Žalosten odnos do odpadnih surovin Energetska kriza s svojimi negativnimi posledicami, na tak ali drugačen način, danes pesti že slehernega med nami. Zato bi se morali zavedati, da nas bosta /e smotrna in radonalna poraba ter skrajno varčevanje z energijo, rešila brezizhodnosti sodobne energetske situacije in pomanjkanja surovin. Ljubljančani smo se, družno z osta-limi Slovenci, zavestno odločili za varčevanje z energijo in zbiranje od-padnih surovin. Žal pa je med nami še precej takih, ki jim ideja o tej skupni akciji ni preveč prirasla k srcu. Kako bi sicer mogli v vrečkah z odpadki na Kristanovi, Resljevi in Hradeckega cesti, najti še toliko uprabne prazne steklene embalaže (prenekatera trgovina res še ne odku-puje praznih steklenic, in začuda se še nobeno trgovsko podjetje na po- budo proizvajalcev ni odločilo za zbi- ranje praznih steklenih kozarcev!), starih krp in odpadnega papirja. Hišnik iz sosednje ulice mi je poto- žil, da kljub vsesplošnemu varčeva- nju, ljudje še vedno odvržejo v smet- njak prenekatero še uporabno stvar. Znanec iz komunale mi je v šali zau- pal, da bi samo z ostanki hrane, ki vsak dan znova polnijo koše za od- padke, lahko vzredili celo farmo pra- šičev. Ali ni navsezadnje to celo zani- miva in treznega preudarka vredna zamisel za čase, ko nas pesti »mesna kriza«? Morda bi na podoben način res lahko zmanjšali število praznih kavljev v naših mesnicah? Sicer pa je to le delček zavržene hrane nas, vrlih In pogosto še presitih Ljubljančanov. Koliko hrane je šele v smetnjakih stanovanjskih stavb, (v odkritih in prenapolnjenih posodah s smetmi poleg stolpičev na Poljanskem nasi-pu, lahko mimoidoče poleg kruha in peciva ob praznikih, občudujejo tudi ognito in obtolčeno sadje, zelenjavo in druga živila). O tonah kruha, ki se vedno znova znajdejo v smetnjakih najrazličnejših šol in drugih ustanov, pa je bilo že toliko napisanega, da res ni vredno izgubljati besed. Računajoč na te prehrambene su-rovine, bi si lahko za boljšo mesno preskrbo Ljubljane, omislili že drugo farmo prašičev in perutnine... Ponošena in nerabna oblačila prav tako ne sodijo v smetnjak, saj je med nami še vedno precej takih, ki bi jim bila naša pomoč v obleki in obutvi še kako dobrodošla. Zato se s takimi oblačili in obutvijo, namesto na sme-tišče, odpravimo rajši do najbližje postaje Rdečega križa. Tudi stare knjige ne sodijo med odpadke, zato jih ne zavrzimo, brž ko se nam bodo zazdele neuporabne, pač pa z njimi raje potrkajmo na vra-ta antikvariata ali pa pri kakem zbi-ralcu in ljubitelju. Prav nič razveseljivo ni, da je okoli-ca novovseljenih stanovanjskih po-slopij, (teh je v naši občini vse manj in manj!) nekaj mesecev prav nastla-na z ostanki kartonske embalaže in lesa ter papirja, da o prenekaterih neuporabnih predmetih in odsluže-nih kosih pohištva sploh ne izgub-ljam besed. Mar res ni med nami nekoga, ki bi poskrbel, da te dragocene odpadne surovine čimprej najdejo pot do pre-delovalne industrije?!? Koliko pre-dragocenih deviz potrošimo za na-kup več sto ton starega papirja, po-tem ko ga tone in tone z odpadki vred odvažamo na smetišča? Ali res ne vemo, da je slabe preskr-be s prenekaterim prehrambenim ar-tiklom krivo prav pomanjkanje ste-klene embalaže? Da je sleherni košček lesa upora-ben za kurjavo, pa čeprav živimo v bloku s centralnim ogrevanjem?! Smo že kdaj slišali, da sodi staro železo na odpad in ne v smetnjake ter da Dinos zbira odpadne surovine, ki so v dananšnji dobi cenjena-in iskana surovina za vse vrste predelovalne industrije, zato ne smemo dovoliti, da bi ta surovinski in energetski po-tencial brezvestno končal na smeti- ŠČU. Matej Porenta, Ljubljana