronzo. Sotto l’elmo e in cerchio attorno ad esso erano disposte le machaire e le asce rimanenti. Sotto la roccia era stato deposto uno spillone in bronzo.26 
Altrettanto inconsueta era la disposizione degli oggetti nel ripostiglio di Tomaj, scoperto casual-mente nel 2006. Lo scopritore rinvenne personal-mente 16 oggetti, mentre gli altri furono messi in luce per mezzo di scavi sistematici. I manufatti si trovavano in una fessura della roccia, coperti da pietre di calcare di piccole dimensioni, sopra le quali erano state collocate pietre più grandi. Nello strato inferiore si trovavano gli spilloni, due coltelli e altri pezzi più piccoli, sopra a questi le punte di lancia in ferro; su ogni lato era collocata una 
25
 Turk 2018, pp. 402–403. 
26
 Schmid 1910, p. 103; Laharnar, Turk 2018, p. 85, fig. 94. 
punta di lancia in bronzo.27 Anche il ripostiglio di Kosmati Kostel vicino Buzet era stato occultato in un anfratto roccioso.28 
In modo completamente diverso invece erano disposti gli oggetti nei ripostigli di Gradic sopra Kobarid e di Porpetto. Gli oggetti del primo ripo­stiglio erano stati deposti in un grande recipiente di bronzo, quelli del secondo in un contenitore di materiale organico (cassa o cesto) come testimo­niato dallo scopritore e confermato dal successivo scavo archeologico.29 
Questi ripostigli si possono suddividere in due gruppi, cronologicamente e geograficamente di­stinti (figg. 1; 2). Il gruppo più antico, composto da armi in ferro, tra le quali, tranne nel caso del ripostiglio di Kosmati Kostel, vi erano anche singoli pezzi in bronzo, è attestato in Istria (Tivoli a Pola/ Pula, Kosmati Kostel/Pietra Pelosa vicino Buzet), nella Notranjska (Gradišce sopra Trnovo, Tržišce presso Dolenja vas) e sul Carso (Tomaj), il gruppo più recente, costituito esclusivamente da armi in ferro, è documentato tra l’Isonzo e il Tagliamento (Gradic sopra Kobarid, Rubbia e Porpetto). 
La figura 2 riporta gli oggetti rinvenuti nei singoli ripostigli, suddivisi secondo le datazioni proposte. Per ogni ripostiglio viene indicato il totale delle punte di lancia, delle asce a cannone e delle asce con alette bilaterali senza indicarne la differenziazione tipologica, ma soltanto il metallo (bronzo o ferro). 
I ripostigli che rientrano nel gruppo più antico sono caratterizzati dalla presenza di armi in bronzo (punte di lancia o asce) e machaire in ferro. Nei ripostigli di Trnovo e Tržišce furono rinvenuti due elmi in bronzo, nei ripostigli di Tivoli e Trnovo corte cuspidi appuntite, nei depositi di Tomaj e Tržišce invece coltelli di piccole dimensioni. Dal ripostiglio di Tomaj provengono alcuni spilloni in ferro e due in bronzo, da Tržišce uno spillone in bronzo, tutti ascrivibili all’abbigliamento maschile. 
I ripostigli del gruppo più recente, di cui due (Porpetto e Kobarid) con oggetti deposti entro un recipiente, non sono costituiti dagli oggetti elencati sopra. Peculiari di questo gruppo sono le asce in ferro con alette unilaterali (Porpetto, Rubbia), degni di nota sono anche un pugnale in ferro con manico in bronzo e due fibule in bronzo da Porpetto e un’ascia ad occhio da Kobarid. 
27
 Turk 2018, pp. 400–401; Laharnar, Turk 2018, p. 86, fig. 96. 
28
 Mihovilic 1991, p. 208. 
29
 Marchesetti 1890, p. XIV; Vitri 2012, p. 141. 

Agli dèi della guerra. Ripostigli di armi della prima età del ferro nell’entroterra del Caput Adriae 
Alcuni tipi di armi in ferro (punte di lancia, asce con alette bilaterali e asce a cannone) e i morsi equini sono presenti sia nei ripostigli del gruppo più antico sia in quelli del gruppo più recente; per quanto riguarda le differenze tipologiche esse sono evidenti in alcune classi di oggetti, in altre invece appena percepibili. 
Di seguito verranno presentati i manufatti tipologicamente più caratteristici di ogni singolo ripostiglio, per la collocazione cronologica di essi (fig. 2) invece ci si baserà sulla datazione degli oggetti più recenti che definiscono l’ambito cro­nologico della deposizione. 
I ripostigli del gruppo più antico 
Tomaj30 
Il ripostiglio di Tomaj (fig. 3) sul Carso conteneva tre spilloni con testa a rotolo, uno di bronzo e due di ferro. Tre spilloni di questo tipo di bronzo, ripie­gati ad anello, si trovano anche nella Grotta delle Mosche.31 Gli esemplari in bronzo sono caratteristici anche delle tombe maschili di sotto Brežec e delle tombe più antiche (33 e 39) di Križna gora presso Lož.32 In quantità considerevole sono stati rinvenuti nella necropoli di Tolmin della fase recente della tarda età del bronzo e degli inizi della prima età del ferro e nelle tombe della fase più antica di Most na Soci.33 Gli spilloni di ferro con testa a rotolo non sono attestati nella necropoli di sotto Brežec dove si constata la presenza di ornamenti in ferro in alcune tombe femminili, ma sono documentati nelle tombe di Šmihel pod Nanosom nella fase Notranjska IIb, caratterizzata proprio dalla presenza di oggetti ornamentali in ferro.34 Tre spilloni in ferro con capocchia arrotondata in bronzo ovvero con capocchia biconica in ferro, di cui due esem­plari con collo ingrossato, sono probabilmente da considerare come prototipi degli spilloni a globetti con fermapieghe, tipici della fase Podzemelj 2.35 
Una datazione più precisa del ripostiglio è fornita dalla presenza di un’ascia ad alette in bronzo del tipo Hallstatt variante Kleinklein, diffusa soprattutto nell’area alpina sud-orientale e nell’Italia nordorientale. 
30 Turk 2018, pp. 400–402, fig. 2; Laharnar, Turk 2018, p. 86, fig. 96. 
31
 Girelli 2016, p. 218, tav. 33: 15–17. 
32
 Guštin 1979, p. 28, fig. 10. 
33
 Girelli 2016, pp. 218–219. 34 Guštin 1979, tavv. 39: 14,16; 44: 9,16,21. 
35 
Dular 2003, p. 116, fig. 60: 7,12; Božic 2015, p. 59, cfr. figg. a pp. 49, 55. 
La datazione di queste asce al tardo VIII e agli inizi del VII sec. a.C. ovvero nella fase Ha C1b, proposta da Markus Egg,36 è avvalorata dalla tomba 1/16 di Kapiteljska njiva a Novo mesto, la cui datazione è suffragata dalle analisi al radiocarbonio.37 
Nelle Alpi sudorientali le machaire con manico a T sono caratteristiche delle tombe di guerrieri della fase Podzemelj 2 (Ha C1b).38 La lama di queste spade presenta dorso e taglio rettilinei e punta stretta. Essendo la punta della lama in ferro di Tomaj più larga e il taglio appena ricurvo, è probabile che appartenga a una machaira a lingua da presa della variante Tržišce-Donja Dolina. Si tratta dell’esemplare più antico di questa variante di spade curve a un solo taglio. 
La deposizione del ripostiglio si colloca sulla base della datazione dell’ascia ad alette in bronzo nella fase Notranjska IIb, contemporanea alla fase Podzemelj 2, quindi probabilmente alla fine dell’VIII sec. a. C., essendo gli spilloni in ferro con capocchia arrotondata ovvero con capocchia biconica riferibili già alla fase Notranjska IIa. 
Tivoli a Pola39 
Il ripostiglio era costituito da armi di bronzo e ferro in cattivo stato di conservazione e in parte danneggiate intenzionalmente. La composizione del ripostiglio (quattro punte di lancia in bron­zo, parte della lama di un’ascia in bronzo, punte di lancia in ferro, frammento di machaira) trova corrispondenze nel ripostiglio di Tomaj (fig. 3). La punta di lancia in bronzo priva di decorazioni è per la forma paragonabile a un esemplare del ripostiglio di Tomaj. Tra le punte di lancia in ferro, mal conservate, manca il tipo con lama deltoide e ispessimento ad anello del bordo dell’immanicatu­ra, prevalente nel suddetto ripostiglio. Particolari risultano le cuspidi appuntite che trovano però riscontro nel ripostiglio di Trnovo (fig. 4: 10).40 
Nel ripostiglio spiccano due punte di lancia in bronzo decorate. La prima con immanicatura sfaccettata a sezione ottagonale che continua su ogni lato con tre costolature sulla nervatura trova confronti secondo Kristina Mihovilic con punte di 
36 Egg 2016, pp. 26–29, fig. 15. Nella carta vanno inseriti Tomaj (fig. 3), Grotta delle Mosche presso San Canziano (Turk 2016b, pp. 113–115, tavv. 13: 7; 51: 1–2) e la tomba1/6 della necropoli Molnik – Pleška hosta (Škvor Jernejcic 2017, p. 105, tav. 40: 5). 
37 Križ, Jereb, Teržan 2014, pp. 478–480; Turk 2016b, p. 114. 
38
 Guštin 1974b; Božic 2015, pp. 42–61. 
39
 Mihovilic 1991, pp. 209–211, tavv. 2–4. 40 Guštin 1979, tav. 13: 10. 
lancia italiche dell’VIII sec. a.C.41 Per la seconda, decorata con due serie di triangoli multipli incisi lungo la nervatura della lama, mancano per ora riscontri puntuali. 
Per le analogie con il ripostiglio di Tomaj si ritiene che la deposizione del ripostiglio di Tivoli sia coeva e si dati quindi alla fine dell’VIII sec. a.C. 
Gradišce sopra Trnovo42 
Il ripostiglio di Gradišce sopra Trnovo a Ilirska Bistrica comprendeva i frammenti di un elmo a doppia cresta di forma conica, la lama di un’ascia di bronzo e almeno dieci punte di lancia in ferro (fig. 4).43 Le relazioni relative alla scoperta del ripostiglio non menzionano il ritrovamento di tre morsi equini, descritti invece insieme con gli oggetti del ripostiglio nell’inventario del Museo di Storia Naturale di Vienna (fig. 4: 1–3). La presenza dei morsi tra i reperti del ripostiglio è avvalorata dal fatto che anche nel ripostiglio di Tržišce (fig. 5) le armi erano associate a un elmo e a tre morsi equini di fattura simile.
Già nel 1884 Josip Potepan Škrljev di Dolnji Zemon scriveva: “In quei giorni anche un conta­dino ha scavato nel “castelliere” di Trnovo alcune lance ben conservate; quasi ognuna era diversa, ha recuperato anche alcuni frammenti di lamine in bronzo.”44 Tutte le punte di lancia differisconoinfatti sia per forma sia per dimensioni. È rilevante che una punta di lancia con lama deltoide e ispes­simento ad anello sul bordo dell’immanicatura sia confrontabile con le punte di lancia più attestate a Tomaj (fig. 3). 
Un frammento di lamina decorato con una fascia a zigzag tra due file di triangoli incisi campiti a tratteggio ed un altro non decorato (fig. 4: 11) erano attribuiti ad un elmo conico a doppia cresta. Si tratta di elmi diffusi soprattutto sulle coste adriatiche, nel Piceno, in area istriana e nella vicina Grotta delle Mosche presso San Canziano e a Trnovo. 
M. Egg data questi elmi tra la metà dell’VIII e gli inizi del VII sec. a.C.45 
41
 Mihovilic 1991, pp. 209–210, tav. 2: 1. 
42
 Guštin 1979, pp. 34, tavv. 12–13. 
43 Moser 1888, figg. 46–51; Mader 2018, pp. 350–352. Nelle lettere di K. Moser e J. Pecnik è riportato un numero maggiore di punte di lancia: 15 ovvero 18 (Mihovilic 1991, pp. 212–213, nt. 45). 
44
 Potepan Škrljev 1884. 
45
 Egg 2004, 103, nt. 26; Teržan 2007, pp. 39–42; Egg 2016, pp. 14–19, fig. 9 con carta di diffusione. Vedi anche Borgna 2016, pp. 132–134; Teržan 2016, pp. 360–361, fig. 136 con carta di diffusione ed elenco dei siti a p. 478. 
Uno dei tre morsi equini è costituito da un filetto ritorto di 14,5 cm di lunghezza con un unico anello conservato (fig. 4: 13). Gli altri due morsi sono costituiti da un filetto liscio, lungo circa 16 cm, con estremità ad occhiello, segnato da una caratteristica solcatura (fig. 4: 14–15) che si trova anche su uno degli esemplari del ripostiglio di Tržišce (fig. 6: 3) e sul più piccolo di Porpetto (fig. 6: 6). Negli occhielli sono inseriti due anelli, uno più grande per l’aggancio delle redini ed uno più piccolo con breve estensione per agganciare i montanti, probabilmente di materiale organico. 
I reperti più antichi del ripostiglio sono due frammenti di elmo conico a doppia cresta (fig. 4: 11). Sulla base dell’elmo e della punta di lancia con ispessimento ad anello che trova confronti nel ripostiglio di Tomaj la datazione del riposti­glio sarebbe intorno al 700 a.C. Nel ripostiglio sono però attestate anche altre forme di punte di lancia, presumibilmente più recenti. I tre morsi presentano le stesse caratteristiche (filetto ritorto, occhielli con solcatura e piccoli anelli con esten­sione) degli esemplari del tumulo 1 di Strettweg che M. Egg annovera tra gli oggetti più antichi di questo tumulo, datandoli nella fase Sticna 1.46 Ne consegue che la datazione più plausibile per la deposizione di ripostiglio di Trnovo è la prima metà del VII sec. a.C. 
Kosmati Kostel/Pietra Pelosa vicino Buzet47 
Il piccolo ripostiglio di armi in ferro, scoperto a Kosmati Kostel, era costituito da punte di lancia di fogge diverse in cattivo stato di conservazione e da quattro asce ad alette del tipo Hallstatt; l’ascia meglio conservata con alette molto aperte trova riscontri convincenti tra le asce del ripostiglio di Tržišce (fig. 5). La punta di lama di una machaira non ha il dorso rinforzato, a differenza delle altre machaire, presenti nei ripostigli oggetto di questo studio. 
Le asce in ferro con alette bilaterali differisco-no tra di loro in alcuni dettagli (per esempio la distanza tra le alette, passaggio tra immanicatura e lama). Nell’ambito del gruppo più antico sono attestate unicamente nel ripostiglio di Tržišce, che è il più recente, ma si trovano anche nel gruppo di ripostigli più tardi (Porpetto, Kobarid). 
Sulla base dell’ascia tipo Hallstatt, in buono stato di conservazione, e della punta di machaira il ripostiglio di Kosmati Kostel va inserito nel gruppo 
46
 Egg 1996, pp. 160–163, 243, fig. 93: 1–5. 
47
 Mihovilic 1991, p. 208, tav. 1. 

Agli dèi della guerra. Ripostigli di armi della prima età del ferro nell’entroterra del Caput Adriae 
più antico di ripostigli. La mancanza di armi in bronzo lo colloca tra quelli più recenti di questo gruppo. Fu occultato probabilmente nella seconda metà del VII o nella prima metà del VI sec. a.C. 
Tržišce presso Dolenja vas48 
Il più grande ripostiglio di Tržišce presso Dolenja vas nelle vicinanze del Lago di Cerknica attirò l’attenzione degli studiosi sin dalla sua scoperta, avvenuta nel 1909. Esso non si differenzia dagli altri ripostigli soltanto per il numero di reperti, ma anche per la già ricordata disposizione inten­zionale degli oggetti, descritta nella relazione di Walter Schmid, che ci indica un rito particolare. Va ricordato che il rituale si svolse all’interno delle mura dell’abitato49 e in questo il ripostiglio di Tržišce si differenzia dagli altri ripostigli del tipo Tržišce-Porpetto, situati fuori dagli abitati. 
Il ripostiglio di Tržišce comprendeva almeno 67 punte di lancia in ferro di vario tipo, tre asce in bronzo, dodici asce in ferro, nove machaire,50 tre morsi equini,51 un coltello in ferro, uno spillone in bronzo e un elmo in bronzo, e forse anche qualche piccola punta di lancia in bronzo (fig. 5).52 
48
 Schmid 1910; Guštin 1979, pp. 36–37, tavv. 29–35. 
49 Secondo Schmid (1910, p. 103a) il ripostiglio fu sco­perto nell’abitato nel punto dove Deschmann e Hochstetter (1879, p. 4, tav. 1) avevano evidenziato una necropoli ad inumazione. 
50 Una delle machaire, lunga 36 cm, era erroneamente pubblicata come parte del ripostiglio di Tržišce (Guštin 1979, pp. 37, 69, tav. 32: 1). Già W. Schmid ne indicò la provenienza dai tumuli presso Dobrava vicino a Dobrnic nella Dolenjska (Schmid 1910, p. 106b). Dopo la seconda guerra mondiale fu inserita tra i reperti di Tržišce. Solo durante il riordino della collezione protostorica del Narodni muzej Slovenije fu nuovamente attribuita al vero sito di provenienza (informazione B. Jerin, ottobre 2017). 
51
 Lo stesso errore è stato riscontrato anche nel caso dei morsi di cavallo: Schmid infatti non menziona il quarto esemplare (Guštin 1979, tav. 30: 8–9). Durante il riordino del museo anche questo è stato riattribuito a Dobrava presso Dobrnic (informazione Barbara Jerin, ottobre 2017). 
52
 Il settimanale Domoljub in un articolo, pubblicato dopo la scoperta del ripostiglio l’8 giugno (Domoljub 22, 
n. 25, 24. 6. 1909, p. 490), riportava la notizia che Janez Urbas di Dolenja vas aveva rinvenuto a Tržišce 70 punte di lancia, 10 spade, un elmo “di sommo interesse” e an-cora molti altri oggetti. Jernej Pecnik, che visitò Urbas il 25 giugno, scrisse nella lettera, inviata il 28 giugno alla Commissione Centrale di Vienna, che lo scopritore oltre all’elmo di bronzo, aveva rinvenuto anche 10 spade ricurve e 75 punte di lancia in ferro, 10 asce in ferro, due asce in bronzo, finimenti di cavallo, riposti nell’elmo, e persino alcune piccole punte di lancia in bronzo (Arhiv Republike 
L’ascia ad alette di tipo Hallstatt presenta una decorazione incisa sulle alette e ha un forellino sull’immanicatura per il fissaggio del manico. Le asce con alette decorate sono rare, il confronto meno distante è un’ascia in bronzo della variante Most na Soci, rinvenuta nell’omonima necropoli;53 un forellino sull’immanicatura si trova anche su di un’ascia in bronzo della tomba 1 del tumulo 3 di Grm presso Podzemelj.54 Le asce a cannone in ferro con immanicatura sfaccettata sono state studiate in dettaglio da M. Egg che ritiene fossero in uso per un lungo periodo di tempo. Le asce lunghe e strette come l’esemplare di Tržišce,55 lungo 23,9 cm, sono invece caratteristiche della fase matura di Ha C.56 Tre asce ad alette in ferro sono del tipo Hallstatt variante Most na Soci che 
B. Teržan fa rientrare nella fase Ha D1.57 
Numerose machaire a lingua da presa con lama larga, dorso leggermente concavo, solo in alcuni esemplari parzialmente diritto, e taglio fortemente arcuato, sono riferibili alla variante Tržišce-Donja Dolina. La datazione di questa variante abbraccia un periodo relativamente lungo, dalla fine dell’VIII (ripostiglio di Tomaj) alla fine del VI sec. a.C. (tombe di Donja Dolina).58 
L’elmo italico in bronzo presenta sulla calotta un largo approfondimento e due volute a rilievo con in mezzo una piccola palmetta, anche essa a rilievo. L’approfondimento trova confronti tra gli elmi della variante Montelparo della prima metà del VI sec. a.C. La decorazione a volute è attestata su numerosi elmi piceni del gruppo Negau, tipo Belmonte, diffusi nella seconda metà del VI sec. 
a.C.59 L’elmo di Tržišce presenta gli elementi carat-terizzanti di ambedue i tipi di elmo evolutivamente correlati, si ritiene quindi che sia più probabile una datazione alla metà del VI sec. a.C. e non più alta, come proposto da M. Egg.60 
Slovenije, fond AS 1100, C. kr. spomeniški urad, Kranjske 
najdbe, karton 60/35). 53 Marchesetti 1903, tav. 17: 22. 54 Barth 1969, tav. 21: 1. 55 Schmid 1910, p. 105b, fig. 21: 1; Guštin 1979, tav. 33: 1. 
56
 Egg 1996, p. 153, figg. 87: 1; 88: 1–5. 
57
 Teržan 1990a, p. 110, carta 24. 
58 Guštin 1974b; sulle machaire recentemente Carabi.i 2018–2019, per gli esemplari più recenti vedi Gaspari, Mlinar 2005. 
59
 Per questi elmi vedi Egg 1986, pp. 14–17, per es. tavv. 20–22 (variante Montelparo), pp. 44–48, per es. tavv. 74–79 (tipo Belmonte). 
60
 M. Egg riteneva inizialmente che l’elmo non fosse anteriore al 600 a.C. (Egg 1986, pp. 16–17, 48, nt. 115), in seguito propose di datare il ripostiglio proprio in base 
I morsi equini si differenziano nelle dimen­sioni (fig. 6: 1–3). Il filetto più piccolo misura in lunghezza circa 12, 5 cm, gli altri due circa 16,5 e 18,5 cm. I morsi si differenziano anche per fattu­ra: un esemplare presenta una solcatura sui due occhielli esterni del filetto (fig. 6: 3). Tutti i morsi avevano inseriti negli occhielli esterni degli anelli per agganciare le redini, nel morso più piccolo vi sono anche due ganci a U; di uno dei morsi più grandi, quello più danneggiato, si è conservato solo un piccolo anello con estensione. Con i ganci a U ovvero con piccoli anelli con estensione i morsi venivano fissati ai montanti, probabilmente in materiale deperibile. 
I morsi con queste caratteristiche sono diffusi soprattutto nell’area alpina sudorientale: nella No-tranjska (Trnovo: fig. 4: 13–15; Tržišce: fig. 6: 1–3), nella Dolenjska a Kapiteljska njiva a Novo mesto nella già citata tomba 16 del tumulo 1 riferibile alla fase Podzemelj 2 (dove furono rinvenute anche un’ascia ad alette di bronzo e una machaira) e nelle tombe di guerriero della fase Sticna.61 
Già nella pubblicazione del 1909 W. Schmid datò il ripostiglio di Tržišce sulla base dell’elmo in bronzo nella fase di passaggio dalla prima alla seconda età hallstattiana ovvero nella prima metà del VI sec. a.C. France Stare nel 1963 vide nel ripostiglio degli elementi riferibili alla Cultura dei Campi d’Urne per la presenza delle asce in bronzo e collocò l’occultamento del deposito nella fase Ha C.62 M. Guštin durante lo studio del materiale della Notranjska e del Carso, e in particolare delle machaire della variante Tržišce-Donja Dolina, fece rientrare il deposito nella fase Notranjska III ovvero Ha C2, della seconda metà del VII e degli inizi del VI sec. a.C.63 Anche Stane Gabrovec nella sua ricerca sul gruppo hallstattiano della Notranjska, pubblicata nel quinto quaderno della “Praistorija jugoslavenskih zemalja” (1987), propose di attribuire il ripostiglio alla seconda metà del VII sec. a.C.64 M. Egg nei suoi studi sugli elmi, sulle asce e i morsi equini si è spesso basato su singoli reperti, provenienti da questo riposti­glio, datandoli in genere intorno al 600 a.C. Nel 2012 nell’ambito della mostra, dedicata alle armi per gli dei, di cui si è già detto nell’introduzione, 
all’elmo nella fase recente di Sticna, quindi nella fase Sticna 2 (Egg 1996, p. 153). 61 Egg 2016, pp. 73–76, fig. 31 con carta di diffusione. 
62
 Stare 1962–1963, p. 402, tav. 12: 1–16. 63 Guštin 1973, p. 474; Guštin 1974b, pp. 88–91, fig. 8. 
64
 Gabrovec 1987, pp. 158–159. 
Boštjan Laharnar illustrò nuovamente il contenuto del ripostiglio e in seguito, nel 2017, ne trattò con P. Turk nel catalogo pubblicato in occasione del riallestimento della mostra permanente del Narodni muzej Slovenije.65 
Alcuni oggetti, come i tre morsi di cavallo e la lunga ascia a cannone in ferro con immanicatura sfaccettata, sono peculiari soprattutto della fase Ha C2, le asce in ferro ad alette della variante Most na Soci si collocano invece nella fase Ha D1. L’occultamento del ripostiglio di Tržišce risale, nonostante la presenza di alcuni oggetti più an-tichi, alla metà del VI sec. a.C. per la presenza dell’elmo in bronzo. Dalla scoperta del ripostiglio ad oggi non sono subentrate notevoli variazioni nella datazione. 
All’epoca del gruppo più antico di ripostigli del tipo Tržišce-Porpetto nella Notranjska e in Istria, come pure nella cultura di Santa Lucia nella Valle dell’Isonzo, non venivano deposte armi nelle tombe, tranne in casi sporadici,66 risulta quindi impossi-bile un confronto tra i materiali dei ripostigli e i coevi corredi tombali. I confronti vanno ricercati in necropoli più lontane, come Pozzuolo del Friuli, dove nelle tombe maschili si trovano anche armi. Nella tomba 93 della necropoli Braida dell’Istituto per esempio facevano parte del corredo oltre al vasellame ceramico e a uno spillone a globetti con fermapieghe anche un morso equino in ferro, una punta di lancia in ferro, un’ascia ad alette in bronzo e un coltellaccio, simile nella forma ad una machaira a stretta lingua da presa da Tržišce.67 Anche nella tomba 136 della stessa necropoli furono deposti assieme al vasellame ceramico e a una situla bronzea un morso di cavallo in ferro e due passanti divisori di bronzo della bardatura, un’ascia ad alette in ferro, una punta di lancia in ferro e una fibula a drago con antenne e rosette. La prima tomba si data nel tardo VII sec. a.C., la seconda alla fine del VII o agli inizi del VI sec. a.C.68 
I manufatti presenti nelle tombe di Pozzuolo mostrano analogie con quelli del ripostiglio di Tržišce, però sarebbe prematuro concludere che nel deposito di Tržišce siano state messe le armi dei nemici venuti dall’odierno Friuli, poiché per la mancanza di tombe di guerrieri le armi della popolazione locale non sono note. 
65 Laharnar 2012; Laharnar, Turk 2018, p. 85, fig. 94. 
66
 Turk 2018, p. 403, nt. 14. 67 Guštin 1979, tav. 31: 4. 
68
 Vitri, Motella De Carlo 2018, pp. 555–557. 

Agli dèi della guerra. Ripostigli di armi della prima età del ferro nell’entroterra del Caput Adriae 
I ripostigli del gruppo più recente 
Porpetto69 
Del ripostiglio di Porpetto sono stati finora pub-blicati soltanto i reperti più rappresentativi, è difficile quindi trarre delle conclusioni più precise. Degli oltre 80 oggetti sono stati riprodotti in foto 
o graficamente solo tre punte di lancia in ferro su un totale di 55 pezzi, due asce in ferro con alette bilaterali su 23, una delle tre asce con alette uni-laterali in ferro, un pugnale con lama in ferro e manico in bronzo, due morsi equini in ferro e una fibula ad arco serpeggiante in bronzo e parte della staffa di una seconda fibula in bronzo. 
I due montanti a U con estremità ad occhiello sono da attribuire a uno dei due morsi. Negli occhielli del filetto erano inseriti gli anelli per le redini e per i montanti (fig. 6: 4–6). Nella parte centrale dei montanti sono in parte conservati gli anelli, piegati a omega. Questo morso trova riscontro nell’esemplare rinvenuto isolato nel tumulo di Bucni vrh presso Gornje Orle nella Dolenjska.70 I montanti a C terminano con oc­chielli simili a quelli di Porpetto. I morsi con i montanti arcuati di Porpetto e Bucni vrh sono paragonabili per la forma dei montanti ai morsi in ferro della variante VI A di Olimpia, datati nel terzo quarto del VI sec. a.C. e ai morsi in ferro con montanti arcuati dell’Italia Centrale che si collocano nella seconda metà del VII e nella prima metà del VI sec. a.C.71 
Importanti per l’inquadramento cronologico del ripostiglio di Porpetto sono anche la fibula ad arco serpeggiante e il pugnale. La fibula con fermapieghe a disco (relativamente grande e posto abbastanza in alto) e staffa terminante in bottone apicato, trova confronto con la fibula serpeggiante della tomba 46 di Vicolo Ognissanti a Padova, nella quale si trovava anche un pugnale affine, con manico in bronzo.72 Una simile fibula serpeggiante (con disco un po’ più piccolo) e un pugnale dello stesso tipo facevano parte anche del corredo della tomba 232 della necropoli Casa di Ricovero a Este.73 Otto-Herman Frey inserì la tomba di Este nella fase iniziale di Este III, quindi 
69 Vitri 2004; Vitri 2012. 
70
 Guštin 1974a, p. 90, tav. 14: 5; Dehn 1980, p. 326, fig. 1: 3. Bucni vrh fu prima attribuito a Velike Orle, poi a Gornje Orle (Dular, Tecco Hvala 2007, p. 286, n. cat. 166). 
71
 Donder 1980, pp. 40–41, 114–115, tav. 7: 50–53; Stary 1981, pp. 264–265, 464–465, carta 59. 
72
 Frey 1969, pp. 55–56, fig. 32: 6, tav. 35 infra. 
73
 Frey 1969, tavv. 26: 39; 27: 11. 
a metà del VI sec. a.C., la tomba di Padova nella fase media di Este III, quindi nel tardo VI sec. ovvero nella prima metà del V sec. a.C.74 
Sulla base della datazione della fibula e del pugnale si ritiene che la deposizione del ripo­stiglio di Porpetto risalga alla seconda metà del VI sec. a.C. 
Rubbia75 
In una nota del 6 luglio 1890 Josef Szombathy riportò la notizia del ritrovamento nel 1889 di un ripostiglio di armi in ferro76 durante i lavori per la costruzione di una strada per il monte Gradišce presso Rubbia (Gorizia). Il deposito era composto da sei punte di lancia con lama stretta, due con nervatura lungo la lama, quattro con lama a sezione romboidale, due asce a cannone con occhiello e un’ascia con alette unilaterali.77 Quest’ultima ha le alette molto distanziate, mentre i numerosi esem­plari di questo tipo della Dolenjska hanno le alette molto ravvicinate o che si sovrappongono. I primi esemplari appaiono già nella fase Certosa, i più recenti sono diffusi soprattutto nella fase Negau.78 L’ascia di Rubbia trova termini di paragone nel ripostiglio di Porpetto, asce con alette analoghe furono rinvenute anche nelle tombe tardolateniane del gruppo di Idrija e a Grad presso Šmihel pod Nanosom.79 
Nei ripostigli di Rubbia e Porpetto sono docu­mentate sia asce con alette unilaterali sia punte di lancia con lama stretta e nervatura pronunciata, conseguentemente si potrebbe datare la deposizione del ripostiglio di Rubbia nella seconda metà del VI sec. a.C. 
74 Frey 1969, pp. 24, 55–56. 
75 Guštin 1975, p. 29, tav. 2: 1,3,5–8,10–11. Al ripostiglio furono erroneamente attribuite una fiocina da pesca, un coltellino con lama in forma di falce, una cuspide appuntita e due punte di lancia con larga lama (tavv. 1: 4–5; 2: 2,4,9). 
76
 Mittheilungen der k. k. Central-Commission 17, 1891, p. 118, n. 81; Tabor “Sovodnje 93”, Gorica/Gorizia 1995, pp. 32–37. 
77
 J. Szombathy, Tagebuch, Büchlein 48, pp. 1–2 (Na-turhistorisches Museum Wien, Fundaktenarchiv): “Rubbia bei Görz. Baron Bianchi erhielt beim Bau eines Weges auf den Gredišce genannten Berg Eisenfunde: 6 Lanzen- und Speerspitzen und 2 Beile. Bei der heutigen Recognoscirung kommt noch 1 Beil dazu.” 
78
 Tecco Hvala 2012, pp. 118–119, fig. 46: 21–26. 
79
 Guštin 1991, pp. 61–62, tavv. 2: 4–5; 5: 4–5; 10: 12–13; 11: 6; 14: 3; 15: 6; 37: 3; 38: 2–3; Guštin 1979, p. 47, tav. 77: 3,7–8; Horvat 2002, p. 169, tav. 18: 4–6. 
Gradic sopra Kobarid80 
Il ripostiglio di armi di Gradic si può ricostruire soltanto sulla base di alcune relazioni, non essen-do stato ancora pubblicato completamente. Nel 1889 Carlo Marchesetti mise in luce sulle pendici del castelliere di Gradic, il cui nome era allora 
S. Antonio, una supposta tomba di guerriero che Friedrich v. Duhn e Franz Messerschmidt interpre­tarono piuttosto come ripostiglio.81 C. Marchesetti riporta nelle sue relazioni di aver trovato un grande recipiente situliforme (situlone) di lamina bronzea molto spessa, in molti frammenti, nel quale erano state deposte delle armi in ferro (8 punte di lancia, uno spuntone – forse un puntale di lancia o un attrezzo appuntito, 4 asce a cannone, un’ascia ad alette e un’ascia ad occhio82), un bracciale in ferro e una cote in pietra. Nel 1903 pubblicò i disegni di tre asce e di una punta di lancia da Kobarid, ma senza indicarne i dati di rinvenimento.83 Anna Crismani durante la revisione del materiale della prima età del ferro di Kobarid, conservato nel Civico Museo di Antichità J.-J. Winckelmann di Trieste, ha ritrovato otto manufatti in cattivo stato di conservazione (due asce a cannone, un’ascia con alette bilaterali, un’ascia ad occhio e quattro punte di lancia), di pertinenza secondo lei del ripostiglio sopra indicato.84 
La datazione della deposizione del ripostiglio è data dall’ascia ad occhio.85 Questo tipo di ascia appare nella Dolenjska nelle tombe della fase recente di Negau,86 perciò si ritiene che anche nella Valle dell’Isonzo le tombe con asce ad occhio87 siano caratteristiche delle tombe più recenti dell’ultima fase di Santa Lucia IIc,88 contemporanea alla fase 
80 Marchesetti 1889, p. (479); Marchesetti 1890, p. XIV; Marchesetti 1903, p. 187, nt. 3. 
81 Duhn, Messerschmidt 1939, p. 110; Gabrovec 1976,
p. 50; Laharnar, Štular, Mlinar 2015, pp. 245–246. 
82
 Marchesetti nei suoi scritti definì questa ascia mannaia, mannaja ovvero Hacke. Dalla descrizione degli oggetti in Marchesetti 1903, p. 201, tav. 18: 18, si desume che si tratta di un’ascia ad occhio. 
83 Marchesetti 1903, tav. 18: 11,15,17–18. 
84
 Crismani 2005, p. 14, nt. 15. 85 Teržan, Trampuž 1973, pp. 430–431, fig. 4: carta 3, 
p. 434, nt. 67, tav. 20: 1, appendice 1; Tecco Hvala 2012, pp. 119–121, fig. 46: 15–20. 
86 Teržan 1976, p. 393; Dular 2003, p. 144, fig. 91: 10;Štrajhar, Gaspari 2013, p. 35. 
87
 Most na Soci, tomba Sz 45 (Teržan, Lo Schiavo, Trampuž Orel 1984–1985, tav. 7: B2), Cadrg – Laze I, tomba 4 (Mlinar, Turk 2016, p. 58, cat. n. 37), Koritnica – Oreho­vlje, tombe 17, 18, 25 (Kos 1973, tavv. 5: 1; 6: 1; 11: 1). 
88
 Teržan, Trampuž 1973, pp. 434–437, fig. 5. 
Negau. Lo confermano anche la fibula di schema La Tène Antico, rinvenuta nella tomba 17 di Koritnica, e la fibula Certosa della variante Xg, proveniente dalla tomba 4 del sito Cadrg – Laze I.89 La tomba di guerriero di Srpenica, nel cui corredo vi erano oltre all’ascia ad occhio anche una punta di lancia lateniana ed un umbone di scudo,90 attesta l’uso sporadico di queste asce nella Valle dell’Isonzo ancora all’inizio della seconda età del ferro ovvero nella fase LT B2. 
Essendovi nel ripostiglio solo punte di lancia e asce di tipo hallstattiano e mancandovi oggetti della fase LT B2 la deposizione del ripostiglio di Kobarid si può datare al IV sec. a.C. 
CONCLUSIONI 
I ripostigli del gruppo più antico del tipo Tržišce-Porpetto sono distribuiti intorno a San Canziano, se lo si considera il punto di partenza, poiché a ovest dista circa 15 km da Tomaj sul Carso, a nord 40 km da Tržišce vicino a Cerknica ed a est 30 km da Trnovo a Ilirska Bistrica nella Notranjska, e a sud 130 km attraverso Kosmati Kostel presso Buzet da Tivoli a Pola in Istria. Sembra che i ripostigli si collochino su due assi viari: uno in direzione ovest-est, dal Golfo di Trieste al Quarnaro, e l’altro in direzione sud-nord, dall’Istria sino alla Conca di Ljubljana (fig. 1). Per quanto riguarda la cronologia si possono datare dalla fine dell’VIII sino alla metà del VI sec. a.C. (fig. 2) e nella maggior parte dei casi sono situati vicino agli abitati, eccezionalmente all’interno di essi (Tržišce). 
In ambedue i gruppi dei ripostigli del tipo Tržišce-Porpetto gli oggetti sono prevalentemente interi o almeno in buono stato di conservazione, nei ripostigli del gruppo più antico si trovano an-che pezzi di oggetti danneggiati intenzionalmente, come per esempio nel ripostiglio di Tomaj la lama di una punta di lancia in bronzo, una punta di machaira e uno spillone in bronzo mancante della parte superiore (fig. 3), nel ripostiglio di Trnovo la lama di un’ascia in bronzo e due frammenti di elmo in bronzo (fig. 4: 11–12). Non vi è alcun dubbio che nei combattimenti le armi si potessero spezzare, ma in questi oggetti vi è l’eco di antichi riti che in secoli precedenti si erano svolti presso la Grotta delle Mosche di San Canziano. 
89
 Teržan 1976, pp. 368, 382. 90 Laharnar, Mlinar 2019. 

Agli dèi della guerra. Ripostigli di armi della prima età del ferro nell’entroterra del Caput Adriae 
I ripostigli più recenti tra quelli del tipo Tržišce-Porpetto si trovano nell’area limitrofa. Il ripostiglio di Porpetto, scoperto al centro dell’ampia pianura friulana, dista più di 70 km da Kobarid sul corso superiore del fiume Isonzo, ma solo 30 km da Rubbia sul corso inferiore dello stesso fiume. Rubbia dista da Kobarid circa 70 km. Solo la pub-blicazione dei materiali dei ripostigli di Porpetto e Kobarid renderà possibile una più puntuale conoscenza di questo gruppo. In questi ripostigli mancano le armi in bronzo e le machaire in ferro, ma accanto alle forme di armi di uso prolungato (punte di lancia, asce con alette bilaterali e asce a cannone) sono attestate forme nuove di armi (asce con alette unilaterali, pugnale in ferro con manico in bronzo, ascia ad occhio) e di finimenti equini (fig. 2). 
Armamento di un drappello di guerrieri 
Serena Vitri nel presentare il ripostiglio di Por­petto, composto da ben 55 punte di lancia e 26 asce (23 con alette bilaterali e 3 con alette unilaterali) propone che si tratti dell’armamento di un drappello di circa 25 guerrieri, armati di due lance ed ascia da battaglia. Il pugnale e le due fibule sarebbero da attribuire al comandante del drappello, i morsi al suo cavallo.91 Gli altri due ripostigli del gruppo più recente (Rubbia, Kobarid) non presentavano oggetti attribuibili ad un possibile comandante di drappello. 
Nei ripostigli che rientrano nel gruppo più antico vi sono invece reperti eccellenti (machaire, asce e punte di lancia in bronzo e due elmi) che si potrebbero attribuire all’armamento dei coman­danti. Nei ripostigli di Trnovo e Tržišce vi sono anche tre morsi, di cui uno si potrebbe attribuire al cavallo del comandante, gli altri due a cavalli del suo seguito. Anche nel ripostiglio di Rubbia si possono riconoscere dei guerrieri, armati con ascia e due lance come quelli di Porpetto, mentre negli altri ripostigli con molte punte di lancia possiamo ritenere che esse appartenessero a guerrieri armati solo di una o due lance. 
Dalla quantità di armi rinvenute nei ripostigli si desume che con esse si potessero armare drappelli con un vario numero di guerrieri, nella maggior parte dei casi guidati da un comandante. Risulta 
 Vitri 2012, pp. 141, 143. 
quindi verosimile l’ipotesi di P. Turk che si trattasse di armi nemiche offerte agli dei dai vincitori.92 
Nella fase Notranjska I, prima dell’avvento dell’età del ferro, furono sepolti nella necropoli di sotto Brežec presso San Canziano i “protettori del santuario”. Nel corredo avevano delle armi una spada, in un solo caso associata a una punta di lancia, in un altro un’ascia senza la spada.93 
Allettante è l’ipotesi che parte dell’armamento dei “protettori del santuario”, come anche le armi dei guerrieri sepolti senza di esse, fossero stati offerti nella Grotta delle Mosche. 
Non è possibile dedurre dalle tombe quale fosse nella Notranjska l’armamento dei guerrieri e dei loro comandanti durante la prima età del ferro, perché le armi per tradizione non facevano parte dei corredi sino alla fase VI, quando appaiononelle necropoli di Socerb, Šmihel pod Nanosom e Jelenšek sopra Godovic.94 
A Šmihel pod Nanosom le armi non sono presenti nei corredi delle necropoli più antiche a Mackovec e a Pod Kaculjem, sono molto numerose invece nella necropoli più recente Za Polšno dove la maggior parte delle tombe rientra nella fase Notranjska VI. In questa necropoli si rinvennero in tutto 30 asce ad occhio e 55 punte di lancia, da interpretare come armi di guerrieri. Tra le tombe si segnala la tomba 135, probabilmente di un comandante, il cui corredo era costituito da una machaira, da due punte di lancia e da una stretta ascia ad occhio.95 
Per quanto riguarda le tecniche di combattimento e l’armamento di guerrieri nel periodo trattato, il fregio con un drappello in marcia riprodotto sulla situla Arnoaldi di Bologna (fig. 7), uno dei prodotti più recenti dell’arte delle situle, è molto illuminante.96 Secondo Alexandrine Eibner alla testa dei guerrieri c’è il comandante con elmo, scudo subrettangolare e corno da guerra; le sue lance sono conficcate nel terreno. Lo segue sul suo cavallo l’aiutante disarmato. Dopo lo stendardo, piantato 
92
 Laharnar, Turk 2018, p. 85; Turk 2018, p. 404. 
93
 Ruaro Loseri et al. 1977, tavv. 1: 1–2 (tomba 1–6); 
10: 2 (tomba 125); 12: 1 e 33: e–g (tomba 136); 16: 158 (tomba 158); 22: 2 (tomba 253); 33: m–r (tomba 165); Mizzan 1888–1994, tavv. 1–3 (tomba 136 e 165); Teržan 2016, pp. 418–420. 
94
 Socerb (Dugulin 2002); Jelenšek sopra Godovic (Laharnar, Turk 2018, p. 123, fig. 140). 
95
 Hoernes 1888, pp. 225 (tomba 4/1886), 233–234; Guštin 1979, tav. 56. 96 La situla si colloca agli inizi del IV sec. a.C. (Lucke, Frey 1962, p. 59, tav. 63). 
nel terreno, sono raffigurati sei opliti armati allo stesso modo con elmo, scudo subrettangolare e due lance. Il primo indossa un elmo con cimiero come l’oplita con scudo rotondo, collocato dopo questo primo gruppo. Segue un altro oplita con elmo, scudo subrettangolare e due lance; il drappello è chiuso da un cavaliere con elmo, scudo rotondo e due lance.97 Il fregio della situla Arnoaldi raffigu­ra con grande maestria, all’epoca delle conquiste celtiche, una schiera idealizzata di guerrieri con l’armamento usato nella pianura padana. 
L’armamento di tutti i guerrieri e del comandante del drappello, raffigurato sulla situla Arnoaldi, ècostituito da due lance, uno scudo e un elmo. È insolito che anche tutti gli opliti del fregio indossi-no l’elmo che in base ai ritrovamenti nei ripostigli di Tržišce e Trnovo – ma soprattutto nelle tombe dell’area alpina, in particolare dell’area alpina su­dorientale –, ci aspetteremmo che fosse indossato soltanto dal comandante e dal cavaliere. 
Forse mentre veniva realizzata la situla Arno-aldi con un drappello in marcia una mano ignota intagliava la figura di un cavaliere su una lastra di pietra a Stara Sušica presso Košana (fig. 8). Sembra non sia casuale che la lastra, probabilmente una stele funeraria danneggiata, sia stata rinvenuta proprio a Parti vicino a Stara Sušica nella Notranjska, località che dista poco meno di 15 km da San Canziano sul Carso e 17 km da Trnovo a Ilirska Bistrica. 
Su di essa è raffigurato un cavaliere, a capo sco­perto, con una lancia appoggiata sulla spalla, che incita il cavallo con la frusta. Un buon confronto è offerto dal cavaliere nudo disarmato, riprodotto sulla placca di cintura della tomba 2/46 di Preloge sulla Magdalenska gora, che incita nello stesso modo il cavallo con la frusta.98 Un cavaliere nudo disarmato con frusta e copricapo conico si trova rappresentato anche su un cinturone in bronzo, rinvenuto nella tomba 161 della necropoli Na­
97
 Eibner 2018, pp. 105–107, fig. 3a. 98 Tecco Hvala, Dular, Kocuvan 2004, tav. 41: 1. 
zari di Este.99 Anche il cavaliere nudo con elmo rappresentato dal bronzetto di Sanzeno compie lo stesso gesto.100 
Nell’angolo superiore della lastra di Stara Sušica sono conservate alcune lettere di un’iscrizione in scrittura venetica, probabilmente funeraria. L’iscri­zione data la lastra, indirettamente, alla fine del V sec. a.C. o un po’ più tardi,101 quindi all’epoca del gruppo più recente di ripostigli di armi del tipo Tržišce-Porpetto.102 
Traduzione: Lidija Rupel 
99 Gamba, Gambacurta, Ruta Serafini 2012, fig. 6: 6–7. 
100
 Ciurletti 1992, figg. 1–2. 
101
 Urleb 1979, pp. 154–157, fig. 1; Laharnar, Turk 2018, p. 139. 
102
 Per l’attenta revisione del testo si ringrazia Biba Teržan, per la traduzione in italiano Lidija Rupel, per la revisione della traduzione Paola Càssola Guida, per i dati Veronica Groppo, Serena Vitri, Marzia Vidulli, Anna Cri­smani e Boštjan Laharnar e per le fotografie dei ripostigli di Tomaj e Tržišce il Narodni muzej Slovenije. 
Mitja Guštin Rožna dolina V/32 SI-1000 Ljubljana mitja.gustin@upr.si 
Dragan Božic Znanstvenoraziskovalni center SAZU Inštitut za arheologijo Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana dragan.bozic@zrc-sazu.si https://orcid.org/0000-0002-4240-3700 

Slikovno gradivo: Sl. 3 in 5 (foto: Tomaž Lauko, Narodni muzej Slovenije). Illustrazioni: Figg. 3 e 5 (foto: Tomaž Lauko, Narodni muzej Slovenije). 
Arheološki vestnik 72, 2021, 509–531; DOI: https://doi.org/10.3986/AV.72.17 
Istra kroz željezno doba 


Istra in the Iron Age 
Kristina MIhOVIlIc 
Izvlecek 
[Istra v železni dobi] Predstavljen je kratek pregled arheoloških raziskav železne dobe v Istri, od zacetkov v 19. stoletju do najnovejših arheoloških izkopavanj. Ob tem je poudarjen doprinos prof. Staneta Gabrovca k poznavanju istrske železne dobe, ki ga je prispeval z raziskavami, zgledom in spodbudami svojim študentom na Filozofski fakulteti Univerze v ljubljani. Sledi prikaz kronološke sheme za istrsko kulturno skupino, njen kulturni razvoj je razclenjen na šest casovnih stopenj (I–VI). Znacilno je, da se v pogrebnem obredju obdrži sežiganje umrlih od zacetkov v 12. st. pr. n. št. (Istra I) pa vse do rimskega podjarmljenja konec 3. oz. na zacetku 2. st. pr. n. št. (Istra VIa). Ceprav se v kulturnem razvoju nakazuje kontinuiteta, je v materialni kulturi posameznih kronoloških stopenj zaslediti spremembe. Na eni strani odsevajo stike Istre z drugimi kraji, ki so bili osnovani predvsem na pomorsko-trgovskih povezavah, na drugi kulturne vplive sosednjih in tudi bolj oddaljenih ekspanzivnih kulturnih skupin na Apeninskem polotoku (Piceni, Etrušcani) in v severnojadranskem zaledju (Bologna, Este) ter jugovzhodnih Alpah (svetolucijska in dolenjska kulturna skupina). K boljšemu poznavanju istrske skupine v železni dobi so pripomogla nova odkritja izredno dobro ohranjenih naselbinskih ostalin in grobov v Pulju, Rovinju, Bermu in na Sv. Martinu nad limskim zalivom in Monbrodu ter lesena šivana ladja pri Zambratiji, radiokarbonsko datirana v cas 1120–930 pr. n. št. 
Kljucne besede: Istra; železna doba; kronologija; žarna grobišca; naselbine; peci; lesena šivana ladja 
Abstract 
The paper presents a brief overview of the archaeological research into the Iron Age of Istria, from its beginnings in the 19th century to the most recent excavations. An important figure in this research was Prof. Stane Gabrovec, whose work, inspiration and encouragement of his students at the Filozofska fakulteta Univerze v ljubljani contributed to the understanding of the Iron Age in Istra. The overview is followed by a concise summary of the chronological framework of the Istra cultural group, with its development divided into six phases (I–VI). A distinguishing feature of the group is the continuous use of the funerary rite of cremation, from its beginnings in the 12th century BC (Istra I) to the Roman domination in the late 3rd or early 2nd century BC (Istra VIa). This continuity, however, goes hand in hand with changes that mark individual chronological phases. The changes mirror the maritime-trading contacts with other regions, on the one hand, and the cultural influences of the neighbouring and more distant, expansive cultures on the Apennine Peninsula (Piceni, Etruscans), the northern Adriatic hinterland (Bologna, Este) and the south-eastern Alpine area (Sveta lucija and Dolenjska groups), on the other. A further insight into the Istra group came with the recent discoveries of the well-preserved habitation and burial remains at Pula, Rovinj, Beram, Sv. Martin above the bay of limski kanal and at Monbrodo, as well as the remains of a sewn wooden boat sunken off Zambratija, which has been radiocarbon dated to 1120–930 BC. 
Keywords: Istra; Iron Age; chronology; urn cemeteries; settlements; kilns; sewn wooden boat 
PovIjest IstrAžIvAnjA 
Pocetak istraživanja željeznog doba na podrucju Istre istovremen je s pocetkom istraživanja gradina, u drugoj polovici 19. i pocetkom 20. stoljeca.1 Tada su vršena i najznacajnija i najopsežnija iskopavanja žarnih nekropola (prvo Beram, a zatim Picugi, Nezakcij, Pula),2 kao i brojna manja iskopavanja.3 Nakon sredine 20. st. nastavljaju se iskopavanja žarnih nekropola u Kaštelu kod Buja (sl. 1: 28) Puli4 (sl. 1: 4) i novo na limskoj gradini5 (sl. 1: 10). 
Svi tadašnji istraživaci promatrali su istarske nalaze u usporedbi s nekropolama Este, Villano­va / Bologna, Golasecca, Bismantova, Tarquinia,Vadena ili Sv. lucija / Most na Soci, Šmarjeta, Vace itd.6 Izuzetak je bio Carlo Marchesetti, koji je pocetak pojave žarnih nekropola povezao s novim valom naseljavanja gradina i željeznim dobom na podrucju Istre i Krasa, koje je podijelio na 3 stupnja: I – arhajski stupanj (10.–8. st.pr.n.e.); II – središnji/ medustupanj (8.–6. st.); III – kasni stupanj (6. st.pr.n.e. do oko 400. g.pr.n.e., odnosno do pojave keltske kulture).7 
Šezdesetih godina 20. stoljeca Šime Batovic prvi put izdvaja posebnu istarsku kulturnu grupu željeznog doba, ali koja obuhvaca prostor Istre i sjeverno od Istre, od Soce preko Vipave i Reke do Ucke, prostor na kojem su ipak oblikovane i razlicite, posebne kulturne skupine: svetolucijska, kraška i notranjska.8 Pocetak razvoja istarske skupine Batovic tada datira u 9. st.pr.n.e. (iako je primijetio prisutnost nalaza koje na liburnskom prostoru datira puno ranije), što tumaci kao retardaciju u razvoju zbog izoliranosti.9 
Posebno je važan seminar Stane Gabrovca na Odsjeku za arheologiju Filozofskog fakulteta u ljubljani (Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v ljubljani), tijekom studijske godine 1970./71., kada je predstavio razvoj istarske grupe, odnosno histra, prema antickim izvorima 
1 Burton 1877; Marchesetti 1903; Gnirs 1925; Benussi 1927–1928. 
2 Moser 1884; Amoroso 1885; 1889; Marchesetti 1883–1884; 1884; Puschi 1905; Gnirs 1925, 44–91. 
3 Mihovilic 2014, 8–21. 
4 Bacic 1957; 1958. 
5
 Mladin 1966–1969. 
6 Moser 1884, 32; Amoroso 1885, 73 s.; id. 1889, 231; hoernes 1905, 329; hoernes, Menghin 1925, 427; Duhn, Messerschmidt 1939, 128 ss. 
7 Marchesetti 1903, 151, 156. 
8 Gabrovec 1987a; 1987b. 
9 Batovic 1966, 55 ss.; id. 1986–1987, 24 ss. 
ogranicen na prostor poluotoka, odnosno na prostor na istoku ogranicen rijekom Rašom, na sjeveru cicarijom i na sjeverozapadu rijekom Rižanom (sl. 1) Razvoj istarske grupe tada je prikazao kroz tri faze, datirane od 10. do 4. st.pr.n.e., što je i objavio, zajedno s Borivojem Covicem.10 
Na poticaj Stane Gabrovca zapocelo se raditi na detaljnoj i suvremenoj kataloškoj obradi te ponov­nom objavljivanju arheoloških nalaza sakupljenih kroz stoljece iskopavanja istarskih žarnih nekropola. Tako su obradeni i objavljeni Mladinovi nalazi grobnih cjelina nekropole limske gradine11 (sl. 
1: 10) i Moserovih iskopavanja nekropole Beram (sl. 1: 19), dijela nalaza koji se cuvaju u Becu i Puli.12 Na odsjeku za arheologiju u ljubljani bili su izradeni takoder seminarski radovi kojima su obradeni grobna cjelina 125 iz Pule (Adriana Gri), i dio nekropole Pule istraživane 1901./2. i 1957. godine (Aleksandar Nikolic), dok je cjelokupne grobne nalaze Gnirsovih istraživanja Pule (sl. 1: 
4) obradio Tihomir Percan u svom diplomskom radu obranjenom 2008. godine na Odsjeku za arheologiju Filozofskog fakulteta u Zagrebu. Po-novno su objavljeni takoder Puschijevi nalazi iz Nezakcija (sl. 1: 1), iskopavanja od 1900.–1905., uz to i oni do 1953., kao i noviji, posebno nalazi 1981. g.,13 hoernesovi nalazi iz naselja Kaštelir (Castellier/Valaron) kod Nove Vasi (sl. 1: 26) nad Mirnom koji se cuvaju u Becu i Puli,14 Bacicevi iz nekropole Kaštel kod Buja (sl. 1: 28), uz koje su detaljno obradene i karakteristike drugih is-tarskih nekropola15 i rezultati analize keramike s Mladinovih iskopavanja na podrucju nekropole limske gradine.16 
rAzvoj IstArsKe gruPe željeznog dobA 
Pocetni stupanj razvoja istarske grupe (I a–b), novim pregledom nalaza iz žarnih nekropola bilo je moguce pomaknuti nešto ranije od prvotno predložene datacije pocetka od 10. u 11. st.pr.n.e.17 Zatim je drugim analizama i informacijama, pocetak pojave spaljivanja u Istri pomaknut još 
10 Covic, Gabrovec 1971, 329–332. 11 Mladin 1966–1969; Mihovilic 1972. 
12
 Kucar 1979. 13 Mihovilic 2001a; 1996. 
14
 Sakara Sucevic 2004. 
15
 Cestnik 2009. 
16
 Urem 2012. 17 Gabrovec, Mihovilic 1987, 298–304, T. 30. 

Sl. 1: Arheološka nalazišta u Istri s naglaskom na željezno doba: opcenito gradine, gradine s importom, gradine s im­portom i željeznodobnom nekropolom, plovila, nalazišta željeznih sjekira s rucicama i pretpostavljena linija granice histra prema antickim izvorima. Fig. 1: Archaeological sites in Istra with an emphasis on those from the Iron Age: hillforts in general, hillforts with im­ported goods and associated Iron Age cemetery, shipwreck, findspots of iron cranks axe and presumed borders of the histri according to ancient written records. 
1  Nezakcij2  Šandalj  11  Bumberic 12  Gradina  23  Kašcerga 24  Mariškici  33  Porec 34  Valtida  
3  Punta Kašteja 4  Pula  13  Monte Ricco 14–16  Picugi  25  Sv. Dionizij (Srbani) 26  Kaštelir/Valaron  35  Monbrodo 36  Tujan  
5  Oracina  17  Puncan  27  Sv. Jelena (Oprtalj)  37  Monkaštel  
6  Bale  18  Kringa  28  Kaštel (Buje)  38  Kaštelir (Korte)  
7  Rovinj  19  Beram  29  Kaštelir (Umag)  39  Zambratija  
8  Val Faborso/Val Saline  20  Radovac  30  Sv. Petar (Crveni vrh)  40  Pecina na Gradini 
9  Sv. Martin (lim) 10  limska gradina  21  Dugaca 22  Sv. Martin (Tar)  31  Sermin 32  Šublenta       (Premantura)  


Sl. 2: Kronološka tablica. Fig. 2: Chronological table. 
nešto ranije, u razdoblje ha A1 središnje Europe, paralelno s protovilanovskom kulturom na ape-ninskom poluotoku, Bronzo recente/Bronzo finale 1 na podrucju Veneta, II. fazom kulture grobnih polja sa žarama sjeverozapadne hrvatske i egejskim kasno heladskim stupnjem IIIc. Komponente svih tih kultura pojavljuju se u najranijim žarnim ne­kropolama Istre, odnosno histra, koje cesto imaju kontinuitet sve do pojave romanizacije18 (sl. 2). 
Na prostoru Istre je pronadeno nekoliko ka­snobroncanodobnih ostava datiranih u razdobljeha A1 (Monte Maestà kod Štinjana, Brtonigla i Oprtalj), odnosno II. fazu kulture žarnih polja sjeverozapadne hrvatske, ili II. horizont ostava na podrucju Slovenije.19 Time je Istra rubno uklju-cena i u fenomen ostava kojem je koncentracija na podrucju Panonije i Alpa, i koji svjedoci o nesigurnosti razdoblja. 
Izgleda da se na zatecenom srednjobroncano­dobnom supstratu, od 12. do 10. st.pr.n.e., razvio novi nacin ukrašavanja keramike. Vec od ranije poznati ukrasni motivi, kao što su plasticne bra-davice, koncentricne kanelure, urezane linije i utisnute tocke,20 motivi obogaceni i utjecajem 
18 Mihovilic 2012; ead. 2014, 114–157. 
19 Turk 1996, 108, 109, Sl. 5. 
20 Cardarelli 1983, 90 (tipovi 71, 90 B, 136, 154, 159), 96 (tip 155). 
iz karpatsko-podunavskog prostora,21 pojavljuju se na posudama oblika šalice s visokom ruckom, koje se koriste kao grobne žare (t. 1: 2). Ubrzo se pojavljuje i karakteristicno blago, najcešce koso kaneliranje istog oblika posuda (t. 1: 1), ali i ušca velikih zdjela, onih uvijenih, kao i širokih, izvijenih.22 Oblici nakita koji prevladavaju u ovom razdoblju u Istri pojavljuju se na vrlo širokom prostoru, od Poljske na sjeveru do južnih prosto­ra zapadne obale Jadrana. Tipicne su broncane narukvice C ili V presjeka (t. 1: 16–18), spiralne narukvice trokutastog presjeka, horizontalno narebrene manžete, višestruki torquesi (t. 1: 22), sitne koštane perlice, spiralno-naocalasti privjesci, broncani gumbi (najcešce vrlo mali), prve perle od staklene paste (t. 1: 4,5,23) i slicno.23 
Kroz sve stupnjeve razvoja istarske grupe, oružje se rijetko prilaže u grobove. Osim sjekira iz gore spomenutih kasnobroncanodobnih ostava, znacajan je nalaz željezne sjekire s rucicama iz Pecine na Gradini kod Premanture (sl. 1: 40), koja predstavlja najstariji željezni predmet u Istri. Može se datirati 
21 Gabrovec, Mihovilic 1987, 324; Della Casa 1996, 151; Urem 2012. 
22 Cardarelli 1983, 94, 96, tip 177, 176, 20A; Mihovilic 2001a, T. 87: 1–5; 104: 11; Urem 2012, 73–76, T. 1: 1,2; 4: 6; 7: 9; 8: 8,9,13,14 itd; Prilog 1: 2f,4,5b,7; 6: 1. 
23 Batovic 1959, Karta 3; Teržan 1996, Abb. 6; Miho­vilic 2014, Sl. 76. 
na prijelaz 10. u 9. st.pr.n.e.24 Možda je istovre­meno u grobovima u Nezakciju, Puli i Bermu vec bio je priložen kratki mac s trokutastom bazom za nasadivanje rucke.25 
Sasvim novi oblici grobnih urni, kao i nacin ukrašavanja, koji se pojavljuju vec krajem 10. st., a uobicajeni su kroz 9. i 8. st.pr.n.e., predstavljaju drugi stupanj (II a–b) u razvoju istarske grupe.26 Oblici posuda, kao i ukrasni motivi, u Istri se sada pojavljuju kao povratni val kulture žarnih polja, oblikovan u protovilanovskoj i vilanovskoj kulturi Apeninskog poluotoka. Medu prevlada­vajucim tekucim geometrijskim motivima (spirala, meandar, šrafirani rombovi i trokuti) (t. 2), koji po grckom protogeometrijskom i geometrijskom ukusu prekrivaju vece dijelove tijela i ušca urni oblika trbušastih vrceva, pojavljuju se nizovi stiliziranih prikaza mocvarnih ptica i jelena,27 a samo na jednom ulomku iz Nezakcija može se prepoznati stilizirani ljudski lik.28 Ukrašavanje je obicno izvedeno pseudovrpcastim utiskivanjem, urezivanjem i ispunjavanjem tragova bijelom inkrustacijom, a rijetko i slikanjem (Rovinj)29 ili vjerojatno cincanim listicima (Pula).30 
Isti motivi (meandar, mocvarne ptice) i sin-taksa gustog ukrašavanja primjenjuje se takoder graviranjem na raznim broncanim predmetima 
(t.2: 8), kao što su: široke manžete od tankog lima (Pula, Picugi, Nezakcij, Beram), trakaste narukvice sa suženjem (Picugi),31 noževi (Picugi, Nezakcij, Pula) i plocaste glave igala (Kaštelir kod Nove Vasi, Picugi).32 Jednaki geometrijski motivi (spirala, meandar/svastika), ali uklesani u kamenu, prekrivaju ravne površine nezakcijskih spomenika, 
o kojima ce biti rijeci u nastavku.33 
Istovremeno s grobnim žarama oblika trbušastog vrca pojavljuju se i žare oblika trbušastog lonca s uvijenim ušcem, bez vrata. Najcešce su ukrašene 
24
 Mihovilic 2007c, 344, Pl. 87j. 
25 
harding 1995, 17, T. 2: 14; Mihovilic 2001b; ead. 2014, 148–154, Sl. 86. 26 Gabrovec, Mihovilic 1987, 304–309, T. 31; Sl. 17: 1,2,4,8,10,20–23; Mihovilic 2014, 158–195. 27 Picugi: Amoroso 1889, T. 4: 3; Moretti 1983, Fig. 31; 
Viduli Torlo 2005, 75; Mihovilic 2014, Sl. 92. 
28 Mihovilic 2014, Sl. 263. 
29 Matoševic, Mihovilic 2004, 11, Sl. 18; T. 5: 18. 
30 Gnirs 1925, 58 (grob 40), 64 (grob 90), 69 (grob 123), 70 (grob 146 i 147), 71 (grob 158), 71 s., Abb. 43–45 (grob 164), 75 (grob 198 i 204); Mihovilic 2014, 166–168, Sl. 93. 
31 Mihovilic 1989–1990; ead. 2014, Sl. 94, 96, 97. 
32 Sakara Sucevic 2004, 18–20, br. 15; Moretti 1983, 155, T. 43: 1,3; Mihovilic 2014, 170 s., Sl. 90; 91; 100. 
33 Mladin 1964; Fischer 1984. 
reljefnim spiralama, meandrima, valovnicama i sl.34 Znacajna je posuda takvog oblika iz Kaštelira kod Nove Vasi, koja je na ramenu ukrašena nizom reljefnih konjica. Nacin prikaza konja sa zrakastom grivom blizak je prikazima na etrušcanskim okru-glim broncanim štitovima i cuturama.35 
Tijekom ovog stupnja, pored manžeta od tankog broncanog lima, ukrašenih graviranjem, nalazi drugih tipova nakita su rijetki. Nadeno je nekoliko spiralnonaocalastih fibula u Bermu i Kašteliru kod Nove Vasi.36 Po jedna fibula s listolikim lukom potjecu iz Berma i Picuga,37 tri ukosnice tipa Polenza iz Kaštelira kod Nove Vasi38 i jedna tipa Fermo, vjerojatno iz Picuga.39 
Vec od 9. st.pr.n.e. zapocinju intenzivni kontakti s Picenom (igle tipa Sirolo, posude tipa kothon).40 Tijekom 8. st.pr.n.e. pojavljuje se prva importirana keramika, mat oslikana daunijska srednjogeome­trijska ili japygijska geometrijska keramika41 i rjede iz južnoetrušcanskih radionica.42 Poseban oblik kontakta Istre ili Nezakcija s Bolognom u 8. st., uz ostalo, predstavlja broncano žezlo, za kojeg je u Montagnani, Borgo S. Zeno pronaden kalup za lijevanje,43 a venetskog su porijekla broncani noževi tipa Este iz limske gradine44 i tipa S. An­tonio, vjerojatno iz Picuga.45 
Predmeti koji oznacavaju treci stupanj (III) u razvoju istarske grupe, koji zapocinje od poslje­dnjih desetljeca 8. i traje kroz 7. st.pr.n.e.,46 prostor Istre ukljucuju u dogadanja šireg prostora Caput Adriae. Tijekom posljednjih desetljeca 8. st.pr.n.e. pojavljuju se keramicke posude situlastog oblika s podrucja Veneta i Posocja u grobovima korištene kao žare (t. 3: 12). Vecim dijelom su uvezene, ali 
34 Gabrovec, Mihovilic 1987, 308, T. 31: 6,10; Mihovilic 2014, 170, 180, Sl. 95–97. 
35 
hoernes 1894, 175, Fig. 177–179; Sakara Sucevic 2004, 95 s., Fig. 14; Mihovilic 2014, 178 s., Sl. 104; 105. 36 Amoroso 1885, 63, T. 6: 2; hoernes 1894, 165; Sakara 
Sucevic 2004, 22 s., br. 37–40. 
37 Kucar 1979, 114, T. 9: 4; 20: 4. 
38 Sakara Sucevic 2004, 22, br. 33–35. 
39 Mihovilic 2014, 190–192, sl. 108. 
40 Sakara Sucevic 2004, 18–20, br. 15; Mihovilic 2007a; ead. 2014, 172, 174 s., Sl. 99–101. 
41
 Glogovic 1979; 1998; Mihovilic 2014, 182–188, 106 s., 111. 42 Gabrovec, Mihovilic 1987, 308, Sl. 17: 20; Mihovilic 
2014, 112, Sl. 94. 
43 Mihovilic 1999–2000; ead. 2014, 194, Sl. 112. 
44 Mihovilic 1972, 51, T. 37: 25. 
45 Mihovilic 2014, 194, Sl. 113. 
46 Gabrovec, Mihovilic 1987, 309–312, T. 32; 33: 3–7; Sl. 17: 3,5–7,9,12–19,24–27; Mihovilic 2014, 196–227. 
mogu se prepoznati i lokalne imitacije. Istovremene su broncane igle s glavom oblika niza kuglica (t. 
3: 3), uz njih i varijanta željezne igle na koju su lijevane ili navucene broncane kuglice (t. 3: 15),47 broncane polukružne šalice s visokom trakastom ruckom (t. 3: 9), šalica tipa hostomice, situle, pojava prvih cista i kotlica.48 Za ovaj su stupanj znacajni nalazi iz nekropole Kaštel kod Buja (t. 3: 10–12).49 
Kroz isto se razdoblje na podrucju Istre koristi konicna kaciga tipa Novilara, kakva je poznata na prostoru Picena i u Verucchiju na jednoj strani te na prostoru Dolenjske na drugoj.50 U istarskim nekropolama Picugi i Beram takve su kacige upo­trijebljene kao grobne žare (t. 3: 8).51 Istovremeno se pojavljuje i željezna mahaira tipa Tržišce. Iako rijedak nalaz pojavljuje se u grobovima Nezakcija, Picuga, Berma (t. 3: 2),52 u ostavi Tivoli, a možda i ulomak u ostavi Kosmati Kostel – Petrapilosa.53 
Simboli moci, kao što je vec spomenuto malo žezlo iz Nezakcija, zajedno s broncanim lepezama iz Nezakcija, Picuga i Berma (kraj 8.–7. st.pr.n.e.), govore o kontaktima s vilanovskim i etrušcanskim svijetom (t. 3: 6).54 
Kroz 7. st.pr.n.e. i dalje, teško možemo izdvojiti tipicno histarske izradevine. U nekropolama se cesto pojavljuju vrlo površno izradene i slabo pecene keramicke žare, najvjerojatnije lokalne izrade (t. 3: 10). Cest je nakit izraden od jednostavne broncane žice: spiralno savijene narukvice, ogrlice, narukvi­ce i naušnice od žice s krajevima oblikovanim u ušicu i kvacicu (t. 3: 11). Za nakit u grobovima ovog stupnja takoder je znacajna nekropola Kaštela kod Buja.55 Fibule koje u prethodnim stupnjevima skoro nedostaju, sada odgovaraju oblicima koji se pojavljuju na širem podrucju, najcešce jugoi­stocnopredalpskom, svetolucijskom i venetskom prostoru. Prva je cunasta fibula italskog tipa (t. 
3: 7), a krajem 7. st.pr.n.e. pojavljuju se fibule s dva ili tri gumba na luku, a zatim i protocertoške 
47 Kucar 1979, 115, T. 2: 4,8; 3: 9; 4: 13; 6: 3,4,7; 11: 5. 
48
 Mladin 1974. 
49
 Cestnik 2009. 
50
 Egg 1988, 218 ss., Fig. 9–11; Gobbi 1999, 201, br. 109; Teržan 2007, 39–43, Fig. 1–5. 51 Amoroso 1889, 239 s., T. 6: 8; Mladin 1974, 41 ss., 111, T. 20; 21; 55; 56; Kucar 1979, 90, 115, T. 1: 6. 52 Amoroso 1889, 235, T. 9: 20; Moretti 1983, 155, T. 
43: 5; Kucar 1979, 118, T. 6: 9; Guštin 1974, 87 ss., Sl. 8: 
4,5; Mihovilic 2001a, 84 s., T. 2: 4; 24: 2; 25. 53 Mihovilic 1991a, 208 ss., T. 1: 8; 3: 7. 54 Mihovilic 1986, 55–65; ead. 2014, 202, Sl. 120–127. 
55
 Cestnik 2009. 
fibule, koje su uobicajene za sljedeci stupanj i 6. st.pr.n.e.56 Apulska-daunijska importirana keramika vec je jako brojna, posebno u Nezakciju, ali i u drugim nekropolama kao i u naseljima (t. 3: 13).57 Pored importirane keramike, i razni drugi strani predmeti predstavljali su prestižnu robu kojom je raspolagala elita. Tako se iz groba I/12 posebno istice koštana figurica konjanika (t. 3: 1) i velika fibula s koštanim perlama (t. 3: 5).58 
Kroz 6. st.pr.n.e. i cetvrti (IV) stupanj istarske grupe, nastavlja se uporaba brojnih predmeta iz prethodnog razdoblja i importi iz istih prostora (t. 4).59 Nastavlja se estenska-svetolucijska keramika (konicne situle sada na nozi, kaleži, šalice) s hori­zontalnim rebrima i bez, koja dijele crne i crvene zone (t. 4: 2,11,13),60 a u oslikavanju daunijske keramike veca je uporaba crvene boje (t. 4: 1,12).61 Nastavlja se uporaba raznog broncanog posuda: situle (t. 4: 15), ciste, šalice s trakastom ruckom. Znacajni su ulomci velikog broncanog poklopca iz nezakcijskog groba I/12 (t. 4: 16), koji je ukrašen graviranjem i iskucavanjem starijim estenskim situlskim stilom. Prikazi grifona i biljnih motiva bliski su prikazima na situli Benvenuti, datiranoj oko 600. g.pr.n.e.62 
Iz prethodnog stupnja nastavljaju se koristiti razni oblici fibula: protocertoške, fibule s tri gumba na luku, razni tipovi zmijolikih fibula (t. 
4: 4–10)63 kao i igle s glavom oblika niza kuglica ili spiralne narukvice od broncane žice okruglog i cetvrtastog presjeka.64 
Pored brojnih privjesaka oblika trokutaste plo-cice ili vrecice od tankog lima ukrašene iskucanim tockama, pojavljuje se figuralno oblikovanje priv­jesaka (pjetlic, stilizirani konjici, antropomorfni oblici, ruka; t. 4: 17,18)65 i fibula (zoomorfne i oblika trige; t. 4: 14).66 
56 Glogovic 2003, 76–78. 
57
 De Juliis 1977; Glogovic 1979; Yntema 1985. 
58
 Teržan 2007, 49–51, Fig 15–19. 59 Gabrovec, Mihovilic 1987, 312 s., T. 33: 1,2,8–13; Sl. 18: 2–4,6–7,14–16,22; Mihovilic 2014, 228–249. 60 Dular 1982, 96–105, Sl. 7: 14–17; 10; 18: 21; Mihovilic 
2014, 238–242, Sl. 162. 
61 Yntema 1985, 322–343. 
62 Frey 1969, 46 ss., 101 N 4, Beil. 1; Mladin 1974, 66, 80 s., 95 ss., T. 5: 1,2,7; Knez 1984, 94; Mihovilic 2001a, T. 14: 2. 
63
 Glogovic 2003, 49–52, 62–64. 
64 Mihovilic 2014, 228–232, Sl. 146–151. 
65 Mladin 1980; Mihovilic 2014, 234–236, Sl. 155; 156. 
66 Glogovic 2003, 72 s., T. 54: 516–519; Mihovilic 2014, 236, Sl. 157–159. 


Sl. 3: Nezakcij, situla s prikazom pomorske bitke (rekonstrukcija motiva B. hänsel). Fig. 3: Nesactium, situla showing a naval battle (depiction reconstruction by B. hänsel). 
Figuralno ukrašene broncane situle su na po­drucju Istre pronadene samo u Nezakciju, i to u dvjema najbogatijim grobnicama: I/12 i u grobnici istraženoj 1981. g., u kojoj se nalazila situla s pri­kazom pomorske bitke67 (sl. 3). 
Promjene na podrucju sjevernog Jadrana pa tako i u Istri, krajem 6. i kroz 5. st., oznacavaju novi, peti (V) stupanj u razvoju istarske grupe.68 Poseb-no se osjeca keltska opasnost, zbog cega nastaje tzv. horizont ratnickih grobova. U nezakcijskoj grobnici istraženoj 1981. bila su položena duga željezna koplja (t. 5: 8), pilumi, negovske kacige slovenskog tipa (t. 5: 7)69 i alpskog tipa Sanzeno, koji se pojavljuje nešto kasnije i traje duže.70 U najbogatijim grobnicama Nezakcija, I/12 i u onoj istraženoj 1981, priložene su brojne broncane posude i uz njih više figuralno ukrašenih situla (t. 
5: 4–6).71 Uz daunijsku slikanu keramiku (t. 5: 14) pojavljuju se prve grcke crno- i crvenofiguralne vaze (t. 5: 17,18), koje predstavljaju dio raskošnog pribora za konzumaciju vina.72 
67 
lucke, Frey 1962, T. 44–46; Mladin 1974, T. 2–10; 34–44; Mihovilic 2001a, Sl. 89, 94, 107 s.; T. 13–16; ead. 1996, Sl. 18–21; T. 3–5; prilozi 3–6. 
68 Gabrovec, Mihovilic 1987, 313 s., T. 34: 1–7,10; Sl. 18: 5,8–16,23,24; Mihovilic 2014, 250–265. 
69 Mihovilic 1996, 35 ss., T. 18–20. 
70
 Guštin 2019. 71 Mihovilic 2001a, T. 12–21; ead. 1996, T. 3–10. 72 Mihovilic 2002, 502–504, T. 1: 1–3; 2: 1–4. 
Novi oblici fibula su fibula s trakastim lukom i dugom nogom zakljucenom kuglicom, uobicajene za podrucja jugoistocnih Alpa, i sjeveroistocne Italije (t. 5: 10),73 primjerak zapadnohalštatskog tipa fibule s bubnjicima (t. 5: 11)74 i zatim razne certoške fibule (t. 5: 12,13,19–21).75 Uz to, poja­vljuju se i broncani košarasti privjesci (t. 5: 16)76 i šuplji privjesci lecastog ili bikonicnog presjeka (t. 5: 15).77 
Posljednji, šesti stupanj (VI) razvoja istarske grupe pokriva razdoblje od oko 400. g. do kraja 
1. st.pr.n.e.78 (sl. 2). Uvjetno se razlikuje faza VIa, razdoblje vezano još na prethodnu halštatsku tra­diciju koja traje do pocetka sukoba s Rimljanima (221./183./178/7. g.pr.n.e.) i faza VIb s helenistickim 
73
 Glogovic 2003, 66, T. 53: 498. 74 Mihovilic 2014, 252, Sl. 172. 75 Vrste Ia: Teržan 1976, 319, Sl. 1a; Mihovilic 2001a, 
T. 55: 27; vrste Ib: Teržan 1976, 319, 354, Sl. 1b; Mihovilic 2001a, T. 55: 24–26; vrste II: Teržan 1976, 320, 349 ss., Sl. 2; 16: 1; 43; Mihovilic 2001a, T. 23: 29; Glogovic 2003, 66, T. 53: 500; vrste VIIb: Teržan 1976, 357, Sl. 3b; 44; Mihovilic 2001a, T. 55: 28,34; vrste Xb: Buršic Matijašic 1988–1989, T. 4: 1; Teržan 1976, 331 s., Sl. 35; vrste XIa: Teržan 1976, 336, Sl. 36; Mihovilic 1996, 52, T. 1: 6,7; ead. 2001a, T. 55: 37. 
76 Sakara Sucevic 2004, 31–33, 164, br. 147–149; Mi­hovilic 2001a, T. 22: 19; 30: 22; 53: 13. 
77 Mihovilic 2001a, T. 31: 13; 53: 24. 
78 Gabrovec, Mihovilic 1987, 314–317, T. 34: 6–13; 
sl. 18: 1,11–14,17–21,25–27; Mihovilic 1991b; ead. 2014, 266–284. 
i keltskim utjecajima i importom do kraja stare ere. Tijekom 4. st.pr.n.e. pojavljuju se posljednje situle ukrašene jednim figuralnim frizom (povorke cetveronožnih životinja, ljudi, ptice) iz jugoistocnog predalpskog i venetskog prostora,79 zajedno s mladim tipovima certoških fibula.80 Nove su situle zvonolikih oblika, proizvedene u etrušcanskim radionicama 4. i 3. st., kao i situle stamnoidnog oblika izradivane u makedonskim i trackim radionicama, takoder 
4. i 3. st.pr.n.e.81 Medu nakitom se istice pojava srebrnih naušnica sa “S” oblikovanim zakljuckom, pod utjecajem venetskog i notranjskog prostora.82 Istovremeno je prihvacen nakit koji proizlazi iz liburnskih i helenistickih radionica liburnskog prostora: srebrne plocaste i certosoidne fibule, potkovaste naušnice i narukvice, antropomorfni privjesci i sl.83 Nastavak uvoza venetske keramike oznacava pojava sive keramike, posebno zdjela i tarionika,84 a nastavlja se i import raznih oblika grcke crvenofiguralne keramike iz atickih, juž­noitalskih radionica,85 kao i keramike tipa alto adriatico iz sjevernojadranskih radionica.86 Od njih se razlikuju “nove vaze”, koje i dalje stižu iz daunijskih radionica, sada izradivane na brzom loncarskom kolu. Najcešce se radi o oblicima oinochoa, olpa i rjede amfora, koji su ukrašavani horizontalnim slikanim trakama i crtama. Poseb-no su brojno zastupljene u nezakcijskoj grobnici istraživanoj 1981. g.87 
Kod žarnih grobova koji se mogu datirati kroz 
4. st.pr.n.e. vrlo je teško izdvojiti predmete lokalne izrade. Medu njima je tip žare oblika lonca s uvije­nim ušcem obrubljenim širokom trakom, izraden od impasto keramike s grubim primjesama. Poja­vljuje se u nezakcijskim grobovima. Istovremeno se isti tip lonca pojavljuje kao prilog u grobovima na podrucju Daunije i unutrašnjosti Oenotrije, uz posude finije izrade koje cine garniture za pice. Bez posebnih analiza, teško je tvrditi da li je takva keramika bila uvezena u južnu Italiju iz 
79 Mihovilic 1996, 48 s., T. 3: 67; 4: 68,69; Knez 1973; id. 1984, 94 ss. 
80 Teržan 1976, 331, 364–368, 372 ss., Sl. 35; 41; 42; Mihovilic 1996, 52, T. 1: 5; ead. 2001a, T. 55: 35,36,40; Orlic 2011a, 193 s., Sl. 9; 10. 
81
 Mihovilic 2017. 82 Mihovilic 1994–1995, 85, 89 s., T. 5: 1–3. 83 Mihovilic 1994–1995, 86–89, T. 1: 1–3; 2–4. 84 Petešic 2011, 15–17; id. 2012. 
85
 Mihovilic 2004, 108–110, Fig. 7. 86 Mihovilic 2002, 505–507, T. 4. 87 Mihovilic 1996, 28–33; 41 s., T. 14; 15; 16: 238,241,242; 
17: 251. 
Istre s nekim posebnim sadržajem, ili su obratno stizale iz južne Italije u Istru zajedno s finijom keramikom.88 
Trenutno najmladi žarni histarski grob je bio slucajno otkriven u podnožju kaštela Stari lupoglav kod Mariškica, pred rubom visoravni cicarije, a može se datirati u 3. st.pr.n.e. Sadržavao je ostatke dvaju pokojnika, u žarama vrlo površne izrade, dok je prilog bila jedna gnathia olpa. Sakupljene su staklene perlice oštecene u vatri, ulomci broncanog nakita i medu njima jedan gumb tipa Vinica.89 
Na ovom mjestu cemo se osvrnuti na grupu kame­nih spomenika iz Nezakcija. Ulomci monumentalne kamene pune plastike, reljefa i ploca ukrašenih geometrijskim motivima, predstavljaju izuzetnu pojavu u Nezakciju, izvan kojeg su s podrucja Istre poznati samo dio neodredenog oblika spomenika s uklesanim spiralama iz Kaštela kod Buja90 i ulo­mak ploce sa spiralama koji se cuva u Zavicajnom muzeju Poreštine, ali nepoznatog nalazišta.91 Vecina ih je pronadena vec tijekom prvih iskopavanja na podrucju žarne nekropole, ali i na širem prostoru naselja, i uvijek u sekundarnoj uporabi.92 Njihovo datiranje je stoga od pocetka bilo komplicirano. Prvi istraživaci, predstavili su ih kao spomenike nastale pod utjecajem mikenske kulture, ne samo zbog uklesanih geometrijskih motiva.93 Tumaceni su kao dijelovi svetišta na podrucju nekropole,94 kao nadgrobni spomenici ali i dijelovi svetišta ili samo kao nadgrobni spomenici.95 Rano datiranje je uglavnom odbaceno (osim Mladina)96 i prilagode-no prema uvjetima koji su postojali na prostoru srednje i jugoistocne Italije koji su mogli utjecati na pojavu monumentalne plastike u razdoblju od sredine 7. pa do kraja 6. st.pr.n.e., kada su mogli nastati i nezakcijski spomenici.97 
Prikazanim pregledom, kronološki okvir za istarsku kulturnu skupinu, postavljen 1987., s novim studi­
88 Mihovilic 1996, 25, 40, Sl. 27; 60; T. 11: 179–181. 
89
 Mihovilic, Rajic Šikanjic 2016. 
90 
Bacic 1957, 399, sl. 8/2; Mladin 1964, 23, T. 9: 4; Mihovilic 1998. 
91 Mladin 1964, 23, T. 9: 3. 
92 Sticotti 1902, 142–145; Puschi 1905, 36–68; Mladin 1964; Fischer 1984. 
93
 Sticotti 1905. 
94 Sticotti 1905; hoernes 1905; Gnirs 1925, 112–133. 
95 hänsel 1967, 70 s.; Fischer 1984; Gabrovec, Miho­vilic 1987, 330 s. 
96 Mladin 1964, 41–64; id. 1977–1978. 
97 hoernes 1905; Tamaro 1927; Fischer 1984; Gabrovec, Mihovilic 1987, 326–330; Frey 2002. 
jama i novim nalazima, uglavnom je i potvrden, uz manje korekcije i dopune. 
Predložene kronologije su nastajale uglavnom na osnovi nalaza s podrucja žarnih nekropola, koje su smještene u neposrednoj blizini ili unutar naselja (sl. 1). Gradine koje se zbog nekropola mogu oznaciti kao željeznodobne, imaju osnovne karakteristike prethodnih broncanodobnih naselja i cesto pokazuju kontinuitet nastanjenosti kroz duga razdoblja.98 Smještena su na strateškim položajima, na vrhovima brda, na jezicastim platoima koji se uzdižu nad dolinama rijeka (Dragonja, Mirna, Raša) ili paleo-tokova (limska Draga, Budava), uz morsku obalu i na otocima (iako tadašnji izgled obale ne odgovara današnjem zbog stalne transgresije mora).99 
Naselja su zašticena suhozidanim kamenim bedemima prilagodenim prirodnim zahtjevima terena. Tako su naselja smještena na kupastim uzvisinama opasana kružnim ili koncentricno gradenim bedemima. Uz obalu su to Pula (sl. 1: 4), Monbrodo (sl. 1: 35), Sv. Martin iznad lima (sl. 1: 9), Picugi (sl. 1: 14–16), ili Beram (sl. 1: 29) i Sv. Jelena kod Oprtlja (sl. 1: 27) u unutrašnjosti Istre. Kod takvog tipa naselja nekropole su ustanovljene u podnožju, na padinama ili izmedu dva bedema, uvijek uz prometnicu koja je vodila prema ulazu u naselje,100 ali prema novijim istraživanjima i unutar samog naselja. 
Položaji na jezicastim platoima, obicno su vecim dijelom prirodno zašticeni strmim padinama i du­bokim vododerinama, dok je posebna obrambena konstrukcija – poprecni visoki bedem, izgraden na jedinom pristupacnom prilazu u naselje. Njihovi ostaci danas djeluju kao visoki nasipi. Najznacajnija gradina smještena na takvom položaju je Nezakcij (sl. 1: 1), gdje je najlakši pristup naselju na za­padnoj strani zašticen masivnom konstrukcijom nekoliko paralelnih zidina, kroz koju se moglo uci samo uskim prolazom.101 Na slican nacin zašticena su na pr. naselja Oracina (sl. 1: 5), Sv. Martin kod Tara (sl. 1: 22), Kaštelir kod Nove Vasi (sl. 1: 26),102 Kaštelir kod Korta (sl. 1: 38).103 Kod naselja s takvim položajem, nekropole su obicno smještene unutar naselja, odmah iza obrambenog 
98
 Buršic-Matijašic 2007; Mihovilic 2013. 
99 Kozlicic 1986; Mihovilic 1995. 
100 Bacic 1957, 394 s. 
101 Puschi 1905, Tav. 1; Mladin 1977–1978, T. 22; Mihovilic 2001a, 14–25, sl. 17. 
102 Sakara Sucevic 2004, 9 s., sl. 1–3. 
103
 Boltin Tome 1967, 166, Priloge 1–4. 
bedema, kao u Nezakciju, Oracini, Sv. Martinu kod Tara. Ovom drugom tipu položaja gradine može se pridružiti limska gradina (sl. 1: 10), smješte­na uz rub okomitih sjevernih stijena nad dnom limskog kanala, i odmah nasuprot gradini Sv. Martina (sl. 1: 9). Položaj limske gradine s južne strane štite okomite stijene, sa zapadne i sjevero­zapadne strane dijelom rub duboke vododerine, a na sjeveroistocnoj strani izgraden je bedem iza kojeg se, unutar naselja pružala žarna nekropola. Vecina istraženih grobova bila je koncentrirana duž unutarnjeg lice bedema i uz uska vrata, koja su sekundarno zazidana.104 Isto tako drugom tipu gradine, zašticene samo na dostupnijoj strani može se pridružiti Punta Kašteja kod Medulina (sl. 1: 3).105 Visoki nasip štitio je naselje na sjevernoj strani, prema kopnu, dok izgleda da je more koje okružuje ostatak otocica vec samo po sebi predsta­vljalo zaštitu. Gradina Punta Kašteja je nastala vec kroz broncano doba i trajala kroz željezno doba, što potvrduje nalaz žarnog groba ispred bedema. Ovom se tipu obalne utvrde može pridružiti još niz lokaliteta uz zapadnu obalu Istre.106 
Zemljopisni položaj Istre unutar sjevernog Ja­drana, a i cijela geološka ploca Istre blago nagnuta prema jugozapadu,107 prema moru, omogucuju da vecina gradinskih naselja i u unutrašnjosti poluo­toka ima neposredni vizualni kontakt s morem. Vec samim time možemo pretpostaviti ukljucenost cijelog prostora u kontroli, raspodjeli i razmjeni svega što je moglo stizati morem ili prolaziti prema unutrašnjosti poluotoka i kontinenta, ili obratno. Današnje zakljucke donosimo, kako je vec receno, na osnovu ogranicenih istraživanja gotovo samo žarnih nekropola. Iz toga se posebno istice Nezakcij kao izuzetni centar, smješten iza dijela nepristupacne strme istocne obale Istre, nad skrivenim zaljevom i dobrom lukom Budava, koja izlazi na Kvarner. Slican skriveni položaj unutar dobrih luka imaju Pula, limska gradina i sv. Martin u limskom kanalu. Prema bogatstvu nalaza, slican centar sa znacajnom lukom bio je Sv. Martin kod Tara, nad dobro skrivenim zaljevom uz ušce rijeke Mirne, kao i prostrani Kaštelir kod Nove Vasi, skriven zapadnije u unutrašnjosti, nad sjevernim rubom 
104 Mladin 1966–1969, 289 s., Pril. 1–3; Mihovilic 1972, 7 s., Karta 1; 2; sl. 1; 2. 
105 Mihovilic 1979, 38–41, Karte 1 i 2; sl. 1–5. 
106
 Mihovilic 1995. 
107
 Ridanovic et al. 1975; Polšak Šikic 1973; Šegota Filipcic 1991. 
doline rijeke Mirne i Valarona.108 Današnjim stanjem istraživanja, posebno znacajne centre s nalazima importirane keramike, daunijske, ali i etrušcanske, uz dijelove broncanih rucki lepeza i konicnim kacigama predstavljaju Picugi (sl. 1: 14–16) iako nisu na samoj obali, kao i Beram (sl. 1: 19) u središtu poluotoka.109 
neKolIKo rezultAtA novIjIh IstrAžIvAnjA 
Ovom prilikom cemo navesti samo još nekoli­ko znacajnih novijih istraživanja, kojih je obrada nalaza još u tijeku ili su samo preliminarno obja­vljeni, a s kojima je dobiven niz važnih podataka 
o željeznodobnim naseljima, kao i o nekropolama.
Željeznodobna naselja/gradine na podrucju Istre još uvijek odreduju prije svega nalazi žarnih grobo-va/nekropola, kojih je do danas zabilježeno tek 29, što je vrlo skroman broj u odnosu na broj gradina zabilježenih na podrucju cijelog poluotoka110 (sl. 1). Izuzetak predstavlja sustavno, iako ograniceno istraživanje na grupi gradina u okolici Monkodonje (Monbrodo, Monvi i Muja), projektom Instituta za mediteranske studije iz Seula, koje je trajalo od 2016.–2018. godine.111 Posebno na Monbrodu (sl. 1: 35), u sondi na akropolskom prostoru, ali i u sondi 3 uz drugi bedem, dokumentirana je rana faza iz razdoblja razvijenog ranog i srednjeg broncanog doba i ponovno naseljavanje istog prostora kroz mlade željezno doba do pocetka romanizacije. 
Uz gradine s nalazom žarnih grobova, može se dodati još nekoliko lokaliteta na kojima je isko­pavanjima ili površinski pronadena importirana keramika ili slicno, kao dobar pokazatelj o mogucoj nastanjenosti kroz željezno doba (sl. 1). 
Na mnogim od oznacenih naselja uz koja se na­vode nalazi žarnih grobova, podaci nisu provjereni/ potvrdeni, ipak, najcešce zaštitnim istraživanjima, došlo se do zanimljivih novih podataka. Na pr., bio je poznat samo usmeni podatak o nalazu žarnog groba u blizini crkve sv. Eufemije u Rovinju (sl. 
1: 7), zbog cega je 1970. g., Bacic na karti žarnih nekropola Istre oznacio i Rovinj (karta u stalnom postavu prapovijesne zbirke u Arheološkom muzeju 
108 Sakara Sucevic 2004, sl. 2. 
109 Amoroso 1889, 230–240, T. 6: 8; Kucar 1979, T. 1: 6; 2: 5; Mihovilic 2014, sl. 117–128. 
110
 Marchesetti 1903; Buršic Matijašic 2007. 111 Müller, Cuka, hellmuth Kramberger 2016; hellmuth Kramberger, Müller, Cuka 2018. 
Istre u Puli do 2013. g.). Gradevinskim radovima na infrastrukturi u Rovinju, 1998. godine na po­drucju današnjeg trga G. Matteottija, na istocnom podnožju poluotoka, potvrdeno je postojanje žarne željeznodobne nekropole. Tada je istraženo 11 grobova/žara, a u iskopanim kanalima pronadeni su još brojni ulomci keramike koji predstavljaju ostatke uništenih grobnih žara, dijelova broncanog nakita, broncani bodež i ulomci importirane kera­mike.112 Gradina je na prostoru poluotoka Rovinja nastala vec u broncano doba, što dokazuju stari nalaz broncane sjekire113 i noviji nalaz bodeža,114 a zatim i kroz željezno doba sve do danas. Pra­teci tok srednjovjekovnih bedema Rovinja, može se prepoznati prapovijesni kontinuitet, cime se željeznodobna nekropola nalazi unutar bedema naselja i u blizini glavnog ulaza. To ne znaci da željeznodobnih žarnih grobova nije moglo biti i na najvišem platou, u blizini crkve sv. Eufemije, kao što je dokumentirano npr. na gradini sv. Martin iznad limskog kanala ili na podrucju Nezakcija. 
U jugozapadnom podnožju gradine sv. Martin iznad limskog kanala (sl. 1: 9) vec je pedesetih godina 20. st. bila zabilježena prisutnost žarnih grobova,115 a 1991. g. na rubu izorane njive pronaden je ošteceni žarni grob s prilozima koji se mogu datirati u prvi stupanj istarske grupe.116 Zaštitnim iskopavanjem 2010. godine, na akropolskom prostoru gradine, u blizini kapelice posvecene sv. Martinu, otkriveni su ostaci željeznodobnih objekata – ka­meni temelji i rupe za stupove vjerojatno dvaju povezanih prostora. Prema keramickim nalazima izgleda da se radi o stambenom objektu intenzivno korištenom u razdoblju izmedu 11. i 8. st.pr.n.e., a u blizini su nadena i dva žarna groba ukopana u maticnu stijenu. Prema preliminarno objavlje­nim podacima, grob 1 cinila je oštecena kamena škrinja, postavljena unutar kružnog udubljenja maticne stijene, a sadržavala je 5 keramickih po­suda. Tipološkom analizom sakupljenih predmeta (posude tipa Timavo i broncane igle s više kuglica na glavi), pripadaju razdoblju kraja 8. ili 7. st.pr.n.e. Izgleda da istom razdoblju pripada i grob 2 koji je jace oštecen.117 Može se pretpostaviti da je unutar groba 1 bilo više naknadnih ukopa, odnosno da je 
112 Matoševic, Mihovilic 2004. 113 Marchesetti 1903, 198, T. 11: 9. 114 hänsel, Teržan 2020, 191, sl. 15: 1. 115 Bekic 1996, 23–26. 116 Mihovilic et al. 2001, 32, Sl. 1. 
117
 Percan 2010. 
mjesto groba bilo oznaceno – vidljivo na površini, što je omogucavalo naknadne ukope.118 
Osim ceste pojave ukopa više žara unutar iste grobne konstrukcije, ustanovljena je mogucnost polaganja spaljenih ostataka više osoba u istu žaru. Takav je podatak prvi put dobiven analizom spaljenih koštanih ostataka iz nekropole Kaštel kod Buja119 (sl. 1: 28). Analizirano je 18 od ukupno 24 istražena žarna groba.120 Tada su u cetiri groba ustanovljeni ostaci po dviju individua (grobovi 15A, 16, 18 i 22), time da su se u grobu 15A nalazile dvije žare, dok su se u ostalim grobovima, u po jednoj žari nalazile spaljene kosti po dvije osobe, a u grobu 19, u jedinoj žari nalazili su se ostaci cak cetiriju osoba. Novi podaci svakako pomažu u razumijevanju i tumacenju obicaja pokopa, kao i grobnih priloga.121 
Nove tehnologije pri analizi nalaza korištene su kod istraživanja 2013. godine u Bermu122 (sl. 1: 19). Te je godine u blizini prostora starih iskopavanja iz 1883. godine,123 otkriven i istražen jedan žarni grob s trbušastom žarom s parom okomitih rucki,od kojih je jedna namjerno odlomljena. Žara je bila poklopljena malom tankom kamenom plocom i bila je postavljena unutar kružno uklesanog udubljenja u živoj stijeni. Kod pregleda sadržaja urne korišteno je prvi put CT snimanje, cime su osim ocekivanih koštanih ostataka pokojnika bili vidljivi priloženi ostaci širokih manžeta od tankog broncanog lima s kvacicom, a kao posebna novost prepoznat je štapic pigmenta umbre koja se mogla koristiti za tetovažu. Pigment se vjerojatno nalazio 
118 T. Percan, The Urn Grave from S. Martin in Istria, poster predstavljen na znanstvenom skupu “1973–2013 A Quarant'anni dallo scavo della necropoli della prima età del ferro di San Valentino”, 14. 02. 2013, San Vito al Tagli­amento (PN); T. Percan, I. Pleština, The urn grave from S. Martin in Istria, referat predstavljen na Istituto Italiano di Preistoria e Protostoria, XlIX Riunione Scientifica Preistoria e Protostoria del Caput Adriae, Udine/Pordenone 8.–12. 
10. 2014. Rezultatima radiokarbonskih analiza koštanih ostataka groba 1, dobiveni su datumi 410–380 Cal BC. 
119
 Bacic 1957. 
120
 Rajic Šikanjic 2009, 263 s. 
121 Cestnik 2009, 158–165. 
122 Zahvaljujuci zalaganju ing. arh. Jadranke Drempetic, i uz financiranje Grada Pazina, 2013. g. ponovo je pokrenuto istraživanje na podrucju željeznodobne nekropole Beram, pod vodstvom Josipa Višnjica, Služba za arheološku ba­štinu hrvatskog restauratorskog zavoda sa suradnicima iz Ospedali Riuniti iz Trsta i udruge Academia Jaufre' Rudel iz Gradisce d'Isonzo. 
123 Marchesetti 1883–1884; 1884; Moser 1884; Amoroso 1885; Kucar 1979. 

u cjevcici od organskog materijala koji se nije sacuvao. Osim toga, datum 910. g.pr.n.e., dobiven radiokarbonskom analizom, znacajan je za dati­ranje priloženog nakita, vec nešto ranije nego je dosadašnjim kronologijama bilo pretpostavljeno.124 
Željeznodobna žarna nekropola u Puli (sl. 1: 4) otkrivena je i istraživana najvecim dijelom krajem 
19. i pocetkom 20. st., kad se grad poceo širiti od podnožja Kaštela, odnosno gradine prema istoku. Tada je zabilježeno oko 1000 grobova.125 U drugoj polovici prošlog stoljeca istraženo još nekoliko grobova nešto južnije i jedan grob pod prostorom terase iza herkulovih vrata.126 Za potrebe ispiti­vanja statike zgrade Arheološkog muzeja Istre, koji se nalazi na istocnoj padini gradine, 2007. godine uz istocni i zapadni ugao južne fasade iskopane su dvije sonde. U sondi 1, uz istocni ugao prvi put su otkriveni željeznodobni objekti. U najnižem sloju, na maticnoj stijeni, istražen je dio kuce s temeljima gradenim suhozidom, podignutim uz stepenasti rub priklesane maticne stijene. Prostor je bio prekriven nabijenom cistom crvenom zemljom, a uz sam zid bila je smještena mala kružna pec. Nadeni su brojni ostaci vezani uz svakodnevni život. Osim novih oblika kucanskog posuda (visoki vretenasti pithosi, pladnjevi, peke, lonci), razliciti oblici podmetaca za posude, utezi 
124
 Višnjic et al. 2013. 125 Gnirs 1925; Mihovilic 2014, 71, Sl. 34: A–C; 35; 36. 126 Bacic 1958; Mihovilic 2014, 74, Sl. 34: D,E. 


Sl. 5: Pula, južni podrum Arheološkog muzeja Istre. Podnica s kružnim vatrištem. Fig. 5: Pula, south underground level of the Arheološki muzej Istre. Floor of the house with a round fireplace. 
za tkalacki stan i za preslice, alatke od kosti i roga (igle, šila, motike, pijuci), brojni otpaci od ishrane (kosti sisavaca, riba, ptica, školjke, puževi).127 U pepelu, unutar kružne peci nalazilo se dvadesetak minijaturnih posuda,128 koje su se vjerojatno pekle u žaru na kojem se istovremeno pripremala hrana (sl. 4). Objekt je nalazima datiran u 9. i 8 st.pr.n.e. Vjerojatno je bio uništen požarom, ali je vrlo brzo nad njim nastala nova nastamba sa slicno grade­nim temeljima.129 Na istom ogranicenom prostoru sonde, u slojevima nad kucama, pronadena su tri žarna groba,130 što dokazuje u ovom slucaju, 
127
 Brajkovic, Radovic, Oros Sršen 2011, 74–76; Mi­hovilic 2011. 
128
 Mihovilic 2011, 11–24; Balj 2014. 129 Mihovilic 2011, 11–31. 
alterniranje naselja i nekropole. Dvije su žare bile slabije izrade i nadene bez posebne zaštite, a sa­državale su kosti odrasle osobe. Treca žara je bila položena na nakupinu kamenja, i sadržavala kosti djeteta u dobi od 1 do 3 godine starosti.131 Priložen je bio par malih broncanih spiralnih narukvica ineodredeni koštani predmet. Žara ima oblik ma-log vrca (olpe) s trolisnim ušcem, izraden od fine bucchero keramike s tragovima poliranja,132 koji je paralelom iz nekropole Pozzili (anticki Samnium) datiran izmedu 570./560.–520. g.pr.n.e.133 
Nekoliko godina kasnije, istraživani su južni podrumski prostori unutar zgrade Arheolo­škog muzeja Istre u Puli (sl. 5). Istraživanjima 
131
 Rajic Šikanjic 2011, 68–71. 132 Mihovilic 2011, 32 s. 

130133
 Mihovilic 2014, 74, Sl. 34: F.  Macchiarola 1991, 76, T. 1c: 4. 
2014–2016. g., koje je vodila Maja Cuka, na razini maticne stijene, otkriveni su veci prostori ogra­niceni suhozidovima, s podovima prekrivenim cistom crvenom nabijenom zemljom (slicno kao izvan zgrade u sondi 1, iz 2007. g.) i s više kružnih vatrišta s profiliranim rubom. Nalazi iz podrum­skih prostora se još obraduju, ali se mogu datirati u rasponu vjerojatno vec od kraja ranog/pocetka srednjeg broncanog doba (igla tipa Wetzlendorf II)134 pa do u rimsko razdoblje.135 
Istraživanjima malog rimskog kazališta zapadno od Muzeja, na istocnoj padini gradine, takoder je došlo do nalaza žarnih grobova i dijelova su­hozidanih željeznodobnih objekata,136 a posebna koncentracija grobova istraživana je tijekom 2020. godine, ponovo u istocnom podnožju gradine, uz “Dvojna vrata” (Porta Gemina) i unutar rimskih zidina. 
Na dijelu sjevernog podnožja gradinskog bre­žuljka, u blizini izvora pitke vode i morske obale, 
134 hänsel, Teržan 2020, 210, Sl. 25. 
135 Cuka 2015; M. Cuka, Ž. Budim, Prikaz istraživanja sa nalazišta AMI zgrada 2015/2016, poster predstavljen na Znanstvenom skupu hAD-a u Bjelovaru, 2016. 
136 Petešic 2014, 365. 
Sl. 6: Zambratija, šivani brod in situ. Fig. 6: Zambratija, the sewn boat in situ. 
na podrucju tzv. Cetvrti sv. Teodora u Puli, pod srednjovjekovnim i rimskim slojevima, istražene su vece površine s obrisima velikih prapovijesnih objekata i dobro sacuvanim ognjištima. Jedno ce-tvrtasto ognjište oblikovano okomito postavljenim tankim kamenim plocama vapnenca, datirano je 14C analizom u 4. st.pr.n.e., ali su na istraženom prostoru dokumentirani nalazi koji dokazuju kontinuitet nastanjenosti vec od 10. st.pr.n.e.137 
Brojni novi nalazi prikupljeni su u Nezakciju (sl. 1: 1), gdje se s radovima priprema za rekon­strukciju i prezentaciju ostataka rimskih hramova (1978.–1982.), došlo do prapovijesnih slojeva. Tada je bilo moguce istražiti cijeli središnji prostor srednjeg hrama B, gdje je 1981. godine nadena grobnica s figuralno ukrašenim situlama, brojna importirana keramika, dijelovi oružja i sl.138 Iz istraženih dijelova prostora rimskih hramova, u sloju s prapovijesnim nalazima koji prati maticnu stijenu, nije bilo moguce detaljnije utvrditi stra­tigrafiju, ali su prikupljeni brojni predmeti koji dopunjuju sliku o znacaju Nezakcija i njegovih 
137 Starac 2011; Orlic 2011a; 2011b; Petešic 2011; 2012. 
138
 Mihovilic 1996. 


stanovnika (stamnoi, zvonolike situle, srebrni nakit, negovske kacige, i sl.).139 
Na kraju je potrebno posebno istaknuti izuzetan nalaz plovila u Zambratiji (sl. 1: 39). Plovilo je gradeno šivanjem, pretpostavljena mu je dužina 9,11 m, širina 2,28 m, a visina 0,66 m (sl. 6)140 i mogao je ploviti po mirnijim, zatvorenim vodama.141 Datirano je 14C analizom u razdoblje 1120.–930. g.pr.n.e.,142 što odgovara razdoblju velikih pro-mjena na podrucju Istre (I stupanj razvoja istarske grupe). Takvim je plovilima bilo moguce povezi­
139 Guštin 2019; Mihovilic 1994–1995; 2007b; 2017. 140 Poveda, Boetto 2019. 
141
 Boetto, Pomey 2019, 178. 142 Guibal et al. 2019, 120 s., Sl. III.2. 
AMOROSO, A. 1885, I castellieri istriani e la necropoli di Vermo presso Pisino. – Atti e memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia patria 1. 
AMOROSO, A. 1889, le necropoli preistoriche dei Pizzughi. 
– Atti e memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia patria 5, 225–261. BAcIc, B. 1957, Ilirsko žarno groblje u Kaštelu kraj Buja. – Jadranski zbornik 2, 381–432. BAcIc, B. 1958, Novi ilirski žarni grobovi u Puli. – Ja­dranski zbornik 3, 315–322. 
BAlJ, l. 2014, Ucenje kroz igru – loncarstvo i izrada igracaka u prapovijesnoj Puli. – Histria arhaeologica 45 (2015), 71–94.
BATOVIc, Š. 1959, Iz ranog željeznog doba liburnije. – Diadora 1, 37–81. 
BATOVIc, Š. 1966, Pregled željeznog doba na istocnoj jadranskoj obali. – Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku 68 (1973), 47–74.
BATOVIc, Š. 1986–1987, Istarska kultura željeznog doba. – Radovi FFZd 26 (13)(1987), 5–74. BEKIc, l. 1996, Sustav gradina na rovinjskom podrucju. – Histria archaeologica 27 (1998), 19–92. 
BENUSSI, B. 1927–1928, Dalle annotazioni di Alberto Puschi per la carta archeologica dell'Istria. - Archeografo Triestino 14, III s., 245–282. 
BOETTO, G., P. POMEY 2019, Brod Zambratija u kontekstu drevnih tradicija šivanih brodova na Mediteranu. – V / In: I. Koncani Uhac, G. Boetto, M. Uhac (ur. / eds.), Zambratija. Prapovijesni šivani brod. Rezultati arheološkog istraživanja, analiza i studija, Monografije i katalozi Arheološki muzej Istre 33, 158–178. 
BOETTO, G., M. UhAC, I. KONCANI UhAC 2019, Brodska konstrukcija. – V / In: I. Koncani Uhac, G. Boetto, M. Uhac (ur. / eds.), Zambratija. Prapovijesni šivani brod. Rezultati arheološkog istraživanja, analiza i studija, Monografije i katalozi Arheološki muzej Istre 33, 62–87. 
BOlTIN TOME, E. 1967, Porocilo o raziskovanju na srednjem precnem nasipu Kaštelirja pri Dvorih nad 
vati obale sjevernog Jadrana, njene lagune i ušca velikih rijeka, posebno s u to vrijeme znacajnim kasnobroncanodobnim proizvodnim centrom u Frattesini. Smatra se arhetipom tehnike gradnje brodova šivanjem na Jadranu, koja se zadržala do ranog srednjeg vijeka.143 Osim toga, može se smatrati potvrdom vrlo rane prisutnosti i aktivno­sti histra na prostoru Jadrana, kao i tehnologiju gradnje šivanjem, koje navode anticki izvori.144 
143 Boetto, Uhac, Koncani Uhac 2019, 86; Boetto, Pomey 2019, 160–162. 
144
 Križman 1979, 135, 157 (o gusarenju Liv. 10,2; 40,18); 200–204 (o šivanim brodovima Fest 460 L). 
Izolo (Compte rendu sur les recherches effectuée sur la digue transversale moyenne de Kaštelir près de Dvori au-pressus d’Izola). – Arheološki vestnik 18, 163–177. 
BRAJKOVIc, D., S. RADOVIc, A. OROS SRŠEN 2011, Arheozoološka obilježja. – V / In: K. Mihovilic, Na pocetku je bila pec. Željeznodobno naselje i nekropola uz temelje Arheološkog muzeja Istre, Arheološki muzej Istre. Katalog 82, 72–76.
BURŠIc MATIJAŠIc, K. 1988–1989, Gradina Vrcin u okviru broncanog doba Istre. – Arheološki vestnik 39–40, 475–494. 
BURŠIc MATIJAŠIc, K. 2007, Gradine Istre. – Pula. 
BURTON, R. F. 1877, Note sopra i castellieri o rovine pre­istoriche della penisola Istriana. – Capodistria (reprint Trieste 1970). 
CARDAREllI, A. 1983, Castellieri nel Carso e nell’Istria: Cronologia degli insediamenti fra media età del bronzo e prima età del ferro. – V / In: Preistoria del Caput Adriae, 87–104, Trieste. 
CESTNIK, V. 2009, Željeznodobna nekropola Kaštel kod Buja. – Monografije i katalozi Arheološki muzej Istre 18.
COVIc, B., S. GABROVEC 1971, Âge du fer. – Epoque préhistorique et protohistorique en Yougoslavie – Recher­ches et résultats, 325–349, Beograd. 
CUKA, M. 2015, Pula – Arheološki muzej Istre. – Hrvatski arheološki godišnjak 12 (2016), 409–411. DE JUlIIS, E. M. 1977, La ceramica geometrica della Daunia. – Firenze. DEllA CASA, Ph. 1996, Velika Gruda 2. – Universitäts­forschungen zur prähistorischen Archäologie 33. DUhN, F., F. MESSERSChMIDT 1939, Italische Gräber­kunde. – heidelberg. DUlAR, J. 1982, Halštatska keramika v Sloveniji (Die Grabkeramik der älteren Eisenzeit in Slowenien). – Dela 
1. razr. SAZU 23. EGG, M. 1988, Antike Helme. – Monographien des Römi-sch-Germanischen Zentralmuseums 14. 
FISChER, J. 1984, Die vorrömische Skulpturen von Nesac­tium. – Hamburger Beiträge zur Archäologie 11, 9–98. 
FREY, O.-h. 1969, Die Entstehung der Situlenkunst. – Römisch-Germanische Forschungen 31. 
FREY, O.-h. 2002, Sculture in pietra in Europa Centrale ed in Italia. – Padusa 38 n.s., 13–17. 
GABROVEC, S. 1987a, Svetolucijska grupa. – V / In: Prai­storija jugoslavenskih zemalja 5. Željezno doba, 120–150. 
GABROVEC, S. 1987b, Notranjska grupa. – V / In: Praisto­rija jugoslavenskih zemalja 5. Željezno doba, 151–177. 
GABROVEC, S., K. MIhOVIlIc 1987, Istarska grupa. – V / In: Praistorija jugoslavenskih zemalja 5. Željezno doba, 293–338. 
GlOGOVIc, D. 1979, Nalazi geometrijske keramike iz Daunije na podrucju Istre. – Histria archaeologica 10/1, 57–84. 
GlOGOVIc, D. 1998, Protogeometrijska apulska keramika iz Nezakcija. – Histria antiqua 2, 55–60. 
GlOGOVIc, D. 2003, Fibeln im kroatischen Küstengebiet. 
– Prähistorische Bronzefunde 14/13. GNIRS, A. 1925, Istria praeromana. – Karlsbad. GOBBI, C. 1999, Schede. – V / In: Piceni, popolo d’Europa, 
200–203, Roma. 
GUIBAl et al. 2019 = F. Guibal, Ch. Oberline, A. F. Dominguez, G. Boetto 2019, Datiranje. – V / In: I. Koncani Uhac, G. Boetto, M. Uhac (ur. / eds.), Zam­bratija. Prapovijesni šivani brod. Rezultati arheološkog istraživanja, analiza i studija, Monografije i katalozi Arheološki muzej Istre 33, 120–121.
GUŠTIN, M. 1974, Mahaire. Doprinos k povezavam Picena, Slovenije in srednjega Podonavja (Mahaira Krumschwerter: Urgeschichtliche Verbindungen Pice­num – Slowenien – Basarabi). – Situla 14/15, 77–94.
GUŠTIN, M. 2019, Zu den alpinen Negauer helmen aus Reutte (Tirol) und Nesactium (Istrien), Mit einem Be-itrag von Kristina Mihovilic. – V / In: h. Baitinger, M. Schönfelder (ur. / eds.), Hallstatt und Italien, Festschrift für Markus Egg, Monographien des Römisch-Germa­nischen Zentralmuseums, 154, 365–388. 
häNSEl, B. 1967, Plastik der jüngeren Bronzezeit und der älteren Eisenzeit aus Bulgarien. – Germania 47, 62–86. 
häNSEl, B., B. TERŽAN 2020, Metalni predmeti i drugi pojedinacni nalazi od kamena, gline, kosti i veprovog zuba / Metallgegenstände und andere Funde aus Stein, Ton, Knochen und Eberzahn. – V / In: B. hänsel, K. Mihovilic, B. Teržan et al., Monkodonja 3. Istraživanje protourbanog naselja bronacanog doba Istre. Nalazi od metala, gline, kosti i kamena te ljudskih i životinjskih kostiju / Monkodonja 3. Forschungen zu einer protourbanen Siedlung der Bronzezeit Istriens. Die Funde aus Metall, Ton, Knochen und Stein sowie die menschlichen und tieri­schen Knochen, Monografije i katalozi Arheološki muzej Istre 34, 147–262 [http://www.ami-pula.hr/fileadmin/ user_upload/Dokumenti/2020/MONOGRAFIJE_I_KA­TAlOZI/28.05.2020/monkodonja-3_1.pdf]. 
hARDING, A. 1995, Die Schwerter in ehemaligen Jugo­slawien. – Prähistorische Bronzefunde 6/14. 
hEllMUTh KRAMBERGER, A., S. MüllER, M. CUKA 2018, Monbrodo – Prapovijesna gradina blizu plaže Cisterna, južno od grada Rovinja, u svjetlu novih istraživanja. – Histria archaeologica 49 (2019), 13–37. 
hOERNES, M. 1894, Ausgrabungen auf den Castellier von Villanova am Quieto in Istrien. – Mitteilungen des Archaeologische Gesellschaft 24, 155–184. 
hOERNES, M. 1905, Die prähistorische Nekropole von Nesactium. – Jahrbuch der K. K. Zentral-Kommission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und Historischen Denkmale, NF. 3, 325–344, Wien. 
hOERNES, h., O. MENGhIN 1925, Urgeschichte der Bildenden Kunst in Europa. – Wien. 
KNEZ, T. 1973, Figurale Situlen aus Novo mesto (Figuralne situle iz Novega mesta). – Arheološki vestnik 24, 309–326. 
KNEZ, T. 1984, Situlska umjetnost u Jugoslaviji. – V / In: Duhovna kultura Ilira, Posebna izdanja ANUBih 67, Centar za balkanološka ispitivanja 11, 89–104. 
KOZlICIc, M. 1986, Anticka obalna linijau svijetlu hidro­arheoloških istraživanja. – Izdanja HAD-a 11/2, 135–165. 
KRIŽMAN, M. 1979, Anticka svjedocanstva o Istri. Istra kroz stoljeca, Prvo kolo, Knjiga 1. – Pula, Rijeka. 
KUCAR, V. 1979, Prahistorijska nekropola Beram. – Histria archaeologica 10/1, 85–131. 
lUCKE, W., O.-h. FREY 1962, Die Situla in Providence. 
– Römisch-Germanische Forschungen 26. MACChIAROlA, I. 1991, Schede (c1–c138). – V / In: Samnivim. Archeologia del Molise, 76–90, Roma. 
MARChESETTI, C. 1883–1884, la necropoli di Vermo presso Pisino nell’Istria. – Bolletino della Società di scienze naturali in Trieste 8, 265–294. 
MARChESETTI, C. 1884, Di alcune antichità scoperte a Vermo presso Pisino d’Istria. – Archeografo Triestino n.s. 10, 416–424. 
MARChESETTI, C. 1903, I Castellieri preistorici di Trieste e della Regione Giulia. – Trieste. 
MATOŠEVIc, D., K. MIhOVIlIc 2004, Prapovijesni nalazi na trgu G. Matteottija u Rovinju. – Rovinj. 
MIhOVIlIc, K. 1972, Nekropola Gradine iznad limskog kanala. – Histria archaeologica 3/2 (1977). 
MIhOVIlIc, K. 1979, Gradina Punta Kašteja kod Medu­lina. – Histria archaeologica 10/1, 37–51. 
MIhOVIlIc, K. 1986, Histri i Etrušcani. – Monografije i katalozi Arheološki muzej Istre 2. 
MIhOVIlIc, K. 1989–1990, Narukvice – manžete s graviranim ukrasom. – Histria archaeologica 20–21 (1990), 29–53. 
MIhOVIlIc, K. 1991a, Nalazi prahistorijskih ostava na podrucju Istre (Vorgeschichtliche hortfunde in Istrien). – Arheološki vestnik 42, 207–218. 
MIhOVIlIc, K. 1991b, l’Istria dal IV al I secolo a. C. – V / In: Preistoria e protostoria dell’Alto Adriatico, Antichità Altoadriatiche 37, 157–164. 
MIhOVIlIc, K. 1994–1995, Srebrni nakit iz Nezakcija. – Diadora 16–17 (1995), 81–100.
MIhOVIlIc, K. 1995, Školjic (Funtana) i tragovi pra­povijesnih obalnih i otocnih lokaliteta Istre. – Histria archaeologica 26 (1997), 28–57. 
MIhOVIlIc, K. 1996, Nezakcij – nalaz grobnice 1981. godine. – Monografije i katalozi Arheološki muzej Istre 6. 
MIhOVIlIc, K. 1998, Prapovijesni kameni spomenik iz Kaštela – Castelvenere. – Bujština ’90’ 9–12, Umag. 
MIhOVIlIc, K. 1999–2000, Sceptar iz Nezakcija. – Opu­scula archaeologica 23–24, 21–26. 
MIhOVIlIc, K. 2001a, Nezakcij. Prapovijesni nalazi 1900–1953. – Monografije i katalozi Arheološki muzej Istre 11. 
MIhOVIlIc, K. 2001b, Kratki mac – bodež s trokutastom plocom za nasad rucke iz Istre (Kurzschwerter – Dolche mit dreieckiger Griffplatte aus Istrien). – Arheološki vestnik 52, 173–179. 
MIhOVIlIc, K. 2002, Grcki i helenisticki nalazi u Istri i Kvarneru. – V / In: N. Cambi, S. Cace, B. Kirigin (ur. / eds.), Grcki utjecaj na istocnoj obali Jadrana. Zbornik radova sa znanstvenog skupa održanog 24. do 26 rujna 1998. godine u Splitu, Biblioteka knjiga Mediterana 26, 499–519. 
MIhOVIlIc, K. 2004, Ceramica greca in Istria. – V / In: 
l. Braccesi (ur. / ed.), Studi sulla Grecità d’Occidente. I Greci in Adriatico 2, hesperìa 18, 101–121. 
MIhOVIlIc, K. 2007a, I vasi del tipo kothon nell’Adriatico orientale. – V / In: M. Guštin, P. Ettel, M. Buora (ur. / eds.), Piceni ed Europa, Archeologia di frontiera 5, 85–94. 
MIhOVIlIc, K. 2007b, Broncani stamnoi iz Nezakcija. – V / In: M. Blecic, M. Crešnar, B. hänsel, A. hellmuth, 
E. Kaiser, C. Metzner-Nebelsick (ur. / eds.), Scripta paehistorica in honorem Biba Teržan, Situla 44, 613–621. 
MIhOVIlIc, K. 2007c, Istrian Contacts with the Aegean throughout the early Iron Age. – V / In: I. Galanaky, h. Tomas, Y. Gamakis, R. laffineur (ur. / eds.), Beetwen the Aegean and Baltic Seas. Prehistory Across Borders, Aegaeum 27, 343–349. 
MIhOVIlIc, K. 2011, Na pocetku je bila pec. Željeznodobno naselje i nekropola uz Arheološki muzej Istre. – Arheološki muzej Istre. Katalog 82, 7–41. 
MIhOVIlIc, K. 2012, Bronzo finale in Istria. – V / In: 
V. Bellelli (ur. / ed.), Le origini degli Etruschi. Storia Archeologia Antropologia, 411–431, Roma. 
MIhOVIlIc, K. 2013, Castellieri – Gradine of the Northern Adriatic. – V / In: h. Fokkens, A. harding (ur. / eds.), The Oxford Handbook of the European Bronze Age, 864–876. 
MIhOVIlIc, K. 2014, Histri u Istri. Željezno doba Istre. 
– Monografije i katalozi Arheološki muzej Istre 23. 
MIhOVIlIc, K. 2017, helenisticke broncane situle iz Ne-zakcija. – Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku 110/1, 257–274.
MIhOVIlIc, K., P. RAJIc ŠIKANJIc 2016, Nalaz žarnog groba kod Mariškici (lupoglav). – Histria archaeologica 47 (2017), 57–76. 
MIhOVIlIc et al. 2001 = K. Mihovilic, B. Teržan, B. hänsel, 
D. Matoševic, C. Becker 2001, Rovinj prije rima / Rovi­gno prima dei Romani / Rovinj vor den Römern. – Kiel. MlADIN, J. 1964, Umjetnicki spomenici prahistorijskog Nezakcija. – Kulturno-povijesni spomenici Istre 5, Pula. MlADIN, J. 1966–1969, halštatska nekropola na Gradini iznad limskog kanala. – Jadranski zbornik 7, 289–315. MlADIN, J. 1974, Broncane posude i šljemovi iz Istre. – Diadora 7, 35–158. 
MlADIN, J. 1977–1978, Geneza covjeka u likovnim spomenicima iz prapovijesnog Nezakcija. – Histria archaeologica 8–9 (1995). 
MlADIN, J. 1980, Sitna prapovijesna plastika u Arheolo­škom muzeju Istre u Puli. – Diadora 9, 165–195. 
MORETTI, M. 1983, la necropoli del castelliere media-no di Pizzughi. – V / In: Preistoria del Caput Adriae, 153–158, Trieste. 
MOSER, C. 1884, Bericht über die Nekropole von Vermo nächts Mitterburg – Pisino. – 7. Bericht d. prähisto­rische Commission d. Akademie d. Wissenschaften, 1 Abt. 89, 11–34. 
MüllER, S., M. CUKA, A. hEllMUTh KRAMBERGER 2016, Monbrodo – nova istraživanja gradine južno od Rovinja u blizini uvale Cisterna. – Histria archaeologica 47 (2017), 21–55.
ORlIc, l. 2011a, Željeznodobne fibule s nalazišta Cetvrt sv. Teodora u Puli. – Histria archaeologica 42 (2012), 185–215. 
ORlIc, l. 2011b, histarsko razdoblje. – V / In: A. Starac, Pula. Radanje grada, Arheološki muzej Istre. Katalog 83, 7–12. 
PERCAN, T. 2010, Sv. Martin iznad limskog kanala. – Hrvatski arheološki godišnjak 2 (2011), 418–421.
PETEŠIc, S. 2011, Uoci osnutka rimske kolonije. – V / In: A. Starac, Pula. Radanje grada, Arheološki muzej Istre. Katalog 83, 13–17.
PETEŠIc, S. 2012, Nalazi sive venetske keramike s arheolo­škog lokaliteta u cetvrti sv. Teodora u Puli. – Arheološki muzej Istre. Vitrina mjeseca 1.6.–1.7.2012, Pula.
PETEŠIc, S. 2014, Pula – Malo rimsko kazalište. – Hrvatski arheološki godišnjak 11 (2015), 363–365.
POlŠAK, A., D. ŠIKIc 1973, Osnovna geološka karta SFRJ. – Beograd. 
POVEDA, P, G. BOETTO 2019, Preliminarna rekonstruk­cija. – V / In: I. Uhac Koncani, G. Boetto, M. Uhac (ur. / eds.), Zambratija. Prapovijesni šivani brod. Rezultati arheološkog istraživanja, analiza i studija, Monografije i katalozi Arheološki muzej Istre 33, 96–103. 
PUSChI, A. 1905, la necropoli preromana di Nesazio, Relazione degli scavi eseguiti negli anni 1901, 1902 e 1903, Nesazio–Pola. – Atti e memoria della Società istriana di archeologia e storia patria 22, 3–202. 
RAJIc ŠIKANJIc, P. 2009, Analiza spaljenih ljudskih koštanih ostataka s lokaliteta Kaštel kod Buja. – V / In: V. Cestnik, Željeznodobna nekropola Kaštel kod Buja. Analiza pokopa željeznodobne Istre, Monografije i katalozi Arheološki muzej Istre 18, 261–278.
RAJIc ŠIKANJIc, P. 2011, Analiza spaljenih skeletnih ostataka iz urni pronadenih u sondi 1 uz južni zid Ar-heološkog muzeja Istre u Puli. – V / In: K. Mihovilic,Na pocetku je bila pec. Željeznodobno naselje i nekropola uz temelje Arheološkog mueja Istre, Arheološki muzej Istre. Katalog 82, 65–71. 
RIÐANOVIc et al. 1975 = J. Ridanovic, V. Rogic, J. Roglic,
T. Šegota 1975, Sjeverno hrvatsko primorje. – V / In: Geografija SR Hrvatske 5, Zagreb. 
SAKARA SUCEVIc, M. 2004, Kaštelir. Prazgodovinska naselbina pri Novi vasi / Brtonigla (Istra) (Prehistoric settlement near Nova vas / Brtonigla (Istria)). – Annales Mediterranea, Koper. 
STARAC, A. 2011, Pula. Radanje grada. – Arheološki muzej Istre. Katalog 83. 
STICOTTI, P. 1902, Relazione preliminare sugli scavi di Nesazio. – Atti e memorie della Società istriana di archeologia e storia patria 18, 121–147. 
STICOTTI, P. 1905, Di alcuni feammenti lapidei con fregi micenei trovati a Nesazio in Istria. – Atti del Congresso Internazionale di Scienze Storiche (Roma, 1–9 aprile 1903) II, Atti della Sezione I: Storia antica e filologia classica, 147–156, Roma. 
ŠEGOTA, T., A. FIlIPCIc 1991, Arheološki i geološki pokazatelji holocenskog položaja razine mora na istocnoj obali Jadranskog mora. – Rad Hrvatske akademije 

Istra in the Iron Age 
znanosti i umjetnosti 458. Razred za prirodne znanosti 25, 149–172. 
TAMARO, B. 1927, A proposito di alcune sculture di Ne-sazio. – Bullettino di Paletnologia Italiana 47, 116–143. 
TERŽAN, B. 1976, Certoška fibula (Die Certosafibel). – Arheološki vestnik 27, 317–443. 
TERŽAN, B. 1996, Urnenfelderzeitliche halsringe zwischen der nördlichen Adria und Südpolen. – V / In: Problemy epoki brazu i wczesnej epoki zelaza w Eupopie Srodkowey, 489–501, Kraków. 
TERŽAN, B. 2007, Principi e guerrieri delle due sponde altoadriatiche. – V / In: M. Guštin, P. Ettel, M. Buora (ur. / eds.), Piceni ed Europa, Archeologia di frontiera 7, 39–54. 
TURK, P. 1996, Datacija poznobronastodobnih depojev / The Dating of late Bronze Age hoards. – V / In: B. Teržan (ur. / ed.), Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem 2 / Hoards and Individual Metal Finds from the Eneolothic and Bronze Ages in Slovenia 2, Katalogi in monografije 30, 89–123. 
UREM, D. 2012, Limska Gradina, Keramika s podrucja nekropole. – Monografije i katalozi Arheološki muzej Istre 21. 
VIDUlI TORlO, M. 2005, Il Civico Museo di Storia ed Arte e l’Orto Lapidario a Trieste. – Trieste. 
VIŠNJIc et al. 2013 = J. Višnjic, F. Cavalli, T. Percan, D.Innocenti 2013, Žarni željeznodobni grob iz Berma. – Histria archaeologica 44 (2014), 31–62. 
YNTEMA, D. G. 1985, The Matt-painted Pottery of Southern Italy. – Utrecht. 


Istra in the Iron Age 
Summary 
Investigations into the Iron Age of the Istra Peninsula began with the excavations of the first urn cemetery at Beram in 1883 (Fig. 1: 19). This was followed by the excavations of the cemeteries at Picugi (Fig. 1: 14–16), Pula (Fig. 1: 4), Nesactium (Fig. 1: 1), Kaštel near Buje (Fig. 1: 28), Sv. Dionizij (Fig. 1: 25), Sv. Martin near Tar (Fig. 1: 22), after 1950 again at Kaštel near Buje, limska gradina (Fig. 
1: 10), Nesactium and recently again at Beram, Sv. Martin above limski kanal (Fig. 1: 9) and Pula. 
The finds from these sites were analysed and culturally attributed, most frequently viewed in relation to the cemeteries at Este, Sv. lucija / Most na Soci and the Venetic culture; they were dated from the 6th century BC onwards. Šime Batovic was the first to identify the finds as forming a distinct cultural group of the Iron Age, developed alongside those in Posocje, the Kras and Notranjska, dating its beginnings to the 9th century BC. 
Stane Gabrovec revised the knowledge of the territory (large part of the peninsula with the northwest and north border on the River Rižana and in cicarija, the east border on the River Raša; Fig. 1) and chronology of the Istra Iron Age group (beginning in the 10th century BC); he presented his revision in the 1970/71 seminar in ljubljana. In light of this, earlier findings were then reassessed and upgraded with the results of the new inves­tigations in the cemeteries. This led to a revised chronology published in 1987, which is still valid today, albeit with minor corrections (Fig. 2).  
The Bronze Age hillforts of Istra witnessed an abrupt end or change at the transition from the 12th to the 11th century BC; this is particularly apparent in the funerary rite, which changed from inhumation to cremation. From this point onwards, it is possible to trace a continuous cultural develop­ment across Istra, especially in the necropoleis that were extensively investigated, for example those at Beram, Picugi, Pula and Nesactium. 
New investigations, stray finds and the applica­tion of new technologies have brought a wealth of new knowledge. This enabled us to shift the beginning of cremation in Istra back to the 12th century BC, which corresponds with the late Bronze Age and Urnfield culture according to the central European chronology, with the appearance of the proto-Villanova culture on the Apennine Peninsula and with late helladic IIIc in the Ae­gean. The earliest urn graves in the cemeteries of Istra (the Istra I phase – 12th/11th–10th century BC), which show a continuation often until the period of Romanisation, reveal the elements of all the above-enumerated cultures (Pl. 1). 
The beginning of the next, Istra/histri II phase, can be inferred from the 14C date of an urn from Beram (910 BC). It shows that the novelties and with them the Istra II phase began even before the end of the 10th century and concluded before the end of the 8th century BC; the phase is marked with characteristic urns in the shape of globular jugs or neckless vessels with an inverted rim and decorated with pseudo-cord, incised, applied or painted spirals, meanders and other simple motifs. Grave goods are very modest, most frequently broad band bracelets of sheet bronze and sometimes a bronze knife or ornamental pin, also bearing incised decoration such as that on pottery (Pl. 2). 
From the Istra III phase (late 8th century BC) to the beginning of Romanisation, i.e. the end of the 1st century BC, evidence from urn graves, necropo­lises and settlements suggests that Istra became the junction of contacts between the north-eastern, central and Adriatic coasts of southern Italy, the Alps, as well as the Posocje, the Kras, Notranjska and Dolenjska regions (Pl. 3–5). This is most clearly illustrated in the monuments of situla art thus far known from Nesactium (Fig. 3). Towards the end of the 6th and beginning of the 5th, Greek black and red figure pottery first appeared, as well as bronzework coming from workshops in Thrace and Macedonia. 
The important location of Istra, and Nesactium as its political and religious centre, is underscored by the numerous finds of imported luxury goods (such as bronze vessels decorated in the situla art style) and monumental stone statues (parts of a torso belonging to a young man, horseman, women shown in labour and nursing an infant, as well as parts of slabs decorated with spirals and meanders). 
The 2007 and 2013–2020 rescue excavations taking place in Pula, particularly the eastern slope of Kaštel and its hillfort (under and around the building housing the Arheološki muzej Istre) (Fig. 4; 5), as well as its northern foot (district Sv. Teodor) have brought to light new evidence on the life in Iron Age settlements. Thus far only published as preliminary reports, this new evidence is of great importance for understand­ing the daily life of the Iron Age inhabitants of Istra. Also significant is the sewn boat found off Zambratija (Fig. 6), which is the earliest known vessel of this type found in the Mediterranean and physical evidence of the maritime navigation of Istra’s inhabitants previously only known from ancient written sources. 
Translation: Andreja Maver 
Kristina Mihovilic Cara Emina 6 hR – 52100 Pula kristina.mihovilic@gmail.com 

Slikovno gradivo: Fig. 5 (foto: Tanja Draškic Savic). – Fig. 6 (foto: Philippe Groscaux). Illustrations: Fig. 5 (photo: Tanja Draškic Savic). – Fig. 6 (photo: Philippe Groscaux). 

T. 1: Stupanj Istra I. limska gradina, grob 57. 
T. 1: The Istra I phase. limska gradina, Grave 57. 


T. 2: Stupanj Istra II. Nezakcij, grob IV/2. 
T. 2: The Istra II phase. Nesactium, Grave IV/2. 


T. 3: Stupanj Istra III. Izbor tipicnih predmeta: 1–5 Nezakcij (grob I/12); 6, 7 Picugi; 8, 9 Picugi II (grob 19); 10, 11 Kaštel kod Buja (grob 1); 12 Kaštel kod Buja (groba 2); 13–15 Beram (grob 12). Razlicita mjerila. 
T. 3: The Istra III phase. Select characteristic goods: 1–5 Nesactium (Grave I/12); 6, 7 Picugi; 8, 9 Picugi II (Grave 19); 10, 11 Kaštel near Bujee (Grave 1); 12 Kaštel near Buje (Grave 2); 13–15 Beram (Grave 12). Different scales. 

T. 4: Stupanj Istra IV. Izbor tipicnih predmeta: 1, 2, 12 Nezakcij (grob V/8); 3 Nezakcij (grob I/15,16,17); 4, 5, 7, 9, 10, 14, 17 Nezakcij; 8, 11, 13, 15, 16, 20 Nezakcij (grob I/12); 19 Nezakcij (grobnica 1981.); 6 Beram (grob 9); 18 Kringa; 21 Picugi I (grob 54). Razlicita mjerila. 
T. 4: The Istra IV phase. Select characteristic goods: 1, 2, 12 Nesactium (Grave V/8); 3 Nesactium (Grave I/15,16,17); 4, 5, 7, 9, 10, 14, 17 Nesactium; 8, 11, 13, 15, 16, 20 Nesactium (Grave I/12); 19 Nesactium (tomb investigated in 1981); 6 Beram (Grave 9); 18 Kringa; 21 Picugi I (Grave 54). Different scales. 

T. 5: Stupanj Istra V. Izbor tipicnih predmeta: 1, 3, 7–10, 13, 14, 21 Nezakcij (grobnica 1981.); 2 Nezakcij (grob I/6); 4 Nezakcij (groba I/5); 5, 6, 18 Nezakcij (groba I/12); 11, 12, 15, 16, 19, 20 Nezakcij. Razlicita mjerila. 
T.5: The Istra V phase. Select characteristic goods: 1, 3, 7–10, 13, 14, 21 Nesactium (tomb investigated in 1981); 2 Nesactium (Grave I/6); 4 Nesactium (Grave I/5); 5, 6, 18 Nesactium (Grave I/12); 11, 12, 15, 16, 19, 20 Nesactium. Different scales. 
Arheološki vestnik 72, 2021, 533–550; DOI: https://doi.org/10.3986/AV.72.18 
Kvarner u starijem željeznom dobu sjevernog Jadrana 

Kvarner in the Early Iron Age of the northern Adriatic 
Martina BlecIc KAVur 
Izvlecek 
[Kvarner v casu železne dobe severnega Jadrana] V starejši železni dobi severnega Jadrana je poleg Istre imel posebno mesto tudi Kvarner. Njegovo vlogo in pomen v komunikacijah in kroženju blaga v tistem casu nakazujejo starejše in novejše raziskave. ceprav so se v zadnjih dveh desetletjih izvajale predvsem zašcitne arheološke raziskave, je bilo poleg posameznih najdb zbrano veliko novega gradiva, nekaj tudi povsem nepricakovanega. V clanku je predstavljen kratek pregled raziskovalcev in stanja raziskav, opisane so reprezentativne ostaline materialne kulture ter pomembnejše najno­vejše najdbe, ki omogocajo obravnavo kvarnerske skupnosti v novi luci, zlasti v konkretnejši povezavi s sosednjimi, a tudi oddaljenimi kulturnimi skupnostmi od Alp do Jadrana in od Apeninov do Balkana. 
Kljucne besede: Severni Jadran; kvarnerska skupina; starejša železna doba; materialna kultura; prestižni predmeti; kulturni stiki 
Abstract 
In the early Iron Age of the northern Adriatic and Istria, Kvarner also had a special place. Its role and importance in communications and the circulation of goods are indicated by older and more recent research. Although mainly protective archaeological research has been carried out in the previous two decades, in addition to individual finds, a large amount of new material has been collected, some of which was utterly unexpected. This article presents a brief overview of researchers and the state of research, then representative material culture and important recent finds that allow us to treat the Kvarner community in a new light, especially in more concrete connection with neighbouring, but also distant cultural communities from the Alps to the Adriatic and the Apennines to the Balkans. 
Keywords: Northern Adriatic; Kvarner group; Iron Age; material culture; prestigious goods; cultural contact 
KVARNER U POSLJEDNJEM Cres, lošinj, Krk, rab i Pag (sl. 1).1 Sam položaj, 
TISUCLJECU STARE ERE na duboko uvucenoj tocki Jadranskog mora unutar 
europskog kopna, od praskozorja je naše prošlosti 

Na specificnom prostoru, raskrižja cetiriju omogucavao prožimanje plovidbenih putova i važnih plovidbenih pravaca sjevernog dijela is-kopnenih komunikacija, a time i spoj mediteran­tocnog jadranskoga priobalja smjestilo se Ma-skog i kontinentalnog kulturnog podrucja. rijec re quaternarium, današnji Kvarner (Quarnaro, je dakle o heterogenom prostoru koji se poput Carnaro). Kvarner predstavlja veliki zaljev koji lagune rasplinjava na svojim krajevima i stapa s se prostire izmedu velebitske i istarske obale, te dominantnog rijeckog zaljeva izmedu kojih je 1 Stražicic 1996, 38, 40–41; Duplancic leder, ujevic, “arhipelag” velikih i medusobno povezanih otoka cala 2004, 6–31; Favro, Saganic 2007, 61–62. 
drugim, susjednim ekološkim i kulturnim miljeima. S tako jedinstvenim zemljopisnim kompleksom i izuzetnim prirodnim ekosustavom, brojnih manjih otoka i hridi, zašticenih uvala i kanala, s plitkim i toplim morem, izobiljem pitke vode te s blagom sredozemnom klimom bili su ponudeni osnovni preduvjeti za razvoj života i njegovo neprekinuto trajanje.2 
uvod u željezno doba Kvarnera može zapoceti velicanstveno, kako i prilici tome mjestu pod suncem – s carobnom Medejom i njezinim Argo-nautima, s mitskim grckim moreplovcima koji su, ako je vjerovati antickim povijesnim izvorima i njihovim interpretacijama, dio avantura doživjeli upravo na otocima Cres–lošinj.3 Iz te poetske i semanticke perspektive možemo barem djelomice sagledati daleku prošlost posljednjeg tisucljeca stare ere. Naime, danas pouzdano znamo kako je život tadanjih ljudi bio izvjesno rascvjetan i izuzetno dinamican, a tek blijedi odraz te “slike svijeta” slijedimo u arheološkim izvorima koji su, unatoc opsegom relativno malih i vecinom zaštitnih arheoloških istraživanja, ostavili izni-man trag. Ipak, i ti su nam rezultati omogucili da saberemo mnoga saznanja kako su u to vrijeme nastanjivana i formirana mnogobrojna naselja na uzvisinama, tj. gradinama, iako su naseljavana i nizinska naselja, uz obalu ili na prevlakama. Gradinska su naselja u pravilu bila smještena na istaknutim uzvišenjima, s prostornom dosljednošcu te s razvijenom mogucnosti brze i jednostavne medusobne komunikacije. Njihov karakter, funkcija i kontinuitet postojanja zapravo i dalje predstavljaju svojevrsnu nepoznanicu.4 Medutim, posebnu su važnost imala naselja vecih razmjera koja su se i formirala u tzv. središta. Tu se uvršcuju naselja u rijeci, Bakru, Senju i Sv. Jurju, Krku i Baški na otoku Krku te posebno na Osoru na otoku Cresu i Nezakciju na istarskoj istocnoj obali (sl. 1). Premda se kontinuitet njihova naseljavanja slijedi od (kasnog) broncanog doba, najviše ih se ipak ustanovljuje s pocetkom željeznoga do-ba, odnosno negdje u 10. st. pr. Kr. Buduci da je ovdje mahom rijec o znacajnijim položajima, vecina ih je trajno nastanjivana sve do kraja te epohe. Pored naselja, ponajviše uz njihove ulaze i prilazne putove, nalazile su se nekropole i tu­
2 Blecic Kavur 2014a, 17–23; ead. 2015, 11–15. 
3 Mori 2008; cf. Katicic 1995, 72–75; Blecic Kavur 2015, 15–18. 
4 Blecic Kavur 2015, 18–21; usp. cuckovic 2017; Dra­ganits et al. 2019. 
muli, a pojedinacni grobovi u i izvan naselja svi su, srecom, znato bolje analizirani. Trenutacnim stanjem istraženosti priobalja i otoka razlikuje-mo nekropole na ravnom i one pod tumulima, kod kojih opet dijelimo pogrebne obicaje skele­tnim i paljevinskim nacinom pokopavanja sve do mladeg željeznog doba kada je prevladao skeletni ispruženi nacin pokopavanja.5 Iz njih baštinimo veliku vecinu materijalne kulture koja predstavlja okosnicu u rekonstruiranju nacina onodobnog življenja i našeg poznavanja tog dijela povijesti Kvarnera kao vitalnog topos unutar dinamicnog koncepta povezanosti željeznodobnih kulturnih fenomena, pretpovijesne Europe i civilizacija sredozemnog juga. 
RETROSPEKTIVA ARHEOLOŠKIH ISTRAŽIVANJA 
O proteklim arheološkim istraživanjima na Kvarneru objavljene su iscrpne studije koje donose niz vrijednih i detaljnih podataka o aktivnostima raznih strucnjaka i amatera koji su, svaki na svoj nacin, “otvarali” poglavlja zaboravljene željezno­dobne prošlosti.6 Kako na priobalnom tako i na otocnom dijelu istraživanja su se provodila od 
19. stoljeca. No i u tom je aspektu Kvarner imao uistinu iznimnu konstelaciju. Naime, rascijepljen u dvije države, istocni dio kvarnerske regije bio je pod ingerencijom zagrebackog Narodnog muzeja, a zapadni pod talijanskim i austrijskim instituci­jama. Tako su Kastavštinu, Grobinštinu, Vinodol i Podgorje istraživali zagrebacki, a rijeku, zapadni (istarski) obalni prostor te otoke, talijanski i aus­trijski arheolozi (sl. 1).7 
ukratko, pionirski radovi i prva sustavnijaistraživanja provode Šime ljubic i Josip Brunšmid iz zagrebackog Narodnog muzeja, a od stranih valja istaknuti istraživacke napore edvarda Nowotnya iz Arheološko-epigrafskog seminara Sveucilišta u Becu, Otta von Benndorfa, osnivaca austrijskog arheološkog Instituta i Alfonza Müllnera, kustosa ljubljanskog muzeja. Podaci o onodobnim djelat­nostima dostupni su uglavnom za iskopavanja u Osoru na otoku Cresu, zatim za Garicu, Punat i Bašku na otoku Krku, Kastav, rijecke gradine i 
5 Blecic Kavur 2010, 16–38, 392; ead. 2014a, 25–41, 152; ead. 2015, 57–59; Mihovilic 2013b. 
6 Blecic Kavur 2014a, 25–41; ead. 2015, 25–38. 
7 Blecic Kavur 2010, 25–26; ead. 2014a, 32–33; ead. 2015, 25–31. 


Sl. 1: Zemljopisni položaj Kvarnera s istaknutim nalazištima iz starijeg željeznog doba. Fig. 1: Geographical position of Kvarner with prominent sites from the early Iron Age. 
grobove, Grobnik, Bakar, Sv. Juraj, Novi Vinodolski i Klacenicu kod Jablanca (sl. 1). 
Pocetak i rana desetljeca 20. stoljeca obilježena su radom, istraživanjima i rezultatima koje je na prostoru Kvarnera realizirao tršcanski arheolog Carlo Marchesetti istražujuci najvecim udjelom zapadni dio regije, osobito otoke Cres i lošinj. Otok Krk privukao je ponovno pozornost “austrijske škole” Mihovila Abramica i Joszefa Szombathya. Na sjevernom je dijelu Kvarnera, rijeku i zalede, potom istraživao i raffaello Battaglia, profesor padovanskog sveucilišta.8 
8 Mader 2004; 2005; 2006; cus-rukonic 2005; Blecic Kavur 2010, 20–28; ead. 2014a, 29–35; ead. 2015, 28–31. 
Do sredine 20. stoljeca situacija na terenu i izgled nalazišta, bio je osjetno drugaciji nego što se to danas može raspoznati. Istraživanja su bila na samim pocetcima bez vecih i temeljitijih zahvata, usmjerena ponajviše na iskopavanja nekropola te relativno brzo i ucinkovito prikupljanje materijalne grade za formiranje pojedinih zbirki. 
Nakon Drugog svjetskog rata Kvarner istražuju ponajviše hrvatski istraživaci od Vladimira Mirosavljevica, profesora zagrebackog Sveucilišta, Borisa Bacica i Josipa Mladina, iz Arheološkogmuzeja Istre u Puli pa sve do radova Šime Batovica, profesora zadarskog Filozofskog fakulteta, koji je Kvarner ukljucivao u korpus liburnske kulturne grupe željeznog doba i zakljucio s prilicno šturim 
podatcima u sintezi Praistorije jugoslavenskih ze­malja V 1987. godine.9 
Istraživanja mjesnih arheologa, unatoc tomu, bila su aktivna i agilna pri cemu posebno mjesto pripada energicnom radu radmile Matejcic, ondašnjem kustosu Pomorskog i povijesnog muzeja Hrvatskog primorja rijeka i profesorici rijeckog Sveucilišta koja je vecinu nalazišta istraživala i objavljivala.Na njezin rad nadovezale su se aktivnosti Željke Cetinic i ranka Staraca, iz istog muzeja. Vecu znanstvenu pozornost u smislu analiziranja i in-terpretiranja materijalne kulture Kvarnera u svojim je brojnim radovima posvetila Dunja Glogovic, iz Instituta za arheologiju u Zagrebu, koja je, uz radove Kristine Mihovilic, iz Arheološkog muzeja Istre u Puli, te Klare Buršic Matijašic, iz Sveucilišta u Puli, uspjela pomaknuti razumijevanje kvarnerske prošlosti izvan dotad postavljenih okvira. u novom mileniju, s novim istraživanjima i prikupljenim podatcima, realizirane su i nove sintetske studije koje su predstavile Kvarner u dopunjenoj ediciji i s potpuno novim perspektivama.10 
EFEKTIVA REPREZENTATIVNE MATERIJALNE KULTURE 
razlicitost mjesne materijalne grade cini po­drucje posebnim i jedinstvenim u univerzalnom krugu proizvodnje, optjecaja i pohrane, sa simbo-lickom vrijednošcu koja je oduvijek bila složena i višeslojna. u svojevrsnoj znakovnoj reprezenta­ciji svijesti, mnijenja, postojanja i najrazlicitijih oblika onodobne komunikacije, središnju ulogu u posredovanju upravo heterogenih društvenih identiteta i njihovih razmjera svakako su igrali predmeti.11 Oslikavajuci pojedine zajednice ljudi koje su primale te prilagodavale trendove svojim potrebama, shodno vlastitom prepoznatljivom ukusnu, obogacivali su na taj nacin društvene meduodnose i “projekciju” života koja se ocuvala u arheološkom nasljedu željeznog doba citavog prostora Caput Adriae pa tako i Kvarnera. 
Predstaviti valja ponajprije one predmete mate-rijalne kulture koji isticu pojedina mjesta u kvar­nerskom ambijentu i samim time njihove korisnike kao pojedince jer su, na taj nacin, reprezentirali svoju užu i širu zajednicu. Kolicinom i razlicito­
9
 Batovic 1987. 
10
 Za povijest istraživanja vidjeti kod Blecic Kavur 2010, 29–38; ead. 2014a, 35–41; ead. 2015, 31–38. 
11 
robb 2015. 
šcu izdvaja se zasad podrucje rijeke, s okolnim Kastvom, Grobnikom i Bakrom, podrucje Krka i Baške, s gravitiranim crikvenickim i senjskim prostorom, odnosno podrucje Osora s otocnim arhipelagom,12 dok je na zapadnoj strani osebujnu ulogu nedvojbeno imao histarski Nezakcij (sl. 1).13 Tipološko-stilski i kronološki oslonac analiziranja te kulturnog interpretiranja grade upravo predsta­vlja atribut ukrasa odjece i tijela, ponajviše igle, fibule i privjesci, zatim vojna oprema te uvezeno luksuzno posude. Oni nam izricito posvjedocuju 
o složeno izgradenom znacenjskom i simbolick-om sustavu: samosvojno i jedinstveno, naspram uvezenog i univerzalnog. u potonjem se isticu importirani luksuzni i/ili prestižni predmeti, jer su bili obilježjem standarda sukladnog vrijednostima društvenog koncepta šireg kulturnog kruga.14 
Nošnja i nakit najbolje je zastupljena grada to­ga prostora, koja je ujedno bila i najpodesnija za strukturiranje aktualne kronološke slike Kvarnera, pocevši od polovine 10. pa sve do ranog 2. st. pr. Kr. kada, s intervencijama rimljana nastupa nova povijesna epoha. Tipološko-stilska klasifikacija i kronološka determinacija razlicitih tipova igala i fibula u starijem željeznom dobu omogucili su okvirno postavljanje relativnih faza Kvarnera, a preostali dekorativan nakit poput narukvica, naušnica, brojnih privjesaka te drugih dijelova materijalne kulture upotpunili su tu sliku. Igle s diskastim i vazastim glavicama te one razlicitih varijanti konicnih glavica obilježavaju, uvjetno receno, prijelaz iz kasnog broncanog u željezno doba, tj. I.C i II. stupanj ranog starijeg željeznog doba. Mnogo varijanti višeglavih igala repre­zentirale su vec sljedeci III. stupanj kvarnerske regije.15 Nakon toga masovnije korištenje igala izlazi iz mode, jer su u upotrebi vecinom bile fibule i to podjednako kod svih dobi i spolova. u prethodnim je studijama mnogo razlicitih fibula vec bilo studioznije interpretirano,16 medutim njihov se broj kao i tipološki repertoar neprestano povecava.17 Nemalo je njih zastupljeno sa samo jednim primjerkom, a znatan dio predstavlja i neposredan uvoz iz okolnih gravitirajucih, ali i 
12 Blecic Kavur 2010, 392, 399; ead. 2014a, 154; ead. 2015. 
13 Mihovilic 1996; ead. 2001a; ead. 2013a; vidjeti ovdje i clanak K. Mihovilic o Istri u željeznom dobu. 
14
 Stevens 2007; rebay-Salisbury 2016. 15 Blecic Kavur 2010, 102–114, 126–134, 152–158, sl. 278; ead. 2014a, 139–148, sl. 88. 
16
 Glogovic 2003, (sa starijom literaturom). 17 Blecic Kavur 2009; 2014a; 2015. 

Sl. 2: Izbor reprezentativnih fibula starijeg željeznog doba Kvarnera. M. = 1:2. Fig. 2: Selection of representative early Iron Age fibulae from Kvarner. Scale = 1:2. 1  Gradac – Turan (Glogovic 2003, T. / Pl. 47: 354); 2  Novalja – Vidasi (Blecic Kavur 2014, sl. / Fig. 23: 40); 3  Grižane (Blecic Kavur 2014, T. / Pl. 3: 175); 4  Osor – Kavanela (Glogovic 2003, T. / Pl. 47: 358); 5  Osor – Sv. Marija (Glogovic 2003, T. / Pl. 45: 342); 6  Punat (Glogovic 2003, T. / Pl. 46: 348); 7  Kastav – Veli Mišinac (Blecic 2002, T. / Pl. 7: 1.5.13). 
udaljenih prostora, što svjedoci o ukljucenosti Kvarnera u kulturne dosege izmedu Alpa i Apenina, Jadrana i Balkana. Medutim, upravo na Kvarneru od I.C stupnja kasnog broncanog doba, pa sve do mladeg željeznog doba postoji i velika zbirka fibula s mjesnim oznakama koje su, po svemu sudeci, najvjerojatnije bile dio obrtnicke proizvodnje te regije. u kronološkom slijedu starijeg željeznog doba isticu se tzv. zmijaste fibule, zatim fibule tipa Osor, te mlade fibule tipa Baška, o kojima ce biti nešto više rijeci, a kao, uvjetno receno, ustrajna pojava svakako su bile razlicite inacice naocalastih fibula (sl. 2; 6: 1).18 Važno je naglasiti, kako je vecina tih fibula nazvana upravo po kvarnerskim nalazištima, potencirajuci time njihovu važnost u širim istovremenim kulturnim prožimanjima istih ili srodnih manifestacija. 
Prvi oblik fibula poznat s prostora Kvarnera s ukupno 8 primjeraka zmijaste su fibule smatrane dijelom muške nošnje.19 razlikuju se dva osnovna tipa, jednodijelni i dvodijelni, te cak cetiri inacice (sl. 
2: 1–4). Najznacajnije i prisutne u najvecem broju dvodijelne su zmijaste fibule kvarnerske varijante 
(I) sa sedlastim lukom, spiralnog završetka nožice i igle lukovicaste glavice (sl. 2: 3). Zbog odredenih karakteristika, argumentirano im je pripisana mjesna proizvodnja pa ce, pored uvoženih varijanti jednodijelnih zmijastih i dvodijelnih zmijastih fibula s rebrima (sl. 2: 1,2,4), Kvarner predstav­ljati kao jedinstven kulturni prostor u kontekstu istocnojadranskih kultura i u transjadranskim procesima druge polovine 10. i ranog 9. st. pr. Kr., odnosno I.C i prijelaza na II. stupanj kvarnerske relativno-kronološke sheme.20 
Slijede mlade, ali ništa manje zanimljive fibule tipa Osor (sl. 2: 5,6). Kao i o zmijastim, tako su i 
o tim fibulama ispisane opsežne studije.21 Pa iako potjecu samo s tri nalazišta, Osor, Krk i Punat, a ostali primjerci poznati su iz uže zadarske, tj. liburnske regije, najveca koncentracija zastupljena je upravo na Kvarneru i to u dvije inacice, vari­jante Osor (I) (sl. 2: 5) i varijante Krk (II) (sl. 2: 6). rijec je o vecim, raskošnim lucnim fibulama koje zapravo predstavljaju kompozitne fibule, jer se sastoje od dugacke igle, tordirane ili cak omotane 
18
 Glogovic 2003, 23–35 (sa starijom literaturom); Blecic Kavur 2010, 134–137, 164–166; ead. 2014a, 105–106. 19 Glogovic 2003, 45–49 (sa starijom literaturom); ead. 2015; Teržan 2009, 216–223. 
20 Blecic Kavur 2012; ead. 2014a; 120–129, sl. 71–72; 87. 
21
 Glogovic 2003, 43–45 (sa starijom literaturom); Blecic Kavur 2010, 134–151; Kukoc 2013; Teržan 2013. 
žicom, s glavom u obliku diska i s lukom koji je izdignut i naknadno spojen s iglom, opet dodatno ukrašen umetnutom spiralno namotanom žicom u obliku stožaste dugmadi te, eventualno, s pri­dodanom jantarnom perlom. Najznacajniji nalaz onaj je iz bogatog ženskog groba 6 iz tumula kod Sv. Marije na Osoru, jer je zasad uistinu jedini koji nam odražava status pokojnica koje su takve fibule mogle nositi.22 
Na osorskim je fibulama svakako osobit disk na kraju igle s dekorativnim i simbolicko-semantickim programom, a upravo osorski primjerci fibula va­rijante Osor (I), s ukupno 10 primjeraka, pokazuju kako je on bio estetski raznovrstan a ikonografski složen, te time dominantniji u odnosu na liburnske primjerke. razliku cini i jantarna perla koja je kod osorskih primjeraka poligonalna, a kod liburnskih okrugla. Svojstven mjesni izricaj u oblikovanju nošnje, razvijen u djelovanju jednog znakovnog/ simbolickog sustava na drugi, tj. preuzetih dijelova nakita iz šireg jadranskog bazena u vrijeme II. kvar­nerskog stupnja ranog starijeg željeznog doba, time je iznova i nedvojbeno izražen.23 Naposljetku, cini se opravdanim pretpostaviti mogucnost postojanja više radionica ili obrtnickih “ateljea” koji su proi­zvodili takve fibule, od kojih je jedan neosporno morao postojati u samom Osoru, a tome u prilog svjedocit ce npr. kako nalazi neobradenog jantara (sl. 3), tako i noviji nalazi tipicnih poligonalnih perli (sl. 6: 2).24 
uz sve veci opticaj malih, jednodijelnih lijevanih fibula, vec od kasnog 7., a osobito od tijeka 6. st. pr. Kr. na prostoru Kvarnera, Dalmacije i njihova neposrednog japodskog zaleda, možemo slijediti korištenje nove fibule, tzv. fibule tipa Baška (sl. 2: 7). Prema tehnološkim osobitostima, u odnosu na dosadašnje tri varijante i njezine inacice,25 razli­kuje se sada cak pet varijanti koje se, s obzirom na shemu, masivnost i ukrašenost, dijele u nekoliko podvarijanati.26 Prikupljenim novim podatcima opcenita karta rasprostiranja tog tipa fibule na­dopunjena je, ponajviše za ocekivana nalazišta na podrucju liburnije gdje je i inace bila najbrojnije zastupljena, gdje je možda kao regionalni produkt evoluirala od nekih starijih ili srodnih tipova fibula, ali gdje se sigurno proizvodila i razvijala 
22 Mladin 1960, 221–222, t. 11; Glogovic 2003, 44–45; Blecic Kavur 2010, 145, sl. 93; 94: 1; 95; Teržan 2013, t. 1. 
23 Blecic Kavur 2010, 141, 144–149, sl. 94–95. 
24 Blecic 2009; Blecic Kavur 2010, 146, 149, sl. 96. 
25 Batovic 1974, 189–192, sl. 3; Glogovic 1989, 31–32. 
26 Blecic Kavur 2010, 210–228; ead. 2015, 73–77. 

sve do konacnih, baroknih oblika u vrijeme tzv. srebrnog horizonta 3. st. pr. Kr. Prema sjevernijim podrucjima njezina se zastupljenost smanjuje i tu unatoc novim istraživanjima i objavama nije došlo do osjetnijih i znacajnijih promjena. Pridružiti im svakako valja novije nalaze iz istraživanja Osora.27 Za kvarnersku je regiju najznacajnija varijanta 4 fibula tipa Baška, koju odlikuju vece dimenzije fibula izradenih lijevanjem i kovanjem, dorade­nih urezivanjem, tremoliranjem i žigosanjem, koje ponekad mogu biti izradene i od srebra (sl. 
2: 7). Zbog jednostavnosti izradbe preživjele su dugo vremena u optjecanju. Buduci je ta varijanta pripadala tom tzv. “sjevernijem krugu”, odnosno radionickim centrima koji su mogli djelovati na prostoru kvarnerskog ili japodskog prostora, to može ujedno biti i jedno od tumacenja zašto upravo tu varijantu nalazimo kvantitativnije predstavljenu u odnosu na ostale inacice. Vremenski se stoga uskladuju u razdoblje horizonta kraja 5. i 4. st., s mogucnošcu korištenja sve do 3. st. pr. Kr., tj. do pojave fibula srednjolatenske sheme i opcenito grade koja odražava posve drugacije znacajke vec mladeg željeznog doba.28 
Naoružanje je na Kvarneru brojnošcu znatno manje zastupljeno i vecinom se predstavljalo na­lazima iz dva groba, onog iz Gromacice na otokurabu i iz Šinigoja na otoku Krku. Donedavno se 
o drugim predmetima vojnicke opreme uopce nije raspolagalo. Medutim, u posljednja dva desetljeca okolnosti su se korjenito promijenile. Trenutnim 
27
 Studija o fibulama tipa Baška bit ce objavljena na drugome mjestu, usp. Blecic Kavur 2015, sl. 26–27. 28 Blecic Kavur 2010, 226–228. 


Sl. 4: Stariježeljeznodobne kacige iz Kvarnera: 1 – Kastav, krilata sfinga sa sastavljene kacige; 2 – Beli na otoku Cresu, ilirska kaciga iz akvatorija; 3 – Osor, ulomak negovske kacige; 4 – Krk, hibridna negovska kaciga (vidjeti bilješke 32, 36, 41, 43). M. = 1:4. Fig. 4: early Iron Age helmets from Kvarner: 1 – Kastav, winged sphinx-shaped protome from a Composite helmet; 2 – Beli, island of Cres, Illyrian helmet from the aquatorium; 3 – Osor, fragment of a Negova helmet; 4 – Krk, hybrid Negova helmet (see Fns. 32, 34, 41, 43). Scale = 1:4. 
poznavanjem materijalne kulture može se reci kako su starije željezno doba u klasi naoružanja obilježile kacige i njihovi ulomci (sl. 4). 
Grob 7 iz Gromacice pripisan je muškom po­kojniku, u cijem se inventaru nalazio kratki mac s ukrasnim okovom korica tipa Gromacica, i igla s vazastom glavicom.29 Sukladno najuvjerljivijim paralelama iz italskog prostora, te onima iz ne­kropole Brežec kod Škocjana, odreden je vremenu samog kraja 10. i pocetnog 9. st. pr. Kr. korigirane 
29 Matejcic 1968, 78–79, 82–83, T. 7; 8; Glogovic 1989, 15, T. 11: 5; Harding 1995, 17, T. 2: 15; Mihovilic 2001b, 174–175, T. 2: 5–7; Blecic Kavur 2010, 103–104, sl. 63; 
periodizacije, obilježavajuci tako sam pocetak že­ljeznog doba i na Kvarneru.30 u tom je kontekstu izniman primjerak, jer je oprema maconoša stan­dardna ali i izuzetna, ne samo u mjesnom vec i u regionalnom smislu toga vremena. Povrh toga što upucuje na izravne kontakte s italskim prostorom, suptilno sugerira na, vec otprije poznatu, metodu adoptiranja kako predmeta tako i ideja, te njihovu preobrazbu u specifican regionalni i/ili individualni lokalni opus, upravo poput maceva iz Brežca.31 
30 Blecic Kavur 2014a, 140–143, 155, sl. 90; usp. Vitri 1977, 85, 94. 
31 Gabrovec 1987, 156, T. 16: 10; Teržan 1990, 71; Turk 

ead. 2014a, 141, sl. 77–78. 2016, 102–103, sl. 33–34. 
Nadalje, u vrijeme 7. st. pr. Kr. datira jedina pre­ostala protoma sfinge koja potjece iz Kastva (sl. 4: 1). Taj figuralni ulomak bio je kao držak perjanice konstruktivni i dekorativni element na tjemenu kacige sastavljenog tipa.32 Karakteristikama oblika glave i tijela te postavljenih krila, protoma sfinge ima najsrodnije paralele kod onih iz Magdalenske gore, Brezja ili Vaca, gdje sve obilježavaju grobove dolenjske društvene elite.33 Buduci su takve protome posljedica snažnog utjecaja orijentalizirajuceg stila, koji se iz središnjeg Apeninskog poluotoka prenio i na jugoistocni alpski prostor, kao prvi takav poznati nalaz materijalne kulture iz podrucja sjevernog Jadrana,34 razmatra se kao poveznica u optoku gospodarskih i kulturnih transfera izmedu italske, picenske obale i halštatske Dolenjske. Pojedinacni nalazi i tako izolirani primjerci nisu bili cesta, ali niti rijetka pojava. Valja istaknuti njihovo nalaženje kao pars pro toto u ostavama i grobovima, a po­sebno u svetištima, npr. u Satricumu, imajuci pri tome na umu mitološku vrijednost sfinge upravo kao demona smrti, cuvaricu grobova i hramova.35 
Slijedi tzv. “creska” kaciga iz rta Jablanac kod Belog koja je pripisana kasnoj varijanti ilirskih kaciga, III A1-a varijante (sl. 4: 2). Na prostoru današnje Hrvatske i opcenito, jedini je zasad sigurni podvodni nalaz te kategorije. Obilježava ju zaobljeni oblik kalote, izdužene i zaobljene paragnatide s izraženijim bocnim usjecima, s blago izvucenim i kracim štitnikom za vrat te s umetnutim kugli­cama duž rubove kacige.36 Kacige takvih obilježaja vecinom su nalažene na središnjem balkanskom prostoru i u dalmatinskom zaledu, cime creski primjerak predstavlja najzapadniju tocku na karti njihova rasprostiranja u vremenu druge polovine 6. i tijekom citavog 5. st. pr. Kr.37 Kao izniman nalaz Kvarnera, i citavog sjevernog Jadrana, kaciga ima uistinu veliku važnost u razumijevanju povezanosti 
32 Blecic Kavur 2010, 190–193, sl. 125–126. 
33 
egg 1986, 163–168, sl. 112; 114–116; Tecco Hvala 2012, 143–146, 150–151, sl. 56: 3; Teržan 2012, 178–182, sl. 8; 9. 
34 Privjesci iz Kompolja nisu mogli biti dijelom ukrasne dekoracije sastavljenih kaciga, niti u privjeske naknadno prepravljeni, zato što sfinge s kaciga imaju u pravilu plosnatu i nedekoriranu stražnju stranu, dok kompoljski privjesci, upravo suprotno; imaju volumen, obradenu stražnju stranu i alkicu na donjem trnu s koje su visjeli lancici (Blecic Kavur 2010, 191). 
35 egg 1986, 169, sl. 118: 3; Bevan 1986, 294–297; Blecic Kavur 2010, 192–193; Teržan 2012, 170–171. 
36 Blecic 2007; Blecic Kavur 2015, 105–110, sl. 40. 
37 Blecic Kavur, Pravidur 2012, 46–54, sl. 7; Blecic Kavur, Kavur 2016, 245–248. 
kulturnih prilika Dalmacije i središnjeg balkanskog prostora, te posredno, s druge strane, ilirskih kaciga iz Novoga mesta.38 S obzirom na kontekst nalaženja, ocuvanost i obilježenost, creskoj kacigi pripisan je votivni karakter premda u potpunosti nerazjašnjene povijesne okolnosti.39 
Nekako od sredine 5. i tijekom 4. st. pr. Kr., na širem podrucju alpskog i italskog podrucja izuzetno rasprostranjene bile su negovske kacige, s brojnim mjesnim tipovima i varijantama. Izuzevkacige iz Šinigoja na Krku, te svakako nalaza ulo­maka negovskih kaciga iz Nezakcija,40 u novije su vrijeme predstavljeni i ulomci iste kacige iz Osora (sl. 4: 3).
Iz krcke nekropole Šinigoj potjece tzv. hibridna kaciga koja je po opcim karakteristikama pripisana negovskom tipu (sl. 4: 4).41 Izradena je posebnim tehnološkim postupkom spajanja zakovicama dvaju zasebno lijevanih dijelova kalote. Morfološki je stoga usporedena sa skupinom Sanzeno, alpskog tipa negovskih kaciga, a dekorativno i nacinom ritual-izacije, tj. oštecenja s onima iz jugoistocnoalpskog prostora Slovenije. Krcki primjerak ne može stoga biti izricito opredijeljen nekom od dosad poznatih tipova negovskih kaciga, ali zato upozorava na moguce postojanje mjesne radionice. u širem kon­tekstu interpretiran je u horizontu ratnickih grobova kraja 5. i pocetnog 4. st. pr. Kr. te datacijski uže odreden vremenskom distancom uporabe grckih knemida mladeg tipa nadenih u istom grobu. Na podrucju istocnojadranskog priobalja i zaleda taj nalaz i dalje predstavlja unicum, te time posebnu dragocjenost u istraživanju toga fenomena, jer je na cjelokupnom rasprostiranju grckih knemida i negovskih kaciga ustanovljen samo mali broj grobova koji je pokazao spregu i kompoziciju ta dva, po izvorniku razlicita elementa vojne opreme.42 
Napokon, manji ulomci negovske kacige odne­davna su poznati i iz Osora (sl. 4: 3).43 Manirom i stilom izradbe ukrašeni ulomak plašta kalote, sa specificnom jelovom grancicom i kružnicama u tehnici žigosanja, u potpunosti odgovara najbližim 
38 
egg 1999; Križ 2012, 117–121; Blecic Kavur 2018. 
39 Blecic 2007; Blecic Kavur 2010, 397; ead. 2015, 110. 
40 Mihovilic 1996, 55; ead. 2013a, 254–256, sl. 176–177; Mihovilic v Guštin 2019, 371–375, 381. 
41
 Balen-letunic 1992; Buršic-Matijašic 2011, 10–11; Blecic Kavur 2010, 251–256, sl. 167; ead. 2015, 110–115, sl. 42; ead. 2018, 737–738, sl. 6; Guštin 2019, 376–377, sl. 7. 
42 Blecic Kavur 2010, 251–256; ead. 2015, 111, 115. 
43 Blecic Kavur 2010, 256–258; ead. 2014b, 25–27; ead. 2015, 115–119, sl. 44–45. 


Sl. 5: Osor. ulomci stariježeljeznodobnih broncanih posuda s mogucim rekonstrukcijama: 1 – situla; 2 – cista (vidjeti bilješku 51). M. = 1:3. Fig. 5: Osor. Fragments of the early Iron Age bronze vessels with possible reconstructions: 1 – situla; 2 – cist (see Fn. 51). Scale = 1:3. 
ulomcima kaciga iz istarskog Nezakcija.44 Pripisani su skupini negovskih kaciga slovenskog tipa, tj. jednoj od lokalnih varijanti koja se izradivala na prostoru Dolenjske i rasprostirala na podrucju jugoistocnog alpskog prostora od sredine 5. do u 
4.st. pr. Kr., odnosno tijekom negovskog horizonta Dolenjske.45 
Napokon, sve kvarnerske kacige odražavaju i odreden simbolicki tretman prilikom njihova odlaganja. Tako se obred namjernog uništavanja i fragmentiranja, tj. specificnog nacin ritualizacije prepoznaje na negovskim kacigama iz Krka i Osora te na nalazima iz Nezakcija. Dok sfinga iz Kastva sugerira na odredeni koncept pars pro toto, ilirska 
46 
nas kaciga iz Belog upucuje na koncept ex voto.Štoviše, pribrojimo li u kategoriju i nalaze konicnih kaciga iz Istre,47 nije neznacajno istaknuti kako se u okvirima današnje Hrvatske ponajviše tipološki razlicitih kaciga nalazi upravo na sjevernom Ja­dranu, reprezentirajuci time ne samo prožimanje 
44 Mihovilic 1996, 55, T. 18: 257; ead. 2013a, sl. 176; Mihovilic v Guštin, 2019, 371–373. 
45 Teržan 2010, 321–322. 
46 Blecic Kavur 2010, 397. 
47
 Mihovilic 2013a, 200, sl. 117; usp. Teržan 2007, 39–43, sl. 1. 
kulturnih impulsa tijekom starijeg željeznog doba nego i moci vojno-politicke aristokracije od Alpa do Jadrana i od Apenina do Balkana. 
Metalno posude takoder je potpuno nova kate­gorija predmeta u arheološkom repertoaru nalaza tog povijesnog razdoblja i podrucja. u možda najstarije primjerke gozbenih servisa ubraja se djelomicno ocuvana broncana cjediljka iz rijeke, bez pobližih okolnosti nalaženja. Izravne paralelepoznate su kod broncane cjediljke iz Šmarjete, iz Gomile II/1879 pri Mladih vinih u okolici Velike­ga Vinjega vrha48 te kod primjeraka iz este, npr. iz Villa Benvenuti 124 datiranih u horizont este 2/3 do 3 A/B.49 Poput srodne cjediljke iz Mladih vin, definirane u horizontu Sticna 2 i Zmijastih fibula Dolenjske, i rijecka se cjediljka datira na sam kraj 7. i u 6. st. pr. Kr., odnosno u III. i IV. stupnja Kvarnera.50 
A to je upravo i vrijeme kada su na Kvarner pocele pristizati i prve broncane posude ukraše­ne u situlskom stilu. Tako se, s manjim ili vecim ulomcima, predstavljaju primjerci simpozijastickih 
48 Dular 1991, T. 23: 6. 
49
 Merhart 1969, 309, sl. 1; Frey 1969, T. 22: 26–27. 50 Blecic Kavur 2010, 189–190, sl. 279. 
posuda iz Osora (sl. 5: 1). Iz starijih iskopavanja nekropole na Kavaneli istraženi su razliciti kon­struktivni i dekorativni elementi situla i njihovih poklopaca ukrašenih u situlskom stilu, ali i ulomci cista (sl. 5: 2), i možda ciborija, pojedini dijelovi rucki i provijesla, olovnih šipki, ispuna i stezalj­ki za popravke, dna i oboda posuda te njihovih privjesaka koji su bili dijelom istih raskošnih garnitura. Mnoštvo je sitnih ulomaka ukrašeno u klasicnom situlskom stilu 2. razvojne faze, a neko­licina ih pripada i posljednjem 3. stilskom izricaju svojstvenog lepezastog ukrasa.51 Nacinom izradbe i pojedinim detaljima ukrašavanja najsrodnije primjerke poznajemo iz obližnjeg Nezakcija, cime je ponovo potvrdena kako povezanost i standard ta dva mjesta na Kvarneru, tako i njihova važnost u onodobnom optoku kulturnih dobara. Svi su primjerci namjerno lomljeni, uništavani i spalji­vani te najvjerojatnije potjecu s obrednog spališta koji se morao nalaziti na prostoru kavanelske nekropole ispred ulaza u obzidani “grad”. Inter-pretacija osorskih ulomaka situla kao “specificnih subjekata” onodobnog simbolickog i ideološkog koncepta stariježeljeznodobnih zajednica, pokazala je užu povezanost s jugoistocnim predalpskim i tirolskim prostorom ciji su permanentni utjecaji dokazani vec i na nezakcijskim primjercima,52 ali i s hibridnom negovskom kacigom iz Krka (sl. 4: 4). Provedenom analizom ulomci osorske situlske umjetnosti odredeni su toreutickim središtima na podrucju od Bologne do retijskih Alpa u vrijeme vrhunca toga stvaralaštva 6. i 5. st. pr. Kr. Mladi primjerci ornamentalnog realizma, predstavljaju posljednju fazu situlske umjetnosti i uže su pove­zani uz jugoistocnoalpski prostor Dolenjske tijeka 
4. st. pr. Kr. Zapravo, zajedno s više ulomaka cista, privjesaka, kao i sastavnih elemenata, osobito olovnih, predloženo je i postojanje zanatskih radi­onica s majstorima specijaliziranim za takvu vrstu zahtjevnih poslova i na Osoru i u Nezakciju, ako ništa drugo onda tek za njihove preinake, popravke i obnavljanja kako bi što duže opstale u upotrebi.53 Izgledno su toreuticki izradene posude bile važan mediji njihovih zajednica jer su nedvojbeno u srži svoje kreacije i prakticne primjene imale izrazitu estetsku vrijednost priznatih umjetnina onog, baš kao i ovoga, vremena, promovirajuci ujedno 
51 Blecic Kavur 2014b, 33–36; ead. 2015, 125–146. 
52 Mihovilic 1996, 55, T. 19: 310; ead. 2013a, 256, sl. 177; usp. Guštin 2019. 
53 Mihovilic 2013a, 316–318, sl. 252; Blecic Kavur 2015, 145, sl. 53. 
“medunarodno” prihvacenu ritualnu konzumaciju sofisticiranih pica, u onodobnom sustavu komuni­kacije i reprezentacije elite prilikom najrazlicitijih aktivnosti. 
luksuz i prestiž nije bio zastupan samo rasko­šnim metalnim posudem, vec je takav status imala i fina importirana keramika koja je obogacivala raskošne servise za pice onodobne aristokracije. Pouzdano znamo kako se na Kvarner ona sustavno uvozila tijekom citavog željeznog doba, slijedeci je od najranije južnoitalske, daunijske slikane keramike, sve do grckog crno i crvenofiguralnog stolnog posuda.54 
PERSPEKTIVE NOVIH ARHEOLOŠKIH ISTRAŽIVANJA 
Iskopavanja posljednjih desetljeca, ponajviše na otocima Krku, rabu te Cresu–lošinju, nacelno su promijenila nacin istraživackoga, metodološkog i analitickog rada. Medutim, nalazi materijalne kul­ture, ponajviše iz grobova, posljedica su sustavnih iskopavanja drugih, vecinom mladih razdoblja i zaštitnih arheoloških radova. Nimalo ne zacuduje što gotovo svako zaštitno istraživanje u Osoru bilježi izuzetne prapovijesne slojeve, poglavito iz broncanog i željeznog doba.55 Najzanimljiviji su inventari zatvorenih grobnih cjelina sa srednjovjekovnog nalazišta benediktinske crkve i samostana sv. Petra,56 na najdominantnijoj poziciji unutar grad-skog areala, te grobovi s lošinjske strane Kavenele. Dragocjen nalaz bila je ponajprije urna, istražena u temeljnim strukturama crkve sv. Petra. Morfološki i stilski usporedena je s amforama iz II. faze ruške kulturne skupine, odnosno uz kontinentalni krug mlade faze kulture polja sa žarama u vremenu od 
950. do 900. g. pr. Kr. i time datirana u I.C stupanj kvarnerske kronologije prelaska na željezno doba. Amfora predstavlja prvi nalaz takvog tipa keramike iz kvarnerskog bazena, ali i premijerni grob koji je datiran radiometrijskim mjerenjem. uz evidenti­ranje i drugih grobova istog nacina pokopavanja, u temeljima crkve i samostana, pretpostavlja se postojanje manjeg groblja s paljevinskim nacinom 
54 
Glogovic 1996; Mihovilic 2001a, 75–76, 96; ead. 2002; Blecic Kavur 2010, 158–159, 184–185, 307–311; ead. 2015, 197–211; usp. Turk, Murgelj 2008. 
55
 Npr. novije objavljen grob iz starih istraživanja na položaju pri crkvici sv. Katarine, prema Bijaru (Mihovilic 2013b). 
56 Bully et al. 2010; Maric et al. 2010; cauševic-Bully et al. 2014; cauševic-Bully et al. 2017. 


Sl. 6: Osor – sv. Petar. Inventar groba 1/5.184 iz starijeg željeznog doba (lošinjski muzej). Fig. 6: Osor – sv. Petar. Inventory of the Grave 1/5.184 from early Iron Age (lošinjski muzej). 
pokopavanja sigurno opredijeljenog prvi put i na tom dijelu Osora.57 
Slijede nalazi mladih grobnih cjelina iz istog nalazišta, ali skeletnog nacina pokopavanja u kamenim škrinjama. Istražena su ukupno 3 groba koja su, pored arhitekture i osteološkog gradiva, na tom položaju pružili i inventare novih i dosad nepoznatih predmeta (npr. zmijasta fibula s dis-kom na luku) te onih nalaza koji su, mada otprije poznati, tek sada dokumentirani u konkretnom arheološkom kontekstu. Premda analiza tih grobova tek predstoji, najbogatiji je grob 1/5.184 mlade ženske osobe, koji je sadržavao veliku naocalastu fibulu jadranskog tipa ili tipa B (sl. 6: 1), naru­kvice bubrežastog presjeka (sl. 6: 5) te jantarne (sl. 6: 2), staklene (sl. 6: 4) i koštane perle (sl. 
6: 3) od ogrlica. rijec je o bogatom inventaru s tipicnim ansamblom nošnje elitnih grobova osor­ske zajednice kakve smo dosad poznavali jedino iz grobova na položaju kod crkve sv. Marije.58 
57 Blecic Kavur, Kavur 2013; Blecic Kavur 2014a, 110–111, sl. 64. 
58 
cauševic-Bully et al. 2017, 807–808. 
Istaknuti valja dvije poligonalne jantarne perle (sl. 
6: 2), buduci da oblikovno obilježavaju osebujan predmet upravo osorskog podrucja. To su perle koje su krasile igle raskošnih fibula tipa Osor. Iako je i prije pretpostavljeno njihovo samostalno nošenje, kao privjesaka, amuleta, dio ogrlica, ovim je nalazom to napokon i potvrdeno. Staklene kao i koštane perle takoder imaju poseban status, ne zbog tipološke odrednice, vec zbog toga što je to takoder njihov prvi sigurni kontekst u osorskim grobovima željeznog doba, cime ce biti podesne za specijalisticke analize jantara, stakla i kosti u daljnjim studijama. Posebno vrijedne su i nove osteološke analize te podatci koji ce biti dobiveni obradama drevne DNK i stabilnih izotopa ugljika i dušika, takoder prvi put odredenih za gradu iz kvarnerskih nalazišta.59 
u zaštitnim radovima na prostoru lošinjske strane Kavanele, unutar rimske nekropole, istražena su još tri željeznodobna groba. S predmetima nošnje i nakita vec poznatih iz osorskog repertoara, poput 
59 Novak, Caric 2019. 


Sl. 7: Malinica kod Klane. Stariježeljeznodobna ostava (Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja rijeka). Fig. 7: Malinica near Klana. early Iron Age hoard (Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja rijeka). 
naocalaste fibule, fibule tipa Baška, onih srednjo­latenskih shema i srebrne plocaste fibule, zatim broncanih i srebrnih naušnica kvarnerskog tipa te drugih dijelova nakitnih garnitura, u novom ce svjetlu ponovno razmatrati kraj 4. i rano 3. st. pr. Kr. Osora.60 
Novija iskopavanja provedena su i na prio­balnom dijelu Kvarnera, osobito u zaledu rijeke i na prostoru Vinodola.61 Prilikom istraživanja nekropole Grobnik – Grobišce, tijekom 2018. i 2019. godine, kao i u starijim kampanjama, pored ranorimskih istraženi i grobovi iz željeznog doba koji upotpunjuju vec znamenitu kulturno-povijesnu sliku toga nalazišta.62 
Medutim, izvanredan nalaz predstavlja os­tava istražena zaštitnim radovima 2018. godine u Malinici kod Klane, u neposrednoj blizini granicnog prijelaza sa Slovenijom (sl. 1; 7). Os-tava je iskopavana u podnožju litice stjenjaka, postavljenoj u kamenom omedenom cetvrtastom prostoru poput sanduka. Prikupljeni su vecinom bakreni i, u manjoj mjeri, broncani te željezni predmeti.63 Svi su oni ili namjerno polomljeni ili namjerno uništeni, neki su tehnicki otpadak, neki neuspjeli ili nikada dovršeni predmeti, dok su opet neki potpuno istrošeni, a samo je jedna sjekira ocuvana zamalo u cijelosti. Od sveuku­pno 810 ulomaka, ukupne težine oko 20 kg, de­taljnije se moglo odrediti tek oko 200 predmeta, s poprilicnim sadržajem ulomaka ingota u obliku pogace i štapica. 
Ostavu tipološki obilježava iznimna zastupljen­ost razlicitih tipova sjekira. Najveca koncentracija odnosi se na sjekire na uho, od kojih je prisutno cak 103 ulomaka, dok su u znatno manjoj kolicini zabilježeni ulomci tuljastih sjekira te sjekira sa zaliscima. Izuzetno brojni su i ulomci sjeciva sjekira s cak 93 primjerka. Ocuvan je i manji broj kolutastog nakita, znacajnog nalaza tako velikih ostava mješovitog sastava (sl. 7). Preliminarnom analizom, sukladno osnovnim tipološko-stilskim znacajkama predmeta, ostava se smješta u vrijeme 
7. st. pr. Kr., premda predmeti pokazuju širok kronološki raspon od 9./8. pa sve do 7. st. pr. Kr., baš kao i sve srodne željeznodobne ostaveBologna, San Francesco – Šempeter tipa, kojima 
60 los 2018, 12–14. 
61 Blecic Kavur 2016. 
62 
ujcic Grudenic 2018; cf. Blecic Kavur 2019. 63 Kemijske analize metala i izotopi kositra provedeni su u suradnji sa Sveucilištem Cuny iz New Yorka. 
se i pridružuje.64 upravo ostave slicnog sastava, oštecenih, polomljenih ili istrošenih metalnih predmeta, interpretiranih najcešce u smislu votiva, nalazimo na podrucju sjeverne Italije, tj. Bologne, i zapadne Slovenije s najvecom koncentracijom, pa se u taj kulturni optok ostava iz Malinice posve prikladno uklapa. u vecini je tih ostava mnogo nalaza odredeno u širi vremenski okvir, jer su razumijevani kao predmeti dugog korištenja, s pretpostavkom da su upravo ulomci sjekira, s tocno odredenim težinama, služili možda kao platežno sredstvo u predmonetarnoj trgovini.65 u svakom primjeru, ostava iz Malinice predstavlja se kao najveca željeznodobna ostava takvog tipa na prostoru sjevernoistocnog Jadrana i Hrvatske. 
ZAKLJUCAK 
Pa iako je Kvarner tek južni susjed Notranjsko--kraške kulturne skupine koja je bila temom znan­stvenog skupa posvecenog u cast Staneta Gabrovca 2019. godine, iznimno mi je zadovoljstvo baš uz 100-tu obljetnicu njegova rodenja, predstaviti Kvarner u svjetlu toga davno išceznulog vremena. 
Iz retrospektive slijedimo kako su arheološka istraživanja željeznog doba na Kvarneru zapoceta vec u 19. stoljecu, premda je sustavnih i ciljanih istraživackih projekata do današnjih dana bilo krajnje nedostatno. Medutim, poneki vec tada prikupljeni predmeti svjedocili su o izuzetnom potencijalu regije. Osjetno vecu pozornost i opsežnije predstavljanje u okvirima tadašnjeg poznavanja materijalne kulture Kvarner dobiva tek s monografskim publikacijama Dunje Glogovic iz 1989. i 2003. godine. Okolnosti su se pak izmijenile u posljednja dva desetljeca, što novim istraživanjima na terenu, revizijama muzejskih zbirki i privatnih kolekcija, tako i novim studijskim pristupom koji je znanstveno vrednovao starije, ali i one posve nove, neke potpuno neoceki-vane predmete materijalne kulture. Mnogi od njih, a neki i ovdje predstavljeni, najzad su promijenili sliku onodobnog Kvarnera. Premda je zasad rijec tek o manjem uzorku, najnoviji nalazi ponajprije grobova, u mogucim perspektivama sustavnih in-terdisciplinarnih analiza, prvi put otvaraju prostor dobivanju mnoštva dosad nepoznatih podataka, a kljucnih vrijednosti za daljnja interpretiranja toga razdoblja i prostora. 
64
 Turk 2018. 
65
 Turk 2017. 
Zajedno s Istrom, Kvarner je u starijem željeznom dobu predstavljao istocni dio kulturnog prostora Caput Adriae kao vitalnog tijela sjevernojadranske koiné. u interakcijama s alpskim prostorom, gdje su dominirale razlicite skupine halštatskog kulturnog miljea, u istom je angažmanu bila i s jugoistocnim te središnjim italskim kopnom. Narocitu relaciju ostvarila je s etnicki dobro poznatim zajednicama Veneta, Picena pa i etrušcana. S druge strane angažiranost zajednica Kvarnera u društvenim prožimanjima s balkanskim regijama takoder je bila znatna, osobito posredstvom Japoda u zaledu, te s antickom Makedonijom i Grckom putem istocnojadranske, tj. dalmatinske “magistrale”. Sve su te zajednice, bez izuzetaka, svoju moc izgradivale na privredno-trgovackom potencijalu, a štitile je i širile složenom vanjskom politikom te uznapredovanim vojnim snagama, što sve brojniji nalazi vojne opreme i dokazuju. 
Opisani predmeti, uz nalaze egzoticnog podrijetla poput jantara ili stakla, uobicajeno su interpreti­rani kao statusni simboli. u uskoj povezanosti s 
BAleN-leTuNIc, D. 1992, Nalaz ratnicke opreme iz Krka (Fund einer Kriegerausrüstung aus Krk). – Vjesnik Arheološkog muzeja Zagreb 24/25, 21–34.
BATOVIc, Š. 1974, Ostava iz Jagodnje Gornje u okviru zadnje faze liburnske kulture (Dépôt de Jagodnja Gornja dans le cadre de la derniére phase de la culture liburni­enne). – Diadora 7, 159–245. 
BATOVIc, Š. 1987, liburnska grupa. – V / In: A. Benac (ur. / ed.), Praistorija jugoslavenskih zemalja 5, Željezno doba, 339–390, Sarajevo. 
BeVAN, e. 1986, Representations of animals in sanctuar­ies of Artemis and other Olympian deities. – British Archaeological reports, International series 315. 
BlecIc, M. 2002, Kastav u posljednjem tisucljecu prije Krista (Kastav im letzten Jahrtausend vor Christus). 
– Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 35, 67–146. 
BlecIc, M. 2007, Status, symbols, sacrifices, offerings. The diverse meaning of Illyrian helmets / Status, simboli, žrtvovanja, darivanja. razlicitost znacajki ilirskih kaciga. 
– Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 40, 73–116. 
BlecIc, M. 2009, The significance of Amber in Kvarner region. – V / In: A. Palavestra, C. W. Beck, J. M. Todd (ur. / eds.), Amber in Archaeology, Proceedings of the Fifth International Conference on Amber in Archaeology, 142–155, Beograd. 
BlecIc KAVur, M. 2009, Japodske podlakticne narukvice: Simbolika ženskog principa u optjecanju ideja i djela jadranske kulturne koiné (Japodian forearm bracelets: the symbolism of the female principle in the circulation of ideas and creations of the Adriatic cultural koiné). 
– Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 42, 231–258. 
usvajanjem ne samo stranih predmeta vec i stranih protokola kao novih društvenih dimenzija, njihova je moc poput simbola i vrijednosti u komunikacijs­koj mreži onodobnog “svijeta” bila prepoznatljiva u izražavanju autoriteta mjesne i/ili pridošle elite na Kvarneru. Medutim, materijalna kultura ovdje nije vrednovana iskljucivo iz perspektive uvožene robe ili stranih uzora, egzoticnih ili luksuznih predmeta, nego i unutar samosvojne, prepoznatljive produkcije i znanja koja su se tradicijski obnavljala još od ka-snog broncanog doba, a time profilirala u iznimno važnoj gospodarskoj grani ne samo posredništva vec i proizvodnje. Ta je djelatnost u odnosu na priro­dne i strateške potencijale, kontrolu komunikacija, trgovine ili razmjene, bila ipak odlucujuca! Kvarner nije dakle bilo samo more na raskrižju cetiriju plovidbenih pravaca, vec more koje je sinergijom razlicitih utjecaja, u zajedništvu razlicitosti uspio ostvariti izuzetne vlastite perspektive. 
Lektor: Božena Buncic 
BlecIc KAVur, M. 2010, The Iron Age at Kvarner Re­gion. – Disertacija / PhD thesis, Oddelek za arheologijo Filozofska fakulteta univerze v ljubljani (neobjavljeno / unpublished). 
BlecIc KAVur, M. 2012, Plovidba duž Caput Adriae: plovidba Svijetom? (Navigation along Caput Adriae or navigation around the World? – Histria antiqua 21, 215–229. 
BlecIc KAVur, M. 2014a, Na razmedu svjetova za prijelaza milenija: Kasno broncano doba na Kvarneru / At the crossroads of worlds at the turn of the millennium: The Late Bronze Age in the Kvarner region. – Katalozi i monografije Arheološkog muzeja u Zagrebu 11. 
BlecIc KAVur, M. 2014b, Uhvati pravu ravnotežu! Osor u ravnoteži europskih kultura i civilizacija posljednjih stoljeca stare ere / Get the balance right! Osor in balance of European cultures and civilizations in the last centuries BC. – Koper, Mali lošinj. 
BlecIc KAVur, M. 2015, Povezanost perspektive: Osor u kulturnim kontaktima mladeg željeznog doba / A coher­ence of perspective: Osor in cultural contacts during the Late Iron Age. – Koper, Mali lošinj. 
BlecIc KAVur, M. 2016, Vinodol u broncano i željezno doba. – V / In: A. Konestra, T. rosic (ur. / eds.), 845 °C: Ad Turres, 15–23, Crikvenica. 
BlecIc KAVur, M. 2018, ritualiziranje kaciga – simbolican protokol željeznog doba Dolenjske (ritualizing Helmets – Symbolic Protocol of the Iron Age in Dolenjska). – Etnoantropološki problemi 13/3, 729–745. 
BlecIc KAVur, M. 2019, Grobnicki pektoralni privjesci u kontekstu željeznodobne estetike simbola / Pectoral pendants from Grobnik in the context of the Iron Age symbol aesthetics. – Histria archaeologica 49, 39–58. 
BlecIc KAVur, M., B. KAVur 2013, The Amphora from Osor. – Hortus Artium Medievalium 19, 209–214. 
BlecIc KAVur, M., B. KAVur 2016, Pars pro toto.A World in a small place: The example of Iron Age grave goods from Vicja luka. – V / In: V. Sirbu, M. Jevtic, K. Dmitrovic, M. ljuština (ur. / eds.), Funerary practices during the Bronze and Iron Ages in Central and Southeast Europe, Proceedings of the 14th International Colloquium of Funerary Archaeology in cacak, Serbia, 24th–27th 09. 2015, 237–256, Beograd, cacak. 
BlecIc KAVur, M., A. PrAVIDur 2012, Ilirske kacige s podrucja Bosne i Hercegovine / Illyrian helmets from Bosnia and Hercegovina. – Glasnik Zemaljskog muzeja Bosne i Hercegovine u Sarajevu 53, 35–136. 
BurŠIc-MATIJAŠIc, K. 2011, Novi arheološki nalazi s otoka Krka (iz zbirke Italo Samblich). – Krk. 
BullY et al. 2010 = S. Bully, I. Maric, M. cauševic-Bully, 
M. Jurkovic, D. Martinez, Ch. Camerlynck 2010, le monastère Saint-Pierre d’Osor (île de Cres, Croatie): quatrième campagne d’études archéologiques. – Bul­letin du centre d’études médiévales d’Auxerre 14, 65–66. 
cAuŠeVIc-BullY et al. 2014 = M. cauševic-Bully, S. Bully, M. Jurkovic, I. Maric 2014, Monastère Saint-Pierre d’Osor (Croatie, île de Cres). – Chronique des activitésarchéologiques de l’École française de Rome [en ligne], Balkans, mis en ligne le 13 janvier 2014, consulté le 14 janvier 2014, 2–34.
cAuŠeVIc-BullY et al. 2017 = M. cauševic-Bully, I. Maric, 
S. Bully, M. Jurkovic, l. Dugorepec, M. Blecic Kavur 2017, le monastère Saint-Pierre d’Osor (île de Cres): dixième et onzième campagne d’études archéologiques. 
– Hortus Artium Medievalium 23/2, 797–808. 
cucKOVIc, Z. 2017, Claiming the sea: Bronze Age forti­fied sites of the north-eastern Adriatic Sea (Cres and lošinj islands, Croatia). – Journal of World Archaeology 49, 526–546. 
cuS-ruKONIc, J. 2005, Carlo Marchesetti, Vladimir Mirosavljevic e Nikola Stražicic: I castellieri sull’arcipelago di Cres (Cherso) e lošinj (lussino). – V / In: G. Bandelli, 
e. Montagnari Kokelj (ur. / eds.), Carlo Marchesetti e i castellieri, Atti del Convegno Internazionale di Studi, Duino (Trieste) 14-15 novembre 2003, 419–428, Trieste. 
DrAGANITS et al. 2019 = e. Draganits, S. Gier, N. Doneus, 
M. Doneus 2019, Geoarchaeological evaluation of the roman topography and accessibility by sea of ancient Osor (Cres Island, Croatia). – Austrian Journal of Earth Sciences 112/1, 1–19. 
DulAr, A. 1991, Prazgodovinska grobišca v okolici Vinjegavrha nad Belo cerkvijo, Šmarjeta 2 / Die Vorgeschichtlichen Nekropolen in der Umgebung von Vinji vrh oberhalb von Bela cerkev). – Katalogi in monografije 26. 
DuPlANcIc leDer, T., T. uJeVIc, M. cAlA 2004, Coastline lengths and areas of islands in the Croatian part of the Adriatic Sea determined from the topo­graphical maps at scale 1:25 000. – Geoadria 9/1, 5–32. 
eGG, M. 1986, Italische Helme. Studien zu den ältereisen­zetlichen Helmen Italiens und der Alpen. – Monographien des römisch-Germanischen Zentralmuseums 11. 
eGG, M. 1999, Waffenbrüder? eine ungewöhnliche Bestat-tung der Frühlatènezeit in Novo mesto in Slowenien. 
– Jahrbuch des Römisch-Germanisches Zentralmuseum 46, 317–356. 
FAVrO, S., I. SAGANIc 2007, Prirodna obilježja hrvatskog litoralnog prostora kao komparativna prednost za raz­voj nautickog turizma / Natural characteristics of the Croatian coastal area as a comparative advantage of nautical tourism development. – Geoadria 12/1, 59–81. 
FreY, O.-H. 1969, Die Entstehung der Situlenkunst. Studien zur figürlich verzierten toreutik von Este. – römisch-Germanische Forschungen 31. 
GABrOVeC, S. 1987, Notranjska grupa. – V / In: A. Benac (ur. / ed.), Praistorija jugoslavenskih zemalja 5, Željezno doba, 151–177, Sarajevo. 
GlOGOVIc, D. 1989, Prilozi poznavanju željeznog doba na Sjevernom Jadranu, Hrvatsko primorje i Kvarnerski otoci (Studies in the Iron Age of the Northern Adriatic, Hrvatsko primorje and Kvarner islands) – Monografije JAZu, Zavod za arheologiju 1. 
GlOGOVIc, D. 1996, Protogeometrijska apulska keramika iz Nezakcija (la ceramica italico-meridionale di Nesazio). – Histria Antiqua 2, 55–59. 
GlOGOVIc, D. 2003, Fibeln im kroatischen Küstengebiet (Istrien, Dalmatien). – Prähistorische Bronzefunde 14/13. 
GlOGOVIc, D. 2015, Nekoliko zmijastih dvodijelnih fibula iz Dalmacije / Several examples of two-piece serpentine fibulae from Dalmatia. – Archaeologia Adriatica 9/1, 85–93.
GuŠTIN, M. 2019, Zu den alpinen Negauer Helmen aus reutte (Tirol) und Nesactium (Istrien). Mit einem Beitrag von Kristina Mihovilic. – V / In: H. Baitinger, M. Schönfelder (ur. / eds.), Hallstatt und Italien: Festschrift für Markus Egg, Monographien des römisch-Germanischen Zentralmu­seums 154, 365–388. 
HArDING, A. 1995, Die Schwerter im ehemaligen Ju­goslawien. – Prähistorische Bronzefunde 4/14. 
KATIcIc, r. 1995, Illyricum Mythologicum. – Zagreb. 
KrIŽ, B. 2012, Odsevi prazgodovine v bronu: situlska umet­nost Novega mesta / Reflections of prehistory in bronze: the situla art of Novo mesto. – Novo mesto. 
KuKOc, S. 2013, Fibule tipa Osor: solarni znakovi i sim-boli u kulturi liburna / The Osor-type fibulae: solar signs and symbols in the liburnian culture. – Asseria 10, 31–115. 
lOS, J. 2018, Izvještaj o arheološkom istraživanju na rekonstrukciji državne ceste DC100 Osor – Nerezine 2018. – Zagreb. 
MADer, B. 2004, Die Forschungen der Prähistorischen Kommission auf der Insel Krk (Veglia) von 1895 und 1912. – I: 1895 eduard Nowotnys Grabungen in Val di Sus (Sus) und Castellieri. untersuchungen im Süden von Punat (Ponte). – Annalen Naturhistorisches Museum Wien: Anthropologie und Prähistorie 106, 433–447. 
MADer, B. 2005, I castellieri dell’isola di Veglia: sulle orme di Carlo Marchesetti ed eduard Nowotny. – V/ In: G. Bandelli, e. Montagnari Kokelj (ur. / eds.), Carlo Marchesetti e i castellieri, Atti del Convegno Internazio­nale di Studi, Duino (Trieste) 14–15 novembre 2003, 429–439, Trieste. 
MADer, B. 2006, Die Forschungen der Prähistorischen Kommission auf der Insel Krk (Veglia) von 1895 und 1912. – II. Die untersuchungen eisenzeitlicher Gräber durch Josef Szombathy und Michael Abramic in Basca nuova (Baška) – Flur Sveti Kristofor 1912 und eduard Nowotny in Bescavalle (Draga Bašcanska) 1895. – An­nalen Naturhistorisches Museum Wien: Anthropologie und Prähistorie 107, 239–266. 
MArIc et al. 2010 = I. Maric, S. Bully, M. Jurkovic, M. cauševic-Bully 2010, le monastère Saint-Pierre d’Osor (île de Cres): quatrième campagne d’études archéologiques. 
–Hortus Artium Medievalium 16, 277–291. 
MATeJcIc, r. 1968, Zaštitna iskapanja liburnske nekropole na Gromacici kod lopara na otoku rabu (rinvenimenti dell’età del ferro a Šula nell’Isola di Veglia). – Diadora 4, 75–83. 
MerHArT, G. v. 1969, Hallstatt und Italien. Gesammelte Aufsätze zur Frühen Eisenzeit in Italien und Mitteleuropa. 
– römisch-Germanischen Zentralmuseums. 
MIHOVIlIc, K. 1996, Nezakcij, nalaz grobnice 1981. godine / Nesactium, The Discovery of a Grave Vault in 1981. – Monografije i katalozi 6. 
MIHOVIlIc, K. 2001a, Nezakcij, Prapovijesni nalazi 1900.–1953. / Nesactium, Prehistoric finds 1900–1953. 
– Monografije i Katalozi 11. 
MIHOVIlIc, K. 2001b, Kratki mac – bodež s trokutastom plocom za nasad rucke iz Istre (Kurzschwerter – Dolche mit dreieckiger Griffplatte aus Istrien). – Arheološki vestnik 52, 173–179. 
MIHOVIlIc, K. 2002, Grcki i helenisticki nalazi u Istri i Kvarneru / Greek and Hellenistic finds in Istria and the Kvarner Bay. – V/ In: N. Cambi, S. cace, B. Kirigin (ur. / eds.), Greek influence along the east Adriatic coast, Proceedings of the International Conference held in Split, 499–520, Split. 
MIHOVIlIc, K. 2013a, Histri u Istri: željezno doba Istre / The Histri in Istria: The Iron Age in Istria. – Mono-grafije i katalozi 23. 
MIHOVIlIc, K. 2013b, Koštani predmet iz Osora u zbirci Arheološkog muzeja Istre / A bone object from Osor in the collection of the Archaeological Museum of Istria. – Diadora 26/27, 213–224. 
MlADIN, J. 1960, Iskapanje ilirskog tumula u Osoru na otoku Cresu (Die Ausgrabung des Illyrischen Tumulus in Osor auf der Insel Cres). – Jadranski zbornik 4, 211–240. 
MOrI, A. 2008, The Politics of Apollonius Rhodius’ Argo-nautica. – Cambridge, New York. 
NOVAK, M., M. CArIc 2019, Bioarheološka analiza ljudskih koštanih ostataka s nalazišta Osor – Sv. Petar. Strucni izvještaj. – Zagreb. 
reBAY-SAlISBurY, K. 2016, The Human Body in Early Iron Age Central Europe: Burial Practices and Images of the Hallstatt World. – london, New York. 
rOBB, e. J., 2015, What Do Things Want? Object Design as a Middle range Theory of Material Culture. – Ar­chaeological papers of the American Anthropological Association 26, 166–180. 
STeVeNS, F. 2007, Identifying the Body: representing Self. – V / In: J. Sofaer (ur. / ed.), Art, Ornamentation and the Body in Later Prehistoric Europe, 82–98, Oxford. 
STrAŽIcIc, N. 1996, Osnovna geografska obilježja Županijeprimorsko-goranske. – V / In: Županija primorsko­goranska, Povijesni pregled od najstarijih vremena do današnjih dana, 37–52, rijeka. 
TeCCO HVAlA, S. 2012, Magdalenska gora. Družbena struktura in grobni rituali železnodobne skupnosti / Social structure and burial rites of the Iron Age com­munity. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 26. DOI: https://doi.org/10.3986/9789612546007
TerŽAN, B. 1990, Polmesecaste fibule. O kulturnih poveza­vah med egejo in Caput Adriae (Die Halbmondfibeln.Über die Kulturverbindungen zwischen der ägäis und dem Caput Adriae). – Arheološki vestnik 41, 49–88. 
TerŽAN, B. 2007, Principi e guerrieri delle due sponde Altoadriatiche. – V / In: M. Guštin, P. ettel, M. Buora (ur. / eds.), Piceni ed Europa, Atti del convegno, Archeo­logia di frontiera 6, 39–54.
TerŽAN, B. 2009, Japodska nevesta iz okolice Novega mesta (A Iapodian bride from the vicinity of Novo mesto). 
– Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 42, 213–230. 
TerŽAN, B. 2010, Stiške skice / Sticna – Skizzen. – V / In: S. Gabrovec, B. Teržan, Sticna II/2. Gomile starejšeželezne dobe – razprave / Grabhügel aus der Älteren Eisenzeit – Studien, Katalogi in monografije 38, 189–325.
TerŽAN, B. 2012, Sfinga v situlski umetnosti ob severnem Jadranu in njegovem zaledju / The sphinx in Situla Art in the northern Adriatic region and its hinterland. – V / In: B. Migotti, Ph. Mason, B. Nadbath, T. Mulh (ur. / eds.), Scripta in Honorem Bojan Djuric, Monografije CPA 1, 170–96. 
TerŽAN, B. 2013, liburnske dvodelne fibule s stožicastimi spiralicami – oznacevalke stanu in izobilja / liburnian two-part fibulae with conical helices – identifiers of status and affluence – Diadora 26/27, 241–266. 
TurK, P. 2016, Meci in nožnice / Spade e foderi. – V / In: 
B. Teržan, e. Borgna, P. Turk, Depo iz Mušje jame priŠkocjanu na Krasu. Depojske najdbe bronaste in železne dobe na Slovenskem 3 / Il ripostiglio della Grotta delle Mosche presso San Canziano del Carso. Ripostigli della Età del Bronzo e del Ferro in Slovenia 3, Katalogi in monografije 42, 99–108. 
TurK, P. 2017, Denar pred denarjem. – V / In: B. lahar­nar, P. Turk, Železnodobne zgodbe s sticišca svetov, 89–93, ljubljana. 
TurK, P. 2018, early Iron Age Hoards from central and western Slovenia. – V / In: e. Borgna, P. Càssola Guida, 
S. Corazza (ur. / eds.), Preistoria e Protostoria del Caput Adriae, Studi di preistoria e protostoria 5, 397–406. 
TurK, P., I. MurGelJ 2008, Ponovno najdeni apulski kraterji iz Sticne / Die wiederaufgefundenen apulischen Kratere aus Sticna. – V / In: S. Gabrovec, B. Teržan, Sticna II/2. Gomile starejše železne dobe. Razprave (Grabhügel aus der älteren eissenzeit. Studien), Katalogi in monografije 38 (2010), 159–172. 
uJcIc GruDeNIc, J. 2018, Dosadašnja istraživanja nekropole Grobišce. – V / In: Grobinšcina: tragovi, znakovi i smjerokazi, Knjižica sažetaka, Grad Grobnik, 10. studenoga 2018, 11., Grobnik. 
VITrI, S. 1977, Scavi 1896. Fondo Gombac. – V / In: 
G. Steffè De Piero, S. Vitri, G. righi, La necropoli di Brežec presso San Canziano del Carso. Scavi Marchesetti 1896–1900. – Monografie di Preistoria degli “Atti dei Civici Musei di Storia ed Arte” 1, 63–95. 

Kvarner in the early Iron Age of the northern Adriatic 

Kvarner in the Early Iron Age of the northern Adriatic 
Summary 
The Mare quaternarium, today’s Kvarner (Quarn­aro, Carnaro), is positioned in a specific area on navigation routes crossing the northern part of the eastern Adriatic coast. It forms a large bay stretch­ing between Velebit, Istria and the dominant Gulf of rijeka. At its centre is the “archipelago” formed by large and interconnected islands of Cres, lošinj, Krk, rab, and Pag (Fig. 1). The position itself, at a deeply indented point of the Adriatic Sea within the european mainland, has enabled the permea­tion of waterways and land communications since the dawn of our time, and thus the connection of the Mediterranean and continental cultural areas. 
Together with Istria, Kvarner represented in the early Iron Age the eastern part of the cultural area of Caput Adriae, of a vital body of the northern Adriatic koiné. We know for certain that the cultural life of these communities was certainly flourish­ing and extremely dynamic, and in archaeologi­cal sources, we can follow only a faint reflection of this “picture of the world” which, despite the scope of relatively small-scale and mostly rescue archaeological research, left a noteworthy mark. Particularly important were the large-scale settle­ments formed in the so-called centres; these were located in rijeka, Bakar, Senj and Sv. Juraj, Krk and Baška on the island of Krk, and especially in Osor on the island of Cres and Nesactium on the Istrian east coast (Fig. 1). Although the continu­ity of their occupation starts back to the (late) Bronze Age, most of them were established at the beginning of the Iron Age (i.e., somewhere in the 10th century BC). Nevertheless, material culture represents the framework in reconstructing the lifeways of that time and our knowledge of that part of Kvarner’s history as a vital topos within the dynamic concept of connection of Iron Age cultural phenomena, prehistoric europe, and civilizations of the Mediterranean south. 
In retrospective, archaeological research of the Iron Age in Kvarner began already in the 19th century, although systematic and targeted research projects were extremely insufficient to this date. However, some items already collected at that time demonstrated the exceptional potential of the region. At the end of 20th century, the situation changed in archaeological science when Kvarner received significantly more attention and a more extensive presentation building up the knowledge of material culture in the monographic publications of Dunja Glogovic from 1989 and 2003. Circumstances changed significantly in the previous two decades. New field research, revisions of the museum and private collections, and modern interpretations evaluated old and new discoveries; consequently, several entirely unexpected items of material culture appeared. Some of them, which are presented here, have changed the cultural image of Kvarner’s past. recent discoveries of graves opened the perspec­tives of systematic interdisciplinary analyses for the first time; they created open space for obtaining a multitude of hitherto unknown data, enabling further archaeological interpretations. 
The multiplicity of local material cultures makes each area special and unique in the universal circle of production, circulation, consumption, and deposition of material culture; including the symbolic value of these items has always been a complex and multi-layered process. In a kind of sign representation of consciousness, opinion, existence, and various forms of communication of that time, these items certainly played a central role in mediating precisely heterogeneous social identities and their dimensions. By designating individual communities of people who received and adapted trends to their needs, according to their recognizable taste, they enriched the social relations and “projections” of life preserved in the archaeological heritage of the Iron Age of Kvarner and the entire Caput Adriae. 
With three broadly defined categories (i.e., attire including jewellery, weapons, and metal vessels), this paper presents the most representative fibulas, helmets, situlas and cysts from Kvarner. It is neces­sary to point out the fibulas of the Osor and Baška type (Fig. 2: 5,7), named after eponymous sites in Kvarner. especially interesting are helmets of the Illyrian and Negova type, as well as fragments of Composite and Negova type helmets (Fig. 4). Just like situlas and cysts, they represent previously un­known items in the typological spectrum of finds from the discussed area. Fragments, decorated in the specific Situla art style, and ascribed to situlas and lids of cysts, is certainly of major importance (Fig. 5). Consequently, Osor, after Nesactium, becomes the second site in Croatia where such specific material culture and artistic expression were discovered. The most recent excavations are also very interesting, especially the graves on Osor, which confirm the old hypotheses and open up many new questions and insights regarding the way of life of the people of that time (Fig. 6). Finally, we have to mention the latest discovery in the region: the hoard from Malinica near Klana (Fig. 7), which is presently the largest hoard of theIron Age Bologna-San Francesco-Šempeter type in Croatia, and which by disclosing new data on this type of technological and ritual behaviour supple­ments our knowledge about the past in Kvarner. 
In interactions with the Alpine space, where different cultural groups of the eastern Hallstatt milieu dominated, Kvarner sustained the same economic and cultural engagement with groups from the south-eastern and central Italian main­land. The community had a special relationship with ethnically well-defined communities such as Venetians, Picenians, and even the etruscans. However, the involvement of the Kvarner communi­ties in social permeation with the Balkan regions was also of major significance, especially through the Iapodes in the hinterland. Further, they were included in long-distance trade networks reaching as far as ancient Macedonia and Greece via the eastern Adriatic (i.e., the Dalmatian “highway”). All these communities, without exception, built their power on the economic and trade potential and protected, expanded it with a complex foreign policy and advanced military forces, which is proven by the ever-growing pieces of discovered military equipment. The described items, along with finds of exotic origin such as amber or glass (Fig. 3; 6: 2–4), are commonly interpreted as status symbols. 
In close connection with the adoption of not only foreign items but also foreign protocols featuring new social dimensions, their power as symbols and values in the communication network of the “world” was recognizable in expressing the author­ity of the local and/or of the new elites in Kvarner. 
However, material culture is not valued here exclusively from the perspective of imported goods or foreign models, exotic or luxury items, but also within a unique, recognizable production and knowledge that has been traditionally renewed since the late Bronze Age, and thus profiled in an extremely important regional industry. Not only intermediation but also production was decisive concerning natural and strategic potentials, control of communications, trade, or exchange. Kvarner was, therefore, not just a sea at the intersection of four sailing routes but also a sea that, through the synergy of different cultural and economic influences, managed to achieve exceptional per­spectives of its own blended into the hearth of these diverse communities. 
Martina Blecic Kavur univerza na Primorskem Fakulteta za humanisticne študije Titov trg 5 SI-6000 Koper martina.blecic.kavur@upr.si 

Studija je nastala u okviru nacionalnog projekta “Skupnosti mrtvih, družbe živih. Pozna bronasta doba vzhodne Slovenije (J6-9363)” kojeg je sufinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost republike Slovenije iz državnog proracuna. The authors acknowledge the financial support from the Slovenian research Agency (research core funding No. J6-9363). 
Arheološki vestnik 72, 2021, 551–554  In memoriam 

Mirina Cvikl Zupancic(1938–2020) 
Z Mirino Cvikl Zupancic, dolgoletno direkto­rico muzeja v Kamniku, sva se spoznali leta 1998, ko sem si iz njihove zbirke prišla izposodit nekaj predmetov za mengeški muzej. Veckrat pa sva se videli po moji polovicni zaposlitvi decembra 2006 v kamniškem muzeju, kamor je rada prišla pozdravit bivše sodelavce. Ob vecjih obletnicah, ki smo jih v muzeju pripravili v zadnjih letih, je bila sem in tja tudi slavnostna govornica. Iskriva, pronicljiva, zabavna. Tako sem postopno spozna-la njeno življenjsko zgodbo in predvsem njeno življenjsko delo. 
Triindvajsetega avgusta 1938. leta rojena Maribor-canka je med drugo svetovno vojno po izseljenstvu v Srbiji prišla leta 1943 z družino v Ljubljano. Leta 1957 je vpisala študij arheologije na Filozofski fa-kulteti in diplomirala leta 1962. Po koncu študija je sodelovala v ekipi Mestnega muzeja v Ljubljani pri izkopavanjih emonskih nekropol na Titovi cesti (danes Slovenska cesta), Bavarskem dvoru, Gospodarskem razstavišcu. O mladostnih izkušnjah z izkopavanj anticne Emone je Drago Svoljšak o kolegici Mirinci slikovito zapisal: Še najbolj sva se spoznala takrat, ko sva sodelovala v ekipi Mestnega muzeja med nadzorom gradnje podvoza na Titovi cesti v Ljubljani. … Mirina je morda pricakovala, da si bo, s takim mukotrpnim sodelovanjem, v Mestnem muzeju prislužila kakšno delovno mizo … Grobovi so kar vreli izpod celjusti nasilnih gradbenih strojev. Divja in zelo žalostna izkušnja je bila to! Bilo je proti koncu zime in v zgodnji pomladi, mraz in še huje, neusmiljeni gradbeni roki ter za arheologijo povsem brezbrižni graditelji. Tam sva precemela dneve in vcasih tudi noci, kajti gradbenikom se je hudo mudilo. In reševala, kar sva zmogla! Vsaj za nekaj toplote so poskrbeli kar prijazni gradbeni delavci, ki so kurili v plehnatih sodih in skrbeli, da ogenj nikoli ni ugasnil. Mirina, ki je bila doma v Ljubljani, se je, ko jo je dovolj nazeblo, odpravila za kratek cas domov, se pod tušem ogrela, se okrep-cala in se kar cila spet vrnila na delo. Jaz si takega udobja nisem imel kje privošciti, pa me je ogrelo že njeno pripovedovanje in še kakšen prigrizek je prinesla s seboj …1 
Podobne so bile njene izkušnje tudi s poznejšimi terenskimi raziskavami, ko je službovala v kamni­škem muzeju, kjer se je zaposlila 1. oktobra 1963 kot kustosinja in komaj slab mesec zatem postala vršilka dolžnosti direktorja. Za direktorico je bila imenovana 15. decembra 1967 in je na tem mestu ostala vse do upokojitve leta 2002. Ob tem je vse­skozi opravljala tudi delo kustosa in z arheološkimi terenskimi akcijami reševala, kar se je rešiti dalo. S topografskimi pregledi in anketami si je prizadevala pridobiti cim vec arheoloških podatkov o obmocju v pristojnosti kamniškega muzeja. Izkopavala je v Mengšu, na Trojanah, v Blagovici, na Zapricah, v Kamniku. Na Trojanah je v letih 1966, 1970 in 1975 vodila tri vecje izkopavalne akcije. O po­membnejših, zanimivejših predmetih iz arheološkezbirke je sprotno objavljala notice. Že po upokojitvi je skupaj s kolegi postavila lapidarij ter objavila kamnite spomenike, ki jih hrani kamniški muzej. Ob številnih dejavnostih pa ji ni uspelo objaviti korpusa najdb iz anticnega Atransa, kar je ostalo njena vecna bolecina. V intervjuju leta 1999 je o tem povedala: V vseh teh letih nisem utegnila do-koncati arheoloških izkopavanj na Trojanah in jih zakljuciti, kot je treba – z razstavo in seveda objavo 
1 Iz pisma Draga Svoljšaka avtorici prispevka, 8. 12. 2020. 

552 In memoriam 
v muzejski publikaciji. To me še caka, ampak še ne jutri, pac pa malo kasneje, ko se bom upokojila.2 
Na grad Zaprice je prišla, ko so bili v stavbi in pomožnih prostorih še najemniki. Leta 1961 ustanovljen muzej ni imel niti enega samega mu-zejskega predmeta niti ustreznih prostorov, objekti so bili v slabem stanju brez vode in kanalizacije. V zacetku sta bila poleg nje zaposlena le še cistilka in oskrbnik. A muzeja brez eksponatov, razsta­višc in razstav preprosto ni. Muzejski fond se je zacel oblikovati z odkupom Sadnikarjeve zbirke leta 1964, kar tri desetletja pa so potekala razna prenovitvena stavbarska dela, v kar je bila Mirina Cvikl Zupancic mocno vpeta. Bila je, kot je sama dejala, “razpeta med strokovno delo, mentorsko delo in osnovna dela za zagotovitev funkcionalnih prostorov, v mislih imam adaptacijo celotnega Zapriškega kompleksa, prvo adaptacijo dvorane Veronika, adaptacijo Kina dom za kulturne prire­ditve in adaptacijo sedanje Maleševe galerije. Leta 1963 v Kamniku ni bilo ne razstavnih prostorov ne prostorov za prireditve. Ko se danes ozrem nazaj na težke zacetke in kriticno ocenjujem svoj prispevek k razvoju pogojev za bivanje in delovanje, lahko z vso odgovornostjo ugotovim, da je danes Kulturni center Kamnik ustanova, ki je sposobna s svojim mladim strokovnim kadrom samostojno in kvalitetno opravljati svoje poslanstvo, tako na muzejskem kot galerijskem podrocju, in to na nemajhnem obmocju 
3 
kamniške in domžalske obcine”.
Njen življenjski dosežek in najvecji projekt je bila ureditev prostorov in pogojev za delo kasneje zaposlenim kustosom. Od leta 1980 je Kulturni center Kamnik dobil v upravljanje še Maleševo galerijo, ki domuje v mešcanski hiši na Glavnem trgu 2. 
Kot muzealka je sodelovala s kolegi razlicnih strok. Izjemen uspeh je bila pridobitev fonda pred­metov, deloma iz federalnega zbirnega centra, iz Sadnikarjeve zbirke. S pomocjo tovarne Stol se je v Kamniku izoblikovala ena najvecjih zbirk upognje­nega pohištva na Slovenskem. S pomocjo arhitekta 
2 Lea Mencinger, Mirina Cvikl Zupancic, Valvasorjeva nagrada za leto 1998. Kako iz nic postaviti na noge muzej? 
– Gorenjski glas, leto 52, št. 42, petek, 28. maj 1999, str. 14. 
 V razpisni prijavi za delovno mesto ravnatelja Kul­turnega centra Kamnik, leta 1992 (personalna mapa, arhiv Medobcinski muzej Kamnik. 
dr. Petra Fistra in njegove žene, etnologinje Majde Fister, so rešili lesene kašce v Tuhinjski dolini in jih preselili na zapriški hribcek. Postavila je tudi temelje stalnih zbirk v Moravcah in na Krumperku.
Leta 1967 sta z zgodovinarko Majdo Žontar izdelalitemeljno topografijo gradov na Gorenjskem. Študija je bila rezultat interdisciplinarnega dela razlicnih strokovnjakov in temeljitih terenskih raziskav. Zajela je 63 grajskih objektov na Gorenjskem, opravljene so bile tudi izmere vecine srednjeveških gradov na tem obmocju. Kot žgoc spomeniškovarstveni problem je raziskava imela velik odmev v javnosti in strokovnem tisku. Leta 1971 je sledila podobna študija o protiturških taborih na Gorenjskem, ki sta jo pospremila razstava in katalog. 
Mirino Cvikl Zupancic lahko v spominu ohrani-mo kot borko za dedišcino, za kulturo, za celostne pristope k razstavam, katalogom. Z uglajenostjo, jasnostjo in odlocnostjo v komunikaciji je po­skrbela, da so v Kamnik prihajala eminentna umetniška imena, vrhunski oblikovalci, fotografi in strokovnjaki. Katalogi v založništvu muzeja so zato estetski, kvalitetni, bogato likovno opremlje­ni, preprosto lepi. Pod njenim vodstvom so bile odprte številne razstave in natisnjeni katalogi z razlicnih podrocij clovekove ustvarjalnosti: od kamniških umetnikov do žlahtnih purgerjev. Tik pred upokojitvijo je s konservatorjem arheologom Milanom Sagadinom pripravila razstavo o Malem gradu, ki je postavila na ogled javnosti dolgoletno delo obmocne enote Zavoda za kulturno dedišcino Kranj na tem najdišcu. 
Bila je clanica Arheološkega društva Slovenije, Zveze muzejev Slovenije, ekspertne skupine za muzejsko dejavnost pri Ministrstvu za kulturo, leta 1996 je bila imenovana za namestnico predsednice komisije za strokovne izpite in nazive v muzejski dejavnosti. Kot predsednica Zveze kulturnih or-ganizacij Kamnik in tedanje Kulturne skupnosti Kamnik je bila promotorka umetnosti, kulture in dedišcine in je dala svoj pecat kulturnemu življenju v Kamniku in kamniški obcini. 
Tudi muzejska stroka je prepoznala njena priza­devanja in nagradila njene rezultate. Leta 1999 je prejela Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo, leta 2000 pa še Zlato priznanje Obcine Kamnik. 
Janja ŽELEZNIKAR 


Franc Poklar (1919–2021) 
V noci na “svete tri kralje” je Franc Poklar iz Podgraj pri Ilirski Bistrici, neutruden zanesenjak in ljubiteljski raziskovalec preteklosti domacega kraja in njegove širše okolice ter dober prijatelj slovenske arheologije, odšel na svoj zadnji pocitek. 
Rojen je bil v veliki družini kot prvi od desetih otrok na majhni kmetiji Matevžovih v Podgra­jah pri Ilirski Bistrici 19. 2. 1919. Štiri razrede osnovne šole je koncal v vasi. S pomocjo strica z Reke je bil preko rapalske meje pretihotapljen na vlak za v Ljubljano. Triletno bivanje v Ljubljani ni prineslo dokoncanja uradnega šolanja, zato se je vrnil domov in potem vpisal na klasicno gimnazijo na Reki, kjer je med drugo svetovno vojno tudi maturiral. V partizanskem gibanju je postal delegat in novinar pri štabu 13. brigade ter opravljal tudi delo ucitelja. Po vojni se je najprej zaposlil v Zabicah v bližini domacega kraja, nato pa v Ilirski Bistrici in Vipavi. Ob delu je na Pravni fakulteti v Ljubljani diplomiral iz prava. Upokojitev je pricakal leta 1978 v podjetju Jadran iz Sežane. 
Za daljno preteklost se je zanimal od mladih nog in to prenašal tudi na šolsko mladino. Delo ucitelja, ki ga je obcasno opravljal že med drugo svetovno vojno, je nadaljeval tudi v osemdesetih in devetdesetih letih, ko je ucence in ucitelje osnovnih šol v obcini Ilirska Bistrica, predvsem bližnje osnovne šole Podgora Kuteževo, skupaj s šolnikom Vojkom Celigojem seznanjal z bogato zgodovino. Arheološka preteklost je bila z obzidji gradišc, ruševinami stavb, gomilami in planimi grobišci mocno prisotna, vendar željnemu bral-cu v strokovni literaturi težko dostopna. Tako je ucence vodil na oglede najpomembnejših gradišc, kot so Javor pri Dolnjem Zemonu, Gradišce in Stražica nad Trnovim v Ilirski Bistrici, Sv. Ahac nad Jasenom in Sv. Katarina nad Jelšanami, ter na ta nacin pionirsko opravljal pomembno pedagoško poslanstvo. 
Po upokojitvi je bil njegov vsakdan še posebej zapolnjen s predanim raziskovanjem preteklosti širšega ilirskobistriškega prostora. 
Sistematicno je hodil po gradišcih in drugih zgodovinsko pomembnih krajih v obcini Ilirska Bistrica. Pri tem je skrbno skiciral in opisoval ter svoje vtise in sklepe objavljal v lokalnem glasilu Kocanski vestnik, v obeh publikacijah Društva za krajevno zgodovino in kulturo Ilirska Bistrica, katerega dolgoletni clan je bil, to je v domoznan­skem zborniku Bistriški zapisi in v monografski zbirki Ilirske teme, ter v obcinskem glasilu Bistriški odmevi. Objavljal je tudi v Numizmaticnem listu, glasilu Primorskega numizmaticnega društva Ilirska Bistrica, katerega ustanovitveni clan je bil od 27. 1. 1973. Bil je tudi njegov dolgoletni podpredsednik in castni clan. Kot vnet numizmatik in ugleden clan društva je svoje znanje na društvenih sestankih in na terenskih obhodih prenašal na mlajše rodove. 
V prvih objavah, predvsem v Kocanskem vestniku, je uporabljal psevdonim F. M. (Frane Matevžov), ker je menil, da s svojimi znanimi zacetnicami ne bo dobro sprejet pri domacinih, “ker vse, kar je domace, pogosto nima prave vrednosti”. Ta boja-zen ni imela nikakršne podlage, prav nasprotno, njegove objave so bile povzete v domaci strokovni in omenjene tudi v tuji literaturi. 
Raziskovanja se je lotil s terenskimi obiski arheoloških najdišc in pri nekaterih mu je uspelo pridobiti tudi do takrat neznane topografske po­datke, vcasih celo kakšen predmet. 
Prvih stikov z arheološko stroko se spominja profesor Mitja Guštin: “Od razstave o Keltih na 
ozemlju Jugoslavije v Cankarjevem domu 1983 je iskal stik z nami arheologi in si prizadeval, da bi se arheološka stroka koncno lotila njemu tako ljubih gradišc, da bi poiskala sledove prazgodovinskih in rimskih poti in spisala zakrito zgodovino njemu ljubega domacega kraja. Srce pravnika je bilo ves njegov vek za starejšo zgodovino, za drobne arhe­ološke najdbe in nasipe prazgodovinskih gradišc v zaledju Kvarnerskega zaliva. Preprican sem, da mu bo podgrajska zemlja po tolikih korakih na kamnitih nasipih Ahaca, Sv. Katarine idr. še posebej naklonjena.” 
Mnogo pozneje, pozimi 2003, sem kot ljubitelj zgodovine domacega kraja v knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici pristopil k predavatelju g. Francu Poklarju in se mu zahvalil za zanosno predstavitev njemu tako priljubljene teme o 500-letni prisotnosti anticnega Rima na našem obmocju. Pri tem je še posebej podcrtal svojo teorijo o morebitni umestitvi glavnega japodskega mesta Metula prav tu, na eno od gradišc v okolici Ilirske Bistrice. Od takrat pa vse do njegovih zadnjih dni sta se najino sodelovanje in prijateljstvo tako prepletli in poglobili, da sem tudi z njegovo pomocjo v zrelih letih spremenil poklic in strojništvo zamenjal z arheologijo. 
Za Franca lahko recem, da je svoje znanje z veseljem razdajal vsakemu poslušalcu, ki je hotel le malo prisluhniti njegovim zanimivim ugotovitvam. Kot izreden poznavalec italijanskega in latinskega jezika mi je nekoc omenil: “Ne moremo vec dovo­liti, da bi morali naši otroci o zgodovini lastnega kraja izvedeti iz drugih (tujih) virov, tako kot sem to moral jaz iz italijanskih in latinskih. Pa prav nic jih ne sme biti sram povedati, od kod so doma, ker mi imamo pokazati zgodovinske ostanke, starejše od zacetkov marsikaterega danes velikega mesta.” 
Ceprav je na zacetku prehodil “trnovo pot in oral ledino” novih spoznanj, je s svojim vztrajnim in neomajnim delom dosegal prepoznavnost “iz­gubljene doline”, v kateri je živel, in jo pomagal umestiti na zemljevid pomembnih arheoloških najdišc iz casa prazgodovine, rimske dobe in mlajših obdobij. 
Pri raziskovanju domace preteklosti je navezal stike s številnimi domacimi in tujimi strokovnjaki iz ustanov, kot so Obmocna enota Nova Gorica Zavoda za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU in Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, Pokrajinski muzej v Kopru, Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem v Kopru in Notranjski muzej v Postojni, v tujini pa Arheološki muzej Istre v Pulju, Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja na Reki, Društvo za povjesnicu Klana, Komisija za staro zgodovino in arheološko topografijo pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu ter Slovensko zamejsko numizmaticno društvo “J. V. Valvasor” na Opcinah. 
Za predanost arheologiji in prispevek k njeni popularizaciji na širšem obmocju Ilirske Bistrice mu je Slovensko arheološko društvo 28. 6. 2001 podelilo posebno priznanje, na katero je bil neiz­merno ponosen. Postavil ga je na posebno mesto v svojem domu, da je bilo vidno vsem obiskovalcem. Tudi lokalna skupnost mu je leta 2009 podelila zlato plaketo obcine Ilirska Bistrica za trud in prizadeva­nja za boljšo prihodnost in razvoj domace obcine. To priznanje mu je prav tako veliko pomenilo, saj je sam rekel: “Ker sem ga prejel od sokrajanov, ki so prepoznali moje delo.”Ob castitljivem 100-le­tnem jubileju je omenil, da še ni dokoncal dela z objavo o domaci vasi, saj je pomembno ljudem predstaviti pomen hriba, na katerem stoji cerkev: “Iz prazgodovinskega gradišca in rimske postojanke se je razvila naselbina z imenom Podgraje, ki bi pomenilo vas pod gradjem, gradom. To moram še raziskati in dokoncati celotno sliko. Pod cerkvijo so kopali tudi arheologi. Upam, da mi bo to še uspelo.” 
Ko sva se naslednje leto, to je leta 2020, dva dni pred njegovim zadnjim rojstnim dnevom po telefonu dogovarjala o obisku, sem omenil, da pridem s kolegoma iz stroke Mitjo Guštinom in Draganom Božicem, na kar mi je odgovoril, da rajši vidi nas kot pa “svete tri kralje”. 
Nenad SMAJILA 

Arheološki vestnik 72, 2021, 556–558 Knjižne ocene in prikazi 
Knjižne ocene in prikazi / Book reviews 
Martin Auer, Harald Stadler (ur.): Von Aguntum zum Alkuser See. Zur rmischen Geschichte der Siedlungskammer Osttirol. Ager Aguntinus 1, Wiesbaden, Harrassowitz, 2018. ISBN 978-3-447-10949-9. 174 str. 
Zbornik na 174 straneh, kjer je zbranih 13 clankov 15 razlicnih avtorjev, prinaša prispevke s prvega znanstvenega simpozija v Aguntumu leta 2015. V njem so predstavljeni rezultati multidisciplinarnih raziskav klavdijskega mu-nicipija na današnjem vzhodnem Tirolskem in njegove neposredne okolice med zgodnjerimskim obdobjem in pozno antiko. 
M. Auer v prvem, preglednem clanku z naslovom Die rmischen Bauten Aguntums. Ein Überblick predstavi re-zultate arheoloških raziskav municipija med zgodnjim 20. stoletjem in sodobnostjo. 
Isti avtor skupaj z G. Kandutschem v naslednjem prispevku Klassifikation der Bergkristallfunde aus dem Municipium Claudium Aguntum obravnava najdbe vec sto fragmentov kamene strele, ki so jih med letoma 2008 in 2015 odkrili med raziskavami aguntumskega foruma. Avtorja predvi­devata, da kristali izvirajo iz obmocja vzhodne Tirolske in Koroške, ter jih povezujeta s trgovanjem s kameno strelo, morda tudi pridobivanjem zlata. 
Tretji, pregledni clanek z naslovom Municipium Claudium Aguntum – Bestattungsbefunde innerhalb des Stadtgebietes izpod peresa M. Auerja, V. Sossau in M. Tschurtschentha­lerja obravnava aguntumske nekropole. 
Prispevek M. Auerja in C. Spergerja z naslovom Das Umland von Aguntum – Eine GIS gesttzte Kartierung kaiserzeitlicher und spätantiker Siedlungsplätze prinaša preliminarne rezultate GIS-analiz rimskodobnih sledi na upravnem obmocju Aguntuma. 
V petem clanku z naslovom Die Mnzfunde der Inns-brucker Grabungen in Aguntum (1991-2007) O. Defranceschi obravnava aguntumske numizmaticne najdbe, ki kažejo, da je bilo obmocje mesta poseljeno že v avgustejskem obdobju. Glede na novcne najdbe je naselbina prvi razcvet doživela v klavdijskem obdobju ob ustanovitvi municipija, drugega pa v hadrijanskem obdobju. Po vmesnem obdobju stagnacije je municipij ponovno gospodarsko prosperiral v 4. stoletju, kar avtor povezuje z dioklecijanskimi eko­nomskimi reformami. 
E. Flatscher, C. Klocker, K. Nicolussi, T. Pichler in H. Stadler v clanku z naslovom VELATUM – Der Nebel lichtet sich. 10 Jahre archäologische Untersuchungen am Potschepol und Alkuser See predstavljajo rezultate multidisciplinarnih raziskav na obmocju Potschepola in jezera Alkus, kjer so identificirali aktivnosti, povezane s pašništvom, lovom in morda tudi kultom v casu med sedmim tisocletjem pr. n. št. in srednjim vekom. 
V clanku z naslovom Der Felber Tauern – Verbindung in den Norden W. Moser-Schmidl podaja preliminarne rezultate arheoloških raziskav na obmocju prelaza Felber Tauern, ki obmocje Salzburga povezuje z vzhodno Tirolsko in je bil verjetno v uporabi že v mezolitiku. 
E. Padovan v clanku Tracce di un forte romano a passo di Monte Croce Comelico predstavlja preliminarne rezultate 
arheoloških raziskav kastruma na prelazu Monte Croce Comelico. 
V devetem, preglednem clanku Das Municipium Claudium Aguntum in der Spätantike: Eine erste Bestandsaufnahme 
V. Sossau ugotavlja, da so bila velika obmocja rimskega municipija vsaj delno unicena v 4. stoletju n. št. Konec 4. ali v zacetku 5. stoletja so posamezne dele stavb ponovno uporabili, središce mesta pa je bilo dokoncno opušceno v 
6. stoletju, ko so ga morda premaknili proti severu. 
V clanku z naslovom Rmische Bestattungen in der Siedlungskammer Osttirol außerhalb des Stadtgebietes von Aguntum H. Stadler predstavlja zgodnjecesarski skeletni grob v apnenici z najdišca Thal-Assling in žarni grob v amfori iz 2. stoletja n. št. na obmocju predhodnice današnje cerkve sv. Nikolaja v Matreiu. 
H.Steiner in K. Oeggl se v clanku Handelszentrum Sebatum - rmerzeitliche Funde in den Seitentälern po­svecata analizi rimskodobne poselitve Pustriške doline, prehodnega obmocja med Aguntumom in dolino reke Piave ter ugotavljata, da je bilo v avgustejskem obdobju mirno prikljuceno k rimskemu cesarstvu, saj arheološki ostanki ne kažejo prekinitve v poselitvi, prav tako ne zloma ekonomskega sistema, niti prekinitve kultnih aktivnosti. 
V dvanajstem clanku z naslovom Aktuelle Forschungen im Stadtzentrum von Aguntum M. Tschurtschenthaler predstavlja rezultate arheoloških izkopavanj na obmocju središca rimskega Aguntuma, kjer so bili med poznimi šestdesetimi leti prejšnjega stoletja in sodobnostjo raziskani ostanki term, luksuzne hiše (t. i. Prunkbau), okroglega macelluma in foruma. 
Zadnji v seriji je clanek O. Unterwegerja z naslovom Zur Geomorphologie des Debantbaches und dessen Einfluss auf das Stadtgebiet von Aguntum, v katerem analizira spreminjanje toka reke Debant in ugotavlja, da je v rimskem obdobju verjetno tekla skozi mesto in njegovo zahodno obrobje. 
Gre za prvo knjigo iz zbirke Ager Aguntinus, sledita ji druga izpod peresa M. Auerja z naslovom Municipium Claudium Aguntum. Keramikregionen als Interaktionsräume. Eine westnorische Perspektive iz leta 2019, v kateri avtor predstavi tipokronologijo noriške grobe kuhinjske keramike, in tretja z naslovom Roman Settlements along the Drava River, ki je izšla istega leta in jo je prav tako uredil Auer ter prinaša 12 prispevkov z drugega znanstvenega simpozija v Aguntumu leta 2016, ki se posvecajo vlogi reke Drave v rimskem obdobju. 
Tina BERDEN 
Peter Kos: Das spätrmische Kastell Vemania bei Isny 
III. Auswertung der Fundmnzen und Studien zum Mn­zumlauf in Raetien im 3. und 4. Jahrhundert, Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 65, München 2019. ISBN 978-3-406-10766-5. 236 str. 
Kastel Vemania (Bettmauer) je ležal v provinci Reciji, ob poti med pomembnima anticnima mestoma Cambodunum (Kempten) in Brigantium (Bregenz). Na najdišcu so med letoma 1966 in 1970 potekala izkopavanja, ki še niso v celoti objavljena. Analizirani pa so bili že trije novcni zakladi, eden iz obdobja cesarja Proba (B. Overbeck, 2009) in dva iz casa prve tetrarhije (P. Kos, 1988). V novi knjigi Petra Kosa so objavljeni vsi preostali novci – 1936 primerkov, ki obsegajo posamicne najdbe in manjšo zakladno najdbo s konca 4. stoletja. Iz 3. stoletja je 38 % novcev in iz 4. stoletja 57 %. 
Kos je izhajal iz ugotovitve, da posamezne najdbe nov­cev, kljub vsem razlikam med najdišci, ponujajo vpogled v preskrbo z denarjem in v novcni obtok na dolocenem obmocju. S kriticno primerjalno analizo je mogoce zaznati odmike od standardnega obtoka, ki so lahko posledica posebnih politicnih ali gospodarskih razmer. 
V uvodnem poglavju je na kratko orisal razlicne me-tode analiziranja novcnih najdb, s katerimi je mogoce primerjati najdišca. Za diagrame, s katerimi je najlaže predstaviti novcni obtok, je mogoce upoštevati delež novcev v dolocenem obdobju kovanja oziroma število novcev na posamezno leto oziroma delež novcev v ob-dobju kovanja z upoštevanjem njegove dolžine. Kos je v nadaljnji analizi najveckrat uporabil diagrame s procen­tualnimi deleži po obdobjih kovanja, s katerimi je lahko dobro primerjal najdišca in ki so se pokazali obcutljivi za morebitne razlike. Kot korekturo je upošteval tudi cas trajanja posameznega obdobja kovanja. Obdobja kovanja je razdelil še bolj podrobno, kar mu je omogocilo boljše datiranje in natancnejše primerjave. 
Novcne najdbe je analiziral v treh nivojih, najprej v okviru arheoloških izkopanin Vemanije, nato se je poglobil v raziskavo novcnega obtoka druge polovice 3. in 4. stoletja v Reciji in na koncu v novcni obtok na širšem prostoru med Panonijo in Germanijo. Primerjave in zakljucke je doku­mentiral s številnimi tabelami in diagrami, ki upoštevajo števila novcev in njihove deleže, obdobja kovanja, cesarje, v imenu katerih je bilo kovano, in kovnice. Primerjal je razlicna najdišca v Reciji ter bližnja najdišca v Germaniji Superior, Noriku, Panoniji in Italiji. 
V Vemaniji se je novcni obtok zacel v obdobju skupne vlade Valerijana in Galijena. Druga gradbena faza, gradnja vojaških barak, je datirana z novci po obdobju 267–272, cemur sta kmalu sledila požar in obnova še pred sredino osemdesetih let 3. stoletja. Z novci je po letu 388 datirana tudi šesta gradbena faza. Novcni obtok je trajal do prve polovice 5. stoletja. 
Z raziskavo novcev 3. stoletja je Kos dobil zanesljivo sliko novcnega obtoka v Reciji. Ugotovil je, da v 3. stoletju ni bilo nobene prekinitve v dotoku in da novcne najdbe ne odražajo opustošenja Recije v letih 259–260. 
Naselbine druge polovice 3. stoletja v Reciji je po novc­nih najdbah razdelil v štiri skupine. Prva vkljucuje civilne naselbine, ki so obstajale že v prvi polovici 3. stoletja. Zanje je znacilno veliko novcev iz casa 260–268, sledi upad v obdobju 268–270 ter ponoven prirast v casu 270–275. S to skupino je primerjal nekatera mesta v Panoniji in Italiji (Poetovio, Sopianae, Castra). Druga in tretja sku­pina zajemata naselbine z enakomerno rastjo do obdobja 270–275, sledi upad, ki je v tretji skupini mocnejši kot v drugi. Vemanija sodi v drugo skupino. V cetrti skupini so naselbine, ki odstopajo po casu najmocnejšega obtoka (v letih 268–270 oziroma šele v 276–282). Povecanje števila novcev v prvi polovici sedemdesetih let 3. stoletja je Kos povezal z vojaško prisotnostjo in povecano gradbeno dejavnostjo v naselbinah. 
Primerjava zakladnih najdb na širšem prostoru je Kosu omogocila bolj natancno datiranje. Razlikuje tri skupine zakladnih najdb: prvo s koncnimi datumi med 270 in 276, drugo, ki se zakljuci z novci 276–282, in tretjo, ki sega na konec 3. stoletja. Struktura zakladnih najdb kaže na re-dno oskrbo z novci iz istega vira. Ni horizonta zakladnih najdb, ki bi ga lahko povezali z opustošenjem Recije v letih 259–260. 
Analiza novcev 4. stoletja kaže v Reciji oskrbo z novci iz Italije. Samo v casu prve tetrarhije na Vemaniji prevla­dujejo novci iz Kartagine, kar Kos povezuje s premikom vojaških enot iz Afrike v Recijo. Ta pojav se kaže tudi v že prej objavljenih zakladnih najdbah I in II iz Vemanije. 
V zadnjem poglavju se Peter Kos dotika vprašanja kon-ca novcnega obtoka v prvi polovici 5. stoletja. S širokimi primerjavami je ugotovil, da so bili v Reciji novci, kovani med letoma 388 in 403, v obtoku še do sredine 5. stoletja in so imeli pomembno vlogo v vsakdanjem življenju. Delež novcev iz plemenitih kovin je bil v prvi polovici 
5. stoletja malenkosten in ni imel pomena v vsakdanjem novcnem obtoku. 
Jana HORVAT 
Patrizia De Bernardo Stempel, Manfred Hainzmann: Fontes epigraphici religionum Celticarum antiquarum I. Provincia Noricum. 1. Die Gottheiten in ihrer sprachlichen und kultischen Erscheinungsformen. 2. Die epigraphischen Testimonien. Mitteilungen der Prähistorischen Kommission
89. Wien. Verlag der Österreichischen Akademie der Wis-senschaften 2020, zv. 1 in 2. ISBN13: 978-3-7001-8065-4. 1041 str., številne tabele, fotografije in druge ilustracije. 
Obe knjigi projekta F.E.R.C.A.N. (Fontes epigraphici religionum Celticarum antiquarum [Epigrafski viri za sta­rokeltske religije]) sta impozantno delo in prva publikacija tega projekta v dveh delih na vec kot tisoc straneh, ki obravnavata gradivo iz province Norik. Manfred Hainz­mann je idejni avtor in zacetnik projekta, v okviru katerega je bilo v minulih dvajsetih letih organiziranih štirinajst mednarodnih kolokvijev. Udeleževali so se jih raziskovalci anticnih religij predvsem iz držav, v katerih so v antiki vsaj v nekaterih regijah živeli Kelti, pa tudi raziskovalci od drugod, ki so se ukvarjali oz. se še vedno ukvarjajo s problematiko keltskih kultov. Gre za izredno zanimiv in širokopotezno zastavljen projekt, ki je pomemben za vsakogar, ki ga zanimajo anticne religije, posebej še svet keltskih božanstev. Raziskovanje verovanj anticnih Keltov je povezano z razlicnimi problemi, ne nazadnje je pogosto težko opredeliti, kaj je dejansko “keltsko”, problem pa so tudi vplivi prazgodovinskih kultov v casu pred prihodom Keltov, ki so zaradi pomanjkljivih virov pogosto slabo poznani. Vir za preucevanje keltskih bogov je predvsem epigrafsko gradivo, veliko keltskih božanstev je znanih iz rimskih napisov, tako v kamen vrezanih posvetil bo­žanstvom kot iz napisov na predmetih vsakdanje rabe iz razlicnih materialov. 
Prvi kolokvij v okviru projekta F.E.R.C.A.N. je bil na Dunaju; akti niso bili objavljeni, ker je šlo v veliki meri za posvet. Sledili so kolokviji v Španiji (dvakrat), nekajkrat v Nemciji (v Osnabrücku, Trieru in Berlinu), v Coimbri na Portugalskem, v Gargnanu, predzadnji, katerega akti so izšli najkasneje (2017), pa je bil na Valižanskem v Angliji, v Aberystwythu; obravnaval je keltske religije v rimski dobi in razlike v kultih glede na lokalna in globalna okolja. 
Fontes epigraphici province Norik nista knjigi, ki bi bili namenjeni branju od prve do zadnje strani, temvec – kot vecina korpusov – preverjanju najrazlicnejših podatkov, kar zelo pregledno omogoca razvejeno kazalo. Tovrstno kazalo je nedvomno ena od prednosti enostavnejše uporabe te publikacije. Po predgovoru in uvodu sledi seznam kratic, posebnih znakov in uporabljene literature, kar obsega 70 strani. Razmeroma velika raba najrazlicnejših kratic, ki so sicer razložene na zacetku 1. knjige, nekoliko otežuje razumevanje podrobnosti v komentarjih. 
Prva knjiga je razdeljena na tri obsežne dele, zakljucuje jo dodatek s seznamom razlicnih oblik posvetil in imen božanstev. Prvi del, ki je posvecen jezikovni analizi imen božanstev, je napisala Patrizia De Bernardo Stempel; v njem je obravnavala tudi imena posvetiteljev in drugih v napisih omenjenih oseb. Drugi del sta napisala oba avtorja: posvecen je v Noriku odkritim božanstvom, ki sta jih v 54 razdelkih obravnavala po abecednem redu. Nekateri raz­delki so razdeljeni še na manjše enote, kot npr. razdelek o Jupitru, katerega kult sta ovrednotila v šestih podrazdelkih: Jupiter kot najvecje in najboljše božanstvo (Iuppiter optimus maximus), Jupiter, ki ohranja (conservator, arubianus), ki je cašcen na vrhovih (culminalis), ki odvraca zlo (depulsor), najvišji (uxellimos) in Jupiter, prebivalec najviše ležecih logov (uxlemitanus). 
Tretji del prve knjige je posvecen ikonografiji keltskih božanstev v Noriku, napisal ga je Gerhard Bauchhenß. Sledi še krajši dodatek, ki vsebuje konkordanco posvetil in dve tabeli; na prvi je seznam posvetil božanstvom in posvetiteljev, na drugi pa seznam bogov, ki so v knjigi izcrpno komentirani. Bralec bo verjetno dobil najboljši vpogled v strukturo knjige, ce si pobliže ogledamo obrav­navo enega od božanstev, z obmocja Celeje znanega Savusa, ki ga avtorja obravnavata v razdelku 2.41 pod naslovom “Savus Augustus”. Po karti, ki je na samem zacetku in kaže razprostranjenost cašcenja boga (Podkraj in Radece), sledi komentar v obliki sheme, ki je enaka za vsa božanstva in ima 22 razdelkov. Razdelki so opremljeni z navedbami, tudi v primeru, ko komentar ni možen: ce je etimologija imena npr. neznana, je to izrecno navedeno. Prvi razdelek vsebuje ime boga, zadnji bibliografske navedbe. Drugi razdelki obravnavajo natancno obliko imena boga, ki se pojavlja v posvetilih, spol, jezikovne posebnosti, etimo­logijo imena in druge znacilnosti. V primeru Savusa je pomemben podatek, da je ime izvedeno iz imena reke, da etimologija imena prav zato ni relevantna, zanimiva pa je seveda etimologija imena reke (morda je bilo izpeljano iz glagola “zavijati, vijugati”). 
V razdelku “Sprememba spola” je opozorjeno, da v 10. italski regiji obstaja sorodno božanstvo ženskega spola, Saverkna (Savercna). V tabeli 1, ki sledi komentarju, so navedene vse oblike posvetil, gre za pet razlicic, od kate­rih se tri le minimalno razlikujejo. V zadnjem razdelku tabele je navedena datacija. V primeru boga Savusa ni posebej relevantna, ker navaja dolg casovni razpon med 
1. in 3. stoletjem. Sledi tabela 2, v kateri so navedena imena posvetiteljev in njihov družbeni položaj, v primeru Savusa gre za dedikante, ki so bili rimski državljani, razen enega, ki je bil suženj. V tabeli 3 so navedene slovnicne posebnosti posvetil, v našem primeru gre zgolj za napacno obliko boginje, s katero je bil Savus v vseh petih primerih skupaj pocašcen: Atsalutta namesto Adsalutta. V tabeli 4 je omenjeno, kaj tocno so božanstvoma posvetili: v štirih primerih gre za kamnit oltar, v enem primeru za majhno bazo, na kateri je najverjetneje stal kipec. V tabeli 5 pa so navedeni bogovi, s katerimi je bil skupaj pocašcen, v primeru Savusa torej Adsaluta. V podpoglavju, posvecenem Savusu, je kot zadnja tabela 6, v kateri so navedena vsa božanstva, katerih imena so bila izvedena bodisi iz imen mest oz. naselij in iz imen rek. 
V drugi knjigi so predstavljeni epigrafski spomeniki, skoraj vsem, razen izgubljenim, je dodano dobro slikovno gradivo. Vsak napis je naveden z velikimi tiskanimi crkami po vrsticah, na desni strani pa isti napis z malimi tiskanimi crkami, tudi ta prepis po vrsticah. Sledi prevod posvetila, nato najboljša možna fotografija z navedbo, kje se hrani, ce spomenik ni zgubljen, ce pa vec ne obstaja, je prepisu dodana objava v CIL (Corpus inscriptionum Latinarum). V petnajstih razdelkih sledi podroben opis spomenika, ki vkljucuje tudi komentar in bibliografijo. 
Zbiranje gradiva so avtorjema olajšale elektronske epigrafske baze, ki so v prosti uporabi na medmrežju in so vsem, ki za svoje raziskave uporabljajo rimske napise, v neprecenljivo pomoc. To je predvsem najstarejša tovr­stna baza, Epigraphische Datenbank Heidelberg, ki vsebuje pretežno napise iz zahodnega dela imperija. Zelo važna je epigrafska baza Clauss-Slaby iz Frankfurta, v kateri je zbrano najvecje število napisov in ki jo stalno usklajujejo in odpravljajo pomanjkljivosti. Tako z vidika ikonografije kot epigrafike je pomembna Ubi erat lupa z Dunaja, ki se je že pred leti preselila na univerzo v Salzburgu in je znana predvsem po zelo kakovostnih fotografijah rimskih spomenikov z napisi in/ali z reliefi. 
Obe knjigi sta neobhodni za vsakogar, ki se ukvarja z anticno rimsko in predrimsko, posebej keltsko religijo, sta namrec prava zakladnica imen keltskih božanstev, ki v Noriku prevladujejo. Pomembni sta z najrazlicnejših vidikov, tako s historicnega kot z jezikovnega, ne samo z vidika preucevanja anticnih kultov. Sta leksikonu podobno bazicno referencno delo, ki ne bi smelo manjkati v nobeni strokovni knjižnici s fondom, ki vsebuje dela s podrocja arheologije in antike v najširšem pomenu besede. 
Marjeta ŠAŠEL KOS 
Egon Wamers (ur.): Der Tassilo-Liutpirc-Kelch aus dem Stift Kremsmnster. Geschichte – Archäologie – Kunst. Schriften des Archäologischen Museums Frankfurt am Main 32, Verlag Schnell & Steiner GmbH, Regensburg 2019. ISBN 978-3-7954-3187-7. 496 str., 381 barvnih slik, 90 crno-belih slik, 2 prilogi. 
Nedvomno najbolj promovirani izdelek evropskega zlatarstva v 8. stoletju je kelih bajuvarskega kneza Tasila in njegove žene Liutperge, ki ga od casa Tasila hrani sa­mostan v avstrijskem Kremsmünstru. Na kelihovih vzorcih temelji tipokronologija karolinškega okrasja in po svoji prestižnosti se lahko meri z regalijami srednjeveškega cesarstva, kot sta cesarska krona ali sveta sulica. O kelihu je bilo že ogromno napisanega, kljub temu pa je sedaj pred nami monografija monografij, ki po dobri nemški navadi s starejšimi tekmuje s podrobnostmi in vseobsežnostjo. Seveda gre za monografski zbornik, ki združuje raznoli­ke pristope. V casih, ki nas preplavljajo z deklarativnimi prizadevanji za žensko enakopravnost, zbornik kelihu, ki je bil doslej znan kot Tasilov, podeljuje tudi drugo, žensko ime, ki je na njem napisano. Da ne ostanemo na pol poti, ga bom kratko oznacil kot KLT (kelih Liutperge in Tasila). 
Prvi del sestavljajo naravoslovne raziskave, ki jih uvaja arheometricna razclenitev keliha. Sledi predstavitev triraz­sežnostnega posnetka keliha kot orodja za analiziranje. Brez kemicnih analiz pozlate, niela, posrebritev ter tehnicne analize izdelave seveda ne gre. Drugi del je zgodovina Tasila in njegove družine ter zgodovina izpricane priso­tnosti keliha v Kremsmünstru. Gre prvenstveno za analize politicnih razmer ter za razvoj cerkvene organizacije pod pokroviteljstvom bajuvarskih knezov in okolišcine, v katerih se je zacelo tudi pokristjanjevanje Karantancev. 
Kot sorodna predmeta imata podrobno obravnavo tudi 
t. i. Rupertov križ iz Bischofshofna, ki je najvecji ohranjeni kovinski križ zgodnjega srednjega veka, in t. i. Eligijev kelih iz samostana Chelles, ki so ga pretopili v casu francoske revolucije. Moderna digitalna tehnologija je omogocila trirazsežnostno podobo propadlega keliha. 
Zakljucni del knjige sestavljajo razprave s podrocja arhe­ologije, umetnostne zgodovine in ikonografije. Ugotavljajo, da KLT nima povezave z inzularnimi kelihi, vendar napis na spodnjem robu noge KLT še vedno kaže vpliv inzularne pisave. Prikazane so povezave med kelihom in kamnitim okrasjem cerkvenega pohištva v Reciji ter povezave s starimi germanskimi vzorci živalskega stila. 
Vsekakor je vsebinsko od vseh študij v zborniku najbolj privlacna numericno-teološka analiza keliha, katere avtor je Altman Pötsch. Geometrijsko, modularno analizo keliha je v povezavi s spisi cerkvenih ocetov pretvoril v teološko strukturo, ki govori o dvojni naravi Kristusa in enotnosti Svetega pisma. Pri tem je ugotovil, da je napis, ki govori 
o Liutpergi in Tasilu, hkrati tudi anagram, ki doloca kelih kot liturgicno posodo, mašni kelih, ki je bil posvecen sv. Rupertu, škof Virgil pa je teolog programa, ki ga prikazuje kelih. Napis je hkrati prav tako kronogram, ki daje letnico 
781. Kelih je bil ocitno namenjen stolnici v Salzburgu, leta 788 pa so ga ob Tasilovem politicnem padcu umaknili izpred oci Karla Velikega v varnejše okolje samostana v Kremsmünstru. Tako se kelih izkaže za zgodovinski zapis sam po sebi. Nekoliko drugace vidi Egon Wamers kelihov program kot upodobitev nebeškega Jeruzalema, se pa strinja, da gre za liturgicno posodo, ki je bila namenjena pomembni cerkvi, bodisi 777 samostanu v Kremsmünstru bodisi že prej 774 Virgilovi stolnici v Salzburgu. Na koncu se Egon Wamers trudi rekonstruirati Tasilov zaklad, ki ga je rekviriral Karel Veliki, in spremlja domnevno usodo posameznih predmetov. 
Wamersu je treba priznati, da je kot urednik dal zelo širokosrcen prostor izpeljavam, ki se v mnogocem ne ujemajo z njegovimi interpretacijami. S tem je bralcem prepustil, da sami presodijo, katere razlage se jim zdijo bolj prepricljive. Meni je vsekakor bolj všec tista Altmana Pötscha, a to je stvar okusa, o teh pa se ne razpravlja. 
Knjiga kelih prikazuje kot še vedno živo sestavino zgo­dovine, kot presecišce politicnih, umetnostnih in idejnih prizadevanj, kar ga privzdiguje dalec nad status tipokrono­loškega oporišca. In verjamem, da Egon Wamers od casa do casa z zadošcenjem polista po knjigi. To je avtorska in uredniška radost, ki si jo zasluži. 
Andrej PLETERSKI