Domača povestica.
Boj pri sv. Miklavžu na Doberni na Koroškem*
Resnična zgodba.
Bilo je ob času, ko je cesar Jožef II. ukazal, naj se podil ru žuice opustijo, da se bojo nove večje fare lože ustanovile. Škofje so se poganjali, da bi svitli car ta ukaz preklical, posebno so si prizadevali za to tadanji knezoškof lavantinski Firman, kteri so za tega del na Dunaj potovali. Al rajni cerkovški tehaut žlahni Jakomini so v tem z vso gorečnostjo zvestega deržavljana na poddružnice svoje te-hantije segli in v Vrojniku cerkvam sv. Marjete, sv. Miklavža, sv. Tomaža, Matere Božje, pri Novi cerkvi sv. Katarine itd. cerkveni blagoslov vzeli. Prišla je versta tudi na sv. Miklavža na Doberni. Doberniški fajmošter pa so se z vso močjo temu zoperstavili, rekši, da naj se cerkveno poterjenje cesarskega ukaza počaka. Tehaut Jakomini, kterim se je to za malo zdelo, si naročijo kompanijo vojakov iz Celja, da gotovši dosežejo svoj namen, ako bi se kdo pri-derznel s silo se zoperstaviti.
Doberniški fajmoštar zvedši vse te silne priprave gospoda tehanta, in tudi dan, kader ima njih armada priti, prepovejo vsem možem svoje fare, da se tisti dan nobeden ne sme prikazati, ženskam pa naročijo z orožjem kakoršnim bodi prav obilno k sv. Miklavžu priti.
Napovedani dan ob šestih zjutraj že vse mergoli strašno oboroženih žensk — mežnarca z gnojnimi vilami jih napeljuje. Trumo večidel starih bab postavi za stražo k stranskim vratam na levo stran; trumo mladih deklet, kjer večja nevarnost preti, postavi za stražo pri vratah zakristijskih; sama napeljuje centrum ali sredino vojske, obstoječo iz mladih žen pri velikih vratah, kjer je največja nevarnost. Fajmošter pričakujejo tehanta pri cerkvi sv. Miklavža. Hrup nastane. Tehant z armado se približujejo. Mežnarca leta sem ter tje, naroča to, naroča uno; oberne toto rechts, lino links. Ta strašna armada osupne gospoda tehanta; ne vejo kaj storiti, vendar — korajža velja. Gospod tehant terjajo cerkvene ključe od fajmoštra. J?Mežnar jih imau — je kratek odgovor fajmoštrov — ,3tukaj je mežnarca" — pokazaje na vojskovodja.
„Ključe dajte, ali se bojo vrata razbile" — zagromijo tehant. Se hujši hrup nastane kakor da bi Francoz se bližal. wKdor se podstopi cerkvi žegne vzeti, ga bodemo me zapodle, da bo pomnil, kdaj je bil tukaj" — kričijo ženske, in mahajo s svojim orožjem: z vilami, motkami, eerpi, kosami, veselci, loparji po zraku sem ter tje, da bi pokazale, kako junaško serce jim v persih bije, in da hočejo v djanji pokazati, da so mož beseda. Vojaški poveljnik jih čudno gleda, pa ko vidi, da neka baba iz bližnje kuhnje vedrico nese in s kuhlo po izgledu vojakov po vedrici ropotati začne, ga smeh posili, oberne se k tehantu ter reče: nS tako armado se pečati bi bila sramota vojakom, — ^rechts um, marš!" Sovražnik beži, žene so premagale. Tehant se podajo h kapelici sv. Martina in tu opravijo cerkvene obrede, kteri so pri cerkvenem odblagoslovljenji navadni. Potem se vernejo domii. Komaj s hriba grejo, ko pri sv. Miklavžu k maši pozvoni. Gospod fajmošter so ma-sevali v zahvalo, da so tako srečno cerkvico rešili.
Joško Iskrač.
388