Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 153-152 Članki in razprave 145 UDK 930.253.4:929 Lampret J. Osebni fond Jožeta Lampreta (1903-1969) LJUBA DORNIK ŠUBELJ mag., svetovalka direktorja, vodja Oddelka za dislocirano arhivsko gradivo III, Arhiv Republike Slovenije, Linhartova 3a, SI-1127 Ljubljana IZVLEČEK V prispevku je podcm prikaz osebnega fonda katoliškega duhovnika Jožeta Lampreta, rojenega 19. L 1903 v Šoštanju, umrlega 23. 5. 1969 v Ljubljani. Bil je udeleženec narodnoosvobodilnega gibanja, verski referent 14. divizije NOV in POS. Zaradi svojega verskega delovanja med partizani ga je ljubljanski škof dr. Gregorij Rozman decembra 1943 suspendiral. Po vojni je bil član verske komisije pri predsedstvu vlade LRS in eden od pobudnikov ustanovitve Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov; gradivo o tem obsega skoraj tretjino Lampretovega osebnega fonda. Ostali del fonda predstavljajo osebni dokumenti ter osebna in uradna korespondenca; velik del se nanaša na njegova prizadevanja za pravico do ponovnega opravljanja duhovniškega poklica in s tem rehabilitacije. To je tudi dosegel le nekaj let pred svojo smrtjo. ABSTRACT THE PERSONAL ARCHIVE FOND OF JOŽE LAMPRET (1903-1969) The paper describes the^personal archive fond of a catholic priest Jože Lampret. He was born on the 19 January 1903 in Šoštanj and died on the 23 May 1969 in Ljubljana. He took part in the national liberation movement. He was an official for religious affairs of the 14th Division of the National Liberation War a?id of the Slovene Partisan detachments. The Ljubljana bishop Gregorij Rožman suspended him in December 1943 because of his religious activities among the partisans. After the war he was a member of the Commission for the Religious Affairs in the Government of the People's Republic of Slovenia and one of the initiators for the establishment of the Cirilmetodijsko društvo society of catholic priests. Almost a third of Lampret's personal fond consists of the society's material. The rest consists of personal papers and personal and formal correspondence. A substantial part of the correspondence relates to his efforts to win back the right to practice the clerical profession and through this his right to rehabilitation. He succeeded only a few years before he died. "Predmet: Prošnja za spregled od iregular-nosti. Prečastiti Lavantinski škofijski ordinariat v Mariboru. V zvezi s tamkajšnjim dopisom z dne 28. 8. t.l. in rešitvijo škofijskega ordinariata v Ljubljani z dne 15. 9. t.l. (ki jo prilagam) ter v zvezi z osebnim razgovorom s presvetlim pomožnim škofom dr. Maksimiljanom Držečnikom ter preč. g. prelatom in gen. vikarjem dr. Franc Cukalom dne 4. t.m. pošiljam sledečo vlogo: Podpisani je bil meseca decembra leta 1943 od ljubljanskega škofa dr. Gregorij a Rožmana suspendiran a jurisdikcione et divinis. (Ljubljanski škof. list 1. 1943 str. 86). Imenovani namreč ni izpolnil predpisov kanonov 874 in 1328 C.z. Podpisani je šel meseca septembra 1943 z vednostjo prevz. g. dr. Viktorja Buriča škofa senj-sko-modruškega kot partizanski duhovnik v Slovenijo. Od Glavnega štaba NOV in POS je bil še istega meseca imenovan za verskega referenta XIV. divizije. V tej formaciji je podpisani vršil dušnopastirske posle t.j. delil je zakramente za umirajoče težko ranjenim borcem, cerkveno za-prisegal novake, prostovoljce in mobilizirance; vršil cerkvene pogrebne obrede, maševal in pri-digoval itd. Radi rednega dušnega pastirstva med tamk. civilnim prebivalstvom, na teritoriju ljubljanske škofije. Sedaj nastane vprašanje, čemu in zakaj sem vršil vse te dušnopastirske posle na teritoriju ljubljanske škofije ne da bi si preje pribavil potrebna dovoljenja kakor to zahteva C.z. v kan. 874 in 1328. Za to navajam sledeče razloge: 1./ Takratno osvobojeno ozemlje, osvobojeno po formacijah NOV in POS je bilo brez vsakih legalnih zvez z okupiranim ozemljem torej tudi od mesta Ljubljana, kjer je bil sedež ordinarija ljubljanske škofije. Med Ljubljano in osvobojenim ozemljem ni bilo takrat nobene legalne občevalne zveze, (točki 2 in 3 v citatu izpuščam) Salus animarum et populi suprema lex esto. To dvoje me je gnalo in vodilo v partizane. Prepričan sem, da sem storil vse za blagor ne-umrjočih duš in za blagor svojega takrat tako strašno trpečega naroda. Radi tega sem bil suspendiran. Prav radi teh visokih in idealnih nagibov sem vzel nase težko breme partizanskega življenja. Suspenza in njegove obveznosti v svoji vesti nisem mogel priznati. Kaj bi namreč 154 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003). št: 1 l juba DORMk ŠUBI I J Osebni iond Jožeta Lumpreta (1903-1969), sir. 153-160 pomen duhovni!:, v partizanskih edinicah, ki ne bi maševal, df,lil sv. zakramentov, ki ne hi pridigova. !i ne poučeval v takratir h parti/anskm šolah verouka. Takšen duhovnik bi bil kakor okleščeno drevo."1 19. januarja 200.3 je minilo sto let od rojstva Jožeta Lampreta in deset let, odkar je Marija Dornik, njegova soroda.ca in izvršneljica oporoke, podarila njegov osebni fond Arhivu Re publike Slovenije. V prošn i za spregled iregularnosti s katero sem začela predstavitev njegovega osebnega fonda, se skriva njegovo osnovno eksistenčno vprašanje Bilje katoliški duhovnik, k' seje /e kot srednješolec, nato pa v letih studi m na | prej v L ibljani na pravni fakulteti in nato na bogoslovju v Mariboru spoznal z marksizmom ki ga je hotel tudi na podlagi svojega spoznavanja življenjskih razmer najrevnejših slojev prebi valstva v župnijah, v katerih je maševal, pomagati uresničiti za boljši jutrišm dan. Po oceni naslovnega Škofa Grmiča na proslavi Lamprctove stoletnice v Soštamu ji bi: s svojo teologijo revolu.tje i teologijo osvoboditve vsa dvajset let pred podob iisni pojavi v Južni Amenli. Ve.idar |e umrl žalosten, razočaran n zagrenjen, nerazumljen tako pr soborcih kot v vodstvu katoliške cerkve in po svoji oceni zlorabljen od politične oblasti, v 1 jubljani 23. maja 1%9.2 JožeLampret seje rodil v Sostaniu 19. 1 1903 očetu Jožefu in materi Mariji, roj. Rajšter. Oče | i bil iz Stične na Dolenjskem. Od lam se je leta 18°8 preselil v Šoštanj Podjeten, narodno zaveden in sposoben je že leta 1^03 v Šoštanju zgradil strojnomizarsko dehavnico, v usti dobi eno največjih in najmodernejših v Slovel, jj Kot so zapisali ob njegov snu i v časopisuju, e v dobrih časih dajal kruha po 30 i tudi 40 mizarjem, sami: i zavednim slovenskim ljudem, pa tudi bratom Čehom. Da je tako I/jmpretnva tovarna bila zanesljiva opora novo ustanovljenega Sokolskega diuštva, narodne godbe in vobče slovenske fronte proti prodirajočemu raznarodovanju.'' Vendar pa je M tudi ta obrat žrtev gospodarske krize. Razen Jožeta |e imel oče še enega sina, Jožctovega polbral branna Ravljena, ki se je rodil 10. 10. 1902 v Šoštanju Sicer ni živel 7 niirr i se pa v starosti 22 let prršel učit k očetu m carskega poklica, v času očetove smrl pa je b"l dodeljen orožnišk ;lu?bi na Gorenjskem AS 1405, Osebni fond Jožeta Lampreta, osebni dokumenti prošnja za odvezo od i/obienja in dokumenti v zvezi s leni, l.c. 1,*.S 10 Proslavo ob stoti obletnici rojstva Jožeta l.ampreta sta lii januarja 2003 organizirala krajemi cnlbor ZB NOV ŠoStanj in pododbor XIV divizije v Pomu kulture v Šoštanju. O Življenju in delu roiaka sta govorili dr Vekoslav Grm:£ m general Ivan DolniCar. predsednik ZZ13 NOH Slovenije in l,ani))reL>v so-borec v XIV diviziji. ARS, eddelek III. l-ranc Ravlien ~ oiebru dojjc n.. mikrofilmu. Jože Lampret (1903-J969) V družin" n bilo prav veliko sloge med materjo : očetom. Jože ie bil zelo navezan na mamo, ki je bila zelo verna ženica. Ker je zmanjkovalo sredstev za vsakdanie življenje, saj |e oče ves denar vlagal v podjetje, sla Jože m mama med prvo svetovno vojno hodila delat h kmetom na dnino, da ie mama preživela sebe in sina c<'mca. Bil ie večkrat lačen kot sit, vendar ga ■>; man a znala potolažiti.4 V Šoštanju ie bila nemška in slovenska šola, Jože - v otroških letih so ga klicali Pepček - je kot sin zavedmh Slovencev hodil v slovensko šolo i slovensko telovadno društvo. Kot fantič c tuj j uiinist ¡ral v domači farni in podružmcivh cerkvah. V letih od 1917 do 1^24 je Jože obiskoval celjsko gimnazijo. Vpisal se je v d: sško društvo LiiZOr, ki jo bito naklon :no delavskim gibanjem, lani krožka so hodi1 ia tečaje, k jih je prirejata Zadružna zveza, organizirali debatne krožke, razpravljal; o socialnem in nacionalnem vprašanju ter študirali literaturo, posebej dela p;scev iz kroga krščanskega socializma, na pi ner Janeza Evangelista Kreka in kmalu tudi marksizma. Marija Dirnik, Duhovnik in revolucionar Nckai po^laj na življenjski poti Jo/cla Lampreta. Borec 10-11, letnik XL!I, 1990, str, 912 945, Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Ljuba DORNIK ŠUBELJ: Osebni fond Jožeta Lampreta (1903-1969), str. 153-160 155 Prebirali so dnevni tisk in zlasti delavske tednike Glas svobode, Borbo, Delavsko pravico, in pisali članke vanje. Povezovali so se z levičarsko usmerjenimi študenti v Ljubljani, od njih pa so potem dobivali literaturo. V šolskem letu 1923/24 je preko Staneta Kraševca vzpostavil stik s študenti marksisti v Ljubljani. V teh krogih je tedaj potekala razprava o pojmih evangelsko krščanstvo in marksizem, h kateremu se je Jože vse bolj nagibal. Drugo pomembno vprašanje je bilo vprašanje razmerja med jugoslovanstvom in slovenstvom. Pri tem je bil Jože odločno na stališču slovenstva. Ko je oktobra 1924 kot novinar spremljal proces na celjskem sodišču, v katerem so sodili rudarjem, obtoženim zaradi spopada z Orjuno 1. julija 1924, je na podlagi njegovih stenografskih zapiskov s sodišča kmalu izšla knjiga Prvi junij. Bila je takoj zaplenjena. Ko pa se je nekaj pozneje udeležil predvolilnega zborovanja v Smarjeti pri Rimskih Toplicah so ga izključili iz vseh gimnazij v Sloveniji.5 Tako je sedmivin osmi razred dokončal na srbski gimnaziji v Cupriji in tam tudi maturiral. V šolskem letu 1925/26 seje vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani, po dveh semestrih študija pa na teološko v Mariboru. S tem je izpolnil svoji materi največjo željo. S študijskimi dokumenti - indeksom predavanj juridične fakultete - se tudi začenja osebni fond Jožeta Lampreta. Uredilajn popisala gaje oktobra 1993 Danijela Juričic Cargo. Obsega 11 tehničnih enot, v katerih so med osebnimi dokumenti tudi v uvodu omenjena prošnja za odvezo od izobčenja in dokumenti v zvezi s tem.6 Anketni listič za duhovnike, ki ga je svoje-ročno izpolnil, je najbolj jedrnato opisano njegovo službovanje. Mašniško posvečenje je prejel v Mariboru 13. 7. 1930. Inkardiran je bil v la-vantinsko škofijo; tuje služboval v Sv. Trojici v Halozah od leta 1931 do 1933, v Žetalah od 1933 do 1936, v Ribnici na Pohorju od 1936 do 1937, v Sv. Juriju v Slovenskih goricah od 1937 do 1938 in v Smiklavžu pri Slovenj Gradcu od 1938 do 1940. V rubriki "Kraji in doba med okupacijo" je navedel takole: od 18. 2. 1940 do 15. 9. 1943 v Senjski škofiji, od 28. 9. 1943 do 15. 5. 1945 verski referent XIV. udarne divizije NOV in POJ, sedaj tajnik verske komisije. Naslov v juniju 1948: Verska komisija pri predsedstvu vlade LRS, Zupančičeva 1 ? Te zelo skope biografske podatke bi nekoliko osvetlila. Že iz navedbe krajev, v katerih je služboval je videti, daje deloval v najrevnejših delih SV Slovenije. Tako je o razmerah v eni od svojih župnij tudi pisal. Članek "Materialno duhova struktura župnije Ribnica na Pohorju", kije Jože Lampret, Upornik iz ljubezni, GO ZZB Slovenije, 2003. AS 1405, Osebni fond Jožeta Lampreta, uredila in popisala Daniela Juričič Čargo. AS 1405, t.e. 1, a.e. 4, osebni dokumenti. bil objavljen v reviji Dejanje leta 1938, opisuje posestne razmere v statističnem prikazu, koliko je vseh učencev v župniji in koliko od teh biva v enosobnih stanovanjih in znotraj tega, koliko otrok sploh lahko spi samih. Na podlagi družbenega izvora je opredeljeval učni uspeh šolarjev, prehrano, telesno zaposlitev in poroke v dobi 15 let, na podlagi tega pa je sklepal o moralni ravni prebivalstva v Ribnici. Zaključuje s pregledom izobraževanja, gospodarske samopomoči in politične usmerjenosti in tiska.8 Njegova najljubša fara je bila Smiklavž pri Slovenj Gradcu. V pridigah, ki so jih sicer hodili poslušati od blizu in daleč, je zelo rad razlagal ljudem, da so imeli prvi kristjani enak nauk kot komunisti, skrbeli so drug za drugega. Kot privrženec Kmečko-delavskega gibanja, ki je kasneje preraslo v Zvezo delovnega ljudstva Slovenije je edini v Mislinjski dolini podpisal razglas "Kaj hočemo", natisnjen ilegalno. Oblast je takrat preganjala tako podpisnike kot tiste, ki so razglas širili. Priprli so tudi Jožeta Lampreta in ga odpeljali v Ljubljanske zapore. Po dvanajstih dneh so jih izpustili.9 Za Lampreta pa to ni bila edina kazen. Zaradi podpisa razglasa, ki gaje sestavil komunist Franc Leskošek in ga ni hotel preklicati, ga je la-vantinski škof Tomažič, njegov predstojnik, poklical na pogovor. Na njegovo zahtevo so ga orožniki izgnali iz Dravske banovine. Postal je izgnanec, ni imel več službe, ne dela, ne domovine. Vključitev v narodnoosvobodilno gibanje je prav tako sam popisal v vprašalniku za nosilce spomenice 1941. Že oktobra 1941 je začel aktivno delati s prvimi partizanskimi edinicami, ki so se ustanovile v Skarah pri Otočcu, Tu se je povezal z Aleksičem, Stipetom Ugarkovičem Ninom in drugimi. V Liki je ostal do leta 1943. Leta 1941 so ga italijanske okupacijske oblasti zaprle, iz zapora pa je prišel tako, da so ga zamenjali za nekega italijanskega oficirja. Po izpustu iz zapora je deloval kot aktivist na terenu - bil je član NOO v kraju Bilogu. Po kapitulaciji Italije je odšel v Slovenijo v XIV. divizijo. Na vprašanje št. 21, iz kakšnih razlogov še do tedaj ni prejel spomenice 1941, je prostodušno napisal "Mislil sem, da imajo do nje pravico samo borci NOV in POJ."10 Na poti iz Hrvaške v Slovenijo je zaprisegel Rabsko brigado. To je bilo prvič, daje duhovnik zaprisegel vojaško enoto. Štela je 1700 inter- Jože Lampret, napredni slovenski duhovnik in revolucionar občinski odbor ZZB NOV Velenje 1981, str. 25-37. 9 AS 1473, Policijski komisariat v Mariboru, Predvojne evidenčne pole s fotografijami. J. Lampret je bil fotografiran in dak-tiloskopiran 22. 11. 1939. S popisne pole je tudi razvidno njegovo znanje tujih jezikov, saj je govoril slovensko, nemško francosko in latinsko. 10 ARS, oddelek I, Jože Lampret. 156 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003). št: 1 l juba DORMk ŠUBI I J Osebni iond Jožeta Lumpreta (1903-1969), sir. 153-160 nirancev, ki so se vanjo vključili po kapitulaciji Italije. Zaprti so bili v italijanskem koncentracijskem taborišču na Rabu. Brigada je bila kasneje razformirana, saj so bili borci zaradi trpljenja v taborišču nesposobni za daljše pohode. Marsikateri pa je bil kasneje vključen v druge partizanske enote.11 Pot XIV. divizije na Štajersko, ki se je je kot verski referent udeležil tudi Jože Lampret je bila ne le naporna, ampak je zahtevala tudi mnogo človeških žrtev. Brigada seje na poti zmanjšala za polovico, toliko je bilo izgub. Jože Lampret je v njej deloval ne le kot duhovnik ampak tudi kot član kulturniške skupine skupaj s pesnikom Kajuhom, plesalko Brino, ki so ji v globokem snegu pomrznile noge, skladateljem Špikom in drugimi. Njegovo fotografijo, ki jo je posnel Petek, kako nosi ranjence na Paškem Kozjaku, so našli po osvoboditvi v uredništvu Štajerskega gospodarja z nemškim podnapisom "Der Banditenpfarrer Lampret mit XIV. Division der Banditen auf der Flucht in Februar 1944." Zal pa je bil ta del partizanskega življenja za Lampreta usoden iz dveh razlogov. Na eni strani cerkvene oblasti za njegovo duhovniško delo med partizani niso pokazale razumevanja. O tem sem pisala že v uvodu, več pa nekoliko kasneje. Se bolj boleče kot to pa so bile insinuacije Lampretovih soborcev, partizanov, kot lahko izvemo iz njegove uradne korespondence. V njej je med drugimi tudi pismo Viktorja Avblja, med vojno visokega funkcionarja XIV. divizije, ki gaje pisal Franciju Strletu 1. 2. 1914 v zvezi s člankom "Kako je padel Kajuh" v 12. številki revije Borec leta 1963. V njem poziva avtorja, naj popravi krivico, ki jo je storil Jožetu Lampretu, ko je na podlagi nekaterih navajanj napisal, daje dobil dovoljenje oblasti divizije, da si pri nekih faranih v Smiklavžu poišče skrivališče, da je nagovarjal Kajuha, da stori enako in da je Lampret s svojim odhodom napovedal razkroj kulturno-umetniške skupine. Viktor Avbelj kot eden od odgovornih oseb pri pohodu trdi, da to ni res. Štab divizije je dal Lampretu dovoljenje, da naveže stik s terenom, domačini. To je bilo namreč za ostale politične delavce, ki niso bili iz teh krajev, težko. Za Lampreta. kije v tej župniji delal že pred vojno in je bil zelo priljubljen, pa je bilo razumljivo, da so ga ljudje lepo sprejeli in z njim tudi ostale borce. Za spremstvo mu je štab določil kurirja, vrniti pa se nista mogla zaradi sovražnih premikov. 11 Iz govora Ivana Dolničaija na proslavi v Šoštanju 18. t. 2003. Z Lampretom sta se prvič srečala na Mašunu, kasneje pa kot soborca na poti XIV. divizije na Štajersko, ki je trajala en mesec, veliko pogovarjala. Od njega je zvedel, kaj pomeni socialna revolucija. Cesar ni zvedel od svojih predpostavljenih polit-komisarjev. V imenu organizacije ZZB NOV Slovenije se je opravičil, ker mu borci v zadnjih letih življenja niso stali ob strani. Za konec še citat iz Avbljevega pisma: "S tovarišem Lampretom sem ves čas pohoda XIV. divizije veliko govoril; moram ugotoviti, da sem ga spoštoval, še posebej zaradi njegovega zelo prisebnega zadržanja, velike požrtvovalnosti in izrednega tovarištva."12 Sam je objavil zabeležke iz svojega partizanskega dnevnika v zborniku "V nove zarje", ki gaje zbral in uredil in je izšel ob deseti obletnici Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov LR Slovenije. Zaradi kazni cerkvenega izobčenja leta 1950 in prizadevanj za preklic le-tega pa Lampret ni naveden kot avtor zbornika.13 Ko se je vojna končala in se je oglasil pri svojem predpostavljenem škofu Jožefu Toma-žiču, ga je prosil za jurisdikcijo. Te sicer ni dobil, dovolil pa mu je škof maševati, pridigati in deliti zakramentov pa ni smel. Lahko bi dobil župnijo, vendar s pogojem, da ne bi politično deloval. To je bil pogoj za to, da sme v celoti opravljati svojo duhovniško službo. S tem se ni strinjal in minilo je veliko let, preden se je lahko vrnil k opravljanju duhovniškega poklica. Tako je bil od 16. maja 1945 do 31. januarja 1946 referent pri okrožnem odboru OF za Mariborsko okrožje. Od 1. februarja 1946 do 28. februarja 1947 je bil referent pri okrajnem ljudskem odboru Celje okolica. Od 1. marca 1947 do 30. aprila 1947 pa je bil referent pri komisiji za zadružništvo LRS v Ljubljani.14 Iz njegovih osebnih dokumentov lahko tudi izvemo, daje bil leta 1945 imenovan za člana pri Sodišču slovenske narodne časti, daje bil delegat glavnega odbora Rdečega križa Slovenije in član glavnega odbora SZDL Slovenije. Bil je tudi imenovan za univerzitetnega profesorja na teološki fakulteti.15 Njegovo glavno delo v času po vojni je bilo posvečeno komisiji za verska vprašanja in Ciril-metodijskemu društvu katoliških duhovnikov.16 Leta 1945 se je katoliška cerkev v Jugoslaviji znašla povsem v novih razmerah. Religija je bila v očeh nove oblasti in njene ideologije ne-znanstvena zabloda in iluzija, ki je povzročila odtujitev človeka, cerkev pa razredna sovražnica, ki bi utegnila zlorabiti verska čustva državljanov in ogroziti revolucionarno oblast. Odnose med državo in katoliško cerkvijo je izrazito negativno zaznamovalo tudi medvojno ravnanje cerkvenih oblasti, ki se niso postavile na stran odpora proti 12 AS 1405. t.e. 4 Uradna korespondenca, črke A-Ž 1945-1968. a.e. 2, Viktor Avbelj. 1 "i V nove zarje, Ljubljana 1959. 14 ARS, Oddelek I, Jože Lampret, potrdilo Oddelka za kadre št. 4/15. 15 AS 1405, Le. 1. Tamaia Griesser - Pečar, Duhovščina med nacizmom, fašizmom in komunizmom, Cerkev na Slovenskem v 20. st, Ljubljana 2002, str. 285 do 297. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Ljuba DORNIK ŠUBELJ: Osebni fond Jožeta Lampreta (1903-1969), str. 153-160 157 okupatorju. Katoliška cerkev v Sloveniji je z lojalnostno izjavo julija 1945 res obsodila in obžalovala vsa medvojna nasilna in brezpravna dejanja, vendar se v očeh oblasti ni iznebila krivde. Spor je poglobila tudi nepopustljivost katoliške cerkve do novega družbenega reda v Jugoslaviji, saj je s papežem Pijem XII, na čelu zavračala sodelovanje katoličanov s socializmom in komunizmom. Poleg tega so jugoslovanske oblasti menile, da Vatikan služi zgolj italijanskim interesom in da domača duhovščina, navezana na Vatikan, ne premore dovolj patriotizma, različne religije v večnacionalni državi pa naj bi sejale mržnjo med narodi.17 Oblast se je odločila za postopno ateizacijo družbe, saj je na eni strani dovoljevala verske obrede, da ne bi odvrnila od sebe vernih množic, na drugi pa je omejevala verouk in izobraževanje duhovnikov ter okrepila ateistično vzgojo otrok in mladine v šolah. Precej ostreje je nastopila proti duhovščini. S sodnimi procesi, med katerimi je bil najbolj spektakularen in mednarodno odmeven proces proti zagrebškemu nadškofu Stepincu jeseni leta 1946, v Sloveniji pa proces proti ljubljanskemu škofu Rožmanu, je obračunavala z opozicijo, v javnosti pa ustvarjala pro-ticerkveno razpoloženje. Precej strpnejša je bila oblast do duhovnikov, organiziranih v duhovniških društvih. Prek njih je skušala vzpostaviti nadzor nad duhovščino, predvsem pa jo odvrniti od vrha katoliške cerkve in Vatikana.1® Kljub temu duhovniškim društvom niso priznavali nikakršne politične veljave, saj so bila v njihovih očeh "samo vprašanje notranjega razkrajanja cerkve in hierarhije".19 Članstvo v duhovniških društvih je bilo povezano tudi z marsikatero ugodnostjo, zlasti s socialnim in zdravstvenim zavarovanjem duhovnikov, pravico do poučevanja verouka v šolah, denarno pomočjo za obnovo cerkva. Od tega pa je bila odvisna celo izpustitev duhovnikov iz zapora. Prvo duhovniško društvo je začelo delovati v Istri 1948. leta, septembra pa je bilo v Sloveniji ustanovljeno Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov. Do leta 1952 je zajelo približno polovico slovenske duhovščine, vendar se je članstvo že naslednje leto začelo osipati. 17 Mateja Režek, Država in katoliška cerkev v Jugoslaviji (19451966), objavljeno v zbornikrj Država in cerkev, SAZU Razprave 18 Ljubljana 2002, str. 309-320. 1 8 Mateja Režek "Vprašanje svobode vere je vprašanje osvoboditve cerkve od Vatikana" Odnosi med državo in katoliško cerkvijo v letih 1949-1954. Zgodovinski Časopis, let. 53, 1999, št. 3, str. 367-390. 19 Darinka Drnovšek, Zapisniki politbiroja CK KPS / ZKS 1945- 1954, Arhivsko društvo Slovenije, Viri št. 15, Ljubljana 2000, str. 211 213. Ker skoraj tretjino osebnega fonda Jožeta Lampreta sestavlja gradivo Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov podajam pregled naslovov, ki so kot arhivske enote: Pravila CMD, Članstvo CMD, Zapisniki sej odborov in komisij CMD, Občni zbori CMD, Delovanje pokrajinskih in okrajnih odborov CMD, Resolucije in okrožnice, Poročila o delovanju CMD, Anketa 1958, Tečaji CMD, Založniška dejavnost CMD, Nova pot - glasilo CMD, Gradivo študijsko dokumentacijske komisije pri GO CMD, Kulturna in izobraževalna dejavnost CMD in sodelovanje z duhovniki in društvi v drugih jugoslovanskih republikah in korespondenca CMD.20 Posebno enoto predstavlja Zadruga katoliških duhovnikov. Vatikan je v duhovniških društvih videl zasnovo nacionalne cerkve, zato je proti njim ostro nastopil. Jugoslovanski škofje so 26. aprila 1950 razglasili članstvo v društvih za nezaželeno oziroma "non expedit", tej odločitvi pa je Vatikan avgusta 1950 pritaknil po opominu še eksko-munikacijo predsednika CMD Antona Bajta in pobudnika ustanovitve društva Jožeta Lampreta.21 Jugoslovanska vlada je ravnanje Vatikana razumela kot vmešavanje v notranje zadeve ter zahtevala preklic izobčenja in ukrepa "non expedit", vendar je nanj zaman čakala. Do skrajnosti so odnose med državo in katoliško cerkvijo zaostrili sklepi Jugoslovanske škofovske konference, sprejeti med 23. in 25. septembrom v Zagrebu. Škofje so z dekretom "non licet" duhovniška društva prepovedali, na maršala Tita pa naslovili pismo, v katerem so zapisali, da v Jugoslaviji ni popolne verske svobode in da modus vivendi ne bo dosežen, dokler bo oblast cerkvi kratila pravice. Obstoju duhovniških društev so močno nasprotovali, češ, da skuša oblast z njimi spodkopavati versko disciplino. Zapisali so, da bodo duhovniška društva priznali, ko bodo njihova pravila v sozvočju s kanonskim pravom in ko bo cerkvenim oblastem omogočen nadzor nad njihovim delom. Posledica je bila prekinitev diplomatskih odnosov z Vatikanom leta 1952. Po sprejetju zakona o pravnem položaju verskih skupnosti je dialog med oblastjo in cerkvijo zamrl. Začela pa so se tajna pogajanja, tako da so se odnosi med Jugoslavijo in Vatikanom počasi uredili. Ko je Tito decembra 1959 sprejel predstavnike CMD, med njimi tudi Jožeta Lampreta, je govoril o napredku v odnosih med državo in cerkvijo. Poudaril je, da je obnovitev diplomatskih odnosov v rokah Vatikana, jugoslovanska vlada pa si želi sožitja med državo in cerkvijo. Eden od pogojev za normalizacijo 20 AS 1405, Le.7 do Le. 11. 21 M. Režek, str. 312. 158 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003). št: 1 l juba DORMk ŠUBI I J Osebni iond Jožeta Lumpreta (1903-1969), sir. 153-160 i' ■ ^'^viauj {it tm d^,^ % javlja, jcU&t-u&t, , cL{, , reaaarjs asd Katolik® oerjs in Ij&inka oblastje. V aavesii, d« s®s jm&sl pri fas, ?r«mi&s»i, raz?j-sww«s3*» s® Vasi nsulonj