zadregi. Vrže na mizo ključ in povabi gospode v klet. Vladnega koncipista ne povabi. Gospodje se obirajo. Pozno je že, žejni prav za prav tudi niso več. Lojze ne odneha. Da bi šli danes spat? Ne in ne! Prigrizek je v kleti tudi pripravljen, še oče pride mogoče pogledat. Dobre volje je danes. Če izsuši največji sod, ne bo mu žal. Gospodje vedo, da žene danes — tudi jutri zjutraj — ne bodo sitnarile in brundale. Saj vedo, zakaj jih danes ni domov, vedo, o čem govore. Čim pozneje pride mož domov, tem bolj zvrhan koš novic prinese. Potuhnjeni sodnik . . . Nada, nedolžna Nada .. . Zvita Marica... Kdo bi si mislil? Skočim za kostanj, da ne trčim z njimi. Nekateri se ziblje jo. Glasni so. Čujem, kaj govore. Izvem, zakaj gredo danes v Boštja-novo klet. O... Drugo noč se ne upam domov. Premagala me je utrujenost, pritaval sem s polja in mislil najeti sobo v gostilni. O... Zbežim iz mesta in zatavam v gluho noč. (Dalje.) Okenca France Vodnik Kličem te v viharju svojem: Romarju noči daj gledati v oči, v ta svetla, svetla okenca Boga, ki skoznje belo onostranstvo rjavi čas srebri. . . Oj, bela deklica, prav do srca mi prisluhni: brez tal jaz padam, padam, padam v temah krvi, v temah sveta. Moja srčna stran temno gori v vihar in svet, ki je ves tema — oh, zdaj je prišel do tal črni razkol srca! Naenkrat vase zaihtim svetlo: Iz sinjega neba se plaho sklanja k meni njena roka, trepetajoča v nežnosti, da bi lahno, lahno privila luč srca . . . Poldan Jože Pogačnik Poldan je zvon razlil nad vasjo. Skozi zvonjenje — jezero božje — trije golobi domov gredo. Izza vseh duri kosilo diši: vonj od soseda k sosedu v vas hodi. v rožah in trti in drevju visi. S polja po cesti na vas so prišli, v vonje poldanske so željno stopili in so se nemo pokrižali. — Pod gozdom zaprl sem oko, s srcem pa šiloma gledam, gorim: Bog in domovi — kje je tako? Sleporojenci Anton Ocvirk Svetlobe daljnih solne se mečejo v naročja naša. Vpijajo jih žejne roke, v bleda lica vlijajo krvi. Kot da trepečejo obzorja v skriti rasti, se trgajo v oboke duš mehkobe melodij, ki jih prepevamo grede, da ne bi skoprneli od bolesti O hitro, hitreje! V mramore klešemo trdno, trdneje obličja svoja. Tu smo v prelesti našli svet in sebe v njem — otroci sredi trate — ne spoznaje odkod smo vzrasli in se smehljamo. Vse globlje v nas pa gloje strah. Osamljeni se zvijamo v temah, pijani zemlje, po luči vase koprnimo. Z zaprtimi očmi tonemo v globine — nad njimi veje večnosti pradih — v temačnih rovih lastnih duš medlimo. — Sla zadnje utešitve ne premine — Nekdo v polmrak nevidno poje; vse je omahujočih rok iskanje, iz sanje v sanjo prelivanje, brezkončno izpovedovanje. V žarenje notranjih svetlob ni ustvarjeno oko. Tipaje iščemo čez lastna brezdna. Pod težo groz umiramo pred vežami spoznanj kot romarji ob potih. Sleporojencem ni dodeljeno najti vase.