In zopet draginja V času, ko divja okoli nas največja borba vseh časov, borba, ki briše z brezobzirnostjo države z zemljevidov, v času, ko propadajo moralne in etične vrednote, ko se je spremenil družabni red v vseh svojih temeljih, imamo tudi v naši državi mogočnega sovražnika in napadalca — draginjo. Cene rastejo kakor živo srebro na poletnem soncu, ž njim raste naša skrb za sedanjost in bodočnost. Najžalostnejše je dejstvo, da se višajo cene prav onim življenjskim potrebščinam, ki so človeku neobhodno potrebne in najnujnejše za njegov življenjski obstoj. Iz poričila društva narodov, ki je izdalo zanimive številke o podražitvi življenja od začetka druge svetovne vojne, smo zvedeli, da je v svctovni draginjski tekmi zasedla drugo mesto — Jugoslavija. Še pred kratkim je bila za Kitajsko in Romunijo na drugem mestu, a je sedaj prehitela že Romunijo. Tako je sedaj naša država takoj za Kitajsko, kjer se je podražilo življenje zaradi triletne vojne za 126 odstotkov. Za nas je predvsem zanimivo, da imajo naše sosede mnogo nižje odstotke, tako na primer Grčija in Madžarska le 4 %, v državah okoli vojskujočih se držav, n. pr. v Švici 6 %, Belgiji in Norveški 8 %, Švedski 10 % in celo vojskujoča se Anglija le 14 %, dočim je v drugih državah beležiti le majhen porast cen, tako v Zedinjenih državah 1 %, Kanadi 2 %, Japonski 16 % itd. V Jugoslaviji so v zadnjem času poskočile cene od 26 % kar na 34 % in vendar smo v istem položaju, ako še ne v težjem kakor Grčija in Madžarska, pa tudi v vojni še ne sodelujemo. Draginja ubira pri nas svojo pot nemoteno navzgor, nihče nima moči, da bi jo ustavil. Sama hrana je bila letos meseca januarja za 21.48 % dražja kakor meseca avgusta lanskega leta, februarja za 30.04 %, marca za 30.89 % in aprila za 34.41 %. Najbolj sta se podražili obleka in obutev, od lanskega avgusta do januarja za 25.88 %, februarja za 39.09 %, marca za 42.46 % in aprila za 46.89 %. Podražilo se je tudi kurivo, v sami Sloveniji mnogo bolj kakor drugod. Tako so bila zlasti bukova drva meseca aprila za 75 % dražja kakor avgusta lansko leto. Ako so se podražile življenjske potrebščine, so se povečali tudi življenjski stroški. Kakor javlja socialna statistična revija »Indeks«, ki izhaja v Zagrebu (gornji podatki o podražitvi hrane so njeni), izvemo, da so se povečali življenjski stroški do 30. aprila t. 1. v primeri z lanskim avgustom za 29,13 %. Meseca oktobra so bili za 3.77 % višji kakor avgusta, novembra že 13.64 %, decembra 13.88 %, letošnjega januarja 16.77 %, februarja 24.39 %, marca 26.5 % in aprila 29.13 %. Ista revija prinaša tudi zanimive številke o povišanju eksistenčnega minimuma za samskega delavca, ki jc znašal letošnjega januarja 799.87, februarja 850, marca 863.70 in aprila 881.08 dinarjev. Če bi te številke pri- merjali s stanom z višjimi potrebami, bi dosegli višje številke. Že skoki v zadnjih štirih mesecih očitujejo občuten porast cen najnujnejšim življenjskim potrebščinam. V naši državi stoji naša banovina glede draginje na prvem mestu in Slovenci bi morali že iz lastnega interesa v prvi vrsti organizirati sistematični boj proti draginji. Zakaj pa so v bližnji Hrvatski na podlagi oblastnih uredb lahko ukrenili marsikaj, kar se pri nas ni zgodilo. Proti draginji je izšla cela vrsta različnih ukrepov in uredb, njihov učinek pa je, kakor občutimo na lastni koži, ničev. Tudi vsi protidraginjski odbori ne bodo pomagali, dokler ne bo prave in smotrne protidraginjske akcije! Edini uspeh uredbe o kontroli cen je ta, da se cene sedaj zvišujejo z dovoljenjem oblasti, kar pa za konsumente nima nobene praktične vrednosti, ker je vseeno, kdo nam cene viša: oblast ali trgovci oz. karteli. Draginja bi se morala zajeziti vsekakor pri njenem izviru — kartelih, in od protidraginjskih določil se ne bi smeli izločiti poljedelski proizvodi. Skoraj vsi karteli so v tujih rokah in tako tuji ljudje sijajno žive na račun našeg_ trpljenja. »Trgovski list« je zapisal pred kratkim tole: »Tribut, ki ga plačujemo tujcem, je tako visok, da nam nikdar nič ne ostane. Vsa naša beda izvira iz tega tributa« in dalje »Odpraviti ta tribut, napraviti konec izkoriščanju našega Ijudstva, to bi morala biti prva zahteva vseh strank in Jugoslavija bi doživela cni polet, o katerem so sanjali oni, ki so dali zanjo svoje življenje.« Ker nimamo sistematične in dosledne borbe proti draginji, ni nič čudnega, da vidimo v praktičnemi življenju take neskladnosti, ki dovoljujejo na eni strani višanje cen, na drugi strani pa grožnje z občutnimi kaznimi za vsak dvig cen. Tako pa iahko mirne vesti pribijemo, da je med nevtralnimi državami Jugoslavija ona, ki nosi draginjski rekord, dasiravno je ena najbogatejših dežel v Evropi. Naša država je tako bogata, da različni ukrepi proti draginji niso potrebni, ako bi prizadeti imeli le količkaj vesti. Vsak protidraginjski ukrep sproži plaz komentarjev in debat, kakor se je to zgodilo ob objavi uredbe o uvedbi dveh brezmesnih dnevov v tednu. V agrarni državi s tako razvito živinorejo sc kaj takega čudno sliši, pa bi to že prestali, ako meso ne bi imelo tako visoke cene in ako se ne bi dražilo. Uredba o uvedbi dveh brezmesnih dnevov v tednu so posledica prevelikega izvoza, kakor ima vsa draginja tudi v tem svoj izvor. Težkih posledic sedanje draginje za narodove življenjske sile je spoznala oblast, ko je izdala različne protidraginjske ukrepe in zadnji teden uredbo o pošiljanju brezvestnih špekulanlov na prisilno bivanje in prisilno delo. Oblast ie s tem pripoznala nevzdržnost trenutnih življenjskih prilik, uvideti bi pa morala tudi potrebo organizirane in sistema- tične protidraginjske akcije, ker se bodo še vedno našli ljudje, ki bodo še nadalje dobro živeli ob izmozgavanju našega naroda. Za vsakega takega brezvestneža, ki napravi narodu in državi toliko škode, naj bi se določila eksemplarična kazen, pa čeprav bi jo vzeli iz srednjega veka, ker živimo v zelo resnih časih in ko moramo svojemu narodu ohraniti zdrave vse njegove fizične in moralne sile ter ga pripraviti za vsak primer. Draginja pa vse te sile zelo ograža, zato bi jo bilo treba zatreti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Če so se podražile življenjske potrebščine, se morajo povišati tudi naši prejemki, ker le s tako skladnostjo bi prizanesli delavcu in uradniku s težkočami, ki jih draginja nosi s seboj in ker je vsako drugačno postopanje in tolmačenje škodljivo za posameznika, družino, narod in državo.JV času, ko mora biti narod strnjen v nerazdružljivo celoto, prežet ene misli in enega hotenja, so vsi taki poizkusi prenevarni, ker je vsekakor tudi notranja fronta potrebna največje pozornosti.