zadregi. Vrže na mizo ključ in povabi gospode v klet. Vladnega koncipista ne povabi.
Gospodje se obirajo. Pozno je že, žejni prav za prav tudi niso več.
Lojze ne odneha. Da bi šli danes spat? Ne in ne! Prigrizek je v kleti tudi pripravljen, še oče pride mogoče pogledat. Dobre volje je danes. Če izsuši največji sod, ne bo mu žal.
Gospodje vedo, da žene danes — tudi jutri zjutraj — ne bodo sitnarile in brundale. Saj vedo, zakaj jih danes ni domov, vedo, o čem govore. Čim pozneje pride mož domov, tem bolj zvrhan koš novic prinese. Potuhnjeni sodnik . . . Nada, nedolžna Nada .. . Zvita Marica...   Kdo bi si mislil?
Skočim za kostanj, da ne trčim z njimi. Nekateri se ziblje jo. Glasni so. Čujem, kaj govore. Izvem, zakaj gredo danes v Boštja-novo klet.
O...
Drugo noč se ne upam domov. Premagala me je utrujenost, pritaval sem s polja in mislil najeti sobo v gostilni.
O...
Zbežim iz mesta in zatavam v gluho noč.
(Dalje.)
Okenca
France Vodnik
Kličem te v viharju svojem:
Romarju noči daj gledati v oči,
v ta svetla, svetla okenca Boga,
ki skoznje belo onostranstvo rjavi čas
srebri. . . Oj, bela deklica, prav do srca mi prisluhni: brez tal jaz padam, padam, padam v temah krvi, v temah sveta.
Moja srčna stran temno gori
v vihar in svet, ki je ves tema —
oh, zdaj je prišel do tal črni razkol srca!
Naenkrat vase zaihtim svetlo: Iz sinjega neba se plaho sklanja k meni njena roka, trepetajoča v nežnosti, da bi lahno, lahno privila luč srca . . .
Poldan
Jože Pogačnik
Poldan je zvon razlil nad vasjo. Skozi zvonjenje — jezero božje — trije golobi domov gredo.
Izza vseh duri kosilo diši:
vonj od soseda k sosedu v vas hodi.
v rožah in trti in drevju visi.
S polja po cesti na vas so prišli, v vonje poldanske so željno stopili in so se nemo pokrižali.
— Pod gozdom zaprl sem oko, s srcem pa šiloma gledam, gorim: Bog in domovi — kje je tako?
Sleporojenci
Anton Ocvirk
Svetlobe daljnih solne se mečejo
v naročja naša. Vpijajo jih žejne roke,
v bleda lica vlijajo krvi. Kot da trepečejo
obzorja v skriti rasti, se trgajo v oboke
duš mehkobe melodij, ki jih prepevamo
grede, da ne bi skoprneli od bolesti
O hitro, hitreje! V mramore klešemo
trdno, trdneje obličja svoja. Tu smo v prelesti
našli svet in sebe v njem — otroci
sredi trate — ne spoznaje odkod smo vzrasli
in se smehljamo.
Vse globlje v nas pa gloje strah. Osamljeni  se  zvijamo v temah, pijani zemlje, po luči vase koprnimo. Z zaprtimi očmi tonemo v globine
—  nad njimi veje večnosti pradih — v temačnih rovih lastnih duš medlimo.
—  Sla zadnje utešitve ne premine — Nekdo v polmrak nevidno poje;
vse je omahujočih rok iskanje, iz sanje v sanjo prelivanje, brezkončno izpovedovanje.
V žarenje notranjih svetlob ni ustvarjeno oko. Tipaje iščemo čez lastna brezdna. Pod težo groz umiramo pred vežami spoznanj kot romarji ob potih. Sleporojencem ni dodeljeno najti vase.