t^n
DUHOVNI
PASTIR
* v /J^v«/VT? ,
/) /P / y-;
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik IX. V Ljubljani, januvarija 1892.	1. zrezek.
Praznik obrezovanja Gospodovega ali novo leto.
Kje je prava sreča.
Nemirno je srce človeško, dokler ne počiva v tebi, o Bog. Sv. Avguštin.
Slava Bogu na visolcosti in na zemlji mir ljudem, ki so dobrega srca, ta slavospev angeljski razlegal se je pred osmimi dnevi in se razlega še po širnem svetu, kjer koli prebivajo verni otroci sv. Matere katoliške Cerkve. In let že 1891 se je prekucnilo in pogreznilo v morje neskončne večnosti, odkar je ta angeljski slavospev prvikrat donel na uho pobožnim pastirjem betlehemskim, in let že 1800 in več odmeva se dan za dnevom po svetih hramih katoliške Cerkve, kjer se opravlja nekrvava daritev nove zaveze, in odmeval se bo do konca dnij, naj se tudi zarote vse peklenske moči, da bi ga s svojim kričanjem zadušile. — Slavo in čast Najvišjemu torej prepevali so angelji Božji oni presveti večer in zraven želeli in prosili so nesrečnim potomcem Adamovim mir srca, voščili so jim srečo. In do današnjega dne ohranila se je lepa navada, da si ljudje mejseboj voščijo srečo za sv. praznike, posebno pa o nastopu novega leta. Seveda, dobra in hvalevredna je ta navada, da bi si le ljudje res iz pravega namena in prave sreče želeli; toda ko bi nam bilo mogoče pogledati v srce marsikaterega teh voščilcev, zapazili bi tam mnogo druzih želj, ono pa, da bi drugi srečni postali, bi težko našli; zapazili bi čestokrat, kako voščilec išče le svoje sreče in drugemu le v besedi srečo želi z namenom, da bi mu nekoliko žep olajšal. Vsakovrstna, resnična in neresnična, pametna in nespametna voščila se čujejo danes iz ust posvetnih ljudi; podložniki predstojnikom, posli gospodarjem, otroci starišem, prijatelji prijateljem voščijo si srečo, trdno zdravje, dolgo-
1
življenje, srečo pri kupčiji, srečo pri delu, srečo v družini, srečo za celo življenje. Ker se torej vse okrog sreče vrti, ker se zlasti danes toliko o sreči govori, ker vsak človek že po naravi srečo želi; dovolite mi, predragi kristijanje, da tudi jaz vam danes srečo voščim, pa ne takšne, kakoršne si žele posvetni ljudje, marveč prave, stalne sreče, kakoršne svet ne pozna. Na podlagi besed sv. Avguština: Nemirno je človeško srce, dokler ne počiva v tebi, o Bog! poglejmo, kje nam je prave sreče iskati, kje neki prebiva ta toliko proslavljena, od vseh iskana, pa od malo njih najdena sreča. V imenu Jezusa in Marije!
I.	1. Poglejmo najprvo, kje posvetni ljudje srečo iščejo, pa je ne najdejo. Po mestih vidijo se na nekih krajih na zid obešene črne deske, na katerih je na belem papirju zapisanih veliko, veliko številk, da jih človek jedva z očesom razloči; sem ter tje pride kaka ženica, tudi morda osiveli starček ter premišljuje te raznovrstne številke; ko pa je našla ali našel številke po svoji misli, pravi sam pri sebi: te bodo prave, moje sanje me pač ne bodo goljufale! in stavi jih na loterijo, da bi vendar enkrat zadel srečo. O koliko praznih misli in skrbi mu zdaj roji po glavi! revež še mirno spati ne more, ker v sanjah plešejo vedno številke pred njim; kuje vsakovrstne naklepe, zida si že zlate gradove, ves je zatopljen v svojo prihodnjo srečo. Ko pa pride toli zaželeni dan, ko se dvignejo številke, ves vznemirjen hiti gledat, katere so, toda svojih ne vidi mej temi; lepi up je splaval po vodi, vsa namišljena sreča se je razkadila kakor dim. — Kje iščejo te vrste ljudje svojo srečo? V denarju; le denarja, potem bom zadovoljen in srečen! Toda denarja ni, torej tudi sreče ni.
Je li pa v denarju res prava sreča? Stavimo n. pr., da strasten igralec res dobi par sto goldinarjev ali tudi več na loterijo; srce mu radosti poskakuje in samega veselja ne ve, kaj bi počel s tem tako lahko pridobljenim denarjem; toda lahko pridobljeno, hitro je zgubljeno. Ako tak srečelovec nima zdrave pameti, in navadno je taki ljudje nimajo, začne denar razsipati za nepotrebne, mnogokrat celo duševnemu in telesnemu zdravju škodljive reči, dobro je in pije, več počiva kakor dela; kar ne zapravi sam, zapravijo mu žena in otroci; in predno se je ta srečni človek tega domislil, njegove sreče ni več, ker denarja je zmanjkalo. Veselju sledi žalost, zadovoljnosti jeza, miru prepir, bogastvu revščina. Ali je to ona zaželena sreča, katero je imel prinesti denar? To so bile le sladke sanje, ki se ob jutranji zori premenč v resno življenje polno nadlog in trpljenja. Torej tu ne najdemo prave sreče, zato iščimo jo drugod.
Seveda, si bo mislil marsikdo, kdor tako neumno denar zapravlja, ne more ž njim sreče najti; pa poglejmo tega premožnega moža, ki ima lepo vrejeno velikansko poslopje, v hlevih mnogo glav lepo rejene živine, v kaščah polno dobrega žita; širno polje in veliki vrtovi in senožeti so njegova lastnina, vrhu tega ima še vedno denarja, več kakor ga potrebuje. Kdo ne bo priznal, da je tak človek resnično srečen? Nekaj sreče je v tem, to je res, samo ako je ta človek tudi zadovoljen s tem, kar ima; a to je ravno, česar taki ljudje večinoma pogrešajo, zadovoljnosti. Zakaj je kateri dan tako kislega in čmernega obraza, kakor tridnevno deževno vreme? To je znamenje notranje nezadovoljnosti. Kjer pa ni zadovoljnosti, kako more biti tam prava sreča? Da bi ti videl v srce katerega bogatina, koliko težkih skrbi mu neprestano greni življenje, ta vedni strah, da mu ne bi tatovi ukradli denarja, da ne bi rudeči petelin se pokazal na strehi ter uničil poslopja, da ne bi prihrula nevihta in toča pobila poljskih pridelkov, da ne bi prišla bolezen ali druga nesreča ter mu zmanjšala število živine, kako more tolik strah se zediniti s pravo srečo? Ne, ne! v časnem premoženju, v bogastvu, v denarju ni najti prave sreče, zato, ker danes je, jutri ni več, in če drugi ne, britka smrt gotovo uniči to srečo. Kristijan pa mora iskati popolnejše, stalne sreče; toda kje jo najti? Idimo dalje iskat.
2.	Kaj se tam tako prijetno glasi? Kaj neki tam ljudje skačejo, kakor da niso pri zdravi pameti ? To je godba, to je ples! To morajo biti pač zadovoljni in srečni ljudje, ker so tako veseli, da jim veselje celo petč privzdiguje! Seveda so srečni, vsaj oni sami mislijo, da so. Pa vprašajmo te srečne ljudi drugi dan, potem, ko so pozno v noč ali do ranega jutra se vrteli kakor kolovrat, da jim je slednjič moči in sape zmanjkalo, ter so morali v jutro, ko pošteni ljudje vstajajo na delo, poiskati si ležišče; vprašajmo jih, saj še vprašati ni treba, dovolj da vidimo te čudne obraze z motnimi in razmršenimi lasmi; eden toži, da ima težko glavo, drugi, da ima olajšano mošnjo, marsikdo pa tudi ne pove, zakaj je tako zmeden in pobit, ker ga je sram drugim razodeti, kar mu vest očita, da se je na skrivnem kraju grešnega zgodilo, marsikdo se kesa vse žive dni vsled ene take veselice. Tam pa, kjer je korenina žalosti in kesa, gotovo ne more biti prava sreča doma. — Pa saj niso vse veselice takšne, da bi imele tako žalostne nasledke; je mnogo tudi nedolžnega veselja, tu se bo vendar našla sreča? Da, tu bi se že našla sreča, da ni nedolžno veselje na svetu tako redko, kakor bele vrane; pa priznati moramo, da tudi nedolžno veselje samo ne more biti še podlaga pravi sreči, zato, ker
hitro mine, kakor je minolo preteklo leto 1891. V posvetnem veselju torej prave sreče najti ni, zato pojdimo dalje iskat.
3.	Kmečki stan je najbolj težaven in zaničevan, se navadno govori; žalibog, da je tudi res. Zato si pa marsikateri kmetič misli, kaj ko bi svoje premoženje prodal ter se druzega dela poprijel, ali pa se preselil čez širno morje v blaženo Ameriko, kjer se tako lahko in prijetno živi? Ne bo mi treba trpeti toliko mraza in vročine, za vsako delo bom dobil gotov denar. Pa revež ne pomisli, da ko bo odložil en križ, naloži si deset druzih; saj ima vsak stan svoje križe in težave, vsak kraj svoje neprijetnosti, tako da človek nima nikjer vsega, česar si želi, da bi bil srečen. Kokodelec toži, da ima malo dela in še manj zaslužka, veliko družino in malo kruha; težak ni zadovoljen, ker še ob nedeljah in praznikih ni dela prost; dekla bi bila rada že gospodinja, ko pa gospodinja postane, spozna, da je ložje ubogati in storiti, kar drugi zapovejo, kakor pa drugim ukazovati. Zakonski ljudje tožijo, da jim delajo otroci veliko preglavico ali da jih zarad uboštva ne morejo preskrbeti; onim pa, ki so še prosti zakonskega jarma, tudi ni vse po volji, ker morajo, kakor pravijo, le za druge delati. Podložniki si žele več prostosti, predstojniki manj skrbi, učenci in učenke tožijo, da imajo preveč učenja, učitelji pa, da se otroci premalo uče. Ubožec toži, da ga je Bog pozabil, bogatin pa ima pri vsem svojem bogastvu še premalo, in še mirnega spanja revček ne more vživati vsled velikih skrbi, kako bi pomnožil svoj denar. Tako, o kristijan, vidiš, da nikjer mej svetom ne najdeš prave zadovoljnosti, torej tudi ne prave sreče. Kam torej naj gremo iskat prave sreče? ali naj zapustimo ta svet, da najdemo pravo srečo?
II.	Tako je! Svet t. j. zunanji svet moramo zapustiti, ker na svetu bi zastonj iskali prave sreče, tudi ako pri belem dnevu prižgemo vse luči ter staknemo najskrivnejše kote sveta, prave sreče vendar ne najdemo; zakaj to, kar ljudje navadno imenujejo srečo, bogastvo, lepoto, veselje, srečen stan, to ni še prava sreča, zato ker danes je, jutri je ni več; prava sreča mora biti stalna, neminljiva. Toda kje prebiva taka sreča? V tvojem srcu, ako v Bogu počiva.
1.	Bere se v šolskih knjigah prilika, da je prišel kralj lovsko oblečen k pastirčku, ki si je prav veselo prepeval in žvižgal na svojo piščalko. Kralj ga pogleda in pravi: ti moraš biti pač srečen, ker si tako zadovoljen. Kaj bi ne bil! odgovori mu dečko, ki kralja ni poznal; saj se meni nič slabše ne godi, kakor našemu kralju: solnce sije meni, kakor njemu; ptice prepevajo meni, kakor njemu ; jesti imam do sitega vsak dan, potrebne obleke mi ne manjka, dru-
zega pa ne potrebujem; jaz sem zadovoljen s tem, kar imam, zato sem srečen. Kralj nekoliko pomisli in spozna, da fantič je govoril resnico. Od kod pa je izvirala sreča tega pastirčka? Iz čistega, nedolžnega srca!
Srce človeško, v katerem ne buči vihar razburjenih strasti, srce, ki ni okuženo po smradu greha, to je vir, to je prebivališče prave sreče. Glej pridnega delavca, ki neumorno dela ves božji dan, da mu celo o hladnem vremenu pot kapa raz čelo; opoldne si nima kaj izbirati pri jedi, potem pridno dela do poznega večera, ko ga sprejme temna noč v sladki počitek zato, ker je dopolnil vestno svojo dolžnost. In on je vendar pri vsem svojem delu in trpljenju srečen, zato ker je zadovoljen. On si misli: Bog me je vstvaril za delo, dal mi je za to potrebnih moči, torej hočem njemu v čast vestno porabiti njegove dobrote. Glejte, tu prebiva prava sreča v pridnosti in delavnosti, v vestnem spolnovanju svojih dolžnosti! Kdor namreč pridno dela in ves svoj čas vestno porabi, tak človek nima časa misliti na hudobijo, tudi pregrešne strasti se z delom ukrotijo; tako si ohrani človek čisto vest in zadovoljnost srca; zato je srečen.
2.	Kje najdemo pravo srečo? V krščanski prostosti. Mislite si ptico, ki se je ujela v nastavljeno past. Dečko, ki je bil past nastavil, ko ugleda ujeto ptičico, vsklikne samega veselja ter jo radosten nese domov, kjer jo zapre v lepo tičnico. Nič ne manjka tej ptičici, ne hrane ne pijače, vsega ima dovolj, in vendar zakaj poveša glavico, zakaj veselo ne prepeva, kakor zunaj v gozdu? Manjka jej ljube prostosti, življenja v prosti naravi. Glejte, zato ptičica ni srečna. Tej ujeti ptičici podoben je človek, ki ni prost. Toda česa prost? Morda tako prost, kakor si mislijo prostost posvetni ljudje našega časa, ki na vsa usta kriče in pišejo o prostosti in zlati svobodi, ki pa ni druzega, nego da se otroci več ne pokore svojim starišem, da podložniki več ne spoštujejo svojih predstojnikov, da kristijani samooblastno prestopajo božje in cerkvene postave ter gredo, kamor jih vlečejo njihove strasti? Ali to da je prostost? Ne, to je sužnost! Zakaj kdor dela greh, je greha suženj, pravi sv. pismo. Prava krščanska prostost je ta, da je kristijan prost verig greha in grešnih strasti. O nespameten človek, kje iščeš zlate svobode? Ne v blatu grdih strasti, ampak v vestnem spolnovanju božjih in cerkvenih postav je prava prostost! Kdor ima to prostost, ima tudi pravo srečo; torej iščimo sreče v prostem srcu, ki se je znebilo grešnih hudobij in strasti.
3.	Pa tudi ta sreča, akoravno prava, ni še povse trdna, nima še prave podlage, ker človek, ki je greha prost, je še vedno v veliki
nevarnosti, da v greh zabrede. Kakor je bolnik, ki je ravnokar okreval, v veliki nevarnosti, da se mu bolezen ne povrne; tako je tudi kri-stijan, ki se je oprostil večjih pregreh, v nevarnosti, da zopet pade nazaj, zato, ker je še slaboten na volji, ker mu manjka še krščanska krepost ali stanovitnost v dobrem. Torej, kristijan! tvoja sreča je v stanovitnosti na potu čednostnega krščanskega življenja. Ko si tako daleč dospel, da brez velike težave premagaš jezo, ki se dviga v tvojem srcu, da hitro in iz srca odpustiš svojim razžaljivcem, da voljno prenašaš vse zoprnosti tega življenja; kosi tako daleč dospel, da moreš v trenutku zadušiti in pogasiti ogenj mesene poželjivosti; ko si tako daleč dospel, da z veseljem, iz ljubezni do Boga in do bližnjega brez obotavljanja in ugovarjanja vestno spolnuješ svoje stanovske in krščanske dolžnosti; ko si tako daleč dospel, da ljubiš Boga nad vse in si pripravljen za Boga vse, tudi najdražje reči, tudi življenje darovati, ako je treba; ko si tako daleč dospel, kristijan moj! tedaj se širi tvoje srce v svetem miru, kakoršnega svet ne pozna, tedaj odseva na tvojem obrazu radost izvirajoča iz milosti božje, ki vlada v tvojem srcu; tedaj lahko rečeš: Kdo me bo ločil od ljubezni božje? tedaj lahko rečeš: sedaj sem resnično srečen! Noben človek, nobena reč ti te sreče ne more vzeti. Vzamejo ti ljudje časno premoženje, kalijo ti veselje, ukradejo ti pošteno ime; izneverijo se ti prijatelji, psujejo te sovražniki, zapuste te bratje in sestre, sinovi in hčere; pokvari se ti telesno zdravje, bleda smrt ti ukrade življenje — vse na tem svetu lahko zgubiš brez svoje krivde, zgubiti pa ne moreš, ako sam nočeš, milosti božje, te ti nikdo drugi ne more odvzeti, ako je sam po grehu ne zapraviš. Glej, to je stalno, to je neminljivo, ki tudi s smrtjo ne mine, ampak gre s teboj v večnost! V milosti božji, v goreči ljubezni do Boga, tu je tvoja edina prava sreča. Prijatelj, zdi se mi, da že mnogo let iščeš sreče in koprniš po sreči; a vendar še ni zadovoljno tvoje srce, še ni srečno. Premnogokrat so ti voščili srečo tudi drugi, a njih želja se do danes še ni spolnila! Srečen pa zato še nisi, ker nisi svoje sreče iskal v pravem kraju. Spremeni zdaj ob novem letu svoje načrte in ravnaj se po mojem načrtu ter išči sreče tam, kjer edino jo je mogoče najti.
4.	Kedaj pa, o kristijan, bo dosegla ta sreča najvišjo stopinjo? Morda, kedar bo tvoja vera in upanje tako veliko, da bi ž njima hribe prestavljal, kakor sv. Gregor čudodelnik? Ne! Morda, kedar boš mnogo molil in se ojstro postil? Ne! Morda, kedar boš v obilni meri svojemu bližnjemu skazoval dela usmiljenja? Ne! Morda, kedar boš z vročimi
solzami objokoval svoje grehe? Ne! Morda, kedar boš dal slovo vsemu posvetnemu veselju ter se odpovedal vsi posvetni časti? Ne! Kedaj torej? Kedar bo tvoje srce v goreči ljubezni združeno z Bogom, tvojim Stvarnikom, tvojim Odrešenikom, tvojim Posvečevalcem ; tedaj, kedar boš z aposteljnom Pavlom klical: Ne živim jaz, marveč živi v meni Kristus. Kedar bo tvoje srce počivalo v Bogu po besedah sv. Avguština, tedaj se ti bo gnjusil svet in njegovo veselje; kedar se ti bo srce širilo nebeške ljubezni in boš želel s sv. Pavlom razvezan biti in zediniti se z Bogom, kedar bo tvoja duša plavala v nebeški radosti ter mislila in želela le Boga; tedaj bo tvoja sreča dospela do vrhunca, tedaj bo popolna. Glej svete mučence in mu-čenke: brhke mladeniče,šibke device; osivele starčke, slabotne ženice; glej jih zaprte v temni ječi, polni nagnjusnih živali in neznosnega smradu, vkovane v trde verige! Glej jih stati pred krutim sodnikom, ki jih hoče prodreti z bodečim pogledom; glej, kako jim krvoločni rabelj nateguje ude in žile; glej, kako jih do krvi bičajo, žgejo, parijo; glej, kako neustrašeno zrejo v divje zveri pripravljene, da jih na kose raztrgajo in požrejo! glej vse to, o kristijau, in strmi! ker, čuj! po temni ječi odmevajo vbrani glasovi svetih pesmi, in ko zrejo bledi smrti v obraz, žari jim iz oči nebeška radost! Od kod to? Od kod ta sreča v tolikem trpljenju? Iz ljubezui božje, ki jih že tu na zemlji druži z Bogom ter jim dš, skušati nebeško radost! Da, resnično, v zedinjenji z Bogom po goreči ljubezni, to je edino prava, to je popolna sreča! Kje torej, preljubi v Gospodu! naj iščemo prave sreče? V bogastvu in veselju tega sveta? O, tu ni prave sreče doma! V časti in slavi posvetni, v ljubezni in zaupljivosti druzih ljudi? O, tu ni prave sreče doma! Iščimo jo torej ne zunaj sebe, marveč v sebi, t. j. v pridnosti in delavnosti, iščimo jo v krščanski prostosti, t. j. v čistosti in nedolžnosti srca, iščimo jo v krščanski kreposti, t. j. v stanovitnosti v dobrem, iščimo jo v ljubezni božji, v združenji z Bogom! Tu bomo našli pravo, popolno, neminljivo srečo, kakoršne svet ne pozna, o kakoršni se posvetnim ljudem nikdar ne sanja. In ko bomo dosegli to srečo, ko bomo po ljubezni združeni z Jezusom Kristusom, tedaj bomo s sivolasim starčkom Simeonom, ki je poln svete radosti zrl v obličje Zveličarjevo, radostno vskliknili: Zdaj, o Gospod! spustiš svojega hlapca v miru, ker so videle moje oči tvoje zveličanje! To srečo, preljubi v Gospodu! vam jaz iz srca želim ne samo za novo leto, marveč za celo večnost. Amen.	Ivan Slavec.
Nedelja po novem letu.
I. Časne nadloge.
Vstani, vzemi Dete in njegovo mater in beži v Egipt — zakaj Herod bo Dete iskal, da bi ga umoril.
Mat. 2, IB.
Ali je bila kdaj od začetka sveta na naši okrogli zemlji kakova hiša, katera bi bila vse sreče, vsega blagoslova božjega bolj vredna, kakor hiša, v kateri je večna Beseda božja meso postala? Tam so prebivale tri najsvetejše duše, kar jih je kedaj na zemlji živelo. Jezus, večni Sin nebeškega Očeta, Jezus, katerega ime je sveto in je le zato na zemljo prišel, da bi po njem bili osrečeni vsi narodi; Marija, najčistejša devica, katera je zavoljo svoje ponižnosti in sramo-žljivosti pred Bogom milost našla, in katero bodo imenovali vsi narodi srečno; Jožef, pravični imenovan, kateri je zavoljo bogaboječega življenja vreden postal Sinu božjemu streči; Jezus otrok, Marija mati, Jožef hišni oče — to je bila cela sveta družinica. Pri vseh — v njih domu je prebivala najčistejša nedolžnost, najpopolnejša pobožnost, največja svetost. Da, njih hiša so bila že tako rekoč nebesa na zemlji. Po naši misli bi bile morale te čiste in svete duše tudi v največji pozemeljski sreči, v vednem miru in pokoju živeti, nikoli bi se jim ne bilo smelo primeriti, kar bi jim bilo solze izžemalo, ter njih srca napolnjevalo z britkostjo. Pa vse drugače Bog ravna s svojimi ljubljenci, tudi svoje svete po ostri trnjevi poti vodi, dokler še potujejo v dolini solzd. To vidimo nad sveto nebeško družino. V temni noči zakliče angelj Gospodov: ,,Jožef! po konci, Jožef! vstani, vzemi Dete in njegovo mater, hitro, beži v Egipt, ker meč je nabrušen, Herod če Dete umoriti. Strahoma in trepetaje vzdigne Marija Dete, ga zavije, na svoje deviške prsi pritisne in z milimi solzami zmoči. Jožef hitro svoje uboštvo skupaj poveže, na ramo zadene in z Devico beži v tujo deželo. Stariši! vi morete nekoliko občutiti, koliko strahu, žalosti in britkosti sta takrat Marija in Jožef vžila! Pa ta sveta družinica se je v vseh stiskah v voljo božjo vdala, ker je bila trdno prepričana, da Bog tako hoče, Bog je sklenil tako. Vse stiske in težave, vse križe in nadloge življenja pošilja preljubi Oče iz nebes. Zatorej kristijani! naj vas še tako težek križ zadene, še tolike nadloge obsujejo, obudite vero, povzdignite svojega duha proti nebu in s potrpežljivim Jobom recite: Iioka božja je mene zadela. Tako recite in potolaženi
bodite, ker naš Bog je neskončno moder, Bog vse prav obravna. On je neskončno sveti Bog, vse k svoji časti obrne. — On je dobrotljivi Bog, vse izpelje k našemu pridu, k našemu zveličanju. In ravno to je, kar vam hočem danes v vašo tolažbo razložiti.
Bog pošilja križe in težave 1) da z njimi grešnike boljša, 2) pravične v dobrem ohrani, poskuša in potrdi in 3) da jih stori svojemu Sinu Jezusu podobne in večnega zveličanja deležne.
1.	Neskončno dobrotljivi Bog pošilja grešnikom križe in težave zato, da bi jih s tem s pota hudobije in malopridnosti odvrnil, in na pot pravičnosti in čednosti pripeljal, ker Bog sam po preroku Ecehijelu priseže, da ne želi smrti grešnika, ampak da se spokori in živi. Bog z grešniki ravno tako ravna, kakor dobri oče s svojimi otroci. Ako spazi, da so otroci njegovo povelje prelomili in na slaba pota zašli, kaj takrat stori, da bi jih k njih dolžnosti zavrnil? On prosi, opominja, žuga, svari. Ce vse to nič ne izd£, jih vdari s šibo križev in težav, ter hoče iz malopridnega otroka dobrega storiti. Ko bi jih Bog z nadlogami ne obiskal, bi še hudobijo ljubili in v njej trdovratni ostali. Nadloge so tisti blisk, kateri slepo pamet razsvetli, nadloge so tista strela, katera njih trdovratno voljo prestreli in omeči, nadloge so tisto zdravilo, katero njih bolno dušo ozdravi. Ta mladenič je že dolgo časa — več let najboljše zdravje vžival, pa nikoli nič mislil na to, kako dra dar božji je zdravje, torej se je pa tudi tega s svojim pregrešnim življenjem, z nezmernostjo v jedi, pijači, s posvetnim razveseljevanjem, z nečimernostjo, napuhom, ošabnostjo, prevzetnostjo, ker je mislil, da nima čez se Gospoda, Bogu v nečast, sebi pa v pogubljenje poslužil, na Boga je pozabil. Ta deklica je sramož-ljivost, nedolžnost, venec devištva zgubila. Na kriva pota je zašla — prošnja, opominovanje, svarjenje ne pomaga več, v svojih pregrehah je trdno zaspala. Treba bi njiju bilo iz grešnega spanja zbuditi. Pa s čim? Z nadlogo. Huda bolezen bi ju najprej utegnila zbuditi. O, tara na bolniški postelji — v dolgih nočeh, ko spati ne moreta, premišljujeta pretekla leta, katera sta preživela v hudobiji in pregrehah. Bolezen njima potegne mrežo izpred oči, da svojo revščino spoznata, da sta prah in pepel in imata Gospoda v nebesih čez se. Bolezen v njiju nečisti ogenj, veselje do greha pogasi, in njuno bolno dušo ozdravlja. Naj le svojo bolezen imata za naj večjo nesrečo, jaz jima jo bom vendarle v največjo srečo štel. Zakaj če truplo zboli, duša se zdravi, če telo slabi, pa duh močnejši prihaja. Dobro je tedaj njima,
da ju je Gospod udaril z boleznijo. Zatorej pravi sv. Ambrož: Telesna bolezen dušo strežne. In sv. Jeronim pravi:	Boljše je, da želodec
trpi, JcaJcor duša. In sv. Gregor piše : Z božjo voljo se zgodi, da dolga bolezen zastarane hudobije požge. Boljše je v vročinski bolezni trpeti, kakor v žrjavici hudobije goreti. Janez Puščavnik nekemu menihu, ko ga je prosil, da bi ga ozdravil mrzlice, takole odgovori: „Moj brat! ti želiš se znebiti, kar je tebi silno potrebno. Kakor milo obleko omije, tako tudi bolezen dušo očisti. To tudi kralj Salomon potrdi rekoč: „Rane in udarci hudobijo izmečejo ali postrgajo".
Kristijani! kako je to, da ta ali oni mož že nekaj časa pridno dela, se svoje domačije drži in zdaj s svojimi z zadovoljnostjo in hvaležnostjo do Boga vsakdanji kruh jč; je tako miren, ponižen, pohleven? Saj prej ni bil tak? Svojo glavo je po koncu nosil, svoje premoženje iz baharije neprevidno zapravljal, svojega doma in svojih domačih opravil se nič ni kaj držal, iz same prevzetnosti in napuha je s svojim bližnjim prepire in pravde pričenjal. Glejte! pomanjkanje in revščina ga je te nespameti ozdravila. Revščina je prenaredila iz prevzetnega moža ponižnega kristijana, iz napuhnjenega bahača in pravdovca mirnega soseda, iz postopača in zapravljivca pridnega, delavnega gospodarja. Prav je tedaj, da ga je Bog udaril s šibo in tako njegovo dušo ozdravil napuha, prevzetnosti, ošabnosti, samopašnosti in zapravljivosti. Tukaj se spet ta ali oni pritoži: kamorkoli se obrnem, kamorkoli pogledam, druzega ne najdem kot križ. Saj vendar delam, se trudim in potim po dnevu in po noči, vendar nič nimam kot prazne roke. Res tvoja je trda, milovanja si vreden! Pa ti praviš, ^kamorkoli pogledam, druzega ne najdem, kot križ!" Ali si pa že kedaj pogledal, odkod tvoja nadloga izvira? Poglej tudi v svoje notranje, preišči, preglej svoje srce. Morebiti so tvoje misli in želje le v časno obrnene, in riješ po zemlji kot krt, svojega duh& pa nisi nikoli proti nebesom povzdignil; morebiti nisi Boga, od katerega pride vsa sreča, pred delom prosil blagoslova, po delu ne zahvalil; morebiti si pri svojih vsakdanjih opravilih nepošteno ravnal, reveža s prevelikimi obrestmi do krvi izžemal, poslom plačilo zadrževal in utr-goval, ali kakor si bodi tuje blago na-se pripravil? Glej! zato te je morda Bog s šibo pomanjkanja udaril, da bi te nagnil k spoznanju pokore in poboljšanja. In Bog daj, da bi tudi spoznal čas svojega obiskanja!
S kako mnogobrojnimi šibami dobrotljivi Oče svoje malopridne otroke tepe in boljša, vam ob kratkem pokazati nisem v stanu; samo to še rečem: križi in težave so nebeško zdravilo za bolno grešno dušo!
Vendar ne smemo predrzno misliti in soditi, da Bog vsacega človeka zaradi pregreh kaznuje in tepe; ker on tudi velikokrat svojim zvestim služabnikom nadloge pošilja, da jih hudobije obvaruje, v dobrem poskuša in potrdi.
2.	Velikokrat bi pobožni kristijan zapustil pota pravičnosti in zašel, ko bi ga Bog z nadlogami ne obvaroval. Ubožni človek si morebiti večkrat misli: ko bi jaz imel bogastvo tega ali onega človeka, jaz bi vse drugače ž njim ravnal, Bogu bi ga v čast, sebi v zveličanje, svojim bližnjim v prid obračal. Ali na te negodne hitre misli se ni nič kaj zanesti. Peter ni mogel Jezusovim besedam verjeti, da ga bo zatajil. „Ko bi tudi s teboj umreti moral, pravi, ne bom te zatajil." In vendar je on najprvi svojemu Gospodu nezvest postal — s prisego in rotenjem je potrdil, da ga ne pozna. Ravno tako bi morebiti tudi mi najprvi svojemu Gospodu nezvesti postali, ko bi posedli bogastvo tega ali onega človeka. Morebiti bi nas zapeljalo k lakomnosti, skoposti, k zapravljivosti, ošabnosti in trdobi do svojega bližnjega. Morebiti da bi na svojega revnega brata z zaničljivim očesom gledali, ga v njegovi revščini zatirali, in se z njegovimi krvavimi žulji pitali. Tudi pobožni človek je v obilnosti vedno slabši kakor drugi, kateri je s križi in težavami v dobrem utrjen. Tega nas prepriča sveto pismo v zgledu dveh imenitnih mož. Adam in Job sta: oba sta bila od svojih žen s priliznjeno besedo v greh napeljevana. Eden njiju je padel, drugi je premagal. Kaj ne, da bi si lahko mislili, da je Adam premagal skušnjavo, ko je nepopačeno naturo in prirojeno svetost imel, in pri vsem tem še v največji obilnosti poze-meljskega raja ali paradiža živel; Job je imel že s podedovanim grehom popačeno naturo in v naj večji nadlogi se je znajdel? O kaj še — ravno nasproti se je zgodilo! Adam je v skušnjavi obležal, in Job je nepremakljiv ostal. Sv. Avguštin nam razodene vzrok tega nasprotja rekoč: Adam je padel, ker je bil v kraju veselja in prijetnosti skušan, in Job je stanoviten ostal, zato, ker je bil v dneh nadlog poskušan. Job je bil močnejši na gnojnem kupu, kakor pravični Adam v paradižu, so besede imenovanega Očeta. Gotovo bi tudi kralj Salomon ne bil tako globoko v hudobijo zabredel, ko bi ne bil vedno v posvetnem veselju živel. Te misli je sv. Jeronim, ter piše: Salomon je vedno v veselju živel, in ravno to je morda vzrok njegovega padca. Tudi spokorni kralj David je po svojem padcu spoznal, da so nadloge najmočnejša pomoč se greha obvarovati ter zdihoval: O Gospod! dobro mi je, da si me ponižal. Tvoja roka me je hudo zadela, mojo krono si s trnjem obvil, moja pota si z
osatom nastlal in s tem si me pred razuzdanostjo obvaroval in mojo dušo brezna otel. Ravno tako bi mogli tudi mi ob času križev in težav k Gospodu zdihovati: dobro je za-me, da si me ponižal; dobro je za-me, da si mi bogastvo odrekel, kar bi me k lakomnosti, zapravljivosti, postopanju in k drugim pregreham vtegnilo zapeljati. Dobro je za-me, da sem zaničevan, da se ponižnosti učim. Dobro je za-me, da si mi otroke k sebi vzel, ker bi vtegnili mojo glavo beliti, moje srce žaliti in me prezgodaj pod zemljo spraviti. Dobro je za-me, da si me hlapca ali deklo postavil, ker bi kakor oče in mati svojih dolžnosti nikoli ne dopolnil. Dobro je za-me, da si mi pogled oči odvzel, ker bi se nad grešnimi rečmi vtegnile pasti. Dobro je za-me, da tanko ne slišim, ker bi morebiti opravljanje, kvante in klafanje na svoja ušesa vlekel. Dobro je za-me, da si me na bolniško posteljo položil, ker bi v zdravju po poti samopašnosti in malopridnosti vtegnil hoditi. Dobro je tedaj, o Gospod Bog! da si me ponižal!
Bog nam križe in težave poviša tudi zato, da nas v čednosti poskusi in potrdi. Marsikateri se morebiti potoži, rekoč: Dolgo časa je že, kar Bogu zvesto služim, rad molim, rad v cerkev hodim, božje zapovedi tudi po svoji zmožnosti spolnujem, vendar težek, težek križ na moji rami sloni. Moj sosed pa je slab, malopriden kristijan, nima vere, ne strahu božjega, pa mu vendar vse dobro vede: je v obilnosti, pri časti in zdravji — ne ve, kaj je križ. Na vašo pritožbo vam sv. Avguštin odgovori: Kaj, ali ste le zato Bogu služili, da bi bil vso nesrečo od vas odvrnil in vam časni blagoslov dodelil? Če je taka, je tedaj prav in zdravo za vas, da je vam vse časne dari odvzel in vas v revščino postavil, da se učite Boga zavoljo njega samega ljubiti, mu zavoljo njega samega služiti, ne pa zavoljo časnih darov.
Pa čednost ni še prav gotova, je še takorekoč na tehtnici, ako ni v križih in težavah poskušena in vtrjena. Srebro in zlato, pravi sveto pismo, se v ognji poskuša, tisti pa, katere Bog za svoje vzame, v peči nadlog, t. j. v križih in težavah se mora stanovitnost vseh čednosti in svetosti razodeti. Satan je dvomil nad Jobovo svetostjo, dokler se ni tudi v nadlogah stanovitno razodela. Rekel je nekdaj satan Bogu: Ali se Job tebe zastonj boji? Ti si ga obdaril, in on te zato ljubi; ti mu vso obilnost daš, in on ti je za vse hvaležen; ti mu vse storiš, kar želi, in on pa tudi spolni, kar od njega tirjaš. Ali se Job Boga zastonj boji? Le vzemi mu vse, kar si mu dal, boš videl, on te bo v obraz klel. Bog Jobu vse premoženje, vse otroke vzame, tudi njega je s strašno boleznijo udaril. Job je vendar v teh grozovitih stiskah stanoviten ostal, ter je zdihoval: Bog je dal,
Bog je vzel, njegovo ime naj bo češčeno. Ako sem veliko dobrega od Boga prejel, zakaj ne tudi slabo? Jobova svetost je v nadlogi skušena in vtrjena bila, da sam satan ni mogel nad njo več dvomiti. Ravno tako se mora tudi naša čednost in svetost v križih in težavah od vseh slabosti očistiti in stanovitno pokazati, da bo vsak lahko spoznal, da mi Bogu ne zavoljo časnega blagra, ampak zavoljo njega samega služimo.
Ne bojmo se tedaj, kristijani! preveč nadloge, saj nič slabega ni, ampak je tudi dar nebeškega Očeta, ker ona našo nedolžnost ohrani, čednost poskuša in potrjuje; nadloga nas pa tudi slednjič Kristusu podobne dela iri njegove obljube vredne in deležne stori.
3.	Vsi si moramo prizadevati, da bomo svojemu Zveličarju Kristusu saj nekoliko podobni. Kdor hoče od Očeta v nebesih ljubljen biti, mora podobo njegovega Sina nad sabo imeti; kdor hoče Kristusovih obljub deležen biti, mora po tistem potu hoditi, po katerem je on hodil. Brez podobe s Kristusom ni dopadenja božjega, brez hoje za Kvistusom ni plačila s Kristusom. Kakošno podobo nam pa je Kristus zapustil? V resnici podobo človeka v največjih nadlogah, podobo človeka, kateri na križu umrje! Pot, po katerem je hodil, je bil trnjev, poln križev in težav. V siromaštvu rojen, v uboštvu zrejen, vtrevščini je svoje življenje sklenil. Lahko je tedaj mogel reči: Ptiči imajo svoja gnezda, lesice svoje jame, človekov Sin pa nima, kamor bi svojo glavo položil. Torej prav lepo in resnično pravi bogoljubni Tomaž Kempčan: Celo Kristusovo življenje je bil križ in mučeništvo, in ti si iščeš veselja in pokoja? Poglej, o človek! to je podoba, katero posnemati, to je pot, po katerem hoditi moraš, da boš s Kristusom v veličastvo prišel. O vi vsi, ki vidite preljubega Sina nebeškega Očeta na križu razpetega, med tisočerimi mukami umirati, učite se od njega trpeti.	Pa	pomislite',	tudi tega je Bog tretji	dan v življenje
obudil, sedi	na	desnici božji — ima vso oblast v	nebesih in na
zemlji. Mislite si, da ta Jezus, kateri je bil vam podoba v trpljenji, bo tudi plačilo vašega trpljenja v prihodnjem življenji. Tukaj na križu imate svojo podobo, svoj izgled, svojo moč, vse svoje upanje. Naj bo vaših nadlog še toliko, nedolžno Jagnje Jezus jih je imel še več. Naj vaše težave še tako dolgo trpe, bodo vendar-le minile, plačilo bo pa večno trpelo. Sam Jezus vam je porok, ker pravi: Zveličani so ti,	kateri zavoljo	pravice preganjanje trpe,	ker njih je nebeško kraljestvo.	Vi boste	žalovali, svet pak se bo	veselil, ali vaša
žalost se bo v veselje spremenila. Veselite se in od veselja poskakujte, ker vaše plačilo je obilno v nebesih. Ta misel je aposteljnu Pavlu v
vseh nadlogah studenec sladke tolažbe bila. Rekel je: Jaz trpim, vendar se ne pritožim, ker vem, da vse trpljenje tega sveta ni vredno prihodnje časti, ki bo nam razodeta. Jaz z veseljem trpim, ker mi je obljuba dana: Srečen je mož, kateri skušnjo prestoji; kadar bo dosti skušan, bo krono prejel, katero je Bog vsem tem obljubil, kateri ga ljubijo. S temi nebeškimi obljubami so bili vsi svetniki, posebno pa krvave Jezusove priče — sveti mučeniki napolnjeni. Sveti Ignacij je imel tolikanj gorečo željo zavolj Kristusa trpeti in k njemu priti, da je rekel: Naj pridejo čez-me ogenj, križ, zgrabljive zverine, zdrmaljanje kosti, raztrganje udov, raztolčenje celega života, da, naj pridejo čez-me vse satanove muke, da le skozi to k vživanju Kristusa pridem. Tako zgubiti se pravi, neskončno veliko dobiti.
Kristijani! tolažite se tudi vi ob času križev in težav s tem sladkim upanjem, k Jezusu priti, bodite stanovitni, v božjo voljo vdani ob času trpljenja, in v zveličanje svoje duše si ga obrnite. Grešnik naj se v križih k Gospodu vrne, in naj jih k svojemu po-boljšanju v duhu pokore prenese. Pravični naj bo v nadlogah še pravičnejši, še svetejši, še boljši. Vsak naj svoj križ na ramo zadene, in ga po trnjevem križevem potu za Kristusom nosi, in naj ob času smrti z njim na vrata nebeška potrka, ter odprle se bodo. Sv. pismo pravi, da moramo skoz veliko nadlog v nebeško kraljestvo iti. Amen.
____________ f Jurij Vole (1836.)
2. Varuj se greha.
Ko je Jožef slišal, da Arhelaj kraljuje v Judeji namesto Heroda, njegovega očeta, se je bal tje iti; v spanju opomnjen se je ognil na Galilejsko.
Mat. 2, 22.
A.	1. Življenje človeka se rado primerja potovanju . . . popotniki smo . . . Komaj smo nastopili pot v novem letu, in danes že imamo tretji dan . . .
2.	Zato nam je tudi sv. katoliška Cerkev predstavila v svetem evangeliju najsrečnejše popotnike, ki so kedaj na zemlji hodili: Sv. Jožef namreč, Marija in ljubi Jezus. (Mat. 2, 19—23.) Potovali so iz tuje dežele, Egipta, domov . . . Ko je pa Jožef slišal, da Arhilaj kraljuje v Judeji namesto Heroda njegovega očeta, sc je hal tje iti; in v spanju opomnjen se je ognil na Galilejsko. (Mat. 2, 22.)
3.	Lep nauk za nas! Ako hočemo v novem letu srečno potovati, in ljubega Jezusa in Marijo Devico vedno pri sebi obdržati: moramo
se tudi mi izogibati Arhelaja in Herodeža . . . t. j.: mali in smrtni greh, ki ti razžali in prežene Jezusa, da ne moreš srečno potovati v preblaženo nebeško domovino. Zato je v novem letu moj prvi klic, ljubi moj popotnik: Varuj se greha, in sicer 1. smrtnega, 2. malega greha.
B.	1. Herodež je največi hudobnež, ki ga zmaga vsa zgodovina... Le pomisli grozni pomor otročičev . .. zarad Jezusa . . . zato se ga je Jožef zbal . . . zbežal ponoči ... Ta hudobnež nam je torej živi izgled smrtnega greha . . .
a)	Smrtni greh v podobi Herodeža streže Jezusu po duši . . . Taki človek namreč vedno tuhta in misli, kako bi Jezusa pregnal, njegov nauk zatrl ... da bi ložje in mirno vžival sladnosti greha...
b)	Smrtni greh v podobi Herodeža: mori Boga, ako bi ga le dobiti mogel . . . roke in noge bi mu prevrtal . . . srce bi mu razparal . . . Ker pa do Boga ne more, pa stere in prelomi zapovedi Božje: 1—10. zapovedi Jezusove cerkve: 1—5. ali vse zaporedoma ... ali posamezne . . . Pravi grozovitnež! . . .
c)	Smrtni greh: razžali Boga, ker ga ubiti ne more.. . To nam spričuje celo sv. pismo, da smrtni greh Boga grozovito razžali. Le poglej na potop vesoljnega sveta ... na požar Sodome ... na pomor Judov v puščavi ... na zagrozbo nebeškega Kralja do grešnikov: Zvežite mu roke in noge, in vrzite ga v skrajno temnico, ondi bo jok in zobni škrip. (Mat. 22, 13.)
d)	Varuj se torej smrtnega greha . . . beži pred tem krutim Herodežem . . . Kače se bojiš ... še hujši je smrtni greh ... Boj se ga.
Sv. Jožef se je ognil tudi še Arhilaju, sinu Heroda ... to nas pa uči, da v svojem življenju, ako hočemo srečno potovati v nebeško domovino, se moramo izogibati tudi
2. malega greha. Ljudje na male grehe radi pozabijo... nič se ne zmenijo za nje. Ljubi moji! jaz vam pa rečem: Varujte se tudi malega greha, ki je a) mali prelom božje postave: Nedostojna besedica . . . prepovedana želja . . . nespameten pogled . . . nesramen občutek le nekoliko radovoljen ... že je greh.
P) Iz malega greha priraste smrtni greh... iz koščice črešnja ... iz želoda hrast ... iz gorčičnega zrna zelišče kakor drevo . . . prah je mala reč, pa cesto pokrije . . . meglica je drobna, pa solnce zatemni... Ali je tat naenkrat začel vrata lomiti, kleti podkopavati . . . Začneš pri malem Arhelaju pa pritiraš do groznega Heroda!
•f) Tudi mali greh žeBogažali. Le nekoliko je Mojzes dvomil, če bi iz pečine privrela voda; sicer je vdaril ... pa se je Bogu zameril, da ga v obljubljeno deželo ne pusti. — Le malo se je ogledala Lotica na grešno Sodomo in na svojo plamenečo hišico, in postala je solnati steber. (2 Moz. 19, 26.) Tako žali Boga tudi mali greh. — Ko pa je Jezus razlagal presveti altarski zakrament, so farizeji mrmrali, da je to trd nauk, pa tudi nekateri učenci so od daleč stali in se čudno držali — to pa je Jezusa tako žalilo, da jih posvari, govoreč: „Kaj! tudi vi hočete oditi?a (Jan. 6, 68.)
5) Varuj se torej tudi malega greha . . . bela obleka postane marogasta . . . tako mali grehi omažejo našo dušo . . . nasmetijo naše srce, da Jezusu ne dopada . . . Varuj se vsake besedice . . . dela . . . sprašuj svojo vest zvečer . . . obžaluj . . .
0. Danes je god sv. Genovefe, device. Jezusa ljubila; v čednostih napreduje . . . Srečno dojde v sv. nebesa . . . Ljubi moji, naj bo Jezus naš ženin . . . tovariš. Kakor se je sv. Jožef izognil Heroda in Arhelaja, tako se varujmo v novem letu mi greha — smrtnega in malega greha — tako bo ljubi Jezus vedno poleg nas hodil, in nas srečno pripeljal iz te solzne dežele v našo nebeško domovino! Amen.
Simon Gaberc.
Praznik sv. treh Kraljev.
Kakor svet Kristusu — tako Kristus svetu.
Herod kralj pa, to slišati, se je prestrašil in ves Jeruzalem ž njim.
Mat. 2, 3.
Ali ste slišali, predragi, kako navdušeno opominja v današnjem berilu prerok Izaija Jeruzalem, naj se pripravi na slovesen sprejem Gospoda, obljubljenega Odrešenika? Ali ste slišali, kitko veselje in slavo obeta Jeruzalemu v tistih dneh, ko se bo Gospodova čast v njem videla, ko bodo kralji darov prinesli in narodi se k pravi veri spreobračali? — Ste pa li zapazili tudi, kaj se je v resnici takrat zgodilo, ko so prišli Modri z Jutrovcga v Jeruzalem, rekoč: Kje je kralj Judov, ki je rojen? Zakaj videli smo njegovo zvezdo na Ju-trovem, in smo ga prišli molit? Sv. Matevž piše: Herod kralj pa, to slišati, se je prestrašil in ves Jeruzalem ž njim. Saj je vendar grdo to in nehvaležno. Ti se prestrašijo, pastirji so pa Boga častili in hvalili, zato, kor so bili tako srečni, da so izvedeli Jezusovo rojstvo
in ga tudi šli molit. Trije Modri gredo iz daljnih dežel novorojenega kralja molit, in ko drugič zagledajo prečudno zvezdo, so se silno ob-veselili. Herod pa se boji za svoj prostor, in ljudstvo prekucij.
Kristijanje! V Herodu kralju in ljudstvu jeruzalemskem vidim podobo svetš,, neverskega, ničemernega, trdovratnega, sebičnega svetA kateri je vse življenje Kristusu nasprotoval in nasprotuje njemu in njegovi cerkvi še današnje dni ter mu bo vedno kljuboval ter ga zaničeval. Kako pa se je Kristus vedel proti takim ljudem, proti hudobnemu svetu? Življenje njegovo nam kaže to-le resnico: Kakor svet Kristusu — tako Kristus svetu.
Le ozrimo se v najzanimivejše posameznosti!
I. Gotovo se še dobro spominjate, k&ko pripravljanje je bilo 1. 1883 na Kranjskem, ko so se nam napovedali naš presvetli cesar. Vse navskrižem je tekmovalo, zlasti pa Ljubljančanje, kje bodo obče ljubljeni vladar vdaniše in sijajniše sprejeti. Spletli so neštevilno vencev, ozaljšali si hiše, postavljali mlaje in slavoloke, razobešali zastave; zvonilo, streljalo in razsvitljevalo se je, da je bilo res veličastno, kakor ne z lepa. In vse to se je našemu milemu, dobrotljivemu in pravičnemu vladarju tudi spodobilo. S tem smo Kranjci tudi sami sebe počastili.
Poglejte pa od sedaj 1892 let nazaj! V tistem času je prišel Bog sam na zemljo. Štiri tisoč let so ga že napovedovali kralja miru, Njega, ki je toliko častitljivši in mogočniši nad angelji, kolikor viši ime je dobil mimo njih (Hebr. 1, 4.), zakaj njegov sedež je od vekomaj do vekomaj. (Hebr. 1, 8.) Pa poniža se k svoji stvarci, On pride na zapuščeno zemljo, in iz nobenega druzega namena, kot da reši človeštvo, ki je bilo z grehom peklu zapadlo. Njegov namen ni drug, kot obilnost svoje milosti razliti nad svet in z lastno krvijo odkupiti Adamov rod. Njegovo srce bije le za nas, Bog je ljubezen! (I. Jan. 4, 8.) Zato pa tudi njegov namen ni drug, kot 33 let ljudem služiti, bolnike, dušne in telesne, ozdravljati, nevedne učiti, žalostne tolažiti, kratko rečeno: vse storiti časno in večno srečne. T&ko je bilo njegovo m i šlj e nj e.
Da bi mogel pri ljudeh tudi rojen biti, gre Njegova mati iskat Človeškega stanovanja. Marija hoče dati ljudem Boga, toda v svojo lastnino je prišel, in njegovi ga niso sprejeli, zakaj Marija ne najde nikogar, ki bi odstopil njenemu in Božjemu Sinu tudi en prostorček ali en pedenj zemlje. Ker se je že zapoznelo, zato mora Marija v temi venkaj zunaj Betlehema, v.skalnato votlino, kjer navadne jasli
sprejmo Odrešenika. Tako, glejte kristijanje, sprejme svet nebeškega kralja, svojega Izveličarja. Koliko zaničevanje, kolika nehvaležno st!
Ti si človeka vstvari) še le potlej, ko si mu zemljo in nebo najzložniše, najlepše pripravil, še le potlej si ga postavil na zemljo, ko si vstvaril nad njegovim bivališčem zvezdnato streho ter mu vse živali in rastline in rudnine dal, da jih prosto vporablja v svojo korist. Sedaj pa prideš Ti k človeku, prideš na zemljo, in sedaj bi Te svet moral sprejeti in počastiti kot pravega nebeškega gosta; toda kaj naj Ti ponudi in kaj Ti more ponuditi ? Raj Ti je dolžan, toda raj je za Boga preslab; nebesa naj Ti d&, toda nebes ne potrebuješ, saj si jih ravnokar zapustil ter jih ljudem prinesel v dar. Kaj naj Ti dš,? Svet je v zadregi, pa si hitro pomaga. Poprej zdihuje po Odrešeniku, ko pa zvabi božjo ljubezen iz nebes, tedaj pa jo odrine od sebe, tedaj ima za Odrešenika pripravljeno zaničevanje, zaničevanje v vsem življenju. Komaj svet izve, kje biva, že mora najhitreje ubežati, da si reši življenje. In ako svet skoraj trideset let po tem ne spušča svojega srda proti Izveličarju, ne prihaja to od tod, kakor bi bil svet svoje mišljenje spremenil, ne, ampak od tod, ker o Kristusu toliko časa nič ne sliši in ne ve. Pa tudi v tem času se Kristusu ne godi posebno dobro. V tem času spet roma nazaj skozi puščavo trpeč žejo m lakoto, vročino in mraz. Živeti mora potem v ubožni hiši tesarjevi ter mu pomagati pri delu.
Komaj pa svet zasliši iz ust Janezovih: Glej, Jagnje božje, glej, katero odvzame grehe sveta\ (Jan. 1, 29.) — že se hoče svet Kristusove osebe polastiti. Ker pa tega ne more, in ker še ni prišla njegova ura, zato se znaša nad njegovo domačijo, njegovim stanom, njegovimi besedami, čudeži in deli. Le poslušajmo evangeliste pripovedujoče, kako svet govori o Jezusu: „More li kaj dobrega iz Nazareta biti ?“ (Jan. 1, 46), tako se poprašuje po njegovem domačem kraju. Zaničevaje govore ljudje o njegovem stanu: „Ali ni tesarjev sin? Ali se njegova mati ne imenuje Marija?" (Mat. 18, 54. 55.) Zaničevaje govori svet o njegovih naukih: „To govorjenje je trdo, in kdo ga more poslušati?" (Jan. 6, 61.) Dalje pripoveduje sv. Lukež (28,2.): „Začeli so ga tožiti, rekoč: Tega smo našli, da zapeljuje naš narod in da brani cesarju davke dajati, in pravi, da je on Kristus, kralj." In o čudežih sodijo nekdaj tako-le: *Z Belcebubom, višjim hudičev, izganja hudiče." (Luk. 11, 15.) Ko Kristus ozdravi slepca, pahnejo ozdravljenca iz shodnice. (Jan. 9.) Ko Kristus prikliče mrtvega Lazarja iz groba, hoče svet Kristusa zgrabiti in umoriti. Zaničljivo govori svet o njegovih delih. Očita mu, da je pri-
jatelj grešnikov, s katerimi je in občuje, zasmehuje ga hinavca, ki sam sebi na križu ne more pomagati, a „drugim je pomagal“. (Luk. 23, 85.) Srd in črt svetš, gre tako daleč, da začetnika življenja (Dej. ap. 3, 15.) umori in še mrtvega zmerja, da je bil „zapeljivec.“ (Mat. 26, 63.)
Tako je ravnal svet s Kristusom. Dokler ga ni mogel dobiti popolnoma v svojo pest, ga je vsaj zaničeval; ko pa je enkrat prišel popolnoma v njegove roke, ga je celo umoril. Zato se je pa tudi Kristus obrnil naravnost proti hudobnemu in trd o vratnemu svetu, obrnil seje z zaničevanjem. In o tem v drugem delu.
I.	Komaj zagleda Jezus luč tega sveta, protivi se vsemu, kar svet ljubi, čisla in išče.
a)	Svet ljubi in išče zložno st, skuša dobro in veselo živeti, Kristus zavrže vse to. On, kateri angelje nasituje z nebeško radostjo, On, kateri za milijone ljudi pogrinja vsak dan mizo in vse druge stvari preživlja, ali bi si ne bil mogel preskrbeti najzložnišega, najveselejšega življenja? Toda že pri vstopu na zemljo išče le težavnosti, trpljenja, bolečin. Rojstnega časa noče postaviti v prijetno spomlad, marveč v pusto zimo. V hlevcu leži izpostavljen mrazu in vetru in zadovoljen je s slamnato posteljco. Glejte, kako osramoti Kristus s tem vse nečimerne posvetnjake, katerih cilj in konec je le zložnost, pregrešno razveseljevanje in skrb, kako bi bolj stregli svojemu telesu.
b)	Svet visoko ceni bogastvo in obilnost. Kristus zametuje to že pri svojem rojstvu in izvoli si ubožtvo, On, kateri oblači kralje s škrlatom, kinča nebo z zvezdami in zvezde obdaja s žarno svetlobo, On, kateri je brezdna napolnil z zlatom in dragocenimi kameni: s kolikim čarobnim bleskom in mogočnim veličastvom bi bil lahko prišel na ta sveti Legijoui angeljev so čakali njegovega povelja. Izmed kraljevih hčera najbogatejšo bi bil mogel izbrati za svojo mater, izmed vseh palač na svetu najkrasnejšo za svoje stanovanje, izmed vseh mest najimenitnejše za svoje bivališče, izmed vseh dežela najlepšo in najbujnišo za svojo domovino, izbral bi si bil lahko od vsega bogastva, kar ga je v nebesih in na zemlji. Toda On vso to ničemerno obilnost zaničuje in izvoli ravno to, za kar svet ne mara, namreč ubožtvo.
Ubožna devica iz priprostega stanu postane njegova mati, neki tesar njegov rednik, ubogi pastirji njegove priče, ubogi pastirji, katerim po augeljih pošlje veselo novico. Njegova palača ni v stanu biti borniša, saj je star hlev, kjer še ljudje ne prebivajo ne. Njegovo ležišče je t&ko, da še beraških otrok tjekaj ne pokladajo. Z najpo-
2*
trebnejšim je tako slabo preskrbljen, da še luči nima, ampak mora čudež narediti, da se hlev in njegova okolica razsvetli.
Kakor v otroški d6bi, tako se kaže Kristus v vsem življenju. Ubožtvu postavi On podlago vse popolnosti ter je naredi dediča nebeškega kraljestva. Blagor ubogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo. (Mat. 5, 3.) Ubožci so vedno njegovi spremljevalci, te nasi-tuje, te podučuje, te ozdravlja in tolaži, te izvoli za svoje aposteljne iu jih postavi sodnike in kneze v večnem kraljestvu. Za oba kralja Heroda in deželnega oblastnika Poncija Pilata, za velika duhovna Ana in Kajfa se Kristus ne zmeni, še pogleda jih ne, niti jim noče na vse odgovarjati.
c)	Svet hoče, da bi ga vse častilo, vse se mu klanjalo, vse ga slavilo. Za vse to se Kristus ne meni. On se ne protivi in ne jezi, ko se njegova sveta oseba zaničuje in zasramuje. Kristus zapusti prestol svojega božjega veličastva, zamenja svojo sijajno slavo ter postane ljudem podoben v vsem, razven greha. On zakrije zaklade svoje vsemogočnosti in modrosti, svoje lepote in božjega veličastva tako zelo, da postane enak navadnemu, nerazumnemu otroku. Dobro ve, da bi ga toliko bogoljubnih duš vsprejelo z največjo častjo, toda rajši se umakne taki časti. Še v glavnem mestu dežele judovske noče rojen biti ali vzgojen, ljubši mu je mali Betlehem in priprosti Nazaret. Saj pa je tudi očitno izrekel to v poznejšem življenju rekoč: Jaz ne iščem svoje časti. (Jan. 8, 50.) Vse njegovo življenje in delovanje je temu očitna priča; saj je na vse zadnje hotel celo „med hudobne" štet biti. (Iz. 53, 12.)
Da, Kristus je vse to zaničeval, kar svet ljubi, namreč zložnost, posvetno veselje, posvetno bogastvo, posvetno čast. Zaničeval je celo svet sam. Ko ob koncu svojega življenja moli za svoje zveste učence, izloči svet od te molitve rekoč: Jaz prosim zanje; ne prosim za svet, ampak za tč, katere si mi dal, ker so tvoji. (Jan. 17, 9.)
In n a u k iz vsega tega? Svet zaničuje Kristusa, tudi pravi kristijan ne more od sveta pričakovati odkritosrčne ljubezni. Svet ti obeta, da te bo osrečil, toda kako more to storiti, saj se mu samemu slabo godi, ker po besedah sv. Janeza (I. 5. 19.) ves svet v hudem tiči. Svet te more le premotiti in goljufati. In kako lepo zna govoriti! Pravi n. pr. trem Modrim: »Pojdite in skrbno poprašujte po detetu, in kedar ga najdete, pridite mi nazaj povedati, da tudi jaz grem in ga molim." Kaj pa je s tem mislil, o tem pričajo potoki nedolžne krvi. Svet ima mčd na jeziku in pelin v srcu, svet zna le s hudim
plačevati. Juda Iškarijot stopi ž njim v prijazno, kupčijsko zvezo. Ko se pa slednjič vendar spozna rekoč: „Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri“, tedaj dobi porogljiv odgovor: „Kaj je nam mar, ti glej! (Mat. 27, 4.) In Juda je šel in se je z vrvjo obesil.“ (Mat. 27, 5.) To je imel Iškarijot od sveta; pritiral ga je do obupne smrti. In če tudi svet morda tu pa tam koga vsaj časno osreči, zato pa stori sto druzih nesrečne.
Kristijanje! Ker je svet tolikanj goljufiv in nevaren, zato ga po izgledu Kristusovem zaničujmo in prezirajmo tudi mi! Ne verjemimo vsega, kar svet govori, ne stavimo vanj svojega upanja, ne ljubimo in iščimo tega, kar svet ljubi in išče. Sv. trije Kralji nas k temu prav živo opominjajo. Ko so v spanju prejeli odgovor, ne vračati se k Herodu, vrnili so se po drugem potu v svojo deželo. Vidite, sv. trije Kralji se za posvetnjaka niso več zmenili, tako tudi mi ne hodimo po posvetnem, ampak po drugem potu v svojo večno deželo. Hodimo sedaj za zaničevanim Kristusom, da bomo enkrat poveličani vekomaj ž njim kraljevali! Amen.
Valentin Bernik.
2. Trojni dar božjemu Detetu.
In so odprli svoje zaklade, ter mu darovali zlata, kadila in mire.
Mat. 2, 11.
Prevesela novost iznenadila nas je pred kratkimi dnevi; na Betlehemskih planjavah prikazal se je nebeški poslanec pastirjem, oznanjujoč jim preveselo rojstvo Sinu božjega v jaslicah bornega hleva. In glej! ob enem vstane na Jutrovem nova in kaj čudna zvezda, ki pelje tri Modre k novorojenemu Kralju. Paganskim narodom na Jutrovem bilo je že dolgo znano prerokovanje, da bo obljubljeni Mesija kakor zvezda vstal iz hiše Davidove. Ko so namreč Izraelci pod Mojzesovim vodstvom 40 let prebili v Arabski puščavi, pokliče kralj Moabitov preroka Baalama, ter mu veli: „Glej, ljudstvo je prišlo iz Egipta, ki je pokrilo površje zemlje in se ustavilo meni nasproti; pridi tedaj in prekolni to ljudstvo". (IV. Mojz. 22, 5. 6.) Trikrat je hotel Baalam izreči prekletstvo nad božjim ljudstvom, a trikrat ga je zoper svojo voljo blagoslovil. Ko je od Boga prisiljen tretjikrat izrekel svoj blagoslov, prerokoval je Izraelskemu ljudstvu srečno pri-hodnjost, ter posebno povdarjal imenitno obljubo, da ima iz tega ljudstva izhajati obljubljeni Mesija, ki se bo prikazal kot zvezda.
Poln zaupanja je prerokoval rekoč: Zvezda izhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela. (IV. Mojz. 24, 17.) To prerokovanje je bilo 1500 let pred Kristusovim rojstvom izrečeno, ter se je živo ohranilo med paganskimi ljudstvi. Kako hrepeneče so ga pač pričakovali, kolikokrat se proti nebesom ozirali, ali že vstaja ona zvezda, in kako neizrekljivo veselje je moralo prešiniti njih srce, ko se je prikazala. Ko so trije Modri spoznali, da je ta zvezda Mesijeva, podali so se na daljno, jim neznano pot, da ga najdejo. Bivali so v srečni Arabiji ali Perziji, vzeli so na pot najdragocenejša darila, zlato, miro in kadilo, podali so se s svojimi velblodi in s kraljevim spremstvom na daljno pot, ter po 14dnevnem hodu srečno došli v Betlehem. In kdo more popisati veselje, koje so občutila njih srca, ko so zagledali novorojenega Kralja, kdo bi bil v stanu izreči, s koliko ljubeznijo in uda-nostjo da so pokleknili pred novorojeno božje Dete! Padli so (predenj) pravi sv. Matej, in ga molili in so odprli svoje zaklade ter mu darovali zlata, kadila in mire. (Mat. 2, 11.) Tako se je spolnilo, kar je sv. Duh prerokoval po kraljevem preroku Davidu: Kralji s Tarsa in otokov mu bodo daril dajali; kralji Arabljanov in s Sabe darov doprinašali. (Ps. 71, 10.) Predragi, ki danes praznik sv. treh Kraljev praznujemo, postavimo se tudi mi v duhu med one svete tri može, oglejmo si darove božjega Deteta, ter se vprašajmo:
1.	kaj pomenijo darovi, koje so trije Modri darovali božjemu detetu? 2. kaj naj mi darujemo novorojenemu Kralju?
I.	Dragoceni bili so darovi treh Modrih že sami ob sebi, a še dragocenejši se nam zdijo, če spoznamo njih skrivnostni pomen. Prinesli so darove, a to niso bili toliko darovi, kakor skrivnosti, pravi sv. Maksimin. In sv. Leon pristavi: Kar so verovali v srcu, to so razodevali z darovi. Oborožili so se s temi darovi v znamenje, da verujejo tri resnice, z zlatom počastili so kraljevsko, z miro človeško, s kadilom božjo osebo.
1.	S prvim darom, ki je bilo zlato, spričevali so torej trije Modri, da spoznajo v tem božjem Detetu kralja, kajti zlato je kraljem pristojno darilo. Pozdravili so ga kot večnega kralja, ki bo vstanovil večno kraljestvo na zemlji po besedah angeljevih, ki je dejal o Mesiji: On bo kraljeval v hiši Jakobovi vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca. (Mat. 1, 32. 33.) Trije Modri, pravi sv. Tomaž, prinesli so Kristusu zlato v dar, v znamenje, da ga kot najvišjega kralja spoznajo, kakor je to prerokoval prerok Jeremija rekoč: Vladal bo
večno modri kralj, zato so mu zlato v darek prinesli. Da ! trije Modri iz Jutrovega spoznali so v Betlehemskem novorojenem Detetu Kralja kraljev, kojega je Bog v svojem Sinu nad vso zemljo postavil, kajti, pravi sv. Avguštin, nikoli bi ne bili Kristusa, kralja judovskega, tako goreče in iskreno molili, ako ne bi bili verovali, da je on tudi kralj čez vsakega posameznega. A trije Modri pričali so tudi z besedo, da hočejo z zlatom Kristusa kot kralja kraljestva božjega priznati, kajti ob svojem odpotovanju dejali so: Naznanili smo, da je on, ki se je rodil, kralj, ter prinesli darove, mu primerne. (Auctor. imperf. operiš 16 in Matth.)
2.	Drugo darilo treh Modrih bilo je kadilo. Tudi ta dar ni manj dragocen, nego prvi. Kadilo raste samo v Arabiji in tudi tam ne v celi deželi. Le nekaterim posebno pobožnim družinam je pri-puščeno kadilo dobivati z dreves, iz kojih kaplja. Planine, na kojih raste kadilo, razdeljene so na več gozdov, kakor nam pripoveduje Plinij, in čeravno nobeden posestnik nima zavarovanega svojega gozda, vendar sosed sosedu ne poškoduje dreves, iz kojih teče kadilo. Kadilo vzeto iz teh dreves darovali so trije Modri Kristusu, ter tako očitno priznali njegovo božjo naravo, kajti kadilo se zažiga le v čast Najvišjemu. Zlato gre cesarju, kadilo Bogu, pravi sv. Peter Krizolog. In v resnici nam zgodovina vseh časov dokazuje, da se je kadilo vedno le rabilo v čast in poveličanje božje. V dokaz le en zgled. Aleksander, kralj Macedonski, je nekdaj, ko je bil še mladenič, daroval bogovom, ter preveliko kadila na ogenj potresel. Njegov učenik Leonidas mu to očita rekoč: „Tako velikodušno smeš svoje bogove s kadilom častiti še-le tedaj, ko si pridobiš ono deželo, v koji kadilo raste." Aleksander si to dobro zapomni in ko si podjarmi Arabijo, pošlje Leonidu s kadilom težko obloženo barko, češ, da more sedaj velikodušno darovati svojim bogovom. Tako je darovauje kadila bilo že paganom znamenje božje časti. To nam zatrjuje tudi sv. pismo cele stare zaveze, kajti v Jeruzalemskem tempeljnu častili so pravega Boga zlasti s prižiganjem kadila. To navado povzel je iz starega zakona tudi novi.
Ker tedaj kadilo izključljivo le v božjo čast služi in ker so ga trije Modri novorojenemu božjemu Detetu darovali, naznanili so s tem očito, da je Kristus pravi Bog.
3.	Tretji dar treh Modrih bila je mira. Po spričevalu prirodo-znanca Plinija raste tudi mira le v Arabiji, ter je našemu brinju zelo podobna. Navadno služi v maziljenje mrličev, da jih varuje pred strohnenjem. Ker so tedaj Modri tudi miro darovali Kristusu, na-
znanili so s tem, da je pravi človek, ki bo trpel in umrl. To nam spričuje tudi sv. cerkev, ki pravi: Mira pomeni pogreb Gospodov. S temi besedami se strinja tudi slavni ekseget Kornelij, ki piše: Mira je predpodoba Kristusova, ker nam predočuje njegovo trpljenje in njegove bolečine, kajti celo življenje Kristusovo je bilo šopek mire, to je neprestana grenkost, stok težav in bridkosti.
Tako, dragi moji! sem vam razodel velike skrivnosti, ki so bile pod darovi treh Modrih zakrite. Hočem jih še kratko ponoviti z besedami sv. Teofilakta, ki govori tako-le: Zlato so mu prinesli kot kralju, kadilo so mu poklonili kot Bogu, miro pa so mu darovali v znamenje njegove smrti, kajti Judje pokopavali so svoje mrliče z miro, da bi se telo nestrohljivo ohranilo.
Vprašati pa se hočemo še, kakošne darove bomo pa mi darovali novorojenčku Betlehemskemu?
II. Trije kralji odprli so svoje zakladnice, ter darovali zlato, kadilo in miro. Katero zakladnico pa hočeš odpreti ti, dragi moj, ki nimaš niti zlata, niti drugih darov za malega Jezusa? Ne bo li tvoj Jezus nobenega dara od tebe prejel? O gotovo, le odpri zakladnico svojega srca in iz njega daruj svojemu Izveličarju. Kajti, pravi sveti Gregorij, tvoja roka pred Bogom nikoli ni prazna, ako je le tabernakelj tvojega srca napolnjen z dobro voljo.
1.	Prvi dar, kojega hočemo danes položiti pred novorojenega Zveličarja, je naša ljubezen. Storimo to, ker nas sam k temu opominja, rekoč: Ljubi Gospoda svojega Boga čez vse in bližnjega kakor sam sebe. (Mat. 22, 37. 39.) Krščanska ljubezen je dragocen zaklad, je spolnjcvanje postave, (Rim. 13, 10) ona je dragocenejša nego zlato in srebro, ker je niti molj niti rja ne pokonča, ona nikoli ne mine. (I. Kor. 13, 8 ) Največji zakladi, koje si človek more na zemlji pridobiti in kojih mu nikdo ne vzame, so vera, upauje in ljubezen. Največja med njimi pa je ljubezen. (I. Kor. 13, 13.) In tako je ljubezen zares dragocen zaklad za Kristusa. Ko je neka goreča duša zavoljo pobožnosti toli slovitega očeta Avilo vprašala, katere darove naj bi na dan sv. treh Kraljev darovala Kristusu, odpiše jej svetnik pismo, v kojem jo opominja, naj božjemu Detetu daruje le svojo ljubezen. Kakor ima, pravi, mali košček zlata več vrednosti nego še tolika gruda drugih kovin, tako je tudi prava krščanska ljubezen Bogu dražja, nego še toliko število drugih mu darovanih zakladov. To ljubezen so tudi trije Modri Kristusu dokazali, ter mu jo z zlatom darovali in v ta namen so tudi voljno storili daljno in težavno pot do Betlehema. Mi pa tolikokrat kratkega pota, le pol ure hoda, storiti
nočemo, da bi v tabernakeljnu obiskali ljubega Jezusa, ter mu darovali ljubezen svojega srca. Oni tujci (barbari), pravi sv. Krizostom, storili so daljno pot, predno so Kristusa videli, ti pa še zdaj, ho si še videl tri Modre, jih posnemati nočeš in komaj Jezusa zagledaš, ga še spet zapustiš, ter hitiš k posvetnemu razveseljevanju. — Sramuj se, nesrečni kristijan, pravi sv. Bernard, izgleda treh Modrih še zdaj posneti nočeš, zdaj, ko vendar Jezus tvoj ljubljeni tvojo mlačnost budi, ter razveseljuje tvojo slepoto ne le po zvezdi, nego po tisučerih čudeših, po izgledih svetnikov, po slavni zmagi mučenikov. Naj, predragi! nas to očitanje ne zadene. S sv. tremi Kralji hočemo od danes iskati Jezusa, da mu darujemo zaklad svoje ljubezni.
2.	Drugi zaklad, kojega naj bi danes iz zakladnice svojega srca darovali ljubemu Zveličarju, so čednosti in dobra dela, koje v krščanski ljubezni doprinašamo. K temu nas spodbuja lepi izgled treh Modrih, darovali so mu kadilo. Kakor se namreč kadilo vzdiguje proti nebesom v čast in slavo božjo, tako naj bi tudi mi svoje molitve in sv. čednosti ter pobožne počutke svojega srca kadilu enako ljubemu Jezusu darovali. Zato je že kralj David svojo molitev kadilu primerjal, ko je molil: Moja molitev pride kakor kadilo pred tvoje obličje. (Ps. 140, 2.) In tudi sv. Janez pravi v svojem skrivnem razodenju, da se molitve svetnikov kakor dišeča kadila k Bogu vzdigujejo. (Raz. 5, 8.) Enako naj se danes tudi naše molitve in dobra dela iz naših src vzdigujejo v dar za božje Dete. Prav lepo nas k temu napeljuje sv. Ambrozij, ko veli: Bog od tebe ne zahteva krhke kovine, nego ono zlato, kojega tudi ogenj sodnjega dneva raztopiti ne more ; tudi ne terja od tebe dragocenih darov, temveč prijetno vonjavo šive vere, ki puhti raz oltar tvojega srca, in ki naj ošivlja krščansko mišljenje tvojega duha. To so tedaj Jezusa najdražji zakladi, koje mu pa more tudi najbornejši donašati, ako je le njegovo srce polno zakladov žive vere, sv. čednosti in prave pobožnosti. Darujmo tedaj, nas opominja sveti Avguštin, tudi mi Bogu pravcate darove svojega srca, kakoršni so: čistost, vera, potrpešljivost, ljubezen, ponišnost in duša, ki je vredna, da Bog v njej prebiva; to so Bogu prijetni darovi, to so mu dopadljiva darila.
3.	Tretji dar, kojega naj danes pred Jezusa položimo, je skesano in ponižno srce. Ta dar nam predstavlja mira, kojo so trije Modri pred jaslice božjega Deteta prinesli. Grenkost mire namreč kaj lepo znači bridkost kesanja. Zato pa pravi neki moder mož: „Mira v tvojem srcu je bolest kesanja, mira na tvojem telesu so težave, ako sicer je oboje opravljeno v duhu pokore." Tudi sv. Bonaventuri je mira ke-
26
sanje, če pravi: Zato se pobožna duša iz te solz doline vzdiguje, ne le kakor kadilo v znamenje pobožnosti, nego tudi kakor dim mire v znak kesanja. Mi moramo tedaj s sv. tremi Kralji Kristusu darovati tudi miro t. j. srce polno kesanja zavoljo storjenih pregreh.
Ko je vojvoda Omanski s princem Nasouskim slovesno dohajal v mesto Gent (29. dec. 1577), darovali so mu prebivalci tega mesta zraven druzih dragocenosti tudi odprto zlato srce, koje mu je neka devica prinesla kot najdražji dar. V tem srcu bila je z velikimi pismenkami pisana edina beseda: ^odkritosrčnost" Kavno tako, dragi moj, naj bi tudi ti danes svojemu Jezusu, ki je prišel v Betlehem, prinesel naproti odkrito srce. In v njem naj bi bila zapisana beseda: Odkritosrčnost, v znamenje, da je tvoje srce odkritosrčno in resnično skesano nad storjenimi grehi. In to darilo bo Kristus, poln usmiljenja, milostljivo sprejel. Kaj pravi kraljevi prerok David: Bar Bogu je prežaljen duh; potrtega in ponižnega srca o Bog ne boš zaničeval. (Ps. 50, 19.)
Pridružimo se tedaj, dragi moji, tudi mi častitljivim možem, sv. trem Kraljem, ter darujmo božjemu Detetu zlato, miro in kadilo t. j. svojo ljubezen, svoje molitve iu svoje skesano srce, to pa ne le samo danes, marveč dan na dan, do zadnjega zdihljeja. In kadar se bode zvezda našega življenja utrnila, takrat nam bo on naproti prinesel s voj a darila; te male darove, ki jih mi darujemo, nam bo nebeški Kralj preobilno povrnil, dal nam bode zanje nebeško kraljestvo. Amen.	Janez Rotner.
t//)uv0lAA/
,
<* \f
Prva nedelja po sv. treh Kraljih. j0 I. Kaj naj stori, kdor je Jezusa zgubil?


Glej, tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala.	Luk. 2, 48.
Kdor je današuji sv. evangelij prav s premislikom poslušal in dobro premislil, kaj sta Marija in Jožef zgubila, ne.bode se čudil, da sta bila tako zelo žalostna in sta brž nazaj v Jeruzalem hitela, (čeravno sta bila že oddaljena za dan hoda, ter sta ga cele tri dni iskala! Tolika zguba je bila pač vredna tolike skrbi, tolike žalosti. Jezus se jima je bil zgubil, najdražji zaklad, edino veselje njunega srca. Kdo se bo čudil, da sta ga iskala s toliko skrbjo, povsod povpraševala po njem. Čudo bi le bilo, ko bi pri toliki nesreči nič žalostna ne bila in malo ali nič ne skrbela, da bi Jezusa zopet dobila.
Boga zgubiti, pa zavoljo tega nobene žalosti ne občutiti, svojega Boga zgubiti, in ga ne iti precej z vso skrbjo iskat, o to bi bil grozovito velik čudež neslišane vnemarnosti.
In vendar — kdo bi si bil mislil! — in vendar se ta čudež med kristijani dandanes tako gostokrat nahaja, da se mnogim to že nič čudno ne zdi. Z grehom — kdo ne ve tega — s smrtnim grehom izgubimo Boga, in med toliko brezštevilnimi kristijani, ki grešijo — smrtno grešijo in zgubijo Jezusa, svojega Boga, kako malo jih je, da bi se zavoljo take grozovite zgube prestrašili; kako malo jih je, da bi po izgledu Marije in sv. Jožefa kar precej in brez odlašanja se potrudili to škodo popraviti! In vendar je za kristijana veliko gro-zovitnejše, kadar Jezusa z grehom zgubi, kakor je bilo za Jožefa in Marijo, ko sta ga zgubila. Ona nista bila sama kriva, da sta ga zgubila; zgubila sta ga, ker sta mislila, da gre z znanci: ali ko kri-stijan z grehom zgubi Jezusa, zgubi ga vedoma in nalašč, zato ker ga hoče zgubiti. On zgubi Boga, ker ga takorekoč s silo prežene iz svojega srca, mu nehvaležno hrbet obrne/ter pravi, kakor v svetem pismu (Job 21, 14) beremo, Bogu: Pojdi od nasjj In vendar premnogi so ob taki grozoviti zgubi tako neobčutljivi, da jih nič ne skrbi, in si toliko časa nič ne prizadevajo, da bi popravili prestrašno zgubo. O da bi se danes od Jožefa in Marije učili, kako se je zadržati pri toliki izgubi! Najprej sta se prestrašila in sta ostrmela strahu, ker Jezusa ni bilo; potem sta si vse prizadejala najdražji svoj zaklad zopet dobiti; in ko sta bila Jezusa zopet dobila , sta ga odsihdčb tako skrbno varovala, da se jima ni več primerila taka nesreča. Vidite, kaj nam je storiti, ako smo bili tako nesrečni, da smo Jezusa z grehom zgubili! Ta zguba je tako velika, dajo moramo 1. britko obžalovati, 2. brž popraviti, 3. zanaprej se je varovati.
I. Jezus Kristus je nekikrat rekel: Ako me kdo^ljubi. bo moje besede spolnoval; in moj Oče ga bo ljubil, in bova k njemu prišla in pri njem prebivala. S temi besedami je ljubi Jezus naravnost povedal, da on bo le v tistem srcu prebival in ostal s svojim nebeškim Očetom, ki zapovedi božje spolnuje, torej v milosti božji ostane. Samo ob sebi pa se razume, da, kdor zapovedi božje prelomljuje ter se smrtno pregreši, tak milost božjo zapravi, tedaj Jezusa zgubi. In kako objokovanja vredna je taka izguba, ni mogoče dopovedati.
V sv. pismu se bere, da takrat, ko je lahkoraiŠljeni Ezav*zvedel, da je zgubil pravico prvenstva, se je tako zavzel in prestrašil, da je
kar tulil: Ko je Ezav zaslišal besede očetove, je na ves glas zarjul. (I. Moz. 27, 34.) Bere se, da, ko je Davidu hudobni sin Absalon umrl, tedaj je bil kralj žalosten in je šel v hram nad vratmi ter se je jokal. In je grede tako govoril: „Moj sin Absalon! A.bsalon moj sin! Kdo mi d&, da jaz umrjem namesto tebe, Absalon moj sin! moj sin Absalon!" (II Kralj. 18, 33.) Bere se, da takrat, ko je veliki duhoven Heli zvedel, da je skrinja zaveze prišla v sovražne roke, je strahu ostrmel in znak padel ter mrtev obležal in vse ljudstvo je bilo žalostno in vse mesto je	tulilo, pravi sv.	pismo. (I.	Kralj. 4, 18.)
Pa kaj je taka zguba,	ako	se primerja	z zgubo	kristijana, ki
je svojega Boga z grehom zgubil! Ako se to prav premisli: kaj je potem zguba skrinje zaveze, kaj zguba hudobnega sina Absalona, kaj zguba prvenstva? Ali se d& to le od daleč primerjati zgubi kristijana, ki je svojega Boga z grehom zgubil? — Le pomislite, predragi! kaj je mladika, odtrgana od vinske trte? Povejte mi, kaj pričakujete od take mladike? Nič, prav nič; za druzega ni, kakor da se v ogenj vrže in požge. In zakaj? Ravno zato, ker je ločena od trte. To prav dobro umete, ali obrnite to priliko na nesrečno dušo, ki se je z grehom od Jezusa ločila. Jezus sam je povedal to priliko: Kakor mladika ne more	roditi sadu	sama od	sebe, ako ne
ostane na trti: tako tudi vi	ne,	ako v meni	ne ostanete . . . Brez
mene ne morete ničesar storiti. (Jan. 15. 4.) Ali ni to krvavih solz vredna zguba, ako Jezusa z grehom zgubimo? Duša brez milosti božje, brez Jezusa, je mrtva, za nebesa prav nič ne more storiti.
In vendar — kdo bi mogel umeti tako slepoto! —in vendar je toliko kristijauov, ki se za toliko zgubo še ne zmenijo., Zato se pritoži že sv. Oiprijan nad takimi kristijani in pravi: Ako bi ti bila izmed tvojih ljubih koga (časna) smrt pobrala, bi se ti britko jokal in zdihoval; zgubil pa si svojo dušo, ki je po smrtnem grehu duhovno umrla, in ti se vendar britko ne zjokaš in ne zdihuješ brez pre-nehljeja? — In ni to nespametnost, pravi sv. Avguštin, da ti objokuješ truplo, iz katerega je duša šla, in nič ne obžaluješ duše, iz katere je šel Jezus ? Oh pač da, če je prijatelj umrl, se jokamo za njim, če pa vemo, da v smrtnem grehu živi, da je davno zgubil Jezusa, se nam ne prikaže le ena solzica v očesu. Ko tvojega zapeljivca zakopljejo, se ti milo stori, da pa z grehom tvojo dušo umori, se ti ne zdi hudo. Ali pa, kadar koga v jamo devajo, se jokaš; ko si pa sam svoji duši izkopal peklensko brezno, se smejaš.
Jožef in Marija sta bila že en dan hoda od Jeruzalema, ali ko sta zvečer hotela z druzimi znanci prenočiti, Jezusa ni bilo! Kaj
menite, da sta li mogla spati? O ne; žalosti nista vedela, kam bi se dejala; ako ga nista šla kar takoj ponoči iskat, gotovo pa nista mogla zatisniti očesa. Ljubi kristijan, kako pa moreš ti iti spat brez skrbi, čeravno za gotovo veš, da Jezusa v tvojem srcu ni! Zakaj se boš pa še jokal, ako se ne jokaš zavoljo tolike izgube!
II. Vendar sama žalost zavoljo tolike zgube še ni zadosti. Naj bi bila Jožef in Marija še tako žalovala, jokala tako, da bi se jima bile oči v solzah topile; ako bi ne bila šla iskat Jezusa, ne bila bi ga dobila. Tudi tebi, grešnik, žalost sama nič ne bo pomagala, ako ni poboljšanja, ako se ne vrneš s svoje slabe poti na pravo pot; ako Jezusa ne greš iskat, ga ne boš najdel. In glejte, ravno to je najbolj žalostno, da grešnik, ki Jezusa zgubi, se ne zmeni, da bi ga spet iskal.
Nekaterim se znabiti čudno zdi, da sta Marija in Jožef zgubila Jezusa. Kako to, pravijo, da sta tako slabo gledalo za njim. — Vendar se lahko izgovorita. Jezus je bil že 12 let star, tacih ne vodijo za roko, se jim že kaj zaupa; po pravici sta menila, da je pri sorodnikih ali znancih, ker ga je vse rado imelo . . . Tega jima tedaj ne moremo tolikanj v greh prištevati, da sta zgubila Jezusa. Ali ko bi ona ne bila šla nazaj iskat Jezusa, potlej bi se mi lahko .srdili nad njima, potlej bi lahko rekli: kaka mati je bila Marija, da se ni zmenila za svojega Sina: ko ga je zgubila, ga še iskat ni šla; kakšen oskrbnik je bil sv. Jožef: ko se je zgubil Jezus, je kar šel domov sam, brez Jezusa? Kaj tacega, ko bi bilo mogoče, bi jima morali v greh šteti. Ali tega seveda nista storila. Kakor hitro sta zvedela, da Jezusa ni, brž sta šla nazaj.
Tako tudi tebe, o grešnik, rad izgovorim, verjemi mi, ako si tudi že kdaj Jezusa zgubil, pa precej prideš z veliko žalostjo, s solznimi očmi; verjemi mi, ti si res usmiljenja vreden, velika nesreča se ti je zgodila, ali ti se še nekoliko lahko izgovoriš, da si se prenaglil, skušnjava je bila prehuda, priložnost taka, strast silovita; verjemi mi, še se daš izgovoriti, Jezus se te bo rad usmilil, vse ti bo odpustil! Ali povej mi: kdo v nebesih, kdo na zemlji in kdo pod zemljo te bo pa Še izgovarjal, ako si ti že tak, da Jezusa zgubiš, pa ga ne greš precej iskat, da brez Jezusa v srcu si upaš cele dneve in noči, cele tedne in mesece, ah, celo leta preživeti! Povej mi, ako si kristijan in še kristijan ostati hočeš, povej mi, kako se boš izgovarjal? Ni ga izgovora! 1
Y__buisah sodnikov berem o nekem nejeverniku Mihu tole: Ukradli so mu bili njegove malike, ajdovske bogove. On brž hiti za tatovi ter na ves glas vpije za njimi. Tatovi se obrnejo in mu pra-

BO
vijo: „Kaj ti je? Zakaj vpiješ?" On jim odgovori: „Moje bogove, ki sem si jih naredil, ste vzeli in duhovna in še pravite: kaj, ti je?“ Oh, kristijau ! ali te ni nič sram, prav nič sram, ko od neje-vernika kaj tacega slišiš? Nejevernik je v tolikih skrbeh, ko zgubi svoje malike, ki jih je sam naredil; ti pa se nič ne zmeniš, ko si svojega živega Boga zgubil, Boga, ki ima tvoje življenje v rokah, ki ima v rokah tvojo srečo in nesrečo, Boga, ki te lahko zveliča in v pekel pogrezne! Kristijani, kristijani! oglasite se! kje ste, taki kristijani, da bi precej, ko ste grešili, ko ste milost božjo, nedolžnost zgubili, brž pritekli in z jokajočim glasom potožili, kolika nesreča vas je zadela; da bi bili celo spovednik primorani reči: „Kaj pa ti je, da si tako žalosten, ljubi moj? Kaj ti je?“ In mu bi ti odgovoril: „Oh nedolžnost sem zgubil(a), Jezusa sem s smrtnim grehom zgubil(a), pa me še vprašajo, kaj ti je?“
Oh, mlačni kristijani, vam ni mar, da bi šli iskat Jezusa, ko ste ga zgubili; opominjati, prositi vas je treba, in še niste pri volji: naj vas izgled nejevernika osramoti, ki sem ga ravnokar iz sv. pisma povedal^ Kadar kaj časnega izgubite, kak d_finar^ kako potrebno pisanje ali kaj druzega, ali ste tudi tako brezskrbni ? Oh ne, spati ne morete, dokler ne dobite, povsod iščete povsod poprašujete, oznaniti daste itd. Ce pa svojega Boga, svojega Jezusa zgnbiš, se še smeješ, in ti ni mar ga precej iti iskat. — Kadar svojo ljubo zdravje jsgubiš, kako hitro pošlješ po zdravila, po zdravnika. Grenka so zdravila — nič ne dč, — pogumno jih popiješ; zelo boli, ako ti mora zdravnik hudo meso ali kak bolni ud odrezati, rano šivati, kosti vravnavati — nič ne dč, vse pretrpiš, komaj čakaš, da bi se zgodilo, da bi bil spet zdrav. Tako minljivo dobroto — zdravje spet dobiti, si tako skrben; ko zgubiš pa neskončno večno dobroto, svojega Jezusa, ti še mar ni in praviš: je še čas na to misliti. Ko kaj druzega zgubiš, si žalosten^ nič se ti kaj ne ljubi, zmiraj na zgubo misliš: ko si pa Boga zgubil, si ravno tako vesel, kakor prej — se še smeješ, se še norčuješ, plešeš, igraš, si dobre volje. Jaz se moram čuditi in tudi ti bi se sam sebi čudil, ko bi količkaj pomislil. Ko si se zmotil, si se še nekoliko mogel izgovarjati: zmotiti se je človeško; da pa v zmoti, da v grehu ostaneš, za to nimaš izgovora, v grehu ostati ni človeško, je hudičevo! Jaz ti druzega ne morem reči, kakor tole: Nekaj ti manjka, ali nimaš vere ali pa pameti ne!
Ko bi bilo res tako težko Jezusa dobiti, bi že ne rekel. Kaj pa ti je treba storiti ? Kdor se precej vrne Jezusa iskat, ali mu je res tako težko ga dobiti? ali ga moraš tudi tri cele dni ves objokan
iskati, kakor Jožef in Marija? Ne, on ne tirja toliko: en sam zdihljej, ena sama solzica, ena sama besedica pri spovednici je zadosti. On pride, ako ga le pokličemo, on se precej obrne k nam, ako se mi k njemu obrnemo. Ako pa trdovraten ostaneš, se pa lahko zgodi, da ne bo tako lahko ga dobiti, kakor je trdovratnim judom rekel: Sem vas klical, pa me niste slišali, tudi vi me hote klicali, pa vas ne bom slišal, v svojih grehih boste umrli
III.	Kakor je pa britko in brez izgovora, svojega Jezusa zgubiti in ne precej iti ga iskat, ravno tako britko in še toliko britkejše je zopet na novo ga zgubiti, večkrat ga zgubiti. Kaj bi vi rekli o Jožefu in Mariji, ko bi ga bila spet zgubila?
( V visoki pesmi beremo: ko je nevesta svojega ženina našla, to se pravi: ko je skesana duša zopet Jezusa v zakramentu pokore in sv. rešnjega Telesa sprejela, potem vsa vesela kliče: Našla sem njega, ki ga moja duša ljubi; prijela sem ga in ga ne izpustim! Tako mora storiti vsak skesani grešnik: ni še zadosti, da bi se veselil, ker je zopet Jezusa našel, kakor je bila Marija vesela, ampak mora tudi skrbeti, da ga ne zgubi več, kakor sta Jožef in Marija skrbela. Ni zadosti, da bi taka duša rekla: Našla sem ga . . . temveč mora tudi pristaviti: prijela sem ga in ga ne izpustim. Dvojno je tedaj treba storiti, (da vam prav razumljivo povem): držati ga in ne izpustiti ga.; Tedaj od ene strani vseh reči se varovati, ki bi ga utegnile iz nksega srca pregnati, po drugi strani pa vse storiti, da ga v srcu ohranimo. Da se boš prvega obvaroval, le pomisli, k j e si bil prej tako nesrečen, da si Jezusa zgubil? kaj te je bilo tako daleč pripravilo? Za naprej ne hodi več tje! Od kod je prišlo, da si ga zgubil? Krivo je bilo ono preprijazno pogovarjanje, ki ti je strup vlilo v nedolžno srce; krivo je bilo pohujšanje in zapeljevanje, krivo je bilo ponočno vasovanje, krivo to, da si premalo varoval oči, ušesa, jezik, roke itd ; kriva tvoja jeza, požrešnost, napuh itd. Proč tedaj s tem, reci z nevesto: Ne izpustim ga! Tako mo.a govoriti, kdor noče več zgubiti Jezusa. Ako pa mislite, da boste ohranili Jezusa, čeravno še zmiraj tje hodite, kjer ste ga zgubili; če svojim počutkom zmiraj še to dovolite, s čemur ste ga zgubili, oh. se motite, grozovito se motite. Vi ste ga vprvič zgubili, ga bodete zopet zgubili, kakor hitro v prejšnjo nevarnost pridete, kakor hitro prejšnjega grešnega veselja iščete; tisti Jezus, ki vas je takrat zapustil, vas bo zopet zapustil. Tukaj ni srednje poti: ali pustiti ali pa Jezusa zgubiti, ali premagovati se, ali pa brez Jezusa živeti! Kako pa za telo skrbite? Ako ste bili enkrat v nevarnosti utoniti, nikoli več ne pojdete v tisto
vodo; ako vam je ena jed škodovala, da bi bili skoro umrli, nikoli več je ne boste pokusili itd., ali za dušo pa vam ni mar? — Pa ne le vsega se varovati, kar bi utegnilo Jezusa odpoditi, tudi vse storiti moramo, da ga pridržimo, kakor beremo o dveh učencih, ki sta v Emavs šla, in sta ga silila, rekoč: Ostani pri nama! tako moramo tudi mi ga siliti. Prisilili pa ga bomo, ako svoje srce s čednostmi zaljšamo, s čistostjo, treznostjo, ponižnostjo, pobožnostjo, krotkostjo itd. Kdor se ne premaguje, ga nebo ohranil; ne najde se v deželi tistih, ki sladno živč. Prav je, da je človek vesel, ali v Bogu naj se veseli. Jožef in Marija sta bila tedaj vesela, ko je bil Jezus ž njima, brez Jezusa jima ni bilo ostati. Bodimo tudi mi taki. Ako nam vest nič posebnega ne očita, ako imamo sladko zavest, da je Jezus še v našem srcu, oh ostanimo stanovitni! Ako smo bili tako nesrečni, da smo ga zgubili, nikar ne odlašajmo iskat — nikar se pred ne vtolažimo, dokler ni Jezus pri nas — oh ne en dan, ne ena noč naj nam ne preteče brez Jezusa! In ko smo ga spet v pokori dobili, ohranimo ga, prosimo ga, silimo ga, naj ostane pri nas do smrti. Ako imamo Jezusa v srcu, imamo vse. Bevni smo lahko, nesrečni pa ne. Zato sklenem z besedami sv. Avguština: Kaj pa imate vi, bogatini, ako Boga nimate? in kaj vam manjka, reveži, če Boga imate? Amen.
2. Jezus izgled mladini.
Jezus je rastel v modrosti in starosti in v milosti pri Bogu in pri ljudeh. Luk. 2, 62.
A. 1. Stari prigovor pravi: „Mladost je norost.- In res: mladi Kaju je bil nor, ko je ubil bratca. Mladi bratje Jožefovi so bili nori, kar so še v možkih letih obžalovali . . In morda so tudi nam norosti naših mladih let živo v spominu.
2.	Bili so pa tudi modri mladeniči in pametne deklice že v svojih otroških letih. Najmodrejšega mladeniča nam sv. cerkev danes stavi pred oči za izgled: dvanajstletnega mladeniča: Jezusa na božjem potu v Jeruzalem. (Luk. 2, 42—52.) Bil je sicer zaostal . . ga najck(a — pa gre v Nazaret . . ,,In tam je rastel v modrosti in starosti in v milosti pri Bogu in ljudeh.u
3.	Tako nam je Sin božji dal lepe nauke . . Ako se po njem ravnamo, bomo srečni . . zveličani in rastli v vseh čednostih in milostih pri Bogu in ljudeh. Ako se Jezusovega izgleda držite, vi mladi ljudje, potem vaša mladost ne bo norost, temveč božja modrost se bo
nad vami razodevala. Zato danes rečeni: Jezus je izgled mladini; pa govorim tako, da bo tudi nam vsem veljalo.
B. Že se veselimo pomladanskega časa . . veselo je, kadar vse zeleni . . cvete . . Človeka najlepša doba je mladost . . Pa mladina se moraš varovati: 1. Grešne ljubezni. Ona spridi mladeniča., skvari deklico, kakor črv mlado drevo, da usahne . . Ona omehkuži človeka, da je celo za nič . . hira . . in pred časom gre pod grudo.. Nesramna ljubezen je čudovitemu mladeniču Samsonu vzela orjaško moč, pobožnemu mladeniču Davidu oropala sveto gorečnost, modrega Salomona napolnila z norostjo . . Koliko mladeničev pa je taka grda ljubezen poklala . . vtopila . . zavdala . . postreljala . . v peklo pahnila: to le samo Bog vč!
Ljubljena mladina! vzemi si mladeniča Jezusa za izgled. On se je držal svojih starišev . . njihova družba mu je najljubša . . gre poleg na božjo pot . . zopet domov . . „ln je rastel v modrosti in starosti in v milosti pri Bogu in ljudek.u Družite se svojim ljubim starišem . . Mila mamica vas naj vodijo . . in gotovo bo vaša mladost srečna . . vesela!
2.	Varujte se pijančevanja! Ta grdoba se vedno bolj širi in premnogo jih vlovi . . tudi mladino . . pa nihče ne porajta, da je škodljiva, posebno za mlade ljudi. Le zalivaj letos vsajeno drevo na svojem vrtu vsak dan . . z vodo . . ali gnojnico . . posušilo se ti bo! Tako tudi pijanec z obilnim zamakanjem zamori svoje telo, in joj: tudi svojo dušo. Le glejte ga, kako čudno stopa . . trepeče kot topoljka . . je rahel, puhel . . kakor senca . . vsak veter mu škoduje . .
Mladina! vzemi si Jezusa za izgled: V hiši božji je ostal . . še po dokončanih daritvah se je pomudil . . v svetišču so ga našli . .
Kje bi pa tebe našli stariši pred službo božjo? v krčmi! Kje se mudiš med sv. mašo? v krčmi! In kje ostajaš celo nedeljo in svetek do trdnega mraka? v krčmi. In tako se že v svoji mladosti navadiš pijančevanja, in si položiš temelj svoji časni in večni nesreči . . Mlad pijanček, star beraček! Ne, ne tako! ljuba mladež! Nikar se ne opijanite s vinom, nas svari sv. apostol Pavel. (Efez. 5, 18.) Temveč:
3.	Radi molite. Kako milo je pač bilo gledati malega Jezusa v svetišču med modrijani . . lepo poslušal in pobožno odgovarjal . . . osem dni službe božje mu je še premalo . . dodal je še tri dni . . Tu imamo mladi in stari lepi izgled na Jezusu . . izgled pobožnosti in gorečnosti — molitve . . da smo radi pri sv. maši ob nedeljah in
3
praznikih . . celo v delavnik , . da veselo poslušamo božje nauke v pridigah in pri krščanskem nauku . . da pobožno sprejemamo sv. zakramente . . sploh, da se radi v cerkvi pomudimo pri daritvi in molitvi! Ta izgled nam vsem daje mladenič Jezus.
Lepo vas je videti, kadar tukaj klečite, milo vas je slišati, ko skupno in glasno molite . . Ljubi Bog veselo gleda na vas! Iz nebes pa milost božja rosi na nas, da postanemo vedno bolj podobni Jezusu, ki je dnevoma rastel v modrosti in starosti in v milosti pri Bogu in ljudeh, — in da dozorimo za nebeško veselje!
0.	Ljuba mladina! danes je posebno tebi veljala beseda. Vzemi si Jezusa za izgled . . tovariša . . varuj se grešne ljubezni . . pijančevanja . . in moli rada . . Vesela sta šla Jožef in Marija domov, ko sta zopet Jezusa pri sebi imela . . Ako mi Jezusa pri sebi imamo . . na njega vselej gledamo in po njegovem izgledu živimo, da se radi v cerkvi pomudimo in obilno molimo . . bo tudi naše življenje veselo in naša smrt zveličanska! Amen.
Simon Gaberc.
V god presv. imena Jezusovega.
1.	„Jezus“ je najsvetejše in najskrivnostniše ime.
Ime mu je bilo dano Jezus.
Luk. 2, 21.
Razven navadne nedelje praznuje danes sv. katoliška cerkev god in praznik Jezusovega imena, in sv. evangelij pravi, da je bilo to ime od angelja imenovano, predno je bil spočet v materinem telesu. Ta angelj bil je veliki angelj Gabrijel. Ko je namreč Mariji oznanil, da bo od sv. Duha spočela, velil jej je ob enem v božjem imenu, da naj mu ime dš, Jezus, rekoč: Spočela boš v svojem telesu in sinu boš rodila, in ti mu ime daj Jezus. To povelje prejel je potem od Boga tudi Jožef, ženin Marijin. Ko je bil namreč zavoljo nosečega stanu Marijinega v žalosti, in ni vedel, kako bi to bilo mogoče, ter je ni hotel pred svetom razglasiti, prikaže se mu angelj Gospodov v spanji, ter ga potolaži rekoč, da kar bo iz nje rojeno, je od sv. Duha in on naj mu ime „Jezus“ d&. Ime „Jezus“ je torej v nebesih znajdeno, od Boga samega dano in od angelja oznanjeno. To je ime, kakor sv. apostelj Pavel pravi, nad vsa imena, ime, v katerem se priklanjajo kolena vseh teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo. To ime je veličastvo za nebesa, češčenje sveta, in strah vsemu peklu. Zato
je sv. cerkev v počeščenje Jezusovega imena današnjo nedeljo odločila ter pobožnost k Jezusovemu imenu, skleneno z vredno spovedjo in sv. obhajilom ter z molitvijo v namen sv. Očeta s popolnimi odpustki povračuje. K temu počeščenju Jezusovega imena pripomoči hočemo še mi danes premišljevati, da je ime Jezus 1. najsvetejše, 2. naj sk r i vno st n i še ime. — V tem imenu me tudi zvesto poslušajte!
1.	Ime „Jezus" je najsvetejše ime, ker prihaja a) od Boga samega in je b) polno čudežne moči. — Beseda „sveto“ bila je vže paganom znana. Vse, karkoli je bilo njih malikom na čast sezidanega, ali njim na čast postavljenega ali njim in v njihovo službo darovanega, imelo se je za sveto. Drevesa in gozdi, ki so jim bili posvečeni, imena, katera so jim dajali, tempelji, katere so jim stavili, oltarji, na katerih so jim darovali, posode in vse stvari, ki so jih pri tem potrebovali, vse to bilo je že ajdom „sveto“. — S tem večjo pravico pa še le mi kristijani svoje cerkve in oltarje, svojo božjo službo in molitve, obrede in pobožnosti „svete“ imenujemo, ker so edino pravemu in najvišjemu Bogu darovane in posvečene.
a)	Kaj pa potem še-le o imenu „Jezus“ velja, o katerem sveti apostelj Pavel Filipljanom naravnost pravi, da mu je Bog to ime dal! (2, 9.) In angelj Gabrijel je Mariji rekel, „da bo sveto, ki bo iz nje rojeno, Sin božji imenovano, ta bo Sin Najvišjega in ime Jezus mu daj.“ To ime torej od Boga samega prihaja, je najsvetejše ime in nobenemu drugemu ne pristuje, kakor Sinu božjemu. Zato pa tudi na to ime nobeden ni krščen, ker se morajo pred svetostjo tega imena pripogibati kolena vseh teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, veli sv. Pavel.
b)	Kakor pa mi svojo lastnino, da se od lastnine drugih razloči, ali s svojim priimkom ali s kakim drugim znamenjem zaznamo-vamo, tako tudi Bog svojo lastnino, to, kar mu je „svetega“ in „po-svečenega", zaznamova ali s svojo milostjo, ali s svojo mogočnostjo, ali s svojo čudežno močjo, da svet spozna, kaj je božja lastnina, in „sveto“ imenovati. Ko je, postavim, Mojzesa izvolil za odrešenika svojemu ljudstvu iz egiptovske sužnosti, dal mu je palico, ki je bila z njegovo čudežno močjo zaznamovana. Iz čudežev te palice naj bi kralj in ves Egipt spoznal, da je Mojzes posvečenec božji in njegov poslanec. Ko je Bog Kananejcem hotel pokazati svetost skrinje zaveze, dodelil jej je čudežno moč, da so se zidovi Jerihonskega mesta vže s tem razsuli, ker so Izraelci to skrinjo zaveze krog zidovja nesli,
3*
Da, celo kameniti malik Dagon, ki je pred skrinjo zaveze dvakrat s svojega mesta padel in se drugič ves v kosce razdrobil, je po čudeži pričal, da je Izraelska skrinja zaveze svetišče živega Boga.
Pa — imenujte mi kako stvar ali povejte mi ime, katero bi bil Bog z večjo čudežno močjo zaznamoval, kakor je ime „Jezus". Da le nekoliko o tem omenim, pojdite tje pred vrata tempeijna, kjer leži berač, hrom od dne svojega rojstva. Peter mu veleva v „Jezusovem“ imenu vstati, in kar pri tej priči zdrav vstane in hodi. Pojdite v mesto Lido. Tukaj leži nek mrtvouden vže 8 let in se ne more iz postelje ganiti. Peter pa mu reče: „Gospod Jezus Kristus te ozdravi!" In pri tem imenu vstane in hodi. Pojdite v mesto Filipe. Tukaj divja in razsaja od hudobe obsedena dekla. Pavel jej reče: „V imenu Jezusa Kristusa ti zapovem, da greš iz nje!" In pri tej priči jo hudobni duh zapusti. Nihče pa se ne čudi tej mogočnosti Jezusovega imena, ker ta je le izpolnitev tiste obljube, ki jo je Kristus svojim učencem pred svojim vnebohodom dal, rekoč: F mojem imenu hote hudiče izganjali, nove jezike govorili, kače prijemali, in če hote kaj strupenega pili, ne hode Vam škodovalo, na bolnike hote roke po-kladali in hodo ozdraveli. (Mat. 16, 14.)
To je prav ob kratkem in le nekoliko čudežev, katere je „Je-zusovo" ime še za časov apostolskih storilo in kateri se v sv. pismu zaznamovani nahajajo. Kje pa bi moral začeti in kje končati, ako bi hotel vse tiste čudeže našteti, ki so se v tem najsvetejšem Imenu zgodili od prvih časov krščanstva do današnjega dnč, in katerih čudežev je vse polno v životopisih svetnikov in svetnic Božjih ? Pa vže iz povedanih lahko sklepamo, da je ime „Jezus“ najsvetejše, ker od Boga samega prihaja in je ime polno čudežnih moči.
2.	Ime »Jezus" je pa tudi najskrivnostnejše ime, ker je kratek zapopadek vsega življenja in trpljenja včlovečenega Sina božjega.
Vsa zgodovina človeštva od Adama do današnjih časov nam nikoli nikjer ne ve junaka, čigar življenje bi toliko čudežev in skrivnost obsegalo, kakor zgodbe življenja, trpljenja in smrti Jezusa Kristusa. Premišljujmo začetek, sredino ali konec njegovega življenja, vse je polno čudežev in skrivnosti. — Jezus pride iz naročja večnega Očeta v telo Marijino. Marija postane njegova mati po obsenčenji sv. Duha. Marija se razcvete in prečudožni sad obrodi, kakor Aronova palica, ter ostane vedno najčistejša devica pred porodom, v porodu in po porodu. Hoče od kraljev iz jutrovega češčen in moljen biti, razodene se jim po izvanredni prečudni zvezdi. Hoče svojim učencem svoje božanstvo pokazati, spremeni se na gori Tabor v nebeškem
svitu in veličastvu. Oznanjuje judom božjo besedo, oznanjuje jo s čudapolno nebeško modrostjo in zgovornostjo. Hodi po Judeji okoli, zaznamova vsa svoja pota s čudeži. Ga hočejo kamenjati, stori se nevidnega; ga hočejo storiti kralja, ubeži jim na goro. Ga hočejo vjeti in zvezati, vrže vso trumo vojščakov s samo besedo ob tla. Ako mu je trpeti, razodeva nebeško potrpežljivost in močnodušnost. Se dš, na križ pribiti, moli za svoje križavce in spreobrne svoje sovražnike. Ko umrje na križi, zavzameta se nebo in zemlja nad njegovo smrtjo. Ko ga pokopljejo, vstane od mrtvih, in ko delo odrešenja dopolni, vzdigne se proti nebesom in sedi na desnici božji. Ali niso vse to neizvedljive skrivnosti božje v tem življenji?
Ime „Jezus“ pa je kratek zapopadek vseh teh božjih skrivnosti, in vse življenje in trpljenje včlovečenega Sinu božjega ni nič druzega, kakor zgodovina našega odrešenja, in vse božje skrivnosti, ki se v tej zgodovini nahajajo, niso nič druzega, kakor skrivnostna pota, po katerih je Jezus hodil, da bi nas od široke poti pogubljenja pripeljal na ozko pot zveličanja. Prišel je iz nebes in se zopet nazaj v nebesa povrnil, da bi še nam ondi mesto pripravil in bi še mi ondi bili, kjer je on. Prišel je na ta svet, da bi tiste, ki ga hočejo sprejeti, storil otroke božje. On je, dasiravno je bil bogat, zavoljo nas ubog postal, da bi mi po njem obogateli. Z grešniki se je pečal, ker je prišel grešnikov iskat in jih zveličat. Čudeže je delal, da je resnico svojih božjih naukov potrdil. Njegove rane, ki jih je prejel, so pripomočki našega ozdravljenja; njegova kri je naše očiščenje; njegovo trpljenje naše odrešenje; njegova smrt naše oživljenje, njegovo vstajenje naša neumrjočnost in njegov vnebohod naše zveličanje. Z malo besedami: Vse zgodbe Jezusovega življenja in smrti niso nič druzega, kakor zgodbe našega odrešenja in zveličanja. Zato je angelj Mariji rekel: Ime Jezus mu daj, ker On bo rešil svoje ljudstvo od njih grehov. (Mat. 1, 21.) Tako torej ime Jezus pomenja: Odrešenik, Zveličar, in vsa zgodovina njegovega spočetja, rojstva, življenja in trpljenja in smrti, njegovo vstajenje od smrti in njegov vnebohod je zaznamovano z edino skrivnostno besedo, z imenom: „Jezus". Edino beseda nJezus" nam razsvetli, kakor blisk vse ozračje, da se pred nami posveti vse njegovo nebeško življenje na zemlji. Zato pa tudi skrivnost Jezusovega imena lahko spoznate iz povedanega.
Zato, kristijani! vam k sklepu ne vem druzega priporočati, kakor to-le: Ker je Jezusovo ime najsvetejše in najskrivnostniše, varujmo se, da ga niti s svojim jezikom, niti s svojim življenjem ne
oskrunimo, in da nam naš „Zveličar“ ostane tudi tisti strašni dan, ko bode v oblakih neba obdan od svojih angeljev prišel sodit žive in mrtve. Zato po povelji apostolovem pred njim priklanjajmo vse žive dni svoja kolena in mu darujmo svoja srca. Na slehernem naših src pa naj bodo z zvesto ljubeznijo zapisane besede: M0 moj Jezus! tebi živim; o moj Jezus! tebi umrjem; o moj Jezus! tvoj želim biti živ in mrtev“. Amen.	Mat. Torkar.
2. Nauk zakoncem.
Tisti čas je bila ženitnina v Kani Galilejski, in Mati Jezusova je bila tam.
Jan. 2, 1.
A.	1. Ljudje iščejo sreče: pri kupčiji ... pri delu ... še celo pri ženitvi! Mlada deklica vprašana: zakaj se pa možiš, deklica? ročno odgovori: služiti sem se že naveličala! Koliko si pa že stara? V štiriindvajsetem letu sem . . .
2.	Da se pa v zakonu sreča z vedrico ne zajema ... da so tudi v zakonu mnoge in tudi hude težave . . . bolezni . . . uboštvo, nas uči današnji sv. evangelij, ki govori o neki čudoviti gostiji: Tisti čas je bila ženitnina v Kani Galilejski, in Mati Jezusova je bila tam . . . vsega jim zmanjka že prvi dan ... Le Jezus jim je pomagal . . . (Jan. 2, 1—11.)
3.	Sirotej ti ženin! iščeš pri nevesti sreče ... Ti norska deklica želiš v zakonski zavezi biti bogata . . . srečna . . . zadovoljna, ko pa nas sveti apostelj Peter prelepo uči: F nikomur drugem — raz ven Jezusa — ni zveličanja. Ni namreč nobeno drugo ime pod nebom dano ljudem, v katerem bi se mogli zveličati. (Dej. ap. 4, 12.) V Jezusu je sreča za samiške ... pa tudi za zakonce, ako se jim reči more: Tisti čas je bila ženitnina tvoja, in Marija in ljubi Jezus sta bila tam . . . Cujte me, danes o sreči zakona govorim vam, ki ste že oženjeni . . . kateri se mislite zavezati . . . in kateri se nečete ženiti. Pazljivo me poslušajte: nauk zakoncem podelim !
B.	Sveti Aleš je prvi dan po poroki svojo nedolžno ženo zapustil, ker je svojo čistost bil zaobljubil Jezusu in Mariji. (Leg. 17. jul.) Mnogokrat pa trmaste žene in pohotni možje iz grešne poželjivosti zapustijo svojo zakonsko tovarišijo ... ter se z drugimi pečajo in družijo . . . Neki mož se je pritožil, da mu je žena v štirinajstih
dneh brez vzroka na tihem pobegnila ... k prejšnjemu gospodarju, pa ne zarad Jezusa . . . Marije . . . temveč zarad hudobije . . .
Tako pa, ljubi moji! ne sme in ne more biti, ker zakonska zaveza je
1.	nerazvezljiva . . . postavno sklenjen in dovršen zakon se razvezati ne da . . . naj priderejo težave . . . nadloge . . . bolezni čez zakonce . . . vendar mož žene zapustiti, žena pa moža zavreči ne sme . . . Tako je naravnal Bog, kije sam zavezal Adama in Evo tako močno, da ju revščina . . . nadloge . . . bolezni več razdvojile niso . . . skupaj sta živela vse dni: ne samo v raju veselja . . . temveč tudi v solzni dolini . . .
Nerazvezljiva je vaša zaveza, uči tudi Jezus; učenci so ga vprašali, če bi smel mož ženo zapustiti ... in si drugo poiskati . . . Jezus pa jim reče: Ne! Kar je Bog združil, človek ne paraj. (Mat. 19, 6.) Tako uči še sedaj in vselej nezmotljiva Jezusova cerkev: Ne paraj! zakonske zaveze ne trgaj!
Razzakonci so očitni grešniki . . . lažniki, ker svojo prisego prelomijo . . . Sodnija kaznuje krivo prisego . . . ako spregleda, bo pa Bog take zakonce nekdaj hudo kaznoval, ki tudi od njih tirja:
2.	krščansko življenje. — Le krščansko ali pobožno življenje stori zakonsko zavezo prijetno, veselo. — Vzajemna ljubezen posladi vse bridkosti in polajša vse nadloge ... in to sta si prisegla !
Krščanski mir pri hiši je podloga zadovoljnosti, bogastva, zveličanja . . . kjer pa mira ni, tam je živo peklo, trdijo škof Slomšek.
V zgodni jesenski uri peljajo oče svojega sinka v daljno mesto v šole. Ravno se začne sviteti in daniti, ko prikorakata skozi dolgo goščavo, za katero je stala borna koča. Že od daleč slišita vriš, vpitje, vdarce . . . bližata se hiši, okoli katere se razgaljena žena milo joka, mož za njo leta, kolne, tepe . . . Oče brzo mimo korakajo, tega nevoljni ... sin pa počasi lazi . . . gleda . . . posluša; zdaj oče sinka glasno pokličejo: Sinko, hitro pojdi, da se boš kaj naučil, in vedel ljudi podučevati, kako grdo je pri hiši tak nemir . . . kletev imeti namesto jutranje molitve . . .
Krščansko življenje daje srečo in zveličanje zakoncem. Živite v miru . . . živite v ljubezni . . . učite lepo svoje otroke . . . dajte jim lepe zglede . . . joj vam, če jih pohujšate . . . oni vam bodo težki mlinski kamen za morje večnega pogubljenja!
C.	Tako, ljubi zakonci! živite 6kupaj pobožno v nadlogah . . . uboštvu pa na milega Jezusa zaupajte . . . gotova pomoč! Vi samiški pa ne silite nepremišljeno v zanjko zakona ... da se ne pogubite.
Ljubi Jezus naj bo ženin vaš, in prečista Marija Devica bodi vaša nevesta, tako bo vaše življenje srečno, veselo, zveličavno, ker za samiške in zakonske ljudi ni drugega imena, kakor sta: Jezus in Marija, v katerem bi se zveličali! Amen.	Simon Gaberc.
Tretja nedelja po sv. treh Kraljih.
I. Dobra in slaba volja.
Gospod! ako hočeš, me moreš očistiti.
Mat 8, 2.
Star potopisec, Adrijan Webert, pripoveduje o čudnem drevesu, ki raste v Kini. Tisto drevo ima namreč dve vrsti korenin. One korenine, ki se raztezajo proti solnčnemu vshodu, so zelo zdravilne ter odženo vsakateri strup; one korenine pa, katere razprostira drevo proti solnčnemu zahodu, so jako škodljive in smrtni strup se pretaka v njih.
Tdko drevo, predragi moji v Kristusu, je človek. Zakaj on razprostira svoje korenine sedaj proti solnčnemu vshodu, t. j. proti Bogu in k čednosti, sedaj zopet proti večerni strani, t. j. proti hudobnemu duhu in grehu. Prosta volja človekova je korenina tega drevesa. Je korenina dobra, dobra so tudi naša dela, je pa korenina slaba in strupena, tedaj so hudobna tudi vsa naša dela. Zato pravi sv. Avguštin: Volja je, s katero se greši in s katero se položno živi. Kar od dobre notranje volje izhaja, je čednost, kar pa izvira iz hudobne volje, je pregrešno, če tudi se po vnanjem, pred ljudmi, vidi dobro in morda celo sveto.
Vse je torej ležeče na človekovi volji. Volja stori, da je človek ali pobožen kristijan ali pa sprideu in trdovraten grešnik; volja stori, da bo človek enkrat angelj ali pa satan.
Da vam bo ta resnica bolj očividna, pretehtajmo jo danes natančnejše, in sicer pomislimo I., da so vsa naša dela Bogu dopadljiva in zaslužna — ako hočemo, in II., da so vsa naša dela Bogu zoprna in kaznivna, in to zopet — ako hočemo.
Milost Tistega, ki nas je vstvaril, naj nas sedaj-le posebno podpira.
I.	Karkoli hočemo dobrega in zaslužnega storiti, mora izvirati iz proste in dobre volje. Sv. Tomaž Akvinski namreč pravi, da nobeno vnanje delo našega ti lesa samo na sebi ni zaslužno in Bogu do-
padljivo. Tako n. pr. hoditi, stati, delati, ustno moliti, klečati, roke imeti sklenene, revežem darovati, postiti se, vse tako in enako samo na sebi ni prav nič zaslužno pred Bogom. Zakaj to izhaja naravnost le od telesa, ne pa od duše. Da vnanje človekovo dejanje postane Bogu dopadljivo, mora izvirati iz neke posebne delavnosti naše duše, namreč iz volje in sicer iz dobre volje. Dobra volja ali z drugimi besedami dobri namen podeli Človekovemu dejanju čeznaturno moč, ona ga tako rekoč poživi. Ravno zato n. pr. molitev ali pobožno petje v [spanju ne prinese nič zaslužnega pred Bogom, ravno zato tudi miloščina, ko bi jo dal človek v hudi pijanosti, Bogu ni dopadljiva; zakaj tu manjka proste in dobre volje. Bog plačuje le dobro voljo, ne pa telesnega dela samega na sebi.
Nikdar si torej preveč ne domišljuj, ljubi kristijan, koliko za-služenja imaš pri Bogu, in kako dobro si pri ujem zapisan! Ce si večkrat dolgo molil, če si večkrat in zelo se postil, če si pogostokrat delil miloščino, vedi, da vse to pri Bogu toliko velja, kolikor tvoja notranja dobra volja. Ce prideš, krščanski mladenič, zato v cerkev, da bi ljudje ne mogli reči, ti se nalašč odteguješ božji službi; če prideš ti, krščansko dekle, zato v cerkev, da bi ob enem skazala svojo obleko ter nd-se obrnila oči moških in ženskih: včdita, da vajina pričujočnost Bogu ni dopadljiva, dostikrat je celo pregrešna. Ako ti, krščanski gospodar ali gospodinja, zato daješ vbogajme, da bi reveži raznašali tvojo radodarnost po celi fari in še zunaj domače fare, vedi, da ima tvoja miloščina toliko zasluženja pred Bogom, kakor onega prevzetnega farizeja, o katerem pravi Kristus, da ni šel opravičen iz tempeljna. Ti ozirom zopet na besede aposteljna Pavla, ki uči, da Gospod razsojuje misli in namene srca, mogoče je pa po drugi strani, da se za kratko molitev in m dl o miloščino žanje več plačila pri Bogu, kot za dolge molitve in obilno miloščino. Spomnite se za izgled le uboge vdove, ki je vrgla le dva vinarja v pušico. In kar je še bolj imenitno in tolaživno za revnega človeka, je to, da Bog pri takem že dobro voljo, blago srce tako poplača, kakor storjeno dobro delo. Sv. Brnard pravi naravnost: Bog povrne dobro voljo brez dvoma tam, kjer manjka zmožnosti.
No, pa naj mi povč kdo, če more, kaj je Abraham storil tako izredno imenitnega, da mu je Bog obljubil, da ga bo blagoslovil ter pomnožil njegov zarod, kakor zvezde na nebu? Nič druzega ni dalo temu povoda, kakor dobra volja Abrahamova, da je bil pripravljen darovati Bogu svojega ljubega sina Izaka, ali da ga je, kakor pravi sv. Hijeronim, zaklal v svoji blagi volji. Bog je dobro voljo Abra-
hamovo sprejel za dejanje. Taka je tudi s tisto obljubo, ki jo je Kristus storil aposteljnom: Sedeli bodete na dvanajsterih sedežih in sodili dvanajstere Izraelove rodove. (Mat. 19, 27. 28.) Kaj velikanskega pa so storili aposteljni, da jim je Jezus obljubil tako častna mesta? Predno je Jezus aposteljnom to obljubil, vprašal je sv. Peter: Glej, mi smo vse zapustili, in smo šli za teboj, kaj tedaj nam bo? Ljubi kristijanje! Kaj se vam zdi, kaj pa je mogel Peter vendar zapustiti? Ničesar ni imel, in ničesar ni zapustil. Dovoli mi vprašanje, sv. Peter: „Ali nisi bil ti ubog ribič, in ali si nisi z mrežami kruh služil?" „„Seveda je temu tako,““ odgovarja mi sv. Peter. „„Nisem zapustil zavoljo Jezusa bogastva, nisem poprej razdelil zlata in srebra med uboge, vendar je moje srce bilo tako vneto za Kristusa, da bi bil popustil Salomonovo bogastvo zaradi njega. ““
Prazni so potemtakem, ljubi kristijan, vsi tvoji izgovori, ko praviš, da nisi premožen, kakor drugi, ali da ne moreš v zakonskem stanu toliko moliti ali sv. zakramentov tolikrat prejemati in da si zato ne moreš nabirati toliko zakladov v nebesih, kakor ta ali oni izmed tvojih bližnjih. Glej, nič manj nisi srečen kot drugi, na katere se sklicuješ, nič manj nisi všeč Bogu, če imaš le bl&go, dobro voljo.
II. Kakor pa vsa naša dobra dela prejemajo svojo moč in za-služenje iz notranje dobre volje kot iz dobre korenine, tako tudi naša slaba dela izvirajo iz hudobne notranje volje, iz slabega namena, kakor iz strupene korenine, ki zastrupi našo dušo.
To resnico naj vam pojasnim z nekaterimi znanimi izgledi. Ker vam je ravnanje kralja Heroda tako dobro znano, obstanimo nekoliko kar pri tem. Ko bi hoteli le vnanje vedenje Herodovo v poštev jemati, reči bi morali, da je to zelo bogaboječ mož in pobožen kralj. Kako ljubeznivo sprejme tujce v svoji palači, kako skrbno d(L poizvedeti, kje je rojen obljubljeni kralj Judov, kako se kaže vnetega zanj: moliti ga hoče, darovati mu hoče! Zares, prelepe čednosti bi bile to, ko bi ne izvirale iz strupene korenine, namreč iz hinavske nevoščljive, častihlepne, da, celo smrtiželjne volje.
Ker more hudobna volja človeka tako daleč zapeljati, zato opominja Salomon: Z vso skrbjo varuj svoje srce. (Preg. 4, 23.)
Volja človekova je tudi vzrok, da toliko ljudi stori eno in isto vnanje delo, vendar eni imajo zato shranjeno pri Bogu plačilo« drugi pa kazen, časno in večno.
Da boš to bolje izprevidel, ljubi kristijan, postavim ti posebno primero pred oči. Odgovori mi: Zakaj ti Judeža Iškarijota tako hudo obsojaš in v peklo pehaš? Kakšno hudobijo je storil Judež? Ti praviš: Jezusa, Sina božjega je izročil krvoločnim judom v roke.
Kaj pa k temu-le porečeš? Bog Oče je tudi izročil svojega Sina sovražnikom v roke, in vendar ti ne pride na misli, Boga Očeta zato obsojati. Zakaj pa Iškarjota tako zmerjaš? No, pa saj mi nebeškega Očeta še ni treba jemati v primero, saj se je Jezus Kristus sam izdal Judom, kakor piše sv. Pavel (Gal. 2, 20j: Bal je sam sebe za-me. Ce je Kristus zaradi tega vse hvale vreden, zakaj je Judež ravno zaradi tega vreden prokletstva? Na vse te pomisleke nam odgovarja veleučeni kardinal Peter Damiani, ki pravi: „Judež in Bog Oče sta storila eno in isto vnanje delo, oba sta Sina božjega izdala, toda s tolikim razločkom, kakeršen je med zemljo in nebom. Razloček je namreč v volji. Bog Oče je Jezusa izdal sovražnikom iz najboljše in najljubeznivše volje; hotel je namreč s smrtjo svojega Sina odrešiti človeški rod. To delo je bilo delo neskončne ljubezni in zato neskončno hvalevredno. Judež pa je Kristusa izdal iz najhudobniše volje, namreč iz dobičkaželjnosti, iz lakomnosti. Zato je to delo bilo sramotno delo nenasitljive pohlepnosti in vredno vekomaj biti kaznovano. Glejte, dvojno enako delo, pa neskončno si nasprotno.
Ko bi pač nauk iz tega razumeli vsi oni, kateri sicer prejemajo sv. zakramente, pa le zato, ker jih doma primorajo, ker jim je domači strah za petami! Ko bi si pač ta nauk zapomnili vsi oni mladi ljudje, kateri tako dolgo ne storč greha, dokler se čutijo bolj odvisne od starišev ali duhovnikov, kakor hitro pa se čutijo neopazovane, udajo so grešnemu poželenju! Kako velikansko zasluženje imajo tem nasproti tisti, ki se zatajujejo in premagujejo edino le zavoljo Boga in iz ljubezni do svoje neumrljive duše!
Kakor prej glede na dobro voljo, tako imam spet o hudobni volji opomniti, da pravični Bog tudi hudobno voljo vzame za toliko kot hudobno dejanje. Ta resnica je veliko večje važnosti, kot bi marsikdo mislil. Marsikoga namreč hudobni duh s svojo kačjo zvitostjo tako preslepi, da meni, brez greha je, dokler ga dejanjsko ni storil. Toda sv. Duh opominja temu nasproti po preroku Jeremiji tako-le: Operi svoje srce hudobije, da boš rešen. Boklej se bodo še škodljive misli v tebi mudile? In spet govori sv. Duh po Salomonu rekoč: Kdor misli kaj hudega storiti, se imenuje abotnik, njegova misel je greh. (Preg. 24, 89.)
Bogoskrunski kralj Helijodor je hotel nekikrat z orožjem v roki zlate in srebrne posode pobrati iz jeruzalemskega tempeljna, toda angelj Gospodov ga je pretepel in oslepil. Ali menite, predragi, da se Helijodor ni storil že s svojo voljo krivega roparstva v tem-peljnu?
Nevoščljivi S a vel je zagnal s tako močjo sulico proti nedolžnemu Davidu, da je sulica obtičala v steni, in je David komaj otel svoje življenje. Ali menite, da Savel takrat ni storil umora v svoji hudobni volji ter se smrtno zadolžil pred Bogom ?
Zakaj sem vam danes obširneje razlagal moč in blagoslov dobre in moč in prokletstvo hudobne volje? Po eni strani je bil moj namen ogreti mrzla srca, ki bi si mogla z dobro voljo, z dobrim na-meuom veliko zakladov nabrati za nebesa: zakaj če hočeš, moreš, to je neovržljiva resnica. Obudi torej večkrat dobri namen, da hočeš vse delati Bogu v čast in v izveličanje svoje duše, obudi ga vsako jutro in sploh tudi pred delom! Po drugi strani pa sem hotel tiste kristijane vzdramiti, ki menijo, da je že vse povedano, če se obtožijo pri spovedi le kakega grešnega dejanja, nič pa ne porajtajo na to, kolikokrat so v srcu poželeli n. pr. po kakem nečistem dejanju, le prave priložnosti niso takrat imeli. Strašen odgovor te čaka, krščanska duša, če se v življenju daš bolj voditi hudobni volji, kakor pa dobri, strašen bo tudi konec tega. Zakaj hudobne volje ljudje se bodo zbrali enkrat v peklu pri satanu, ki je kralj ne le hudobnih dejanj, ampak tudi hudobnih misli in želja. Hudobna tvoja volja ti je tisti grozni kraj že zagotovila, vendar še ga lahko zamenjaš z onim blaženim krajem, kjer se zbirajo le dobre volje ljudje. Gobovi v današnjem evangeliju je rekel Jezusu: Gospod! alco hočeš, me moreš očistiti. Tudi jaz tebi sklepno kličem : Ti moreš sebe očistiti, če le hočeš, ti moreš priti slednjič s čisto dušo v nebesa, če le hočeš •' Amen.	________ Valentin Bernik.
2. Gobe: grešno znanje.
Glej, gobavec je prišel in Jezusa molil, govoreč: Gospod! ako hočeš, me moreš očistiti.	Mat. 8, 2.
A.	1. Neugodni zimski čas nam je s seboj privlekel obilne in hude bolezni . . . redka je hiša brez bolnika . . .
2.	Zato je celo primeren današnji sv. evangelij, ki bolnikom in nam vsem tako lepo kaže, kje je pomoč, kje zdravje dobiti — pri ljubem Jezusu namreč: Glej! gobavec je prišel in Jezusa molil, govoreč : Gospod! alco hočeš, me moreš očistiti. In mili Zveličar je takoj ozdravil gobavca in pa mrtvoudnika. (Mat. 8, 1—14.)
3.	Grda gobava bolezen še dandanašnji hudo razsaja ... posebno okuži nepazljivo mladino ... pa se še tudi zastarelih rada
prime ... Le sam Jezus jih zamore rešiti . . . očistiti ... Iu to so nesrečne gobe grešnega znanja. Evangelijski gobavec se ti morda smili . . . tvoje gobe so še nevarnejše ... ti si še nesreč-nejši ... pa ne spoznaš . . . nekdaj ti bo pa prepozno . . . zato pomislimo danes te nesrečne gobe grešnega znanja, da se jih varujemo, ali pa očistimo!
B.	Nesrečna bolezen, grešno znanje, se večkrat prav zgodaj pričenja; včasih — o strahota! — že celo v šolski dobi morda začnejo rasti grešne gobe; prav zarano se večkrat poprime ta plesnoba nedolžnega srca . . . In to je nesreča 1. za roditelje. — Krščanskih starišev edino, največje veselje so pridni in pobožni otroci . . . radi pozabite ves trud in potroške za nje, ako le vidite, da so pošteni . . . lepo živijo . . . modro ravnajo ... Pa tudi ni bridkejše žalosti za stariše, kakor so malopridni otroci . . . Očak Jakob premilo joče za svojim Jožefom, češ, da divja zver ga je požrla . . . Tako tvoji stariši žalujejo za teboj, ki so te skvarili zapeljivci . . . okužile gobe grešnega znanja . . . Njihovo veselje je proč . . . Oni se jočejo, kadar te vidijo ... oni žalujejo, ko te ne vidijo . . . Draga mladina! grde gobe grešnega znanja žalijo pa tudi:
2.	Jezusa. — Današnji sv. evangelij nam kaže gobavca, ki pred Jezusom kleči in moli: Gospod! ako hočeš, me moreš očistiti! Ali je to prazna naključba, da je revež tako lahko do Jezusa prišel? — Ne! Jezus je tako hotel; mu je blizo prišel, ker mu je pomagati želel. To pa nam kaže, kako Jezusa veseli, ako gobav mladenič ali deklina za njim prihiti, predenj poklekne in ga prosi, govoreč: Gospod! ako hočeš, me moreš očistiti — in rešiti iz grešnega življenja . . .
Nasproti pa je mili Jezus žalosten, ako vidi, da mladeniči zaveze pletejo z malopridnimi osebami, krstno obljubo pa raztrgajo . . ga boli, ko vidi, da dekline svoje srce na grešnike obešajo — za Jezusa ljubeznivega pa nič ne marajo ... On joče za vami, ker se vi veselite brez njega ... Iz ljubezni do vas je trpel in umrl . . . vi pa rajši svet ljubite, ko Zveličarja. Zato Sin božji bridko joče, govoreč: Otroke sem si zredil in povikšal, oni so me zaničevali. Vol pozna svojega posestnika, in osel jasli svojega gospodarja, Izrael pa ne pozna mene, in moje ljudstvo ne razumi. (Iz. 1, 2—B.) Oj nesrečne gobe grešnega znanja, ki uničijo vso ljubezen, trpljenje, odrešenje Jezusovo ... oj kolika nesreča je to, pa tudi:
3.	nesreča zate! Sicer si vesel ... pa tvoje veselje, katero ti grešno življenje daje, se ti bo skoro spremenilo v najhujšo žalost. Jutri je god sv. apostola Pavla . . . preganjal je^Jezusa . . . kakor
ti mladenič . . . sovražil je Zveličarja, kakor ti deklica ... pa vse v svojo lastno nesrečo ali pogubo . . . Tako tudi tebe nesreča iz grešnega znanja čaka ... te kužne gobe okvarijo polagoma tvoje srce . . . čelo . . . oči . . . roke . . . noge . . . mozek ... kri . .. telo . . . dušo ... in se boš kakor vela cvetlica na smrtno posteljico vlegel . . . tam jokal . . . molil . . . žaloval ... pa vse prepozno . . . gotova smrt svoje žrelo za teboj odpira . , .
Prosim vas, reče na smrt bolna in za večnost sprevidena deklica vsa vela in suha, kakor kost in koža — zarad grešnega znanja — prosim vas duhovni oče: Svarite dekline pred grešnim znanjem in nemarnim življenjem — da ne bodo žalostne in nesrečne, kakor sem jaz na smrtni postelji ... O da! le idi tje gor na mirodvor, ki v grešnem znanju živiš . . . tam pod debelim snegom v črni zemlji ležijo mladeniči in deklice, katere so nalezljive gobe grešnega znanja prerano pod grudo vrgle ... Le idi tje gori na mirovišče . . . tam se ti bo ohladil žgeči ogenj grešnega poželenja ... ki ti ne pusti spati doma ... ne moliti . . . temveč te vedno ujeda . . . tira v časno in večno nesrečo, ako te Jezus prej ne sreča ... in ga kleče ne prosiš: Gospod! ako hočeš, me moreš očistiti.
C.	Jezus se nam bliža . . . že stopa z nebeških višav na naš oltar ... Mi ubogi grešniki pa pokleknimo ponižno pred njega ter ga prosimo, kakor nekdaj gobavec: Gospod! ako hočeš, me moreš očistiti! Ljubi Jezus, pridi . . . reši nas greha . . . dušnih gob . . . da le tebe ljubimo ... le tebi služimo! Amen.
Četrta nedelja po sv. treh Kraljih.
I. Ples je škodljiv za dušo in telo, bežite pred njim.
Učenci na morji so prava podoba našega življenja. Kar je čoln na morji, to smo mi na svetu: rahla posoda, katero lahko vsaka sapa razbije in vsaka voda zalije. Kar so učenci v čolnu, to je naša duša v telesu; boječa in omahljiva stvar, kateri se je treba vsake nevarnosti bati. Kar so viharji in valovi na morji, to so skušnjave
Simon Gaberc.
In glej! velik vihar je vstal na morji, tako da so valovi čolnič pokrivali; on je pa spal. In njegovi učenci so k njemu pristopili, in so ga zbudili rekoč: Gospod! otmi nas, poginjamo.
Mat. 8. 24—26.
za nas, katere nas od ene nesreče v drugo silijo. Ni hujšega na morji od viharja, pa tudi ni nevarnejšega za človeka, kakor skušnjave, zato nas je Jezus učil moliti: Ne pelji nas v skušnjavo! dobro vedoč, da se v skušnjavah človek lahko pogubi. Pa zakaj, mislite, so skušnjave tako močno nevarne za nas ? Zato, ker vzdigujejo meso in hudo poželenje zoper duha, ter človeka slepe, da bi ne poslušal glasu vesti in pameti, pač pa glas svojega poželenja, ter ga tako v hudo in pogubo vlečejo. Veliko pa je takih skušnjav, katere si človek sam napravlja, in v katerih je njegova časna sreča in večno zveličanje v nevarnosti. O eni taki pogubljivi in nevarni skušnjavi hočem danes govoriti. Imenuje se: ples.
Ker je sedaj ravno pustni čas, in ker vem, da nekateri sedaj radi plešete, zato vas danes povabim na ples. Hočem vam pred očmi razgrniti vse blagre in dobrote, katere vam ples prinaša, ali z drugo besedo: povedati vam hočem, kakosoplesi nevarni, škodljivi in pregrešni! Dvomim pač, da bi večjo srečo pri tem imel, kakor so jo drugi pred menoj imeli, ki so o škodljivosti in pregrešnosti plesov govorili in pisali, pa vkljub temu bom storil to, da bi vas obvaroval neizrečno veliko hudega na duši in telesu, za čas in večnost!
O Jezus, ti luč svetil, odvzemi nam mreno izpred oči, da spoznamo nečiraernost svetil, in reši nas, da ne poginemo!
1.	Sv. Avguštin pripoveduje, da je najdel v Cezareji v Afriki čudno navado, da so se namreč ob gotovem času v letu mladi ljudje skup sošli k neki igri ali kratkočasniei. Vem, da bi nobeden izmed vas ne uganil, kakošna je bila ta kratkočasnica. Poslušajte, kaj so počeli! V dve enako dolgi vrsti so se nasproti postavili, ter se s kameni lučali tako, da jih je veliko mrtvih obležalo na obeh straneh, mnogo pa se jih je poškodovalo, da so potem komaj ozdraveli, nekateri pa tudi vse dni hromi ostali. Pa tega niso delali iz kakega sovraštva, temveč za kratek čas in razveseljevanje. — Nekaj enacega se bere tudi v življenjespisu sv. Brnardina Sijeuskega, meniha iz reda svetega Frančiška, ki je po raznih krajih misijonaril. V nekem kraji je tudi našel grdo razvado, da so se mladi ljudje moškega spola ob določenem času zbrali, se ločili na dve strani in se z orožjem do krvi in smrti bili. Sv. Brnardin je storil vse, kar je mogel, da bi bil to pregrešno navado odpravil, — pa zastonj. Ko vidi, da vse ne izdš, dosti, reče enkrat ob koncu svoje pridige: „Povabim vas, da prihodnjič prav v obilnem številu pridete, kajti pokazati vam hočem hudiča." — Kakor ogenj se ta novica hitro razširi v okolici, in ogromno ljudstva, zlasti moških, katere je misijonar ravno hotel imeti, se zbere vkup. Pridigar stopi na lečo, vse je bilo tiho. — Svetnik začne govoriti: ^Obljubil sem vam, da vam bom pokazal
hudiča. Pripravite se, danes vam hočem svojo obljubo spolniti. Storite tedaj, kar vam rečem: Poglejte sedaj eden druzega, — in glej 1 ti vidiš hudiča v svojem bližnjem, in on ga vidi v tebi, zakaj ker le hudič, — morilec ljudi od začetka, — je mogel vpeljati med vas pregrešno razvado, da se zaradi kratkega časa eden druzega morite in v pekel pehate. — Dokazuje jim potem prav živo, kako so res hudiču podobni, če se temu pregrešnemu dejanju ne odpovedo. Njegova beseda, z božjo milostjo podpirana, je res toliko izdala, da so se tej pregrešni strasti odpovedali, in se skesani in poboljšani domu vrnili!
Meni sicer ni znano, da bi se tudi dandanes še kje ljudje iz tega namena skup shajali, da bi se za kratek čas med seboj davili in morili; pač pa dobro vem za neko grešno razvado med nami in drugod, da se ljudje skup zbirajo iz tega namena, da se za kratek čas med seboj po duši morč, in taka morilna shajališča so — plesi, pri katerih si ljudje različnega spola najprej s pregrešnimi pogledi in pogovori svojo nesramno poželjivost zbude, kjer se, kakor povč sv. Avguštin, več ne sramujejo — nesramni biti! — potem pa še z omotnimi pijačami napajajo svoje telo, ter tako poželjivost dražijo; tam pa, kjer z vinom ali žganjem kurijo, se nečistost za pečjo greje; — na vse to se pa začno med njimi reči goditi, katerih, kakor sv. apostol pravi, ne grč očitno imenovati! — Glejte! tako res na plesih eden drugemu nedolžnost in čistost kradejo, ter eden druzega na duši morč, ter so res, kakor sem rekel, eden druzemu hudiči!
„____ Zato so pa tudi cerkveni učeniki vedno ples močno grajali, in
Ji -'^Vpred njim ostro svarili. — Xer tuli j an imenuje ples hudičevo iznajdbo!
— In sv. Krizostom pa pravi: da bi se morali vsi kristijani, ki plešejo, iz katoliške cerkve pahniti ali izbrisati, in da bi več k sveti maši priti ne smeli. Sv. Efrem pa zatrjuje, da je tam, kjer je ples in godba, oslepljeno možtvo, popačeno ženstvo, žalost angeljev in veselje hudiča doma! Ce tudi vsi, pristavlja sv. Bazi lij, dejaujsko s telesom ne greše, bodo vendar vsi na duši popačeni in omadežani! Gerson, modri mož, pa meni, da zaradi velike slabosti ljudi je težko ples napraviti, pri katerem bi se ne godile pregrehe vsake vrste, kajti na plesiščih plešejo vsi grehi!
Da so na plesiščih res vse pregrehe doma, to se lahko dokaže, ker nam to skušnja potrjuje, pa tudi vemo, zakaj in od kod to pride.
Bog je vsakemu človeku zoper greh dva mogočna varuha dal, namreč strah božji in sramožljivost. Satan pa, sovražnik vsake čednosti, si močno prizadeva ta dva varuha nedolžnosti človeku ukrasti, zato
si je izmislil ples, ker na njem se človek najprej strahu božjega in sramožljivosti znebi. Le govorite sami, kaj bi vi rekli ali mislili, če bi vi očitno pred cerkvijo videli kakega fanta se s kako deklino objemati in poljubovati, kar se na plesih godi? Ali bi ju vi imeli za čista in sramožljiva? Mislim, da ne! Zakaj bi pa na plesu ne bilo spodtakljivo, če fantje in dekleta vkup plešejo? Zakaj bi ravno na plesiščih ne bilo greh, če se fantje in dekleta objemajo, dotikajo, eden drugemu prilizujejo in sladkajo, kar bi vi pri druzih priložnostih slabo sodili in za nepošteno imeli ?
Vidite, satan ve ljudi tako oslepiti, da nimajo na plesu nobene reči za greh, katero bi sicer pri druzih priložnostih za greh imeli. Satan vzame ljudem sraraožljivost na plesih, da se ne sramujejo več očitno nespodobnih dejanj doprinašati! Kadar je pa strah božji in sramožljivost proč, potem je pa pot odprta vsem pregreham, zlasti pa nečistosti! Ce je že nevarno, da se mladi ljudje brez potrebe eden druzega dotikajo, koliko nevarnejše je še, če se vkup za roke na plesišča peljejo in po njem divjajo! Slep je, kdor bi tajil, da sramožljivost ni takrat od njih zbežala, in da nimajo v sebi mesenega poželenja, da čistost ni v največji nevarnosti! Že moder pagan je rekel o neki rimski gospej, da ne more biti poštena, zato, ker zna dobro plesati! Potemtakem tudi mi ne moremo pošteno soditi tistih, ki radi plešejo!
Pa čemu bi še nadalje dokazoval, da se na plesiščih sramožljivost^' zapravlja, saj nam to potrjuje skušnja. — Bral sem o možu, ki je sam povedal, da je bil do dvajsetega leta tako sramožljiv, da si ni upal nobeni ženski v obraz pogledati; pa prišel je na ženitnino, in tam je bil siljen plesati. Od tistega časa ga je zapustila sramožljivost in taka huda vojska se je v njem vnela, da je imel potem veliko opraviti, da je samega sebe v poštenosti obdržal. — Neka deklica, še le štirinajst let stara, je prišla gledat ples. Tamkaj jo mladenič norčevaje na plesišče potegne ter jo začne vrteti. Pa naenkrat zagleda deklica svojega	očeta, in taka	sramožljivost jo	obide,	da se plesalcu iz rok
zmuzne	in proč odide.	Pozneje pa je	postala	taka plesalka, da ji
nihče ni mogel plesa ubraniti. Čez nekaj let je pa tudi nezakonskega otroka povila. —
Res je tedaj, da ples človeka ob sramožljivost spravi; pa to še ni vse, temveč ga tudi še v mnoge druge grehe zavleče: kakor v tatvino, v pijančevanje, v tepeže in poboje, in v nečiste grehe vsake vrste. O	da bi znale poti govoriti, po	katerih	so plesalci in plesalke
po noči	domov hodili;	ko bi zvezde govorile,	katere so se nad nji-
hovimi hudobijami lesketale, ko bi luna jela govoriti, katera je večkrat svoj bledi obraz nad njihovimi pregrešnimi deli med oblake skrila;

50
potem bi pač slišali reči, da bi strmeli! — Stariči, jaz vam gotovo resnico povem: če je vaša hči še kot devica na ples šla, pa pozno po noči domov prišla, ni več devištva domov prinesla! kajti plesišča so satanova mravljišča in morišča !!
2.	Plesi pa niso le samo za dušo škodljivi, temveč tudi za telo in zdravje.
°i f * Sedemnajstletna Matilda je šla z očetom in materjo na ples. Ko ples mine, očeta in mater lepo prosi, naj bi zanaprej nikdar več ne hodila na take veselice, ki ji niso kar nič všeč. Toda mati pa le tišči na to, da bi hodila, češ, saj ves svet hodi na veselice, to tirja njih stan, in drugi tudi rajše vidijo, če pride hči z njima, in da tudi ni nič napačnega, če gre s stariši. Odsedaj je Matilda rada spolnovala voljo svojih starišev. Nasledek pa je bil, da je čez malo časa že komaj čakala, da bi zopet šla na kako veselico. Nekega večera se vračajo domov a prav slovečega plesa, na katerem pa se je Matilda hudo premrazila. Nasledovala je huda vročinska bolezen in za njo mrzlica, ki je dekle dovedla na kraj groba. — O kako se je kesala Matilda v svoji dolgi bolezni, da se je bila podala v posvetne ne-čimurnosti. Noben dan ni minul, da bi ne bila britko zdihovala: „0 mati! kako srečna bi bila sedaj jaz, in kako rada bi umrla, ko bi ne bila nikoli šla na posvetne veselice!" Kako grenko je bilo to očitanje za mater, ki je bila že brez tega močno užaljena! — O koliko je takih Matild, ki so si na plesih zdravje poškodovale za vse žive dni, ali pa si še celo zgodnjo smrt na glavo nakopale ! Pač res hudo, če človek premišljuje peto zapoved, ki nas uči, da je vsak sam svoj morilec, če svoje zdravje v nevarnost postavlja!
Kako močno se pregreše stariši in predpostavljeni, če svojim otrokom ali podložnim dopuščajo hoditi na plese, ali jih še celo silijo, — kakor tudi taki, ki plese napravljajo — se vidi iz življenja zveličane Katarine Emerih, katera se je po prigovarjanji svojih, sicer dobrih starišev, sester in prijateljic dvakrat podala na plesišče. Nekoč se je na plesišči loti velik strah. Vest jo sili proč bežati, pa iz strahu pred ljudmi ostane. Zdi se ji, da jo Kristus kliče; gre venkaj, — ter najde Gospoda sedečega pod drevesom, ki ji žalosten, s krvavim obličjem žuga in očita: „Poglej ! kako si me neusmiljeno mučila, — kako si nezvesta!" — Z jokom prosi odpuščanja. Gospod ji veli v samotni kot poklekniti in moliti, da bi bili tudi drugim grehi odpuščeni! — Pa še enkrat pozneje so jo hoteli na ples vleči, pa ker ni mogla precej ubežati, se je s silo prijateljicam iztrgala, kajti zdelo se ji je, kakor da bi jo hotela zemlja požreti. Marija se ji prikaže rekoč: „Kaj si storila’ Ali res ne maraš za mojega Sina?" Kristus se ji pusti zopet videti, ter ji očita, zakaj v take tovarišije zahaja, med tem, ko on v največjem trpljenji nilnjo čaka? — Sprosi si zopet milost, — in odslej jo tudi domači na miru pustč, ker oče je dobil bukvice v roke, v katerih je bral, kako hudo je za stariše, če otrokom pustč, ali jih še celo silijo na plese. — Nekaj časa potem, ko je že
Katarina v samostanu bila in bolehala, je bil pred njenim stanovanjem zopet ples. Tedaj pa vidi med plesalci v resnici hudiča. Jaz vidim, je rekla, da satan sili ljudi k plesu in jim slabe misli navdihuje; vidim, kako jih angelji varuhi od hudega odvračujejo, oni pa se le k hudemu obračajo! Nobenega ne vidim brez škode oditi, vsake vrste živali ga spremljajo in njihovo notranje je omadežano I — O da bi pač vsi stariši, kakor otroci, predpostavljeni in drugi, poslušali glas božji in glas vesti, kateri jim kliče: plesov se varovati, jih ne napravljati, se jih ne vdeleževati, ali se jih vdeleževati pustiti!!
3.	Vrh vsega hudega pa, kar sem vam sedaj o plesu povedal, rečem še, da so plesi nekako ajdovsko malikovanje, služba satanova, odpad od Boga in češčenja božjega!
Izraelci v puščavi so okrog zlatega teleta plesali, ga tako častili in malikovali; današnji kristijani pa, ki plešejo, imajo pa satana za svojega malika, okrog katerega se vrte, saj pravi neki cerkveni učenik, da je plesišče kolobar, katerega središče je satan, ker on je začetnik plesa! Izraelci so okrog .zlatega teleta takrat plesali, ko so se na deset božjih zapoved pripravljali; sedanji kristijani pa plešejo večinoma ob nedeljah in praznikih, tedaj take dni, katere bi morali s hvaležnim srcem Bogu posvetiti, pa jih satanu posvetč. Zato pravi sv. Avguštin: AJcoravno bi bil velik greh o Gospodovih dneh hlapčevska dela opravljati, je vendar še večji greh, tiste dneve plesati!
O starih paganih vemo, da so nekateri svoje malike, zlasi tiste, ki so najbolj vmazani in nesramni bili, s plesom častili; in po plesu njim v čast grdo nečistovanje uganjali: ravno to delajo tudi sedanji plesalci. Iz tempeljna božjega gredo v Gospodovih dneh na plesišče, kjer ima satan svoj oltar, ter tam med godbo in vpitjem krog njega rajajo, ter ga s pijančevanjem, preklinjevanjem, grdimi besedami in nesramnostjo časte, ter tako nečistemu duhu svoje darove darujejo.
V življenju sv. škofa Eligija beremo sledečo žalostno dogodbo: Nekega dne je ta svetnik v neki vasi prav ostro pridigoval zoper nespodobni ples. Pa kaj se zgodi? Nekateri hudobneži se precej pogovorč, ter gredd sv. škofu na kljub v bližnjo hišo, ter začno plesati in nesramno razsajati. Sv. Eligij ne more pohujšljivega plesa in dirjanja prenašati, ter se podil ves miren v hišo. Ondi jih lepo uči, opominja, svari iu prosi, da bi ne zaničevali besedi božjih, katere so v cerkvi slišali, rekoč jim, da Bog sicer dolgo prizanaša, pa potem, kadar greh do vrha prikipi, toliko hujše udari. Toda nesramneži so glas škofov le zaničevali, ter toliko hujše razsajali. Sedaj se škof v sveti jezi vname, ter obrne proti nebesom, proseč Boga, da naj bi hudobneže na telesu udaril, da bi bile njihove duše rešene! — In glejte! pri tej priči je bilo 50 oseb med njimi od hudobnega duha obsedenih in hudo mučenih. Hitro so drugi te obsedene zvezali, da
niso sebe in druzih pomorili. Celo leto so silno rjuli. Ob letu jih pusti škof v cerkev pripeljati. Pridiguje o pravici božji, in poslednjič zaprosi Boga, da naj obsedenim plesalcem milostljivo odpusti. V tem hipu obsedeni zatulijo, hudič jih zapusti, ter se kot mrtvi na tla zgrudijo!
Glejte kristijani! li nimam po tej dogodbi soditi zares prav, če pravim, da je ples nekako satanovo malikovanje, katero človeka njegovi oblasti podvrže? Ce tedaj plesi niso škodljivi in pregrešni za dušo in telo, za čas in večnost, potem pa mi povejte, kaj je pogubljivo in škodljivo za človeka?! . . .
Kristijani moji! da bi vas pregrešne strasti do plesa ozdravil, vam h koncu nasvetujem sledeča zdravila:
1.	Vsak naj si misli, kadar bi bil skušan iti na ples: morebiti med tem, ko bi bil jaz na plesu, gori brez števila duš v peklu zaradi grehov, katere so na plesu, ali vsaj vsled plesa storile.
2.	Naj si misli,	koliko	nun in menihov ravno ob	tem času, ko
misli	plesati, moli, časti in	hvali Boga,	koliko boljše	obračajo čas,
kakor bi ga jaz, ko bi šel na ples!
3.	Misli si, kristijan! koliko duš se loči ravno ob tem času, ko ti plešeš ali misliš plesati, od tega sveta, koliko ljudi obojega spola prav takrat na bolniški postelji ali v bolnišnicah velike bolečine trpi! Pa oh! nobene tolažbe nimajo! Pomisli, da bo tudi zate prišel čas, da boš tudi ti zdihoval, ko bodo drugi plesali. Ali boš takrat pač imel misel in veselje do plesa?
4.	Pomisli, da	te pri	plesu vidi	tvoj Odrešenik	in Izveličar,
tvoja nebeška mati Marija in drugi svetniki! O kako bi bili pač žalostni, če vidijo, da ti svoje srce navezuješ na take nečimernosti 1
5.	Misli si, da se med tem, ko se ti na plesu mudiš, bliža
čas	tvoje smrti, pri	kateri	ti bodo le	težki zdihljeji	nad svojimi
grehi godbo in muziko delali!
To si, kristijaui moji! mislite, kadar boste skušani iti na ples; vrh tega pa si še posebno k srcu vzemite besede sv. Duha, ki govori po sv. Janezu v skrivnem razodenju (18, 4—8.) Beži od tod, moje ljudstvo, da se ne vdeležiš njihovih grehov, in da ne boš od njihovih nadlog prejelo. Zaltaj njihovi grehi so prišli do nebes, in Bog se je spomnil njihovih hudobij. Šibe in nadloge bodo prišle en dan nad nje, kakor so: smrt, žalost, lakota in ogenj; zakaj ker Bog je mogočen, kateri jih bo sodil. Amen.	Andr. Šimenec.
2. Nevarnost grešnika.
Glej! velik vihar je vstal na morju, tako, da so valovi čolnič pokrivali; Jezus pa je spal.	Mat. 8, 24.
A.	1. Legenda nam danes pred oči stavi sv. Petra Nolanca, ki je vse svoje blago daroval za krščanske jetnike ... vse svoje moči porabil za njihovo rešenje . . . vse delal in molil, da bi revne jetnike otel iz nevarne sužnosti . . .
2.	Še v večji nevarnosti živijo grešniki, sužnjiki satana . . . oklenjeni in zvezani se vozijo v nesrečno večnost. To nevarnost grešnika nam kaže današnji sv. evangelij. (Mat. 8, 23—27.) Glej, velik vihar je vstal na morju, tako, da so valovi čolnič pokrivali; Jezus pa je spal.
3.	Mi pustimo Jezusa zaspati . . . zanj se ne brigamo . . brez njega se hočemo voziti... pa to je grozno nevarno. Na viharno, nevarno morje nas je danes sv. evangelij pripeljal, ki pomeni naše nevarno pregrešno življenje. Zato pomislimo skupaj: nevarnost grešnika 1. je velika! 2. kje je pomoč?
B.	1. Pri evangelijskih berilih si ne smemo misliti: Tako je nekdaj bilo ... to se je tedaj zgodilo . . . Kar nam sveti evangelij pripoveduje, to ima veljavo za vse kraje, za vse ljudi in za vse čase.
a)	Nevarnosti današnjega sv. evangelija se vedno ponavljajo ... Le pomislite grozni potres ... ali nesreče leta 1870, ko je silovit vihar na Dunaju strehe razkrival . . . podiral drevesa, hiše ... in kaj še le na globokem morju . . .
Ladija, polna popotnikov in vojščakov — med njimi eden Slo-vengradčan — vesljd kraj Afrike; kar nastane huda nevihta, ki ladijo premetava, kakor orehovo luščino ... in jo zlomi na drobne kose ob „Nosu dobrega upa“. Vsi se vtopijo ... vse se pogrezne . . . le samo štirje ljudje smo ostali . . . piše sin domov in pristavi: Ljubljena mati! najmite pri M. D. na Homcu sv. mašo v mojo zahvalo. (1870.) Evangelijske zgodbe se torej še vedno živo ponavljajo, ker so svarivni zgled:
b)	še veče nesreče s mrtnega grešnika. V taki nevarnosti so plavali grešniki v Ninivah. — Grozna nesreča pa je zadela trdovratne Sodomite ... Ali si moremo kaj groznejšega misliti, kakor kapljo gorečega žveplja, ki naredi skelečo rano, katera se težko kdaj več zaceli . . ? Strebljeni so, (pravi prerok Baruh 3, 19.) in so šli na spodnji svet, kjer so
c)	največje nevarnosti pekla. — O tej nevarnosti piše že kralj David, ter Boga hvali, da ga je otel, govoreč: Ko bi mi ne
bil Gospod pomagal, bi skoraj že v peklu prebivala moja duša. (Ps. 93, 17.) Tam, kjer vedno vpije evangelijski bogatin. (Luk. 16, 19.) Tam, kjer nesrečni grešniki vedno kričijo . . . vekomaj jočejo . . . tulijo v groznih mukah večnega plamena.
In v taki nevarnosti živiš ti . . . Ako se ti danes čolnič tvojega slabotnega telesa zdrobi . . . ako ti danes smrt odreže zglodano nit tvojega bolehnega telesa ... se takoj pogrezneš v žareče morje večnega pogubljenja! Oj nevarnost, oj grozna nevarnost večne nesreče za tebe, ubogi grešnik!
Morda pri tem v tvojem srcu vstajajo rahle misli: Ali ni pomoči več za-me! Kje je? Kdo mi more še pomagati? Poslušajte me še torej, povedati vam še hočem:
2. Kje je pomoč zoper tolike nevarnosti grešnika? — Navadno se zgodi, da ljudje nemarne grešnike zapustijo ... se jih radi izogibajo ... in ako jih zadene nesreča, pustijo jih brez pomoči, ter govorijo: Prav se jim zgodi . . . Bog jih tepe . . .
Ako tedaj grešnik v svoji veliki nesreči in nevarnosti pri ljudeh ne najdeš pomoči . . . išči pa jo:
«) pri Jezusu; to je poglavitni nauk sv. evangelija za vse, ki se po nevarnem morju grešnega življenja vozite . . . Glej 1 veliki vihar je vstal na morju, tako, da so valovi čolnič pokrivali; Jezus pa je spal . . . dolgo si ga ne upajo zdramiti ... ko je nevarnost največa, ga zbudijo ter prosijo: Gospod! otmi nas, vtonemo . . . Zdaj ljubi Jezus vstane in pomaga . . .
Grešnik! da ne boš pogubljen, išči pomoči pri Jezusu . . . zaupno stopi k njemu . . . prosi ga, in boš uslišan. Išči pomoč:
3) pri spovedniku . . . čudovito oblast mu je Jezus dal, govoreč: Sprejmite sv. Duha. Katerim bote grehe odpustili, so jim odpuščeni. (Jan. 20, 22—23.) Spovednik te že čakajo ... ti želijo iz nevarnosti pomagati . . , grešnik! le vstani, idi k spovednici . . . Ako te pa tudi to še teži, da v svojo večuo nesrečo se sramuješ svoje smrtne grehe spovedniku naznaniti . . . tedaj išči pomoči še: Y) pri Mariji Devici . . . Ako te vse zapusti, Marija še prosi za-te . . . ona ti še more iz nevarnosti pomagati ... in ako bi grešniku trdovratnemu že mrtvaško svečo užigali, bi ga le ona še mogla pekla oteti . . . Kristijan, grešnik! z zaupanjem hiti k Mariji! Zaupljivo vpij: Marija, moja ljuba mati, zdaj mi še pomagaj!
0. Zbudite se, ljubi moji iz greha ... v grozni nevarnosti živite . . . Prosimo tudi milega Jezusa in ljubo Marijo Devico in recimo, kakor nekdaj apostoli: Gospod! otmi nas. Amen.
Simon Gaberc.
Pogled na slovstvo.
A
1.	V n a r o č b o ob novem letu priporočamo poleg naših konservativno-političnih listov zlasti naslednje:
а)	,,Rimski Katolik44, ki bode letos v III. tečaju izhajal zadnje dni vsakega drugega meseca začenši s koncem januvarija. Vsak zvezek bode obsegal s prilogo vred vsaj dve poli in pol, ali osemdeset strani v dosedanji velikosti ter bode ves letnik ravno tako obsežen, ako ne še obsežniši, kakor je bil letošnji. Izvzemši za mesto Gorico sprejema naročbo in naročnino »Kat. Bukvama« v Ljubljani. Cel tečaj velja 2 gld. — Naše toplo priporočilo tega lista ima enake razloge, kakor lansko leto.
б)	„Dom ln Svet44, ilustrovan leposloven list, ki se vrlo trudi vsestransko vstrezati svoji težki a jako važni nalogi, še posebej se odlikuje po svojih ilustracijah in obširnih literarnih ocenah. Naroča se v »Marijanišču« pri izdajatelju in uredniku ter stane na leto 3 gld.
c)	„Cvetje Iz vrtov sv. Frančiška44, ki prinaša za malo ceno 70 kr. toliko lepega in spodbudnega berila.
ž) ,,Krščanski DetoIjub“, ki se bode tudi letos trudil stariše in vzgojitelje učiti in buditi, kako naj vestno spolnujejo svoje vzvišene dolžnosti, in tudi otrokom prinesel kak primeren darek. Stane samo 40 kr.
d)	,,Vrtec44, časopis s podobami za slovensko mladino, kateri je podal že toliko lepega cvetja in sadja, obeta enako v nastopnem letu za 2 gld. 60 kr.
e)	Ne pozabimo tudi raznih „škofljsklh listov44, ki poleg uradnih naznanil donašajo vsak po svoje veliko koristnega v duhovniško porabo.
2.	Sv, Alojzij Gonzaga ali devetdnevna' ozir. šestnedeljna pobožnost z naslednjimi vsakdanjimi molitvami v čast sv. Alojzija. V spomin tristoletnice njegove blažene smrti izdal in založil Janez Smrekar, katehet. V Ljubljani. Tisk »Katoliške Tiskarne«. 1891. Str. 206 s pesmico »0 poglej Alojzij mili!« na notah. Cena v platno vez. 60 kr. — Vsebina knjige je že iz naslova razvidna. Po kratkem popisu prelepega Alojzijevega življenja sledi devetdnevnica, litanije in še nekaj druzih lepih molitvic v čast sv. Alojziju. Zarad te devetdnevnice, katera se lahko porabi tudi za šestnedeljsko pobožnost sv. Alojzija, je ta najnovejša molitvena knjižica še posebno priporočljiva, ker podaje res lepih misli, preko-ristnih sklepov in pobožnih čutil, kolikor je to na kratkem prostoru možno. V »Dodatku: vsakdanje molitve« je seveda podobna drugim molitvenikom ter vstreza potrebam navadne službe božje. Otroci bodo gotovo veseli Alojzijevih in drugih pesmic, zlasti one na notah. Priporočamo vsem mladinoljubom in drugim.
B
1. Vorbereitung auf clnen guten Tod von P. Carl Ambrosius Cattaneo aus der Gesellschaft Jesu. Frei nach dem Italienischen von Dr. Kohler. Dom-capitular zu Limburg a. d. Lahn. I. Theil. 1888. Regensburg. Druck und Verlag von Fr. Pustet. 8°. Str. 412. Cena 1 gld. 44 kr. II. Theil. 1889. Str. 440. Cena
1 gld. 44 kr. III. Tbeil. 1891. Str. 444. Cena 1 gld. 50 kr. — To knjigo priporočamo z veseljem vsakomu, kdor bi želel dobrega premišljevanja o tej tvarini ali za-se ali pa za druge. Večina knjig te vrste je suha, »mrtva«, nepraktična: to delo pa je živahno, prijetno in krepko. Kaj lahko se čita. Tudi za postne pridige bi se dalo premišljevanje dobro porabiti. I. del govori o sodbi, smrti, o večni kazni, o grehu, o pokori, o pripravi za smrt i. dr.; II. o raznih nevarnostih v življenju, o božji milosti proti grešniku in božji pravičnosti, o nekaterih okolnostih v smrti, življenju in smrti, Mariji v smrti itd.; III. ima premišljevanje iz življenja in trpljenja Jezusovega, pa tudi Matere Božje. Zlasti ta del je primeren za pridige. Ker so v tem premišljevanju lepi in mični vzgledi, zato bode tembolj razveseljevala onega, kdor jo bode rabil. — Še jedenkrat opozarjamo na to delo s posebnim poudarkom.
2.	Zivei Buschmiiiiner (Borne und Heine). Aktenmassig geschildert von Sebastian Brunner, Paderborn. Druck und Verlag von Ferdinand Schoningh. 1891. 8°. Str. 407. Cena 2 gld. 40 kr. — Zanimiva knjiga! Kakor je obdelal Brunner razne nemške oboževane velikane (tudi Gothe-ja) in pokazal, kakšne reve so bili v nravnih stvareh, tako tudi dva pisatelja izmed Mladonemcev: Borneja in Heineja. V knjigi ni sicer popolnega reda, a vendar se čita z lahka in človek se mora res čuditi tema možema, kakor bi se čudili pravima »bušmanoma«. ko bi ju videli. O kako majhna v luči svete vere je velikokrat svetna velikost! Brunner piše rezko, on seže do mesa (no — ta dva tega ne čutita več!), a prav to je njegova moč. In zakaj bi ne potipal takih ljudij nekoliko trje, ako so oni s krščanstvom delali, kakor »svinja z mehom«? Sama dobrota in miloba nima največkrat nikakega uspeha. Kdor ima dijake in jim hoče pokazati v pravi svetlobi nemške junake, katere v šolah tako poveličujejo, daj jim čitati to ali kako drugo knjigo Brunnerjevo. Posameznosti navajati skoro ni treba zaradi posebnega značaja tega dela.
3.	Geschichtsel. Misverstandenes u. Misverstandliches aus der Geschichte,
gesammelt und erklart von Dr. Simon Widmann. Paderborn. Druck und Verlag von Ferdinand Schoningh. 1891. 8°. Str. 298. Cena 1 gld. 68 kr. — V zgodovini, svetovni kakor cerkveni, je znanih mnogo poročil, izrekov, dogodb in dogodbic, katere so ali popolnoma izmišljene, ali pa imajo drugo podlago, kakor se jim podtika. Take zgodovinske dogodbe obdeluje pisatelj v tej knjigi, ki je za zgodovinarja res dragocena. Za vzgled bodi znana pripovedka, da je Hus rekel na gromadi: »Gos je slaba žival in se ne dvigne visoko, a prišle bodo zanjo močnejše tiče, sokoli in orli, ti bodo raztrgali vse zanjke.« Ali n. pr. da je Hus rekel: O sancta simplicitas! — take stvari obdeluje ta knjiga, ki ima na koncu besedno kazalo in je zaradi tega lahko najti v knjigi razne stvari. Zlasti časnikarjem utegne pomagati iz marsikake zadrege.	Dr. Fr. L.
Opozorimo na inserat g. Jos. Deiller ter priporočamo to solidno firmo na podlagi ustnih pohvalnih izjav in pisanih spričal od blizo in daleč.
Založba ..Katoliške Bukvarne".	Tisk ..Katoliške Tiskarna"
Odgovorni vrednik: Ant. Kržiž.